A.

KUPRI N
SUL AMI T
(VISOKA PESEM LJUBEZNI)
mi
I ZDALA I N ZALOI LA ZALOBA PAN
V LJ UBLJ ANI 1932
Delnika tiskarna, d. d. v Ljubljani Predstavnik Miroslav Ambroi
ANTONIJ I, ENI SVOJ I,
POKLANJ AM TA PREVOD,
NJ EJ , KI MI J E DAROVALA
SVOJ O MLADOST
SULAM1T
Poloi me kot peat na srce
svoje, kot peatni prstan na
roko svojo. Zakaj ko smrt je
silna ljubezen, trda ko peklo
ljubosumnosti: strele njene
strele ognjene.
Pesem pesmi.
Poglavje I.
ralj Salomon e ni dosegel srednje dobe
tirideset in pet let a slava o nje
govi modrosti in lepoti, o krasoti njegovega
ivljenja in razkoja njegovega dvora se je
razirila dale preko meja Palestine. V Asiriji
in Feniciji, v Gornjem in Dolnjem Egiptu,
od prastarega Fabrisa tja k J emenu in od
Izmare tja k Perzepolu, na obreju rnega
morja in na otokih Sredozemskega morja so
z obudovanjem izgovarjali njegovo ime,
zakaj ni ga bilo njemu podobnega med kra
lji vse dni njegove.
V letu 480. po izselitvi Izraela, v etrtem
letu svojega vladanja, v mesecu Zivu, je
zael kralj graditi veliki tempelj Gospodov
na gori Moriji in palao v J eruzalemu.
Osemdeset tiso kamnarjev in sedem
deset tiso nosaev je delalo nepretrgoma v
kamnolomih in krajih pred mestom in deset
tiso drvarjev iz tevila trideset in osmih
7
tisoev je hodilo po vrsti na Libanon, kjer
so opravljali ves mesec tako teko delo, da
so po njem poivali dva meseca. Tiso ljudi
je vezalo posekana debla v splave in sto
mornarjev jih je plavilo po morju v Jopo,
kjer so jih obdelovali strugarji in mizarji.
Le pri stavbi piramid Kefrenu, Kufu in Mi-
kerinu pri Gizeh je delala tako netevilna
mnoica delavcev.
Tri tiso est sto paznikov je nadziralo
delo, nad pazniki pa je stal Azarija, sin Na-
tanov, mo brezobziren in delaven, ki se je
o njem govorilo, da nikdar ne spi, ker ga ge
notranji ogenj neozdravljive bolezni. Vse
narte palae in templja, obrise stebrov, risbe
oken, okraske sten in prestola je izvril sta-
vitelj Hiram-A vi ja iz Sidona, sin medarja iz
rodu Neftalinovega.
Po sedmih letih v mesecu Bulu je bil do
grajen hram Gospodov in po trinajstih letih
kraljeva palaa. Za cedrova debla z Liba
nona, za cipresove in oljkove deske, za jelo-
vino, sitim in tarzo, za velikanske rezane in
zglajene kamene, za bager, krlat in bis, z
zlatom obit, za sinjemodro volneno blago,
8
za slonovino in rdee ovje koe, za elezo,
oniks in mnoino marmorja, za drago kame
nje, za zlate verige, vence, tkanine, ite,
mree, lebe, vene lui, cvetlice in svenike,
zlate draje v durih in zlate eblje, teke po
estdeset lotov zlata, za zlate kovane bokale
in skledice, za rezane in mozaine orna
mente, za lite in iz kamena izklesane podobe
levov, kerubinov, volov, palm in anan je
Salomon daroval tirskemu kralju Hiramu,
soimencu slaviteljevemu, dvajset mest in vasi
v deeli galilejski. A Hiram je smatral ta
dar za neznaten, s takim nezaslianim raz
kojem so bili opremljeni tempelj Gospodov
in palaa Salomonova in mala palaia v Melu
za kraljevo eno, krasotico Astizo, her egip
tovskega faraona Susakima. In mahagonov
les, ki se je pozneje uporabil za ograjo in
stopnie na galeriji, za godala in vezavo
svetih knjig, je prinesla Salomonu v dar
kraljica iz Sabe, modra in krasna Balkiza,
obenem s tako mnoino aromatinih kadil,
dieih olj in dragocenih diav, da jih toliko
e niso videli v Izraelu.
9
Z vsakim dnem je raslo kraljevo bogastvo.
Trikrat na leto sta se vraali v pristanie
njegovi ladji: Tarzis, ki je plovila po Sre
dozemskem morju, in Hiram, ki je jadrala
po rnem morju. Dovaali sta iz Afrike slo
novino, opice, pave in antilope; bogato okra
ene vozove iz Egipta, ive tigre in leve, pa
tudi ivalske koe in kouhovino iz Mezo
potamije, snenobele konje iz Kuve, dalje
zlatega peska parvanskega vsako leto est
sto estdeset centov, mahagonovino, ebeno
vino in santalovino iz deele Ofir, pestre
lazurne in kalake preproge s udovitimi
slikam i prijateljske darove kralja Tiglata-
pilesarja, umetne mozaike iz Niniv, Nimroda
in Sargona. Tkanine s krasnimi vzorci iz
Katuarja, zlate kovane ae iz Tira, iz Sidona
barvano steklo, a iz Punta pri Bab-El-Man-
debu dragocene diave nardo, aloe, kina-
mon, afran, ambro, moek, kalvo, miro in
kadilo, radi katerih so egiptovski faraoni
vekrat zaenjali krvave vojne.
Srebro pa v Salomonovih asih ni imelo
veje cene od navadnega kamenja in ma-
hagonovina ni bila draja od navadnega
10
figovega lesa, ki raste v veliki mnoini po
dolinah.
Kamenita kopalia, obloena s porfirom,
marmorne vodnjake in hladne fontane je na
pravil kralj in vodo je dal napeljati iz gor
skih studencev, stekajoih se v potok cedron-
ski, a okoli palae je zasadil vrt in umo in
vinograd Bal-Hamono.
Salomon je imel stajo za 40.000 mezgov in
vprenih konj in 12.000 jahancev; vsak dan
so dovaali za konje jemena in slame z
deele.
Deset volov pitanih in dvajset volov s pae,
trideset vre moke penine in estdeset
druge, sto sodov razlinega vina, 300 ovac,
ne vtevi pitano drobnico, jelene, srne in
antilope vse to je prihajalo vsak dan po
dvanajstih nadzornikih na mizo Salomonovo
in na mize njegovega dvora, druine in te
lesne strae. estdeset vojakov izmed pet sto
najmonejih in najzastavnejih v vsej voj
ski se je vrstilo na strai v notranjih sobah
palae. Pet sto itov, pokritih z zlatimi plo
ami, je dal Salomon izdelati za svojo telesno
strao.
11
Poglavje II.
arkoli so zaelele kraljeve oi, niesar
jim ni branil in svojemu srcu ni od
rekel nikakega veselja.
Sedem sto en je imel kralj in tri sto pri-
lenic, da ne raunam suenj in plesalk. A
vse je oaroval Salomon s svojo ljubeznijo,
zakaj Bog mu je dal tako neusihajoo silo
strasti, kakrne niso imeli navadni ljudje.
Ljubil je beloline, rnooke Hetejanke z
ronatimi ustnicami radi njehove jasne, a le
kratkodobne krasote, ki se tako hitro in raz
kono razcveta in tudi tako hitro vene kakor
cvet narcise; zagorele, visoke, plamenite Fib-
anke s trdimi, kodravimi lasmi, nosee
zlate roljajoe zapestnice na rokah, zlate
obroe na bokih in na obeh glenjih iroke
kroke, spojene s tankimi veriicami; nene,
male, prone Amorjanke vzorne rasti, nji
hova zvestoba in vdanost v ljubezni je prila
v pregovor; ene iz Asirije, ki si daljajo oi
12
z barvami in lepijo modre zvezde na elo in
lice; izobraene in duhovite here sidonske,
ki umejo lepo peti, plesati, pa tudi igrati na
harfo, plunko in pial s spremi je vanjem
bobna; olte Egipanke, neutrudljive v lju
bezni in besne v ljubosumnosti; pohotne Ba-
bilonke, ki jim je telo pod obleko gladko ko
marmor, ker si s posebnim mazilom uniu
jejo vse dlaice na njem; deve bakterske, ki
si barvajo lase in nohte z ivordeo barvo in
nosijo hlaice; molee, plahe Moabianke,
ijih bujna nedra so bila hladna tudi v naj-
soparnejih letnih noeh; brezskrbne in nie-
murne Amonianke z ognjenimi lasmi in s
telesom tako belim, da se je svetilo v temi;
nene, modrooke ene z lasmi lanene barve
in mehko dehteo koo, ki so jih dovaali s
severa ez Balbek in ijih jezik je bil neraz
umljiv vsem v Palestini. Vrhu tega je ljubil
kralj mnoge here indijske in izraelske.
Delil je posteljo tudi z Balkis-Makedo,
kraljico sabsko, ki je presegala vse ene
sveta s krasoto, modrostjo, bogastvom in po
znanjem mnogoterosti ljubezenskega raz-
13
ko ja; in s Sunamianko Abizago, ki je ne
ko ogrevala starost kralja Davida, vljudno,
tiho krasotico, radi katere je Salomon izroil
smrti svojega starejega brata Adomija z
roko Bana jasa, sina J ajadovega.
In z ubono deklico iz vinograda, imeno
vano Sulamit, ki jo je edino izmed vseh en
ljubil kralj z vsem svojim srcem.
Nosilnico si je dal napraviti kralj iz naj
lepe cedrovine, s srebrnimi stebrii, z zla
timi naslanjali v obliki leeih levov, s stro
kom iz purpurne tirske tkanine. Znotraj je
Lila nosilnica vsa okraena z zlatimi naivi
in dragimi kameni ljubavnimi darovi en
in dev jeruzalemskih. In ko so v slavnostnih
dneh nosili lepo rasli rni sunji Salomona
med ljudi, je bil kralj V resnici krasen ko
lilija v saronski dolini.
Bledo mu je bilo oblije in usta ko jasno-
rde trak. V valovitih laseh, ki so mu bili
rni do modrine, so blesteli okrasek mo
drosti sivi ko srebrne niti gorskih poto
kov, padajoih z viine temnih skal hermon-
skih; sive niti so se mu pojavljale tudi v rni
14
bradi, zviti po obiaju kraljev asirskih v
pravilnih drobnih pramenih.
Oi je imel kralj temne ko najtemneji
agat, ko nebo v brezmeseni letni noi, a tre
palnice, premikajoe se ko strele gori in doli,
so bile podobne rnim arkom okoli rnih
zvezd. In ni bilo loveka na vsem svetu, ki
bi bil mogel vzdrati Salomonov pogled, ne
da bi povesil oi. A bliski jeze v kraljevih
oeh so poraali ljudi k zemlji.
Bili so pa trenotki srnega veselja, ko se
je kralj opajal z ljubeznijo ali vinom ali s
sladkostjo moi, ali se je pa radoval ob modri
in krasni besedi, dobro izgovorjeni. Takrat
so se mu polagoma spuale trepalnice do
polovice, delajo modre sence na svetlem
obliju in v oeh kraljevih so vzplamteli kot
iskre v rnih briljantih topli plameni pri
jaznega mehkega smehl ja j a; oni, ki so videli
ta nasmeh, so bili pripravljeni dati zanj telo
in duo, tako je bil nepopisno krasen. Samo
ime kralja Salomona, izgovorjeno na glas,
je vznemirjalo enam srce kot vonj tekoe
mire, spominjajo jih ljubavne noi.
15
Kraljeve roke so bile mehke, bele, tople in
krasne kot enske roke, a imele so toliko
ivljenjske sile, da je s samim pokladanjem
rok na temena bolnikov zdravil boleine v
glavi, kre, rno melanholijo in obsedenost.
Na kazalcu leve roke je nosil Salomon prstan
z rdeim asteritom, areim v estih arkih
biserne barve. Ve sto let je bil star ta prstan
in na notranji strani njegovega kamena je
bilo vrezano v jeziku davno izginolega na
roda: Vse mine.b
In tako velika je bila mo Salomonove
due, da so se ji pokorile tudi zveri: levi in
tigri so se plazili kralju ob nogah, otirali
svoja rela ob njegova kolena in mu lizali
roke s hrapavimi jeziki, kadar je stopil v nji
hova bivalia. In kakor se mu je radovalo
srce ob izpreminjastih barvah dragih kame-
nov, ob vonju egiptovskih diav, ob mehkem
dotiki ja ju lahkih tkanin, ob sladki godbi, ob
slastnem okusu rdeega iskrega vina, pene
ega se v kovani ninivski ai, tako rad
je gladil ostro grivo levov, aimetaste hrbte
rnih panterjev in mehke ape pegastih leo-
16
pardov. Rad je poslual rjovenje zverin, gle
dal njihove silne in krasne kretnje in util
gorko sapo njihovega ostrega diha.
Tako je opisal kralja Salomona J ozafat,
sin Ahiludov, zgodovinar njegove dobe.
2
1?
Poglavje III.
#
K
er si nisi elel dolgega ivljenja, niti bo
gastva, niti sovrani^kiE du, marve
si elel modrosti, storim, glej, po tvoji besedi.
Dam ti srce modro in razumno, da ni bilo
pred teboj tebi podobnega, niti ne bo takega
za teboj.
Tako je rekel Bog Salomonu in po njegovi
besedi je poznal kralj sestav sveta in potek
ivljenja, razumel je zaetek, konec in sre
dino asov in prodrl v tajnost veno valove
ega in kroeega vraanja dogodkov; pri
zvezdoznancih Biblu, Akru, Sargonu, Por-
sipu in Ninivu se je nauil zasledovati izpre-
membe v stanju zvezd in letnih krogov. Po
znal je prirodne lastnosti ivali in umel uga
niti njihove obutke, znani so mu bili vzrok
in smer vetra, razlina svojstva rastlin in
mo zdravilnih zeli.
Misel v lovekem srcu je globoka voda,
pa tudi to je znal izrpati modri kralj. V be-
18
sedah in v glasu, v oeh, v kretnjah rok je
ital najbolj skrito tajnost due jasno kot iz
odprte knjige. In zato so prihajale k njemu
iz vseh koncev Palestine velike mnoice ljudi,
prose ga sodbe, sveta, pomoi, razsodbe v
prepirih, pa tudi razlage nerazumljivih
prikazni v sanjah. In ljudje so se udili
globokim in modrim odgovorom Salomo
novim.
Tri tiso pregovorov je zloil Salomon in
tiso in pet pesmi. Narekoval je dvema spret
nima in urnima pisarjema, Elihoferju in
Aha ju, sinovoma Sisovima, in urejal, kar sta
napisala. Svoje misli je odeval vedno v iz
brane izraze, zakaj zlatemu jabolku v ai
iz prozornega sardoniksa je podobna umetno
izgovorjena beseda, pa tudi zato, ker so be
sede modrijanov ostre kot igle, silne kot za
biti eblji in so vsi njih avtorji od Edinega
Pastirja.
Beseda je iskra v utripu srca, tako je
govoril kralj.
In Salomonova modrost je bila nad mo
drost vseh sinov Vzhoda in nad vso modrost
Egipanov. Bil je modreji od Etana, Ezra-
2-
19
hitana, Emana, Hilkola, Dodra, Mahalovih
sinov.
Ali zaela ga je teiti krasota navadne lo
veke modrosti in ni ve imela prejnje cene
v njegovih oeh. Z nemirnim in ioim
umom je hrepenel po najviji modrosti, ki jo
je imel Gospod na svojem potu pred svojim
stvorjenjem, od vekov, od poetka, preden
je bila zemlja. Po tej modrosti je hrepenel,
ki je bila pri Njem velika umetnica, ko je
delal krono rto po obliju propasti.
