SOLČAVSKA

PANORAMSKA
POT

SLOVENIJA
 Bog daj kratko in milo zimo, ljudje!

Nedelja, 28. november 2010, …Večeri se. Sedim ob oknu in opazujem. Tista
umazano modra barva se je razgrnila v vseh odtenkih. Sneži, kot da se je
pokvarila nebeška zadrga…Nekje daleč zavija sirena. Na radiu povedo za
nesrečo… Bog daj, da bi tisti, ki gredo ponj - preživel…Noč preganja dan…
Včeraj sva izrabila tisti bonus lepega dne za potepanje.
Pravzaprav nisem bil za nikamor. Še za v posteljo ne. Virus, so rekli “naši”…
Čudna reč ta virus. Ampak obstaja proti virus. Ko sem dobil idejo, da nisem
ne za v posteljo in ne za v atelje za delo in me je pičilo tisto, kar me spremlja
vse življenje, da je edino LEP dan- DAN, mi je v trenutku odleglo. In ko sem
obrnil ključ v avtu, sem pozabil na slabo počutje,vročino, smrkav nos, pa še kaj
in splačalo se je. Tja do prevala na Kranjskem Raku, kjer se zavije proti
Veliki planini, se je v daljavi v majhnem končku neba ustvarjala modrina.
Modrina, ki ti da krila. Kajti skozi njo posije sonce. In jaz sem na sončni pogon.
Takrat me nihče ne ustavi…

Imela sva srečo. Naredil se je dan, da mu ploskaš…!

Pa še smer sva izbrala pravo!
 Pot poteka po spodnjem delu slike. Od Solčave, dvig do Podolševe in potem po obronkih
pod Olševo skoraj do Pavličevega sedla, kjer se cesta deli - na pot v Logarsko in na pot v
krogu skozi Matkov kot in nazaj v Logarsko. Za peš je predaleč, z avtom je razkošno,
s kolesom je pa pravljično. Jaz pa vas na to pot vabim s foteljev pred računalniki. Moderno!
 Kranjski Rak- Levo na Veliko planino, naravnost v Luče, desno na Kašno planino .

Če prihajate iz gorenjske, dolenjske ali primorske smeri, pojdite skozi Kamnik, proti
prelazu Črnivec, malo prej levo na prelaz Kranjski Rak in na Podvolovljek do Luč in
Solčave. Štajerci pa direktno skozi Savinjsko dolino v Luče in Solčavo. Korošci pa
iz Črne in naredite krog na Pavličevo sedlo.
 Malo za vasjo Podvolovljek, že v dolini, je na desni strani lična obcestna oznaka za
Žagerski mlin. V vseh letnih časih je obisk nekaj enkratnega. Ko ni snega, je ob koncih
tedna tam še mlinar, ki razkaže mlin in zmelje malo moke vpričo nas.
 Kmalu za Lučami se cesta zoži v ozko tesen, kjer je prostor le za bistro Savinjo,
ozko cesto in malo naprej nagnjeno šilasto Iglo na kateri ponosno vihra naša zastava.
Postojmo za nekaj časa in si oglejmo most, Iglo, presihajoči studenec in še kaj.
Podbevškova domačija je en lep muzej. Freske, znamenje, žaga…
 Malo naprej je most in pred mostom lahko zavijemo v Robanov kot. Mogočni domačiji
Govc in Roban dominirata v njej. Na koncu doline je Robanova planina, za njo pot
na Ojstrico in Moličko peč, nad Robanom pa pot za visoko Knezovo domačijo, Strelovec.
Gotska cerkev v Solčavi je pravi biser sakralne arhitekture. Pa oprema tudi.
Pred mostom v Solčavi gremo desno.
Na cesti pred Macesnkovem plazom se nam na levi prikaže mogočna Raduha.
Skoraj pri vsaki hiši naletimo na kaj lepega. Pri Ramšaku na kaščo, pri Spodnjem
Ošovnku na tole lesenjačo z lesenim kolesom…
 POT

Prav zato je zanimiva

POT,
ki ime ima življenje,
ker nihče, nihče ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Morda jutri bo njen konec
in morda čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja?

