3
DESCARTES
René Descartes je bil francoski filozof in matematik sedemnajstega stoletja, ki je s knjigo
Meditacije
postal »Oče moderne filozofije«. V seminarski nalogi se osredotočam predvsem na toknjigo in idejo Hudobnega varljivca.
DVOM O SANJAH
Descartesov dvom o sanjah se nanaša na tezo, da so izkušnje v sanjah kvalitativno podobnetistim v budnem stanju. V svojem argumentu vzpostavi domnevo, da so sanje dokaz o varljivostinaših čutov in da je treba vsako stanje, povezano s čuti, preveriti, če je resnično.Ta dvom se je pri filozofih pojavil že zelo zgodaj. V zahodni tradiciji sta se o tem spraševala žePlaton in Aristotel, v vzhodni tradiciji pa Zuangzi. Zuangzi je sanjal, da je bil metulj. Ko se jezbudil, se je spraševal, če lahko sploh določi ali je Zuangzi, ki je ravnokar sanjal, da je metulj, alije zares metulj, ki je začel sanjati, da je Zuangzi.V svoji prvi meditaciji Descartes zapiše:
»Vse, kar sem namreč doslej dopuščal kot najbolj resnično, sem dobil od čutov ali po čutih; o njih pasem dognal, da so sem ter tja varljivi, in preudarnost veleva, da nikdar docela ne verjemimo tistim,ki so nas kdaj ogoljuvali, čeprav le enkrat samkrat.«
1
Za tiste, ki se sprašujejo ali je naša resničnost pravzaprav iluzija, so sanje dober začetek zarazmišljanje. Če lahko možgani pretentajo same sebe, da so sanje resničnost, potem lahkodvomimo tudi o »budni realnosti«. Ali kot pravita psihologinji Mazzoni in Loftus v svojiraziskavi:
»Tisti, ki trdijo, da svet okrog nas ni simulacija, morajo priznati, da naš um – vsaj spečidel – sam po sebi ni povsem zanesljiv mehanizem za ločevanje med resničnostjo in iluzijo.«
2
HUDOBNI VARLJIVEC
Dvom o resničnosti zunanjega sveta, ki ga začnejo sanje, je lahko močan, a ne tako, kot Descartesov dvom, ki vpelje koncept hudobnega varljivca. Dvom, ki ga spodbudijo sanje,spodkoplje rezultate empiričnih znanosti, kot so fizika, astronomija in medicina:
»Iz tega bi smeli torej bržkone po pravici sklepati, da so fizika, astronomija, medicina in vse drugevede, odvisne od opazovanja sestavljenih stvari, sicer dvomljive, da pa aritmetika, geometrija indruge vede te vrste, ki obravnavajo samo najbolj enostavne in najbolj obče stvari, vsebujejo nekaj gotovega in nedvoumnega. Če bedim ali spim, dva in tri je pet in nemogoče se zdi, da bi se porodil sum o lažnosti tako očitnih resnic.«
3
Na koncu Descartes sklene, da lahko te očitne resnice spoznamo, a morajo biti osnovane natemeljih, ki jih ne more podreti noben dvom. Tu nam predstavi najmočnejši dvom – dvomHudobnega varljivca. Predpostavi, da je človek delo mogočnega a zlobnega bitja,
malin génie
-a, kimu je dal napačne občutke o resničnosti. Ta varljivec človeku predstavi popolno iluzijo ozunanjem svetu, vključno z ostalimi ljudmi, čeprav nič od tega zares ne obstaja. Poleg tegavarljivec prevara človekove čute glede lastnega telesa, ki tudi ne obstaja.
1
Descartes: Meditacije (1973), str. 50
2
Mazzoni G., Loftus E.: When Dreams Become Reality, Univerza Washington, Seattle
3
Descartes: prav tam, str. 52
Leave a Comment