UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO

UMEENOST PRVIN SOCIOLEKTOV V SODOBNI URBANI PROZI ANDREJA ERMENCA SKUBICA IN GORANA VOJNOVIA DIPLOMSKO DELO

Mateja Curk

Mentorica: doc. dr. Helena Dobrovoljc Somentorica: doc. ph. dr. Alenka Jensterle-Dolealov Vipava, september 2010

ZAHVALA Ob koncu pisanja diplomske naloge se iskreno zahvaljujem mentorici, doc. dr. Heleni Dobrovoljc, ki mi je z nasveti, predlogi in spodbudo pomagala pri ustvarjanju prve tako zahtevne in iroko zastavljene naloge. Moja zahvala je namenjena tudi somentorici, doc. ph. dr. Alenki Jensterle-Dolealov, ki je usmerjala moje delo med tudijsko izmenjavo na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi, in doc. dr. Tanji Petrovi, ki mi je z nasveti pomagala obogatiti ideoloki vidik naloge. Hvala mojim starem in sestri, ki me pri tudiju spodbujajo.

II

NASLOV

Umeenost prvin sociolektov v sodobni urbani prozi Andreja E. Skubica in Gorana Vojnovia

IZVLEEK Naloga uvodoma opredeljuje teoretini izrazni okvir, v katerega je v prvem delu naloge umeena teorija zvrstnosti, zaeta leta 1932 v Prakem lingvistinem kroku in nato v drugi polovici 20. stoletja prevzeta v slovensko jezikoslovje. Prvi del obravnava nastanek slovenskega knjinega jezika in knjine norme ter Toporiievo (Toporii, 1971) ureditev poimenovanj v slovenski teoriji zvrstnosti. Temu je dodana sodobneja opredelitev socialnih zvrsti Andreja E. Skubica (Skubic, 2005) s poudarkom na govoricah drubenih skupin (sociolekti). V drugem delu na osnovi Skubieve (Skubic, 2005) umestitve sociolektov v diskurz slovenske literature in Barthesovega (Barthes, 1971) pojma pisave umestimo analizirani deli, Fuinski bluz (Skubic, 2001) in efurji raus! (Vojnovi, 2008), v peto razvojno stopnjo pisave kot govora (Barthes, 1971). Predstavitvi literarnih del sledi analiza upovedovalnih poloajev z neknjinimi prvinami pri petih literarnih osebah. Tretji del zaenjamo s teoretinim opisom odraza prake teorije zvrstnosti v SSKJ, predstavitvijo dogajanja v asu od izida SSKJ do SP 2001 in zakljuimo z obravnavo vkljuenosti jezikovne zvrstnosti in sociolektov v SP 2001. Drugi praktini del naloge predstavlja jezikovna analiza prvin sociolektov v govorici literarnih oseb iz obeh romanov. V analizi se osredotoimo predvsem na leksikalno raven in skuamo ugotoviti, kaken je odnos med knjinim in neknjinim jezikom v delih sodobne slovenske urbane proze.

KLJUNE BESEDE strukturalizem, Praki lingvistini kroek, teorija knjinega jezika, teorija zvrstnosti, standardni in kulturni jezik, diskurzi in sociolekti, upovedovalni poloaji, prvine sociolektov

III

TITLE

Elements of sociolects in contemporary urban prose from Andrej E. Skubic and Goran Vojnovi

ABSTRACT In assignment initially theorethical context of linguistic expressions is defined. First part continues to place the theory of language stratification, started in 1932 in Prague Linguistic Circle and in the second half of 20th century assumed in Slovene linguistic. First part also discusses about creation of slovene literary language and literary norm, continuing with arrangement of expressions in slovene theory of language stratification by Toporii (1971). Next to this contemporary definition of social stratification by Andrej E. Skubic (2005) is presented, concentrating on speeches of social groups (sociolects). Second part of assignment based od research about elements of sociolects in discourse of slovene literature by Skubic (2006) and the concept of script by Roland Barthes (1971) places analised literary works, Fuinski bluz (Skubic, 2001) and efurji raus! (Vojnovi, 2008) into the fifth degree of development script as speech (Barthes, 1971). After presentation of literary works the analysis of communicative situations, where non-literary elements are used in speeches of all five literary figures, is discussed. At the beginning of the third part the treoretical description of reflextion of prague theory of linguistic stratification in SSKJ is presented. Moreover the presentation of activities during the time when SSKJ was published to SP 2001 is described, concluding with discussion about inclusion of linguistic stratification and sociolects in SP 2001. In the second, practical part linguistic analysis of elements of sociolects and speeches of literary figures are presented. The analysis is concentrated on lexical linguistic level and try to determine the relation between literary and non-literary language in works of contemporary slovene urban prose.

KEY WORDS structuralism, Prague Linguistic Circle, theory of literary language, theory of language stratification, standard and cultural language, discourses and sociolects, communicative situations, elements of sociolects

IV

KAZALO VSEBINE I UVOD ......................................................................................................................................1 IZRAZNI OKVIR...................................................................................................................1 DISKURZ LITERATURE IN GOVORICE POSAMEZNIKOV..........................................3 SODOBNA URBANA PROZA .............................................................................................4 1 MODERNE JEZIKOSLOVNE TEORIJE: STRUKTURALIZEM V JEZIKOSLOVJU.......7 1.1 STRUKTURALISTINI FUNKCIONALIZEM.............................................................9 1.1.1 Tri obdobja razvoja knjinega jezika v ekem jezikoslovju (po A. Jedliki, 1965) in Havrnkova pojmovanja v Teoriji knjinega jezika (1969) .........................................13 1.1.1.1 Funkcijska razlenitev knjinega jezika po Havrnku (1969)..........................21 1.1.1.2 Lastnosti knjinega jezika, ki po Havrnku (1969) vplivajo na razloevanje stilnih zvrsti ..................................................................................................................22 1.1.2 Nadaljnji razvoj knjinega jezika in stilna diferenciacija knjinega jezika v delu Aloisa Jedlike (1975) ......................................................................................................24 1.1.2.1 Alois Jedlika (1975) o stilistiki.......................................................................27 1.1.3 Kako je razprave Zdenka Starega (1993, 1995) o prakem strukturalizmu analiziralo sodobno slovensko jezikoslovje .....................................................................30 1.1.3.1 Andrej E. Skubic (2005) o dometu funkcionalistine teorije knjinega jezika pri opisu jezikovne stvarnosti .......................................................................................31 1.1.3.2 Monika Kalin Golob (1996) o teoriji jezikovne kulture pri Zdenku Starem (1995)............................................................................................................................32 1.2 VPLIV PRAKE TEORIJE KNJINEGA JEZIKA NA SLOVENSKO JEZIKOSLOVJE ..................................................................................................................35 2 NASTANEK SLOVENSKEGA KNJINEGA JEZIKA IN KNJINE NORME................40 2.1 PROBLEMI KONCEPTA KNJINEGA JEZIKA ........................................................46 2.1.1 Teorija standardnega jezika po Brozoviu (1970)...................................................47 3 ZVRSTNOST SLOVENSKEGA JEZIKA: TEORIJA ZVRSTNOSTI NA SLOVENSKEM ..................................................................................................................................................51 3.1 TOPORIIEVA UREDITEV POJMOVANJ IN POIMENOVANJ V TEORIJI ZVRSTNOSTI SLOVENSKEGA JEZIKA .........................................................................52 4 SOCIALNE ZVRSTI, GOVORICE DRUBENIH SKUPIN IN USTANOV.....................57 4.1 GOVORICE DRUBENIH SKUPIN ............................................................................59 4.1.1 Interesne govorice v tradicionalni slovenski teoriji.................................................60 4.1.2 Razdelitev sociolektov in njihove znailnosti po Skubicu ......................................62 4.1.2.1 Kultivirani in nadkultivirani sociolekti.............................................................63 4.1.2.2 Obrobni sociolekti ............................................................................................65 4.1.2.3 Ekscesni sociolekti ...........................................................................................67 II LITERARNA ANALIZA .....................................................................................................69 1 UMEENOST SOCIOLEKTOV V DISKURZ SLOVENSKE LITERATURE ...............69 1.1 POJEM PISAVE V RAZPRAVI ROLANDA BARTHESA, NITA STOPNJA PISAVE (1953).....................................................................................................................70 1.2 PETA RAZVOJNA STOPNJA PO BARTHESU (11971, 21979): PISAVA KOT GOVOR ................................................................................................................................73 1.2.1 Pisava kot govor v slovenski literaturi ....................................................................74 2 ANDREJ E. SKUBIC, FUINSKI BLUZ (2001) IN GORAN VOJNOVI, EFURJI RAUS! (2008) ...........................................................................................................................78 2.1 LITERARNA KRITIKA O FUINSKEM BLUZU (2001) ..........................................78 2.1.1 Omnibus tirih zgodb...............................................................................................78

2.1.2 Slepa mesta in jezik v Fuinskem bluzu (2001)...................................................81 2.2 KAJ JE O ROMANU EFURJI RAUS! (2008) POVEDAL G. VOJNOVI IN KAJ LITERARNI KRITIKI .........................................................................................................82 2.2.1 Zgodba o priseljencih ..............................................................................................82 2.2.2 Umestitev obeh literarnih del v (sodobno) slovensko urbano prozo .......................83 2.2.3 Vojnovievo ustvarjanje ..........................................................................................83 2.2.4 Ali je efurji raus! (2008) roman?..........................................................................84 2.2.5 Vojnoviev efur, njegov jezik in stereotipi o efurjih ...........................................84 2.3 O UPOVEDOVALNIH POLOAJIH Z NEKNJINIMI PRVINAMI.........................87 2.3.1 Primeri upovedovalnih poloajev in literarne teme, kjer knjine in neknjine prvine rabi Vera Vinar................................................................................................................88 2.3.1.1 Analiza knjinih jezikovnih prvin ....................................................................88 2.3.1.2 Analiza neknjinih jezikovnih prvin.................................................................93 2.3.2 Neknjini leksemi v (samo)govoru Igorja inkovca .............................................96 2.3.2.1 Analiza neknjinega in tujejezinega besedia pri ubesedenju javnih in zasebnih tem na podroju javnega................................................................................97 2.3.3 Neknjini leksemi, umeeni v delirij Petra Sokia ..............................................107 2.3.3.1 Analiza neknjinih in tujejezinih leksemov ter vulgarizmov v upovedovanih literarnih temah...........................................................................................................108 2.3.4 Govorica Janine Pakovi kot odraz razcepljenosti njene nacionalne identitete...115 2.3.4.1 Analiza sestave Janininega besedia na podroju javnega ...........................117 2.3.4.2 Analiza sestave Janininega besedia na podroju zasebnega .......................121 2.3.5 Prevlada neknjinih leksemov v govorici Marka oria ....................................123 2.3.5.1 Razmerji knjini neknjini jezik, slovenske tujejezine jezikovne prvine ....................................................................................................................................124 2.3.5.2 Razprenost neknjinih prvin v vseh literarnih temah in upovedovalnih poloajih .....................................................................................................................125 2.3.5.3 Mo ubeseditve aktualnih tem v Markovem jeziku........................................133 2.3.5.4 Jezik prve generacije priseljencev in odgovor na vpraanje v katerem jeziku Marko izraa svoja ustva?.........................................................................................133 2.3.5.5 Kje je Markov dom? .......................................................................................135 III JEZIKOVNA ANALIZA ..................................................................................................137 1.1 ODMEVI PRAKE TEORIJE ZVRSTNOSTI V SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJINEGA JEZIKA (19701991) IN REITVE SLOVENSKEGA PRAVOPISA (2001) ............................................................................................................................................137 1.2 OD SLOVARJA SLOVENSKEGA KNJINEGA JEZIKA (19701991) DO SLOVENSKEGA PRAVOPISA (2001) ............................................................................140 2 JEZIKOVNA ANALIZA PRVIN SOCIOLEKTOV V GOVORICI LITERARNIH OSEB ................................................................................................................................................144 2.1 KULTIVIRANI SOCIOLEKT VERE VINAR..........................................................145 2.1.1 Glasovna raven Verine govorice ...........................................................................146 2.1.2 Znailnosti leksikalne ravni...................................................................................147 2.1.2.1 Vulgarizmi razloevanje med kletvicami in psovkami ...................................149 2.1.3 Tujke, vkljuno s strokovnimi izrazi v Verini govorici.........................................151 2.1.4 Verin odmik od razumskega k ustvenemu...........................................................155 2.2 EKSCESNA SOCIOLEKTA PETRA SOKIA IN IGORJA INKOVCA .............159 2.2.1 Izreka in slovnica...................................................................................................160 2.2.2 Znailnosti leksemov v ekscesnem sociolektu ......................................................162 2.2.3 Delno podomaene in nepodomaene izposojenke, razvrene v pet skupin .......164 2.2.3.1 Leksemi splono obrobnega izvora ................................................................164

VI

2.2.3.2 Kreativno ekscesno besedie ........................................................................166 2.2.3.3 Leksemi, povezani s hedonizmom kot vrednoto ............................................167 2.2.3.4 Splono vulgarne besede ali kreativno nasproten pomen vulgarnih oblik?....168 2.2.3.5 Oje kultivirano besedie..............................................................................169 2.2.4 Knjino pogovorni in neknjino pogovorni ali neknjino ljudski leksemi v SP 2001 ........................................................................................................................................170 2.2.5 Izrazi iz tujih jezikov, ki so v slovenini podomaeni .........................................172 2.3 OBROBNA SOCIOLEKTA JANINE PAKOVI IN MARKA ORIA ............176 2.3.1 Opredelitev obeh govoric ......................................................................................177 2.3.2 Znailnosti jezikovnih ravni obrobnih priseljenskih sociolektov..........................178 2.3.3 Razdelitev leksemov glede na kreativno ustvarjalnost obrobnega sociolekta.......180 2.3.3.1 Besedotvorne posebnosti ................................................................................181 2.3.3.2 Oblikoslovne posebnosti ali posledica podobnosti med slovenino in srbohrvaino..............................................................................................................184 2.3.3.3 Leksemi z novim ali prenesenim pomenom in leksemi, povezani s hedonizmom ...............................................................................................................186 2.3.3.4 Vulgarizmi najstnikov ....................................................................................188 IV SKLEP...............................................................................................................................193 KRITINO O PLK IN SLOVENSKI TEORIJI ZVRSTNOSTI .......................................193 KORPUSNO JEZIKOSLOVJE..........................................................................................195 FUINSKI BLUZ (2001) IN EFURJI RAUS! (2008) V DISKURZU LITERATURE .197 KRITINO O OBRAZIH JEZIKA (SKUBIC, 2005)........................................................198 PRIHODNOST STANDARDNEGA JEZIKA ..................................................................199 V LITERATURA IN VIRI.....................................................................................................201

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Verini govorici .........................88 Preglednica 2: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Igorjevi govorici.......................97 Preglednica 3: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Petrovi govorici ......................108 Preglednica 4: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Janinini govorici.....................116 Preglednica 5: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Markovi govorici....................124

KAZALO SLIK Slika 1: Tematski krog rabe knjinih jezikovnih prvin ............................................................93 Slika 2: Tematski krog rabe neknjinih jezikovnih prvin.........................................................96 Slika 3: Tematski krog do sedaj opisane zgodbe Igorja inkovca .......................................102 Slika 4: Tematski krog Igorjeve zgodbe, v opisu oznaene z 1.8. .......................................107 Slika 5: Tematski krog Petrove zgodbe ..................................................................................115 Slika 6: Tematski krog Janinine zgodbe na podroju javnega ...............................................121 Slika 7: Tematski krog Janinine zgodbe na podroju zasebnega ...........................................123 Slika 8: Tematski krog Markove zgodbe................................................................................132

VII

I UVOD
Pripoved o umeenosti prvin sociolektov v sodobni urbani prozi zaenjamo na koncu, in sicer pri novejih obravnavah jezikovnih zvrsti. Sistemska fukcionalna slovnica M. A. K. Hallidaya (Halliday, 1994)1 utemeljuje svojo delitev jezikovnih zvrsti na osnovi semiotinih funkcij jezikovnega znaka. Halliday se je deloma navdihoval pri prakih funkcionalistih in po njihovem vzoru pozna tudi funkcionalna slovnica dvojno osnovno delitev na oseh socialno/funkcijsko, vendar z nekoliko drugano vsebino. Preden se podamo v opis glavnih Hallidayevih tez, pojasnimo, kje se skriva rdea nit, povezujoa funkcionalno slovnico, teorijo o sociolektih in funkcionalistino slovnico. Odgovor je teorija zvrstnosti, ki so jo zaeli razvijati praki funkcionalisti, nato pa je vplivala tako na slovensko teorijo zvrsti kot tudi na slovnino teorijo, ki se je razvila v Avstraliji. Razdelitev jezika na zvrsti je motivirana z loevanjem med knjinim in neknjinim, saj se prav tu zvrstnost zane. O teoriji knjinega jezika se bomo pouili pri Praanih, ki so se o tem, kaj je knjino in kaj neknjino, spraevali v prvi polovici 20. stoletja. ivost jezika zahteva nenehno dopolnjevanje teorij in stoletje pozneje je znanstveni pristop k zvrstnosti slovenskega jezika prilagojen novim okoliinam. S asom je nastalo ve razlinih teorij, ki jih je treba ovrednotiti in preverjati, v kolikni meri ustrezajo slovenskemu jeziku. Da bi videli, kako se je s tem delom spopadel slovenski jezikoslovec Andrej Ermenc Skubic, na katerega delo se bomo oprli, moramo poznati njegova teoretska izhodia in izhajajoe interpretacije, ki predstavljajo v slovenskem prostoru novost, hkrati pa preseneajo s svojo inovativnostjo.

IZRAZNI OKVIR Na socialni osi najdemo pri Hallidayu dialekt. Ta os semiotinega pomena sporoa, kaj govorim oziroma kdo sem. Izraza dialekt pri tem ne smemo razumeti zgolj v geografskem pomenu, temve kot sistem v okviru diasistema, govorico drubenega sistema. Izraz dialekt je Skubic (2005) nadomestil z aktualnejim sociolekt. Socialna os se nanaa na trajneje vidike posameznikovega jezika, specifina pa je tako na ravni izraza kot na ravni pomena. Dialekt je izhodie, govorev osnovni nabor sredstev, na osnovi katerega v skladu s trenutnimi zahtevami tvori specifino oblikovana besedila. Hallidayevo razumevanje jezika pa ne napoti k hierarhizaciji jezikov kot pri teoriji knjinega jezika, temve zavzema
1

Halliday, M. A. K. (1994). An Introduction to Functional Grammar. London: Arnold (nav. po Skubic, 2005).

nasprotno stalie: demokratina druba mora pluralnost upotevati in se ji v socializacijskih ustanovah prilagajati. Skozi dialog jezikov in ne skozi nadvlado enega od njih je treba presegati pluralnost. Na drugi osi, ki jo prevajamo kot kaj govorim (trenutno), odsevajo zahteve trenutnega poloaja, v katerem govorec govori, in ga Halliday (1994) imenuje register. Pojem smiselno nadomea praki pojem funkcijske zvrsti, a je notranje strukturiran drugae: temelji na kombinaciji uinka treh glavnih semiotinih funkcij jezikovnih sredstev in te so: ideacijska, medosebna in besedilotvorna metafunkcija. V priujoi nalogi se natannejemu opisu funkcij ne bomo posveali, vendar nam poznavanje treh spremenljivk po Hallidayevem preprianju lahko veliko pove o strukturi besedila. Metafunkcije so uinkovita povezava med drubeno stvarnostjo in funkcioniranjem konkretnih jezikovnih sredstev (npr. modalnosti, besednega reda, zapisa in izreke, pomenov ). Hallidayevo teorijo Skubic (2005, str. 7779) vodi v smer, kamor bo v nadaljevanju odla njegova teorija o obrazih ustanov in obrazih drubenih govoric, ko zapie, da je dialekt povezan s pestrostjo govoric posameznikov, registri pa so povezani z ustanovami dane drube, ki doloajo, kaj je v njej z jezikom mogoe narediti in esa ne. Ustanove imajo nadzor nad interpretacijo stvarnosti (ideacijska funkcija), nad hierarhijo subjektov (medosebna funkcija) in nad tehnologijami za tvorbo besedil (besedilotvorna funkcija). Ob taki drubeni ureditvi lahko opazujemo, kako ustanove posegajo neposredno v jezikovno gradivo, v izbiro in organizacijo sredstev. Praka teorija in sociolingvist William Labov prvo os, to je os jezikovne variacije poimenujeta stili, slovenska teorija funkcijske zvrsti in John J. Gumprez, ki se ukvarja s sociolingvistiko interakcije, jo imenujeta nadstavljena zvrstnost, Halliday pa register. To zvrstnost Skubic (2005) v skladu z rabo v kritinem jezikoslovju imenuje os anrov in diskurzov. S pojmom anra se Skubic (2005, str. 84) ukvarja precej nadrobno v poglavju o sistemskem funkcionalizmu, od koder prevzemamo le kljuno opredelitev pojma anr je register, ki je mogo in predpisan v kontekstu kulture; je tip besedila, za katerega je bilo povedano, kako ga govoriti in pisati. Druga os, kot pie Skubic (2005, str. 79), le od dale ustreza terminu jezikovnih oblik v praki teoriji oziroma socialnih zvrsti v slovenski, Gumprez in Halliday pa jo imenujeta dialektalna zvrstnost. To zvrstnost Skubic (2005) imenuje sociolekt, zaznamuje pa pripadnost drubeni skupini, ki jo opredeljujejo razlini dejavniki.

DISKURZ LITERATURE IN GOVORICE POSAMEZNIKOV Potem ko Skubic (2005, str. 83) v skladu s e vedno prisotnim prezrtjem podroja dialektologije zapie, da se jezikoslovcem zdijo edine res pomembne vrste besedil prestini tiskani anri, ki naj bi uteleali domnevno nevtralni, knjini jezik, pogled na rabo jezika raziri in spoznava, da veina jezika, ki ga vsak dan uporabljamo in sliimo, ni knjina oziroma standardna. Ko pa se prilagajamo zahtevam standardnega izraanja, smo prisiljeni izstopiti iz sebe in jezik prilagoditi zahtevam ustanove. Zakaj se bomo torej v nalogi ukvarjali z literarno prozo, ki je primarno tiskani anr z dobrno mero prestia? Skubiev Fuinski bluz (2001) in Vojnoviev efurji raus! (2008) bosta zaradi nestandardnih jezikovnih prvin teko prepriala ljubitelje uglajenega leporeja in klasinih opisov, ki jih ne manjka v slovenski in svetovni knjievnosti. Ko pa se posvetimo jeziku, postaneta literarni deli veliko bolj zanimivi. V njiju se diskurz Literature zdruuje z govoricami posameznikov, ki so bolj ali manj oddaljene od predpisanega standarda. V povezavi s tem bomo na osnovi izpisanega gradiva skuali ugotoviti, kaken vpliv ima sodobno leposlovje na normo standardnega jezika in obratno, v kolikni meri so v standardu oziroma knjinem jeziku upotevana jezikovna sredstva, uporabljena v literarnih zvrsteh. Zavajajoemu pojmu knjini jezik se ob izboru literarnih del pridrui zaznamovanost jezikovnega sredstva. Po Bahtinu je sredstvo zaznamovano, e odstopa od tistega, kar je za doloeni kontekst normalno (nezaznamovano). Ob tem Bahtin zagovarja stalie, da nezaznamovanega sredstva ni. Bahtinovo trditev je dopolnil Gumprez, ko je zapisal, da vsako sredstvo vzpostavlja kontekst, vendar pa doloena sredstva s tem kontekstom manipulirajo (nav. po Skubic, 2005, str. 72). Koncept teorije zaznamovanosti je bil, kot pie Helena Dobrovoljc (2005, str. 11), razvit najprej v praki jezikoslovni oli v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja za vrednotenje lastnosti elementov v nasprotnostnih parih. Pojem zaznamovanih in nezaznamovanih vrednosti doloene kategorije, prikazanih v nasprotnostnih parih, je za glasoslovni sistem, z upotevanjem razlikovalnih lastnosti nasprotja, prvi uvedel N. Trubeckoj (1931, 1939). Z nasprotjem zaznamovano proti nezaznamovanemu lahko doloimo razmere tudi pri drugih jezikovnih prvinah, npr. R. Jakobson (1932) je pojem zaznamovanosti raziril in ga uporabil za oblikoslovne kategorije in pomenoslovje natanneje za pomensko analizo leksike in pomen slovninih kategorij, kot so sklon, tevilo, oseba, as in vid.

Pri analizi v drugem in tretjem delu priujoe naloge se bomo osredotoili na zaznamovana jezikovna sredstva na leksikalni ravni, ki manipulirajo s kontekstom literature, manj pozornosti pa bodo delene druge jezikoslovne ravnine. Pri analiziranju besedia bosta imela orientacijsko vlogo informativno-normativna jezikovna prironika, Slovar slovenskega knjinega jezika (19701991) in Slovenski pravopis iz leta 2001 (v nadaljevanju SSKJ in SP 2001).

SODOBNA URBANA PROZA 13. februarja 2008 je pod naslovom O urbani literaturi pri nas potekal pogovor, ki ga je vodil Gregor Podlogar, povabljeni gostje pa so bili Andrej Skubic in Primo unik, glavna predstavnika sodobne slovenske urbane proze, in kritika mlaje generacije, ki sta zadnjih nekaj let spremljala avtorje, povezane z urbano literaturo, in sicer Urban Vovk in Petra Kori. Pogovora se ni mogel udeleiti le Andrej Skubic, o tem, kaj so povedali, pa lahko beremo v transkribirani verziji, objavljeni v Literaturi marca 2008. Ker smo v naslov diplomske naloge vkljuili izraz sodobna urbana proza, je treba uvodoma rabo tega izraza utemeljiti. Pojem sodobna proza je asovno opredeljen z letnicama izdaje Skubievega in Vojnovievega dela. Deli, izli v letih 2001 in 2008, ustrezata pomenu sodobnega, nanaajoega se na noveji as. Odgovoriti na vpraanje, kaj literarni deli uvra v urbano literaturo, pa je veliko teje. S tematiko urbane literature se je prvi ukvarjal Ale Debeljak pred dvajsetimi leti (Slovenska lirika in urbani primanjkljaj), v zadnjem asu je nekaj o tem napisal Urban Vovk v uvodniku revije Literatura leta 2004, v AirBeletrini pa Draen Dragojevi, v Knjievnih listih sta si o tem dopisovala Vinceti in unik. Gregor Podlogar (2008, str. 105) najprej opredeli rabo pojma urbano, ki izhaja iz arhitekture, ima latinski pomen in se je sekundarno prenesel v umetniko zvrst. Kot oznaka za doloeno literaturo se je zael uporabljati v sedemdesetih letih. Oznaka izhaja predvsem iz anglosakega sveta, iz ZDA in Velike Britanije. Status prvega urbanega pesnika Podlogar podeli Waltu Whitmanu, eprav pri njem ne moremo neposredno govoriti o urbanosti, temve gre za pesnika, ki je prvi slavil pomen mestnega ivljenja in napredka civilizacije. Verjetno najbolji primer urbane poezije nasploh pa je Frank O'Hara, navkljub dejstvu, da se sam nikoli ni deklariral za urbanega pesnika. Zajeto ire gre predvsem za avtorje, ki so se v sedemdesetih letih v Ameriki deklarirali za urbano literaturo oziroma urbano fikcijo, ki pa je v

dananji strokovni literaturi povezana predvsem s rnsko knjievnostjo oziroma tako imenovano hip-hop literaturo. Pri nas pa je bil pojem slovenska urbana literatura razumljen drugae, za kar Podlogar (2008, str. 106) najde razlog v tem, da je lo pri urbani literaturi v svetu primarno za obrobne skupine, ki nimajo glasu in ki piejo o problemih, ki nastajajo okrog njih. Poleg tega gre pri urbani literaturi za ubesedenje izkunje poulinega. V slovenski literaturi ne moremo iskati globlje tradicije urbane literature, saj je avtorjev zelo malo. Avtor urbane literature je namre lahko le tisti, katerega delo je v celoti urbano. To pa zaplete vpraanje o tradiciji urbane literature pri nas. Pojem ni bil nikoli popolnoma definiran in nikoli do zdaj ni bil v povezavi s primarnim pomenom, osredotoenim na anglosako literaturo, povezano s rnsko literaturo, multikulturnostjo in mestno izkunjo. Tradicijo slovenske urbane literature Gregor Podlogar (2008) ponazarja s primeri: Stolpnice, ciklus iz pesnike zbirke Oko Gregorja Strnie, zgodnji romani Andreja Morovia, zbirka Sutre Uroa Zupana in po Podlogarjevi oceni verjetno najbolja primera, Fuinski bluz Andreja Skubica ter Ritem v rokah Primoa unika. Vojnovievo delo seveda ni bilo omenjeno, ker je izlo pozneje istega leta, je pa eljo po njem posredno utiti v besedah Urbana Vovka (2008, str. 111), ki je povedal, da si eli brati urbano literaturo, ki bi prila iz deprivilegiranega miljeja, ne nujno prav v ljubljanskem kontekstu, in bila izpisana v govorici, v kateri se ta skupnost dejansko sporazumeva. O pogledu posameznika kot pripadnika doloene skupnosti, ki ivi v mestu, a ravno v tem zaznava problematiko, je Urban Vovk dejansko razpravljal tudi po izidu Vojnovievega proznega prvenca (Vovk, 2009). Sogovorniki se od tradicije vedno znova vraajo k opredeljevanju urbanega. Primo unik (2008, str. 112) se ne spomni, da bi se kdaj oznail za urbanega pesnika in mu je ta pojem najblie toposu modernega mesta. Med urbanostjo in arhitekturnim konceptom mesta vidi naravno povezanost, koncept mesta ga je navduil kot nekaj, kar je veje od posameznika in zato ga vznemirja. Misli nato zaidejo k nainu pisanja, kjer je jasno, zakaj je urban Fuinski bluz (2001), v poeziji pa je potrebno koncept razumevanja mesta ali sodobnega velemesta prenesti na raven oblike. Sam je to poskual na razline naine (npr. z uvajanjem glasovnosti, veglasja, hitrega menjavanja glasov), pri emer vsak glas govori nekaj drugega. S tem je pogovor priel do glavnega vpraanja v kontekstu urbane literature urbana literatura nujno ubeseduje mestno izkunjo oziroma izkunjo mesta. Vpraanje pa je, ali je to 5

tudi neke vrste naelo pisanja. Ob tej dilemi Petra Kori (2008, str. 114) najprej opazi, da izkunja stvarnosti, realnosti ni ve izpisana skozi tako imenovane dojete marginalce, ampak se tukaj spremeni nain ubesedovanja in v bistvu nimamo ve hierarhinega odnosa do postavitve sveta svet je brez sredia, so samo obrobnosti in te tejejo. Urbano je pogosto dojeto kot tisto, kar ni visoko, vzvieno, torej je prekinilo neko tradicijo, ki je obstajala dotlej. Jezik (npr. mlade slovenske proze) je na vse to skual odgovoriti z vsakdanjim registrom, eli slikati realnost in vsakdanjost, a tega ne pone ve vzvieno, ampak brez strahospotovanja do stvarnosti. Pri doloanju urbane literature za Urbana Vovka (2008, str. 115117) mesto kot prizorie ni dovolj. Pomembno je, kako se kulturna ali splona drubena vpraanja obravnavajo in odslikavajo v doloenem literarnem delu, in ele v tem primeru lahko govorimo o specifino urbanem fokusu. Pomen urbanega aria kot intelektualne izmenjave po oceni kritika slabi, kar omogoajo novi mediji. Vovk (2008) kot problem izpostavi dejstvo, da v Sloveniji ni ve pravih stii drubenih silnic, ki bi tvorile zgodbe, ki jih ne manjka Kenu Loachu, saj je v enem od intervjujev povedal, da si mu zgodb za filme ni treba izmiljevati. Ker se redno vozi z metrojem, odkrije veliko ve primernih zgodb, kot bi si jih lahko sam izmislil. Nazadnje se vpraajmo e, ali urbano literaturo definira jezik. unikova tenja je pisati tako, kot v resnici govorimo, vendar se na koncu izkae, da gre zgolj za pribliek govorjenemu jeziku. Z jezikom se premalo ukvarja literarna kritika. unik (2008, str. 119) izpostavi, da se del publicistine kritike raje ukvarja s povrino, torej z vsebino njegovih pesmi, medtem ko se preseek skriva v jeziku. Problemsko zastavljeno opredelitev sodobne urbane proze unik (2008, str. 126) sklene z mislijo R. Barthesa, da je mesto neke vrste diskurz oziroma jezik. Mesto govori s svojimi prebivalci in prebivalci govorijo svoje mesto. To, kar nam ponuja najprej Skubic v Fuinskem bluzu (2001) in nato Vojnovi v efurjih raus (2008) je morda prav to, da urbana literatura lahko in mora govoriti ve razlinih jezikov.

1 MODERNE JEZIKOSLOVNE TEORIJE: STRUKTURALIZEM V JEZIKOSLOVJU

Podlago za moderno jezikoslovje najdemo v izvoru strukturalistine misli v zaetku 20. stoletja. Frane Jerman (1971, str. 192) v reviji Sodobnost zapie, da sega strukturalizem vse do asa Goetheja in Humboldta. Strukturalizem po Jermanovem preprianju prav tako ni enotna filozofija, ampak poseben metodoloki vidik, katerega temeljna znailnost je metodoloka prioriteta celote nad njenimi deli. Strukturaliste z raznih znanstvenih in filozofskih podroij drui teza, da je med celoto in vsoto njenih delov kvalitativna razlika. Celota se tako na primer razlikuje od mehaninega sestava delov po svoji funkcionalnosti. Strukturalistino metodologijo lahko najdemo v sociologiji (Durkheim), v psihologiji (Dilthey) in v celostni psihologiji (Wertheimer, Koffke, Khler). Najbolj plodno pa se je strukturalizem uveljavil v lingvistiki in estetiki. Poglavje o modernih jezikoslovnih teorijah Skubic (2005) zane s teorijo kljune osebe strukturalistinega jezikoslovja, vicarskim jezikoslovcem Ferdinandom de Saussurom (18571913), katerega nazori dolgo asa niso bili zanimivi za slovensko jezikoslovje. Glavni tok slovenskega jezikoslovja je bil e vedno usmerjen predvsem v kultiviranje knjinega jezika in v skladu s tem so se jezikoslovci na Slovenskem osredotoali na analizo jezika pisnih, predvsem pa leposlovnih in novinarskih besedil. De Saussure pa je odklanjal nartno popravljanje predmeta jezikoslovnega raziskovanja in poleg tega je odklanjal celo zanimanje za umetni knjini jezik. Kot pravi predmet jezikoslovevega raziskovanja je de Saussure razglasil jezikovni sistem (langue), ki je v primerjavi s praktino zaznavnim govorom (parole) nekaj, kar pri posamezniku ni popolno in kar popolno obstaja le v skupnosti. Za de Saussura (1989, str. 24)2 je, kot pie Skubic (2005, str. 38), jezikovni sistem drubeni del govorice (langage), ki je zunaj posameznika in, ki ga ne more niti ustvariti niti spremeniti. V tem pa je problematina toka, ki jo oitajo sociolingvisti in vsi kritino usmerjeni raziskovalci jezika, ki jezik razumejo kot neposredno substanco simbolnega drubenega boja, ki jo posamezniki tudi dejavno ustvarjajo in spreminjajo. Zato je na primer Mihail Bahtin (nav. po Voloinov, 1973)3 strukturalizem kritiziral kot abstraktni objektivizem. Skubic

2 3

De Saussure, F. (1989). Opta lingvistika. Beograd: Nolit. Voloinov, V. N. (1973). Marxism and the Philosophy of Language. New York in London: Seminar Press.

(2005, str. 38) pa k tem kritikam dodaja, da je de Saussure v resnici prvi izrecno izjavil, da je predmet jezikoslovevega zanimanja idealizacija, ki pri nobenem posamezniku ni popolna in ki je, kot odlono zavraa Chomsky, zunaj posameznika. Poleg tega je de Saussure (1989) v jezikoslovnem raziskovanju loil diahrono raziskovanje spreminjanja v asu od sinhronega raziskovanja organizacije jezikovnega sistema v danem asu oziroma brez ozira na as. Ta zamejitev problematike pa je dejansko omogoila osredotoenje na vpraanje jezikoslovne teorije, torej na nain opisa jezikovnih pojavov in ne zgolj na argumentiranje posameznih tok jezikovnega razvoja. Dihotomija jezik/govor za de Saussura (1989) razreuje problematiko raznolikosti v jeziku in je, kot pie Skubic (2005), nain, kako je jezikoslovec z abstrahiranjem zavestno zamejil podroje dela, ki bi sicer lahko postalo neobvladljivo. Govor je tako v skladu z de Saussurovim pojmovanjem heterogen, jezik pa je homogene narave. Ob tem pa Skubic (2005) opaa, da de Saussure (1989) ne poda natannih meril, po katerih naj poteka tovrstna abstrakcija, temve poudari, da se jeziki, ki se med seboj zelo malo razlikujejo, imenujejo dialekti. Temu izrazu pa, kot de Saussura (1989, str. 231) povzame Skubic (2005, str. 38), ni potrebno dajati strogega pomena, saj med pojmoma dialekt in jezik obstaja kvantitativna razlika, ne pa tudi razlika v naravi. S tem de Saussure (1989) po Skubievem mnenju sporoa, da sta dialekt in jezik jezikovna sistema in jezikosloveva odloitev je, katerega bo raziskoval in opisal. Skubic (2005, str. 39) poudarja, da de Saussure (1989) svojega abstraktnega, idealiziranega sistema jezika nikjer ne enai s knjinim jezikom. Knjini jezik je zanj le eden od obstojeih dialektov, ki je izbran s tihim dogovorom in postane prenosnik vsega, kar zanima narod kot celoto. Knjini jezik po de Saussuru (1989) sprejema narene prvine drugih obmoij, postaja vedno bolj mean, a nikoli ne izgubi prvotnega znaaja. De Saussure (1989, str. 235) vidi v knjinem jeziku celo za jezikoslovca moteo prvino, ker kali pogled na naravno geografsko raznolikost, da bi opazovali prvobiten fenomen, zunaj vsakega vnaanja tujega jezika in negovanja knjinega jezika. Skubic (2005, str. 39) nadaljuje z drugim de Saussurevim navedkom, ko pravi, da knjini jezik e bolj poveuje nezaslueno pomembnost pisave. Ima namre svoje slovarje, svoje slovnice, v oli se ui iz knjige in po knjigi; jezik tu opravlja kodeks, ki je tudi sam napisano pravilo, podvreno strogemu pravilu ortografiji (nav. po de Saussure, 1989, str. 36). Kar jeziku za razliko od dialekta omogoa tolikno kohezivnost, da ga lahko abstrahiramo, de Saussure (1989, str. 246) poimenuje z anglekim izrazom 8

intercourse in ga razloi s pomojo dveh v vsaki loveki skupnosti nenehno delujoih sil. Po eni strani deluje partikularistini duh oziroma lokalizem, ki povzroa, da oja jezikovna skupnost ostaja zvesta tradicijam, ki so se v njenem okolju razvile, na drugi strani pa njihovo delovanje korigira delovanje nasprotne sile, imenovane intercourse, ki se kot naelo zdruevanja zoperstavlja razgrajujoemu delovanju lokalistine miselnosti. S poudarkom na de Saussurovem odnosu do knjinega jezika je Skubic (2005, str. 3940) elel izpostaviti dejansko nevtralnost de Saussurovega metodolokega pristopa, ki so ga mnogi sociolingvisti zavraali kot poskus idealiziranja enovitega sistema in ukinjanja variabilnosti. Skubic (2005) trdi, da je po de Saussurovem izvirnem pojmovanju pojem langue mogoe aplicirati na katerokoli govorico in nikakor ne samoumevno na knjini jezik. Doloena mera abstrakcije in idealizacije pa je po Skubievem preprianju nujna za vsak opis, ki skua biti sistematien, saj nihe ne more v svojo raziskavo zajeti celotne populacije in celote njene jezikovne rabe.

1.1 STRUKTURALISTINI FUNKCIONALIZEM

Kot reakcija na de Saussurovo teoretsko revolucijo se je v Pragi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja zael razvijati strukturalistini funkcionalizem. V tem asu so na ekem vladale specifine razmere. To obdobje Skubic (2005, str. 40) opisuje kot as nacionalne osamosvojitve in vstopa dotlej podrejenega ekega jezika na vsa podroja drubenega ivljenja. Praki lingvistini kroek (v nadaljevanju PLK) je leta 1926 ustanovil Vilem Mathesius, njegovi sodelavci pa so bili Jan Mukaovsk, Roman Jakobson, Bohumil Trnka in drugi. Praki strukturalisti so, kot beremo v Jermanovem lanku (Jerman, 1971, str. 192), proti prevladujoim nazorom mladogramatine ole z njenim opisnim historizmom postavili, ob naslonitvi na ideje Ferdinanda de Saussura in Baudouina de Courtenaya, sinhronistini vidik, stalie dinaminega, funkcijskega sistema, zdruenega z ivim predivom notranjih odnosov. V tridesetih letih je bila pomembna polemika med ekimi avantgardnimi pesniki in pisatelji ter J. Hallerjem, urednikom revije Nae e, ki je kritiziral pesniki jezik s konservativnega stalia. Haller se namre ni strinjal z jezikom Nezvala, Vanure in drugih. V ta spor se je vmeal tudi PLK s ciklom predavanj, ki so kasneje izla v obliki zbornika. Spor je odloil Jan Mukaovsk z mojstrsko razpravo Knjini jezik in pesniki jezik (Jazyk spisovn a jazyk bsnick, 1932), v kateri je ostro razmejil dvojno funkcijo jezika, in sicer jezik kot sredstvo za 9

sporazumevanje in sporoanje ter jezik kot sredstvo za doseganje estetskega uinka. S tem funkcionalistinim pristopom je Mukaovsk opredelil novo pojmovanje jezika na podroju literarne znanosti in estetike. V slovensko okolje pa so se jezikoslovni nazori prakega strukturalizma zaeli uveljavljati ele v drugi polovici estdesetih let z avtorji, kot so B. Urbani, J. Toporii, B. Pogorelec, T. Koroec, J. Dular in A. Vidovi Muha. Praka ola strukturalistinega funkcionalizma je deloma povzela revolucionarne de Saussurove koncepte, deloma pa je podala njihovo kritiko, ki je ni prezrlo niti sodobno jezikoslovje (Skubic, 2005, str. 4041). Roman Jakobson je na primer opozoril na omejitve v uvodu de Saussurovega pojma arbitrarnosti jezikovnega znaka. Vilm Mathesius pa je izpostavil neloljivost sinhronega raziskovanja jezika od diahronega, saj je za jezikovni sistem znailna prona stabilnost, to je nenehno stanje poasnega vstopanja novih in izstopanja zastarelih jezikovnih sredstev. Od de Saussura se razlikuje tudi odnos prakih strukturalistov do jezikovne raznolikosti, zlasti do notranje razplastenosti knjinega jezika. Potem ko je de Saussure videl v knjinem jeziku nekaj drugotnega, je eko jezikoslovje v takrat prelomnem asu videlo teoretsko prenovo kodifikacije knjinega jezika kot eno svojih temeljnih nalog. Kot pie Skubic (2005, str. 40), so se eki jezikoslovci morali sooiti s pojmovanjem jezika kot monolitne nacionalne svetinje in razviti mehanizme za normiranje jezika na vseh ravneh in za vse namene. Razviti je bilo treba koncept jezika kot diasistema ve podjezikov (nav. po Skubic, 2005, str. 40). V nekaterih interpretacijah eke teorije ob konceptu jezika govorijo tudi o tako imenovanih delnih normah, ki zadevajo posamezne jezikovne ravnine. H. Dobrovoljc (2004, str. 1415) na primer omenja eko jezikoslovko Ivo Nebesk in njeno analitino obdelavo razmerja med normo jezika in normo knjinega jezika, objavljeno v publikaciji Jezik, norma, knjinost (Jazyk, norma, spisovnost, 1996). Potem ko je I. Nebesk (1996) opredelila lastnosti jezikovne in knjinojezikovne norme,4 H. Dobrovoljc (2004, str. 1415) sklene, da je pojmovna delitev na splono normo in normo knjinega jezika utemeljena, niso pa razreene posamezne norme jezikovnih ravnin, torej delne norme, med katerimi je tudi pravopisna norma. V jezikoslovni teoriji je pravopisna norma pojmovana kot delna norma knjinojezikovne norme. H. Dobrovoljc (2004, str. 11) opisuje pravopisno normo kot normo
4

Po Nebesk (1996) so lastnosti jezikovne norme: inherentnost, implicitnost, pravilnost uporabe jezikovnih sredstev, ustaljenost, obveznost, enotnost, funkcijskost, nezaznamovanost in kultiviranost; lastnosti knjine norme pa so: interiorizacija in inherentnost, implicitnost, pisna oblika, ustaljenost, obveznost, enotnost, funkcijskost in variantnost, prestinost (nav. po Dobrovoljc, 2004, str. 15).

10

izrazne jezikovne ravnine, ki obstaja kot celota pisnih jezikovnih sredstev, uporabljanih v skladu s pravili. Ob pravopisni normi Dobrovoljeva izpostavi tudi dvome posameznikov o loevanju med normo in predpisom zaradi izrecno doloenih pravil pravopisne norme. Vlogo glavnega teoretika jezikoslovnih zvrsti v praki oli v tridesetih letih 20. stoletja je Skubic (2005, str. 40) pripisal Bohuslavu Havrnku, avtorju klasinega dela Knjini jezik in njegova kultura (Spisovn jazyk a jeho kultura, 1932). Kot opisuje Skubic (2005), se v okviru diasistema podjeziki delijo po dveh glavnih oseh. Prvo os tvorijo v praki teoriji jezikovne oblike (e. tvary), ki so domnevno notranje celoviti sistemi in imajo popolnoma razvite specifike na vseh jezikovnih ravninah: v pomenoslovju, leksiki, slovnici in glasovju. Najtevilnejo skupino tvori mnoica majhnih nareij, tevilno manj je nadnareij, ki se govorijo na gosto naseljenih obmojih z veliko gostoto komunikacije, zaradi katere se nareja zdruujejo, en sam pa je knjini jezik, sredoteni sistem v diasistemu, kodificiran v slovnicah, slovarju, pravopisih ter stilistinih in retorinih prironikih. Drugo os v praki teoriji tvorijo funkcijski jeziki z glavnimi tirimi vrstami,5 in sicer razgovorni, praktinostrokovni, znanstveni in umetnostni funkcijski jezik (Skubic, 2005, str. 4041). Klasifikacija funkcijskih zvrsti je bila ena osrednjih problematik teorije jezikovne zvrstnosti prake strukturalistine ole. V lanku Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmatina definicija funkcije (1994/95, str. 155) Skubic zapie, da se zdi strukturalistino definiranje jezikovnih zvrsti v naelu induktivno. Tezo Skubic (1994/95) utemelji z opaanjem, da strukturalizem pri definiranju funkcijskih zvrsti ne izhaja iz vnaprej postavljenih meril razloevanja jezikovnih funkcij, temve opaa posebnosti nekaterih skupin besedil, iz katerih sklepa o zdruujoih dejavnikih oziroma skupnih funkcijah. Funkcijskozvrstnih razvrstitev je ve. Ena izmed njih je klasina Havrnkova razvrstitev iz leta 1963, ki pozna konverzacijski (sporazumevalna funkcija), delovni (praktinostrokovna), znanstveni (teoretinostrokovna) in pesniki (estetska funkcija) jezik. Druge funkcijske zvrsti (npr. publicistino) Havrnek sicer omenja, vendar Skubic (1994/95) domneva, da jim je pripisan ele sekundarni pomen, saj jih Havrnek ne uvra v osnovno tirilensko shemo. Potrditev Skubic (2005, str. 111) najde v lanku Naloge knjinega jezika in njegova kultura (koly spisovnho jazyka a jeho kultura, 1963, str. 51), kjer je Havrnek poudaril, da je specifika umetnostnega jezika kot funkcijske zvrsti ta, da ni prvotno namenjen
Pri nas T. Koroec v razpravi Sinteza stilistinih raziskav v ekem jezikoslovju (1973, str. 96) to imenuje stilno podroje oz. sfera.
5

11

sporoanju, temve je njegova funkcija estetska. Lastnosti umetnostnega besedila so izrazito podrejene strukturi literarnega dela in jezikovni aktualizaciji (deavtomatizaciji), s imer tvorec besedila dosee znailno zapleteno semantino ravnino. Estetska funkcija je torej predvidoma v podrejenosti sporoanjskih prvin zahtevam oblike besedila ter zahtevam aktualizacije jezikovnih sredstev. Kljub vsemu pa je Havrnkova trditev, da umetnostni jezik ni prvotno namenjen sporoanju za Skubica (2005), precej nenavadna. Posebnost umetnostnega jezika v primerjavi z vsemi drugimi je bila omenjena tudi v slovenski teoriji zvrstnosti (Toporii 1974, Dular 1979),6 pozneje pa je postala delitev jezika na tiri funkcijske zvrsti, kot zapie Skubic (2005), nehierarhina. Uinek umetnostnega jezika je podobno kot Havrnek etrt stoletja pozneje opisoval Roman Jakobson (Lingvistini in drugi spisi, 1989). Zanj poetska funkcija kot osnova pesnikega jezika temelji na posebni osredotoenosti besedila samega nase in na nain svoje tvorjenosti. V kontekstu delitve jezikovnih funkcij glede na komunikacijske prvine je Jakobson (1989, str. 158) definiral poetino funkcijo jezika kot dominantno, doloujoo funkcijo besedne umetnost, kot naravnanost k sporoilu kot takemu, osredotoanje na sporoilo zaradi njega samega (nav. po Skubic, 1994/95, str. 165). Skubic (2005, str. 110112) omenja, da se poetska funkcija po Jakobsonu pojavlja tudi v drugih vrstah besedil, celo v vsakdanjem govoru, vendar pa je prvotna le v estetskem besedilu. Obenem poetska funkcija ni edina funkcija literature, kjer sta lahko prisotni tudi na primer referencialna in emotivna funkcija. Podobno kot Havrnek tudi Jakobson trdi, da tisto kar literaturo dela literaturo, ni prvotno povezano s sporoanjem posebnih zunajjezikovnih vsebin. Med strukturalistine definicije Skubic (1994/95, str. 165) uvra tudi Toporiievo definicijo umetnostnega govora, kjer Toporii (1992, str. 339)7 ugotavlja, da se umetnostni govor od drugih funkcijskih zvrsti loi po tem, da postavlja mono v ospredje svojo tvarno in netvarno pojavnost // Za cilj mu ni izraanje dokumentirane (v asu in prostoru preverljive) stvarnosti, ampak ustvarjanje umiselnega sveta. V Jakobsonovi in Toporiievi definiciji Skubic (1994/95) najde skupno toko v tem, da umetnostni govor postavlja v ospredje svojo lastno pojavnost. Toporii (1992) namre izrecno opozori, da je izraanje preverljive stvarnosti za umetnostni govor zgolj drugotnega ali celo nikakrnega pomena. Na osnovi tega Skubic (1994/95, str. 165)

Toporii, J. (1974). Slovenski knjini jezik 3. Maribor: Obzorja. Dular, J. (1979). Zvrstnost slovenskega jezika. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 7 Toporii, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zaloba.

12

zakljui, da lahko pri umetnostnem govoru reemo, da resnina vrednost sploh ni pomembna oziroma je predpostavljeno, da je ni. Z argumentom, da se tako pojem jezikovne oblike kot funkcijskega jezika nanaa na langue, torej na jezikovni sistem in ne na govor, je Havrnek po Skubievem mnenju (Skubic, 2005, str. 41) v prvem obdobju poudarjal, da v tem kontekstu ne kae uporabljati besede stil. Stil je namre za Havrnka le individualizacijska (samosvoja) organizacija jezikovne strukturne celote, kakrna je vsaka dana govorna raba (Havrnek 1963a),8 kar zadeva problematiko parole. Nadaljevalci prake ole so to nesoglasje skuali razreiti z redefiniranjem pojma stilne plasti (Jedlika 1977, Jedlika 1978) oziroma stila (Chloupek in dr. 1990, Sgall in Hronek 1992). Za Jedliko je stilna plast fond specifinih jezikovnih sredstev znotraj celovitega inventarja dane jezikovne oblike (na primer knjinega jezika). Stilna plast temelji na pojmu stilnega tipa kot zbirke komunikacijskih norm, v skladu s katerimi govorec izbira jezikovna sredstva iz celovitega inventarja in jih organizira v besedilu, ki ga tvori na danem stilnem podroju (Jedlika, 1978, str. 95).9 Ob tem Skubic (2005, str. 41) sklene, da je ekonomino kot jezikovne (pod)sisteme obravnavati le zvrsti, kot so nareje, nadnareje in knjini jezik, medtem ko je na primer publicistina stilna plast le manja zbirka posebnih sredstev, katerih selekcija poteka v skladu s komunikacijskimi normami.10

1.1.1 Tri obdobja razvoja knjinega jezika v ekem jezikoslovju (po A. Jedliki, 1965) in Havrnkova pojmovanja v Teoriji knjinega jezika (1969) O dogajanju v tridesetih letih 20. stoletja na podroju eke lingvistike, delih PLK in tako imenovani praki oli pie Alois Jedlika v lanku Teorija Prake ole o knjinem jeziku, ki je bil leta 1965 objavljen v reviji Jezik in slovstvo.11 Metodoloko izhodie PLK je bil funkcijsko-strukturni vidik, njegovo glavno podroje je sprva bila fonologija, sasoma pa so pozornost zbudile tudi razprave o knjinem jeziku, v okviru katerih se bomo v nadaljevanju posvetili razpravi Bohuslava Havrnka Teorija knjinega jezika iz leta 1969.12 Problematika

Havranek, B. (1963a). K funknmu rozvrstven spisovnho jazyka. Studie o spisovnm jazyce. Praha: eskoslovensk akademie vd. 9 Jedlika, A. (1987). Spisovn jazyk v souasn komunikaci. Praha: Univerzita Karlova. 10 Ve o stilistiki v poglavju 1.1.2.1. 11 lanek je prvi izel v Travaux linguistiques de Prague 1, Praga 1964, za objavo v reviji Jezik in slovstvo pa ga je avtor nekoliko predelal in dopolnil. 12 Predavanje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani 16.5.1969. Prevod, Teorija knjinega jezika, je popravljena razliica ekega izvirnika, ki je izel v asopisu Nae e 52/1969 in v zborniku Kultura ekega jezika (Kultura eskho jazyka) v Liberecu 1969.

13

knjinega jezika je bila v praki oli najbolj obdelana s strani B. Havrnka in V. Mathesiusa. Med najpomembneja dognanja prake ole sodi funkcijsko pojmovanje knjinega jezika, teorije norme in kodifikacije, teorije stilne razslojitve knjinega jezika in teorije jezikovne kulture, katere sestavni del je tudi lingvistino usmerjena teorija jezikovne vzgoje. Havrnek (1969, str. 196) pie o tem, da je knjini jezik postal predmet znanstvenega jezikoslovnega preuevanja ob koncu 18. in na zaetku 19. stoletja, ko se je jezikoslovje uveljavilo kot znanost. Kasneje pa se je preuevanje usmerilo k preteklim obdobjem jezika, zaradi esar je bil knjini jezik vedno bolj podcenjevana umetna tvorba v nasprotju z naravnim jezikom, delenim vedno vejega zanimanja s strani jezikoslovcev. Teorija knjinega jezika je bila konec estdesetih let 20. stoletja mlada disciplina, ki je sprva obsegala razlago knjinih sporoil, pozneje pa prizadevanje, da bi govorna ali pisna sporoila dosegla primerno slogovno raven. Da bi sodobni knjini jezik postal enakovreden predmet raziskovanja, je bilo treba spremeniti osnovno metodologijo in naela jezikoslovnega raziskovanja. Treba si je bilo zastaviti vpraanje, emu jezik v konkretnih jezikovnih sporoilih slui, s kaknim namenom in v katerih poloajih ga uporabljamo. Predmet jezikoslovnega raziskovanja je po Havrnkovem preprianju moral postati poleg razvoja jezika tudi doloeno stanje in uveljaviti se je morala antinomija med diahronim in sinhronim pogledom na jezik, ki se osredotoa na sodobni jezik in njegovo stanje v istem obdobju. Navedena naela Havrnek (1969, str. 196197) predstavlja kot pogoj za postavitev teorije knjinega jezika, ki je knjini jezik naredila za predmet jezikoslovnega raziskovanja in dala objektivna merila za doloitev njegove kakovosti. Razvoj teorije knjinega jezika se je, kot pie Havrnek (1969), v jezikoslovju pripravljal od prvih desetletij 20. stoletja, izoblikoval pa se je na ekoslovakem priblino tirideset let pred nastankom Havrnkovega lanka. Izoblikovanje teorije knjinega jezika je v izhodie postavilo stalie, da je knjini jezik posebna avtonomna oblika narodnega jezika kot jezikovne celote. Razvoj nazorov eke lingvistine teorije v zvezi s problematiko knjinega jezika Jedlika (1965, str. 186) predstavlja kot proces, v katerem shematino razlouje tri obdobja, in sicer I. obdobje pred nastopom PLK, II. programski nastop PLK in III. sedanje stanje.

14

I. Stara teorija pred programskim nastopom PLK leta 1932 je istovetila knjini jezik z jezikom knjige in je kot njegovo znailnost poudarjala konservativnost jezikovnih sredstev ter njegove norme. Na tem mestu Jedlika (1965, str. 186) navaja ekega jezikoslovca, komparativista in bohemista J. Zubatega (Zubat, Nae e 3, 1919, str. 103), ki pravi, da je konservativnost pogoj ustaljenosti knjinega jezika in ena njegovih najosnovnejih potreb. V nadaljevanju pa je Zubat (1919) izrazito enostransko oznako knjinega jezika spremenil in dopustil monost, da se slovnini, besedni in glasovni neologizmi lahko uveljavijo v sistemu knjinega jezika nad starejimi izrazi, e se toliko razirijo, da so sposobni ivljenja. Za Jedliko (1965) je ena najosnovnejih potreb knjinega jezika ustaljenost (stabilnost oziroma prona stabilnost, e uporabimo Mathesiusov izraz). Zaradi poudarjanja konservativnosti knjinega jezika so imeli pri kodificiranju prednost zastarevajoi elementi pred ivimi, kar pa ustaljenosti ni podpiralo, ampak jo je ruilo. Jedlika (1965, str. 187) pie, da je stara teorija v knjinem jeziku videla nasprotje tako imenovani ljudski govorici, ki je bila naravna v nasprotju z umetnim knjinim jezikom, izpostavljenim posegom teorije. Nasprotje med knjinim jezikom in ljudsko govorico se je poudarjalo tudi z nasprotji v glavnih znailnostih in lastnostih, ki zadevajo znaaj tvorbe, njene funkcije in sredstva. Ta nasprotja so: pisnost govornost, monolognost dialognost, konservativnost ivost, javnost zasebnost. V knjinem jeziku je tako stara teorija videla pisan jezik, jezik monolognih sporoil za javnost s sredstvi konservativnega znaaja. II. Nova teorija knjinega jezika, predstavljena v programskem nastopu PLK 1932, je v pojmovanju knjinega jezika uveljavljala predvsem funkcijski vidik. Knjini jezik je v novi teoriji predstavljen kot vefunkcijska tvorba, z ve stilnimi plastmi in temu so prilagojena tudi jezikovna sredstva. Nasprotji pisnost govornost in koservativnost ivost so sedaj iskali znotraj knjinega jezika in njegove norme, kar je omogoalo naelo variantnosti jezikovnih sredstev, ki je lahko prela tudi v stilno diferenciranost. Po novem pojmovanju ostane tradicionalna norma e vedno osnova knjine norme, upotevajo pa se novi elementi, ki so mlaji, ivi in progresivni (nav. po Jedlika, 1965, str. 187). Nova sredstva, ki so s stalia strukture pravilna in zakonita, postanejo del knjine norme. Tako si stojita nasproti nekdanja historina pravilnost in pravilnost sedanje jezikovne strukture. Izhodie za poznavanje knjine norme so tudi v PLK pisana sporoila, upotevajo pa se tudi govorjena, to je ustna jezikovna praksa intelektualnih krogov, brez osebne lokalne ali argonske obarvanosti. Tako

15

izhodie pomeni podporo predvsem ivim elementom v normi, ne pa kodifikacije specifinih govorjenih elementov. Bohuslav Havrnek (1969, str. 197) je pisal o posebnostih knjinega jezika, ki so jih praki strukturalisti na zaetku imenovali avtonomnost (samostojnost) in s tem poudarili razliko v primerjavi s preostalo jezikovno celoto. Kot posebno lastnost knjinega jezika je Havrnek (1969) izpostavil bogateje in vsestranske naloge, ki jih knjinemu jeziku omogoa funkcionalna razlenjenost. Naslednja znailna poteza knjinega jezika je zavestneje in obvezneje razmerje do norme. To sta obenem tudi znailnosti, ki izhajata iz osnovne naloge knjinega jezika, to je iz dejstva, da gre za jezik skupnega izraanja in sporoanja celotne skupnosti doloenega naroda. Naloge knjinega jezika pa so utemeljene s potrebami narodne skupnosti, torej so doloene drubeno. Iz kulturne in drubene vloge ter potrebe knjinega jezika izhaja tretja znailnost, to je reprezentativna, predstavnika oziroma narodno predstavnika vloga knjinega jezika. Nekateri raziskovalci jo imenujejo tudi prestina vloga. Naslednja znailnost knjinega jezika je zajeta e v samem terminu knjini jezik kot jezik knjievnosti, predvsem leposlovja. V leposlovju je namre jezik poleg tega, da ima vlogo izraanja in sporoanja, tudi ustvarjalni dejavnik, notranja sestavina umetnostne in tudi estetske zgradbe dela. Zadnja znailnost knjinega jezika, ki jo omenja Havrnek (1969, str. 198), pa je vsebovana v ekem izrazu spisovn jazyk ali v slovenini pisni jezik. Pisna podoba je ena temeljnih oblik knjinega jezika in jo je dandanes sploh teko loiti od pojma knjini jezik. Ob sprejemanju pravopisnih sprememb se optina podoba kot predstava besednih sredstev rui in zato jim ira javnost obiajno nasprotuje. Havrnek (1969) poudarja, da se knjini jezik ne le pie, temve tudi govori v vseh svojih kulturnih vlogah in to e posebej danes (to je v 20. stoletju), ko si je v mnoinih sredstvih obveanja pridobil precej pomembno mesto. V preteklosti pa je govorna podoba knjinega jezika imela posebne splono kulturne naloge in je bila pogosto celo pred pisno podobo. eka jezikovna situacija pa je, kot pie Jedlika (1965, str. 188), narekovala e dodatno omejitev. V zborniku Knjina eina in jezikovna kultura (Spisovn etina a jazykov kultura, 1932) se zahteva upotevanje ustne jezikovne prakse pri preuevanju norme sodobnega knjinega jezika. Ob tem Jedlika (1965) omenja ugotovitev V. Mathesiusa o tem, da ni izbrane eke konverzacije, torej konverzacijskega stila, kot posebne variante govornega stila. To pomeni, da so prake strukturaliste zanimala predvsem govorjena sporoila izven okvira govornega stila. 16

Reevanje nasprotja javnost zasebnost je omogoilo naelo variantnosti jezikovnih sredstev, e zlasti pa Jedlika (1965) izpostavi kot takrat aktualnega problem razvojno pogojenih variant. Polemina dominanta nove smeri je bila naperjena proti arhaiziranju kodifikacije, proti poudarjanju stare teorije o konservativnosti knjinega jezika. Problem razvojno pogojene variantnosti jezikovnih sredstev je bil v novi teoriji v principu reen. Proces diferenciacije jezikovnih sredstev je v knjini normi iv, zato so tudi v kodifikaciji potrebne spremembe. Proces ima tudi socialne vzroke, kot je spremenjen poloaj v jezikovni komunikaciji, naraanje tevila aktivnih uporabnikov knjinega jezika in veja razirjenost sporoil v knjinem jeziku. Poteka pa znotraj knjine norme kot izravnavanje z vsakdanjo govorico. Jedlika (1965, str. 189) razlaga, da je konservativnost, ki jo je poudarjala stara teorija, na eni strani pomenila monost, da je ostro loila konservativni knjini jezik od ljudske govorice kot ivega jezika. Po drugi strani pa si nasprotovala s tem, da je za kriterij konservativnosti in s tem tudi pravilnosti jemala ljudsko govorico. Ta kriterij se je opiral na predpostavko, da je ljudska govorica ohranila prvobitnost, se ubranila novotarij in v ekem jezikovnem poloaju tudi tujih vplivov. V tem se je obenem izraalo nezaupanje v jezik mest in v knjini jezik kot tak. Nova teorija je protislovnost reila s tem, da je uveljavila funkcijski vidik: knjini jezik in vsakdanja govorica sta v stalni zvezi, vendar se temeljno razlikujeta po funkciji. III. Sedanje stanje.13 Problem variant, nastalih zaradi pokrajinske diferenciranosti, Jedlika (1965, str. 190) odkriva kot nesporno aktualen v njegovem asu. Ob tem pa se sprauje, ali je taka variantnost sploh zdruljiva s pojmovanjem knjine norme, zlasti z zahtevo po njeni enotnosti v nacionalnem obsegu in, ali je prav, da kodifikacija upoteva in dopua pokrajinske variante, ki se pojavljajo v knjini normi. Upravienost razvojno pogojenih variant je nedvomna, e razumemo normo kot nekaj dinaminega, podobno kot je to tudi knjini jezik. S kodificiranjem razvojno pogojenih variant se izravnava statina kodifikacija z dinamiko norme. Razvoj norme torej poteka preko variant, ki so vasih sredstvo stilne diferenciacije. K temu pa Jedlika (1965) dodaja, da problem, od kod naj kodifikacija zajame variantnost, e vedno ni zadovoljivo reen.

Tako je tretje obdobje razvoja nazorov eke lingvistine teorije o knjinem jeziku imenoval A. Jedlika (1965, str. 186). Z dananjega stalia to pomeni as 20. stoletja.

13

17

Variantnost je skupaj z enotnostjo ena od lastnosti pravopisne norme, ki jih sodobna jezikoslovka (Dobrovoljc, 2004, str. 14) opisuje v razmerju do norme knjinega jezika. Ozirajo se na razpravo A. Jedlike (1965, str. 187) H. Dobrovoljc (2004, str. 18) zapie, da se variantnost vzpostavi zaradi upotevanja novih elementov v sistemu. Jezikoslovje v zaetku 21. stoletja (Dobrovoljc, 2004) torej variantnost razlaga kot posledico neenotne norme in rezultat razvojne dinaminosti norme ter soasnega soobstajanja tudi istofunkcijskih jezikovnih sredstev. Aktualnost pokrajinskih variant Jedlika (1965, str. 190) tesno povezuje z jezikovno-drubeno situacijo, z znaajem jezikovne prakse in njenih pogojev. Za znaaj prakse in posledino za znaaj sedanje knjine norme sta pomembna predvsem dva dejavnika. Najprej je to povean dele govorjenih sporoil v javnem ivljenju, pri emer sta pomembna tudi njihova vloga in pomen v javnem ivljenju. Jedlika (1965) opozarja na govorjena strokovna sporoila, govorjena publicistina sporoila, vlogo govorjene besede v gledaliu in filmu in govorjena sporoila v knjinem jeziku, ki so prav tako pomembna za ugotavljanje knjine norme. Drugi dejavnik predstavlja dialogna oblika oziroma dialognost, znailna za govorna, razgovorna, torej za spontana javna sporoila, ki prodira vedno bolj v sporoila javnega sporazumevanja. Dialogne oblike redno uporablja radijska in televizijska publicistika, delno tudi novinarska (na primer zapisi okroglih miz in razgovorov, ki se ne odvijajo pred javnostjo, temve v zaprtem krogu, a e vedno z namenom, da bi jih objavili). Opisana dejavnika podpirata uveljavljanje pokrajinskih elementov v knjini rabi in ne moreta ostati brez posledic za knjino normo. Medtem ko ima v pisanih sporoilih veji vpliv naravni pritisk tradicionalne knjine norme, pa v govorjenih sporoilih spontano prodirajo tudi novi elementi, med drugim tudi elementi pokrajinske rabe govornikov. Pri tem ima Jedlika (1965, str. 191) v mislih teritorialno ire elemente, ki imajo tendenco, da postanejo ali pa so e variantna sredstva knjine norme. Mera in stopnja njihovega prodiranja v knjino rabo sta odvisni od razlinih dejavnikov in v mnogih primerih gre po preprianju A. Jedlike (1965) le za individualno uporabo pokrajinskega elementa v konkretnem sporoilu, ne pa za prodor variante v knjino rabo in e manj za manifestacijo variantnosti v knjini normi. S problematiko razmerja med knjinim jezikom in vsakdanjo govorico se je eka lingvistika v zadnjem asu, kot ugotavlja Jedlika (1965, str. 191), veliko ukvarjala. Glede uveljavljanja pokrajinskih variant v knjini rabi in normi Jedlika (1965) izpostavlja 18

zlasti problem ugotavljanja meje med pokrajinskimi variantami, ki so e del knjine norme ali imajo tendenco, da to postanejo, in neknjinimi pokrajinskimi variantami. Sledi pa problem stilnega vrednotenja pokrajinskih variant v knjini normi, pri emer imajo pokrajinske variante v knjini normi vasih relativno stilno vrednost. Teorija knjinega jezika mora reevati tudi teave, ki jih pred jezikoslovje postavlja jezikovna praksa. Gre za problematiko razmerja med knjinim jezikom in vsakdanjo govorico, za variantnost sredstev znotraj knjine norme. Nasprotji pisani govorjeni jezik in konservativnost ivost se ne istovetita ve z nasprotjem knjini jezik vsakdanja govorica. Nasprotje javnost zasebnost pa ostaja e vedno povezano z razlikovanjem knjinega jezika in vsakdanje govorice. Pri tem je knjini jezik predvsem sredstvo javnega sporazumevanja, vsakdanja govorica pa se omejuje na zasebno sporazumevanje. K temu Jedlika (1965) dodaja, da v njegovem asu to nasprotje slabi in se vasih zdi bolj kot nasprotje znotraj knjinega jezika. Kot dokaz za to pa navaja dejstvo, da se v okviru knjinega jezika oblikuje govorni stilni tip kot ena izmed oblik zasebnega sporazumevanja. V primerjavi z vsakdanjo govorico je znailnost norme knjinega jezika njena enotnost, ki pa ne izkljuuje obstoja dvojninih sredstev. V nasprotju s tem je za vsakdanjo govorico znailna pokrajinska in socialna dvojninost sredstev. K temu Jedlika (1965) doda, da v sodobnem jezikovnem razvoju odkriva zblievanje med knjino normo in normo vsakdanje govorice, kar pa ne zanika delovanja razlikovalne tendence, ki se kae z razvijanjem in uveljavljanjem specifino knjinih sredstev (na primer v znanstvenem stilu). Teorija knjinega jezika (Havrnek, 1969) je nadaljevala s predstavljanjem nasprotij knjinega jezika. Havrnek (1969, str. 199) pravi, da podobe dananjega knjinega jezika in njegove definicije ne moremo prenaati na pretekla zgodovinska obdobja. Med razvojem se je namre spreminjalo razmerje pisanega in govorjenega jezika, spreminjali pa so se tudi njegovi nosilci in naslovniki. Ob tem, ko govorimo o knjinem jeziku kot o skupnem izraanju in sporoanju v dani narodni celoti, se moramo zavedati, da se v doloenih zgodovinskih obdobjih knjini jezik e zdale ni dotikal celotne socialne razlenjenosti dane drube in je imel v njej precej izjemen poloaj. S stalia nalog in nosilcev knjinega jezika ter njegove izjemnosti v preteklosti lahko pridemo do ugotovitve, da bi nalogo knjinega jezika lahko izvreval tudi mednarodni jezik. Tak mednarodni jezik je bila v velikem delu Evrope in zunaj njenih meja grina, pozneje v precejnjem delu evropskih deel latinina, na velikem delu slovanskega ozemlja pa stara cerkvena slovanina. Raba mednarodnega 19

jezika je zagotavljala veliko iri doseg sporoil, obenem pa ustvarjala veliko razliko med nosilcem jezika in njegovim naslovnikom. Pri mednarodnem jeziku je bil doseg pri naslovnikih priblino enak z njegovimi nosilci, pri domaem jeziku pa so bili naslovniki neomejeni in je bila konkretna omejenost bolj odvisna od vsebine sporoila kot od same jezikovne oblike. S krepitvijo narodne zavesti je kot tekmec mednarodnemu jeziku nastopil domai, narodni jezik, ki je vedno bolj postajal predstavnik narodne celote, saj je jezik ena tistih znailnosti, po katerih se narodi loijo med seboj. S tem Havrnek (1969, str. 199) pride do prve antinomije med mednarodnostjo in narodnostjo kot nasprotja med mednarodnimi in narodnimi prvinami. V sedanjem asu, kot ugotavlja avtor razprave, spet naraa tenja k skupnemu mednarodnemu izraanju, kar se uresniuje s prizadevanji jezikov za presti mednarodnosti ali pa se presti jezikom preprosto priznava (nav. po Havrnek, 1969, str. 199). Po drugi strani pa se v vsakem jeziku, posebno v knjinem, uveljavlja antinomija med mednarodnimi in domaimi prvinami. Znotraj knjinega jezika, ki ima svoje staro izroilo, se poudarja omogoanje mednarodnega sporazumevanja in mednarodni izrazi. V 19. in 20. stoletju je tako na eni strani naraalo tevilo domaih knjinih jezikov, znotraj obstojeega knjinega jezika se je razvijala tenja po izraanju z domaimi jezikovnimi sredstvi, medtem ko se je na drugi strani, kot pie Havrnek (1969), spet uveljavljalo prizadevanje za uporabo mednarodnih jezikovnih sredstev. Druga antinomija, ki jo v knjinem jeziku opaa Havrnek (1969, str. 199), je razmerje med natannostjo in dognanostjo izraanja in potrebami izraati nove pojme in stvari, pa tudi prizadevanjem po ohranjanju doloenih tradicionalnih prvin jezika, torej ohranjanju stabilnosti. Knjini jezik mora po Havrnku (1969) na eni strani teiti k natannemu izraanju, e eli dobro izvrevati svoje naloge, poleg tega pa je stalno pred novimi nalogami, kako izraziti nove pojme, stvari, nova poimenovanja. Izpopolnjevanje jezika utemeljuje adekvatnost (nija stopnja natannosti) izraanja, nova sredstva pa vse to odraajo v jeziku. V nasprotju s tem pa je stabilnost imanentna znailnost knjinega jezika, saj mora knjini jezik ohranjati tudi doloeno tradicionalno ustaljeno obliko. Stalnost in sprejemanje novih prvin Havrnek (1969) imenuje razumski sestavini jezika, vendar je po njegovem preprianju stabilnost lahko prisotna tudi v ustveni vsebini, e jo pojmujemo kot subjektivno ohranjanje. S stalia glavne podstave knjinega jezika pa je stanovitnost temeljna imanentna znailnost knjinega jezika in kot predpogoj njegove razumljivosti pripada razumski sestavini. Pri antinomiji novosti in stanovitnosti gre za notranji boj med 20

prvinami in za nujnost izravnavanja nasprotij, kar zaobjema Mathesijev pojem prona stabilnost (prona stanovitnost). Izraz pojmuje knjini jezik kot iv sodobni jezik, ki mora ustrezati novim nalogam in potrebam ter se neprestano razvijati. Tretja antinomija v jeziku, ki jo opisuje Havrnek (1969, str. 200), je nasprotje med razumskim in ustvenim. Tenja po internacionalnosti, natannosti izraanja in izvrevanju novih nalog izhaja iz razumskosti, tenja po ohranjanju izroila pa iz ustvenosti. Pri tem ustvenost ni le subjektivna, ampak tudi intersubjektivna, prizadevanje za novosti in mednarodnost pa pogosto vkljuuje tudi mednarodne prvine. Nove monosti za preuevanje teoretinih vpraanj knjinega jezika in reevanje problemov knjine norme Jedlika (1965, str. 192) vidi v povezanosti sodobnega jezikoslovja z nekaterimi novimi strokami, kot so teorije informacij, ki sodelujejo pri reevanju vpraanj jezikovne prakse in nudijo statistine metode, ki prinaajo koristne rezultate pri ugotavljanju sodobne knjine norme in njenega izravnavanja z drugimi normami nacionalnega jezika. Kot vedno bolj aktualno Jedlika (1965) prepoznava tudi socioloko orientacijo jezikoslovnih raziskav, ki je uspena pri prouevanju odnosa uporabnikov knjinega jezika in odpoiljateljev knjinih sporoil do norme in gibanja v njej, do stilnih tipov knjinega jezika in do diferenciacije jezikovnih sredstev. To prouevanje Jedlika (1965, str. 192) odkriva kot pomembno tudi za jezikovno vzgojo, njeno vsebino in metode. 1.1.1.1 Funkcijska razlenitev knjinega jezika po Havrnku (1969)

Funkcijska razlenitev knjinega jezika je v Teoriji knjinega jezika (Havrnek, 1969, str. 201) tradicionalno razloevanje po osnovnih, kompleksnih nalogah, funkcijah ali vlogah knjinega jezika. Mednje sodi pogovorno sporoilna vloga, v kateri prevladuje govorjena oblika, vloga strokovnega sporoanja, v okviru katere loimo sploni strokovni jezik (vkljuno z jezikom publicistike) in znanstveni jezik, in nazadnje e vloga umetnostnega jezika. Ta najosnovneja shematina delitev, kjer je glavno merilo doloena skupina nalog, sega v strukturo jezikovnih sredstev, posebno v nain njihove uporabe v konkretnem sporoilu. V strukturalnem pogledu na konkretno jezikovno sporoilo Havrnek (1969) podaja znailnosti vsakega posameznega stila in pravi, da je za pogovorni stil znailna enotna

21

pomenska ravnina, sorazmerno svobodno razmerje leksikalnih enot in nepopolno izraanje, razumljivost pa je podana s poloajem in doloenim konvencionalnim nainom izraanja. Pri strokovnem sporoanju je pomenska ravnina prav tako enotna, s tem da je po Havrnku (1969, str. 201) v strokovnem jeziku v primerjavi z znanstvenim razmerje leksikalnih enot do tega, kar je potrebno izraziti, doloeno s konvencijo s ciljem beseda termin, pri znanstvenem jeziku pa tei k natannosti in k besedi pojmu. Sporoilo je v strokovnem stilu sorazmerno popolno, v znanstvenem pa idealno popolno. Doloenost je pri strokovnem stilu dana z avtomatiziranostjo strokovno konvencionalnih izrazov, pri znanstvenem pa z natanno definirano in kodificirano avtomatizacijo. Drugaen pa je umetnostni jezik, pri katerem je semantina ravnina komplicirana, razmerje izraalnih enot do izraanja in popolnost ter jasnost sporoila pa odvisna od zakonitosti same strukture umetnine. Pri temeljni delitvi knjinega jezika na zvrsti eli Havrnek (1969) pokazati predvsem na razlike v samem ustroju jezika in konkretne oblike sporoanja v funkcioniranju jezika.

