Voz Na Strmini

VOZ NA STRMINI
ZO F IJA M A Z E J K U KOV I Č
Zofija Mazej Kukovič Voz na strmini
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
929Mazej Kukovič Z.
005-055.2
MAZEJ Kukovič, Zofija

Voz na strmini : Zofija Mazej Kukovič. - Bele Vode : samozal.,
2008
ISBN 978-961-245-558-3
240586496
VOZ NA STRMINI
ZO F IJA M A Z E J K U KOV I Č
4 | k a z a l o
UVOD. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
MOJA STRMINA. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9
Moje korenine. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
Mama in ata kot Marija in Jožef na poti v Betlehem.. . . . . . . . . . . . . . 14
Hidrometeorološka postaja in hišica v gorskem kraju. . . . . . . . . . . . . . . . . . 17
Moji prvi poslovni koraki v zgodnjem otroštvu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21
Osnovna šola s prvim smučiščem in bazenom. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25
Pot v dolino.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29
Moja srednja šola in prva internacionalizacija.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32
Ko hiša in hlev ostaneta prazna.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35
Profitni center in prvič v tujino. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39
Osamosvojitev Slovenije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42
Vodja propadajočega podjetja in mati samohranilka. . . . . . . . . . . . . . . 44
Srečanje s »kralji« in prva velika pogodba v Sloveniji.. . . . . . . . . . . . . . 48
Prvo srečanje z znanstveniki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52
Informacijske tehnologije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54
Nogometna zgodba. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56
Ustvarjati boljši svet za vse nas. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59
Občutki, ko ostaneš sam . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63
Moja pot do petdesetih.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66
Ne želim si več, kot imam .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71
Če človek hoče, potem zmore. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76
Pospešila sem proti sebi naperjeni skrivni načrt, obenem pa postala
četrtinska lastnica Esotecha. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88
5
VODENJE Z VIZIJO IN POGUMOM.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99

Obvladujmo sebe, da lahko vodimo druge. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101
Kaj nas motivira in kako omejiti razsipništvo.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103
Čakam na … .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105
Ob zori novega tisočletja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107
Požar življenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 109
Jutranji minutni sestanki in skrb za zdravje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112
Ni velikih in malih, so samo dobri in slabi .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114
Podelitve priznanj. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115
Prenos znanj v prakso. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117
Ko pride kriza, je motivacija tudi v športnih zmagah .. . . . . . . . . . . . . 119
Ko v krizi odpove zdravje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121
11. september. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123
Pomembnost čustev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125
Kako smo lahko boljši . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 128
Načrtovanje časa .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131
Vizija in partnerstvo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133
Delovati za javno dobro .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137
Naravovarstvena zveza Smrekovec. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 140
Konkurenčnost in približevanje Evropski uniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143
Vstop v EU. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147
Ženske v EU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154
Vstop v globalno okolje.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157
Amerika – dežela storitev, podjetniškega duha in zgodb . . . . . . . . . . . 160
Gradimo most zaupanja .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164
Skoraj alergični na evropske jezike. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166
ZAKLJUČEK. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171
6 | U V O D
7
UVOD
Do mojih petdesetih let je trajalo, da sem se odločila za svojo prvo
knjigo. Skozi vsa ta leta sem bila vedno dežurna za pisanje vse mogo-
čih govorov tako znotraj širše družine, ki šteje več kot petdeset članov,
kakor za različne dogodke civilnih in strokovnih združenj. Ko sem po-
stala direktorica podjetja leta 1992, sem si zadala cilj, da bom govorila
na pamet ob vseh priložnostih, namesto da bi dolgočasila ljudi z bra-
njem. Ta petnajstletna praksa v javnem nastopanju je zelo dobrodošla
pri mojem sedanjem delu ministrice za zdravje. Težko bi opogumljala
bolne z branjem z listov.
V knjigi želim prikazati, da je možno v življenju z vztrajnostjo, trudom

in ljubeznijo narediti velike korake. Ni najbolj pomembno izhodišče,
da si otrok bogatih staršev, ki imajo pomemben položaj v družbi, da bi
se našel v velikem mestu, kjer so idealne možnosti za obšolske dejavno-
sti. Tudi ni pomembna vrsta izobrazbe in ločevanje na ženske in mo-
ške poklice, pomembno je, da rad opravljaš svoje delo in pri tem znaš
uživati. To je zelo pomemben pogoj za napredovanje.
Pišem o tem, kako sem kot direktorica moškega izrazito tehničnega ko-
lektiva delovala od takrat, ko sem prevzela podjetje na ravni obrtne de-
lavnice. Skupaj s sodelavci sem ga razvila v visoko tehnološko podjetje
za področje energetike in okoljskih tehnologij, ki je postalo prepoznav-
no v Sloveniji in v svetu. Za uspeh, ki ga ljudje vidijo, kot da je prišel
8 | U V O D
čez noč, je potrebnih najmanj deset let trdega dela. Kako sem se spopa-
dala s krizami tako v zasebnem kot v poklicnem delu življenja.
Kako sem delovala v civilnih združenjih, si kot mati samohranilka ob

dveh hčerah utirala svojo pot skozi življenje in dokazovala, da je za
uspeh ženske potrebna samozavest. Sprejeti moraš ostre poglede tistih,
ki uspehov žensk ne prenesejo. Prenesti poglede tistih, ki bi si želele biti
takšne, pa hkrati niso pripravljene prevzeti nobenega tveganja, ampak
'biti druga' tako doma kot v službi.
Želim, da ostane zapisano, kako smo vstopali v Evropo in kako smo

vstopali v svet, o velikih pričakovanjih, o posameznih neuspehih in
predvsem o tem, da so za vsak preboj potrebni VIZIJA, POGUM in ja-
sni CILJI. Te izkušnje bi želela deliti, verjamem, da lahko s tem poma-
gam posameznikom poiskati pot k zmagi, kljub vmesnim porazom.
Nenadna razrešitev z mesta direktorice, ki so jo najbližji vodilni sode-

lavci izvedli med mojo službeno potjo na Kitajsko, 3. julija 2007, je nov
mejnik. Izkušnja je bila veliko breme na vozu moje življenjske strmine,
hkrati pa mi je dala novih moči in novih spoznanj. Poti nazaj ni, so pa
vrata na široko odprta v prihodnost.
MOJA STRMINA
PR V I D E L
10 | M O J A S T R M I N A
11
MOJE KORENINE
Počivalnikova in Savinekova kmetija ležita vsaka na svojem hribu
ob vznožju Smrekovca. Počivalnikova Lenka in Savinekov Melhior sta
se vzela leta 1939 in Lenca je povila sedem otrok. Najmlajša sem bila
jaz, hkrati me je rodila pri petinštiridesetih letih.
Sicer pa je Savinekov (Mazejev) rod domoval pri veliki kmetiji Dretnik

v Javorju. Še danes stoji tam mogočna stara hiša z ornamenti na stropo-
vih. Tam je praded Martin Mazej poročil Virtičevo Elizabeto iz Zavo-
denj. Rodilo se jima je šest otrok. Sinu Melhiorju je moj praded Mar-
tin leta 1900 kupil kmetijo »pr Savineku«. Poročil se je z Vodovnikovo
Heleno, le ta je rodila 5 otrok. Sin, ki je nosil njegovo ime, Melhior, ro-
jen leta 1909, je moj oče. Priimek Mazej se je skozi stoletje spreminjal
od Mazey, Maze na današnji Mazej.
Mati Lenca je hči Franca in Marije Goličnik. Naši predniki so že sto-

letja doma v Šmihelu nad Mozirjem na domačiji Hriberšek. Praded
Jože in prababica Micka sta leta 1895 kupila kmetijo Počivalnik v Be-
lih Vodah za mojega deda Franca in babico Nežico. Že okrog leta 1900
sta začela kmetovati, družina se je širila in poleg moje matere Lence so
na svet prijokali tudi Nežica, Rozalija, Marija, Franc in Valentin. Va-
lentin je bil določen za naslednika. Bil je zelo pismen, dober organiza-
tor in graditelj osrednjih stavb v Belih Vodah. Poročil se je, imel leto
dni staro hči, ko so ga Nemci ustrelili v Celjskem piskru, žena je umr-
la v Auschwitzu.
Lenca je vzela svojo veliko ljubezen, Savinekovega Melha, s katerim

sta si zgradila topel domek na zemlji, ki so jima jo podarili starši. Med
Moje korenine, mamina družina
gradnjo sta sedem let (tudi med vojno) živela pri Svetem Križu, kjer se
je vsako leto rodil en otrok. Leta 1948 sta se preselila v novo hiško, ki
jo še danes skrbno vzdržuje moj brat s svojo ženo. Jaz pa sem podedova-
la zemljo, na kateri sem zgradila hišico, ki vrača v to rodno grudo tako
moje otroke kot širšo družino bratov, sester in njihovih družin. Danes
nas je že petdeset, če pa seštejem prvo in drugo koleno rodbine, iz ka-
terih izhajajo Mazeji in Goličniki, pa nas je gotovo čez tisoč.
Značilnosti rodbine Mazejevih sta, da so od nekdaj znali 'kšeftati' (po

domače izraz za trgovanje) in velika ljubezen do živali. Kadar je Savi-
nek kupil konja, je z njim prišel kar v hišo. Značilnost rodbine po ma-
teri Lenci pa sta spoštljivost in vernost. Stara oče in mati po materi
Lenci sta tudi upodobljena na osrednji freski cerkve Svetega Križa.
13
Še ena značilnost Mazejeve (Savinekove) družine. Očetov brat Alojz se

je poročil k Brložniku. To je bil največji veleposestnik pred drugo sve-
tovno vojno. V njegovi lasti je bil Smrekovec in nekaj sto hektarov goz-
dov. Končal je nesrečno. Ob začetku druge svetovne vojne je bil kot ofi-
cir jugoslovanske vojske ustreljen v Dravogradu. Posestvo so partizani
sežgali leta 1943 in v ogenj vrgli tudi najstarejšega sina Karla. Še da-
nes stare lipe in razvaline pričajo o življenju na posestvu, ki je kot or-
lovo gnezdo tičala na obronkih Smrekovca, z velikim in širokim raz-
gledom.
Ata Melhior
okrog leta
19 3 0
MAMA IN ATA KOT

MARIJA IN JOŽEF NA
POTI V BETLEHEM
Pisala se je pomlad leta 1955. Moji bratje in sestre Pavel, Ančka, Jo-
žica, Marina, Lenka in Lojz so z začudenjem opazovali mamo, ki je
bila sicer šibke postave, v zadnjem obdobju pa se je hudo zredila pred-
vsem okoli trebuha. Razen najstarejših nihče ni vedel, da je v pričako-
vanju sedmega otroka. Dokler ni veljal zakon, da morajo matere roje-
vati v porodnišnici, so rojevale doma. Tako je tudi naša mama povila
Mama in ata
ob poroki
15
svojih šest otrok v domači postelji ob pomoči babice, le mene je mora-

la iti »iskat« v bolnico v Črno na Koroškem.
Na pot sta se odpravila z očetom, bilo je skoraj pol dneva hoda preko
hribov in dolin, vse tja do Črnega Potoka, ki nas pripelje do porodni-
šnice v Črni na Koroškem. Ko me je mama rodila, sva ostali še nekaj
dni pri očetovi sestri, ki je živela v tem kraju. Nesli sta me krstit v žu-
pnijsko cerkev, nato pa me je mama odnesla na dolgo pot proti domu,
kjer naju je čakalo šest otrok in zaskrbljen oče.
Pred nekaj leti smo z brati in sestrami šli na to pot, dobro opremlje-
ni, z malico v nahrbtnikih. Ni bilo lahko – celo pot smo primerjali in
razmišljali, kaj je mati zmogla nekaj dni po porodu, kar je za današnje
Mama Lenca
okrog leta
19 5 0
razmere nepojmljivo. Nesti mene v naročju in prehoditi tako dolgo pot

do doma. Vmes sva enkrat prenočili v edini hišici na tej poti. Tam pa
so imeli uši, kar je bilo za tiste čase in za revnejše kajže več kot nor-
malno. Tako sva se z mamo nalezli uši, da so naju ob prihodu domov
v Bele Vode morali najprej okopati in uničiti to nadlogo.
Najstarejši brat, fanta sta v družini le dva, je ob pogledu name samo

razočarano dodal: »Ja spet še ena piška.« Z mojim prihodom se je v
hišo naselilo novo otroško veselje. Glede na velike starostne razlike
med nami sem jim bila kot igrača in hkrati v veliko nadlogo, kadar so
imeli svoje delo. Še v največjo nadlogo pa sem bila takrat, ko so starej-
ši že gledali po fantih in dekletih, sama pa sem hotela biti vedno zra-
ven in poslušati.
Ko je po večerih mama na glas pomolila, je oče lahko zaspal, ker je bil

tihi dogovor, da on ni ne vem kako navdušen nad vsakdanjo molitvi-
jo. Starejši sestre in bratje so se trudili izmuzniti, jaz pa sem izkoristila
čas molitve za načrtovanje novih vragolij.
Rojst vo otroka je bilo v teh časih nekaj povsem

vsakdanjega , ena žlica več pri skledi in eno
veselje ali pa nadloga , predvsem za starejše brate
in sestre, več pri hiši. Zato vprašanja natalitete ni
bilo.
17
HIDROMETEOROLOŠKA
POSTAJA IN HIŠICA V
GORSKEM KRAJU
Sanje moje mame, ki je bila hči velikih kmetov in obenem iz zelo
verne družine, so bile postati učiteljica. Toda v obdobju med obema
svetovnima vojnama je bilo nemogoče, da bi si kdo iz visokogorske vasi
privoščil kaj več kot nižjo gimnazijo v najbližjem mestecu Šoštanj. Svo-
je želje po znanju je izpopolnjevala znotraj tečajev šivanja, kuhanja in
lepega vedenja. Z očetom sta se poročila leto prej, preden je Hitler na-
padel našo deželo.
Leta 1948 se je številna družina preselila v novo, danes bi temu rekli

ekološko hišo, ki je bila na zunanji strani narejena iz čudovitih in to-
plih brun, znotraj pa ometana na podlago trstike in pobeljena z apnom.
Tla so bila iz dišeče poribanega smrekovega lesa. Središče hiše je bila
soba, imenovali smo jo »hiša«, kjer je bila krušna peč. Name takrat,
daljnega leta 1948, še nihče ni računal. Mati in oče sta imela dovolj
dela, da sta zgradila prijeten domek, v katerem je čebljalo šest otrok.
Mama je dobila povabilo iz hidrometeorološkega inštituta v Ljubljani,

da ji postavijo merilno postajo za merjenje in opazovanje padavin ter
za opazovanje vseh habitatov na našem področju. Mami sta se izpolni-
li dve želji hkrati: dobila je priložnost za nova znanja in zanimivo delo
v naravi, vse to pred domačim pragom, hkrati si je pridobila možnost
lastnega, čeprav majhnega zaslužka.
Srečanje nosilcev hidrometeoroloških

p o s t a j , o k r o g l e t a 19 5 0
Postaja je pri nas delovala do leta 1981, vse do mamine smrti. Vse otro-
ke nas je naučila, kako opazovati naravo, kakšne so spremembe habita-
tov glede na letne čase in kako natančno je treba meriti vsakdanje pa-
davine in zapisovati statistiko vseh vremenskih sprememb. Leta 1968
je postaja dobila dodatno okrepitev s števcem za strelo. V tem obdobju
sem že sledila delu moje mame in kasneje moje sestre Ančke, ki sta s
polno odgovornostjo izvajale te meritve. Z merjenji in seveda z meseč-
nimi pisnimi poročili na Hidrometeorološki zavod Ljubljana sem tudi
sama prišla do svoje prve »mini štipendije«, s katero sem si lahko kupo-
vala knjige proti koncu osnovne šole in skozi celotno srednjo šolo.
Najlepši spomini na to obdobje so na jasna jutra, ko mi ni bilo treba iz

tople postelje navsezgodaj zjutraj. Lepo vreme sem lahko zabeležila v
19
topli hiški, sneg, dež in strelo pa sem merila zunaj na travniku, kjer je
bila merilna postaja. Nič kolikokrat sem morala v snežnem jutru ven
in izmeriti sneg na točno določenem mestu. Tudi deževna jutra so zah-
tevala enak davek. Je pa zato bilo toliko lepše opazovanje in beleženje
rastlin in dreves. Prvi cvetovi češnje, prvi listi zelene bukve, prve oze-
lenitve macesna, cvetenje smreke, bora, cvetenje zvončkov, trobentic,
marjetic, kalužnic, cvetenje trav … To so bila čudovita opazovanja v
času pomladi in hkrati v času moje mladosti.
Vedno sem imela rada naravo in zato je bilo opazovanje cvetov še lep-
še. Tudi jesensko odpadanje listja in iglic ter zrelih plodov je sodilo v
obseg opazovanja. Tako sem se naučila opazovanja, stalnih sprememb
in hkrati uživala v čudovitih umetniških barvah jeseni. Če primerjam
sedanjo vrednost, ki sem jo dobila plačano, bi to danes pomenilo med
50 in 100 evri. Zame je to pomenilo odpiranje novih možnosti za izo-
braževanje in pogled v svet.
Spomnim se enega izmed srečanj vseh opazovalcev iz Slovenije, leta

1969 jih je bilo okrog dvajset, kamor sem lahko šla z mamo, ki je bila
ves čas uradna predstavnica hidrometeorološke – fenološke postaje. Na
tem srečanju sem videla gospoda Trontlja, že takrat popularnega napo-
vedovalca vremena. Zame je bilo napovedovanje vremena napol čudež,
le kako ga lahko napovedujejo vnaprej, če je že beleženje rezultatov za
nazaj zahtevno. Bila sem ponosna, da sva bili z mamo sredi vaških in-
telektualcev, kot so bili duhovniki in učitelji, ki so v večini skrbeli za
hidrometeorološke postaje po Sloveniji.
Imeli smo tudi letne kontrole iz Ljubljane, kjer so nas obiskali predstav-
niki zavoda. Poučili so nas o novostih in hkrati preverjali, če smo pri
merjenjih in opazovanjih dovolj natančni. Mama in tudi sestra Ančka
D o m a č i ja v B e l i h Vo d a h
nista nikoli pisali približnih merilnih odstotkov. Jaz pa že moram pri-

znati, da sem morala kdaj napisati kaj po izkušnjah za nazaj, ker sem
imela šolske obveznosti. Še danes hranim nekaj zapisov, tudi maminih,
za spomin, kako se je narava obnašala takrat, ko še človek ni zganjal ta-
kega nasilja v obliki onesnaževanja.
Tako sem se učila zavedanja pomembnosti

merjenja in natančnosti, naučila sem se opa zovati
naravo, dojemati spremembe in pisati poročila .
21
MOJI PRVI POSLOVNI

KORAKI V ZGODNJEM
OTROŠTVU
V družini, kjer je veliko otrok različnih starosti, so priložnosti, da se
človek nauči deliti ljubezen, deliti materialne dobrine in se učiti drug
od drugega, nenazadnje pa zaščititi drug drugega pred zunanjim sve-
tom.
Ker so bratje in sestre bili že šoloobvezni, sem se marsikaj naučila od

njih, tudi branja in pisanja, še preden sem šla v šolo. Prvi šolski dan
sem čakala s tako veliko željo, da me je kar »izstrelilo« do šole. Takrat
smo imeli en zvezek in en svinčnik ter prvo berilo. Učitelj Tine nam
je dal prvi dan nalogo, da narišemo eno stran v zvezku horizontalnih
črt. Ko sem prišla domov, sem en in edini zvezek od silne želje v celoti
počrtala, na veliko razočaranje mame in učitelja. Zradirati sem mora-
la cel zvezek, ker novega ni bilo, seveda pa je bil zaradi radiranja tudi
manj ugleden. Toda imela sem ga celo leto in vedno, ko sem ga odpr-
la, so se pojavili zmečkani listi od radiranja.
Od kar pomnim, sem zelo občudovala čevlje z visokimi petami, ki so

jih nosile sestre. Pri svojih petih letih sem si zamislila »čistilnico če-
vljev«, kakšnih sto metrov od hiše, tam, kjer je brv prečkala potok.
Ravno dovolj daleč, da me ni bilo mogoče natančno kontrolirati, kaj
s temi čevlji počnem. Seveda sem jih najprej očistila, nato pa obuva-
la in hodila z njimi po moji »modni pisti« – taisti brvi čez potok. Če-
vlji so mi bili preveliki vsaj za deset številk, ampak me to v moji bujni
S starejšo
sestro Ančko
l e t a 19 5 9
domišljiji sploh ni motilo. Na večer sem znosila čevlje nazaj v hišo, ti-
ste, ki so mi bili najlepši, pa sem shranila v grmovju in jih nesla na-
slednji dan s seboj na pašo. Tam je bilo dovolj časa in miru, da sem si
lahko privoščila užitek sprehajanja v najbolj krasnih čevljih po vsej pro-
stranosti pašnika. Da ne bi bilo težav z logistiko, sem jih zvečer skrila v
grm in prekrila z listjem, tako da sem jih imela naslednji dan takoj pri
roki. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega.
23
Ta dan je imela sestra maturantski ples in je mrzlično iskala taiste če-

vlje, ki sem jih tako skrbno skrila v grmovju. Naenkrat so se vsi zače-
li ukvarjati s tem, kje so čevlji, tako da nisem imela niti najmanjše pri-
ložnosti, da jih neopazno vrnem iz gozda v hišo. Tako je morala sestra
na maturantski ples v starih čevljih, sama pa sem nadaljevala z modni-
mi revijami na pašniku.
Ko sem bila v drugem razredu, je v našo vas prišla mlada in lepa učite-
ljica Sonja, z dolgimi, rdeče lakiranimi nohti in občudovali smo jo vsi
v razredu. Meni se je po glavi vrtelo samo eno vprašanje, kako izumi-
ti »rdeči lak« za nohte, da bi si ga lahko tudi sama po potrebi namaza-
la. Čeprav so bile moje sestre vedno lepo oblečene in všeč fantom, se
nobena ni ličila ali pa si lakirala nohtov. Zato sem bila prepuščena la-
stni iznajdljivosti. Doma smo imeli belo »oljnato« barvo za barvanje
stene okrog krušne peči. Na tej peči smo se vsi smukali, zato je mo-
ral oče večkrat zaščititi steno. Barva, ki mu je pri tem ostala, je postala
zame pravi bazični material. Vzela sem rdečo, vodeno barvico, jo v su-
hem stanju zdrobila in pomešala v belo barvo. In tako sem dobila lak
za nohte. Na debelo sem ga s čopičem namazala po svojih nohtih. Ko
so sošolke opazile moje »lepe nohte«, so si tudi same želele biti podob-
ne naši novi učiteljici. Proti primernemu plačilu sem jih vse oskrbela in
tako zaslužila za čokolado.
Tudi žvečilni gumiji so bili takrat redka dobrina. Otroci smo iskali vr-
sto smole po smrekah, ki je bila rahlo rožnate barve in je bila užitna za
žvečenje. Seveda pa ni bilo v njej nobenega sladkorja. Ugotovila sem,
da lahko modro maso, ki jo je imel oče v kleti in je bila podobna da-
našnji fimo masi, pregnetem z sladkorjem, jo zavijem kot bonbonček
v celofan in dobim žvečilni, ki se žveči in je zelo sladkega okusa. Tudi
Vs e h p e t s e s t e r ; Ma r i n a , L e n k a ,
Ančka, jaz in Jožica
to je bila prodajna uspešnica za nekaj dni, dokler ni zmanjkalo mate-

riala …
Mojim štirim sestram so v tistem času dvorili številni fantje, nekateri

od njih so bili nezaželeni, pa vendar vztrajni in do mene prijazni. Nji-
hova prijaznost ni bila zastonj, kajti v času, ko so fotografije deklet še
burila srca fantov, je meni prišlo na misel, da imajo moje sestre več fo-
tografij, kot jih v resnici potrebujejo. Tako sem se opremila s fotogra-
fijo ene od sester in jo prodala njenemu občudovalcu, ki pa ga ona ni
25
marala. Njega sem osrečila, sama pa sem zopet nekaj malega zasluži-
la. Vendar pa mi zaslužka ni uspelo zapraviti, saj me je sestra s klofuto
poučila, da moje početje ni pravilno in da moram takoj vrniti denar in
dobiti nazaj fotografijo.
K odraščanju otrok je spadalo tudi kajenje. Tako smo s sosedovimi

otroki pridno nabirali srebotovno, ki je morala biti primerne debeli-
ne, jo sušili in nato tu in tam katero tudi prižgali. Tako smo se poču-
tili bolj odrasle … Vendar slabega občutka v želodcu in ustih še dolgo
ni bilo mogoče pozabiti.
Človek je inovativen predvsem takrat, kadar ne

živi v prevelikem ra zkoš ju in kadar ima stik z
naravo in svobodo ust varjanja .
OSNOVNA ŠOLA S
PRVIM SMUČIŠČEM IN
BAZENOM
Do osnovne šole v Belih Vodah sem imela samo kilometer peš hoje.
V primerjavi z drugimi sošolkami in sošolci, ki so imeli uro in več
hoda, je bilo to zelo blizu. Pa vendar mi je moral v najhujših zimskih
jutrih brat narediti predore od hiše do gozda, na mestih, kjer je veter
nanesel največ snega, da sem lahko šla v šolo.
S o š o l c i l e t a 19 6 7
Učitelj Jože nas je že v prvem razredu naučil smučati. Bili smo edina
šola, kjer smo vsi učenci dobili smučke, z vezmi, narejenimi iz usnja in
brez 'kantov'. Kljub temu je bilo več kot dovolj, da smo se vsi naučili
umetnosti smučanja in sem se lahko v najhujših zimah tudi s smučka-
mi peljala v šolo. Smučišče ob šoli je bilo lepo urejeno, saj smo ga tep-
tali vsak dan. Pred raznimi tekmovanji smo teptali celo navzdol in bili
tako prikrajšani za že tako težko pričakovane spuste. Ob nedeljah so
prišli tekmovalci od vsepovsod in odvijala so se veličastna tekmovanja
odraslih. Na otroških tekmah smo seveda sodelovali tudi mi in večkrat
zmagovali. Nič kolikokrat sem prišla domov mokra in ledena od mra-
za po celodnevni smuki, ne spomnim pa se, da bi bila zaradi tega kdaj
posebej bolna. Učili smo se bolj malo, pa vendar je bilo dovolj za vse,
ki smo imeli željo po nadaljnjem izobraževanju.
27
Nekaj lučajev stran od šole je bil gozd, z dolgimi in debelimi smreka-

mi, v sredini pa veliko, ravno, glinasto – peščeno igrišče, na katerem
smo se igrali, največkrat med dvema ognjema. Ostali športi z žogo pa
takrat niso prodrli na nadmorsko višino več kot 800 metrov.
Šola je imela tudi veliko športno dvorano, ki se je ob nedeljah prelevila

v kulturni prostor. Na odru smo občudovali domače amaterske igral-
ce, med katerimi so bili tudi moji sestre in bratje. Po večerih smo v to
dvorano hodili gledat televizijo. To je bilo največje čudo sveta. Slišati
in videti hkrati … to je bilo nepojmljivo. Lepe napovedovalke in vodi-
teljice oddaj pa so v meni vzbujale sanje o tem, da bom nekoč televizij-
ska napovedovalka in voditeljica. Takšen poklic se mi je takrat, v tisti
visokogorski šoli, zdel zares sanjski.
Najlepše je bilo poleti, ko smo se lahko kopali v bazenu, v sicer zelo

mrzli vodi, pa vendar to ni ustavilo našega veselja. Bazen je bil v šest-
desetih prava redkost.
Takrat je bil čas pionirčkov in Titove vladavine. Bilo mi je sedem let

in obiskovala sem drugi razred. Nekega nedeljskega jutra smo se učen-
ke in učenci cele šole odpravili peš v Velenje. Pot je bila dolga vsaj pet
ur glede na to, da je bil razpon naše starosti od 6 do 10 let. V Velenju
je bil napovedan obisk Hruščova in Tita. Niti dolga pot in vsi napori,
ki smo jih vložili, nas nista mogla odvrniti od tega, da bi videli Tita.
Ko smo prispeli, je bila na glavnem trgu že nepregledna množica lju-
di. Nas najmlajše so postavili v prvo vrsto … Razgled je bil odličen,
pričakovanje neskončno. Dekleta, ki so bila vključena v organizacijo,
so znotraj velikega kroga, ki smo ga tvorili udeleženci, dobila ogromne
šopke rdečih nageljnov. Željno sem opazovala to delitev šopkov in ne-
nadoma se je dekle z največjim šopkom približevala meni. Že sem bila
prepričana, da me bo doletela sreča in da dobim čudovit šopek, kakr-