Toda ni je nael Salomon.
Kralj je poznal uenost magijev kaldej-
skih in ninivskih, vedo astrologov iz Abi-
dosa, Saisa in Memfide, tajnosti arovnikov,
mistagogov in epoptov ali vidcev asirskih in
arodejcev iz Baktre in Perzepole in se je
preprial, da so bile znanosti njihove le zna
nosti loveke.
In iskal je modrosti tudi v tajnostih pra
starih poganskih ver in zato je poseal mali
kovalske templje in nosil darila Balu liba
nonskemu, ki so ga astili pod imenom Mel-
karta kot boga stavbe in pogibeli, zavetnika
plovbe morske v Tiru in Sidonu, ga nazivali
20
Amona v oazi Sivah, kjer je malik njegov
kimal z glavo, kao pot slavnostnim pro
cesijam, ga zvali Belega v Kaldeji, Moloha
v Kananeji. Klanjal se je tudi eni njegovi
grozni in pohotni Astarti, ki je imela v
drugih templjih imena Istara, Izara, Baltiza,
Asera, Itar-Belita in Astargatiza.
Nalival je olja Izidi in Osiru egiptov
skemu, bratu in sestri, ki sta se spojila v za
konu e v materinem telesu in tam spoela
boga Hora; Darketi, ribam podobni boginji
tirski, psoglavemu Anubu, bogu balzami
ranja, babilonskemu Oamu, Dagonu filistej
skemu, Andenagu asirskemu, Utsabu, maliku
ninivskemu, Kibebu, Bel-Marodohu, reitelju
Babilona bogu planetov J upitru, kaldej-
skemu Oru bogu venega ognja, tajin-
stveni Omorozi, pramateri bogov, ki jo je
Bel raztrgal na dvoje ter ustvaril iz obeh
polovic nebo in zemljo, iz glave pa ljudi.
A kralj se je klanjal e boginji Athanaizi.
Njej na ast so pred hramom dajale deve
fenike, lidijske, armenske in perzijske mimo
idoim svoja telesa kot svete daritve.
21
A niesar ni nael kralj v obredih pogan
skih razen pijanevanja, nonih orgij, ne
istosti, krvoskrunstva in nenravnosti in v
njihovih dogmah je videl le enanje in sle-
parjenje. Vendar ni nikomur izmed podlo
nikov prepovedal nositi darove kateremukoli
bogu, celo sam je postavil na Oljski gori
tempelj Kamozu, grdobi moabitski, in to na
pronjo krasne, otone Elane-Moabianke,
ki mu je bila takrat najljuba ena. Le ne
esa ni trpel Salomon in je kaznoval s smrtjo:
daritve otrok.
In spoznal je v svojem raziskavanju, da je
usoda sinov lovekih in usoda ivali enaka;
kakor umirajo oni, tako umirajo tudi te, in
en dih imajo vsi in lovek nima prednosti
pred ivino. In spoznal je kralj, da je mnogo
modrosti mnogo bridkosti, in kdor iri spo
znanje, mnoi gorje. Spoznal je tudi, da ve
krat celo pri smehu boli srce in da je alost
ob koncu veselja. In neko jutro je narekoval
Elihoferju in Ahijovu:
Niemurnost nad niemumostjo in vse je
niemurnost, je rekel Propovednik.
22
Pa takrat e ni vedel kralj, da mu polje
Bog tako kmalu tako neno in goreo, vdano
in razkono ljubezen, ki je dragoceneja od
bogastva, slave in modrosti, ki je draja od
samega ivljenja, ker ne tedi niti ivljenja
in se ne boji smrti.
23
I
Poglavje IV.
inograd je imel kralj v Bel-Hamoni, na
junem poboju Yatu-El-Hava, na za-
padu od svetia Molohovega; tja se je kralj
rad zatekal v asih velikega razmiljanja.
Granatnice, oljke in divje jablane poleg
ceder in cipres so ga obdajale od treh strani,
na etrti pa ga je loil od ceste visok kame-
nit zid. Tudi drugi blinji vinogradi so bili
Salomonovi; oddajal jih je stranikom v na
jem, vsakega po 10.000 srebrnikov.
ele ob svitanju se je zakljuila v palai
razkona gostija, ki jo je priredil kralj Salo
mon na ast poslancem kralja asirskega,
slavnega Tiglat-pilesarja. Iz utrujenosti Sa
lomon tisto jutro ni mogel usnuti. Ne vino
niti gane pijae niso omraile silnih asir
skih glav in jim niso razvezale premetenih
jezikov. Toda pronikajoi um modrega vla
darja je e prehitel njihove narte in spletel
s svoje strani tanko politino mreo, ki naj
24
zvee te znamenite ljudi s ponosnimi omi
in hinavskimi besedami.
Salomon si je znal ohraniti brezpogojno
naklonjenost gospoda Asirije in obenem naj
veno prijateljstvo s Kiranom tirskim ob
varuje oropanja njegovo kraljestvo, ki s svo
jimi netevilnimi zakladi, skritimi v kleteh
pod ozkimi ulicami s tesnimi hiami, e
dolgo vabi poeljive poglede vzhodnih vla
darjev.
In tako se je dal kralj ob zori odnesti na
goro Vatu-EI-Hav. Pustil je nosilnico dale
na cesti in sedel je sam na preprosti leseni
klopi na vrhu vinograda, v senci drevja,
skrivajoega v svojih vejah e rosni hlad
noi. Imel je na sebi bel pla, ki je bil spet
na desni rami in na levem boku z dvema
egiptovskima zaponkama iz zelenega zlata v
podobi zdruenih krokodilov, simbolom boga
Sebaha. Roke kraljeve so leale nepremino
na kolenih, oi pa, zasenene z globoko mi
slijo, so mu bile nepremino uprte na vzhod
v smeri k Mrtvemu morju tja, odkoder je
za okroglim vrikom Onaze vzhajalo sonce
v plamenih jutrnje zarje.
25
J utrnji veter je vel od vzhoda in raznaal
vonj cvetoih trt mehki vonj resede in
kuhanega vina. Temne ciprese so vano ki
male s svojimi vrii in razlivale svoj smolni
duh. Hlastno so se razgovarjali srebrnozeleni
listi oliv.
Zdajci je Salomon vstal in posluhnil. Mil
enski glas, jasen in ist ko to rosno jutro,
je pel nekje dale za drevjem. Preprost in
neen napev se je pretakal ko ubore po
toek v gorah, ponavljajo vedno istih pet,
est tonov. In njegova nenavadna skromna
minost je vzbudila v kraljevih oeh tih na-
smev ginjenosti.
Glas je prihajal vedno blie. Sedaj je bil
e tu, zraven, za redkimi cedrami, za temno
zelen jo jelk. Tedaj je kralj previdno raz
grnil veje z rokami, tiho stopal med bodeimi
iglami in stopil na odprto mesto.
Za nizkim zidom, zloenim iz velikih oltih
kamenov, se je razprostiral pred njim vino
grad. Deva v lahni modri obleki je hodila
med vrstami vinskih trt, sklanjala se nad
neim in se zopet vzravnavala in pela. Njeni
rjavi lasje so bleali v soncu.
26
Dehnil dan je hladen,
beijo none sence,
o vrni se naglo, moj mili,
bodi uren ko srna,
ko mlad jelen v gorski dolini...
Tako je pela, vezala vinske trte in priha
jala polagoma navzdol, blie in blie kame-
nitemu zidu, za katerim je stal kralj. Sama
je bila, nikdo je ni videl in ne slial; vonj
cvetoega vinograda, radostna sveost jutra
in vroa kri v srcu jo je opajala. In tu so se
ji porajale preproste pesmice na ustnah in
veter jih je odnaal v vekoveno pozabo.
Polovite nam lisice, lisice male,
ki kodo delajo v vinogradu,
kajti vinograd na cvete.
Pojo se je pribliala samemu zidu in ne
da bi opazila kralja, se je okrenila in pola
goma stopala vkreber ob sosednji vrsti trt.
Sedaj je e zvenela pesem temneje:
Hiti moj mili,
brzo ko srna
ali mlad jelen
na gori cvetoi.
27
Nenadoma je pa umolknila in se tako sklo
nila k zemlji, da je ni bilo videti za vino
gradom.
Tedaj je rekel Salomon s prikupi ji vim
glasom:
Deklicai, pokai mi svoje oblije, daj, da
e sliim tvoj glasb
Naglo se je vzravnala in okrenila oblije
h kralju. Silen veter je v tem trenotku za
pihal in se ji uprl v lahno obleko, da se ji je
tesno privila okoli ivota in med nogami. In
kralj jo je videl trenotek, dokler ni obrnila
vetru hrbta, pod obleko vso kot golo, visoko
in somerno, v silnem razvoju trinajstih let;
videl je njene male, oble, trde grudi z vriki
bradavik, ki se je od njih raztekala tkanina
v obliki arkov na vse strani, kot aa po-
dolgasto okroglo polno deviko telo in glo
boko linijo, ki je delila njeni nogi od spodaj
navzgor in se tam razdelila k okroglim
bokom.
Tvoj glas je sladak in oblije tvoje dra
estno! je dejal Salomon.
Deklica je prila blie in gledala kralja
trepetajoa in nemirna.
28
Nepopisno krasno je bilo njeno zagorelo
in jasno oblije. Teki, gosti, temni lasje in
v njih dva rdea makova cveta so ji pokri
vali s pronimi netevilnimi kodri ramena
in se ji razlivali po hrbtu, are ko zlati
krlat v jasnih sonnih arkih. Lip poseb
nega dela iz nekakih rdeih suhih jagod je
ginljivo in neno ovijal dvakrat njen temni,
visoki, tanki tilnik.
Nisem te opazila! je rekla neno, in glas
ji je zvenel ko spev pialke. Odkod si
priel ?
Tako krasno si pela, deklica!
Povesila je srameljivo oi in rdela, a pod
njenimi dolgimi trepalnicami in v kotih
usten ji je trepetal tajen usmev.
Pela si o svojem ljubem... Da je lahek
ko srna, ko mlad gorski jelen. Gotovo je zelo
lep, tvoj mili, deva, ali ni res?
Zasmejala se je tako zvonko in melodino,
kot bi srebrna zrna padala v zlato skledo.
Saj nimam ljubega. To je le pesem. Nisem
e imela ljubega ...
Oba sta molala trenotek in se gledala
globoko, brez usmeva ... Ptii so se glasno
29
razgovarjali po drevesih. Grudi devine so
burno valovile pod obledelo tkanino.
Ne verujem ti, krasotica. Tako si raz
kona ...
Posmehuje se mi. Glej, kako sem
rna...!
Dvignila je temne roice in iroki rokavi
so ji padli k ramenom ter razgalili njene
lakti, ki so imele tako mehke in devike
oblike.
In dejala je alostno:
Bratje moji so hudi name in ukazali so
mi, naj uvam vinograd. In tu glej, kako
sem ogorela na soncu!
0, nikdar, sonce te je e polepalo, ti naj-
krasneja med enami! Zasmejala si se in
tvoji zobje so podobni belim jagnjetom,
kadar prihajajo iz kopeli in niti na enem
med njimi ni madea. Lica so ti kakor polo
vici jabolka pod tvojimi kodri. Ustne tvoje
so jasnordee radost jih je gledati. In
lasje tvoji... Ve, komu so podobni tvoji
lasje? Si li videla, kako stopa zveer ovja
reda z Galada? Pokriva vso goro, od te
mena do podnoja in v veerni zarji in prahu
30
se zdi tako valovita in krasna, kot so tvoji
kodri. Oesi tvoji sta globoki ko dve jezeri
v Ezobu ob vratih batrabimskih.
0, kako si krasna! Vrat tvoj je raven in
vitek ko stolp Davidov!...
Ko stolp Davidov! je ponavljala omam
ljena.
Da, da, najkrasneja med enami. Tiso
itov visi na stolpu Davidovem, in vsi so
iti premaganih vojskovodij. Glej, in jaz
obeam svoj it na tvoj stolp ...
0, govori, govori dalje ...!
In ko si se na moj klic okrenila in je za
pihal veter, sem opazil pod tvojo obleko obe
prsni bradavici in mislil sem si: glej dve
mali srnici, ki se paseta med lilijami! Po
stava tvoja je bila podobna palmi in prsi
tvoje grozdom.
Deva je rahlo kriknila in si zakrila obraz
z dlanmi in prsi z laktmi in tako je zardela,
da so se ji uesa in tilnik pokrlatili.
In boke tvoje sem videl. Somerni so ko
dragocena vaza delo mojstra umetnika.
Spusti no roke, deklica! Pokai mi svoj
obraz.
31
Posluna je spustila roke. Polna zlata
zarja je vrela iz Salomonovih oi in jo oa-
rovala; omamljala ji je glavo in sladak,
gorak drget je valovil pod poltjo njenega
telesa.
Reci, kdo si ? ga je vpraala plaho, ne
gotovo. Nikdar e nisem videla tebi podob
nega^
Pastir sem, krasotica. Pasem udovite
rede belih jagnjet po gorah, koder se zelena
trava krasi z narcisami. Ne pride li k meni,
na moj panik ?
A ona je rahlo odkimala z glavo:
Saj vendar ne misli, da ti verujem?
Obraz tvoj ni ogan od vetra in ni opal jen
od sonca in roke so ti bele. Na sebi ima drag
hiton, in ena zapona na njem je vredna letne
plae, ki jo moji bratje dajejo za na vino
grad Adoniramu, kraljevemu prejemniku. Ti
si priel od tamle, za zidom... Gotovo si od
ljudi, ki so blizu kralja ? Zdi se mi, da sem te
videla enkrat, na dan velike slavnosti, zdi se
mi celo, da sem tekla za tvojim vozom.
Uganila si, deva! Teko se je skriti pred
teboj. In resnino, emu bi se pa klatila pri
32
redah pastirskih! Da, iz druine kraljeve
sem. Sem glavni kuhar kraljev. In ti si me
videla, ko sem se na dan velikononega praz
nika vozil v vozu Aminodabovem... Ali
zakaj pa stoji tako dale od mene? Stopi
blie, sestra moja! Sedi tule na kamen zidu
in pripoveduj mi kaj o sebi. Povej mi svoje
ime!
Sulamit, je rekla.
Zakaj so pa hudi, Sulamit, tvoji bratje
nate?
Sram me je govoriti o tem. Izkupili so za
vino in me poslali v mesto, da nakupim
kruha in kozjega sira. A jaz ...
Ti si izgubila denar ?
Ne, huje ...
Nizko je sklonila glavo in epetala:
Razen kruha in sira sem si kupila malo,
isto malo ronega olja pri Egipanih v sta
rem mestu.
In to si bratom zatajila ?
Da ... in komaj slino je dejala: Rono
olje dii tako prijetno b
Kralj ji je vljudno gladil zagorelo roico.
Gotovo se dolgoasi sama v vinogradu ?
3 33
Ne. Saj delam in pojem... Opoldne mi
nosijo obed, zveer pa me nadomea eden
mojih' bratov. Vasih rnjem nadlikove ko
renine, podobne drobnim lovekom ... Ku
pujejo jih pri nas kaldejski trgovci. Baje
delajo iz njih uspavajo napoj ... Povej, je
li res, da nadlikove jagode pomagajo v
ljubezni ?
Ni res, Sulamit, v ljubezni pomaga le
ljubezen. Reci, ima li oeta ali mater ?
Le mater. Oe mi je umrl pred dvema
letoma. Bratje vsi stareji od mene so
iz prvega zakona, a iz drugega sva samo jaz
in sestra.
Ali je tvoja sestra tudi tako krasna
ko ti?
Majhna je e. Komaj devet let ji je.
