Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

/P R E V O D S A M O ZA Z A S E B N O R A B O/

Fernando Rivas Rebaque

Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

Odlomek o vidni vlogi ensk in patriarhalizacijskih tenjah je iz prvega poglavja (naslov poglavja: Kranske enske v Mali Aziji v I. in II. stoletju) knjige Desterradas hijas de Eva (Izgnane Evine here), izdane l. 2008. Gre za zgodovinsko tudijo o poloaju enske v Cerkvi v prvih petih stoletjih. Kot samostojen lanek pa je besedilo izlo v knjigi Responsabilidad y dilogo: Homenaje a Jos Joaqun Alemany Briz, S.J. (1937-2001) e l. 2002. Celotni tekst te knjige najdemo na internetu. Avtor je profesor cerkvene zgodovine, specialist za prvotno kranstvo in patristiko. Je kofijski duhovnik kofije Getafe in profesor na madridski jezuitski univerzi Comillas. IZVIRNO BESEDILO Protagonismo de la mujer en los orgenes cristianos Na internetu: v Responsabilidad y dilogo:Homenaje a Jos Joaqun Alemany Briz http://books.google.si/books?id=J1XIjLjmlX8C&lpg=PA402&ots=8EVjaiFkJe&dq

1. Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

Pavlova pisma in Apostolska dela nam poroajo o tevilnih enskah, ki so na razline naine sodelovale pri irjenju evangelija1. Nekatere so delovale kot pokroviteljice, ki so uporabljale svoj vpliv v prid kranstva, druge so sodelovale kot misijonarke in voditeljice kranskega gibanja, spet druge so pouevale in pridigale kot prerokinje. So pa e mnoge, ki so imele bolj anonimne vloge, a nam viri ne dovolijo, da bi jih poznali. V vsakem primeru nam viri govorijo o veliki sposobnosti prvih kranskih skupnostih, da so pritegnile enske, ki so v veliki meri izhajale iz judaizma (prozeliti, bogabojei) in imele poseben drubeni poloaj (samske in z doloenim premoenjem), ter o sposobnosti kranskih skupnosti, da so tem enskam ponudile nekak projekt, skozi katerega so lahko razvile svoje potenciale. Bogate ene so potujoim misijonarjem in komaj ustanovljenim kranskim skupnostim dajale na razpolago svojo hio, denar in vpliv. Te so: Tabita iz Jope, uenka in dobrodelnica (prim. Apd 9,36-42)2; Marija, Janezova (Markova) mati, v
1 Prim. J.M. Arlandson, Women, Class and Society in Early Christianity. Models from Luke-Acts, 1973. /Prevajali bomo vsako opombo, vendar ne vsake v celoti. Pri veini opomb avtor navede ve kot eno bibliografsko referenco. Ostali bomo pri poglavitni bibliografiji in glavnih poudarkih. Op. prev../ 2 Zagotovo edina enska v celotni Novi zavezi, ki je imenovana "uenka" (mathera).