Kot da z njo je kaj narobe,

kot da zvita je in kriva,
njen načrt nam,
arhitekt njen,
ljubosumno
- zase skriva
Na prevalu za Majdačem pridemo na križišče. Levo gre pot naprej po panoramski poti,
desno pa zavije na Koroško, pa do najvišje slovenske kmetije Bukovnik na 1327mnv,
kjer lahko pustimo avto in jo mahnemo na Raduho čez Durce ali samo v dobre pol ure,
na čudovito planino Grohat. Tokrat sva zavila do sem zaradi teh biserov arhitekture, pri
Zgornjem Ošovnku…Pa ne poslikajte vse kartice v fotoaparatu. Pot je še dolga in lepa.
Ko sem že mislil, da imam tu vse poslikano, sem zastal pred tem detajlom…
 Toliko lepih stvari težko najdeš na kupu pri nas. Nemci so leta 1943 požgali
skoraj vso Solčavo in še hiše višje v hrib. Teli Ošovnkovi biseri in pa tehnično najbolj
zanimiva in etnološko verjetno najbolj ohranjena Macesnkova domačija, sta ušli
požigalcem.
Sta bili predaleč za okupatorjeve norce na obronkih Olševe?
O, Macesnk je bil sposoben. Iz te domačije bi lahko naredil svoj kolaž. Kaj vse si je omislila sposobna,
zdrava kmečka pamet tega gospodarja, bi lahko opisoval čez več strani. Zavite tja, potrkajte
in novi gospodar vam bo pokazal, kar nikjer več ne boste videli. Samo brili se niso na vodni pogon…
Spomenik,
 Pravzaprav ne dobiš občutka o razkropljenosti in velikosti teh kmetij na Solčavskem,
ko potuješ po tej ali drugih poteh, dokler ne pogledaš na ta svet kot ptica z Raduhe,
Olševe, Ojstrice, Strelovca, Matkove kope, Obel kamna. Potem vidiš, kje so si ti
mogočni, kleni sposobni in pridni kmetje naredili domove. Izsekali so gozdove in
naredili velike zaplate obdelovalne zemlje, mini njivic, pašnikov, košenin, bregač...
Daleč so si vsak drug drugem. Ko jih ob nedeljah gledaš, kako se vsujejo iz
prelepe solčavske cerkve in zavijejo v tisti bife ob Savinji in se pomenijo in
pokramljajo med seboj, kajti, le takrat pridejo skupaj tisti iz Robanovega kota, pa oni iz
Matkovega, pa drugi iz Logarske doline, pa oni izpod Olševe, pa še od kje, da, takrat
vidiš, kako je, ko pridejo skupaj LJUDJE pisano z veliko in ne mamine maze!…Ljudje,
ki še znajo reči DOBER DAN ali pa BOGDAJ. In niso, kot tisti mutasti po blokih, kjer
lahko v enem živi več ljudi, kot v vsej tej dolini. To videti je spomin in opomin, kakšni naj
bi bili VSI, kar nas tlači zemljo po vsej lepi Sloveniji.
Njivice… Skoraj jih ni! Ko sem pred leti vprašal Covnkovo mamo, če ji sploh kaj zraste
na tistih 1225 m nad morjem, je veselo odvrnila: “O, seveda, kar poglej tja nad hišo v
vrt... Lansko leto sem imela tako lepe bučke, pa mi jih je avgusta sneg pomoril…!”
In pa še to. Zapletite se z njimi v pogovor. Nekaj besed vam bodo morali prevesti, ker
jih ne boste razumeli. Lepa je njihova pesem jezika. Posebna in drugačna od drugih.
Zato hodim tja. Sposobni ljudje so to. Urejenih kmečkih turizmov in gostiln ne prešteješ na
prste na rokah in nogah. In potepati se tu in ostati lačen, je največji greh v teh krajih.
Po mnogih hišah lahko prespite, se najeste po grofovsko in okusno, okusite
SAVINJSKI ŽELODEC ali pa SADNI KRUH. Kupite za domov mlečne izdelke, skuto, sir,
maslo…Samo to vam rečem. Ne pojdite prazni domov. Tiste umetne krame iz trgovskih
centrov ne morete menjati za te njihove dobrote!
Panoramska pot… Mi zdaj verjamete? Ponoči ga je sipalo kot za stavo. Zdaj pa…
Nagrada, ker nisem ležal in gnil doma pred televizorjem. Sneg? Pa kaj zato…!
In potem se drevesa razredčijo in odprejo se nebesa…
Na vsake toliko časa so odstavna mesta, kjer se lahko ustavimo in se nagledamo
in naužijemo lepot. Sploh ne veš, bi gledal naprej, nazaj, v dolino ali v breg. O, se
splača v vse smeri. In ne štedite fotoaparata. Kako boste potem prijateljem lahko
povedali, da ste bili v nebesih?
In ko se v drugih letnih časih tu pasejo še ovce… Mi najdete lepši motiv?
 Čudovit pogled je izpod Rogarjeve domačije na Sveti Duh. Od tu gre pot na Potočko
Zijalko (1 ura) in Olševo (2.30 h), na Sv. Lenarta (1.30h) na avstrijsko stran in do Lipševih vrat.
V breg prilepljena Rogarjeva domačija. Nad njo Potočka Zijalka, Obel kamen, Olševa.
Sveti Duh…Težko najdemo pri nas lepši motiv, vzet iz katere koli smeri.
Zadaj za Strevčevo novo lepo hišo, so lične oznake za potepanje…
Ideji za dva čudovita izleta. Potočka Zijalka, kjer se bodo zdaj v mrazu začele
ustvarjati dolge ledene sveče (1h) in nad njo razglednik Obel kamen (1,30h).
 NA ZDRAVJE
Jaz sem pa ponosen nate,
MOJA LEPA DOMOVINA.

