Slovenski kulturni sindrom

(Razmiljanje o Krstu pri Savici)

sindrom 1. vrsta simptomov, ki se pojavljajo
obenem in oznaujejo posebno bolezen ali stanje; 2.
kakrnakoli kombinacija znailnosti, za katere meni-
mo, da poosebljajo doloen tip, doloeno stanje. . .
Kaj je slovenski kulturni sindrom, odkod je, in
zakaj razmiljamo o njem? S kombinacijo besed slo-
venski kulturni sindrom oznaujem posebno znail-
nost slovenske kulture, ki je nastala v nai kulturni in
e posebno v literarni zgodovini zaradi specifinega poloaja slovenskega
naroda, ko mu ni bilo dano razviti vseh (ali bistvenih) politinih institucij
in drubenih orodij, da bi lahko bil (bolj ali manj) avtonomen in (bolj ali
manj) kompleten narod. Pri tem imam v mislih predvsem slovensko zgodo-
vino v preteklem stoletju in prej, ko smo Slovenci obstajali kot pod-kul-
tura znotraj vladajoe nemke kulture, in ko smo zaradi e omenjene ne-
razvitosti in nekompletnosti kanalizirali svoje politine, dravne in socialne
energije v obmoju kulture; ko, kot je to pred priblino sto leti zapisal
Josip Juri, nismo mogli zadostno delati politino, pa nam je zato bila
na voljo druga pot: delajmo tam, kjer moremo, na polji literarnem. Ta
svetovno zanimivi pojav, da kultura in e posebej literatura prevzameta
funkcijo politike, in da narod zajema svoje socializacij ske vzorce in integra-
cijske motive iz leposlovja, da ima poezija bolj bistvene naloge kot zgolj
poetino komunikacijo, da se programiranje drube vri s pesmijo, da je ta
nekaken manifest, nekaken katekizem sem (hipotetino) imenoval slo-
venski kulturni sindrom.
Slovenski kulturni sindrom je in naj bi bil naa preteklost: danes smo
si uredili politino in drubeno ivljenje, kot velevajo pravila normalnega
nacionalnega vedenja, in tudi kulturo smo ali naj bi jo razvili, kot to
veleva dolnost civilizirane drube. Vendar ali se nam ne kaejo e danes
ostanki sindroma (priznati moram, da sem si tako splono ime izmislil
prav s hipotezo, da gre za arhetip, za izredno sploen in asovno izredno
persistenten sklop pojavov)? Res je, da si dandananji vse manj zastavljamo
usodna vpraanja na pesniki nain (v veliko nesreo pesnikov, ki
1
jim je
stari nain prinaal precej ve slave, drubenega pomena!?), pa vendar
e (tu in tam, v bolj ali manj posreenih variantah) doivljamo usodo kul-
ture in posebno leposlovja kot splono, nacionalno usodo, pesmi beremo
(piemo?) politino, kot da se v njih skriva mo spreminjanja sveta, kot da
z njimi reujemo ne le poetina temve tudi bolj usodna vpraanja slo-
Dimitrij
Rupel
98
Dimitrij Rupel
venstva, nae samobitnosti, uspenosti, privrenosti Velikim idejam . . . Kot
da bi nas obsedel duh iz preteklosti, kot da si drugae ne znamo pomagati,
se zatekamo k poeziji, h kulturi. Ko pesniki piejo nespodobne besede, nas
to prizadeva, kot da so ranili ves na svet, vse nae prikupno slovensko iv-
ljenje, kar nam je sveto. Odkod pesnikom ta mo, odkod nam to branje
poezije? Se Anglei razburjajo zaradi Burgessa, se Ameriani razburjajo za-
radi Mailerja, Rotha, Updika, se Francozi tako vedejo do svoje avantgarde,
do Foucaulta, Batailla, Robbe-Grilleta, Sartra? Za Ruse vemo, da so jezni
na Solenicina, vendar damo prav Solenicinu, in konno smo e leta 1948
rekli, da smo tudi mi jezni na Ruse. Je res slovenska kultura prav posebno
obteena z Velikimi nalogami in smo res Slovenci prav posebno obutljivi
za poezijo? Je ta naa obutljivost v kakni zvezi z nekdanjo vlogo poezije,
leposlovja, kulture? Je morda v naravi pesnitva, da mea trene prevladu-
joi kulturi-mentaliteti, politiki? Je to v naravi slovenske poezije, So pro-
blematini glasovi sodobne slovenske knjievnosti subjektivna pomota, ali
so mar proizvod tradicije, ki tlai sodobne duhove?
Takoj v zaetku bi elel odbiti morebitni oitek, da se zavzemam za
nekaken funkcionalistini model kulture (kultura kot sektor kapitala v raz-
merah neokapitalizma, kot umetna potreba, kot je o tem pred asom
pisal Vanja Sutli), saj bi zahtevo o nemotenem poetju kulture kaj lahko
prevedli v elitistino teorijo o brezkonfliktni stratifikaciji naravnih inte-
resov (inenirji imajo najve znanja, zato naj odloajo, pesniki imajo najve
uta za poezijo, zato naj si sodijo med seboj, le evlje sodi naj Kopi-
tar . . . ) . Ne gre za nemoteno poetje kulture, temve za nemoten kulturni
razvoj in za sprostitev kulture kot duhovnega ivljenja ljudi. S pragmati-
nimi, dnevnimi, operativnimi nalogami obremenjena poezija ne more dose-
gati kvalitetnih estetskih uinkov, prav tako pa tudi pripisovanje, pragma-
tino branje poezije obsoja takno dejavnost na stopnjo prevladujoe kul-
ture, na raven salonske, sprejemljive, spodobne, italnike, utilitarne, apo-
logetske, propagandistine umetnosti. Atributi, ki so nateti v tem zadnjem
stavku, pa so prav vsi hkrati atributi in aspekti najpreprosteje variante
funkoionalizma. Avtonomija poezije torej, vendar ne na nain sektorja?