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

katere hii se zbirajo helenisti (prim. Apd 12,12-17); Lidija, trgovka s krlatom iz Tiatire, prva kranska spreobrnjenka na tleh Evrope (prim. Apd 16,14-15); Dmaris iz Aten (prim. Apd 17,34). K njim moramo priteti e plemenite in uglede ene iz Tesalonike in Beroje ter njihov prispevek h kranskemu gibanju vse do zaetka (prim. Apd 17,4.12). Naslednje so enske, ki sodelujejo v kranskem prerokem gibanju, ki ga pisec Apostolskih del razume kot razlitje Svetega Duha in izpolnitev eshatoloke obljube preroka Joela: "In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha ez vse meso,... Tudi ez svoje sluabnike in ez svoje dekle bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali"(Apd 2,17-18)3. V tem pogledu so omenjene tiri Filipove here kot prerokinje (prim. Apd 21,9)4. Podoben je Pavlov namig v Korintu: "Vsaka enska pa, ki moli ali prerokuje..." (1 Kor 1,5)5, pisec Razodetja pa neko zelo mono in vplivno ensko v mestu Tiatira obtoi, da je lana prerokinja (prim. Raz 2,18-29)6. Imamo e druge enske vkljuene v dejavnosti misijona in odgovornosti za skupnost kot je Priska, skupaj s svojim moem Pavlova "sodelavka (synergou)", ki je za oznanjevalne pobude vedno odprla hio ter zastavila svoj ugled (prim. Rim 16,3)7. Junija je skupaj z moem Andrnikom od samega Pavla oznaena kot "apostol" (prim. Rim 16,7). Marija, Trfajna, Trifza in Prsida "so se trudile (kopi)"8 v Gospodu (prim. Rim 16,12). Evodja in Sintha sta se "bojevali za evangelij" (Flp 4, 2-3). Fojbo sam Pavel predstavlja kot "nao sestro (adelphn)9 Fojbo, ki je diakonsa (dikonon)10 v Cerkvi v Kenhrejah" ter kot tisto, ki je bila "v pomo (prstatis)11 mnogim in tudi meni" (Rim 16,1-2)12. "Izvoljena gospa (kyria)13 in njeni otroci14" iz 2 Jn 1,1 ni nujno simbolni naziv za Cerkev v Mali Aziji. Lahko pomeni spotljivo naslavljanje neke vodilne enske kakne od hinih cerkva15. Podobno nam tudi paralelizem med 1 Tim 3,8-10 in 1 Tim 3,11 daje misliti da bi lahko tudi "enske", o
3 Prim. Jl 3,1-2. 4 Evzebij iz Cezareje poroa, da so se te tiri kasneje preselile v Malo Azijo. Postale so tako pomembne, da so nekatere tamkajnje cerkve svoj apostolski izvor utemeljevale preko njih (prim. Hist. Eccl. V, 14,3). 5 Prim. e 1 Kor 14,31 in 14,39. 6 Njeni privrenci so oznaeni kot otroci (tkna), enako kot v 2 Jn 1,1. Prim. M. Navarro, Jezabel (Ap 2,18-29). Un conflicto eclesial, Resea bblica 27 (2000). 7 Pomenljivo je, da je Priska vedno zapisana pred njenim moem kvilo. Kar je dokaj nenavadno. Prim. Rim 16,3; Apd 18,18 in 2 Tim 14,19. 8 Pavel obiajno uporablja ta glagol za dejavnost evangelizacije: prim. 1 Kor 15,10; Gal 4,11; Flp 2,16. 9 Prim. H.F. von Soden, adelph, v G. Kittel, Theologische Wrterbuch zum Neuen Testament I., Stuttgart 1933. 10 Prim. H.W. Beyer, dikonos, v Theologische Wrterbuch zum Neuen Testament II. 11 Izraz prstatis je v tistem asu pomenil patrono (zavetnico, pokroviteljico). Z izrazom oznaimo gostoljubje, ekonomsko podporo in uporabo lastne drubene moi in vpliva v korist varovanca oz. klienta. Patronat se ravna po zakonitosti recipronosti, zato mora Pavel prositi rimsko skupnost, da je zdaj ta enako naklonjena Fojbi, kot je bila Fojba njemu. Prim. R. Saller, Personal Patronage under the Early Empire, Cambridge 1982. 12 Prim. C de Villapadierna, Febe, v F. Fernandez Ramos, Diccionario de san Pablo, Burgos 1999. 13 V grkem svetu obiajni izraz za materfamilias. Prim. H.J. Klauck, Kyria ekklsa v Bauers Wrterbuch und die Exegese des zweiten Johannesbriefes, Zeitschrift fr die neutestamentische Wiessenschaft 81 (1990). 14 Prim. A. Oepke, tknon, v Theologische Wrterbuch zum Neuen Testament V. 15 Tako razumljeno, ima izraz tknois (otroci) veji smisel, saj se ne nanaa na bioloke, pa pa na duhovne otroke oz. na spreobrnjence. Bolj smiseln je tudi ton pisca, ki ne ukazuje temve "prosi" voditeljico hine cerkve.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

katerih je govora, bile diakonise16. Nekatere od teh ensk so skupaj s svojimi momi sestavljale misijonarski par, kot je bila navada v Jezusovem gibanju. Tu sta Priska in kvila ter Andrnik in Junija, oba para judovskokranskega porekla, s katerima naj bi si Pavel delil preganjanja, celo zapor (prim. Rim 16,4.7)17. Kljub vsemu, nam v veini primerov vloge, ki so jo imele enske znotraj skupnosti, ni mo odkriti. Omenjene so samo po imenu, vasih pa na posreden nain. Poleg e omenjenih v Rimu naletimo e na Rufovo mater, na Julijo in Nerjevo sestro (prim. Rim 16, 13.15); v Laodikeji na Nimfo, v igar hii se zbira skupnost (prim. Kol 4,15). Pavel pozdravlja Apjo kot pomembno lanico Filemonove skupnosti (prim. Flm 1, 2)18. Pisec 2 Tim pozdravlja ensko po imenu Klavdija (4,21) in prizna, da Timotej dolguje svojo vero babici Lodi in materi Evnki (1,15)... K tem bi lahko e dodali tevilne primere, ko moka mnoina vkljui tudi enske. Vidimo torej, da je precejnje tevilo ensk, ki so se vse od zaetkov preko razlinih vlog aktivno vkljuevale v kranstvo. Kot kraj, kjer je bilo najve enskega protagonizma, izstopa predvsem Mala Azija. Ali ker so enske od tod izhajale, ali ker so tu delale. Lidija in prerokinja iz Razodetja v Tiatiri, Priska in Apja v Efezu, Nimfa v Laodikeji, tiri Filipove here iz Cezareje, "izvoljena gospa" iz 2 Jn,... so nekatera izmed imen, ki so jasno navedena. Brez dvoma jih je bilo veliko ve19. Pogoje, ki so omogoili tovrstni vidno vlogo ensk v kranskih skupnostih in ki nam ga dovolijo razloiti, so lahko dvojni: notranji, ki si so lastni kranskemu gibanju, in zunanji, ki k vidni vlogi, brez dvoma, tudi pripomorejo. 1.1. Notranji pogoji za vidno vlogo ensk Odnos Jezusa in prvih kranskih voditeljev (zlasti Pavla), strukturiranost skupnosti po vzorcu "hie (okos)" in "sekte" (v sociolokem pomenu besede), ohranjanje ustnega izroila in prerotva so zagotovo nekateri izmed elementov, ki so na zaetku kranstva sproili irok protagonizem ensk. a) Odnos Jezusa in prvih kranskih voditeljev Brez dvoma bomo enega temeljnih razlogov za enski protagonizem v kranstvu nali v Jezusovem odnosu do ensk. Njegov odnos je bil znotraj takratne dobe precej
16 Najbolj ozka razlaga pravi, da gre za "ene od diakonov". Vendar zakaj potem to ni povedano z ustreznim rodilnikom? Nasprotno pa je e sv. Janez Zlatousti dotino besedilo razlagal v smislu diakonis: prim. Hom. XI in 1Tim (PG 62). Prim. tudi J. Colson, La fonction diaconale aux origines de l'glise, Paris 1960. 17 Na Prisko in kvilo namre naletimo v Rimu (prim. Rim 16,3); v Korintu, ko sta l. 49 bila izgnana po dekretu Klavdija in sta sprejela Pavla, ki je pri njima ostal in z njima delal (prim. Apd 18,1-3); ter v Efezu, kjer je bila njuna hia sede ene izmed kranskih skupnosti (prim. 1 Kor 16,19 in Apd 18,24-26). 18 Prim. S. Legasse, La Carta a Filemn, Estella 1981. 19 S tem v zvezi lahko razumemo obtoevanja s strani nekaterih poganskih mislecev, e da je kranstvo "enska religija". Prim. Origenes, Contra Celso III,55.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