1.1.1.2 Lastnosti knjinega jezika, ki po Havrnku (1969) vplivajo na razloevanje stilnih zvrsti

Merila za doloitev stilnih zvrsti knjinega jezika pri Havrnku (1969, str. 202) izhajajo iz poloaja (zasebno ali javno sporoilo), iz oblike (pisni ali govorjeni jezik), iz doloenih konvencionalnih oblik (preprosto kratko obvestilo ali ire razpravljanje, knjiga ali kraji lanek in podobno). V razloevanju zvrsti odseva tudi bistvena znailnost knjinega jezika v njegovem razvoju, in sicer intelektualizacija oziroma racionalizacija knjinega jezika. Tu Havrnek (1969) govori o lestvici, na kateri najdemo razumljivost, jasnost, doloenost in natannost. Poleg teh je merilo za stopnjo razvoja in merilo vrednotenja knjinega jezika tudi intelektualizacija. Kot minimalno merilo z intelektualizacijskega stalia pa je ustreznost sporoila kot odgovor na to, ali je jezik izvril svojo nalogo ali ne. V jezikovnem sporoilu pa ne moremo imeti le intelektualiziranega jezika, ki bi deloval z ustaljenimi strokovnimi izrazi, formulacijami in ustaljenimi skladenjskimi vzorci. Prisotna je tudi nasprotna usmerjenost, ki jo je Havrnek (1969) imenoval aktualizacija ali tudi deavtomatizacija in zajema razvijanje, spreminjanje in pretvarjanje jezikovne konvencije.

22

Brez aktualizacije bi jezik izkljueval vsak dovtip, besedno igro, jezikovno upodobitev umetnostnih del, pa tudi ivost sporoila, tudi znanstvenega. Pojmi intelektualizacije, ustreznosti in natannosti sporoila sodijo na podroje razumskosti. Tu Havrnek (1969) izpostavi problem, kaj bi bilo, e bi se izraanje, sporoanje in sprejemanje sporoil ne razloevalo. Ostaja pa tudi problem, kako izraziti in sporoiti individualno predstavo govoreega. Govorimo torej o duevnem odnosu govoreega in poslualca, pri emer pa moramo upotevati, da individualno izraanje govoreega ne more biti tako individualno, da bi prenehalo biti obvestilo, oziroma da gre kljub vsemu za to, da bi poslualec sporoilo lahko sprejel z istim pomenom, s kakrnim je bilo izreeno. e na jezik gledamo z znanstvenega stalia, je razumljivo, da je njegovo vrednotenje v precejnji meri odvisno od racionalnega merila, in sicer od merila ustreznosti. Teorijo knjinega jezika, kot je bila oblikovana na ekem, veinoma doloajo racionalna merila. Ta teorija je do neke mere celo zanemarjala emocionalno sestavino sporoila. Havrnek (1969) pa je preprian, da se mora jezikoslovna znanost za spoznavanje jezika v celoti ozirati tudi na ustvene sestavine. Po Havrnku (1969) emocionalnih sestavin ne najdemo le v procesu govorjenja, temve tudi v samem jezikovnem sistemu, ki je v svojem jedru sicer razumski in ga te sestavine na nek nain pravzaprav motijo. V lestvici nalog knjinega jezika tako obstaja v doloeni meri klimaks in antiklimaks. S tem pa Havrnek (1969, str. 203) ne eli rei, da je pogovorni jezikovni stil izkljuno ustven, saj bi to pomenilo potvorbo jezikovne resninosti. Podobno Havrnek (1969) svari pred nazorom, da je umetnosti jezik ustveni jezik. Kot drugo osnovno merilo knjinega jezika poleg ustaljenosti Havrnek (1969) postavlja problem njegove enotnosti, ki je prav tako imanentna znailnost knjinega jezika. Potreba po doloeni enotnosti izhaja iz dejstva, da je knjini jezik drubeni nain izraanja v doloenih vlogah vse narodne celote. Samo enotnost nam namre po Havrnku (1969) lahko zagotavlja, da to, kar pove govorei, poslualec razume. Enotnost knjinega jezika lahko projiciramo v pojmovanje norme knjinega jezika kot njegove imanentne znailnosti. K pojmu obveznosti norme, veje obveznosti in zavestnosti norme knjinega jezika se vraamo tudi ob variabilnosti, ki je upraviena tako funkcionalno kot tudi stilistino in s potrebo novih nastopajoih prvin ter odmiranjem starih. Havrnek (1969) za konec poudarja, da e na jezik in njegov sistem gledamo realno, vidimo, da jezikovna norma ne obstaja brez 23

variabilnosti in da je variabilnost e veja v bogatem stilno razlenjenem knjinem jeziku. Tako kot je knjinemu jeziku potrebna prona ustaljenost, mu je enako potrebna tudi variabilna enotnost (Havrnek, 1969).

1.1.2 Nadaljnji razvoj knjinega jezika in stilna diferenciacija knjinega jezika v delu Aloisa Jedlike (1975)

Praka ola ni bila tuja slovenskemu jezikoslovju in mu je bila za spodbudo pri postavljanju teoretinih temeljev knjinega jezika in njegove kulture ter pri raziskovanju problematike knjine slovenine. Med taka dela Boris Urbani (1976, str. 308) uvra tudi knjigo Aloisa Jedlike Knjini jezik v soasnem sporazumevanju (Spisovn jazyk v souasne komunikaci, 1975). Kot pie Urbani (1976), je delo aktualna sintetina obdelava problematike knjinega jezika, s katero se je Jedlika ukvarjal v novejem asu in ki zajema glavna problemska in tematska obmoja knjinega jezika, ki so bila takrat v ospredju zanimanja v posameznih deelah in raziskovalnih centrih, predvsem slovanskih. Ob poznavanju sovjetske in druge slovanske lingvistike je Jedlika (1975), izhajajo iz temeljev, ki sta jih postavila Havrnek in Mathesius ter nadaljevalci, dalje razvijal teorijo knjinega jezika in njegove kulture. Problematika teorije knjinega jezika je v delu A. Jedlika (1975) razdeljena na poglavja, ki obravnavajo jezikovno situacijo, tvorbe in oblike narodnega jezika in njihovi medsebojni odnosi, opredelitev knjinega jezika, normo in kodifikacijo, stilno diferenciacijo knjinega jezika, jezikovno kulturo in jezikovno vzgojo. Pojem jezikovna situacija Jedlika (1975) razume kot skupek vpraanj in pojavov, pogojenih z obstojem in funkcioniranjem jezikovnih tvorb v jezikovni komunikaciji med pripadniki neke skupnosti. Za jezikovne zvrsti Jedlika (1975) uporablja izraz jazykov tvar, mednje pa uvra knjini jezik in dialekt kot nasprotni strukturni tvorbi na skrajnih polih narodnega jezika. Med njima je pogovorni jezik (e. bn mluven jazyk) in zaradi nekaterih posebnosti tudi knjina govorica. S problemom pogovornega jezika se je eko jezikoslovje veliko ukvarjalo, tako je ta pojem tudi pri Jedliki (1975) jasno in logino opredeljen. Jedlika (1975) obravnava pogovorni jezik kot neknjino govorno tvorbo, ki je prostorsko in socialno neomejena v pokrajinsko diferenciranih variantah. Pogovorni jezik je za Jedliko (1975) tipini predstavnik

24

govorjenega jezika, celo bolj tipien kot nareje, ki je omejeno na doloen prostor in doloen krog ljudi. V slovenski jezikovni situaciji pa je, kot ugotavlja Boris Urbani (1976, str. 309), pogovorni jezik razmeroma mlada jezikovna zvrst. Funkcijo pogovornega jezika so sprva imela nareja, ko pa se je zael vpliv knjinega jezika veati, se je v govorni komunikaciji zaela v slovenini oblikovati prehodna pogovorna jezikovna plast. Zaradi vpliva nareja in argonov na eni strani in vpliva knjinega jezika na drugi strani se pogovorni jezik v razlinih poloajih sporazumevanja in pri razlinih nosilcih pribliuje enemu ali drugemu in posledino nima trdne norme. Problematika pogovornega jezika vkljuuje stalia vsebinske in terminoloke narave, ob emer Urbani (1976) postavlja izvor razhajanj v razpravljanje, ki ne vkljuuje pojma knjine govorice. Nastala je, ko se je zaelo nareje v sproenem sporazumevanju umikati pogovornemu jeziku in se je zael oblikovati bolj modificiran knjini jezik. Knjina govorica se rabi v pogojih govornosti povsod tam, kjer je primeren kultiviran jezik, torej predvsem v javnosti. Znailnost knjine govorice je odsotnost ozkoknjinih jezikovnih sredstev ter prisotnost tistih sredstev iz pogovornega jezika, ki jih jezikovna zavest e sprejema v kultivirano govorico, ne pa tudi v napisano besedilo. Urbani (1976) poudarja, da je knjina govorica del knjinega jezika, pogovorni jezik pa je neknjina jezikovna tvorba. V knjini govorici se, kot pie Urbani (1976, str. 309), odraa dinamika knjinega jezika, saj lahko to, kar danes prehaja iz pogovornega jezika v knjino govorico, jutri postane nevtralno sredstvo v pisanih besedilih. Kar pa se danes e obuti kot sredstvo pisanih besedil in ne ve knjine govorice, bo lahko jutri v knjinem jeziku zastarelo. Urbani (1976) poudarja, da knjine govorice ne moremo enaiti z govorjenim knjinim jezikom, zato ji je v slovenistini terminologiji e najblije Toporiiev izraz sploni pogovorni jezik, katerega pojmuje kot del knjinega jezika, za razliko od pokrajinskega pogovornega jezika (nav. po Urbani, 1976, str. 309). Pokrajinski pogovorni jezik ima po Urbaniu (1976) veje tevilo neknjinih, narenih prvin, sploni pogovorni jezik pa je enoten za celotno slovensko ozemlje. Toporiievim postavkam Urbani (1976) dodaja, da bi bilo poenotenje splonega pogovornega jezika nesmiselno, saj bi se z vkljuitvijo splonega pogovornega jezika v knjini jezik zabrisala meja med knjinim in neknjinim ter omajal obutek za knjino normo, esar pa si kultiviran jezik ne more dovoliti. Na zabrisanost meje kae tudi terminoloki izraz pogovorni jezik (sploni in pokrajinski), ki pripada razlinim strukturam. Urbani (1976, str. 310) zagovarja stalie, da je bolj smiselno kodificirati 25

knjino govorico, ki e obstaja, pogovorni jezik pa prepustiti naravnemu toku, ker zadostuje funkcijam, ki jih ima. Kot boljo reitev predlaga ohranitev enega izraza za pogovorni jezik ter loevanje med izrazi knjina govorica in govorjeni knjini jezik. Knjinost knjine govorice je po Urbanievem preprianju terminoloko primerno poudarjena, e kot opozicijo za neknjinost drugih govornih struktur uporabimo termin vsakdanja govorica. V nizu znailnost knjinega jezika Jedlika (1975) navaja e omenjene znailnosti, kot so veljavnost v jezikovni skupnosti brez regionalne in socialne omejitve, kodificiranost, relativna enotnost norme, relativna vezanost na omejeno skupino njegovih nosilcev in stilna diferenciranost. Znova je omenjena tudi prona ustaljenost knjinega jezika kot nasprotje poudarjanju konservativnosti in arhaiziranju pri starejem poimenovanju. Glede nazivov za knjini jezik v raznih jezikih pa Jedlika (1975) rabi predvsem izraz knjina govorica. Praka ola je postavila ostro lonico med normo in kodifikacijo knjinega jezika, ki jo po Havrnku (1969) znova poudarja Urbani (1976, str. 310), ko pie o delu A. Jedlike (1975). Za razvite knjine jezike je znailno kodificiranje norme, ki jo druba v doloenem asu obuti in sprejema kot obvezno. Znailnost knjine norme je prona ustaljenost, relativna enotnost in funkcijska razslojenost. Norma je dinamina in spremenljiva, kodifikacija pa statina, doloa normo samo v doloenem trenutku in se v asu svoje veljavnosti ne spreminja. Razhajanje med dinaminostjo norme in statinostjo kodifikacije skua praka ola uravnovesiti tako, da v obliki variant upoteva tiste pojave v normi, ki so se ali se predvidoma bodo uveljavili zaradi pogoste rabe. Nosilci knjine norme so vsi aktivni uporabniki knjinega jezika, nanjo pa odloilno vplivajo tudi tisti, ki imajo profesionalen ali ustvarjalen odnos do knjinega jezika kot sredstva za sporoanje v javni kulturni in politini sferi. Pri tem je Jedlika (1975) opozoril na vedno manji vpliv jezika literarnih besedil na oblikovanje norme in na vedno veji vpliv poljudnoznanstvenega in publicistinega jezika. Zapleteno poglavje v teoriji knjinega jezika je variantnost knjine norme, kjer je, kot pie Urbani (1976, str. 310311), prav po Jedlikovi zaslugi danes ve jasnosti. Jedlika (1975) namre loi dva tipa variantnih jezikovnih sredstev, od katerih je en tip prvotno vezan na doloeno pokrajinsko podroje in ima pogosto relativno stilno vrednost pokrajinske variante, drug tip pa je posledica vpliva jezika v doloenih socialnih in komunikacijskih pogojih kontaktne variante. Variante so navadno omejene na jezik v mejah iste drave in njihov vpliv se kae predvsem v jezikovnih tvorbah s sproenostjo norme, torej na primer v

26

pogovornem jeziku, slengu in govorici mladih, v knjinem jeziku pa v knjini govorici in deloma tudi publicistiki.

1.1.2.1 Alois Jedlika (1975) o stilistiki

B. Urbani (1976, str. 311) opisuje tudi as po letu 1953, ko je predmet teoretinega prouevanja mnogih ekih jezikoslovcev postala stilistika. Jedlika je rezultate svojega dela na podroju stilistike strnil v delu Osnove eke stilistike (Zklady esk stylistiky) iz leta 1970. Definicija jezikovnega stila A. Jedlike (1975)14 izhaja iz funkcijskega pojmovanja jezika. Urbani (1976) pie, da je za Jedliko (1975) pomembno, katera sredstva izberemo iz sistema jezikovnih sredstev, kako jih uporabimo in kako jih razvrstimo v jezikovnem sporoilu. Jezikovni stil torej po A. Jedliki (1975) pomeni karakteristini nain organizacije, zgradbe jezikovnega sporoila, temelje na izbiri in uporabi jezikovnih sredstev (nav. po Urbani, 1976, str. 311). Ta, splono sprejeta definicija se je izoblikovala iz tevilnih preteklih poskusov, med katere sodi tudi formulacija B. Havrnka iz leta 1940. Havrnek je takrat stil definiral kot individualizacijsko organizacijo jezikovne strukturne celote, kar pa je pualo nejasnosti v razmejitvi med funkcijsko razslojenostjo knjinega jezika in stilistinim razlikovanjem, zaradi esar so stilistino razslojenost enaili s funkcijskim stilom. Kot pie Urbani (1976) je Havrnek to mnenje zavrnil z ugotovitvijo, da je jezikovni stil pojav, prisoten v jezikovnem sporoilu, ni pa istoasno vsebovan tudi v jezikovni strukturi. Prvotno definicijo stila je Havrnek popravil tako, da je namesto izraza individualizacijska organizacija uporabil izraz singularizacijska organizacija.15 Jezikovna sporoila tvorijo skupine glede na okoliine in namen nastanka in take skupine stilov imenujemo stilni tipi.16 Med stilne tipe uvramo objektivne stile, med katerimi so najpomembneji funkcijski stili, nasproti tem pa so individualni stili avtorja. S posploitvijo stilnih znailnosti v jezikovnih sporoilih razlinih avtorjev dobimo interindividualne stile, ki vkljuujejo vse objektivne stile, stil umetnostne smeri in dobni stil. Stil jezikovnega sporoila doloajo tudi razmere in okoliine, v katerih je sporoilo nastalo. Skupina teh pogojev tvori
Jedlika, A. (1975). Spisovn jazyk v souasn komunikaci. Praha: Univerzita Karlova (nav. po Urbani, 1976). 15 Ve o tem v: Havrnek, B. (1963). Studie o spisovnm jazyce. Praha: Nakladatelstv eskoslovensk akademie. 16 Kategorizacija A. Jedlike (1975) se od slovenske teorije zvrstnosti razlikuje v terminologiji. Npr. stilni tip jezikovna zvrst, funkcijski stil, stilno podroje funkcijska zvrst. Ve o slovenskem izrazju, kot ga je uveljavil J. Toporii (1977), v tretjem poglavju I. dela.
14

27

stilotvorne dejavnike, ki se delijo na objektivne in subjektivne. Najpomembneji stilotvorni dejavnik je namen sporoila, kjer Jedlika (1975) poleg osnovne in vsem jezikovnim stilom skupne sporoevalne vloge, poudarja e estetsko vlogo. Glede na namen in funkcijo Jedlika (1975) razlikuje pogovorna, strokovna (teoretino- in praktinostrokovna), publicistina in umetnostna sporoila. Iz te razdelitve vidimo, da je podobna tisti, ki smo jo omenjali pri Teoriji knjinega jezika (1969) Bohuslava Havrnka, le da je Havrnek v strokovno sporoanje uvrstil sploni strokovni jezik, vkljuno z jezikom publicistike, in znanstveni jezik. Objektivni stilotvorni dejavniki tvorijo tri skupine, doloene s stilnimi znailnostmi in razlikami v jezikovnih sporoilih: stilno podroje, stilna plast in stilni tip. Glede na funkcijo sporoila se v teoriji ekega jezikoslovca, kot pie Urbani (1976, str. 311), delijo tiri osnovna stilna podroja, in sicer splono sporazumevalno, strokovno, publicistino in umetnostno. Znotraj splono sporazumevalnega stilnega podroja Jedlika (1975) loi na primer e konverzacijsko, znotraj strokovnega pa teoretinostrokovno (znanstveno) in praktinostrokovno (delovno). Vsakemu stilnemu podroju ustreza doloena stilna plast, ki predstavlja zbir stilnih sredstev, specifinih za doloeno stilno podroje. Za splono sporazumevalno stilno podroje je na primer znailna stilna plast pogovornih sredstev, za stilno podroje publicistinih sporoil pa stilna plast publicistinih stilnih sredstev. Jezikovna zgradba v doloenem stilnem podroju se ravna po ustaljenih stilnih navadah, to je stilnih normah, ki urejajo izbiro in razporejanje sredstev v danem stilnem podroju in so zanj znailna. Zbir takih stilnih norm je stilni tip. Razlikovanje med stilnim podrojem, plastjo in tipom se praktino uresnii na primer v leksikografiji. Pregled jezikovnih sredstev v sporoilih z doloenega stilnega podroja omogoa izloitev sredstev, ki jih registrirajo leksikografski prironiki in s tem uvrstijo v inventar ustrezne stilne plasti. V SSKJ (Uvod v SSKJ, 19701991, str. XXVI) so jezikovna sredstva, pripadajoa stilnim plastem glavnih tirih stilnih podroij, zajeta v skupinah tako imenovanih stilno-plastnih kvalifikatorjev in terminolokih kvalifikatorjev. Terminoloki kvalifikatorji oznaujejo podroja, v katerih termin ivi, torej strokovno stilno plast s specifinimi leksikalnimi sredstvi. Glavna tiri stilna podroja v SSKJ (Uvod v SSKJ, 19701991, str. XXVI) predstavljajo: splono sporazumevalno stilno podroje s kvalifikatorji: pog. (pogovorno), nije pog. (nije pogovorno), arg. (argonsko) in nar. (nareno); strokovno stilno podroje: terminoloki kvalifikatorji; 28

publicistino stilno podroje: kvalifikator publ.; umetniko stilno podroje: kvalifikator pesn., ki zajema poetizme.

Iz skupine stilno-plastnih kvalifikatorjev bi oznaki za biblijsko in vzneseno rabo glede na njune stilne znailnosti lahko uvrstili na umetniko stilno podroje, kvalifikatorja pisar. (pisarniko) pa ne moremo uvrstiti v nobeno od natetih stilnih podroij in kae na eljo, da bi se vsaki leksikalni enoti im bolje doloila stilna vrednost. Sredstva posameznih funkcijskih stilnih plasti so, kot pie Urbani (1976, str. 311), glede na razslojitev vseh jezikovnih sredstev stilno zaznamovana. Stilne predznake imajo lahko glasoslovna, oblikoslovna, besedotvorna, skladenjska in slovarska sredstva, ki tvorijo stilno plast. e se jezikovna sredstva iz doloene stilne plasti uporabijo v sporoilu z ustreznega stilnega podroja, njihova raba nima stilnega predznaka. e pa se stilna sredstva z doloene stilne plasti uporabijo v sporoilu z drugega stilnega podroja, potem dobijo stilni predznak. V skladu s tem se po Urbanievem preprianju (Urbani, 1976) lahko v umetnostnem stilnem tipu, poleg sredstev z umetnostne in nevtralne stilne plasti, rabijo sredstva s stilnih plasti ostalih treh stilnih podroij, torej splono sporazumevalnega, strokovnega in publicistinega.17 Urbani (1976, str. 311) pie, da se Jedlika (1975) e posebej ustavlja ob pojmu knjina govorica (e. hovorov jazyk), ki se kot stil realizira na podroju vsakdanjega sporazumevanja, v obliki knjinosti. Ker pa je za podroje vsakdanjega sporazumevanja znailna vsakdanja govorica, vdirajo v knjino realizacijo tudi sredstva, ki so sicer znailnost vsakdanje govorice. Za knjino govorico v konverzacijskem stilu so znailna sredstva govornosti, za pisani jezik pa sredstva ozkoknjinosti. Glede na to Jedlika (1975) loi tri vrste izreke v knjinem jeziku: nevtralno knjino izreko, bolj sproeno govorno izreko in ozkoknjino, privzdignjeno zborno izreko. Teorija knjinega jezika je bila v Urbanievem asu na Slovenskem mlada, zato terminologija ponekod e ni ustaljena in niti enotna. Toporiiev poskus, da bi opustili izraz knjini jezik Urbani (1976, str. 312) ocenjuje kot nepotrebnega, saj je izraz zborni jezik po njegovem mnenju manj poveden in v niemer ne spreminja vsebine pojma. Toporiievi terminologiji Urbani nasprotuje tudi v delu O jezikovni kulturi (1987, str. 108) z besedami:

17

V slovenski teoriji govorimo o stilni zaznamovanosti sredstev v doloeni funkcijski zvrsti.

29

Ker mu je zborni jezik to, kar pojmuje vsak Slovenec pod knjinim jezikom, uporablja skoraj brez izjeme izraz zborni jezik. Tako nastajajo nesporazumi. Knjine govorice ne loi od pisanega knjinega jezika. Razliko sicer uti, vendar ji ne posvea pozornosti in je tudi posebej ne poimenuje. Sploni pogovorni jezik mu je del knjinega jezika, eprav pomeni Slovencu pogovornost nasprotje knjinosti. V mednarodni lingvistiki Urbani (1976) opaa rabo besede stil, ki se natanno loi od jezika (langue) in od nestilnih lastnosti besedila (na primer jezik in stil publicistike, avtorja). V slovenistiki pa se izrazu jezik pogosto dodaja pomen doloenega funkcijskega stila (na primer publicistini jezik). Izraz slog po Urbanievem preprianju ne more nadomeati stila, ki lae ustvarja besedno druino: stilna vrednost besed, stilist, (pre)stilizirati, stiliziran(je), stilizacija, stilizem, stilotvoren, stilistika, stilistien in e kaj. Za izraz zvrst Urbani (1976, str. 312) zapie, da ni dobro, da ga uporabljamo za vse vrste kategorizacije jezika, ampak naj bo omejen podobno kot v literarni teoriji. Sestavni del teorije knjinega jezika je tudi problematika jezikovne kulture, ki je povezana z zaetki teorije prake ole o knjinem jeziku na zaetku tridesetih let. Urbani (1976) poudari, da so praki jezikoslovci loili kultiviranje jezika kot lingvistino dejavnost od kultiviranja jezikovnih sporoil. Kot del jezikovne kulture zato obravnavajo tudi jezikovno vzgojo, ki pa jo Jedlika (1975) louje od jezikovnega pouka. Cilj jezikovnega pouka Jedlika (1975) vidi v praktinem obvladovanju knjinega jezika, ki temelji na poznavanju njegovega sistema in zakonitosti, cilj jezikovne vzgoje pa je uzaveanje takega odnosa do jezika.

1.1.3 Kako je razprave Zdenka Starega (1993, 1995) o prakem strukturalizmu analiziralo sodobno slovensko jezikoslovje

Skubic (2005, str. 42) je analiziral delo Zdenka Starega, Prepovedan sade je najbolj vabljiv ali Zakaj ni razvita eka sociolingvistika (The Forbidden Fruit is the Most Tempting or Why There Is No Czech Sociolinguistics, 1993), in na osnovi prebranega meni, da je Star (1993) kritino obraunal z dediino prakega funkcionalizma, ko je izvor teave poimenoval neskladje med teorijo in doktrino prakega funkcionalizma. Monika Kalin Golob je leta 1996 prav tako pisala o delu Zdenka Starega, in sicer o delu z naslovom V imenu funkcije in intervencije (Ve jmnu funkce a intervence, 1995), kjer si je Zdenk Star postavil vpraanje,

30

ali je funkcionalizem kot razlagalno naelo v resnici izpolnilo priakovanja povezana s teorijo jezikovne kulture (nav. po Kalin Golob, 1996, str. 223).

1.1.3.1 Andrej E. Skubic (2005) o dometu funkcionalistine teorije knjinega jezika pri opisu jezikovne stvarnosti Kot preprianje Zdenka Starega18 navaja Skubic (2005, str. 42) ima prouevanje jezika znaaj teorije, e skua zajeti vse mogoe vzorce loveke dejavnosti in jih razloiti, ali pa ima znaaj doktrine, e se osredotoa na en vzorec, ki naj bi vodil to dejavnost, in s tem postane metodologija za obvladovanje te dejavnosti. Podobno kot je bil odkrito doktriniran tradicionalni purizem, ker je vseskozi agitatorsko govoril o ogroenosti in obrambi jezika, je doktriniran tudi praki funkcionalizem, saj kot svoje jedro vzame funkcioniranje knjinega jezika v drubi in s tega stalia presoja celotno jezikovno dejavnost. Ker je bil funkcijski vidik pri pioi javnosti sprejet in uveden v jezikovne prironike (slovar, pravopis), Star (1993) ugotavlja, da je praki funkcionalizem kot doktrina uspel. Kot teorija pa je bil po mnenju Starega neuspeen, saj ni izpolnil priakovanj. Star (1993) namre ugotavlja, da funkcijski vidik ni vzpostavil razmerja med knjinim jezikom in dejansko jezikovno rabo, ni nael socioloko zanesljive utemeljitve in opisa komunikacijskih norm, kakrne je predvidel Jedlika. Drugi jezikoslovni pristopi, ki prav tako poznajo delitve po podobnih oseh drubene in funkcijske/stilne zaznamovanosti, izhajajo iz govorevega dejanskega, lastnega jezika, ne knjinega, ki je govorcu vedno ele drugotni. Skubic (2005, str. 43) poudarja, da je praka teorija zvrstnosti kot doktrina knjinega jezika ne glede na kritiko Starega odigrala pozitivno vlogo. Z uvedbo pojma jezikovne raznolikosti tudi na podroje knjinega jezika je praka teorija razbila avtoritarni monolitizem idealov, kot so ljudsko, zgodovinsko pravilno, dobri pisatelji in podobno. Knjini jezik se mora biti prav tako sposoben prilagajati svojim namenom, pa eprav so e tako profani, in ostajati mora v stiku z dogajanjem med uporabniki, zato se mora razvijati. Pozitivni uinek teorije je, kot pie Skubic (2005), razviden iz primerjave stanja v javni percepciji jezika in jezikovni sproenosti v ekem okolju, kjer je teorija zaela liberalizirati jezikovne nazore e v tridesetih letih, ter na Slovenskem, kjer se je teorija
Star, Z. (1993). The Forbidden Fruit is the Most Tempting or Why There Is No Czech Sociolinguistics. Varieties of Czech (Studies in Czech Sociolinguistics). Amsterdam // Atlanta: Rodopi.
18

31

uveljavila z veliko zamudo. Teoretini koncepti so se v slovenistiki zaeli uveljavljati e v estdesetih letih, pot do uinkovite uveljavitve v javnosti pa je bila e dolga. ira javnost je te koncepte lahko prvi spoznala preko Toporiievih ubenikov za srednje ole zasnutki teorije socialnih zvrsti v delu Slovenski knjini jezik 1 iz leta 1965, standardna predstavitev funkcijske zvrstnosti v delu Slovenski knjini jezik 3 iz leta 1967. Izvirna zastavitev koncepta zvrstnosti je bila uvedena v SSKJ, ki je zael izhajati leta 1970, zadnja knjiga pa je izla leta 1991, vendar pa ta zastavitev ni bila v skladu s klasino teorijo zvrstnosti, predstavljeno v Toporiievi Slovenski slovnici, ki je izhajala od leta 1967. V pravopisu pa je bila ta teorija uveljavljena ele leta 2001, ko se je izkazalo, da teoretska delitev funkcij ni optimalna za podrobno oznaevanje gradiva, zato so snovalci razvili celo kopico pomonih kvalifikatorjev z nejasnim statusom.19 Vejo sproenost eke jezikovne prakse od slovenske Skubic (2005) opaa v bolj ustaljeni tradiciji rabe neknjinega jezika v ekem leposlovju za karakterizacijo oseb ali oznaitev dre pripovedovalca. V slovenskem okolju pa po Skubievih ugotovitvah (gl. Skubic, 2005 in 2006) raba neknjinih (nezbornih) zvrsti v javnem govoru vzbuja nelagodje, nesoglasja in kritike javnosti. Skubic (2005) opozori tudi na pri nas nedokonan spontani razvoj knjinega pogovornega jezika, ki se ga skua uvajati celo z interveniranimi posegi jezikoslovcev (npr. v SP 2001). Vpliv na spontano uveljavitev splone (e. obecne) eine v pisnih in govornih praksah je imela po Skubievih predvidevanjih (Skubic, 2005, str. 44) tudi zgodnja in dosledna uveljavitev koncepta razplastenosti jezika, ki je v slovenski (laini) kulturi komajda navzoa.

1.1.3.2 Monika Kalin Golob (1996) o teoriji jezikovne kulture pri Zdenku Starem (1995)

S teorijo jezikovne kulture smo bili Slovenci, kot ugotavlja M. Kalin Golob (1996, str. 223), seznanjeni e v tridesetih letih 20. stoletja. Teorija je vplivala na obravnavo nekaterih jezikovnokulturnih vpraanj, e posebej pomembna pa je postala, ko so jo v slovenske razmere petdesetih in estdesetih let prenesli Boris Urbani in mladi jezikoslovci, zbrani

Ve o tem v: Skubic Ermenc, A. (2003). Jezikovna zvrstnost in sociolekti (Odziv na reitve v Slovenskem pravopisu 2001). Slavistina revija, letn. 51, t. 2 (apr.jun.), str. 293245.

19

32

okrog revije Gospodarski vestnik. Na ekem pomeni teorija jezikovne kulture novo obdobje, ki naj bi jezikoslovju zartalo pravo smer razvoja. Po mnenju M. Kalin Golob (1996) Star (1995) obravnava teorijo jezikovne kulture s stalia dvoma o smiselnosti in popolnosti funkcijskega pogleda na jezik, kakor ga je razvil PLK. V poglavju V imenu funkcije Star (1995) prepoznava idealnost funkcijskega pristopa k jezikovni kulturi v tem, da so cilji kultiviranja dani z dejanskimi izraznimi potrebami, ki so merilo kultivacije. Funkcionalizem se torej v pristopu k jezikovni kulturi kae kot smisel kultivacije in kot njeno merilo. Tej navidezni idealnosti pa Star (1995) sopostavlja drubenostnojezikoslovni poloaj eine, ki ga poimenuje diglosija, in se kae v veliki razliki med knjinim jezikom in dejansko splono rabo. Predstava o tem, da sta cilj in smisel kultiviranja povezana z njenimi merili, je torej samo dozdevna. Funkcijsko merilo ne dosega kultivacije jezika, saj ni ne pove, katere funkcije so v konkretnem okolju in kolektivu dejansko uresnievane in prav tako ne pove, katera funkcijska sredstva naj doloeno vlogo uresniujejo. Navedeni ugotovitvi Star (1995) ponazarja z zgledoma iz razvoja eine v 17. in 18. stoletju, ko jezikoslovci niso sledili novim vlogam eine, se niso ukvarjali z dejanskimi jezikovnimi potrebami, niti niso ugotovili, katere funkcije so bile takrat bistvene. V drugem zgledu pa Star (1995) primerja knjini besedili z neknjinim in pokae se, da se izraanje konkretnih jezikovnih razlik v sploni praksi ubeseduje z drugimi sredstvi, medtem ko jezikoslovci v takih primerih dajejo prednost le oblikoslovnim sredstvom. Podobne primere M. Kalin Golob (1996, str. 224) najde tudi za slovenino, kjer je bil prvi tak jezikoslovni spor, ko po mnenju nekaterih Kopitar ni razumel potreb po kultivirani slovenini za potrebe visoke poezije, ali pa puristini posegi v bran jezika, ko se je jezik spreminjal zaradi izraznih potreb kot posledice novih vlog slovenine. Iz vsega tega Star (1995) zakljuuje, da funkcionalizem ni izpolnil postavljenega teoretinega naela, nanaajoega se na vpraanja jezikovne prakse. Po mnenju M. Kalin Golob (1996) poglavje Funkcija in standardizacija (Star, 1995) razkriva, da je nain povezave idej standardizacije s funkcionalizmom, kot je opisan v teoriji jezikovne kulture, ustrezen samo ob zelo posebnih in empirino monih predpostavkah, torej je ta zveza pravzaprav utvara. Star (1995) zato ponovno zoperstavlja puristino in funkcijsko naelo. Puristino usmerjena besedila nagovarjajo k izogibanju besedam, ki jih ne uporabljamo v govoru: v akademijski vestnik piite tako, kot bi se pogovarjali z branjevko na trgu (nav. po Kalin Golob, 1996, str. 224), na drugi strani pa PLK izhaja iz tega, da 33

govorec pri svojem govorjenju potrebuje razlina sredstva, kajti sledi razlinim ciljem, funkcijam in izbira primeren funkcijski jezik. V razmerju med predstavo enega knjinega jezika in veliko funkcijami oziroma funkcijskimi zvrstmi Star (1995) meni, da je predstava o funkcijski univerzalnosti knjinega jezika nerealna in nesprejemljiva. Kot razlage Starega (1995) povzema M. Kalin Golob (1996, str. 225), obstajata v jeziku dve vrsti funkcij. Prve mora govorec razlikovati, da sodeluje v sporoanju in da se primerno odziva, zato jih imenujemo primarne, naravne. Pri njih ni pomembno, ali je govor knjien ali neknjien. Razmerje med knjinim in neknjinim je z vidika govorne dejavnosti nenaravno razlikovanje, ker je govorni dejavnosti dodano. Standardizacija in umetna strukturacija jezika priblia le nekatere naravne funkcije, drugih pa nikoli, zato temelji na omejevanju spektra izraznih funkcij in funkcijskih vrednot izraznih sredstev. Za nezaznamovan poloaj moramo torej imeti ve standardov, ob emer pa se postavlja vpraanje, kateremu od teh standardov naj damo prednost, zakaj in v kaknih okoliinah. Po preprianju Z. Starega (1995) kultivirati jezik pomeni s funkcijskega vidika dati uporabniku podatke, s katerimi bo znal primerno izbrati iz spektra jezikovnih sredstev in funkcij, ne pa tega izbora omejevati, kot to dela standardizacija (nav. po Kalin Golob, 1996, str. 225). Zato M. Kalin Golob (1996) sklene, da standardizacija oziroma kodifikacija za Z. Starega (1995) ni primerno sredstvo za doseganje kultiviranega izdelanega jezika. Star (1995) se ukvarja tudi s sindromom narodne usode, pri katerem pristop k vpraanjem jezikovne prakse ne temelji na vrednotenju dejanskega stanja te prakse, ampak nanj vpliva obutek upada narodne samobitnosti (npr. na ekem je bil jezik v asu baroka osrednji pojav z vidika narodne ogroenosti in katastrofe. Kot razlaga M. Kalin Golob (1996), Star (1995) nadalje ponazarja, kako je ta sindrom vplival na purizem in kako se kae v teoriji jezikovne kulture. Pri puristih se sindrom kae kot diskvalifikacija dobrega avtorja, saj tudi njihova dela vsebujejo germanizme, v tak upad eine pa so verjeli tudi v PLK. Star (1995) zagovarja stalie, da je fenomen narodne usode vplival na to, da se je na jezik gledalo kot na najosnovneji kazalnik narodne identitete in jezikovni spori so se sprevraali v socialnopolitine spore (nav. po Kalin Golob, 1996, str. 226). Pri puristih se sindrom kae sistematino, v jeziku opaajo upadanje, zato vidijo potrebo po poseganju v soasno jezikovno prakso. Pri PLK pa se sindrom kae tako v poseganju v jezikovno prakso kot tudi v okvirjenosti njihove predstave o jezikovnem standardu.

34

Nasprotnik PLK je bil J. Haller, urednik revije Nae e, ampak M. Kalin Golob (1996, str. 227) pie, da Star (1995) predstavi odnos med Hallerjem in prakim krokom nekoliko drugae, saj ie skupne toke med obema smerema. Prvo stiie najde v ivi jezikovni praksi, s katero ni nobena smer zagotovila stika. Kljub temu da so v PLK sprejeli funkcijsko merilo rabe jezika, razcep med knjinim jezikom in jezikovno prakso e vedno traja. Druga skladnost je e omenjeni sindrom narodne usode, ki se kae predvsem v poseganju v jezikovno prakso. Tretja skladnost pa je torej interventnost poseganja v jezikovno prakso. Pri ustvarjanju predstave o polnovrednem narodnem jeziku je bil za PLK ideal izdelan, izobraen jezik leposlovja, znanosti in izroila, pri puristih pa ist, lep, samosvoj jezik. Smeri se posledino razlikujeta tudi v ciljih, pri emer so si puristi prizadevali jezik reiti prevzetih besed, PLK pa je elel dovolj jezikovnih sredstev za vse funkcije in cilje. Zadnja podobnost med smerema, ki jo omenja Star (1995), je, da sta obe smeri le kritika jezikovne prakse, ne pa njena teorija. Zato Star (1995) jezikovno kulturo imenuje doktrina, ki je nastala kot odziv na purizem. Na tradicionalna vpraanja jezikovne prakse, ki si jih je postavljal purizem, je teorija jezikovne kulture po mnenju M. Kalin Golob (1996) dajala le drugane odgovore in zato jo Star (1995) naziva kot doktrino jezikovne prakse.

1.2 VPLIV PRAKE TEORIJE KNJINEGA JEZIKA NA SLOVENSKO JEZIKOSLOVJE

Ada Vidovi Muha (2000, str. 276) opisuje vpliv funkcionalizma kot imanentnega dela prakega strukturalizma na slovensko jezikoslovje v dveh valovih. Teorija jezikovne zvrstnosti je bila s posebnim poudarkom na literarnem jeziku vidno intelektualno sprejeta, vendar pa do tridesetih letih 20. stoletja, ko je Boo Voduek napisal razpravo Za preureditev nazora o jeziku (1932/33), ni doivela irega javnega odziva. V zgodnjih estdesetih letih je bila, pod vplivom jezikoslovja in irih socialnopolitinih okoliin, ugotovitev o razslojenosti jezika osnovana na razlinih osnovnih funkcijah jezika. Kljub temu A. Vidovi Muha (2000) ocenjuje, da sta bila jezikoslovna poloaja na ekem in na Slovenskem v dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, ko se je strukturalizem osnoval, popolnoma razlina. A. Vidovi Muha (2000) med mejnike slovenske jezikoslovne misli uvra Kocbekov in Vodukov poseg v slovensko jezikoslovno misel, ko je bilo treba glede na aktualne drubene in politine dogodke povezati interpretacije jezika, razdrobljene po razlinih jezikoslovnih 35

olah in preprianjih. V razpravi iz leta 1998 Vidovi Muha (1998, str. 7) povzema spoznanje, s katerim sta Kocbek in Voduek elela jeziku povrniti njegovo temeljno razsenost, to je spoznanje o jeziku kot o nainu lovekovega bivanja (nav. po Kocbek, 1963). Iz dogajanj v slovenskem jezikoslovju izhaja Vodukova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1932/33) in Kocbekov jezikovnofilozofski esej Misli o jeziku (1963), kjer so e posebej izpostavljene drubene in politine okoliine tedanjega asa, pa tudi ire evropsko duhovno ozraje. Pri Voduku (1932/33) je v ospredju posebni (narodni) in skupni loveki vidik jezika z vplivom takrat aktualnega enevskega in prakega strukturalizma. Kocbek (1963) pa daje poudarek na jeziku kot izrazu lovekovega samopotrjevanja in samopredstavljanja, s prepoznavnimi prvinami strukturalizma predvsem v spoznanju, da je jezik (tudi) sistem. V obravnavi Vodukove in Kocbekove razprave A. Vidovi Muha (1998) see vse do prakega strukturalizma, ki je bil v tridesetih letih pri Voduku (1932/33) izhodie jezikoslovne kritike in temelj spremenjenega nazora o jeziku, v estdesetih letih pa je bil pri Kocbeku (1963) tako vir jezikoslovne misli kot tudi spodbuda kritike jezikoslovnega tehnokratizma. V Evropi je aktualna metodologija jezikovnega raziskovanja, pri kateri je, v okviru objektivizacije jezika, jezik postal predmet raziskovanja, po mnenju A. Vidovi Muha (1998) nala odziv v tedanjih drubenih in politinih okoliinah nove ehoslovake drave. Vsaj deloma je bila vzpostavljena dihotomija: jezik kot lovekovo sredstvo za izraanje jezik kot loveku lasten nain izraanja. Med temeljna izhodia razmiljanj o jeziku v okviru prake ole A. Vidovi Muha (1998) uvrsti tudi funkcijski vidik, vsebovan v pojmu jezikovne intencionalnosti (Teze PLK). Trideseta leta so bila na Slovenskem mono zaznamovana s samoohranitvenim in jezikovnopolitinim delovanjem, pogojenim z unitaristinimi tenjami drave. Na podroju olstva se je to kazalo kot tenja po vsedravnih ubenikih, ki naj bi se v slovenino prevajali le, dokler ne bo srbohrvaina postala vsedravni jezik. Podobne tenje so bile tudi na podroju strokovne terminologije in posredno znanstvenega jezika. V tem asu sta se v slovenskem jezikoslovju izoblikovali dve pojmovanji knjinega jezika in njegovih vrednostnih meril, ki ju Ada Vidovi Muha (1998, str. 1011) razlouje kot tradicionalistino knjini jezik je monolitna pojavnost z normo dobrega avtorja (nav. po Havrnek, 1963, str. 31), in alternativno strukturalistino, ki pa je bilo splono sprejeto ele v estdesetih letih, ko se je izoblikovala zasnova SSKJ.

36

Po oceni A. Vidovi Muha (1998) je Voduek (1932/33) z zasnovo preureditve nazora o jeziku v zgodnjih tridesetih letih radikalno posegel v splono zavest o tem, kaj (knjini) jezik je, katera so vrednostna merila zanj in na kaj jih je potrebno opreti. Vodukova stalia so naeloma skladna z zunajjezikovnimi vlogami knjinega jezika, ki jih je Evropi predstavil Bohuslav Havrnek (1932), vendar pa upotevajo tudi posebnosti slovenskih zgodovinskih in aktualnih drubenopolitinih danosti. Pri upotevanju slovenskih posebnosti A. Vidovi Muha (1998) ne prezre, kako pomembna je za Voduka (1932/33) narodnozdruevalna vloga slovenskega knjinega jezika. Voduek (1932/33) se kritino odzove na purizem 19. stoletja, ki je z idejo panslavizma prekinil naravno podstavo knjinojezikovne norme, izhajajoe iz vsakdanje govorice, in prav tako na purizem tridesetih let 20. stoletja, ki je jezika elel oistiti vsega slovanskega. V okviru socialnih funkcij knjinega jezika Voduek (1932/33) zavraa povzdigovanje umetnostnega jezika v normativno merilo, za znanstveni jezik pa ugotavlja, da je prepoznaven po imenskem (samostalnikem) nainu izraanja. Z merilom nominalnosti izraza je Voduek (1932/33) po preprianju A. Vidovi Muha (1998) posegel v prevladujoo jezikoslovno zavest o enopojavnosti knjinega jezika. Knjini jezik pa ima, skladno s pojmovanjem prakih strukturalistov, e dodatno, zunajjezikovno vlogo. Po Voduku (1932/33) je knjini jezik organiziran sistem, obvezen za doloeno socialno in politino skupnost in kot tak je vedno drugoten, tudi takrat, ko je govorjen. Le govorjeni jezik, ki ga Voduek (1932/33) najpogosteje imenuje ljudska govorica, je prvotna oblika izraanja. Voduek (1932/33) skua jezik definirati z ontolokega, socialnega in strukturalnega vidika, kar razlaga tudi A. Vidovi Muha (1998). Jezik mu pomeni razpoznavno loveko lastnost, zavest o sebi kot drubenem bitju, kar A. Vidovi Muha (1998) vodi do sklepa, da Voduek (1932/33) razume jezik vzrono-posledino glede na miljenje. Obenem pa je jezik temeljni pojav loveke drube, ki po Humboldtu doloa narod kot zgodovinsko in krajevno doloeno enoto. Wilhelm vom Humboldt je namre jezik razlagal kot celoto miljenja in izraza, kot socialni produkt in identifikacijski element, ki je skladen z ivljenjem ljudstva. Vidovi Muha (1998) poudari, da je pri Slovencih socialna vloga jezika e bolj poudarjena, saj pogojuje narodno zavest, nastalo iz zavesti skupnega jezika. Iz drubene vloge izhaja temeljna Vodukova kritika jezikoslovcev druge polovice 19. stoletja, ki so jezik pojmovali kot racionalno tvorbo, odtujeno od zgodovinskih in drubenih okoliin, zaradi esar je t. i.

37

kmeka govorica postala merilo jezikovne ustreznosti. Po svoji zgradbi pa je jezik sestav in ne nakljuni ter nepredvidljivi zbir poimenovanj. Drugi mejnik je A. Vidovi Muha (1998) nala trideset let po Vodukovi kritiki jezikovnega provencializma, ko je nastala Kocbekova kritika instrumentalizacije jezika, kjer Kocbek (1963) zagovarja jezik kot sredstvo in ne kot nain lovekovega sporazumevanja. Aktualen je postal pojem demokratinosti v razmerju do jezika. Demokracija namre, kot razlaga A. Vidovi Muha (1998), prepreuje ideologizacijo jezika, ki je temeljni pogoj tudi za smiselno zajetje enevsko-prake interpretacije jezika v celovit ontoloki okvir. Demokratinost pa, kot pie A. Vidovi Muha (1998), zajema dojemanje jezika v vseh treh kocbekovskih razsenostih, torej jezik kot izraz lovekovega osebnega in lovekega posebnega (narodnega) in skupnega. Pomemben motiv Kocbekovega razmiljanja o jeziku je spoznanje o ideoloki zapolnitvi referennega sveta javne besede kot najvplivnejega dela knjinega jezika. Jezik je tako prenehal opravljati svojo temeljno vlogo, torej biti nain samopredstavitve in samopotrditve loveka posameznika in je za mnoge postal vir socialne odtujenosti. V slovenini je bil zaznaven zlasti dravam vzhodnega bloka lasten semiotino izpraznjen jezik ideologije na oblasti. Kot aktualne ideologeme (jugoslovanske) politike Kocbek (1963, str. 208) prepoznava miroljubno koeksistenco, o kateri pie kot o paralelizmu monologov (208), ki temelji na nujnosti neizrekanja in vodi v indiferentnost, prikrivanje, lai in novo nasilje (208), paralelizmu monologov postavlja nasproti dialog in iz njega izvirajoi pluralizem; internacionalizem (jezikovni unitarizem), kolektivizem, univerzalizem postavlja ob individualizem resnice kot posebne lovekove izkunje in podobno (nav. po Vidovi Muha, 1998, str. 14). Po A. Vidovi Muha (1998) je Kocbek (1963) s postavitvijo loveka v sredie prepoznavanja napisal kritiko navideznosti resnice, kot so jo ustvarjali politini ideologemi tistega asa. Vanjo pa je vgradil kritiko tehnokratske redukcije jezika izkljuno na jezikovni funkcionalizem. Preko pojma besede jezik pomeni Kocbeku lovekovo samouresnievanje. Govor se torej kot sposobnost zavesti udejanja preko za narod specifinega urejenega sistema. Po Kocbeku (1963) je boj za resnico jezika v bistvu boj za resnico nasploh. Temeljno razsenost jezikoslovju je Kocbek (1963) po mnenju A. Vidovi Muha (1998) dal s tem, ko je uspel povezati pojem jezika, njegove norme in kodifikacije z vrednostnim pojmom loveka oziroma njegove besede.

38

A. Vidovi Muha (1998) razpravo zakljui z ugotovitvijo, da se je celovita slovenska jezikovnozvrstna teorija na leksikalni ravni uveljavila ele s sprejetjem zasnove SSKJ in nadaljnjim dograjevanjem. S tem je postal knjini jezik razmeroma prepoznaven tako na ravni funkcijskozvrstnih podsistemov kot tudi na ravni socialnozvrstnih lastnosti glede na vse druge (socialne) zvrsti.

39

2 NASTANEK SLOVENSKEGA KNJINEGA JEZIKA IN KNJINE NORME

Breda Pogorelec (2001, str. 204) in Joe Toporii (1991, str. 411)20 zaetek obstoja norme slovenskega jezika postavljata v as predknjinega izroila, ko se je po Toporiiu (1991) norma ohranjala s prepisovanjem in ustnim obnavljanjem doloenega tevila temeljnih besedil (spovedni obrazci, molitve), tihi predpis pa je bil vsebovan v izroilu. Pogoreleva (2001, str. 204) temu dodaja razmerje med normo in predpisom, v katerem je kodifikacija norme praviloma zaostajala za obsegom in vsebino norme. Zato so se pisci prvih besedil zanaali na lastno knjinojezikovno sposobnost in si deloma pomagali s prvimi slovnicami in slovarji. B. Pogorelec (2001) in J. Toporii (1991) sta si zopet enotna glede nadaljnjega razvoja norme. Ustvarjalni dialog, ki je potekal med pisci tega asa, je, kot pie B. Pogorelec (2001), pripeljal do izboljav pisave, norma knjinega jezika pa se je razvijala ob slovnicah, ki so usmerjale njen razvoj. Toporii (1991) normo iz asa, ki ga zameji z letnicama 9751550, opredeli kot normo dinaminega tipa, torej upoteva stopnjo razvoja slovenskega jezika v danem asu sporazumno glede na izroilo (Briinski spomeniki). Za as od 14. stoletja dalje Toporii (1991) ugotavlja vse veji vpliv pokrajinskega jezika. Vpliv koroko-gorenjskega pokrajinskega jezika je viden v Ratekem rokopisu, dolenjskega v Stikem rokopisu, sledovi zahodnoslovenskega pokrajinskega jezika pa so v Starogorskem rokopisu. Po Pogorelevi (2001) in Toporiiu (1991) se je knjino izroilo slovenskega jezika nepretrgoma udejanjalo od leta 1550. Zaetek nacionalnega jezikovnega nartovanja B. Pogorelec (2001) pripisuje izbiri osrednjeslovenskega urbanega govornega jezika kot podstave knjinega jezika, z izdelavo posebne pisave s pravili izreke, opuanjem specifino narenih pojavov, pa tudi s prebiranjem besedia. Za normo, ki so jo postavili protestanti, je bilo e posebej znailno, da so skuali izloiti interference iz govornega stika z mestno nemino, kar Toporii (1991, str. 412) imenuje nastanek puristinega prizadevanja to je iz knjinega jezika izloalo tiste prvine ljudskega jezika, ki bi lahko bile izvor neustreznih razlag o nadvladi nemine, hkrati pa so manjale besedno samobitnost slovenskega jezika. To naelo se je, kot pie B. Pogorelec (2001), ustalilo tudi v poprotestantskem obdobju in knjini jezik za zmeraj zaprlo za veino teh izrazov, ki pa so e naprej bili v rabi v neknjinih
20

Razprava je prvi izla v SSJLK ZP 15 (1979), str. 3144.

40

govornih prilonostih, v urbanih in ruralnih govorih. Naela, s katerimi so slovenski protestanti skuali utrditi slovenski knjini jezik, kaejo na zgledovanje pri Luthru, vendar so njegova stalia kritino prenaali v slovenski jezikovni prostor in samostojno reevali slovensko jezikovno problematiko. Posegi za oblikovanje knjinojezikovne norme slovenskega jezika imajo tako tudi jezikoslovne osnove in obenem doloen jezikovnoideoloki znaaj. Na tem mestu je bolj neposreden od Pogoreleve (2001) Toporii (1991, str. 412), ko zapie, da je normo sprva razglaal posameznik (najoitneje Trubar in Krelj, manj oitno Bohori in Klombner), pri prevajanju Biblije pa je to bila ira drubena skupnost ali natanneje revizijska komisija. Slednja je poudarjala splonost jezika in zastrla individualnost posameznega pisca. O vlogi Primoa Trubarja v zaetkih slovenskega knjinega jezika je leta 1995 Igor Grdina napisal razpravo Nekaj opazk o vlogi Primoa Trubarja v zaetkih slovenskega knjinega jezika, ki je nastala po nesoglasjih z J. Toporiiem21 glede dela Jakoba Riglerja, Zaetki slovenskega knjinega jezika (1968). Grdina (1999) se v omenjeni razpravi iz leta 1995 vraa k Ramovevi Kratki zgodovini slovenskega jezika (1936), kjer je Ramov nakazal, da ne gre verjeti Trubarjevim besedam v nemkem posvetilu k Ta prvemu dejlu tiga Noviga testamenta (1557) o tem, da lahko njegov kmeki slovenske jezik z lahkoto razume vsak Slovenec. Ramov (1936) je zael Trubarjev jezik pojasnjevati v smeri nadnarene narave knjinega jezika, s imer se strinja tudi Grdina (1999, str. 166): Cerkev, zlasti ljubljanska kofija kot na etnino docela slovenskih tleh edino veje sredie klerikega in hkrati laikega verskega ivljenja, kjer se je nadnacionalna latinina nujno stikala z nacionalnim idiomom (pridiga!), je morala razviti doloeno kultivirano govorno izroilo v ljudstvu razumljivem jeziku, ki je bilo v kranjskem glavnem mestu glasovno prilagojeno lokalni govorici z gorenjskimi refleksi v vokalizmu. Za I. Grdino (1999, str. 167) je dovolj tehtna tudi razlaga B. Pogorelec (1974),22 da tradicija kultiviranega slovenskega jezika v srednjem veku ni pripadala narejem, temve gre za ve vej razvoja pisnega jezika. Grdini (1999, str. 167) se sicer zdi bolj verjetno, da se je izroilo prenaalo ustno in je bilo le od asa do asa zapisano, ampak ne glede na to Grdina (1999, str. 168) Bredi Pogorelec priznava prispevek do takrat najpomembnejih
Objava tudije Zaetki slovenske knjievnosti med protestantsko in katoliko reformacijo (Grdina, 1992) je razburila nae lingviste; I. Grdina (1999, str. 7) navaja, da je J. Toporii po vzpodbudi A. Vidovi Muha zoper njegovo tudijo napisal sila bojevit traktat z naslovom Jakoba Riglerja teza o zaetkih slovenskega knjinega jezika (SR 41, str. 449464). Odmevno razpravo, ki je sledila, sta leta 1995 sklenili razpravi I. Grdine, emerna etev J. Toporiia (Zgodovina za vse 2, 1995, t. 2, str. 5868) in Nekaj opazk o vlogi P. Trubarja v zaetkih slovenskega knjinega jezika (Zgodovinski asopis 49, str. 379398). 22 Pogorelec, B. (1974). Razvoj slovenskega knjinega jezika. SSJLK. Informativni zbornik (Dodatek). Ljubljana: Center za slovenino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
21

41

opozoril o reformatorjevem slogu uporaba dvojne formule in na strukturi temeljea lenitev oziroma zgradba Trubarjevih besedil, to je razmeroma kompleksno oblikovanje stavnih period, ki e vedno sledijo reformacijskemu idealu preglednosti in razumljivosti. Smer pravilnega razmiljanja je po mnenju I. Grdine (1999, str. 168) prekinil J. Rigler (1968), v njegovih preprianjih pa mu je sledil le J. Toporii. Neutemeljenih oziroma napanih tez J. Riglerja, ki jih I. Grdina (1999) zavraa, je veliko, omenimo pa le najpomembnejo Rigler (1968) zagovarja hipotezo, da Trubar ni povzdignil v slovenski knjini jezik dolenjskega nareja iz Raice, ampak po domaem nareju nekoliko modificiran govor Ljubljane. Riglerjevo delo s to in drugimi za Grdino (1999) enako neutemeljenimi tezami v slovenistinih krogih ni naletelo na odlono zavrnitev. Toporii, ki je kot strukturalist prisegel na jezik kot sistem (Grdina, 1999, str. 174), je ele leta 1992 ugotovil, da Riglerjeva podoba gotovo ni znamenje, pod katerim bi lahko zmagovali,23 kar pa je e istega leta s silovito medijsko kampanjo proti razpravi I. Grdine24 znova zanikal. Razpravo I. Grdine (1995), objavljeno v knjigi Od Briinskih spomenikov do razsvetljenstva (1999, str. 190192), omenja tudi Kozma Ahai (2007) in izpostavi predvsem oceno Bohorieve slovnice, Proste zimske urice latinskokranjske slovnice (Articae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, 1584), ki so Ahaieve ugotovitve potrdile. Grdina (1999) je Bohorievo slovnico oznail kot kvalitetno humanistino delo, ki svojo vrednost izkazuje tako v predgovoru ter ureditvi, utrditvi in pojasnitvi rkopisa kot tudi v humanistinem tonu in dognanosti jedrnega besedila. Iz nabora ugotovitev I. Grdine (1999) Ahai (2007, str. 79) povzema e to, da Bohorieva slovnica sprejema e obstojee slovnike kriterije oziroma merila in si ne izmilja novih. Pomembnost slovnice pri potrjevanju Trubarjevega prizadevanja za slovenski knjinojezikovni izraz pa je morda bil eden od razlogov, da se je K. Ahai v monografiji Zgodovina misli o jeziku in knjievnosti na Slovenskem: protestantizem (2007) e posebej natanno posvetil prav Bohorievi slovnici. Namen najnoveje raziskave s tega podroja je bil dokazati hipotezo, da so bili za formiranje misli o jeziku in knjievnosti pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja kljuni zgledi tedaj e razvitih knjinih izroil (predvsem nemkega in latinskega ter deloma tudi italijanskega) (Ahai, 2007, str. 357).

O tem v: Toporii, J. (1993). Riglerjeva teza o zaetkih slovenskega knjinega jezika. Slavistina revija 41, str. 449464. 24 Ve o tem v: Grdina, I. (1999), str. 175.

23

42

V monografiji (Ahai, 2007, str. 357358) so doloene nekatere znailnosti jezikovne situacije in okoliin knjine produkcije slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki so tvorili intelektualno elito v nasprotju s iro skupino prebivalstva posebej izpostavljeni so preprosti ljudje, poleg njih pa so v tej skupini e izobraeni naslovniki, predikanti s pomanjkljivo izobrazbo in mladi. Pri irjenju vsebine knjig je pomemben element bilo posluanje branja v krogu druine ali na javnem mestu. Raba slovenskega jezika v cerkvi pa je bila odvisna od znanja jezika veine prebivalstva, kar pomeni, da so slovenski jezik v cerkvi rabili e pred izidom prvih slovenskih knjig. Namen osnovnega olstva v asu slovenske reformacije Ahai (2007) pripisuje predvsem irjenju pismenosti v slovenskem jeziku, ki bi lahko omogoilo irjenje protestantskih knjig. V analizi Bohorieve slovnice (1584) Ahai (2007) inovativno in kvalitetno vpeljuje pristop, ki delo slovenskega protestanta sodi na podlagi primerjave z drugimi podobnimi deli v evropskem prostoru. In prav primerjalna obravnava je tista, za katero Ahai (2007) trdi, da kae, kako je Bohori krmaril med tedanjim slovninim izroilom in zahtevami, ki jih je pred njega postavljal opis slovenine. K. Ahai (2007, str. 363) svojo raziskavo povzame z mislijo, da so na na prostor imela velik vpliv na vseh podrojih predvsem dela Martina Luthra, Filipa Melanchtona in Erazma Rotterdamskega. Prevzemanje tujih vplivov pa je bilo vselej vezano na premislek o posebnostih in potrebah slovenskega prostora, jezika in knjievnosti. Po burnih razpravah J. Toporiia in I. Grdine smo tako dobili monografijo, ki prinaa nove podatke, opozorila na doslej prezrte vire ter na njihovi podlagi na novo interpretira dosedanje razlage posameznih vpraanj. V dobi verske prenove, kot izpostavlja B. Pogorelec (2001, str. 205), je javna komunikacija v slovenini potekala preteno po ustnem prenosniku. Zaradi govornega udejanjanja knjine norme in zaradi izroila knjinojezikovne norme naj bi v 17. stoletju pisali po nainu rodu (enotno), govorili pa po nainu pokrajine (glede na razlike v izreki). V tovrstnih izjavah posameznih piscev te dobe (Schnleben, Kastelec, Hipolit) Toporii (1991, str. 413) odkriva zavest o knjini normi, predpis pa se ohranja z Bohorievo slovnico (1584), ponatisnjeno najprej v latinini (1715), nato pa e v nemini (1758). Pogoreleva (2001) nadaljuje, da so se zaradi novega normativnega postulata in razlik med pisnim in govorjenim knjinim jezikom v naslednjem stoletju oblikovale pokrajinske razliice knjinega jezika, v katerih so se razirila podroja rabe slovenskega knjinega jezika. Prav tako je slovenska kulturna sfera zaela prehajati iz diglosije z nemkim knjinim jezikom v dvojezinost kot rezultat 43

prizadevanj najvidnejih slovenskih razsvetljencev in romantikov. O tem, kako posebno vlogo je na Slovenskem vse do obdobja novovekega nacionalizma, ki se zaenja nakazovati ob koncu 18. stoletja, razmahne pa se v 19., pie I. Grdina (1999, str. 14). Trditev je argumentirana z zgodovinskimi dejstvi od propada staroslovenske drube do leta 1918 je najveji del naega etninega ozemlja pripadal dravnim tvorbam, ki so imele svoje sredie v nemkem prostoru (frankovska, vzhodnofrankovska drava, Cesarstvo oziroma pozneje Sveto rimsko cesarstvo nemke narodnosti, v 19. stoletju Avstrijsko cesarstvo in Avstro- Ogrska) in iz njih izhajajoimi posledicami. V taknih razmerah namre nemina pri nas ni bila tuj jezikovni izraz, temve so jo Slovenci doivljali kot obiajno na nekaterih podrojih ivljenja, na primer v listinah, kronikah, filozofskih besedilih ipd. (nav. po Grdina, 1999, str. 14). V prvi polovici 19. stoletja se kaejo prizadevanja za novo normo, ki naj bi prav prek knjinega jezika utrjevala zavest lokalne in tudi nacionalne identitete. Kot pie Toporii (1991, str. 414) je bil e v prvem desetletju 19. stoletja utrjen osrednji kranjski knjini jezik, sicer tudi jezik prevoda katolikega Svetega pisma in Vodnikovih besedil s skoraj polno funkcijsko zvrstnostjo. Jezik, predpisan v Kopitarjevi slovnici (1808/1809), Toporii (1991, str. 414) ocenjuje kot rezultat poznavanja dotedanjega razvoja besedil in idej slovenskega osrednjega knjinega jezika, prav tako pa tudi razliic soasne jezikovne rabe. V tem jeziku je Ravnikar pisal moralnopouno, Cigler prvo umetno prozo, Preeren pa visoko poezijo. Ob vsem tem Toporii (1991) ne pozabi na nove oblike v petdesetih letih, ki so upotevale doloene jezikovne znailnosti z obrobja, zlasti koroko-tajerske. Kot posebej zanimiv poskus B. Pogorelec (2001, str. 205) predstavlja poskus novega purizma, nastalega v Kopitarjevem krogu in naperjenega proti tujim prvinam v knjinem besediu. Na drugi strani pa je Preernov krog zagovarjal, da stiki med kulturami knjini jezik oplajajo, mu irijo predstavne svetove in bogatijo besedie. Kljub temu da poskus izloanja neslovanskih prvin iz knjinega jezika v Preernovem asu ni uspel, je ostala negotovost v odnosu do prvin tujega izvora. Nezaupanje do tujega pa je za seboj pustilo pojmovanje o istem, ljudskem jeziku in tujem knjinem jeziku. Po Pogorelevi je to socialno vrednotenje sovpadlo s kasnejo politino konotacijo nasprotja urbano/ruralno, ob posebnem poudarjanju ruralnega. Pojmovanje ljudskega je obsegalo izjemno pestrost knjinih izrazil in je ob vrednotenju ljudskega kot idealnega nasproti pokvarjenemu mestnemu v veliki meri manipuliralo odnos do norme in do knjinega jezika kot jezika institucije in kulture. Slovenski jezik je tako postajal institucija in se je postopoma iril v ves jezikovni in nacionalni prostor ter se pri tem izrazito funkcionalno osamosvajal in razloeval. Prva skupna norma slovenskega knjinega 44

jezika v 19. stoletju je kljub vsemu bila kompromis med variantami, upotevajo tako imenovane nove oblike, ki so zaznamovale enotni nacionalni knjini jezik. Sredi 19. stoletja pa je slovenski jezik dobil e pravice uradnega jezika Slovencev. Enotna norma zborne izreke se je oblikovala konec 19. stoletja, podlaga za ustalitev govorne norme pa so bila krabeva spoznanja o knjini izreki. Ugotovitvi B. Pogorelec (2001) dodajamo misel J. Toporiia (1991, str. 415), da pravorena norma, skupaj s skladenjsko in leksikalno, dravno ni bila prepisana, zato se dolgo tudi ni mogla ustaliti. S olsko organizacijo v zaetku 20. stoletja, s katero je slovenski jezik prevzel vlogo unega jezika, je norma knjinega jezika, zajeta v slovnici, slovarju in pravopisu, postajala vedno stroji predpis pravilne rabe pisnega knjinega jezika, ki so ga imeli za lepega v primerjavi z drugimi nelepimi jezikovnimi zvrstmi, kamor so sodila na primer nareja. Razloge za navedene oznake B. Pogorelec (2001, str. 206) ie v omejenosti diskusije o knjinem jeziku in prav tako njegovega raziskovanja ter posredovanju doloil norme brez ustrezne jezikoslovne podlage. Toporii (1991, str. 416) omenja Slovensko slovnico (1916) Antona Breznika kot odraz nove norme, pri usmerjanju knjinega jezika pa je Brezniku pomagal tudi F. Ramov (na podroju glasoslovja in naglasa). Kot normodajalen se je v veji meri uveljavljal kranjski tip kultiviranega jezika. Po letu 1918 so nemko interferenco, kot 19. stoletje nadalje opisuje B. Pogorelec (2001, str. 206), skuali izloiti tudi iz vsakdanjega govora, kjer je kljub purizmu e vedno ivela v urbanem, predvsem pa v ruralnem okolju. V asu identitetnega naboja slovenske jezikovne in s tem tudi narodne emancipacije je tudi ta poskus bil dokaj uspeen, ko pa se je zael ta naboj izgubljati, opaamo pri najmlajem rodu ponovno rabo teh izrazov, ki imajo prav zaradi potisnjenosti iz javne rabe doma poseben ustven naboj. Neskladje in dvom o normi, ki jo je postavil A. Breznik in na kateri je temeljil predpis, je pogojevalo nastanek Vodukovega eseja iz leta 1932/33, o katerem smo e pisali ob razmiljanju A. Vidovi Muha (1998), in Glonarjevega Slovarja slovenskega jezika (1936). Leta 19411945 Toporii (1991, str. 416) opisuje kot as, ko je slovenski (knjini) jezik na tevilnih delih slovenskega ozemlja (predvsem tistih, ki so jih zasedli Nemci) izgubil drubeno funkcionalnost skoraj v celoti. V tem asu sta se ohranjala norma in predpis iz tridesetih let, vendar so se besedila kljub temu mono dialektizirala, jezikovnokulturno pa se je jezik po Toporiievem (Toporii, 1991, str. 416) preprianju tudi barbariziral. Znailnost, ki jo asu po drugi svetovni vojni pripisuje Toporii (1991), je intenziven vdor ruskega socialistinega izrazja med uporabnike slovenskega jezika, kar je omajalo ustaljenost 45

slovenskega knjinega besedja. Posledino so se oila funkcijska podroja slovenskega knjinega jezika v korist srbohrvakega jezika. Razrahljanost norme Toporii (1991, str. 417) pripisuje pred- in medvojni odsotnosti slovenskih ol, v novejem asu pa mnoici tujejezinih strokovnih in zabavnih besedil. Kot zatrjuje B. Pogorelec (2001, str. 207) so se podroja knjinojezikovne norme ponovno razirila z odpiranjem slovenskega javnega ivljenja v 20. stoletju, ko so nastajali tudi pravopisni in pravoreni normativni prironiki. Knjini jezik je postal posebne vrste kulturni dialekt in njegova raba se je razirila v javnem ivljenju z razlinimi funkcijami, ki so jih zaeli normirati ele po drugi svetovni vojni, ko se je zaela razprava o funkcijski zvrstnosti, in nato v SSKJ. Odtlej v normiranje vkljuena razprava o funkcijskih in socialnih zvrsteh knjinega jezika bi, kot ugotavlja B. Pogorelec (2001, str. 207), zahtevala novo opredelitev knjinega jezika. Kot zapie avtorica lanka, se v novem kontekstu najbolj odpira jezik umetnosti in vseh tistih podroij, ki so umetnosti blizu. Toporii (1991, str. 417) pa je ob koncu svoje razprave kritien do preureditve nazora o knjinem jeziku, ki ga v povojnem asu po njegovem mnenju prepreujejo konservativna gledanja nosilcev tradicije, ki obvladajo mesta odloanja v jezikovnih zadevah. Konservativnost se je zlasti uveljavila v slovenskem pravopisu, v preveliki meri pa tudi v SSKJ. Toporii (1991, str. 418) vidi reitev iz nestanovitnosti norme, negotovosti uporabnikov in krize avtoritete (strokovnjakov sodobne jezikoslovne znanosti) predpostavlja ele takrat, ko bi se objektivno spoznana norma s teo svoje resninosti in funkcionalnosti im ire sprejemala kot predpis, //. Predpostavka se je deloma uresniila leta 1981, ko je izel Nart pravil za novi slovenski pravopis, leta 1990 pa Slovenski pravopis, 1, Pravila, ki so glede izrazne, oblikoslovne in zvrstne strani knjinega jezika predpis.

