primorske novice t. 197 petek, 26.

avgusta 2011

DRUBA
7val@primorske.si

15

7. val

Prievanja delavcev, zaposlenih v podjetjih podizvajalcev pristanikih storitev

ZAKAJ ZGODBE?

Poznam samo Luko, efa in telefon

M
oje ime je morda Duan, pravzaprav pa moje ime niti ni pomembno. Pomemben je vzrok, zakaj bom ostal anonimen, imenovan z izmiljenim imenom, ki bo zakril mojo pravo identiteto. Nisem enak kot ostali, sem pa podoben mnogim. Da bi se izognil morebitnemu ikaniranju, mobingu ali sankcijam delodajalca, bo moje pravo ime ostalo skrito.
To je zdaj nemogoe, saj komajda preivim sam sebe. Pa saj v teh razmerah niti nimam asa, da bi si sploh poiskal dekle. e sedanje ivljenje primerjam z ivljenjem v Bosni, lahko reem, da sem priel iz slabega v e slabe. Tam sem zasluil enako kot tukaj, le da so bili ivljenjski stroki nekajkrat niji kot tu. Sem luki transportni delavec, zaposlen v enem od podjetij podizvajalcev pristanikih storitev v Luki Koper. Sem lan Sindikata izvajalcev pristanikih storitev (SIPS) in skupaj s sodelavci sem v zaetku avgusta za teden dni ustavil svoje delo v pristaniu. Zakaj? Upam, da boste odgovor na to vpraanje lahko izluili iz moje zgodbe. Prihajam iz srednje velikega mesta v Bosni in Hercegovini. Sem eden tistih, ki smo vojno doiveli v najstnikih letih. Doma imam mamo in oeta, sestra je e poroena. Po poklicu sem avtomehanik, vendar je vsa moja generacija olo konala med vojno brez ene same ure praktinega dela. Zaradi tega, kljub diplomi, ne morem opravljati tega poklica. Nihe iz moje generacije ga ne more. Po vojni sem tako nekaj asa delal v gradbenitvu. Bil je to as, ko so se bosanska mesta obnavljala, pa je bilo mogoe dobiti delo, eprav je bilo mizerno plaano. Ko je bila obnova konana, je dela zmanjkalo, zato sem se odloil, da grem za svojimi sorodniki, ki so delo nali v Sloveniji. Prek njih sem tako priel v Luko. Delam na lesnem terminalu. Tu sem e tiri leta. Z delodajalcem imam sklenjeno pogodbo za doloen as (eno leto). Tako je e etrto leto zapored, vedno podaljuje pogodbo za eno leto. Delam tudi po 12 ur dnevno. Vsak mesec oddelam okoli 250 ur, delam tudi ponoi, ob sobotah, nedeljah in praznikih. Delo je fizino zelo zahtevno. Veinoma rono prekladam in zlagam les ter ga natovarjam na ladje. Moja urna postavka je okoli 2,40 evra, velikokrat pa tudi manj. Za najteje delo, t.i. vitlanje (zlaganje lesa za suenje), dobim najnije plailo - okoli 8 do 10 evrov na dan. To delo je najteje, ker so deske zelo teke. Poleg tega tudi strojno povezujemo les. To pomeni, da deske s plastinimi vezicami povezujemo v pakete. Najslabe je plaano paketiranje letvic. Za dela delodajalec nenehno spreminja postavke, zato je nemogoe izraunati, kolikno plao bo dobil. Dopust mi delodajalec vedno obrauna po najniji tarifi, 13 evrov na dan. V podjetju pa delavci nismo enakopravni. Nekaj ve kot polovica jih vedno dobiva samo najnijo plao, priblino tretjina pa ima zagotovljenih okoli 1000 evrov plae, ne glede na to, koliko delajo, kdaj delajo in ali sploh delajo. Ti ljudje delajo enako delo kot jaz, med stavko se nam niso pridruili, saj so rekli, da je njihov dogovor z delodajalcem zadovoljiv, zato se jim ni treba boriti za pravice. Najbr ima teh nekaj ljudi spodobne plae zato, da je delodajalec navidezno zaiten pri inpektorjih, pa da se mu ne bi vsi delavci uprli. Tako tudi ohranja razkol med nami. Druge razlage za to poetje enostavno ne najdem. V vseh podjetjih je stanje podobno. Vsak delodajalec ima izbranih nekaj ljudi, ki jim plauje spodobno plao, ostali pa garajo za najnijo mono urno postavko,

