d2. Obligacijsko Pravo 2 89 Do 127

RIMSKO PRAVO (izpiski) D.
OBLIGACIJSKO PRAVO
§ 89. POSODBENA POGODBA (COMMODATUM)

I. Pojem
Posodbena pogodba (commodatum) je realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene tako, da komo-
dant (posodnik) prepusti komodatarju (izposojevalcu) določeno stvar v neodplačno rabo in
mu jo komodatar po določenem času ali dogovorjeni uporabi vrne.
Predmet so le nepotrošne stvari.
Ni potrebno, da je komodant (commodator) lastnik stvari – užitkar, najemnik, celo tat sklene-
jo veljaven komodat.
Komodat je neodplačen, če ni, gre za najemno pogodbo. Izposojeno stvar komodatar obdrži
tako dolgo in uporablja na način, kot je dogovorjeno, če ni, jo uporablja na običajen način ali
kot komodant. Če je pogodbena doba dogovorjena, komodant stvari prej ne sme zahtevati.
Prekoračenje časa ali drugačno uporabljanje je furtum usus, ki mu sledi a. furti.
II. Pravne posledice
Komodat je contractus bilateralis inaequalis. Sklenjen je v komadatarjevem interesu, zato je
le ta zavezan. Izposojeno stvar varuje in jo po dogovorjenem času ali uporabi vrne in specie s
plodovi in prirastmi (res cum omni causa). Klasično komodatar odgovarja za varovanje stvari
(custodia) – trpi naključno uničenje, če ne gre za višjo silo, kjer trpi škodo le, če je reši svoje
manjvredne stvari. Po Justinijanu odgovarja za vsako krivdo (omnis culpa). Komodant odgo-
varja le za naklep in hudo malomarnost. Skrbi za redno vzdrževanje stvari, če ne, komodant
toži z a. commodati directa. Zahtevke zoper komodanta (izredni potroški, škoda zaradi za-
molčanih napak na stvari ali komodantovega nepoštenega ravnanja) komodatar iztoži z a.
commodati contraria.
III. Komodat in prekarij
Prekarij nastane, da lastnik na prošnjo prepusti stvar v neodplačno rabo. Prekarij do Justini-
jana ni kontrakt in ne ustvarja obligacije med lastnikom in prekaristom. Lastnik stvar kadar-
koli vzame nazaj, za kar ima interdictum de precario. Prekarist ne more terjati potroškov.
§ 90. SHRANJEVALNA POGODBA (DEPOSITUM)

I. Pojem
Shranjevalna pogodba (depositum) je realni kontrakt bonae fidei, sklenjen tako, da deponent
(položnik) prepusti depozitarju (shranitelju) premično stvar v neodplačno shranitev in mu jo
ta mora in specie (= nedotaknjeno) vrniti, ko deponent zahteva ali ko mine dogovorjena doba.
Predmet je individualno določena premična stvar.
Ni potrebno, da je deponentova, ne sme biti depozitarjeva. Depozitar ne postane lastnik in ne
posestnik shranjene stvari ter je ne sme uporabljati.
Depositum je neodplačen, če ni, gre za locatio conductio.
Če shranitelj ne vrne shranjenih stvari, se predvideva, da jih hoče utajiti. Pretor dovoljuje
ediktno tožbo na enkratno (simplum) oziroma na dvojno vrednost (duplum), če gre za deposi-
tum miserabile = shranjevalna pogodba v stiski (požar, brodolom, potres), ko deponent ne
utegne presojati depozitarjevega poštenja.
Depozitar stvari ne sme uporabljati, če jo, zagreši furtum usus. Stvar mora izročiti deponentu,
kadar zahteva. Ker nima od pogodbe nobene koristi, odgovarja le za naklep, po Justinijanu za
hudo malomarnost (culpa lata).
Svoje zahtevke uveljavlja deponent z a. depositi directa, ki je bonae fidei ter infamira.
Z a. depositi contraria depozitar zahteva od deponenta vrnitev potroškov za shranjeno stvar.
Deponent plača stroške vrnitve na drugem kraju.
II. Depositum irregulare
Deponent shrani pri bankirju (odprt in nezapečaten) preštet denar ali količino nadomestnih
stvari. Z depozitarjem se dogovori, da mu bo ta vrnil enako količino nadomestnih stvari, s či-
mer je depozitarju dovoljeno shranjene stvari porabiti. Depozitar postane lastnik shranjenih
stvari in je zavezan, da jih vrne deponentu enako količino iste vrste – občepravno depositum
51
RIMSKO PRAVO (izpiski) D. OBLIGACIJSKO PRAVO
irregulare. Drugače kot posojilni upnik deponent zahteva shranjen denar nazaj, kadar hoče.
Obrestovanje se ustanovi z navadnim paktom.
III. Sekvestracija
je deponiranje premične ali nepremične stvari, ki jo več oseb prepusti določenemu depozitarju
kot sekvestru tako, da jo mora ta vrniti tistemu, ki izpolni določen pogoj. Navadno gre za
stvar, o kateri teče spor in za katero nočejo, da bi jo katera stranka imela v posesti. Sekvester
uživa posestno varstvo. Oseba, ki izpolni pogoj, zahteva vrnitev stvari z a. depositi seque-
straria.
§ 91. ZASTAVNA POGODBA (PIGNUS)

I. Pojem
Zastavna pogodba (pignus) je realni kontrakt bonae fidei, ki nastane, ko zastavni upnik sprej-
me zastavljeno stvar v ročno zastavo, ali dobi v posest hipotečno zastavljeno stvar.
Zastavni upnik postane posestnik stvari in je nasproti lastniku varovan z interdikti, če mu ta
stvar odvzame, zagreši furtum possessionis. Brez dogovora stvari ne sme uporabljati, drugače
zagreši furtum usus. Če stvar prinaša plodove, jih pridobiva za zastavitelja, razen če sklene
pactum antichreticum ali antichresis tacita.
II. Pravne posledice
Zastavna pogodba je v korist obeh strank, zato obe odgovarjata za vsako krivdo. Zastavitelje-
va tožba je a. pigneraticia directa, upnikova a. pigneraticia contraria.
Z direktno tožbo zahteva zastavitelj:
 vrnitev stvari, ko dolg preneha,
 izročitev presežka, če upnik stvar proda,
 vrnitev škode, za katero zastavni upnik odgovarja.
Zastavni upnik stvar zadrži, če ima zoper zastavitelja-dolžnika druge terjatve, nezavarovane z
zastavno pravico (pignus Gordianum = retencijska pravica).
S kontrarno tožbo zahteva zastavni upnik od zastavitelja povrnitev potroškov na stvari, in ško-
de po zastaviteljevi krivdi. Če zastavitelj zastavi upnikovo ali tujo stvar, ne nastane zastavna
pravica. Zastavni upnik z a. pigneraticia contraria zahteva prepustitev druge stvari v zastavo.
III. Pignus irregulare
je zastavitev nadomestnih potrošnih stvari (denarja), da zastavni upnik postane lastnik in jih
mora vrniti enako količino iste vrste, ko preneha dolg – kavcije v gotovini.
§ 92. INOMINATNI KONTRAKTI

I. Pojem in zgodovina
Inominatni (brezimni) so kontrakti, ki nimajo posebnega imena. Obligacija nastane, ko ena
stranka dajatev ali storitev izvrši (realni kontrakti), vendar je druga stranka prvi zavezana za
drugačno dajatev ali storitev. Klasično niso iztožljivi: stranka, ki izpolni dajatev ali storitev, in
ji druga stranka ne povrne, dajatev zahteva nazaj s c. causa data causa non secuta. Justinijan
omogoči večjo iztožljivost z a. praescriptis verbis = tožba z vnaprej zapisanimi besedami (v
začetku je kratko povzet dejanski stan) ki je bonae fidei. Z njo se zahteva od nasprotne stran-
ke, da opravi, kar se je zavezala.
Justinijan razlikuje štiri vrste inominatnih kontraktov glede na dajatev ali storitev: do, ut des =
dam, da daš; do, ut facias = dam, da storiš; facio, ut des = storim, da daš; facio, ut facias =
storim, da storiš.
II. Nekateri inominatni kontrakti
1. Menjalna pogodba (permutatio) je inominatni kontrakt do, ut des. Ena stranka prejme od
druge v lastnino stvar in se zaveže, da prepusti izročitelju drugo stvar v lastnino. Vsaka stran-
ka mora napraviti drugo za lastnika. Če prva stranka izroči tujo stvar, menjalna pogodba ne
nastane. Stranka, ki izroči prejemniku svojo stvar, z a. praescriptis verbis zahteva izročitev
njegove, ali s c. causa data causa non secuta zahteva nazaj svojo.
52
2. Starinarska pogodba (contractus aestimatorius). Lastnik prepusti starinarju stvar v prodajo

tako, da mu mora po določenem času plačati denarni znesek ali stvar vrniti. Prodajalcu ostane
kot dobiček znesek, za kolikor stvar dražje proda. Starinarska pogodba spada v do, ut facias.
Starinar ne postane lastnik stvari – sme jo odsvojiti ali obdržati, če plača denarni znesek. Do-
kler je stvar pri njem, odgovarja za vsako krivdo, za naključje odgovarja, če zaprosi lastnika,
naj mu prepusti stvar v prodajo. Tožnik zahteva, naj toženec-starinar plača denarni znesek ali
stvar vrne. Če je stvar prodana ali jo starinar hoče obdržati, se tožba glasi le na denarni
znesek.
3. Poravnava (transactio). Stranki rešita sporni ali dvomljivi pravni odnos z medsebojnim po-
puščanjem. Če ni negotovosti, je popuščanje darilo. Poravnave ni glede pravnomočno razsoje-
nih zadev. Možno jo je izpodbijati zaradi sile, strahu in prevare. Njeno izpolnitev si stranki
obljubita s stipulacijo. Kot inominatni kontrakt je po Justinijanu iztožljiva z a. praescriptis
verbis – stranka, ki izpolni, kar je dolžna, zahteva od druge, da izpolni, kar je obvezana.
4. Actio praescriptis verbis služi po Justinijanu za iztoževanje dotedaj neiztožljivih
zahtevkov. Z njo lahko:
 lastnik zahteva od prekarista stvar nazaj (prekarij je inominatni kontrakt facio, ut facias),
 se iztoži storitev, ki je obdarovancu ali dediču naložena z nalogom (sub modo),
 stranka, ki opravi za drugo poljsko delo, iztoži od nje ustrezno dogovorjeno storitev.
§ 93. KONSENZUALNI KONTRAKTI

so tisti, pri katerih nastane obligacija tako, da se stranki sporazumeta o bistveni vsebini po-
godbe. Zadošča soglasje med strankama. Konsenzualni kontrakti so: emptio venditio = kupna
in prodajna pogodba, locatio conductio = najemna, zakupna, službena, podjetniška pogodba,
societas = družbena pogodba, mandat. Vsi štirje so bonae fidei in dvostranski. Kupna in pro-
dajna pogodba, locatio conductio in družbena pogodba so popolnoma dvostranski kontrakti –
vsi pogodbeniki so zavezani in upravičeni. Pri mandatu so možni mandatarjevi zahtevki zoper
mandanta.
Pri kupni in prodajni pogodbi ter locatio conductio obe stranki stremita za gospodarskim do-
bičkom. Pri družbeni pogodbi in mandatu je med sopogodbeniki zaupno razmerje – zaradi kr-
šitve obligacije postane obsojeni družbenik ali mandatar infamen, vsaka stranka ima pravico
do odpovedi, obligaciji sta nepodedljivi.
Po dobri veri in poštenju sodnik upošteva dolozno ravnanje stranke. Stranka od druge ne sme
terjati izpolnitve, če ni sama pripravljena izpolniti (exc. non adimpleti contractus). Če izpol-
ni, od stranke terja le izpolnitev – dajatve ne more zahtevati nazaj.
§ 94. KUPNA IN PRODAJNA POGODBA

