Ustanovitev Rima datirajo zgodovinarji z l. 754 pred na\u0161im \u0161tetjem. Leta 509 so v Rimu uvedli republiko z dvema konzuloma, izvoljenima za eno leto. Tedaj se Rimljani delijo na particije in plebejce. Patriciji, gospodarsko mo\u010dnej\u0161i, so vzeli vodstvo republike v svoje roke, plebejci pa so se leta 494 izselili iz Rima. Vrnili so se, ko so jim particiji zagotovili ljudske tribune kot plebejske magistrate. Ti so zahtevali zapis pozitivnega prava.

Rimski senat je po desetletnem prizadevanju plebejcev sklenil, naj se za leto 451, namesto komzulov, izvoli deset mo\u017e z nalogo, da napi\u0161ejo zakone. Prvi decemviri (le patriciji) so napisali zakone na 10 bronastih plo\u0161\u010d. Naslednje leto so izbrali decemvire (tudi plebejce), ki so dodali \u0161e 2 bronasti plo\u0161\u010di zakonov.

Zakonik se imenuje zakonik dvanajstih plo\u0161\u010d (Zakonik XII. plo\u0161\u010d) - civilno pravo. Po uni\u010denju Kartagine je okoli Sredozemskega morja nastala velika svetovna dr\u017eava, plebejci pa so polagoma dosegli politi\u010dno enakopravnost s patriciji.

Leta 30 je Oktavijan, po tretji dr\u017eavljanski vojni, ostal edini zmagovalec. Uvajati je za\u010del principat, kot umerjeno obliko monarhije, zami\u0161ljeno kot teritorialno in stvarno delitev oblasti med princepsom in senatom. Rimska dr\u017eava je imela tedaj dve stoletji miru in blagostanja, princepsova oblast se je krepila, senatova pa pe\u0161ala.

Teodizij I. je rimski imperij dokon\u010dno razdelil na vzhodno in zahodno cesastvo, prvo se je kon\u010dalo 1453. leta, drugo pa 476. leta. V novi prestolnici, Constantinopolisu, je cesar Justinijan I sku\u0161al obnoviti rimsko cesarstvo. Njegov politi\u010dni program se ni uresni\u010dil, proslavil pa se je kot kodifikator rimskega prava.

KLASI\u010cNA DOBA: traja od leta 27 do 300. po na\u0161em \u0161tetju- Avgustov principat - do konca Dioklecijanove vlade - za ta \u010das je zna\u010dilno delovanje klasi\u010dnih pravnikov, ki oblikujejo nova pravna pravila, na osnovi starega prava.

POSTKLASI\u010cNA DOBA: od leta 300 do vladavine Justinijana (527-565). Poleg novega cesarskega prava sku\u0161ajo zbrati tudi najbolj\u0161e dose\u017eke preteklosti, zlasti klasi\u010dne dobe - uspeh teh prizadevanj je JUSTINIJANOVA KODIFIKACIJA

Kodifikacija je teoreti\u010dno ostala v veljavi do Justinijanove kodifikacije, \u010deprav je bil tedaj \u017ee ve\u010dji del spremenjena. V dolo\u010dbah zakonika se ka\u017eejo zna\u010dilnosti rimske dru\u017ebe, ki so jo sestavljali pove\u010dini mali in srednji kmetje. Temeljna dru\u017ebena celica je dru\u017eina, zdru\u017eena pod oblastjo rodbinskega o\u010deta - pater familias. Oblast le-tega traja do njegove smrti. Oblast mu daje pravico nad \u017eivljenjem in smrtjo otrok, sme jih prodati /pazi 3xprodaja sina/, le o\u010de je lastnik premo\u017eenja, otroci in \u017eena in manu so podrejene osebe. Veljavni so tudi zakoni, v katerih \u017eena ni ve\u010d pod mo\u017eevo oblastjo - zakon sine manu.

Zakonik ne podaja celotnega prava - ni splo\u0161nih temeljnih dolo\u010db npr. o o\u010detovski in mo\u017eevi oblasti, o lastninah, pogodbah, dedovanju itd. Napisani so samo tisti predpisi, ki so se zdeli zakonodajalcu sporni in jih je izrecno dolo\u010dil. Glede premo\u017eenjskega prava je poskrbel le za stvarno pravo, v dednem pravo pozna samo oporoko. Urejen je civilni pravdni postopek - si in ius vocat itd. (\u010ce je Rimljan hotel za\u010deti pravdo zoper drugega ob\u010dana, ga je pozval pred pravosodni magistrat in to\u017eenec je moral slediti pozivi, sicer je smer to\u017enik uporabiti silo. Bolehnemu in staremu je to\u017eilec moral preskrbeti prevoz. Urejen je postopek osebne izvr\u0161be. Zakonk vsebuje tudi nekaj kazenskih, upravnih in sakralnih dolo\u010db. Na\u010deloma so dolo\u010dbe Zakonka veljale za Rimljane ius civile. Pod te dolo\u010dbe so spadali norme o \u017eenitvah med Rimljani, o o\u010detovski oblasti, o pridobitvi lastnine z manicipacijo, z in iure cesijo, sestavo oporoke, civilno pravdanje.

