Welcome to Scribd, the world's digital library. Read, publish, and share books and documents. See more
Download
Standard view
Full view
of .
Look up keyword
Like this
3Activity
0 of .
Results for:
No results containing your search query
P. 1
Spolnost v redu stvarstva

Spolnost v redu stvarstva

Ratings: (0)|Views: 84|Likes:
Published by Matjaž Črnivec

More info:

Categories:Types, Research
Published by: Matjaž Črnivec on Jan 31, 2011
Copyright:Traditional Copyright: All rights reserved

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as DOC, PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

08/13/2013

pdf

text

original

 
SPOLNOST V REDU STVARSTVA
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi,po Božji podobi ga je ustvaril,moškega in žensko je ustvaril.«(1 Mz 1,27)Spolnost oziroma odnos med moškim in žensko nasploh je starodavnovprašanje, ki se vedno znova zastavlja kot izziv in uganka. Samo pomislimo nanjegovo mesto v človeški kulturi od njenih začetkov: v obajih, obredih,zakonih, poeziji, umetnosti in nenazadnje tudi v mistiki. Namen tega prispevka je pregledati to skrivnostno vprašanje v luči judovsko-krščanskega razodetja, šeposebej glede na monoteistični nauk o stvarjenju, ki je njegov temeljni sestavnidel. Moje izhodišče bodo torej svetopisemska besedila, pravzaprav bibličnorazodetje v celoti (kakor ga lahko razberemo), s posebnim poudarkom naodlomkih, ki utemeljujejo smisel in izvorni položaj spolnosti v redu stvarjenja.Na potovanju k tem besedilom se bom pridružil štirim raziskovalcem, ki so topot vsak po svoje prehodili v nedavni preteklosti. Ti razlagalci so Richard M.Davidson s svojo knjigo
Flame of Yahweh: Sexuality in the Old Testament 
,
1 
André LaCocque in Paul Ricoeur v knjigi
Misliti Biblijo
,
2
predvsem v zadnjih dvehpoglavjih, ki se ukvarjata z Visoko pesmijo, in Karl Barth v različnih poglavjihtretjega dela
Cerkvene dogmatike
.
3
Njihova izhodišča in pristopi so različni;predstavljajo tako tradicionalno kot bolj liberalno smer, vendar so njihovi glavniuvidi presenetljivo podobni. Z njihovo pomočjo in spodbudo bom pregledalglavna biblna besedila ter ob njih skal formulirati kratko sintezo»teološkegpogleda na spolnost. Uvodoma naj še omenim, da pojmaspolnosti ne omejujem na konkreten spolni akt, ampak ga vedno razumemširše, kot celoto odnosov med moškim in žensko, ki se izraža tudi netelesno.
Geneza 1–3
Prvo besedilo, ki si ga bomo ogledali, je pripoved oziroma po Barthovihbesedah »saga« o stvarjenju in padcu, ki jo najdemo v prvih treh poglavjih PrveMojzesove knjige. Večina razlagalcev je vedno opozarjala na temeljni pomenteh poglavij za celotno Sveto pismo. V njih se vzpostavijo vse glavne teme,celoten paradigmatski prostor, v katerem se giblje nadaljnja zgodovinaodrešenja vse do eshatološke dovršitve. V tem kratkem besedilu je postavljentemelj, na katerem sloni celotno razodetje. Če se na ta tri poglavja ozremo sstališča naše teme, presenečeni ugotovimo, da je prav ta v njihovem ospredju.Gre za
vodilni motiv 
stvarjenja.Prva pripoved o stvarjenju (1 Mz 1,1–2,4a) je pesnki opis stvaritvekozmosa, ki doseže vrhunec v stvarjenju človeka. Ta je ustvarjen po »Božjipodobi« in »kot njegova podobnost«. Barth, ki so mu sledili tudi drugi, opozarjana preprosto opredelitev te bogopodobnosti, ki pa je bila v zgodoviniinterpretacije večinoma prezrta. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po
1Hendrickson Publishers, Peabody, Massachusetts 2007.2Nova revija, Zbirka Hieron, Ljubljana 2003. Izvirnik je izšel leta 1998.3
Church Dogmatics, Volume III: The Doctrine of Creation
(avtorizirani angleški prevod;okrajšano
CD III
), T&T Clark International, London/New York
1
1958 (1. del),
1
1960 (2. del) in
1
1961 (4. del). Izvirnik je izšel v letih 1945–1951.
 
