Arhitektúra je v najširšem pomenu umetnost in znanost o načrtovanju

človekovih gradenj na različnih ravneh, od urbanizma, krajinske arhitekture prek stavbarstva

do oblikovanja pohištva in industrijskega oblikovanja. Človek, ki se poklicno ukvarja z
arhitekturo je arhitekt.

Arhitektura posega v mnoga področja - matematiko, umetnost, tehnologijo, družboslovje,

politiko, obrt itd.

Najstarejši zapis o tej dejavnosti je De Architectura latinskega avtorja Vitruvija, ki pravi, da je

arhitektura zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote (venustas), trdnosti
(firmitas) in koristnosti (utilitas).

Razlika med arhitekturo in gradbeništvom

Razlika med arhitekturo in gradbeništvom je bila v preteklosti pogosto jabolko spora.
Nikolaus Pevsner, evropski zgodovinar iz prve polovice 20. stoletja je rekel: »Garaža za
kolesa je zgradba, katedrala v Lincolnu je arhitektonsko delo«. Danes je razlika precej
nejasna. Rudofsky je v slavnem delu Arhitektura brez arhitektov uvrstil v arhitekturo cel niz
zgradb, ki jih oblikujejo amaterji. Čim bolj se vračamo v preteklost, tem večje strinjanje je
okoli tega, kar naj bi oz. spada v arhitekturo. Če kot Vitruvij smatramo, da pod arhitekturo
spadajo vse dobre zgradbe, ali to pomeni, da slaba arhitektura ne obstaja? Da bi rešili
problem, še posebej z obzirom na veliko število zgradb v današnjem svetu, lahko opredelimo
arhitekturo kot delo arhitektov. Včasih se je smatralo, da je arhitektura umetnost, gradbeništvo
pa inženirstvo. Danes je takšna delitev nesprejeml]jiva, ker kolikor je vsaka zgradba
edinstvena, toliko bolj je pomembno sodelovanje arhitektov in inženirjev, kolikor je
pomembna trdnost in zanesljivost zgradbe, toliko je pomembna njena funkcionalnost in
estetika, vse to pa v meji koristnosti in uporabnosti končnega cilja. Danes se arhitektura
najbolj ozira na visokogradnjo, urbanizem ipd., medtem ko pojem gradbeništvo povezujemo z
nizkogradnjo (gradnja mostov, hidrotehnika, ceste ipd.).

Materiali
Arhitektura uporablja za doseganje svojih ciljev različna izrazila. Mednje sodijo najprej
materiali. Do nedavnega so bili v rabi zgolj naravni, v zadnjih desetletjih pa so se jim
pridružili umetni. Med tradicionalne materiale sodijo npr. zemlja, opeka, les, kamen, med
novejše pa beton, železobeton, umetne snovi, posebne, gradbeniškim zahtevam prilagojene
kovine in steklo itd.
Načini gradnje

Koča plemena Toda iz Nilgirisa, Indija. Koče ovalne petkotne oblike so navadno 3 metre
visoke, 5.5 metra dolge in 2.75 metra široke. Zgrajene so iz s trstovimi palicami pritrjenega
bambusa in pokrite s slamo. Vhod je nenavadno majhen zaradi zaščite pred divjimi živalmi.
Vse skupaj je znotraj rahlo položenega kamenja. Sprednji del koče, pogosto iz granita, je
poslikan.

Osnovna načina gradnje sta masivna in skeletna gradnja. Razvila sta se v pradavnini, poleg
čistih oblik pa najdemo pogosto pri enem samem arhitekturnem objektu tudi povezovanje
obeh. Kot poseben način gradnje, ki se je razvil v zadnjih desetletjih in ga je omogočila
sodobna tehnologija, omenimo še sestavljalni način. Pri masivni gradnji gre za zidavo s
čvrstimi, povečini malo razčlenjenimi arhitekturnimi elementi in zid, ki zamejujejo prostor, je
hkrati tudi nosilna struktura. Odprtin je malo, videti so, kot bi bile izrezane iz zidu, stavbe so
pogosto videti trdnjavsko zaprte; iz zunanje podobe ne izvemo ničesar o volumnu in obliki
notranjega prostora. Pri skeletni gradnji je dosežena trdnost strukture z uravnoteženjem
vertikalnih in horizontalnih prvin (npr. kozolec), ki prevzamejo obremenitev in so
konstruktivni elementi. Notranji prostor je lahko svobodno oblikovan (predelne stene ne
prevzamejo obremenitev) in tudi zunanje stene so lahko iz materialov, ki nimajo nosilne vloge
(stekla, aluminija ipd.).