Med nevidnimi delavci

Samoopevani osamosvojitelji so sila bistroumno ugotavljali, da Slovenija potrebuje kapitaliste, e eli postati obljubljena deelica. Rekli so, naj bo dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Rekli so, naj bo pravna drava za tiste, ki si jo lahko privoijo. Rekli so, da rtve bodo. Padli bodo tisti, ki ne bodo e od vsega zaetka kradli in ubijali. Padli bodo soutni in usmiljeni. Pravini bodo odrinjeni. Saj vemo, kjer je kapitalizem, ni morale. Tu je dobiek vrhovni vladar. Kaj vladar, bog! In imamo, kar imamo. Pravzaprav nimamo niesar, razen negotovosti. Danes ni dostojno govoriti ne o kapitalistih ne o delavcih. Dobili smo delodajalce in delojemalce. Dobili smo free market. Svobodno trie, kjer se dogaja razprodaja naih ivljenj. Na njem eni postanejo gospodarji, drugi sunji. Na strani prvih je pravica, na strani drugih je krivica. Ve se, na kateri strani je drava. e dvajset let je na strani bogatinov, tajkunov, menederjev. Osamosvojitelji so vedeli, na katero stran naj potisnejo dravni aparat, da bi lahko iz ni ustvarili kapitaliste. Zdaj nimamo kapitalistov. Dobili smo tajkune. Ti so najslaba karikatura najslabega kapitalista iz Dickensovih romanov. Slovenskega gospodarstva skorajda ni ve. Razgrabljeno je in razprodano. Imamo delojemalce, ki so kot prekopirani iz Marxovega Komunistinega manifesta. Niesar nimajo, samo mo svojih rok lahko prodajajo, in znanje, ki so ga pridobili v manj temnih asih, ko je bilo olstvo e brezplano in dosegljivo za vse. So delavci, ki so isto na dnu, bolj na dnu od tistih na dnu. Ki so izven tudi najbolj zunanjega kroga urejene drube. So delavci, za katere ne veljajo ve kot stoletje stari doseki delavskih in sindikalnih bojev: osemurni delavnik, as za poitek in spanje, as zase in za druino. Druine obiajno nimajo, saj nimajo asa, da bi si jo ustvarili. Nimajo prostega asa za oddih in izobraevanje, ker jim ga delodajalci pa ne dajo. e bi jim ga, bi se dajalci dela, njih lastniki, morali odpovedati etrtemu avtomobilu, tretji jahti in drugi vili z bazenom. Za mizerno plao ti delavci delajo 12 ur in ve. e se uprejo, jim najniji med delodajalci pokae vrata. So brez dravljanstva, brez dravljanskih pravic (ki bi morale biti univerzalne), zato se morajo vrniti, od koder so prili, veinoma v Bosno. Nevidni so. Za vsakim stoji drugi, ki je pripravljen za drobi prijeti za delo odpuenega. Politiki so rekli, da je potrebno ustvariti prijazno okolje za kapitaliste. Vsak dan nam mediji vsiljujejo obutek, da ivimo v potronikem raju, pa eprav do vratu in ez tiimo v blatu izkorianja. Prijazno okolje za kapitaliste pomeni pekel za delavce. Raj za kapitaliste, pekel za delavce. Spustili smo se v ta pekel, med najbolj brezpravne delavce, da bi ugotovili, kakna bo naa prihodnost, e ne bomo danes in tukaj niesar storili zanje. Njihova sedanjost je namre naa skupna prihodnost. Prihodnost brez prihodnosti. Pravijo, da je kriza in da je treba varevati in potrpeti. Toda pasove zatiskajo samo nekateri, drugi, delodajalci, krize ne obutijo. O krizi govorijo kot o meteorolokem ali celo nadnaravnem pojavu, na katerega navadni smrtniki nimamo vpliva. Ampak to je prevara. Krizo ustvarjajo ljudje s svojimi dejanji. A je kriza tu med nami zato, da bomo eni imeli e manj, drugi pa e ve? ROBERT KRLJ

