<<naslovnica>> Botjan Marko Turk ODDALJENOST DO SVETA SLOVENIJA MED 1990 IN 2010 <znak Ignis> <<konec naslovnice>> <<kolofon>>

Oddaljenost do sveta. Slovenija med 1990 in 2010 Copyright Botjan Marko Turk in PROPHETES globalizacija d.o.o. Fotografija na naslovnici Naroila po telefonu: 040 261 994 ali 0599 22 703 Ali po e-poti: zalozba.ignis@siol.net <CIP> <<konec kolofona>> <<kolofon zadaj>> Botjan Marko Turk Oddaljenost do sveta. Slovenija med 1990 in 2010 Urednik: Anton Koak Lektorirala: mag. Aleksandra Belak Oblikovna zasnova: Rok Predan Priprava za tisk: Rok Predan Fotografija na naslovnici: ISBN: 978-961-6499-39-2 Prva izdaja Tisk: Studio Ignis (Dinami d.o.o. Leto natisa in izida: 2010 tevilo natisnjenih izvodov: ???? Maloprodajna cena: ?? Zalonik: Zaloba Ignis
1

Zaloba Ignis je dejavnost podjetja PROPHETES globalizacija d.o.o. (sede: Traka c. 132, 1000 Ljubljana) Informacije o naroilih: 040 261 994 ali 0599 22 703 Zalozba.ignis@siol.net www.ignis.si Naroila: PROPHETES globalizacija d.o.o. Zelena pot 17 1000 Ljubljana <<konec kolofona zadaj>> ODDALJENOST DO SVETA SLOVENIJA MED 1990 IN 2010 Uvod Priujoi izbor lankov predstavlja zarez v zgodovinsko in politino snov, ki bi jo za potrebe ire opredelitve lahko poimenovali slovenska civilizacija. Gre za lanke, razprave in razmiljanja, ki so veinoma e bila objavljena, bodisi se jim to v tej ediciji dogaja prvi. Ponekod so bila besedila pobruena, naslovi pa spet premiljeni. Namembnost objave pa to pot presega prvotno intenco, v kateri so bila zapisana. Upamo namre, da tokrat vsa skupaj osvetljujejo tisti fenomen, ki ga nekateri predstavljajo kot elitno zgodbo o uspehu, drugi pa se o njem izrekajo z veliko mero notranje skruenosti in nelagodja. Beseda je o slovenski drubi, v celotnem razponu, od drave do kulture in drugih znamenj zgodovinske volje, ki Slovence zapisujejo kot narod, katerega sredie in teie ostaja kultura, njena zgodovina, pa tudi drugi elementi, ki se suejo okrog teh pojmov. Transformacija spremljevalnih pojavov s podroja kulture, umetnosti pa tudi miljenja kot takega v politiko se je zgodila v hudo stisnjenem asu enega oz. dveh samih let. Od leta 1987 do leta 1989 namre beleimo prenik in organiziranje civilno-drubene platforme v strukturo slovenskih politinih strank. Skoraj dobesedna brezasnost prehoda na eni strani, hkrati pa pretvorba vesoljne vedoeljnosti, ki znanost, umetnost in kulturo kot take sploh vzpostavlja, v merkantilistino logiko omejene politine sfere, sta navidezno povzroili, da se

demokratinemu bloku vseh dvajset let z eno samo izjemo (2004-2008) ni posreilo organizirati na nain, da bi bil uspeen. Oblast si je Sloveniji na njegov rova veinoma zagotavljala tranzicijska levica, ki je pri tem raunala na vsaj dva bistvena dejavnika. Prvi je manipuliranje z volilnim telesom na desnici, ki se je oitno pokazalo e leta 1992 s sindromom Jelini. V usodnejih nastavkih pa je obstajalo e v samem zaetku formiranja demokranskega bloka, kajti najveji skupni imenovalec med politiki prve in druge generacije v tem prostoru je bila prav kasneja identifikacija posameznikov znotraj arhivov Slube dravne varnosti. Razmerje med tistimi, ki so bili poslikani v emblemih prejnjega sistema, kot bi formalne, neformalne in bog-ve-kakne-e oblike sodelovanja z oblastjo lahko poimenovali, in onimi, ki se niso spustili v temno galerijo, je priblino ena proti pet, v korist prvih. Slovenska civilizacija v tranziciji ima tako malo neodvisnega razuma. Nov as, ki se je napovedoval konec osemdesetih let, je postal doba izgubljene iluzije, esar pa se Slovenci zaradi odsotnosti dravotvorne zavesti (in izkunje) nasploh nismo najbolj zavedli. Razkorak med kulturnikim miljenjem, katero je pomenilo tudi civilizacijsko preverjanje koordinat slovenstva v vsaki od faz, ki so si po letu 1991 sledile, in kodoeljno ironijo, ki se je bliskala iz ust in dejanj politikov Drnovkove stranke, bi ne mogel biti veji. Na doloeni stopnji je zael ukinjati parlamentarno politiko in njen smisel, v kolikor se le-ta ni nanaala na stranko (SDS), ki je izla iz Demosa, nosea naprej v zgodovino dediino njegove prvotne gorenosti. V tem okroju se giblje tudi mnogostrano gradivo, pritegnjeno v priujoi razbor. Gre za beleko dalje dobe, ki pa se evolucijsko oitno ni e niti zaela niti konala, kot govori e pred desetletjem in pol objavljena razprava Protofaza slovenske politike. Pri lenitvi zakonitosti, ki so politino dogajanje doloale tedaj, pa lahko ne brez sleherne grenkobe sledimo dejanjem iz sedanjosti, ki najdejo svoj odziv v spominu. Ni se pravzaprav dosti spremenilo. Na presuene ustnice, ki priakujejo e od zaetka devetdesetih, se zlorabe, prevare in la nalagajo kot oglje ali apnena malta: eja je vse huja, izhod pa vse bolj dale. Z distanco desetletja in pol pa se vse ropotije, ki jih dnevno doivljamo v domovini, kaejo ne kot evolucijsko odprto nakljuje pri sestavi genetske strukture (protofaza), temve kot voden defekt, ki je hote polnil ono teko samoto, v katero se je pogrezal nitrc slovenske poti skozi socialistino tranzicijo. Sami smo na liniji preboja iz totalitarne drave v smeri zahodne demokracije napravili bore malo, skoraj ni. V vsem asu smo bili podvreni ohranjanju monopolov, kakrne je oblikovala partijska drava. Naenjali smo jih, kakor da bi ponavljali velike toke nae zgodovine: prek posameznikov, prek njihove izrecne volje, neverjetnega poguma, z ogromno padci, izdajami in drugega smo v dveh tranzicijskih desetletjih ponovili zgodbo nae diahrone identitete: veliko poklicanih in malo izvoljenih. Drugae oitno ne znamo. Trubar, Preeren in Cankar, vsi so se v
3

svojem preblisku nahajali pred temotno praznino: tej se je reklo sedanjost in poloaj slovenske ideje v njej. Beali so, eprav so se zavedali, da sami sebi ne morejo uiti, in prav je bilo tako. Ta obutek je bil v devetdesetih v nekaterih iv bolj, kot se je zdel mrzel dih praznine, ki jih je obdajal. V sivi svetlobi oddaljenega jutra se zato kakne osebe in nekatera dejanja prav nostalgino kaejo kot izgubljeni vir ivljenja, druge in druga pa sramotno arijo kot oblonica entflorjanskega monopola. Banalnost eksistence veinskega homo slovenicusa v tem asu bo gotovo eden najbolj plodnih izzivov analitikov, ko se bomo s celotno teo narodnega telesa presukali onkraj te alostne periode. Teia upora so bila na liniji zgodovinskega izroila strank slovenske pomladi, na Novi reviji, v devetdesetih na Katoliki cerkvi, predvsem pa na izjemnih posameznikih. Ti so ravnali zoper zgodovinsko inercijo, ki se za slovenski primer vzpostavlja kot eksponenta funkcija v razlikovanju med moleo veino in v govor posveeno manjino. im ve je prve, tem manj je druge, in obratno. Vendar ta doba tudi ni brez kanka sree. Prvi v slovenski zgodovini se je namre zaelo dogajati, da drugi nekaj storijo za nas, e bolje, zgolj za nas, ne da bi pri tem imeli svojo neposredno korist. Na liniji preboja v novo smer je za nas tako zauda veliko napravila Evropska unija. Ta je bila kot francoska revolucija utemeljena na geslih svobode, enakosti in bratstva. Ona nam je omogoila, da smo hkrati stopili iz kluba ametne balkanske bordelnosti v najviji rang svetovnih drav, hkrati, at last but not at least pa so njeni standardi zaeli na tihem delovati zoper banalno samoupravno spozabljanje, kakrnemu je bila oetnjava pria od leta 1945. isto potiho in vse prej kot dolono izraeno je zaela opravljati vlogo mogonega porotva pred klicami socialistine infekcije. Razpadla drubena identiteta prejnjega sistema bi sama po sebi ostajala v veini plasti neproblematizirana: celo obiajno se je zdelo, da ne opravljamo privatizacije gospodarstva, da spet in spet volimo tiste, do katerih je bil padec Berlinskega zidu obzirneji kot smrt sama, da se ne udimo, kako nam iz dneva v dan vlada pamet, bolj gluha kot no. Evropska unija pa je tiho skrbela, da je bilo ogledalo pravilno nastavljeno in slika dovolj ostra. Ni zato nakljuje, da je volilno telo oddrsalo na smetini kup Drnovkovo stranko prav v tistem letu, ko se je po desetletju in pol njene vladavine drava pridruila Zvezi. Ta proces deluje tudi danes, lahko reemo celo, da je realna vrednost njegove spremenljivke vsak dan kvadrat tiste od prejnjega veera. Tu je evro, tu je globalizacija, tu je nenazadnje gospodarska kriza, katere trgatev se bo pravkar razpotegnila e v etrti letni as. Nezadovoljstvo in strah pred prihodnostjo napravita loveka nebogljeno pritlikavega. Strah ga omrtvii do najtanjega konia, vendar ga hkrati zavaruje pred tem, da bi postal astenien. lovek se bo zato do konca potrudil s krizo, poskual jo bo razumeti do potankosti, da bi se obvaroval najhujega. V naporu misli in razumevanja pa ga bolj kot vse drugo zanima razumeti strukturne mehanizme, ki tak svet vzpostavljajo. Evropska unija je prek krize generirala
4

kozmino radovednost slovenskega loveka in ta je odpihnila socialistino atrofijo, kot sonni februarski veter pometa pravkar nasneeni prec v svetlem visokogorju. ele prek krize homo slovenicus docela postaja dravljan sveta, ta svet razumeva, ker je prvi po estdesetih letih potisnjen pred jekleno alternativo: ali bo razumel globalni svet in njegove mehanizme in si v nadaljevanju zagotovil preivetje ali pa bo po njem. Davna materinska naklonjenost, ki je skozi socialistini vek omamljala njegovo zavest, prihajala pa je iz cankarjanske fobije nebogljenosti in strukturne neustreznosti Slovenca, za katero se je bil usposobil v oddaljenem, predzgodovinskem ivljenju, mu je konec koncev forma mentis. Pod tem pojmom moramo razumeti komplicirane koordinate domae usode, ki so za majhen narod velele veliko pritiska v prepinem prostoru, gospostvo tujca in njegova zatiranja. Zoper vse to je stala rodna mati: kot odreitev, zavetje in naposled zaklon, e ne celo zapik. Mati je tista fantazma ali iluzija, ki jo je socializem e posebej izkorial, saj je freudovski privid varnosti nadomeal s prav oetovskim sindromom: za vse bo poskrbljeno, dravljan federativne Jugoslavije, ne skrbi za ni drugega, razen za to, da ostane zvest! V kriiu enega in drugega preseka se kaejo netete oetovske podobe, kot so si jih za maske naveali mojstri politinih manipulacij, od brkatega Janeza Stanovnika do v puh dojenkove zadnjice omehanega maga tranzicije, zadnjega sekretarja CK ZKS in prvega predsednika osamosvojene RS, Milana Kuana. V tem smislu Evropa prvi ni mati (Slovenija), temve dom in domovina, kakrna zrel lovek potrebuje. V taknem risu eksploatirajo tvarino slovenske sodobnosti priujoi zapisi, razprave, lanki, komentarji ali celo (in preteno, vsaj bolj na koncu knjige) redni kolumnistini klicaji, ki jih je avtor opravljal (in jih e opravlja) za splone ali bolj specializirane medije (predvsem v zadnjem asu). etudi so divergentni, predvsem po problematiki in motivih, pa imajo nekaj prepoznavnih imenovalcev skupne vsebine. Veina jih je osmiljena na predhodnih straneh, seveda pa pri takni mnoici disparatnega gradiva ostaja nujno vpraanje glede organizacije celote kot take. Protofaza slovenske politike je kronoloko prvi zapis v priujoem izboru. Intoniran v ozraje asa iz zaetka devetdesetih let predstavlja smelo zaziranje v obsonene oblake; etudi so bili glavni trendi e takrat dokaj jasno razvidni, je e vedno obstajalo upanje, zgoeno v instinktivni neugnanosti slovenskega loveka: saj se mar nismo zato osamosvojili, da bi e naprej iveli z dvomi in podobami iz osemdesetih let, ali e iz daljnejih asov. Depala vas slabih est mesecev kasneje je pokazala, da je bila iluzija o novi Sloveniji bolj neverjetna kot iva voda, precejena skozi suho slino v debelo plast pepela. Jelini in irinovski sta velika znanca onega asa. Znana sta po svojih potegavinah. Uinki Jelinievega tosa je bil eden prvih poskusov pojasniti kodo, ki jo je s svojo ukano kontroverzni politik povzroil med desno sredino,
5

predvsem pa med strankami, ki se tradicionalno vpenjajo v t.i. demokranskoljudski lok. Ni pa bilo mogoe z orodjem tedanje dobe razumeti pooltelega ozraja, ki je vladalo nad vsako od strank te usmeritve, bolje, ki je doloalo identiteto njenih protagonistov vse do danes. V knjigi so navedeni dvomi in ugovori, kakrni so se artikulirali ob prevarah slovenske tranzicije, ko so v imenu velikih idej drobnjakarski sebinei s cmerikavim gostobesedenjem hoteli najti prostor pod soncem svoji osebi. Prvi stren kritike kranskih demokratov bo zdaj star pol desetletja. O tem govorijo udene orglice, pa Stara mama in tiri vojske, predvsem pa analiza, ki se skriva za nekoliko hudomunim naslovomKdor vidi mene, vidi Kuana. e Cankar je namre uil o medicini v cukreni vodi. Za sodobni okus je celoten nabor takratnih politikov iv anahronizem. Iz njega se posrei vsake toliko izkopati Lojzetu Peterletu, bodisi zaradi predsednikih ambicij, najve pa zaradi tega, ker je posreena groteska. Prvi predsednik slovenske vlade je ob prvih demokratinih volitvah spregledal sindrom Jelini, spregledal nato past velike koalicije, za njo past Oglejskega sporazuma, hkrati pa popustil glede strankarske organizacije. Ko so ga pred volitvami 1996 izdali ljudje, ki jih je v slovenske kranske demokrate nanovaila nekdanja SDV (kot je po gradivu, ki nam je zdaj na voljo, spoela tudi celotno gibanje), ga to ni motilo, da bi se s podobno komponiranimi osebki ne prebil (junija 1997) vnovi do predsednikega mesta v stranki. V votlem ozraju, ki je nastalo po ponovljeni veliki koaliciji (februar 1997) med SLS in LDS, pa tudi organsko ni mogel ve izkoristiti prilonosti za reafirmacijo gibanja, ki ga je sam e tolikokrat pustil dotakniti se nesmisla politine akcije. S perspektive konca devetdesetih je zdruevanje s Podobnikovo SLS bilo podobno potovanju nabito polne kepice zraka z dna temne vode proti povrini. Ob velikem priakovanju, ki ga je s tem ustvarilo, si nihe ni znal predstavljati, da se bo ta mehur preprosto razpoil, ko bo zadel vodno gladino. Ta misel se nam je priplazila v zavest e ob dogodku samem, ob zdruitvenem kongresu aprila 2000, kjer smo z veliko mero nelagodja ujeli prihajajoi arrangement razvoja stvari v t.i. Bajukovi vladi s poletja 2000. Slovenska civilizacija je v enem od sredobenih jeder prievanje prav o tem: njeni sestavni deli (lanki) analizirajo periodo 1997 do 2005 v lui loginih vpraanj o usodi demokransko-ljudskega bloka. Najmanj blaziran zapis v tej smeri je Komunisti si niso premislili alias Peterletova stara sluba, kot je lanek za objavo naslovil tedanji urednik Maga Danilo Slivnik. Ob odsotnosti implicitnih loginih odgovorov se knjiga zateka k zadnjemu kljuu, ki je tovrstnim interpretacijam e na voljo: kaj pa e je celotna zgodba veljakov s tega dela prostora ivo prievanje o izvotljeni lobanji, v kateri imajo domovinski prostor sodelovanje z udbo, toneje s SDV, mimikrija svoje prave identitete, prostorsko-asovna neinteligentnost (v smislu latinske etimologije, interlegere* > intelligere, videti,
6

razumeti od znotraj), emocionalna blebetavost, na vrhu vsega pa prisrna slovenska pogoltnost: e lahko izpraska cekin iz dravnih jasli, se vendar ne obotavljaj, da tega ne stori (v tem smislu je znana predvsem Kozinc-Polajnarjeva afera iz poletja 1994, t.i. R+3, kar pomeni dostop do stanovanjskih kreditov po merah, ki drugim dravljanom niso na voljo). Knjiga je v takni in drugani meri tudi prievanje o tem. Je pa v bolj absolutnem smislu prievanje o poklicanosti demokristjana v politino akcijo, o faustovski igri med trezno pametjo, zaneseno vero v prihodnost, oaranostjo nad lovekom kot takim na eni in plastino izrazitostjo zla v duhovnem in zgodovinskem svetu na drugi strani. lovek, ki bi slednje presegal v imenu prvega, se rodi tako reko enkrat na zgodovino. V naem primeru je to pokojni Janez Pavel II: posveamo mu izjemno pozornost. Slovanski pape je namre poosebljenje zgodovinske dialektike dvajsetega stoletja: s svojo avtoriteto pa tudi motor metafizinega umerjanja drube osemdesetih let ob vatel klasinega in predvsem kranskega humanizma. V tem smislu je tudi visok kriterij politine akcije na Slovenskem: kako tudi da to ne bi bil. Z njegovo mojo (mednarodno priznanje Svete Stolice 13. 1. 1992) nam je uspelo v najkrajem asu preplezati neskonno steno, ki tribalni nain bivanja, kakrnega smo poznali v razpadajoi Jugoslaviji louje od dravnega okvira, ki se v dobrem desetletju e prevesi v lanstvo v najmogonejem klubu na svetu, v postmoderni aliansi stare celine, v Evropski zvezi. Smrt in stena je naslov tistega sestavka, ki se v tej zvezi izreka najbolj eksplicitno. Nastal je v mesecu Wojtylove smrti, ta pa je bil hkrati tudi mesec desetletja in pol, ki je svetovno javnost loevalo od postmodernega podviga Toma esna, od reitve alpinistinega izziva 21. stoletja, kot se je o tem izraal Reinhold Messner in pri tem meril na juno steno himalajske gore Lhotse. Gorniki podvigi in izzivi so od sedemdesetih let naprej utemeljevali slovensko nacionalno identiteto na podoben nain kot smuanje. Slednje se sicer odvije v stotinkah sekunde, ki doloajo kvaliteto posameznikovega prihoda v cilj. Plezanje pa spremljamo oarani, z zadranim dihom sledimo junakom v steni in se e leta za tem spraujemo, ali jim je uspelo ali ne, in seveda, kako. Nekaj tega je v slovenski ideji o osamosvajanju pred letom 1991, vpeto pa je to v tisto stremljenje, o katerem je tekla beseda, ko je svet beleil osemdeset let prvega (poskusa) vzpona na vraca vracev, na Sagarmatho. Ker je dogodek referenen do procesov, s katerimi smo se Slovenci ubijali celo zgodovino, najbolj pa v zadnjih dveh desetletjih, smo v izbor pritegnili tudi lanek iz decembra 2004 leta (Zelena pika, kasneji Dnevnikov Objektiv), ki govori o monostih, da sta George Mallory in Andrew Irwine bila zadnji videna na drugi stopnici (second step) gore in sta umrla pri sestopu z vrha. Najvijo goro sveta smo v izbor pritegnili zaradi obvezujoe kontekstualnosti: v ivljenju obstajajo izzivi in ideali, slovenska zgodba se v teh stenah najde skupaj s tistim, kar oznauje najvije
7

stremljenje posameznika, naroda, vrste. Od tod zakljuek lanka o osmih desetletjih najvijega podviga: e sta bila plezalca leta 1924 res na vrhu Everesta, ima njuno dejanje veliko teo. Ob osemdesetletnici tega podviga pomeni zmago loveka nad elementi in tehniko, pomeni zgodnjo potrditev vsega, k emur je bilo naravnano 20. stoletje. Pomeni pa tudi povelianje loveka: stopinja predindustrijskega homo sapiensa na vrhu planeta Zemlje bi bila velikanski, e ne najveji korak v pohodu onega bitja, ki se je pred milijoni let v afrikih stepah zravnalo in se ozrlo kviku. Poimenujo se lovek se je potem odpravilo obvladat svet. Nekako v tem smislu se odvija tudi slovenska zgodba, pa zgodba ljudi, ki se sklicujejo na pavlovski nain delovanja (prim. Med osliem in cekini) v politini akciji, nenazadnje je bil tak tudi sredobeni vzgib papea papeev: zravnati se, teiti kviku, imenovati se lovek, najsi bodo trinotva asa e tako samovoljna in e tako neomejena. lovek lahko zmaga nad elementi (in zgodovino), a e ni zmagal nad samim seboj, je tudi to brez haska. Tako George Mallory. Ta misel dramatino intonira vse, kar je napisanega kot upor zoper temeljno eksistencialno lagodnost, ki je veinsko obeleje balkan-socializma, denja v prostoru, pa na nain orumenele bilke ali e esa manj samogibnega. Kot taka ostaja kriterij, ob katerega se pomerja veina v knjigi objavljenih spisov, je nekakna intenca v premisleku celote. lovek bi se moral ves as presegati, predvsem pa presegati prostor, as, samega sebe. V zaspanih razmerah, kakrne nam je zapustila naa nekdanja domovina je to v resnici izziv pred-tehnolokega vzpona na vrh sveta. Za Nauk o nemogoem bi se zdelo, da je tisto poglavje v besedilu, ki prikazuje pojave, ljudi, dogodke, ki so se idealu iz prejnjih odstavkov najbolj pribliali. Pa temu ni v celoti tako: na nijih nivojih namre refleksno pria o postoterjenem nagonu, s katerim se ohranja kastni sistem nekdanje drave, predvsem pa o posebni sreposti, ki so je deleni posamezniki, ko se mu uprejo. Malek Mag je tak primer: z dokajnjo mero intuicije napoveduje razvoj dogodkov od decembra 2007 sem, ko je vdor v zaledje SDS povzroil discipliniranje odprtega prostora, kakrnega je asopis predstavljal od Slivnikovih asov naprej. Starina Kosem in Janez Marke sta tudi sicer pogosta referenca v besedilu: nasilje nad lastno ekipo, kakrnega so bili deleni uredniki in novinarji, ki jih danes najdemo sreno rekrutirane v Reporterju, je isto simptomatino za domae okolje. V njem norme ni, zato si jo lahko vsakdo razlaga po svoje, isto v okviru nauka o nemogoem: moralo je mo v Sloveniji skoraj v celoti oblikovati po svoji lastni potrebi (pogoltnosti), s prav tako lahkoto, kot ve evljar izgladi konturo obutve na jeklenem kopitu. Prav tak pridih nemogoega nitrca obliva zgodbo nekdanjega predsednika Zdruenja novinarjev in publicistov. Tisti, ki smo se udili najprej njegovi izvolitvi junija 2008, strmeli v nadaljevanju nad pohabljanjem sleherne pobude, ki so jo strukture v ZNP le dajale, nismo bili dosti preseneeni, ko je v podporo Gregorju
8

Golobiu, dan pred evropskimi volitvami Peter Klepec domae presse odstopil s svojega mesta. Imena dotinika nismo navedli, ker bi to ne imelo nobenega smisla: predstavlja pa enega od kamnov v mozaiku preperele morale, drubene nravi, v kateri e tako deviantno ravnanje pospravijo v rubrike normalnosti. Slikal sem temo, da bi srce tem bolj hrepenelo po lui, je rekel tisti, kateremu dolgujemo prenekatero odrezavost v priujoi knjigi. Kako tudi da ne, saj se ob njem ravnajo poteze narodnega znaaja, ki so prav v tej projekciji sto, dvesto, in e ve let ive, kot da bi bile izgovorjene danes. Beseda je o Ivanu Cankarju, s tem pa tudi o kriteriju pisanja v slovenini. To spet zadene na naslov enega od poglavij, Nauk o nemogoem. Po Cankarju ima slovenska criture smisel le tedaj, e je korak znotraj loveke koe kot deset korakov pred asom. Cankar je namre nauk o nemogoem napaberkoval znotraj historine lupine homo slovenicusa, kot jo je ta gril skozi stoletja. V nedrjih podzavesti najbr nosimo oni stavek: Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naih krajih pobili polovico potenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov (Jerman v Hlapcih). Morda se ta lastnost slovenskega karakterja ni pokazala nikjer tako izrazito kot prav v matici, v zibelki, na podroju prve dravne tvorbe srednjevekih Slovencev, na junem Korokem. e v rosnih letih so iz zavesti tamkajnjih rojakov skrtaili misel, da bi lahko nadaljevali z etnogenezo v prostoru, ki jim je v ta namen pripadal. e bi se Freud rodil stoletje kasneje, bi iz priujoe matrike napravil eno od svojih boljih knjig! Tako pa ostaja spoznanje o loveku ki je svojo duo nenaturno pokapucinil (Cankar, Hlapci), o nekom, ki se je pred surogatom nemke kulturne identitete tako amorfno pogreznil kot njegov brat onkraj Karavank ob Kardeljevih tezah. Veselje, proslavljati svojo lastno sedmino, je tuje zrelim narodom. Taka je sredina misel v enem od nosilnih lankov omenjene tvarine. Knjiga na kritinih mestih navaja Lovra Kuharja Preihovega Voranca. Tu sta predvsem dva od njegovih romanov, Poganica in Jamnica, ki opisujeta svet dvajsetih let prejnjega stoletja. Gre za regijo, v kateri so takrat nedeljeno govorili slovensko, tako kot to danes ponemo v Ljubljani ali v Mariboru. Obmoje obsega sklenjeno celoto Celovca in treh kotlin, Roa, Podjune in Zile, kot poje e ljudska pesem. Voraneva ubeseditvena logika sledi stoletje stari veristini potrebi po detajlih. Ljudje v njegovih romanih govorijo na jezik, preprosto zato, ker se je tam pred sto leti tudi govorilo tako. Od plebiscita 1920 sem se je ponemilo sto tiso (!) Slovencev. To so storili po veini ele po podpisu Avstrijske dravne pogodbe leta 1955, veji del pod dravno in regionalno oblastjo, ki je sliala na tisti as hudo moderen pojem socialne demokracije, konkretno Bruna Kreiskega. Etnocid se je zgodil tiho, brez alarmov, ki jih sicer sproa zanikana skupnost pred izginotjem, brez apokaliptine misli ali zle
9

namere. lo je za zvrenost v bivanje; kot da bi hoteli sonarodnjaki dokazati na ta nain, da je limit njihove narodne zavesti tudi rob asa samega in jih prihodnost ne zanima. e pogledamo grobove izpred generacije ali dveh, bomo na pokopaliih v regiji veinoma nali slovenske napise. Kot v kacetu: lovekov obstoj ni ve ontoloke narave, temve je reduciran na rko (in na tevilko, oznaujoo datum njegovega konca). ivim v dobi, kjer me ve ne bo. Marij Pregelj je neko naslikal grafiko Stisnjeni lovek. Na eni od domaih izdaj ilustrira roman 20. stoletja, Nekropolo Borisa Pahorja. To je tekst, ki je zbranim sestavkom v priujoi ediciji blizu kot malokaj. V primerjavi s cmeravo apokalipso iz prejnjih odstavkov je Boris Pahor formula slovenstva za pretekli in prihodnji as. Je presena razlika, ki v svoji politino-filozofski dri (to je temeljna dra Zahodnjaka, ki da nekaj nase), govori onkraj sedanjosti. Je tako reko edini ivei Slovenec, ki ga naa zbirka spisov postavlja kot kriterij stvari. Je realna obrazloitev slovenskega kompleksa, navrenosti med moneje narode, ki razloi Koroke Slovence v isti meri kot sonarodnjake iz matice. Ta hrast na gori je zanikanje, bolje transsubstacializacija davnih frustracij, naloenih v zibel tistega, kar je bard upani poimenoval s rtomirovim fenomenom volkodlatva. Boris Pahor je Cankar dananjega dne, upotevaje dejstvo, da slovenstvo iz jeseni 2009 lahko obstaja le kot del integralne formule Evropske zveze. Cankar (z materjo) je bil domaija pred svetom, Pahor je svet pred domaijo, v teh zvezah pa se odslikuje tudi pot homo slovenicusa skozi dvajseto stoletje. Eden od sestavkov na to temo ne nosi zaman naslova Oak nad provinco. Stisnjeni lovek se je odprl vekrat, v zgodbi priujoe knjige predvsem za zloin. Ne razume, da je vseeno, ima prav ali ne, vano je, kam te opredelijo: s to formulacijo bi spet lahko definirali eno od kljunih intenc knjige. Stavek je iz filma Nasvidenje v naslednji vojni, posnetega po Zupanovem romanu Menuet za kitaro na petindvajset strelov. Knjiga je namre prievanje mnogokdaj zastrto o ljudeh, ki jih je justica prejnjega sistema odrinila na obrobje, etudi so imeli popolnoma prav. Javne razvidnosti smisla svojih prizadevanj niso doakali: Vitomil Zupan, Angela Vode, Edvard Kocbek, Rajko Turk kot ded pisca priujoih vrstic, vsi so umrli v navidezni zmoti. lo je za subjektivno krivdo posameznika pred institutom totalitarne drave. Ker so odli v sedemdesetih, osemdesetih letih, se preprosto ni moglo postaviti vpraanje njihove ekskulpacije. To je Nekropola dananjega asa, na dolg do preminulih, bolje do njihove ivljenjske substance. Knjiga poskua biti prievanje o pokonnosti, kot smo ugotovili. Ta vrlina pa se najverjetneje zaenja v tisti izkunji Dostojevskega, ki jo je formuliral nekje v Karamazovih: Ljubi sleherno stvar, e bo ljubil sleherno stvar, se ti bo odkrila tudi skrivnost boja v stvareh. To je izkunja Borisa Pahorja in e koga, ki ga priujoa knjiga postavlja na vrh sveta kot svetlobni blisk. Tako je inila skozi zavest tudi oseba, ki se je v stotem letu bivanja poslovila pred letom dni (jeseni 2008): Ogledalo
10

sestre Emanuelle prinaa novost v domai log. Spomnimo se: lanek je bil objavljen ob smrti sur Emanuelle, francoske redovnice, ki si je z deli ljubezni na najbolj zavrenih krajih planeta (Kairsko smetie, denimo) zagotovila svetovno prepoznavnost in slavo. V zvezi z njo navajamo izsek iz lanka, ki govori moneje kot e tako racionalen glas: Slovenija je v zadnjih desetletjih namre uveljavila vrednote, ki temeljijo na neresnici na eni in na brezsramnem okorianju z drubenim premoenjem na drugi strani. Ob zori sprememb konec osemdesetih je Milan Kuan eksistencialno la (socializem po meri loveka) pretihotapil v sodoben as. Mediji so to obranili, v ozadju pa so se izbrani polaali drubenega premoenja. Mnogi so molali, redki govorili, e redkeji govorili po resnici. Smetie nravi, znaajev in karier. Sur Emanuelle, dobrodoli v Sloveniji! S tem namenom je posveena tudi vsebina knjige: sestra Emanuelle e enkrat pove, da so pokvarjenost, lakomnost, izdajstvo in kriva vera tako preprosti kot razlika med ivljenjem in smrtjo. Z redovnico smo prispeli na rob, v domet tiste prispodobe, ki se ji z jezikom Daneta Zajca ree Oddaljenost do sveta. Naslov knjige je ves v tem enem. V zloslutni distanci do upovedenega predmeta se namre summa spisov dotika nekaterih reliktov iz zatiij hudo mranega kota. S tem mislimo na nikdar razjasnljive afere, njihove igralce, ozadja, in podobno. V mislih stiskamo isto konkreten micelij domae (medijske) stvarnosti, v katerem vsakodnevno prihajajo do naslovnikov izrazi, kot so zloraba poloaja, prekoraitev pooblastil, nemo pravne drave, menederski prevzemi, tajkunstvo, holdingi, in kar je e podobnih besed (Cankar). Ti predstavljajo premnogo referenno jedro zapisov, osmiljajo jih al v tem, kar je neolatinska renesansa poimenovala s pojmom summa, skup, celota. Brez zbora pregreh, ki se od zore do mraka, od mraka do dne plazijo do ues (in zavesti) dravljana sodobne Slovenije, ta knjiga sploh ne bi bila napisana. V tem spoznanju se resnica domae stvarnosti zgosti prav do aforistine pregnance, morda tudi korak onkraj nje, v isti absurd. Eksplicitna obsodba, ki jo Oddaljenost do sveta integrirano postavlja v jedro svojih prizadevanj kot zadnjo opraviitev, je namre hkrati njen raison d'tre. Nje obsodba (izraz smo skovali ob misli na Preernove rodilnike, nje pogledi, denimo) je tako njena krisis, e sodobno tujko razumemo v etimoloki funkciji prvotnega pomena (krisis sodba). Ko ujame v svoje znakovne mree kriminalno poetje tranzicije, se kriminalizira ipso facto. Razmiljanje o Sloveniji namre ni mogoe zunaj refleksije o izhodini anomaliji: e bi si kateri spis to le privoil, bi preprosto ne razmiljal ve o nai dravi. To je sicernja praksa v veini tiskanih medijev domaije, ki govore vendar ne povedo niesar. Toliko smo namre padli v zadnjih desetletjih.

11

In e je javnost do vsega poasi oblikovala razmerje nemone starevske razdraenosti: e, kaj pa naj, saj ni mogoe niesar spremeniti, ji Oddaljenost sledi tudi v ta zaviti pas. Koliko ohranja status samostojnega prievalca, bodo (so e) presodili bralci. Koliko je uspena pri razkrivanju vseh tistih, ki so do onemoglosti nadaljevali v ivljenju eksistencialne lai (Havel), bomo (ali pa smo tudi e) videli. eli pa si ne ostati brez kanka sree, h kateri jo zavezuje prav naslov. eli si oddaljenost do sveta odkleti, kot bi rekel veliki pesnik, da bi domovina postala svet. To se bo najverjetneje zgodilo v prvi od prihodnjih generacij - kar pa je (e) usoda nas iveih. Ljubljana, oktober 2009

1. PRVI ZARIS: PRETRGANA TIINA UINKI JELINIEVEGA TOSA Slovenski drubeni prostor je anomalna tvorba, eprav bi se na prvi pogled zdel vse kaj drugega. V najbolj neposrednem smislu se ta oznaka nanaa na pojem, ki je tri leta tega obljubljal Slovencem novo kvaliteto ivljenja, danes pa je docela zbledel. V mislih imamo spravo, besedo alostnega slovesa, ki je mnogi niso razumeli kot definitivno cezuro med preteklim in sedanjim stanjem, kot razloko, ki bi ele v nekakni ex-post perspektivi omogoila odkrito in javno sooenje s sindromi polpretekle politike, temve kot neke vrste pospravljanje, pometanje pod preprogo splone drubene nekritinosti. Posledice so oitne, omenimo le to, da se je zabrisalo prenekatero nevralgino dejstvo iz med- in povojnega asa, da je bila nadalje implicite omogoena dejanska kontinuiteta nekdanje oblasti, kar pomeni, da ivimo v prostoru, ki je vse prej kot uravnoteen, stabilen in transparenten. iv dokaz tega je gotovo znana intervencija dr. Veljka Rusa glede legitimnosti prejnjega sistema in njegovih skritih institucij, ki bi v drugani, bolj kritini, zahtevneji, da ne reemo zdravi drubeni atmosferi gotovo ne bila mogoa. Analitini pogled pa odkrije e huje anomalije, in sicer predvsem pri tistem, kar se v bolj tehninem argonu imenuje slovenska politina paradigma, to je identiteta in razpored strank glede na politini lok. Prvo, kar v tej zvezi opazimo, je nenavadna

12

strukturiranost politinih opcij: ta najbolj prizadene tiste, ki so se politike lotili v asu slovenske pomladi, to je slovenski desni center. Trditev, v katero bi lahko povzeli vse, kar bomo v nadaljevanju razvili, je, da se le-ta nahaja v nevarnem suspenzu, umaknjena na oba skrajna robova, in je dejansko neobstojea. Kot razlog navajamo Zmaga Jelinia, ki je brez dvoma prvi agens teh pojavov. Odkar vemo za njegov dosje, tudi ni ve teav z doloevanjem njegove politine motivacije, saj je jasno, da je deloval kot izpostava tistih, ki so na vsak nain eleli prepreiti konsolidacijo desnega centra. V slovensko politiko je Jelini stopil v najugodnejem trenutku, to je takrat, ko ji je grozil notranji vakuum, v asu, ko je del javnosti zael zavraati ustaljeni politini model in se ozirati po alternativnejih reitvah. Jelini se je idejno opiral na fond standardnih vrednot, ki so lastne strankam desno-sredinske usmeritve, le da je pri njem ta sistem doivel svojevrstno prenovitev oziroma redukcijo, s katero je mo skoraj v celoti pojasniti njegov fenomen. V svojih izvajanjih je v resnici uporabljal konzervativni vrednostni arzenal, vendar vselej v funkciji narodnoobrambne ideje. To je pomenilo, da je moral izbirati samo tiste od njegovih parametrov, s katerimi je lahko pritegnil volilno telo k domovinskemu boju, ki pa glede na to, da zanj ni obstajala nobena utemeljena podlaga, ni bil drugega kot pretveza za zaostren nacionalizem. Domovina, druinska skupnost, lastne vojake sile, delo, antikomunizem, vera, toneje katolicizem (kot ena od sestavin slovenske etnije, pri njem le latentno navzoa), in kar e v teh zvezah pojmujemo, so se naenkrat iztrgali iz ustaljenega konteksta in se nabili z alarmantnimi konotacijami. Doiveli so odmevno aktualizacijo, katere najbolj neposredni efekt je bilo izmalienje njihovega prvotnega bistva. Ljudje jih preprosto niso ve dojemali kot take, temve v Jelinievi nacionalistini projekciji. Ker pa gre za tip politika, ki mu ne manjka ne sugestivne moi ne odmevnosti, se je njegov substitut tudi prijel. Hkrati se je z novo vsebino nabil prostor, ki se je pred tem nevarno praznil, s tem pa je v slovensko politiko priel nov dinamizem. Razumljivo je, da so bile posledice pri strankah, ki so se sklicevale na standardne, ne hiperdimenizionirane retorine vrednote, in ki so nenazadnje rpale iz istega volilnega bazena, milo reeno teke. Jelini je kontaminiral njihovo podroje, zato je bil izkupiek glasov dosti slabi od priakovanega, nekatere pa so celo izgubile parlamentarni status. Stvar postane dosti jasneja, e jo konkretiziramo, toda pri tem odkrijemo tudi zanimiv paradoks. Stranka, ki je bila glede na reference, na katere se je sklicevala, SNS najbolj korelativna, so Narodni demokrati. Predvolilni boj so tako eni kot drugi gradili na istih elementih. Razlika je bila v intenzitetni stopnji oziroma perspektivi. Nastop Narodnih demokratov je bil blizu evropski politini normi, splono sprejemljivemu standardu, manifestacije SNS pa so bolj ali manj spominjale na izivljanje nezadovoljnih najstnikov oz. drubenih marginalcev, ki jih tei to in ono, samo bistveno ne. Pa je volilni rezultat pokazal prav nasprotno: razmerje je bilo ena
13

proti pet v korist SNS, NDS pa se je morala celo podati v teak boj za preivetje zunaj parlamenta. Jeliniev tos je v resnici mejil na popolnost. Ne samo, da je desnosredinski opciji, ki drugod doloa politino fiziognomijo drave, odvzel zaledje oziroma eksistenni prostor, ampak je tudi v seriji nerazumljivih potez razbil oziroma nevtraliziral svojo stranko, ki je e kazala ambicije po daljnoroni rasti, tako pa tudi po ogrozitvi ustaljenega primata struktur, ki danes obvladujejo Slovenijo in so tudi spoele fenomen Jelini. Namesto enovite SNS imamo danes mnoico njenih satelitov, parlamentarnih in zunajparlamentarnih skupin brez opazneje orientacije in politinega efekta. Jelini pa se poasi vraa tja, od koder je bil poklican, v anonimnost tajnega agenta, da morda neko, kot kak pti samoiv spet vznikne in pripravi nova preseneenja. Zanimivo je opazovati, kako so se na pervertiranje enot desnega centra, v katerem ni prostora za ljudske, narodno in kransko- demokratske stranke, pa tudi za druge opcije (za socialdemokracijo, kakrno danes uveljavlja Janez Jana) odzvale konkretne stranke, ki jim je Jelini na tak nain krial pot in raune. Omenimo najprej stranko, ki se je izrecno elela locirati v ta prostor in se je v svojem parlamentarnem delovanju tudi povezovala z Jelinievo SNS, to je SLS Marjana Podobnika. Ta je v zaetku res nastopala kot nasprotnik pretiravanja v nacionalnem sentimentu: razlog je bila univerzalnost kranskega pogleda na svet, na katero se je implicite sklicevala potem pa je sprevidela Jelinievo taktiko, hkrati pa opazila, da se levo od nje oblikuje velik strateki center, v katerem eli njen najrealneji koalicijski partner (kranska demokracija) izrecno sodelovati. V strahu, da bi je ne doletela radikalneja osamitev, je zato napravila presenetljivo naglo potezo. Nemudoma je zaostrila svoj pogled na etnino homogenost Slovenije, dobila tako zadosten skupen imenovalec za enotno politino platformo in stopila ob bok Jeliniu (dogajanje asovno umeamo v drugo polovico leta 1992 in v zaetek 1993, vse do podpisa koalicijskega sporazuma med LDS, SKD in SDP). Bilo je to slovo od desne sredine in SLS je zaela vse oitneje prilagajati svojo identiteto stanju na obeh uvodoma izpostavljenih marginah. Na eni strani lahko spremljamo oitno rast nacionalnega obutja, hkrati pa intenzivirano sodelovanje s strankami, ki so si tudi prizadevale v isti smeri - danes jih je veina v NSL bloku1. Na drugi strani opaamo poudarjanje solidarnosti s socialno ogroenimi sloji, predvsem s kmeti in delavstvom. Neke vrste krekovski socializem je to, doma vsem tistim, ki so se ob industrijski hipermodernizaciji in prihodu postmoderne zautili zapostavljene in odve in so krivca svojemu stanju slej ko prej iskali na relacijah: grabeljivi partijski menedment in delovna sila iz junejih republik. Pri tem je odve poudarjati, da se SLS ni obraala na trdne kmeke gospodarje kakrnih resda ni malo, vseeno pa so dale od tega, da bi bili v veini temve na pavperiziran delavsko-kmeki
1

Nacionalno-socialno-liberalni blok iz leta 1992-93.

14

proletariat, ki sta ga ta dva dejavnika najbolj prizadela in na katerega so druge stranke bolj ali manj pozabljale. Tu obstajajo interference s SNS, vendar se zdi, da se je slednja bolj nagibala k urbani populaciji, precej pa ji je prinesla tudi tudentska oz. dijaka mladina. Marsikaterega od sicer skromnih 12 odstotkov, ki jih je SLS dobila na zadnjih volitvah, gre pripisati prav temu. Druga stranka te usmeritve, kranska demokracija, je na malienje desnega centra odgovorila drugae kot sestrska SLS. e v retrogradni perspektivi ocenjujemo takratno dogajanje, se ne moremo ubraniti vtisa, da so v SKD dovolj zgodaj dojeli, kako nevaren trojanski konj je SNS in kakno opustoenje na najvitalnejih tokah politine identitete lahko prinese. Zato so sklepali (k temu pa jih je tudi nagibalo splono mehanje slovenskega prostora), da bi SNS lahko veliko bolje vrgla glavne adute desne sredine kot oni sami in da jim zato kae opustiti nekatera prejnja stalia (predvsem insistiranje na antikomunizmu, ki je stranki prinaalo dvorezen sloves lovca na glave). Tako so se zaeli trudoma prebijati k politini sredini. Pri tem niso ne mogli ne hoteli posnemati dejavnosti SLS, to je hkratnega napredovanja na skrajno levem in skrajno desnem segmentu, temve so hoteli podoben rezultat dosei z neke vrste suspenzom svojih izhodi, ki bi jih iz agresivne, tudi katoliko militantne pozicije prenesel v optimalno sredino in jih napravil za sprejemljivejega partnerja dejanskim centrom moi v RS, s tem pa jim daljnorono zagotovil eksistenco tako v politiki (prestina vloga stebra v koaliciji t.i. narodnega sporazuma) kot v ekonomiji, infrastrukturi, menedmentu, itd. SKD je s tem veliko tvegala. Navsezadnje je lo za vpraljivo slabljenje lastne pozicije, ki bi kaj lahko konalo v pat poloaju, toda zadaj so bili nedvomno strateki razlogi. Volilni izid je namre pokazal, da se je od vseh strank, ki jim je Jelini nael volilno substanco, na poloaj najbolje adaptirala prav ona. SKD je s tem odprla novo poglavje v slovenski politini zgodovini. Vendar prihodnost ni jasna, poloaj SKD je e vedno obutljiv, predvsem pa paradoksen, saj se je SKD reevala prav k tistemu, ki ji je po svoji ekspozituri namenil pogubo. O drugih lenih desne paradigme, to je o hipertrofiranem tevilu stranic pomaknjenih na skrajni desni rob, ni vredno izgubljati besed. Njihova funkcija je enaka Jelinievi, le da je njihov politini uinek zaradi disperznosti in pomanjkanja enotne politine vizije, predvsem pa hudega amaterizma, oitnega pri vsem, esar se polotijo, dosti manji. as Jelinievega tosa je namre nepreklicno mimo, vendar si njegovi oetje ne morejo privoiti, da bi se njegovega kapitala polastil kdo drug, najverjetneje SLS ali SKD, morda pa kar oba skupaj. etudi je Jeliniev manever v zatonu, se njegovi odmevi e ivo utijo. Klasina desna sredina ostaja kontaminirana in v tem trenutku ga e ni, ki bi si upal vanjo investirati. V dolgoronem interesu drube pa je, da se ta prostor obnovi. Slovenska politika bi se tako oblikovala po evropskem zgledu. Vanjo bi se vrnilo nujno
15

potrebno ravnovesje, ki bi v marsiem odpomoglo entropinemu stanju dananjih dni. Bil bi to as velikih povezav, ko bi se elite z ene in druge politine strani zdruevale med seboj in ustvarjale novo politino, predvsem pa dravno kvaliteto. To bi bil as za dokonno slovo od preteklosti, as za spravo. Delo, 1993 PROTOFAZA SLOVENSKE POLITIKE Izraz, s katerim bi lahko najprimerneje ponazorili sedanje stanje slovenske drube, predvsem njenih superstruktur, to je dravnih in politinih institucij, je protofaza. Tujka, ki se izvorno nanaa na razvranje kromosomov pred delitvijo celice, na trenutek, ko je v obrisih e jasna podoba prihodnjega bitja, obstajajo pa e doloene uganke. Prenesena na slovenski tu in zdaj hoe ta podoba rei, da smo v izrazito prehodnem obdobju, kjer se e zarisujejo mnoge konture prihodnjih in konnih evolutivnih etap, stvari pa le niso docela razvidne. Omenimo denimo gospodarski sistem, kjer se v procesu privatizacije (ali pa mimo njega, na rno) oblikujejo nova lastninska razmerja, s tem pa se vzpostavlja tudi nova kvaliteta proizvajanja in trenja, katere uinki v celoti e niso pojasnjeni. Ali nadalje: e se je Slovenija z osvobodilno vojno in aktom mednarodnega priznanja dokonno zakljuila navzven, definirala svoje meje in svoj obseg, pa se danes intenzivno zakljuuje navznoter, to je ureja svojo notranjo podobo: v mislih imamo seveda novo razmejevanje obinskih teritorijev, nov koncept lokalne samouprave, ki e dolgo ne bo definitivno doreen. Temu se bo, enkrat v prihodnosti, zaela prilagajati tudi mikrostruktura upravnih, politinih in drugih institucij, kar se bo vse spet izrazilo na globalni, dravni ravni. Skratka, prie smo izjemni dinamiki, ki vnaa v mlado drubo nova razmerja. Izraz protofaza pa pride e posebej do veljave pri doloevanju aktualnega stanja v slovenski politiki in lahko bi celo postavili, da v njej najde svojo pregnantnejo zjedritev. Pri tem jemljemo v potev tisto politiko, ki je predvsem zastopana v strankah in katere naknadni refleks ele so dogajanja v parlamentarnih in vladnih organih, natanneje: politiko ab ovo, takno, ki je povezana s splonim poloajem stranke glede na parlamentarni lok, ali v drugani terminoloki alternativi: politiko kot svojevrstno izraanje strankine identitete in v posledici boj zanjo. Da so tu stvari e docela v nastavkih, pove e povren pogled. eprav se danes splona pozornost slovenskih strank navidezno osredotoa na reevanje konkretnih vpraanj, pa je iz vsega, esar se polotijo, razvidno napeto iskanje pravih referenc, umeanje na elene koordinate oz. oblikovanje svoje definitivne podobe. V tej zvezi e posebej izstopajo povezave uresniene ali zgolj deklarativne narave, s katerimi stranka opredeljuje svojo preferenno lokacijo, nekako po naelu: povej mi,
16

s kom se drui, pa ti povem, kdo si (kje si, kar pa je v politinem smislu istopomensko). Kljuni indeks potegovanja za pravo identiteto je seveda skrb za pravo ime, ki naj adekvatno odrazi vsebino, na katero se konkretna stranka sklicuje. Preimenovanje je jasno znamenje identitetne negotovosti, za nas pa glede na to, da je skozi ta proces la veina strank, evidenten dokaz generine dobe, protofaze, ki jo preivlja slovenska politika. Pri tem pa je treba e v zaetku rei, da vseh strank ali bolje, politinih subjektov dogajanja ne zadevajo v enaki meri. e nam kot temeljni orientacijski kriterij e naprej ostaja politini lok z desnim in levim krajiem, potem lahko ugotovimo, da stopnja identitetne negotovosti naraa premo sorazmerno z oddaljevanjem od centra, tj., od nevtralne pozicije, in da je najintenzivneja na obeh skrajnih robovih, ki ju zastopata na desni t.i. nacionalno-socialni blok oz. slovenska desnica, na levi pa stranke, zbrane v ZL.2 Na prvi pogled bi se zdelo, da gre za oiten paradoks: opraviti imamo namre s strukturami, ki jih je sama identiteta, s takimi, ki kar najoitneje razodevajo svoje poreklo oz. svojo ideologijo. Kako si, denimo, misliti nekoga s slovenske desnice, ki ne bi sleherni trenutek poudarjal svoje orientacije ter temeljnih programskih tok, od pregona beguncev do napovedovanja ostrih ukrepov zoper zavojevalce slovenskega etninega prostora (gre za t.i. tezi o ekonomski emigraciji ter o meji na Mirni, ipd.) Ali kdo v Sloveniji ZL nemudoma ne povezuje z vsem , kar sta nekdaj dognala tvorca ideje o splonem primatu obuboanih mnoic Marx in Engels in kar se je kasneje preneslo, ali bolje, pokveilo v drubeno prakso, tudi slovensko. Tako prenovitelja oz. po novem artista kot desniarja si brez tega preprosto ni mogoe misliti: tako eden kot drugi sta sama po sebi najbolj neposredni prii istovetnostne trdnosti in preprianja. Stvar postane oprijemljiveja, e za primerjavo vzamemo stranki, ki sta, vsaka na svojem bregu, tema dvema sorodni, tj., Podobnikovo SLS, pa Punikovo Socialdemokratsko stranko, slednjo predvsem zato, ker predstavlja (ob drugani zasedbi vodstva) mamljiv cilj poslednje, definitivne prenovitve prenoviteljev. Prvo, kar opazimo, je, da ti stranki povsem normalno funkcionirata tudi zunaj idejnega konteksta, na katerem sta utemeljeni (za SLS je to sklop tradicionalnih vrednot, za SDSS pa zaita delavskih standardov, sindikalizem). Predstavljamo si ju lahko v celem spektru vlog, od katerih ni nobena obvezujoa ali neposredno povezana z lastnostmi, po katerih stranka je, kar je. Ko sestopamo proti sredini pa se omenjeni pojavi e stopnjujejo. Bolj ko stranka nevtralizira svojo identiteto, bolj je dovzetna za privzemanje razlinih vlog in ZLSD Zdruena lista socialdemokracije, je bila stranka naslednica ZKJ, ki se je pozneje preimenovala v SD. Op. ur.
2

17

sklepanje povezav na levo in desno. Najbolj iv primer tega odkrijemo na isti sredini, kar je tudi svojstvena anomalija. Govorimo o Demokratski stranki. Ta je pred letom in pol ob velikem rompompomu, ki je spremljal dogajanje (obisk De Michelisa na ustanovnem kongresu, medijska ofenzivnost, hkratni nastop renomiranih slovenskih intelektualcev, namenjen idejni promociji) glasno sedla na politino sredino (da je s tem sedla na risalni ebljiek, je bilo zaradi irokopoteznosti, s katero so se stvari lotili, jasno ele kasneje). Demokrati so v resnici lahko koalicijski partner vseh in nikogar, lahko so tu in tam, levo in desno, povsod in nikjer. Bili so med najbolj angairanimi pobudniki Demosa, koalicije, katere zgodovinski pomen (demokratizacija, osamosvojitev, dobljena junijska vojna), je danes tako pogosto prezrt, nato so se ga odrekli, zaeli rehabilitacijo tistih, zoper katere so e do nedavnega glasno nastopali (pomenljiv v tej smeri je njihov preobrat v pojmovanju NOB, pa vrednotenju Janeza Jane). Ko jih je takno guncanje spravilo ob volili rezultat, so se, namesto da bi se ustalili, zaeli spogledovati prav s tistimi, ki so jim na volitvah najbolj bolee stopili na prste (na eni jasno priakovanje, da jih Drnovek povabi v vlado, na drugi usklajen nastop z Jelinievo desnico in njenimi sateliti). Demokratska stranka je tako poleg ambicioznega precenjevanja lastnih zmonosti (z upadanjem idejne profiliranosti se de facto zmanjuje tudi politina, parlamentarna mo sredinska opcija je v zrelih sistemih le jeziek na tehtnici (!)) iv primer, kam lahko privede slabo premiljeno nartovanje identitete (primer risalnega ebljika). Na tej toki postaja protopoloaj slovenske politike na njenih najbolj izpostavljenih segmentih (levi in desni rob, sredina) pregledneji in laje razumljiv. Demokratska stranka ima v naem razmiljanju zgolj ilustrativno vlogo: slui kot na obe strani razprto zrcalo, s katerim so dogajanja na skrajni levi in desni bolje vidna. e smo prej na obeh skrajnih parametrih zaznali doloen identitetni paradoks (nenehno afirmiranje lastne lege na eni in prav tako nenehna tenja k preimenovanju na drugi strani), v nadaljevanju pa pokazali, da s sestopanjem k sredini te napetosti popuajo, in to celo do te mere, da nastopi identitetni suspenz, ki lahko povzroi izgubo splone, politine orientacije in v posledici volilni fiasko, se zdaj ponovno vrnimo k obema centroma hipertenzij, na skrajni levi in desni rob, k slovenski desnici in prenoviteljem. Odgovor prinese podrobneja, kontrastivna analiza njune identitete, to je zasledovanje tistih elementov, ki ju loujejo od standardnih slovenskih strank. Vzemimo najprej artiste, da ne bo terminolokih pomot, delno pa tudi zato ker so v slovenskem prostoru navzoi dalji as in imajo tudi reden parlamentarni status. Kot je splono znano, je to stranka, ki se je izvila iz nedrij federalne partije ter prisegla na vizijo sodobne, po evropskem vzorcu urejene Slovenije. Tej je prilagodila tudi svojo splono podobo (od dvanajstih zvezdic na emblemu do relativno prenovljene, modernizirane politine ekipe). Dobila je najve glasov na prvih demokratinih
18

volitvah (za vsak primer so imeli v epu e mandatarja) in tudi na zadnjih se ni obnesla slabo. Vse to pa ne prikriva dejstva, da se ji popkovina e krepko dri starih asov. Poleg volilnega bazena, ki je identien s lanstvom nekdanje ZK, je tu e vodstvo. Da je bil prejnji predsednik neke vrste znotraj-familiarna projekcija svojega oeta, je vedela vsa Slovenija. Da je sedanji, sicer visoko usposobljen meneder in renomirani portni delavec, nekdaj tvoril sam vrh partijskega monolita, je prav tako splono znano. Gre torej za stranko, ki se izrecno ne eli odrei svojemu nekdanjemu statusu (primatu), za stranko, ki ni opravila korenitega preloma, cezure s preteklostjo, za nekakno prenovljeno, postmoderno ZK sredi devetdesetih let. Tu pa se pojavi problem. Vsaka nacionalna ali republika partijska organizacija je utemeljena na politinem monopolu, ali drugae, na uzurpaciji oblasti. Potrebna teoretina pooblastila so ji dodelili e njeni duhovni oetje iz prejnjega stoletja in sicer s kopico prevratnikih tez, med katerimi je morda najbolj uporabna tista o diktaturi proletariata, pa o tem, da se v revoluciji sredstva poistovetijo vselej z nameni, prek njih pa z njihovimi nosilci: revolucionarji tako niso le odvezani sleherne krivde za stranske uinke, temve so, prav nasprotno, poklicani, da v imenu proletarske revolucije odstranijo, kar jo ovira. To pa pomeni predvsem meanski red in njegovo prvo institucijo: parlamentarno demokracijo oz. vestrankarski sistem. Diktatura proletariata je zaupana posveenim, zato nobeni od partij ni nikdar padlo na pamet, da bi oblast delila ali da bi se la politino konkurenco. Tako pa je bil storjen grob prekrek zoper obo civilizacijsko normo, katere element je prav upravienost vsakega dravljana do samostojne opredelitve glede tistih, ki naj ga zastopajo v organih oblasti. V bistvu gre za kritev lovekovih pravic, za negacijo primarnega pogoja demokratine drubene ureditve, kar pa terja sankcijo in obsodbo. Na tej stopnji je e jasno, kaj uli prenovitelje, kaj je temeljni motor njihovega nenehnega prenavljanja, omahovanja med zanikanjem in afirmiranjem lastne identitete. V lui tega, kar smo pravkar izpostavili, ne bo teko skleniti, da gre za boleo retrogradno zavest o kritvi temeljne norme, povezano s strahom pred sankcijo na eni strani in dokaj odkritim koketiranjem z monostjo, da bi vseeno ohranili politini primat (etudi skozi nepolitini medij: gospodarstvo, upravna infrastruktura in drugi podsistemi) na drugi. Primer, ki bi ga bil vesel celo kateri od sveenikov psihoanalize, saj bi v njem brez teav razvidel nekaken frustracijski kompleks otroka, ki bi se elel, pa si ne upa, ali pa ga mui strah, krivda, ker je elel in si tudi upal. Ves as ga namre spremlja budno oko oetovo, ki je prav temeljni konsenz o drubeni normi oz. zgodovinski spomin. Tu je treba tudi opozoriti, da se identitetne tenzije, ki jim je podrejena konkretna ZL, v zadnjem asu umirjajo oz. odvajajo, in sicer po dveh kanalih, e smemo uporabiti prispodobo. Kot prvega omenimo spoznanje o doloeni avtoblokadi lastne pozicije,
19

ki se edalje bolj uveljavlja med mlajim delom lanstva, njegov nasledek pa je tenja po reviziji politinega kurza stranke v radikalnejo socialdemokratsko smer. Kot drugega pa primer sedanjega predsednika Milana Kuana. Ta je bo prvih demokratinih volitvah uvidel, da reformirana partija ne hasne ve dosti, da je njen neposredni politini kapital v perspektivi hudo rizien, inflatoren, najverjetneje pa tudi, da njeno vodstvo ni zanesljiv garant za bistveneje spremembe, ki bi stranko odprle in bi tako zanj pomenile zanesljivo volilno bazo. Zato je el svojo pot, opiral pa se je na njemu lastno sposobnost odstranjevanja konotacij, ki mu omogoa, da iz ene politine sfere prehaja v drugo in to ne le brez posledic, temve celo s profitom. Zael je s tem, da je jugo-socializem zamenjal za njegovo sprejemljivejo republiko varianto (socializem po meri loveka: katerega le, dodajamo svoj komentar) in se nato odpovedal tudi temu. Nekaj asa je bil blizu Demokratom (bojda je bil celo prvi reiser pua, s katerim so v zrak pognali Demos), da bi preklical sleherno politino identiteto (volitve 92), vse najverjetneje zato, da bi se lahko v prihodnje, ko mu po ustavnem predpisu zapade monost vnovine kandidature, ogledal po stranki, s katere bi potem odskoil naprej. V vsem tem asu se je njegova politina priljubljenost naravnost stopnjevala, kulminirala pa na decembrskih volitvah l. 1992, ko je dosegel rezultat na dobesedni meji verjetnega. Od njega bi se Demokrati, njegovo prenoviteljsko zaledje(,) in e kdo v resnici lahko uili temeljnih lekcij politine igre. Vrnimo se nazaj k svoji primarni nalogi in potegnimo napovedano vzporednico med skrajnim levim in desnim krajiem parlamentarnega loka. Skupni imenovalec e imamo, to je kritev temeljne civilizacijske norme, zdaj pa jo skuajmo konkretizirati tudi na desni strani. V zaetku ugotovimo nekaj formalnih podobnosti. Slovenski desnici je tako kot ZL (slovenska desnica piemo z malo zaetnico, ker imamo v mislih vse stranke in stranice te usmeritve) enaka tenja po intenzivnem preformiranju, ki se tako kot pri ZL izraa na dveh ravneh. Prvi je dejanski, organizatorien, drugi pa formalni v pravem pomenu besede, nanaajo se na oznaevalno plast, na ime stranke. V organizacijskem smislu preivlja slovenska desnica isti proces, ki je lani jeseni dal ZL, to je zdruitev razlinih socialnopolitinih variant v eno samo stranko. V slovenski desnici imamo tako nacionalni, delavski, regionalno-delavski (Velenjska stranka dela), liberalni oz. podjetniko-libertarni sediment, e se omejimo samo na najpomembneje. Razlika je le, kot bomo videli v nadaljevanju, v motivaciji. ZL se je namre procesa zdruevanja lotila zato, da bi zabrisala sled iz preteklosti, da bi omilila sporno identiteto, medtem ko o slovenski desnici na prvi mah esa podobnega ne bi mogli trditi. Podobnosti pa se odkrijejo tudi glede na drugi, oznaevalni vidik. Slovenska desnica je la skozi podoben proces preimenovanja kot ZL, ki je bil kot pri slednji tudi korelativen organizacijskim premikom. S tem smo vzpostavili formalni skupni

20

imenovalec obeh strank, bistveneje analogije pa odkrijemo na vsebinski ravni in sicer, kot reeno, glede na krenje temeljne civilizacijske norme. e je bil njen indeks pri ZL uzurpacija popolne oblasti, je pri slovenski desnici to razvrednotenje primarnega aksioma sleherne drube, tj. enakovrednosti ljudi glede njihovih temeljnih pravic (dravljanstva, dela, socialne zaite). V posledici to prinaa delitev ljudi na dravljane prvega in drugega reda, na Slovence in Neslovence, lahko pa se izrodi tudi v nasilne posege zoper slednje (nedavni primer s Koroke) ali v splono ustvarjanje nevrotine, ksenofobine atmosfere. V njej se potem pojavi monost uveljavljanja alternativnih oblik narodne suverenosti, skrajnih scenarijev, s katerimi se v slovensko drubo vnaajo predcivilizacijski vzorci vedenja, tj. rasizem. Njihov najoitneji dokaz je nedavna zahteva po reviziji zakona o dravljanstvu, ki bi poleg mednarodnopravnega kandala (lo bi za retroaktivno spreminjanje zakona, esar ustavne demokracije ne poznajo) pomenila tudi marginaliziranje znatnega dela dravljanov, oz. toneje, njihovo izloevanje iz drube. Postavljanje zunaj dravljanstva bi ob stimulativnih okoliinah vodilo v postavljanje zunaj zakona, kaj bi to lahko pomenilo, pa je najbr jasno vsakomur. e zdaj nekaterniki, veinoma gre za marginalce ali ljudi vpraljivega pedigreja, dovolijo obraune, tudi fizine, z drugimi dravljani prav na podlagi nacionalnega razlikovanja. To za zdaj e nima legalne podlage, domnevati pa je, da bi se ob revidiranem zakonu o dravljanstvu zgodilo prav nekaj takega. al nam prostor ne dopua obirnejih ekspertiz, ki bi dodatno potrjevale kritev temeljne civilizacijske norme, ki si jo privoi slovenska desnica. Vendar za to tudi ni potrebe, kajti apriorno bi lahko postavili, da je sleherni akt, ki se ga slovenska desnica poloti, naperjen v razvrednotenje ljudi na podlagi nacionalne pripadnosti (denimo prekvalifikacija politine v ekonomsko emigracijo: begunci z vsemi posledicami, ki jih to prinaa. Slovenska desnica je na prizoriu e premalo asa, da bi uvidela in priznala, da je z njenimi identitetnimi izhodii nekaj hudo narobe, da bi jo zajela identitetna negotovost in bi v celoti zaiveli prenoviteljski paradoks. To se ji bo e gotovo zgodilo, e ne prej pa tedaj, ko bo drubena kriza v Sloveniji popustila in bo na stvari mo gledati z objektivnejim oesom. Vendar pa obstajajo doloena znamenja, da se ji identitetni paradoks dogaja e danes, in sicer izjemno intenzivno, ter da jo utegne poasi spraviti na kolena. Identitetnemu paradoksu slovenske desnice je namre ime Jelini, razlog za to pa je dokaj preprost. Veina ljudi desni nacionalizem izrecno povezuje z njim in si ves as preoblikujoe se ter preimenujoe se slovenske desnice preprosto ne more zapomniti. Dodaten razlog pa je, da je Jelini deleen velike medijske pozornosti, ki si je njegovi konkurentje lahko le elijo. Temu je treba dodati e Jelinievo primarno lastnost, pa je slika bolj jasna. Bolj kot vse drugo ga namre oznauje prav to, da po kukavije lee desna jajca v leva gnezda, s tem pa slovenskim desniarjem
21

pobira vitalno substanco. Kar se zvali na desni, ta znese na levo, od ideje o desnosredinski vladi do koncepta nacionalne varnosti, ipd. Tu smo se tudi pribliali toki, ko lahko definiramo razlog nervoze in mrzlinih transfiguracij na desnici. Gre preprosto za to, da je slovenska desnica ob vsaki Jelinievi intervenci primorana zaostriti svoje stalie (strniti vrste, stopiti v blok, se preimenovati), da bi tako nevtralizirala kodo, ki ji jo je povzroil z odnaanjem njene idejne osnove. e nekoliko konkretiziramo, im bolj Jelini skae v levo, tem bolj je desnica primorana pulzirati v desno. Nastaja oitna polarizacija, ki je e ne bo kmalu konec. eprav bi morali z Jeliniem zaeti, z njim konujemo. V sebi namre zdruuje vse, kar smo v tem pisanju izpostavili, je zvesta inkarnacija leve in desne anomalije, hkrati pa tudi presunljiv simbol protofaze, ki jo preivlja slovenska politika.

22

Delo, 1993 MEDVED IN HRUKA Vladimir irinovski najverjetneje ni priel v Slovenijo, da bi si v vilah aristokratskega Bleda hladil razvneti ol. Ali da bi mu kateri od mondenih doktorjev zmiril zdivjani tlak, mu svetoval katero od prefinjenih diet. Prav tako ga ni k nam zaneslo z namenom, da bi se pajdail s katerim od trboveljskih nacionalnih zagreteev. Tudi je dvomiti, da bi bila zadaj simpatija do grdega raka slovenske politine scene, njegovega polbrata v obupu, Zmaga Jelinia. Ne, fantomski obisk ruskega radikalca na nikogarnji zemlji brnikega letalia je dogodek globalnega pomena, med bolj usodnimi, ki so se nam zgodili po osamosvojitvi. Presenea po svoji lucidnosti, je grob izziv nacionalni samozavesti, hkrati pa v svoji paradoksnosti tudi pretehtan enitveni kompliment. enitveni kompliment? Ta trenutek se vzpostavlja nova razporeditev svetovne politine moi. Vakuum, ki ga je povzroila pomiritev obeh supersil po padcu Berlinskega zidu, ni zdral dolgo. Narti nove svetovne ureditve so eksplodirali skupaj z vojno na tleh bive Jugoslavije. Balkanska tragedija je povzroila novo tekmovanje za svetovno premo, predvsem pa novo risanje zemljevidov vpliva. Slovenija na prvi pogled sodi pod evro-atlantsko jurisdikcijo: v to obmoje nas uvra zgodovinska geneza, ki je vezana na zahodnoevropski prostor, na katolitvo. Nenazadnje nas je sem odrinil tudi nartovani sunek v mehki trebuh Evrope, ki ga je formaliziral na gostilniki raun vren sporazum o delitvi interesnih sfer v drugi Jugoslaviji, slavni jaltski fifty-fifty med Churchillom in Stalinom. Vendar se je nae naravno zaledje v zadnjih mesecih z nami lo mance. Ni nas bilo na sreanju viegrajske etvorke v Pragi, izpueni smo bili iz Partnerstva za mir, niso nas omenjali niti v zvezi s prihodnjo Evropsko unijo. Kot da bi bili zanemarljiv koek zemeljskega povrja, za katerega je tako vseeno, kam sodi. Evro-ameriki interes se je osredotoal na konstituiranje nove tri-etnine tvorbe v Bosni, se ogledoval po Hrvaki (obljubljena posojila, Marshallov plan za obnovitev deele), Slovenijo, ki je neprimerljivo bolj razvita, varneja in politino stabilneja, pa docela pual vnemar. Ta brezbrinost ruski politiki ni ostala skrita. Vendar bi neposredno ponujanje roke ali uradno snubljenje za kaken novoilirski, slovanski partneriat ne imelo nobenega smisla. Konkurenna stran bi v spoznanju napravljene napake zaroljala z vsemi arzenali diplomatskih oroij. Prilo bi do konflikta, katerega neposredno torie bi bila Slovenija. Na tak nain bi tako ali drugae spet zdrknili v poen pisker

23

balkanskega zdraharstva. Dodaten argument predstavlja tudi nesprejemljivost nekaterih ruskih zaveznikov, denimo Srbov. Slovenija bi uradno ponudbo tako morala odkloniti, saj bi ogrozila celoto svojih interesov glede evropeizacije e vedno socialistine domaije. Zavrnila je tudi poluradno ponudbo, predvsem zato, ker je bila Rusija mnenja, da je ohcet mogoa tudi z ugrabljeno nevesto. Za ta namen je bil doloen udaki snubec velike vrednosti, Vladimir irinovski. Ta je in hkrati ni ruska politika. Njegove poteze je mo identificirati z interesnimi tenjami ruske diplomacije, hkrati pa tega ni mogoe formalno dokazovati oz. potrjevati. Je nekaken slovanski Janus, mitoloko bitje dveh obrazov, od katerih eden ne bo nikdar gledal naravnost vate. Je zapik, ki ga preprosto uporabi, kjer eli. Prvi smo ga doiveli januarja. etudi je priel z osebnim potnim listom in brez formalnih pooblastil uradnih organov, je bilo e takrat zunaj dvoma, da prihaja markirat teren. Jasno pa je izstopilo e nekaj drugega, bolj bistvenega. lo je za sondiranje razpoloenja slovenske politike, koliko se pouti osamljeno, spregledano, ogroeno, koliko je pripravljena prenesti, kakna je nenazadnje dejanska stopnja njene suverenosti. Slovenija je ravnala pametno, po zgledu evropskih sosed. irinovski je dobil korbco, ruska politika pa vpogled v mejo, do katere lahko gre. Stvar pa se je takoj za tem zapletla. Ni nakljuje, da se je med enim in drugim obiskom pavlihovskega princa v Sloveniji bistveno spremenil na status v Partnerstvu za mir, da smo doiveli poplavo obiskov funkcionarjev EU in Nata, pa e kopico ponudb, katerih veina je bila izreena prav na legendarnem Bledu (stvari so se godile s tako intenzivnostjo kot pozimi in pomladi 1991-1992). Vse to v enem mesecu, evroamerika politika je hitela pospravljat tisto, kar je prej oneedila. In kaj naj bi v taknem trenutku storila Rusija? Kako naj bi nevtralizirala naraajoi evroameriki vpliv v Sloveniji? Z izstavitvijo nove bianco menice, to je z napotitvijo Vladimirja irinovskega na e eno misijo. Rekli smo, da je Slovenija z demonstracijo svoje suverenosti sebe hudo obvezala. Izzvala je veliko silo in ji pokazala, da ne trpi vmeavanja v notranje zadeve. Glede na mednarodni standard je bila to klofuta, ki jo je David prisolil Goljatu. Ni nenavadnega torej, e je Goljat priel po zadoenje, e je razmiljal v tej smeri, da se je Slovenija danes s zdaj bistveno bolj naklonjeno potezo primorana odkupovati za verajnjo odrezavost. Dobro je bil izbran tudi sam termin prihoda, saj se je ujel z organizacijo seminarja Zahodnoevropske unije. irinovski je upravieno priakoval, da mu bo v tako kljunem trenutku uspelo oslabiti pomen priblievanja Slovenije konkurennemu polu, da bo ugrabljanje neveste to preplailo za poroko z drugim. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. V slovensko politino zgodovino se bo ona nedelja zapisala kot mejnik. Ne kot dan, ko medved ni mogel do hruke, temve kot
24

opozorilo, da partnerjev ne presojamo po prvem vtisu, temve glede na globljo voljo in namen. V tem smislu nam je incident na brnikem letaliu dal v roke kapital, ki bi ga sicer nikoli ne imeli. Tudi odnos do zahodnih zaveznikov lahko nartujemo na novih temeljih, z veliko vejo samozavestjo in obutkom za lastno vrednost. e nam ustreza, lahko irinovskega celo uradno povabimo v goste. Delo, 1994

CEFIZELJ-DIPLOMACIJA Ko smo iskali najprimernejo zgodbo, v katero bi oblekli razvleeno pravljico o deviacijah mlade slovenske politike, nam je misel spet ula k staroastnim prebivalcem Butal. Ti niso hoteli v niemer zaostajati za drugimi: ko je irna njihovo soseska staknila kolero, niso odnehali, da niso dobili takisto. In e rne koze povrhu. In ker se stvari v ivljenju godijo pa tako, da od slabega prek e slabega tee k najslabemu, so se grii demokracije, ki smo jo pred petimi leti hote staknili od evropskih sosedov, pridruile e samopane rne koze, radikalizem imenovane. Radikalizem: beseda straljivega imena, ob kateri srce poskoi k oakom slovenskega realsocializma in njihovemu svarilu: e, boste e videli, kaken kuen ment bodo demokracija in njeni izrodki. In zdaj smo tam. Namesto socializma po meri loveka imamo epidemino nevenost, zjedreno v pojmu radikalizma. Kje se je vse skupaj sploh zaelo? V tej smeri so simptomatine fojbe Koevskega pragozda (in Teharij), ki jim v obvezni simetrinosti ustrezajo oblike upora zoper totalitarno oblast med- in povojne partijske Matjuke. In katerim se pridruuje tudi lok strank, ki v parlamentu sproajo tolikanj mrzko vpraanje o popravi krivic. Beli radikalizem, domo-pado-branstvo, klerorevanizem, desni ekstremisti in druge deviantne linije na slovenski desnici. Izrazi, ki so del umetno privzgojene zavesti, so izgubili vsebinski naboj in v resnici niso ve kot kozmetini smukec na kozavo lice. Skozenj preseva dejanska pokveenost, obolelost drube, ki ve ne najde razmerja do svoje preteklosti, resnice in identitete. Deset tisoi pobitih Slovencev v povojnih eksekucijah, mnoice, ki jih je pi povojnega nasilja in strahu pred njim raztepel na petero kontinentov, brezimni, ki jim je bilo ivljenje zagrenjeno zaradi lastnega preprianja. Vsi, ki se jih dri
25

fantomska senca belega radikalizma, anomalnosti in nesprejemljivosti za sodobno drubo. Tisoi nepokopanih mrtvecev, e uporabimo. izraz nedavnega Nobelovega nagrajenca. Zlovea senca, ki je zaela ogrinjati tudi stranke. Poleg Punika in socialdemokratov ter SLS v zadnjem asu, od tretjega kongresa naprej tudi kranske demokrate. Zavoljo lena v programu, ki zaenja s stavkom: Slovenski narod je bil grobo prizadet tako s faistinim kot s komunistinim totalitarnim sistemom in se nadaljuje s poudarjanjem nesprejemljivosti tako enega kot drugega totalitarizma, so stranko zaeli razglaati za desno radikalno. Za stranko, ki je po Stanievem odhod v sfero pedagoke polit-terapije nesprejemljivo zanihala k desnemu robu. In ki jo utegne kmalu vrei ez. Sam sem v zadnjem asu spremljal, motril in komentiral dogodke, povezane s SKD. Tako sem bil na kongresu predloenega lena tudi vesel. Vendar ga nisem razumel kot bistven prispevek k utrjevanju politinega radikalizma, temve nasprotno. Mnenja sem, da ponuja monosti za zdravo diagnozo in ugotovitev dejanske zgodovinske resnice, na podlagi katere je ele mogoa potrebna terapija. In e nekaj me je posebej radostilo. To, da pua odprta vrata v obe smeri, da NOB vidi taknega, kakren se je zgodil. D uvideva nasilje prevratnike skupine, ki je z a mreo prevar ponevedoma prevzela oblast nad celotno partizansko vojsko ter jo ustrojila po svojem kopitu. Da je v njem priznana in poveliana vsaka od strani, ki se je uprla kljunemu zlu medvojne dobe na Slovenskem: rdeemu oz. rnemu totalitarizmu. Ko smo e pri kranskih demokratih, si poglejmo e drug, korelativen primer. V javnosti se v zvezi z oglejskim dokumentom poasi oblikuje podoba, ki jo je pred nekaj dnevi na drugi strani Dela povzelo eno njegovih peres. Brati je mogoe navadne, isto po radikalizmu diee stvari. Namre: da je zadnjemu ravnanju v zvezi z Italijo botrovala mednarodna zarota neonacistinih radikalcev, katerih pomembni akter naj bi bil prav nekdanji zunanji minister, Stvar naj bi bila najprej dogovorjena s slovenskim emigrantskim lobijem v ZDA, soljena z nemkim Heimatrechtom, nato potrjena pri desniarju Martiniju in naposled izpeljana v Ljubljani. Seveda je z njo bistveno povezan tudi nesreni paragraf programa SKD, ki naj bi predstavljal idejnopolitino podlago ravnanja. Da s tem posledino razkrije tudi pravo naravo borcev za slovensko mednarodno politiko. Jelinievega Zmaga, denimo, katerega teze se zde veini Slovencev tako reko neproblematine, Toliko so se jih e navadili. Navsezadnje, ali se je kdo sploh vpraal, kam bi pripeljala takna cefizelj-diplomacija, e bi ji dali monost uresniitve? Kaj e ne v takojnje zavojevanje spornih obmoij, ki bi utegnilo voditi v frontalen spopad s sosedama, vsaj z juno? In ki bi poleg vsega Slovenijo za dolga leta oddaljila od Evrope?
26

Ali se je e kdo poglobil v pravi obraz slovenskega radikalizma? Odgovorimo mu z upaniem: ti, ki gleda razna moja lica, globlje ii, kjer tii resnica. Delo, 1994

ZLATE PORTE IN MEDAJLE Znamenita deela, imoviti prebivalci. Imenitna odlija. Ne tista, ki jih v najteji konkurenci iztrijo domai smuarji, temve ona, ki so dosti bolj inflatornega znaaja. Medalje slovenske politine scene. Medalje, katerih nezamenljivi zgled slej ko prej ostajajo astitljivi gasilci Butal in njihova oholost. Ondotnim podanikom sv. Florijana namre e na kraj pameti ni padlo, da bi se dokazovali v poarih in podobnih neslanostih. Ne, raje so si naroili umetnih medalj ter se postavili z njimi. In niso bile drage te medalje, sploh ne, e posebej, e si jih kupil ducat skupaj. Pa e nekaj so zagotavljale. Svet je bil za izbrano gasilsko krdelce kar najbolj prijazen: poln spotovanja, asti, blagrov in splonih dobrin. Butalsko gasilstvo ima seveda neizbene posnemovalce, povsod in vsekdar. Tudi v slovenski politini pravljici, v katero vstopa kot straljiva preambula. Za domae medaljenosce je namre znailno zlato pravilo, da je odliij toliko ve in da so toliko gosteje naveena, kolikor mlaje, manj izkuene in dozorele so prsi, ki jih krasijo. Pa zanimo pri Homeri, eprav so ta primer navedli e skoraj tolikokrat kot uvodni verz. Pa zaradi tega ne ostaja ni manj pomenljiv (prav tako kot verz!). Pri Homeri slovenskega politinega medaljatva je namre prvi predstavnik prvega telesa Slovenije, dravnega zbora. Njegov predsednik. V ustaljenih demokracijah si je to mesto mo misliti zgolj v povezavi z nekom, ki je zmoen vanj pretoiti ivljenjsko izkunjo, mo in znanje, kaljeno v razmerah konkurence, ob popolni transparentnosti dejanja, porekla in osebne identitete. Kako je s tem pri nas, je jasno. e posebej zato, ker manjka prvi pogoj. Ker je dotinik stvar zagrabil na napanem kraju. Ne da bi zaenjal na koncu, tj. v politiko stopil, ko bi bil njegov ivljenjski opus e dovren temve konuje na zaetku: preskoivi vse stopnje ivljenjske hierarhije pristaja tam, kjer mu ne na leta ne na vse drugo nikakor ni usojeno biti. In gori in je e gorelo. Vse premalokrat se je namre ve kot stoodstotni osip zdruene LDS na zadnjih volitvah pojasnjeval iz njegovega jedra, bistva samega. Iz
27

izgubljenega obutka za pristnost politinih odliij, za to, kaj se sme in kaj ne. Zato pa gori in bo e gorelo. Nezasliano imenitno medaljo namre ta as pripenjajo slovenski mednarodni politiki, toneje njenemu prvemu nosilcu. Medalja, katere svetli svit sije dale onkraj meja Slovenije, Dunaj in Rim, nemki Bonn, pa e kakna metropola za nameek, vse se greje v aru njene milosti. Zakaj pa tudi ne? Priznanje fantomske manjine Staronemcev in Mladoavstrijcev, ki naj bi avtohtonila tam nekje, kjer domuje koevski medved, zbuja pri naih sosedih upravieno veselje. isto nepriakovano se jim tako odpirajo dolgo priakovana vrata prodora na vzhod. Iz tlee erjavice konfliktnih odnosov, ki so Slovence stoletja povezovali z nemko govoreimi sosedi, vznikajo ni dobrega obetajoi zublji. Iz njih se lahko razraste neustavljiv poar. Kaj denimo storiti, e bi se Italija domislila, da bi bilo mogoe Slovenijo uinkoviteje drati v ahu skupaj z avstrijskimi svobodnjaki? e bi se pripravilo kakno bilateralno sreanje, bolj strankarske vsebine in narave, na katerem bi se tako eni kot drugi poenotili v platformi zahtev. In potem to prek vladnih institucij prenesli na raven panevropske multilaterale. Obro okrog Slovenije bi bil sklenjen. Ali se je kdo ob vsesploni evforiji, ki je spremljala mrzlino popotovanje novega ministra od ene do druge evropske kljuke, sploh vpraal, kaken je facit te diplomatske preganjavice? Kaj poleg stiska pomembnih rok e prinaa? Najverjetneje ne, ker bi si sicer moral dati tudi odgovor. Ta pa bi ne bil obetaven. Zael bi tam nekje, kjer sploh zaenja zgodba slovenske mednarodne politike. V Italiji. Toneje v Ogleju in Rimu. Ena drava lahko preprei vstop druge. V Evropsko unijo pridemo lahko le z italijanskim soglasjem, kar pomeni, da je potrebno nekaj dati, e hoemo nekaj dobiti. Vendar je ta nekaj dati lahko veliko, lahko pa malo ali ni. Dejstvo, ki ga nova zunanja politika ni znala in ne zna izkoristiti, je preprosto. Italija je svoje zahteve do Slovenije v krogu Evropske unije edalje tee racionalizirala in dokazovala. Dodatna notranjepolitina destabilizacija, ki je povzroila Berlusconijev padec, je stvar e bolj zapletla. Italija se je priblievala pragu, ko je lo samo e za t.i. face saving exit, tj. asten umik iz neastnega poloaja. Vendar je reilni brvi slej ko prej ime Oglej in tamkaj signirani sporazum, ki pa je bil za Slovenijo obvezujo bistveno manj, kot bi sama slovenska stran bila sploh pripravljeni priznati. In namesto da bi naa zunanja politika v kljunem trenutku znala zadeti ebljico na glavico, privoliti v Oglej in naviti Italijane okrog prsta, se je zaela prav manifestativno oddaljevati od sredia problema. Zunanji minister je hodil na vsa evropska vrata spraevat prav tisto, kar je jasno kot sinja Soa. Da vse poti vodijo v Rim. Od tam pa v Oglej. Kakna bo prava cena medalj in kolikna bo v poaru povzroena koda, bo pokazal as. Ta trenutek al ne dela za Slovenijo. Sklenemo pa lahko takole: gori in je poar,

28

vendar astitim Florijanovim sluabnikom namesto gasilskih cevi vsi ponujajo medalje. Ne vede, da bodo prav oni tisti, ki jih bo najprej opeklo. Delo, 1994

DRUGI ZARIS: STISNJENI LOVEK ALI ZIBELI NACIONALNE GENEZE KAPSULA ZOPER TESNOBO (Briinski spomeniki v NUKu, maj 2004) Razstava najstarejih dokumentov, ki jih je ob vstopu v Evropsko zvezo na ogled postavila uprava Narodne in univerzitetne knjinice, je daljnoseen dogodek. Njegova simbolna tea je enaka tei dejanske politine spremembe, ki se je izvrila v asovnemu loku, katerega izhodie je osamosvojitev, sklep pa vstop v EU. O Briinskih spomenikih in kasnejih rokopisih se mednarodna in tudi domaa akademska javnost izreka kot o vrhunski klasiki ne samo slovenske, temve tudi evropske srednjeveke kulture. e pritrdimo sodbi, da gre v teh delih res za sr klasinega izroila, nas taka ugotovitev takoj obvee bolj, kot si lahko sploh mislimo. Klasina besedila so tista, ki ne odraajo samo duha dobe, temve se po usodnosti zapisujejo tudi v naslednja stoletja. im bolj je besedilo klasino, tem vejo govorno mo ima v asu, ki je od njegovega nastanka oddaljen. Klasina besedila so asovne kapsule, prav zato so tako slavljena. e s tega stalia pogledamo tekst, ki je najbolj islan, to so Briinski spomeniki, moramo ugotoviti dvoje. Najprej so sovseben dokaz, da je slovenstvo z opustitvijo poganske kulture in z vstopom v kransko naredilo kvalitativen skok naprej. Briinski spomeniki so znamenje, da se je kranstvo Slovencem oddolilo e na samem zaetku, in to na nain, ki ga evropski kulturni kontekst obuduje e ez tisoletje. V svoji izzivajonosti pa so tudi posredno prianje, da je bil vstop v kransko kulturno sfero za nae prednike hamletovski gradnk biti ali ne biti, kajti obstanek v poganstvu bi jih izbrisal iz oblija zgodovine. Kot Krst pri Savici, ki bi ga brez pokristjanjevanja Karantanije ne bilo (s tem pa bi na najveji pesnik ostal torzo), postavljajo Briinski spomeniki pred nas pereo dilemo, namre, ali so bili vsi boji karantanskih Slovencev za vero starev, lepo bog'njo ivo, za rte, za
29

bogove nad oblaki (France Preeren, Krst pri Savici v Poezije, Ljubljana, 1847, str. 171), v resnici smiselni ali pa je rtomirovo spoznanje, utemeljeno na Bogomilini spreobrnitvi, prilo nekoliko prepozno in je morala zanj dati ivljenje celotna staroslovenska vojska, kot nas poui veliki ep. e v tej perspektivi vztrajamo pri umestitvi Briinskih spomenikov v slovenski kulturno-zgodovinski kontekst, potem moramo zapisati e nekaj. asovnemu merilu moramo dodati e eno dimenzijo, tj., dimenzijo estetsko-zgodovinske relevantnosti. V prvotnem pomenu besede so namre spomeniki ve kot tisoletje stareji od vrhunca slovenske poezije, tj., Preernove romantike. Kot diamant so v talilnici zgodovine prebili dalj asa in je njihov lesk prestineji. Pa se tu primera e ne izrpa. Briinski spomeniki so za slovensko mesto v Evropi prav s stalia klasike pomembneji kot subjektivna poezija Ribievega Franceta iz Vrbe, kajti zajemajo iri svet in so upovedeni v veliko bolj optimistini, ivljenjsko dinamini perspektivi. Za slovenstvo kot celoto bi jih bilo mogoe primerjati s projektom Trubarjeve reformacije, vendar se slednja izrpa v socioloki ambiciji ustvariti slovensko reformirano Cerkev, s strogo umetnostnega in intelektualnega stalia pa opea. Seveda ne pred domaim pragom, kajti zanjo ve velik del mednarodne strokovne javnosti. In e smo Briinske spomenike postavili tako visoko, kakna je potemtakem njihova ivljenjska relevanca in zgodovinska obstojnost? Zakaj namre bolj razumljivo in bolj prepriljivo zdruujejo svet subjektivne in objektivne izkunje, kot je to uspelo avtorju Poezij, in so subtilneji od velikih prevodnih poskusov v 16. stoletju? Kaj je torej z njimi? e se zazremo v najbolj umetelno besedilo, ki je ueno imenovano Adhortatio ad poenitentiam (Opomin k pokori), ugotovimo, da pripovedujejo zgodbo celotnega sveta, kot je Preernu, izhajajoem iz lastne erotine in nacionalne boleine, ni uspelo. V zaetku drugega besedila namre beremo pomenljivo misel: e bi ded na ne greil, bi imel veno ivljenje, starost ga ne bi oprijemala niti bi ne imel umrljivega telesa, temve bi veno ivel. Tako pa je zaradi Hudieve zavisti bil izgnan iz Boje slave in so na loveki rod prile strast in boleine in brezmonost in naposled smrt (Drugi Briinski spomenik, prevod avtorja). To je zgodba lovekega rodu (izvorna besedna zveza je narod loveki; le-to je vodstvo razstave tudi zapisalo v logotip), ki se od greha prastarev ni bistveno spremenila. Nasprotno, e bi poskuali aktualizirati temeljne prvine Preernove poezije v naem asu, bi utegnili ugotoviti, da so zbledele. Platonino ljubezen do enske je nadomestila telesna utnost, romantino boleinarstvo se je umaknilo premortnemu povzpetnitvu informacijsko-potronike dobe. Kateri pesnik pa bi danes e upal podpisati, denimo, Sonete nesree in njihov sredini element, ki se zjedri v verzu: ivljenje jea, as v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvest in kes uvaj, ki se nikdar ne utrudi (France Preeren, str. 165). Kdo bi danes e util smiselnost klica: Prijazna smrt, predolgo se ne mudi! (prav
30

tam)? V Preernu je namre premoen romantini sediment, da bi temeljne prvine njegove poezije uspele v celoti preiveti konec tega pesnikega obdobja in vstopiti v pojem obeloveke veljave, z drugo besedo, klasike. Seveda pa ne zanikamo, da je v danem trenutku za obstoj slovenskega naroda bil Preeren bistven in bi se naa kulturna zgodovina brez njega odvila drugae. Za besedila Briinskih spomenikov, katerih najlepi del je gotovo zaetek drugega, pa lahko ugotavljamo e ve. Ko smo Slovenci vstopili v Evropsko unijo, smo tudi formalno postali del razvitega Zahoda. To drubo oznaujejo svetle in temne plati. O svetlih vemo e dovolj, temne pa so e po svoji naravi manj oitne, skrite, etudi bolj aktualne in predvsem bolj grozee. Temne plati dananje evropske civilizacije so v prvi vrsti brezbrinost in visoka stopnja tolerance do zla. lovek si lahko samo pogleda repertoar filmskih uspenic, ki so najmoneji imenovalec (zunanjih) potreb sodobnega loveka, pa bo zgroen nad stopnjo nasilja, smrti, umorov, ponianj (pornografija) in drugih vidnih manifestacij Hudieve zavisti. Nadalje je dananji lovek obseden od tega da bi veno ivel. Marketinke armade Zahoda slavijo kult mladosti, v strahu, da bi loveka ne poprijela starost, in breztevilne korporacije se z breztevilnimi milijardami (dolarjev in aspirinov) bojujejo proti boleini. Sodobni lovek rjove od tesnobe. V ozadju vsega pa je strah pred smrtjo, ki je vedno tisti naposled, ki pa ga je sodobna druba uspela izriniti v obmoje psihoanalitine pozabe, na obrobje. e so v asu nastanka Briinskih spomenikov mrtve pokopavali v srediu drubenega ivljenja (imenitnike znotraj cerkva, manj imenitne pa na pokopalia ob cerkvi), da bi vsi tvorili eno obestvo, duhovno metropolis, se dananja pokopalia nahajajo zunaj mest, na obrobju, med objekti industrijskih con, istilnimi napravami in skladii. Smrt je postala ali tabu ali senzacija (od vsakodnevnih osmrtnic, ki so poleg rne kronike najbolj brani deli dnevnikov, do smrti pomembnih ljudi, denimo spektakularne smrti princese Diane), vendar je v tem e globlje loena od svojega bistva. V tem smislu je razumeti tudi obiaj, ki se je uveljavil premo sorazmerno z industrializacijo, to je upepeljevanje pokojnih. V forenzini znanosti ga poznajo kot zadnji in najbolj uinkoviti izbris evidence smrti, trupla. Upepeljevanje je zanikanje relevantnosti smrti in vidno znamenje njenega odrivanja v podzavest. Vse to so pojavi, ki so v popolnem nasprotju z mentaliteto predindustrijskega veka in Briinskih spomenikov, koder je bila smrt ne konec daljice, temve le ena toka na premici, ki iz enega konca venosti sega v drugega. Danes obstaja prav titanski konsenz o zamolevanju smrti. Vendar: im veji je pritisk na nekaj, tem moneja je povratna sila, ki izvaja nasproten pritisk. im bolj bo pritisnil na vzmet, tem moneja sila jo bo porinila nazaj k tebi. Prav zato je imelo slikarstvo barda smrti, Joeta Tisnikarja tako presunljivo odmevnost. Tisnikar je prikazoval smrt kot oitno in neloljivo znamenje lovekovega obstajanja, kot zadnji tertium comparationis, o katerem ne govori nihe, vendar zanj in o njem vemo
31

vsi vse. eprav je bilo ateistino, se je v tej plasti njegovo slikarstvo sijajno ujelo z duhovnostjo srednjevekih tekstov. Tudi zato tejemo Tisnikarja, eprav naivca, e nekaj let po njegovi smrti za klasiko ali klasien steber slovenskega slikarstva. Briinski spomeniki pa so klasini e v eni, morda najpomembneji plasti. Izraa jih e prva formulacija, ki v preteklem pogojniku postavlja v ospredje zmoto naega deda. Eden najbolj odmevnih romanov s konca prejnjega stoletja, se imenuje Posamini delci, prihaja pa izpod peresa Michela Houellebecqa (Michel Houellebecq, Posamini delci, CZ, Ljubljana, 2000). Knjiga je posveena loveku, pripoveduje pa sago o znanstveniku, ki izhajajo iz nujne nesrenosti in umrljivosti loveke rase pripravlja sintetini nadomestek, bitje, ki bi bilo v genetskem in tudi ontolokem smislu korak naprej od nas samih. Michel, ki je nekaken novodobni Einstein, razmilja kot genetik in filozof hkrati. V izhodiu njegove misli stoji preprianje o dvojem. Najprej o nepopolnosti loveka in drugi o zmonosti njegove tehnoloke izboljave in poustvaritve. Posamini delci so imeli tako odmevnost zato, ker vsi vemo, da je le e vpraanje asa, kdaj se bodo zaelo prvo legitimno in zakonsko nesporno delo na spreminjanju genetskega materiala vrste homo sapiens sapiens. Temu bo, to tudi vsi vemo, prej ali slej sledila umetna poustvaritev loveka in tudi to vsi vemo, da bo ta postala praksa v nekaj generacijah. Sintetini lovek bo lahko genetsko popolneji, vendar se bodo z njegovo ustvaritvijo nujno podrle vezi, ki ga povezujejo z najblijimi, predvsem pa s stari. Na dan, ko se bo to v resnici zgodilo, bo tehnologija prila v razmerje zimskega solsticija oz. sonnega obrata v odnosu do loveke zavesti. Od nje bo najdlje! S tem bodo dani tudi dejanski pogoji za konec sveta v pravem in simbolinem smislu. V simbolinem smislu zato, ker si sveta brez prisotnosti avtentinega homo sapiensa ni mogoe misliti, preprosto zato, ker ga osmilja kot takega. To je tudi temeljni filozofski aksiom, ki ga za potrebe priujoega zapisa ne bomo razvijali preve na iroko. V pravem smislu pa zato, ker transgeneracijska zavest zahodnega loveka, ki se utemeljuje v instituciji druine, to pa je vse, zaeni s predniki pa do irega obzorja drube, v kateri se nahaja, ne bo prenesla abruptnega preloma te vrste. Potrebno je namre upotevati, da se temeljni povedki lovekove zavesti niso spreminjali e desetine tisoletij. e vzamemo prve naselbine med Evfratom in Tigrisom, ki se pojavijo pred dvanajst tiso leti, in se zazremo v mentaliteto njihovih prebivalcev, bomo osupnili nad dejstvom, kako so nam bili podobni. Privlaile so jih podobne stvari kot nas; ljubili, sovraili in utili so podobno kot mi. Svoja bivalia so e pred deset tiso leti okraevali z risbami in tapiserijo. Nadalje nam je skupna ljubezen do denarja in elja po drubenem uveljavljanju. Skupna pa nam je tudi ljubezen do potomstva, ki je nekaj, kar izhaja iz pradavnine in je skupni del avtentine ive narave. Nemogoe jo je bodisi poustvariti bodisi zanikati. Istim vzorcem sledimo tudi v starem Egiptu, naprej v zgodovini pa se e aktualizirajo.