nov: sproenost, spotovanje in skrb, s katerimi se je Jezus priblieval enskemu svetu. Spremljanje Jezusa s strani skupine ensk in njihovo sodelovanje v Jezusovem gibanju je za njegove uence zagotovo predstavljalo jasen vzor20. Glede prvih kranskih voditeljev pa: Pavel in helenistina smer, v katero je bil vkljuen (in ki je na koncu prevladala), za razliko od judovskokranske smeri in kljub svojim protislovjem, ohranjata do enskega sveta bolj umirjene, blinje in enakopravne odnose. To velja tako na ravni teorije (prim. Gal 3,28 "...ni ne mokega ne enske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu")21 kakor na ravni vsakdanje prakse22. Velja bodisi kadar tenja po enakosti med spoloma izhaja iz apokaliptinega verovanja in pojmovanja, po katerem razlika med spoloma nima smisla23, bodisi kadar izhaja iz karizmatine izravnave, ki smo je deleni po krstni iniciaciji in izlitju Duha24. b) strukturiranost skupnosti po vzorcu "okos" in "sekte" Me razlinimi oblikami socializacije v antiki (plis, civilna in verska zdruenja, filozofske ole)25 je hia (okos)26 primarni ambient, ki si ga je izbralo prvotno kranstvo. Okos je misijonarska postojanka, kraj za sreanja, oblika obreda, temeljna organizacijska struktura in ivljenjsko okolje medosebnih odnosov27. Novozavezne povedi kot "zbrali so se v hii tega in tega" (prim. 1 Kor 16,19)28 ali pa "spreobrnil se je ta in ta in vsa njegova hia"29 priujejo o tovrstni strukturi skupnosti, ki jih lahko imenujemo "hine /domae/ cerkve" in ki so bile najbolj pomembne ter najbolj pogoste ravno v Mali Aziji30. Mona navzonost revnejih drubenih slojev v kranskih skupnostih ni bila ovira, da ne bi v njih sodelovale tudi osebe vijega drubenega in ekonomskega ranga. Te so bile obiajno tiste, ki so dale na razpolago svojo hio, svoje prijateljske zveze in vpliv. Med temi osebami zaradi svoje posebne vloge izstopajo razline enske: Marija, Janezova mati, Lidija, Fojba, Priska, Nimfa, Apja,... Nekatere so bile glava svoji druini in zato niso zmogle biti samo pokroviteljice temve tudi voditeljice
20 Prim. E.W. Stegemann - W. Stegemann, Historia social del cristianismo primitivo, Estella 2001; F. Quer, Les femmes de l'vangile, Paris 1982; U. Mattioli, La donna nel pensiero cristiano primitivo, Genova 1992; J. Lang, Ministros de la gracia. Las mujeres en la Iglesia primitiva, Estella 1993. 21 Prim. E. Schssler Fiorenza, En memoria de ella. Una reconstruccin teolgico-feminista de los orgenes del cristanismo, Bilbao 1989. 22 Kot dokazujejo tevilne pokroviteljice, misijonarke, prerokinje in voditeljice, s katerimi je Pavel v stiku in jih obravnava kot enakovredne. Prim. B. Holmberg, Paul and Power. The Structure of the Authority in the Primitive Church as reflected in the Pauline Epistles, Lund 1978. 23 Prim. Mr 12,25; Mt 22,20; Lk 20,35. 24 E.W. Stegemann - W. Stegemann, Historia social del cristianismo primitivo, str. 537-539. 25 Prim. W.A. Meeks, Los primeros cristianos urbanos, Salamanca 1988. 26 V irokem antinem pomenu. Prim. O. Michel, okos,v TWNT V. 27 Prim. H.J. Klauck, Hausgemeinde un Hauskirche im frhe Christentum, Stuttgart 1981. 28 Samo v Apostolskih delih najdemo naslednje reference za hio: 1,12-14; 2,46; 5,24; 8,3; 12,12; 17,5; 20. 29 Prim. 1 Kor 9-10; Apd 16,16. 30 Prim. S.E. Johnson, Asia Minor and Early Christianity, v J. Neusner, Christianity, Judaism and other Greco-Roman Cults, Brill 1975.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

