Dame in gospodje,

��������to poglavje imenujem Preddejstva v �ast svojemu odli�nemu kolegu in

predhodniku na podro�ju snobizma - Williamu Makepeaceu Thackerayju, ki je, kot vam
je dobro znano, �e predstavil svoje poglede na to zadevo. Kot vsakdo sem tudi jaz
neomajen ob�udovalec gospoda Thackerayja; zelo odobravam, da je v osr�je svoje
filozofije postavil prav snobizem: navsezadnje je tudi njegova mojstrovina Semenj
ni�evosti - poleg tega, da je dober roman - priro�nik za snobe. Kar pa seveda �e
ne pomeni, da si s Thackerayjem deliva poglede na problem.
��������Prvi� in predvsem, Thackeray obravnava to pomembno zadevo prelahkotno,
pravzaprav kar klepetavo povr�no. Ker je snobizem zanj pomembnej�i od vsega
drugega, je njegova povr�nost o�itna poza. Toda - psiholo�ki razlogi gor ali dol -
njegov pristop k celotni zadevi zagotovo ni ustrezen.
��������Drugi�, Thackeray snobov ne odobrava. Napada jih in sme�i. Kot vsi vemo,
se je njegova knjiga imenovala Priro�nik za snobe - spisal Enodnas (kar pomeni
Eden od nas). Toda na to, kar je tako upravi�eno zapisal v naslovu, je med
pisanjem o�itno pozabil. O snobih pi�e, kot da bi bili posebna �love�ka vrsta: kot
da nekateri ljudje so snobi, drugi pa ne. Po tej logiki bi �lovek lahko napisal
knjigo Ljudje, ki dihajo in samo del ljudi - ne pa vseh - obto�il, da onesna�ujejo
zrak. Ali pa bi napisal knjigo Ljudje, ki se znojijo (ko te�ejo ali pa se sicer
naprezajo pri kak�nem opravilu), v kateri bi znojenje obsojal in ga pripisoval
samo ni�jim slojem. Resnica pa je seveda, da vsi ljudje dihajo in da se vsi ljudje
znojijo.
��������In vsi so tudi snobi.
��������Ah, seveda, nekateri se znojijo bolj kot drugi; tudi ritem dihanja se
razlikuje od �loveka do �loveka. Toda vsi dihamo in vsi se znojimo. Podobno je
tudi s snobizmom. Tudi ta se razlikuje od �loveka do �loveka, in sicer po
kvaliteti, koli�ini, nagnjenosti in sestavi. Toda biti nesnobovski pomeni - biti
ne�love�ki. Kdor napada snobe, napada vse, ki dihamo.
��������Tretji�, Thackerayjeva knjiga - ki je sicer na mo� zabavna - je preve�
anekdoti�na, pojasnjevalna, primanjkuje pa ji znanstvene sle in prakti�ne
uporabnosti. Ker smo pa� vsi snobi, je logi�no, da Priro�nik za snobe ne govori
samo o snobih, temve� tudi za snobe. Ljudje radi berejo o sebi, zato radi berejo o
snobih. Toda pri tem no�ejo vedeti, kako slabi in zabiti so, ampak kako dobri in
ob�udovanja vredni so. In sploh: ker smo vsi snobi, ho�emo v svojem snobizmu tudi
napredovati. No�emo, da bi nas obsojali in sme�ili; �elimo si, da nas tisti, ki
vedo ali pa bi vsaj morali vedeti kako se tem re�em stre�e, vodijo za roko in
usmerjajo v pravo smer.
��������Zato sem se odlo�il, da Thackerayja popravim, izbolj�am. Razlo�il vam bom,
kaj storiti in kako se vesti, �e �elite ostati res uspe�en snob in se povzpeti po
dru�beni lestvici.
��������Vse prave znanstvene raziskave se za�no z definicijami in tudi moja v tem
ne bo izjema. Toda �e preden se lotim tega, bi rad spregovoril nekaj besed o
kri�ih in te�avah snobov v na�i sedanji dru�bi. Samo pe��ica se zaveda, da je
neprimerno te�je biti snob danes kot pa v Thackerayjevih �asih. Tej �alostni
spremembi botruje ve� vzrokov, predvsem pa marksizem. Ne, ne tisti marksizem, ki
je povzro�il nekaj manj�ih sprememb po svetu in v na�ih glavah in ki ga je danes
malone bogokletno omenjati. (Mimogrede naj povem, da je snobizem v marksisti�nem
delu sveta cvetel prav tako bujno in spodbudno kot pri nas.) Ne, v mislih imam
rodovino Marks, aktivno in vplivno polovico trgovinske mre�e Marks�&�Spencer,
zlasti pokojnega lorda Marksa (�e pred tem sira in �e pred tem gospoda Simona
Marksa). Dru�beni in dru�abni pomen Simona Marksa je ve�ji od pomena Karla Marksa.
Oziroma: Simon Marks je bil pomembnej�i in uspe�nej�i revolucionar kot Karl.
��������V Thackerayjevih �asih je bilo otro�je lahko lo�iti gentlemana od
navadnega slehernika. �e je bil �lovek videti gentleman, potem je gentleman tudi
bil. �e je �enska nosila drago obleko, je bila lady. �e je bila v cunjah, ni bila
lady. In �e se je kakemu sleparju in povzpetniku �e posre�ilo, da vas je preslepil
z videzom, se je izdal, kakor hitro je odprl usta. Ljudje iz visokih slojev so
govorili po svoje; kokniji pa po�irali besede po svoje. Ljudje, ki so bili vmes
med tema slojema, so govorili tako, kot �e govorijo ljudje, ki so vmes. Kak�no pa
je stanje danes? televizija je izbrisala jezikovne meje med razredi, in tisti, ki
mu je kaj do tega, se zlahka navzame naglasa, ki ga ima napovedovalec na BBC (ali
pa na neodvisni televiziji ITV, ki se v tem skoraj lahko meri z BBC). Seveda o
besedah ne gre soditi samo po naglasu, toda vsakdo si lahko kupi uporabni -
pravzaprav kar nepogre�ljivi - priro�nik Noblesse Oblige, ki so ga spisali
profesor Ross, gospodi�na Mitford et al., in se nau�i govornih pravil Enodnasa.
Odkar je iz�el ta sloviti priro�ni�ki primerek, imamo opraviti z ljudmi, ki bi se
raje dali raz�etveriti, kot pa da bi pred dvigom kozarca izustili �cheers� ali pa
neodpustljivo tujko �skol�; raje bi se dali �ivi pokopati, kot pa da bi namesto
�visoka dru�ba� rekli �jet�set�. Kar sami pa bi se udrli v zemljo, �e bi jih
zalotili, da si usta bri�ejo s papirnato servieto. Za to je primeren le pravi
namizni prti�ek! Po vsem tem lahko sklepamo, da skrivnosti zgornjega razreda
prenikajo v javnost, zaradi �esar se �e najbolj navaden me�etar - sam o sebi pravi
seveda, da je trgovec - lahko izdaja za gospoda. Treba mu je samo pridno gledati
televizijo in se u�iti pravil iz priro�nika gospodi�ne Mitfordove.
��������Kar zadeva videz, je �e huj�e razdejanje povzro�ila Marksova revolucija.
Danes nih�e ve� ne hodi naokrog v cunjah, in zavoljo tega marksizma tudi ni ve�
mogo�e lo�iti vojvode od trgovskega pomo�nika, razen seveda, �e se spoznate na
tkanine in drugo blago, na kar pa se seveda ne spozna noben pravi snob. Da bi bila
zadeva �e bolj zapletena, naj pripomnim �e, da si marsikatera izmed vojvodinj, ki
jih poznam, kupuje obleke pri �e omenjenih Marksu�&�Spencerju.
��������Ker govor in zunanjost nista ve� zanesljiva kazalca, je �ivljenje pravega
snoba danes neprimerno bolj zapleteno, kot pa je bilo v Thackerayjevih �asih.
Primerjati snobovstvo tedaj in snobovstvo danes je pribli�no tako, kot �e bi
primerjali tedanje ra�unalo na kroglice s sedanjim elektronskim ra�unalnikom.
Tisti, ki sodimo v krog pravih snobov, moramo biti nadvse ve��i, da �e na temelju
drobnih znamenj, gibov, besed, mehanizmov in drugega lo�imo nobenodnasa od
enodnasa. �lovek mora biti �e zlasti pozoren dandanes, ko bi radi bili vsi �na�i�.
Ker je izdajalska gospodi�na Mitfordova tako neodgovorno dala na svitlo vrsto
na�ih drobnih skrivnosti, je treba navade in gesla enodnasov spreminjati skoraj
tako pogosto, kot to po�ne vojska na boji��u. Neko�, v dobrih starih �asih
popotovanj, je bilo potovanje prava odlika vsakega snoba. �e pa potuje� danes,
pomeni to v zgornjem sloju nekaj takega, kot �e bi hodil naokoli bos namesto obut.
�e kdo v dru�bi samo omeni, da je �el na Maldive ali Sej�ele, s tem raz�iri okrog
sebe zadah po svoji jarogospo��ini. Kri�arjenje je �e donedavna imelo svojo
avreolo, danes pa je vse bolj domena nobenodnasov. �Grem na kri�arjenje,� se je
neko� sli�alo zelo ugledno. Stavek je bil v modi. Zdaj ni� ve�. Jadrnice so pri�le
v kremplje nobenodnasov. Za enodnasa pridejo v po�tev edinole zares velike jahte z
redno posadko. Ali pa vzemimo za zgled ribji no�. Dolgo je veljalo, da no�i v
dru�inah, ki res kaj dajo nase, sploh ne sodi med jedilno orodje. No� je veljal za
novotarijo, ki nima kaj po�eti na mizah uglednih dru�in. �e no�ev niso uporabljali
kralji iz hi�e Lancastrov in so si brez njih pomagali celo Stuarti, potem tudi v