32

Danes ivimo as stare Grije, in sicer zato, ker je zavest individualnosti zahodnega loveka rojena tam. ivimo tudi as starega Rima, zato ker je pravo (ius) rojeno tam. Ustavnost, zakonsko varstvo lovekovega dostojanstva, vse kategorije, na katere se sklicujemo, prihajajo od tam. Brez njih bi bila naa druba nemogoa: bila bi anarhina in barbarska. ivimo tudi dobo starih Judov, kajti na Mojzesovem prejetju tabel postav sloni naa morala. ivimo tudi kranstvo, kajti njemu dolgujemo transgeneracijsko zavest o grehu (Adam, na ded) in odreenosti. Kdor si predstavlja, da bi lahko umetno ustvarjal ljudi, hkrati pa bi ti bili sposobni v nekaj generacijah pozabiti vse, kar jih je orto-genetino vzpostavilo skozi tisoletja, je bodisi blazen fantast bodisi arlatan. Briinski spomeniki pa so asovna kapsula iz isto drugega razloga. Govorijo o premici bivanja, ki jo sedanji as suvereno zanika in prisega na daljico. loveko ivljenje naj bi se zaelo v toki A in se konalo v toki B. Pred in po teh dveh tokah naj bi ne bilo niesar. Besedna zveza e bi na ded ne greil pa prihaja iz drugega koncepta, ki je tudi koncept smisla. Veliki sodobni pesnik Dane Zajc je neko zapisal : Sem, da me ne bo. Del francoske filozofije in gledalia (filozofija in gledalie absurda) sta nesmisel bivanja utemeljila na odsotnosti Boga. Seveda, kaken smisel pa naj bi lovekovo prizadevanje na Zemlji imelo, e ga, recimo umetno ustvarjenega, aka rojstvo v epruveti v toki A in smrt v toki B, ko ga bodo, kot danes v ZDA, denimo, shranili v rezervoar tekoega duika, da bi ga neko po-klonirali na novo. Briinski spomeniki so po svoji sporoilni plasti injekcija smisla in ivljenjskega optimizma, kajti lovekovo bivanje se, kot nam ta besedila priajo, utemeljuje v venosti. Pri tem temelji na izkunji naih dedov in se prenaa v prihodnost. ivljenje, utemeljeno v venosti, pa je tudi prosto vseh skrbi umrljivega telesa in se v svoji metafizini kozmetiki poviga na produkcijo tesnobe, ki jo kulti suhote, mladosti in drugih instant-surogatov proizvajajo v edalje bolj frustriranem Zahodnjaku. Briinski spomeniki so danes tu bolj kot pred tisoletjem. Delo, 2004 NARODA RAZDVOJENI UENJAK

Letos bo minila etrtina tisoletja od rojstva moa, katerega podoba je Slovencem e vedno neznana. A je nao zgodovino obeleil na nain, katerega usodnost se lahko meri z vatlom Briinskih spomenikov ali katerega od velikih projektov
33

protestantskih avtorjev. Ta mo je neznanka in paradoks hkrati. Ne poznamo ne njegove fizine podobe ne namenov, s katerimi se je polotil svojega literarnega delovanja Slovencem v prid. Poznamo nekaj presenetljivih dejstev, predvsem onih z zaetka njegove kariere. Je avtor prve pesnike romantine zbirke in nae prve tragedije, bolje aloigre. Napisal ju je v nemini, ne nazadnje zato, da bi tujemu svetu spregovoril o domai deeli. Zapisal je podobno obutje kot nekaj desetletij kasneje prvak slovenskega Parnasa, France Preeren. Svoj namen je namre oznail takole: Nameraval sem le prepriati sosede na severu, da v nai nenemki, gorati domovini tu pa tam med trnjem in osatom tudi e poene cvetka, ki njen vonj kakopak ni ambrozien, je pa morda vendarle znosen. Zato je pesniki almanah tudi naslovil Cvetje s Kranjskega. A v trenutku, ko je vstopil v slovenski literarni prostor na zaetku osemdesetih let osemnajstega stoletja je nad obema napravil zloin. Pokupil je vse e razpololjive izvode in jih segal. In spet: ko je leta 1790 natisnil dve igri, s katerima se (uradno) zaenja slovenska dramatika, je v njih izrazil ideale svobode, enakosti in bratstva, v katerih se je spoela njemu tolikanj ljuba francoska revolucija. In etudi sta igri govorili o osvoboditvi domaih, slovenskih ljudi prav za te vrednote. je v istem asu kot nadzornik nemkih ol za Gorenjsko pripravil spomenico, s katero je v imenu kranjskih deelnih stanov zahteval restavracijo pravic in privilegijev plemstva. Visoki dravni uradnik joefinske Avstrije in razustvovani predromantini pesnik z eljo izgoreti za porajajoe se moderno slovenstvo pa je avtor e zadnjega paradoksa. Poleg vsega mu Slovenci dolgujemo tudi prvo sodobnejo zgodovino, naslovljeno Poskus zgodovine Kranjske. V njej je, sicer konzervativni monarhini birokrat in avtor sladkobnih stihov za rajnko Marijo Terezijo, predstavil za tisti as precej ultraslovansko idejo, namre urejevanje kraljevine z doslednim spotovanjem njenega skoraj veinskega ivlja, Slovanov, seveda tudi Slovencev. Sam v predgovoru pravi: Da pa so Slovani v avstrijski monarhiji po tevilu in moi najveji; da bi se morala Avstrija, e bi bila v dravoslovju navada, dajati dravi ime po tevilnosti zdruenih sil, na katerih sloni njena veliina, pravzaprav imenovati slovanska drava tako kot Rusija; na to mislim, so bili e premalo pozorni. (...) potem pretejmo milijone Slovanov in presodimo, kaj so za Avstrijo in kaj bi zanjo lahko e bili! Ta razdvojena oseba je Anton Toma Linhart, v Radovljici rojeni uenjak, pesnik in zaetnik slovenskega gledalia (etudi o slednjem ostajajo dvomi). Bolj pomembno pa je, da bi brez njegove razdvojenosti Slovenci ne bili to, kar smo v 19. stoletju postali, moderen narod. V izhodie nam prihaja misel, da smo Slovenci narod postali, ne da bi sploh vedeli, da smo nekaj takega postali. S prav to nezavedno razdvojenostjo je mogoe razloiti Linhartova nihanja, na njihovi osnovi
34

pa e zatrditi, da predstavljajo most k pesniki, loveki in narodni zgradbi, kakrno nam je zapustil France Preeren. To nihanje je e kako prisotno tudi pri njem, in e bi ne bilo zadaj velikega literarnega talenta, bi na velikan storil brdavsasti korak nazaj. Preerna je namre samo ustvarjalna mo reila pred tem, da se v oeh lastne in drugih generacij ni osramotil v taistem paradoksu, iz katerega se je izkopaval Linhart. Namre, ko je Preeren slovenino, slovenske pesmi in svojo slovensko ljubezen do Nemke (e huje, poroene z Nemcem, Primieve Julije) postavil v izrazito podrejen poloaj, je tvegal isto vse. Ker pa je bil izreden literat, je celotno zgodbo iz sveta ivljenja prenesel v svet poezije, kjer je tudi ostala. Ve se, da je Primievo Julijo ljubil najveji slovenski pesnik in ne neki dr. prava s pisarno (in grobom) v Kranju. Pri tem mu je bil Linhartov zgled zavedno ali podzavedno e kako v pomo. Med Linhartom in Preernom je namre veliko ve podobnosti, kot bi se zdelo na prvi pogled. Niso pa docela razvidne, ker smo se e po olsko navadili Linharta teti med razsvetljence, Preerna pa med romantike. Linhart je res razsvetljenec, vendar to v tisti plasti, ki je za slovenski narod nebistvena. Razsvetljenski navdih doloa Matika in upanovo Micko, vendar sta ti veseloigri za nas knjievno bolj pomembni, kot se zdi. Ti deli sta razsvetljenski zato, ker ukinjata razredno razliko med plemii in preprostimi ljudmi. Odraata ideje francoske revolucije, ki je pometla s plemstvom in monarhijo. Vendar sta za vzpostavitev Slovencev kot naroda nepomembni, preprosto zato, ker sta s tem projektom nestini. Projekt vzpostavitve slovenskega naroda je bil projekt, ki je bil razredno nevezan, predvsem pa je v svojem bistvu zanikanje temeljnih idej Matika in upanove Micke, namre da je kmet ali lovek iz ljudstva nosilec napredka in narodne osvoboditve. Narod ni razredna kategorija, zato so vsi, ki so ga v 19. stol. vzpostavljali, raunali na sloj, ki v Linhartovih komedijah sploh ni omenjen: na tanek sloj kritikega izobraenstva. Na kmeta, podeelana ali loveka iz ljudstva ni raunal nihe. Ali pa, vendar v obratnem smislu. Ta sloj ljudi v Preernovi poeziji obstaja zgolj kot tisti, ki se ga smei. Tak primer je Glosa: Kranjec moj mu osle kae ali Nova pisarija: rovtarske vezati zna otrobe, k sebi vlekel bo Slovence. Tanek sloj kritikega izobraenstva pa je tisti, ki je izpeljal zgodovinski projekt utrditve, uveljavitve in naposled uresniitve slovenskega naroda. Preeren in Linhart sta se v tem smislu vedla enako razdvojeno. Ker je bila slovenina drugotnega pomena v zvezi z linguo franco nemino (pri Valentinu Vodniku pa francoino ter italijanino pri Zoisu) in ker je bil obevalni jezik plemstva, meanstva, skratka vijih slojev nemki, v slovenini pa sta se izraala kmetstvo in tanek sloj kritikega izobraenstva, je bila ta dvojna naravnanost v odnosu do jezika in kulture tako reko nujna podstat izvedbe nacionalnega projekta. Tudi Preeren sam je pisal v nemini in se za razliko od Linharta temu ni nikdar odpovedal. To dro smo
35

imeli Slovenci v odnosu do vseh oblasti, tudi do zadnje, jugoslovanske, omogoala pa je nacionalni ideji, da je prezimovala kot zimzelen pod snegom, se razraala in krepila ter naposled ustvarila slovenski narod, ki je pred petnajstimi leti priel celo do svoje drave. S perspektive dananjega asa, ko ugotavljamo duhovno in sicernjo povezanost slovenskih preporoditeljev, opaamo nove in bistvene podobnosti med Linhartom in Preernom. Vzemimo naslov zbirke Cvetje s Kranjskega: ko premislimo njeno vsebino, vidimo, da te cvetlice govorijo o istem kot najpomembneji simbol Preernove poetike, ro'ce, konkretno mokro cvetee ro'ce poezije. Te so novi rtomir cvetlinega sveta, v svoji metaforiki pa odraajo isti domet, kot epska pesnitev. So dalja in nebeka stran slovenstva v tistem trenutku. In naprej: romantina individualnost se v pesnikem jeziku izraa kot osrenost, srnost Avtor Cvetja s Kranjskega se nanju nenehoma sklicuje. Tako denimo v pismih svojemu prijatelju Martinu Kuraltu. Raunalniki slovar Preernove poezije pa kot najbolj pogosto besedo navaja prav srce. In ne nazadnje: najvije stino mesto. Linhart je v Cvetju s Kranjskega na bistvenih mestih govoril o preseni lui, v kateri se vse koplje in v kateri smo vsi doma. Navedimo primer: 0 lu, kako krasen odsvit lesketa bojega prestola si. Ko je France Preeren poleti 1836 zrl v oblije umrlega Matije opa, v tedanji pitalski bolninici, je v njegovih potezah prepoznal sreo in povelianje. To oblije je upodobil v udoviti nemki pesnitvi Spominu Matije opa. Napisal jo je v nemini, eprav je to dejanje dokaz njegove razdvojenosti: emu pa bi sicer slovo od prijatelja, ki mu je pomagal vzpostaviti slovenski projekt, napisal v tujem jeziku? Bistvo pesnitve povzamemo v verzu, ki se nam je ohranil v prevodu Otona upania: Ugasnil iskro v valih si prosojnih. da ista se nazaj k pralui vrne. K tej lui, veni materi se je v zadnjem stavku Slodnjakovega romana o Preernu vrnil tudi pesnik sam. Ta lu, bolje pralu je (romantini) simbol venega duha, prisotnega v svetu. V njej izgine tudi slovenska razdvojenost oziroma nerodnost, bolje, pokae se v pravilneji lui. Ta pa je, da bi se Preernov projekt in projekt noveje slovenske zgodovine, ki je privedel do oblikovanja slovenskega naroda, godil drugae, e bi se pred dvesto petdesetimi leti v Radovljici ne rodil mo, katerega podobe ne poznamo dovolj. Objektiv, 2007

IZGNANEC V BARBARSKI JEZIK France Preeren je bil slovenski pesnik nemke nacionalnosti, e pod tem pojmom razumemo francosko besedo nationalit, ki pomeni dravljanstvo, hkrati s tem pa

36

tudi preteno duhovno in kulturno orientacijo posameznika, ki se v tej dravi nahaja. France Preeren je bil dravljan avstrijskega cesarstva, v kateri je kot uradni jezik veljala nemina. A je bila nemina e ve kot to. Bila je najvija norma, v vseh smislih kulturnem, civilizacijskem, ne nazadnje ekonomskem. Nemina je bila tista lonica, ki je delila dravljane prvega reda od onih, ki sem niso sodili. Nemino je govoril imenitnik in izobraenec, ministrski in diplomatski zbor, zadnji uradnik, ki je posloval z ljudstvi, ki tega jezika niso bila vea. Ta ljudstva so tedaj predstavljala kmeko-proletarsko ogrodje monarhije, irno anonimno mnoico, s katero se resno pa ni nihe ukvarjal. Tudi veino Slovencev. Preernova poezija, ki obravnava nacionalni sentiment taka pa je skoraj vsa se v celoti vklaplja v zgornjo optiko. Sonetni venec, pesnitev, s katero se je slovenska poezija najgloblje zarezala v evropsko pesniko zgodovino pesnitva, je na prvi mah skoraj izkljuno posveen opevanju vrhnje boleine. Kot slovenski pesnik nemke narodnosti je Preeren moral tudi pisati v nemini. Zapustil je prepriljiv sklop pesmi, od katerih je dale najlepa elegija Spominu Matije opa. V danes nekoliko arhaini nemini je ubrana v isti ton kot slabo desetletje kasneje spisana Spominu Andreja Smoleta. Marsikateri estet ju ima za najve, kar je Ribiev France iz Vrbe spisal. Obe zrcalita narodno razoaranje, kot ga je pesnik prebral v oeh umirajoih dveh prijateljev, katerih prvi op mu je bil tudi mentor in vodnik po novih poteh slovenskega Parnasa; drugi Smole pa je bil slovenski razumnik, mason in Freigeist. Obup ga je pognal po svetu, ivljenje pa mu je sklenila zadnja izgubljena iluzija, namre tista, ki govori, da ni domovine nikjer, ne v tujini, e manj doma. Doma je pripravljen le grob. e bi lovek pozorno sledil razvoju Preernove misli, bi na prvi mah priel do dveh pesimistinih zakljukov. Pesnik se je zavedal ne nievosti, temve huje! ninosti slovstvenih prizadevanj v domaem jeziku. Nenazadnje jo je najbridkeje skusil prav ob smrti dveh najdrajih mu ljudi. Zavedal se je tudi premoi (ne superiornosti) germanske kulture in jezika, nenazadnje njene politine in gospodarske zdrljivosti. V zadnji instanci se je zavedal tudi, da je slovenski jezik jezik sluinadi in hlapevstva nasploh. V eni svojih nemkih pesmi je namre zapisal: Da govori gospoda le, ki vlada, po nemko, takna je pri nas navada, slovenski pa samo vsi nji sluei (Zakaj nji vredni, Pesmi in pisma, Ljubljana, 1960). Preernova poezija bi tako zrasla iz prav prismojenega donkihotstva; e je e nemko pisal bolje kot hlapevsko, zakaj ni pri tem tudi ostal? Zakaj ni svojega renegatstva zaivel in do konca izpeljal? Zato ker tega logino ni mogel. Preeren je svoje nemke pesmi namre zbral in jih objavil. S prevodi jih je zbral, opremil in izdal e leta 1950 Alfonz Gspan. Preerna so prevajali najveji slovenski pesniki: upani, Gradnik, Kovi, pa tudi nedavno preminuli starosta slovenskih prevajalcev, Janko Moder. Vsi pa so obli paradoks, ki
37

ga je Preeren sam postavil na elo tistih pesmi, ki jih je zapisal v nemini in jih kot take tudi zbral. Dal jim je naslednji motto: Getico scripsi sermone libellum. Besede so latinske, pomenijo pa toliko kot: v barbarskem jeziku sem napisal priujoo knjiico, zadnjo latinsko besedo, libellum, pa lahko razumemo tudi kot domai govor, nareje ali kar zabavljanje. Izrek, ki ga je pesnik uporabil, ni njegov. Prihaja iz Ovidovih Pontskih pisem, v katerih je iz Rima pregnani pesnik toil, da mora zdaj prepevati barbarom, in to v njihovem jeziku. Preeren je Ovida poznal e od srednjeolskih klopi naprej: slovenski bralec se ga bo spomnil iz nesmrtne Glose, kjer je reeno: Mraz Ovidija v Pontu tare. zdaj pa Preeren enai lastno pisanje v nemkem jeziku z izgnanstvom, in to z izgnanstvom v barbarsko deelo neukega jezika, kot so izrazu barbaros rekli stari Grki. Barbar je bil zanje lovek brez omike, neotesanec, skratka: teslo. Ko Preeren citira Ovida, v svoji zavesti razmejuje drubeno hierarhijo med slovenskim in nemkim jezikom na docela drugaen nain, kot bi se nam na prvi pogled zdelo. Nemec bo zanj barbar, German, kakrnega so poznale oi loveka s konca rimskega imperija. In e gremo e dlje. Kako se je Preeren izraal o poetini kontinuiteti slovenskega jezika? Kaj je domneval? Po odgovor lahko gremo v dobesedno sredie Sonetnega venca, v esti in sedmi sonet. Tam bomo prebrali: Kamene nae, zapuene bo'ce, samice so pozabljene al'vale, le tujke so astile Kranjcov mno'ce. Cvetlice nae poezije stale do zdaj so vrh snenikov redke ro'ce, obdajale so vtrjene jih skale. In v naslednjem sonetu: Obdajale so vtrjene jih skale, kot nekdaj Orfejevih strun glasove. Bistvo Sonetnega venca se tako lahko razume na nedvoumen nain. Mnoice Kranjcev (Slovencev) se nerazgledane zatekajo k nemki poeziji, medtem ko slovenska, ki je od nekdaj in je primerljiva najvijim zgledom (antini pevec Orfej) sameva in aka pravih naslovnikov. Preeren je tu nedvomno namigoval na tradicijo, za katero je vedel in katere ideja nam danes ni najbolj jasna. Preeren je oitno poznal zglede in dokaze slovenskega pisanja v prejnjih stoletjih, vedel je za kontinuiteto slovenske besede, ki nam je danes neznana. Ugibamo lahko o marsiem, med drugim tudi o tem, da so ob selitvi in zapiranju knjinic ob joefinski reformi poroali o prenekaterem rokopisu iz zgodnjega srednjega veka, za katerega je najbolj verjetno, da mu je bil matini jezik slovenina. Vemo namre, da so Briinski spomeniki le delci iz velike celote. Preeren je sklepal tudi na sovisnost med politinim in poetinim momentom, zato je malo naprej zapisal: Minuli sree so in slave asi, ker vredna dela niso jih budile, obmolknili so pesem sladki glasi (prav tam). Preernu se je torej nemina ob lastni materinini zdela banalna, kot so se mu zdeli tudi vsi cenzorji, revizorji in drugi dunajski ljubljanski filistri (najbolj Jernej Kopitar), ki so mu po nepotrebnem grenili ivljenje. Iz esa pa je izhajal? Veliki pesnik je bil po svoji notranji senzibiliteti, oni, ki ga je
38

povezovala tudi z najljubimi prijatelji, lovek post-fevdalnega reda, otrok francoske revolucije. Francozi so na avstrijsko monarhijo, v kateri je bil ujet Preeren, gledali s prezirom. Nenazadnje so francoski prostozidarji tudi soustvarili propad AvstroOgrske: vse ve namigov namre prihaja na dan, kdo da je stal za sarajevskim atentatom (prim. knjigo Ivana Muia Masonstvo pri Hrvatih). Gesla francoskih svobodomislecev pa so gesla francoske republike: enakost, svoboda, bratstvo. V tem smislu je Preeren e v izhodiu nemino pojmoval kot nekaj preivetega, barbarskega. Slovenina mu je bila njej vsaj enaka. To je poel v imenu svobode, v istem imenu, v katerem se je upiral svoji nazadnjaki okolici, v istem imenu, v katerem si je pravo jeo volil le v ljubezni. Preeren je bil s svojim delom dravljan novega sveta. Pri tem je stopil v sled tistega, katerega 250-letnico rojstva smo obhajali lansko leto, Antona Tomaa Linharta. Njegov Matiek je nastal po francoski predlogi, pobudili pa so ga isti razlogi, ki so vihteli Preernovo pero. Tu se je oblikoval tudi temeljni profil slovenskega razumnika, loveka pred svojo dobo, ki ga v dananjem blebetavem asu tako redko sliimo. Objektiv, 2007 STATISTI OB POSLEDNJI URI Pred stotimi leti (1904) izide s smrtno posteljo pesnika Josipa Murna-Aleksandrova pobujena zbirka ez Plan. Njen avtor je mladi Oton upani, takrat najperspektivneji, danes najveji slovenski pesnik. Zbirka je zarez v ledino slovenske poezije. Nikjer prej nismo pria taknemu samozaupanju in tako stopnjevani volji do ivljenja, kot jo odraajo najbolje pesmi. V eni od njih, Ob Kvarneru se pesnik pokloni svobodni volji morja, ki z ljudmi in naravo razpolaga po svojih zakonih. etudi je ez plan navdihnila smrtna postelja mladega prijatelja, je zauda vsa zbirka zagledana v ivljenje, polna optimizma in priakovanja. Tako bistveno odstopa od izroila boleine v slovenski poeziji 19. stoletja, predvsem od Preernove, in predvsem od tiste, ki se izraa v verzih ivljenje jea, as v nji rabelj hudi. Ni udnega zato, e je jezikoslovec francoskega rodu Lucien Tesnire leta 1931 izdal obseno knjigo o tem udeu slovenske besede. Tesnire je eden najvejih francoskih jezikoslovcev 20. stoletja, Njegova knjiga ima tiristo strani in je ubrana v eno spoznanje. V upaniu ne samo, da se izraa neprekosljiv vrh slovenske poezije, v svoji ustvarjalni moi gre za poezijo, ki je bistveno primerljiva klasiki svetovne ga izroila, predvsem oni, ki se je oblikovala konec 19. in v zaetku 20. stoletja. V diplomatski maniri veliki jezikoslovec v sklepu
39

knjige izree naslednjo misel: Na splono imajo Slovenci kaj nenavadne naine presoje, s katerimi ocenjujejo svoje sodobne in pretekle pisatelje (...). Kar se tie upania, jih je malo, ki se zares zavedajo. da je od zdaj najveji pisatelj med vsemi prav on, veji celo od boanskega Preerna. Sto let po izidu zbirke ez plan, leta 2004, odprejo temeljito obnovljen Mestni muzej v Ljubljani, ki je zadnji hranil upanievo ostalino. V rakvi kletnega depoja se znajde celotna vsebina upanievega zadnjega domovanja oz. intime njegovih dveh sob. Birokratska brezdunost v temo poene celotno knjinico, ki obsega okrog 2600 zvezkov, med katerimi je najbolj popolna zbirka Shakespeara pri Slovencih, nadalje dragoceni Jakopievi olji. (Veer na Savi, Gabri), Dolinarjevo plastiko, Pavlovevo olje in druge stvari. Kar se tie osebnih predmetov, pa mrak zagrne oala, britev, ustnike, nalivno pero in mape za pisalno mizo. Ko in e jih bo ponovno obsijala sonna lu, bo pogled enak kot na osebne ostaline iz tabori in zaporov, v katerih so lastniki poleg njih pustili tudi svoja ivljenja. upani je za Slovence mrtev. Birokratska roka je zgolj zasukala stikalo v zdavnaj izpraznjeni dvorani in postavila stvari na svoje logino mesto. Gre za zadnje dejanje v organskem procesu, ki se mu je reklo odmiranje velikana v slovenski zavesti. Pri tem se moramo nujno vpraati po vzrokih in se ozreti po posledicah. Vzroki bodo najbr naslednji. Slovenci poleg svoje ilavosti in podjetnosti premoremo tudi neko komponento, ki bi se ji reklo melanholina alobnost. e nam prvi sluita v neposrednem odnosu do sveta (delo, ustvarjanje, skratka preive tje), pa se drugi dve pogosto uveljavljata pri vrednotenju samega sebe. In ker je poezija vedno vrednotenje samega sebe (je subjektivna), e po naravi stvari priakujemo, da bo v veliki poeziji temu tako. Od tod nam mit o Preernu, ki pa ga je spet kot takega v estdesetih letih 19. stoletja postavil eden vejih boleinarjev slovenske besede, Josip Stritar. Preerna nam je v zavest zakoliil kot belogrudega laboda (v dananji slovenini bi to bil labod z belimi prsmi), kar je ideja, vredna boljega nagrobnega spomenika. Labod s svojo upognjeno glavo na dolgem vratu je namre simbol alosti. upani je ves drugaen. Eno samo veselje in volja do ivljenja sta ga, ena sama odprtost in svetloba. In mrnja do trpljenja. Tesnire je zlahka prepoznal upaniev genij, ker je v njem zaslutil bistveni preseek. Ta preseek pa doloa identiteto najvejih narodov. Preernova poezija je izhajala iz doloenih zgodovinskih okoliin avstro-ogrske monarhije in je premo sorazmerna vzpostavljanju nacionalnega projekta lastne materinine z vsem, kar zraven sodi. V tem se ujema s celoto umetnosti 19. stoletja (slovenska predromantika, romantika in realizem), navezuje pa se tudi na projekt protestantov in pesnike poskuse v 18. stoletju. Zanimivo pa je, da nima ni skupnega z Janezom Svetokrikim, e manj s Briinskimi spomeniki. upanieva umetnost pa je preseek zato, ker temeljno nadgrajuje tip umetnosti v funkciji nacionalne ideje, etudi je ta e tako zabrisana.
40

e je Preeren gorel za slovenski narod, pa je upania zanj (le) skrbelo. Njegovo pisanje se je dogajalo na nivoju ustvarjanja per se (zase), kar spet v temelju doloa najviji tip umetnosti (Goethe, Valery, Shakespeare). Pravimo, da umetnost predstavlja vesolje v sebi in se tako stika in prepleta z drugimi enake vrste oz. kvalitete. Tako Shakespeare ni angleki in Goethe ne nemki, temve eden in drugi svojo nacionalnost presegata v korist umetnosti kot take. ele ta lahko narod na najviji toki stika z drugimi. upani je prvi slovenski pesnik, ki mu je to kdaj uspelo. Tesniru je svetovljanska zrelost omogoila to videti na mah, bil pa je toliko diplomat, da ni zapisal, kaj se bo zgodilo, e bo slovenski narod to spoznanje spregledal. To drznost si bomo privoili mi. Kot reeno, gre za dva nivoja obstajanja, na katerih bivajo narodi, e posebno manji. Eden je praktino-koristen, pri katerem je dejanje in nehanje vedno v funkciji narodnega vzpostavljanja in dopolnjevanja ali preivetja. Druga raven pa je raven, ki je nad temi funkcijami, in narod v svoji najviji strukturi vzpostavlja. Likvidacija Otona upania je posledino likvidacija tistega segmenta slovenstva, ki je najvie in v svoji genialnosti primerljivo umetniki moi najvejih svetovnih peres. e bi upani pisal v tujem jeziku, denimo v francoini, bi se o njem uili ne samo Slovenci, temve celotna skupnost duhovno prebujenih ljudi. Spodrezati ali pozabiti Otona upania pomeni pozabiti ali odrei se monosti enakopravnega sobivanja z velikimi narodi velikih literatur in umetnosti. V upaniu je velika stava, veja od nas samih in asa, v katerem ga polagamo k poitku. Delo, 2004 IZZIV KRIVDE Pred vstopom v Slovenije v Evropsko zvezo in v lui prihajajoe estdesetletnice sklepnega dela in konca druge svetovne vojne bi morala Slovenija, predvsem pa njene duhovne elite konno dosei soglasje glede temeljnih tok polpretekle zgodovine, da bi se nacionalno utrdili in strnili v velikem preizkusu narodnostne istobitnosti, ki jo bo pomenil spust mejnih zapornic in prehod v vijo obliko dravne zveze maja prihodnje leto. Obdobje, okrog katerega bi moral narod dosei soglasje, je dogajanje med drugo svetovno vojno in tik po njej. To je obdobje, ki so mu devetdeseta leta namenila izjemno pozornost, ki pa se je bolj kot v znanstvenem razpravljanju in ideoloki strategiji izrpavala v pozicijski vojni trdno vkopanih nasprotnikov. Pri tem to obdobje omejimo, konamo s asom, ko so v breznih Koevskega roga, rudnikih
41

jakih in protitankovskih jarkih obmolknile zadnje salve obrauna ne ve partizanske, temve s komunistino identiteto in stremljenji nabite jugoslovanske vojske z zajetimi in s Koroke vrnjenimi nasprotniki. Obdobje, ki je sledilo, obdobje enopartijskega socialistinega sistema, je namre v celoti negativno. Paradoksno so to prvi dokazali prenavljajoi se komunisti, ko so s parolo Evropa zdaj konec osemdesetih let nakazali vrnitev Socialistine republike Slovenije v prostor, iz katerega so jo nekaj desetletji poprej nasilno iztrgali. Vsa devetdeseta leta tudi so minila v implicitni obsodbi enopartijskega sistema, saj vstopanje v EU in Nato ni bilo drugega kot korigiranje polstoletnih napak na vseh podrojih delovanja drave. To dejstvo lahko preprosto preverimo s sopostavitvijo osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja: zlepa ni desetletij, ki bi se med seboj tako razlikovali kot slednji dve. V prvem bencinski boni, inflacija in mrzlino menjavanje dinarjev v nemke marke, depozit, skratka umirajoa socialistina Jugoslavija, v drugem eksplozivni pogum na zaetku, pri osamosvojitvi, potem pa popolnoma nov svet zahodne, evropske logike, ki je bil prejnjemu podoben samo toliko - kolikor se je od njega razlikoval! Da pa bi bili dosledni, se moramo od socializma vrniti v as druge svetovne vojne in se poglobiti v njegovo strukturno dinamiko ter daljnorono usodnost. Ta as je tudi neskonno bolj zanimiv in vsebinski, kot as preveene, po sovjetskem zgledu oblikovane in dolgoasno statine Titove drave. Tega asa pa ne moremo uzreti, e se ne dvignemo iz domaijske niave v veliki svet objektivne norme in resnice, kjer se fenomeni izvijajo iz pecljev in so stvari jasne kot na dlani. Tudi vzrok priujoega zapisa se skriva v takem zaletu. Pred tremi leti se mi je namre ponudila monost za Stphana Courtoisa rno knjigo komunizma tevilka dve (prva je izla v nekaj milijonih izvodov) pripraviti lanek o komunizmu v nekdanji Jugoslaviji. Takrat sem se v resnici poglobil v zgodovino druge svetovne vojne in ele takrat prvi videl stvari v najirem, svetovnem kontekstu. To je najprej izziv za slovensko Cerkev: Janez Pavel II, ki se je opraviil mnogim, za tisto, kar so morali tudi zaradi njegove institucije prestati, ji je svetal zgled. Pri tem pa to opravievanje, in to poudarjam na prvem mestu, ne more nikakor omajati dejstva, da je Partija za ceno osvajanja oblasti zagreila nezaslian zloin nad narodom, katerega del je fizino eliminirala, del pa ve kot pol stoletja onemogoala. Kaj vse mora biti predmet razmisleka? Najprej je to oba narava najvejega konflikta v loveki zgodovini, za katero je znailno eno: totalnost, in sicer v smislu porazdelitve dobrega proti zlu. Da bi to bolje razumeli, si moramo priklicati v spomin prvo vojno, ki je bila zgolj nesmiselno, etino irelevantno trpljenje. Kdo bi lahko rekel, da je bil na soki fronti italijanski vojak zasluneji in bolj upravien do zmage kot njegov avstrijski kolega, ki ga je gledal ez merek na puki. Ali pa obratno, kjerkoli so e v tistem alostnem asu stale fronte. Relativne so bile tudi kasneje (in prejnje) vojne. Od Napoleonovih pohodov do zadnje avanture Amerianov v Iraku, vselej se da stvar relativizirati, vselej je mogoa antiteza neki
42

apriorni moralni predpostavki za vojno. Tako se tudi sedanja v Iraku, ne glede na vsa zagotovila amerikega predsednika, spreminja v ohlajeno, predvsem pa neslano juho moralnega dokazovanja. Antiteza je moralnemu prav G. W. Busha in njegovi potrebi po najiri udelebi narodov v njej e kar pape sam, v smislu tega kar je v nepozabnem uvodniku Smrt nekje dale v Babiloniji ob rob zadnji katastrofi italijanskih karabinjerjev zapisal Delov novinar: e ne bi bilo cerkve in starega papea, ki je svaril in rotil, bi bili Italijani v uniformah in z orojem bras zraven e tedaj, ko so Ameriani in Anglei, tako so rekli takrat, osvobajali Iraane. Za razliko od vseh teh vojn pa tudi ivi druga vojna tudi e po estih desetletjih v spominu kot ekskluziven moralni konflikt med dobrim in zlim, v katerem je zlo na krvavem koncu (petdeset milijonov mrtvih) podleglo. Totalnost konflikta se kae tudi v totalnosti oroja: ob tehnoloki eksploziji, ki je v razvoju letalstva prila do motorjev na reaktivni potisk, najbolj izstopa zgodba najsilovitejega oroja vseh asov: jedrske bombe. V igri s asom je bilo jasno, da jo morajo Ameriani dobiti pred nacisti, sicer bi bilo v resnici sveta konec. Tudi zato je bilo ves as vojne jasno, da se s Hitlerjem ne bo nihe pogajal, fronte so vztrajale ne glede na popolnoma nesmisel odpor, e posebej zadnja, osvojitev Berlina, v zaetku maja 1945. Zdi se nekako tako: ko je na dan zaetka akcije Barbarossa nemki zunanji minister Ribbentrop sovjetskemu veleposlaniku v Berlinu priepnil, da je Hitlerjev napad na SZ nesmisel in da si ga ni elel, so v izzvenevanju polglasnih besed izzveneli tudi zadnji akordi razumnega sporazumevanja in lovekega dialoga. Od takrat je lo za ivljenje ali za smrt. Ta totalna narava konflikta je bila izzvana s totalno naravo agresorja. Na eni strani je zato terjala totalno obrambo, kar so nacisti e kmalu po zaetku vojne zaeli izkuati na svoji koi (Stalingrad in bombardiranje nemkih mest). V razmerju totalne agresije in totalne obrambe pa ni bilo nobenega prostora za sredinske poti ali za vzorce obnaanja, ki bi odstopali od rte loujoe popolno zmago od popolnega poraza. Prav to pa je tolikanj eleni predmet razmisleka, o katerem elimo spregovoriti. Ta horizontalna, statina bipolarnost se lahko tudi preslika v vertikalni plan in tedaj dobimo vzorce ravnanja, ki so jih posamini protagonisti morali upotevati. Preneseno na prostor nekdanje Jugoslavije je mo ugotoviti, da je bila objektivno (najbolj) na strani zaveznikov kraljeva vojska v domovini na eni strani in vse bolj prosovjetski partizanski gverilci na drugi. al sta v asu vojne obe (Mihajlovi sam sicer ne) bistveno izgubljali narodnoosvobodilni znaaj in postajali zgolj element, s katerim so upravljali bodisi nacisti bodisi Sovjeti.3 Vendar se je ob
3

Pri tem predvsem ne moremo spregledati dejstva, da so Titovi partizani po potrebi brezskrupulozno sodelovali z nacisti. Sijajen dokaz je nepodpisan, a v praksi uveljavljen sporazum med Nemci in partizani v Gornjem Vakufu marca 1943, kjer sta se Tito in gen. von Horstenau dogovorila za izmenjavo vojnih ujetnikov, nenapadanje, pa tudi za skupni nastop proti etnikom gen. Drae Mihailovia. Podrobneje o tem zgodovinar Lekovi iz Vojako-zgodovinskega instituta (prim. Mio Lekovi, Martovski pregovori 1943, Narodna knjiga, Beograd, 1985). Sicer pa je e pred tem, leta 1977, v delu as vojne (Wartime) o

43

tej vertikalni liniji na obnebju najhujega spopada v zgodovini odvil tudi bistven konflikt, ki je odloil med kraljevo in komunistino stranjo v Jugoslaviji, tako pa za pol stoletja zakoliil prihodnjo dravno ureditev. ele v tej, najiri freski je mogoe pravilno ugledati tudi razmere v Sloveniji in tako doloiti bistveno toko premisleka, kot smo ugotovili poprej. Zakaj gre? Gre za dejstvo, da se dogajanje v Sloveniji nikakor ne more razvrstiti na nain, ki bi mu jamil zgodovinsko legitimiteto in ga uvrstil med tiste moralne sile, ki so bile do zmage v drugi vojni upraviene. Da pa bi to bolje razumeli, pa se moramo poglobiti v obeleja diplomatske ofenzive, ki so bila za izid druge vojne v Jugoslaviji bistvena. V bistvu je lo za to, ali si bo begunska kraljeva vlada v Londonu, ki je predstavljala kontinuiteto s kraljevino Jugoslavijo, vojako pa so jo zastopali etniki Drae Mihajlovia, uspela obdrati legitimno podporo zaveznikov ali jo bo s tega mesta izrinila nastajajoa komunistina oblast pod Titovim vodstvom, katere nova drava je nastala 29. novembra 1943 v Jajcu. Ta se je utemeljevala na avnojskih sklepih in partizanska oblast je na vsak nain elela, da bi jih zavezniki sprejeli, s tem pa sprejeli tudi novo dejstvo na tleh kraljevine Jugoslavije. Vendar je bilo to bistveno manj enostavno kot se danes zdi. Kralj Peter in Draa Mihajlovi sta imela v Londonu ne le ogromno podpore, temve predvsem simpatij. Teh so bili deleni s strani kraljeve druine (ob Petrovi poroki, 22. marca 1944, mu je el za prio britanski kralj Edvard VI, prisostvovale pa so najvije kronane glave tedanje Evrope) kot tudi s strani britanske vlade. Za to zadoa e prebrati, kaj je v svojih spominih l. 1952 o Drai Mihajloviu zapisal Winston Churchill. Prvaka je oznail takole: Divja gverilska vojna, ki so jo Srbi skozi stoletja vodili proti Turkom, se je ponovno razvnela v planinah. General Mihajlovi je bil prvi in najodlineji prvak, ki je okrog sebe zbral preivelo srbsko elito. Njegov boj, ki se je odvijal skoraj neopaeno v vrtincu svetovnega dogajanja, tvori del 'neskonne loveke bede in trpljenja'. Nemci so se Srbom namre zoperstavili z morilsko strastjo () Tisti, ki jim je danes uspelo zmagati (Tito, op. B.M.T.), bodo lahko omajali njegovo (D.M., op. B.M.T) ime, toda bistrovidneja zgodovina ga ne bo nikoli izbrisala s seznama srbskih rodoljubov (Spomini, peti zvezek, str. 136). Dodajmo k temu e dejstvi, da se ameriki predsednik Roosevelt na Titova pisma sploh ni odzival in da se Charles de Gaulle kot francoski predsednik ni hotel nikdar sestati s Titom, ker je dal Mihajlovia po vojni usmrtiti, pa bo objektivna podoba razmerja glavnih protagonistov na tleh nekdanje Jugoslavije jasneja. Pristavimo e, da je marca 1948, ko se je razplamtel informbiro, ameriki predsednik Truman posmrtno odlikoval Mihajlovia zaradi reevanja zaveznikih pilotov. Stvari so se proti koncu druge svetovne vojne zaradi dejavnosti sovjetskih tajnih slub in prevare podpredsednika prve skupne vlade ubaia odvile v izrazito korist Titovi strani, toda zgodovinska dejstva ostajajo nespremenjena.
dogovarjanju med Titovimi partizani in nemko vojsko pisal jugoslovanski disident Milovan Djilas, ki je bil kot Titov predstavnik skupaj z gen. Velebitom udeleen v taknih in tovrstnih pogajanjih.

44

In to je za premislek, ki ga Slovenci potrebujemo glede preteklosti, bistveno. Dogajanje v Sloveniji ni, razen grozljivega tevila pobitih po vojni, v niemer pomembno ali odloilno za globalni kontekst, v ravnanju ene strani pa mono izstopa od gornjega konflikta in na ravnanje tistih, ki se post festum sklicujejo na zgodovinski prav, mee udno lu. Za kaj gre? Kolaboracija, v katero so bili v zaetni fazi predstavniki meanskih strank, Cerkve in delov civilne drube primorani zaradi komunistinega nasilja, se je razrasla v oboroen boj pod nemkim poveljstvom, boj, katerega zadnji namen je bil z vojako silo zavarovati ozemlje pred komunistinimi partizani. To se imenuje domobranstvo. Pri tem pa so njegovi protagonisti prestopili moralno lonico, ki je tedaj svet slabih delila od sveta dobrih. Dodaten problem je, da so jo prestopili demonstrativno, ne da bi jim to bilo sploh treba. Posledica je bila, da so se njihovi nasprotniki po vojni brutalno znesli nad zapeljanimi mladimi ljudmi: od tod moria v Koevskem rogu in drugod. Poglejmo od blie. Vake strae, ki so delovale pod okriljem Italijanov, so e imele lastnosti samoobrambe, vsaj na Notranjskem in Dolenjskem. To je delno pogojeno tudi s tem, da je bil italijanski okupator sorazmerno blag, vsaj v primerjavi z nemkim. Za slovensko domobranstvo, ki je oroje prejelo iz nemkih rok, pa se kaj takega ne bi dalo trditi. Nemki okupator je namre slovenski narod obsodil na smrt. e bi nacisti zmagali, bi Slovenci kulturno in fizino izginili. Dodaten problem slovenskega domobranstva pa je ta, da se je okrog osebe, ki je stala v srediu, prezidenta Leona Rupnika, zbrala anonimna, vendar politino kompromitirana skupina. To so bili ljudje, ki so bili na Slovenskem edini res prepriani nacionalsocialisti, hkrati pa so tudi verjeli v nemko zmago in novi evropski red. Dali so tudi pobudo za ustanovitev slovenske nacionalsocialistine stranke, znotraj njih pa je obstajala tudi mona skupina ljotievcev Iz povedanega sledi, da se je vodstvo slovenskega domobranstva hote in deklarativno postavilo proti antinacistini koaliciji, in to ne glede na vsa opozorila, ki so prihajala iz tujine, predvsem iz Londona (denimo Miha Krek). Loeno od vodstva predvojne SLS je bodisi tavalo v temi bodisi in to je verjetneje je raunalo na zmago nemkega oroja. Rupnikovi nastopi, ko se je pod svastiko na kongresnem trgu repenil zoper svetovno boljevistino zaroto, njegova prohitlerjevska dra v 6. tevilki 1. letnika Slovenskega domobranstva, in nenazadnje, domobranska prisega na Hitlerjev rojstni dan, 20. 4. 1944, so samo najbolj obremenjujoi signali, ki na to kaejo. V tem kontekstu ostaja prej ko slej vpraljiva vloga domobranske prisege, ki ima veliko globlje korenine, kot se je do zdaj mislilo. Navedimo jo v celoti: Prisegam pri vsemogonemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemko oboroeno silo, stojeo pod poveljstvom vodje Velike Nemije, SS etami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino
45

kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen rtvovati tudi svoje ivljenje. Tako mi Bog pomagaj. Ta prisega je v tako reko istovetnostnem razmerju z prisego, ki so jo rekruti SS dajali na Hitlerjev rojstni dan in ki za razliko od obiajnih priseg svoje vdanosti ne izraa ustavi ali dravni tvorbi, temve v ospredje postavlja vdanost pojmu zvestobe kot takemu. Na esesovskem meu, ki so ga rekruti ob prisegi prijeli, namre stoji zapisano: Meine Ehre heit Treue (Moji asti je ime zvestoba). Navedimo besedilo prisege v celoti: Prisegam tebi, Adolf Hitler, vodji in kanclerju velikega rajha, zvestobo in hrabrost. Zaobljubljam se tebi in tistim, ki jih bo ti imenoval, da bom pokoren do smrti. Tako mi Bog pomagaj. (Gordon Williamson, The SS: Hitler's instrument of terror, Sigwick &Jackson, London, 1994, str. 32). Slovenska prisega se po natanneji analizi izkae za besedilo, ki povzema temeljne pojme esesovske prisege, dopolnjeno pa je z nekaterimi elementi, ki so bili pomembni za kontekst konkretnega sodelovanja domobrancev z Nemci. Dodatno je potrebno e upotevati, da je Vodja velike Nemije v domai prisegi formulacija, ki ima zelo logino utemeljitev. Pred avgustom 1934, ko je umrl kancler Hindenburg, so prisegali zgolj Hitlerju osebno, in je v besedilu prisege stalo le njegovo lastno ime. Po Hindenburgovi smrti, ko je Hitler postal tudi vodja nemkih oboroenih sil, pa se je v prisegi zaela pojavljati formulacija vodja (velike Nemije). Tako je prisega tudi v tem kontekstu v neposredni bliini izvorne esesovske prisege. Sem pa jo definitivno postavlja identinost pojmov zvestoba in hrabrost, za katera ne bi mogli rei, da sta zgolj nakljuna. Podobno je mo ugotoviti za konec prisege, ki govori o pokornosti do smrti ter za zadnjo formulacijo, ki je dobesedno identina tako mi Bog pomagaj. e k temu dodamo e istovetnost dneva (Hitlerjev rojstni dan) ter nekaterih namenov (boj za svobodno Evropo je v bistvu boj za novi evropski red, za Evropo osvobojeno idov in boljevizma, kot je vekrat poudarjal prezident Rupnik), bosta izvor in namembnost prisege postala oitna. To pa postavlja nekaj usodnih vpraanj, tako za meansko vodstvo kot za medvojno Cerkev. Oglejmo si najprej najbolj pereega. Boj pod poveljstvom Hitlerja in njegove elitne vojske SS je boj v kontekstu boja med dobrim in zlim. Moralno razmerje sil v drugi svetovni vojni dobiva vsaj na tej toki dramatino potrditev. SS formacije so se namre deklarirale kot zlo in se sklicevale na oeta zla, na Satana samega. Korenine tega izhajajo iz Rosenbergovih teorij in Hitlerjeve zagledanosti v pogansko mitologijo. Nacizem je bil agresivna politeistina instant-ideologija, ki je kranstvo zavraala. Njegova falanga, enote SS, so to udejanjale na najbolj radikalen nain. Obstajajo dokumentirani filmski posnetki iz kampanje nemke vojske v Beneluksu (pomlad 1940), ki jih je nedavno predvajala edicija Discovery channel. Ti posnetki prikazujejo elitne enote SS, kako razbijajo, razstreljujejo in oneaajo krie in razpela na pokopaliih vakih in mestnih cerkva, katerih
46

ozemlje so pravkar zavzeli. Esesovci streljajo v razruena razpela, hkrati pa pojejo pesem Wir marschieren ins Feindes Land, ueber uns steht der Teufels Band (Korakamo v sovranikovo deelo, nad nami se vije hudiev prapor (trak)). e k temu dodamo e grozodejstva, ki so jih esesovci poenjali povsod, kamor je vdrla nemka vojska, bo slika univerzalnega zla, ki so ga predstavljali, natanneja. Lahko da Cerkev in meanske stranke niso vedele, kakna je narava in izvor prisege, ki se polaga na Hitlerjev rojstni dan, vendar njihova odgovornost ni ni manja. Pred tako usodnim dogodkom bi se preprosto morali pozanimati. Nemogoe pa je, da bi nihe v Cerkvi ali v meanskih strankah niesar ne vedel o naravi SS ali o njihovih grozodejstvih. To je mogoe dokazati na dva naina. Prvi je ta, da je bil v tedanjem asu Vatikan eno najivahnejih vozli svetovne diplomacije. Tja so se stekali ljudje in informacije. Nemogoe je zato bilo, da bi v Ljubljani vladala popolna blokada, da bi se ne prebila niti ena vest. Drugo pa je dejstvo, da je najbolj reklamirana knjiga, Mein Kampf, natanno opisala vse, kar bo Hitler storil, e bo s svojo stranko priel na oblast. Od nasilja nad Judi do ivljenjskega prostora na Vzhodu, vse to je diktator popolnoma dosledno udejanjal. Konna reitev bi na koncu zajela prek slovanskih tudi slovenski narod, ki bi ga nacisti izbrisali iz geografije in zgodovine. Spregledati ta dejstva je v tistem asu predstavljalo slepoto, kakrno redko sreamo. Njene posledice so bile seveda katastrofalne. Zaradi napane politike je z ivljenjem plaalo nekaj deset tiso mladih fantov, ki so se, patriarhalno vzgojeni, refleksno odzvali na klic svojih predpostavljenih, konavi z nadkofom Romanom. Vera jim je namre pomenila zadnje obnebje duhovnega in fizinega prostora, v katerega so se narodili. Anglei so jih s Koroke vrnili nazaj, esar zanimivo, niso storili s etniki, ki so bili v Sloveniji najdejavneji na tajerskem, kjer okupator ni dopustil organizacije protikomunistine milice. Tako: Kljub temu sporazumu (tj. sporazumu z Nemci o nenapadanju iz januarja 1945, op. B.M.T)4 pa so etniki skrivali zaveznike padalce; morda jih je ob koncu vojne, po umiku v Avstrijo, prav to reilo pred povojno usodo veine domobranskih enot (Slovenska kronika 20. stoletja, Nova Revija, Ljubljana, 1997, str. 67).5 Po drugi strani so se tudi zahodni zavezniki, ki so
4

Bojan Godea, avtor gesla Pohod XIV. divizije NOVJ na tajersko (v Slovenski kroniki 20. stoletja, nav. d.), iz katerega tukaj citiramo, govori o sporazumu z nacisti. A se etniki (oz. Jugoslovanska vojska v domovini) niso nikoli dogovarjali z nacisti (tj. s pripadniki neke nemke politine stranke), ampak kvejemu z vojsko nemke drave, z Wermacht. Godeev (historiografski in ne esejistini!) govor o sporazumu namre, da ga interpretira kot sporazum s pripadniki stranke (nacisti!) in ne kot sporazum z vojsko oz. vojakimi formacijami, je znailen primer pomenskega premika, zdrsa od zgodovinskega k ideolokemu diskurzu. Le eden od mnogih, a vzoren. 5 Godeev namig v drugem delu navedka je v funkciji ideoloke potvorbe. Po Godeu bi namre zavezniki etnike izroili Titovi Jugoslaviji, e ti ne bi skrivali zaveznikih padalcev (dejansko so etniki skupaj z ameriko OSS (Office of Strategic Services) vodili operacijo reevanja zaveznikih pilotov v drugi polovici leta 1944). Namig insinuira, da bi jih zavezniki naeloma sicer obravnavali kot sovrane oz. kolaborantske formacije, kar je ideoloka resnica slovenskega ubenikega zgodovinopisja o etnikih. Toda vemo, da so od marca 1943 Titovi partizani (tj. NOVJ) in Nemci kolaborirali v boju zoper legalno

47

se prepoznali v formulaciji domobranske prisege (prim. zgoraj: proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom), po tem dejanju dokonno odvrnili od slovenskega domobranstva in z njim pretrgali sleherni stik. Dejstvo je, da je prisega slovenskega domobranstva pri zahodnih silah izzvala izredno negativne odmeve. Dr. Miha Krek (bil je v Londonu, op. B.M.T.) je smatral, 'da so nam bile politino in diplomatsko s prisego posekane vse korenine in () da se zaveznikom ni dalo dopovedati ni ve'. (Tamara Griesser Pear, France Martin Dolinar, Romanov proces, Druina, Ljubljana, 1996, str. 139). Vse skupaj je domobrance, z njimi pa preteni del Cerkve in meanskih strank dokonno postavilo na napano stran zgodovine, pa etudi so bili v zadnjem trenutku, s taborsko vlado (3. maja 1945) pripravljeni radikalno spremeniti smer. Vendar je bilo za popravni izpit prepozno. Usoda se je odloila proti njim. Dodatno problematien in loveko vpraljiv pa je tudi beg nadkofa Romana na Koroko, maja 1945. To dejanje pod vpraanje postavlja tudi njegovo dunopastirsko identiteto, saj stopa v opozicijo s temeljnim poslanstvom Kristusovega sluabnika, ki ga evangelij izraa v formulacijah o dobrem pastirju, ki da ivljenja za svoje ovce, najemnik pa je tisti, ki jih prepusti in zbei pro. Isto misel najdemo tudi v Kristusovem zagotovilu nebekemu Oetu, da nikogar od tistih, ki mu jih je zaupal, ni zapustil. Razumeti moramo, da se je Kristus definiral kot Boji sin: to je bilo v razmerju do Boga, v razmerju do loveka pa kot dobri pastir. Na tej osnovi bo Romanov spodrsljaj e toliko bolj oiten. Njegov hrvaki kolega, Alojzije Stepinac, ki je s prinice med vojno pogosto grmel ez naciste in ustae, je na primer ostal pri svojih. In postal blaen.
jugoslovansko vojsko, etnike. Tudi vemo, da Anglei od kralja Petra Vikega sporazuma (tim. pakta Titoubai) niso izsilili zato, ker bi imeli etnike za kolaborante, ampak zato, ker so na podlagi prirejenih poroil centra SOE (Special Operations Executive) za Balkan iz Kaira sklepali, da je podpora Titu za zaveznike ugodneja kakor podpora gen. Mihailoviu. Anglei so tudi hoteli zdruiti vse odpornike sile pod Titovim poveljstvom. Ta razvoj se je nakazoval e na konferenci v Teheranu, kjer je Stalin v trgovini med zavezniki od Angleev in Amerianov zahteval podporo partizanski strani. Toda Mihailovi tudi po paktu Tito-ubai v letu 1944 ni prestopil na nemko stran, ampak je kot poveljnik kraljeve zaveznike vojske, ki ni hotela dopustiti zmage komunizma v Jugoslaviji, nadaljeval s politiko odpora proti okupatorju, ob hkratni zavesti, da se bo ob bliajoem porazu Nemije en okupator zamenjal z drugim. Zato lahko Operacijo Halyard (v obdobju od avgusta do decembra 1994) razumemo kot logino nadaljevanje Mihailovieve zaveznike politike. Sporazum z Nemci o nenapadanju, ki ga omenja Godea, pa je bil v januarju 1945, torej e po koncu operacije Halyard in v obdobju, ko je Rdea armada e osvajala Srbijo za Tita, razumljiva vojaka odloitev izogniti se dvema odprtima frontama hkrati, v poskusu reiti monarhini odpor zoper komuniste. Pri tem spomnimo, da so imeli etniki v Titovih partizanih sovranika, katerega glavni cilj je bil uniiti Jugoslovansko vojsko v domovini (tj. etnike), pa naj je bilo to z nemko ali sovjetsko pomojo. Za pravilno oceno dogajanja je treba tudi vedeti, da je 11. januarja 1945 kralj Peter zavrnil podporo Beograjskemu sporazumu med Titom in ubaiem, na podlagi katerega je bila formirana koalicijska vlada, de facto podrejena Titovim silam. Vsekakor je bilo kralju e od jeseni 1944 jasno, da Tito izigrava sporazum in deluje proti interesom Kraljevine Jugoslavije. Mihailovi sicer od jeseni 1943 ni bil ve vrhovni poveljnik jugoslovanske vojske, toda etniki so bili od pakta Tito-ubai dalje monarhistino odporniko gibanje, ki je nasprotovalo tako nemkemu okupatorju kot tudi komunistom. Kot zaveznikemonarhiste jih e danes obravnavajo v anglosakih deelah, kjer etniki skupaj z drugimi veterani 2. svetovne vojne korakajo na paradah ob dnevu zmage.

48

Sedanji trenutek, ob prelomu stoletja in vstopu v novo obliko dravnosti, bi tako bil prilonost za to, da bi kot veliki antinacist, Poljak Karol Wojtyla tudi slovenska Cerkev spoznala, da v nekem trenutku zgodovine ni ravnala prav. Za razliko od nekaterih v vodstvu slovenske drube in drave bi bilo priznanje in kesanje katarza z daljnoronim pozitivnim uinkom. Cerkev bi dobesedno zadihala znova. Zdi se, da je za razliko od predvojnega asa sedanjost bistveno bolj razvidna in je kot na dlani. Seveda pa v sklepu spet poudarimo izhodino misel, da zloin komunistine partije nad slovenskim narodom, v svoji fizini in metafizini naravi, ostaja najveje prekletstvo naroda v zgodovini. Ko bi narod dosegel soglasje glede svoje preteklosti, bi se lahko bistveno naravnal proti srei in se, prenovljen, notranje strnil. Morda bi bila prav ta enotnost nujni in zadostni pogoj preivetja v agresivnem in prepinem prostoru, kamor prihajamo. Delo, 2004

1O. OKTOBER ALIAS ENTJERNEJSKA NO SLOVENSTVA NA KOROKEM Okrogla miza, ki so jo glede perspektiv Koroke ob obletnici plebiscita organizirali v urednitvu asopisa Kleine Zeitung, je navkljub bombastinim povorkam sredi Celovca pokazala na zanimive stvari. Mladi, pripadniki fun-generacije, kot se sami imenujejo, so odgovarjali na vpraanje, kaj je zanje domovina in kaj tradicija. Urednitvo je odgovore povzelo v naslov zveneega imena: 26. oktober (avstrijski dravni praznik) imajo raje kot 10. Argumenti? Plebiscitne povorke in pronacistina zborovanja na Urlichsbergu se jim zde izjema v svetu, njihov patriotini znaaj pa zgolj pretveza za nacionalistino nestrpnost. Identificirajo se s pojmi druine, prijateljstva in rodu ali bolje narojenosti, vendar jim vsega tega Koroka ne predstavlja. Nekateri obsojajo propagando, sedanjo in preteklo. Tako v eni od vejih gimnazij pripravljajo razstavo, kaj je zadaj za vsakoletnimi pronacistinimi zborovanji na Urlichsbergu. Za to prilonost so segli globoko v arhive. Iskali so primere protislovenske propagande, od l. 1918 naprej. Pa so jim rekli, da jim tega ne dajo. Ponudili so jim zgolj plakate z zmajem s celovkega trga, tiste, s katerih zverina pljuje ogenj in veplo po Slovencih. To, da je edina resnica plebiscitne propagande, zatrjujejo nacionalno osveeni arhivarji. Resnica in dokaz nemke zmage. Mlade, etudi neslovenskega rodu, tako ravnanje moti. Ena od deklet je po daljnem rodu Slovenka. Odkrito govori o prednostih dvojezinosti, pa o bogastvu slovenske
49

kulture. Upa si celo izrei misel, da sama 10. oktobra ne more praznovati. Pomeni ji preprosto zmago nemtva nad Slovenci in ni ve. V primerjavi s tem evropskim in svobodomiselnim pogledom ostaja koroka stvarnost seveda drugana. Povorke, sprevodi, slavja ob 10. oktobru, vse to kae, da gre za deelo, ki ji bo teko nael par. V propagandni brouri, ki jo je pripravila koroka deelna vlada, ta dejstva izstopijo v celoti. Ikonografija proslavljaev 10. oktobra je enotna in dodobra premiljena. Vse je v zeleno-rjavem, ta kombinacija e bolj kot zmaj z glavnega trga v Celovcu iti enotnost Koroke, v smislu zgodovinskega spomina in sedanjosti. Na prvi strani broure najde napisano z gotico (to je tudi pisava, v kateri je Hitlerjev Mein Kampf priel med ljudi) Plebiscit na Korokem. ez prvo stran se pne velika in odlona moka figura drea v rokah polzastrti (glasovalni) listi. Zeleno-rjava obleka, pa klobuk z znailnim gamsovim opom, po fiziognomiji pa bi lovek dejal, da gre za odlonega in krepkega pripadnika slovanskega rodu, to je Slovenca. V isti brouri nastopi tudi akribina raziskovalka izvorov koroke identitete, kot jo skromno poimenujejo pod fotografijo, na kateri se pod prikupnim obrazom trije nizi biserov izgubljajo v reverju lovske uniforme, isto la Haider. Gospa se loteva t.i. korokega vpraanja, vendar v vsem, kar pove o zgodovinski identiteti Koroke, o nacionalni energiji Korocev, o strahu, smrti, o vsem, kar so morali ti prestati, ne najdemo niti najmanjega namiga na bistveno dejstvo: da nacionalna energija in identiteta Korocev izhaja pravzaprav iz imena Karantanija, da so Koroci v bistvu ponemena varianta slovenskih Karantancev. Te najbolj oitne resnice, ki jo sporoa e ime deela, preljuba gospa profesor ne omenijo niti enkrat. V brouri bomo pogreali tudi ime Slovencev. Kdo se je boril in kdo je kaj uveljavljal, je na oni strani Karavank jasno kot nikdar prej: Srbi. Malgaj je bil Srb, Maister je bil Srb, ez vrh strani pa se pn zvene naslov: Ko so Srbi zavojevali Celovec. Pred to srbsko nevarnostjo so Koroce tako morale braniti tiste organizacije, ki so danes dobesedno na robu legitimnosti, prepovedane z avstrijsko dravno pogodbo. To sta predvsem Heimatdienst in Abwehrkaempferbund. No nekaj velikosrbskega strahu so ideologi korokega brambovstva natresli tudi po Slovencih. Najti je namre stavek: Domovina Koroka namesto velike Slovenije. Pod tem mastnim naslovom se pne podoba idiline scene glasovanja z volilno skrinjico v srediu. Ob njej pa je udaren komentar: estdeset odstotkov prebivalstva je volilo za Koroko. Prav enotnost Koroke, v sedanjem in zgodovinskem smislu, je bistvena karta aktualne koroke politike. Enotna Koroka, zdruena pred velikosrbsko, ali e hoete, velikoslovensko nevarnostjo, je temeljno dejstvo in temeljni doseek teh ljudi. Zato ne presenea, da se na prevladujoem plakatu pojavita dve osebi. Prva je moki zrelih let, ki ga poznamo e iz gornjih vrstic, drugi pa je v isto noo opravljen juppy, ki namesto glasovalnega listia v roki dri cd-rom.
50

Tole ikonografijo smo predstavili tako podrobno, ker je Koroka deela, ki kar najmoneje ivi od simbolov. Ti seveda niso prazni, vse se odvija kot po nekaknem ritualu, ki ga je potrebno tehtno spotovati. Ta ritual pa so velike zgodovinske resnice, barve in besede, ki v sodobnem svetu plapolajo v prepinem vetru sobivajoih resnic, mnenj in pogledov, na Korokem pa so vzidane v najgloblji temelj te trdnjave, okopa na robu slovanskega sveta, kot to haiderjevci tako radi poimenujejo. e smo v zaetku navedli prievanja neobremenjenih Korocev mlade generacije, med njimi tudi dekleta nekdaj slovenskega rodu, smo s tem hoteli odpreti prostor za debato o tem, kaj iz vsega sledi za koroke Slovence. Prvo dejstvo je seveda, da ni dobrega: ikonografija Koroke je utemeljena na zavesti velike zmage nad Slovenci, pred deelnim parlamentom stoji groze in simbolien zmaj, veliki varuh zgodovinske resnice. Biti Slovenec v takih razmerah je seveda teko. Kot je rekel nekdanji, zelo zavedni, predsednik Narodnega sveta korokih Slovencev mag. Rudi Vouk, na sreanju z Joergom Haiderjem v Tinjah februarja 2000: Gospodje, poglejmo resnici v oi, z vsakim tetjem nas je deset tiso manj. Ni ne bi moglo biti blije resnici. Korokih Slovencev je danes okrog 15.000, veinoma zelo zavednih, predvsem mladi pa so jezikovno izjemno izobraeni. Mnogokrat govorijo boljo slovenino kot njihovi kolegi v Ljubljani. Veina se jih z udelebo na proslavi ne strinja. Vendar je njihov bistven problem drugod. Poskuajmo ga razumevati skozi simboliko in ikonografijo, ki sta na Korokem prevladujoi. Bernard Sadovnik, predsednik Narodnega sveta, bolj desno usmerjene krovne organizacije Korokih Slovencev, je nastopil na uradnem delu proslave in s tem legitimiral povorko, predvsem pa dejstvo proslave same. To je storil v imenu obeh krovnih organizacij in navzlic precejnjemu nestrinjanju korokih Slovencev s tem dejanjem. Sam je odkrito rekel: Zavedam se, da je moje sodelovanje pri tej slovesnosti deleno kritike in da ga ne odobravajo vsi. Sadovnik se je za to odloil etudi je dvoje neizpodbitnih dejstev, ki govorita proti temu. Take proslave in povorke bi ne mogli izvesti nikjer v Evropski skupnosti, preprosto zato, ker tistih nekaj plebiscitov, napravljenih po naelu samoodlobe narodov, ne praznujejo nikjer ve. Drugi razlog pa je bil neprikriti triumfalizem korokih deelnih oblasti, ki so dopustile, da so se na povorki zbrali najteji simboli rjavo-zelenega nastopatva. Sadovnik jih je s svojim govorom postavil v legalni okvir, sebe pa degradiral na raven drugotnega akterja v zadevi. To je seveda najbolj zautil prav Haider, pa avstrijski kancler Schssel. Na prvi strani asopisa, ki se mu ree Na tednik, pie kolumnist Janko Kulmesch (beri Kulme) v lanku zveneega naslova 10. oktober, ki daje upati naslednje: Proslave ob osemdesetletnici korokega plebiscita so za nami. tevilni pripadniki narodne skupnosti so gledali nanje z veliko skepso. Mnogi med njimi so tono bili
51

mnenja, da bodo letonje proslave v duhu Steinacherjeve 'zmage v nemki noi'. () Vendar se je zadeva iztekla pozitivno, zlasti e, kar zadeva uradno proslavo v dvorani grbov. V doloenem smislu je bila tudi zgodovinska, saj je deelni glavar Haider prvi uradni zastopnik Koroke, ki je jasno spomnil na predplebiscitno obljubo korokega deelnega zbora slovenski narodni skupnosti. Njeno besedilo je prebral v celoti, hkrati pa tudi poudaril, da mora biti v prihodnosti ta obljuba vabilo za uradno manjinsko politiko. Haiderju je treba za to izrei vse priznanje (sic!). Najbolji kontekst za razumevanje priujoega odlomka so zgoraj navedene izjave mladih, dane v nemini in za velike medije, ki izraajo obsodbo 10. oktobra. ele v tem kontekstu izstopi ves nesmisel Sadovnikovega prizadevanja in kolumnistove samohvale. Haider je namre perfidno spomnil na obljube, dane v korokem deelnem zboru pred plebiscitom. Te obljube so Slovence nagovarjale, da glasujejo za Avstrijo, saj bodo deleni vse zaite in avtonomije. Seveda jih v osemdesetih letih ni nihe uresniil in seveda je Haider zadnji, ki jih je uresnievati voljan. Prav te obljube so tudi temna plat plebiscitne propagande v asu pred njegovo izvedbo. Prav zaradi njih, kot smo zapisali zgoraj, zapadajo nacionalno osveeni arhivarji v stanja delnih ali popolnih amnezij. Del teh obljub je povzet tudi v avstrijski dravni pogodbi iz leta 1955, pa jih, ne glede na to, da je Avstrija pa pravna drava, ne uresniuje nihe. Sadovnik, uradni predstavnik Slovencev na Korokem, si je e posebej tel v veliko ast, da je kancler Schssel njegov govor ocenil takole: Govor predsednika NSKS Sadovnika na proslavi v Dvorani grbov je bil zelo moder. Ta izjava ima priblino tako teo, kot e bi Schssel za kampe na servirni mizi izjavil, da so zelo okusni, za vodostaj reke Drave, da je zelo nizek, za nebo nad povorko pa, da je zelo jasno in e sonno povrh. Teh morebitnih izjav sicer niso dali v okvir na prvo stran, ono o Sadovnikovem govoru pa. Je pa najbolja ilustracija mizernega stanja duha v vodstvu desne krovne organizacije. Tu pa problem najbolj jasno izstopa. Vodstvo manjinske organizacije privzema tisto identiteto, ki jo od nje hoejo oni, katerim je glavni nasprotnik. Mi, preden jo maka pospravi, naj ji e malo plee, zine kakno modro ali naj se celo veseli obljube, da maji rod pa ne je mii. V imenu koga vse to in za kakne interese? Najprej v imenu peice, ki je prila do dobrih poloajev in ki na simbolni in nesimbolni ravni opravlja tiho asimilacijo slovenstva, ko ga zvaja na drugotni jezik, ko pristaja na njegovo vlogo poraenca. Udeleba na proslavi je bila pogojena spet z novimi obljubami, kaj bodo dali Nemci za slovensko glasbeno olo, za dobrovki vejezini otroki vrtec, pa za podobne nepomembnosti. 10. oktobra 2000 bi moral Sadovnik skupaj s svojim kronistom Kulmeschem (beri Kulmeem) biti v Bruslju, teden prej pa v Ljubljani. Predstaviti bi moral kroniko slovenstva v 20. stoletju, od plebiscita sem. Govoriti bi moral o tevilkah, ki dajo
52

pravi kulturni genocid. V tem asu je izginilo skoraj sto tiso Slovencev, vsem obljubam navkljub. NSKS bi moral na to opozoriti svetovno javnost, rei bi moral, da manjini niso zagotovljene elementarne pravice iz avstrijske dravne pogodbe, da so vse skupaj samo serije nikdar uresnienih obljub: v olstvu, vrtcih, glasbenih olah, dvojezinih napisih, itd. Tako bi tudi afirmiral slovenski jezik: zagotovil bi mu iri krog delovanja: vsaka dvojezinost je namre enakovrednost dveh jezikov v istih funkcijah! Krovne organizacije bi morale prav tako jasno rei stop Haiderjevim paradam in domislicam. Razumeti bi morale njihovo temeljno sporoilo: uperjene so v prvi vrsti zoper one, ki jih ti gospodje predstavljajo. Zoper slovenstvo in Slovence. Tu, 11. oktobra, v asu the day after pa bi morala tudi Republika Slovenija rei svoje. Naj v nedogled finanno podpira tiste, katerih dejanja kodijo najprej poloaju Slovenstva na Korokem kot tako pa tudi ugledu Slovenije v svetu? Kaj storiti z ljudmi, ki posredno prav v imenu RS izrekajo Haiderju vse priznanje? Kaj storiti s podpredsednikom NSKS, ki se je izrazil takole: Edina stvar, okrog katere smo se uspeli v sicer sprtih manjinskih organizacijah poenotiti, je udeleba na proslavi plebiscita. Kaj storiti z organizacijami, katerih edini pozitivni rezultat so takna poenotenja? Z uradniki, ki jih najbolj veseli lastna sedmina? Slovenstvo na Korokem bo preivelo ob krovnih organizacijah, ali e bolje, brez njih. Udeleba na proslavi je zlosluten obet za Slovence na Korokem, je del tragikomine jare kae, ki se v imenu ne-vem-igavih interesov, pa malih, nikdar do konca uresnienih kompromisov, vije iz davnine sem. In ki jo zavedni koroki Slovenci lahko zgolj mole spremljajo. Veer, 2000 HAIDER DANES, JUTRI, VEDNO Zadnje volitve na avstrijskem Korokem bodo za slovensko manjino entjernejska no. To dejstvo je toliko bolj peree, ker tako visoke zmage Jrga Haiderja nihe ni priakoval. To ne zato, ker za sploen pogled na svet ni logina. Logina je zgolj za posebne razmere, v katerih se je znala sosednja Koroka. To nam pove e preprosto dejstvo, da Haiderja od njegovega obiska pri Sadamu Huseinu in protiidovskih izjav ni nihe ve resno jemal. Da je ta dejavnost za luno, je bilo jasno e na lanskih parlamentarnih volitvah, ko so svobodnjaki doiveli hud poraz. Da bi razu meli nedeljsko zmago, pa je treba iti nekoliko globlje. Koroka se od plebiscita leta 1920 vzpostavlja kot trdnjava na robu sveta slovanske nevarnosti, gradi pa predvsem na dejstvu lastne enotnosti. Vstopanje (slovanskih) drav iz avstrijskega sosedstva (Slovake, eke, Madarske in Slovenije) v skupno dravo z Republiko Avstrijo (to je v Evropsko unijo) je koroko prebivalstvo dojelo kot alarm, naznanjajo stopnjo skrajne ogroenosti. Haider je nedeljski uspeh zgradil
53

prav na dejstvu, da je edini koroki politik, ki lahko deeli jami enotnost pred zunanjo nevarnostjo. To pa pomeni za koroke Slovence nepremostljiv problem, Ne samo, da so oznaeni kot drugorazredni dravljani, temve se je za njihovo nevtralizacijo treba zatei k dvema metodama. Ena je segregacija, katere naelo je loevanje avtohtonega prebivalstva (nemtva) od slovanskega ivlja. V tej zvezi so s Haiderjevo orkestracijo v osemdesetih potekale kampanje za loevanje otrok v olah po jezikovnih in narodnostnih kriterijih. To pa je bilo bistvo dvojezinosti. Temu smo pria e danes. Druga je identifikacija Slovencev s Srbi, z balkanskimi barbari, ki so pred osemdesetimi leti pustoili po Koroki. Ob tem je pomenljivo praznovanje osemdesete obletnice plebiscita pred slabimi tirimi leti. Ta proslava je bistveno bolj organsko povezana s sedanjim dogajanjem, kot se to zdi na prvi pogled. Njena ikonografija je bila enotna in premiljena, Vse je bilo v zeleno-rjavem, ta kombinacija e bolj kot zmaj z glavnega trga v Celovcu varuje enotnost Koroke, v smislu zgodovinskega spomina in sedanjosti. Kot njihovi predniki tudi dananji koroki Slovenci verjamejo, da jim Avstrija zagotavlja varnost in zato se le redki z veseljem ozirajo onkraj Karavank. Veina korokih Slovencev pa ima e dodaten problem. e opazujemo uradno oddajo na avstrijski dravni televiziji, ki ima naslov Dober dan, Koroka, nekaj preseneti najprej. Gre za zelo arhaien svet, za kmetstvo in za dogajanje, ki je v preteni veini vezano na ruralni okoli korokega podeelja. Posnetki so logini, kajti veina korokega slovenstva danes prihaja iz podeelskega okolja. Oddaja nam kae svet, ki bi lahko pripadal tudi 19. stoletju. V postindustrijski dobi pa se namre podeelje zelo teko uveljavlja kot enakovreden len drube in podeelan teko nastopa kot sogovornik globalnemu, mobilnemu in infotehniziranemu meanu, Socialna drugorazrednost se spaja z nacionalno, tako da nastaja prabole obutek odrinjenosti. Ta lahko pojasni, zakaj so koroki Slovenci veinoma korak za svojimi avstrijskimi kolegi, zakaj dopuajo Haiderjev teror. To tudi namigne, zakaj so ves as pripravljeni sklepati kompromise v lastno kodo in zakaj jih je ob vsakem tetju 10.000 manj. V zavesti korokih Slovencev je kooperativnost z oblastjo namre veja vrednota kot narodnostni ponos. To pojasni veni Haiderjev krogotok, ki se zaenja v kandalu, sledi v odstopu s funkcije in ga potem kot ptia feniksa prerojenega oivi v volilni zmagi. Hkrati to pojasnjuje stalno upadanje tevila korokih Slovencev kot tudi vse polomije, ki jih v zvezi z uresnievanjem lastnih pravic doivljajo na Korokem. Ne bo drugae, kot da bo Haiderjeva entjernejska no veno trajala. Veer, 2002

54

AVSTROOGRSKO DETE PRERAA MATER Preihov Voranc Lovro Kuhar je eden najvejih slovenskih pripovednikov. Ta trditev je najprej banalna, potem pa globoko resnina in v tej resninosti straljiva. Kako? Tako, da ne upotevamo Lovra Kuharja, temve poudarimo besedno zvezo slovenski pripovednik. To lahko takoj preverimo, e pogledamo njegove romane in novele. Vsi brez izjeme pripovedujejo o slovenskem svetu na slovenskem Korokem v prvi polovici prejnjega stoletja. e pod drobnogled vzamemo roman Poganica, ki se e posebej ukvarja s problemom korokega plebiscita l. 1920, sreamo svet, ki je Preihu doma, mnoico krajevnih imen, ljudi in usod, ki so govorili slovensko, iveli v slovensko poimenovanih vaseh in bili Slovenci. Preihovo delo bo ves as ivo zaradi velike pisateljske moi, ki ga osmiljuje. Hkrati pa bo tudi vsak dan viji nagrobnik neesa, kar se je imenovalo koroko slovenstvo. V svoji narodni plasti bo tudi sovsebna pria kulturnega genocida oz. etnocida, ki je v dobrega pol stoletja ali e hitreje izbrisal s Koroke ve kot 100.000 Slovencev, deelo pa germaniziral do te stopnje, da je tam kakna sled Slovenstva redkeja kot starorimski nagrobniki ali ostanki keltske civilizacije. Slovenstvo obstaja samo e historino, kot imena na nagrobnikih ali kot spominske ploe na celovkih ulicah. Veina od njih govori o tem ali onem umetniku, kulturniku, morda izumitelju ali znanem profesorju. Iz teh imen, ki pa so ponemeno zapisana, lahko lovek ele sklepa, koliko je bil Celovec vasih slovenski in kaj vse je Slovenstvo njemu dalo. Polom Slovenstva na Korokem je e toliko bolj izstopajo zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da se je zgodil brez zunanjih znamenj nasilja z redkimi izjemami, ki pa splone slike ne zastranjujejo. Drugi pa ta, da gre za etnino matico slovenstva, iz katere se je to razvilo in brez katere bi sploh ne bilo tako, kakrno danes je. Slovenstvo bi moralo imeti bistven interes, da zaiti svojo zibel, v to bi moralo vloiti kar najve napora. Na tej toki pa se zastavlja usodno vpraanje. e pred drugo svetovno vojno ga je formuliral zgodovinar in Koroec Bogo Grafenauer. Ko je govoril o ambicijah ivljenjskega prostora naega naroda, je razoaran ugotovil, da med Slovenci nikdar ni zaivel ut za slovenski ivljenjski prostor, to pa utemeljil z naslednjim: In vendar se Slovenci sami tega dejstva udno malo zavedamo; niti toliko se ne potrudimo, da bi poiskali mednarodno funkcijo in geopolitini smisel naega ozemlja, da bi se zanimali, kam nas nae ozemlje s svojimi danostmi usmerja, kaj ele, da bi ta smisel razloili svetu. Da postavlja koroko vpraanje hkrati vpraanje geostratekih zmonosti Slovencev kot naroda, vsaj v doloenem asovnem obdobju, potrdi tudi nekaj dodatnih dejstev.

