r i r

p v k o ak i
UVODNIK
Zdravo, zdravo!

Dolga zima je minila, prvi zvončki so ţe odcveteli, sonce nas zopet toplo
pozdravlja
in šolsko leto se nagiba h koncu. Za nekatere to pomeni vstop v srednjo šolo
in pribliţevanje
uresničitvi svojih sanj, za druge pa le napredovanje v višji razred. Pa
vendar imamo vsi nekaj
skupnega: vsi ţe teţko čakamo poletne počitnice. Prilegle bi se tako
učencem kot učiteljem. Pa vendar. Ostal nam je še mesec pouka, za
nekatere zadnji mesec druţenja v teh šolskih klopeh, za druge pa najlepši
mesec v letu, mesec ljubezni. Naj nas omami in iz nas naredi prijazne in
ljubeče ljudi. Samo da bo lepo …

Ja, in spet je tukaj nova številka našega šolskega glasila Prvi koraki. V
njem boste lahko
brali pesmi, zgodbe, intervjuje, poročila ... Vsi, ki so pisali, so se zelo
potrudili, zato le hitro k branju.

Seveda bo v Prvih korakih ena stran namenjena tudi našemu Pepetu. Zopet
je povedal svoje
mnenje o vas in vašem obnašanju. Kar preberite njegovo kritiko, morda se
tudi sami najdete med njegovimi vrsticami.

No, ne bom preveč besedičila. Vsem vam ţelim, da bi letošnje šolsko leto
zaključili
s čim boljšim uspehom in da bi se vam počitnice kar se da dolgo zavlekle, da
bi uţivali,
kjer koli ţe boste in kar koli boste počeli,

vaša urednica Mateja

in Anja, Jasna, Matej, Jasmina, Patricija, Katja, Eva

Stran 2
SPOZNAVALI SMO DOMOVINO

V petek, 2. 10. 2009, smo se ob 7.15 učenci osmega razreda odpravili

na Gorenjsko. Z avtobusom smo se peljali mimo Ljubljane na prvo postajo Učenci 6. a in 6. b smo se
naše ekskurzije, v Vrbo. odpravili v Posavje.
Ogledali smo si rojstno hišo Franceta Prešerna, našega največjega Najprej smo si ogledali
pesnika. Vstopili smo v dnevni prostor, kjer smo reševali naloge na Kostanjevico in
delovnih listih ter si zapisovali pomembne podatke o hiši. Preden smo občudovali lepote
nadaljevali pot, smo si ogledali še črno kuhinjo, šli pa smo tudi k vaški lipi. Kostanjeviške jame. Nato
Potem pa smo se odpravili v Radovljico, in sicer v čebelarski muzej. smo se odpravili v muzej
Vodička nam je pokazala star način pridelovanja medu, porisane panjske v Breţicah. Sledilo je
končnice, na koncu pa smo si ogledali še kratek film o čebelah. Potem pa Olimje, kjer imajo
smo šli v delavnico, kjer smo narisali povsem svoje končnice, na katerih je zanimivo cerkev, lepo
bil uprizorjen motiv iz pesmi Pegam in Lambergar. Po končanem risanju staro lekarno in
smo imeli 15 minut prostega časa, da smo si ogledali mesto, potem pa smo čokoladnico. Slednje smo
šli na kosilo. se posebno razveselili in
Kasneje smo odšli na meni najbolj zanimiv del ekskurzije, v Blejski kupili čokolado zase in za
Vintgar. Hodili smo po leseni, 1600 metrov dolgi poti, kjer smo lahko svoje najbliţje. Naš
občudovali lepoto reke Radovne, na koncu poti pa še velik slap Šum. končni cilj je bil Šempeter
Zatem pa smo odšli na Bled. Tam smo skicirali Blejsko jezero, potem pa pri Celju, kjer smo si
smo imeli prosti čas, tako da smo šli na kremno rezino. ogledali nagrobnike starih
Sedaj sem napolnjen z novim znanjem in ţelim si še kdaj obiskati Bled Rimljanov.
ter Blejski Vintgar. Na ekskurziji smo uţivali.

Ţan Kupljenik, 7. A Tjaša Barbo, 6. B

Učenci 7. a smo se odpravili

raziskovat rudarske kraje. Iz
Mirne Peči smo se najprej
odpravili v Celje, kjer smo si
ogledali stari celjski grad. Od
tam nas je pot vodila v Velenje,
kjer smo spoznali rudarsko
ţivljenje nekoč in danes ter si
ogledali rudnik. Nazadnje smo
si ogledali še kraško jamo Pekel.

Anja Matoh, 7. a

Stran 3
Učenci 9. a in 9. b smo se odpravili spoznavat primorski svet. Naša prva
postaja je bila na Ravbarkomandi, kjer je stičišče primorskega, dinarskega in
alpskega sveta. Pot smo nadaljevali proti Luki Koper, kjer nas je počakal
vodič in nas peljal na ogled. Odgovarjal je tudi na naša vprašanja. Po ogledu
smo odšli v Simonov zaliv, kjer smo si ogledali usedline laporjev in
peščenjakov (fliš). Učiteljica biologije nas je tam poučila o nekaterih
sredozemskih rastlinah, o halofitih (slanoljubih rastlinah). Potem smo odšli
še na ogled solin. Tam smo se seznanili s tem, kako pridobivajo morsko sol,
spoznali pa smo tudi ţivali, ki domujejo na tem območju.
Po kosilu smo odšli še v Škocjansko jamo. Vanjo smo prišli skozi umetno
narejen vhod. Jama ima zelo veliko kapnikov, zaradi česar je tudi vpisana v
UNICEF-ovo naravno dediščino.
Naš zadnji postanek je bil v Pivki, in sicer v Parku vojaške zgodovine. Tam
smo si ogledali makete gradov v okolici Pivke, slike nekaterih najdb, nato pa
je sledil film o razvoju tanka, Tank. Vsi smo komaj čakali na najzanimivejši
del ekskurzije, in sicer na ogled pravih tankov, oklepnikov, mitraljezov iz 2.
svetovne vojne in slovenske osamosvojitve.
Matej Makše, 9. B

V sredo, 25. novembra 2009, smo se zjutraj zbrali v šolski jedilnici. Ta dan
ni bil navaden šolski dan. Pouka ni bilo, imeli smo kulturni dan.
Ţe v ponedeljek, ko so nas razvrščali v različne delavnice, sva se odločili za
barvanje svečnikov. Zanimive so se nama zdele tudi delavnice lovilci sanj, ogrlice in
dišeča mila.
Ko je zazvonil šolski zvonec, so prišli mentorji posameznih delavnic in nas
odpeljali v učilnice. Mentorici naše skupine, ki je štela štirinajst učencev in učenk,
sta bili Mojca Ţefran in Veronika Tambolaš. Natančno sta nam razloţili, kaj in
kako bomo delali. Pripravili smo mize in pričeli z delom. Najprej smo izdelali načrt.
Nato smo na svečnike narisali vzorčke in jih pobarvali z barvami za na steklo. Vsak
je okrasil najmanj en svečnik. Učiteljica je v nekatere nasula vijoličen pesek. Ko se
je barva posušila, smo v vse svečnike vstavili bele ali vijolične svečke.
Ker sva imeli občutek, da sta najina izdelka lepo uspela, sva se odločili, da ju
bova kupili na dobrodelnem bazarju.

Petra Saje in Karmen Rupnik, 6. a

foto: Petra Saje

Stran 4
 8. decembra 2009 smo imeli učenci 8. in 9. razreda predavanje o
zasvojenosti in drogah. Predaval nam je g. Toni Kočevar iz
Novega mesta.
To predavanje ni bilo običajno predavanje, ker nam ni pridigal,
zapovedoval itd., da ne smemo poskusiti drog, ampak je rekel, da
moramo sami vedeti, da nam droge in alkohol škodujejo, in si to
zapomniti. Povedal nam je svojo življenjsko zgodbo, kako je začel
z drogami, kakšni so bili vzroki, kako se je počutil, ko je bil pod
vplivom drog, kakšne so bile posledice uživanja le-teh, kako se je
spremenilo njegovo življenje, kako se je bojeval sam s seboj, da je prenehal uživati
droge, kdo mu je stal ob strani in kdo mu je pomagal ...
Med ljudmi vlada prepričanje, da so narkomani le tiste osebe, ki imajo težave v svojem
življenju. Narkomani so tudi tisti ljudje, ki jim po njihovem mnenju v življenju nekaj
manjka ali pa želijo droge samo poskusiti, a jih to zapelje v narkomanijo in v omami
najdejo rešitev. Povedal je, da zaradi drog izgubimo stik z ljudmi, s katerimi smo se
družili in s katerimi smo si najbližje. Stik pa se izgubi zato, ker oseba, ki uživa droge,
ne želi, da to izvedo drugi ljudje, da ga zaradi tega ne bi pustili na cedilu. Droge nam
dajo lep, brezskrben občutek le za nekaj sekund, trenutkov, a si zaradi njih zelo
uničujemo zdravje in razum. Odvajanje je zelo težko in naporno, ker telo potrebuje tisti
odmerek. Veliko ljudi umre ravno zaradi drog.
Predavanje mi je bilo zelo všeč, ker si povedano lažje zapomnim in verjamem človeku, ki
je to izkušnjo preživel.
Ema, 8. b
ZIMSKI ŠPORTNI DAN

Kot vsako leto smo tudi letos imeli za zimski športni dan, ki je bil
21. 1. 2010, na voljo več moţnosti. Izbirali smo lahko med
plavanjem v Šmarjeških Toplicah, fitnesom na Otočcu,
smučanjem v Cerknem in pohodom po naši občini. Večina
učencev našega razreda se je odločila za kopanje v Šmarjeških
Toplicah.
Komaj sem čakala na četrtek, da bom lahko zaplavala v bazenu,
saj imam ta šport zelo rada. V sredo zvečer sem pripravila
nahrbtnik, v katerega sem dala kopalke, brisačo, denarnico,
jabolko in vodo. Ko sem zjutraj prišla pred šolo, je bil avtobus ţe
poln, zato sem komaj našla prostor. Najprej so trije učitelji, ki so
bili z nami, preverili prisotnost, potem pa smo se odpeljali.
Ko smo prispeli v Šmarješke Toplice, smo dobili kartico, s
pomočjo katere smo lahko vstopili v svojo garderobo. Vsak je
dobil tudi zapestnico. V omarice smo zaklenili svoja oblačila, s
seboj pa smo vzeli nahrbtnike. Namestili smo se na leţalnike, se
oprhali, šele nato pa smo lahko odšli v vodo. V bazenu smo se
potapljali, ţogali, malo pa tudi plavali. Pridruţil se nam je tudi
učitelj. Do enih smo se kopali, potem pa smo se morali obleči,
temeljito posušiti lase. Spet smo se vkrcali v avtobus in se
odpeljali nazaj v Mirno Peč.
Kar hitro je minilo prijetno dopoldne.
Simona Makše, 7. a
Stran 5
Smučanje na Cerknem
V petek, 21. 1. 2010, smo imeli športni dan. Jaz sem ga nestrpno čakal, kajti odšel sem na
smučanje, ki je moj najljubši zimski šport.
Z avtobusom smo se zgodaj zjutraj odpeljali proti Črnemu Vrhu pri Cerknem. Sedel
sem skupaj s prijateljem Miho. Iz našega razreda sva šla samo midva, ostali pa so se
šli kopat ali pa v športni center na Otočec. Ko smo prispeli, nam je učitelj Boštjan
Srovin kupil karte in jih razdelil. Nato smo
se z vlečnico odpeljali na vrh smučišča. Do
prve malice smo smučali v skupini. Smučišča
so bila zelo dobro urejena, zato smo lahko
smučali, kolikor smo ţeleli.
Po dvanajsti uri smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla na Lom,
druga pa do vlečnice, ki se imenuje Počivališče. Jaz sem bil v drugi
skupini. Večinoma sem se druţil z Miho in zelo uţival. Ţal pa je čas
zelo hitro minil. Okoli šestnajste ure smo se začeli odpravljati proti
avtobusu in nato domov v Mirno Peč, kjer so nas ţe čakali starši.
Športni dan mi bo za vedno ostal v spominu, ker sem prvič odšel s
šolo na smučanje, in upam, da tudi ne zadnjič.

Anţe Cesar, 6. b

INFORMATIVNI DAN
Tako kot vsako leto so bili tudi letos
informativni dnevi v srednjih šolah. Ti
nam pomagajo, da se laţje odločimo, v
katero šolo se bomo vpisali.
Obiskala sem srednjo kemijsko šolo v
Novem mestu. Najprej je v eni izmed
učilnic potekala predstavitev programa
kemijski tehnik. Tamkajšnja profesorica je
razumljivo, natančno in tudi na zanimiv
način razloţila vse o šolanju, predmetih,
strokovnih modulih, zaposlitvi in
morebitnem nadaljevanju šolanja. O
programu in šoli je nekaj stvari povedal
tudi dijak 3. letnika, tako da smo
informacije dobili tudi z drugega
zornega kota. Po predstavitvi smo si
ogledali dva sodobno opremljena
laboratorija, v katerih so nam dijaki 2. in
3. letnika pokazali nekaj poskusov.
Informativni dan je bil zanimiv in
poučen, prijetno pa so me presenetile
prijazne profesorice, nad kemijo
navdušeni dijaki in učilnice, polne
kemijskega vzdušja.

Jasna Strojin, 9. a

Stran 6
Valentinovo
Valentinovo je dan zaljubljencev in prijateljstva. Na ta dan
si ljubezen in prijateljstvo izražamo z raznimi srčki
in darili. Recimo s čokolado Milka v obliki
srčka ali pa z rožami (rdečimi vrtnicami).
To smo naredili tudi mi. V petek, dva dni pred
valentinovim, smo pri oddelčni skupnosti
izdelovali srčke iz papirja in si jih tudi
pošiljali po razredu. Tako smo si dokazovali prijateljstvo,
nekateri pa tudi ljubezen.
Nekateri napišejo tudi ljubezenske verze. Najpogosteje najljubšim osebam.
Primeri:
Ljubezen in sreča sta bisera dva, ki te vedno
spremljata oba.
Pogled tvoj mi v srcu je ogenj prižgal.
Naj spremlja ves čas naju le Valentin;
ljubezen naj v srcu ne bo le spomin.

Ljubezen se rodi v pogledih, živi v poljubih, umre v

solzah.
Primera ljubezenskih pregovorov:
Ljubezen se ne kupi, ljubezen se ne proda, najlepša je
tista, ki pride iz srca.
Če nimaš tistega, ki ga ljubiš, ljubi tisto, kar imaš.

Poznamo še veliko ljubezenskih verzov in pregovorov,

ki jih uporabljajo za valentinovo, ki je za zaljubljene
najlepši praznik.

Urška Smrke, 6. b

Pust
Pust je praznik, ki ga radi praznujemo, saj se lahko našemimo
P ust je praznik veselja, ki je pri

nas ţe dolgo zakoreninjen. Odganjal

v razne maske in se na ta način malo pošalimo. Za ta dan je
naj bi zimo, v deţelo pa privabljal
značilna sladica marmeladni krof, s katerim smo se mastili
pomlad. Na ta dan se našemimo v
tudi v šoli. Tam smo imeli tudi pustni ples.
razne maske, kot so čarovnice, zajčki,
Pouk se je začel ob 810 in trajal do konca 4. ure, nato pa se
miške, mačke, princeske, pike
je začel ples. Vsak je imel na sebi kakšno masko. Če se kdo ni
nogavičke ipd. ter se odpravimo po
našemil, pa je imel pouk. Ples je trajal eno uro. Plesali smo in
vasi od hiše do hiše, kjer imajo ljudje
se veselili. Večina maškar je predstavljala Piko Nogavičko.
za pustne maske zmeraj pripravljeno
Veliko pa je bilo tudi princesk. Po končani zabavi v šoli smo
kaj dobrega.
mnogi odšli še v domače vasi, da bi razveselili svoje
16. 2. smo imeli šolo kot po navadi. A
sovaščane in odgnali dolgo mrzlo zimo. Dobili smo veliko
ta dan je bil čisto drugačen kot ostali.
sladkarij, nekaj jih je dobilo tudi kakšen evro.
Bil je namreč pust in vsi smo bili
našemljeni v razne pustne maske.
Skoraj cela šola je bila polna pustnih
Klara Zupančič, 7. A
mask. Še celo nekatere učiteljice so
bile našemljene.
Stran 7
 Prve štiri ure smo imeli pouk, potem pa
smo imeli v jedilnici ples. Nanj so smeli
samo tisti, ki so bili našemljeni. Nekateri
so plesali kot nori, nekateri pa so samo
stali in gledali. Vsi smo se imeli super in se
zelo zabavali. Bili smo zelo pustno
razpoloţeni.
Kmalu pa je bilo plesa konec in odšli smo
domov. Ko smo prišli domov, smo se
nekateri odpravili po vasi in prosili za
»pusta hrusta«.

Kristina Smrke, 8. B

Moja izkušnja na Slovaškem

Ko smo se v sredo, 17. februarja, zgodaj zjutraj usedli v avto, sem nestrpno čakala, da
prispemo na Slovaško, čeprav sem vedela, da je pred nami še dolga pot. In tako je tudi bilo,
čeprav nam je čas v avtu kar hitro minil.
Kosilo smo imeli na Slovaškem. Tam smo imeli manjše teţave s sporazumevanjem. Zatem
smo se odpeljali v Trenčin, kjer smo se dobili z učenci, pri katerih smo stanovali. Na prvi
pogled se mi je šola zdela zelo stara in niti ne tako velika. Kasneje, ko smo se sprehodili po
njej, pa sem mnenje spremenila. Ni bila
več stara, bila pa je zelo velika.
Z Romano, učenko, pri kateri sem
stanovala, in njenimi prijateljicami smo se
odpravile proti domu. Do bloka, kjer ţivi,
sva hodili pribliţno 5 minut. Med hojo sva
se spoznavali. Na začetku sva bili
malo zadrţani, nato pa sva se
spoprijateljili in se pogovarjali o
najrazličnejših
stvareh. Ko sva prispeli do stanovanja, sem odloţila svoje stvari v sobo, nato mi je Romana
predstavila svojo mater in sestrici. Zatem sva šli ven na sprehod in na obisk k prijateljicam.
Kasneje smo se zbrali pred šolo, kjer smo pričakali še ostale udeleţence.
Izkušnja na Slovaškem je bila zelo zanimiva. Lepo je bilo spoznavati nove ljudi, spoznavati
Slovaško. Z nami so bili vsi zelo prijazni. Včasih, ko je naša komunikacija »zaškripala«, smo
se znašli tako, da smo uporabljali besede iz slovenščine, slovaščine, hrvaščine, včasih celo iz
nemščine. Večinoma pa smo se pogovarjali angleško. Spoznala sem kar nekaj novih
prijateljev in upam, da bomo še nekaj časa ostali v stikih. Skratka: bilo je super!

Anja Zore, 9. b

Stran 8
 OBISK POTOMCEV SLOVENCEV IZ SRBIJE

V ponedeljek, 29.3.2010, so nas

obiskali učenci dopolnilnega pouka
slovenščine iz Srbije. Pridruţili so
se nam pri malici in nato obiskali
ţupana občine Mirna Peč Zvoneta
Laha. Peto šolsko uro so se udeleţili
pouka. V našem razredu, 9. a, so bili
trije učenci.