Središčna in vzdolžna zasnova

V stavbarstvu zgodnjih obdobij sta se uveljavila dva osnovna tipa tlorisa. Prvi izvira iz tlorisa,
ki ima v svoji obliki krog, pravilni mnogokotnik ali kvadrat, drugi pa ima v tlorisu
pravokotnik ali elipso. Pri obeh zasnovah je pomembno dojemanje prostora, njegovo gibanje
ali mirovanje, odpiranje v sosednje prostore oz. zaključenost. Središčna (centralna) stavbna
zasnova ima v tlorisu razvidno obliko kroga, mnogokotnika, kvadrata, grškega križa ipd.
Centralna stavbna zasnova je tista, ki ji lahko vrišemo ali orišemo krog. Če smo v sredini
glavnega prostora, sega pogled do zidov, ki so enako oddaljeni. Okoli najpomembnejšega
prostora, ki določa zvrst centralne zasnove, se lahko razvrščajo drugi (praviloma podrejeni)
prostori. Centralne stavbe so pogosto krite s kupolami ali s piramidnimi strehami. Razvoj
središčno zaznamovane arhitekture spremljamo od prazgodovine (npr. Stonehenge). O
vzdolžni (longitudinalni) stavbni zasnovi govorimo takrat, ko je glavni prostor oblikovan
tako, da je ena smer (dolžina) precej izrazitejša od druge (širina). To pomeni, da je v tlorisu
razviden pravokotnik, elipsa ali podaljšani mnogokotnik ipd. To enoto lahko spremljajo
podrejeni prostori, ki podpirajo vzdolžno gibanje. Vzdolžne zasnove poznamo že od
prazgodovine naprej. Med izraze take arhitekture štejemo tudi ceste; čeprav so na videz
preproste, so pomembne stvaritve podolžnih zasnov v prostoru. Z njimi se srečujemo v
tradicionalnih urbanih zasnovah (cesto so obstopile hiše), ne smemo pa pozabiti tudi na
slavnostne ceste v starih visokih kulturah, npr. v mikenski, egipčanski, mezopotamskih itd.,
ko so kipi, zidovi in manjše stavbe ob cesti stopnjevale gibanje, ki se je stekalo proti templju.

je dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem novih naselij in mest in s smotrnim vzdrževanjem

obstoječih naselij in mest. Cilji sodobnega urbanističnega načrtovanja so zagotoviti
maksimalno kakovost življenja za meščane, močno in konkurenčno gospodarsko vlogo mest
in zdravo okolje. Priprava urbanističnih načrtov je zahteven postopek, ki obsega usklajevanje
pobud javnih ustanov in zasebnih podjetij in posameznikov. V pripravi se obravnavajo
različne strokovne podlage, ki so vnaprej pripravljene študije s področja gospodarskega
razvoja, naravnih danosti prostora, ekoloških omejitev, socialnih potreb, prenove nepremične
kulturne dediščine, zagotavljanja kakovosti nove arhitekture, razvoja vodooskrbne, elektro,
telekomunikacijske, komunalne in prometne infrastrukture in drugih področij, pomembnih za
delovanje mesta.

Urbanizem v času tranzicije

Slovenski urbanizem se je po letu 1991 znašel v težavah, ki so bile v tem obdobju značilne v
tranzicijskih državah. Medtem, ko se sta se gospodarski in politični sistem po letu 1991
temeljito spremenila, je urbanistično načrtovanje vse do leta 2002, ko je Drnovškova vlada
sprejela novi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), urejala stara, še jugoslovanska
zakonodaja. Občine, ki so po slovenski zakonodaji pristojne za načrtovanje prostorskega
razvoja, vse do sprejema tega zakona niso pristopile k izdelavi novih urbanističnih načrtov. V
praksi je to pomenilo, da so uporabljale stare prostorske plane, ki so jih sprejele skupščine
nekdanjih občin leta 1986. Ti zastareli urbanistični načrti niso več odgovarjali novi
gospodarski in politični realnosti in so bili po letu 1991 deležni pogostega krpanja, s katerim
so občine skušale omogočiti izvedbo različnih tržno naravnanih gradenj za razvijajoči se
zasebni sektor. Prostorske ureditve in zgradbe, ki so nastale kot posledica tega krpanja,
pogosto ne prispevajo k skladnosti in večji kvaliteti mestnega in podeželskega prostora. Novi
urbanistični načrti, ki naj bi nastali na podlagi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) bi prvič
po letu 1986 zopet celovito obdelali celoten prostor in postali orodje, s katerim bi ponovno
zagotovili skladnejši prostorski razvoj.

Zato so šele po letu [2002] občine pričele pripravljati nove urbanistične dokumente. Zakon o
urejanju prostora (ZUreP-1) je predvidel strateške in podrobne urbanistične načrte, da bi
dolgoročno občinam omogočil več manevrskega prostora pri umeščanju nameravanih gradenj.
Vendar je nova Janševa vlada takoj po zmagi na volitvah leta 2004 napovedala spremembo
tega zakona. Občine so po navodilu Ministrstva za okolje in prostor zaustavile delo na novih
načrtih vse do leta 2007, ko je vlada sprejela nov Zakon o prostorskem načrtovanju
(ZPNačrt). V strokovnih krogih urbanistov in prostorskih načrtovalcev so ponovno
spreminjanje zakonodaje, pa tudi novi Zakon o prostorskem načrtovanju skoraj soglasno
ocenili kot poslabšanje razmer za različne, tako javne kot zasebne naložbe, ki bodo v
prihodnje povezane s posegi v prostor.
Izzivi sodobnega urbanizma
Največji izziv sodobnega urbanizma predstavlja uravnotežen in trajnosten prostorski razvoj.
Po eni strani mora vzpodbuditi prenovo in zagotavljati vitalnost v zgodovinskih mestnih
jedrih, po drugi strani pa omogočati rast in razvoj različnih novih dejavnosti. Razviti svet se v
času informacijske družbe po eni strani sooča s staranjem prebivalstva, spremenjenimi
delovnimi in socialnimi navadami in večjo ekološko zavestjo, po drugi pa s selitvijo
tradicionalne industrijske proizvodnje v tretje države in razvojem novih storitev. Posledica
tega so tudi obsežna opuščena industrijska in vojaška območja. Zaradi teh različnih vzrokov v
razvitih državah na področju urbanizma zasledujemo trend prenove in razvoja naselij
navznoter, ter urbano regeneracijo tako imenovanih sivih con in ekološko ter socialno
degradiranih območij. Nove širitve mest ter naselij so v razvitem svetu danes vse manj
pogoste, o njih pa se nacionalne in lokalne vlade odločajo strogo racionalno.

