Mr Peter MandelPredstavnik Slovencev v AvstralijiSvet za Slovence po svetuMelbourne, Victoria

25. junija 2007Predlog za diskusijo:

ali odgovarja izseljenska revija potrebam Slovencev po svetu?

Predlogi za alternative:

1. Slovensko izseljensko spletno mesto2. Slovenska hiša

Predlagatelj: mag. prof. Aleksandra Čeferin, Predsednica, Viktorijski Inštitut za slovenistiko ink.Članek v Mladini (2.junija 2007) o najnovejšem ponesrečenem poizkusu izseljenske revije me jepretresel. Vanja Pirc poroča pod naslovom

Namesto 1800 samo še nekaj deset naročnikov? Nova revijaza Slovence po svetu ni izpolnila pričakovanj,

da je Slovenija predala najnovejšemu izdajatelju izseljenskerevije Moja Slovenija podpore 847,000 evrov pomoči za izdajanje revije, ki ni pridobila niti 100 naročnikov.

Slovenija mnogo vlaga v ohranjanje slovenske zavesti izven meja Slovenije in za vzdrževanje vezi - vpublikacije, obiske predstavnikov vlade, seminarje, štipendije, in razne projekte izseljencev. Mislim, davsi ki živimo daleč od matične dežele to izredno cenimo. Verjetno govorim za večino izseljencev, četrdim, da želimo prevsem učinkovito in smoterno uporabo nam namenjenih sredstev.Čas veilikih valov izseljenstva je minil, Rodna gruda je služila prvi izseljenski generaciji, njeni potrebi poslovenski besedi in domotožju po domačih ljudeh. Druga generacija z redkimi izjemami ne bere tegatiska, Še manj tretja in četrta. Prvič ne bere več slovensko, drugič ji je izseljenska tematika oddaljena.Moramo se vprašati, ali ima danes “izseljenska revija” še smisel, ko izseljenci redno obiskujemodomovino in vzdržujemo stike po elektronski pošti, po telefonu, po radiu in televiziji in po svetovnemspletu?Po mojem mnenju in iz mojega zornega kota je takšna revija preživela svoj namen. V prvi vrsti zaradivisokih stroškov, predvsem pa zaradi očitnega pomanjkanja predstave, kdo je sploh publika, ki naj bi jibila revija namenjena. Tistih zgodnjih izseljencev, ki so z domotožjem v srcu odhajali po svetu zakruhom je vedno manj. Naslednje generacije po večini ne govorijo slovensko, zavedajo se pa svojihkorenin in jih zanima dežela in kultura njihovih pradedov. Zanje, in ostale angleško govoreče javnosti,objavlja Slovenija več kakovostnih in popularnih revij v angleškem jeziku. Izredna je bila kulturna revijaSlovenia Quarterly. V zadnjih letih so jo nadomestile kakovostne publikacije SINFO, ADRIA in Slovenia Times. Za mladino, ki se zanima za Slovenijo in slovensko kulturo so takšne revije prav tisto, karpotrebujejo. Odgovarjajo tudi prvi generaciji .Ponosna sem na svojo rodno deželo in na vse kar predstavlja. V ponos mi je tudi, da moja rodna deželavlaga tolika truda in skrbi za Slovence izven svojih meja. Gledano dolgoročno in iz globalnega zornegakota izredno pomembno. Takšna povezanost z matično deželo bo v naši globalni civilizaciji vednovečjega pomena za posameznika in kot za skupnosti. Usmerjenost našega kulturnega inšolskovzgojnega dela je bila prav v razvijanju ponosa.Vedno, ko so me uredniki in novinarji povpraševali o izseljenski publiki, o vsebinah izseljenske revije ino uporabi slovenskega jezika, sem dala mnenje po svoji izkušnji in poznavanju problematike. Predvsemsem poudarjala potrebe mlajših generacij, s katerimi sem se ukvarjala pri poučevanju slovenščine vAvstraliji in njihova prihodnost. Določeno število izseljencev, bo vedno rado prebiralo “izseljenskepublikacije”. Vendar kot izgleda se je to število znatno zmanjšalo. Morda je sedaj čas, da se lotimozadeve na novo.Sama sem trdno prepričana, da potrebujemo novih poti za vzdrževanje in oživljanje vezi z matičnodeželo, ki nam, v današnjem globalnem in kulturno obubožanem kontekstu več pomeni kot kdaj prej.

Pred nekaj leti sem formalno predlagala Uradu za Slovence, da pripravi in razpošlje anketo in z njorazišče želje in potrebe izseljenske slovenske družbe. To se še ni zgodilo. Rezultati bi bili verjetnopresentljivi. Po vseh tehnoloških ter političnih spremembah zadnjega pol stoletja so se spremenilepotrebe in pričakovanja. Kako je potem s slovenskim izseljenskim tiskom? Jasno je, da takšnapublikacija državo Slovenijo ogromno stane. Slovenci, ki živimo raztreseni po svetu z veseljemsprejemamo, kar Slovenija nudi, vendar želimo, da se ta denar porabi smoterno, ter v dobrobit obeh,dajalca in prejemnika.Morda je sedaj pravi čas, da pomislimo na alternative slovenskemu izseljenskemu tisku.