2.1 PROBLEMI KONCEPTA KNJINEGA JEZIKA

Skubic v monografiji Obrazi jezika (2005, str. 46) predstavlja tradicionalni izraz knjini jezik zaradi navezave na anr knjige kot zavajajo. Kljub temu pa Skubic (2005) izraza ne ukinja, temve mu skua najti trdneje in drubeno realne temelje, ga natanneje opredeliti oziroma smiselno razdeliti. Koncept knjinega jezika pri Skubicu (2005) temelji na delu Daliborja Brozovia, Standardni jezik. Teorija, usporedbe, geneza, povijest, suvremena, zbilja (1970).

46

2.1.1 Teorija standardnega jezika po Brozoviu (1970) Brozovi (1970, str. 9) se v omenjenem delu ukvarja z vpraanjem aktualne vloge standardnih jezikov v vzporednem jezikoslovju in skua le-to dopolniti z obo teorijo standardnih jezikov, teorijo standardnosti jezika. Kot sploen, kvalitativno in hierarhino nevtralen in nespecificiran termin uvaja idiom, ki ga po Brozoviu (1970, str. 10) lahko klasificiramo po razlinih kriterijih: (ne)organskost, (ne)konkretnost, vija/nija hierarhina stopnja. Po Brozoviu (1970, str. 1011) organske idiome razumemo kot idiome, ki so se razvili v okviru konkretne etnine skupnosti, torej konkretne etnine civilizacije in zadovoljujejo samo njene lastne komunikacijske in ekspresivne potrebe. Pri tem Brozovi (1970, str. 11) pojasnjuje, da pojem etnini v tem primeru ni sinonim za avtohton ali genetsko ist, ker geneza dane skupnosti oziroma njene civilizacije tu ni pomembna. Na vijih razvojnih stopnjah pa se pojavljajo avtonomne civilizacijske nadgradnje, ki nimajo ve nujno definiranega etninega znaaja, in zato se po Brozoviu (1970) pojavi potreba po idiomih, ki bi bili jezikovni instrumenti teh nadgradenj. V skladu z njegovo teorijo organski idiomi dajejo material za izgradnjo novih, neorganskih jezikovnih instrumentov, sami pa nadalje obstajajo in se razvijajo vzporedno z neorganskimi idiomi. Neorganski idiom je torej po Brozoviu (1970, str. 12) vsak standardni jezik. Poleg standardnih jezikov Brozovi (1970) kot neorganske idiome opredeli tudi hierarhino nije fenomene: pogovorni jezik (obenacionalen ali regionalen), argon, interdialekt in podobno. Brozovieva teorija dejansko predvidi le dve kategoriji idiomov: mestni govor in standardni jezik, saj imajo samo taki idiomi jasno opredeljen inventar svoje substance in jasno opredeljeno strukturo (Brozovi, 1970, str. 12). Vse ostale kategorije idiomov Brozovi (1970) oznai kot nekonkretne oziroma e govorimo o organskih idiomih, hierarhino vijih od mestnega govora so ti ne samo nekonkretni, temve tudi abstraktni. V hierarhini lestvici neorganskih idiomov sta viina in stopnja konkretnosti sorazmerni: najvije stopnje je standardni jezik, ki je konkretni idiom; nija je stopnja pogovornega jezika in potencialnega obenacionalnega jezika, ki nista konkretna; najnija pa je stopnja interdialekta, ki je najbolj konkreten.

47

Viina in stopnja konkretnosti sta na lestvici organskih idiomov ravno obratni. Mestni govor je organski idiom najvije stopnje in je konkreten. Stopnja abstraktnosti organskih idiomov pa nato naraa sorazmerno z naraanjem njegove hierarhine stopnje. To pa po Brozoviu (1970, str. 13) pomeni, da so organski idiomi rezultat abstrakcije skupnih lastnosti vejega ali manjega tevila mestnih govorov, ki se kot konkretni idiomi edini lahko abstrahirajo. Od tod po Brozoviu (1970) izhaja, da je stopnja organskih idiomov tem vija, im veje je tevilo konkretnih govorov, katerih abstrakcija je organski idiom. V hierarhini lestvici organskih idiomov je tirim osnovnim stopnjam (mestni govor, dialekt, skupina govorov kot stopnja abstrakcije nija od dialekta in skupina dialektov kot stopnja abstrakcije vija od dialekta) nadrejen organski idiom najvije stopnje, za katerega po Brozovievi (1970) oceni ni primernejega izraza od termina jezik. Brozoviev koncept standardnega jezika v vejem delu temelji na razpravah jezikoslovcev prake ole, predvsem na delih B. Havrnka25 in dveh pomembnih terminov njegove teorije, to sta prona stabilnost in avtonomnost standardnega jezika. Brozovi (1970, str. 18) ocenjuje, da v vpraanjih prone stabilnosti evropsko in ameriko jezikoslovje dobro funkcionira, vpraanja avtonomije standardnega jezika pa so po njegovem preprianju ostala v Evropi in Ameriki v glavnem izven zanimanja jezikoslovne teorije. V zadnjih desetih letih 20. stoletja Brozovi (1970) opaa napredek le v ameriki (in nemki) sociolingvistiki. V sovjetskem konceptu standardnega jezika Brozovi (1970, str. 19) izpostavi dve ibki toki. Kot prvo omenja pogosto razumevanje standardnega jezika kot nekaknega krova, pod katerim se spravljajo vsi ostali organski in neorganski idiomi razlinih stopenj, pri emer pa pod krovom ne sme biti praznega prostora in obenem tam ne more biti ni, kar s tem krovom ne bi bilo pokrito. Na drugo mesto pa Brozovi (1970) postavlja vasih mehanino razvranje standardnih jezikov v jezike narodnosti, naroda, nacije, tj. precenjevanje pomena, ki ga ima (socioloki) znaaj takih skupnosti kot znaaj standardnega jezika, in istoasno popuanje v tem, da se ta pomen konkretno opredeli v meri, v kateri dejansko obstaja.

25

Havrnek, B. (1963). Studie o spisovnm jazyce. Praha: Nakladatelstv eskoslovenk akademie (nav. po Brozovi, 1970, str. 18). Poleg tega dela Brozovi (1970) navaja e noveji deli: Havrnek, B. (1963). Srovnvac studium struktury spisovnch jazyk slovanskch. Praha: eskoslovensk pednky pro V. mezinrodni sjezd slavist v Sofii, str. 510; Havrnek, B. (1964). On Comparative Structural Studies of Slavic Standard Languages. Travaux linguistiques de Prague, str. 5966.

48

*** Potem ko so osnovni pojmi Brozovieve teorije o standardnem jeziku pojasnjeni, nadaljujemo s Skubievo tezo (2005, str. 46), da naj bi v okviru tradicionalnega pojma knjini jezik dejansko uinkovala dva pojava, standardni in kulturni jezik. V anglosakem jezikoslovju bolj uveljavljen izraz standardni jezik Skubic (2005) opira na pojem jezikovne standardizacije. Gre za pojem, ki se nanaa deloma na pomen, predvsem pa na standardizacijo jezikovnega izraza. Glavni kodifikacijski prironiki, to so pravopis/pravoreje, slovnica in pravopisni slovar, doloajo merila pravilnosti v okviru standardiziranih besedil. Vsebina standardiziranega jezika je preteno znotrajjezikovna in se nanaa na produkt prizadevanj standardizacije kot postopka, katerega namen je jezik im bolj poenotiti v obliki in poveati raznovrstnost funkcijskih zmonosti. Standardizacija pa se ne ukvarja le s tehninimi vidiki jezikovne rabe, kot je na primer iskanje optimalne oblike jezika za mnoino sporazumevanje, temve posega tudi na zunajjezikovno, ire drubeno podroje. Standardni jezik torej skua utelesiti tudi najpopolnejo obliko kulturnega jezika. Pojem kulturnega jezika26 Skubic (2005, str. 47) umea v pojem jezikovne kulture v praki in tudi slovenski funkcionalni strukturalni lingvistiki. Nanaa se deloma na izraz, kot je na primer prestina izreka kot simbol spotovanja, preteno pa na vsebinske vidike kulturne komunikacije. Zvrstni in ekspresivni kvalifikatorji, ki jih vkljuujejo sodobni pravopisi in slovarji, dajejo jezikovnokulturne informacije in so merilo primernosti. Produkt kultiviranja je posameznikova vedenjska dra, ki se kae tudi v rabi razlinih zvrsti jezika. Vsebina je preteno zunajjezikovna in se nanaa na jezik, ki ga druba pojmuje kot primernega za drubeno prestine prilonosti, povezane z njeno kulturo. Kljub temu da sodobni pravopisi vkljuujejo informacije o kulturnem jeziku, Skubic (2005, str. 49) pie, da ta ni izrecno predpisan, temve se reproducira in razvija s celotno socializacijo. Kulturni jezik je po Skubicu (2005) povezan s simbolnimi vidiki jezikovne rabe, saj kot reprezentativna jezikovna oblika utelea prevladujoo kulturo politine skupnosti, utemeljene na danem jeziku. Glede na stanje pluralistine kulture v drubi poteka med kulturnim jezikom in govoricami drubenih skupin nenehen boj.

Izraz kulturni jezik je prva uvedla A. Vidovi Muha v razpravi Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjinega jezika (1996). Temeljna posebnost kulturnega jezika po A. Vidovi Muha (1996) ni pisna narava, temve raba v prestinih ritualih dominantne kulture in njenih (tudi govornih) anrih.

26

49

Ker so simbolne potrebe stareje od tehninih zmogljivosti, v svoji monografiji Skubic (2005, str. 49) poudarja primarnost kulturnega jezika in sekundarno vlogo standardizacije. O obstoju kulturnih jezikov v drubenem, deloma verskem obredju in v slovstvu lahko v Evropi govorimo e od antike dalje, standardizacija pa se je zaela pojavljati ele z uveljavljanjem novih tehnologij za tvorbo in distribucijo besedil. Razvit standardni jezik prevzame vlogo ideala oblike kulturnega jezika. Raba enega izraza (knjini jezik) po Skubievih ugotovitvah privede do teoretino pomembnih nesporazumov, saj domene, nastanek in obstojnost standardnega in kulturnega jezika niso pod vplivom istih dejavnikov. V domeno kulturnega jezika sodijo tudi nekatere prakse, ki niso povsem standardizirane (na primer manj formalna spontana tvorba besedil). Skubic (2005) kot nesmiselno omenja tudi standardizacijo knjinega pogovornega jezika, s katero poskua SP 2001, eprav gre za spontano prilagajoe se podroje sproenega naina kulturnega izraanja. V tem primeru je torej pojem standardnega jezika oji od kulturnega jezika. iri pa je pojem standardnega jezika v tem, da se njegova naela irijo tudi na podroja, ki ne sodijo ve v domeno kulturnega jezika. To po Skubicu (2005, str. 4950) pomeni tja, kjer je zaelena enotnost forme, eprav ne gre za raven legitimne (visoke) kulture. Od legitimne kulture odstopajo na primer vsi neknjini leksemi, zunaj dosega predpisa knjine norme, a obenem kodificirani v SSKJ in SP 2001. Skubic (2005, str. 50) to dilemo zavrne z argumentom, da neknjino besedo odklanja le kulturni jezik, in sicer kot nelegitimno za prestine jezikovne rabe. Standardni jezik pa skua vzpostaviti univerzalno veljavna pravila, ki jih je mogoe prenesti na katerokoli jezikovno sredstvo. Glede na tevilnost in nenehno spreminjanje (predvsem pojavljanje vedno novih neknjinih leksemov) je tehtneji drugi argument, ki ga navaja Skubic (2005), ko izpostavi slabljenje avtoritete standardnega jezika, slonee na njegovi temeljni povezavi s funkcijo kulturnega jezika, pri prenosu na nekulturna jezikovna sredstva. Oznaevanje doloene jezikovne rabe kot neprimerne (neizobraene, pohujljive, aljive, tuje ipd.) je povezano z ideologijo. Skubic (2005) to navee tudi na pojem jezikovne kulture, kot ga uporablja funkcionalistini strukturalizem, ki predpostavlja obstoj drubenega konsenza o vrednotah v drubi. Vsaka taka predpostavka pa skua po Skubievem preprianju vzpostaviti enega izmed modelov kot samoumevno veljavnega, druge pa prezreti.

50

3 ZVRSTNOST SLOVENSKEGA JEZIKA: TEORIJA ZVRSTNOSTI NA SLOVENSKEM

Slovenska teorija je eko delitev na jezikovne oblike ter funkcijske jezike ali stilne plasti preimenovala v socialne in funkcijske zvrsti (Toporii, 1977, 198427). Alternativna poimenovanja kot so na primer plasti in stili (Urbani, 198728) ali vrste jezika (Pogorelec, 197729) pa se niso uveljavila. V zadnji razliici slovenske teorije obsegajo socialne zvrsti dve zvrsti knjinega jezika, in sicer zborno in pogovorno, ter neknjine zvrsti, med katere SP 2001 uvra neknjino pogovorno, nareja in mestne govorice. K funkcijskim zvrstem pa v dananji slovenistini terminologiji uvramo jezik praktinega sporazumevanja, strokovni, publicistini in umetnostni jezik. Ob predstavljeni delitvi socialnih in funkcijskih zvrsti Skubic (2005, str. 42) pojasnjuje izraz socialna jezikovna zvrst, na katerega dvoumnost je opozorilo e ve avtorjev, saj izraz meri na socialno pripadnost govorca. Vendar pa izraz socialen, kot po Toporiiu (1991, str. 423) navaja Skubic (2005, str. 42), tu pomeni druben v najirem smislu. V slovenistini terminologiji se torej beseda socialen rabi kot oznaka za opredelitev knjine zvrsti, ki je narodnoreprezentativna in ki se pravzaprav uporablja samo za doloene namene. Socialno torej hkrati pomeni nacionalno in posebne, formalne prilonosti, ne pa mesto lovekove socializacije, umeanja v drubo ali identifikacije. Posebnost in skupna toka prake in dananje slovenske teorije zvrstnosti je v tem, da sta obe teoriji knjinega jezika, torej hierarhino najvije in umetno regulirane jezikovne zvrsti. Skubic (2005, str. 42) imenuje njun pristop k analizi kot pristop od zgoraj in za zgoraj in kot taki predstavljata nasprotje teoriji jezikovne prakse s pristopom od spodaj, od uporabnika, ki jezik uporablja za svoje semiotino manevriranje skozi drubo. Teorija zvrstnosti obravnava uporabnikove motivacije s stalia, kakne bi morale biti, torej s stalia pojma nacije kot uteenega mehanizma s strogo funkcionalnimi deli.

Toporii, J. (1984). Slovenska slovnica. Ljubljana: Obzorja. Urbani, B. (1987). O jezikovni kulturi. Ljubljana: Delavska enotnost. 29 Pogorelec, B. (1977). Slovenski knjini jezik v slovenskem jezikoslovju. XIII. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
28

27

51

3.1 TOPORIIEVA UREDITEV POJMOVANJ IN POIMENOVANJ V TEORIJI ZVRSTNOSTI SLOVENSKEGA JEZIKA

Potem ko je Toporii v estdesetih letih 20. stoletja iri slovenski javnosti prvi predstavil teorijo zvrstnosti, se je leta 1977 v lanku Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti slovenskega jezika nadalje ukvarjal z zvrstno razslojenostjo slovenskega jezika kot problemom sodobnega slovenskega jezikoslovja. Izpostavil je tako problem tipologije zvrstnosti, ki smo jo deloma e nakazali s Skubievimi omembami zadnje razliice slovenske teorije zvrstnosti, kot tudi problem posameznih zvrsti in skupin zvrsti. Kot ugotavlja Toporii (1977, str. 387), se je zlasti od tridesetih let prejnjega stoletja dalje v literaturi, ki obravnava zvrstnost, nabrala mnoica pojmovanj in poimenovanj, ki jih je treba postaviti na skupni imenovalec. Izraz zvrst je kot jezikoslovni strokovni izraz uvedel Joe Toporii v lanku Zvrsti slovenskega jezika, objavljenem v Jezikovnih pogovorih leta 1967. Z izrazom zvrst Toporii (1977) zaznamuje posamezne pojavne oblike pojma in poimenovanja jezika. Raba besede zvrst je v jezikoslovju, kot ugotavlja Toporii (1977), tudi sicer pogosta (France Novak, France Jesenovec, Janez Dular, Tomo Koroec). Razlike pa opazimo pri Urbaniu (1976), ki v ta pojem vkljuuje le socialne zvrsti, medtem ko za prenosnike rabi izraz oblike, za funkcijske pa stili. Toporii (1977, str. 388) besedo stil v tem pomenu zavraa in razmerje med izrazoma funkcijska zvrst in (funkcijski) stil pojasnjuje z navedkom Toma Koroca (1974, str. 75): Stil je pojav, prisoten ele v jezikovnem sporoilu, ne pa v sami jezikovni strukturi. Gre torej za prikaz fonda, iz katerega se rpa za organizacijo s pomojo izbire in nainom zgradbe. Zato na tej stopnji govorimo o funkcijskih zvrsteh, ne o stilih. Tipologija zvrsti slovenskega jezika, ki jo je vpeljal Toporii (1977), vkljuuje tevilno nezakljueno vrsto, pri emer so najpomembneje skupine zvrsti socialne, vkljuno z interesnimi govoricami, funkcijske, prenosnike, udeleenske, asovne in mernostne.

Socialne zvrsti Pojem socialne zvrsti zajema pojavne oblike slovenskega jezika na podlagi upotevanja drubene in druabne vloge, ki jo ima knjina zvrst s podzvrstema zborna in pogovorna in neknjina zvrst s podzvrstema narena in pogovorna. Knjini jezik je vseslovenski (vsenaroden) in en sam, kljub temu da ima zborno in splono pogovorno obliko, medtem ko

52

imamo med neknjinimi zvrstmi ve nareij in ve pokrajinskih pogovornih jezikov. Med socialnimi podzvrstmi so obravnavane interesne govorice, ki vkljuujejo sleng, argon in argo. Tu gre za socialno pogojene modifikacije funkcijskih besedil, pri emer je sleng modifikacija praktino sporazumevalnega jezika v smeri k igrivosti, argon strokovnega v smeri k neoficialnosti, argo pa je izrazito modifikacijsko preoblikovanje socialne oblike jezika v smeri k zakritosti in nerazumljivosti. Toporiievi (1977, str. 392) delitvi knjinega jezika na zbornost in pogovornost je ugovarjal Urbani (1976, str. 309, 311312), ki je sploni pogovorni jezik imenoval knjina govorica in to loil od ozkoknjine, slavnostne zborne izreke. Kot pojasnjuje Toporii (1977), je njegov izraz sploni pogovorni jezik primarno sicer (prosto)pogovorna realizacija knjinega jezika, vendar (prosto)pogovornost ni omejena le na pogovorni jezik, ampak je mona v vseh socialnih zvrsteh, tudi v nareju. Ker z izrazom pogovoren Toporii (1977, str. 393) oznauje pojmovnost socialne zvrstnosti, rabi za pridevniko vzporednico k 'pogovarjati se' besedo obevalen oziroma obevalni jezik kot jezik pogovora. Anton Breznik (1976)30 je v jeziku socialnih slojev celo loeval med jezikom ljudstva in jezikom izobraencev. Med ljudstvom in izobraenstvom pa vidi Breznik (1976, str. 229, 240) vezi, ki so vidne v oznakah kot so ivi resnini jezik, kakor ga govori ljudstvo in izobraenstvo (229), sploni obevalni jezik ljudstva in izobraencev (229), govor preprostega in izobraenega loveka (240). V Breznikovem smislu rabi besedo ljudsko tudi Bajec31 (1951), medtem ko Voduek32 (1933) ljudsko postavlja v opozicijo s knjinim, in sicer v pomenu vsak dan govorjenega. Toporii (1977, str. 396) dodaja, da v novejem asu izrazi ljudsko, ljudski in ljudskost ne oznaujejo toliko izobrazbe, temve tvorijo oznako za prvotno nevladajoi del prebivalstva, ki nato z bojem pride na oblast. V okvir socialnosti Toporii (1977, str. 396) uvrsti e jezike posameznikov (na primer pri Brezniku je to Juriev umetnostni in novinarski jezik), ki jim nasproti stojijo nepersonalni jeziki, kot je na primer jezik Novic, Slovenskega naroda ali v novejem asu jezik Dela, Ljubljanskega dnevnika, Veera in drugih tako imenovani noviki jeziki. Kot individualni jezik bi lahko loili jezik leposlovnih likov ali v irem smislu jezik slovstvenih tokov.
Toporii, J. (1977) navaja podatke iz: Breznik, A. (1976). ivljenje besed, str. 359. Toporii, J. (1977) navaja podatke iz: Bajec, A. (1951). Rast slovenskega knjinega jezika, str. 346. 32 Toporii, J. (1977) navaja podatke iz: Voduek, B. (1933). Za preureditev nazora o jeziku. Krog: zbornik umetnosti in razprav, str. 6676.
31 30

53

e ena socialna zvrst jezika, ki je prisotna pri Brezniku (1976), tvori nasprotje med realnostno in podrubljenostno plastjo. Realnostna plast jezika nam pove, ali ima jezik dejansko obstojeega nosilca ali tvorca ali je jezikovna znailnost za besedilo izmiljena. To Breznik imenuje kot iv, resnien, realen, splono rabljen oziroma obiajen jezik, njegov protipol pa je jezik, ki je privzdignjen nad resninost, je nenaraven in ni v sploni rabi. Na kategorijo realnosti je, kot v nadaljevanju pie J. Toporii (1077, str. 397), mogoe nasloniti iro ali ojo podrubljenost jezikovnih pojavov, kot se odkrivajo z izrazi, ki vkljuujejo besedo sploen (splono sprejeti jezik, obiajni knjini jezik, sploni ljudski jezik). Za konec razpravljanja o socialni zvrstnosti si Toporii (1977, str. 398399) postavi e vpraanje, koliko je ta tipologija prisotna na primer v SSKJ. Na tem mestu nas zanima predvsem, kaj se v SSKJ oznauje s kvalifikatorji pog., nije pog. in arg. Kvalifikator pog. v SSKJ razlagajo kot besedo, pomen ali zvezo iz vsakdanje govorice ljudi, ki ne govorijo v nareju (brigati se, brzec, familija) (nav. po Uvod v SSKJ, 19701991, str. XXVI). To pomeni, da je pogovorno definirano v nasprotju z narenim, ne pa nasproti s knjinim jezikom. Toporii (1977) izpostavi dvom, ali je pogovorni jezik varianta knjinega jezika, kot je pri njem sploni pogovorni jezik, ali gre za obevalni jezik, torej jezik nareja, ki pa ni v nareju. Da gre verjetno za obevalni jezik je razvidno iz doloitve kvalifikatorja knji., ki ga najdemo ob besedah, ki v pogovornem jeziku zvenijo nenavadno (brien, celovit, dasi) (nav. po Uvod v SSKJ, 19701991, str. XXVI). e manj jasen je kvalifikator nije pog., v katerega SSKJ vkljuuje besede, pomene ali zveze iz nije plasti pogovornega jezika (britof, farbati) (nav. po Uvod v SSKJ, 19701991, str. XXVI). Loitve med argonom in slengom v SSKJ praktino ni, saj je izraz argon definiran kot beseda, pomen ali zveza iz govora posameznih stanov. Kljub pomenski nejasnosti besede stan, pa med argone po Toporiiu (1977) zagotovo ne sodijo jeziki kmeta, meana ali obrtnika.

Funkcijske zvrsti Toporiieva (1977, str. 400) delitev funkcijskih zvrsti, opirajoa se na slovensko izroilo, se sklada s eko teorijo v izrazih praktinosporazumevalen, praktinostrokoven in publicistien. Delitev je naslonjena na Breznikovo pojmovanje jezikovnih vrst, le da je pri Brezniku (1976) praktina sporazumevalnost komaj razvidna, saj je zakrita z izrazi vsakdanji ali obevalni. To lahko primerjamo z izrazom Antona Bajca (1951, str. 19) vsakdanja govorica, ki se vsakodnevno rabi za preprosto govorno sporazumevanje. Podobno prekrivanje je opaziti pri 54

Urbanievem33 (1956) konverzacijskem stilu, ki prav tako sledi logiki, da se o praktinih stvareh veinoma pogovarjamo. Najbolj mnogovrstno je strokovne jezike poimenoval Breznik (1976), ki je strokovnost obravnaval vse od znanstvene preko poljudnoznanstvene do praktino strokovne. V Toporiievem (1977, str. 400) pojmovanju strokovnost zajema eno samo, notranje diferencirano zvrst. Znotraj publicistinega jezika je najpomembneji del, to je novinarski jezik, loil e Breznik (1976). Tretja Breznikova funkcijska zvrst je umetnostni jezik, kjer loimo jezik proze, pesmi in drame. Od teh je Breznik (1976) podrobneje obravnaval le prozni jezik, in sicer jezik pripovednikov. Najbolj terminoloko nejasna pa je pri Brezniku (1976) praktino sporoevalna zvrst, ki se deloma skriva za izrazoma govor in govorica. Vendar pa jezik ne slui le praktinemu, vsakdanjemu sporazumevanju, ampak lahko tudi umetnostnemu izraanju. Govor oziroma govorica torej lahko pomenita katerokoli socialno zvrst knjino ali neknjino.

Prenosnike zvrsti Izraz zvrst se v Toporiievi (1977, str. 403) tipologiji nanaa tudi na oblike jezika, ki jih diferencira razlien prenosnik. Glede na to loujemo med pisanim in govorjenim jezikom, kar je v eki tradiciji poimenovano kot oblike jezika. Med njima je oitna razlika v izrazni podobi, manj jasna pa je razlika na drugih jezikoslovnih ravninah. Govorjeni jezik Toporii (1977) loi na brani, recitirani, deklamirani oziroma na pamet govorjeni in prosto govorjeni jezik.

asovne zvrsti asovne oznake jezika po Toporiiu (1977, str. 404) razdelimo na jezik preteklosti in jezik sodobnosti. V SSKJ temu ustrezajo asovno-frekvenni kvalifikatorji: raba naraa, raba pea, redko, star. (starinsko) in zastar. (zastarelo). Na toko sedanjosti je orientiran le kvalifikator zastar. ob neko rabljenih besedah, pomenih ali zvezah, ki so danes v knjinem jeziku mrtve. Kvalifikator star. z definicijo o besedi, pomenu ali zvezi, ki je bila neko splono rabljena, danes pa ima arhaien prizvok, mea asovnost z razirjenostjo rabe. V bistvu gre namre za uporabo besede iz neke pretekle dobe v sodobnem besedilu. Toporii (1977) opozarja na to,

33

Urbani, B. (1956). Jezikovni pogovori, str. 223.

55

da v SSKJ manjkajo kvalifikatorji za zaznamovanje opazne doline obstajanja v jeziku, na primer za neologizme.

Mernostne zvrsti Na koncu Toporii (1977, str. 405) le omeni mernostni zvrsti, to je vezano in nevezano besedo. Danes se vezanost nanaa predvsem na pesnitvo in nekoliko na dramatiko, v drugih funkcijskih zvrsteh pa komaj e nastopa.

56

4 SOCIALNE ZVRSTI, GOVORICE DRUBENIH SKUPIN IN USTANOV

V letih od Toporiieve razlenitve teorije zvrstnosti (Toporii, 1977) je svoje pojmovanje zvrstnosti predstavil Andrej E. Skubic (2005) in definiral kulturni ter standardni jezik kot pojma, ki ju ne bi smeli enaiti z govorico drubene skupine. Po Skubicu (2005, str. 52) imata standardni in kulturni jezik vlogo nekakne orientacijske toke v dvodimenzionalnem prostoru govorica skupine govorica ustanove. Brezosebna in objektivna narava standardnega jezika je uteleenje brezosebne, objektivizirane narave drubenih ustanov. Ustanove postopoma vse stroe zahtevajo obliko standarda in vsebino kulturnega jezika pri vseh zahtevnejih in zato tudi prestinejih anrih (nav. po Skubic, 2005, str. 52). Zato se mora govorec odrekati sebi kot subjektu in dopuati, da skozi njegova usta govori ustanova. Najbolj objektivizirani anri po Skubicu (2005) izkljuujejo vsakren jezikovni izraz pripadnosti drubeni skupini, v vedno manj zahtevnih anrih, ki dopuajo ve subjektivnosti, pa je toleranca za govorice, ki se oddaljujejo od vrednot kulturnega jezika, vse veja, eprav objektivizacijske norme anra tudi tu ne popustijo popolnoma. Sistem, ki ga je vzpostavil Skubic (2005, str. 52) je osredotoen predvsem na dihotomijo med standardnim in kulturnim jezikom. V tradicionalnem pojmovanju J. Toporiia (1977) je to bila razdelitev socialnih zvrsti na knjine in neknjine zvrsti. V primerjavi s Skubicem (2005) je Toporii (1977) loil med zbornim knjinim jezikom, namenjenim skoraj izkljuno pisni obliki, in knjinim pogovornim jezikom. Pri Skubicu (2001, 2005) je kulturni jezik izraz dominantne drubene skupine, standardni jezik pa je nastal s standardizacijo kulturnega jezika, o emer je Skubic pisal e leta 2001 (nav. po Skubic, 2001, str. 210). Ker ima standard pomen merila, se nikoli ne standardizira kake nije oblike jezika. Zadnja Skubieva predpostavka, navedena v razpravi iz leta 2001, je pogojena z dejstvom, da je standardni jezik namenjen predvsem uporabi na javnem podroju. Javnost je poleg pisnosti pomemben dejavnik standardnega jezika tudi po SP 2001. Vpraanje pa je, ali ni morda kulturni jezik preve vezan na doloeno ideologijo, od katere je posledino odvisno vrednotenje ostalih drubenih govoric. Govorice drubenih skupin se namre po Skubicu (2001, str. 210)

57

postopoma pribliujejo obliki in pomenom standardnega in kulturnega jezika ter se elijo formalno identificirati z dominantno kulturo. Te govorice Skubic (2005, str. 52) imenuje kultivirani sociolekti. Zaradi objektivizirajoe narave kulturnega jezika ostajajo kultivirani sociolekti v doloenem ne povsem prekrivnem razmerju z njegovo ideologijo, e bolj pa z njegovo togo, zahtevno in formalno predpisano formo, kot je uteleena v standardnem jeziku. Od kulturnega in standardnega jezika se oddaljujejo druge drubene govorice, ki so od znailnosti dominantne ideologije oddaljene (nareja oziroma obrobni sociolekti) ali do slednje celo zavzemajo distanciran, ironien odnos (slengi oziroma ekscesni sociolekti) (nav. po Skubic, 2005, str. 5253). Ubesedenju posamezne praktine rabe se Skubic v svojem raziskovanju tudi najbolj posvea. V primerjavi s tradicionalno razlenitvijo neknjinih socialnih zvrsti (Toporii, 1977) je Skubic (2005) ohranil le razdelitev glede na drubeno skupino in sociolekte loil glede na njihovo oddaljenost od kulture drubene elite. Sociolekti so osredotoeni na govorice drubenih skupin in pod okriljem teh razliic zdruujejo raznovrstne jezikovne prvine (na primer nareje, sleng, pogovorne jezike). Toporiieva (1977, 2000) prizadevanja po razloevanju med neknjinimi zvrstmi glede na prostor, interese in drubene skupine je tako nadomestila teorija, ki temelji na vpraanju, kako se med seboj razlikujejo govorice drubenih skupin in koliko se posamezna govorica oddalji od kulturnega jezika, najblijega standardnemu. Pri postavljanju knjine norme in standarda se je zgodovina slovenskega jezika vekrat odloala med jezikom elite in jezikom ljudstva, zato lahko na pojem kulturnega jezika v moderni jezikoslovni teoriji gledamo kot na novo elitizacijo jezika. V potrditev tezi naj navedemo nekaj bistvenih zgodovinskih dejstev, o katerih je pisal tudi Skubic (2001, str. 215). Vloga mestnega izobraenstva kot ive podstave standardne slovenine je bila priznana sredi estdesetih let 20. stoletja. V konceptu SSKJ so v Vodukovi kritiki SP 1950 (Voduek, 1950)34 preganjane familijarne tujke izobraencev dobile kvalifikator (ozko)knjino ali pa so ostale nezaznamovane. Podobno je tudi A. Bajec (196735) svetoval, da je treba pri razlikah med govorom izobraencev in tradicionalnim (ali narenim), dati prednost prvemu. To stalie je bilo dokonno priznano z uveljavitvijo novega, strukturalistinega rodu slovenistov in je usmerilo tudi nastanek SP 2001. Kot nova podlaga slovenskega standarda je tako bila uradno priznana govorica sodobnega izobraenstva. Posledica tega je po Skubievem

34 35

Voduek, B. (1950). Pripombe k Slovenskemu pravopisu. Novi svet 1950. Bajec, A. (1967). Slovenski knjini jezik. III. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

58

preprianju (Skubic, 2001) dvosmerno razmerje med prestinim drubenim razredom in standardno slovenino.

4.1 GOVORICE DRUBENIH SKUPIN

Moderna jezikoslovna teorija, ki temelji na strukturalizmu prake funkcionalistine razliice, se je po Skubievih ugotovitvah (Skubic, 2005, str. 133) povsem osredotoila na knjini jezik kot abstraktni, vsenarodni sistem. Ob tem je do doloene mere upotevala specifine jezikovne potrebe objektivnih drubenih ustanov, povsem pa zanemarila sistematine sinhrone vplive drubenih skupin (Skubic, 2005). Izjema so le teze o proni stabilnosti knjinega jezika, torej njihovo sprotno osveevanje z ivim vsakdanjim jezikom. V osrednjem delu teorije zvrstnosti najdemo, kot pie Skubic (2005), le nekatere prvine, ki jih lahko imamo za prvine sociolekta. Pojmi teorije zvrstnosti, ki so po Skubicu (2005) povezani s sociolekti, po eni strani vkljuujejo nareja in razline pogovorne jezike, ki jih raziskuje dialektologija, po drugi strani pa jezikovne poloblike (e. polotvary) oziroma, v slovenski terminologiji, interesne govorice sleng, argon in latovina (argo). Skubic (2005) v nadaljevanju predstavlja razline statuse, ki jih imajo ti pojmi prvotno v eki, nato pa tudi v slovenski teoriji. eki avtorji, kot je na primer Chloupek (1990),36 obravnavajo te zvrsti ob delitvi jezikovnih oblik na knjine in neknjine. Za te zvrsti naj bi bili znailni le leksika in frazeologija, sicer pa eki teoretiki menijo, da te zvrsti parazitirajo na slovninih zakonitostih knjinega ali neknjinega jezika, zato jih ni treba obravnavati kot posebne ali samostojne sisteme. Nekateri drugi avtorji, med katerimi Skubic (2005, str. 134) omenja na primer Hauserja (1980)37 in J. Hubaka v Karliku (2002),38 jih obravnavajo kot vrsto izkljuno neknjinih oblik, in sicer kot socialno razdelitev teh oblik (poleg regionalne). V zvezi s to delitvijo Hauser (1980) zavraa izraze, kot so socialna nareja ali socialni, stanovski jeziki, saj je ta jezikovna poloblika le plast posebnih besednih zalog, ki so del besednega zaklada nareja ali pogovorne (e. obecne) eine.

Chloupek, J., echov, M., Krmov, M., Minaova, E. (1990). Stylistika etiny. Praha: SPN (nav. po Skubic, 2005). 37 Hauser, P. (1980). Nauka o slovn zsob. Praha: Sttni pedagogick nakladatelstv (nav. po Skubic, 2005). 38 Karlik, P., Nekula, M., Pleskalov, J. (2002). Enciklopedick slovnk etiny. Praha: Nakladatelstv lidov noviny (nav. po Skubic, 2005).

36

59

Kar zadeva preuevanje jezika konkretnega govorca ali drubene skupine se Skubic (2005) sprauje o smiselnosti razdvojevanja jezika na geografski in socialni moment in se pri tem zaveda, da gre za posledico zgodovinskega razvoja ved, v katerem se je dialektologija uveljavila pred sociolingvistiko. Skubic (2005, str. 134135) v monografiji zagovarja tezo, da sociolekt zdruuje geografsko in socialno, saj se geografske prvine, kot je izreka, razvijajo in reproducirajo po socialno pogojenih motivih, obenem pa geografska zaznamovanost zaznamuje govorca tudi socialno.39

4.1.1 Interesne govorice v tradicionalni slovenski teoriji

V slovenski teoriji so interesne govorice sprva menjavale status med socialno in funkcijsko definicijo. Delitev interesnih govoric je v slovenistiki uvedel Velemir Gjurin v lanku Interesne govorice sleng, argon, argo (1974). V tem lanku je bil sleng prvi obravnavan kot pomembna drubena govorica in Gjurin (1974, str. 6566) ga definira kot neformalno varianto obevalnega jezika, ki jo oznauje poseben slovar, sestoje bodisi iz novih izrazov ali pa iz starih z novim ali drugae zaobrnjenim pomenom. // Poraja se predvsem hotenje, povedati kaj na nov, ne nujno dober, a presenetljiv nain; zato toliko sinonimnih slengizmov, zato se mnogi zdijo ubesedeno veselje nad igrivim jezikovnim ustvarjanjem, zato mnogi kmalu pridejo iz mode in iz rabe ter, spodrinjeni od novih, utonejo v pozabo. Obstoj slenga omogoa najve lovekova nagnjenost k posnemanju in pripadnosti grupi. Izraz argon, ki se je prej uporabljal za to, kar je Gjurin (1974) poimenoval sleng, je v njegovi definiciji (Gjurin, 1974, str. 66): poseben, od sprejetega razlien strokoven slovar, ki ga uporablja kaka skupina, zdruena v skupnem poklicu, konjiku, delu, udejstvovanju ipd. // argonizmi so neuradni strokovni termini. Nastajajo in obstajajo zaradi podobnih razlogov kot sploh pogovorno besedje. Argo pa je po sociolingvistinem kriteriju, ki ga upoteva Gjurin (1974, str. 66): govorica kriminalcev, potepuhov, beraev, prostitutk in sploh t. i. podzemlja oziroma drubenega dna, po funkcionalnem kriteriju pa neuraden tajni jezik (podzemlja). Gjurinova razlikovanja je sprejel tudi Joe Toporii (1991), ki je, kot smo e predstavili, izraz interesne govorice razloil kot socialne podzvrsti in izpostavil, da gre za socialno pogojene modifikacije funkcijskih besedil. Pri obeh avtorjih je torej lo za funkcijsko
Zdruitev geografskih in socialnih prvin je razvidna tudi iz imen sociolektov. Skubic (2005, str. 207213) na primer obrobni sociolekt razdeli na: podeeljski, mestni in priseljenski (tj. geografska prvina) obrobni (tj. socialna prvina, saj gre za govorice nijega drubenega sloja) sociolekt.
39

60

utemeljene govorice in za to, kaj jezikovna kultura dopua v nekaterih situacijah oziroma vrstah besedil. Toporiieva trditev, da so interesne govorice mone tako v knjinih kot tudi v neknjinih zvrsteh slovenine, pa je za Skubica (2005, str. 135136) problematina. Toporii je formulacijo interesnih govoric spremenil v Slovenski slovnici (1984), kjer se govorice osredotoajo na posamezne oje interesne skupnosti in kjer povezava s funkcijsko zvrstnostjo ni ve nakazana. argone Toporii (1984) v novi formulaciji obravnava kot govorice ljudi, ki jih drui poklic, slengi so mladinske govorice, argoji pa t. i. rokovnjaine. Govorice se e vedno lahko uresniujejo v vseh socialnih zvrsteh, vendar so pogosteje v pogovornem jeziku in nareju. Taka razhajanja Skubic (2005, str. 136) utemeljuje s tem, da se v interesnih govoricah prepletajo prvine socialnega in funkcijskega, torej sociolekta in anra, zato se moramo do sociolektov e posebej natanno opredeliti. *** Po Skubicu (2005) je izrazito poudarjena lastnost slenga izraanje lovekove nagnjenosti k pripadanju skupini. Ker gre za lastnost, ki je tesno povezana z identiteto skupine, Skubic (2005, str. 136) slenge obravnava kot vrsto sociolektov brez povezave s funkcijsko zvrstnostjo. Slengi se namre po Skubievih ugotovitvah ne govorijo le takrat, kadar elijo govorci poeti kaj posebnega, temve tudi v vsakdanji zasebni komunikaciji pripadnikov dane skupine. Status argona, kot je definiran v teoriji zvrstnosti, je za Skubica (2005) nekoliko drugaen, saj je prvotno vezan na uporabo na posameznih strokovnih podrojih. Gjurinova formulacija argona pa kae e na drugoten pojav. Ta jezikovna sredstva namre po Skubicu (2005) lahko identificirajo subjekte, ki jih uporabljajo, kot pripadnike doloene skupine. Omenjena monost pride do izraza e posebej takrat, ko se argonski izrazi s strokovnega podroja prenesejo v vsakdanje ivljenje. Skubic (2005) torej obravnava argone kot izvorne prvine diskurza, vendar pa dopua monost, da prvine argona postanejo prvine sociolekta. Podobno nihajo med socialnimi in funkcijskimi prvinami tudi argoji ali latovine. Po Skubicu (2005) gre za govorice, ki se uporabljajo izkljuno v kriptografske namene, zato so njihova pravila dejansko funkcijske oziroma anrske narave. Znake sociolekta Skubic (2005, str. 137) opazuje v primerih prvin, ki vstopajo v vsakdanji govor posameznikov in posebej izrazito zaznamujejo svoje pripadnike. V primerjavi s standardnim jezikom so torej sociolekti bolj izrazito vezani na zasebno podroje sporazumevanja.

61

Zakaj je torej Skubic (2005, str. 138) Toporiievo tezo, da se interesne govorice lahko uresniujejo tako v knjinem kot tudi v neknjinem jeziku, oznail kot problematino? Pri knjinem jeziku in sociolektu gre po Skubievem preprianju za dve popolnoma nasprotujoi si tenji: knjini jezik tei po objektivizaciji in drubeni univerzalnosti, sociolekt pa kae tenjo po pripadnosti skupini ali celo po distanciranju od veinskih vrednot. Pojavljanje slengizmov v nekaterih javnih besedilih, kot so na primer leposlovna ali publicistina, Skubic (2005) razlaga kot kreativno meanje prvin razlinih kodov, kot rezultat intertekstualnosti in s tem nasprotuje trditvi o knjini razliici slenga. V podkrepitev svoje teze dodaja ugotovitve strukturalistinega jezikoslovca Hjelmsleva,40 da besedila ne moremo obravnavati kot izraza enega samega sistema, temve kot produkt medigre sistemov. Posamezno besedilo lahko na primer smei sleng, knjini jezik ali celo oba. Tako postane besedilo, ki je po veini prvin kulturno, zaradi te prvine nekulturno.

4.1.2 Razdelitev sociolektov in njihove znailnosti po Skubicu Skubic (2003, str. 297) je na osnovi Bourdieujeve (1992)41 obravnave posebne vrste jezika, utemeljene na posebnih ivljenjskih in komunikacijskih razmerah skupin govorcev, oblikoval diferenciacijo sociolektov glede na najrazlineje delitve govorcev v skupine, kjer se sociolekt oblikuje kot posebna vrsta jezika, in se pri specifinem pogledu sociolektov na svet naslonil tudi na Voloinova in Bahtina (1973).42 Mirjana Nastran Ule (2000)43 je pisala o tem, da naj bi v obdobju postmoderne pojem ivljenjskega stila, ki postaja bolj odvisen od prostovoljne izbire kot kdajkoli prej, postajal vse bolj pomemben socioloki dejavnik (nav. po Skubic, 2003, str. 298). Do delitve sociolektov prihaja tudi na osi, ki jo tvori odnos dane skupine do dominantne kulture v drubi. Odslikavo vrednot in kognitivnih okvirov dominantne kulture Skubic (2003, str. 298) prepoznava v kulturnem jeziku, prav tako poteka na osnovi odnosa dane skupine govorcev do tega jezika tudi samoopredelitev posameznega sociolekta, ki ima za posledico njegove formalne znailnosti. Odnos skupine govorcev do dominantne kulture je povezan s tem, da je dominantna kultura utemeljena na ideologiji dominantnih drubenih skupin, torej skupin z najve ekonomskega, socialnega in kulturnega
Hjelmslev, L. (1980). Prolegomena teoriji jezika. Zagreb: GHZ (nav. po Skubic, 2005). Bordieu, P. (1992). to znai govoriti: ekonomija jezinih razmjena. Zagreb: Naprijed (nav. po Skubic, 2003). 42 Voloinov, V. N. (1973). Marxism and the Philosophy of Language. New York in London: Seminar Press (nav. po Skubic, 2003). 43 Nastran Ule, M. (2000). Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana: Znanstveno in publicistino sredie (nav. po Skubic, 2003).
41 40

62

kapitala. Kot pie Skubic (2003, str. 298), pa je to le osnova za samoopredelitev skupine govorcev, kar je najbolj opazno v formalnih razlikah med govoricama drubene elite in srednjega razreda, pa tudi podeelskega in mestnega delavskega prebivalstva.

4.1.2.1 Kultivirani in nadkultivirani sociolekti

Z izrazom kultivirani sociolekti Skubic (2003, str. 299) zajema govorico ve vrst skupin. V eno skupino sodijo govorci nad doloeno koliino razlinih vrst kapitalov, predvsem kulturnega. Gre za lonico med srednjim in spodnjim razredom, pri emer govorci veinoma sprejemajo pravila dominantne kulture kot svoja, zato to skupino govoric tudi poimenujejo kultivirani sociolekti. Pri tem Skubic (2003) opozarja na razlikovanje pojma kulturnega jezika kot jezika zahtevnejih govornih poloajev za vse pripadnike drube. Kljub temu pa po Skubievem prepianju daje bliina kultiviranih sociolektov kulturnemu jeziku govorcem doloeno socialno prednost (bolje obvladovanje, veja sproenost) v situacijah, ko je raba kulturnega jezika priakovana. To skupino govorcev kultiviranega sociolekta bi lahko imenovali dediina preteklosti, saj zajema drubeno elito s kulturnim in pogosto tudi ekonomskim kapitalom (to je socialni element), ki v precejnji meri ivi v mestu (to je geografski element). V irem smislu lahko opisu ustrezajoi drubeni skupini sledimo od 16. stoletja dalje,44 v ojem smislu pa od estdesetih let 20. stoletja, ko je bila vloga mestnega izobraenstva priznana kot iva podstava standardne slovenine.45 Kultivirani sociolekt je po Skubicu (2003, str. 299) obenem najobiajneji, kompromisni izraz govorcev, ki so se geografsko premaknili in se elijo znebiti zaznamovanosti s svojo prvotno govorico, hkrati pa se z govorico novega okolja ne identificirajo toliko, da bi jo zaeli uporabljati. Prav zato Skubic (2003) meni, da je regionalno manj zaznamovani kultivirani sociolekt zanje optimalna izbira. V tretjo skupino govorcev kultiviranega sociolekta pa Skubic (2003) uvrsti tiste, ki so se socialno povzdignili, vendar pa se v svoji novi drubeni skupini e ne poutijo toliko gotovi, da bi izbrali nadkultivirani sociolekt. Za Skubica (2003) je ideal oziroma referenni modul kultiviranih sociolektov kulturni jezik ali celo njegova standardizirana oblika. Tovrstno zgledovanje je, kot je poroal e Labov
Ve o tem je bilo povedano v drugem poglavju I. dela: Nastanek slovenskega knjinega jezika in knjine norme. 45 O tem smo pisali e v etrtem poglavju I. dela: Socialne zvrsti, govorice drubenih skupin in ustanov.
44

63

(1978),46 znailno predvsem za skupine, ki jih preema jezikovna negotovost. Labov (1978) ta pojav imenuje hiperkorektnost in ga razlaga na nain, da govorci iz nijega srednjega razreda v tenji po rabi oblik, ki veljajo za pravilne in primerne za formalne sloge, prehitijo skupino z najvijim statusom (nav. po Skubic, 2003, str. 299). V hiperkultivirani govorici so znailnosti kultiviranega sociolekta najjasneje in tudi najbolj skrajno izraene. Tenja dominantne kulture po izraanju razlinih vsebin, povezanih s telesnimi potrebami ali razlinimi negativnimi doivetji je pri kultiviranih sociolektih tako mona, da Skubic (2003) kot zakon kultiviranega sociolekta postavlja evfemizem. Skubic (2005, str. 299) razlaga evfemizem kot nain, kako ta drubeni sloj singnalizira svojo distanciranost od telesnega dela, s tem pa tudi od vsega telesnega nasploh. Razloge za tako duhovno tenjo na Zahodu Skubic (2003) najde v kranstvu in njegovem tabuiziranju telesa in njegovih potreb ter favoriziranju duhovnega. e pomembneji je po Skubievem preprianju bil vpliv razsvetljenstva kot dominantne miselnosti v asu, ko je meanstvo stopalo v ospredje kot dominantni drubeni razred. Meanstvo je prednost dajalo racionalnosti, s tem pa formi in obutku za primernost ter obzirnost. Evfemizmi pa se ne uporabljajo le v dominantni kulturi in se niso pojavili soasno z razredno delitvijo drube, temve je tabuizacija telesa mona tudi v tradicionalni kulturi. Tovrstne jezikovne prakse so torej nastale pred drubenimi sloji. Skubic (2003, str. 300) izhaja iz preteklih raziskav v jezikoslovju, vkljuno s sociolingvistiko, in sociologiji, ko trdi, da so le-te e vekrat pokazale, da je vedenje zgornjega razreda pogosto odvezano strogega sledenja dominantnim konvencijam. V tem se skriva simbolna vloga tistega, ki postavlja pravila, in jih lahko tudi kri. Presti teh govorcev je zagotovljen z ekonomskim in socialnim kapitalom, zato so lahko jezikovno bolj samozavestni in se jim ni treba bati za svoj ugled. Te govorice Skubic (2003) s pridrkom imenuje nadkultivirane ter navede, da nekateri jezikoslovci uporabljajo tudi izraz hiperlekt. Njihova osrednja tenja je, da se govorci, od katerih bi konvencije priakovale kultivirano govorico, od nje oddaljijo v smeri bolj prestinih skupin ekscesnih sociolektov. Na glasovni ravni so nadkultivirani sociolekti po Skubicu (2003) preteno nadregionalni, ob emer Skubic (2003) v zadnjem asu na primer v Ljubljani opaa, da se ta tenja nekoliko rahlja in ljubljanskost izreke postaja sprejemljiva. Tenja po univerzalnosti izreke sama po

46

Labov, W. (1978). Sociolinguistic Patterns. Blackwell: Oxford (nav. po Skubic, 2003).

64

sebi ni vrednota nadkultiviranih sociolektov, temve predvsem elja po distanciranju od provincialnosti. Zdi se, da urbane izreke kljub doloeni stopnji regionalnosti zadoajo za tako distanciranje. Razlika od kultiviranega sociolekta je tudi nain izrekanja tujk iz tujih jezikov, kot sta angleina in francoina, po vzorcih tujega jezika (na primer precioznost, manirizem, snobizem). Slovnino je nadkultivirani sociolekt lahko manj vezan na standardni jezik od kultiviranega, zato je hiperkorektnost redka. Za nadkultivirani sociolekt je po Skubicu (2003) znailna specifina raba prestinih, preteno tujih leksemov (intelektualizmi, izobraenske tujke), ki jih je novi SP 2001 oznail s kvalifikatorjema izobrazbeno ali pa knjino neobevalno. Zapletenost in abstraktnost skladnje je podobna kultiviranemu sociolektu ali pa je e stopnjevana. Kot ugotavlja Skubic (2003) se nadkultivirani sociolekt od kultiviranega bistveno razlikuje v diskurzivni semantiki. Ekonomska in intelektualna elita svojo simbolno samozavest namre izraata tudi z zavraanjem evfemiziranja in s priblievanjem svojega govora drugima dvema skupinama sociolektov. Kljub vsaj deklarativnemu ohranjanju dominantnih vrednot je po Skubievem preprianju v ozadju sociolektov ekonomske elite veja utilitarnost in zato tudi potencialna neposrednost, ki jih pribliuje obrobnim sociolektom. V ozadju sociolektov intelektualne elite pa je veja ekscentrinost, ki skua v imenu resnice prodreti pod golo formo in to jih pribliuje ekscesnim sociolektom.

4.1.2.2 Obrobni sociolekti

Sociolekte drubenih skupin z manj drubene moi, torej govorice nijega drubenega sloja, Skubic (2003, str. 301) imenuje obrobni sociolekti. Za njihove govorce je znailno, da deklarativno priznavajo vevrednost kulturnega jezika kot bolj pravilnega, ampak kljub temu utijo do svojega sociolekta izrazito lojalnost, ki jo zahtevajo tudi od drugih pripadnikov iste skupine. Govorci namre doivljajo svoj jezik kot specifien nain bivanja, ki ga s spreminjanjem koda zapustijo. V skupini obrobnih sociolektov Skubic (2003) louje med podeelskimi, mestnimi in priseljenskimi sociolekti. Podeelski obrobni sociolekti se govorijo v manjih in tesno povezanih skupnostih, ki se ukvarjajo preteno s fizinim delom, kmetijstvom in podpornimi dejavnostmi. Govori so pogosto fonetino zelo diferencirani in pogosto izrazito zaznamujejo govorca kot (ne)pripadnika. Ne glede na to, da so te govorice po obliki najbolj oddaljene od kulturnega

65

jezika, so sorazmerno ugodno vrednotene. Vzrok za to Skubic (2003) najde v vplivu drubeno kohezivne tradicije slovenske standardizacije, pomemben vpliv pa ima po njegovem mnenju tudi sploen evropski romantini mit o idilinem podeelju, njegovi zdravorazumski preproini in nepokvarjenosti. V primerjavi s podeelskimi nareji so po Skubievi oceni nie vrednoteni mestni obrobni sociolekti. Njihovi govorci pripadajo tako drubenemu dnu (brezdomci), fizinemu delavstvu kot tudi kvalificirano zaposlenim s poklicno izobrazbo. Ta raznovrstna skupnost govorcev tvori sorazmerno goste mree, ki olajujejo preivetje v tejih razmerah, vendar pa so te mree e vpete v veje in socialno pestreje kolektive ter bolj izpostavljene mnoini komunikaciji. Posledino je ta sociolekt fonetino manj ozko zaznamovalen, iz njega pa odsevajo vrednote, ki so e vedno tesno povezane s preivljanjem s telesnim delom. Kot najbolj pestro in obenem najbolj negativno vrednoteno skupino drubenih govoric Skubic (2003, str. 302) predstavlja priseljenske obrobne sociolekte. Govorijo jih priseljeni tujci, ki e ne obvladajo povsem jezika novega okolja ali pa vsaj izdajajo fonetine znake maternega jezika. Ker ti govorci niso izobraevani v maternem jeziku, ostaja njihova kompetenca v tem jeziku na ravni sociolekta starev ali je e celo naeta z jezikom okolja. Po drugi strani pa je Skubic (2003) preprian, da je njihovo potencialno slabe znanje jezika okolja ovira v oli, ki se kot ustanova tem govorcem ni pripravljena prilagoditi, in to nadalje lahko izzove odpor do pridobivanja kultiviranih plasti jezika okolja. Ne glede na posledice (uspena integracija ali pa popolna zavrnitev) drubene mree druge generacije priseljencev spodbujajo razvoj lastnih govornih navad s pogostim preklapljanjem med jezikoma, pri emer Skubic (2003) postavi tezo, da se materni jezik obiajno rabi za pogovor o domaih temah, jezik okolja pa za pogovor o dogajanju v oli, ter z veliko koliino izposojenih leksemov, fraz in ustaljenih rekel iz drugega jezika. Med znailnostmi glasovne, slovnine in leksikalne ravni obrobnih sociolektov Skubic (2003, str. 302) omenja izrazito geografsko razlenjenost, ki vasih sega vse do medsebojne nerazumljivosti, za skladenjsko raven pa sta znailni veja preprostost ter eliptinost. Zakon obrobnega sociolekta je, kot pie Skubic (2003, str. 302), disfemizem. Medtem ko bi disfemizem v kultiviranem sociolektu veljal za izraz skrajne ustvene stiske in popustitve vseh zavor, pa je v obrobnih sociolektih vsakdanji izraz ustvene angairanosti v pogovoru (nav. po Skubic, 2005, str. 302). Navezanost na telesno ugodje vodi v asu 66

sprostitve v hedonizem, ki je v nasprotju z normami dominantne kulture. To nasprotje Skubic (2005) zazna tudi v okusu za pretiravanje na primer pri uivanju hrane in pijae, pri izbiri dekoracije in glasbe, ki sta lahko oznaena kot ki. Vkljuitev priseljenskih obrobnih sociolektov v kategorizacijo, ki je nasledila Toporiievo ureditev zvrstnosti, je aktualizacija tradicionalne tipologije zvrsti in oiten poskus priblievanja teorije aktualnemu jezikovnemu stanju. Ker pa je aktualnost asovno omejena, moramo biti pri opredelitvi znailnosti priseljenskega obrobnega sociolekta e posebej previdni. Skubieva teza (Skubic, 2003, str. 302) o razvoju lastnih govornih navad druge generacije priseljencev in preklapljanju med jezikoma na nain loevanja med zasebnim in javnim je dovolj splona, da ustreza pojmu priseljenca ne glede na to, od kod prihaja in kaken je njegov socialni poloaj. Skubievo (Skubic, 2003) povezovanje priseljencev s telesnim delom lahko utemeljimo le e s tem, da gre za vrsto obrobnega sociolekta, ki zajema niji drubeni sloj, ampak v tako opredelitev ne moremo vkljuiti vseh priseljencev. Ko pa Skubic (2003, str. 302) kot pokazatelje nasprotja normam dominantne kulture navede telesno ugodje, ustveno ekspresivnost, izbiro dekoracije in glasbe, poloi obrobni priseljenski sociolekt v usta precej ozko doloene skupine ljudi. Ni dvoma o tem, da je Skubic (2003) s tem opredelil govorico, ki je v sodobnem asu aktualna, vpraanje pa je ali bi bilo to vrsto sociolekta treba e asovno opredeliti (kdaj je nastala) in kaj se bo z njo dogajalo v prihodnosti (kakne modifikacije bo sasoma doivela, kako jo bodo obravnavali ez nekaj desetletij).

4.1.2.3 Ekscesni sociolekti

Z izrazom ekscesni sociolekti Skubic (2003, str. 302) oznai jezike, katerih govorci skuajo izstopiti iz prevladujoega drubenega razmerja sil in do njega zavzeti distanciran, brezbrien ali kritien odnos. Simbolna sredstva tega distanciranja tipino izraajo provokacijo, po Skubicu (2003) imenovano tudi eksces, ki se pogosto odraa v mnoini, namerno pretirani rabi jezikovnih inovacij in vulgarizmov. Za ekscesne sociolekte je znailno inovativno preimenovanje pojmov iz skupnega jezika skupnosti, kar Skubicu (2003, str. 303) zadoa za sklep, da je zakon ekscesnega sociolekta

67

intertekstualnost, torej aktivno meanje visokega in nizkega, starega in novega, domaega in tujega; jezikovna izmuzljivost, ki je odsev tenje po drubenostatusni izmuzljivosti. Skubic (2003) navaja, da ekscesni sociolekti ne priznavajo primata kultiviranih sociolektov, temve se izrecno deklarirajo kot bolji, neposredneji, slikoviteji in iskreneji, skratka nezamenljivi. Vrednote govorcev ekscesnih sociolektov po Skubicu (2003) so: skupinska solidarnost, ekspresionizem in hedonizem. Med tipinimi predstavniki takih skupin Skubic (2003) nateje razline moratorijske skupine, kot so na primer mladinske subkulture v urbanem okolju in umetnike boeme, pa tudi skupine s posebnim ekskluzivnim, trdim ivljenjskim slogom, ki se postavlja nad mehkuno drubo (vojaki, kaskaderji, rudarji, uline tolpe). Posledino najdemo ekscesne sociolekte predvsem v urbanih okoljih, kjer so govorci vpeti v kaotien sistem hierarhinih drubenih povezav. Veja fragmentiranost urbanega ivljenja pa jim daje tudi vejo jezikovno svobodo. Z izrazom ekscesni sociolekt Skubic (2003) nadomea tradicionalne izraze, ki so opredeljeni z druganimi merili. Pri tem gre za sleng, deloma argon in latovino, ki jim Skubic (2003) najde skupno toko v ekskluzivnosti ter zavestni alternativnosti. Z zdruevanjem tradicionalnih izrazov Skubic (2003) dejansko nakazuje na teavnost loevanja med jezikovnimi elementi, ki so bili na primer v SSKJ in SP 2001 oznaeni kot sleng, argon (ali argo). Ti leksemi so si preve podobni, da bi tradicionalna razvrstitev sploh dosegla svoj namen. Ker je ekscesni sociolekt jezik resocializacije, Skubic (2003, str. 304) v njem zaznava vedno navzoe sledove primarne socializacije. Sicer pa Skubic (2003) pravi, da ti sociolekti nimajo lastnih slovninih in fonetinih sistemov, temve v skladu s svojimi alternativnimi vrednotami releksikalizirajo plasti obstojeih obrobnih ali (nad)kultiviranih sociolektov. Zato Skubic (2003) meni, da lahko kljub tenji po drubeni izmuzljivosti e vedno govorimo o obrobnih in kultiviranih ekscesnih sociolektih. Skubieva teorija nas vodi do sklepa, da tudi sociolekti vkljuujejo meanico lastnosti razlinih vrst sociolektov, saj je njihovo definiranje izmuzljivo. V tem pa se ne nazadnje odraa kompleksnost sodobne govorice, v kateri so vedno prisotne tudi vmesne razliice, odstopajoe od tistega, kar je predvidel Skubic. V stiku ekscesnega in nadkultiviranega sociolekta se je po Skubievem preprianju (Skubic, 2003, str. 304) v slovenski kulturi v osemdesetih letih 20. stoletja zael razvijati tako imenovani postekscesni sociolekt, ki postaja vse pomembneji zaznamovalec novega srednjega razreda.

68

II LITERARNA ANALIZA
1 UMEENOST SOCIOLEKTOV V DISKURZ SLOVENSKE LITERATURE
V razpravi iz leta 2006 Skubic obravnava razline naine, na katere se v specifinem kontekstu slovenske kulturne zgodovine govorice razlinih drubenih skupin oziroma tako imenovani sociolekti vkljuujejo v diskurz Literature kot drubene ustanove. Pri tem se Skubic (2006, str. 35) opira na Barthesov pojem pisave kot naina miljenja oziroma razmerja med ustvarjanjem in drubo (Barthes, 1979).47 Skubic (2006) je torej ob pojmu pisave (Barthes, 1979) raziskal, koliko so sociolekti e umeeni v slovensko leposlovje. Skubieva razprava za enkrat najbolj temeljito analizira prisotnost sociolektov v slovenskih leposlovnih besedilih in je zato tudi pomembna za priujoo nalogo, ki bo v nadaljevanju drugega, literarnega, dela osredotoena na literarno ustvarjanje Andreja E. Skubica in Gorana Vojnovia. Vstopanje sociolektov v Literaturo kot ustanovo, ki pomeni refleksijo drube o sami sebi in svojih vrednotah, je po Skubievem preprianju (Skubic, 2006) pogojeno s specifinimi kulturnozgodovinskimi dejavniki in je vedno mono napolnjeno s pomenom. V odnosu do diskurzov in standardnega jezika je e posebej pomembna socialna lestvica sociolektov, ki poteka od kultiviranih do obrobnih. Pri tem imajo kultivirani sociolekti v Skubievi teoriji tesnejo zvezo s kulturnim in standardnim jezikom in posledino lagodneje razmerje z jezikom literature. Od teh pa se razlikujejo ekscesni sociolekti (slengi, ki so izvorno lahko izobraenski ali obrobni), ki skuajo zavrniti obstojee socialne delitve in vzpostaviti alternativne sisteme vrednot. Drug pomemben pojem, ki ga je Skubic poleg sociolekta natanno opredelil v delu Obrazi jezika (2005) in se mu do sedaj nismo posebej posveali, pa je diskurz.48 Diskurzi so zvrsti jezika, povezane s posameznimi drubenimi ustanovami. Skubic (2006, str. 35) definira diskurze kot sisteme anrov drubenih ustanov in pri tem anre razume kot vrste besedil, ki jih ustanova predvideva za posamezne situacije. Izrazne podobe diskurzov so predpisane bolj ali manj nartno glede na nain delovanja in drubeno funkcijo ustanove. Skubic (2006) ugotavlja, da je diskurzov toliko, kot je ustanov dane drube, glede na mehanizme osmiljanja
Barthes, R. (19711, 19792). Knjievnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit. Opredelitev diskurza je v tem poglavju pomembna zato, ker v diskurz Literature sodita tudi v nadaljnjih poglavjih analizirana Fuinski bluz in efurji raus!
48 47

69

pa jih lahko v osnovi razdelimo na: pragmatine, performativne, spoznavne in imaginativne. Pri tem je literarni jezik diskurz ustanove Literature in njegovo jedro tvori imaginativni diskurz. To umestitev Skubic (2006, str. 36) dopolnjuje s tem, da diskurz Literature obsega tudi spoznavni diskurz literarnih ved, pragmatini diskurz (na primer literarne kritike in polemike) ter performativni diskurz (na primer izrekanja nagrad in cenzorskih odlokov). Za vse natete vrste diskurzov bi bilo ustrezno skupno poimenovanje metadiskurz, ki zdruuje vse, kar se o literaturi pie ali govori. Sociolekti in diskurzi so povezani preko pojma govorni dogodek. Vsak posamezni govorni dogodek je namre po Skubicu (2006, str. 36) uteleenje sociolekta govorca in diskurza ustanove, v kateri ta trenutno nastopa. e posebej v primeru zahtevnejih anrov lahko ustanova subjektivni govorev izraz bolj ali manj potlauje. Omenjenemu razmerju Skubic (2006) pripisuje e prav posebno konfiguracijo v leposlovni literaturi, ki je zgodovinsko spremenljiva, in zato sta temi njegovega besedila prav ta konfiguracija in njen zgodovinski razvoj v slovenski literaturi. V literarnem jeziku so na ozadju jezika ustanove Literature predstavljeni sociolekti posameznih literarnih/dramskih oseb oziroma lirskih subjektov (nav. po Skubic, 2006, str. 36). Jezik Literature in sociolekti oseb so v razlinih zgodovinskih obdobjih in v razlinih nacionalnih literaturah razlino formalno izraziti. Kot pie Skubic (2006, str. 36), govor literarnih oseb nikoli ni sociolekt sam, temve vedno njegova modifikacija, ki mora biti skladna s kulturnim duhom dobe, ki konzumira literaturo.