Različno površinsko obdelani konstrukcijski elementi, kot so stene, tla in strop, lahko
podobo prostora bistveno spremenijo. Poleg, v zadnjih letih zelo priljubljenih pobarvanih
ali olepljenih sten, je tu mišljen veliko bolj zahteven poseg ter edinstven izgled prostora.
Poseganje v samo konstrukcijo, skozi kamnito steno ali steklen oziroma prosojen strop ali
tla pravgotovo daje močan, predvsem pa dolgotrajen pečat prostoru. Zagotovo so takšni
posegi bolj primerne za ene prostore, kot za druge. Nenazadnje pa je pomembno omeniti tudi
dejstvo, da je takšne posege, v kolikor bi se jih naveličali, težje in dražje spreminjat, kot pa
pobarvano ali polepljeno steno. V vsakem primeru gre za individualno odločitev
posameznika.

Moderna arhitektura je obdobje v arhitekturi, v katero uvrščamo stavbe 20. stoletja s

podobnimi značilnostmi, najpogosteje poenostavitvijo oblike in zmanjšanjem števila
ornamentov. Arhitekti so začeli preoblikovati stare oblike in jih prilagajati potrebam sodobne
družbe. Po drugi svetovni vojni je ta slog postal dominanten, predvsem se je uveljavil v
podjetniških in institucionalnih stavbah. Izraz moderna arhitetura se v pisnih virih pojavi že
leta 1902, in sicer v naslovu knjige Otta Wagnerja.[1] [2]

Značilnosti in izvor moderne arhitekture so še vedno predmet razgovorov in so podvrženi

novim razlagam.

Zgodovina
Medtem ko nekateri zgodovinarji začetek modernizma v arhitekturi opisujejo kot posledico
družbenih in političnih revolucij v 19. stoeltju, drugi večji pomen pripisujejo razvoju tehnike
in tehnologije. Razpoložljivost novih gradbenih materialov kot so jeklo, železo, železobeton
in steklo z začetkom industrijske revolucije je omogočila nastanek novih gradbenih tehnik.

Leta 1796 je Charles Bage, lastnik mlina v Srewsburyju, prvi uporabil ognjevarno
konstrukcijo iz jekla in opeke, nadstropja pa so bila zgrajena iz kamnitih plošč. Taka
konstrukcija znatno ojačala mlinske zgradbe, kar je omogočilo uporabo močnejših in večjih
strojev. Zaradi slabega znanja o gradnji z jeklom pa se je veliko podobnih zgradb iz tistega
časa porušilo. Leta 1830 je Eaton Hodgkinson vpeljal sestavljive jeklene tramove, zaradi
katerih se je uporaba jeklene konstrukcije znatno razširila. Nova industrijska arhitektura je
povsem spremenila izgled industrijske pokrajine v severni Britaniji, ki so jo opisovali tudi kot
pokrajino »temnih hudičevih mlinov«. Kristalna palača na Svetovni razstavi leta 1951 je bila
zgodnji primer konstrukcije iz jekla in stekla.

Wainwright, prvi Sullivanov nebotičnik

Velik požar v Chicagu 1870. leta je omogočil, da so arhitekti začeli ustvarjati ogromne
zgradbe v neoromanskem stilu (Henry Hobson Richardson). Gre za zgradbe podobne palačam
zgodnje italijanske renesanse, ki jih krasijo velika okna, ornamenti in arkade. Večji del
zgradbe ne predstavljajo zidovi, temveč okna. S tem Richardsonove zgradbe uvrščamo med
staro (arkade, ornamenti) in novo (veliko oken) obdobje.

Prvi moderni arhitekt, Louis Sullivan, je svoj prvi nebotičnik – Wainwright (1890-1891),
postavil v St. Louisu. Podoben je Richardsonovi trgovini na veliko Marshall Field (Chicago,
1885-1887) in je prav tako izredno velik in enkraten, toda že izredno sodobnega videza.

Novi stili

V Evropi se je v tem času razvil stil, imenovan Art Nouveau. Prvotno je bil to nov dekorativni
stil, zasnovan na linearnih ornamentih na vijugastih krivuljah, ki pogosto spominjajo na
lokvanje. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja je vplival na pohištvo, nakit, steklo, tiskarstvo
in celo na žensko modo. Najbolj značilen primer je Casa Mila (1905-1907) arhitekta Antonia
Gaudia v Barceloni. Na njej je viden beg od ravnih površin in kakršnekoli simetrije. Izgleda,
kot bi bila narejena iz nekega mehkega in upogljivega materiala, v resnici pa je iz tesanega
kamna. Ta zgradba je bila neuspel poskus reforme arhitekture. Gaudi in Sullivan sta si bila v
čistem nasprotju, čeprav sta imela enak cilj – novodobni stil neodvisen od preteklosti.
Robie House arhitekta Franka Lloyda Wrighta

Sullivanov učenec, Frank Lloyd Wright je predstavljal kubistični stil, ki je imel velik vpliv na
mednarodnem področju. Njegov največji projekt so predstavljale zgradbe v predmestjih
Chicaga, ki so bile znane kot prerijske hišice, ker so njihove nizke vodoravne linije zamišljene
tako da se stapljajo z ravnico, ki jih obkroža. Poslednji in najbolj dovršen primer je hiša Robie
v Chicagu iz leta 1909. Njen kubizem niso samo pravokotni elementi, ki sestavljajo njeno
konstrukcijo, temveč tudi Wrightovo razumevanje prostora. Zamišljena je kot množica blokov
razporejenih okoli središčnega dimnika. Nekateri od teh blokov so odprti, nekateri zaprti.
Prostor, ki je arhitektonsko oblikovan vsebuje tudi balkone, teraso, dvorišče in vrt. Wrightov
cilj ni bil, da projektira hišo, temveč da ustvari popoln ambient. Pripravil je celo načrte za
notranjost – obarvano steklo, tkanine in pohištvo.