55

Ob koncu prve svetovne vojne namre slovenska oblast v Ljubljani ni niesar storila, da bi zaitila lastno narodno ozemlje na severu. Da je Maribor danes e slovenski, dolgujemo donkihotskemu pogumu nekaterih izjemnih posameznikov: politinemu pogumu dr. Josipa Leskovarja6 in vojakemu pogumu Rudolfa Maistra, Franja Malgaja, Bena Zeilhoferja in drugih, ki so zasedli tudi Koroko, vendar so bili ob aneminosti ljubljanskih politikov ter ob velikih aliansah (Avstrija, Italija in Sanermanska pogodba) brez moi. Drugo dejstvo pa je plebiscit sam. Na drugi strani meje so se koroki Slovenci odloili za Avstrijo in to odloitev suvereno spotovali, vse do bridkega konca. Politika korokih Slovencev v 20. stoletju je politika namernega samounienja, ki ima veliko razlinih znamenj, vsa pa imajo skupni imenovalec, odsotnost uta za geopolitiko in ivljenjski prostor. Ko so se koroki Slovenci na plebiscitu izrekli za Avstrijo, so se izrekli za pravila igre, ki jih je ta ponudila. Bogo Grafenauer je temeljno pravilo te igre izrekel v enem samem stavku: V tem boju za svoje koristi Nemec ni nikdar izbiral sredstev. Ko so pred petimi leti rjave skvadre v Celovcu pripravile proslavo osemdesetletnice plebiscita, se je marsikatero slovensko oko oziralo ez Karavanke, kako se bodo odzvali uradni predstavniki korokih Slovencev. etudi so bili sprti in organizirani v dve paralelni zdruenji (v zadnjem letu so dobili e tretje), je bila udeleba na proslavi pod Haiderjevim ogrinjalom edino, sprio esar so se uspeli v zadnjem asu poenotiti. Bernard Sadovnik je potem kot predsedujoi Narodnemu svetu korokih Slovencev izvedel pravo nacionalno osramotitev. Sadovnikov govor pod Haiderjevim okriljem ni bil samo tisto, kar bi Cankar oznail kot hlapevstvo, bil je tudi tisto, kar je v Hlapcih popisal dramatik: Vse je od njega (od Boga, op. B.M.T.), le neumnost ni od njega. Zato, karkoli storimo zoper neumnost, storimo po njegovi volji, ki je vsegaveden in ki je pamet na svet poslal. Najviji predstavnik korokih Slovencev se je priklonil plebiscitu, katerega edin namen je bil prigrabljeni slovenski ivelj asimilirati in izniiti. Pred plebiscitom je bilo na Korokem e ve kot 100.000 Slovencev (juno od jezikovne meje je l. 1919 ivelo 103.200 Slovencev, po Thomas M. Barker, The Slovene Minority of Carinthia, str. 87), tetje l. 1951 jih je pokazalo 42.095, leta 1961 24.911, leta 1971 20.972. Danes jih je po najmilejih kriterijih manj kot 5000. Postopek asimilacije tee naprej, zdaj je v ospredju e pogubneja logika. Skupni jezikovni bazen s standardnim slovenskim govorom je namre razpadel na tri dele, tako da se v treh velikih dolinah, Ro, Podjuna, Zila, ljudje sporazumevajo v
6

Tako o vlogi slovenskega pravnika in politika dr. Josipa Leskovarja pri odloitvah, ki so doloile meje na tajerskem, Slovenski biografski leksikon (IV/1): Po prevratu se je vrnil v Maribor in bil v Nar. svetu naelnik obrambnega odseka. Odlono je zahteval, naj se mariborska belo-zelena garda, ki je postajala vedno drzneja, razoroi, in gen. Maister ga je poslal v Lj., da je pri vojakem poveljstvu izposloval dovoljenje. Nato se je razoroitev 23. nov. 1918 izvrila. Leskovar je kot politik tudi prevzel odgovornost za to, da je Maister zaobel ukaz dr. Lovra Poganika, naj se mariborska belo-zelena garda najprej pozove, da odloi oroje, in je izpeljal razoroitev takoj, brez vojako kodljivega poziva k prostovoljni razoroitvi in brez odlaanja.

56

narejih, za medsebojni stik pa ne uporabljajo standardne slovenine niti ne dialekta, ker bi bilo sporazumevanje preve oteeno, temve najbolj naravno izbiro: nemino. Izbira dialekta proti materinini in tujega jezika namesto nje pa je eden najbolj verodostojnih dokazov Grafenauerjeve teze o odsotnosti geopolitinega razmisleka. Dvojezine table krajevnih napisov v svoji neposredni obvestilni vlogi niso potrebne, saj jih bo koroki Slovenec prej ali slej bral po nemko! Tu se postavlja tudi vpraanje njihove simbolne vloge. In na to igrajo Haiderjevi brambovci. Da bi bila asimilacija tako uinkovita, bi bilo po naravni poti nemogoe. e ena nenaravna, e ne kar nadnaravno geostrateka poteza vodstva korokih Slovencev je iz najtejih asov njihove zgodovine. To je bilo leta 1938, v asu anlusa, prikljuitve Avstrije k Hitlerjevi Nemiji. Hitler je Avstrijo sicer res prikljuil Tretjemu rajhu, vendar je kot vsi demokratini voditelji tega sveta hotel post festum poskrbeti za njeno legitimnost. Zato si je izmislil ljudsko glasovanje, na katerem bi Avstrijci kot en mo in v en glas izrekli svojo osreenost nad Hitlerjevo okupacijo. K temu dejanju je bila pritegnjena tudi slovenska manjina. Zmernost v politiki do korokih Slovencev v prvih tednih po anlusu je imela e drug vzrok. Pri ljudskem glasovanju 10. aprila je bilo treba dobiti kolikor mogoe enoduen glas za velikonemki rajh. Zato so bili poleg drugih narodnih manjin pripueni k temu ljudskemu glasovanju tudi koroki Slovenci. Vodstvo korokih Slovencev je bilo mnenja, da sprva ni mo storiti drugega, kot da si prizadeva za dober odnos do novih oblastnikov. Iz upravienega strahu pred posledicami bojkota so slovenske organizacije iz taktinih razlogov priporoile svojim privrencem, naj pri ljudskem glasovanju 10. aprila 1938 glasujejo z 'da', kar se je tudi stoodstotno zgodilo (prav tam, str. 8889). Priznati pa je treba, da je med vsemi organizacijami na Korokem katolika Cerkev in njena duhovina bila ves as e najbolj zavedna, tudi Mohorjeva druba je cerkvena institucija, in prav te so bile najbolj na prepihu velikonemkih teenj. K braniku slovenstva je treba priteti tudi nekaj izjemnih osebnosti: danes je med izstopajoimi podpredsednik Narodnega sveta, odvetnik Rudi Vouk. Vendar je bila odsotnost geopolitinega razmisleka ali obutka za zgodovinski prostor doma tudi na nai strani Karavank. Mencanju ljubljanskih oblastnikov po prvi svetovni vojni je sledilo podobno obnaanje po drugi vojni. elezna zavesa je razdelila Slovence na tej in na oni strani meje. Koroke Slovence pa so hitlerjanske organizacije, ki se zdruujejo v t. i. deelne brambovce, ves as sumile, da so mostie za import komunistine ideologije na Koroko in v Avstrijo. Te nevzdrne situacije ni mogla spremeniti nobena vlada pred letom 1990. Leta 1990 se je vse spremenilo in zgodovinsko dejstvo ostaja, da je bila Avstrija izrazit podpornik slovenske tenje po osamosvojitvi. Tu se je e posebej odlikovala matina stranka predsednika avstrijskega parlamenta, Andreasa Khola, in sicer tedaj v osebi Aloisa
57

Mocka, zunanjega ministra. Njega lahko Slovenci imenujemo narodnega dobrotnika. Vendar se s tem paradoks zgodovine ele zaenja. Vpraanje namre je, kaj je Andreas Khol s svojo izjavo o neobvezujonosti Avstrijske dravne pogodbe sploh mislil. Njena obvezujonost je namre v pol stoletja pripeljala do zdesetkanja slovenske narodne mase. Morda je hotel Khol Slovence opozoriti, da e bo lo tako naprej, bo Avstrijska dravna pogodba kmalu res neobvezujoa, ker ne bo imela kogar ve obvezovati. Najveji paradoks zgodovine je, da je zaelo dete ne le dohitevati, temve prehitevati in preraati mater. Khol je moral opaziti, da je Slovenija v zadnjih letih razvila tako mono mednarodno strategijo, da postaja poasi pomembneja od Avstrije. Junija 2001 je gostila Dunaju navkljub prvo sreanje Bush-Putin, zdaj predseduje OVSE-ju, ez tri leta bo vodila Evropsko unijo. Pa to je samo zaetek. e sta Slovenija in Avstrija znotraj Evropske unije primerljivi po tei, premore prva transatlantsko komponento (OVSE), ki je Avstrija v tem trenutku nima. In Voranev paradoks? Celovec kot kulturni center je izginil, z njim pa tudi slovenski znaaj Koroke, Ljubljana, kulturno e nekaj asa moneja od Gradca, pa je zaela na najirem planu konkurirati prestolnici avstro-ogrske monarhije, Dunaju. Je ta paradoks dovolj moan, da zlomi tudi Grafenauerjevo tezo o neobutku za zgodovinski prostor narodnega bivanja? e smo v asu, ko se nae zahodne in severne soseda pripravljajo na novo redefinicijo lastne nacionalne identitete, to vpraanje uspeli vsaj zastaviti, je na namen poplaan. Veer, 2003 STRTA PERUT BRUSELJSKIH EVROKRATOV Zlomljene sanje Jacquesa Chiraca, mobilizacija vseh Francozov, glavna mesta pod udarcem, krizni sestanek vlade, Nizozemska voli pojutrinjem, to so samo delci alarmantnih sporoil, ki so polnili francosko asopisje dan po usodnem ne na referendumu za evropsko ustavo. V etrtek so bili nizozemski asopisi polni istih novic, izkueni analitiki pa so opozorili, da bi bilo izvajanje naslednjega referenduma v Veliki Britaniji politien samomor. Evropa je v paniki pristopila k rezervnemu scenariju, ta pa pomeni umik na pozicije do zdaj veljavnih pogodb (iz Nice in one iz Amsterdama). Ker to ne omogoa novih iritev (zadnji lanici, na kateri je preraunan ustroj nove stavbe, sta tako Bolgarija in Romunija), se bo meja evropskega cesarstva konevala v Sloveniji, vsaj za desetletje, e ne e kar za generacijo. Pogodba iz Nice namre Hrvake sploh ne omenja. Izidi referendumov, katerih posledice bodo utile v takni ali drugani obliki vse drave, so e toliko bolj
58

usodni, ker se ne ne izraa v dravah na obrobju, temve v samem vezivnem jedru Evropske unije, v dveh od estih drav, ki so botrovale rojstvu Skupnosti za premog in jeklo, iz katere je potem zrasla najprej ekonomska, potem pa e politina zgradba. Francija in Nizozemska sta dve dravi, ki predstavljata staro Evropo. Brez njiju se evropske civilizacije ne da misliti. Usodni zaplet so politiki reevali tako, da so pozornost obrnili nase in poskuali v sebi najti razlog krivde. V dramatinem nagovoru, ki je spominjal na medvojne De Gaullove pozive umirajoi domovini, je Chirac Francozom sporoil zamenjavo predsednika vlade ter napovedal nekaj novih ukrepov. Raffarina je nadomestil De Villepin, na oder pa je stopil tudi vzpenjajoi se Sarkozy, predsednik UMP (francoska desno-sredinska stranka), ki je bil tudi kandidat za Matignonsko palao (sede vlade). Vendar govorjenje o spreminjanju socialne in ekonomske politike ter napoved novih reform, nista mogla zapolniti praznine usodnega vpraanja, kaj se je v resnici dogajalo na referendumu. Laiku je namre jasno, da etudi je bila ustava Chiracov projekt, za katerega se je boril, trudil in nenehno zavzemal, vzroke za polom ne gre iskati pri sicer popularnem predsedniku, ki se po dveh mandatih e ogleduje za tretjim. Kako tudi, kajti po tej logiki bi padec ustave na nizozemskem referendumu pomenil nezaupnico njihovi vladi, padec anglekega pa nezaupnico angleki vladi in premieru Tonyju Blairu ki pa so mu s tretjo izvolitvijo pred komaj mesecem dni definitivno dali zaupnico. Dogajati so se morale stvari, ki z dnevno politiko niso povezane, kot z njo tudi ni povezana ustava sama. Skoraj plebiscitna veina, s katero je bil predloeni dokument zavrnjen (na volie ni prila le slaba tretjina upraviencev, prav to velja tudi za Nizozemsko), je e dodatno okrepila preprianje, da gre za usodne stvari, o katerih se ljudje pa morajo odloati. Da je bil to ne za preivetje Francije, kot so referendum oznaevali post festum, tudi ni mogoe razumevati znotraj konkretnega politinega dogajanja, ampak dosti ire. Univerzalni razlog, s katerim pa se da razstreti kopreno zmede, lei v naravi same ustave. Njeni impulzi gredo v dve bistveni smeri. Najprej obutno okrepi drugo- in tretjerazredni sloj bruseljskih birokratov. Ta e zdaj dobro prekrvavljena kasta se z ustavo spreminja v uradniki kolos, katerega ustreznico bi nali samo v nepregledni in brezimni mnoici moskovskih aparatikov, ki so v asu hladne vojne upravljali s sovjetskim imperijem. Ker vsako uradnitvo, e posebej, e je zbrano v izjemnem tevilu, po naelu gravitacije sega k prisvajanju novih in novih pristojnosti, so francoski in nizozemski volivci temu rekli definitivni zbogom. Uradnitvo bi namre postopoma prilo do take moi, da bi se nacionalne drave, njihova sedanja in historina identiteta ter samobitnost uduili do stopnje, ko bi v perspektivi odmrli. V tem kontekstu je treba razumeti tudi nesmiselnost Schsslovega poziva k vseevropskemu referendumu o ustavi. To bi bil prvi poskus koordinacije odloanja z enega samega sredia (najsi bi to bil Bruselj najsi ne), v katerem bi s
59

preglasovanjem zlomili voljo manjih drav in jih kot take tudi likvidirali. Dravna suverenost tistih, ki bi bili proti (denimo Nizozemska), bi bila suspendirana, nacionalna identiteta drav, katerih voljo bi prezrli v tako kljunem vpraanju, pa bi bila preprosto mrtva. Ne novi ustavi je bil tako da nacionalnim identitetam, to pa je podatek, ki ga je spet potrebno premisliti. Uspeh Le Penove Nacionalne fronte (Le Pen je bil celo v drugem krogu francoskih predsednikih volitev) je mo pojasniti samo z vpraanjem francoske nacionalne identitete. Zaradi spremenjenih politinih razmer druge polovice dvajsetega stoletja, ko je tudi pod vplivom leviarskih intelektualcev veljalo za moderno biti antiimperialno usmerjen, se je pogled Francozov na lastno dravo spremenil, pragmatina politika pa se je temu prilagodila. Kdor je govoril o Franciji in njeni veliini, je postajal sumljiv. Ker pa gresta imperialna in umetnika veliina pogosto z roko v roki (najveji francoski pesnik Jean Racine in najveji francoski dramatik Jean Baptiste Poquelin ali Molire sta bila na dvoru najvejega francoskega kralja sonnega Ludvika XIV), so mnoga genialna imena ustvarjalcev prila najprej pod zvon intenzivne javne kritike, nato pa v pozabo. Usodno se je temu prilagodil tudi kriterij, kaj velja za pravo umetnost in kaj ne. Vsa ta implozija ruilnega vala, ki je v dobrega pol stoletja Francijo politino, kulturno in demografsko preoral, se je morala poznati tudi na drugi strani. Vsak udarec prinese svoj protiudarec. Ne evropski ustavi je bil tako tudi veliki finale Le Penovega projekta, s katerim je po lastnih besedah porazil mentaliteto politine elite, ki je zapravila Francijo. Ta je morala slutiti, kaj se bo na referendumu zgodilo, zato je v priakovanju katastrofe potegnila najslabo potezo: med seboj se je razdelila. Na levici je tako del socialistov (Laurent Fabius) glasoval proti ustavi, del pa zanjo (moni kandidat za predsednike volitve Franois Hollande). Prav socialisti so bili v osemdesetih in delu devetdesetih let (predsedovanje Franoisa Mitterranda) tisti, ki so omogoili mnoino priseljevanje iz nekdanjih kolonij, tako pa precej preobrazili demografsko strukturo veinske (urbane) Francije. Francija, kot je obstajala skozi stoletja, je izginila. Podobno nostalgijo po izgubljenih asih slave so izraali tudi nizozemski dravljani, katerih zgodovinski spomin e pomni dobo, ko je bila njihova drava bistveno pomembneja kot zdaj. Vse to smo lahko videli v obilih. Prav obutek izgubljene veliine je tisti, s katerim je mo pojasniti tudi najbolj oiten vzrok zavrnitve evropske ustave, tj., pridruevanje Turije. V zgodovinskem spominu je Turija zapisana v korelaciji s tistim elementom, ki je iz preambule ustave usodno umanjkal, tj, z omembo kranskih korenin stare celine. Pustimo ob strani vpraanje koliko sploh Turija sodi v Evropo (ali koliko vanjo sodi Balkan) in se osredotoimo na dejstvo, da je bil osmanski imperij stoletni sovranik kranske Evrope. Ta se je v vojni z njim tudi v marsiem samodefinirala. To je bila imperialna vojna, v kateri je bilo jasno, kdo napada in kdo se brani. Bila pa je to tudi verska vojna. Stvari so se
60

sicer v zadnjih stoletjih polegle, al pa se je drobcen del islamskih fanatikov odloil za sveto vojno proti Zahodu, tako pa v oeh zahodnega loveka celotni veri dal prav posebno konotacijo. Islam je al edina religija na svetu, v imenu katere je mo ubijati, natanneje: ubiti sebe, da bi ubil druge. Samomorilskih razstreljevalk ali razstreljevalcev namre ne pozna nobeno drugo verstvo. eprav to ne dri za vse primere, pa je jasno dokazljivo, da velja za premnoge od njih. Vse skupaj: meje evropske unije so e vedno na mejah kranstva (tudi pravoslavnega), to pa je del zgodovinske identitete evropskega loveka, ki je ne premakne ni. In v tem kontekstu se ni mo izogniti vpraanju: mar ne tii v zavrnitvi ustave prastrah Evropejca da se bo moral zdaj boriti z Otomani za delovno mesto, tako kot so se njegovi davni predniki za ivljenjski prostor, vekrat pa tudi za ivljenje samo? In Slovenija? Zmagovalka poraenega referenduma! Do zdaj je dralo, da smo na najvije vrhove lahko posegali prek izjemnih posameznikov, Trubarja, Vege, Plenika, portnikov, slovenskih alpinistov iz Himalaje. zdaj tja posegamo kot drava, celovito. Zaradi doloil zdaj veljavnih pogodb v Uniji bomo l. 2008 namre sami vodili celotno zvezo. Propadli referendum tako razkrije najboljo idejo celotne slovenske zgodovine: osamosvojitev in z njo povezan vstop v EU. Delo, 2005 VOTLI ZMAJEVI ZOBJE (o civilni drubi nekdaj in danes) Zakaj knjige nikakor niso mrtve stvari, ampak vsebujejo ivljenjsko mo, da so lahko prav tako dejavne kot dua, ki jih je rodila. e ve, kot v stekleniki z zdravilom ohranjajo najbolj preieno uinkovitost in izvleek tistega ivega razuma, ki jih je vzgojil. Vem, da so prav tako ive in prav tako ivljenjsko plodne kot bajeslovni zmajevi zobje. In e jih posejemo po dolgem in poez, utegnejo iz njih pognati oboroeni vojaki (John Milton, Ubijanje knjig, 1644). Zapis Johna Miltona, enega najvejih anglekih pesnikov, se nam zdi tista srena vrata, skozi katera lahko prestopimo k civilni drubi, v njenem sedanjem stanju kot tudi v njenem zgodovinskem zapopadku. Pri slednjem mislimo na tisto civilno drubo, ki se je vzpostavila, bolje poskuala vzpostavljati v asu totalitarnega sistema socialistinega samoupravljanja, redkeje kot njegov korektiv, najpogosteje pa kot njegovo zrcalo in v njem upodobljeni kritini razmislek. Precej uglednih sociologov si je namre edinih, da je pojem civilne drube v izhodiu vezan na poljske intelektualce (Adam Michnik, pa Leszek Kolakowski), ki so v drugi polovici sedemdesetih let kritino misel ostrili v zmajev zob, ki se je prek sindikata Solidarnost do te mere zarl v ivot komunistine poasti, da je ta konec osemdesetih za vedno spustila sapo.
61

Poljskim razumnikom kritina analiza pojma civilne drube seveda pridruuje tudi podpisnike listine 77; mnogi med njimi so bili dejavni e v asu prake pomladi, mnogi med njimi so doiveli prepoved objavljanja ali bili celo zaprti (Vaclav Havel, pa Ludvik Vaculik, denimo). Ker knjige vsebujejo ivljenjsko mo in iv razum, so bile besede, ki so jih sestavljale, po pravilu oblastnikom nevarne. Tako nevarna jim je bila tudi posoda, v katerih so se oblikovale in irile, tj., civilna druba. Za civilno drubo v asu totalitarnega sistema lahko tako ugotavljamo vselej veljavno pravilo. Manj kot jo je uspela politina matica nadzorovati, bolj civilna, obeloveka in seveda mamljiva za dravljane je postajala. In bolj je bila oblasti nevarna. Slovenija ni izjema v tem vzorcu, ne na kvalitativni ne na kvantitativni ravni. Ob zlomu politinega sistema meanskih strank l. 1945 lahko o obstajanju, ali bolje, preivetju civilne drube govorimo le pogojno. Civilna druba je bila v desetletju in pol po drugi vojni vezana na katoliko Cerkev, ki pa se je sprio ideologije sistema (ateistini socializem) znala tako reko zunaj zakona in zunaj zgodovine. V zvezi s prvim se spominjamo denimo seiga nadkofa Vovka, v zvezi z drugim pa, spet denimo, izkljuitve Teoloke fakultete iz Univerze v Ljubljani. Ko je zael prime oblasti po sporu z informbirojem in oddaljevanjem na tretjo, medblokovsko pot (neuvreni) na zunaj popuati, se je tiho in prikrito oblikoval novi pol civilne drube. Ta se je izkazal kot usoden za novejo slovensko zgodovino, zato je bil s strani tedanjega sistema tudi deleen temu primerne usode, vendar mu je uspelo obstati. Mejni kamni na tej poti obstajanja so bile logino ubite knjige, razseljeni posamezniki, uniene loveke usode. Govorimo o skupini intelektualcev, ki se je prvi (politino) artikulirala v reviji Perspektive. Ta poskus razpiranja prostora za nujni drubeni dialog je bil tragien. Njegova tragika je celostna, kajti zajema dva, za loveko ivljenja najpomembneja trenutka, subjektivnega in objektivnega. Za objektivni trenutek priajo zapisi zdaj e preminulega kandidata SAZU za Nobelovo nagrado, akademika Daneta Zajca. Njegovi zapisi, denimo Volk Pogoltnik in partizani, pa Tunikine prsi, so danes e bolj bolee ivi, kot v asu nastanka. Zakaj bolee ivi? Zato, ker govorijo moderni jezik inteligentnega razmiljanja, jezik, ki ga bo uporabil vsakdo od nas, ko bo elel po neem poizvedeti ali nekaj sporoiti. Dane Zajc znotraj civilne drube Perspektiv je bil tako mote, ker je hotel konkretno izvedeti, kaj je bil NOB v resnici in zakaj slovenske zalobe tiskajo poezijo, ki z resninostjo nima nobenega stika. Zapisi Daneta Zajca v tem asopisu so danes eno najbolj vznemirjajoih branj za vsakogar, ki bi elel priti skrivnosti slovenske polpretekle zgodovine do dna. Objektivni trenutek pa pomeni v naem primeru lok, ki disidenco povezuje z artikulacijo civilne drube v njenem najbolj vsebinskem pomenu, to pa je oblikovanje strankarske politine platforme, ki temelji zgolj na impulzu skupine
62

civilno osveenih posameznikov. Povejmo e zdaj, da je pot do politine artikulacije nujno pot konsenza znotraj civilne drube, ki omogoi oblikovanje strankarskega telesa, tistega, ki se potem zunaj vsakih necivilnodrubenih patronatov na svobodnem trgu poteguje za zmago na demokratinih volitvah. Iz takega spoja civilne drube in politike so zrasle vse resne demokracije, zaeni z angleko (prim., denimo, knjigo Jacka in Adama Livelija, Demokracija v Britaniji ). Govorimo o loveku, za katerega je asopis Mladina 20. 1. 2003 zapisal naslednji stavek: Umrl je mo, katerega ivljenjski projekt je bila svoboda govora, vzpostavitev politine demokracije in formiranje slovenske drave. Mo, ki ga nekrolog omenja, je Joe Punik. Paradoks njegovega ivljenja je ta, da ga je kot marsikdo, o katerem pie slovenska zgodovina zael na koncu. Istega leta kot Dane Zajc je v Perspektivah objavil nekoliko manj lirini spis, ki je zadeval kritiko tedanje kmetijske politike. Oblast je reagirala simptomatino: nad lovekom, ki je takrat tel 35 let, je spustila zastor zgodovine. Punik je moral kritiko odsedeti, nato pa emigrirati v Nemijo. Revijo Perspektive so ukinili, zastor zgodovine pa je s stalia civilne drube dolgo asa pomenil tudi njen molk. Njegovega konca v tistem asu pa ni mogel nihe predvideti, trajal je dobri dve desetletji, vse do artikulacije slovenske nacionalne in politine prihodnosti, kot jo je zaela predstavljati 57. tevilka Nove revije. In kot se je malo kasneje oblikovala okrog procesa proti etverici. Ne dolgo asa za tem je Joe Punik stopil v svoj drugi paradoks. V letu 1989-1990 so v Evropi po naelu ivega razuma novi demokratini voditelji zamenjali ne starih trdorokcev, temve nove predstavnike prenovljenih srednje- in vzhodnoevropskih partij. To se je brez izjeme zgodilo povsod, samo pri nas ne. Punik je imel vse argumente na svoji strani, prihajajo iz civilne drube, neokuen z etablirano politiko, delujo kot njena zgodovinska rtev, a je vseeno izgubil proti nekdanjemu predsedniku Zveze komunistov. Ta paradoks je bil politino neploden. Sloveniji je povzroil kodo; le-to bodo izmerile ele generacije zgodovinarjev, ki ne bodo iz tega trenutka. Bil pa je ploden v smislu definiranja civilne drube. V zgodovinskem loku je Punikova rtev vzpostavila kontinuiteto s Perspektivami, prek njih pa z vsemi posegi zasebnikov v politini prostor, ki so se konali v biblinem reku glas vpijoega v puavi. Pri nas se je oblikovala civilna druba, ki je politika ni kontrolirala, ki ni govorila jezika, ki bi ga politika doloala in artikulirala in ki je bila politiki nasprotna. Pri tem ne mislimo one politike, ki je sedela v parlamentu, temve tiste (LDS in njeno ideoloko zaledje), ki je s Slovenijo dejansko upravljala po svojih privatnih interesih. Nastalo je globinsko razglasje avtentine civilne drube, ki je trilo najprej v politiko, potem pa v njeno najbolj izpostavljeno transmisijo, v kontrolirano in od politike spoeto civilno drubo. O em govorimo? Ko sta Joe Punik in Dane Zajc sredi estdesetih let v Perspektivah sejala zmajeve zobe demokratinih idej, sta kot civilnodrubenika
63

izstopila iz tedanje drube oz. njene norme. Izstopila sta iz kroga, ki so ga zarisali oblastniki, iz maginega obroa, ki je poil ele na zadnjih dravnozborskih volitvah. Zato sta morala v svojem stremljenju tragino propasti. To pa seveda ne pomeni, da totalitarna druba socialistinega samoupravljanja v svojih transmisijah, segajoih vse v nas as, v as civilne drube ni dopuala. Nasprotno. Rada jo je spodbujala, veselila se je njenih artikulacij, e posebej, e so se dogajale na podroju, ki je bilo politino avtonomno. Podroje politine avtonomnosti je bilo ris znotraj Socialistine zveze delovnega ljudstva, ki je omogoala uresnievanje Kardeljeve ideje o pluralnosti samoupravnih interesov. Samoupravna druba oz. njena pluralnost je temeljila na enem principu: imenoval se je delegatski sistem. Nekaj ljudi na vrhu je odloilo o vsem. Kot vsa politika je bila tudi civilna druba delegirana iz enega sredia. Vendar je civilna druba tudi pomagala politiki, vekrat za ceno najtejih absurdov. V biltenu Evropa zdaj, ki ga je v mesecu padca Berlinskega zidu (jesen 1989) izdala prenavljajoa se Zveza komunistov Slovenije, je kot sodelavec sodeloval nihe drug kot katoliki kof. Vekoslav Grmi je namre naveden kot soavtor programskih dokumentov, s katerimi si je slovenska partija trasirala nevarno pot v prihodnost. To logino pomeni popolno politizacijo civilne drube, ki je v asu propadanja partijske drave in njenih transmisij morala postati kljuni branik njenih interesov. Ta oblast je po biblinem naelu krotki bodo deelo posedli preniknila v vse pore civilne drube, tako da danes stojimo pred osupljivim dejstvom. Pravzaprav ga ni portnega, pevskega, balinarskega ali kaknega e pomembnejega drutva, da bi na njega elu ne sedel politini funkcionar. Objektivni rekorder v posedanju prostora civilne drube je simptomatino prav nekdanji predsednik naslednice nekdanje ZKS: ta je bil s tega mesta delegiran na mesto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, vzporedno pa e na mesto predsednika Sveta RTV. Dananja civilna druba se mora vrniti v estdeseta leta, k predmetu svoje prvotne ljubezni. K pravim perspektivam. V opozicijo. Drubene funkcije mora prepustiti politiki, vendar le tisti, ki se po anglekem zgledu rekrutira iz nje same, v skladu z modelom klasine zamisli meanske drube oz. drave. Tako ji bo prepustila tudi votle zmajeve zobe. Mag, 2006 DVOSLOJNI VIDIK MEDNARODNE RELEVANCE REPUBLIKE SLOVENIJE

Mednarodna vloga Republike Slovenije je dololjiva znotraj dveh kontekstov: prvi

64

je kontekst neposrednega sosedstva, drugi pa multilateralni kontekst, torej mednarodni odnosi v dobesednem pomenu besede. Pri obeh naletimo na svojevrstne specifine zakonitosti, ki ipso facto doloajo tudi mednarodno pomembnost drave. Multilateralni vidik odkrije strukturni paradoks: majhna, glede na svetovne razsenosti prav butina drava, ima na tem nivoju teo, ki je v nesorazmerju z njeno geografsko in fizino velikostjo. Ob tem je potrebno upotevati tudi dejstva, ki ta paradoks e zaostrijo. Republika Slovenija je v svetu med najmlajimi dravami, saj je bila skupaj z Republiko Hrvako mednarodno priznana ele 13. oz. 15. 1. 1992. Mlaje so le drave, ki so nastale v istem federalnem okviru, se pravi znotraj nekdanje SFRJ. Dodajmo e podatek, da smo v iri krog pristopanja k EU vstopili ele pred nekaj leti, ko smo postali polnopravni lani Unije. Objektiven podatek s tega stalia torej je, da smo v zunanjem okviru dosegli diplomatski maksimum, ki ga drava s takimi specifikami lahko sploh dosee. Slovenski zunanji minister je v kljunem letu predsedoval in e predseduje organizaciji OVSE, zaradi propada projekta evropske ustave pa bomo 1. 1. 2008 prevzeli vodenje celotne Unije, s imer se bo Slovenija utrdila na ravni najvije mednarodne politike, kar je za dravo, ki se je pred desetletjem in pol ele formirala, edinstven uspeh. Specifine zakonitosti odkrijemo tudi na ojem obmoju stikov, v soseini. V etnino jezikovnem smislu smo si z junimi sosedi Hrvati najblije, z drugimi pa nas povezuje skoraj tisoletje in pol dolga kontinuiteta odnosov. To obmoje se ne sklene na mejah naih neposrednih sosed, temve gre dlje in se iztee ele na mejah nekdanje skupne drave na eni strani, na drugi pa tam, kjer je bilo nekdaj teie slovanske osi znotraj Avstro-Ogrske monarhije, t.j. v centralni Evropi. Imamo trhli Dayton v Bosni in Hercegovini, razpirajoo se narodnostno zev med Albanci in Makedonci v Makedoniji, pa rastoe dezintegrativne tenje v Srbiji in rni gori. Za slednjo se zdi, da Kosova ne more ve obvladati, in da se izgublja v nacionalistinih krih na eni ter agoniji brez perspektive na drugi strani. Srbija in rna gora7 se razslojujeta prek vsake mere. Kakni so strateki interesi mednarodne politike Republike Slovenije? Najmoneji so tam, kjer smo si najbliji, vendar z oddaljenostjo ne padajo, v perspektivi celo lahko rastejo. Na najbliji sosed je Hrvaka, za katero lahko v zgodovinskem orisu ugotovimo nekaj dejstev: za razliko od ostalih sosed Hrvaka ni nikdar v zgodovini izraala teritorialnih teenj po naem ozemlju ali poskuala prodreti z jezikovno in kulturno asimilacijo. llirstvo je imelo korenine drugje, Slovenci pa Hrvatom dolgujemo rojstvo lastne dramatike. Franjo Krsto Frankopan je bil namre po materini strani slovenskega rodu, imel je velike politine ambicije in je skupaj s Petrom Zrinjskim skual poleg hrvakih tudi slovenske deele pridobiti za svoje namene. V slovenino je prevedel del Molirove drame Geor Dandin. Ta je ge
7

Zvezna republika Jugoslavija, naslednica SFRJ, se je 4. februarja 2003 preoblikovala v dravno skupnost Srbijo in rno goro.

65

nastala l. 1668na dvoru Ludvika XIV, ki je bil takrat e dolgo v vojni z Avstrijo. Vojako mo je vee kombiniral z diplomatskimi veinami in je bil monarhiji zelo nevaren. Potem se je na lovu smrtno ponesreil Nikola Zrinjski. Zarota je s tem dobila velik udarec, s Francozi se je naprej pogovarjal brat Peter, vendar je bila skupna stvar zelo oslabljena. Od tu naprej pa so stvari le rakavo pot. Njegov svak, Franjo Krsto Frankopan, ki se je ljubezni do lepih umetnosti nauil v romanskem svetu, je imel ob asu zarote dvajset let. V pogovorih s francoskim dvorom ni sodeloval, z njimi je bil seznanjen post festum. Tako je doivel tudi razpad zaveznitva z Ludvikom XIV., glavo pa je skupaj s svojim svakom izgubil v dunajskem Novem mestu l. 1671.Po zaslugi obeh smo Slovenci tako politino delovali v najirem kontekstu e konec sedemnajstega stoletja. Z Republiko Hrvako moramo zato najti nekaken modus vivendi, za kar si je slovenska politika prizadevala e od osamosvojitve. Modus vivendi pa ne pomeni, da bi Hrvaki popustili pri bistvenih vpraanjih. Nasprotno, slovenska zunanja politika mora teiti k temu, da postane gonilna sila vstopanja nae june sosede v evropske integracije. V pristopnih pogajanjih mora dati jasno vedeti, da pot v Bruselj vodi prek mejne rte 21. 6. 1991, kjer je imela kontrolo nad Piranskim zalivom Republika Slovenija. Obiti mora kle hrvakih zahtev za objektivno presojo vpraanja nekje v tujini, za t.i. arbitrao. Zavzemanje zanjo ima en sam, zelo prozoren namen: Hrvati namre elijo dvostranska vpraanja meje loiti od vpraanj pristopnih pogajanj k Evropski uniji in jih pospraviti v loen sklop, da bi Sloveniji onemogoili ob pristopnih pogajanjih uveljavljati njen legitimen interes - zavzemanje za pravino reitev morske in kopenske meje. To spoznanje mora biti minimum, od katerega slovenska diplomacija pod nobenim pogojem ne sme odstopiti. Kar se tie severne in zahodne sosede, Avstrije in Italije, je stvar bolj ali manj jasna: obe sta bili zgodovinsko zainteresirani tako za osvajanje slovenskega etninega prostora kot za jezikovno in kulturno asimilacijo, ki je samo na podroju nekdanje slovenske Koroke v dvajsetem stoletju vzela 100 000 (sto tiso) Slovencev. Zavedati se moramo, da bo la asimilacija vsaj na Korokem do konca. V Italiji razmere niso tako ostre in slovenski ivelj bo obstal dlje asa. Zdi pa se, da se z Republiko Avstrijo kljub vsemu da najti ve skupnih tok kot z Republiko Italijo, ki je v odnosu do svojih slovanskih sosed precej bolj agresivna. Temeljni preizkusni kamen bo slej ko prej reakcija italijanskih oblasti na zahtevo Zunanjega ministrstva RS o vrnitvi umetnin, zaplenjenih v asu druge svetovne vojne v Sloveniji in na Hrvakem, V irem orisu naih sosed izstopa Balkan, e posebej Srbija in rna gora. Tu je velik ekonomski razvojni potencial, zato ga ni treba ogroati. Glede na nacionalno zelo obutljivo obmoje se zdi, da je predsednik Republike v svoji izjavi o avtonomiji Kosova el po nepotrebnem korak predale. Sproil je nezaupanje v tamkajnjih ljudeh, gospodarstvenikih in politikih, e - kakne skrite namene pa
66

imajo Slovenci z nami? Slovenska zunanja politika tako kot drava sama je napravila v dobrem desetletju ogromen korak. Verjamemo, da bo s stabilizacijo razmer v naem sosedstvu (Balkan) in z vstopom Hrvake v Evropsko unijo dobila sama po sebi e ve prilonosti. Da jih le ne bo sama po sebi preve zapravila! Le Monde diplomatique, 2005 NAVEK V ZALIVU Zaetek koledarskega leta je resda prinesel najveji dogodek slovenske politine zgodovine, predsedovanje EU. Hkrati pa je z razglasitvijo ekoloko ribolovne cone odnesel upanje, da Slovenija ostane pomorska deela, upanje utemeljeno na treh stebrih, na celovitosti Piranskega zaliva, posedovanju spornih zaselkov na drugi strani Dragonje in s tema dvema povezan izhod na odprto morje. V teh dneh se tako konuje erozija slovenske june meje, konuje se zgodba, ki se je neformalno zaela pred stoletji, formalno pa s 25. 6. 1991. V ozadju tega, kar lahko poimenujemo najveja nacionalna katastrofa po socializmu, stojijo razlini dejavniki, od politinih strank in posameznikov do neposredno odgovornih predstavnikov vlade in vlad v obdobju 1991-2008. Preden pa si pogledamo razloge za na pesimizem, povejmo e, na em temelji. Temelji na dejstvu, da je razglasitev ekoloko-ribolovne cone nepovraten dogodek. Hrvati so jo napravili zato, da bi s tem zaokroili proces odvzemanja tistih delov ozemlja ali akvatorija, ki niso bili neposredno pod jurisdikcijo te ali one strani. lo je za spretno taktiko poseganja v nikogarnjo zemljo, ki se je izplaala vselej, razen kadar je Republika Slovenija s fizino silo stopila v bran nedefiniranega ozemlja. To pa se je zgodilo samo enkrat, predlansko leto na jezovih ob Muri (Hotiza). To je bil edini primer, da je naa drava z oboroeno silo (policija) povedala, da je meja tu in da pot ez njo dri samo prek merka domae puke. To je bil tudi edini primer, ko je naa drava ravnala kot drava, se pravi, da je dosledno z vsemi, tudi najmonejimi mehanizmi zaitila svoj teritorialni interes. Ko je ravnala tako, kot ravnajo vse dravne skupnosti. Drugae pa je bila taktika vselej naravnana tako, da je poskuala amortizirati hrvako politiko izvrenih dejstev. Ravnala je po naelu: Dajte no, saj ni tako hudo. Kljuni indic je bil Seoveljski mejni prehod, ki so ga v l. 1994 Hrvati zaeli graditi precej bolj na slovenski strani, kot je stal pred osamosvojitveno vojno. Slovenska drava je to mirno porla, Peterle, takratni zunanji minister, pa je inavguriral taktiko diplomatskih not. To je bila v naslednjem desetletju izkljuna strategija obrambe teritorialnih pravic RS. Hrvati gradijo, mi diplomatsko ugovarjamo, bi se tej politini modrariji reklo s preprostejim jezikom. Pa bi se bilo
67

e na prvi napaki mo precej nauiti. Seoveljski mejni prehod je namre ustvaril problem Joka Jorasa (postavil njegovo hio za dravno mejo), pa tudi prejudiciral, od kod bo tekla daljica, ki bo razmejevala akvatorij Piranskega zaliva. Po desetletju (in pol) so Hrvati zemljo, ki so nam jo vzeli, tako reko e priposestvovali. Dejstvo, da stoji mejni prehod na tej in tej toki bo morala namre upotevati vsaka od arbitra. Namesto not bi morala e tedaj slovenska politika mejni prehod zapreti (za hrvaki turizem v Istri bi to pomenilo katastrofo) in rei, da se o tem ne pogovarja. Prav tako so Hrvati z gradnjo kolji in drugih plavajoih objektov v Zalivu prejudicirali morsko mejo. Hrvaka pomorska policija je tolikokrat ukrepala na sredinski rti Zaliva, da je to postalo splono sprejemljivo dejstvo. Na koncu vsega je na zaetku vstopanja v evro-atlantske integracije Hrvaka potegnila e karto ekolokoribolovnega pasu. Ta ima za Slovenijo eno, dobesedno usodno posledico. Hrvake teritorialne vode namre nepreduno stika z italijanskimi, Slovenija pa ostaja zaprta v svoje zalive. Nobenega dimnika ali toke T5 ne bo, v najboljem primeru bo tu le dovoljenje za miren prehod, kar pa pomeni, da se bo hrvaka policija lahko v nedogled izivljala na pregledovanju vsake od ladij, ki bodo hotele na odprto morje. In da vojakih plovil ne potrebujemo, saj ne bodo imela kje pluti. Hrvaka je z ERC zaprla vpraanje morske meje s Slovenijo, in to v zanjo najbolj ugodnem asu. O mejah se bo tudi znotraj EU-ja lahko pogovarjala glede na politiko izvrenih dejstev. Tudi ne verjamemo, da je RH ERC razglasila isto po svoje. Prepriani smo, da je premier Sanader moral dobiti tiho soglasje Evropske ljudske stranke, ki ga zelo ceni. ERC bo obstal, e ne bo uveljavljen, bo razglaen, kar je e dodatna past za slovensko politiko. Zarisal je namre nepredune meje, ki bodo ostale, tokrat za zgodovino. Vpraanje, ki se na tej stopnji postavlja, je nedvomno vpraanje odgovornosti. Lahko ga pripiemo tranziciji, z redko izjemo Janeza Drnovka. Ta je s sporazumom z Ivico Raanom dosegel najve, kar se je dalo sploh dosei. Z dananje perspektive se to vidi zelo jasno. Seveda je odgovornost na zunanjem ministru, ki je to funkcijo zasedal veino asa od osamosvojitve naprej, na Dimitriju Ruplu. Slovenska politika je ves ta as tudi igrala na karto skritega aduta, ki da ga bomo potegnili, ko bo as. zdaj je as, vendar je jasno, da v rokavu razen prepotene dlani od stiskov rok ni niesar. Je zgolj neka prividna zgodba o pritiskih na Hrvako, e da bomo ovirali njihov vstop v EU. Temu seveda ne bo tako: Hrvaka bo kot Srbija sama postavljala pogoje vstopanja. Glede na to, da je diplomatsko precej spretneja od slovenske diplomacije, si ni teko predstavljati, da bo naa drava osramoena. Slovenija ima na koncu malo monosti, vendar brez njih vendarle ni. Nujno mora zapreti Seoveljski mejni prehod in razglasiti njegovo nelegitimnost. To mora storiti nemudoma, nemudoma pa mora tudi relativizirati arbitrao Haakega sodia, saj je to med slabimi najslaba monost, sploh po razglasitvi ERC. Slovenska politika
68

mora na prizorie spustiti popolnoma novo ekipo, sanacijsko motvo, ki bo reevalo, kjer se e kaj reiti da. Sicer bo naa edina morska pridobitev otok pri Izoli. e nam tudi tega ne speljejo Hrvati. Mag, 2007 3. TRETJI ZARIS : VISOKO NA OSTRI ERI GLOSE O DEMOKRANSKEM BLOKU UDENE ORGLICE Rezultati zadnjih volitev in strukturiranje politinega prostora kaejo v tem trenutku zanimivo podobo. Na njeni osnovi je mogoe zavrei ustaljeno tezo o tem, da se je slovenska politika dokonno odpovedala ideologiji in zaplula v novo dobo, ki bo mirneja, spokojneja in bolj pragmatina. Ta klie je delno pogojen z roado na nadkofovskem sedeu, uporabljajo pa ga komentatorji na preteno vizualnih medijih, pa tudi v tisku. Da temu ni tako, pokae pogled na tri protagoniste slovenskega politinega dogajanja. Najprej je tu Forum 21, ki je zatonil prej, preden je lahko sploh vzel. Zatonil pa je zato, ker se je pozicioniral ideoloko, usvojil natanno izdelano razmerje do drube in njene preteklosti, nato pa obstal sredi lta. Milan Kuan je Forum 21 ustanovil zato, da bi z mojo kapitala in medijske promocije njemu kot nekdanjemu predsedniku zagotovil kontinuiteto politinega bivanja, kontinuiteto, ki je temeljila na ohranjanju vrednot predosamosvojitvene socialistine republike Slovenije in njenega federalnega okvira. Milan Kuan je tu prvi v svoji karieri naredil napako, se iz akterja spremenil v objekt in postal prozorna rtev svoje do zdaj nepremagane politine mimikrije. e je Kuanu vedno uspevalo obraz svoje javne nedolnosti uporabljati za lansiranje visoko ideolokih in po svojem jedru ni nedolnih sporoil, se mu je v Forumu 21 prvi zalomilo. Kapitalska mo, medijski presti in glamur spremljevalcev Foruma so bili pa v prevelikem nasprotju s skromnostjo, ki jo je hotel Kuan tudi ob tej kulisi ohraniti. Razlika med javno podobo in osebnimi namenom bivega predsednika je bila desetletje temelj njegove politine igre, kot najbolji dokaz pa lahko sam navedem enega od svojih spominov. 26. 10 1994 smo Kranski demokrati iz Ljubljane pri tedanjem upanu g. Strgarju gostili dunajskega upana Zilka. Ta se je kasneje tudi sreal s Kuanom, ob prilonosti sprejema pa sem imel tudi jaz prvi monost govoriti z njim. Ko sem se mu predstavil, mi je odvrnil, da me pozna, natanneje, da pozna moje tedanje pisanje
69

za Sobotno prilogo Dela. Nato mi je dejal: Veste, kaj je vae pisanje? Molal sem, zato je dodal: Vae pisanje je nov prispevek k slovenski politini blaznosti. Ker sem zaprepaden obmolknil, je pougal s prstom in sivo ledeno pristavil: Da boste vedeli, to nikdar ni individualno, to je vselej kolektivno poetje. Popolnoma me je zmedel in presenetil, zato sem mu dejal samo: Oprostite mi, in se umaknil. Imel sem dvojni obutek, najprej, da mi dela veliko krivico, saj se je tudi po moji (so)zaslugi sreal z dunajskim upanom. Povabil ga je namre g. Strgar, ustanovitelj in vidni lan Kranskih demokratov iz Ljubljane, ki sem jim jaz tedaj formalno predsedoval. Drugo, kar me je navdajalo, pa je bilo zaprepadenje nad tem, kako je lahko Kuan, ki se na ekranih in v javnosti slika kot prava mika, do nekoga, ki ga sploh e ni spoznal, tako brutalen. ele kasneje sem zael razmiljati, da je tisto o kolektivnem poetju, merilo na kolektiv, v katerem sem se ideoloko in vrednostno nahajal. To pa so bili kranski demokrati, vpeti v evropski kontekst. Kuan je obstoj dejavnosti teh subjektov torej privatno oznaeval kot blaznost ali vsaj prispevanje k njej, javno pa seveda govoril popolnoma drugae. Klanjal se je Evropi, njenim kranskim demokratom, sprejel Janeza Pavla II., itd. Kuan je privatno, z bitjo svojega politinega in intimnega jaza e vedno ivel za lagodni mir enopartijskega sistema (v tem smislu so stranke, demokracija, kristjani v javnosti in drugo nekaj nesprejemljivega, nemogoega, torej blaznega), javno pa se je opredeljeval za vse tisto, kar je strukturo enopartijskega sistema postavljalo na la. Bil je mojster te politine mimikrije, najuspeneji slovenski politik do trenutka, ko je napak izraunal uinek, ki ga bo imelo nastopatvo Foruma 21 na obiajne ljudi in volilni izid. Kuanova javna pot, ki je ves as tekla v vzpenjajoi se krivulji javne popularnosti, se je konala v trenutku, ko je kapitalska in medijska orkestracija kampanje za Forum 21 dobesedno stopila Kuanovo nedolnost, z njo pa se je stalilo tudi ideoloko sporoilo, ki ga je nekdanji predsednik elel lansirati. Zaradi tega se Forum 21 od volitev naprej ni ve uradno sestal, s svojo slabo domiljeno strategijo pa je pomagal odpreti prostor svojemu zakletemu nasprotniku, predsedniku prenovljene Demokratske stranke, Janezu Jani. Ta je volilno kampanjo v resnici domislil do podrobnosti. e se je Forum 21 utemeljeval na upravljanju s korporativno lastnino, ki so jo v vrtincu tranzicije zakupili takni in drugani povzpetniki, je Jana po klju za zmago el v program evropske ljudske stranke oz. kranske demokracije. Jana je tranzicijskemu korporativizmu zoperstavil posameznika s posebno nalogo in poklicem v drubi. Posamezniku je vrnil ceno. Iz njega je napravil subjekt drube, s tem pa napovedal, da se bo boril zoper manipuliranje ljudi, kot ga je od komunizma naprej obvladovalo slovensko politino zakulisje. To je loveka dojemalo kot objekt. Tudi Kuan je svoje volivce dojemal kot objekt, zato se jim je tudi v oblikovanju svoje javne podobe prikazoval z masko. Jana pa je ljudi dojemal prav tako kot govori prvi len programa Evropske ljudske stranke, ki definira loveka kot nosilca vsega
70

drubenega dogajanja, kot izhodie vsake politine akcije. Primer: na Zboru za republiko, 25. 9. v Ljubljani, je pokazal formular Nove Ljubljanske banke za najemanje kredita pri nakupu osnovnoolskih ubenikov. Dejal je, v Sloveniji obstajajo ljudje, ki morajo za ubenike svojih otrok najemati kredite. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so blizu olskemu ministru (dr. Slavku Gabru). Ti ubenike piejo, pri tem pa sluijo toliko denarja, da se lahko vozijo v najbolj luksuznih avtomobilih. Jana je vzorec loveka kot subjekta politine akcije nadgrajeval z drugo vsebino programa Evropske ljudske stranke, z vlogo zakona. Jana je imel interes za zakon, korporacije, ki so stale za Forumom 21, pa seveda ne. Interes za zakon pa je izhajal iz ustavnega doloila o enakosti vseh pred zakonom, s imer je Jana spet popravljal diskriminacijo postpartijske drave. Nauili smo se namre iveti s spoznanjem, da v Sloveniji zakon za nekoga velja, za nekoga pa ne. Logika implementacije tega razmiljanja pa je : im bolj si visoko, im bogateji si, im moneje so tvoje zveze, tem bolj bo imun pred zakonom, za manj stvari bo odgovoren. Nobena od afer, ki so spremljale tranzicijo, ni doivela sodnega epiloga. Nikomur od njihovih akterjev se ni ni zgodilo. Tudi zadnja in najveja, tj. SIB, je do zdaj minila brez posledic za vpletene. Ljudi je to upravieno demoraliziralo. Posameznik kot subjekt, enak pred zakonom, pa predpostavlja tretjo vrednoto Evropske ljudske stranke, tj., solidarnost. Ta je bila temeljno sporoilo Janeve kampanje, ki pa so ga njeni naslovniki razumeli tako dobro, kot so razumeli solidarnost multi-milijonarjev Foruma 21 in LDS-a. S kom pa je solidaren Zoran Jankovi, ki je v sedmih letih, odkar je v Mercatorju, pridobil za tri milijarde tolarjev njegovih delnic? Klju razumevanja zadnjih volitev je tako v dosledni in posreeni implementaciji vrednot Evropske ljudske stranke v slovensko politino retoriko, stranski uinek pa ta, da so Slovenci na volitvah dokazali tudi mono evropskost svojih vrednot. Seveda bi Jani ne uspelo tako velikopotezno, e se proces ideolokega strukturiranja vrednost ne bi zael e na dvoriu najmonejega nasprotnika, tj. LDS. Ko se je Dimitrij Rupel boril za razumevanje evroatlantskega zaveznitva in vrednot, ki jih to predpostavlja, je bl ekskluziven ideoloki boj. In ker se Ropova LDS ni hotela pozitivno opredeliti za evroatlantsko zaveznitvo, se je moral Dimitrij Rupel, e je hotel ostati zvest svojemu preprianju, negativno opredeliti do LDS. Zapustil jo je, s tem pa kampanji SDS prinesel nekje okrog 5 procentov glasov, ki bi sicer li drugam. Samo po sebi je umevno, da je Jana stopil ne samo v prostor, ki mu ga je z Dimitrijem Ruplom nespametno prepustila LDS, temve je znotraj Evropske ljudske stranke prevzel mesto, ki bi moralo iti Slovenski ljudski stranki, e bi ta bila esa takega sploh zmona. Kolikor mi je znano, SLS sploh ni poskuala konkurirati SDS, to pa zato, ker je ideoloko nartovanje ne zanima. Resno kampanjo je nadomestila z incidenti na juni meji in z neim, kar bi se imenovalo pitoljenje. Ne glede na to, da
71

so jo v najbolj kritinem asu reevali prav v Zboru za republiko in v Koaliciji Slovenija, se je ob prvi prilonosti oddolila z nehvalenostjo in ogrozila nastajanje nove koalicije. DeSUS je zanesljiveji politini partner kot SLS! Na popolno odsotnost ideologije kae tudi to, da je kot razlog SLS navedla, da noe prodaje slovenskih bank tujcem. Ko so prodali tretjino NLB Belgijcem, pa SLS, ki je bila takrat v vladi, ni nasprotovala (izjema sta bila Franc Kangler in Andra Vehovar), nasprotno, podprla je prodajo NLB. Ob ideolokem strukturiranju je potrebno pogledati e k drugemu lenu koalicije Slovenija, k Novi Sloveniji. Ta je z volilnim izidom dosegla smisel svoje ustanovitve, saj je nastala z namenom, da neko Koalicija Slovenija prevzame odgovornost za dravo. To se je 3. oktobra tudi zgodilo. Da stranka ni dobila ve, pa obstaja zelo univerzalen razlog. Ta je v odsotnosti volilne ideologije oz. v zmanjevanju mandatarske kompetence kot njeni najpogubneji posledici. Volilna kampanja za dravnozborske volitve je bila tu vsa v senci evropskih volitev. Pa to ni bila blagodejna senca. Lojze Peterle kot nosilec liste za evropske volitve in kot soustanovitelj Nove Slovenije, se je namre odloil za nenavadno kampanjo. Promoviral je tip politika, ki je vse, samo politik zahodnoevropske identitete ne. Peterletov stik z zahodno politiko je bil kratki stik uniformiranega tehnokrata in dolenjskega posebnea, ki ob vsaki prilonosti poprime za orglice in harmoniko, pa tudi sape ga ni strah spustiti. Kot tak je Peterle na evropskem parketu deloval kot Juriev Deseti brat, kot Martinek Spak ali kot Krjavelj, njegova retorika pa se je izrpala v tosiranju in v pripovedovanju zgodb. Ko je bil uinek zmage (izjemno nizka volilna udeleba namre ne omogoa, da evropske volitve pojmujemo kot objektiven odraz volje naroda) mimo, je priel hladen tu. Peterletu se zaradi neresnega obnaanja ni uspelo uvrstiti na vrh nobenega od teles parlamenta, hvalisave napovedi izpred leta dni o tem, da je kandidat za samo predsedstvo, pa so se razblinile kot milni mehurek. Peterle je s svojo neresno dro precej svoje negativne karizme prenesel na Novo Slovenijo, kajti ljudje desetih bratov ne volijo za predsednike vlad. Raje posluajo njihove vie. Mag, 2004 KOMUNISTI SI NISO PREMISLILI Desetletje in pol po padcu Berlinskega zidu se v prah spreminjajo tudi zadnji zidaki totalitarne trdnjave na slovenskem, za njenimi ruevinami pa se razgrinja straljivo oblije realpolitike socialistinega sistema, z vsemi njegovimi sateliti. Javnost je e sprejela dejstvo, da je Podobnikova SLS od izgona Ivana Omana (1992) transmisijska stranka. To pomeni, da je njeno delovanje v skladu z interesi
72

kontinuitetne nomenklature, ki z njo upravlja po svoji volji. V zadnjem asu pa je mogoe na osnovi zgodovinske sinteze napraviti podoben sklep tudi za nekdanjo Peterletovo SKD. Ta je bila kot Slovensko kransko socialno gibanje ustanovljena 10. marca 1989. Kmalu se je gibanje preoblikovalo v stranko in l. 1990 nastopilo na volitvah. Med najpomembnejimi lani so se e takrat uveljavili Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Izidor Rejc, Ignac Polajnar in Janez Dular. V drugi polovici l. 1989 so tudi navezali stike z evropskimi politinimi strankami in zaeli z intenzivno mednarodno kampanjo. Za priznanje dravno-pravne suverenosti RS 15. 1. 1992 so bili nepogreljivi, e posebej zaradi svojega imena in e posebej zato, ker je RS prvi priznal prav Sveti sede. Po razpustitvi Demosa je v Slovenskih kranskih demokratih maja 1992 prilo do pomembne spremembe. Mesto glavnega tajnika je zasedel Edvard Stani. etudi ga ni ve tu, smo ob ocenjevanju njegovega dela zavezani Akerevim verzom iz ae nesmrtnosti. Narod tvoj bo pil iz ae tvoje, s pitjem njenim bode se napajal, v delih svojih ivel sam bo veno. lovek je tisto, kar naredi in kar za njim ostane. Doloajo ga za vso venost lastna dejanja. O tem je pisal filozof Sartre. Stanieva ostalina pa je, najsi se to slii e tako tragino, da je skupaj z Lojzetom Peterletom v asu pred volitvami 1992 poskrbel, da se je stranka oddaljila od Kluba demokratine opozicije, poistila z radikalnejimi elementi in se koncentrirano pripravljala na prvo veliko koalicijo z LDS v zaetku l. 1993. Da bi to koalicijo naredili moralno nesporno, pa se je stranka e takrat lotila velike kampanje za pragmatizacijo lanstva. Z idejami o naprednosti sodelovanja z levico, preseganja ideolokih razlik, o tehnoloki dri vladanja so Peterle, Stani in Bizjak takrat vneto ponavljali Kuanov ideoloki obrazec, tako pa gibanju samemu in plemenitim ljudem v njem napravili nepopravljivo kodo. Struktura ministrov v tistem obdobju (Peterle, Bizjak, Igor Umek) kae na to, da je SKD e dve leti po svojem prihodu iz katakomb resno in z veliko objektivno teo servisirala vladavino LDS, ki bi bila v oeh tuje javnosti brez tega hudo sporna. V tem asu sta v SKD tudi e polno delovala dva najmoneja gospodarska lobija. Prvega je vodil Edvard Stani sam, bil pa je blizu LDS-u. Vanj so se vidno uvrali lani primorske SKD, pa tudi nekaj LDS-u zelo naklonjenih ljudi (tak primer je dolenjski Napoleon, ki ga je oja javnost poznala pod imenom Marjan Dvornik). Drugega je vodil Izidor Rejc, bil pa je blizu rdeim direktorjem (in e emu). Eden najglasnejih ljudi Rejevega lobija je bil Ciril Pucko. Lobija sta med seboj tekmovala za prevlado, ne glede na velike medsebojne razlike in osebne sovranosti, pa sta imela en skupni imenovalec. Nikdar nista bila zoper sodelovanje z LDS v vladnih koalicijah, trudila pa sta se, da bi im ve vpliva iz vlad obrnila sebi v prid. Najbolj se je boj razplamtel ob vpraanju, kdo bo vodil novoustanovljeni Gospodarski forum stranke, ki naj bi predstavljal njeno gospodarsko hrbtenico (prim. za to izrpno knjigo Leona Marca Kristjani za demokracijo). Eklatanten dokaz
73

tega, da sta frakciji nali skupni jezik pri politinih vpraanjih, pa je predlog Cirila Pucka, naj jeseni 1994 na izpraznjeno mesto zunanjega ministra stranka SKD predlaga Edvarda Stania. Ta predlog je bil tudi formaliziran na seji sveta SKD oktobra 1994. V letu 1993 je stranka izjemno podpirala prav Iva Bizjaka, za katerega se je vedelo, da bo kmalu nadomestil Lojzeta Peterleta. Z dananje perspektive je jasno, zakaj je bilo temu tako. Bizjak kot notranji minister je namre leto kasneje igral kljuno vlogo pri dejanski in moralni odstranitvi Janeza Jane po Depali vasi. Prve bi ne mogel igrati, e bi ne bil na taknem poloaju v vladi, brez izredno uglednega poloaja v stranki pa bi ne mogel intervenirati v smeri duenja nemirov ob Janevi odstavitvi. Brez njegove dejanske politine avtoritete v stranki bi ta najverjetneje spomladi in poleti 1994 razpadla oz. izginila. Tudi ni brez pomena dejstvo, da je vodstvo stranke ob demonstracijah sprio Janeve odstavitve lanstvu prepovedalo udelebo na njih. Vodstvo stranke se je v tistem asu tudi slabo razumelo s Cerkvijo, izjema so bili le tisti kleriki, ki so bili naklonjeni sodelovanju z nomenklaturo in njenimi parastrukturami (denimo SCT). To je bil tudi as, ko so razgledani teologi govorili, da bi se morala zaradi svoje amoralnosti SKD odrei pridevniku kranski v svojem imenu. Takna nenaelna politika pa ni mogla ostati brez posledic. SKD se je notranje edalje bolj izrpavala, edalje pomembnejo vlogo je igrala Stanieva skupina, ki se je okrepila. Ni pa bila dovolj mona, da bi proti volji Izidorja Rejca spomladi l. 1996 lahko Hildo Tovak zamenjala z Vido adoni. Namesto tega je zato stranko sabotirala, ne vedo, da si sama ree vejo, na kateri sedi. Predsednik Peterle je vse te konflikte duil in prikrival. Tega ni poel, ker bi bil po naravi nagnjen h krepitvi reda in razievanju konfliktov, temve zato, da je lahko spretno krmilil med razlinimi frakcijami in si zagotavljal oblast. Edvarda Stania je javno itil pred napadi zdravega dela v stranki, Ljudskega krila pod vodstvom I. Omana. Cirila Pucka pa je nekaj mesecev pred njegovim prestopom v LDS lastnorono predlagal v sam izvrilni odbor stranke. Peterletova vloga v SKD se tako kae kot izrazito transmisijska, o emer pria tudi njegov dosje, tevilka 0013606-00207 (Zbirna evidenca Republikega sekretariata za Notranje zadeve Socialistine republike Slovenije, imenovana tudi CAE). tevilka ifranta (13606) pove, da je bil med stalnimi ali obasnimi informatorji. Isti ifrant ima tudi Edvard Stani. Pri tem so Peterletove besede, da je bilo temu tako, ker naj bi v osemdesetih sodeloval z evropskimi strankami, prozorna la. Prve tovrstne stike je vzpostavil ele leta 1989 (po ustanovitvi stranke), dosje pa je bil zakljuen leta 1987. V igavem imenu pa naj bi v prvi polovici osemdesetih Peterle navezoval stike z evropskimi strankami? V svojem? e bolj prozorna pa je ona trditev, da je v evidenco Udbe priel zato, ker je el neko vpraat na Preernovo za neko knjigo. Kot izrazito transmisijski pa se kaejo tudi vsi njegovi sodelavci. V tem asu ni bilo
74

enega, ki bi nasprotoval sodelovanju z LDS, nasprotno celo tisti, od katerih bi tega ne priakoval, so podpirali koalicijska sodelovanja. V tistem asu pa se je SKD e toliko izpraznila, da so strategi na levi z njeno umrlo duo napolnili balon Podobnikove SLS. Ta je na volitvah zmagala, SKD pa je imela e eno nalogo. Omogoiti izvolitev Janeza Drnovka in maskirati prehod SLS na levico. Vse to je sijajno uspelo 46. glasu, razvpitemu Cirilu Pucku. Pri tem je vpraanje odgovornosti stranke tako reko na dlani: Pucko je bil ljubljenec Izidorja Rejca (ta je bil predsednik sveta stranke), sijajno pa se je razumel tudi z glavno tajnico Tovakovo. Drnovka je odel podpret dobesedno iz pisarne SKD na Beethovnovi. Po tem nomenklatura Peterletovih kranskih demokratov ne njega ni ve potrebovala nekaj let. Ustrezalo pa ji je, da se je zdaj Peterle zatekel k tistemu, kateremu je ves as kopal grob, k Jani. Zelo razumljivo je tudi, zakaj v navezi Jana Peterle koalicija Slovenija ni mogla zaiveti. Ni pa razumljivo, kako da Jana ni spregledal, da mu sobivanje s Peterletom izkljuno in samo kodi. Medtem je po isti poti pogube odla SLS. Nekateri so se tedaj udili, zakaj neki Podobniki ponavljajo isto neumnost, kot jo je storil Peterle. Pa niso ponavljali neumnosti, napravili so le tisto, kar so morali. Odigrali so igro, ki je bila zreirana e vnaprej. Konec devetdesetih je imela tako levica unieni obe desnosredinski stranki, hkrati z njima pa ves loveki potencial ljudi, ki se je nanju poteno in naivno vezal. Bila pa je nevarnost, da se bo na teh ruevinah zgradil Jana, e posebej, ker je bila l. 2000 spomladi bitka za veinski volilni sistem skoraj e njegova. V razmerah veinskega volilnega sistema pa bi obeh strank ne potreboval ve. Zato je padla ideja o zdruitvi. Peterle je kandidiral za predsednika, saj je kot predsednik SKD od levice dobil mandat za e eno predsednikovanje. Vselej je namre storil tako, kot je bilo dogovorjeno. Ocenili pa so, zaradi volilnega sistema, da bi bil Zagoen uspeneji. Zato je tudi zmagal in v nadaljevanju odigral prav suvereno igro, s katero je izniil veinski volilni sistem in pahnil Jano v najglobljo krizo njegove politine kariere (2000 2001). Zadnja Stanieva poteza je e bila, da je leta 2000 dosegel Bizjakovo kandidaturo za pravosodnega ministra. Potem pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Na politino sceno je priel dr. Andrej Bajuk. Ob ustanovitvi Nove Slovenije, ki ji je predsedoval, je prvi po 60. letih prilo do preloma. NSi je bila prva stranka demo-kranske usmeritve, ki ni bila transmisijska. Dr. Andrej Bajuk je bil neodvisen lovek s svojim programom, bil pa je tudi idealen partner SDS. ele v zvezi z njim je Koalicija Slovenija dobila zagon, in to do te stopnje, da ji je bilo mogoe zmagati na volitvah. V tej lui se je potrebno tudi zavedati straljive resnice. Namre izvolitev Lojzeta Peterleta na mesto predsednika NSi bi bila prvi korak k vnovini zdruitvi NSi in SLS. Ti dve bi se lahko zdruili zgolj v lahtno konzervativno stranko, kot jo priljubljeno imenuje Kuanov strateki tab. Ta bi plesala tako, kot bi oni hoteli, ne morebiti tako, kot bi
75

godel in piskal Peterle. In kolo zgodovine bi se zavrtelo nazaj. Peterletova izvolitev bi tako pomenila oslabitev sedanje vlade, najvejega doseka demokracije na Slovenskem v petnajstih letih. Zgodovina SKD (in SLS) je tako zgodovina posmeha vsem tistim, ki so si v dobri veri prizadevali za boljo Slovenijo. Je klofuta na lice potenju, idealizmu, preprianju, da svet kljub vsemu napreduje k boljemu. Je izigravanje netetih, ki so v politiki videli monost dejanske reforme drube in obet boljih asov. Je list, ki ga zgodovina ni popisala: poekala ga je, strgala in odvrgla v veter. Mag, 2005 KDOR VIDI MENE, VIDI KUANA Z razmiljanjem o transmisijski vlogi Slovenskih kranskih demokratov pred nekaj tevilkami smo odprli vpraanje devetdesetih, ki je eno zadnjih vpraanj noveje slovenske zgodovine. Brez pravilne interpretacije tega desetletja je namre nemogoe razumeti tranzicijo, pa tudi usodnost sedanjega trenutka. Razmiljanje, ki smo ga na eni strani opirali na evidenco arhivov dravne varnosti, na drugi pa na lastno udeleenost v dogodkih samih, je minilo neopaeno. Odzval se ni nihe od omenjenih (in nagovorjenih), v javni molk pa so ga ovila tudi sredstva drubenega sporoanja. To je pomembna potrditev njegove pravilnosti, kajti prepriani smo, da se glavni protagonisti transmisijskih vlog (Bizjak Ivo, Peterle Alojz, Podobnik Marjan) pripravljajo na vnovien poseg v zdaj mono spremenjenih politinih okoliinah. Prva potrditev tega je brez dvoma napoved Peterletove kandidature za predsednika NSi, ki bi jih sledil projekt zdruevanja obeh strank v lahtno ljudsko stranko Kuanovega tipa. Projekt ima vso medijsko podporo prav v medijih, ki so sedanji vladi najbolj nenaklonjeni. Da bi razumeli transmisijskost dogajanja v devetdesetih, je potrebno najprej zastaviti nekaj splonih vpraanj, to je tistih, ki zadevajo bistvo fenomena. Bistvo politinega fenomena pa je izrazljivo zgolj v enem kriteriju, tj., kriteriju uspeha. Politine stranke nastajajo, se zdruujejo in povezujejo z enim samim namenom: uspeti in si pridobiti monost vladanja. e temu kriteriju ni zadoeno, politini subjekti menjajo vodstva in smer, in e e to ne pomaga, propadejo. e to dejstvo v obliki ogledala postavimo pred obe dvojici kransko ljudskega prostora, kot so ga v devetdesetih predstavljali Peterletovi kranski demokrati na eni strani in Podobnikova SLS na drugi, se znajdemo pred osupljivim paradoksom. Ne samo, da sta obe propadli, temve sta propadali v dobesednem ritmu sinusnih krivulj. Leta 1992 je v parlament za las prila SLS, tiri leta kasneje je katastrofalen poraz doletel SKD. Potem se je spet zalomilo Podobniku in ko je e kazalo, da bo novo desetletje
76

odneslo LDS (s konca leta 1999 je namre datiran strateki dokument vodstva stranke, ki govori o tem, da se je LDS po desetletju oblasti izrpala), sta se obe stranki lotili zdruevanja in se na koncu tudi zdruili. Seveda na nain, ki je imel za posledico uinkovito razsulo v celotnem desnem bloku. Leta 2001 si namre niti najbolj optimistini strategi na desnici niso upali napovedovati, da se bodo ta razbitina e kdaj sestavila v celoto. V tem asu pa se niso zdruevale in propadale zgolj stranke, temve tudi posamezniki v njih. Del kranskih demokratov se je organiziral v t.i. ljudsko krilo in zael vodstvu stranke postavljati vpraanja po zdravju. Nihe namre ni mogel razumeti, emu slui prostituiranje v velikih koalicijah, tudi ne, zakaj se pri tem vztraja ne glede na drastino padanje javnomnenjske podpore. Prilo je do nekaj sreanj z vodstvom stranke, konkretno s Peterletom. Neloginosti, pravzaprav bedasto, ki jih je ta klobutral takrat, ni mogel nihe razumeti. S stalia dananje analize pa so popolnoma koherentne. Na vztrajna vpraanja, zakaj dopua proeldeesovsko delovanje glavnega tajnika stranke, Edvarda Stania, je odgovarjal kot piridonov letei angel: Ne napadajte tega dobrega loveka. Ko s tem odgovorom ni bil nihe zadovoljen, je v istem slogu preel na teoloko fazo, se pravi na obrazec iz evangelijev, kjer se Kristus poistoveti s svojim nebekim Oetom. Kristus pravi: Jaz in Oe sva eno, kdor vidi Mene, vidi Oeta. Peterle je devetkal: Jaz in Edi sva eno, kdor napada Edija (Edvarda Stania), napada mene. In potem, ko smo ugovarjali, da taka politika ustreza predvsem Kuanu, nas je spet presenetil z nekaj globokoumnimi trditvami. Bil je mnenja, da ima Kuan ugled, da ga ljudje pripoznavajo , da ga imajo celo redovnice rade, pa podobne sonosti. Nihe ni ni razumel, morda je kdo kaj slutil, vendar v napani smeri. V enem od teolokih diskurzov se nam je Peterle namre prikazal v velikononem asu, ob koncu svojega dolgotrajnega postenja. Tedaj je bil videti popolnoma odsoten, skoraj e blizu vnebovzetja. Ker pa se je Edvard Stani pred kranskodemokratsko javnostjo pojavljal veinoma tako, da je po rokah vrtel rone vence, je bil marsikdo od nas preprian, da imata oba versko zamaknjenje, e ne kar e sublimne zdruitve. Tedaj je misel sama, instinktivno hotela poastiti obrazec Jaz in Edi sva eno, marsikdo od nas pa je bil tudi preprian, da bi moral k tej mistini enoti tako reko redno moliti. Seveda se je ele ez leta izkazalo, da je imela ta komedija isto drug namen. Peterle in Stani sta bila res eno, zdruena v ifrantu 0013606 (Zbirna evidenca Republikega sekretariata za Notranje zadeve Socialistine republike Slovenije, imenovana tudi CAE). V istem ifrantu, ki oznauje informatorja SDV jima je bil blaeno pridruen tudi Ivo Bizjak. Ta na glavo postavljeni transmisijski svet pa je imel e nekaj lastnosti. V devetdesetih letih sta stranko obvladovala dva glavna tajnika. Povejmo, da je glavni tajnik stranke funkcija, ki pomeni upravljanje s stranko, e posebej, e je ta v koaliciji. To je funkcija, ki je lahko tudi pomembneja
77

od samega predsednika. Na Peterletov predlog je bil l. 1992 do leta 1994 imenovan Edvard Stani. Leta 1995 je prila spet na Peterletov predlog za glavno tajnico SKD Hilda Tovak, ki je svoj mandat zakljuila l. 2000. Oba sta imela eno skupno lastnost. Bila sta kadrovska direktorja velikih podjetij. Tovakova Vegrada, katerega direktor je bil federalni partijec Muharem Boli, Stani pa Salonita Anhovo, katerega ef je bil razvpiti rdei baron Viintin. Mnogo ljudi se je e takrat spraevalo, kaj pa se Peterle gre, saj je kadrovske direktorje podjetij v starem reimu skoraj praviloma rekrutirala SDV oz. Udba. Odgovora na to vpraanje as e ni prinesel. Zdrueval pa se je Peterle tudi drugae, po to pa moramo v as pred petnajstimi leti. Ob ustanovitvi marca 1989 so bili kranski demokrati (oz. kransko-socialno gibanje) med seboj enotni. To je bilo vse do tabora SKD na Ptuju septembra 1990. Prisotni se vemo spominjati, da se je tedaj zaela peterletizacija Slovenskih kranskih demokratov. Zael jo je Sommeregger Borut, ki je bil skozi devetdeseta tako reko Peterletova desna roka. Na odru tabora je tedaj diferenciral predsednika Peterleta od ostalih lanov do tedaj enotne mnoice. Tu se tudi zaenja kult Peterleta, katerega glavni pobudnik je bil prav priujoa oseba. Ta je bil dve leti kasneje med glavnimi promotorji kampanje Iva Bizjaka (dokaz za to je fotografsko gradivo, deloma objavljeno v knjigi Leona Marca, Kristjani za demokracijo), bil pa je med zaslunimi likvidatorji demokratine struje v podmladku SKD, na kongresu Mladih kranskih demokratov 15. novembra 1992. Bil je spet spreten borec proti interesom ljudskega krila in odlien lobist na letni konferenci SKD spomladi 1994 v Zagorju. Tedaj mu je skoraj samemu uspelo ustaviti pohod nezadovoljnih. Danes pa je lan LDS. Sommeregger ima tevilko ifranta 0014142-00354, kar ga uvra v kategorijo stalnih virov na zvezi uslubencev, pripadnikov rezervne sestave in registriranih sodelavcev SDV. Kriterij transmisije oz. na glavo postavljenega sveta pa je v devetdesetih veljal tudi za vse projekte, ki so spremljali politino pot Slovenskih kranskih demokratov in Slovenske ljudske stranke. Ob osamosvojitvi smo namre sliali kmalu 80 000 Slovencev ve. Pa to ni bila napoved nezmernih telesnih uitkov, temve konservativega tednika, za katerim je stalo vodstvo SKD (Bizjak, Peterle), skupaj z urednikimi aparatiki, ki so to politiko izvrevali (denimo Janez Dular). Izrpno analizo projekta Slovenec je opravil e Ivo ajdela, ki je prvi, sicer fragmentarno (takrat e ni bilo mogoe videti, da sta Marjan Podobnik in Lojze Peterle dve plati istega fenomena) opozarjal na transmisijskost projekta. Po nekem udnem nakljuju, je imel asopis svoje prostore v stolpnici SCT-ja, najemnino pa so bojda vasih raunali, najvekrat pa ne. Po spet drugem udnem nakljuju je bil med uveljavljenimi pisci asopisa Stanislav Rozman. Ta je, spet nerazloljivo nakljuje, na dan demonstracij ob Janevi odstavitvi skupaj z Jakobom tumfom in drugimi progresivnimi lani podmladka SKD z ulice lovil one kranske demokrate, ki so
78

se odpravili izre svojo solidarnost ob Depali vasi. Bila je to najnija toka kransko-demokratske politike, ko so od tajnitva SKD plaevani smrkti razlagali Peterletove ideje o tem, da na demonstracije pa ne, saj je to zgolj muha enodnevnica. In kakno nakljuje spet, da je projekt Slovenec propadel na dan po dravnozborskih volitvah leta 1996 (v ponedeljek 11. 11. 1996 namre ni ve izel), ko so Peterletovim vonjavam o zmagi na Martinovo navkljub propadli tudi kranski demokrati. Seveda je v tem kontekstu tudi nerazloljivo nakljuje, da je bil zadnji urednik Slovenca prav udarno pero Mladine, Miha tamcar. Nakljuje, ki pa ni nakljuje, e le stvar pogledamo s pravega zornega kota. Ob vzponu zvezde Marjana Podobnika kontinuiteta ni ve potrebovala ne Slovenca ne Peterleta. Prvemu je zaprla finanno pipo, drugega pa za nekaj let poslala v oslovsko klop. Prav tako ni nakljuje uspeh drugega projekta TV 3, ki je tartal pred desetimi leti skupaj s Pop Tv. TV 3 je porl ogromne milijone, skoraj potopil Krekovo drubo, vztrajal rdeim tevilkam navkljub in se po megalomanskih finannih akrobacijah znael v objemu drugega komercialnega kanala. Je mar nakljuje, da je glavni mo te katolike televizije v centralni evidenci arhiva Slube dravne varnosti oznaen kot njen tesni sodelavec? Ima namre tevilko 13100-01563, kar ga uvra med posebni rezidenni vir SDV. In e tretji, najpomembneji projekt kransko ljudske-transmisije. To ni ni drugega kot ideja o zdruitvi SLS in SKD v eno stranko. Ta bi bila stranka relativne veine, moneja od LDS-a in bi ji bilo e po naravni inerciji zagotovljeno prvo mesto med vsemi slovenskimi strankami. Iz nje bi priel ministrski predsednik in tudi veina pomembnejih ministrov. Veliki mnoici demokratino misleih ljudi je pomenila tudi edino upanje preloma s preteklostjo in nove kvalitete politinega bivanja. Kaj se je zgodilo z njo? Idejo je prvi patentiral prav Peterle, Podobnik pa se mu je kurtoazno priklonil. Pomladi 1992 se je SKD zdruila z zgodovinsko SLS iz Argentine, Marjan Podobnik pa je v tistem asu tebi-ni-meni-ni Slovensko kmeko zvezo (iz katere je poprej nagnal njenega ustanovitelja Ivana Omana) preimenoval v Slovensko ljudsko stranko, bojda tudi zato, da bi se laje pogovarjal in zdrueval s Peterletom. V javnost so potem vsadili mesijansko idejo o zdruitvi, ki pa smo jo mnogi res pojmovali kot tisto odreilno silo, ki bo neko prekvasila Slovenijo in jo napravila za demokratino. Peterle je stalno trdil, da se bo zdruil. To je trdil tudi Marjan Podobnik. V resnici pa je lo za igro, ki je bila s strani obeh akterjev namenjena zgolj uresnievanju rimskega reka deli in vladaj. Stranki sta morali biti ena v poziciji, druga v poziciji, da sta bili loeni. Novembra 1996, ko je Podobnik Marjan dosegel briljanten rezultat in presegel 20 odstotnih tok, je bil Peterle na tleh. e bi se Podobnik takrat zdruil, bi imeli obe stranki precej ve poslanskih sedeev kot LDS in Kuan bi dal mandat za sestavo vlade Podobniku. On pa tega ni

79

storil, ne zato, ker bi tega ne vedel, temve zato, da je lahko ohranil desno-sredinski blok razdeljen in pripustil na oblast LDS, etudi ni zmagala. Vendar sta potem e v kratkem obe stranki pohiteli z obnovitvijo ideje o zdruitvi. Ustanovili so celo posebna telesa in odbore (l. 1998) in spet se je med ljudmi pojavilo novo upanje. Dokazano je (navodila glavne tajnice Hilde Tovak lanom pogajalske skupine), da so se morali pogovarjati zgolj pro forma in da niso smeli oblikovati nobenih konkretnih zakljukov. To je bilo vse do januarja 2000, ko so lani teh skupin dobili izrecno nasproten ukaz. Da se tokrat morajo pogajati zares in do definitivne zdruitve. Takrat so za zdruevanje poprijeli tudi pri SLS. Razlog pa je bil le eden. Slavka Gabra strateka skupina je namre ugotovila, da LDSu kae navzdol in da izgublja podporo. Tedaj so angairali zdruevalce, v ospredju pa se je pojavil France Zagoen. Zagoen Franc, rojen 03 12. 1942 ima v CAE (centralna arhivska evidenca) tevilko ifranta 0015656-0002, to pa so tevilke dosjejev posebnih sodelavcev SDV. Na zdruitvenem kongresu je dobil proti Lojzetu Peterletu, vendar ne brez razloga. Zagoen je z podporo Potrevemu predlogu za volilni sistem in z vojno zoper svoje nekdanje zaveznike uspel stoli ne samo zdruene stranke, temve celotni blok. To kar je napravil Zagoen, je samo na prvi pogled nelogino. e pa se postavimo na stalie, kaj ele bi bila edina logina pot do ponovne zmage LDS, potem je odgovor en sam: logino, Zagonova. Pri nekdanjem predsedniku SLS-SKD pa imamo za njegovo transmisijsko vlogo celo neposreden dokaz. To zadeva avnojske sklepe in polemiko, ki se je okrog njih razvila pred petimi leti, avgusta in septembra 2000. Spomnimo, takrat je prilo do razhajanja, na em pravzaprav temelji slovenska dravnost. Koroki deelni glavar Haider je namre vrgel v javnost kost, da naj se Republika Slovenija odree avnojskim sklepom kot izhodiu dravne suverenosti. Kuan je takrat govoril, da je to nemogoe, na kar so se odzvale predvsem pomladne stranke in civilna druba. Te so trdile, da slovenska dravna suverenost nima ni z avnojskimi sklepi, pa pa temelji na ustavi. Demokratini del podmladka SLS je takrat pripravil izjavo, izrecno uperjeno proti Kuanovi interpretaciji. Izjavo sta po Kuanovih navodilih likvidirala France Zagoen in (v manji meri) predsednica podmladka Nataa Kava. Povzemamo prievanje prie, katere ime je shranjeno v urednitvu: 30. 8. 2000 je Izvrilni odbor Nove generacije SLS na moj predlog sprejel izjavo za javnost o Avnoju in jo poslal v medije Izjava Nove generacije je bila po mojih infos objavljena samo v nekem lokalnem asopisu v Prekmurju in v Gorenjskem glasu. Mag je ni hotel objaviti z argumentom, da je izjava bolj ostra kot izjava podmladka SDS in da zdaj ne bo delal propagande za SLS; Janez Sraka pa je bil na radiu Vatikan mnenja, da bi objava izjave pomagala manipulirati volilce SLS in bi bila v pomoc udbovski stranki.

