Welcome to Scribd, the world's digital library. Read, publish, and share books and documents. See more
Download
Standard view
Full view
of .
Save to My Library
Look up keyword
Like this
2Activity
0 of .
Results for:
No results containing your search query
P. 1
Slovenska kuhinja

Slovenska kuhinja

Ratings: (0)|Views: 337|Likes:

More info:

Published by: Slovenian Webclassroom on Jan 01, 2013
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

01/01/2013

pdf

text

original

 
domov»publikacije»
č
lanki»slovenska kuhinja
SLOVENSKA KUHINJASLOVENSKA KUHINJA
č
lanek
Pravzaprav bi morali napisati: Slovenske kuhinje, ker ne obstaja ena sama slovenska kuhinja, temve
č
veliko,po mnenju nekaterih kulinari
č
nih strokovnjakov kar 40 ali celo ve
č
. Slovenija je zelo raznolika de
ž
ela, naseverovzhodu le
ž
i Panonska ravnina, na vzhodu Dolenjsko gri
č
evje, na jugu kras in obala, na zahodu alpskisvet. In
š
e bi lahko na
š
tevali: barje,
š
tajerske hribe in tako naprej. Pokrajine se ne razlikujejo le pokonfiguraciji, temve
č
tudi po sestavi tal, temperaturi, vlagi in vetrovnosti. Tudi po zgodovini. Vse to jevplivalo na razvoj
š
tevilnih slovenskih kuhinj. Tako kot poto
č
nih rakov ne moremo loviti drugje kot vnotranjskih potokih, ni mogo
č
e su
š
iti pr
š
uta drugje kot na krasu in ob obali. Poleg tega je Slovenija tipi
č
namejna de
ž
ela. Meji na
š
tiri dr
ž
ave z uveljavljenimi narodnimi kuhinjami in od vsake je sprejela nekajkulinari
č
nih dobrot, ki so jih slovenski kulinariki prenaredili in poslovenili. Slovenska kuhinja ni enovita tudizaradi drugih razlogov: razslojenost prebivalstva je vplivala na nastanek me
šč
anske, gruntarske, bajtarske,grajske, farov
š
ke, samostanske in
š
e kak
š
ne druge kuhinje. Me
šč
anska kuhinja je prevzemala avstrijske,nem
š
ke in francoske jedi, kar dokazuje Vodnikova kuharska bukva, ki je sicer povzeta po nem
š
kem viru,obenem pa vsebuje izvirne prvine. Posebni poklici pa so botrovali nastanku rudarske kuhinje (v Zasavju
š
ezdaj pripravljajo omlet rudarsko srce), fu
ž
inarske, splavarske, ogljarske, gozdarske (npr. polhi na ra
ž
nju),kroparske kova
š
ke (npr. fi
ž
olovec ali zelo gosta fi
ž
olova juha) in
š
e kak
š
ne druga
č
ne kuhinje.notne slovenske kuhinje potemtakem ni. Ponavadi pod imenom slovenska kuhinja mislimo na na
š
otradicionalno kme
č
ko kuhinjo. A tudi ta ni enotna. Zato je te
ž
ko re
č
i, kaj so skupne zna
č
ilnosti slovenskekuhinje.
Č
e odmislimo ve
č
je razlike med posameznimi kuhinjami, bi njene zna
č
ilnosti lahko strnili v tehto
č
kah:
1. Slovenska kuhinja je - kot smo videli - zelo raznolika.
Tose ne ujema s splo
š
nim mnenjem, da jeenoli