Walter Groupius, Bauhaus, Dessau.

Pred in po prvi svetovni vojni je Wrighta posnemalo več arhitektov. Gerrit Rietveld je leta
1924 projektiral hišo Schröder v Utrehtu, ki vsebuje veliko Wrightovih elementov: zaprti in
odprti bloki, streha podobna plošči, »stroge« geometrijske oblike ipd. Najboljši primer tega
obdobja je več zgradb, ki jih je v letih 1925–1926 oblikoval Walter Gropius v Nemčiji:
Bauhaus v Dessauu, umetniška šola, katere ravnatelj je bil on sam. Sestavljena je iz treh
velikih blokov, za učilnice, delavnice in ateljeje. Prva dva sta med seboj povezana z
betonskim mostom. Blok z delavnicami je sestavljen iz pravokotnih prizem z zidovi, ki
predstavljajo edinstveno površino iz stekla. To je postalo mogoče z uvedbo čelne gradbene
strukture, ki je osvobodila zidove kakršnekoli nosilne funkcije. Sullivan se je temu približal s
trgovinsko hišo Carson Pirie Scott & Company, pri kateri pa so okna še vedno predstavljala
luknjo v zidu in ne nosilni element. Gropius je hotel pokazati, da je zid samo nepotrebna
zavesa ali izolacija in da je v stanovanju potrebna maksimalna sončna svetloba in ne umetna.
Leta 1951 je Wallace K. Harrison to načelo uporabil na zgradbi Združenih narodov v New
Yorku. Ker je uporabljeno v veliko večji velikosti, je vtis precej nenavaden: takšni zidovi
svetlobo odbijajo ravno tako kot jo prepuščajo, njihov izgled pa je odvisen od razmerja med
tema dvema efektoma.

V Franciji je bil predstavnik tega obdobja Le Corbusier (Charles Edouard Jeanneret). V tem
času je gradil le privatne hiše. Hotel je pokazati svoje navdušenje nad čistimi geometrijskimi
oblikami strojev, zato je gradil v slogu, ki je izhajal iz Wrightovega, a je bil vseeno bolj ali
manj drugačen. Hotel je, da se njegove hiše toliko razlikujejo od običajnih, da bi ustvarile nov
rod. Takšen vtis imamo, ko pogledamo hišo Savoyo v Poissy-sur-Seine. Spominja nas na
nizko, kockasto škatlo postavljeno na stolpe iz armiranega betona, ki se javljajo, da bi
razdelili žarke, ki svetijo vzdolž vsake strani škatle. V njej so odprti in zaprti prostori, obdani
s steklenimi zidovi. S tem smo v stiku z zunanjostjo, zunanjost pa ni v stiku z nami, dokler se
povsem ne približamo oknu, saj nas opazovalec od zunaj zaradi svetlobe težko vidi.

George Howe in William E. Lescaze sta v Ameriki v letih 1931–1932 zasnovala nebotičnik v
tradicionalnem Sullivanovem slogu Philadelphia Savings Fund Society, ki je vseboval mnoge
značilnosti razvite v Evropi po prvi svetovni vojni. V tem času je sem prišlo veliko nemških
arhitektov.

Le Corbusier je svetu zapustil še eno čudo mednarodnega pomena. Njegova najbolj

revolucionarna stavba je cerkva Notre-Dame-du-Haut v Ronchampu na jugovzhodu Francije.
Kot kakšna srednjeveška trdnjava se dviguje na planini. Njen projekt je tako drugačen, da ga
je težko analizirati tudi s pomočjo perspektivne skice. Njeni zavoji, krive linije in
geometrijsko pravilne oblike so podobne kakor na Gaudijevi Casa Mili, toda zdaj so veliko
bolj enostavne in dinamične. Masivni zidovi se ukrivljajo s pomočjo nevidne sile, streha pa
spominja na klobuk. Le Corbusier se izogiba vsaki povezanosti med notranjostjo in
zunanjostjo. Vrata so skrita; da jih najdemo se moramo potruditi, vhod skozi njih pa je
podoben vhodu na neko skrivno in sveto pečino. Znotraj so okna, ki prepuščajo le tanke snope
svetlobe in zaradi debeline zidu spominjajo na okna v srednjeveškem gradu. Ronchamp je eno
najboljših in najzanimivejših arhitektonskih del prejšnjega stoletja.

Moshe Safdie, Habitat, Montreal, Kanada.

Arhitektura se je v 20. stoletju poskušala odtujiti od starih, začrtanih oblik. Arhitekti so z

novimi oblikami iskali rešitve primerne za vsakdanje življenje. Razvoj tehnike je omogočil
gradnjo nebotičnikov, uporabo oz. izgled velikih steklenih površin, ki so v resnici sestavljene
iz neštetih oken v najbolj norih oblikah, kar si jih je mogoče zamisliti.
Alvar Henrik Hugo Aalto, finski arhitekt in oblikovalec, * 3. februar 1898, Kuortane (tedaj
Rusija, danes Finska), † 11. maj 1976.

Leta 1921 je diplomiral iz arhitekture na Visoki politehnični šoli v Otaniemiju. Najprej je delal
v Jyväskyläju, nato v Turkuju, od 1933 v Helsinkih. Mednarodno pozornost je vzbudil s
finskim pavilijonom na pariški rastavi leta 1937. V letih 1940-48 je bil gostujoči profesor na
MIT v Cambridgeu (ZDA). Velja za enega najpomembnejših arhitektov 20. stoletja in
glavnega predstavnika t.i. organske arhitekture. V projektih je združil izraziti funkcionalizem
z mehkimi linijami in toplino, ki jo je dosegel tudi s poudarjeno uporabo lesa pri notranji
opremi. V letih 1963-1968 je bil predsednik Finske akademije. Med njegova pomembnejša
dela sodijo finski pavilijon na svetovni razstavi v New Yorku (1939), univerzitetni središči
Otaniemi (1949-55) in Jyväskylä (1952-57), stanovanjski kompleks v Bremnu (1962-63),
cerkev v Bologni (1966), Kulturni center Finnlandia v Helsinkih (1967-75) in operno
gledališče v Essnu (projekt 1959, dograjeno 1988). Oblikoval je tudi pohištvo.