Kako je to mogoe? Rekel bi, da socialistini sistem, kot edini in prvi si-
stem, ki ni umerjen po preseni vrednosti (ampak po lovekih potrebah),
terja nemotenost (in v tem smislu avtonomnost, svobodo) duhovnega ivlje-
nja. To pomeni likvidacijo sektorskih pregrad, vsesplono dostopnost do
kulturnih zakladov in sproene duhovne komunikacije. Vendar nedo-
stopnost v interesu kapitala, lastnika, vladarja, prevladujoe kulture, ki hoe
sleherno novo vejico in rko vkljuiti v stari sistem, da bi se uspeneje
potrdil, dokazal svojo elastinost.. . (ali, e je kapital ele v nastajanju,
lastnik bolj reven in vladar ibak nove rke in vejice za vsako ceno izob-
iti, postaviti na cesto, med neorganizirane proletarce iz asa prvotne eku-
mulacije kapitala, ki e nimajo teorije-zavesti o svoji potrebnosti in izkori-
anosti). Da bi se umetnost ognila funkcionalizaciji, razvija mehanizme
estetske subverzije (Marcuse) z ozirom na prevladujoo kulturo. Duhovno
ivljenje kot ivljenje onstran proizvodnje za kapital se razvija na nain
estetske subverzije, permanentne revolucije na nivoju druge zgodovine.
V (resda neskromni) elji, da bi prispeval k zavesti o potrebnosti in
izkorianosti pesnikega proletariata (ki se kljub najrazlinejim trzavi-
cam v sodobnem slovenskem kulturnem prostoru vendarle vztrajno in ne-
99 Slovenski kulturni sindrom
omajno krepi) in v veri, da je mogoe ostanke t. j . slovenskega kulturnega
sindroma razloiti in metodino identificirati le s pomojo zgodovinske razi-
skave, se v priujoem zapisu lotevam nekaterih aspektov o nastanku ome-
njenega sklopa pojavov in njihovega zgodnjega razvoja v obmoju Preernove
poezije oz. kulturne ideologije. Primer, ki ga izbiram iz sociolokih intere-
sov (ne iz estetskih), je po mojem preprianju izredno indikativen in v smi-
slu razloenih ciljev najbolj vabljiv.
Raziskava Preernovega Krsta pri Savici je prva stopnja irega in me-
todinega pregledovanja materialne evidence o delovanju slovenskega kul-
turnega sindroma. Preernu (kot najbolj znailni, kulminantni toki) sledita
e Stritar in Kersnik, dokler problema dokonno ne zaostri Ivan Cankar, ki
je v smislu opisanih pojavov (kulturnega sindroma) najvijo nalogo pri raz-
reevanju problemov slovenstva poveril kulturnemu proletariatu.
KRST PRI SAVICI
Anton Slodnjak je v Preernovem ivljenju (MK 1964, str. 182) zapisal
trditev, ki se zdi kljuna za razumevanje Krsta in za doloitev Preernovega
pojmovanja poloaja slovenskega pesnitva:
Zdi se, da ga je najbolj navdihovalo k novemu delu spoznanje, da
mora ostati zvest opovemu programu in biti hvaleen njegovemu
spominu, se pravi: iveti mora zato, da ne zamre slovenska umetna in
avtonomna poezija . . .
V Krstu se rtomir spreobrne v kranskega duhovnika in se odpove
mladostni zagnanosti, ki jo oznauje upa mo golj'fiva in bojevanje boja
brez upa zmage, slepa vera . . . in ki je kot voda, ki se zaene in se
pozneje ustavi. Po Slodnjakovem mnenju sta vsebina Krsta in pesnikovo
razmiljanje o ivljenju nasploh tesno povezana: Preeren naj bi s Krstom
izpovedal, da je podobne odloitve, kakrna je rtomirova, trpel tudi sam,
hotel in mogel je samo upodobiti. . . podobno zgodbo o prelomu in zlomu
kakor jo je sam doivljal po opovi smrti:
im veje je bilo njegovo hrepenenje po osebni srei, in ker je
nikakor ni mogel doiveti, po njenem najdoslednejem zanikavanju, po
prostovoljni smrti, toliko odloneje mu je zapovedovalo opovo
mrtvo oblije: ivi in delaj! Da pa bi bil mogel ta prelom umetniko
im resnineje in bralcu im umljiveje prikazati, si je zamislil pesnitev
o tistih usodnih asih, ko je bila pred naim ljudstvom podobna neiz-
prosna nujnost: Odpovej se staremu, da bo moglo iveti naprej!
Da se je tudi Preeren namenil odpovedati staremu, pie sam v pismu
elakovskemu:
Moj najnoveji proizvod, Kerst pri Savici. . . prosim, presojajte
kot metrino nalogo, s katere reitvijo je bil zdruen namen pridobiti
si naklonjenost duhovine. . . . Duhovni gospodje so bili to pot z mano
zadovoljni in so pripravljeni odpustiti mi tudi prejnje moje grehe; sicer
pa bi mi bilo ljube, ko bi moje poezije kupovali, kakor da jih hva-
lijo . . .
100
Dimitrij Rupel
In konno, o Preernovem novem nazoru in o tem, da Krst v resnici
pomeni prelom, govori uvodni sonet Matiju opu:
Pokopal misli visokoletee,
elja nespolnjenih sem boleine,
ko rtomir ves up na zemlji sree;
V em je prelom, kaj je novo in kaj staro, kakne so bile visokoletee
misli, ki jih je pokopal? Na to vpraanje lahko odgovorimo s Preernovimi
lastnimi neliterarnimi izjavami, lahko prevajamo njegove pesnike kon-
strukcije v diskurzivni tekst, in konno lahko sklepamo po mestu in kul-
turno-politinem pomenu, ki ga zavzema v Preernovem opusu pesnitev Krst
pri Savici. Na voljo so nam tri monosti:
1. upotevanje nepesnikih, diskurzivnih, direktnih izjav Franceta
Preerna;
2. branje Preernove poezije kot z literarno formo prekritega neliterar-
nega sporoila, prevajanje pesnikega v navadni jezik;
3. socioloka analiza (socialnega, kulturno-politinega) mesta in funk-
cije pesnitve Krst pri Savici v pesnikovem opusu in v slovenski kulturni
situaciji leta 1836.
Ad I. Nepesnike izjave so gotovo najprimerneje za doloitev Preer-
novega nazora, za razlago njegovega pojmovanja poloaja slovenskega
pesnitva, ki se je korenito spremenil z letom 1836, s Preernovo novo umet-
niko ideologijo. Ta korenita sprememba je dvojna: v asu Krsta je Preeren
kot eminentni predstavnik slovenske poezije krenil v novo smer in s tem
preokrenil celoten ustroj sektorja, v katerem je deloval; kot sodobnik in
diagnostik kulturnega poloaja prve polovice 19. stoletja je Preeren spoznal,
da so razmere drugane, kot si jih je bil slikal pred tem, oz. da so v teh
razmerah nastopili drubeni tokovi, in idejni momenti, ki jih je treba resno
upotevati in jih zaznamovati tudi z literarno produkcijo.