šnega še poprej nikoli niti videla nisem. Ko je prišla blizu mene, je de-
kle, ki je stalo ob meni, stegnilo roke in šopek je že bil njen … V vsem
pričakovanju tega dne je bilo to zame največje razočaranje. Pozabila
sem na to, ko je na oder prišel Tito in vsi smo vzklikali Tito, Tito, Tito.
Navdušenje je bilo tako veliko, da nismo čutili utrujenosti, žuljev in la-
kote, ko smo se peš vračali po 20-kilometrski poti nazaj domov.
Ob zaključkih šolskega leta smo bili vedno nagrajeni. V drugem razre-

du mi je ravnatelj šole Jože dal za nagrado knjigo »V svetu narave« kot
najboljši učenki šole. V tej knjigi so bila in so še danes vsa čuda sveta,
živali, rastline, drevesa. Neštetokrat sem jo prebrala in prelistala in bila
je edini stik z naravo v širnem svetu. Takrat še ni bilo National Geo-
graphica ali podobnih poučnih televizijskih programov, zato so moje
sanje o Afriki in Aziji nastajale pri prebiranju te knjige.
Poleg teoretičnega znanja so za življenje

enako pomembne delovne navade, v z trajnost,
v zdr žljivost in delo v skupini.
29
POT V DOLINO
Že dolgo se je šušljalo, da bomo morali v peti razred v Šoštanj, kjer
je izobraževanje kakovostnejše. Bilo je obdobje šestdesetih, obdobje
industrializacije in iskanja poti, da se ljudje iz podeželja selijo v me-
sto, kot potencialna delovna sila. V Belih Vodah je zadnja generaci-
ja zaključevala osmi razred, vmes pa očitno kakšni dve leti ni bilo vpi-
sa. Zato je bilo možno učence razdeliti na nižje razrede, ki so ostali na
vasi, in na petošolce, ki smo morali v Šoštanj. Nekateri veliki kmetje
izpod Smrekovca so se uprli, češ da otrok že ne dajo v dolino, ker je
predaleč in sploh otroci morajo biti vsaj popoldne doma v pomoč star-
šem na kmetiji.
Tako nas je le nekaj petošolcev začelo pešačiti vsak dan v dolino do av-
tobusne postaje. Meni se je pot podaljšala, saj sem bila prej doma sko-
raj pri šoli, zdaj je bilo eno uro hoda zjutraj in več kot uro popoldne na-
zaj navzgor v hribovsko vasico. Vožnja z avtobusom mi je predstavljala
pravo muko, ker mi je bilo slabo od nafte, po kateri je smrdel ves av-
tobus. Tako sem velikokrat bruhala navsezgodaj, saj moje telo ni bilo
vajeno vdihovanja naftnih hlapov. Večina sošolk in sošolcev je ostajala
v Šoštanju pri sorodnikih, sama pa sem večji del hodila vsak dan do-
mov. Starša sta takrat ostala že sama na mali kmetiji, brata in sestre so
že odšli v svet, saj so tam imeli službe. Zato je bilo zelo pomembno, da
sem prihajala domov, le ob najhujšem snegu sem ostala pri sestri v Šo-
štanju. Najbolj strah me je bilo, ko sem morala zgodaj zjutraj od doma,
ko je bilo še vse temno. Pot po gozdu je bila zato še daljša, avtomobilov
pa takrat še v teh krajih skoraj ni bilo, da bi ti le kdaj kdo ustavil. Zelo
sem bila srečna, kadar je kakšna kmetica šla po nakupih v Šoštanj, da
sem imela pri hoji družbo. Tako sem dan za dnem nabirala kondicijo
Vo z n a s t r m i n i
in imela čas za sanjarjenje na moji šolski poti. Ko sem prišla domov, je

bila mama za štedilnikom, kosilo je bilo kuhano, vse je dišalo po do-
brotah in toplota domače krušne peči je potisnila v pozabo mraz na
poti. V hlevu so me čakale živali, ki sem jih imela zelo rada, vsako po-
sebej. Popoldne in zvečer sem preživela ob domačih opravilih, pisanju
naloge in občasnem gledanju televizije, ki jo je med tem kupil oče. To
so bile moje »obšolske dejavnosti«. Ob koncu tedna, ko so se vračali do-
mov bratje in sestre, pa smo peli, igrali, sestre so kuhale in šivale, pe-
kle domače dobrote, brata pa sta se ukvarjala z opravili skupaj z oče-
tom na kmetiji.
31
Bližal se je zaključek osnovne šole. Starša sta me vabila, naj ostanem

doma, da se bom poročila, imela kmetijo in hidrometeorološko posta-
jo. Težko mi ju je bilo pustiti sama. Zato sem se odločila, da ostanem.
Bilo mi je neugodno v pogovorih s sošolci in sošolkami, ki so se pogo-
varjali, kam gredo naprej v šolo. Jaz sem vedela, kaj me čaka in sem se
s tem zaradi ljubezni do staršev tudi sprijaznila.
Poletne dni leta 1968 sem z zanosom delala na kmetiji, nosila mali
tranzistor na ušesih, poslušala »Beatle« in sanjala o idiličnem življenju
na vasi. Med tem so v Gozdnem podjetju Nazarje iskali začasne de-
lavce za merjenje prirastka gozdov in za vzdrževanje nasadov mladih
smrekic. Delo je bilo dobro plačano in na dosegu »noge«, pod Smre-
kovcem. Tako sem se nekaj mesecev podajala zgodaj zjutraj na delo v
gozd, kjer nas je bilo veliko mladih. Trdo smo delali in se zelo dobro
razumeli, tako da razen silnega trnovja, os in kač, ki so bile po gozdu,
ni bilo hudega. Pa vendar se mi je takrat prvič porodila želja po tem,
da bi hodila v službo, da bi znala nekaj več in da bi delala nekje, kjer
me ne bi bilo treba stalno zebsti, se izogibati trnovju, osam in drugi-
mi neugodnostim.
Ko je prišla zima, se je delo končalo in ostala sem doma. Takrat sem

začela na skrivaj iskati knjige in zvezke in ponavljati snov, kar tako za
kakršen koli sprejemni izpit. Notranji glas mi je veleval, da to ni zame
in da moram v svet po znanje. Toda mučilo me je, kako pustiti starše,
saj sta bila že precej v letih, mama me je namreč rodila pri petinštiri-
desetih, in oditi stran. Nekaj denarja sem si v zadnjih mesecih prislu-
žila. Vprašanje pa je bilo, ali res moram prizadeti starše in oditi s tre-
buhom za kruhom.
MOJA SREDNJA
ŠOLA IN PRVA
INTERNACIONALIZACIJA
Po dolgi zimi leta 1970 je napočil trenutek moje odločitve. Kam na
sprejemni izpit in kam v šolo. Od sestre Lenke, ki je učila v Velenju,
sem izvedela, da se bo vpisovala prva generacija srednje šole elektroteh-
nikov elektronikov na Centru srednjih šol v Velenju, ter da bodo spre-
jemni izpiti v juniju.
Le kaj imam skupnega z elektrotehniko? Kaj naj tam počnem?
Spomnila sem se še genialnega izuma električnega pastirja, ki ga je

oče kupil pred leti, ko ni bilo več malih otrok pri hiši, da bi pasli
krave. Poprej sem veliko časa preživela kot mala pastirica in prebra-
la ob tem ogromno knjig, ker kaj drugega ni bilo za početi. Spozna-
vala in raziskovala sem vse darove narave ob pašniku, od ilovice, ki
sem jo oblikovala, do macesnovih in borovih skorij, iz katere sem
izrezovala figure, do nabiranja cvetja, pletenja kit, petja in oponaša-
nja ptic, spoznavanja žuželk, urejevanja potočkov v naselje mlinov
… Skratka, električni pastir se mi je takrat zdel vrhunec napred-
ka, da se lahko krave pasejo ob žici, ki strese ravno toliko, da žival
prestraši. Ko sem si predstavljala, da bom z učenjem elektrotehnike
znala tudi sama kaj podobnega narediti, je bil s tem dan moj odgo-
vor. Elektrotehnika je imela zame pomen in zato sem odšla na spre-
jemne izpite.
33
Prva generacija maturantov

e l e k t r o t e h n i č n e š o l e Ve l e n je
Tistega vročega junijskega dne se je trlo osnovnošolcev pred vrati Cen-

tra srednjih šol v Velenju, kjer so bili sprejemni izpiti. Nikogar nisem
poznala, ker je bila to že druga generacija in posebej nerodno je bilo,
ker je bilo med stotimi fanti le nekaj deklet. Trema je bila velika, na-
loge težke, toda izšlo se je. Prišla sem v izbor na moje veliko veselje in
obenem na veliko žalost mojih staršev, ker odhajam od doma.
Ko sem obiskovala srednjo šolo, sem stanovala pri sestri in čuvala njena
dva otroka, se učila, kuhala, pospravljala, hodila na atletiko, ob petkih
pa domov k staršem. Vsak konec tedna sem trdo delala na kmetiji, ker
sem želela nadoknaditi vse zamujeno in čim bolj olajšati staršem delo,
Z M i r a n o m i n M i h e l o , 19 7 4
posebej ker sta bila oba šibkega zdravja. Pozimi sem smučala, tu in tam
šla na kakšen pohod ali mladinski ples in se zaljubila …
Da bi bila zmeda še večja, sem si na smučanju hudo zlomila nogo in

pristala na berglah. Na koncu tretjega letnika sem zanosila in se poro-
čila s človekom, v katerega sem bila takrat noro zaljubljena. V četrti le-
tnik sem prišla s trebuhom, kar je bil nepojmljiv pojem za sedemdeseta.
V polletju sem rodila in ob velikem razumevanju profesorjev in sošol-
cev končala maturo med tremi najboljšimi učenci.
Hči Mihela je bila otrok našega razreda. Večkrat sem morala prej iz
šole, zato da sem jo dojila. V šoli mi je včasih mleko tako močno teklo,
35
da sem imela naenkrat mokro bluzo. Toda vse sem premagala. Nisem
pa mogla življenja, ki mi je bilo vsiljeno, kot mamici in pridni ženi
doma, hotela sem biti ustvarjalna, narediti nekaj več zase in za svo-
jo družino. Odšla sem in se ločila. Vrnila sem se v Bele Vode skupaj s
hčerko Mihelo na moj dom.
KO HIŠA IN HLEV
OSTANETA PRAZNA
Pri mojih devetnajstih sem se zaposlila v Razvoju Premogovnika Ve-
lenje. Z očetovim motorjem sem se vozila v službo, dokler si nisem ku-
pila starega rdečega fička. To je bil že višji standard, zjutraj sem lah-
ko peljala hčerko v vrtec in popoldne nazaj. Čustveno sem zelo trpela,
zaradi ločitve, zaradi tega, ker se mi je hči smilila, ker je brez očeta in
zato, ker sem naenkrat ostala brez družbe svojih vrstnikov. V glavnem
so vsi odšli študirat, le jaz si tega nisem mogla privoščiti, ker sem ime-
la hčerko in ker ni bilo siceršnjih materialnih pogojev za študij. Moje
razvedrilo je bila ljubezen do moje hčerke, staršev in folklornega ple-
sa. Nato se je zgodilo …
Umrl je oče in ostala sem sama z mamo in hčerko na kmetiji, ki je

zahtevala moško roko. Trdo sem delala, pri tem pa poskušala pozabi-
ti, da so moje življenjske razmere zelo brezupne. Vpisala sem se v iz-
redni študij informatike in imela to za hobi in za novo perspektivo.
Diplomirala sem v rednem roku. Med tem sem se skupaj s sodelavci
prezaposlila na podjetje ESO, kjer smo tvorili razvojno jedro podjetja,
ki je bilo v polnem vzponu. Moje delo je bilo vezano na projektiranje
Moj prvi f ičo
regulacije in krmiljenje tehnologij transporta, doziranja in skladišče-

nja sipkih materialov.
Kmalu zatem sem srečala novo ljubezen in se poročila. V petih letih,

kolikor sem živela sama s hčerko in mamo, sem se naučila, da veliko
zmorem sama. Pa vendar je lepo imeti ob sebi nekoga, ki te ima rad.
Imeli smo bučno poroko, hčerka Mihela je bila majčkeno ljubosumna
in je hotela ves čas poroke sedeti med nama z možem. Meni je največ
pomenilo, da sprejmemo drug drugega in da smo družina, ne glede na
to, da je bila moja hči iz prvega zakona.
37
Sreča mi je bila naklonjena le sedem dni, saj se je takoj po poroki zo-

pet zgodilo. V naročju mi je umrla mati. Bila je srčni bolnik in vedno
sem imela občutek, da je zdržala v življenju tako dolgo, da sem bila tudi
kot najmlajša med sedmimi »pod streho«. Imela sem občutek, da se je
enostavno nehala boriti. Njena smrt me je zelo prizadela. Imela sem 25
let, ko sem ostala brez staršev. Zelo sem pogrešala njeno toplino in jo
pogrešam še danes.
Ob njeni smrti se je naša domača hiška izpraznila, tudi vse živali smo
morali odpeljati. Dobila sem stanovanje v Velenju, kamor sem se pre-
selila z družino. Da bi v takratnih razmerah ostala na domačiji v Belih
Vodah in da bi se vsi vsak dan vozili v dolino, je bilo ob tedanjih infra-
strukturnih pogojih neizvedljivo.
Drugič sem zanosila in rodila hči Ino. Ob materinskem veselju sem

malo pozabila na vse ovire v zadnjih letih. Dom, družina in kolikor
toliko zanimivo delo v razvoju se mi je zdelo za trenutek dovolj. Pa ne
za dolgo … V meni je tlelo, da moram narediti nekaj več … Ponov-
no sem vpisala študij elektrotehnike, ki mi je zares prirasla k srcu. Po-
stajala sem čedalje bolj resna projektantka avtomatizacije tehnoloških
procesov, zato sem želela znanje s študijem poglobiti. Diplomirala sem
in napredovala v službi.
Hčerki sta rasli, se ukvarjali z izvenšolskimi dejavnostmi, obe bili de-

lovni in iznajdljivi. Z možem pa sva se vedno bolj razhajala. Po mnogih
neprespanih nočeh, po reševanju vsakodnevnih finančnih težav v dru-
žini, po tem, da sem bila sicer poročena, pa vendar kot samohranilka
dveh hčera, sem se po dvanajstih letih zakona ponovno ločila. Družina
mi je pomenila zelo veliko, pa vendar sem si jo predstavljala kot sku-
pnost, v kateri lahko vsi najdemo svoje življenjske cilje tako mož, žena
Z B o r i s o m i n I n o , 19 8 3
in otroci. Očitno so bile moje predstave preveč idealne, zato je bila bo-
lečina in razočaranje toliko večje. Ostala sem s svojima dvema hčerka-
ma, pripravljena, da se borim za njun napredek in za delo, ki ga bom
opravljala rada in ki bo dovolj plačano, da lahko preživimo.
39
PROFITNI CENTER IN
PRVIČ V TUJINO
Ko so se v podjetju začenjali časi z manj denarja in vse manj dela
ter naročil od največjega kupca, sem organizirala profitni center in pre-
vzela njegovo vodenje. Največji problem je bila definicija naših storitev.
Obrnili smo se v svet – v investicije v gradbeništvo, v gradnjo hal iz je-
klenih konstrukcij skupaj z Nizozemci.
Odšla sem v Berlin na pogajanja za obnovo štiristo let starega hotela

Evropa v Leningradu. Naš obseg dela so bile elektroinstalacije in nad-
zorno komunikacijski sistemi. Po dvodnevnih pogajanjih, ob polnoči,
mi je uspelo, za tiste čase malo slovensko podjetje, dogovoriti se za zelo
veliko pogodbo – delo za tri leta v Rusiji in plačilo v švedskih kronah,
kar je bilo za čas velike inflacije zelo ugodno.
Zelo malo sem znala nemškega jezika, tako sem z muko izgovorjave in
prevodov, ob sorazmerno velikem obsegu ponudbe, ob skrbi, da doma
ni dela, pripeljala pogajanja do podpisa pogodbe v višini nekaj mili-
jonov nemških mark. Pogajalci so se menjali vsakih nekaj ur, me pre-
pričevali o nemogoče visoki ceni … Sama pa sem lebdela med svojimi
občutki in obsegom posla ter med pričakovanji nasprotne strani. Ta-
krat sem se naučila, da je vredno hoditi po robu. Zdržala sem vse pri-
tiske in nazadnje uvidela, da so bila pogajanja le igra, pri kateri je bilo
potrebno preizkusiti vztrajnost. Ko so bila pogajanja zaključena, sem
bruhala od napora.
S o d e l a v c i v r a z v o j n e m j e d r u , 19 7 7
Največja vrednost te pogodbe so bile devize, katerih vrednost je iz dne-

va v dan rasla. Takrat smo doma imeli nekaj 10-odstotno inflacijo. De-
setine monterjev in vodij del se je odpravilo v takrat še zelo zaprto Ru-
sijo. Prvi vzvod za preživetje nekaj desetih ljudi je bil vzpostavljen.
Nadaljevala so se pogajanja z Nizozemci, ki so ugotovili, da smo dobra

in poceni delovna sila za kjerkoli po Evropi. V naših skupinah so bili
tudi inženirji, ki so za malo denarja znali veliko pripomoči k uspešne-
mu zaključku del. Portugalska, Poljska, Nizozemska, Nemčija so bile
naše destinacije. A ko se je na Poljskem zgodila nesreča enemu izmed
41
naših delavcev, ki smo ga najeli pri Zavodu za zaposlovanje, nas je ško-

da stala več, kot je bil zaslužek enega leta na taistih delih.
V Zahodni Nemčiji smo seveda morali imeti delovno dovoljenje. Ni-

zozemci se niso obremenjevali s proceduro, ki smo jo morali obvlada-
ti, zato da smo lahko bili en sam mesec na gradbišču. Oni so postavili
rok, običajno 3 tedne za postavitev in dokončanje športne hale. Z vse-
mi mukami smo tekali od »Poncija do Pilata« in iskali poti za pridobi-
tev delovnih dovoljenj. Velikokrat smo morali začeti delati že vnaprej,
ker je bil sicer ogrožen končni rok. Za pridobitev dovoljenj smo v Mün-
chnu koristili slovenske posrednike. Le ti so natančno vedeli, za katera
gradbišča urejamo dokumentacijo in kje je velika časovna stiska.
Nekega dne je prišel »po naključju« prijateljski obisk inšpektorjev, ki

so ustavili delo in deset naših delavcev izgnali iz Nemčije. Zame pa je
bila dana anonimna prijava kriminalistom, ki so prišli k meni v pisar-
no »z lisicami v kovčku«, češ da »švercamo« ljudi v Nemčijo. Nikogar
ni zanimala stiska zaposlenih, ki so bili na čakanju brez dela in stisko
nas vseh, ker smo bili odvisni od »lohn posla«. Komaj sva jim s prav-
nico dokazali, s kupom dokumentacije, kakšni napori so potrebni, da
dobimo delovno dovoljenje in da smo prisiljeni tu in tam vstopiti prej
na gradbišče, sicer nas bodo tujci zamenjali z drugimi in bi ostali brez
vsega. Kriminalisti so vedeli, da nama je nekdo, ki je hotel dobro za-
služiti z delovnimi dovoljenji, preiskavo zelo umetelno podtaknil in za-
sejal seme dvoma v podjetje in v vodstvo, ravno v situaciji, ko smo bili
na dnu.
OSAMOSVOJITEV
SLOVENIJE
Osamosvojitev Slovenije je pomenila veličasten dogodek in nova
pričakovanja. Na večer osamosvojitve sem sedela skupaj s partnerji iz
Berlina v restavraciji v Velenju. Kmalu so se nam pridružili komandant
teritorialne obrambe in civilne zaščite, tako da smo vsi skupaj nazdra-
vili osamosvojitvi. Nemcem je bilo to tudi obljuba, da jih bomo varno
spravili čez mejo, kajti v sredstvih javnega obveščanja je že bilo slišati
grožnje iz Beograda. Večer je bil evforičen in nepozaben ob doživljanju
osamosvojitve Slovenije. Pozno ponoči smo se razšli. Zjutraj sem se od-
peljala v Trbovlje, kjer smo imeli posel za transportni sistem premoga.
Že med sestankom so nas preletavali avioni jugoslovanske vojske. Na-
zaj sem se peljala čez Mrzlico že ob zvokih letal, ki so me preletavala, in
stalnih radijskih poročil, ter vedela, da gre zares. Začela se je vojna.
Vedno sem si želela, da bodo moje izkušnje in spomini na vojno ostali

le iz pripovedovanj mojih staršev iz druge svetovne vojne. Takrat sem
vedela, da je vojna tu in da moram ukrepati. Prišla sem domov po moji
hčeri in se odpeljala na prazen dom mojih pokojnih staršev v Belih Vo-
dah. Same smo preživljale tiste dni, mož, s katerim sem bila takrat še
poročena, je bil vsepovsod drugod, samo z nami ne. Nekaj kilometrov
stran od nas je bila vojna črta z Avstrijo, tako da je bilo veliko vojske v
neposredni bližini. Takratne noči so bile zelo moreče, skoraj si nisem
upala spati, ker sem bila z dvema otrokoma sama, za vse. Toda kmalu
je sledilo veselje in svetloba svobode.
43
S sestrami in brati v času

osamosvojitve
Osamosvojitev Slovenije je prinesla nov zagon in samozavest za vse nas.

Ravno zaradi nestabilnih razmer je bila širša družina še bolj povezana.
Na našo veliko žalost pa smo v naslednjih letih izgubili dva nepozabna
člana, Miro in Bojana, ki sta se smrtno ponesrečila. Izguba je v našem
sorodstvu povzročila nepopravljivo praznino.
VODJA
PROPADAJOČEGA
PODJETJA IN MATI
SAMOHRANILKA
Že leta 1989 sem videla, da podjetje stagnira in da ni perspektive.
Razmišljala sem o tem, da odidem ali pa da se lotim zahtevnejšega dela.
Postavila sem se v ospredje v izrazito moškem podjetju in postala vod-
ja prodaje za profitni center, ki je bil v propadu. Med tem se je matič-
no podjetje že delilo na dva dela, enega, ki še ima perspektivo, in ene-
ga, ki je »tehnološki višek«.
Vedela sem, da moram najti preživetje za mojo družino, kakor tudi

za del zaposlenih v podjetju. Dela v podjetju je bilo iz dneva v dan
manj. Nervoza je bila čedalje večja, vsaj za dve tretjini zaposlenih je
bilo dela še vedno dovolj v okviru naročil iz Premogovnika Velenje.
Glavna preobremenjenost nekaterih vodilnih je bila, kako se rešiti
250 ljudi od skupaj 800. Zato so dobili idejo, da podjetje razdelijo na
dva dela – tistega, ki ima stalen posel s Premogovnikom Velenje, in
na nas, ki smo pri tem poslu odveč. Tako se je 31. 12. 1992 podjetje
razdelilo. Bila sem imenovana za direktorico novonastalega podjetja
Eso Montaža (danes Esotech), ki je bilo predvideno za stečaj. Večino
obveznosti so spretni financerji bivše firme preobrnili na naše podje-
tje. Pri delitveni pogodbi so daljnovidne pravnice nam dodelile pra-
zne stavbe, ne pa zemlje, na katerih so stavbe nastale. Kar pomeni, da
smo bili tako rekoč brez vsega, brez programa, brez strojev in opreme,
45
ter z zastarelimi in neuglednimi stavbami, ki niso služile nobenemu

namenu.
Reference, ki sem si jih pridobila kot projektantka v moškem svetu teh-

nike, so me hrabrile in drznila sem si prebiti stekleni strop, kljub temu
da me je zalila nevihta, na videz nepremagljivih ovir.
Devetdeseta so bila čas tranzicij. Slovenija se je osamosvojila, kar je na-

rekovalo tudi velike spremembe v gospodarstvu. Že ko sem bila vodja
prodaje, je bilo jasno, da je edina pot za preživetje v tem, da se obrne-
mo od enega kupca, ki je mesečno zmanjševal naročilo, tudi drugam.
Tako sem odšla v svet iskat posle, seveda tiste, za katere je bilo upa-
nje, da jih bomo znali in zmogli narediti. Ker je bilo večina zaposle-
nih usposobljena le za potrebe rudarstva, je bila za večino moja vizi-
ja nepojmljiva.
Na domačem trgu je v tem času vladala fama »tehnoloških viškov«. In-

vesticij je bilo zelo malo, zato je bila edina alternativa za preživetje –
poiskati posel v tujini. Edine izkušnje, ki sem jih imela s tujino, so bili
projekti v Vzhodni Nemčiji, v Bosni, Srbiji in Hrvaški, ter poslovni
kontakti z nizozemskim podjetjem Remco, ki je želelo prodreti na ta-
krat še jugoslovanski trg z gradnjo športnih in industrijskih hal iz lah-
kih konstrukcij. Pri njih sem prvič občutila, kaj je to pričakovana stro-
škovna učinkovitost in kaj pomeni prenos odgovornosti in rizikov na
nemočne. Nemočni smo seveda bili mi, ker smo morali prevzeti posel,
pa četudi se je zaslužilo samo za »kruh in vodo«. To niso bili milijon-
ski posli, ampak mala naročila z velikimi tveganji.
Vedela sem in v sebi verjela, da je možno zadeve preobrniti, vendar sku-

paj z ramo ob rami z zaposlenimi. Niti za trenutek nisem pomislila,
da bi obupala, čeprav je z jutrom prišel nov plačilni dan, mi pa smo

imeli blokirane tekoče račune. Situacijo mi je uspelo rešiti s pogodbo o
vzdrževalnih delih, prodajo terjatev in nekaj izposojenega denarja. De-
nar smo si za plače izposojali še kakšni dve leti, dokler niso tudi kupci,
banke in dobavitelji, ki so bili do takrat nezaupljivi, ugotovili, da lah-
ko tudi iz nas kaj nastane.
V tem obdobju je mlajša hči obiskovala tretji razred osnovne šole, sta-
rejša pa gimnazijo. Vsaka zase sta imeli predvsem pričakovanja, da jima
mati stoji ob strani. Očeta ni imela niti ena niti druga. Glede denarja
sta se navadili na skromnost. Tako smo vsak dan iz predala v kuhinji
iskale kovance za kruh in mleko. Ker sem bila tako navajena in nauče-
na že od malih nog, smo si ogromno zalog domače hrane pripravile kar
same, marmelade, vložene kumarice, ajvar, papriko, domač krompir,
sokove iz ribeza in malin, domača jabolka, pekle smo kruh … Tako se
je dalo preživeti v mestu, ob vseh šolskih in izvenšolskih obveznostih,
ostalih stroških za preživetje, ob moji sorazmerno nizki plači in zelo ve-
liki angažiranosti in odsotnosti od doma. Še sreča, da je med njima de-
vet let razlike, tako da sta lahko pazili druga na drugo. Starejša mlaj-
šo, pa tudi mlajša starejšo, še posebej pred nadobudnimi fanti. Vseeno
sta znali držati z mano, druga drugo smo podpirale v različnih krizah
in se veselile uspehov vsake izmed nas.
Najhuje pa je vendar bilo ob različnih šolskih priložnostih, ki naj bi se

jih udeležila oba starša – valeta, vpis v srednjo šolo, maturantski ples,
vpis v fakulteto itd. To so bili najtežji trenutki, ko nam je bilo vsem
hudo, ker smo bile »nepopolna« družina. Kakšna je to direktorica, ki si
ne zna urediti niti lastne družine – tudi takšne očitke je bilo slišati.
47
Tajnica na gimnaziji je rekla moji hčerki, ko je dvigovala potrdilo o šo-

lanju, zato da bi lahko delala preko študentskega servisa, le kaj bo njej
delo, ko pa imamo vendar dovolj denarja, saj je mama direktorica. Tudi
govorilne ure, ki se jih nisem mogla vedno udeležiti, so nosile posledi-
ce. V četrtem letniku si je moja hči naenkrat zaslužila negativno oceno
iz slovenščine, ki jo je celo življenje obvladala z odliko …
Eden izmed lepših dogodkov je bil, ko sem ju vzela s sabo na pot v Ber-
lin. Peljale smo se z zelo starim »renojem« po vzhodnonemških cestah,
ki so bile podobne brazdam na zorani njivi. 1200 km dolgo pot v hudi
julijski vročini smo prevozile v 15 urah in se namestile v skromnem ho-
telu, v dvoposteljni sobi v Vzhodnem Berlinu. Jutranji zajtrk je bil naj-
srečnejši dogodek zaradi velike in pestre izbire hrane. Mlajša hči si je
prinesla velik kolobar mortadele od servisnega pulta do naše mize kar
Mihela
in Ina v
Berlinu
v roki, saj je bila neučakana, da bi lahko poskusila čim več dobrot, ki

jih pri nas takrat ni bilo tako veliko na voljo.
Vsega skupaj smo ostale sedem dni, saj smo mi v tem času že imeli
gradbišče v Berlinu, zato sem imela veliko dela z organizacijo in raz-
govori z investitorji. Vsako jutro sta hčerki šli s taksijem do živalskega
vrta ali muzeja ali v velike trgovinske centre, ki jih je bilo tam že ta-
krat toliko, kot jih danes pri nas. Zvečer smo se dobile v hotelu in šle
skupaj na večerjo. Niti en dan si nisem mogla vzeti časa, da bi ga lah-
ko preživele skupaj. Pa vendar smo bile zelo srečne, ko smo ob koncu
tedna kupile mlajši hčeri eno barbiko in starejši Miheli kavbojke, ter se
odpravile na dolgo pot domov.
SREČANJE S »KRALJI«
IN PRVA VELIKA
POGODBA V SLOVENIJI
Spomladi leta 1995 smo skupaj s sodelavci obiskali industrijski se-
jem v Hannovru. Še danes je ta sejem največji in najboljši v Evropi, kjer
se pojavljajo podjetja z najnovejšimi tehnološkimi dosežki. Med dru-
gim smo se srečali s firmo Benning iz Bocholta, s katerimi smo že ne-
kaj časa sodelovali pri servisih visokonapetostnih motorjev in genera-
torjev. To so motorji, ki poganjajo največje stroje v jeklarski industriji,
elektrarnah in še kje. Naši delavci in inženirji so se pri njih stalno iz-
obraževali ter prenašali izkušnje in znanje na slovenski trg. V tistem
času smo bili edini tovrstno usposobljeni na domačem trgu. Po sejmu
49
smo se vračali v hotel, kjer smo stanovali s številnimi slovenskimi ude-

leženci. Le malo sem jih poznala, ker sem bila relativno malo časa v
poslovnem svetu.
Velika tržna niša v Sloveniji so bile hidroelektrarne, ki so bile predvide-

ne za obnovo ali novogradnjo. Nikakor nisem znala priti do tistih od-
govornih, ki so odločali o teh poslih. Toda tudi poznavanje servisira-
nja visokonapetostnih motorjev in generatorjev je bila dobra podlaga za
vstop v področje hidroelektrarn. Samo kako priti do njih, kot neznano
podjetje na tem področju in brez referenc, ki se je komaj skopalo iz te-
žav. Vendar življenje je zgodba, ki je ne pričakujemo.
Tistega pomladnega večera sem po napornem sejemskem dnevu prišla

v hotel. Na recepciji sem prosila za telefonski klic v malce nenavadni
nemščini. Za mano se je nekdo izmed Slovencev pošalil, da če se tež-
ko dogovarjam, mi bo pomagal. Mene je to vseeno 'malo užalilo', zato
sem mu na kratko odgovorila: »Oprostite, to se vas ne tiče.«
Skupaj s sodelavci sem odšla na večerjo v restavracijo. Prisedel je sim-

patičen možak, v katerem je sodelavec prepoznal sošolca s fakultete. Bil
je direktor Soških hidroelektrarn. Bila sem vesela novega poznanstva
in obenem sem se čudila, kako se nismo mogli srečati že prej, ker so
elektrarne bile za nas izjemno zanimive. Po kratkem klepetu so prijate-
lji klicali direktorja nazaj k svoji mizi. Vprašala sem ga, kdo so njegovi
kolegi in pravi direktor Rade Končarja, direktor Savskih elektrarn in
kot zadnji tisti, ki sem ga na recepciji ostro zavrnila, direktor Dravskih
elektrarn. Pa saj to je nemogoče, direktorji, ki si niso pustili v Sloveni-
ji priti blizu, so tu. Oblila me je rdečica, ker je bil 'kralj' z veliko zače-
tnico direktor Dravskih elektrarn nasmejan tudi zaradi najinega prve-
ga srečanja in zaradi tega, ker je vedel, kako sem jih v Sloveniji iskala.
Še dolgo v noč smo sedeli, se smejali in pogovarjali o tem, da je na hi-

droelektrarnah veliko dela, samo nas ni tam.
Ko smo se vrnili v Slovenijo, sem kmalu zasledila razpis v Uradnem li-

stu za obnovo Dravskih elektrarn. Odločila sem se, da bomo pripravi-
li ponudbo. V podjetju sem imela več nasprotnikov kot pripadnikov,
ker so vsi trdili, da tega mi ne bomo zmogli, da še ponudbe ne zna-
mo narediti dovolj dobro, kako bomo šele izvajali posel. Vztrajala sem,
pridobila reference od firme Benning za elektro področje in reference
od specializiranega podjetja za turbine za strojno tehnološko podro-
čje. Ponudila sem sodelovanje Litostroju, Hidromontaži, nihče ni čutil
potrebe, da se razpisa udeleži skupaj z nami, ker smo bili nepomemb-
ni in nemočni.
Podpis ene izmed pogodb za obnovo

dravske verige
51
Sestavili smo ponudbo in s sodelavcem Miranom sva odšla na odpira-

nje le te v Maribor. Na sedežu Dravskih elektrarn smo se zbrali le trije
ponudniki – Hidromontaža, Litostroj in Esotech. Tudi odpiranje po-
nudb in prebiranje cen je šlo po tem vrstnem redu. Prva je bila 28 mi-
lijonov nemških mark, druga 18 milijonov, Esotechova pa 16 milijonov
nemških mark. Ko so prebrali cene, je v dvorani nastala smrtna tišina.
Meni se je v glavi vrtelo od sreče in hkrati skrbi, kako bomo zmogli ta
posel. Konkurenti so mi čestitali, investitorji niso kazali nobenega nav-
dušenja nad nami … V enem mesecu je bila podpisana pogodba in pri-
šel je prvi dan, ko smo odprli gradbišče na Mariborskem otoku. Naloga
v devetih mesecih razgraditi staro elektrarno in postaviti in usposobiti
novo. Poslali smo petdeset najboljših monterjev in inženirjev na objekt,
v novih oblekah in čeladah …, toda brez pravega znanja in opreme. Po
Z direktorji slovenskih
hidroelektrarn na Japonskem
enem mesecu dela sem morala na zagovor pred vodstvo podjetja in pro-
jekta, kjer so mi jasno povedali, če dela ne izboljšamo in ne zaposlimo
nekaj specialistov, bodo prekinili pogodbo. Ko sem se vrnila v podje-
tje, smo imeli trde komunikacije in zelo jasne ukrepe, objavili smo jih
tudi na gradbiščih, o tem, kako bom delali naprej.
Uspelo nam je in v naslednjih letih smo obnovili celotno dravsko ve-