Maks Fabiani, slovenski arhitekt, * 29. april 1865, Kobdilj, † 18. avgust 1962, Gorica.

Življenjepis
Maks Fabiani je bil rojen v premožni družini furlanskega rodu v Kobdilju pri Štanjelu na
Krasu. Po končani osnovni šoli je obiskoval Realko v Ljubljani. Na Dunaju je študiral
arhitekturo. Izkazal se je s svojim znanjem ter doktoratom. Postal je znan ustvarjalec,
priljubljen v dvornih krogih. Sodeloval je s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom. Bil
je avtor regulacijskega načrta popotresne Ljubljane in pomembnih, vzorčnih stavb:
Krisperjeva in Bambergova hiša ob Miklošičevi, Slovenski trg pri Sodni palači, Hribarjeva
hiša na Ajdovščini in Licej Mladika, sedaj Ministrstvo za zunanje zadeve. Njegove palače
stojijo na Dunaju: Artaria, Urania, Portois&Fix, v Trstu: Casa Bartoli, Narodni dom, in
drugje. Ob koncu prve svetovne vojne je leta 1917 v 53 letu starosti odšel z Dunaja, kjer je
zapustil bleščečo univerzitetno kariero, mednarodno slavo, velemestne udobnosti ter osebni
ugled. Vrnil se je na Kras, z namenom, da bi se posvetil delu pri prenovi v I. svetovni vojni
porušenega Posočja, Goriške in Krasa. V naslednjih letih je nesebično pomagal obnavljati
številne uničene vasi. Največ svojega dela je posvetil Štanjelu. Leta 1918, po padcu avstro
ogrskega cesarstva, preidejo ta skoraj povsem uničena ozemlja pod Italijo, toda Fabiani z deli
ne preneha. Z 92. regulacijskimi načrti za naselja v Posočju, v južni Furlaniji, na Krasu in v
Vipavski dolini si je Fabiani prislužil pomembno mesto v zgodovini evropskega prostorskega
načrtovanja in arhitekture.
Arhitekt in urbanist

Urania na Dunaju (zgrajena 1909/10) po Fabianijevih načrtih

Fabiani je eden najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije, inovator v arhitekturi na

prehodu iz 19. v 20. stoletje. Bil je profesor na dunajski tehnični univerzi, umetnostni
svetovalec habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Po Ljubljanskem potresu,
leta 1895 je Fabiani izdelal nov urbanistični načrt za Ljubljano. Na podlagi tega načrta je
nastalo današnje mestno središče med Masarykovo, Njegoševo, Roško, Karlovško in parkom
Parkom Tivoli. Fabiani je zasnoval mrežo ulic znotraj tega območja in današnji, tako
imenovani notranji ring, ki jih obdaja. Njegovo najbolj znano delo na Dunaju predstavlja
palača Urania (1909 - 1910) Po vrnitvi na Kras leta 1917 je Fabiani v Štanjelu načrtoval
praktično vse, kar je bilo zgrajenega med obema vojnama. Nekateri načrti za Štanjel so v
tistem času predstavljali konceptualne novosti na področju evropske arhitekture. Podobno
revolucionarne in občudovanja vredne so njegove vodovodne naprave za vilo Ferrari in vrt ob
njej. V obnovljenem štanjelskem gradu je Fabiani uredil občinski urad, osnovno šolo,
zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano s freskami ter občinsko skladišče.
Umestitev različnih javnih programov v prenovljeni grad je brez primere v evropskem
prostoru.

Najpomembnejša dela
• Hribarjeva hiša,
• Načrt za ureditev Miklošičevega parka (Slovenskega trga),
• Načrt za ureditev popotresne Ljubljane,
• Narodni dom v Trstu, 1901 - 1904,
• Dekliški licej, Ljubljana, 1904 - 1910,
• palača Urania, Dunaj, 1909 - 1910,
• Vrtni park v Štanjelu (park pod Vilo Ferrari, Štanjel).

Zanimivosti
Maks Fabiani je v intervjuju za italijansko revijo La Nazione, ki je bil objavljen leta 1966,
izjavil, da je pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju na Dunaju delal Adolf Hitler, ki ga
je odpustil zaradi premajhne nadarjenosti in nezavzetosti pri delu. Vendar ni nikaršnih
dokazov, da se je to res zgodilo, tako da je zgodba najverjetneje legenda.[1]
 • Santiago Calatrava
• Le Corbusier
• Maks Fabiani
• Antoni Gaudí
• Walter Groupius
• George Howe
• Friedensreich Hundertwasser
• Albert Kahn
• William E. Lescaze
• Jože Plečnik
• Gerrit Rietveld
• Ludwig Mies van der Rohe
• Moshe Safdie
• Louis Sullivan
• Frank Lloyd Wright

Antoni Gaudí, španski (katalonski) arhitekt, * 25. junij 1852, Riudoms, provinca Tarragona,
Katalonija, Španija, † 10. junij 1926, Barcelona, Španija.

Gaudí predstavlja enega najpomembnejših arhitektov svojega časa.