č
na. Res pa je, da pod nazivom slovenska kuhinja marsikdo misli le na
ž
gance, kislo zelje, kranjskeklobase, krvavice in potico. Slovenska kuhinja je mnogo, mnogo ve
č
in se po raznolikosti lahko primerja skuhinjami velikih de
ž
el. To dejstvo na
š
a kulinari
č
na ponudba vse premalo upo
š
teva. Zato propagiranjeslovenske kuhinje (npr. dnevi slovenske kuhinje) nima takega odziva, kot bi ga "zaslu
ž
ila".
2. Slovenska kuhinja je podobna kuhinjam sosednjih de
ž
el.
Kot mejnade
ž
ela si je Slovenija sposojala recepte sosedov, a jih je po svojeprenaredila in poslovenila. Prekmurski bogra
č
izvira iz mad
ž
arskega gola
ž
a(ime pa je dobil po lon
č
eni posodi bogra
č
) in idrijski
ž
linkrofi iz italijanskihraviolov. Tak
š
no sposojanje in prenarejanje je zna
č
ilno tudi za kuhinjedrugih de
ž
el (izvirnih ameri
š
kih jedi je npr zelo malo). Ker imajo na
š
isosedi odli
č
ne kuhinje, je tudi slovenska kuhinja prejela od njih nekajodli
č
nosti. Avtohtonih slovenskih jedi je malo, morda sodijo mednje
ž
ganci, potica in nekatere poga
č
e (ocvirkovka in
š
pehovka). Pripravljajojih tudi v bli
ž
njem zamejstvu, a verjetno pod vplivom slovenske kuhinje.
3. Slovenska kuhinja je preprosta in enostavna.
To velja za ve
č
ji delkme
č
ke kuhinje in kuhinje nekaterih poklicnih skupin, npr. rudarjev.Znamenito Rudarsko srce ni ni
č
drugega kot debel, prepognjen omlet. Zakuhanje mo
č
nika, ka
š
e ali
š
are zares ni potrebno veliko znanja inspretnosti. Med doma
č
imi jedmi pa je ve
č
takih, ki zahtevajo velikoznanja in spretnosti, npr. potica, ki se marsikateri kuharici
š
e danes"ponesre
č
i".Jedi so bile preproste tudi zaradi takratne tehnologije kuhanja. V kru
š
nih pe
č
eh pa
č
ni mogo
č
e cvretidunajskih zrezkov! Te
ž
ko je bilo kuhati na ognji
šč
ih, na katerih je plamen lizal posodo in roke.
Š
e na za
č
etkupreteklega stoletja gospodinje niso imela kuharskih stroj
č
kov ali hladilnika. Plo
č
evink niso poznali. Hrano sokonservirali v masti, zaseki in sladkorju ali pa so jo su
š
ili v dimniku, v suhem zraku ali na pre
č
eh. Mnogeudoma
č
ene
ž
ivali, zelenjava in sadje so
š
ele v zadnjih tridesetih letih pri
š
le k nam, npr. damjaki, noji,brokoli, kodrasti ohrovt, sladki grah, kal
č
na zelenjava, ameri
š
ke borovnice, kivi, li
č
i itd., kar
š
e posebnovelja za za
č
imbe. Slovenska kuhinja je uporabljala tradicionalne za
č
imbe, kot so majaron, meta, melisa,
ž
ajbelj, timijan,
š
etraj, lovor, tudi uvo
ž
eni poper in cimet, o kak
š
nem kariju, ingverju ali sojini omaki pa sekuharicem in kuharjem ni sanjalo.e
šč
anska in farov
ž
ka kuhinja pa je sledila nem
š
ki, avstrijski, francoski in ponekod italijanski kuhinji
 
