Embed Doc
Copy Link
Readcast
Collections

CommentGo Back

Download

Arhitektúra

je v najširšem pomenu umetnostinznanosto načrtovanju človekovih gradenj

na različnih ravneh, odurbanizma,krajinske arhitekture

prek stavbarstva do oblikovanja pohištva

in industrijskega oblikovanja

. Človek, ki se poklicno ukvarja zarhitekturo jearhitekt

.Arhitektura posega v mnoga področja -matematiko,umetnost,tehnologijo

, družboslovje

, politiko

, obrtitd. Najstarejši zapis o tej dejavnosti je

De Architectura

latinskega avtorja

Vitruvija

, ki pravi, da jearhitektura zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote (

venustas

), trdnosti(

firmitas

) in koristnosti (

utilitas

Razlika med arhitekturo in gradbeništvom

Razlika med arhitekturo ingradbeništvomje bila v preteklostipogosto jabolko spora. Nikolaus Pevsner ,evropski zgodovinar iz prve polovice20. stoletjaje rekel: »Garažaza kolesajezgradba,katedrala vLincolnuje arhitektonsko delo«. Danes je razlika precej nejasna.Rudofskyje v slavnem delu

Arhitektura brez arhitektov

uvrstil v arhitekturo cel nizzgradb, ki jih oblikujejoamaterji. Čim bolj se vračamo v preteklost, tem večje strinjanje jeokoli tega, kar naj bi oz. spada v arhitekturo. Če kotVitruvij smatramo, da pod arhitekturo spadajo vse dobre zgradbe, ali to pomeni, da slaba arhitektura ne obstaja? Da bi rešili problem, še posebej z obzirom naveliko število zgradb v današnjem svetu, lahko opredelimo arhitekturo kotdeloarhitektov. Včasih se je smatralo, da je arhitektura umetnost, gradbeništvo painženirstvo. Danes je takšnadelitevnesprejeml]jiva, ker kolikor je vsaka zgradba edinstvena, toliko bolj je pomembno sodelovanje arhitektov ininženirjev, kolikor je pomembnatrdnostinzanesljivostzgradbe, toliko je pomembna njena funkcionalnostin estetika, vse to pa v meji koristnosti in uporabnosti končnegacilja. Danes se arhitektura najbolj ozira na visokogradnjo,urbanizem ipd., medtem ko pojem gradbeništvo povezujemo z nizkogradnjo (gradnjamostov, hidrotehnika, ceste ipd.).

Materiali

Arhitektura uporablja za doseganje svojih ciljev različna izrazila. Mednje sodijo najprejmateriali. Do nedavnega so bili v rabi zgolj naravni, v zadnjih desetletjih pa so se jim pridružili umetni. Med tradicionalne materiale sodijo npr. zemlja, opeka, les, kamen, mednovejše pa beton, železobeton, umetne snovi, posebne, gradbeniškim zahtevam prilagojenekovine in steklo itd.

Načini gradnje

Koča plemenaTodaiz Nilgirisa,Indija. Koče ovalne petkotne oblike so navadno 3 metre visoke, 5.5 metra dolge in 2.75 metra široke. Zgrajene so iz strstovimipalicami pritrjenega bambusain pokrite s slamo. Vhod je nenavadno majhen zaradi zaščite pred divjimi živalmi. Vse skupaj je znotraj rahlo položenega kamenja. Sprednji del koče, pogosto iz granita, je poslikan.Osnovna načina gradnje sta masivna in skeletna gradnja. Razvila sta se v pradavnini, polegčistih oblik pa najdemo pogosto pri enem samem arhitekturnem objektu tudi povezovanjeobeh. Kot poseben način gradnje, ki se je razvil v zadnjih desetletjih in ga je omogočilasodobna tehnologija, omenimo še sestavljalni način. Pri masivni gradnji gre za zidavo sčvrstimi, povečini malo razčlenjenimi arhitekturnimi elementi in zid, ki zamejujejo prostor, jehkrati tudi nosilna struktura. Odprtin je malo, videti so, kot bi bile izrezane iz zidu, stavbe so pogosto videti trdnjavsko zaprte; iz zunanje podobe ne izvemo ničesar o volumnu in oblikinotranjega prostora. Pri skeletni gradnji je dosežena trdnost strukture z uravnoteženjemvertikalnih in horizontalnih prvin (npr. kozolec), ki prevzamejo obremenitev in sokonstruktivni elementi. Notranji prostor je lahko svobodno oblikovan (predelne stene ne prevzamejo obremenitev) in tudi zunanje stene so lahko iz materialov, ki nimajo nosilne vloge(stekla, aluminija ipd.).