Antoni Gaudí

Življenje in delo
Antoni Gaudí se je rodil leta 1852 v Riudomsu v bližini Reusa v Tarragoni. Njegova družina
ni bila posebej premožna, oče je opravljal poklic kotlarja. Poleg tega je bil mali Antonio že v
raijnih letih zaznamovan z boleznijo – revmo, kar mu je preprečilo brezskrbno tekanje z
vrstniki. Čeprav mu je bilo onemogočeno normalno otroško življenje, pa je Gaudí odrasle že
takrat navduševal s svojo sposobnostjo opazovanja in smislom za malenkosti. Ko je učiteljica
nekoč rekla, da ptiči lahko letijo, ker imajo krila, je Gaudí na to odgovoril, da imajo tudi
kokoši krila, pa jih uporabljajo le za hojo.
Med leti 1873 in 1877 je Gaudí študiral arhitekturo na Escola Provincial d'Arquitectura v
Barceloni. Med študijem je izdelal mnogo načrtov, med njimi npr. vrata za pokopališče in
osrednjo bolnišnico. Med študijem je sodeloval tudi z mnogimi arhitekturnimi studiji, s čimer
si je služil denar. Tik pred koncem študija, leta 1978, ga je Barcelona najela za oblikovanje
uličnih luči. V tem letu, po prejetju diplome, se je Gaudí lotil še drugih projektov, kot npr.
oblikovanje oken za nekega trgovca. Eusebi Güell je bil tako prevzet nad okni, da je postal
pozoren na Gaudíjevo delo.

Leta 1882 je Gaudí začel tesno sodelovati z arhitektom Joanom Martorellom, zaradi česar se
je kasneje tudi seznanil z neogotsko arhitekturo, ki je močno vplivala na njegovo delo.

Leta 1883 je začel z oblikovanjem lovskega paviljona za Eusebija Güella v Garrafu in s

projektom Sagrade Familie. Med leti 1883 in 1909 se je lotil še mnogo drugih gradenj, npr.
mestna palača za Güella v Barceloni, škofovska palača v Astorgi, Colegio Terasino, Casa de
los Botines v Leonu, Casa Calvet v Barceloni, za katero mu je mesto podelilo priznanje za
najboljšo stavbo leta idr.

Casa Milà

Med leti 1900 in 1914 je začel sodelovati pri Güellovemu najobetavnejšemu projektu –
gradnji parka in stanovanjskih zgradb. Od načrtovanih sta bili zgrajeni le dve hiši, Gaudí pa se
je do leta 1914 ukvarjal z gradnjo vhoda, velike terase in kompleksom poti in cest v parku.

Med leti 1904 in 1906 se je lotil predelave stanovanjskega bloka v Barceloni. Rezultat je bil
drzen slog, ki je v tistem času predstavljal pravo revolucijo. Leta 1906 se je Gaudí z bolnim
očetom preselil v eno izmed hiš v parku Güell, da bi oslabelemu starcu prihranil hojo po
stopnicah. Oče mu je umrl oktobra istega leta.

Sagrada Família
Med leti 1906 in 1910 se je lotil svoje največje stanovanjske hiše – Case Milà, l. 1908 pa je
bil določen za gradnjo hotela v New Yorku. Gradnja se je ustavila pri skicah in
konstrukcijskih risbah, ki še vedno ostajajo le drzna vizija za prihodnost. Leta 1910 so v
Parizu odprli edino razstavo Antonia Gaudíja zunaj Španije za časa njegovega življenja. Leta
1914 se je Gaudí odloči, da bo preostanek svojega življenja posvetil gradnji cerkve Sagrada
Familia.

Gaudí je umrl 10. junija 1926 v Barceloni. Po pripovedovanjih se je mesto zavilo v žalovanje.
Na dan pogreba se je po Barceloni vila dolga kolona več tisoč ljudi, ki so temu velikemu
arhitektu hoteli še zadnjič izkazati spoštovanje.

Seznam del
• Casa Vicens
• Sagrada Familia
• Paviljon Güell
• Palača Güell
• Colegio Terasino
• Casa Calvet
• Güellova kripta
• Bellesguard
• Park Güell
• Finca Miralles
• Casa Batlló
• Casa Milà
• Casa el Capricho
• Škofovska palača
• Casa de los Botines
• Güellova vinarna
• Rosary iz Montserrata
• Katedrala Palma

Friedrich Stowasser (bolje poznan pod imenom Friedenreich Hundertwasser), avstrijski

umetnik, slikar, arhitekt, * 15. december 1928, Dunaj; † 19. februar 2000, Tihi ocean v bližini
Nove Zelandije.

Ker je»sto« slovanska beseda za »hundert«, si je Friedrich Stowasser nadel umetniško ime
Hundertwasser, včasih pa se je imenoval tudi hyaku-sui, kar je japonski prevod njegovega
priimka. Njegove slike je oblikoval s pomočjo mehkih naravnih oblik in spiral. Inspirirala ga
je dunajska secesija, iz tega pa je avstrijski “akcijski slikar” razvil svoj edinstven stil.
Priljubljenost in visoka prodajanost del, je Hundertwasserja povzdignila v sam vrh svetovne
slave. A njegova druga nova domovina je postala Nova Zelandija in njegov dom Regentag,
nedokončana tovorna ladja. Na povratku iz Tihega Oceana na Queen Elizabeth II je 72-letni
Hundertwasser 19. februarja 2000 umrl zaradi srčnega infarkta.
L. 2004 je bil Hundertwasserju v čast v Uelzenu uprizorjen muzikal.

Hundertwasserhaus na Dunaju

Življenjepis Hundertwassera
V letih 1948-1949 je študiral umetnosti na Umetniški akademiji na Dunaju; ob koncu študija
je potoval po Italiji. Naslednje leto je bival v Parizu, leta 1951 pa je potoval po Maroku in
Tuniziji.