ter je bila za takratni
č
as napredna. V znamenitih Vodnikovih kuharskih bukvah iz leta 1799, ki je najstarej
š
akuharska knjiga v slovenskem jeziku, najdemo jedi iz rakov, belu
š
ev, divja
č
ine, gor
č
ice, holandsko omako,limonovo zmrzlino, mandeljevo torto in marsikatera njegova jed
š
e do danes ni pri
š
la k nam.
4. Slovenska ljudska kuhinja je "te
ž
ka"
, kalori
č
na, mnoge njene jedi so te
ž
ko prebavljive. Uporablja veliko
ž
ivalske ma
šč
obe (ocvirkov, zaseke, slanine, loja), svinine, mo
č
natih jedi, krompirja in fi
ž
ola, masla,smetane in jajc (v gorenjsko prato gre kar 24 jajc), tudi gobe niso redke, zelenjave z izjemo zelja in repe paje razmeroma malo. Mnoge od teh jedi danes ocenjujemo kot nezdravo prehrano. To velja tako za kme
č
kokot za me
šč
ansko kuhinjo. Kmetje so vi
š
ek kalorij "pokurili" s trdim delom, me
šč
ani pa so se debelili inumirali od kapi in drugih bolezni. Danes le malo ljudi opravlja te
ž
ko fizi
č
no delo. Iz tega razloga je potrebnoizvirne recepte popraviti. Namesto masti uporabljamo olje, namesto svinine teletino ali perutnino. Gobedodajamo bolj kot za
č
imbo in ne kot glavno jed. Itd.
Č
e pa
ž
elimo skuhati izvirne jedi, jih damo na kro
ž
niksamo majhne koli
č
ine.
Č
e si je starodavni Slovenec nalo
ž
il na kro
ž
nik goro zabeljenih
ž
gancev in jih zalil zjezerom polnomastnega mleka, si lahko sodobni Slovenec pripravi majhen kup
č
ek
ž
gancev brez ma
šč
obe zzelenjavno omako ali jogurtom. Od
š
tevilnih slovenskih receptov izberemo okusnej
š
e variante, polenti npr.dodamo skuto, kot to delajo v nekaterih primorskih krajih.Jedi popravljajo tudi druge narodne kuhinje. V sodobni francoski kuhinji je veliko manj smetane kot neko
č
, vkitajskih restavracijah na zahodu pa uporabljajo olje, a ka
č
jega in pasjega mesa ter morskih kumar ni najedilnikih. V indijskih in mehi
š
kih jedeh je manj
č
ilija kot v izvirnih receptih. Lepo je, da spo
š
tujemo izvirneslovenske jedi, v majhnih koli
č
inah jih lahko tudi pripravljamo, v jedilnikih pa jih je bolje popraviti. Sicer jihv restavracijah gosti ne bodo naro
č
evali,
š
e posebno ne tuji turisti. V slovenskih receptih bi morali zmanj
š
atikoli
č
ino sladkorja, jajc, nadomestiti mast in maslo z rastlinskimi ma
šč
obami in smetano z jogurtom. No,v
č
asih lahko tudi "gre
š
imo", a ne preve
č
. V naslednjih tednih bomo med recepti objavili nekaj receptov zapopravljene slovenske jedi.
5. Tradicionalna slovenska kuhinja je uporabljala skoraj izklju
č
no doma
č
e pridelke.
Uvo
ž
ena hrana jebila izjema, pomaran
č
ali limon (in limoninega soka) v glavnem ni poznala. Nekaj ve
č
tega je bilo le vme
šč
anski kuhinji in na obali, kjer so se ustavljali mornarji. Sestavine je uporabila "do konca", npr. repne injabol
č
ne olupke so su
š
ili in jih uporabljali za juho ali
č
aj, lupine rakov so
š
e enkrat prekuhali v juhah alipopekli v maslu, iz pra
š
i
č
jih
šč
etin so izdelovali
č
opi
č
e, iz rogov drobnice pa gumbe (kar pa ne ve
č
sodi hkulinariki). Danes pa bi z
ž
ivilskimi odpadki lahko prehranjevali mno
ž
ico!
Juhe
so v slovenski kuhinji mlaj
š
ega izvora, kljub temu jih pozna nad 100. Prej so jih nadome
šč
ali
mo
č
niki,obare in enolon
č
nice
. Najpogostej
š
e brezmesne juhe so bile praviloma revne, zna
č
ilen primer je juha izposu
š
enih repnih olupkov. Od mesnih juh sta bili najve
č
krat na mizi goveja ali kurja juha.ogatej
š
e mesne in zelenjavne juhe so poznali v Prekmurju in nekaterih predelih
Š
tajerske. VPrekmurju so jedli "
ž
upe"
ž
e pri zajtrku, dostikrat pa so bile tudi glavna jed. Ob praznikih in posebnihprilo
ž