1.1 POJEM PISAVE V RAZPRAVI ROLANDA BARTHESA, NITA STOPNJA PISAVE (1953)
Za opis razmerja med sociolektom govorca in diskurzom ustanove se Skubic (2006) opre na pojem pisave, ki ga je uvedel Roland Barthes leta 1953 v Niti stopnji pisave. Skubic (2006, str. 36) pie, da Barthes (1979) obravnava pisavo kot funkcijo, kot odnos med ustvarjanjem in drubo, kot nain miljenja Literature. Da pa bi Barthesov pojem pisave bolje razumeli, si oglejmo nekatere misli, ki jih je Barthes napisal v razpravi iz leta 1953. Po Barthesu (1971, str. 36) je pisava prela vsa stanja postopnega razvoja. Najprej je bila predmet pogleda, nato delanja in nazadnje umora. Cilj, ki ga eli dosei R. Barthes (1971, str. 36), je utrditi obstajanje ene formalne realnosti neodvisne od jezika in stila; 70

pokazati, da tretja dimenzija Forme vee pisca na drubo; in nazadnje pokazati, da ni Knjievnosti brez morale jezika. Za Barthesa (1971, str. 37) je jezik skupek predpisov in navad, skupnih vsem piscem enega obdobja. Barthes (1971) imenuje jezik kot neko vrsto narave, ki popolnoma preema piev govor (parole po de Saussuru), a mu obenem ne daje nikakrne oblike. V govoru je po Barthesu (1971, str. 39) vse dano na razpolago in namenjeno neposredni uporabi. V nasprotju s tem pa je stil za Barthesa (1971) samo metafora, to je edinstvenost med knjievno namero in telesno strukturo pisca. Barthes (1971) umesti stil izven umetnosti, torej izven navezave, ki povezuje pisca in drubo. Ker pa Barthes (1971, str. 40) zapie, da je vsaka oblika tudi vrednost, je v njegovi teoriji med jezikom in stilom prostor e za eno formalno realnost, to je pisavo. Jezik in stil Barthes (1971) imenuje danosti, ki sta pred celotno problematiko izraza, sta naravna proizvoda asa in bioloke osebnosti. Ampak formalna identiteta pisca se, kot je preprian Barthes (1971), oblikuje izven skupine slovninih norm in ustaljenih stilnih oblik; torej tam, kjer pisanje postane polni znak, izbor enega ljudskega stanja. Ta tako imenovana potrditev Dobrega je za pisca obvezujoa, saj mora opaziti sreo in alost, o tem govoriti in obenem povezovati obiajno in posebno obliko njegovega govora za Zgodovino drugih ljudi. Ko Barthes (1971) opisuje razlike med jezikom, stilom in pisavo, pravi, da sta jezik in stil slepi sili, objekta; pisava pa je stvar zgodovinske solidarnosti, pisava je funkcija, ki jo Barthes (1971) opie kot odnos med stvarnostjo in drubo; knjievni jezik, ki ga je spremenila njegova drubena vloga; forma, razumljena v njeni ljudski usmerjenosti in na ta nain povezana z velikimi krizami Zgodovine. V srediu knjievne problematike, zaete s pojmom pisave, je po Barthesu (1971, str. 41) pisava dediina moralne forme, to je izbor drubenega okvira, v katerem pisec odloa o oblikovanju Narave svojega jezika. Vendar temu Barthes (1971) dodaja, da to, kar pisec izbira, je zavest in ne dejanskost. Pisava je torej nain miljenja, izbira ene pisave in posledina odgovornost zanjo pa predstavlja znak svobode, vendar ta svoboda nima enake meje v vseh trenutkih Zgodovine. Po Barthesu (1971) piscu ni dano, da svojo pisavo izbere v zunajasovni zakladnici knjievnih oblik, temve pisavo doloa pritisk Zgodovine in tradicije. Pisava predstavlja izravnavo med svobodo in spominom na predhodne oblike pisave (to je na Zgodovino pisave). To je torej po Barthesu (1971) svoboda, ki se spominja in ki je svoboda le v nainu izbora, ne pa tudi v svojem trajanju. Svobodno izbrane pisave pisec ne more razviti do trajanja, ne da bi postopoma postal ujetnik rei drugega in svojih lastnih. Pisava 71

je za Barthesa (1971) samo trenutek, ampak ta trenutek imenuje kot enega najbolj odprtih v Zgodovini. Ker pisava izhaja iz enega pievega naina, ki nosi pomen, je njena prisotnost v Zgodovini veliko bolj obutljiva od vseh ostalih obdobij v knjievnosti (nav. po Barthes, 1971, str. 41). *** Skubic (2006, str. 36) je Barthesove pojme uporabil za opis slovenske literature in se pri tem od izvirnega poimenovanja oddaljil toliko, da se je osredotoil na razmerje med jezikom Literature ter mnoico ivih glasov, ki dejansko obstajajo v okolju, ki ga literatura opisuje. Skubic (2006) poudarja, da ne vzpostavlja novih stilnih, e manj kulturnih formacij, ki bi bile alternativa obstojeim literarnozgodovinskim poimenovanjem, temve gre le za razline 'naine miljenja Literature', ki jih njihova dela projicirajo na bralca. Opirajo se na temelje, ki jih je postavil R. Barthes (1979), Skubic (2006) kronoloko predstavi sedem razvojnih stopenj po Barthesu (1979), imenovanih: predklasina in klasina pisava, normativna pisava, realistina pisava, pisava kot govor, ludistina in postmoderna pisava. Natanneje bomo opisali le peto razvojno stopnjo, to je pisavo kot govor, v katero je e Skubic (2006) uvrstil svoj roman Fuinski bluz (2001) in v katero uvramo tudi Vojnoviev efurji raus! (2008). O ostalih razvojnih stopnjah pisave pa navedimo le osnovne znailnosti in literarna dela iz diskurza slovenske literature, ki jih je v posamezno stopnjo uvrstil Skubic (2006, str. 3645): predklasina pisava: celotna literarna produkcija od marne revolucije, ko se slovenina zane ire standardizirati in prodirati v gimnazije in ko zane njen korpus z razmahom meanskega asopisja in romanopisja bogateti; klasina (buroazna) pisava: Janko Kersnik, Ciklamen, v katerem Skubic (2006) opazi prve ekscesne tenje, poredno radoivost, ki je znailna za ivo govorico elite (nav. po Skubic, 2006, str. 37); normativna pisava: razmah je po Skubicu (2006) doivela v asu secesije, ko je bil najpomembneji predstavnik normativne pisave Ivan Cankar z visoko estetiziranim jezikom, ki se v iskanju norme dokaj oddalji od vsakdanje banalnosti in kritizira 'kvante' tako reko v odsotnosti (nav. po Skubic, 2006, str. 37). Drug obraz te pisave formalno veglasen, a tipina obsodba neetinih jezikovnih praks po Skubicu (2006, str. 37) ponazarja Govekarjevo delo Primo loco ena prvih rab ekscesnega sociolekta v slovenski literaturi (nav. po Skubic, 2006, str. 38). Zaradi pretirano eksplicitne postavljenosti lahko normativna pisava po Skubicu (2006) deluje 72

reduktivno kot na primer v delu Mile Jakopi, Dan brezumja, in delu Pavleta Zidarja, Mlaj. Normativno stalie Skubic (2006) razbere tudi v delih Franja Frania, njen razvoj pa po Skubievem preprianju spremljamo v delih ekspresionistov (Grum, Pregelj, Jarc, Kosovel); realistina pisava: po Skubicu (2006) je le-ta nujna podlaga za razvoj pozneje pisave kot govora v modernem realizmu, ki se je razvila prek povojnih romanov Vitomila Zupana in romana Mika Kranjca, Strici so mi povedali. Razmah modernih pisav je po Skubicu (2006) sledil po drugi svetovni vojni, ko specifine oblike nite stopnje pisave Skubic (2006) najde v avantgardistinih delih Rudija elige in Petra Boia; ludistina pisava: ne opira se toliko na sociolekte, temve predvsem na diskurze. Danes so ji po Skubicu (2006) e vedno zvesti Emil Filipi (X-100 roman, 1988, Jesen je, 1995), Uro Kali in Mart Lenardi (e veji Gatsby, 1994); postmoderna pisava oziroma pisava kot literatura: odmiki v sociolekte zanjo niso relevantni. Najprodorneji predstavnik po Skubicu (2006) je Andrej Blatnik.

1.2 PETA RAZVOJNA STOPNJA PO BARTHESU (11971, PISAVA KOT GOVOR

1979):

R. Barthes (1971, str. 78) postavlja zaetke pisave kot govora v as ustvarjanja Marcela Prousta, ko je pisec ljudi popolnoma poistovetil z njihovim jezikom in svoje like predstavil z njihovim zgoenim in slikovitim govorom. Proustova oseba se po Barthesu (1971) zgosti v nejasnost posebnega jezika in na tem nivoju se zedinja in doloa tudi ves njen zgodovinski poloaj: njen stan, razred, usoda, nasledstvo in njena biologija. Na ta nain, Knjievnost zaenja gledati na drubo kot na Naravo, katere pojave lahko tudi reproducira (nav. po Barthes, 1971, str. 78). V trenutku, ko pisec ne sledi ve govornim jezikom kot izvorom slikovitosti, temve kot objektom biti, ki izrpavajo celotno vsebino drube, se pisava obrne k realnemu ljudskemu govoru. Knjievnost postane ostroumno ogledovanje, kot da ji je najprej potrebno spoznati posameznosti drubene neenakosti, tako da jih eli reproducirati (nav. po Barthes, 1971, str. 79). Preko sporoila Knjievnost ponuja neposreden prikaz poloaja ljudi zazidanih v jezik svojega razreda, domovine, stana, potomstva ali svoje zgodovine.

73

V tem smislu se knjievni jezik (srbhrv. knjievni jezik) po Barthesu (1971), utemeljen na govoru drube, nikoli ne osvobodi opisnosti, ki ga omejuje, ker je obost doloenega jezika pri stanju drube v Barthesovem asu vezana na njegovo spreminjanje in ne izraanje. V okviru ene nacionalne norme, kot je na primer francoski jezik, se nareja razlikujejo od ene do druge skupine in vsak lovek je po Barthesu (1971) ujetnik svojega jezika. To pomeni, da govorca izven svoje sredine oznai e prva izgovorjena beseda, ki ga popolnoma doloa in naznanja tako njega kot njegovo zgodovino. Za razvojno stopnjo pisave kot govora je znailno, da je Knjievnost loena od oblike in je, kot pie Barthes (1971, str. 80), le e kategorija. Sama Knjievnost pa je ironija, dokler jezik predstavlja temeljno izkustvo. Ali bolje reeno Knjievnost je odkrito zreducirana na problematiko jezika in tudi ne more biti ni drugega kot to. Barthes (1971, str. 80) razpravo zakljui z mislijo, da je oblika prva in zadnja instanca knjievne odgovornosti, saj misli niso mone brez jezika. Ampak zato, ker je druba neuravnoveena, jezik nujen in obvezno usmerjen pomeni ustvarjanje usode pisca.

1.2.1 Pisava kot govor v slovenski literaturi

Za pisavo kot govor, ki naj bi skuala im bolj temeljiti na sociolektu in zanikati sledi Literature, Skubic (2006, str. 41) zapie, da je v slovenski literaturi v avtentini obliki redka. Kljub temu se je v zadnjih desetletjih nabralo veliko del, ki izkoriajo raznolikost ive govorice (nav. po Skubic, 2006, str. 41). Skubic (2006) najde jezik drubenega roba v delu Carmen Metoda Pevca, jezik elite v udenem Feliksu Andreja Heinga, jezik malomestne mladine v delu Igra angelov in netopirjev Alea ara in jezik urbane subkulture v delu 5 do 12 Lenarta Zajca. V navedenih delih sociolekt osebe ne le karakterizira, temve izrazito utelea njihov pogled na svet, vendar pa Skubic (2006, str. 41) dodaja, da jih od Barthesovega pojma avtentinosti loi pomembno dejstvo, da pripovedovalev jezik v njih ostaja kulturni jezik Literature, kar dela ohranja v okviru moderne realistine pisave (to seveda ni realizem kot stilna formacija). Primer dela, v katerem je po Skubievem mnenju notranja razklanost prignana do skrajnosti, je delo Teden dni do polne lune (1988) avtorice Marjetke Jerak, kjer prvoosebna pripovedovalka po Skubicu (2006, str. 41) v jeziku pripovedi ostaja strogo kultivirana, medtem ko v dialogih (tudi citatih lastnih izjav) uporablja

74

sociolekt z vsemi znailnostmi (fonetika oz. ortografija, slovnica, besedie z vsemi vulgarizmi). e kompleksneje zglede sociolektne hibridizacije Skubic (2006, str. 42) najde v delu Noetova bajta (1997) Joeta Snoja, kjer se sooita meanski pripovedovalec in vaki proletarec. Sociolekt vakega proletarca (tresknilo, spodrecana kikla, punof, rofka, ik) se, kot pie Skubic (2006), v Snojevem delu mea s pripovedovalevim kultiviranim (grapaste gube, skalnih reah, reasto nasmiha), pri emer je vsak od jezikov komentar na drugega. Snoj je tu e dale od realistine pisave in prestopa v pisavo kot govor, in sicer na najkompleksneji, najbolj zgoeno dialoki nain. Podobno skrajna razmerja med jeziki Skubic (2006) opazi v romanu Marka Sosia Balerina balerina (1997), kjer sobivajo neverbalna idiotinja 'Balerina' kot pripovedovalka na brezosebni, 'niti stopnji' pisave, domaa, reduktivna govorica njenih kmekih domaih ter kultivirana, brezdomna govorica odseljenega brata in njegove ene. V Obrazih jezika (2005, str. 208) je Skubic Sosievo delo uporabil za ponazoritev podeelskega obrobnega sociolekta, kjer jezik izraa obrobni pogled na svet, vendar na nain, ki je z dominantnimi normami zdruljiveji. V monografiji Alojzije Zupan Sosi, Zavetje zgodbe (2003, str. 171174), je Balerinin zoeni intelektualno-psiholoki horizont uvren v tip tako imenovane nezanesljive pripovedovalke. Ob molei predmetnosti izdelata karakterizacijo likov njihovo gibanje in obnaanje, kot jih vidi Balerina, ki ne podaja otipljive zunanje ali notranje podobe. K specifiki romana pripomorejo nareni izrazi, poasen narativni ritem pa poganjajo glagoli zaznavanja (videti, gledati, sliati). Ponavljanje doloenih stavnih vzorcev, kot pie A. Zupan Sosi (2003), ustreza zoenemu Balerininemu horizontu in predvidljivosti njenega ivljenja. Oznaki pisave kot govora najbolj ustrezajo dela, ki so v celoti izpisana v sociolektu literarnih oseb in pripovedovalcev. Med tovrstna dela Skubic (2006, str. 43) uvrsti dela Andreja Morovia, Zorana Hoevarja, Duana atra in svoj roman Fuinski bluz. Za ta dela Skubic (2006) zapie, da je v njih celotna jezikovna pozicija in ne le jezik dialogov del sporoila. Jezik skua biti avtentien izraz partikularnega pogleda na svet, v katerem pa bralca iz ozadja toliko izraziteje nagovarjajo univerzalnosti. Nekatera literarna dela omenjenih avtorjev obravnava tudi A. Zupan Sosi v monografiji Zavetje zgodbe (2003). Jezik Morovievega romana Vladarka (1997) A. Zupan Sosi (2003) oznai kot urbani pogovorni jezik, ki se je zgledoval pri frazeolokem slovarju in je v roman vnesel ironine ali sarkastine tone, ki razkrivajo sodobno podobo sveta in potovanja. Jedro jezikovne podobe 75

v Vladarki sestavljajo pogovorne besede, ki brez ustreznih signalov vstopajo v knjini jezik. Glede na alternativno sceno v romanu so pogovorne besede presenetljivo univerzalne in ne ozko slengistine. Kot pie A. Zupan Sosi (2003, str. 131133) vulgarizmi proti koncu romana ne prinaajo ve provokacijske sveine. V Zavetju zgodbe (2003) beremo, da sta v Hoevarjevih romanih tesno povezani karikatura in parodija karikatura nastane s pretiravanjem neesa, kar samo po sebi ni komino, parodija pa pri karakterizaciji upoteva predvsem navezavo na banalne oziroma nije znaajske posebnosti. V kontekstu sodobne slovenske proze, kjer je pomemben govorni dele, so po mnenju A. Zupan Sosi (2003, str. 174177) dialogi v Hoevarjevih romanih glede lahkotnosti, nonalantnosti in brezskrbnosti neprimerljivi. Ko A. Zupan Sosi (2003) analizira dela A. Skubica zapie, da Skubievo ukvarjanje z jezikom v romanu Grenki med (1999) e ni ustvarilo takne polifoninosti kot v naslednjem romanu Fuinski bluz (2001), kjer so tiri zgodbe napisane v razlinih jezikih, je pa do jezikovne komunikacije e vzpostavilo podobno simbolno razmerje. Poveanje govornega delea v Grenkem medu, opazno v tevilnih dialogih in notranjih monologih, vpliva tudi na razmerje med pogovornim in knjinim jezikom. Pogovornost prinaa vtis prisotnosti govorcev in njihove bliine literarnemu delu. Monologi in dialogi ne upotevajo dosledno fonetinih doloil pogovornega jezika, torej kratkega nedolonika, redukcije samoglasnikov in druganih naglasov. K prepriljivosti pogovornega jezika v romanu prispevata predvsem igriva humornost in odprtost nijim besedam, predvsem kletvicam in vulgarizmom. Fraze so lahko odslikava splonih razpoloenj ali pa gradijo osebno zgodovino, kar A. Zupan Sosi (2003, str. 146149) ponazarja z besedno zvezo nekodljiv kurc, rabljeno kot ljubkovalno frazo. Provokativna mimetinost pogovornega jezika kot mokega naina komunikacije le navidezno odseva razlinost moke in enske perspektive. V izrabi ekspresivnih besed so tudi enske, predvsem pijane, popolnoma enakopravne mokim. enski liki se v romanu ne obremenjujejo ve s klasino podobo enske kot tihe spremljevalke mokih, temve pijejo, kadijo, ponoujejo, preklinjajo in tudi zapuajo moke. Nasprotno pa se moki bojijo spreminjati uveljavljene predstave mokosti, v emer se kae njihov strah pred spremembo spolne identitete. Jezikovna mimetinost je v Grenkem medu glavno sredstvo karakterizacije literarnih oseb, kjer je Skubic v dialogih pravzaprav prevajal angleke pogovore tujcev, ki si jih je zamislil. Kot pie Skubic (2006, str. 43), pisava lahko postane avtentina pisava kot govor (ali bolje: pisava kot sociolekt) ele, ko pripovedovalec z vso svojo avtoriteto stopi na stran sociolekta/sociolektov, ki sestavljajo delo. K drubeni sprejemljivosti pisave kot govora so po Skubievih ugotovitvah prispevali socialnorealistini pisatelji prve polovice 20. stoletja, e vejo vlogo pa Skubic (2006) daje delom poznejega 76

modernega realizma, ki so zavrgla konvencije dominantnega razumevanja kultiviranosti ob ohranitvi razmeroma tradicionalnih form. *** V e omenjenem Zavetju zgodbe (2003, str. 4555) A. Zupan Sosi poimenuje sodobni slovenski roman v devetdesetih letih 20. stoletja kot modificirani tradicionalni roman. Zanj je znailno, da se zgleduje po tradicionalnem romanu, njegov model modificirajo razline (post)modernistine preobrazbe, najbolj pa anrski sinkretizem, prenovljena vloga pripovedovalca in povean dele govornih prvin. Povean dele govornih prvin vnaa v roman devetdesetih ivost in dramatinost. Govorni izseki v komunikaciji med literarnimi osebami so sredstvo karakterizacije, tudi takrat, ko dialoko shemo zapolni poetika tiine. Pogovorni jezik oziroma njegovi socialni zvrsti sleng in argon vdirata v besedie in skladnjo pripovedi tudi takrat, kadar ne gre za izmenjavo govornih izjav med literarnimi govorci. Najvejo dramsko premiljenost in uinkovitost A. Zupan Sosi (2003) pripie dialogom nijih slojev oziroma marginalcem, za katere zapie, da z besedno skopostjo ali vulgarnostjo zasnujejo tragikomine pripovedne preobrate. Govorni odlomki, prepleteni z natannimi, vedimenzionalno plastinimi opisi, se po avtoriinem preprianju pribliujejo filmski govorici, predvsem pa njeni literarni predlogi, to je scenariju. Pripoved in govor se v romanih iz devetdesetih let spajata v koherenten ubeseditveni postopek in vzbuja vtis o poroevalskem slogu. Pri tem se ne izgubi dramatinost govornega posredovanja, saj se bralec kljub sodobnemu zapisu, dosledno uveljavljenemu ravno v romanu devetdesetih, zaveda, da bere dialog oziroma notranji monolog. Potem ko so bila osemdeseta leta pri nas as kratke zgodbe, so bila devetdeseta po ugotovitvah A. Zupan Sosi (2003) nedvomno as romana. Na poveanje odmevnosti sodobnega slovenskega romana je vplivala tudi kresnikova nagrada, ki ga je medijsko promovirala (Kresnikovi nagrajenci od leta 1991 so bili na primer tudi Zoran Hoevar, Drago Janar, Andrej Skubic in Rudi eligo). Poleg natetih je Kersnikovo nagrado za roman efurji raus! leta 2009 prejel tudi Goran Vojnovi, ki je istega leta bil nagrajenec Preernovega sklada. Potem ko smo sociolekte umestili v diskurz slovenske literature, se bomo v nadaljevanju osredotoili na dve literarni deli 21. stoletja, ki ju znotraj diskurza Literature povezuje tematika sodobnega mesta in v katerih je izrazito stopnjevanje umeenosti prvin sociolektov.

77

2 ANDREJ E. SKUBIC, FUINSKI BLUZ (2001) IN GORAN VOJNOVI, EFURJI RAUS! (2008)

2.1 LITERARNA KRITIKA O FUINSKEM BLUZU (2001)

Andrej Skubic, avtor romana Fuinski bluz, je v lanku iz leta 2006 svoje delo uvrstil v skupino pisav kot sociolektov, kjer razmerje med pogovornim in knjinim jezikom daje vtis prisotnosti govorcev ter njihove bliine literarnemu delu (nav. po Skubic, 2006, str. 43). O razmahu izrazito urbane proze v devetdesetih letih, med katero se uvra Fuinski bluz, je pisal Draen Dragojevi (2002) v reviji Literatura. V urbani prozi Dragojevi (2002, str. 127) zaznava naraajoo lovekovo notranjo krizo, ki je loveka prignala na rob smisla, ga iztrgala iz celote ivljenja in s tem vodila v praznino. Literatura pa se je na vse to odzvala z obraanjem k majhnim, intimnim temam, se odvrnila od postmodernistinega manierizma in se pribliala intimistinemu minimalizmu. V prozi, ki je obnovila zunajbesedilno resninost in ponovno naela eksistencialno problematiko, dogodki sicer dogajanje e zaznamujejo, ampak kriznega poloaja ne razreijo. lovek je v dogajanje vren, v njem izgubljen in zmeden, obenem pa dogajanja ne zna ali ga ni zmoen uravnavati. Urbano obutje metafizine nemoi, znailne za sodobnega loveka, se je po Dragojevievih ugotovitvah najprej udejanjilo v kratki zgodbi z odprto in fragmentarno strukturo. Poteze urbane pisave, ki se posvea drobnim, zasebnim temam, skupaj z nesklenjenim, odsekanim dogajanjem brez konnih sodb, Dragojevi (2002) zasledi najprej v prvencu Polone Glavan, No v Evropi, nato pa e v romanu Andreja Skubica, Fuinski bluz.

2.1.1 Omnibus tirih zgodb

Roman ima razpreno strukturo in popisuje dogajanje nekega vroega poletnega dne, ko na Fuinah zmanjka vode in poteka nogometna tekma med Slovenijo in Jugoslavijo. V tem portnem spopadu se je, kot je zapisal D. Dragojevi (2002, str. 128), sprostila napetost, zbrana zaradi krivic, zamer in travm neko enotne bratske zgodovine. Sprostila pa se je e posebej opazno v soseski, kot so Fuine, kjer se meajo skoraj vse etnine skupine iz nekdanje skupne drave. Zgodbe, ki jih pripovedujejo literarni liki, Matej Bogataj (2006, str. 164)

78

oznai kot zgodbe, ki so blizu resninim, obenem pa ne isto verjetne. Zdruuje jih isto stopnie stanovanjskega bloka v razvpitem ljubljanskem predmestju. Glavne tiri literarne osebe so bivi hevimetalec Peter, sedaj e dobro zapit in mono duevno razdraen, upokojena profesorica slovenine Vera, Janina, najstnica iz narodnostno meane druine, v kateri je mati najverjetneje iz severne Slovenije, oe pa je rnogorec, in Igor inkovec, nepremininski posrednik, ponosen direktor in eden od dveh zaposlenih v podjetju Fixed Properties. Vse tiri literarne osebe spremljamo skozi notranje monologe, ne isto radikalne, vendar je popis enega dne podan prek njihove zavesti, vanjo je vse potopljeno, dogajanje je opisovano od znotraj in izrazito fragmentarno. M. Bogataj (2006) meni, da v romanu ne obstaja nadrejena avtorska instanca, notranji monologi in opisi realnosti so hierarhino enakovredni in se na preskok izmenjujejo. Deli romana stojijo drug zraven drugega, vsak od njih pa ima svoj jezik, ki govorce natanno doloa. Skozi jezik in skozi lastni nabor zgodb je namre, kot razlaga M. Bogataj (2006), precejena njihova zavest. Temu D. Dragojevi (2002, str. 128130) dodaja, da zavest protagonistov ni le selektivna, temve je tudi fluidna, niza doivljaje, asociativno preskakuje od enega k drugemu in zastane, ko iz realnosti vdre kaj udnega ali draljivega. Na to nas v besedilu opozarjajo prelomi v toku zavesti, nedokonani stavki kaejo na miselne vozle, ki pa jih osebe romana ne razvozlajo. Pripovedovalci omnibusa tirih zgodb se v enem dnevu nakljuno sreujejo pred blokom, na cesti ali v lokalu, mogoe si namenijo kaken neobvezen komentar ali se le opazijo iz daljave. Zadrujejo se vsak v svoji drubi, v svojem svetu, v katerem jih veino asa zaposlujejo njihove misli. Upokojena profesorica Vera v srednjih estdesetih se sooa s svojo spolno zavrtostjo tudi potem, ko premleva dogodke, zaradi katerih je propadel njen zakon. O simpatiji do profesorja kemije Adama si nikoli ni upala spregovoriti, ampak dejstvo, da jo je nekdanji sosed dojemal najprej kot ensko in ele nato kot intelektualko, jo je zaznamovalo in prelo v obsedenost, ki vdira v njen premislek o jeziku, nakopienem z razlinim jezikovnim gradivom. Dragojevi (2002, str. 131) je Verino govorico imenoval grafina lepljenka razlinih tipov pisav. Vera si ne upa slediti svoji elji in vsi poskusi se sprevrejo v jezikoslovna razglabljanja. Z aluzijami na seksualnost jo zbode celo slovenistini kolega na eni izmed ekskurzij, na kateri ob njegovem namigovanju na jezikovno spretnost Vera zadnja od vseh muzajoih se prisotnih pomisli na jezikovno v smislu oralne veine. Teave Igorja inkovca Bogataj (2006, str. 165) predstavi v slogu Skubievega pisanja, ko pravi, da gre inkovcu v nos to, da ga vsi jebejo. Dragojevi (2002, str. 130) pa teavo 79

nepremininskega posrednika imenuje spoznanje, da ni tako trdovraten, kot se je sam sebi zdel, e posebno ne, e se mu zoperstavi lokalna protomafija, ki ji je prej grozil. Ranljivosti si nikoli ne prizna, ampak to spretno prikrije s tistim, kar dobro zna, z nakladanjem. Videz pragmatinega, nepopustljivega poslovnea najprej nane policist, ki ne zna presoditi pomembnosti nepremininskih poslov in kljub temu zahteva spotovanje predpisov s podroja stojeega prometa, potem sosed, ki mu je speljal posel, predvsem pa Pakovi rotvajler, njegov sorodnik in menda velika kriminalna ivina iz Kosez, sicer pa rnogorec. Ob njegove spore se obregnejo e prijatelji, ki bi inkovcu morali stati ob strani, pa se namesto tega le nasmihajo. Za velika dejanja nesposoben in preve prestraen inkovec se tako mora zadovoljiti z gledanjem enskih prsi in viskijem, ki ga mora zamenjati za pivo, ko mu zane zmanjkovati denarja. Peter, nekdanji hevimetalec in prodajalec Salomonovega oglasnika v zgodnjih tridesetih, je na meji delirija. V njem se pogovarja z drubo izpred petnajstih let, jo vabi na zabavo in ne more preboleti nesojene ljubezni do Irene, danes poroene s Humarjem, mulkom, ki ga je on neko pretepel. Nekdanja druba se je razla in odstopila od edinega pravega Petrovega creda, kot to imenuje Bogataj (2006, str. 166), torej vere, da ta svet potrebuje ve nenadzorovanega nasilja. Petrov svet, mesto, kjer je, je izmuzljivo, nikoli ne vemo, kaj je res, kaj se mu je res zgodilo, kaj pa si le misli. Peter hitro prehaja iz svojega stanovanja v druge prostore, bralcu se zdi, da stopi do hladilnika, takoj zatem je v lokalu, od tam pa je le korak do hladilnika in televizorja. Janina je estnajstletnica rnogorskega rodu, ki v hitrem, surovem in povrnem svetu, v katerem so vloge spolov jasno doloene, ljubezen pa zvedena na velika oprsja, mastne poljube in kratka razmerja, ie svojo identiteto, preverja pripadnost (nacionalni) skupini in se vasih od nje tudi obasno kritino distancira (nav. po Dragojevi, 2002, str. 130). Svoje majhno spoznanje Janina najde, ko tolai prijateljico Dao, s katero ieta Daino ljubezen Mirsada, medtem ko je on z drugim dekletom. Tolaenje preide v crkljanje, poljubljanje in e malo ez, ob tem pa vseskozi misli na to, kako neprimerno bi bilo, e bi za te nenosti kdo izvedel. Janino zaznamuje govorica, ki prehaja iz najstnike slovenine v radikalno rnogorino. Preko jezika se kae nalomljena identiteta, razline draljaje spremljajo razline jezikovne meanice, ko Janina preklaplja kar sredi stavka. Kljub temu M. Bogataj (2006, str. 166) ocenjuje prav Janinino zgodbo kot najbolj optimistino, njeno lezbino avanturo kot epizodo, ki se kona s psovko, ob kateri pa je prejnji del monologa usmerjen v prihodnost, 80

narte, v nujnost spremembe. Kako in kaj govorijo in mislijo, glede esa se opredeljujejo in kaj jim ne da spati vse to temeljno doloa osebe romana Fuinski bluz.

2.1.2 Slepa mesta in jezik v Fuinskem bluzu (2001)

Znailnost romana Bogataj (2006, str. 167168) najde v mestih, ki nam ponujajo klju za sreevanja literarnih oseb, a se izkaejo za slepa mesta. Kemija, o kateri najprej razmilja Vera v zvezi s svojo simpatijo, doktorjem kemije, potem Peter kot o olskem predmetu, kjer se je nauil formule za alkohol, na koncu pa pride iz ole e zmakana Janina in je imela najve teav prav s kemijo. Podoben zgled je tudi inkoveva pripoved, kako se je pred kavarno mladeni s kolesom zaletel v njegovo her, potem je on posredoval, in e ga ne bi drugi zadrevali, bi mladenia kaznoval z udarci, do katerih je imel vso pravico, ker se je nesrea zgodila izven kolesarske poti. Sledi Petrova zgodba o podobni nesrei, vendar njega ne pretepa inkovec, temve mladenii, med katerimi je tudi Janina, vendar ne tista iz bloka, temve manja in debeleja Janina. Tovrstna pomenska vozlia po Bogatajevem preprianju (Bogataj, 2006, str. 168) niso nakljuna, torej niso avtorjevo nezavedno ponavljanje, vendar pa se tudi braleva elja po prepletenosti in urejenosti zgodb, globljem skupnem smislu pelje na stransko pot, slepo ulico v razumevanju besedila. Kot najbolj izrazit primer gradnje realnosti Bogataj (2006) izpostavi Petrov delirij. Iz tistega, kar je, in neesa, kar je slial ali doivel in ne obstaja ve, Peter gradi realnost. Dejanja in razmiljanja literarnih oseb so razprena, nobena izmed zgodb nima drastinega preobrata, ki bi dokonno spremenil obstoje poloaj. Nazadnje pa Bogataj (2006, str. 169170) opozori e na nain pripovedovanja le s pomnoenim in razprenim pripovedovalcem, kadar gre za urbane mite in se vse dogaja sproti in zdaj. Ob tem Bogataj (2006, str. 170) izpostavi, da Skubic (2001) gradi na polifoninem prepletanju glasov in vsak od glasov ima v romanu polno avtonomijo. Enako razprena kot pripoved je po Bogatajevem mnenju tudi druba, v kateri so glede na eljo in njeno nemogoo uresniitev vsi marginalci, katerim so vzvodi upravljanja drube nedojemljivi. Institucije so v ozadju in tudi takrat, ko so zastopane z organi (policist), so nerepresivne. ivo govorico, neobremenjeno s standardno jezikovno normo, Dragojevi (2002, str. 131) prepoznava kot tisto, ki vzpostavlja urbano realnost Fuinskega bluza. Razline plasti jezika se prekrivajo pri vsakem od govorcev, ko prosto uporabljajo razline sociolekte,

81

prepletene s slengovskimi besedami, predvsem pa tujkami iz germanskih in slovanskih jezikov. Preprost, neposreden in sproen jezik oznauje njegove govorce, izbor besed pa odstira notranji svet, potlaena ustva, elje in prikrite travme. Tudi jezik romana ima torej pridih urbanosti, je nekaj, kar se dogaja okrog nas tukaj in zdaj, omogoa osebni izraz in ga Dragojevi (2002), kljub odmiku od norme, imenuje za legitimnega.

2.2 KAJ JE O ROMANU EFURJI RAUS! (2008) POVEDAL G. VOJNOVI IN KAJ LITERARNI KRITIKI

2.2.1 Zgodba o priseljencih

Goran Vojnovi: V Sloveniji se radi distanciramo od Balkana, noemo si priznati tega, kar je v nas, ampak se raje pozicioniramo v Evropo. // Enkrat bi si morali priznati, da smo tudi mi Balkan, da nam je to ve (Delo leto 51, t. 111 (16. 5. 2009) Sobotna priloga, str. 27). Janina odpira v Fuinskem bluzu tematiko priseljencev, ki je bila dotlej v slovenski literaturi skoraj neobdelana in jo je e bolj poglobil Goran Vojnovi v proznem prvencu efurji raus! (2008). K napredovanju obdelave imigrantske tematike je verjetno pripomogla tudi tranzicijska druba, ki je v Sloveniji od Fuinskega bluza postala e bolj razslojena, kot opaa Barbara virc (2008). S pojavom take drube so vzniknile vrednote, ki spodbujajo obutek vevrednosti in ignorance do efurjev, ki jih slabalno oznauje e sam izraz (efur).. Od njih se preprosto priakuje, da delajo stvari, ki jih le e bolj potiskajo v globine stereotipov. To lahko potrdimo ob primeru natakarice, ki je Marka oria in njegove prijatelje oprezno opazovala e pred storjenim kaznivim dejanjem. Ali e povzamemo besede Gorana Vojnovia (prim. z Vojnovi, 2008, str. 33): oni so postavljen stereotip potrdili, ona pa tega vnaprej vseeno ni mogla vedeti. B. virc (2008) pie o tem, da je Vojnovieva kritika drube v nekaterih poglavjih romana malenkost preve kliejska, ukalupljena ali celo netehtna. Vojnovievo seznanjenje bralcev z vzroki in posledicami etiketiranja, stereotipov in ignorance pa si po mnenju B. virc (2008) lahko razlagamo na nain, da bi lahko tudi vse tisto, kar prihaja z obmoja nekdanje Jugoslavije, tako kot smo to e storili za vse pansko, angleko, nemko ali francosko, zavestno sprejeli kot dobro.

82

2.2.2 Umestitev obeh literarnih del v (sodobno) slovensko urbano prozo

O tem, zakaj so Vojnovievi efurji postali literarni najdogodek leta 2009, se je spraeval tudi Urban Vovk (2009) in tudi on je vzpostavil primerjavo Vojnovievega dela s Fuinskim bluzom. Po mnenju U. Vovka (2009, str. 23) je drug Skubiev roman vrhunec slovenske urbane pisave, ki na problematiko ivljenja v mestnem okolju, imenovanem tudi talilni lonec eksjugoslovanskih kultur, gleda s poloaja od zgoraj, torej s stalia stanovalca opazovalca. Slaba stran opazovalca je, da s prebivalci mestnega roba ne deli skupnih vrednot in ivljenjskih prioritet, svojega bivanja v tem mestnem predelu ne doivlja usodnostno, temve veinoma le obuja lepe spomine na ase nekdanje skupne drave. Pozitivno stran pa U. Vovk (2009) prepozna v tem, da je Fuinski bluz napisal jezikoslovec in dober poznavalec mesta. Pri Vojnoviu (2008) se pozicija od zgoraj pri Skubicu (2001) spremeni v pozicijo od spodaj, ko je v ospredju problematika zabetoniranosti, socialne predestinacije v neperspektivnem drubenem okolju, v katerem e vedno prevladujejo ruralne in lumpenproletarske vrednote, ki jih je v urbano okolje prinesel prvi priseljenski val in, s katerimi se Vojnovi (2008) spopada z neprikrito (samo)ironijo. Goran Vojnovi: Nisem isto preprian, da sem hotel napisati urbani roman ali roman o asimilaciji, moje izhodie je bila sama zgodba, z njo pa sem hotel poskuati razumeti ta svet. // V osnovi je to roman o efurjih za efurje (Delo leto 50, t. 302 (31. 12. 2008), str. 13).

2.2.3 Vojnovievo ustvarjanje

V romanu efurji raus! nam leta 1980 rojeni Goran Vojnovi razkriva svet, v katerem je ivel od svojega estega leta dalje, potem ko se je s koarkarskega igria preselil za filmsko kamero. Svet, ki ga je miselno zaposloval, je upodobil najprej prek kamere (Fuine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak), trenutno pa pripravlja film z delovnim naslovom Kitajci prihajajo. Ustvarjal je tudi televizijske drame Noitev z zajtrkom, Tamara, Dobr' je in Soolca ter spisal scenarij za kratki film Sretan put Nedime. S podroja filma se je preselil k publicistiki, kjer lahko beremo njegove kolumne v Dnevniku in pri Airbeletrini, nazadnje pa je zael e na podroje leposlovja. A ker je Goran Vojnovi filmski reiser, je zametek besedila, ki ga danes beremo kot roman, nastal najprej v obliki filmskega scenarija. U. Zorko (2008, str. 185) pie, da naj bi bilo besedilo prvi del scenarija za predvideno tridelno zgodbo, ki nikoli ni prela na filmsko platno in ni doivela nadaljevanja. 83

Goran Vojnovi: Jaz sem filmar, nikdar se nisem videl pisatelja, nikoli se mi ni zdelo, da sem lahko ve literarnega pisanja, tudi me to ni mono mikalo, ivi svet filma me je moneje privlail (Delo leto 50, t. 302 (31. 12. 2008), str. 13). Najprej knjiga, potem predstava, zdaj pa gremo e enkrat na sklad. // // S to zgodbo se je vse nekako poklopilo. Kaj pa vem. Morda sem res bolj pisatelj kot reiser (Delo leto 51, t. 111 (16. 5. 2009), Sobotna priloga, str. 2627).

2.2.4 Ali je efurji raus! (2008) roman?

efurji raus! (2008) je ob velikem medijskem odzivu sproil tudi vpraanje, ali delo sploh lahko anrsko opredelimo kot roman. Na eni strani imamo na primer U. Zorka (2008, str. 193194), ki v spremni besedi Vodi po vesti neke veine postavlja tezo, da je efurji raus! (2008) lahko okrnjen bildungsroman, na drugi strani pa slavista in zgodovinarja Igorja Grdino, ki je v dveh spletnih intervjujih povedal, da o Vojnovievem enodimenzionalnem besedilu teko govorimo kot o romanu. O mnenju I. Grdine teko razpravljamo, ker ni navedel argumentov za svoje stalie, U. Zorko (2008) pa okrnjeni razvoj Marka oria sprevidi v njegovem odhodu na pot dozorevanja, potem pa ga avtor ne pospremi do cilja. Po storjenih prvih obotavljivih korakih so glavne odloitve ele pred njim. Zaradi neobstojee celote tridelnega filma je za U. Zorka (2008, str. 194) pomembno predvsem to, da se je Marko na pot odpravil. Nobena od fabulativnih niti pa se v romanu ne zakljui, za kar se lahko zahvalimo Vojnovievim filmskim izkunjam. Goran Vojnovi je o nadaljevanju romana povedal: Imam zadrek, ne zato, ker ne bi vedel, kaj napisati, ampak zato, ker ne vem, kako bi ta roman nadgradil oziroma presegel, teko bi ponudil nekaj novega, tako v vsebinskem smislu kot slogovno. Morda bi to sploh raje storil v filmskem jeziku (Delo leto 50, t. 302 (31. 12. 2008), str. 13, podrtala M. C.).

2.2.5 Vojnoviev efur, njegov jezik in stereotipi o efurjih

V romanu preko vsega, kar zadeva efurje, dobivamo vpogled v veinsko kulturo, ki prvine iz jezikov narodov bive skupne drave navadno uporablja skoraj izkljuno v filmih, katerih osrednji namen je le zabavati in jih zato Zorko (2008, str. 194) oznai za televizijske burleske. Zorkova umestitev srbohrvaine izkljuno na podroje filma je preozka, saj se

84

srbohrvaki izrazi pogosto rabijo tudi v vsakdanjem sporazumevanju. e posebej pogosto se rabijo srbohrvaki vulgazirmi, pa tudi ale. Osrednja Vojnovieva naloga je bila, kot pie U. Zorko (2008, str. 187), popisati celoten spekter efurske eksistence v Sloveniji. Vojnoviu (2008) je uspelo zapisati mnoico rekel, al in vra, ki so nastale v sobivanju razlinih narodov. Na vse to je glavni junak ponosen, saj so del njegove identitete. In kdo sploh je Vojnoviev efur? Zorko (2008, str. 185186) pie o tem, da pojem ne oznauje le pripadnika subkulture, kot smo jo zaenjali razumevati v devetdesetih letih, ko se je 'efur' z obrobja drube prerinil do pollegitimne pozicije in nato okleval v usodi individualne interpretacije. Pojem je sprva oznaeval tako pretepako mladino po rodu iz drav nekdanje Jugoslavije kot tudi zunanje enotne skupine mladeniev, ki so po Ljubljani hodili v znailnih oblailih. Od neloljivih razlikovalnih elementov pravega efurja s rtasto trenerko, bomber jakno, doloeno znamko evljev z masivnimi podplati in prav tako doloeno frizuro 'na gobico', je pojem kasneje postal univerzalno raztegljiv. Vojnovi (2008) se efurja loteva v skoraj najirem smislu. Poveini je to priseljenec ali potomec priseljenca iz drav nekdanje Jugoslavije, ima nizko izobrazbo, nizek ivljenjski standard, opravlja teaka gradbenika in istilska ter ostala slabo plaana dela, hodi na poklicne ole, ivi na Fuinah in je v slovensko birokratsko in nacionalno tkivo slabo asimiliran. Ker je prvoosebni pripovedovalec prav eden od efurjev, lahko bralec stereotip opazuje skozi oi tistega, za kogar je bil ulit. Stereotip nam postane fiktivno okno v e kako realen svet druinskih tragedij, finannih stisk, pomanjkanja lovekega pogovora in predvsem odraanja pravi Zorko (2008, str. 187). Iva Kosmos (2008) v literarni kritiki Medkulturni roman za medkulturno leto opozori na Vojnovievo metodo razbijanja ustaljenih predstav, predsodkov oziroma stereotipov. Po njenem mnenju naj bi Vojnovi uporabil Hallov in Barthesov nain, ko se postavimo v vlogo tistega, ki ga elimo osvoboditi, in uporabimo njegov govor, geste in obleko ter pod isti oznaevalec hitro podtaknemo drugaen miselni koncept, ki bo pri ciljni publiki povzroil novo razumevanje ali pa vsaj zmedo pri starem (nav. po Kosmos, 2008, str. 233). Morda zametke tega razkrije e sam Vojnovi, ki je tudi za naslov svojega romana uporabil prav tisti grafit z brega Ljubljanice, ki bi ga in so morda tudi ga pripadniki priseljencev obutili kot najbolj grob poseg v njihovo identiteto. Z uporabo grafita kot naslova svojega romana je Vojnovi elel izniiti njegovo sporoilno mo in prispevati k detabuizaciji. In z umestitvijo besedne zveze efurji raus v drug kontekst, to je kontekst literature, je Vojnoviu to najverjetneje tudi uspelo.

85

e stereotipe razbijemo prav s prvinami, ki ga najbolj oznaujejo, je jezik oseb v Vojnovievem delu sredstvo, s katerim bo to dosegel najbolj uinkovito. Sam Vojnovi o jeziku, ki ga uporablja v svojem domaem, neformalnem okolju, pravi: To je jezik, ki uradno ne obstaja. Gre za posebno meanico srbohrvaine, ki je meanica hrvakega in bosanskega nareja. V tem jeziku teko piem, ker nisem bil nikoli olan v njem. Po drugi strani pa je jezik, ki ga govorim doma, poln slovenskih besed, tudi slovenske skladnje (Delo leto 50, t. 104 (7. 5. 2008), str. 19). No, v romanu v resnici uporabljam tako hrvatizme kot bosanizme in srbizme. Srbine je res manj, ker imam najmanj izkuenj z njo. Mama je iz Hrvake, oe iz Bosne (Delo leto 51, t. 111 (16. 5. 2009) Sobotna priloga, str. 25). Literarni kritiki (Vovk, 2009, str. 1) so opozorili na povezavo med jezikom Vojnovievega dela (Vojnovi, 2008) in Skubievo teorijo o sociolektih v monografiji Obrazi jezika (2005), dilemo med efurino in fuinino pa je najbolj natanno razmejil U. Zorko (2008, str. 192), ki je v spremni besedi preseni jezikovni kvaliteti pripisal zaslugo za literarno spoetje efurine oziroma njene dotine podvrste fuinine. S tem, da je jezik najveja inovacija Vojnovievega proznega prvenca se strinja tudi U. Vovk (2009, str. 4) in jo imenuje kot kvaliteta z garantirano najdaljim rokom trajanja. Na roman efurji raus! (2008) se nanaa Skubieva ugotovitev (Skubic, 2005, str. 211213), ki zadeva govorice, znailne za getoizirane skupnosti, in poudarja pomen tega, da druga generacija priseljencev ni izobraena v maternem jeziku, zato ostaja njihova sposobnost izraanja v tem jeziku na ravni sociolekta starev ali celo naeta z jezikom novega okolja. Za drugo generacijo je posebej znailno pogosto preklapljanje med jezikoma in velika koliina fraz in rekel iz drugega jezika, kar potrjuje zgoraj navedena Vojnovieva (Vojnovi, 7. 5. 2008) izjava o svojem domaem jeziku, v kateri pojasnjuje, da je ta meanica prvin iz hrvakega in bosanskega jezikovnega okolja. Jezik, v katerem pie Vojnovi, je iv, kar dokazuje njegovo spreminjanje izginjanje in generacijsko razlikovanje. Avtor sam pravi, da: Vsak goji svojo razliico fuinine. e so stari iz Bosne, jezik zamea drugae, kot e so stari iz Srbije ali e so Makedonci. Andrej Skubic je recimo meal slovenino in rnogorino (Delo leto 51, t. 111 (16. 5. 2009) Sobotna priloga, str. 25). Ocenjevalci Vojnovievega dela niso enotni glede tega, ali je Vojnoviev jezik sploh treba nacionalno opredeljevati. Zorko (2008, str. 188) je mnenja, da je izrazje romana privleeno 86

najmanj iz vseh kotikov bive Jugoslavije in ga zato ni smiselno opredeljevati, obenem pa je opazil (Zorko, 2008) pomembno razlikovanje v distribuciji posameznih jezikovnih prvin. e prevladuje slovenska skladnja, jo tuja (bosanska ali hrvatska) leksika le stilizira, e pa je moneja neslovenska skladnja, so opazni stilemi tipino slovenski. Raven prevladujoe slovenine je, kot ugotavlja U. Zorko (2008, str. 188), nosilec racionalno urejene pripovedi, druga sfera jezika pa domuje v intimi, na ravni intenzivnih, ofenzivnih in veinoma negativnih obutij. Intenzivnost prizora je tako poudarjena v stopnjujoi se rabi Markovega maternega jezika, ki se tokrat prek kletvic in obiajnih retorinih okraskov pokae v najbolj vsakdanjem, bolee odkritem izrazu. To za U. Zorka (2008) dokazuje, da se kriza v druinski sferi ne more izraziti skozi priueni jezik slovenino, obenem pa Markova valovita beseda, ki jo sliimo skozi histerien jok mladenia, prinaa spoznanje, da njegov dom zanj ni ve opora. Predstavitev izbranih del smo zakljuili z nekaj osnovnimi potezami o jeziku efurjev, ki bo v naslednjem poglavju analiziran s stalia upovedovalnih poloajev, kjer literarne osebe Skubievega in Vojnovievega dela rabijo neknjine prvine.

2.3 O UPOVEDOVALNIH POLOAJIH Z NEKNJINIMI PRVINAMI

V priujoem poglavju bomo pregledali upovedovalne poloaje, ki jih razumemo kot poloaje, v katerih so uporabljeni neknjini leksemi. Analiza jezikovnih prvin v odvisnosti od upovedovalnih poloajev nam bo pomagala pokazati, da so osrednji upovedovalni poloaji, v katerih se v govorice oseb iz romanov vpletajo neknjine prvine, sledei: prvoosebna pripoved, dialog in notranji monolog. Analiza, katere namen je vkljuiti im ve primerov iz obravnavanih literarnih del in analizirati uporabo besedia glede na upovedovano tematiko, pa sledi v nadaljevanju. Pri analizi leksike si bomo orientacijsko pomagali tudi z njeno stilno oziroma zvrstno kategorizacijo v SP 2001. eprav je ta doivela precej kritik in ji je bila oitana zlasti gradivska neverodostojnost ter oznaevanje po nejasnih merilih (gl. Skubic), pa je to edina kategorizacija besedja, tako knjinega kot neknjinega besedia iz obdobja po SSKJ. Ob primerjavi bomo skuali korigirati pomanjkljivosti te kategorizacije.

87

2.3.1 Primeri upovedovalnih poloajev in literarne teme, kjer knjine in neknjine prvine rabi Vera Vinar

Govorica upokojene slovenistke Vere je v vejem delu izraena z notranjim monologom. Prvoosebna pripovedovalka se malo zapleta v dialoge, zato se skoraj vsa pripovedna sedanjost in retrospektivna preteklost razkrivata z Verinimi razmiljanji, polnimi spominov iz asov, ko je bila poroena in je bil njen sosed na ulici Mali Believe Adam Zaman in, ko je predavala jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Jezikovne prvine knjinega in neknjinega jezika niso strogo loene glede na zasebno in javno temo pogovora. Torej nasprotja javnost zasebnost, ki ga je omenil e A. Jedlika (1965),49 ne moremo vzporedno povezovati z nasprotjem knjini neknjini jezik, temve se jezikovne prvine obeh nasprotij prepletajo. Predvsem opazno je umeanje knjinega izrazja na zasebno podroje.
Preglednica 1: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Verini govorici

Vera Vinar, upokojena slavistka

Upovedovalni poloaji Jezikovne prvine prevladuje notranji monolog 1. knjine jezikovne prvine nevtralni knjini izrazi intelektualizmi (tujke) izrazi iz strokovnega jezika starinski izrazi slengizmi knjini pogovorni izrazi 2. neknjine jezikovne prvine kletvice, zmerljivke neknjini pogovorni izrazi

2.3.1.1 Analiza knjinih jezikovnih prvin

S knjinimi jezikovnimi prvinami so prepleteni Verini spomini na nekdanjega soseda Adama. Vera tako uporablja intelektualizme (tujke), ko gre s tematskega stalia za ubesedenje

49

Glej I. del, poglavje 1.1.1.

88

spomina na obisk Adama in Jolande v njuni poitniki hiici ob morju. Na opisanem zasebnem podroju se Vera spominja: kako je Adam insistiral,50 da ju z Goranom ez vikend obieta na morju (Skubic, 2001,
str. 17) in

kako si je horda mularije medtem doma z zbranimi momi prizadevala demolirati hio
(Skubic, 2001, str. 17).

Prav tako zasebna je tematika, kjer se Vera spominja pogovorov iz asa sosedstva z Adamom med piknikom na domai zelenici:
Drugae je bilo potem, ko je erjavica enkrat pogasnila in so bili kareji pojedeni in ajvar pomazan in ko smo popili nekaj litrov tistega Adamovega vina s tajerske. Potem se je Adam neznansko rad spravil name. // Preberi si Aristotela, preberi si Propperja, preberi si Poutila sem se kot kranski misijonar, ki je prisiljen, da s poglavarjem nekega primitivnega ljudstva disputira o neprimernosti uivanja moganov // (Skubic, 2001, str. 7475).

Druga skupina knjinih jezikovnih prvin v Verini govorici so strokovni izrazi, s katerimi sta Vera in Adam podkrepila sicer zasebne pogovore. Upotevajo tematiko, v katero so ti izrazi umeeni, pa je treba poudariti, da gre vendarle za pogovore o akademskem podroju. Vera in Adam sta torej na podroje zasebnega prenesla na primer pogovor oziroma prerekanje o humanistiki in naravoslovju (npr. Skubic, 2001, str. 114115). Enako izhodie ima tudi drugi primer (Skubic, 2001, str. 7475), le da gre Vera v goreem zagovarjanju humanistike tako dale, da uporabi primere humanistinih piscev in primero, ki uinkuje precej literarno ali morda celo ideoloko. Opisane literarne teme in opredeljene jezikovne prvine dopolnjujeta zgoraj omenjena primera Verine in Adamove rabe strokovnega izrazja:
Jaz sem to vzela predvsem kot zanimiv zgled, kako razlini diskurzi obvladujejo svet (Skubic, 2001, str. 115), // je vsa tista njegova loginost, njegova posmehljivost do vsega neznanstvenega samo ne vem, kako kliejsko, kako butasto sentimentalno se to slii samo nekaken oklep, samo nekakno ogrodje. // Njenega diskurza seveda ni razumel (Skubic, 2001, str. 114115); Zato je bitko prenesel na druga tla, na tista, za katera je mislil, da jih obvlada. Na podroje metodologije; na podroje logike; in predvsem na podroje poljudne literature (Skubic, 2001, str. 115), Vedno je imel pripravljeno novo asociacijo, nov protidokaz (Skubic, 2001, str. 115), Preberi si Aristotela, preberi si Propperja, preberi si Poutila sem se kot kranski misijonar, ki je prisiljen, da s poglavarjem nekega primitivnega ljudstva disputira o neprimernosti uivanja moganov svojih pobitih sovranikov, medtem ko mu on ugovarja, da
50

V navedkih je lekseme krepko poudarila M. C.

89

je to pa edini nain, da sovranikov pogum in mo preideta tudi nanj. // e bi se s kanibalskim poglavarjem pogovarjal on, bi mu samo pojasnil, da se z mogani pobitih sovranikov prenaa creutzeldt-jakobova bolezen. Vam dokaem? akajte, tule nekje imam diagram irjenja (Skubic, 2001, str. 75).

V manjini se v Verino pripoved vpletajo tudi zastarele ali starinske besede. Glede na primere njihove rabe jih lahko tematsko povezujemo na primer s podrojem zasebnega (Skubic, 2001, str. 117), ko se glagol diiti vplete v Verino povezavo med Adamom, pri katerem je na obisku v pripovedni sedanjosti, in Adamom, ki ga je poznala neko, ko sta bila e soseda. Poleg tega pa Vera uporabi starinski izraz nalipati (po SP 2001) tudi, ko se spomni dogodka s fakultete (Skubic, 2001, str. 24). Nazadnje najdemo starinski izraz ba e v primeru, ko Vera spomin na neprijeten dogodek ob obisku pri Adamu iz asa njunega sosedstva dopolni z vzklikom Otona upania (Skubic, 2001, str. 81). Motivacijo za rabo starinskih oziroma zastarelih besed lahko morda najdemo v Verini starosti, eprav ni izkljuena niti monost, da so te besede posledica branja literarnih del. Vse opisane rabe starinskih besed ponazarjamo e umeene v kraje sobesedilo:
Po trati pred hio je porival mehansko kosilnico gor in dol in izrabljal svojo trato; izrabljal za to, da si je z njo diil vrt, si krepil miice, zrail mogane in delal dober vtis (Skubic, 2001, str. 117); Pride neka tudentka k Duanu, mojemu asistentu, vsa nalipana, vsa sijoa, prijazno nasmejana, in pove, da je prila k njemu po temo za seminar iz sociolingvistike. // Punca bi rada tudirala sociolingvistiko, pa ne ve, da seminar iz sociolingvistike ui docent Dolenc. // Za take tudente naj bi se jaz danes nalipala, potem pa vsa sijoa in nasmejana odla na obisk k nekomu, ki ga nisem videla e petnajst let (Skubic, 2001, str. 24); Verjetno bom la prej dvakrat okoli hie in zijala skozi vrt, e bom opazila karkoli sumljivega. Kajti osel gre le enkrat na led. Ba to je oslovstvo! je vzkliknil modri gospod in velik ljubitelj slovenskega jezika Oton upani (Skubic, 2001, str. 81).

Vera najpogosteje odstopi od nevtralnega oziroma nezaznamovanega knjinega jezika z rabo slogovno poudarjenih leksemov, katerih povod je vedno pogovor ali spomin na Adama. Tako v preteklosti kot tudi v njunem pogovoru med Verinim obiskom na Adamovem domu v pripovedni sedanjosti je utiti ustveno napetost, izraeno z bolj poudarjenimi, slogovno zaznamovanimi leksemi. Da Adam Vero vznemiri ne glede na to, ali njuna tema pogovora zadeva zasebno (Skubic, 2001, str. 130) ali javno podroje (Skubic, 2001, str. 75) dokazujeta spodnja primera: 90

pogovor v pripovedni sedanjosti: In se tukaj repeni kaj? Da ni deleen dolnega

spotovanja? Od kod mu priakovanje, da je v meni sploh kaj takega? (Skubic, 2001, str. 130);

pogovor v preteklosti: To je samo nakladanje, kot religija, to je. Pri vas pa ne? me je imel
e do te faze razkurjeno (Skubic, 2001, str. 75).

V razmerju med knjinim in neknjinim jezikom v Verini govorici je neknjini jezik tisti, ki vdira v prevladujo knjini jezik. Ko se na primer Vera pogovarja z Romano Jarnikovo, ki jo nakljuno srea v restavraciji, v dialogu ne uporabi niti ene neknjine besede. Gre namre za pogovor s kolegico, profesorico z romanistike, s katero se Vera sicer ne pogovarja o specifino strokovni temi, ampak knjino besedie vendarle nakazuje na formalnost pogovora. Poleg tega pa se kolegici pogovarjata o Adamovem, tudi zasebnem ivljenju, kar Vero notranje vznemiri, a se odzove s strogostjo, torej tako, kot se je neko odzvala v pogovorih s tudenti. Knjinost Verine govorice se je tako znova potrdila ob primeru, ki se tematsko povezuje z Verinim delom na Filozofski fakulteti z Vero kot profesorico jezika. Ker pa Vera ni samo izobraenka, ampak tudi del drube, se v njenem jeziku odraa tudi del njene identitete (sem so npr. vkljueni starinski in zastareli ter slogovno poudarjeni leksemi). Mogoa pa je razlaga, da je naravnemu procesu sprejemanja jezikovnih prvin pridruen pozorni ut jezikoslovke, ki prisluhne tudi govorici mladostnikov in uporabi njene sestavine, ko razmilja o njihovem ivljenju. Primer, ki ga navajamo, pa vsebuje e eno tematsko posebnost. Vera namre v svojem govoru ne posnema katerekoli najstnike govorice, ampak je pozorna na govor druge generacije priseljencev in odnose med dekleti in fanti iz te drubene skupine:
V resnici pa so vse te junake frajle straansko tradicionalne. // Ko so okoli njih fantje, pa vse zanejo tako nedolno flirtati, se razigrano smejkati vsaki njihovi besedi, z odprtimi uesi posluajo pametne dedce (Skubic, 2001, str. 201).

Ko izpiemo lekseme, ki so v SP 2001 oznaeni s kvalifikatorji knj. pog. in neknj. pog. oziroma neknj. ljud., ugotovimo, da so ti leksemi tevilno uravnoteeni. S knjino pogovornimi leksemi postane Verin notranji monolog lahkotneji in veliko bolj podoben realnemu neizreenemu razmiljanju. V vseh spodaj navedenih primerih Vera upoveduje temo, ki je tako ali drugae povezana z njenim poklicem ali pa slubo na Filozofski fakulteti. Edini primer (od spodaj navedenih), ko Vera knjino pogovornega leksema ne uporabi v notranjem monologu, temve v dialogu je zadnji (roba), izreen v pogovoru z Adamom v

91

pripovedni sedanjosti. e se je Vera v pogovoru s kolegico Romano Jarnik trdno oklepala meja knjinega jezika, pogovor z Adamom znova kae na to, da je Verin odnos do Adama tudi v pripovedni sedanjosti sproeneji, bolj zaseben in manj formalen:
Drugi primer: zakaj je moral Roman Jakobson konec tridesetih let zapustiti Prago? Vsi bolijo, in potem ena blekne: zaradi prake pomladi. Mislila sem, da me bo kap. Vera, Vera, pomiri se Si rekla, da bo v penzionu pustila nekatere stvari ob strani. Gremo naprej (Skubic, 2001, str. 21); Kaj se dogaja s tem oddelkom, to je na meji kriminala. Vsi se pritoujejo, da imajo premalo uilnic ampak nobenemu ni treba pisati izpita s tudenti zunaj, na terasi. Razen Rodokovemu oddelku. Zraven pa je vsaj etrtina uilnic na fakulteti pol dneva prazna. Ampak ne zares! Ne, v njih v resnici potekajo predavanja, samo zdi se vam, da so prazne, kolegica. Pa ne povejte nikomu, da se vam tako zdi, ker e si bo kdo mislil, da uilnica ni stoodstotno izkoriena, nam jo bo mogoe celo vzel. Kaj bomo pa potem? Ko mi je Rodoek pripovedoval te torije no, saj ti pamet obstane (Skubic, 2001, str. 73); S tudenti smo li malo ez mejo, v Furlanijo, v edad, v peter Slovenov in tako naprej; in veer smo zakljuili v Bovcu, kjer smo prespali. // Potem pa, ko smo se e skoraj odpravljali, se je od nekje priklatil docent Drevenek, ki se je menda potepal po okolikih gostilnah s tudenti. V tem asu se ga je uspel kar nekoliko nacediti (Skubic, 2001, str. 225); 'Ob vsem spotovanju do kolegov prevajalcev,' pravim, 'jaz osebno sicer nisem prepriana, da je njihova roba zares na univerzitetni ravni.' Adam malce privzdigne obrvi, in njegova reakcija tudi v meni vzbudi dvom tole, kar zdajle govorim, je pravzaprav v nasprotju z namenom, ki naj bi bil v ozadju moje pronje, kajne? Saj bi jih morala vendar zagovarjati. Zakaj torej zdaj to? Bi jih bila dejansko pripravljena spodkopati samo zato, da opravim majhen osebni eksperiment? (Skubic, 2001, str. 116).

92

Slika 1: Tematski krog rabe knjinih jezikovnih prvin

4. jezikoslovka v pokoju

1. spomina na Adama

3. intelektualka, ki spremlja spremembe v drubi

2. ustvena napetost med Vero in Adamom

2.3.1.2 Analiza neknjinih jezikovnih prvin

Med neknjinimi jezikovnimi prvinami najdemo v Verini govorici nekaj primerov vulgarnih oziroma slabalnih besed, vendar pa ustvena stanja, v katerih so izgovorjene, govorice ne zaobrnejo v smer kletvic in psovk in so v svoji vulgarnosti celo nekoliko olepane oziroma omiljene. V besedilu najdemo primer hudir (Skubic, 2001, str. 19) pri ubesedenju Verinega notranjega monologa o zgodovinski zavesti med leanjem na plai v preteklosti. Drug primer, to je zaboga (Skubic, 2001, str. 116), pa je del zgodbe o oddelku za prevajanje, zaradi katere je Vera v pripovedni sedanjosti na obisku pri Adamu. Tematika o zgodovinski zavesti je v ojem smislu splono razmiljanje, upotevajo besedilo, ki ga obdaja, pa je to razmiljanje

93

nain, kako Vera zaposli svoje misli, medtem ko se kot nudistka na balski plai pouti neprijetno in raje kot o trenutni okoliini razmiljanje o zgodovinski zavesti nadaljuje z notranjim monologom o zgodovinski osebnosti Jerneju Kopitarju. e je v prvem primeru Adam omenjen skorajda mimogrede, pa je v drugem primeru Adam tisti, ki je z nezanimanjem za teave oddelka za prevajanje spodbudil vkljuitev psovke zaboga v Verin monolog med pogovorom. Gre torej za e znano tematiko nasprotnih mnenj o akademskih smereh, ki je veinoma izraena z neizgovorjenim monolognim razmiljanjem med obiskom. Minulih petnajst let, ko Vera in Adam nista imela stikov, je ustvarilo doloeno zadranost tudi v njunem pogovoru, ko so odmiki od te zadranosti bolj poskus obujanja odnosa iz preteklosti kot pa dejanska sproenost v nainu izraanja:
Poirek kave. Jaz dim na svoji ploati skali in ne grem dol. Kajneda, kako bi prili do kaknih sklepov ljudje, ki evidentno nimajo niti najosnovneje zgodovinske zavesti? Ja kakopak, hudirja. Ne, ampak to je res, pravzaprav se s tem ne gre afnati. Svoja mesta zasedajo v letu 2000, svoje najbolje ideje pa so iziveli e v sedemdesetih in osemdesetih. Kajneda? Danes pa skuajo iveti na V kaknih asih pa ivimo? A smo se za to borili? Kaj lahko sklepamo? Tudi Adam je imel svoje najbolje ideje v sedemdesetih. Ali pa tudi ne ni ve kaj dosti ne vem, kakne ideje je imel pozneje. Le brez prehitrih sklepov, tovarii in tovariice (Skubic, 2001, str. 19); Zgodbo o oddelku za prevajanje poslua tiho, brez posebnega zanimanja. Zaboga, vsaj to bi moral biti en vidik humanistike, ki bi ga podpiral. Saj to je vendar aplikativno, to je koristno, to ni samo pesnjenje (Skubic, 2001, str. 116).

Najintenzivneja zmerljivka, ki se porodi v Verinih mislih, je cepec in je namenjena Bogu. Postavljena je v enega najteje razumljivih delov Verinih premiljevanj med opazovanjem ulice, kjer je neko stanovala, sedaj pa se spominja asa, ko je njeno ivljenje na ulici Mali Believe napolnjevala boleina ob izgubi herke in od koder izhaja tudi negativen odnos do otrok, ki pa ga lahko v Verinem razmiljanju le obutimo:
Popolnoma je bilo konec z njim (nekdanjim moem Goranom), ko so tamalo plameni popap in sem potem la v cerkev, v viko cerkev sem la in sem celo popoldne zijala je v tistega cepca na kriu, // Kako ta kri pokopava ljudi! Kako se vigajo (Skubic, 2001, str. 119).

Verino zgodbo, v kateri je pripovedna sedanjost prepletena s spomini na pretekle dogodke in begom iz zasebnih travm v slovenistina razglabljanja, dopolnjuje nekaj primerov neknjinih leksemov. Literarne teme, v katere so neknjini leksemi umeene, so razpete od tistih, ki so posredno povezane s podrojem javnega in Verinim poklicem, pa vse do Verinega razmiljanja o mladih dekletih (iz druge generacije priseljencev). Posrednost povezave s 94

humanistinim podrojem razumemo na nain, da je neknjini glagol enirati del tematike, povezane z veerjo v Krakovu s poljskim univerzitetnim profesorjem med njunim pogovorom o jezikovni stilistiki literature. Drug primer (larfa) s slabalnim pomenom ironino dopolnjuje premislek o narodnem bistvu kot nacionalni substanci glede na skromen obisk razstave v Nuku. Tretji primer (larifari) e zaide na podroje Adamovega odnosa do druboslovja in je od vseh do sedaj opisanih najbolj na meji med zasebnim in javnim, etrti primer pa s tematiko o mladostnikih zdruuje posnemanje govorice mladih in neknjini izraz avba, s katerim Vera vzpostavlja kritien odnos do naina ivljenja mladih deklet:
Wsik ni bil videti isto ni eniran, kot da je tam glavni (Skubic, 2001, str. 26); Peica starih larf, kakrna sem jaz (Skubic, 2001, str. 67); Ali ko je govoril o tem, kako je druboslovje en velik larifari in me s tem spravljal ob pamet (Skubic, 2001, str. 224); O, pozabi na ta frajerski videz, na avbe pa uhanke pa dolge lase! (Skubic, 2001, str. 201).

Za Vero kot jezikoslovko je nenavadna pogovorna oblika v Fuinah, ki jo Vera rabi namesto knjine na Fuinah, ko govori o Fuinah kot o svojem domu najbolj zasebno podroje Verinega ivljenja v pripovedni sedanjosti. Poleg slogovno zaznamovanih leksemov je ta pogovorna oblika najbolj moen pokazatelj pogovorne, bolj sproene in od slovenistine izobrazbe oddaljene Verine govorice:
Pa smo tukaj. V Fuinah. Ljubo doma, doma je najlepe. Povsod je lepo, kdor ga ima (Skubic, 2001, str. 186).

95

Slika 2: Tematski krog rabe neknjinih jezikovnih prvin

4. Adam o druboslovju in kritika mladih efurk

1. o zgodovinski zavesti

3. veerja v Krakovu in razstava v Nuku

2. Adamovo nezanimanje za teave na Filozofski fakulteti in bole spomin na herko

2.3.2 Neknjini leksemi v (samo)govoru Igorja inkovca

V prvoosebni pripovedi Igorja inkovca je razmejitev med zasebnim in javnim drugana kot pri profesorici Veri, ker so prostori, v katerih se nepremininski agent giblje na dan slavne nogometne tekme in ljudje, s katerimi se pogovarja, drugani. Domae stanovanje je zamenjano za fuinski lokal, namesto z univerzitetnim profesorjem Adamom se Igor pogovarja s sodelavcem in prijateljem efurjem Zokijem. Opisana sprememba dogajalnih prostorov pomeni, da Igor o zasebnih temah spregovori na podroju javnega in s tem spremeni oziroma iznii prvotni pomen zasebnega. e je bil v Verini pripovedi nekoliko bolj v ospredju akademski krog drube, pa je za inkovca veliko bolj pomembna mafija in

96

mogoe e policija. Razmerje med dialogom in notranjim monologom je v inkovevi govorici veliko bolj uravnoteeno kot v Verini. Knjine jezikovne prvine imajo le obroben znaaj, zato se bomo v analizi posvetili neknjinim prvinam (neknjini leksemi, kletvice in zmerljivke), ki se jim v navezavi z imigrantsko tematiko pridruujejo tujejezini leksemi.
Preglednica 2: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Igorjevi govorici

Igor inkovec, nepremininski posrednik

Upovedovalni poloaji Jezikovne prvine enakovredno razmerje med notranjim monologom in dialogom 1. neknjine jezikovne prvine neknjini pogovorni izrazi zmerljivke, kletvice 2. tuje jezikovne prvine 3. upovedovalni poloaji z neknjinimi jezikovnimi prvinami v Igorjevi zgodbi iz srbohrvaine 1. dialog o ivljenju na Fuinah 2. zgodba o herki gospe Erjavec, Igorjev monolog o svoji herki Manji 3. lokal Rosso Nero in nogomet 4. Zokijeve osebne teave 5. Zokijeva ideja o preprodaji avtomobilov 6. Igorjev spomin na slubo v LPP 7. moki povzetki pripetljajev iz slube 8. portno vzduje pred tekmo

2.3.2.1 Analiza neknjinega in tujejezinega besedia pri ubesedenju javnih in zasebnih tem na podroju javnega

Odnos do institucij Pripoved nepremininskega posrednika Igorja inkovca potrjuje ugotovitev M. Bogataja (2006, str. 170), da so institucije, ki jih zastopa policist, nerepresivne. Predstavniku institucije nameni inkovec v notranjem monologu na zaetku pripovedi besede in besedne zveze: peder, klinc policajski, bog te nima rad, preklet pezde, pikzigmar, klinac moj, preklet komik v

97

plavih cunjah, idiot nepisnem; jebat ga (Skubic, 2001, str. 2829). Besede torej, ki so tudi brez sobesedila dovolj povedne in nosijo eno samo sporoilo, policistovo delo je razvrednoteno in skorajda zanievano. Zmerljivkam in vulgarnemu glagolu jebati se pridruujejo tudi neknjini leksemi, ki e na zaetku Igorjeve pripovedi nakazujejo na to, da so poleg vulgarizmov bistvena sestavina Igorjevega besedia. Spodnji navedek vsebuje neknjine izraze, rabljene v primeru Igorjevega odnosa do policista:
Pa kaj zdaj, a si bo zmislil, da sem na teh grbinah na gas pritiskal, ali kaj?, // se probava nekaj cinino reat, Brskam po predalu pa iem sonne pegle, Samo da ti je jasno, kaj je res, pikzigmar (Skubic, 2001, str. 28).

Sreanje s policistom pa zakljui e odnos policije do Fuin:

Ti boga, da mi je bilo, da bi el tja pa mu eno prilepil. Bi imel vsaj kaj za gobcat na postaji, kako da so Fuine nevaren kraj (Skubic, 2001, str. 30).