drugih dobrih dru�inah nimajo kaj iskati. V prid tak�nemu naziranju govori tudi
dejstvo, da je bil srebrni pribor iz �asa Jurijev zgledno dober, viktorijanski pa
neprimerno bornej�i. In ker so ribje no�e izumili v �asu kraljice Viktorije, so
bila rezila neogibno iz slab�e kovine. S tem so no�i izgubili mo�nost dru�abne
uveljavitve. Enodnas, ki se je po kakem naklju�ju spozabil in zavoljo navdu�enja
nad novotarijami uvrstil nesre�ni no� v svoj jedilni pribor, je zagotovo spro�il
nemajhno polemiko. Pravzaprav bi se bila zaradi tega skorajda vnela vojna med
modernisti, ki so no� uvr��ali med jedilno orodje, in tradicionalisti, ki so ga z
gnusom zavra�ali. Nekaj �asa je bil boj med �no�arji� in �protino�arji� zelo
izena�en. Kazalo je celo, da se bo ribji no� kar dobro odrezal, zdaj se je pa le
izkazalo, da je boj za dru�abno uveljavitev najbr� dokon�no izgubil. Danes
dru�ina, ki res kaj da nase, ribjega no�a ne bo rinila med namizni pribor. Pe�a pa
tudi stara ne�imrnost, ki je velevala, da je treba ribo jesti z dvojimi vilicami.
Ene vilice povsem zado��ajo. Da pa bi jedli ribo z no�em? Nikoli. Raje se zadavimo
s ko��ico!
��������Zaradi tak�nih sprememb in nihanj lahko v tem priro�niku - ob tem ko
osvetliva nekatere znanstvene izraze - osebi, ki si prizadeva biti snob, ponudiva
zgolj prakti�ne in ta hip veljavne nasvete. �e bo priro�nik sprejet po zaslu�enju
in ga bo javnost podprla, bova pozneje pripravljala vsakoletne, �e pozneje pa kar
polletne izdaje. Kajti tisto, kar je letos ��ik�, je lahko prihodnje leto �e
��ok�. Kar je januarja �za nas�, je lahko julija �e �zani�. Morda si bodo ljudje
tretje leto po izidu priro�nika na ves glas nazdravljali s ��kol�. Podobno kot
bodo odromali na pouli�ni odpad (se pravi v kroge nobenodnasov) izrazi, ki so
danes �e modni, kakor se je na primer zgodilo pred nekaj leti z izrazom �cool�
(kul).
�Britanija ni demokracija. Britanija je snobokracija.
��������S tem seveda ni re�eno, da je snobom do oblasti in vpliva. Saj ju �e
imajo. Pravo snobovstvo je �isto in nesebi�no. Ni mu do oblasti, bogastva in
vpliva. Obstaja izklju�no, da stre�e sebi.
��������Ni pa tudi obratno: niso samo snobi tisti, ki dosegajo politi�no oblast,
bogastvo in polo�aj v dru�bi. No, razmere v de�eli so pa� take, da se tisti, ki se
enkrat povzpnejo, neogibno tudi oku�ijo.
��������Stanje se bo moralo poslab�ati, �e naj se lepega dne izbolj�a. Pa ne samo
zaradi vzrokov, ki sva jih �e omenila. Plemstvo kot razred je morda snobovsko,
toda nih�e ni bolj snobovski od obubo�anega plemstva. Nekateri lordi so morda
oholi, ampak ni ga ve�jega ohole�a, kot je obubo�an lord. Kot da je ves svet
njihov, se ljudje vedejo zlasti tedaj, ko ni prav ni� ve� njihov. Biti vladar
sveta je morda tudi snobovsko, toda ni je de�ele, ki bi bila bolj snobovska od
svetovne sile, ki je obubo�ala. �e se je svet spremenil, si je pa� sam kriv; �e ne
zna ceniti na�e odli�nosti, gre to na njegov rova�.
��������O Commonwealthu, britanski vzajemnosti narodov, ki je nastala po razkroju
Imperija, je bilo napisanih na tone knjig. Milijonkrat in na milijone na�inov so
ga primerjali s starim britanskim imperijem. Poveli�evali in zasramovali so ga,
odvisno od pi��evih politi�nih prepri�anj. Vsem pa je dobro znano, da britanska
snobokracija obo�uje stari Imperij in zani�uje in sovra�i Commonwealth. Mnogi
mislijo, da je tak�no po�utje odraz domoljubja ali pa morda ob�alovanja nad
zatonom britanskega vpliva in mo�i, objokovanja starih �asov. Mogo�e vse to dr�i.
Toda poglavitni razlog je neprimerno bolj preprost: neko� smo sinove lahko
po�iljali v kolonije, v Commonwealth pa jih ne moremo. Ni ve� prijaznih sinekur,
ki bi �akale na nadebudne in vrle sinove Imperije.
��������Razdelitev bogastva in razvrednotenje plemi�kih nazivov sta snobokraciji
zadala dodaten hud udarec. Pri tem ne gre za to, da bi bili snobi zlobni in bi
zavidali drugim. Ampak �e se vsem dobro godi in �e lahko prav vsakdo - pri tem
mislimo zlasti razne kramarje - postane vitez Britanskega imperija, potem je
polo�aj snobokracije seveda resno ogro�en. V starih �asih je bilo druga�e: �e je
bil �lovek guverner katere izmed dr�av v Indiji - ne glede na to, kako velika je
dr�avica bila - mu je bil polo�aj zagotovljen (seveda ne v Indiji, ampak v
dru�bi). Bogata� je bil bogata�, reve� pa reve�. Vitez nikoli ni mogel postati kak
d�okej ali turisti�ni agent. In nih�e ni mogel postati baron zgolj zato, ker je
uspel v ni�vrednem okrogprina�anju, ki mu pravijo trgovina.
��������Trdnjava snobokracije je danes torej ogro�ena z vseh strani. Nih�e izmed
nas ne more biti ve� kolonialni guverner, skoraj vsi pa smo danes bogati in
neizmerno spo�tovani. Ta egalitarizem je za snobokracijo zelo nevaren in zato je
treba njene zidine braniti ne samo z neomajno odlo�nostjo, ampak tudi z zvija�o in
z ukano. Naj vnovi� poudarim, da pri tem ne gre za sovra�nost ali hudobo. Ne!
Snobokracija ni sovra�nica raje oziroma sodrge ali drhali. Od plebejca snobokrati
ne zahtevajo ni� drugega kot to, da ostane plebejec. Le kako naj snobokracija
briljira, �e preproste mno�ice niso zadosti preproste? Kako gledati zvi�ka na
drhal, �e pa so njeni pripadniki bolj�ih manir, imajo bolj�e �ole, so pametnej�i
in bogatej�i od tistega, ki viha nos nad njimi? �e huj�e: �loveka nenehno preganja
ob�utek, da so oni tisti, ki vihajo nos nad njim. Saj ne da bi se zaradi tega
vznemirjal, ampak kljub temu� Devanje v ni� je prevladujo�a oziroma kar bistvena
vrlina snobokracije. Ne gre za zlobno omalova�evanje in prezir, ampak kratko malo
za samopotrjevalno vedenje. Le kaj bi bilo s svetom, �e ne bi bilo zadosti ljudi,
ki jih je treba prezirati? �e ne bi bilo zadosti surovine za prezir? Le kaj bi
bilo s snobokracijo, �e ne bi bila tako samozavestna, kot se dela, da je, in kot
so se njeni �tevilni predniki delali, da so? Bolj�e da ne pomislimo, kaj bi bilo,
�e bi snobokrat nekega dne odkril, da nikogar ne zani�uje bolj kot samega sebe?
��������Tak�en na�in razmi�ljanja je logi�en in plemenit. Vendar pa se mu ne
pridru�ujem. Naste�aj �elim odpreti vrata in razkriti vse skrivnosti. Ho�em vas
nau�iti, dame in gospodje novega �asa, kako postati zares uspe�en snob.
��������Denimo, da ste uspe�en lastnik ra�unalni�kega podjetja. V banki imate lep
kup�ek denarja. Veste tudi, da se vam bodo vrata visoke dru�be odprle, �e boste
potrkali nanje. (�alibog je danes tako, da se vrata odprejo vsakomur, ki ima v
�epu milijon.) Ne veste pa, katera vrata so prava; kje najprej potrkati;
kolikokrat potrkati; kako vstopiti; kaj storiti, �e �e vstopite; kako spregovoriti
z gostiteljem, �e prej pa, kako ravnati s slu�in�adjo in kako ravno prav zvi�ka
gledati nanjo; kako govoriti o politiki, politikih in strankah, o predsednikih in
ministrih, o preteklosti in sedanjosti� Predvsem pa, kako se ubraniti
povzpetni�kih bogatunov, ki prihajajo in se bodo v naslednjih desetletjih �e
namno�ili?
��������Ta priro�nik je napisan, da bi vam pomagal, da se izvle�ete iz te�av. Vodi
vas za rokco in vam daje - kakor hitro bomo raz�istili vse teoreti�ne
preliminarije - prakti�ne nasvete, kako biti pravi snob. Rezultate preu�ujte
marljivo in s predano zavzetostjo. Vsaka re� ima svojo te�o. Pasti imajo vselej po
ve� osti. �e se izdate, ste izgubljeni.
��������Britanija, se mi zdi, se ne bo nikoli spremenila v pravo demokracijo, pa
tudi nobene druge de�ele na zemeljskem obli�ju ne poznam, ki bi bila zmo�na tega.
Lahko pa se sprevr�e v pravo snobokracijo - v demokrati�no snobokracijo, kar bi
bil seveda velik napredek. Vsi bi bili lahko Jonesi. Vsi bi lahko vihali nos nad
sosedi. Vsi bi lahko bili bogati. Vsi bi lahko bili lordi. Vsi bi lahko zlahka
�iveli brez ribjih no�ev. Vsi bi lahko prezirali drug drugega.