80

Eden od nekdanjih lanov Nove generacije SLS, verjetno Andrej Naglic ali Andrej Tomi, mi je omenil Natasa Kava pa potem pozneje nerada potrdila-, da je bila usoda izjave v stranki naslednja: 31. 8. je France Zagoen klical Natao Kava na zagovor. Vsebina: da so ga klicali iz Kuanovega kabineta, da kaj ponejo vai mladi, itd., ... in Zagoen je rekel, da je prosil Kuana, naj preprei, da bi bile sankcije zoper SLS; da bo on osebno se pogovoril z mladimi. Govoril je tudi o tem, da naj bi se izjava ne objavila. Vendar se ve ne spomnim, ali se je zavezal, da bo to (prepreitev objave izjave, op. B.M.T) storila SLS ali da naj to stori Kuan. Moja interpretacija tega je bila, da je to kronski dokaz, da Zagoen vodi SLS po diktatu iz Kuanovega kabineta in da je udbovec.8 Pria tega tedaj e ni mogla vedeti, vendar je slutila pravilno. O zgodbi je poroala tudi TVS (Televizija Slovenije, Utrip, 2. 9. 2000), in sicer: Vodstvo SLS + SKD pa je presenetil njihov podmladek, ki je polemiziral s predsednikom drave, ki po mnenju Nove generacije SLS izniuje temelj slovenske dravnosti. Joe Zupani: 'Jaz o tej izjavi e nisem dobil informacije niti je nisem prebral, ne vem, zakaj je la mimo vseh nas v objavo, e je la e v objavo, kolikor vidim, vi veste to zadevo, jaz je ne poznam, tako da tukaj ne bi mogel komentirat'. Povzemimo: transmisijski projekt zdruitve je prav v asu polemike o avnojskih sklepih s tem priel na toko, na kateri so se pred njim e znali Slovenec, Tv 3, Novamedia, pa vsi akterji kransko-ljudske politike, skupaj ali posamino. In vse njihove stranke. Samo najbolj naiven opazovalec bi verjel, da je lo za nakljuno nesposobnost udeleenih v igri. Nasprotno, igra, ki so jo igrali, je bila natanno premiljena. Dobro desetletje je namre obvladovala tisti politini pol, ki ga je imela nomenklatura za najbolj nevarnega in ki ga od zunaj ni nikdar obvladovala. To je bila zgodovinska SLS, v svojih obeh podobah, SKD-ju in SLS-u, ki bi morala biti isti obraz zdruenega fenomena. In naslonjena na katoliko Cerkev in njene duhovnike. In na asopis, ki se je pred vojno kakno nakljuje imenoval prav Slovenec. Nomenklatura je spretno izbrala tiste, ki so e prej delali za njo, Lojzeta Peterleta, Iva Bizjaka, Edvarda Stania, Franceta Zagona, in jih opremila s pai in lakaji, da so po njeni volji vodili za nos domao in mednarodno javnost. ele z Andrejem Bajukom je nastala prva stranka te provenience, ki ni bila transmisijska. In ele z njim je koalicija Slovenija lahko pred letom dni prila prvi po estdesetih letih nazaj na oblast. Razmiljanja o prihodnosti koalicije Slovenije in Nove Slovenije same so polna le, e izhajajo iz zgodovinske logike in njene usode v devetdesetih. Daj, da bi se nikdar ve ne ponovila. Mag, 2005

Zapisa iz zasebne e-korespondence nismo lektorirali ali kako drugae spreminjali.

81

STARA MAMA IN TIRI VOJSKE Vpraanje drugega kroga predsednikih volitev je po svoji logiki spet preseglo dejstvo njihove ustavnopravne banalnosti, kajti v Sloveniji imamo parlamentarni sistem in se nam pa s predsedniki ni treba kaj preve truditi. Njihova funkcija je zgolj reprezentativna. Reprezentativnost pomeni predstavljanje, zadaj pa je vpraanje, koga in kaj kandidata v drugem krogu predstavljata. Z redkimi izjemami so predsednike volitve v Sloveniji vedno osvetljevale in predstavljale dodaten kontekst dogajanja v drubi: tranzicija je bila namre naravnana tako, da so bile bistvene teme pometene pod preprogo. Od dvoboja Kuan : Punik tako reko ni bilo predsednikih volitev, v katerih bi volivci ne izraali skritih sporoil, prav tistih, ki predstavljajo dinamiko zgodovinskega dogajanja v mladi dravi. Tudi danes za hrbtom Lojzeta Peterleta in Danila Trka silovito valovi zgodovina, e smo le pripravljeni nastaviti uho njenemu odmevu. In kaj pravi? Danilo Trk je priel v drugi krog najprej zaradi svoje formalne uglajenosti. Od vseh kandidatov je najvije kvalificiran za opravljanje dela predsednika Republike. Za to pria njegova pojava, njegov slog in njegova izobrazba. Vendar bi to glede na njegovo relativno neprepoznavnost v irem krogu e ne bilo dovolj. Prelom je nastal v trenutku, ko je ocenil, da je retorika predstavnikov triumfalne partizanske strani prenaporna, preteka in v svoji bombastinosti neprepoznavna. Prehod Danila Trka v drugi krog namre oznauje spor s predsednikom ZZB Janezom Stanovnikom. Nekdanji ef Kardeljevega kabineta namre e ni razumel, da so asi smeri razvoja socialistinega samoupravljanja nepovratno minili, da je zgodovina razpadla na svoje fragmente, da se o posaminih dejstvih, ki so bila nekdaj zgolj pozitivna, ljudje opredeljujejo na svoj, kritino-analitien nain. Kardeljanske sheme drube danes ne more ve poustvariti (in ne prodajati), v tem pa je temeljna napaka Janeza Stanovnika. Ko je Trk v totalitarno trdnjavo postkardeljanskega izroila zavrtal sveder grke dialektike, je ogovoril veliko veino ljudi s sredine, ki bi ne eleli v celoti zavrei NOB-ja, vendar v vse pravljice polpretekle zgodovine preprosto niso ve pripravljeni verjeti. Trk je pritisnil na psihoanalitino sposobnost slovenskega loveka v najirem zgodovinskem prostoru, na tisto zavest, ki doloa preivetje. Nas e ne bodo vlekli za nos, bi se temu reklo bolj poenostavljeno. Ko je Stanovnik Trka napadel zaradi njegovih izjav o povojnih pobojih, posledino pa podprl Gasparija, je s tem Trku omogoil mobilizacijo glasov v tistem prostoru volivcev, ki je najbolj presoden. To je bila v resnici predsednika odloitev, kajti doloila je tudi usodo kardeljanske tradicije NOB-ja v slovenski zavesti. Trk se je s slovesom od Stanovnika poslovil od poenostavljanj naega zgodovinskega bivanja, to pa je bila poteza za jutri.

82

Njegova konkurenca se je odrezala e bolj predvidljivo. Lojze Peterle je bil sicer nominalni zmagovalec prvega kroga, vendar je ta zmaga hipoteka tako na medvojno dogajanje kot tudi na sedanjo usodo pomladnih strank. Peterle je namre kot platformo sprejel Stanovnikovo tezo o kulturnem boju, zato desna sredina, ki je priakovala sproujo zgodovinski ton, e danes, deset dni po volitvah, stoji pred zidom definitivnega molka. Peterletova stalia glede medvojnega dogajanja so jasna, opredelil pa jih je za Pop TV po svoji - stari mami. V finalu kampanje je govoril, da so k njim v hrib, v domao vas, vsak dan prile tiri vojske. In da njegova mama oz. stara mama (iz konteksta ni bilo razvidno) ni razumela, katero naj sploh poslua. Peterletova izjava ni ne resnina ne originalna, povzel jo je preprosto po gradivih, nastalih ob procesu zoper Alojzija Stepinca (Proces Alojziju Stepincu, Dokumenti, Kranska sadanjost, Zagreb, 1997), kjer je kardinal resda govoril o tem, da so bile na Hrvakem tiri vojske, oz. oblasti (partizanska, ustaka, nemka in milice) in da ni vedel, katero naj poslua. Teza o (stari) mami in tirih vojskah je bila Peterletova edina koncesija desnosredinskim volivcem. Ni v prid Cerkvi (na njene glasove pa je ves as raunal), ni v prid Zboru za republiko, ni v prid niemur, kar bi za korak premaknilo ris kardeljanske drave. Sterilna retorika, katere prvi azimut je prav skrb, da ne ree niesar, s imer bi se svojim volivcem obvezal. Peterletova kampanja je bila sicer kot letalo brez vzgona. Zanj so morali zato poskrbeti drugi, najprej Nikola Damjani iz Ninamedie. Ta Peterleta e od kampanje za kongres Nove Slovenije (november 2005) kuje na prva mesta lestvic javne priljubljenosti. Peterle je v kampanjo vstopal s presekom glasov, ki mu jih je pripisovala prav Ninamedia. Od tod velike zamisli o zmagi v prvem krogu, ki jih je zanesenjak za nacionalne medije izrekal kar nad oblaki, v olskem letalu. Reevali pa so ga tudi drugi, nenazadnje Vlado Miheljak. V zadnjem asu je ta ugotovil, da so Peterletu podtaknili teme, na katere ni bil pripravljen. Tako denimo kofa Romana, bana Natlana, pa e kaj o kulturnem boju. Seveda ni bil pripravljen, ker tudi ni mogel biti. e bi se angairal tu, bi namre stopil v nasprotje z lastno identiteto. Peterletova kandidatura je bila ves as tako podprta s strani tranzicijske levice, ki je tudi tokrat dosegla svoj cilj. Zakaj tokrat in kdaj prej ji je to e uspelo? Po odgovor je potrebno k politinemu profilu Lojzeta Peterleta, za katerega se e na mah izkae, da je vse prej kot desnosredinski. Peterle se je namre oblikoval ob Reviji 2000, bil je tudi njen urednik, revija pa je bila ena od variant uresnievanja Kardeljeve formule pluralizma samoupravnih interesov. Ob njeni ustanovitvi je javno ploskal Mitja Ribii, saj so pod SZDL-jevski9 denik dobili precej drubeno dejavnih
9

SZDL Socialistina zveza delovnega ljudstva, krovna organizacija, znotraj katere se je v SFRJ organiziralo, kar v anglosakih demokracijah poznamo pod imenom civilna druba. Le da civilno drubo organizirajo dravljani glede na svoje potrebe, elje in preprianja neodvisno od drave, SZDL pa je organizirala drubeno ivljenje in skrbela, da je bilo de facto podrejeno komunistini partiji. Prim. http://sr.wikipedia.org/sr-el/____, ki podaja izrpneji prikaz kakor geslo v slovenini.

83

kristjanov. Sodelavci revije 2000 so bili Ivo Bizjak, Janez Podobnik, Nace Polajnar, Lojze Peterle in drugi, po nekaknem udnem nakljuju prav tisti, ki so najbolj prispevali k transmisijski vlogi nekdanjih Kranskih demokratov in Slovenske ljudske stranke v devetdesetih. Peterle je ris pluralizma samoupravnih interesov prestopal zelo redko, e takrat z obalovanjem in strahom, v zadnjih letih pa praviloma nikoli ve. Koliko ga je k temu obvezovalo tudi lanstvo v elitnem klubu stalnih ali obasnih sodelavcev SDV znotraj Rimskokatolike Cerkve, kakor stoji zapisano v arhivu SDV (t.i. udba.net), najbolje ve prav sam. Dejstvo pa je, da ni nikdar pojasnil, zakaj in kako se je znael v dokumentih tajne policije nekdanjega reima kot sodelavec in ne kot rtev (kot rtev je, denimo, naveden nadkof utar, od iveih duhovnikov pa denimo Janez Gril ali Edvard Kova), e ve, da ni niesar ukrenil zoper tisti del kritine javnosti, ki se je do tega v publicistinih zapisih ali druganih medijskih nastopih opredeljeval. Njegova reakcija je teila v smeri zavese molka, po naelu, naj se stvar im prej pozabi. Preventivno pa je to reakcijo kombiniral z gronjami, da bo zadoenje iskal na sodiih, pri emer si je za varuhe lastne osebne identitete nabral prav ljudi, ki s tem pojmom nimajo niesar. Ko se je v zvezi z razkritjem Peterletove ifre ob njem pojavil Dane Starman, je bila to nova medvedja usluga, ki je odmevala skupaj z vsem, v smislu antinega pojma sindrom krepko v as sedanje kampanje. Da bi bila mera polna, si je Peterle v 24. urah od efa Sove pridobil potrdilo o osebni verodostojnosti, e da o njem v arhivih nimajo podatkov. Izdal mu ga je prav isti Podbregar, ki se je v aferi Sova dobro leto zatem zapletal (tudi po sodiih) z arhivi, ki so enkrat bili, drugi spet ne, tretji pa sploh ni vedel, ali so ali jih ni. Tako je bilo teoretino nemogoe, da bi Peterle rekel kaj o Romanu ali o banu Natlanu. etudi je po svoji izobrazbi zgodovinar, bi z opredeljevanjem do zgodovine same prestopil kardeljansko omert molka in postal, kar ni nikdar bil. Logina posledica Peterletove nevsebinske kampanje je bila seveda nezaupanje tretjine volilnega telesa, ki je volilo bodisi Trka bodisi Jelinia bodisi je ostalo doma. Peterletu pa se ta sindrom ni zgodil prvi, le iz svojih napak se ni ni nauil. Ko je leta 1992 el v kampanjo za prve dravnozborske volitve v samostojni Sloveniji, je retoriko prilagodil prihodnji prvi veliki koaliciji z LDS. Na raun kranskih demokratov je takrat profitiral Jelini tako kot tudi danes. Jeliniev vzpon je zgodovinsko vedno doloala mehka, pluralizmu samoupravnih interesov zavezana retorika kranskih strank in njihovih predsednikov. Vzporeden efekt Peterletove kampanje pa je tisto, kar najbolj skrbi. Peterle se je namre kampanje lotil sam, v nadaljevanju pa je za to pridobil soglasje strank, najprej NSi, nazadnje SDS. V letu pred dravnozborskimi volitvami, na katerih
84

pomladnemu bloku ne kae najbolje, je reduciral prostor desnosredinskega volilnega telesa na manj kot eno samo tretjino. Sporoilo volivcem je odsihmal nedvoumno. Desna sredina zaseda prostor zgolj ene tretjine, prostor, ki sicer pripada skrajnim opcijam, tistim, ki niso poklicane upravljati z dravo. Tako e ez desetletja odmevajo Kardeljeve zadnje besede, zaveza, ki jo je zanamcem prenesel Mitja Ribii, namre: Ostanite zvesti. e bo Peterle zmagal v drugem krogu, bo to za las in ob hudih sporih levice glede podpore Danilu Trku. Oitno je, da jim je uel z vajeti, da razmilja s svojo glavo. Tako: e Peterle zmaga, bodo volivci na prihodnjih dravnozborskih volitvah volili levo, najverjetneje Pahorja, da bi uravnoteili situacijo. e ne zmaga, bo stvar e huja, saj bo pomladni blok v celoti kompromitiran. Cilj je tako doseen. Ne bi se zato udili, e bi Janez Stanovnik tudi v drugem krogu ostal zvest in podprl Lojzeta Peterleta. Mag, 2007

NEDELJA IN NJENI NAUKI Zadnje predsednike volitve so se iztekle na najslabi moen nain za tistega, ki jim je veino asa doloal tempo in jih vnaal v specifien politini kontekst. Mislimo na Lojzeta Peterleta in na pomladne stranke, kolikor so te posegale v kampanjo in kolikor so ji poskuale dati osamosvojitveno konotacijo. Kratki stik med Peterletom in volilnim telesom, ki smo ga doiveli v nedeljo, pa je veliko bolj logien, kot bi se zdelo na prvi pogled. e ve, je nujen in je moral slediti iz Peterletove kandidature same, seveda pa tudi iz kriee orkestracije kampanje v smer nespornega poudarjanja zaslug osamosvojitvenega predsednika vlade. Razlog Peterletovega fiaska je na dlani. Trk je namre po svojem habitusu bolji predsedniki kandidat. Za to ga usposablja najprej akademsko okolje, iz katerega izhaja, e bolj pa dra umirjenega intelektualca in strokovnjaka za stvari, povezane z mednarodnim aspektom drave in dravnosti. Trk se je predstavil kot lovek, ki se e nekaj desetletij teoretino ukvarja z dravo: to mu je med volivci dalo kompetenco, da se bo s temi stvarmi zelo dobro znael tudi praktino, kot predsednik drave. Ta vrlina je bila primarna, poleg nje pa so tudi nespopadljivost, taktnost in suveren nastop v pravniki materiji, kamor je kampanjo zaneslo prenekajkrat. Peterle je primanjkljaj svoje dravnike kompetence poskual kompenzirati na dva, v temelju napana principa. Prvi je t.i. princip ljudskosti, drugi pa je princip
85

osamosvojitvene avreole. Princip ljudskosti smo v naem pisanju e vekrat izpostavili. Rezimirajmo ga e enkrat. Peterle je elel in eli v javnosti nastopati kot ekspozitura starih eg in obiajev z vinorodne Dolenjske. To je res Peterletova izvorna matrika oz. izvirni greh. Vendar bi se pameten politik te hibe elel na vsak nain otresti, Peterle pa je poel prav obratno. V zvezi s tipologijo vinorodnega posebnea je lastnost pravi strup za imid predsednika republike. To je, da taki ljudje po definiciji niso resni. Predsednik pa mora biti resen in kot tak tudi dojet. A Peterle se je e nadalje obdajal z ljudmi, ki so po svojem globinskem obutju ivljenja udaki. Tak je denimo Martin Strel, ultramaratonec in junak Guinessovih rekordov. Za te razmere je nenavaden tudi Marko Pogorevc, astilec cerkvenih klopi in molilnikov, ki niti kren ni, kaj ele veren. Nadalje desniar in pomladni lovek, ki mu je slubo vselej dajala katera od transmisij nekdanjega reima, bodisi ministrstvo za notranje zadeve, nekdanja Slavija bodisi Mobitel. Pogorevc pa je e na stiiu Peterletovih folklornih zgodb in onih, ki se tiejo bistvenega zaledja slovenske drube, kontinuitete. To je markantno oznail sam Boris Popovi, ko je o Pogorevcu v enem stavku rekel vse. Pogorevc je bil namre tisti direktor Policije, pod katerim je bil Popovi zaprt in Miro Petek nekaznovano pretepen. Druga Peterletova hiba je prav tako po nepotrebnem kot prva. Kaj mislimo z izrazom osamosvojitvena avreola? Osamosvojitev je temeljno dejstvo Slovenije. im manj se nanj sklicujemo, tem moneje sije. Nobelovi nagrajenci tudi ne ropotajo po svetu s svojim priznanjem, nekaj najbolj vidnih, denimo, nismo nikdar videli poeti kaj podobnega (spomnimo se Nelsona Mandele ali matere Tereze). e huje pa je, da je bila osamosvojitvena avreola pravzaprav provokacija z leve strani, kajti tisti, ki si jo je izmislil, je natanno vedel, da bo pomladna stran ravnala na predvidljiv nain. Prerekanje o tem, kdo je bil najbolj zasluen za osamosvojitev, je tako po inerciji prestopilo mejo dobrega okusa in portne predvolilne retorike. im bolj se je Peterle poglabljal v dlako, kaj je Trk pravzaprav poel julija 1991, tem bolj je izgubljal. Z njim pa vsi, ki so to igro orkestrirali. Padanje se je ustavilo pri volilnem rezultatu ene tretjine proti dvema, e bi kampanja trajala dlje, bi bilo e huje. Poraz Peterleta in barone osamosvojitvene retorike je tragina poteza za vlado, ki naj bi Sloveniji dala drugaen pospeek v kljunih segmentih obstoja sodobne drube. Prihaja v ris neizpeljanih reform, prepirov z nekdanjim predsednikom vlade, aferatva okrog Sove, itd., zgodb, katerih skupni imenovalec je, da so tisti, ki jih igrajo, nedozoreli za poloaj, na katerem so se znali. Odgovori pa so veliko bolj neposredni. Namre: strankarski rezultati vzporednih volitev v nedeljo so pokazali, da se SDS pribliuje trendu LDS-a izpred tirih let. Glavni nauk predsednikih volitev tako ni ve al, zmotili smo se, iz napake smo se nauili in gremo drugae naprej. Z rezultatom se je namre pokazalo dejstvo, da bo treba prihodnjo politino kulturo na pomladni strani graditi na drugih stebrih in ljudeh. Ista retorika bo
86

pripeljala do situacije, kakrna se je zgodila l. 2000, ko je demokratina stran dosegla absolutno dno. Drnovek je takrat zmagal s prednostjo tako reko dveh tretjin. Eksperiment Peterle se konuje tam, kjer se je zael. Volili ga niso predvsem volivci desnice, ki so ostali doma ali volili Trka. Niso pa ga volili zato, ker so v njem zaznali manipulacijo, kakrno je uteleal od prve velike koalicije l. 1993 z Drnovkom, manipulacijo, kakrna je bila Depala vas, nenazadnje zruitev zdruene SLS-SKD aprila 2000. Peterletu je sicer z manevri uspel veliki met. Na sceni se je obdral skoraj dve desetletji. Glede na to, da je inteligenno povpreje lanstva Nove Slovenije enako kalorini vrednosti liaja na pei vake tercijalke, pa bo pretental tudi to volilno telo in postal predsednik te stranke. To bo njegova konna postaja. To bo tudi konna postaja pomladne strani, e le ne bo razumela nauka iz nedelje. Mag, 2007

ANTINOMIJE KRANSKO-LJUDSKEGA BLOKA Slovenski politini prostor se v priakovanju prihodnjih volitev krevito spreminja, na levi in na desni strani. Zdi se, kot da vsi pojmujejo jesen 2008 kot kljuno prelomnico, kajti takih vrenj ni bilo od leta 1994 naprej. Levica, predvsem Liberalna demokracija, je z mrzlinim iskanjem svoje identitete najprej opravila strukturni razkroj, se razdelila, da bi se nato vnovi poenotila. To vrenje je dalo pospeek Pahorjevim SD, ki so pridobivali toliko ve, kolikor bolj izvzeti so bili iz homatij na levici. Na drugi strani se je kransko-ljudski blok gibal s podobno, vendar bolj anarhino sinergijo. Akterji na tem polju so stari, prastari, kot so prastare tudi njihove ambicije, ustvariti enotno politino formo in se potegovati za prvenstvo na dravnozborskih volitvah. Formula zdruene stranke SLS in SKD e ni popolnoma pozabljena, kot tudi ni pozabljena monost, da bi ena ali druga stranka (najraje pa obe skupaj) tvorili neodvisen blok, nepovezan s Koalicijo Slovenija in pripravljen vstopati v nove povezave, tudi in predvsem s tranzicijsko levico. V tem trenutku se e kae, da imata stranki, nosilki demokransko-ljudskega bloka na Slovenskem izjemen vpliv na javni prostor. Ta vpliv e pospeujejo mediji, ki se v priakovanju prestrukturiranja politinih razmerij odzivajo alarmantno, e ne e pretirano na vsak impulz, signal ali kretnjo, ki bi nakazovala monosti odloilnega preloma. Izredno mo vplivanja v javni prostor je vse leto 2007 nenazadnje izkazovala kandidatura Lojzeta Peterleta na predsednikih volitvah. Peterletu sicer ni uspelo zmagati, mu je pa uspelo vsaj dvoje. Najprej obvladovati javni prostor, ki je v
87

celotnem letu ivel v iluziji, da je Peterle nezlomljivi favorit tekme, kar bi pomenilo tudi veliko rehabilitacijo kranske demokracije, ki je e slabo desetletje ni ve. Na drugi strani je ta Peterletova kandidatura pomenila Damoklejev me za sedanjega predsednika NSi, Andreja Bajuka, katerega predsednikovanje stranki je stisnjeno pod ekstenzivni zvon kritike, e da bi se dalo bolje, bolj ambiciozno, z vejim dometom in vejo prebojnostjo za NSi. Peterletova kandidatura je ves as pomenila zrcalo Bajukovi relativni neuspenosti pri promociji idej, ciljev in identitete Nove Slovenije, zrcalo, ki so ga nekateri na levi, tako kot ob prelomnem kongresu l. 2005 v Novi Gorici e stopnjevali, poudarjajo velikost in usodnost obrisov v njem. Peterletova zgodba v drugem krogu predsednikih volitev je bila, kakrna je pa bila. Z desne ga niso volili zaradi njegove neodloene politike v zvezi z vpraanji kulturnega boja, po drugi strani pa tudi zaradi vpetosti v interese tranzicijske levice, vpetosti, ki se je najbolj kazala pri izbiri sodelavcev. Predsednike volitve so prinesle predvsem spoznanje, da preivlja NSi resno krizo vodenja. Predsednike volitve so tudi pokazale, da je NSi e dobro desetletje v kadrovski in intelektualni stagnaciji, priteguje predvsem polintligente z ruralnih obmoij, gradi pa na ljudeh, ki so e onkraj zenita svojih ustvarjalnih energij, e niso tudi kontaminirani s sodelovanjem s tranzicijsko levico. Od transformacije iz SKD v NSi ta stranka ni opravila nujne kadrovske, intelektualne in stanovske reforme, zato pod emblemom po-sili-ljudskosti stagnira na margini, se otepa oitkov o stranki vakih tercijalk in se prilagaja retoriki, znailni za podeelsko volilno telo. NSi nujno potrebuje renesanso in prodor v iri prostor, potrebuje preoblikovanje iz stranke enega problema v moderno demokransko stranko, oprto na urbano inteligenco in sodobne ljudi. al pot v prihodnost ne tee prek Andreja Bajuka, e manj prek Lojzeta Peterleta. Potreben bi bil kaken mlaji lovek, predvsem z izkunjami v gospodarstvu. ele prodor stranke v prostor, ki ji je izvorno namenjen, prodor ki bi se odraal v dvomestnem tevilu, zadevajoem zasedbo mest v parlamentu (nad 10, realno pa okrog 15 odstotnih tok), je tudi edina in nujna garancija za Koalicijo Slovenija, da si zagotovi prevladujoe mesto v slovenski politiki. Z oslabljeno NSi je oslabljen tudi njen najmoneji partner, Demokratska stranka, ki se ob slabem izkupiku svoje kolegice lahko znajde pred nereljivimi problemi. Njena dvojica SLS ima podobno usodo in tudi pri njej v tem trenutku optimizem ne bo na mestu. Roada Janez Podobnik-Bojan rot se v tem trenutku e kae kot dobro premiljen dj vu. Kmalu bo minilo sedem let, odkar se je ta scenarij enkrat e odvil. Ko je Janez Podobnik marca 2001 na kongresu v Murski Soboti odstopil od kandidature za predsednika SLS in na to mesto spustil Francija Buta, je to naredil zgolj zaasno. V treh letih je bil nazaj v sedlu, stranki pa je skupaj s svojim bratom Marjanom le zagotovil neke vrste prepoznavnost. Podobnikova SLS je postala stranka enega problema, kot se temu tehnino ree, naoblikovala se je okrog sporov, ki jih ima njen lan Joko Joras s hrvakimi oblastmi. To ni minilo brez seizminih
88

tresljajev v celoten prostor, in koliko bo ta politika produktivna za Republiko Slovenijo, bo pokazal as. SLS Bojana rota pa se nahaja pred dosti tejimi problemi. Prek klanske povezave z Bokom rotom razpolaga mlaji brat z nuklearnim medijskim arzenalom, govorimo pa o slovenskih razmerah. Ni ga medija, ki bi ne bil na tak ali drugaen nain povezan z enem od podjetij, ki tvorijo neizrpen vir gospodarske mree, znane pod imenom Infond holding oz. Pivovarna Lako. Paradoks Bojana rota pa je, da mu je vsa ta mediateka v nesreo, ne v korist. S tem prihajamo do izvirnega greha bratov rot. e so si hoteli poleg gospodarstva in medijev podrediti e politino stranko, bi to morali nujno narediti s tretjo osebo, ki bi jo javnost v teh navezah teko identificirala z druinskimi ambicijami firme rot. Ko pa so dali v igro najmlajega brata, je bila to katastrofa, ki je samo akala, da se sproi. Sproila se je v parlamentarni razpravi o tajkunstvu, kjer je prilo do identifikacije sedanjega predsednika SLS s klanskimi povezavami Pivovarne Lako. Od takrat so Bojana rota identificirali z njegovim bratom, prek njega pa s kompleksom problemov, ki jih je povzroil mar Pivovarne na institucije oblasti. Kako nespretno so se tega lotili, kae tudi dejstvo, da ni bil izdelan rezervni scenarij, ki bi Bojanu rotu omogoil mehkeji doskok na mesto predsednika SLS. Indikatorji javnomnenjske podpore so se obrnili silovito navzdol, stranka belei priljubljenost, ki ne presee 3 odstotnih tok, kar je signal za alarm prvega reda. Nihe ni ukrepal v tej smeri, celo nasprotno. S hipoteko tajkunskih povezav se je Bojan rot lotil projektov, ki so vnaprej obsojeni na propad. Prvi je bil statiranje ob prehodu Saa Peeta iz poslanske skupine SNS pod okrilje t.i. Lipe. Pee se je odloil za politini suicid, zakorakal je po poti Saa Lapa, Marjana Poljaka in e desetine imen, ki jih je Jelini briljantno izloil vsake toliko asa, da je ostal predsednik stranke. SLS s Peetom lahko le izgubi, pridobiti nima niesar. Nadalje, povezava z zunajparlamentarno SMS je podobna groteska, za katero nihe dobro ne ve, kaj si Bojan rot z njo obeta. SMS na volitvah ne dosee niti odstotne toke, zdaj pa naj bo nosilec preporoda SLS, ki rauna na mandatarstvo v enem do dveh mandatih? In koliko je Darko Kranjc dobil na predsednikih volitvah? Rezultat se meri po desetinah odstotne toke. e bolj neugoden pa je poseg druine rot v medije. Za discipliniranje osrednjega slovenskega asopisa, Dela, so si izbrali Janeza Markea. Le-ta se je v dveh mesecih zato moral preslikati v svoje nasprotje: tako je lahko postal steber najteje cenzure. e je prej gradil Janeza Jano, ga zdaj rui, bolje, pljuje po njem. e je poprej nastopal zoper oligarhe in nedemokratine ekonomske povezave, zdaj grize po tistih, ki jih razkrivajo. e se je zavzemal za svobodo tiska, zdaj cenzurira vse tiste, ki konkretno odgovarjajo na oitke, katere konkretno nanje naslavlja v svojih sobotnih kolumnah. Njegovo licemerje je groteskno. Njegov nain, modus obstoja, bolje bivanja v javnem prostoru pa zaenja vzbujati strah. Vsi so krivi za kafkovsko

89

preobrazbo, le on sam ne. Kako je e z oitkom, ki ga kar naprej naslavlja na predsednika vlade: Kdor seje veter, bo el vihar? Brez komentarja. Pee, Marke, Kranjc in kar je e ljudi, ki so se odloili prezgodaj konati svoje kariere, so novodobni politini avanturisti, bolje suiciderji, ki predstavljajo najmonejo frontno pozicijo rotove SLS. Hiica iz kart, ki jo bo odpihnil prvi veter? Da, vendar problem SLS-a (in Nove Slovenije) ni zgolj njihov. Tako kot ibka NSi tudi ibka SLS predstavlja najtejo gronjo kontinuiteti demokratinih sprememb. V interesu vseh je rast vsake stranke v prostor, ki je avtentino njen. V tem je tudi rast demokracije, vsakrne, mlade, slovenske e posebej. Demokracija, 2008 VEZI SKRITE USODE Dogajanje v svetu in pri nas daje pripravam na evropske volitve junija 2009 e posebno dinamiko. Ukleene so tako med nekaj neznank. V tem trenutku ni mogoe napovedati, kakne bodo razsenosti mednarodne ekonomsko-finanne krize v Sloveniji: glede na sedanje odzive vlade je le mogoe sklepati, da jim bo teko v celoti kos. Tudi ni mogoe napovedovati, kakna bodo medstrankarska oz. medblokovska razmerja ez est mesecev. Najverjetneje bodo enaka, torej, prvi stranki bosta ve ali manj izenaeni, ob primeru, da Pahor ne bo uspeen v zoperstavljanju posledicam krize, pa se bo volilna naklonjenost nagnila v prid SDS. Ob obeh pa ostaja e ena neznanka, naj se to e tako paradoksno slii, saj je na politinem prizoriu e od osamosvojitve sem. To je nekdanja kranska demokracija, kasneja NSi, ki je bila tudi relativna zmagovalka zadnjih evropskih volitev. Predvsem na tej osnovi raste optimizem, da ta stranka tudi po boleem izpadu iz parlamenta napoveduje veliki met v juniju 2009, na tej osnovi pa tudi svojo prihodnjo renesanso na dravnem in lokalnem nivoju. Vendar pa napoved tega ni tako enostavna, kot bi si lahko mislili. Pot do nje je nekoliko vijugava in dri prek celotne zgodovine demo-kranskega bloka v devetdesetih in po njih, predvsem pa prek bolj ali manj skrite identitete njenih glavnih akterjev, od bratov Podobnik do Lojzeta Peterleta. Prvo dejstvo, ki ga bomo v tej zvezi opazili, je, da je as najbolj prizadel prav model takne stranke, da se je svet v dvajsetih letih spremenil prav na kodo njim. Kaj mislimo s tem? Kranska demokracija je nastala v obveznem sozvoju z duhom osemdesetih let, ki je bil duh Janeza Pavla II, duh kranske filozofije, personalizma in lovekove osvoboditve sprio marksistinega, kasneje pa tudi liberalno-potronikega modela drube. Prav
90

duh osemdesetih let prejnjega stoletja je ustvaril vakuum, v katerem so tako silovito eksplodirale demo-kranske stranke v nai bliini, pa tudi pri nas. Vendar je bila e v kal usode teh strank (tu mislimo obe stranki, ki se sklicujeta na kranski etos, Podobnikovo SLS in SKD oz. preminulo NSi) poloena slutnja konca. Zaelo se je s tem, da posamezniki te stranke niso razumeli kot prilonost za iro spremembo drube v wojtylovskem duhu, temve predvsem kot monost lastne promocije. Kako tudi, da ne, saj je bila veina vodstvenega kadra v strankah pred demokratino spremembo leta 1990 docela anonimna (to velja predvsem za vodje, Peterleta ter brata Marjana in Janeza Podobnika). Temu dolgujemo zavlaevanje tranzicije, ki sta ga v devetdesetih v velikih koalicijah izvajali prav ti stranki. e posebej kranska demokracija je e od padca Demosove vlade sem prihajala v izrazito navzkrije z interesi volilne baze, ki je priakovala predvsem naslednje: jasno besedo za novo dravno in ekonomsko formo Slovenije, ki bi jo morali demokranski politiki uveljavljati vsemu navkljub. Pa je vsemu navkljub! niso. Na alost pa se je zael zapirati tudi zunanji prostor, namre, prvemu valu navduenja nad vlogo kristjanov v javnosti je sledil premolk. Tega je povzroila v najirem planu sprememba v evropski drubi, ki se je od devetdesetih sem v celoti usmerila v potronitvo. Potronitvo, katerega refleks so najprej avdio-vizualni mediji, je postalo determinanta naega doivljanja sveta. lovek se je ujel v zaprti krog: kar so mu mediji prezentirali kot potrebno, je moral nujno dobiti v kateri od veleblagovnic, ki so se razrasle in ga obdale, da bi njegovi slasti laje stregle. V takem univerzumu pa ni prostora za eksplicitne formulacije wojtylovskih vrednot. Bog ni ve presena bitnost, ki s svetom nima niesar, temve je hudo konkretno izrazljiva materialija, ki slii na ime blagajne v megamarketu, predvsem pa njene vsebine, denarja. Bog, ki je denar, pa je zael tragino postajati tudi komponenta slovenskega cerkvenega Boga, po denacionalizaciji jasneje izrazljivega v vzporednih valutah, lesu, dvorcih, telefoniji, skladih, nalobah. To je stranke, ki so kohabitirale z uniformno strukturo kranstva na Slovenskem, s Cerkvijo, postavilo v e bolj nemogo poloaj. Kako pa naj ljudje verjamejo v svetost njihovih namenov, e so politiki kot taki dvolini, e huje dvolina pa je tista institucija, ki se ji kar naprej priklanjajo. In potem je sredi naega desetletja prilo do e ene hude napake. Demokranske stranke so se utemeljevale na zavezi: zaveza za Slovenijo, osvobojeno socialistine dediine, enotnost sil na zgodovinskem odru za najiri obseg spremembe. Cerkev je ta jezik gojila vse do takrat, ko je e posegala v javnost in ko je javnost elela integralno sliati njen glas. To je bila politina odloitev, ki jo je magistralno izvajal tedanji nadkof Rode. Govoril je o potrebi po novi Sloveniji, razmejeni od komunistine dediine. Vselej, kadar se je namenil spregovoriti, je na tak ali drugaen nain prisluhnila celotna drava. K temu sodi e dodatna prednost Rodetovega karakterja, ki je nadkofa vselej nagibal v izraanje ex cathedra in ex
91

potestate, to pomeni izraanje s stalia intelektualne norme in politine moi. Rodetova politina mo je izhajala iz centra, kot so iz centra izhajala tudi priakovanja volilnega telesa demokranskih strank: vse ali ni, tertium non datur. Bil je ljubljanski nadkof in metropolit, Ljubljana pa edina institucija te vrste v dravi. Oktobra 2004 je bil na njegovo mesto imenovan Alojz Uran, ki je topel lovek, vendar doma v pastorali, ne v politiki. Njegovemu imenovanju je kmalu sledila parcelizacija slovenske cerkvene pokrajine, dobili smo vzporedno metropolijo in prgie novih kofij. Enotne politine volje ni bilo ve, enoten glas je zamrl v mnoici, to pa ni moglo ostati brez posledic. Demokranskemu telesu e politiki poprej niso govorili jezika, ki ga je hotel sliati, jezika integralne reforme, utemeljene na zgodovinski drznosti. Zdaj je umanjkal e zadnji, ki je te napore zanje osredinjal na javni sceni, hkrati pa je razpadla formalna oblika cerkvene pokrajine, ki so jo dojemali kot garancijo enotnosti. Posledice bi ne mogle biti huje. Razdrobljena Cerkev tisoerih volj, od katerih nobena ni prava, je bila popotnica v celostno deziluzijo. V njej se je izkunja razloveenega sveta sprio potronitva ujela s spoznanjem razgaljenih voditeljev, njihovih napak in relativnosti tiste institucije, ki se je e v osemdesetih tako briljantno vedla, katolike Cerkve. Ko se v gledaliu velika igra kona in zastor pade, ljudje prvi namesto igralcev in dramatskega toka zagledajo teater sam, njegove konture in njegovo osvetlitev, e hoete. Na tak nain se je v drugi polovici naega desetletja pozornost demokranske javnosti namesto velikim temam, ki jih (zanje, v njihovem taboru) ni nihe ve artikuliral, zaela posveati ozadju in identiteti akterjev skozi devetdeseta leta, od osamosvojitve sem. Zaeli so se spraevati, v kakni vlogi, bolje funkciji so se sploh pojavljali ljudje kot so Lojze Peterle, Hilda Tovak, Ivo Bizjak, Peter Orehar, Ignac Polajnar, Janko Deelak, Joe Duhovnik. e od zaetka je bilo jasno, da v funkciji preobrazbe slovenske drube ne, zdaj pa so se stvari zaele razkrivati z vrtoglavo jasnostjo. Prvi prelom zaveze je vodstvo demokranske stranke leta 1993 storilo zaradi interesov gradnje avtocestnega kria. Vstopili so v koalicijo z Drnovkom. Leta 1997 je isto potezo ponovila Podobnikova SLS, ki si je prednostno zagotovila resor za promet in zveze. Na njem je vztrajala vse do pred mesecem dni. Trenja med cestnim lobijem in strankinim telesom (minister Igor Umek, Janko Deelak, Ale Hojs, Franc Slak, Hilda Tovak versus strankino telo) so to stranko tudi notranje razklala in jo v posledici pogubila. Edini logini sklep, ki sledi, je, da sta bili stranki v primeu neke strahotno mone sile, ki je sicer vidna le v ozadju, v prvem planu pa je mo spremljati le silovite posledice njenega uinkovanja. Ta sila je t.i. gradbeni lobby, ki ga pooseblja predvsem SCT z Ivanom Zidarjem. Gradbeni lobby pa je vpet v zakulisje slovenske tranzicije, tja, kjer se pretakajo kapitalski tokovi in kjer se manifestira gospodarska
92

mo. Oitno sta bili obe stranki v primeu le tega. lo je za smrtni objem, ki se mu nista mogli izviti in ki sta mu vsaka po svoje podlegali, dokler mu nista konno podlegli. Konec politine kariere Lojzeta Peterleta je namre pomenil spor s cestnim lobijem, zaradi katerega je stranka leta 1996 tudi volitve izgubila (leta 1994 jeseni po Oglejski aferi bi morala namre oditi v opozicijo, pa tega zaradi predstavnikov cestnega lobija ni zmogla), prav tako je Ivan Zidar konal politino kariero Marjana Podobnika, ko ga je spomladi 1998 ujel na limanice zaradi donacije SCT-ja stranki. Ljudje pa so videli, da so stvari e bolj zapletene. Kmalu po Rodetovem odhodu je Ljubljanska kofija dobila novega kofa, Antona Jamnika. To je bila najmoneja promocija rodbine Jamnik, ki je zdaj postala tudi eden najvplivnejih klanov v dravi. Bratje Jamnik so bili (in so e) navzoi v Novi Ljubljanski banki, v podjetju SCT in v vrhu katolike Cerkve. SCT katoliki Cerkvi obnavlja in je obnovila veliko sakralnih objektov. Kako se ob tem ne bi spomnili apostolskega egna najvijih cerkvenih predstavnikov izpred tirih let, ko je bila prebit entviki predor. e k temu dodamo e dejstvo, da je veina menederskih odkupov (tudi Zidarjev odkup SCT-ja) potekala prav prek kreditov, ki jih je odobrila Nova Ljubljanska banka, bo slika popolneja. Ta radikalen odmik demokranskega tabora in slovenske katolike Cerkve od wojtylovske tradicije je povzroil dvoje. Cerkev je izgubila monost, da integralno govori v javnosti. Njen glas je sprio glasu, ki ga je premogla e pred desetimi leti, v javnosti izzvenel. etudi je predstavnica veinske veroizpovedi, je obsojena na e kar poniujoo anonimnost. Njena identiteta se je premaknila v polje, ko ljudski glas ree: No, saj vam je lo le za denacionalizacijo, pa za dobre posle pri obnavljanju cerkva. To je konotacija, ki bi jo cerkveni govor (seveda z redkimi izjemami) danes sproil v javnosti. Ta konotacija je seveda krivina do desetin ljudi, ki si v kranskem obestvu na Slovenskem prizadevajo za integralni humanizem, kot bi rekel Jacques Maritain, za tisto, kar je njihov uenik res rekel in uil. Do desetin plemenitih, pouenih in v stvareh tega sveta zelo razvedenih duhovnikov. Tudi demokranski tabor ne more ve govoriti v javnosti. Ljudje so ga 21. septembra lani na vekomaj kaznovali zaradi pogoltnosti, verolomnosti, nezvestobe, naposled zaradi neprilagajanja znamenjem asa. Ostali so doma, ker so ocenili, da je to najbolja alternativa. Vendar njegov glas ni e isto obmolknil. Z lobbyji tranzicijske drave namre ne more paktirati delno, mora se jim v celoti prepustiti. Prav zato se zdaj preluknjan in z zgodovinsko hipoteko obremenjen meh NSi napihuje za evropske volitve. Lojze Peterle si ne glede na katastrofalno izkunjo v preteklih desetletjih jemlje pravico do e desete renesanse. Napak bi bilo misliti, da to pone zaradi sebe ali iz sebe. Na zunaj mu poetje godi, zadaj pa so botri, ki imajo natanen raun. Dobro vedo, da NSi ni ve mogoe obuditi od mrtvih in da Peterle nikdar ne bo ve evropski poslanec. Vedo pa tudi, da lahko v tekmi, kjer bo tel vsak

93

glas, predstavnikom demokratine opozicije s svojo listo izmakne toliko, da ta zdrkne s prvega mesta. e se esa slovenska tranzicijska levica boji, je to monost, da bi SDS v razmerah zaostrene ekonomske krize, zmagala na evropskih volitvah. To bi vse stvari postavilo v novo lu. Peterle zdaj ne igra prvi, igra pa zadnji, morda skupaj z mnogimi svojo najbolj usodno igro. Demokracija, 2009 MED OSLIEM IN CEKINI V trenutku, ko piemo priujoe vrstice (na dan cvetne nedelje), se Kristus odpravlja v Jeruzalem. Vanj prihaja na osliu, celo na taknem, ki ga e nihe do zdaj ni zajahal. Pa to ne zaradi tega, ker bi ga hranili za posebno prilonost, temve iz dosti bolj splonega razloga: bil je namre preve kumrn za kakrno koli spodobnejo rabo. Imel pa je to sreo, da ga je njegovo edino opravilo za veno poneslo v zgodovino. Temu je tako, ker je elel nebeki uenik v zadnjem tednu svojega bivanja na Zemlji dati lovetvu nedvoumno sporoilo, zunajasovno kapsulo, na kateri se bodo utemeljevalo dejanje in nehanje tistega, kar je s svojo smrtjo nameraval ustanoviti, kranstva oz. njegovih cerkva. V zvezi z osliem lahko razlomimo tudi marsikateri peat skrivnosti, s katerim je zagrnjena veina Kristusovih besed oz. dejanj. Ljubite svoje sovranike nadalje, blagor krotkim, zakaj ti bodo deelo posedli, pa to mesto Jeruzalem podrem in zgradim v treh dnevih. Ob tem omenimo e njegov eksplicitni spor s farizeji, nosilci edine in zveliavne resnice, ki so oslepeli za vse okrog sebe, samo za svojo lastno veliino ne. V ta red sodi tudi obraun s trgovsko kamarilo v templju. Spominjamo se namre besed: Ven, prekleti, iz hie mojega Oeta ste naredili trnico. Osli je torej uvertura v sklepno dejanje najveje drame v zgodovini, e premislimo globljo logiko, vidimo, da je izbira jezdne ivalce naravnost nujna, globoko povezana s smislom ivljenja tistega, ki ga slavimo e po dveh tisoletjih. Uite se od mene, ker sem krotak in od srca ponien. Iz teh besed in taknih zgledov je zrasla Cerkev. Ves as je bila ujeta v temeljno dvojnost, v zavezanost moi in oblasti na eni strani ter anarhino sporoilo ljubezni na drugi. Vatikanske palae in njih stebrovje, spletke, cekini, verolomnost in politika. Odpuanje, ljubezen, ivljenje v puavi, pa etudi sredi sveta, evangelizacija, mir in misel. tiri leta tega je svojo pot sklenil Janez Pavel II., pape, ki je najgloblje utelesil Kristusov ideal. Ko jo je zaenjal, so bila priakovanja zrasla do te napetosti, da se je
94

moral zatei k preprosti besedi: Ne bojte se, to je Kristus. Slovanski pape, v poznem zenitu hladne vojne, idealist na eni strani, na drugi strani pa stoletna institucija, ki je videla in preivela e vse: Borgijce, avignonsko suenjstvo, nenazadnje tudi 2. vatikanski koncil. Kakno razglasje! Wojtyla je bil prav zato tudi prvi med papei, ki je moral stopiti ez prag Cerkve v svet, ue nepopolnost zemeljske avtoritete in evangelijsko zanesljivost hkrati. Nihe pred njim ni toliko potoval, predvsem pa ni potoval v tako zavrene kraje planeta. Njegov odhod s sredia na obod ni imel samo apostolskega znaaja: pomenil je namre, da ni ve lovek tisti, ki romaj k Bogu, k Cerkvi vse do Rima, temve prihaja Boji namestnik k tebi, na skrajni rob tega, kar predstavlja vrednoto v dananjem svetu, med uboge, lane in potopljene v brezup. Janez Pavel II. je zato pual neverjetno sled, ki e stoletja ne bo zbledela. Oblikoval je tudi (ali predvsem) politino podobo ljudi, ki so jim totalitarni reimi do zdaj odrekali sleherno kompetenco v tej smeri. Pape je nenasilno pozival k emancipaciji homo politicusa na evropskem Vzhodu, vendar je za to emancipacijo postavljal pogoje. lovek namre nikdar ne sme kohabitirati z zlom: zlo je univerzalno, ni ga mogoe zgolj delno sprejeti ali pa sprejemati zato, da bi z njim manipulirali. Med zlom in svetom je takno brezno, kot zeva med ivljenjem in smrtjo. Ta evangelijska istost, ki je v svojem bistvu kristina revolucionarnost (Kristus je vedno na podlagi natanne vednosti zavrnil pakt z zlom), je bila sporoilo upanja za milijone. Ob njeni refleksiji so se zaeli majati temelji totalitarne trdnjave, majati vse do njenega padca v novembru 1989. Trdnjava pa se je zruila zato, ker je pavlovska zavest nove politike na Vzhodu terjala kirurko razmejitev med naimi in onimi. Med nosilci totalitarne oblasti in novim lovekom Vzhoda ni bilo pomiritvene toke: ali mi ali oni. Izkazalo se je, da mi. Vaclav Havel je nekje v tem trenutku artikuliral znano misel o ivljenju v resnici. S tem je nas postavil v njeno obmoje, to pa je definirano po kontrastivni analizi z oni. Havel je tukaj govoril iz izkunje Janeza Pavla II., na svoj, umetniki nain pa je o tem spregovorila Neznosna lahkost bivanja Milana Kundere. V posledici so srednje-evropske deele sprejele zakonski sveenj o lustraciji, izjeme so bile samo tri: Bolgarija, Romunija in Slovenija. Slovenski del najbolj nagovorjenih s pavlovsko retoriko se je odzval na dva refleksna naina, ki sta prisotna e danes. V prvem se je nominalno pridruil velikemu papeu in se distanciral od manipulacij drubene stvarnosti. Pri tem je zajemal na globoko. Konec osemdesetih let je imela RKC neprecenljiv ugled: k temu so veliko prispevali kranski laiki, pa tudi Komisija za pravinost in mir, vsaj kar se tie angamaja v procesu zoper etverico. V letu, dveh so iz tega gibanja zrasli nastavki ne samo politinega, temve tudi strankarskega razmiljanja. Klima v Evropi je namre terjala nastop kristjana na politinem prizoriu, hkrati z njim pa rehabilitacijo drubenega nauka Cerkve na Vzhodu. Tja v zaetek devetdesetih let
95

zato prihaja tudi pavlovska refleksija enciklike Mater et magistra, Mati in uiteljica, ki jo je izvorno napisal Janez XXIII. Pri nas je bila e posebej odmevna. Kmalu pa se je izkazalo, da politini del demokranske srenje na Slovenskem kot tudi veinsko razpoloenje znotraj RKC ne bosta kos pavlovskim postulatom. Na eni strani je to napovedovala oseba Alojza utarja, ki je sicer srno dober lovek, vendar slab politik. To usodo bodo za njim delili vsi metropoliti, vse do danes. Na drugi strani so kranski laiki, zbrani pod emblemom demokranskega gibanja, e na zaetku pokazali iv interes za sodelovanje s tranzicijsko levico. Ta interes se je kasneje oblikoval v stalnico njihove politine refleksije, bolje refleksa, vodil jih je od ene velike koalicije do druge, vse do dananjega dne. Izvirni greh je bil storjen e s spravno slovesnostjo v Rogu, julija 1990, v kateri se je pokazala strateka ibkost nadkofa Alojzija utarja. Le-ta je namre sprejel igro tranzicijske levice in se oddaljil od pavlovskega politinega postulata, ki je vselej velel, da se z zlom ne paktira in da so razmerja v drubi jasna. Spravne slovesnosti v Rogu so se komunisti lotili s figo v epu (ef tedanje partije je to tudi dejansko storil) in za to so imeli vse razloge. Cerkev je pristala na njihovo logiko igre, ta pa je bila sprava kar tako, ne da bi se prej preuile vse okolnosti in vzpostavila objektivna slika, kdo se spravlja s kom in kakna je zgodovinska krivda. Tako pa se je vse skupaj pometlo pod preprogo: logini refleks tega bo, da e danes vpraanje ni reeno in tudi nikoli ne bo. Ko je Cerkev pristala na pravila igre tranzicijske levice je s tem napravila usodno politino napako. Vendar se je tedaj e dalo videti, da Cerkev iz te zgodbe ne bo izla brez kanka sree. V ta as namre datiramo pojav rodbinskega klana Jamnik v Sloveniji: v zgodnjih devetdesetih je eden od bratov postal vidni funkcionar NLB, drugi prav to v SCT, tretji pa se je prebijal proti vrhu cerkvene hierarhije. SCT, ki jo je vodil dedi imperija Ivana Maka Matije, Ivan Zidar, je zaela dajati takt politini zgodbi znotraj SKD in SLS. Vsi politiki teh strank, od Peterleta, Podobnika, ministrov in dravnih sekretarjev so v devetdesetih sliali na ime SCT in ga izgovarjali s stranim spotovanjem. Kolikor e niso bili na njegovem plailnem listu, kot vsi uradniki in politiki iz teh strank, ki so sodelovali pri gradnji avtocestnega kria. SCT je Cerkvi tudi obnovil veliko objektov, neteto cerkvenih fasad, do proelja kofovih zavodov v entvidu. Zato je Cerkev tudi blagoslavljala objekte, ki jih je SCT postavljal: najbolj eminenten egen je opravil nadkof Uran pri blagoslovitvi zloglasnega entvikega predora. Hkrati je s korekturo zakona o denacionalizaciji, e da so do nje upraviene tudi pravne, ne samo fizine osebe, Cerkev zaela postajati neverjetno bogata. Ko je bila pozimi letos opravljena raziskava v tedniku Druina, je celo sama ugotovila, da kar 65 odstotkov Slovencev meni, da je bogata. Zaela so se oblikovati mona interesna jedra, ki so se skozi as samo e poglabljala. Tako je mogoe tudi razumeti, da je cela plejada ljudi, ki so se sklicevali na
96

kransko poreklo, obstala toliko asa, ne da bi ji bilo potrebno karkoli dokazati. Prva generacija politikov je izla neposredno iz Medkofijskega ordinariata za tudente (denimo Peter Reberc, Leon Marc in Toma Kunstelj). V zvezi z njimi se bodo kdaj postavila e kakna zanimiva vpraanja okrog financiranja volilnih kampanj, predvsem glede sredstev iz diaspore. Druga generacija podlega istemu sindromu, eprav na kompleksneje naine. Marko Pogorevc, Hilda Tovak, Edvard Stani, Janko Deelak, Izidor Rejc, Joe Duhovnik, Borut Sommeregger, Ivo Bizjak, Joe Bernik na eni strani pa brata Podobnik, Tit Turnek, Ludvik Toplak, Franc Kangler (itd.) na drugi: vsi ti politiki so imeli polna usta kranstva, strano teko pa jim je bilo pojasnjevati, bodisi kje so bili v asu starega reima v slubi, bodisi ali so bili lani ZKS, bodisi kaj delajo njihova imena na t.i. udba.netu v kategoriji stalnih ali obasnih virov SDV znotraj RKC ali e kje vije. Nerazloljive probleme s svojim ifrantom (rezidenni vir SDV za tujino) pa je imel nekdanji predsedniki kandidat Joe Bernik, v gorenjski javnosti bolj poznan kot brat Artija Bernika, efa SDV za tamkajnjo regijo. Ta fenomen pa ima e eno dopolnitev: namre glasila in mediji v delni ali popolni lasti Cerkve so te ljudi favorizirali proti tistim, ki niso bili inficirani. Ta neverjeten paradoks najbolj dokae primer iz zadnjih volitev. Sam sem bil neposredna pria, kako se ni - ne glede na izrecna opozorila, da bo NSi izpadla iz parlamenta, e ne bo s strani Cerkve jasnega signala, da morajo nedeljniki na volitve, - dobesedno zgodilo ni. Andrej Bajuk kot len koalicije Slovenija je bil v Radiu Ognjie in Druini dobesedno prezrt. Ta molk ga ogrinja e danes. Izpad NSi iz parlamenta je bil najmoneji signal Cerkvi, da se je njena dvolina politika v drubenem prostoru docela obletela. Tistih nekaj navduenih lanov kranske stranke je bilo demoraliziranih in je ostalo doma, kaken brodolomec je e volil SDS, veini laine javnosti pa se je ime kranstvo v prostoru priskutilo. Preve je namre bilo dvojne morale. To je bil po letu 1945 Cerkvi najbolj nedvoumen signal, da tako naprej ve ne bo lo. Danes ima Cerkev in z njo politino delujoi laiki dve monosti. Prva je, da nadaljuje s to politiko in se preoblikuje v veliko gospodarsko korporacijo, povezano z gozdovi, internetno telefonijo, tudi z distribucijo pornografije. In da pozabi na tisto zgodbo, kako Kristus pomee kramarje iz Templja. Druga, da se vrne k predmetu prvotne ljubezni, da namesto v zloglasne Audijeve osmice sede na oslia. Da v sinodi zbere tisto, esar dvajset let ni potrebovala in kar ima ves as na voljo. Da ne bomo sentimentalni, recimo na kratko: ljudi moralne dre in zgodovinske zavesti, kakren je pisec uvodnikov v Novo slovensko zavezo. Sploh jih ni tako malo, kot bi se na prvi pogled utegnilo zdeti. Letonja velika no bi ne mogla biti primerneja za te vrste razmislek. Demokracija, 2009
97

4. ETRTI ZARIS: RITEM KOENE FANFARE ALI DO KOD SE LAHKO E SPOZABLJAMO NAD SPODOBNOSTJO DIREKT, POGANA TRAVA TRANIZCIJSKIH OSTALIN Utemeljena trditev je, da je z nastopom revije Direkt drubena morala in klima v Sloveniji dosegla novo dno ter da se je s spustom na to niino iz peclja izvil fenomen, ki nas doloa bolj, kot si lahko mislimo. V izhodiu seveda stoji nekaj konkretnih podatkov. Organizatorji projekta so raunali na efekt zastraitve, terorja, znotraj katerega bi vzpostavili zanimiv krogotok. Veja kot je stopnja terorja, bolj kot so ljudje ogroeni, vejo vrednost so pripravljeni dati za mir in za anonimnost lastnega imena. Odtod trditev avtorice knjige Operacija Direkt, da je bil asopis pravzaprav namenjen anonimnem izsiljevanju dravljanov, e, e ne boste plaali, bomo pa o Vas napisali to in to. Direkt je e v samem izhodiu tako iz medijske scene prestopil nekam drugam. Desetine tob za desetine milijonov (denimo odvetnik Hribernik v zvezi z domnevno drogiranimi dekleti pred gostiem Lipa toi za trideset milijonov), kazenske ovadbe, od katerih prve e postajajo pravnomone, vse to postavlja asopis v kontekst, v katerem se do zdaj ni znael e noben medijski fenomen. V kontekst, ki mu s strokovno besedo reemo kriminal. eprav beseda v tej zvezi presenea, pa je docela ustrezna. Slovar knjinega jezika namre kriminal pojasnjuje kot dejavnost povezano s kaznivimi dejanji, slednja pa so prav to, za kar sodni aparat tako reko dnevno obremenjuje urednitvo in odgovornega urednika asopisa. Storilci kaznivih dejanj so tako v posebnem razmerju do drube. Bistveno obeleje tega razmerja je, da ne spotujejo pravil, ki drubo kot tako vzpostavljajo. To so ne ubijaj, ne kradi, ne priaj po krivem in druga. Odgovorni urednik Direkta Bojan Poar teh pravil ne spotuje, celo ve: asopis sam je po logiki zgrajen na tem, da jih sistematino negira. Direkt je tako prvi izkljuni primer medijskega kriminala. Pa je to samo medijski kriminal? Da in ne. Za vsakega zloinca je najprej znailna brezutnost do rtve. Temelj zloineve sociopatije je neobutljivost za trpljenje drugih. Tiste, ki to pono redoma, oz. brez tega ne morejo iveti, imenujemo mnoine tatove, posiljevalce, morilce. Direkt si je za geslo (ponevedoma) izbral besede: sperma, kri in denar. Te besede najbolj obeleujejo njegovo poetje, kako tudi da ne. Katere zveze pa lahko e tesneje bivajo v obnebju kriminala? V procedurah (tobe, ovadbe, sodne prepovedi), s katerimi poskuata sodni aparat in
98

drava posameznike obvarovati pred nasiljem Direkta, se odraa ista logika, kot jo druba izkazuje do svojih najbolj nevarnih kriminalcev. e beremo Direkt, ugotovimo, da on sam in odgovorni urednik najraje sobivata prav v bliini zloina (in zloinca). Umor Ularjeve je namre Silvo Plut izvedel kot finale poti, ki jo je zael prav z intervjujem v Direktu. Lagodje sobivanja ob zloinu in zloincih pomeni neobutljivost za razmerja v svetu, amoralnost. Odgovornega urednika asopisa boleina drugega ne vee. Tako kot Pluta ali Trobca. Vzmet knjige Ane Jud pa je spoznanje, da boleina drugega loveka mora obvezovati. In da morala mora obstajati. To spoznanje je v jedru vseh civilizacij. e prek knjige Operacija Direkt sklepamo na urednikov prvi zloin potem zanemo pri prvem dnevu izhajanja. Na prvi dan je namre Direkt objavil zgodbo o domnevnem spolnem nadlegovanju, ki naj bi ga priznana umetnica izvajala nad svojim vnukom. Avtorica knjige Operacija Direkt navaja grozo ob banketu, ki je odprl ero Direkt, e kako lahko ti ljudje slavijo prvo tevilko asopisa, e pa so ravno storili nezasliano stvar. Od Ane Jud pojdimo zdaj k naemu razmiljanju. Kakna je bila ta nezasliana stvar? etudi je odgovorni urednik moral vedeti, da je bil proti umetnici zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen postopek, ter da je stvar vezana na antipatijo snahe do nje, je vseeno lansiral la. Zaradi tega je mnogo rtev. Prva v tistem dnevu prizadeti otrok. Ali se odgovorni urednik ni mogel vpraati, kakno ivljenjsko kodo bo naredil odraajoemu bitju, ki ga bo od takrat spremljala zla senca? Kako je takemu otroku, ko ga zbadajo soolci? Kako mu je, ko zane ta la doloati njegovo dozorevanje in ga oblikovati v pohabljeno osebo? Pa to je bila samo rtev Direkta za tisti dan. Sledile so nove in nove. Spominjam se primera Pucko, ki je bil popolnoma izmiljen, nenazadnje operacije, ki je prebila dno. Zapisati in objaviti, da so bila mladoletna dekleta, ki so umrla pred diskoteko Lipa drogirana, e da je obdukcijski zapisnik pokazal sledove igel. Vbodi igel pa so bili od reanimacijske ekipe, ki si je z adrenalinskimi injekcijami prizadevala ponovno vzpostaviti srni utrip umirajoih mladostnic. Kaj so si na to mislili stari umrlih? Ni drugae ni, kot da odgovorni urednik asopisa ubija super jaz, drubeno podobo svojih rtev, najsi so te ive ali e mrtve. To pone mnoino in bo poel, dokler ga druba ne bo sankcionirala in mu to monost vzela iz rok. e zasledujemo fenomen Direkt e globlje in iemo njegove korenine, nas pojem kriminal in la vodita do iste sledi. Narodna in univerzitetna knjinica v Ljubljani v svojih nedrjih namre hrani zanimivo publikacijo. Gre za gradivo Komisije za programski dokument predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije z 26. 10. 1989. Dokument je naslovljen Za Evropsko kakovost ivljenja, v njem pa v letu, ko je led prebijala afera etverice, Centralni komite ZKS razpravlja, kako je mogoe asimetrino jugoslovansko federacijo uskladiti z Evropsko unijo. Pisec uvodnika je Milan Kuan. Zveza komunistov je tako reko ez no dojela temeljne vrednote zahodnega sveta, ki jih v deklaraciji
99

izraa v formulah, kot so: Odprimo demokraciji vsa vrata, ipd. Hkrati so te vrednote e zavite v celofan velikih misli kot novo razumevanje pravice do samoupravljanja, republika je tudi samoupravna skupnost, ipd., ipd. (vse v rubriki Pregled vsebine, str. 6). Te formulacije predstavljajo nito toko slovenske partije. Nita toka pomeni v politinem kontekstu sicer kolaps, v apolitinem kontekstu slovenskih partijcev, ki je hkrati amoralen, pa silovit napor ujeti ritem demokratinega asa. Glavna oseba dokumenta je sicer Milan Kuan. Ta je zdaj dravljan, ki sanja neuresniljive sanje socialistine samoupravne Jugoslavije kot dela zdruene Evrope. Sanja, ko hkrati z vso izkunjo prekaljenega komunista zavaja in manipulira. Milan Kuan v trenutku, ko zapisuje na papir fraze o novem samoupravnem jugoslovanskem socializmu v Evropski uniji, dobro ve, da pripoveduje neresnino bajko. Namenjena ni otrokom, temve dravljanom in dravljankam, ki jim partijska oblast napoveduje veliko manipulacijo. V asu mehkega prehoda bodo v tranziciji na kriminalen nain izginile desetine milijard, ki bodo preniknile v epe tranzicijskih tajkunov, od katerih mnogim ne vemo niti imena. Tu jedri Kuanova emblematina neresnica, ki pa si podaja roko s soavtorji dokumenta. 32. alinejo teksta je namre pisal prav Bojan Poar. Poar razpravlja o portu na str. 20 in je na 29. strani v kolofonu naveden kot lan Komisije za programski dokument predsedstva centralnega komiteja ZK Slovenije. V zvezi z imeni e dve zainki. Kot nelan, ki je sodeloval pri pripravi programskega dokumenta, je naveden katoliki naslovni kof, Vekoslav Grmi. Od kdaj pa kofje sodelujejo pri pripravah dokumentov CK ZK? In drugo: ime Danila Slivnika se ne pojavi nikjer, kar najverjetneje na njegov sicernji javni angama pomeni, da se je zael e oddaljevati od partijske matice. Malo pred Poarjem pa se pojavi avtor prispevka Gospodarstvo naj bo kos izzivom razvitega sveta, ki ni nihe drug kot prav Vlado Klemeni, mo Nade Klemeni. Da ne bomo spet zlonamerni, navedimo zgolj informacijo, ki jo na spletni strani Pop tv najdemo v zvezi z njim: Po dolgotrajnih preiskavah so zaradi zlorabe poloaja pri vodenju postopka lastninjenja Zavarovalnice Triglav kazensko ovadili nekdanjo predsednico uprave Nado Klemeni. Podobno se je zgodilo Vladu Klemeniu zaradi afere SIB. Nada in Vlado Klemeni sta torej osumljena sumljivih poslov, ki diijo po gospodarskem kriminalu. V tej liniji se kae sovpad gospodarskega, politinega in medijskega kriminala, ki je enoten sindrom. Z njim pojasnimo veino dogajanja na gospodarski, politini in medijski sceni vse do Depale vasi zadnjih dravnozborskih volitev (oktober 2004), v katerih so po logiki zgodovine vajeti oblasti prile v tiste roke, v katerih bi se morale znajti e ob padcu Berlinskega zidu. Sistem, ki je s svojimi elezobetonskimi sidri dral skupaj Jugoslavijo, nato samostojno Slovenijo, povezoval najrazlineje akterje v enotno fronto, se je razsul. Ostali so samo e mali
100

plenilci, Ana Jud omenja Poarja, Zavrla in Omerzo, gotovo kje tiijo e drugi, bolj skriti, ni manj poreni. Direkt je tako kriptokomunistini pojav iz dinozavrskega asa. Je navek, v katerem z dokaj hresteimi toni odzvanja zadnji akord Internacionale, vendar je njen notni zapis e dobro razviden. Amoralnost, nasilje, kriminal, brezobzirnost ne glede na sredstva, predvsem pa la. Ta navek bo utihnil. Vsak trenutek utegne kdo v upravi Dnevnika izrei Cut the loss (prekiniti s stroki!). Navek z Internacionalo bo nato odmeval le v celici, v kateri bo odgovorni urednik stradal zaradi kakne od tevilnih kazenskih ovadb. Tam mu lahko neposredno drubo dela tudi arhiv Direkta. Tudi kaken asopis lahko namre sodi za zapahe. Mag, 2006 SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE IN EBINSKI SPOMENIKI Nedavni revolt Boa Repeta, predavatelja noveje zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, uperjen zoper objavo lankov o komunistinih zloinih na straneh Ministrstva za pravosodje, je dejanje hitre reakcije zgolj na prvi pogled. Javni spomin ve, da je nedolgo tega Repe nastopil na isti nain tudi zoper avtorje razstave Enotni v zmagi, konkretno zoper Joeta Demana. Ta je njegova rtev tudi pri vpraanju portala na spletnih straneh MP, zato se utemeljeno ponuja hipoteza, ali morda Repeta ne moti referenno ozadje, na katerega se krogi, ki jih turm in Deman pripadata, sklicujejo. To referenno ozadje pa je osvoboditi resnico medvojne in povojne dobe, da zasije, osvobojena polstoletnih potvarjanj in zmot. Da konno pridemo do prave podobe dogodkov, akterjev in drubenih skupin tistega usodnega asa. V priujoem prispevku poskuamo prikazati, da Repetov napad na nosilce osvobajanja zgodovinske resnice ni ne prvi ne zadnji, e manj sporadien. Predstavlja organski refleks Repetovega zgodovinopisja, bolje javnih manifestacij tiste retorike, ki jo v javnem prostoru oznaujemo kot Neak-Repetova ola. V naem prispevku tudi elimo pokazati, da to zgodovino-pisje ni per se, (za sebe), temve vselej stopa in je stopalo ob bok dediem ebinskega kongresa, v neposrednem in posrednem smislu. Narodna in univerzitetna knjinica v svojih arhivih hrani publikacijo s signirno tevilko 380276. Njen naslov je Izroilo ebin, podnaslov pa Posvet ob petdeseti obletnici ustanovnega kongres KPS in prihoda Josipa Broza Tita na elo KPJ. Izdala jo je zaloba Komunist, knjiga pa teje celih 515 strani, e upotevamo e Sklepno besedo Duana Neaka, ki jo zakljuuje. Gre za gradiva z znanstvenega
101

posvetovanja, katerih namen je oblikovanje zgodovinske zavesti, kot v predgovoru napie Boo Repe. Med referati je na prvem mestu Petdeset let uresnievanja ebinskega manifesta, avtor je znan, Milan Kuan. Pie se leto 1987 in Kuanova retorika je za tisti as presenetljiva. Govori o demistifikaciji brezplodnih polemik o uresnievanju programa ekonomske stabilizacije, hkrati pa dokaj odkrito koketira z mislijo, da je takna demistifikacija pravzaprav e demistifikacija ebinske Partije same. V Kuanovem tekstu je tudi mnogo besed o samoupravljanju, predvsem pa on njegovem avtorju, Edvardu Kardelju. Kuan se o njem izraa zgolj skozi citate. Natanneja analiza tekstov iz onega asa namre pokae, da je bil Kardeljev status tako prestien, da so se o njem lahko pogovarjali zgolj skozi njegovo delo, skozi njegove besede, skozi historino osebo e ve ne. Ta novorek osvaja tudi Kuan, ko o Kardelju zapisuje priblino takele stavke: Tistim, ki ves problem socializma zmorejo v ognju svoje revolucionarne neuakanosti reducirati na svet spopada idej, mora biti e posebej blizu naslednja Kardeljeva misel. (Izroilo, str. 28). Sledi potem Kardeljev citat, samoupravna latovina, za katero bi bilo zanimivo povabiti Milana Kuana, naj jo poskua prevesti v slovenino iz 2008. leta. O Kuanu in Kardelju v kontekstu Repetovih tekstno-kritinih izdaj govorimo zato, ker je to rdea nit ebinskega izroila, katerega talci smo danes bolj kot ob padcu Berlinskega zidu. Repe je ostal zvest temu modelu razmiljanja, razgled po njegovih knjigah to potrjuje par excellence. Jutri je nov dan je knjiga, ki govori o Slovencih in razpadu Jugoslavije. Intonira jo kuanovska sanja iz 26. 6. 1991, ko je tedanji predsednik Predsedstva RS dejal, da so danes dovoljene sanje, jutri pa da je (bo) nov dan. Ne glede na izrecen dvom v osamosvojitvena prizadevanja, ki se skozi ta stavek slii, ga je Repe izbral za motto svojih razmiljanj o razvoju slovenske drave po osamosvojitvi. Vpne ga v federalni okvir nekdanje skupne drave, preseneti pa e na zaetku, s citatom iz Dobrice osia (kasneje v opombah navaja tudi S. Djukia), vendar je e na prvi pogled jasno, da sta mu memorandum SANU in osieva zgodba kontinent z drugega planeta. Pa pa je knjiga zanimiva po tem, da je poleg naslova ideji zvesta tudi celotna vsebina. Poleg drugega je knjiga poskus minimalizacije vloge Vatikana pri osamosvajanju RS in RH, ebinsko izroilo pa na verodostojnost virov in tekstno akribijo tako ali tako ni veliko dalo. Med najbolj pogosto navajanimi viri iz fonda dostopnih zgodovinskih dokumentov in osebnih prievanj (Jutri je nov dan, str. 8) so publikacije tipa: Skrivnost drave D. Rupla, Moja Resnica, J. Drnovka, Jovievi Zadnji dnevi SFRJ in pa seveda Kardeljeva literatura. Tako specialnemu izboru tekstov pritie tudi specialna datacija: nemki kancler Kohl naj bi oblast izgubil septembra 1989 (torej e pred padcem Berlinskega zidu), Kosta avoki pa naj bi eno najbolj briljantnih monografij o Titu izdal e v starem reimu (Tito tehnologija vlasti je po Repetovem datirana v 1990). Knjiga, v kateri je vse, od Demosa, gospodarstva, federacije, privatizacije, Brionov, noi dolgih noev, mednarodnega priznanja, itd.,
102

stisnjeno v en kot ko po naelu repetirnih nabojev v hitrostrelni puki, vzbuja mnogo vpraanj v vseh tokah, razen v eni. To je toka njene intence, ki je jasna. Na ozadju znanih dejstev prikazati naravnost usodno vlogo Kuana in njegove partijske generacije v osamosvojitvi Slovenije. V ozadju tega pa skrbno manikirati podobo tistih, ki so bili na partijski sceni quo ante, predvsem Kardelja. Pozorno branje knjige bo namre razkrilo, da je ena njenih intenc tudi pozitivna retua oeta slovenskega komunizma. To je tudi ena redkih sporoilnih vsebin knjige. e si lovek e tako beli glavo, na dobrih tiristo straneh namre teko odkrije stavek, ki bi mu povedal kaj novega, ali podatek, za katerega e ni vedel. Gre za tip t.i. ubenike literature, ki ima namen predvsem vzgajati, ne pouevati. Ta rdea nit pa je e bolj navzoa v knjigi Rdea Slovenija tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ko jo lovek prebere, se spet vpraa, emu je treba toliko separatnih tem obdelovati na skupnem mestu. Tito, Stalin, Kardelj, Kidri, Kavi, Dolanc in Kuan, pa katolika Cerkev, informbiro, titoizem; avtor e v zaetku zapade v to, kar je po Karteziju nasprotje znanstvenega miljenja: analiza, ki naj pripelje do sinteze, naj se najprej omeji glede na predmet oz. predmete svojih raziskav. Ve ko jih bo zajela naenkrat, manj natanna bo pri formulaciji svojih izsledkov. e bolj motee pa je vse skupaj tedaj, ko se takna znanost v Cobissu (digitalni sistem za klasifikacijo knjininega gradiva) kvalificira kot monografsko gradivo, e posebej zato, ker umanjka temeljni kriterij za monografije, to je ocena oz. recenzija. Repe v veini svojih monografij ne navede niti enega recenzenta. Rdea nit Rdee Slovenije najverjetneje niti ni v tem, da bi izpolnjevala znanstvene kriterije objektivne resninosti. Ali pa se temu e na zaetku upre. Na str. 18 imamo namre stavek: Ali tragina bilanca 50 milijonov mrtvih, kolikor so jih nateli avtorji rne knjige komunizma, pomeni dokonni in popolni potop ene od najvejih utopij 19. in 20. stoletja? Stavek, ki neke vrste kuanovsko norevanje v smislu: pobili so jih ve kot tiso. Na 14. str. rne knjige komunizma (Le Livre noir du Communisme, Robert Laffont, Paris, 1997) namre pie: Celotno tevilo mrtvih se pribliuje tevilki sto milijonov. (Avtorji rne knjige so ta podatek dobili z analizo v posaminih dravah, in sicer na Kitajskem 65 milijonov, v SZ 20, v Vietnamu 1, v Severni Koreji dva, prav toliko v Kambodi, milijon in pol v Afganistanu in Afriki, milijon v Vzhodni Evropi, ostalo drugod. rna knjiga je posveena tudi zelo precizni razdelavi teh tevilk, v katero pa ne moremo posei). Ali Repe ne pozna rne knjige komunizma ali pa namerno poneverja podatke? Za nekoga, ki se je lotil znanstvene analize komunistinega obdobja, je tak spodrsljaj bodisi znak malomarnosti bodisi namernega prikrajanja podatkov. Ali pa proste sage, namenjene idiliziranju doloenih zgodovinskih oseb, ki bo najverjetneje zadnja resnica Rdee Slovenije. Plejada revolucionarjev, od Stalina, prek Kardelja in Kidria do Dolanca ima namre nespregledljivo sredobeno jedro. To je dekriminalizacija osebnosti, ki so se uveljavile v sistemu, za katerega po mednarodnih kriterijih velja, da je bil pa
103

kriminalen (prim. prav rno knjigo komunizma) Te osebnosti so ivljenjsko vezane na ta sistem, zunaj njega jih ni bilo, tako da so postale neloljiv emblem sistema samega. Tako kot bomo za visokega uradnika Tretjega Reicha vselej rekli, da je bil zloinec, kajti zloinski je bil sistem, v katerem je deloval, tako bomo po logiki morali iste stvari sklepati tudi o predstavnikih Titove Jugoslavije. Bili so namre aktivni deli sistema, ki je temeljno kril veino lovekovih pravic, svojo voljo pa uveljavljal s silo, na zaetku tudi na raun fizinih likvidacij svojih nasprotnikov. Optike, ki vodi veino zgodovinarjev pri ocenjevanju socialistine periode, bi pri Repetovi Rdei Sloveniji zaman iskali. Namesto tega najdemo dobesedno ganljive ocene slovenskih in jugoslovanskih prevratnikov. Kardelj naj bi bil: Tih, miren, deloven in vztrajen, ves as nekaj tuhtajo. Na sogovornike, ki ga niso poznali, je z monotonim govorjenjem deloval odsotno, celo brezosebno. Le v intimnejih drubah se je razivel in potem tudi kaj zapel (Rdea Slovenija, str. 219).10 Bil naj bi intelektualec (kot Kidri) in naj bi se najbolje poutil v diplomaciji. e je temu tako, naj Repe navede eno samo Kardeljevo delo, ki bi bilo uitno e danes. In e bi bil res diplomat, bi moral Repe navesti vsaj enega od njegovih dosekov na mednarodnem parketu. V zvezi s tem se knjiga pazljivo ogne bolei resnici, da je Slovenija izgubila ozemlja na zahodu in severu, ker si Angloameriani niso dovolili novokomponiranih, razgrajajoih oblastnikov spustiti bolj na zahod oz. sever. In e je ebinsko zgodovino-pisje ibko v analizi, pa je mono v sintezi nekritinih klicajev. Ob vseh kritikah na njegov raun pa lahko ocenimo, da je teoretino in praktino veliko prispeval k vzpostavitvi slovenske dravnosti oz. k prehodu slovenskega naroda v nacijo. (Rdea Slovenija, str. 258) Kardelj, kominternovec, internacionalist in federalist naj bi praktino prispeval k vzpostavitvi slovenske dravnosti in prehodu slovenskega naroda v nacijo? In e bralec eli e toliko izvedeti, zakaj, mu Repe pa ne postree z nobenim dokazom. Pa saj dokazovanje tudi ni namen take literature Za potrebe priujoega zapisa smo se prebili skozi celo repejado, skozi veino monografij, lankov, publicistinih zapisov, skozi Delo, kjer je Repe objavljal ganljive nekrologe ali obletne lanke posveene Kidriu, Kardelju, Titu ali Dolancu. li smo tudi skozi ubenike, e posebej smo se ustavili pri onem za tudente 4. letnika zgodovine. Veljalo bi osvetliti e Repetovo izenaevanje slovenske in francoske kolaboracije, predvsem pa kreniti po poti, ki jo je v Izroilu ebin zartal Kuan sam. Povsod bi prili do enakih zakljukov, ki so, kot je rekel francoski filozof Jean Baudrillard, e sami zaetek. Pa v tem smislu, da je najprej namen,
10

Kako ne bi ta opis spominjal na predstavo povprenega nemkega nacista o vodji velike Nemije Adolfu Hitlerju, ki so ga partijski sotrudniki oznaevali kot mirnega moa, a polnega energije, vedno zamiljenega, s pogledom, vizionarsko uprtim v prihodnost, vsega predanega blaginji nemkega naroda, a hkrati tako dobrohotnega in razumevajoega do vsakdanjih stisk malega loveka.