Sreanje z Zokijem v lokalu inkoveva pripoved se nadaljuje v buflu, kjer ga e aka Zoki, Igorjev sodelavec pri nepremininskih poslih, sicer pa specializiran za cene rabljenih avtomobilov. Znamenje Zokijeve nacionalne identitete morda lahko najdemo v stopnjevanem pojavljanju besed iz srbohrvaine, ki sicer v inkovevem notranjem monologu niso tako zelo pogoste. e lahko rabo leksemov iz srbohrvaine pri Zokiju utemeljimo z njegovo etnino pripadnostjo, pa lahko za Igorjevo rabo le-teh postavimo tezo, da gre najverjetneje za vpliv drube, torej vpliv ljudi, s katerimi se Igor vsakodnevno sreuje. Poleg tega je opazna tudi razlika v primerjavi s prej opisanim dialogom s policistom Igorjeva raba srbohrvakih besed je namre veinoma omejena na njegove pogovore oziroma sreanja z Zokijem:
Kar se tega tie, svaka mu ast., Potencialni deparac ez vikend, mi je e vekrat rekel avtosejem. Klinc, bagatela (Skubic, 2001, str. 30), 'Da je lahko kaken Pakovi taka huda dasa?' pravim. 'Kolikor sem jaz zastopil,' pravi Zoki, 'e ti je Pakovi stareji bobtail, pol ti je Pakovi mlaji rotvajler.' Ti kar zajebavaj, Zoki (Skubic, 2001, str. 33).

Potem ko smo ponazorili rabo tujejezinih prvin se lahko e vpraamo, na katero podroje sodijo vsi ti izrazi. Zaetek Igorjevega delovnega dne je povezan z njegovim vstopom na podroje javnega, pa naj je to ulica, kjer ga ustavi policist, lokal, kjer je dogovorjen s sodelavcem ali pa vodenje posla na terenu (to je npr. v bloku na Fuinah). V nadaljevanju

98

bomo spremljali navedene prostore in spreminjanje tematike Igorjeve pripovedi v povezavi z rabo besedia. V asu, ko sta Igor in Zoki e vedno v lokalu, med Zokijevo iskanje naina, kako e dodatno zasluiti, se vmea Mirkovi, ki je Igorju, s pomojo mafijskih povezav, speljal posel in mu Igor z varne razdalje namenja kletvice:
Jebem ti mater., U, bog ga nima rad., Klinc., Ti boga, ima ta tip krompir, se mu vidi, da je en navaden kretenski kmet, Ene par konkretnih bi imel za povedat, pezdetu malemu. Jebela cesta, e se mi e kdaj prikae v Dinastiji, bo videl svojega boga! Se bo on zajebaval, // pizda mu materina! (Skubic, 2001, str. 3132).

V inkovev govor so vse do zaetka slubenih obveznosti vpleteni neknjini leksemi, s katerimi Igor ubesedi skoraj vse motive, povezane s poslovnim podrojem:
Drug teden ga zrihta pa proda za tiri jurje. Mala malca, e se bo biznis kaj zajebal, vsaj vem, na kaj bodo lahko Fixed Properties d.o.o. prealtale, // ali bi e koga ustavil ali pa bi el mogoe e on raji na kaken pir, Dva meseca sem Reonji prodajal stanovanje, mu vozil v bajto mlade parke pa stare device pa kloarje, //, Pa pokasira sto petdeset tavent mark, komot, brez provizije. // Pol pa Reonja Mirkoviu kupi flao viskija (Skubic, 2001, str. 3032).

O Igorjevem zasebnem na podroju javnega Vpraanje zasebnega je pri Igorju bolj zapleteno kot pri Veri, ker zasebnega ne opredeljuje prostor, torej Igorjev dom, ampak imamo v zasebno dogajanje v druini inkovec vpogled le skozi optiko pogovorov v lokalu na javnem prostoru. To je razvidno iz primera, kako inkovec zgodbo napelje na enin nakup bobtaila, ki bi se ga on najraje znebil. Zasebne stvari, vezane na dom in druino, Igor imenuje svoje stvari in jih v primerjavi s slubenimi obveznostmi postavlja v ozadje. In v tem se morda skriva razlog, zakaj iz Igorjeve pripovedi ne izvemo veliko o njegovem zasebnem ivljenju:
Ti boga, tega psa bom enkrat kamen na pago pa v Ljubljanico. Jaz rabim okrog sebe mir, da lahko funkcioniram. Jebemti, kdaj bom enkrat spravil te svoje stvari v red. Pa da obratujemo, kakor se spodobi (Skubic, 2001, str. 34).

Ogled stanovanja na Fuinah in odnos do efurjev Iz dela poglavja, kjer prevladuje notranji monolog, preidemo na del, ko Igor in Zoki vodita ogled Irievega stanovanja v fuinskem bloku in, kjer je ve dialoga. Neknjini leksemi se pojavljajo tako v pogovoru kot tudi v spremnem besedilu in notranjem monologu:

99

'Tele bloke' pravi tip pa gleda gor proti desetemu tuku, kamor se bomo peljali, 'tele bloke so postavljali, ko sem bil jaz e v Polju', Nekaj momentov sem malo gruntal. Ja no, ne, mislim, da sem tole malo narobe zastopil, ko je prvi moment rekel, Ampak jugoviev pa ni veliko na tem hodniku, ne? (Skubic, 2001, str. 3437).

Vpraanje, ki zadeva migrante, odmeva tudi v Igorjevem notranjem monologu: saj je Zoki konec koncev tudi jugovi, eprav je e isto na. Saj ponavadi sploh na to ne
pomislim samo takrat, kadar kdo zraven njega blekne kakno tako. Jaz nimam ni proti efurjem, e so kulturni, tako ko Zoki. Da govorijo lepo po slovensko pa da mi ne naigajo une svoje cigu-migu pjevaljke sto na uro iz avtomobilov pod oknom (Skubic, 2001, str. 37).

Gre za navedek, v katerem je opredeljen Igorjev odnos do tujcev in migrantov iz balkanskih drav in v katerem se skriva e ena je jezikovna posebnost. To je beseda pjevaljke kot beseda iz govorice efurjev v delu, ki govori o efurjih. Zavedajo se, da govoriti o efurjih pomenu govoriti o v pogovoru prisotnem Zokiju, skua Igor nekoliko spremeniti negativno stalie do efurjev, ko pravi:
'Saj, veste, to sploh ni res, kar se tako govori o Fuinah, da naj se tukaj sploh ne bi slovenine slialo,' pravim. // 'Pred leti so bila tukaj socialna pa kadrovska stanovanja, samo to je zdaj e deset let vse privat ' (Skubic, 2001, str. 37).

Ampak Zoki se na temo pogovora o efurjih ne odzove in je s tem v korist posla sklenil za trenutek pozabiti na svojo etnino pripadnost. Stranka, ki si ogleduje Irievo stanovanje ne opazi zadrege v pogovoru in tematiko, kot pove Igor, nadaljuje skupaj z rabo neknjinih izrazov:
// on gre korajno naprej ko tank (Skubic, 2001, str. 37).

Potem ko se Iri vendarle postavi na stran migrantov, Igor tematiko sklene z mislijo:
Na, evo. Pa kako naj lovek s takimi ljudmi dela? Zoki je jugovi, pa ni ne ree, ta se bo pa zdaj el borca za pravice efurjev? Ma, naj grejo taki odbitki v kurac (Skubic, 2001, str. 37).

Spomin na Irievo zgodbo V dialog, ki poteka med ogledom stanovanja, inkovec vplete spomin na preteklo Irievo pripoved o stanovanju in njegovem nekdanjem podnajemniku, ki ga slengovsko imenuje cimer. Tudi v zgodbi o tudentu so prisotni neknjini leksemi, ki oznaijo tudente kot preklete luftarje, dekle, ki jo je tudent pripeljal ponoi v stanovanje kot frajlo, njegovo obraanje med leanjem na tleh primerjajo z rotiljem, namen rtvovanja tudentovega spanca pa so soldi (Skubic, 2001, str. 3839). Na koncu zgodbe o tudentu pa nas aka e nasprotje:

100

Nakar je moral na Iri, // posluat celo torijo od njenega blazno hitro pa uinkovito zafukanega ivljenja. Blagor ubogim na duhu (Skubic, 2001, str 4041).

Pridevniku zafukan, ki bi bil v Slovenskem pravopisu glede na njemu podobne izraze najverjetneje oznaen kot nizk.,51 e bi bil vanj uvren, je dodan del kranskega blagra, ki na tem mestu ponazarja poduhovljene tudije Irievega cimra.

Igor kot nepremininski posrednik Ko je v delu tematizirano podroje nepreminin in posrednitva pri prodaji, se pojavijo tudi strokovni izrazi:
Ni se problem zmenit, e stvari timajo. e so ljudje fer, Jaz sem jima rekel, gospod, gospa, zaradi mene ni problema, samo veste, taka pogodba, kakor je, gre garant skoz pri notarju, Izroil v last in posest na dan podpisa kupoprodajne pogodbe in plaila celotne kupnine, // saj je itak samo formalno, smo se zmenili, da pride zadnji obrok ez dober mesec, // pa zamahnila proti tajnicam, e, naj jo punce potempljajo. Pa pokasirajo tistih dobrih osemnajst jurjev, Saj provizijo je e pokasirala (Skubic, 2001, str. 9899, 101).

Iz navedenih zgledov je razvidno, da se v Igorjevo govorico o poslih vmeajo tudi knjino pogovorni (npr. fer) in neknjini leksemi (npr. timati) ter neknjini argonski leksemi (in stalne besedne zveze) s poslovnega podroja (npr. potempljati, pokasirati; imeti promet, marketing, financar (Skubic, 2001, str. 15657)).

Oznako nizk. imajo v SP 2001 jezikovne prvine, ki izraajo drubeno (tudi moralno) nesprejemljivo, nekultivirano, prostako raven medlovekega sporoanja npr. buzarant 'homoseksualec', stari 'iztrebljati se', crkniti 'umreti' (nav. po SP 2001, str. 132).

51

101

Slika 3: Tematski krog do sedaj opisane zgodbe Igorja inkovca

6. Igor kot nepremininsk i posrednik

1. odnos do institucij

5. spomin na Irievo zgodbo

2. sreanje z Zokijem v lokalu

4. ogled stanovanja in odnos do efurjev

3. o zasebnem na podroju javnega

Igorjeva zgodba, ki poteka po nakazani tirnici, je podkrepljena z Zokijevo pripovedjo in poudarjena z neknjinimi jezikovnimi prvinami, ki ustrezajo upovedovalnemu poloaju: 1. V dialog o ivljenju na Fuinah se vmea Zokijeva zgodba, ki jo Zoki zane dialoko, Igor pa nadaljuje v obliki notranjega monologa, saj jo e dobro pozna. Glavna akterja torije o tengah sta dva mulca in ena smrklja. Trenerka (namesto knjine trenirke) in frizura na gobico, s katerima ju opisuje Zoki, sta znailna stereotipa imigrantskega mladenia, imenovanega efur. Zoki pa za enega od tipov postavi e natannejo teorijo, da je bil tip diler (Skubic, 2001, str. 103).

102

2. Zokijeva zgodba se v dialogu nadaljuje vse do nesrene zgodbe o herki gospe Erjavec, kjer imamo zopet motiv ognja ali natanneje zoglenelega trupla med tranicami pri Zeleni jami. Vse to zmede Igorja inkovca, ki zopet odtava v svoj notranji monolog in se najprej spominja asopisa, kjer je bila objavljena novica o smrti Erjaveve herke, nato pa ga njeni roza tumfi (Skubic, 2001, str. 106) spomnijo na njegovo herko Manjo (tamala), ki ima enake nogavike in, v katero se je v preteklosti zaletel kolesar, a na sreo ni bila teje pokodovana. Na koncu poglavja se zdruijo misli o tamali, ki se je cmarila na eleznikih tranicah, tamali, ki se pozimi lahko prehladi, potem bo pa gripa ali pa pljunica ali pa klinac palac (Skubic, 2001, str. 108) in raunu, ki ga Igor izroi prfoksi nemine, medtem ko njenega moa, ki so mu herko flambirali, ni doma tudi potem, ko je kofe e skoraj mrzlo (Skubic, 2001, str. 10809). 3. e z naslednjim poglavjem inkoveve pripovedi se dogajanje prenese v bliino lokala Rosso Nero, kjer se dobro uro pred tekmo zanejo zbirati nogometni navduenci. Igorjevo sreanje z Mirkovievim sinom Mirsadom vsebuje preplet dveh jezikov, ko Igor s posnemanjem jezika priseljencev svari tamalega pred izgovorom: // da ne bo pol, nisam znao (Skubic, 2001, str. 148). 4. Jezikovno zanimiv je izbor besedja, ko se morata moka pred tekmo pogovoriti o Zokijevih zasebnih teavah. Ta primer potrjuje tezo, da se raba neknjinih in vulgarnih leksemov ne spremeni glede na to, ali gre za Igorjevo prvoosebno pripoved med deli dialoga ali za dialog, torej Igorjevo ali Zokijevo v dialogu izreeno besedilo. S tematskega stalia pa je Zokijev nain ubesedenja zasebnega podroja podoben Igorjevemu. Tudi Zoki govori o zasebnem veinoma v tesni povezavi s slubo, torej javnim. V njegovem primeru lahko dodamo le, da je bolj poudarjen problem ekonomskega stanja.
Zoki pogleda stran pa vzame svoj pir z mize. Nekaj asa ga ima v roki, preden ga k ustom nese pa naredi luk. 'Sicer pa me boli kurac,' pravi pa da pir nazaj. 'Delaj ti z njim, kar hoe.' Pa jebela cesta, zdaj bo imel pa e take. Tega pa res ne bom poslual. Naslonil sem se naprej na mizo. 'Dobro, zdaj pa ti meni povej, kaj je s tabo narobe, ti boga,' mu reem. 'e cel dan dri surlo, ko da ti kdo jebe mater. Skaljaj se, ker ti jo bom jaz, e bo treba. En ballantine's,' reem kelnerici, ki se je glih zraven namalala. Je samo pokimala pa la. Zoki samo dvigne roko, pol pa zamahne nekam direkt naravnost pred sebe. 'Kaj pa naj bi bilo narobe? Ni ni narobe.' Pol pa se proti men obrne. Ej, bog ga nima rad, ima izraz na faci, ko da mi bo kaj naredil. // 'Vse skupaj je en totalen kurac, to je narobe.' // 'ena, pa ta kurev ke, pa ta Meni se bo strgalo, samo to ti povem.' O-jao. Bomo raji res pustili, da

103

se malo izlaja. Dobro. V tem fohu ima vsak vsake toliko cajta svoje krize. Tudi jaz (Skubic, 2001, str. 151).

Po zaetnem obotavljanju se Zokijeve teave zvrstijo okrog neknjinih leksemov: crkavati, kamionar, kasirati, ke, paradajzek, pojerbati, puf, trom, vercati, ki jih ponazarjamo z navedkom, v katerega so umeeni. V izbranem odlomku so Zokijeve zasebne teave predstavljene najbolj natanno in obenem je tudi jasno razviden finanni izvor teav, vkljuno z breizhodnostjo poloaja. Kako zelo se Zoki zaradi tega obremenjuje, kae primerjava s poloajem enine sestre, ki ji bolji ekonomski poloaj omogoa celo nakup zemljia za gradnjo poitnike hiice. Na drugi strani pa Zoki svoji eni ne more omogoiti toliknega ugodja, kar je povezano tudi z njegovo nacionalnostjo oziroma revino njegove druine v Bosni:
Od Zokita ena je strenica v Klininem. Domov prinaa totalno za en kurac plao, v bistvu bi glih tako lahko tudi na Tromostovju pueljce telohov prodajala. V slubo hodi bolj zato, da ne bi samo doma sedela pa crkavala od dolgcajta. Dalje: imata puf za avto, Zoki si je omislil opla. Je rekel: reprezentanca. To besedo je slial enkrat na enem teaju, ko sva se obadva e uila posla, pa mu je bila zelo ve. // Jasno, da bi ena raji kaken nov pla sprehajala, kot pa se v oplu vozila. Zoki pa jasno, mehka dua, on bi ji rad zrihtal vse, kar si bo zamislila. Fixed Properties pa, no, Fixed Properties, kurac, kaj bi rekel, se nekako e zmeraj niso isto prijele. // Da se gledat tudi drugae: takole e dve leti, pa e zmeraj ni la firma v kurac. e si malo bolj optimistien. Samo da od Zokita ena ni tako optimistina. Ona bi rada vse pa takoj, menda. 'Ve, kaj je zdaj?' pravi Zoki. 'Sestra od Fani.' Prst dvigne, kakor da bo predaval. 'Njena sestra. Z unim njenim moem, unim, se spomni ' 'Kamionarjem.' 'Ja, s kamionarjem. Sta kupila parcelo na Primorskem. Si bosta postavila nekno vikendico. Kaj jaz vem, neko lopo ali kaj. Da bo njun sinko tam uival pa skupaj s fotrom ribe lovil. Pa da bo ona paradajzke gojila pa ribez.' Samo nazaj se nasloni. 'No, take moram posluat. Midva pa komaj pufe plaava vsak mesec' 'Pa kaj?' ga vpraam, ker e vem, kam bo spet ta debata peljala. 'A bi rad el ti tudi med kamionarje?' 'Ja, pa kaj e. Glih da se meni vercat.' Sam tiho je pa skoz v svoj krigel zija, komaj da ga je kaj do zdaj spil. Pol zane pa momljat. 'Vsi se pizdijo, kasirate provizijo pa dva procenta tukaj pa dva procenta tam, pa ta Erjavec danes, ki nama je hotel dat samo jurja mark, ker da sta morala z eno sama pogodbo na novo pisat Kdo pa najemnino za plac plauje pa telefone pa tajnico pa trom pa davke, to pa, kurac ' Ja, dobro, tono to. Ne rabimo ni ve sliat.

104

'Ajde, Zoki, ne seri.' Zoki je samo tiho pa okrog sebe gleda. Not v buflu e gori televizor, menda bojo vsak cajt poroila. Ma, dol meni visi za poroila. Kaj bomo tukaj z Zokitom? Ja, jebe take svakinje, z momi, ki so frajerji. Kaj pa Zoki? e ne bi odkupila eninega slubenega stanovanja po Jazbinkovem zakonu, bi bila e danes najemnika v kakni luknji. Vikendica? Kvejemu e bi kje kaj pojerbal. Njegovi so se priselili nekje iz Bosne, od tam, kjer so danes Muslimani pa Hrvati, klinc, tudi e so tam imeli kakno hio, je la verjetno e zdavnaj v luft. Nikoli ni ni omenjal. Z njegovo plao, kje pa. Pred tremi leti je bil e vratar. Zadnje pol leta je e pol plae dobival v bonih. Je moral hodit k enemu privatniku, ki je v antikvariatu knjige prodajal, da mu je vnoveval bone pa to zato, ker se mu je smilil (Skubic, 2001, str. 151153).

5. Od Zokijevih zasebnih teav, ki jih pripoveduje Igorju v lokalu na podroju javnega dialog zopet preide na posel. Tematiki nepremininskih poslov je tako znova pridruena zbir strokovnih izrazov s tega podroja in neknjinih leksemov:
firma mora dobro zalaufat // veliko stanovanj v ponudbi // ko bo zgledalo, da jih sama ve ne moreva vseh potimat, najameva kaknega tudenta. // fajn za davke, brez obveznosti. Ga nauiva osnovnih for, pa naj vodi oglede, kasira provizijo. // Ko se zane tako biznis e veat pa ke nabirat, // se lepo poasi umakneva v gosposke posle vodit bazo poslov, finance, delat primopredaje. efa (Skubic, 2001, str. 158).

Zoki pa ima e eno idejo, in sicer o preprodaji avtomobilov. V tem delu dialoga tako najdemo nekaj neknjinih argonskih izrazov (ferteker, sfrizirati, raufati). 6. Potem pa Igor zopet zaide v notranji monolog in se spominja asa, ko je bil ofer mestnega avtobusa. Dogajanje na troli spominja na Vojnovievo (Vojnovi, 2008) opisovanje podobnega kravala, zaznamovanega (Skubic, 2001) z glagoli: nasrkati, naniclati (nekoga), nautirati, zatihati; samostalniki kot so: car (avtobusa), kurba, frajer, (pijan) pametnjakovi, usrane (mali) in Igorjevo zakljuno kletvico: pizda jim materina objestna. 7. Medtem se v lokalu zbira vedno ve mokih, ki elijo, da njihovi povzetki pripetljajev iz slube zvenijo imbolj drzno, pomembno in junako, zato vanje vpletajo neknjine besede, vulgarizme in prenesene pomene besed (jebati, jebemti, koga boli kurac, kurba slab. za mokega, policist, namalati se 'pojaviti se nekje', nakladati, pizda, popizditi, spizditi, ibati (dvesto dvajset po avtocesti), zicniti se (Skubic, 2001, str. 178).

105

8. Dogajanje v lokalu se premakne s podroja poslov in zasebnih zgodb, ko vstopijo Mirkovi in brata Pakovi. Eden od bratov Pakovi je e posebej velik in nedruaben. Igor ga oznai na nekoliko ironien nain:
Je ta efurek res tako zajeban? Pakovi rotvajler (Skubic, 2001, str. 204).

Sprva je vzduje v lokalu napeto, eprav se Igor skua prepriati v nasprotno:

Ma klinc jih gleda, saj sem v redu, saj ni pizdarije. Sam buden je pa tudi treba bit. // Ves cajt jih imam na oeh, samo toliko premaknem oi, da za en moment vidim, da Zoki mene gleda. To mi gre malo na jetra. // Mah, nima smisla. V bistvu jih je res brez veze preve zijat. Bojo e kaj sumniavi ratal. Meni pa evo, meni se ne da, ti boga, ne da se mi z njimi ubadat, po petih viskaih sem na adrenalinu, tekmo bomo gledali (Skubic, 2001, str. 205).

portno vzduje tik pred zaetkom tekme drubo odvrne od mafijskih obraunov k ali o Fati in Muju, kjer pride e drugi do prepleta slovenine s srbohrvakim jezikom:
Pa ji je Mujo rekel, pa uj, Fata, kako si znala da je bio Crnogorac? (Skubic, 2001, str. 205).

Zahvaljujo dobremu razpoloenju se je besedni dvoboj inkovca in Mirkovia, ki z jezikovnega stalia e vedno vkljuuje neknjine izraze, konal le s plaanima pijaama in nekaj kletvicami v Igorjevem notranjem monologu, ki naj bi poveale obutek moi v njem:
Naj se kar (dela frajerja), kaj mene boli kurac, Bo ti videl, kaj se pravi inkovca jebat v glavo. Samo ne danes, samo ne danes. Danes je fuzbal. // Jebemti, danes ima, da zmagamo. Danes bi bilo za popizdit, e jih ne bi rasturili. // 'Ti si mi pa dolen kakno pijao, e si fer. Saj si mi posel pokvaril.' 'Kakno pijao da sem ti dolen?' pravi Mirkovi pa zija vame. Ja pizda ti materina, a zdaj bo pa zato ualjen? Kaj ne vidi, da probavam biti lovek tukaj, ti boga. Da ti probavam fer nain najt, kako se lahko ven potegne pa zraven dec ostane. // Jaj, ja. Dobro, se bova e e videla. e e ponujene roke ne sprejme. Prav, si si pa sam kriv. Jebemti. Se obrnem pa grem nazaj (Skubic, 2001, str. 206207).

Na koncu pospremimo inkovca na poti proti domu, potem ko je Slovenija izgubila nogometno tekmo in je on izgubil stavo. V njem se strnejo dogodki minulega dne in izteejo v misel o herki, ki ob tej uri e zdavnaj spi. Konec sklenemo z ugotovitvijo, da se v govorici Igorja inkovca prepletajo neknjini leksemi ne glede na to, ali so izgovorjeni v notranjem monologu ali dialogu. Izbira posameznih leksemov pa je odvisna od ubesedene tematike.

106

Slika 4: Tematski krog Igorjeve zgodbe, v opisu oznaene z 1.8.

6. sprostitev napetosti in portno vzduje v lokalu

1. Zokijeva zgodba o efurjih

5. spomin na slubo v LPP in zgodbe mokih o slubi

2. o herki ga. Erjavec in Igorjev spomin na svojo herko

4. nepremininsk i posli in dodaten zasluek

3. pred tekmo v lokalu o Zokijevih zasebnih teavah

2.3.3 Neknjini leksemi, umeeni v delirij Petra Sokia

Stopnjevanje v rabi neknjinih in tujejezinih prvin v primerjavi z Igorjem prinaa Peter Soki. Razmerje med dialogom in notranjim monologom se v Petrovi govorici bistveno ne spremeni. Podobno kot smo opazili e v analizi Verinega govora, zaseda tudi v Petrovem primeru pomembno mesto spominjanje na preteklost. Peter se spominja svoje mladosti, zaznamovane s tudentskim obdobjem in pripadnostjo hevimetalski subkulturi. V jeziku se spomini, ki so vkljueni v Petrov delirij, odraajo z leksemi, ki jih je Peter uporabljal v mladosti (na primer leksemi, povezani s hevimetalstvom). Petrov jezik je teko razmejevati na jezik preteklosti in jezik sedanjosti, saj ju v celovito enoto spaja delirij. V primerjavi z analizo

107

Igorjevega jezika je predvsem pomembno, da se pri Petru osredotoimo na neknjine in tujejezine lekseme, kletvice, nizke in slabalne izraze, ter s primeri pokaemo, da je Petrova govorica v rabi le-teh stopnjevanje Igorjeve.
Preglednica 3: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Petrovi govorici

Peter Soki, nekdanji hevimetalec in prodajalec Salomonovega oglasnika

Upovedovalni poloaji Jezikovne prvine enakovredno razmerje med dialogom in notranjim monologom 1. neknjine jezikovne prvine specializirani izrazi, povezani s hevimetalstvom izrazi iz tudentskih asov otroki izrazi neknjini pogovorni izrazi nije pogovorni izrazi kletvice, nizki in slabalni izrazi podomaeni jezikov 2. tujejezine (nepodomaene) jezikovne prvine iz srbohrvaine iz angleine izrazi iz tujih

2.3.3.1 Analiza neknjinih in tujejezinih leksemov ter vulgarizmov v upovedovanih literarnih temah

Peter v stanovanju na Fuinah Na Fuinah stanuje v najetem fletu tudi Peter, ki ga sreamo, ko ob treh zjutraj spremlja prenos formule ena, porta za najbolj trde moki. // ko majo zadost pira v friiderju pa v bifeju ful travarice (Skubic, 2001, str. 10). Tudi tokrat gre za notranji monolog prvoosebnega pripovedovalca, v katerem pa lahko e na zaetku opazimo ve tujejezinih prvin iz angleine in iz srbohrvaine:
Smo bli mi power sami po seb, // Smo li v akcijo, agaist the odds black metal gods, dons pa kurc, ne, vse eni bleferji (Skubic, 2001, str. 9), Pa te prenosi usred noi, blesav. // od vsega hudega oddaje gledam o enih avstralskih vodnih stvorjenjih, pol pa evo, zora se zori, drugovi junaci (Skubic, 2001, str. 910).

Angleke citate in slovenini e bolj prilagojene lekseme (npr. flet-a) lahko pojasnjujemo z dejstvom, da je Peter nekdanji hevimetalec, teje pa je najti pojasnilo za lekseme iz

108

srbohrvaine. Poveemo jih morda lahko z nekdanjo Jugoslavijo, ko so se jeziki zaradi stikov med ljudmi meali in tako vplivali na sestavo Petrove govorice. Utemeljevanja rabe srbohrvakih besed ne moremo podkrepiti niti z upovedovano literarno temo, saj Petrovo negodovanje nad poletno vroino, pitjem piva in gledanjem televizije ne vsebuje motiva, ki bi bil povezan s srbohrvaino. Edina monost utemeljitve se ponuja v podatku, da Peter ivi na Fuinah, ki ga imenuje geto in kjer stanujejo priseljenci, ki govorijo ta jezik. e iz Petrovih uvodnih misli veje negativno obutje. Razlog za to pa je slabo plaana sluba prodajalca Salomonovega oglasnika, zaradi esar si Peter ne more privoiti ve od stanovanja na Fuinah. Kljub temu, da Peter skua ohraniti prisebnost svoje zavesti, ko pravi:
Ne se pustit zmest, Pero. Sam zmest se ne pustit. e ena kaplca. Vsak cajt bo sonce nad toplarno (Skubic, 2001, str. 9),

pa njegove misli kmalu zatavajo dale od pripovedne sedanjosti in se nato ob spominih poglabljajo v vse globlji delirij. Ali je delirij edini nain, da Peter preivi ta vro poletni dan, ko na Fuinah ni vode?

Peter iz tudentskih asov Podobno kot Verin je tudi Petrov notranji monolog poln spominov na minulo mladost. Spominjanje tudentskih asov spremlja primerno besedie:
Bert je // nazadnje // pravo tudiral // Je reku, da bo nas ven vleku, e nas bo policija kaj jebala, ko bomo iz menze v tudentu gajbe spizdeval. // Ja, v tudentu smo eno kuhinjo razfukaval, pa so pedri tudenti policijo poklical (Skubic, 2001, str. 11).

Tujejezinemu citatu iz pesmi, s katerim se Peter spominja Irene: Irena, ljubavi moja jedina, nikad ne prealjena (Skubic, 2001, str. 11), je dodana kletvica: // tipov sploh nisi jebala pet posto, ki pa zaradi Petrove pripadnosti doloeni (ekscesni) drubeni skupini skorajda nima negativnega uinka kletvice. S tem je postavljena domneva, da se pomen vulgarizmov v govoricah literarnih oseb analiziranih literarnih del (ali morda celo ire sodobne slovenske urbane proze) spreminja. Morda je druba tista, ki z dopuanjem tako pogoste rabe vulgarnih besed dovoljuje tudi nevtralizacijo njihovega pomena. S spomini na tudentske ase, prijatelje iz mladosti in e posebej Ireno, se Peter e zane zapletati v preteklost. Opisanemu dodajamo navedek, ki vkljuuje vse glavne sestavine Petrove govorice, torej tujejezine besede, kletvice in pogovorne lekseme, tako knjine kot neknjine:
Bertl pa Tri sta enkrat rekla, da si ti ist v redu. Sam da si mal preve fina. Sam da to pa obrajtata na teb, ker zmeri da za pijao, tud e sama ne bo pila. To so ti ble visoke kvalifikacije, da si bil simpatien na parkovski sceni. // Sam ti pa hladna ko Celtic Frost,

109

To Mega Therion e, pizda, Irena, da mi je sada, ko mam tlele svoj plac, eno romantino vee, to bi blo ist neki druzga (Skubic, 2001, str. 11).

Zaetek delirija Skromno opisano dogajanje v pripovedni sedanjosti zaplete Petrov delirij. Stanje zmedenosti se zane, ko se Peter spomni na nekdanje prijatelje in jih eli poklicati po telefonu:
Zakaj se ne bi spravu Bertla poklicat pa Tria pa Flinta pa IRENO! Jebemti, to bi blo neki. Bertl sedi na tleh pa Flint mu vlee kavbojke dol ez noge, ez supergo (Skubic, 2001, str. 14).

Nato se stanje delirija premakne na prizor ubijanja morskega praika z imenom Irena, ko prideta v Petrovo stanovanje Janina in Mirsad, s kovki in kartami za vlak v rokah. Razen opisanih dejstev je ta del delirija vsebinsko nerazumljiv, vsebuje pa nekatere za Petrovo govorico znailne jezikovne posebnosti, ki so razpete od nizkih in slabalnih leksemov:
Jej, dobro je to, pravim morskemu prasetu, // (Skubic, 2001, str. 14), // na obrazu ma zjeban izraz, // bogve zakaj to pravim, a sem kreten, kakne pa kvasim, // (Skubic, 2001, str. 16),

nije pogovornih in slengovskih:

// jejte froci moji, jejte pa se plodite (Skubic, 2001, str. 14), // Mirsad si priiga ik, // (Skubic, 2001, str. 16),

otrokih, ki upovedovanemu dogodku dajejo ironien pomen:

// mi je al, da sem dal praiku strup za glodalce za papat, // (Skubic, 2001, str. 15)

in leksemov, prevzetih iz tujih jezikov:

Morski praiki so majstri za scat po foteljih, to je ena taka navada, ki se je zlepa ne bojo losal, // (Skubic, 2001, str. 15).

Poletni dan na Fuinah Ko se Peter ob dveh popoldne zbudi, je e vro poletni dan, in ker na Fuinah e vedno ni vode, Peter izrazi svojo jezo (ustveno stanje) s kletvicami:
Jebem jim mater vodovodarsko, toplovodarjem. Jebem jim mater in toplarni in vodovodarjem, pa hinikom pa vsem efurjem (Skubic, 2001, str. 83).

Glede na sobesedilo je leksem efur v tem primeru, v primerjavi z rabo pri inkovcu ali v Vojnovievem efurjem raus, rabljen slabalno. S tematskega stalia navedena kletvica ni del delirija, torej je Petru za nekaj asa uspelo ubeati sicernji zmedenosti. Neknjini in srbohrvaki leksemi, ki jih Peter uporabi potem, ko se popoldne zbudi in torej niso del delirantnih razmiljanj o preteklosti, so e: 110

Sam zraven televizorja utripa displej od videorekorderja //; Jebemu mater, kaj je znanost pa kar vse tko neki. Koji kurac se gre o tem kregat, ko je mrzel pirek na mizi;

Da ga sam sisa! // e je formula ena. Ne bo lovek ejen gledal. // ma svoj kav, vufl v roki, programe alta po svoji elji pa potrebi, pijao si odpira v svojmu tempu, zalafa lohk na licu mesta, pa te ne bo nobeden na mrzlo, neprijazno cesto vun metal. Mrzlo cesto. No such luck. Kakna vroina, kureva (Skubic, 2001, str. 82).

Telefoniranje starih prijateljev znova obudi spomine, tokrat na Vasjo in velik koncert Petrovega benda hardcore thrash speed death metal festival, Logatec, ki ga spremlja besedie, iz katerega je razvidno, da gre za specializirane izraze, omejene na ozek krog oziroma doloeno drubeno skupino z istim interesom: koga boli kurac, koreografijo v finese doterat, lase natrikane v dreadlockse, nagati se ga, otarija, plate od Celtic Frost, rasturiti, pilati, usuvati se ga 'piti alkohol', agati (Skubic, 2001, str. 8586). V telefonskih dialogih Peter rabi manj neknjinih, vulgarnih, slengovskih in srbohrvakih leksemov (bend, frend, kao, klapa, nula, pilati Skubic, 2001, str. 88, 95) kot pa v besedilu, ki ga obkroa in sporoa Petrov tok misli med pogovori: cifra, foter, frej, froc, glup, gnjaviti, mat, ratati, sorta, it, tacuna, zrajtati se; boli kurac, fukniti, idiotski, jeba, jebemti, kurev, pizda usrana mobitelovska; bulazniti, ovo mi ne mirie na dobro.

Glede na razliko v rabi besedia lahko predvidevamo, da Peter v telefonskih pogovorih rabi bolj formalno obliko sporazumevanja in na to nas opozori tudi oblika njegovega imena, s katerim se predstavi, to je: Peter Soki (Skubic, 2001, str. 88, 91, 95, 191) in ne Pero. Da Peter rabi leksem efur v slabalnem pomenu, nam znova potrjuje njegov na glas neizreeni odziv na odgovor v tujem jeziku, ki ga je dobil od gospoda Trikovia, Robijevega (njegov vzdevek je Tri) oeta, in ki poleg kletvice, vkljuujo leksem efur, vsebuje tudi druge, e natete jezikovne znailnosti Petrove govorice:
Stari, kje si ti mene najdu? Mene, ko mi je bla zmeri edina droga potena doza ganjice, pa ko sem bil zmer poten za ur pa za babe ne pa ko uni kurevi dankiji, ko sam zijajo v stene, jebemti, sva jih s Triem garbala svoje cajte! Jebemu mater, kaj vse lovek v ivljenju dovi. Da se je Tri s kurevimi drogerai speal? // In zdej mene foter napizdeva, da mu sina zavajam! Vas bi trebao da se zabrani, pika vam materina efurska, takole napizdit loveka (Skubic, 2001, str. 96).

111

Sreanje z nekdanjimi prijatelji v deliriju nekje med zasebnim in javnim Sreanje starih prijateljev je mogoe le v Petrovem deliriju, ko od namiljenega dialoga, znova zaznamovanega z leksemi iz preteklosti (fasati, frien pir, garbati, hardcore general, hardcoremetal power folk, koncerti, luzer, pank, pir Skubic, 2001, str. 163165), Petrov delirij preide v meanje med notranjostjo njegovega stanovanja, kjer je zbrana druba prijateljev, in zunanjim svetom (npr. lokalom) ter nesreo s kolesom, ko je Peter pokodovan in ga skupina mladih, med katerimi je tudi Janina, e pretepe. Mladi e vedno uporabljajo podobno besedie, kot ga v spominih obuja Peter, a ta pretep kae, da Peter ne sodi ve med mladino in govori v jeziku, ki ni ve njegov. Na to kae dialog najstnikov ob Petrovem padcu in nato e njegove misli s tevilnimi vulgarizmi:
'Kva za en kurac pa zija, ti pes z rogovi!' (Skubic, 2001, str. 167), 'Ej, a ma kej drobia, lepi?' (Skubic, 2001, str. 169), 'Bo, sam e me lohka kune tlele, tempel na tole transakcijo,' // (Skubic, 2001, str. 170); Pizda, s im sem si to zasluu. Ta pa prekleta mrha pofukana, e mokra za uhami. Ej, jebemti, v momentu se mi pritisk dvigne, kar neki mi zane pumpat po glav. V rami mi kljuva. Ej, ti mona miniaturna, ti men pes z rogovi? Smrklja, pizda, e nisem dvajset, pa sem vsaj petnajst let stareji od tebe, pankrta usranega (Skubic, 2001, str. 168).

Kljub temu odmiku od osrednjega dogajanja v Petrovem deliriju, se pogovor med Petrom in prijatelji nadaljuje. Peter po telefonu poklie e Bertla, o katerem se Peter spominja, da je veliko uporabljal besedo stari in je pri tem imel v mislih 'dolgoletnega prijatelja', za razliko od prav tako mogoega pomena 'stari'. Bertlova povezava ob novici, kje Peter sedaj ivi, so efurji kot sinonim za Fuine:
'Pero. Domba stara. Kje si, jebemti.' // 'A v Fuinah si, stari? Kako te kej efurji ubogajo, stari?' Ej, jebemti, boli te kurac za efurje (Skubic, 2001, str. 172).

V navedenem se znova potrjuje e omenjena ugotovitev, da Peter nima najboljega mnenja o priseljencih, ki ivijo na Fuinah, obenem pa je iz Bertlovega odgovora razvidno, da imajo efurji na Fuinah pomembno vlogo torej se zdi verjetna monost, da lahko s svojim jezikom vplivajo na jezik drugih. e vedno med delirijem se Peter spomni, da na njegovem uru ni nobenih bab in ob tem njegove misli zatavajo k Ireni. Irenini pank frizurci in njegovemu takratnemu dekiju oziroma leder daketu (Skubic, 2001, str. 190), sledi telefoniranje, ki je najverjetneje izkljueno iz dvomljive resninosti delirija, a takoj zatem sledi novo stanje zmedenosti, ki ga je izzvala novica o spremembah v Ireninem ivljenju in njenem sedanjem poloaju zaposlene ene in matere. Stanje, ki je podobno sanjam in je od

112

ostalega besedila loeno z leeim tiskom, dopua le nekaj neknjinih leksemov: kaput, miksati, prem, prevican, razefukati stuliti, latati; boli me patka, ne jebe (Skubic, 2001, str. 193195). Tematsko se odlomek v leeem tisku pribliuje fantastiki, morda tudi noni mori, ki Petra mui med spanjem. Utrujen od vroine in delirija, Peter zaspi in sanja o vlomilcu, ki je v njegovem stanovanju, mrtvi Ireni, ki stoji med vrati in naenkrat zane glasno kriati, in njemu, ki Irene ne more zavarovati pred vlomilcem, ker ga na teaju prve pomoi niso nauili delati z mrtvimi:
// mrtvim naj se kao ne bi ve dal pomagat, kvejemu zaitit naj bi se jih e dal pred sovraniki. Sam da zdej e tega ve ne morem, v kuhni je vlomilc, pred vrati od kuhne stoji pa poslua ven na hodnik, od kje se sli ta grozen dretje. Ne, res ni ve ne morem nardit, sam na pojstli lohk sedim pa zijam v faco za vrati // (Skubic, 2001, str. 195).

Delirij v lokalu, stanovanju in zopet v lokalu Pitje piva se v tem poznem popoldnevu preseli v lokal, pri emer lahko vemo, da je to Rosso Nero, ker Peter poslua pogovor med inkovcem in Mirkoviem, ki v inkovevi pripovedi sploh ni bil naveden. Medtem ko so neknjini leksemi, podkrepljeni s kletvicami, v Petrovi govorici rabljeni razmeroma enakomerno, pa se njena vsebina vse bolj zapleta in postaja nejasna. Tok pogovora o preteklosti zanese celo na vpraanje o tem, kako govorijo mrlii in postavljena je teza, da mrlii ful lepo govorijo. Tako knjino, po moje (Skubic, 2001, str. 209). e v naslednjem hipu je druina zopet v Petrovem stanovanju, kjer je sedaj tudi Irena in skupaj priakujejo zaetek nogometne tekme. Ampak dogajanje je ob zaetku zopet postavljeno v kafi (Skubic, 2001, str. 219), kjer doslej najnatannejemu spremljanju televizijskega prenosa sledi Petrov notranji monolog o razlogih za razpad v deliriju ponovno zbrane drube. Opozicija navijakemu komentiranju tekme, ki je polno kletvic in psovk (npr. jebem ti mater, pona tja nekam v tri pirovske), je v razkritju dogodkov iz oddaljene preteklosti neknjinih leksemov le nekaj: armija, faks, feta, filo, pecati, zadet in zvezi: blo kje, sral smo ga sto na uro (Skubic, 2001, str. 221223). Vzduje med nogometno tekmo Petra spomni na as, ko je imel podoben filing in to je bilo, ko je odel v vojsko. Sluenje vojakega roka je bil eden kljunih razlogov za razhod prijateljev, katerih ivljenje se je bolj ali manj oddaljilo od hevimetalstva in igranja v bendu in to je Petra tako mono prizadelo, da lahko prav v tem slutimo razlog za njegov delirij v pripovedni sedanjosti. Poleg tega nam ta odlomek ponuja novo monost za utemeljitev Petrove rabe srbohrvakih leksemov:
Ko sem el v vojsko. Spomnm se, kako sem prvi gledu skoz okn od aviona, dol v rnogorske hribe kaken odbit obutek (Skubic, 2001, str. 221).

113

Ker Peter v lokalu poslua dialog med inkovcem in Mirkoviem se v njegovem navajanju tega dialoga pojavi tudi njuna govorica: inkovec: 'Nisem jaz nacionalist. Daj, ti dam e za eno pijao', Mirkovi: 'Sluaj
majmune,' prav, 'bi li ti od mene da naplati dvije hiljada maraka? A? Bi li ti?' (Skubic, 2001, str. 229).

Slovo od pijateljev in odhod v zasebno z Ireno Ko postane vzduje v lokalu burneje, ga Petrova druba zapusti. Peter in Irena odhajata v njegovo stanovanje, ob tem pa se Peter v notranjem monologu poslovi od prijateljev:
Adijo, // Vsi ste mi vi super tipi. Sem ponosen na vas. // Zdej pa hitr dalje (Skubic, 2001, str. 234235).

Izbruh ustev, obutkov in misli na preteklost, povezano z Ireno, ki je konno v stanovanju sama s Petrom, je poln izrazov, kot so: fertik, jebi se, kretenski filing, kurci usrani, pizdu mater, prfuknem idiot, spizdite mi, spokite mi (Skubic, 2001, str. 248250). Nateti izrazi so del delirija, ki znova prevzame Petrove misli:
V vsej uni totalni zmedenosti, da mi je kar umel v uesih, sem zautu, kako se mi kri cedi med prsti pa po levi podlahti dol za rokav; vedu sem sam to, da ni na celmu svetu ni hujga, ni bolj zajebanga, ni bolj norga od tega, kar se mi je glihkar zgodl, da je vse skupi totalno nemogoe pa odbit pa da je to konc, definitivni konc, da ne bo po vsem tem ta svet nkol ve tak, kokr je bil (Skubic, 2001, str. 247).

Tokrat je Peter v deliriju preprian, da ga ogroajo drevesa, ki dokonno pokonajo tudi njegovo zgodbo:
Spizdite mi, stran, da vas ne vidim. Da mi ne bi sluajno prli e blii. Vi pojma nimate! Vi pet posto ni ne tekate. Zakaj pizda bulte vame, ko da vam kdo kej hoe? Pejte domov, tlele ni kej za videt. Moja zgodba je fertik. The end. Fin. Vge. Nema vie. Ja, sem mel jaz eno zgodbo, ja, ne bote verjel. Pardon, verjela srednji spol, drevesa. Zdej jo je pa konec. Finito (Skubic, 2001, str. 249).

Ob absurdnosti celotnega dogajanja v njegovih mislih Peter z obtobo za njegovo nesreno ivljenje jasno pokae na Ireno:
Jebemti, Irena, nkol mi nisi rekla, kaken kurac od budale sem. Pardon sej si mi rekla, sam ne zadost jasn, eprav si dost dobr vedla: ti si kriva, ti pizda iz Polja, ti si kriva, za ves ta it pa bulazenje // (Skubic, 2001, str. 250).

In s tem nabojem ustev se Petrov delirij tudi kona.

114

Slika 5: Tematski krog Petrove zgodbe

5. slovo od prijateljev in odhod v zasebno z Ireno e vedno v deliriju

1. nono spremljanje F1 v stanovanju na Fuinah

4. sreanje s starimi prijatelji v deliriju, prehajanje med razlinimi prostori

2. spomin na tudentske ase in zaetek delirija

3. popoldansko telefoniranje starih prijateljev (izven delirija)

2.3.4 Govorica Janine Pakovi kot odraz razcepljenosti njene nacionalne identitete

Jezik, s katerim Janina, najstnica iz nacionalno meane druine, prine etrto pripoved Fuinskega bluza (2001) in ga avtor spremne besede M. Bogataj (2006, str. 166) opredeli kot rnogorino, zbuja vpraanje etnine identitete. Preteklost Janininih sorodnikov je zapustila doloene prvine, ki ne dovoljujejo, da bi se jo pozabilo. Poleg vpletanja posameznih tujih besed v slovenino, kot smo to opazovali e pri Igorju in Petru, prinaa Janinina govorica cele odlomke v tujem jeziku, in sicer tako v dialogu kot v notranjem monologu. Primer Janininega notranjega monologa v maternem jeziku njenih starev, ki na koncu preide v slovenino, ponazarjamo z navedkom:

115

Nisam mogla da izdrim itavo prepodne kod kue previe premalo mamurnih ljudi. Spremila sam torbu za kolu i pola dolje sa torbom i svim ve jedan sat ranije nego obino. Neto malo sam pojela, kao umjesto ruka, pa se oseam malo bolje. Pojeu jo neto kasnije. U koli u vidjet i Dau da vidim kako je s njom, a i inae smo dogovorene za poslije, posle kole zajedno izlazimo. Za sada samo da provjerim ako ima nekoga dolje, ispred ulaza. A i mislim da e mi svje vazduh dobro uiniti. Imam sree, u stvari. Taman kad doem do vrata bloka, vidim kako prolazi Miran. Ide dolje, do susednjog bloka. Valjda k svoji dragi. Bosta spet pricala olo v dvoje, zgleda. im sem butnla vrata narazen, sem takoj zasikala za njim. Prid mal sem, stari, da ne budem sama (Skubic, 2001, str. 55).

Do trenutka, ko vstopi Janina s prijateljico Dao v svojo sobo (na podroje zasebnega), prevladuje dialog z vrstniki in vrstnicami, ki se odvija v lokalu ali pred stanovanjskimi bloki na Fuinah (na podroju javnega). Janinin notranji monolog je v vlogi komentatorja dogajanja (ima uvid v ire podroje), o katerem se fuinska mladina pogovarja. Najstniki premlevajo majhne, zasebne teme o njih in njihovih vrstnikih, ki jih doivljajo kot ivljenjsko pomembne, velike. Tako v dialog z vrstniki kot v Janinin notranji monolog se pogosto vpletajo neknjini leksemi. V primerjavi z do sedaj analiziranimi govoricami literarnih oseb bomo pri analizi Janininega jezika poleg neknjinih in tujejezinih leksemov ter vulgarizmov pozorni e na lekseme, ki bi jih po Toporiievi teoriji zvrstnosti opredelili kot sleng ali pa kot olski argon.
Preglednica 4: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Janinini govorici

Janina Pakovi, najstnica iz nacionalno meane druine

Upovedovalni poloaji Jezikovne prvine prevlada dialoga z vrstniki na podroju javnega, notranjega monologa pa na podroju zasebnega 1. jezikovne prvine na podroju neknjini pogovorni izrazi javnega podomaeni angleki izrazi kletvice, psovke, zmerljivke tujke olski argon izrazi iz rnogorine 2. jezikovne prvine na podroju neknjini pogovorni izrazi zasebnega izrazi iz rnogorine

116

2.3.4.1 Analiza sestave Janininega besedia na podroju javnega

Janino na zaetku pripovedi sreamo med opisovanjem najstnike zabave v minuli noi. V primerjavi s Petrovimi opisi hevimetalskih koncertov in ponoevanj Janina pripoveduje o dogodkih v pripovedni sedanjosti, zato smo pozorni na jezikovne prvine, ki jih najstnica uporablja. e posebej nas zanima, ali se Janinina govorica razlikuje od Petrovih spominov na jezik, ki ga je uporabljal v mladosti. Jezikovne prvine, ki jih Toporiieva teorija zvrstnosti opredeljuje kot sleng in tega definira kot govorico mladostnikov, so nadaljnja raziskovanja zvrstnosti razirila na vse generacije, ki lahko od mladih te prvine prevzamejo. Primer takega prevzemanja smo na primer e opazili v analizi Verine govorice. Pri Igorju je bilo slengovskih izrazov malo (cimer), Peter pa jih je uporabljal pogosteje, kar je povezano s tematiko Peter ubeseduje minulo mladost. Janina in kasneje tudi Marko pa sta najstnika v pripovedni sedanjosti, ko sleng aktivno ustvarjata in uporabljata. Kot izraze, ki so blizu najstnikemu slengu, zato ponazarjamo z odlomkom s poslovenjenimi anglekimi leksemi, ki so umeeni v preplet slovenine in rnogorine. Poleg tega je v odlomku tudi nekaj neknjinih izrazov, tematsko povezanih z omamljanjem:
Ne vem, ko sem na Mirsadovi gandi, opasna ti je to roba, se mi zmeri cajt tko nekak pospei. Pa se kar stvari zgodijo, da niti ne vem kva pa kaj. Totalno bed. Dobr da se strav tolk hitr zlufta, kokr te naopa. Sem se odlola, da bom najprej ostala trezna. Bom raj jaz gledala druge, kako zganjajo frke. // Nijesam ni dobro u poetku primijetila kako Daa postaje neto opaka. Vjerovatno zbog one gande, i Daa je prvo gut, pa ona postane neto sasvim drugo. Franc Kafka, Metamorfoza. Pretvori se u gamad. // meni je postalo dosadno s trojicom tipova, vsi so bli e zmeri zadeti ko afne. Un pir jim je mal pomagu filing gor drat. lo mi je na kurac, // (Skubic, 2001, str. 4243).

Po opisovanju uinkov meanja drog in piva Janina kritino komentira odnose med najstnikimi pari (Samiro in Mirsadom), pri emer poleg neknjinih znova uporabi poslovenjene angleke izraze, pa tudi jezikovni prvini iz italijanine:
Taman kad doem do vrata bloka, vidim kako prolazi Miran. Ide dolje, do susednjeg bloka. Valjda k svoji dragi. Bosta spet pricala olo v dvoje, zgleda. im sem butnla vrata narazen, sem takoj zasikala za njim. Prid mal sem, stari, da ne budem sama. 'ao, bella,' je takoj naredu uno svojo obiajno prjazno, sam mal tupo faco. // Mamicu mu, pa je vseen zgledu zadet. e k Samiri na ljubavni sestanak ni mogu prit, ne da bi prej eno trubo potegnu. Prav hecen se mi je zdel. Tak, da bi ga blo treba mal podjebavat. // 'Kva, a ti, bella, e zmer nima nobenga tipa?' je reku pa se guncu. Ti pizda nesramna, kva njega zanima. 'O ja,' sem rekla. 'Mam jih, kolkor jih rabim.' // 'Ti, Miran, jaz bom dons zveer sama doma ene par ur, foter gre s

117

stricem v Rosso Nero na fuzbal. A ne bi bla fora, e bi ti u k men namest k Samiri? Da jo mal nardi ljubosumno, kao. Te ist preve podjebava zadnje cajte.' // Sej Samira ga ni podjebavala. Vsej ne tolk, kokr bi ga blo treba. // Ma, e bi men hodu tkole natrumpetan naokol, da e govort ne more kokr en normalen lovk. Ej, hudo je to. Ona mu pa e najveje probleme dela s tem, da nonstop po njem pleza, tko da se ne more prosto muvat naokol (Skubic, 2001, str. 5556).

Naslednje jutro po zabavi s prijatelji Janina ne posvea veliko pozornosti pogovoru z oetom v rnogorini:
'A kad si ti Janina, sino dola kui,' pita ale i tamani svoja prena jaja. // E, kad sam dola kui. Bolje ne pitaj, stari (Skubic, 2001, str. 4344).

Njene misli zaposluje verajnji dialog z Dao o njenem razmerju z Mirsadom, v katerega Janina poleg kletvic in psovk, ki sta jih izgovorila e Peter in Igor vkljui tudi zmerljivke (budala, majmun, papak):
Kolk mi gre to na kurac, pari kao hodjo potem pa sploh ne morejo normalno urat, ampak morjo stalno al plezat en po drugmu ali pa se spikat. Pol se pa eden dela kul, tadrug pa se cmera. Za grmom, pizda ji materina. e bi ona vedla, kakna budala je Mirsad, bi blo mogoe druga. Pa kurac bi blo druga, sej dobr ve. Ko da ni e za vsazga tipa, ko je za njim norela naokol, se potem nazadnje po glav tolkla, kako se je mogla za takim kretenom metat. Zdej e tri tedne nori za Mirsadom, valda ji je e jasn, kaken papak je. Kva pogruntala, sej ga e pet let pozna, sam zgleda da nobenga tipa sploh nekak ne poteka, dokler se sam okol nje mota, pa magari pet let. Pol ga pa z njim en mesec serje, pol ji je pa naenkrat vse jasn. Pa gre spet dalje do naslednega bebca (Skubic, 2001, str. 44).

Vulgarne besede, skupaj z neknjinimi, in besedne zveze (npr. mamicu mu) elijo govorici najstnice dodati grobost, neobutljivost in jo odvrei od vsakrnega ustvovanja v javnosti. Janinin odnos do kazanja ustev je v primerjavi s trenerko, ki jo Janina opazi, ko Jaro stopa iz bloka (Skubic, 2001, str. 58), veliko teje povezati z znailnostmi ali celo stereotipi o efurjih. Morda bi na to lahko pomislili ob pogledu na ostala dekleta, s katerimi je Janina v lokalu. Ko na primer Dunja prejme drago pijao od gosta pri sosednji mizi, se na dogodek ne odzove s pozitivnimi ustvi (ob tem moramo upotevati, kaj je tiridesetletni gospod v resnici kupoval), temve najprej zija v natakarja z vpraanjem:
A si ti ist zmean? in nato: 'Dej nes to!' zalaja Dunja // (Skubic, 2001, str. 143).

Jezikovno zanimiv je zaplet okrog razkuevanja mestnega bazena, ki obide slovenski izraz in se ukvarja z dilemo, da bi morali:

118

'plavat, da bi cel bazen dezinfekciral' (Jaro) 'Misli dezinficiral, valda', (Miran) 'Dezinfekciral, kokr sem jest reku' (Jaro) (Skubic, 2001, str. 61).

Do jezikovne dileme o razkuevanju mestnega bazena je najstnike med pogovorom pred fuinskim blokom pripeljala zgodba o Stefanu s vedske, ki so ga sreali ponoi v lokalu, in policistih, ki so Stefana ujeli med kopanjem v asu, ko ni dovoljeno vstopiti na mestno kopalie. V opisovanje dogodka so vkljueni leksemi oziroma povedi v angleini jeziku, v katerem so se Janinini prijatelji s Stefanom pogovarjali in poslovenjeni angleki leksemi:
Uni trije so bli takoj trezni, sam drl so se, Stefan run, Stefan run, pol pa so spizdli direkt nazaj do Valentinota. Sami pogumni frajerji. Svojga frenda s vedske so pa kar pustil muriji. // Pol ti pa pride Stefan veanin kar naenkrat nazaj. Pa prav, Your cops are crazy. Voda tee od njega, // Pa je moru obleen skot v vodo. Pa plavat. Ko je naredu en krog, so rekl, e je fajn. Yes, sir! So rekl, no pol pa e (Skubic, 2001, str. 60).

Kdo je za koga efur, se zaplete, ko Janina za trenutek srea inkovca in ga v stanovanjski blok pospremi z mislijo, ki je sicer del njenega prvoosebnega notranjega monologa in jo izzovejo neprimerni pogledi soseda inkovca. Tako obnaanje pa Janina oitno pripisuje efurjem in ne Slovencem oziroma so Slovenci to prevzeli od efurjev. Obenem je to primer Janininega monologa v rnogorini v odlomku, kjer je poveana njena razburjenost (ustveno stanje):
Ne znam zato uopte nosim te duboke majice, kad ih primjete samo takvi polupenzionistiki pederi. Taj inkovec ti je pravi papak. Vei je efur od onih apaca (Skubic, 2001, str. 61).

Razcepljenost Janinine etnine identitete, ki ne more preko misli, da je vrstniki niso povabili na zabavo, ker je zaradi njene domnevne vanosti ne marajo, se potrjuje tudi v dveh delih njenih monolognih misli in ko razmilja, kaken horor je tekma SlovenijaJuga. V spodaj navedenih odlomkih Janina najprej izpostavi osebni problem, saj jo motijo govorice, ki jih Mirsad iri med njenimi prijatelji in zadevajo t. i. etitjud problem. Ker pa se dogajanje nato preseli v lokal, kjer bo druba spremljala nogometno tekmo, izvemo, kakno je stalie Janine kot prebivalke Fuin iz nacionalno meane druine o nogometni tekmi oziroma o tem, da se bosta pomerili motvi Slovenije in Jugoslavije:
Na, krasno. Nazadnje bom e zvedla, da me pol Fuin ne mara. I oni majmuni iz Rusjana i taj mangup iz Pregla. Moda ak i svi ovi iz Pregla. A i ta da me vole ja sam mala zloesta Crnogorka. // 'Jebo te Malibu u upak, povej mi, kakne to Mirsad otresa okrog.' // 'Sej ni n. Samo to prav, da si ti blazno neki pametna. Pa sej v bistvu glih zato smo medve prjatlce a nisve? A misli, da bi bla prjatlca s tako kozo, kokr je Eva?' Nisem ziher, e naj bi blo to

119

tolailno al kva. // Ne gre se mi v Malibu. Tam bojo ziher Trobevek pa uni gobcai. Uni, ko pravjo, da mam etitjud problem (Skubic, 2001, str. 134, 135, 136); // e mi kej gre na jetra, pol je to ta fuzbal dons. Mislm, fuzbal je uredu. Sam tale Slovenija-Juga, mislm, to ti je horor. Sad e se preseravati ovi jedni po drugima. Dobro, vie ili manje itave Fuine znaju za koga e ko navijati. Svi s upali u to. Svi e se u kafiima lijepo podiljediti, izvolite, za Slovenijo? Da, lijepo prosim na levo, izvolte. Jugoslavija, izvolte molim na desno. // Ako je tu bio ko na ovjek, onda je to Zahovi. On je isti kao mi, slovenski efur (Skubic, 2001, str. 137, 138).

Janina v dialogu z vrstniki in v svojem monologu uporablja tudi lekseme, ki jih v skladu s Toporiievo teorijo zvrstnosti opredeljujemo kot olski argon. Pri upovedovanju leksemov, kot so: bajla, gefa, kema, kontrolka, prfoksa, slova, pricanje (Skubic, 2001, str. 130133) v Janinini govorici ne pride do meanja dveh jezikov, kar bi morda lahko povezali s tem, da se najstniki izobraujejo v slovenskih olah. Z istim argumentom lahko podkrepimo tudi njihovo rabo angleine (citatno ali podomaeno), kar pa je v nasprotju z uvodno tezo tega poglavja o poslovenjenih anglekih leksemih, ki so blizu slengu. S tem smo ob primeru analize sestave Janininega besedia na podroju javnega pokazali, da je loevanje med slengom in argonom precej arbitrarno in argumentativno nezanesljivo.

120

Slika 6: Tematski krog Janinine zgodbe na podroju javnega

5. izobraevanje v Sloveniji in slovenini

1. podoivljanje zabave minule noi

4. sreanje s inkovcem in razcepljenost nacionalne identitete

2. nain izraanja ustev in stereotipi o efurjih

3. zgodba o Stefanu s vedske

2.3.4.2 Analiza sestave Janininega besedia na podroju zasebnega

Govorjenje v tujem jeziku Janino zmoti, ko prideta z Dao v stanovanje, kjer sta tudi Janinin oe in stric Mladen:
Mladenu ne pade na kraj pameti, da bi slovensk govoru, zato ker je Daa zraven. Mal mi je zoprn (Skubic, 2001, str. 181).

Nato pa z Dao odideta v Janinino sobo in v tem zasebnem prostoru zane prevladovati Janinin notranji monolog, v katerem je raba neknjinih prvin skoraj nespremenjena:
O Mirsadu razmilja. Jebemti. Tolk mi je zoprn. Sej vem, da grunta, zakva je sploh la z mano sem gor. // 'Ma, Janina' prav pol naenkrat pa se zicne na pojstlo. 'A ti misli, da bo kej

121

s tega z Mirsadom?' // To je teko pitanje, rekao bi drug Tito u ali, rekao bi ale. 'A hoe odkrit odgovor?' pravm. 'Mislm, mi ne bo stola ven ez oken fuknla, e ti povem odkrit?' // 'Dej nehi se zajebavat, ko ti bom gobec razbila!' se zadere Daa. // 'Zato, ker je Mirsad kreten. Pa sploh nimam pojma, kva taka punca, kokr si ti, z njim dela. Si te ne zaslu.' // 'Preve ga pije,' pravm, 'preve ga okrog serje pa preve ga boli kurac, razen tega pa ma babe sam zato, da se sam bol pout' (Skubic, 2001, str. 187188).

Bistvena sprememba pa se zgodi v Janinini notranjosti, na podroju ustev. Janina se najprej odzove skladno z dosedanjimi navadami:
Pa se menda ja zdej tle ne cmera, al kva? Najprej jo probavam kar ignorirat. // pa sej ne more se kar tkole cmerat v javnosti. // Pa kva, jebemti, je zdej to? A je to kakna nova varianta izsiljevanja? // Pa jaz nimam za take pizdarije a ma ni razumevanja, nula (Skubic, 2001, str. 211).

Ko pa jo zane Daa poljubljati, se njena brezustvena neomajanost postopoma spreminja:

Sam brez scen zdej tlele, prosim. Ja, Daa, rada te mam (Skubic, str. 214).
e bi tole Mirsad vidu. Ta ideja mi je pa e bolj ve. // U, ja, to bi blo pa ful bad. // Sej nisem lezbijka. e bi tole Mirsad vidu (Skubic, 2001, str. 228).

Za lezbino sceno z Dao pa ne sme izvedeti ira druba:

Jezikovna meanica tujih in neknjinih leksemov je v delu, ko se sprostijo ustva edina, ki spominja na nekdanjo Janino:
Ali ne pred Daom. Njej lohk zaupam, da tega ne bo trobla naprej. Prijateljica mi je, sej to medve ne delave, sej se sam boave pa tolave, n druzga. Kako da joj kaem da elim // (Skubic, 2001, str. 253), Mi kar umi v glav. // Daa, jaz te mam rada. // Vse bi nardila, da bi nehala (Skubic, 2001, str. 251). Ampak tale obutek je preve grozen, da bi lohk pustile, da bi tole predolg trajal. // Mogoe bo zginu (Skubic, 2001, str. 252).

Zadnjo dilemo o jeziku sproi Daa, ki je kljub ustvom osredotoena na jezik: Ne, Janina, zakva mi po srbsk govori? In Janina ji v mislih odgovarja: Zato to sam Janina, stara, a ne neka jebena Angleca (Skubic, 2001, str. 253). Za dekle, ki je ne zanima rezultat slavne nogometne tekme in nartuje boljo prihodnost tudi za olske ocene, je tako e najblija oznaka: efurka s Fuin.

122

Slika 7: Tematski krog Janinine zgodbe na podroju zasebnega

3. spremembe na ustvenem podroju (jezikovna meanica ostaja)

1. Janina v sobi z Dao

2. lezbina scena

2.3.5 Prevlada neknjinih leksemov v govorici Marka oria

Jezik Markove prvoosebne pripovedi je, kot pove sam, fuinina. Marko sicer fuinino pripie tistim, ki so se nauili malo slovenine, pozabili pa malo efurine in so zdaj govorili neko meanico. Fuinino (Vojnovi, 2008, str. 15). Jezikovno meanico ponazori s primeri:
'Podaj mi ogu! Zvio sam si gleanj! ipa me u hrbtenicu!' (Vojnovi, 2008, str. 15).

Kljub temu da Marko te primere navaja iz govorice starejih efurjev, pa je bralcu jasno, da je to tudi Markova jezikovna meanica. Pri tem ne smemo prezreti medgeneracijske razlike, ki se odraa tudi v jeziku. Jezikovna meanica je pri stareji, torej prvi generaciji priseljencev posledica njihove nezmonosti rabe druganega jezika (to je odlinega znanja slovenine),

123

Markova generacija pa je zgoraj ponazorjeni jezik izbrala. efurji raus! (2008) vsebuje posamezne primere ljubljanine in eden takih je primer dobesednega govora slovenskega policista z znailno pogovorno (ali natanneje ljubljansko) redukcijo samoglasnikov:
'Podpi, da te nismo tepl, in zgin. Fotr te aka zunaj' (Vojnovi, 2008, str. 54).

Tovrstne primere opredeljujemo kot ljubljanino zato, ker je nedvoumno, da so Marka pretepali policisti iz Ljubljane, del katere so tudi Fuine.
Preglednica 5: Upovedovalni poloaji in jezikovne prvine v Markovi govorici

Marko ori, najstnik iz nacionalno meane druine

Upovedovalni poloaji Jezikovne prvine jezikovna meanica, t. i. fuinina, v dialogih in monologih 1. knjine jezikovne prvine 2. neknjine jezikovne prvine redke neknjini pogovorni izrazi tujke neknjini izrazi s podroja porta, drog, alkohola 3. tujejezine jezikovne prvine bosanizmi, meanica hrvakega in bosanskega nareja

2.3.5.1 Razmerji knjini neknjini jezik, slovenske tujejezine jezikovne prvine

Razmerje med knjinim in neknjinim oziroma standardnim in nestandardnim jezikom se je v Markovi pripovedi dokonno prevesilo na stran neknjinega. Ostalo je le e nekaj primerov knjinih jezikovnih oblik, kot so na primer: so zaeli izgubljati, so iz Zvezde naredili klub, rdei navijaki al, iz zagrebkega Dinama prestopil v Zvezdo in je potem razlagal (Vojnovi, 2008, str. 13). Bolj uravnoteeno pa je razmerje med slovenskimi in tujejezinimi prvinami. Podatek o izvoru tujejezinih prvin zopet lahko posredno najdemo v Markovem spominu na profesorico slovenine, ki pred celim klasom najavi, da v eseju uporablja hrvatizme. Kakve hrvatizme, // Bosanizme, ne pa hrvatizme (Vojnovi, 2008, str. 97). Marko izpelje izraz bosanizem iz svoje etnine pripadnosti, torej tega, da je po rodu Bosanec. Ker pa je jezikovna meanica eden najmonejih avtobiografskih elementov, jo lahko povezujemo tudi z Vojnovievo opredelitvijo jezika (gl. II. del, poglavje 2.2.5), ki ga govori v domaem okolju

124

in to je posebna meanica srbohrvaine, ki je meanica hrvakega in bosanskega nareja. V delu so opazni navedki, pri katerih je ohranjen jezik njihove prvotne ubeseditve, zaradi esar je uinek naslovov pesmi ali njihovih delov e veji:
Najjai smo, najjai! To je drugae slogan navijaev Zvezde, ki smo ga zaeli vsi v ekipi ponavljati, // (Vojnovi, 2008, str. 18); // so nabijal Miroslava Ilia ali abana aulia // Potem se pa derejo Doi da ostarimo zajedno! // (Vojnovi, 2008, str. 20); // zapojemo celemu bloku komad We are the champions (Vojnovi, 2008, str. 21); // Adi je nadaljeval komad Mitra Miria. 'Mogu samo da nas mrze, oni to nas ne vole!' (Vojnovi, 2008, str. 22); Jebiga, krv nije voda (Vojnovi, 2008, str. 43); // gre deset na uro po mestu in nabija Mileta Kitia, da te vsi sliijo. 'Plava ciganko! Plava ciganko! Ceo grad zbog tebe zna me, u crno si zavila me! Plava ciganko! Plava ciganko!' (Skubic, 2001, str. 9697); // smo morali posluat neke stare jugo rock komade, o nekih pederih. 'Ja sam za slobodnu muku ljubav!' // (Vojnovi, 2008, str. 113114).

Ob vsej tujejezinosti, s katero je prepleten celoten roman efurji raus!, pa v njem najdemo malo tujk, ki imajo svojo ustreznico v slovenini (natanneje v SP 2001): asimilacija 'zlitje', gramatika 'slovnica', mentaliteta 'miselnost', morbiden 'bolehen, slaboten', narcizem 'samoobudovanje' (narcisizem), primitivizem 'neizobraenost, nekulturnost'.

2.3.5.2 Razprenost neknjinih prvin v vseh literarnih temah in upovedovalnih poloajih

V opisani jezikovni sestavi literarnega dela so neknjine prvine rabljene v vseh upovedovanih literarnih temah in njihovih upovedovalnih poloajih. Pri bralcih se v spomin vtisne predvsem jezik, zato se lahko zgodi, da zgodbo, ki jo pripoveduje Marko, kmalu pozabijo. Zanima nas torej, o em nam efurji raus! pripoveduje in katere literarne teme ubeseduje.

Fuine kot kraj bivanja Marko ori ivi na Fuinah, ki jih oznai kot najbolj glupo naselje na svetu:
Samo tukaj se ti lahko take tale dogajajo. Ves ta folk, ki ivi drug na drugem, vsa ta guva pa ta nervoza (Vojnovi, 2008, str. 86). Fuine so udno naselje (Vojnovi, 2008, str. 99).

Za stanovalce fuinskih blokov Marko pravi, da pol folka dela od jutra do sutra, pol jih je pa v penziji ali pa brez slube // (Vojnovi, 2008, str. 86). Narodnoetnina pestrost prebivalcev Fuin se prepleta z rasistinimi predsodki, saj Marko postavlja vpraanje:

125

Zakaj so te Fuine tak kurac od naselja, da te vsi gledajo kot kriminalca, e si s Fuin? // Fuine so najveje naselje v bivi Jugi. Vse imamo. Slovence, Hrvate, Bosance, Srbe, rnogorce, Makedonce, iptarje, Cigane, e kaken niger je vmes, pa Palestinci, pa meani zakoni, pa vse ivo. To je normalen folk. Ni nas treba takoj istamburat, e smo malo politi (Vojnovi, 2008, str. 106107).

Druga generacija, ki je odrasla v ljubljanskem naselju, se z le-tem identificira, kar potrjuje Dejanov vzklik: Jst sem efur s Fuin! (Vojnovi, 2008, str. 140), podoben oznaki, ki smo jo pripisali Janini Pakovi. Ampak kljub tej navezanosti je resnica o ivljenju Fuinanov kruta in se prepleta med obema generacijama, eprav jo intenzivneje obuti stareja generacija, ki se spopada z nizkimi plaami, varevanjem denarja, potrebnega za potovanje v Bosno ali Srbijo, nepravilnim naglaevanjem slovenskih besed in krediti v pokoju. Ni zadovoljnih in srenih Fuinanov, ker e bi bili sreni in zadovoljni, ne bi iveli na Fuinah (Vojnovi, 2008, str. 144). Mlaja generacija pa teave imenuje fuinske druinske scene, ko v vsakem od teh milijon fletov lahko v vsakem trenutku poi i gotovo. Vsi so zjebani, nervozni, nesreni, slabo plaani, // (Vojnovi, 2008, str. 144). Iz navedenih odlomkov je razvidno, da Marko predstavlja Fuine veliko bolj odkrito, neposredno in tudi bolj natanno kot vse do sedaj analizirane literarne osebe. Markov odnos do Fuin in opis le-tega lahko oznaimo za brezcenzurnega v primerjavi z opisi v Fuinskem bluzu. Druga, prav tako verjetna monost pa je, da pripovedi v Fuinskem bluzu, e posebej Janinina, niso imele tenje po tem, da bi posveali ve pozornosti Fuinam kot kraju bivanja. In zakaj smo izpostavili prav Janinino pripoved? Predvsem zato, ker ima Janina kot literarna oseba najve skupnih znailnosti z Markom oba sta najstnika iz nacionalno meane druine in eprav je Janinina mati Slovenka, ima Janina veliko potez efurke (npr. intenzivna jezikovna meanica slovenine in rnogorine). Markov pogled na ivljenje Fuinanov je precej temeljit, kar mu omogoa identifikacija s efurji. A kljub temu, da Marko doivlja Fuine kot svoj dom, ne prikriva slabih strani Fuin in Fuinanov. Izbor literarnih tem, o katerih pripoveduje Marko, morda nakazuje, da je pripovedovalec s prvo literarno temo odprl pogled na Fuine, v katerem ni prostora za cenzurne postopke.

