Hans Jonas (1903 1993) tudira med drugim pri Husserlu in Heideggerju, diplomira z temo o dojemanju gnoze.

. Po vzponu nacizma zbei v London in pozneje tudi Jeruzalem. Med drugo svetovno vojno je v sklopu britanske voske lan poseben idovske brigade. Po vojni se preseli v Kanado, kjer deluje v sklopu univerz Montreal in Ottawa, ter leta 1955 v New York, kjer prevzame mesto profesorja v sklopu New Shool for Social Research. Gostuje v Princetonu, Univerzi v Chichagu, Columbia, Munchen. Leta 1963 izide The Phenomenon of Life. Toward a Philosophical Biology (Fenomen ivljenja), leta 1979 sledi Das Prinzip Verantwortung. Versuch einer Ethik fr die technologische Zivilisation (Princip odgovornosti) 1985 izide e "Technik, Medizin und Ethik" Tehnika, medicina in Etika in leta 1992 "Philosophische Untersuchungen und metaphysische Vermutungen" (Filozofske raziskave in metafizina predvidevanja)

I m nothing! Eunice (Amanda Plummer) Butterfly Kiss

PRINCIP ODGOVORNOSTI
Veliko je sil, a ni ni monejega od loveka. je dejal veliki antini dramatik Sofoklej. lovekovo nasilno prodiranje v kozmini red e stoletja spreminja in prilagaja naravo. S pomojo priuenih sposobnosti, kot sta miljenje in govor, se zavestno uveljavlja v naravnem redu stvari in prevzema vlogo stvarnika. V naravi si postavi bivalia, da ga bolje varujejo pred nevarnostmi naravnega okolja, hie, mesta so postali simboli boja z naravo, simboli civiliziranosti. V naravi je pa za vsako bitje poskrbljeno na nain, da je le to sposobno preiveti, lovekova sposobnost preivetja je toliko bolj izrazita od ostalih bitij, ki so nije na razvojni lestvici in kljuno vpraanje, ki se postavlja je, ali ima lovek, kakrnokoli pravico, dolnost ali morda kakren drug razlog, ki mu narekuje, da to svojo mo uveljavlja po nepotrebnem, oziroma v nasprotju od tistega, za kar jo potrebuje, to je za preivetje. lovek si je ustvaril mesto, ne za ivljenje, temve, da zaokroi proces svojega preivetja, da vzpostavi novo ravnoteje. Enklava tega dejanja je posledino, da se je v tako na novo formirani drubi vzpostavilo dvoje simetralo nasprotnih maksim, ki sta s tem postali glavni paradigmi morale, ki se od tega momenta naprej deli samo na dobro in zlo. Tovrstna racionalizacija, ki ima svoj temelj v lovekovi izvorni iznajdljivosti in neranljivosti celote, ima za konni cilj kozmini red, katerega dosei, je lovekov glavni motiv njegove dejavnosti. lovekovo ivljenje poteka na diferenci med trajnim in spremenljivim, to pomeni med naravo in njegovim lastnim delom. Najveje med temi dejanji je prav gotovo e omenjeno mesto, ki predstavlja neko obliko umetne trajnosti, kajti od loveka postavljeni zakoni, to prav gotovo niso, kar je krivo, da je lovek ob vsej svoji moi, nemoen, zakaj njegova usoda je nestabilna in nedololjiva, iz esar izvira stalno prisoten strah in nezaupljivost, kar samo e poglablja lovekovo zlo nastrojenost do okolja, ki mu to nestanovitnost vsiljuje. Ker se je z dejanjem, ki je z perspektive loveka izgledalo kot logino in razumljivo, ustanovitvijo drube drutvenega sveta, ki

je njegov lasten proizvod, od njega proizveden, na ravni zakonodajstva vzpostavila konkurenca, se je slednji zgodilo, da je prilo, do nepremostljivih trenj med lovekovimi zakoni njegovimi hotenji, in naravnimi zakoni njegovimi pogoji.

