kofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK

k o f i j a C e l je Pastoralna pobuda ob Slovenskem evharistinem kongresu kot jo je sprejel kofijski pastoralni svet 22. maja 2010 pri. Sv. Joefu nad Celjem

Evharistija Boji dar za ivljenje

Brez evharistije ne moremo iveti 1. Pri zadnji veerji, dan pred svojo smrtjo, je na Gospod Jezus Kristus uencem umil noge in ustanovil sveto evharistijo, ki pa ni le molitveno sreanje, temve sta vanjo poloena narava in bistvo Kristusovega odreenja. Zato kadarkoli po Jezusovem naroilu in zgledu lomimo kruh in pijemo vino, ki pri mai postaneta njegovo telo in kri, vstopamo v samo jedro odreenja ter smo v obilju deleni milosti, ki nas dela Bogu podobne. Kristjani smo pri sveti mai in pri zauitju svetega obhajila vedno znova postavljeni pod vznoje kria, s katerega nas s svojo krvjo kropi umirajoi Odreenik, in vedno znova vstopamo v prazen grob, v katerem sta enkrat za vselej bili premagani smrt in tema sveta. Obhajanje svete evharistije nas nadalje popelje v binkotno dvorano, kjer v premiljevanju Besede, v molitvi in v obestvenem slavljenju z Marijo in apostoli prejemamo darove Svetega Duha. Cerkveno uiteljstvo zato evharistijo in sploh bogosluje razglaa za culmen et fons, vrhunec in vir kranskega ivljenja. 2. Povsem razumljivo je potemtakem, da brez nedelje /evharistije/ ne moremo iveti. Tako so svojim rabljem dejali muenci prve cerkve, ki so raje li v smrt, kot da bi se odrekli nedeljskemu praznovanju evharistije. V podobnih razmerah in z enako mono vero je prieval tudi mlad slovenski muenec Lojze Grozde, ki je evharistijo imenoval sonce mojega ivljenja. Pozorno branje zgodovine Cerkve na Slovenskem nam bo razkrilo, kakno veliko mo je evharistija dajala naim prednikom v alosti in veselju, v porazih in zmagah, na ravni posameznikove osebne izkunje in ravni skupnih preizkuenj. Dovolj se je spomniti bl. Antona Martina Slomka, za katerega je evharistija bila sonce boje slube, jedro nae vere, srce pobonosti, ivi vir svetosti in vsake pomoi za duo in telo. Ali, kot so v letonjem postnem pastirskem pismu zapisali slovenski kofje: elimo vas utrditi v veri, da za posameznika, za vae druine, za na narod, za svet ni drugega vira venega ivljenja kakor Kristusovo telo in kri.

kofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK

3. Da brez evharistije ne moremo iveti in da je slednja sonce naega duhovnega, moralnega in drubenega ivljenja, smo vstopajo v novo tisoletje izrekli tudi katoliani 13. junija 2010 zbrani na Slovenskem evharistinem kongresu v Celju. Pred desetimi leti smo obhajali Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, na katerem smo pod geslom izberi ivljenje doloili glavne pastoralne usmeritve za nove ase. Odloali smo se za loveka, za drubo solidarnosti ter za novo evangelizacijo (PZ 4365). Pred dvema letoma smo se prav tako v Celju na Slovenskem pastoralnem dnevu zavezali vrednotam ivljenja in druine. Lani smo v kofiji Celje pisali in sprejemali upnijske pastoralne narte, v katerih smo si zastavili veliko raznoterih ciljev, da bi uresniili osrednjega, ki je narediti iz celjske kofije dinamino, povezano in misijonarsko goree kransko obestvo. Danes te odloitve potrjujemo in plemenitimo z obnovljeno evharistino zavezo. Kajti, e dejavnost Cerkve ne izhaja iz evharistije in ne vodi k evharistiji, je zgolj humanitarna dejavnost z vse manjo globino in vse manjim venostnim uinkom. Kar je v hii ognjie, to je v nai pastorali evharistija. Prekinjen evharistini tok 4. Evharistino bogosluje prinemo s prinaanjem darov. V kruhu in vinu lovek Bogu prinaa v dar sadove svojega dela, svojih skrbi, vse svoje ivljenje. Kruh in vino namre prihajata iz obdelane zemlje, gresta skozi kmetove roke in roke delavca v prehrambeni industriji, nakar potujeta skozi svet trgovine in financ ter konno prideta do duhovnika in daritvene mize. Skupaj z njima torej v posveeni prostor in as vstopa celotna loveka dejavnost: kmetijstvo, naravovarstvo, gospodarstvo, trgovina pa tudi politika, izobraevanje in kultura. Pri spremenjenju loveki dar kruha in vina postane Kristusovo telo in kri. S tem sta lovek in njegovo delo vzeta v notranje okolje same Svete Trojice. Pri obhajilu je ta isti dar vrnjen loveku in lovek resnino navzoega Jezusa Kristusa ponese nazaj v svoje druinsko, drubeno in gospodarsko ivljenje. Tako se izmenjava darov in evharistini krogotok skleneta. Evharistija je resnino Boji dar za ivljenje. 5. Pojav brezverstva in verske brezbrinosti, za katerega se zdi, da se nezadrno iri, evharistini krogotok ukine e na samem zaetku. Veina Slovencev in Slovenk je sicer e krenih, a mnogi ne praznujejo nedelje ali pa se evharistije udeleujejo le obasno, ob velikih praznikih. Nekateri se je udeleujejo iz navade ali folklore, spet drugi nanjo popolnoma pozabijo. Vemo, e manjka osnovno sprejemanje Boga, manjka vstopna toka za evharistijo. e je nekdo okuen s kulturo smrti ali ivi v tekem grehu, se bo sreanja s sveto evharistijo celo bal. Skratka, e nekateri menijo, da nimajo darov in proenj, ki bi jih poloili v kruh in vino, ko se dasta na oltar, tudi ne morejo vedeti, kako te Kristusovo telo in kri, ki prihajata iz istega oltarja, delata monega in srenega. Napak je te ljudi z jezo obsojati ali pa jih tako ali drugae siliti oziroma nekako prelisiiti, da bi li k sveti mai. Sprejeti jih moramo kot misijonarski izziv.

kofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK

6. Ob Slovenskem evharistinem kongresu se zato ponovno zavezujemo k osnovnemu oznanjevanju resnice o troedinem Bogu, o Jezusu Kristusu ter o njegovi trajni in resnini navzonosti v sv. Renjem telesu. Evharistini kongres je klic k novi evangelizaciji, klic, ki odpira Cerkev prihodnosti. Prihodnja Cerkev seveda ne more biti drugana od tiste, ki sklicana od Svetega Duha vesela in resna, odlona in skromna praznuje nedeljo in evharistino skrivnost. 7. Na pogled v prihodnost je uprt v sveto evharistijo in v tri velike naloge, ki se tesno veejo nanjo: nova evangelizacija, nedeljska maa, solidarnost. Nova evangelizacija in obnova evharistinih temeljev 8. Vidimo torej, da je obnovitev evharistinega ivljenja na Slovenskem tesno povezana z odloitvijo za novo evangelizacijo, ki smo jo sprejeli na Plenarnem zboru. Nova evangelizacija mora upotevati dejansko duhovno in moralno stanje ljudi. Slednje je v veliki meri takno, da govorimo o pred-evangelizaciji. Glede evharistije pa lahko govorimo o pokodovanih antropolokih oz. pred-evharistinih temeljih. Natejmo nekaj najvejih tovrstnih pokodb: - oslabljen verski ut oziroma nevera sama; - razbita druinska jedra; skoraj polovica slovenskih otrok ne pozna trdnega druinskega omizja, skupnega obeda, molitve pri jedi, druinskega obestva; - razsuto moralno ivljenje in toleriranje greha; greh zapira pot milosti in onemogoa globlje evharistino izkustvo; - kultura, ki podcenjuje vrednoto dela, napora in rtve; pomehkuen in neportvovalen lovek nima osnovnega temelja, da bi razumel Kristusovo daritev na kriu in njeno nekrvavo ponovitev pri manem bogosluju; - porabnitvo in ohol odnos do prehrane; - zmaga hrupa in zunanjega videza; vseprisotno malikovanje zdravja in odrivanje ibkih. 9. Bolj konkretno to pomeni, da se bo morala pastoralna dejavnost, ki hoe povzdigniti evharistijo, usmeriti k antropolokim osnovam ter vzgajati ljudi za temeljno duhovno in moralno ivljenje. Lahko reemo, da je prva evangelizacija e daljna priprava na sveto evharistijo. Obnova evharistinih temeljev potemtakem zajema: - zavrnitev materializma in najbolj osnovno oznanilo Boga; - vzgojo za druinsko in obestveno ivljenje ter za solidarnost, kar je neprecenljiva osnova skupnega bogoslunega doivetja; - temeljno moralno vzgojo; Cerkev mora loveka e naprej pouiti o grehu in pokazati pot iz njega; - vzgojo za vrednote dela in rtve ter za zastonjsko sluenje; kajti lovek, ki rad dela in ki se ne boji rtve za druge, bo tudi bolj pripravljen prinaati svoj dar Bogu in bolje bo doumeval Kristusovo nekrvavo daritev; - spotljiv odnos do prehrane, saj porabniki in nespotljiv odnos do zemeljskega

kofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK

kruha zapira pot do spoznanja kruha iz nebes; - ponovno odkritje tiine in kontemplacije. 10. V naslednjih letih bomo zato, namesto da se alostimo ob vse manjem obisku nedeljskih ma, obnovili misijonarski ar. V naih upnijskih nartih bomo bolj pozorni na zgoraj natete toke, ki pomenijo daljno pripravo na evharistijo. Nedeljska maa, na vrhunec in vir 11. Sveta evharistija je jedro praznovanja nedelje, ki je na dan nad dnevi. e itimo in negujemo nedeljsko sveto mao, itimo in negujemo najve, kar kot kristjani smo in kaj kot upnije delamo. V letih po Slovenskem evharistinem kongresu bomo v nai kofiji veliko pozornosti polagali naslednjim petim vidikom: - kakovostna katehetska priprava otrok na prvo sveto obhajilo in s tem uvajanje v nedeljsko evharistino slavje; - uvajanje v nedeljsko evharistijo za lane upnijskih skupin in ostale odrasle; - skrb za lepoto in sporoilno mo evharistinega bogosluja; - eenje Najsvetejega izven svete mae; - spodbuda duhovnikom za monejo osebno evharistino duhovnost. Obrazloimo zdaj vsakega. 12. Kljub naraaju nevere vsaj 60 % slovenskih otrok e vedno obiskuje verouk in v starosti osmih let prejme prvo sveto obhajilo. To dejstvo ohranja upanje in ga razumemo kot veliko pastoralno prilonost. Zato bomo pripravo na prvo sveto obhajilo poglobili in oplemenitili, tako v pedagokem kot v duhovnem smislu. Ob tem se tudi zavedamo, da so mnogi otroci v svojem vsakdanjem verskem ivljenju bolj na ravni prve evangelizacije kot na ravni mone kateheze oz. mistagogije. Metode, ki pridejo v potev, so: vse bolj evharistino obarvani redni verouk; delavnice o lovekovem delu, o pridelavi kruha in o iz tega izhajajoi duhovnosti; duhovne vaje za prvoobhajance; skupne evharistine kateheze za otroke in stare prvoobhajancev; uvajanje v evharistino pobonost izven svete mae. Sama neposredna priprava na praznik prvega svetega obhajila naj zaobjame im ve druinskih lanov, ki tudi naj sodelujejo pri bogosluju. Ob vsem tem je treba seveda paziti, da preobilje simbolov in dejanj ne zakrije bistvenega. Praznik prvega svetega obhajila je najimenitneji evharistini praznik. Vse ostalo je drugotnega pomena. In e, kot ui Plenarni zbor: Ta dogodek ima poseben pomen samo kot zaetek vraanja v evharistino obestvo, zato ne more imeti znaaja neesa zakljuenega (PZ 215). 13. Plenarni zbor je e zapisal: Za vernika mora biti nedeljska in praznina maa vrhunec in vir praznovanja, saj pri njej skupaj z brati in sestrami Boga slavi, se mu zahvaljuje, ga prosi in mu zadouje. Za dosego tega cilja ni potrebno mnoiti upnijskih ma, pa pa velja poskrbeti, da bo vsaka maa dobro pripravljena in spotljivo obhajana (PZ 121). To pomeni, da moramo bolj paziti na lepoto in

kofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK

pristnost petja, bogoslunih gest, simbolov, prostora. Sveta maa naj bo obenem sproena in resna, vesela in globoka. ustven naboj in doivljajska pristnost naj bosta taka, da pritegneta tudi versko hladnega loveka. S tem zvezi bomo z novo vnemo negovali slube ministrantov, pevcev, krasilcev, pritrkovalcev. Poivili bomo ljudsko petje, ki ima na Slovenskem posebno tradicijo in privlanost. Enako pozornost kot evharistinemu bomo posvetili besednemu bogosluju, ki predstavlja prvi del svete mae, saj velja, da poloviarsko besedno bogosluje zelo kodi sami evharistiji. Po Origenu namre je prebrani evangelij e Jezusovo telo. Kristusova zakramentalna navzonost se ob branju in razlagi Boje besede e uresniuje. Vzgajali in krepili bomo slube bralcev beril ter pevcev psalmov. Bolj kot do zdaj bomo pozorni na kakovost homilije (mane pridige), ki naj se vsebinsko ne oddaljuje od oznanjene Boje besede in razlage bogosluja. Ob vsem tem ne smemo pozabiti stalnega uvajanja v nedeljsko evharistijo za lane upnijskih skupin in ostale odrasle. Ljudje, ki so tako ali drugae dejavni po naih upnijah, so namre najbolj dovzetni za liturgino vzgojo. Pravilno poueni in spodbujeni lahko veliko prispevajo k pristnosti in lepoti bogosluja. 14. V zadnjih desetletjih smo se marsikje odvadili obiskovati in astiti Najsveteje tudi izven svete mae. Deloma je temu botroval pokoncilski poudarek na obestvu, deloma liturgini nauk, e kruh ni za gledati, temve za jesti, deloma ekumenska skrb, da ne bi v ospredje postavljali tipino katolikih oblik evharistinih pobonosti. Danes utimo potrebo po vrnitvi k adoraciji Najsvetejega. eenje Najsvetejega pomeni posebno priznavanje in spoznavanje Kristusove resnine navzonosti v sveti evharistiji in skorajda mistino doivljanje le-te. Pape Benedikt XVI. takole razlaga besedo adoracija: Latinska beseda za eenje je adoratio (ad-oratio), stik z ustnicami, poljub, objem, skratka ljubezen (Homilija mladim na Marienfeldu pri Klnu, 21. avgusta 2005). V letih po evharistinem kongresu bomo zato poivili razline tradicionalne oblike eenja (celodnevna eenja, procesije,...) in poiskali nove (npr. eenje v malih molitvenih skupinah). Odrasle in otroke bomo spodbujali k obisku cerkva in Najsvetejega tudi izven udelebe pri sv. mai. Po upnijah bomo iskali nain, kako bi bile nae cerkve odprte tudi ez dan. 15. Duhovnik je tako tesno povezan s sveto evharistijo, da mu v slovenini reemo kar manik. Danes njegovo evharistino identiteto ogroajo mnoge skrbi z upravljanjem upnije, samota, hiter tempo ivljenja. tevilo svetih ma se mu zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev sicer mnoi, vendar je ravno zaradi tega v dodatni nevarnosti, da mauje hitro in povrno ter brez osebne kontemplativne dre. Duhovnik mora storiti vse, da bo imel vsakodnevni as zase in za evharistijo: bodisi v smislu resne priprave in lepega maevanja, bodisi v smislu obiskovanja Najsvetejega. V zvezi s tem postaja ne samo pomembno temve e kar nujno, da se laikom priznajo in dodelijo naloge in odgovornosti, ki so zapisane v njihovo karizmo in s katerimi razbremenimo duhovnika. e enkrat pozivamo upnijska obestva, naj poiejo primerne moe za stalno diakonsko slubo.