rigo elektrarn. Veselili smo se vsakega zagona agregata, to je bil vedno
praznik in dan veselja. Danes je podjetje specializirano za področje hi-
droelektrarn, svoje znanje uporabljajo pri gradnji Savske verige, za ka-
tero sem podpisala še vse pogodbe, preden sem odšla iz Esotecha.
Tako smo dokazali sebi in svetu, da je vseživljenjsko učenje v praksi

možno in učinkovito.
PRVO SREČANJE Z
ZNANSTVENIKI
V Mežici so razpisali projekt razžveplevanja dimnih plinov in s tem
zaščito zraka, rastlin, živali in ljudi pred uničujočim žveplovim dioksi-
dom, ki nastaja kot posledica predelave svinčenih akumulatorskih ba-
terij.
Prispelo je kar nekaj ponudb različnih multinacionalk. Slovenski po-

nudbi pa sta bili dve, ena od Esotecha in druga od Instituta Jožefa Ste-
fana s partnerji. Po ceni in po tehnoloških karakteristikah sta bili naj-
ugodnejši, cenovno je bil še vedno najnižji Esotech. Takrat smo dobili
53
Dr. Andrej Stergaršek, vodilni

raziskovalec, s katerim smo
sodelovali
neuradno sporočilo, da če pritegnemo Institut Jožefa Stefana k sodelo-

vanju, potem lahko podpišemo pogodbo. Ta posel je bil prestižen za-
radi izjemno zahtevne tehnologije, ki so jo običajno prodajali samo
tujci in zaradi pridobitve pomembne reference, ki bo koristila pri bo-
dočih poslih.
Značilnost devetdesetih je bila, da so bili razvojni instituti svet zase in

da praviloma ni bilo primerov uspešnih povezav in prenosov znanj v
podjetje. Institut sem pozvala, da se srečamo in da poiščemo morebitne
skupne točke sodelovanja. Težko jih je bilo prepričati, še težje pa je bilo,
ko smo se prvič srečali pri nas. Očitki, češ kaj se boste mešali v projek-
te, ki so za vas prezahtevni, brez potrebnih znanj, ki bi jih obvladali …,
toda nisem popuščala. Z argumenti sem jim predstavila sinergije sode-
lovanja, naša inženirska in aplikativna znanja ter potrebo po raziskoval-
nih izsledkih in izkušnjah iz pilotnih projektov, ki jih imajo le oni. Po
nekajurnem pregovarjanju, tudi žaljenju z njihove strani, smo si segli v
roke. Projekt smo razvili, projektirali in izvedli v dveh letih. Od takrat
naprej, po letu 1999, je Mežiška dolina ponovno zelena, zrak je čist in
primerljiv z dolino Trente, pogoji življenja so se izboljšali. Sodelovanje z
Institutom Jožef Stefan pa je postalo sestavni del našega življenja, kma-
lu zatem smo podpisali tudi dolgoročno pogodbo o skupnem sodelova-
nju na področju okoljevarstvenih tehnologij, tako doma kot na tujem.
Kot posledica dobrih referenc smo dobili tudi podoben evropski pro-
jekt za področje Termoelektrarne Tuzla in topilnice v Velesu. S temi
znanji smo se zavihteli v najzahtevnejše okoljevarstveno področje je-
klarske industrije. Uspešno sodelovanje smo nadaljevali s skupno usta-
novitvijo Tehnološke platforme za vode in Slovenskega ekološkega
grozda ter sodelovanjem na kitajskem trgu.
INFORMACIJSKE
TEHNOLOGIJE
Že od malega, ko sem se čudila električnemu pastirju, me je vznemirja-
la tehnologija. Najprej elektrotehnika in zatem informacijske tehnologije.
Tako kot smo se tudi v podjetju postopoma razvijali v inženirsko podjetje,
kjer so vedno bolj pomembno vlogo igrale informacijske tehnologije.
55
Bili smo pionirji na področju

videokonferenc v Sloveniji
Zaposleni v Esotechu so dobivali svoje prve računalnike in začela so

se prva izobraževanja. Najprej seveda s standardnim odporom do vse-
ga, kar je novo. Zelo zgodaj, med prvimi v Sloveniji smo vpeljali obve-
zno uporabo elektronske pošte, interneta, mrežnega planiranja. Glede
na naravo dela pa dali največji poudarek projektnemu vodenju oziro-
ma informacijski podpori takemu vodenju. Veliko sodelavcev smo izo-
brazili tudi na tem področju.
Kot vedno smo želeli več in se tako, predvsem po zaslugi Mihele, sre-
čali tudi z videokonferencami. Znotraj podjetja smo organizirali manj-
ši oddelek, ki je služil kot podpora na področju informacijskih tehno-
logij celotnemu podjetju, poleg tega pa tudi prodajal videokonferenčne
sisteme. Že takrat smo bili trdno prepričani, da je čas največja vredno-
ta in zato verjeli v prihodnost takih sistemov.
Tako so se dogajale prve videokonference, povezovali smo gradbišča,

predstavljali možnosti, govorili o eZdravju, predvsem pa poskušali pro-
dreti tudi na tem področju.
Vrh vsega je bilo, ko smo s Centrom Vlade za informiranje podpisa-

li pogodbo za izvajanje videokonferenčne povezave med Ljubljano in
Brusljem za potrebe pogajanj Slovenije za vstop v Evropsko unijo.
NOGOMETNA ZGODBA
Kot posebna izkušnja je zagotovo moja nogometna zgodba. Prvič
sem se z njim srečala, ko smo kot izvajalci projektirali in montirali tri-
buno za gledalce. Čez čas pa je sledilo povabilo, da postanemo spon-
Dve hiši in ena cerkev, v nogometu

pa premagajo vsakogar, so poročali
novinarji
57
zorji nogometnega kluba iz Šmartnega ob Paki. Bila sem nova na špor-

tnem področju, toda izjemna energija in zanos ljudi iz Šmartnega je
bilo nekaj, kar si nisem predstavljala do tedaj. Življenje v Šmartnem,
idiličnem majhnem mestecu je teklo mirno, vendar samo do takrat, ko
ni bilo nogometne tekme. Takrat pravzaprav ni bilo nikogar, ki ga to
ne bi zanimalo. Od župana do zadnjega prebivalca. Nenazadnje je iz
Šmartnega tudi Bojan Prašnikar, najtrofejnejši slovenski trener.
Jaka, koordinator vseh aktivnosti, je spretno krmaril med vsemi past-

mi športa. Znal je povezati gospodarstvenike tistega področja, župana
in vse nas, ki smo bili pripravljeni delati za dobro kluba. Spomnim se
samo sestanka v Vili Široko, ki ga je organiziral in na katerega so bili
povabljeni vsi, ki so imeli možnost dodati svoj delež k zgodbi. Ker sem
v klub prenesla nekaj več organiziranosti, kar sem bila navajena iz vsa-
kodnevnega dela v podjetju, so se začenjali tudi prvi odmevnejši re-
zultati. Klub iz male vasice je bil kar naenkrat kandidat za uvrstitev v
prvo državno ligo. Še prej pa dosegel enega svojih največjih uspehov,
uvrstitev v finale pokala Slovenije. Tam smo se pomerili s takrat veliko
Olimpijo. Ni nam uspelo zmagati, toda daleč tudi nismo bili. Evforija
v Šmartnem pa je bila popolna.
Vojislav Simeunovič, takratni trener, je imel pri meni veliko podporo.

Razumel je, da je motivacija zelo pomembna. Pred odločilno tekmo za
uvrstitev v prvo ligo sem igralcem napisala posebno pismo, ki ga je tre-
ner prebral pred tekmo v slačilnici. Igralcem je uspelo in klub se je uvr-
stil v prvo državno ligo.
Kot predsednica kluba in podjetje kot generalni sponzor smo se v tej

točki umaknili in mesto prepustil Eri, ki je bilo veliko večje podjetje
in si je lahko privoščilo več podpore športu. Še zmeraj pa smo ostali
Na
svetovnem
prvenstvu v
Južni Koreji
zraven, predvsem zaradi iskrenosti in neverjetne energije ljudi iz Šmar-

tnega.
Svojo nogometno zgodbo sem zaključila z ogledom svetovnega prven-

stva v nogometu v Južni Koreji, na kateri smo imeli tudi Slovenci svo-
je moštvo. Navijaška izkušnja je bila nepozabna, žal pa se je pokazala
naša majhnost, saj igralcem ni uspelo prebroditi notranjih razprtij.
59
USTVARJATI BOLJŠI
SVET ZA VSE NAS
To je poslanstvo, ki smo ga v podjetju izbrali ob usmeritvi v okolje-
varstvene tehnologije. Podjetje Eso kot predhodnica podjetja Esotech
d. d. je nastalo leta 1952 zaradi potreb po vzdrževanju, kasneje pa ra-
zvoju in proizvodnji rudarske opreme. Bilo je med vodilnimi v tej pa-
nogi in med snovalci opreme za rudarstvo, njegov ključni proizvod pa
je bilo »hidravlično odkopno podporje«.
Vendar se je število rudnikov izjemno zmanjševalo, v Sloveniji sta tako

ostala le v Zasavju in v Šaleški dolini. Zaradi pomanjkanja naročil in
čedalje večje izgube je podjetje ESO v letu '92 prišlo do prelomne toč-
ke. Ko sem v tem kriznem času postala direktorica »slabše polovice«
podjetja, nisem imela izkušenj in potrebnih znanj, imela sem le voljo,
intuicijo in srce.
Prva leta smo se preživljali z delom na področju tehnoloških inštalacij

tako doma kot v tujini, postopoma pa smo se usmerili v revitalizacijo
in servis elektrarn in postali do leta 1996 vodilni izvajalec projektov v
energetiki z največjim tržnim deležem v slovenskem prostoru. Razvoj
se je nadaljeval v smeri tehnologij varovanja okolja z visoko podporo in-
formacijskih tehnologij. Temeljila je na izjemno močni povezavi z naj-
večjimi slovenskimi inštituti in z vzpostavitvijo mreže dobaviteljev in
izvajalcev. Proizvodnja energije kot tudi katera koli industrijska proi-
zvodnja ima negativen vpliv na okolje in le to je postalo za naše pod-
jetje temeljna poslovna priložnost, posebej pa še ob vključitvi Sloveni-
je v EU.
S pomočjo tehnologij, komuniciranja na daljavo, s prenosom slike, zvo-

ka in podatkov smo ustanovili gospodarsko interesno združenje Slo-
venski ekološki grozd, v katerem je bilo nosilno podjetje Esotech, ki
je postalo virtualna inštitucija za prenos bazičnih znanj iz inštitutov v
prakso.
Vstop Slovenije v EU je bila nova priložnost. Glavni cilj je bil interna-

cionalizacija poslovanja ter implementacija tehnologij, ki nastajajo iz
ekoloških bazičnih znanj, prenesenih najprej na pilotne projekte, nato
pa v referenčne projekte na domačem trgu.
Naše poslanstvo je bilo USTVARJATI BOLJŠI SVET za vse nas, ki bo

služil vsem živim bitjem in predvsem našim naslednikom.
Tako je iz propadlega podjetja na področju težke industrije nastalo pre-

poznavno podjetje Esotech, ki obvladuje visoke tehnologije.
Ko sem bila pred več kot dvajsetimi leti prvič v rudniku, kjer smo kot
projektantska skupina načrtovali elektrifikacijo in opremo za nova od-
kopna čela, sem po dolgih urah hoje rada verjela rudarjem, da na pi-
pah v rovih teče čaj. Da, ko si dovolj žejen in v dovolj nenavadnih
pogojih, verjameš in preizkusiš marsikaj, čeprav je bila to samo šala
na moj račun. Tudi takrat, ko sem postala direktorica propadajoče-
ga podjetja, nisem poznala pasti, ki sem jih okusila kasneje. Kot tisti
»čaj« iz pipe.
In kakšna je bila moja vizija po 10 letih vodenja podjetja?
Razvijati in implementirati okolju prijazne in energetsko učinkovite

tehnologije.
61
Ob podelitvi nagrade Delova

osebnost leta
Danes v razvitem svetu za veliko večino ljudi ni več vprašanje po

osnovnih življenjskih dobrinah, ki so veljale za prvo vrednoto pred pet-
desetimi leti. Danes je razvratno in izobilja polno življenje postavilo
pod vprašaj prihodnost.
Voda, ki jo pijemo, zrak, ki ga dihamo, in zemlja, ki nas hrani, posta-

jajo nevarni za naše zdravje in obstoj, ker je človek z nevestnim ravna-
njem povzročil njihovo prekomerno onesnaženost.
Okolje in zdravje lahko varujemo preko lastnega obnašanja in z lastnim

zgledom. Zato morajo poslovne strategije temeljiti na okolju prijaznih
tehnologijah, na urejenem delovnem okolju in delovnih mestih, ki jih

imajo ljudje radi.
Za vstop na svetovni plesni oder, kjer ostajajo na plesišču samo najbolj

vztrajni in najboljši, potrebuje podjetje poleg vseh virov znanj pred-
vsem reference tehnološko zahtevnih projektov iz domačega okolja.
To je vizija, ki je nastajala med mojimi sprehodi pod vznožjem Smre-

kovca. Od samih začetkov, ko je bilo moje ključno vprašanje, kako pre-
živeti podjetje z 200 zaposlenimi, kako ga rešiti iz brezupnega stanja,
kjer smo vsak mesec zbirali denar za plače, smo prešli na vizijo varova-
nja okolja, povezovanja z znanostjo in internacionalizacijo.
Kako močna je bila strmina , po kateri je strmel voz

z imenom ESO (današnji Esotech)?
Ko sem leta 1992 prev zela vodenje podjetja ,

se je po slabih dveh letih hudih naporov in
neprespanih noči voz ustavil sredi strmine. Drugo
leto poslovanja je prineslo 'pozitivno ničlo',
okrog katere smo lebdeli kar nekaj let. Nato smo
skupaj pomikali voz nav zgor po letu 1997 vse do
usodnega leta 2001. Takrat se je utrgal pla z težav,
11. september, požar v Gorenju, zbolela sem,
dela na trgu ni bilo, izguba v poslovanju, nekatere
banke so začele odpovedovati podporo. Sledil je
sanacijski program, ponovno lebdenje voza na
strmini in po dveh letih pomik nav zgor, v Evropo, v
svet.
63
Vse do 3. 7. 2007, ko sem poletela na službeno

pot v Šanghaj. Takrat se je zgodil nov mejnik v
mojem življenju.
OBČUTKI, KO OSTANEŠ
SAM
julij, avgust 2007
Življenje se spremeni v trenutku. Nepričakovana novica o razrešitvi

z mesta predsednice uprave me je povsem potrla. Ko sem se vračala do-
mov iz Kitajske, mi je bilo vseeno, če bi se zrušilo letalo. Svet, ki sem ga
poznala doslej, je kruto izginil. Izdali so me sodelavci, ki sem jim naj-
bolj zaupala. Ljudje, s katerimi sem delala tudi 20 let.
Doslej sem šla skozi veliko kriz, osebnih in poslovnih. Ločitev pri dvaj-
setih je bila zelo boleča, a občutek izdajstva najbližjih sodelavcev, ki
sem jih zaposlila ali povabila v ekipo vodilnih, se zavzemala za njiho-
vo osebno promocijo, urejala posojila, da so lahko kupovali delnice, k
meni v Bele Vode so celo hodili na golaž …, se ne more z ničemer pri-
merjati.
Pa ne gre samo za nasilno razrešitev iz podjetja, ki sem ga imela za svo-

jega, ker sem se mu bolj predajala kot družini. Vsa zgodba se zdi kot
scenarij za nadrealistično kriminalko: zahrbten način odstavitve, po-
skusi zastraševanja in sledenje na vsakem koraku, javno ponižanje, ko
Ob vrnitvi s Kirajske sem

ostala pred vrati podjetja
v medijih vidiš in prebereš, kako ti blatijo ime, šikaniranje zaposlenih,

ki so ti še ostali zvesti, psihološki pritisk, ko ti poštar vsak dan prine-
se novo modro ovojnico …
Vse sile so bile usmerjene v to, da bi se zlomila in prodala delnice Eso-

techa novim oblastnikom. Toda namesto prodajala sem jih trmasto ku-
povala. Še doma so me prosili, naj odneham, ker jih je skrbelo. Toda v
Esotech sem vložila preveč sebe, da bi odšla brez boja.
Neverjetno je, kako hitro lahko iz položaja, ki ga kot menedžer obvla-

daš, padeš v brezno, kjer si kot nebogljena žival. Brezposelna. Iskanje
65
odvetnika je môra, ki ti vzame zadnje atome energije. Ko hodiš od ene-

ga do drugega in jim pripoveduješ svojo zgodbo, oni pa ti neprizadeto
svetujejo, da se kar navadi na nove razmere, se kar naprej vrtiš v kro-
gu in sprašuješ: komu lahko zaupam, kaj če dela za nasprotno stran?
Končno sem našla rešitev v odvetnici, pri kateri sem začutila, da ji lah-
ko zaupam in da govoriva skupen jezik.
Do avgustovske skupščine Esotecha so se napetosti in pritiski stopnje-

vali. V podjetje mi ni bilo dovoljeno vstopiti. Varnostnikom je bilo na-
ročeno, da me lahko spustijo naprej samo, če podpišem prejem izredne
odpovedi delovnega razmerja. Vse to se je dogajalo na cesti, pred vho-
dom v Esotech. Ljudje so ravno odhajali iz podjetja. Nekateri so mi sti-
snili roko, mnogo več jih je gledalo v tla: nekateri iz sramu, drugi, ker
so se bali posledic.
Ko sem bila povabljena na primopredajo, kamor sem prišla skupaj z od-

vetnico, sem zbrani vodilni ekipi povedala, da sem jih imela zelo rada.
Rekla sem jim: »Veliko težkih in lepih trenutkov smo preživeli skupaj.
To, da mi niste zmogli pogledati v oči in mi povedati, da ne zmore-
mo več skupaj, ampak ste to storili v moji odsotnosti, je najtežje. To bo
obležalo tudi na vaši duši, ker verjamem, da imate nekateri med vami
tudi čustva. Ko sem dala ponudbo za odkup delnic, sem vas povabi-
la, da ostanete lastniki, ravno tako ostale zaposlene. Nikogar nisem iz-
ključevala. Hudo mi je, da ste z ljudmi, ki se niso takoj strinjali z vašim
načinom zbiranja delnic in glasov, ravnali nasilno in jim 'prali možga-
ne'. Sedaj se vas sedem med seboj dobro razume. Ko boste ugotovili,
da nisem vaša sovražnica, se boste začeli prepirati med seboj. Sedem
ljudi ne more odločati o vsem, to preprosto ne gre. V vseh teh mese-
cih, ko sem se trudila, da smo uredili nabavne procese, kontroling, in-
formatiko, ste vi pripravljali mojo diskreditacijo. V šestih mesecih smo
opravili skoraj toliko realizacije kot lani v celem letu. Še na zadnjem

zboru delavcev sem vam rekla, da ni krize v rezultatih, temveč je lah-
ko le kriza v odnosih. In ta je danes tu.«
Zbrani novi ekipi sem tudi povedala, da ne bom škodovala ne njim

ne Esotechu. Ne želim živeti s sovraštvom v srcu, kajti življenje je zato
prekratko. Življenje ponavadi vse stvari postavi na svoje mesto ob pra-
vem času.
MOJA POT DO
PETDESETIH
intervju, Infotech, Franjo Blatnik (moj prvi šef), maj 2005
Rodili ste se pred 2-krat petindvajsetimi leti in petnajsti dan v najlep-

šem mesecu maju. Vendar pa nas v tem mesecu strašijo Pankracij, Ser-
vacij, Bonifacij in nenazadnje vzame palico v roke še Zofija. Kako vas
ta trio spremlja skozi življenje?
Ta trio velikokrat ne odigra resne vloge, tako nam je že velikokrat bilo
v teh dneh poletno vroče in tudi Zofija že večkrat povzroča sušo kot
pa dež. V tem letu pa so vsi oddelali svoje – bil je mraz, sneg in nena-
zadnje dež.
Bele Vode so vaša zibelka. Imate občutek, da jim namenjate dovolj po-
zornosti, časa?
Časa je vedno toliko, kot si ga človek vzame. Vsi izgovori, da nimamo
časa, so večkrat opravičilo sami sebi, ker nič ne postorimo zase. Zame
67
Ples s Franjom Blatnikom na

tradicionalnem novoletnem
banketu, ki smo ga vsako leto
prirejali za poslovne partnerje
so Bele Vode vir novih moči in energije, zato se vračam gor ob vsaki
priložnosti, kadar si vzamem nekaj ur ali dan časa. Pri tem je to hkra-
ti prostor, kjer v miru domislim vse strateške odločitve.
Pa povežimo rosno mladost z letom 2005. V mladosti ste fizično po-

magali gozdarjem in vremenarjem v belovoških gozdovih in smrekov-
škem pogorju. Neko anekdoto o križcih večkrat uporabite na sestankih,
delavnicah dobre prakse.
Križci so takrat pomenili zapis o številu in debelini določene vrste dre-
ves – predvsem smrek. Denar sem služila z merjenjem dreves in ugota-
vljanjem njihove starosti na področju smrekovških gozdov (takrat smo
to imenovali klopiranje). Vedno sem si želela, da bi lahko bila enkrat
jaz tista, ki bo pisala križce, namesto da moram po trnovju in osati ple-

zati do vseh dreves po gozdu. Zato še danes pravim našim vodjem dela,
da je pisanje prestiž, ne pa neka nočna mora, ki jo nekateri najrajši pre-
skočijo in slabo napišejo zahtevane podatke.
Torej ni naključje, da so vas letos izvolili za predsednico Naravovar-

stvene zveze Smrekovec?
Najbrž je to povzročilo več dejstev, med drugim tudi moja ljubezen do
narave in do Smrekovca.
V medijih beremo, da uspešno vodite pretežno »moško« delniško druž-

bo. Od kod črpate energijo oziroma kakšno dirigentsko palico upora-
bljate?
Dirigentska palica mora biti predvsem enako dolga za vse. Pri tem sem
se naučila, da je treba ljudi poslušati in da je dirigiranje v večini stvar
kompromisov, včasih v kritičnih trenutkih pa tudi »nepopustljive ko-
mande«.
Koliko olajšujejo ali otežujejo današnje delo moderne tehnologije in ali

bomo postali roboti?
Moderne informacijske tehnologije so ključ do učinkovitosti in do glo-
balnih komunikacij. Skrb vzbujajoče je samo to, da vsi hitimo mnogo
bolj kot včeraj, kakovost življenja pa je v duhovnem smislu večkrat bolj
siromašna kot v preteklosti. Zato postajamo roboti – ker živimo preveč
v fizikalnem pomenu besede, naše duhovno stanje pa zanemarjamo.
V Esotechu je zaposlenih 10 % žensk. Menite, da vas zadostno podpi-

ramo na »moškem bojišču«?
Ženske v Esotechu so zelo marljive in vztrajne. Na prvi pogled ženske
podpirajo moške na »vseh bojiščih«, moški pa seveda to vračate na pri-
69
Z Dragom ob
praznovanju
mojih
petdeset
meren način. Vsaka stezica je dvosmerna in tudi pri tovrstnem odno-

su je tako. To, kar v življenju daješ, dobiš vrnjeno – pa naj si bo to do-
bro ali slabo.
Kot ženska, čeprav generalna direktorica, ste verjetno tudi vsaj malo
vraževerni? Kako usklajujete letni kitajski in zahodni mesečni astro-
loški vaš znak?
Vraževerna pa nisem, tudi ne verjamem v dobitke na srečo. Verjamem
pa v to, da smo ljudje različnih karakterjev, v odvisnosti od časa in zna-
menja, v katerem smo rojeni. Ker sem jaz »bikica« in v podjetju jih je še
kar nekaj tega znamenja, lahko empirično dokažemo to trditev – »po-

trucanost« in trma pa sta največji značilnosti.
Veliko potujete z avioni. Se bojite leteti? Kaj najpogosteje razmišljate,

ko ste v zraku?
Človek se privadi na vse, tudi ko te na 12-urni vožnji z letalom preme-
tava turbulentno vreme. Nekajkrat me je že bilo precej strah, sedaj pa
sem se naučila misliti na to, da če že pade dol, se tega sploh ne zave-
daš, ker je to stvar trenutka. Sicer pa bolj kot o tem razmišljam o vse-
bini potovanja, pripravljam se na sestanke, učim se jezika, v vmesnem
času pa razmišljam o ljudeh, ki jih imam rada.
Na Kitajskem ste bili tudi v družbi Zmaga Jelinčiča Plemenitega. Na

fotografijah je videti, da vas zvesto opazuje – občuduje. Torej ste ga
»matirali«?
Tudi to je stvar karakterja. Jaz Zmaga cenim kot zelo »brihtnega člo-
veka«, ki se včasih izraža po svoje, zato da je opažen in da s tem napra-
vi velik vtis na množice, kar je za politika potreben pogoj. Prav goto-
vo je to človek, ki zna reči »bobu bob« in zato sva se midva tudi ujela v
najinem sporazumevanju. Je pa velik zagovornik »razmišljanja z lastno
glavo« in zato tudi zagovarja naše tehnologije kot konkurenčno prilo-
žnost za Slovenijo.
V oddaji Polnočni klub ste javnosti predstavili Kitajsko, njen čudežni

jasminov čaj in obojestranske poslovne priložnosti. Zaslutili smo, da bi
lahko bili tudi igralka. Kaj menite in ali vam lahko rečemo nasvide-
nje v oddaji HRI-BAR?
Igralstvo je sestavni del življenja. Vse se dogaja na življenjskem odru in
umetnost je v obvladovanju samega sebe in svojih čustev. Če želiš biti
voditelj, potem moraš obvladovati veščine, s katerimi ljudi stimuliraš,
71
ne pa jih jeziš in spodbujaš agresivnost in odpor. S Hribarjem sva se že

srečala tudi osebno in v zasebnem življenju mi je deloval kot zelo resen
človek – ni bilo pridiha komedije.
Kaj bi ob vašem jubileju želeli povedati zaposlenim Esotecha? Mi vam

iskreno čestitamo za prehojeno pot in želimo še naprej dobro počutje, v
družbi z vami se veselimo novih izzivov.
Veliko lepih trenutkov sem preživela s sodelavkami in sodelavci. Vti-
si le teh so tako močni, da prekrijejo vse težave in žalosti, katerim smo
bili vsi skupaj izpostavljeni. Potrebujemo drug drugega, kajti Esotech
je naš skupen rezultat. Želim si tako prijetne in delovne družbe še na-
prej in hvala vam za vse, kar ste storili zame. Predvsem pa hvala za ino-
vativno kolo, ki ste mi ga predstavili ob rojstnem dnevu. Med takšnimi
sodelavkami in sodelavci se človek ne sprašuje za leta, ampak preprosto
z veseljem zaživi vsako jutro.
NE ŽELIM SI VEČ,
KOT IMAM
Intervju, Dnevnik, Zlatka Strgar, marec 2006
Pogajate se večinoma z moškimi. Se v poslovnem svetu briše razlika

med menedžerji in menedžerkami? Vam je kdaj težje, ker ste ženska?
V večini primerov so te razlike že zabrisane. V resnici rada delam z
moškimi. Funkcioniranja v tehnokratskem okolju sem se učila od sre-
dnje šole naprej. Se pa zgodi, predvsem v tujem svetu, ko se jasno zave-
dam, da vstopam v situacije, ki niso naklonjene ženski, ker ta na sploh
S hčerkama v
steni Pece
nima nobene cene, kaj šele kot poslovna ženska. Pri tem je pač prepro-
sto treba vedeti, da so zgodovinska okolja različna in da smo na svetu
vseh sort ljudje.
Pri pogajanjih spol praviloma nima pomembne vloge, pomembna pa je
zgodovina podjetja. Mi imamo rejting, ker smo iz brezizhodnega polo-
žaja znali rešiti podjetje, ki zdaj obvladuje visoke tehnologije. Petdese-
tletna zgodovina pa pogajalce preprečuje, da gre za vztrajnost in vzdr-
žljivost.
Ugled vam gotovo dviga tudi sodelovanje z raziskovalnimi ustanova-

mi?
To ne utrjuje le ugleda, ampak tudi zanesljivost, ki pomeni, da imaš
dokazljive reference in zmožnosti prenosa tehnologij v prakso. Imamo
73
močno povezavo z Inštituti (Jožef Stefan, Kemijski inštitut idr.) in no-

silci znanja, kar je zelo pomembno. Kupec lahko naroči projekt kjer-
koli na svetu, ampak imeti blizu servis in podjetje, ki dokazuje, da bo
živelo na dolgi rok in ga imeti v vsakem trenutku na vpoklic, to je bo-
niteta, ki prepriča.
Vtis je, da ima Esotech močno inženirsko ekipo. Ali v slovenskih podje-
tjih dohitevajo to, kar jim lahko ponudimo?
Slovenska podjetja, ki se razvijajo v globalna podjetja, so izjemno do-
bra in so zelo v stiku z najboljšimi dosegljivimi tehnologijami na sve-
tu. Ljudje, ki danes vodijo uspešna podjetja, so tako razgledani, da jim
težko prineseš rešitev, za katero še niso slišali.
Naj vprašam še drugače: kakšen delež zmogljivosti Esotecha je izrabljen

na domačem trgu?
Slovenski trg postaja premajhen za zmogljivosti, ki jih premoremo sku-
paj s partnerji, zato moramo multipricirati nekatere rešitve v svetu, kar
ni enostavno. Slovenski trg je težak za pridobivanje posla, a v primerja-
vi s tem, kaj vse je treba početi, da dobiš posel v tujini, je stanje doma
še obvladljivo. Dolgoročno pa Esotech mora strmeti za tem, da bo znal
svoje storitve implementirati na tujih trgih.
V vašem internem glasilu sem prebrala: »Konflikt med fleksibilnostjo,

načrtovanjem in nizkimi stroški je vsakdanje zlo. Vprašanje je samo,
kdo bo prej popustil in kdo bo komu prikril nepravočasno in neopra-
vljeno delo.« Očitno je šlo za notranje konflikte.
Izboljševanje procesov dela iz dneva v dan je kot božja zapoved za po-
slovni svet. Po drugi strani pa se je treba zavedati, da smo ljudje na-
gnjeni k temu, da bi živeli lagodno. Vsak posameznik skuša olajša-
ti svoj položaj in če hočemo to preprečiti, kar je zaradi vzdrževanja
konkurenčnosti nujno, je treba stalno nadzorovati in analizirati proce-

se. Pod preprogo potisnjene napake se ne obnesejo, kajti stroški so tisto,
kar lahko nevarno ogrozi življenje podjetja. Mi lahko krasno delamo,
toda če ne znamo ostati v mejah cen, ki so na trgu priznane, smo lah-
ko samo še sami sebi namen. Včasih ljudje ščitijo drug drugega tudi na
škodo projekta z izgovorom, da je nastalo nekaj več stroškov zaradi fle-
ksibilnosti. Fleksibilnost da, ampak ta se ne sme razliti čez rob v stro-
ških. Sodim, da so to zdravi konflikti, ki sicer včasih bolijo, a brez tega
ne gre. Poslovanje ni samo delegiranje, je tudi nadzor in korekcija.
Ne znamo si vas predstavljati kot avtoritativno direktorico, ki bi na

moški način reševala konflikte. Kako se tega lotevate?
Na ženski način. Tu je gotovo med spoloma razlika v filozofiji pristopa.
Pritiski in aroganca zame nista sprejemljiv model. Pravi način je pre-
pričevanje z argumenti. To pa neredko izčrpava človeka, toda z ljudmi
se ne moreš pogovarjati na plehek in prijazen način iz dveh razlogov –
iz spoštovanja do njih in ker to ne daje rezultata. Kadar je človek mr-
zel, v oklepu, razrvan in besen, se v tistem trenutku tudi nima smisla
pogovarjati z njim, ampak je treba počakati, da je pripravljen na dia-
log. Menedžer mora biti tudi dober detektor in mora vedeti, da mu vsa
teorija, ki jo sicer mora poznati, ne bo pomagala prav nič, če nima ob-
čutka za človeka.
Čisto na vrhu pa ostajate najbrž vselej v neki samoti?