Kralj se je nasmehnil, tiho objel Sulamit,
jo privil k sebi in ji zaepetal v uho:
Devet let... Torej e nima takih neder
ko ti? Tako ponosnih, tako ognjenih neder!
Ona je molala in gorela od sramu in
sree. Oi so se ji svetile in se kalile z bla
enim usmevom. Kralj je util v svoji roki
burno utripanje njenega srca.
34
Toplota tvoje obleke vonji lepe od narde
je rekel kralj in se plamte dotikal z ustni
cami njenega uesa. In ko diha, utim vonj
iz tvojih nosnic kakor z jabolk. Sestra moja,
moja mila, zavzela si moje srce z edinim po
gledom svojih oi, z edino kretnjo svojega
vratu.
0, ne glej me! pravi Sulamit. Oi tvoje
me razburjajo.
Pa sama je sklonila hrbet in poloila glavo
Salomonu na prsi. Ustnice so ji rdele nad
lesketajoimi zobmi in veke so ji drgetale od
munega hrepenenja. Salomon ji je pritisnil
svoje drhtee ustnice na vabljiva usta. util
je ar njenih ustnic, polzkost njenih zob in
sladko vlanost njenega jezika ter ves gorel
od tako neznosnega hrepenenja, kakrnega
e ni poznal nikdar v svojem ivljenju.
Tako sta minila trenotek, dva.
Kaj dela z menoj ? je rekla Sulamit tiho,
zakrivajo si oi. Kaj poenja z menoj ?
A Salomon je epetal poleg njenih ust:
Med tee preko tvojih ustnic, deklica,
med in mleko izpod jezika tvojega... O,
pridi hitro k meni! Tu za zidom je temno in
3* 35
hladno. Nihe naju ne bo videl. Tu je mehka
livada pod cedrami.^
Ne, ne, pusti me! Noem, ne morem.
Sulamit... ti hoe, ti hoe ... sestra
moja, mila moja, pridi k menib
Neki koraki so se uli spodaj po cesti,
mimo zidu kraljevega vinograda, a Salomon
je zadreval prestraeno deklico za roko.
Reci mi br, kje stanuje? Nocoj pridem
k tebi, je govoril naglo.
cNe, ne, ne ... Ne povem ti tega. Pusti me!
Ne povem ti.
J az te ne pustim, Sulamit, dokler ne po
ve ... J az te hoemb
Dobro, povem... Vendar obljubi mi prej,
da te ne bo to no ... tudi prihodnjo ne
hodi..., niti ne ono, ki pride za njo... Kralj
moj! Zaklinjam te na srne in koute na polju,
ne vznemirjaj svoje ljube, dokler ne bo ho
tela sama!*
Dobro, obljubim ti ... In kje je tvoj dom,
Sulamit ?
e pride po cesti do mesta preko Ce-
drona, po mostu nad Silojo, zagleda na
dom ob izviru. Drugih hi tam ni.
36
A kje je tam tvoje okno, Sulamit ?
emu ti je treba to vedeti, ljubi moj? O,
ne glej me vendar tako. Pogled tvoj me oa-
ruje ... Ne poljubljaj me... Ne poljubljaj
me ...! Ljubek! e me poljubljaj ...
Kje je tvoje okno, moja edina ?
Okno je na juni strani. Ob, ne smela bi
ti povedati... Visoko okence z mreo.
In mrea se odpira navznoter?^
Ne, to je slepo okno. Toda za voglom so
vrata. Drijo naravnost v sobo, kjer spim s
sestro. Vendar ti si mi obljubil... Moja se
stra ima rahlo spanje. O, kako si krasen, moj
mili! Saj si obljubil, ni li res?
Salomon ji je tiho gladil lase in lica.
Pridem k tebi nocojnjo no, je dejal
odlono. Bo tako, bo. Hoem to.
Mili!
Ne. Ti me bo akala. Le ne boj se in za
upaj mi! Ne povzroim ti alosti. Dam ti
tako radost, da je poleg nje vse na zemlji
nino. Sedaj pa zbogom. Sliim, da gredo
pome.
Zbogom, moj mili... O, nikar, ne odhajaj
e! Povej mi svoje ime, ki ga ne poznam.
37
Kralj je trenotek neodlono povesil trepal
nice, pa jih takoj zopet dvignil.
Tmam isto ime s kraljem. Imenuj me Sa
lomon. Zbogom. Ljubim te,
'38
Poglavje V.
lavnosten in radosten je bil Salomon ta
dan, ko je sedel na prestolu v dvorani
libanonskega doma in sodil ljudem, ki so
prihajali k njemu.
tirideset stebrov, po tir je v vrsti, je pod
piralo strop sodne dvorane, a vsi so bili ob
loeni v cedrovino in se konavali z glavii
v podobi lilije; tlak je bil iz cipresovih desk
in po zidovih ni bilo nikjer videti kamenja
za cedrovimi okraski z zlato rezbarijo, pred
stavljajoo palme, ananase in kerubine. V
ozadju dvorane s tremi vrstami oken je
dralo est stopnic k vzvienemu prestolu,
a na vsaki stopnici sta stala dva bronasta
pozlaena leva, po eden na vsaki strani.
Prestol pa je bil iz slonove kosti z zlato rez
barijo in z zlatimi naslonili v podobi leeih
levov. Visoko ozadje prestola se je kona-
valo v zlatem okroglem vrhu. Zagrinjala iz
vijoliaste in krlatne tkanine so visela od
39
stropa do tal pri vhodu v dvorano, dele jo
od prednje sobe, kjer so se med peterimi
stebri gnetli toniki, prosilci in prie, pa tudi
obtoenci in zloinci pod silno strao.
Kralj je imel na sebi rde pla in na glavi
ozek venec iz estdesetih v zlato vdelanih
berilov. Ob desni roki je stal prestol za nje
govo mater Betsabo, ki se je pa poslednji as
zaradi visoke starosti redkokedaj prikazala
v mestu.
Asirski gostje so sedeli z neprijaznimi rno-
bradatimi obrazi ob steni na jaspisovih klo
peh; na sebi so imeli svetle olivne obleke s
rnimi in belimi naivi ob robu. e doma v
Asiriji so toliko sliali o sodbah Salomono
vih ; zato so pazili, da bi ne presliali niti ene
njegovih besed, da bi mogel praviti o sodbi
kralja izraelskega. Med njimi so sedeli Salo
monovi vojskovodje, njegovi ministri, nael
niki pokrajin in dvorjani.
Tu je bil Banaija, nekdaj kraljevski krv
nik, morilec Joabov, Adonijev in Semeijev
sedaj glavni poveljnik vojske, nevisok,
tolst starec z redko dolgo sivo brado; oble
dele modre oi, obrobljene z vekami, rdeimi
40
kot da so obrnjene, so mu gledale topo od
starosti. Usta so bila odprta in mokra in me
sena spodnja ustnica se je ohlapno poveala.
Glava mu je bila vedno sklonjena in se je
rahlo tresla.
Tu je bil tudi Azarija, sin Natanov, raz
burljiv, visok mo z mravim, bolehnim ob
razom in temnimi krogi pod omi, dalje
dobromiselni, raztreseni J ozafat, Zabut ki je
nosil visoki naslov kraljevega prijatelja,
Ben-Abinadab, oenjen z najstarejo herjo
Salomonovo Tafat-Ben-Geber, vladar oblasti
Argobe, ki je v Bagaju; pod njegovo upravo
je bilo estdeset mest, zidanih z vrati z me
denimi zapahi, Baan, sin Husa jev, nekdaj
proslavljen zaradi mojstrskega metanja ko
pij na trideset parasangov, in mnogo drugih.
estdeset vojakov, blesketajoih se s pozla
enimi eladami in iti, je stalo v vrsti ob
levi in desni strani prestola; danes jim je
poveljeval rnolasi krasni Eliab, sin Ahi-
ludov.
Prvi je stopil pred Salomona s svojo tobo
neki Ahijor, brusilec dragih kamenov. Pri
delu v Belu tenikem je nael dragocen
41
kamen, ga obrusil in poprosil svojega prija-
telja Caharijo, ki je bil namenjen v J eruza-
lem, naj odda kamen njegovi eni. ez nekaj
asa e je vrnil domov tudi Abijor. Prva
stvar, po kateri je vpraal svojo eno, ko jo
je zagledal, je bil kamen. ena se je pa zelo
zaudila vpraanju svojega moa in rekla
ter s prisego potrdila, da ni prejela nikakega
kamena. Tu je el Ahijor k svojemu prija
telju Cahari ji po pojasnilo; ta je pa trdil in
tudi prisegel, da je oddal kamen takoj po
prihodu, kakor je bilo dogovorjeno. Privedel
je celo dve prii, ki sta potrdili, da sta videli,
kako je Cahari ja oddal kamen vprio njiju
Ahijorovi eni.
In tako so sedaj vsi tirje Ahijor, Ca-
harija in dve prii stali pred prestolom
kralja izraelskega.
Salomon je pogledal vsakemu izmed njih
po vrsti v oi in rekel strai:
Odvedite vse v posebne sobe in zaprite
vsakega posebej.*
In ko se je to zgodilo, je dal prinesti tiri
kepe vlane gline.
42
Naj vsak izmed njih, je rekel kralj,
zgnete iz gline ono obliko, ki jo je imel
kamen.
ez nekaj asa so bile oblike napravljene.
Toda ena pria je zgnetla obliko konjske
glave, kot so se obiajno brusili dragi ka
meni, druga pria obliko ovje glave in le
dve obliki, Ahijorova in Cahari jeva, sta bili
enaki, podobni enskim grudim.
In je rekel kralj:
Sedaj je tudi slepcem jasno, da sta Caha-
rijevi prii podkupljeni. Naj torej vrne Ca
hari ja kamen Ahijoru in mu obenem plaa
trideset dravnih siklov za sodne stroke ter
da deset siklov templju v dar. Prii pa, ki
sta se sami izdali, naj plaata za kazen po
pet siklov za lanivo izpoved.
Potem so pristopili k prestolu Salomono
vemu trije bratje, pravdajo se za dediino.
Oe jim je rekel pred smrtjo: Da se ne boste
prepirali pri delitvi, razdelim vam sam po
pravinosti. Kadar umrjem, pojdite na gri,
ki lei sredi gaja za hio in tam kopljite.
Nali boste sodek s tremi oddelki: vedite,
da je gornji za starejega, srednji za sred-
,43
njega In spodnji za najmlajega brata. A
ko so po njegovi smrti li in storili, kakor je
odredil, so nali, da je bil gornji oddelek do
vrha napolnjen z zlatim denarjem, medtem
ko so bile v srednjem oddelku same kosti in
v spodnjem kosi lesa. In tako je nastala pri
mlajih dveh bratih zavist in sovratvo do
starejega in ivljenje jim je konno postalo
tako neznosno, da so se odloili prositi kralja
za svet in razsodbo. In niti tu, stoje pred
prestolom se niso vzdrali vzajemnih oitanj
in aljenj.
Kralj je pokimal z glavo in rekel:
Nehajte se prepirati; teak je kamen,
tudi pesek tehta mnogo, toda jeza neumne-
eva je teja od obeh. Vidno je, da je bil va
oe moder in pravien mo, in svojo voljo je
izrazil v svoji oporoki tako jasno, kot da se
je to zgodilo pred sto priami. Kaj niste
takoj uganili, nesreni kriai, da je najsta
rejemu zapustil ves denar, srednjemu vso
ivino in vse sunje, najmlajemu pa dom in
polje? Idite torej v miru in ne ivite ve v
sovratvu.
44
In trije bratje, nedavno sovraniki so
se z jasnimi obrazi globoko priklonili in li
iz sodne dvorane za roke se vode.
A e en prepir za dediino, pred tremi
dnevi zapoet, je razsodil kralj. Neki mo je
umiraje rekel, da zapua vse svoje premo
enje najboljemu izmed obeh svojih sinov.
Ker pa se nobeden ni hotel priznati za slab
ega, sta se obrnila do kralja.
Salomon ju je vpraal, kaj sta po opravilu,
in ko je slial odgovor, da sta oba lovca loko
strelca, je rekel:
Vrnita se domov. Dal bom postaviti truplo
vajinega oeta k drevesu. Videli bomo naj
prej, kdo izmed vaju ga bolje pogodi v prsi,
in potem razsodimo spor.
Sedaj sta se oba brata vrnila v spremstvu
moa, ki ga je bil kralj poslal njima ... In
tega je vpraal kralj o poteku tekme.
Opravil sem vse, kar si odredil, kralj>, je
rekel ta mo. Postavil sem starevo truplo
k drevesu in dal vsakemu izmed bratov nje
gov lok in puico. Stareji je streljal prvi.
Na sto in dvajset laktov je zadel vprav ono
mesto, kjer ivemu loveku bije srce.
45
Izboren strel, je rekel Salomon. A
mlaji ?
Mlaji... Odpusti mi, kralj, ni mi bilo
mogoe vztrajati na tem, da bi se ukaz po
polnoma izvril... Mlaji sin je namre na
pel tetivo in e je poloil puico nanjo, ali
naglo je lok povesil, se obrnil in rekel plaka-
jo: Ne, tega ne morem storiti. Ne bom
streljal v truplo svojega oeta.
Naj ima torej tudi premoenje oetovo,
razsodi kralj. Pokazal se je boljega sina.
Stareji pa, e hoe, sme stopiti v mojo te
lesno strao. Potrebujem takih silnih in boje
vitih ljudi z mirno roko, zanesljivim oesom
in kosmatim srcem.
Nato so predstavili kralju tri ljudi. Kup
evali so skupaj in zasluili mnogo denarja.
A ko so bili namenjeni v J eruzalem, so zaili
zlato v usnjen pas in se odpravili zdoma.
Med potjo so prenoili v gozdu, pas pa so
radi varnosti zakopali v zemljo. A ko so se
zjutraj prebudili, niso nali pasu na mestu,
kamor so ga bili poloili.
Vsak izmed njih je krivil drugega skrivne
tatvine, a ker so bili videti vsi trije pre
46
brisani in zvijani v besedah, jim je rekel
kralj:
Preden razsodim va spor, posluajte, kaj
vam povem. Neka krasna devojka je oblju
bila svojemu ljubemu, odhajajoemu na po
tovanje, da bo akala njegove vrnitve in da
nikomur ne da svojega devitva kakor
njemu. Toda on se je po odhodu ne dolgo
nato oenil v tujem mestu z drugo deklico in
ona je to zvedela.
Medtem se je pa potegoval za njo bogat in
dobrosren mladeni iz njenega mesta, njen
prijatelj iz otrokih let. Po prigovarjanju
starev se mu iz sramu in strahu ni upala
povedati o svoji obljubi in se je poroila
njim. Ko jo je pa po konani svetbeni go
stiji peljal v spalnico in hotel njo v po
steljo, ga je priela prositi: Dovoli, da grem
v ono mesto, kjer ivi moj prejnji ljubek.
Naj me oprosti prisege, potem se vrnem k
tebi in storim vse, kar hoe! In ker jo je
mladeni zelo ljubil, je ugodil njeni pronji,
jo odpustil in la je.
Med potjo pa jo je napadel razbojnik, jo
oropal in e jo je hotel posiliti. A ona je
47
padla pred njim na kolena in ga v solzah
prosila, naj prizanese njenemu devitvu in
povedala je razbojniku vse, kaj se ji je pri
petilo in zakaj gre v tuje mesto. In razboj
nik, ko jo je slial, se je tako udil njeni
zvestobi do dane besede in bil tako ginjen ob
dobroti njenega enina, da jo je ne le pustil
v miru, temve ji je tudi vrnil odvzete drago
cenosti. Sedaj vas pa vpraam, kdo izmed
vseh treh je ravnal najlepe pred oblijem
bojim: devica, enin ali razbojnik
In eden izmed njih je rekel, da zaslui
devica najve hvale za svojo stanovitnost v
prisegi. Drugi se je udil ljubezni njenega
enina, tretjemu se je pa zdelo ravnanje raz
bojnikovo najplemeniteje.