Leto 1967 predstavlja prelom v njegovi karieri, saj so se njegove grafike in plakati začeli
prodajali v velikih količinah. Od 1981 je predaval na Akademie der bildenden Künste Wien.
Leta 1991 so odprli Hundertwasserjevega muzeja na Dunaju.

Hundertwasser je oblikoval tudi več znamk za Kapverdske otoke, poštno upravo OZNja
(Dunaj, Ženeva, New York), l. 1993 in 2000 za Lichtenstein, l. 1995 za Luxemburg, l. 1994
policijske značke za francoski Evropski svet idr. Avstrijska pošta je Hundertwasserjeve
motive uporabila tudi za posebno evropsko izdajo l. 1987 (moderna arhitektura,
Hundertwasserjeva hiša), izdajo ob njegovi smrti leta 2000 idr.

Hundertwasserjeva cerkev sv. Barbare v Bärnbachu (maketa)

Izbor zgradb
• Hundertwasserjeva hiša na Dunaju, 1983-1986
• Tovarna Rosenthal v Selbu, 1980-1982
• Rupertinum v Salzburgu (Zungenbart), 1980-1987
• Mierka Getreidesilo v Kremsu, 1982-1983
• Cerkev sv. Barbare v Bärnbachu, 1987-1988
• Podeželjski muzej v Roitenu, 1987-1988
• Tekstilna tovarna Rueff v Muntlixu, 1988
• Otroški vrtec Frankfurt-Heddernheim, 1988-1995
• Motel Bad Fischau, 1989-1990
• Muzej Kunst Haus Wien, 1989-1991
• Bolnišnica v Gradcu, 1933-1934
• Gimnazija Martin Luther v Wittenbergu, 1997-1999
• Javno stranišče Kawakawa, 1999
• Okoliška železniška postaja Uelzen, 1999-2001
• Center Maishima Sludge, Osaka, 2000-še v delu

Jože Plečnik [jóže pléčnik], slovenski arhitekt, * 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957,
Ljubljana.

Jože Plečnik, doprsni kip pred Univerzo v Ljubljani

Življenjepis
Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je šolanje opustil. Oče ga je vzel k sebi v
mizarsko delavnico. Pozneje je z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli
v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Nad arhitekturo se je
navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Študiral je v
Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja in na Dunaju, kjer je bil učenec Otta Wagnerja.
Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je
omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji in Franciji. Leta 1901 je odprl
samostojen arhitekturni atelje. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi,
od 1921 pa na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Od leta 1938 je bil član Slovenske akademije
znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je
odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega
doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem
domu v ljubljanskem Trnovem.

Arhitekt

Jože Plečnik na bankovcu za 500 slovenskih tolarjev

Glavni članek: Delo Jožeta Plečnika.

Plečnik je celovito in izvirno reševal urbanistične probleme ter načrtoval javne in zasebne
stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša), v Pragi (Hradčani), v Ljubljani
(Tromostovje, arkade osrednje mestne tržnice, zapornice na Ljubljanici, stavba NUK,
osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova
številnih ambientov) in drugod. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, mostovi,
uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik provincialno habsburško mesto spremenil v
Slovensko prestolnico. Za njegovo najpomembnejše delo v Sloveniji štejemo Narodno in
univerzitetno knjižnico. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa
tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je oblikoval tudi različne izdelke
umetne obrti. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, kar se najbolje vidi v cerkvah v
Bogojini in na Barju. Številni njegovi najbolj velikopotezni načrti (stavba slovenskega
parlamenta itd.) so ostali neuresničeni. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju
prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.

Pedagog
Čeprav nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 pričel delovati na
Tehniški fakulteti, Jože Plečnik velja za duhovnega očeta arhitekturne šole v Ljubljani. Na
šolo je prišel leta 1921. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 zgradili skromno staro
zgradbo Tehniške fakultete, kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi
klasicistično zgradbo, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947 zaznamuje vhodni
baldahin, ki ga ja načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z
načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal učne metode svojega dunajskega
profesorja Otta Wagnerja. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov,
ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Sistem delavnic - seminarjev se je
ohranil vse do danes. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem
risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S
specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja
Wagnerja in naprej do Semperja, je danes Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani prepoznavna
kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi.
Plečnik in sodobna Slovenija

Ljubljanske Žale

Plečnikov parlament na slovenskem kovancu za 0,10 €

Po Plečniku so poimenovali največja slovenska priznanja na področju arhitekture. Od leta

1973 vsako leto Sklad Jožeta Plečnika objavi razpis za Plečnikovo nagrado in Plečnikove
medalje. Podeli jih župan mesta Ljubljana konec maja. Na nekdanjem bankovcu za 500
tolarjev sta upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v
Ljubljani. Na kovancu za 0,10 € pa je upodobljena njegova Katedrala svobode (Slovenski
parlament), ki pa žal ni bila nikoli zgrajena. Prva poštna znamka v samostojni Sloveniji nosi
sliko parlamenta in je bila izdana 26. junija 1991, vrednost 5,00 SIT. Leta 2002 pa je izšla tudi
priložnostna poštna znamka s Plečnikovim likom. Ob 50-letnici arhitektove smrti je Slovenija
leto 2007 razglasila za Plečnikovo leto. V istem letu je Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji
sprožila postopek za arhitektovo beatifikacijo, kar je sprožilo precej vročih polemik. Plečnik
je nedvomno položil močne temelje za razvoj arhitekture v Sloveniji s svojim ambicioznim
delom pri preobrazbi provincialne habsburške Ljubljane v Slovensko prestolnico in s
pedagoškim delom na Fakulteti za arhitekturo. Pretirana in nekritična glorifikacija Plečnika
(ter celo nedavna sprožitev postopka, da bi ga razglasili za svetnika) pa danes pogosto
predstavlja tudi oviro za trezno razpravo o razvoju sodobne arhitekture v Sloveniji.