Po kosilu so se starejši dečki iz OŠ Mirna Peč in fantje iz Srbije pomerili v košarki. Zatem pa
smo se skupaj z njimi odpravil na ogled po Mirni Peči.
Najprej smo odšli do cerkve sv. Kancijana. Tam nam jo je ţupnik razkazal in o njej povedal
veliko zanimivih stvari. Potem smo se z avtobusom odpravili do naslednje cerkve v Globodolu.
Nato pa prepešačili cel Globodol, da smo prišli do avtobusa.
Naša naslednja postaja je bila Vrhpeč, od koder smo se peš odpravili
proti Zijalu. Potem smo se vrnili v šolo.
Tam so ţe čakali starši učencev gostiteljev,
ki so nove prijatelje iz Srbije odpeljali v
varno zatočišče svojih domov.

Nives Koštal, 9.a

Stran 9
IZ ŠOLE V NARAVI

Ponedeljek, 20. aprila 2010

Izpred šole smo se z avtobusom skupaj z dvema učiteljicama odpeljali ob 8. uri zjutraj. V
Kranjsko Goro smo prišli po treh urah vožnje. Tam nas je sprejela učiteljica Barbara in nas
seznanila s pravili bivanja. Nato smo odšli v sobe in zložili stvari iz svojih potovalk v omare.
Sledila so podrobnejša navodila o delu. Spoznali smo tudi učence iz Semiča. Po kosilu smo imeli
uro počitka. (Klara Z.)
Ne vem, kako bom preživela te dneve, saj že prvi dan ni kaj obetaven. Lahko bi rekla, da kljub
vsemu le ni bil takšna polomija, kot sem pričakovala, saj so bile športne igre, ki jih pravzaprav ne
maram, še kar dobre. Učitelj, ki jih je vodil, je bil zanimiv in zabaven.
Večerni sprehod po Kranjski Gori je bil poučen in zanimiv, učiteljema Klavdiji in Miru ni
zmanjkalo zanimivih podatkov, slednjemu pa tudi ne dobrih šal. (Anamarija)

Torek, 21. aprila 2010

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem skupaj s Simono, Klaro, Saro in Evo pospravila sobo. Po jutranji
telovadbi smo imeli zajtrk. Takrat me je razjezil Matic, ki me je brcal in dražil. Med odmorom sva
z Evo odšli k vrstnikom iz Semiča in malo poklepetali z njimi. (Anja)
Pred kosilom smo odšli v naravni rezervat Zelenci. Tam se nam je odprl prelep razgled na
neokrnjeno naravo. Nekaj časa smo se nastavljali soncu, nato pa odšli v dom. (Katja Š.)
Popoldne smo odšli na ogled Liznjekove domačije, ki nas je popeljala v pretekle čase. Nekoč je
bila v tej hiši gostilna. Videli smo dnevno sobo (hiša), v kateri je bil nad mizo bogkov kot, črno
kuhinjo, kovačnico, kamro, v kateri sta spala dedek in babica. V hiši je veliko slik in vzidanih omar.
Stene so bile poslikane s freskami. Ob hiši je skedenj, kamor so spravljali vozove in žito.
Po večerji smo imeli prosti čas, ki smo ga izkoristili za spoznavanje vrstnikov iz Semiča. Po
druženju smo odšli v sobe, kajti ura za spanje je bila vsak večer ista. Ob 22. uri so morali biti v
posteljah. (Sara)

Sreda, 22. aprila 2010

Vstale smo ob sedmih. Po zajtrku, ki nam ni bil posebno všeč, smo imeli prosti čas. Izkoristila
sem ga za poležavanje in pogovor s sošolkami. Sledilo je gorništvo. To ni bilo zame, ker smo
morali veliko hoditi. Razočarana sem bila tudi nad razgledom, ki ni bil takšen, kot sem ga
pričakovala. (Kaja)
Po kosilu smo odšli v gozd, kjer smo izvedeli veliko novega o drevesih, rastlinah. Ugotovitve smo
zapisali in preverili v učilnicah. Bilo je zabavno in poučno.
Po večerji smo odšli v večnamenski prostor in poslušali potopisno predavanje o Avstraliji.
Izvedela sem veliko novega. (Simona)
Stran 10
Četrtek, 23. aprila 2010

Ker sem navajen zgodnjega vstajanja, sem se zbudil že pred sedmo uro. Da bi pregnal čas, sem
bral. Kmalu sta nas prišli budit učiteljici. Sledile so vsakodnevne jutranje aktivnosti. Ker je
deževalo, sem bil prepričan, da bomo šli plavat v bazen, saj je izlet v Triglavski narodni park
odpadel. Odpadlo pa je tudi kopanje. Morali smo spoznavati življenje v vodi, ki je bila
popoldanska tema. Po kosilu smo imeli najdaljši počitek. Izkoristili smo ga za igranje namiznega
tenisa, hišnik pa nam je poročal o rezultatih hokejskih tekem. (Urban)
Popoldne smo šli k jezeru Jasna in spoznavali življenje žab. Bilo je zabavno, čeprav nas je zeblo.
(Miha)
Po večerji smo imeli družabni večer, ki smo ga morali pripraviti sami. Moja skupina je imela
novice nekoliko drugače. Zabavnemu programu je sledil ples. Razvijale so se nove simpatije med
nami in vrstniki iz Semiča. Tudi jaz sem našel svojo. (Urban)

Petek, 24. aprila 2010

Punce v naši sobi smo se zbudile prej kot po navadi, saj smo hotele pospraviti vse stvari v
potovalke. Potem smo se napotile v zgornje nadstropje, da bi zbudile sošolce. Urban je imel
rojstni dan, kar je bil tudi razlog, da smo lahko odšle tja. Zapele smo mu pesem, potem pa
čestitale. Po zajtrku smo pospravili sobe, potem pa odšli v avlo, kjer smo se poslovili od
Semičanov, ki so odšli na ogled Bleda. (Eva)
Nas pa je čakal še en program, in sicer nordijska hoja. Predstavila sta nam jo Erika in Miro.
Slednji je hodil po hribu navzgor in navzdol, a je kmalu končal, saj mu je to preprečil traktor.
Rekel nam je, da je nekdo v nevarnosti, saj ko je jezen, poje dva dunajska zrezka. Spomnil nas je
na kosilo. Jedli smo dunajske zrezke. (Katja B.)
Po kosilu je sledilo slovo od osebja. Vsi smo dobre volje zapustili Kranjsko Goro. V Mirni Peči so
nas že čakali starši. Bili smo veseli, da smo se po tednu dni spet videli. (Klara S.)

Učenci 7. a

Stran 11
 DEDIJEVA HIMNA
Simon Lužar, učenec 9. b, rad posluša starejše, zato mu ni ušla tudi pesem, ki jo posebno rad pel njegov
dedi. Simon pravi, da je bila kar njegova himna. V spomin na starega očeta jo je tudi prepisal in jo tako
ohranil za kasnejše rodove.

Je živela ena gospodična,

bla je šivilja,
vanjo sem se tako zaljubil,
postal sem bel kot lilija,
vanjo sem se tako zaljubil,
da sem čisto nor postal,
kmalu bi še dušo zgubil,
obraz mi je bil pa suh, upal.

Prosil sem očeta,

naj mi škornje da,
stric posodil je cilindrer,
brat mi je obleko dal,
snubit sem jo odšvedral.

Ko prirajţam jo do praga,
zmislil sem si vse do vraga,
tako se mreţa je razpela,
da mi je srce ujela.

Z metlo me je proč podila,

mi cilinder pohodila,
šopek mi je vrgla v nos,
kakor da bi pal pod voz.

Jaz sem jo pa proč odkuril

kakor kakšen brzi vlak,
še enkrat nazaj zatulil:
snubit dekle – to je vrag!
Simon Luţar, 9. B

Stran 12
 ŠP RT
PETRA MAJDIČ
Kot ţe vsi veste, je
naša šampionka Petra
Majdič 18. februarja
osvojila bronasto
medaljo v teku na
smučeh na OI v
Vancuvru. To ne bi bilo zmagovito, če se ne bi na
tem teku dogajale tako pretresljive stvari.
Petri tokrat sreča ni bila naklonjena. Ţe na
jutranjem treningu je hudo padla v nezavarovan
jarek kar tri metre globoko. Pri tem je zlomila
smuči in palice. Nekoliko kasneje, pred štartom v
kvalifikacijah, je zmajala z glavo, saj je začutila
hude bolečine v rebrih. Kljub vsemu je tvegala in
štartala. Prebila se je skozi sito kvalifikacij in v
četrtfinalu zmagala. Po prihodu na cilj se je
zgrudila in obleţala. Takrat sem mislil, da je vsega
konec. Poslovil sem se od medalje, a me je Petra
presenetila. Šla je v polfinale in se v finale prebila
po času.
NOGOMETNI TRENING
Ţe nekaj let treniram pri nogometnem klubu
Krka v Novem mestu. Naši treningi so štirikrat
na teden.
Zbor za trening je vedno 17. 15 v garderobi,
kjer opravimo tudi skupni razgovor o pretekli
tekmi in o treningih, ki naš še čakajo, ter o
ciljih, ki jih ţelimo doseči na treningih in na
tekmi.
Po navadi se trening začne ob pol šestih
popoldne. Na začetku se ogrejemo z
regeneracijskimi vajami, nato pa naredimo
raztezne vaje, ki jih delamo od glave navzdol.
Ko se dovolj ogrejemo, sledi glavni del
treninga, to so vaje za izboljšanje tehnike. Te
vadimo z ţogo. Pri tem izboljšujemo tehniko
podaje, tehniko sprejema ţoge itd. Nato
poskušamo vaje, ki smo jih trenirali, uporabiti v
igri. Na koncu treninga poskušamo izboljšati
tudi tehniko strela s streli na gol. Strele na gol
izvajamo z ţivim zidom ali brez njega. Vadimo
pa tudi taktiko streljanja na gol. Po vadbi
naredimo še iztek ter pozdravimo.
Po treningu trener opravi z igralcem še
individualni pogovor, če je le-ta potreben.
Kristjan Berus, 9. b
Finale je bil za Petro, a moram priznati, da tudi
zame, tek ţivljenja. V zadnjih 300 metrih je
prehitela takrat tretjo tekmovalko in Sloveniji
prismučala bronasto medaljo, za katero je delala
kar 20 let. Ko je pritekla na cilj, je padla v sneg in
takoj se je videlo, da je nekaj hudo narobe.
Zdravniško osebje jo je odneslo s prizorišča.
Naslednji dan smo izvedeli, da je imela
nalomljena štiri rebra, pojavil se je tudi
pnevmotoraks, ki povzroči uhajanje zraka iz pljuč
in je lahko tudi usoden. K sreči
se je s Petro vse končalo tako,
da je ostala takšna, kot je bila.
Ponosen sem nanjo, saj je s
svojim dejanjem pokazala, da
zmoremo, če res hočemo,
dokazala pa je tudi, kako rada
ima svojo domovino in
Slovence.
Urban Ţagar, 7. A
Stran 13
NOVE PRILOŽNOSTI
POMAGAJMO POMOČI POTREBNIM

Revni in socialno izključeni ljudje se ne počutijo dobro.

Njihova drugačnost jih potiska na rob druţbe in jim
tako še dodatno onemogoča, da bi bili zadovoljni.

Zakaj so ljudje revni? Nekateri ljudje v druţbi

nimajo dobrega poloţaja, drugi so ostali brez sluţbe ali
pa se sploh še niso uspeli zaposliti.

Kdo pa so socialno izključeni? Pogosto so to nedolţni ljudje.

To so tisti, ki imajo kakšno napako, ki je ni mogoče
odpraviti ali pa je sami ne znajo. Govorna napaka in
majhna rast sta pogosto vzrok za izključevanje.
Takega človeka okolica zasmehuje ali pa celo vrţe iz
svoje sredine. Ljudje velikokrat pozabljajo na pravico, da se lahko vsak človek vključi v druţbo, in
drugačne odrivajo ali celo izločajo. V naglici poskrbijo le zase in za tiste, ki so moderni ali pa bi
jim lahko kdaj koristili. Pozabljajo pa na pravico vsakega do dostojanstvenega ţivljenja.

Kako lahko pomagamo drugačnim, da bodo na pošten način prišli do zasluţka, ki jim bo omogočal
preţivetje? Kako lahko pomagamo drugačnim, da se bodo lahko vključili v dobro in pošteno
druţbo? Ali lahko pomagamo tem ljudem? Je to sploh mogoče? Seveda je. Preskrbljeni odrasli in
bogati ljudje lahko revnim ljudem darujejo del svojega bogastva. Otroci se tudi lahko čemu
odrečemo, da jih razveselimo. Druţenje z zapostavljenimi marsikoga osreči. Včasih ţe samo
prijazen pozdrav, nekaj besed o počutju in vremenu prikliče nasmeh na ţalosten obraz.

Petra Saje, 6. A

V današnjem času se je človek zelo razvil. Imamo zelo
napredne naprave, ki pa ne rešijo revščine, ki jo
najdemo povsod po svetu.
Veliko ljudi se sooča z reveţi, a nihče se ne opogumi
in pomaga. Otroci pa se še posebej radi norčujemo iz
revnih vrstnikov, zato se ti počutijo izključene.
Velikokrat se zaprejo vase in nihče od nas ga ne bi niti
poskusil spoznati. Vsak od njih pa ima pravico biti
vključen v druţbo, biti spoštovan. Morali bi jim
pomagati, se pogovarjati z njimi, prijateljevati, ne pa
da se jim posmehujemo in imamo predsodke. Revni
imajo moţnost povedati to osebam, ki jim zaupajo,
lahko pokličejo organizacije za pomoč, se obrnejo na
policijo ali na zagovornika otrok, lahko pa tudi na
Evropsko sodišče za človekove pravice.
Niso kršene samo pravice revnih, tudi pravice drugih
ljudi niso upoštevane. Nekatere ljudi izključujejo iz
druţbe samo zaradi njihovega mnenja, prepričanja,
spola ali porekla. Vsak otrok ima pravico do
uravnoteţenega, zdravega telesnega, duševnega,
duhovnega, moralnega in socialnega razvoja. Imam
pravico, da so moje osnovne ţivljenjske potrebe
zadoščene. Imam pravico, da sem zaščitena pred vsemi
oblikami zlorab, izkoriščanja, nasilja. Imam pravico do
kvalitetnega šolanja, razvijanja talentov. Imam
pravico, da dostopam do različnih informacij. Če sem
duševno ali telesno prizadet, imam pravico do
običajnega ţivljenja in vključevanja v druţbo. Imam
pravico do počitka, razvedrila, iger, različnih
aktivnosti. Nihče ne sme kršiti naših pravic, a tudi mi
ne smemo kršiti pravic drugih. Imam pravico do
imena, drţavljanstva in zaščite svoje identitete. Imam
pravico do varstva svojega zasebnega ţivljenja. Moji
starši imajo odgovornost za mojo vzgojo in razvoj.
Imam pravico, da vem, kdo so moji starši. Imam
pravico, da vem, kje so moji starši, in pravico, da grem
v drugo drţavo, da se jim pridruţim. Če se moji starši
ločijo, imam pravico, da svetujem pri vseh odločitvah,
ki se tičejo mojega odnosa s starši. Posvojitev je
dovoljena samo, če se tako odločim jaz.
Ţelim si, da bi bile pravice otrok po svetu bolj
spoštovane, kot so, saj bi se tako otroci bolje počutili.
Upam pa, da vsak otrok zadovolji vsaj osnovne
ţivljenjske potrebe.
Hana Kastelic, 6.b

Stran 14
Ko opazujem, gledam, poslušam, lahko opazim, kako otroci ţivimo v današnjem času. Ugotavljam, da razmere niso za vse enake.
Otroci bogatih staršev se velikokrat obnašajo, kot da so bolj pomembni. Predvsem je tem otrokom veliko laţje obiskovati šolo kot pa
otrokom, ki izhajajo iz socialno šibkejših druţin.
Babica včasih pripoveduje, kako so nekoč srednjo šolo lahko obiskovali
samo otroci bogatih staršev, medtem ko so morali ostali delati na kmetiji
in se znajti po svoje. Čutim, da bo tudi v prihodnosti tako, saj so
razlike med bogatimi in revnimi vedno bolj opazne. Mislim, da bi morali v
šoli pripraviti različne izlete, pohode skupaj s starši otrok, da bi se bolje
poznali med seboj. Na ta način bi si laţje pomagali in otroci bi laţje
povedali drug drugemu za teţave, ki jih imajo. Veliko otrok nima
računalnika, interneta, ne morejo obiskovati večjih knjiţnic … Da
bi se vse to izpolnilo, bi morali vse to uvesti na posebnih razrednih
urah, pri katerih bi se o tem pogovarjali ter delali načrte za
pomoč drug drugemu. Tako bi se otroci bolje spoznali ter se razumeli in se v razredu ne bi delili v skupine ter drug drugemu kazali
nevoščljivost, jezo, hudobijo.

Aljaţ Kolenc, 6. A
MLADA VILENICA

Nina Rozman iz 3. a razreda je s pesmijo Gore v svoji kategoriji zmagala na tekmovanju

za 10. mednarodno otroško literarno nagrado Mlada Vilenica 2010.

GORE Meni se zdijo pa,

da so nore!
Kaj mislijo te gore? Sneg ti namečejo na glavo,
Da so pametne? da moraš v bolnico
Da so lepe? namesto na zabavo.

Nina Rozman, 3. a

ENAKOST ZA VSE

Po televiziji in radiu velikokrat slišimo za kršenje najrazličnejših pravic. Tudi sami to

lahko opazimo, če se le ozremo sebe. Pa tudi kaj naredimo proti temu?
Pravica je nekaj, kar je v skladu s človekovimi družbenimi predstavami, pravili o
(moralnih) vrednotah. Že takoj ob rojstvu dobimo pravico do življenja, po 18. letu pa
dobimo pravico, da lahko delamo vse brez soglasja staršev ... Obstaja jih veliko,
pomembno pa je to, da imamo vsi ljudje na svetu enake pravice, ne glede na spol, raso,
vero, prepričanje in etično pripadnost.
Letošnje leto je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Sama mislim, da
so revni ljudje in socialno izključeni ljudje na istem. Vsi imajo namreč nekaj skupnega:
osamljenost ter duševno stisko. Če bi le-te ljudi malo bolj spoštovali in jim ponudili roko
v njihovih najtežjih trenutkih, bi jim bilo zagotovo veliko lažje, čeprav bi bili še vedno
revni. Meni je in bo vedno pomembno, da sem srečna v srcu, ne pa v denarnici.
Tudi ob pogledu na ljudi iz revnejših predelov Afrike ne ostanem ravnodušna. Ne zdi se
mi pravično, da politiki obljubljajo, da bodo odpravili revščino, in si hkrati polnijo svoje
žepe z umazanim denarjem, Afričani pa umirajo zaradi lakote in različnih bolezni. Vsi
ljudje bi morali imeti pravico do hrane, spodobnega bivališča in spoštovanja.
Danes poznamo veliko stereotipov. Romi kradejo, Gorenjci so skopuški, Črnogorci so leni
... In prav zaradi tega ljudi druge etične pripadnosti izključujemo iz družbe. Velikokrat se
zgodi, da pride v razred nov učenec, morda celo iz Bosne. Slovenci smo do njih dokaj
nestrpni in tudi tega učenca drugi ne sprejmejo medse. Zaradi pripadnosti drugemu narodu ga lahko sovražijo celo učitelji in tako ima
slabše ocene, kljub temu da zna. V podobni situaciji so tudi malo bolj sramežljivi, duševno prizadeti ljudje ter invalidi, saj tudi njih
komunikativni sošolci ne sprejmejo v družbo.
Kršenje najosnovnejših človekovih pravic je nekaj, česar ne smemo ignorirati in se delati, kot da to ni nič. Za šibkejše upam, da bodo
kmalu srečni, za kršitelje pa, da bi spoznali, da je vsako življenje nekaj vredno.