Spolnost v redu stvarstvastr. 2
Božji podobi ga je ustvaril, (kot) moškega in žensko ju je ustvaril.« Božjapodoba se ke v
odnosni
naravi človeka; ta ni ustvarjen kot preprostindividuum, ampak kot dvojina, kot odnos dveh različnih spolov: moškega
in
ženskega. Po Barthu gre v tem za temeljni antropolki uvid teologije.Človekova narava, njeno bistvo, ki ga ločuje od ostalih živih bitij, je v odnosu»jaz – ti«, v katerega je izvorno postavljen. Odnos med moškim in žensko je
temeljna
oblika tega; vsi ostali medčloveški odnosi so odsev ali variacije tegaprimarnega osebnega sranja. V pripovedi o stvarjenju je to tudi edinadiferenciacija v človeštvu; ostala živa bitja se razločujejo »po svojih vrstah«.Odnos moški – ženska je torej odnos dveh
različnih
, ki pa sta si obenempodobna, saj sta oba v polni meri »človek«.Podobnost Bogu, ki je bistvo človeške narave, lahko uzremo v dejstvu, da jeBog sam ta, ki je ustvaril človeka kot svojega
 partnerja
, h kateremu se osebnoobrača in od katerega prakuje oseben odziv. Če gledamo pripovedi ostvarjenju iz perspektive poznejše zaveze (in iz te perspektive so bile vsekakorpisane), potem je izvirni odnos »jaz – ti« že odnos med Bogom in človekom.Ravno v načinu človekovega stvarjenja, kot »jaz in ti« med moškim in žensko,se kaže temeljna zmožnost za človekov odnos z Bogom, za vlogo partnerja vmilostni zavezi, ki je tema celotnega Svetega pisma (ni zgolj naključje, da gadelimo na Staro in Novo
 zavezo
). Medčloveški »jaz – ti« je tako že izvornoutemeljen in zato odprt za drug odnos »jaz – Ti«, med Bogom in človekom. »Vmoči svoje narave je človek formalno pripravljen na milost. To se zgodi, kočlovek ni puščen sam, ampak mu je dana ustvarjena pomočnica.«
4
Barth pa opozarja še na tretjo možno razsnost tako razumljenebogopodobnosti. V vsej pripovedi o stvarjenju se samo v v. 26, predstvarjenjem človeka, pojavi skrivnostna »božanska množina«: »Naredimočloveka po svoji podobi, kot svojo podobnost!« Kakor da bi to dejanje, kidovršuje delo stvarjenja, zahtevalo nekakšen Božji notranji monolog. Nakazana je nekakšna notranja pluralnost oziroma vsaj dialoškost
Elohima
. Ravno koustvarja svojega osebnega partnerja, se tudi Bog sam v sebi izkazuje kot odnos»Jaz – Ti«. Trinitarične razlage te množine, ki jih poznamo iz patristične dobe,torej niso nekakšna samovoljna alegoriziacija besedila, ampak so utemeljene vnjegovi notranji logiki, ki jih vsekakor vsaj dopušča.Pri branju prve pripovedi o stvarjenju je potrebno opozoriti na dejstvo, da jespolnost zamejena prokreacije. To je skupaj z oblastjo nad stvarstvom dodanokot poseben blagoslov človeštva, ni pa neposredno vpisano v Božjo podobo. Taznačilnost bo postala še jasnejša v nadaljevanju. Omenjena relativna zamejitevpomeni odrekanje temu, da bi se spolnost instrumentalizirala, in jo zato ohranjaprav v svoji primarni vlogi odnosa »jaz – ti«, ki je zrcaljenje in hkrati udejanjanjeBožje podobe v ustvarjenem človeškem bitju. Odrekanje odločilnega mestaprokreacije je morda povezano s splošno demitologizacijsko usmeritvijo, ki jokažejo besedila o stvarjenju. V vzporednih bližnjevzhodnih kozmogonijah jestvarjenje predstavljeno kot spolni akt med ženskimi in moškimi božanstvi; natem temeljijo plodnostni kulti, ki po eni strani sicer sakralizirajo spolnost,vendar vedno v instrumentalni vlogi mimetičnega sprožanja plodnosti v naravi,ki jo nadzorujejo in izvršujejo bogovi in boginje. V biblični pripovedi o stvarjenjuvse to – pomenljivo – manjka; naravne sile so depersonalizirane, celotno naravoustvari en Bog, z močjo svojega ukaza. Tudi sama polarnost spolov je vpeljanakot nekaj ustvarjenega, kot del reda, ki ga je ustvaril Bog; on je absolutno
4Barth:
CD III.1
, str. 290.
 