skupnosti. Bilo je namre normalno, da je tisti, ki skupnost gosti, postavljen tudi za njenega odgovornega voditelja31. Ravno to domae okolje je bilo tisto, ki je v tej kranski dobi dovoljevalo vejo vlogo ensk. V antini sredozemski kulturi je namre prostor hie, okos-a, razumljen kot enski lasten prostor. Avtoriteta materfamilias v tem prostoru ni bila samo dovoljena temve razumljena kot naravna. Veost ensk v tem okolju jih je pripravljala za sprejem tevilnih monih slub v skupnosti32. Skupnost tega asa, v sociolokem smislu oblikovana kot sekta33, katere ena izmed poglavitnih znailnosti je dejaven laikat; sodelovanje med razlinimi lani skupnosti ne glede na njihov spol ali drubeni in ekonomski poloaj; ter mona karizmatina komponenta, so bili nadaljnji dejavniki, ki so v veliki meri dovoljevali enski protagonizem. c) Ohranjanje ustnega izroila in prerotva Eksegeti trdijo, da je predhodno obdobje pri nastajanju evangelijev bilo obdobje ustnega izroila. To se je najprej uredilo v zbirki izrekov (vir "Q") nato v samih evangelijih34. Evangeliji niso vkljuili vseh prievanj ustnega izroila, temve so mnoga postala del drugih zapisov (prim. Evangelij po Tomau in tako imenovani agrapha)35, spet druga so nadaljevala svojo pot zgolj na ustni nain. Brez dvoma je ohranjanje ustnega izroila ugodno vplivalo na vejo vkljuenost ensk v prenos samega izroila, kar lahko odkrijemo tudi v pisanju Evzebija iz Cezareje: "Papija, ki je ivel v teh isti asih (kot Filip, oe tirih hera) omeja, da je po ustih ene izmed Filipovih hera prejel (pareilphnai)36 udovito pripoved (digsin)... Sam Papija poleg tega govori o drugih zadevah, ki so prile do njega po nenapisani poti, o udnih Odreenikovih prilikah in naukih ter o drugih e bolj udenih zadevah (mythktera)" (Hist. eccl. III, 39, 9.11)37. Enako lahko reemo o ohranjanju prerotva, ki ima sicer svoj "kanonini" zakljuek v Razodetju, vendar se je nadaljevalo v mnogih drugih okoljih, v katerih je imela enska pomembno vlogo38.

31 Prim. 1 Kor 16,15-16; Rim 16,1-2. Prim. tudi C. Osiek - M.Y. MacDonnald - J.H. Tulloch, A Woman's Place. House Churches in Earliset Christianity, Minneapolis 2006. 32 Prim. C. Bernab, Entre la cocina y la plaza. La mujer en el cristianismo primitivo, Madrid 1997. 33 Prim. M.Y. MacDonnald, Las comunidades paulinas, Salamanca 1994. 34 Prim. B. Gerhardsson, Prehistoria de los evangelios, Santander 1980. 35 Prim. J. Jeremias, Palabras desconocidas de Jess, Salamanca 1979. 36 Tehnini izraz za izroilo, tradicijo. G. Delling, paralembn, v TWNT IV. 37 Zanimiva je primerjava z 1 Tim 1,4 in 4,7, kjer je govora o "bajkah in neskonnih rodovnikih" ter o "enastih bajkah". Ti izrazi so obiajno vezani na enski svet. 38 Prim. 1 Kor 11,5; Apd 2,17; Raz 2,20-23.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

