Modra droga

Modra droga in druge zgodbe

 By Matjaž Štrancar 

Copyright 2012 Matjaž Štrancar

 Smashwords Edition

MODRA DROGA

in druge zgodbe

Matjaž Štrancar

Izjava

Ta knjiga je izvirno avtorsko delo in izdana izključno s sredstvi avtorja. Vse zgodbe so povsem fiktivne narave in v njih ne gre iskati faktografskih dejstev. Vse podobnosti z osebami v resničnem življenju so zgolj naključne. Določeni deli besedila vsebujejo preklinjanje, opisujejo nasilje, namigujejo na spolnost in obravnavajo robne tematike. Branje na lastno odgovornost. Založba in avtor ne odgovarjata za posledične nočne more, epileptične napade, živčne zlome ipd. Kontakt: matjaz@strancar.com.

Predgovor (V & O)

Kaj je skupnega vsem zgodbam v zbirki Modra droga?

Fantazija, filozofija, radikalizem, destruktivnost, duševnost, (para)psihologija, (ne)moč človeka, (ne)moč misli, posledičnost dejanj. In nekaj eksperimentiranja.

Komu so te zgodbe namenjene?

Malenkost zahtevnejšemu sodobnemu občestvu.

Kako naj knjigo berem?

Z odprto glavo in od prve do zadnje črke.

Matjaž Štrancar

Modra droga

SSKJ: dróga -e ž

1. nav. mn., farm. surovina rastlinskega ali živalskega izvora, ki se uporablja v zdravilstvu: pripravljati droge; narkotične droge / nabiranje in sušenje drog

2. knjiž. mamilo: uživati droge; omamljenost od droge; prekupčevanje z drogami

SSKJ: móder -dra -o prid.

Preobsežna definicija za uporabo v kontekstu.

Prijateljstvo

Hugo Krantz je bil moj prijatelj, že od kar ga pomnim. Iz vrtca tako rekoč. Skupaj sva scala v hlače med opoldanskimi spalnimi seansami in skupaj sva vlekla dečve za lase. Enega je pičila čebela, drugi se je smejal. Drugi je padel z drevesa, prvi se je smejal. Skupaj sva delala snežake, kadar sta mami dovolili in je zimsko vreme to omogočalo, ter igrala računalniške igrice. Jezne ptiče in razne dirke. Tako pač gre pri „ritih in srajcah" otroškega prijateljstva. Ko sva imela deset let (Hugo je bil le teden dni starejši od mene), so se njegovi preselili na drugi konec mesta, zamenjal je šolo, možnosti za videvanje so zamrle in prijateljevanje tudi.

Trend se je obrnil v srednji šoli. Oba sva obiskovala isto elitno gimnazijo v centru mesta. Nisva bila v istem razredu. A vseeno se je najino ritosrajčništvo nadaljevalo, dokler na pragu vstopa v življenje (mature) nisva pričela bolj odraslo razmišljati. Dolge globoke debate o smislu življenja in vsem ostalem okrog tega so sledile. Ali obstaja duša, Bog, življenje na drugih planetih ... On je bil vedno bolj znanstven, zadržan, racionalen, trmast. Introvertiran. Sam sem bil bolj čustven in odprt tudi za kaj bolj mimo znanstveno dokazanega. Tovrstni pogovori so postajali za oba vedno bolj mukotrpni, zato sva jih sporazumno počasi omejila.

Tako sva se po srednji šoli spet razšla. Ne prav daleč. Geografsko in kolegialno sva si vseeno ostala zelo blizu, tu in tam je nekajkrat letno še vedno padla kakšna neprijetno težka debata, sicer sva se raje držala lahkotnejših tem in aktivnosti. Obdržala sva stike ves čas, ko je on študiral nepomembne veje biokemije, sam pa sem doktoriral iz klasične freudovske psihoterapije. Sčasoma sem začel asistirati in predavati na fakulteti tudi sam, on pa je dobil službo pri lokalni izpostavi farmacevtskega velikana in je pričel prčkati nekaj po obetajočih formulah. Predlani se je poročil z izredno preprosto, a simpatično deklično Lothe, ki mu je pred kratkim povila sina, Huga mlajšega. Skratka, urejen družinski človek. Ali pač?

Matrica

Tisti dan me je standardno poklical po telefonu: „Pridi, rad bi se pogovoril s teboj." Glas miren, normalen, kot običajno, kadar ve, da ga po napornem dnevu čakata razumno kramljanje z menoj ob enem ali dveh vrčkih katerega izmed sijajnih lokalnih pivovskih zvarkov.

„Pri Fritzevi klobasi?"

„Ah ne, kar pri meni doma!"

Dobro, tudi nič novega. Občasno skupaj pogledava kakšno TV-debato, ali celo kakšen film za premišljevanje. Prišel sem ob uri in se pustil postreči s presticami in flaškico premiuma, žena je pripravljala narezek zadaj v kuhinji.

„Se spomniš Matrice?"

„Filma?"

Se spomnim takoj. Takšni filmi so nama bili pod častjo, ampak sva si enkrat vseeno izposodila celotno trilogijo tam okrog 2007. in jo gledala vso noč. Sva se sicer zabavala, ampak se obenem naslednji dan prezirala in ignorirala kot dva duhovnika, ki se srečata na vhodu bordela.

„Ja."

„Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?"

„Nesmiselna, ampak zabavna akcija."

„Kaj še?"

„Luknje v zgodbi, ki so bile večje, kot so v ozonskem plašču."

„Ne, bolj v stilu posameznih prizorov. Kaj ti je ostalo v spominu?"

„Izogibanje kroglam v počasnem posnetku, seveda, vsi so to potem kopirali ..."

„Znaš bit včasih prav težek in neumen za svojo specializacijo, a veš?"

„Jaz? Morda bi se lažje odločil, če bi dal kaj na izbiro. Recimo rdečo ali modro tableto ..."

„To rabim, tvoj sarkazem, tvoj razum in tvoj način dojemanja resničnosti."

„In zakaj točno?"

„Bom neposreden. Testiram novo drogo. Rabim nekoga izredno zanesljivega, uravnoteženega in nepristranskega, da jo preizkusi. Plus zate je tudi, da