I. Pojem
Kupna in prodajna pogodba (emptio venditio) je konsenzualni kontrakt, ki se sklene tako, da
se prodajalec in kupec sporazumeta, da bo prodajalec kupcu prepustil določeno blago (merx)
in mu bo kupec plačal denarni znesek kot kupnino (pretium). Je kontrakt bonae fidei in con-
tractus bilateralis aequalis = nujno dvostranska ali sinalagmatska pogodba.
Je osnova za pridobitev lastnine (causa) in pravni naslov (titulus) za priposestvovanje. Ven-
dar sklenitev nima stvarnopravnih učinkov. Ko je med prodajalcem in kupcem doseženo so-
glasje glede blaga in cene, nastane med njima obojestranska obligacija: prodajalec je dolžan
kupcu trajno prepustiti kupljeni predmet, kupec je dolžan plačati kupnino v denarju. Kupec
postane lastnik kupljene stvari, ko mu jo prodajalec uspešno (z mancipacijo ali tradicijo) od-
svoji, prodajalec postane lastnik kupnine, ko mu jo kupec izroči v lastnino. Če se o kupni in
prodajni pogodbi napravi listina, sta po Justinijanu kupec in prodajalec zavezana šele, ko je li-
stina pravilno sestavljena.
53
Od menjalne se kupna in prodajna pogodba razlikuje, da kupec plača za kupljeni predmet de-
nar (pri menjalni se daje ena stvar za drugo) in da je menjalna pogodba realni inominatni kon-
trakt. Od locatio conductio se razlikuje po tem, da gre za trajno odsvojitev stvari.
II. Bistvene sestavine
1. Blago. Predmet kupne pogodbe je vsaka odsvojljiva gospodarska dobrina v pravnem
prometu.
Če je predmet pogodbe obstoječa stvar, mora obstajati ob sklenitvi pogodbe, drugače je po-
godba nična. Če prodajalec ve, da prodaja neobstoječo stvar, vrne interes.
Emptio rei speratae = nakup pričakovane stvari – možna je prodaja bodočih stvari, sklenjena
pod tihim pogojem, da bodo plodovi nastali. Če nastanejo, pogodba velja ne glede na njihovo
količino in kakovost. Če ne nastanejo brez prodajalčeve krivde, pogodba ne velja, ker se po-
goj ni izpolnil; če prodajalec zakrivi, da jih ni, odgovarja kupcu za interes.
Emptio spei = nakup upanja, pogodba na srečo (aleatorna pogodba).
Predmet ne more biti kupčeva stvar. Če se to zgodi v zmoti, kupec kupnino zahteva nazaj.
Predmet ne more biti stvar, ki je po pravni normi ni dovoljeno odsvojiti ali pridobiti: mož ne
sme prodati dotalnega zemljišča brez ženinega soglasja, varuh ne sme kupiti varovančevih
stvari, nihče ne sme kupiti pobeglega sužnja. Predmet je lahko celotno premoženje, odsvojlji-
ve pravice (terjatve, užitek, zemljiške ali osebne služnosti). Veljavna je prodaja dediščine po
umrlem, nična po živi ali neobstoječi osebi. Veljavna je pogodba o neprodajalčevi stvari.
2. Kupnina (pretium) mora biti dogovorjena v denarju, drugače ni kupne in prodajne pogod-
be. Mora biti določena ali določljiva. Neveljavna je kupna pogodba, kjer je določitev cene
prepuščena le eni stranki. Lahko prepušča določitev cene tretjemu. Zadošča, da je kupnina ob-
jektivno določena, četudi eni stranki ob sklenitvi ni znana.
Kupnina mora biti resnična – pretium verum = tolikšna, da jo je mogoče imeti za resno miš-
ljeno dajatev. Če je kupnina navidezna, je kupna pogodba kot simuliran pravni posel nična.
Kupnina mora biti primerna – pretium iustum, kar se presoja po resnični vrednosti stvari ob
sklepanju pogodbe. V času gospodarskih kriz Dioklecijan predpiše maksimalne cene in dolo-
či, da sme prodajalec, ki stvar proda pod polovično vrednostjo, od kupca zahtevati vrnitev in
mora vrniti kupnino – laesio enormis = izpodbijanje zaradi nadpolovičnega prikrajšanja, ven-
dar kupec stvar obdrži, če doplača razliko.
3. Soglasje med kupcem in prodajalcem nastane, ko se sporazumeta o blagu in ceni. Emptio
venditio je pravni posel iuris gentium – niso potrebne priče ali listina. Soglasje se izjavi izrec-
no ali molče. Do njega pride tudi med odsotnima strankam, ki uporabljata sla ali pismo. Mož-
no je med gluhimi in nemimi.
Soglasje je brez omejitev ali omejeno s pogojem in rokom v posebnih paktih (pacta adiecta):
pactum displicentiae = nakup na poskušnjo, lex commissoria = razdorni dogovor, in diem
addictio = dogovor boljšega kupca.
Kupna pogodba, sklenjena pod odložnim pogojem, je le sklenjena (emptio contracta), ni še
perfektna (emptio perfecta), kar postane, ko se pogoj izpolni. Če takrat prodane stvari ni več,
kupna in prodajna pogodba ne velja. Dokler se pogoj ne izpolni, trpi naključno uničenje stvari
prodajalec, naključno poslabšanje kupec. Ko se pogoj izpolni, trpi naključno uničenje in po-
slabšanje kupec. Če se o pogodbi sestavi listina, imata stranki, dokler je ne podpišeta, pravico
skesanja (ius paenitendi) in odstopa od pogodbe.
III. Pravne posledice
Ko med strankama pride do popolnega soglasja, sta obe vezani po pogodbi. Zoper voljo druge
se nobena stranka ne more odtegniti pogodbenim dolžnostim. Obveznosti morata izpolniti z
vso skrbnostjo in odgovarjata za vsako krivdo. Zahteve uveljavlja prodajalec z a. venditi, ku-
pec z a. empti, ki sta bonae fidei. Kupec plača kupnino – prodajalca napravi za lastnika dena-
rja – ta mora biti kupčev. Postklasično se neplačana kupnina obrestuje, ko kupec prejme bla-
go. Prodajalčeva obveznost je obligatio faciendi – storiti mora vse, da kupca napravi za po-
sestnika in lastnika stvari. Če je stvar res nec mancipi, jo kupcu izroči, če je res mancipi, jo
54
mancipira ali in iure cedira, vendar ne jamči, da kupec postane lastnik – zadošča, da mu omo-
goči mirno posest in uživanje (uti, frui habere, possidere recte licere). Po Justinijanu kupec
ne postane lastnik izročene kupljene stvari, dokler ne plača kupnine.
Odkar je kupna pogodba perfektna, trpi škodo zaradi naključnega uničenja kupec, četudi mu
prodajalec še ne izroči stvari. Plačati mora kupnino, ne da bi kaj dobil. Pravilo: Periculum est
emptoris perfecta emptione. = Nevarnost je kupčeva, odkar je kupna pogodba perfektna. Od
istega trenutka kupec zase zahteva koristi kupljene stvari: plodove,...
Kupec, od katerega prodajalec zahteva plačilo kupnine za neizročeno stvar, ima exc. mercis
nondum traditae = ugovor zaradi neizročenega blaga. Podoben ugovor ima prodajalec, če ku-
pec zahteva izročitev stvari, ne da bi ponudil kupnino. Iz obojega v občem pravu nastane exc.
non adimpleti contractus = ugovor zaradi neizpolnjene pogodbe.
Prodajalec jamči kupcu, da stvar nima pravnih in stvarnih napak.
IV. Pravne napake
so napake stvari v pravni sferi stvari. Prodajalec izpolni obveznost, če kupcu omogoči, da
stvar ima v mirni posesti in jo lahko uporablja. Če proda v dobri veri tujo stvar, ne more ku-
pec ničesar zahtevati. Če nastopi zoper kupca tretji kot lastnik in mu stvar odvzame (evincira)
ali ga z obsodbo v reinvindikacijski tožbi prisili na plačilo (visoko) ocenjene vrednosti, če na-
stopi zoper kupca tretji kot zastavni upnik ali užitkar in mu prepreči, da bi stvar posedoval in
uporabljal, prodajalec odgovarja.
Če lastnik po ZXIIP zoper kupca naperi lastninsko tožbo (rei vindicatio) glede res mancipi,
mora kupec obvestiti prodajalca in ga pozvati, naj vstopi v pravdo kot njegov pravdni zastop-
nik (procurator) – obsodba in izvršba bosta šli zoper njega, ali stranski intervenient. Če pro-
dajalec ne vstopi v pravdo, ima kupec tožbo a. autoritatis na dvojno povračilo kupnine.
Če ne uporabita mancipacije, si da kupec s stipulacijo obljubiti, da sme od prodajalca zahteva-
ti povračilo dvojne kupnine glede dragocenejših stvari (enojne glede manj vrednih) v primeru
evikcije. Po ediktu kurulskih edilov kupec prodajalca prisili v to stipulacijo z a. empti. Po do-
bri veri in poštenju ima klasično kupec pravico tožiti prodajalca z a. empti.
Zoper prodajalca, ki vede proda tujo stvar kupcu, ki tega ne ve, naperi tožbo a. empti na inte-
res, ne da bi prišlo do evikcije. Kupec, ki ni plačal kupnine, ko se začne pravda zaradi evikci-
je, odloži plačilo (exc. evictionis imminentis = ugovor preteče evikcije).
V. Stvarne napake
Stvar nima dejanskih lastnosti, ki bi jih morala imeti, bodisi da jih prodajalec zagotavlja ali da
jih ne. Očitne so napake, ki jih kupec ob skrbnem pregledu mora in lahko odkrije, skrite napa-
ke se razkrijejo z uporabo stvari. Glede očitnih napak velja pravilo: Caveat emptor! = Pazi naj
kupec! Primanjkljaj količine ni stvarna napaka.
Od prodajalca, ki mancipira zemljišče in navede večjo površino, kot jo ima, kupec s tožbo a.
de modo agri zahteva dvakratno plačilo primanjkljaja. Pozor, to ni stvarna napaka!!!
Klasično kupec z a. empti zahteva od prodajalca interes, če kupljena stvar nima ob mancipa-
ciji izrecno zagotovljenih lastnosti ali ima vede zamolčane napake. Po dobri veri in poštenju
prodajalec odgovarja za zagotovila, s katerimi kupca nalašč spravi v zmoto.
Edikt kurulskih edilov: prodajalec mora javno napovedati napake sužnjev in živine, za skrite
nenapovedane napake jamči s stipulacijo. Pozneje prodajalec odgovarja za napake ne glede,
ali jih pozna ali ne. Kupec ima tožbi:
 a. redhibitoria – zahteva za razdor pogodbe zaradi napak, ki se razkrijejo po njeni skle-
nitvi, vsak pogodbenik dobi svojo dajatev nazaj, rok = 6 mesecev;
 a. quanti minoris – zahteva za zmanjšanje kupnine, rok = 1 leto.
Prodajalec odgovarja za pomanjkljivosti stvari, ki so v nasprotju z njegovimi brezobličnimi
zagotovili – kupec naperi a. empti.
VI. Kupne pogodbe glede pravic
55
Predmet kupne pogodbe so lahko odsvojljive pravice, ki ob sklenitvi obstajajo ali jih je treba
ustanoviti. Z a. empti kupec toži prodajalca, da mu prepusti obstoječo pravico ali ustanovi no-
vo. Z a. venditi toži prodajalec kupca za plačilo kupnine. Pri prodani terjatvi jamči prodajalec
le za njen obstoj, ne za dolžnikovo plačevitost.
§ 95. LOCATIO CONDUCTIO

I. Pojem
Ena stranka se zaveže, da plača denarni znesek, za kar ji druga prepusti začasno v uporabo do-
ločeno stvar ali svojo delovno silo ali opravi določeno delo. Locatio conductio združuje: naje-
mno in zakupno pogodbo (locatio conductio rei), delovno pogodbo (locatio conductio opera-
rum), podjetniško pogodbo (locatio conductio operis). Prva stranka je locator in ima a. loca-
ti, druga je conductor in ima a. conducti.
II. Locatio conductio rei
Najemna pogodba se sklene tako, da se najemodajalec (locator) zaveže, da prepusti najem-
niku (conductor) določeno stvar v rabo, in najemnik zaveže, da bo najemodajalcu plačal na-
jemnino in mu pozneje stvar vrnil. Z najemno pogodbo se zagotovi najemniku uporabljanje
stvari, z zakupno pogodbo se prepusti plodonosna stvar. Najemna pogodba se sklene, ko se
stranki sporazumeta o njenem predmet in najemnini. Predmet je premična ali nepremična ne-
potrošna stvar. Užitkar prepusti v najem izvrševanje užitka. Za najemodajalca ni potrebno, da
je lastnik, možno je podnajemništvo.
Najemodajalec najemniku omogoči uporabljanje stvari, kot je dogovorjeno; zakupniku omo-
goči uživanje plodov. Potroške krije najemodajalec, najemnik jih uveljavlja z a. conducti.
Najemnik odgovarja za vsako krivdo, stvari ne sme poslabšati ali spremeniti. Zakupnik mora
zakupno zemljišče obdelovati. Po preteku najemne dobe najemnik stvar vrne.
Najemnik plačuje najemnino v denarju. Zakupnik plačuje zakupnino v denarju, z določeno
količino (pars quanta) ali določenim deležem pridelkov (pars quota) = delni zakup (colonia
partiaria). Oba plačujeta za nazaj (postnumerando). Najemnina in zakup se znižata, kadar
najemnik ali zakupnik stvari brez svoje krivde ne moreta uporabljati. Navadni zakupnik (ne
delni!) zahteva znižanje zakupnine, če se donos zemljišča zmanjša zaradi naravnih okoliščin.
Za plačilo najemnine ima najemodajalec zastavno pravico na najemnikovih stvareh v stanova-
nju, zakupodajalec na pridelku zakupnega zemljišča. Svoje zahtevke uveljavljata z a. locati.
Najemnik in zakupnik sta le imetnika – nimata posestnih interdiktov. Lastnino na plodovih
pridobiva zakupnik tako, da jih s tihim zakupodajalčevim privoljenjem vzame v posest.
Pred pretekom najemne dobe lahko vsaka stranka iz važnega razloga odpove pogodbo. Naje-
mna pogodba preneha, če je uničen njen predmet. Če se to zgodi brez krivde strank, ne more
nobena ničesar terjati; če je kriva ena stranka, mora vrniti interes.
Če najemodajalec proda stvar pred pretekom pogodbene dobe, kupec ni vezan nasproti najem-
niku, zato ga lahko prežene ali mu stvar odvzame. Da se izogne odškodnini si da najemodaja-
lec ob sklenitvi prodajne pogodbe od kupca brezoblično obljubiti (pactum adiectum), da naje-
mnik do konca pogodbene dobe stanuje v hiši ali obdrži zemljišče v zakupu.
Zakupnik se od užitkarja razlikuje, da ima užitkar stvarno pravico, varovano nasproti vsako-
mur, medtem ko ima zakupnik le obligacijo nasproti zakupodajalcu. Zakupnik pridobiva plo-
dove s tihim zakupodajalčevim soglasjem, užitkar neodvisno od lastnikove volje s percepcijo
in ločitvijo. Novi lastnik lahko zakupnika prežene, užitkarja ne.
III. Locatio conductio operarum
Službena ali delovna pogodba se sklene, ko se stranki sporazumeta, da delavec (službojema-
lec, locator) prepustil delodajalcu v določenem obsegu uporabljanje svoje delovne sile, za kar
dobi denarno plačilo (merces). Zaradi sužnjev in osvobojencev nima velikega pomena.
Locator mora delati, kot je dogovorjeno. Odgovarja za vsako krivdo in škodo zaradi nespret-
nosti. Zahteve zoper njega uveljavlja delodajalec z a. conducti.
56
Z a. locati zahteva delavec od delodajalca plačilo mezde za nazaj (postnumerando). To terja

tudi, kadar ne more delati zaradi razloga na delodajalčevi strani, vendar mu delodajalec odteg-
ne, kolikor zasluži drugod.
IV. Locatio conductio operis
1. Splošno. Podjetniška pogodba se sklene tako, da se naročnik (locator) in podjetnik (con-
ductor) dogovorita, da podjetnik za naročnika opravi delo (opus), za kar mu naročnik plača
nagrado (merces). V primerjavi z delovno pogodbo gre pri podjetniški za dovršitev dela (gos-
podarski uspeh).
Podjetnika delo po dogovoru izvrši in pravočasno dobavi. K delu sme pritegniti pomočnike,
za katere neomejeno jamči. Če delo poveri drugemu, odgovarja za skrbnost pri izbiri (culpa
in eligendo). Odgovarja za vsako krivdo in nespretnost. Če je dovršeno delo pred izročitvijo
uničeno, podjetnik trpi škodo, razen če: gre za naravno nesrečo, naročnik dobavi slab mate-
rial, se je podjetnik po pogodbi moral držati naročnikovih nestrokovnih navodil ali je naročnik
v sprejemni zamudi. Če ima delo napake, naročnik zahteva, da jih podjetnik v primernem ro-
ku popravi, če jih ne, naročnik odstopi od pogodbe ali zniža nagrado. Svoje zahtevke naročnik
uveljavlja z a. locati.
Naročnik opravljeno delo prevzame ali odobri (adprobare). Napake v primernem roku graja
(potem lahko graja le ob prevzemu neopažene napake). Za dovršeno delo podjetniku plača na-
grado (tudi pri odstopu od pogodbe). Podjetnik ima zoper naročnika tožbo a. conducti.
2. Actio oneris aversi. Podjetnik delo opravi iz naročnikovega materiala. Naročnik prepusti
podjetniku (zlatarju) svoj material (zlato) in mu dovoli, da ga porabi zase in delo opravi iz
drugega enakovrednega materiala. Podjetnik postane lastnik materiala in odgovarja za nak-
ljučno uničenje (locatio conductio operis irregularis). Naročnik ima zoper njega tožbo a.
oneris aversi.
3. Lex Rhodia de iactu obravnava porazdelitev med plovbo nastale škode. Če se ladjo iz ne-
varnosti brodoloma reši tako, da se del tovora pomeče v morje = pomorska havarija, lastnik
žrtvovanega tovora zahteva z a. locati od kapitana sorazmerno povračilo, ki jo kapitan poraz-
deli sorazmerno med lastnika ladje in lastnike rešenega tovora, zoper katere ima a. conducti.
§ 96. DRUŽBENA POGODBA (SOCIETAS)