Kot direktor se ne moreš komu nasloniti na ramo, v tem polju si bolj ali
manj zmeraj sam, in to je morda najtežje, kar moraš nositi. Kot oseb-
nost nisi faktor, s katerim bi se kdorkoli ukvarjal.
Ko je čas za oddih, greste v Azijo ali ostanete v Evropi?

(smeh) Najraje ostanem v Sloveniji.
75
Ampak ne v Belih Vodah?

(prešeren nasmeh) Nadvse rada. Tam imam na naši domačiji majhno
hiško. Zelo rada zakurim v štedilniku in krušno peč, spečem kruh in
rada kaj skuham.
Vam je kdaj dolgčas?

Nikoli. Sodelujem še v humanitarni organizaciji Evropa Donna in z
naravovarstveniki za ohranitev Smrekovca. Rada imam dom in druži-
no in vse, kar ponuja narava. Luštno je biti tudi kdaj čisto sam, da se
revitaliziraš, opraviš preproste stvari, kot so likanje, pospravljanje. Tudi
ob tem je lep občutek, ko delo opraviš.
Kdaj ste bili nazadnje na kakšnem živahnem koncertu?

Še ne dolgo tega na koncertu Anastazije in Parnega Valjaka.
Zmeraj ste zelo lepo in včasih tudi drzno oblečeni, nikoli v dolgočasnih
poslovnih kostumih. Vaše barve so čiste. Ima to kakšen pomen?
Ne vem, ali se komu zdi lepo ali slabo, (nasmeh) ker sodelavci nič ne re-
čejo. Najbolj dobra kritika je doma. Do barv pa imam poseben odnos.
Ko odprem omaro, moram čutiti, ali je ta dan moja barva rdeča, črna
ali bela, to mi daje dober občutek in po tem se ravnam.
Pogrešate kaj v življenju?

Ne želim si nič več, kot imam.
ČE ČLOVEK HOČE,
POTEM ZMORE
Intervju, Lado Ambrožič, RTV Slovenija, 4. februar 2007, odlomki
Dober večer, spoštovani gledalci. Moja nocojšnja gostja je gospa Zofija

Mazej Kukovič, generalna direktorica Esotecha iz Velenja, inženirske
firme. Razlog za tale pogovor je seveda razglasitev za Delovo osebnost
leta, za področje gospodarstva, za leto 2006. Dober večer, gospa Kuko-
vič. Čestitam za to priznanje.
Hvala.
Ki je bilo kar v ugledni druščini dodeljeno, med politiki je bil Zoran

Janković, med športniki Petra Majdič in med kulturniki Boris A. No-
vak. Kakšna je bila obrazložitev?
Kadar dobimo nagrado, takrat so obrazložitve takšne naj, naj. Mo-
goče tudi kaj več kot sicer v realnem življenju je, pa vendar je to lepo
slišati. Jaz si te obrazložitve niti nisem veliko zapomnila. Iz razloga,
ker sem bila tako vznemirjena in tako presenečena, da sem dobila to
nagrado. Moram priznati, da sem do zadnjega razmišljala, kako se
bodo stvari razpletle in sem zelo malo poslušala, kaj so govorili. Se-
veda je bil poudarek na tem, kaj sem skozi svojo zgodovino naredi-
la, kaj smo kot podjetje naredili, kako je spletna stran Esotecha: im-
pozantna s svojimi tehnologijami in pa še nekaj takšnih pohvalnih
besed.
Konkurenca je bila huda, recimo za gospodarstvo dva pomembna pred-

sednika uprave Krke Jože Colarič in Gorenja Franjo Bobinac?
77
Priprava na intervju
Dva zelo spoštljiva direktorja, s katerima ne želim tekmovati. Vodita

dve zelo veliki podjetji, tako pomembni za slovensko gospodarstvo, da
ni primerna tovrstna primerjava.
Dobro pa de, ali ne?

Dobro de, če človek po petnajstih letih vodenja firme dobi neko nagra-
do. Dobro de, meni, družini in sodelavkam in sodelavcem.
Vi ste v tej firmi že od vsega začetka. Še prej v vojnih časih, ko je bila

to firma Eso v sklopu velenjskega rudnika, leta 1992 ste se nekako osa-
mosvojili iz dveh firm Oprema in Montaže in tako naprej. Vi ste si-
cer inženirka, potem ste delali kot projektantka, potem kot direktorica
prodaje, zdaj generalna direktorica. Tako da je ta vaša pot vendarle

impozantna?
Veste, včasih razmišljam, da je župniku težko uspeti v lastni fari in
učiteljici težko uspeti v lastni vasi. Jaz pa sem v tej sredini, kjer sem
rasla s svojim delom in z vztrajnostjo prepričala seveda tiste, ki sem jih
vodila, da nekaj je za tem, kar govorim in da so šli tako rekoč vzpore-
dno z mano z ramo ob rami. In zaradi tega so bila ta napredovanja po
teh stopnicah in najtežje je bilo takrat, ko sem prevzela podjetje, ko
sem ga začela voditi, podjetje, ki je bilo na dnu. Predvsem zato, ker ni-
koli prej nisem pomislila na to, da bi bila direktorica tega podjetja in
preprosto se nisem ukvarjala s to idejo, da grem po poti, kjer bom di-
rektorica podjetja. Vedno sem bila zelo zadovoljna, ker sem bila pro-
jektantka krmiljenja, regulacije različnih tehnoloških procesov in sem
mislila, da bom to delala celo življenje. To me je zelo zanimalo. In se-
veda pri tem delu potem prideš tudi v stik s kupci, kot projektant pri-
deš v stik s kupci in potem je tu že malo bila sled na to, kaj pomeni
tudi prodati nekaj, ne samo narediti, ampak kako tudi to prodati. In
na ta način seveda sem potem začela najprej s tem, da sem naredila kak
posel. To pomeni, da sem prodala, da sem unovčila tisto, kar smo zna-
li, to je bilo tudi tam okoli leta 1990 zelo težko, da sem se recimo pre-
izkušala takrat v poslih v Nemčiji, v Berlinu, kjer smo šli tako rekoč
s trebuhom za kruhom. In tudi takrat s par besedami znanja nemšči-
ne sem šla v ta svet in vedela, da je rešitev tam, kjer je delo, tam, kjer
ga ni, tam ni kaj iskati.
Kakšen je bil ta prehod, tranzicija? Vi ste delali v onem sistemu, v so-

cializmu, že kot pomemben človek, navsezadnje v isti firmi, ki se je
ukvarjala tudi že z nekimi ekološkimi projekti. Zdaj ste postali čisti
ekološki inženiring. Po vsebini, kakšen je bil ta prehod. Kako gledate
na ono delo tedaj in na to sedaj?
79
Na tisto delo prej gledam tako, da takrat je bilo pomembno, da si prišel

v službo, da si bil točen in da si šel točno takrat, ko je bila ura dve. Ta-
krat smo še delali od šestih do štirinajste ure. Večino časa je bilo tako,
to je bila glavna obremenitev. Seveda smo vmes naredili tudi zelo pa-
metne projekte, ampak bile so popolnoma druge prioritete. Takrat ni
bilo razmišljanja, ali bo plača, ali bo denar, ali bo posel. Skratka, neka-
ko so te stvari pač tekle tako, kot so tekle. In tudi ljudje smo imeli neko
zagotovljeno socialno varnost. Ampak to je bilo pa tudi vse. Nekih iz-
zivov, nekaj, kar bi »drmalo«, kar bi te veselilo, da zmoreš narediti ne-
kaj več, da zmoreš nekaj novega, tega seveda ni bilo. Zato da si prišel
do teh priložnosti, je pa seveda bilo potrebno mnogo težkih poti. Vča-
sih smo rekli ''krvavega'' pota. Ko padeš naenkrat tja, kjer ni denarja,
kjer ljudje čakajo, da je treba najti denar za plače, kjer ljudje čakajo, kaj
bodo delali jutri, pojutrišnjem, ali imajo perspektivo naslednje tri me-
sece, kaj šele pol leta ali leto in da se iz meseca v mesec prebijaš po tej
poti, kjer ti pravzaprav nihče ne verjame, ker si v propadli firmi, ki že
nekajkrat ni dala prave besede kupcem. In konec koncev tudi zato, ker
si nov ali nova na vodilnem položaju, no, in seveda tudi ženska brez re-
ferenc na tem področju, na menedžerskem področju.
Glejte, vi ste zdaj pomemben človek v Velenju, na sploh tudi v Slove-

niji. Tam v Velenju so bili svoj čas pomembni ljudje, kot so bili Nestl
Žgank, Ivan Atelšek, ki so imeli najbrž neko vizijo. Če pogledamo da-
nes to Velenje, saj je bilo umazano zaradi termoelektrarne. Zdaj pa je
to Velenje postalo lepo mesto. Torej neko vizijo so imeli, kaj pravite?
Ja, zelo, jaz jih občudujem še danes. In ko je Nestl Žgank napisal knji-
go oz. narekoval je, da so napisali knjigo Spomini rdečega kralja, si
pravzaprav te knjige nihče ni upal dati na plan. Zaradi tega, ker je v
tej knjigi tudi kritično ocenil preteklost. Prvič je to svojo knjigo do-
bil v roke od mene, v firmi Esotech, kjer smo odprli razvojni center
Nestlu Žganku sem prva predala

njegovo knjigo
Esotech 2000. Takrat je bil le enkrat pri nas. Kar se tiče Ivana Atelška,
je še danes polno aktiven, imam ga za vizionarja. Dobro je, da je nekaj
takih ljudi, ko jih občuduješ zaradi njihovega vizionarstva, zaradi tega,
kar so zmogli, mogoče tudi takrat, ko tudi ni bilo lahko delati velikih
korakov. Šli so se standard, ki ni bil ravno običajen. Ko sva se nekoč
pogovarjala z Ivanom Atelškom, sem ga vprašala, kakšen motiv je bil v
Gorenju, da so ženske rade hodile v Gorenje? Pravi, samo to, ker so ti-
stega daljnega leta, to je bilo okoli leta 1960 in naprej naredili po dvo-
rišču asfalt, da so lahko ženske prišle z visokimi petami v halo. Lahko
si mislite, kaj je to pomenilo za žensko.
81
Omenil sem, da so imeli ti ljudje vizijo, ne, bom rekel, v onih časih. Vi
morate imeti tudi vizijo, če hočete, da vas bosta sprejela in prepričati
morate o tej viziji, koristnosti te vizije in tako naprej, o pravilnosti vse
ljudi okoli sebe. Sicer stvari ne gredo, ali je to težko?
Ne, ni težko, če imaš do tega veselje, to veselje imam in v tem uživam.
Uživam v tem, da ljudi prepričam o nečem, kar ni še videno. In ko vi-
diš, da ljudje verjamejo. Seveda porabiš za to ogromno energije. Ne mo-
reš prepričevati človeka, če si prazen, da samo govoriš, torej da samo
usta delujejo, vse drugo tu noter in v glavi pa razmišlja drugače. Torej
za vse to je potrebno veliko energije in če jo vložiš v to, potem ti ljudje
sledijo. Seveda so vmes tudi variacije, tudi navzdol. To ni nikoli kon-
čana zgodba. Tisti, ki so bili včeraj najbolj prepričani, da delamo pra-
vo stvar, so že jutri pri meni vsi skeptični in se že sprašujejo, ali še je to
v redu, ali je dobro. Torej, vedno in vedno je treba začeti znova.
Vas lahko vprašam zdaj, ko projektirate in izvajate čistilne naprave in

govorite o okolju, vemo zdaj, kakšne so razmere po svetu, vemo tudi
doma približno, kakšne so pa razmere v Velenju na vašem dvorišču.
Kako je čista recimo Paka, kako čist je zrak v Velenju zdaj, tam ima-
te nekaj termoelektrarn, blokov in tako naprej. Kako je zdaj na va-
šem dvorišču?
Pred 20 leti je bilo stanje resnično zelo slabo. Upam, da sem prav re-
kla 20 let, ker življenje gre tako hitro naprej, da komaj štejemo leta. In
seveda se je z vsemi čistilnimi napravami, z zaprtimi tokokrogi voda,
s sanacijo degradiranih površin, ki so se ugrezale in seveda s čišče-
njem vod, marsikaj saniralo do stopnje, ki trenutno velja za zadovolji-
vo. Vendar to nikakor ne pomeni, da je to končna stopnja, zaradi tega,
ker zahteve v okolju so vedno nove. Raziskovalci in znanstveniki od-
krivajo vedno nove substance, ki vplivajo tako na zdravje, kakor seve-
da na celovito okolje. Zato je tudi tukaj še mnogo priložnosti, tudi ko
ste rekli v odpadkih, v deponiji, tudi v tem, kaj še kje gre v zrak, kot
primer, živo srebro je ena izmed substanc, ki bo v bodočnosti prišlo v
poštev in se bo izločalo iz dimnih plinov. Nenazadnje topla greda, ki
jo povzročajo vsa kurišča in proces zmanjševanja ogljikovega dioksida,
bo tudi zahtevalo svojevrsten pristop v naslednjih desetih, dvajsetih le-
tih, če želimo ohraniti življenju prijazen planet.
Kar nekaj morate že znati, da ste recimo lahko na tuje trge prodrli.
Bom rekel to je zgodba o uspehu na kitajskem trgu, da ste bili uspešni
bom rekel tudi v poslovanju oziroma v poslovanju z nekaterimi kitaj-
skimi mesti, predvsem mislim Šanghaj? Kako ste se pravzaprav odloči-
li, da se zapeljete tako daleč?
Ob vstopu Slovenije v EU je bila sprejeta regulativa, ki omejuje prost
pretok storitev. Mi pa smo storitveno podjetje, prost pretok storitev je
po zahodnih državah tako in tako v preteklosti bil prepovedan, tega
marsikdo sploh ne ve. Ker smo se bolj ukvarjali s prostim pretokom
kapitala in pa blaga, storitve, inženirske storitve in druge intelektual-
ne storitve naprej pa niso prehodne. Ko se ozreš okrog, kaj ti ostane,
nekam pa je treba iti, nekam je treba razvijati firmo in razvijaš jo tam,
kjer lahko vstopiš in kjer so potrebe trga velike, in to na Kitajskem prav
gotovo so.
Ampak tam je konkurenca strašna, Japonci, Italijani recimo, Ameri-

ka.
Ja, nemogoča. Zato od tega trga nikakor ne smeš biti odvisen, tu je po-
trebno vstopati po malih korakih. Torej, to je trg, za katerega se ne mo-
reš postaviti v odvisnost in živeti od tega, ker se razmere zelo spreminja-
jo, ker ne samo da je tuja konkurenca močna, ampak Kitajci obvladajo
mnogo več zadev, kot pa si pravzaprav svet predstavlja. Pri njih je tudi
lakota po delovnih mestih in ne samo po teh rokodelskih, ampak po
83
tistih, kjer je treba mnogo znati. Zato je ta trg izjemno zahteven. Am-
pak saj veste, če se želiš izpiliti, potem moraš iti na zahtevno področje,
tako kot pri osebnih krizah. Vsako krizo, ki jo premagaš, če jo prema-
gaš, iz nje prideš močnejši, kot si bil prej. In zato je tudi …
Kar ne ubija, krepi.

Lahko da je tako, pa vendar sodi bolj vam, da to rečete.
Povejte mi kot ženska, na koncu koncev vi tukaj nastopate v tako rekoč

moški disciplini, sploh pa v Aziji na Kitajskem. Kako ste si upali kot
ženska iti tja, recimo pogovarjat se o poslih?
Mene vedno mika to, kar drugi rečejo, da je nemogoče. Tudi tu je se-
veda bilo povedano, da absolutno ženske nimajo kaj iskati. V svetu je
že tako, če vidijo, da imaš o nečem pojma v poslu in da te vidijo kot
potencial, ki nekaj znaš, ki nekaj obvladaš, potem ni več Kitajca, ki bi
imel predsodek, ali si moška ali si ženska. Jaz imam občutek, da jim
je tudi čisto prijetno, če je ženska ob njih. Tu in tam se med sabo kaj
pošalijo na ta račun, nič hudega. Ampak moraš se tudi znati obnaša-
ti kot ženska.
Verjetno so ti ljudje drugačni, tam je treba biti najbrž kot poslovnež

potrpežljiv, zelo spoštljiv, izkušnje imate? Da ne govorimo o tem, tam
je posla za 300 let, kakršno je stanje na Kitajskem. Vi ste se te poti, se
pravi tega posla lotili še posebej s tem, da ste se naučili kitajskega jezika,
to je pa pri vas mogoče najbolj zanimiva stvar. Kako je bilo to?
Preprosto. To se je zgodilo iz ene precej preproste zgodbe, ko smo bili
pred leti na Kitajskem v gospodarski delegaciji. Po raznih konferencah
smo se razkropili po mestu in naenkrat sem ugotovila, da pravzaprav ni
človeka, ki bi razumel dve besedi, ki bi karkoli razumel, da bi se sploh
dalo priti nazaj do hotela. Noben taksist ni razumel tega in potem smo
se vozili od enega hotela do drugega in spraševali, in res kot nepisme-

ni, kazali, kje smo doma. Skratka, videla sem, da je to obup, če ti v to
deželo prideš in da o tem jeziku nimaš pojma. Boljše, da tja ne greš.
In takrat sem si rekla, če nisem razumela nič in skoraj ne znala v ho-
tel, potem se bom tega toliko naučila, da se ne morem izgubiti na Ki-
tajskem. Ko sem posegla v to kitajščino, mi je postala zanimiva, izje-
mno zanimiva zaradi vsega, ker so tu zgodbe, ker so tu pismenke, ker
to je vse drugače pravzaprav kot v našem jeziku in …
Kje so zgodbe?
Zgodbe so po svoje tudi v vsaki pismenki in zgodbe so skozi tisočle-
tni razvoj pismenk, zaradi tega, ker jih oni razvijajo. Pri nas je reci-
mo črka A, jaz se opravičujem, če preveč zgodovine ne vem, ampak
nič drugega ne vem kot to, da je A, ne vem, kak je bil predhodnik
črke A. Ampak Kitajci pa imajo predhodnike pismenk, na začetku
so pač recimo narisali človeka v malo bolj polni podobi, danes so pa
prišli po tem do zelo enostavne pismenke. Tudi to, da ti pismenka že
pove besedo ali vsaj del besede. To je tudi precej drugače, pri nas A
sam zase nič ne pomeni. Vse to me je enostavno povleklo in potem
sem začela brati nekaj knjig, nekaj zgodovine o tem. Vmes sem pri-
dno hodila na Kitajsko vsakih nekaj mesecev in vedno potem znaš
nekaj več. Pika na i je pa bila, ko so me okoljevarstveniki v Šangha-
ju povabili, da predstavim na konferenci sposobnosti slovenskih oko-
ljevarstvenih tehnologij in sem rekla, če ste vi mene povabili na to
zadevo, ker vem, da je tam cel kup tistih, ki pač so v tej konkuren-
ci, tudi iz evropskih držav, potem pa bom jaz to povedala v kitajšči-
ni in mi nihče ni verjel. To se je zgodilo potem čez dobra pol leta,
mislila sem, da bo to pač toliko ljudi kot običajno na takšnih kon-
ferencah pri nas, saj veste, včasih je tako, da ti je dolgčas, ko je tam
enih par deset ljudi.
85
A vam tudi?
Ja. In sem prišla v tisto dvorano, pa to je bilo temno Kitajcev. Temno.
Kljub temu sem se opogumila in šla s to kitajščino gor. Med udeležen-
ci je bila tudi novinarka Dela Zorana Baković. Seveda mi je bilo pred
njo še posebej nerodno, ker sem vedela, da živi na Kitajskem, da zna
kitajsko. Potem sem padla v ta nagovor tako globoko, da sem pozabila,
da me je strah in enostavno je to šlo skozi in bilo je krasno, in ko sem
omenila Konfucija, so ploskali prav vsi. Bil je čudovit občutek.
V kakšnem času ste se naučili?

Učila sem se približno eno leto in zato pravim, da kitajščino obvla-
dam toliko, da znam osnove pogovornega jezika, ta osnovni jezik in
poznam osnovno izrazoslovje iz okoljevarstva. Kitajščine se sicer lah-
ko učiš celo življenje.
A so te vaše Bele Vode nad Šoštanjem, od koder ste doma, so še tako

lepe, bele, čiste, kot so bile?
Ja, pa veste, da so res in da se tudi velik del Šaleške doline napaja iz
tega področja, zaradi tega, ker imamo ogromno vodotokov, nad nami
je smerkovski, edini ugasli ognjenik na tem področju, ki bruha čisto
vodo, res jo bruha. Zato sem sestanek s slovensko znanostjo in razisko-
valci, ki smo ga imeli na temo vod, organizirala v Belih Vodah. To je
tehnološka platforma za vode, kjer so mnogi pripovedovali in prikazo-
vali stanje o oporečnih vodah na različnih področjih, o vplivu kmetij-
stva, industrije.
Povabila sem jih, da pridejo pod Smrekovec, vsak s svojo stekleno ste-
klenico in potem si natočijo čiste vode, da jo nesejo domov.
Vaša zgodba, gospa Kukovič, je pravzaprav zgodba o uspehu in o za-

vidljivem osebnem vzponu. Konec koncev vi izhajate iz družine, kjer
je bilo sedem otrok, najbrž je bilo tudi težko tedaj verjetno živeti, tam
gor. Denarja najbrž ni bilo na pretek, ste pa pravzaprav z delom, že
kot študentka ste se skušali kot gozdarka. Ta uspeh je podoben uspehu
recimo teh, ki jih gledamo v filmih, o ameriških poslovnežih, ki so za-
čeli iz ničle.
Saj, v Ameriki je to vrednota. V Ameriki je vrednota, da tisti, ki je za-
čel iz nič in uspel, in tisti, ki zna tudi propasti in se na novo dvigniti.
Pri nas v Evropi je pa to bolj vezano na tradicijo.
Vse, kar je v življenju videti težko, pa tudi večkrat je bilo zelo težko, me
je res krepilo. Mladost, ki sem jo preživljala v teh hribih, je bila tako
lepa, da bi jo privoščila danes mladim oziroma otrokom, da bi lahko
doživeli še nekaj tako pristnega. Saj ni pomemben denar, lačni niko-
li nismo bili, in seveda brez obleke nikoli nismo bili, ampak da je vre-
dnota pravzaprav družinska ljubezen, življenje z naravo, imeti možnost
se igrati tudi z živalmi, imet živalski svet tako rekoč doma …
In gozd … Tale slika, ki jo imate v pisarni sicer nad vašo delavno mizo,
tale voz in mož in žena na vozu kmečkem, je to podoba vaše mlado-
sti?
Ja, to je podoba moje mladosti, s tem, da bi ta voz moral biti obrnjen
v breg, zaradi tega, ker pri nas je strmo. Ni taka ravnina, kot je tukaj.
Vendar me zelo spominja na to trdo delo, in me spomni tudi na oče-
ta in mater, ki sta relativno mlada umrla že pred 25 leti in zato mi je
ta slika toliko pri srcu. Ne želim, da bi mi bilo kdajkoli nerodno, da bi
nekako prikrila te moje začetke. Na to sem res ponosna in predvsem
zato, ker želim pokazati, da če človek hoče, potem zmore.
Ja, vi kot berem iz teh vaših publikacij, znate delati z ljudmi. Tudi
vidim, kako znate stimulirati ljudi, imate vsako leto naj tajnico, naj
87
monterja, naj sodelavca, vsako leto imate proglasitve najboljših toliko

in toliko. Verjetno ste pa tudi strogi?
Ja, res. Res sem stroga takrat, ko je treba, ker me je to življenje nauči-
lo, da ne moreš biti popustljiv šef. Popustljiv šef je slab šef. To pa ne
pomeni, da nisi do ljudi sicer zelo korekten in da se jih ne trudiš moti-
virati. Seveda je potrebno vsak dan razmišljati o motivaciji, zakaj bi se
nekdo trudil, zakaj bi delal. Vodja mora vedeti, ali ima zaposleni rad
svoje delo. Kakor sem vesela te nagrade za Delovo osebnost leta, tako
so tudi sodelavci v primerih, ko so proglašeni ali za inovatorje leta ali
za naj sodelavko ali za naj sodelavca leta. So seveda postavljeni na pre-
stol, se vidi, da so nekaj naredili. Še nisem videla koga v podjetju, ki bi
rekel, da mu je ta nagrada brez veze, da mu nič ne pomeni. Verjetno
so se Grki spomnili, Egipčani, ne vem, kdo, da so nagrade motivator,
take ali drugačne. Seveda tu ne mislim, da morajo biti te nagrade rav-
no v denarju in v nekih materialnih vrednostih, velikokrat je za člove-
ka nagrada tudi, če ga vprašaš, ali je njegova mama, ki je bila še včeraj
v bolnici, že doma. Tudi to je nagrada.
POSPEŠILA SEM PROTI

SEBI NAPERJENI
SKRIVNI NAČRT,
OBENEM PA POSTALA
ČETRTINSKA LASTNICA
ESOTECHA
Intervju, Brane Piano, Delo, avgust 2007
(v intervjuju so izpuščena imena)
V konkurenci gospodarstvenikov je ob zadnjem izbiranju Delove oseb-

nosti leta (takrat še) direktorica velenjskega Esotecha Zofija Mazej Ku-
kovič posekala tako ugledna menedžerska imena, kot sta na primer Jože
Colarič iz Krke in Franjo Bobinac iz Gorenja. Za časnik in bralce je
bilo to, da je bila izbrana, morda presenečenje, za domači poslovni svet
nikakor. Mazej Kukovičeva, ki vedno poudarja, da morajo ženske v
visokem poslovnem svetu ostati ženstvene, je Esotech uveljavila na po-
dročju okoljskih tehnologij doma, v Evropi in mu začela utirati poti na
Kitajskem. Na ruševinah nekdanjega rudniškega podjetja je v 15 letih
s sodelavci zgradila uspešno družbo, ki je vodilna v slovenskem ekolo-
škem grozdu. Zato je bilo v začetku julija presenečenje toliko večje, ko
se je izvedelo, da so jo v Esotechu krivdno razrešili, ne nadzorni svet ne
novo vodstvo pa podrobneje doslej nista pojasnila razlogov. O tem smo
se pogovarjali z Zofijo Mazej Kukovič.
89
Kakšen je vaš sedanji delovni status?

Po 33 letih delovne dobe, delati sem začela 8. avgusta 1974, sem brez-
poselna. Kaj več ne bi mogla povedati, saj so me dogodki v zadnjem
mesecu dni tako presenetili, da moram o vsem zelo dobro premisliti.
V le nekaj dneh sem dobila v roke domnevno krivdno razrešitev z me-
sta predsednice uprave Esotecha, nato pa po dveh ali treh dneh še iz-
redno odpoved delovnega razmerja. Vmes sem želela obiskati podjetje,
a so me že na vhodu ustavili stražniki. Kar pri vratarnici so mi ponu-
dili v podpis potrdilo o prevzemu izredne odpovedi delovnega razmer-
ja in potem bi me spustili v podjetje, sicer pa, da ne smem naprej. Se-
veda nisem podpisala.
V tem času so se zgodile tudi spremembe v nadzornem svetu Esotecha.
Predsednik tričlanskega nadzornega sveta je odstopil.
Dva tedna pred mojo službeno potjo na Kitajsko smo imeli 12. juni-
ja nadzorni svet in ta je potrdil vsa poslovna poročila in načrte. Dolo-
čil je dnevni red skupščine in potrdil vse predloge uprave, kar je treba
po zakonu o gospodarskih družbah. Očitno sta si notranja člana po-
tem naenkrat premislila in sklenila, da škodujem podjetju in da me je
treba takoj zamenjati, in sicer v moji odsotnosti. Ko sem sedla na leta-
lo za Kitajsko, so brez moje vednosti že sklicevali izredni nadzorni svet.
Nisem dobila priložnosti zagovarjati se pred katerokoli obtožbo. Nad-
zorniki so me 3. julija krivdno razrešili..
Pred odhodom na Kitajsko ste delavcem ponudili odkup delnic.

Tudi nadzorni svet je vedel, da se moramo do začetka avgusta odlo-
čiti, ali naj sklad lastnih delnic prodamo ali ga umaknemo in s tem
zmanjšamo osnovni kapital družbe. Veliko bolje bi seveda bilo, da bi
sklad lastnih delnic prodali, saj bi umik pomenil, da se lastnikom de-
leži v podjetju brezplačno povečajo. Zato sem vsem notranjim lastni-
kom prve dni junija najprej poslala ponudbo za nakup delnic iz sklada
Julija 2007
foto Brane Piano
lastnih delnic, 12. junija pa smo na nadzornem svetu že ugotavljali, da

je povpraševanje večje od ponudbe. Zadnja dva dneva je bilo povpraše-
vanja že trikrat večje od števila razpoložljivih delnic. Ker sem v skladu
s sklepi skupščine k odkupu povabila vse zaposlene in ker bi vsak del-
ničar lahko iz sklada dobil delnic v enakem razmerju, kot je njegov de-
lež v družbi, sem ugotovila, da bi bilo izračunavanje zelo težavno. Zato
sem uveljavila klavzulo iz ponudbe, da jo smem umakniti.
Čemu ste pripisovali tolikšno zanimanje za delnice?

91
Bilo je jasno, da je veliko zanimanje za nakup tudi zunaj podjetja. V

preteklosti smo morali delavce skoraj prositi, da so delnice kupovali. V
15 letih je Esotech preživel vsaj štiri, pet kriznih obdobij in zato večino-
ma niso želeli kupovati delnic. Kupovali pa smo vodilni, predvsem jaz,
saj sem želela tudi v tem biti sodelavcem za vzor. Vse, kar sem lahko,
sem vlagala v delnice Esotecha. Tokrat je bilo očitno, da se nekaj do-
gaja. Zato sem se odločila, da moram sama dati zaposlenim ponudbo.
Tako sem ponudbo za odkup sklada lastnih delnic umaknila in v svo-
ji osebni ponudbi delavcem predlagala, da delnice prodajo meni, če ne
želijo prodajati, pa naj ostanejo dolgoročni solastniki Esotecha. Takrat
se še nisem tako močno zavedala, da sem s tem naredila pravo potezo.
Sklicala sem tudi zbor delavcev in hkrati delničarjev in jim pojasnila,
zakaj kupujem delnice in da me pri tem podpirajo nekatere slovenske
banke. Da torej mislim resno in da želim, da se podjetje tudi lastniško
stabilizira in se lahko začne dolgoročno razvijati. Sicer pa sem tako kot
prej tudi v tem primeru ljudem rekla, da naj, če denarja ne potrebuje-
jo nujno, ne prodajajo delnic. Kljub temu je bila večina še vedno pro-
ti temu, da bi mi kdorkoli prodal delnice. Takrat še nisem vedela, kaj
je vzrok, zdaj pa vem, da so se nekateri notranji lastniki že povezali z
drugo lastniško opcijo. Na tistem zboru delavcev me je nekdo celo na-
ravnost vprašal, kakšna bi bila druga možnost. Vodilni so sedeli v prvi
vrsti in me gledali v oči, rekli niso ničesar. Jaz pa sem že slutila, da se
nekaj dogaja.
Kakšna je bila lastniška sestava Esotecha med vašo ponudbo za odkup

delnic od zaposlenih?
Imela sem 12 odstotkov delnic, vodilna ekipa je imela od 20 do 25 od-
stotkov delnic, v skladu lastnih delnic je bilo 20 odstotkov delnic, vse
drugo je bilo v lasti zaposlenih in nekdanjih zaposlenih. To je vse. Od
državnih skladov smo delnice odkupili že leta 1998.
Ste s svojo ponudbo želeli prevzeti družbo?

