Welcome to Scribd. Sign in or start your free trial to enjoy unlimited e-books, audiobooks & documents.Find out more
Download
Standard view
Full view
of .
Look up keyword
Like this
2Activity
0 of .
Results for:
No results containing your search query
P. 1
15-sms16-srimpf

15-sms16-srimpf

Ratings: (0)|Views: 11|Likes:
15-sms16-srimpf
15-sms16-srimpf

More info:

Published by: Slovenian study references on Dec 13, 2013
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

10/10/2014

pdf

text

original

 
   S   T   U   D   I   A    M   Y   T   H   O   L   O   G   I   C   A    S   L   A   V   I   C   A    X   V   I   -    2   0   1   3 ,   2   3   3   -    2   4   6
233
Tis article investigates correlations between Fran Milčinski’s Butalci and humo-rous Slovenian folk narratives about Lemberg. A small market town, called Lemberg, is  famous for being the centre of numerous jokes and humorous stories. Slovenian writer Milčinski’s popular stories about the people of the fictional town of Butale are regarded as a literary work, and have become part of the nation’s narrative repertoire. Nevertheless, as their comparison with the Slovenian and foreign narrative tradition demonstrates, almost all the stories in the book are based on popular, internationally known humorous  folk tales about “numskulls”.
Keywords:
 olk narratives, olklore, humorous stories, Butalci, Fran Milčinski, Lem-berg, SloveniaVpliv ljudskega pripovednega izročila na prozna avtorska dela je mogoče opaziti že v samih začetkih tovrstnega ustvarjanja. Podobnosti med ljudsko pripovedjo in pro-znim literarnim delom so »večje, kot se običajno domneva,« je ugotavljal med drugimi že Bruce Rosenberg v knjigi
Folklore and literature : rival siblings
 (Rosenberg 1991: 12). o povezavo lahko zasledimo tudi med šaljivimi zgodbami o Butalcih Frana Milčinske-ga in zgodbami iz ljudskega izročila, kot so npr. prigode Lemberžanov.
Šaljive zgodbe
Šaljive zgodbe
1
 (tudi smešnice, šaljivke, zabavljice, šale, anekdote) so pripovedi, ki na humoren in satiričen način podajajo vsebine za zabavo poslušalcev. Milko Mati-četov je šaljive zgodbe opredelil kot posebno vrsto zgodb, »kjer je glavni ali celo edini element smešno, šaljivo« (Matičetov 1956a: 121), njihova unkcija pa je kratkočasenje oz. zabavanje poslušalcev (Matičetov 1956a: 121). Z besedno zvezo šaljiva zgodba pa se označuje tudi ena izmed oblik humoristične književnosti, v katero spadajo tudi Butalci (Hladnik 1999: 6).Veliko število šaljivih zgodb je v ljudskem izročilu vezanih na točno določen kraj. Najbolj znani kraji v Sloveniji, o katerih se pripovedujejo šaljive pripovedi, so Lemberg,
1
 Za to obliko ljudske proze obstaja veliko poimenovanj in opredelitev. Šaljiva zgodba je v tuji literaturi označena kot
 fabulat 
, anekdota ali
schwank
.
Fabulat 
 je oznaka, ki jo je uvedel C. W. Sydow in označuje »migracijske povedke, ki ne odražajo osebne izkušnje, ampak se pripovedujejo izključno za zabavo« (El-lis 1997: 274), v nemški literaturi pa Schwank označuje zgodbo s šaljivo vsebino (Bausinger 2007: 318).
Anekdote o Lemberžanih in vpliv ljudskega izročila na Butalce Frana Milčinskega
Katarina Šrimpf 
 