Kaj je snob?

��������Na splo�no velja domneva - priznati moram, da vsa etimologija ne se�e

preko domnev - da sta v srednjem veku dve znani univerzi vse tiste bruce, ki so
izhajali iz neplemi�kih dru�in, ozna�evali z besedicami: sine nobilitate (brez
plemstva). To so kasneje okraj�ali v �s.�nob.� in iz tega se je rodila besedica
snob. S tem izrazom so s�asoma za�eli ozna�evati osebo, ki se je - �eprav iz
plebejske dru�ine slehernikov - sku�ala meriti s sinovi plemi�ev in jih nemara za
odtenek prekositi. Oseba, ki naj bi bila bolj aristokratska od aristokrata. To je
bil prvotni pomen izraza snob. Pribli�no tak pomen ima izraz �e danes.
��������Toda pravi snob je �e kaj ve�. Po Oxfordskem besednjaku (�e izpustim
neustrezne in arhai�ne definicije v njem) so snobi �osebe s pretirano
zagledanostjo v dru�abni polo�aj in bogastvo in z nagnjenostjo k temu, da se
sramujejo zvez z ni�jimi dru�benimi sloji; obna�ajo se kle�eplazno do tistih, ki
so dru�beno vi�ji od njih, in priznavalno gledajo predvsem na zunanjost�.
��������Kako imenitna razlaga. Gre za dve re�i, ki si ju je treba zapomniti:
��������1. Pravi snob, tako pravi Oxfordski besednjak, daje ve� na zunanjost kot
pa na zaslu�nost. Sveta resnica! Snob spo�tuje zunanjost, pa �e se za njo skriva
kak�na zasluga ali ne. �e pravi snob sre�a svetovno znanega znanstvenika ali sploh
�loveka, ki je zelo zaslu�en za �love�tvo, a nima nobenega naslova (in pri tem
tudi Nobelova nagrada ne zale�e kaj prida), se zanj �e zmenil ne bo. �e pa se
seznani z bogatim lastnikom tovarne, ki proizvaja ma�o za odstranjevanje mozoljev,
in se je tovarnar�ek nekega dne spozabil in frcnil nekaj drobi�a kakemu zakotnemu
dobrodelnemu dru�tvu in za to dobil vite�ki naslov, �e torej snob sre�a tak�nega
tipa, se mu v ustih nabere slina in mu srce plane z infarktoidno naglico. V vsakem
stavku, s katerim ga bo nagovoril, bo najmanj trikrat izustil �sir Herbert�, pa ne
iz kak�nega posebnega spo�tovanja do tovarnarja Herberta (do katerega mu je toliko
kot za lanski sneg), ampak iz samospo�tovanja. �Sem pa� nekdo, ki ima prijatelje
med plemstvom,� tako razmi�lja pravi in brezhibni snob. Biti plemi� ob koncu
dvajsetega stoletja je pravzaprav �e anahronizem. Toda imeti plemi�a za
prijatelja, no, to pa �e vedno nekaj pomeni. Seveda ob pogoju, da plemi� ni
vpleten v kak �kandal in da ni ubo�en.
��������Prvo pravilo se torej glasi: bistvo ni pomembno, �teje zgolj in samo
zunanjost.
��������2. V svojem delu Umetnost ustvarjanja Arthur Koestler analizira estetiko
snobizma in govori o neki prijateljici, ki je od nekod dobila v last Picassovo
risbo. Mislila je, da gre za reprodukcijo, in jo je obesila na steno ob stopni��u.
Ko je ugotovila, da je risba slikarjevo originalno delo, je sliko snela in jo
obesila na �astno mesto nad ognji��em. Koestler jo je vpra�al, zakaj je to
storila. Navsezadnje, je menil Koestler, se slika ni prav ni� spremenila, zakaj
naj bi se torej selila iz zakotja na �astno in najbolj vidno mesto? Seveda
Koestler nima prav: slika se je spremenila, in sicer ne samo simboli�no, pa tudi
ne samo metafori�no. K temu, da je velevredno umetni�ko delo preselila s stopni��a
nad ognji��e v dnevni sobi, lastnice tudi ni vodila samo preprosta zdrava pamet -
spo�tovanje pred re�jo, ki veliko stane. Slika se je prav res spremenila tudi
fizi�no. Kakor hitro se je namre� izkazalo, da gre za izvirnik, je lastnica (pa
seveda tudi vsi njeni obiskovalci), odkrila v njej dotlej skrito veli�ino. Slika
je zasijala, za�arela in navdu�ila vse, ki so �e nekaj trenutkov predtem
neprizadeto hodili mimo nje. In s tem pridemo do drugega velikega na�ela
snobovskega sveta: ker �teje samo navideznost, ne pa realnost, se navideznost
spremeni v realnost. Hipokrizija, hinav��ina, je bistvo snobizma. Podobno je tudi
s politiki, ki hodijo na tuje in se delajo, da imajo pomembne dr�avni�ke pogovore,
v resnici pa jim je samo do tega, da jih televizija snema, ko se rokujejo z
dr�avniki, ki so �e pomembnej�i in ve�ji od njih.
��������V istem eseju Koestler govori o neki �enski, ki jo je sre�al med bivanjem
v Berlinu. �enska je bila znana po neki svoji muhi. �Imela je �tevilna ljubezenska
razmerja s pisatelji, in sicer ne glede na starost ali spol - toda imela jih je
samo s tistimi, katerih knjige so prodali v ve� kot dvajset tiso� izvodih. Kot je
povedala sama, z manj uspe�nimi avtorji ni mogla do�iveti telesnega zadovoljstva.�
��������Pribli�no podobno zgodbo sem sli�al od nekega francoskega prijatelja -
staromodnega gentlemana, nekdanjega diplomata s kozjo bradico in z uglajenim
vedenjem. Nekje je staknil mlado damico, Yvonne ji je bilo ime, jo dvorljivo
peljal na ve�erjo v eno najbolj�ih restavracij v Parizu, se ji posve�al kot pravi
vitez, potem pa jo je peljal k sebi domov in jo je �zapeljal� - pri �emer je
namerno spregledal dejstvo, da se je dama neznansko rada pustila zapeljati. Ko je
bila re� opravljena, se je obrnil k njej in jo na svoj staromodni na�in vpra�al,
ali je v njunem stiku u�ivala. �Seveda sem,� je za�epetala mlada dama, �saj ste
vendar nosilec reda legije��asti.� (No, dandanes je pravzaprav �e kar te�ko
sre�ati �loveka, ki tega odlikovanja ne bi imel.)
��������Tako Berlin�anka kot Yvonne sta seveda govorili po resnici. Na nikogar
nista hoteli narediti vtisa in tudi nista hoteli biti duhoviti. Bili sta ne samo
pravi, ampak veli�astni snobovki, veliki virtuozinji, Jasha Heifetz in Ana Pavlova
snobizma. Le redkim uspe, da se povzpnejo tako visoko. Ne glede na to, kaj je
Napoleon rekel o mar�alski palici in vojakovem nahrbtniku, je dejstvo, da noben
nadebuden snob niti v sanjah ne sme segati tako visoko, ampak lahko samo v
izrednem spo�tovanju ob�uduje omenjeni velikanki snobizma. Sicer �ivljenje sploh
ne bi imelo nobenega smisla.
Nekje visoko gori na Gorjancih kipi �rno pe�evje. Med pe�evjem se pa �iri cvetnik,
prav majhen vrtec, ves poln najlep�ih in najblagodu�nej�ih ro�ic. To pe�evje se
te�ko najde, �e te�e pa se pride �ezenj v �udoviti vrtec. In to je dobro. Kdorkoli
je �e zablodil v cvetnik, ga je zamaknila in prevzela krasota in di�ava ro�ic tako
neskon�no, da je nehal misliti na jed in pija�o, na spanje in tudi na povratek in
je poginil, ne �ute� nobene boli, od predolgega bedenja in stradanja. Blagor pa si
ga tistemu, ki dobi po sre�i ali naklju�ju kak cvet teh plemenitih ro�ic. Ako se
�eni, naj ga dene svoji nevesti v venec in �ivel bo z njo v kr��anski spravi in
ljubezni do groba. �e eno samo peresce utola�i zakonsko zdra�bo, ako se polo�i
razprtima zakoncema pod zglavje. Kdor nosi tak cvet s seboj, ne obhaja ga nobena
jeza in nobena �alost, ne premaga ga noben sovra�nik, ne predere nobena krogla.
Zdaj pa �ujmo kratko povest o tem gorjanskem cvetniku, ki mu ne najdemo para pod
bo�jim soncem!
��������Vlah Elija je bil jako po�ten in bogoslu�en mo�. Ko je sinove poo�enil,
h�ere poomo�il, dolgove popla�al in vse zamere poravnal, je pustil doma�ijo in se
preselil na Gorjance, da bi brez zmotnjave Boga �astil in se pripravljal za sre�no
smrt. Med �rnim pe�evjem sredi trnja, osata in kopriv si je postavil hi�ico, ki je
imela ravno dosti prostora zanj in za prijazno kozo, katero je vzel s seboj za
tovari�ijo in da ga hrani s svojim mlekom. Razen mleka je u�ival zdrave gorjanske
zeli in korenine, �ejo si pa gasil z mrzlo studen�ino, izvirajo�o izpod pe�evja. O
tej hrani in pija�i je �ivel pobo�ni pu��avnik veliko let v vednem zdravju in
veselju. V samoti ga ni motil nih�e. Kraj ni mogel �loveka mikati: bil je tako
odljuden, gol in pust, da se ga je potnik �e od dale� ustra�il. Pa niti Eliji se
ni po ljudeh ni� to�ilo. Trikrat v letu: pred bo�i�em, pred veliko no�jo in pred
sv.�Elijo je pri�el k njemu sin in mu prinesel �utaro sladkega vivodinca. Razen
njega ni videl nikoli �ive du�e, pozabil je svet, kakor je svet pozabil njega.
��������V viharni no�i, ko se je ravno ulegel, sta potrkala na vrata dva
popotnika, dva bolna romarja. Elija jima je odprl in ju peljal v tesno ko�ico.
Prelepo sta ga prosila, da bi jima dal preno�i��e in tudi, �e mu je mo�i, kako
dobro jed in pija�o, da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlaj�i popotnik �e
veli z oto�nim glasom: �Romarjem se godi dandana�nji slabo. Prihajava iz svete
de�ele, iz Nazareta, in sva zdaj na potu v Marija Celje, ali mo�i naju zapu��ajo,
morala bova tukaj umreti, ako se naju ne usmilita Bog in ti, �astiti starec! Po
morju sva se vozila sre�no. Mornarji so dobri ljudje, dali so nama drage volje
vse, kar so sami imeli. Zapustiv�i ladjo, sva hodila ve� dni po Primorju. Primorci
so bogati trgovci, ali skope du�e. Brez pla�ila naju niso hoteli ne nasititi ne
voziti. La�na in trudna sva pri�la v Brod. Brojanci so dobri ljudje, ali sirote.
Pomagali bi nama bili radi, ali niso imeli kruha niti zase, nikar za druge. Bog
jim stokrat povrni blago voljo! Onemogla od lakote in bolna od hudega pota sva
dospela bolj mrtva nego �iva v Ko�evje. Ko�evska gospoda je hudobna in bera�ka.
Siromaku ne bi dala ni skorjice kruha, ko bi kruha tudi kaj imela. Ali udarila jo
bo stra�no �iba bo�ja, in takrat se bo pokesala, pa bo prepozno. Sam Bog je storil
�ude� in nama podaril toliko jakosti, da sva priromala do tvojega stanovanja.�
��������Pobo�nemu Eliju se udero solze, ko sli�i toliko bridkost in rev��ino.
Postregel je popotnikoma bolje nego sam sebi o najve�jih praznikih. Spekel jima je
svojo preljubo kozo in postavil prednju tudi �utaro sladkega vivodinca, ki jo je
bil komaj na�el. Romarja sta jedla in pila, in ko sta se okrep�ala, sta zahvalila
prelepo svojega dobrotnika in sladko zaspala v njegovi postelji. Tudi pu��avnik je
spal sladko in dolgo na trdih tleh, kakor �e nikoli ne, odkar je prebival na
Gorjancih. V sanjah sta se mu prikazala sam Bog Jezus Kristus in njegov premili
u�enec sv.�Peter. Kristus ga je prijel za roko in mu rekel: �Pogostil si svojega
Stvarnika in Odre�enika in z njim velikega apostola svetega Petra. Za to dobroto
ti ne bodeva dala denarjev, ki jih niti ne �eli� niti ne potrebuje�. Dajeva ti
bolj�e povra�ilo; za ta svet svoj blagoslov, za oni svet svoj nebe�ki raj.�
��������Ko se Elija prebudi, sta bila popotnika �e od�la, pustiv�i mu ves svoj
bo�ji blagoslov. Zdaj se ni �util ve� starega in slabega: bil je zopet mlad in
krepak, kakor kak �tiriindvajsetleten mladeni�. Grda ko�ica je izginila in se
spremenila v prijazno belo kapelico. Pu��avniku ni bilo treba �alovati ne po kozi
ne po vinu. Ko je izpil svojo skledico mleka, se mu je napolnila precej z drugim,
mnogo slaj�im mlekom, nego mu ga je dajala koza, in tako je �ivel odslej brez
truda in brige, kako bi jo prehranil v svoji nerodovitni pu��avi. Ko je
privzdignil �utaro, je bila polna, in, kakor v skledi mleka, tudi v njej nikdar ni
zmanjkalo vina, in to vino je bilo �e mnogo mnogo bolj prijetno in di�e�e nego
tolikanj slove�i vivodinec. Okoli �alostne kolibe so se poprej gonili grabljivi
kragulji in jastrebi, zdaj so pa prepevali okoli vesele kapelice neznani pti�ki s
tako milim glasom, da se jih Elija ni mogel naslu�ati. Trnje, osat in koprive so
se nekam izgubile iz obli�ja pu��avnikovega doma, mesto njih je narastel pono�i
cvetnik, kakr�nega noben grad ni imel, ves obsajen z nebe�kimi ro�icami, da takega
�uda �e nobeno �love�ko oko ni videlo. V studencu pod pe�evjem je tekla bistra
voda kakor prej, ali zdaj so mrgolele in se igrale po nji zlate ribice, ki so
pozdravljale pu��avnika z radostnim pljuskanjem in celo s �love�kim glasom. V tem
prekrasnem zemeljskem raju je �ivel pomlajeni Vlah Elija v sveti molitvi in
radosti �e celih sto let. Nadlegovala ga ni nikoli ve� ne bolezen ne starost. Umrl
je lahko in sladko, ker je vedel, da ga �aka na onem svetu �e veliko ve�je
veselje, nego ga je u�ival po Kristusovem blagoslovu �e na zemlji, ki ni bila
zanj, kakor za druge, dolina solz. Bela kapelica, ki je toliko let v njej prebival
in Bogu slu�il, se je zdavnaj poru�ila; tudi neznane ptice in zlate ribice so brez
sledu izginile; edini cvetnik je ostal in spri�uje �e dandana�nji bo�je povra�ilo,
ki pride dobremu �loveku v�asi �e na tem svetu, gotovo pa onkraj groba.
�Podgorec je �el polhe lovit. Preno�i��a si je poiskal vrhu Gorjancev. Vzel je iz
torbe ve�erjo in, ko je odve�erjal, se je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, ko ga
prebude debeli glasovi neznanih mo�. �udni glasovi so bobneli, kakor �e teka� na
prazen sod. Mo�je so bili �tirje enake velikosti, kakor najvi�je smreke. Svetil je
mesec in tako se je moglo vse videti, kakovi so in kaj delajo. Velikani sedejo na
trato in vele: �Kamen�kajmo se, da se zabavamo.� Pobrali so mlinske kamne in se z
njimi kamen�kali. Naveli�av�i se igre, vele: �Napolnimo si pipe in kadimo!� Iz
�epov privle�ejo pipe, velike za zeljno kad, in jih napolnijo s tobakom. Zdaj se
pa domislijo, da nimajo ognja. Eden pravi: �Sklatimo si ga z neba!� Velikani
sko�ijo na noge in za�no metati proti nebu mlinske kamne. Vsak si sklati zvezdo. Z
zvezdami si pri�go tobak in zdajci zapuhajo z dimom vse Gorjance, kakor da bi jih
bil pokril �rn oblak. Ko pokade, pravi eden: ��as je, da si pripravimo ve�erjo!�
Velikani se dvignejo in sko�ijo v globok prepad. Iz prepada privale �tiri sode
vina. Vsak sod je jemal deset veder, �e raj�i kak bokal ve�. Iz prepada si pri�eno
tudi svojo ve�erjo, �redo srditih volkov. Volkov je bilo osemindvajset, na vsakega
sedem. Velikani narede velik ogenj, nataknejo volkove na velike ra�nje in jih
peko. Obenem so pa tulili nekako pesem, kakor da se grom razlega, in poskakovali
okrog ognja, da se je kar zemlja tresla. Podgorec, ki je te strahote gledal in
poslu�al, je priporo�al svojo du�o Bogu in vsem svetnikom v neskon�nem strahu, da
ga po�asti ne bi zavohale in dejale na ra�enj morda tudi njega. Stisnil se je v
klob�i� kakor je� in se drznil komaj dihati. Poleg njega je stala �utara vina, ki
jo je bil prinesel s seboj. Podgorec se domisli, da daje vino sr�nost �e babi, in
za�ne vle�i. Ker je bil sr�nosti tako krvavo potreben, ni �udo, da je pil dolgo in
veliko. Br� se je preveril, da je v takih zadregah vino res najbolj�i tola�nik in
pomo�nik. Bokal ga je bil zvrnil �e za ve�erjo. Ali taka malenkost Podgorca ne
ujuna�i, zato se je velikanov tako bal in tresel. Zdaj je pa vrgel v globo�ino
svojega �elodca dva bokala naenkrat in ta obilni po�irek mu je srce tako
pridvignil in razvnel, da bi se bil �el metat s samim peklenskim rogatcem, kaj ne
s takimi nerodnimi rogovilami, kakor so bili ti velikani! Zdeli se mu niso ni� ve�
tako grozoviti kakor od konca, jel se je skoraj sramovati, da se jih je bil
ustra�il. Predrzno se jim je grozil za grmom s pestjo in jim kazal osle in
pomaljal fige. Ko pa so volkove spekli in se usedli k ve�erji, je zagodrnjal
skoraj naglas: �Se pa� vidi, da ste zarobljeni hribovci, ki me �e na vol�jo
pe�enko ne povabite.� Velikani so raztrgali in pohrustali volkove kakor kak
lakomnik svoje cipe in te�ke zalo�ke so zamakali z ogromnimi curki vina. Ali
njihovo vino je moralo biti precej cvi�kasto kajti dr�ali so se stra�no kislo in
�emerno. Eden njih veli: �Bratci, treba bo udariti spet v kak hram in si napolniti
posodo s sladko, �love�ko kapljico. Te na�e �obodre sem tako sit, da sam ne vem,
kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel par dobrih po�irkov starega �entjernej�ana.�
Podgorec, to za�uv�i, plane kvi�ku, ponudi velikanu �utaro in veli: �En bokal ga
je �e notri. Nuj ga izpiti! Bog ti ga blagoslovi!� Komaj je pa izustil bo�je ime,
se je zasli�al udar, kakor da je kje blizu tre��ilo. Tisti hip je ugasnil tudi
ogenj, pri katerem so velikani sedeli, in vse obli�je je pokril najgostej�i dim,
da se dolgo �asa ni moglo ni� razlo�iti. Ko se je dim zopet razkadil in raz�el, ni
videl Podgorec nikjer ve� ne mlinskih kamnov ne �erjavice ne ra�njev in vinskih
sodov, pa tudi velikanov ne. No� in gora jih je dala, no� in gora jih je vzela.
�etrt stoletja ali en dan je minilo, ko sem, po sledeh svojega pogre�anega brata,
prispel na Jesenice. Ni mi jih �e bilo dvajset, in v �oli sem imel pravkar za
seboj zadnji izpit. Pravzaprav bi se bil lahko po�util osvobojenega, saj so se po
tednih u�enja pred menoj odpirali poletni meseci. Ampak odpeljal sem se razdvojen:
doma v Vogr�ah star o�e, bolna mati in zmedena sestra. Poleg tega sem se v zadnjem
letu, re�en duhovni�kega internata, v�ivel v skupnost celov�kega �olskega razreda,
kjer so bila v ve�ini dekleta, zdaj pa sem se nenadoma zna�el sam. Medtem ko so
drugi skupaj vstopali v avtobus za Gr�ijo, sem igral samotarja, ki je raje hotel
sam zase v Jugoslavijo. (V resnici mi je za to skupno potovanje primanjkovalo samo
denarja.) Poleg tega nisem bil �e nikoli v tujini, pa tudi sloven��ino, �eprav za
prebivalca vasi na ju�nem Koro�kem ni bila nikakr�en tuj jezik, sem komaj
obvladal.
��������Obmejni vojak na Jesenicah me je, potem ko je o�inil moj sve�e izdani
avstrijski potni list, kajpada nagovoril v svojem jeziku. Ko ga nisem razumel, je
dejal po nem�ko, Kobal je vendar slovansko ime, �kobal� se imenuje prostor med
razkre�enimi nogami, �razkorak�; in tako tudi �lovek, ki stoji z razkora�enimi
nogami. Moje ime velja torej bolj zanj, za vojaka. Starej�i uradnik poleg njega, v
civilu, belolas, okroglih u�enja�kih o�al brez okvirjev, je z nasmehom pojasnil,
da pomeni temu ustrezni glagol �plezati� ali �jezditi�, tako da bi moje ime Filip,
konjeljub, sodilo h Kobalu; lahko bi bil navsezadnje v �ast svojemu imenu.
(Kasneje se mi je �e pogosto dogajalo, da so se prav uradniki neke tako imenovane
napredne de�ele, ki je bila neko� del velecesarstva, izkazovali s presenetljivo
izobrazbo.) Nenadoma se je zresnil, stopil korak bli�e in se mi slovesno zazrl v
o�i: moral bi vedeti, da je v tej de�eli pred �etrt tiso�letja �ivel ljudski junak
po imenu Kobal. Gregor Kobal, iz okolice Tolmina, ob zgornjem toku reke, ki se
spodaj v Italiji imenuje Isonzo, je bil leta tiso� sedemsto trinajst eden izmed
voditeljev velikega tolminskega kme�kega punta in leto nato s svojimi tovari�i
usmr�en. Njegov da je stavek, ki v republiki Sloveniji �e danes slovi po svoji
�nesramnosti� in �drznosti�, �e� da cesar ni ni� drugega kot �sluga�, in da bodo
stvari �e vzeli v svoje roke! Tako pou�en - z ne�im, kar sem �e vedel -, sem smel,
z mornarsko vre�o preko ramen, ne da bi moral pokazati gotovino, stopiti iz mra�ne
obmejne �elezni�ke postaje v severno jugoslovansko mesto, ki se je takrat na
�olskih zemljevidih, poleg Jesenice, v oklepajih po staroavstrijsko �e imenovalo
A�ling.