Središčna in vzdolžna zasnova

V stavbarstvu zgodnjih obdobij sta se uveljavila dva osnovna tipa tlorisa. Prvi izvira iz tlorisa,ki ima v svoji obliki krog, pravilni mnogokotnik ali kvadrat, drugi pa ima v tlorisu pravokotnik ali elipso. Pri obeh zasnovah je pomembno dojemanje prostora, njegovo gibanjeali mirovanje, odpiranje v sosednje prostore oz. zaključenost. Središčna (centralna) stavbnazasnova ima v tlorisu razvidno obliko kroga, mnogokotnika, kvadrata, grškega križa ipd.Centralna stavbna zasnova je tista, ki ji lahko vrišemo ali orišemo krog. Če smo v srediniglavnega prostora, sega pogled do zidov, ki so enako oddaljeni. Okoli najpomembnejšega prostora, ki določa zvrst centralne zasnove, se lahko razvrščajo drugi (praviloma podrejeni) prostori. Centralne stavbe so pogosto krite s kupolami ali s piramidnimi strehami. Razvojsrediščno zaznamovane arhitekture spremljamo od prazgodovine (npr. Stonehenge). O

vzdolžni (longitudinalni) stavbni zasnovi govorimo takrat, ko je glavni prostor oblikovantako, da je ena smer (dolžina) precej izrazitejša od druge (širina). To pomeni, da je v tlorisurazviden pravokotnik, elipsa ali podaljšani mnogokotnik ipd. To enoto lahko spremljajo podrejeni prostori, ki podpirajo vzdolžno gibanje. Vzdolžne zasnove poznamo že od prazgodovine naprej. Med izraze take arhitekture štejemo tudi ceste; čeprav so na videz preproste, so pomembne stvaritve podolžnih zasnov v prostoru. Z njimi se srečujemo vtradicionalnih urbanih zasnovah (cesto so obstopile hiše), ne smemo pa pozabiti tudi naslavnostne ceste v starih visokih kulturah, npr. v mikenski, egipčanski, mezopotamskih itd.,ko so kipi, zidovi in manjše stavbe ob cesti stopnjevale gibanje, ki se je stekalo proti templju. je dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem novih naselij in mest in s smotrnim vzdrževanjemobstoječihnaselijinmest. Cilji sodobnega urbanističnega načrtovanja so zagotoviti maksimalno kakovost življenja za meščane, močno in konkurenčno gospodarsko vlogo mestin zdravo okolje. Priprava urbanističnih načrtov je zahteven postopek, ki obsega usklajevanje pobud javnih ustanov in zasebnih podjetij in posameznikov. V pripravi se obravnavajorazlične strokovne podlage, ki so vnaprej pripravljene študije s področja gospodarskegarazvoja, naravnih danosti prostora,ekološkihomejitev,socialnihpotreb, prenove nepremične kulturne dediščine, zagotavljanja kakovosti novearhitekture, razvoja vodooskrbne, elektro,telekomunikacijske, komunalne in prometne infrastrukturein drugih področij, pomembnih zadelovanje mesta.

Urbanizem v času tranzicije

Slovenski urbanizem se je po letu 1991znašel v težavah, ki so bile v tem obdobju značilne v tranzicijskih državah. Medtem, ko se sta se gospodarski in politični sistem po letu 1991 temeljito spremenila, je urbanistično načrtovanje vse do leta 2002, ko jeDrnovškova vlada sprejela novi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), urejala stara, še jugoslovanska zakonodaja. Občine, ki so po slovenski zakonodaji pristojne za načrtovanje prostorskegarazvoja, vse do sprejema tega zakona niso pristopile k izdelavi novih urbanističnih načrtov. V praksi je to pomenilo, da so uporabljale stare prostorske plane,ki so jih sprejele skupščine nekdanjih občin leta1986.Ti zastareli urbanistični načrti niso več odgovarjali novi gospodarski in politični realnosti in so bili po letu 1991 deležni pogostega krpanja, s katerimso občine skušale omogočiti izvedbo različnih tržno naravnanih gradenj za razvijajoči sezasebni sektor. Prostorske ureditve in zgradbe, ki so nastale kot posledica tega krpanja, pogosto ne prispevajo k skladnosti in večji kvaliteti mestnega in podeželskega prostora. Noviurbanistični načrti, ki naj bi nastali na podlagiZakon o urejanju prostora (ZUreP-1)bi prvič po letu 1986 zopet celovito obdelali celoten prostor in postali orodje, s katerim bi ponovnozagotovili skladnejši prostorski razvoj.Zato so šele po letu [2002] občine pričele pripravljati nove urbanistične dokumente. Zakon ourejanju prostora (ZUreP-1)je predvidel strateške in podrobne urbanistične načrte, da bidolgoročno občinam omogočil več manevrskega prostora pri umeščanju nameravanih gradenj.Vendar je novaJanševa vlada takoj po zmagi na volitvah leta 2004napovedala spremembo tega zakona. Občine so po navodiluMinistrstva za okolje in prostor zaustavile delo na novihnačrtih vse do leta 2007, ko je vlada sprejela nov Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). V strokovnih krogih urbanistov in prostorskih načrtovalcev so ponovnospreminjanje zakonodaje, pa tudi novi Zakon o prostorskem načrtovanju skoraj soglasnoocenili kot poslabšanje razmer za različne, tako javne kot zasebne naložbe, ki bodo v prihodnje povezane s posegi v prostor.