Welcome to Scribd, the world's digital library. Read, publish, and share books and documents. See more
Download
Standard view
Full view
of .
Look up keyword or section
Like this
1Activity
0 of .
Results for:
No results containing your search query
P. 1
Untitled

Untitled

Ratings: (0)|Views: 62|Likes:
Published by vladimir.mijatovic

More info:

Published by: vladimir.mijatovic on Jul 26, 2012
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as DOC, PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

02/02/2013

pdf

text

original

 
 NAČELI DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI
Po načelu
dispozitivnosti
so stranke tiste, ki začnejo-s tožbo in končajo postopek . Sodišče pa je pristojno, da odloči v okviru zahtevka, ki sta ga dali stranki. Sodišče po uradni dolžnosti izreče sodbo,ni pa pristojno, da bi po uradni dolžnosti iskalo pravice in dolžnosti strank postopka. Stranka morasama ukrepati in navajati dejstva, ki so ji v korist in dokazati to svojo trditev. Stranka mora torej sama poskrbeti za svoje pravice v postopku. Civilno procesno pravo služi uveljavljanju pravic materialnega prava. Načelo dispozitivnosti velja torej tudi za postopek, v katerem se pravice uveljavljajo, vendar jetorej načelo dispozitivnosti omejeno predvsem v družinskopravnih sporih, ko mora sodišče odločati vkorist otroka (Če pa je tožba o razvezi o vzgoji varstvu in stikih odloči sodišče po uradni dolžnosti, sajmora delovati v otrokovo korist. Po uradni dolžnosti sodišče odloča predvsem, ko gre za reševanjedružinskih vprašanj).
Po načelu dispozitivnosti, se postopek tudi vodi po volji strank in se lahko po njihovi volji tudi konča, in sicer v primerih:
-Sodne poravnave (tožnik in toženec skupaj), postopek se konča, spora ni več. Poravnava ima za posledico ne bis in idem, je pravnomočna.-Odpovedi zahtevku (tožnik) V tem primeru se postopek konča le na voljo ene stranke in volja tožnikamora biti taka, da nečesa ne bo zahteval od druge stranke. V tem primeru privolitev druge stranke ni potrebna. Odpoved zahtevku ima učinek ne bis in idem. Izda se sodba na podlagi odpovedi zahtevku-se jo zavrne, zavrnilna sodba.-Umik tožbe (tožnik) ki nima učinka ne bis in idem. Zato ni jasno, ali je taka možnost sprejemljiva aline. V takem primeru bi bilo najbolje, da bi se o tem pozanimali pri tožniku in da bi bila za umik  potrebna privolitev tožene stranke v postopku.-Pripoznave zahtevka (toženec) s strani toženca, ko ta pove, da zahtevek priznava. Izda se sodba na podlagi pripoznave. Loči od priznanja dejstev <8pripozna se le neko dejstvo, ki se nato šteje zaresnično, nadomešča dokaz) Vendar pa za priznanje obstaja neka omejitev, v 3. členu ZPP in sicer :Stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku. Stranke se lahko odpovejosvojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Sodišče ne prizna razpolaganjastrank:-ki nasprotuje prisilnim predpisom;-ki nasprotuje moralnim pravilom.Sodišče mora torej preveriti priznanje, da le-to ne nasprotuje kateremu od kogentnih predpisov.
*1. PrimerPo členu 3/3 ZPP ni dopustno razpolaganje z zahtevkom v nasprotju s prisilnimi predpisi. Počlenu 454 OZ pri prodajni pogodbi stroške z izločitvijo, ter stroške pred njo trpi prodajalec. Vkonkretnem primeru se prodajalec in kupec v prodajni pogodbi glede stroškov nista ničesarposebej dogovorila. Po izpolnitvi pogodbe je prodajalec kupca tožil na povračilo stroškov, ki sonastali z izročitvijo. Na kratko obrazložite:Ali bi sodišče v primeru, če bi toženec pripoznal zahtevek, izdalo sodbo na podlagi pripoznave?
 Norma OZ je v tem primeru dispozitivna in se uporabi le, če ni dogovora med strankama. Prodajalčevzahtevek sicer je v nasprotju z zakonom, a bo prodajalec zaradi pripoznave zahtevka vseeno zmagal,saj gre za normo dispozitivne narave – volenti non fit injuria.Toži na nekaj kar mu ne pripada, ni upravičen. Če bi se upiral bi uspel. Pripoznava je dopustna, saj jedispozitivno.
Ali bi sodišče v primeru, če bi toženec priznal vsa dejstva, ki jih navaja tožnik, izdalo obsodilnosodbo?
Sodišče bo upoštevalo zatrjevana dejstva (pogodba sklenjena, nič dogovorjeno). Vendar gre v tem primeru za dejstva, ki niso pravno relevantna, zato bo sodba oprostilna.
Ali bi v primeru pasivnosti toženca prišlo do zamudne sodbe?
Posledica pasivnosti toženca je domneva, da toženec priznava vsa dejstva navedena v zahtevku oz.tožbi, le-ta pa niso pravno relevantna in sodba bo zato oprostilna. Zamudne sodbe ni, ker iz pripoznanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu.
1
 