Ad 2. Prevajanje literature v neliterarni jezik, redukcija pesnikega,
estetskega materiala v jezik zgodovine ali npr. sociologije je dokaj proble-
matina in metodoloko sporna operacija. Ali nismo s tem, da smo izvzeli
doloene pomene iz literarnega konteksta, obutljivo umetniko ravnoteje
dokonno poruili in ga podredili interesom neumetnikih projektov? Poleg
tega je omenjena operacija nadvse komplicirana in v konni fazi podrejena
raziskovalevim interesom, interesom njegove osebnosti, idejne naravnanosti
in okusa dobe. V procesu odgovarjanja na zaetno vpraanje se bomo lo-
tili tudi interpretacije literature, tj. Preernove poezije, vendar bomo v tem
poetju slejkoprej omejeni s pomisleki, ki smo jih nateli: ne da bi poskuali
izloiti subjektivne sestavine, narobe, s poudarjanjem subjektivnega bra-
nja Preernove poezije bomo poskuali priti do nekaterih sodobnih,
svojih razsenosti Preernove poezije in s tem tudi odgovoriti na zastav-
ljeno vpraanje.
Ad 3. Sredino mesto priujoega razmiljanja bo vsekakor poskus
opisati in doloiti socioloki okvir kulturnim fenomenom, ki jih je bolj ali
manj eksplicitno util na pesnik v dobi, ko je v slovenski kulturi funkcio-
niral Krst pri Savici. Gre nam za definicijo drubenih procesov, ki jih je
sproila ali racionalizirala omenjena pesnitev: v tem zapisu se bomo spo-
101 Slovenski kulturni sindrom
padli z nalogo, da doloimo pojem slovenske kulture. Prepriani smo
namre, da sklop vrednot in instrumentov, ki jih danes imenujemo slovenski
kulturni sindrom, izvira tudi iz Preernovega pojmovanja kulture. Gre za
posebno realizacijo slovenstva in slovenskega nacionalnega vpraanja v sek-
torju kulture in s sredstvi umetnosti. Jasno je, da se kultura v tem smislu
bistveno razlikuje od pojma kulture, ki ga pozna svetovna socioloka litera-
tura. Razlika bo jasna iz konteksta.
I.
Med neliterarniimi izjavami, ki jih je dal Preeren v zvezi s Krstom, je
najbolj nesporna tista iz pisma elakovskemu. V njej pesnik razkriva dvojni
namen svoje pesnitve. Prvi del je strokovno pesnike narave (metrina na-
loga), drugi politine (naklonjenost duhovine). To izjavo si lahko razla-
gamo tako, da je pesnik obupal nad doloenim nainom pesnjenja in si
zamislil temu nainu nekaj nasprotnega, razlinega. Preprosto povedano, gre
za prelom. Pred Krstom je Preeren pisal pesmi za Julijo in zoper prevladu-
joi (klerikalni, nemkutarski, avstrijski) tip kulture. Pri Juliji je propadel
in spori z ljubljanskimi imenitniki so ga stali advokatsko kariero in dobro
ime. Pesem kot sredstvo socialnega uspeha se je skazala kot neustrezna de-
javnost. Pesem, ki je bila prepolna ustev, je uinkovala kot ekscentrinost,
tveganje v uporu zoper prevladujoe meanske norme je bilo blaznost. Naj-
isteji in najplemeniteji nagibi so Preerna pripeljali v polom, najlepa
resnica, najdrzneja pravinost sta obveljali kot la. Lahko bi rekli, da so
bila sredstva za dosego cilja neustrezna. Kaken cilj je imel Preeren? Prav
gotovo je ta cilj doloen tudi s tistim, kar smo e imenovali, saj nismo rekli,
da je pesnik spremenil svoj nazor in svoj ivljenjski projekt. Cilj je afirma-
cija slovenske pesmi in slovenstva nasploh. Slovenska pesem se ni zadostno
afirmirala in slovenstvo ni postalo gibalna mo. Vpraanje je, e bi Preernu
sodili s superlativi, kot mu sodimo danes, e bi ostal pri sredstvih pred
Krstom. Drugo vpraanje je, e bi se slovenstvo, oz. slovensko nacionalno
ustvo moglo konstituirati na nain, kot se je, e bi Preeren umrl pred
letom 1836.
Slovenstvo kot socialni dejavnik pred Preernom v bistvu ni obstajalo,
oz. ni bilo programirano in formulirano, nobeni sili v pred-preemovski
drubi ni bilo treba resno raunati z njim. Teza tega papirja je. da je slo-
venski nacionalni program in formulacija slovenstva delo Preerna po
letu 1836.
Preeren je poloaj formuliral izredno precizno: reitev metrine na-
loge Krsta naj bi pridobilo naklonjenost duhovine, ki je glavna poli-
tina sila na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja. Prejnje pesmi so za
Preerna nezadostno sprievalo njegove pesnike moi tej nezadostnosti
pripisuje tudi skromen socialni prodor. Da bi prodrl, mora pokazati popolno
pesniko znanje, biti in veljati mora kot dovren literat. Argument, ki bi
utegnil spodnesti takno sklepanje, je seveda ta, da vsebuje Sonetni venec
neprimerno zahtevnejo metrino strukturo. Seveda je mogoe temu argu-
mentu spodbiti veljavo z domnevo, da je Sonetni venec predstavljal predvsem
upesnitev ljubezenskega doivetja in da je, prepoln blaznih ustev zgreil
svoj glavni cilj, da je zaradi kandala, ki ga je povzroil, postal nefunkcio-
nalen. Preeren je zdaj potreboval isto, neomadeevano sprievalo mojstr-
102 Dimitrij Rupel
stva. Cilj je po novem pesnikovem nazoru mogel postati resnica samo prek
nekompromitirane poezije. Novo sredstvo prodora je poezija kot metrina
naloga: ni prigodnikega, ni privatnega ne sme biti ve v njej.