1.2. Zunanji pogoji za vidno vlogo ensk Med dejavnike, ki so gotovo vplivali na vidno vlogo ensk znotraj kranskih skupnosti, lahko tejemo: bolj permisivno mentaliteto glede vloge ensk; vejo monost udejstvovanja ensk tistega asa na civilnem podroju; vpliv kulta boginj mater, zlasti v Mali Aziji. a) Sprememba mentalitete glede vloge ensk S prvim stoletjem po Kristusu pride v Rimskem cesarstvu do izboljanja vloge enske v drubi. Najbolj vidne so spremembe na podroju prava, druine in vloge enske v javnem ivljenju. Nekateri pravni ukrepi dovolijo enskam ve svobode v izbiri svojega tutorja in ji podelijo ve lastne pravne moi, kar pripelje do nekoliko bolj emancipiranega ivljenja39. Istoasno pride tudi do spremembe miselnosti glede poroke. Zakonsko ivljenje, zlasti v vijih slojih drube, je dojeto v perspektivi veje enakosti med spoloma. "Simpatija", "prijaznost", "medsebojno razumevanje" in "slonost" se razumejo kot cilji zakonskega ivljenja40. Nenazadnje, enske iz aristokratskih druin so imele tiho a pomembno vlogo v politinem ivljenju. To velja tako za vladavino cesarja Avgusta (ki je bil pod monim vplivom svoje ene Livije) kot za julijsko-klavdijsko dinastijo41. b) Udejstvovanje ensk na civilnem podroju Sprememba v mentaliteti v vijih slojih ter sodelovanje ensk v rimskem javnem ivljenju sta imela odziv tudi v Mali Aziji. K temu je treba priteti v tistem asu veliko gospodarsko uspenost tega dela cesarstva42. Na Vzhodu, kjer je enska bila razumljena kot sopotnica in pomo, eprav je e vedno v ospredju moki, je vse to pogojevalo veji dravljanski protagonizem ensk, zlasti v smislu patronata in evergetizma43. c) Kult boginj mater Sredozemske ktonske (= vezane na zemljo) religije, katerih temeljna znailnost je aenje boginj mater, so zaradi vdora indoevropskih narodov in premoi njihov uranskih (= vezanih na nebo) bogov ostale v veliki meri nepoznane. Kljub vsemu vemo, da so v asu klasine antike, ko je uradna religija zaela peati, znova zacveteli
39 Prim. A. Watson, The Law of Person in the Lather Roman Republic, Oxford 1967. 40 Prim. S. Treggiari, Roman Marriage, Oxford 1993. 41 Prim. M. Corbier, Male Power and Legitimacy through Women: the Domus Augusta under the Julio-Claudians, v R. Hawley B. Levick, Women in Antiquity. New Assessments, London - New York 1995. 42 Prim. M. Rostovtzeff, Historia social y econmica del Imperio romano, Madrid 1937. 43 Besedo "evergetizem" smo zaeli uporabljati pred kratkim. Prihaja iz helenistinih astnih nazivov, s katerimi so mesta poastila tiste, ki so svojim deloma ali denarjem "mestu dobro storili (euergeten)". Prim. P. Veyne, Le pain et le cirque, Paris 1976.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

misterijski in njim podobni kulti, v katerih je imelo vejo vlogo tudi ensko duhovnitvo44. Tovrstni kulti so imeli svoj vrhunec zlasti na Vzhodu. V Mali Aziji izstopata tako aenje Artemide (s slavnim efekim Artemisijem)45 kot aenje Cibeles ter njuna svetia v Frigiji (Hierapolis), Kariji (Afrodisias) in Liciji (Mira)46.

2. Patriarhalizacijske tenje
Kljub vsemu se je e v samih kranskih zaetkih zasnoval proces postopne patriarhalizacije, ki ga lahko razberemo iz tirih momentov. e v samih evangelijih naletimo na doloeno potiskanje /relegacin/ enske v gospodinjsko sfero. Pavel vekrat pokae dvoumnost glede vloge ensk. Hini kodeksi v nekaterih postpavlinskih zapisih e predvidevajo, da je enska omejena na gospodinjstvo. Slednje se poskua dopolniti z disciplinskimi napotki v Pastoralnih pismih. 2.1. Odrivanje ensk v samih evangelijih Evangeliji kaejo na proces zmanjevanja vloge ensk na raun poveanja vodilne vloge apostolov, zlasti apostola Petra. Najbolj je to oitno v poroilih o vstajenju, zelo oitno pa v obravnavanju Marije Magdalene. Dva primera. Prvi se nanaa na enske, ki so sledile Jezusu in bile njegove uenke47. V tem primeru se njihovo sledenje poskua "devalvirati" bodisi z uporabo glagola "spremljati (synakolouthen)" namesto bolj tehninega glagola "slediti (akolouthen)"48, bodisi s povezavo med "slediti Jezusu" in "sluiti mu (diakonen)", kar je e tipino gospodinjska vloga enske49. Drugi primer je povezan s poroili o Jezusovem vstajenju. V sinoptinih evangelijih so enske tiste, ki prejmejo velikonono oznanilo skupaj z zadolitvijo, da ga prenesejo uencem50. Luka, med sinoptiki najkasneji, k najstarejemu prikazanju enam doda e prikazanje Petru, a ravno slednje kot najbolj verodostojno (prim. Lk 24,34). V Janezovem evangeliju, napisanemu pozneje kot sinoptiki, enskam velikonono oznanilo e ni ve dano pri grobu, saj si ne upajo vstopiti vanj, temve novico prenesejo Petru in ljubljenem uencu, da sta potem ta dva prii praznega groba. Pavel pa prikazanja enskam enostavno spregleda, osrednje mesto imajo "Kefa
44 Prim. M. Eliade, Historia de las creencias y de las ideas religiosas. I. De la prehistoria a los misterios de Eleusis, Madrid 1978; M. Guerra Gmez, El sacerdocio femenino en las religiones greco-romanas y en el cristianismo de los primeros siglos, Toledo 1987. 45 Nekaj zgodovinskih prievanj: L. Pompej Antonij v svojem pismu L. Mestriju Floru, prokonzulu v Mali Aziji (l. 9394) sporoa, da "v Efezu vsako leto misterij in rtvovanje na ast Demetrije Plodne in Zakonodajalke obhajajo inicijati, ki so jih pripravile duhovnice z veliko istostjo" (CIG 3507). Enake zadeve opravlja "Ulpija Evodija, duhovnica Artemide" (CIG 3002). Viri omenjajo e imena kot: Avrelija Melita, "velika duhovnica Azije" iz Smirne; Avrelija Fausta iz Efeza; Flavija Priscila, velika duhovnica Azije; Ulpija Marcela, duhovnica Artemide, velika duhovnica Azije in duhovnica Matere bogov. Prim. P. Frei, Die Gtterkulte Lykiens in der Kaiserzeit, Bonn - New York 1990. 46 Prim. M.A. Vermaseren, Cybele and Attis. The Mith and the Cult, London 1977. 47 Prim. Mr 15,40; Mt 27,55; Lk 23,49. 48 Kot vidimo v Lk 23,49. 49 Prim. Lk 8,40. 50 Prim. Mr 16,1-11; Mt 28,1-10; Lk 24,1-11.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