AutoCAD je zelo razširjen programski paket za računalniško podprto

konstruiranje (CAD - computer assisted design). Obsega 2D in 3D risanje, z mnogimi dodatki
pa je uporaben na različnih tehniških področjih: strojništvo, lesarstvo, gradbeništvo,
arhitektura, geodezija in elektrotehnika.

Razširjeni dodatki (nadgradnje) AutoCADa so Autodesk Inventor, Architectural Desktop,

Autodesk Map 3D, Mechanical Desktop, Genius 2D in 3D. Omogočajo strojniško
konstruiranje, ki vključuje tudi za modeliranje delov in sestavov v 3D.

AutoCAD razvija podjetje Autodesk, teče pa izključno na operacijskem sistemu Microsoft

Windows. Prva različica je bila predstavljena leta 1982, trenutna različica pa je AutoCAD
2007. Datotečna zapisa DWG in DXF, ki jih je uvedel AutoCAD sta postala neformalni
standard za CAD programiranje.

Od 2. stoletja pr. n. št. so uporabljali pri gradnji kot vezivo beton, malti so primešali drobno
kamenje. Ker ga je bilo lahko oblikovati, so tako zgradili mnoge stavbe. Sčasoma so preučili
njegove tehnične kakovosti in uporabljali vedno bolj zapletene oblike, kot so lok, obok in
končno kupolo. Ti elementi so postali značilnost rimske arhitekture. Ker beton ni lepega
videza, so ga zakrili s ploščami iz klesanega kamna, imenujemo jih paramenti.
Najpomembnejše stavbe so bile iz marmorja, s katerim so dobili vtis bogatih notranjosti.
Uporabljali so tudi opeko. Zunanji zidovi niso bili nosilni, zato so dobili estetski pomen, kar
je pomembno za razvoj reliefov. S stebri in polstebri so okrasili zunanjost stavb, velikokrat so
uporabili stebre korintskega sloga. Po drugi strani betonska gradnja omogoča gradnjo vedno
večjih stavb.

Posvetna arhitektura
Rimska posvetna arhitektura je strmela za dvema glavnima vodnicama, ustreči je morala
praktičnim potrebam in izkazovati mogočnost, veličastnost. Značilni tipi so Bazilika,
kopališče, gledališče in amfiteater. Bazilika je lahko bila sodišče ali tržnica, pravokotna
stavba, razdeljena v tri ladje. Glavna ladja je imela v zgornjem delu okna in je bila izmed vseh
najvišja. Končala se je v polkrožno apsido, kjer je zasedal sodni zbor. Kopališče je povsem
iznajdba. V vsakdanjem življenju je bilo kopališče pomembno, saj so se tu srečevali pri
kopanju in urejali številne zadeve. Gledališče je podobno oblikovano kot grško stopničasto
gledališče, vzidano v pobočje hriba. Razlika je v tem, da je od celotne zidane stavbe okrašena
le stena za odrom z arhitekturnimi kulisami. Amfiteater je rimska iznajdba. Zasnovali so ga za
cirkuške igre in borbe gladiatorjev.

Zasebna arhitektura
O razkošnem življenju pričajo razkošni bivalni prostori. Domusi, premožnejše mestne stavbe,
so posnemali shemo helinističnega obdobja. Bili so zgrajeni okoli atrija in peristila, dvorišča,
obdanega s stebriščem. Razkošne vile na podeželju so ohranile nekaj značilnosti kmetij.
Nasprotje tem razkošnim stavbam so bila revna mestna naselja, kjer so se je v enem prostoru
gnetlo po več družin hkrati.

Sakralna arhitektura
Arhitektura svetišč predstavlja ne le moč boga, ampak tudi cesarjevo. Svetišče je namenjeno
čaščenju pobožnega cesarja. Značilno je posnemanje etruščanske in italske sheme. Za vzvišen
položaj je zgrajeno na visokem podstavku. Stebrišče podpira preddverje, ki se nadaljuje s
stebri ob stenah svetiščne celice. Je psevdoperipter. Okrasja je na zunanjosti malo, zato pa je
notranjost toliko bolj okrašena. Gradili so tudi okrogla svetišča, zamisel po grškem tolosu.
Uporaba betona je vplivala tudi na sakralno arhitekturo. Nastanejo svetišča z okroglim
tlorisom, ki se zaključi s kupolo, najbolj znan je Hadrijanov Parteon.

Slavolok
Slavolok je izražal vladarjevo slavo, namenjen je poveličevanju cesarja. Je enostavne oblike.
Atiko in kip zmagoslavnega cesarja nosijo en ali trije loki. Postavljeni so na pomembnih
položajih v mestu.

Flavijev amfiteater
Gradnja Flavijevega amfiteatra je povezana z rodom Flavijev. Stoji na kraju, kjer je v parku
Neronove Zlate hiše za cesarjevo zabavo bilo umetno jezero. Je največji, kar jih je bilo
zgrajenih. Ime Kolosej je dobil zaradi kolosalnega Neronovega kipa, ki naj bi stal na
njegovem mestu. Zgrajen je bil za vsakovrstne prireditve, kot so boji gladiatorjev in
gledališke prireditve. Elipsaste oblike je zaradi prostornosti, hoteli so narediti za največ ljudi
kar je možno. V dolžino meri 188 metrov, v širino pa 156 metrov, sama arena pa meri 86
metrov v dolžino in 54 v širino. Visok je 48,5 metra.