Vem, da je še kje krajina,

ki je polna vseh lepot,
pa me prav nič ne zanima,
kaj imajo tam drugod,
saj še v tebi nisem našel
vseh krnic, pa lazov, lok,
skritih pravljičnih kotičkov
in odkril vseh lepot…

Kar mi je uspelo najti,

je pa del nebes in raja,
naj mi Bog da tolko zdravja,
da prehodim te do kraja!

MOJA LEPA DOMOVINA,

jaz sem pa ponosen nate,
in nazdravljam s čašo vina
tebi v čast in pa – NA ZDRAVJE
 Slikoviti prizori se nizajo drug za drugim. Kar tekmujejo med seboj, kateri bo lepši.
O, priti sem v katerem koli letnem času je zadetek v polno. Tu sem še v megli naredil
krasne posnetke. Le z odprtimi očmi moraš iti na pot in uživati v vsakem metru poti.
 Slikovita pot, mehka in bela, ki jo je najin 12 let star Peugeot v novih Savskih čevljih
zlahka premagoval. Za to pot ne potrebujete terenca s temnimi stekli in pogonom na 4 kolesa.
V ozadju je Kamniško sedlo in Brana, spredaj pa smreke, s katerimi se je poigraval
veter in iz njihovih vej v letečih kristalih otresal nov sneg.
Izvir kisle vode. Nujno ustaviti. Parkira se levo in se gre peš 5 minut do izvira. Če
imate s seboj v prtljažniku kako prazno plastenko, jo vzemite s seboj za vodo.
Vzemite si je malo zase, za domov. In poskusite jo. Kot bi pil malo okisano Radensko
in grizel poleg staro železo. Smešno, ampak je res. Edinstveno in DOBRO!!!
 SONCU

Posij!
Vsaj še enkrat posij,
da se poslovi,
preden ugasne v temi
vse bogastvo jeseni.
Preden sive megle
in ledene roke
ne razgrabijo mavric
nad tlemi.

Daj, posij,
vsaj še enkrat posij,
daj, no,
sonce, ti, zlato,
preden zemlja,
ozaljšana v mavrico barv,
postane spet
- blato!
Potrebuje ta prizor sploh komentar…? O, kako sem užival…!
Poleti in jeseni od tu vzletajo zmajarji… V tisto našo najlepšo dolino – LOGARSKO!
Mogočne kmetije v Logarski dolini je že zagrnila senca. Kulisa Kamniško –Savinjskih
hribov prekmalu ugasne sonce v dolini. Pa je vseeno tako lepa. Srebrno siva…
in pa – NAŠA!!!
Tale Klemenškova domačija lučaj naprej, ima najlepšo lego na naši zemlji…
Oglejte si, kako so tu skupaj vezane ograje. Z vrtanimi luknjami, vstavljenimi klini
in zvezane s tankimi smrekovimi vejami…

…in potem je veter zaoral v nov, mehak sneg.