104

potem pa temu sledi ideoloka in politina kvalifikacija zgodovine, vsem na rova. Razen, seveda entflorjanski pravljici o tiso in eni noi. In njeni rdei zavesi, predvsem pa tistem, kar je v resnici za njo. Demokracija, 2008

SREDNJI VEK SOCIALISTINE STAGNACIJE Slovenci smo na poti do samih sebe podobni enemu od mottov nepozabnega Zupanovega romana Menuet za kitaro na petindvajset strelov, ki govori o razmerju med potjo in ciljem. Pomembna je pot, ne cilj, cilj se izmika kot zahajajoe sonce. In drugi, Nejc Zaplotnik, alpinist, ki je skupaj z Andrejem tremfljem postavljal standarde ne samo evropskega, temve svetovnega alpinizma, je v svoji nepozabni knjigi Pot zapisal: Kdor dosee cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. To so velika besedila, velika, ker odsevajo duha dobe, v katerih so nastala, bolje v kateri so bile njihove besede izreene. Zupan je iskal pot, najverjetneje e zaradi sebe samega. Pot je bila tista osvoboditev, ki mu je pomagala preiveti nesmisel med kolizijo intelektualca na eni in drubene socialistine stvarnosti na drugi strani. Drugo so besede prerano umrlega Nejca Zaplotnika, ki je kot Vitomil Zupan slovensko misel oz. idejo o pripadnosti prestinemu klubu ljudi, ki tvorijo sloven'no celo, osvobajal jugoslovanskih, predmodernih in totalitarno zapetih vzorcev. Kaj nam danes torej pomeni misel na pot, ki da mora biti pred ciljem? Novo vpraanje: e so velikani slovenskega duha v asu, ko ta e ni bil organiziran v tako dovrene forme, kot je danes, razmiljali lahko zgolj o poti cilj je bil za oni as preve utopien -, ni mar zdaj nujno, da zanemo razmiljati o cilju, se pravi o naravi, konkretnih vsebinah in notranji zakonitosti slovenske drave, in pustimo pot vnemar? To bi bil edini metodoloki pristop, ki bi ga objektivna situacija dopuala, e pa ta princip e uporabimo, bomo ostrmeli pred rezultati, ki nam jih bo ponudil. Slovenija je resda dosegla skrajno povnanjen, formalni cilj, ki se je pred tednom dni spektakularno zakljuil s koncem predsedovanja Evropski zvezi. S formalnega stalia gre za briljanten uspeh in vsaj na prvi pogled kae na dravo, ki naj bi kar pokala od notranjega zdravja. e pa ta cilj pogledamo podrobneje, bomo videli, da je priel zgolj po inerciji. Predsedovali smo zato, ker smo bili za to tudi koledarsko predestinirani. Slovenija je bila preprosto na vrsti za to vlogo. Tudi osamosvojitev pred sedemnajstimi leti ni brez bremen nakljuij. Res, da je bila v domovini enotna volja po odcepitvi in svobodi. Vendar e bi se mednarodne okoliine ne sestavile nam v prid (razpad nekdanje SZ) in bi ne imeli nekaj genialnih posameznikov, ki so
105

znali pripraviti program, zagotoviti politino voljo in biti neomahljivi v vsakem trenutku (tak je bil Joe Punik), bi z osamosvojitvijo ne bilo ni. Kam pa je tako ustvarjena drava napredovala v svojem notranjem ustroju; koliko pa je notranja dinamika razvoja sledila zunanji, to so vpraanja, na katera bo odgovor zelo lakonien, to je, malo ali ni. Lahko bi celo malo bolj zaostreno rekli, da se notranji razvoj drave preprosto ni spreminjal, kot se ni spreminjala podoba sveta za loveka v srednjem veku. Ta je bil ujet v krono nihanje znotraj zaprtega kroga, ki ga je doloal sonni vzhod na eni strani in zahod na drugi. Ker ni bilo novih spoznanj, odkritij ali tehnolokega napredka, so stoletja minevala, kot da bi stopicala na mestu. Nekaj takega se utegne potrditi tudi za RS, poglejmo podrobneje. Najbolj je stopicanje na mestu znailno za najbolj peree podroje v dravi, za gospodarstvo oz. njegovo privatizacijo. Na tem podroju od razdelitve certifikatov ni bilo narejeno ni. e danes smo ujetniki Markovieve zakonodaje, nekaj gospodarstva je privatiziranega na skrajno vpraljiv nain (t.i. tajkuni), drugo e aka srene formule, ki se bo znala izogniti Scili, da nas pokupijo tujci in Karibdi, da postanemo rtev domaih pogoltneev. Stvar je e toliko bolj nesmiselna, ker je tudi za ta problem obstajala reitev. Namre: e bi zagotovili omejen odkup delnic oz. lastnitva podjetij pred prihodom na borzo, hkrati pa prepreili, da bi se ti lastniki delei prodajali naprej oz. postali predmet pekulacije, bi nali zlato formulo. Solidne banke iz tujine (denimo Socit gnrale) bi dale kredit v vrednosti, denimo, 100.000,00 tedanjih nemkih mark, kar bi bila najvija vsota, ki bi jo posameznik lahko dobil za nakup delea v podjetju. Ta vsota bi bila neprenosljiva in neodtujljiva priblino 20 let. V podjetjih bi se demokratino oblikoval sloj lastnikov, ki bi imeli interes naloeni denar im bolj plemenititi. Seveda za to ni bilo volje, ker to ni bil ustrezen koncept: koncept je e vedno oni kot iz konca osemdesetih let, ki omogoa najiro manipulacijo nekdanje partijske elite nad dravnim premoenjem. Zgodba stopicanja na mestu se tako v gospodarstvu kae kot neke vrste reforma z odloenim pogojem: namre: gospodarstvo bomo e privatizirali, vendar le na nain, da nam bo ta privatizacija omogoila neizmeren osebni profit. Stagnacijo pa odkrijemo tudi na drugih, prav tako pomembnih podrojih. Vzemimo, denimo, olstvo. Gabrov koncept osnovnoolskega pouka, ki se mu nekoliko bolj ohlapno ree tudi devetletka, je ena najvejih nacionalnih katastrof, ki so nas doletele po socializmu. Koncept osnovne ole se je spremenil tako, da ne ui ve mladih, kako znanje osvajati in ga potem analitino uporabljati, temve postavlja pred uence enormne koliine unega materiala, ki ga pa morajo absolvirati. Ne navaja pa jih na rabo metodologije, ki bi jim to znanje tudi osmislila za dalji as. Temu je zato, ker se je Gabrov (LDS-ov) koncept ole elel v irokem loku izogniti monosti, da bi vzgojil razmiljujoega dravljana. Daljnorono pa to pohablja konkurennost slovenskega uenca v primerjavi z njegovimi evropskimi kolegi. Da je temu tako, opaamo prav tisti, ki se ukvarjamo z mladino na zaetni stopnji
106

visokoolskega tudija. S kolegi namre zaudeni razbiramo, da so pisni izdelki tudentov v strano nevarnem procentu nereflektirani, kaejo nezainteresiranost za snov, lahko se da uganiti, da so naueni na pamet, brez globlje motivacije. V natanni meri pa odraajo namen Gabrove osnovne ole: uence zasititi z materialom, da jim bo zmanjkalo volje za poglobljen tudij. Hkrati je to mogoe sprotno preverjati na njihovih vrstnikih iz tujine, ki slovenske visokoolske klopi ulijo po mednarodnih tudijskih izmenjavah, kakrna je denimo izmenjava Erasmus. Preprosto naueni so stvari lotevati se drugae, zato so uspeneji. Slovenci pa stopicamo na mestu tudi glede e ene, morda najpomembneje vrednote, svobode. e je gospodarstvo relativna, olstvo pa e bolj absolutna vrednota, je svoboda absolut vseh vrednot. Pri tem ne mislimo na elementarno svobodo, kakrna je krena v klasinih totalitarnih sistemih. V mislih imamo bolj rafinirane oblike svobode, ki pa so nujni atribut dravljana iz postmoderne dobe visokih informacijskih tehnologij. Gre za svobodo informacije oz. za svobodnost dravljana v odnosu do njene pretonosti, se pravi, da so informacije v slovenski drubi danes optimalno pretone, da javnosti lahko posredujem, za kar menim, da je bistveno, in se o bistvenem lahko v javnih obilih pouim. Odgovor bo al negativen. V dvajsetih letih ni bil narejen niti korak naprej v informacijskem osvobajanju, mediji, predvsem tiskani so e danes polje manipulacije in pristranskosti. e pogledamo najvejo asopisno-zaloniko hio pri nas, Delo, te anomalije oitno izstopijo. Delo noe in ne more organizirati kritinega diskurza na temo sodobne slovenske zdajnjosti. Vsak tak diskurz je izkrivljen, kajti drugaen tudi ne more biti. Urednitva znotraj edicij sama poskrbijo, da se angairajo avtorji in koncepti, ki so vnaprej predvidljivi v eni sami bistveni toki. To je obramba anahronistinega instituta nekdanje socialistine drave, njenih simbolov in predstavnikov. Vse drugo je za nameek, je pop-kultura, kot je Delo zanimivo naslovilo svojo nekdaj kulturno stran. To je precedenni korak v najbolj nevarno smer. Kae, da je nekdanjim oblastnikom, zdaj klanovski eliti stagnacija drube in manipulacije okrog tega najveja vrednota. Ta je tako bistvene pomembnosti, da so tudi najpomembneji identitetni parametri nacije, za katere bi moralo Delo kot vseslovenski asopis skrbeti ad primum, isto postranskega pomena: so pop, kot popcorn ali popkultura. e bo potovanje v zaprtem krogu e najprej na poglavitni kompas, potem bomo to anomalijo zanimivo odkrivali na prav vseh mestih, ki doloajo superstrukturo slovenske drube. Gradnja avtocestnega kria, denimo, je toliko precenjena, toliko denarja je lo v ni, da lahko v resnici govorimo o novem zaprtem krogu. Zaprti krog je pravosodje, oz. celota nedelujoe pravne drave, je zdravstvo, ki se ne more znebiti bremen minule miselnosti, in tako naprej. To oceno bi teje uporabljali le za resorje, ki so se sprostili v zadnjem mandatu, denimo za notranje zadeve in policijo. Temeljno vpraanje na tej toki je vpraanje po razvojnih parametrih Slovenije. Katere so tiste skupine, ki bodo to tavanje na mestu razbremenile in dravi poiskale
107

oprijemljiveje notranje cilje? Pri tem je afirmativni odgovor nekoliko nerodneji kot negativni, teko je namre nekomu kar naenkrat pripisati toliko in toliko kompetenc na podroju liberalizacije slovenske drave in drube, za kar v korenini gre. Laje je ugotoviti, kdo na to ni pripravljen, komu so liberalni ekonomski, vzgojnoizobraevalni, medijski in podobni mehanizmi tuji. Odgovor na to pravzaprav ni teak: nasprotno, je enoumno logien: ti mehanizmi so tuji politinim silam, ki jih prepoznamo znotraj tranzicijske levice. Tavanje na mestu je hkrati njihov edini preivetveni nain. Ker ne znajo ustvarjati novega, so primorani le rpati iz starega. Najmoneji politini predstavnik tranzicijske levice so prav t.i. Socialni demokrati. Okrog Pahorja so se zdaj zbrali obrazi kot Mitja Gaspari, ki je bil viceguverner jugoslovanske, socialistine Narodne banke, zakonca Tekavi-Dimovski, ki ju poznamo iz afere Slovenska investicijska banka, Tone Rop, ki je kot finanni minister dopual tranzicijske anomalije, e posebej lanici svojega kabineta Nini Plavak, odgovorni za pripravo in politino uskladitev zakona o menederskih prevzemih. In tako naprej, po starem, vse do Janeza Kocijania, ki tudi priakuje v prvih vrstah. Jasno je, da nastop takne ekipe pomeni le nadaljevanje stagnacije, kar je zelo bistro videl tudi Pahor, ko je dejal, da bodo skunjave delovati po starem vzorcu silovite. Prevedeno v nediplomatski jezik politine analitike to pomeni, da bodo delovali po starem vzorcu in da Borut Pahor kot predsednik nima moi, da bi tu kaj ukrenil. Slovenija bo e dolgo hodila do same sebe. Nemara spet ez alpinistine vrvi ali kar romaneskno fantazijo. Demokracija (2008)

RITEM LABIRINTA Kljuno vpraanje prihajajoih volitev se da povzeti v vpraanju, kaken bo trend strukturnih sprememb v Sloveniji, e zmaga desno-sredinska opcija ali e to uspe levi, socialnodemokratski sredini Boruta Pahorja. Da bi na to vpraanje dobili jasneji odgovor, je potrebno najprej videti vsebino in program, predvsem pa oceniti daljnorono pozicioniranje enega in drugega v slovenskem prostoru. Da bi ne govorili na splono, vzemimo izkunjo zadnjih tirih let. e zmaga na volitvah uspe desno-sredinski opciji (kot tako oznaujemo politine stranke, ki so lanice EPP) se bo trend sedanjih sprememb najverjetneje nadaljeval. Slovenija bo e naprej rezala zaveso, ki drubeno-politino zakulisje louje od dravljanskega vsakdana ivljenja dravljanov. e naprej se bo nadaljevalo razkrivanje (in zaustavljanje) tistega dela partijske paradrave, ki je svoje politine privilegije izkoristil za poseg v drubeno premoenje, za akterje, ki so prepoznavni v marca 2004 ustanovljenem Forumu 21,
108

zdaj pa dobivajo presenetljive partnerje tudi v ljudeh, ki so bili (navidez ali zares) na strani demokratine opozicije (Andrej Lovin in Hilda Tovak, denimo). Nadaljnja razgradnja socialistine drave pa bo morala potekati prav v smeri, v kateri je bila zastavljena spomladi leta 2005. Gre za sveenj reform, ki je bil vsebovan v programu vlade sam, v celoti pa ni bil uresnien, ker je le-ta trila na enega najmonejih reliktov socialistine drave, na njene sindikate. Sindikalna demagogija, predvsem tista, ki se izraa skozi najvejo sindikalno organizacijo, skozi t.i. svobodne sindikate in njihovega vodjo Duana Semolia, je v letu 200511 e temeljito zaustavila razvojni korak Slovenije, kasneje pa skrbela, da je bilo reforme mogoe uresnievati v hudo okrnjeni obliki, kdaj pa sploh ne. V evolutivnem smislu je naa drava talec socialistinih sindikatov, socialistinih preprosto zato, ker so njihovi protagonisti ob zlomu sistema konec osemdesetih tvorili gravitacijsko jedro nekdanje SZDL. O tem e danes priajo televizijski posnetki in drugo gradivo, ki je e vedno na razpolago javnosti. e bo desno-sredinska opcija dobila volilni boj, bo poleg ekonomskih nadaljevala (morala nadaljevati) tudi z drugimi reformami, predvsem s tistimi, ki zadevajo razgradnjo socialistine drave v njenem ideolokem profilu in identitetni podobi. V najirem risu gre za demokratizacijo drube, potekajoo skozi osvoboditev posameznika. Socialistina drava je bila neuspena v svojih najpomembnejih segmentih, ne ekonomsko ne pravno ni delovala, mrtva je bila predvsem s stalia obeloveke pravinosti. Delovala pa je v enem segmentu in to tako presenetljivo, da je ta preivel do danes. Ta segment je bil dostopnost do privilegijev, ki so li peici. Kot po paradoksu je bila brezrazredna druba jugo-socializma razslojena bolj kot najbolj razviti kapitalizem. V zadnjem intervjuju za Demokracijo je prof. Andrej Capuder na vpraanje, ali je teko biti kranski intelektualec odgovoril Izredno teko, pol stoletja komunizma je kristjane naredilo za drugorazredne dravljane, in to na vseh podrojih politinega, kulturnega in gospodarskega ivljenja. Besede, ki same govorijo o izkljuenosti in vkljuenosti v drubo posveenih. Kristjani so bili in so e danes drubena skupina, ki je izkljuena iz tistih form oblasti, katerih ni prevetrila zamenjava vlade leta 2004 (gospodarstvo, univerza, diplomacija in drugo). Konec stoletja (leta 2000) sta bila v dravni upravi na direktorskih mestih zaposlena zgolj dva kristjana (konfesionalna katolika). Dva proti tiso in ve, kot je bilo takrat lanov in simpatizerjev ideolokega kroga SZDL. Deprivilegirane pa so bile tudi druge drubene skupine, analiza bi pokazala, da so bil iz izkljuevanja izkljueni
11

Leto, v katerem je Janeva vlada pod zunanjim in notranjim pritiskom (deli koalicije, predvsem Desus, reform niso podpirali) odstopila od korenitih liberalnih gospodarskih reform, ki bi z uvedbo enotne davne stopnje razbremenila srednji sloj in spodbudila ustvarjalne in podjetnike energije posameznikov. Mio Mrkai, takrat chief economist vlade, je zaradi tega odstopil z mesta vladnega stratekega sveta za gospodarstvo, skupina ti. mladoekonomistov pa izgubila precej politinega vpliva.

109

pravzaprav le tisti drubeni sistemi, ki so se napajali v personalnem in kadrovskem bazenu nekdanje SZDL. Druba privilegija v najbolj abstraktni obliki zadeva najprej pojme. Vse do zdaj se v javnosti dokaj brez teav uveljavlja privilegij ene resnice, ki temelji e v NOB-ju. Legitimna in drubeno nesporna resnica je edino pravilnost partijskega vodenja narodnega odpora, ta pa temelji na visoki stopnji nezmotljivosti njenih voditeljev. Resnica revolucije pozna tudi ekskluzivni prav njenih zastopnikov. e danes pred osrednjim kulturnim hramom v Ljubljani stoji spomenik Borisu Kidriu. Mnoga slovenska mesta poznajo Titovo ulico, Kardeljevo pload, o teh revolucionarjih se partijsko zgodovinopisje (denimo Boo Repe) e vedno izraa z dolno pieteto. Desno sredinska vlada bo tako pred nadaljnjim izzivom vrniti drubi njeno integriteto, kot jo terja izhodini demokratini standard. Integriteta drube pa pomeni, da obstajajo samo tisti privilegiji, ki si jih je posameznik sam zasluil oz. pribojeval s svojo iznajdljivostjo, nadarjenostjo ali im drugim. Teorija privilegiranosti pa ne zadeva samo duhovne podstati ali spoznavnega vpraanja o pravilnosti in zveliavnosti ene resnice. Poznamo tudi privilegije dostopa do drubenega premoenja, ki so mogoi le nekaterim, drugi so pri tem izkljueni. Med vsemi, ki so si premoenje pridobili na raun pekulacij z drubeno imovino, ne najdemo niti enega posameznika, ki bi ne bil bodisi formalno bodisi neformalno pripadnik t.i. SZDL-jevske elite, ki se je ob zlomu komunizma leta 1990 razprila pa strankah, gospodarskih lobijih in civilni drubi. lanstvo v Partiji je bilo tako reko nujni pogoj. O tem se je sam izrazil eden najspretnejih manipulatorjev, ko gre za prisvajanje drubenega premoenja, Boko rot. V intervjuju za sobotni Veer je namre prostoduno dejal: lan te stranke (Pahorjeve SD, op. pisca) sem ostal e iz asov Partije. Na vpraljiv nain pridobljeno premoenje, podito z ideolokimi tendencami restavracije, kae svojo podobo tudi v medijskem prostoru. Sindrom, kot bi Grki poimenovali tak pojav, je asopisna hia Delo. Od Kardeljevih asov, ko se je kitilo s parolo Proletarci vseh deel, zdruite se, se je malo spremenilo. V imenu proletarcev so nekdaj vladali Kardelji, danes pa s premoenjem delavcev, spet v imenu ljudstva ali prosvetljevanja le-tega (geslo, denimo, misli ire) upravljajo slamnati lastniki pivovarne Lako. asopis sam tako postaja zgled novinarske servilnosti in neobjektivnosti. Delo je najbolj ekskluziven (izkljuujo) asnik v Sloveniji, v njem se resnica in resninost pojavljata zgolj v natannem sorazmerju s potrebami novokomponirane pivovarske elite. Z izjemo malih oglasov, kronike in e kakne zakotneje rubrike ta logika pokriva devetdeset odstotkov vsebinske zasnove asopisa. Primer iz zadnjega tedna je pogovor s Spomenko Hribar, ki jo Delo angaira spet v natannem sorazmerju s priakovanji Pivovarne Lako v priujoi volilni kampanji. Delo je hermetien ideoloki falsifikat v meri, kot je bila to v 70. letih 20. stoletja moskovska Pravda ali v devetdesetih beograjska Politika.
110

Uravnoteenje medijskega podroja, v katerem se resnica devetdesetih odstotkov tiskanih medijev na Slovenskem ne bo neposredno zoperstavljala idejam odprte drube, je ena najvejih nalog prihodnjega mandata desnosredinske vlade, e ga bo seveda dobila. Vzporedno s tem tee (bo moralo e intenzivneje tei) integriranje drube na e enem segmentu, ki zadeva svobodo in vkljuenost dravljana. Najveji finanni monopoli so se dogajali pri enem najvejih osamosvojitvenih projektov, pri izgradnji cestnega kria. Dravno podjetje Dars je bilo do prihoda sedanjega ministra oblikovano s tihim soglasjem glavnega izvajalca del, SCT-ja, ta pa je prek agentov za zvezo uinkovito obvladoval obe konservativni stranki, SLS in SKD (oz. sedanjo NSi). Namesto, da bi Dars in drava doloala dinamiko, kvaliteto in cenovno vrednost projektov, je to poel SCT v osebi Ivana Zidarja. Njegova vloga v SCT pa je projekt Ivana Maka Matije, kot se je e vekrat pisalo, in s tem je linija kontinuitete ve kot oitna. Zidar je poleg rota eden najspretnejih manipulatorjev z drubenim premoenjem, to pa je tudi najveji domet firme. SCT je namre bolj kot za nizke gradnje specializirana za oddajanje vlog za dela iz prorauna, kjer ji zlepa ne bo kdo priel zraven. Vse drugo, kar se imenuje gradbenitvo kot tako, je drugotnega pomena. Za to danes oitno priajo kvaliteta, roki in izvedba projektov, ki se jih je lotil SCT (Pediatrina klinika, OI, entviki predor, Trojanski predori in drugo). Vsa ta manever pa je el na raun manipulacije z dravljani, ki ustvarjajo proraunska sredstva. ele v zadnjem asu si je mogoe zastavljati vpraanje, kaj je narobe in zakaj. To je velika prednost sedanje volilne kampanje, kajti tako transparentno slovenski cesarji e niso nikdar nastopali brez oblail. Druba bo do konca integrirana, ko bo razmerje med proraunsko ponudbo in povpraevanjem po delih iz tega naslova objektivizirano do toke, ko bomo dobili to, kar smo hoteli in plaali. V tem smislu so prihajajoe volitve najbolj ideoloke do zdaj, kajti prvi zadevajo infrastrukturo drave in zavest dravljana kot takega. Prvi pa imamo na tej osnovi tudi monost odloitve. Ne elimo govoriti, kdo je najbolj poklican k novemu mandatu, kajti odloitev za je vselej intimna odloitev posameznika, opravljena v posveujoi samoti volilnega prostora. Lahko pa na podlagi daljnoronega pozicioniranja stranke (in njenega liderja) reemo nekaj o tem, kdo priujoi dinamiki gotovo ne bo kos. Vpraanje, ki si ga deli mnogo ljudi danes, je, ali ni prvak Socialnih demokratov nekoliko razoaral, ko so njegova dokaj moderna stalia v prvih sooenjih zbledela, bolje, postala retorino bolj ali manj podobna interesom tranzicijske nomenklature? Odgovor bo zgolj navidezno pritrdilen. V bistvu pa je Borut Pahor vselej (ko ni lo zares) hodil po robu tistega, kar so mu e dovolili njegovi priepetovalci iz ozadja. Tako si je ustvarjal tudi podobo politika, zanimivega za desno-sredinsko volilno telo. Zdaj pa gre prvi v Pahorjevem ivljenju zares, zdaj mora govoriti in poeti tisto, kar okolje, ki ga je ustvarilo od njega priakuje. Kakno je to okolje in kakni so njegovi interesi pove najbolje
111

navedek Boka rota, citiran zgoraj. Gre e vedno za isto stranko, za enako tehnologijo, predvsem pa za dravljane najpomembnejo lastnost, za zagovor dezintegrirane drube, zgrajene na privilegijih posameznikov. V tej funkciji nastopa Pahor, to je tudi kvintesenca njegove tretje poti ali odgovornosti za spremembe. Moderni Pahor ivi v ustavljenem asu prenavljajoe se SZDL, ta paradoks pa utegne prepoznati ve volivcev, kot si je misliti. e se bo to zgodilo, je slovenski lovek na pravi poti do svoje osvoboditve. Demokracija, 2008

GULAG PRIHODNJEGA UPANJA? Ozraje, ki se pozornemu opazovalcu kae v povolilnem asu, je dale od optimizma. Slovenija se je zaela od deel demokratinega sveta razlikovati predvsem po tem, da so se zdaj v enaki vrednostni in civilizacijski perspektivi uravnali oz. izenaili organi oblasti (vlada), parlament, mediji, kapital in civilne institucije (denimo univerza). Slovenska druba se je, kot je ugotovil Metod Berlec v uvodniku prejnje Demokracije, znala v zrelem totalitarizmu, kakrnega ni bilo e od leta osemdeset sem. Tako pa smo evropski unicum, primerljivi s standardi, kakrne izpriujejo vzhodne demokracije, denimo Bolgarija ali Romunija. Nastopa Pahorjeve vlade ne moremo videti drugae, kakor kot poskus, da se stvari vrnejo v mir socializma po meri loveka, prikritega socializma, kakrnega smo poznali ves as in kakrnega smo postali vajeni. V tem se Slovenija drastino razlikuje od ostalih drav, kajti pri nas so drubeno ivljenje, drubena promocija in vije oblike socialnega bivanja, kot to imenujemo, e vedno ujeti v zamaknjeno optiko SZDL-jevske tradicije. Ta je doloala ideoloko polje tistega, kar je pravilno (partizanstvo, socialistina Jugoslavija, maral Tito), v to polje pa pritegovala ljudi, ki so bili bodisi lani ZKS bodisi SDV. Dopuena je bila tudi kakna izjema, da le ni bila preve izjemna. To je tip zaprte, klanske drube, ki pozna svojo ikonografijo, svojo retoriko in svoje notranje sovranike. Odhajajoi premier je bil brez dvoma eden najmonejih, notranji sovranik pa je nevaren zato, ker razkriva nevralgine, kriminalne toke taknega sistema in ker konkurira za njegovo razgradnjo. Njegova razgradnja namre ele omogoa, da se as kot tak zane, da se zgodovina odpre in da ljudje zaivijo zunaj velike manipulacije. Prihajajoa vlada je svoj prostor zasedla prav s postulati SZDL-jevske tradicije. Z njimi si zdaj po opravljeni nalogi podaja roke, najprej z najmonejo komponento njenega uspeha, z enoumnimi mediji. Tiskani mediji, e se omejimo zgolj na te, so
112

veinoma delovali v smislu detekcije in odstranjevanja notranjega sovranika s politine scene. Pri tem ni bilo nobenih meja, nobene dostojnosti, predvsem pa nikakrnega spotovanja do temeljev novinarskega kodeksa. e se ozremo nazaj, v vrtinec ene od najbolj trenih medijskih zmenjav, v konstrukt Filma o Patrii, kaj je sploh razkril tistega, kar je obljubljal? Kaj je dokazal v zvezi z inkriminiranjem dravljana J., ki naj bi si z malverzacijo glede javnega naroila zagotovil bodoo pokojnino? Do zdaj e niesar, videli nismo tudi nobenega dokumenta, smo pa videli veliko bolj nevarno re. Namre, kako je mogoe vsakodnevno teptati ne samo pravila novinarske etike, temve tudi pravila temeljnega dialoga (dekaloga) med ljudmi, tistega, ki civilizacijo sploh omogoa. V zvezi s Patrio (pa tudi drugimi aferami) so se na naslovnicah slovenskih asopisov pojavljale radovoljne lai, neutemeljena namigovanja, diskvalifikacije. Koliko so te opravile svojega dela pri demontai notranjega sovranika, dravljana J., naj povedo zadevni analitiki. Mi pa lahko reemo naslednje: prav pri Patrii se je opazila meja tistega risa, do katerega se je SZDL-jevska platforma pripravljena spustiti za obrambo lastnega privilegija. Ta ris je umor, medijski atentat na dravljana ali skupine dravljanov Opravljen bombastino, v enkratnem ali ponovljenih pulzih. Vendar je medijski umor za razliko od dejanskega mogo le, e ne obstaja prostor, v katerem mo eksplozije lahko pride do svojega uniujoega uinka. Ta prostor pa se imenuje odsotnost konkurence, ki je v dananji Sloveniji na podroju tiskanih medijev aksiomatino dejstvo. ele konkurenni objektivni tisk onemogoa medijsko manipulacijo in eksplozivnost informacij, ki so same po sebi la. V Sloveniji pa ni enega dnevnika, ki bi problematiziral eventualna mnenja oz. ugotovitve drugih, e pri tednikih je komaj kaj. e bi umanjkali e Demokracija, Druina in Reporter (sledimo abecednemu zapisu, ne vrednostni ponderaciji), bi se znali v zaprtem prostoru, kakrnega si v svoji zavesti ve ne znamo predstavljati, pa eprav ivimo tako blizu njega. Ve dejavnikov pa e danes kae, da se s skritim soglasjem tranzicijskega trojka e uresniuje tisti del koalicijske pogodbe, ki predvideva, da se bo e onih nekaj ljudi v nacionalnih medijih moralo posloviti od besede in slube. Tajne klavzule pogodbe namre govorijo o tem, da bo novinar, ki se ne bo strinjal z uredniko politiko medija lahko zaprosil za odpravnino. Docela zaprti prostor socializma po meri loveka se e uresniuje, to lahko opazimo dnevno: kjer je na mnenjskih straneh, denimo, Dela ali Veera do volitev e nastopal par politinih analitikov, kjer je eden stvari ocenjeval s stalia demokratine opozicije, drugi pa s stalia interesov kontinuitete, je zdaj tega konec. Mnenjske strani so prazne, saj nastopa samo ena barva. Pahorjeva vlada je dejansko samo e pred enim izzivom, temu se ree nacionalna televizija in radio. Nacionalka in radio sta napadana prav s strani tiskanih medijev,
113

ki ne dopuajo nobene konkurence. Paradoksno, da je napadan prav medij, ki v svojih informativnih komentarjih skrbi, da je vedno sliati obe strani. ele ko bo nacionalna TV disciplinirana, bodo v Pahorjevem tabu lahko ugotovili, da se je tranzicija pravzaprav izplaala. Izgubili niso niesar, pridobili pa so nov obraz, kakrnega si konec osemdesetih ne bi mogli niti nadejati. Ob kontroli medijev pa ga lahko barvajo in zaljajo isto po svoji volji. Te volitve so bile tako volitve medijev kot kapitala. Tako kot je prihajajoa vlada za svoj uspeh lahko hvalena medijem, je lahko tudi kapitalu. Nujni vzroni vozel je vzpostavil novi parlament, ko je glasoval za zakon o nujnem porotvu bank. Mnogi so razpravljali, mnogi govorili, bistvo pa se je izmuznilo mimo irih oi javnosti, namre, da bo od tega prvo in najvejo korist imela prav falanga tajkunov, ki bo reevala svoj nezavidljivi poloaj. Eden glavnih podpornikov zakona je bil Matja Han, poslanec SD. Kako bi tudi ne bil, saj je poleti s predsednikom stranke Pahorjem svatoval na Dnevih piva in cvetja, prav tedaj, ko se je Boko rot potegoval za politino podporo prihajajoe vlade. Tej vladi tudi ne bo treba menjati efa kabineta Janeza Drnovka, kar je sedanji predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Marjan Kramar bil, preden se je lotil bannitva. Vlada pa bo prostor zapirala tudi na podrojih, ki so kljuna in pomembna predvsem zanjo, to pomeni za stranke. LDS bo dobila Notranje ministrstvo in pravosodje, Zares pa lahko rauna na kontrolo pri kulturi, visokem olstvu in gospodarstvu. Obe od teh kombinacij sta novi, do zdaj se sem ni upal spustiti e nihe. Stranka, ki bo obvladovala policijo in pravosodje, bo lahko po svoji oceni doloala dinamiko pregona kaznivih dejanj (v gospodarstvu, denimo), bodisi doloala koga se iz tega razvida izpusti. Zares bo v osebi Gregorja Golobia, sedanjega ministra za visoko olstvo, obvladoval spekter digitalne tehnologije, kjer je v Sloveniji najve oglasov (Mobitel, Telekom, Debitel, Simobil), v kombinaciji z gospodarskim ministrom pa se bo oglaevalski prostor odprl e v firme kot so Petrol, Triglav in druge. e k temu dodamo, da bo ministrica za kulturo imela veliko pristojnost nad mediji (ti so najire oglaevalsko polje), lahko le zakljuimo, kaken irok prostor manipulacije se obeta nekdanjemu direktorju Ultre, zdaj predsedniku Zaresa. Prihajajoa vlada pa za Slovenijo pomeni korak nazaj e v enem, pomembnem segmentu. Poleg normalizacije razmer na medijskem podroju mora realizirati tudi nekatere projekte, ki so bili v obdobju 2000-2004 zavrnjeni zaradi referendumov. Tako koalicijska pogodba vsebuje revizijo zgodb o biomedicinski oploditvi samskih ensk, revizijo jare kae o izbrisanih in podobne rei. Gre za to, da se prostor v celoti zapre, da zaivi sleherna od e tako slaboumnih pobud, ki so jih dravljani zavrnili e pred leti. Tu gre res za vpraanje prestia, nenazadnje za ugled Pahorjevega ega, ki si tudi za nazaj ne more privoiti nobene napake. Zaradi tako pomembnih stvari je tudi zaudenemu bralcu koalicijske pogodbe jasno, zakaj ta ne vsebuje taknih malenkosti, kot so ukrepi za primer steajev podjetij ali
114

oni ob eskalaciji brezposelnosti. Oboje nas zaradi svetovne gospodarske krize doleti, etudi bi si tega sami najmanj eleli. Vraanje v romunsko enoumje oitno ne skrbi prihajajoe vlade. Kako pa bi tudi jo, saj je to njen projekt. Drugo vpraanje, ki se postavlja, je, skrbi mar koga v tujini oz. skrbi demokratino opozicijo v domovini? Tujina moli, ker si preprosto ne more predstavljati, da so takne stvari v Sloveniji mone. Slovenija se je pod srameljivo senco na sonni strani Alp tiho preobrazila v nekaj, kar je zahodnemu politiku nedoumljivo: Romunija ali Bolgarija pa ne moreta voditi Evropske zveze, ker za to nista notranje kvalificirani. Slovenija je to izpeljala, eprav ji je temeljni kriterij umanjkal. In demokratina opozicija? prihodnje volitve utegne dobiti, e bo Jana zdral tempo, predvsem pa, e bo lahko raunal na deset procentov demo-kranskega partnerja v parlamentu 2012-2016. Tu pa se postavlja naslednje vpraanje. Kakna je prihodnja usoda Koalicije Slovenija, namre tiste tvorbe, ki je v razmerah proporcionalnega volilnega sistema sploh omogoila pohod v institucije LDSsove oblasti tiri leta tega. Usoda Koalicije Slovenija v tem trenutku je slaba, bolje nikakrna. S to besedo namre oznaujemo monost, da bi se NSi z Ljudmilo Novak uspelo prebiti v prihodnji parlament. Te monosti ni, kranska demokracija in njeni voditelji, od Bajuka, Novakove, Duhovnika do Peterleta so si preve umazali ime v projektu, ki se je prvotno imenoval kranska demokracija. e pa bi se odprl nov prostor, bi zdaj e ducat generacij maturantov kofijske gimnazije lahko videl, da prihodnost obstaja v njih samih. Vse to pa ne more miniti brez analize, ki jo je asopis Druina po volitvah opravil s priznanimi teologi. Jasno je bilo namre videti, da se zavedajo, do kam smejo v svojem razmiljanju, da pa bi povedali e stvar ve, e bi to lo v kurtoazni koncept asopisa: namre, bralcem pa ja ne bo jemal vsega upanja. Poueni pa so med vrsticami tuhecove in Juhantove razprave lahko ugledali tri bistvene povedke: od osemdesetih smo tudi v Cerkvi napravili nekaj narobe, ljudje ki so tvorili kransko-ljudske stranke so bili napani in mi nismo pravi as reagirali na njihove anomalije. Priujoa vlada prihaja tako v enega od nitih trenutkov slovenske zgodovine, svoj mandat dolguje dolgoletnemu demoraliziranju volilnega telesa, ki ni sposobno zalih obrazov loevati od slabih namenov. Prihaja v prostor, v katerem tako reko ni ve medijske konkurence, politina pa je omejena na eno samo stranko. V dravi, kjer sta medijski in politini prostor pohabljena, dravljani bijejo plat zvona. Prisluhnimo dananji tiini. Morda pa v njej tiho, tiho odzvanja zvonek prihodnjega upanja. Demokracija, 2008

115

TEOREM PAJEVINE IN LJUBLJANSKA ALMA MATER Slovenska civilizacija, e tako imenujemo celokupnost mehanizmov, instrumentov in pojmov, ki vzpostavljajo identiteto Slovenije, se v zadnjem asu pospeeno lomi sama vase. V prvi vrsti gre za odsotnost javne zavesti o tem, kaj je slovenski contrat social, e sploh je, in nenazadnje, ali si ga res elimo. Spomnimo, contrat social (drubena pogodba) je delo Jeana Jacquesa Rousseauja, razsvetljenskega filozofa, ki je s svojo mislijo odprl Zahodu pot v moderno. enevski mislec je to pot ravnal prek irokega ovinka. Tisti as so namre za moderne veljali angleki misleci, angleka demokracija pa za vrac, v katerem sta se idealno in e stvarno stanje stapljala. vicarski enciklopedist pa je bil preprian, da so le Grki in Rimljani celovito dognali lovekovo identiteto, nenazadnje, da sta zgolj doslednost in zvestoba njihovemu zgledu predpogoj tiste notranje pripravljenosti, ki je pred nastopom nove ere omogoala vrei pogled v prihodnost. To zrenje prihodnosti pa je Rousseau osrediil v Juvenalovi maksimi Vitam impendere vero, ali ivljenje je potrebno posvetiti resnici, kot stvar razumemo v domaem jeziku. ivljenje v resnici je tako nujni predpogoj tega, da ljudje lahko svojo svobodo v drubi sploh uveljavljajo, ivijo. Resnica v medsebojnih razmerjih je tisti temelj, ki drubeni dogovor sploh omogoa. e na tej toki uganemo, da se drubeni dogovor v Sloveniji e ni zgodil. Na ravni osebne intuicije, statistinih zakonov ali splonega zapopadka bomo tej trditvi brez teav prikimali. Njenih vzrokov za potrebe priujoega zapisa tudi ne bomo razgrinjali, so namre dovolj jasni. Pomudili pa se bomo pri tisti instituciji, ki bi morala biti najprej zavezana Rousseaujevemu duhu, predvsem v razsenosti resnice, katero je filozof postavil vsemu na elo. V razmerah drubene tranzicije, e posebej malega in do pred dvajsetimi leti e nedravotvornega naroda, pa bi morala biti njegova lu v modernost. To je alma mater, kot s tujko imenujemo najstarejo institucijo Zahoda (poleg Cerkve), to je univerzo. Slovenci je nismo imeli do asov kralja Aleksandra Karadjordjevia, kar pa ne pomeni, da nam skozi zgodovino univerzitetni duh ni odlino sluil. tirideset rektorjev smo namre prispevali Dunajski univerzi. Aleksandrina je pomagala prebroditi prve teave pri organizaciji univerze, a je imela premalo asa, da bi sploh zaivela. Prehitela jo je druga vojna, po njej pa revolucija. Ljubljanska univerza je v njej (in po njej) postala e ena od institucij totalitarne drube. Merila za napredovanje v nazive so bila strano blaga, kljuni kriterij, ki se je poasi uveljavil, pa je postala moralno-politina neoporenost. Vrhunec je ta groteska doivela konec sedemdesetih let, ko so jo poimenovali po loveku, ki ni

116

imel ne visoke izobrazbe ne ene same mednarodno primerljive bibliografske enote, po Edvardu Kardelju namre. Dobro desetletje za tem so Univerzo (kot celotno dravo) zaeli vraati v normalne okvirje. Prva polovica devetdesetih je prinesla zaostrovanje pri kriterijih za napredovanje, hkrati pa tudi novo rektorsko strukturo. Rektorji, kot je bil denimo, profesor Kralj, so bili res to, kar bi Univerza morala imeti. Znanstveniki z neoporeno bibliografijo in preverjeno pedagoko dejavnostjo, tudi v tujini. Tako v politiki kot na Univerzi pa so se stvari zaela kmalu sprevraati v prazne mehove. Leta 1998 je bil za rektorja izbran Joe Mencinger, ki je mandat opravljal dvakrat, vse do leta 2005. Mencinger je bil kot Kardelj politina figura. Podpredsednik Peterletove vlade, ki je onemogoil sprejem Sachsove privatizacijske zakonodaje, kar je v nadaljevanju vodilo v status quo drubene lastnine, status quo, od katerega je imela korist nomenklatura tranzicijske levice. Da je lo za politien zasuk v vodstvu Univerze, pove e Mencingerjeva bibliografija. Javno je dostopna v informacijski bazi Cobiss, pri njej pa presenea predvsem odsotnost znanstvenih monografij (najdemo le eno, pa e ta je stara tiri desetletja) in mednarodnih referenc. Koliko je Mencinger deloval v tujini (kar bi bilo za ekonomista tako reko nujno), je nemogoe izvedeti, najverjetneje bolj malo ali ni. Preseneajo pa naslovi bibliografskih enot, ki jih navajamo, kot sledi: Teorem pajevine in pridelovanje krompirja na Slovenskem, nadalje Benzinski bonovi, jo jedna eksplozija tranje, pa Ideoloki proboj, teke zbrke i stvarna ogranienja, in tudi: Privredni sistem i efikasnost privreivanja. Na koncu pa sledi realni logina razprava po tej zmedi, naslovljena: Kako smo prili, kjer smo? (prispevek je iz leta 2009). Celotna bibliografija izvirnih znanstvenih lankov je en sam upor proti logiki rousseaujevskega tipa univerze: Klasifikacija za Cobiss, kjer je izvirni znanstveni lanek tokovan najve, zanj namre doloa naslednji kriterij: Izvirni (primarni) znanstveni lanek prinaa rezultate avtorjevega samostojnega ali skupinskega raziskovalnega dela. Njegova znailnost je, da prinaa nova odkritja oziroma spoznanja. V naravoslovnih, tehnikih, biotehnikih in medicinskih vedah ima izvirni znanstveni lanek po navadi kar standardno strukturo: uvod, materiali in metode, rezultati, razprava ter viri. Koliko so teka zbrka in stvarno ogranienje ali pajevina v pridelovanju krompirja lahko plod samostojnega ali skupinskega raziskovalnega dela, naj presoja bralec sam. Sintetini pogled po Mencingerjevi bibliografiji pa odkrije, da bi se s takimi luknjami teko potegoval e za izhodini naziv v hierarhiji visokoolskih predavateljev, za docenta. Odsotnost zakljuenih, tujejezinih monografskih publikacij, ob solati iz koloradskih hroev, krompirjev, pajevine, bonov, probojev izbrk, bi namre njegov dosje ob morebitnih kandidaturah uvrstila v rubriko nesprejemljivo

117

Mencinger je ob dvakratnem mandatu na elu ljubljanske Alma mater postal tudi eden redkih, e ne edini rektor univerze v srednji Evropi, ki nima mednarodno relevantne znanstvene bibliografije. Vendar za interne kriterije slovenske nomenklature to ni bilo potrebno: pogled po Mencingerjevem opusu namre odkriva tudi njegovo mentaliteto. Povzeli bi jo v gesla Kuanove skupine, sumarno pa izrazili v temle vzkliku: e, e, ampak. To pomeni: Socializem res ni bil najbolj v redu, toda globalizacija in trna Evropa pa tudi nista za Slovence. Skratka, ustvarjanje dialektine zmede, v kateri pa mnogi prihajajo do svojih koristi, do tistega, do esar v transparentnem sistemu ne bi bili nikdar upravieni. Prav zato je Joe Mencinger lovek za Kuanov as, njegovo obzorje se zane in neha na prav tistih koordinatah, ki sluijo promociji socializma po meri loveka, v tem pa je enak sleherniku, ki ga je tak sistem zadnjih dvajset let postavljal v ospredje: Tinetu Hribarju, Francetu Buarju, Tonetu Pavku ali Franciju Krianiu. Za Mencingerjem je na elo Univerze prila ena predsednika stranke Demokratine prenove oz. Zdruene liste, ki je bila uradna naslednica Zveze komunistov Slovenije. Njen mandat si bomo zapomnili predvsem po tem, da je s kolegi z drugih slovenskih univerz nastopila zoper pobudo za ustanovitev prve demokratine univerze na slovenskem. Andreja Kocijani si je namre z Lucijo ok (rektorico t.i. primorske Univerze) in Andrejem Bohincem (rektorjem t.i. druge primorske Univerze) enaka v nezgreljivem skupnem imenovalcu: vsi so si namre delili lansko izkaznico one partije, v kateri je Kuan pred dvajsetimi leti zamrznil svoje lanstvo. In to bi bili svetilniki v prihodnost? Juvenalovi ljubitelji resnice? Rousseaujevski borci za nov contrat social v tranziciji? V kardeljanskem asu in po njem je Univerza brino skrbela za nekaj: da so njeni uslubenci kadrovsko napajali tranzicijsko politiko, hkrati pa njene fakultete skrbele za naraaj razlinih politinih analitikov, neodvisnih komentatorjev in podobnega. V kampanji pred zadnjimi volitvami so tako po primorskih klancih viseli bratje Juri in njihovi podmladki, iz koprskih Kort pa je veselo pogledovala Lucija okova, tako reko izza vsake serpentine na ne zelo kratki cesti. Po nacionalnih medijih so se bohotili predstavniki FDV-ja, nekdanje Dolaneve ole, vsi seveda neodvisni in avtonomni. Tik pred roado Andreja Kocijani Rudi Rizman je politika oitno ocenila, da je v tem trenutku potrebno disciplinirati e nekaj kritinega duha, ki je kljub vsem istkam na Univerzi vendarle ostal. V teh dneh je namre v javnosti razprava o Etinem kodeksu Univerze, ki predvideva, predvsem v 17. in 18. lenu, onesposobitev vsakogar, kdor bi se z namenom spremembe drubene klime izpostavil znotraj katere od demokratinih strank ali se kot posameznik javno opredelil zanje, bodisi se zgolj zavzel za ideje, ki jih demokratine stranke predstavljajo. Tako najdemo pod parafo IV Udejstvovanje in nastopanje uiteljev, drugih delavcev univerze in tudentov zunaj univerzitetnega okolja naslednji
118

restrikciji: Zaposleni na univerzi in tudenti, ki so voljeni oziroma imenovani predstavniki politine stranke, ne morejo biti izvoljeni oz. imenovani na vodilna delovna mesta na univerzi oz. lanici. In drugo, e usodnejo: Kot zasebniki se lahko svobodno vkljuujejo v dejavnosti politinih strank, poklicnih in interesnih zdruenj, cerkva in drugih oblik civilne drube in izraajo javno svoja mnenja v lastnem imenu. Pri nastopanju upotevajo morebitno nasprotje interesov ter da njihova dejavnost ne ogroa dela na univerzi. To ne velja za uitelje in sodelavce, ki v svojstvu strokovnjakov in v skladu z akademskimi standardi analizirajo politino dogajanje v drubi (Etini kodeks). Iz tega sledi naslednje: lanstvo v stranki in aktivna vloga (na Univerzi) sta nezdruljiva, in drugo: strokovnjaki, ki analizirajo drubeno dogajanje se ne smejo vkljuevati v dejavnost politinih strank, poklicnih zdruenj ali cerkva. Zanje namre odpustek ne velja. Kaj to konkretno pomeni? Priujo lanek predstavlja idejno in aktualno-politino opredelitev, ki v teh in teh parametrih sovpada z linijo najveje opozicijske stranke trenutno. To bi njegov avtor (torej podpisani B.M.T.) lahko poel kot zasebnik, ne pa v svojstvu strokovnjaka in drubenega analitika (kar avtor dokazuje z nazivom izrednega profesorja znotraj UL in docenta na parikem Inalcu), torej priujo zapis zapade inkriminaciji znotraj jurisdikcije etine komisije UL, ki avtorja lahko povabi na zagovor. Univerza se bo ob dvajsetletnici Kardeljeve smrti e v eni, bistveni komponenti pribliala zgledu svojega mentorja: z nasilno represijo bo namre utiala vsakega od drubenih diskurzov (in njegovih diskutantov), ki bo govoril proti vetru, kakor imenujemo veinsko razpoloenje v tranzicijski Sloveniji. To bo seveda lo na kodo njenega ugleda, znanstvene integritete in avtonomije miljenja, kot se kae skozi Rousseaujeve in Juvenalove postulate. Slovenska civilizacija bo tudi korak dlje od drubene pogodbe, e za eno stopnjo manj svobodni in razumni bomo. Morda pa svetilnike nae prihodnosti enkrat postavimo pred zrcalo. Preden se skupaj z vsemi problemi, ki nas tepejo iz socializma, zlomimo vase. DEJANA KARBE POT OD LONCA DO SKLEDE (ali o zadnji resnici Patrie) Denar iz Patrie ni konal pri Janezu Jani, temve v njegovi stranki SDS, s tem naslovom je v ponedeljek, 23. 11. izel asnik, ki se sicer oglauje s sloganom misliti ire, v zadnjem asu pa ga poznamo po edalje bolj neastnih dejanjih zoper novinarski ugled. Gre za Delo in njegovega urednika Darijana Koirja. Ugotovitve o denarju predstavljajo sklepno etapo v fantastini nanizanki, kakrna se je pod imenom Patria spletla za potrebe volilne kampanje tranzicijske levice septembra 2008.

119

Prejnji teden smo opozorili, da je levi politiki zmanjkalo volje polniti dnevno asopisje (predvsem Dnevnik) z novimi in novimi konstrukcijami, ki bi dokazovale vpletenost Janeza Jane in stranke SDS v koruptivne posle z osemkolesniki. Tako sta se za potrebe internetnih medijev pritoevala Jani Sever in Rok Praprotnik, oba pomembna podpihovalca idej o dozdevni korupciji prek Patrie v slovenskem prostoru (primerjaj ustrezne komentarje na Vest.si, od 15. 11. naprej). Levici je na videz e zmanjkovalo volje, predvsem pa idej, kako zainiti spet kakno novo razkritje ali novico, ki bi nakazovala na vpletenost imaginarnega dravljana J iz Berglundove deele pravljic. Potem pa je nenadoma priel preobrat, ki bi si ga nihe niti ne predstavljal. Dal se je naslutiti v lanku velikana slovenskega novinarstva, iz sobote, 21. novembra. Janez Marke se s Patrio sicer dotihmal ni resno poskual. Veino asa je namre porabljal, da je za potrebe Sobotne priloge strail pred nevarnostjo demokratine opozicije vse tiste, ki ta izropani in izvotljeni prostor javne besede e naprej jemljejo v roke. Njegovo poetje je vse do svetotene Patrie bilo namenjeno obraunavanju s fantomi lastne vesti, za kar je poskual v svojih lankih pridobivati eventualno bralstvo. Vendar ga je to prebralo, e preden je oko sploh zatipalo prvi znak v katerem od neskonnih paragrafov iz zadnjega asa. Marke je ob radikalni spremembi svoje identitete ostal brez obraza: od tedaj poskua dopovedati, da je njegov obraz na mestu, le tisoeri pari oi, ki se po tistem mestu sprehajajo, pa vidijo narobe. Sredobena Patria pa je subjektivni Markeev problem zaela reevati v instant zakomplicirani situaciji, za katero je bil prav on poklican, da jo enigmatino napove. Ali narobe, spomnimo se brezplanikov Slovenski tednik in Ekspres, ki sta dosegala vrtoglave naklade in dosledno diskvalificirala Janeve politine nasprotnike. Zanju nekateri celo sumijo, da sta se financirala iz provizij ob poslu s Patrio (Janez Marke, Delo, SP, 21. novembra, str. 16). Stavek je bil v celotnem kontekstu lanka hudo vpraljiv: zato je tudi v soboto zbudil veliko pozornosti. Marke je bil namre prvi, ki je za Delo povezal tri do tedaj e popolnoma loene pojme, Patria, brezplaniki, SDS (oz. njeni politini nasprotniki). Pozoren pogled je ugibal, mar ne gre za zaetek presenetljivo nove zgodbe. Ponedeljkova izdaja asopisa, s katero smo zaeli nae razmiljanje, je dala prav drugi hipotezi. V dopoldnevu se je namre svet obrnil na glavo, Karbove teze o izsledkih finskih raziskav so s svojo silovitostjo zaorale v prostor. Pozornemu pogledu pa se je e ob prvih najavah kandala na internetnih straneh MMC-ja in 24ur.com postavilo kakno vpraanje. Najprej, denimo, tisto: ali je mogoe, da bi kak finski kriminalist ravnal kot trap, da bi celotno raziskavo podrejal interesom slovenskega Dela? Nadalje, kako pa je denar priel v stranko SDS? Do zdaj je bil namre Jure Cekuta edini, ki je priznal, da je nekaj denarja dobil. Bi Jure Cekuta, upravitelj dvorne psarne in osebni prijatelj preminulega monarha financiral Ekspres
120

in Slovenski tednik? Nenazadnje: kakne interese pa bi imeli lani SDS, da bi zdaj robato pripovedovali pravkar komponiranemu novinarju Karbi o najbolj obutljivih stvareh na planetu, da bi mu iz dobre volje prav vse iztresli v naroje? Ko pa je Bjoerkqvist v popoldnevu zanikal Delove navedbe, je stvar mahoma zasijala v banalnosti svoje armature. Marke je lanek za Sobotno prilogo napisal v sredo ali etrtek, 18. oz. 19. novembra. To je bilo ravno takrat, ko sta Praprotnik in Sever jadikovala, kako ni ve interesa za Patrio, etudi so nekaterniki v njeno promocijo dolgo leto vlagali celoto svoje bioloke in duhovne moi. Logika razmiljanja naprej pove, da se je afera ustavila, ker se ji je izneveril notranji ritem njenih akterjev, ki jo je do takrat dral pri ivljenju. Izneverili so se ji vsi, razen Darijana Koirja, ki ji je zdaj silovito hitel na pomo. Koir je angairal Markea in Dejana Karbo, da bi poskusila z novim manevrom. To je storil na lastno pest, predvsem pa zaradi svojega eksistencialnega interesa. Na Delu se namre pribliuje zamenjava odgovornega urednika, kajti Koir se je preve zamazal s podporo tajkunskim nartom: vsi namre vemo, da se je v kolumnah malodane razpoil, tako goree je sladil lako baronijo. Zato je angairal Markea, Karbo pa z najbolj nenavadno nalogo poslal na Finsko. Namesto, da bi se finski preiskovalci oglasili v Sloveniji, so se slovenski novinarji pri njih, e, da imajo dokaze in papirje. To naj bi bila zgodba z brezplaniki, ki se je po Bjoerkqvistovem zanikanju izkazala za nedomiljeno potegavino. Pa tudi pri izbiri revolucionarnega razkritja Koir ni bil dosti originalen. Idejo je najverjetneje napaberkoval pri Borutu Koevarju (urnal 24 ur), ki je prinesel to zgodbo, e zavito v Bjoerkqvistov demanti. Vendar je vseeno tvegal roado in do tedaj prvo-obdolenega Janeza Jano zamenjal s stranko SDS, ker je pa ocenjeval, da se da stranko laje kompromitirati z lansirano govorico kot posameznega loveka. Ta nart je bil najverjetneje skovan v zaetku preteklega tedna, povedali smo e, da ni v celoti izviren: kdo je potem doloil dele celotne strategije je teko rei, kljub temu pa silovito izstopata tako motivacija kot tudi identiteta sama treh vpletenih akterjev. Koir se je elel vnovi prikupiti tranzicijski levici, e, poglejte, kako koristen sem in kako samoiniciativen. Ob tem je raunal na lojalnost urednitva: na rno baroneso Sobotne priloge Ireno taudohar, ki je Markeev konstrukt vede poslala v javnost, ter na hino arodejko javnega mnenja, na Alenko Brajnik, urednico Pisem bralcev. Ta poleg Koirja rutinirano skrbi, da Markeeva obrekovanja ostajajo brez odgovorov, da tisti, ki jih velikan slovenskega novinarstva od sobote do sobote inkriminira v svojih kolumnah, ne prihajajo do zadoenja. Zrela gospa je tudi sicer cvet in sad Delove represije v eni osebi: ni namre dosti ljudi, ki bi e drugo desetletje, dan za dnem bedeli nad poneverjeno podobo javnega mnenja v najbolj branih rubrikah asopisa: interesi demokratine opozicije se lahko izraajo v

121

razmerju ena proti pet (primerjaj sijajno analizo Joeta Bartola v Druini na temo Pisma bralcev Dela in katoliki). Koir je oitno vse stavil na eno samo karto, ki jo je moral dobiti tako reko takoj. Tudi za to si je za emblem (zaitni znak) vzel avtorja priujoih vrstic: Ko grem, denimo, na intervju, prosim Boga, da blagoslovi tudi tisto osebo, s katero imam pogovor, da bi se pogovarjala v resnici. Trudim se, da podajam sliko takno, kakrna je v resnici. Res zaradi tega nima ekskluzive, ima pa resnico. Ugotovil sem, da prav resnica ustvarja ekskluzivno sama po sebi in si sama utira pot. Ta amulet resnice je bil premierno predstavljen 22. 12. 2008 v Druini: Koir je bil preprian, da bo udena mo delovala e ob letu osorej, da bo torej ekskluziva, ustvarjena po resnici sami, prepriala slovensko javnost (in njegove delodajalce), kako zvesto za cilj resnice in pravice gori odgovorni urednik Darijan Koir. Karba je torej moral na pot. Karbo so zanimivo videvali v intenzivnih klepetih prav z Janezom Markeem vse dni do izbruha afere, pa tudi po tem. Z dimom sta se prekajala pred vhodom v redakcijo asopisa, tam, kjer je po proti-tobanem zakonu prostor za kadilce. O em sta se tako dolgo menila, najverjetneje pie tudi na sestavek. Karba in Marke, nekdaj oba dejavna lana katolikega obestva na Slovenskem, pa odpirata celotni zgodbi neko dimenzijo, ki je mona samo v isto specifinem socio-historinem okolju slovenskega katolitva. To pozna nekaj segmentov. Najbolj pozitivni je tisti, ki se sidra v post koncilska osemdeseta leta in je po izroilu vpet v zgled in dejavnost Karola Wojtyle. Ta je dal koncilske teologe, med katerimi v javnosti najbolj izstopajo Janez Juhant, Edvard Kova, Ivan tuhec, predvsem pa Anton Stres kot drubena komponenta tega nauka. Anton Stres je prav na podlagi taknega temelja eno vejih upanj Slovenstva, ne samo kot cerkveni dostojanstvenik, temve kot narodni voditelj, onkraj katolike signature. Potem je tukaj segment, ki eli konkretno historino prevrednotiti zgodbo kolaboracije oz. Gregorija Romana. Prihaja prepozno, moral bi zaeti ob koncu dravljanske vojne, v asu narodne sprave, pred poletjem 1990. Njegova prizadevanja so sicer loveko razumljiva, vendar brezupna, z eno samo izjemo, piscem uvodnikov v Novo slovensko Zavezo.12 To pa je lovek iz zgodovinskega veka, ki je sam pred asom in bo po njem tudi ostal. Precej katolikega Slovenstva pa je iz dobe pred razsvetljenstvom. Sem sodi tudi Karbov intervju za boino Druino. Odraa Tartuffovo dobo, as pred sedemnajstim stoletjem, v katerem so duha temnile vrae, pa so razni svetoptci prodajali svoje resnice: od relikvij, odpustkov, pildov (Trubarjev izraz), vedoe nevednosti, svetohlinstva in isto domae farke hinavine. Kdor Bogu iz iste due slui, bahanja z njegovim imenom je prost, tako je Molire pooital Tartuffu. ez tiri stoletja isti oitek velja Karbi in njegovem postavljanju pod prapor resnice;
12

Gre seveda za Justina Stanovnika.

122

meri tudi na urednike Druine, ki to omogoajo, predvsem pa na tisto plast slovenskega katolitva, ki je brez kvasic za prihodnost. Licemerstvo je lastnost ki na koncu zdruuje vse tri protagoniste Delove Patrie: Koirja, ki jo je izbrusil v svojo ivljenjsko maksimo, Markea, katerega eksistenca je obsojena na sprenevedanje ad aeternum, in Karbe, ki si jo je vpletel v deviki grb. Prav iz tega razloga je tudi prejel nagrado Drutva novinarjev za debitanta leta. Podatek je neverjeten, vendar resnien. Ponedeljkovo popoldne pred tednom dni je po Bjoerkqvistovem demantiju sproilo silovit val ogorenja med ljudmi, ki e nekaj dajo na resnico (in nase). e bi bilo Delo v vsaj enem momentu evropski asopis, bi odgovorni urednik na mah odstopil. Tako pa si je privoil e zadnje razkritje in nastopil v ponedeljkovih Odmevih. Priel je v ogret prostor: najprej so bili tu (virtualno) njegovi delodajalci, ki so razumeli, da je Koir s svojo neumnostjo dal Jani veni alibi zoper Patrio. Ponedeljkovo Delo bo namre ad aeternum pomagalo predsedniku SDS z naslovno trditvijo Denar iz Patrie ni konal pri Janezu Jani. Potem je bil tu tisti del slovenskega novinarstva, ki je vzel svoj poklic zares, Rosvita Pesek. Nastop Peskova versus Koir je bil briljanten, kajti voditeljica se je zavedala, da je v tej oddaji na kocki veliko, zaeni z novinarsko verodostojnostjo in njenim odnosom do resnice. Peskova je bila za vse upanja eljne tisti veer tudi iv dokaz, da smo e vedno v Descartesovi eri in na Zahodu. Peskova in Bjoerkqvist sta zadnja resnica Patrie. Tega se ne da obraati drugae, kot se je e obrnilo. Reporter, 2009

PETI ZARIS NEBO ODPRE SE, LUNA DA SVEAVO; SLOVENSKI NAUK O NEMOGOEM ALI KAKO SE LAHKO UDIMO TUDI DOBROTI

PRINC V MALI OLI Francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupery je v eni najbolj znanih knjig lovetva razmiljal o najlepih in najbolj alostnih reeh, ki jih lovek na tem svetu lahko vidi. Spomnimo se, zanj je bila to afrika puava, saj se je v njej prvi in zadnji sreal z mitolokim bitjem iz otrokega sveta, z Malim princem. Tak je naslov knjige, taka je tudi podoba deka, ki je s tujega planeta priletel na Zemljo, da bi
123

prebivalce modro-zelene krogle nauil nekaj temeljnih ivljenjskih resnic. Da nas otroci lahko uijo? Da bi jih v naelu morali uiti mi? Kaj pa je sploh uenje? To je ola. ola, ki je ve kot ivljenje samo. Zakaj spet? Ker je ola, vzgoja za tisto, kar sploh smo. To ni obrabljen povedek o nekih vrednotah, ki jih ve ni, temve kljuno dejstvo o nai identiteti. V zadnjih dneh sem preivel desetletje ivljenja in ugledal tisto, kar so mnogi misleci imenovali najlepa stvar na svetu: obraz prvorojenega otroka. Teko, da je mogoa moneja izkunja in veji dogodek. Ker pa je september mesec izpitov in ker sem kot visokoolski uitelj od drave zaposlen tudi za to, da ocenjujem pisne izdelke, s katerimi tudentje Univerze v Ljubljani dokazujejo svojo usposobljenost za napredovanje v vije letnike, sem imel prilonost seveda ne prvi - spoznati e drugo plat tega, kar naj bi se imenovalo uenje ali vzgoja za razum, e e ne za modrost. Namre: predavam moderno knjievnost. Knjievnost kot taka je razmiljanje o loveku in njegovem poloaju. Je sredobeno vrtanje skozi sredico identitete razumnega loveka, ki nas spremlja e od Sumercev sem. V knjievnosti se je lovek definiral kot lovek, v njej je skozi stoletja opisoval in popisoval daljne (skrite) obraze lastne osebe. Knjievnost je ostri me, ki iz sence beza na plano vse mogoe podobe. Je rka v vpraaju, grafino znamenje, ki trka na vrata sveta. Kot taka ima smisel zgolj tedaj e spodbuja lastno razmiljanje o stvareh. Tako pri pisateljih kot pri tudentih. e se katerega predmeta ne da nauiti, potem je to prav knjievnost. Uenje je namre memoria, spomin, literatura je razmiljanje, razum. Pismeni izdelki, ki sem jih dobil, pa so me - z izjemami navajali na prav nasprotno. Ko so tudentje odgovarjali na bivanjska vpraanja, ki so jih zastavili umi kot Molire, Sartre, Camus, Paul Claudel, sem bil pri veini preseneen prav nad banalnostjo odgovorov. Naueno, plastino, preveeno, morda celo prepisano. Neinteligentno, neloveko. Po nasvet sem se obrnil k starejim kolegom in ele potem sem na iroko razumel teo problema. Namre: V socializmu se je bilo e mogoe nauiti misliti v oli, kajti ola je e vzgajala za veino razuma. Od leta 1992 pa se je pod Slavkom Gabrom uveljavil koncept ole, ki ui zgolj reprodukcijo. Jezik in slovnica, ki sta klju loginega miljenja, sta postala zapostavljena v prid neemu, kar bi se imenovalo najniji nivo amerike vizualizacijske pedagogike. Ni vano, kar vem, vano je tisto, kar vidim, predvsem pa ono, esar ne ugledam. Gabrova ola se je nadalje cepila e na jaro kao reform: v bistvu jih je bilo toliko, da so reformirale zgolj samo sebe. V posledici slui sedanja ola na Slovenskem mnoini proizvodnji (reformiranih) duplikatov - klonov Gabrove shizoidne pedagogike. Devetletka pa je najvije razviti prapor te mnoine produkcije. V Franciji, denimo, temu ni tako. Svoboda do izobrazbe je svoboda enakosti pred zakonom, geslo francoske republike. Izobrazba loveka v Franciji postavi pred izziv lastnega miljenja. e se v njem izpopolni, potem bo kot delec elite elit priel na najbolje ole, etudi za to ne bo imel
124

denarja. Imel pa bo razum. In potem bo razumni lovek, homo sapiens, tudi v drubi, nenazadnje tudi v njeni najiri razsenosti, v nacionalni akademiki, ekonomiji, politiki. Slovenska ola pa si tako stoletje po Cankarju podaja roko s povedno podobo iz njegove drame Hlapci. Uitelj Jerman, drugi pisateljev obraz, namre razlaga, da je na tem svetu vse od Boga, le neumnost ne. Kar storimo zoper neumnost, da storimo po njegovi volji, ki je vseveden in ki je pamet na svet poslal, ui svoje omotrske kolege. Vendar see Cankar e dlje v dananjo realnost: pravi, da neumnost ni samo neumna, temve tudi bogata, nadalje, da so jo zato njeni varuhi zaprli za tiri stene in zdaj veseljaijo za njene svetle cekine. Z nao olo je prav natanko tako. Grobarji slovenske ole so prepoznavni prav v isti liniji kot grobarji slovenskega delavstva. Dobro plaani sindikalisti, od Semolia naprej. In njihovi skriti voditelji. Politino so povezani, Branimir trukelj in Slavko Gaber sta na olskem podroju predstavnika razreda, ki je desetletje in pol vlekel narod za nos in ki si je, tako kot Cankarjev upnik, lastil pravico nad duami. Nad izobrazbo. Zdaj se je ta mit razblinil, veliki magi tranzicijskega olstva postajajo edalje bolj nagi. In vse bolj se jim mudi. Najveja gronja je alternativno, privatno olstvo. Zakaj pa bi prepustil primat nad duami, se lahko vpraamo z Dostojevskim? Zakaj bi morali iveti v revini, v neumnosti? Zakaj bi mali princi ne imeli pravico do izbire? Zakaj bi ves narod moral sleherni as uliti klopi male ole? Kdaj bomo odrasli? Ni v genetiki naega loveka nekaj, kar sporoa usodni odgovor, nikoli? Mag, 2007

MALEK MAG Kaj je Mag? Mag je tranzicijski malek, hkrati pa edina publikacija, ki jo je lansirala, recimo temu tako, srenja desno-sredinsko orientiranih novinarjev in ki je preivela. Vse druge (Slovenec, Jutranjik) niso imele te sree. Mag je ustanovil Danilo Slivnik skupaj s skupino novinarjev, katerih skupni imenovalec je bilo nezadovoljstvo z Delom. Magu je dobesedno uspelo nemogoe: preivel je desetletje in se uveljavil kot odmevna znamka v prostoru. Leta 2005 pa je prilo do poteze, ki je pomenila njegov konec. To je, da se je Mag vrnil pod okrilje Dela. Bolje, najprej se je vanj vrnil Danilo Slivnik, s seboj pa je pripeljal svoj asopis. Konflikt, ki je nastal med Slivnikom in Delom v devetdesetih, je bil nepomirljiv. Zatemnil je tudi dananji as. Ideja, da bo Slivnik postal (in ostal) skupaj z Magom na favorizirani
125

poziciji znotraj drube Delo, pa sama po sebi ni absurdna, temve otroko naivna. Mag je (bil) v slovenskem prostoru unicum zaradi ljudi, ki so oblikovali njegovo identiteto. In zaradi identitete same. Kot tak je bil z Delom nezdruljiv. Postajal je tednik za zahtevneje branje, blizu domaim in mednarodnim temam. Stern ali Spiegel v slovenski izvedbi, publikacija, brez katere v prostoru razvite drube ne gre. Njegova izguba bi bila nenadomestljiva, kot izgubo pa pojmujemo vse, kar predstavlja identitetne elemente asopisa: urednitvo, uredniko politiko, sodelavce in duhovno-nazorsko opredeljenost. Vendar v primeru Maga ne trpi samo tednik, temve tudi in predvsem dnevnik, iz katerega je izel, to je Delo. Kot pred njim Danilo Slivnik bi bil tudi Janez Marke optimalen urednik asopisa zunaj povezav s stolpnico na Dunajski cesti. Vendar je tako kot Slivnik tudi Marke poskusil nemogoe. Za razliko od prvega pa bo njegova usoda precej bolj zapletena. Najprej zaradi tega, ker je kot Peter Jani stopil v isto zanko. Jani je namre z Dela napodil nekaj kljunih peres na Dnevnik, potem pa je moral iti. Za Delov obraun z Magom pa se tudi vse bolj dozdeva, da se dogaja na Markeevih pleih, na terenu, ki je za njega loveko in profesionalno najbolj obutljiv. V vojakem argonu se temu ree vojna na domaih tleh, to se je dogajalo Nemcem spomladi 1945 in vsi vemo, kako se te stvari konajo. Tragino pri Markeu je dvoje: najprej, da zaradi kompromisov, ki jih mora sklepati, izgublja lastni jezik. Markea (v Magu) se je vedno bralo z uitkom, zato, ker je osredotoeno misel vodil v pravilni jezikovni formi k pravilnemu cilju. Kdaj je sicer usekal mimo, po pravilu vedno tedaj, kadar ga je odnaal njegov subjektivni ego (spomnimo se zgodbe, denimo, z dr. Griesser-Pearjevo), vendar je bil veino asa zanesljiv, mnogokrat pa celo briljanten. To mu je prineslo precej ugleda in spotovanja med ljudmi, ki vedo za kaj gre. Zadnje kolumne iz Dela (denimo tista iz predprejnje sobote o Umbertu Ecu) pa kaejo, da avtor svojo miselno formo zavija, bolje kodira v spiralo nerazumljivosti, kar je povedno znamenje histerije. Jani pred njim je beal drugae: svojo miselno formo je razgrinjal v iroko razprostrto preprogo nepovednosti, v apatijo. Janieva besedila so bila apatina, ker jih je gradil po vseh principih, po katerih besedila ne smejo biti zgrajena. Temeljna pravila Janieve poetike: ne zameri se nikomur, omeni kolikor toliko ljudi, da se jim ne zameri z ignoriranjem, predvsem pa ne prinesi sporoila, kajti kdo ga bo utegnil razumeti in bo imel teave. In drugo, kar je tragino za oba skupaj: del intelektualno prebujene katolike sfere se namre sprauje, kaj se dogaja s taknimi (katolikimi) ljudmi na javni sceni: je mar lastnost slovenskega katolika, da se po natanno odmerjenem asu na sceni skorumpira? Peterle, Nace Polajnar, Ivo Bizjak, Podobnika, in kar je e velikih imen, vsem se je zgodilo enako. Oblastniki so jih najprej uporabili in potem odrabili. To so e naredili z Janiem (njegov primer je vzoren, ne opredeljujemo ga namre kot katolika): Markea na koncu aka ta grenka kupa s

126

prav takno zanesljivostjo kot historinega Kristusa iz Evangelijev. Na koncu se brezprizivno pne kri. Zgodbo z Janiem in Markeem pa navajamo e iz enega, docela univerzalnejega razloga. Ta zgodba se namre v zadnji in najveji meri odvija na hrbtu asopisa Delo. Histerija, apatija, bliskavice, kandali, ugibanja; dejstvo, da asopis ve gostuje v kandaloznih kronikah avdio-vizualnih obil kot pri sebi samem, dejstvo, da Dela ve ne povezujejo z Delom, temve s tistim, kar se v njem (in okoli njega) dogaja, je najslaba reklama. Ta bi v primeru likvidacije urednitva Maga postala zvezda stalnica, izpod katere svetlobe, bi se asopis ve ne izkopal. Ko ima hudi namre enkrat mlade, jih teko odpodi spred hie, so rekli nekdaj. In drugo e bolj paradoksalno, poleg Dela bo hudo ceno plaal tudi brat lastnika, novoizvoljeni predsednik SLS, Bojan rot. Pri stvari je e najmanj kriv, vendar njegovo pojavljanje v javnosti nujno implicira zgodbe starejega brata, pivovarne in Dela. Dobesedno zabetoniran je v to godljo. Do zdaj smo natevali samo negativne plati eventualne likvidacije Maga. In pozitivne? Pojdite no, saj jih ni. Mag, 2007

SMRT IN STENA Malokateri dogodek je tako mono odrazil bistvo poslanstva preminulega papea, kot prav njegov pogreb. Asketska krsta s posmrtnimi ostanki je bila kot izgubljena ob veliastnem, e ne kolosalnem proelju bazilike Svetega Petra, ki jo je pred petimi stoletji iz kamna ukradel Michelangelo. In: Slovenci se 24. 4. letos spominjamo petnajstih let od najvejega alpinistinega doseka, osvojitve june stene Lhotseja, za katero so takrat dejali tudi to: Solist, ki najde svojo rto sredi navpinih granitnih plo, tu pa tam oblepljenih s tankim ledom, je umetnik. Kot Michelangelo, ki je prijatelju pokazal skalni blok: glej Mojzesa, ki je skrit v njem. Odtoli moram le vse odveno kamenje in ga pokazati svetu. ivljenje in zgled Janeza Pavla II. sta danes pred nami kot nepozabna umetnina, kot izklesanje smeri v steno ali zamisli v kamen. Vemo, da e zdaj sijeta ez vekove in da jima as ne more ni odvzeti, nasprotno lahko jima le doda. Pri tem se seveda spraujemo po usodi in razlogu zgleda tega velikega moa. Presenetljivo predstavlja najira vrata k umevanju njegovega ivljenja prav njegova smrt. Obiajno se s smrtjo ljudje preselimo v obmoje, kjer smo dostopni spominu zanamcev, ki se tako ali drugae opredeljujejo do naega bivanja na Zemlji. S asom, ki mineva od dogodka, ko je posameznik prestopil zadnjo lonico, se vea
127

stopnja spotovanja in priznavanja tee njegovega ivljenjskega prizadevanja. Pri Janezu Pavlu II. pa je bilo drugae. Njegova smrt ni pomenila kontroliranega vstopa v obmoje, ki mu bo v asu dalo svojo vrednost. Ne, bila je neobvladujoa eksplozija duhovne sile, ki je po svetu zaorala moneje kot najsiloviteje nuklearno oroje. Ta sila se je pripravljala e v dnevih, ko so se milijoni zgrinjali v veno mesto, desetine milijonov pa nas je bilo prikovanih pred mnoine medije. V jeziku fizike bi se temu reklo, da se je dogajala veliastna implozija, ki se je v trenutku smrti neznansko sprostila. Mnoice so klicale: Santo, subito, v slovenini bi se temu reklo: Svetnik, takoj! Zdelo se je, da se je prvi v zgodovini ponovil veliki petek, ko se je zagrinjalo v templju ob uri Kristusove smrti pretrgalo na dvoje in sta se venost ter sedanjost zlili v eno. Ta eksplozija ali pretrganje zagrinjala nas vodi v razumevanje Janeza Pavla II. e je umetnik ali alpinist genij in v tem potrdi najvijo stopnjo izpolnjevanja svojega ivljenjskega po-klica, je to v obmoju vere svetnitvo. Zdi se da je prav svetnitvo lastnost, s katero najustrezneje izreemo in opredelimo pot Janeza Pavla II. med nami. Umetnina svetosti njegovega bivanja je razumljiva samo ob dejstvu, da je bil ta lovek tako velik, ker se je tako veliko ukvarjal s kranstvom. Ukvarjati se s kranstvom pa pomeni premiljati njegov izvir in najviji vzor, Kristusa. Janez Pavel II. ostaja nepozaben zato, ker je bil edini sposoben vrniti se k njemu. e so mnogi ocenjevali njegovo delo kot evolucijo, kot nenasilno drubeno spremembo, s katero je elel sleherniku, tudi v razmerah konkurennega kapitalizma, zagotoviti njegovo spotljivo mesto pod soncem, pa je to samo obris fenomena. Ta pot naprej je bila pravzaprav potovanje nazaj, potovanje k izvoru religije. V asu se je Janez Pavel II. najprej vrnil tisoletje v preteklost in se sreal s svojimi brati z Vzhoda. e kateri pape, si je prav on goree in potrpeljivo prizadeval za ponovno zlitje s pravoslavno Cerkvijo, ki se je od katolike loila pred 10. stoletji. rpajo v izvoru religije je romal e dlje, do samega zaetka kranstva, do Judov. Bil je prvi pape v njihovi sinagogi in prvi pape, ki se je v Jeruzalemu poklonil tistemu narodu, iz katerega je izel lovekov Odreenik. To je bilo leta 2000, dve tisoletji po zaetku asov. To je bilo tudi leto, v katerem tako nam govori njegova duhovna oporoka je razmiljal o odstopu. Kako tudi da ne, saj si je lahko rekel: dopolnjeno je. Vraal pa se ni samo k izviru religije, temve tudi k izviru potrebe v loveku po njej. Zato je e leta 1986 zbral v Assisiju predstavnike vseh verstev in jih pozval k molitvi za mir. S tem se je priklonil tistemu hrepenenju v loveku, ki ga kot takega v njegovi metafizini dostojnosti sploh vzpostavlja, ki je zadnji razlog in prvo veselje njegovega bivanja na Zemlji, in ki se glede na narode, rase in kulture v razlinih delih planeta izraa na razline naine, a vselej z istim smislom in ciljem. To je hrepenenje po presenem, po venosti. Ko govorimo o pretrganju ogrinjala hkrati ugotavljamo, da je bilo potovanje k izviru religije vrnitev k loveku samemu. Ta vrnitev se je paradoksalno zaela z njegovim
128

najbolj vpraljivim dejanjem, s tem, da je v celici rimskega zapora odpustil svojemu morilcu, Mehmedu Aliji Agci. Janez Pavel II. za to dejanje ni imel nobenega razloga. Ali Agca je moril priseben, preprian v nespornost svojega dejanja. Meril ni samo na posameznika, ampak na predstavnika upanja milijonov, ki so v papeu videli obet za padec Berlinskega zidu in za pravinejo prihodnost. Ali Agca je moril v imenu neke organizacije, ki je prav z umorom hotela kolo zgodovine obrniti nazaj in je z nasiljem nad nedolnim elela ohraniti e tako nasilno pridobljene privilegije. Vse to je atentatorjevemu dejanju dalo teo, pred katero je osupnil ves svet. lo je za nekaj nesramno nezaslianega v izvornem pomenu besede. Janez Pavel II. pa je v svoji res neizmerni svetosti zmogel to teo prenesti nase in je morilcu odpustil. Stopil je v to straansko dejanje in ga z mojo svoje ljubezni izniil. Kako res je to, nam pove e preprosto dejstvo, da Alija Agca ve ne obsojamo, nasprotno: v lui tega dejanja nanj celo gledamo z neko simpatijo. Seveda pa je ta dogodek imel posledice, ki si jih v tistem trenutku ni moglo predstavljati dosti ljudi. Ljudje so v tem dejanju videli emblem ali grb njegovega pontifikata, ki je odslej oznaeval vsako stvar, katere se je pape polotil. Tako: ves as in nenehno je kazal neizmerno skrb za rni kontinent, za njegovo revino, obup in brezpravje. rni kontinent je najbolj izstopajoa smer, v katero je pulzirala njegova misijonska in splono loveka vnema. Kako tudi da ne, saj je tam najve bede. Na obisku v Zdruenih dravah Amerike se je pravzaprav najbolj posvetil Indijancem. Ob iritvi Evropske unije ni cvetliil ali politiziral z optimizmom, ampak je trmasto opozarjal na revino v deelah nekdanjega sovjetskega bloka in na slab poloaj obuboane veine. Najbolj mu je bila pri srcu tako se je zdelo mati Tereza, za katero je celo popravil vatikanski protokol. Nemudoma jo je namre razglasil za svetnico. Ljudje so zautili, da pape ivi brezpogojno ljubezen, ki jo dokazuje vsako njegovo dejanje. Vedeli so, da se je ta pape vrnil k loveku, da s pravino ali krivino obsojenim hudodelcem prenaa njegove muke, da trpi z osamljenim in bolnim, da je z vsakim lovekom v njegovi stiski, kot je v njegovem veselju. To je, kolikor poznamo zgodovino, do zdaj storil samo eden, in sicer ustanovitelj kranstva. Pape se je vrnil k njemu. To pa je ljudi prizadelo in ganilo. V jedru odnosa Karola Wojtyle s homo sapiensom s konca 20 stoletja je bila prav ganjenost. Ta je bila izvir njegove neizmerne popularnosti, ta je bila tista mojstrska roka na kamnu, ki je iz ivljenja nekega Poljaka napravila najvejo umetnino, kar smo jih videli v naem asu. Tako je mrtvi pape s lovetvom bolj intenzivno, kot bi lahko bil kdorkoli od ivih. Mag, 2005 LITTERAE CRUCIS
129

Revizija Romanovega procesa se uvra v red nemogoih stvari. Danes ga je nemogoe razveljaviti iz istega razloga, kot je nemogoe sproiti proces proti Mitji Ribiiu ali obsoditi napadalce na Mira Petka. Slovenija je namre e premalo demokratina (demokratizirana) drava. V ozadju e vedno delujejo partijski lobbyji, ki so zdaj sicer oslabljeni, a bijejo e zadnje simbolne bitke. V tej smeri je tudi krivina obsodba nad kofom Romanom velik vloek v igri kar precejnjega dela slovenske aktualne in zgodovinske populacije. Prva in zadnja je tu slovenska katolika Cerkev. To zadeva nekaj neposrednih dejstev. Nadkof Roman je bil njen duhovni pastir v asu, ki je njen poloaj zaostril do nemogoega. Slovenska zgodovina je bila z eno samo izjemo (Preernov rtomir) vedno zgodovina posameznikov, ki so znali okoliine na irem platnu svetovnega (evropskega) dogajanja s pregovornim individualnim talentom izkoristiti v prid nove kvalitete v naem duhovnem, politinem in sicernjem bivanju. Reemo, da so gradili iz nemogoega. Briinski spomeniki, Trubarjeva intuicija, Preernov krog in evropska romantika, Cankar, Preihov Preihov Voranc, ki je edini vreden omembe v partijskem eksperimentu s slovenskim narodom, navsezadnje osamosvojitelji: veliina Slovencev se tu v pozitivnem smislu pridruuje prvi zapovedi lovekovega duha in njegove spretnosti, namre, napraviti im ve s im manj remi. Tudi najveji doseek slovenske nacionalne zgodovine v objektivnem smislu: predsedovanje Evropski uniji je zgolj najvija potrditev te teze. Nadkof Roman pa je izjema. Na prvi pogled tako kot rtomir, le da z druganim vektorskim pospekom, v nasprotno smer. Kaj rtomirja, naega nacionalnega junaka, onega, ki ga v kulturni podzavesti nosimo najgloblje, najbolj doloa? Slej ko prej dejstvo, da se je zmotil, in to prav v vsem. Zmotil se je najprej glede vere starev, ki jo je branil do konca, toneje do konca fizine sile (vojske), ki mu je to omogoala. In katere smrti je bil kot njen poveljnik kriv. Kot po udeu preivela rtev Valjhunovega obrauna v Ajdovskem gradcu se nato znajde pred slapom Savico, kjer ugotovi, da se je zmotil v ljubezni do Bogomile oziroma v njeni do njega. Bogomila ga ne ljubi, bolje, ne ljubi ga dovolj. Namesto postavnega in (vsekakor) junakega rtomirja si raje izbere raevino zgodnjesrednjevekega celibata, ker se je tako pa zaobljubila. In potem se rtomir e zadnji zmoti, tokrat najbolj usodno: mladeniki stan zamenja za anemino starevsko suknjo. Gre med svoje rojake in jih ui nove, zadnje zmote, v katero ga je zasukalo ivljenje. Preeren ga zato v novi svet pospremi z besedami skrajne skepse: Pokopal misli visokoletee, elja neizpolnjenih sem boleine, kot rtomir ves up na Zemlji sree. Pravilno ugotovimo, da takno ivljenje v posledicah lastnih zmot ni ivljenje: je ni, bolje smrt. Prav zato je Preeren Krst pri Savici posvetil prerano umrlemu prijatelju in uenjaku Matiji opu. rtomirjeva zgodba je tako dobeseden nagrobni spomenik, epitaf.
130

Vendar je rtomir, neuspeni ljubimec, verski konvertit in politini zablodelec, dosleden zgolj in samo v svoji zmoti, velik, najveji intelektualni mit Slovencev. Peter Klepec, Martin Krpan, Martinek Spak so podeelski miti, pravljice za majhne otroke in obvezno osnovnoolsko tivo. rtomir pa je v svoji zmoti univerzalen mit, e danes veen, e ve: ne obsojamo ga, od njega se uimo (zaeni s olskimi klopmi), literati in akademiki o njem piejo stavke kot: rtomir je zmagal kot poraenec. Mogoe jih je celo sliati na najbolj elitni kulturni prireditvi, za slovenski kulturni praznik, osmega februarja, rtomir je nadvse obudovana podoba, metafora enega od bistvenih poloajev loveka v svetu, e posebej slovenskega loveka in e posebej v asu, ko se prelamljajo ideologije in uveljavljajo novi tokovi zgodovine. rtomir pa je v svojem mitu zmote velik zato, ker je ta mit oblikovan prav v priznavanju zmote kot take. V navajanju in razkrivanju njegove zablode ga Preeren vzpostavi v tistem, kar je pri loveku najbolj loveko, tj. v njegovi zgolj zmotljivi in krhki lovekosti. Danes se po svoji veliini poistoveti z najvejimi miti lovetva. Tudi kralja Ojdipa slavimo kot velikana nae rase, etudi je ubil oeta in spal z materjo. Vendar je to storil nevede. Ko pa je spoznal svojo zmoto, se je je oklenil in se v njenem popolnem priznavanju tudi moralno reil. Nadkof Roman ima s Preernovim rtomirjem veliko skupnega, najve, kar zadeva zgodovinsko usodo. V temelju vsega, najbr ste e uganili, stoji dejstvo, da se je nadkof Roman zmotil. V bistvu se je temeljno zmotil, zmotil pa se je prav v krhki lovekosti. V apostolski vnemi, da bi obvaroval kar najve slovenskih ivljenj, je imel za teoretino dolnost na mehak nain kolaborirati z okupatorjem. Najveja zmota je v izhodiu povezana s prav tem teoretinim izhodiem. V asu druge svetovne vojne so bile stvari kot e nikdar prej v zgodovini (mislimo na bolj razsene spopade) postavljene na aut-aut: e nisi z nami. si proti nam. Slovenska zgodba je nekaken "mikrokozmos svetovnega dogajanja, etudi je e tako posebna, se v temeljnih lastnostih zvesto sklada z najirim dogajanjem. To pa je bilo umerjeno glede na os dobro-zlo, pri emer je najvije zlo, sovjetski imperialistini komunizem, bilo tolerirano vse do konca, do nemke kapitulacije. Hladna vojna se zaenja ele po 9. maju 1945. Nadkofu Romanu je ta razporeditev sil dajala e obutno manj monosti kot njegovemu pesnikemu predhodniku, rtomirju, dobro tisoletje prej. e veji problem je, da je natanno vedel dvoje: prvi, da so stvari, ki jih pone (kolaboracija), napane, in drugi, da se bo komunizem sam ohranil bistveno dlje kot faizem in nacizem. Ta zmota in zavest o njej sta ga dobesedno razklali. Pred zgodovino ga najbolj obtoujeta dve stvari: maa ob Hitlerjevem rojstnem dnevu leta 1944in zapustitev dunopastirske slube z odhodom ez Karavanke 5. oziroma 6. maja 1945.e pogledamo prvo, spet opazimo zanimivo protislovje. Film, na katerem je posneto dogajanje na beigrajskem tadionu, na koncu pokae nadkofa Romana, kako nejevoljen, skoraj besen pospravlja evharistino mizo. Ta podoba
131

pove, da se je natanno zavedal, kaj pone, bolje, kako globoko se moti. e dodamo e dejstvo, da je pred nacizmom pobegnil iz Koroke in da so ga Nemci ob napadu na Jugoslavijo leta 1941teli za pomembnega sovranika, bo slika njegove razklanosti popolna. Naprej: ko je odel iz ljubljanske nadkofije, zapuajo redo, ki mu je bila zaupana, je to storil spet na nenavaden nain. S seboj je vzel le nekaj najnujneje prtljage, kot bi se pravzaprav odpravljal na kratek izlet v Celovec. To kae, da je razmiljal, da se utegne vrniti. to pa spet ne pomeni drugega, kot da je pobeg iz dunopastirske slube pojmoval kot zelo veliko napako. Zavedal se je namre, da je storil nekaj, esar kot Kristusov namestnik nikakor ne bi smel: ognil se je kriu, ki mu ga je nalagala zgodovina. Njegov kolega dobrih sto kilometrov stran, zagrebki nadkof Alojzije Stepinac, se je zgodovinsko gledano znael v e tejem poloaju. Le ravnal je mnogo bolj prisebno, prav tako kot Jezus Kristus sprio golgotskega kria. Sprejel ga je, tako pa ga je sprejela tudi zgodovina. Danes je blaen, jutri bo svetnik. Zakaj je zgodovina sprejela Alojzija Stepinca in naega rtomirja, nadkofa Romana pa (e) ne? Razlog je preprost: Stepincu je dala prav ona sama Preernovemu junaku pa Preeren sam, ko ga je povelial v njegovi zmoti in v njegovem traginem poloaju. Toda nadkofu Romanu to ni dovoljeno, kajti je rtev dvojne manipulacije. Najprej je to revolucionarna justica, ki ga je obtoila po krivem. Objektivno in pred zakonom je Roman nedolen. kot je bil nedolen njegov kolega Stepinac. Slednji je tudi sodno rehabilitiran. Ni pa Roman kot rtomir nedolen subjektivno, pred svojo vestjo in zgodovino kot tako. Proces njegove rehabilitacije na tem podroju bo potekal zgolj po njegovi osvoboditvi od lika apostolskega nadloveka, ki mu je bilo dano tako zmanipulirati zgodovinske okoliine, da mu trop novodobnih historikov danes v mastnem tisku klie: Zgodovina mu je dala prav (Tamara Griesser-Pear, denimo). Seveda je odve govoriti, da pravni lovci na paragrafe in pedantni zgodovinarji, aseptino varni pred ivostjo predmetov njihovega preuevanja, ne morejo doumeti krhkosti loveke usode v tako hudih asih. Njihova vloga je pa vloga gluca, ki rad modruje ob koncertu. Zgodovina nadkofu Romanu in njegovemu bratu v obupu, rtomirju, ni dala prav. Pa to ni pomembno. To je zgolj zunanja suknja. ele ko bodo nadkofa Romana zaeli prikazovati v njegovi tragini loveki vlogi, ki je vloga zmote, ele tedaj se bo njegov zgodovinski poloaj sprostil in ele tedaj bo lahko normalno zaivel v zgodovinskem in duhovnem obestvu z narodom, od katerega so ga za aktualne politine potrebe neprenehoma trgali. Ta as bo seveda priel, njegove zaetke pa lahko postavimo v drugo polovico tega desetletja, ko bo pri nas izzvenelo povojno obdobje, predvsem pa tranzicija. Nadkof Roman je brkone velika rtev enega in drugega.
132

Mag, 2007

MED RDEO IN RJAVO KROGLO (STEPINAC IN ROMAN V SOVRANEM ARU ESESOVSKEGA DOKUMENTA) ivimo totalitaren as. Ta se ne ozira na dejstva in dokumente. Zapisuje, bolje, prepisuje tisto, kar se je od komunistinega prevrata v letu 1945 oblikovalo kot ideoloki vzorec. Bistvena toka ideolokega prepisa zgodovine je NOB, njegova glavna tara pa kristjani v svojih uradnih in neuradnih strukturah. Tu ne gre ponavljati vseh neresnic, ki danes sre iz slehernega medija, o kolaboraciji z okupatorjem, o odkritem antisemitizmu skoraj blaenega Alojzija Stepinca in podobno. Tako si lovek e s kratkim sprehodom po internetu priklie sliko medvojnega dogajanja, ki mu zbudi utemeljen dvom o pravilnosti ideolokih stali. Gesla, ki zadevajo drugo vojno na jugoslovanskih tleh, tako implicitno potrjujejo tezo o obstoju drugane resnice, kot je na voljo v uradni, postpartijski podobi. e se lovek zamisli ob ugotovitvah dr. Duana Bibra, ki jih je ta predoil sredi 70. let 20. stoletja, in se s pomojo sodobnih medijev poglobi v razmerja med glavnimi nosilci moi v letih 1941-45 v Jugoslaviji, spozna, da je Biber zgolj nakazal dejanski obris problema, v bistvo pa se ni spustil. Bibrova teza o tem, da so zavezniki tako reko do zadnjega leta vojne enako podpirali uradno vojsko kraljeve vlade v Londonu, kot tudi Titove partizane, dobi zanimivo nadgradnjo v elektronski obliki Britanske enciklopedije. Tam lovek najde podatke, da je ele po delovanju zaveznike vohunske izpostave v Kairu, nekje v asu po stalingrajski bitki, zaveznika pomo zaela izdatno pritekati k partizanom, razlog pa je bil kaj banalen. Stacionarna enota SOE (Special Operations Executive) v Kairu je bila prestreljena s sovjetskimi vohuni. Zanimivo je tudi, da sta bili tako na Titovo kot na Mihailovievo glavo vse do konca vojne razpisani tiralici v vrednosti milijona nemkih mark v zlatu. V tem smislu je razumljiv tudi podatek, da bi se Tito skupaj z Nemci zoperstavil izkrcanju v mehkem trebuhu Evrope, v Istri in Dalmaciji, kajti pod Angloameriani ne bi mogel nikdar prevzeti oblasti in uveljaviti komunizma v deeli. Dobesedno kljuen za razumevanje razmerij med vojno pa je dokument, ki se ga je na zadnji Dragi v odmevnem govoru dotaknil javni toilec Anton Drobni. Dokument je datiran z dne 27. marca 1941 in je najstroje zaupen. Izdal ga je SS-Reichssicherheitshauptamt (SS133

Vrhovni urad slube dravne varnosti), namenjen pa je poveljujoim oficirjem pri napadu na Jugoslavijo. Dokument definira jugoslovansko geografijo, kljune strateke toke, prinaa informacije o starojugoslovanski vojski in drugo. Nazadnje pa spregovori tudi o najpomembnejih sovranikih Nemcev v deeli. Dokument je bil podlaga za ravnanje najvijega poveljstva SS v okupirani Jugoslaviji, kot najpomembnejega sovranika navede katolika kofa Alojzija Stepinca in Gregorija Romana (Fuerstbischof von Laibach, Rocman). V oeh nemkih napadalcev sta bila namre odgovorna za izrazito nasprotovanje nacizmu, naslonjena na izrazito naklonjenost idom, kar e posebej velja za nadkofa Stepinca. Stepinac, nekdanji solunski borec, naj bi skupaj z idovskimi skupinami tvoril enotno fronto protiidovskega razpoloenja. e posebej naj bi bilo to razvidno v asopisu Donava (Die Donau), ki so ga izdajali Nemcem sovrano naravnani cerkveni krogi. V tem kontekstu ne presenea, da SS-ovski dokument podrobno navaja dejstvo, da so vsi sedei idovskih organizacij nastanjeni v Zagrebu. Nadkofa Stepinca tudi obtouje neposrednih zvez z angleko in francosko obveevalno slubo, e ve, SS ugotavlja, da se niti delovanja teh slub stekajo prav v kofijskem ordinariatu v Zagrebu. Ni manj nevaren pa se SS-u ni zdel ljubljanski kof Roman. Tega uvra med avtoritete, ki se Nemtvu ne le upirajo z odlonostjo, ampak z ognjem in sovranim arom pripovedujejo o hudodelstvu nemke vojske v Evropi. Romana bremeni dejstvo, da je v Ljubljani ponudil zatoie poljskemu kardinalu Hlondu in dal tiskati njegovo delo Nemka grozodejstva na Poljskem. SS e posebej poudari dejstvo, da se je Roman potrudil z vsebino knjige (knjiga opisuje mnoina pobijanja Poljakov ob napadu na Poljsko) seznaniti katoliko javnost na Slovenskem. Kot Stepinca SS tudi Romana uvra na indeks posebnih sovranikov. Tako pojasnjujemo tudi zgodovinsko preverjeno krilatico, da se je med vojno prelat grenko alil, e, da ne ve, ali ga bo podrla rjava (nemka) ali rdea (komunistina) krogla. Romanovo ime se zato nahaja ob poljskih, ekih in slovakih emigrantih, britanskih agentih in judovskih prvakih v nekdanji Jugoslaviji. Anglofiliji, simpatijam do idov in odkritemu nasprotovanju nemki agresiji pa se pridruujejo tudi drugotni razlogi, zaradi katerih sta Stepinac in Roman bila e posebej nevarna. Ti temeljijo v dejstvu, da Cerkev v Jugoslaviji predstavlja najvijo moralno silo, zdruujoo 6 milijonov kar najbolje organiziranih katolianov. Tajni dokument SS se zato obirno ukvarja s popisom celic, v katerih delujejo katoliani. Temu posvea presenetljivo veliko pozornosti, skoraj toliko kot razsuti jugoslovanski vojski.