V bistvu ne, želela sem le povečati svoj delež.
Ampak kljub vaši odstranitvi iz podjetja vam je uspelo kar nekaj del-
nic odkupiti.
Res je. Svoj delež sem povečala na 25 odstotkov delnic. Ne da bi
vedela, sem s ponudbo in nato uspešnim odkupom zmotila skrivni
načrt, ki so ga imeli moji najbližji sodelavci. Meni so banke ponu-
jale posojila za nakup delnic, ker so mi zaupale. O vsem tem sem
se tudi pogovarjala s predsednikom nadzornega sveta. Jasno mi je
bilo, da mora Esotech dobiti večinskega lastnika, in odločila sem
se prevzeti to tveganje, za kar je bil seveda potreben tudi precejšen
pogum. Da bi vodilna skupina delavcev ostala največji lastnik, to
dolgo ne bi zdržalo, saj vseh odločitev ni mogoče sprejemati s kon-
senzom.
Kakšen je bil načrt vaših sodelavcev, za katerega vam niso povedali?

Kdo so bili glavni akterji?
To sem odkrila po razrešitvi, čeprav sem že prej slutila, da se nekaj do-
gaja. Ko sem bila julija na Kitajskem, so sklicali zbor delničarjev in lju-
di dobesedno s pranjem možganov silili, da podpišejo dogovor o pre-
nosu delnic na družbo pooblaščenko Delta CRP Ljubljana, ki jo je
ustanovila odvetniška družba Colja, Rojs in partnerji iz Ljubljane, ki
tudi vodi ves postopek prevzemanja delnic od notranjih delničarjev.
Moji nekdanji vodilni sodelavci so prepričevali delavce Esotecha, naj
delnice prenesejo na družbo pooblaščenko tako rekoč zastonj. To naj bi
naredili zato, ker sem jaz nevarna in da bom podjetje prodala. Imeli so
sezname delničarjev in med seboj razdeljeno, katere mora vsak obdela-
ti. Delničarji so tako, menda za vsaj dve leti, na pooblaščenko prenaša-
li delnice ali vsaj glasovalne pravice. O tem, kakšne zgodbe vse smo že
93
slišali o družbah pooblaščenkah in kako so te nazadnje tudi ogoljufa-

le delničarje, ne bi razpredala.
Kdaj se je začel plesti načrt z družbo pooblaščenko?

To je bilo gotovo že ob koncu preteklega leta, ko je iz Esotecha od-
šel eden izmed vodstvenih sodelavcev, finale pa se je začel maja letos,
ko je odšel še drugi, ki se je ob moji razrešitvi vrnil in postal direktor.
Maja je bila Delta CRP tudi ustanovljena. Ko sta ta dva sodelavca od-
hajala, smo se razšli sporazumno, dobila sta odpravnino in vse, kar je
treba. Prvi se je torej že vrnil kot direktor, drugi kot glavni akter pa se
zdaj prav tako vrača v podjetje in bo delal na področju financ, obenem
pa je prav on tisti, ki neuradno odloča o početju Delte CRP. S svojimi
odločitvami in intuicijo sem pravzaprav samo pospešila dogodke, ki so
jih načrtovali proti meni. S to razliko, da sem obenem postala četrtin-
ska lastnica družbe.
Zdaj ste torej največja posamična lastnica Esotecha.

Res je. Pa niti mimo vratarja ne morem.
Kakšne so zdaj vaše poteze, kakšne postopek boste vodili ali jih že?
Moja prioriteta je, da si naberem novo energijo. Ko človek doživi ta-
kšno izdajstvo, je to zelo boleče. Tega mi ni težko priznati. Najhuje je
za mano in začenjam si postavljati delovne cilje za prihodnost, in sicer
glede okoljevarstva. Prepričana sem, da sem imela v zadnjih letih tudi
na mednarodni ravni na tem področju takšno vlogo, da je vredno na
njej graditi naprej. Obenem sem prepričana, da je treba tudi s pravni-
mi postopki pokazati na resnično ozadje dogodkov v Esotechu. Pri tem
ne gre samo za moje osebno zadoščenje. Celo z vidika nacionalnega in-
teresa, ne samo za družbo, je to treba. Dejstvo, da me je nadzorni svet
zamenjal, dva tedna prej pa je bil z menoj popolnoma zadovoljen, in da
je bil nadzorni svet deset let seznanjen z vsemi podrobnostmi, je neka-

kšen harakiri. Ne nazadnje pa razmišljam tudi o svojem lastniškem de-
ležu. Vzeli so mi vse, predvsem pa kreativnost, ki sem jo imela najbolj
rada. Uživala sem v tem, da smo razvijali Esotech v mednarodno pod-
jetje, ki obvladuje visoko tehnologijo. Vodila sem tudi slovenski ekolo-
ški grozd oziroma platformo za vode, delovala na mednarodni ravni in
v Evropi, v naravovarstvenih zvezah. Na tem področju sem želela nare-
diti nekaj, kar bo koristilo tudi prihodnjim generacijam.
Kaj je bilo v postopku vaše odstavitve narejeno narobe in nezakonito?

O nezakonitostih bo presojalo sodišče. Sama vidim ta dejstva kot člo-
veško nizkotnost po tem, ko sem prekrmarila Esotech skozi vse Scile
in Karbide. Vedno je bil denar za plače in razvoj, klonila nisem niti,
ko so na televiziji objavili, da je Esotech osumljen, da je kriv požara
v Gorenjevi Galvani. Da po 15 letih takšnega dela niti ne sedemo za
mizo in ne povemo, kaj komu ni všeč, to se mi zdi zelo nečloveško. Z
enim izmed nadzornikov sem odraščala, član nadzornega sveta mi je
celo sam prodal delnice in mi čestital z vprašanjem, zakaj se nisem že
kdaj prej odločila za odkup. Obenem pa je iste delnice predal v upra-
vljanje tudi drugi strani.
Sklad lastnih delnic je ostal nedotaknjen, poleg vas so nadzor nad pre-
ostalimi delnicami prevzemali tudi drugi. So vam krivdno razložitev
obrazložili?
Svoje obtožbe naj zagovarjajo sami. Jaz bom poskrbela, da bodo o tem
odločale pristojne instance. Rečem lahko le, da se za nič ne počutim
krivo. Vse, kar sem v Esotechu počela, je imelo temelj v argumentih,
predpisih in je bilo najboljše za družbo.
S čim lahko to dokazujete?

95
Že s tem, da sem dala notranjim lastnikom javno ponudbo za odkup

delnic! Njihove delnice bi lahko odkupovala prek borznih hiš in bila
tiho.
Poslovnih partnerjev ste v vseh teh letih ustvarili veliko. Se še obračajo

na vas, nastajajo zagate?
Ne, za mojo odstavitev se je zelo hitro razvedelo in tisti, ki delajo z Eso-
techom, poslujejo naprej z novim direktorjem. Meni pa pošiljajo pi-
sma, v katerih me hrabrijo. Ljudje znajo presoditi druge vsaj v tem, da
vedo, kdo je lump in kdo ni.
Tudi če ne bi bili solastnica Esotecha, vam verjetno ne bi bilo vseeno za

njegovo prihodnost. Ali lahko nove razmere vplivajo na poslovanje?
Pol svojih najbolj vitalnih let sem posvetila tej družbi in niti najmanj
si ne želim, da bi ta začela odmirati. Nove razmere gotov imajo de-
len vpliv, ampak rekla bom takole: kar so si naložili, bodo morali no-
siti, in tudi za sedanjo vodilno ekipo verjamem, da se bodo bojevali
kot levi in ob turbulencah generalno tudi napredovali. Drugega jim
tako ne preostane. Kar zadeva strokovnost in sposobnost, svojim nek-
danjim sodelavcem nimam česa očitati. Je pa res, da jih danes več ne
prepoznam. Moj način vodenja družbe ni bil obremenjen s skrivanjem
in danes se lahko s poslovnimi partnerji naprej pogovarjajo tudi brez
mene. Meni so sicer zapečatili pisarno, a v njej ni podatkov, brez ka-
terih ne bi mogli dobro poslovati. Nabava, kontroling in druge služ-
be imajo tako pregledno podlago za delo, da ne bi smelo biti težav.
Obenem sem sodelavce ves čas spodbujala, da so se učili, pojavljali na
konferencah, združenjih, da so predavali in tako promovirali sebe in
podjetje.
Ste bili kot direktorica morda preveč brezkompromisni?

Nikakor, kompromise je treba vedno sklepati in vodenje podjetja ni le

v številkah, ampak v ravnotežju med njimi in zadovoljstvom ljudi, s
katerimi delaš.
Še pričakujete, da bi v Esotechu spet kdaj imeli pomembno vlogo?

Za zdaj o tem ne razmišljam, ničesar pa ne izključujem. Predvsem po-
zivam k razumu in tudi pogumu, da bi se znali soočiti z menoj. Do-
slej me ni še nihče od vodilnih ali nadzornikov poklical, kaj šele po-
gledal v oči.
Ali je vaša hči Mihela Hladin še direktorica Esotechovega hčerinskega

podjetja v Šanghaju?
Pričakujem, da bo ostala vsaj toliko časa, da bo pokazala, kakšen dol-
goročni razvoj na Kitajskem se Esotechu obeta in kaj vse smo zanj že
naredili. Tam niti multinacionalke na začetku ne ustvarjajo dobičkov
in tudi Esotech tega ne sme pričakovati takoj.
Kako si torej razlagate svojo razrešitev v odsotnosti?

Neki znanec mi je dejal, da gre za pohlep. Ta namreč zamegli razum,
zavrže vse človeške odnose. Esotech ima veliko nepremičnin in ze-
mljišč. Moja strategija je bila vedno v tem, da ničesar ne prodamo, le
združimo in povežemo lastnino. Denar se hitro porabi, lastnina pa
ostane.
Bi lahko rekli, da se je ob približno 10 milijonih evrov prometa in če-

trt milijona evrov dobička v prvi polovici leta v Esotechu zgodilo veli-
kansko povečanje in da tudi to nekaterim meša glave. Esotech je v pol
leta ustvaril skoraj toliko prihodkov kot lani v vsem letu.
Da smo bili letos zelo uspešni, je res. Toda, že prej sem sodelavce opo-
zarjala, da poslovni uspeh ni vse, da se lahko zgodijo tudi težave v od-
97
nosih in zaupanju. Takšne težave bi v Esotechu odprle pot tistim, ki

jih delnice zanimajo le zaradi družbinih zemljišč in stavb, na pa zara-
di posla in ljudi. O meni so med delavci začeli govoriti, da sem pod-
jetje prodala banki in podobno. Zdaj nekateri pozabljajo, da prihaja
prihodnost, ki je vedno negotovo. Vemo recimo, da bodo gradili šesti
blok šoštanjske termoelektrarne, da imamo v hidroenergetiki podpisa-
nih kar nekaj pogodb, da sta energetika in ekologija tudi, če gledamo
globalno, v vzponu, ampak sedanji rezultati so le izraz nekega cikla.
Vedno je na vrsti tudi obrat navzdol. Pri naložbah, o katerih se veliko
govori, se rado prelaga v prihodnost za leto, dve, tri … Takrat je treba
znati živeti in 200 ljudem v Esotechu kolikor toliko redno izplačevati
plače. Žal so mnogi kratkovidni in vidijo le trenutni uspeh in rast in
zato postanejo razmere pregrete.
VODENJE Z VIZIJO IN POGUMOM
DRUGI DEL
100 | V O D E N J E Z V I Z I J O I N P O G U M O M
V času vodenja podjetja sem

pisala kolumne v mesečno glasilo
IN FOTECH . Poglavitno vprašanje,
ki se je pojavljalo posebej ob
krizah, so bile vrednote.
Kaj nam je v življenju sploh

vredno in zakaj se truditi v našem
skupnem podjetju?
101
OBVLADUJMO SEBE, DA
LAHKO VODIMO DRUGE
Infotech, marec 1998
Postavili smo si vprašanje »KAKO BOM DELAL JUTRI?«, ki po-

meni, kje se bom izboljšal v odnosu do zaposlenih, do okolja, do so-
delavcev v timu. Pri tem gre najprej za postavitev vrednot in pravil ve-
denja. Definirali smo vrednote, ki so hkrati vrednote posameznika in
podjetja. Med najpomembnejše smo uvrstili:
• ustvarjanje zaupanja,
• natančno izvajanje nalog,
• pozitivno komuniciranje s strankami in zaposlenimi,
• dobro sodelovanje v timu.
Med vrednote spadajo seveda tudi prijaznost, poštenost, točnost …
S postavitvijo in uvedbo teh vrednot prehajamo na povsem vsakdanjo

poslovno filozofijo v evropskem okolju in hkrati vsakdanjo za Ameriko.
To pomeni, da sta v uspešni firmi vodstvo in zaposleni na eni ladji, ki
ima skupen cilj ne glede na tokove, ki jo zanašajo iz glavne smeri.
Vodja mora zaposlenim:

• natančno povedati, KAJ naj delajo,
• KAKO naj delajo,
• do KDAJ mora biti naloga opravljena,
• ZAKAJ opravljam to delo in h kateri skupni nalogi oz. projek-
tu spada.
Vodja mora najprej obvladovati samega sebe, potem bo zmogel voditi

druge. Pomembno pravilo je NIKOLI NE RECI »NE«. Vedno poišči-
mo vsaj možnost, da se približamo sogovorniku.
Zmagovalec vedno najde rešitev in pravi »življenje je dobro z mano«.

Poraženec se vda in reče »nikoli mi nič ne uspe in vi tega enostavno ne
razumete«. Zmagovalec zna poslušati druge, poraženec pa samo išče
napake pri drugih ter samo govori o problemu in ga nikoli ne reši.
Če se kot vodja prepustiš negativnim čustvom, če ti ne uspe dajati

vzgleda s svojim obnašanjem, če nimaš primernega pristopa do ljudi, če
ne daješ svoje energije v odnose med ljudmi, potem bolje, da nisi vod-
ja. Zaman so vse besede, če z dejanji ne pokažemo, da vodenje ni le be-
seda, ampak je predvsem dejanje.
103
KAJ NAS MOTIVIRA

IN KAKO OMEJITI
RAZSIPNIŠTVO
Infotech, junij 2000
Nenehno sem iskala nove poti, kako v storit venem

podjetju motivirati intelek tualce za ust varjalno
delo. Izka zalo se je, da je motivacija nikoli
končana zgodba , potrebno jo je nenehno negovati
in s tem obdr žati »voz na strmini«.
Ne zavedamo se dovolj, v kakšnem svetu živimo in kaj nam prina-

ša globalizacija. Predvsem nam prinaša poenotenje cen storitev in ma-
terialov, kar pomeni, da se ne moremo obnašati razsipniško in brez-
skrbno.
Včasih imam občutek, da nam pobeljene stene in srebrna ograja daje-

ta občutek varnosti pred zunanjimi vplivi. Potrkajmo na vrata svoje ve-
sti in se zavedajmo, da samo umni in varčni gospodarji ustvarjajo po-
goje za dolgoročno preživetje. Varčevanje, tako kot doma, naj postane
pravilo tudi na delovnem področju. Izkoristiti delovni čas za koristno
delo pa je naslednji pogoj, ki nam omogoča svetel jutrišnji dan. Naj-
huje je s tistimi, ki jih je potrebno za vsako delo »pritisniti« ali zbudi-
ti. Kot da se to njih ne tiče, sodelavci se naj trudijo, če jih je volja, mi

bomo že nekako …
Investitorji se seveda kar »tepejo« za nas, kot da smo edini na svetu.

Dobro, da se šef ne spomni, kakšno delo mi je naložil v ponedeljek, jaz
bom kar tiho in čakal, da mine dan ali teden. Če pa me šef že slučaj-
no vpraša po opravljenem delu, imam sto razlogov, zakaj še ni nareje-
no. Gotovo je samo to, da so zato krivi drugi, ne pa jaz. Za to delovno
mesto je človek več kot 50 % odgovoren sam. Torej, ne molzimo »do
tam«, ko bo mleka zmanjkalo, ampak se obnašajmo razmeram primer-
no. To, da se izobražujemo, povzroči pri nekaterih največje vprašanje
– kdo mi bo plačal, ker blagovolim sedeti v predavalnici in se pustim
nalivati z novim znanjem. Naj ne postane vse samoumevno, kajti ži-
vljenje se lahko zelo hitro obrne v negativno smer. Tisti, ki smo v fir-
mi »malo več kot dva ponedeljka«, smo preživeli vzpone in padce. Zato
nam izkušnje narekujejo, kako se je treba obnašati sproti, ne pa biti raz-
sipen na zalogo.
Dolga leta smo delali za zelo mali denar, ampak tisti, ki je imel v sebi
energijo, da želi iz sebe narediti nekaj več, ni spraševal ne po nadurah
ne po plači. Vse to se z leti obrestuje, več kot vlagaš vase v smislu novih
znanj, več boš lahko dajal in več boš dobil nazaj. Gledanje televizije in
pitje piva v popoldanskih in večernih urah ne daje nobenih rezultatov,
razen slabe volje in izgube smisla za veselje v življenju.
Zato – razmislite – in mogoče boste v tem trenutku pobrali s tal še upo-

rabno matico, uporabili staro mapo in še nepopisan del lista, ugasnili
luč ter vstopili v avto z čistimi čevlji in s tem prispevali k varčevanju in
hkrati k ohranjanju narave.
105
Torej, bodimo budni in pripravljajmo se na zahtevnejši jutri. To, kar je

danes zelo dobro, bo jutri veljalo le še za povprečje. Edina kalkulacija,
ki bo vzdržala na dolgi rok, je, da moramo vsak dan znati nekaj več!
ČAKAM NA …
Infotech, september 1998
Kultura zaposlenih je bila naravnana v smeri, da

delamo samo tisto, kar je neobhodno, in da vedno
znova iščemo ra zloge, zakaj dela ne moremo
opraviti. Tako je nastal opis stanja …
Poleti nas je težila tropska vročina, sedaj nas dajeta že jesenski dež
in hlad. Vreme torej JE in vreme BO. Brez oziranja na vplivne okoli-
ščine uvajamo timsko delo in projektni pristop pri delegiranju in izva-
janju delovnih aktivnosti. Pri vseh večjih projektih so imenovane eki-
pe, ki imajo projektnega vodjo. Z imenovanjem ekipe so tudi v grobem
razdeljene obveznosti in kompetence posameznikov.
Dokler ostajamo pri načelnih rešitvah, je vse lepo in prav. Ko naj bi

skupina zaživela kot celota z enim ciljem: izvesti projekt v roku z do-
volj veliko mero kakovosti in omejenimi stroški, se v veliki meri začne-
jo izgovori, največkrat z čakam na …
A kaj ko vsakdo čuva svoje drevo in pri tem ne vidi gozda. Misleč, da je
največja naloga posameznika prikazati nalogo kot nerešljivo in po mo-
žnosti krivca za nerešljivost najti v sodelavcih. Najlepše je, če je sode-
lavec iz sosednjega oddelka ali programa »krivec«. Posameznik ne raz-
mišlja, da s takšnim obnašanjem navidezno brani sebe pred zunanjim
svetom, istočasno pa si na daljši rok onemogoča osebni razvoj in napre-
dek firme. Le ta lahko napreduje samo, ko smo do projektov in tako
hkrati do kupcev skrajno odgovorni. Eden izmed zaposlenih se je izra-
zil, da bo zaradi napak, ki so bile izvedene na tehnološki napravi, raje
hodil v bodoče mimo kupca z vrečko na glavi, »neprozorno«, seveda,
ker mu ni vseeno zaradi lastnih napak in sodelavcev.
Seveda z »vrečko« ne pridemo daleč. Probleme je potrebno sproti iden-

tificirati z namenom, da jih čim prej rešimo. Če so nam v danem tre-
nutku nerešljivi, je pravilno in poslovno, da o tem seznanimo tudi kup-
ca.
V skladu s standardi ISO bomo v delovnih prostorih postavili tabele,

v katere bodo zaposleni zapisovali in datumsko opredelili napake, pro-
bleme pri delu in možnosti za rešitev. Na ta način bomo pridelali in-
terni opomnik oziroma listo napak, ki nas bo ob vsakem mimohodu
opozorila na morebitne rutinske napake pri delu. Običajno so vse po-
godbe zastavljene na idealnih osnovah, brez sprememb, brez posebnih
tveganj, v idealnih rokih …
Kupec plača le to in samo to. Vse ostalo, ki se imenuje čakam na …, gre

na račun zmanjšanja naših možnosti vlaganj v nova osnovna sredstva,
v znanja zaposlenih in razvoj novih trgov. In če tega ni, potem poslov-
ni sistem ne raste, kar pomeni, da začne neopazno stagnirati. Pot nav-
zgor je težka, predvsem je osnovno vodilo, da vsi vlečemo v isto smer.
107
Pot navzdol je hitrejša, tu gre kar »samo od sebe« oziroma je rezultat

izgovorov čakam na …
Najlepše je, kadar člani skupine zavihajo rokave, bodisi za računalni-

kom ali na objektu samem in s skupnimi močmi ter izmenjavo mnenj
in izkušenj najdejo ob nastalem problemu rešitev. Ni nujno, da je naj-
boljša, vendar povprečno realizirana je boljša od idealne, ki jo ima nek-
do samo v glavi.
Ljudje smo pač zelo različni po karakterjih in prav zato je naš svet bolj
zanimiv in hkrati bolj zapleten. Istočasno pa je s primernim vodenjem
skupin mogoče iz različnih karakterjev v posamezniku potegniti do-
bro, če že ne najboljše.
Velja upoštevati, da lepa beseda dobro mesto najde. Preizkusimo, mor-

da smo lahko boljši!
OB ZORI NOVEGA
TISOČLETJA
Infotech, december 1999
Ob približevanju letnice 2000 smo bili ev forični.

Živeti in ust varjati v magičnem letu …
Gotovo je to drugo in zadnje tisočletje, v katerem nam je dano žive-

ti. Zato vzemimo vsak dan kot novo priložnost – ne iščimo novih so-
vražnikov, ampak nove prijatelje.
Kaj nas čaka v tretjem tisočletju, ki se nam približuje z veliko nagli-

co?
• preživeli bodo tisti, ki bodo ZNALI več kot povprečni,
• podjetje in človek bosta morala funkcionirati kot VSEUČEČI
sistem,
• prodajali bomo lahko le visoko specializirane storitve,
• razvoj informatike in s tem modernih informacijskih tehnologij
bo prišel v razcvet,
• okoljevarstveni projekti tako v energetiki kot industriji bodo po-
slovna priložnost in nujnost za ohranitev matere zemlje.
Še pred tretjim tisočletjem pa načrtujem, da si bomo vzeli čas za nekaj-

dnevno preventivno zdravljenje, rekreacijo in izobraževanje.
ČUVAJTE svoje zdravje in skrbite za psihično in fizično kondicijo, kaj-

ti le takrat boste zadovoljni sami s seboj in s svojim okoljem.
Celovita kakovost – povedano na kratko – je sestavljena tudi iz OSEB-

NE KAKOVOSTI vsakega izmed nas. Ne prihaja sama, pridobivamo
jo z vztrajnostjo in z zgledovanjem po tistih, ki so boljši od nas.
109
POŽAR ŽIVLJENJA
pismo zaposlenim, september 2000
Nekega nedeljskega popoldneva sem se

sprehajala po obronkih gozdov v Belih Vodah.
Naenkrat sem zagledala močan dim iz Šaleške
doline, natančneje iz področja Gorenjevih
proiz vodnih hal. Kar streslo me je: »Naši ljudje
delajo v Gorenju tudi čez vikend, ali se jim je kaj
zgodilo ali so se rešili?« V glavi so se mi zavr tele
grozljive slike. V istem trenutku sem tekla do av ta
in se odpeljala proti dolini in obvestila kolegij,
da se dobimo v podjetju. Čez 20 min smo bili
vsi na mestu. Bilo je grozno, iz vedeli smo samo,
da naših ljudi ob času požara ni bilo tam, da so
vsi doma . Ker pa je bilo ta dan več podjetij tam
na delu, nihče ni vedel, ali so znotraj ognjenih
zubljev živi ljudje. Takoj smo organizirali ekipe
za pomoč v Gorenju, hkrati poklicali vse tiste, ki
so bili ta dan na delu v Gorenju. Nihče ni vedel,
kako in zakaj je do požara prišlo. Celo noč so
gasili … Zjutraj so se začele preiskave o v zrokih.
Vsa podjetja smo dajala popuste na že opravljene
storit ve v Gorenju, 400 zaposlenih iz Gorenja je
ostalo doma , naši ljudje so urejali energetsko
sanacijo. Po štirinajstih napornih dneh sem šla za
vikend na morje … Kmalu so mi sporočili, da je
Esotech osumljen krivde požara v Gorenju. S vet

se mi je podrl pod nogami … Komu smo v življenju
kaj storili, da so nam naložili takšno breme?!
Spoštovani sodelavke in sodelavci!
V domačem okolju se je zgodila huda nesreča, o kateri želim, da je tudi

vsem, ki ste na terenu, znana podrobnejša informacija.
V nedeljo, 3. septembra, je v Gorenju d. d., v obratu Galvana izbruh-

nil katastrofalen požar, ki je v roku ene ure popolnoma uničil celoten
obrat. Hitri intervenciji gasilcev se je zahvaliti, da so sosednji obrati,
tudi nova hala hladilne tehnike, ostali nedotaknjeni. V Gorenju d. d.,
ki je za nas eden najpomembnejših kupcev, trenutno opravljamo dela
na osnovi več pogodb.
Dela smo izvajali z našimi podizvajalci tudi v nedeljo, 3. septembra.

Dela so bila končana okoli 17. ure. Po pisnih izjavah vseh štirih udele-
ženih delavcev je bilo po končanem delu delovno mesto pregledano in
pospravljeno. Hkrati je bila odrešena vsa oprema in orodje. Ob odhodu
ni bilo nobenega sledu o požaru, tlenju ali dimu. Vzporedno z nami so
v obratu Galvana opravljali dela tudi delavci drugih podjetij.
Glede na tehnologijo dela, način izvedbe vseh delavcev in na analizo,

ki jo je opravil Inštitut za varilstvo, z izvajanjem del naših podizvajal-
cev niso mogli inicirati požara. Uradna preiskava je v teku.
111
Velika gospodarska škoda ima posledice za poslovanje Gorenja v celoti,

kakor tudi za širšo okolico. Esotech je ponudil Gorenju vso strokovno
in solidarno pomoč, da bi se čim bolj omilile posledice nesreče.
Ker je Šaleška dolina relativno mali prostor, na katerem so osebne, so-

rodstvene in poslovne vezi zelo prepletene, se širijo tudi številne različ-
ne neresnične informacije. Zato je zelo pomembno, da ima človek pra-
vo informacijo, ki jo lahko podaja tudi drugače mislečim.
Izrazito negativen vpliv so imeli namigi o krivdi Esotecha za požar v

Gorenju. To nam povzroča izjemno škodo pri pridobivanju novih na-
ročil, kakor tudi pri obstoječih poslih. Prepričana sem, da bomo skupaj
zmogli vse težave in da je življenje potrebno vzeti takšno, kot je. Seveda
bi si človek želel manj težav, ampak zato smo tu, da jih rešujemo.
JUTRANJI MINUTNI
SESTANKI IN SKRB ZA
ZDRAVJE
Infotech, oktober 2000
Po požaru v Gorenju so se za Esotech zaprla

naročila . V medijih so bile številne objave o
morebitni krivdi našega podjetja . Naše delo je
bilo vezano na visoko stopnjo zaupanja kupcev.
Ker so nas javno osumili pov zročit ve požara , so
tudi stalni kupci stopili korak na zaj. Ponovno
sem krčevito iskala poti, kako v zdr žati v podjetju
pozitivno klimo. Ena možnost so bili jutranji
sestanki.
ALI IMATE JUTRANJE NEKAJMINUTNE SESTANKE PO

SKUPINAH, kjer bi se naj dogovorili, kakšen je dnevni načrt aktivno-
sti in možna odstopanja pri delu prejšnjega dne. Dobili naj bi tudi in-
formacije, kaj se dogaja na ostalih področjih podjetja, vaš vodja je od-
govoren, da vam to pove in vi ste dolžni aktivno sodelovati z vprašanji
in koristnimi predlogi.
Mogoče pri tem ni škoda besede tudi o skrbi za vaše zdravo telo. Kajti
športne prireditve od tenisa, fitnesa, odbojke … so preslabo obiskane.
113
S kritiko moram začeti kar pri vodilni ekipi, ki naj bi bila za vzgled,
vem, da najdete nešteto vzrokov, da ni časa, da ste utrujeni …Toda ve-
dite, življenje in zdravje je samo eno, poskrbite sedaj, da se boste dobro
počutili vi in nato vsi okoli vas tako v službi kot doma. Največja dobri-
na je zdrav duh v zdravem telesu, zatem pa seveda čuvanje vseh mate-
rialnih dobrin ne glede na njihovo lastništvo.
Naj omenim eno svetlih točk na področju novih kupcev – Klinični

center Ljubljana. Za občutek naj povem, da je tam zaposlenih nekaj ti-
soč zdravnikov in da je energetska poraba primerljiva z veliko tovarno
hladilnikov. Kot donacijo smo izvedli video in tonsko povezavo med
gastro oddelkom in študijsko knjižnico na Kliničnem centru, tako lah-
ko študenti interaktivno sodelujejo s kirurgom med operacijo. Pri tem
nam je uspelo projektirati tudi sodobno učilnico za 120 študentov z
najsodobnejšo avdio in video komunikacijo. Na ta način je omogočen
najkakovostnejši prenos znanj od specialistov, profesorjev do študen-
tov. Uspel nam je nov tehnološki podvig, ki bo pripomogel k učinko-
vitemu prenosu dobrih praks na študente medicine, nam pa bo odpiral
nove poslovne priložnosti.
NI VELIKIH IN MALIH, SO
SAMO DOBRI IN SLABI
Infotech, november 2000
Zaposlenim sem vlivala zavedanje s številnimi

sestanki z vsemi zaposlenimi, da je življenje
sestavljeno iz zmag in pora zov. Za zmago pa mora
imeti človek vizijo in pogum.
Razvajen človek ne more toliko zaslužiti kot lahko zapravi. Ena-

ko velja tudi za podjetje. Imam občutek, da smo postali razvajeni,
predvsem pa to opažam skozi zavest posameznikov, ki so pripravlje-
ni hitro in dobro opraviti delo le v posebnih primerih. Teorija pro-
jektnega vodenja seveda govori precej drugače, nikjer pa ne pred-
vidi, da se dva inženirja, ki sta bila do včeraj skupaj v pisarni, ne
moreta dogovoriti o aktivnostih na tekočih delih. Rajši hodita drug
mimo drugega. Ali je to visoka stopnja podcenjevanja sodelavca ali
pa strah pred tem, da bi človek odkrito priznal tudi delček svojega
neznanja. Nobene potrebe ni za takšno obnašanje, saj je to velik vir
slabih rezultatov.
Tudi podjetja v svetu ne delijo več na velika in mala, ampak samo na