Jasna Strojin, 9. a

Stran 15
 INTERVJU
ZA NAJU JE BILA TO VELIKA IZKUŠNJA

V okviru projekta Comenius je bilo od 17. do 21. februarja srečanje sodelujočih

šol. Tokrat sta v Trenčin na Slovaško skupaj z učiteljema Klemnom Kramarjem in
Igorjem Zadravcem potovala tudi Anja Zore in Blaţ Krivec. Po prihodu sta bila
pripravljena spregovoriti o svojih vtisih in deliti z nami spomine. Nekaj smo jih
zapisali tudi za vas.

Kako je potekala pot?

Blaţ: Pot je potekala tekoče. Sprva smo mislili, da bodo na cesti lahko kakšni zastoji,
vendar teh na srečo ni bilo. Šli smo mimo Ljubljane preko Trojan, kjer smo se
ustavili in je vsak pojedel en velik krof, potem smo šli dalje mimo Celja in Maribora
do Gradca, od tam pa mimo Dunaja in Bratislave do Trenčina.
Anja: Z vmesnimi postanki smo se vozili kar osem ur.

Kakšno je bilo prvo srečanje z vajinimi gostitelji?

Anja: S svojo gostiteljico Romano sem se prvič srečala pred šolo. Nato sva odšli k
njej domov. Tam sem spoznala še njeno mamo in njeni mlajši sestrici. Ker je bil
njen očim na sluţbenem potovanju, sem ga spoznala šele v petek.
Blaţ: Prvič smo se srečali v njihovi osnovni šoli, spoznali pa smo se ţe prej preko
e-mail naslovov in Facebook-a. Ker smo ţe prej videli slike drug drugega, smo
se takoj prepoznali in se rokovali. Potem sem odšel k svojim gostiteljem domov, kjer
sem se spoznal še s starši Daniela in Martine.

Povejta kaj o druţini, v kateri sta bila?

Anja: Vsi so bili z mano zelo prijazni. Z Romaninim očimom se je bilo zelo
zabavno pogovarjati slovensko. Prvi večer smo imeli spoznavni večer, da smo
se bolje spoznali. To, da smo več vedeli drug o drugem, je zagotovo pripomoglo k
temu, da smo bili bolj sproščeni.
Blaţ: Druţina šteje 5 članov, in sicer so v njej trije otroci: Martina, Daniel, Barborka.
Kot druţina so zelo prijetni, se razumejo med sabo in tudi do mene so bili zelo
prijazni, za kar sem jim zelo hvaleţen.

Iz katerih drţav so prihajali učenci in s katerimi sta se najbolje razumela?

Blaţ: Prihajali so iz Španije, Portugalske, Finske, Nizozemske, Turčije, Romunije,

Slovaške, iz Italije ni bilo učencev. Jaz sem se najbolj razumel s
Slovaki, po mojem mnenju zaradi tega, ker so nam najbolj podoben narod in imajo
tudi podoben jezik. Drugače pa smo se med seboj vsi dobro razumeli.
Anja: Tudi jaz sem se najbolj razumela z učenci iz Slovaške.

Kdo se vama je zdel najbolj zanimiv? Kako ste se sporazumevali?

Anja: Najbolj zanimiv se mi je zdel učenec iz Španije. Sicer se nisem z njim

veliko pogovarjala, ko pa sem se, sva se pogovarjala v nekakšni mešanici španščine
in angleščine.

Stran 16
Blaţ: Najbolj zanimivi so mi bili Finci, saj imajo popolnoma drugačen jezik.
Sporazumevali smo se v angleščini, če nam pa ni šlo, smo vključili še roke. 

Kakšna je bila šola, v kateri ste bili? Kako tam poteka pouk?

Anja: Šola v Trenčinu je veliko večja kot naša in tudi starejša. Pouk poteka podobno
kot pri nas, le da je tam še veliko bolj dolgočasno.
Blaţ: Šola mi je bila všeč, je sicer malo večja kot naša, saj je tam še enkrat več učencev
kot pri nas, vendar šola kot sama ni veliko drugačna od naše. Pouk poteka podobno
kot pri nas, tudi tam se začne ob 8.00. Traja pa podobno dolgo kot tukaj. Je pa
razlika v tem, da nimajo malice (zajtrka) tako kot mi, zato si večinoma nosijo hrano
od doma.

Kako sta predstavila našo šolo in svojo domovino?

Anja: V petek, ko smo imeli delavnice z naslovom Easter (velika noč), sva predstavila,
kako ta praznik praznujemo v Sloveniji. Podrobneje pa sva šolo in
domovino predstavila v pogovorih z učenci.
Blaţ: Šolo sva predstavila v dobri luči, morda celo v boljši, kakor je v resnici. 
Predstavila sva jim tudi praznovanje velike noči pri nas (belokranjska
pisanica, pirhi, potica …) Večina učencev pa se je o naši drţavi in šoli pozanimala
s pomočjo interneta, še preden smo prišli mi. Vedeli so tudi za našo
šolsko spletno stran. So pa vsi pohvalili, da ţivimo v zelo lepem kraju.

Slišali smo, da je Sarin znak postal simbol Comeniusa. Kako ste ga izbrali?

Anja: Vse znake so obesili na omaro, nato pa smo lahko glasovali za tistega, ki nam je
bil najbolj všeč.
Blaţ: Res je, Sarino naslovnico smo zbrali vsi učenci, ki smo bili udeleţenci srečanja
na Slovaškem, in sicer tako, da so bile vse naslovnice oštevilčene. Ko smo si
jih ogledali, je vsak na listek napisal številko naslovnice, ki se mu je zdela najlepša
in najprimernejša, in vrgel listek v vrečko. Nato so prešteli, katera naslovnica je
dobila največ glasov. In zmagala je Sara. Čestitava.

Kaj vse ste delali vsak dan?

Blaţ: Bili smo pri pouku, imeli smo delavnice, odšli smo na ogled mesta. Zadnji dan smo
bili tudi na celodnevnem izletu, ki je bil še posebej zanimiv, predzadnje
popoldne smo odšli v toplice, zvečer pa smo imeli disko v šoli. Ob večerih smo
igrali pikado, se pogovarjali …
Anja: V četrtek in petek smo hodili v šolo, kjer smo imeli eno ali tri ure »pouka«.
Veliko smo se pogovarjali, skupaj smo bili tudi popoldne. Ob večerih smo
šli ven na sprehod, v gostilno, skratka, bilo je super.

Kakšna je bila hrana?

Anja: Hrana je bila dobra, skoraj takšna kot doma. Če mi kaj ni bilo všeč, sem to
poskušala povedati na čim lepši način, da jih ne bi uţalila. Izgovarjala sem se, da
nisem lačna, ker sem jedla ţe v šoli, in podobno.
Blaţ: Hrana je podobna kot pri nas, le da veliko hrane sladkajo … Pri njih je tudi
solata sladka. Mi je pa še vseeno bolj všeč naša kisla solata! Drugače pa sem bil s
hrano tako v šoli kot pri svojih gostiteljih zadovoljen.

Stran 17
Katerega dogodka se najraje spominjata?

Anja: V bistvu mi je bilo vse všeč. Najbolj in najraje pa se spominjam svojih vrstnikov iz
cele Evrope.
Blaţ: Jaz se najraje spominjam plavanja in pa celodnevnega izleta. Na plavanju smo se
tunkali, smejali … Bilo je res zabavno, všeč pa mi je bilo tudi, ko smo šli vsi
učenci skupaj na pico.

Kakšno je bilo slovo od gostiteljev?

Anja: Od Romaninih staršev in sestric sem se poslovila s pismom, ker jih ob odhodu ni
bilo doma. Z Romano pa sva se objeli in si obljubili, da bova ostali v stikih.
Blaţ: Slovo ni nikoli prijetno, vedeli smo, da se verjetno ne bomo nikoli več videli. Zato
slovo ni bilo nič kaj prijetno. Pospremili so me do šole, kjer sta nas ţe čakala učitelja
in Anja ter njeni gostitelji. Svojim gostiteljem sem se zahvalil za vse, kar so
storili zame, v upanju, da se še kdaj srečamo.

S kom bosta ohranjala stike?

Anja: Z učenci iz Slovaške in Turčije, ker sem se največ druţila z Romano in

njeno prijateljico, ki je gostila učenko iz Turčije. Skupaj smo hodile v šolo in tudi iz
nje, druţile smo se praktično ves čas. Včasih smo imele teţave s
sporazumevanjem. Takrat smo imele napade smeha. Vaţno je le, da smo se
imele »fajn«.
Blaţ: Mislim, da bom stike ohranil z večino učencev, saj smo na Facebook-u naredili
skupino, namenjeno učencem, ki sodelujejo v projektu Comenius. Z izjemo nekaterih
drţav smo notri vsi, ki smo bili na srečanju na Slovaškem.

Kaj vama bo najbolj ostalo v spominu?

Anja: Ne bom pozabila zadnjega dneva, ko smo s prijateljicami v soboto,

namesto da bi nakupovale, pomagale deklici, ki se je izgubila, najti
njeno mamo.
Blaţ: Meni mislim, da bo ostalo v spominu kar celo srečanje. Od druţine,
učencev pa do učiteljev. Česa takega ne moreš tako hitro pozabiti.
Zame je to ena izkušnja več in hvaleţen sem učitelju, da mi je to
omogočil.

Člani uredništva

V ŠPANIJI SO LJUDJE ZELO PRIJAZNI

Tretje srečanje vseh devetih drţav, ki sodelujejo v projektu Comenius, je bilo

od 12. do 16. maja v Madridu. Tja sta skupaj z učiteljema Tatjano Kupljenik
in Klemnom Kramarjem odšla Matej Makše in Maj Jaklič. Tam sta
sodelovala v kvizu o poznavanju drţav udeleţenk, hkrati pa sta sklepala nova
prijateljstva. Po prihodu domov sta bila tako navdušena, da sta v zanosu celo
rekla, da bi se za kakšen teden vrnila med Špance in uţivala v njihovi
gostoljubnosti. Vtise sta delila tudi z nami in prepričani smo, da zanimajo tudi
vas.

Stran 18
Kako ste potovali?

Maj: V Madrid smo potovali z letalom, ker je do tja kakšnih 2000 km. V sredo, ob 5. uri zjutraj, smo se z
avtomobilom odpeljali proti Ljubljani in potem na letališče Joţeta Pučnika na Brnik. Tam smo morali biti
pred odhodom, da smo oddali prtljago in opravili vse prijave pred letom proti Zürichu, ki je bil ob 7. 45. Let
mi je bil zelo všeč, saj sem se prvič peljal s potniškim letalom. V Švico smo prišli v eni uri in tam čakali na
naslednji let proti Madridu. Priznam, da smo bili nekoliko nervozni zaradi novic o prestavljenih letih, zato
smo ves čas spremljali obvestila in v mislih preklinjali islandski ognjenik, ki je moral ravno tisti dan spustiti
pepel nad juţno Evropo. Na srečo je naše letalo vzletelo brez kakšnih zamud in smo srečno prispeli v
Madrid, le da smo leteli nekoliko dlje kot v Zürich. Pot nazaj pa je bila iz Madrida v Ljubljano. Tako nismo
spoznavali novih letališč, potovali pa smo kar 2 uri in 40 minut. To je bilo nekoliko preveč.
Matej: V Zürichu smo čakali skoraj tri ure in se ves čas bali, da bo let odpovedan. Zelo sem se razveselil,
ko so nas poklicali v letalo za v Madrid.

Kakšen vtis je na vaju naredil Madrid? Kaj vse sta tam videla?

Maj: Madrid kot mesto je name naredil zelo dober vtis, bila je le ena majhna napaka: mesto je bilo
preveliko. Če računamo, da ima populacijo za dve in pol Sloveniji, se vam lahko dozdeva, kakšno mesto je
to. Drugače pa, kot sem opazoval iz letala, Španija ni preveč lepa, vendar je zato Madrid toliko lepši.
Praktično sva videla skoraj vse. Nisva si ogledala arene, kjer potekajo bikoborbe, in še nekaj stavb, videla pa
sva vse znamenitosti in seveda nogometni stadion.
Matej: Name je Madrid naredil zelo velik vtis. Je mnogo večji od vseh slovenskih mest. V njem ţivi okoli 5
milijonov ljudi, kar je dva in pol krat toliko, kot nas je v celi Sloveniji, vendar pa mi ţivljenje v takem
mestu, kjer je dobesedno blok pri bloku, ne bi ugajalo. Raje imam slovensko pokrajino, njene griče, doline
in gozdove ter zelenje. Tam sem videl mnoge parke, velike in pomembne stavbe v mestu, kot sta španska
banka in stadion nogometnega kluba Santiago Bernabeu.

Kako ţivijo ljudje v 5-milijonskem mestu? Kako sta se znašla vidva?

Maj: Ljudje v takem mestu ne ţivijo nič posebno, le da, kot sem opazil, imajo malo drugačne vsakodnevne
opravke. Opazil sem še eno veliko razliko: tam so ljudje veliko bogatejši. To se vidi predvsem po znamkah
avtomobilov. Midva sva se odlično znašla. Na trenutke ljudje niso obvladali angleščine, ampak mislim, da
sva se s tem, ko sva razlagala kakšne pojme, zelo veliko naučila.

Matej: Kot sem ţe povedal, ljudje tam večinoma ţivijo v blokih, ki jih je ogromno, ali pa v vrstnih hišah. Le
redke prebivalci imajo hišo na samem. Taki so večinoma izven mesta. Takšnemu ţivljenju sem se moral
prilagoditi, vendar pa tako ne bi ţivel več kot teden, dva.

Kakšno je bilo prvo srečanje z vajinimi gostitelji?

Maj: Moje prvo srečanje je bilo odlično. Videli smo se na letališču, kjer so naju oba počakali. Tam sem
spoznal učenca, pri katerem sem bil, in njegovo mater. Ţe na prvi pogled sem opazil, da so zelo prijazni.
Matej: Prvo srečanje z mojimi gostitelji je bilo fantastično. Sprva sem bil malo zadrţan, a sem se kmalu
razţivel, saj sem vedel, da bom z njimi moral bivati naslednjih pet dni.

Povejta kaj o druţini, v kateri sta bila? Ali so poznali našo drţavo? Kaj so o njej vedeli?

Maj: Druţina je bila glede na sestavo takšna kot naša: oče, mati in dva sinova. Sinova sta stara 14 in 18 let.
Sinova sta Javier, ki me je tudi izbral in gostil, ter Juan Carlos, ki je njegov starejši brat. Slovenijo je poznal
le mlajši sin, saj je zanjo slišal zaradi Comeniusa. O Sloveniji in preostalih drţavah udeleţenkah so izdelali
plakat. O Sloveniji v bistvu niso vedeli prav nič, le da je Ljubljana glavno mesto in da je Mirna Peč v
Sloveniji.
Matej: Druţina, pri kateri sem bival, je bila ves čas zelo prijazna. Priznati moram, da so me kar malo
razvajali. Vsak trenutek so me spraševali, če sem v redu, če sem lačen in tako naprej. Našo drţavo so bolj

Stran 19
malo poznali. Bolj jim je bila znana bivša Jugoslavija, v kateri smo bili pred osamosvojitvijo, pa tudi
desetdnevna vojna za osamosvojitev naše drţave. Prinesel pa sem jim knjigo o Sloveniji, napisano v
angleškem jeziku, da malo bolj spoznajo našo drţavo.

Kako sta se razumela z učenci iz drugih drţav?

Maj: Z vsemi sva se zelo dobro razumela. Priznati moram, da se nisem preveč pogovarjal s Portugalci,
Romuni in Turkinjami, vendar pa sva se dobro razumela s Slovakinjami ter s Fincema in tudi z
Nizozemcema ter Italijanoma sem se pogovarjal.
Matej: Z večino učencev iz drugih drţav sem se odlično razumel. Nekateri so bili bolj zadrţani, nekateri
bolj odprti. S tistimi bolj odprtimi sem se dobro razumel.

Kdo se vama je zdel najbolj zanimiv? Kako ste se sporazumevali?

Maj: Mislim, da so se mi zdela najbolj zanimiva španska dekleta, ki jih je veliko več kot v naši šoli ( :D ),
sporazumevali pa smo se v angleščini.
Matej: Najbolj sta se mi zdeli zanimivi dekleti iz Slovaške. Ţe učenca Blaţ in Anja, ki sta bila v tej drţavi,
sta povedala, da so tam zelo prijazni in tako sva se z njima hitro spoprijateljila. Večino časa smo se
sporazumevali v angleškem jeziku, razumela pa sva tudi kakšno besedo v slovaščini.

Kakšna je bila šola, v kateri ste bili? Kako tam poteka pouk?

Maj: Šola je bila mnogo večja kot naša, bila je stara in tudi ţe malo uničena. Priznati moram, da mi ni bila
všeč. Posebnost so bila okna v vsaki učilnici, tako da če si hodil po hodniku, si lahko videl v razred. Pouk je
zasnovan čisto drugače. Čeprav na to nisem bil pozoren, sem opazil nekatere razlike, na primer to, da se
začne pouk ob 8.30, malico si morajo kupiti…

Matej: Šola je bila zelo velika, dosti večja od naše. Menim, da je ţe precej stara, vendar pa imajo učilnice
kar sodobno opremljene. Pouk v šoli se začne ob 8.30, traja pa do druge ure. Vanjo hodijo učenci, stari od
12 do 16 let.

Kaj vse ste delali vsak dan?

Maj: Prvi dan smo se nastanili pri druţinah in se malo spoznali, potem pa smo drugi dan imeli Comeniusov
kviz in ogled šole, kjer smo se spoznali še z učenci iz drugih drţav ter vrstniki iz šole gostiteljice.
Matej: Najbolj mi je v spominu ostal ogled štadiona, ki pripada španskemu klubu Real Madrid, kar v
prevodu pomeni kraljevi Madrid. Poleg tega smo odšli tudi na ogled mesta, v tamkajšnje trgovine in
restavracije, druţili pa smo se tudi z drugimi vrstniki.

Kakšna je bila hrana?

Maj: Hrana ni bila nič posebnega, saj podobne stvari jem tudi doma. Drugi dan smo v šoli dobili
tradicionalno hrano z vročo čokolado. Ta me je spominjala na naše flancate, le da je bila bolj mastna in
nasitna.
Matej: Večina hrane, ki sem jo pokusil, mi je bila všeč. Od španske tortilije pa do chocolate con churos.
Nekaj znamenitih jedi mi ni bilo preveč všeč. To so bila pečena prašičja ušesa. Jedo zelo veliko mastne
hrane, pojedo pa tudi veliko francoskih štruc, saj takih štruc kruha, kot jih imamo mi, tam nimajo.
Tamkajšnjo hrano si bom zapomnil kot zelo pekočo in mastno.

