O Francu Jezi

Bivajoč v Trstu, na pragu Slovenije, je bil Franc Jeza najbolj neposreden in odločen
glasnik samostojne slovenske države. In to že v tistih letih po drugi vojni, ko se je
misel nanjo zdela še naivna in smešna. Mišljenje slovenskih ljudi so bili namreč
sistematično preželi s predstavo o narodni majhnosti. Kako pa naj bi preživeli v neki
»mali Sloveniji«, kjer nam manjka surovin? Kako naj bi se sploh ubranili pohlepa
"velikih" sosedov, Nemcev in Italijanov, če nas ne bo več ščitila »bratska«
Jugoslavija?

Na pragu druge vojne je bil Franc Jeza še študent na ljubljanski univerzi. Na začetku
vojne se je kot pripadnik krščansko socialne skupine pridružil OF. Toda že decembra
1941 so ga zajeli in odpeljali v Dachau. Po vojni je deloval kot časnikar. Leta 1948 je
zaradi nasprotovanja komunističnemu režimu prebežal v Trst. Tu je deloval na
slovenski radijski postaji vse do svoje smrti († 1984).

Jugoslovanski režim ga kot nekdanjega pripadnika OF ni mogel razglasiti za

izdajalca, emigranta, člana bele garde ipd. Zato je bilo njegovo delovanje za
slovensko državo jugo-režimu še toliko bolj moteče. V zamejstvu so ga po svojih
zaupnikih osamili. Levičarski tabor v Trstu, bogato financiran od jugoslovanske strani,
je moral njegovo delovanje in njega samega povsem prezreti. V krščanskem taboru,
kateremu je Jeza pripadal, pa so ga sprejemali le kot kulturnika, prosvetaša in
književnika.

V njegovi ideji za slovensko državo se mu ni v zamejstvu pridružil nihče. Vsaj javno

ne, zato da mu jugoslovanski režim ne bi zaprl vstopa v Slovenijo. Danes strmimo
nad pokončno držo in dostojanstvom, s katerim je Franc Jeza prenašal osamitev pa
tudi ponižanja in smešenja, ko ga je, zaradi nepopustljivosti v njegovem zavzemanju
za samostojno Slovenijo, tudi kaka "katoliška" osebnost prikazovala kot Don Kihota.

Zavedajoč se lažne ideologije o izvoru vseh Slovanov nekje za Karpati, je Slovencem

iskal njihov pravi narodni izvor. V zvezi s tem je napisal študijo o njihovem
skandinavskem izvoru (Franc Jeza, 1967), in sicer na podlagi jezikoslovnih in
narodopisnih primerjav. Njen zaključek sicer ne vzdrži kritike, vendar je bila študija v
tistem času pomemben poskus iskanja rešitve vprašanja izvora Slovencev tudi izven
vsiljenega zakarpatskega modela. Torej tisto, česar nekje v svobodnem svetu niti
učenci velikega Ehrlicha niso uspeli nakazati.

S svojim delovanjem, tudi kadar se mu kaj ni posrečilo, je Franc Jeza vztrajno

podiral zakoreninjene kalupe mišljenja, predvsem pa zlagano ideologijo o "starih
Slovanih" in njihovi veji Jugoslovanih. V tej zvezi je treba navesti tudi njegovo delo O
ključnih vprašanjih rane karantansko – slovenske zgodovine (Buenos Aires
1977). Gre za zbornik etnoloških in jezikoslovnih razprav, v katerih še vedno vztraja
na skandinavskem izvoru Slovencev, vendar pa so njegove raziskave veliko bolj
poglobljene. Njegove ugotovitve se skladajo s poznejšimi odkritji v zvezi z Veneti,
predniki Slovencev.
Izhodišče njegove zgodovinsko politične misli je bila karantanska država. Tudi na tem
polju je prestavljal težke klade, pod katere sta zgodnjo slovensko državo vsak s svojo
ideologijo zakopala avstronemški in jugoslovanski režim. V cilju, da bo samostojna
slovenska država nekoč uresničena, so izšli njegovi krajši zborniki: Alternativa
(1978), Iniciativa (1979), Demokracija (1980), Akcija (1981), Neodvisna Slovenija
(1983). V njih se na več mestih sooči z izjavami in stališči vidnejših slovenskih ljudi, ki
si v strahu, da ne bi bilo stanje še slabše, in seveda tudi za njih same, niso upali
izreči besed »slovenska država«.

Četudi je bil veren katoličan, se Franc Jeza ni uklanjal niti cerkveni avtoriteti, preko
katere je jugoslovanski režim hotel v duhu jugoslovanstva od časa do časa vplivati na
mišljenje vernega slovenskega občestva. Leta 1977 npr. je ljubljanski nadškof
Pogačnik, očitno pod silnim pritiskom jugo-režima, izrekel naslednje besede: Tudi
najslabša Jugoslavija je še vedno najboljša rešitev za slovenski narod. Ob tej izjavi je
slovensko zdomstvo v svobodnem svetu, očitno zaradi cerkvene avtoritete, molčalo.
Leta 1978 je nadškof izrekel še naslednje: Že prvi papež apostol Peter nam je v
svojem pismu naročil: Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu. –
Tudi tokrat je svobodno zdomstvo molčalo. Edino Franc Jeza je tisti, ki se ob tem v
enem od svojih zbornikov vpraša: "Torej tudi fašizmu, nacizmu, komunizmu?"
(Alternativa 1978, 39).