Drugi del namena je pridobitev duhovine, sprava s politinimi dejav-
niki na Slovenskem. Slovenstvo je uresniljivo samo v politinem prostoru,
tako da politine sile z njim raunajo. To se bo zgodilo, e bo poezija
oiena neposrednih emocij in bo prodrla skoz policijske, duhovske in
razline druge zanke neomadeevana, nekompromitirana. e ne moremo
rei, da izjava, ki jo razlagamo, dii po konformizmu, lahko vsekakor
trdimo, da vsebuje polno mero resnobe. Zdaj gre zares. Preeren si mora
pridobiti mesto pod soncem, slovenska poezija mora priti pred sodnike
oiena, ni ve ne sme biti v njej cenenih, preve oitnih, preve prozor-
nih pasti. Pesnik se je odloil, da bo svojo nalogo v slovenski kulturi
upravljal globlje, bolj pretanjeno, manj nevarno. Subverzija ne sme
biti na oeh, temve mora biti skrita, da lahko prestopi pragove salonov in
policijskih uradov. Preernu je do tega, da bi njegovo poezijo kupili, da
bi jo prodal, da bi se vrinil v drubene odnose kot trdna postavka. Krst
oznauje pot realne, realistine, politine akcije.
Kaj pomeni prikrita subverzija, metrina fasada in nenadna prijaznost
do duhovine? Mar ni taken nart vse moneja, vse odgovorneja pozicija
od prejnje? Mar ni Preeren ele v tem trenutku postal pravi zarotnik,
resnini revolucionar? Kaj pomeni resnoba? Kaj je sklep o vstopu na
trie? Je to preprosta volja po slavi, elja do dnevnega uspeha, do
ugleda? Po tem, kar vemo o Preernu in njegovem kasnejem ivljenju,
lahko samo najodloneje zatrdimo, da ni tako. Gre za posebno trno
operacijo. Pesnik je duhovini pod resnobno in umirjeno vrhnjo plastjo
prodal vrajo energijo, blago, ki nikoli ne more biti blago, ki se ga ne da
pouiti, ki se ga ne da konsumirati. Vsa energija je usmerjena v prikrivanje
bistvenega, nezlomljivega, nekupljivega, neprebavljivega. Poezija, kakrna
nastopa v Krstu, nima menjalne vrednosti, kot blago nastopa le navidez.
V njej je tempirana bomba, uinek je preraunan na dolgi rok. Takna
struktura pesnikove akcije razodeva ne, kot bi mislili na prvi pogled,,
da gre za opustitev cilja in resignacijo temve gre za aktivizem na drugo
potenco. Preeren se svojim ciljem afirmaciji slovenske poezije kot nosil-
nega stebra slovenstva in konni destrukciji utilitarne kulture (ki deluje v
korist tujcev) nikoli ni odpovedal. Spoznal je le to, da ne more uspeti
in dosei svojega narta na istem nivoju, na katerem je poslovala prevla-
dujoa kultura, ki je bila utilitarna, reproduktivna, reproduktibilna, temve
na vijem nivoju pesnikega mojstrstva in prikrite subverzije. Na pesnik se
je svojih prvotnih zamisli samo e trdneje oklenil, e bolj zagrizeno je
vztrajal pri afirmativnem konceptu slovenske umetnosti kot najbolj prefi-
njenega kanala za dokonno osvoboditev.
Zanimivo je, da nam je e danes najbolj jasen jezik Sonetnega venca
in Sonetov nesree, medtem ko se pri Krstu mnenja razhajajo in trditve
ostro spopadajo. Neeksplicitnost in neujemljivost te pesnitve je dokaz, da je
na pesnik imel v mislih zares dolgoroen projekt. Z njim se je enkrat za
vselej odmaknil vodnikovski pedagoki in Veselovi utilitarni estetiki. Ta
odmik je bistvena poteza nove politike in v bistvu razodeva vijo stopnjo
pesnikove zavzetosti za omenjene ideale.
103 Slovenski kulturni sindrom
Izjava, ki jo tudi z vso pravico imamo za programsko in neliterarno
v ozkem smislu besede, je sicer podana v pesniki obliki, vendar ima docela
diskurziven ton: v mislih imamo nekaj verzov iz uvodnega soneta Matiju
opu. Tam pie, da je pokopal visokoletee misli in boleine nespolnjenih
elja. Visokoletee misli so tiste misli, ki pojmujejo prostor kot odprt
nekontrolirani akciji, sproenemu preobraanju. Preeren je prej mislil,
da bo preprial slovensko javnost z nekaj bleeimi, visokoleteimi idejami,
da bo postavil na noge poezijo in Slovence z jezo in zaletavostjo, s svojim
svobodnim, preernim, nagajivim in domiselnim duhom. Zdaj misli dru-
gae: nain je bil prostoru izrazito neprimeren, ni mu bil kos. To so bili
mladeniki, zagnani poskusi. Zdaj je sprevidel, da z njimi ne uene na-
sprotnika. Prej je bil odkrit, jasen, naiven, poten.. . Temu je sledilo
rtomirovsko spoznanje. Preeren se je v imenovanem uvodnem sonetu
razkril: njegova pot je podobna rtomirovi. Kot rtomir je tudi na pesnik
pokopal ves up na zemlji sree. Z zemeljskimi metodami sveta ne bo
mogoe spremeniti, na tem svetu utilitarne kulture in nadvlade duhovine
srea pa ni dosegljiva. Vse to gomazenje, vse te neugnane, zemeljske, mla-
denike poskuse je treba preskoiti. Skok ni niji od nebes. Preeren je v
pesnikem jeziku izrekel besedo, ki jo poznamo iz Heglove filozofije: ta
svet je treba presei! V lui nebeke variante, subverzije, ki sega do nebes
in ki se sintetizira z intervencijo nebes, ki se preivi v idealni formi, in ne
izziva spopada na zemlji, na umazanih zemeljskih tleh; ele onstran aktu-
alnih spopadov in efemernih polemik bodo Slovenci zares svobodni. V lui
te formulacije dobi poln pomen izjava o metrini nalogi: metrina naloga oz.
ista poezija je tista, ki bo edina odreila Slovence. Slovenstvo se ne bo
konstituiralo v stvarnih bojih, v vztrajanju pri svojem na dejanskem, mate-
rialnem nivoju, na pravem triu, kjer se blaga menjujejo po zunanji tei in
meri. Kupija, ki vanjo gremo Slovenci, bo na prvi pogled res nepotena
in sramotna, vendar se bo obrestovala na vijem nivoju. Prodaja, ki jo je
imel v mislih na pesnik, je tedaj goljufija v dobro Slovencev, pridobitev
duhovine je nepomemben manever, s katerim na videz izgubljamo, v
resnici pa pridobimo vse in postanemo dokonno zmagoviti in svobodni.