In kralj je rekel poslednjemu:
Ti si torej ukradel pas s skupnim zlatom,
ker si od narave dobikaeljen in si eli
tujega. s>
Mo je pa oddal svojo potno palico enemu
izmed tovariev ter dvignil roke kot za pri
sego, reko:
Kliem za prio J ehovo, da zlata nimam
jaz, marve onb
48
Kralj se je nasmehnil in ukazal enemu
svojih vojakov:
Vzemi palico tega loveka in prelomi jo.
A ko je vojak izvril povelje Salomonovo,
se je na zemljo vsul zlat denar, kajti bil je
skrit v votli palici; tat pa, preseneen ob
modrosti kraljevi, je padel pred prestolom
na oblije in priznal svoj zloin.
Prila je v dom libanonski tudi ena, siro
mana vdova kamnarjeva, in rekla:
Prosim pravine razsodbe, o kralj! Za
poslednja dva denarja, ki sta mi ostala, sem
si kupila moke, jo vsula v tole veliko loneno
skledo in nesla domov. Ali naglo se je vzdig
nil silen veter in mi je raztresel moko. O,
modri kralj, kdo mi nagradi to izgubo?
Nimam sedaj, s imer bi nahranila svoje
otroke.
Kdaj je bilo to? je vpraal kralj.
To se je zgodilo davi, ob svitanju.^
Tu je dal Salomon poklicati nekoliko bo
gatih trgovcev, katerih ladje so morale isti
dan odpluti z blagom v Fenicijo ez J afo.
In ko so se pojavili vznemirjeni v sodni dvo
rani, jih je vpraal kralj:
4 49
Ste li vi prosili Boga ali bogove ugodnega
vetra za svoje ladje ?
In odgovorili so:
Da, kralj! Tako je. In Bogu so bili mili
nai darovi, kajti poslal nam je dober
veter.
Veselim se z vami, je rekel Salomon. Ali
isti veter je razpril uboni eni moko, ki jo
je nesla v skledi. Se vam ne zdi pravino, da
ji povrnete kodo?
Oni pa, veseli, da jib je pozval kralj le
radi tega, so eni takoj nametali polno skledo
drobnega in velikega srebrnega denarja. A
ko se je s solzami v oeh priela zahvalje
vati kralju, se je radostno nasmehnil in
dejal:
Poakaj, to e ni vse. Dananji rani veter
je dal tudi meni radost, ki je nisem priako
val ... Darovom teh trgovcev dodam tudi jaz
svoj kraljevski dar.
In ukazal je Adoniramu, blagajniku, polo
iti na denar irgovcev toliko zlatih novcev,
da pod njimi sploh ne bo videti srebra.
Ta dan ni hotel Salomon nikogar videti
nesrenega. Razdal je toliko nagrad, pokoj-
50
uin in darov, kolikor jih ni vasih razdal v
vsem letu. Odpustil je Ahimazu, vladarju
deele Neftalina, proti kateremu je prej gorel
od jeze zaradi nezakonitega davka, in od
pustil je kazni mnogim, ki so prestopili za
kon, in ni pustil neuslianih proenj svojih
podlonikov, razen ene.
Ko je el kralj iz doma libanonskega skozi
juna vratca, je stopil pred njega v olti ob
leki iz koe nizek, irokople mo s temno
rdeim zamraenim obrazom, s rno gosto
brado, z volovskim tilnikom in nevljudnim
pogledom pod opastimi rnimi obrvi. Bil
je gavni duhovnik templja Molohovega.
Izgovoril je le eno besedo s proseim
glasom.
Kralj! ...
V bronasti notranjosti njegovega boga je
bilo sedem delov: eden za moko, drugi za
golobe, tretji za ovce, etrti za ovne, peti za
teleta, esti za bike, sedmi pa, doloen za
ive otroke, ki so jih prinaale matere, je bil
davno zapuen po prepovedi kraljevi.
Salomon je el mole mimo duhovnega, ki
je za njim raztezal roke in milo klical:
4* 51
Kralj! Zaklinjam te na tvojo radost!...
Kralj, izkai mi milost, a jaz ti odkrijem, v
kakni nevarnosti je tvoje ivljenjem
Salomon pa ni odgovoril in rec ga je
spremljal s stisnjenimi pestmi silnih rok in
besnim pogledom prav do izhoda.
52
Poglavje VI.
veer je la Sulamit v staro mesto, kjer
so se v dolgih redeh vrstile prodajalne
menjalcev, oderuhov in diavarjev. Tam je
prodala zlatarju za tri drahme in en denar
svojo edino dragocenost, praznine uhane,
dva srebrna obroka, vsakega z zlato zvez-
Nato je la k diavarju. V globoki, temni
kameniti dolbini je sedel med tikvami s sivo
aravijsko ambro, zavojki libanonskega ka
dila, svenji dieih trav ter steklenicami z
olji; sedel je na kriem podvitih nogah, z
napol zaprtimi lenimi omi, nepremino, sam
ves die, stari rejeni mrani skopljenec
Egipan. Odtel je pozorno iz fenike ste-
kleniice v loneno posodico prav toliko kap
ljic mire, kolikor je bilo denarjev vsega Su-
lamitinega premoenja in ko je konal, je
rekel, pobirajo z zamakom ostanke olja po
vratu steklenice, s hudomunim nasmehom:
dico.
53
Rjava deva, krasna deva! Ko te danes
tvoj ljubi poljubi med nedra in ree: ,Kako
lepo dii tvoje telo, o moja mila' takrat
se spomni name. Prilil sem tri kapljice
ve!...
In ko se je znoilo in je mesec vzplaval
nad Silojo, meajo sinjo belino njenih hi
s rnomodro senco in medlo zelen jo dreves,
je vstala Sulamit s svojega bornega leia
iz kozjih dlak in posluala. Vse v hii je bilo
tiho. Sestra je enakomerno dihala na tleh ob
zidu. Le zunaj po grmievju ob cesti so suho
in strastno cvrali murni in vzburkana kri
ji je umela v uesih. Okenska mrea je v
meseini zarisana leala vidno in poev na
zemlji.
Drhtea od bojazni, priakovanja in sree,
je razpela Sulamit svojo obleko, jo spustila
k nogam ter, stopivi preko nje, obstala sredi
sobe gola, obsijana skozi mreo z meseino.
Zlila si je gosto, dehteo miro na ramena, na
grudi, na ivot in da bi se ne izgubila niti
ena dragocena kapljica, si je priela naglo
drgniti olje po nogah, pod pazduho in okoli
vratu. A gladki in polki dotik njenih dlani
54
in lakti ob telesu je vzbudil v njej drhtenje
sladke slutnje. Z nasmehom in drgetaje je
gledala k oknu, kjer sta se za mreo videla
dva topola, temna na eni in posrebrena na
drugi strani, ter si epetala:
To je zate, moj ljubi, to je zate, ljubi moj.
Ljubi moj je lepi od deset tiso drugih,
glava njegova je isto zlato, lasje so mu
kodrasti, rni ko vran. Usta njegova so pre
sladka in ves je vreden poelenja. Glejte, tak
je ljubi moj, tak je brat moj, here jeruza
lemske!
In vonjajo od mire je legla na svoje le
ie. Oblije ji je bilo obrnjeno k oknu; roke
si je stisnila kot otrok med koleni, srce ji je
glasno tolklo v prsih. Preteklo je mnogo asa.
Skoro z nezaprtimi omi je bila pogreznjena
v dremoto, ali srce njeno je bedelo. Zdelo se
ji je, da njen ljubi lei poleg nje. Desno roko
dri pod njeno glavo, z levo jo objema. V
radostnem strahu si je odganjala dremoto,
iskala ljubega poleg sebe na postelji, toda
nala ni nikogar. Mesena risba na zemlji se
je pribliala zidu, se skrajala in postala po-
evneja. Murni pa so cvrali, Cedronski po-
55
tok je enakomerno uborel in iz mesta se je
culo otono petje none strae.
Mar res ne pride nocoj? si je mislila Su
lamit. Prosila sem ga, pa da bi me tako po
slual ... ? Rotim vas, here jeruzalemske,
na srne in koute poljske, ne budite ljubezni,
dokler sama ne pride!... A danes je ljube
zen obiskala mene. Pridi torej brzo, moj mili!
Nevesta te aka. Bodi uren ko mlad jelen na
gorah cvetoih!
Pesek je zakripal zunaj pod lahkimi ko
raki. In ni bilo due v dekletu. Oprezna roka
je potrkala na okno. Teman obraz se je gibal
za mreo. Sliala je tihi glas ljubega:
Odpri mi, sestra moja, mila moja, golo
bica moja, ista moja! Glava moja je po
krita z roso.
Ali arobna otrplost se je naglo polaala
telesa Sulamitinega. Hotela je vstati, a ni
mogla, hotela je kreniti z roko, pa ni mogla,
ne vede, kaj se godi z njo, je epetala, zro
v okno:
Oh, kodri njegovi so polni none vlage!
A jaz sem slekla krilo svoje. Kako naj ga
zopet obleem ?
56
Vstani, mila moja, pridi! Blia se jutro,
odpirajo se cveti, trta puliti svoj vonj, priel
je as petelinjega petja, glas grlic se razlega
z gor.
Umila sem si noge, je epetala Sulamit,
kako naj stopim njimi na zemljo ?
Temna glava je izginila za mreo okna,
zvoni koraki so obhajali hio, utihnili pri
durih. Ljubi je oprezno segel z roko skozi
razpoko v vratih. Slialo se je, kako ie s
prsti notranji zapah.
Tedaj je Sulamit vstala, tesno pritisnila
dlani k prsim in epetala v strahu:
Sestra moja spi, bojim se, da jo pre
budim.
Obuvala si je neodlono sandale, oblaila
na golo telo lahko krilo, ogrnila ez to odejo
in odprla vrata, pustivi na kljuavnici sle
dove mire. Ali nikogar ni bilo ve na cesti, ki
se je sama belila med temnim grmievjem v
sivi jutrnji megli. Mesec se je bil zmanjal
in obledel in stal je visoko. Na vzhodu nad
valovi gor je hladno rdelo nebo pred zoro. V
daljavi so se belili zidovi in hie jeruza
lemske.
57
Ljubi moj! Kralj mojega ivljenja! je
klicala Sulamit v vlano temo. Tu sem. a
kam te ... Vrni seh
A nihe se ni odzval.
Zbeim po cesti, dohitim, dohitim svojega
ljubega, je govorila Sulamit s seboj. Poj-
dem po mestu, po ulicah, po trgih, iskala
bom njega, ki ga ljubi dua moja. O, ko bi
bil moj brat, ki je sesal prsi matere moje!
Sreala bi te na ulici in poljubljala bi te, in
nihe bi me ne obsojal. Prijela bi te za roko
in privedla bi te v hio matere svoje. Ti bi
me uil, a jaz bi te pojila s sokom jabolk
granatnih. Rotim vas, here jeruzalemske,
ako sreate mojega milega, recite mu, da sem
bolna od ljubezni.
Tako si je govorila in z lahkimi vdanimi
koraki hitela po cesti proti mestu. Pri vratih
sta sedela ob zidu in dremala v jutranjem
hladu dva straarja, ki sta bila ponoi ob
hodila mesto. Prebudila sta se in zaudeno
gledala hiteo deklico. Mlaji je vstal in ji z
razprtimi rokami zastavil cesto.
Poakaj, poakaj, krasoticah ji je klical
s smehom. Kam pa tako rano? Prebila si
58
skrivaj no v postelji svojega ljubega in
topla si e od njegovih objemov, mi smo pa
odreveneli od none vlage. Pravino bo, e
posedi malo z nami.
Tudi stareji je vstal in hotel Sulamit ob
jeti. Smejal se je, sopel teko, naglo in hri
pavo ter si oblizal z jezikom modre ustne.
Njegov obraz, popaen z velikimi brazgo
tinami izleene gobavosti, je bil videti stra
en v bledi megli. Z nosljajoim in hripavim
glasom je dejal:
Pa res! V em je tvoj ljubi bolji nego
smo drugi moje, mila devojka! Zapri oi in
ne razloi me od njega. Celo bolji sem od
njega, ker sem gotovo nekoliko bolj izkuen.*
Grabil jo je za prsi, za ramena, za zapestje,
za obleko. A Sulamit je bila gibna in silna
in telo njeno, z oljem namazano, je bilo polz-
ko. Iztrgala se je, pustivi v rokah stranikov
svoje vrhnje pregrinjalo, in e hitreje je be
ala nazaj po prejnji poti. Ni ula ne a
ljenja ne strahu vsa je bila zatopljena v
misel na Salomona. Gredo mimo svoje hie,
je videla, da so vrata, ki je bila skozi nje od
la, ostala odprta, zevajoa v rnem etvero
59
kotniku na belem zidu. Toda zatajila je dib,
se skrila ko mlada maka in po prstih od
hitela mimo.
la je po cedronskem mostu, zavila okoli
vasi Siloje in polagoma stopala po kameniti
cesti na juno poboje El-Hava v svoj vino
grad. Brat njen je sedel e med trsjem, zavit
v volneno odejo, vso mokro od rose.
Sulamit ga je budila, a on se ni mogel pre
buditi v mladem jutrnjem spanju.
Kakor veraj plamti zarja nad Anazo.
Dviga se veter. Prenaa vonj cvetoe vinske
trte.
Pojdem, pogledam na ono mesto pri zidu,
kjer je stal moj ljubi, pravi Sulamit, z usti
se dotaknem kamenov, ki se jih je dotikal,
poljubim zemljo pod njegovimi nogami.
Lahkotno bega med trsjem. Rosa pada z
njega ter ji hladi noge in kropi roke. Nena
doma se razlegne radosten krik Sulamitin
po vinogradu. Kralj stoji za zidom, z are
im obrazom ji podaja roke,
Lahneje ko pti preskoi Sulamit ograjo
ter se brez besed, z vzdihljajem sree privije
h kralju.
60
Tako mine nekoliko minut. Konno odtrga
Salomon svoje ustnice od njenih ust ter ree
omamljen in s trepetajoim glasom:
0, ti prekrasna, mila moja, ti prekrasna!
0, kako si krasen, ljubi moj!
Solze obudovanja in hvalenosti bla
ene solze zalesketajo na bledem in krasnem
obrazu Sulamitinem. Premagana od ljubezni
se zgrudi na zemljo in epee blazne besede:
Za postelj imava livado. Cedre so strop
nad nama. Poljubljaj me s poljubi svojih
ust! Objemi tvoji so opojneji od vina ...
Za nedolgo asa lei Sulamit z glavo na
prsih Salomonovih. Njegova levica jo ob
jema.
Kralj se skloni k njenemu uesu ter ji e
peta, neno se privije k njej, a Sulamit za
rdeva pri njegovih besedah in si zakriva oi.
Nato pravi z neizreno milim nasmehom v
zadregi:
Bratje so me postavili, da uvam vino
grad ... a svojega vinograda nisem uvala.
Salomon pa jo prime za temno roico in si
jo strastno pritisne na usta:
Ti je al, Sulamit?
61
0, nikakor, kralj moj, ljubi moj, ni mi
al. In ko bi takoj vstal in odel od mene in
ko bi mi bilo usojeno, da te ne vidim nikdar
ve, do konca svojega ivljenja bom s hva
lenostjo izgovarjala ime tvoje, Salomon!
Povej mi e, Sulamit... samo prosim te,
povej resnico, ista moja... Si vedela, kdo
sem?
Ne, tega niti sedaj ne vem. Mislila sem...