Jugoslovanstvo proti slovenstvu - Na začetku osemdesetih ni že nihče več resno

verjel v smisel obstoja jugoslovanske države. To je jugoslovanski režim po svojih
zaupnikih, ki so prisluškovali ljudskemu mnenju, prav dobro zaznal. V obtok je začel
spravljati vrsto "jugoslovanskih" senzacij oz. laži. Med njimi je bila ena najbolj
odvratnih tista o odkritju Troje ob izlivu Neretve. Za njeno “resnost” je proti dobri
nagradi poskrbel nek mehiški arheolog. Ljubljanski dnevnik Delo je zgodbo o
neretvanski "Troji" prinašalo v nadaljevanjih. Akademski krogi so morali ob tej
“senzaciji” molčati.

Ko take senzacije pri Slovencih niso več vžgale, si je jugo-režim skušal znova
pridobiti verodostojnost pri katoliških ovcah, ki so bile še najbolj številne. Besede
ljubljanskega škofa očitno niso imele zaželenega učinka, zato je režimu povoljno
mnenje, da bi bilo »prepričljivo«, moralo priti od zunaj, iz svobodnega sveta in seveda
iz katoliških vrst. To nalogo je prevzel goriški tednik Katoliški glas, ki je februarja
1980 na prvi strani objavil (sodim da podtaknjen) članek z naslovom "Nevarnost
politične praznine na Balkanu".

V tem članku njegov pisec hvali "politično uvidevnost Tita in večine partijcev" (leta
1948), in se zatem znebi še takšnele trditve: Če bi se, kar Bog ne daj, Jugoslavija po
Titovi smrti zrušila po krivdi njenih narodov, posebno še Hrvatov in Srbov, bi na
Balkanu nastal nov politični vacuum, politična praznina. Morebitne samostojne
države, ki bi v tem politično praznem prostoru nastale (Hrvatska, Srbija, morda
Slovenija), bi neizbežno pristale v političnem prostoru Sovjetske zveze. Druge izbire
bi ne imele. Alternativa je samo naslednja: ali Jugoslavija kot samostojna država ali
pa status sovjetske province oz. sovjetskega satelita. Kakšna je usoda sovjetskih
satelitov, tako gospodarska kot politična, lahko ugotavljajo Jugoslovani, če le
pogledajo prek svojih vzhodnih mej na Ogrsko in Bolgarijo. Ali si želijo slične usode
oz. še slabše? Saj bi bili še bolj izpostavljeni skušnjavam zahodnega imperializma in
zato še bolj zastrašeni. Če je v kakem odgovornem politiku jugoslovanskih narodov
kaka taka skušnjava po razbitju Jugoslavije kot države, bi pred navedeno alternativo
ne smel niti za trenutek oklevati: Jugoslavija kot država mora obstati, ker je edino
jamstvo pred velikoruskim imperializmom in kolonializmom za vse jugoslovanske
narode (Kazimir Humar, Katoliški glas 14. 2., Gorica 1980).

Objava takšnega članka je krepko presegala obzorja takratnih katoliških bralcev v

zamejstvu, ki jim je bil Katoliški glas v prvi vrsti namenjen. Danes, ko članek ponovno
prebiramo, skoraj ne moremo verjeti, da je lahko nek "katoliški" list, v prid
kriminalnega jugoslovanskega režima, kaj takega sploh objavil. Pisanje je bilo očitno
naročeno in preračunano na zavest Primorcev še iz časov po prvi vojni, ko jim je bila
Jugoslavija edina država, kjer so lahko našli zatočišče pred fašizmom. Pisanje tega
katoliškega tednika naj bi bilo, kot glas iz »svobodne« tujine, prepričljivo tudi za verne
ljudi v Sloveniji. In spet je bil Franc Jeza edini, ki si je upal komentirati ta neverjeten
političen izpad (Demokracija, Trst 1980, 39).

Kritična stališča Franc Jeze do Jugoslavije in njegovo zavzemanje za slovensko

samostojnost so bila deležna poniževanja in pomilovanja celo v spominskem zapisu
ob njegovi smrti. Tržaški pisatelj Alojz Rebula je njegovemu spominu namenil mdr.
tudi naslednje besede: Ljubezen do slovenstva - ta njegova že mitična ljubezen - je
pognala tudi njegovo aktivistično dejavnost za idejo slovenske države. Kako naj bi
tudi tukaj njegov zanos ne šel v patetično konkretnost, od nastavljanja letakov
avtomobilom s slovensko registracijo na Rusem mostu tja do pošiljanja subverzivnih
novoletnih voščilnic po Sloveniji... "Veš, jaz sem predvsem politik," mi je rekel nekoč
z značilno nasajenim palcem. A za to je manjkalo dvoje: prvič ravnodušnosti, če že
ne cinizma, ki je za politiko potreben, drugič čuta za zgodovinsko konkretnost, da bi
na primer pretehtal, ali bi Slovenija - ta današnja narodno izmedlela Slovenija - res
imela trdneje zagotovljeno prihodnost v neki vprašljivi neodvisnosti sredi venca
neugaslih imperialističnih apetitov, kakor v še tako majavi jugoslovanski federaciji.
(Celovški zvon 1984, 61).