DOBRA in SLABA. Enako velja za ljudi. Tisti, ki se po dvorišču po-
mika s hitrostjo polža, mu že ni veliko do tega, kar bo postoril danes.
Najbrž se ne zaveda, da mora delati najprej zavoljo sebe.
115
Podjetje je enako živemu organizmu, ki raste in tudi odmre, kar je na-

ravno. V podjetju lahko krivuljo zamiranja preprečimo le z neneh-
nim razvojem. TISTO, KAR JE DANES NAJBOLJŠE, BO JUTRI
STANDARD. Zato vlagamo ogromne napore v razvojne projekte, ki
so dolgoročno perspektivni v globalnem merilu. Razvojno palačo je
potrebno graditi počasi, brez razmetavanja kamenčkov za vsakdanjo
potrošnjo. Naj vas VSE vsaj malo zanima dolgoročna prihodnost fir-
me, zato se obnašajte racionalno. Čedalje več je tistih, ki bi hoteli brez
posebnega znanja v glavi držati roke na hrbtu in gledati ali nadzorova-
ti druge, kako naj delajo. Le dajmo si verjeti, da nihče ni nenadome-
stljiv in poglejmo v Ameriko, kjer ljudje po enotedenskem dopustu ne
vedo, ali jih delovno mesto še čaka.
V DOBREM podjetju so predvsem DOBRI in učinkoviti ljudje. Tisti,

ki se vprašajo najprej za odgovornosti, šele nato za pravice.
PODELITVE PRIZNANJ
marec 2001
V letu 2001 sem bila nominirana za menedžerja

leta in za gospodarst venika leta . Nominacija
za gospodarst venika leta je bila ob požaru v
Gorenju takoj umaknjena , saj se nihče ni hotel
izpostavljati. Kot manj vidno nagrado so po
nekaj mesecih podelili meni in podjetju regijsko
nagrado, da bo ' volk sit in koza cela' . V tem
času se je pojavljala že izguba v podjetju, kajti

novih naročil prak tično ni bilo. Tragikomično je
bilo, da sem dobivala nagrado v času, ko nam
je poslovanje uhajalo iz rok kot posledica težkih
dogodkov. Največ pa mi je pomenilo priznanje
Instituta Jožef S tefan za prenos znanj v prakso.
Nekaj let zatem, v letu 2007, sem dobila priznanje
časopisa Delo » Gospodarst venik leta«, združenje
za projek tni management pa mi je podelilo
priznanje za ra z voj projek tnega vodenja .
Danes je bil dan nagrad za našo firmo in za posameznike. Ob tej

priložnosti naj izrečem besede zahvale vsem, ki skrbite, da je naše pod-
jetje z urejenostjo prijazno in prijetno vsem zaposlenim in vsem, ki pri-
hajajo k nam. Občutek za estetiko in pridne roke naredijo marsikaj in
tokrat so to opazili tudi v širšem okolju.
Za osebno priznanje, ki mi ga je okolje namenilo za gospodarske do-

sežke, se želim zahvaliti najprej vam, spoštovani sodelavke in sodelav-
ci, ker ste vztrajali in še vztrajate z mano, čeprav vem, da to ni vedno
lahko.
Pomembno je, da verjamete, da so pri vodenju podjetja nujne tudi po-

teze, ki morda vsem niso všeč, so pa zagotovo v dolgoročno dobro
vsem, ki smo vezani na Esotech. Ne trdim, da so moje odločitve vedno
najboljše, ker življenje tudi ni idealno, pomembno pa je, da so ob pra-
vem času. Najslabša odločitev je takrat, kadar mečkamo in se ne od-
ločimo.
117
Včasih je nujno vzpostaviti nov red in pravila, ki naj bi pripomogla k

opustitvi pomanjkljivosti v sedanjem poslovanju. Pri tem nikakor ne
pozabimo, da smo v firmi zaradi naših kupcev, ne pa zato, da bi se pre-
več ubadali sami s sabo.
Obdobje, v katerem smo sedaj, ni lahko, prepričana sem, da ga bomo z

našo skupno vztrajnostjo »vzdržali«, saj poznate tisto … ZA DEŽJEM
VEDNO POSIJE SONCE.
PRENOS ZNANJ V
PRAKSO
povzeto iz internega glasila Instituta Jožef Stefan, november
2002
Institut »Jožef Stefan« podeljuje priznanje častna listina IJS gospo-

darskim družbam in investicijam, ki so se v preteklih letih posebej
odlikovale na področju sodelovanja z IJS pri prenosu znanstvenih in
tehnoloških dosežkov ter znanj v gospodarstvo. Priznanje častna listi-
na IJS in institutski simbol (delo akademskega kiparja Jožefa Vrščaja)
prejmejo organizacije na podlagi sklepa Znanstvenega sveta IJS v skla-
du s 7. členom Pravilnika o priznanjih in nagradah IJS. Ob tej prilo-
žnosti podelimo tudi osebna priznanja direktorjem in tistim predstav-
nikom podjetij, ki so s svojim delom in zavzetostjo pripomogli k temu
uspešnemu sodelovanju.
Esotech, d. d., Velenje pomaga uresničevati enega od temeljnih ciljev

inštitutske dejavnosti, to je prenos znanja v gospodarstvo in krepitev
slovenske tehnične samostojnosti in samozavesti. Za uspešnost sodelo-
vanja se je treba posebej zahvaliti generalni direktorici gospe Zofiji Ma-
zej Kukovič, ki bo prejela tudi osebno priznanje.
Predlagatelja za podelitev častne listine IJS in osebnega priznanja

Znanstvenemu svetu instituta sta bila dr. Andrej Stergaršek in dr. To-
maž Skapin z Odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo.
Po prejemu priznanja sem pozdravila širok krog akademikov, se zahva-

lila in dodala:
»Do sodelovanja vedno pride takrat, ko je ljudem nekako hudo. So-

delovati se ne začne, če gre vsem dobro, če imamo vsi vsega dovolj in
predvsem, če se ne zavedamo prihodnosti. Naša prihodnost torej prav
gotovo ni v tem, da delujemo kot individualisti in da ne najdemo poti
do novih znanj. V Evropi velja, da tistega, kar je danes odlično, bo ju-
tri le še dobro. Torej je potreben stalen razvoj, pri katerem nikakor ne
moreš biti sam. Ko pravim, da nam je bilo hudo – še danes se ne cedi-
ta med in mleko, tudi danes je zelo trdo – ampak dovolj zgodaj smo se
zavedali, da je povezava z domačim znanjem tista, ki lahko srednje ve-
likemu podjetju daje prihodnost. Očitno smo šli v pravi smeri.
119
KO PRIDE KRIZA, JE
MOTIVACIJA TUDI V
ŠPORTNIH ZMAGAH
Kriza v podjetju nastane zelo hitro, predvsem

zato, ker se ljudje v nekaj letih relativno dobrega
življenja hitro ra z vadijo in so prepričani, da je
lahko samo še boljše … Kako motivirati zaposlene
takrat, ko je nujno postavljati omejit ve na vseh
področjih.
Tako kot voz drvi po bregu navzdol mnogo hitreje, kot pa ga je mo-
goče potegniti navzgor, tako je tudi z rezultati poslovanja. Zelo hitro
se poslabšajo in izničijo marsikateri pretekli trud, zelo težko pa jih je
dvigovati nazaj na prvotno raven. Zato je potrebno mnogo več truda,
vztrajnosti in potrpljenja. Ker pa nikjer na svetu ne živijo samo od da-
nes na jutri, vsaj v razvitem in civiliziranem svetu ne, je vztrajnost zelo
pomembna vrlina. Seveda ne vztrajanje v praznem teku, ampak ure-
sničujte konkretne naloge, ki smo si jih zadali, da saniramo poslova-
nje. Pogoj za vsako sanacijo je več dela, ki ga skupaj z vami pridobiva-
mo, če ste dovolj delovni in znate reševati odprte tehnične naloge na
posameznih projektih, seveda v pravem času in z dovolj dobro kakovo-
stjo. Krivulja v rezultatih poslovanja se obrača navzgor, toda nobenih
zagotovil ni, če ne bomo zelo disciplinirani v smislu učinkov dela, var-

čevanja, dobre organiziranosti in prinašanja novih poslov.
V zvezi z delnicami naj še enkrat omenim, da jih imate v svoji lasti in

da nihče ne more razpolagati z njimi brez vaše volje. Imeti delnice je
v končni fazi rizik vsakega posameznika, jaz vam lahko samo predla-
gam, kaj je v danem obdobju glede na razmere dobro, odločitev je na
vaši strani. Tisti, ki boste ugotovili, da na vsak način želite ali morate
prodati delnice, jih bomo v znak zaščite firme odkupili v firmo, to je v
sklad lastnih delnic. Sicer pa vrednosti firme in obenem stabilnost de-
lovnih mest najbolj držimo z dobrim gospodarjenjem, sicer je vse sku-
paj »milni mehurček«.
Tudi nogomet je bil zelo vroča tema zadnjega obdobja. Zelo sem ve-
sela, da nam je z ekipo Esotech Šmartno uspelo pridelati vstopnico za
1. ligo. To je izjemen uspeh za to okolje, za klub in za ugled blagovne
znamke. Tu se seveda moramo ustaviti, jaz bom predsedniško mesto
v klubu predala naprej, naša blagovna znamka se umika in tako daje-
mo prostor tistim, ki so kapitalno močnejši. Kljub vsemu, uspelo nam
je kot eni izmed najmanjših firm skupaj s klubom iz enega najmanjših
krajev priti v krog najboljših. Zato se vam vsem zaposlenim zahvalju-
jem za razumevanje podpore temu športu. Direktni učinki športa so
v glavnem nevidni, indirektnih, in to pozitivnih, pa je kar veliko. V
končni fazi nihče ne more živeti v tem vesolju samo za svoje interese,
brez da bi ga zanimalo tudi širše okolje.
Ker smo že pri športu, razmišljajmo o pobudi, ki je nastala v vodilni

ekipi, da ustanovimo športno društvo v prid širše organiziranosti vas
vseh v smislu široke palete športnih aktivnosti in večkratnega druže-
121
nja. Če nam bo kondicija in zdravje dopuščalo, je tudi to svojevrstna

stimulacija, da lažje prebrodimo ne ravno lahke trenutke.
Ob koncu naj vam zaželim korajžo, jaz jo imam, obdržim pa jo lahko

samo skupaj z vami.
KO V KRIZI ODPOVE
ZDRAVJE
Infotech, julij 2001
Kadar začne vse odpovedovati, potem odpove tudi

zdravje. Edina st var, ki me je v težkih trenutkih
krize dr žala pokonci, je bila izjemno veselje ob
nakupu stare hiše, ki smo si jo skupaj s hčerama
uredile v zelo prijeten domek . Zame je bila
to neizmerna motivacija , ki mi je pripomogla
prebroditi najtežje.
Sicer so bili napori ob izgubi poslov in strmo

padanje rezultatov poslovanja pretežko breme.
S trmina je bila prehuda in voz je zdrsel nav zdol.
Meni je odpovedala ščitnica . Ko sem dobila
diagnozo, sem povedala zdravniku, da bom storila
vse za kakovostno življenje vsaj do osemdesetih.
Časa počitnic in dopustov se običajno veselimo, obenem pa je že kar

običajno, da se večkrat pri tem kaj zaplete. Včasih je preveč dela, dru-
gič ga je premalo, kdaj nam ponagajajo zdravstvene težave. Nepričako-
vanih dejanj in stanj je vedno na pretek, nam ostane le, da jih prema-
gamo. Tokrat sem sama na »neprostovoljni« daljši odsotnosti iz firme.
Včasih človek hoče preko sebe, a slej ko prej se oglasi telo, da tega ne
zmore in »prostovoljni podaljšan dopust« je tu. Naj vam sporočim, da
sem tudi pri tem zelo uporna ter da skrbim za krepitev iz dneva v dan.
Pri tem sodelujem dokaj tesno s firmo in z vami, vendar bolj od daleč.
Nekaj časa bo moralo že tako ostati, računam pa na vse vas, da ZNA-
TE in ZMORETE dobro delati v zelo različnih pogojih. Dokaz za to
so projekti, ki jih dobro končujete na različnih področjih po Sloveniji.
Sinhronizacija na Soči in s tem usposobljenost nove elektrarne na Soči
je eden izmed zelo zgovornih dokazov.
Po srečanju Bush – Putin ugotavljam, da je Slovenija opažena na global-

nem zemljevidu, kar nosi za sabo tudi priložnosti v gospodarstvu. Toda
če se priložnosti ne lotimo s prave strani, potem to pomeni nove teža-
ve. V trendu globalizacije se čedalje bolj odraža moč KAPITALA. Ko-
maj smo se orientirali v poslih na jasno usmerjena področja ENERGE-
TIKE, EKOLOGIJE z visoko podporo informacijskih tehnologij, že so
pred nami nove zahteve in izzivi. Kako jim bomo sledili? Z izpopolnje-
vanjem znanj vsakega posameznika, s prodorom na širši trg izven Slo-
venije in s povezavami z večjimi firmami in institucijami. Pri tem je ni-
žanje stroškov stalna naloga, ki jo sedaj preslabo obvladujemo.
Pomembno je, da človek ne živi »TJA V EN DAN«, kot so rekli že naši

predniki. Vsak med vami naj si postavi zelo jasen dnevni, tedenski,
mesečni in dolgoročni cilj. KAJ moram danes storiti, KAKO bom to
storil, KOLIKO stroškov bo povzročilo moje delo ter KAKŠNEMU
123
cilju služi moje delo. Delo ne more biti samemu sebi namen, ampak
nam mora biti vsem jasno, kako bo nastala DODANA VREDNOST,
ki se izraža v končni fazi skozi obstoj firme, skozi osebni dohodek in
skozi ohranitev kapitala.
Kakšni koli so že časi, pogrešam vse vas in seveda vsakdanji tempo.
Upam, da bom kmalu imela dovolj moči, da gremo skupaj novim iz-
zivom nasproti.
11. SEPTEMBER
Infotech, september 2001
Leto 2001 je bilo leto brez novih naročil, z večjo

izgubo, z odhodi nekaj dobrih kadrov, s ponudbo
večjega slovenskega podjetja , da nas kupi, z
ner vozo znotraj vodilne ekipe, z zaskrbljenimi
zaposlenimi … In potem se zgodi še
11. september …
Jesen nam je naklonila nekaj zelo lepih dni in upam, da vam je

uspelo preživeti katerega izmed teh na trgatvi ali pri spravilu kmečkih
pridelkov. Vsakdo ima najbrž to možnost, če ne pri sebi, pa pri starših
ali sorodnikih. V našem podjetju bomo morali še zelo zavihati rokave,
da bomo imeli potem tudi čas »trgatve«.
Trendi v poslovnih rezultatih se obračajo navzgor, vendar premalo za

razmere, ki vladajo na trgu. Vsaj za to obdobje je pridobljenih dovolj
poslov, ki pa ne dopuščajo pristopa po pravilu »čakam na …«.
V Esotechu smo se odločili tudi za zavestno skrb do varovanja oko-

lja, kar bomo izkazali skozi pridobitev certifikata ISO 14001 v nasle-
dnjem letu. IMAMO ENO ZEMLJO! Vidno je, da je skozi dokaj ure-
jeno okolje ta zavest pri nas že delno zbujena. Pa vendar obstajajo še
drobne aktivnosti, ki bodo učinkovale za bolj zdravo okolje. Kot zani-
mivost, z enim litrom odpadnega olja lahko onesnažimo milijon litrov
pitne vode. Izračunajte, koliko vode porabi vaša družina na leto in ugo-
tovili boste, koliko družinam lahko z malomarnim ravnanjem uniči-
mo pitno vodo. Seveda pa ne gre samo za vodo, ampak tudi za varo-
vanje prostora, zemlje in zraka, ki ga vdihavamo samo z enimi pljuči,
kajti rezervnih nimamo.
Naše kakovostno bivanje je seveda odvisno ne samo od zdravega oko-

lja, ampak tudi od svetovnega miru, ki ga ogrožajo dogodki 11. sep-
tembra. Razmere se spreminjajo, tako v politiki kot gospodarstvu.
Zato čuvajmo in spoštujmo vsako delo, ki ga imamo, kajti razmere se
lahko zaostrijo tudi izven vseh pričakovanj. Glavnina našega posla je
na slovenskem trgu. Slovenija pa je močno odvisna od gospodarskih gi-
banj v Evropi in tudi v svetu. Zato vedimo, da smo lahko prizadeti za-
radi posrednih razmer, na nas pa je, da le te obvladamo in preživimo.
Sicer pa, rezerve v vsakem izmed nas so, samo poiskati jih je treba. Ti-
betanski voditelj dalajlama svetuje, da poizkušamo prepoznati v sebi
dejavnike, ki nas osrečujejo, in tiste, ki vodijo v trpljenje. Če znamo to
prepoznati, potem vsak dan znova najdemo tiste dejavnike, ki nam no-
sijo srečo – dobroto, sočutje, potrpežljivost in izločimo tiste, ki povzro-
čajo trpljenje – jeza, sovraštvo … Nič nas ne stane, če to poskusimo.
125
POMEMBNOST ČUSTEV
Infotech, december 2001
V izra zito tehnično usmerjenem podjetju večina

zaposlenih vključno z vodilnimi ra zmišlja in deluje
strogo tehnično. Za tehniko je značilno, da sta
možni samo dve skrajnosti PR AV ali NAROBE, v
principu ni vmesnih rešitev.
Ljudje pa vseeno pričakujejo tudi čust va ,

predvsem od vodij, imeti občutek za njihova
notranja doživetja in predvsem za čust vene
težave, ki se pojavljajo zaradi službenih
obveznosti ali neurejenih ra zmer v domačem
okolju. Čust vovanja in sočust vovanja se ne da
naučiti, če vodilni nima tega čuta prirojenega
oziroma priv zgojenega v otrošt vu. Zato so
se ob odličnih tehničnih rešit vah in dobrih
rezultatih velikokrat pojavljala nezadovoljst va
posameznikov in skupin, prizadetost, jok, občutek
zapostavljenosti in iskanje novih možnosti tudi
z odhodom iz podjetja . Kot vodilna ekipa smo
se veliko izobra ževali v tej smeri, vendar večini
tehnokratsko usmerjenih beseda čust vo nikoli ni
dobila svojega mesta . Zunanji svetovalci so me
večkrat opozarjali, da je preveč izra zita tehnična
usmerjenost k rezultatom lahko nevarna ,
če ne izpopolnimo ekipe z nekaj člani, ki imajo

v sebi več čust vene inteligence. Težko je v
svetu tehnike, kjer brez znanja tehnike ne gre,
kjer je izbor kadrov, posebej iz ven centra , zelo
ozek. Pričakovanja investitorjev so tehnološko
zelo visoka , težko je najti pravo kombinacijo pri
posameznikih in ekipi.
Pred nekaj dnevi sem bila s sodelavci na Ekonomski fakulteti v Lju-

bljani, ker je predaval letošnji Nobelov nagrajenec, Američan po rodu,
profesor dr. Joseph Stiglitz, na temo: RAZVOJNE DILEME DRŽAV
V TRANZICIJI.
Nobelova nagrada je največja čast, ki je lahko dodeljena za področje

znanosti in drugih humanih področij. Dr. Stiglitz se je pohvalno izra-
zil o Sloveniji, saj je med tranzicijskimi državami najbolj napredovala
in se ji ni bati za prihodnost. Čim prejšnja pridružitev Evropski uniji
in višanje standarda vseh državljanov naj bodo osnovni cilj Slovenije.
Ob polni dvorani ljudi (ministrov, profesorjev, predstavnikov podjetij
in študentov), in to celo v nedeljo zvečer, je dejal, da se ni treba bati za
nadaljnji razvoj države Slovenije.
Blaginja in kakovost življenja sta tista, ki si jih vsakdo želi in družba

mora strmeti k temu cilju. Amerika je že v sedemdesetih spoznala, da
konkurenčnost pridobiva na osnovi inovativnosti. Inovativno je bilo in
je še njeno gospodarstvo, inovativna je bila tudi ob poigravanju s ču-
stveno inteligenco posameznikov, iz katerih je ustvarila karizmatične
osebnosti.
127
ZAVEDANJE, DA JE PRI LJUDEH NUJNO ZDR AMITI ČU-

STVA IN PRITEGNITI NJIHOVO DUŠO, NE PA SAMO RAZU-
MA, JE VLADALO IN VLADA ŠE DANES.
Vendar nevarna igra s čustvi Afganistancev prinaša zaskrbljenost v do-

move preprostih ljudi. Ali bo svet obdržal ravnotežje? Recesija, ki trka
na vrata, bo vstopila tudi v naš prostor. Ker to pričakujemo, nam pre-
ostane samo, da se teoretično dobro pripravimo in da zberemo dovolj
vztrajnosti tudi za prihodnost.
Bodimo optimisti in verjemimo, da bo politiki uspelo obdržati svetovni

mir v mejah dobrega okusa.
Inovativnost je torej nuja, ne glede na to, da se v Sloveniji samo dobra tre-

tjina podjetij ukvarja sistemsko s tem področjem. Za inovativnost pa je
nujna motiviranost zaposlenih, da nenehno iščejo nove možnosti in da se
zavedajo, da je obstoj delovnega mesta v največji meri v njihovih rokah.
V Esotechu nam v zadnjem obdobju zvezde niso bile najbolj naklonjene,

vztrajnost in delavnost zaposlenih pa je obrnila trend ponovno navzgor. Ni
sicer vse šlo skladno z načrti, v razvojnem smislu pa smo vendar naredili vi-
den napredek. To, da nam investitorji zaupajo tehnološko zahtevne naloge
tako v elektrarnah kot v industriji, je za nas največje zagotovilo za obstoj.
Vem, da bomo skupaj zmogli nadaljevati pot v prihodnost. Pri tem je

pogoj, da nismo zaprti samo z razumom, ampak da znamo v pravi meri
razdajati in obvladovati tudi čustva. Vsaj v praznikih naj bodo to ču-
stva veselja in prijateljstva. Obilo topline v letu 2002 želim vam in va-
šim družinam.
KAKO SMO LAHKO

BOLJŠI
Infotech, oktober 2002
Pred osamosvojit vijo Slovenije prak tično ni bilo

pravil trga in s tem tudi ne potrebe za nenehno
izboljševanje posameznikov in podjetij. Takrat
je bilo najpomembnejše, da si prišel točno ob
šestih zjutraj v službo in odšel ob štirinajsti
uri. Direk torji so v teh časih imeli počitnice in
dopust skozi večino poletja , zaposleni smo se
dolgočasili, stik s kupci ra zen vodilnih je bil
prak tično prepovedan, literature in interneta
ni bilo, delovali smo neinovativno in predvsem
bili orientirani v porabo časa , ne pa v dobre
rezultate. Zaradi neobremenjenosti so bili verjetno
tudi odnosi med zaposlenimi boljši kot danes ,
predvsem pa smo bili zapr ti v svet ene doline, o
Evropi in o globalizaciji nismo upali niti sanjati.
Današnji čas zahteva vseživljenjsko izboljševanje,
s tem je življenje mnogo bolj zanimivo in hkrati
veliko bolj zahtevno.
129
Standardizacija dobre prakse

Japonci so narod, ki posebej znajo kombinirati mladost in izkušnje sta-
rejših. V svetu hitrih sprememb so dobre izkušnje tiste, ki jih mora-
mo podeliti s sodelavci. Zato uvajamo delavnice, na katerih bo vsakdo
lahko predstavil dobro prakso, ki je uporabna tudi širše. Dobre pra-
kse morajo postati standard, ki ga z izkušnjami in znanjem nadgraju-
jemo.
Stalne izboljšave
Naš cilj je implementirati dve izboljšavi na zaposlenega na leto. Izraču-
nali in stimulirali bomo tudi ekonomske učinke izboljšav, zato vas va-
bim k dajanju predlogov.
Inovativnost
Podjetja se bodo razlikovala po drugačnem in boljšem pristopu pri iz-
vajanju njihovih storitev. Primer inovativnosti je avtobusni prevoznik,
ki je vozil brez voznega reda, vedno pa je prišel na postajo 5 minut pred
redno linijo in naložil vse potnike.
Načrtovanje komunikacijskih poti

Ob zavedanju, da mora vodja projekta komunicirati najmanj z 20 do
30 udeleženci na projektu, je pomembno, da so te relacije načrtovane.
Pri tem gre za odpravo nesporazumov in »hoje v prazno«.
Merila uspešnosti
Zelo občutljiva tema. Tisto, kar ne merimo, ne moremo dobro vredno-
titi. Zato je postavitev meril za intelektualne storitve pot k nagrajeva-
nju uspešnih posameznikov in timov.
Postavitev ciljev za vsakega posameznika na vsakem delovnem me-

stu
Ljudje pogosto nekaj počnemo, samo da »mine šiht«, ne pa, da vemo,
čemu koristi naše delo in kakšen je naš učinek. Na osnovi ciljev, ki
morajo biti merljivi, se lahko meri uspešnost posameznika in podjetja.
Zato je odgovornost vodij, da posameznikom jasno definirajo cilje na
delovnem mestu.
Razgovori z zaposlenimi
So priložnost za analizo izpolnjevanja nalog za nazaj, pričakovanja za
naprej in možne korekcije. Cilj razgovora ni razgovor »kar tako«, am-
pak je razgovor podlaga za zavedanje posameznika o možnih izboljša-
vah, o napakah, ki jih lahko odpravi, in o razvoju kariere.
131
NAČRTOVANJE ČASA
Infotech, november 2003
O načr tovanju časa je premalo poučevanja

v šolah, pri starejših generacijah pa je ta
primanjkljaj v osebni organiziranosti čutiti
vsepovsod, tudi zaradi preteklih navad. Kultura
načr tovanja časa se je pri nas začela ra z vijati
šele po osamosvojit vi Slovenije, ko so nas v to
prisilile zakonitosti trga in konkurence. Dolgo
smo potrebovali za to, da morajo biti tudi sestanki
časovno omejeni in da morajo imeti vnaprej
opredeljen dnevni red ter konkretne zaključke
z definiranimi odgovornostmi in opredeljenimi
roki. Spominjam se časov iz osemdesetih, kjer so
trajali sestanki ure in ure ob cigaretnem dimu, po
možnosti ob kozarcu žganega in ob neskončno
dolgih ra zpravah, ki niso privedle do nikakršnih
zaključkov. Značilnost teh sestankov so bile
stalne motnje od zunaj, vmesno telefoniranje
in »bilateralni« ra zgovor med posameznimi
'dvojicami' .
Zgled pri načrtovanju časa moramo dajati vodilni kadri na vseh

ravneh. Če tega zgleda zaposleni nimajo, ne bodo videli razloga, zakaj
ne delajo drugače ali celo bolje kot šef. Seveda obstajajo orodja, kot je
outlook, če pa te možnosti nimate, bo zadostovalo tudi načrtovanje na

papirju – ta papir naj bo opremljen z enotami, ki se jim reče ure in mi-
nute.
Velikokrat se do časa obnašamo zelo površno in se ne zavedamo, da

je čas unikaten vir. Ne moremo ga ne posoditi, ne najeti, ne plačati.
Čas je samo eden, enako teče za vse. Vsaka aktivnost pa zahteva svoj
čas. Običajno imamo znotraj dneva več različnih aktivnosti. Če jim ne
znamo vnaprej omejiti obsega in časa, bo nujno sledil neučinkovit re-
zultat.
Naš največji sovražnik pri boju za konkurenčnost na trgu je izgubljen

čas, ki ga porabimo zaradi lastne neorganiziranosti. Za lastno analizo
naj si vsak izpiše aktivnosti na koncu dneva. Kaj je delal, kje so učinki
in kolikšen je čas, ki je šel v prazno. Nad rezultati boste presenečeni in
spremenili boste način razmišljanja.
Naša cena ure mora biti na trgu samo toliko visoka, kolikor so jo pri-
pravljeni plačati kupci, nikakor pa ne toliko, kot bi si jo mi izračunali
po »dobrih starih normah« in želeli prodati višino lastnih stroškov. V
času, ki ga imamo na razpolago, moramo jasno določiti prioritete med
nalogami. To je naloga vodij, sicer vsakdo počne tisto, kar mu najbolj
ustreza, ne pa tistega, kar je najbolj potrebno in pomembno.
Poznati in obvladovati svoj čas je pravilo, ki so ga v razvitih družbah

upoštevali že stoletja nazaj. Naj tudi v našem podjetju postane to stal-
nica, potem bomo lahko govorili tudi o večjih plačah in o večjem do-
nosu na kapital. Oboje je nujno za uspešno prihodnost.
133
VIZIJA IN PARTNERSTVO
Dokler so se vsi posli v bivši Jugoslaviji dogajali

dogovorno, se o konkurenčnosti proiz vodov
in storitev nihče ni spraševal. Značilnost tega
obdobja so bili vnaprej zahtevani in plačani avansi
ter čakanje na primer na dobavo av tomobila
od enega do dveh let. Posamezni produk ti so
imeli zelo zanimivo in nizko ceno (recimo meso),
vendar jih ni bilo mogoče kupiti. Za cement si
moral imeti zelo dobre veze in poznanst va , sicer
ga preprosto nisi mogel kupiti. V teh okoliščinah
so bili dobavitelji kralji. Kupci pa brez vsakih
pravic in možnosti, da kupijo najboljšo kakovost
za ustrezno ceno in v ustreznem času. Uvoz
računalnikov je bil prepovedan in monopol
domačih podjetij na tem področju je pov zročil
zakasnelo 'računalniško pismenost' v primerjavi
z ra z vitim svetom. Še danes ni dovolj zavedanja
v ljudeh, da se moramo primerjati s svetom,
za vsako storitev in za vsak proiz vod. Šele
na tej osnovi se lahko pozicioniramo in s tem
preprečimo samozadostnost ob nepoznavanju
zunanjih ra zmer, ki lahko kaj hitro pripelje do
propadov podjetij zaradi nekonkurenčnosti.
Ob svetovnem dnevu okolja, ki je bil 5. junija, smo dali svoj dopri-

nos k prijaznejšemu okolju za vsa živa bitja, z delom na čistilnih napra-
vah – zaključevanja projekta v Mežici in z načrtovanjem in izvajanjem
na projektu čiščenja vod v jeklarski industriji Slovenije ter sodelovali na
prireditvi Naravovarstvene zveze Smrekovec.
Glede na to, da so jeklarska podjetja tokrat v vrhu najbolj uspešnih v

Sloveniji, je za naše podjetje toliko pomembneje – biti izvajalec v druž-
bi najboljših. Pri tovrstnih poslih se zaradi poslovno odličnih kupcev
za nas zmanjšujejo poslovna tveganja in se imamo priložnost koncen-
trirati na tehnološka tveganja, ki jih moramo vnaprej celovito obvla-
dovati. Časi tradicionalnih odnosov med kupci in dobavitelji so mimo,
enkratnih poslov brez prekrivanja obojestranskih interesov praktično
ni več. Američani si to označijo z B2B varianto ali preprostejše rečeno
“kupim tvoj proizvod, da bom lahko prodal svojega”. Zato je graditev
“partnerstev” temeljna strategija dolgoročnega obstoja. Pri partnerstvu
pa je potrebno neprestano negovanje odnosov, posluh za želje in ome-
jitve, prijateljstvo in zaupanje do primernega praga in kompromisov.
Svet stoji na kompromisih, čeprav je tehnologija tako daleč, da bi lah-
ko voditelji z njo povzročili katastrofo.
Ker se zavedajo odvisnosti, znajo večino stvari rešiti po diplomatski

poti. Seveda pa so vmes izjeme, kot je 11. september, kot je Irak in
mnogo odkritih in malce prikritih žarišč.
V vsakdanjem življenju v družini, z otroki, med sodelavci, težimo k re-