I. Pojem
Družbena pogodba je konsenzualni kontrakt bonae fidei, s katerim se dvoje ali več ljudi zave-
že združiti svoje delo, premoženje ali oboje, da bi dosegli gospodarsko korist. Povezuje vse
družbenike (socii): vsem daje pravice, vsi postanejo zavezani. Od korporacije se loči, da ni
pravna oseba.
Članom vesoljne družbe (societas omnium bonororum) postane skupno vse, kar tedaj imajo,
in se zavežejo, da jim bo skupno vse, kar bo kdo izmed njih pridobil z delom ali po sreči (ex
fortuna). Solastnina nastane, ko družbeniki sklenejo družbeno pogodbo.
Societas quaestus ustanavlja pogodbeno skupnost glede premoženja, ki ga družbeniki prido-
bijo s svojim delom; v skupnost ne spada pridobljeno po sreči.
Societas negotiationis = družbeniki se povežejo za izvrševanje trgovine ali obrti. Pogodbena
skupnost zajema premoženje za ta namen in na to nanašajoče se dolgove. Take družbe skle-
pajo bankirji (argentarii), prodajalci sužnjev (venaliciarii), davčni zakupniki (publicani).
Societas unius rei ustanavlja gospodarsko sodelovanje za popolnoma določen namen. Družba
je tudi pogodba zemljiškega lastnika s poljedelskim strokovnjakom (politor), ki zanemarjeno
zemljo prevzame v obdelavo in dobi del pridelka.
II. Družbena pogodba
Sklenejo jo družbeniki brezoblično s soglasjem o njeni vsebini; potreben je le namen ustano-
viti družbo (affectio societatis). V praksi sestavijo pogodbeno listino ali si obljubijo izpolni-
tev obveznosti s stipulacijami.
57
Družbena pogodba je lahko omejena s pričetnim ali končnim rokom, po Justinijanu tudi s po-
gojem. Predmet (namen) družbe ne sme biti nečasten, drugače je pogodba nična.
Družbenik prispeva, kar se zaveže: premoženje, delo (opera) ali oboje. Stvari prepušča so-
družbenikom v rabo (quoad usum – pri naključnem uničenju trpi škodo lastnik) ali solastnino
(quoad sortem – pri naključnem uničenju trpijo škodo vsi družbeniki kot solastniki). Če nič
ne prispeva, je zanj udeležba pri družbi darilo (donatio).
Potrebno je medsebojno zaupanje, velja dobra vera in poštenje (bona fides). Družbenik odgo-
varja za vsako krivdo, po Justinijanu za skrbnost v lastnih zadevah.
Dobiček družbenik deli z družbeniki, ki delijo z njim izgubo in prispevajo k potroškom v
družbenih zadevah (communicatio lucri et damni). Deleži družbenikov so enaki pri dobičku
in izgubi ne glede na prispevke. Nična je pogodba, po kateri je posamezni družbenik deležen
le izgube – taka družba je societas leonina = levja družba.
Le družbeniki so subjekti pravic in dolžnosti – družba nima družbenega premoženja. Z ne-
družbeniki (zunanje razmerje) posluje posamezni družbenik, ki postane upravičen in zavezan.
Koristi družbenikov varuje kot mandatar ali poslovodja brez naročila. Med seboj (notranje
razmerje) so družbeniki vezani po pogodbi ter dobri veri in poštenju.
III. Konec družbe
1. Notranji razlogi: če mine čas, za katerega je ustanovljena; če je dosežen njen namen; če je
njen predmet uničen; če se izpolni razvezni pogoj, pod katerim je ustanovljena.
2. Smrt ali obubožanje družbenika: družbe je konec, ko eden družbenikov umre. Družba ne
traja preko generacij. Če ostali družbeniki nadaljujejo družbo, gre za novo.
Družba preneha obstajati, ko izgubi eden družbenikov premoženje – v konkurzu odstopi upni-
kom ali izgubi zaradi kazenske obsodbe.
3. Capitis deminutio maxima in media povzročita konec družbe klasično in po Justinijanu, ca-
pitis deminutio minima le klasično.
4. Odpoved (renuntiatio): vsak družbenik lahko razdre družbo z odpovedjo. Dogovor, da se
družba ne sme razdreti, je neveljaven. Družbenik lahko odpove družbo predčasno, čeprav je
ustanovljena za določen čas. Če odpoved nasprotuje dobri veri in poštenju, mora dobiček na-
prej deliti z bivšimi družbeniki, ne da bi smel zahtevati prispevek k izgubi, ter jamči za škodo,
povzročeno s samovoljno odpovedjo; zahtevki zoper njega se uveljavljajo z a. pro socio.
5. Tožba a. pro socio povzroči konec družbe, z njo vsak družbenik:
 uveljavlja svoje pravice iz družbene pogodbe nasproti sodružbenikom,
 zahteva vplačilo prispevkov, dobička in izgube,
 terja povrnitev potroškov in plačilo škode.
Obsojenega zadene infamija. Zaradi osebne povezanosti je družbenik obsojen le na, kolikor
zmore (beneficium competentiae) – ostane mu najpotrebnejše za življenje.
Z a. pro socio ni možno razdeliti solastnine. To se stori z a. communi dividundo, s čimer
družbeniki sporazumno razdrejo družbo in razdelijo imetje brez grožnje infamije.
IV. Posebnosti nekaterih družb
1. Societas venaliciariorum: prodajalci sužnjev (venaliciarii) so nepošteni. Edikt kurulskih
edilov: kupec sme za vse (in solidum) tožiti prodajalca, ki je solastnik z največjim deležem ali
z enakim deležem kot drugi.
2. Societas argentariorum (družba bankirjev): pogodba, ki jo sklene bankir, ustvarja korealno
obligacijo.
3. Societas vestigalis: Rimljani oddajajo davke v zakup. Družba davčnih zakupnikov je nava-
dno ustanovljena za pet let in ne preneha s smrtjo družbenika; mogoč je dogovor, da na mesto
umrlega stopi njegov dedič.
§ 97. MANDAT
I. Pojem
58
Mandat ali naročilo je konsenzualni kontrakt bonae fidei, ki nastane tako, da mandant (naro-
čitelj) naloži mandatarju (prevzemniku naročila), da zanj neodplačno opravi dejanski ali prav-
ni posel, in mandatar to prevzame. Mandat je v navadi med prijatelji in glede vesoljnega
oskrbnika (procurator omnium bonorum). Mandant lahko da prostovoljno nagrado (honora-
rium, salarium) za opravljeno delo, pri določenih poklicih (advokati, zdravniki) je dogovor-
jena vnaprej in iztožljiva v ekstraordinarnem postopku. Predmet je upravljanje vsega mandan-
tovega imetja (procurator omnium rerum) ali izvršitev posameznega dejanskega ali pravnega
posla (procurator unius rei). Mandat je ničen, če je predmet nemogoč, nezakonit, sramoten.
II. Obveznosti
Mandat je slučajna dvostranska pogodba (contractus bilateralis inaequalis). Mandatar naro-
čilo vestno in skrbno izvrši, po Justinijanu odgovarja za vsako krivdo (omnis culpa), čeprav
nima od mandata nobene koristi (izjema utilitetnega načela). Mandantu poda obračun o izpol-
nitvi naročila. Kar z njim pridobi, izroči (terjatve odstopiti) mandantu. Ta zahtevke uveljavlja
z a. mandati directa, ki infamira.
Mandant mandatarju odgovarja za vsako krivdo. Vrne mu potroške, ga reši prevzetih obvez-
nosti in mu vrne zaradi izvršitve naročila nastalo škodo (vendar ne škode, ki jo mandatar med
izvrševanjem utrpi po naključju). Zahtevke zoper mandanta se uveljavlja s tožbo a. mandati
contraria.
III. Konec mandata
Mandat preneha, če:
 se izpolni;
 postane nemogoč;
 napoči rok ali se izpolni pogoj;
 se stranki naknadno tako sporazumeta;
 ga mandant prekliče (revocatio) ali mandatar odpove (renuntiatio) – če se to zgodi v neu-
godnem času izvrševanja mandata, druga stranka po dobri veri in poštenju zahteva vračilo
škode;
 umre mandant ali mandatar – če mandatar ne ve za mandantovo smrt in naprej izvršuje na-
ročilo, od dedičev zahteva enako povračilo kot od mandanta.
IV. Mandatum qualificatum
Kreditno naročilo (mandatum pecuniae credendae, občepravno mandatum qualificatum):
mandant naroči kot porok mandatarju, naj da prosilcu posojilo. Če dolžnik ne plača, mandatar
naperi zoper mandanta a. mandati contraria. Po Justinijanu sme mandant, ki plača, od man-
datarja zahtevati odstop tožbe zoper dolžnika (beneficium cedendarum actionum); več man-
dantov ima pravno dobroto delitve (beneficium divisionis).
T r e t j i o d d e l e k : PAKTI
§ 98. PAKTI — POJEM
Pactum je pogodba, ki ni kontrakt in v civilno zanjo ni predvidena posebna tožba. Pretor v
ediktu varuje take pogodbe, kolikor ne nasprotujejo veljavnemu pravu. Na podlagi pakta do-
voljuje tožencu ekscepcijo. Pakti, iztožljivi po civilnem pravu so pacta adiecta, pakti iztožlji-
vi pretorsko so pacta praetoria, pakti iztožljivi cesarsko so pacta legitima.
§ 99. PACTA ADIECTA

I. Pojem
V kontraktih bonae fidei stranki podrobno določita vsebino obligacije in se sporazumeta o
akcidentalnih podrobnostih – te so posebne pogodbe, imenovane pacta adiecta. Če so skle-
njene s kontraktom bonae fidei, so njegove sestavine in iztožljive s kontraktno tožbo. Pozneje
sklenjeni pakti so osnova le za ekscepcijo, iztožljivi so, če zmanjšujejo dolžnikovo obveznost.
II. Posamezni pakti
59
Pactum de retro emendo = pridržek rešilnega nakupa – prodajalec sme prodano stvar v dolo-
čenem roku po isti ceni kupiti nazaj.
Pactum de retro vendendo = pridržek povratne prodaje – kupec sme kupljeno stvar za isto ce-
no prodati nazaj.
Pactum displicentiae = nakup na poskušnjo – kupec ima pravico razdreti pogodbo, če v dogo-
vorjenem roku izjavi, da mu stvar ni všeč.
Lex commissoria = razdorni dogovor – prodajalec ima pravico razdreti pogodbo, če kupec
pravočasno ne plača kupnine.
In diem addictio = dogovor boljšega kupca – prodajalec sme razdreti pogodbo, če se v dolo-
čenem roku oglasi boljši kupec.
III. Ara
je dajatev manjše vrednosti, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena stranka izroči drugi. Če pozneje ne
želi izpolnitve pogodbe, pusti prejemniku aro in ga tako oprosti obveznosti – skesnino (arrha
poenitentialis) izgubi stranka, ki odstopi od sklenjene pogodbe.
Ara se klasično uporablja kot dokaz resnične sklenitve sporazuma med strankama (arrha
con-firmatoria). Ob izpolnitvi pogodbe se vračuna v dajatev ali vrne. Po Justinijanu ara velja
kot skesnina – če odstopi kupec, jo izgubi; če odstopi prodajalec, jo kupcu vrne dvojno.
§ 100. PRETORSKI PAKTI

I. Pactum de pecunia constituta
je brezoblični pakt, a katerim se stranka (konstituent) zaveže plačati določen dolg. Velja za
vsak (tudi naturalni) dolg, če obstaja prvotni. Konstituent se lahko zaveže za manj, obljubi iz-
polnitev na drugem kraju ali drug predmet. Določiti mora izpolnitveni rok, če ne, ga upnik
klasično terja takoj, po Justinijanu čez 10 dni.
Če konstitut skleneta prvotni upnik in dolžnik, gre za constitutum debiti proprii, če se konsti-
tuent zaveže za tuj dolg, gre za constitutum debiti alieni, ki ustanavlja poroštvo. Upnik ima
penalno a. de pecunia constituta ali a. constitutoria. Če je uveljavljanje stare obligacije v
nasprotju s konstitutom, ima konstituent ekscepcijo. Če postane prvotni dolg neiztožljiv, kon-
stituent ne postane prost.
II. De receptis
Dolžnik postane zavezan tako, da nekaj prevzame.
1. Receptum argentarii. Stranka A naroči bankirju B, da C-ju izplača denarni znesek ali izro-
či količino nadomestnih stvari. Bankir postane zavezan zaradi prevzema (ex recepto). C terja
izpolnitev z a. recepticia (pretorska a. in factum). Bankir se navadno zaveže, ker ima man-
dant A pri njem deponiran denar, a je zavezan abstraktno zaradi sprejema (recepta), četudi A
nima pri njem ničesar deponiranega. Tožba iz recepta nima časovnih omejitev ter je aktivno in
pasivno podedljiva. Če se bankir zaveže za dolg komitenta nasproti njegovemu upniku, prev-
zame poroštvo, ustanovljeno z brezobličnim paktom.
Justinijan receptum argentarii odpravi.
2. Receptum arbitrii. Stranki v sporu se sporazumeta in ga predložita v razsojo določenemu
razsodniku (arbiter). Za razsodniški postopek ne veljajo strogi obličnostni predpisi. Izbranega
razsodnika ne moreta siliti, da bi razsodil. Zavezan postane, ko razsodništvo sprejme. Če na-
loge noče izvršiti, ga pretor pozove, da to stori, nato kaznuje z globo ali rubežem.
3. Receptum nautarum, cauponarum, stabulariorum. Brodniki, gostilničarji in hlevarji spre-
jemajo stvari gostov in potnikov v hrambo v okoliščinah, kjer jih položnik težko zasleduje s
tožbo. Pretorjev edikt jim nalaga strožjo odgovornost: stvari, sprejete v varstvo, morajo po-
ložniku vrniti ali plačati odškodnino. Odgovarjajo, če se stvari izgubijo po njihovi krivdi in za
naključje, če ni višja sila – varovanje stvari (custodia). Zadošča, da je gostova stvar postav-
ljena na za to določeno mesto. Enaka odgovornost velja, če gostilničar in njegovi ljudje dejan-
sko prevzamejo gostove stvari v varstvo. Po Justinijanu jamčijo po zakonu.
III. Iusirandum
60
Stranki rešita spor tako, da se dogovorita, da na predlog ene stranke druga priseže, da sporna
zahteva ali pravica obstaja ali ne obstaja. Pozvani ni dolžan ustreči nasprotnikovemu pred-
logu. Upnik predlaga domnevnemu dolžniku, naj priseže, da ni dolžan – če to stori, ga ne bo
več tožil. Če ga, pretor dolžniku nudi exc. iusirandi = ugovor prisege. Ta mora dokazati le, da
je prisega opravljena.
Toženec lahko predlaga, naj tožnik priseže, da ima zares terjati ali da je sporna stvar njegova.
Če tožnik priseže, je nasprotnik dolžan izpolniti kot obsojen. Tožniku pretor dovoli a. de iu-
reiurando = tožba iz prisege.
§ 101. PACTA LEGITIMA