A sramujem se priznati... Bojim se, da se
mi posmeje ... Govori se, da se tod, po gori
Vatu-El-Hav, klatijo vasih poganski bo
govi ... Mnogi med njimi so baje zelo kras
ni ... In mislila sem si, nisi li Hor, sin Ozirov,
ali pa kak drug bog?
Ne, le kralj sem, mila. A tu na tem mestu
poljubljam tvojo milo roko, od sonca opa-
ljeno, in ti prisegam, da e nikdar, niti v
prvih ljubeznih mladosti, niti v dneh moje
slave ni gorelo srce moje s takim neutola
ljivim hrepenenjem, kakor ga budi v meni le
usmev tvoj, le dotik ognjenih kodrov tvojih,
le gibi ja j krlatnih usten tvojih! Ti si krasna
ko otori kedarski, ko zastori v templju Sa-
62
lomonovem. Objemi tvoji me opajajo. Glej
prsi tvoje so dehtee. Bradavice tvoje so kot
vinob
0, da, glej, glej me, ljubi. Oi tvoje me
razburjajo. O kaka radost: saj se k meni, k
meni obraa hrepenenje tvoje. Lasje tvoji
ljubko die. Lei ko opek mire med prsmi
mojimi b
as zadruje svoj tek in se zavira nad
njima v sonnem krogu. Postelj njuna je
trata, tramovi cedre, zidovi ciprese. A
prapor nad njunim domom ljubezen.
63
Poglavje VII.
ral j je imel v svoji palai krnico, osmero-
oglat, hladen bazen iz belega marmorja.
Temnozelene malahitne stopnice so drale do
njegovega dna. Okvir njegov je bil iz egip
tovskega jaspisa, snenobel, s komaj vidnimi
ilami. Za stene njegove so uporabili naj
fineji les mahagonov. tiri levje glave iz
roastega sardoniksa so bruhale vodo v ten
kih curkih v kotlino. Osem srebrnih bruenih
zrcal izbornega sidonskega izdelka je bilo za
moa visoko pritrjenih na zid med lahkimi
belimi stebri.
Preden je la Sulamit v kopel, so mlade
sluabnice vlile vanjo diee zmesi, da je
voda pobelela, posinela in zaigrala v barvah
mlenega opala. Z obudovanjem so gledale
sunje, slae Sulamit, njeno telo, in ko so
jo slekle, so jo privedle k zrcalu. Niti ene
napake ni bilo na njenem krasnem telesu,
kakor rjav zrel sad pozlaenem z zlatim pra-
64
hom nenih dlaic. Ona pa je zardevala, ko
se je gledala golo v zrcalu in si mislila:
Vse to je za tebe, kralj moj!
Stopila je iz kopeli svea, hladna in deh
tea, pokrita z drhteimi vodenimi kaplji
cami. Sunje so ji oblekle kratko belo tuniko
iz najtanjega egiptovskega lanu in hiton iz
dragocenega sargonskega visona tako leske
tave zlate barve, da je bilo videti oblailo
kakor tkano iz sonnih arkov. Noge so ji
obule v rdee sandale iz koe mladega kozla,
osuile so ji temnoognjene kodre in jih pre
pletle s trakovi velikih rnih biserov, a roke
so ji okrasile z roljajoimi zapestnicami.
Tako opravljena je stopila pred Salomona,
in kralj je zaklical od radosti:
Kdo je to, sijajna ko zarja, krasna ko
luna, jasna ko sonce? O, Sulamit, krasota
tvoja je grozneja kakor polki z razvitimi
prapori. Sedem sto en sem poznal in tri sto
ensk, a mladenk brez tevila, vendar edina
si ti, krasna moja! Opazijo te kraljice in po
hvalijo te, poklonijo se ti enske in razgla
sijo te vse ene na zemlji. O, Sulamit, ta dan,
5 65
ko postane ena moja in kraljica, bo za srce
moje najsrenejih
Ona pa je pristopila k izrezljanim oljko-
vim vratom in pritisniva se k njim z obra
zom, je dejala:
Le tvoja sunja hoem biti, Salomon. Glej,
poloila sem uho svoje k dverim in prosim te,
pribij mi uho po zakonu Mojzesovem v do
kaz mojega prostovoljnega suenjstva pred
teboj.
Tedaj je dal Salomon prinesti iz svoje za
kladnice uhane iz temnordeih rubinov v
obliki podolgovatih hruk. Sam jih je vdel
Sulamit v uesa in rekel:
Moja ljuba je moja in jaz sem njen.
In prijel je Sulamit za roko in jo odvedel
v dvorano na gostijo, kjer so ga e priako
vali prijatelji in blinji.
66
Poglavje VIII.
edem dni je preteklo od onega jutra, ko
je Sulamit vstopila v kraljevo palao.
Sedem dni sta se naslajala s kraljem v lju
bezni in nista se je mogla nasititi.
Salomon je rad krasil svojo ljubo z drago
cenostmi. Kako vitke so tvoje noie v san
dalah! je zaklical v obudovanju in padel
pred njo na kolena, ji poljubljal prste na
nogah drugega za drugim ter natikal na nje
prstane s tako krasnimi in dragocenimi ka
meni, da ni bilo takih niti na efodu najvi
jega sveenika. Sulamit je pozorno poslu
ala, ko ji je pravil o notranjem bistvu ka-
menov, o njihovih arobnih lastnostih in
tajinstvenem pomenu.
To je anfraks, sveti kamen iz deele Ofir,
je pravil kralj. Gorak je in vlaen. Poglej,
rde je ko kri, ko veerna zarja, ko razvit
cvet granate, ko gosto vino iz vinogradov
engadijskih, ko tvoji ustni, moja Sulamit, ko
5*
67
tvoji ustni rano, po ljubavni noi. To je ka
men ljubezni, jeze in krvi. Na roki loveka,
ki ga mui vroica ali opaja hrepenenje, se
topli in gori z rdekastim plamenom. e se
raztole v praek in zmea z vodo, da obrazu
rdeico, elodcu pokoj in dui veselje. Kdor
ga nosi, pridobiva moi nad ljudmi. Lei
srce, mozeg in spomin. Toda vprio otrok ga
nikar ne nosi, ker vzbuja okoli sebe ljube
zensko strast.
To je prozoren kamen bakrenozelene bar
ve. V deeli Etijopov, kjer se dobiva, se ime
nuje Mgnadis-Fza. Daroval ga mi je oe
moje ene, kraljice Astize, egiptovski faraon
Susakim, ki je dobil ta kamen od u jetega
kralja. Vidi ni krasen, ali cena njegova
je brezkonna, kajti le tirje 1judje na zemlji
imajo kamen Mgnadis-Fza. Ima nenavadno
lastnost, da vlee srebro k sebi, kakor do
bika eljen in srebro ljube lovek. Darujem
ti ga, moja ljuba, ker nisi pohlepna.
Poglej, Sulamit, te safire! Nekateri so po
barvi podobni plavicam v penici, drugi je
senskemu nebu, zopet drugi morju pri jas
nem vremenu. To je kamen devitva hla-
68
<Ien in ist. V dobi daljnega in teavnega
potovanja ga pokladajo v usta, da jim gasi
ejo. Lei tudi gobavost in razlina zla nljesa.
Daje jasnost mislim. Sveeniki J upitrovi v
Rimu ga nosijo na kazalcu.
Kralj vseh kamenov kamen amir. Grki
ga naziva jo Adams, to pomeni nepremag
ljiv. Najtrdneji je med vsemi tvarinami na
svetu in ostane nepokodovan tudi v najsil-
nejem ognju. To je svetlo sonce, zgoeno v
zemlji in ohlajeno s asom. Naslajaj se, Sula
mit: izpreminja se v vseh barvah, vendar
ostaja prozoren ko kapljica vode. ari v noni
temi, ali tudi podnevi izgubi svetlobo v roki
morilevi. amir privezujejo na roko ene, ki
se mui pri tekem porodu, pa tudi vojaki si
ga natikajo na levico, gredo v bitko. Kdor
nosi amir, je ljub kraljem in se ne boji zlih
duhov. amir preganja pegasto barvo z obra
za, isti dih, daje mirno spanje mesenikom
in se poti v bliini strupa. Kameni amir so
mokega in enskega spola; zakopani glo
boko v zemljo so zmoni razmnoevanja!
Meseni kamen, medel in miren ko me
seina to je kamen magijev kaldejskih in
69
babilonskih. Pred vedeevanjem si ga pokla-
dajo pod jezik, in on jim podeljuje dar, da
gledajo v bodonost. V posebni zvezi je z
mesecem, kajti pri polni luni se ohladi in
sveti jasneje. enski je koristen v onem letu,
ko postaja iz otroka dekle.
Ta prstan s smaragdom nosi vedno, moja
ljuba, zakaj smaragd je ljubljenec Salomona,
kralja izraelskega. Zelen je, ist, vesel in ne
en, kakor trava pomladanska, in e ga dolgo
gleda, ti vedri srce; pogleda li ga rano, bo
ves dan lahek zate. Nad tvoje nono leie
obesim smaragd, krasotka moja. Naj odganja
hude sanje od tebe, miri burno bitje srca in
odvaja rne misli. Kdor nosi smaragd, temu
se ne pribliajo kae in korpijoni: in e
dri smaragd kai pred omi, prine tei iz
njih voda in tee dotlej, da oslepi. Raztolen
smaragd dajejo zastrupljenemu loveku z
gorkim velblodjim mlekom, da se strup iz-
poti iz telesa, zmean z ronim oljem lei
smaragd ugrize strupenih plazilcev; a zmlet
z afranom in poloen na bolne oi zdravi
rno slepoto. Pomaga tudi pri bruhanju krvi
70
'r
in pri rnem kalju, ki je neozdravljiv z dru
gimi lovekimi sredstvi.^
Tudi je kralj daroval svoji ljubi livijske
ametiste, v barvi podobne zgodnjim vijoli
cam, rastoim po gozdovih v podnoju gor
livijskih, ametiste, ki imajo udotvorno mo,
da krote veter, jezo, varu je jo pijanosti in po
magajo pri lovu na divje zveri; perzepolski
kalait, ki prinaa sreo v ljubezni, spravlja
prepire v zakonu, odvaja kraljev srd in po
maga pri krotenju in prodaji konj; maje
oko, ki uva imetje, razum in zdravje svojega"
gospoda, in medel beril, modrozelen kakor
voda ob bregu, sredstvo proti sivi mreni in
nalezljivi bolezni, dober tovari potnikom;
raznobojni agat kdor ga nosi, se ne boji
sovranikovih napadov in se izogne nevar
nosti, da bi bil zmekan pri potresu; nefrit,
ledvini kamen, ki lei rane od strele; ja-
bolnozeleni, motno prosojni oniks varuje
ognja in blaznosti; jaspis, pred katerim tre
peejo lopovi; rni lastoviji kamen, obdar
jajo loveka z zgovornostjo; orlov kamen,
ki ga cenijo nosee ene in ki si ga orli po-
kladajo v gnezda, preden vale mladie: za-
71
berzat iz Ofira, are kakor sonece; olto-
zlati krizolit prijatelj trgovcev in tatov;
sardoniks, priljubljen kraljem in kraljicam;
malinov ligir, ki je, kakor znano, v elodcu
risa, igar vid je tako oster, da prodre skozi
zid zato se ti, ki ga nosijo, odlikujejo z
bistrovidnostjo, vrhu tega zaustavlja krva
venje nosu in zdravi razline rane, razen ran,
povzroenih s kamenom ali elezom...
Obesil je kralj na vrat Sulamiti tudi dra
gocenih ovratnic iz biserov, ki so jih dvigali
njegovi podloniki iz Perzijskega morja, in
biseri so zadobili v toploti njenega telesa
ivahen lesk in neno barvo. A korale so se
lepale na njenih zagorelih nedrih, oivel je
tirkis na njenih prstih, prasketajoe iskre so
dajale v njenih rokah te olte jantarjeve
igrake, ki so jih privaali Salamonu v dar z
bregov daljnih severnih morij smeli mornarji
kralja Kirama Tirskega.
S krizantemami in lilijami je pokrivala
Sulamit svojo postelj, pripravljajo jo za
no, in na njene grudi naslonjen je govoril
kralj z veselim srcem:
72
Podobna si kraljevski ladji v deeli Ofir,
o moja ljuba, zlati lahki ladji, ki plove, ziba
jo se, po sveti reki, med belim dehteim
cvetjem.
*
Tako je obiskala kralja Salomona naj
vejega med kralji in najmodrejega med
modrijani njegova prva in poslednja lju
bezen.
Mnogo vekov je minilo od tiste dobe. Bila
so kraljestva in bili so kralji, a ni ostalo po
njih ve sledu kakor po vetru, ki je preletel
puavo. Bile so dolge, brezobzirne vojne, ki
so po njih imena vojskovodij arela ko krva
ve zvezde, a as je izbrisal tudi spomin za
njimi.
Ljubezen uboge deklice iz vinograda in
velikega kralja pa ne mine nikdar in se ne
pozabi, zakaj silna kakor smrt je ljubezen,
saj vsaka ena, ki ljubi, je kraljica, ker
krasna je ljubezen!
73
Poglavje IX.
S
edem dni je minilo, odkar je Salomon
pesnik, modrijan in kralj privedel v
svojo palao ubogo deklico, ki jo je sreal ob
zori v vinogradu. Sedem dni je uival kralj
njeno ljubezen in ni se je mogel nasititi. In
velika radost je sijala kakor zlat sonni ar
z njegovega obraza.
Bile so jasne, tople, mesene noi sladke
noi ljubezni! Na leiu iz tigrovih ko je
leala razgaljena Sulamit, a kralj je sedel na
zemlji pri njenih nogah, polnil svojo sma
ragdno ao z zlatim vinom iz Merivtisa in
pil na zdravje svoje ljube. Iz srca vesel ji je
pravil modre stare udovite povesti. In roka
Sulamitina je poivala na njegovi glavi in
mu gladila kodraste rne lase.
Povej mi, kralj moj, ga je vpraala ne
ko Sulamit, ni li udno, da sem tako naglo
vzplamtela v ljubezni do tebe? Spominjam
74
se sedajle vsega in zdi se mi, da sem bila
tvoja e od prvega trenotka, dokler te e ni
sem videla, ampak sem le sliala tvoj glas.
Srce mi je zadrhtelo in se odprlo tebi na
sproti, kakor se v letni noi odpira cvet ju
nemu vetru. S im si me tako oaral, moj
mili ?
A kralj je tiho sklonil glavo Sulamiti h
nenim kolenom, se prisrno nasmehnil in
odgovoril:
Tisoe en pred teboj, o moja prekrasna,
je stavilo svojim ljubim prav to vpraanje
in sto vekov po tebi bodo isto izpraevale.
Tri stvari so na svetu zame nepojmljive, a
etrte si ne morem razjasniti: sled orla na
nebu, kae na skali, ladje sredi morja in pot
moa do srca ene. To ni moja modrost, Su
lamit, to so besede Agura, sina J akejevovega,
ki so jih sliali njegovi uenci. A islam tudi
tujo modrost.
Da, pravi Sulamit zamiljeno, morda
je tudi res, da lovek tega nikdar niti raz
umel ne bo. Danes po gostiji sem imela na
prsih die opek. A ti si odel od mize in
cvetje je prestalo dehteti. Zdi se mi, da te
75
morajo ljubiti, o kralj, ene, moje, ivali,
da, celo cvetlice. esto si mislim in ne morem
pojmiti, kako je mogoe ljubiti nekoga dru
gega razen tebe?
In razen tebe, razen tebe, Sulamit! Vsako
uro hvalim Boga, da te je poslal na mojo
pot.