in dvanajsteri" (prim. 1 Kor 15,3-5)51. 2.2. Pavlova dvoumnost glede vloge ensk Kljub temu da je pridigal teoretino in praktino enakost enske znotraj kranstva, Pavel pod razlinimi vidiki ohranja nekatere dvoumne dre glede tega vpraanja. Na primer, v 1 Kor 12,13 ponovi krstni obrazec iz Gal 3,28, vendar na nain da odstrani dvojec moki-enska52. Podobno v 1 Kor 11,2-16 od ensk, ki molijo in prerokujejo brez zagrinjala, zahteva, naj se v imenu previdnosti in utrjevanja skupnosti podvrejo nekaterim patriarhalnim normam. Pri tem uporablja argumente, ki predvidevajo doloeno naravno podrejenost enske mokemu: "Ni namre moki iz enske, ampak enska iz mokega, in ni bil moki ustvarjen zaradi enske, temve enska zaradi mokega"53. 2.3. Hini kodeksi v post-pavlinskem izroilu Hini kodeksi so besedila, v katerih je govora o dolnostih lanov neke hie. Naloga kodeksov je, da kransko skupnost prilagodijo temeljni strukturi drube - hii (okos). In to na nain, da prevzamejo vzorce e obstojeih, v glavnem patriarhalnih dinamik tega okolja ter jih preoblikujejo po kranskem kljuu54. To je pomenilo, da je enska izgubila nekaj e pridobljenih svoboin. S tem naj bi se izognili kritikam od zunaj (in znotraj skupnosti), ki jih je tovrstna praksa svoboin sproala. Loimo lahko tri obdobja razvoja hinih kodeksov. Prvo obdobje predstavljata odlomka Kol 3,18-4,1 in Ef 5,21-6,9. Kodeksa vztrajata na recipronosti dolnosti znotraj odnosov. Opominjanja na dolnosti je delena tako "mona" stran (moki, oe, gospodar = paterfamilias) kot "ibka" stran (enske, otroci in sunji). Tudi predstavniki "ibke" strani so dojeti kot odgovorni subjekti. eprav kodeks sprejema patriarhalni in hierarhini red, je vera dojeta kot sila, ki hino okolje povezuje in spreminja. Odlomek iz pisma Efeanom naredi korak naprej, ko po poti teoloke legitimnosti upravii podrejenost enske patriarhalnemu redu, kar ojaa z uporabo podobe Kristusa kot enina in Cerkve kot neveste ter z besedo "podrejati se (hypotassomai)"55. Ob tem imejmo pred omi, da je v Antiki bila povsem normalna povezava med podrejenostjo, tiino in domao hio56. V drugem obdobju, ki ga ponazarja odlomek 1 Pt 2,18-3,7, osrednji problem ni ve
51 Podoben proces odrinjanja lahko potrdimo tudi v apokrifnih spisih. Vendar v slednjih proces ni tako hiter in, na primer, ohranjajo kljuno vlogo Marije Magdalene pri prikazovanjih. Prim. K. Ludwig Jansen, Maria Magdalena: Apostolorum Apostola, v B. Mayne - P.J. Walker, Women Preachers and Prophets trought Two Millenia of Christianity, Los Angeles 1998. 52 Enako amputacijo najdemo e v postpavlinskem pismu Koloanom; prim. Kol 3,9.11. 53 Prim. A.C. Wire, The Corintinas Women Prophets, Minneapolis 1990. 54 Prim. W. Schrage, La tica de la responsabilidad en el mundo en las cartas deuteropaulinas, v La tica del Nuevo Testamento, Salamanca 1987. 55 Ef 5,21-24. 56 E.W. Stegemann - W. Stegemann, Historia social del cristianismo primitivo, str. 546.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

ivljenje kranske skupnosti, temve podoba, ki jo ta skupnost kae v iri drubi. Kranske ene so nagovorjene, naj bodo podrejene svojim moem, tudi v primeru, ko niso kristjani, da bi se izognili pohujanju in preganjanju. Podobno so nagovorjene, naj se z nainom oblaenja odpovedo znamenjem drubenega statusa. Da bi takno obnaanje podkrepilo, si pismo pomaga celo s primerom Sare v odnosu do Abrahama. Tretje obdobje predstavlja vrsta besedil zbranih v Pastoralnih pismih, ki niso namenjena skupnosti, temve voditeljem, katerih opis nam dovoli, da jih razumemo kot paterfamilias57. Namen besedil je izogniti se enskim "pretiravanjem", kar je povezano z nalogo voditelja, da bedi na pravovernostjo Cerkve58. Teave so zdaj notranje narave: tuji nauki, ki vnaajo razdor v kranske hie in katerim enske posebej rade prisluhnejo (prim. 2 Tim 3,6). e se je v prejnjih stadijih poskualo oblikovati hino okolje v skladu s kranskimi vrednotami, je v Pastoralnih pismih sam cerkveni red tisti, ki je v dobri meri oblikovan po redu okos-a59. V Tit 2,3-5 se od enske zahteva podrejenost in molk60. Medtem 1 Tim 2,9-15 gre dlje. Poleg zahteve po podrejenosti in molku ensko inferiornost utemeljuje s pomojo teologije stvarjenja, po kateri je enska razumljena kot prilonost za greh mokega. Edina reitev za ensko bo prevzeti vlogo "matere":
"Ne dovolim pa, da bi enska pouevala, tudi ne, da bi gospodovala nad mokim. Tiho naj bo. Prvi je bil namre izoblikovan Adam, potem Eva. In Adam ni bil zapeljan, ena pa se je pregreila, ker se je dala zapeljati. Reila pa se bo s tem, da bo rojevala otroke, e bodo vztrajali v veri, ljubezni in svetosti, zdrueni z razumnostjo" (1 Tim 2,9-15).