Slovenci bomo zmagali onstran, na ezoterinem nivoju iste poezije.
II.
Z enabo iz uvodnega soneta Matiju opu (Preeren = rtomir) smo
dobili dragoceno iztonico, s katero bi si lahko pomagali pri interpretaciji
besedila Krsta. Vendar si dela ne smemo poenostavljati, saj imamo opraviti
predvsem z metrino nalogo, ki naj bi v slovenskem jeziku podala to, kar
za svojo svobodo in dostojanstvo potrebujejo vsi narodi.
Krst je nadvse precizno, natanno pretehtano delo. Da ima arhitek-
tonsko strukturo, je ugotovil e dr. Avgust 2igon v svoji knjigi iz leta 1914.
Vsak od delov, kakor jih je doloil omenjeni preernoslovec, ima natanko
doloeno funkcijo, na natanko doloenih mestih najdemo znailne podobe
in sporoila, ali kakor jih imenuje Zigon, vrhove: vrh nastopi na
8. mestu (v 8. stanci) v 2. in 3. delu pesnitve, ki imata vsaka po 15 stane,
medtem ko tejeta ekspozicija, kjer je razodeta bistvena odloitev zoper
samomor, in konni sklep vsak po tri stance. Tako uvod kot sklep vsebujeta
poglavitno miselno izhodie: da je treba sprejeti svet taken, kot je. Uvod
104
Dimitrij Rupel
se kona z vodilom, da samomor ne more biti reitev iz obupnega vojakega
poloaja, sklep to odloitev sankcionira s krstom. Obe izpeljavi osnovnega
izhodia (da je treba sprejeti svet, kot je) sta si enotni v prizoriu: obema
je pria in navdih neposredna okolica Bohinjskega jezera. V obeh kljunih
trenutkih se junakova usoda zrcali v vodi. V zaetku se rtomir primerja
z mirujoo gladino jezera, na koncu se z blinjo vodo posveti za novo ivlje-
nje. Voda preliva in brie misel na samomor, oz. preene samomorilski
poloaj kot tak: ali lahko za uvodne tri stance trdimo, da govorijo samo o
misli na samomor? Ali ne govori rtomir pravzaprav o tem, da bi nadalje-
vanje boja pomenilo samomor? Ali ni beseda o nesmiselnosti boja za staro
vero? Mar se ne vsiljuje misel, da bi bil samomor upirati se ugotovitvi Le
tujcem sree svit se v Kranji ari? Ali ni rtomir e v samem zaetku
pripravljen na pomiritev s tujci, z novo vero, ali se ni pravzaprav odloil
za drugaen boj za dosego cilja, za drugana, nova, bolj utemeljena
sredstva?
Lahko reemo, da je Preeren izredno disciplinirano in sistematino
postavil svojega junaka v svet avtorefleksije. Krst je po svoji simetrini
zgradbi in po vrsti znailnosti, ki jih bomo navedli, pravzaprav traktat o
miru in spravi znotraj sveta, kakren je, o notranji prilagoditvi, o poti
navznoter, kot ugotavlja na podlagi tevilnih primerjav igon. V zaetku
v rtomirovi dui sicer e ni potihnil vihar boja, vendar je ta vihar pred-
vsem moralni in filozofski problem, ki komaj aka, da ga racionalizira Bo-
gomilino razodetje. Vse je e pripravljeno za spremembo, okrog verajnjega
junaka vlada tiina, svetla zarja, pokojna gladina jezera. . . rtomir se
ogleda po naravi, ogleduje se v njej, v njej se vidi, v zunanjem miru zagleda
pravo resnico in monost lastnega miru, oz. novega ivljenja. Od kod ta
mir, od kod spokojna voda, ki se razteza okrog rtomira? Od slapa Savice,
od blagoslovljene vode, ki se usipa vanj iz zadnjih treh stane, od krsta. Vse
je e tu, vse je pripravljeno, le nekaj korakov je e treba.
Pesnik je res precizen v izbiri prizoria in prispodobe: slap, deroa
voda je dvojna metafora: v prvi zvezi (tak se zaene, se pozneje ustavi
mladeni) pomeni mladostno zaletavost in torej staro vero, v drugi, kljuni
zvezi predstavlja vir mini in novo vero. S pomojo te kljune vloge
slapa postanejo razumljive vse druge vloge in vse druge misli: kako naj bi
mislil na svojo slepoto in zgreeno vnemo, e se mu ne bi ponujala reitev
s krstom?
V Krstu se na ve kljunih mestih pojavlja (lepa, veliastna) narava.
Na nivoju narave se vsi boji zdijo nievi in sprio te zunanje harmonije
morajo potihniti, ivljenje postane vredno ivljenja. Moramo se vpraati,
kako v teh kljunih trenutkih (ko gre celo za samomor) intervenira narava
in nova vera, ki nima v sebi nikakrne bojevitosti, moralnih dvomov.