Katerega dogodka se najraje spominjata?

Maj: Najraje se spominjam prihoda, kar se mi je zdelo najbolj zanimivo, in vsega potovanja iz Mirne Peči
do Madrida in nazaj. Drugače pa nimam nekega najljubšega dogodka. Vsi so bili čudoviti.
Stran 20
Matej: Najraje se spominjam tega, ko smo s prijatelji gostitelja v popoldanskem času hodili po tamkajšnjih
ulicah, se pogovarjali in spoznavali.

Kakšno je bilo slovo od gostiteljev?

Maj: Zame nič posebnega, malo teţko sem odšel, kajti Madrid je le nekaj drugega kot Mirna Peč in bi bilo
kakšnih dodatnih štirinajst dni tam nekaj najlepšega, kar bi se mi lahko zgodilo. Drugače pa je mati Anna na
letališču tudi malo zajokala, kajti teh pet dni sem bil kot njihov sin in to spoštujem.
Matej: Slovo od gostiteljev ni bilo lahko. Nanje sem se ţe kar navadil, prav tako pa tudi oni name, saj so me
vzeli ţe skoraj za druţinskega člana.

S kom bosta ohranjala stike?

Maj: Prav gotovo z gostujočo druţino kot tudi z nekaterimi drugimi prijatelji iz Comeniusa, kajti nikoli ne
veš, če se ne vidimo čez kakšnih 10 ali 15 let.
Matej: Stike bom ohranjal z več osebami, saj ima veliko učencev Facebook ali MSN. Preko teh dveh
medijev se bom z njimi druţil še naprej.

Kaj vama bo najbolj ostalo v spominu?

Maj: Meni je najbolj ostal v spomini Santiago Bernabeu, kajti ta štadion Real Madrida je prečudovit, bil je
tudi moj prvi obisk nekega večjega štadiona in bilo je fantastično. Tja sva odšla sama z Matejem in se imela
eno uro super, ob angleško vodenem ogledu je bilo še toliko boljše. Drugače pa mi bo
celotno potovanje ostalo v spominu do konca ţivljenja, kajti takega potovanje ne moreš
doţiveti na vsaki šoli in vsakič, tako da sem zelo srečen, da
sem se tega lahko udeleţil, in mislim, da je bilo zame tudi
koristno. Spoznaval sem nove ljudi in drţave ter običaje.
Moj pogled na svet se je spremenil, saj sem doţivel širino,
izboljšal pa sem tudi znanje jezika, saj mi ni preostalo
drugega, kot da se z novimi prijatelji pogovarjam v
angleščini. Ob vsem tem pa sem spoznal tudi kakšno besedo sovrstnikov iz drţav,
ki jih druţi Comenius.
Matej: V spominu mi bo najbolj ostala prijaznost ljudi v Španiji. So veliko bolj
prijazni kot tu v Sloveniji, zelo hitro te sprejmejo medse in se pogovarjajo s tabo, zdi se, kot da te poznajo ţe
zelo dolgo.

Člani uredništva

NOVO PRIJATELJSTVO

29. marca 2010 so našo obiskali učenci iz Srbije, ki so potomci Slovencev. Ker bi
radi ohranili svoje korenine, obiskujejo dopolnilni pouk slovenščine, kjer se učijo
jezika svojih prednikov. Da bi izboljšali znanje in spoznali domovino svojih staršev
ter jo tudi vzljubili, so prišli na obisk. En dan smo bili njihovi gostitelji. Pri meni je
ta dan preţivela Ana Ravnjak, osmošolka iz Beograda.

Kako bi opisala svoje mesto?

Beograd je zelo veliko in lepo mesto, je tudi prestolnica Srbije. Ulice so vedno polne ljudi. Ni tako kot v
Novem mestu, ki se mi je zdelo zelo prazno. Tudi temperature so poleti dokaj visoke. V mestu se poleti
dvignejo tudi do 40° C.

Stran 21
Od kod tvoje slovenske korenine?

Živim s svojo družino: očetom, mamo in bratom. Moj pradedek po očetovi strani je bil Slovenec. Doma je bil
iz okolice Celja. Ker je bil poklicni vojak, se je potem preselil najprej v Makedonijo, nato pa v Srbijo.

Kakšno je vaše šolanje?

Obvezno osnovno šolo začnemo obiskovati s sedmimi leti in traja osem let. V osmem razredu imamo petnajst
predmetov, med njimi sta tudi srbščina in angleščina. Imamo tudi izbirne predmete. Kdor ima rad jezike, se
lahko uči tudi ruščino, francoščino ali nemščino. V razredu je kar 30 učencev, kar
je bistveno več kot pri vas. Tudi pouk imamo deljen: en teden ga obiskujemo
dopoldne, en teden pa popoldne.

Kako poteka dopolnilni pouk slovenščine?

Pouk imamo enkrat tedensko, in sicer uro in pol. Po navadi dobimo tekst v
slovenščini, se o njem pogovarjamo in ga prepisujemo. Včasih se učimo tudi s
pomočjo računalnika. Znanja ne preverjamo s testi, ampak ga dokazujemo na
prireditvah, ki jih pripravljamo za Slovence v Beogradu.

Kakšno je ţivljenje mladih v Beogradu?

Verjetno prav takšno kot povsod drugje. Med tednom imamo dopoldne ali popoldne pouk, vmesni čas
zapolnimo s treningi ali kakšnimi drugimi dejavnostmi, tudi z učenjem slovenščine. Ob koncu tedna pa
gremo najraje ven.

Eva Bukovec, 7. a

PRIDOBIVANJE ZNANJA JE VSEŢIVLJENJSKA NALOGA

Ţe nekaj let nas različni mediji obveščajo o gradnji avtocestnega kriţa. Pred
enim letom so tudi v Mirni Peči začeli izvajati gradbena dela za novo
avtocesto. Teţki gradbeni stroji se vozijo po naših krajih in
spreminjajo okolico. Cestna povezava je spodbudila
tudi gradnjo stanovanjskih in poslovnih objektov,
zaradi katerih krčijo gozdove. Njive in travniki se
spreminjajo v velika gradbišča, na katerih je
zaposlena mnoţica ljudi. To so gradbeniki. Eden izmed
njih je tudi moj oče. Ker o svojem očetu, Dragu Sajetu, ne vem
veliko, sem se odločil, da ga bom vprašal nekaj stvari o njegovem
ţivljenju.

Kje si se rodil? Kaj si ţelel biti v ţivljenju kot otrok?

Rodil sem se nekega ponedeljka, meseca maja, v
Novem mestu. Tedaj smo otroci prihajali na svet v
porodnišnici na Defranceschijevi ulici, kjer ima
sedaj svoje prostore Upravna enota Novo mesto.
V tej stavbi bi se rodil tudi ti, če bi bil rojen v
Novem mestu. Šele leta 1998 so porodnišnico
preselili v novo stavbo.
V mladosti so se mi ţelje glede poklica pogosto
spreminjale. V spominu pa mi ţivo ostaja ţelja
osemletnika. Postal bi rad strojni ključavničar,
sem odgovarjal na vprašanja radovednih
sorodnikov. Vzrok za ta odgovor je bil poklic, ki
si ga je izbral starejši bratranec in sem ga tedaj
edinega poznal.

Stran 22
 Kje in kdaj si se šolal?
Leta 1976 sem v Mirni Peči prvič prestopil šolski
prag. Osnovno šolo sem zaključil leta 1984 in se
vpisal na srednjo naravoslovno-matematično šolo
v Novem mestu. Naravoslovno-matematični
tehnik sem postal po uspešno zaključenem
srednješolskem izobraţevanju, leta 1988. Potem
sem leto dni sluţil vojaški rok v Bosni in
Hercegovini. Oktobra 1989 sem postal študent
Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo
v Ljubljani. Leta 1995 sem z uspešnim zagovorom
diplomske naloge s področja prednapetih
betonskih konstrukcij zaključil dodiplomski študij
na konstrukcijski smeri oddelka za gradbeništvo.
Vpisal sem se na magistrski študij in ga leta 1997
zaključil z zagovorom magistrske naloge s
področja betonov visoke trdnosti. Naziv doktorja
znanosti sem dosegel leta 2001 z nadaljnjim,
poglobljenim študijem obnašanja betonov visoke
trdnosti. Z doktorsko disertacijo sem zaključil
formalno izobraţevanje, ni pa se zaključilo moje
učenje. Pridobivanje znanja je vseţivljenjska
naloga posameznika.
FASHION –
MODA
Alenka Luţar, moja mama, je modna oblikovalka. Ko mene še ni bilo, je hodila tudi v mirnopeško
šolo. Med šolanjem v srednji oblikovalni šoli, v devetdesetih letih, je skupaj s takratnimi učenci v naši
šoli pripravila tudi prvo pravo modno revijo.
Zakaj in seveda kdaj si se odločila za poklic modnega oblikovalca?
Ţeljo, da bi postala modna
sicer v šestem razredu. Ţelja je bila
Ljubljano, uspelo pa mi je tudi opraviti
zdel zelo zanimiv, kreativen, tudi
vedno povezana z oblačili, spremljala
mame, ki ima tudi rada modo in me je
Kaj si po poklicu in kakšno delo opravljaš?
Kot sem omenil, sem doktor znanosti,
univerzitetni diplomirani inţenir gradbeništva.
Zaposlen sem na Fakulteti za gradbeništvo in
geodezijo v Ljubljani, kjer opravljam delo
asistenta s področja masivnih in lesenih
konstrukcij. Poleg pedagoškega dela se ukvarjam
z raziskovalnim delom in projektiranjem
omenjenih konstrukcij. Moje specialno področje
so betoni visoke trdnosti.
Koliko časa hodiš v sluţbo?
V sluţbo na fakulteto hodim ţe od leta 1995, torej
štirinajst let. Prej nisem bil zaposlen.
Ali ti je sluţbeno delo všeč?
Ker se rad ukvarjam s tehniko, menim, da sem si
izbral pravi poklic. Glede na to, da rad pridem
stvari do dna, pa sem se posvetil raziskovalnemu
delu.
Andrej Saje, 8. b
oblikovalka, sem imela ţe v osnovni šoli, in
tako močna, da mi ni bila ovira niti odhod v
sprejemne izpite. Poklic se mi je ţe takrat
risala sem vedno rada. Na nek način sem bila
sem modne trende, seveda s pomočjo svoje
pri moji odločitvi vedno podpirala.
Stran 23
Torej si odšla na šolanje v Ljubljano. Kako je bilo, ko si zapustila dom in odšla iz Mirne Peči?

Moram priznati, da sem bila prestrašena tako glede sprejemnih izpitov

kot tudi odhoda v Ljubljano, saj je
Toda opravila sem sprejemne izpite in
fotografijo, smer modno oblikovanje.
Po končani srednji šoli pa so me
za naravoslovje in tehnologijo, za
bila takrat Ljubljana veliko dlje kot danes.
se vpisala na srednjo šolo za oblikovanje in
ponovno čakali sprejemni izpiti na Fakulteti
študij oblikovanja tekstilij in oblačil.

Po šolanju sledi zaposlitev. Kje si zaposlena?

Zaposlena sem v tekstilni tovarni Beti v Metliki, v enem izmed vodilnih slovenskih modnih podjetij.
Proizvajamo spalni program, perilo in kopalke za ţenske, moške in otroke.
Nikoli nisem imela ţelje delati kot samostojni oblikovalec, vedno sem si ţelela biti del nekega procesa.

Ali so bile tvoje predstave o delu modnega oblikovalca takšne, kot jih zdaj sama poznaš?

Ne ravno tako. Ko si v šoli, ko študiraš, imaš stik predvsem s teorijo, si individualist, ko

pa začneš delati, teorijo nadgrajuješ s prakso, postaneš del neke celote, ki pa mora biti
usklajena, da lahko dobro funkcionira.

Kdo je zate dober modni oblikovalec?

Dober oblikovalec mora imeti veliko teoretičnega in praktičnega znanja, poznati mora
celoten proces nastanka oblačil in znati se mora prilagoditi zadani nalogi. Jaz sem se pač prilagodila
filozofiji blagovne znamke Beti.

Imaš rada svoje delo? Ali bi si zdaj izbrala drug poklic?

Moje delo ni delo za osem ur, ampak za štiriindvajset, vendar ga nikoli ne bi zamenjala. Ni
mi ţal, da sem se tako odločila. Vsak dan grem rada v sluţbo in vsak dan je drugačen. Delo
je dinamično, razburljivo, kreativno. Ponuja pa mi tudi mnogo drugih moţnosti: od
spoznavanja ljudi, potovanj po svetu …

In kakšni so letošnji modni trendi?

Prihaja pomlad in s tem novi modni trendi. Na kratko bi jih lahko opisala z
besedami pisano, ţivahno, barvito in vzorčasto. Kot barva izstopa zelena, ki
prevladuje tako na oblačilih kot tudi na čevljih in dodatkih. Pozabiti pa ne smem
omeniti še rumene, pastelno pudrastih odtenkov in zemeljskih tonov in seveda modre,
rdeče in bele, predvsem kombinacije le-teh. Pri vzorcih najbolj izstopajo črte. Prav
tako je veliko pik in pa roţic.
Ţe kar nekaj sezon je zelo moden retro slog, ki išče navdih v preteklosti.

Kaj svetuješ mladim modnim privrţencem?

Moda naj vas ne omejuje, izkoristite le, kar vam ponuja.

Omenila pa bi še pomembnost dţinsa, ker je pri mladih na prvem mestu, star ali
nov, še bolje pokrpan ali pošit, vsak je moden. Sami si lahko izdelate ali dodelate
zelo moden kos garderobe, najpomembnejše pa je, da za to ne potrebujete velike
vsote denarja. Svojo ustvarjalnost zdruţite z idejami modnih oblikovalcev in
letošnjimi priporočili.
Maj Jaklič, 9. B

Stran 24
TAKRAT RAČUNALNIKOV NI BILO

O ţivljenju in šolanju sedaj vem ţe dosti, saj tudi sam obiskujem osmi razred osnovne šole. Kako so
ţiveli in kakšno pa je bilo šolanje pred 30 leti, pa nisem vedel, zato sem se odločil o tem vprašati
svojega očeta Roberta Povšeta.

Koliko si bil star, ko si začel šolanje in kako je potekal prvi šolski dan?
Ko sem prvič prestopil šolski prag, sem bil star dobrih šest let. Z menoj je šla moja mama in peš
sva se odpravila proti šoli. Peš sva šla zato, ker je bilo od našega doma do šole le en kilometer.
Poiskala sva učilnico 1. razreda, in ko sva jo našla, naju je tam sprejela učiteljica. Za
dobrodošlico je vsak učenec dobil hrenovko, kos kruha in čaj.

Ali si rad hodili v šolo?

Sprva da, a to veselje me je že v tretjem razredu minilo. Popoldne smo se s prijatelji igrali, a
dostikrat to ni bilo mogoče ali pa je bilo zelo skrajšano, kajti vsak dan smo dobili domačo
nalogo.

Dandanes učitelji niso hudo strogi, ali je bilo tudi takrat tako?
Nikakor ne. Pri pouku smo sedeli tiho in poslušali. Spregovorili smo le takrat, ko nam je
učiteljica dodelila besedo.

Ali je bilo spraševanje napovedano? Ali ste pisali preverjanja?

Ne. Spraševanja niso bila nikoli napovedana. Učiteljica je prišla v razred in se ozrla naokoli ter
poklicala učenca, ki je bil vprašan. Oceno je vedno vpisala v redovalnico in nikoli ni pokazala
usmiljenja. Govorila je le: znaš, ne znaš. Preverjanj pa tudi nismo nikoli pisali. Oceno, ki jo
sedaj dobite kot informacijo o vašem znanju, so v mojih časih šolanja vpisali v redovalnico.

Si imel doma dosti prostega časa? Ali si imel dosti časa za učenje?
Doma smo imeli prostega časa malo manj kot sedaj, a kadar smo ga imeli, smo ga po navadi
izkoristili za druženje s prijatelji. Tudi časa za učenje je bilo manj. Staršev ni zanimalo, ali jutri
pišeš preizkus in ali se moraš za to učiti. Če je bilo doma delo, je bilo treba pomagati in ne sedeti
za knjigami. Danes pa moramo starši otroke priganjati in jih siliti k učenju.

Se ti zdi, da danes šole naučijo manj ali več ko prej?

Mislim, da šole ne naučijo nič manj. Razen tega se danes učenci učijo tudi z računalniki, takrat
pa to ni bilo mogoče, saj računalnikov še ni bilo.

Marko Povše, 8. b

ZELO SEM SREČNA

Marija Kos je moja teta ter izjemno prijazna oseba. Stara je 38 let, s svojo druţino ţivi v Šentjerneju,
kjer sem jo obiskala ter ji postavila nekaj vprašanj.

Tvoj rojstni kraj so Dolenje Kamenje. Kako si času sem se igrala z vaškimi otroki ali s svojimi
tam preţivljala svoje otroštvo? tremi sestrami.