Ena izmed najpomembnejših alternativ je svetovni splet

- tehnološko dovršen, v splošni uporabipo svetu, komunikativno interaktiven, ter izredno razvit v Sloveniji z obilico bogatega informativnegagradiva. To orodje v Sloveniji do sedaj še ni bilo dovolj učinkovito uporabljeno, vsaj ne za izseljence,kljub temu, da je bilo nekaj poizkusov. Za vzgled naj omenim uspeh našega spletnega mesta Thezaurus.com, ki je doživel v osmih letih svetovno bralstvo z mesečno 260,000 zadetki. In to zminimalno finančno podporo avstralskih in slovenskih oblasti in z ogromno prostovljnega dela. Izbralismo usmeritev na angleške govorce, vsebinsko pa na jezik in kulturo.Ni dvoma, da je splet bolj ekonomična rešitev za komunikacijo in vzdrževanje vezi, so pa še drugavprašanja, s katerimi bi se morali pri problematiki izseljenstva ukvarjati. Kakšne so potrebe izseljencevin njihovih potomcev v današnjem času?Prepričana sem, da bi se moralo težišče skrbi za Slovence po svetu premakniti na matično deželo.Dosedaj se je Slovenija koncentrirala na organizacije Slovencev po svetu in podpirala njihovaprizadevanja finančno, vzdrževala vezi z obiski vladnih predstavnikov, kulturnikov in ansamblov,vzpodbujala mladino s potovanji v Slovenijo na seminarje in na delavnice. Vse hvalevredno in cenjeno,vendar dosegljivo le določenem delu izseljenske družbe.Izseljenci danes veliko več potujejo. Prihajajo tudi v vedno večjem številu njihovi potomci, drugega,tretjega in četrtega rodu, ki želijo spoznati deželo svojih prednikov in svoje korenine.Kako je pravzaprav poskrbljeno za njih? Rekla bi, da ni.Odkar se ukvarjam s spletnimi projekti, prihajam vsako leto v Slovenijo in sem postala eden od tistihobiskovalcev, ki jim je predvsem do tega, da bližje spoznajo deželo in ljudi. Za običajne turiste je dobroposkrbljeno: Informacijski urad jim da potrebno gradivo in podatke, najamejo si prevozno sredstvo inprenočišče, ter vodnika po Ljubljani. seznanijo se z dobro slovensko gostilniško postrežbo, prepotujejoglavne točke - Ljubljana, Bled, Postojnska jama. Morda imajo sorodnike, pri katerih se lahko nekaj dniustavijo. Po večini pa živijo sorodniki na deželi, oddaljeni od centrov slovenske kulture. Pri po-izseljenski generaciji je potem še problem sporazumevanja. Po nekaj tednih odpotujejo s fotografijamiin lepimi vtisi. Prišli so in odhajajo kot turisti.Prihajajo željni virov kulture, novih doživetj in poznanstev. Od Slovenije bi morali odnesti kaj večtrajnega in dragocenega, nekaj kar resnično utrjuje vezi z matično deželo.Že nekaj časa premišljujem o tem. Želela bi preusmeritev izseljenske politike od izseljencev v svetu - naizseljence, kot dobrodošle goste v Sloveniji. Zame, ki sem leta 1997 prvič po mnogih letih obskalaSlovenijo, in jo na novo doživljam na vsakoletnih poslovnih obiskih, je skrb za te obiskovalce na vrhuliste prioritet. Pomisliti moram samo na naše učence, ki so vedno imeli jasne predstave o tem, kaj jihzanima: slovenska zgodovina, kultura, literatura, sodobna Slovenija. Odhajali so na obisk najprej sstarši, potem na svojo roko. S starši so doživeli bolj podeželje in bližnje sorodstvo, kot odrasli pa boljturistično doživetje.V mislih imam ustanovo, ki jo projektno imenujem

Slovenska hiša

. Predstavljam si jo v starem deluLjubljane, ali vsaj blizu centra mesta, v obnovljenem poslopju z zgodovinsko patino. Slovenska hiša najbi bila kulturna ambasada in mesto srečanj, morda tudi prostor manjših kulturnih prireditev inpredavanj. Na razpolago bi bile konferenčne sobe, pisarniška orodja, bralnica s slovenskim in angleškimberivom (in v drugih jezikih), svetovanje, organizirani izleti in predavanja, podatki o tečajih slovenskega jezika oziroma o študiju, in podobno. Slovenska hiša bi imela nekaj polno zaposlenih nameščencev, ki bi