šitvam, ki nam omogočajo znosno življenje drugega z drugim. Pri tem
je za starejše značilno, da vedno želimo otrokom najboljše, da zaobidejo
napake, ki smo jih mi občutili na lastni koži. Pa vendar se vsakdo uči iz
realnih dogodkov, ne pa iz same teorije in nasvetov bolj izkušenih.
135
Vsak dan moramo pomisliti na to, kako bi se sami postavili v “čevlje”

kupca ali dobaviteljev, kakšne zahteve in želje bi imeli v “sosednjem
obuvalu”? Če se potrudimo z dobro analizo in pravilnimi ugotovitva-
mi, potem bomo z nasprotno stranjo našli rešitev, ki bo sprejemljiva za
oba. Na ta način vsak posameznik v podjetju gradi mozaik odnosov, ki
posredno koristijo vsem udeležencem in nenazadnje podjetju.
Za vsa navedena občutja je seveda nujna konkurenčnost storitve in pro-

dukta. Vsi si želimo konkurenčnost, toda preden ta beseda meso po-
stane, zna povzročiti različna odpovedovanja in klestenje starih dobrih
navad. Konkurenčnost ni dana kot stalnica za dlje časa, ampak jo je
potrebno dnevno vzdrževati in izboljševati. Zato so nam primerjave s
konkurenco na lokalnem in mednarodnem trgu dobrodošle. Najprej
pa se moramo vsi zavedati naše vizije prihodnosti in predvsem verje-
ti vanjo. Brez inovativnega pristopa vsakega posameznika, brez stalnih
izboljšav, inovacij, patentov, brez inovativnega povezovanja s partnerji
in stalnega nadzora ter omejevanja stroškov se konkurenčnosti ne ob-
vladuje.
Včasih je veljalo, da je bila pridobitev posla in podpis pogodbe več ali

manj odprta knjiga za zbiranje stroškov. Danes kupci od nas pričakuje-
jo, da bomo mi z vsem svojim znanjem in izkušnjami ustvarjali za njih
dodano vrednost. Zato je podpis pogodbe začetek kreativnega dela na
izboljševanju tehnoloških procesov, iskanju opreme in najboljših dose-
gljivih in zanesljivih tehnologij ob primernem obvladovanju stroškov.
Sprememb v okolju je nešteto, zato smo tu, da jih obvladujemo na vsaki
točki. To pa seveda ni enostavno in zahteva miselne in siceršnje napo-
re vseh udeležencev. Klasičnih vodij, ki bi samo razdeljevali naloge, in
klasičnih delavcev, ki bi delo opravili po principu “fiakarskih konjev”,
naj ne bi bilo več, čas in trg tega ne dopuščata. Velikokrat je slovenski
trg videti zelo krut – vsi bi si želeli enostavnejšega. Toda ko pogleda-

mo v srednjo Evropo in v Azijo, potem šele vidimo, kakšna vrednota je
imeti priložnost načrtovati in izvajati projekte za kupce, ki imajo visok
razred uspešnosti in s tem sposobnosti in gotovost plačil. Med dvomi-
lijonsko nacijo, kjer smo si ali v sorodu ali sošolci ali someščani, se je
treba potruditi tudi z najtršimi orehi, da bomo lahko jutri obvladova-
li posle na tujem trgu. Tam čez meje države in Evrope se stopnja tole-
rance hudo zmanjša, preživijo samo najboljši. Med najboljšimi pa ka-
dri z znanjem in z obvladovanjem odnosov.
Dobro je, da večkrat analiziramo sami sebe, kaj smo storili v odnosu do
drugih in kakšne so posledice – pozitivne ali negativne. Pri tem nam je
zelo v pomoč, da nikogar ne podcenjujemo – tako kot v nogometu – če
izgubi favorit, je to večkrat posledica podcenjevanja nasprotnika. Ker
smo že v najbolj nogometno vročem mesecu, naj spomnim še na fanta-
stični uspeh slovenske reprezentance pred štirimi leti, ko se ji je uspelo
uvrstiti na svetovno prvenstvo v Koreji. Res je, da tam ni zmagovala,
je pa dostojno zastopala barve Slovenije. Toda konkurenčnost je hitro
upadala, kajti mali zvezdniki so bili prepričani, da jim je prihodnost
na Olimpu zagotovljena. Zvezda, ki je ne “glancaš”, izgubi sijaj. Tudi
naše reprezentance po štirih letih skoraj ni slišati, spominjamo pa se le
“zvezdnika” iz naše reprezentance v Koreji, ki je zapustil prvenstvo in
izgubil stik z reprezentanco in mogoče tudi s sabo.
Uživajte v večernih tekmah v nogometu in vedno znova preverjajte,

ali kreativnost, inovativnost in timski duh ločijo zmagovalce od po-
ražencev.
137
DELOVATI ZA JAVNO
DOBRO
Infotech, februar 2004
V svojem hitenju, borbi za preživetje za ra z voj, za

materialne dobrine ljudje vse preveč pozabljamo
na odnos do posameznikov, ki so potrebni
pomoči, na odnos do širše družbe. Kaj lahko
mi storimo za dr žavo, ne samo kaj lahko dr žava
naredi za nas . Obrniti introventiran – vase
obrnjen odnos tako posameznika kot podjetja
nav z ven, na širše potrebe, je zelo dolgotrajen
in nikoli končan proces . Zavedati se problema
bolnih in invalidnih, takrat ko si zdrav, zavedati
se pomembnosti kulture, špor ta , zavedati se
preprečit ve dolgočasja mladih, ki so prepuščeni
cesti, drogam, alkoholu … Zavedati se odnosa do
okolja . Teh zavedanj je večkrat premalo, nikoli pa
jih N I PREVEČ. Ra z voj civilnih združenj, ak tivno
vključevanje v le te, ra zumeti tudi 'neprofitni deli'
našega življenja gotovo dviguje odnose v družbi in
kakovost življenja .
Že od malih nog nas je v družini mama v zgajala

v duhu pomagati tistim, ki so pomoči potrebni.
Hkrati sestavni del te v zgoje je bil tudi spoštljiv
odnos do narave, ki nas je ob skrbnem delu

tudi nagradila . Vsa ta v zgoja je zame tudi danes
dobra popotnica v odnosu do ljudi in do narave.
Zato sem vedno delovala v ra zličnih špor tnih in
naravovarst venih ter humanitarnih združenjih.
Živeti samo zase, za svoje lastno udobje,

živeti z vsakdanjim obiskom velikih marketov z
velikim vozičkom, z nezavedanjem o posledicah
odpadkov, ki jih pov zroča naš način življenja , z
nezavedanjem, da bomo tudi mi lahko jutri bolni,
potrebovali pomoč, da tudi nas lahko prizadene
naravna katastrofa , da ne živimo sami v vesolju,
ampak da smo povezani na ravni matere zemlje v
dobrem in v slabem. Samo ne na mojem dvorišču
– rečemo, kadar gre za reševanje odpadkov in
samo da se to ne more zgoditi meni, kadar pride
do potresov, požarov, poplav, nalezljivih bolezni.
Kakovost življenja raste z občutljivostjo odnosa do
drugih, do drugačnih, do družbe kot celote.
Vse kar človek počne, na zavestni ali podzavestni ravni, je hkra-

ti iskanje življenjskega smisla in kakovosti življenja. Človek občasno
preverja, ali živi smiselno in ali je koristen sebi in ljudem okrog sebe.
Kadar imamo za sabo delovno uspešen dan, brez večjih konfliktov, z
vzporednimi prijateljskimi vezmi okrog sebe, je občutek dober. Spanje
zatem je mirno. Z veseljem in voljo začnemo dan najprej z miselnim
načrtovanjem dela in dogodkov, nato pa z izvedbo. Bistven pogoj za
smiselnost in kakovost življenja je odločitev za delo, ki ga imamo radi,
139
ki je hkrati koristno in ga opravljamo z občutkom za kakovost. Pri tem

je vključevanje v timsko delo s prenosom ali prevzemanjem znanj in
izkušenj sodelavcev prioriteta, ki dokazljivo daje rezultate. Nesodelo-
vanje v timih in hkrati egoistično razumevanje življenja nas pripelje do
neučinkovitosti, nezadovoljstva in osamitve. Tega si najbrž ne želimo,
večkrat pa se ne zavedamo naših dejanj, ki vodijo v tovrstna stanja.
Na globalni ravni je dolgoročna prihodnost življenja odvisna od ohra-

nitve okolja in od intelektualne moralne celovitosti posameznika in
družbe. Varovanje in posledično ohranitev okolja je poslanstvo našega
podjetja in tem vseh zaposlenih. To nam je že 'zlezlo pod kožo', manj
pa razmišljamo in govorimo o pomenu vključitve posameznikov in
podjetja v širšo družbo.
Današnji koncept življenja izrazito poudarja potrošništvo, imeti in tro-

šiti za potrebo in nepotrebo. Če se ne znamo temu postaviti robu, po-
tem smo oropani za čustvena doživetja, za kulturo, prijateljstvo in na-
klonjenost sočloveka. Potem tudi pozabljamo, da imamo ta svet samo
na posodo od generacij, ki prihajajo za nami – torej ga moramo ohra-
niti in hkrati izboljšati. Vprašajmo se, ali dobro skrbimo za manj vi-
dni del našega udejstvovanja. Kaj dajemo kot posamezniki in podjetje
v prid duhovnim vrednotam? Kako se udeležujemo v civilnih in kul-
turnih združenjih, kako se obnašamo do ljudi z omejenimi zmožnost-
mi? Koliko pripomoremo k nastanku novih umetniških del pisateljev,
glasbenikov …?
Pozitiven občutek o smiselnosti in kakovosti življenja je dosegljiv na

način, da upoštevamo delovno učinkovitost in gojimo odnos do du-
hovnih vrednot.
Dobro je delati dobro, takrat nas obiščejo občutki izpopolnjenosti ži-

vljenjskega smisla in kakovosti življenja.
Verjamem, da vam ni odveč razmisliti o tem!
NARAVOVARSTVENA
ZVEZA SMREKOVEC
Infotech, maj 2004
Smrekovec se v zpenja nad Šaleško dolino in jo

zaključuje kot oltar v cerk vi. Je edini slovenski
ugasli ognjenik, ime pa je dobil po čudovitem
prevladujočem smrekovem gozdu. Š tevilni manjši
in večji potoki kristalno čiste vode bruhajo
izpod vulkanskih kamnov in dr vijo v dolino
onesna ževanju nasproti. Na Smrekovcu je med
vojno za Slovenijo pristal tudi pr vi helikopter
jugoslovanske vojske, ker se je posadka odločila
stopiti na stran Slovenije.
Sama lepota Smrekovca je zanj velikokrat boleča

… Nabiralci plodov, gob, borovnic, brusnic, malin,
cvetlic se pripeljejo tik pod v znožje z av tomobili.
Opremljeni so s pločevinkami piva , s plastičnimi
posodami in vrečkami, ki jih brez ljubezni
141
do narave puščajo vsepovsod. Da o motenju

redke živalske vrste divjega petelina ne govorimo.
Pozimi, ko se snežni kristali svetlikajo v soncu
in ko tišina v gozdu daje zavetje živalim in
posameznim turnim smučarjem in planincem, se
grobo zareže z vok motornih sani. Le te objestno
in brez posluha za naravno okolje vozijo japiji,
ki si sanke lahko kupijo kot kilo kruha in ki
se ne zavedajo škode, ki jo s tem pov zročajo
naravi. Čedalje manj imamo takšnih okolij, doma
in posebej v industrijsko ra z vitem svetu. Zato
je pr vo, da jim kot družba posvečamo večjo
pozornost k ohranit vi.
V začetku aprila so me ustanovna društva Naravovarstvene zve-

ze Smrekovec predlagala in izvolila za predsednico te zanimive zveze.
Vlogo sem sprejela, čeprav sem temu morala nameniti zajeten kos zelo
omejenega prostega časa.
Takšnega vabila ni mogoče odkloniti, ker so se mladi in različna dru-

štva samoiniciativno organizirali v prid zaščite naravnega bisera Smre-
kovca. Razveselilo me je predvsem, da se mladi tako globoko zavedajo
pomena ohranjevanja čistega in zdravega okolja ter da so se znali obr-
niti po donacijo tudi na evropske sklade. To kaže na to, da znajo sto-
piti izven »ograj«, ki jih imamo Slovenci tako v glavah kakor v svojem
mikro okolju. Iz teh razlogov sem se odločila, da bom s svojimi izku-
šnjami pripomogla k uveljavljanju in prepoznavanju Naravovarstvene
zveze Smrekovec.
Po tradicionalnih vzorcih Evropske unije je povezovanje tako med ci-

vilno družbo, gospodarstvom in politiko na internacionalni ravni po-
goj za uravnotežen razvoj. Z aktiviranjem projektov raziskovalne in iz-
obraževalne narave, promocije in zaščite avtohtonega okolja se porajajo
tudi nova delovna mesta za poklice, ki so manj tradicionalni za ta oko-
lja (geografi, arheologi, informatiki …). Pri tem pa se posredno dvigu-
je standard vasi in mest preko visokokakovostnih storitev, med kateri-
mi je lahko tudi turizem in pridelava bio prehrane. Mladi ljudje lahko
seveda z veliko samoiniciative oblikujejo svojo bodočnost in si ustvar-
jajo priložnost za delo v domačem okolju.
Doline, mesta in vasi ob vznožju Smrekovca, ki so sicer izredno razno-

lika in lepa, se morajo odpreti svetu. Naravovarstvena zveza Smrekovec
se zavzema za ohranjanje narave in za razvojne možnosti tega podro-
čja, kar je sovpadalo tudi s poslanstvom in cilji Slovenskega ekološke-
ga grozda, ki sem ga vodila. Le kako naj živimo in prepustimo svet
zanamcem, prepojen s kislim dežjem in obložen s toplo gredo? Naša
skupna vrednota je človek, ki ohranja naravo za prihodnje rodove, za
živali in rastline.
Že pred leti, ko je bila beseda »internet« še nepoznana, sem organizira-

la šolo interneta v Belih Vodah. Naš cilj je bil, da postane to tako ime-
novana »INTELEKTUALNA VAS«, kjer bi mladi, ki se izobražujejo,
našli svojo priložnost doma, obenem pa bi pomenilo dvig standarda in
dolgoročen razvoj vasi. Pomanjkljivost pri tem je bila, da nihče ni de-
lal na ozaveščanju prebivalstva, ki je vedno naravnano proti spremem-
bam. Iz tega razloga je ta ideja postala prezgodnja in kot nek tujek, za
katerega se ne ve, kaj se bo iz njega izcimilo.
143
Zelo je pomembno, da je pri nastajanju Naravovarstvene zveze Smre-

kovec sodeloval širok krog ljudi, tako ljubitelji narave (lovci, planin-
ci, gozdarji) kakor tudi širši krog prebivalstva. Vsem je bil skupni cilj
ohranjanje narave in spodbuditev razvojnih možnosti tega področja.
Verjamem, da bo Naravovarstvena zveza Smrekovec pripomogla zašči-

titi zrak, ki ga dihamo, vodo, ki jo pijemo, in zemljo, ki nas hrani, tudi
našim zanamcem.
KONKURENČNOST
IN PRIBLIŽEVANJE
EVROPSKI UNIJI
Infotech, marec 2004
Ko smo v sedemdesetih in osemdesetih vozili iz

Italije kavbojke in iz Avstrije kavo, ko smo bili na
mejnih prehodih obravnavani kot ka znjenci, ki
želijo za kakšno popoldne na svobodo, nismo niti
sanjali, da bomo imeli priložnost živeti v Združeni
Evropi, in to svobodno. Še manj smo sanjali, da
bomo predsedovali S vetu Evropske unije, da bomo
doživeli prost pretok vseh dobrin.
Takrat, ko smo iskali delo v Vzhodni Nemčiji, v

Vzhodnem Berlinu, kjer je zid delil prebivalce na
dva svetova . Nepojmljiv je bil blišč v zahodnem
delu ter sivina , depresija in turobnost v v zhodnem
delu Berlina . Ko sem priletela na letališče
v v zhodnem delu Berlina , sem morala skozi
labirint, ki je dajal grozljiv občutek neznanega ,
nepredvidljivega , nadzorovanega . Teh občutkov
danes hvala Bogu ni več, so pa hkrati naše
storit ve in produk ti prišli na oder svetovne
konkurence. Če želimo prodati naše storit ve,
moramo biti najboljši, ti pogoji so seveda
pomembno ra zlični od časov Berlinskega zidu.
Ob vstopu v novo tisočletje sem za spletno stran

zapisala:
Kaj nas lahko popelje v Evropo? Znanje.
Izpolnitev posebnega zadovoljst va je dati

priložnost mladim visoko izobra ženim kadrom.
Ust varjati pogoje za njihovo kreativnost istočasno
pomeni dvigovati podjetje v intelek tualno sfero
in mu s tem postavljati trdne temeljne kamne za
naslednja desetletja .
V primerjavi z zahodom nimamo primerljivega

kapitala in tehnološke opreme …
145
Imamo pa človeški potencial, ki ob primerni

motivaciji premosti potrebe po fizičnih sredst vih,
saj s svojimi idejami in znanjem prebija meje.
Naša vizija je jasna , človek postaja središče
poslovnega procesa . Dodano vrednost oblikujemo
z specializiranimi znanji in timskim delom. To je
tudi ba za , na kateri gradimo inženirsko jedro in ki
bo ka zalec smeri tudi bodočemu rodu.
V okolju želimo ust variti sinergijo med

zaposlenimi, špor tom, kulturo, šolst vom in
znanostjo. Nadgrajevali bomo modrost izkušenih
z svežimi idejami mladih in na ta način skupaj
ust varjali prihodnost NA POTEH ZNANJA .
V skoraj desetletni zgodovini Esotecha smo se naučili živeti v različ-

nih okoliščinah. Strategija države Slovenije je, da v letu 2004 postane
polnopravna članica Evropske unije. Pomembno je, da znamo v gospo-
darstvu slediti okoliščinam, ki nastajajo ob izpopolnjevanju predpogo-
jev za vstop v družino zelo razvitih držav in gospodarstev.
Če znaš dobro delati tisto, kar ne zna vsak, potem boš preživel v vsa-
kem sistemu. Strateške usmeritve Slovenije, ki se nanašajo na konku-
renčnost gospodarstva, so usmerjene v:
• vlaganja v nova znanja,
• prenos znanj iz inštitutov,
• informacijske tehnologije,
• povezavo srednjih in malih podjetij,
• nove tehnologije vezane predvsem na varovanje okolja.
Naša strategija, ki smo jo zasnovali nekaj let nazaj, je temeljila na vseh

teh ključnih predpostavkah, kar pomeni, da smo zastavili pravo pot v
prihodnost. Če se ljudje borijo samo za lasten uspeh, potem podjetje
kot celota ne more biti uspešno, zato je razvoj zasnovan na timskem in
projektnem delu.
Tudi v Evropi kupca zanima samo celoten proces, to je projekt. Zani-

ma ga, v kolikšnem času in za kakšen denar ter s kolikšno kakovostjo
bo izpolnjeno njegovo naročilo. Ne zanima ga, koliko časa potrebuje-
mo za nabavo, za administrativna dela, za montažo itd. Kupec prepro-
sto želi rezultat – dober proizvod in storitev in v pravem času. Tu je to-
rej priložnost za dvig naše konkurenčnosti.
Že pred leti smo si postavili cilj, da želimo postati VSEUČEČE SE

PODJETJE skozi VSEUČEČE SE posameznike. Na znanju v podjetju
temeljijo možnosti za povezave z inštituti in univerzami in implemen-
tacijo novih tehnologij – TO JE BODOČNOST. Toda izobraževa-
nje no bo smelo ostati samo na evidentiranih urah poslušanja različ-
nih predavanj, ampak bomo morali znati spreminjati tudi vedenje in
osebno kulturo.
Kaj lahko prodamo? Samo znanje, ki ga znamo pretvoriti v uporab-

no vrednost za kupca, nič pa naših slabosti in nesoglasij med posame-
zniki.
Živimo v času sprememb, 1. maj 2004 je zame velik izziv. Zaposleni

postajajo delničarji, kupci kralji, delovno mesto in delo postaja veli-
ka vrednota. Organizacija postaja fleksibilna, prilagajamo se potrebam
kupca, želimo si Evrope.
147
VSTOP V EU
Infotech, april 2004
Ob dnevu slavja in uradnega vstopa Slovenije v EU

smo v podjetju odprli fontano, doma pa smo ob
gledanju televizije svečanosti v Novi Gorici uživali
skupaj s hčerkama . S tarejša je prišla na dopust
iz Teksasa zato, ker smo želeli skupaj doživeti
ta zgodovinski in slavnostni trenutek . Bilo je
nepozabno.
Prvega maja 2004 se bo deset novih držav priključilo Evropski uni-

ji. To so Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Polj-
ska, Slovaška in Slovenija. Ta združitev bo postavila Evropo v največji
enoten trg držav, ki bodo delovala po enakih pravilih. V naslednjih le-
tih se bo trg razširil še na Bolgarijo in Romunijo ter Turčijo, ki so se-
daj kandidatke za članstvo.
Razširitev Unije je zaključek procesa združevanja, ki se je začel s pad-

cem Berlinskega zidu leta 1989. Ob združitvi vzhodnega in zahodne-
ga Berlina smo izvajali projekt Svetovni trgovinski center v vzhodnem
Berlinu. S padcem zidu so se spremenili pogoji delovnih dovoljenj, in
sicer tako, da so le ti sledili zahodnoevropskim standardom. Ker iz
pravno formalnih razlogov nismo mogli dobiti dovoljenj in delati za že
dogovorjeno ceno, smo morali pogodbo preklicati. Pa vendar smo že
takrat okusili spoznanje, da bo trg delovne sile na zahodu v novi zdru-

ženi Evropi drugačen.
Decembra 2002 je bil v Københavnu dosežen finalni sporazum za

vstop desetih držav maja 2004. S tem bo Evropski trg štel 450 mili-
jonov prebivalcev, kar je več kot ameriški in japonski trg skupaj. Vsi
bomo dobili enake možnosti dostopa do široke mreže dobaviteljev, do
trga delovne sile (Poljska ima na primer 40 milijonov prebivalcev in re-
lativno visoko stopnjo brezposelnosti) in seveda dostop do kupcev tudi
na področju storitev.
Ekologija in informacijske tehnologije so definirane kot ene najbolj

atraktivnih panog znotraj nove Evrope. Istočasno pa to pomeni pove-
čanje konkurenčnosti in dopušča preživetje samo tistim podjetjem, ki
so inovativna, obvladajo tehnologije in so učinkovito organizirana.
Naš »stari dobri rek ČAKAM NA …« bo moral med preživele, sicer

bo naše podjetje v nevarnosti, da bomo zaradi neučinkovitosti spolze-
li iz kroga dolgoročne perspektive. Izkušnje iz držav, ki so se pridruže-
vale Evropski uniji v preteklosti, kažejo, da so mnoge panoge propa-
dle, tiste, ki so ostale, pa so dosegle nadpovprečno rast. Zato se vedno
ozrimo za ciljem povprečne evropske dodane vrednosti, ki znaša 10
milijonov tolarjev. Če jo hočemo doseči, moramo narediti dvakratni
preskok tako v učinkovitosti kot v fokusiranju na ključne tehnologije
in storitve.
Sedanje zahodnoevropske države se strateško pripravljajo na razširi-

tev svoje prodaje na nove članice. Ker vlada recesija, bo ta pristop še
bolj hiter in nenaden. Naša priložnost je v tem, da bomo znali sto-
ritve in tehnologije, ki so konkurenčne na evropski ravni, plasirati
149
namesto na 2-milijonski na 450-milijonski trg. Priložnost je velika,

pogoji in pravila igre pa bodo enaki za vse. Raziskava trga, spozna-
vanje z deželami petindvajseterice, graditev poslovnih vezi in dostop
do tehnične podpore so ključni elementi strateškega pristopa na šir-
ši trg nove Evrope. Za srednje veliko podjetje, kot je naše, so na raz-
polago tudi Evropski strukturni skladi PHARE, ISPA in sapard, ki
bodo predvsem spodbujali izobraževanje in povezovanje podjetij in
znanosti ter prenos znanj. Nekatere izkušnje s tega področja imamo
že danes.
Znotraj podjetja pa morajo biti ključna spoznanja za vsakega zaposle-

nega:
• brez znanja vsaj enega svetovnega jezika skoraj ne bo mogoče
imeti delovna mesta,
• brez filozofije vseživljenjskega učenja bo vsak posameznik stagni-
ral in nazadnje izpadel iz igre,
• zemljevid naj ne sega le od Kopra do Murske Sobote, imejmo v
glavah in na stenah globalne zemljevide,
• dobavitelji in kupci bodo morali biti najmanj evropski, kajti pre-
živeti na dvomilijonskem trgu z dimenzijami našega podjetja ni
mogoče,
• fokusirane tehnologije in njihov nenehen razvoj in izboljšave so
ključ naših internacionalnih storitev.
V vsakem primeru je »Nov obraz Evrope« za nas velik izziv in prilo-

žnost. Ne izpustimo ga!
Verjeti moramo, da se vstopa v Evropo ne bo dalo dočakati dremajoč.

Tudi pri nas bomo morali uvesti kar nekaj sprememb, da bo naše delo
bolj učinkovito.
Kaj je zapisal direktor svetovno uspešne firme Nokia: »Inovacijsko

podjetje? Je strast. Je priložnost ob soočenju z napakami in zmotami.
Inovacijsko vodenje je zavest o tem, da se moramo nekaterih stvari hi-
treje učiti od drugih.«
Vstop v EU pomeni za Slovenijo uveljavitev in udejanjanje štirih te-

meljnih svoboščin za delovanje notranjega trga v EU:
• prost pretok blaga,
• prost pretok oseb,
• prost pretok storitev in
• prost pretok kapitala.
Kot državljani EU ne bomo več po letališčih in mejnih prehodih po-

sebna vrsta čakajočih in temeljiteje pregledovanih oseb. To je gledano
zgolj s čustvenega vidika in dostojanstva posameznikov zelo veliko. Saj
se še spomnimo časov, ko smo delali v Nemčiji, na Nizozemskem, Por-
tugalskem … Kako nemogoče razmere so bile za nas ravno zato, ker
pretok oseb ni bil mogoč brez posebnih omejitev in pogojev.
Kaj bo pomenil od 1. maja 2004 dalje prost pretok oseb?
Prost pretok oseb pomeni pravico do vstopa, bivanja in dela v dru-

gi državi članici. Splošnega prostega gibanja oseb pa v EU ni, saj lah-
ko posameznik biva v drugi državi le, če tam dela, študira, se upo-
koji ali ima dovolj lastnih sredstev za svoje preživljanje. Toda tudi v
tem pogledu bodo ostajala prehodna obdobja, ki bodo trajala najmanj
dve leti. Sprostitev pretoka delovne sile so s 1. majem 2004 napove-
dale Danska, Irska, Nizozemska, Švedska, Velika Britanija in Grčija.
Gospodarsko najmočnejše bodo uporabile čas, ki je možen kot pre-
hodno obdobje.
151
Ali bo višina plač po vstopu bolj primerljiva z evropskimi?
Vključitev v EU sama po sebi ne bo prinesla evropskih plač, ker so

plače odvisne od rezultatov v podjetju in državi nasploh. Tudi pla-
če v vseh evropskih državah niso enako »evropske«. Plače v Grčiji in
na Portugalskem so skoraj primerljive z našimi, medtem ko Nemči-
ja odstopa navzgor. Če se bomo znali vključiti v širši evropski trg in
s tem povečati dodano vrednost, le ta je danes več kot pol nižja od
evropske, bomo lahko rezultate koristili tudi v boljših plačah. Obsta-
ja pa tudi druga nepriljubljena možnost, da nas bo izjemno ostra kon-
kurenca, obogatena s kapitalskimi viri, potisnila še v ožji kot. Proti
temu se lahko borimo samo z učinkovitostjo, inovativnostjo in novi-
mi znanji.
V EU bo veljal tudi sistem vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifi-

kacij, kar pomeni, da je v Sloveniji pridobljena izobrazba enaka evrop-
ski.
Sistemi socialne varnosti so štirje: pokojninski, zdravstveni, varstvo za

primer brezposelnosti in družinski prejemniki. Z vidika delavca to po-
meni, da se mu delovna doba, ki jo bo pridobil v katerokoli državi, čla-
nici EU, priznava v vsaki drugi državi. Posameznik bo tudi zdravstve-
no zavarovan za nujne storitve v vseh državah EU in mu teh storitev
ne bo treba plačati.
Slovenski trg delovne sile se bo tudi v prihodnjih letih srečeval s pre-

strukturiranjem gospodarskih panog, z izgubo delovnih mest v in-
dustriji. Istočasno se bo večal obseg samozaposlovanja, zaposlovanja
s krajšim delovnim časom … Takšna delovna mesta bodo zahtevala
drugačno strukturo znanja in osebnostnih spretnosti. Zato bo višanje
stopnje strokovne usposobljenosti nuja in edina prava alternativa za za-

poslene in brezposelne osebe.
Ali bo prišlo do vdora tujih delavcev?
Slovenija ne pričakuje večjega navala tuje delovne sile. Prav tako ne pri-
čakuje velikega odliva delovne sile v tujino. Tudi če bo to tako, bomo
mi kot storitveno podjetje izpostavljeni hujši konkurenci, predvsem ce-
nejše delovne sile iz vzhodnih držav in kapitalsko ter tehnološko razvi-
tih podjetij iz zahoda. Tudi Esotechova strategija vstopa v EU bo zah-
tevala notranje spremembe.
Bodimo ustvarjalni in jih skupaj čim več predvidimo. Saj gre za nas in
za naše zanamce, mar ne?
Gre za zavedanje, da smo bili in da bomo še naprej odvisni sami od

sebe. Nihče nam ne bo nič podaril, s pametnimi projekti pa lahko pri-
dobimo marsikaj, tudi iz evropskih strukturnih skladov. V nekaj letih
bomo morali po stopničkah dohiteti povprečje v Evropi z dodano vre-
dnostjo.
Inovativnost in stalne izboljšave so ključ. Ljudje se sprašujemo, zakaj

bi se trudili za boljši pristop pri delu, za izvirne rešitve, to generiranje
včasih na videz norih idej. To postaja preprosto naše preživetje. Koli-
kokrat bomo drugačni in boljši od konkurence, toliko bolj bomo ime-
li zagotovljen trg in s tem prihodnost.
Veliko je vročih tem okrog plač, regresov in vseh ostalih pogojev dela.
Pri tem Evropska unija ne bo postavljala pogojev, postavljali jih bomo
mi s svojo učinkovitostjo. Če bomo z znanjem in učinkovitostjo ter
153
kakovostno izvedbo zaslužili več, bomo lahko tudi v ta namen več tro-
šili. Naš cilj mora biti zgledovanje po evropski učinkovitosti, ne pa
evropskih plačah. Za dosego le tega bo potrebna izjemna sloga in ne-
nehno iskanje učinkovitejših poti pri našem delu.
Olajšanje bodo predstavljali enotni standardi, uvozi in izvozi blaga, ker

odpadejo administrativni postopki, znižali se bodo stroški financira-
nja. Prost pretok iz držav prestopnic bo pomenil večje možnosti na po-
dročju izbire kadrov in zunanjih storitev. Istočasno pa bo to pomenilo
tudi večjo konkurenco na trgu, kajti stroški dela so v deželah pristo-
pnicah vsepovsod nižji kot v Sloveniji.
V zahodne dežele še žal prost pretok storitev ni mogoč, razen v okvi-

ru kontingentov. Zato bomo z našimi storitvami še naprej omejeni na
pristopnice in na bivšo Jugoslavijo ter vzhod. Ker pa je ta prehodni čas
omejen od 2 let naprej, se bodo seveda te možnosti iz leta v leto na novo
odpirale. Bolje pozno kot nikoli.
Ker je vstop v Evropsko unijo zgodovinskega pomena, bomo to prosla-

vili tudi v našem podjetju. Pripravljamo nekaj svečanih dogodkov na
prvomajsko jutro. Kot piko na i pa pohod družin Esotecha na Smreko-
vec. Od tam je pogled v naše novo evropsko domovanje dobro viden.
Verjamem, da kljub nekaj pesimističnim pogledom predstavlja tudi
vam ta dan nekaj izjemnega. Ne dovolite sebi, da manjkate pri tem do-
godku, seveda pa to veselje podelite tudi s svojimi najbližjimi.
Že naši pradedje so rekli: »Nihče ti ne bo pomagal, če si sam ne boš.«
Čudovito je, če si svojo prihodnost lahko oblikujemo sami v družbi

razvitih!
ŽENSKE V EU
Infotech, 2005
Nikoli nisem bila feministka in nikoli nisem

objokovala krivice, ki naj bi jo delali moški
ženskam, da le tem uspe. Pa vendar sem veliko
ra zmišljala o ra zlikah med dr žavami, kadar gre za
vprašanje vloge žensk . Iskala sem odgovore na
to, kako je severnim dr žavam uspelo uravnotežiti
spole tako v gospodarst vu kot v politiki. Tudi tu
gre najprej za kulturni premik v glavah celotne
družbe, najbolj pa v ženskah samih. V zdravst vu
je področje menedžmenta zelo uravnoteženo
glede števila žensk in moških. V sami stroki pa
prevladujejo ženske. Torej je mogoče!
Veliko sem brala o Mariji Tereziji, Katarini Veliki,

Elizabeti … Res je, da so vodenje in oblast
podedovale, to je bila njihova velika prednost.
Toda pomembneje se je ozreti na njihove veščine
vladanja in vodenja , na njihove ra z vojne projek te
in hkrati obvladovanje materinskega poslanst va .
Veliko zgodbic je ra zširjenih o njihovem odnosu z
moškimi – ljubimci. Še danes le redki priznajo, da
je ženska lahko tudi sposobna .
155
Hudobivnikova Meta iz Prežihovih Samorastnikov je vzor vztrajno-

sti in boja za enake možnosti. Njen govor devetim otrokom, ki jih je
vzgojila z neizmerno ljubeznijo, trdim delom in vztrajnostjo med njej
nenaklonjenimi ljudmi, pravi: »Z vami je tako, vi niste kakor drugi
otroci, vi ste samorastniki. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako
se morate tudi vi, Hudobivniki, zgrabiti z življenjem. Kjer stojite, po-
ženite korenine. Zdaj, po meni vas je devet, čez sto let vas bo petkrat,
desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enako-
pravnost, svoje pravice …«
Ko stopamo v svet razvitih, se nam odpirajo nove priložnosti skozi

prost pretok ljudi znotraj EU. Izkušnje, ki jih imam iz Švedske, kaže-
jo na to, da tam danes ljudje živijo neobremenjeni z razmišljanjem o
karieri vezani na spol. Ženske so tam v politiki in na vodilnih položa-
jih ponekod celo v večjem številu kot moški. Danes vse to deluje spon-
tano, pri tem pa ne zanemarjajo socialne komponente, skrb za druži-
no in materinstvo.
Perspektive, ki so vidne ob pridobitvi pravic prostega pretoka ljudi in

tudi storitev, je treba iskati predvsem v znanjih in obvladovanju infor-
macijskih tehnologij. Informacijske tehnologije že omogočajo delo na
daljavo in s tem delo na domu. Priložnost delne zaposlitve, to je šti-
ri ure na dan, bo verjetno zanimiva vsaj v tistem enkratnem ali dva-
kratnem obdobju materinstva. To pomeni, da ustvarjamo okolje, kjer
bodo intelektualke našle prostor poleg kariere tudi za materinstvo. Na
ta način pripomoremo k delnemu ohranjanju natalitete prebivalstva.
Storitve, ki bodo še bolj zaživele ob mejah, moramo preko novih znanj
pri ženskah dvigniti od ravni čiščenja in kuhanja na raven intelektu-
alnih storitev.
Prenos znanj v države bivše Jugoslavije bo nova priložnost, ki jo bo mo-

žno ob primerni organizaciji udejanjiti preko 6. okvirnega evropskega
programa. Kot članica Evropske unije bomo zadostili pogojem črpa-
nja sredstev v ta namen ob pogoju, da je v projekt vključena slovenska
institucija, bodisi Univerza ali Raziskovalni inštitut. Soočili se bomo z
novo priložnostjo, to je kultura fleksibilnosti in upoštevanja večjih raz-
dalj do delovnega mesta. Danes smo vsi nesrečni, če je naša pot do de-
lovnega mesta daljša od deset kilometrov. Perspektiva je tudi Evrop-
ski parlament, kjer bo ogledalo Evrope vezano na deklariranje žensk v
politiki.
Brez vztrajnega pristopa žensk samih in brez samozavesti bodo to osta-

le priložnosti na papirju. Moje priporočilo vezano na osebne izkušnje
je, da se ne izkazujemo kot užaljeni Kalimero s kompleksom žensko-
sti, ampak vzemimo ženskost kot prednost, ki jo lahko udejanjamo na
vseh področjih z veliko vztrajnosti, znanja, ljubezni in notranje ener-
gije.
Te pa imamo dovolj, kajne?