V drutvenem svetu je kontrola individuma nad samim seboj majhna, kar izzove v loveku nravnost, instinkte napram zakonom, ki si jih je sam zadal, ti pa, ker so prav z namenom nastrojeni proti naravi, izpadejo e veliko bolj ekscesivno, kot so e brez tega dejstva. V mestu je najpogosteja interakcija - ljudje z ljudmi, kar je isto, kot interes z interesom, kar hitro privede do ruenja naravnega ravnovesja. Mesto se v lovekovi zavesti univerzalno kvalificira kot druga narava, kot lovekova treba biti v svetu, zato se je meja med mestom in naravo zabrisala in mesto se je prielo iriti preko svojih meja. To je dinamina nujnost, ki jo tehnoloki napredek forsira in s katero je v tej novi vrsti narave, konfrontirana lovekova svoboda.
lovek je dandanes evidentno sooen z povsem novimi oblikami etike in odgovornosti in to celo takimi, ki ne veljajo povsod, kajti lovekova kultura je raznovrstna, kar je sicer lepo, ni pa razumno. Nove tehnologije, ki so eden glavnih pokazateljev napredka, zahtevajo od loveka drugano obliko odgovornosti, e dodaten problem pa je, da je ta napredek tako silovit, da se percepcija spreminja tako reko vsakodnevno. Moderna tehnika je pripeljala v delovanje novi red, v katerem tudi nova etika nima ve kaj iskati. Stari predpisi, zakoni intimno e sicer vedno veljajo, e ne drugae vsaj kot tradicija, a to intimno vsakodnevno sfero, je e zdavnaj prekinila rast kolektivnega delovanja. V preteklosti je veljal tehnoloki napredek za atribut nujnosti, bilo je sredstvo, ne pa pot k ciljem lovetva, danes v moderni tehniki, pa je vse bolj prisotna tenja k napredku vrste k velikim stvarem. Tako se je konno zgodilo, da je homo faber triumfiral nad homo sapiensom, neko je bil produtivistino-instrumentalni um le del razumnega loveka in mu je sluil, zdaj pa je dokonno prevzel oblast nad lovekovim zdravim razumom. Tehnologija prevzema poasi a zanesljivo vse atribute, ki so vasih veljali izkljuno razumu. lovek je postal, tako se zdi, le e izvrevalec kolektivnih dejanj, ki jih v celoti motivira tehnologija. Moralni napredek je tako preel v zaostanek, ne more ve slediti tempu intelektualnega napredka, zato, ga je potrebno spremeniti. Napredek poteka v lovekovi osebnosti, njegovem individumu, se pravi v njegovi moralni pogojenosti, tako je praktino morala nosilec napredka vse od osebkovega rojstva, ga pa sama ne razvija, temve samo vzpodbuja, kljuen problem je v okolju, ki je pravi dom napredka in njen nosilec. Napredek je v civilizacijskem pomenu, napredek k boljemu, izpadlo pa je tako, da je to postal predvsem napredek v znanosti in tehniki, postavlja se vpraanje, za kakno ceno slediti tovrstnemu napredku? lovek je kot objekt tehnike in kot lan drube, sooen z neverjetno kontrolo. Stoletje totalitarizmov, to je stoletje, ki se je nedolgo tega konalo, je prineslo prakso in izkunjo maksimalnega izkoristka lovekove vpetosti v okvire tradicije in t.i. apriornega znanja, s tem ne nameravam kritizirati kateregakoli od teh okalupljenih reimov, kajti izkunje, ki so nam jih le ti prinesli nam utegnejo e kako koristiti, temve le opozoriti na dejstvo, da je sodoben individum e vajen in kot tak manj obutljiv, na sicer zakonsko (demokracija) dovoljene tehnike kontrole posameznikov. Veliko je stvari, ki jih lovek mora storiti pod prisilo in ne po lastni volji, vse to pa je jasen pokazatelj ravni individumov, iz katerih je dananja druba sestavljena. Morda ta poudarek zahteva, da e enkrat poudarim, kako je ob bok novim tehnologijam potrebno tudi novo vrednotenje, ne le teh tehnologij samih, temve vsega lovekovega vrednostnega sistema, oziroma e skrajam, na dananji ravni lovekovega razvoja, se nam kae potreba po novi etiki, morda celo neetiki. Tehnologija ni spremenila le naega okolja, temve tudi nae vrednotenje in miljenje o njem in o vsem na njem, tako je pred vsem ostalim, pred naslednjimi koraki,