Spominjam se. Sedela sem na kamnitem
zidu in ti si poloil roko svojo na mojo. Ogenj
se je razlil po mojih ilah, v glavi se mi je
zvrtelo. Rekla sem: ,Glej, ta je moj gospod,
ta je moj kralj, moj ljubi! S
Spominjam se, Sulamit, kako si se okre-
nila na moj klic. Pod tanko obleko sem raz
loil tvoje telo, ki ga ljubim kakor Boga.
Ljubim ga, pokritega z zlatih prahom, kakor
da je sonce pustilo na njem svoje poljube.
Vitka si kakor kobila pred vozom faraono
vim, krasna si kakor voz Aminodahov. Oi
tvoje so kakor dve golobici nad stokom vod
sedei.
0, ljubi, besede tvoje me razvnemajo.
Tvoja roka me sladko pali. O, moj kralj,
tvoje noge so kakor stebri mramomi, telo
tvoje kakor snop penini, obdan z lilijami.*
76
Oklenjena, obsevana z moleo meseino
sta pozabljala as in kraj. Tako so jima tekle
ure in zaudena sta opazila, kako gleda skozi
zamreena okna sobe roasta zarja.
Tudi je neko rekla Sulamit:
Ti si, moj ljubi, poznal en in deklet brez
tevila, in bile so med njimi najkrasneje
ene na zemlji. Sramujem se postaviti, e
pomislim nase, preprosto, neueno deklico
in na svoje ubogo telo, opaljeno od sonca.
AH dotikajo se z ustnicami njenih ustnic
je govoril kralj z neskonno ljubeznijo in
hvalenostjo:
Ti si kraljica, Sulamit. Ti si se rodila
prava kraljica. Ti si smela in dareljiva v
ljubezni. Sedem sto en imam in tri sto ensk,
in mladenk sem poznal brez tevila, ali ti si
edina moja, prava moja, najkrasneja med
enami. Nael sem te kakor potaplja v Per
zijskem zalivu, ki napolni mnogo koev s
praznimi koljkami in malocenimi biseri,
preden dobi iz mokrega dna bisere, vredne
kraljevske krone. Dete moje, tisokrat more
ljubiti lovek, toda le enkrat ljubi! Truma
ljudi misli, da ljubi, ali le dvema izmed njih
77
polje Bog ljubezen. In ko si se mi vdala tam,
med cipresami, pod obokom cedrovim, na
leiu iz zelenja, sem iz due hvalil Boga,
meni tako milostljivega.^
In neko je vpraala Sulamit:
Vem, da te vsi ljubijo zato, ker je ne
mogoe, da bi te lovek ne ljubil. Kraljica
sabska je prila k tebi iz svoje deele. Bila
je baje najmodreja in najkrasneja od vseh
en, ki so kdaj bile na zemlji. Kakor v sa
njah se spominjam njene karavane. Ne vem,
zakaj, ali od najnenejega detinstva so me
vabili sprevodi slavnih ljudi. Bilo mi je ta
krat morda sedem, morda osem let; spomi
njam se velblodov v zlati opremi, pokritih s
krlatnimi odejami, obremenjenih s tekimi
nosili, spominjam se mezgov z zlatimi kra-
guljki med uesi, spominjam se smenih
opic v srebrnih kletkah in udovitih pavov.
Mnoica slug je la v belih in modrih obla
ilih; vedli so ukroene tigre in panterje na
rdeih vrveh. Bilo mi je ele osem let.
0, dete, tebi je bilo takrat ele osem let !>
je rekel Salomon alostno.
78
Ali si jo ljubil bolj kakor mene, Salomon?
Pripoveduj mi o njej!
In kralj ji je pravil vse o oni udoviti eni.
Ker je sliala mnogo o modrosti in krasoti
kralja izraelskega, je prila k njemu iz svoje
deele z obilnimi darovi, hote izkusiti mo
drost njegovo in si zasunjiti njegovo srce.
Bila je prekrasna tiridesetletna ena, ki je
zaenjala e veneti. Ali s tajnimi, arobnimi
sredstvi je dosegla toliko, da se je njeno pro
padajoe telo zdelo vitko in prono kakor
dekliko, obraz njen pa je nosil peat strane,
nadloveke krasote. Toda modrost njena je
bila navadna modrost loveka in pri tem e
malenkostna modrost ene.
Hote izkusiti kralja v ugankah, je poslala
k njemu najprej petdeset mladeniev v naj-
neneji mladosti in petdeset deklic. Vsi so
bili tako duhovito obleeni v enakih oblekah,
da bi tudi najbistreje oko ne razloilo nji
hovega spola. Nazovem te modrega, kralj,
je rekla Balkiza, e mi pove, kdo izmed
njih je enska in kdo moki.
Kralj pa se je zasmejal in ukazal vsakemu
in vsaki od poslanih podati enemu za drugim
79
srebrno skledo in srebrn vr za umivanje.
In medtem, ko so deki pogumno z rokami
zajemali vodo in si jo z dlanmi metali v obraz
ter si silno drgnili koo, so delale deklice
tako, kakor delajo ene vedno pri umivanju.
Drgnile so si z vodo narahlo in skrbno vsako
roko posebe, nose jib blie k oem.
Tako je preprosto razreil kralj prvo ugan
ko Balkize Makede.
Potem je poslala Salomonu velik demant
v velikosti lenika. V tem kamenu je bila
nena, zakrivljena raza, ki je prodirala po
ozkem, slokem hodniku skozi vse njegovo
telo. Treba je bilo skozi ta demant potegniti
svileno nit. A modri kralj je spustil skozi to
odprtino gosenico sviloprejko, ki je pustila
za seboj najtanjo svileno pajevino.
Tudi je poslala krasna Balkiza kralju Sa
lomonu dragocen bokal iz rezanega sard-
oniksa, divno umetniko delo. Ta bokal bo
tvoj, je sporoila kralju e ga napol
ni z vlago, ki je ne vzame niti z zemlje, niti
z neba. Salomon pa je napolnil bokal s peno,
padajoo s potnega konja in ga dal odnesti
kraljici.
80
Mnogo podobnih zagonetk je predloila
kraljica Salomonu, ali ni mogla poniati nje
gove modrosti, in z vsemi tajnimi arodejstvi
nonega razkoja si ni znala ohraniti nje
gove ljubezni. In ko je konno kralju omr-
zela, jo je izpostavil brezobzirno, razaljivo
posmehu.
Vsem je bilo znano, da ni kraljica sabska
nikomur pokazala svojih nog in da je zato
nosila obleko, ki je segala do zemlje. Celo v
trenotkih intimnih dokazov ljubezni je drala
noge tesno zakrite z obleko. Mnogo udnih
in smenih legend je nastalo o tem.
Ljudje so trdili, da ima kraljica kozje
noge, obrastle s etinami, drugi so se zakli
njali, da ima namesto stopal konate gosje
noie. Pravilo se je celo to, da je mati kra
ljice Balkize neko po kopeli sedla na pesek,
kjer je bil pravkar pustil svoje seme neki
bog, ki se je izpremenil v gosaka, in da je pri
tej priliki spoela krasno kraljico sabsko.
In tako je dal kralj neko napraviti v eni
svojih sob prozoren kristalen tlak s praznim
prostorom pod njim, kamor so nalili vode in
spustili ive ribe. Vse to je bilo izvreno s
8 i 6
tako nenavadnim mojstrstvom, da bi neopo-
zorjen lovek za ni ne opazil stekla in bi
prisegel, da je pred njim posoda s isto sveo
vodo.
In ko je bilo vse pripravljeno, je pozval
kralj svojega kraljevskega gosta na sestanek.
Obdana od sijajne druine je la skozi so-
bane Libanonske hie in prihajala k izdajal
skemu bazenu. Na drugi strani bazena je
sedel kralj, bleste v zlatu in dragem kame
nju in s prisrnim pogledom rnih oi. Duri
so se odprle pred kraljico, ona je stopila na
prej, kriknila in ...
Sulamit se je smejala z radostnim otrokim
smehom in tleskala z rokami.
Sklonila se je in privzdignila obleko ?
je vpraala Sulamit.
Da, moja ljuba, storila je tako, kakor bi
napravila vsaka druga ena. Vzdignila je
rob svoje obleke in eprav je to trpelo le tre
notek, sem opazil in z menoj ves moj dvor,
da ima kraljica sabska Balkiza-Makeda na
vadne loveke noge, le da so krive in ob
rasle z gosto dlako. Takoj drugi dan se je
odpravila na pot, niti poslovila se ni od mene
82
in odpotovala je s svojo prekrasno karavano.
Nisem je hotel aliti. Poslal sem za njo za
nesljivega brzega sla, da bi oddal kraljici
izborne gorske trave najbolje sredstvo
proti dlakam po telesu. Ona pa mi je vrnila
poslovo glavo v vrei iz dragocenega krlata.
Tudi je pravil Salomon svoji ljubi mnogo
iz svojega ivljenja, esar ni vedel nihe
drugi izmed ljudi in kar je Sulamit odnesla
s seboj v grob.
Govoril je o dolgih in tekih letih klatenja
po svetu, ko se je moral, bee pred jezo
bratov svojih, pred zavistjo Absolonovo in
ljubosumnostjo Adonijaevo, pod tujim ime
nom skrivati po tujih deelah, trpeti strano
bedo in stradati. Pravil ji je o tem, kako je
v daljni neznani deeli, ko je stal na trgu in
akal, da ga najame kdo za delo, pristopil k
njemu kraljevski kuhar in rekel:
Tujec, pomagaj mi nesti ta ko z ribami
v palao !
S svojim umom, spretnostjo in vrlim vede
njem se je Salomon tako priljubil na dvoru,
da si je kmalu zagotovil stalie v palai, in
ko je viji kuhar umrl, je stopil na njegovo
o*
85
mesto. Dalje je Salomon govoril o tem, kako
mu je edina hi kraljeva, krasna, ognjevita
devo jka, tajno zaljubljena v novega kuharja,
nehote odkrila ljubezen, kako sta neko po
noi pobegnila iz palae, bila ujeta in pri
peljana nazaj, kako je bil Salomon obsojen
na smrt in kako se mu je udeno posreilo
uiti iz jee.
Sulamit ga je napeto posluala, in ko je
umolknil, so se jima v noni tiini strnile
ustnice, se spletale roke, se dotikale grudi.
In ko se je zdanilo, ko se je zdelo telo Sula-
mitino kakor v roastih penah in je utruje
nost ljubezni zastrla z modrimi sencami
njene krasne oi, je rekla z nenim usmevom:
Osveite me z jabolki, pokrepajte me z
vinom, zakaj od ljubezni medlim.
84
Poglavje X.
V
templju Izidinem na gori Vatu-El-Hav
je pravkar opravljen prvi del velikih
slueb bojih, h kateremu so pripuali ver
nike malega posveenja. Sveenik, ki je imel
slubo, starec v belem oblailu, z obrito glavo,
brez brk in brez brade, se je okrenil na stop
nici pred oltarjem k ljudstvu in rekel s
tihim, trudnim glasom:
Ostanite v miru, sinovi moji in here!
Izpopolnjujte se v delih velikih! Proslav
ljajte ime boginje! Blagoslov njen je z vami
in bo na vekov veke.
Razpel je roke nad ljudstvom in ga blago
slavljal. In takoj so vsi, posveeni na nijo
stopnjo tajinstvenosti, padli na zemljo, nato
so vstali in se tiho, mole pomikali k izhodu.
Danes je bil sedmi dan egiptovskega me
seca Famcnota, posveenega misterijem
Osira in Izide. Zveer je slavnostni sprevod
el trikrat okoli templja s sveami, palmo-
85
vimi listi in amforami, s skrivnostnimi sim
boli bogov in s posveenimi podobami Phalla.
Sredi sprevoda se je premikal na ramenih
sveenikov in drugih prerokov zakriti naos
iz dragocenega lesa, okraen z biseri, slonovo
kostjo in z zlatom. Tam je prebivala sama
boginja, Ona, Nevidna, Urodovitujoa, Ta-
jinstvena, Mati, Sestra in ena bogov.
Lokavi Set je bil umoril svojega brata,
boanskega Osira, na gostinji; z zvijao ga
je pripravil, da je legel v sijajno rakev in
pritrdivi nad njim pokrov, je vrgel rakev s
telesom velikega boga v Nil. Izida, ki je prav
kar porodila Hora, ie v stiski in solzah po
vsej zemlji truplo svojega moa in dolgo ga
ne najde. Naposled ji povedo ribe, da so va
lovi odnesli rakev v morje, da je prispela do
Bibla, kjer je ob njej zraslo ogromno drevo
in skrilo v svojem deblu mrtvo truplo boga
in njegov plavajoi dom.
Kralj te deele si je dal napraviti iz veli
kanskega debla mogoen steber, nevede, da
v njem poiva sam bog Osir, veliki Daro
valec ivljenja. Izida gre v Bibel, pride tja
utrujena od vroine, eje in tekega poto
86
vanja po kameniti cesti. Osvobodi rakev iz
sredine debla, jo nese s seboj in skriva v
zemlji in mestnih nasipih. Ali Set zopet tajno
ugrabi telo Osirovo, ga razree na tirinajst
delov in razseje po vseh mestih in vaseh Gor
njega in Doljnega Egipta.
In zopet gre Izida z veliko bolestjo in pla-
em iskat svetih udov svojega Moa in Brata.
Z jokom njenim zdruujejo svojo alost
sestra njena, boginja Neftiza, in moni Thot
in sin boginje, jasni Hor Horisit.
Taken je bil tajni pomen dananjega
sprevoda v prvi polovici slube boje. Sedaj,
po odhodu preprostih vernikov in po krat
kem odmoru naj bi se vril drugi del. V
templju so ostali le posveenci vije stopnje
mistagogi, epopti, preroki in sveeniki.
Mladenii v belih oblailih so raznaali na
srebrnih podstavkih meso, kruh, suho sadje
in sladko peluzijsko vino. Drugi so nalivali
iz ozkovratnih tirskih posod sikero, ki so jo
v tej dobi dajali zloincem pred usmren jem,
da bi v njih vzbudili pogum, a ki je imela
tudi veliko lastnost buditi in podpirati v lju
deh sveto blaznost.
87
Na znak slubujoega sveenika so se mla
denii oddaljili. Duhvnik-vratar je zaprl vsa
vrata. Nato je obel pozorno vse, ki so ostali,
zro jim v oi in nagovarja je jih s tajnimi
besedami, ki so bile geslo te noi. Dva druga
sveenika sta vozila po templju in okoli vsa
kega njegovega stebra srebrno kadilnico na
kolesih. Z modrim, gostim, opojno vonjajo
im kadilom se je napolnil ves tempelj in
skozi gosto plast dima je bilo komaj videti
raznobarvne lui svetilnic, izdelanih iz pro
zornih kamenov svetilk, pritrjenih v rez
ljano zlato in obeenih pod stropom na dol
gih srebrnih verigah.
V davnih asih se je ta tempelj Osirov in
Izidin odlikoval po nevelikem razmerju in
ubotvu in je bil vdolben v podobi votline
v globino gore. Ozek podzemeljski hodnik je
dral k njemu od zunaj. Ali za vladanja Sa
lomona, ki je vzel pod svoje varstvo vse vere,
razen teh, ki so dovoljevale rtve otrok, in po
gorenosti kraljice Astize,po rodu Egipanke,
je tempelj zrasel v globino in na irino in je
bil okraen z obilnimi darovi.
88
Prejnji oltar je ostal nedotaknjen v svoji
prvotni preprostosti obenem z mnoico sobic,
obdajajoih ga in slueih za shrambe za
kladov, daritvenih predmetov in svetih po
trebin, pa tudi v posebne tajne namene v
asu najbolj skritih mistinih orgij.