��������Dolgo sem stal pred postajo, veriga Karavank pa, ki mi je bila v

dosedanjem �ivljenju zmeraj dale� pred o�mi, tik za hrbtom. Mesto se za�enja takoj
ob izhodu iz predora in se vle�e skozi tesno re�no dolino; nad njenimi pobo�ji
ozko nebo, ki se �iri proti jugu in ki ga obenem zagrinja gost dim �elezarne; zelo
dolgo naselje z zelo bu�no ulico, od katere se na levo in desno cepijo le strme
poti. Bil je topel ve�er konec junija 1960, in cesti��e je iz�arevalo naravnost
zaslepljujo�o svetlobo. Opazil sem, da so mrakobnost v notranjosti blagajni�ke
ve�e povzro�ali �tevilni avtobusi, ki so se v naglem redu ustavljali pred velikimi
nihajnimi vrati in vozili dalje. �udno, kako je ta vsesplo�na sivina, sivina hi�,
ceste, vozil, povsem druga�e od barvitosti mest v de�eli Koro�ki, ki ji v sosednji
Sloveniji - refren iz devetnajstega stoletja - pravijo �lepa�, v tej ve�erni
svetlobi dobro dela mojim o�em. Avstrijski vlak z enim samim vagonom, s katerim
sem prispel in ki bo zdaj zdaj odpeljal nazaj skozi predor, je bil videti, zadaj
na tirih, med ogromnimi, zapra�enimi jugoslovanskimi vlaki, �ist in pisan kot
otro�ka �eleznica, in modre uniforme njegove posadke, ki se je glasno pogovarjala
na peronu, so v tistem krogu sivine predstavljale barvno primes tujine.
Presenetljivo tudi, da so me ti tropi ljudi, ki so bili v tem bolj majhnem mestu
na poti, povsem druga�e kot v mestecih moje domovine, sicer sem in tja dojemali,
vendar niso nikoli buljili vame, in dlje ko sem tam stal, bolj sem se zavedal, da
se nahajam v neki veliki de�eli.
��������Kako preteklo je bilo zdaj, komaj nekaj ur kasneje, tisto popoldne v
Beljaku, kjer sem obiskal svojega u�itelja zgodovine in zemljepisa. Tehtala sva
moje mo�nosti za jesen: ali naj bi takoj odslu�il voja�ki rok ali pa prosil za
odlog in pri�el s kakim �tudijem, in s katerim? V nekem parku mi je nato u�itelj
prebral eno izmed svojih pravljic, vpra�al po moji sodbi in ji nato prisluhnil z
nadvse resnim izrazom. Bil je samski in �ivel je s svojo materjo, ki je, medtem ko
sem bil pri njem, skozi zaprta vrata kar naprej spra�evala po sinovem po�utju in
njegovih �eljah. Pospremil me je do postaje in mi tam, tako naskrivaj, kakor bi se
po�util opazovanega, stisnil bankovec. �eprav sem mu bil zelo hvale�en, tega nisem
mogel pokazati, in tudi ko sem si zdaj predstavljal mo�a onkraj meje, sem videl
samo bradavico na bledem �elu. K njej pa je sodil obraz obmejnega vojaka, ki je
bil komaj kaj starej�i od mene, je vendar �e jasno, v dr�i, glasu in pogledu,
na�el svoje mesto. Od u�itelja, od njegovega stanovanja in mesta v celoti, mi ni
ostala nobena slika razen dveh upokojencev v parku, ki sta igrala �ah pri mizi v
grmi�evnati senci, in ble��anja �arnega venca iznad glave Marijine sohe na Glavnem
trgu.
��������Premi�ljeval pa sem, popolna sedanjost, ki tudi danes, po petindvajsetih
letih, spet postaja povsem sedanja, o jutru istega dne, s slovesom od o�eta, na
gozdnem gri�u, po katerem nosi vas Vogr�e svoje ime. Starikav �lovek, droban,
veliko manj�i od mene, je sklju�enih kolen, pove�enih rok in s protinasto
upognjenimi prsti, ki so tisti trenutek predstavljali v besu stisnjene pesti, stal
ob ka�ipotu in vpil name: �Kar propadi, tako kot je propadel tvoj brat, in kot
propadejo vsi v na�i dru�ini! Iz nikogar ni bilo ni�, in tudi iz tebe ne bo ni�!
Iz tebe ne bo niti dober kvartopirec, kakr�en sem jaz!� Pri tem pa me je bil ravno
prej, sploh prvi�, objel, in preko ramena sem se zazrl na njegove od rose vla�ne
hla�e, z ob�utkom, da v meni objema pravzaprav samega sebe. V spominu pa me je
nato ta o�etov objem dr�al, ne samo tistega ve�era pred postajo na Jesenicah,
ampak tudi �ez leta, in njegovo kletev sem sli�al kot blagoslov. V resnici je bil
smrtno resen, v svoji predstavi pa sem ga videl, kako se muza. Naj me njegov objem
nosi tudi skozi to pripoved.

��������Stal sem v somraku, v bobnenju tranzitnega prometa, ki se mi je zdel

prijeten, in premi�ljeval o tem, kako se v dosedanjih objemih z �enskami nikoli
nisem po�util tako dr�anega. Nobene prijateljice nisem imel. Vsaki� ko me je edino
dekle, ki sem ga sploh poznal, objelo, sem do�ivljal to prej kot nagajivost ali
stavo. Kak�en ponos vendar, hoditi z njo malo narazen po cesti, ko pa sva za
nasproti ido�e o�itno spadala skupaj. Neko� je iz skupine potepu�kih
skoraj��e�otrok zaklicalo: �Ima� ti lepo dekle!�, in spet drugi� je obstala neka
starka, se ozrla od dekleta k meni in dejala dobesedno: �Vi sre�ne�!� V takih
trenutkih se je zdelo hrepenenje pravkar �e izpolnjeno. Opojnost, ugledati nato
poleg sebe v spremenljivi svetlobi kina lesketajo�e se obli�je, usta, lice, oko.
Tisto najvi�je je bilo lahno telo ob telesu, kakor se je zgodilo v�asih samo po
sebi; tudi zgolj slu�ajen dotik bi pri tem u�inkoval kot prestopek. Ali nisem
potemtakem vendarle imel prijateljico? Misli na �ensko namre� nisem poznal kot
koprnenje ali hotenje, ampak samo kot �eljeno sliko lepega nasproti, - ja,
nasproti naj bi bilo lepo! -, ki bi mu lahko, kon�no, pripovedoval. Pripovedoval
kaj? Enostavno samo pripovedoval. Dvajsetletnik si je predstavljal
pasti�drug�drugemu�v�objem, imeti�rad, ljubiti kot nenehno, tako obzirno kot
nezadr�no, tako mirno kot vzklikasto, kot razjasnjevalno, razsvetljujo�e
pripovedovanje, in pri tem se je spomnil svoje matere, ki je, vsaki� ko je bil
dolgo zdoma, v mestu, ali pa sam v gozdu ali na poljih, takoj pri�ela siliti vanj
s svojim �Pripoveduj!� Nikoli takrat, vsaj pred njeno boleznijo ne, mu ni uspelo,
da bi ji pripovedoval, kljub njegovim stalnim vnaprej�njim vajam; nasploh se mu je
pripovedovanje posre�ilo samo, kadar ni bil vpra�an - v nadaljevanju pa je seveda
potreboval pravilna vmesna vpra�anja.
��������Zdaj pred postajo pa sem odkril, da prijateljici �e od svojega prihoda
dalje na tihem pripovedujem dan. In kaj sem ji pripovedoval? Ne dogodkov ne
pojavov, ampak enostavna dogajanja pa tudi samo kak pogled, �um, vonj. In curek
majhnega vodometa onkraj ceste, rde�ina kioska s �asopisi, bencinski hlapi
tovornjakov: ni� ve� niso, medtem ko sem jih na tihem pripovedoval, ostajali sami
zase, ampak so prehajali drug v drugega. In tisti, ki je pripovedoval, sploh nisem
bil jaz, ampak ono, do�ivetje samo. In ta tihi pripovedovalec, v moji notranjosti,
je bil nekaj, kar je bilo ve� od mene. In dekle, kateremu je bila namenjena moja
pripoved, se je pri tem spremenilo, ne da bi se staralo, v mlado �ensko, tako kot
je tudi dvajsetletnik, ko je zaznaval pripovednika v sebi, postal odrasli brez
starosti. In stala sva si nasproti, natan�no v vi�ini o�i. In vi�ina o�i je bila
merilo pripovedi! In v sebi sem za�util najne�nej�o svojih sil. In pomenila mi je:
�Sko�i!�
��������Na rumenkastem tovarni�kem nebu nad Jesenicami se je pojavila zvezda, sama
zase ozvezdje, in skozi uli�ni dim spodaj je letela kresnica. Dva vagona sta
tre��ila drug ob drugega. V supermarketu so blagajnike zamenjale sna�ilke. V
stolpnici je ob oknu stal mo� v majici in kadil.