157
VSTOP V GLOBALNO
OKOLJE
Predstavitvi kataloga Esotecha in Slovenskega ekološkega
grozda, junij 2004
Med študijem managmeneta , leta 1995, mi je

postalo jasno, da se mora podjetje specializirati,
ra z vijati storit ve s primerno dodano vrednostjo
in hkrati vlagati v ra z voj globalnega trga . Ra z voj
globalnega trga za srednje veliko podjetje je
izjemno velik zalogaj. Kajti kritični so vsi viri, tako
kapital, ljudje, znanje jezikov, poznavanje tujih
kultur in poznavanje konkurence in atrak tivnosti
storitev in produk tov.
V principu si ljudje v storit venih podjetjih ne

želijo internacionalizacije, iz preprostega ra zloga ,
vsakdo želi imeti službo 'na domačem dvorišču' .
Še manj pa so pripravljeni vlagati napor v
pridobivanje novih znanj, poznavanje novih kultur
… Moje prepričevanje v nuji odpiranja iz doline, iz
dr žave, iz Evrope je bila stalnica .
Kitajska je bila in je še, na področju

onesna ženosti okolja , vodilna v svetu. Vse analize
tr žnih priložnosti so ka zale na to, da so na
področju varovanja okolja s svojo ponudbo na tem

trgu Evropa , Amerika in Japonska . Zakaj ne bi bili
tudi mi delček evropske ponudbe, je bilo naše
ključno vprašanje.
Tr žišče smo ra ziskovali v ok viru Slovenskega

ekološkega grozda in prešli v ak tivno nastopanje
na konferencah, sejmih in ra zličnih izobra ževalnih
delavnicah. Očitno je bilo, da Kitajci izjemno
hitro kopirajo posamezne rešit ve, zaščita
intelek tualne lastnine je tam zelo neučinkovita ,
imamo pa priložnost v integracijah znanj in
celovitih projek tih. Ko smo se pripravljali
za internacionalizacijo, smo izdali nekaj
predstavit venih dokumentov tako na spletnih
straneh kot tudi v gradivih za sejme. Napisala sem
sporočilo, ki je bilo naslovljeno na globalnega
kupca .
»To sporočilo je namenjeno tebi, spoštovani Kupec, skupaj s teboj

se selimo iz domačega ognjišča, ki je relativno varno, v globalno oko-
lje. Priložnost nam daje vstop Slovenije v Evropsko unijo. Meje same
ne morejo spremeniti ljudi, dobrim se bodo vrata še bolj odprla, slabim
kaže še slabše. V konkurenci dobijo posel in delovna mesta najboljši.
V 450-milijonski Uniji je vzvod za Slovenski ekološki grozd in Esote-

ch, da vzporedno z ogromnim tokom naredimo korak v svet. Ohranili
bomo kulturo, vrednote, sprejemali tudi nekatere skupne vrednote in
159
obenem ponosno ohranjali materin jezik slovenščino kot enega izmed

uradnih evropskih jezikov.
Danes imamo veliko več novih priložnosti kot včeraj. Konkurenčnost

bomo ohranili, ker smo skupaj s tabo inovativni in generiramo nove
ideje. To je največja moč za jutri.
Prenos znanj iz institutov v prakso in stalne izboljšave v poslovnih pro-

cesih so že v preteklih letih postala naša vsakdanjost. Toda čas je za
nove sanje in zaposleni smo tu zato, da jih sanjamo in kasneje uresni-
čimo. Ko se srečamo na vrhu sveta, bo naš odnos ostal odgovoren gle-
de na kakovost storitev.
Pričakujemo, da nas boš na tej osnovi povabil iz severa na jug, iz zaho-

da na vzhod in nazaj.
Ljudje in vrednote ostajamo! Želimo jih deliti s Tabo.«

AMERIKA –
DEŽELA STORITEV,
PODJETNIŠKEGA DUHA
IN ZGODB
Infotech, Oktober 2004
S t a re j š a h č i s e j e p o d a l a n a d e l o v Te ks a s n a
p o d ro č j e i n fo r m a c i j s k i h te h n o l o g i j . S p oz n a l a
j e t u d i i zo b r a žev a l n e u s t a n ove i z p o d ro č j a
m a n a g e m e n t a . P re p r i č l j i v a j e b i l a o ka kovo s t i
Te ks a š ke u n i ve r ze v A u s t i n u . Ta ko s e m d ve l e t i
z a p o re d p o tov a l a t j a n a i zo b r a žev a n j e , m e d
te m p a s e m ž i ve l a p r i n j e j , v s a k d a n , ko s v a
l a h ko b i l i v s a j m a l o s ku p a j , j e b i l d r a g o c e n .
P o l e g i zo b r a žev a n j a o k r i z n e m m a n a g e m e n t u
s e m i m e l a p r i l ož n o s t s p oz n a t i n e ka j a m e r i š k i h
posebnosti.
Teksas je sicer zadnja in hkrati največja država, ki je vstopila v ZDA.

Ko je Krištof Kolumb odkrival svet, so Španci pridobivali nove koloni-
je. Izrinili so Mehičane, ki so se selili na področje današnjega Teksasa,
pri tem so iztrebljali Indijance.
161
Naše otroštvo je bilo prepleteno z igrami med kavbojci in Indijanci, ni-

smo si znali predstavljati, kakšno gorje so preživljali Indijanci ob pokri-
stjanjevanju in hkrati iztrebljanju.
Gospod Austin, po katerem se danes tudi imenuje glavno mesto, je bil

pobudnik osamosvojitve Tehasa (današnji Teksas) od Mehike. Bil je ve-
lik vizionar, ki je znal prepričati ljudi, da je skoraj puščavsko področje
– dežela priložnosti, da je to raj na zemlji. Vendar so se v raju lahko se-
lili ljudje z določenim statusom, prepovedano je bilo kvartopircem, pi-
jancem in razbojnikom in hkrati posebno povabilo judom. Teksas je
postajal dežela farmarjev, ki so si ustvarili življenje »in the middle of
the nowhere«, kasneje pa dežela nafte. V iskanju dodatnih virov vode je
farmarjem tako rekoč izpod motike pritekla nafta. Teksas se je osvobo-
dil Mehičanov in postal najbogatejša država na tem področju. Iz skoraj
puščavske dežele postane dežela sanj, večina Teksašanov še danes ver-
jame, da je to raj na zemlji. Kapital, ki je nastajal iz nafte, so ponovno
kot veliki vizionarji vlagali v razvoj visokih tehnologij. Prvi kalkulator
in prvi čip na svetu je bil razvit v Teksasu.
Naslednji vizionar Houston je oče današnjega mesta Houston, kjer je

NASA center in kjer so razvili prvo raketo in poleteli na luno. J.F. Ken-
nedy je napovedal: »PRIŠLI BOMO NA LUNO.« Res se je to zgodilo
leta 1968, toda štiri leta prej je veliki vizionar omahnil pod streli aten-
tatorja v Dallasu.
Predsednik, ki se je zavzemal za enake možnosti tako revnih, črncev in

žensk, je bil preveč nevaren za velike imetnike kapitala. Kot predsednik
je verjel v ljudi, vedno je šel mednje, se z njimi rokoval, jih spodbujal,
jim govoril: »Ne vprašajte se, kaj lahko vaša država stori za vas, am-
pak kaj lahko vi naredite za vašo državo.« Danes ga slavijo kot najbolj
vizionarskega predsednika, ki ima osrednji spomenik v Dallasu, kjer je

nadaljeval vizionarsko pot AUSTINA in HOUSTONA.
V Teksasu sem nadaljevala pot po sledeh vizionarjev. Mednje sodi tudi

Michael Dell. Podjetje, ki ga je ustvaril, ima letni promet za nekaj deset
tovarn velikosti Gorenja. Hkrati je Michael pri štiridesetih letih eden
najbogatejših ljudi na svetu.
Imeti vizijo in prepričati ljudi, da v njo verjamejo!
Iz te tovarne pride na svet vsaki dve minuti nov računalnik, ki ga Dell

preko lastne prodajne mreže, to je njihova posebnost – prodaja po vsem
svetu.
Skozi stoletja so se v Teksasu zaradi bogate in atraktivne zgodovine ro-

jevale filmske in glasbene zvezde. Iz preprostih zgodb je Hollywood na-
pravil svetovne uspešnice, ki jih radi gledamo še danes. »Everything is
bigger in Texas« – tako avtomobili, hiše, in porcije hrane, ki čezmer-
no debelijo veliko število ljudi. Debelost postaja čedalje večji zdravstve-
ni problem.
Sicer pa so zgradili skupen ključ uspeha z vsemi državami ZDA. Uspo-

sobili so se v smislu storitev. Če banaliziram, že nosači kovčkov v hote-
lu ti znajo ponuditi in razložiti vso ponudbo vezano na hrano, turistič-
ne znamenitosti in šport. Pred hišo ti posesajo listje s sesalcem – nihče
ne uporablja ročnega orodja – vse ti prinesejo in uredijo, dovolj je že
klik na miško. Zato imamo še mi izjemno veliko neslutenih priložno-
sti za razvoj v smeri storitev. Mi bi temu rekli »prodajanje megle«, am-
pak če jo znaš prodati in če si s tem zadovoljil uporabnika, je to zade-
tek v polno.
163
Kavbojev s klobuki in škornji je še danes po zunanjosti veliko, po vse-

bini pa so se iz farmarjev prelevili v uspešne podjetnike. Zakonoda-
ja vezana na zaposlitev je neprimerno ostrejša kot pri nas, zato se ljudje
izjemno borijo za svoje delovno mesto in vlagajo izjemen trud v samo
dokazovanje in v rezultate dela. Sicer je na splošno zakonodaja zelo stro-
ga in policijski nadzor zelo močan. Aretacije so sestavni del življenja, pi-
tje, kajenje in vsesplošna »galama« je zelo omejena na vsakem koraku.
Zato so kadilci »ogrožena vrsta«. Amerika s tem preventivnim ukrepom
ohranja vsaj nekaj več zdravih ljudi. Bolezni si tu skoraj ni mogoče pri-
voščiti, ker je to »najdražji šport« in ga marsikdo ne zmore.
Na letališčih se gnetejo namesto kavbojev vojaki, ki so namenjeni v

Irak. Orožje lahko ima sicer vsak državljan in sem ga videla uporabi-
ti v živo.
Austin je znan tudi kot mesto žive glasbe. Ljudje gredo ponoči v loka-
le, ki jih je neskončno veliko, z neskončno dobro živo glasbo. Vendar
se ob dveh zjutraj konča vse, tudi kapljice alkohola ni možno dobiti po
tej uri. Policija na konjih pa dela red med množico veselih ljudi.
Tako sem dojela Teksas poleg teoretičnega izobraževanja, tudi skozi

ogled zgodovinskih znamenitosti in doživela utrip življenja. Za razvoj
je potrebno imeti:
• VIZIJO IN POGUM,
• ODPRTO KOMUNIKACIJO Z LJUDMI,
• UPORABO INTERNETA OD ZIBELKE DALJE,
• IMETI RED IN UREJENA PRAVILA IGRE NA VSAKEM
KORAKU.
Te spoznanje in izkušnje bom prenašala tudi v naš prostor.

GRADIMO MOST
ZAUPANJA
Otvoritveni nagovor na okoljski konferenci v Šanghaju, ki sem ga
povedala v kitajskem jeziku, september 2004
Na Kitajskem sem se srečala z mnogimi

podjetniki, akademiki in politiki, ki so se zavedali
velike potrebe po reševanju onesna ženega
okolja . Povabili so me k ot vorit venem nagovoru
na okoljevarst veni konferenci v Šanghaju. Ker se
tovrstne konference pripravljajo vsaj leto vnaprej,
sem organizatorjem obljubila , da bo moj nagovor
v kitajskem jeziku. Z veliko truda in smeha ob
učenju kitajščine mi je to tudi uspelo.
Govor v kitajščini je naenkrat prinesel veliko

promocijo podjetju in meni osebno. Vrstili so
se inter vjuji ter vabila na ra zlične konference.
Veliko pomembnih projek tov smo dokončali v
zadnjih desetih letih, veliko naporov vlagali v
prepoznavnost podjetja , vendar smo postali
najbolj prepoznani ravno na temo Kitajske.
Kitajska in Slovenija imata iz zgodovine veliko skupnih vrednot. Za-

hvaljujoč gospodu Zueng Hua Xinu imamo danes priložnost, da sku-
165
paj soustvarjamo in spoznavamo ljudi in sklepamo nova prijateljstva.

Naš cilj je trajnostni razvoj in ohranitev življenju prijaznega okolja. Slo-
venija je letos postala polnopravna članica Evropske unije in s tem spre-
jela tudi vse standarde iz področja okoljevarstva.
Potencial slovenskega trga na področju čiščenja zraka, voda in ravna-

nja z odpadki je v naslednjih desetih letih težak predvidenih 2,5 mi-
lijarde dolarjev. Potencial kitajskega trga je na tem področju nepre-
cenljivo večji, pa vendar je dovolj priložnosti za ene in druge na obeh
straneh.
Tehnologije na področju okolje varstva želimo udejanjati skupaj z

vami, iskati rešitve z najnižjimi stroški, instalirati energetsko učinkovi-
to in sodobno opremo, načrtovati in izvajati izobraževanje in servis. Pri
tem bomo uporabili sodobne metode vodenja in nadzora sistemov mo-
nitoringa v okolju in sodobne komunikacije, vezane na podatke, zvok
in sliko. Kako naj živimo in prepustimo svet našim zanamcem, prepo-
jen s kislim dežjem in obložen s toplo gredo?
Ker je vaša in naša skupna vrednota človek in zaupanje med ljudmi,

sem prepričana, da bomo našli pri delu način, ki bo prinašal zadovolj-
stvo in korist obema stranema. Skozi nove izkušnje se bodo naše kom-
petentne prednosti razvijale na obeh straneh … Najboljše je učenje v
življenjski situaciji.
Obstajajo tudi ovire, ki jih lahko premostimo, če imamo trdno voljo.

Dokler ni zaupanja in prijateljstva, tudi v poslu ne moremo biti učin-
koviti. Zavedamo se, da je to proces, ki zahteva vztrajnost, disciplino
in poštenje.
Različni jeziki so navidezno visoka ovira, toda vsi smo sposobni uče-
nja. Pristop do pravnih norm, intelektualne lastnine, pomanjkanje re-
levantnih informacij, nepoznavanje detajlov …
Z inovativnostjo in zaupanjem med ljudmi je vse rešljivo. Skupaj z

vami želimo USTVARITI BOLJŠI SVET za vse nas.
SKORAJ ALERGIČNI NA
EVROPSKE JEZIKE
članek, Zorana Baković, Delo, november 2004
Potrpljenje, zaupanje in spoštovanje so poslovne (in življenjske) vre-

dnote, na katere stavi Zofija Mazej Kukovič, predsednica uprave ve-
lenjskega Esotecha, nekdanje Eso montaže. Njena zgodba se bere kot
filmski scenarij. Od otroštva ob šestih sestrah in bratih na samotni
kmetiji »Kajuhovimi« Belimi Vodami nad Šoštanjem in zanositve v
najstniških letih pa do končanih študijev elektrotehnike in MBA, pr-
vega stolčka v ambicioznem podjetju, prejetih priznanj za dosežke v go-
spodarskem in mecenstva nogometnega kluba. Mati dveh hčera je na
čelu velenjskega podjetja že več kot desetletje, pred tem pa je v njem vo-
dila inženiring in prodajo.
Pred časom ji je okrog svojega podjetja uspelo zbrati petnajst sloven-

skih podjetij, inštitutov in banko v ekološki grozd, ki si počasi, a vztraj-
no odpira vrata na Kitajsko. »Esotech je za samostojni predor premaj-
hen, skupaj z dva tisoč zaposlenimi pri poslovnih partnerjih zbujamo
167
več zaupanja, kot če bi nastopali vsak posebej. S povezavo smo zdru-

žili znanje in vire financiranja. Zdaj je vse odvisno od našega poguma
in vztrajnosti,« ugotavlja. Maja letos je Esotech obiskal trgovinski sve-
tovalec kitajskega veleposlanika v Sloveniji, junija pa je grozd na med-
narodnem sejmu okoljskih tehnologij v Šanghaju že sklenil prve dogo-
vore. Grozd trenutno državo, ki je v letih najintenzivnejše industrijske
revolucije pozabila na varovanje okolja, »osvaja« s tehnologijami za raz-
žveplanje dimnih plinov, pripravo in čiščenje voda.
»Kitajska je načelno namenjena vsem, ki prihajajo z rešitvami proble-

mov. Eden izmed njih je tudi živeti v zdravem okolju in dihati svež
zrak. Največji konkurenti na Kitajskem so poleg Italijanov Japonci.
ZDA so bolj kot na okoljsko osredotočene na informacijsko tehnologi-
jo. Dolgoročno si bo EU z ZDA in Japonsko na Kitajskem na tretjine
razdelila tržne deleže. Največja prednost Evrope so prav okoljske teh-
nologije. Ker tudi EU sofinancira projekte na Kitajskem, se splača po-
truditi. Dimenzije Kitajske so nepredstavljive. Le Šanghaj ima osem-
krat več prebivalcev kot Slovenija in še raste. S celotno regijo okrog
mesta pa denimo dosega nekaj odstotkov svetovnega tržnega deleža pri
žerjavih za gradnjo,« pojasnjuje Mazej Kukovičeva.
Zofija Mazej Kukovič sicer še zdaleč ni edina med slovenskimi poslov-

neži, ki je spoznala, da je najhitreje rastoče gospodarstvo sveta velika
priložnost tudi za slovenska podjetja. Njena differentia specifica je, da
se je pustila naučiti, kako se stvarem streže, kar rada pove. Učljivost
kot kakovost, ki jo pri nekih naših menedžerjih prevečkrat pogrešamo,
je njena največja prednost. Ko je Kitajce srečala prvič, je, kot je nekoč
razložila, »videla, da so skoraj alergični na evropske jezike.« »Prva sto-
pnica pri predoru na Kitajsko je obvladanje jezika. Pri učenju tega pa
je vse v motivaciji. Poleg ogromno žrtvovanega časa sem se posvetovala
s številnimi našimi in tujimi ljudmi, ki so v rednih stikih s Kitajsko.

Splača se potruditi, saj je Kitajska na okoljevarstvenem področju ne-
skončno velik trg. Potrebe po čiščenju dimnih plinov so izredno veli-
ke,« odgovarja na vprašanje, kaj je »krivo« za njeno znanje kitajščine.
Neizbežno vprašanje pri vsakem predoru na trge države z avtoritar-

nim političnim sistemom, med katere še vedno spada tudi Kitajska, je
korupcija, ki jo v zmajevi deželi v kali zatirajo z drakonskimi kazni-
mi. »Vprašanje je, kaj je korupcija. Njene najbolj grobe oblike pri na-
šem delovanju seveda ne pridejo v poštev. Na drugi strani pa so rdeča
nit medčloveških odnosov sposobnosti in obrazi, ki se kažejo v pristo-
pu in spoštovanju do sogovornika. Nekako samoumevno je tudi, da
tam, kjer pelješ posel, daješ za kulturo, šport in okolje,« meni predse-
dnica Esotechove uprave.
In kakšen nasvet lahko ponudi slovenskim podjetnikom, ki jih zani-

ma Kitajska?
»Naj si vzamejo čas za analizo tudi do več let, za analizo vseh razmer.
Poučijo naj se o njihovi kulturi in ljudeh. Spoštujejo naj kitajske vre-
dnote in ustvarjajo most zaupanja. Kitajske naj ne dojemajo kot pri-
ložnost za iskanje najcenejšega, ampak raje Kitajcem prinesite nekaj, s
čimer lahko zbudite njihovo zanimanje,« zaključuje Zofija Mazej Ku-
kovič.
170 | Z A K L J U Č E K
171
ZAKLJUČEK
Praznovanje petdesetega rojstnega dneva sta mi hčerki organizirali
na meni ljubem kraju, Svetem Križu. Druženje s sorodniki, prijatelji,
sodelavci je s kulturnimi dogodki zapolnilo cel dan. Ni bil le čudovit
dan, ampak predvsem spomini preteklosti in misli prihodnosti.
Pri dvainpetdesetih se je zdelo, da se je življenje postavilo na glavo. Pod-

jetje in zaposleni, s katerimi smo rasli skupaj in le ti so me postavili
pred prag. Ko sem prišla v podjetje, so me počakali z najetimi stražni-
ki. Le ti so mi ponudili, da podpišem prekinitev delovnega razmerja
ali pa ne smem vstopiti. Doma sem imela vlom v hišo, na avtomobilu
so mi odpovedale zavore, zablokiral je volan … Čutila sem, da sem ne-
komu hudo napoti in da me želijo uničiti. Odločila sem se, da se bom
borila, čeprav je bolelo …
Snovala sem nove ideje za zagon inovativnega podjetja. Ker so mi za-

segli vse osebne stvari in podatke o podjetju, nisem imela niti telefon-
skih številk. Nekaj je bilo hrabrih deklet, ki so me oskrbele z mojimi
najnujnejšimi podatki, kljub obsedenemu stanju v podjetju.
Potem se je zgodil klic predsednika, ki je vse moje dosedanje življenje

postavil na glavo. Postala sem ministrica za zdravje Republike Slove-
nije.
172 | Z A K L J U Č E K
Vsemu navkljub so zame petdesete eno najlepših in najučinkovitejših

obdobij mojega življenja.
Srečala sem novo ljubezen, človeka, v katerem imam resnično oporo

in toplino. Pri svojem dosedanjem delu sem doživela številne poslov-
ne uspehe, delovala v civilnih združenjih in se ukvarjala z različnimi
športi. Ustvarila sem si dom, hišo, ki sem si jo vedno želela. Počutim
se duhovno bogatejšo in ni mi težko javno govoriti tudi o slabših stra-
neh mojega življenja, z veseljem sem pomagala marsikomu. Hčerki sta
odrasli in minile so 'najstniške muhe', ki sem jih težko obvladala. Ver-
jamem, da sta se ob meni naučili trdega dela, veseliti se uspehov in ne
obupati ob porazih. To je njuna popotnica v življenje. Starejša deluje
na Kitajskem, kjer preko naravovarstvenih delovanj ozavešča najmlaj-
še o odnosu do narave, o obvladovanju odpadkov, ki jih povzroča člo-
vek, mlajša piše diplomo iz prava. Sama preživljam redke proste tre-
nutke s partnerjem, ki mi je ob najtežjih trenutkih zadnjega obdobja
stal ob strani.
Z lastniki in vodstvom Esotecha smo se sporazumeli. S sporazumom

sem dosegla moralno in materialno zadoščenje. Upam, da bodo zapo-
sleni ter sedem lastnikov peljali podjetje v smislu profesionalnega od-
nosa do narave, do sočloveka in do internacionalizacije znanj.
Danes, pri triinpetdesetih, uživam v novem poslanstvu. Vsak dan se

razveselim jutra in ljudi, ki jih imam rada, s katerimi je delo užitek.
Zadovoljna sem tudi z izpolnjeno željo, napisati knjigo. Naslednja bo
gotovo govorila o izkušnjah iz političnega življenja in o tem, kako rada
opravljam poslanstvo ministrice za zdravje in o pravkar končanem
predsedovanju Svetu zdravstvenih ministrov Evropske unije. Pomagati
173
ljudem, ki pomoč najbolj potrebujejo, ko jim peša zdravje, je zame ču-

dovito poslanstvo.
Kakor koli usmerjam svoje življenje, le to kot tekoča voda poišče svojo
pot. Pomembno je, da se ne smilimo sami sebi in da vedno iz navidez
nerešljive in slabe situacije poiščemo novo priložnost. Življenje gre na-
prej novim generacijam naproti.
Priporočena maloprodajna cena je 12 evrov.
2 evra od vsake prodane knjige bom namenila
v humanitarne namene.
Zofija Mazej Kukovič Voz na strmini

Portret na naslovnici Dora Plestenjak
Naklada 5.000 izvodov
Izšlo v samozaložbi
Avgust, 2008
Za uspeh,
ki pride čez noč,
je potrebno
vsaj 10 let
trdega dela.
9 789612 455583

Voz Na Strmini

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Voz Na Strmini

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

VOZ NA STRMINI

MAZEJ Kukovič, Zofija

VODENJE Z VIZIJO IN POGUMOM.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99

V knjigi želim prikazati, da je možno v življenju z vztrajnostjo, trudom

Kako sem delovala v civilnih združenjih, si kot mati samohranilka ob

Želim, da ostane zapisano, kako smo vstopali v Evropo in kako smo

Nenadna razrešitev z mesta direktorice, ki so jo najbližji vodilni sode-

Sicer pa je Savinekov (Mazejev) rod domoval pri veliki kmetiji Dretnik

Mati Lenca je hči Franca in Marije Goličnik. Naši predniki so že sto-

Lenca je vzela svojo veliko ljubezen, Savinekovega Melha, s katerim

Moje korenine, mamina družina

Značilnosti rodbine Mazejevih sta, da so od nekdaj znali 'kšeftati' (po

Še ena značilnost Mazejeve (Savinekove) družine. Očetov brat Alojz se

MAMA IN ATA KOT

svojih šest otrok v domači postelji ob pomoči babice, le mene je mora-

razmere nepojmljivo. Nesti mene v naročju in prehoditi tako dolgo pot

Najstarejši brat, fanta sta v družini le dva, je ob pogledu name samo

Ko je po večerih mama na glas pomolila, je oče lahko zaspal, ker je bil

Rojst vo otroka je bilo v teh časih nekaj povsem

Leta 1948 se je številna družina preselila v novo, danes bi temu rekli

Mama je dobila povabilo iz hidrometeorološkega inštituta v Ljubljani,

Srečanje nosilcev hidrometeoroloških

Najlepši spomini na to obdobje so na jasna jutra, ko mi ni bilo treba iz

Spomnim se enega izmed srečanj vseh opazovalcev iz Slovenije, leta

nista nikoli pisali približnih merilnih odstotkov. Jaz pa že moram pri-

Tako sem se učila zavedanja pomembnosti

MOJI PRVI POSLOVNI

Ker so bratje in sestre bili že šoloobvezni, sem se marsikaj naučila od

Od kar pomnim, sem zelo občudovala čevlje z visokimi petami, ki so

Ta dan je imela sestra maturantski ples in je mrzlično iskala taiste če-

to je bila prodajna uspešnica za nekaj dni, dokler ni zmanjkalo mate-

Mojim štirim sestram so v tistem času dvorili številni fantje, nekateri

K odraščanju otrok je spadalo tudi kajenje. Tako smo s sosedovimi

Človek je inovativen predvsem takrat, kadar ne

Nekaj lučajev stran od šole je bil gozd, z dolgimi in debelimi smreka-

Šola je imela tudi veliko športno dvorano, ki se je ob nedeljah prelevila

Najlepše je bilo poleti, ko smo se lahko kopali v bazenu, v sicer zelo

Takrat je bil čas pionirčkov in Titove vladavine. Bilo mi je sedem let

prepričana, da me bo doletela sreča in da dobim čudovit šopek, kakr-

Ob zaključkih šolskega leta smo bili vedno nagrajeni. V drugem razre-

Poleg teoretičnega znanja so za življenje

in imela čas za sanjarjenje na moji šolski poti. Ko sem prišla domov, je

Bližal se je zaključek osnovne šole. Starša sta me vabila, naj ostanem

Ko je prišla zima, se je delo končalo in ostala sem doma. Takrat sem

Le kaj imam skupnega z elektrotehniko? Kaj naj tam počnem?

Spomnila sem se še genialnega izuma električnega pastirja, ki ga je

Prva generacija maturantov

Tistega vročega junijskega dne se je trlo osnovnošolcev pred vrati Cen-

Da bi bila zmeda še večja, sem si na smučanju hudo zlomila nogo in

Umrl je oče in ostala sem sama z mamo in hčerko na kmetiji, ki je

Moj prvi f ičo

regulacije in krmiljenje tehnologij transporta, doziranja in skladišče-

Kmalu zatem sem srečala novo ljubezen in se poročila. V petih letih,

Sreča mi je bila naklonjena le sedem dni, saj se je takoj po poroki zo-

Drugič sem zanosila in rodila hči Ino. Ob materinskem veselju sem

Hčerki sta rasli, se ukvarjali z izvenšolskimi dejavnostmi, obe bili de-

Odšla sem v Berlin na pogajanja za obnovo štiristo let starega hotela

Največja vrednost te pogodbe so bile devize, katerih vrednost je iz dne-

Nadaljevala so se pogajanja z Nizozemci, ki so ugotovili, da smo dobra

naših delavcev, ki smo ga najeli pri Zavodu za zaposlovanje, nas je ško-

V Zahodni Nemčiji smo seveda morali imeti delovno dovoljenje. Ni-

Nekega dne je prišel »po naključju« prijateljski obisk inšpektorjev, ki

Vedno sem si želela, da bodo moje izkušnje in spomini na vojno ostali