Iztožljivost jim zagotovi postklasično cesarsko pravo: razsodniška pogodba, obljuba dote,
obljuba darila.
I. Razsodniška pogodba
(compromissum) je dogovor med strankama, da bo njun spor razsodil sporazumno izbrani
razsodnik (arbiter). Razsodba ni pravnomočna: nezadovoljna stranka lahko naperi tožbo. Kla-
sično si stranki vnaprej s stipulacijama obljubita plačilo globe, ki jo plača, kdor ne izpolni raz-
sodbe. Na osnovi razsodbe ni možno uveljavljati ekscepcije.
Justinijan prizna razsodbo za obvezno, če jo stranki priznata s podpisom ali zoper njo v 10
dneh ne ugovarjata.
II. Pollicitatio dotis (obljuba dote)
Doto je možno ustanoviti z brezoblično obljubo.
III. Pollicitatio donationis (obljuba darila)
1. Pojem darilne pogodbe. Širše je darilo vsaka prostovoljna neodplačna premoženjska naklo-
nitev (podelitev prostosti). Ožje je neodplačna prostovoljna odsvojitev premoženjskega pred-
meta, da darovalec postane revnejši in obdarjenec bogatejši.
Predmet je vse odsvojljivo. Darovalec prepusti darovalcu stvar v lastnino, mu ustanovi služ-
nost na svojem zemljišču ali se ji odreče na njegovem, odstopi terjatev ali odpusti dolg.
Donatio velja le, če obdarjenec darilo sprejme. Je pravni temelj (causa) za odsvojitev stvari,
odstop terjatve ali odpust dolga.
Donatio imperfecta (= darilna obljuba) – darovalec določeno naklonitev obdarjencu le oblju-
bi, ta obljubo sprejme. Iztožljiva je le sklenjena s stipulacijo – obdarjenec s tožbo zahteva od
darovalca prepustitev podarjene stvari v lastnino ali odstop (cesijo) terjatve. Darovalec ima
beneficium compententiae, da mu ostane nujno za preživljanje. Po Justinijanu je iztožljiva
brezoblična obljuba darila.
Za veljavno podaritev je potrebno soglasje strank glede darilnega namena (animus donandi).
Brez tega darilna pogodba ne velja, darovalec zahteva stvar nazaj s c. sine causa.
2. Omejitve daril – Lex Cincia prepove nagrade advokatom in darila razen za bližnje svojce –
sorodnike do 6. kolena, svake, zakonca in varuha. Prepoveduje večja darila. Darilo je neiz-
podbojno, kadar ga obdarjenec popolnoma pridobi (posest in lastnina). Dokler podarjene stva-
ri ne pridobi popolnoma, ne more darovalca tožiti za izpolnitev darilne pogodbe – toženi da-
rovalec ima pretorsko ekscepcijo ali replicatio legis Cinciae.
3. Insinuatio. Darovalec izjavi darilno voljo na zapisnik pred oblastvom. Listina je vpisana v
javno knjigo (insinuatio). Justinijan odredi, da so neveljavna nevpisana darila, kolikor prese-
gajo določen znesek – 500 solidov. Brez sodne insinuacije je darilna pogodba veljavna do na-
vedenega zneska, nična glede presežka, kar velja za vsako.
Sodni vpis ni potreben za posebne podaritve, presegajoče 500 solidov: donatio propter nup-
tias (= poročno darilo), donatio mortis causa (= darilo za primer smrti), darila cesarja in cesa-
rju ter darila za odkup ujetnikov.
4. Darila med zakoncema. V Avgustovi dobi veljajo za nična, po Justinijanu tudi. Prepoved
ne velja za darila med zaročencema in darila za primer smrti.
61
5. Preklic daril (revocatio). Zaradi velike obdarjenčeve nehvaležnosti sme darovalec darilo
preklicati. Justinijan izrecno določi: hude žalitve, dejansko grdo ravnanje, povzročitev občut-
ne premoženjske škode, neizpolnitev prevzetih obveznosti. Darovalec s c. causa finita zahteva
od obdarjenca podarjeno nazaj, če obdarjenec tega več nima, darovalec zahteva obogatitev.
Darilo lahko prekliče le darovalec.
Darila lahko izpodbijajo nujni dediči, če so zaradi njih prikrajšani nujni deleži. Z interdictum
fraudatorium in a. Pauliana izpodbijajo darila upniki.
Nepreklicno je darilo za rešitev iz smrtne nevarnosti.
Č e t r t i o d d e l e k : KVAZIKONTRAKTNE OBLIGACIJE
§ 102. KVAZIKONTRAKTI
nastajajo brez soglasja med strankami. Po Justinijanu so pogodbenim podobne obligacije.
§ 103. POSLOVODSTVO BREZ NAROČILA (negotiorum gestio)

I. Pojem in razvoj
Poslovodstvo brez naročila (negotiorum gestio) je oskrbovanje poslov za drugega, ki ni osno-
vano na nobenem posebnem pravnem razmerju. Poslovodja brez naročila (negotiorum gestor)
opravlja tuje posle prostovoljno, ne da bi bil zavezan ali upravičen – tisti, za kogar jih oprav-
lja, je gospodar (dominus negotii). Tuji posli so dejanski ali pravni. Predmet je posamezni
pravni posel ali upravljanje celotnega premoženja. Posel je objektivno tuj ali objektivno nev-
tralen in le subjektivno tuj.
Obveznosti je možno iztožiti s tožbama bonae fidei: a. negotiorum gestorum directa za go-
spodarja zoper poslovodjo brez naročila, ta z a. negotiorum gestorum contraria zahteva od
gospodarja vračilo potroškov.
Poslovodja b.n. mora računati s tem, da gospodar nenaročenega poslovodstva ne bo priznal
kot pomoč, ampak ga bo občutil kot nezaželeno vtikanje v svoje zadeve, zato je zavezan qua-
si ex contractu. Od mandatarja se razlikuje, da nima mandata, podoben mu je, da nima nobe-
ne koristi – kar pridobi, prepusti gospodarju. O poslovanju mu poda obračun. Ravna z vso
skrbnostjo in odgovarja za vsako krivdo (izjema utilitetnega načela). Le za naklep in veliko
malomarnost odgovarja, če z nenaročenim poslovodstvom prepreči gospodarju neposredno
grozečo škodo. Za naključje jamči, če opravi posel, ki ga gospodar navadno ne opravlja. Go-
spodar toži poslovodjo b.n. z a. negotiorum gestorum directa.
Z a. negotiorum gestorum contraria zahteva poslovodja b.n. od gospodarja vrnitev potroškov
zaradi poslovodstva in odvzem pri poslovodstvu prevzetih obveznosti. Gospodar povrne stro-
ške le, kadar opravljeni posel ustreza njegovi resnični ali domnevni volji in je zanj koristno
začet (utiliter coeptus). Poslovodja, ki popravi stavbo, ki jo gospodar namerava opustiti, ne
more terjati vračila. Vendar poslovodja ne jamči gospodarju za končni uspeh – zadošča, da se
tujega posla loti tako, da njegovo ravnanje po splošni presoji lahko koristi gospodarju, in ves
čas ravna z vso skrbnostjo.
Nobenega vračila ne more zahtevati poslovodja, ki opravlja tuje posle zoper izrecno gospoda-
rjevo prepoved. Izjema po Justinijanu je, če zoper dedičevo prepoved poskrbi, da je zapustnik
pokopan. Z a. funeraria od dediča zahteva vračilo pogrebnih stroškov.
Poslovodja b.n. se zaveda, da opravlja tuje posle. Nepošteni posestnik (malae fidei possessor)
odgovarja lastniku kot poslovodja za vsako krivdo in od lastnika zahteva vrnitev nujnih potro-
škov (impensae necessariae). Ni poslovodstva b.n., kadar poslovodja v dobri veri opravlja tuj
posel. Pošteni posestnik stvar pridrži, dokler ne dobi povrnjenih potroškov.
Poslovodja b.n. ne more zahtevati vračila, kadar opravlja tuje posle brez namena gospodarja
zavezati (obligandi animo) – potroški v darilnem namenu (donatio animo), neračunanje na
vračilo (non reciperandi animo – mati, ki skrbi za otroke). Justinijan določi, da mora imeti
izrecni namen opravljati posle za drugega (animus aliena negotia gerendi).
62
Ko gospodar odobri, kar poslovodja napravi, ne more trditi, da poslovodstvo ni koristno, zato
mora vrniti potroške. Po odobritvi postane poslovodjev položaj podoben mandatarju. Kot
mandat se presoja opravljanje poslov, ki jih poslovodja b.n. nadaljuje po odobritvi.
II. Pristno in nepristno poslovodstvo brez naročila

Obče pravo: pristno poslovodstvo b.n. je poslovanje v korist gospodarja, nepristni poslovodja
stremi za lastno koristjo in posluje na svoj račun.
Če nepristni poslovodja vede opravlja tuj pravni posel zaradi dobička, gospodar od njega zah-
teva z a. negotiorum gestorum directa, da poda obračun in izroči izkupiček, po Justinijanu po-
slovodja terja s kontrarno tožbo vračilo potroškov.
Če opravlja nepristni poslovodja tuj posel v dobri veri, sta obe stranki upravičeni terjati obo-
gatitev.
§ 104. VARUŠTVO ZA NEDORASLE (tutela impuberum)

I. Varuštvo
Tutela mulierum (= varuštvo žensk) – varuha imajo ženske, ki niso pod očetovsko ali može-
vo oblastjo. Iz varuštva ženska ne nastane nobena obligacija.
Tutela impuberum (= varuštvo nedoraslih) – varuha imajo nedorasli, če niso pod očetovsko
oblastjo. Varuh nedoraslega je civilno tisti, ki ga oče v oporoki postavi za varuha = tutor te-
stamentarius. Kadar ni oporočnega varuha, pripade varuštvo najbližjemu agnatu ali gentilu =
tutor legitimus. Če še tega ni, postavi varuha pretor = tutor dativus. Oporočni in agnatski va-
ruh imata do varovanca ožji osebni odnos, oblastno postavljeni varuh prevzame varuštvo kot
državljansko dolžnost. Med varuhom in varovancem nastane obligacija. Uporablja se a. tute-
lae. Po Justinijanu spada varuštvo za nedorasle med kvazikontrakte.
II. Vsebina obligacije
Varuh varovančevo premoženje vestno upravlja po dobri veri in poštenju. O varovančevem
imetju sestavi inventar, razen če oporočnik izrecno prepove. Ukrene vse potrebno za varova-
nje varovančevega premoženja: dolgove poplača, terjatve izterja, gotovino porabi za nakup
zemljišč, uporabljanje varovančevega denarja obrestuje, ne sme dajati daril (razen vljudnost-
nih staršem in sorodnikom) in brez oblastne odobritve odsvajati zemljišč, nepremičnin in pre-
mičnin razen hitro pokvarljivih stvari in odvečne živine. Glede pridobivanja posesti in lastni-
ne posluje kot varovančev direktni zastopnik, ne more zanj pridobivati terjatev. Varovančev
dolžnik postane prost, če dolg plača varuhu, ki mu ne sme ničesar odpustiti ali podariti. Varo-
vanec se iztožljivo zaveže le z varuhovim sodelovanjem.
III. Tožbe
Konec varuštva varuh izroči varovancu njegovo imetje in poda obračun o upravljanju. Vrne
škodo, povzročeno s premalo skrbnim ravnanjem. Klasično odgovarja le za naklep, zato skle-
neta z varovancem rem pupilli salvam fore = varščino, da bo varovančevo imetje varno. Na
zahtevo pretorja se tutor legitimus zaveže varovancu s stipulacijo in poroki za vestno oprav-
ljanje dolžnosti. Varovanec zahteva z a. ex stipulatu od varuha odškodnino tudi za malomar-
nost. Po Justinijanu odgovarja varuh za skrbnost kot v lastnih zadevah. Po končanem varuštvu
zahtevke zoper varuha ex-varovanec uveljavlja z a. tutelae directa, ki infamira.
Varuh od varovanca zahteva odvzem v njegovem interesu prevzete obveznosti in potroške za
varuštvo. Od varovančevega premoženja si pridrži, kolikor ga ima terjati in ima v zavarovanje
zahtevkov na njem zastavno pravico. Po Justinijanu ima tožbo a. tutelae contraria.
Obe tožbi sta časovno neomejeni (perpetuae) ter aktivno in pasivno podedljivi.
Justinijan ohrani accusatio suspecti tutoris = obtožba sumljivega varuha, s katero je pri veli-
ki malomarnosti možno odstaviti vsakega varuha, zoper čigar je možna tudi a. rationibus
distrahendis = tožba zaradi poneverbe varovančevega imetja na duplum.
§ 105. NAKLJUČNA PREMOŽENJSKA SKUPNOST (communio incidens)
63
je tista, ki nastane brez družbene pogodbe (societas):

 kadar je ista stvar podarjena ali voljena večim osebam,
 če jo več oseb podeduje,
 če se zabriše pet čevljev široka meja med zemljišči.
Stvarnopravni odnosi so posledica solastnine – vsak solastnik sme z delitveno tožbo zahtevati
razdelitev. Dogovor, da se delitev nikoli ne zahteva, je ničen, a veljaven za določen čas. Deli-
tvene tožbe so a. familiae erciscundae za razdelitev dediščine med dediče, a. communi divi-
dundo za razdelitev drugih premoženjskih skupnosti, a. finium regundorum za ureditev sku-
pne meje.
Obligacije med naključnimi solastniki obsegajo osebne storitve (praestationes personales) –
vsak solastnik z drugimi deli donose skupne stvari in prispeva k potroškom zanjo (communi-
catio lucri et damni). Odgovarja se kot v lastnih zadevah.
S sodbo sodnik:
 prisodi stvar v izključno last enega, ki izplača druge;
 stvar dejansko razdeli na več stvari (delov) in jih prepusti solastnikom;
 stvar proda in razdeli izkupiček.
Vsaka delitvena tožba je actio duplex, ker je v njej lahko obsojena vsaka stranka, tudi tožnik.
Sodnik presoja po dobri veri in poštenju. Po Justinijanu solastniki z a. utilis (analogno tožbo)
zahtevajo vračilo škode in potroškov, ne da bi zahtevali delitev.
§ 106. NEUPRAVIČENA OBOGATITEV (condictio)