Naravna harmonija je prej ko slej v zvezi z versko odreitvijo, z bogom
in s aenjem ljubezni. Prej smo rekli, da je pomirjeno jezero, spokojna
narava vmes: med nekdanjim mladenitvom (vojsko, mojo goljufivega
upa . . . ) in novim blagoslovom, ki odpravlja zmote, upe in zemeljsko lju-
bezensko zdruitev. Po konani bitki rtomir dolge ure strmi v jezero, se
napaja ob svetli zarji in zlatih arkih na Triglavu, kot ptica drsi njegov oln
po vodni gladini. . . nato sledi ideoloki obraun in blagoslov, ki ga napoti
v versko olo v Oglej. Toda ti zasanjani pogledi in doivetje narave niso
samo blailna obloga med enim in drugim poloajem, niso zbolj ilustracija
105
Slovenski kulturni sindrom
rtomirovega notranjega stanja, temve nekakna objektivna vrednota,
stanje, kamor se zliva vse, kamor vse pride, kjer se vse iztee. Kakorkoli
beremo Krst, nikjer ni narava antropomorfizirana, temve je naturiziran
lovek. Narava je preudovita, vendar se zdi kot kristal, mrzla, vesoljsko
ista podoba raja. lovek in kar je utnega, ji je podrejeno, kot ozadje
nabone slike je, nekaj onstranskega. Narava je neposredno uteleenje
boje volje. Niti bog sam, stari ali novi, nista tako usodno priujoa, kot je
priujoa in doloujoa narava. Kot smo prej rekli, da je Krst pravzaprav
traktat o miru in spravi znotraj sveta, zgodba avtorefleksije, lahko zdaj
reemo, da je Krst inkantacija narave, dokonna doloitev loveka za na-
ravo, za del vesolja, v katerem so boji in posvetitve le kratke, efemerne
instance. Morda je pesniku bolj kot za konkretno religijo za splono
religijo, za povezanost, totalnost nadutnega sveta. Gre torej za mir in
spravo z naravo, z vesoljem. loveku so doloene meje narave: samomor
kot najvije dejanje samovolje in subjektivizma ni mogo. Tudi vere, posa-
mezna verstva niso tolikanj pomembna: vse to so goljufiva upanja, slepota.
Me daje podporo nenaravnim procesom: Kdaj bi e bila ugasnila kriva
vera in slepota, sama od sebe, po naravni poti, e ne bi bilo rtomirove
vojske sejanje v razore asa, upiranje vesoljskemu redu-asu je drznost
brez primere. Srea na podlagi izbojevane svobode ni mona, ljubezen na
konici mea ni prava, je drznost brez primere, je kratkotrajna: nastopili so
asi loitve, ne zdruenja. e bi Bogomila in rtomir zdaj sklenila zakonsko
zvezo, se ne bi mogla naseliti nikjer, ni zvezde mile, kjer bi ljubea srca
se sklenile. Najslaje elje hrepeneih src bo ugasil hlad zelene zemlje.
Hlad zelene zemlje je mesto, kjer se lahko naseli njuna ljubezen.
utna ljubezen je prav tako slepa kot uporaba mea in sejanje v razore
asa. Njeni toploti pesnik postavlja nasproti hlad zelene zemlje; kratki,
sladki trenutki ljubezni so kot as cvetlice, ki jo pobere slana medtem ko
so letni asi, vode in gore veni. Pravi dom je v nebesih, medtem ko je
zemlja skunje kraj, kjer slej ko prej zapovedujejo naravni pojavi vi-
harji jezni. Sprejeti svet, kot je, pomeni vkljuiti se v tok narave. Vkljuiti
se v tok narave v konkretnem trenutku pomeni postati kranski duhovnik.
Krst je naravno dejanje par excellence, storjen je v naravi, s pomojo
naravnih sredstev, ki so blizu, pri roki, slap Savice je blagoslovljena voda.
Voda je blagoslovljena voda, narava je blagoslovljena narava in ljudje so
ustvarjeni po njeni meri. Krst, kot ga prikazuje France Preeren, ni mistini,
spiritistini obred, temve posvetitev v naravi. Narava je prisotna slej ko
prej: na Bledu in v Bohinju, ko sta Bogomila in rtomir e bila zaroenca
v znamenju boginje ive, in ko sta postala Kristusova enin in nevesta, le
da se v prvem primeru nista zavedala njene veliine.
Ali je kje v pesnitvi, ki o njej govori ta papir, kak trenutek, ko bi se
narava prebudila in dobila loveke lastnosti? Sklenemo lahko, da ne. Vselej
se lovek v naravi ogleduje in jo izziva. Vendar narava ni nikoli izzvana,
narave izzvati ni mogoe, vsa oroja in vsi boji so naravno neisti, so zoper
naravo. Narava je neprizadeta, prelepa, a mrzla in lovek se lahko stopi
z njo ele, ko je sam hladen, neobutljiv.
Narava se veseli in prebudi ele, ko se lovek odpove svoji toplini,
ustvom, mladeniki zal et avost i . . . V tem smislu najve pove 49. stanca tik
pred koncem III. dela: ko je sklenjeno, da Bogomila in rtomir ne bosta
uivala zemeljske ljubezni, se ne objela, ko se odpovesta dotiku teles.
106 Dimitrij Rupel
Izmed oblakov solnce zdaj zaije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepote svoje isti svit izlije,
nebeki zor obda oblije milo;
Ko narava blagoslovi to odloitev in ko nekdanja zaljubljenca konno naj-
deta svojo milo zvezdo, kjer bosta imela svoj dom, se zgodi e zadnja od-
poved utnim atributom. Za razumevanje Krsta se zdi bistveno in znailno,
da pesnik ni pozabil na denar.
Kar Staroslav zlata e hrani zame,
daj ga sirotam, ree Bogomili...
Sleherno kupovanje, skrb za ekonomsko blaginjo postane odve. Dom med
zvezdami je zastonj, nikakrnega blaga ni treba zanj, zato je v soncu in na
sneakih: situacija je razbremenjena vseh materialnih zvez in zavez, ista
kot kristal. Zlato, denar pripada sirotam, reveem, bogati ga ne potrebujejo,
resnino bogastvo je onstran menjave. Krst pomeni povratek k izvirnim
vrednotam, ki jih je ljudska intervencija (me, boj, mladenika zagnanost)
zameglila in jim dala mistini znaaj.
Poezija se nam v tem kontekstu kae kot najisteje dejanje narave:
kot naravni pojav, kot metrina shema, ki povzema usklajenost in lepoto
narave, kot isti, hladni kristal lahko preivi sleherne politine (utne)
spletke. Narava v Preernovem smislu je nekaj nadutnega in istega, prav
takna pa je tudi poezija, ki se je zanjo odloil po letu 1836. Poezija ni
sredstvo politinega boja na nain, kot je to bila pred tem letom, temve
na popolnoma nov nain. Lahko reemo, da se je v asu, ki ga opisujemo,
zgodila reforma slovenske poezije, ki je zaostrila vpraanje slovenske samo-
bitnosti na popolnoma nov nain, na nain notranje urejenosti, spravljenosti
s svetom in hladne metrike.
III.