*2. PrimerPo 382. členu OZ pogodbene obresti znašajo 6% letno (če se stranki drugače ne dogovorita). Vobravnavanem primeru je A Bju posodil nek znesek, B pa se je zavezal, da ga bo po enem letuvrnil z obrestmi. Obrestne mere nista določila. Ker B denarja ni vrnil, je A vložil tožbo inzahteval plačilo glavnice in 10% obresti. Toženec je zahtevek pripoznal. Sodišče je izreklo, dalahko pripoznavo glede obresti upošteva le do višine 6%. Ker se namreč stranki nista dogovorilidrugače, je treba uporabiti obrestno mero iz čl. 382 OZ. Ajev zahtevek za plačilo 10% obresti, kitej določbi nasprotuje, je zato v nasprotju s kogentnimi predpisi (za obresti, ki presegajo 6%),zato pripoznava takšnega zahtevka po čl. 3/3 ZPP ni dopustna. Na kratko pojasnite, ali jesodišče ravnalo prav.
Stranki bi se lahko dogovorili drugače, saj je norma dispozitivna, vendar se nista in zato je normaobvezujoča,velja tisto, kar piše v zakonu. Vendar toženec je zahtevek pripoznal. Člen 3/3 ZPP lahkosodišče uporabi le, ko gre za
nasprotovanje prisilnim (kogentnim) ali moralnim predpisom
, tu pagre torej za kršitev norme
dispozitivne narave,
saj obresti znašajo 6% le, če se stranki ne dogovoritadrugače.
Skozi postopek se kvaliteta (dispozitivnost ali kogentsnost) norme ne spreminja
in takonorma ostaja dispozitivna tudi tekom postopka. Sodišče torej v tem primeru ni ravnalo pravilno, sajgre za
konkludenten naknaden dogovor, ki velja!
Volja strank je torej v tem primeru soglasna.Pripoznava za 10% ni možna?
*3. PrimerZakon je določal, da zaščitene kmetije ni dopustno prodati oseb, ki ni kmet. A (lastnik, sstatusom kmeta) je takšno kmetijo želel prodati, vendar potencialni kupec B ni imel statusakmeta. Prodajna pogodba bi bila zato nična. A in B sta se zato dogovorila sledeče: B je Ajuplačal, nato pa je Aja tožil na ugotovitev svoje lastninske pravice na predmetnem zemljišču – kinaj bi jo pridobil s priposestvovanjem. V pravdi je B zahtevek Aja takoj pripoznal. Ali bosodišče pripoznavo upoštevalo?
 Norma o zaščiteni kmetiji je kogentne narave. B je pripoznal samo priposestvovanje, katerega namen je prenesti kmetijo na osebo, ki nima statusa kmeta. Ta pravda je torej konstrukt, saj se s pogodbotakega primera ne da izpeljati. Stranki sta s to pravdo želeli obiti zakon, da bi dosegli zaželeni učinek.Če sodišče sumi, da gre za
simulirano pravdo
, bi to moralo raziskati po uradni dolžnosti; vnasprotnem primeru bi priznalo razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi. Končni izplen bi bilotorej nekaj, kar se s pogodbo ne da doseči in je torej v nasprotju s kogentnimi predpisi. V tem primeru pride do izigranja neke materialnopravne prepovedi, v čemer je pravda sredstvo, da pride do izigranja.Vse je torej odvisno od tega, ali je norma dispozitivne ali kogentne narave. ZPP 3/III: Sodišče nedopusti pripoznave, ki nasprotuje kogentni normi.
*4. PrimerA je s tožbo zahteval, naj mu B plača 1000 €. V tožbi je navedel, da je z Bjem pred letom dnisklenil posojilno pogodbo in da mu je na podlagi te pogodbe izročil 1000 €; te naj bi mu popogodbi B moral vrniti v roku osmih mesecev. B je v postopku ugovarjal, da z Ajem ni sklenilnobene pogodbe in tudi denarja mu A ni izročil. Sodišče je izvedlo dokaze in ugotovilo, da Aresnično ni sklenil pogodbe z Bjem in da mu tudi ni izročil nobenega denarja. Ali je Ajeva tožbasklepčna? Na kratko obrazloži odgovor.
Ajeva tožba očitno
ni utemeljena
, vprašanje pa je, ali je
sklepčna
. Tožba je vsekakor sklepčna, sajima podlago v materialnem pravu. Če bi bila torej tožnikova zatrjevana dejstva utemeljena oziromaresnična, bi bilo zahtevku ugodeno. Če je tožba sklepčna se postopek nadaljuje, če pa ni sklepčna, seizreče
zavrnilna sodba.
Sklepčnost tožbe se ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sklepčnost se nanašazgolj na tožnikova zatrjevana dejstva in na njihovo podlago v materialnem pravu.
Če je tožbasklepčna, temu sledi izvajanje dokazov, po izvedbi dokazov pa se ugotovi, ali je tožba
utemeljena alineutemeljena.
Tožnik mora med izvajanjem dokazov torej dokazati resničnost zatrjevanih dejstev.
5. PrimerPo 56. členu Stanovanjskega zakona ima oseba, ki z najemnikom živi v življenjski skupnostipravico, da se nanjo prenese najemna pogodba, če najemnik umre. V konkretnem primeru je posmrti najemnika A zahteval, naj lastnik stanovanja z njim sklene najemno pogodbo. V tožbi je
2
 
