Miran Potrč odgovarja za Reflektor.si po večeru

V živo in od blizu

, ki se je 9.4. 2009 odvijal Pri rdečiostrigi v Škofji Loki.

Kako funkcionira strankarsko življenje po volitvah? Tako glavnitajnik Uroš Jauševec kot tudi predsednik SD Kranj Stane Boštjančičpriznavata, da se je stranka v tem pogledu zanemarila. Predvolitvami se je tudi zaradi številnih aktivnih turnej po Sloveniji insocialnega omrežja Redbook zdela komunikacija ravno v SD skorajvzorna; manjkalo ni ne sporočanja in predstavljanja idej, nenjihovega preverjanja na terenu. Se vam zdi, da morda SD zamujapriložnost v javno razpravo prispevati oz. celo dajati pobudo stemami, ki so v korist skupnosti?

SD se je času priprav na volitve maksimalno angažirala. Po zmagi se je njen javni angažma bistveno zmanjšal. Deloma zaradi utrujenosti, deloma zaradiobčutka, da po zmagi ni več potrebna taka aktivnost, največ pa zaradipriprav na prevzem vlade. Sestava vlade je bila v veliki mei prepuščenapredsedniku kot mandatarju, po sestavi, po mojem dobre vlade, pa je bilavsa pozornost namenjena njenemu delovanju. Sledila je še neposrečenapoteza z imenovanjem Rupla v predsednikov kabinet, ki je dodatnopovzročila nekaj kratkega stika, tako z vodstvom stranke kot tudi s poslanskoskupino. To se je odražalo tudi v odmevnosti stranke v javnosti.Po novem letu so se razmere normalizirale. Kontakti predsednika s stranko inPs so se okrepili. Navzočnost stranke v javnosti se je povečala. Stranka jespet začela pridobivati na ugledu. Stanje še ni dobro, vendar se bistvenoizboljšuje. Pomemben preiskus napredka bodo evropske volitve. To nam bomoralo pokazati poti nadaljnjega delovanja. Predvsem pa bo treba zagotoviti,da se stranka ne bo v celoti zanašala na delovanje vlade. Tudi do njenihodločitev bo morala biti kritična, predvsem pa imeti tudi lastna stališča ininiciative. Kongres je za tako usmeritev dal dobro podlago.

Dejali ste, da vsak predsednik potrebuje stranko in da je hkrativsaka stranka dandanes reprezentirana prek predsednika. Priodnosu SD-Borut Pahor vseeno velikokrat prihaja do nestrinjanjstranke z njenim predsednikom. Ali se SD le opredeljuje dodejanj/izjav/potez svojega predsednika, ali je proces tudi obraten,da recimo Pahor kdaj komentira potezo SD-ja? In še, če je stranka(ne)upravičeno kritična/zadržana do potez kot so denimopartnerstvo za razvoj, konsenz kot cilj, Rupel, Thaler, ipd., ali ima

kaj ponuditi kot alternativo? Torej: če ne Thaler, kdo namesto njega?Če ne konsenzualna politika, kaj namesto nje?

Stranko je mogoče razumeti le kot zelo sestavljen organizem. Čim manjdeluje preko svojih organov, čim manj je razprave in usklajevanja, tem več jerazlik. Nekaj pa jih vedno ostaja, ker nekateru ugledni člani niso v organih alipa ker si žele javne pozornosti s tem, da oponirajo stranki in predsedniku. Tako se namreč najenostavneje pride v medije.Zato je treba posamična mnenja in nasprotovanja ločevati od organiziranihrazprav. Odločitev glede Rupla je doživela spontano nasprotovanje zato, ker jo je večina ocenila za nepotrebno odločitev. Razprave o vstopu stranke vkoalicijo leta 2004, o povabilu SDS za vstop v našo vlado v letu 2008,razprave o partnerstvu ali politiki konsenza pa so bile vodene dokajorganizirano in so pripeljale do mnogih skupnih spoznanj in odločitev. Svojprvotni pogled je korigiral tako Pahor kot tudi glasna večina v stranki. Recimoglede konsenza. Nihče ni proti sodelovanju. Toda konsenz ne more biti cilj,možen je s korektnim partnerjem ne pa z nekom, ki te venomer izsiljuje.

Svetovna gospodarska kriza. Kako jo lahko premagamo nasocialdemokratski način? Omenili ste vrednote kot so solidarnost,odnosi med ljudmi, skrb za okolje, ki bi jih podprli kot pomembnejšeod zgolj dobička in moči kapitala. V kakšnih projektih bi se tevrednote izražale? So to lahko univerzalni temeljni dohodek,zasajevanje dreves in zelenja na strehah hiš v mestih, davčnaobremenitev lastnine, spodbujanje konkurence namestokoncentracije kapitala, krepitev skupnosti nasproti korporacijam? Jepo vašem mnenju realno, da bi vsaj javno razpravo o take vrstesocialni agendi začeli še v tem mandatu?

Ta moment je velik del stranke vpet v tekočo politiko in probleme. Dokler botako, razmislekov o dolgoročnih spremembah v politiki in družbi ne bo. Ti paso nujni in tudi zato je treba okrepiti strankino delovanje in ga osamosvojitiod vlade.

Kot hibo te vlade ste omenili tudi nespretno komuniciranje z javnostmi. Vendar se zdi, da sporočil vlade javnost (predvsemmediji, socialni partnerji, nevladne organizacije) ne razume kotnekaj nespretno zapakiranega, pač pa kot nekaj vsebinskonesprejemljivega, ob čemer vsak govorec doda še svoje strahove,napovedi, in se ustali v okopih. V času krize se tako javni prostor zdipoln nezaupanja, strahov, vztrajanja na svojih okopih, kar je