Vse je letelo po zraku. Sonce je skoraj ugasnilo in sence so v pastelu risale vzorce na,
po zraku leteči nič. Mižal sem in fotkal proti soncu. Vedel sem, da ne bo uspeha, pa..
In spet dva lučaja naprej… Pekel in nebesa ob enem!
SPOMIN IN PEPEL

NIČ
za nami ne ostane,
ko gremo v kraj presveti,
le spomin in pa pepel,
ničkaj za v roke prijeti…

Se pehamo za denar,
zlato zbiramo vsi kramo
in veljamo toliko,
kolikor na kupu imamo.
Vsi prezremo eno stvar,
da pomemben ni denar,
da bogastvo – NI IMETI.
ampak, ko smo tu
- ŽIVETI!
Če mislite, da nimate kje smučati v Logarski, se motite! Pri Ložekarjevih se da. O,
pa v dolini tudi. In kakšne tekaške proge imajo. Nagrada za tiste, ki pridejo sem…!
 In spet nov postanek. Od tu se krasno vidi v Matkov kot, Kopo, Škaf, planino…
Ko sem nekoč vprašal Matkovega Klemena, koliko imajo zemlje, mi je dejal da okoli
700 ha. Ko sem zavil z očmi, mi je razložil, da je od tega večji del sama “peč”.
Potem sem ga šele gledal čudno…“Ja, kamen, a ne razumeš…?”
 In če vam bo kaj lučka utripala v trebuhu, lahko med številnimi ponudbami zavijete tudi
sem, k Žibovt. In na tisti njihov travnik stopite nekaj korakov naprej. Sanje, ki jih primeš!
Tam na drugi strani doline je Matkovo. Splača se narediti krog in iti od tam v dolino…!
 Potem pridemo na križišče. Lahko gremo naravnost v Logarsko, lahko čez Pavličevo sedlo
v Avstrijo in na Jezersko nazaj. Lahko pa na pol poti levo, v Matkov kot in potem spust v dolino.
Stičišče poti je začetek Logarske doline. Cerkev Kristusa Kralja in hiša sester Logarjevih
Dom sester Logarjevih. Po njih nosi naša najlepša dolina ime.
Ta motiv nam je znan z vseh reklam o Logarski dolini. Pa je to le del vsega raja, ki nam
ga nudi ta konec naše prelepe domovine. O tem koncu pa kdaj drugič.
Na poti nazaj v Solčavo… Žikijeva hiška tik za cesto…zadaj pa Raduha, ki
jo božajo zadnji sončni žarki…
 Večer se je prevešal v noč. Kofetkalo se nama je in sva se ustavila v tistem bifeju,
kjer se ob nedeljah družijo po maši Solčavani na klepetu…Izstopil sem iz avta in zastal.
Olševa se je za spanje oblekla v najlepšo spalno srajco, kar jih premore svet.
Mogoče pa je bila to zahvala nama, ker sva tvegala in šla kljub sneženju vso noč, na dolgo pot.
Na pot, kjer je bilo tako lepo, da to srečo zdaj delim z vami vsemi. Da bo lepo še vam, prijatelji!
 Zanimivo…S tem lepim Solčavskim koncem imava neporavnane račune. Toliko lepega mi
je že nudil, da ga bom še večkrat obdelal. V zahvalo za vse, kar sem doživel in videl v
njem. Poizkušal sem se pa izogibati imen turističnih kmetij in gostiln ob poti, da ne bi potem
rekli, samo njih je omenil. NE DELAM reklame za NIKOGAR. Vse po vrsti zelo cenim, ker
ste sposobni LJUDJE, pisano z veliko. Pri enih sem se ustavil včeraj, pri drugih se bom
jutri. Koliko mojih slik, rekonstrukcij domačij, pred in po požigu Solčave že visi po vaših
stenah. Te domačije poznam še bolje. Dober teden nazaj sem bil tudi pri vas. Jesen se je
poslavljala, ovce so se pasle po tistih zadnjih bilkah in rož ni bilo več na vaših oknih…
Nastale so fotografije, da sem ponosen nanje. Vse je že pripravljeno v mapi za en lep
kolaž…Pa je prišel nov obisk in sneg. In sem dal prednost snegu. Naj ljudje vidijo, da se da
k vam na obisk priti in iti v vseh letnih časih. In to zdravi, bolni in invalidi in da ne rabiš
velikega terenca, da greš na obisk k vam, le kanček volje in idejo in ti je potem tako
brezmejno lepo. Srečen in vesel sem vsakič, ko se vrnem domov. In zato to srečo delim še
s tistimi, ki k vam ne morejo ali še ne vedo za vas. SREČNO VSEM!

Besedilo in fotografije Janez MEDVEŠEK

Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano

Glasba je delo učencev citrarke gospe Vide Učakar

janez.medvesek@gmail.com