navedel, da je z najemnikom – 70 letnim Cjem že pet let živel v spornem stanovanju na temeljupogodbe, s katero se je zavezal, da bo Cja oskrboval, C pa mu je kot plačilo za to pomoč dovolil,da živi v tem stanovanju. Ker lastnik najemne pogodbe z Ajem ni hotel skleniti, je A proti njemuvložil tožbo. Kakšna bo sodba:Če toženec prizna vsa dejstva? Če toženec ne odgovori na tožbo? Če toženec pripozna zahtevek?Kako pa bi ravnalo sodišče, če bi toženec navedbe tožnika prerekal (npr. izjavil, da ni res, da jetoženec živel pri tožniku, pač pa ga je le nekajkrat na teden obiskoval, pa tudi da to ni trajalopet let, pač pa le zadnjega pol leta pred smrtjo Cja) in predlagal priče (npr. zaslišanje sosedov)?
Življenjska skupnost je
pravni standard
in je nekaj več, kot gola ekonomska skupnost. V tem primeru pa gre celo za pogodbeno ekonomsko skupnost, ki kot sama ne zadosti pravnemu standarduživljenjske skupnost. Kot življenjska skupnost je mišljena večja in močnejša povezanost posameznikov. Že iz trditev tožnika je torej razvidno, da po materialnem pravu nima zahtevka zauveljavljanje svojih trditev. Tožba torej
ni sklepčna
, saj opisane skupnosti ni mogoče subsumirati pod pravni standard življenjske skupnosti.Torej tudi če bi toženec priznal vsa dejstva, tožba ni sklepčna in zato do obsodilne sodbe ne bi prišlo,temveč bi sodba bila
zavrnilna.
Tudi če toženec na tožbo ne bi odgovoril, kar vzpostavlja
fikcijo, da pripoznava vsa dejstva, ki jihnavaja tožnik 
do obsodilne sodbe ne bi prišlo, saj sodba ni sklepčna. Sodišče tudi ne bi izdalo
zamudne sodbe
, temveč bi bila sodba
zavrnilna
, tako kot če bi vsa dejstva priznal.Če pa toženec zahtevek pripozna, se izda sodba na podlagi
pripoznave
, saj toženec kot lastnik lahko ssvojo lastnino razpolaga in tako lahko tudi kadarkoli sklene najemno pogodbo.
*6. PrimerA je kot kupec z Bjem sklenil prodajno pogodbo glede avtomobila. Dogovorjena cena je znašala10.000 $. A je avto izročil, B kupnine ni plačal. A je zato vložil tožbo, s katero je zahteval, najsodišče Bja obsodi na plačilo 10.000 $. Sodišče je ugotovilo, da A do plačila v tuji valuti niupravičen, upravičen pa je do plačila protivrednosti v €. Toženca je zato obsodilo na plačiloustreznega zneska €. Ali je sodišče ravnalo prav?