��������Iz�rpan kakor po kak�nem naporu sem skoraj do polno�i sedel v postajni�ki

gostilni, pri steklenici temne sladke pija�e, ki se je takrat v Jugoslaviji dobila
namesto coca�cole. Obenem sem bil �isto buden, tako druga�e kot ob ve�erih doma,
ko sem, bodisi na vasi, v internatu ali v mestu, vsako dru�abnost motil s svojo
utrujenostjo. Na edinem plesu, na katerega so me vzeli s seboj, sem zaspal z
odprtimi o�mi, in v zadnjih urah leta si je moj o�e vedno zaman prizadeval, da bi
me s kvartanjem zadr�al od postelje. Mislim, da tisto, kar me je ohranjalo tako
budnega, ni bila samo tuja de�ela, ampak tudi gostilni�ki prostor; v kak�ni
�akalnici bi me najbr� kmalu ob�la utrujenost.
��������Sedel sem v eni izmed teh ni�, obitih v rjav les, ki so bile malce podobne
kornemu stolovju, pred menoj peroni, svetli, razvr��eni dale� v ozadje, za menoj
pa prav tako svetla magistralna cesta z osvetljenimi stanovanjskimi bloki. �e
zmeraj so vozili, kri�emkra�em, tu polni avtobusi, tam polni vlaki. Potnikom nisem
videl obrazov, samo obrise, obrise pa sem opazoval skozi obraz, ki se je zrcalil v
steklenih stenah in je bil moj. S pomo�jo posnetka, ki me ni natan�no prikazoval -
samo �elo, o�esne jamice, ustnice -, sem lahko sanjal o obrisih, ne samo potnikov,
ampak tudi stanovalcev stolpnic, kako so se premikali skozi sobe ali tu in tam
posedali na balkonih. To je bil lahek, jasen, oster sen, v katerem sem mislil
prijazno o vseh teh �rnih podobah. Nobena od njih ni bila zla. Stari so bili
stari, pari so bili pari, dru�ine so bile dru�ine, otroci so bili otroci,
osamljeni so bili osamljeni, doma�e �ivali so bile doma�e �ivali, in vsak
posameznik del neke celote, in s svojo zrcalno sliko sem spadal k temu ljudstvu,
ki sem si ga predstavljal na nenehnem, miroljubnem, pustolovskem, spro��enem
popotovanju skozi no�, na katerega so smeli tudi spe�i, bolni, umirajo�i, ja, celo
umrli. Vzravnal sem se in hotel, da bi bil ta sen resni�en. Nato pa ga je zmotil
samo ne�ivljenjsko velik portret dr�avnega predsednika, ki je visel natan�no v
sredini sobe, nad to�ilno mizo. Mar�al Tito se je prikazoval tam zelo jasno, z
bogatimi na�itki na svoji uniformi, polni odlikovanj. Sklanjal se je nad mizo, na
kateri je le�ala njegova stisnjena pest, in zrl name s strme�e svetlimi o�mi. In
sli�al sem ga celo re�i: �Poznam te!� ter mu hotel odgovoriti: �Toda jaz ne poznam
sebe.�

��������Sanjarjenje se je nadaljevalo �ele, ko se je za to�ilno mizo, v motni

razsvetljavi, pojavila natakarica, s sen�nim obrazom, na katerem so bile tudi pri
gledanju naravnost jasne edino o�i, ki so jih skoraj pokrivale veke. Pri
opazovanju teh vek se je pred menoj nenadoma, po�astno telesno, premikala mati.
Postavila je kozarce v umivalno korito, nabodla blagajni�ki listek, pobrisala po
medenini. Brezimna groza, ko me je za trenutek zadel njen pogled, posmehljiv,
neprodirljiv; preplah, ki je bil bolj sunek, zanos v neko ve�jo sanjo. V tej je
bolnica spet ozdravela. Posko�no �ivahno je, oble�ena kot natakarica, premerila
razvejano gostilno, in iz visokih, zadaj odprtih natakari�inih �evljev so se
svetile njene okrogle, bele pete. Kak�ne korenja�ke noge je bila dobila mati,
kak�en vzgib v bokih, kak�no visoko pri�esko. In �eprav je vendar, druga�e kot
ve�ina �ensk na vasi, znala le nekaj besed sloven��ine, jo je govorila tukaj, v
pogovoru z neko nevidno mo�ko dru�bo v sosednjem kotu, �isto samoumevno, skoraj
gospodovalno. Torej ni bila najden�ek, begunka, Nemka, tujka, za katero se je
vedno izdajala. Za hip se je dvajsetletnik sramoval, da naj bi bila ta oseba z
odlo�nimi gibi, lajnanjem, glasnim smehom, s hitrimi pogledi njegova mati, in to
si je ogledal potem, ob tuji �enski, tako natan�no kot �e nikoli: ja, tudi mati je
�e do pred kratkim govorila s takim spevnim glasom, in kadar je resni�no pri�ela
prepevati, si je hotel sin zama�iti u�esa. Iz vsakega �e tako velikega zbora je
bilo takoj sli�ati materin glas: tresljaj, nihljaj, gore� odmev, od katerega je
bila pevka, v nasprotju s poslu�alcem, popolnoma prevzeta. In njen smeh ni bil
samo glasen, ampak naravnost divji krik, izbruh, veselja, jeze, bridkosti,
zani�evanja, ja, razsojanja. �e v za�etnih bole�inah njene bolezni so ti kriki
zveneli kot presene�en, na pol veselja�ki, na pol uporen smeh, ki ga je, s�asoma
vedno bolj nemo�na, s svojim �vrgolenjem posku�ala preigrati. Predstavljal sem si
razli�ne glasove v na�i hi�i in sli�al o�eta, kako preklinja, sestro, kako
kihajo�e in jokajo�e mrmra samogovore, in mater, kako se smeji od enega konca vasi
do drugega - in Vogr�e so dolga vas. (Samega sebe sem videl v tej predstavi
nemega.) Tako sem spoznal, da mati ni nastopala le gospodovalno kakor zdaj
natakarica, ampak vladarsko. Zmeraj je hotela voditi mogo�no gosti��e, z osebjem
kot s svojimi podlo�niki. Na�e imetje je bilo majhno, njena zahteva pa velika: V
njenih pripovedih o mojem bratu je le�ta nastopal kot kralj, ki so ga ogoljufali
za prestol.
��������In jaz sem pri njej veljal za zakonitega prestolonaslednika. Obenem pa je
�e od vsega za�etka dvomila, da bi mi to uspelo. Njen pogled na meni je v�asih
odrevenel v so�utju, ki je bilo brez trohice usmiljenja. Doslej me je vendar
zmeraj znova nekdo opisoval, duhovnik, u�itelj, dekle, so�olec: ampak pod temi
nemimi materinimi pogledi sem se �util opisanega tako, da se v njih nisem ugledal
samo spoznanega, ampak obsojenega. In prepri�an sem, da me ni �ele s�asoma, zaradi
zunanjih okoli��in, pri�ela tako ogledovati, ampak �e od trenutka, ko sem se
rodil. Dvignila me je kvi�ku, me podr�ala v lu�, se zasmejala vstran in me
obsodila. In prav tako je pozneje, da bi se prepri�ala, vzela k sebi mal�ka, ki je
v travi cepetal in kri�al od �ivljenjskega veselja, ga podr�ala v sonce, se mu
posmehnila in ga ponovno obsodila. Posku�al sem si domi�ljati, da je bilo z bratom
in s sestro pred tem podobno, pa si nisem mogel. Samo jaz sem jo spravljal do
vzklika, slede�ega ponavadi takemu neusmiljenemu pogledu: �Ah, midva!�, ki ga je
ob prilo�nosti namenila tudi hlevski �ivini, dolo�eni za klavnico. Sicer sem �e
zelo zgodaj �util potrebo, da bi me videli, dojeli, opisali, spoznali - ampak ne
tako! Kako spoznanega sem se na primer po�util, ko mi je neko�, namesto matere,
dekle dejalo �midva�. In ko sem po letih v duhovni�kem internatu, kjer so nas vse
skupaj nagovarjali samo po priimkih, v dr�avni �oli od so�olke v klopi prvi� �isto
mimogrede sli�al svoje ime, sem to do�ivel kot opis, ki me je osvobajal, ja, kot
ljubkovanje, pod katerim sem zadihal; in �e zdaj se mi svetijo lasje te so�olke.
Ne, odkar sem lahko razvozlaval materine poglede, sem vedel: tukaj ni moje mesto
�e jutro samo ni bilo po stari meri, ta nori poletni dan je �e kar od zore dalje
meril v svojo smer, in kakor se je nevsakdanje za�el, tako se je nepri�akovano
kon�al. Eden onih dnevov, ki se usodno zare�ejo v �loveka, in to v dobi, o kateri
je trdno uverjen, da ga je kon�no sre�alo in mu zdaj ni� ve� ne more do �ivega.
Kajti ob zatonu desetletij si domi�lja, da je zadosti trpel in videl hudega, da se
je dovolj obodel s trnjem in si natisnil v ko�o zadosti bodic, si nalezel dovolj
bolezni in ljubezni, imel svoje dobre vrhunce in pou�il sre�o po dosegljivih
kosih, pospravil �etev po obrokih, od sadov katere mu zdaj dnevi minevajo
brezskrbno. Prepri�an je, da obvladuje vse njihove ponudbe in je zadosti utrjen,
nepremakljiv in stanoviten, zadosti pripravljen na vse in pameten dovolj, da
prena�a dajatve in izgube z dostojanstvom in okrepljeno premo�jo, opremljen z
zadostno debelo ko�o, ki je ne presenetijo ve� ne trni ne dotikljaji �enske roke.
��������Buterno, pred kratkim upokojenega profesorja starih jezikov, kr��enega na
oplaknjeno ime Franc, je zagrabilo z doslej nepoznano silo in ga ni izpustilo ve�.
Kar se mu je skozi desetletja zaklju�evalo in zakrastovalo, je le�alo pred njim
spet na ste�aj odprto in ranljivo. Njega, ki je stal zakoreninjen in polagoma
lezel v zemljo, bil samo �e korenina, �e ne ve� deblo, ne ve� veje, ni� ve� vrh in
listje, je neki vro�i poletni dan izkoreninil, ga izruval in razmetal, da je
pobiral le s te�avo svoje konce.
��������Svojima roditeljema dolgo ni odpustil, da sta ga bila krstila za Franca.
Kako je mogo�e poslati �loveka v �ivljenje s tem imenom in kaj je imel opraviti z
navadami davnine, da je bilo tako ime nekim prednikom, in s prena�anjem njihovega
samoljubja, njihove zagledanosti vase na vnuke in pravnuke? Kak�na roditelja sta
to, uprta v preteklost, ki ponudita pri�leku za na pot ozoban grozd? Zdaj ko se je
bil sprijaznil s svojim oplesnelim imenom, premagal neugodje in je domala �e
pozabil nanj, je napo�il oni nori dan, ki je raztrobil njegovo ime spet sicer ne s
kake line, a ga vendarle potegnil bole�e na povr�je. Komajkdo v njegovi okolici ga
je klical po imenu, priseljenca, o katerem se je vedelo premalo; v tem kratkem
�asu tudi ni utegnil se s kom zbli�ati, navsezadnje pa tega tudi ni nameraval. �e
je bilo treba in se ni dalo ogniti, klicali so ga profesor. Velike stvari se
vselej napovedujejo, le da �lovek v svoji nepismenosti ne razbere napovedi, je ne
razvozla pravilno in pravo�asno, ali jo v svojem poneumnenju tolma�i napa�no.
Buterna tisti dan ni ne �util ne vedel, kaj natanko se mu napravlja, v zavest mu
je �inilo njegovo prazno ime, nenadoma in brez vidnega vzroka, v ospredje �utenja
se mu je zrinilo dejstvo, kako nerodno, a zna�ilno da mu je ime. Ta �udna
nepotrebnost ga je vznemirila. Takrat si �e ni mogel misliti, kdo bo moral
izgovarjati to nepovedno ime in ga bo nevede in nehote spominjal otro�tva, ki je
bilo le prilo�nost hudovanja in nadle�enosti in tako malokrat izraz lep�ih
odna�ajev.
��������Dan, ki kar traja in ga ni konec, �eprav je minil �e davno, saj je bil
poletni dan in zdaj so dnevi poznojesenski. De� �e moti vodo, pogosto nakapljuje,
mrzle so no�i in megla se srebrika v mese�ini. Oni prvi pode�elski dnevi, ko se je
vse za�elo, in zadnji dnevi v mestu, ko se je kon�alo, so minili, �e vedno
minevajo in ne minejo, in prav nobenih dvomov ni, da bojo trajali v nedogled,
trajali vse jeseni in naslednje zime.