Duan, avgust 2011 brez plaanih nadur, brez dodatka za nedeljske ali praznine ure, brez dodatka na nono delo. Vse stroke podjetja in svojega zasluka delodajalec oitno poravnava prek naih hrbtov, saj denarja za opravljene nadure (teh ima vsak delavec na mesec preko 100) ne vidimo nikoli. ivljenja, poleg pristania, pravzaprav nimam. Poznam samo Luko, efa in telefon. Delodajalcu moram biti nenehno na razpolago, nenehno dosegljiv. Kadarkoli me lahko poklie in mi ukae, naj grem delat. Redno me klie uro pred koncem izmene, da moram podaljati e za tiri ali pet ur. Tako nimam nobenega delovnega urnika, saj sproti doloa, kdaj in koliko bom delal. Nikoli ne morem niesar nartovati. Nikoli ne morem nikamor iti, saj najvekrat delam tudi po 12 ur dnevno, neprostovoljno, enostavno moram iti delat, sicer mi ef grozi z odpovedjo. e tiri leta je tako. Plaa je vedno obraunana po postavkah, ki jih razume samo ef, urne postavke za razlina dela namre po svoji volji nenehno spreminja. Sami si tako nikakor ne moremo izraunati, koliko bi nam sploh moral plaati. Ko smo ga na to opozorili, nam je zgolj odvrnil, da lahko gremo kam drugam, e imamo boljo monost, on pa bo e nael druge delavce. Pravilno izpisane plailne liste dobimo samo takrat, ko jih moramo priloiti vlogi za podaljanje delovnega dovoljenja. Stroke za vlogo in izdajo delovnega dovoljenja mi delodajalec vsaki trga od plae. Da tega ne bi smel poeti, nisem vedel do nedavnega, dokler se nisem prikljuili sindikatu IPS, kjer so me na to opozorili. Star sem e ve kot 30 let. elel bi si ustvariti druino. Smisel ivljenja je vendar v tem, da ima delo, eno, otroke. Saj vsak dan razmiljam o tem, da bi se vrnil, vendar je v Bosni dela e manj. Zakaj ostajam? Ker tukaj vsaj nisem na grbi starev, ki so prav tako brez dohodkov. Oe je pred vojno 20 let delal v Sloveniji, zdaj pa aka na pokojnino, saj v Bosni ni ve nael dela. Mati je gospodinja, prav tako brez dohodkov. Sorodniki v Bosni so poveini brez slub, zato raunajo na nas, da jim bomo mi, ki delamo v Sloveniji, finanno pomagali. Vendar - kako naj jim pomagam, e e sam komaj preivim iz meseca v mesec? Saj pomagam, obasno poiljam denar domov, vendar to pomeni, da si potem sposodim od sodelavca 50, 100 evrov, da preivim do konca meseca. Tako si pomagamo tukaj, drug od drugega si sposojamo denar, da ga lahko poljemo domaim v Bosno, potem pa tukaj preivimo kot vemo in znamo. Ostajam tudi zato, ker upam, da se bodo zadeve uredile. e e ne zame, vsaj za tiste, ki bodo prili za mano. To upanje nam zdaj vlivata predvsem na sindikat in novo pridobljena zavest, da imamo pravico boriti se za svoje pravice. elimo le to, kar delavcem po slovenskih zakonih pripada. elimo si redno plao, ki ne bi bila odvisna od volje delodajalca, elimo si zakonit delovni urnik, ki nam bo omogoil tudi as za zasebno ivljenje. elimo si, da ne bi ves as delali po 12 ur. Enostavno, elimo urejene osnovne pogoje za delo. Je to res preve? Zgodbe delavcev iz podjetij izvajalcev pristanikih storitev (IPS) objavljamo v sodelovanju z antropologinjama Urulo Lipovec ebron in Evo Brajkovi, ki zbirata njihova prievanja. Duanovo zgodbo je zapisala Eva.

Foto: Maksimiljana Ipavec