kofija Celje: pastoralna pobuda ob SEK

Solidarnost iz evharistije 16. Ena osnovnih sinodalnih izbir je odloitev za solidarnost. Solidarnost se mora najprej videti pri sami nedeljski mai. Obredje, nagovor, vzduje, sodelovanje vseh morajo biti takni, da izniijo razlike med bogatimi in revnimi, pomembnimi in manj pomembnimi. V rednem ivljenju upnij naj solidarnost postane odlino znamenje prave vere in prvi sad evharistije. Tudi kristjani dananjega asa morajo kot prva Cerkev ivo utiti, da je mnoica teh, ki so sprejeli vero, kakor eno srce in ena dua; da nihe ne trpi pomanjkanja; ter da lahko sleherni dobi, kar potrebuje (prim. Apd 4,32-36). Dobrodelno dejavnost, ki je v kofijskem nartu e zapisana kot prednostna naloga, bomo po naih upnijah in ustanovah zato e bolj krepili. 17. Odloitev za solidarnost, ki zaobjema tako vsakdanjo dobrodelnost kot kransko videnje drube, je torej tesno povezana s sveto evharistijo. e pri zadnji veerji je Jezus uencem umil noge in pokazal, kako tesno skupaj morata biti bogosluje in dejavna ljubezen do blinjega. Pape Benedikt XVI. pa ui: Kristus in blinji sta neloljiva v evharistiji. Tako smo mi vsi en sam kruh, eno samo telo. Evharistija brez solidarnosti do drugih je zlorabljena evharistija (Splona avdienca, 10. decembra 2008). 18. Odloitev za solidarnost Plenarni zbor utemeljuje z besedami: lovetvo najbolj ogroajo tisti, ki imajo v rokah vzvode moi in jih usmerjajo po naelih egoistinega koristoljubja in preraunljivosti, s imer se oblikujejo strukture zla, kultura smrti in mednarodna zarota proti ivljenju. Odloitev za temu nasprotno kulturo ivljenja in drubo solidarnosti tako pomeni, da je potrebno na eni strani spotovati posameznika kot osebo, na drugi strani pa ga razumevati kot bistveno drubeno bitje, ki ne more preiveti brez solidarnosti drugega (PZ 50). Plenarni zbor e pravi: Kristjani kot posamezniki in kot skupnost smo poklicani, da s utom odgovornosti za soloveka in celotno lovetvo odkrivamo in pomagamo blaiti najveje rane sodobne drube tudi po poti institucionalnih in strukturnih sprememb (PZ 50). Soutje in solidarnost do bolnih, ostarelih, upeanih, revnih, odrinjenih, od kulture smrti ogroenih, ne glede na njihovo versko ali narodnostno pripadnost, bo v naslednjih letih nai Cerkvi dal poseben evharistino-drubeni peat. Sveta evharistija namre kot loveki dar prihaja iz konkretnega ivljenja, dela, trpljenja in veselja, ter se kot Boji dar tja vraa. Na svoji poti pa vse, loveka in drubo, spreminja v dobro ter pripravlja na dar venosti.