Predsodki o efurjih in njihovo druinsko ivljenje ivljenje efurjev na Fuinah, kot ga popisuje najstnik in obenem efur Marko, je ohranilo tradicijo, izvirajoo iz njihove domovine, pa naj bo to Srbija, Bosna ali katera druga drava na Balkanu. Na jedilniku Markove druine je e vedno // sarma za zajtrk. e to ni najbolj

126

bosansko na svetu (Vojnovi, 2008, str. 25). Na Fuinah oblikujejo nove navade, ki pa niso tako zelo drugane od starih, in eno od njih Marko ironino imenuje: Posedanje pred blokom je fuinski nacionalni port (Vojnovi, 2008, str. 28). Medtem ko se slovenska mladina ukvarja z raunalniki, efurji niso za raunalnike. Plejstejn, to ajde e nekako gre, ampak programiranje i hekeriranje, to ni za nas, efurje (Vojnovi, 2008, str. 28). Kateri jezik je Marku bolj doma, se razkrije, ko Marko pravi:
Potem pa sedi pred blokom in nabija base. Slae uplje po domae (Vojnovi, 2008, str. 28).

Kljub navedenemu pa nam to potrjujejo veinoma le deli, ki govorijo o druinskem ivljenju. V dialogu pred blokom se Marko in njegovi vrstniki ves as pogovarjajo v slovenini in o Sloveniji (natanneje o mestnih predelih Ljubljane, v: Vojnovi, 2008, str. 2829). In e lahko slutimo, da bosta Bosna in bosanizmi, kot tujejezine prvine imenuje Marko (tega leksema ne najdemo v SP 2001), omejena predvsem na prostor domaega stanovanja. Iz tega, da nobena prava efurska druina ne hodi na kosila v restavracije (Vojnovi, 2008, str. 32), izhaja nov stereotip o efurski druini. Dve uri neizogibnega pogovarjanja v restavraciji bi bili za efursko druino preprosto preve. Zanje je veliko bolj znailna delitev dela, ko moki po kosilu gledajo televizijo in enske pomivajo posodo, pogovori pa so sestavljeni le iz kratkih vpraanj in odgovorov (primer v: Vojnovi, 2008, str. 32). Precejnja izjema v sicer navadno preprostih temah pogovorov je na primer pogovor o perspektivi porta pri mladini, ki jo nane Dejan pred blokom, ampak resnost teme je popolnoma izniena v odzivih prijateljev:
'Noben ve ne igra basketa!' 'Ni denarja.' 'Kaj pa rabi denar. Tamaumu vzame ogo pa igra, kuca pa to.' 'Ma ne, ampak ni perspektive.' Vasih Dejan res najavi kako tako, da te zvije. Kaj on ve, kaj je to perspektiva. lovek nima blage veze o niemer. Celo osnovno olo je imel vse ut. // 'A ni perspektive? Pa ti bi lahko vodu dnevnik.' 'Dober si ga to povedu! A ti sploh ve, kaj je to perspektiva?' // 'To je tist, k pride pol, v prihodnosti. e bo vse kul pa to.' 'A v prihodnosti? Jebote, kake ti danes najavlja, stari! Bo doktoriru, al kaj? Ni perspektive!' 'Basketa noben ne igra, k se nobenmu ve ne da. Folk je len, stari. // poglej Nuia. Kje se njemu da laufat po igriu! Folk je ist v pizdi. Ne jebejo, stari' (Vojnovi, 2008, str. 37).

Resneji pogovori (na primer o intimi) so v druinah e vedno tabu tema, eprav tega morda ne moremo omejiti le na efurske druine, niti ne moremo izkljuiti vpliva dejstva, da je 127

Marko mladoleten in se bo to morda ez as spremenilo. Ampak Vojnovi nima namena z besedilom zbujati tovrstnih pomislekov, temve ostaja osredotoen na to, kaj je znailno za efursko druino. Druina ori pa se je vendarle morala sprijazniti z eno za efurje neznailno lastnostjo, ki jo Marko doivlja kot teavo:
Moj problem je v tem, da sem edini otrok. Saj ne, da bi Radovan pa Ranka hotela imeti samo enega, ipak sta efurja, // Oba pa sta iz velikih bosanskih druin in potem sta bila isto ivna, da kako bom jaz sam brez bratov in sester, in potem smo se stalno dobivali z nekom // (Vojnovi, 2008, str. 64).

Leksemi, povezani s portom Odnos efurjev do razmerja med umetnostjo in portom se izrazito nagiba na stran porta:
Propade najveji fuzbal klub v dravi i nikom nita. e bi pa zaprli filharmonijo, bi se pa vsi umetniki nekaj li in pametovali o tradiciji, kulturi pa ne vem e emu (Vojnovi, 2008, str. 15).

Kako zelo pomemben je za efursko mladino port, je razvidno tudi iz pogostosti rabe in tevila neknjinih leksemov, ki oznaujejo to podroje: aut, basket, basketa, derbi, finale, fuzbal, fuzbal klub, fuzbaler, golman, jordanke, nabiti ogo, penale, pika, predkolo (Lige prvakov), tadion, utirati, tapkati, trojka

Leksemi, povezani z drogami in alkoholom Mlaje generacije pa na Fuinah ne igrajo ve nogometa in koarke, temve so zdravo portno aktivnost nadomestile z mamili, ki pa so za njihove stare nesprejemljiva:
Itak nikoli nisem tekal efurske logike, da je alkohol zakon, droge pa so smrt. Ampak to je najbr zato, ker so vsi nai fotri pa matke seljaka djeca, in kaj oni vejo, kaj so to droge. Oni so // hodili na lokalne seljake pijanke in svadbe, pa pili konjak Zveevo, // (Vojnovi, 2008, str. 49).

Naklonjenost alkoholu in nasprotovanje mamilom je e eno podroje, kjer se pokae navezava na tradicijo domovine starev:
A e bi jaz rekel dol (v Bosni), da sem v lajfu potegnu dim trave, pa to bi me zgazili. // A da litar rakije zvrnem na eks, potem bi pa bilo: 'Too, momino, nek se zna, da si ori! Oei!' (Vojnovi, 2008, str. 49).

Posledino imamo v besedilu mnoico izrazov, nanaajoih se na alkohol in opijanje le nekaj pa je leksemov s podroja mamil: alko, nafukati se, narakijati se, naroljati se, nasekavati se, naigati, odfukati se, pribasan, pribiti se, razfukati se, sneti se, tankati, ucuriti se , 128

drogice, fiksati se, trava.

efurji in Slovenci Tudi razlika med Slovenci in efurji v odnosu do porta je predstavljena na skoraj stereotipen nain, kako si efur predstavlja pomen porta za slovensko druino. Predstava je seveda pospremljena s slovenskimi izrazi iz sveta porta: hokej, izgubljati s Krko in Lakim, koarka, koarkar, napaliti se na neodloene rezultate, navijati za, neodloeno, nogomet, Olimpija, svetovni prvak (Vojnovi, 2008, str. 1213). Incidenti ob portnih dogodkih so tisti, ob katerih se pokae znaaj efurjev, ki ga Marko opie z izrazi:
Ta efurski primitivizem, prfuknjen, vulgaren, nagraven, bolan, ta balkanski morbidni narcizem ti je na nek uden nain vedno kul, ko ti tako ivalsko dogaja ali ko si pijan ko mamba. To je nekaj genetskega v nas, vsaj v efurjih (Vojnovi, 2008, str. 19).

Odziv efurjev potem, ko je:

// v Beogradu eden od navijaev priletel ob koncu tekme, ko jo je Zvezda spuila, na igrie in zael akirati najboljega igralca italijanske ekipe, enega nigerja, ostali navijai pa so vpili: 'Najjai smo, najjai! Cigani smo, cigani!' (Vojnovi, 2008, str. 1819),

Marko oznai z negativnimi izrazi, ampak ti izrazi v njegovem kontekstu nimajo tako zelo slabalnega pomena, morda je njihov pomen ravno nasproten. Z genetiko je najverjetneje povezana tudi prava efurska faca, za katero Marko trdi, da louje efurja od Slovenca in to dokae ob primeru Damjanovia:
Grobe poteze obraza, kosmati brki, blaeno tupi pogled, napol krezavi zobje, samo e zobotrebec mu je manjkal v ustih (Vojnovi, 2008, str. 131).

V dialogih med Markom in njegovimi prijatelji najdemo precej stereotipno predstavo efurjev o temnopoltih, ki jo Aco in Adi brez smiselne pomenske povezave razirita na Ameriane, Marko pa po koncu dialoga e na amerike filme, ki so po njegovem mnenju predhodne stereotipne predstave ustvarili:
'A je ve nigerjev ali je ve pik? Ve je pik in pike bojo valda volile piko!' 'Kaj pa e bojo rnke volile rnca? A?' 'Bojo moj kurac!' 'Itak da bojo rnke volile nigerja. Taki so ti nigerji', 'Fora je v tem, da Ameriani so rasisti', Jebeni ameriki filmi. Zaradi njih vsak efur misli, da ve vse o Ameriki in o hamburgerjih in o piki materini (Vojnovi, 2008, str. 47).

129

Navedeni primeri so del pogovora o tem, kdo lahko dobi ve glasov na volitvah za predsednika Amerike enska, temnopolti ali istospolno usmerjeni kandidat. Za vse tri predsednike kandidate je rabljen neknjini izraz pika, niger, peder.

efurji in avtoriteta Podobno kot najstniki mladenii ugibajo, kako je ime njihovi vrstnici glede na pogostost pojavljanja imen za dekleta ('Kako ti je ime? Ziher je Sanela' (Vojnovi, 2008, str. 51)), posploijo negativno mnenje na celotno slovensko policijo. Negativen odnos med efurji in policisti je stereotipen in efurji raus! ga le e izostri:
Po mojem na svetu ni veji debilov od slovenskih policajev. To so najveji upki, kar jih je. To ne more verjet, kaki bumbari so to. Retardirani v nulo. Res. To so taki psihoti psihopatski, da to sploh ne more dojet (Vojnovi, 2008, str. 53, gl. tudi celo poglavje Zakaj je slovenska policija v pizdi).

Podobno oster je tudi poloaj efurjev v oli, na kar se Marko zopet odziva z oitki na predsodke:
Mogoe nismo talentirani za vae jebene sloventine pa matematike pa fizike pa zemljepise pa te glupe fore. Mogoe smo talentirani za kaj drugega, samo niste se vi trudili, da odkrijete, kaj je to (Vojnovi, 2008, str. 151).

Namesto tega grejo efurji v oli v zadnjo klop in v njej ostanejo tudi v srednji oli za efurje, v Centru strokovnih (Vojnovi, 2008, 122). Drugano predstavo o ivljenju efurjev v Sloveniji pa ima stareji moki, ki ga Marko srea na vlaku, ko potuje v Bosno:
Vsi oni dol mislijo, da mi seremo pare in da nam je lako. Da v Evropi ni problemov. Da teeta med in mleko. // E, moj ia, ko bi ti vedel, da je v Evropi isti kurac kot v Bosni ali Srbiji ali Tunguziji (Vojnovi, 2008, str. 172).

Problem asimilacije in znanja slovenine Vojnovievo delo odpira tudi teme, o katerih se razpravlja v slovenski javnosti nasploh in jih Marko predstavi s svojega stalia, vendar s slovenskimi leksemi (tujkami). Slovenci velikokrat govorimo o tem, da se morajo priseljenci asimilirati (podobno stalie je zagovarjal e Igor inkovec v Fuinskem bluzu (2001) in ravno zaradi asimiliranosti je spotoval Zokija), ampak Marko gleda na teavo, s perspektive efurja:
Kako naj se lovek nafura na nekaj, kar vsi prezirajo. Potem pa nekaj trabunjajo o asimilaciji. To gre poasi. Pridejo delavci iz bive Juge in ti bi, da se napalijo na Preerna in Cankarja. Pa kaj e. Kot da so se doma fural na svoje pesnike. // Kako naj se asimiliram in postanem kao neki Slovenac, e pa nimam fuzbal kluba. Ne gre. In to me jebe (Vojnovi, 2008, str. 15).

130

Kot pie Marko, Slovenci najbolj nasprotujemo neznanju slovenine, e posebej po ve desetletjih ivljenja v Sloveniji. Marko pa se sprauje, kaj bi Slovencem pomagalo, e bi vsi Peii znali slovensko. A bi se radi z njimi pogovarjali? (Vojnovi, 2008, str. 136). Dejstvo namre je, da se je veina imigrantov po prihodu v Slovenijo zaposlila na gradbiih in tam delajo veinoma tujci iz balkanskih drav. Posledino se ljudje nimajo kje nauiti slovenskega jezika. Ni ans. Pei je v slubi ali pa v Kubani, kjer so itak sami efkoti (Vojnovi, 2008, str. 136). V vsem tem Marku ne moremo oporekati, ker o takem ivljenju zagotovo nobeno dete ni sanjalo (Vojnovi, 2008, str. 144).

Problem izbrisanih in motiv vojne Markova zgodba se dotakne tudi vojne na Balkanu, ki je prav tako zaznamovala drugo generacijo, eprav je o njej le posluala pripovedi svojih starev in jo na ta nain mono ponotranjila:
Vse nas je zadela vojna v Bosni. // Samo jaz se ni ne spomnim, ker sem bil e klipan. Mi smo pa potem v tretjem klasu imeli neko obdobje, ko smo se ful kregal zaradi vojn v Bosni. // stalno smo se nekaj prcali pa jebali na nacionalnem nivoju, pa ponavljali, kar so starci doma pametovali, // (Vojnovi, 2008, str. 50).

Z motivom vojnega stanja in tiine v zakloniu Marko primerja celo stanje, ko v druini ne govorijo med seboj. V efurjem raus! je nekajkrat omenjen tudi problem izbrisanih, ki se v pripoved najpogosteje vplete takrat, ko Marko govori o Dejanovem oetu, Duku Mitriu (Vojnovi, 2008, str. 48, 73, 78, 145). Ampak Marko predstavi problem izbrisanih bolj kot problem Slovencev, ne pa efurjev. Medtem ko Dejanov oe cele dneve preivlja v sproenem vzduju Kubane, Slovenci zavijate z omi pa si mislite, zakaj jih nismo izbrisal vseh, ne pa samo osemnajst tiso (Vojnovi, 2008, str. 97). ivljenje v tuji dravi je priseljene e bolj zblialo in te povezave ('poslovne vezi') med efurji Marko imenuje komunizem:
Za vsak kurac se ie veza, samo se gleda, e je kje kdo na -i, in potem se gleda, kdo ga pozna, ker e je na -i, potem je efur in efurja valda pozna nek drug efur (Vojnovi, 2008, str. 39).

e bolj so od povezav odvisne enske, ki so v tujem svetu povsem odvisne od soprogov:

// Samira nima slube in nima pogojev, do jo dobi. Jezika ne zna, izkuenj nima, // Ni tukaj emancipacije na vidiku (Vojnovi, 2008, str. 94).

Tudi moki si morajo drubeno mo ele pridobiti in to lahko storijo s pomojo zanje znailne glasne glasbe v avtomobilu, ko si lahko efur:

131

V avtu ti ni treba razmiljat, kaj si folk misli o tem, da si efur. // Moen si (Vojnovi, 2008, str. 97).

To pa je le navidezna mo, ki jo efurji lahko udejanjajo le pred ostalimi efurji, ne pa pred Slovenci. Podobno kot na primer pri temi o problemu izbrisanih smo tudi v tem primeru ve izvedeli o slovenski drubi in njenem odnosu do efurjev kot pa p efurjih. O tem je Marka poduil Aco:
'e te Slovenc zajebe, ree okej, ker ve, da te bojo cel lajf jebal v glavo in nima kaj praskat. To je njihova drava in nima kej. Samo e te pa efur zajebe, mu mora pa jebat mater, da se ve. efurjem se ne sme pustit zajebavat, ker e ne, si najebo (Vojnovi, 2008, str. 100).

Slika 8: Tematski krog Markove zgodbe

6. asimilacija, znanje slovenine, izbrisani in vojna

1. Fuine kraj bivanja

5. efurji in avtoriteta

2. predsodki o efurjih in njihovo druinsko ivljenje

4. efurji in Slovenci

3. port, mamila in alkohol

132

2.3.5.3 Mo ubeseditve aktualnih tem v Markovem jeziku

Kje se v vsem napisanem o efurjih skriva klju do uspeha Vojnovievega proznega prvenca? V rabi cele palete neknjinih leksemov, vkljuno s paleto vulgarizmov, aktualni temi literarnega dela ali morda v jezikovni meanici junoslovanskih jezikov? Za postmoderno stanje naj bi bil znailen propad vlikih zgodb, ki legitimizirajo znanstveno znanje in drubeni red nasploh. Gre za vizijo, ki jo je francoski filozof in literarni teoretik, najbolj znan po svojem utemeljevanju postmodernizma, Jean-Franois Lyotard (1988)52 podal potem, ko je trdil, da je narativno znanje v mnogoem superiorno znanstvenemu in za nae vsakdanje ivljenje pomembneje. Lyotardova vizija propada vlikih zgodb pa je za Skubica (2005, str. 110) problematina. Skubic (2005) skua ob postmoderni literaturi ovrei Lyotardovo trditev z izpostavitvijo dveh problemov. Prvi problem za Skubica (2005) je, ali smo dejansko pria koncu vlikih zgodb in ali ne gre le za spremembo doloenih tehnik pripovedovanja, medtem ko se arhetipskost osrednjih tem ohranja. Skubic (2005) to podkrepi z zgodbami postkolonialnega sveta (o genocidih, terorizmu, epidemijah, globalni revini in vojnah sredi Evrope), ki jih nedvoumno ne moremo oznaiti za majhne, eprav jih velikokrat prezremo. Drugi problem pa je, da razline druge interpretacije naina uinkovanja narativne fikcije predpostavljajo, da je v vsaki zgodbi nekaj subverzivnega. V vsaki vliki zgodbi je torej kal konca vlikih zgodb in prav to je tisto, kar iz te iste zgodbe dela vliko zgodbo. Iz teh tez Skubic (2005) izpelje sklep, da je ruenje vlikih zgodb pravzaprav naloga literature. Vlogo ruiteljev vlikih zgodb lahko pripoznamo tudi v delu efurji raus!, zgodbi iz obrobja, ki je s tem postala nova vlika zgodba. Temu bo lahko nasprotoval marsikateri poznavalec literature, zagotovo pa med nasprotniki ne bo zalonik zgodbe o efurjih. O Vojnovievem delu piemo prezgodaj, da bi lahko efurje oznaili kot delo, ki pomeni konec vlikih zgodb. Gotovo pa je, da je bralce privabil jezik, ki je drugaen od veine knjig, ki so jih prebrali do tedaj.

2.3.5.4 Jezik prve generacije priseljencev in odgovor na vpraanje v katerem jeziku Marko izraa svoja ustva?

52

Lyotard, J.-F. (1988). Postmoderno stanje. Novi Sad: Bratstvo-jedinstvo (nav. po Skubic, 2005).

133

efurji raus! (2008) si nazadnje oglejmo e s stalia, ki razodeva avtorjeve odloitve za jezikovne prvine njihovih govorcev in poloajev rabe. Roman oznauje preplet pripovedovalevega dobesednega navajanja in povzemanja besed drugega v tujem jeziku. Poleg tega slovenina in srbohrvaina ne prehajata le na ravni povedi, ampak pogosto tudi znotraj povedi. e posebej znailni so dialogi druine ori, kakrnega beremo na primer v poglavju Zakaj ob nedeljah ne vstajam iz postelje. Dialog je poseben zato, ker spremljamo le Radovanov del pogovora z eno Ranko, seveda v njunem maternem jeziku:
'Ja mogu crknut, ali bie tako, ko to si si ti zamislila! Je li tako? Priznaj! Priznaaaj, jebo te bog, da te jebooo!' In potem spet neko epetanje, ti pa samo aka, kdaj bo spet usekalo. 'Ma nije tako! Je li me sluaaa?' Radovan razteguje zadnje dele svojih stavkov, ker takrat e Ranka uletava z nekimi svojimi tosi. Ranka ne popua. Ona tera svoje. Mirno poaka, da Radovan razguli, kar ima za razgulit, in potem nadaljuje. Ranke ne more zjebat. Radovana je e prokuila in ne vem, zakaj se on dere in dere, e nima ans, da bi kaj dosegel. 'Jesi rekla, da si stavila erpu na balkon? Jesi li reklaaa?' Itak. Spet najbolj debilni razlogi. erpa na balkomu. Radovan pizdi, ker sarme ni v hladilniku, ampak je na balkonu. Sicer je to, da je na balkonu fuknjeno, ampak to, da pa pizdi zaradi tega, je pa e za v ludaro. Fora je pa v tem, da ga glava boli in ima maka in zdaj hoe jest sarmo za zajtrk. Jebala ga sarma za zajtrk. e to ni najbolj bosansko na svetu. 'Je li ikada bilo, kao to sam ja reko? Je li? Ikada? Reci. Ajde, reci! Reciiii!' Ma naj gre v kurac. Zdaj sta la nazaj v zgodovino. Razstavila bosta svoj zakon na prafaktorje, da ga potem iv kurac ne bo sestavil do naslednje nedelje. Ko ga bosta spet razstavljala. Eto, zato jaz ne vstajam ob nedeljah zjutraj (Vojnovi, 2008, str. 2526).

Radovan ne izraa ustev v slovenini in edina izjema je primer, ko v tujejezinem sobesedilu uporabi jezikovno obliko na Fuine (Vojnovi, 2008, str. 38). Marko pa svoja ustva izrazi tudi v slovenini:
// se mi Samira na koncu vedno zasmili. // Vasih mi je tako glupo, da bi el kar jaz z njo na to kosilo (Vojnovi, 2008, str. 31).

V starejo generacijo sodi tudi Dejanov izbrisan oe, o katerem Marko pravi:
On govori slovensk, sam k je ist nabasan (Vojnovi, 2008, str. 48).

134

Med pogovorom o oetih Marko prijateljem pove, da je prenehal trenirati koarko in pri tem ne pokae ustev, eprav mu je bilo za popizdit muno (Vojnovi, 2008, str. 48). Potem ko se je Marku na igriu uspelo obvladati, pa mu to na policiji ne uspe, ker je kreten tako pritisnil, da sem samo e tulil od boleine. Ko je malo popustil, sem pa samo zael jokat. // V lajfu nisem cmizdril pred drugimi, zdaj se mi je pa odtrgalo (Vojnovi, 2008, str. 54). Na policijo je Marka priel iskat Radovan, ki je razjarjen bes zopet ubesedil v maternem jeziku. Na Marka je oetov bes deloval kot nov ok, ki je sledil policistovemu nasilju, nato pa je bes nadomestila ista tiina. // Prvi v ivljenju sem doivel, da me oblije znoj. // Radovane, ne mi tega delat, prosim te. Ko boga te molim, Radovane! (Vojnovi, 2008, str. 59). Markov strah, ko oe joka pri Ljubljanici, je, kot kae navedek, nov preplet slovenskih in tujih prvin. Leta bivanja v Sloveniji so vplivala tudi na Rankin jezik:
'Hoe se sad malo posvetit oli? // (Vojnovi, 2008, str. 61).

Premislek o notranjih nasprotjih kateri jezik je materni jezik druge generacije efurjev se utrne, ko fantje, medtem ko se po Ljubljani vozijo v avtomobilu Adijevega oeta, mimoidoe ogovarjajo v slovenini in so tujejezine prvine le dodane slovenskemu sobesedilu, najvekrat kot vulgarizmi:
'Teeetaaa! Zakaj si tako debela? A bo imela dojenka?' 'Puncaaa! Kok si ti lepa! Majke mi moje! A bi la z mano na burek?' (Vojnovi, 2008, str. 97).

2.3.5.5 Kje je Markov dom?

Kaj pa Marko pove o Radovanovi dravi?

Nima Radovan svoje drave, in to ga jebe. Vse te bosanske Srbe to jebe (Vojnovi, 2008, str. 102).

V ozadju tega je politika, za Radovana pa ostaja upanje, da bo Bosna postala normalna drava in da bo lahko rekel, da je to njegova drava. Spomin na nekdanjo navezanost na port v Marku vzbudi celo dvom v lastno efurstvo:
Kaken efur je to, e se mu jebe za finale Lige prvakov? (Vojnovi, 2008, str. 111).

Notranja stiska ob prenehanju treniranja koarke je nekje morala najti nain sprostitve in ga je tudi nala v Adijevi ideji: 'Dejmo zapalit kosovni odpad' (Vojnovi, 2008, str. 146) kar je Marku omogoilo iziveti teave in doiveti katarzo:

135

Nikoli v lajfu mi ni uspelo narediti kaj tako velikega. // Ta ogenj je bil pa ogromen. In zapalil sem ga jaz. Marko ori. // Zdaj sem bil res ponosen na sebe. Konno sem bil zadovoljen sam s sabo. In nisem bil jezen (Vojnovi, 2008, str. 150).

Potem ko so notranje travme razreene, o zunanjih odloi oe in Marka polje v Bosno. Ampak Marku je izkunja ivljenja v Sloveniji spremenila pogled na to, kakna drava je res ta Bosna (Vojnovi, 2008, str. 172173). Iz Markovega dolgega natevanja, o tem, v kakno dravo ga je poslal oe, povzamemo predvsem to, da je za Marka Bosna sprejemljiva, e gre za dva tedna na poitnice k sorodnikom, nekaj drugega pa je biti v Bosni ve asa:
To je najbolj baksuzna drava na svetu. In tja grem jaz ivet. Ne more, da verjame (Vojnovi, 2008, str. 172).

Dvomov o tem, kje je Markov dom, ni ve. Radovanove drave in sorodnikov Marko ne bo pozabil nikoli, ampak po koncu obiska v Bosni, bo on vedno akal, da se vrne domov v Slovenijo, ker se ne da ve zdrat in gledat ljudi, ki jih ima rad, kako trpijo pa kako se muijo, da sloh preivijo, // vedno si sreen, ker ti ne ivi tu, ampak v Sloveniji, in vidi, da si drugaen in da nisi eden od njih, ker si Janez // (Vojnovi, 2008, str. 174).

136

III JEZIKOVNA ANALIZA

Sledi tretji del naloge, v katerem bomo Fuinski bluz (2001) in efurji raus! (2008) analizirali z jezikovnega stalia. Uvodoma bomo opisali, kakni si bili odmevi prake teorije zvrstnosti v SSKJ, kaj se je dogajalo na podroju raziskovanja slovenskih posebnosti posameznih zvrsti in podzvrsti ter kako se je utrjevala zvrstna teorija v obdobju od SSKJ do SP 2001. Nazadnje pa nas bo e zanimalo, kaj A. E. Skubic (2003) meni o prisotnosti jezikovne zvrstnosti in sociolektov v SP 2001 in kako je ugotovitve povezal s teorijo o knjinem jeziku, ki po njegovem preprianju zdruuje standardni in kulturni jezik. V jedru tretjega dela bomo raziskali jezikovne prvine sociolektov v govorici petih literarnih oseb, nastopajoih v Skubievem in Vojnovievem delu. Besedie bomo analizirali na osnovi izpisanega gradiva in le-tega primerjali s socialnozvrstno kategorizacijo besedia v SSKJ in SP 2001. Rezultati analize bodo predstavljeni ob umestitvi govoric petih literarnih oseb v Skubievo teorijo o sociolektih (Skubic, 2005), saj bomo na ta nain lahko preverili, v kolikni meri so znailnosti sociolektov, opisane v znanstveni monografiji (Skubic, 2005), prisotne tudi v njegovem leposlovnem delu. Da bi bili rezultati analize bolj verjetni, pa tudi bolj relevantni, bomo prvine sociolektov analizirali e v Vojnovievem proznem prvencu.

1.1

ODMEVI

PRAKE

TEORIJE

ZVRSTNOSTI

SLOVARJU

SLOVENSKEGA KNJINEGA JEZIKA (19701991) IN REITVE SLOVENSKEGA PRAVOPISA (2001)

V lanku Ade Vidovi Muha Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjinega jezika (1996, str. 24, 28) so s stalia vplivnih prvin na oblikovanje normativne podobe slovenskega knjinega jezika skozi njegovo zgodovino predstavljena tri obdobja, s posebnim poudarkom pa zlasti strukturalizem od tridesetih let 20. stoletja dalje. V tridesetih letih sta se v slovenskem jezikoslovju izoblikovali dve pojmovanji knjinega jezika in njegove norme. Prvo, tradicionalistino pojmovanje je knjini jezik razlagalo kot monolitno pojavnost z normo slovniarsko popravljenega dobrega avtorja. Drugo pa je bilo po ugotovitvah A. Vidovi Muha (1996) neodmevno alternativno strukturalistino, aktualno in splono sprejeto v estdesetih letih, ko se je ob drugih ugodnih okoliinah izoblikovala zasnova SSKJ. 137

Zasnova za slovar je bila na normativni ravni izraena zlasti s prakostrukturalnim pojmovanjem jezikovnih zvrsti. Kot ugotavlja A. Vidovi Muha (1996, str. 29), zaradi posebnih slovenskih okoliin ne moremo govoriti o popolni aplikaciji ekega pojmovanja jezikovne zvrstnosti. Slovenska razliica jezikovnih zvrsti v estdesetih letih se nam kot predstavlja A. Vidovi Muha (1996) kae v dveh podobah: 1. Poudarjena je bila le sporazumevalna vloga jezika, o posebnostih umetnostnega jezika pa se skoraj ni govorilo, zato da bi bil konno preseen umetnostni jezik kot edini vrednostni (normativni) kriterij za vse druge jezikovne funkcijske zvrsti. 2. Z dokonnim sprejetjem zasnove SSKJ in njenim uspenim dograjevanjem se je na leksikalni ravni uveljavila celovita slovenska zvrstnoslogovna teorija. O normi knjine slovenine med kodifikacijo in jezikovno rabo (v obdobju 19502001) je pisala tudi Tina Verovnik (2004) in izpostavila, da so na dokonno sprejetje zasnove SSKJ vplivale strokovno podprte domae kritike (F. Jakopin, B. Pogorelec) in eka kritika Poskusnega snopia SSKJ, ki je izel leta 1964 (avtorji kritike so bili sodelavci slovarja ekega knjinega jezika). Vse kritike so, kot ugotavlja T. Verovnik (2004, str. 247), opozarjale na pomembnost selekcije in ustrezne predstavitve jezikovnega gradiva, saj je e izbor gesel in njihova oznaitev (s kvalifikatorji, ki jih je bilo po mnenju vseh kritikov e premalo) podatek o normi. Vsem se je tudi zdelo nujno dopolniti (zlasti z dnevnim tiskom in publicistiko v irem pomenu) gradivo za izpisovanje, ki naj bi potekalo e med samim delom za SSKJ. Uredniki odbor SSKJ (A. Bajec, M. Klopi, F. Tomi s sodelovanjem S. Suhadolnika in L. Legie) je, kot njegovo delo opisuje A. Vidovi Muha (1996, str. 30), elel graditi koncept Poskusnega snopia SSKJ na kritinih izkunjah slovarskega dela pravopisnega slovarja iz leta 1962, eprav naj bi e samo ime doloalo razliko med obema deloma: novi SSKJ naj bi prikazal besedje informativno, v vseh plasteh sporazumevanja, pravopisni slovar pa je normativno delo, ki informira le sekundarno. S tem namenom si je z anketo, poslano Drutvu slovenskih pisateljev in objavljeno v Jeziku in slovstvu 1964, prizadeval zbrati kar najve relevantnih mnenj o bodoem slovarju, njegovem obsegu in oblikovanju. France Jakopin v lanku Slovar slovenskega knjinega jezika, objavljenem v Jeziku in slovstvu leta 1964, na katerega se sklicuje tudi A. Vidovi Muha (1996), pri kriterijih za sprejemanje v slovar postavlja na prvo mesto funkcijo in pomen (ne glede na izvor poimenovanja). F. Jakopinu (1964) se zdi nujno upotevati mo ive in aktualne jezikovne norme, kar se zane 138

pri izbiri slovarskih gesel, in prav tako je zanj nujno upotevati jezikovno realnost tudi pri besednih oblikah in naglasu. Namen kvalifikatorjev v SSKJ je bilo izraanje asovnosti (prinaa besede od slovenske moderne dalje slovenski klasiki le v smislu morebitnega nujnega tolmaenja pomenov), ekspresivnosti in krajevnosti (poleg oznake za pokrajinskost e narenost) leksemov, nujno pa je bilo zajeti tudi strokovno izrazje, ki je prelo okvire ozke znanosti. Prav tako leta 1964 je Breda Pogorelec v lanku Ob poskusnem snopiu Slovarja slovenskega knjinega jezika v zvezi z informativno-normativno zasnovo SSKJ menila, da je informacija lahko norma takrat, kadar upoteva stopnjo jezikoslovnega vedenja doloenega jezika. Kot pie B. Pogorelec (1964, str. 236), naj SSKJ na ravni zvrstnosti oznauje dinamino sinhronijo jezika, kar razlaga s sonavzonostjo jezika razlinih generacij. Kot temeljno nalogo slovarja B. Pogorelec (1964) navaja predstavitev pomenov (od splonega k posebnemu), sledijo podatki o stilistini vrednosti in morfoloki podatki. Iz vsega navedenega je A. Vidovi Muha (1996) sklenila, da seznama za SSKJ izpisanih del, na katerega sta opozorila tako F. Jakopin (1964) kot B. Pogorelec (1964), in ki bi razjasnil, iz katerih del, revij, asnikov skratka virov, je nastal SSKJ, ni prinesla niti zadnja knjiga SSKJ (1991). e iemo vzporednice med prako olo in jezikoslovnim krogom pri nas, v katerem je nastal SSKJ, je bistvenega pomena dejstvo, da so se mlaji sodelavci pri slovarju podiplomsko izpopolnjevali in slovarsko usposabljali na stavu pro jazyk esk. Ko so bila leta 1968 konana redakcijska dela za prvo knjigo SSKJ, je bil javnosti predstavljen njegov koncept, iz katerega je bilo razvidno, da so se slovarniki zgledovali po ekih vzorcih: Suhadolnik (1968) je slovarski koncept predstavil kot sinhroni slovar, ki ima razvejan sistem oznak (kvalifikatorjev), funkcionalno razvrstitev gradiva, razline sopomenke vse z vidika sodobnega govorca slovenine. Suhadolnik je opozoril tudi na novi nain normiranja ne ve po naelih prav narobe, temve se presoja ustreznost jezikovnih prvin glede na posamezne funkcije. Kljub upanju snovalcev, da bo SSKJ pripomogel k prenehanju preganjanja izoliranih jezikovnih napak in utrdil zavest o normalnosti govorjenega in pisanega jezika povprenega izobraenca, istoasno pa poglobil resnino zanimanje za slovensko besedo, je slovar naletel na oitke. T. Verovnik (2004, str. 256) omenja, da je Joe Toporii (1971) oital sestavljavcem SSKJ samovoljno reevanje pravopisnih in pravorenih vpraanj, kasneje tudi ibko besednovrstno in skladenjsko teorijo. Temu T. Verovnik (2004, str. 256) doda opozorilo A. Vidovi Muha (1992) o nerazvidnosti meril za izbiro besed, predvidenih za 139

izpisovanje in analizo, delno tudi meril za razpored in morebitno opustitev pomenov pri vebesednih besedah. T. Verovnik (2004, str. 248) pa ob vseh natetih kritikah izpostavlja dejstvo, da je SSKJ zajel in predstavil takratni sodobni knjini jezik v najirem smislu in bil odraz realne norme e vsaj desetletje po izidu prve knjige. e A. Vidovi Muha (1998, str. 16) je namre pisala o tem, da je razmeroma uravnoteena funkcijskozvrstna dokumentacija omogoila vpeljavo zvrstnega pojmovanja jezika v slovenskem okolju, slovar pa se je uspeno ognil tudi politino-ideolokemu vrednostnemu naelu oziroma ga vsaj omilil z uvedbo kvalifikatorskih pojasnil.

1.2

OD

SLOVARJA

SLOVENSKEGA

KNJINEGA

JEZIKA

(19701991) DO SLOVENSKEGA PRAVOPISA (2001)

Kot ugotavlja T. Verovnik (2004) se je v sedemdesetih letih nadaljevalo raziskovanje slovenskih posebnosti posameznih zvrsti in podzvrsti, hkrati pa se je utrjevala zvrstna teorija, kot se je oblikovala zlasti ob SSKJ. Pri tem sta imela zaradi vpliva na olske programe pomembno vlogo serija ubenika Slovenski knjini jezik 14 (19651970) in Slovenska slovnica (1976) Joeta Toporiia. e je SSKJ zvrstno-slogovno teorijo uveljavil na ravni leksike, jo je Toporii v grobih obrisih raziril e na druge ravnine. Ob izidu zadnje knjige ubenika SKJ 4, predhodnika slovnice, je Jakob Mller, eden od avtorjev SSKJ mlaje generacije, (1974) zapisal, da je kljub nezadostni pojmovni sistematiziranosti, povezanosti ali usklajenosti jezikovni material v delu SKJ 4 obravnavan zvrstno-funkcijsko sodobno, dokaj natanno in dokumentirano. Joe Toporii je v kritiki SSKJ (1971) obravnaval tudi pravopisne reitve v tem slovarju, eprav je v Uvodu zapisano, da splonih pravopisnih pravil prironik ne daje, eprav pogosto e z zapisom besed, e izraziteje pa z razporedom variant (prednostne in neprednostne dvojnice) podana tudi pravopisna reitev. Ob izidu SSKJ so se izkazale pomanjkljivosti tega slovarja, ki sta jih izpostavila Toporii in Rigler v polemiki v Slavistini reviji. Polemika med Toporiiem (1971) in Riglerjem (1971) ob izidu prvega zvezka SSKJ (Pravopis, pravoreje in oblikoslovje v SSKJ I.), kot pie H. Dobrovoljc (2004, str. 85), sooa dva pogleda na vlogo slovarja: s stalia prvega naj bi ta pokazal, kako so slovnina (in pravopisna) pravila uresniena v praksi, s stalia drugega pa princip slovarja, kot je SSKJ, ni izrecno pouevati o pravilih pisanja, temve jih o tem obvestiti posredno, s slovarskim 140

zapisom posamezne iztonice. V omenjeni razpravi je Rigler (1971), kot njegove tenje razlaga H. Dobrovoljc (2004), skual perspektivnost slovaropisja nakazati z loevanjem med slovarji s specializirano pravopisno problematiko in splonimi enojezinimi slovarji ter slovnico. Tovrstne spodbude so, kot nadaljuje T. Verovnik (2004), pripeljale do odloitve o pripravi Narta pravil za novi slovenski pravopis. Da bi tevilne novosti, ki jih je ta prinaal, sprejel kar najiri krog uporabnikov, so nart dali v javno in strokovno razpravo e pred dokonno redakcijo nove izdaje. Pisni prispevki, nastali ob javni razpravi, so bili objavljeni v zborniku Spoznanja in pripombe javne razprave o nartu pravil za novi slovenski pravopis (1982). Sploneje kritike razpravljavcev je T. Verovnik (2004, str. 251) strnila v nekaj tok: 1. prironik mora biti prilagojen stopnji jezikovne izobrazbe vseh, ki v njem iejo napotke; 2. zgledi naj bodo aktualni, saj so prejnji pravopisi izhajali iz druganih zgodovinskih, drubenih in kulturnih razmer; 3. pravila morajo biti jasno formulirana in pregledna, manj uenjaka in zapletena; 4. spremembe, ki jih pravopis prinaa, naj bodo poenostavitve ali prilagoditve novonastali jezikovni situaciji, ne pa posledica slovniarske logike. Od leta 1991 dalje so se vsa priakovanja usmerila v nastajajoi slovarski del pravopisa, ko so akutni problemi sodobne jezikovne prakse, kot jih imenuje T. Verovnik (2004, str. 254), dosegli vrh ravno v obdobju konne redakcije in nato izida SP 2001. Zato so mnogi od njega priakovali, da bo sploni vodnik pri odloanju o normativnosti jezikovnih sredstev in da bo poleg pravopisne problematike urejal e marsikaj drugega. Pritiska ob nerealnih priakovanjih zaradi pomanjkanja velikega tevila potrebnih prironikov, so se po mnenju T. Verovnik (2004) gotovo zavedali tudi sestavljavci pravopisa in so se temu uklonili. Med pomanjkljivosti pravopisnega slovarja T. Verovnik (2004, str. 254) uvra njegovo gradivsko zasnovo oziroma preveliko naslonitev na SSKJ. Podatki o virih, ki naj bi odgovorili na vpraanje o razmerju do gradiva za SSKJ, so v SP 2001 skopi. Iz dosedanjih ocen je, kot ugotavlja T. Verovnik (2004), razvidno, da je prironik sodobno kultivirano rabo tudi govorjenega knjinega jezika marsikje obel. Pravopisni slovar pa je zajel pravopisno neproblematine prvine, namesto da bi nadgradil in gradivno raziril Pravila. Z uvajanjem neknjinih prvin, tudi tistih, ki se v knjinem jeziku redko ali nikoli ne pojavljajo kot stilemi, je ponovil napako pravopisov iz let 1950 in 1962, ki brie razlike med knjinim in neknjinim jezikom meni T. Verovnik (2004) in doda ugotovitev, da SP 2001 jezikovna sredstva normativno vrednoti z grafinimi oznakami.

141

Bistveno za problematiko razlenitve neknjinih jezikovnih prvin, s katerimi se ukvarjamo v priujoem delu, pa je da ta pravopis, ki je nastal na osnovah SSKJ, gradivsko pa ni bil opazneje izpopolnjevan, vrednoti lekseme z razlinih vidikov, ki so celo prekrivni, in pri tem vrednotenju ni sistematien. Zato bomo v nadaljevanju navedli, kako SP 2001 opredeli socialnozvrstne oznake, ki zaznamujejo neknjine jezikovne prvine in upotevajo odzive na SP 2001, pokazali na problematiko zaznamovanja v novem pravopisu. Priblino petintrideset let po uveljavitvi funkcionalistinega koncepta v akademskih jezikoslovnih krogih in SSKJ, se je ta vizija uveljavila tudi v osrednjem normativnem jezikovnem prironiku SP 2001, ki je nastal na temeljih SSKJ. V tem obsenem projektu je torej bilo potrebno zvrstno zaznamovati veino slovenskega besedia. Uvedba stilnih kvalifikatorjev v normativno prakso v SP 2001 je po mnenju kritikov zagotovo pomemben doseek, vendar pa eden od njih, Skubic v Odzivu na reitve v Slovenskem pravopisu 2001 (2003, str. 239) ugotavlja, da je zaznamovanje opazovanih izrazov presenetljivo arbitrarno. Skubic (2003) v svoji kritiki ost nameri v naslednja vpraanja: 1. Uvod v pravopisno poglavje o zvrstnosti nas, kot pie Skubic (2003, str. 239), poui, da v slovenini med zvrstne snope uvramo socialne, funkcijske, asovne, mernostne in prenosnike zvrsti. Na neskladje pa Skubic (2003) naleti le nekaj strani naprej, kjer je razdelitev zvrstnih oznak nekoliko drugana prenosnike zvrsti namre postanejo podrazdelek socialnih. 2. Prvine, oznaene s kvalifikatorjem neknj. pog., se uporabljajo zlasti v govornih stikih (nav. po SP, 2001, str. 129), prvine oznaene z neob. pa domnevno v pisnih, eprav je razlaga ne v navadnem sporoanju, temve bolj iz izroila knjinega jezika (nav. po SP, 2001, str. 129) za Skubica (2003), ki se je v svoji kritiki posvetil zlasti zvrstnemu konceptu, ni nedvoumna in ne pove, kaj navadno sporoanje v bistvu sploh je. 3. Med razlago slogovnih oznak v SP 2001 ne najdemo mernostnih oznak, kar Skubic (2003, str. 239) ocenjuje kot razumljivo, saj naj bi se ta oznaka nanaala na nain organizacije besedila in ne na nije jezikovne ravnine, obenem pa je e hudo problematina glede na zapleteno literarnoteoretino pojmovanje literarnih anrov.

142

4. Za priujoo nalogo je e bolj pomembna Skubieva (Skubic, 2003) ugotovitev, da SP 2001 vsebuje precej obseno poglavje z razlagami ustvenostnih oznak, ki jih v pravopisu razloena teorija nikamor ne umesti. Za uporabnika bi bil po mnenju A. Skubica (2003, str. 240) koristen tudi kaken bolj specifien nasvet kot zgolj to, da imajo besede s ustvenostno oznako v pokonnicah pripisano neustveno vzporednico ali opis, kar pa ne pomeni, da so ustveni izrazi odsvetovani (nav. po SP, 2001, str. 131). Ko Skubic (2003) primerja socialnozvrstne oznake s teorijo, se pokae, da je obdelava obsenega jezikovnega gradiva prinesla raziritev pojma. Do izida SP 2001 je bila podlaga pojmu socialnega v najirem smislu geografska razprostranjenost rabe, socialnozvrstne oznake pa z novim pravopisom prvi izrecno zajemajo tudi drubenoplastno zaznamovanje govorca. Med oznakami Skubic (2003) izpostavi e izobrazbeno, ki opozarja na rabo ljudi, ki v svojem izraanju kaejo na doloeno vijo izobrazbo (nav. po SP, 2001, str. 129), neknjino ljudsko oznauje, kar je za vijo kulturno in izobrazbeno raven manj sprejemljiva neknjina prvina (nav. po SP, 2001, str. 129), oznaka mestne govorice pa je v SP 2001 pojasnjena le z geografsko-socialno umeenostjo kot znailna za veja mestna okolja (nav. po SP 2001, str. 129). Ob pregledu prvin kot so na primer brinet, familija, oma, papa, tati pa Skubic (2003, str. 240) zapie, da gre pri oznaki mestne govorice vendarle bolj za izraanje meanstva kot drubenega sloja kot pa zgolj mestnega prebivalstva. Za mestno prebivalstvo je bolj tipina oznaka neknjino pogovorno, ki jo SP 2001 definira z rabo zlasti v govornih stikih v okviru mestnega ivljenja (nav. po SP, 2001, str. 129). Ob povedanem Skubic (2003, str. 240) sklene, da pravopis med socialne zvrsti vnaa tudi prvine sociolekta in ne ve le osi dialektknjini jezik. Analizo oznak, ki govorce zaznamuje drubenostatusno, Skubic (2003) povee s teorijo o knjinem jeziku in je v neposredni povezavi z neknjinim. Pojem knjinega jezika, kakren prevladuje v slovenskem jezikoslovju in je podlaga za SP 2001, po Skubicu (2003, str. 244) zdruuje dva razlina pojma, in sicer: standardni in kulturni jezik.53 Socialnozvrstne oznake v jezikovnih prironikih so, e jih razumemo v kontekstu Skubievih terminov, povezane s pojmom kulturnega jezika, od koder izhaja drubenostatusna zaznamovanost govorcev. Tako je na primer vija oziroma nija kulturna in izobrazbena raven besed, ki so v SP 2001
Pojma standardni in kulturni jezik sta bila prvi omenjena v I. delu, v poglavju 2.1 Problemi koncepta knjinega jezika.
53

143

oznaene kot neknjino ljudske, doloena glede na kulturni jezik, torej norme drubene sprejemljivosti v skladu s prevladujoo kulturo (po Skubicu, 2003). Standardizacija skua zajeti vsa jezikovna sredstva v jeziku in tako vsaj teoretino omogoiti njihovo poenoteno rabo. Vendar pa Skubic (2003) poudari, da standardizacija zajema tudi tista jezikovna sredstva, ki niso del kulturnega jezika in so v SP 2001 oznaena kot neknjina. Normativnost standardizacije oslabi v primeru posebej nekulturnih jezikovnih sredstev, zato, kot pie Skubic (2003, str. 244), na primer normiranje besede kurec pri uporabnikih povzroa ve zabave kot resnega upotevanja. Kljub temu pa ima standardizacija nekulturnih jezikovnih sredstev po Skubievem preprianju svoj smiseln namen. Skubic (2003, str. 245) ocenjuje, da je SP 2001 z vidika jezikovne standardizacije izrpen in dosleden, medtem ko je z vidika zaznamovanja jezikovne kulture nedosleden in neuinkovit. Teorija zvrstnosti bi zato potrebovala nov premislek o tem, kaj izbira doloenega jezikovnega sredstva pravzaprav zaznamuje. Poleg delitve oznak na socialnozvrstne, funkcijskozvrstne in ustvenostne ter dopolnitvi pojma socialne zvrstnosti bi morala vejo teo dobiti drubenoplastna-geografska umeenost govorca v jezikovni diasistem. Le na ta nain bo po Skubievem mnenju pravopis lahko natanneje opisal, kaj iz sporoevaleve izbire posameznega jezikovnega sredstva o njegovih lastnostih ali o situaciji govornega dogodka dejansko razberejo prejemniki sporoila. Izbor jezikovnih sredstev je v vseh asovnih obdobjih soodvisen od zvrsti besedila, v katerega so jezikovna sredstva umeena. Ker pa se jezikovne navade uporabnikov spreminjajo, opaamo spremembe tudi pri rabi jezikovnih sredstev v posamezni besedilni zvrsti. Jezikovne prvine, ki so jih uporabljali literati na primer v 20. stoletju (npr. Ciril Kosma), danes obutimo kot zastarele. S tematiko upovedovanja so se spremenila tudi jezikovna sredstva (npr. leksika). Zato bomo z jezikovno analizo sodobnih literarnih del 21. stoletja skuali ugotoviti, kakno je aktualno stanje izbora leksikalnih prvin na literarnem podroju in kako so te prvine bile oznaene v SSKJ in SP 2001.

2 JEZIKOVNA ANALIZA PRVIN SOCIOLEKTOV V GOVORICI LITERARNIH OSEB

Jezikovna analiza govorice petih literarnih oseb in treh sociolektov razkriva jezikovne znailnosti razlinih govoric sodobne slovenine. Zdruuje jih geografsko obmoje, saj so v

144

pripovedni sedanjosti vsi stanujoi v osrednji Sloveniji, Ljubljani ali njeni blinji okolici. Loijo pa se v razmerju med standardnim in kulturnim, knjinim in neknjinim jezikom znotraj govorice. Najblije knjinemu oziroma standardnemu jeziku je kultivirani sociolekt upokojene slovenistke Vere Vinar, nekoliko bolj se od knjinosti, kakrno opisujejo informativno-normativni jezikovni prironiki, oddaljita Peter in Igor z govorico ekscesnega sociolekta, isto poseben preplet razlinih junoslovanskih jezikov pa nam ubesedita Janina in Marko v obrobnem priseljenskem sociolektu.

2.1 KULTIVIRANI SOCIOLEKT VERE VINAR

Kultivirani sociolekt Vere Vinar se nanaa na kulturni kapital, ki ga upokojena univerzitetna profesorica slovenskega jezika zagotovo ima. Skubic (2005, str. 191) prevzame pojem kulturni kapital od Bourdieuja (1984),54 ki je poleg kulturnega raziskoval e ekonomski kapital. Skubic (2005, str. 191192) je Bourdieujeve ugotovitve povzel in izpostavil, da je Bourdieu (1984) z razlinimi koliinami in kombiniranjem ekonomskega in kulturnega kapitala opisal sodobno slojevitost tipine zahodne drube skupaj z znailnimi okusi posameznih skupin. Pri tem je, kot pie Skubic (2005, str. 192), Bourdieu (1984) odkril pomembne razlike med drubeno elito in srednjim razredom, ki pojasnjujejo tudi razlike v jezikovni rabi. Intelektualnost in humanistino izobrazbo je Vera v retrospektivni preteklosti dokazovala predvsem v dialogih s sosedom in rednim profesorjem anorganske kemije, Adamom Zamanom, h kateremu se na novo besedno preprievanje pripravlja tudi v pripovedni sedanjosti. Kot je priakovano, Vera veinoma upoteva kulturno formo55 tako v notranjih monologih kot v dialogih. Eden najizrazitejih signalov izobraenosti in kultiviranosti je po Skubievem preprianju (Skubic, 2005, str. 187) urejena slovnica, ki velja tudi za Verino govorico in s katero se Vera pribliuje kulturni ali celo standardni izreki. To potrjuje raba dvojine, ki je v govorjenem jeziku obiajno nadomeena z mnoino:

Bourdieu, P. (1984). Distinction Social Critique of the Judgement if Taste. London: Routledge // Kegan Paul (nav. po Skubic, 2005, str. 251). 55 Izraz kulturna forma navajamo po Skubicu (2005, str. 186), ki je ta izraz uporabil v povezavi s kultiviranimi sociolekti, ko je zapisal: Izraz kultivirani sociolekt moramo loiti od izraza kulturni jezik, ki smo ga omenjali v zvezi z jezikovno standardizacijo. Kulturni jezik je najisteji izraz dominantne kulture in neke vrste ideal, h kateremu kultivirani sociolekti stremijo, vendar pa slednji domujejo v zasebnosti, kjer omogoajo od iste kulturne forme razlina odstopanja in dodatna zaznamovanja.

54

145

deli sva tam na tisti skali, Jolanda in jaz, kapljice morske vode so nama obasno kropile bose noge in poutila sem se nenavadno // (Skubic, 2001, str. 17), Pod omi mu reejo nekakni koni vreici, ki sta videti, kot bi ju kdo tja nalepil (Skubic, 2001, str. 117).

Ko pa Adam v pogovoru o njegovi novi eni povea Verino notranjo razburjenost, se ta ustvenost pokae tudi v nadomestitvi dvojine z mnoino:
Tale moakar je v zraku util napetost. estdesetletni moakar z vreami pod omi je util, da je med njim in petindvajsetletno smrkljo napetost (Skubic, 2001, str. 127).

Verina govorica vsebuje tudi primere z dolgim nedolonikom tako v notranjem monologu kot v dialogu z Adamom v pripovedni sedanjosti:
Kaj drugega bi utegnilo biti? // Ne, ampak to je res, pravzaprav se s tem ne gre afnati. // Danes pa skuajo iveti na //, Najbolje, ko jim je zaela tei voda v grlo (Skubic, 2001, str. 19, 25), Ampak teh (znanstvenih prvin) prevajalci potrebujejo bore malo. In bi se dale uvrstiti v redne jezikovne tudije. Kar potrebujejo specifinega, je predvsem strokovni teaj (Skubic, 2001, str. 117).

Do redukcije izglasnega -i ni prilo tudi v primeru osebne glagolske oblike in v primeru dolone oblike pridevnika:
Svoja mesta zasedajo v letu 2000, svoje najbolje ideje pa so iziveli e v sedemdesetih in osemdesetih. // A smo se za to borili? (Skubic, 2001, str. 19),

e citirani strokovni teaj, Sedela sva v separeju, rdei prt, svee (Skubic, 2001, str.
26).

Poleg navedenih zgledov pa najdemo tudi primere, ko pri nedoloniku vendarle pride do popolne redukcije v izglasju:
Pomislil bo, da se pa nisem mogla upreti in da sem ga morala nekako priti pogledat. Ga obudovat, armantnega, modrega profesorja v pokoju (Skubic, 2001, str. 24).

2.1.1 Glasovna raven Verine govorice

Prva izmed posebnosti, ki jo odkriva glasovna raven, je izrekanje tujk iz tujih jezikov po vzorcu tujega jezika:
In tako dobro se spomnim Adama v njem, samozavestno kraljujoega kot kaknega dandyja, obdanega z obudujoimi epigoni (Skubic, 2001, str. 77).

146

Zapis dandy knji. smo e nali v SSKJ, novi SP 2001 pa je kodificiral podomaeno obliko zapisa, torej dandi lov., arg. (nenavadna oznaka) 'gizdalin'. Razmiljanje o slovenskem rkopisu je Vero vodilo vse do misli:
Z njim se bori tisti domiselni viki trot, ki si je nad trgovino izobesil napis JUWELIR (Skubic, 2001, str. 68).

Leksem juwelir najbolj spominja na angleki samostalnik jewellery (sln. nakit), v SP 2001 pa najdemo le poslovenjen izraz za draguljarja, in sicer: juvelir. Citatna besedna zveza iz anglekega jezika kill beez se domiselno glasovno dopolni z glagolom pobezati:
// kje se v resnici jezik dogaja, kje di? // KILL BEEZ Da ga mi lahko malo pobezamo (Skubic, 2001, str. 67).

Razmiljanje o zgodovini slovenskega jezika je opisovanemu asu primerno podkrepljeno s cenjeno latinino, besedna igra pa se tokrat poigrava z leksemom nada, prvi v slovenskem neobevalnem pomenu 'upanje', drugi pa v latinskem pomenu (lat. nihil ) 'ni':
Ampak odreenik pa odreenik gospod Dunajan (tj. Jernej Kopitar) ni bil (scilicet!) // Kaj pa gospodje tudentje? Na ponos in nada? Nada, gracias, tudi malo kilavo odreenitvo, da bi se ga ravno lovek veselil, hvala lepa (Skubic, 2001, str. 20).

Del, ki obuja Adamova nasprotovanja v dialogih z Vero, vsebuje primer tujke anglekega izvora s slovensko obliko pridevnika new-age > new-ageovski:
Ah, pa ravno teorijo kaosa si nala, potem to ne bi bil tak new-ageovski hit (Skubic, 2001, str. 76).

V SP 2001 najdemo obliko zapisano malce drugae, brez stinega vezaja new age in slovenski prevod 'nova doba', ki bi mu ustrezal pridevnik 'novodobni'. Uravnoteenost besednega boja med Adamom in Vero opazimo celo pri slovenjenju tujk, saj se e en primer skriva v Verinem monologu z izrazito ensko dilemo:
Zakaj sem se tako oblekla? // Zakaj obleko, ki je sploh e nisem imela gor, ki sem jo pred meseci naroila pri Quelleju za posebne prilonosti, // (Skubic, 2001, str. 125).

2.1.2 Znailnosti leksikalne ravni

V Verini govorici ne najdemo sledov ljubljanine, saj je njen jezik izrazito nadregionalen. Skubic (2005, str. 187, 193) utemeljuje nadregionalnost najprej na glasovni ravni, in sicer kot posledico simbolne vloge kulturnega jezika (187), deloma pa tudi kot posledico ivljenjskega stila, ki je razmeroma mobilen (187), zaradi esar osebe sestavljajo dokaj geografsko razprene drubene mree (187). Nato pa Skubic (2005, str. 188) odklanjanje regionalizmov kot primer univerzalizma navaja e, ko nateva znailnosti leksikalne ravni 147

kultiviranih sociolektov. Raven leksike po Skubicu (2005, str. 188) odseva glede na konkretno skupino dokaj specifine odnose do znailnih ideologij kulturnega jezika, kar Skubic (2005) ponazarja poleg univerzalizma e s purizmom (odklanjanje tujk, predvsem novejih) in splono kultiviranostjo (odklanjanje vulgarnosti, izrazi kultivirane etikete). Tenja po distanciranju od provincialnosti je tako intenzivna, da imajo izrazi, ki kaejo na nadregionalnost toliko veji pomen. Leksemi, kot so: bogve, ena, ikgumi, filozofiranje, kvantanje, moakar, nagec, pasje, precijaziti, razkurjen, repeniti se, ti, tip (govorec zadnjih dveh je Adam), niso geografsko omejeni, temve le nekoliko odmaknejo Verino govorico od stroge knjinosti in ji dodajo ustven naboj slogovno zaznamovanost. Leksem vikend je v jezikovnih prironikih v pomenu 'konec tedna' oznaen s knj. pog. v SP 2001 (pog. v SSKJ), pomenu 'poitnika hiica' pa ni dodan noben kvalifikator. Upotevajo ostale literarne osebe ima Verina govorica najmanj leksemov, ki niso evidentirani v informativno-normativnih jezikovnih prironikih, in najmanj leksemov s prenesenim pomenom. Med leksemi, ki jih ni v SSKJ ali SP 2001, najdemo primere, kot so: fafati, foh, guzmanija, kafetiera, kemp, kvasti, kvasam, nudl. Preneseno pa so rabljeni leksemi: cefrati se v primeru: Kaj se tudi meni na stara leta poasi e malo cefra? (Skubic, 2001, str. 184) s prenesenim pomenom: 'blesti se, biti zmean'; krevelj v primeru: Z njim se je davil Metelko, // ki se je pozneje spravil izumljat nove krevlje za glasove, // (Skubic, 2001, str. 68) s pomenom: 'rka'; pobirati v primeru: 'Ivan, jaz res ne vem, od kod take pobira,' sem siknila (Skubic, 2001, str. 241), kjer je leksem rabljen v prenesenem pomenu: 'nespodobno govoriti'; poonegaviti v primeru: e bi bila Sneguljica, bi se lahko sedem tednov vsak dan poonegala z vsakim palkom posebej, // (Skubic, 2001, str. 23) s prenesenim pomenom: 'spolno obevati'; roba v primeru: '// nisem prepriana, da je njihova roba zares na univerzitetni ravni' (Skubic, 2001, str. 116) v pomenu 'znanje, delo'. Z vsemi natetimi primeri pa smo obenem podali argumente za univerzalnost Verine govorice, ki po Skubicu (2005, str. 188) dopua le simpatino obliko lokalpatriotizma. V primeru Vere pa je e ta oblika regionalnosti teko dokazljiva, za kar lahko iemo razloge v njeni strokovni izobrazbi, opravljanju profesorske slube v preteklosti ali pa sami strukturi njene govorice, v kateri prevladuje notranji monolog.

148

2.1.2.1 Vulgarizmi razloevanje med kletvicami in psovkami

Znailna ideologija kulturnega jezika, ki ji Vera sledi, je tudi splona kultiviranost in s tem pogojeno odklanjanje vulgarnosti (nav. po Skubic, 2005, str. 188). O malotevilnosti vulgarizmov v Verini govorici smo spregovorili e ob opisu upovedovalnih poloajev z neknjinimi prvinami, sedaj pa jih analiziramo e jezikovno. Bernard Nemah (1997, str. 81) razlikuje med kletvico in psovko, pri emer psovka vkljuuje tudi zmerljivke, aljivke in posmehovanje. Vulgarizmi v najirem pomenu, kot pie B. Nemah (1997, str. 11), razvrednotijo rei, ki jih imenujejo, s tem pa tudi ljudi, na katere se nanaajo. Nemah (1997, str. 1112) zapie, da imamo opraviti z aljivko, katere funkcija je spreminjati drubeni status nagovorjenega, bodisi prek neposredne oznaitve bodisi prek objektov, ki ga zadevajo. Nemah (1997, str. 16) na primer razlaga, da z izrekom aljivke idiot! izrazimo osebno sodbo in vijo stopnjo subjektivnega angamaja. Preklinjanje po Nemahu (1997, str. 19) zajema dva modusa, prvi je psovanje oziroma aljenje, kjer gre za degradacijo nagovorjenca, drugi pa so kletvice oziroma preklinjanje v ojem pomenu, pri katerem je v ospredju anihilacija govorca. Konceptualno zagato med kletvico in psovko Nemah (1997, str. 8387) razrei z opisom razlik kletvica vzpostavlja odnos dominacije, pri katerem pa ne gre za razaljenost, marve predvsem za obliko verbalne agresije, ki se kae v izrekanju protekcije oziroma negativnega dejanja zoper nagovorjenega. Mo govorca je pri izrekanju psovke hipna, saj je z izrekom e transformiral nagovorjenega. Na drugi strani pa je kletvica magina, ker se z izrekanjem negativne elje nad nagovorjenim postavlja na mesto bogov, magov in amanov (npr. Pejd v pizdo materno!). Z oblikovnega stalia je psovka kopulativna vez med glagolom 'biti' in primerjanim referentom: (Ti si) x!, pri emer je x poljubna negativna entiteta (npr. vol, prasec, pes; rit, kurc, pizda ). Jezikovna oblika kletvice pa predpostavlja rabo glagola (v sedanjiku) in nastopa le v obliki sintakse. Upotevajo opisano je (Ti si) hudi! / drek! psovka, Hudi te vzemi! / Mam te polno rit! pa kletvica. Nemahovi primeri napovedujejo e razliko v asovni implikaciji. e kletvica prinaa proces, ki tee v prihodnosti, je psovka strnjena v sedanjosti, v trenutku, ko je izgovorjena, pravi Nemah (1997). Jezikovna analiza Verine govorice je pokazala na razdelitev med zmerljivkami, slabalnimi in nizkimi leksemi v eni skupini, v drugi pa leksemi, ki se pribliajo Nemahovi definiciji psovke (Nemah, 1997), saj gre za govorevo izvrevanje agresije, vendar pa to ni tako intenzivno kot pri psovkah drugih literarnih oseb. SP 2001 je leksema cepec in trot oznail s 149

kvalifikatorjema lov., zmer., za SSKJ pa to nista bili zmerljivki, temve le ekspresivna izraza. V SSKJ so se razhajala mnenja o vrednotenju leksemov dedec (ekspr.) in kreten (pog., slab.), SP 2001 pa se je v oznaki priblial slednjemu in je obema leksemoma pripisal slab. Mulec, ki ga v Fuinskem bluzu (Skubic, 2001, str. 22) najdemo v reducirani obliki mulc, je v SSKJ bil pogovorno rabljen leksem, SP 2001 pa ga predstavlja le e kot poudarjenega. Bolj enakovredno je vrednoten leksem kurba, ki ohranja pomensko razlago 'vlauga, prostitutka' podobno tisti, ki jo je, kakor navaja B. Nemah (1997, str. 2425) zapisal Joa Glonar leta 1936 v Slovarju slovenskega jezika 'javna grenica, pocestnica, lovaa, vlauga' in pri katerem je kvalifikator vulg. iz SSKJ zamenjala oznaka nizk. v SP 2001. Ob pridevniku junjaki v SSKJ in SP 2001 ni posebne oznake, ker primeri in pomeni (SSKJ: 'nanaajo se ne junjake': junjaki obraz, temperament; junjaka domiljija, ivahnost / v sebi ima nekaj junjake krvi) ne vkljuujejo slabalne rabe, ki jo je utiti v primeru:
Problem s temi junakimi mulci je to, da so tako zelo pripravljeni pomagati (Skubic, 2001, str. 22).

Kateri izrazi pa v Verinem sociolektu izraajo najve vulgarnosti? Edini, ki ima v SP 2001 kvalifikator nizk., je klin(e)c (Kaj za en klinc si pa ti misli? (Skubic, 2001, str. 128)), ki mu v SSKJ najbolj ustreza razlaga, da v prislovni rabi 'izraa jezo ali omalovaevanje': klinec, pa taka druba / klinec gleda vse skupaj. Prislov prekleto (Ne, prekleto malo upanja (Skubic, 2001, str. 127)), ki ga je, kot pie B. Nemah (1997, str. 21), slovenski akademik Trstenjak v pridevniki obliki v besedni zvezi: preklet hudi! obravnaval kot edino slovensko kletvico, je v SP 2001 le e poudarjen in je bil e v SSKJ oznaen kot ekspresiven. Razlog za to razliko se skriva v pomenu leksema v doloeni rabi. SP 2001 pri pridevniku preklet (prekleto prisl.) razlikuje med: poud. e spet ta prekleti de 'izraa odklonilen odnos' in zmer. Ti prekleti bik ti. Leksem prekleto (mer. prisl.) pa je pomensko enakovreden nevtralnemu 'zelo': prekleto se motiti. Ob razpoloenjskem medmetu zaboga je v SSKJ e oznaka ekspr., v SP 2001 pa je medmet ostal brez kvalifikatorja, eprav so primeri (Kaj se pa dogaja, zaboga; Zaboga, kakno preseneenje; Zaboga, odpri e) primerljivi s tistimi v SSKJ, ko leksem 'izraa nejevoljo ali nestrpnost' (Zaboga, kaj pa dela; zaboga, odpri e). Argument za evfemizem kot zakon kultiviranega sociolekta po Skubicu (2005, str. 189) najdemo e v izbiri naina preklinjanja. Hudir je bil v SSKJ celo oznaen z evfem. pog., ki je v SP 2001 dobil le s slovenskim izrazom izraen pomen evfemistinega, to je olepevalno (olep.).

150

2.1.3 Tujke, vkljuno s strokovnimi izrazi v Verini govorici

Na raven leksike sega ugotovitev, ki je bila podana e ob upovedovalnih poloajih in zadeva rabo tujk tudi takrat, ko Vera upoveduje zasebno temo ali pa so zasebne okoliine prostora in asa (na primer, ko Vera ni bila v slubi in se je pogovarjala s sosedom in ne sodelavcem). Upokojena profesorica je tujke tako zelo ponotranjila, da se te vrivajo tudi v njeno monologno razmiljanje: averzija (knji. v SSKJ): Ne morem si pomagati, ta njegova 'mlada' mi ni prav ni ve, pa
je e poznam ne, e videla je nikoli nisem, e zautim averzijo do nje (Skubic, 2001, str. 114) v pomenu 'odpor, mrnja';

defenziven: V resnici namre sploh ni bil (Adam) tako zelo samozavesten. // je tisti
precenjujoi pogled v resnici defenziven // (Skubic, 2001, str. 114) v pomenu

'obramben'. Podobno kot averzija in defenziven so v SP 2001 brez kvalifikatorja in z napotilom k rabi slovenske ustreznice e leksemi: demolirati: Horda mularije si je medtem doma z zbranimi momi prizadevala demolirati
hio (Skubic, 2001, str. 17) v pomenu 'razbiti, razdejati';

deprimirati: Upam samo, da me razstava ne bo profesionalno deprimirala (Skubic, 2001,

str. 25) v pomenu '(duevno) potreti, pobiti';

disputirati: Poutila sem se kot kranski misijonar, ki je prisiljen, da s poglavarjem nekega

primitivnega ljudstva disputira o neprimirnosti uivanja moganov svojih pobitih sovranikov, // (Skubic, 2001, str. 75) v pomenu 'diskutirati, razpravljati', ki ima kvalifikator

neob. oziroma v SSKJ redko; v SSKJ brez, v SP 2001 pa z oznako izobr. je leksem eklatanten: Seveda sem to raje
povedala njej kot pa Adama to bi bilo e preve eklatantno (Skubic, 2001, str. 124) v

pomenu 'oiten, jasen'; ravno nasprotno pa ima leksem imponirati: Imel je novega hroa, kot poljski profesor,
tudi to mi je imponiralo, zraven pa vzbujalo nekaj nejasnega nelagodja (Skubic, 2001, str. 26) v SSKJ kvalifikator knji., v SP 2001 pa razlago 'vzbujati obudovanje,

spotovanje'; prav tako sta s knji. v SSKJ oznaena indiferenten: Ampak on je isto indiferentno
gledal stran, se pretvarjal, kot da ni ne vidi (Skubic, 2001, str. 22) v pomenu 'ravnoduno,

nezavzeto' in;

151

insistirati: Adam je insistiral, da ju z Goranom ez vikend obieva na morju (Skubic,

2001, str. 17) v pomenu 'vztrajati pri spremembi, zahtevati spremembo';

glede slabalne (SSKJ: nav. slab.) rabe leksema intrigirati sta si bila jezikovna prironika enotna: Pravzaprav e si ga nekoliko bolje spoznal, te je zael tisti njegov
pogled intrigirati (Skubic, 2001, str. 114) v pomenu 'spletkariti, rovariti'.

V opis plota, ki so ga postavili novi lastniki in je tako zelo spremenil ulico, kjer je Vera neko ivela, se vplete tujka: monstruozen: // ampak tisti visoki plot je nekako izareval po celi ulici, ji gospodoval, jo
preurejal po svojem okusu, pail, delal u-dno, monstruozno (Skubic, 2001, str. 120) v

pomenu 'poasten, spaen; nenavadno velik'. Kljub temu, da je parola tujega (ital.) izvora, pa v SSKJ in SP 2001 ni pospremljena s posebno oznako in v SP 2001 ji ni dodana niti slovenska razliica leksema: Na primer:
v osemdesetih, ko se je v Jugoslaviji zaenjal boj proti narodnostnim pravicam ko so hoteli metati slualke iz zvezne skupine ko je padla parola: v Srbiji nam prodajajo Radensko, nam pa ne dovolijo, da bi v Sloveniji prodajali slatino Knjaz Milo (Skubic, 2001, str. 21) v

pomenu 'geslo'. Leksema, ki sta v SSKJ bila oznaena s knji. in imata v SP 2001 oznako neob., sta tudi pretenciozen: V neki fazi mi je zaelo rojiti po glavi, da bi enega od tistih
pretencioznih opinjakov, ki so nam opletali po glavah, pobezala z denikom pod tisto maniko haljo (Skubic, 2001, str. 25) v pomenu 'veliko obetajo; umetniko, strokovno

zahtevno' in prezentacija: 'Joj, e tako sem prepozna,' sem rekla, 'jutri imam prezentacijo svojega
referata (Skubic, 2001, str. 26) v pomenu 'predstavitev'.