Bila sem drugi otrok v druţini. Z očetom in
materjo smo večino dni delali na polju, travnikih,
v gozdu, hlevu ali hiši. Kasneje se je rodila moja
mlajša sestra in morala sem jo paziti. V prostem
Si se v otroštvu dobro razumela s svojimi
sestrami in kako se danes razumeš z njimi?
Kakor vsi otroci smo se razumele včasih bolje,
včasih slabše. Skupaj smo tudi marsikaj ušpičile.
Stran 25
Enkrat smo sosedovega fanta tako naklepale, da je
šel domov jokat, še prej pa je rekel, da bo poklical
svojega očeta. Me smo se mu samo smejale.
Danes se super razumemo, večkrat se obiskujemo
ter se skupaj smejemo svojim spominom na
otroštvo.
Kje si obiskovala osnovno šolo? Kaj se ti je
najbolj vtisnilo v spomin?
Hodila sem v osnovno šolo Bršljin. Učiteljice so
bile zelo stroge. Če smo bili poredni, so nas tudi s
šibo po prstih. Spomnim se, da je nekoč učiteljica
za slovenščino celo vrgla šilček v enega izmed
učencev, toda ta se je umaknil in šilček je priletel
dečku za njim naravnost v oko.
Kam si šla po končani osnovni šoli?
Na srednjo kemijsko šolo, tam sem bila štiri leta
in bilo mi je zelo všeč.
BOŢIČKA IN DEDKA MRAZA NI BILO
Ker me je zelo zanimalo, kakšno je bilo življenje otrok pred 40 leti, sem se odločila, da o tem vprašam
svojo babico Marijo Smolič.
Kakšen je bil tvoj običajni delovni dan, ko si
hodila v osnovno šolo?
Običajno se je začelo zgodaj zjutraj, pred sončnim
vzhodom, ko smo vstali in se začeli pripravljati za
v šolo. Nato smo se peš odpravili proti šoli, saj
včasih niso imeli avtobusov kot danes. Po koncu
pouka smo se peš odpravili tudi domov. Ko smo
prišli domov, smo najprej pojedli kosilo, nato pa
pomagali na njivi, v hlevu, pri ţaganju drv in pri
paši ţivine. In tako je bil kmalu večer, ko smo
odšli spat.
Kaj ste po navadi največkrat jedli?
To gotovo ne, kar jeste otroci danes. Včasih nismo
imeli hitre hrane, kot jo imate zdaj. Mama je nam,
otrokom, največkrat pripravila ţgance in repo ali
zelje ali pa smo jedli krompir in korenje,
zabeljeno z ocvirki. Meso smo imeli na mizi le ob
večjih praznikih in nedeljah.
Kje si se prvič zaposlila?
Moja prva sluţba je bila v Krki, kjer delam še
danes. Začela sem v proizvodnji, zdaj pa sem v
pisarni. V Krki sem spoznala tudi svojega moţa.
Kaj delaš v svojem prostem času?
Rada kolesarim ter berem revije. Seveda pa največ
prostega časa posvetim svoji triletni hčerki Manci,
s katero se skupaj igrava.
Imaš kakšne neizpolnjene ţelje?
Trenutno ne, saj imam svojo druţino in sem zelo
srečna.
Sara Makše 8. b
Danes si mladostniki največkrat krajšamo čas z
računalnikom in televizijo, le redki berejo
knjige. Kako ste si vi krajšali čas?
Mislim, da bi morali biti vi mladostniki prav
veseli, da lahko berete knjige, kajti mi jih včasih
nismo imeli prav veliko, pa smo si ţeleli brati.
Drugače pa smo se po navadi z drugimi otroki
igrali človek ne jezi se ali pa smo kaj izdelali iz
majhnih kosov lesa. Najraje pa smo si
pripovedovali izmišljene zgodbe o raznih palčkih
in škratih. Niti v sanjah pa nismo imeli
računalnika ali televizije.
Zdaj imamo vedno več zvrsti glasbe, kot so
rap, hip hop, techno, rock. Kaj ste poslušali vi?
Mi nismo delili glasbe v neke skupine. Še
pomislili nismo na to. Veliko druţin nas sploh ni
imelo radia, da bi ga lahko poslušali. Zato pa ni
manjkalo petja. Največkrat smo peli Šumijo
gozdovi, Ob bistrem potočku je mlin, Kje so tiste
stezice in Lisička je prav zvita zver.
Stran 26
Dandanes radi praznujemo, predvsem za
rojstni dan dobimo veliko daril. In prav tako
za Miklavţa, Boţička in Dedka Mraza. Kako so
ti dnevi potekali pri vas?
Za rojstne dneve nismo imeli velikih zabav, saj za
to ni bilo veliko časa in tudi daril nismo dobili
takih kot zdaj. Spomnim se, da mi je mama za 13.
rojstni dan dala bombone, oče pa banano. Takrat
sta me starša res razveselila, saj smo bombone in
banane dobili zelo redko. Za Miklavţa pa smo po
navadi dobili sadje, zelo redko sladkarije, včasih
pa tudi korenje. Največkrat smo dobili slive, fige
in dateljne. Boţička in Dedka Mraza pa nismo
imeli.
Kakšne predmete ste imeli včasih v šoli in
kakšni so bili do vas učitelji?
V šoli smo imeli veliko manj predmetov, kot jih
imate danes vi. Imeli smo zgodovino, SPN, SPD,
slovenščino, matematiko, glasbo in športno
vzgojo. Učitelji so bili do nas prijazni, če smo bili
mi pridni. Če pa smo nagajali, pa smo dobili tudi
kakšno zaušnico. Spomnim se, da je mojega brata
učitelj zaprl, ker se je zafrkaval. Zaprt je bil kar
cel dan.
Zdaj mladi velikokrat prespimo med
počitnicami pri prijateljih in sošolcih. Ste tudi
vi bili med počitnicami pri prijateljih?
Ne, nikoli. Tudi pri sorodnikih nismo bili. Včasih
tudi nismo imeli toliko počitnic, kot jih imate
zdaj. S sošolci pa smo se videli le ob nedeljah pri
maši in v šoli.
Laura Pust, 8. b

Potopis
Moje angleške počitnice

Z velikim pričakovanjem smo se avgustovskega jutra napotili proti zagrebškemu letališču, od koder smo poleteli
proti Londonu, enemu največjih in najslavnejših mest na svetu. Po dveh urah voţnje z letalom smo pot do našega
cilja nadaljevali z avtobusom, nato še s podzemno ţeleznico. Kako majhen je svet: od doma do cilja smo
potrebovali le tri ure.

Polni energije smo se naslednje jutro s podzemno ţeleznico, ki je v Londonu skoraj

čisto nadomestila avtomobile, odpravili proti muzeju znanosti, naravoslovnemu in
biološkemu muzeju. Muzeji, v katerih je vsak našel nekaj zase, so nas zelo očarali. Za
kosilo smo si privoščili londonski Fish and Chips in se nato napotili še v bliţnji
Kensington park.

V naslednjih dneh smo videli veliko zanimivih stvari: muzeja umetnosti Tate Modern in Tate Britain,
katedralo sv. Pavla, znamenito trgovino Liberty, trgovino z igračami Hamley's in
seveda Harrod's. Z zbirko rastlin iz vsega sveta nas je očaral Key garden, nakupovali
smo na Oxford Streetu . V nedeljo pa smo šli v naravo. Uţivali smo v igri pola in na
prostranem travniku sproščeno poleţavali na trati. Popoldne smo dvignili adrenalin
na predstavi dirkalnih avtomobilov.

Naši gostitelji, 4-članska angleška druţina, so ves čas skrbeli, da sva se z bratom

Stran 27
počutila kot doma. Veliko časa sva preţivela s sinovoma najinih let, ki sta naju spremljala po čudovitem
raziskovanju britanske prestolnice. Zato sem se odločila, da bom enkrat jaz skuhala večerjo, a na mojo veliko
ţalost ni uspela tako kot doma. Ker pa so Londončani zelo vljudni ljudje, so jo kljub temu pohvalili.

Večer, preden so se nam pridruţili še ostali člani naše druţine, smo si v znamenitem prenovljenem londonskem
Globu ogledali najlepšo ljubezensko dramo Romeo in Julija.

Naslednje dni smo z druţino občudovali še grad Windsor, v katerem smo videli v
znamenite uniforme oblečene straţarje, ki se ne smejo premikati. V nepozabnem
spominu mi je ostala tudi Buckinghamska palača, rezidenca kraljice, Tower
Bridge in londonska trdnjava in ječa, Tower of London. Po sobotnem angleškem
zajtrku smo en dan preţiveli na Camden marketu, to je trţnici, ki je zbirališče
predvsem mladine in vseh, ki si ţelijo videti nekaj odštekanega.

S polno torbo spominov na dogodivščine, ki so nam jih pričarali naši gostitelji, je

prišel čas za slovo. Pot domov je bila sestavljena iz enournega potovanja do
letališča, dvournega leta do Trsta in nato še dvourne voţnje z avtomobilom.
Nepozabne počitnice mi bodo za vedno ostale v spominu. Upam le, da bom v London
kmalu spet potovala …
Manca Radeţ, 9. b

Stran 28
 TE ŢALOSTNE OČI HAITIJA
Prvi koraki
Kdor Prvih korakov ne pozna,
ta iz Slovenije ni doma.
Kdor pa Prve korake dobro pozna,
Otrok samih, prestrašenih, zapuščenih
vsak dan poje pesmi tralala.
Radi jih beremo kot časopis,
vendar v njih spoznavamo tudi pravopis.
Ne poznamo pravega junaka,
ki bi jih vrgel v vodnjak,
kaj šele takega,
ki bi jih vrgel čez prag.
Rok Kermc, 6. B
Naš planet
Ta mali naš planet
postal je smet,
ker naš pohlep,
uničil je prelepi svet.
Ne rek ne polj
ne zvezd na mlečni Rimski cesti
pustil ni človek upajoč,
da vse to njegovo bo nekoč.
Njegov zdaj svet razpadajoč
človeka ne zanima več,
v vesolje širno se podaja upajoč,
da vse to njegovo bo nekoč,
ker naš mali planet
postal je smet,
ker naš pohlep
uničil je prelepi svet.
Anamarija Primc, 7. A
Te oči iz časopisa strmijo,
strmijo vame tako,
da prav srca se dotaknejo
te žalostne oči.
so polne ulice,
počeno je srce zaradi krute resnice:
nazaj ne bo več ljubljenih.
Mesta, polna trupel,
kjer se živo z mrtvim rokuje,
kjer vsak življenje objokuje,
samo kanček ljubezni potrebuje.
Te oči iz časopisa še vedno strmijo,
glasno govorijo,
samo ljubezni si želijo
te žalostne oči Haitija.
Mateja Drenik, 9. B
Letni časi v rimah
Jeseni šolarji v šolo pridrvijo
in že v klopeh sedijo,
da se česa naučijo.
Zime deklice ne marajo,
saj jih fantje s snegom obmetavajo.
Pa še kdaj pa kdaj hud mraz,
ki le biča te v obraz.
Pomlad pa polna je ljubezni,
brez nadležnih je bolezni,
saj ko rože zacveto,
se pozdraviš kar tako.
Poletje pa je najlepše,
vsi ga čakajo težko.
Vsi se zabavamo veseli
in ne bomo šteli,
kdaj bo konec naših sanj.
Eva Bukovec, 7. a
Stran 29
Prišel je tisti čas,
ki preganja zimo, mraz. Pust je priimek,
Reče se mu pust pust je običaj,
in okrog hodi mastnih ust. za njega običajno
našemimo se v kaj.
Je Tone ţupnik,
Lojze policaj, Lahko si medved
Sonja princesa, ali kakšna druga ţival,
Micka pa tolovaj. samo da ti ljudje rečejo vau.
Skupaj gredo skozi vas Takrat pridejo kurenti
in plešejo, da bi bila s Ptuja,
repa debela, druţina vesela med potjo se nihče ne kuja.
in pomlad se kmalu pričela.
Jaz za maškare
To veseli je pustni čas, ne bom nič.
ki samo enkrat na leto Ta dan bom spet
pride k nam v vas prespal za prazen nič.
ter preganja zimo, mraz.
Marko Povše, 8. B
Anja Matoh, 7. a

Šola dela ves teden dni,

a čez vikend odpočije si.

V ponedeljek
nas z zvonjenjem zbudi,
k pouku privabi.
Če v šolo ne bi mi hodili,
V torek
nič se ne bi naučili in po
nas na sestanek vabi,
svetu bi nepismeni blodili. da tam vsak svojo priloţnost zgrabi.

Čeprav marsikdo pritoţuje se čez njo, Sreda

pomislite, kaj bi bilo, če je ne bi bilo. pa je zanimiv dopoldan,
Bilo bi hudo, saj ne vem, kako ki mu sledi dolg popoldan.
znali bi vse to, kar tu učijo.
V četrtek
pa je veliko domače naloge,
Kot brez glave bi bili, če zato si vsak misli:
v svet brez znanja bi odšli. učitelji so nadloge!

Zato vam polagam zdaj na srce, V petek

si šola oddahne:
da čim več učite se.
sobota je ţe tu,
končno bo malo miru.
Maruša Brezar, 7. a
Čez vikend pa šola zaspi,
do ponedeljka je nihče ne zbudi.

Tjaša Pungert, 6. B

Stran 30
Šolska
(prepesnitev po
Župančiču)
Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh
sedimo v šolskih klopeh.
Zaspanost, trpljenje v očeh
in izginja še zadnji nasmeh,
ko učitelj dela največji greh,
redovalnico odpira in ţrtve si
zbira.
Vsi mirno v klopi sedimo,
se strašne smrti bojimo.
A če preţivimo, se najbolj
veselimo,
ko iz razreda se zapodimo.
Učitelji nad nami norijo,
ko po šoli se podimo,
za vse smo itak mi vedno krivi,
ker smo pač najbolj igrivi.
Od sedmih do dveh, do dveh.
Ob koncu spet čas naše je
radosti,
ko nikjer več ni učenosti,
niti kakšne bridkosti,
vsi od veselja skačemo,
da smo se nekaj novega
naučili,
nekaj, kar bomo lahko spet
hitro pozabili.
Anja Zore, 9. b
Mama zjutraj zgodaj vstane,
skledo, moko, sol vzame.
Ko pa kvas je na vrsti,
pridno delajo ji prsti.
Mama krušno peč pripravi,
toplota ognjišča se po hiši
razliva,
ogreje nam dušo in srce,
medtem pa kruh v miru počiva.
Mehko testo v peč poloţimo,
slasten nas vonj v kuhinjo
vabi.
Mama povabi nas k mizi
Kruh
široki,
z ljubečo roko deli nam rezine.
Kruhek, mehak
si kot puhek.
Petra Zupan, 5. b
Vsak ţelodček
si ţeli, da Peki
napolniš ga
kot duhek. Kadar peki kupce goljufajo,
vedno krepko kazen imajo.
Cel svet si te Ker to se večkrat ponovi,
ţeli, da nam vedno boljši kruh pride iz peči.
svojo radost
podeliš in Peki pečejo kruh.
lakoto prepodiš. Najboljši je!
Zato ţe pred pekarno
Sandra Novak, 5. B cela mnoţica ljudi je.
Jera Ţagar, 5. B

Vsak slon je
kot balon.
Velik in močan,
da je kar bolan.

Nosi dva velika

okla, da ga ne
brcne koklja.
Noge ima zelo Slon čisto nič ti
debele, ampak ne naredi, samo
Slon z rilcem niso bele. prijazen
prijazno te objame, moraš biti do
da se ti kar njega tudi ti.
srce vname.

Kristijan Muhič, 6. B

Stran 31
Pupa
Bil je zimski dan, ZA
ko je Pupa prišla k nam,
je čisto pravi pes, Za listom je še en list.
ki nas zabava, res! Za še enim listom je še en list. Ves popisan.
Za še enim listom je še en list. Bolj popisan.
To naša je igrača, Za še enim listom je pravljica.
njej najljubša je krtača, V pravljici je še manjša pravljica.
vsi jo imamo radi, V pravljici je škratek, ki skače.
še bolje bo pomladi. Ta škratek ima listek.
Na listku pa skrivnostna roţa.
Majhna, rjava kepica
je dobra prijateljica, Petra Zupan, 5. b
ko mi je hudo,
se stisnem k njej toplo.

Anja Obrekar, 6. B

Prijatelj Zimska pot

Enostavna beseda, Je zimsko jutro hladno in megleno.

ki ima velik pomen. Ledena nas z dvorišča pot odpelje
Prijatelj te tolaži, med polja, ki jih perjanica krije.
ko si žalosten, zaman oko tam išče sled zeleno.
se s tabo veseli,
Prijatelj ti ponudi roko,
ko si srečen. Ţe gozd šibi pod teţo se sneţeno,
ko ne vidiš tal pod nogami,
ti pokaže pravo pot, sneţink nebroj na golo seda drevje,
ko ne najdeš izhoda. tam beli vsuje slap, sprosti vejevje,
tu zlomi palico obremenjeno.
Pa vendar
Korak nas negotov po cesti pelje,
pravih prijateljev ni veliko,
naprej v morje nese nas megleno.
spoznaš jih v nesreči,
Skoz' gozd in belo polje gremo dalje.
saj le tisti pravi
prijatelj je tvoj, ki je s teboj,
ko ga potrebuješ. Se vzpnemo više, hladno in ostreje
zareţe zrak v lice, smreke sončno
Metka Papež, 7. a nebo oblije, v srcu je veselje.

Andrej Saje, 8. b

Stran 32
Prikaz ljubezni

Ljubezen je naravna,
kot da duša sanja,
srce vztrepeta,
ko zagledaš ga.

Ljubezen je prekletstvo
in ne obstaja sredstvo,
ki potegnilo bi te iz brezna
ţalostnega srca.

Zakaj tvoje oči vedno prebodejo me?

Zakaj zmeraj boli, ko pogledaš me?

In še vedno
ti mi voda v puščavi si,
si kot pesek, ki iz rok polzi.

In če še tako sonce ţari,

ko prideš, ko greš,
vse sprevrţe se v temo.
Suša, roke prazne!

In spet te ni.
Pesek, ki vsakič spolzi, Sanje
voda, ki je ni.
Imela sva se super.
Manca Radeţ, 9. b Uživala sva vsak dan življenja.
Zdaj pa ostalo je le srce, polno hrepenenja.

Hrepenim po tebi,
po tem, da se vrneš
in moj svet spet na pravo stran obrneš.

Zakaj si to storil?
Ali si sploh razmišljal,
kako mi bo hudo
brez tebe zdaj?

Veš, pogrešam te,

kajti brez tebe svet je prazen
in brez tebe sem le prikazen.

Gledam v nebo,
saj bil si moje sonce v temi,
a zdaj mojega sonca več ni.

In zaprem oči,
ker le še v sanjah s teboj živim,
zato komaj čakam, da zaspim.

Sara Makše, 8. B
Stran 33
Ljubezenski sonet
TI
Sem se zopet lotil pisanja soneta,
a še vedno mi ne gre z jezika Oseba, zaradi katere srce mi gori, si ti.
beseda, ki jo iščem. Le kod se potika? Oseba, zaradi katere zardim in se pred tablo stopim, si ti.
Oh, poglej jo. Na papirju se ţe rima prepleta, Dnevno sanjarjenje o tebi in meni povzročiš mi ti.
Vzrok mojih slabih ocen v redovalnici si ti.
Za druge punce mar mi ni, ker med njimi nisi ti.
se mi končno kaj dobrega obeta?
V mojem srcu vedno boš ti.
Ne. Potrebujem navdih, morda dekle, ki me ţe tako dolgo mika,
Ker si ti ti, nihče drug kakor ti.
ampak kako, ko se mi brez razloga odmika
kot odhajajoča vila, v belo obleko zavita.
Matic Saje, 9. a
Ţe nekaj časa se nisva videla več,
le spomin jo najlepše opiše,
pa kaj potem, če je vedno bolj boleč

in strune bolečin na srce riše.

A sedaj vem, čeprav je odšla preč, Ţivljenje
da se najboljšo pesem le s strtim srcem napiše.
Pot ţivljenja je začarana, saj se v krogu vrti,
Matej Makše, 9. B sreči pomeţikne in plamen pogasi.

Lahko nekdo trenutek ti odvzame

ali ti ga podari,
lahko te v solze spravi ali nasmeji.
Drug svet
A resnica se glasi:
Drug svet, drugi ljudje, drugi spomini. Ţivljenje je kakor biser, neprecenljivo.
In prihodnost zavita v tančico skrivnosti.
In dvorana razbitih prerokb, Zanj se vredno je boriti
in nikoli se predati,
na tisoče pozabljenih usod v soju mesečine.
vredno je ljubiti in se zanj potegovati.
In strašen zločin na marmornatih tleh,
strah zmešan z melodijo krikov. Je samo eno in nikomur enako,
A bolečina ob padcu me vrne v resničnost, drugačno kot tvoje in tako bo ostalo.
manj nevarno, a kruto.
A najboljši ideal
Tu so kriki le spomin vetra,
je ta,
dvorana le nerazpoznavna meglica. da ostaneš taka,
Počutim se sesuto in nočem si priznati, kakršna si bila ustvarjena.
da ta svet zame ne obstaja,
da je le oder moje domišljije. Laura Pust, 8. B

Jasmina Ilar, 8. a

Na svetu Na svetu si iz več razlogov,

včasih srečen,
spet drug dan nesrečen,
Na svetu si, da si ţeliš, ţeliš si umreti,
na svetu si, da hrepeniš, spet drug dan ţiveti.
na svetu si, da trpiš.
Na svetu si pač,
ker moraš biti,
vsak dan nove stvari sprejemaš,
ki odvisne so od tebe.
Katja Brajer, 7. a Stran 34
 Odprta vrata,
Danes, jutri in včeraj
prazna soba. Širno in modro
Včeraj ne obstaja, Haiku Kje so vsi? je nebo, ko ga uzrem,
sta le danes in jutri. je res sijajno.
Včeraj je senca, Bela vila gre, Mavrica
ki meša dobro in slabo. Sorodniki so
sneţinka kliče me, najlepše barve.
Zato ne misli na včeraj, kakor cvetni listi, ki
pobeli ravnine. Poglej jo! so vedno skupaj.
da ne doleti te nesreča,
ampak misli na danes
in na jutri, Maščevanje je Odprite zvezke, Luč je svetloba,
da te spremljala bo sreča - sladko, vzemite rdečilo. ki nam razsvetljuje pot
danes in jutri … in vedno … in deli radost.
a kruto, Matematika!
in povsod.
sprijazni se. Urška Makše, 6. b
Kaja Pirnar, 7. a Patricija Barbo, 8. A
Solza na licu,
črna tančica.
Smrt je tu.