Zato pa je bil zares prekrasen zunanji dvor
s piloni na ast boginji Gatori in s tiristran-
sko kolonado iz tiriindvajsetih stebrov. e
sijajneje je bila opremljena notranja pod
zemeljska dvorana za morilce. Njen mozaini
tlak je bil ves okraen z umetnimi podobami
rib, ivali, dvoivcev in plazivcev. Strop pa
je bil pokrit z modro glazuro, na njej je a
relo zlato sonce, svetil srebrni mesec, so mig
ljale netevilne zvezde in ptii so poletavali
na razpetih krilih. Tlak je bil zemlja, strop
nebo, in oboje so spajali kakor mogona i
lava stebla okrogli in mnogovejni stebri. In
ker so se stebri zakljuevali z glavii v podobi
lotosa ali mehkih pergamentnih zavitkov, se
je zdel na njih poivajoi strop res lahek in
zraen kakor nebo.
Zidovje je bilo do viine loveka obloeno
z rdeimi granitnimi ploami, pripeljanimi
89
po elji kraljice Astize iz Tebe, kjer so znali
tamkajnji mojstri podati granitu zrcalsko
gladkost in silen lesk. Vie, vse do stropa, so
bili zidovi kakor tudi stebri ozaljani z rez
ljanimi in slikanimi podobami s simboli bo
gov obeh Egiptov.
Tu je bil Sebek, een v Fajumu v podobi
krokodila, Thot, bog meseca, upodobljen ka
kor Ibis v mestu Hmunu, bog sonca, ki mu je
bil v Edfu posveen volk ebelojed, Bast iz
Bubasta v podobi make, u, bog zraka kakor
lev, Ptah bik, Gatora boginja veselja
krava, Anubij, bog balzamovanja s akalovo
glavo, Montu s Hermona, sajasti Minu, bo
ginja neba Najtha iz Saida in konno v po
dobi ovna strani bog, ki se njegove ime ni
izgovarjalo in ki so ga nazivali Hentiementu,
kar pomeni ivei na Zapadu.
V somraku se je oltar odraal od celega
templja in v njegovi globini so se medlo le
sketali pozlaeni zidovi svetia, skrivajoi
podobo Izidino. Troje vrat velika, srednja
in dvoje bonih, majhnih je vedlo v sve
tie. Pred srednjimi je stal daritveni oltar
s svetim kamenitim noem iz etijopskega ob-
90
sidijana. K oltarju so drale stopnice, a na
njih so se razvrstili mlaji sveeniki in svee
nice s timpani, cimbali, pialkami in bobni.
Kraljica Astiza je poivala v tajni sobici.
Ne velika etverooglata odprtina, mojstrsko
zakrita s tekim zagrinjalom, je vedla narav
nost k oltarju in omogoala, ne da bi izdala
prisotnost, opazovati vse podrobnosti boje
slube. Lahna ozka obleka iz lanene tenice,
pretkane s srebrom, je tesno objemala telo
kraljici, puajo ji roke razgaljene vse do
ramen, noge do polovice me. Skozi prozorno
tkanino se je roasto svetila njena polt in
videle so se vse iste rte in izbokline n jenega
somernega telesa, ki doslej, dasi je imela kra
ljica nad trideset let, ni izgubilo svoje pro
nosti, krasote in sveosti. Lasje, modro bar
vani, so ji bili razpueni po ramenih in po
hrbtu in njih konci okieni z aromatinimi
kroglicami. Obraz ji je bil zelo nalepotien
z rdeo in belo barvo in narahlo s tuem ob
robljene oi so se zdele velike in so arele
kakor oi silne maje zveri. Zlati sveti urens
ji je visel od vratu, dale na polrazgaljena
nedra.
91
Odkar se je Salomon ohladil do kraljice
Astize, utrujen po njeni nebrzdani utni
strasti, se je vdajala z vsem arom junega
ognja in z vso divjost jo ualjene enske lju
bosumnosti tem tajnim orgijam perverzne
poltenosti, ki so bile najviji kult skopljen-
skega eenja Izide. Pojavljala se je vedno
obdana od sveenikov-skopljencev, in tudi
sedaj, ko ji je eden od njih hladil glavo s
pahljao iz pavjega perja so drugi sedeli
na tleh, upirajo v blazni blaenosti oi v
kraljico. Nozdrvi so se jim irile in drhtele
od vonja, puhteega iz njenega telesa in z
drhteimi rokami so se trudili, da bi se ne
opazno dotaknili roba pri njenem jedva na
gubanem lahnem oblailu. Brezmerna, a ni
kdar utolaena strast jim je gnala domiljijo
do skrajnosti. Njihova iznajdljivost v razko
jih Kibele in Aere so presegale vse loveke
monosti. Ljubosumni zaradi kraljice drug
na drugega, na vse ene, moe in otroke,
ljubosumni naposled na njo samo, so se ji
klanjali bolj nego Izidi, in ljube so jo so
vraili kakor neskonen ognjen vir sladkih
in krutih muk.
92
I
Nejasne, zle, strane in zanimive govorice
so kroile o kraljici Astizi po J eruzalemu.
Stari lepili dekov in deklic so skrivali svoje
otroke pred njenim pogledom. Ime njeno so
se bali izgovoriti v zakonski postelji, kakor
znak oskrumbe in nesree. Ali razvnemajoa,
opojna radovednost je privlaevala due k
njej in ji izroala telesa v oblast. Ti, ki so
okusili, eprav samo enkrat, njeno divjo
krvavo ljubezen, je niso mogli pozabiti ni
kdar ve in na veke so postali njeni pomilo
vanja vredni, zanievani sunji. Pripravi jeni
za ponovno njeno ljubezen na sleherni greh,
na sleherno ponianje in zloin, so potah
slini onim nesrenikom, ki so okusih enkrat
trpkega makovega napoja iz deele Ofir,
vzbujajoega sladke sanje in ki ne morejo
biti ve brez njega in se le njemu klanjajo,
le njega aste, dokler jim telesna izrpanost
in blaznost ne konata ivljenja.
Pahljaa je lahno mahljala po gorkem
zraku. V moleem obudovanju so gledali
sveeniki svojo strano ukazovalko. Rahlo je
odgrnila zagrinjalo in zrla neprestano tja
nasproti, na ono stran oltarja, kjer se je ne
93-
kdaj za temnimi gubami prastarih, z zlatom
kovanih zastorov pojavljalo krasno, jasno
oblije kralja izraelskega.
Le njega je ljubila z vsem svojim plam
teim, neistim srcem zavrena kraljica, div ja
in pohotna Astiza. Vsaj kratkega pogleda,
vsaj prijazne besede, vsaj dotika njegovih
rok je iskala povsod, a ni jih nala. Na slav
nostnih shodih, na gostijah v palai in ob
sodnih dnevih ji je Salomon izkazoval ast
kakor kraljici in heri kralja, ali dua nje
gova je bila mrtva zanjo. In vekrat se
je ponosna, kraljica dala nesti ob doloeni
uri mimo doma libanonskega, da bi vsaj od
dale, neopazno skozi teko tkanino nosilnice
zazrla med mnoico dvorjanov ponosno, ne
pozabno krasno oblije Salomonovo. A e
davno se je njena plamtea ljubezen spojila
tako tesno z goreim sovratvom, da jih niti
Astiza sama ni mogla razloevati.
Nekdaj je tudi Salomon obiskoval tempelj
Izidin ob velikih slavnostih in prinaal da
rove boginji; sprejel je bil celo ast njenega
vijega duhovna, drugega po egiptovskem
faraonu. Ali strane misterijoznosti cKrvave
94
rtve Zurodovitujoi so mu odvrnile misel
in srce od slube Materi bogov.
Skopljenec iz nevednosti ali z nasiljem
ali sluajno, ali po bolezni ni ponian
pred Bogom, je rekel kralj. Gorje pa one
mu, ki se sam pohabi!
Sedaj je bila njegova loa v templju e
vse leto prazna. In danes so plamtee oi
kraljiine zaman hrepenele v nepremina
zagrinjala.
Medtem pa so vino, sikera in omamljiva
kadila e kazala znaten uinek na zbrancih
v templju. Pogosteje se je oglaal krik in
smeh in venket srebrnega posodja, pada
joega na kameniti tlak. Blial se je veliki
tajinstveni trenotek krvave daritve. Ekstaza
se je polaala vernikov.
Z raztresenim pogledom je ogledovala kra
ljica tempelj in vernike. Bilo je tu mnogo
odlinih in znamenitih ljudi iz druine Salo
monove in iz druin njegovih vojskovodij:
Ben Geber, vladar obmejne deele Argobe,
Ahimaaz, mo here Salomonove Basemat,
duhoviti Ben-Deker, Zabud, nose po izto
nem obiaju visoki naslov prijatelja kra-
95
ljevega, brat Salomonov iz prvega zakona
Davidovega Daluija, izrpan, polmrtev
lovek, ki se je zgodaj pobebil iz nezmernosti
in pijanevanja. Ti vsi so bili eni iz vere,
drugi iz dobikaeljne preraunljivosti, drugi
iz opijega posnemanja in zopet drugi iz
elje po uivanju utnega razkoja astilci
Izidini.
In sedaj so obstale oi kraljice dolgo in
pozorno, z napeto mislijo na krasnem in mla
denikem obrazu Eliaba, enega izmed nael
nikov kraljeve telesne strae.
Kraljica je vedela, zakaj gori v tako jasni
rdeici njegovo zagorelo oblije, zakaj so
uprte njegove ognjevite oi s tako strastnim
hrepenenjem sem, na zagrinjala, ki se jedva
premikajo ob dotiku krasnih belih rok kra
ljiinih.
Neko je skoro iz ale, vdavajo se trenot-
nemu razpoloenju, dovolila Eliabu, da je
prebil pri njej vso dolgo blaeno no. Zarana
ga je odslovila, ali od tistihmal je e mnogo
dni zaporedoma videla povsod v palai,
v templju, na ulicah dvoje zaljubljenih,
vdanih, hrepeneih oi, ki sta jo spremljali
povsod...
Temne kraljiine obrvi so se razirile, in
njene zelene dolge oi so naglo obledele od
strane misli. S komaj vidno kretnjo roke je
ukazala vohunu, naj spusti pahljao, in rekla
tiho:
Odidite vsi! Husa j, ti pojde in pozove
k meni Eliaba, naelnika kraljeve strae.
Naj pride sem!
7
97
Poglavje XI.
eset duhovnikov v belih oblailih, z
rdeimi lisami pobarvanih, je stopilo
pred sredino oltarja. Takoj za njimi sta la
e dva sveenika, obleena v enske obleke.
Ta dva naj bi predstavljala Neftizo in Izido,
ki objokujeta Osira. Nato je iz globine
oltarja priel nekdo v belem hitonu brez
vsakega nakita, in oi vseh en in mo so
drhte obstale na njem.
Bil je puavnik, ki je preivel deset let
v teki, junaki pokori na gori Libanonu in
ki naj bi danes prinesel Izidi veliko, prosto
voljno krvavo daritev. Obraz njegov, od
glada utrujen, od vetra in sonca opal jen, je
bil strog in bled, oi mrano poveene, in ne
znanska groza je vela od njega po mnoici.
Konno je priel e glavni tempeljski du
hoven, stoleten starec s tiaro na glavi, s
tigrovo koo na ramenu, z brokatnim pred
pasnikom, okraenim s akaljimi repi.
98 '
Obrnil se je k moleim in rekel z glasom
starca, mirnim in tresoim se:
Suton-di-gotpu (kralj daruje).
Nato se je obrnil k daritvenemu oltarju,
vzel pomoniku iz rok belega goloba z rde
imi noicami, mu odrezal glavo, iztrgal srce
iz prs in pokropil z njegovo krvjo oltar in
sveti no.
Po kratkem molku je zaklical:
Objokujmo Osira, boga Atuma, velikega
Un-Nofer-Onufrija, boga Ona!
Dva skopljenca v enskih oblailih Izida
in Neftiza sta se takoj spustila v jok s
harmoninimi tenkimi glasovi:
Yrni se v svoje bivalie, o prekrasni mla
deni! Videti te je blaenosti
Izida te zaklinja, Izida, ki je bila spoeta
s teboj v enem telesu, ena tvoja in sestra.
Pokai nam zopet svoje oblije, jasni
boe! Neftiza je tu, sestra tvoja. Zaliva se s
solzami in v bolesti si ruje lase.
V smrtni bridkosti iemo krasno telo
tvoje. Osir, vrni se v svoj dom!
Dva druga sveenika sta pripojila prvim
svoje glasove. Tu sta Horij in Amebi j opla-
7* 99
kavala Osira, in vsakokrat, ko sta konala
stih, ga je zbor, ki je stal po stopnicah, po
navljal s slovesnim in otonim napevom.
Potem so stareji duhovniki prinesli z
istim spevom iz svetia soho boginje, sedaj
z naosom ni ve zakrito. Ali rni pla,
posut z zlatimi zvezdami, je zagrinjal boginjo
od glave do pet, puajo vidne le njene sre
brne noge, ovite s kao, in nad glavo srebrni
obro, vsajen med kravje roge. In polagoma
se je premikal med venketom kadilnic in
brenkanjem citer, z alostnim plaem spre
vod boginje Izide z oltarskih stopnic navzdol,
v hram ob sosednem zidu, med stebri.
Tako je zbirala boginja razmetane ude
svojega moa, da bi jih oivila s pomojo
Thotovo in Ambrovo.
Slava mestu Abidu, ki je ohranilo krasno
glavo tvojo*, Osir!
Slava tebi, mesto Memfis, kjer smo nali
desnico velikega boga, roko vojne in zaite!
In tebi, o mesto Sais, ki si skrilo levico
jasnega boga, roko pravinostih)
1 ti bodi blagoslovljeno, mesto Thebe, kjer
je poivalo srce Un-Nofra-Onufrija!
100
Tako je obla boginja ves tempelj, vraa
jo se k oltarju, in vedno strastneji in sil-
.
neji je postajal spev zbora. Sveto navdu
enje se je polaalo sveenikov in molilcev.
Vse dele Osirovega telesa je nala Izida,
razen enega, svetega Phalla, ki oplaja mate-
rinsko telo in tvori novo ivljenje.
Sedaj se je priblial najveji akt v miste
riju Osirovem in Izidinem.
Ti si, Eliab? je vpraala kraljica mlade
nia, ki je vstopil skozi vrata.
V temi loe se ji je zgrudil brez glasu k
nogam in si pritisnil na ustne rob njenega
oblaila. Kraljica je utila, da plaka od ob
udovanja, sramu in hrepenenja. Poloila je
roko na kodrasto glavo in rekla:
Povej mi, Eliab, vse, kar ve o kralju in
dekletu iz vinograda!
0, kako ga ljubi, kraljica! je rekel
Eliab s trpkim izdihom.
Govori!... je zapovedala Astiza.
Kaj naj ti povem, kraljica? Srce se mi
trga od ljubosumnosti.))
Govori!
101
Nikogar e ni kralj tako ljubil, kakor
njo. Ne loi se od nje niti trenotek. Oi mu
are od sree. Razsiplje okoli sebe milost in
darove. On, abimeleh in modrijan, lei ka
kor suenj pri njenih nogah in kakor pes
ne spua z nje svojih oi.
Govori!
0, kako me mui, kraljica! A ona...
nje je sama ljubezen, sama nenost in milost!
Mirna je in srameljiva, niesar ne vidi in
ne ve, kakor svojo ljubezen. V nikomer ne
vzbuja ne gneva, ne ljubosumnosti, ne za
visti ...
Govori! je besno zajeala kraljica, segla
s pronimi prsti Eliabu med rne kodraste
lase, si pritisnila njegovo glavo k telesu ter
mu drgnila obraz s srebrnimi naivi svojega
prozornega hitona.