2.4. Disciplinski ukrepi v Pastoralnih pismih Znotraj te tradicije ima posebno mesto, kar se tie nae teme, problem "vdov" in uenja ensk. Skupina vdov je uivala doloeno priznanje s strani skupnosti. Mnoge ene nijih slojev so pripadnost skupini jemale kot nain, da ohranijo relativno emancipiran ivljenjski slog. Avtor 1 Tim 5,2-16 vzpostavlja vrsto disciplinskih meril s ciljem, da bi omejil avtonomijo, tevilo, pa tudi ekonomsko vzdrevanje vdov s strani skupnosti. Glede uenja je kritizirana navada, da mlade vdove hodijo od hie do hie, ker se na ta nain polenijo in postanejo klepetave: "se privadijo .... klepetavosti in zvedavosti, in govorijo, esar ne bi smele" (1 Tim 5,13). Zato je Timoteju svetovano "ogibaj pa se posvetnih in enastih bajk" (1 Tim 4,7)61 in da naj bo pozoren na uspeh, ki ga imajo
57 Prim. 1 Tim 3,2; Tit 1,7. 58 Prim. 1 Tim 2,9-3,15; 5,1-6,2; Tit 2,1-10; 3,1-2. Tudi R. Brown, Las Iglesias que los apstoles nos dejaron, Bilbao 1998. 59 Pria tega je odlomek iz 1 Tim, po katerem lahko dobro vodi Cerkev samo tisti, ki je bil sposoben dobro voditi svojo hio (prim. 1 Tim 3,4-5,12). 60 Ta idejna smer je morda tudi v ozadju interpolacije 1 Kor 14,33b-35. Prim. J. Murphy, Interpolations in 1 Cor, Catholic Biblical Quarterly 48 (1986). 61 Evzebij iz Cezareje, Hist. Eccl. III,39,9.11.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

10

lani uitelji med enskami, katere so "z grehi obloene enske, take, ki jih enejo vsakovrstna poelenja in se vedno uijo, pa ne morejo nikoli priti do spoznanja resnice" (2 Tim 3,6). Pridemo tako do omejevanja ensk tako v njihovem cerkvenem statusu kot v njihovih monostih uenja. Pouevanje ensk je zdaj skreno na domae prostore in na mlade ene (prim. Tit 2,3-5)62. 2.5. Nekateri od monih vzrokov za proces patriarhalizacije Nekateri od vzrokov, ki omogoajo proces patriarhalizacije, so: - prehod iz domaih prostorov (okos) v bolj javno okolje (domus ecclesiae); - vzpostavitev cerkvenega vodstva (episkopos) po vzorcu paterfamilias; - prehod iz preteno ustnega izroila na preteno pisno izroilo; - kritika nekaterih kranskih praks s strani zunanjega sveta. a) Prehod iz domaih prostorov (okos) v bolj javno okolje (domus ecclesiae) Ob koncu I. stoletja se v Mali Aziji kraj obiajnega sreevanja kristjanov, ki je doslej bil v posamezni hii (okos), zaenja imenovati "Boja hia" (1 Tim 3,15), kar je zametek tega, kar se bo kasneje pretvorilo v domus ecclesiae63. Ali ker je bila podarjena ali ker je bila kupljena z denarjem skupnosti, bo hia, v katerih se zbira ve kranskih druin, vse bolj namenjena zgolj verski rabi. Z naraanjem tevila vernih je ta prehod bil neizogiben. Ob tem se ni zgodilo samo, da so se zaradi rivalstva med razlinimi hinimi cerkvami pojavili spori, temve je bistveno spremenila tudi vloga ensk. Prelo se je namre iz domaega okolja, ki je v sredozemski kulturi bilo namenjeno enski, v javno okolje, ki je - etudi zoano - pripadalo mokemu. Nadaljnji proces izkljuevanja ensk je v ravno v tem prehodu imel najve podlage64. b) Vzpostavitev cerkvenega vodstva (episkopos) po vzorcu paterfamilias Sluba vodenja skupnosti se je vse bolj osredotoala na lik episkopos-a (kofa), kateremu najbliji vzorec je bil paterfamilias65. Proces ima zaetek v Pastoralnih pismih (prim. 1 Tim 3,1-7; Tit 1,7-9), svoj prvi in dodelani izraz pa dobi pri Ignaciju Antiohijskem, ki je na zaetku II. stol. to cerkveno slubo teoloko utemeljil. kofa primerja z Bogom: "Diakone morate vsi spotovati kakor Jezusa Kristusa, enako pravim o kofu, ki je podoba Oeta, ter o prezbiterih, ki predstavljajo Boji senat in zavezo ali zbor apostolov" (Ad Trall. 3,1)66. Slednji cerkveni model se je ob koncu II. stoletja vzpostavil praktino v vseh kranskih skupnostih. Vsled tega pojava so se enski zaprla vrata k vodenju skupnosti.
62 Za raziritev te teme je zelo zanimivo poglavje E. Estvez Lpez, Leadership femminile nelle comunit dell'Asia Minore, v A. Valerio, Donne e Bibbia, Bologna 2006. 63 R. Krautheimer, Arquitectura paleocristiana y bizantina, Madrid 1984. 64 Prim. P. Ballarn - C. Martnez Lpez, Del patio a la plaza, Granada. 65 Ignacij Antiohijski je zapisal: "Sledite vsi kofu kakor Jezus Oetu" (Ad Smyrn. VIII,1). Prim. A Lemaire, Les ministres aux origenes de l'glise, Paris 1971. 66 Podobno v Ad ef. VI,1.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