134

V zadnji posledici se vrhunski dokument sooa s temeljnim problemom totalitarnih reimov, to je z izrazito narodnostno-povezovalno vlogo, ki jo je v slovanskih deelah igrala katolika Cerkev. Stepinac in Roman sta najpomembneja sovranika SS zato, ker sta vezivni len narodne biti Slovencev in Hrvatov, branik njihove aktualne in zgodovinske eksistence. Tako ob Stepinevem imenu (pa ob imenu sarajevskega kofa aria) stoji zapisan kljuni stavek: S. pripada najbolj goreim prvoborcem Hrvatva in hrvakih idej. Priujoi dokument tako postavlja v zrak teze o protinarodnem delovanju katolike Cerkve, o njenem protiidovskem znaaju in o ljubezni do Nemije. Navezuje se na slovenski javnosti malo poznano dejstvo, da je prva rtev nacistov na Korokem prav slovenski duhovnik Miha Poljanec, ki so ga zaradi vztrajnega irjenja Slovenstva leta 1939 zastrupili nacisti. Na njegovem pogrebu je bila prvi zapeta narodna pesem Ro, Podjuna, Zila. Priujoi dokument torej pomeni izziv uradni ideologiji, znanost ga ne more obiti, ker je pa prievanje zgodovine. Kot bo morala zgodovinska veda rei svoje o tem, koga in zakaj so zavezniki v Jugoslaviji sploh podpirali, se bo morala opredeliti tudi do vloge kristjanov v usodnem procesu, ki se mu ree druga svetovna vojna v Jugoslaviji. e zdaj je mogoe slutiti, da oni dan ne bo ni ve, kot je bilo poprej in kot je danes. Nacizmu in komunizmu navkljub. Druina, 1998

KRISTUS IN RAZUMNI DVOM: DRUBENI IZZIV POSTMODERNE Umestitev dr. Antona Stresa na elo Ljubljanske nadkofije je mejnik, bolje gradnk v oblikovanju identitete tistega, kar v najirem zapopadku imenujemo kranstvo ali katolitvo na Slovenskem. V tej sodbi so si bila enotna tako obila kot sodbe dravljanov, ki smo ta dogodek spremljali. Ob takni aklamaciji pa se zastavlja nujno vpraanje, v kaken tip drubenega konteksta je bil nadkof umeen, kajti njegovo delovanje bo pogojeno prav z notranjo dinamiko znotraj le-tega. Tu pa se e zaplete. Drubeni kontekst sodobne Slovenije je namre v bistvenih, notranjih obrisih, se pravi v tistem, kar zadeva razmerje drubene moi, e vedno enak kot v preteklosti. Na zunaj se to prevaja najve prek veinske dre homo slovenicusa v javnosti, to je samocenzure. Nadkof prihaja v as, v katerem je razmiljanje in javno govorjenje zamaknjeno do te stopnje, da ga skoraj ni ve
135

mogoe usklajevati z resninim stanjem. Pri nas se namre dogajajo stvari, ki so v neskladju z razumsko logiko in bi se kot take ne mogle zgoditi drugod, se temu ree v bolj razvezanem jeziku. Novi nadkof prihaja pred zid splonega samonadzora, za katerega pa bi spet teko rekli, da je statien fenomen: prej velja, da ga obvladuje spazmatina tendenca, v kateri se konture stvarnosti izgubljajo do te mere, da nas prav udi, kaj vse je mogoe rei, storiti, prikriti. Primeri pa se po nekakni hierarhini logiki porajajo tem intenzivneje, im pomembneja, vija, usodneja je instanca, ki jih spoenja. Prvaka sta zato logino dva: eden je predsednik republike, ob njem krepko stopa predsednik vlade. Odlikovanje Ertla, oznaitev povojnih pobojev kot drugorazredne teme, pa spet nastop v Davosu, kjer je predsednik republike resnici navkljub povelieval imunost drave sprio krize, vse to so obeleja javne retorike, ki ji je po poljubnosti in neobvezujoem odnosu do objektivne resnice lahko le malokaj kos. Premier in njegova ekipa ravnata podobno: e se iz krize primaknemo k podroju, kjer je religija bolj doma, zadenemo ob Alea Gulia. Kaj pa je nekdanji satanov brat na mestu direktorja Urada za verske skupnosti drugega kot nebistroumni oksimoron, ki skae iz veinskega diskurza v nai domovini? S to paralogino demagogijo je preeta zadnja pora domae javnosti. Ko Drutvo pisateljev sklicuje kulturni plenum, se nam zdi, da beremo zgodovinsko poroilo o neem, kar se je godilo v sovjetskih asih pred desetletji. Kulturni plenum? Mar tudi pisatelji, ki so porodili dravo, ne morejo brez popkovine v preteklosti?!. In kar je e bolj presenetljivo, je naslednja poved: O svobodi in suverenosti v kulturi in o njeni nujni spregi s politiko sta najbolj jasno spregovorila uvodna govornika Tone Pavek in Ciril Zlobec (povzeto po MMC RTVSLO). Pavek in Zlobec pa res vse dolgujeta povezavi z reimom (!): njun pesniki talent je namre tako skromen, da bi brez politike ne bila nikdar ni ve od povpreja. In prav ta dva sta se v temeljitem pomenu avtocenzure priduala, da so mnogi neupravieno obogateli v tranziciji, denimo, Jana in Bavar. Ne rot, Korde, Rigelnik, krabec in kar je e Kuanovih bratov v obupu, ne. Avtocenzura ta intelektualna in poetina lavreata kot najbolj zanesljiv kompas vodi stran od poimenovanj, ki bi lahko ogroala tihi interes partijske bratovine. Novi nadkof pa je sooen e z dodatnim pritiskom. Avtocenzura javnosti gre tako dale, da je celo ajdovski duhovnik Filip Terelj, eden najvejih stebrov narodne zavednosti v asu rapalske meje, postavljen zunaj zakona. Terelja je leta 1946 likvidiral KNOJ, malo iz slepega premisleka, e ve pa iz razrednega sovratva do kranstva. Terelj je v smislu simbolnega pomena svoje osebe strano moan adut v rokah Cerkve, saj zdruuje v sebi prav isti komponenti, ko ju predstavlja Boris Pahor: primorsko zavednost in antikomunizem. Vendar Terelj e naprej ostaja v anonimnosti: ne dovolijo mu postaviti ne ploe ne spomenika, e ve, ob prilonosti komemorativnega sreanja te dni je bilo natanno poskrbljeno (predvsem s strani
136

ravnateljice Pilonove galerije, Irene Mislej), da se med referenti ne bi znael kdo, ki bi Terelja predstavil zunaj plotov domae samocenzure. Vse skupaj je logien refleks samocenzuriranja javnosti, v kateri se e drugo desetletje ustvarja strah pred Cerkvijo, ki sredii predvsem v treh povedkih: Cerkev si ne eli samo obvladovanja du (t.i. verouk) v olah, hoe tudi posvetno mo (denacionalizacija) in politini vpliv. Morda je bil v tem asu objavljen samo en promil lankov ali avdiovizualnih poroil, ki so to institucijo elela ugledati bolj sproeno, zunaj diktata, ki ga je zapovedala z oblasti sestopajoa partija. Anton Stres se bo moral torej spoprijeti z najbolj muno posledico tovrstne javne manipulacije, ki jo je urednik Druine v zadnji tevilki sumarno izrazil v stavku: Med vsemi institucijami drube ima Cerkev poleg policije in toilstva najmanj ugleda. Tudi v irem smislu stoji nadkof pred tekimi izzivi. Globalni svet dananjega dne namre Cerkvi ni naklonjen. Razlogov je ve, veliko je tistih, ki so na strani Cerkve (potronitvo, brezobzirni kapitalizem, razpadanje ustaljenega sistema vrednot, in drugo). Nekaj pa je tudi onih, sprio katerih bi se Cerkev lahko bolj potrudila oz. prilagodila. V mislih imamo postulate zadnjega koncila, ki je institucijo izrazito naravnal nazaj h Kristusu, k demokratizaciji in prvotnosti nauka iz prvih stoletij. Cerkev je za asa koncila dodobra razumela temeljno signaturo postmoderne: sedanji as nima nobenega posluha za vnaprej doloeno avtoriteto ali predpis: lovek se svobodno odloa o tem, kaj bo veroval in komu bo zaupal. V koncilu se je Cerkev, vede ali nevede, pribliala verovanju prvih kristjanov, bolje Pavlovem doloilu: Oznanjam Kristusa, samo njega in to krianega. Da bi sedanji ljubljanski nadkof pri premagovanju postkoncilskega izziva ne smel imeti teav, pria neka opogumljajoa podrobnost iz zadnje umestitve. Ko je namre postal celjski duhovni pastir si je volil kofovsko palico iz lesa. To gre razumeti kot znamenje skromnosti, a tudi edinosti z ljudsko mnoico, kar so vse obeleja prvotne kranske duhovnosti. Do nje in do dejanskega duha koncila pa se zdi Cerkev kot globalna celota kdaj zelo dale, to pa je tudi velik problem slovenske (ljubljanske) cerkvene pokrajine. Sodobni as razliko med Kristusom iz evangelijev in dejansko Cerkvijo zaznava z mehanizmom, ki mu je bil dan na voljo ob Descartesovi spoznavni revoluciji v 17. stoletju. Temeljni mehanizem modernega loveka je namre spoznanje, utemeljeno na dvomu. To pa pove, da bi se nebeki uenik teko strinjal z mnogoem iz vatikanske armature. Novi nadkof, predvsem pa celotna Cerkev, bi se morala (prek Dostojevskega) vnovi zazreti v razmerja med Bogom in posvetno mojo, predvsem pa njenimi insignijami. Na Gospod je namre krlat oblekel samo enkrat in to proti svoji volji. Pompozna oblaila in e gromoglasni nazivi (nunciji, prelati, monsignorji, in kar je e teh besed, kot bi rekel Cankar) niso samo anahronizem, temve so v ivem nasprotju s historino osebo Bojega Sinu in njegovega uenja. To sodobni lovek
137

zaznava pred vsem drugim. e je Kristus tisto, kar je bil za Kartezija cogito, potem ga hoe v neomadeevanosti prvotne vloge, istega in jasnega, kot je loveka misel. Pri tem ga zunanja obeleja motijo toliko siloviteje, kolikor moneja je v njem elja po spoznanju tistega, ki je pot, resnica in ivljenje. Modernosti Kristusa kot temeljnega izziva Cerkve v sodobnem asu tudi ne smejo zastranjevati oni, ki jih je v besedi in vedenju en sam Kristus. S tem mislimo v zadnjem asu Cerkvi konkurenno planetarno gibanje Vnovi rojenih kristjanov, med katerimi si pri nas izstopajoe prizadeva Vinko Olak. Poudarili smo izstopajoe, to pa zato, ker Olakov kopernikanski obrat ni usmerjen v spoznavo pravega nauka, temve v osebno promocijo in poravnavanje raunov iz davnih let. Ratzingerjeva in Stresova Ecclesia morata te vrste snetljivo seme pustiti vnemar, na novo pa odkriti tisto, kar je pokojni profesor Strle imenoval spoznavna resnica razodetja. To je seveda neskonno teko. Moderni razum bo namre logiko Bojega samopriobenja vselej primerjal s konkretno izkunjo: ker je danes razum nad vero, se bo najprej vpraal, zakaj pa bi si Kristus kot Boji Sin elel prebivati v Vatikanski palai, hlepeti po odmevnosti, moi, denarju in politiki. In spet bo priel do istega odgovora, kot ga ves as e daje princeps norma, to je zdrava pamet: Kristus, e je Kristus, tega ne bi nikdar dopustil. To bi bilo v kontradikciji z njegovo identiteto. In e si razum in vera ne moreta nasprotovati, potem bo Ecclesia postmoderna morala v formi novega koncila ali radikalne papeke bule lahko pa tudi spodbujena z impulzom nae domae deele (zakaj pa ne?), ontoloki habitus svojih resnic in dejanj pribliati Descartesovi modrosti in odpraviti vse, kar je nenaravno, nevredno, neloveko, predvsem pa neboje. Tu ji bo najbolj sluil prav vatel razumnega dvoma. Na tej poti ji lahko pomaga mnogo, kar je sama ustvarila, recimo temu v prvih stoletjih kranstva. Dogmatina konstitucija iz petega stoletja (Kalcedonski zbor) namre prinaa naslednji stavek: Gospod vesoljstva si je ob zasenenju svojega neizrekljivega veliastva privzel podobo hlapca. Ne pravi monsignorja, nuncija, eminence, prelata, temve hlapca. In naprej: Bogu se ni zdelo za malo trpeti kot lovek. Neumrljivi Bog je hotel biti podvren zakonom smrti. To so povedki, ki articula fidei, kot bi rekel Trubar, doloajo skozi tisoletje in pol: nobenega razloga ni, da bi njih sveino ne utili tudi dandananji. Neizmerno povelianje loveke narave, za katero se je kljub goloti greha v njej odloil Bog, je ne samo prvo, temve edino dejstvo, ki ga mora upotevati vsak nauk, uenje in razmiljanje o teh stvareh. e je Bog kot Bog, mora tudi lovek biti kot lovek: ne kot naziv, institucija, predpis. Cerkev se mora vrniti k prvotni izkunji venega Edinorojenca. Iti mora nazaj, skozi as in svoje zmote, strgati zagrinjala krlata in posvetnih insignij, zaiveti v tem, kar je nauk slehernika na planetu. Najverjetneje e enkrat podoiveti crucis pondus et praemium, kria teo in nagrado, kot je to znal Janez Pavel II. Brez vrnitve na
138

izhodie, h Kristusu Evangelijev in njegovi zavezi za loveka to ne bo lo. In e je Kristus zadnji kriterij (kot je bil za Descartesa dvom), potem lahko domaa Cerkev sprio tega zgleda Slovencem dopove eno od temeljnih bivanjskih resnic. Lastnosti, ki so odlikovale historinega Jezusa, je mo strniti takole: preprianost v svoj prav in podreditev lastne osebe temu, vse do zadnjega grenca. Iskrenost, spotovanje in ljubezen do resnice: govor, ki je vedno meril v bit stvari in jih kot take tudi upovedoval. Nezasliana plemenitost, nenazadnje. Tu je prilonost, da pobujena s tem zgledom, nastopi zoper jedrno zanikanje Kristusove osebe, ki se za potrebe slovenskega postkomunistinega loga izraa kot samocenzura v takna in drugana odlija ogrnjenih eksistenc. Da razkrinka prazno farizejstvo, kakrnega dnevno doivljamo v vrhovih slovenske drube, kjer en loveki nitrc kadi drugemu in naprej in nazaj. Kjer se skoz medije preliva neavtentien govor, ljudje pa ga ponavljajo in postajajo vse manj razumni, predvsem pa vse manj plemeniti. Uenikovih lastnosti domovini e kako primanjkuje: kje drugod kot tu pa bi bila ivljenjska prilonost za novega nadkofa v Ljubljani? Demokracija, 2010

LOV VETRA DOBRICE OSIA Na slovenski kulturni praznik sem v Beogradu, na najbolj simbolini in elitni ulici, na Knez-Mihailovi, v tretjem nadstropju zgradbe, ki se imenuje Srbska akademija znanosti in umetnosti, stopal skozi prostran hodnik. Ob meni je bil gospod Levi, tajnik Akademije. Vodil me je na sreanje s lovekom, ki je nepovratno beleil srbsko zgodovino 20. stoletja, v svetlih in temnih plateh. Po nekaj trenutkih, ki pa so se mi zaradi svoje intenzivnosti izgubljali v venosti, sva obstala pred velikimi vrati. Na njih je radovednost pogleda vabila svetlea se medeninasta tabla, na kateri se je v cirilici izpisovalo: Dobrica osi, akademik. Njegova stalia sem moral poznati, da bi jih vkljuil v delo, ki ga pripravljam. Zato je bilo vse moje bitje ena sama radoznalost: za tablico in za vrati me je priakovala oseba, o kateri sem vedel veliko ve slabega kot dobrega: moj politini in narodnostni spomin se je zbral, in v trenutku, ko sem mu segel v roko in se zleknil v
139

bogat usnjen naslanja, mi je skozi zavest zavel pi podatkov, ki so ga obremenjevali: Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je napovedoval tektonski premik nacionalnega sentimenta: memorandum, ki je postavil srbsko etnino mejo v mehki trebuh Hrvake, skoraj do slovenskega ozemlja. Dokument, ki stoji na zaetku reke krvi, ki je v tirih letih vojne utopila tisoe ivljenj in prav toliko upov. Skozi spomin mi je el tudi glas Ratka Mladia, ki v posnetku ukazuje prvenstveno bombardiranje civilnih delov Sarajeva. To podobo sem vedno imel za dokaz zverinskosti loveka v 20. stoletju. Vse skupaj me je spontano pripravilo na retorien ugovor, bil sem nared za obtobo, za obsodbo srbske stvari, ki danes vsem na oeh konuje v revini, sramoti in ponianju. Da nisem nemudoma izbruhnil, dolgujem pravzaprav intuiciji, ki sem jo dobil v Ljubljani, pa olal v Parizu. Ta veli, da veliki ljudje dajo obutek neesa, kar presega as. Tako to pa je. In nisem se zmotil: osi je namre ujel mojo misel in pribil: Nisem bil med podpisniki Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti. To pa je moja priakovanja e povealo, saj se v nadaljevanju nekako nisem znael. Moj sogovornik je na to natel nekaj dejstev, ki sem jih lahko preverjal, ker sem poznal njegovo biografijo. e bolj bistveno pa je bilo, da je osi govoril za nazaj, z izraenim obutkom ivljenjske resignacije. In da je protestiral zoper stvari, za katerimi nikoli ni stal. Govoril je: Komunisti so me proglasili za nacionalista, kripto-Jugoslovani pa za ideologa Velikosrbstva. Nikoli nisem bil nacionalist. Na to je zatrdil: Sem pisatelj, ki je v Jugoslaviji napisal najve tekstov proti nacionalizmu. Konec 80. let 20. stoletja sem zastopal filozofijo zgodovinskega kompromisa. Bil sem avtor pobude o skandinavizaciji Jugoslavije in sedaj me imenujejo oeta Vojislava Kotunice in Slobodana Miloevia. Bil je ualjen: To je vulgarna, amoralna in nihilistina interpretacija. Jaz sem e vedno molal, zato je sam nael vpraanje, kako danes nanj gleda slovenska javnost. Prisluhnil sem mu. Najprej je ostro nastopil zoper to, da bi bil protislovenski, srbski nacionalist. Rekel je: Kako je mogoe, da nekoga, ki je na javni tribuni v Cankarjevem domu leta 1989 branil Janeza Jano, proglasijo za nacionalista? In potem je e dejal: Dua me boli, da so me zmanipulirali. Rad imam ta narod. Rad imam to deelo (slovensko, op. B.M.T.). Dodal je: Leta svojega javnega ivljenja sem porabil za to, da bi skupaj s slovenskimi intelektualci ustvarili demokratino, pluralistino Jugoslavijo, za katero se samo po sebi razume (to je moj sogovornik dvakrat ponovil), da bo vstopila v Evropsko zvezo. Moji prijatelji Slovenci pa so verjeli, da bodo v Evropo laje prili sami. In niso se zmotili. In potem je izrekel zanimivo oceno: Edina opozicija, ki je v Jugoslaviji resnino uresniila svoj cilj, je bila slovenska. osi je nato zael razvijati bolj abstraktno podobo drave, ki ji je bila smrt usojena e v zametku. Zadal sem si tri cilje. Prvi cilj je bil mir. Drugi cilj je bil vkljuitev v svetovno skupnost. Tretji cilj pa so bile ustavne reforme in oblikovanje demokratine, meanske in pravne drave, skratka, drube odprtega tipa v smislu
140

filozofa Karla Popperja. Tu sem vedel, da osi ostaja v obmoju, ki je e zgodovinsko preverljivo. e vzamemo njegovo neposredno izkunjo vladanja, ko je bil v letih 1992-93 prvi predsednik tretje Jugoslavije, je bilo za resninost njegovih besed dovolj dokazov. osi je namre predsednik Jugoslavije postal v trenutku, ko je bil za predsednika vlade imenovan Milan Pani, ameriki podjetnik srbskega rodu. To se je zgodilo na zahtevo ZDA, ki jo je formalno konec maja 1992 Miloeviu prenesla Helen Deli, amerika dravljanka srbskega rodu. Njo je poslal predsednik George Bush, dodaten pogoj pa je bil ta, da vlado tvori koalicija MiunoviDrakovi. osi je na to pristal, po nalogu ZDA pa je tudi skoraj preprial Miloevia, da se umakne. Ta je to tudi e sprejel, postal bi direktor srbsko-amerike banke, vendar je stvar padla v vodo, ker je intervenirala gospa Markovi, Miloevieva soproga, na katero pa osi ni imel vpliva. Ko je Miloevi ostal, je bil odhod osia in Pania samo vpraanje asa. osi je svoj mandat konal 31. maja 1993, pod ognjem eljevih nacionalistov. Svoj fiasko je komentiral takole: Nobenega od teh treh ciljev nisem uresniil. Srbska opozicija mi ni dala podpore, ki sem jo priakoval. Zamenjala sta me Miloevi in eelj. elja sem v asu, ko je bil preganjan in brez slube, itil in varoval. Tako mi je vrnil. Pa tudi sicer je srbska antititoistina opozicija podlegla inerciji zgodovine. Ko so me patriotska ustva in moralni razlogi izzvali, da stopim v politiko, je bilo prepozno. Izigrala me je zgodovinska situacija, kot tudi opozicijo sicer. Zgodovina me je preslepila. Moja prevelika vera v politino in moralno avtoriteto drube, ki sem jo ves as imel, me je zavedla. Mislil sem, da bo to prepotrebna energija, s katero bi lahko uresnieval politini program, pa sem se zmotil. Noben politini program se namre ne more uresnievati brez stranke. V tem je tudi razlog mojega politinega poloma. Jaz nisem strankarski lovek. Ko me je leta 1989 klical Willy Brandt, da bi postal predsednik Socialdemokratske stranke Srbije, sem zavrnil. Pisal sem namre roman. Nisem bil pripravljen, da kot pisatelj vstopim v politino areno. Ob teh besedah, ki so prihajale kot retrospektivna sodba, sem razmiljal, da utegne osi govoriti resnico, kajti temeljna poteza umetnika je prav distanca. osi po objektivnih kriterijih velja za najvejega srbskega pisatelja dvajsetega stoletja. im veji je umetnik, tem ve bo imel distance do stvarnosti, zato je osiev poloaj razumljiv. Imel je distanco do institucij politike in strankarstva, nadalje do drave, tudi in predvsem do Miloevia. O njem je e leta 1989 govoril z velikimi pridrki. osi se je distanciral od informbiroja in je prvi opozarjal jugoslovanski politini vrh na strahote Golega otoka. Nadalje se je dvajset let pozneje distanciral od Tita, in takrat se je distanciral tudi od partije. Zato je postal neformalni vodja srbske opozicije. Ni pa imel dovolj distance do svojega stanu, najsi se to danes slii e tako udno. O svojem stoletju je osi povedal nekaj nepozabnih besed: Dvajseto stoletje je bilo strano intenzivno. Trajalo je petindvajset let manj kot ostala stoletja. Zaelo se
141

je s prvo svetovno vojno in se konalo s padcem berlinskega zidu. To je strano gost vek, to je vek zveri, hkrati pa tudi vek grandiozne vere v loveko dobro. To je vek, v katerem so se zlomile socialne eshatologije in v katerem se je zael moderni nihilizem. O prihajajoem stoletju pa se je izrekel: Ustvarili smo toliko sil smrti, da ni ve razuma, ki bi jih obvladoval. 21. stoletje je as univerzalnega nihilizma. Na povrini ivimo dobo informacijske drube, v globini sveta pa jei strana energija, ki bo v enaindvajsetem stoletju spremenila svet. To je moj strah. Sebe pa je v knjigi s simbolinim naslovom Lovljenje vetra umestil takole: Zgodovina in as sta pokazala, da so bila mnoga moja preprianja ideoloke zablode, povzroene s teo in muko ivljenja v Srbiji. Moje bivanje so dolgo napolnjevale s smislom. Mislim pa, da sta zgodovina in as prenekatero mojo ugotovitev potrdila. Zdaj se ne poutim niti kot grenik, ki je priel k pameti, pa se dokazuje in kesa, niti kot zmagovalec in prerok, ki slavi samega sebe, stoje na ruevinah neke drave in njene ureditve. Bili so dnevi, ko sem veroval, da sem usodo zgrabil za vrat, pa sem kasneje uvidel, da je bil to zgolj njen rep ali pa sploh samo senca. Danes so moje dlani razpraskane in prazne kot podplati. Nimam ve nobenega upanja in tudi pravice nanj ne. Svet, za katerega sem se bojeval, se ni uresniil. Svet, v katerem sem ivel, je preel. Ve ne obstaja. V svetu, v katerem pa danes ostajam, je malo mojih prijateljev. Zares, dosti imam vsega! Jaz sem lovek dvajsetega stoletja. A to je minilo. To je osieva sodba o sebi, sodba loveka, ki se distancira od vsega, tudi od sebe, le od svojega stanu ne. lovek razpraskanih dlani, kot njegov narod, pred zgodovino in prihodnostjo. Veer, 2002

ESTI ZARIS : JAVNO SPRAEVANJE: AL BO KAL POGNALO SEME, KDOR GA SEJE, SAM NE VE . ZAZNAMOVANI NA MRTVI STRAI

142

Deele srednje in vzhodne Evrope, ki so preivele komunizem so z njim veliko bolj zaznamovane, kot bi si to v prvem trenutku mislili. Komunizem tudi ex post doloa tranzicijo in vpliva nanjo, na moralno in ekonomsko hkrati. Globinski razlog njegove vztrajnosti je popolna razgradnja dru benih ustanov in slojev, kakrne ni poznal noben drug totalitarni si stem. Komunizem je bil tako vseobsegajo drubeni eksperiment, da bodo njegove posledice na tranzicijo kar najbolj daljnorone. V prvem planu imamo t.i. moralno tranzicijo, kar pomeni prehod iz drube vrednostne in moralne anarhije v stabilno drubo odprte ga tipa. Ta tranzicija je teja in celoviteja od ekonomske, kajti zadeva mentaliteto dravljanov, ki jih je re presivni sistem preoblikoval po svoje. Najprej zadeva pojmovanje subjektivne in kolektivne odgovorno sti, ki je bistven del lovekove iden titete. Eden najhujih zloinov ko munizma je bil svojevoljno razpo laganje s svobodo lovekove osebe, ki ji je vzel subjektivno odgo vornost in jo nadomestil s kolektiv no. Posledica je bila pomanjkljivo zavedanje samega sebe in soloveka, pa tudi drube kot celote. Zaradi tega so se odprle bolee rane na vseh podrojih, tudi in predvsem na ekonomskem. Te so prisotne e zdaj. Samo svoboden subjekt, ki je odgovoren sam sebi in prek tega drugim, lahko ustvarja svobodno gospodarstvo: svoboda ekonomije pa je conditio sine qua non njenega zdravja . Brez nje ni uresniljivo. Dodatni problem moralne tranzi cije in splonega stanja pa je, da se je komunizem kot najveje in naj dlje trajajoe zlo zgodovine izmak nil obsodbi. Ne glede na to, da je na planetu Zemlji povzroil smrt 100 milijonov ljudi, in ne glede na to, da je trajal skoraj sedemdeset let, v najveji dravi na svetu pa vztraja e danes, ni doivel javne in soglasne anateme kot druga zla zgodovine. To dejstvo je e toliko bolj problematino za drave v tranziciji, kajti pomaga tako ali dru gae vzdrevati staro sliko in omo goa vraanje starih politini elit, kar vse skupaj slabi mo tranzicije. Rekonstrukcija stare srednje in vzhodne Evrope na temeljih klasinega evropejstva je e toliko te ja zaradi prve lastnosti komunizma, tj. njegovega ateizma. Komu nizem je prek smrti Boga poskual dosei izumrtje vseh ustanov in vrednot, ki so na njem temeljile, to pa je straansko nevarno. Zato je tudi predsednik najmoneje skupine v evropskem parlamentu, Evropske ljuds ke stranke (EPP-ED), Hans Poette ring lansko jesen opozarjal na dejs tvo, da brez poljske Solidarnosti in Janeza Pavla II. komunizmu v srednji Evropi ne bi bil zadan tako uinkovit udarec, kot je sicer bil. Srednja Evropa se mora tako obno viti scela, zaeni pri svoji super strukturi, ki je kranstvo. Berlinski zid, ki e danes stoji, mo ramo razumevati kot podobo, kot klju, ki nam odstre prenekatero s krivnost. e obstojei komunistini duh pomeni, da tranzicija zgolj uvaja zunanjo, ekonomsko in mehansko strukturo demokratine Evrope, ki pa prihaja v prazen prostor, brez
143

vrednot in brez izroila. To je tolikanj kritizirano porabnitvo in oitek, da vzhodna in srednja Evropa od svoje sestre na Zahodu prevzemata zgolj ekonomske mehanizme in kulturo potronitva. Gotovo je v marsiem upravien. Podoba Berlinskega zidu v tranziciji pa pomeni e dodatno, hujo na nevarnost. Pomeni, da je ekonomska mo, z njo pa temeljna struktura oblasti, ostala netransparentno v rokah nekdanjih partijskih mogotcev. Ti so ez no zamenjali politine barve, slekli suknjo z rdeimi naitki in si nadeli frak. Zapustili so mrtvo strao ter odli v gospodarstvo. Zdaj od tam uspeno nadzirajo tranzicijo in poloaj drube v celoti. Imajo bistven vpliv na medije, delujejo pa po naelu klanske delitve oblasti, ki ga z neko liko tro besedo oznaujemo kot mafijski princip. To res velja v polni meri za deele nekdanje So vjetske zveze, bolj prikrito, a ni manj resnino pa se dogaja tudi v dravah, ki se pridruujejo moderni Evropi. Netransparentnost ob lasti v temelju nasprotuje demokratini normi; v zdruevanju prihodnje Evrope, predvsem pa v njenem vzajemnem delovanju ima ta princip lahko usodne posledice. Komunizem je Evropo tako opustoil bolj, kot si danes, v optimisti nem ozraju sklepanja predpri stopnih pogajanj in novega poleta v medsebojnih odnosih sploh lah ko predstavljamo. Razumeti mora mo, da je zavest evropskega love ka izrazito zgodovinska, patriarhal na in prei ve generacij. To ni zavest loveka, ki bi bila soasna, vsa v sedanjosti. Taka je bila namre zavest komunistov, ki so hoteli na mah pomesti s preteklostjo in z vsem, kar je bilo v drubi konservativnega, ustaljenega, dobrega: Ta svet krivinosti razdrimo, do tal ga boj naj na podre, pravi Internacionala, komunistina himna. Zavest evropskega loveka pa nosi s seboj preteklost, druino, vrednote. V Sloveniji obstajajo najveje grobnice povojnih komunistinih pobojev, v katerih leijo rtve Titovega revolucionarnega terorja iz maja in junija 1945, kakih 200.000 po tevilu. Ali si lahko predstavljate, kakna in kako dolgotrajna je boleina oetov, mater, hera, ena pobitih? Ali si lahko predstavljate, da so bili tudi sami rtve represije, ker so se njihovi svojci izpostavili proti komunistinemu nasilju? Ali si predstavljate neskonno energijo boleine, ki bo iz njihove izkunje presevala v nadaljnje rodove? Evropa mora z najvejo resnostjo obravnavati pojem komunizma, ki mu je bila toliko asa izpostavljena. Evropski parlament bi moral oblikovati telo, nekaken institut, ki bi v obliki memoriala popisal zloi ne komunizma in poskrbel, da bi se to zlo vpisalo med najveje pre izkunje, ki jim je bil evropski lo vek podvren. To se bo prej ali slej tudi moralo zgoditi, kajti: Ne glede na ozraje, ki obvladuje nao celino ob koncu komunizma, to pa je tako drugano od tistega, ki smo ga poznali ob zlomu nacizma, so pravinost, spomin in zgodovina tu in bodo trdno stopali po svoji poti. Preprosto zato, ker nobena druba ne more iveti brez pravinosti, spomina in zgodovine. Svetu temelja ni mogoe spodmakniti (Stphane Courtois).
144

Uvodno predavanje na seminarju YEPP (Mladi del Evropske ljudske stranke), Bra, 20. avgusta 2003 (ponatisnjeno v Druini)

E BI NSI IMELA PRIMERNE IDEJE IN PAMETNE LJUDI, BI JI TUDI SDS NI NE MOGLA 1. Koliko ugleda so si pomladne stranke v tirih letih mandata zapravile in katera izmed njih bo na volitvah za storjene napake plaala najvijo ceno? SDS je prvi bila na oblasti, in to cel mandat, ob tem pa je vodila e EU. Tega pred njimi ni storil e nihe. SDS bo torej v nastali situaciji profitirala. NSi je ujetnica svoje provincialne antiinntelektualnosti, hkrati pa kompromitirana z vodenjem Darsa, predvsem z predsedovanjem organu, ki tam sprejema vse odloitve. Franc Slak, predsednik nadzornega sveta Darsa in visoki lan NSi je objektivno odgovoren za vrsto napanih odloitev, ki so ez razumno mero podraile gradnjo avtocestnega kria. Zadeve pa so se zapletle e v devetdesetih in so globoko povezane s politinokapitalsko logiko nastajanja cestnega kria. e bi cestni kri gradili koncesijsko, bi ga imeli e v devetdesetih, bistveno bolj kvalitetnega, predvsem pa bistveno bolj poceni. Tako pa je v prvi veliki koaliciji med Drnovkom in kranskimi demokrati prilo do prvih zlorab. Velika gradbena podjetja, med katerimi prednjai SCT, so imela vpliv e na tedanjega ministra za promet in zveze, Igorja Umka. Tej logiki so v naslednjih koalicijah sledili drugi predstavniki, predvsem je tranzicijsko desetletje obvladovala SLS s svojimi ministri. Kranski demokrati pa so si svoje komplementarno obmoje vpliva ustvarjali v Darsu, ki ga e danes obvladujejo. Dars je pod pretenim nadzorom NSi, predsednik nadzornega sveta Darsa pa je Franc Slak, direktor Mercatorja v socialistinih asih in dolgoletni predsednik ljubljanske NSi. Prav Slak je kontradiktorna figura, ki bi v pravni dravi in v zrelih demokracijah ne mogla ostati brez posledic. Nadzorni svet je namre dajal soglasja za povianja vrednosti del na kriu, za t.i. anekse k pogodbam, ki jih v taki obliki mednarodna praksa ne pozna. Vpraamo se lahko le, ali so uslubenci Darsa in njihov prvi nadzornik bili toliko naivni, da niso vedeli, kaj ponejo, ali pa je zadaj kaj drugega. Vsi nesmisli, anomalije in malverzacije pri gradnji cestnega kria so zdaj na ogledalu javnosti, so prva tema slovenske zdajnjosti. V loveku budijo davni obutek za to, kaj se spodobi in kaj se ne. V tem smislu doivlja NSi stalno javno nezaupnico, ki jo, e posebej po porazu njihovega predsednikega kandidata,
145

Peterleta, premika blije in blije parlamentarnemu pragu. SLS po logiki tega, kar smo navedli, deli isto usodo. 2. Bi lahko rekli, da imamo tudi pred letonjimi volitvami zelo polarizirano situacijo dva bloka z dvema monima liderjema? Letonje volitve so, tako kot vsake pred njimi, podobne. Situacija se polarizira, vasih izstopajo bloki - tako je bilo leta 1996, drugi stranke oziroma liderji, kar se je zgodilo leta 2004 in se dogaja letos. V bistvu situacija sama opozarja na potrebo po implementaciji veinskega volilnega sistema, ki bi stvari napravil logine. Sam SLS in NSi v tem trenutku v desni blok pritevam le pogojno. Prvi razlog je izrazita identitetna kriza v obeh strankah, kar ju z malo sree postavlja malo nad parlamentarni prag, z malo smole pa pod njega. SLS se prek Bojana rota, ki mu kot Panurgove ovce nekritino sledi slehernik v stranki, spreminja v politino filialo kartelskega zdruenja familije rot. Pri SLS so vpraanje e zadnji mladi in inteligentni ljudje. Na primer glavni tajnik Rok Ravnikar in predsednik sveta stranke Ale Primc. e ti ne vidijo in ne ukrepajo, kdo pa potem bo. Koliko je taka situacija ivljenjsko produktivna, presodite sami. NSi pa po ustanovitvi trovsovih kranskih demokratov - ali pa e pred njo, kdo ve - ne utegne ujeti parlamentarnega praga. 3. V katero smer le predvolilne kampanje pomladnih strank? SDS bo poskuala ohraniti pozitivno vlogo lastne kompetentnosti pri vladanju. Ta vlada je bila kompetentna, e bi bil na mestu zunanjega ministra nekdo tipa Mate, bi bilo e bolje. Dimitrij Rupel je mehki trebuh priujoe koalicije, ki pa ima to sreo, da kampanja ne leti na nekompetentnost pogajalcev s Hrvako in Italijo glede morske meje. e bo, bo predsednik vlade potreboval zelo uinkovito retoriko, da bo kompenziral primanjkljaj na podroju zunanje politike. Kampanja SLS in NSi je predvidljiva: Bojan rot se bo kot do zdaj mojstrsko zapletal v protislovja, ki zadevajo zveze stranke s tajkunsko fronto, zunaj tega bodo poskuali Podobniki nekaj dodati o juni meji, kar bo letelo predvsem na Rupla, kodilo vladi, stranki pa ne koristilo, saj sta brata Podobnik v javnosti bolj del civilne drube kot SLS. Kampanja NSi pa bo standardna: vrednote, druina, prihodnost. 4. Pomladne stranke pred tokratnimi parlamentarnimi volitvami niso sklenile zaveznitva v smislu Koalicije Slovenija. Kaj so razlogi za to odloitev? Je Jana ocenil, da si z ratingom, ki ga imata NSi in SLS, ne more veliko pomagati?

146

Koalicija Slovenija in Zbor za republiko so bili del predvolilnega instrumentarija leta 2004. Takrat je bil predvsem slednji neverjetno uspeen, Koalicija Slovenija pa je zgolj pomagala kanalizirati glasove od manj kompetentnega k bolj kompetentnemu partnerju. Sicer pa je Koalicija Slovenija, tako kot ideja o narodni spravi stvar devetdesetih let. Danes je skoraj neuporabna. 5. Kakne prednosti si SLS lahko obeta od dejstva, da bo na volitvah nastopila skupaj s Stranko mladih Slovenije? Malokatere. SMS je docela neprepoznavna, sam se niti dobro ne spominjam, kdo je zdaj njen predsednik. Ni to nek fant, ki je na volitvah dobil odstotek glasov? Kako pa naj potem navadni lovek ve, kdo je na koncu ostal v SMS in s kom se zdruuje? Gre za slabo potezo Bojana rota. V politiki so najslabi dvoumni in slabo prepoznavni signali. e politik ne govori jasno in niso njegova dejanja brez teav prepoznavna, ni politik. 6. Kranska demokracija je v zahodnoevropskih dravah praviloma ena najmonejih strank, v Sloveniji pa je med najmanjimi. Kako si razlagate ta fenomen? Ta fenomen zahteva celotno tudijo, nemogoe, ga je razloiti v nekaj stavkih. A vseeno. Moje mnenje je, da se je slovenska kranska demokracija spoela na osnovi velikih priakovanj ljudi, ki jih je konec osemdesetih bilo precej ve kot danes. Iniciativni odbor za ustanovitev stranke pa je bil sestavljen iz ljudi, ki so imeli skoraj vsi ifre sodelavcev ali virov Slube dravne varnosti. lo je za kontaminiran proces, voden od zunaj, ki se je tudi konal tako, kot se take stvari konajo. Z malo pameti bi kranska demokracija e danes imela med 15 in 20 odstotnih tok. 7. Se strinjate z Lojzetom Peterletom, ki pravi, da gredo glasovi tipinih volivcev kranskodemokratskih strank v abstinenco? Se strinjam, a dodajam, da precej tudi zaradi njega in ostalih v obeh strankah, to je v SLS in v SKD. Bi bilo pa dobro, e bi se Peterle skliceval na kranski etos vsaj sam pred sabo. 8. Bojan rot je ob prevzemu vodenja SLS novembra lani napovedal, da bo rezultat stranke na letonjih volitvah dvomestno tevilo, a to je verjetno ista utopija... Saj bo dvomestno tevilo, ni in e ena decimalka ... Bojan rot si je napravil medvedjo uslugo, ko se je pustil izvoliti za predsednika SLS. V SLS razen bratov Podobnik e noben predsednik ni dokonal mandata. Ni ga Franc Zagoen, Franci
147

But, vsem so sledili izredni kongresi, ki so vnovi na prizorie prinesli brata Podobnik. Marjan Podobnik je le enkrat napravil izjemo, namre na zdruitvenem kongresu 15. aprila 2000, pa e tedaj iz manevrskih razlogov. Njegova izvolitev je bila posledica dveh zunaj njega opravljenih kalkulacij. Prve, njegovega brata Boka rota, da bo najlaje obvladoval satelitsko stranko, e ji bo predsedoval tako reko iz druinskega fotelja. In druga, Janeza Podobnika, ki se je za ta ukrep odloil leto pred volitvami. e teoretino namre njegov protikandidat Bojan rot ne more dobiti toliko, kot je dobivala SLS pod Podobniki. Prihodnji predsednik stranke bo eden od bratov Podobnik. Bojan rot pa je napravil e usodnejo napako: zanesel se je na to, da ga mediji v lasti Pivovarne Lako lahko naredijo. A danes mediji nimajo moi, ne koga vzpostaviti ne koga uniiti. Tako tudi o Bojanu rotu lahko le poroajo, glosirajo, e je le-ta sposoben zalagati jih z vsebino, manipulirati z njimi. Vendar do zdaj e nismo videli enega primera in ga tudi ne bomo. Bojan rot tudi teoretino ne more uspeti. To pa zato, ker Bojan rot nima temeljne komponente za dravnega politika, je namre lovek z deele, sijajen upan knejega mesta, vendar to in ni ve. Bojan rot bo v SLS prehodna figura, tako kot je bil Franci But. 9. Se strinjate z oceno Marka trovsa, da Jana nartno uniuje NSi? trovs je neznan lovek. Naknadno smo izvedeli, da je pomemben lan NSi in nekdanji dravni sekretar na ministrstvu za delo. V javni spomin se je zapisal z dvema dejanjema. Najprej je upokojence oznail za relativno nepomemben problem drube, saj se lahko v zvezi z njimi bojimo le Matilde. Nato je ob prilonosti izjavil, da jih Janeva stranka ree kot salamo. Kaj mislite, kaj te besede izraajo o loveku? Inteligenco? Pa! Kot tak se je trovs tudi vpisal v slovenski javni spomin. Stranka, ki ima take ljudi v vodstvu, nima prihodnosti. NSi pa ob obutni intelektualni regresiji, sploh ne opazi, da nima ljudi idej, s katerimi bi lahko osvajala javni prostor. trovs ji je s sintagmo o Matildi in salami povzroil veliko kodo, vendar NSi jemlje to kot privilegij. To naj bi bili stebri stranke? trovs pa spet nastopa v tandemu z Drobniem, ki so ga odlikovale misli o splavitvenih polonicah. Skupaj z nekdanjim ministrom Zupanom so vsi trije prepoznaven glas stranke NSi. Zdaj se slii, da je prav trovs ustanovil novo stranko kranskih demokratov. Tu gre za reprizo reprize, protagonisti, logika in emblemi so znani, prvi formalni problem je raba simbolov nekdanje SKD, ki je zaitena po zdruitvi leta 2000. Drugi vsebinski problem pa sam Vatikanski koncil v estdesetih letih prejnjega stoletja. Eden od sklepov koncila je namre bil, da Cerkev ne more ne v takni ne v drugani obliki politino delovati. V tem smislu je trovsova stranka popoln anahronizem, njen dodatni problem pa je, graditi politini program na ualjenosti. Bi bil trovs predsednik stranke, e bi e bil dravni sekretar, Drobni pa minister? e bi NSi imela pametne ideje in primerne ljudi, bi ji tudi SDS ne
148

mogla ni. Tako pa je to bolj izgovarjanje po logiki primite tatu, ki je prozorno in prepria malokoga. 10. V kolikni meri je za neprepoznavnost NSi in SLS krivo dejstvo, da nimata intelektualnega zaledja in da sta e vedno premalo urbani, moderni? Ne ena ne druga stranka nista od ustanovitve konec osemdesetih poslali enega samega mladega loveka na olanje v tujino. Pa je bilo prilonosti ve kot dovolj. V devetdesetih so bile amerike univerze, predvsem najboljih pet, odprte za tudente iz drav na drugi strani elezne zavese. Pa e ve: prilagodile so jim programe, od diplomskega do doktorskega tudija. Namen je bil nauiti im ve mladih ljudi pravil demokracije in jih pokazati pot v svet. Za razliko od ostalih, ki so iz ZDA in od drugod tudirali na teh univerzah, so bile za pripadnike Srednje in Vzhodne Evrope na voljo velikodune tipendije, ki so stroek tudija zniale na t.i. pozitivno nilo. V teh programih so se olali tudentje iz Madarske, eke, Baltskih deel in drugi, tudi iz daljnega vzhoda, na primer iz Mongolije. Ti ljudje so danes nepogreljiva konkurenca starim kadrom. Kako prav bi prili v Sloveniji! To je eden od pokazateljev. Drugi pa je preprosto dejstvo, da so v prvem kadrovskem naboru teh strank sodelovali ljudje, ki so se odlikovali po svoji preteni provincialnosti. Vpraanje globljih analiz bo, ali je bila ta provincialnost kot sam nabor proizvod od drugod ali je bila pogojena zgolj sama s sabo. Na to bo dala odgovor prihodnost. Dejstvo pa je, da je intelektualnost povezljiva z urbanostjo in da se je prostor urbanosti v zadnjem desetletju zelo raziril. Mislite, da so Podobniki, Peterle, Zagoen, Oman in rot urbani intelektualci? 11. Bi morala NSi za vejo prepoznavnost bolj odkrito propagirati kranske vrednote? Bi si na ta nain pridobila vernike? V to je preprian trovs, ki kot primer navaja Peterletovo kampanjo za predsednika drave, ko se je v kljunih vpraanjih izogibal kakrnikoli navezavi na kranske vrednote, kar mu je samo kodilo. trovs je kresnika, kot se tudi imenuje njegova sedanja stranka. Razsvetljuje malo prostora in to zelo malo asa. Vse drugo v zvezi z njim je redundanca. Peterletova temeljna napaka sploh ni bil kranski etos med drugim to je ena od kategorij, ki jih lahko le ivi, v tiini in sam za sebe Peterletova napaka je bila napana koncepcija podobe predsednika. Predsednik mora biti stopnjo nad najbolj banalnimi oblikami ivljenja, kakrne je podeelsko slovenstvo oblikovalo v Vojvodini kranjski, pa tudi na Dolenjskem v 19. stoletju. Taka retorika nima smisla, ljudje bodo rekli, to ni ljudski, temve vaki predsednik. Peterle je imel sijajen potencial kot poslanec v Evropskem parlamentu in kot predavatelj: to bi mu

149

lahko odprlo prostor resnega naskoka na predsedniko mesto. Pa je el po napani poti. Intervju v Mladini, 2008 SLOVENSKA POT K DRAVI DRAVLJANOV Vpraanje Slovenije pred volitvami je najprej vpraanje njenih razvojnih izzivov, ki naj s odrazijo v optimalizaciji drubenega in gospodarskega ivljenja glede na normo skupne evropske drave, natanneje njenih bolj razvitih delov. Brez dvoma je Slovenija drava, ki si je v slabih dveh desetletjih obstoja napravila zavidanja vredno pot. Od nekdanje socialistine republike neuvrene Jugoslavije je prek osamosvojitve napredovala v edalje bolj opaznem izenaevanju s standardi stare celine, v zadnjem poletju pa je celo predsedovala Evropski zvezi. Ta doseek je bil krona prehojene poti, za katero bi ob koncu osemdesetih, ko se je vse skupaj zaenjalo, tudi najveji optimist lahko rekel le, da gre za znanstvenofantastino bajanje. Slovenska pot je v bistvenih odloitvah temeljila na konsenzualnosti zunaj sfere strankarskega ivljenja. Tihi drubeni konsenz je bil najprej doseen glede obletelosti in preivetosti socializma kot drubenega sistema, e kmalu po prvi polovici osemdesetih let. Tu korenini teza o sestopu z oblasti, ki jo je nekdanja Zveza komunistov uporabila, da se je v svojih stremljenjih bliala dravljanom SR Slovenije. V Sloveniji je lo za obliko mehkega prehoda oblasti, kjer je nekdanja monopolna Zveza komunistov, osredotoena okrog generalnega sekretarja Milana Kuana, spretno izrabljala spor s srbskimi in rnogorskimi kolegi na gremijih federalne partije za promocijo nacionalnega sentimenta, ki smo ga Slovenci v tem asu utili kot malokdaj v svoji zgodovini. Tu si je sestopajoa Zveza komunistov tudi zaela ustvarjati izhodino prednost, s katero je nekdanji monopol v tranzicijskem desetletju (do zadnjih volitev oktobra 2004) preoblikovala v nize manjih monopolov, s pomojo katerih je po svojih satelitskih strukturah obvladovala pomembna podroja drubenega in gospodarskega ivljenja v dravi. Lahko bi dejali, da je e prvi korak v demokracijo vodil natanen premislek nekdanje Zveze komunistov, da si v teh nujnih in za normalno drubo brezpogojno potrebnih korakih zagotavlja doloeno strateko prednost, s katero je nadalje manipulirala, pa z nameni zadrati kar najve v totalitarnem asu nakopiene oblasti. Prihodnjo pomlad bomo obhajali dvajsetletnico tega prvega koraka, namre ko je na osnovi posvetovalnih volitev aprila 1989 kandidata krovne organizacije drubenopolitinih sil v socializmu, SZDL, Marka Bulca premagal relativno neznani dr. Janez Drnovek. Relativno neznan je bil Drnovek sam, znana in prepoznavna pa
150

je bila metoda njegove prezentacije in kasneje uveljavitve. Drnovka je namre doloila SZDL sama, ljudem je bila odvzeta monost predlagati svojega kandidata v demokratinem postopku, tako da so se lahko odloali le za dvoje personalnih monosti istega predlagatelja, to je tedanje SZDL oz. ZKS. Tako se je demokracija, ki naj bi bila po meri ljudstva, e na samem zaetku zvito spremenila v demokracijo po meri oblastnikov. Dve desetletji se je Slovenija otepala in sooala s taktikami take vrste in e danes so takne in podobne skunjave tu. Vendar je bil Drnovek nekako konsenzualen. Najprej je predsedoval kolektivnemu predsedstvu Socialistine Jugoslavije, kasneje pa je dobro desetletje vodil vlado Republike Slovenije. Na volitvah je dvakrat prepriljivo zmagal, nobenih volitev pa ni izgubil, etudi je moral po zadnje, predsednike v drugi krog. Konsenzualnost Drnovkove oblasti je imela znamenje zunanje uspenosti, saj je Slovenija izpeljala vse potrebne reforme, ki so ji omogoile 1. maja 2004 vstopiti v Evropsko zvezo in Nato. Na znotraj pa ta konsenzualnost ni bila optimalna, saj je vkljuevala zgolj tiste sloje, ki so se identificirali kot dedii prenovljene Zveze komunistov, drugih ne. Notranje je slovenska drava v asu Drnovkove ere stagnirala, to pa prav zaradi kontinuitete partijske oblasti, ki na kljunih podrojih drave ni bila prekinjena. K temu je potrebno dodati, da je bila Slovenija tako reko edina drava, ki je ob prelomu v demokracijo leta 1990 izvolila nekdanjega predsednika Centralnega komiteja ZKS za predsednika in edina drava nekdanjega vzhodnega bloka (poleg Bolgarije in Romunije), ki se je lustracijskim zakonom v celoti ognila. To se je zgodilo navkljub javno izraenemu nestrinjanju mnogih intelektualcev, veinoma povezanih v civilno-drubene skupine, kakrna je, denimo, Nova Revija. Ti so redoma opozarjali v obliki zbornikov, biltenov, pa tudi odmevnih nastopov (denimo leta 1997 Ura evropske resnice za Slovenijo, leta 2003 Evropski izziv) na nazadovanje drave v smislu demokratinih standardov. Pri svojem delu so imeli iroko javno rezonanco, vendar malo efektivnega uspeha. Velikokrat je ta kritika pljusknila tudi ez fizine meje domovine, denimo v besedah uglednega akademika in pisatelja Draga Janarja. V teh prizadevanjih moramo omeniti tudi katoliko Cerkev na Slovenskem, ki se je v obliki sedanjega kardinala, prejnjega ljubljanskega nadkofa Franceta Rodeta ivo upirala in borila za pluralistino resnico v drubi. Kljub temu je Drnovkova era uspevala v mehkem cementiranju partijske kontinuitete v drubi, predvsem v njenih najbolj obutljivih segmentih, v gospodarstvu, v bannitvu, v olstvu in v medijih. Slovenija se je, tudi mednarodnim kritikam navkljub, zaela razvijati v smer avtogenerativnega sistema, v katerem je drubena elita, ki se je rekrutirala izkljuno po politinem kriteriju, brez konkurence, nadzora in prevetritve obvladovala celotno drubo. Tudi to bi bilo e sprejemljivo, e bi se v tej atmosferi ne zaeli ustvarjati pogoji za gospodarsko korupcijo, katere obraz se je pokazal v zaetku tega desetletja, ko so javnost preplavile bannike, gospodarske in

151

nepremininske afere, veinsko povezane s lani ali simpatizerji levih politinih strank. Posledice teh afer so oktobra 2004 leta na oblast pripeljale Janeza Jano. Tone Rop in drugi Drnovkovi dedii niso imeli politinega razuma, spretnosti in moi, da bi z dravo upravljali kot on sam. Tako bi lahko poimenovali prvi razlog preloma na volitvah leta 2004. Drugi razlog pa je globlje narave. Konsenzualnost vladanja, v katerem je peica privilegiranih upravljala z veino dravljanov brez monosti izbire, se je poasi obletela. Slovenski lovek je zorel in dozorel do mere, v kateri je e znal pravilno ocenjevati in presojati dejanja tranzicijske politine elite. Prva Janeva vlada je v zaetku leta 2005 nastopila z naravnost revolucionarnim programom. Njegov temelj je bil liberalizacija gospodarstva, uvedba principov liberalne oz. libertarne drave, v izhodiu miljenih kot koncept drave dravljanov. Tu bi se slovenska pot poravnala s tistim izhodiem, ki se je v domovini pokazalo konec osemdesetih, ob padcu Berlinskega zidu. Posameznik participira po naelu enakih monosti v ustvarjanju drubenega bruto produkta ali ire, v ustvarjanju politine, to je idejne in metafizine drubene superstrukture. Progam vlade je bil v izhodiu namenjen demokratizaciji, podrubljenju drave, ki jo je zael odpirati interesom posameznika. Zaete gospodarske reforme so tudi pokazale, da je prilo do davnega razbremenjevanja v sektorju srednjih in manjih podjetij, to pa je najbolj propulziven in gospodarsko najbolj uinkovit sloj podjetij v dravi. e posebej gre tu omeniti tista, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo. Te napore lahko beleimo v prvem letu mandata, to je v letu 2005. e jeseni tega leta pa je prilo do radikalne blokade vladnih prizadevanj, do restavracije, e prvo fazo lahko po francoskem zgledu imenujemo revolucija: svoboda, enakost in bratstvo. Te tri vrline so se ob koncu leta 2005 zaele krhati, kajti v igro so vse bolj posegali interesi iz ozadja, ti interesi pa so veleli, da ostane partijska drava, v njenih nosilcih in predvsem privilegijih neokrnjena. Angairal se je sloj ljudi v obliki t.i. Svobodnega sindikata, ki ga vodi Duan Semoli. Ta je sproil ve deset tiso glave demonstracije, namenjene blokadi drubenih sprememb. Ob tem se je okrepil tudi medijski monopol, katerega razvidnost v dananjem asu predvolilne kampanje je grozljiva: tiskani mediji, ki so veinoma v rokah nekdanjih lanov ZKS, zdaj organizirani znotraj t.i. Pivovarne Lako lansirajo neresnice in afere, slovensko novinarstvo pa ob hudo redkih izjemah kae svoj servilen, socialistien obraz: spomnimo se, da je bil novinar v socializmu drubenopolitien delavec, zagovornik apriorne resnice Zveze komunistov za vsako ceno. Slovenska pot k dravi dravljanov bo e dolga. Dri pa zgolj v eni smeri. V smeri odmiranja privilegijev nekdanje socialistine drave, kar premortno vodi k dravi dravljanov, kakrna se je na Zahodu utemeljila na modelu francoske revolucije, z vsemi pridrki do njenih aberacij, jakobinstva in irondistov. Drava dravljanov je drava, kjer si lovek privilegije ustvarja zgolj na podlagi svojega dela, svojih
152

sposobnosti in svoje marljivosti. Model drave dravljanov se z ruskim modelom konfrontira e v eni, bistveni toki. Socialistina vlada Anteja Markovia z leta devetdeset je predvidela formalne monosti divjega lastninjenja. V asu Antona Ropa je bil spisan zakon, ki je tudi formalno predvidel monost menederskega odkupa podjetij. Ne ukvarjajmo se z vzroki, za priujoo prilonost spregovorimo o posledicah: kdor je bil kot menederski kader zaposlen v podjetju, ga je lahko odkupil, e so mu banke le dale kredit. Ker so banke, predvsem najveja, to je Ljubljanska banka, e vedno pod upravo stare elite (predsednik Uprave NLB je nekdanji ef Drnovkovega kabineta), je prilo do mnoinega zlorabljanja kreditov, ki so imeli za posledico dvoje: nekdanja socialistina elita, zbrana v t.i. Forumu 21 (ustanovitelj Milan Kuan), je dobila kredite, s katerimi je brez vsake zunanje konkurence, pogosto ob zlorabi notranjih informacij kupila podjetje. Drugo: podjetje je precej oslabljeno, saj je pod teko hipoteko in lahko njegovo kreditno sposobnost omaje e manji padec konjunkture v gospodarstvu. Ti ljudje postajajo tudi lastniki medijev (Delo, Dnevnik, Veer, denimo), tako pa zoper voljo dravljanov kopiijo takno mo, kot je govorimo o relativnih pojmih nastajala v devetdesetih v nekdanji Sovjetski zvezi. Slovenija se bo na volitvah 21. septembra 2008 odloila med enim in drugim modelom. Nikdar v svojem politinem ivljenju pa ni bil dravljan Republike Slovenije pred tako globalno odgovornostjo, ne samo za preteklost, temve za iz nje izhajajoo prihodnost. e nam je uspelo v kavzalnem neksusu prikazati oboje, je bil na namen doseen. Spotovane dame in gospodje, spotovani prijatelji, hvala za Vao pozornost. Predavanje na Das Institut fuer den Donauraum und Mitteleuropa, Dunaj, septembra 2008

SLOVENSKA DRAVA PRED POVOLILNIM ASOM 1. Izid zadnjih volitev je legel v javnost kot velik poraz izvorno demokratinih strank, predvsem zaradi izpada NSi, slabega izida SLS in sicer malenkostnega zaostanka SDS. Zakaj se je po vaem to zgodilo? Razlogi so globlji, so pa specifini do te mere, da se ne da govoriti o porazu demokratinega bloka slovenske pomladi ali o eventualni zmagi tranzicijske levice.

153

Karte, kot so jih volivci razdelili, pomenijo priznavanje bipolarnosti na eni strani, hkrati pa so tudi plebiscitarno izraena elja po veinskem volilnem sistemu. SDS je zaostala malenkostno, za eno odstotno toko, to pa je tehnina, ne vsebinska razlika. NSi in SLS sta dobili slab rezultat zato, ker so volivci glasovali po naelu veinskega volilnega sistema. To je vsebinski proporc. Tehnino pa je lo v zadnjih letih za odmiranje t.i. kransko-ljudskega bloka, ki se je v javnem prostoru izkazal za nekompetentnega. Razloge gre iskati e v devetdesetih letih, ko se je generacija politikov (Bizjak, Peterle, Zagoen, Podobniki) kompromitirala s sodelovanjem v Drnovkovih koalicijah. Ti ljudje so e danes na povrju ali pa so jih nadomestili e bolj problematini in manj kompetentni (denimo Bojan rot ali Ljudmila Novak). Tako je blok izgubljal zaupanje ljudi, ki 21. septembra veinoma niso ve prili na volie. Glede na volilno udelebo v letih 2004 in 2008 je jasno, da ni bila SDS tista, ki je odvzela glasove, temve da je lo za dokaj plebiscitarno izraeno abstinenco. V velikih bazenih, iz katerih se je rekrutirala denimo, volilna baza NSi (prej pa Slovenskih kranskih demokratov), tj. na Dolenjskem in na Notranjskem, obstajajo poroila o mnoinem bojkotu volitev. Ljudje niso volili (NSi), ker bi glasovali za Bajuka proti Peterletu ali obratno, oba politika pa sta se do konca izrpala e pred leti. Znotraj ponudbe NSi niso imeli koga voliti, drugo pa jih ni zanimalo. Peterle je tudi v vinorodnih krajih rodne Dolenjske, denimo, izgubil proti Danilu Trku. Ne samo, da morajo ti ljudje oditi, nastati mora nov koncept politinega zdruevanja, ki ne bo spominjal na nesrene zgodbe NSi (SKD) in SLS. Kako in kdaj pa je vpraanje za stratege na desnici. 2. Kateri so zunanji objektivni razlogi, ki so k temu pripomogli, ob asistenci vene medijev seveda... (mediji, Kuan, Jankovi...) Zunanji razlogi so medijska neuravnoteenost slovenskega prostora, hkrati pa briljanten finale tranzicijskih povzpetnikov v zadnjem tednu kampanje. Tedaj sta Jankovi in Kuan angairala silno mnoico, ob premoi medijske kampanje pa tudi stran demokratine opozicije ni mogla dosti. Je pa res, da je bila kampanja zadnjega tedna tudi pri SDS premalo domiljena. Sam sem imel vsaj od srede, 17. septembra hud strah, da se je pobuda zaela preveati na drugo stran. e bi bile volitve teden dni prej, bi SDS krepko zmagala, e bi bile teden, dva pozneje, bi bila situacija kritina. 3. V em so bile stranke tranzicijske levice v prednosti. Zakaj? (mediji, po veini levo tranzicijsko usmerjena vplivna elita na veini podroij)

154

Odgovor na to vpraanje tii v globinski identiteti sodobne Slovenije. Ta se ni bistveno spremenila od socialistinih asov sem. Ljudje, ki so bili takrat na oblasti (bolje, pri odgovornosti), to so uradniki, viji in niji, tisti, ki predstavljajo srednji sloj, so bolj ali manj ostali na svojih pozicijah, kolikor niso doiveli generacijske eklipse, to je upokojitve. Vendar je bil tudi zanje pripravljen razred, ki jih je lahko nadomestil, tako da gre za neke vrste avtogeneriranje oblastnike in upravne elite. Ta je z redkimi izjemami leta 2000 in med letoma 2004 in 2008 ivela nedotaknjena v svojem miljenju, delovanju in privilegijih. Pritejte tej eliti e gospodarsko elito, ki se je rekrutirala e v asu ancien rgima, dodajte medijsko shemo in pritejte Univerzo in e nekaj sicernjih akcidenc, pa dobite model uniformne drube, usklajene na enem samem skupnem imenovalcu, to je ohranitev privilegijev socialistine drave. To je sicer legitimni postopek, ima pa neki stranski odvod, ki je za drube odprtega tipa bistven. To je, da ne pozna konkurence. V Sloveniji se konkurenca ne vzpostavlja na nain organskega kriterija, to je po tem, kdo je uspeneji, temve na nain klanske povezanosti in pripadnosti. Zdrava jabolka bom metal iz koare, v njej pa hranil gnila, je e leta 1991 na Preernovi proslavi povedal eden od govornikov. Tovariijski princip pomeni, da ni nihe od kljunih protagonistov slovenskega gospodarstva, medijske scene in drugega nikdar stopil v konkurenco s tujino. Pri nas obstaja nenavadna oblika spektakla, namre, da so nai gospodarstveniki, mnogokdaj umetniki, veinoma pa univerzitetni delavci in medijski obrazi brez izkuenj s irim prostorom, v katerem so norme stroje in pogled ostreji, s tujino. Ves ta aparat bo seveda deloval v sistemu obrambe svoje legitimnosti: Skupni imenovalec teh ljudi bo avtogenerirana obramba privilegijev, to pa je toliko kot vrata zatohlosti zapreti do konca. Nai gospodarstveniki? Poglejte samo zadnjo zgodbo, ki je v javnosti. Drubeno podjetje Intereuropa je v osebi direktorja Andreja Lovina in zoper voljo nadzornega sveta za priblino tirideset milijonov evrov prekorailo investicijo, v tej prekoraitvi pa podalo roko podjetju Riko Moskva, ki ga vodi krabec. Da nista krabec in Lovin vedela drug za drugega? Oba sta iz Ribnice. V red takih gospodarstvenikov pritevamo e celotno elito, ki se je rekrutirala v socializmu: Herman Rigelnik, Bohori, Korde, Valant. Spretni v spletkah in v medijih, v menederskih odkupovanjih in drugod. Veliko ibkeji v svoji inherentni sposobnosti. In z velikim primanjkljajem na podroju mednarodnih referenc. Ceno za to pa plaujejo v obliki davnih obremenitev srednja podjetja (po monosti informacijske tehnologije), na katerih danes sloni Slovenija. To so tista, ki ustvarjajo dodatno vrednost. Tu bi imenoval e manji gospodarski ude, nacionalnega letalskega prevoznika. Ne glede na zaostrene razmere, ki pometajo z letalskimi drubami, uspeva Adrii ne samo preiveti, temve tudi poslovati z relativnim dobikom.

155

4. Kaken je tu uinek tranzicijskega kapitala in po katerih kanalih see njegov vpliv na javno mnenje? Tranzicijski kapital ima eno samo nalogo. Vzdrevati in braniti mreo socialistine drave, predvsem pa paziti, da ne pride do nobenih sprememb. Zaveza zoper spremembe je temeljna poved slovenske tranzicijske nomenklature, uspeneja pa je bolj kot Mojzesov dekalog. Na njej namre vse sloni in razen aktualnega premierja si je nihe ni drznil niti postaviti pod vpraaj. Izjema bi tu bili katoliki teologi, pa kardinal Rode, to pa je e druga zgodba. Seveda si bo sprio tega tranzicijski kapital na vse kriplje prizadeval ohraniti zavezo zoper spremembe, za kar pa ima veliko monosti. Slovenski volivec namre e ni prerasel v dravljana z avtonomnim miljenjem. 5. Kakna je tu vloga Cerkve, vzemimo asovno primerjavo; pred dobrimi desetimi leti oz. e pred asom nadkofa Rodeta je imela navkljub oitkom o naivnosti veliko veji ugled in vpliv, danes po vseh medijskih napadih in linih, ki so jim (nehote) asistirale lahkomiselne eskapade v cerkvenih vrhovih, pa je Cerkev potisnjena v kot. Celo sama je na zadnjih volitvah sprejela igro, da je tiho presodili so, da je to najve kar lahko naredi. Zelo pravilno vpraanje. Najmoneja Cerkev je bila Cerkev 80. let 20. stoletja. Tu ne mislim toliko na nadkofa utarja, temve na plejado odlino izobraenih teologov, katerih veina je tudirala in tudi predavala v Parizu. Prof. Stres, prof. Ocvirk, prof. Kova, nadkof Rode, prof. tuhec in ostali. Ti so temelj uee in uene Cerkve, nepogreljiv element njene intelektualne forme. Tu seveda ne moremo mimo patra Rupnika, nenazadnje gre v to refleksivno linijo, at last but not at least Gorazd Kocijani, samostojni slovenski teolog. Takna Cerkev se je znala oblikovati ob stvarnosti. To je bila enotna, bolje univerzalna Cerkev osemdesetih, kar pa vsaj tako menim sam ni bilo brez zveze z organizacijsko strukturo. Cerkev osemdesetih je bila Cerkev ene metropolije in treh kofij, kar je ljudem dajalo tolikanj eleni videz sredotenosti. Konno tudi vse poti vodijo v Rim. Ne vem, kdo si je izmislil est kofij: s tem je v stoletja stabilno strukturo Cerkve (gre za podobno institucijo kot univerzo) vnesel dinamine sunke anarhije. Danes ni ve ene Cerkve, temve je glas sedmerih, ta pa odmeva kot jerihonska tromba. Posedmerjena Cerkev ima sedemkrat ve opravkov s svojo formalno strukturo, hkrati pa sedemkrat manj asa za vernike. Pa tudi asa je sedemkrat manj, e se omejimo na Joefovo govorico iz egiptovskega suenjstva. Henri de Lubac je dejal: Najveja skunjava za kristjana je ponian obraz Cerkve. Dananji as je v zgodovinski diahroniji med najbolj izrazitimi asi, ki zanika temelj Cerkve Kristusa.
156

Solovjov je pred stoletjem napovedal dobo antikrista, ki da ne bo groza in strah, temve lagodnost sprio zla. To je tudi as dananjega sveta. ivimo anestezirano lagodnost sprio zla. ivljenje smo poenostavili, njegove probleme (denimo smrt) oddaljili, s tem pa tudi izgubili eksistencialno bistvo nae rase in nae civilizacije. V tehnoloko kulturnem smislu smo pripravili kuliso za robotizacijo korteksa in ero moganskih implantatov. Sprio tega kraljestva vesoljnega niesa kristjan in moderni lovek nasploh nista brez upanja. Cerkev mora zato v nujno redukcijo, glede na temelj njene identitete se mora sreati s Kristusom. Deli (tudi slovenske) Cerkve morajo ponovno odkriti Uenika zgodovine, pri tem pa tega ne mislim v negativnem smislu. Dananji svet je e toliko razkristjanjen, da je vsak glas tisti, ki teje. V tem razmiljanju mi prihaja na misel Oris apostolske pridige, v katerem je pokojni prof. Strle rezimiral sr svoje skrbi glede identitete Kristusa in njegove neveste. Strle je eden od avtorjev, ki bi jih morala slovenska Cerkev veliko bolj upotevati. e enkrat, as ni naklonjen Kristusu. e je bil as do 19. stoletja as religij, as 19. stoletja as narodov, as 20. stoletja pa as ideologij, je as dananjega veka nepopisan list papirja. V Strletovi projekciji je to spet as apostolske pridige. 6. Na vsak nain na oblast prihaja nova oz. stara ali prenovljena politina garnitura. Kakno metodologijo dela priakujete, zlasti na podrojih, ki jih poznate; sodstvo, olstvo, poprava krivic. Priakujem kontrolirano anarhijo, z nekoliko monejo intenzivnostjo kot v tranzicijskem desetletju. Pri tem imam v mislih, da bo nova oblast po tirih letih hitela deklarativno odpravljat vse tisto, kar je aktualna vlada s toliko truda vzpostavila. Najprej bodo na udaru seveda mediji. V Veeru se je to e zgodilo z likvidacijo rubrike Pogledi. To je povezano z odstranitvijo Jurieve nagrajenke Darke Zvonar-Predan, prvi rezultat Pahorjeve reforme pa je tudi, da od sobote 11. oktobra ne smem ve pisati za ta asopis. Prilo je do skrite lustracije in ne brez razloga se mi to zdi za malo. Za Veer sem v zadnjih dveh letih napisal 80 (osemdeset) lankov o politiki, kulturi, identiteti, literaturi. Vsega skupaj nekaknih sto sedemdeset strani besedil. e k temu dodam e vse komentarje, za katere me je urednitvo angairalo ob lokalnih, predsednikih in dravnozborskih volitvah, upotevam e to, kolikokrat so bile moje misli navedene kot bob tedna, se mi takno slovo res zdi barbarsko. al je moj primer med prvimi, ki bodoega mandatarja postavlja na la. Namre: e je Pahor obljubil, da ne bo sprememb, v medijih te spremembe izvaja, e preden je sploh priel na oblast. Kaj bo, ko bo na oblasti, pa vemo. Prednica njegove stranke, ZKS oz. KPS je to dokazovala tiri desetletja. Najprej bo seveda na udaru Informativni program RTV, pa v skladu s tajno klavzulo koalicijske pogodbe, da se novinarjem, ki mislijo drugae, ponudi
157

odpravnina. Slovenija se vraa v daljno preteklost. V delu tranzicijske levice obstaja skrit refleks po iznienju vsake konkurence in po monolitnosti, kakrna odlikuje zrele demokracije in njihove liderje, od Lukaenka do Roberta Mugabeja. V to linijo mirno pritevam Milana Kuana in Gregorja Golobia. Ne samo, da nimata nikakrne izkunje z demokracijo, njuna miljenjska senzibilnost jima onemogoa, da bi sploh spoznala, kaj ta pojem pomeni. 7. Zakaj se v Sloveniji niti ne odpre debata o privilegijih bivega reima, ki e trajajo? Na Poljskem pa so ravno zdaj za nekajkrat zmanjali pokojnine partijskim funkcionarjem in vodjem politine policije. To je retorino vpraanje. Kdo pa jo bo odpiral? Celotna drubena infrastruktura je privilegij bivega reima. Temeljni problem tega vpraanja sodi v konec osemdesetih let. Tedaj se je slovenska Partija odprla znamenjem asa, to dro pa je slovenski lovek interpretiral napano. Namesto, da bi jo razumel kot skrajni makiavelizem, e, vse rtvujemo in napravimo, da smo le na oblasti, jo je razlagal drugae. Kot obrambo nacionalne pozicije in pot v prihodnost. Slovenija je bila edina drava vzhodnega bloka (poleg resnih demokracij Srbije, Romunije in Bolgarije), ki je izvolila za predsednika generalnega sekretarja Partije. Slovenski lovek je e vedno premalo izobraen in premalo zahteven. Najverjetneje bo trajalo e generacijo, da se stvar popravi. 7. Mandatar, prvak SD in dale najmoneji politik po tevilu poslancev, je tudi po volitvah na javnih nastopih hitel razlagat svoje, po besedah precej uravnoteene poglede na vodenje drave, medtem ko sta prvaka Zares in LDS korigirala njegove spravljive tone z agresivno retoriko. Kdo bo prevladal? Prevladali bodo iniciatorji volilne kampanje l. 2008, to sta Kuan in Jankovi ter celotno ozadje tranzicijske levice. Pahor bo imel malo besede, e manj Kresalova. Golobi bo bolj bistven, nastali pa bodo spori glede vladanja. Te stranke se niso razumele, e ko so bile v opoziciji, kaj ele bo, ko bodo primorane vladati in si deliti realna pooblastila in odgovornost. To bo e toliko bolj problematino v razmerah zaostrene gospodarske recesije, ki bo najkasneje ez leto dni pljusnila tudi v Slovenijo. Takrat se utegne marsikaj premeati, sploh sprio dejstva, da bomo glede na razmere v svetovnem gospodarstvu konec prihodnjega mandata priakali v slabi koi, kot smo konec zadnjega. 8. Kljune cokle pravne drave, zaradi katerih je tudi dosedanja vlada doivljala blokade ali jih sama povzroala, je nereformirano sodstvo, ki razen naravne selekcije
158

ni doivelo dovolj ostre vrednostne lonice iz asov, ko je delovalo kot revolucionarni pripomoek. Sedanji oblasti je bilo izrazito nenaklonjeno? Problem sodstva, toilstva in policije je v svoji izvorni komponenti problem vrednot. Zrela druba namenja veliko interesa in finanne pomoi tem kljunim institucijam, pri nas pa je drugae. V sodstvu se poleg stagnacije nekdanjih lanov represivnega aparata uveljavlja nekakna uravnilovka, ki pove, da bo v njem obstal, kdor ne bo imel ne interesa ne ambicij za lastno odvetniko prakso in se bo pripravljen zadovoljiti s plaami, kakrne vladajo v plailnih razredih okrog 28. mesta. Gre za plae glede na novo reformo pla v drubenem sektorju. Kako bo potem nekdo, ki ima neto manj kot dva tiso evrov dohodka, preganjal korporacije odvetnikih drub (Senica, Bandelj, Kozinc), ki se napajajo iz znatnih rezerv pavalnih odvetnikih tarif (za zastopanje dravnih korporacij lahko te po pavalu znesejo tudi nekaj deset tiso evrov meseno)? Te firme so paradoksno e vse v dravni lasti, hkrati pa se bodo po tej krizi e vse bolj vraale (bankrot) v last drave, torej drava preganja dravo, nekje po razmerju ena proti sto. Kako da ne vidimo teh slepih mii? Tega paradoksa bi ne tolerirala nobena od zrelih drub, najmanj pa demokracija anglosakega tipa. Kaj je z nami torej narobe? Je sodstvo, kot sugerirate, e vedno revolucionarni pripomoek? 9. Bo nova oblast sposobna obraunati s sporno obogatelimi t.i. tajkuni tu mislim predvsem na tistega, ki je po fotografiji sode ugal Borutu Pahorju na Pivu in cvetju oz. naroal poslunemu uredniku naj asnik podpre Pahorja? Nova oblast ne bo sposobna obraunati s tajkuni niti si tega ne bo elela. Tajkuni so logien produkt socialistinega gospodarstva, so svet prostor, v katerega ni bil od Markovieve zakonodaje iz konca osemdesetih let pripuen nihe. Tajkune je ustvarila Ropova administracija, konkretno Nina Plavak, ki je kot dravna sekretarka pripravila ustrezno zakonodajno podlago. S tajkuni bo obraunala svetovna gospodarska recesija, ta bo povzroila, da bodo razlike med delniko vrednostjo ob najemu kredita za menederski odkup in ob odplaevanju samem tako velike, da podjetje tega ne bo zmoglo. Na koncu se bo s svojimi jamstvi nanj usedla drava in spet bomo tam, kjer smo bili konec osemdesetih. Pri ekskluzivnem dravnem gospodarstvu. Vpraanje: mar Slovenci ne znamo iveti sami od sebe in za sebe? 10. Koliko so v nae politino dogajanje po vaem mnenju vpete tuje drave oz. vplivni kapitalski lobiji od tam? Govori se, da je tuji kapital sprejel tranzicijski kapital

159

in njegove lastnike kot svojega partnerja ne glede na politino preteklost in njej pripadne vpraljive privatizacije in sorodne pojave. To se vedno v svetu dogaja, vendar le do doloene mere. V tujem kapitalu obstajajo zadrki do nekaterih oblik bogatenja, ki so blizu roba zakona. Problem pa se lahko postavi tudi obratno, namre koliko pa je tranzicijski kapital zainteresiran za tujino? Poglejte denimo, Zorana Jankovia in njegov tadion. Oitno je, da roka roko umije, da vrana vrani ne bo oi izkljuvala. Povezal se je s srbskim tranzicijskim kapitalom, ne z nemkim ali francoskim. Re je sama po sebi dovolj zgovorna. 11. Ali je dananji povolilni as primeren trenutek, da se celotna pomladna politika in njeni privrenci vpraajo, kaj so po osamosvojitvi storili narobe, kje in zakaj obstaja najveji deficit, ali je to vpraanje, ki ga mora reiti vsaka politina stranka zase znotraj svojih strankarskih vrst? Dvomim, da bi imela osamosvojitev sama tu kakno vlogo. Osamosvojitev je zgodovina, te pa se ne da eksploatirati glede na aktualno politino potrebo. V tem smislu so bile predsednike volitve 2007 zadostno opozorilo, v kateri smeri se ne sme nadaljevati. Kar pa se tie deficita, je ta najveji na personalnem podroju, e naj se tako izognemo rabi besede kadrovski, ki je sovjetski import. Prav personalni in formalno-organizacijski deficit pomladno politiko. Pri tem mislim najprej na kransko-ljudski blok, ki v takni obliki ne bo preivel. NSi je nemogoe obuditi, kajti forma takne stranke je nemoderna, na njej pa lei tudi preve hipotek. V tem trenutku tudi kae, da SLS ne bo ostala v opoziciji, e ve, da ne bo kongresa, na katerem bi se izvolilo novo vodstvo. Glede na regresijo zadnjih let je to jasna napoved konca stranke, ki jo bo doletel ob volitvah 2012. Potrebno je oblikovati in dosei konsenz za novo formo, najprej v obliki gibanja, intelektualne debate, odhoda v prostor, e hoete, pozneje pa v obliki iniciativnega odbora. Vse je potrebno napraviti na novo, pri tem pa iskati najiri konsenz med vsemi zainteresiranimi politinimi in drubeno-civilnimi subjekti. e bi uspelo oblikovati takno stranko, bi to bil tudi obet za prihodnje koalicije, morda celo za optimalizacijo politine podobe Slovenije same. Vendar ponavljam: nova forma in novi ljudje pomenijo tudi nov izziv, ki lahko uspe, lahko pa ne. e si dve desetletji poel vse narobe, ne more tega popraviti v enem letu. 12. Koliko slovenske normalnosti opaate, ko se iz tujine, denimo danes iz Pariza, vraate domov? Kje jo gre iskati?