nostih so postregli celo dvojne juhe. Ponekod so v juho zakuhavali proseno in ajdovo ka
š
o ali dodajalismetano in kislo mleko.
Kisle juhe
so kuhali od Prekmurja do Koro
š
ke. Slovita kisla
š
tajerska juha izteletine, drobovine in kisle smetane, s katero pijanci preganjajo "ma
č
ka", izvira iz Pohorja. V vinorodnihgoricah so kuhali celo vinsko juho. Bolj revne so bile juhe na Gorenjskem, prevladovale so
pre
ž
ganka,krompirjeva in goveja juha
. Najbolj so cenili govejo juho z rumenimi, mastnimi "cinki" in plavajo
č
immozgom. Priljubljeni so bili vrani
č
ni ali mo
ž
ganovi cmoki. Posebnost sta bili ko
š
trunova juha z repo inocvirkova juha. Na Dolenjskem so najve
č
krat u
ž
ivali krompirjevo juho. V predelih s plan
š
arijami so bileznane juhe sirnice. Mnoge juhe, npr. pre
ž
ganko, so kuhali po vsej Sloveniji,
č
eprav v vsakem predeludruga
č
e.V Alpskih predeli Slovenije so doma
š 
are
. V njih so kuhali slab
š
e dele suhega mesa, zlasti drobnice, ter raznevrste "pra
š
i
č
je zelenjave", najve
č
krat rumeno kolorabo, repo, rumeno ali rde
č
e korenje in krompir. V Belikrajini kuhajo brezmesno
š
aro.
Š
aram so dodajali proso ali je
č
men. S sodobno zelenjavo je mogo
č
e
š
areizbolj
š
ati.
Š
aram so podobne
 jote
, ki so nastale iz
mo
č
nikov
. Kmetje so v mo
č
nike zakuhavali razne zelenjave tersadje, predvsem pa kislo zelje in repo, v
č
asih so dodajali suho svinino.Po vsej Sloveniji kuhajo
ri
č
et
, ki je je
š
prenj s suhim mesom. Ponekod dodajajo
č
e
š
plje ali suhe hru
š
ke. Kerso jedli ri
č
et v kaznilnicah (vendar brez mesa in dodatkov!), so zapornikom rekli, da so na ri
č
etu.. Ri
č
et je
š
e danes na jedilnikih mnogih gospodinjstev in restavracij. Izbolj
š
an pope
č
en ri
č
et lahko poskusite vrestavraciji Letali
šč
e Lesce.
Mesne juhe
so bile v kro
ž
nikih le v nedeljah in praznikih, bolj pogosto pa pri bogatej
š
ih kmetih in me
šč
anih.Poleg govejih juh so slovele kurje juhe, za katere so verovali, da so zdravilne in prina
š
ajo zdravje bolnikom,nose
č
nicam in porodnicam. Reve
ž
i pa so jedli predvem je
š
prenovo juho in mo
č
nik.Juham so podobne
obare ali ajmohti
, ki so bili pri Slovencih nadvse priljubljeni. Pripravljali so jih spre
ž
ganjem, vsebujejo pa meso, drobovino, krompir in
š
tevilne druge dodatke. Zelo cenjena je bila kurjaobara z ajdovimi
ž
ganci, na Dolenjskem pa so poznali
ž
abjo in pol
š
jo obaro, ki sta danes redki kot poletnisneg.eprav so Slovenci u
ž
ivali vse vrste
mesa
, so ga imeli na mizah le v nedeljah in praznikih, bogati me
šč
anive
č
krat. Ponekod, npr. v Beli krajini in na Primorskem, so jedli tudi drobnico, v vseh pokrajinah panajve
č
krat pra
š
i
č
a.
Č
e je res, da gre ljubezen skozi
ž
elodec, potem bi moral biti pra
š
i
č
simbol ljubezni.Pogosta je bila perutnina, na Martinovo so si jedci privo
šč
ili pe
č
eno gos, raco, purana, kopuna, petelina inkoko
š
. Na Dolenjskem in Notranjskem so jedli polhe in ponekod celo je
ž
a (le kako so ga odrli?), do ra
č
jekuge v 19. stoletju pa so na Notranjskem lovili rake.Na Cirkni
š
kem jezeru so prebivalci med osekami kar s ko
š
i nabirali
ribe
, jih nasolili in posu
š
ili ali dimili. VPrekmurju so jedli krape in postrvi v bu
č
nem olju. Na Primorskem so znane ribje juhe, jegulje v vinu, sipe na
ž
aru, polnjene lignje,
š
kampi v vinu. Znamenita istrska jed je polenovka ali bakalar, suha riba iz severnihmorij, ki je z mornarji pri
š
la v Istro. U
ž
ivajo jo za praznike, zlasti Bo
ž
i
č
. Ribo stol
č
ejo in ji dodajo olivno oljeter
č
esen. Med kuhanjem smrdi (saj smrdi tudi cveta
č
a!), potem se vonj zgubi, a riba dobi prijeten,svojevrsten okus.
 