Moj dom Vsi naenkrat bi se zbudili O, ti Ljubljana, ti!

in naenkrat bi vsi zaspali. Če sive in črne ne bi bilo,
Moj dom je topel in lep, Vsi bi jedli lepo, bi še zdaj vse zeleno bilo.
saj v njem sta mir in smeh. izbirčnosti ne bi bilo. Če stavb bi manj gradili,
Saj vse, kar bi delali, bi več dreves posadili.
Včasih se sliši kričanje, bi bilo z oliko
ko otroci zaradi pravil igre in zares za odliko. Ljubljana.
zavzeto, glasno govore.
Črna in siva Ljubljana.
Zato je zame popolna mama,
Moj dom je topel in lep,
saj v njem sta mir in smeh. mama z napako,
popoln očka, Dinozavri
Včasih se sliši jok, očka z napako
ko najmlajši je zaspan in popolni otroci so Nekoč živeli
in je zanj pač predolg dan. otroci, dinozavri so.
ki imajo veliko napak.
Moj dom je topel in lep, Jedli, pili so le to,
saj v njem sta mir in smeh. Ljubljana kar zazrli so na oko.

Zato k nam pridi tudi ti, Ljubljana. Živeli so na zemlji,

da te smeh preplavi, Črna in siva Ljubljana. pod valovi voda
za jok in kričanje tako časa ni, in
če obiske imamo mi. O, ti Ljubljana, ti! na oblakih neba
kot vladarji sveta.
Prej tu narava je bila.
Popolna druţina Kam je zdaj odšla? Doba dinozavrov
Prej zeleno je bilo, je minila,
V popolni druţini
zdaj sivo in črno je prišlo. za ljudi
bi bilo res hudo,
saj smeha in veselja ostale
Ljubljana. so
ne bi bilo.
Črna in siva Ljubljana. kosti.
Neža Kastelic, 4. a
Stran 35
 POMLAD

Ko pogledam zjutraj sonce,

mi na lica žarke meče,
SRCE srce polni z žarki sreče.

Ko srce hrepeni,
In na nebu ptice,
si ničesar ne želi,
srce pa zapoje
a v sebi razmišlja o želji, JESEN
ki je tam skrita. tisto lepo pomladansko pesem.

Veter piha,
Včasih tudi samo ne ve, Potok žubori,
Mihec kiha,
kaj ga teži srce se veseli,
in kaj ga mori list na veji niha.
da pojem vsej tej prelepi naravi.
tam notri v globini srca njegovega.
Veter brije,
Cvetovi zažare,
Nekega dne mucek mleko pije,
mi ptice govore,
se v srcu rodi sonce za oblak se skrije.
da je k nam pomlad prišla.
še eno srce,
takrat želja izpolni se. Oblak zajoče,
Maja v hišo noče,
mlinček pa ropoče.

VLAKI,
SIVI IN PISANO ŢIVI
Zgodaj zjutraj, še v temí,
s tihimi potniki krmeţljavih oči, Z ropotom se naznanijo,
ki na delo se jim mudi, izpod mosta prihitijo,
prvi peron hladen zapusti. čez poljé zavijejo,
se za hribom skrijejo.
In potem ves dan hitijo,
mesto hrupno zapustijo, Eni dolgi so kot kače,
iz kraja v kraj brzijo, drugi kratki ko premajhne hlače,
kjer se na kratko pomudijo. eni pusti so in čisto sivi,
drugi barvasti in pisano so ţivi.
Na postajah sprejemajo
in potnike tam odloţijo, Robe ogromno vanje naloţijo,
prometnika na znak ubogajo, v kačah dolgih vagoni se vrstijo
se ustavijo in odhitijo. in pod teţkim tovorom se šibijo,
vozijo ţivila, avte in razno ropotijo.
Šolarje, gospode, mrke strice,
branjevke, dame in drobcene ţenice
– njih vrsta dolga se pred blagajno vije,
vozijo v deţju, v megli se in ko sonce sije.

Stran 36
Sanje se uresničijo
Neke noči sem se znašla na tleh.
Med spanjem sem padla s
postelje. Boleč pristanek na trdih
tleh me je prebudil. Skobacala
sem se nazaj v posteljo in se
zavila v toplo odejo, zaspati pa
nisem več mogla.
Nekaj časa sem strmela v strop
nad seboj, a vlak za v Pančevo,
kot odhod v deţelo sanj
poimenujeta moja starša, ni hotel
in ni hotel pripeljati na peron
Velika otroška soba. Odločila
sem se, da grem ven. Čez piţamo
sem oblekla toplo jopico in odšla
iz hiše. Zunaj se je v noč
razlegalo grozljivo tuljenje volka.
Ni me bilo strah. Sledila sem
zavijajočemu zvoku in kmalu
prišla do volčjega bivališča.
Na vrhu ogromne skale je čepel
poglavar vseh volkov in tulil v
bledo polno luno, ki je visela na
nebu kot ogromen cekin. Šla sem
proti tulečemu vodji. Ni me
opazil. Sedla sem mu na hrbet. V
tistem trenutku pa sva poletela. Z
veliko hitrostjo sva zapuščala
površino Zemlje, nekajkrat
obletela Luno, nato sva še
obkroţila Zemljo. Med poletom
sem imela čudovit občutek, ki me
je spremljal še po vrnitvi na
Zemljo.
Pristala sva na skali, s katere sva
vzletela. Volkovi so naju
presenečeno gledali in se
spogledovali, nato pa so se še
sami dvignili v zrak. Tisti hip me
je prevzel čuden občutek. Hotela
sem skočiti, pa sem tudi jaz
začela leteti. Letela sem više kot
volkovi. Ti so v jezi bevskali
vame in grizli proti meni z
dolgimi gobci, v katerih je
mesečina obsevala velike, ostre,
bele zobe. Hoteli so poleteti višje
kot jaz, a so med naprezanjem
popadali po tleh. Jaz pa sem sama
plavala po zraku. Spet me je
preveval čudovit občutek.
Ko sem letela nad gozdno jaso,
sem slišala pritajene glasove.
Spustila sem se k tlom in stopila
med volkove, ki so se
pogovarjali. Razumela sem jih.
Govorili so slovensko. Čudila
sem se njihovemu znanju in jih
vprašala, kako da govore človeški
jezik. Odgovorili so mi, da so
čarobni. Tisto noč sem prebila pri
njih.
Ponoči nisem mogla spati.
Zbudila sem še najmlajšega
volka, kraljevega sina. Razkazal
mi je celo volčje kraljestvo. Bilo
je večje kot Ljubljana. Volčji
dvorec je imel ogromno sob, več
kot deset tisoč!
Volčič mi je povedal, da vsako
ţrtev, ki zaide k njim, poţrejo.
Mene ne bodo, je rekel. Ostala
bom ţiva zato, da bi jim
pomagala. Šele takrat sem se
dobro zavedla, kje sem. Hotela
sem se vrniti domov. Volčič mi je
povedal, da od tu ni izhoda. Kdor
se ujame v ta labirint, tu tudi
umre. Zaupal mi je, da si tudi sam
ţeli oditi od tod, a mu, na ţalost,
oče ne dovoli, sam pa ne pozna
izhoda. Svetovala sem mu, da bi
skupaj poiskala izhod. Iskala sva
ga dolgo časa. Skoraj sva ţe
izgubila upanje, da bova sploh
kdaj prišla na svobodo. Poleg
tega pa sva se morala še skrivati,
ker so naju ţe začeli iskati ostali
volkovi.
Po nekaj dneh sva našla izhod.
Utrujena sem odšla proti domu.
Volčič pa se je podal po svoje.
Mogoče je odšel iskat nov dom.
Doma sem se po naporni
pustolovščini čudila, da je vse
potekalo, kot da se ni nič zgodilo.
Nihče me ni pogrešal. Niti mislili
si niso, kje sem bila in kaj vse
sem doţivela, le mami se je
čudila, zakaj sem prišla k zajtrku
tako utrujena. »Se nisi naspala?«
jo je zanimalo.
»Mami, ko bi ti vedela, kaj sem
doţivela. A čez deset minut
moram ţe oditi od doma, da ne
zamudim avtobusa. Popoldne ti
vse povem.«
Po nekaj mesecih sem doţivela
prijetnejše druţenje s psom,
volkovim sorodnikom. Teta
Andreja nam je povedala, da si
njen sorodnik ţeli oddati mladega
psička, mešančka. Ata, jaz,
starejši in mlajši brat smo se
usedli v avto in se ponj odpeljali
v Trebnje.
Stran 37
 Poučen sprehod
Hodili smo po travnikih, gozdu, med grmičevjem
... Tudi jaz sem nekaj časa vodila Astorja na
povodcu. Ni bilo lahko, ker je močan pes, a sem
se potrudila zaradi veselja, da ga lahko peljem.

Med potjo domov smo se ustavili pri sosedu

Ivanu, ki je pospravljal svojo delavnico. Darko,
Barbara in Ivan so se spustili v klepet. Meni in psu
niso posvečali pozornosti. Po hrbtu sem boţala
Astorja. Ko pa sem dvignila roko nad njegovo
glavo, se me je ustrašil in z ostrimi zobmi šavsnil
moj palec. Močno sem se prestrašila in otrpnila.
Prst me ni močno bolel. Niti mislila nisem na
bolečino, le z debelimi očmi sem gledala Astorja.
Tudi ostali so se zelo prestrašili. Darko me je,
kakor hitro je mogel, odvedel domov. Ko so si
Kar pomnim sem velika ljubiteljica ţivali. Doma Darko in starša ogledovali rano, so imeli občutek,
smo vedno imeli nekaj mačk. Otroci pa smo si da se bo kmalu zacelila. Razkuţili so jo in jo
ţeleli imeti še psa. Dolgo časa nismo uspeli zalepili.
prepričati staršev za ţivega
kuţka. Če smo bili v Naslednjega jutra
prošnjah zelo vztrajni, sem se zbudila z
smo dobili le plišaste. bolečino v palcu.
Rana se je gnojila.
Najbliţjega pravega Mami me je
psa, nemškega ovčarja, odpeljala k
imajo sosedovi. Ime mu zdravniku v Novo
je Astor. Sosed Darko mesto, kjer so mi
ve, da imam rada ţivali, rano namazali s
zato me je pred tremi kremo in mi jo
leti povabil, da Astorja skrbno povili.
peljeva na sprehod.
Zaradi te izkušnje
»Petra, ţeliš z menoj, Barbaro in nimam psov nič manj rada, le
Astorjem na sprehod?« je zaklical izpred svoje nekoliko previdneje se jim pribliţam. Eno leto po
hiše, ko me je videl, da se igram na pesku. nesreči smo otroci uspeli prepričati starša, da smo
vzeli v rejo mešančka iz Trebnjega. Poimenovali
»Seveda!« sem od veselja poskočila in odhitela na smo ga Reks.
njegovo dvorišče. Darko me je ustavil v mojem
hudem navdušenju. Za dovoljenje sem morala
vprašati starša. Dovolila sta. Mami mi je skozi
okno zaklicala, naj bom previdna, in smo odšli.
Petra Saje, 6. a

Stran 38
MOJ SVET
Puhica
Preden smo se preselili v novo hišo,
smo imeli mačko Klopčičko, vendar
smo si zaţeleli še eno. Ko smo prišli v Mirno Peč,
pa smo dobili še majhno Puhico.
27. 4. 2009 se je pri bratrančevem prijatelju
skotila majhna muca z dvema sestricama. Po
elektronski pošti smo prejeli ljubke fotografije
mačje druţine. V trenutku sem se zaljubil v belo
kepico. S starši smo se odločili, da jo bomo vzeli.
Srna
Nekega jesenskega večera sva se z
očijem odpravila na obisk k
prijateljem. Pot naju je vodila tudi
skozi gozd. Pred nama je vozil
šofer večjega avtomobila. Kar
naenkrat je zmanjšal hitrost in
močno zavrl, vendar ni ustavil,
temveč odpeljal naprej.
Oči je ustavil avto. Izstopila sva.
Videla sva, da je neka ţival skočila v jarek. Bila je
srna. Leţala je v jarku. Iz gobčka je krvavela. Oči
je takoj poklical lovca, ki pa se ni oglasil na
telefon, zato se je odločil, da ga je šel iskat
domov, jaz pa sem počakal pri srni. Iz avtomobila
sem vzel steklenico vode, odejo in prvo pomoč.
Srna je bila vsa omotična in se je tresla. Najprej
sem ji zlil malo vode na glavo, da se je zbistrila,
nato pa sem jo obrisal in jo pokril z odejo. Čeprav
se me je zelo bala, sem imel občutek, da mi
zaupa. Kri, ki ji je curljala iz gobčka, sem brisal s
povoji. Ugotovil sem, da ima poškodovani tudi
FLAVTA
Flavta je instrument, ki ga zelo rada igram.
Zanjo sem se navdušila, ko sem njen zvok
slišala po televiziji. Mami sem rekla, da bi
jo rada igrala. Starša sta me potem vpisala v
glasbeno šolo Konservatorij Jurija Slatkonje
v Novem mestu. Tam sem dobila tudi svojo
prvo učiteljico. Ime ji je Špela in zelo dobro se
razumeva. Spoznala sem tudi nove sošolce, s
katerimi sem postala prijateljica.
Ko je muca prišla v novi dom, smo ji
dali ime Puhica. Ves čas nam nagaja
in napada Klopčičko. Je zelo igriva in
ljubka, njena najljubša igrača je
klopčič volne. Posebnost na Puhici je, da ima eno
oko modro, drugo pa rjavo.
Leto je ţe skoraj minilo in Puhica počasi postaja
odrasla. Mogoče bo v kratkem imela mladičke, za
katere upam, da jih bom lahko obdrţal.
Aleš Kramţar, 7. A
dve nogi. Čeprav je bila ţe skoraj tema,
me ni bilo strah, ampak sem bil zelo
zadovoljen, da sem bil lahko pri ţivali
in ji pomagal. Vrnil se je oči, pripeljal
je tudi lovca. Ta me je takoj pohvalil,
da sem lepo poskrbel za srno. Naloţil jo
je v avto in odpeljali smo jo na
veterinarsko postajo, kjer so jo oskrbeli.
Lovca sva odpeljala domov. Nato sva se
tudi midva z očijem odpravila proti domu, saj je
bilo za obisk prijateljev zelo pozno.
Čez nekaj dni sva z očijem obiskala srno, ki je bila
ţe skoraj zdrava. Izvedela sva, da ni imela resnih
poškodb, da bo kmalu lahko odšla nazaj v gozd.
Bila sva zelo vesela. Srno sem še enkrat poboţal
in imel sem občutek, da mi je zelo hvaleţna.
Večkrat se sprašujem, zakaj voznik pred nama ni
ustavil, čeprav je videl, da je povozil ţival.
Upam, da je takšnih voznikov zelo malo.
Aljaţ Kolenc, 6. a
Za dobro igranje flavte je potrebno veliko
vaje. Učiteljica nas je naučila, kako moramo
pravilno oblikovati usta, da iz glasbila
izvabimo lep zvok. Pri igranju je potrebna
tudi pravilna drţa.
Rada imam ta instrument, zato pridno vadim.
Postati ţelim prava flavtistka.
Ema Parkelj, 3. B
Stran 39
Prijetne dolžnosti bilo je vse prijetnejše.
Dolgočasne vaje, ko vadiš ure
Dolžnost je lahko in ure eno in isto stvar,
konjiček, šola, pomoč razni duri, moli so mi
staršem, nekaj, kar včasih že presedali. Toda
eni počnejo radi, kmalu sem pričel igrati.
drugi pa ne. Tudi sam Najprej enostavne
delim dolžnosti na pesmice, nato nekoliko
prijetne in neprijetne. težje. Sedaj, po dveh letih
Neprijetno mi je pospravljati in pol igranja, pa že zaigram
sobo, pometati, pomivati kakšno Domicljevo in
posodo, voziti drva in še bi zraven tudi zapojem.
lahko našteval. Rad pa berem Včasih se mi ne da igrati,
knjige, se igram z bratcem, zato se usedem na
pomagam pri kuhanju. Najbolj posteljo in berem.
pa mi je pri srcu glasba. Dobro, da imam vztrajno
Poslušam jo povsod, sestro, ki me
če je le blizu radio. venomer
Najraje poslušam spodbuja, saj če nekaj
domače izvajalce, od dni ne igram, postanejo
katerih mi je najbolj prsti mehki in rabim
všeč Tomaž Domicelj. veliko več vaje, da
Glasba je del mojega pridem na tir. Zato mi je
vsakdana. Igram tudi vedno žal zaradi tistih
instrument, in sicer kitaro. »lenih« dni. Še dobro, da se mi
Na začetku se je bilo dokaj to ne dogaja prav pogosto.
težko naučiti vseh prijemov, Moja učiteljica kitare venomer
poznavanja not, strun. Toda ponavlja: najprej tehnika
izvedbe, kasneje vneseš v
glasbo še čustva, del sebe, da
pesem lepše izzveni. In res je
tako. Dokler se ne vživiš v
pesem, ki jo izvajaš, ta ne zveni
tako lepo. Doma so me na
začetku vedno priganjali k vaji,
sedaj pa me ne priganjajo več,
saj vem, da brez vaje ni
dobrega igranja. Najlepše pa
igram takrat, kadar sem dobro
razpoložen. Takrat
igram in pojem tudi
več ur in pozabim na
vse, kar se dogaja
okoli mene.
Glasba mi pomeni
sprostitev. Kadar sem
slabe volje ali jezen,
vzamem v roke kitaro in igram.
Gotovo je res, kar pravijo:
glasba miri živce.
Mislim, da bi bila ena prijetna
dolžnost manj, če ne bi več
igral kitare, čeprav je treba za
dobro igranje kar dosti truda.
Aleš Matoh, 6. B

ZIMA, ZIMA BELA …

Zima je tisti letni čas, ki se ga otroci
najbolj veselimo. Letos nas je
posebno bogato nagradila s snegom.
Na Šrangi, kjer ţivim, smo skupaj s
starši pripravili progo za smučanje
in sankanje. Skoraj vsak dan smo se
spuščali po bregu. Na kulturni dan,
8. februarja, pa smo tam kuhali
golaţ in čaj, mamice pa so spekle
kruh in pecivo. Da ne bi bili preveč
utrujeni, smo postavili tudi vlečnico.
Škoda, da je zima tako hitro minila
in je sneg skopnel. Komaj čakam na
naslednjo, ko se bom spet veselil na
belih bregovih.

