SLOVENCI SMO SPREGOVORILI Na zaetku tisoletnega razvoja slovenske pisne kukture stojijo znameniti Briinski spomeniki, ki so nastali med

letoma 972 in 1039 na Zgornjem Korokem v dolini reke Mll ali na Lurnskem polju, zato so najstareji zapis slovenine in tudi najstareji ohranjen zapis kakega slovanskega jezika na obmoju civilizacije evropskega zahoda. Pergamentni listi s tremi obrednimi slovenskimi besedili so bili skupaj z drugimi podobnimi dokumenti zvezani v kodeks, ki je pripadal freisinkemu kofu Abrahamu. Ta kofija, ki je imela posesti tudi na Korokem, je bila tedaj poseljena s slovenskimi verniki, zato je kof v svojem pontifikatu potreboval tudi slovenska liturgina besedila. Kodeks so do 1803 hranili v freisinkem stolnem kapitlju, odtlej pa v Bavarski dravni knjinici v Mnchnu, kjer so v njem leta 1807 tudi odkrili naa besedila. Latinski kodeks, ki po svoji zunanjosti in vsebini sicer ni posebej odlien, je prav zaradi Briinskih spomenikov postal svetovno znan in posebej dragocen pisni spomenik. Prvi spomenik, obrazec splone spovedi je zapisan na dveh straneh, tretji, ki je prav tako spovedni obrazec, na treh, drugi, ki je po vsebini pridiga o grehu in pokori, pa obsega tiri strani. Vsi trije so napisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinke minuskule. Drugi in tretji spomenik sta zapisana z isto roko, prvi pa je delo drugega pisarja. Zaradi velike starosti so rokopisi zelo teko itljivi, zato obstaja e ve natannih rkovnih (diplomatinih) prepisov in tudi primeri fonetinih prepisov, ki skuajo predstaviti govorjeno podobo teh besedil. Slovenski Briinski spomeniki so bili zapisani kot prevodi latinskih in nemkih predlog, ki so bile v rabi v zahodni cerkvi. Morda so e pred njimi obstajala slovenska besedila, ki so jih potem okoli leta 1000 zapisali v ohranjeni podobi, saj je znano, da so e od leta 800 obstajala besedila za kransko bogosluje, ki so jih duhovniki molili skupaj z verniki v njim razumljivem jeziku. Nedvomno pa je jezik vseh treh Briinskih spomenikov slovenina v svojem zgodnjem obdobju, ko se je iz stare cerkvene slovanine e izievala v samostojen jezik. Najpomembneji je drugi spomenik, pridiga o grehu in pokori. To je nagovor duhovnika, ki na kratko in pregledno podaja kranski nauk o grehu in odpuanju. Pridiga je verjetno nastala po zgledu stare bavarske pridige iz 8. stoletja. Sredi 9. stoletja je iz Karantanije najbr prila s priseljenci v spodnjo Panonijo, v kneevino kneza Koclja, kjer je deloval Metod s svojimi uenci. Na ta nain se namre da razloiti, od kod so v slovenskem besedilu tudi starocerkvenoslovanski elementi ter moravsko in panonsko besedje.

Ta spomenik ima zaradi svoje posebne urejenosti in retorinih elementov e lastnosti umetnostnega besedila. Latinski kodeks (sign. Clm 6426), v katerega so uvezani Briinski spomeniki, obsega 169 otevilenih pergamentnih folijev oz. 338 strani, dimenzije listov so 25,6 cm (viina) x 20,8 cm (irina), debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm. Vezava je verjetno soasna: lesene platnice, prevleene z belim svinjskim usnjem. Kodeks je neko imel tudi kovinske sponke, ki niso ohranjene, in celo kovinski zati z verigo, s katero je bil priklenjen na svoje mesto v knjinici. Slovenska besedila so zapisana na f. 78, 158, 159, 160, in 161 (skupaj 9 strani)