Pri nas je uradno plačilno sredstvo € in ta norma je kogentne narave. Za plačilo v $ (ali drugi tujivaluti) se torej ni dovoljeno dogovoriti. Ureditev in praksa pa je uvedla dejstvom, da taka pogodba ne bi bila v celoti nična, temveč bi se taka pogodba preuredila in štelo bi se, da je dogovorjeno plačilo v protivrednosti zneska v (v tem primeru bi bilo torej dolgovanih slabih 7000€). Ni sporno, da prodajalec do plačila v $ ni upravičen, nesporno pa je tudi, da je upravičen do plačila v €, vendar A jezahteval nekaj, do česar ni upravičen. Ali je bilo torej prisojeno nekaj, kar ni bilo dolgovano? Ali sešteje, da je denar, in da je denar le merilo vrednosti (1€ = 1,47$)? Ali v tem primeru sploh ni bilo prisojeno nekaj drugega, kar je bilo zahtevano? Če sprejmemo dejstvo, da je denar le merilo vrednosti, je potem to le neko matematično merilo. Kaj pa, če za tožnika protivrednost nima enake vrednosti?Stališče Vrhovnega sodišča je, da
načelo dispozitivnosti preprečuje možnost, da v primeru danekdo zahteva plačilo v tuji valuti, da bi se mu prisodilo znesek v drugi valuti
, čeprav bi bila to protivrednost prve valute. Tuja valuta namreč ni domača valuta in zato bi sodišče moralo zahtevek 
zavrniti
, saj A ni zahteval €, temveč$. Tako bi moral A, če bi želel plačilo v protivrednosti, le to tudizahtevati, na primer z eventualnim zahtevkom, ali pa bi v eventualnem zahtevku zahteval vračilostvari, v primeru, da mu ne bi bilo prisojeno plačilo v $, tako kot je bilo s prodajno pogodbodogovorjeno.
*7.primerA je zahtevala od Bja 25000€ odškodnine. Sodišče je ugotovilo, da je škoda znašala 30000€ in jeAju prisodilo 30000€. Ker B obveznosti tudi po pravnomočnosti sodbe ni izpolnil, je A predlagalproti njemu izvršbo. V izvršilnem postopku je B ugovarjal, da ni dolžan plačati vač kot25000€,ker je bil samo toliko predmet tožnikovega zahtevka. Ali ima prav? (glej člen 319/1 in350/3 ZPP)
Kršeno je načelo dispozitivnosti. Sodišče je dalo več, ni v mejah tožbenega zahtevka. V izvršilnem postopku bo treba plačat 30000€, ker je sodba pravnomočna-to je treba spoštovat in izvršit. Če napakane bo odpravljena, potem ostane pri pravnomočni sodbi sodišča. Moral bi se pritožiti že prej.
3

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->