160

Tujina je zame nuja, v dveh smislih. Skoraj vse, kar sem v profesionalnem ivljenju dosegel, sem dosegel v Parizu (doktorat, docenturo, nenazadnje znanstva z nekaterimi res eminentnimi ljudmi, denimo s Stphanom Courtoisom). Tujina je realen svet, Slovenija to ni. Meni pomeni nujno ostritev kriterija, s katerim je mo primerjati stvari doma. Slovenija e vedno ivi v lagodju pridobljenih privilegijev, ta samozadostnost pa je najhuja er za napredek. al moram rei, da je Slovenija kot celota e vedno dale od velikega sveta. Pa ima potencial, da vanj vstopi. e bi se v zaetku devetdesetih zaeli razvijati kot odprta druba, bi bili danes nekaj bistvenih korakov naprej. Mehki prehod iz totalitarizma v sodobno drubo je Sloveniji povzroil veliko kode, ki se je lovek zave, e jo opazuje z objektivnimi omi tujine. Kar vse preve stvari je, ki bi v tujini, konkretno Franciji, ne bile mogoe. Vse pa zaenja pri kategorijah sposobnosti, odgovornosti in predvsem pravne drave. Tudi za Slovenijo kot celoto je nujna nova forma, zaeni na podroju tranzicijske levice. In novi ljudje z novo miselnostjo. Ampak, 2008

SEDMI ZARIS TEORETINE PODLAGE PRAKTINE ZDJNJOSTI ALI O MEDIJIH, KAKRNI NISO (KO PA BI MORALI BITI)

ZNAK IN IDEOLOGIJA: POSTMODERNA PODLAGA RAZUMEVANJA SLOVENSKIH MEDIJEV Pri vseh stvareh je treba zaeti na zaetku, to je na koncu. Ta maksima, ki jo je Jean Baudrillard uporabil v reviji Le Philosophoire13, je med boljimi vodniki skozi postmoderno drubo dananjega asa, v kateri so bistveni prav mediji. Baudrillardova provokacija bo za potrebe nae naloge sluila kot orodje, s katerim bomo naznaili lego pojma medij v dananji drubi na eni strani in v svoji etimoloko-zgodovinski usodnosti na drugi. Medij je iz davnine. V klasinih jezikih
13

ISSN: 1283-7091

161

pomeni dvoje: sredino, javni blagor, javnost, pa tudi polovico (tako Langenscheidtov latinski slovar). Od teh besed je morda najmanj pomembna prav zadnja, za dananjo rabo in opredeljevanje besede pa se nam zdi bistvena. V svoji historini podobi medij tako oznauje e vzpostavljen prostor medlovekega, socialnega dialoga, natanneje pa doloa tudi ta prostor sam, in sicer s pojmi sredina in polovica. Medij je tako na sredi med dvema polovicama, dve, sicer so-obstojei polovici prek medija svoj odnos spreminjata iz jukstapozicije v predikacijo, uresniujeta svojo eksistencialno in ontoloko identiteto. Konec na zaetku vpraanja zato pomeni, da se je od dvajsetih let naprej, ko je na Zahodu zaela prijemati ta beseda (tj. medij), kataliziral proces, ki je v svoji dispoziciji obstajal e od nekdaj, (morda) prvi ujet v latinske sintagme, kakrne nam razkriva omenjeni slovar. Medij, predvsem tisti s irokim dostopom do ljudi, je zael zdruevati obe polovici komunikacijske verige, to pa na nain, da je en del nujno reflektiral drugega in obratno. Medij je zael krepko zapisovati identiteto loveka, ki ga je nagovarjal, bolje, razkrival je identiteto loveka v asu, kot je ta doloal nain in naravo obila, ki ga je predstavljalo. Medij torej ni sporoal le te in one informacije, temve je odraal celoten vrednostni in etini sistem drube, v kateri se je pojavljal. Govoriti o medijih v dananjem asu torej predpostavlja dvoje. Govoriti o dananjem asu, ker pa slovenskega asa zunaj globalnih struktur ni ve, je potrebno govoriti o globalni strukturi dobe, ki medij prinaa, oz. dobe, v kateri se medij kot tak predstavlja. Ta doba je zapoznelo, bolje, izzvenevajoe dvajseto stoletje, e ta pojem razumemo ne kronoloko, temve sistemsko-vrednostno. Dvajseto stoletje, ki se je zaelo s prvo svetovno vojno in konalo s padcem Berlinskega zidu, ni omogoilo nadaljevanja kronolokega asa ali zgodovine. as, ki ga zato ivimo danes, je dekadentni as, spet v etimolokem pomenu besede, saj pada v prostor, katerega asovna identiteta ni niti doloena, kaj ele dololjiva, zato v smislu latinskega glagola tudi raz-pada, de-cadit. Identiteto odhajajoe dobe je e toliko teje doloevati, ker tudi doba sama ni bila dejstvo afirmativnega reda, temve substitut. Dvajseto stoletje je bilo namre najbolj nelegitimno stoletje v zgodovini, nelegitimno sicer zaradi nasilja, ki ga je omogoilo, ne zaradi projekta, na katerem se je vzpostavilo. To stoletje pomeni konec dobe starega sveta, ki je z veliko teavo vzdrevala princip klasinega liberalizma, princip, ki je le redkokje ostajal brez ideolokega substrata. Namesto njega sta se v tem asu razivela dva totalitarna eksperimenta, komunizem in nacizem, v svojih zvrstnih variantah, od frankizma, faizma, socializma, do titoizma in maoizma, e se omejimo le na bistvene. Nelegitimnost stoletja izhaja iz nelegitimnosti diktatur, predvsem iz dejstva, da za seboj razen rtev niso pustile niesar. Za njimi ni ostala ena knjiga, ena zgradba, en film, en kip, ena slika, ena pesem, ena simfonija. Kot neuspel eksperiment so se pogreznile v ni, bolje v
162

vakuum, poniknile v rno luknjo, ki je e danes ne moremo v celoti analizirati. Komunizem, denimo, je tak fenomen, saj ga zaradi interesov vijega reda sveta ni bilo mogoe niti zgodovinsko pregledati, kaj ele ustrezno oceniti ali celo morda obsoditi. Te negativne utopije so bile na smrt obsojen eksperiment prav zaradi svoje narave, ki je bila narava substituta. Dvajseto stoletje je bilo namre osredinjeno v poizkusu, kako nadomestiti kranstvo. Pri tem mislimo na kranstvo v obeh od njegovih utopinih komponent: v institucionalizirani obliki kot od rimstva prevzeti lex, to je zakonu, instituciji in morali, in v svoji nevarneji, neideoloki formi, ki jo doloajo predvsem njeni docela izmuzljivi instituti, s postavitvijo dveh polov loveke usode, ujetih med crucis pondus in crucis premium, kria teo in blagoslov oz. nagrado. Ker sta substituta imela tako pomemben cilj, je bilo jasno, da jima ne bo uspelo. Dvajseto stoletje ni moglo dosei uspeha, ker je s formulami substituta hotelo konkurirati zgolj ideoloki varianti kranstva oz. rimstvu v njegovi zapozneli projekciji, ni pa iznalo niesar, kar bi to preseglo. Temeljna napaka je bila seveda metodoloka: tam, kjer je pozno razsvetljenstvo mislilo, da bo ujelo nekaj, ni bilo niesar. Namesto velike zgodbe, je bil zgolj njen votli pla, v katerem je bila skrita tema. Kranstvo se po svoji ontoloki komponenti namre nikdar ne more konstituirati kot ideologija, poskusi v tej smeri so premo sorazmerni redukciji kranske fabule ad absurdum. Med refleksi stoletja lui in dananjim asom stoji drugi mislec postmoderne, Jean Franois Lyotard. Prav njegova razmiljanja so bistvena za problem, kot ga eli ugledati tudi zapis na priujoem mestu. Nadomestitve zgodbe ni moglo biti, ker zgodbe ni bilo ve. Makronarativna struktura, ki jo je v srednji Evropi in slovenskih deelah v svojem najbolj konformistinem modelu predstavljal avstroliberalizem in ki je pomenil nujno osnovo za socialno in ekonomsko razvijanje domaih energij, je v drubenem in naddrubenem smislu razpadla po prvi svetovni vojni, dokonno pa z uvedbo socializma po drugi. Socializem je bil e zadnja makronarativna struktura v vsem paradoksu lyotardovske metanarativnosti, ki se je elela deklarirati kot ista zgodovinska imanenca. Metanarativnost pa je strup za medij, za katerega je zanimiva zgolj v dveh, slabo eksploatibilnih segmentih. Prvi je propaganda, zadeva mediacijo neke drubene prakse, ki je po svojem bistvu sicer vpraljiva, zlahka in hitro pa se pretvarja v avdiovizualni deziderat za iro mnoico, posebej za ono, ki jo v premem sorazmerju pesti ira vrsta problemov. Vsak totalitarizem se je zato zatekal h kulisi medijev: prek njih je do svojega konca posredoval eleno sliko drube, v katero se je vrasel in hkrati justificiral, opravieval svoj totalitarni angama v njej. Drugi medijski segment metanarativne drube pa je zanimiv zgolj post festum: gre za to, da se taka druba feljtonistino, dokumentarno in kronoloko okarakterizira, pri emer so spet avdiovizualni podatki o nasilju tisti, ki imajo najvejo mediativno, pedagoko vlogo: e poglejte, kaj se je v tem segmentu dela loveke drube zgodilo. S kolapsom velikih teorij in filozofij, optimizma glede
163

napredka zgodovine in monosti, da je vse spoznavno, pa tudi s koncem liberalne oz. libertarne ideje o absolutni svobodi je priel do izraza mikronarativen svet, ki ni ve povezan v saussurjevski sistem oz. strukturo. To je svet, ki ni ve sposoben dekalokih formulacij z najiro implikacijo, svet, ki se je tudi gramatikalno spremenil. Svet, v katerem se ideje ne kradi (toliko ljube Lyotardu) ne da generalizirati. Ne kradi v splonem nima ve moi nad ne kradi Margareti, Janezu ali Mariji. To je svet, v katerem se uveljavlja lingvistini zakon arbitrarnosti, poljubnosti in neobvezujonosti izreenih ali drubeno postuliranih povedkov. Svet medijev par excellence. Seveda bi se zmotili, e bi Lyotarda upotevali dobesedno oz. vzeli zares njegovo temeljno intenco, zadevajoo konec zgodovine. Makrostruktura je namre vselej vezana na svoj ekskluzivno relativen znaaj, kar se tie zgodovine kot take. O sinergini komponenti konca zgodovine in konca makronarativnih zgodb ne moremo govoriti, preprosto zato ne, ker se v loveki zgodovini kot sindrom e nista pojavili, pojavljata se v svojih difuznih oblikah, med katere se priteva tudi dananji as. Difuzne oblike pa loveko zgodovino kot tako sploh vzpostavljajo. Kolektivizem in sinergina izkunja, v kateri se lahko poistoveti veina lovetva, namre ni eksistencialno-ontoloka lastnost homo sapiensa. To je zgolj koincidenca njegovega bivanja v zgodovinskem prostoru. Do mikrostrukturnih situacij je namre prihajalo od nekdaj. Altamira, Platon, Sofokles, grka polis in Termopile, izjema je bil Rim, vendar le do zaetka naega tetja, do kranstva. Kranstvo in imperij sta na Zahodu bivala v latentnem razmerju mikrostrukture brez skupnih imenovalcev. Teh ni nalo celotno prvo tisoletje, tako reko do novega veka. Kakna narativna makrostruktura pa naj bi vladala v razmerju med pokristjanjenim Rimom s prvimi zasnutki papetva, pa plemeni s severa, vzhoda in zahoda stare celine ter preostalim svetom? Kakna tudi je makrostruktura prvih materialnih dokazov zahodne civilizacije v asu pred karolinko renesanso (Notgerski evangeliarij, Rambonski diptih, denimo) v odnosu do celote tedaj poznanega sveta? Neopredeljiva. Makrostrukturna izkunja ni lastna loveku, kot mu tudi ni lastno totalitarno poosebljenje zgodovine. Ti refleksi ne predstavljajo temeljne loveke izkunje, kot je tudi ne ideologizirana religija, ki je pravzaprav substitut sama sebi. Latinski univerzalizem, universum jezika, misli, ideje in njenega pouevanja se zdi v svoji makrostrukturnosti brezasen kot dananja globalizacija. e bolj je to oitno, e ga preslikamo v tridimenzionalno vertikalo, v stoec in se v njegovem vrhu zabliska sveder ideologije. Religiozne, ruske, amerike, evropske. Zato je bolje, da je konec tukaj, preden se je sploh zael. as tee navidezno, mikrostrukturna logika zgodovinskega biti pa ne izhaja iz zgodovine same, temve se vanjo ponevedoma vraa. as se igra s sintetino ideologijo, kot se igra z linearno projekcijo loveka v asu. Makrostruktura je sicer linearna, vendar je po logiki zeva (postmodernistini izraz bi bil lacune) prividna v svojem razmerju do anticipacije: svet nima konca, ta je
164

prisoten e v zaetku. im bliji je ta konec v zaetku samem, tem bolj se loveku mudi. Mikrostrukturni svet konca ideologij je torej blije izvornemu loveku, kot bi si dedii dvajsetega stoletja eleli priznati. Po tej logiki pa tudi lovek ni ideoloki, morda je bolj pripravljen na as, ki ga ivi danes, kot se zagovornikom historinega homo sapiensa zdi. e je po tej logiki Don Kihot anticipacija dananjega loveka, se v stoletjih le nismo toliko izgubili. Don Kihot se je vrtel v ideolokem stocu, s katerim je vnovi definiral svet. Vendar se je z njim razhajal. Dananji as je prav tako as poti, ki se razhajajo. edalje veja mo tehnoloke invencije poraja stopnjevano tevilo tehnolokih izumov na vseh podrojih. Iznajdba ideje se je sicer umaknila iznajdbi tehnologije, vendar je v logiki zgodovine to le anticipacija, esa pred em, pa ne vemo. S pozitivnega stalia lahko le priznavamo, da kar hoe danes imeti svojo vrednost, postaja izmerljivo zgolj v n-kvadratih. Tudi razmerje med sfero tehnolokih inovacij in njeno podstatjo, predmetom (ob-jektom) izuma in obmoja, v katerem bo ta imel smisel, je izgubljeno. Vseh mogoih izumov preprosto ni ve kam umeati. V tem kontekstu postmoderne se pojavlja tudi vpraanje medijev na Zahodu. Niesar nismo rekli, e smo iz zgornjih vrstic sklepali na samonamembnost medija danes, na to, da zrcali podrto razmerje v svetu, ki so ga po formuli nemkih romantikov iz 19. stoletja bogovi zapustili. V svetu, ki je nastal po eksperimentu nadomestitve, je ostal le medij te transformacije. Prvi v zgodovini Zahoda se je zato lovek znael v ulici brez izhoda, osvetljeni z neteto lumi. Ta sredinska pozicija slepca v lueh je tudi prvi podatek dananje medijske zgodbe. Prav tu je Baudrillard, sijajen interpret Nietzscheja, s pojmovnimi formulacijami odprl pot dananjemu asu. asu, ki se mu mudi. Bistvena Baudrillardova misel je namre misel o simulaciji oz. o simulakru v razmerju do stvarnosti. Ko je razmiljal o prvi in drugi zalivski vojni in o 11. septembru, je priel do zakljuka, da je medijska anticipacija realnosti prvi v zgodovini povozila realnost samo. Interpretacija stvarnosti je stopila pred njo, tako kot je stopil pred njo Don Kihot. Dogodki, ki jih vidimo, sliimo, zaznamo, se nam zdijo bolj bistveni od teh, ki se v resnici dogajajo. Kar si izmislim sam (za potrebe kamere), je pomembneje od tega, kar kamera sama vidi. Simulaker je bistveneji od realnosti. Zelo sumarno smo ortali izzvenevajoi svet Zahoda, kjer je substitut makrostrukturnih zgodb izvisel v svoji lastni projekciji, ki je lahko anticipirana, lahko je retardirana. Skupaj z ideologijami je izginila tudi njihova stvarnost, z njo (za) njo pa tudi stvarnost objektivnega sveta in njegovih lingvistinih znakov. Svet Zahoda danes je svet simulirane hiperrealnosti, med katerimi imajo avdio-vizualne podobe vejo mo od svojih naravnih matrik. Ne le, da dogodka, ki ga ni v medijih, ni bilo: dogodka, ki ga ni bilo v medijih, ni, etudi je (morda? sic!) bil. Tenja po istejem, hitrejem in boljem dogodku (potreba po irokopasovnih informacijskih
165

kanalih) izniuje dogodek v njegovi ontoloki nedolnosti, bolje, v integriteti devike resnice, da je bil. Ko se je v parikih predmestjih pred nekaj leti razvnelo nasilje najstnikih tolp in so zagorele barikade, ulice in hie, so Pariani dogajanju verjeli ne zato, ker bi ga sliali in videli, temve, ker jim je njegovo verodostojnost zagotavljana (servisirala) mnoica javnih obil. Ko se je Heath Ledger ubil s smrtonosnim koktajlom pomirjeval, antidepresivov in drugih lahtnih substanc, njegova smrt ni bila smrt na sebi. Mediji so jo preoblikovali v zgodbo, ki s fizinim koncem lovekove eksistence - to pa je mo vrednotiti zgolj s stalia subjekta samega - ni imela ni. Nihe se namre ni vpraal, kaj to sploh pomeni v najbolj bistvenem semantinem segmentu, tj. v onem ki zadeva Heatha Ledgerja. Heath Ledger in njegova lastna smrt, dogodek v njem samem, v sebi samem? V strtosti saussurjevskega znaka je kopija postala izvirneja kot sam izvirnik, bi zapisal Baudrillard. Nenazadnje, ko je Orson Welles oktobra 1938 v ivo predvajal radijsko igro Vojna svetov, je poslualstvo oddaje obnorel strah: veina jih je bila namre prepriana, da so Marsovci res zavojevali planet Zemljo. Pa govorimo o asu izpred sedemdesetih let. Medij, bolje, anticipacija medijskega dogodka, so nepovratno spremenili identiteto zahodnega loveka. Nae mnenje je, da ta proces ni brez nevarnosti: sploh zato, ker makrostrukturni svet ve ne obstaja, pa so zato temeljne celice bivanja postavljene na prepih. Kdo sem, kaj sem, zakaj sem, vpraanja, na katera lovek ve ne odgovarja sam, temve je odgovor doloen v logiki zapopadka tega, kar je bilo, bo in je v mediju, zrcalnem prostoru nae identitete. Slovenija je medij Zahoda, pri njej so postmoderne teze e toliko bolj izrazite, ker je bila makrostrukturna zgodba nae nedavne zgodovine zelo izrazita, e toliko izraziteja, e upotevamo, da je bila zaprta v asovne in prostorske koordinate, tako tesne, kot le malo kje drugod. Slovenci smo majhen narod, na ozkem obmoju asa in prostora, monost nacionalnega samodefiniranja smo dobili ele z romantiko, natanneje v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko smo prvi zaeli obstajati ne ve kot sporadini fenomen izjemnih posameznikov, temve kot organizirana, v preivetje in uspeh naravnana falanga. Nekaj so k temu prispevale razmere v v rnoolti monarhiji, e posebej po l. 1867, najve pa iz romantike in francoske revolucije izhajajoe teze o narodu, posamezniku in vesoljni svobodi, bratstvu in enakosti vseh, tudi najmanjih. V tem smislu smo padli v zanimiv paradoks: ker smo morali kompenzirati zgodovinski primanjkljaj in zavest o svoji majhnosti so se posamezniki poistovetili z idejami do te mere, da so obstajale le e one same, dale za njimi pa je hodila realna loveka eksistenca. To pojasni Trubarja e v 16. stoletju, predvsem pa Preerna, ki je stvarnost dobesedno zamenjal za koncept romantinega svetobolja (ljubezen, poezija in narod je bila tista trinitarna razsenost v kateri je docela utonila njegova historina oseba). Bili smo tudi narod, ki je imel Mahnia in Cankarja (pesnika Erotike in njene usode) v isti generaciji. Vse osebe, ki jih pomni narodni zgodovinski spomin, so se odlikovale po briljantni
166

sposobnosti integracije konceptov, ki so jih s svojo eksistenco v konkretnem asu docela asimilirale. Slovenci smo bili narod ivih idej (ideologij, bi zapisal Tine Hribar), s tem pa smo si e zdavnaj odprli udovito polje sindroma med mikro- in makrostrukturo sveta. Nenazadnje smo bili tudi edini, ki smo vzhodno, na kolektivizmu in ne zahodni zavesti utemeljeno idejo o komunizmu nostra sponte implantirali na lastno dvorie. Brez dvoma smo dale naokrog osamljen primerek skupnosti, ki je avtonomno uresniila idejo proletarske revolucije, povsod drugam v Srednjo Evropo so jo namre prinesli Rusi (in jo iz nje s perestrojko tudi pospravili). Jugoslavijo so tudi veinoma osvobodile ruske ete, le majhen koek ozemlja na severozahodu si je pomagal sam.14 Ta koek je naa domovina. Naa domovina se je od konca tiridesetih let prejnjega stoletja naobliila v strtost saussurjevskega znaka, e pod tem pojmom pojmujemo dejstvo, da je implantirana komunistina ideologija obstajala kot pravno-formalna norma mentis, zunaj katere se ni dalo izrekati nobenih pomembnejih misli, stavkov ali besed. Ta predpis duha je lebdel v praznem prostoru: ljudje so veinoma e kmalu zapopadli, da je komunistina ideologija, na alost pa tudi platforma, na kateri je bila osnovana njihova eksistenca, polomljen spaek, utopljen v svoji prepriljivi neresninosti. Zoper uradno ideologijo je privatni razum, tako pri nas kot seveda tudi v drugih delih Evrope, oblikoval svoj miljenjski arzenal, ki se je lahko kataliziral zgolj v t.i. pol-privatnih sferah. Omenimo dve: prva je bila katolika Cerkev oz. njen jezik, druga je bila literatura. Malo je bilo namre poskusov interpretirati neverjetno bogastvo literarnega ustvarjanja v slovenski socialistini puavi, ki bi odprli naslednjo dilemo: Andrej Hieng, Dominik Smole, Dane Zajc, Gregor Strnia, Niko Grafenauer in kar je bilo e drugih, so beali v svetove antinih izroil, mitologije zgodb iz preteklih vekov, ki so jih po tej ali oni aktualizaciji tihotapili v sivopeeni socialistini vsakdan. - e se niso celo zatekali k filozofski hermenevtini abstrakciji oz. se ukvarjali z otroko poezijo. Zakaj so to poeli? Odgovor je bras na dlani: tako so hoteli ozeleniti, bolje, obarvati brezkonni horizont realsocialistine stvarnosti. e tee se je nova semantika lomila ob jeziku Cerkve. Tu je prihajalo do neizogibnih kratkih stikov, kajti novorek socializma ni bil v niemer kompatibilen z nainom izrekanja sveta, kot ga je bila v svoji eshatoloki izkunji izoblikovala kranska tradicija. Baudrillardovska propedevtika bi ne imela nobenega smisla, e bi te stvari docela ostale v privatni sferi. Vendar niso. Mediji, ki smo jih Slovenci oblikovali v socializmu (takrat smo dobili tudi prva avdio-vizualna komunikacijska orodja, kot je televizija), so zlomljene znake ponesli v neslutene viine. Invalidni arzenal socializma je postal kot teko nebo nad Parizom, o katerem toi Baudelaire.
14

Pa e ta ne popolnoma. Saj so severovzhodno Slovenijo osvobodili kar Sovjeti. V Mariboru je GPU leta 1945 preganjala rusko emigracijo, v Murski Soboti pa stoji spomenik Rdei armadi, osvoboditeljici. Tudi v Ljubljano so leta 1945 slovenski partizani lahko vkorakali le zato, ker so se nemke ete umikale pred prodorom Rdee armade. Ta zgodovinska dejstva so ob resoluciji Informbiroja leta 1945 morala v pozabo, danes pa je as, da jih na novo ovrednotimo.

167

Ves svet je stisnil pod svojo pokrovko, ljudje so morali dan za dnem veiti najtre in najmanj okusne moganske orehe. Dia-mat, samoupravljanje, pluralizmi drubenih interesov, kvaliteta proti kvantiteti ob revoluciji versus evoluciji, pozdi, tozdi, sekretariati, na koncu pa e neuvrene drave, v vsem razponu, od ljudoercev (Idi Amin) do prvakov svetovnega terorizma (Moamer el Gadafi) in njihovih kamel. Ta medijski svet zlomljenih znakov je bil za Slovenca, tradicionalnega loveka srednje Evrope (avstro-katolika!), s podaljki v jakobinstvo, masonerijo na eni strani in janzenizem na drugi, lingua franca ve kot petdeset let. To ni moglo miniti brez posledic. Ta izkunja je namre utrdila makrostrukturni svet mimobenih oznaevalcev oz. signifiantov, ki ga tako ali drugae ivimo e danes. e je Evropa krenila po poti tiste od postmodernih izkuenj, ki govori, da svet ni predmet spopada posameznikov, e manj civilizacij, temve, da gre za antropoloki hiat med unisono maso brezobline splonostne, recimo, pop kulture na eni strani in nezvedljivim drugstvom (alteriteto) ali druganostjo kakrne koli vrste e na drugi, v kotlu slovenskih razmer do takne diferenciacije e ni prilo. Prej bi rekli, da se je makrostrukturni govor (nekateri ga nerodno imenujejo tudi kulturni boj, kar je za postmoderno rabo neustrezno) okrepil in prenesel na zadnji horizont drubene metafizike: slovenska druba brez njega ne obstaja, e bi umanjkal, bi umanjkal tudi distinktivni kriterij, po katerem domao drubeno stvarnost v postmoderni sploh prepoznavamo kot tako. Umanjkala bi Slovenija. Okrepljeni makrostrukturni govor je v svojem evolucijskem refleksu vzpostavljanje nedolnosti, bolje transparentne dololjivosti jezikovnega znaka, to pomeni: nedvoumne sporoilnosti govorice, vpete, e ne priklenjene na realne denotate. Makrostrukturni govor je po svoji namembnosti sicer stvar, ki z medijem nima dosti opraviti oz. se poskua legitimirati, avtentificirati v obmoju, ki je predmedijsko, ontoloko. Do njegove realizacije pa seveda prihaja v medijih, zato lahko govorimo tudi o podobi dananje Slovenije. Nosilci makrostrukturnega govora ali diskurza so prepoznavni. Zartani so bili e v asu pred nastopom socializma, l. 1945 pa so stopili na sceno na nain, ki je primerljiv ekspoziciji antinih tragedij. Naenkrat, v vsej silovitosti in implikativnosti, v vsej usodnosti, zato jih tudi nihe s scene ne more izbrisati. Na eni strani je legitimno izrekanje zoper nasilje komunizma, ki prihaja veji del s kranske, cerkvene strani, pa tudi s strani laine inteligence. Ta je spet prepoznavna pod istim emblemom, pod katerim se je vrila subverzija socialistine monolitnosti, pod emblemom pisave in umetnosti. S tega stalia tudi ni nakljuje, da je zgodovinski zagon zoper totalitarno ideologijo vzpostavil tako irok projekt, kot je Nova Revija. Ta bi po vseh analizah veljala za stoer kulturno-umetnikih prizadevanj, za rehabilitacijo jezikovnega znaka in znakov. Na nasprotni strani se z njo ne more ni primerjati, tudi zanjo velja, da je z njenim izginotjem pod vpraaj postavljeno tudi vrednotenje nacionalne identitete kot take.

168

Zakaj pa smo e pred kulturnokritiko disidenco izpostavili kransko in cerkveno stran? Zato, ker smo s tem hoteli rei, da demonstrativno nastopata proti substitutu, kakrnega je za 20. stoletje predvidela pa ena od totalitarnih ideologij. e enkrat povejmo, da je to nastopanje edino logino in pravilno, e enkrat stopimo korak pro od Baudrillarda in ga opredelimo kot na kriterij vrednotenja. Smo za to, to je pravilno, nenazadnje je tudi namen priujoega zapisa izpostaviti stvari v optiki, s kakrno se v medijskem smislu prepoznava angama katolike Cerkve na Slovenskem. Da je takno nastopanje ob odsotnosti mikrostrukturnega angamaja sam substitut substituta oz. baudrillardovski simulaker z daljnoseno posledico za vero samo, pa je nevarnost, ki je tu, ante portas. Po Langenscheidtovi definiciji je medij e za potrebe svoje klasine rabe mediator, odraa stik oz. oblienje javne podobe vanj vkljuenih protagonistov. Ne samo, da medij reflektira drubo, druba sama se v njem zrcali. Drubena povezava, ki si prizadeva za rehabilitacijo znakovnega jezika v pravilnem razmerju do svoje nanosnice, denotata, si hkrati prizadeva za rehabilitacijo zgodovine in lovekove dejavnosti, od posameznika do ideolokega sistema. Ta drubena povezava, ki jo prepoznavamo na ravni Cerkev-laina inteligenca-Nova Revija, je ne glede na disparatnost svojih svetovnih nazorov zelo homogena v artikulaciji svojih ciljev. Njen namen je z razkrivanjem posledic partijskega imperializma v noveji zgodovini postaviti dogajanje v slednji na pravilno mesto, hkrati pa tudi at last but not at least opozoriti na zapletenost kljunih protagonistov t.i. tranzicijske levice v homatije, povezane s partijsko dravo. Pri tem v simbolnem in neposrednem smislu prenekajkrat zadene na osebo nekdanjega predsednika republike, najve tudi zategadelj, ker sam predstavlja (in organizira) sredie tiste zgodovinske linije, ki je zainteresirana, da stvari ostanejo prikrite, v megli, v nedoloenem razmerju med identiteto njih samih na eni strani in oznaevalno referenco na drugi. Stvari so usodne, saj le pravilna razmerja dajejo pravilne odgovore, zaeni in konavi s tem, kdo smo mi sami in kaj nas doloa. Stran tranzicijske levice je veino napora v zadnjem desetletju in pol posvetila ohranjanju strtosti (in defekta v javni zavesti) na najbolj obutljivem segmentu moralne, etine in ontoloke vpraljivosti prejnjega sistema in njegovih sedanjih predstavnikov. Javna sfera je ta as preivela v krevitih poizkusih definiranja nekaterih kljunih tem. To je bila najprej poizvedba o zloinskosti prejnjega sistema, zloinskosti, kot jo je predvideval Stphane Courtois s sodelavci v rni knjigi komunizma.15 Courtoisova ekipa je v njej komunizem in njegove inaice (socializem), definirala kot zloinski sistem, drave, ki so ga vzdrevale pa posledino kot kriminalne. V mediju kot sredniku med eno in drugo linijo, se je to vpraanje pogosto zrcalilo, e posebej v razmerju do osamosvojitve, se pravi do radikalne druganosti novonastale drave v primerjavi s prejnjo. Skupaj z vpraanjem zloinskosti drave se je pojavljajo tudi vpraanje zloinskosti njenih
15

Stphane Courtois, Le Livre noir du communisme, Robert Lafont, Paris, 1997 169

najvijih dravnikov, zaeni s Titom. Medijska podoba, ki je bila o njem ustvarjena, sama dobro odgovarja na vpraanje, kako uspeno je bila prelomljena vez med dejansko podobo nekdanjega jugoslovanskega predsednika in njeno pojavo v medijskem prostoru. Malo ali ni: nekdanji maral je zalebdel nad svojo zgodovinsko krivdo kot res ipsa loquitur medijske popaenosti: njegovi popularnosti in slavi e nekaj generacij najverjetneje ne bo konca. Skupaj z njim so se uspeli medijski in tudi sicernji obsodbi izogniti najpomembneji nosilci neposredne kriminalne dejavnosti v starem reimu, zaeni z Ivanom Makom Matijo, ki je bil leta 1993 pokopan z dravno astjo. Tito in Maek sta bila oba stebra e tretje medijske projekcije, ki se je iz zrcala presukala nekam, da sami ne vemo kam. Realna oblast, predvsem tista, ki je odloala o zloinih proti ljudem (pojmu proti lovenosti se zaradi specifike problema na eni strani in votlosti njegove vsebine na drugi izogibamo) je bila UDV, oz. po letu 1966 t.i. SDV (Sluba dravne varnosti). Leta 1993 so vzniknile polemike, ki jih je v tedaj osrednjem slovenskem asopisu Delo zael Veljko Rus. Njegov namen je bil deproblematizirati status nekdanjih obveevalnih slub, e, da so bile legalen del sistema, ki ga je priznaval ves svet, zaeni z Zdruenimi narodi, in da so bile zavoljo tega tudi legitimne. e je SFRJ priznavala veina suverenih drav, je bila legalna sluba, ki je skrbela za dravno varnost, torej legitimna, je takrat trdil Veljko Rus. e je medij zrcalo javne podobe in preslikava komponent v saussurjevskem znaku, potem se v slovenskih razmerah v tej smeri odkriva zadnje obnebje, ki je moralo ostati neomadeevano, tj. nelegitimno razmerje slub dravne varnosti do celote drave in dravljanov. O tem so mediji poroali redko, kadar pa so, so spet sledili zmedam, ki vladajo v razmerju makro- in mikrostrukturnih podob. Namesto da bi problem SDV-ja naeli v njegovi organski objektivnosti, torej kot makrostrukturno vpraanje, so se ga lotili induktivno, bolje subjektivno, prikazujo dozdevno blodnjo tistih, ki so to prikazovali kot svoj mikrostrukturni pogled, bolje, kot manjkajoi element v celostni sestavljanki. To so zgodbe t.i. Lajovevega udba.neta, ki je, treba je to priznati po svojem imenu e sam izzival nesreo. etudi je udba.net, e ga pravilno beremo, kljuni dekriptor za indikacijo, kdo in predvsem kako je bil udeleen v nekdanjih obveevalnih slubah represivnega sistema, je v javnosti obveljal kot nekakna izmiljija nekaterih prenapetih politikov ali akademikov. Zrcalo, ki bi moralo pokazati strukturo drube v letih 1945 do 1987 (taka je tekstno kritina datacija podatkov za Arhiv SDV), se je zavrtelo okrog svoje osi in izginilo v pirueti brez realnih slik ali celo zasilnih kontur. Drava, njen dravnik, njena najpomembneja institucija, tajna policija, vse to se je v medijih od osamosvojitve naprej uveljavilo z vrednostno dinamiko, ki smo jo poskuali ortati v prejnjem odstavku: Slovenci lahko kar svoje medije povpraamo, koliko svobode, resnice in zgodovinske istovetnosti si dovolimo. Malo ali ni, medij post-dvajsetega stoletja bo govoril ne le svoji avdienci, temve (in predvsem) v njenem imenu, za njene potrebe, za njeno bit. Integriteta zgodovinske
170

resnice tako ni bila vzpostavljena, ne le zato, ker mediji tega niso hoteli storiti, temve zato, ker ljudje na to niso bili pripravljeni. Ideoloki konflikt, ki je spor za interpretacijo Saussurjeve nanosnice, denotata, se pravi spor za interpretacijo, kaj pojmi SFRJ, osamosvojitev, Tito, in Udba pomenijo (na sebi, vendar seveda v kontekstu njihove specifine tee), pa e kae na drugo skrajnost slovenskega refleksa po makrostrukturnih ideologizacijah za vsako ceno, namre na svoje nasprotje. To je v svojih dveh bistvenih odvodih precej bolj lastno loveku kot markrostrukturna organiziranost. Makrostrukturno nasprotje liniji Cerkev-kritina inteligenca-Nova Revija je namre prepoznano v zaledju zgodovinske kontinuitete nekdanjega predsednika republike, Milana Kuana, tei pa k relativizaciji usodnih zgodb polpreteklega asa na eni strani, hkrati pa k poljubnosti zgodovinskih vsebin, po naelu e, pustimo e to, jutri je nov dan. Moan instrument razvezovanja nanosnice je tu Neak-Repetova ola: e vzamemo za primer samo Repetove interpretacije udba.net in njegove verodostojnosti (l. 2003 in 2005) bomo ugotovili, da jih je natanno prilagajal retoriki Kuanove ole, ki jih je leta 2003 sicer priznala v njihovi resninosti, ker je bil prividen, neresnien in utvaren nain, na katerega so se v javnosti pojavili (neka internetna stran v daljni Avstraliji). Leta 2005, ko se je v javnosti odprlo vpraanje mest najvijih predstavnikov demokranskega in ljudskega bloka v devetdesetih, vse to na obnebju e razvezanih ifrantov, in je stvar grozila postati resna, pa je Kuanov klan ocenil, da je treba lansirati idejo o popolni poljubnosti gradiva, kar je Repe tudi zvesto interpretiral. Prek linije relativnost in poljubnost, ki je bila odgovor na vpraanje o bistveni vsebini polkriminalnih zgodb preteklosti, pa se odpira pot v najiro naravo medija in medijev na Slovenskem, pot ki iz ideoloko-globalne zgodbe asov dri k mikrostrukturi posameznika, v vsej eksistenni krhkosti, lomljivosti in navrenosti v ta konkretni svet. Generalizacijski refleks je v narodu, ki je komprimiran v tako usodno majhen zgodovinski as in prostor, pripravljal pot definitivni artikulaciji zgodovinske resnice, premoi oznaevalca nad oznaencem, sijaja aletheie, ki ne bo zbledel, je imel e v sebi kal straanskega nasprotja. To je mikrostrukturni svet konca ideologij in zgodovine, de-kadenca z zaetka naega sestavka, simulaker, pouivajo svojo lastno podobo. Ta refleks se je v devetdesetih cepil na priueno neobutljivost za ontoloka vpraanja drubenega bivanja, neobutljivost, ki so je za potrebe svoje zgodovinske persistence uporabljale tako ali drugae organizirane skupine v bliini nekdanjega predsednika republike. V desetletju je ta vzgoja pripeljala do absolutne relativizacije vrednot, ki se je zalezla v vse pore tranzicijske politike. Njen najbolji refleks je zmaga Zorana Jankovia proti Francetu Arharju, v to linijo pa bi lahko razvrstili primere, dalje od vsega, kar smo napisali tu. In e vedno bi zaenjali na koncu. Jankovi je proti Arharju zmagal z mediji, kot to pa razumemo mikrostrukturno potrebo homo slovenicusa po balkanski dekadenci. Svet kuanovske
171

poljubnosti je v svoji predhistorini artikulaciji, kot je jezik pred zgodovino, svet zabave. Svet popa in balkana, pri emer to dejstvo zapisujemo kot baudrillardovski fenomen, z malo zaetnico in brez vrednostnih premis, ki bi jih prinesla raba vlike. To je svet, odvezan od ontoloke resninosti. Nekaken svet ive smrti Heatha Ledgerja v pomanjevalnici. To pa je podroje, ki je e izgubilo svoje postmoderno obeleje, ki niti simulaker podobe ni ve. Ni ni ve. ele v hipotetini premisi ni ni ve prihajamo prek vseh postmodernih izkuenj do silogistinega orodja, s katerim lahko pojasnjujemo aktualizme v domaih medijih. Vzemimo samo najpomembneje feriunt summos fulmina montes, je pisal e Preeren. Osrednji slovenski dnevnik Delo ni bil nikdar demokratien. zdaj je prek lastnikih premetov in s pomojo politinih prestopov v redu druge garniture vladnih strank priel v last Pivovarne Lako. Njen prvi realiziran projekt je bil likvidacija, ne novinarjev ene od edicij znotraj Dela, temve projekta edicije samega. Govorimo o Magu. Z njim povezujemo sedanjega odgovornega urednika Dela Janeza Markea, Jurievega nagrajenca. Z Jurievo nagrado pa povezujemo vrednote, ki pritiejo analitikom v postmodernem asu slovenske tranzicije, s poudarkom na njeni balkanski razvleenosti v anomalijo. In e z Jurievo nagrado povezujemo Janeza Markea, potem to razmerje lahko uporabljamo samo ob hipotetini premisi sveta ni ni ve, sveta, v katerem ni niti klasine slovenske zaprtosti niti racionalne kartezijanske sproenosti niti esarkoli, kar bi ga opredeljevalo. Post-modernega nadrealistinega sveta iste igre, kjer je isto vse mogoe. Mogoe je v imenu vrednot Jurieve nagrade kriti pravila novinarske etike in njenih kodeksov. Mogoe je pisati vse, unievati edicije, unievati naklado asopisa, trditi neresnice o ljudeh in jim odgovorov, ko se branijo, ne objavljati. Mogoe je tudi ta vzorec prenaati na druge medije v lasti iste hie in tam poeti prav to. Tu imamo v mislih nedavne spremembe v osrednjem dnevniku severovzhodne Slovenije. Slovenski medij s konca je ta z zaetka: zrcali najprej drubo, potem sebe samega. V postmoderni ima zunanji opazovalec slovenske scene vsaj to zadoenje, da podoba raje kot o sebi govori o svojem ustvarjalcu. In da tisti, ki pojem medija razumejo, o njem vedo ve od onih, ki ga ustvarjajo. Baudrillardove lui v oeh slepega! Dignitas, 2008

KARTEZIJ IN CANKAR: SVOBODNI ZA SPOZNANJE V DOMAEM TISKU ZA DNEVNO RABO (beseda domaih ustvarjalcev dnevnega tiska med Renjem Descartesom in Ivanom Cankarjem: kritina analiza)
172

Geneza revolucionarnega tiska: skupne lastnosti predkartezijanskega sveta v tiskanih medijih: odsotnost dvoma, klie, epistemoloka kriza Pisati o aktualnem trenutku v slovenskih medijih ne mine brez kartezijanske izkunje. S tem razumemo tisto naelo, da bodi vselej in pri vsem prvi dvom. ele lovek, ki bo temeljito dvomil o vsem, kar se predstavlja njegovi misli, bo zmoen resnico pravilno spoznati in jo tako tudi posredovati drugim. Dvom, ki je srika spoznanja, vodi h konstituiranju misleega subjekta, ki je novodobni homo sapiens, lovek, ki ve. Identiteta Zahodnega loveka je od Descartesa naprej utemeljena na cogitu, na loveku skepse, racionalnega miljenja in loginih zakljukov, ki usmerjajo njegovo misel. To je svobodni in mislei lovek dananjega veka, neposredna socioloka, historina in lingvistina stvarnost vsega, kar nas obdaja. Z nekaterimi izjemami. Ponje smo se odpravili v slovenske medije, predvsem tiste, ki v najbolj zvesti obliki povzemajo pot miljenja, e s tem razumemo govor oz. njegovo inaico, pisavo, danes pa tisk. Beseda bo o slovenskih tiskanih medijih, ki jih bomo premislili prav s stalia kartezijanskih mehanizmov in predvsem monosti njihovih aktualnih implikacij. V srediu taknega pogleda se na mah pojavi oddaljenost oz. mimobenost domae asnikarske prakse s postulati Descartesove filozofije, predvsem z ontologijo sodobnega loveka. Kako tudi, da ne. Tiskana beseda javnih obil se e ni vrnila z onega ovinka, na katerem se je zadrevala dobrega pol stoletja. e je splono sprejeto, da smo Slovenci s komunizmom leta 1945 izstopili iz civilizacije in zgodovine, potem smo izstopili predvsem iz kartezijanske paradigme miljenja in bivanja, kar se je odrazilo (in se e danes odraa) na agitpropovski intenci slovenskega tiska. Ta je bil izrazito, aktivno in brezkompromisno na strani obrambe revolucionarnih dosekov in privilegijev in svoje notranje strukture v desetletjih ni dosti spreminjal. Spreminjal je ni, prilagodil pa jo je novim razmeram, vendar precej srameljivo, vselej zgolj toliko, da je skozi potiskano celulozo presevala stara matrika. Kot pri francoskem filozofu je bilo vpraanje spoznavajoega subjekta povezano z vpraanjem svobode: svoboda ni zgolj nemir vesti ali stremea podoba samega sebe: je rezultat kognitivnega procesa, ki posameznika umea v to in to razmerje glede na drubeno stvarnost. Svobode ni brez spoznanja, kot slednjega ni brez dvoma. Revolucionarni tisk ne samo da je brez dvoma, spoznanja in logike, je tudi obsojen na slepo, nespravljivo in neloveno bivanje v zaprtem prostoru zunanjih diktatov, ki so vse, samo avtohtoni prostor loveke eksistence, svobode ne. Revolucionarni
173

tisk ne pozna prostosti kot tudi ne pozna loveka samega in njegove usode: viji ontoloki doivljaji, ki doloajo lovekovo bivanje, njegovo etiko, moralo in naravo, so mu docela tuji. e ve, e mu niso tuji, mu niso zgolj zato, ker lahko z njimi po potrebi manipulira in jih prilagaja vsakokratni potrebi nespremenljive in nespremenjene oblasti. V teh parametrih se slovenska tiskana beseda, najve ona, ki se izdeluje za dnevno rabo, ne samo prekriva, temve v globlje podrobnosti ujema s prakso revolucionarnega tiska na Slovenskem. Revolucionarni tisk imenujemo namerno in v zvestobi tisti povezavi, ki jezikovni oznaevalec vee z njegovo zunajbesedno resninostjo. e je osrednji slovenski asopis Delo tako reko do enega leta pred osamosvojitvijo na vrhu prve strani nosil geslo: Proletarci vseh deel, zdruite se, je to poel iz globoke notranje nuje. Vsakodnevno je ponatiskoval misel utemeljiteljev marksistine teorije, v katere jedru je stalo preprianje o nujnosti nasilnega preobrata v drubi v prvi instanci in o neizogibnosti vzdrevanja nasilja v njej v drugi. Branje Dela je tako potekalo pod emblemom proletarske revolucije, to je bila prva vsebina asopisa, druge so ji bile prilagojene, bolje, prikrojene. V genezi slovenskih tiskanih medijev pa ne stojijo samo generalije iz zapraenih teorij stoletje in pol mrtvih mislecev. Slovensko asopisje se je namre razvilo iz neposrednega revolucionarnega poetja na lastnem pragu. Od tod poznamo Slovenskega poroevalca, Ljudsko pravico in druge, ki so v takni ali drugani obliki kasneje posojali okvir nacionalnim, regionalnim in tudi lokalnim dnevnikom oz. asopisju. Od tod Delo, podobno Dnevnik, tudi podobno Veer, z blagoglasnimi predhodniki, po imenu Titov Maribor ali e lepe: Maralov vestnik. V taknem okolju se ne more rojevati kartezijanska analiza, ki je ele temelj profesionalnemu novinarstvu. Takno okolje tudi ne more zagotavljati dveh nujnih pogojev vsakemu ustvarjanju ali spoznanju, dvomu na eni strani in svobodi na drugi. Vsi ti pojmi v njem odsostvujejo. Hkrati z njimi odsostvuje tudi kritina samorefleksija, to je zmonost, da bi v slovenski tiskani besedi za dnevno rabo kateri od udeleenih subjektov znal razbrati kartezijanski red stvari in svoje mesto v njem. Tudi tu pa bomo opazili isti fenomen kot v zgornjem odstavku. Samorefleksije sicer ni, njen krnek pa pogosto slui projekciji. Tak urnalizem bo zato vse lastnosti, ki izvirajo iz pohabe kartezijanskega miljenja, rade volje pripisoval fiktivnim nasprotnikom ali za te potrebe oivljenemu imaginariju skritih sovranikov, med katerimi bo prednjailo nekaj tistih ljudi in publikacij, ki skuajo svet videti prav v svobodi misli in izraanja, kot jih je pred tirimi stoletji zarisal francoski filozof. Posveenost edinemu cilju, zagledanost v smislu preernovske glose v to opravilo eno pa ne mine brez tejih posledic za tisto, kar se imenuje integriteta pioega posameznika. In ker je po Descartesu pisati toliko kot misliti, se vse breme premo sorazmerno prenaa na osebnostno pozicijo konkretnega novinarja, na njegovo vse, e pod nedolonim zaimkom razumemo tisto, kar nam kot ljudem daje
174

vrednost, predvsem pa smisel naih prizadevanj. Revolucionarni tisk ne samo, da je pohabljal in pohablja resnico, pohablja tudi tiste, ki so bili in so e danes javno poklicani prievati zanjo oz. njene obrise odstirati javnosti. Ivan Cankar: Ono preprianje in tako dalje, vse tisto je le suknja kaj suknja, kvejemu denik Dodaten problem pa se pojavi, ko ugotovimo, da so nastavki za takno dro e artikulirani v zgodovinskem spominu slovenstva, da jih je natanno pred stoletjem premislil, preuil in popisal tisti, ki mu je bil zaradi prepriljivosti besede, predvsem pa prodornosti v analizah narodnega znaaja dan vzdevek najveji slovenski pisatelj in dramatik, Ivan Cankar. e leo e izostrimo, pridemo do teksta, ki krona slovensko dramatiko in ki je bil kot tak vedno navajan v vrhu antolokih del domae besede. To je drama Hlapci16. Hlapci17 so, kot se je strinjala kritika, prievanje o poraenosti lovekovih idealov, hkrati pa so nekakne vrste razvedovanje po zgodovinski in bitni vrednosti slovenskega loveka, vsaj tistega, ki se izpostavlja v javnem delovanju. Ona javnost je kajpada drugana od dananje. V svetu, ki ga e niso krojili mediji, je omejena na zasebnost, bolje, na pol zasebnost znotraj struktur, v katerih se je tedanje Slovenstvo nahajalo. To pa so druina, ola, cerkev in (italnika) politika. Vendar so nastavki isti. Zavest slovenskega loveka se v teku stoletij ohranja nespremenjena. Cankar to dokazuje, ko v svoji sodobnosti obuja izkunjo, takrat staro celih tristo let. Govorimo o zgodovinski maksimi, ki izniuje eksistencialno teo homo slovenicusa vse do absolutnega zanikanja. Takole pravi njegov alter ego, uitelj Jerman: Sedaj pregledujem zgodovino protireformacije. Tedaj so v naih krajih pobili polovico potenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov (Hlapci, str. 258). Ne glede na to, ali se s tako eksklamacijo strinjamo ali ne, ne moremo mimo njene umetnike intence. Cankar sam jo je povzel v navedku iz Hamleta, ki ga je spet postavil za motto sami drami. Skliceval se je namre na pravico umetnika do upodabljanja svojevrstne resninosti, kajti tudi e je ta resninost e toliko sui generis, svoje vrste, je e vedno sublimno resnina, kajti: Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi tako reko
16 17

Ivan Cankar, Zbrani spisi, XIV, Nova zaloba, Ljubljana, 1932 Potrebno je e tukaj opozoriti na pomembno re. Izraz hlapci, hlapevstvo, hlapec,

hlapevati, piemo vedno v kurzivu. To pa zategadelj, da bi izraz omejili na semantino konotacijo, kot jo ima v delu Ivana Cankarja. Na ta nain besedo loujemo od pojmovanja, ki ga ima v ivem jeziku ali kot zmerljivka celo v govorni rabi. Izraz hlapec pomeni v priujoem sestavku tako zgolj tisto, kar odraa Cankarjeva drama. 175

ogledalo dri: kae ednosti nje prave rte, sramoti nj pravo oblije, stoletju in telesu asa odtis njega prave podobe (Hlapci, str. 227). Tako stojimo pred Cankarjevo ugotovitvijo, ki zavoljo Shakespearovega citata tudi za nas dobiva znaaj obvezujoe stvarnosti. Med linijo ljudi, ki jih je v smrt ali izgnanstvo odrinila protireformacija in uiteljem Jermanom (Ivanom Cankarjem) na eni strani ter ostankom nevrednega plemena na drugi, vlada odnos premo sorazmerne zoperstavljenosti. In e je Cankarju v eni sami povedi uspelo postaviti temelj za zapopadek tristotih let slovenske zgodovine v njegovi sodobnosti, je e toliko laje loveka iz zaetka prejnjega stoletja identificirati z ljudmi, ki jih spoznavamo in motrimo danes. Temeljni kriterij pa je zvestoba preprianju, zvestoba samemu sebi. e se v lui Cankarjevega zapisa e naprej oziramo po tristoletni oz. tiristoletni slovenski zgodovini, bomo prili do loginega spoznanja, da je slovenski lovek svojo hrbtenico (in pamet) pohabil oz. pohabljal v razlinih oblikah historinih totalitarizmov. Na zaetku stoji protireformacijski, ki je mono unison.18 Cankar je bil pria neemu, kar bi lahko imenovali klerikalni oz. liberalni totalitarizem, a ker gre za velikega umetnika, ne moremo mimo vtisa, da je Cankarjeva slika totalitarizma pravzaprav kombinacija historinega in brezasnega nasilja, ki se vzpostavlja na ravni ideala (elene stvarnosti per se) v nasprotju s komolarskim brezhrbteniarstvom. Tretji, dananji totalitarizem je tako po naem spoznanju blije Cankarjevemu. Res je, da nosi historino etiketo, izel je iz revolucionarne prakse, bolje, iz konkretnih potreb permanentne revolucije na Slovenskem v letih 19451991. Vezan je na konkretno izkunjo socialistine Jugoslavije oz. titoizma in je v tem smislu tudi unison. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, sprio svojih pojavnih oblik udovito odraa Cankarjev izhodini namen: prikaz ontoloke izprijenosti veine tistih, ki se trudijo v slovenski javnosti. Da bi stavka napak ne razumeli, ga je treba postaviti v kontekst Cankarjevih sodobnikov in razumeti zgolj v tej lui. Katekizem in svoboda miljenja: ejne due bogate neumnosti in Delo, ki le-to ni. V jedru Cankarjevega sporoila iz Hlapcev je noetino-pedagoki moment. Pisatelj je mojster in sveenik prav tiste potrebe, ki jo je artikuliral Descartes. V sredie zasnutnega momenta, ki se razvee v samem klimaksu, je poloena potreba po
18

Od tod tudi ideja, izraena v stavku: Komar: (za Hvastjo, pogleda skozi okno): Pod

oknom stoji! Pa s kom stoji? S Kalandrom, s kovaem s tistim, ki je svojo eno v hlev zaklenil, ker je hotela na bojo pot! (Hlapci, str. 254). Oitno je, da se Cankar postavlja na stalie, ki je pobudilo (slovensko) Reformacijo, na stalie razuma zoper oblike ljudske pobonosti. Tu je tudi stiie francoskega filozofa in slovenske drame in hkrati zorni kot naega razmiljanja. 176

spoznanju, razumevanju in (samo)prosvetlitvi lovekega razuma. Umetnik uporablja analogine pojme, s katerimi pa zelo ustrezno odraa enciklopedino potrebo loveka, utemeljeno na znanju, predvsem pa pravem spoznanju in nenazadnje na dvomu. Spoznali bodo, da katekizem ni vse uenosti zaetek in konec ter da je as poruiti plotove, ki so jih loveku postavili duhovni in posvetni jerobi (Hlapci, str. 280). V katere ograde pa je klerikalna in liberalna gosposka ujela loveko pamet? V ograde neumnosti: Cankarjeva vojna proti hlapevstvu se zaenja pri boju zoper njo: lovek je lahko svoboden le, e je v lasti pravega spoznanja, s katerim se dvigne nad utvare, predsodke in zablode. O, ne bi bila teka ta vojska zoper neumnost due so ejne, same bi le k studencu! Ali neumnost ni le neumna, je tudi bogata. Zato so jo sorodniki zaklenili v izbo in so ji rekli: 'Nikar ne hodi na cesto, da ne zapravi svoje neumrljive due: za pejo ostani in stradaj, pa bo delena venega veselja!' Uboga neumnost sedi za pejo in strada, zvesti varuhi njeni pa veseljaijo in se red za svetle cekine (Hlapci, str. 281). Cankarjeva izkunja je v prvem hipu reformacijska, reformatorska. V njeni sriki je govor posameznika, ki nastopa zoper institucije, v tem je tudi liberalna. Prek duha reformatorskega liberalizma se tako zoperstavlja fevdalnemu katolitvu, pri emer nam izraz pomeni radikalno politino prakso zatiranja drugae misleih s stalia oblasti in moi, ne s stalia argumenta ali celo evangeljskega preprianja. Prek reform-liberalne miselnosti pa podaja roko kartezijanski izkunji, saj je njegova alegorija neumnosti, pogreznjene v zapeek, silovita prispodoba metodoloke inovativnosti, s katero se je francoski filozof ovedel samega zaetka svoje miljenjske poti. Namre: vsi vemo, da je Descartes lovek na stiiu dob, dotlej nepoznanem v zgodovini. Na eni strani je odhajajoi Srednji vek, v katerega arzenal pritevamo tudi praznoverje, vrae, utvare in v resninost projicirane bajke. Na drugi strani je doba tehnoloko-eksperimentalnega miljenja, v osnovi katere stojita dvom in spoznanje kot njegov epistemoloki korelat. To dobo je mo poimenovati tudi novoveki racionalizem, v njegovem temelju pa stoji Descartesov cogito. Cankarjanska neumnost je torej tista toka v izhodiu, ki je francoskega filozofa nagnila k predpostavki, da se z njim in njegovim miljenjem igra zli duh. Ta je pred njegovo pamet valil vse mogoe utvare, fikcije in podobe lane stvarnosti, tako da mislecu na mah ni bilo ve mogoe razloevati, katere od prikazni so resnine oz. katere od misli niso utvara. Zato si je tudi dejal, da so lahko vse misli prividne, razen tiste, ki vzpostavlja dvom do same sebe. O dvomu ni mogoe dvomiti, e je o vseh drugih stvareh lahko. Cankar prav tako nastopa zoper praznoverje in njegova vojna zoper neumnost je kartezijanski dubito, le da je podan v slikoviti obliki. Ljudi je mogoe osvoboditi hlapevstva le, e se jih osvobodi predsodkov, utvar in zmot, v katere so loveko pamet potopili duhovni in posvetni jerobi. V izhodiu Jermanovega
177

izobraevalnega projekta je dvom v vse, kar sicer legitimira drubena norma, etudi je ta e tako absurdna (Prim. iz prvega dejanja: duhovnik mu ni aposteljnov naslednik, temve nadzornik narodnih veselic (Hlapci, str. 238). Jermanov dvom za svoje oroje potrebuje (spo)-znanje, kako pa se ti formatorni dvojici v slovenskem jeziku dopolnjujeta, pove e njun zapis v obliki oklepajev. Tako kot Descartes ostaja izhodina toka zahodnega miljenja e po tiristo letih, so tudi Cankarjeve analize ive e danes (ali sploh danes), kajti med asom zapisa in nao aplikacijo je minilo zgolj stoletje. Na tej osnovi pa se e lahko ozremo po bolj konkretnih, dolonejih primerih t.i. protikartezijanske prakse v sodobnih medijih (in v drubenih skupinah, ki k njim gravitirajo). Lahko zanemo na zaetku in se po kartezijanskem refleksu ozremo k tistemu glasilu, ki je v svoj emblem vtkalo geslo Pravica vedeti, v zadnjem asu pa ga je celo dokvalificiralo v Misliti ire, k Delu. Namenoma uporabljamo izraz glasilo, kajti poimenovanje z izrazi asnik ali asopis bi zalo v teave. Delo je do osamosvojitve tudi uradno bilo glasilo Socialistine zveze delovnega ljudstva, v poosamosvojitvenem asu pa je uspeno duilo sleherno pobudo, najvekrat notranjo, a tudi zunanjo, da bi se odreklo idejni liniji in vsem atributom, ki iz nje izhajajo. Tako je obdralo tudi ime, ki je za nae ase anahronistini spaek, podoben nekdanji sovjetski Pravdi (glasilu Komunistine partije SZ) ali Hodevemu Zeri i populit (spet glasilu Komunistine partije Albanije). Izraz delo sam v naslovu asopisa je spet protikartezijanska skovanka. Temeljna vrednota, ki jo je asopis v imenu ljudsko-frontne logike slovenskih komunistov oznanjal, ni bila ne vrednota sama na sebi, niti se ni sistem na njej utemeljeval. loveko delo v socializmu namre ni bilo cenjeno, ker socializem ni izhajal iz notranje potrebe drube po ustvarjanju dobrin (delo na sebi), temve je zgolj vzdreval vzpostavljeno stanje po letu 1945, kar je tudi uradno poimenoval s pojmom permanentna revolucija. Socializmu je lo predvsem zanjo (in za vse privilegije, ki jih je prinaala vladajoi kasti), delo pa je bilo za zraven: odvijalo se je po naelih rutine in inercije: samoupravni drubeni dogovori so veleli, da se je vsak napotil na osemurni delavnik, tam poel, kar je pa e poel, in priel nazaj. Tudi je socializem propadel prav zaradi naslova v naem glasilu: delu ni znal dati njegovih temeljnih atributov: konkurennosti, pozitivne selekcije pri nosilcih dejavnosti, ustreznega plaila in nagrade. Informacijsko tehnoloka druba Zahoda (toneje, njena organizacija dela) ga je konec osemdesetih zapeljala na stranski tir zgodovine. Danes pa izraz delo spominja na ase socialistine nebodigatrebosti in na ni ve. Edvard Kardelj in Zdenka Kidri: viri Delove gorenosti v podobah hlapievkurirjev

178

Iz gornjih vrstic postaja oitno, da asopis s tako zarobljeno identiteto ne more biti normalen v smislu sodobnih standardov asnikarstva. Da bi nai analizi ostali do konca zvesti, spet navedimo Cankarja: Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, klee pred njegovimi nevrednimi hlapci: prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do etve. Pa e se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so e davi molili. Nova resnica je obsenila svet, izkuen lovek mi jo je razloil: hlapuj, da bo napojen in nasien ter ni ne sprauj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali pa so bolj gorei od gospodarja samega. Gospodar se prekria, hlapec moli roni venec, gospodar moli oena, hlapec opravlja devet dnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost: no in dan stoje pred njenimi vrati, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca (Hlapci, str. 282). Kot je videti, je Cankar tudi v klimaksu tragedije lovekovo svobodo, njegove vrednote (in vrednost) pogojeval s spoznanjem: nenazadnje je konflikt pogojen prav s protagonistovo (Jerman) eljo, bolje potrebo, e ne kar nujo po prosvetljevanju ljudi, po usposabljanju njihovega razuma za dojemanje sveta v pravi lui in na prav nain. Kolikor se nam to zdi nenavadno, pa je zadaj globoka resnica: ali je neprosvetljen lovek, potopljen v utvare, zablodo in zmoto, sploh lahko svoboden? In e je tak svoboden, za kaj potem sploh je svoboden? Njegova svoboda v tem primeru slui sama sebi, je samonanaalna, brez objektivne referennosti. 19 Kakna je zveza med spoznanjem in svobodo v odnosu do hlapevstva na eni strani in slovenskim asopisjem na drugi, z Delom na prvem mestu? Bistvena. Javna resnica v dananjem asu je stvar kolektivnega spoznanja. To spoznanje se, kakor vemo od Descartesa naprej, po tirih metodolokih poteh umea v stvarnost. Descartes ui, da mora lovek kot resnino pojmovati le tisto stvar, ki jo je kot tako (in tak, z analizo, sintezo in zakljunim pregledom) spoznal. Spoznanje reda stvari v svetu pa ga osvobaja za vijo resninost in poviuje na eksistencialno-ontoloki lestvici. Prispevki novinarjev, publicistov in druge strokovne javnosti, ki se v asopisu tudi oglaa, bi morali biti prievanje o spoznanju slovenske in svetovne stvarnosti za danes, pa tudi za veraj, glede na stanje stvari pri nas, za to e posebej. e pa bomo poskuali Delo brati v tej smeri, bomo odnehali e pri naslovnici. Glede na semantine analize 20 je Delo kot osrednji slovenski asopis prav nasprotje cankarjansko-kartezijskemu modelu stvarnosti. V smislu revolucionarne tradicije, ki ji je s svojo preteklostjo odloujoe zavezan, se v njem uveljavlja ideoloko-noetina
19

Primerjaj zato Jermanov obraun z drhaljo, sprio katere izree poved, namenjeno v

samo osrje istovetnosti med spoznanjem in svobodo: Hlapci! Med vas bi Kristus ne priel z besedo, priel bi z biem. Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet, devetkrat zaklenjeno (Hlapci, str. 283). 179

konservativnost, kakrno je tiskana beseda poznala v totalitarnih periodah (zgoraj smo navedli dva primera, Pravdo in Zeri i populit). V smislu teme, okrog katere si civilna in politina javnost prizadeva e od osemdesetih let dalje, to je narodne sprave, oz. resnice o dravljanski vojni, Delo dri pozicijo, ki jo je pred volitvami l. 1990 ponavzoal kols Kardeljeve fotografije v preddverju stolpnice na Dunajski cesti. Delo sicer dopua tudi drugana mnenja, vendar so ta predstavljena v priblinem razmerju 1 proti 5 z veinskim preprianjem, pa e objavljiva so zgolj v rubriki Pisma bralcev. Z objavljanjem v tej rubriki se urednitvo tako distancira od taknih mnenj, saj javno kae, da drugano miljenje in drugaen pogled na med- in povojno zgodovino ni bil in ne bo del integralnega koncepta taknega glasila. iv primer zadnje spozabe je odhod monumentalne figure medvojnega Vosa, Zdenke Kidri. Poleg Maka in Avblja je bila med trdim jedrom tistega dela revolucionarnega vodstva slovenske NOB, ki mu je uspelo prebiti se do osamosvojitve. Vsako sodie v katerikoli pravni dravi bi ji sodilo (kot tudi Mitji Ribiiu) za zloine proti lovenosti. Pri nas se takne stvari ne dogajajo, zato jo je tudi Delo prepustilo njeni svetli samoti. Na pomo ni poklicalo niti deurnega kurirja Boa Repeta, ki ob jubilejih za potrebe Sobotne priloge marljivo loi blatne srage z zgodovinske bronze revolucionarnih krvnikov. Svojo dolnost je Repe pietetno opravil ob njenem mou, Borisu Kidriu Petru, vodstvo borevske organizacije in intuicija odgovornih urednikov na Delu pa je ocenilo, da gospa Kidri razen vojnega krvosesa ne predstavlja niesar drugega. Zato je njen odhod s sveta brino zamolalo, kot se tudi ni izrekalo ob njeni prihajajoi stoletnici. eprav so stoletniki danes po svetu v neverjetni modi (Sur Emmanuelle, Lvi Strauss,
20

Prim. predvsem analizo medijske svobode in avtonomnosti medijskega prostora v

Sloveniji, ki sta jo decembra 2007 na FUD v Novi Gorici pripravila Matej Makarovi in Matev Tomi. V pretres sta vzela osrednje dnevnike, poleg Dela, Dnevnika in Veera e Finance in Primorski dnevnik. Izsledki sovpadajo z optiko, v kateri hoejo problem ugledati zapiski na tem mestu. V odnosu do vlade pa posebej v asu 2005-2007 odraajo tiste fluktuacije, ki jih glede na razmere v Delu poskua predstaviti na zapis. Kritini so do Koirjeve periode, ki je s tega stalia najbolj razborita. Materialni viri pa tudi vedo povedati, da je bil Darijan Koir ne le korak, ampak tri korake pred konkurenco. Ko ga je predsednik uprave Dela Danilo Slivnik v tistem asu ob zaetku slube vpraal, e ima pripravljen dnevni komentar (bil naj bi prizanesljiv do tedanje vlade), je imel Koir ne enega, ampak tri, vse e napisane. Slivnik se je tudi pridual, da so bili z Janiem problemi: pa potreboval je namig za tisto, kar je Koir e sam uganil (glej tudi citat S. urle). 180

denimo) je Delo spet sklepalo, da iz tega vira ne more nihe piti. Nasprotno, kdo lahko v njem celo utone. In Zdenka Kidri je la neproslavljena in zamolana enkrat v januarju 2009 z Valvasorjeve ulice v Ljubljani kleat bog ve kam na trnjevo pot venega ognja. Bo pa Delo uporabilo celoten arzenal podtalne nagonskosti, e bo zaznalo, da se posameznik, ali ira, bolje samostojneja skupina upira korporativistini logiki sveta iz statusa quo ante. Naklanjalo mu bo zgolj negativno pozornost, njegovega mnenja ne bo upotevalo, v komentarjih se bo o njem izrekalo omalovaujoe, e ne odkrito sovrano. Ko se bo poskual postaviti zoper temeljno zakonitost cenzusa v glasilu, se mu bo godilo le e huje. Strukturno-stavsko, verbalno na eni strani in v obliki specialne vojne iz lunatine dimenzije Pisem bralcev (glej primer Draga Janarja, oz. razlog, zakaj je prenehal s pisanjem kolumn na zadnji strani Sobotne priloge) na drugi. Vse to je v tranzicijskih dveh desetletjih v najbolj organizirani obliki izkuala t.i. demokratina opozicija (tudi kulturnika, denimo Nova revija, predvsem Janar in Dane Zajc), najve in najbolj pogosto pa njen neformalni lider, Janez Jana. e je Descartes zael razumevati naravni red in loveko pamet reevati smrtne melanholije, v katero jo je pahnil svet brez pameti, je bila njegova naturna analiza zgolj povabilo za transfer metodolokih spoznanj o nujnih zakonitostih s polja metafizike na physis, na konkretnega loveka in na njegovo moralo. Tu smo sreali Cankarja in njegovo dramo, ta prenos je bil hkrati nespodobno povabilo veinskemu delu urnalistine javnosti, da stopi pred razgaljeno zrcalo. Delo in svetovi, ki jih ve ni. Aktualne zgodbe o odgovornih urednikih V svoji pregovorni, neukrotljivi jezljivosti prikazuje Delo svet, ki ga ve ni. Angaira se v smeri, za katero ima vsako leto manj razumevanja vse ve ljudi, logina posledica tega pa je razumljivo padanje naklade. V svojem statusu je asopis apologet podobnih blodenj in utvar iz preteklosti, s kakrnimi se je spopadal Descartes, ko je iskal lovekemu razumu podlago za miljenje in ga vodil pro od zablod. Laudator temporis acti! loveko miljenje bi se moralo zaeti v spoznanju, spoznanje pa je v dananji civilizaciji, predvsem zaradi francoskega filozofa, ena najmonejih komponent postindustrijskega loveka. Razumljivo je zato, da se prvak slovenskega asopisja med svojimi inozemskimi vrstniki znajde kot spaek med louvrskimi umetninami. Sodobno asopisje in sodobna misel sta e zdavnaj opustila doktrinaren nain miljenja, predvsem pa doktrinaren medijski diskurz. Tudi ostale tranzicijske drave (z izjemo Albanije, Bolgarije in Romunije) so ga pustile za Berlinskim zidom. Zahodnemu asopisju, ki bi moralo biti zgled tranzicijskemu tisku, ne pade na pamet, da bi lo rehabilitirat, pri asti in ivljenju vzdrevat kreature iz asa elezne zavese, e manj, da bi bil to
181

njegov temeljni poklic. Zahodni tisk je kot zahodna pamet utemeljen na kartezijanski vrednoti, katere trije refleksi so miljenje, dvom in svoboda. In e se s Kartezijem ne da razumeti Dela, nam tu na pomo lahko priskoi Cankar: seveda ne per affirmationem, temve Cankar, kot smo ga e spoznali, Cankar iz satire, persiflae, e ne e cinizma. Pri tem se za hip (metodoloko) zatecimo k silogizmu. asopis je asopis, ker ima uredniko politiko. Glasilo kot njegov surogat se mora podrejati isti logiki. Urednike politike pa ne more biti brez urednika. Sklep: odgovorni urednik asopisa ali glasila odgovarja za idejno ali ideoloko podobo tiskovine. Tudi pri Delu se stvari zano in konajo tam, pri odgovornem uredniku. V zadnjih nekaj letih so bili tirje, Darijan Koir, Peter Jani, Janez Marke in spet Koir. O prvem iz te nominalne trojice, Petru Janiu smo pisali v reviji Mag konec leta 2007. Navedimo: Janieva besedila so bila (v Delu do dec. 2007, op. pisca) apatina, zato ker jih je gradil po vseh principih, po katerih besedila ne smejo biti zgrajena. Temeljna pravila Janieve poetike so (v dramatinem crescendu): ne zameri se nikomur, omeni kolikor toliko ljudi, da se jim ne zameri z ignoriranjem, predvsem pa ne prinesi sporoila, kajti kdo ga bo utegnil razumeti in bo imel teave (B. M. Turk, Malek Mag, Mag, december 2007). V dobrem letu od teh vrstic mnenja nismo spremenili. Janiev strah, ki je do takrat hromil samo njegovo pero, zdaj hromi Zdruenje novinarjev in publicistov, kateremu predseduje. Vendar je to e vzporedna, eprav s priujoo materijo tudi povezana zgodba. Janez Marke in vijugava brv od Descartesa k Cankarju Druga dva odgovorna novinarja pa sta bolj zanimiva. Za Petrom Janiem je priel na vrsto Janez Marke, ki ga je javnost do takrat poznala v nekolikanj druganih vlogah. Marke je bil eno najbolj ostrih peres v tranzicijskem novinarstvu. Odlikovala ga je predvsem naelnost: zaradi nje je priel v konflikt z vodstvom Slovenca, sijajno pa se je razivel v Magu. V tandemu z Danilom Slivnikom je bil del nepogreljivega dvojca, ki je razkrival anomalije slovenskega postkomunizma. Marke je bil zvest kartezijanskemu principu, brez truda je razbiral obrise in prepoznaval podrobnosti v nemalokrat pol kriminalnih dogodkih, povezanih s politiko, gospodarstvom in mediji. Bil je neke vrste stopnjevana zavest slovenske nacionalne vesti, kolikor je je po estdesetih letih socio-komunizma v nai deeli ostalo. In ostalo je je manj, kot bi si lovek drznil upati. 1. avgusta 2007 je Marke postal odgovorni urednik Dela, kar je veina ljudi pospremila z zaudenim klicajem, e, kako mu je to uspelo. Uspelo mu je, kot bi rekel Cankar, ker je zamenjal prvenstvo za leo (Hlapci, str 281). In e je njegova naelnost vse do tega trenutka Markea uvrala ob sam bok taknih figur, o katerih je tudi prvak slovenskih peres govoril zgolj v superlativih, se je ta zgodba takrat zaela korenito spreobraati. Ali niste
182

rekli, da sem moki in poten? Resnino, za hlapca nisem rojen. Morda bi rad bil napojen in nasien, morda bi rad sladko poival pod gospodarjevo streho, ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa e mu sam ukaem. (Hlapci, str. 269). Tak je bil Markeev profil do konca jeseni 2007, ko je postajalo oitno, da nova sluba pomeni tudi novo definicijo njegovega poklica, vokacije, ki jo je opravil ob velikem hrupu javnosti. Oitno je postalo, da temeljni motivni votek, ki je njegovo osebnost preigal do zadnje plasti, ni bil kartezijanski model pristopanja k svetu, temve prav tisto, kar je v svojih javnih nastopih do takrat kritiziral. Ta premet, ki ga pri njem ne bi mogla predvideti tudi najbolj tvorna domiljija, je dobival naravnost groteskne pospeke z njegovimi nastopi v javnosti. V njih se je ovijal v kometske megle domislekov, vzrokov in projekcij, zakaj nenadoma ravna, kot ravna. Njegovi odgovori so bili e zunaj kartezijanskega sveta, kot so tudi ostali vse do zadnjega zapisa v Sobotni prilogi (7. 2. 2009). Pisanje novega Markea ostaja odsihmal stisnjeno v ekstenzivni zvon kritike Janeza Jane in njegovih prizadevanj v drubi. e kje in e kdo, je Marke uveljavil perspektivo planic, to je tistega analitinega pogleda, ki snov in navdih za svoje publiciranje najde ne v razumski analizi, temve v totemsko-klanskem izroilu socialistinih mitov. Zato je mo vse, kar po sobotah v Delu obelodanja Janez Marke, povzeti v pet kljunih terminov: zaeni z Janezom Jano, kritiko Pahorja zaradi njegove popustljivosti, pragmatizmom in ivostjo satelitskih strank (denimo in e posebej Zaresa) ter veilko, ki jo vselej nalepi v zakljuke ali s katero zaenja patetine uvode: blokovsko delitev, ki jo je treba presegati, od koder tudi njegova rtev (bolje: vsakotedensko rtvovanje), namenjena blagrom Delovega bralstva. (Blagor temu bralstvu!) iva in vsem razumljiva beseda: podobe slabe vesti, ki stiskajo moneje kot vozel na goltancu Veina ljudi pa je ob Markeevi notranji revoluciji, ali bolje, nenadnem spreobrnjenju nala nekoliko enostavneji klju do lektire njegovih novih spoznanj. Uvidela je, da se avtorjevi lanki spreminjajo v gradivo, ki je presenetljivo podobno, denimo, staliem Liberalne akademije pa mnenjem poslanskih skupin od Zaresa do DeSUSa, da o Ziherlovih tezah, ki jih nabija na vrata medijev, ne govorimo. Tej spremembi, ki posameznike ponavadi doleteva v adolescenci, so se ljudje neomajno udili. Kako da lovek na pragu abrahama lahko ez no in tako radikalno svojo pamet zamenja za neko plastino, obledelo silhueto, s katero so po javnem prostoru straili e od leta 1945 naprej, patentirali pa so jo e mnogi drugi, prav tisti, proti katerim je stari Marke dve desetletji zavzeto nastopal? Kje je njegova originalnost? Kaj se mu je pravzaprav zgodilo? Od kod ta usodni pospeek?
183

Ob decidiranem molku avtorja zainteresiranim ni bilo teko razvideti, da Marke ne pone drugega kot pristaja v banalnem svetu entflorjanske preproine, da implicitno dokazuje svoj za hlapca () rojen (cit. zgoraj), e ve, da je to njegov temeljni poklic (vocatio), e ve, da si je v bistvu to pozituro elel, vse odkar je prvi stopil na publicistino sceno. Samo s tega stalia si je mogoe razloiti, da je domala v dveh, treh mesecih preklical veino svojega opusa, nastalega od leta 1991 sem. Marke izpred obrata ni ve obstajal, novi Marke pa ni bil stareji od meseca ali dveh. Vsega se je moral napisati na novo. To pa je terjalo naravnost histerien napor. Ta se je e stopnjeval sprio dejstva, da se je prav oitno ujel v naslednje besede: Preprianje, naziranje, miljenje, vera in kolikor je e teh besed ne vpraam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je iva in vsem razumljiva, oblast. iva je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpueni; kdor jo prelomi, bo smrti deleen (Hlapci, str. 269). V tej poziciji pa je popustila e zadnja vez kartezijanske racionalnosti, odtihmal je bil vklenjen v shizoiden paradoks. Neumnost, ki ni le neumna, temve tudi bogata (cit. zgoraj), je v osebah pivovarskih baronov, povezanih s tranzicijsko nomenklaturo, Forumom 21, pa tudi z zablodelimi osamelci njegove sorte (tak primer je predsednica NS drube Delo) od njega terjala stalno dokazovanje nove poti in resnine pravovernosti, ki je bilo ipso facto dokazovanje eksistencialnega hlapevstva. Ponovimo: Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpueni; kdor jo prelomi, bo smrti deleen (Hlapci, str. 269). To je Marke poel (pone dnevno ali tedensko v svojih kolumnah ali lankih v Delu in e bolj oitno v vseh pisemsko-bralskih vojnah, v katere se zapleta) z neverjetno mero distorzine energije (ki je sinonim za histerijo), hkrati pa sistematino, natanno in predvsem z absolutnim posluhom za elje nadrejenih, alias, bogate neumnosti, pogreznjene za zapeek. Dokazujo svojim kritikom, da ni hlapec, je prav s tem dokazoval, da to je. Najbolj je to postajalo oitno, ko je postala razvidna globlja armatura njegove retorike. Namre: njegove ofenzive so vselej implicirale imena Jana, Moina, Seneganik, Turk, Vodiek, ki so postajala nekakno okostje njegove nove identitete. Logika tega pa je jasna: v svoje obraunavanje je zajel vse institucije (politine in civilno-drubene), ki obstajajo zunaj integristinega koncepta SZDL-jevske logike, one logike, na kateri so svoj poklic zgradili njegovi novi delodajalci. Janez Jana kot predsednik SDS, Joe Moina kot direktor tiste institucije, ki je novi vladi najbolj iv trn v mesu, RTV, nadalje Branko Seneganik kot odgovorni urednik Nove Revije, sebe to pot ne elim razvijati in utemeljevati, in na koncu Marija Vodiek kot prepoznavno ime asopisa Demokracija, tistega asopisa, ki ga Marke tudi edinega toi. Demokracija je e posebej zasluila tobo, kajti tedanji odgovorni urednik Dela se je poutil dvojno
184

izzvanega. Ker gre za magazine, ki je (e najbolj) blizu idejam izhodia slovenske pomladi, je bila toba zoper njo eminenten dokaz novim botrom, da s preobrazbo stari Marke misli resno. In drugo. Demokracija ga je povpraala po univerzalni vrednoti, po ceni krvi, e uporabimo biblini izraz. Zavrtala je v vrednost nagrade, ki je odgovornega urednika Dela nagnila v preobrazbo. Ko Marke ni dopustil diskusije glede finannih korelacij, v katere se je zamotal njegov premet, je bil preprian, da tudi premet sam ostaja zunaj diskusij. Oziroma da tisti, ki te diskusije sproajo, poskuajo prek vpraanja o denarni kompenzaciji postavljati vpraanje o njegovi osebni integriteti. V ozadju cele zgodbe pa je e tekla nova: Jude se namre ni obesil, ker bi dobil premalo, temve ker je videl, kako hudo so ga izigrali. Marke se je tega sporoila (eksplicite sem ga v eni zadnjih tevilk e neodvisnega Maga razvil tudi podpisani) predobro zavedal. Druge monosti, kot da vztraja v absurdu, katerega je bil sproil, pa tako ni imel ve. Niti je ne bo nikdar ve imel. Zato je moral pokriti in je pokril celoto parametrov, v katerih se je vzpostavljala opozicija novim delodajalcem, kar vsaj njim (v Markeevo smolo pa tudi objektom, rtvam njegove histerije) ni ostajalo skrito. Vnemal se je torej v edalje veji vnemi, poiral ga je ogenj nadoknaditi vse, kar je izpustil. Kljuni dokaz tega je dejstvo, da je svojo dejavnost po tem, ko so ga razreili z mesta odgovornega urednika Dela (alias, mu povedali, da ga imajo za hlapca, kajti z njim ravnajo kot s hlapcem) e stopnjeval. Praktino je v asu, ko so mu odvzeli e prestini osebni dohodek, svojo retorino elo izbrusil do te stopnje, da ga danes teko ujame tudi kaken Vlado Miheljak. ele zdaj je v Delu dosegel relativno stopnjo miru. Zdaj v rednih periodah (tedensko) lahko siplje veplo po tistih, ki mu jih z migljajem prsta pooznaijo njegovi nadrejeni. ele razrahljati smrtni vozel, ki ga je stiskal za goltanec, se je z njim vedno bolj duil. Kajti, e je kdo dokazal, da Cankarjev paradoks velja po stoletju moneje kot takrat, ko je bil artikuliran, je prav to Janez Marke. Prisluhnimo naslednji formulaciji: Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj gorei od gospodarja samega. Gospodar se prekria, hlapec moli roni venec, gospodar moli oena, hlapec opravlja devet dnevnico (Hlapci, str. 282). Markeeva nova identiteta, njegova sveta gorenost in elje po dokazovanju popolne spreobrnitve se namre sreujejo s Cankarjevo mislijo v takni neizogibnosti, kot se ivljenje sreuje s smrtjo. Janeza Markea kriev pot cankarjanskih oenaev in devetdnevnic bi imel po nekaterih pravilih dramatske umetnosti lahko tragino obeleje. Kako tudi, da ne, saj gre na prvi pogled za slepo pot visoko obdarjene osebnosti, ki si mora zdaj v globokem obmoju neavtentinega zgraditi prav ono, kar pri loveku kot loveku lahko temelji zgolj na pristnosti oz. njeni neloljivi dvojici, izvirnosti, imenuje pa se osebna istovetnost, identiteta. To pa je spet tragino nemogoe.