234
Anekdote o Lemberžanih in vpliv ljudskega izročila na Butalce Frana Milčinskega
Ribnica in Veržej, vendar sorodne zgodbe najdemo tudi drugod po Sloveniji (npr. Do-bliče v Beli krajini, Višnja gora pri Ljubljani, Zapudje pri Dragatušu, Marenberg – danes Radlje ob Dravi). Lahko bi rekli, da ima vsaka država svoje norce, o katerih se pripovedujejo različ-ne šaljive zgodbe. ako sta verjetno najbolj znana kraja, v katerih naj bi živeli bedaki ali norci, grško mesto Abdera in nemško mesto Schilda. Leta 1597 je bila izdana knjiga z naslovom
Das Lalebuch
2
. arča posmeha so bili prebivalci izmišljenega kraja Laleburg, ki naj bi se nahajal za Kalecutom, v kraljestvu Utopija (rümpy 1983: 88). Eno leto pozneje (1598) pa je bila izdana knjiga z naslovom
»Die Schiltbürger 
3
«
(ta je pozneje doživela še veliko izdaj), v kateri so bile objavljene iste zgodbe kot v knjigi
Das Lalebuch
 s to različico, da so bile zgodbe umeščene v resnični kraj, in sicer saško mesto Schilda (rümpy 1983: 88). eorij o morebitnem avtorju in njegovem motivu za objavo zgodbe  je veliko (glej Wunderlich 1983). Predvidevamo pa lahko, glede na to da je bilo sloven-sko ozemlje v veliki meri povezano z nemškim kulturnim in jezikovnim prostorom, da zgodbe o prebivalcih mesta Schilda pri nas niso bile neznane. Nekatere zgodbe in motive sicer povezane s Schildburgerji, prebivalci Schilde, lahko najdemo tudi v šalji-vih zgodbah o prebivalcih različnih slovenskih krajev. Enako lahko rečemo za zgodbe o Abderitih, prebivalcih antičnega grškega mesta Abdera. Motiv tepeža oslove sence, znanega v zgodbah o Abderi in njenih prebivalcih, je v literaturo prenesel Josip Jurčič v delu
Kozlovska sodba v Višnji gori
(Jurčič 1884: 263–277). udi Slovenci smo konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja dobili izdaje številnih šaljivih zgodb. Leta 1866 so bile v slovenski jezik prevedene zgodbe o Pavlihi, objavljene so bile v knjigi
Nemški Pavliha v slovénski obléki : bukve polne smešnih povest za kratek čas : poslovénjene
4
. Leta 1884 je bila nato izdana knjiga z naslovom
Šaljivi Slovenec: zbirka najboljših kratkočasnic iz vseh stanov
(Brezovnik 1884). Knjiga je do leta 1923 doživela štiri dopolnitve in predelave prve izdaje. Zgodbe o Marburžanih iz Marenber-ga, današnjih Radelj ob Dravi (Golec 1997: 17), so bile v knjižni obliki izdane v knjigi
Šaljivec iz Podravja
(Pivko 1910), pred tem jih je Janko Osojnik/Ljudevit Pivko objavljal v humurističnem časopisu Jež
5
. Kasneje so bile objavljene še zgodbe o Veržejcih ter Lemberžanih. Edini avtor, ki se je v Sloveniji ukvarjal z raziskovanjem šaljivih zgodb, je bil Niko Kuret. Leta 1954 je objavil knjižico z naslovom
Šaljive zgodbe o Lemberžanih
. o je bila prva in tudi zadnja raziskava, ki se je ukvarjala s šaljivimi zgodbami v sloven-skem pripovednem izročilu.
Lemberžani
udi Slovenci imamo svojo Abdero in Schildo, in sicer kraj z imenom Lemberg. rg Lemberg na Štajerskem, z uradnim imenom Lemberg pri Šmarju pri Jelšah, je na-
2
 Originalno izdajo je mogoče videti v Avstrijski državni knjižnici na Dunaju (Wunderlich 1983: 4), sicer pa je bila leta 1982 ponovno izdana verzija knjige
Das
 
Lalebuch
 iz leta 1597 pod uredništvom Wernerja Wunderlicha (Wunderlich 1982).
3
 Originalno izdajo je mogoče najti v Mestni in univerzitetni knjižnici Hamburg (Wunderlich 1983: 4). Leta 1975 pa je bila v zbirki Deutsche Volksbücher in Faksimiledrucken ponovno izdana verzija iz leta 1598 (Schmitz 1975).
4
 
Nemški Pavliha v slovénski obléki : bukve polne smešnih povest za kratek čas : poslovénjene.
Ljubljana : J. Giontini, 1866.
5
 
 Jež: polmesečnik za šalo in satiro.
Izhajal od leta 1902 do leta 1909.
 