Ius gentium so dolo\u010dbe, ki so veljale za Rimljane in za tujce - to so praviloma o kupni in prodajni pogodbi, o prena\u0161anju lastnine s tradicijo (izro\u010ditvijo). Tujcem so pripoznavali sposobnost za medsebojno trgovanje - commercium, redko pa enakopravnost glede sklepanja \u017eenitev

IUS Civile prou\u010dujejo kot civilno pravo, da pa je pojem od dana\u0161njega pojma civilnega prava razli\u010dno. Z dana\u0161njim civilnim pravom mislimo tisto pravo, ki ureja premo\u017eenjske odnose, mislimo zasebno pravo, za razliko od upravnega, kazenskega prava...

- ljudske skup\u0161\u010dine
- magistrati
- senat.
Ljudske skup\u0161\u010dine so sestavljale:

1. kurijatni komiciji: sestava teh ni znana. V republikanski dobi niso ve\u010d pomembne, narod je v njih predstavljalo 30 liktorjev. V teh komicijih so sprejemali zakon o podelitvi oblasti novim funkcionarjem, v klasi\u010dni dobi pa tudi cesarju. Sodelovali so pri posinovitvah svojepravnih ob\u010danov, pri sestavljanju najstarej\u0161ih oporok.

Razporejene so bile po premo\u017eenju ob\u010danov - najimovitej\u0161i sloj je imel 80 centurij, 18 je bilo konjeni\u0161kih centurij patricijev - skupaj presega absolutno ve\u010dino od skupno 193 centurij.

Po tribusih so bili sestavljeni tudi zbori plebejcev - concilia plebis. Volili so ljudske tribune in plebejske edile, sprejemali zakonodajne sklepe (plebis scituum) - spo\u010detka obvezni le za plebejce, z zakonom lex Hortensia - leta 287 pa so bili pripoznani za enako obvezne kakor zakon, sprejet v ljudski skup\u0161\u010dini. Poslej se tak zakon imenuje lex plebisuescitum.

Magistratus populi Romani so bili v rimskih ljudskih in plebejskih skup\u0161\u010dinah izvoljeni dr\u017eavni organi s funkcijsko dobo v trajanju enega leta (le cenzor za 5 let, diktator pa najve\u010d 6 mesecev). Razen diktatorja sta bila za posamezne magistrature vedno vsaj po 2 predstavnika. Mestni pretor (pretor urbanus) je bil dolgo le eden in je veljal za manj\u0161ega kolega konzulov. Posamezni dr\u017eavni magistrati: dva konzula, naslednika nekdanjih kraljev, z neomejeno oblastjo.V drugih latinskih mestih je bil najvi\u0161ji magistrat praetores.

Pretura je uvedena leta 367, poverjena ji je odgovornost za redni potek pravdanja. Leta 242 so dodali preturo za spore tujcev. Starej\u0161i, prej edini pretor, je bil pretor urbanus - mestni, drugi pa pretor peregrinus -tujski. Pretor je nadome\u0161\u010dal tudi odsotna konzula v vseh dr\u017eavnih poslih. Kasneje so volili \u0161e druge pretorje.

Plebejski magistrati (ljudski tribuni) so imeli dol\u017enost varovati plebejce pred krivicami magistratske in patricijske samovolje. Osebno navzo\u010di tribuj je s svojim nagovorom (intercesija, veto) lahko ustavil ukrep magistrata, drugega tribuna ali senata, ne pa diktatorjevega ukaza. Tribuni so bili nedotakljivi, pomo\u010dnika sta jim bila plebejska edila.

in smrtjo soob\u010danov, strankam nalagati var\u0161\u010dine, rube\u017ena pravica, dovoljeval je vrnitev v prej\u0161nje stanje (restitutio in integrum). Imperij so imeli: diktator, konzula, pretor. Njihov spremljevalci so bili liktorji (biri\u010di) po katerih so jih tudi razlikovali.

SENAT je bil zbor starih, izku\u0161enih mo\u017e, predvsem biv\u0161ih magistratov. Najprej so jih postavljali konzuli, kasneje pa cenzorja. Senatovi sklepi so bili v republikanski dobi pravno neobvezni, dejansko pa pomembna in vplivna navodila. Senat je v zakonodajnem poslovanju spo\u010detka potrjeval predloge, izglasovane v ljudski skup\u0161\u010dini, v\u010dasih je izrekel, da sprejeti zakon ne velja, kasneje je senat odobril ali odklonil zakonski predlog, ki ga je magistrat nameraval predlagati v komicijih.

Zakonodajni postopek:
1. Magistrat (konzul, pretor, ljudski tribun) je pripravil zakonski predlog.
2. O predlogu so lahko razpravljali na shodu - contio - ki

tribun. Kdo bo razpravljal je odlo\u010dal magistrat.
3. Predlog je bil sprejet in je postal zakon, ko je ve\u010dina centurij ali tribusov glasovala zanj.
4. Zakon je veljal takoj, ali \u010de je sam zakon odrejal rok pri\u010detka veljavnosti - vacatio legis.

Zakon so imenovali po magistratu, ki ga je predlgal, po obeh konzulih pa tudi, \u010de ga je predlagal en sam konzul. Tak zakon so imenovali lex rogata ali lata ( kar pomeni od pretorja izpro\u0161eni ali prine\u0161eni ), po nazivu predloga za uzakonjenje - rogatio.

V uvodu zakona je bilo navedeno: kje in kdaj je bil izglasovan, katera enota je zanj prva glasovala in kdo je zanjo oddal glas. Razlika med leges rogatae in leges datae je v tem, da jih je za osvojeno provinco izdal zmagoviti vojskovodja ali za to izbrani magistrat.