potrebno ujeti moralni korak z intelektualno-tehninim, da bomo potem od tukaj naprej sposobni graditi, oziroma popraviti napake, ki jih je loveka nepremiljenost zagreila. To je tako imenovani princip utopistine dinamike tehninega napredka in prevelike odgovornosti, ki jo ta nosi z sabo. Tehnina mo se je vedno razvijala v smeri preteklih utopij, zato je tudi tehnoloki napredek, ki smo mu pria nekaj utopinega. Potreba po novem, sveem, druganem, je zato e toliko bolj izraena, kajti sveina modrosti ob novi etiki je tisto, kar v nai biti, ta moment, zastopa interese prihodnosti. Primarna je, kot smo e dejali odgovornost loveka za loveka, ki jo lahko izrazimo skozi tri generalne pojme: totalnost, kontinuiteta in prihodnost. Skozi te tri pojme se v lovekovi biti izraa ves obstoj in srea loveka. lovek je bitje, ki je lahko moralno ali nemoralno, takno pa je lahko le po lastni presoji, e ne kar odloitvi, kar ga postavlja nad vsa preostala bitja v naravi, se pravi, s tem, ko je lovek moralno bitje, to pomeni v naravi doloeno ekskluzivnost. Obstoj loveka je prva zapoved vsakega premiljanja o loveku, zakaj lovek je narava in kot narava ima lovekova beda vsaj mero svoje veliine. Ob priakovanju znanstveno tehninega napredka, ki nas pretresa tako reko vsakodnevno, so vpraanja o odgovornosti potisnjena v senco, govori se le o tehniki, ki e, da bo popravila svoje lastne napake, se pravi, da tehnika pridobiva na lastni etinosti, oziroma e bolje, sklepajo, da le ta to prvi ele zares poseduje in iz tega sklepajo na reitev lovetva, ironino, skozi tehnoloki napredek. Sicer pa, kot poudarjamo e ves as, je edina in najpomembneja lovekova lastnost prilagajanje in e je lovek sposoben svoje ivljenje prilagoditi takni prihodnosti in ji povrhu vsega e zaupati svojo usodo, ni s tem ni narobe. lovekovo motenje simbiotinega ravnoteja, preko premoi miljenja, ki v konni fazi rezultira tehniko, ogroa tudi vse, ki so zunaj njegovega sistema moi. e bi poskuali tej ideji slediti v zgodovino, nas verjetno ne bi ni kaj presenetilo, e bi se prvi zares ustavili e pri formiranju pojma physis, ki ga je v antiki podal Aristotelov - tehnini um. Emancipirani praktini um je iz njega proizvedla znanost in ga postavila napram narave. V loveku se je narava postavila napram samemu sebi, s tem, da je loveku dopustila, da vzpostavi idejo, kot je moralnost, le to je lovek razumel kot vsoto moi in uma, ki pa v konni fazi rezultira odgovornost, ki je nikoli ni imel na pravem mestu. Dialektika moi nad naravo in ponudba, da se ona izvri, v paru z apokaliptino obvezo, ki pravi, da je znanje mo, pomeni dokonno izgubo kontrole nad samim seboj. To je privedlo do gospostva nad naravo, in dileme, kako imeti mo nad mojo. Za razreitev situacije, ki jo lahko izreemo iz nae perspektive, ostaja glavna dilema v iskanju moi nad mojo, in od koga le to priakovati. Gotovo je le to, da ta mora priti iz drube. Ideja napredka je forsirala uloveenje preko dela, ki preoblikuje naravo, skozi nesreno podedovano idejo glorifikacije tehnike in tehnolokega koncepta drube se je oblikoval kolektivni determinizem, ki ga aktualno lahko podamo skozi prirejeno maksimo: tehnika je opij za ljudstvo. Utopija in ideja napredka sta neloljivo povezani, zato bi loitev od utopistinega ideala pomenilo psiholoko nevarnost, da bi lovek od obljube obilja, po logini poti dobil apetit za e ve. Utopijo je mogoe primerjati z klasino grkim mitom, ki je s tem, ko je poboljala loveka, odprla napredku odprto pot. e zgolj teoretino podajamo probleme in mone reitve, e s tem nismo naredili niesar, e vedno ostaja prihodnost ogroena in ekspanzija napredka neobvladljiva, skrb za prihodnost lovetva in narave, pa vse teje predstavljiva. V loveku je potrebno vzbuditi solidarnost interesa z organskim svetom, prihodnost lovetva je lovekova prva obveza. lovek je namre postal nevaren ne le sebi, temve vsemu naokrog, zato morata lovek

in narava zdruiti moi, ne le lovek sam zase, da se ne ponovi, kar je e bilo storjeno v kodo narave. Ogroen svet zahteva drastine spremembe in ne moremo se izogniti posledici, ki zaradi tega nujno sledi, to je njegov skupni simbolini rezultat, izbor med lovekom in naravo. Ponovila se bo, ali bolje se bo morala, borba za obstanek, naravni izbor naj ponovno odloa namesto lovekove moi sojenja. e vedno je v civilizirani drubi najvija maksima jesti in ne biti pojeden, kar je skupen eksistencialni princip vseh, le da si je ta princip nadel novo fasado trnega komercialno ekonomskega sistema. V okvirih reitve, govorimo o realnih pogojih monosti utopije, kot tiste, ki bo prinesla takno ali drugano reitev. Ob sklepni besedi, si lahko privoimo e malce patetino vpraanje, kje so meje narave, kako se bo le ta odzvala na utopinost in fiziko prihodnosti. Poeljivost utopije, tehnine utopije, rezultira izgubo sposobnosti, svobode, dostojanstva loveka, vendar se je potrebno hkrati zavedati, da brez nujnosti ni svobode. Po predstavi o prihodnosti, je potrebna tudi kritika predstave o preteklosti, le tako bomo ugotovili, v koliko je antropoloko utopija zablodila. Preteklost je namre izvor znanja o loveku, vse kar vemo, vemo iz preteklosti in ravno zato je prihodnost in ugibanje o njej toliko bolj brezpredmetno in tvegano dejanje, posebej e vemo, kako smo v preteklosti e zdavnaj zgreili pravo pot. Kritika utopije je zato kritika tehnike v ekstremu, morda ravno tiste, ki jo ivimo e danes in je zato toliko bolj prisotna in aktualna ideja o potrebi neutopistine etike odgovornosti, ki nas morda, v tem od sree pozabljenem asu, e lahko navdaja z kankom upanja.