���������e navsezgodaj zjutraj se mu je napovedoval. Neko trzanje v zraku, neko

kljuvanje pred oknom ga je pognalo iz postelje �e pred zoro in ni se mogel ne
otresti slutenj ne jih pametno opredeliti. Kaj mu �e pred zoro jemlje spanec, kaj
se mu danes mede pod nogami? Odrinil je polknice in �e mra�no jutro se je vsulo v
sobo. Na orehu je predirljivo mlelo v jutranjo ti�ino, di�alo je po travah,
prozorno se je premikalo nad zelenjem, iz nizkega so vstajali bilke in stebla,
visoko nad tlemi dvigovali travnik, pove�eni popki in cvetje so se pripravljali,
da se zravnajo iz no�i in odprejo �a�e. Srni ob robu gozda sta le dvignili glavi,
ju malo podr�ali proti polkni�nemu ropotanju in spet spustili smr�ka v hrano.
Naslonil se je na okensko polico in se prepustil razko�ju jutra. Na travniku, v
drevesih, v zraku je bilo vse nared za u�ivanje, glad in �eja sta se pola��ala
mesa. Buterna je razklepal z okna utesnjujo�a ga dihala. Zrak mu je dobro storil.
��������Precej dnevov v novi slu�bi je bilo za njim, pa so si bili vsi do zadnjega
podobni, po kakih napetostih se nista razlo�evala doslej niti dva. Da bi se po
kakih razburljivih pripetljajih, tega Buterna od svojega samotarjenja in osebnega
urejevanja prostih dnevov ter od postranske zaposlitve, kjer se je moral poslu
�ele priu�iti, tudi ni pri�akoval. Oskrbovanje in upravljanje ob�inskega muzeja je
prej dolgo�asno ko vznemirljivo po�etje, razen �e od�tejemo posebnost, ki je v
tem, da se v njem �ibijo podnice, se zibljejo omare, se trese steklo in �kriplje
pod koraki pod.
���������e je vodenje skoz velike muzeje povezano s ponosom in vznesenostjo
vodnika, ki ve, da bo v tretji sobi lahko opozoril skupino na to ali ono ve�jo
zanimivost, in ki z ni�anjem in vi�anjem glasu po�asi pripravlja obiskovalce na
vi�ek ogleda v sedmi dvorani, se vodenje skozi sobice krajevnega muzeja odvija
enoli�no, v tihoti in nejevoljnem mrme�u skupin�ic, ki obiskujejo take kraje
zaradi ugodne lege, zavoljo nespregledne in zavajajo�e izvesne table, ali da imajo
v zalogi bezgove izgovore. Takistole nekaj krati v letu krajevno pomembnost
popljuska ve�ji val, ko marljivi vnete�i, ki se imajo odgovorne za uglednost trga,
in njihovi za narodov blagor zaskrbljeni gonja�i, ki stre�ejo tej lepi razvadi in
z velikimi obeti ujemajo na limanice muzealne romarje, od dale� in iz tujih krajev
usmerijo sem polne avtobuse. Bli�e�nji zahajajo posami� na to �krtajo�e in
stokajo�e ogledovanje, �e ne iz muhavosti ali kakih �olskih obveznosti, pa iz
zadrege in pomanjkanja bolj�ih in druga�nih vab. Ali pa se odvija vodenje v
hrupenju glasnih fi�firi�ev, ki prihajajo sem ubijat �as na ob�inski ravni in na
ra�un vodnikovega zdravja, premostovat re�e in spakovaje se kako pode�elsko
�akanje ali vedrit ob vremenskih neprilikah. �e kolcne se jim ne po razstavljenih
objektih in preleni so, da bi brali spremna besedila. Meni filozofija pa zajcu
boben, je zapisal mo�ki v �rnem usnjenem kombinezonu v knjigo obiskovalcev. Kogar
zazebe, preden se mu zanohta, kdor je stopil brez de�nika pred nevihto v duri,
nadoda �e kak korak, pa je v muzeju in �e si ve� ne zmo�i nog. Ob posebno vro�ih
dneh, v opoldanskih urah, ko vodnik �e zapira, se zatekajo med hladne stene, da se
malo ohladijo pred kosilom v gostilni onkraj trga. Ali tisti, ki so v �kripcih, da
premislijo v navdihovalnem ambientu, kak�no godovno darilo naj izberejo
prijatelju; �koda, da ne kadi, tako radi bi mu podarili pepelnik ali pipo, pa si
morajo zakajati glavo s peresi in kravatami. Pri tem morajo �e imeti sre�o s
�asom, kajti ustanova je odprta le tri dopoldanske ure, pozimi pa je zaprta.
Poleti se dr�i tega v vrsto stisnjenega, starega poslopja prijeten hlad, ki ga
razstavljeni predmeti iz kamene dobe �e pove�ujejo. Vodniku skozi mestne muzeje je
v zado��enje ob�asno skupinino pozadr�evanje sape, tak zakotni�ki muzej nima s �im
nikomur vzeti sape in zbuditi �udenja, vodnik nima s �im opozoriti na kak
prese�ek, vse je v sili enako zanimivo in vse za vse enakomerno razburljivo. Kadar
je z ustvarjalnostjo na koncu, ljudstvo za�ne razvijati muzejstvo, je trdil pesnik
doma�in in se zaklel, da ne bo prestopil muzejskega praga: ljudstvo, ki muzejali
in zijali, da je s seboj na tleh in ho�e s�mo sebe nagega ogledovati v tvarinah v
vitrinah.
��������Ob prezgodnji uri je zavil od hi�e po stezi, v katero se je od obeh strani
nagibala trava, �e vsa ove�ena z roso. Na robu pod hi�o se je steza prevalila v
nekaj metrov strmine in se potlej spet, teko� ob njivici, �e spodaj v vi�ini
ceste, popolnoma zravnala. Narava je vsekala v travnik po svoji volji stopnico, na
njenem robu, v prvi vrsti zgornjega travnikovega poda, je raslo nekaj sadja in
metalo pod noge podolgovate mokre lise, ki so se ocejale ob �evljih. Zdaj od tega
zdaj od onega soseda se je sli�alo kako orodje, se je sli�al kos �ivine, pome�ana
z godrnjavsanjem in ukazovanjem. Iz dimnikov se je izkajalo zajtrkovanje. V zraku
napovedujo�a se vro�ina, na cesti ni� vozil in ni� ljudi, promet je odvihral iz
grape v zgodnjih urah.
��������Na poti vzdol� potoka, mimo skromnih malih hi� in bajt v prigorju, na poti
mimo �ivih mej, skoz gonje, ki so bile gonje le navidezno, saj tod skoz nih�e ni�
ni gonil, pa� pa so plotovi robili pri cesti le�e�e travnike, ob tej hoji v trg so
se mu vsiljevali po drevesih in pricestnih plankah, utah, skladanicah natisnjeni
lepaki. Opozarjali so na bli�nji tr�ni praznik in viseli tam �e nekaj tednov. Za
vsakim ovinkom so �ive barve nanovo pozivale mimoido�e na veliko dru�abno
prireditev, najve�jo letno ljudsko veselico, na pro��enje, dogodek posebnih mikov
in samodejno delujo�e privla�nosti, na katerega doma�inov ni bilo ve� treba
spravljati, nikogar pregovarjati, temve� je opravilo svoje �e samo obvestilo,
vednost za �as te pred vrsto let vpeljane in trdno uveljavljene navade.
��������Buterna je hodil dan za dnem mimo njih, ne da bi se moral kdaj ustavljali
z mislimi ob njih, kaj �ele, da bi ga obe�evano slavje zamikalo en samkrat. To
popivanje se ga ni dotikalo, tako veselja�enje in svetkovanje se mu je upiralo. Ko
mu je danes mimogrede pri�lo do zavesti, da se ta praznik poskakljivih polk in
val�kov, ko vsa tr�na pamet zleze v noge, pri�enja prav nocoj, se ga je polotilo
neko gomaze�e neugodje. Redki avtomobili, ki so ga prehitevali, se niso ve�
ustavljali, da bi ga jemali s seboj. Zaradi njegovega doslednega odklanjanja
njihove samaritanske ustre�ljivosti so se bili umaknili eni v zamerljivo
obrekljivost in drugi v skomizganje z rameni, a oboji so bili �ez nekaj �asa le
za�eli spo�tovati njegovo hojo.
��������Pred deveto ponavadi je prihajal v muzej skozi �e odklenjena glavna vrata
bolj starega kakor nekdanjega �olskega poslopja, kjer sta bila spravljena ob�inska
knji�nica na eni strani hodnika in muzej na drugi. Z visokega obokastega hodnika
ali postoj� v njenih vratih se je ogla�al knji�ni�arki, telesno upokojeni, a
duhovno zelo bistri u�iteljici, ki je delala poleti pri ven na hodnik odprtih
vratih in se je odzivala z zelo razli�nimi glasovi, zdaj prihajajo�imi od nekod iz
prostorskih globin, zdaj du�e�imi se v papirju ali zatikajo�imi se v knji�nih
policah, tako da je Buterna v�asih stopil v ve�o knji�nice in tovari�ici razodel
svoj prihod s kratkim pogovorom, preden je odklenil na hodniku svoja vrata. Bila
sta edina nastavljenca v celi hi�i in zgodilo se je tudi, da kak dan edini �ivi
bitji, �e zanemarimo �krtanje v podu in sitnarjenje po �ipah.