Eden od najve
č
jih praznikov je bil
dan kolin
. Zaklali so pra
š
i
č
a in naredili
krvavice, pe
č
enice, kranjskeklobase
, znamenite slovenske
ž
elodce (npr. gorenjski, savinski, notranjski in prekmurski
ž
elodec), jetrnice,slanino, ocvirke, zaseko in
š
e marsikaj. Krvavice so pripravili iz glavine, drobovine, ko
šč
kov mesa, masti inslanine, proseno, ajdovo ali je
š
prenovo ka
š
o, di
š
avami in krvi. V novej
š
em
č
asu dodajajo ri
ž
. Primorci sovme
š
ali celo sladkor in rozine. Klobasam brez krvi so rekli bele klobase. Iz vode, v kateri so se kuhalekrvavice, so pripravili godlo. Ker je zmerom nekaj krvavic po
č
ilo, je bilo v njej nekaj nadeva. Na spodnjemGorenjskem so zaseko zmleli iz sve
ž
e slanine, na zgornjem Gorenjskem pa iz prekajene. "Stranski produkt"kolin je bila tudi
ž
olca. Znamenite kranjske klobase pa so slovele zunaj meja na
š
e domovine, dokler jih ni
ž
ivilska industrija "pokvarila" z manjvrednimi sestavinami. Kmetje so si izdelovali tudi salame in jih sklobasami, rebri in drugim mesom su
š
ili v dimniku. Le na Krasu in ob obali so na vetru su
š
ili pr
š
ut. Salame inklobase so morale biti iz najbolj
š
ega mesa in slanine, prekajene in kljub temu so
č
ne. Ponekod je specialiteta
š
unka, pe
č
ena v kruhu. V Prekmurju so koline jedli z bujto repo (bujti pomeni ubiti).nameniti so
koro
š 
ki mav
ž
lji
. Meso svinske glave, prepra
ž
en kruh, ajdovo ka
š
o in za
č
imbe zavijejo vsvinsko mre
ž
ico in spe
č
ejo. Podobna je gorenjska prata. Meso svinske glave, ostanke pe
č
enke,
š
unke, kruh,jajca in za
č
imbe zme
š
ajo in spe
č
ejo v svinski mre
ž
ici.Iz
š
tajerske prihajajo
pe
č
ena martinova gos, konji
š 
ki lonec z govejim repom, flosarski gola
ž
in savinskiflosarski zrezek
.Na
š
i prednamci niso bili zelenjavarji. Najve
č
krat so jedli
zelje ter kislo zelje in kislo repo, fi
ž
ol, bob, le
č
o,
č
i
č
eriko,
ponekod tudi
kumare in bu
č
e
, v Istri pa so poznali
 jaj
č
evce
. Kislo zelje je bilo skoraj vsak dan namizi (podobno kot v Koreji kisana zelenjava kim
č
i). V
č
asih so ga me
š
ali z drugimi sestavinami. Iz
Š
tajerskeizhaja pe
č
eno
š
tajersko zelje z zmleto govedino in svinino, ka
š
o in smetano. Zelje so vlagali tudi v
š
truklje.Po pridelovanju
zelja
je slovelo Trnovo. Vozili so ga celo na Dunaj in druga ve
č
ja mesta cesarstva. Bojda najbi ga u
ž
ival cesar Jo
ž
ef II. Danes je Trnovo pozidano in zelje pridelujejo kve
č
jemu na kak
š
nem manj
š
emvrtu.Druga tipi
č
na slovenska zeljenjava je
kisla repa
. Nemci in Francozi poznajo kislo zelje, a ne kisle repe.Bujta repa je kisla repa s proseno ka
š
o. Najve
č
krat so jo jedli s kolinami. V mnogih krajih Slovenije so nakme
č
kih pe
č
eh su
š
ili repne olupke, ki so jim rekli aleluja, iz njih so pozimi kuhali juho. Bojda so jih za
č
elikuhati med veliko lakoto v 16. stoletju, potem pa se je jed, ki so jo izbolj
š
ali z moko, ka
š
o ali zaseko,obdr
ž
ala. Druga skromna jed je bila smojka oz. kuhana repa s proseno ka
š
o, doma v Poljanski dolini inokolici
Š
kofje loke.
Regrad
so nabirali Slovenci
ž
e pred stoletji.
Š
e danes je regratova solata s krompirjem zelo
č
islana, nekatererestavracije pa prirejajo regratove dneve, npr. gostilna Pri Kuklju v Velikih La
šč
ah.Redna hrana je bila
fi
ž
ol
ter
le
č
a
in
bob
, ki so ju kasneje skoraj opustili.
Krompir
se je uveljavil
š