V SSKJ in SP 2001 je brez kvalifikatorja ostal tudi pridevnik profesionalen: Upam

samo, da me razstava ne bo profesionalno deprimirala (Skubic, 2001, str. 25) v pomenu

'strokoven, kakovosten'. Medtem ko je SSKJ leksem profit: 'e dela, kako ga bo pa za profit sfriziral?' (Skubic,
2001, str. 159) omejil na pogovorno rabo v pomenu: 'dobiek, korist', pa je v SP 2001 s

knj. pog. oznaen le e pomen: 'korist'. Leksema profesionalen in profit bi lahko opredelili tudi kot nadregionalna. V SSKJ ne najdemo pridevnika sofisticiran: Za koga od davkoplaevalcev financirane
nacionalne akademije po svetu in zalobe z dobro plaanimi uredniki piejo slovarje, e ljudje sploh ne vejo, iz katerega jezika je kakna sofisticirana beseda, da bi lahko pogledali, kako se

152

napie? (Skubic, 2001, str. 68), to je v pomenu 'zelo izbran, zelo izostren', ki je v SP

2001 vrednoten kot neobevalen. Zadnja analizirana tujka, ki je brez kvalifikatorja v SSKJ in SP 2001 je, stimulacija:
Mamljiva stimulacija (Skubic, 2001, str. 27) v pomenu 'spodbujanje, spodbuda'.

Sledijo e trije leksemi, ki so v SSKJ oznaeni s knji. in to so: substanca: Vsi imajo
tako polna usta tega naega narodnega bistva, te nae nacionalne substance, no, in ko se zbere na kupek tiristo estnajst let refleksije o tej substanci, je kdo tam? (Skubic, 2001, str. 67) v

pomenu 'snov, tvarina'; triumf: Potem pa, isto iznenada, pravi triumf dejavnosti namenilna vezava: da se vtisne v
razmehan beton (Skubic, 2001, str. 129) v pomenu 'izreden uspeh';

vehementno: Povedala sem ji, ko je Goran hotel postaviti ob zidu med terasama kamin
ker me je bilo strah, da bi zael zid od vroine pokati in bi nastala na drugi strani koda, eprav je Goran vehementno zatrjeval, da od takega majhnega ogenjka e ne bo ni (Skubic, 2001, str. 124) v pomenu 'silovito, ognjevito'.

Edini strokovni termin pa je vazektomija: Anin mo si je dal pri petintiridesetih naredit

vazektomijo (Skubic, 2001, str. 23), ob katerem lahko oznako med. iz SSKJ primerjamo

z zdrav. v SP 2001. Medtem ko veino izpisanih tujk v SSKJ pojmujejo kot knjine, pa jim v SP 2001 niso pripisali oznake. Od vseh omenjenih leksemov so brez oznake v obeh jezikovnih prironikih le: defenziven, profesionalen in stimulacija. Poveanje tevila tujk, ki so v SP 2001 brez oznake, kae na spremembe v jezikovni rabi, zaradi esar SP 2001 uvaja drugaen sistem vrednotenja tujk kot SSKJ. Na nedoslednost pa posledino napeljuje oznaka neobevalno v SP 2001 s primeri: disputirati, pretenciozen, prezentacija in sofisticiran, saj med njimi in tujkami brez oznake (averzija, defenziven, demolirati, deprimirati, profesionalen ) ni opazneje razlike. Nejasna je obravnava leksema eklatanten kot izobrazbenega v SP 2001, potem ko le-ta v SSKJ ni imel oznake. Podobno neutemeljena se zdi tudi razlika v oznaitvi leksema profit: pogovorno v SSKJ v primerjavi s knjino pogovorno v SP 2001. Verjetno bi ugibanja in dvome razreili e, e bi sestavljavci enega in drugega slovarja predstavili merila, po katerih so presojali lekseme zlasti na ravni pogovorno in knjino pogovorno. Teorija o sociolektih (Skubic, 2005, str. 189) doloa, da drubena perspektiva pri kultiviranih sociolektih zaradi veje relevance za skupino specifinih podroij ivljenja spodbuja pogostejo rabo leksike s teh podroij, pa tudi razvoj specializiranega besedia. Pestrost Verinega besedia je e toliko bolj raznolika zaradi njene izobrazbe, ki prispeva k 153

rabi tujk s humanistinega oziroma slovenistinega podroja. Nekatere od njih so pogojene s sobesedilom, ki pripoveduje, o kateri od slovenistinih tem. Leksemov eksistirati 'biti, obstajati' in eksistent 'bivajoe' (ni v SSKJ niti v SP 2001) sta na primer umeena v razmiljanje o procesih v Hallidayevi teoriji sistemskega funkcionalizma (poleg strokovnih besednih zvez in leksemov, kot so: bivanjski glagolski proces, materialni proces, relacijski proces atributivne vrste, delujoe, dejavno Skubic, 2001, str. 127). Razmiljanje o skupnih standardih je dopolnjeno z navedenim:
Na primer tole: JA SAM MALO ALOSTAN. Popolni semion. Razcepljen direktno na dvoje, kot bi si ga Bahtin lahko samo elel. Dva koda z eno identiteto (Skubic, 2001, str. 69).

Premlevanje o slovnici in jeziku izraa kritiko do generativne slovnice:

Kaken slovnini gen neki, kakna prirojenost kaj ste nori, gospodje generativisti? (Skubic, 2001, str. 67).

Jezikoslovnim je dodan e literarnofilozofski termin teorija kaosa, sposojen iz matematike in fizike:

lovekega uma in drubenih stvari ne more obravnavati digitalno, //, sem rohnela, to je prekompliciran mehanizem, tukaj deluje e teorija kaosa, tukaj potrebuje drugane koncepte (Skubic, 2001, str. 76).

Ker se Vera najpogosteje spominja dialogov s profesorjem kemije Adamom Zamanom, najdemo tudi strokovne izraze z naravoslovnega podroja:
e bi se s kanibalskim poglavarjem pogovarjal on, bi mu samo pojasnil, da se z mogani pobitih sovranikov prenaa creutzfeldt-jakobova bolezen (Skubic, 2001, str. 75).

V nekaterih primerih izraze z Adamovega strokovnega podroja uporabi Vera v svojih protiargumentih, ko skua z rabo naravoslovnih terminov zagovarjati enakopravnost z druboslovjem:
Kaj pa medicina, pa homeopatija, pa akupunktura a to niso razline teorije, ki obstajajo istoasno? (Skubic, 2001, str. 7677).

Med signale kozmopolitske vpetosti v svetovno dogajanje Skubic (2005, str. 194) poleg prevzetih besed, ki so velikokrat intelektualizmi, navede e tujejezine navedke. Poleg vokativa scilicet! je latinina vpletena tudi v poved:
Nada gracias, tudi malo kilavo odreenitvo, // (Skubic, 2001, str. 20).

Premlevanje o zgodovini slovenskega jezika vkljuuje navedek starega slovenskega rkopisa iz ubenika za uitelje, ki ga je iz nemine v slovenino prevedel Janez Nepomuk Edling:

154

Pogervajna na hulmastre inu uzhenike teh trivial ali gmejn huli, na katerih dopolnostjo imajo ti postavleni vizitatorji ali spregledovavci gledati, ino po taisteh ta rodnost teh, kateri ta mladost poduzhujo, obsoditi // (Skubic, 2001, str. 68).

Verino poznavanje slovenistine literature se znova potrdi ob primeru Schnlebna, ki je:

izrecno zapisal: Scribamus more gentis, loquamur more regionis. Oli po kranjsku: Piimo po egi rodu, govorimo po egi pokrajine (Skubic, 2001, str. 69).

Iz latinine je tudi besedna zveza alter ego, ki je v sploni jezikovni rabi pogosteja in jo z oznako izobr. oziroma knji. najdemo tudi v SP 2001 in SSKJ. Drugana pa je motivacija za zapis navedka:
Jebo te Malibu v upak! (Skubic, 2001, str. 185).

Glede na sobesedilo lahko navedek pripiemo eni od junakih frajl, Vera pa je tokrat v vlogi sopotnice na avtobusu, pri kateri pozornost vzbudi predvsem nespodobna vsebina:
Kakno govorjenje in to od mladih punc, na avtobusu! (Skubic, 2001, str. 185).

2.1.4 Verin odmik od razumskega k ustvenemu

S katerimi leksemi pa se Verina govorica le nekoliko oddalji od toge racionalnosti, forme in zmernosti ter priblia nepredvidljivosti, pretiravanju in nebrzdani emocionalnosti? Razlog za odmik je morda posebnost, ki jo Skubic (2005, str. 194195) pripie kultiviranemu sociolektu elite in simbolno samozavest izraa z zavraanjem evfemiziranja in s priblievanjem svojega govora dvema drugima glavnima skupinama sociolektov. Z leksemi, ki imajo v SP 2001 kvalifikator knj. pog., neknj. pog. ali neknj. ljud. in so v SSKJ najpogosteje imeli oznako pog. ali nije pog., dobiva Verina govorica poteze ekscesnega sociolekta. e Vera ni namesto leksema televizija rabila leksemov teve (Igor) ali tivi (Pero) in ni uporabila besede trenerka (Marko) v nestandardni obliki, pa se govorica humanistke vendarle z rabo posameznih leksemov, kot je zapisal Skubic (2005, str. 195), usmeri proti igrivim, subverzivnim vidikom ekscesnih sociolektov, eprav seveda na nain, s katerim se njihova razliica ekscesnosti loi od ekscesnih sociolektov izvorno obrobnih govorcev. Leksemi, ki jih SP 2001 oznauje kot knj. pog., so v SSKJ preteno predstavljeni kot pog.: nacediti se knj. pog., poud. v SP 2001(pog. ekspr. v SSKJ); nobel; roba, prenesen pomen: 'znanje, delo'; torija knj. pog., poud. v SP 2001 (pog. ekspr. v SSKJ); zafrkavati.

155

Imamo pa tudi lekseme, ki jim v SSKJ e ni bila pripisana nobena oznaka (flirtati, kokta, ofirati). Posebno razlago pa bi potrebovala penzion in seksi, saj ima prvi v SSKJ oznako nije. pog., drugi pa arg. Ko vse te lekseme primerjamo z leksemi, ki imajo v SP 2001 oznaki neknj. pog. ali neknj. ljud. (afnati se, hecen, larfa, neknj. ljud. slab., larifari, avba, enirati se), ugotovimo, da so knjino pogovorni leksemi (po SP 2001) v primerjavi s slednjimi (neknj. pog., neknj. ljud. po SP 2001) danes obuteni kot splono pogovorni oziroma nadregionalni, kar sproa vpraanje o smiselnosti razlikovanja med ljudskim in pogovornim v sodobnem pomenu besede. Z dananjega vidika bi bilo verjetno bolj smiselno govoriti o splono pogovornem jeziku, v katerem se meajo prvine narenih govorov (ljudski vaki jezik), mestnega govora ipd. Izpostavimo lahko le torijo, ki je v spodaj navedenem primeru rabljena malce ironino:
Ko mi je Rodoek pripovedoval te torije no saj ti pamet obstane (Skubic, 2001, str. 73).

Po SP 2001 neknjini leksemi pa se, z izjemo pridevnika hecen in glagola afnati se, lahko pridruijo leksemoma diiti (zastar.) in nalipati se (star.) raba pea v SSKJ , ki sta bila e v SP 2001 vrednotena kot starinska oziroma zastarela. S tem smo analizirali e nekatere znailnosti kultiviranih sociolektov, ki jih je Skubic (2005, str. 194195) uvrstil na raven diskurzne semantike in tako lahko za konec potrdimo Skubievo (2005, str. 188) ugotovitev, da je za kultivirani sociolekt znailna veja nagnjenost k nominalizaciji glagolskih procesov, ki naj bi bila, kot pie Skubic (2005, str. 188), v skladu s teorijo M. A. K. Hallidayja (1994)56 postopek abstrakcije, torej vrsta slovnine metafore. Zaradi razdrobljene razporeditve vseh omenjenih leksemov Verino govorico ponazarjamo z deloma, ki vsebujeta kar najve raznovrstnih primerov in zastopata dve razlini podroji, zdrueni v Verinem ivljenju, javno (1.) in zasebno (2.). Ob prvem navedenem odlomku postavljamo domnevo, da Verino javno v tem primeru lahko enaimo s Skubievim razmiljanjem in da gre torej za element esejistike, ki ga razlagamo kot Skubiev lastni element. Brez upotevanja, da je Verino razmiljanje o slovenistinih temah vsaj deloma tudi Skubievo, se zdi ta povezava preprosto preve nakljuna. 1. Ko stopim iz Nuka, me najprej zaslepi sonce. Letos bo vroe poletje. Letos je vroe
poletje; kako gre ta as naprej, to me vedno znova preseneti. Ura je tono po nartu. Dovolj
56

Halliday, M. A. K. (1994). An Introduction to Functional Grammar. London: Arnold (nav. po Skubic, 2005).

156

asa za kosilo. Ljubljanica. Pojdimo ob Ljubljanici. Tam je lepa pot, eprav mogoe malo po ovinku. Ja, razstava v bistvu sploh ni slaba. Nekaterih od teh knjig sploh e nisem nikoli videla. In ne deprimira, hvala bogu. Deprimiralo bi lahko samo to, da ni skoraj nikogar tam, da bi se malo zamislil. Lahko bi se, ob vseh teh parolah, ki jih posluamo. Vsi imajo tako polna usta tega naega narodnega bistva, te nae nacionalne substance, no, in ko se zbere na kupek tiristo estnajst let refleksije o tej substanci, je tam kdo? Peica starih larf, kakrna sem jaz. // Z njim se je davil Metelko, ki se je pri osemindvajsetih priboril do mesta prvega predstojnika kakne slovenistine katedre na svetu, ki se je pozneje spravil izumljat nove krevlje za glasove, ki so ivele samo v njegovem jeziku. Kaken vizualen talent potrebuje, da si zamisli vijugo, ki bo zaznamovala tvoj glas? DOTAKN SE ME (TRNULICA) Z njim se bori tisti domiselni viki jezikovni trot, ki si je nad trgovino izobesil napis JUWELIR. Znak asa, menda. Za koga od davkoplaevalcev financirane nacionalne akademije po svetu in zalobe z dobro plaanimi uredniki piejo slovarje, e ljudje sploh ne vejo, iz katerega jezika je kakna sofisticirana beseda, da bi lahko pogledali, kako se napie? Mimogrede, od Zlate ladjice do Makalonce je 41 grafitov, od teh jih je 51 % v slovenini, 2 % v nemini, 20 % v angleini in 27 % v razlinih semiotinih kodih. Nekaterih povsem neugotovljivih, domnevno so isti indeksi, brez kanca simbolnega. Torej jezikovna situacija tudi v nai ulini kulturi e ni tako grozna. e vedno imamo absolutno veino na podroju, katerega namen je ista, zgoena izraznost. FAFI KURBA Z njim se je davil in ga krotil tudi tisti udaki pater krabec, ki je rekel, da naj nam bo v izgovoru 16. stoletje merilo. eprav v 16. stoletju iva dua ni pomislila na izenaenje izgovarjave po skupnem kopitu. + = razred zase Schnleben je izrecno napisal: Scribamus more gentis, loquamur more regionis. Oli po kranjsku: Piimo po egi rodu, govorimo po egi pokrajine. Z njim se otepa tudi tisti udaki novinar, ki z razkazovanjem svojega ultravisokega sociolekta domnevno gradi individualnost. In v resnici je celo res gradi. Samo zato, ker je standardni jezik v 19. stoletju postal umeten, izraanje drubene skupine v njem pa kvejemu, hm, individualna stilizacija. Profesor Bajec je ele proti koncu estdesetih let klonil in zapisal, da naj bo merilo izgovarjave govor ljubljanskih izobraencev. Kopitar je zakopal obraz v dlani. Silen srd mu je legel na obraz. NAMOI ME V MED IN ME VRI LEZBIJKAM Ne gospoda, e e ne morejo biti kmetje, pa naj nam bo merilo 16. stoletje. Dasi bi bili bolji kmetje, taku-le vam povem. Nehaj. Jaz dim na svoji ploati skali in ne grem dol. Kako bo lahko s takimi pristopi sploh e razmiljala o kakrnikoli standardih? Saj ljudje potrebujejo neke standarde. Neko skupno identiteto. Identiteto nagcev na balskih skalah. Med ljudmi nenehno poteka boj za pravico do definiranja skupin. Ne: mislim na neke skupne standarde. Kaj nas bo sploh e dralo skupaj?

157

Na primer tole: JA SAM MALO ALOSTAN. Popolni smeion. Razcepljen direktno na dvoje, kot bi si ga Bahtin lahko samo elel. Dva koda z eno identiteto. Kakna shizofrena alost, najveja alost, kar jih je. Da ti je hia duha razklana na dvoje. Dovolj tega filozofiranja (Skubic, 2001, str. 6669). 2. To je bila zgodba, ki bi jo svoje ase Adam sam uvrstil med urbane mite. Kaj se je tu zgodilo, Adam? Ali pa je tudi tukaj bolj pomembna funkcija kot vsebina zgodbe? Kaj je njena funkcija? Namig? Bi si rad el spe jajca v kuhinjo, Adam? Iznenada me je postalo sram. Pred kom? Pred Adamom e ne. Nenadoma se mi je zdelo, kot da pravzaprav ni vreden sramu. Pred kom? Pred njegovo eno, ki je sploh ne poznam? Verjetno ne. Pred Jolando? Pred Jolando. Zakaj nisem Jolandi nikoli ni povedala? Pravzaprav bi Jolandi morala zaupati. Prej kot Adamu. Zakaj ji nisem? Ker je bilo nemogoe? Absurdno? No, seveda je bilo vse precej absurdno, ampak vseeno. Ne, nemogoe pa pa res ne. e bi dejansko hotela, potem bi e nala nain. Seveda bi bilo zelo teko, tudi zelo zapleteno ampak naini obstajajo, tudi za take stvari. Menda obstajajo. Jasno, da obstajajo, saj so jih polni romani, polni filmi, polne sosedske ene. Lahko bi malo prouila, kakni so. Dejansko sem se takrat postavila na Adamovo stran. Ne da bi takrat to tako vedela. Ampak dejansko sem se. Zakaj? Jolanda je bila prijetna enska. Bili sva prijateljici, prijateljici po vseh standardih, ki bi jih bilo po danih okoliinah mogoe priakovati. Dala mi je jabolne tropine za doma kis. Za rojstni dan sem ji kupila knjigo pesmi Daneta Zajca. Povedala mi je, ko je Adam kupil gramofon in ojaevalec za dva tiso mark, ne da bi ji sploh kaj rekel, eprav je bila prej, ko sta se o tovrstnih nartih pogovarjala, vekrat eksplicitno proti. Povedala sem ji, ko je Goran hotel postaviti ob zidu med terasama kamin ker me je bilo strah, da bi zael zid od vroine pokati in bi nastala na drugi strani koda, eprav je Goran vehementno zatrjeval, da od takega majhnega ogenjka e ne bo ni. Lastnega moa sem ji zatoila, zaboga, lastnemu mou bi lahko s tem pokvarila narte, ker se mi je zdelo, da bi jima lahko nehote naredil krivico. Seveda sem to raje povedala njej kot pa Adamu to bi bilo e preve eklatantno. Pa vseeno, pa vseeno // Zakaj sem se tako oblekla? Razmiljala sem nekaj o prvem vtisu. Po toliko letih. Ampak tako oitno. Zakaj obleko, ki je sploh se nikoli nisem imela gor, ki sem jo pred meseci naroila pri Quelleju za posebne prilonosti, pa no, kaj sem jaz kriva, da doslej ni bilo e nobene (Skubic, 2001, str. 122125).

158

2.2

EKSCESNA

SOCIOLEKTA

PETRA

SOKIA

IN

IGORJA

INKOVCA
Literatura kot diskurz Petru in Igorju omogoa ubeseditev dveh razliic ekscesnega sociolekta, v katerem se, kot pie Skubic (2005, str. 218), vrednote uresniujejo podobno kot v imaginativnem diskurzu nasploh. Obe literarni osebi ivita na Fuinah, kjer sta v mestnem okolju vpeti v kaotien sistem hierarhinih drubenih povezav (nav. po Skubic, 2005, str. 217). Urbano ivljenje po Skubievem preprianju (Skubic, 2005, str. 217) jezikovne uporabnike usmerja k rabi univerzalnejega jezika in nudi vejo jezikovno svobodo. In prav na osnovi tenje po svobodi, ki govorce spodbudi k izstopu iz konvencionalno dovoljenega, Skubic (2005) utemeljuje nastanek ekscesnega sociolekta, oddaljujoega se od kultivirane forme, a al ekscesni sociolekt s tem vstopi v novo, prav tako zamejujoo formo. eljo po ekskluzivnosti obravnavanih govoric prepoznamo v negativno nabitih izrazih (nav. po Skubic, 2005, str. 218), kot so: japi, odbitek, meker, meki, tastari 'stari' v primerjavi s stara 'dolgoletna prijateljica'. Zaradi izrazitega ekskluzivizma, ki ga je Skubic (2003, str. 304) ponazoril s primeri: capli, fosili, hipurji, japiji, luzerji, pacienti, papki, minkerji, tastari , in zaradi agresivnosti so ekscesni sociolekti lahko tudi predmet kritike. Njihova inovativnost, z izjemo vulgarnih prvin, pa obenem zbuja zanimanje pri iri jezikovni skupnosti, saj je del hedonistine plati tudi njihova duhovitost. V primerjavi z obrobnimi sociolekti, ki prevladujoim zoperstavljajo lastne, obrobne vrednote, Skubic (2005, str. 214) ekscesne sociolekte loi po releksikalizaciji (Halliday, 1978).57 Pri Skubievi opredelitvi ekscesnih sociolektih pride torej do zamenjave leksemov, kar je pogojeno z osredotoanjem na nekatera ivljenjska podroja (na primer pri Petru je izrazito hedonistino podroje) in druge specifine vidike lastne kulture (nav. po Skubic, 2005, str. 214215). Petrovo in Igorjevo govorico opredelimo, upotevajo teorijo o sociolektih (Skubic, 2005), kot ekscesni obrobni sociolekt. Pri obeh govorcih gre za ljubljansko oziroma fuinsko govorico glede na krajevne okoliine, glede na poklicno oziroma (sub)kulturno usmerjenost pa je to pri Igorju poslovni (nepremininarski) sociolekt, pri Petru pa sociolekt v hevimetalski subkulturi, ki ji je Peter pripadal v mladosti in jo v pripovedni sedanjosti ohranja v stanju delirija. Odsev tenje po drubenostatusni izmuzljivosti je tudi jezikovna izmuzljivost, ki jo je Skubic (2005, str. 215) strokovno imenoval intertekstualnost aktivno meanje visokega in nizkega, starega

57

Halliday, M. A. K. (1978). Language as Social Semiotic: The Social Interpretation of Language and Meaning. London: Edward Arnold (nav. po Skubic, 2005).

159

in novega, domaega in tujega pa bo s primeri iz Fuinskega bluza potrdila ali ovrgla jezikovna analiza obeh govoric.

2.2.1 Izreka in slovnica

Jezikovna podoba Petrovega in Igorjevega ekscesnega sociolekta temelji na obrobnem sociolektu in se skupaj z besediem razlikuje od kultiviranega ekscesnega. Skubic (2005, str. 216) opaa, da so govorci kultiviranih ekscesnih sociolektov na primer bolj zadrani do vulgarnosti kot govorci obrobnih ekscesnih sociolektov. Po Skubicu (2005, str. 216) so ekscesni sociolekti vedno rezultat resocializacije, torej je pri govorcih prvotni nezavedni socializaciji v sociolekt svojega okolja sledilo novo, zavestno alternativno samoumeanje v drubo. e omenjena tenja po vtisu govornosti je za Skubica (2005) pokazatelj nihanja med opiranjem na monosti pisnega jezika in naelnim zavraanjem ali celo spodkopavanjem pisnega jezika kot tujega. Glasovju govorjenega jezika se, kot navaja Skubic (2005, str. 221), ekscesni sociolekt priblia z58 reduciranjem konnih samoglasnikov pri glagolih (bit, delovat, it, naigat, potegnit, pregledat, telefonirat Skubic, 2001, str. 85) in e drugimi zgledi reduciranosti: izpuanjem nenaglaenega konnega -o v prislovih (dobr, kolk, verjetn), prehodom delenikih konajev -al/-el -il v -u (fuknu, natou, uletu), prehodom -aj > -ej ali -i (zdej), spremembo soglasnika po onemitvi vmesnih samoglasnikov (klele, kva, tazgale).

Poleg tega se po Skubicu (2005) ekscesni sociolekt glasovju govorjenega jezika priblia tudi z nekoliko radikalnejimi poenostavitvami, ki jih v literarnih upodobnitvah ponavadi ne sreamo. Med take spremembe Skubic (2005, str. 221) uvrsti sklapljanje pogostih besednih zvez: Igor: tamala 'herka', tamali 'Mirkoviev sin Mirsad', tapravi (cajt); Peter: mendajade, nevemkaken, nevemkoliki, sempatja, tanajstareji, taprava, tastarmu, tazadnjo, tjavendan. Opaamu tudi sistematino ponavljanje posameznih slovninih posebnosti govorjenega jezika, npr.:

Kategorije navajamo po Skubicu (2005, str. 221), primeri pa so iz Petrovega in Igorjevega sociolekta (Skubic, 2001).

58

160

izgubljanje srednjega spola (maskulinizacija nevter): Kva bo el sonce gor (Skubic,

2001, str. 9); // pa ta kurev pikanje (Skubic, 2001, str. 34),

izgubljanje dvojine pri enskem spolu: // fukne obe roke v zrak pa se usede dol na tla
(Skubic, 2001, str. 13); Dve zime poznej je zmrznu v eni vei // (Skubic, 2001, str. 96).

Nestandardne, pogovorne so tudi podaljave osnove pri sklanjanju (Pero, Perota, Zoki, Zokita, sine, sineta), pogosto je s knjinim jezikom v razkoraku tudi raba predlogov: v Fuinah, v Fuine, v Petrolu namesto knjinih oblik: na Fuine, na Fuinah, na Petrolu.59 Znailnosti izreke in slovnice celoviteje ponazarjajo sledei odlomki Igorjevega (1.) in Petrovega (2.) sociolekta:
1. Ti boga, Mirkovia. Mi e kar ne gre iz glave tisto, kar mi je Zoki rekel. Mirkovi. Pakovi bobtail pa Pakovi rotvajler. Zokitova primerjava mi gre na jetra. Nekako teko si predstavljam Pakovia ko kaknega bobtaila. Saj ne, da bi bila konstitucija tako zelo razlina. Samo ksiht. Pakovi je nabrit, brkat tip, ki ga ima ena pod copato, da samo migne, pa pritee. Ko gre dol v nabiralnik iskat poto, mora it v copatih. Da ji ne bi spizdil ez cesto v Dinastijo. Pakovi ima rne brke pa rn ljubavni tepih pa grdo gleda, da bi nekako not prinesel za to, da je taka copata. Ne spominja te glih na kaknega munjenega, skravljanega psa, ki mu skoz moli jezik ven. Od kje, ti boga, Zokitu bobtail. Klinc, to je samo zato, da se razkazuje, kako obvlada imena od pasem, mama mu (Skubic, 2001, str. 35). 'Ampak jugoviev pa ni veliko na tem hodniku, ne?' pravi potem e, da se z Zokitom kar spogledava. Zokitu se isto malo zareim, tako da me odbitek ne vidi. Konec koncev je on tudi jugovi, eprav je e isto na. Saj ponavadi sploh na to ne pomislim samo takrat, kadar kdo zraven njega blekne kakno tako. Jaz nimam ni proti efurjem, e so kulturni, tako ko Zoki. Da govorijo lepo po slovensko pa da mi ne naigajo une svoje cigu-migu pjevaljke sto na uro iz avtomobilov pod oknom. 'Saj veste, to sploh ni res, kar se tako govori o Fuinah, da se tukaj sploh ne bi slovenine slialo,' pravim. Nekako bo treba reit situacijo. 'Pred leti so bila tukaj socialna pa kadrovska stanovanja, samo to je zdaj e deset let vse privat ' (Skubic, 2001, str. 37). 'V glavnem, tele Fuine vseeno niso taka idila, kakor ste nam jo vi slikali, gospod,' pravi Erjavevka, ko da jo je tale pogovor razdrail, pa zdaj mene gleda, nekam oitajoe. Na, klinc jo gleda, zdaj bo pa meni tukaj nekaj oitala. Kaj sem ji jaz kdaj lagal? Tukaj ji pride tip z denarjem, z markami, ona me pa gleda, ko da sem jo privlekel v sam pekel. 'Gospa, jaz ivim v Fuinah e estnajst let,' pravim jaz avtoritativno, tako je treba s takimi. 'Jaz sem tukaj e isto od zaetka. Ko so te bloke postavili. Ko so tukaj okoli e Bosanci na
59

Nestandardne premene Skubic (2005) omenja na str. 223.

161

rotiljih odojke vrteli. Pa vam povem, koliko sem imel v tem asu pizdarij?' e me bo takole gledala, mi je isto vseeno, tudi e skup pade, ko slii kakno tako besedo. Hudi babji. Saj provizijo je e plaala. 'Ni. Niti ene. V avto so mi v estnajstih letih vdrli enkrat, pa to ne v Fuinah, ampak ko sem ga imel parkiranega v Trnovem. Evo, v gosposki soseski. Veste, kakne so tam cene na kvadratni meter? V Fuinah pa niti enkrat' (Skubic, 2001, str. 100 101) 2. Naenkrat sem sam slial en tih smeh tam iz teme, pol se je pa zael ob beli steni pri tleh neki temnega premikat, pa sem vidu, da tam v spalkah leijo tud Marta, Sandra pa druge babe, pa da si ti zraven njih, vse skupi ste me gledale pa se reale. Lej jih, babe. Buljo vame, ko da sem totalen kreten. Pa e prav majo. Veliki frajer, ko je mulca prefuku, je priel gor po svojo nagrado. Je priel po svoj komad pike. O ja, kreten. Kaj si si ti mislila? Bertl. e sto let se nismo videli. Jebemti, to bo treba spremenit. To bo treba sanirat. Zaspan sem. Moru bi vstat pa it v pojstlo. Pa ne morem. Ej, Bertl, a se spomni? Takrat, ko smo bli v unmu tolminskemu night clubu, kao. Stal smo tam pa je blo vroe ko pri norcih, od enga samga pira se mi je cedil vic dol po faci, to mi gre najbolj na kurac. Domaini so rekli, da je to treba videt, da je to ludo i nezaboravno. Sedel sem tam noter, pijaa draga za popizdit, hvala bogu so mel uni domaini ganjico pod mizo, da si narou mrzel pa si lahko kar nekak shajal. Pol pa uni artistini nastop. Ne, ne ga jebat, je blo pa res nezaboravno (Skubic, 2001, str. 13).

2.2.2 Znailnosti leksemov v ekscesnem sociolektu

Za lekseme v ekscesnem sociolektu, ki so s kultiviranimi v zapletenih odnosih, Skubic (2005, str. 215) pie, da imajo vrednostno nasproten naboj in so pomensko iroki, saj je pomen odvisen od konteksta oziroma naina izrekanja, kar pa je znailnost internega, omejenega koda. Na primer:
Ko nam je (organizator) // pru povedat, da smo mi naslednji, je bilo hud (Skubic, 2001, str. 86)

v primerjavi s primerom: To bo hda no (Skubic, 2001, str. 93) v pomenu 'zelo se bomo
zabavali'; // jim s smrtno resnim izrazom na ksihtu razlagal, kolk je on kul. // Kolk bo ele kul, ko bo na odru // (Skubic, 2001, str. 86).

Pri tem moramo loevati med leksemi, ki stopnjujejo dogajanje, obutenje, doivljanje (hudo, kul) in tistimi, ki pomensko natanneje opredeljujejo neko dejavnost (spedenati). Teje pa je najti primere, ki bi ustrezali Skubievi postavki (Skubic, 2005, str. 215), ki opredeljuje izraze

162

v zapletenih razmerjih delne sinonimije, ki kae na uivanje v bohotnem besediu, in drobnih pomenskih odtenkov, ki so pogosto teko ulovljivi ali se celo hitro spreminjajo: na primer glagol spedenati: Vrt pa bunar, pizda, teb se e tega balkona ne da spedenat v
pomenu 'popraviti, urediti, polepati'; Jej, dobro je to, pravim morskemu prasetu, ta pa ful hitro, ful urgentno pobira ostanke strupa za podgane dol z like, // Dobro, tebe smo spedenal, // (Skubic, 2001, str. 14) v pomenu 'opraviti s tabo, umoriti'.

e ena znailnost, ki jo Skubic (2005, str. 215) pripie ekscesnim sociolektom, je preimenovanje pojmov iz skupnega jezika skupnosti z izposojenkami, narenimi izrazi, arhaizmi, inovativnimi tvorjenkami in metaforninim ali metoniminim sprevraanjem pomena splono znanim besedam. Slednje Skubic (2005) ponazarja s primeroma: teta za ensko, stari za prijatelja, v Petrovi in Igorjevi govorici pa najdemo primere, kot so: mrha 'privlana enska' (Skubic, 2001, str. 149), kurba, rabljena za mokega (Skubic, 2001, str. 162), in peder, rabljen kot zmerljivka oziroma slabalna beseda, ki pa za razliko od kurbe v nobenem primeru ne oznauje enske (Skubic, 2001, str. 11, 108). Geografsko omejena je raba leksema kva, ki ga v Fuinskem bluzu rabi Peter, sicer pa je kva znailen za ljubljanino. Ostali nareni izrazi, ki jih je Skubic (2005) ponazoril s primeroma kain in ganjica, so veinoma omejeni na zahodni del Slovenije. Peter na primer leksem zabava zamenja s feto, Igor pa rabi besede: upa, kontent, korzo, pretrihan in sold. Leksemi, ki so se pogosteje rabili v preteklosti in morda bili celo nareni, pa so: oerupan, pojerbati, talar, tegelc, u (Igor); andoht, garba, juri, abe (Peter). V primerjavi s primeri iz zadnje skupine je Skubic (2005, str. 215) navedel le en primer arhaizma (bojda). Rabo leksemov kul, odbito, noro, stari, zakon ponazarjamo z odlomkom:
Sisamo mi tkole vsak svoj pir. Ura je tkole pozn popoldne. 'ivjo, Bertl, stari!' Roka se mi kar mal trese, ko z njo od ust stran nosim ik, dim se mi kadi v oi, sam e to sem rabu, ja, sam e to. 'Pero. Domba stara. Kje si, jebemti.' Ej. Ej. Totalna ena toplota se mi razlije sol po prsih pa po trebuhu pa po stegnih. Ej. To. To je to. To je Bertl. 'Tle sem. Tle sem, stari.' Ej, totalno noro. Totalno kul. Bertl, domba stara, povej ti men, kako si ti kej. Kje ti zdej fura sceno. 'A v Fuinah si, stari? Kako te kej efurji ubogajo, stari?' Ej, jebemti, boli te kurac za efurje. Povej ti men kej o seb. No, dobr, bom najprej jaz teb povedal kaj o seb. Tko za zgled.

163

'Stanovanje mam tlele najet. Tastari so me dokonno vrgl ven. Zadost sem jih izkoriu. Zdej pa cajtenge prodajam. Salomonov oglasnik pa to.' 'Salomonov oglasnik? Zakon, stari.' Bertl je zmeri blazno velik uporablu besedo stari. Sem e skori mal pozabu. V bistvu e ist preve za moj okus, e se prav spomnim. Sam ni problema. Je kul. Pa e eno lastnost je mel zmeri Bertl, eprav za to v bistvu ne vem, od kod mu to. Zmer so totalno babe padale na njega. Ej, pravi Casanova (Skubic, 2001, str. 172173). 'Ti, Bertl, a si sliu za Flinta?' Bertl ma kar mal hripav glas, njega je tud to sesul. 'Sem slial, valda. Totalno odbito, stari.' 'Bum, pa ga ni ve.' 'Ti da za mislim, ja.' Ja, tisto je bil od pacota ur. Kaj je sploh kej s pacotom? Njega sem videval sicer mal delj ko Bertla, tud tam na Metelkovo je e hodu. Pol pa naenkrat ni ve (Skubic, 2001, str. 173 174).

2.2.3 Delno podomaene in nepodomaene izposojenke, razvrene v pet skupin

Delno podomaene in nepodomaene izposojenke ter inovativne tvorjenke ekscesnega sociolekta bomo analizirali v nadaljevanju, ko bomo zdruili dve razlini razporeditvi zbranega besedia. Prva razdelitev temelji na oznaenosti besedja v SP 2001 in SSKJ, druga pa lekseme razvra v pet skupin splono obrobni leksemi, kreativno ekscesno besedie, leksemi, povezani s hedonizmom, splono vulgarne besede, oje kultivirano besedie in je osnovana na primerjalni analizi kultiviranega in ekscesnega korpusa (Skubic, 2005, str. 223225).

2.2.3.1 Leksemi splono obrobnega izvora

e Skubic (2005, str. 223) je med lekseme splono obrobnega izvora uvrstil lekseme, ki jih najdemo tudi v Fuinskem bluzu: Igor fraj, pofotkati (fotka), rabiti, ufuran, zalaufati, zatihati, zahihrati se (ziher);

164

Peter cajt, foter, frej, frutkati, guvati se (guva), laufati, majster, pajska, plac, probati, sigurno.

Poleg teh vsebuje Igorjeva in Petrova govorica e veliko drugih leksemov, ki jih je nekoliko teje opredeliti kot splono obrobne. Igorjev sociolekt vkljuuje na primer lekseme, ki sodijo med argonizme in izstopajo iz ostalega splono obrobnega besedia: ferteker (ni v SSKJ, SP 2001), sfrizirati (v SSKJ, SP 2001 ni pomena 'preurediti (avtomobil))', trom (ni v SSKJ, SP 2001) 'elektrika', pri Petru najdemo e: raufencinger (ni v SSKJ, SP 2001) 'izvija'.

Na podroje Igorjevega dela sodijo e: firma, garant, marketing, primopredaja, privatnik, profit, provizija, ef.

V SP 2001 je kot del uradnikega (urad.) jezika, podobno kot v SSKJ (adm.), oznaen le leksem primopredaja, ampak tokrat se lahko strinjamo s pravopisom, da je podroje Igorjevega dela ubesedeno s precej splono rabljenimi leksemi. Teko pa te lekseme opredelimo kot nekulturne besede obrobnega izvora. Splono obrobni leksemi tujega izvora so pri Igorju podomaeni v zapisu in pregibanju. Bistveno pa je, da podomaitev ni izpeljana dosledno in enotno: design dizajn proti toyota:
Mura dizajn (Skubic, 2001, str. 157); Erjavevka ropota s kafetiero (Skubic, 2001, str. 220); kamionarjem (Skubic, 2001, str. 152); ko da stara mama na tretjem zicu honorarno mesene kontrolira (Skubic, 2001, str. 160); se lahko pelje v svojem oplu ali pa mondeu (Skubic, 2001, str. 158); saj sva bila zmeraj dober tim (Skubic, 2001, str. 239); samo da malo trzne z nogo, toyota civic, leti ko svinja (Skubic, 2001, str. 179); si bosta postavila nekano vikendico (Skubic, 2001, str. 152).

Skupna znailnost Igorjevega in Petrovega splono obrobnega besedia so leksemi tujega izvora. Najve leksemov je iz nemine in med njimi najdemo na primer: cajt, glih, gelipter, lamber, luft, mana, tofelc, treber, tumf, truca, vic, ziher. Germanizma, v slovenini prisotna e dlje asa, sta tudi andoht in garba, ki pa sta za veino uporabnikov slovenine e dobila okus arhainosti. Dopolnjuje se zaznamovanje leksema kreten, ki ga Skubic (2005, str. 224) uvrsti med splono obrobno besedie, SP 2001 in SSKJ sta ga oznaila s kvalifikatorjem slabalno. Leksema doterati in fertik sta glede na rabo splono pogovorna in ju ne moremo omejiti le na splono obrobnost. Leksemi: popati, popedenati, spedenati, tikla in tabaniti so splono obrobni in se morda spogledujejo s kreativno ekscesnim besediem, ki veliko bolj izrazito kae znailnosti ekscesnega sociolekta. Spodnji navedek kae na Igorjevo rabo leksemov med sklepanjem nepremininskih poslov:

165

S tema dvema tukaj, z Erjavcema, je pa sama zgaga. ivkarja. e tako sta gledala okoli, ko da ju bo tukaj vsak cajt kdo napadel. Pol pa, ko sta dobila pogodbo za prouit, sta jo nesla domov pa sta jo prinesla nazaj isto rdee popackano. Ti boga, sploh nista ni spremenila nobenih dolob, ampak sta slovnico popravljala! Ne vem, kaj sta po poklicu, mislim, da je Erjavevka neka uiteljica nemine ali kaj. Jaz sem jima rekel, gospod, gospa, zaradi mene ni problema, samo veste, taka pogodba, kakor je, gre garant skoz pri notarju. To je moj posel, veste, da poskrbim, da je pri notarju mir. Je rekla, notar gor ali dol, tale stavek, kakor je napisan, nima ne repa ne glave. Sem rekel, gospa, saj to mora bit tako, to je pravniki jezik, tega je nam nepravnikom teko razumet. Samo skimavala je pa me preprievala: poglejte, gospod, e pa tole besedo damo sem, pa damo v drug sklon, pol je pa stavek iznenada isto smiseln: izroil v last in posest na dan podpisa kupoprodajne pogodbe in plaila celotne kupnine. Pa dobro, klinc jih gleda, zaradi mene. Res ne vem, kaj je narobe z in plailo celotne kupnine. Kateri bebec pa ne razume, zakaj tukaj gre. Pizda ji materina picajzlasta saj je itak samo formalno, smo se zmenili, da se stanovanje izroi e prej, da pride zadnji obrok ez dober mesec. Samo da bi imela zadnjo besedo. Sem samo rekel: dobro, gospa, samo e bo notarka imela pripombe, ne bom jaz kriv. Ma, glih da se meni s takimi. Prav molil sem, da bi notarka zadevo enkrat za spremembo dobro prebrala pa najdla not kakno pizdarijo. Pa je ni, samo z dveh metrov jo je pogledala, ko zmerom, pa zamahnila proti tajnicam, e, naj punce potempljajo. Pa pokasirajo tistih dobrih osemnjast jurjev (Skubic, 2001, str. 9899).

2.2.3.2 Kreativno ekscesno besedie

Ko primerjamo lekseme, ki jih je Skubic (2005, str. 224) uvrstil med kreativno ekscesne, in Igorjevo besedie, najdemo le en skupen leksem, in to je ke, v SP 2001 oznaen s sleng., v SSKJ pa celo z arg. Pri Petru je leksemov, ki sovpadajo s Skubievimi, nekoliko ve: ful, plata, rasturiti, pon, ponati; faca, folk, fora, frend, rolati (se), ur; daket, deki (Skubic, 2005: eket), scena, tu ma. Igor z leksemi nakazuje ekscesnost besedia te skupine: aberveznik, mesek, namalati se 'pojaviti se', naniclati 'dati na koke' v prenesenem pomenu, odbitek, sparkirati se 'oditi'. Izpostavimo lahko pogostejo rabo citatnih leksemov: Igor ballantine's, 'kotski viski', dream team ang. 'sanjsko motvo', Mister ang.'gospod';

166

Peter alter lat. 'drugi', bal hrv.'ples', deja vu fr.'paramnezija, motnja spomina', Discharge ang. 'ime glasbene skupine', Exploited ang. 'ime glasbene skupine', fetus lat. 'plod', Green Day ang. 'ime glasbene skupine', hardcore (scena) ang. 'pankovski', power ang. 'mo, sila', spitfire ang. 'ime letala', thrash ang. 'tepe, udarec', yes ang. 'da'.

Podomaen je leksem dambo (ang. jumbo), ki pa sodi v okvir splone pogovornosti in ga zato morda ne moremo omejiti le na obrobno ekscesnost, eprav je v zapisu podoben leksemoma daket in deki (ang. jacket). Med znailno kreativno besedie lahko z vejo gotovostjo uvrstimo podomaene lekseme: Igor plej (ang. play), tim (ang. team); Peter allstarka (ang. all-star), densati (ang. dance), displej (ang. display), fak (ang. fuck), flet (ang. flat), hevimetalski (ang. heavy metal), leder (ang. leather), losati (ang. lose), pamperske (Pampers), smajl (ang. smile), tivi (ang. TV [tivi]). Zmoti nas lahko glagol cvikati, ki ga nenavadno oznai e SP 2001, in sicer s kvalifikatorjem sleng., v SSKJ pa sploh nima pomena 'bati se'. Tako kot je leksem z oznako sleng. omejen na rabo preteno med mladimi, ga je tudi teko umestiti v eno od Skubievih skupin. Minule ase Peter obuja z leksemi juri, omladinski in armija. Beseda juri je v Petrovi govorici rabljena na nov nain v povedi: Fantje, sam juri (Skubic, 2001, str. 93), srbohrvaki pridevnik omladinski je preseljen na Fuine: Fuinska omladinska akcija (Skubic, 2001, str. 163), armija pa nas presenea z oznako publ. v SSKJ, ki je bila v SP 2001 nadomeena z arg. 'vojska, armada'. Vpraljiva je kreativnost v primeru kao (hrv.) in val(j)da (hrv.), saj je njuna raba v slovenini precej pogosta. Zaradi narenosti (SSKJ nar. zahodno) pa je v SP 2001 s sleng. oznaena feta (ital. festa), sporna tudi pri uvrstitvi med kreativno ekscesno besedie.

2.2.3.3 Leksemi, povezani s hedonizmom kot vrednoto

Od splono ekscesnega besedia Skubic (2005, str. 225) loi besede, povezane s hedonizmom kot vrednoto, kamor uvrsti lekseme, ki na nov in kreativen nain poimenujejo stvari in stanja, povezana z alkoholom, mamili in zabavo. Poleg, e pri Skubicu (2005, str. 225) omenjenega zadet lahko v Igorjevem sociolektu med hedonistino besedie uvrstimo e primere: car, diler, diska, drogera, fiks, fafati, nagan, viska; v Petrovem sociolektu pa najdemo e: doza in doint. Pomisleke pa imamo pri leksemih: cuzati (SP 2001 knj. pog., 167

SSKJ nav. ekspr. sesati), eplja (SP 2001 in SSKJ nimata nizk. ali vulg. pomena) leksema lahko, upotevajo njuna nova pomena, uvrstimo tudi med vulgarne lekseme in dec, ki je nastal z okrajavo leksema dedec in ga lahko razumemo tudi kot splono obrobnega.

2.2.3.4 Splono vulgarne besede ali kreativno nasproten pomen vulgarnih oblik?

Kreativnost se odraa tudi v razlikovanju med vulgarnimi besedami in leksemi, ki imajo nespodobno le jezikovno obliko, pomen pa je nevtralen (ne gre zakletvico ali psovko). V analiziranem besediu zopet najdemo nekaj leksemov, ki jih e Skubic (2005, str. 225) uvrstil med splono vulgarne besede in to so: fukniti 'vrei, poloiti', kurba, kurec, napizditi, nasrati, peder, pizdarija, popizditi, prasec, scati, srati ga 'delati neumnosti, lahkomiselnosti', zajeban, zajebancija. e iz teh primerov je razvidno, da je pomen nekaterih leksemov z nekulturno jezikovno obliko lahko tudi nevulgaren. Poleg e natetih najdemo pri Igorju e primere, kot so: odfukati se 'zmeati se', odjebati 'oditi', pizdarija 'nesnaga', skurcati 'popraviti', sprdniti se 'zahoteti se', zafukan(o ivljenje) 'teko', zagoniti 'zapraviti'; pri Petru pa: jebati 'prepreevati, preganjati, kaznovati' (jeba), napizditi 'nakriati', odjebati (faks) 'opustiti', pankrt (v SP 2001 leksem nima slab. pomena), podjebavati 'norevati se, draiti nekoga', posrati se 'sramovati se', spizdevati 'krasti', zajebavati 'draiti, norevati se', zjebati 'pokvariti, uniiti'. Nasprotje kreativnosti v tvorjenju novih vulgarnih jezikovnih oblik, ki so posledica pogostosti rabe le-teh, pa je zveza klinec palec, ki je v SP 2001 ne najdemo in glagol kvasiti, ki je bil zabeleen e v Verinem sociolektu. Glede na ostalo vulgarno besedie sta to izjemi, ki zaradi olepevalnosti izstopata iz skupine vulgarnih besed. Razlika med vulgarnimi besedami (jebemti, jeben, koji kurac, kreten) in leksemi, pri katerih je pomen nevtralen (fukniti, odpizden), eprav je jezikovna oblika nespodobna, je razvidna v odlomkih Petrovega sociolekta:
Jebemti, ni vode Sem pozabu. O jebemti. Sej so napisal, da bojo zaradi okvare na vodovodu nujno zaprl vodo. Za cel dan. In jaz, kreten. Nisem si ni natou. Pa koji kurac. Koji kurac bi rabu vodo. Sej to ni tko, ko da bi bil lift pokvarjen. e je lift pokvarjen, je sranje. Ene triintirideset jebenih teng do sem gor. Pijae mam poln hladilnik.

168

Zakaj se ne bi spravu Bertla poklicat pa Tria pa Flinta pa IRENO! Jebemti, to bi blo neki. Bertl sedi na tleh pa Flint mu vlee kavbojke dol ez noge, ez supergo Jej, dobro je to, pravim morskemu prasetu, ta pa ful hitro, ful urgentno pobira ostanke strupa za podgane dol z like, jejte, froci moji, jejte pa se plodite (Skubic, 2001, str. 14). Ko se pretam s pirom v rok nazaj not v sobo, so uni e televizijo nagal. Sej je e skrajen cajt. Tekma se bo vsak moment zaela, igrie e kaejo, ekipe so gor, se ogrevajo. e mal, pa bo. Zicnem se fajn na kav, zauda je glih zraven Irene plac. Irena zgleda ful v redu, gor ma ozke kavbojke pa tesen rn puloverek, fizuro ma tako ko zmeri, bolj mije lase ma, zgori kratke pa mal navzgor natimane, ob stran pa mal dalje. Irena, tega ti nkol nisem povedu takrat na umnu tvojmu uru. Manji ur je bil tist zlo mal tipov si povabla, same izbrane. Menda take, ko niso preve teil. Poaen sem bil, jebemti. Tria ni blo, Bertla ni blo. Flint je sedel tam v svojmu fotelju pa sisal rum. Pa Humar. Kaj je tam Humar delal? Kaj je delal? Treba bi ga blo ven fuknit. Sam bab je blo pa hvala bogu na bacanje. Ne vem, kako se je to zgodil, da se je Mirjana na mene nalimala. Jaz ziher nisem ni naredu, da bi jo spodbuju, prseem. Sem ji bil menda zlo ve, al kaj. Kar zraven mene se je usedla pa mi ful skoz na nablih visela. Sej, kako mi ne bi blo ve, to sej sem tud jaz boji, jebemti, z mesa pa krvi; jaz sem bil zmeri bolj odpizden, ko je Marta stalno une svoje dointe rolala, puhu sem jih enga za drugim, baba je pa zraven mene sedela pa se rolala ko ubrisana vsaki kozlariji, ko sem jo ven fuknu, komu to ne bi blo ve? Ma da je to vsakemu normalnmu ve (Skubic, 2001, str. 214215).

2.2.3.5 Oje kultivirano besedie

Oje kultivirano besedie v ekscesnem sociolektu Skubic (2005, str. 224) razlaga kot interferenco ali pa gre za ironino rabo. Oje kultivirani leksemi pri Petru in Igorju so: debata, dilema, enormen, flambirati, kvartal, masakrirati, mozgati, preferenca in remek-delo. Kultiviranost je morda le navidezna pri leksemih vekija in vinek (Peter), ki bi ju lahko glede na povezanost z alkoholom uvrstili tudi med besede, povezane s hedonizmom. Glagola butati in mlatiti (Igor) imata v SP 2001 oznako poud., v SSKJ pa ekspr., torej sta slogovno zaznamovana in le pogojno oje kultivirana. Med splono pogovorno besedie pa lahko

169

uvrstimo pa (SSKJ nav. ekspr., v SP 2001 ni tega leksema) in itak (SP 2001 neob., SSKJ brez oznake). *** e nekaj primerov rabe izposojenk in inovativnih tvorjenk v Petrovi govorici, prinaa spodnji odlomek:
Sisamo mi tkole vsak svoj pir. Ura je tkole pozn popoldne. Noter pride inkovec, sosed, pika mu materina. Jebeni meker. Z njim pa e trije tipi. Isti primerki kork on. Za mizo v kotu se ciznejo. Boli me kurac zanje. Z nae mize e skor piksne dol padajo, kmal bo pira v hladilniku zmanjkalo. e dobr, da nas travarica mal nazaj dri. 'A se spomnite, ko smo bli v Prematuri?' prav Bertl, v roki ima tamprl travarice, zgleda, da mu zbuja asociacije na morje. 'A se spomnte pacota na plai?' pacota na plai? Ja, valda da se ga spomnm. Pizda, ta bebo je bil pa tud zmeri neki posebnga. Vsi smo bli na plai v kopalkah, tko ko ves normalen folk, mislim, tko ko ves milijon folka na plai, guva za popizdit, tam v Prematuri. Sam ne pa paco. paco je sedu tam med nami, vse kavbojke je dal hvala bogu dol, tko da je mel gor kopalke, sam na nogah je mel pa visoke allstarke, gor rn leder daket, okrog pasu pa debel usnjen pas s tremi vrstami netov. Sej smo ga mel neki cajta uitek podjebavat, on se je pa sam pomembno reu. Pa to govorim res o plai, jebemti, ne o kaknmu kafiu zraven, o plai, na vromu soncu. Kaken norc mor bit za kej tazga (Skubic, 2001, str. 207208).

2.2.4 Knjino pogovorni in neknjino pogovorni ali neknjino ljudski leksemi v SP 2001

V skupinah leksemov, ki so v SP 2001 oznaeni s knj. pog. in neknj. pog. ali neknj. ljud. najdemo tudi lekseme, pri katerih lahko o ustreznosti kvalifikatorja dvomimo. V besediu Igorja inkovca imamo na primer leksem biznis, v SP 2001 z oznako neknj. pog. Ampak biznis (ang. business) izstopa iz skupine neknjino pogovornih leksemov, med katerimi najdemo tudi lekseme: bajta, bicikel, britof, dohtar, fentati, fov, kibla, korajno, ksiht, gazda in mnoge druge. Raba leksemov, kot so na primer: financar (star.), (po)kasirati, (po)templjati, raufati, je omejena na poslovno stroko, podobno kot leksema primopredaja (urad. v SP 2001, adm. v

170

SSKJ) in provizija (brez kvalifikatorja v SP 2001 in SSKJ). Primeri iz Igorjevega sociolekta, ki so v SP 2001 oznaeni kot knj. pog., so v primerjavi s tevilnejimi neknj. pog. ali neknj. ljud., ki so bolj regionalni in nekateri morda e arhaini (npr. timunga 'razpoloenje') splono pogovorni. Podobno najdemo izstopajoe izjeme v besediu Petra Sokia. Z neknj. pog. ali neknj. ljud. so v SP 2001 oznaeni leksemi: lift (ang. lift), nalimati se 'osvajati (dekleta)', pir (ang. beer) in njegova manjalnica pirek. Vse natete lekseme veinoma uporabljajo mlaje generacije, zato bi jim glede na uveljavljen sistem kvalifikatorjev bolj ustrezala oznaka sleng., ki bi bila doloneja od obstojee, a e vedno del neknjinega v teoriji zvrstnosti. Skupina knjino pogovornih leksemov nas presenea z leksemoma kuli in pob. Oba leksema sta imela e v SSKJ oznako pog., ampak ju je glede na podroje rabe bolj ustrezno umestiti med nareno obarvane lekseme in ne splono pogovorne. Nekaj leksemov, ki so v SSKJ in SP 2001 oznaeni kot neknjini, prinaa odlomek Igorjevega sociolekta:
Grem jaz zdaj lepo proti Rosso Nerotu. Konec ihta za danes, klinc sva z Zokitom zmenjena e malo pred cajtom, da se malo podpreva. Me pa tudi zanima, e bo e zmeraj taka tuna vrba ko prej. Kaj se zdaj to pravi, bit zamorjen na tak dan. Ga bo treba malo potipat. e prej moram samo stopit do lekarne, da vzamem ene aspirine. Od Mire komanda. Hvala bogu vsaj vrste ni. Ko pridem ven pa grem tam mimo Perle, na vogalu zagledam o-pa. Glej ga, koga zagledam. Tamalega Mirkovia, Mirsada. Z eno frajlo se nekaj za rokice dri. Aha. e ena taka junjaka fraa, z dolgimi lasmi pa v oprijetih rnih hlaah. O, taka krasna prilika. Da poljemo staremu Mirkoviu en majhen sporoilek. Grem kar proti njima. 'Ej, kolega!' ga poklie, ker zgleda, ko da mi mislita kar pred nosom spizdit. Se je tamali kar stran obrnil. Samo ko ga pokliem, pa vseeno na miru obstane. Se proti meni obrne. Una njegova frajla pa tudi. 'Ej, kolega,' pravim e enkrat, za vsak sluaj, 'daj no malo poakaj.' 'Kva pa je?' pravi mulc. Pa me kar obadva gledata. 'V bistvu bi rad tvojega fotra najdu,' pravim pa se postavim pred njega. 'Samo se zgleda dobro skriva.' // 'Pa da mu povej, da e se danes kaj prikae v Rosso Nerotu, da bo hudo,' mu povem, lepo poasi, pa z uitkom. Da vidimo, kaj bo na to rekel. Tamali malo pomeikne. Ja, prpa

171

definitivno delo. 'Povej mu, da inkovec ne bo pozabil, kdo se mu v posle mea.' Pa kar stoji pa me gleda. 'A mu bo povedal?' 'O, pa ja, da mu bom,' pravi tamali, Mirsad ali kako mu je e ime. 'Od besede do besede. Po moje ga bo ful zanimalo.' 'Ja, jaz e upam, da ga bo,' pravim, 'pa da ne bo pol, nisam znao.' 'Bo foter tono informiran,' pravi tamali. 'Tako je prav,' pravim, 'fejst deko, Mirsad' (Skubic, 2001, str. 147148).

2.2.5 Izrazi iz tujih jezikov, ki so v slovenini podomaeni

Glede na izvor so poleg e omenjenih lift in pir podomaeni izrazi iz anglekega jezika, ki se v slovenini rabijo kot slengizmi, e primeri, kot so: cizniti se, elna, densati, flet, frend, fukniti, ful, losati, odpizden, pank, rasturiti, razefukati, razfukavati, ucuriti se, uturavati in vufl. Anglizmi so noveje tujke, ki so sprva bile rabljene v slengu, od tam pa so se razirile v pogovorni jezik. Na to raziritev je morda vplivalo dejstvo, da je generacija ljudi, ki je te lekseme zaela uporabljati, danes odrasla. Vnaanje tujejezinih prvin je do leta 1990 potekalo iz srbine in hrvaine, ves as pa tudi iz angleine in v omejeni meri iz nemine. Poleg e prej natetih so podomaeni izrazi e sledei: batina, blazno, bremza, frej, frutkati, laufati, majster, oreng, plac, prevican, zafarbati, zalafati, zavicati, zicniti se. e omenjene anglizme je pomembno loiti od starejih tujk iz nemine, ki so e danes ive zlasti v pokrajinskem govoru, narejih in nijih pogovornih zvrsteh. V Fuinskem bluzu imamo tudi nekaj srbohrvakih besed (srb-hrv. konobarica, kao, omladinski, pecati, raskomadati), med katerimi loimo tiste, ki so ostale v povsem tuji obliki (konobarica, kao) in jih uporabljajo le pripadniki te skupnosti, in tistimi, ki jih uporabljamo v ve drubenih skupinah (jugosi). Jezikovno meana govorica po Skubievem mnenju ne ogroa sistema slovenskega jezika, saj je raba slengizmov pogosto le zaasna in poleg tega se tujejezine prvine ne prevzemajo s tujesistemskimi lastnostmi, temve prevzemajo slovensko besedno vrsto, skladenjsko rabo in vasih tudi pomen. Vse to sklenemo s Skubievo (Skubic, 2005, str. 216) ugotovitvijo, da slovenina kljub prevzemanju ohranja integrativno in preoblikovalno mo. Meano govorico v Fuinskem bluzu ponazarjamo z nekaj primeri:
Mislim, ta; Ma, smo se mi en kurac boril. S im smo se boril. Kurcem, vojnie, rijeima druga starijeg vodnika (Skubic, 2001, str. 9);

172

Smo bli mi power sami po seb, // Smo li v akcijo, agaist the odds black metal gods, dons pa kurc, // (Skubic, 2001, str. 9);

Pa te prenosi usred noi blesave (Skubic, 2001, str. 910); // gledam o enih avstralskih vodnih stvorjenjih, pol pa evo, zora se zori, drugovi junaci (Skubic, 2001, str. 10);

Tko, en tak bunar (Skubic, 2001, str. 10); Bobri so zakon, mislim. Fresh college beaver. Ob vodiki lepo sedi, tam pa bobrki etajo (Skubic, 2001, str. 10);

Sam ti pa hladna ko Celtic Frost, To Mega Therion e, pizda, Irena, da mi je sada, ko mam tlele svoj plac, eno romantino vee, // (Skubic, 2001, str. 11);

Hey, baby, love me like a reptile, love me like a reptile, sem el za tabo po tengah gor (Skubic, 2001, str. 12);

Domaini so rekli, da je to treba videt, da je to ludo i nezaboravno (Skubic, 2001, str. 13); // noe pokazat sploh nobenih znakov slabosti, unih, ko so tipini za moganske krvavitve, te pa pol obvezno pelejo direkt v smrt, mort, schluss, nema vie (Skubic, 2001, str. 16); Kar se tega tie, svaka mu ast. // Potencialni deparac ez vikend, mi je e vekrat rekel avtosejem. Klinc, bagatela (Skubic, 2001, str. 30);

Mrzlo pivo. No such luck. Kakna vroina, kureva. // Za zaetek, zgleda ko en totalen brezvezni luzerski jadnik (Skubic, 2001, str. 82).

*** Jezikovno analizo ekscesnega sociolekta, ki sloni tudi na primerjavi s SP 2001, zakljuujemo z ugotovitvijo, da je bila kategorizacija besedja v SP 2001 poljubna in premalo oprta na dejansko rabo. V zbranem besediu Igorjeve in Petrove razliice ekscesnega sociolekta prepoznavamo nekatere izraze, ki so znailni za ta sociolekt, in mednje sodijo na primer: cizniti se, elna, filo, flet, kvazi, mazo, mendajade, mularija, nategovanje 'zavajanje', naigati se 'napiti, opijaniti se', nevemkaken, nevemkoliki, odbito, plata 'glasbena ploa', popati, popedenati, polihtati, potekati, potegniti 'dojeti', scati 'deevati', spedenati, strgati se 'zmeati se', meker, meki, pon, ponati, tikla, telebniti, tjavendan, trta-mrta, usuvati se. Zgoraj natetih primerov ne moremo opredeliti izkljuno kot prvine ekscesnega sociolekta, saj jezikovne prvine posameznega sociolekta teko vrednotimo le glede na lekseme. Za natannejo analizo je treba upotevati predvsem besedilo, v katerega so umeeni. Iz besedila izpisani leksemi torej le ponazarjajo prvine, na temelju katerih je osnovana ekscesnost obeh sociolektov v Skubievem romanu. e primerjamo obe analizirani govorici, ugotovimo, da je 173

v govorici Petra Sokia ve znailnosti ekscesnega sociolekta in je Igorjeva govorica le deloma meji na ekscesnost. Za konec to potrjujeta e primera obeh govoric: Igor:
Z Zokitom sem bil zmenjen v buflu, bom moral pred ogledom e enega stisnit, za krvni obtok, ker klinc, sem bil e zmeraj zaspan, osem zjutraj je ura. Kaken odbitek se ti zmeni za oglede ob osmih zjutraj. Zoki je rekel, da je en udak. Jaz bi mu isto verjel, eprav Zoki sicer rad nalaga. Zmeraj kaj. Mislim, za njega je vsak en udak. e bi kdo njemu povedal, da je udak, bi bil pa ves ualjen. Samo nekaj asa sem e stal pa gledal za unim policajem, jebemti, je isto dobro util, kako ga gledam. Ves usran pa prijazen je bil s tipom, ki ga je ustavil, z enim brkaem v prastarem mercedesu. Dobro, mislim, da je dojel, kaj mu imam za povedat. inkovec se e ne bo usral pred takim mulcem dvajsetletnim. Hitro ez cesto pa v Oaza bar. Zokita e ni bilo. Ma, jebemti, tip zmeraj zamuja. Enkrat bo treba imet eno resno debato o delovnih navadah. Zoki je sicer v redu tip. Malo len, kar se dela tie samo ima pa voljo. Kar se tega tie, svaka mu ast. Stalno na lovu za informacijami. Specializacija so mu cene od rabljenih avtov. Potencialni deparac ez vikend, mi je e vekrat rekel avtosejem. Klinc, bagatela. Ie majhne boge sirote, ki gledajo okrog sebe, ko da jim bo vsak cajt kdo kaj naredil. Gre k njemu, prodaja za tri jurje, mu skurca pleh, dvigne havbo, skurca vse ivo, ponudi jurja mark, naredi en krog. Drugi teden ga zrihta pa proda za tiri jurje. Mala malca. Saj me stalno mika, fora je res v redu. Tudi Zokitu bi stoprocentno zaupal, tip ima te stvari pod kontrolo. Samo kje se meni kaj takega da. Po celem tednu gonjenja po tujih stanovanjih. Njemu pa volje ne zmanjka. Zmeraj, ko ga vidi, da te kje v buflu aka, ima na mizi pred sabo Salomona pa tudira. Ne vem, e e kdo tako obvlada te zadeve. Kako je samo Benota takrat skurcal, ko je kupil unota. Nazadnje, ko sem ga videl, je imel pocahnane e cene od starih tedilnikov pa pralnih strojev, ti boga. eprav bi jaz temu mogoe e rekel razmetavanje energije. Samo vseeno. e se bo biznis kaj zajebal, vsaj vem, na kaj bodo lahko Fixed Properties d.o.o. prealtale (Skubic, 2001, str. 3031).

Pero:
Stari, tevilko od Tria. Prosim. Cifra od Tria je ta moment bistvenega pomena. Stari, tvoj sin je faca. Je bil vsej svoje cajte faca, e ni zdej postal kakna pizda usrana mobitelovska z eno pa z dvema frocoma pa s slubenim meganom. Sam ne-e, stari, ni tvoj sine take kurevske sorte tip, ne bi on kej tazga.mogoe bi blo teb kej tazga ve, foter, sam ne el si, ni to kakna taka stvar za elet svojmu sinu, da rata tak gnoj od loveka. Tvojga sina ni zgazu avto.

174

Ne, to je statistino nemogoe, to je za celo nao bando oddelu Flint. Take vrste lovk je bil, da je take stvari prevzel na svoje rame za druge. // Stari, kje si ti mene najdu? Mane, ko mi je bla zmer edina droga potena doza ganjice, pa ko sem bil zmer poten za ur pa za babe ne pa ko uni kurevi dankiji, ko sam zijajo v stene, jebemti, sva jih s Triem garbala svoje cajte! Jebemu mater, kaj vse lovek v ivljenju dovi. Da se je Tri s kurevimi drogerai speal? Ma, ne me jebat. Ej, hors, to pa ni-ni, ni potena hevimetalska droga, stari, ni tko ko rum pa vodka. A ve, da je Flinta pred petimi leti zgazu avto. BUM! In zdej mene tvoj foter napizdeva, da mu sina zavajam! Vas bi trebalo da se zabrani, pika vam materina efurska, takole napizdit loveka. (Skubic, 2001, str. 95 96).

175

2.3 OBROBNA SOCIOLEKTA JANINE PAKOVI IN MARKA ORIA

V obeh normativnih slovarjih, ki smo ju izbrali za primerjavo med standardnimi kategorizacijami in kategorizacijo, ki jo ponuja primerjalna analiza leksemov, to je SSKJ in SP 2001, ne najdemo leksema efur, ki smo ga uporabili e v opisu upovedovalnih poloajev, kjer neknjine prvine uporabljata Janina in Marko. Leksem efur je zanimal e Gorana Vojnovia (Vojnovi, 2008, str. 9) in nael ga je v Slovenskem etimolokem slovarju (Snoj, 2003), kjer poleg oblik efur, efurski in efurka beleijo e ifur, ufur, ifurka, ufurka, ifurski in ufurski. Leksem je najverjetneje prevzet iz hrv., srb. ift, ivut 'id', kar je v veini govorov slabalna oznaka pripadniku tega naroda. Vse navedene oblike so, kot je zapisano v Slovenskem etimolokem slovarju (Snoj, 2003), slabalne in ta slabalnost je podkrepljena s slovensko pripono -ur, ki nadomea izvorni -ut in vzpostavlja slabalnost po zgledu nemur. Izraze efur, efurka in efurski, ki so v Janinini in Markovi govorici rabljeni kot ponotranjene zunanje oznake, Vojnovi (2008) dopolni e z malce ironinim leksemom efko in manjalnico efurek. Slovenski etimoloki slovar (Snoj, 2003) leksemu efur torej pripie le slabalno in ne tudi nezaznamovane, nevtralne rabe. Zapis z malo zaetnico je primerljiv z leksemom iz SP 2001: cigan lov., slab. 'zvit, malovreden lovek', za katerega pa imamo tudi izraz Cigan preb. 'Rom'. Ampak, ali ima raba leksema efur v Vojnovievem delu vedno slabalen pomen? Ozremo se lahko le po naslovu dela: efurji raus! in naslovih poglavij: Zakaj efurji ne govorijo o seksu, Zakaj nisem dal kape stari efurki, Zakaj je vano, da je Damjanovi efur, Zakaj efurji sedijo v zadnjih klopeh, Zakaj so male efurke najveji monstrumi, Zakaj efurji ijejo ob Ljubljanici, Zakaj se efurji zajebavajo. Raba v naslovih se jasno razlikuje od tiste v kletvici:
'Pika mu materina efurska' (Vojnovi, 2008, str. 74).

Naslovi so glede na pomen veliko bolj podobni Markovi misli:

// si lahko efur // ti ni treba razmiljat, kaj si folk misli o tem, da si efur (Vojnovi, 2008, str. 97).

Beseda efur je z Vojnovievim delom zelo verjetno dobila zgolj nevtralen pomen, ki mu ustreza opis iz Slovenskega etimolokega slovarja (2003), ki ga je navedel tudi Vojnovi (2008, str. 9) 'priseljenec iz junih republik nekdanje Jugoslavije'.

176

2.3.1 Opredelitev obeh govoric

Govorici Janine in Marka sta v skladu s Skubievo teorijo (Skubic, 2005, str. 211213) kot obrobna priseljenska sociolekta vrednoteni najnije, stigmatizirani in v javnem pogovoru lahko tudi vir komike, ki je ponievalna. Kot pravi teorija o sociolektih (Skubic, 2005) in kot skuamo dokazati tudi v tej nalogi, je stigmatizacija veja pri govorcih prve generacije priseljencev. Druga generacija pa se lahko jezika starev v doloenih okoliinah sramuje, kot se ga je sramovala Janina, ko sta oe in stric govorila v maternem jeziku pred prijateljico Dao, ali pa ustvari svoje razliice sociolektov, ki jim getoizirane skupnosti z mono skupinsko solidarnostjo, kot pie Skubic (2005, str. 212), zagotovijo skriti presti. In Fuine so zagotovo primer okolja, kjer priseljenci lahko ustvarijo lastne drubene mree. Za govorce obrobnih priseljenskih sociolektov je po Skubicu (2005, str. 211) znailno, da preklapljajo med jeziki, razvijajo lastne govorne navade, pa tudi njihovo znanje slovenskega diasistema nasploh je pomanjkljivo ali pa hitro izdaja tuj izvor. Janina in Marko celo ivljenje ivita v Sloveniji, hodita v slovenske ole in se druita tako s priseljenci kot s Slovenci (veinoma iz Ljubljane), njuni stari pa se pogovarjajo v svojem maternem jeziku. Zaradi zgodovinskorazvojne sorodnosti jezikov se podobnosti med jeziki ne obrnejo v prid Janine in Marka in to ponazarjajo primeri iz efurjev:
Da ga ne uvati src (sce) (Vojnovi, 2008, str. 154); Pod vsem tistim njegovim salom in trbhom (tbuhom) (Vojnovi, 2008, str. 154); Loli (Lili) so se starci na lokomotive in vagone (Vojnovi, 2008, str. 170); Tono tak (tko) (Vojnovi, 2008, str. 172).