I. Pojem
Oseba je iz neupravičene obogatitve zavezana tistemu, na čigar račun obogati. Oškodovanec z
obogatitveno tožbo (condictio) zahteva prejemnikovo obogatitev. Kondikcija je obligacijsko-
pravna. Oškodovanec napravi neupravičenega prejemnika za lastnika – izjema je c. furtiva.
Predmet vračila je, kolikor je prejemnik obogaten – ponavadi isto, kar je tožnik tožencu dal.
Če se predmet dajatve poveča s prirastmi (plodovi), jih tožnik zahteva, vendar ne more terjati
obresti. Če prejemnik ni več obogaten brez krivde, oškodovanec ne more terjati. Če ni več
obogaten po svoji krivdi ali je prejeto prodal, oškodovani zahteva njeno vrednost.
II. Posamezne kondikcije
1. Condictio indebiti. Kdor drugemu opravi dajatev ali storitev v zmotnem mnenju, da je dol-
žan, jo s c. indebiti zahteva nazaj. Dolg v trenutku izpolnitve ne obstaja niti kot naturalen.
Vračilo zahteva le, kdor dajatev izvrši v opravičljivi dejanski zmoti – če ve, da ni dolžan, gre
za darilo. Obogateni sprejme izpolnitev v dobri veri, drugače zagreši furtum (= tatvino) in to-
žnik ima zoper njega c. furtiva. C. indebiti je uporabna tudi, če plačnik pomotoma plača tuj
dolg; če plača svoj dolg nekomu drugemu kot upniku; če plača pred izpolnitvijo pogoja; če
plača zapustnikov dolg v zmoti, da je dedič.
2. Condictio causa data causa non secuta zahteva povračilo dajatve za stranko, ki dajatev
opravi v pričakovanju bodočega dejstva, ki v resnici ne nastopi. Je alternativno uporabna pri
inominatnih kontraktih do, ut des in do, ut facias.
3. Condictio ob turpem vel iniustam causam
 c. ob turpem causam terja nazaj, kar prejemnik prejme za nenraven namen, če je nenrav-
no le njegovo ravnanje. Tako zahteva deponent od depozitarja, kar mu je plačal za vrnitev
shranjene stvari; kdor drugemu plača, da ta ne stori zločina. Ne more zahtevati nazaj plač-
nik, ki hoče z dajatvijo doseči kaj nenravnega – prejemnik in plačnik ravnata nenravno
(plačnik plača prejemniku, da ta stori zločin; plača sodniku, da pristransko sodi).
 c. ob iniustam causam je uporabna za po pravnih normah prepovedane dajatve (oderuške
obresti, izpolnitev izsiljene stipulacije).
4. Condictio furtiva zahteva za lastnika od tatu ukradeno stvar nazaj, lastnik lahko izbira med
kondikcijo in lastninsko tožbo (rei vindicatio). Osnova je toženčev delikt. C. furtiva ni oboga-
titvena tožba.
64
5. Condictio sine causa po Justinijanu omogoči izterjanje povračila dajatev, ki jih plačnik ne
more izterjati z nobeno drugo kondikcijo – dajatev na temelju neveljavnega pravnega posla.
 c. Iuventiana terja nazaj obogatitev na temelju neveljavnega posojila zaradi zmote o
upniku,
 c. de bene depensis terja nazaj dajatev, ki jo prejemnik v dobri veri v celoti ali deloma po-
rabi, ker misli, da je podarjena, ali ker tradent ni bil njen lastnik,
 c. causa finita terja nazaj dajatev, izvršeno na temelju veljavnega pravnega posla, ki po-
stane neveljaven – darovalec terja nazaj darilo od obdarjenca zaradi nehvaležnosti, dolž-
nik zadolžnico od upnika zaradi plačanega dolga.
§ 107. VOLILO (legatum)

Vindikacijski volilojemnik (legatar) pridobi kot oporočnikov singularni naslednik lastnino ali
užitek na voljeni zapustnikovi stvari takoj, ko oporočni dedič dobi dediščino.
Če oporočnik odredi damnacijsko volilo, naroči dediču, naj določen premoženjski predmet
prepusti volilojemniku.
Volilo sinendi modo oporočnik odredi tako, da dediču naroči, naj pusti (sinere = pustiti), da si
volilojemnik voljeni predmet iz dedičevega ali zapuščinskega imetja sam vzame in obdrži.
Damnacijski volilojemnik in volilojemnik sinendi modo pridobita terjatev zoper dediča na iz-
polnitev volila, takoj ko dedič pridobi dediščino – med dedičem in volilojemnikom nastane
obligacija stricti iuris: volilojemnik iztoži izpolnitev volila z a. ex testamento, če je predmet
volila določen, z a. certi ex testamento, če ni, z a. incerti ex testamento. Če gre za damnacij-
sko volilo, je dedič obsojen na dvojno, če gre za volilo sinendi modo, na enojno. Damnacijski
volilojemnik lahko terja le voljeno stvar, ne plodov in donosov pred litiskontestacijo in ne za-
mudnih obresti. Dedič odgovarja za vsako krivdo, vendar ne za naključno uničenje. Če je vo-
lilo odrejeno s pogojem ali rokom, volilojemnik od dediča zahteva, da mu s stipulacijo ali po-
roki obljubi njegovo izpolnitev = cautio legatorum servandorum causa. Legatar sinendi mo-
do zahteva zamudne obresti. Po Justinijanu so učinki vindikacijskega in damnacijskega volila
enaki.
P e t i o d d e l e k : DELIKTNE IN KVAZIKDELIKTNE OBLIGACIJE

§ 108. DELIKTNE OBLIGACIJE — SPLOŠNO
I. Pojem
Obligacija nastane kot posledica protipravnega ravnanja določene osebe – s tem, da krši prav-
no dobrino druge osebe, postane nasproti njej zavezana. Nekatere pravne dobrine ima zakono-
dajalec za tako važne, da država sama zasleduje njihovo kršitev v kazenskem postopku in jih
kaznuje (veleizdaja, umor). Iz javnih zločinov (crimena publica) ne nastanejo zasebne obliga-
cije. Glede drugih pravnih dobrin si oškodovanec kot upnik s posebno tožbo poišče zadošče-
nje od storilca kot dolžnika – to so zasebni zločini (delicta privata).
II. Vrste
Po klasičnem pravu nastajajo obligacije iz štirih civilnopravnih zasebnih deliktov (furtum,
rapina, damnum iniuria datum, iniuria) in treh honorarnopravnih (dolus, metus, alienatio
in fraudem creditorum).
III. Tožbe
 actiones reipersecutoriae (= tožbe, ki zasledujejo stvar) zagotovijo oškodovancu, da dobi
nazaj svojo stvar ali njeno vrednost.
 actiones poenales (= penalne, kazenske tožbe) kaznujejo krivca z obsodbo na plačilo več-
kratne vrednosti (duplum, quadruplum) kršene pravne dobrine. Njihov namen je kaznova-
nje krivca, zato morajo biti na večkratni znesek obsojeni tudi sostorilci (kumulativna kon-
kurenca) – če plača eden, drugi ne postanejo prosti. Ni jih možno naperiti zoper dediče
krivca, vendar jih lahko zoper njega naperijo dediči oškodovanca.
65
 actiones vindictam spirantes so tožbe, ki zadostijo tožnikovi maščevalnosti, so aktivno in

pasivno nepodedljive.
 actiones mixtae (= mešane tožbe) – oškodovani dobi nazaj svojo stvar ali vrednost in na-
stalo škodo ter nekaj več, da je delinkvent gospodarsko kaznovan.
§ 109. FURTUM
I. Pojem
Furtum obsega:
 moderni kazenski pojem tatvine = neupravičena prilastitev tuje premične stvari zaradi
dobička;
 neupravičeno uporabljanje tuje stvari pri zastavnem upniku, komodatarju in deponentu
(furtum usus);
 neupravičeno lastnikovo vzetje posesti upravičenemu posestniku (furtum possessionis);
 ravnanje osebe, ki sprejme zmotno izpolnitev dolga, čeprav ve, da nima ničesar terjati;
 ugrabljanje otrok pod očetovsko oblastjo, žene in manu in dolžnika iz upnikovega doma-
čega zapora.
Predmet tatvine je le zasebna premična stvar, ki ni nujno oškodovančeva (peculatus = tatvina
državnega premoženja, sacrilegium = tatvina sakralne stvari). Tatvina je vedno izvršena na-
klepno: Furtum sine dolo malo non committitur. = Ni tatvine brez naklepa. Delikvent ravna
zavestno protipravno in se zaveda, da ravna zoper oškodovančevo voljo, zato ni tatvine:
 če kdo vzame v posest stvar misleč, da je res nullius,
 če lastnik ne nasprotuje pridobitvi, čeprav pridobitelj misli, da ravna zoper lastnikovo
voljo,
 če si kdo neupravičeno prilasti stvar, ki nima večje vrednosti in od nje ni pričakovati
dobička, saj krivca vodi želja po dobičku.
II. Zgodovina
Furtum manifestum = tatvina, pri kateri je tat zaloten pri zločinu ali na mestu zločina.
Furtum nec manifestum = tatvina, pri kateri tat ni zaloten.
Tožba a. furti se glasi na dvakratni znesek za furtum nec manifestum in na štirikratni znesek
za furtum manifestum.
III. Actio furti
Furtum je edini zasebni delikt, za katerega obstajata penalna in reipersekutorna tožba. Penalna
tožba a. furti nec manifesti se glasi na dvakratno vrednost ukradenih stvari, a. furti manifesti
na štirikratno. Obsodba je za krivca kazen, ki jo mora plačati okradenemu.
Aktivno legitimiran je, kdor je interesiran, da se delikt ne bi zgodil – lastnik, komodatar, naje-
mnik, zastavni upnik – vsi, ki lastniku odgovarjajo za vsako krivdo. A. furti ne more naperiti
depozitar. Je aktivno podedljiva.
Pasivno legitimiran je pri a. furti manifesti le tat sam, pri a. furti nec manifesti poleg tatu še
njegov pomočnik in načrtovalec. Če sodeluje več storilcev, gre a. furti zoper vsakogar izmed
njih – če eden plača kazen, drugi ne postanejo prosti. A. furti je časovno neomejena (perpe-
tua). Infamira, zato ni pasivno podedljiva.
A. furti je civilno možna le za rimske državljane, vendar pretor s fikcijami omogoči, da je ak-
tivno in pasivno uporabna tudi za tujce.
IV. Condictio furtiva
je tožba za vrnitev ukradene stvari. Zanjo je aktivno legitimiran le lastnik. Je aktivno in pasiv-
no podedljiva – gre zoper tatu in njegovega dediča, vendar ne zoper pomočnika ali načrtoval-
ca. Več tatov odgovarja solidarno – prosti postanejo, ko eden izpolni celotno obveznost.
C. furtiva je ugodnejša od reivindikacije, ker je možna tudi, če tat ukradeno stvar pred litis-
kontestacijo izgubi – velja, da je tat vedno v zamudi = Fur semper in mora. Denarna obsodba
se glasi na znesek, kolikor je bila ukradena stvar kadarkoli največ vredna. Tudi c. furtiva je
časovno neomejena.
66
§ 110. ROP (rapina)

se od tatvine razlikuje tako, da delinkvent stvar vzame s silo.
Tožba je a. vi bonorum raptorum (= tožba zaradi nasilno oropanega imetja).
Aktivna legitimacija je enaka kot pri a. furti.
Pasivno legitimiran je tisti, ki z oboroženo tolpo drugemu odvzame premično stvar in mu s
tem povzroči škodo. Pozneje se tožba dovoljuje tudi zoper neoborožene in roparje brez tolpe.
Sodba se glasi v roku 1 leta na quadruplum, potem na enkratni znesek.
Ropar je fur manifestus (= zaloteni tat) ne glede, ali je pri dejanju zaloten ali ne. Klasično ga
je poleg a. vi bonorum raptorum, ki je penalna tožba, možno tožiti še s c. furtiva za vrnitev
stvari. Justinijan tožbo a. vi bonorum raptorum prišteva med mešane tožbe, pri čemer šteje
obsodbo na trikratni znesek za penalno, na enkratni znesek za reipersekutorno, zato po njem
ni možna še tožba s c. furtiva.
Ker a. vi bonorum raptorum infamira, ni pasivno podedljiva – ni možna zoper roparjevega de-
diča. Od njega se uropana stvar zahteva nazaj s c. furtiva.
§ 111. HUDOBNO (= naklepno) POŠKODOVANJE TUJE STVARI

I. Zgodovina
O hudobnem poškodovanju tuje stvari govorimo, če krivec zavestno povzroči drugemu škodo
na njegovi stvari. Od tatvine in ropa se razlikuje po tem, da storilca ne vodi težnja po dobičku.
ZXIIP uvaja posebno tožbo a. de arboribus succisis za posekanje tujega drevja.
Plebiscit lex Aquilia (286 p.n.š.) ima v 1. in 3. poglavju določbe o hudobnem poškodovanju
tuje lastnine. Po 1. poglavju je kazniv, kdor v hudobnem namenu usmrti tujega sužnja ali tujo
domačo žival. Po 3. poglavju je odgovoren, kdor v hudobnem namenu povzroči premoženjsko
škodo tako, da tujo stvar žge, zlomi ali pokvari – poškoduje ali uniči.
II. Actio legis Aquiliae
Aktivno legitimirani so klasično lastnik, užitkar, uzuar, zastavni upnik, dobroverni posestnik,
po Justinijanu še zakupnik.
Pasivno legitimiran je poškodovalec. Če jih je več, gre tožba zoper vsakega – če eden plača,
ostali ne postanejo prosti (kumulativna konkurenca). Tožba ni podedljiva. Toženec, ki neupra-
vičeno zanika delikt, je obsojen na dvojni znesek.
Toženec je po 1. poglavju obsojen na najvišjo vrednost, ki jo je ubiti suženj ali žival imela
kadarkoli v zadnjem letu. Po 3. poglavju je obsojen na najvišjo vrednost, ki jo je poškodovana
stvar imela kadarkoli v zadnjih 30 dneh – penalni značaj tožbe. Klasično se upošteva tudi po-
vrnitev tožnikovega interesa.
Predmet poškodbe je po obeh poglavjih tuja stvar. Odgovarja, kdor jo v hudobnem namenu
protipravno poškoduje. Storilec mora biti kriv, bodisi da škodo povzroči naklepno, zavestno
in nalašč (dolus), ali z malomarnostjo (culpa), pri čemer zadošča še tako majhna krivda – tudi
nespretnost. Po akvilijskem zakonu odgovarja zdravnik, ki sužnja nespretno operira.
A. legis Aquiliae je možna le, če poškodbo povzroči neposredno storilčevo ravnanje. Pri po-
sredni škodi je klasično možna tožba a. in factum, po Justinijanu analogna tožba (a. utilis).
Uporabni sta zoper tistega, ki tujega sužnja ali žival zapre in povzroči, da umreta od lakote; ti-
stega, ki da bolnemu sužnju strup namesto zdravila; tistega, ki da blaznemu sužnju v roke
meč, da se z njim usmrti. Z a. in factum toži tudi lastnik, ki stvar izgubi po tuji krivdi, ne da bi
bila stvar pri tem poškodovana – n.pr.: v reko mu pade denar, ki ga drži v roki, ker ga nekdo
udari po njej. Tožba se dovoljuje tudi očetu, če mojster v obrtniški delavnici poškoduje njego-
vega sina vajenca. Oče zahteva povračilo zdravniških stroškov in odškodnino za zmanjšanje
otrokove sposobnosti.
§ 112. INIURIA = ŽALITEV OSEBNOSTI