ele v 18.stoletju, potem pa dobesedno osvojil slovensko kuhinjo. Priljubljen je bil krompir v oblicah z maslom, kislimmlekom ali solato. Z njim vam
š
e danes postre
ž
ejo pri Hani v Ljubljani in v marikateri drugi restavraciji.Ponekod so zme
š
ali stla
č
en krompir s stla
č
enim fi
ž
olom in dobili znamenitega metev
ž
a.srednjem veku so prebivalci u
ž
ivali tudi
ž
elod
in nekatere druge gozdne plodove, po njih so segalizlasti v
č
asih mno
ž
i
č
ne lakote.
Č
eprav je
ž
elod redilen, je zaradi
č
reslovine grenek. Kasneje so omejiligozdni jedlinik na
kostanj
, iz katerega se da narediti mnogo odli
č
nih jedi. V Brdih je doma maronova juha.Ni dvoma, da bo
ž
elod spet v skledah,
č
e se povrnejo nekdanje hude lakote. Mnoge divje rastline, zlasti
 jagodi
č
evje
, so bile starim Slovencem bogat vir vitaminov.Slovenci so
ž
e od nekdaj nabirali in jedli
gobe
. zato ima tudi vsaka vrsta gob ve
č
ljudskih imen, npr. je
ž
ek,mo
ž
ek, smr
č
ek, maslenka, noroglavka. Bolj znani gobji jedi sta jur
č
kova in lisi
č
kina juha ter gobje ajdoveka
š
e. Na
Š
tajerskem so pekli celo gobjo potico, na Dolenjskem pa so z gobami polnili klobase. V slovenskiIstri kmetje nabirajo tartufe.Stare in tradicionalne slovenske jedi so
ka
š 
e
. Neka stara pesem pravi:"Oh ta mle
č
na ka
š
a,to jaz rada jem,ali tega prav nikomur ne povem.Da bi mi jo snedli,tega se bojimin zato najraj
š
i kar mol
č
im."a
š
e omenja
ž
e Valvazor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske. Najve
č
krat je bila na mizi prosena ka
š
a, ki jodanes skoraj ne kuhamo ve
č
. Prosena ka
š
a je bila simbolna jed na
ž
enitvovanju, ker naj bi zagotavljalarodnost. Na drugem mestu je bila je
č
menova ka
š
a (ri
č
et), na tretjem pa ajdova. Ka
š
o so pogosto pripravljalis
č
e
š
pljami, repo ali zeljem. Ka
š
a je priljubljena jed tudi pri drugih slovanskih narodih.
Ajda
je doma iz Daljnega vzhoda in jo pri nas pred
š
eststo leti
š
e niso poznali. Prvi
č
se omenja vgornjegrajskem urbarju leta 1426. V Evropo so ajdo prinesli Mongoli. V evropskih de
ž
elah jo u
ž
ivajo zmerno,le pri Slovencih je iz neznanega vzroka postala narodna jed,
č
eprav Mongoli nikoli niso pri
š
li do nas. Iz ajdekuhamo ali pe
č
emo
ž
gance, polento, krapke, ka
š
o, kruh, potico, poga
č
o, torto, v novej
š
em
č
asu so sepojavili tudi ajdovi rezanci. Skupaj naj bi kuhali ali pekli nad 100 ajdinih jedi!Slovenska narodna kuhinja pa je najbolj znana po
ž
gancih
. V ljudski pesmi Veselja ni nikjer deklica poje:"Smo vpra
š
al mamico, ki
ž
gan
č
ke kuhajo, kam je veselje
š
lo." Vodnikov Zadovoljni Kranjec pa pravi: "Na
ž
gancih tropine, pa kislega zelja, bob, ka
š
a, vse mine, ko pridem od dela." V Prekmurju jim pravijo
ž
ganki indodole, na Koro
š
kem me
š
ta. Poznamo ajdove, koruzne, p
š
eni
č
ne in krompirjeve
ž
gance, ki sestojijo izkrompirja in zdroba. V Poljanski dolini jim pravijo "o
ž
enjeni". Kuhanje
ž
gancev se v stoletjih ni spremenilo. Vslan krop vsujemo moko,
č
ez nekaj
č
asa prebodemo kepo s kuhalnico.
Ž
gan
č
evke oz. vode odlijemo le toliko,da dobimo
ž
itko zmes. Nato jih me
š
amo s kuhalnico tako dolgo, da "pokajo", nakar jih z vilicami nadrobimo vposodo. Zabelimo jih z ocvirki, zaseko ali mastjo
ž
e v loncu, nato
š
e po povr
š
ini. Posamezne pokrajine

You're Reading a Free Preview

Download
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->