A v tem trenotku so tekali pred oltarjem
okoli podobe boginje, pokrite s rnim prtom,
sveeniki v krogu, v sveti ekstazi, s krikom,
lajanju podobnim, ob zvoku timpanov in
venketu cimbal.
Nekateri izmed njih so se biali z mnogo-
pramenimi bii iz nosoroeve koe, drugi
102
so si zadajali s kratkimi noi po prsih in po
udih dolge krvave rane, tretji so si s prsti
trgali usta, natrgavali uesa in praskali obraz
z nohti. Sredi tega divjega roja se je vrtel
boginji tik ob nogah na enem mestu, z ne
dosegljivo naglico puavnik z gor libanon
skih v snenobelem plapolajoem oblailu.
Le viji sveenik je stal nepremino. V roki
je dral sveti daritveni no iz etijopskega
obidijana, pripravljen izroiti ga v posled
njem stranem trenotku.
Phallos! Phallos! Phallos! so kriali
obrezumljeni sveeniki v ekstazi.
Kje je tvoj Phallos, o jasni boe! Pridi,
oplodi boginjo! Grudi se ji stiskajo od tuge!
Telo ji je kakor puava v vroih letnih
mesecih!
V tem pa je strani, blazni, prodirni vzkrik
za trenotek pregluil ves zbor. Sveeniki so
naglo stopili narazen in vsi v templju pri
sotni so opazili libanonskega puavnika,
popolnoma razgaljenega, stranega z njego
vim visokim, koenim oltim telesom. Viji
duhovni mu je podal no. V hramu je na
stala neznosna tiina. A on se je naglo sklo-
103
nil, napravil kretnjo, se vzravnal in s krikom
bolesti in ekstaze vrgel boginji pred noge
brezoblien koek mesa.
Opotekel se je. Viji duhovni je oprezno
pristopil, mu z rokami objel hrbet, ga pri
vedel k sohi boginje, previdno pokril s rnim
prtom in ga tako pustil nekoliko trenutkov,
da bi mogel tajno, neviden od drugih, pri
tisniti oplojeni boginji svoj poljub na usta.
Takoj nato so ga poloili na nosila in od
nesli izpred oltarja. Sveenik vratar je stopil
iz templja. Udaril je z lesenim kladivcem na
velik bronast obro, oznanjajo vsemu svetu,
da se je izvrila velika tajnost oplojenja
boginje. In visoki pojoi zvok brona se je
razlegal nad J eruzalemom.
Kraljica Astiza, tresoa se e po vsem te
lesu, je pehnila od sebe glavo Eliabovo. Oi
so ji napeto arele v rdeem ognju. In rekla
je poasi, besedo za besedo:
Eliab, hoe, da te napravim kralja J u
deje in Izraela? Hoe biti vladar nad vso
Sirijo in Mezopotamijo, nad Fenicijo in Ba
bilonom ?
Ne, kraljica, samo tebe hoem ...
104
Da, ti bo moj gospod. Vse moje noi bodo
tvoje. Vsaka moja beseda, vsaj moj pogled,
vsak dih bo tvoj. Pozna geslo. Pojde danes
v palao in ju ubije. Ubije oba! Ubije
obab
Eliab je hotel nekaj rei. Ali kraljica ga
je pritegnila k sebi in se mu privila k ustom
z gorkimi ustnicami in jezikom. To je trpelo
muno dolgo. Nato pa je naglo odrinila mla
denia od sebe in rekla kratko in ukazujoe:
Idi!
Grem, je odgovoril pokorno Eliab.
Poglavje XII.
I
n bila je sedma no velike ljubezni Salo
monove.
udovito tihi in globoko neni so bili to
no ljubavni izrazi kralja in Sulamiti. Kakor
da bi jima otona bolest, oprezna sramelji
vost, daljna slutnja kalila z lahno senco po
ljube in objeme.
Zro skozi okno na nebo, kjer je e no
zmagovala nad ugaajoim veerom, je uprla
Sulamit svoje oi na jasno modrikasto zvezdo,
ki je plaho in neno migljala.
Kako se imenuje ta zvezda, ljubi moj?
je vpraala.
To je zvezda Sopdit, je odgovoril kralj.
To je sveta zvezda. Asirski magi nam pra
vijo, da due vseh ljudi ive na njej po telesni
smrti.
To ti veruje, kralj ?
Salomon ni odgovoril. Desnica njegova je
bila pod glavo Sulamitino, a z levico jo je
106
objemal, in ona je utila njegov vonjajoi
dih na sebi, na laseh, na sencu.
Morda se tam snideva, kadar umrjeva?
je plano vpraala Sulamit.
Kralj je zopet molal.
Odgovori mi kaj, ljubi, je prosila bojaz
ljivo Sulamit.
Tu je kralj rekel:
loveko ivljenje je kratko, toda as je
neskonen in tvarina je vena. lovek umira
in z gnilobo svojega telesa oplaja zrno, lo
vek prebavlja kruh in hrani z njim svoje
telo. Veki vekov minejo, vse na svetu se po
navlja ponavljajo se ljudje, ivali, rud
nine, rastlinstvo. V mnogoterem kroenju
asa in tvarine se ponavljamo tudi mi, moja
ljuba. To je tako gotovo, kakor e napolnimo
veliko vreo do vrha z morskim peskom in
vremo vanj dragocen safir: e seemo ve
krat v vreo, prej ali slej vendar izvleemo
iz nje tudi dragi kamen. Snideva se, Sula
mit, ali ne spoznava se, vendar s hrepene
njem in obudovanjem bosta teili najini srci
drugo k drugemu, zato, ker sva se bila, moja
107
nena, moja krasna Sulamit, nekdaj e nala,
a ljudje se ne zavedamo tega.
Ne kralj, ne. J az se spominjam. Ko si stal
pod oknom mojegadoma in me klical:,Krasna
moja, pridi, lasje moji so polni none rose',
sem te poznala, se spomnila nate in radost
in strah sta se polastila mojega srca. Reci
mi, kralj moj, reci, Salomon, e umrjem jutri,
ali se bo spominjal svoje zagorele deklice iz
vinograda, svoje Sulamit ?
In pritiskajo si jo na grudi je zaepetal
kralj razvnet:
Ne govori tako nikdar ... Ne govori tako,
o Sulamit! Ti si od Boga izvoljena, ti si prava,
ti si kraljica due moje ... Smrt se te ne
dotakne...
Ostri kovinski zvok se je nenadoma raz
legel nad J eruzalemom. Dolgo se je otono
tresel in se zibal v zraku, in ko je umolknil,
je e dolgo zvenel njegov drhtei odmev.
V templju Izidinem se je dovrila tajin-
stvena daritev, je rekel kralj.
Bojim se, krasni moj! je zaepetala Sula
mit. <<Temna groza mi je vniknila v duo...
Noem umreti... e se nisem nasitila tvo-
108
jega naroja ... Objemi me ... Pritisni me
k sebi tesneje ... Poloi me kakor peat na
srce svoje, kakor peat na miice svoje!
Ne boj se smrti, Sulamit! Ljubezen je
silna kakor smrt... Preeni otone misli ...
e hoe, ti bom pravil o vojskah Davidovih,
o gostijah in lovih faraona Susakima? Hoe
li sliati eno onih pravljic, ki se skladajo v
deeli Ofir? ... Hoe, da ti povem o ude
ih Bakramaditovih?
Da, moj kralj. Ti sam ve: e te poslu
am, se mi iri srce od radosti! Toda hoem
te neesa prositi ...
0, Sulamit, vse, kar hoe! Zahtevaj od
mene ivljenje moje in z veseljem ti ga
dam. Le obaloval bom, da sem premalo pla
al tvojo ljubezen.^
Tu se je Sulamit v temi nasmehnila od
sree, ovila svoje roke kralju okolo vratu in
mu zaepetala na uho:
Prosim te, ko napoi zora, pojdiva skupaj
tja ... v vinograd ... Tja, kjer je zelenje,
ciprese in cedre, kjer si pri kamenitem zidu
ti j el z rokami mojo duo... Prosim te, ljubi...
Tam ti dam iznova svojo ljubezen ...
109
Ves omamljen je poljubil kralj ustnice
svoji ljubi.
A Sulamit je nenadoma vstala in posluh-
nila.
Kaj ti je, dete moje? Kaj te je prestra
ilo ? je vpraal Salomon.
Poakaj, ljubi moj ... Nekdo gre sem ...
Da ... sliim korake ...
Umoknila je. In bilo je tako tiho, da sta
razloala udarce svojih src.
Lahek um se je odzval za vrati, a zdajci
so se naglo in tiho odprla.
Kdo je? je zaklical Salomon.
A Sulamit je e skoila iz postelje, vrgla
se je naravnost proti temni postavi moa z
blesteim meem v roki. A takoj se je, pobita
s kratkim hitrim udarcem, zgrudila s slabim,
kakor zaudenim krikom na zemljo.
Salomon je z roko razbil karneolov sen
nik, ki je zakrival svetlobo none svetilke.
Opazil je Eliaba, ki je stal pri vratih, lahno
sklonjen nad dekletovim telesom, opotekajo
se kakor pijan. Mladi vojak je na pogled
Salomonov dvignil glavo in ko je videl srdite,
strane oi kraljeve, je pobledel in zastokal.
110
Nadnaravna groza mu je izpremenila izraz.
A naglo se je sklonil, skril glavo v pla ter
se jel kakor preplaen akal plaziti iz sobe.
Toda kralj ga je'ustavil, reki le tiri besede:
Kdo te je prisilil ?
Ves trepetajo in klepetaje z zobmi, z
omi, pobledelimi od groze, je odgovoril
mladi vojak mrko:
Kraljica Astiza . . .
Idi! je ukazal Salomon. Reci strai, naj
te uva!
Naglo so poeli po netevilnih sobanah v
palai begati ljudje s svetilkami. Vsi prostori
so se razsvetlili. Prili so zdravniki, seli so
se vojskovodje in prijatelji kraljevi.
Viji zdravnik je rekel:
Kralj, sedaj ne pomaga niti veda ne Bog.
Kakor hitro izderemo me, ki je bil puen
v njenih prsih, takoj umre.
A v tem trenotku se je Sulamit osvestila
in rekla z mirnim glasom:
Piti hoem.
In ko se je napila, je uprla z nenim raz
konim usmevom svoje oi v kralja in jih ni
ve pustila od njega; on pa je kleal pred
njeno posteljo, ves razgaljen kakor ona in ni
opazil, da se mu kolena koplje jo v njeni krvi
in da so mu roke krlatno rdee od krvi.
Tako je, zro svojega ljubega in neno se
smehljajo, govorila z naporom krasna Su
lamit :
Hvala ti, moj kralj, za vse: za tvojo lju
bezen, za tvojo krasoto, za tvojo modrost, h
kateri si mi dovolil priloiti usta kakor k
sladkemu vrelu. Daj mi poljubiti svoje roke,
ne odmikaj jih odtod, dokler poslednji dih
ne odleti od mene! Nikdar ni bilo in ne bo
sreneje ene od mene. Hvala ti, kralj, moj
ljubi, moj krasni. Spomni se katerikrat svoje
sunje, svoje zagorele Sulamiti.
In kralj ji je odgovoril z globokim, rahlim
glasom:
Dokler bodo ljudje ljubili drug drugega,
dokler bo lepota telesa in due najlepi in
najslaji sen na svetu, dotlej, prisegam ti,
Sulamit, se bo ime tvoje e mnogo vekov iz
govarjalo z gin jen jem in hvalenostjo.
Zjutraj Sulamit ni bilo ve.
Tedaj je kralj vstal, se dal umiti in oblekel
je najkrasneji krlatni hiton, preivan z zla
112
tom, in na glavo si je posadil venec iz krvavo-
rdeih rubinov. Nato je pozval k sebi Banai jo
in rekel mirno:
Banaija, pojde in usmrti Eliaba.
A starec si je zakril z rokami obraz in padel
nanj pred kralja.
Kralj, Eliab je moj vnuk!
Si me slial, Banai ja ?
Kralj, odpusti mi, ne grozi mi s svojo
jezo, ukai to komu drugemu. Eliab se je,
ko je priel iz palae, zatekel v tempelj in se
oprijel oltarja. Star sem, smrt moja je blizu,
ne upam se vzeti na duo tega dvojnega zlo
ina.
A kralj je odgovoril:
Ko sem ti pa naroil usmrtiti mojega
brata Adonija, ki se je tudi oklenil svetega
roba pri oltarju, si me slual, Banai ja ?
Odpusti mi! Usmili se me, kralj!
Dvigni svoje oblije, je ukazal Salomon.
In ko je Banaija dvignil glavo in videl
kraljeve oi, je naglo vstal in posluno el k
izhodu ...
Nato se je kralj obrnil k Ahisarju, upravi
telju in nadzorniku palae, ter odredil:
113
Kraljice noem izroiti smrti, naj ivi
kakor hoe in umira kakor hoe. Toda nikdar
ve ne zazre mojega oblija. Danes, Ahisar,
opremi karavano in spremi kraljico do pri
stania v J afi, a odtod v Egipet, k faraonu
Susakimu. Sedaj pa naj vsi odidejo.*
In osamel pred telesom Sulamitinim je
dolgo gledal njene krasne poteze. Oblije
njeno je bilo belo, in nikdar ni bila tako
krasna v svojem ivljenju. Priprte ustnice,
ki jih je e pred eno uro poljubljal Salomon,
so se nasmihale zagonetno in blaeno, in
zobje, e vlani, so komaj vidno blesteli pod
njimi.
Dolgo je gledal kralj svojo mrtvo ljubico,
nato se je tiho dotaknil s prsti njenega ela
in odel z rahlim korakom iz sobe.
Za durmi ga je priakoval najviji du
hovni Azarija, sin Sadohov. Priblial se je
kralju in vpraal:
Kaj naj storimo s truplom te ene? Danes
je sobota.
In spomnil se je kralj, kako mu je pred
mnogimi leti umrl oe in leal na pesku in e
priel razpadati. Psi, privabljeni po smradu
114
mrtvega trupla, so se e plazili okoli njega
s sestradanimi in od gladu plamteimi omi.
In prav tako kakor danes ga je vpraal ta
krat najviji duhovni, oe Azarijev, sivolasi
starec:
Tu lei tvoj oe. Psi bi mu mogli raztrgati
prsi... Kaj nam je storiti? Naj li izkaemo
ast spominu kraljevemu in omadeujemo
soboto, ali pa naj posveujemo soboto in pu
stimo truplo tvojega oeta v pao psom?
Takrat je odgovoril Salomon:
Pustite ga. iv pes je bolji nego mrtev
lev.
In ko se je sedaj, po besedah najvijega
duhovnika, spomnil tega, se mu je stisnilo
srce od bolesti in strahu.
Ne da bi odgovoril najvijemu duhovniku,
je el dalje, v sodno dvorano.
Kakor vsako jutro sta e leala njegova
dva pisarja na rogoinah ob obeh straneh
prestola. Pred njima so bili pripravljeni za
voji papirja, trst in rnilo. Ko je vstopil
kralj, sta vstala in se mu globoko poklonila.
Kralj pa je sedel na svoj prestol, se oprl z
115
laktom ob hrbet zlatega leva, sklonil glavo v
dlan in velel:
Piita! Poloi me kakor peat na srce
svoje, kakor peatni prstan na roko svojo.
Zakaj silna ko smrt je ljubezen in trda ko
peklo ljubosumnosti: strele njene strele
ognjene.
In ko je molal tako dolgo, da sta pisarja
prestraena zatajila dih, je rekel:
Pustita me samega!
In ves dan, do prvih veernih senc, je ostal
kralj sam in sam s svojimi mislimi in nihe
se ni osmelil vstopiti v veliko, pusto sodno
dvorano.