Matic Kavšek, 6. b

Stran 40
 VARNI PRED POŽAROM V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU

Ljudje v tretjem
ţivljenjskem obdobju pogosto
pozabljajo. Ta neprijetna
lastnost je lahko vzrok za številne
nesreče.
Zgodi se, da babica
pripravlja hrano na plinskem
štedilniku. Medtem opravlja
še druga dela in pozabi, da se na
štedilniku kuha hrana. Ko se
spomni nanjo, posoda ţe gori.
Kaj lahko babica naredi? Mislim,
da je prava rešitev, da čim
hitreje pokliče gasilce na
številko 112. Povedati jim
mora svoje ime in priimek, kje
gori in kaj gori.

Nepazljivost pri kurjenju v krušni peči je tudi lahko vzrok za poţar. Dedek nosi drva v krušno peč. V
peči zakuri in jo pusti odprto, da se bo ogenj razplamtel. Odide v drvarnico po še eno naročje drv. Na
vhodnih vratih sreča soseda, ki se vrača iz vinograda. Zapleteta se v pogovor. Dedek pozabi, da kuri.
Medtem letijo iskre iz odprte peči in padajo na tla. Ta začnejo tleti in ogenj se počasi širi po hiši. Skozi vrata
se začne valiti dim, ki dedka spomni na kurjenje. Tudi v tem primeru mora dedek poklicati gasilce in jih
prositi za pomoč.
Ljudi v tretjem ţivljenjskem obdobju moramo mladi spremljati in jim pomagati, da jim olajšamo
ţivljenje in preprečimo nepotrebne nesreče.

Petra Saje, 6. a

V SVETU DOMIŠLJIJE

Maruša in Anţe

Zunaj je ţe temno. Na nebu so zaţarele zvezde in posijala je luna. Maruša je pripravila večerjo. Skuhala je
hrenovke in narezala kruh. Okoli nje se je smukala muca. Anţe je prinesel šah, rad bi se igral z Marušo.

Ţan Gašperič, 2. a

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je ţivela druţina: Maruša, Anţe, očka in mami.
Nekega dne, ko sta se Maruša in Anţe gugala, sta zaslišala otroški jok. Odšla sta pogledat, kaj je. Videla sta
deklico, ki je rekla: »Joj, izgubila sem starše, stare starše, zdaj pa še muco. Joj, kako sem ţalostna.« Anţe
pa je vprašal: »Kaj pa je z muco? Je mogoče umrla, se je izgubila ali pa splezala na drevo?« Deklica je
rekla: »Da, splezala je na drevo in zdaj ne more dol.« Nato je bridko zajokala. Anţe je rekel: »Lahko jo
rešiva in prideš ţivet k nama domov.« Deklica pa je odgovorila: »Stokrat vama hvala. Pa še to. Ime mi je
Ana.«
Maruša in Anţe sta rešila mačko in tako so ţiveli srečno do konca svojih dni.

Alja Kastelic, 2. a

Stran 41
Medvedek Maj

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je ţivel medvedek z imenom Maj. Očka mu je zmeraj govoril, naj gre
sam po hrano, a se je bal. Enkrat ga je pustil čisto samega in kar sam si je šel nabirat hrano. Ko je šel v gozd,
je kar naenkrat zaslišal šelestenje. Bal se je in hotel je zbeţati domov, a se je opogumil in šel pogledat, kaj se
je zgodilo. In spet je zaslišal šelestenje. Prihajalo je iz grma. Izza grma je kukal dolg siv repek. Šel je
pogledat, kaj je za grmom, in videl je majhno sivo kačo. Skupaj sta se odpravila iskat hrano, kajti oba sta
bila lačna.
In spet sta slišala šelestenje. Tokrat je prihajalo iz drevesne krošnje. Plezala sta po deblu in videla sestradano
veverico. In kar vsi trije so se odpravili iskat hrano.

Alja Kastelic, 2. a

Staroljubljanski peki in Muca Copatarica

Nekega dne je staroljubljanski pek opazil, da v pekariji Srečne miške manjka ena miška iz testa.
Odšel je po sledeh mačjih odtisov, ki so ga odpeljali globoko v temen gozd. Prispel je do hišice, v kateri je
stanovala Muca Copatarica. Pek je potrkal in kar naravnost vprašal, če je tam ena izmed njegovih mišk iz
testa. Vrata mu je odprla Muca Copatarica in se mu opravičila, ker je vzela eno izmed njegovih mišk. Vrnila
mu jo bo le, če ji pove, kje so prave miške.
Pek ji je povedal in vrnila mu je miško. In vsi so srečno ţiveli do konca svojih dni.

Jan Kramar, 5. b

Na ţelezniški postaji se je usedla na avtomobilskih vrat in stopanje po

Pes, ki laja, ne grize
Bilo je ponedeljkovo jutro. Ptice so ga
oznanjale s petjem, sonce se je trudilo
sijati skozi oblake, jutranja megla je
prekrivala podeţelje, iz hiš pa je
dišalo po sveţem pečenem kruhu; bilo
je tiho in spokojno.
Sonja je vstopila v trgovino in zaradi
zaspanosti rahlo omotično pozdravila
prodajalko. Ta ji je odzdravila,
Sonja pa je videla gnečo, kar jo je še
bolj razdraţilo. Nepotrpeţljivo se je
prerinila med ljudi, da bi prišla do
police z mlekom. Tam je videla
neznanega moškega, ki je v skladišče
nosil škatle. Neprestano jo je gledal
kot kakšen morilec, ki si ogleduje svojo
ţrtev. Njej se je seveda to zdelo
sumljivo, zato je brţ odšla proti
blagajni in plačala kupljeno blago.
Proti domu je Sonja tekla, saj je ţe
zamujala vlak, ki jo je peljal v mesto,
kjer je hodila v srednjo šolo. Umila se
je, se preoblekla in na lice poljubila
mater v slovo.
klop in čakala na vlak. Nenadoma je
zaslišala kukavico. Pomislila je, da
kdor ima ob kukanju pri sebi denar,
lahko obogati, zato je segla v ţep in
presenečena ugotovila, da nima ne
denarja kot tudi ne mobilnega
telefona. V besu si je mislila:
»Stavim, da je bil tisti moški v
trgovini!«
Po končanem pouku je Sonja odšla še
malo po mestu. Zvečerilo se je hitro,
zato se je z vlakom vrnila domov. Ko
je tako hodila po cesti in gledala v
tla, se je nenadoma za njenim hrbtom
nekaj posvetilo. Bil je avto, ki je vozil
čisto počasi, kot da bi ji sledil.
Prestrašila se je, pospešila korake in
hoja se je kmalu spremenila v tek.
Doma se je vrgla očetu v objem in v
joku hlipala: » Oče! On… Moški iz
trgovine… Ubiti me hoče!«
Oče ji je odvrnil: »Princeska, ni
tako, kot si misliš …»
In še preden je oče končal, je skozi
kuhinjsko okno posvetila luč.
Zaslišalo se je odpiranje škripajočih
dvorišču; slednje je bilo čedalje
glasnejše. Pozvonil je zvonec na vratih
in nastala je smrtna tišina. Sonja je
bila na stopnicah ţe čisto panična,
oče pa je odprl.
In res: pred vrati je stal moški iz
trgovine. Segel je v ţep in iz njega
izvlekel Sonjino denarnico ter mobilni
telefon. Ona je zavpila: »Vedela sem,
da je on ukradel moje stvari!«
Oče je opazil, da nekaj ni v redu,
zato ji je razloţil: »Sonja, to ni
noben morilec. To je moj bivši
sodelavec; sedaj dela v vaški trgovini.
Gledal te je tako zato, ker se mu je
zaradi podobnosti zdelo, da si moja
hči. Stvari pa ti ni ukradel on,
temveč jih je prinesel, ker so ti padle
iz ţepa med prerivanjem.«
Sonja očitno teh besed ni
pričakovala, zato je stekla v svojo
sobo, bivša sodelavca pa sta se samo
nasmehnila.
Jasna Strojin, 9. A

Stran 42
 Zgodbe iz Narnije : lev, čarovnica in omara

»Otroci! Vlak pride čez 10 minut. Hitro Potem je drugim

se oblecite. Prtljaga je ţe v avtu,« je zaklicala vse povedala.
mama. Dick, Julian, George, Georgina in Napotili so se v ta
Anne so skočili v oblačila, se umili in pojedli čudeţni svet in
zajtrk. Odhajali so v Anglijo, k stricu Vernonu spet srečali oba
in teti Petunji, ki imata sina Dudlyja. Bila je konja. Zajahali so
vojna. Vsi otroci so morali na vlak, ki jih je ju in odpeljala sta
odpeljal v določeno vas. »Adijo oči, adijo jih k Boţičku. Ta je
mami!« so jima klicali otroci. Vedeli so, da se Julianu dal meč, Dicku lok in puščice, Georgu
vsaj dva tedna ne bodo videli. Vlak je odbrzel. je dal ščit, Georgini vodo ţivljenja in Anni
Vagone je vlekel čez pokrajine, potoke, hribe čarobno palico. Odšli so in se znašli v lepem
in doline. Seveda je bila to stara lokomotiva. svetu. Opazil jih je lev Katederus in zarjovel.
Vsi so utihnili. Tudi vojščaki. Lev je rekel, naj
Izstopili so na deveti postaji. gredo z njim. Vse jim je razloţil in
Nekaj časa so hodili, nato pa zagledali rekel, da se morajo boriti in zmagati.
kaţipot. Po nekaj metrih hoje so
zagledali stričev voz. Odpeljali so se v Nato je šel h konjema in jima
njegovo vilo, kjer je stric povedal nekaj dal jesti. Potem so zaslišali rog.
hišnih pravil. Nato so se z Dudlyjem šli Prihajajo. »VSI NA SVOJA MESTA!«
skrivalnice. Samo še Anne ni našla je zakričal Katederus. V kočiji je bila
skrivališča. Prišla je do vrat, ki niso bila čarovnica. Nato je bila vojna. Dicku
zaklenjena. Vstopila je. V sobi ni bilo je ena pošast meč zarila v trebuh.
oken, so pa na stenah visele bakle. »Dick!« je zakričala Georgina. V usta
Prav tako ni bilo pohištva, bila je le mu je nalila vodo ţivljenja. Dicka je
omara, ki je bila prekrita z veliko rjuho. kar vrglo pokonci. Anne se je
Vstopila je v omaro in…znašla se je v ubranila kar več pošasti hkrati. Po dolgem
zasneţenem gozdu! »Čudno,« si je rekla, boju so zmagali in vse je bilo spet zeleno.
»saj je poletje.« Tavala je po snegu ter prišla Georgm m 21555 c
do svetilke. Nekaj je zašumelo. cccino in Anni so
razglasili za kraljici,
Ven je Julian, Dick in
prikorakal George pa so
Lipicanec, ki je postali kralji. Čez
bil komaj viden, veliko let so spet našli
ter črn Vranecć- svetilko in se vrnili k stricu, ki se jim je le
-. Oba naenkrat nasmehnil.
sta rekla: »Kdo
si?« »A…Anne.« Tedaj je hotel Vranec nekaj ( Čudno, v Narniji je minilo nekaj let, tu pa le
reči. Ker je zapihal močan veter, se je le ena minuta!)
postavil na zadnje noge in zbeţal. Sledil mu
je tudi Lipicanec. Anne pa je stekla k ostalim. Anja Vizlar, 3. a
Tekla je in…hop! »Ena, dva, tri zame!«