Spolnost v redu stvarstvastr. 3
onkraj nje.
5
Rodovitnost je zato predstavljena kot poseben Stvarnikovblagoslov, ne kot temeljna sila, katere igra je ustvarila kozmos.Če je v prvi pripovedi o stvarjenju odnos med moškim in žensko postavljenkot njegov cilj in krona, ima v drugi (1 Mz 2,4b–25) osrednje mesto in še en,pomembnejši, vrhunec. Optika druge pripovedi je osredotočena na človeka; ta je ustvarjen iz zemlje in postavljen v vrt, da bi ga obdeloval. Vendar takšnobivanje »ni dobro« (v. 18) Božje »zelo dobro« stvarjenje še ni dovršeno.Človek potrebuje »pomoč, ki mu je primerna«. Izraz v naših prevodih lahkonamiguje na podrejenost, vendar hebrejski
ézer keneg
tega ne vsebuje.»Pomoč« (
ézer 
) je na drugih mestih sam Bog v odnosu do Izraela (prim. npr.5 Mz 33,7; 2 Kr 14,26 itd.), torej lahko pomeni tudi nadrejenega pomočnika.Izraz
kenegdó
pa dobesedno pomeni »ki je pred njim/ki mu stoji nasproti« intorej precej dobro ustreza današnjemu pojmu »partnerja«; poudarja enakost inreciprnost. V Septuaginti se prav na tem mestu, ob ponovnem Božjem»notranjem monologu« (ali dialogu?) pred stvarjenjem ženske, spet pojaviskrivnostna Božanska mnina. Človek je najprej soen z živalmi, ki jihpoimenuje, vendar z njimi ni možnosti odnosa »jaz – ti«.Sledi stvarjenje ženske. To se zgodi, ko moški spi – dogodek je zunaj doseganjegove vednosti in spoznanja; ženska kot
drugi
mu ostane skrivnost. Pri tem jemoškemu zadana smrtonosna rana, ki pa je takoj tudi zaceljena. Odslej ne boveč celovit brez »nje, ki mu stoji nasproti«. Njen obstoj je povezan zogroženostjo, pa tudi z ozdravljenjem – oboje pred Bogom in v njegovi moči.Bog žensko dobesedno »zgradi« oziroma »izoblikuje« (hebr.
banáh
), kar pomnenju nekaterih namiguje na delo arhitekta ali umetnika.Sledijo prve zabeležene človekove besede – v srečanju z živalmi je človekzgolj »klical imena«, tukaj pa, v soočenju med jaz in ti, prvič zares spregovori –in to v obliki pesmi:»To je končno kost iz mojih kostiin meso iz mojega mesa;ta se bo imenovala móžinja,kajti ta je vzeta iz moža.« (v. 23)Poudarjeno je začudenje, gre za »krik radosti«. Izražena je enakost inrazličnost, povezanost in komplementarnost; celo ekskluzivnost: »ta in nihčedrug«. Odnos, za katerega je znilna enakost po naravi, pa notranje niegalitaren, ampak mu je lastna neka samosvoja dialektika. Prvenstvo moškega,ki je izvor ženske, je uravnovešeno z dejstvom, da je on nepopoln, svojodopolnitev in celovitost ima šele v njej. Ona je njegova popolnost, in glede namesto, ki jo ima v celotni predzgodovini človtva (1 Mz 1–2), pomenistvarjenje ženske tudi popolnost in dovršitev stvarstva.
6
5Razlagalci opozarjajo, da vzporednost Božje »notranje« podobe s stvarjenjem človeka po tejpodobi kot moškega in ženske ne pomeni, da Bog sam v sebi skriva neko spolno distinkcijooziroma polarnost. Nasprotno: pomeni, da je distinkcija, ki obstaja tudi sicer pri živalih, pričloveku povzdignjena v temeljni odnos »jaz – ti« in osvobojena za osebnostno odslikavanjeBožjih resničnosti.6Sklicevanje na vrstni red stvarjenja kot svetopisemski temelj nadrejenosti moškega jedvorezno. Po neki judovski razlagi bi veljala ženska prav zaradi tega celo za višje bitje odmoškega, ker celoten proces stvarjenja poteka od nižjega k višjemu: rastline (3. dan),morske živali in ptice (5. dan), kopenske živali in nazadnje človek (6. dan). Po isti razlagi setudi več zapovedi v Postavi nanaša na moškega kakor na žensko, saj jih on potrebuje več odnje.

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->