11

c) Prehod iz preteno ustnega na preteno pisno izroilo Postopno oblikovanje evangelijev je enskam prepreilo razvijati e drugo obliko protagonizma - prerotvo. Ko se evangeliji bili enkrat napisani, so ustna izroila bila dana na stran. Najvekrat so postala del apokrifnega izroila67. Vsaka kranska omemba, ki ni bila zapisana v Svetem pismu, je bila avtomatsko razumljena kot heretina. Glavna naloga skupnosti je namre bila ohraniti izroilo vere. kof je postal garant pravovernosti in osrednji varuh interpretacij68. enska na ta nain ni bila le odrinjena v gospodinjski prostor temve tudi utiana. enska, ki je tiho, je sicer ena izmed znailnosti antine sredozemske kulture. Poudarjena pa je zlasti takrat, kadar je v igri avtoriteta mokega69. d) Zunanja kritika in prilagoditev kranske skupnosti Zunanje javno mnenje (pogani) je ostro kritiziralo nekatere "provokativne" in kontrakulturne oblike vidne vloge ensk v cerkvenem okolju. Obravnavalo jih je, kot da razkrajajo prevladujoo moralo in politino korektne oblike zakonskega ivljenja. Natejmo jih nekaj najbolj oitnih in najbolj podvrenih kritiki70: - udeleba ensk na sreanjih zunaj domae hie (v nekaterih primerih tudi brez moa); - mono bratstvo, ki so go ivele skupnosti (skupaj z mono ustveno govorico in prakso poljuba miru); - aktivno sodelovanje na zboru skupnosti; - obstoj potujoih misijonark. Za povrh so doloeni notranji sektorji v kranski skupnosti izkoristili zunanjo kritiko, da so od ensk lahko zahtevali spremembo njihovega vedenja. e, na ta nain naj bi bila skupnost v drubi laje sprejeta in ji bo tudi laje oznanjati ter pridobivati nove lane71. *** Od sredine II. stoletja ne najdemo v Mali Azijo nobenega literarnega prievanja in nobenega epigrafa, ki bi znotraj Velike Cerkve govoril o episkopi ali prezbiterki ali ki bi uporabljal s tem povezane izraze. Zato lahko predvidevamo, da se je na tem podroju proces patriarhalizacije zakljuil72. Resda se je v obrobnih tokovih, kot na
67 Prim. H. Koester - F. Bovon, vangiles apocryphes et vangiles canoniques, v H. Koester - F. Bovon, Gense de lcriture chrtienne (Mmoires premires), Brepols, 1991. 68 Prim. F. Rivas Rebaque, Los obispos como quadros sociales dominantes de la memoria cristiana, XX Siglos 56 (2006). 69 Prim. G. Sissa, Filosofas del gnero: Platn, Aristteles y la diferencia sexual v G. Duby - M. Perrot, Historia de las mujeres. 70 Prim. M.Y. MacDonald, Las mujeres en el cristianismo primitivo y la opinin pagana. El poder de la mujer histrica, Estella 2004. 71 Prim. 1 Pet 3,1-2. 72 Prim. U. Esien, Amtstrgerinnen in frhen Christentum: Epigraphische un literatische Studien, Gttingen 1996.

Rivas Rebaque: Vidna vloga ensk na zaetku kranstva

12

primer v montanizmu, tovrstna vidna vloga ensk nadaljevala, vendar je Velika Cerkev bila dale od tega pojava73. Je pa Cerkev ohranjala vidnejo vlogo bogatih in vplivnih ena, ki so podpirale kransko gibanje74.

73 Epifanij, Panar. 49,2.3.: "Me njimi /montanisti/ so enske kofinje (episkopoi), so enske duhovnice (presbyteroi) ipd., kakor da se po naravi v niemer ne razlikujejo." 74 Acta Pauli et Theclae 41: "Trifenija /bogata zaitnica Tekle/ ji je poslala veliko oblek in zlato, da bi to izroila Pavlu, da bi slednjemu to prav prilo za uboge."