235
Katarina Šrimpf 
selje, ki je imelo leta 2002 ob popisu 136 prebivalcev (Popis 2002
)
. Leži v ozki dolini ob cesti, ki je bila včasih glavna prometnica skozi te kraje. Naselbina je dobila trške pravice leta 1244, s tem pa tudi sodne pravice in svoj grb (Krajevni leksikon 1937: 1139). rg je bil v dobi turških napadov pomembna obrambna točka. Po ljudskem iz-ročilu naj bi ga obdajalo sedem gradov oz. utrdb, vendar ni mogoče najti ruševin ali drugih materialnih ostankov, ki bi pričali o obstoju vseh gradov. Naselje Lemberg se je razvil pod istoimenskim gradom, njegova prva omemba je datirana v leto 1228. Grad  je bil v svoji zgodovini dvakrat popolnoma porušen, prvič v letih 1437–38, med boji Celjanov s Habsburžani, drugič pa leta 1469 ob prehodu urkov skozi te kraje (Krajevni leksikon 1937: 1140).V trgu sta bili precej razviti tudi trgovina in obrt. ako je bilo v trgu precej gostiln, mesarij in trgovin ter obrtnih delavnic žebljarjev, steklarjev, glavnikarjev, lončarjev in usnjarjev. Slednji so bili organizirani v ceh, katerega patron je bil sv. Miklavž. Domneva se, da so v čast cehovskemu patronu usnjarji dali sezidati celo cerkev, ki danes stoji v trgu (Krajevni leksikon 1937: 1140).Sejmi so bili poleg obrti in trgovine glavni vir trških dohodkov. Kraj je imel pra-vico do tedenskega tržnega dne, ki je bil vsak četrtek, ter do šestih letnih sejmov in dveh prošenj: na dan sv. Pankracija in sv. Ulrika. Na bogastvo trga kaže tudi podatek, da občina Šmarje pri Jelšah, v katero spada Lemberg, do 1924 ni pobirala nikakršnih občinskih prispevkov, temveč je vse potrebe krila z dohodki sejmov. »Iz zavisti so zato nastale med okoličani številne šale in zbadljivke na račun tržanov.« (Krajevni leksikon 1937: 1140). Vendar Lemberg ni razvil več kot tržno ulico. Svoj višek je dosegel v 18. stoletju. »V prvi polovici 19. stoletja je začel propadati zaradi prenosa župnije na Sladko Goro in premestitve ceste skozi Pečico in Podplat.« (Lemberg 2012).Niko Kuret je v svoji knjižici z naslovom
Šaljive zgodbe o Lemberžanih
 leta 1954 zapisal tole razlago o nastanku šaljivih zgodb o Lemberžanih: »Nič ni čudnega, če je (trg, op. a.) vzbujal ne le zavist, ampak tudi upravičeno jezo okoliških kmetov. Zabav-ljice, ki so si jih izmislili ali jih prikrojili na njegov rovaš, torej niso samo znamenje dovtipnosti našega kmečkega ljudstva, ampak predvsem onemogla oblika maščevanja« (Kuret 1954: 24).V malih mestih in trgih »se je zaredilo kratkovidno, zložno, malenkostno-sebično malomestno življenje. Malomeščani in tržani, brez vsakega širšega obzorja, so hoteli dobro živeti in hitro obogateti brez velikega napora in tveganja. Zato so skušali doseči razne predpravice, ki so jih nato prav ozkosrčno izrabljali za svoje dobičkarije. Zlasti so izkoriščali kmete na deželi« (Kovačič po Kuret 1954: 24). Nič drugače naj ne bi bilo tudi v Lembergu. Najmanj 300 let
6
 so tržani bogato služili na račun sejmov, saj niso smeli okoliški kmetje ničesar kupiti ali prodati zunaj trga. Kljub izgradnji železnice leta 1904, ki je odrezala trg od glavne prometne žile, je Lemberg obdržal finančno neodvisnost še vsaj do leta 1924, ko je kraj sam kril vse stroške. Kot pišejo nekateri avtorji, naj bi bilo blagostanje v trgu zelo veliko, tržani pa zato domišljavi in naduti. Pravijo, da naj bi se celo poročali med seboj, kar naj bi pripeljalo do tega, da so imeli »pri vsaki hiši kakega bebca« (Kuret 1954: 24). Ozkogledost prebivalcev Lemberga, udobno življenje in genet-
6
 Prvi podatki o tedenskih sejmih naj bi bili iz 16. stoletja. edenski sejmi v Lembergu pa naj bi se ukinili konec 18. stoletja, vendar je bilo število sejmov, ki so se zvrstili čez leto, vse do obdobja med obema vojnama še vedno precejšnje (Kuret 1954: 24).

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->