Lahko bi rekli, da se je Preeren s Krstom odloil za drugano vedenje
znotraj kulture, ki ji je pripadal in jo je s svojo poezijo seveda radikalno
spreminjal: zoper prevladujoe vrednote je sklenil nastopiti drugae, v bistvu
bolj radikalno. Poskusil se je ogniti vzdevkom in splonemu odklanjanju, ki
se je v zapisih ohranilo kot frajgajstovstvo, kandalomanija in celo
prostozidarstvo; namesto prigodnih in zajedljivih spisov in pesmi ter drznega
izzivanja etablirane ljubljanske gospode, ki je doivelo vrh v natisu Sonet-
nega venca in dvorjenju Juliji, Preeren v obdobju okrog Krsta ubere pot
konformizma, sprave z duhovino, nadutne refleksije in iste poezije.
Prejnja pot je vodila v samomor, zdajnja je namenjena v ureditev ivljenj-
skih razmer, poklica, v prilagoditev realnim monostim. V obdobju okrog
Krsta je pesnik preistil in sublimiral (nadomestil) prejnje raznotere in
vihrave socialne ideje z eno samo: sveta v sedanjem asu ne bo mogoe
spremeniti, in utna, prigodna poezija je stranpot, vse preve posveena
sedanjemu trenutku. Poezija naj bo uperjena k vijim ciljem, ki niso kon-
kretna zgodovina, to je matrica za prihodnje generacije, odtujena, kri-
stalno lepa forma, univerzalna vrednota, isti religiozni projekt. Takno
ravnanje in ustvarjanje je ustrezno realnim razmeram, ko Slovenci e nimajo
107 Slovenski kulturni sindrom
nikakrnih osnov za konstituiranje lastnih politinih strank in socialnih
gibanj, ko celo najbolj eksponirani ideologi slovenstva med seboj obujejp
/ nemkem jeziku, ko je slovenski ivelj scela vtopljen v nemko kulturo in
KO ta uspeno opravlja vse vitalne funkcije slovenskega naroda. Preeren
ne more spreminjati sveta in ivljenja, to se mu kae kot obvladovano po
hladni naravi in kot odvisna spremenljivka venega miru onstran lovekih
zmonosti, kot boje torie, kot domena vesoljskih (panteizem?), naravnih
sil. Narava je tista toka, iz katere izvira vsa svetloba, je projektor lovekih
monosti, hkrati pa tudi prelepa zibelka lovekega, izvir sree. Kdor je
skladen z naravo, ima duevni mir in dosee vrh loveko monega. (Ali
ni bil Rousseau tisti, ki je obudoval naravo, strastno ljubil vodo, blodil
po jezeru, in hkrati veroval, da je progres civilizacije odtujitev sreni na-
ravi prvotne skupnosti?)
Pritegniti je treba Kosovi (Janko Kos, Preeren in evropska romantika,
str. 253) oceni:
Iz Krsta pri Savici se da razbrati, da je priznaval zlasti ustveni in
moralni pomen hrepenenja po neskonnosti in venosti, ki je eno te-
meljnih psiholokih gibal religije; da pa vendarle ni sprejel dogmatskih
dokazov, ki poizkuajo takni psiholoki vsebini dati obvezen konfesio-
nalen pomen . . .
Preeren je bil seveda romantik in to v najirem pomenu te opredelitve
vendar je v marsiem realizator klasinih, razsvetljenskih zamisli, tako
v pesniki tehniki (arhitektonska gradnja, metrina strogost. . .) kot tudi
v pojmovanju poloaja loveka v svetu. Dosledna romantika pelje v konflikt;
s svetom, Preeren pa se je konfliktu (v asu Krsta) odpovedal, oz. ga je
samosvoje prikril, racionaliziral. Krst je v bistvu traktat, avtorefleksija, racio-
nalizacija kulturnega poloaja Slovencev.
Ce govorimo o kranskem elementu v Krstu, nam mora biti jasno, da
ne gre za konfesionalne razsenosti kranstva, temve za izvirno, naravno
kranstvo, za religijo v osnovnem pomenu, za takno vero, ki omogoa
skladnost s svetom, kakren je. To seveda ne pomeni obiajne resignacije ali
konformizma, kot to lahko beremo v nekaterih kritikah Krsta, ki pravijo,
da gre za ponesreeno delo, za zmoto ali banalno pristajanje na razmere na
Slovenskem v letu 1836. Krst ni pomota in ni nikakrna cenena reitev, tem-
ve zaostritev pesnikove zahteve v smislu modernejega slovenstva in spe-
cifino slovenske poezije, ki ne bo ne utilitarna, ne pedagoka, ne prigod-
nika in ne banalna v izzivanju slovenskih kulturnikih in politinih elit
19. stoletja.
Ernestini Jelovkovi se rtomirova spreobrnitev ne zdi logina, Zupan-
iu se je zdela nizkotna . . . in podobno so razmiljali e mnogi drugi raz-
lagalci in bralci Preernovih poezij. Takna razmiljanja razodevajo ideolo-
gijo, ki je bolj romantina od Preernove, veliko bolj utopina, bolj tradici-
onalna od tiste, ki je izraena v Preernu. Seveda je teko govoriti o ideolo-
giji, saj se lahko na ve mestih prepriamo o nekoherentnosti pesnikovih
idejnih konceptov in njim pripadajoe terminologije. Preeren je moral sam,
brez pomoi, brez tradicije, brez literarnega kroga, kakrne poznamo iz
kasnejih obdobij, na novo in za nazaj pa za naprej napisati slovensko
poezijo, ki je bila pri drugih narodih delo ve desetin ali sto umov: v krat-
kem opusu in e krajem ivljenju je moral podoiveti vso zgodovino, strniti
108 Dimitrij Rupel
vse ole in filozofije. Zato sreujemo toliko stoinih, antinih, klasicistinih,
predromantinih in romantinih, pa tudi toliko povsem originalnih prvin.
Krst je neke vrste sinteza vseh prejnjih poezij, razmislek in zaostritev ce-
lotnega opusa. Centralnost Krsta v opusu je razvidna iz posvetitvenega so-
neta Matiji opu, saj je bil ta mo edini, ki je Preernu priskrbel instru-
mentarij za osmislitev kulturnega poloaja Slovencev, in ga zvabil k temelj-
nim vpraanjem kulture in poezije nasploh. Krst je realizacija in posvetitev
opovih nasvetov, aplikacija njegovih inovacijskih predlogov na konkretne
slovenske kulturne razmere. In glavno vezilo opa je bilo, naj Preeren po-
stane velik pesnik, naj pie pesmi. Od vseh vrednot je najvredneja ta: biti
pesnik; pesnitvo je odgovor na temeljno vpraanje, emu iveti, kaj je bi-
stvo ivljenja. Krst je odgovor na osnovno vpraanje vsega Preernovega
ivljenja in posredno odgovor na vpraanje, ali se bo sploh konstituiralo slo-
venstvo. Preernov odgovor ni bil niti razsvetljenski niti romantien niti
katoliki niti idealistien, ampak je bil pesniki.