I. Pojem in vrste
67
V najbolj splošnem pomenu je iniuria vse, kar je protipravno. V ZXIIP je iniuria zavestna ža-
litev soobčana in je kot zasebni delikt vir obligacij (a. iniuriarum). Žalitev se zgodi z dejan-
skim grdim ravnanjem – dejanska ali realna injurija, ali z besedami – besedna ali verbalna in-
jurija. ZXIIP predpisuje kazni za:
1. Si membrum rupsit, ni cum eo pacit, talio esto. = Kdor drugemu pohabi telesni ud, se kaz-
nuje tako, da mu poškodovanec prizadane enako zlo (talionsko načelo). To se uporablja le
subsidiarno, če se poškodovanec in poškodovalec ne sporazumeta drugače (ni cum eo pacit).
Klasično se talionsko načelo ne izvaja več, sodnik obsodi krivca na večji denarni znesek.
2. Kdor drugemu z udarcem z roko ali gorjačo zlomi ali izpahne kost, mu mora plačati kot ka-
zen 300 asov, če to stori tujemu sužnju, je kazen 150 asov.
3. Za vsako drugo žalitev določa zakonik kazen 25 asov.
Zaradi inflacije so te kazni kmalu le še drobiž, zato pretor za sojenje o injurijah uvede poseb-
ne sodnike rekuperatorje, ki niso strogo vezani na civilnopravne določbe in lahko krivca obso-
dijo na višji znesek. Tožnik zahtevek pred pretorjem oceni v denarju in napove najvišji zne-
sek, na katerega rekuperatorji lahko toženca obsodijo. Pri posebno hudih žalitvah najvišji zne-
sek določi pretor. Za najhujše žalitve veljajo žalitev magistrata, staršev, patrona, žalitev na
javnem kraju in žalitev z ranjenjem ali pohabljanjem.
II. Actio iniuriarum
je tožba, ki hoče užaljenemu nuditi osebno zadoščenje za prizadejano žalitev. Je izrecna pe-
nalna tožba actio vindictam spirans, zato ni aktivno in pasivno podedljiva. Časovno je omeje-
na na 1 leto. Zaradi sinovega in sužnjevega ravnanja gre noksalno zoper očeta ali gospodarja.
Naperi jo oče zaradi žalitve otrok pod njegovo oblastjo, mož zaradi žalitve žene, zaročenec
zaradi žalitve zaročenke, tast zaradi žalitve snahe. Dedič toži zaradi žalitve pokojnika med po-
grebom. Delinkventa zadane infamija. Če tožnik ne uspe z a. iniuriarum in je očitno, da hoče
tožencu le nagajati, ga toženec z nasprotno tožbo (contrarium iudicium) toži na desetino zne-
ska, ki ga je zahteval.
§ 113. PRETORSKI DELIKTI — DOLUS (prevara)

I. Pretorski delikti
Pretor na različne načine dopolnjuje civilno pravo. Tožniku omogoči, da toži z a. in factum in
doseže honorarnopravno priznavanje novih obligacijskih razmerjih. Tožencu z ekscepcijami
pomaga, da je kljub nasprotni civilni tožbi oproščen. Stranke postavlja nazaj v prejšnje stanje
(restitutio in integrum). Nastanejo novi pretorski delikti kot vir obligacij: prevara (dolus), iz-
siljevanje (metus) in oškodovanje upnikov (alienatio in fraudem creditorum).
II. Dolus malus
Pretorsko pravo začne nastopati zoper nepošteno ravnanje v zasebnopravnih odnosih. V edik-
tu pretor obeta posebno tožbo a. doli, s katero oškodovani tožnik zahteva, da mu zvijačni to-
ženec povrne škodo, ki jo tožnik utrpi zaradi njegovega nepoštenega ravnanja. Obrazec zanjo
sestavi C. Aquilius Gallus, Ciceronov prijatelj.
Obsojenega toženca zadane infamija. Več krivcev je solidarno odgovornih. Tožbeni obrazec
vsebuje restitutorno klavzulo: če toženec po sodnikovem pozivu vrne tožniku zvijačno dose-
ženo korist, se s tem reši obsodbe in infamije.
A. doli je subsidiarna – uporabna je le, kadar oškodovanec ne more zahtevati odškodnine z
nobeno drugo tožbo. Pretor si pridrži presojo, ali je konkretni primer dovolj tehten za dovoli-
tev tožbe in zavrne preveč neznatne zadeve (Minima non curat praetor).
Če nepošteni nasprotnik toži prevarano stranko, da izpolni zvijačno naloženo obveznost, ji
pretor pomaga z exc. doli. Zaradi te ekscepcije je toženec oproščen, čeprav bi civilno moral
biti obsojen. Ekscepciji sta dve:
 exc. doli specialis kaže na konkretno tožnikovo ravnanje v preteklosti,
 exc. doli generalis vidi tožnikovo nepoštenost v sedanjem tožnikovem nastopanju s tem,
da naperi tožbo.
68
Od Hadrijana naprej pretor na zahtevo oškodovane stranke dovoljuje postavitev v prejšnje

stanje.
§ 114. METUS (ustrahovanje)

je strah, ki nastane zaradi nasilja (vis) druge osebe in vpliva na ustrahovano stranko tako, da
stori ali opusti, kar ji povzroči škodo. Klasično je kot nagib upošteven strah, ki vpliva tudi na
najbolj trdnega moža, če je protipravno zagroženo neposredno grozeče hudo zlo. Pretor ustra-
hovani stranki pomaga s tožbo, ekscepcijo in postavitvijo v prejšnje stanje.
Tožbo a. quod (vis ac) metus causa naperi zaradi sile in strahu oškodovana stranka, da od to-
ženca doseže povračilo škode. Možna je tudi zoper tistega, ki sam ni nastopal nasilno, a je na
škodo oškodovane stranke obogaten. Tožba vsebuje restitutorno klavzulo: če toženec po sod-
nikovem pozivu tožniku vso nasilno pridobljeno korist vrne, je oproščen, drugače sledi obsod-
ba na štirikratni znesek. Tožba ne infamira, uveljavljati jo je možno 1 leto, pozneje pretor do-
voljuje posebno tožbo a. in factum na enkratni interes. Več sokrivcev jamči solidarno – če
eden izpolni, postanejo ostali prosti. V 4. in 5. stoletju velja, da je izsiljeni pravni posel ničen.
Če je ustrahovana stranka tožena izpolniti izsiljeno obveznost, ji pretor pomaga z ekscepcijo.
Pretor na podlagi edikta dovoljuje tudi postavitev v prejšnje stanje (restitutio in integrum), če
na ta način stranki lahko pomaga.
§ 115. ALIENATIO IN FRAUDEM CREDITORUM (oškodovanje upnikov)

I. Zgodovina
Pretor poleg osebne izvršbe uvede premoženjsko, s katero upniki posežejo po dolžnikovem
premoženju tako, da ga prodajo najboljšemu ponudniku (bonorum emptor). Ta pridobi preza-
dolženčevo aktivo in se zaveže upnikom poplačati njihove terjatve vsaj v kvoti. Če se izkaže,
da je prezadolženec svoje imetje v zadnjem letu z odsvojitvami znatno zmanjšal, vsak upnik z
interdictum fraudatorium zahteva vrnitev predmetov, ki jih je prezadolženec odsvojil in za
katere je pridobitelj vedel, da hoče s temi odsvojitvami oškodovati upnike.
II. Actio Pauliana
je izpodbojna tožba, ki jo naperi curator bonorum = upravitelj in likvidator prezadolženčeve-
ga imetja, če izkupiček ne zadošča za plačilo dolgov. Če je on ne naperi, jo naperi vsak upnik
v skupnem interesu. Uspešna tožba gre zoper pridobitelja, ki je od prezadolženca dobil dolo-
čen premoženjski predmet.
Predmet izpodbijanja so prezadolženčevi pravni posli, s katerimi zmanjša svoje imetje in tako
oškoduje upnike. Sem spada povečanje dolgov in zmanjšanje premoženja (alienatio). Možno
je izpodbijati vse pravne posle, ki so dajale enim upnikom prednost pred drugimi. Izpodbojna
tožba ni uporabna, če prezadolženec odkloni dediščino, volilo ali darilo, ker se s tem njegovo
premoženje ne zmanjša, temveč le opusti priložnost, da bi se povečalo. Oprostitve sužnjev v
oškodovalnem namenu so nične. Možno je izpodbijati pridobitev zadolžene dediščine, če jo
dedič pridobi v namenu oškodovati upnike.
Dolžnik se mora zavedati, da oškoduje upnike. Za to mu ni treba imeti izrecnega namena –
zadošča, da ve, da ima upnike, in kljub temu odsvaja svoje premoženje. Izpodbijajo lahko le
upniki, katerih terjatve nastanejo pred prezadolženčevimi odsvojitvami.
Odplačne dolžnikove odsvojitve upniki lahko izpodbijajo le, če pridobitelj ve za gospodarski
položaj odsvojitelja in spozna namen odsvojitev.
Neodplačne odsvojitve je možno izpodbijati v vsakem primeru, četudi pridobitelj ne ve za od-
svojiteljev oškodovalni namen.
Namen tožbe je razveljavitev izpodbijanega prezadolženčevega pravnega posla. Je fikticijska
tožba, ker je možno prejšnjo pravico uveljavljati, kot da ne bi bila nikoli odsvojena. Restitu-
torna klavzula omogoča tožencu, da se izogne obsodbi s tem, da prostovoljno restituira. Tož-
69
bo je treba naperiti v 1 letu po uvedbi stečaja. Sodba se glasi na enkratni znesek. A. Pauliana
ne infamira.
§ 116. KVAZIDELIKTNE OBLIGACIJE

Justinijan našteva kot četrti vir obligacij kvazidelikte. Ti so:
I. Si iudex litem suam fecit (= sodnik naprti pravdo sam sebi)
Tak kvazidelikt zagreši sodnik, ki mora s sodbo rešiti določen spor, a pri tem krši svojo dolž-
nost in povzroči vsaj eni stranki škodo. Oškodovana stranka od njega terja povračilo škode v
pravdi, v kateri je sodnik toženec.
II. De deiectis et effusis (= iz stanovanja je kaj vrženo ali izlito na prometen kraj in povzroči
škodo). Pretor dovoljuje zoper osebo, ki tam stanuje a. de deiectis et effusis. Stanovalec je ob-
sojen, če je kriv ali ne, vendar on sam zahteva z a. in factum vračilo od pravega storilca. Več
sostanovalcev odgovarja solidarno – če eden plača, postanejo ostali prosti. Tožba se glasi na
dvojno vrednost škode oz. poslabšanja stvari.
Če je pri tem svoboden človek ranjen, se tožba glasi na denarni znesek, ki ga določi sodnik.
Če ranjeni ne naperi tožbe za čas življenja, jo lahko naperi vsak državljan kot popularno.
Če je svoboden človek, ko kaj pade na njega, ubit, je možna popularna tožba vsakega držav-
ljana na 50'000 sestercev oz. 50 solidov.
III. Actio de posito et suspenso (= na poslopje je kaj tako postavljeno ali obešeno, da lahko
pade na splošno dostopen kraj in naredi škodo). Pretor dovoljuje popularno tožbo na 10'000
sestercev (10 solidov). Tožen je imetnik poslopja, če tam stanuje ali ne. Če škoda res nastane,
oškodovani zoper krivca naperi a. legis Aquiliae.
IV. Actio in factum adversus nautas, caupones, stabularios (= za tatvino in poškodbo gosto-
vih in potnikovih stvari odgovarjajo brodniki, gostilničarji in hlevarji, če škodo povzročijo
njihovi ljudje ali stanovalci). Brodniki, gostilničarji in hlevarji odgovarjajo za krajo in naklep-
ne poškodbe. Tožba se glasi na duplum in je časovno neomejena. Tožnik mora dokazati, da
zadene krivda brodnikove, gostilničarjeve in hlevarjeve ljudi. Ni potrebno, da je prej sklenjen
receptum.
Š e s t i o d d e l e k : § 117. ACTIO AD EXHIBENDUM (predložitvena tožba)

je predložitvena tožba, s katero zahteva tožnik od toženca, da mu mora pred pretorjem (in iu-
re) določeno stvar predložiti. Toženec se mora spustiti v pravdo.
Pasivno legitimiran je vsakdo, ki ima stvar vsaj v naravni posesti (detenciji) in jo lahko pred-
loži – tudi zastavni upnik, depozitar, komodatar, najemnik. Klasično je tožen tudi, kdor pred
litiskontestacijo nalašč opusti posest stvari.
Namen tožbe je, da po sodnikovem ukazu toženec sporno stvar predloži. Ker se klasično tož-
ba glasi le na denar, sodnik ne more prisiliti toženca, naj njegov ukaz izpolni – če stvari noče
predložiti, ga obsodi na denarni znesek, ki ga kot interes oceni tožnik. Po Justinijanu sodnik
lahko prisili toženca, da stvar predloži.
S e d m i o d d e l e k : OČETOVO ALI GOSPODARJEVO JAMSTVO ZA