Stran 43

Joţef Mroţ je pripotoval v
Portoroţ na dopust. Neizmerno je
uţival v brezdelju in poleţavanju.
Dokler…
Hladil se je v zavetju palme in
srkal hladno limonado. Opazoval
je razgaljene kopalce in si
popravljal nova sončna očala. Kar
naenkrat pa je pri sosednji mizi
zagledal prikupno mladenko.
Srce mu je začelo hitro biti in
roke so se mu začele potiti. Očala
je spustil na tla,ob pobiranju le-
teh pa se je spotaknil in prevrnil
mladenkin kozarec soka. Ta ga je
grdo pogledala in še naprej
klepetala s prijateljico.
Mroţu je bilo sila nerodno,
neznana sila pa ga je gnala naprej.
Nekaj v njem mu je govorilo, da
mora lepotičko na vsak način
bolje spoznati.
Joţef Mroţ, profesor prava, doma
v mrzli zimi, si je to leto vzel
dopust. Odločil se je obiskati
tople kraje. Prijatelj mu je
priporočil Portoroţ, ki je bil po
njegovem mnenju pravi raj za
turiste. Joţef se je odločil
upoštevati njegov nasvet in ţe
naslednji dan je odpotoval v
Slovenijo.
Srečno je prišel do mesta ob
morju. Brez oklevanja se je
odpravil v najboljši obalni hotel,
kjer so mu dodelili sobo 102.
Joţef je v spalnici odloţil kovčke,
naselil pa se je v kopalnici. Vsak
dan se je z novim klobukom,
sončnimi očali in veliko kreme na
telesu odpravil na plaţo.
Nekega dne je na plaţi zagledal
prelepo mladenko z imenom
Riba. Imela je lepe, temno rjave
lase in nosila je modro obleko.
Mroţ se je takoj zaljubil vanjo.
Ker pa v osvajanju ni bil najbolj
vešč, se sploh ni znal predstaviti,
Joţef Mroţ se zaljubi
Pristopil je do nje in se ţelel
opravičiti. Tako je stal pred njo
ves zmeden.
Besede pa nikakor niso prišle, niti
ene ni spregovoril. Samo nekaj
nerazločnih a-jev mu je uspelo
izustiti. Lepotička se je smejala,
kot bi videla nekaj zelo
smešnega.
Njen krohot ga je opogumil in
povabil jo je na sladoled.
Odklonila je in šla plavat. Hitro je
stekel za njo in se pognal v vodo
s pomola. Pri teku se je spotaknil,
in še preden je prišel do konca
pomola, je boleče padel. Vsi, ki
so ga videli, so se smejali. Pobral
se je in po stopnicah splezal v
vodo. Dohitel je mladenko in se ji
predstavil. Povedala mu je, da ji
je ime Riba. Takoj zatem je ţe
odplavala na drugi konec plaţe.
Če se je Mroţ še tako trudil, je ni
ujel.
ne da bi vsaj dve besedi izgovoril
napačno. Komaj se je uspel
predstaviti, ţe ga je Riba nagnala
stran. Rekla mu je, da se ona ne
druţi s takimi izmečki, kot je on.
Joţefa pa je to do konca
razţalostilo. Ribo je vprašal, če ţe
ima moţa, pa je rekla, da ga ima
in ime mu je bilo Rak. Joţefu je
bilo dolgčas, zato je zasledoval
Ribo do doma.
Ko je prišel domov, se je odločil,
da ji bo nesel roţe. Kupil jih je in
nesel na Ribin dom. Tam je
pozvonil in se hitro skril za
grmovje. Malo je počakal in Riba
je prišla ven. Zagledala je roţe in
zelo se jih je razveselila. Joţef si
je potem naredil načrt, kako jo bo
osvojil. Ţe naslednji dan se je
odpravil na plaţo in začel deskati.
Ker je gledal Ribo, se je takoj
prevrnil v morje in vsi so se mu
smejali.
Naslednji dan je spet poskušal
privabiti njeno pozornost. Tokrat
Prisopihal je do svoje brisače, se
preoblekel in Ribi kupil vrtnico.
Roţo ji je nerodno dal, Riba jo je
odloţila, se v smehu zahvalila in
pokazala na nove Joţefove
kopalke. Imel je narobe oblečene.
Ves osramočen je odšel.
Zvečer se je zaljubljenec, lepo
oblečen in nadišavljen, pojavil na
plesu. Ribo je zvabil na plesišče.
Ona je bila zelo dobra plesalka,
Joţef pa neroden. Le s teţavo se
je premikal na mestu. Lepotica se
je nerodnega plesalca hitro
naveličala in odšla s prikupnim
mladim Rakom.
Mroţ je predčasno zaključil svoj
dopust. Ni mu bilo več do
poleţavanja. Spoznal je, da
neuslišana ljubezen zelo boli.
Anja Obrekar 6. B
je izvajal akrobacije na plaţi.
Kmalu se je prevrnil in si zlomil
nogo in še kaj drugega. Peljali so
ga v bolnišnico in tam je moral
ostati pet dni. Riba ga je prišla
obiskat. Pogovarjala sta se in
kmalu ugotovila, da imata veliko
skupnega. Tudi naslednji dan je
prišla in mu povedala, da se bo
ločila od Raka, ker se ţeli poročiti
z Joţefom, če se tudi on strinja.
Takoj je pritrdil in jo objel. Bil je
tako srečen, da bi kar vstal s
postelje in začel skakati po sobi,
če ne bi bil ves v mavcu.
Kmalu sta se Joţef in Riba
poročila. Za kraj poroke sta
izbrala kar plaţo, saj sta se tam
spoznala. Po poroki sta šla
obiskat Joţefovo domovino, za
dom pa sta izbrala Portoroţ.
Imela sta veliko otrok. In ţivela
sta srečno, brez prepirov.
Hana Kastelic, 6. b
Stran 44
Nevoščljivo dekle pripoveduje
Popolnost… To je vse, kar potrebujete, da me
opišete. Moje čokoladno rjave oči, moji dolgi, rjavi
lasje, moja svilnata polt. Vse na meni kar izžareva
lepoto ter popolnost. In to mi ogledalo potrdi
vsakokrat, ko se sprehodim mimo njega.
V Ljubljani ljudje velikokrat pripravijo plese, da
se Ljubljančani pa tudi tisti iz drugih krajev za kakšen
dan sprostijo. In to se je zgodilo tudi pred nekaj dnevi.
Na Stari trg so povabili glasbenike in kmalu se je pod
staro lipo začela zbirati množica. Še posebej fantje, ki
so želeli dobiti v svoje roke kakšno lepo dekle. Toda
vsi lepotci so se zanimali le za eno osebo … Za tisto
avšasto Urško. Pravijo, da je lepa kot nobena druga.
Ha, pa kaj še! Kaj sploh vidijo na njej? Zdrizasto
rumeni lasje in neumen pogled! Le v čem je lepša od
mene? Pa še prevzetna je. Le koliko moških je tisti
dan odslovila? Deset? Petnajst? Če rečem na kratko,
je odslavljala vse ter vsakogar, ki se ji je približal. Vse,
dokler se ni pojavil nek neznan mladenič. Bil je precej
visok, višji od večine
moških na plesu. Imel je
malo daljše črne lase, ki
so izgledali neverjetno
mehki ter me privabljali,
da bi se jih dotaknila.
Njegove oči so bile
modre. Pa ne kar navadno
modre kot Urškine. Ne,
mladeničeve oči so
predstavljale najčistejše
jezero, katerega dno je
prekrito z diamanti. Za
trenutek se mi je zazdelo,
da se za vso to modrino
skriva siva meglica. Oblečen je bil v elegantno obleko,
ki nekako ni spadala na tisti ples. Med vsemi moškimi
pa ni izstopal le zaradi neprekosljive lepote, temveč
tudi zaradi skrivnostnega šarma, ki ga je obdajal.
Skrivnostni mladenič je nekaj časa sedel za
mizo ter si ogledoval našo prelepo Ljubljano in
nekatere pare, ki so že plesali. Ko je tako minilo par
minut , sem končno zbrala pogum ter se začela
pripravljati, da bi se mu pridružila pri njegovi mizi.
Tedaj pa je mladenič z elegantnim gibom vstal ter se
odpravil v mojo smer. V tistem trenutku so moje misli
čisto ponorele. Že sem si predstavljala, kako bova
skupaj plesala ter kako bo Urška zavistno sama sedela
nekje ob strani. Ko je bil le korak stran od moje klopi,
sem si hitro nadela prijazen nasmešek na lica ter se
obrnila stran od njega. Minilo je nekaj sekund in …
Zgodilo se ni nič. Ne, narobe, zgodilo se je še nekaj
hujšega. Moj prelepi mladenič se zame še zmenil ni,
temveč je odkorakal h klopi za mano ter prosil za ples
tisto avšasto, prevzetno, neumno, priliznjeno
blondinko, z imenom Urška. Kaj je narobe z vsemi
moškimi dandanes? Kaj res ne znajo razlikovati prave
lepote od rumenih las, modrih oči ter velikih prsi? In
seveda, le kako bi Urška lahko odklonila takšnega
lepotca!
Mladenič jo je z eno roko nežno prijel okoli
pasu, z drugo pa za roko ter je počasi odvedel na
plesišče. Glasbeniki so ravno začeli igrati novo skladbo
in mladi par se je živahno zvrtel po plesišču, jaz pa
sem si v tistem trenutku želela le tega, da bi bila jaz v
njegovih rokah namesto tiste presnete Urške.
Njun ples je kmalu postajal vse živahnejši ter
vse hitrejši. In na začudenje vseh se je kmalu zazdelo,
kot da sploh ne plešeta na svojih nogah. Vse, kar je
človeško oko lahko zaznalo, sta bili njuni prepleteni
telesi ter lističi, ki so plesali v obliki vrtinca pod njima.
Vsi smo obnemeli od začudenja. In ker je glasba
utihnila, se je mladenič ustavil ter od jeze nekaj zavpil.
V njegovih očeh sem tisti trenutek jasno zagledala
temno senco in pomislila
sem, da njegove oči niso
kot jezero, temveč prej kot
ocean. Kot globok ocean,
poln skrivnosti ter zla.
Zaradi te misli me je po
celem telesu oblila zona,
toda oči kar nisem mogla
odmakniti od skrivnostne
postave jeznega
mladeniča. Nekaj
trenutkov zatem se je z
jasnega neba pojavila
huda nevihta, mladenič pa
je Urško hitro prijel okoli
pasu ter se začel z njo vrteti po plesišču. Vrtela sta se
vse hitreje in hitreje. Kmalu se ju zopet ni dalo
popolnoma videti, toda slišala sem lahko Urškino
moledovanje, naj se ustavita vsaj za trenutek. Zopet
so mi šli vsi lasje pokonci ob misli, da sem si še pred
nekaj trenutki želela biti na Urškinem mestu. Plesalca
sta se začela oddaljevati od plesišča ter se vse bolj
bližala Ljubljanici, jaz pa sem dobivala vse močnejši
občutek, da mi Urška od tega dne naprej ne bo na
poti, da osvojim kakšnega moškega. In tako sta res
skrivnostni mladenič ter avšasta Urška prišla do
Ljubljanice, se nekajkrat pred njo še zavrtela, nato pa
se potopila v valove.
Urškino nenadno izginotje je povzročilo
neverjetno žalost med moškimi, hkrati pa tudi
olajšanje med mladimi ter starejšimi ženami. Jaz pa se
od takrat naprej ne ženem več tako za moškimi. Raje
ostanem stara devica, kot pa da me vzame kakšna
pošast.
Alenka Bobnar, 8. a
Stran 45
Srečanje z vampirjem
Nekega dne sem se odpravila na sprehod v gozd. Čez
nekaj časa sem postala ţejna. Ustavila sem se na
manjši jasi in tam popila nekaj vode, ki sem jo
imela s seboj. Potem sem se spet odpravila na pot.
Nisem hodila dolgo, ko sem za sabo zaslišala
nekakšno šelestenje. Mislila sem si, da je gotovo
kakšna ţival. Šla sem naprej in zopet slišala hrup.
Tokrat sem se odločila preveriti, kaj je to. Previdno
sem sledila zvoku, ki me je pripeljal do velikega
drevesa. Pogledala sem okoli njega, a nikjer ni bilo
ţive duše. Zopet
sem zaslišala
šelestenje, ki je
tokrat prihajalo od
zgoraj. Pogledala
sem gor in med
vejami zagledala
prelepega fanta.
Imel je čudovito
koţo, čisto belo, in
popoln obraz, kot
bi bil izklesan.
Izgledal je kot kip.
Hitro in
elegantno se je
spustil z drevesa in stopila sem korak nazaj.
Pozdravil me je z angelskim glasom: »Ţivjo.«
Previdno sem mu odzdravila in s tresočim glasom
vprašala: »Kdo si in kaj počneš na drevesu?« »Ime
mi je Tom, na drevesu pa sem delal … A si ţe kdaj
slišala za vampirje?« »Da.« Rekel mi je: »No, jaz
sem …vampir.« Zdrznila sem se, kajti vsak ve, da
vampirji pijejo kri, in stopila še en korak nazaj.
Ugotovil je, da se bojim, in povedal, da kri pije samo
ţivalim in da je bil ravnokar na lovu. Z drevesa je
gledal, če je kje kakšna ţival, ki bi ji lahko popil
kri. Komaj sem mu verjela, da je vampir. Vprašala
sem ga, če lahko potipam njegovo koţo, če je res mrzla
kot pri vampirjih, ki sem jih poznala iz zgodb.
Pristopil je k meni in dotaknila sem se njegove
koţe. Mrzla je bila. Celo tako, da sem po telesu
dobila kurjo polt. »Res je,« sem osuplo izdavila.
»Mislim, da je čas, da greš domov.« Pogledala sem
na uro in res, bilo je ţe krepko prek osme. »Koliko
časa sva se pogovarjala?« »Večinoma si imela
odprta usta in začudeno strmela vame, tukaj pa si
bila dve uri, deset minut in sedemnajst sekund,« mi
je povedal. Ţe sem se hotela posloviti in steči
domov, ko je iz ţepa privlekel prelep prstan in mi ga
dal v roko. Na njem je
bila narisana krvava
kaplja. Na obročku
pa je bilo vgravirano
njegovo ime. Tom.
Nekaj časa sem samo
strmela v prelep
prstan, potem pa sem
se spomnila, da bi
morala pravzaprav
iti domov. Pogledala
sem okoli sebe, da bi
se poslovila od njega,
a ni bilo nikogar.
Skomignila sem z
rameni in stekla domov.
Doma prstana nisem nikomur pokazala, to sem si
ţe prej prisegla. Ko sem se naslednji dan prebudila,
nisem vedela, ali sem le sanjala ali je bilo vse res.
Ko pa sem pogledala na svoj prstanec, sem videla
prstan. Snela sem ga in zopet prebrala ime. Tom.
Nisem sanjala. Prstan sem nosila ves čas. Le nekaj
me je vznemirjalo. Zdelo se mi je, da spreminja
barvo. Če mi je pretila nevarnost, se je obarval črno.
Kot čarovnija.
Zmeraj me bo spominjal na moje srečanje z
vampirjem. Nikoli ga ne bom pozabila.
Hana Kastelic, 6. b
Stran 46
Stran 47
DRAGI MOJI!
Spet sem tu, da se z vami
poveselim in vas razjezim.
Imam pa veliko teţavo. Ne
vem, kje naj začnem. Ali naj
najprej omenim tiste, ki imajo
teţave z branjem, saj vem, da
se bodo teţko prebili do konca,
ali pa naj govorim o tistih, ki
so pridni in ne delajo
problemov? Odločil sem se.
Povedal vam bom pravljico.
Nekoč so za devetimi gorami
in devetimi vodami ţiveli prav
posebni učenci. Sloveli so po
tem, da so bili vedno vljudni in
prijazni. Vsi ljudje so jih
občudovali. Vesel jih je bil ţe
voznik avtobusa, ki jih je
zjutraj peljal v šolo. Ko so
vstopali vanj, so ga vljudno
pozdravili in se usedli na
prazne sedeţe. Prav nihče se ni
prerival in tretješolke se niso
prepirale, če je slučajno kdo
sedel na njihov sedeţ. Prav
tako so vedno pustile, da je
kdo sedel zraven njih. Nihče ni
rezal stolov ali tolkel po
sedeţih in prav nihče ni vpil in
metal smeti po tleh ter ţalil
voznika. Ko so se pripeljali
pred šolo, so v gosjem redu
stopili iz njega in vozniku
zaţeleli lep dan. Potem so
mirno odšli v garderobo. Tam
so se sezuli in lepo zloţili
svoje čevlje. Ti so v ravni vrsti
čakali, kdaj bodo spet prišli
ponje.
Nato so se odpravili v
jedilnico. Tam so vljudno
pozdravili deţurnega učitelja,
mirno sedli za mize in se tiho
pogovarjali, nekateri so
ponavljali snov, drugi pa so
razlagali sošolcu, ki je imel
teţave. Prav nihče se ni podil
po hodnikih ali ušel
deţurnemu učitelju v višje
nadstropje, prav nihče ni
prepisoval naloge od sošolca,
saj so vsi vedeli, da so naloge
za to, da se ob njih učijo. Ko je
zazvonilo, so se odpravili v
razrede. Na klop so pripravili
vse pripomočke in nestrpno
čakali učitelja.
Med uro so poslušali,
sodelovali, prav vsi so znali
snov prejšnjega dne. Učitelji
so bili veseli in otroke so radi
pohvali. Hitro so minile ure in
bil je čas malice. Učenci so si
umili roke in počasi odšli do
svojih miz. Fantje so postregli
dekletom, nato pa vzeli hrano
še zase. Jedli so počasi. Mize
niso bile polite in na njih ni
bilo drobtin, tako da deţurna
učenca nista imela veliko dela.
Ko so pojedli, so še sedeli ob
mizah in se pogovarjali. Ob
zvonjenju so odšli v razrede in
se spet pridno učili.
Po končanem pouku so odšli
pred šolo, kjer so mirno
počakali avtobus. Nihče ni šel
v trgovino, le na igrišče so šli
in igrali nogomet. Ko je bil čas
za odhod, so se postavili v
vrsto, fantje so dali prednost
dekletom, vsi so pozdravili
voznika, se mirno usedli na
prazne sedeţe in se odpeljali
domov.
Vsi ljudje so izvedeli zanje, saj
je o njih pisalo tudi časopisu,
nanje pa so bili ponosni učitelji
in ravnatelj.
Lepa pravljica, kajne? Zdaj pa
je čas, da stopim z oblakov na
tla. Začel bom pri četrtošolcih.
Opazil sem, da so strašno
ţejni, saj vsak odmor pridrvijo
v kotiček s sadjem in tam
pijejo do onemoglosti, večkrat
tudi kaj polijejo. Ni čudno, da
potem med urami hodijo na
stranišče.
Zanimivi so tudi šestošolci.
Med njimi je fant, ki bi bil rad
zelo odrasel, zato se med
čakanjem avtobusa zelo rad
stiska k devetošolkam in
uporablja strašno lepe besede.
Ko bi še znal tako, kot zna
kleti! Izvedel sem tudi, da je
pravi frajer tudi v avtobusu.
Tam ima glavno besedo, celo
voznik ga mora ubogati.
Tudi dekleta ţe nosi ljubezen
na krilih. Nekatere se maţejo
tako močno, da komaj še kaj
vidijo. Tudi plešejo zelo rade.
Ena od njih je sploh trebušna
plesalka. Prav zanimivo bi
bilo, če bi se prijavila na
Slovenija ima talent. Gotovo bi
takoj dobila trikrat XXX, ne bi
je gledali tako občudujoče, kot
jo zdaj gledajo sošolke.
Pa tudi zaljubljajo se te naše
šestarke. Ker lanskih
devetarjev ni več, so jim všeč
letošnji. Posebno blondinec iz
b vţiga njihova srca. Fantje,
mislim na šestošolce, vse to
mirno prenašajo, razjezil se je
le eden, ker ga je deklica
zapustila in se vnela za lepotca
iz 9. b. Dragi moj, bo ţe bolje.
Še veliko punc je in prav
gotovo je med njimi tudi
takšna, ki ti bo všeč. Le bahati
se ne smeš preveč. Dekleta
cenijo skromnost.
Tudi sedmarji so posebneţi.
Med njimi sta dva, ki vneto
trenirata boks. Ni odmora, da
ne bi preizkusila novega
udarca. Njun trener je pravi
boksar. Kar bojim se, da bo
kdo od trojke izzval Dejana
Zavca.
Dekleta pa so čisto drugačna.
Dve izmed njih posebno
uţivata med urami športne
vzgoje. Ţelita si, da bi ta
trajala več kot 45 minut. Ker
jima učitelj ţelje ne more
izpolniti, protestirata tako, da
nočeta telovaditi. Skrbi me za
njuno kondicijo, zato ţe
Stran 48
razmišljam, da bi pisal na
Ministrstvo za šolstvo in šport,
naj vendar uro ŠV raztegnejo.
Slišal sem tudi, da se ena od
njiju boji celo ţoge in takoj
odskoči, ko ta leti proti njej.
Groza, ţoga je pojedla ţe
veliko ljudi, zato teci stran od
nje. Še dobro, da ne igraš
košarke. Le kakšen bi bil
rezultat, če bi tudi ti zabijala
avtokoše, kot se je zgodilo
njeni sošolki na tekmi.
V tem razredu je tudi fant, ki
se prav nič ne zanima za
moško druţbo. Uţiva le med
dekleti. Te mu pomagajo na
vsakem koraku, predvsem pri
pisanju nalog in preverjanju.
Če z mislimi zaide med
oblake, ga zbudijo in povedo,
da je treba poslušati. Kako
lepo bi bilo, če bi imele
dekleta tako pod oblastjo še
sanjača, ki med urami
premišljuje o pirhih, lepih
frizurah ...
Pozabil sem na devetarja, ki je
vnel srce gospodične zlo
košate iz 7. razreda. Tako jo je
zmedel, da je hodila v
garderobo boţat njegove čevlje
in poljubljat bundo. Da o SMS
sploh ne govorim. Oba se mi
smilita. Ona, ker je fant ne
opazi, in on, ker mu gre vse to
na ţivce.
Osmarji pa so svet zase. Zanje
bi lahko rekel, da so povsod
zraven, a nikoli nič krivi. Eden
od njih ima posebno rad
učiteljico angleščine. Če ga ta
slučajno ne opazi, poskrbi za
to, da je viden in slišen. Joj,
kaj vse si boš še izmislil, da te
bo učiteljica opazila? Opazen
bi bil, če bi veliko znal, potem
bi bilo res lepo in še spričevalo
bi kar sijalo od petic.
Drugi pa se je ţelel maščevati
mlajšemu učencu. Tega ni
naredil tako, da bi mu povedal,
ampak mu je zavezal vezalke
pri čevljih. Ali so čevlji krivi,
če ti je ta šestar nekaj pokazal?
Meni se zdi, da je kriv on. Prav
bi bilo, da bi mu povedal, da ti
to ni všeč.
Sicer pa imajo osmarji
rekorderja v številu negativnih
ocen. Kar devet jih je zasluţil.
Ja, dragi moj, treba bo vzeti
knjigo v roke in se učiti, učiti,
učiti, če hočeš tudi kaj postati.
Pa tudi dekleta niso od muh.
Kar tri so zaljubljene v svojega
sošolca. On pa se odloča vsak
dan za drugo. In potem je jok
in stok. Še dobro, da so zaprli
E-točko, da ima malo miru
pred svetlolaso vsiljivko. Tudi
tisti z lepo frizuro je še
popularen, baje je omreţil celo
učenko iz Srbije.
Devetarje pa skrbi predvsem
hrana. Zanjo so pripravljeni
narediti vse. Jedo s takim
veseljem, da se večkrat
vprašam, če doma sploh kaj
dajo v usta. Oni so pravo
nasprotje osmošolk in
sedmošolk, ki ne jedo
evrokrema, paštete, golaţa in
še bi lahko našteval. Nekatere
prav zaradi vsake stvari vihajo
nos. Le kaj jeste doma? Uboge
mame, ki prenašajo vašo
izbirčnost!
Moti me tudi to, da nekateri
sploh nočete delati, ko ste
deţurni. Ne ljubi se vam niti
pobrati papirčka, ki leţi ob
deţurni mizi. Delo pa ne gre
na ţivce dvema, ki bi delala
prav vse, samo da ne bi bilo
treba biti v razredu. Vedno sta
prostovoljca: merita pri
športni, zlagata papir,
odmetavata sneg. Fanta, ali res
mislita, da je znanje zadnje na
spisku vrednot? Večina ne
misli tako, zato pridno sedijo v
razredu in se učijo. Morda
vama bo, ko bosta zrelejša, ţal,
da sta iskala izgovore za
špricanje.
Posebno zanimivi sta siamski
dvojčici, ki ne moreta druga
brez druge. Tudi glasbo imata
obe enako radi, da ne govorim
o tem, kako se znata razjeziti
in včasih tudi preklinjati.
Zadnjič je ena od njiju hudo
pretepla junaka iz b. Tako je
bil presenečen, da ni izustil niti
besede, čeprav velja, da ne
more ţiveti brez miganja z
jezikom. Še med poukom ne
zdrţi, da bi bil minuto tiho. Ja,
dragi moj, to je pa bilo nekaj
za moje oči! Prvič si kot junak
onemel in tudi oči so se ti
zarosile. Zdaj si, upam vsaj,
spoznal, da dekleta, o katerih
znaš govoriti samo grdo, lahko
premagajo tudi takšno čvekalo
in takega juuunaka, kot si ti.
O, pa tudi lepa parčka
kraljujeta pri devetarjih. Ona
visoka temnolaska, on visok
temnolasec. Ona malo manjša
svetlolaska, on visok in suh
rjavolasec. Ful pašejo skupaj!
Zdi se, da sploh ne morejo
drug brez drugega. Tole jim
pošiljam ♥☺. Ali ni lepo, če se
imamo radi?
Tako, nasul sem vam jih, zdaj
pa je čas, da se poslovim od
tistih, ki letos odhajajo. Od
mojih devetarjev. Pogrešal vas
bom. Bodite srečni in počnite
tisto, kar si v ţivljenju ţelite.
Predvsem pa hodite okrog z
odprtimi očmi in še bolj
odprtim srcem. Glejte s srcem
in svet bo lepši.
Ostalim pa ţelim lepe in
brezskrbne počitnice, slano
vodo, sive skale, topla jezera
in bele ceste, ki vas bodo
vodile na počitnice. Spočijte
se, da boste septembra začeli
delati s polno paro.
Lepo preţivite počitniške
dneve.
Pepe Nagaja
Stran 49
PRVI KORAKI, glasilo OŠ Mirna Peč

Uredili so jih učenci 7. 8. in 9. razreda.

Glavna urednica: Mateja Drenik, 9. b
Mentorica: Martina Kramar
Tipkanje: Greta Kastelic
Likovna oprema: IP likovno snovanje
Mentorica: Aleša Sušnik Škedelj
Računalniška oprema: IP multimedija
Mentorica: Gordana Kmetič
Fotografije: fotografski kroţek
Mentor: Klemen Kramar

Junij, 2010

Stran 50