Ker pa gre za prvotno zapisano besedilo, je teko dokazati, kako bi lekseme izgovoril Marko. Predvidevamo lahko le na osnovi jezika ostalega dela povedi, vendar tudi to ni zanesljivo, ker najstnika jezike prepletata tudi znotraj povedi. Ob prepletanju ve jezikov je opazna razlika v nainu, kako Janina in Marko ubesedita jezikovno meanico. Pri Janini imamo celotne dele besedila, ko najstnica rabi tuj jezik, to je rnogorino.60 e je v Janinini govorici meanja na ravni manjih enot besedila, torej na ravni manjega tevila povedi ali znotraj nje, manj kot izmenjave jezikov med ve odstavki, pa Marko sociolekt toliko preplete, da jezika delujeta e kot sinteza enega, to je Markovega jezika oziroma njegove osebne govorice. Ponazarjamo jo z odlomkom, v katerem so krepko oznaene neslovenske jezikovne prvine:
Prvi v ivljenju sem se fural z vlakom. Jebiga, kaj e. Tako je to, e si efur pa gre samo do Bosne, pa e to z opel vektro. Mi je pa Radovan od nekdaj nabijal svoje zgodbice z vlaka.
60

Odlomek Janinine govorice v rnogorini smo ponazorili v II. delu naloge (glej. str. 116).

177

On nikoli ni imel avta in se je vedno fural z vlakom. Pa se vercal, pa nek cigo mu je spizdil denarnico, pa nek Turin mu je zasedel posteljo v spalniku, pa je prespal postajo in se fural do Sarajeva, pa je el dol na pivo v Zagreb in mu je vlak spizdil, pa je el na olimpijado in se ga ukokal e na vlaku z nekimi veani, pa dobili so ga, ko se je vercal in ga je kondukter hotel fuknit iz vlaka in sta se pobila, pa neka ciganka mu je gatala, da bo imel tri sina in da bojo vsi iveli v Ameriki in vozili dipe, pa celo pot do Ljubljane je stal na nogah, ker je bil tak dumbus na vlaku, pa z navijai Dinama se je fural do Zagreba in se kregal z njimi, ali je bolji Boban ali Savievi. Prie i priice. Vlak je bil vedno del efurske folklore. Jebiga, niso oni furali skupe avte pa se zajebavali. Oni so bili sirotinja in so se furali z vlaki. In potem so se delali, da so vlaki totalna urka, da je to najjae prevozno sredstvo. Loili so se starci na lokomotive in vagone. Radovan je stalno govoril, da si od vsega najbolj eli, da se e enkrat usede na vlak, in to z mano, pa da greva midva do Visokega. Da jaz vidim, kaj je to vlak. To naj bi bilo moje darilo za petnajsti pa potem estnajsti in e sedemnajsti rojstni dan. Samo nikoli ni bil pravi moment, da bi se midva, otac i sin, usedla na vlak in zapiila do Visokega ko najveja carja. Stari i mladi ori. To si je Radovan elel. On je vedno hotel z mano potovati z vlakom v Bosno. To mu je bila vedno velika elja. Samo ko sem bil mali, je zaratilo, potem je bila razjebana proga, potem nisi vedel, kakvi se luaci peljejo na teh vlakih, potem je pa e uletila opel vektra in Radovanu se ni dalo ve jebati s peroni pa kondukterji. In nikoli Radovan in jaz ne bova la skupaj na vlak. To sem zdaj e preprian. Jebiga, Radovane, proo nam voz (Vojnovi, 2008, str. 170171).

2.3.2 Znailnosti jezikovnih ravni obrobnih priseljenskih sociolektov

Za glasovno, slovnino in leksikalno raven je po Skubicu (2005, str. 203) znailna izrazita geografska razlenjenost, ki jo prav tako lahko razlagamo kot posledico meanice ve jezikov, pa tudi vpliva ljubljanine (npr. na glasovni ravni pri Marku: bogi, kle, klele; na leksikalni pa: bad, bed (ang. bad)). Na glasovni ravni je Janinina govorica dosegla veji vtis govornosti kot Markova. To se kae v popolni odsotnosti konnih samoglasnikov pri glagolih, ki je pri Marku ponekod e rabljen: boleti, gledati, kupovati, odkimati, odpirati, peljati, potovati, sedeti, sliati, spakirati, umiti, zapreti, zaititi (Vojnovi, 2008, str. 157169). Do podobne ugotovitve pridemo, e primerjamo slovnine kategorije, ki smo jih opazovali e pri Veri, Petru in Igorju. V Janinini govorici najdemo veliko primerov, kjer je prilo do redukcije samoglasnikov in primerov z glasovno spremembo:

178

-al -el -il > -u: blo, bol, dobr, kupl, misnla, naredla, not (knj. noter), spravala, ual, znajdl; hotu, naslanju, uletu, ulovu (Skubic, 2001, str. 4244).

Ko pregledamo prve strani Markove pripovedi, pa najdemo tevilne primere brez redukcije samoglasnikov in primere z ohranjenimi -al -el il: bila, Bosanec, dravni, igrala, izpadli, komplicirano, navijali, neodloeno, prekinili, proti, rezervni, samo, svetovni prvaki, svojega; gledal, hodil, navijal, pokodoval, prefukal, razbil, sedel (Vojnovi, 2008, str. 1112). Pogovornost Janinine govorice se potrjuje tudi v primerih, kot so: tazga, vsazga (< takega, vsakega), pol (knj. potem) in neb (knj. ne bi), Marko pa nas presenea z glasovnima oblikama, ki sta podobni refleksom v narejih: bom prou domov, prou (Vojnovi, 2008, str. 30, 126). Janinini govorici, ki ima ve znailnosti ljubljanine (npr. kva, zakva, valda), se v efurjih najbolj priblia dialog med Markom in njegovimi prijatelji, potem ko so jih policisti pustili v gozdu:
'Men je to podobno Golovcu. Samo z druge strani.' // 'Dej pokli taksi, stari!' 'In kaj mu po povedu? Da naj pride oduzad Golovca, pod marno goro v rnuah?' 'A ma ti boljo idejo al kaj?' (Vojnovi, 2008, str. 23).

Skladenjska raven in slovnica sledita znailnostim pogovornega jezika, ki so e bile omenjene predvsem pri ekscesnem sociolektu. Mednje sodi na primer neujemanje v spolu:
Pa razloil mu je, da te vlaki ne zamujajo, // (Vojnovi, 2008, str. 166)

Poleg tega imamo v obrobnem sociolektu e nekaj nenavadnih slovninih oblik, ki bi jih morda lahko povezali s priblievanjem vtisu govornosti (gl. Skubic, 2005, str. 221) ali pa s slabim znanjem slovenskega jezika (gl. Skubic, 2005, str. 211):
Samo Miran je umrl e nekaj asa nazaj od raka, // (Vojnovi, 2008, str. 78); 'Na sedmem ali osmem tuku' (Vojnovi, 2008, str. 89); Zato sem ostal sedet v travi (Vojnovi, 2008, str. 178).

Nekatere Markove povedi so dvomljive v razumevanju:

Niti sem util neko potrebo, da se premikam (Vojnovi, 2008, str. 121).

Vasih pa Marko namesto rodilnika uporabi toilnik:

Ne jebejo oni to asimilacijo sploh (Vojnovi, 2008, str. 136).

Med vonjo po mestu in ogovarjanjem mimoidoih so, poleg vulgarizmov v tujem jeziku, zanimivi e verzi, ki jih razlagamo kot element intertekstualnosti:

179

'Armaturu upa iz temelja sree, niko tako draga voljeti te nee' (Vojnovi, 2008, str. 97); 'Prijatelju emo, idem v San Remo, priuvaj mi Fatu, dok pijevam sonatu' (Vojnovi, 2008, str. 98).

Da je za skladenjsko raven znailna veja preprostost, ki se, kot je zapisal Skubic (2005, str. 203), kae v povedih z manj in krajimi stavki, potrjujejo dialogi. Zato navajamo enega od najkrajih primerov dialoga in odlomek s prej navedenimi rimanimi besedami ter vulgarizmi:
'Jesi napiso domau nalogu?' 'Aha!' 'Jel danas tekma?' 'Sutra' (Vojnovi, 2008, str. 32).

Ni tega. Ti se samo poasi pelje po mestu in naiga narodnjake. Ko vam svima jebe mater! Vsi vi, ki nas gledate, ko da smo pobegnili iz ivalskega vrta, pa zavijate z omi pa si mislite, zakaj jih nismo izbrisal vseh, ne pa samo osemnajst tiso. Za vse vas nabijamo te nae komade do konca pa se furamo po mestu pa vas provociramo. Glejte, glejte, lepih e dolgo ne boste videli. Mamicu vam vau nabijem. 'Armaturu upa iz temelja sree, niko ti draga voljeti te nee.' Dejan je najei. Njemu je mama Slovenka in potem mu najbolj dogaja in se nagne ven iz okna in se dere efurske komade. Aco alta muziko in menja Mirsadove kasete, Adi mota volan s kamolkom na vratih lepo, jaz pa rugam folk v glavo. 'Gospa, zgubil smo eno zebro, tako afriko, prugasto. A ste jo mogoe vidla? Lihkar je la mim? Kako, da ne. A veste vi, gospa, kaj je to zebra?' To je najveji ur. Pelje se lepo z merdotom in se zajebava. To ti je ivot, ne pa smuanje pa badmintoni pa savne pa bovlingi pa te slovenske kmeke fore. Pa Nue Derende pa Sae Lendero. 'Prijatelju emo, idem v San Remo, priuvaj mi Fatu, dok pijevam sonatu.' To je ur (Vojnovi, 2008, str. 9798).

2.3.3 Razdelitev leksemov glede na kreativno ustvarjalnost obrobnega sociolekta

Znailnosti obrobnega priseljenskega sociolekta bomo tokrat prikazali z razdelitvijo izpisanih leksemov glede na njihove besedotvorne ali oblikoslovne posebnosti, vulgarne besede in pomenske prenose, ki jih obrobni sociolekt kreativno ustvarja. Vse tiri kategorije so odraz jezikovne (ne)sposobnosti najstnikov, ki s svojima govoricama postavljata novo dilemo ali je v skupini ekscerpiranega gradiva mogoe loiti med znailnim za obrobni sociolekt, slengovskim in argonskim izrazjem. Podobno kot v predhodnjih se bomo tudi v analizi Markove in Janinine govorice omejili na slovensko besedie, eprav bi se lahko posvetili 180

tudi kreativnosti znotraj tujih jezikovnih prvin in vpraanju ali so tam posebnosti kaj drugane, ozirajo se na dejstvo, da sta oba najstnika spreminjala sociolekt svojih starev in ne knjine zvrsti rnogorine oziroma bosanine.

2.3.3.1 Besedotvorne posebnosti

Najprej se posvetimo besedotvornim novostim, ki jih v svojih sociolektih tvorita Janina in Marko in jih veinoma ne najdemo v SSKJ ali SP 2001. tevilo besedotvornih posebnosti narekuje vejo sistematinost analize, zato jih bomo razvrstili glede na oznako, ki jo imajo v SP 2001 in SSKJ izpisani leksemi ali leksemi, iz katerih so bili izpisani tvorjeni. V prvi (1.) skupini so poleg slogovno zaznamovanih, zastarelih, slengovskih in argonskih, tudi leksemi, ki jih v SP 2001 in SSKJ sploh ni (v nadaljevanju oznaeno z: /). V drugi (2.) skupini so leksemi, katerih osnova je izposojena iz tujega jezika in jih le redko najdemo v SP 2001 ali SSKJ. V tretji, etrti in peti (3., 4., 5.) skupini pa si sledijo besede, ki imajo v SP 2001 oznake: 3. slab., nizk. 4. neknj. pog., neknj. ljud. 5. knj. pog., neob., v SSKJ pa njihove vzporednice: 3. vulg. 4. nije pog. 5. pog., knji. Opisana razporeditev ureja tako Janinine kot Markove besedotvorne posebnosti, ki jih je laje primerjati tudi zaradi zdruevanja leksemov glede na besedne vrste. Slovarski prironiki ne vkljuujejo prvin, ki jih povpreen govorec prepozna kot obiajne. Tako lahko med samostalnike, ki jih pri Janini prepoznamo kot novotvorjene uvrstimo: 1. asica (poud. as), balinplac (nov sklop), istak (/), dolgcajt (nov sklop), hipur (/), matka (SP 2001 sleng., SSKJ zastar.), minika (SP 2001 minikrilo tudi mini krilo), odbitek (lov., slab.), pivnik (/), slimi (/), minkeraj (minker sleng. 'snob'), pricanje (glagolnik, nastal iz SP 2001 pricati ol. arg.); 2. fertekerija (/), mud (/, ang. mood 'razpoloenje', tu rabljen v pomenu: 'pogum'), ajze (/), it (/, ang. shit, v sln. rabljen v prenesenem pomenu: 'neokusna stvar'); 3. budala (budalast v SP 2001 slab., v SSKJ ekspr.), gobca (gobcati v SP 2001 nizk., v SSKJ slab., nizko); 4. rotiljanje (rotilj v SP 2001 neknj. pog. 'raenj, ar', v SSKJ arg.);

181

5. kontraprimer (sklop, nastal iz povedkovnika kontra, knj. pog. v SP 2001, v SSKJ pa pog.); pri Marku pa na primer: 1. bluzator (/, glagola bluziti, ki ga prav tako ni v SSKJ in SP 2001), narki (/, okraj. leksem narkoman); 2. basket in basketa (/, ang. baskeball), efurek (/, efur), faki (/), hekeriranje (/, po vzorcu: programiranje), kukluksklanovec (sklop brez smiselnega pomena), masaker (v SP 2001 leksem nima oznake, v SSKJ pa je oznaen s knji. 'pomor, pokol'); 3. jeba, jeba, jebancija (/, jebati v SP 2001 nizk., v SSKJ vulg.), kurek in kuri (/, kurec/kurac), poizitis (/). V Janinini govorici veinoma s predponami novotvorjeni glagoli najpogosteje nastanejo zaradi spremembe glagolskega vida (nedovrni glagol > dovrni). 1. napopati se (/), poklapati (/, klapati v SP 2001 sleng., v SSKJ nije pog.), potekati (/), preurirati (/, urirati v SP 2001 sleng., ur v SSKJ arg.), priponati (/), priteturati (/), zahinaviti (/ oziroma v SSKJ ima glagol hinaviti oznako star.), zakajati (/), zateiti (/, teiti sleng. v SP 2001, arg. v SSKJ); 2. zicniti se (/, germ.); 3. prefukati (/, fukati), skozlati (/, kozlati nizk. v SP 2001 in SSKJ), zamoriti (slab. v SP 2001 in SSKJ); 4. kuovati (kuniti neknj. ljud. v SP 2001, v SSKJ pa pog.), pogruntati (v SP 2001 neknj. pog., v SSKJ pog.), pritimati (v SP 2001 neknj. pog., v SSKJ nije pog.), razrajcati (v SP 2001 neknj. pog., v SSKJ tega leksema ni), sfriati (frien neknj. pog. v SP 2001, v SSKJ ni ne pridevnika ne glagola), zrihtati (v SP 2001 neknj. ljud., v SSKJ nije pog.); 5. splaati se ( izplaati se v SP 2001 knj. pog., v SSKJ pog.). Med glagolske posebnosti pri Marku pa sodijo: 1. napsihirati (/), narakijati se (/), naroljati se (/), pendrekirati (/, pendrek v SP 2001 knj. pog. 'gumijevka', v SSKJ pog.), podebljati (/), portati (/), zafiksati se (/, fksati se v SP 2001 in tudi v SSKJ arg. 'vbrizgavati si, jemati mamila'), zarakijati se (/), zautirati (/);

182

2. podombati (hrv. domba 'kupa'), preejkati (ang. shake), skontati (/, ital. contare 'teti', v primeru je rabljen v prenesenem pomenu: 'ugotoviti, dojeti'), zauzirati (hrv. uza); 3. nafukati se, odfukati se, prefukati, rasfukati se (/, fukati), najebati, razjebati, zjebati (/, jebati). Srbohrvako predpono (malo-) in slovensko pripono (-en) je dobil pridevnik, ki ga Marko zapie v obliki maloleten. Z besedotvorjem pridevnikov se poigra tudi Janina v primerih: prifuknjen, lukan in podomaenim presenikom dbest (ang. the best). Nekaj navedenih besedotvornih posebnosti najdemo v sledeem odlomku Janinine govorice:
Pizda, sam pol je blo pa konc debate. K miz so prle Danila pa Sanela, nazaj s plesia. Sam ne same. Vmes sem vidla, da se Daa e kar razmetava tam po plesiu, sam onedve sta pa e ubodle en ulov. Kao ulov, dva pacienta, eden se je zgleda napopu na Danilo, to se je pa njej blazno fajn zdel. Ta je zgledu e kar uredu, blond, kar luna faca, mal dalji lasje. Tadrug pa se je zgleda nameravu intalirat na mene. Jao, mamicu mu. Jaz pa res absolutno nisem bla za take scen. Tist, kar mi je Mirjana rekla, me je ful zamoril. A zdej sem pa jaz ful vana. Ja, res krasno. Sam sej sem se tud mal sama nategnla. Ko je pru za mizo, je najprej vprau: 'Ej, punce, kva bomo?' Takrat bi mogla bit tih. Pa sem se glih takrat odlola, da bi mogoe e en pir v temu veeru spila, preden grem dam. Pa kea nisem ve mela. e je e ansa. Pa sem rekla, da bi jaz en pir. Ko je privleku v na vogal rundo, se je pa nalepu name. Od kod si ti? Iz Fuin. Mal je spremenu faco, pa ne tolk, kokr sem upala, da jo bo. Blo bi krasn, e bi poteku, da je zdej odsluu, ko je pir prnesu, pa da lohk spizdi. A si dostkrat v Valentinotu? Jaz sem bil zadnji v Centralu, tam je totalen minkeraj, pa polhn enih starih bab, ko se delajo, da so kul. Pa e redarji so nama neki teil. A si ti e kdej bla v Centralu? Ja, pa e kej, ni u ludilu. Ful ma lepe lase, ful so mi ve dolgi temni lasje. A, e na Akerevo hodi? Mam enga kolega, ko je tja hodu, zdej je pa v vojski. A bi le ve zdej z nama na ur v iko? ist bliz tuki. Ej, hudo. Pizda, kolkr sicer sovraim, e se tipi razmetavajo, sem si zdej pa ful elela, da bi vseen Mirsad pa Jaro pa Roca prli pa zateil tema dvema kekcema, da kva napastvujeta fuinske pike. Vsej unmu mojmu. Sam niso. So se sam real nekje tam od dale. Mislm, da je Jaro e neki kazu na nas pa se zraven reu. Mamicu mu (Skubic, 2001, str. 4748).

183

2.3.3.2 Oblikoslovne posebnosti ali posledica podobnosti med slovenino in srbohrvaino

Izbor oblikoslovnih posebnosti, ki jih lahko opazimo v Fuinskem bluzu in efurjih raus! ponuja veliko inovativnega zdruevanja jezikovnih prvin iz slovenine in srbohrvaine. Z jezikoslovnega stalia je prepletanje teh dveh jezikov in nastanek novih oblik posledica sorodnosti med junoslovanskimi jeziki, kar se razkriva v primerih, kot so: v Fuinama (Skubic, 2001, str. 62) v primerjavi z: u Fuinama (Skubic, 2001, str. 181) oba primera sta obdana s tujim sobesedilom; pred Daom: Ali ne pred Daom (Skubic, 2001, str. 252) primer je umeen v odstavek v tujem jeziku, a neposredno obdan s povedma v slovenini; podobno tudi leksem idiotizam (sln. idiotizem), umeen v tujejzino poved.

Glede na zgoraj navedene primere se loevanje med slovenskim in srbohrvakim delom besede ne zdi upravieno, saj gre za oblike, ki so ne glede na jezik sobesedila del srbohrvaine in ne slovenine. e navedenim primorom je podoben tudi srbohrvaki izraz kelner (v primerjavi s slovenskim izrazom kelnar), ki ga Janina rabi v primeru:
Kelner je nazaj! (Skubic, 2001, str. 142); // Dunja zija v kelnerja, // (Skubic, 2001, str. 143).

isto poseben je leksem kurac, ki ga beleimo pri obeh govorcih obrobnega priseljenskega sociolekta. V slovenskih jezikovnih prironikih najdemo obliko s pripono -ac le v Besediu slovenskega jezika (1998), ne pa tudi v SSKJ in SP 2001. B. Nemah (1997, str. 73) je tovrstno kodificiranje imenoval zmalienje oblik kurc in kurac v umetelno kurec, pa zaradi slovenskosti morfema -ec. efurji raus! prinaa e vejo pestrost v rabi besed, katerih osnova je enaka kot v slovenini, pripona pa je iz srbohrvaine. Oblikoslovna edinstvenost je dobesedni navedek Acove mame Marine, ki pri sklanjanju mea slovensko in srbohrvako paradigmo: 'Jedite fantje, da boste lahko delali pa se uili pa igrali koarku. A ne, Marko? Mora dobro jest, e hoe igrat koarko. A ne da?' (Vojnovi, 2008, str. 90). Z besedotvornega vidika se tuja obrazila ohranjajo v naslednjih tvorjenkah: lastnim imenom: Bosanac, na Fuinama, Janezima, v Novim Jarama, Radovane, (ofer) s Preglovoga, Slovenac, u Visokom;

184

samostalnikom: za efurku, doktori, (ti prinesem) fotelju, genijalac, za haiare, na hitarco, intelektualac, kasetar, klinac, koliinu, kriminalac, kurac, ligu, litar, mozak, mulac, patak, (tri) sina, (slavi) slavu, ustaa, ivala (prfuknjena);

in e nekaterim drugim leksemom: u boju (mater), nervozan, za staru (efurku); je (namesto sln. jo), (na kraj pameti ne) pada, zajebo; prosam.

Ker se v efurjih od vseh natetih primerov s slovensko osnovo in srbohrvako pripono najpogosteje pojavi oblika Fuinama, navajamo kraji odlomek, v katerem je rabljena:
Aco jih je prav zbiral. On je hodil s takimi napornimi efurkami, da to svet ni videl. Ena gora od druge. Ampak Makarovika je bila pa najveja mora. Saj je kar v redu zgledala, ampak ona ni zapirala ust od jutra do sutra. Stalno nekaj. In potem jo je Aco pustil, in zdaj ga ganja in klie in govori svata po Fuinama in ne vem e kaj. 'Dej povej Acotu, da me poklie, a prou? K mu morm neki povedat! A mu bo povedu, matere ti? A si ti Marko, a ne? Kako se e pie? ori? Saj moja matka pozna tvojo matko! A si bil ti soolc od Acota v osnovni? De, res mu povej, da me poklie, k mu morm neki povedat. A si bo zapomnu? Dej, res nemoj zaboravit! A ti hod na Center strokovnih, a ne? Sej vem, k si bil od Buria soolc. Jst sem hodila z njim, sam mi je model dosaival. Kolk je on dosadan, res. //' (Vojnovi, 2008. str. 126).

*** Ob do sedaj analiziranih posebnostih leksemov lahko ugotovimo, da so besedotvorne posebnosti v precejnji meri tudi prepoznavne prvine obrobnega sociolekta in predstavljajo stopnjevanje ekscesnega besedia. Oblikoslovne posebnosti pa obrobni sociolekt definirajo oje, in sicer kot priseljenskega. Povsem jasno je e, da se v obrobnem priseljenskem sociolektu sreamo s tevilnimi leksemi, ki jim vasih v jezikovno-normativnih prironikih ne moremo poiskati niti osnove, iz katere so nastali. Utemeljuje jih inovativnost govorcev in mo jezika, ki v svoji ivosti ne pozna meja. Kreativnost obrobnega sociolekta se e povea v skupini leksemov, pri katerih je prilo do pomenskega prenosa ali pa do nastanka novega, slogovno nezaznamovanega pomena e prej poznanega leksema. Spremembi je vasih teko razloiti in bi ju lahko oznaili ne le kot znailnosti sociolekta, temve tudi slenga. Razlike med pomenskimi prenosi in ustvarjanjem novih nezaznamovanih pomenov, ki jih ni v SP 2001 in SSKJ, ponazarjamo s primeri pri Janini in Marku in rabi v obeh literarnih delih ustrezajo tudi pripisani primeri.

185

2.3.3.3 Leksemi z novim ali prenesenim pomenom in leksemi, povezani s hedonizmom

Janinini leksemi z novim pomenom Leksemi, ki jim raba v Janinini govorici doda nov pomen in so veinoma omejeni na pogovorno ali slengovsko rabo so: astiti 'plaati nekomu', frka '(najstnika) neumnost', imid 'izgled, nain oblaenja', klas 'olski razred', navaliti 'planiti na nekoga ali nekaj' (le v SSKJ najdemo temu podobne pomene), odbit 'nenavaden' (podobno kot: odtekan), spraviti se 'nadlegovati, ogovoriti' (v SP 2001, SSKJ brez kvalifikatorja: 'napasti'), zalizovati se 'poljubljati se'.

Janinini leksemi s prenesenim pomenom Malce bolj izrazito slengovsko pa se rabijo leksemi, ki jih Janina uporabi s prenesenim pomenom, ohranjajo doloeno povezavo s prvotnim, nezaznamovanim pomenom. V to skupino uvramo: intalirati (se na koga) (pomenu 'namestiti, prikljuiti' je v tem primeru dodan pomen, povezan z vzpostavljanjem odnosov, osvajanjem), klofati 'tepsti nekoga', murija 'pijanevanje', nalepiti se 'osvajati', pobrati 'izvedeti', povoziti 'spolno obevati', scavnica 'slaba pijaa', it 'neokusna svar', tetraplegik (slab. za loveka), zalepiti 'dati klofuto'.

Leksemi, povezani z alkoholom in mamili pri Janini in Marku Zaradi tevilnosti uvramo v posebno skupino e lekseme, ki so povezani s pijanevanjem ali mamili in svoj pomen izraajo na nov, slengovski nain. Razdelimo jih v tiri podskupine, in sicer: besede, za katere v SP 2001 in SSKJ ne najdemo ustreznega pomena: nabutati se 'opijaniti se', pribit (kot afna) 'pijan', rukniti 'opijaniti, omamiti'; besede, ki imajo v SP 2001 oznako neknj. pog., v SSKJ pa nije pog., vendar pa so brez ustreznega pomena: naopati 'zadeti se z alkoholom ali mamili' in opati 'zadevati'; besede, ki jih v SP 2001 in SSKJ sploh ni: natrobentati se 'napiti se', natrumpetan 'pijan', ucuriti se 'opijaniti se';

186

in besede, ki imajo v SP 2001 in SSKJ pomen, ustrezen rabi v analiziranih sociolektih: drink 'pijaa' (v SP 2001 ima oznako sleng.), tankati 'piti, popivati' (v SP 2001 z oznako arg., v SSKJ pa pog.).

V kreativnosti izrazov, ki sodijo v pomensko polje alkohola in mamil, je e bolj ustvarjalen Marko in tako nam efurji raus! prinaa novo mnoico leksemov, ki jih le natejemo: iglavec 'trda droga', listavec 'mehka droga', nabasan 'pijan', nafukati se 'opijaniti se', narakijati se 'opijaniti se z rakijo', narki 'narkoman', naroljati se 'napiti se', nasekavati se 'opijaniti se', naigati se 'opijaniti se', odfukati se 'postati zmean zaradi koliine popitega alkohola', poen 'omamljen', pribasan 'pijan', pribit 'omamljen zaradi mamil', pribiti se 'opijaniti se', razfukati se 'napiti se', rakijanje 'pitje rakije', razmontiran 'pijan', sneti se 'biti zmean zaradi omame', tresniti 'opijaniti', ubiti se 'napiti se', ucuriti se 'napiti se', usuti se 'mono se opijaniti', zadet (kot mavra) 'zelo omamljen', zarakijati se 'piti rakijo', zelenica 'hai', roba 'mamilo', dambo det 'cigareta, v kateri je droga', gotov 'obnemogel zaradi pijanosti'.

Markovi leksemi s prenesenim (zaznamovanim) ali novim (nezaznamovanim) pomenom Zabrisanost meje med leksemi z novim, nezaznamovanim pomenom in leksemi, pri katerih je pomen zaznamovan zaradi pomenskega prenosa, je e veja pri Marku. Eden od monih nainov polarizacije, ki pa naj slui bolj beleenju pestrosti Markovega besedia kot dejanski razdelitvi, je slede. nov, nezaznamovan pomen imajo: ful 'veliko', hit 'popularna stvar', komad 'glasbeni ~', nabijati 'glasno predvajati glasbo', 'govoriiti' in 'igrati npr. videoigrice', nabiti 'brcniti ogo', furati se 'navduevati se, navijati za' (tudi v obliki: nafurati se), naloiti 'zlagati se', natepavati 'spolno obevati', peak 'iti pe', piiti 'hitro oditi', plavec 'policist', podelati 'porabiti', razlepiti se 'pasti po tleh', rolati (se) 'predvajati', 'vrteti se', scufati se 'zmeati se', sesti 'ustrezati', slikati se 'podrediti se', tartati 'odpeljati, zaeti pot' (startati v SP 2001, SSKJ je posledica hiperkorektnosti), veza 'poznanstvo', zabiti 'preiveti (dan)' (SSKJ ekspr.), zatekati 'zatakniti se', priti 'masturbirati' (nizk.), furati 'delati, npr. imeti odprto trgovino', naopati 'sproati se', alias 'proti', razguliti 'povedati', roling port., arg. 'obrat (pri koarki)'; zaznamovani leksemi, nastali s pomenskim prenosom, pa so: avtomat (ol., arg.), balon 'prsi', bu(k)a 'nespametna, neumna stvar', dogajati (sleng.), fazona 'druinska

187

teava, zgodba', garati se 'spolno obevati', hud (sleng.), najava 'izreki npr. pri navijanju', podobno tudi prijava, najedati 'teiti', odklopiti se 'izgubiti umski nadzor', odpuliti se 'zmeati se', odtrgati se 'izgubiti nadzor nad ustvi', paliti se 'navduevati se' in 'biti zaljubljen', praskati 'osvajati', razmontiravati 'premagovati', sprdniti se 'zahoteti se', starci 'stari', tamali 'mlaji, mlaje generacije', tastari 'stari', trgati 'noreti', uleteti 'prispeti', 'vmeavati se npr. v pogovor', zdilati 'izmenjati usluge', pumpanje 'praznenje elodca', tala 'zmeda, kaos', tepati 'zaporedno vrstiti npr. none izmene', zalimati 'dati oceno v oli', upaliti 'razjeziti', uvaliti 'zadeti'.

Novi, nevtralni pomeni prvotno vulgarnih leksemov Nove pomene dobijo tudi leksemi, ki imajo ob osnovnih oblikah: fukati, jebati in pizditi v SP 2001 in SSKJ oznako slabalno, nizko oziroma vulgarno. Pri teh leksemih smo e pri analizi ekscesnega sociolekta loili njihovo nespodobno jezikovno obliko od nevtralnega pomena. Tovrstni primeri pri Janini niso tako zelo tevilni kot pri Marku, ki tudi v tem delu analize dosee najvejo pestrost besedia pri ustvarjanju novih leksemov in njihovih pomenov: Janina: fukati 'norevati se', fukniti 'vrei', 'izkljuiti', prefukati 'pretepsti'; Marko: najebati 'slabo se obrestovati', razefukati 'razburiti', razjebati se 'pasti', dopizditi 'naveliati se', odjebati 'premagati, odriniti', presran 'bojazljiv, boje', popizden 'zelo jezen', razjebati 'na obrazu izraziti jezo', 'ustveno uniiti, utruditi', razjebavati 'unievati, ruiti se', razpizden 'zelo jezen', sfukati se 'zmeati se', spikati se 'skregati, sporei se', spizdevati 'odhajati', zajebati 'neuspeno narediti'.

2.3.3.4 Vulgarizmi najstnikov

Vulgarnih besed ne moremo definirati kot specifinih za obrobni priseljenski sociolekt, saj smo jih opazovali e v kultiviranem in ekscesnem sociolektu. Vendar pa je pogostost rabe vulgarnih besed najveja prav v obrobni govorici Janine in Marka. e je vulgarnost Janinine govorice e primerljiva s Petrovo, pa Marko presee oba predhodnja govorca, kar mu e dodatno omogoi dolina pripovedi. Potem ko smo v jezikovni analizi kultiviranega sociolekta razreili konceptualno zagato med kletvico in psovko, uporabimo koncept e za analizo vulgarnih besed pri obrobnem sociolektu.

188

Psovke Janina izrazi negativna obutja s psovkami, ki odraajo inovativnost najstnikega jezika: baba nesrena, idiot, (neka) jebena (Angelca), (una) kobila (iz naga klasa), kreten, kurac, kurba (za psovanje mokega), majmun, (jao,) mamicu mu, papak, (neen) s pikam, pizda, pizda gnila, pizda im materina, pizda nesramna, (kaj njega zanima), pizda ji materina, pizdarija, (onog) prekletog pedera, tipina total koza, totalni peder od ovjeka (bo) zajeban. Podobne psovke, ki pa so rabljene veliko pogosteje in zato e bolj inovativne, najdemo tudi pri Marku: efur prfuknjen, debil kretenski, debil zarukan muslimanski, dupelizac kretenski, fakin it (< ang. fuck and shit), jebeni Adi, jebeni basket, jebeno gasterbajstersko ivljenje, kurac od ovce, kurac palac portugalac, kurci turci gnjurci, u boju mater, majku vam pandursku, majke ti, majmun, majmune obrezani, mamico mu njegovo, (Samiro), papak, papki od pandurjev, pikarija, (tista) pikica (od Primoa), (koji drugi) pikin dim, pikin dim od razloga, prasci kretenski zarukani, prava cmizdrava pederina, svetska pizda, treberine pederske, truntoti matere ti, ivala prfuknjena; in tevilne, po strukturi podobne razliice, kot so: nekam v piku materinu, pika ji materina ciganska, pika vam materina pederska, pika jim materina uiva, pike materine nepismene, pika mu materina efurska, o piki materini, pika im materina zaostala, pika mu materina mutava, pika vam materina domobranska, pika vam materina egoistina, pika ti materina seljaka, pika mu / ti materina blesava, pika ti materina debilna; v pizdi materini, pizda jim materina lopovska, nabijem ogo v pizdo materino proti Ljubljanici, pizda vam materina hinavska, pizda ti materina efurska, pizda ti laniva. Kletvice Podroje leksikalne ravni presegajo kletvice, ki imajo po Nemahu (1997), kot smo navedli e pri jezikovni analizi Verine govorice (gl. v III. delu naloge poglavje 2.1.2.1), tudi glagol (obiajno v sedanjiku) in nastopajo le v obliki sintakse. Jezikovno sestavo Janininih in Markovih kletvic bomo analizirali ob Nemahovi razdelitvi kletvic v tiri razrede (Nemah, 1997, str. 97135). Pri tem bomo v analizo vkljuili skoraj vse Janinine kletvice in le nekatere primere iz Markove govorice, ki sicer obsega zelo veliko tevilo primerov kletvic.

189

V prvi razred Nemah (1997, str. 99100) uvrsti kletvice, kot so: ne me jebat!, jebi se! in jebi si mater! V vseh treh primerih gre za odklonitev nasilja. Ker govorec noe biti objekt nasilja, odreagira tako, da v prvem primeru (ne me jebat!) izrazi zahtevo, da se akt nasilja kona, v drugem (jebi se!) nasilneu predlaga, naj za objekt nasilja raje izbere samega sebe, v tretjem primeru (jebi si mater!) pa mu kot objekt ponudi njegovo mater. Po podobnem vzorcu tvorita kletvice tudi: Janina: jebiga (hrv.), jebe (nenost), jebe se njej, da mu jebe mater, jebaete jea (hrv.), jebal njega (njegovi dankiji), ne jebe ive sile, (ga) jebejo, (kva to Dao) jebe; in Marko: da naj se jebemo, jebiga, ne jebe ive sile, ko vas jebe, me ni jebal pet posto, ko te jebe, jebe ga gramatika, jebi se sad, (Ranka), jebala ga pota, ne me jebat, se ni pustila jebat v glavo, (Adi,) ne jebi, jebejo vse nas na -i v glavo, jebali vas svo vai iksi in ipsiloni (hrv.), jebe z avtomatom, ko mu jebe mamicu (hrv.), jebala te Samira tvoja v dupe (hrv.), jebe vse to, jebale te one. Drugi razred Nemahove (1997, str. 101102) razporeditve formirajo kletvice tipa: jebem ti!, jebem ti sunce!, jebem ti boga! in jebem ti mater! Tudi te kletvice odgovarjajo na verbalno ali kakno drugo nasilje. Govorec se z rabo teh kletvic pretvori v agresorja, s stalia realnosti pa so kletvice iz drugega razreda prazne. Kletvico: jebem ti mater! Nemah (1997) razlaga kot neresnino izjavo, saj govorec ves as le preklinja, izgovorjenega pa ne udejanja. Tudi za to skupino najdemo nekaj primerov v obeh analiziranih govoricah. Janinini primeri so: jebem ji mamicu, jebo mater, jebemti, jebo je Bog, jebo joj pas mater, jebo te Malibu u upak, (vsi v hrv.) jebote, jebo te; Markovi pa: jebo ga njegov bog, jebo ga // da ga jebo, jebo jih je pijandurski, jebo jih // da jih jebo, jebem im mater u piku bolesniku (hrv.), je jebo mater (hrv.), ko vam svima jebem mater (hrv.), mater vam jebem rasistino, jebo ga ti, jebo mu pas mater konarjevsko, jebem ti, bi mu jebu mater, jebo mater, se mu jebe za cel svet, ko mu bom jebala mater, jebem ti tako ivljenje, jebem ti efurja efurskega, jebem ti jaz tintaro nejgovo ludo, jebote, jebo ga je (hrv.), jebo ga bog njegov kamiondarijski (hrv.), jebem ti okota u sto piki materini, ne jebem ve, jebo vas Preeren in Cankar, jebo ga bog njegov radovanski, jebo ga bog njegov izbrisani. Tretji razred kletvic Nemah (1997, str.128132) tvori s formulacijama: mandi te gleda! in kurc te gleda!. Semantino nesmiselna kletvica: kurc te gleda! bi v pomenu posmehljive

190

zavrnitve spolnega akta lahko spadala v prvi razred med: jebi se! in podobne kletvice, kjer je agresija sogovorca tako neznosna, da preklinjalec ne vzdri ve v komunikacijskem razmerju in sogovorcu predlaga, da obuje sam s seboj. Vendar v primeru: kurc te gleda! nimamo izraza nemoi, temve govorec odnos parodira in s tem uiva v njem. Tretji preklinjevalni razred Nemah (1997) prepoznava kot inverzijo prvega, vendar pa v sociolektih analiziranih govorcev ne najdemo veliko primerov, dovolj sorodnih opisanim, da bi jih lahko uvrstili v ta razred: Janina: kurac ga gledam.

etrti razred je pri Nemahu (1997, str. 130131) nekoliko bolj raznolik in obsega: mam te poln kurac!, mam te polno rit!, pejd v pizdo materno! in pejd v kurac!. Pri prvih dveh kletvicah gre za sorodno transformacijo, kjer se eksistenca nagovorjenega transformira v loveki izloek in je celo kot taka popolnoma v rokah govorca. Z drugima dvema kletvicama pa eli govorec povedati, da je sogovornika tako navelian, da si eli, da ga sploh ne bi bilo, da se nikoli ne bi rodil. Janina: naj se goni v kurac, si v pizdi, (je bla) e ist v kurcu (zarad tega), iti na kurac; boli me za njega, boli me kurac, koga boli kurac, ba me boli kurac za koga; Marko: imeti vsega poln kurac, (je ta moj ljubavni ivot totalno) v kurcu (hrv.), (biti) ves v pizdi, polje v materinu (hrv.), nabijati v tri pizde materine; zaboli kurac, boli njih kurac za vse, boli te kurac, boli njega kurac, boli jih oko (hrv.), boli jih patak (hrv.), njih zaboli za tvoje pravice pa te fore, (ma nosi se ti) ko te boli kurac. Vulgarnost Janinine in Markove govorice ponazarjamo z izbranima odlomkoma: Janina:
Krista je dober kontraprimer. Res enkratna Ej, mega, pizda, svata. Res enkratna kolegica. S Kristo sva tud preurirale sve pa jo. Ha. Mislm, na tegale tipa bo treba pa e pazit To bi blo fajn videt, e se tale tipek s kakno Danilo al pa Biljano pogovarja, bi blo takoj ve jasn, od kje babam tolk kea. Ja, s Kristo sva ble skupi, pa e je bla pizdarija al pa e je blo dbest. Ej, sva le z enga ura, se mi zdi, da je blo za Savo Najprej sva se ga tko nabutale. Skor zmeri, ko sva ga pile, sva tankale sadjevec al pa bambus. Liter bambusa je moral bit obvezno! To ti je bil drink tega dons skor nobeden ve ne pije. No, v glavnem sva se ga takrat tko nabutale, da zase nisve vedle. Pol pa, no, jaz sem se ful rada odzad za njo na motorju pelala, ker je Krista zmer tko rada na gas prtiskala. Kar tam nekje na Brodu smo spizdle taprv motor, ko nama je pru pod roke, pa sva kidnle. Tam nekje v

191

iki, e naprej od Litostroja, smo na ovinku prponale z vso brzino pa se zloile na tla. Parkrat smo se zavrtele po tleh pa obleale pa se zaele na ves glas rolat. Za naju je blo to vse smen. Ej, jebemti, e bi kaken avto takrat prponu izza ovinka, bi ble na mestu mrtve. Sam bolil naju je kurac (Skubic, 2001, str. 144).

Marko:
'Debil zarukan muslimanski!' Eto nas. Zdaj smo pa tam. Ko Dejana do konca zjebe, zane pa z nacionalistinimi forami. Adi je res preteral s svojim smehom, samo debil od Dejana pa tudi ni potekal, da je ta trunto ob vsej svoji truntavosti e zadet ko mavra od te svoje kureve travarice. 'Majmune obrezani!' Kake debilane. Ne more verjet. Konec. Da se ti zagabi vse na svetu. Ko vidi, kako se dva tvoja kolega takole jebeta v glavo, ti gre na bruhanje. Vpraa se: 'Jooj, s kim ja to ivim?' S kim si, takav, si, kot bi rekel Radovan. Ampak kaj naj jaz tukaj pametujem v strgani majici in s krvavo ustnico. Sploh nisem vedel, kje je Aco, in sploh nisem uspel vpraat. Nisem ni bolji od teh dveh kretenov. Isto govno sem (Vojnovi, 2008, str. 143).

192

IV SKLEP

KRITINO O PLK IN SLOVENSKI TEORIJI ZVRSTNOSTI

Do teorije zvrstnosti v PLK in slovenski teoriji se opredelimo e s kritinega stalia, ki naj ob koncu naloge zaokroi celovito obravnavo tako ekih teoretikov kot slovenskih, tradicionalnih in sodobnih jezikoslovcev. Os stilov oziroma funkcijskih zvrsti v slovenski teoriji je Skubic (2005, str. 81) predstavil v kontekstu razmerja knjinega jezika do jezika kot celote. Vendar pa je Skubic opredelil koncept funkcijskih zvrsti v tej teoriji kot notranje problematien. Opaa namre, da je zaprta in notranje nekoherentna pri opredelitvi pojma funkcije. Tako na primer koncept jezikovnih funkcij pri Romanu Jakobsonu (1989), enem najpomembnejih predstavnikov prake ole, presega osredotoenost na knjini jezik in se nanaa na jezikovni sistem kot celoto (nav. po Skubic, 2005, str. 81). Ta pojem ni prekriven s pojmom funkcijske zvrstnosti oziroma je podobnost pojmov zavajajoa. Funkcijske zvrsti, katerih zasnovo najdemo pri Bohuslavu Havrnku (1963a), temeljijo na delitvi nekaterih tradicionalnih izvorov jezikovnega gradiva po doloenih podobnostih. Prvotna delitev naj bi bila na umetnostni in neumetnostni jezik. Sledijo pa e glavne teze Havrnkove teorije za neumetnostni jezik je po Havrnku znailna razmeroma visoka avtomatizacija rabe jezikovnih sredstev, za umetnostnega pa posebno visoka aktualizacija oziroma deavtomatizacija. Avtomatizacija je e posebej mona pri praktinostrokovnem in znanstvenem jeziku. Pri neumetnostnih zvrsteh bi bilo vsakrno pritegovanje pozornosti na sam jezik motee, zato te zvrsti teijo k intelektualizaciji, pomembni lastnosti knjinega jezika. Nekje vmes nihajo e anri, ki pripadajo razgovorni zvrsti. Pri slovenski delitvi funkcijskih zvrsti na praktinosporazumevalno, publicistino, strokovno in umetnostno Skubic (2005, str. 82) izpostavi izrazitejo pogojenost z uporabnostnim namenom, saj se odreka abstraktnim podlagam in osredotoa na samo specializiranost podroja. Roman Jakobson (1989) je teorijo jezikovnih funkcij zasnoval na shemi poteka komunikacije. Pri tej so po Jakobsonu (1989) vedno navzoi govorec, poslualec, stik, kontekst, sporoilo in kod. Jezikovna sredstva so orientirana k vsakemu od teh dejavnikov, katerim ustrezajo: emotivna, konativna, fatina, referencialna, poetska in metajezikovna funkcija besedila. Jakobsonovo terminologijo se e danes pogosto uporablja, nikoli pa po Skubievem

193

preprianju (Skubic, 2005) ni bila uspeno povezana s pojmom funkcije, ki naj bi bila podlaga funkcijske zvrsti. Ker so za posamezno zvrst potrebne precej nepredvidljive in spremenljive kombinacije funkcij, jih je mogoe utemeljiti kot zvrst ele zdravorazumsko. To pa nam, kot ugotavlja Skubic (2005, str. 82), ne odstira novih vednosti in ne nudi metodolokega vpogleda v mehanizme v ozadju jezikovnega vedenja. Zato ni bilo nikoli dokonno pojasnjeno, kaken status imajo funkcije stilov v jezikovni teoriji strukturalistinega funkcionalizma. Skubic (2005) lahko le domneva, da se doktrina razvija vzporedno ob stiku z jezikovnim gradivom, brez teorije, zaradi esar je tudi tako spremenljiva. Rezultat so predlogi z razlinim tevilom funkcijskih zvrsti in e bolj nepredvidljive doloitve in uporaba kvalifikatorjev v SSKJ in SP 2001 (Skubic, 2005, str. 8183). Stilne kategorije besedia, kakor jih izkazuje SSKJ, so bile e raziskane. A. Vidovi Muha (1972) je ugotovila, da se iz leksike, zajete v SSKJ, da razbrati, da se slovenski jezik deli na tri samostojne sisteme: sistem knjinega jezika, sistem pogovornega jezika in na narene sisteme. Kot pie A. Vidovi Muha (1972) lahko pogovorno oznaene besede veemo na drug sistem zato, ker jih, rabljene nasploh v knjinem jeziku, obutimo kot nepravilne. e so pa rabljene pravilno, imajo funkcijo doseganja doloenega uinka, pri emer niso v knjinem jeziku nikoli nevtralne. Pogovorno in nareno obarvane leksikalne enote so zunaj sistema slovenskega knjinega jezika, zato jih SSKJ kot nosilec leksike knjinega jezika prinaa samo v taki meri, kolikor se kot stilni elementi lahko uporabljajo tudi v knjinem jeziku (nav. po Vidovi Muha, 1972, str. 180). Doloanje neknjinih leksikalnih enot, ki so v knjinem jeziku e sprejemljive kot stilni elementi, pa bo pri veini primerov problematino in bo verjetno vodilo v iskanje objektivnih meril, kot je na primer pogostost rabe. Jezikovna analiza izpisanega gradiva je opozorila na to, da se socialnozvrstna kategorizacija besedia lahko izvaja le v slovarju, ki ima pomenske razlage. Vsa slovarska dela sekundarnega znaaja (npr. SP 2001) pa lahko ohranjajo sistem SSKJ, e nastanejo v dovolj omejenem asovnem intervalu in na osnovi izbranega referennega gradiva. Temu dodajamo rezultate primerjave socialnozvrstne kategorizacije besedia v SSKJ in SP 2001, ki je ob jezikovni analizi literarnih del pokazala na problematiko iskanja ustreznih razmerij med oznakami v SSKJ in SP 2001, e zlasti socialnozvrstnih. e lahko nekatere ustreznice (SSKJ SP 2001) doloimo z vejo gotovostjo: ekspresivno poudarjeno, vulgarno nizko, evfemistino olepevalno, medicinsko zdravstveno, pa je iskanje ustreznic teje pri nekaterih drugih primerih. Sistem kvalifikatorjev v SSKJ na primer louje 194

med pogovorno in nije pogovorno, medtem ko SP 2001 ti dve oznaki veinoma nadomesti z neknjino pogovorno ali neknjino ljudsko. Iz te razlike je razvidna tenja SP 2001 k veji natannosti, ampak razlikovanje med ljudskim in pogovornim se je v jezikovni analizi pokazalo kot nejasno in zato neuinkovito. Do podobne nejasnosti je prilo v primeru leksemov, ki imajo v SSKJ oznako knjino, SP 2001 pa razlikuje med izobrazbeno in neobevalno. Nasprotno pa je razmerje v tevilu oznak v primeru leksemov, ki imajo v SSKJ oznako raba pea, redko, starinsko ali zastarelo. V SP 2001 namre razlikujejo le e med starinsko in zastarelo. Najteje pa je najti ustreznico oznaki knjino pogovorno v SP 2001. Glede na tevilo v jezikovni analizi pregledanih leksemov je oznaki knjino pogovorno v SP 2001 najpogosteja ustreznica pogovorno v SSKJ. Ob pregledu besedia obeh literarnih del smo nali tudi precej v SSKJ in SP 2001 nezabeleenega besedja. S tem smo izpostavili spremembe na ravni leksikalne norme slovenskega jezika. Stanje bi morda bilo malce drugano le, e bi preverili e prisotnost izpisanih leksemov v Besediu slovenskega jezika (1998). Do sprememb obstojeih jezikovnih elementov prihaja na primer s irjenjem pomenskega polja. Zaradi sprememb znotraj jezikovnih elementov v tem primeru nadgrajevanje obstojeih slovarjev po doloenem asu ni ve aktualno, temve bi bila potrebna nova slovarska redakcija. e Gorjanc (2005, str. 9093) pie o tem, da bi se obstojei slovar lahko nadgrajeval le, e bi bila zagotovljena dinamika spremljanja leksikalnega razvoja, sprotnega vkljuevanja novega in pregledovanja obstojeega.

KORPUSNO JEZIKOSLOVJE

Poleg slovarskih prironikov pa je bilo zadnje desetletje 20. stoletja bilo zaznamovano s korpusnim jezikoslovjem. Gorjanc (2005) pie o tem, da nam korpusi omogoajo ire in globlje razumevanje jezika, veliko pripomorejo h kultiviranju in razumevanju jezika, pa tudi razumevanju in opisovanju sodobne drube, kot odseva v jeziku. Korpusni pristop prinaa vejo verodostojnost analize jezika, ki jo po ugotovitvah V. Gorjanca (2005) omogoa velik obseg nartno zbranega gradiva in nadalje tudi izpostavitev v jeziku tipinega. Poleg gradiva za jezikoslovno analizo je korpusno jezikoslovje oblikovalo metodologijo korpusne analize in novih jezikovnih opisov. V. Gorjanc (2005, str. 7) to poudari zato, ker slednji prisegajo na jezikovno realnost in ob nepriakovanih rezultatih ne podlegajo intuiciji, vkljuujejo ve

195

podatkov o tipinem besedilnem okolju ter podatkov o komunikacijski realnosti. V monografiji Uvod v korpusno jezikoslovje (2005, str. 30) si Gorjanc postavi eno temeljnih vpraanj korpusnega jezikoslovja, tj. zagotavljanje reprezentativnosti korpusa kako doloiti in uravnoteiti koliino raznoterih besedil v korpusu. Jezikoslovec (Gorjanc, 2005, str. 30) se zaveda, da je nemogoe opisati celoten nabor jezikovnih poloajev in tipov besedilnih realizacij, vendar pa je smiselno teiti k zajemanju razlinih besedil glede na trenutno jezikoslovno vedenje in jih povezati s podatki o socializaciji razlinih besedil v aktualni drubeni stvarnosti. Kot temeljno vrsto korpusov Gorjanc (2005, str. 8) predstavlja referenne korpuse, ki predstavljajo jezik v njegovi celoviti podobi in ki lahko zajemajo tudi podkorpus (npr. govorni korpus, tj. transkripcijo govora, namenjeno predvsem leksikolokim in skladenjskim raziskavam). Sodobni slovarski prironiki e od osemdesetih let prejnjega stoletja nastajajo na podlagi aktualnih besedil, zbranih v raunalnikih korpusih. Gorjanc (2005, str. 97) to utemelji s preprianjem, da je ele na realnem jeziku temeljei jezikovni opis lahko osnova za uinkovit jezikovni opis in iz njega izhajajoi predpis, saj le na podlagi dejanskega stanja lahko ugotovimo, kje je potreben jezikovni poseg, in tako ne uveljavljamo avtoritarnega nadzora nad jezikom, temve dejansko jezikovno stanje. Slovarski opisi so e po tradiciji utemeljeni na podatkih o jezikovni rabi, sodobni slovarski prironiki v zadnjih dvajsetih letih pa nastajajo na podlagi korpusov, ki v slovaropisno delo z objektiviziranimi aktualnimi podatki vnaajo novo kvaliteto (nav. po Gorjanc, 2005, str. 98). Glede na SSKJ, ki je temeljil na besedilnem gradivu z jasno metodologijo izpisovanja in oblikovanju nabora slovarskih iztonic, pa se novi slovenski pravopis po Gorjanevem preprianju oddalji od ideje objektiviziranega pogleda na jezik. Gradivna osnova SP 2001 je v celoti nebesedilna, opira se na slovaropisno sito, ki je bilo opravljeno e pri drugih slovarskih prironikih in tudi v tujejezinem okolju (nav. po Gorjanc, 2005, str. 98). Ugotovitve, ki jih je prineslo preverjanje leksemov in njihovih kvalifikatorjev v SSKJ in SP 2001, izpostavljajo probleme, kot so: besedie ni zajeto tako, da bi odsevalo aktualno stanje, slovarska obravnava besed se oddaljuje od stanja v besedilih, vrednotenje in slovarsko oznaevanje besed, ki sloni na sistemu njihove funkcije v besedilu in razirjenosti v drubeni skupini, nista konsistentna, nista razvidna ali s Skubievimi (2005) besedami, je preve arbitraren. 196

Ob natetih problemih lahko korpus kot pripomoek za ugotavljanje aktualnega stanja v jeziku pomaga vsaj k veji verodostojnosti gradiva. Postopki korpusne analize nam namre, kot je zapisal e V. Gorjanc (2005), omogoajo objektivizacijo v zvezi s podatki o jezikovnozvrstni in besedilnovrstni vezanosti posameznih jezikovnih enot. Poleg tega korpusi ponujajo vrsto podatkov tudi pri oznaevanju besedia, kar pripisovanje oznak preusmerja od intuicije k dejanski rabi (nav. po Gorjanc, 2005, str. 101, 106). Za analizirani literarni deli je pomembno sobivanje jezikov, ki nenehno vpliva na oblikovanje norme slovenskega jezika. Razmerje med ustreznostjo in sprejemljivostjo poimenovanj je Gorjanc (2005) ocenil kot nepredvidljivo, etudi je poimenovanje jezikovno ustrezno. Korpus bi nam pri novih poimenovanjih pokazal na variantnost, morebitno tenjo po izvirnem domaem poimenovanju in nakazal prevladujoo rabo, pri tem pa Gorjanc opozarja, da so nove, nepredvidljive reitve e vedno izziv pri opisovanju jezikovnega stanja in pri normiranju (nav. po Gorjanc, 2005, str. 114, 118). Seveda pa tudi korpusna besedila potrebujejo sistematino kategorizacijo, ki potem omogoa, da leksemom, kakrne smo opazovali v obeh delih, smiselno doloimo polje uporabe.

FUINSKI BLUZ (2001) IN EFURJI RAUS! (2008) V DISKURZU LITERATURE

Fuinski bluz (2001) in efurji raus! (2008) sta kot literarni deli umeena v imaginativni diskurz. Kljub Skubievi domnevi (Skubic, 2005, str. 105), da pri imaginativnem diskurzu uporabniki e vnaprej ne bodo priakovali, da so njegove neposredne izjave resnine, ima ta vrsta diskurza tako velik ugled, da mu je praka teorija zvrstnosti prvotno podelila primarno razloevalnost v funkcijski zvrstnosti. V imaginativnem diskurzu imamo po Skubicu (2005) ve stopenj pisave, ki smo jih kratko opisali s pomojo Barthesovega pojma pisave (Barthes, 1971), analizirani literarni deli pa smo umestili v stopnjo pisave kot govora. Namesto literarnega jezika, ki mu vzporednico najdemo v knjinem jeziku in je prepoznavni jezik anra, pa pisava kot govor ubesedi resnini jezik ivih ljudi. Od vseh sredstev opisa je Barthes v spisu Nita stopnja pisave (1953) obvladovanje resninega jezika imenoval za pisatelja najhumaneje literarno dejanje (nav. po Barthes, 1971, str. 79). Kljub temu pa pisateljev govor ni resnini govor ljudi, temve je e vedno Literatura. V razmerju, ki zanima Andreja E. Skubica (2005) se pri Barthesu (1971) Literatura kot ustanova izkae za princip ponarejanja, drubena zmaga nad svobodnim jezikom. In tako postane subjektivni

197

sociolekt po preprianju Andreja Skubica (2005, str. 125) novi objektivizirani diskurz ustanove. Pri analizi upovedovalnih poloajev smo ugotovili, da se raba neknjinih jezikovnih prvin od Vere prek Igorja, Petra in Janine do Marka izrazito stopnjuje. Poleg tega smo pri vsakem od govorcev opazili doloene specifine lastnosti npr. tevilnost knjinih jezikovnih prvin in intelektualizmov pri Veri; neknjino strokovno izrazje s podroja nepremininskih poslov in avtomobilizma pri Igorju; izrazi, povezani s hevimetalsko subkulturo pri Petru; in intenziven preplet tujejezinih prvin (iz rnogorine oziroma iz srbohrvaine) pri Janini in Marku. Teza o osrednjih vrstah upovedovalnih poloajev, to je prvoosebni pripovedi, dialogu in notranjem monologu (gl. poglavje 2.1 v II. delu), se je z analizo potrdila. Dodamo lahko le e, da je prvoosebna pripoved v obeh analiziranih literarnih delih pogosto notranji monolog.

KRITINO O OBRAZIH JEZIKA (SKUBIC, 2005)

Skubieva monografija, Obrazi jezika (2005), je nastala v asu, ko sta v jezikoslovju druge polovice 20. stoletja nastali pragmatika kot moderna jezikoslovna disciplina, ki je teoretine temelje naslonila na filozofijo, in sociolingvistika, ki je s sociolokimi teorijami drube razumevala jezik ne ve kot sistem pravil, ampak kot igro konteksta, komunikacije, trenutka, stanja govorca, socialnega statusa in podobnega. V tem kontekstu predstavlja Skubievo delo prvo obseno sintezo in analizo jezika kot drubenega fenomena na Slovenskem. Delu znanstvenika in pisatelja urbane kulture sodobnega predmestja se ob koncu naloge pribliamo e s kritinega stalia, upotevajo ugotovitve Andreja Koritnika (2006), ki je prav tako pisal o Obrazih jezika (2005). A. Koritnik (2006, str. 216), izpostavi povezavo med tudijo Obrazi jezika (2005) in romanoma Grenki med (2000) in Fuinski bluz (2001), v katera je vdrla resninost, urbano predmestje s svojim nainom razmiljanja in specifinim jezikom. V Obrazih jezika (2005) pa je diskurz pomaknjen na znanstveno raven in obravnavan z jezikoslovno metodo, ki jo je avtor imenoval lingvistika konotacije. Skubic (2005) zagovarja nekatere terminoloke spremembe, spodbujene v modernem duhu slovenskega jezikoslovja: namesto izraza knjini jezik predlaga standardni jezik, okoliino nadomesti z diskurzom, sleng ni ve le govorica mladih, ampak govorica vseh drubenih skupin. Predvsem pa se v monografiji eli imbolj prepriljivo pokazati Skubieva teza o dveh oseh lovekega ivljenja. Eno predstavlja zasebno in specifina raba diskurzov, na drugi pa je javno z vsemi

198

ustanovami, ki priakujejo ustaljeno, nikoli drugano ravnanje. Skubic (2005) eli uvesti razumevanje sociolekta, ki je prvotno govorica drubene skupine. To pa je v nasprotju s tradicionalnim slovenskim jezikoslovjem, preprianim, da je javna raba lahko samo knjina. Vendar ni nujno, da ta Skubiev namen razumemo kot konanje terorja fantomskega, izmiljenega knjinega jezika, kot ga imenuje Andrej Koritnik (2006, str. 216). Morda je Skubievo delo bolj povezano z naslovom (Obrazi jezika) in z izrisovanjem razlinih obrazov, ki jih slovenski jezik ima, kae na razlike med njimi, torej na razline sisteme, ki jih je omenjala e A. Vidovi Muha (1972). Izmed razlinih sistemov se Skubic (2005) posveti sistemu pogovornega jezika oziroma sociolektom iz sklopa neknjinih zvrsti slovenskega jezika. Bolj se lahko strinjamo s Koritnikovo oceno (Koritnik, 2006), da gre za raziskavo z izjemno irino, ki ji na Slovenskem teko najdemo podobno. V to nas predvsem prepria mnoica imen znanstvenikov in njihovih teorij, pa tudi Skubiev nain obravnave. Ko nasprotuje tradicionalnim konceptom slovenske razliice strukturalistinega jezikoslovja, pokae na razplastenost jezika z analizo drubenih govoric in pri tem se ozre tudi v zgodovino slovenskega jezika. Kljub upotevanju zgodovinskih dejstev, se monografija ne osredinja na zgodovinskem, diahronem, temve je njeno teie sinhrono zanima ga danes aktualna drubena razcepljenost jezikov. Koritnik (2006, str. 219220) je kritiko zakljuil z dolgo mislijo, namenjeno jeziku: A jezik ivi, ne glede na to, kako ga hoemo stisniti v pravila in v objektiviziranih ustanovah vsiljevati rabo knjinega jezika; notranje sile v jeziku so pravzaprav zunanje, e so tako tesno povezane z drubeno strukturo lovetva na zaetku enaindvajsetega stoletja, se ne ozirajo na uglajenost, primernost in kar je e lepih vrlin dobrega sloga, ampak se v razsenejih veresninostih, // uresniujejo soasno, se izmikajo prizadevnim teoretikom, ofenzivno ali vulgarno poimenujejo resninost, hitro menjajo besede, slog, nain izrekanja.

PRIHODNOST STANDARDNEGA JEZIKA

Kakna pa bo prihodnost standardnega jezika v asu, ki mu je Mirjana Nastran Ule (2000) pripisala vse vejo destabilizacijo drubene identitete posameznikov in zahtevo po kreativnem poustvarjanju identitete v spreminjajoi se drubi? Skubic (2003, str 218219) se je pri napovedi za prihodnost osredotoil na standardni jezik kot model za vsakdanje izraanje drubenih skupin. Predvidel je, da se bo izobraenski sloj v vsakdanji govorici e naprej oddaljeval od standardnega jezika. Tako bo standardni jezik kot model za vsakdanje

199

sporazumevanje ostal pri slojih z manj kulturnega kapitala in jim pomagal pridobiti jezikovno samozavest. Po Skubievih predvidevanjih se bo zaradi drubene mobilnosti in novih gospodarskih zahtev e naprej zmanjevala oddaljenost nizkih sociolektov od standardne slovenine, pri emer nizki sociolekti zelo verjetno zajemajo obrobne in ekscesne sociolekte. Delitev na javno in zasebno rabo jezika smo najprej zasledili pri Aloisu Jedliki (1965), kjer je bilo to nasprotje povezano z razlikovanjem med knjinim jezikom in vsakdanjo govorico; v zaetku 21. stoletja Skubic (2005) prav tako dokazuje tezo o dveh obrazih sporazumevanja z nasprotjem med standardnim jezikom in sociolekti. V primerjavi s preteklostjo, ko se je od govorca, ki je naslavljal javnost, priakovala uporaba standardnega jezika, se odnos do zahtevnosti posameznih anrov s asom, pod vplivom drubenih norm in zaradi novih tehnologij, ki zameglijo mejo med zasebnim in javnim, spreminja. Na te spremembe je opozoril tudi Skubic (2005, str. 220221), ki ugotavlja, da danes raba standardnega jezika v bolj subjektivnih vrstah besedil ni ve nujna. Taka jezikovna praksa pa je odsev drubenih sprememb v postmoderni ali pozni moderni.

200

V LITERATURA IN VIRI
Ahai, K. (2007). Zgodovina misli o jeziku in knjievnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: Zaloba ZRC, ZRC SAZU. Bart (Barthes), R. (1971). Nulti stepen pisma. Knjievnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit, str. 3383. Besedie slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki (1998). Ljubljana: Zaloba ZRC, ZRC SAZU. Bogataj, M. (2006). Bluz (na tri gole). Literatura, letn. 18, t. 175/176, str. 164176. Brozovi, D. (1970). Standardni jezik: teorija, usporedbe, geneza, povijest, suvremena, zbilja. Zagreb: Matica hrvatska. Dobrovoljc, H. (2004). Pravopisje na Slovenskem. Ljubljana: Zaloba ZRC, ZRC SAZU. Dobrovoljc, H. (2005). Slovenska teorija jezikovne naravnosti. Ljubljana: Zaloba ZRC, ZRC SAZU. Dragojevi, D. (2002). Urbani miti (Andrej Skubic: Fuinski bluz). Literatura, letn. 14, t. 135, str. 127132. Grdina, I. (1999). Od Briinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja. Havrnek, B. (1969). Teorija knjinega jezika. Jezik in slovstvo, letn. 14, t. 7, str. 196204. Jedlika, A. (1965). Teorija Prake ole o knjinem jeziku. Jezik in slovstvo, letn. 9, t. 6/7, str. 186192. Jerman, F. (1971). O strukturalizmu in Mukaovskem. Sodobnost, letn. 19, t. 2, str. 192193. Kalin Golob, M. (1996). Kritina analiza prake teorije jezikovne kulture. Slavistina revija, letn. 44, t. 2 (apr.jun.), str. 223228. Kocbek, E. (1963). Misli o jeziku. Sodobnost, letn. 11, t. 6, str. 205222. Koritnik, A. (2006). Notranje sile v jeziku. Literatura, letn. 18, t. 179/180, str. 215220. Koroec, T. (1973). Sinteza stilistinih raziskav v ekem jezikoslovju. Slavistina revija, letn. 21, t. 1 (jan.mar.), str. 93100. Kosmos, I. (2008). Medkulturni roman za medkulturno leto 2008. Literatura, letn. 20, t. 207/208 (sept.okt.), str. 231237. Lenek L., R. (1996). Sociolingvistine determinante razvoja slovanskih knjinih jezikov. Izbrane razprave in eseji. Ljubljana: Slovenska matica, str. 2839.

201

Mller, J. (1974). Razmiljanje o(b) Slovenskem knjinem jeziku 4. Prostor in as, 56, 79, str. 305322, 393407. Nemah, B. (1997). Kletvice in psovke. Ljubljana: Nova revija. Podlogar, G. (2008). O urbani literaturi pri nas. Literatura, letn. 20, t. 201 (mar.), str. 104126. Pogorelec, B. (1964). Ob poskusnem snopiu Slovarja slovenskega knjinega jezika. Jezik in slovstvo, letn. 9, t. 7/8 (jan. 1965), str. 232242. Pogorelec, B. (2001). Slovenski knjini jezik norma in ivljenje. Obdobja 20: metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, str. 203208. Skubic Ermenc, A. (2001). Fuinski bluz. Ljubljana: tudentska zaloba. Skubic Ermenc, A. (2003). Jezikovna zvrstnost in sociolekti (Odziv na reitve v Slovenskem pravopisu 2001). Slavistina revija, letn. 51, t. 2 (apr.jun.), str. 293245. Skubic Ermenc, A. (1994/95). Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmatina definicija funkcije. Jezik in slovstvo, letn. 40, t. 5, str. 155168. Skubic Ermenc, A. (2001). Mesto standardnega jezika v jezikovnem repertoarju posameznika. Obdobja 20: metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, str. 209226. Skubic Ermenc, A. (2006). Naini umeanja sociolektov v diskurz slovenske literature. 42. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Mesto in meani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, 26. 6. 14. 7. 2006. Ljubljana: Center za slovenino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, str. 3545. Skubic Ermenc, A. (2005). Obrazi jezika. Ljubljana: tudentska zaloba. Skubic Ermenc, A. (2003). Sociolekti od izraza do pomena: kultiviranost, obrobje in eksces. Obdobja 22: metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, str. 297320. Slovar slovenskega knjinega jezika (19701991). Ljubljana: SAZU Dravna zaloba Slovenije. Slovenski pravopis (2001). Ljubljana: Zaloba ZRC, ZRC SAZU. Stabej, M. (1991). Roman Jakobson: Lingvistini in drugi spisi 1989. Jezik in slovstvo, letn. 36, t. 5/6, str. 170172. Suhadolnik, S. (1968). Koncept novega slovarja slovenskega knjinega jezika. Jezik in slovstvo, letn. 13, t. 7, str. 219224.

202

Toporii, J. (1991). Drubena pogojenost norme in predpisa slovenskega jezika. Drubenost slovenskega jezika. Ljubljana: Dravna zaloba Slovenije, str. 411418. Toporii, J. (1977). Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti slovenskega jezika. Slavistina revija, letn. 25, t. 4 (okt.dec.), str. 387405. Toporii, J. (1971). Pravopis, pravoreje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjinega jezika I. Slavistina revija, letn. 19, t. 1, str. 5575, 222229. Urbani, B. (1976). Knjini jezik skozi prizmo Prake ole. Slavistina revija, letn. 24, t. 2 in 3 (apr.sept.), str. 308313. Vidovi Muha, A. (1998). Kocbekov in Vodukov dele v slovenski jezikoslovni misli. 34. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 29. 6. 18. 7. 1998. Ljubljana: Center za slovenino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, str. 7 17. Vidovi Muha, A. (1992). Normativnost v slovar ujete slovenske besede. Nai razgledi, letn. 41, t. 1, str. 1011. Vidovi Muha, A. (1971/72). Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjinega jezika. Jezik in slovstvo, letn. 17, t. 6 (mar.), str. 178186. Vidovi Muha, A. (2000). Prague functional stratification of language in Slovene linguistics. Slovo a slovensnost, letn. 61, t. 4, str. 276283. Vidovi Muha, A. (1996). Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjinega jezika. Jezik in as. Ljubljana: Znanstveni intitut Filozofske fakultete, str. 1540. Verovnik, T. (2004). Norma knjine slovenine med kodifikacijo in jezikovno rabo v obdobju 19502001. Druboslovne razprave, letn. 20, t. 46/47, str. 241258. Voduek, B. (1932/33). Za preureditev nazora o jeziku. Krog, str. 6676. Vojnovi, G. (2008). efurji raus! Ljubljana: tudentska zaloba. Vojnovi, G. (intervjuvanec), Brato, I. (oseba, ki intervjuva). Zgodba iz ivljenja, katerega del sem bil. Delo, letn. 50, t. 302 (12. dec. 2008), str. 13. Vojnovi, G. (intervjuvanec), Matkovi, D. (oseba, ki intervjuva). Enciklopedija Fuin v fuinini. Delo, letn. 50, t. 104 (7. maj 2008), str. 19. Vojnovi, G. (intervjuvanec), Milek, V. (oseba, ki intervjuva). Ko piem dialoge, si jih govorim na glas. Delo Sobotna priloga, letn. 51, t. 111 (16. maj 2009), str. 2527. Vovk, U. (2008). Zakaj so Vojnovievi efurji postali letonji literarni najdogodek? [online]. [citirano 5. feb. 2010 ]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.airbeletrina.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1283&IteIt. Zorko, U. (2008). Vodi po vesti neke veine. efurji raus! (Goran Vojnovi). Ljubljana: tudentska zaloba, str. 184199. 203

Zupan Sosi, A. (2003). Zavetje zgodbe: sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Ljubljana: Literarno-umetniko drutvo Literatura. virc, B. (2008). Goran Vojnovi efurji raus! (2008). [online] [citirano 26. jan. 2010]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.bajta.com/goran-vojnovic-cefurji-raus-2008.

204