Slovenska kultura se ni formirala kot racionalizacija kaknih socialnih,
ekonomskih, politinih premikov, ampak kot poezija; ne kot ideologija ali
filozofija, temve kot poezija, kot obmoje istega jezika. Slovenci se nismo
maevali z meem, temve s poezijo; in temu nikoli ne bi bilo tako, e
bi to bila poezija kot pomo kakni ideologiji, filozofiji ali politiki, poezija
Kosekega ali Vodnika. Morala je biti ista poezija zaradi poezije. Kot
takna je postala nenadomestljiva, nedeljiva, ireduktibilna, neprevedljiva.
Preeren je lahko prevedel v nemino nekaj manj pomembnih pesmi in celo
Mornarja in Prekop, ni pa mogel prevesti Krsta pri Savici. Krst stoji v Pre-
ernovi poeziji isto zase, niemur drugemu ni namenjen kot svoji nesmrt-
nosti in istosti. Krst je tafetna palica, ki jo je op podal Preernu, Pree-
ren pa zgodovini. e je Preeren zares hotel uresniiti opove narte, je mo-
gel to storiti le z dejanjem, ki bo preivelo njega samega. Preivi pa le nad-
utna ljubezen, nadutna narava in nadutna poezija, to, kar je oieno
strasti in zaletavosti, (goljufivega) upanja. Poezija je kot sveto pismo, enig-
matina, hladna, tehnino brezhibna: vsebino si bo vsak razlagal po svoje,
vendar ne bo nikoli postala neaktualna, torej je veno iva, veno spodi-
gajoa, vena iskra.
Sredie slovenske osvoboditve je pesnitvo, slovenska religija je pesni-
ka, pesniki so nai bogovi, nai svetniki, mueniki. . . Natanno tako je
pesnika dve leti po Krstu opisal Preeren v Osrenju (Pevcu). Pesnik je bog,
njegovo delo je sveto, njegov dar je boji dar, pesmi so kot del narave, lju-
dje umirajo, pesmi ostajajo kot hlad zelene zemlje, kot gladina jezera. Pesmi
so na strani narave, ne na strani tistih, ki naravo spreminjajo, ki delujejo v
njej, ki so z njo v procesu reprodukcije celote narave (Marx), ki naravo
humanizirajo. Ljudje so naturizirani in z njimi pesmi, kar pomeni, da se jih
ne da narediti, proizvesti. Pesnik ima mo no temno razjasnit, kregulja
odgnati, ki kljuje srce, izbrisat 'z spomina nekdanje dni, brezup prihod-
njih oduzet' spred oi, praznoti vbeati, ki zdanje mori!. Komur je pre-
teko v prsih nositi pekel ali nebo, pesnik biti ne more!
Mar niso Preerna zasmehovali, kazali s prstom za njim, se mu udili,
ga obsojali in preganjali, on pa je vse to prenaal kot Kristus? Mar ni z nje-
govim ivljenjem in smrtjo povezana posebna mistika, ki ima doloene ele-
mente VVebrovega koncepta karizme? Mar ni bil za mnoge vsemogoen,
mar ni zanikoval navad, zakonov in tradicije, vendar mu njegov poklic nikoli
109 Slovenski kulturni sindrom
ni rabil za pridobivanje denarja, mar ni odklanjal racionalnega ekonom-
skega vedenja?
Seveda smo za Krst trdili, da predstavlja avtorefleksijo in racionaliza-
cijo z ozirom na prejnje preprianje v zvezi s posvetno, prigodniko poezijo
in svobodomiselnim, razvratnim vedenjem. Racionalizacije do konca Pree-
ren ni mogel privesti, le dobro je pripravil teren za novo vero, za skrivni
nart. Katera vera ne trdi, da so vse druge vere napane? In pesnika vera
je bila najracionalneja in edina mona. To je bila vera, utemeljena na spo-
znanju neustreznosti parcialnega upanja, bila je radikalizacija tega upanja.
Dananje oboevanje Preerna in slovenska kulturna tradicija, ki jo
obvladuje t. i. slovenski kulturni sindrom (katerega bistvo je nadomeanje
socialne akcije z umetnostjo in neproduktivni status umetnikih dejavnosti),
je pravzaprav rutinizacija Preernove karizme, je pesnitvo kot konfesija
v primerjavi s Preernovim maginim kristalom svobode.
Priujoi esej se seveda v niemer ne pridruuje razlagam Preernovega
ivljenja, ki bi rade pesnika oistile in obranile pred razlinimi (puritan-
skimi: nekdanjimi in sodobnimi) oitki o ne najviji morali v zvezi z razmer-
jem z Ano Jelovek, vendar je po naem mnenju treba ugotoviti, da se je
Preernovo ivljenje po letu 1836 v marsiem umirilo. Celo samo razmerje
z Jelovkovo je mogoe razumeti kot del te umiritve: mar si ni pesnik s tem
olajal ivljenjskih razmer in se sprijaznil z realiteto v nasprotju z uto-
pino ljubeznijo do Julije? Lahko bi rekli, da je sestopil z oblakov in si
dobil erotini status, ki ga je edinega mogel dobiti. V tej dobi se je trikrat
potegoval za advokaturo in jo konno tudi dobil. Policija je odnehala z bre-
menilnimi poroili in Preeren si je priboril nesporno mesto v slovenski kul-
turi in tudi v javnem ivljenju. Dosegel je, da so njegovo besedo spotovali
in njegov boj je dobil razsenosti, ki jih pozna malokatera zgodovina: pri-
pravil je nart za zmago slovenskega naroda. To, da je ta nart hkrati uve-
ljavil metodo, ki jo imenujemo slovenski kulturni sindrom, Preernovega
pomena seveda nikakor ne zmanjuje. Ta metoda je bila v tistem asu naj-
bolj ustrezna in edina mona.