OBVEZNOSTI SINOV ALI SUŽNJEV
§ 118. NOKSALNE TOŽBE
I. Actiones noxales
Če suženj ali sin zagreši delikt z gospodarjevo ali očetovo vednostjo, gospodar ali oče odgo-
varja kot storilec. Odgovoren ostane tudi, ko sin ali suženj ni več v njegovi oblasti.
Če suženj ali sin napravi delikt brez vednosti gospodarja ali očeta, oškodovani naperi zoper
le-tega deliktno tožbo kot noksalno – a. noxalis. Obsodba (kondemnacija) se glasi alternativ-
70
no na denarni znesek kot kazen ali na izročitev krivca oškodovanemu. Toženi gospodar ali
oče oškodovancu plača znesek, kot če bi sam zagrešil delikt, ali mu izroči krivca – sina v
mancipij, sužnja v lastnino.
Če gospodar proda sužnja delinkventa oz. oče prepusti sina delinkventa drugemu v posinovi-
tev, gre noksalna tožba zoper novega gospodarja ali posinovitelja. Če delinkvent postane svo-
jepraven – suženj z manumisijo, sin z emancipacijo – gre tožba zoper njega kot deliktna. Če
umre pred litiskontestacijo, tožba ni mogoča. Klasično je zoper sina delinkventa možna nepo-
sredna deliktna tožba.
Noksalno izročeni sin z delom odsluži škodo, nato zahteva oprostitev. Justinijan omeji noksal-
ne tožbe na sužnja.
§ 119. ACTIONES ADIECTICIAE QUALITATIS (dodatne tožbe)

I. Splošno
Kar suženj in sin pod očetovsko oblastjo (filius familias) pridobita, nujno pridobita za gospo-
darja ali očeta. Glede dolgov sta zavezana le onadva, gospodar ali oče za njih ne jamči. Suženj
dolguje naturalno, sin civilno, koliko ne veljajo omejitve SC. Macedonianum.
Takšna pravna ureditev postane nezadovoljiva, odkar Rimljani prepuščajo del imetja sužnjem
in sinovom kot pekulij. Kdor s sužnjem ali sinom sklepa pravne posle, postane zavezan nas-
proti gospodarju ali očetu, medtem ko ne more civilno od njega izterjati nobene terjatve iz
pravnega posla s sužnjem ali sinom.
Pretor uvede actiones adiecticiae qualitatis (= dodatne tožbe). Z njimi omogoči tistemu, ki v
določenih primerih sklene s sužnjem ali sinom pogodbo, da toži njegovega gospodarja ali oče-
ta. Ta odgovarja poleg sužnja ali sina – sužnjevi naturalni in sinovi civilni odgovornosti pretor
doda (adjicira) novo očetovo.
II. Dodatne tožbe
1. Actio quod iussu (= tožba zaradi izjave)
Iussum je izjava rodbinskega poglavarja, s katero izjavi tretjemu kot sopogodbeniku, da bo
priznal kot obvezen pravni posel, ki ga bo tretji sklenil z njegovim sinom ali sužnjem. Zaradi
izjave je oče neomejeno zavezan iz pogodbe, ki jo njegov sin ali suženj sklene s tretjim. Ena-
ko je zavezan, če sinovo ali sužnjevo pogodbo naknadno odobri.
2. Actio de peculio (= tožba glede pekulija) — actio de in rem verso (= tožba glede porablje-
nega v korist gospodarjevega premoženja). Če Rimljan prepusti sinu ali sužnju del imetja v
pekulij, pretor sopogodbenikom glede terjatev nasproti imetniku pekulija dovoljuje tožbo a.
de peculio zoper očeta ali gospodarja. Oče sinovim ali sužnjevim pogodbenikom jamči za naj-
več, kolikor je vreden pekulij. Tožba je možna 1 leto po sinovi ali sužnjevi smrti oz. emacipa-
ciji ali osvoboditvi.
Z a. de in rem verso sopogodbenik zahteva od gospodarja, da poplača sužnjev dolg, kolikor je
zaradi njega obogaten, ker je bilo, kar je suženj pridobil iz pogodbe s tretjim, porabljeno v ko-
rist gospodarjevega premoženja – n.pr.: suženj je kupil žito za gospodarjevo gospodinjstvo,
sposodil si je denar za plačilo gospodarjevih dolgov. Za a. in rem verso ni nobene časovne
omejitve, možna je, četudi ni nobenega pekulija. Gospodar jamči neomejeno z vsem premože-
njem.
3. Actio tributoria
Če suženj uporablja pekulij za izvrševanje trgovine ali obrti z gospodarjevim dovoljenjem in
zaide v dolgove, mora gospodar porazdeliti pekulijsko premoženje sorazmerno med upnike.
Če pri tem katerega izmed sužnjevih upnikov vede prikrajša, ta naperi zoper njega tožbo a.
tributoria, s katero zahteva od gospodarja znesek, ki bi ga dobil ob pravilni razdelitvi.
4. Actio institoria — actio exercitoria
A. institoria gre zoper gospodarja, ki v svojem podjetju namesti kot trgovskega ali obrtniške-
ga uslužbenca (institor) sužnja, sina ali osebo, ki ni pod njegovo oblastjo. S postavitvijo gos-
podar molče pooblasti institorja, da sklepa pravne posle na določenem področju – za dolgove
71
iz teh poslov gospodar neomejeno jamči. Terjatve iz institorjevih pravnih poslov gospodar
lahko neposredno izterja le, če je institor njegov sin ali suženj.
A. exercitoria je tožba, s katero sopogodbenik toži ladjarja (exercitor navis) za izpolnitev po-
godbenih obveznosti, za katere se zaveže njegov kapitan (magister navis). Sem spadajo ob-
veznosti iz prevoznih pogodb in posojil za popravilo ladje. Ladjar jamči neomejeno.
O s m i o d d e l e k : PRENOS OBLIGACIJ
§ 120. ODSTOP TERJATVE
I. Pojem in razvoj odstopa
Odstop ali cesija je prenos posamezne terjatve na novega upnika med živimi brez dolžnikove-
ga privoljenja. Prvotni upnik je cedent ali odstopnik, novi upnik je cesionar ali prevzemnik,
dolžnik je odstopljeni dolžnik (debitor cessus).
Civilno cesija ni možna, ker se obligacija pojmuje kot strogo osebna vez med individualno
določenim upnikom in individualno določenim dolžnikom. Sprememba ene osebe povzroči
spremembo celotne obligacije.
To velja za novacijo – aktivno delegacijo (delegatio nominis), kjer si da novi upnik ali
delega-tar od dolžnika ali delegata obljubiti isto terjatev. Delegat je po stipulaciji dolžan le
delega-tarju. Vendar je to nova obligacija, za katero ne velja nobena prejšnja akcesorna
pravica – ni več poroštva, zastavne pravice, pogodbene globe,... Delegat ne more proti
delagatarju uveljav-ljati nobenih ugovorov, ki jih je lahko uveljavljal proti prejšnjemu upniku.
Če je stipulacija neveljavna, obligacija sploh ne nastane. Novacija ni možna brez sodelovanja
dolžnika.
Mandatum in rem suam = mandat glede lastne stvari – stari upnik naroči tistemu, ki mu hoče
prepustiti svojo terjatev, naj jo izterja kot njegov pravdni pooblaščenec, ga hkrati oprosti po-
danja obračuna o mandatu in mu dovoli, da obdrži zase, kar bo izterjal. Pomanjkljivosti: up-
nik lahko mandat kadarkoli prekliče; če umre stari ali novi upnik, mandat ugasne; stari upnik
še vedno prosto razpolaga s terjatvijo.
Nadalje se cesija razvija tako, da se cesionarju priznavajo analogne tožbe (a. utilis). Ko je
dolžnik obveščen o novem upniku, je prenos terjatve opravljen. Po Justinijanu je cesija popol-
noma priznana.
II. Vrste in predmet odstopa
Odstop je odplačen in neodplačen. Izvrši se po prosti volji obeh strank. Za prenos terjatve ni
potrebna nobena obličnost, zadošča soglasje med cedentom in cesionarjem.
V določenih primerih stranka lahko zahteva, da ji upnik odstopi terjatev (beneficium cedenda-
rum actionum). Preden plača skupni dolg, korealni dolžnik zahteva, da mu upnik odstopi tož-
bo zoper ostale sodolžnike, porok zahteva odstop upnikove tožbe zoper dolžnika.
Obče pravo razlikuje:
 prisilni odstop (cessio necessaria) – pravna norma sili cedenta, da poda odstopno izjavo,
ali odstop odredi odstop,
 odstop po zakonu (cessio legis) nastopi ipso iure, ko so izpolnjeni zakonski pogoji.
Odstopi se lahko vsaka terjatev – nedospela, pogojna, vezana na rok, naturalna. Ni možno od-
stopiti:
 terjatev, glede katerih se stranki tako dogovorita – pactum de non cedendo,
 strogo osebnih terjatev – actiones vindictam spirantes,
 akcesornih pravic brez glavne terjatve – zastavne pravice, poroštva,
 terjatve, o kateri teče pravda – actio litigiosa,
 terjatve zoper varovanca njegovemu varuhu.
Upnik, ki krši te prepovedi, izgubi terjatev in dolžnik postane prost. Enaka kazen zadane tiste-
ga, ki odstopi terjatev družbeno ali gospodarsko vplivnejši osebi (cessio ad potentiorem), ker
bi to poslabšalo položaj dolžnika.
III. Pravne posledice odstopa
72
Z odstopom postane cesionar upnik, ki terjatev lahko izterja in z njo razpolaga, po njegovi
smrti spada terjatev v zapuščino. Cesionar pridobi odstopljeno terjatev povsem enako, kot jo
je imel cedent, zato ostanejo vse akcesorne pravice, vendar se položaj dolžnika ne sme po-
slabšati, zato nasproti cesionarju uveljavlja enake ugovore kot jih je nasproti cedentu, in po-
bota ne le cesionarjeve, temveč tudi cedentove dolgove.
Zloraba odstopa za oderuško nakupovanje tujih terjatev, ki jih cesionarji brezobzirno izterju-
jejo, da povod za lex Anastasiana – cesionar, ki mu je terjatev odstopljena odplačno, sme od
dolžnika izterjati le, kolikor je zanjo plačal in obresti za vmesni čas, razlika gre v prid dolžni-
ku. To ne velja za neodplačno cesijo.
Cedent cesionarju jamči za obstoj terjatve, ne za njeno izterljivost. Darovalec ne odgovarja ni-
ti za obstoj podarjene terjatve.
§ 121. PREVZEM DOLGA

Prevzemnik tujega dolga postane zavezan tako, da se z novacijsko obljubo zaveže upniku. Če
to stori brez soglasja dosedanjega dolžnika, gre za expromissio, če to stori po njegovem naro-
čilu, gre za pasivno delegacijo (delegatio debiti). Po tej novaciji nastane nova obligacija.
Dolžnik lahko naroči prevzemniku, naj v pravdi nastopa kot njegov procurator in rem suam.
Ko prevzemnik dolga sklene litiskontestacijo z upnikom, mu postane zavezan.
D e v e t i o d d e l e k : KONEC OBLIGACIJ
§ 122. KONEC OBLIGACIJ — SPLOŠNO
Obligacije kot pravna vez med dvema osebama niso ustanovljene trajno, ampak naj se kmalu
izpolnijo in prenehajo. Obligacija je povezanost dveh oseb, zato se prenehanje obligacije poj-
muje tako, da se povezanost razveže (solutio). Za dolžnika pomeni konec obligacije sprostitev
(liberatio).
Civilno obligacija preneha, če je ni več in je s tožbo ni več možno iztožiti (ipso iure). Pre-
torsko preneha tudi, če toženec uveljavlja ekscepcijo, zaradi katere je tožnik zavrnjen (ope ex-
ceptionis). Obligacija se konča predvsem tako, da dolžnik izpolni obveznost. Preneha lahko
tudi s samim dogovorom brez dejanske izpolnitve. Confusione ugasne, če se upnik in dolžnik
združita v eni osebi. Po pobotanju (compensatio) ugasne, ko poračuna dolžnik svojo terjatev z
upnikovo.
§ 123. IZPOLNITEV
I. Izpolnitev — plačilo
je najbolj navaden razlog, da obligacija preneha. Izpolnitev denarne obligacije je plačilo. Iz-
polnitev je izvršitev dolgovane dajatve ali storitve. Ko upnik dobi, kar ima terjati, postane
dolžnik prost.
II. Kdo in komu
Izpolnitev obligacije lahko upnik terja le od dolžnika. Namesto dolžnika lahko kdorkoli ve-
ljavno izpolni njegovo obveznost – ni potrebno, da dolžnik za to ve, ne škoduje, če dolžnik
ugovarja. Izjema: le dolžnik sam lahko izpolni obveznost, da kaj opusti ali stori, kar je odvis-
no od njegovih osebnih sposobnosti.
Obveznost dolžnik izpolne upniku ali tretjemu, če: je korealni upnik ali adstipulator, ga upnik
nepreklicno pooblasti za sprejem izpolnitve, ga upnik z mandatom preklicno pooblasti za
sprejem ali upnik naroči dolžniku, naj izpolni tretjemu.
Če je upnik nedorasel, mu je možno veljavno izpolniti le, če pri sprejemu sodeluje varuh z
auctoritatis interpositio.
III. Kaj in kako — dajatev namesto plačila
Izpolniti je treba, kar se dolguje, in tako, kot se dolguje. Dolžnik mora plačati celotni dolg.
Delnih plačil upnik ni dolžan sprejeti – če jih zavrne, ne pride v sprejemno zamudo.
73
Če ima upnik zoper dolžnika več terjatev, dolžnik plačuje posamezne in sam odloča, katere
plača prej. Če dolžnik ne odloči, to stori upnik. Če ne odloči nihče, ima plačilo glavnice pred-
nost pred obrestmi, plačilo težjih dolgov (zavarovanih z zastavno pravico) prednost pred lažji-
mi, plačilo dospelih dolgov prednost pred nedospelimi, plačilo starejših dolgov prednost pred
mlajšimi in plačilo dolgov v lastnem interesu prednost pred poroštvenimi.
Dolžnik ne more siliti upnika, da namesto dolgovanega predmeta sprejme kaj drugega. Če up-
nik v to privoli, gre za nadomestno izpolnitev dajatev namesto plačila (datio in solutum). Po
Justinijanu obligacija preneha ipso iure. Če je stvar, dana kot dajatev namesto plačila, evinci-
rana, upnik po Justinijanu naperi a. empti in zahteva od prejšnjega dolžnika vračilo škode.
IV. Izpolnitveni kraj in čas
sta izrecno določena ali razvidna iz okoliščin. Pri obligacijah stricti iuris je možna tožba a. de
eo quod certo loco dari oportet = tožba glede tega, kar je treba dati na določenem kraju.
V. Položitev
Če upnik ne sprejme pravilno ponudene izpolnitve, dolžnik dajatev deponira ali položi. Kla-
sično to stori dožnik tako, da dolgovani znesek zapečati in deponira pri sebi, pri tretjem, pri
oblastvu ali v svetišču. Potem se dolg več ne obrestuje in upnik ne sme več prodati za dolg za-
stavljene stvari. Če dolžnik položi denar pri sebi, mora na upnikov opomin denar takoj plača-
ti, da ne pride v zamudo.
Večje pravne posledice ima slovesna položba pri tretjem občanu ali v svetišču – pri njej sode-
luje magistrat. Tako položenega denarja upnik ne more vzeti nazaj. Po slovesni položbi posta-
ne dolžnik vsega dolga prost, preneha tudi zastavna pravica.
Po Justinijanu upnik od depozitarja zahteva izročitev položenega denarja z a. depositi utilis –
položitev se pojmuje kot pogodba v prid tretjemu.
VI. Dokaz izpolnitve
Pobotnico (apocha) izda upnik na dolžnikovo zahtevo. Izpodbojna je 30 dni od njene izdaje z
exc. non numeratae pecuniae. Pobotnice o opravljenih javnih dajatvah za 3 leta nazaj ustanav-
ljajo pravno domnevo, da so tudi starejše dajatve plačane. Izjava 5 verodostojnih prič je potre-
bna za dokaz izpolnitve obveznosti, o kateri je napravljena listina.
§ 124. NAVIDEZNA IZPOLNITEV