��������Buternov stari znanec in stanovitni knji�ni�arkin spremljevalec, pred

vrati knji�nice zleknjen pes, je ob ropotu klju�ev le malo prezasukal o�i in �e
gobca ni dvignil s poda. V�asih je le�al zunaj pred vrati, navadno pa ubogljivo
dremal v sobnem kotu. To rumenodlako tele, s sivimi prameni v ko�uhu in nekoliko
preobilno glavo, ji je nosilo torbo v slu�bo in nazaj, s tacami odpiralo vrata, se
samostojno kretalo po trgu in namesto svoje gospodarice opravilo marsikako
potrebno dnevno pot. Kadar je bacalo pred njo po trgu, so se jima umikali s
plo�nika. Otroci v gru�ah so umolknili in se stisnili k steni, posamezni pa v
zavetje kakega odraslega, kadar se je �ival pojavila na cesti z nakupovalno ko�aro
ali mle�no kanglo v gobcu in odkar je juna�ujo�ega se pobalina z gromovitim
�krebetanjem in razkazovanjem �udovito popadljivega zobovja pritisnila ob trgovino
s sadjem in ga dr�ala tam, dokler drugi niso priklicali u�iteljice na kraj
junakovanja. Storjeno mu je bilo, po�ast ga je prilepovala k zidu z rasto�o
odlo�nostjo in bi ga dr�ala tam �e ure, v katerih se mu je telo hotelo razlesti po
ometu, da ga ni odre�ila u�iteljica, med navalom razburjenih in priganjajo�ih
ljudi pospremljena na prizori��e. Odrasli so bernardinca nagovorili v�asih s kako
prej previdno ko prijazno besedo, a dotakniti se ga ni drznil odslej tudi od njih
nih�e. Glas, ki je hodil z njim, neprera�unljive, krepke �eljusti in ob�asno
gr�avo brundanje, lastni�ina zagotovila pa �e pogosta odsotnost krotiteljice, so
trg obvarovali ve�jih pasjih pripetljajev.
��������Danes psa ni bilo pred vrati knji�nice, pa� pa se je motala na plo�niku in
v ve�i skupina desetih, dvanajstih oseb, ki je �akala na vstop v muzej. Ni�
posebnega na njej Francu Buterni ni udarilo v o�i, ni� izrednega ga ni pritegnilo,
razen da ni mogel skriti presene�enja, prelivajo�ega se v veselje nad tako
nenavadnim zgodnjim obiskom, in da je silovito �util, kako se je zrak za�el
napenjati med njimi v neki neoprijemljivi slutnji. Takrat je seveda �e ni opazil v
skupini in za kaj takega �e tudi ni bilo kaj prida prilo�nosti, preve� ga je
zaposlovala skupina kot celota. O�i so sicer gledale, a niso �e ni� videle, ni se
mu �e odstrla v pameti, �ele �ez �as se mu bo zasvetila v spominu.

��������Vstopili so, opravili obi�ajne formalnosti in takoj pri�eli ogled. Pohod

skozi razstavne prostore se je za�el na kraju samem, pri pregledni sliki,
razpotegnjeni po celi steni pri vhodu, prikazujo�i v prerezu pokrajino, njene
razli�ne diluvialne plasti, planine in konice gor, v tiso�letjih izvotlene
podzemske jame, iz katerih so se vlekli prameni megle. Vse polno da je takih in
podobnih votlin v okoli�u, ki so �e stoletja znane iz ustnega izro�ila in ki so
jih prebivalci napolnili z vra�ami in skrivnostmi, z mra�nja�tvom in ugankami:
duhovi, hudobe in zlikavci da so menda prebivali v teh kade�ih se gorah, zakladi
da so bili v njih zakopani, ki so jih varvale po�asti. �ele v zadnjem �asu da je
znanost prou�ila te kra�ke pojave, je govoril Buterna, in le te�ko da je
prepri�evala prebivalstvo o tem, da megla ni ne sapa podzemskih zmajev ne
peklenski dim, temve� da nastaja naravno, tako v ledeni dobi in tako danes, ker se
pozimi vla�en in topel votlinski zrak me�a z mrzlim zunanjim.
��������Skupina se je zna�la v pritli�nih sosednih sobah, kjer so bile v le�e�ih
steklenih omarah razstavljene najdbine, medvedje kosti pa razni predmeti, kosti
starih individuumov pa tudi mladih bitij, �ivalskih zaplodkov, v njihovih kosteh
sledovi kurjenja, ostanki ognja in ognji��a, umetno obdelane kosti, takratno
orodje in oro�je, rastlinstvo, kamni. �lovek da pose�e v naravo in stanuje v
toplej�i dobi paleozoika v teh jamah. V poznej�i da so v jamah odkrili samo �e
medvedje sledove. Vsi predmeti lepo zlo�eni, o�tevil�eni in ozna�eni, urejeni po
ledenodobnih plasteh. Po steni spet risbe teh izkopanin in slike drugih stvari,
imenski seznam vseh jam, seznam najdi��, rezi skozi plasti kulturne zgodovine in
opisi, poljudnoznanstvene razlage, razse�nosti, podatki, risbe posode iz kamnite
dobe, naplavine, ki da niso potopne, temve� iz prve dobe kvartarja v zgodovini
zemlje, ko nastopi �lovek.
��������Po vretenastih stopnicah so se povzpeli na zgornji pod: spet kosti
medvedov, ohranjena medvedja glava, popolna okostja starih �ivali, ki so po�ivale
in spale v teh jamah, kjer so bile na varnem pred lovci in pred vremenskimi
neprilikami, ali se umaknile vanje pravo�asno za umiranje. Razstavine spet
narisane, nadrobno opisane in razlo�ene po stenah. Sredi zadnje sobe v kamnitni
rakvi okostji dveh mrtvakov iz poznej�e dobe, materino in dojen�kovo ob njenem
vzno�ju, zlo�eni v taki legi, v kakr�ni sta bili najdeni. Skupina je obstopila
grob in se zatopila v davninski trupli.
��������Zdaj �ele je bila prilo�nost, da si vodnik podrobneje ogleda svoje umolkle
spremljevalce. Oziral se je po ljudeh, zamaknjenih v kamnito jamo, in se za
trenutek ustavil na vsakem izmed njih. Doslej se mu �e �isto ni� ni razodelo,
odkod napetost, ni �e utegnil razvozlavati vzrokov vznemirjenosti, ki jo je
potla�eval med govorjenjem, a ne potla�il, in se je ob koncu oglasila s tem
ve�jimi zahtevami. Nenadoma se mu je odprlo, ko mrena mu zdrselo spred o�i. �eprav
je �e ni bilo v kolobarju in si je dajala opravka v prej�nji sobi, se je
izobli�ila pred njim, iz mr�avega mraka stopila na svetlo, da jo je zagledal jasno
pred seboj.

��������Med vodenjem mu ni u�lo, da se je dr�ala vseskozi sama v ozadju, hodila za

zadnjimi in po svojem, ko da je Buternovo razlaganje predmetov ne zanima in ima s
tem krajem svoje samosvoje namene. Njeno zaostajanje mu je bilo neprijetno na
o�eh, saj je z njim njegovo vlogo razvrednotovala in obhod zavla�evala. A �e bolj
upo�asniti ogledovanja in pripovedi razvle�i domala ni bilo mogo�e. Kadar jo je
videval od dale� in po naklju�jih mimo tinov, zatopljeno in odsotno, ga je vsaki�
cuknilo v njeno smer, in je le z voljo zadr�eval telo pri sebi in se zoperstavljal
vleku. �util je, kako je mrgolelo po telesu, se zaganjalo in pro�ilo. Navsezadnje
je bila skupina zanesljiv in trden zid, ki ga je zadr�eval. Zdaj se mu je na mah
odjasnilo, kar je bilo zamegleno, napeti zra�ni loki so se razsuli v srebrikajo�e
se spominovo drobinje. In ko je �ez �as dohitela skupino, �e vedno stoje�o okoli
ko��enega �love�kega spomina iz davnine, si jo je le �e potrdil, si le �e utrdil
nespremenjene, z leti poglobljene in obru�ene, �e bolj poudarjene poteze njenega
telesa.
��������Razpoklina v spominu se mu je zaprla.
��������Njen obraz od blizu, njene jamice v kotih usten, so ga prestavili v
mladeni�ka leta, v tisto poletno popoldne, ki se mu je izrisalo v spominu v tako
jasnih obrisih, da je ne�tetokrat podo�ivel najneznatnej�e njegove poteze in
potekanje posameznih trenutkov. Tisto izrisano in tolikokrat obnovljeno popoldne
je bilo pred njim, ko se je bil poslovil od mladoletnice kot gimnazijski
zrelostnik pred �tudijskim odhodom v tujino. Poslovil, ne da bi se poslovila.
Zaman jo je bil �akal takrat na dogovorjenem mestu, pri stogu na vzpetini
travnika, zara��ajo�ega se s smre�jem. Nalo�eni posli v hi�i, mu je bila pozneje
sporo�ila. V posestni�kem nagonu sta bila njena roditelja slutila dogajanje in
svoje posestevce obvarovala, da se ni moglo premakniti iz hi�e. Nedosegljiva in
za��itena, starim vedno pred o�mi in na doklicu, se je bila kradla z doma k stogu,
kjer sta se ni�kolikokrat dobivala na skrivnem. Snidenje ta preobratni zadnji dan
se ni bilo posre�ilo, njun razhod je bil ostal nedopovedan in odprt, brez
potrebnih obljub in zavez in nalo�nin, ostal okrnjek, ubiti zarodek �utenja.
Nepote�en je bil pustil za seboj jamice njenega smeha in njeno skrito vekanje, iz
gubic katerega je bil pobiral bisere. Ne pripravljenega spominka, vratne veri�ice
z obeskom, ji ni bil izro�il ne ji zapustil kake prijazne, bodrilne besede. Ni bil
mogel namo�iti ve� svoje zemlje v njeni vodi, niti en samkrat ve� ni mogel iti z
roko po strni��u njenih dlak. Na listek je �e napisal: Iz medene doline be�im,
osel, pa v ovseno mesto strmoritim. Si dala v�eraj kravico in mi obljubila tudi
danes travico! Upal dolgo v popoldne, a zdaj mi �as izteka. Vlak ne �aka. Si dala
kravico, bo� dala drugi� travico!
��������Listek in �katlico je bil zataknil v stogovo �pranjo, in ker se pozneje
nikoli ni sklicevala nanju, je vedel, da se je stvar izgubila ali pri�la v
nepoklicane roke