I. Solutio per aes et libram
Vpričo tehtničarja in 5 prič dolžnik izjavi upniku strogo predpisano izjavo, nato potrka z nov-
cem po tehtnici in ga kot simbolično dajatev izpolnitveno dajatev izroči upniku. Dolg je lahko
izpolnjen ali ne. Solutio per aes et libram se uporablja za ukinitev obligacije:
1. ki je ustanovljena per aes et libram,
2. o kateri je izrečena sodba,
3. damnacijskega volila, če je predmet volila nadomestna stvar.
Po Justinijanu solutio per aes et libram več ne obstaja.
II. Acceptilatio
je splošna oblika za odpust dolga iz stipulacije s civilnim učinkom. Dolžnik upnika vpraša, če
ima kot prejeto, kar mu je on obljubil, in upnik mu pritrdi. Z upnikovim odgovorom je verbal-
na obligacija ukinjena. Dolžniku, ki opravi akceptilacijo, ni treba dokazovati, da je obveznost
izpolnil.
Če dolg ni ustanovljen s stipulacijo, ga stranki z novacijo spremeniti v stipulacijski dolg. Ak-
ceptilacija se prvič omenja v lex Aquilia (akvilijski zakon), kjer 2. poglavje pravi, da adstipu-
lator, ki z akceptilacijo dolžniku odpusti dolg, upniku odgovarja za škodo. Pooblaščenec za
sprejem izpolnitve (solutionis causa adiectus) ne more odpustiti dolga. Dorasla ženska z va-
ruhom ga odpusti le z njegovim sodelovanjem, sprejme brez njega.
Akceptilacija ne sme biti omejena po roku in pogoju, je actus legitimus. Obe stranki morata
biti navzoči. Po Justinijanu je veljavna delna akceptilacija. Če upnik opravi akceptilacijo z
74
enim korealnim dolžnikom, postanejo prosti vsi, če jo opravi s porokom, postane prost tudi
dolžnik.
Akceptilacija se uporablja tudi za ukinitev stipulacije, sklenjene pod vplivom sile, strahu ali
prevare – toženec, ki se želi izogniti obsodbi, sklene akceptilacijo in se odreče terjatvi, pridob-
ljeni nasilno ali s prevaro.
§ 125. RAZLIČNI CIVILNI RAZLOGI ZA PRENEHANJE OBLIGACIJ

I. Contrarius consensus
Pri konsenzualnih kontraktih nastane obligacija o trenutku, ko se stranki sporazumeta o bist-
veni vsebini kontrakta. Če se stranki, ki sta sklenili kupno in prodajno pogodbo, a je še nista
izpolnili, sporazumeta, da naj pogodba ne velja, je klasično kupna in prodajna pogodba uki-
njena. Justinijan razširi to pravilo na vse konsenzualne kontrakte.
II. Novacija
Z novacijsko stipulacijo se obligacija ukine in namesto nje nastane nova. Po Justinijanu se
zahteva animus novandi – stranki morata imeti namen obligacijo prenoviti. Če tega namena
jasno ne izrazita, velja nova obligacija poleg stare.
III. Litiskontestacija
je pravdna pogodba med tožnikom in tožencem, s katero se sporazumeta o vrsti tožbe (actio)
in osebi sodnika, ki ga izbereta izmed za to sposobnih državljanov. Z njo se konča postopek
pred pretorjem (in iure), sledi postopek pred izvoljenim sodnikom (apud iudicem). Tožnikova
tožbena pravica je s tem izčrpana, konsumirana – tožbe zoper istega toženca v isti stvari ne
more več ponoviti. Zato je litiskontestacija novatio necessaria (= nujna prenovitev). Z njo ne
ugasnejo akcesorne pravice.
Klasično ukinja litiskontestacija obligacije s civilnim učinkom (ipso iure), če gre za iudicium
legitimum, s pretorskim učinkom (ope exceptionis), če gre za iudicium imperio continens. Po
Justinijanu litiskontestacija ne ukinja več obligacij.
IV. Smrt ene stranke — Capitis deminutio minima
Smrt stranke klasično povzroči, da obligacija preide na dediča kot vesoljnega naslednika. Izje-
me od tega so:
 aktivno – na tožnikovi strani – nepodedljive obligacije:
 adstipulacija,
 pasivno – na toženčevi strani – nepodedljive obligacije:
 sponsio,
 fidepromissio,
 penalne tožbe.
 aktivno in pasivno nepodedljive obligacije:
 tožbe vindictam spirantes,
 družba,
 mandat.
Delinkventov dedič odgovarja za obogatitev.
Capitis deminutio minima civilno povzroča ugasnitev dolgov posinovljenca in žene pod biv-
šo moževo oblastjo. Pretor dovoljuje upnikom poseči po premoženju, ki bi ga deminutus imel,
če ne utrpel deminucije.
V. Confusio
Obligacija ugasne confusione, če upnik kot dolžnikov dedič ali dolžnik kot upnikov dedič
vstopi v zapustnikov pravni položaj. Tako ne preneha korealna obligacija.
Če se ob dedovanju združita v isti osebi porok in dolžnik, ugasne poroštvo, razen če je poro-
kova obveznost za upnika pomembnejša od dolžnikove – n.pr.: porok civilno jamči za dolžni-
kovo naturalno obveznost.
VI. Nemožnost dajatve
75
Obligacija ugasne, če postane brez dolžnikove krivde dajatev naknadno nemogoča in dolžnik
ne odgovarja za naključno škodo. Za naključno škodo jamči pri zamudi, ko nastopi perpetua-
tio morae. To velja, če je dolgovana individualno določena stvar – Species perit ei, cui debe-
tur. Upniku dolžnik v takem primeru prepusti, za kolikor je obogaten, in mu odstopi tožbe zo-
per tretjega – n.pr.: c. furtiva zoper tatu.
VII. Concursus duarum causarum lucrativum

Če upnik terja določeno stvar od dolžnika iz enega neodplačnega pravnega posla in medtem
isto stvar pridobi od istega dolžnika iz drugega neodplačnega pravnega posla, ne more na
podlagi prvega pravnega posla terjati stvari ali njene vrednosti. Primer: upnik dobi volilo kot
darilo.
VIII. Pakt — Odpoved — Položba — Kazen
Furtum in iniuria se ukineta z navadnim paktom – brezoblično pravno pogodbo.
Z enostransko odpovedjo se ukinja obligacija pri mandatu, družbi in locatio conductio.
Za položbo glej § 123.V.
Konec obligacije nastopi kot kazen, če upnik odstopi terjatev vplivnemu mogočniku (cessio
ad potentiorem) ali če si upnik samovoljno vzame, kar ima terjati od dolžnika – neupravičeno
izvaja samopomoč.
§ 126. PACTUM DE NON PETENDO — PORAVNAVA (transactio)

I. Pactum de non petendo
je pogodba, s katero upnik brezoblično izjavi dolžniku, da ga določen čas ali nikoli ne bo ter-
jal. Upnik hoče s tem dolžniku dolg odpustiti ali mu dovoliti odlog izpolnitve. Civilno tak
pakt ukinja furtum in injurijo.
Pretor upošteva pactum de non petendo tako, da tožencu nudi exc. pacti conventi = ugovor
sklenjenega dogovora. Obligacija s paktom ne ugasne, ker ga upnik in dolžnik lahko pozneje
prekličeta s pactum de petendo = nasprotni dogovor, da sme upnik terjatev iztožiti. Pactum
de non petendo je lahko omejen po pogoju in roku. Justinijan razlikuje:
 pactum de non petendo in personam – velja le za tistega, ki ga sklene, ne velja niti za
njegovega dediča.
 pactum de non petendo in rem – velja za vsakogar, tudi poroka in družbenika.
Upnik izpodbije pactum de non petendo, če dokaže, da ga je sklenil, ker ga je nasprotnik pre-
varal (replicatio doli).
II. Poravnava (transactio)
S poravnavo stranki rešita medsebojni sporni ali dvomljivi pravni odnos. Zahtevke iz porav-
nave kot inominatnega kontrakta upravičenec iztoži z a. praescriptis verbis, če je izpolnil svo-
je obveznosti. Zoper s poravnavo nepriznane zahtevke ima stranka exc. transacti negotii.
§ 127. POBOTANJE (compensatio)

I. Pojem
Terjatev, ki jo ima upnik zoper dolžnika, se ukine tako, da jo dolžnik pobota = poračuna s ter-
jatvijo, ki jo ima zoper upnika. Kolikor se upnikova in dolžnikova terjatev krijeta, se ukinjata,
dolžnik dolguje upniku le še razliko med njegovo in svojo terjatevijo. Dolžniku pobotanje
koristi, ker mu olajšuje izpolnitev obveznosti.
II. Razvoj do Justinijana
Civilno se pobotanje ne dovoljuje z izjemo tožb bonae fidei, kjer sodnik pobota tožnikove
zahtevke s toženčevimi, če izvirajo iz istega kontrakta.
Pretor dovoli novi izjemi glede bankirja in kupca prezadolženčevega premoženja (bonorum
emptor). Bankir (argentarius) sme dolžnika tožiti le za čisti prebitek, od terjatev zoper njega
odšteje vse, kar mu je dolžan.
76
Kupec prezadolženčevega premoženja (bonorum emptor) kot prezadolženčev pravni nasled-

nik izterja tudi njegove terjatve. Pretor določi, da toženec lahko v celoti odšteje terjatev zoper
prezadolženca od svojega dolga.
III. Justinijanovo pravo
splošno dovoljuje kompenzacijo z izjemo terjatev iz depozita in tatvine. Pravilo: Ipso iure
compensatur. = Terjatve se pobotajo po samem pravu. Upnikova in dolžnikova terjatev se
med seboj ukinjata, kolikor se krijeta. Pobotanje velja za nazaj od trenutka, ko sta terjatvi pr-
vič obstajali druga ob drugi. Pobotanje je možno za terjatve, ki so:
 medsebojne – dolžnik lahko pobota le terjatev, ki jo ima zoper upnika-dolžnika.
Izjema je pobotanje ex iure tertii (= iz pravice tretjega) – porok pobota dolžnikove terjat-
ve, korealni dolžnik terjatve ostalih korealnih sodolžnikov, odstopljeni dolžnik nasproti
prevzemniku pobota odstopnikove terjatve.
 enakovrstne – ni možno pobotati terjatev, ki imata različen predmet (n.pr.: voda – vino).
 dospele – terjatev, ki naj se pobota, mora dospeti v plačilo.
 likvidne – terjatev, ki naj se pobota, se mora brez zavlačevanja ugotoviti.
Za pobotanje zadošča že naturalna terjatev.
Obče pravo: Compensatio compensationis non datur. = Ni možno pobotati pobotanja. Če up-
nik toži dolžnika za plačilo ene terjatve in dolžnik zoper njo uveljavlja drugo terjatev, upnik
ne sme zoper le-to uveljavljati tretje terjatve, ki je na začetku ni izterjeval.
Če dolžnik izpolni upnikovo terjatev v celoti, četudi bi lahko uveljavljal pobotanje, s c. inde-
biti terja nazaj, kar bi lahko pobotal.
77

d2. Obligacijsko Pravo 2 89 Do 127

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

d2. Obligacijsko Pravo 2 89 Do 127

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

RIMSKO PRAVO (izpiski) D.

§ 89. POSODBENA POGODBA (COMMODATUM)

§ 90. SHRANJEVALNA POGODBA (DEPOSITUM)

§ 91. ZASTAVNA POGODBA (PIGNUS)

§ 92. INOMINATNI KONTRAKTI

2. Starinarska pogodba (contractus aestimatorius). Lastnik prepusti starinarju stvar v prodajo

§ 93. KONSENZUALNI KONTRAKTI

§ 94. KUPNA IN PRODAJNA POGODBA

§ 95. LOCATIO CONDUCTIO

Z a. locati zahteva delavec od delodajalca plačilo mezde za nazaj (postnumerando). To terja

§ 96. DRUŽBENA POGODBA (SOCIETAS)

§ 99. PACTA ADIECTA

§ 100. PRETORSKI PAKTI

§ 101. PACTA LEGITIMA

§ 103. POSLOVODSTVO BREZ NAROČILA (negotiorum gestio)

II. Pristno in nepristno poslovodstvo brez naročila

§ 104. VARUŠTVO ZA NEDORASLE (tutela impuberum)

§ 105. NAKLJUČNA PREMOŽENJSKA SKUPNOST (communio incidens)

je tista, ki nastane brez družbene pogodbe (societas):

§ 106. NEUPRAVIČENA OBOGATITEV (condictio)

§ 107. VOLILO (legatum)

P e t i o d d e l e k : DELIKTNE IN KVAZIKDELIKTNE OBLIGACIJE

 actiones vindictam spirantes so tožbe, ki zadostijo tožnikovi maščevalnosti, so aktivno in

§ 110. ROP (rapina)

§ 111. HUDOBNO (= naklepno) POŠKODOVANJE TUJE STVARI

§ 112. INIURIA = ŽALITEV OSEBNOSTI

§ 113. PRETORSKI DELIKTI — DOLUS (prevara)

Od Hadrijana naprej pretor na zahtevo oškodovane stranke dovoljuje postavitev v prejšnje

§ 114. METUS (ustrahovanje)

§ 115. ALIENATIO IN FRAUDEM CREDITORUM (oškodovanje upnikov)

§ 116. KVAZIDELIKTNE OBLIGACIJE

Š e s t i o d d e l e k : § 117. ACTIO AD EXHIBENDUM (predložitvena tožba)

S e d m i o d d e l e k : OČETOVO ALI GOSPODARJEVO JAMSTVO ZA

§ 119. ACTIONES ADIECTICIAE QUALITATIS (dodatne tožbe)

§ 121. PREVZEM DOLGA

§ 124. NAVIDEZNA IZPOLNITEV

§ 125. RAZLIČNI CIVILNI RAZLOGI ZA PRENEHANJE OBLIGACIJ

VII. Concursus duarum causarum lucrativum

§ 126. PACTUM DE NON PETENDO — PORAVNAVA (transactio)

§ 127. POBOTANJE (compensatio)

Kupec prezadolženčevega premoženja (bonorum emptor) kot prezadolženčev pravni nasled-

You might also like