185

Ostaja pa Marke kljub temu neka oaloena figura, vendar zgolj v svoji loveki neposreenosti. Njegov preobrat namre razumejo tako tisti, ki jih je zapustil, kot oni, h katerim je prebegnil. Prvi so ga prebito obrenkali z izrazi, ki si jih je pred njim prisluil, denimo, sam Ciril Pucko. Markeeva togotnost, ki jo pojmujejo kot prizadetost ranjene samozavesti, jih izziva, da ga nenehno postavljajo pred zrcalo: iz njega seva vsak dan bolj izmaliena podoba njegovih metamorfoz. Pa tudi njegovi sedanji gostitelji so e vzeli lekcijo, ki jo v 14. stoletju sreamo pri Danteju, v 19. pa pri Napoleonu Bonapartu. Ta pa pravi: od izdaje se pametni lovek dotakni zgolj njenega sadu: izdajalca samega pa postavi v deveti krog pekla, Luciferju neposredno pod perut! Pri Markeu velja to toliko bolj, ker je med vsemi tremi deli njegovega jaza, med onim, ki pripada preteklosti, med tistim, ki je navzo v sedanjosti in med historino osebo Janeza Markea, ki oba (zaenkrat e) zdruuje, en sam skupni imenovalec in eno samo soglasje: Janez Marke je to napravil zaradi nieve pohlepnosti, zaradi denarne pridobitnosti. To pa ga ekskulpira vsakrne traginosti, e ve, vsega, kar loveka v vijih legah sploh vzpostavlja. To je njegova sedanja identiteta, takna pa bo ostala, dokler bo kdo e govoril o morali v slovenskem urnalizmu. Precej te identitete pa je absolviral tudi asopis, znotraj katerega se je ta neverjetna zgodba zgodila, Delo. Markeev lov na arovnice se je namre odvijal in se odvija v specifinem polju asopisa, ki z osebo Janeza Markea dokazuje veliko bolje kot mi v priujoem sestavku resnico svoje povezanosti s predmodernim kozmosom zunaj kartezijanske logike. Kot je Descartes beal iz sveta, v katerem so poleg arovnic, utvar, blodenj in fantazmagorijskih predstav o sonnem sistemu in loveku v njem vladali vsi nemogoi predsodki, tako Delo bei v liniji nasprotne smeri: v predmoderno (predtranzicijsko) bajko, ki jo vzdruje in pripoveduje zaradi interesov onih na oblasti, ki se jim Berlinski zid nikakor e ni poruil. Ljudi, ki bi jih lahko postavljali pod oblonico Cankarjevih citatov, na Delu ne manjka. Cankarjeva intuicija o slovenskem znaaju je tu doivela pravo inkarnacijo v smeri veinskega razpoloenja pioih, obstajajo tudi ne preve bleee izjeme (morda v Knjievnih listih in kulturni prilogi). Pretevilna armada voljnih, zdruena pod geslom biti tiho: Hlapuj, da bo napojen in nasien ter ni ne sprauj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! (Hlapci, str. 282). O njih zgubljati besed nima smisla, velja pa, ker je prvi namen priujoega zapisa govoriti o odsotnosti svobode tiska na Slovenskem, v lui Dela potegniti rto naprej in se v nekakni komparativni lui pomuditi pri sedanjem odgovornem uredniku edicije, odgovornem dajemo v poudarek, kajti po statutu Dela je neposredno udeleen pri oblikovanju vsebinske plati asopisa, tistega, kar imenujemo njegova identiteta. Darijan Koir in zrcalna podoba s kovanca: lovek, ki se presuka hitreje kot v zrak pognan novi
186

Govorimo o nekdanjem odgovornem uredniku, ki je bil pod Petrom Janiem (pa tudi nekajkrat prej) namestnik te funkcije, tudi v Markeevem asu, ob njegovem odhodu pa se je s poloaja namestnika zavihtel nazaj na sam vrh. Beseda je o Darijanu Koirju. Mogli bi celo rei, da se je kolo sree zavrtelo hitreje, kot se je njemu sploh uspelo premikati. Vendar v tem ni bilo dosti udene loterije, prej nasprotno. Igra oblasti, domiljena med novo komponiranimi klani, ki so s subverzivno igro vpadli v zaledje SDS in iz njega iztrgali eno od nosilk gospodarskega ivljenja v stranki, razvpito efico Nadzornega sveta Dela, Adrijano Starino Kosem. V povezavi s spremenjeno strategijo lastnika so se potem odloili, da Delo v kampanji 2008 podpira Pahorjevo SD, ne Zares, e manj SLS. Zato je bolj ali manj dovolj dokazov, ki pa za na primer niso bistveni. Bistveno bo to, kar se poleg njih kae iz besed, ki jih uporabljamo kot kazalec smeri, v katero naj dospe nae razmiljanje. Tako: Koir pravi, da gre za popolno izmiljotino, ki se v nai reviji pogosto ponavlja, in zato od nas terja im bolj natanen odgovor kdaj, kje in v kakni obliki je Boko rot ta ukaz izrekel in komu Koirju svetujem, da to vpraanje raje naslovi na osebo, ki je bila odgovorni urednik pred njim. (na Janeza Markea, op. B.M.T.) Ali pa, da si e enkrat prebere njegove izjave o vsebini nekega sestanka v prostorih Pivovarne Lako maja lani. Koirja bi ob tem rad spomnil, da je nekdanji lan nadzornega sveta asopisne hie Delo celo potrdil te navedbe za tednik Mladino. Koir seveda ve za eno in drugo, a se raje javno spreneveda. Sicer pa takim, kot je on, ni treba nikoli ni ukazati. On vedno vnaprej ve, kaj mora narediti. V tem je pravi mojster. Zato je lahko urednik za vse reime in vse gospodarje (Silvester urla, Reporter, 6/2, str. 54) Iz navedka bomo razbrali, da sta nekdanji in sedanji odgovorni urednik Dela povezana kot antino boanstvo, Ianus bifrons, veliastvo dveh obrazov, ki so ju skovali, kot eno in drugo podobo na kovancu, v isti kovnici. Sta cifra in mo enake identitete, ko gre za identiteto asopisa, ki je to le nominalno. Sicer je od neponovljive roade Marke-Koir prvi stopil le e korak naprej v prozornosti svojega namena in poslanstva. V monokulturi omenjenih spletk, ki bolj in bolj postajajo izkljuna vsebina na novo uglaajoega se Dela, pa je vsaj en element, ki e ivo fosforescira. To je differentia specifica med cifro in moem poenega kovanca, ki predstavlja zadnjo etapo v evoluciji asopisa. Med Markeem in Koirjem. al se te lastnosti ne bodo razvidile iz kakne kartezijanske analize, ker se ni v orbiti Dela ve ne giblje po zakonitostih, ki bi jih ugotovil, formuliral ali vsaj prepoznal veliki filozof. Ne bomo dale od resnice, e poreemo, da se je za sodobni, postmoderni as (v vseh pomenih besede, tudi v trnem) arhaina linija ideolokega diktata v njem ne le okrepila, temve celo
187

dopolnila s konkretnimi specifikacijami, zadevajoimi ta in ta lobi v tej in tej interesni skupini (tudi politini), ki naj ga asopis ta in ta trenutek promovira. Kot ruska babuka so se po naelu mise en abyme v Delu oblikovale segmentne plasti, ki zdaj katljo ena ob drugi. Babuka vrhka so pridobitve socialistine revolucije in ljudi, ki so v njej sodelovali ali e sodelujejo. To je plast, ki se je ne sme nikakor postaviti pod vpraaj. Znotraj nje pa obstajajo plasti, ki se jih tudi ne sme problematizirati. Kuan, Forum 21, znotraj tega baronja Lako, ljudje, ki so z njo ali s Forumom povezani v politinih strankah ali ki so v interesu njih. Na koncu kot zadnja ketljajoa tvorba se potem pojavi e kaken Peterle: intervju z njim v Sobotni prilogi bo namre pomenil, da je treba Jani spet hoditi v zelje, zdaj najve pri Evropskih volitvah 2009. e Descartesovo revolucijo bolje razumemo (ali sploh razumemo), potem bomo videli, da smo nali nekaj pritiklin iz 21. stoletja, ki jih lahko uvramo pod skupni imenovalec: zmota, predsodek, nasilje nad resnico, nasilje nad miljenjem in nenazadnje: odsotnost vsakega dvoma. V Delu, sploh v med trojinih razmerjih, razodetih v posveenem triptihu, to je na linijah Janez Marke ter Darijan Koir versus lastniki oz. uprava Descartesove ideje nimajo kaj poeti. Pa pa se tu lahko z vso domovinsko pravico bohoti Cankar. Kaken in kako, smo e dejali. Pogledati je zdaj, v kaknem razmerju sta oba dela kovanca glede na silno dramo, pri emer je izraz kovanec na mo ustrezen: kako naj drugae sploh ponazorimo, da se veinska zgodba odvija zaradi ideologije toliko kot zaradi kapitala, z vsakim dnem zaradi slednjega pa toliko bolj. Kovanec vren v zrak: Koir in Marke reflektirana v naem tekstu Ko bomo skozi optiko Hlapcev pogledali oba protagonista Delove urednike politike, pri emer ne bomo smeli niti za hip izpred oi izgubiti navedka urednika revije Reporter, bistvene motivacije dogajanja v hii Delo, bomo osrepeli pred neem, esar bi e najbolj izveden mojster miljenja ne znal pojasniti, tako presega logino pamet. Janez Marke in Darijan Koir sta v emblemu Hlapcev eksistencialno poenotena, eprav je ravno to znamenje edina referenna toka, ki ju sploh louje. Kam smo zdaj navili nao zgodbo? Oitno e do te stopnje, da je mo o obeh rei spet kakno bistvenejo besedo. e na zaetku povejmo, da bo prvi delovni uinek takne osvetlitve velik kompliment za tvorca Hlapcev, Ivana Cankarja. Josip Vidmar je govoril o umetnikih in literatih, pri emer je k drugim priteval Voltaira, vso epigrafsko poezijo pa literarno uenost te in one vrste. K prvim pa je pritel Shakespeara in Tolstoja. Avtor nae drame je tudi iz te serije. Pred stotimi leti je v prostor vsadil neko misel, ki je tako globoka, da se e ez toliko asa ljudje najrazlinejih profilov v njej prepoznavajo v svoji istovetnosti in loljivosti hkrati.
188

Ambigviteta, dvojnost, veplastnost, vse, kar so v dvajsetem stoletju za Shakespearove figure ugotavljali kritiki. Je Hamlet nor ali blaznost igra? In Andrej Bolkonski iz Vojne in miru: si smrtno ranjen eli iveti ali umreti? Ali kot spet beremo v danskem princu: Na Zemlji in nebu je toliko stvari, ki jih tvoja filozofija, Horacij, sploh ne more predvideti. Dvojica Marke-Koir je namre poleg vsega tudi dokaz Cankarjeve pronicljivosti, umetnike obutljivosti, genialnosti, skratka ustrojenosti po najviji meri normativnih zahtev. Za potrebe naega sestavka pa tudi ire: Cankar je polnokrvni umetnik, kot sta to Shakespeare in Tolstoj. Janez Marke po Cankarjevem kriteriju, le-tega pa spet oivujejo svojstva najvije klasike, sodi v red Hlapcev. Zanj je e posebej obtoujoa neka lastnost teksta, ki jo razumejo veidel samo jezikovni oz. literarni izvedenci. To je dejstvo, da pisatelj o fenomenu ne govori s stalia trajnosti, pretekle imperfektivnosti, kot bi se temu reklo v veini evropskih jezikov, temve s stalia trenutnosti, nenadnosti, enkratnosti, kot je enkratno tudi lovekovo dejanje samo, ki nas (tako Jean Paul Sartre) doloa bolj kot karkoli drugega. Dejanje naj bi bilo zlati kvader, na katerem poiva vse, kar smo. Velja pa tudi v nasprotni smeri, kajti kot beremo in gledamo, so se (ljudje, op. B.M.T.) prodali, e veraj so preklinjali, itd., s imer Cankar pomenljivo sugerira, da hlapevstvo ni prirojena dra, temve neponovljiva odloitev posameznika oz. posameznikov. Kot hlapec se ne rodi, to postane, lahko pa tudi ne, kot nam govori Jermanov primer. Hlapevstvo je svobodna izbira, neke vrste libertarni apriorizem, nikakor kakna usodna obsojenost, ki ne daje upanj. Vanj nas nihe ne nasiljuje, vendar ko enkrat stopimo vanj, ali v nekaj, kar je s tem pojavom v rodu, ne moremo ve nazaj. Sprio enkratnosti je prestop v ta red neizbrisno, skoraj ognjeno sporoilo svetu, ki ga ne moremo prikriti. Vzroni vozel, v katerega je poloeno Markeevo dejanje, je tak, da se polnokrvno prekrije s sporoilom Cankarjeve drame. Nenazadnje, Markea smo vsi poznali in cenili prav zato, ker se ni vdal veinskemu razpoloenju znotraj tistega od profesionalnih renjev drube, ki bi mu veliki umetnik danes skoraj gotovo namenil svojo dramo, urnalizma. Do nesrenega spleta okoliin v drugi polovici leta 2007 je Marke (sedaj je jasno, da zgolj za potrebe zunanje freske, e huje, da je za dananji pogled njegovo pisanje pravzaprav izraalo neintimno frazerstvo in ni ve) uspeno ohranjal podobo enega redkih stebrov znotraj etino, vrednostno in spoznavno hudo zmedenega, plehkega in povprenega segmenta drube, slovenskega novinarstva, bolje urnalizma. Kot smo ugotovili, je potem napravil usodni, nepovratni korak in odkril svet v drugi lui, z druge perspektive. Enkratnost njegovega dejanja, predvsem pa njegova nepredvidljivost, kar je zgolj atribut prvega fenomena, dajeta Markeevemu dejanju usodno resonanco prav znotraj konteksta Hlapcev. Vendar pa se njegova differentia specifica zaenja prav tu. Markea njegovo poetje ge, ampak ne zaradi vesti same, temve zaradi javne podobe. Marke se je odloil za hlapevstvo, a je ob tem, zaradi
189

neke vrste hudo prestinega pogleda na lastno osebnost, e vedno raunal, da bo pristanek na drugi strani potekal mehkeje. Pa seveda ni, nenazadnje tudi zato, ker je s preobratom zanikal, bolje izbrisal prestinost sebe samega, kajti za nazaj je na najbolj uinkovit nain - preklical vse, kar ga je v njegovi neponovljivosti in publicistini enkratnosti vzpostavljalo. Nekoliko poenostavljeno reeno: preagal si je debelo vejo, na kateri je slonel dve desetletji. Z nje je v prepad zgrmelo vse, kar je sam ustvaril. In tu se ga je goi greh dotaknil na mesu. Marke si je izbral pozituro hlapca, dejali smo, da se s tem strinjajo tako njegova gospda kot tisti, ki jih je zapustil, zdaj iroko kritino obestvo. Temu pritrjuje tudi tiha mnoica tistih, ki jih je Cankar v svojem delu uvrstil med statiste, eprav jim je zaradi potreb po organski strukturi dramatske materije dal imena in naslov: Minka, naduitelj, Geni, upan, Nace. Ti danes predstavljajo ve kot devetdeset odstotkov publike, ravnajo pa v tisti smeri, ki je uitelja po priimku Komar pritegovala v dejanje, v smeri, ki jo ubira uelka, ko zazna lu: v smeri vrojenega instinkta. Hlapci v bistvenem: tipoloka razlika med odgovornima urednikoma O Markeevem poloaju na Delu tako obstaja sploen konsenz, ki pa ne zadeva ene same osebe na planetu, to je Janeza Markea. Togoten do konca v svoji bohinjski robatosti bo vedno in povsod oporekal vsakomur, ki ga bo postavil pred zrcalo. alosten paradoks njegove figure je namre ta, da hote ne biti hlapec, drugega kot hlapec ne more biti. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpueni; kdor jo prelomi, bo smrti deleen (Hlapci, str. 269). Marke slui naprej, dejali smo, da venomer bolj zvesto, vendar o tem noe sliati ni. Na zunaj se ne pokori, naprej se upira, prelamlja poglavitno zapoved, drsi po hierarhiji Dela naprej in naprej proti dnu (e smemo verjeti kandaloznim kronikam je svoj dohodek v enem letu predeseteril), vendar e vedno govori, e vedno maha in se e vedno srdito pritouje. Njegov brat v obupu, tisti z druge strani kovanca, se tudi v celoti vklopi v Cankarjevo tipologijo, eprav na nasproten nain. Darijan Koir je postal urednik Dela po Markeu, eprav je davno pred tem postal e dosti ve. V mislih imamo e vedno skrivnostno ifro 53289-00000, ki osebo Darjan Koir stanujoo v Brestanici, pod zaporedno tevilko 457653 uvra med sodelavce Slube dravne varnosti, e lahko verjamemo interpretaciji Duana Lajovica v knjigi Med svobodo in rdeo zvezdo. Po Lajovievem mnenju so namre ifre med 50000 in 59999 oznaevale stalne (oz. opuene 55000) sodelavce SDV. Za Koirja je ta podatek e toliko bolj problematien, ker register kot njegovo profesionalno aktivnost navaja tudent. Zakljuek, ki bi iz tega sledil je, da je Darijan Koir e kot tudent sodeloval s SDV.
190

Sodelovanje s SDV, kar ob dananjem poznavanju gradiva lahko za osebo Darijana Koirja predpostavimo le kot delovno hipotezo, je poleg informiranja komunistine oblasti imelo e zelo univerzalen namen: loveka je ujelo v svojo zanko, tako ujet lovek pa je bil neavtonomen, prestraen in pohabljen v odnosu do realnih norm sveta. Skratka, e parafraziramo Cankarja, bil je hlapec. Za razliko od Janeza Markea pa se je Koir s to identiteto sprijaznil, e ve postala je njegov zaitni amulet, grozee oroje zoper vsakogar, ki bi mu onemogoal napredovanje po hlapevski hierarhiji. e bi govorili z opisnim jezikom, bi ugotavljali, da je njegovo koleno mehkeje in proneje kot Markeevo, da pa je za razliko od Gorenjevega, trmasto bohinjskega, ubrano zgolj na tisto melodijo, ki jo najraje sliijo uesa tam zgoraj. Tako nekako je razmiljal tudi na umetnik: Nadalje e zahteva (molitvica, op. B.M.T.), da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse tiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temve od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, e je prilika in ukaz (Hlapci, str. 256). To govorimo zato, ker so si gospodarji na Delu podajali kljuke, v zadnjih tirih letih smo namre le bili pria poskusom razbitja kardeljanskih monopolov. Koir v svoji dri ni nikdar klonil, v zaprti zavzetosti je dajal vtis, da poskua vedno biti korak pred drugimi, vedno na pravilneji poziciji. Kajti pisano je namre bilo: ni ne sprauj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! (citirano zgoraj). Koir je v teh tirih letih dokazal, ne le, da je plastien in mehak, temve da je barunasto vzmeten in celo neskonno vodljiv, e kompas le kae k pravi oblasti. Tako je najprej pretental Tomaa Perovia, zato so leta 2005 ljudje, ki naj bi v Delu sliali na ime Janez Jana, njegovo ime strano hvalili, e, da je neverjetno kooperativen. V hlapevskem strahu sta potem med scilami in karibdami tranzicijskega novinarstva vozila s Petrom Janiem, dokler ni slednjemu krmila iz rok avgusta 2007 potegnil prav Marke. Koir se je vdal, vendar je v ozadju e pripravljal teren za mehki prehod na konsolidacijo urednitva, ki je nastopil z Markeevo roado. Potem je glasilo pod Koirjem obeleilo nekaj neslavnih rekordov. Ne govorimo o padcu naklade, ki je sprio takne politike nujen, temve o podiranju urnalistinih standardov. V protitajkunski vojni se je Koir postavil na stran ponianih in preganjanih: e so predvsem vizualni mediji poroali o polkriminalnih poskusih prevzemanja podjetij po naelih omrei in vladaj (tip hobotnice), je odgovorni urednik vse take kandalozne novice umikal na srednje strani, tja, kjer so najdlje od oesa bralcev. Seveda je kdaj tvegal preboj tudi na prvo stran. Tako je avgusta 2008 na njej objavil preverjeno novico, da je Janez Jana izsiljeval baronijo rot, nanjo pritiskal in ji celo grozil. Koir je vedel, da je novica lana in tendenciozna, pa jo je vseeno objavil. Pisano je namre bilo: ni ne sprauj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Reakcijo Zveze novinarjev in publicistov je takrat zaduil prav Peter Jani, ki se je napravil nedosegljivega, drugi mehanizmi kontrole (denimo Drutvo novinarjev) pa
191

se niso zganili. Pa kako bi tudi se, e je v njihovi poklicanosti prav amortizacija resnice. To je prvo obeleje iz sage o predkartezijanski podobi slovenskega tiska. Enak odklon od kartezijanske logike v smer nereflektiranega hlapevstva najdemo v celoti dnevnega asopisja v slovenski dravi. Preprianje, naziranje, miljenje, vera niso vrednote, ki bi tu imele domovinsko pravico. V tem predmodernem svetu domuje bajka, utvara ali konstrukt. Metodoloke premise taknih vsebin ne morejo biti drugega kot manipulacija. Politina ali ideoloka manipulacija z namenom indoktrinacije bralcev pa je poetje, ki ga je Zahod za seboj pustil z nacizmom, njegov vzhodni sosed pa ob padcu Berlinskega zidu. Naa domovina je torej e vedno azil za eksote. Prenos optike na Dnevnik in Veer: urnalizem in bunkerji predkartezijanske polpismenosti V tem smislu lahko priujoo digresijo uporabimo za navezavo na e dvoje glasil, ki v Sloveniji dnevno oznanjata nil novi sub sole, Dnevnik in Veer. Tretjega, Finance, puamo ob strani iz dveh razlogov. Prvi je specifika asopisa, v katerem prevladuje ekonomski aspekt, ta pa je za razliko od duhovno-politinega podlon z dosti manj manipulacijskega substrata. V mentaliteti homo sapiensa bo namre vedno obstajala razlika med tevilko in besedo. Zaradi tega in tu smo pri drugem razlogu so Finance neoporene. Njihova vsebina ni polje indoktrinacije, v celoti jih lahko osvetlimo s postulati zahodnega miljenja. Tudi ne moremo rei, da bi se dra hlapevstva pojavljala kot atribut glavnih imen, ki za njih vsakodnevno zastavljajo svoje pero. Dnevnik pa je drug problem. Na zaetku je treba sicer rei dvoje. Prvi, afirmativno: v svojih prilogah (Dnevnikov objektiv, prej Zelena pika) asopis dopua tisto, esar Delo ne: diskurz avtorjev, katerih svetovni nazor se ne pokriva z idejno linijo Dnevnika. Rekli smo, da se v Delu lahko ti (in takno razmiljanje) pojavljajo le v forumu Pisem bralcev. V tem smislu imam pisec priujoih vrstic docela pozitivno izkunjo z urednitvom omenjene priloge, z Alijem erdinom in Sonjo H. Vogri. Moje sodelovanje s sobotno prilogo asopisa ni nikdar naletelo na nobenega od podobnih problemov, ki sem jim bil izpostavljen na Delu ali Veeru. Nasprotno. Na tamkajnjih mestih pa so se pojavljali tudi Drago Ocvirk, Ivan tuhec, Vinko Olak. Za razliko od celote asopisa je ta del odprt za javnost, o eventualnih razlogih pa lahko piemo kdaj prihodnji. In drugi, kar zadeva celoto, tokrat negativno: priznati je, da taknih road, ki jih v imenu sporoila Cankarjeve drame (in v obvezni simetrinosti Descartesovih postulatov) najdemo pri treh urednikih Dela, v Dnevniku ni. Pa to ni kompliment. Razlog bo ta, da asopis sam ni nikdar v zgodovini svojega nastanka nudil okolja, ki bi bilo podobno tistemu iz zaetka Hlapcev. Spomnimo se, to je okolje priakovanja,
192

kam se bo tokrat obrnila politina srea, kajti pred vrati je najviji akt podeljevanja oblasti v sodobnem svetu, volitve. Ta akt bo razmerja v svetu postavil na glavo, kot bo na slednjo poveznil tudi loveki karakter: Priel sem, da vidim, kdo se bo najpogumneje na glavo postavil. Slial sem namre, da je te vrste telovadba dandananji zelo priljubljena v lepi nai domovini (Jerman v Hlapcih, str. 250, preneseno v indirektni govor in v prvo osebo ednine). Vendar asopis, o katerem govorimo, ni bil nikdar prostor vpraanja, dvoma, zamika. Hlapevstvo tovrstne ideoloke linije je zato apriorni akt: o njem se e nihe ni ni vpraal, kajti skupnost okoliin, v katerih asopis izhaja, e ni bila postavljena pod vpraaj. Gre za predmoderno, antirefleksivno linijo, ki obstaja kot norma zunaj miljenja. O njej nihe ne dvomi, kot ni v asu pred filozofsko renesanso tudi nihe dvomil, ali je Zemlja okrogla, ali se giblje okrog sonca; ali o e tejih reeh, denimo: kaj pa e sv. Nepomuk ni zavetnik rib, rakov in ljudi, ki jih iz rek love in spravljajo na gostinske mize? In tako dalje, vse do Johance iz Vodic, e smo le nekoliko bolj zasoljeni. Dnevnikova linija se sicer ubere z veinskim razpoloenjem v Delu, z njim ga povezuje tudi izvor: konec tiridesetih let prejnjega stoletja sta oba nastala iz manifestov neposredne revolucionarne prakse in njenih proletkultov. V genetini perspektivi je blizu tudi Veeru, o katerega nastanku smo uvodoma e pisali. O dananjem Veeru pa skoraj ne gre izgubljati besed. Omenimo zato jubilejni zapis ob 15. letnici Jurieve nagrade: irile so se lai o Veerovem bunkerju oziroma polresnice o nekakni dvokrilni omari, do vrha natrpani s cenzuriranimi lanki. asopis se je znael sredi predvolilne kampanje. Uredniki nenadoma niso ve imeli niti pravic iz asa zlate medijske svobode pod LDS: na primer novinarju spremeniti naslov v njegovem prispevku, skrajati tekst, e zanj ni bilo dovolj prostora, zavrniti kak prispevek, e je povrno, enostransko ali kratko malo slabo napisan. Vse je postalo cenzura (Darka Zvonar Predan, Moja resnica v bunkerju, Ampak, Ljubljana, februar 2008, str. 27). Cenzura nad ortografom, e pa vemo, da je pisanje poslednji produkt miljenja, v celoti njegovih form, katerih prva at last but not at least je urejenost notranje forme, znanje jezika, tek misli in pravopis, potem nam gornja pripomba (ali glosa, kajti gre za ustno dopolnitev avtorice same) pove, da je imel (ima) Bla Zgaga teave s pismenostjo, zato tudi so njegovi fabrikati ostajali na predindustrijski ravni polizdelka in niso mogli v tisk (alias v prodajo). Veerov bunker je tako sinonim za filter polpismenosti. Z zamenjavo direktorja (Milan Predan) je Veer edalje bolj ukinjal cenzuro bunkerja (cenzuro pismenosti) in se poasi priblieval stanju, kakrno v njem prevladuje danes. Jeast ideoloki oklep, znotraj katerega se opiri informacijski (in splono kulturni) ni. Veera ne more prebrati, lahko ga zgolj bere, kajti v njem razen osmrtnic ni niesar, kar bi ne sodilo pod rubriko iste redundance: vse e vemo, vse smo e prebrali drugod. Vendar polpismenost Blaa Zgage vseeno prispeva k prepoznavnosti asopisa, seveda ne v smislu kartezijanske publicitete. Tu imamo v mislih odmeven projekt te
193

hie iz zadnjega asa, projekt, za katerega si niti politini analitiki niso edini, je prispeval ali ne k spremembi oblasti na Slovenskem septembra 2008. Gre za razvpito afero Patria, v kateri je se je kar nekaj stvari odvilo po Cankarjevem scenariju, le da bi za tega rekli, da je bil iz zadnjega dejanja prenesen v prvo. Akterja sta tandem Zgaga-Praprotnik, nosilca operacije pa obe hii, Veerova in Dnevnikova. Dramaturki momenti in reija Patrie : drama v svetu, kjer je pisanje postavljeno na glavo. Da bi razumeli, se vrnimo k naemu tekstu. Lahko da vsebina drame v splonem ni ve tako blizu spominu, kot je avtorju priujoih vrstic, zato povzemimo. Prvi deli so anticipacija katastrofe, zadnji njen popis. Kot je dejal Cankar je ekspozicija Hlapcev komedija, njihovo kulminantno jedro in razsnova pa sta tragedija. Vendar je kavzalni neksus v primeru Patria postavljen na glavo: stvari se dogajajo tako, da so v svojem nastavku in intenci tragine (gre za politino restavracijo statusa quo ante, za integralno obnovo slovenskega socializma po meri loveka, kot se je konec osemdesetih izraal nekdanji predsednik republike, Milan Kuan), torej za zlom linije razvijanja drave Slovencev v smer moderne, evropske nacionalnosti. V svojih konsekvencah, prozornosti in pojavnih oblikah (pisanje Roka Praprotnika v Dnevniku in Blaa Zgage v Veeru) pa so fenomeni aferaev Patrie komini. Tudi logika dogajanja sledi tej shemi. Pri Hlapcih so volitve ekspozicija sama: tekst popisuje ravnanje ljudi, ki jih je njihov rezultat doletel kot take. So torej drama loveke osebe oz. njenih lastnosti. Patria pa je obrnjen fenomen: pri njej so volitve na koncu, zato je z zaetka na kraj prenesena tudi komedija. Izvor zgodbe pa ni komien: Dnevnik je bil izhodino mostie, ki je Magnusu Berglundu sploh omogoilo domovinsko pravico v Sloveniji. asopis, toneje ljudje iz predurnalistinega ozadja, so nadalje Roka Praprotnika usposobili, da je s svojimi alarmantnimi zapisi slovensko javnost buril in ji vsiljeval tezo o nekaknih dokumentih, ki implicirajo nekdanjo vlado. Ne moremo se spuati v oceno, ali ima Rok Praprotnik v svojih hipotezah morebiti prav ali ne. Vzrok je ta, da do tega trenutka ni bil podan en sam dokaz, ki bi vzrono in materialno-vsebinsko opozoril na to, da se konstruktorji Patrie ne motijo. Isti razlog nas navaja k trditvi, da ni bil podan zato, ker podan tudi biti ni mogel. Ker ga ni. Apriorna hlapevska dra v promociji kvazi-resnine torije o Patrii pa ima pri sindromu Dnevnika in oltega peresa Roka Praprotnika e eno obeleje. Gre za spet kartezijansko tezo o tem, da naj pisanje odraa razmiljanje, to pa stanje realnosti: analiza, sinteza, dedukcija in sprotno preverjanje rezultata, kot smo smisel njegove Razprave o metodi predstavili v uvodnem delu. Vsak zapis pa imej doloeno zadranje do tvarine kot take! lovek namre nikoli ne more vedeti, e meri v pravo smer ali ne: gospodar stila bodi tudi na zunaj dvom oz. distanca do upovedenih tez.
194

Rok Praprotnik je par excellence pisec, ki takno strukturo postavlja na la. Njegova servilnost mu namre narekuje e skoraj frenetino zabijanje klicajev v kolumne, kar daje izdelkom izpod tega peresa podobno podobo, kot jo imajo stream of consciousness technique pastii v kateri od bolje obiskanih psihoanalitinih delavnic. Nominalni slog, osvobojen sorednih struktur ali kompleksnejih zvez, zaletav, jecljajo, bruhajo, brez logike, brez inteligence, brez spoznanja. Celo at last but not at least brez nia. Tolikanj sam. Tu v fenomenu in sindromu Roka Praprotnika, predvsem pa asopisa in urednikov, ki mu dajejo domovinsko pravico se nae pisanje pribliuje koncu. Opravilo pa je tako reko nemogoo nalogo. O fenomenih in sindromih, ki se potikajo po niu slovenske urnalistine scene, je poroalo v masi, ki zdaj teje nekaknih 60 tiso raunalnikih znakov. Seveda ni moglo zajeti e ve zablodelcev, ki se brez kartezijanske pameti, pa s hlapevsko izkunjo dnevno precejajo skozi lijake medijskih kupij in spletk v domaiji. Ni moglo, ker ni hotelo. To preprosto presega minimalni prag njegovega okusa. Goliava in tisto zadnje vpraanje Je pa dolno, glede na prvotno intenco odgovoriti e na eno vpraanje. So pojavi iz eksistence dnevnih tiskanih medijev osamelec glede na celostno sliko slovenske drube ali so z njo povezani v globlji logiki? Kaken bluff, to vpraanje je namre ista retorika! Sta Descartes in njegovo spoznanje povezana z globljo logiko drube na prehodu iz srednjega v novi vek? Ali meri Cankar v Hlapcih na individualni drubeni sloj uiteljstvo ali si prizadeva povedati nekaj o narodu kot celoti? Dnevni tisk na Slovenskem je v obvezujoi korelaciji s slovenskim narodnim znaajem v postkomunistini tranziciji, toneje, s tistim njegovim delom, ki si je zagotovil kapitalsko in politino kontinuiteto oblasti med koncem osemdesetih let prejnjega stoletja in dananjim dnem. Spet smo pri Cankarjevi izkunji: kdor noe na Goliavo,21 ta mora hlapevati. Hlapevanje je tista cena krvi, ki smo jo izpostavili v zvezi z Janezom Markeem, je evangelij slovenske stvarnosti z nekaj
21

Prim. upnikove besede Jermanu v zadnjem dialogu pred katastrofo: Mnogo je

gospodarjev, ki niso mojih misli. Tam nekje v hribih na Goliavi, se mi zdi tam je upnik, ki gleda ob blagoslovu izpod montrance, e je uitelj pokleknil; in durce tabernaklja so mu ogledalo, da vidi, e se je ob darovanju pokrial (Hlapci, str. 268). Goliava je tako razbor vsega temnega in stranega, kar se zgrne nad lovekovo bivanje, e se upre hlapevanju. Njen sporoilni stren ostaja vselej na robu izrekljivega in dololjivega: je tam nekje v hribih (Hlapci, str. 268), obdaja jo tema: Pod no se napravlja na pot, pa ne izprauje kam (Hlapci, str. 286), e ve: je via dolorosa, na katere 195

izjemami. Javni pritisk, ki ga je po svoji moi ta oblast vzpostavila, pa je tako silovit, da sta Peter Jani in Darijan Koir potopljena v sivino normalnosti bistveno bolj, kot je to priujoi zapis. Janez Marke izstopa: vendar zaradi ene same tenje: ob vsem, kar je napletel, v polju hlapevstva noe biti hlapec. Od tod razlog njegove abnormalnosti, ki pa jo s hlapevanjem samim poskua prikriti, kolikor se le da. Arhaina Slovenija je danes - po ivljenjskem paradoksu moderna aktualizacija enega in tirih stoletij starih tez o zdravi pameti in dobrem znaaju. Te navsezadnje nekaj le povedo o loveku kot takem. Berimo vendar dnevno asopisje. ZNP.si, 2009. V tiskani formi objavljeno prvi.

ZAMOLANI TOMO ESEN Tri ure nelovekih naporov sem potreboval, da sem splezal kaknih 50 do 70 metrov visok skok. Malo sem si pomagal tudi s klini. (podrtal B.M.T.) Proti vrhu takne stene in po prestanih naporih ti je isto vseeno, kako spleza. Glavno, da spleza. Izkunja z Jalung Kanga me je veliko nauila,
koncu je trpljenje, kot je na zaetku: Kedaj nastopi ta kriev pot? e nocoj, mislim. Kam nocoj? Nocoj na Goliavo? (Hlapci, prav tam). Ni nenavadnega, e se lovek sprio nje raje odloi za smrt: Lojzka: 'Mi bomo hodili do konca, e vzdihovanje nam bo trudnim prepovedano'. Jerman: 'Dovoljena je smrt'. Lojzka: 'Nagla smrt'. Jerman: 'Vse so naglo uravnali: nagla smrt je posebna milost boja' (Hlapci, prav tam). Besedilo je samo dovolj pobudno, al pa je toliko manj izjem, ki so ga dokazovale. Omenimo Darko Zvonar Predan, Magovce konec leta 2007, nekatere urednike na Slovenski tiskovni agenciji, Moino in Hleba z nacionalne TV, v isti sapi navedimo tudi novinarke Informativnega programa, ki jih Danilo Slivnik navaja na str. 206 Potnikovega poroila (Potnikovo poroilo, MK, 1999). Pa Vinka Vasleta in e nekaj imen, ki bi jih vse lahko stisnili med enega od zgornjih navedkov iz Cankarjevega besedila, takna peica jih je. Je e veliko drugih, naelnih ljudi, vendar smo za distinktivni kriterij izbrali slubo znotraj ene od medijskih institucij. Z Goliavo pa na drugi strani nimajo ni opraviti pobudniki peticije Zgaga-urc in bataljon hlapcev, ki se muli po koatih, sonih legah domae dnevne presse (in drugih medijev, kar pa e presega okvir priujoega zapisa). 196

zato sem na vrhu stopnje fiksiral vrv in tako e vse pripravil za povratek. Do vrha je bilo sicer e dale, vendar mislim, da mi je takrat postalo jasno, da sem si odklenil vrata na vrh. Bil sem enostavno preblizu konca, da bi mi ne uspelo. In v to sem bil pripravljen vloiti zadnji atom moi (Tomo esen, Sam, Radovljica, 1990, str. 142). Ti stavki nam pomagajo vstopiti v najveje alpinistino vpraanje dananjega asa, ki bo sedaj staro e desetletje in pol. Pri nas je zamrlo, v svetovni javnosti pa je ivo, da je kaj. Tomo esen, alpinist, ki v zgornjih odstavkih popisuje kljuni del svoje dobesedno nemogoe naloge, solo vzpona na juno steno Lhotseja, 22. aprila 1990, belei v trenutku, ko to piemo, 3710 internetnih zadetkov (brskalnik Google). Veina od njih je povezana z dilemo, ki smo ji tudi posvetili priujoi zapis. Namre: Tomo esen je, kot pria tudi naslov zgoraj citirane knjige, veino asa plezal sam. Angleki alpinist Scott je neko dejal, e kam pa smo prili, e plezalci bolj verjamejo fotografskim posnetkom kot besedam lastnih tovariev. Zato je esen svoj podvig opravil brez fotografij. Ob sestopu mu je estitala svetovna alpinistina javnost, kajti lo je za podvig neverjetne razsenosti. Juna stena Lhotseja je namre dolga celih 3000 metrov in je skrajno zahtevna ter skrajno nevarna. Smrt prei na vsakem koraku. Steno podnevi segreje sonce, zato z nje neprestano deuje kamenje in sneg. esen je zapisal: Od dale izgleda vse lepo in prijetno, ko pa stoji pod steno, ti gredo lasje kar pokonci. Popoldne se vreme praktino vedno pokvari. Oblaki, megla, sneg in veter. In posledica tega so plazovi. Najbolj nevarna je spodnja polovica stene, tako zaradi plazov kot tudi zaradi padajoega kamenja in ledu. Ta zaetni del bi bilo noro plezati podnevi in v soncu (Sam, str. 138). Zato jo je plezal ponoi, drugo no pa je v steni tudi bivakiral. Njegovi obutki so bili: Vznoje skalnega stebra na viini 8200 metrov sem dosegel pozno zveer. Skoraj se je ponovil bivak z Jalung Kanga. Mesto samo je bilo sicer mnogo bolje, seveda pa v izredno mrzli noi nisem smel niti poskuati zaspati. Isto no so Nepalci bivakirali na junem vrhu Everesta. Vsi so dobili omrzline. Z besedami se takne noi ne more opisati. Boj z mrazom, z osamljenostjo, boj, za katerega v trenutkih slabosti vasih celo pomisli, da si ga za vedno izgubil (Sam, str. 140) Za vedno izgubiti ne pomeni obrniti se in se spustiti v dolino. To pomeni umreti, in sicer lahko e v pol ure. Obstajajo nasmejani posnetki plezalcev s teh viin, ki so ob tem, da so imeli na razpolago dodatni kisik, bili 30 minut po posnetku mrtvi. Izrpani so se sesedli vase in zmrznili. Zahtevnost stene pomeni, da je plezalec ves as v stanju neposredne izpostavljenosti smrti. Vsaka, e tako drobna napaka tu stane ivljenje. Vedeti je tudi treba, da je na tej viini kisik trikrat redkeji kot ob morski gladini. Organizem se kot v agoniji bori za sleherno njegovo molekulo. Ko je el Reinhold Messner leta 1978 brez
197

dodatnega kisika na Everest, se je opisal kot ena sama zdihujoa in sopihajoa pljua v boju za kisik. Pomanjkanje kisika oslabi organizem in predvsem razumno presojanje. Zaradi vsega tega skupaj je Reinhold Messner Juno steno Lhotseja oznaeval kot izziv 21. stoletja, kajti bil je preprian, da se je s sodobno tehniko plezanja ne da osvojiti. Ko je Reinhold Messner videl, kaj je dosegel esen, ga je razglasil za alpinista dobe. Ustanovil je tudi alpinistino nagrado Srebrni lev, ki jo je kot prvi dobil esen. Potem je bilo nekaj asa tako. esen pa si je pozneje, za eno od mnogih objav, v kateri je opisal svoj vzpon, od alpinista Vikija Grolja izposodil fotografijo June stene Lhotseja, preprosto zato, ker svoje ni imel. Storil je resno napako, ko ni izrecno opozoril, da fotografija ni njegova. Jeseni leta 1990 se je v Juno steno Lhotseja podala sovjetska ekipa, ki je tudi opirajo se na odsotnost fotografskih dokazov zaela trditi, da je esnov vzpon izmiljen. Razlog naj bi bila prezahtevnost grebena tik pod vrhom. lo je za zadnjih 300 m (dolinske, ne viinske razlike), ki so peljali ez snene opasti. Rusi so menili, da se je v solo-tehniki in v tako kratkem asu ne da premagati. Sovjetski plezalci pa so bili pripravljeni nato priznati, da je esen morda le dosegel vrh grebena. Treba je tudi povedati, da so se v svojem navajanju ti plezalci enkrat zmotili in da je ocena, ki smo jo navedli, nastala po korekturi prvotne izjave, e da esen ni priel niti do tam. Vendar je bilo to dovolj, da se je alpinistina javnost razdelila za avtentinost vzpona in proti njej. Kmalu pa se je tehtnica prevesila proti esnu in generacija alpinistov, vkljuno z Messnerjem, (ta intenzivneje od leta 1996) je zaela javno izjavljati, da je esen vzpon poneveril. Hkrati so te trditve kot plaz odnesle verodostojnost drugih vzponov, ki jih je esen opravil sam. Med drugim se je zamajala tudi trilogija problemov Alp. esen je namre t.i. tri probleme Alp (Severna stena Matterhorna, Severna stena Grand Jorasses nad Chamonixom in Severna stena Eigerja) preplezal v enem samem tednu, sam in to e pozimi. Pod vpraaj pa je priel tudi njegov vzpon na Janu. esen se ni uklonil, vselej je izjavljal, da je bil na vrhu Lhotseja, da je tja priel po njegovi Juni steni. In to prvi. Zdi pa se, da je bila kampanja preostra, zato je plezanje poasi opustil. Danes po mojih podatkih ivi sreen z druino in vodi plezalsko olo. Kolikor je prilo do mojih ues, na temeljno vpraanje svojega ivljenja odgovarja, da je na vrhu bil in da je s tem zanj stvar zakljuena. Za potrebe tega zapisa nisem govoril z nikomer od protagonistov. Ne poznam ne Toma esna niti Vikija Grolja. V prijazno pomo so mi bili nekateri ljudje, ki se z alpinizmom ukvarjajo e vse ivljenje. Tako mi je Tone karja, vodja jugoslovanskih (slovenskih) odprav na Himalajo, v
198

odgovor na vpraanje, e mu je esen potrdil, da je v zadnjem, najtejem delu poti, tik pod vrhom (glej zaetek) pustil kline, odgovoril, da mu je esen to potrdil. e na tej toki je bilo potem jasno, da si je esen bodisi izmislil vzpon, da bi si omislil nekaj trenutkov trenutne slave, bodisi dejansko pustil kline pod vrhom. esen je namre vedel, da bodo neko ponovili njegov doseek. Tedaj bodo kline bodisi videli bodisi ne. Odvisno od tega, ali je esen na vrhu bil ali ne. Trdno sem preprian, da bi v zaetku devetdesetih, ko je vladala popolna evforija glede preplezane june stene Lhotseja, esen trdil, da je pustil kline zgoraj, zgolj v primeru, da bi jih res. Nekateri izkueni alpinisti so mi dejali, da klin sam po sebi ni ne dokazuje. Izgubljenega v ledenem prostranstvu stene naj bi ga bilo nemogoe ponovno najti. Vendar menim, da ni tako. esna so ob sestopu reili prav klini, ki jih je bila devet let prej pustila jugoslovanska odprava. Nael jih je in se po njih spustil na varno. Pa tudi e bi iz stene prinesel vse kline (priblino 10), ki jih je bil vzel s seboj, bi kolegi imeli le dve monosti interpretacije: bodisi da je plezal brez klinov, bodisi da sploh ni plezal. Druga je bolj verjetna. e esen ne bi bil na vrhu, tudi klinov ne bi potreboval. Si je potem mogoe predstavljati, da bi v steni kline odvrgel in se javil Janiju Kokalju, v dolini pa pred vsem svetom trdil, da je bil na vrhu? In e naprej: zadnji del june stene je mogoe prekati le na nekaterih zelo ozkih mestih. Kdorkoli bi el po esnovi smeri, bi tako nujno moral naleteti na njegove kline. Vpraanje avtentinosti klinov pod vrhom pa nujno postavlja vpraanje edinega (ne)posrednega dokaza, ki ga o tem problemu imamo. To je esnov zapis, ki smo ga e uvodoma obirno citirali. Je resnien ali ne? Na to odgovori tekstno-kritina analiza. V zaetku opazimo dvoje dejstev. Pisala ga je nedvomno ista roka, ki je pisala tudi druga poroila o velikih vzponih, denimo o tistem na drugi himalajski osemtisoak, na Jannu, pa na Jalung Kang. Struktura stavkov, besedie, nain izraanja vse potrdi identiteto istega avtorja. Enake lastnosti so razvidne tudi pri zapisu plezanja na Juno steno Lhotseja. Opazimo, da ga je pisal nekdo, ki mu ni lo za veliko retoriko v literarnem izraanju, nekdo, ki je skromen in introvertiran. Vendar je pisanje kot iz enega kosa, v tem pa podobno drugim popisom iz esnove knjige Sam. Logino sklepamo, da ga je pisal esen in da je tisto, kar je pisal, zapisal po intenzivnem ivljenjskem doivetju. Kot drugod v knjigi. In tu, sredi zapisa, pridemo do kljune podrobnosti. Navedimo: 22. aprila je bil dan, ko sem util, da lahko zanem. Spalna vrea, bivak vrea, dva cepina, dereze, obvezna elada, plezalni pas, skalni in ledni klini, rezervne rokavice, nogavice in oala, fotoaparat (Sam, str. 38). Fotoaparat?! e esen res ne bi bil na vrhu in bi slutil problem v dokazovanju svojega vzpona, bi celoten stavek izpustil. Tako pa je prostoduno priznal, da je imel
199

s seboj fotoaparat in da ni fotografiral. Tega pa ni storil iz dveh loginih razlogov. Prvi je ta, da se mu je zdelo tovrstno dokazovanje nepotrebno, drugi pa, da je biti na samem vrhu smrtno nevarno. V bliini Lhotseja stoji Nuptse. Ko je Janez Jegli 31. oktobra 1997 priel na vrh, ga je z njega orkanski sunek vetra odpihnil v smrt. Predstavljati si je treba tudi okoliine. Temperatura je na 500 m pod viino, na kateri letijo potnika letala, -35 -40 oC. K temu je treba e dodati, da bi moral esen v teh razmerah odpirati nahrbtnik in iz njega zlagati stvari. Da bi fotografiral meglo. Sam je namre na istem mestu zapisal, da se je vse kopalo v oblakih. Nadaljnjo verodostojnost pa odkrije e eno presenetljivo dejstvo. esnov zapis ni toliko kronika vzpona kot kronika spusta. Ni toliko pot naprej, kot je pot nazaj. Pri tem stopa v dramatino razmerje do naslova, ki se glasi Pot v prihodnost. esen kot alpinist je vedno tvegal razumno. Zato je e danes iv. e bi naslov sopostavil ob besedilo, ki ga v celoti osmilja stavek: Po tej poti do pekla se je potrebno e vrniti (Sam, str. 142), in bi ne bil na vrhu Lhotseja, bi sebe postavil na sod smodnika. e bi kdaj prevaro odkrili, bi bili njegova loveka in alpinistina oseba tako reko upepeljeni. In kaj je esen util, ko je kot prvi Zemljan stal na vrhu June stene? Ni evforinega, samo pranagon, da mora nemudoma na varno, navzdol. Tako: In na vrhu? Nobenega zmagoslavja. Morda le zadovoljstvo, da ni potrebno ve navzgor. Neloveki napori, zaradi kateri te je vasih strah celo samega sebe, te prisilijo v misel, da si enostavno vesel, da sploh si. Telo in dua sta preve napeta, da bi lahko obutila. Po tej poti do pekla se je potrebno e vrniti. Do noi sem se hotel spustiti kar najnije. Priblino do 7800 metrov po isti smeri kot sem plezal navzgor, od tam pa po velikem ozebniku navzdol ni bilo ve mogoe. Drugae povedano, zaradi nenehnih plazov, ki so ves as grozili, bi bil to samomor. Imel sem samo en izhod spust ez strm skalni skok, kjer je naa odprava leta 1981 imela najveje tehnine teave. Njihove vrvi so bile seveda vse potrgane, vendar so tam ostali prav vsi klini (poudaril B.M.T.). Zdaj so meni koristili za spust (). In vse prej kot prijetno se je spuati po vrveh v tako norih razmerah, kot ti vse skupaj poasi, toda vztrajno zmrzuje. Vrhu vsega me je ujela e no Ne morem povedati, kako zelo zadovoljen sem bil, ko sem zautil pod nogami globok sneg velikega pomola pod stopnjo. Situacija je e najbolj spominjala na kaos (). Trenutek pred tem, ko sem z zadnjim korakom pustil za seboj negotovost, sem bil ivno zdelan do zadnje nitke. Lhotse mi je vzel del due (Sam, str. 144). Samo v tem kontekstu je logino, zakaj je v trenutku, ko mu je bilo jasno, da si je odklenil pot na vrh, sidral kline in to tudi pisno in ustno potrdil. In e sta vzpon in slava

200

dialog, sta spust in molk monolog. Monolog pa je beseda, ki se naslovu esnove knjige in njegovemu ivljenju poda najbolje. V knjigi pa najdemo na zadevnem mestu e en kljuen stavek. esen je zapisal: Vasih se je toliko odprlo, da sem lahko videl poboje Everesta nad Junim sedlom, na zahodu pa se je vasih pokazal o Oju (Sam, str. 142). Ta stavek je bil nekaj asa trden dokaz, da si je esen vzpon izmislil. Alpinisti, ki so se za njim povzpeli na Lhotse, so trdili, da se z vrha Junega sedla Everesta ne vidi. Toda 13. maja 1994 je ameriki plezalec mehikega rodu Carlos Carsolio, ki je tri tedne pred tem osvojil tudi o Oju, potrdil, da je z vrha videl Juno sedlo Everesta in globel. Carsoliu je bil problem zelo jasen, saj je nekaj vrhunskih smeri preplezal skupaj s slovenskimi plezalci, tudi s esnom (leta 1996 K2, leta 1993 pa skupaj s Tomaem Humarjem in Janezom Jegliem severovzhodno steno Vzhodnega Lobueja). esen je poleg zapisa v knjigi Sam svoj vzpon opisoval in komentiral tudi drugod. Tako je, denimo, trdil, da je na poti pod vrhom videl oranno jeklenko s kisikom, najverjetneje prazno. Dve leti kasneje sta bila na vrhu plezalca Wally Berg in Scott Fischer, ki sta sklepala, da je bil tam tudi esen. Na opisanem mestu sta namre nala omenjeno jeklenko. Potrdila sta tudi, da je vrh videti tak, kot ga je opisal esen. Dopustila pa sta monost, da se esen ni povzpel e za kakih osem metrov vije, na neki sneni stoec, na katerem sta se oba alpinista poutila skrajno nevarno, etudi sta bila privezana. Pa e to je vpraljivo, esen je z vrha 14. aprila ob 14:20 namre sporoil po radijski zvezi: Jani, vie se ne da ve, na vrhu sem. Tega se ne spominja esen (v navedeni knjigi pravi, da je menda sporoil), temve je to ostalo v spominu njegovemu spremljevalcu, danes e pokojnemu Janiju Kokalju. Ta je z njim vstopil v steno, ali kot pravi esen sam: Do zaetka stene je el Jani z menoj in me potem spremljal z omi vse dotlej, da me je posrkala tema noi (Sam, str. 138). Treba je tudi opozoriti, da esnova dilema ni ednina. Pojavlja se tako reko praviloma pri vseh plezalcih, ki plezajo brez fotoaparatov. e posebej izrazita je prav pri Lhotseju. Tako je postavljen pod vpraaj prvi enski vzpon (Chantal Mauduit, 1996), pa italijanska ekspedicija iz leta 1997 (Sergio Martini in Fausto de Stefani). Danes velja za datum prvega vzpona na Juno steno Lhotseja 16. oktober 1990 (Sovjetska odprava). Prepriani smo, da ta datum ni pravilen. Na osnovi vseh dokazov, prievanj in tekstne analize ga lahko pomaknemo za slabega pol leta nazaj, na 22. april 1990, ko je kot prvi Zemljan na vrhu te gore stal Slovenec Tomo esen. Obraniti njegov prvenstveni solo vzpon pomeni obraniti najveji doseek Slovencev v Himalaji, doseek po katerem se na narod vpisuje v sam vrh zgodovine 20. stoletja.
201

Zelena pika, 2005

EVEREST OSEMDESET LET POZNEJE Celoten vrni greben in vrh sam sta se zableala v viinskem soncu. Moje oi so se prilepile na dve tenki rni silhueti na sneni vzpetini pod kamnito stopnico na grebenu: ena rna pika se je premaknila. Druga rna pika je vzniknila na snenem ozadju in se pomaknila vije proti drugi vzpetini. Prva pika pa se je e pribliala veliki kamniti polici in se za kratko pojavila na njenem vrhu. Druga je storila prav tako. Potem je udovit prizor izginil v oblaku, ki je prekril goro. Tako je v juniju 1924, pred osemdesetimi leti, v depei za Londonski Times zapisal Noel Odel. Besede so postale kanon oz. klasini tekst alpinizma, veljale pa so A.C. Irwinu in Georgu Malloryju, ko so ju v naskoku na vrh Mount Everesta zadnji videle lovekove oi. Osemdeset let po dogodku je vpraanje, kdo se je v resnici prvi povzpel na vrh sveta, prava Tantalova muka alpinistine znanosti in ire javnosti. Vpraanje je e toliko bolj peree, ker samo odpira nize dodatnih vpraanj. e sta bila Irwine in Mallory res 29 let pred Tensingom in Hillaryjem na strehi sveta, pomeni to glede na tehnino stanje opreme doseek, ki je enak odkritju Amerike, e ne e kar poletu na Luno. Ob tem se odpira tudi vpraanje zdrljivosti homo sapiensa, predvsem pa filozofije, ki je to dejanje osmislila. V zadnjih letih pa je prilo do e bolj zanimivega odkritja. Mount Everest je nastal kot posledica trenja indijske ploe z azijsko, ki je neskonne mase zrinila skupaj v najvije pogorje na svetu. Tam se nahajajo vsi osemtisoaki, med najvijim tudi Makalu, Lhotse, Nuptse, K2, Anapurna in drugi. Streha sveta lei v politinodravnem smislu na meji med Nepalom in Tibetom, ki ga je konec tiridesetih let okupirala Ljudska republika Kitajska. Po okupaciji Tibeta je bil Mount Everest dosegljiv samo z nepalske strani, vse do nedavnega. Pred dobrim letom pa se je po sledeh kitajske odprave iz sredine 60. let odpravila ekipa, ki naj bi raziskala vznemirljivo vest. Kitajska odprava naj bi namre na svoji poti naletela na posmrtne ostanke alpinista, ki je nosil oblaila predindustrijske dobe, se pravi ni, kar bi vsebovalo sodobne sintetine materiale. Kot reeno, je bila kitajska ekspedicija prva, ki je po anglekih odpravah l. 1921, 1922 in 1924 Mount Everest poskuala naskoiti s severovzhodne strani. Monosti, koga bi kitajska odprava lahko nala, so se naenkrat skrile na zgolj dve osebi. Na udeleenca ekspedicije iz l. 1924, na Irwina in Malloryja.
202

Britanska odprava pod vodstvom Erica Simonsona, ki je iskanje pogreanih iz pionirske dobe alpinizma posnela za National Geographic Channel, je 1. maja 1999 na viini 8500 m nala zamrznjeno truplo alpinista. To je bilo e globoko v t.i. coni smrti, ki zaenja s 7620 m. Ta del in sam vrh Everesta tako reko ne sodijo ve k ekosistemu planeta Zemlje: ibajo ga strani vetrovi, nadalje ekstremne temperature (-40C), gostota zraka pa pade pod tretjino tiste ob morski gladini. Tu kot na iroko odprtem pokopaliu poiva veina od 130 plezalcev, ki jim je spodletelo pri naskoku na vrh ali pri sestopu z njega. Vsaka napaka v tem obmoju pomeni gotovo smrt, pomanjkanje kisika, upotevaje druge okoliine, pa otei vsak gib do te mere, da je tudi tisto, kar bi na viini 1000 m storili refleksno ali z izjemno lahkoto, tu, v obmoju smrti, komaj izvedljivo. Truplo alpinista je torej poivalo visoko v obmoju smrti. Lealo je z obrazom obrnjenim v tla, njegov zmrznjeni hrbet pa je bil razkrit. Na pobeljeni, kot marmor svetli koi je veter vrtinil nekaj trakov in niti, ostankov volnenega povrnika in bombane majice. Podroben ogled povrnika, ki ga viinske sape e niso v celoti raztrgale, je odkril naitek z napisom Mallory. Pri padcu z viine si je nesreni alpinist oitno zlomil nogo, nato pa drsel po ledeni strmini vse do terase. Njegove v led zagrizene in v kri razirjene roke kaejo, da se mu je tam konno uspelo ustaviti. Zlomljeno nogo je prekrial ez zdravo in akal smrt. Ta se ni mudila. al ni bilo nikjer najti fotografskega aparata ali kamere Kodak, ki sta jo alpinista imela s seboj. Raziskovalna ekspedicija je vse sile usmerila prav v to toko, kajti morebitni posnetki bi utegnili namre za vedno skleniti dilemo, kdo je bil v resnici prvi na strehi sveta. Tako pa je najdba Malloryjevega trupla, ki so ga lani odprave spotljivo prekrili s kamenjem, namesto definitivnih odgovorov zastavila zgolj niz e tejih vpraanj. Prvo vpraanje, ki se je pojavilo, je bilo dejstvo, da so bila Malloryjeva sonna oala varno spravljena v nahrbtniku. To pa je pomenilo le eno. Na teh viinah namre vsak stik nezaitenih oi z aktivnim soncem, ki se e odbija od ledu in snega, neposredno vodi do sonne slepote. Tako je denimo, l. 1978 Reinhold Messner za nekaj trenutkov odloil oala, da je fotografiral svojega kolega, pa se ga je e lotila ta bolezen. Mallory je torej padel, ko je oala e pospravil v nahrbtnik. Padel je torej ob koncu dne, ko sonce ve ne sveti. To pa pomeni, da je moral pasti sestopajo. Tu pa se to dejstvo povee z bistvenim vpraanjem, ki se vlee od njunega izginotja. Ko je Noel Odel zadnji videl alpinista, je zapisal, da sta se vzpenjala proti drugi polici, ki ju je loevala od vrha. Kasneje je svojo trditev omajal in dejal, da bi lahko lo za prvo polico, od katere pa je do vrha gore ve kot za dan hoda, upotevaje dejstvo, da tedanja oprema ni dopuala monosti prebitja noi nad 8000 metri. L. 1933 so pod prvo polico nali cepin, ki je pripadal Irwinu, kar je ovrglo monost, da bi pionirja res bila na vrhu sveta. Vendar je Odel kasneje svojo trditev spet spremenil, ko pa so zahodni alpinisti z druge strani vrha prvi

203

videli drugo polico, se jim je zdela bistveno manj problematina, kot se je trdilo prej. Ugotovili so tudi, da Odelov opis police ustreza drugi in ne prvi polici. Ob vsem tem pa je potrebno poudariti e nekaj. Mallory je bil po svojem osebnostnem ustroju privilegiran Angle stare ole. Sledil je olimpijskemu idealu citius, alitus, fortius (hitreje, vije, moneje) in bil e zavoljo tega zagledan v viine. Imel je nemajhen literarni talent, kar izpriuje tudi ostalina dnevnikov, pisem in belek. Njegov rod je izhajal iz anglikanske duhovine, med najbolj znanimi predniki pa je bil avtor srednjeveke sage Smrt kralja Arturja. Imel je zelo dobro izobrazbo, saj je obiskoval Magdalen College v Cambridgeu. Med mladimi anglekimi aristokrati je veljal za zelo ednega, duhovitega in podjetnega. Zato se ga je tudi prijel vzdevek Galaad. Galaad je bil sin Lancelota, bil je ideal vitetva iz srednjevekih epov. Njegova zgodba je tudi povezana z mistinim svetim Gralom, kelihom, v katerem naj bi bila Kristusova kri s kria. Mallory je moral tudi svojo smrt doiveti v romantinem, vitekem smislu. Lega njegovega telesa namre potrjuje, da je z razumom spoznal neizogibnost konca. Stoino je zato prekrial pokodovano nogo ez zdravo in se vdal v neizbeno. Po svoji dri spominja na junaka, ki se je moral podati v avanturo kot srednjeveki vitez, kajti brez tega bi svojega ivljenjskega cilja ne uresniil. Pri tem teje pot ve kot cilj in Mallory je moral umirati pomirjen, saj je napravil vse, da bi goro premagal. In pri tem so bili njegovi motivi filozofski, e ne e kar pesniki. Ko so ga neko vpraali, kaj ga toliko ene osvajat Everest je dejal: Preprosto dejstvo, da je pa tam. Mallory je bil torej spoj razmiljujoega duha v zdravem telesu. Presenetljivo je bil tudi najbolj izurjen alpinist svojega asa. Bil je prvi lovek, ki je l. 1922 brez steklenic z umetnim kisikom presegel 8000 m nadmorske viine. Bil je tudi prvi Zahodnjak, ki je ugledal Mount Everest v vsej njegovi strani slavi. Najvijo goro sveta so namre odkrivali postopno in do dvajsetih let preteklega stoletja je e nihe od Zahodnjakov ni niti videl. Aprila 1921, ko se je mudil na svoji prvi ekspediciji, so v seriji odprav prili priblino 75 km do Mount Everesta. Nadaljevali so mimo Khamba Dzonga, kraja, s katerega je White od dale posnel najbolj znano fotografijo Mount Everesta. 13. junija istega leta, potem ko so vstopili v pokrajino, polno apnenastih brezen in pein, so se Mallory in e dva iz odprave odloili, da bodo splezali na steno nad Yarujskim breznom, v upanju, da bi v celoti uzrli sfingo najvije gore. To se je zdelo malo verjetno, saj je bila celotna Himalaja e vedno zavita v monsunske oblake. Vendar se je prizor razgrnil in Mallory in tovaria so pogled kot prvi Zahodnjaki uprli v Everest. Mallory je zapisal: Lahko smo z najvejo natannostjo doloili, kje bi Everest moral biti: toda oblaki so bili temni in so zapirali pogled. Strmeli smo vanje z zaitnimi viinskimi oali, kot da bi nam ta omogoala prebiti kopreno. Nenadoma se je zgodil ude. Nebo se je razstrlo in celotna skupina gora se je zaela odkrivati v svojih gigantskih delih. Postopoma, zelo postopoma smo ugledali velikansko gorsko podroje z ledeniki in
204

grebeni, zdaj ta delec, zdaj drugega skozi plavajoe razpoke oblakov, dokler se ni precej vije v nebu kot bi si domiljija sploh upala predstavljati, odkril vrh Everesta. In v nekaj pogledih smo uspeli ujeti celoto njegove podobe. Sposobni smo bili sestaviti delce, z njimi pa smo pojasnili sanje. S svojim znanjem in izkunjami je bil Mallory najverjetneje edini Zemljan, ki mu je bilo mogoe v prvi polovici 20. let prejnjega stoletja stopiti na vrh sveta. Z izginotjem je zastavil uganko, ki jo je mogoe zaplesti e malo naprej. e so kasneji alpinisti potrdili, da je Noel Odel videl plezalca premortno vstopati v drugo polico, od katere potem ni ve vejih ovir do vrha, in upotevaje dejstvo, da so nali Malloryjevo truplo zelo visoko, potem je potrebno vzeti v pretres e en dejavnik. Andrew Irwine je bil za soplezalca presenetljiva izbira, saj je bil e relativno neizkuen in mlad. Oxfordski tudent in ampion znanih veslakih tekem na Temzi je imel v asu svoje zadnje odprave komaj 22. let. Mallory ga je izbral zaradi njegovega neverjetnega entuziazma ter izjemnega poznavanja kisikovih bomb, ki sta se jih odloila nesti s seboj. In prav kisik lahko tu vpraanje, ali sta v resnici bila na vrhu ali ne, zaplete do konca. Kisikove bombe so bile v tistem asu e zelo okorne, predvsem pa teke. Ameriki alpinist in pisatelj Tom Holzel je postavil hipotezo, da bi se glede na to, da sta se morebiti zaraunala pri porabi kisika, tik pred vrhom loila: Irwine bi sestopil, Mallory pa bi nadaljeval sam. To hipotezo ovre dejstvo, da bi Mallory nikdar ne pustil svojega soplezalca na taki viini samega. e sta bila res na drugi polici in e oba z zadosti kisika, ju je od vrha loevalo manj kot 300 metrov lagodnejega vzpona. Nenazadnje je avstrijski alpinist Habeler l. 1978, potem ko se je skupaj z Reinholdom Messnerjem na goro povzpel brez kisikovih mask, z vrha do junega sedla (7986 m) priel v eni sami uri, Malloryjevo truplo pa so nali e sedemsto metrov nije od vrha junega sedla, potem, ko ga ivega videli zadnji na viini 8500 m, ko se je zagrizel v drugo polico. Zato je isto mogoe, da sta se res povzpela na vrh, nato pa ob spustu ostala brez kisika in zatavala v smrt. Vpraanje je, kakno vlogo je v njunem podvigu kisik sploh igral, kajti Mallory ga je smatral kot nekaj nepotrebnega, svoje telo je utrjeval za pohod na velike viine brez njega in se brez njega tudi podal do 8000 metrov, kar je e danes osupljiva viina. O nonji gromozanskih jeklenih cilindrov in natikanju kisikovih nagobnikov ez oblije pa je zapisal naslednje: Ko pomislim na plezanje s tirimi jeklenkami kisika na hrbtu in z masko, ki prekriva celoten obraz, potem vse moje poetje v gorah izgubi svoj ar in smisel. e bi Mallory svoj podvig popolnoma vezal na rabo kisika v slehernem trenutku etape, bi s tem tudi postavil pod vpraaj svojo temeljno dro do sveta, romantiko in vitetvo. Dilema ali se v viine podajati s kisikom ali ne je namre stara toliko kot vrhunski alpinizem sam. O njej so se obirno izrekali vsi, ki so imeli kaj opraviti z resnino umetnostjo plezanja. Da bi kisik postavila na la sta prva tvegala vzpon na dih prav Messner in Habeler, za njima pa je to ponovilo e mnogo plezalcev.
205

In pa e krhkost zadnjega dokaza, ki bi ga navedla loveka pamet. Na vrhu gore niso nali sledi britanskih alpinistov. Toda: stalni orkanski veter, ki je z vrha gore v nekaj letih zbrisal celo sledi velike kitajske odprave iz 60. let 20. stoletja, bi imel malo dela, da v treh desetletjih, po katerih je prvi lovek (spet) stopil na vrh, z njega izbrie zastavice ali druga znamenja Irwina in Malloryja. e sta plezalca l. 1924 res bila na vrhu Everesta, ima njuno dejanje veliko teo. Ob osemdesetletnici tega podviga pomeni zmago loveka nad elementi in tehniko, pomeni zgodnjo potrditev vsega, k emur je bilo naravnano 20. stoletje. Pomeni pa tudi enkratno povelianje loveka: stopinja predindustrijskega homo sapiensa na vrhu planeta Zemlje bi bila velikanski, e ne najveji korak v pohodu onega bitja, ki se je pred milijoni let v afrikih stepah zravnalo in se ozrlo kviku. Poimenujo se lovek se je potem odpravilo obvladat svet. Zelena pika, 2004 DEVETI ZARIS: ZGODBE O REEH IZ RESNICE : REPORTER OAK NAD PROVINCO V teh dneh se kulturna javnost pripravlja na poastitev 95. letnice trakega pisatelja Borisa Pahorja. Izhajajo e prvi intervjuji, v zraku so nova gostovanja in prevodi njegovih knjig. Zakaj? e so Slovenci vsaj malo izvoljen narod, potem je Pahor njegov oak in prerok v isti osebi. Je tisto, kar je Charles Baudelaire poimenoval s svetilnikom, pri tem pa je veliki pesnik mislil na ljudi, ki vidijo skozi as, skozi njegove predsodke in zmote, onkraj vsega, kar meji pritlehno pamet. Boris Pahor je s svojimi leti, predvsem pa z ivljenjsko izkunjo prievalca o grozotah dvajsetega stoletja v velikem svetu (ZDA, Pariz, Frankfurt, Rim, Madrid) ena centralnih figur slovenstva, e ne njegov najbolj prepoznavni len. Vekratni kandidat za Nobelovo nagrado, gost nekaj milijonske publike na televizijskih predstavitvah, hkrati pa samonikel premiljevalec lovekove usode in predvsem usode svojega naroda je med najbolj zaelenimi vodniki skozi slovensko krajino danes. Doivel sem vso lepoto bivanja, ljubil sem in bil ljubljen. S Camusom zavidam tistim, ki bodo, ko mene ve ne bo, ljubili cvetje in ene, s Kosovelom pa tistim, ki bodo lahko posluali, kako bori vrijo, je nedavno dejal. Poskusimo skozi mreo priujoih besed, ki jih bolj kakor v smislu literarne oporoke razumimo kot duhovno povabilo, razvozlati skrivnost Pahorjevega slovenstva in razumeti, kaj nam to pomeni danes.

206

e v zaetku bomo naleteli na pomembno razliko. Pahor kot prievalec dananjega asa izhaja iz roba slovenskega etninega prostora, pri emer nam oznaka rob, obrobje pomeni zgolj tehnino koordinato. V izhodiu pisateljevega pogleda na svet stoji Trst. Trst, odprt na Mediteran na eni strani, zgodovinsko in geografsko pa v svoje zaledje, segajoe prek avstro-ogrskih asov vse do Dunaja. Do danes je ohranil znaaj tako kulturne metropole kot kozmopolitskega kriia kultur in narodov. Trst je bil pred sto leti najveje in najimenitneje slovensko mesto, z intelektualnim, gospodarskim in politinim repertoarjem, s katerim se Ljubljana ni mogla primerjati. Ljubljana je bila takrat, precej tega pa je zadrala e do danes, regionalno, bolje provincialno sredie Kranjske, pa ene od slovenskih deel. Pahorja doloa prav opozicija Trst-Ljubljana, pri emer ti dvojici pomenita svetovljansko proti provincialnemu, irino proti samozadovoljni zakotnosti. Iz teh razlogov je denimo Henrik Tuma predlagal, da bi bil sede slovenske univerze v Trstu. Zgoraj navedeni citat, Pahorjeva osebnost in mesto Trst samo priajo za razumevanje in umeanje slovenstva v kozmopolitski kriterij, to pa je tisti, sprio katerega ima sleherno nae prizadevanje v domovini sploh kaken smisel. Kozmopolitsko slovenstvo raste iz spoznanja o razmestitvi in pomerjanju domaega dejanja in nehanja ob mednarodne norme. Ob njih se sploh vzpostavlja kot tako. To pomeni, da ni slovenske znanosti, temve je znanost, ki je sicer iz Slovenije, vendar je mednarodno relevantna in primerljiva. Ni slovenske kulture in knjievnosti, je le domaa knjievnost, ki ustreza strogim mednarodnim standardom. Ali je pa ni. Ni slovenskih gospodarstvenikov, so le domai, ki po izobrazbi, biografiji in kriterijih sodijo v mednarodni nabor. In tako dalje, prek novinarstva, zdravnikov in vse do poslancev, vlade in predsednika republike. Ob postavitvi tega kriterija se bomo br zavedli, da je naa domovina pria primanjkljaju, ki jo nevzdrno sili v provincialnost. V zadnjem asu pa opaamo e en, vzporeden trend. im hitreje deela formalno napreduje v klub najboljih na tem planetu, tem globlje se pogreza v elementarno domaijskost. Namesto da se dejanske meje drave zaenjale v Trstu, se pravi ob stiku z velikim svetom, se ob fizinem padcu vseh meja (Evropska zveza, Schengen) postavljajo meje na domaih dvoriih ali celo na preddverjih leteh. Proces pa gre e dlje, kot opozarja Pahor. V zvezi s tem je namre dejal: Ni manj nisem kritien do zdajnjih razmer pri nas. V zvezi z njimi pravim, da je e vedno v veljavi Vojvodina kranjska. Vse je osredotoeno na Ljubljano in uveljavitev sredia. Ljubljane ne zanima, kaj se dogaja na obrobju. Kar je zunaj nje, je samo privesek, uveljavlja pa se center, ki je egocentrien. Ta center po naem pojmovanju izginja v e manjih centrih, ki so docela provincialne narave. K temu pritejmo e volilni sistem, ki vsaj na desni dobesedno onemogoa izvolitev ljudi iz vejih urbanih sredi, provincialne plae drubene superstrukture (sodnikov, profesorjev,
207

zdravnikov), manipulativnost novinarjev in njihovih cehov, pa bo slika drsenja v neznosno lahkost provincialnosti popolna. Hkrati daje eksplozija tajkunske revolucije temu preobraanju orkanski pospeek. Ogromna premoenja, ki so bila ustvarjena v mrtvih kotih slovenske zakonodaje, nimajo samo osebnih, temve nacionalne apetite. Ljudje iz predmestij regionalnih sredi (kar je Lako proti Celju, denimo) si elijo krevito upravljati z dravo in mediji, ki so do nedavnega e veljali za dravne. Ti procesi vznikajo od povsod, od povsod se pojavljajo novo komponirani velikai, ki jim igranje golfa na golfiu za hio ni ve dovolj. Radi bi se egocentrino igrali dravo, njene medije in njeno usodo. Obogatevanje na tajkunski nain postaja nacionalni port, z vsakim uspelim premetom nekoga iz provincialne anonimnosti v deelno slavo, pa je slovenska meja proti svetu za eno planko vija. Koliko ji, denimo, danes e vidi Trst, koliko jih e deli priujoo dilemo? Boris Pahor! Kdo bo e ljubil slovenstvo in zavidal tistim, ki to zmorejo? RETORIKA KRVI POD KOO Moderno obdobje dvajsetega stoletja je kmalu po drugi vojni odprla drama Nobelovega nagrajenca Samuela Becketta akajo na Godoja. Besedilo, ki smo ga v osnovnih in srednjih olah vsi pili z materinim mlekom, govori o krizi sodobne drube, o akanju, predvsem pa o brezsmiselnosti le-tega, kot tudi o brezsmiselnosti moralnih vrednot, pravice in resnice. Dobrih deset dni tega smo obhajali trinajsto leto, odkar rtve srebrenikega pokola akajo na svoje zadoenje. Dobile so ga te dni, v obliki D. Dabia, specialista alternativne medicine, ki bolj kot na vse drugo, spominja na lunatinega klovna iz Beckettove drame. Radovan Karadi, psihiater, politini vodja in pesnik, pa spet doktor medicine, hkrati pa simpatini blazne z Marxovo brado, v zavesti rtev, mrtvih in ivih, predstavlja hudo pomanjkljivo poosebljenje doktorja smrti, kakrna se je razbesnela nad Sarajevom in nad Srebrenico. Zdi se, da se je zgodovina e enkrat poigrala, e posebej e upotevamo, da niti Slobodan Miloevi ni doakal sodbe, temve se je justici izmuznil skozi ohlapno krilo vene dkle, smrti, kot bi rekla Preeren ali Cankar. Kot glavni igralci pa je tragikomina tudi vzmet celotne drame, ki se je razbesnela nad prostorom nekdanje Jugoslavije. Vpraanje, ki ostaja, je, zakaj. Ljudje, ki so stoletja iveli skupaj in se stoletja sami od sebe niso nikdar spopadali, so si v asu nekaj mesecev od razpada nekdanje drave skoili v lase, in to tako silovito, da so le bilance krvave kse v sto tisoe. Kakna nesmiselna smrt! Kaj je imel Srb proti Hrvatu in Bonjaku leta 1992 in 1993, esar ni imel leta 1990 in vsa leta pred tem? In esar nima danes?

208

Druga farsa se je odvila na ravni mednarodne skupnosti, predvsem nekdanje Evropske zveze, Zdruenih narodov in njihovih modrih elad, ki so vsi po vrsti odpovedali. e bi ne bilo srenega trenutka, ko so se ZDA odloile konati kandal, kaknih 7000 kilometrov oddaljen od njihovega praga, Bog ve kam bi se vse skupaj e obrnilo. Tako pa je trhli Daytonski sporazum iz leta 1995 prinesel vsaj minimalen obet za mir. Ki je zdral, ni pa zdrala pravinost. Kaj naj si misli enska iz Sarajeva, ki so ji granate nekega psihiatra in pesnika v Sarajevu raztrgale moa in oslepile herko? Kaj naj si mislijo deset tisoi anonimnih Bonjakov o cirkusu, ki ga je v Haagu dobro desetletje uprizarjala Carla Del Ponte? Resnica velikih ni pravica malih! Vukovarski ubijalci (udeleenci zloinov na Ovari) so dobili simboline kazni. Miloevi je uel, Karadiu se je zmealo. Vmes pa je bil na lagodno kazen obsojen sto in en zloinec, od katerih je prvi e na prostosti. In Haaki tribunal, leto pred ukinitvijo, priakuje svoj zadnji izplen. To je general Radko Mladi. Glede na zadnjo modo in zahteve haakih toilcev ni neverjetno, da ga bodo aretirali s ajkao, pod katero bodo dolgi lasje in alternativni nain bivanja razkrili nekoga, ki je pravzaprav otrok flower-power generacije. Hipi in mirovnik. In ki se bo tako kot Karadi skliceval na nepritevnost (e e ne on, pa njegovi odvetniki). In ki bo preivel tri leta v psihiatrinem varstvu, potem pa bo na prostosti. Sicer pa ob koncu leta 2008 Haakemu sodiu potee mandat, tako da se lahko tudi ta trofeja lahko izmuzne skozi drugo sito. Nad tragino zgodbo jugoslovanskega konca se pne njen komini finale. Tako kot pri akajoih na Godoja, Samuela Becketta. Vse se tako konuje v brezobveznem tosu, ki ni v nikakrnem razmerju s stvarnostjo. Pred prihajajoimi parlamentarnimi volitvami se bomo spet spominjali Janeza Drnovka. Zakaj se ga spominjamo v priujoem zapisu? Zato, ker je del iste zgodbe. Vsi vemo, da so bile konec osemdesetih na Kosovem posebne policijske akcije, ki so v podrobnostih e vedno uganka. Javna skrivnost je tudi bila, da je avtonomna pokrajina v tistem asu bila prostor premnogih koncentracijskih tabori, v katerih je Miloevieva Srbija pripravljala prostor za konno reitev kosovskega vpraanja. Logini zakljuek pa bo naslednji: e je Miloevieva oblast pomladi leta 1999 pred omi svetovne javnosti pobila tisoe Albancev, koliko jih ele je ob koncu osemdesetih, ko se na to pokrajino e ni oziral nihe? To vpraanje je v priblini korelaciji z dejstvom, da je v pokrajini do mnoinih smrti prihajalo e v letu 1982, 1983, ko je nemire duil notranji minister nekdanje SFRJ, Stane Dolanc. Janez Drnovek je konec osemdesetih vedel za veliko skrivnost, tako kot je v njej dobro leto kasneje, na pobudo Dobrice osia zael sodelovati Radovan Karadi. Ta skrivnost je poskus reevanja lastne agonije, v katerega so se vpletla vodstva nekdanje socialistine Jugoslavije, s srbskim v izhodiu. Poleg zunanjih, geografskih koordinat drui Drnovka s Karadiem e ena osupljiva podobnost. Oba sta se v finalu akanja na Godoja, eden od njiju je akal sodbo, drugi pa sodbo in lastno
209

smrt, izvila v neobvezujoe filozofiranje, v razglaanje stotin na internetu napaberkovanih informacij o viji kvaliteti in zavesti bivanja, o kozmini edinosti, enosti in enovitosti, pa spet o slavi irega zavedanja, ki ga sproa ta in ona avra. Te resnice sta oba v koncu svoje poti razglaala kot svoje lastno razodetje. Janez Drnovek in Radovan Karadi sta vsak doakala zenit svoje poti (politine in zemeljske, kajti za politike je to eno in isto) v stanju okrnjene pritevnosti, vsaj na zunaj, pred ljudstvom. Pri tem pa nista bila sama. Karadia so do konca skrivale slube srbske dravne varnosti, Drnovek pa se je s svojo plastificirano retoriko skril pod koo dravljanov. Ali pa res? Ne, vsaj kar zadeva resnico! Ta pa je ta, da so krvavi razpad Jugoslavije plaali njeni dravljani, in sicer v korist na hitro komponirane elite, ki se je zbirala v Beogradu od leta 1989 do leta 1992. To smo plaali tudi Slovenci. A je ob vseh draginjah morebiti ta najhuja. Nikakor namre ne moremo do resnice, pa naj stane kar hoe. Politik je vedno krvav pod koo, e posebej, e je krvava resnica, ki jo skriva. Pa gre res zanjo? Ob Karadievi aretaciji se to spraujejo tisoi, v Srebrenici, v Sarajevu, v celotni Bosni, v celotni Srbiji, pa na Hrvakem in morda tudi kdo pri nas.

GULAG IN LOVEK, KI VE Preprian sem, da ni najpomembneje tisto, kar Solenicin ree, temve samo dejstvo, da lahko sploh govori. In e tisto, kar pravi, komunizmu kodi, mu njegova beseda e toliko bolj. Tako se je o pravkar preminulem Nobelovcu Aleksandru Solenicinu, najbolj nepozabnemu piscu ruske (disidentske) literature v 20. stoletju, izrazil Franois Mitterrand. Pisateljeva smrt je bila veinski dogodek prejnjega tedna, polnila je naslovnice asopisov, francoskega Le Monda kar dva dni zapored, v sredo in etrtek, denimo. e lovek svojo pot sklene pri devetinosemdesetih letih, potem ko je desetletja pisateljsko molal, pa v njegov spomin vseeno umolkne celoten planet, mora v njegovem sporoilu biti nekaj, kar se odlikuje po veni aktualnosti. Preminuli Solenicin je e dobro iv: koliko je iv za Evropsko srenjo in koliko za njen mali del, Slovenijo, pa naj pokae priujo zapis. Solenicinova biografija je kompaktna. Najdete jo v uvodniku njegove najbolj odmevne knjige, Arhipelag Gulag, ki je pred letom dni izla tudi v slovenskem prevodu. Tam pravi, da je njegovo ivljenje zaznamovala dvojna usoda, pri emer je bila prva od njiju moneja od druge. Najprej je bila to skoraj neverjetna deela, v kateri ivijo kaznjenci, deela Gulag, nato literatura. Ta nenavadna kombinacija pa je takna le na prvi pogled. Solenicin je eden od izumiteljev rokopisa, s imer je
210

literaturo vrnil v as pred Gutenbergom, v as srednjega veka. V uvodu v Arhipelag Gulag tako pravi: S tesnobo sem se leta vzdreval, da bi ne dal natisniti te e pripravljene knjige. Dolnost do ivih pa je naposled pretehtala nad dolnostjo do mrtvih. Rokopisni nain zapisa je skrivna koda disidentske literature, ki jo oznauje pojem samozalobe, ruskega samizdata. Solenicinova literatura je bila anonimna kronika skrite deele Gulag (ime samo je skovano iz stalinistine kratice za prevzgojni zapor), dokler ni pretihotapljena na Zahod leta 1974 doivela svojo prvo tiskano izdajo, v ruini, nemini in francoini. To je bil tudi zaetek pisateljeve neverjetne slave, ki ji lahko konkurira samo ime, ob katerem se je vse zaelo: gulag. To je postalo sinonim ne samo za zaporniko industrijo, kot so stvar povzeli svetovni mediji, temve za vsako obliko zatiranja in nasilja nad svobodo posameznika. Danes je ta pojem tako reko edino oroje tistega dela svetovne zavesti, ki kritino razmilja o komunizmu in njegovih strahotah. Komunizma se namre ne sme in ne more objektivno in kritino vrednotiti. etudi je veje zlo kot faizem in nacizem skupaj, njegovi simboli niso prepovedani, e ve, nekateri od samodrcev iz njegovega loga so postali celo modne ikone (Castro, Tito, Kuan). Solenicin je tako s pojmom gulag ustvaril silovito metaforo, ki mimo medijske javnosti, evropskih birokratov in javnomnenjskih gurujev v hipu priklie v zavest temne toke svetovne zgodovine v dvajsetem stoletju. Gulag ni iv po vsebini svojega sporoila, temve po tem, da sporoilo sploh obstaja. Tako bi pokojni Mitterrand najverjetneje komentiral to besedo. Prav v tem tii Solenicinov neverjetni prispevek k svetovni dediini, e ve k konsistenci historinega pojma homo sapiens, loveka, ki ve. In vedeti je veliko. Arhipelag Gulag je pravzaprav zadnji in najodlineji poskus v dolgi vrsti prievanjske in dokumentarne literature o kaznilnikem sistemu, v katerem je ivljenje izgubilo desetine milijonov ljudi, pravi Le Monde iz prejnjega tedna, ko govori o fenomenu Solenicin. Desetine milijonov: ali si je to tevilko sploh mo predstavljati? iroko relo deele Gulag je straen dogodek v loveki zgodovini. Ki pa ga je ta leerno vrgla ez ramo, e leta 1974, ko je knjiga izla in ki ga bo spet pozabila, ko se bo pisateljevo ime umaknilo iz naslovnic in prenehalo biti del neposredne medijske aktualnosti. S tem pa smo tudi pri viru evropske slabe vesti. Solenicina so namre zamolevali in kritizirali na levici, e v sedemdesetih letih, in tudi danes ni ni drugae. Zamolk nad velikim genijem je postal tudi del splone evropske kulture, ki je prek evrokracije vsa naravnana v prijaznost, pozitivnost, preseganje razlik. To je sporoilo iz Bruslja, e kako ivo tudi ob asu Solenicinove smrti. Pisateljeva smrt nam hkrati govori tudi o tem, da je forma mentis kontinentalne Evrope preteno zgrajena iz nereflektiranega leviarstva, ki v svojih intelektualnih koreninah ni nikar preseglo inteligennega kolinika modne brvi alias manekenstva. Serge Leyrac je v imenu zdruene levice in francoskih

211

komunistov leta 1974 ostro obsodil Arhipelag Gulag, e, da . e, da ni tako hudo. e, da ni tako hudo? Arhipelag Gulag na slovenskem drubenem prizoriu? e ne upotevamo komunistinih manekenov tipa Rastko Monik, Mladen Dolar, Slavoj iek in drugih, ne moremo niesar rei. Solenicin namre ne sodi v tako ozek prostor, kot je Slovenija. Ni mar ta v svoji medijski nesvobodi in cankarjanskem hlapevstvu postala Arhipelag Gulag, h kateremu se danes obraa vse premalo oi? No, seveda ne, kajti danes publikacij v samozalobi nihe ne bere. Zato tudi nihe ni ne ve.

KRIC IN SRAJNIK Aktualna debata na transatlantski ravni, ki razvnema (intelektualni) svet na stari celini, je, koliko je e iva francoska kultura. Decembra 2007 je namre Donald Morrison v amerikem asopisu Time objavil lanek z naslovom Smrt francoske kulture. Od tega datuma naprej se vrstijo knjige, lanki in javne intervence v veini evropskih asopisov, e posebej francoskih, ki govorijo za to tezo in proti njej. Ker je francoska kultura ena od zibelk zahodne civilizacije, ker so te polemike najbolj ive prav v tem mesecu in nenazadnje, ker imajo neko dokaj jasno konotacijo tudi v slovenskem prostoru, jim namenimo priujoi zapis. Francoska kultura v sebi je v zadnjih letih razdeljena. Vse do devetdesetih let so bili kriteriji za priznanje neesa, kar sodi v obmoje umetnosti in kulture nedvoumni, v devetdesetih pa so prieli popuati. Veinski razlog tega je demokratizacija javnega prostora, ki je e od estdesetih let naprej omogoala, da je lahko vsakdo prodajal svoje tudi najbolj bizarne zamisli kot umetniko ali kulturno formo sodobnosti. Ko se je v devetdesetih ta monost e podeseterila sprio alternativnih medijev, kot so bili internet in celoten sklop, ki ga danes imenujemo informacijska tehnologija, je demokratizacija umetnikega ustvarjanja prebila kritini plafon. Od takrat dalje nekako je umetnik, pisatelj ali slikar lahko le tisti, ki ima ustrezno medijsko odmevnost, hkrati pa mora biti dovolj izviren. Izviren ne pomeni kot vasih biti kvalitetno originalen, temve biti bizaren ali malo tren. V devetdesetih in v zaetku naega desetletja je tako francosko literarno sceno zaznamoval Michel Houellebecq. Ta je do svoje matere gojil neizbrisno zamero, zato je v svoj svetovno znani (ali razkriani) roman Posamini delci izlil travme iz otrotva in kasneje odrasle dobe. Razesnjene betice makov, spolni odnos med materjo in sinom, nekaj uspelih samomorov z veliko pompa, cirkularna onanija, karcinom, paraplegija in kar je e rnih saj iz arzenala loveke domiljije, vse to je
212

dobilo prostor v tem literarnem prvencu mcdonaldske vrste. Gre za literaturo, ki jo lahko pie vsak, bolje vsak, ki se v sebi lahko potopi do najvejih bivanjskih nesmislov. Neki kritik je to vrsto pisanja oznail kot literaturo supermarketa. Poleg takne literature pa obstaja tudi takna filozofija. Filozof iz supermarketa je veni Bernard-Henri Lvy, veni zato, ker je veno odet v sneno bel srajnik. Sicer pa je poleg znamenitega kosa garderobe in venih medijskih nastopov pri njem malo tistega, kar bi lahko ez stoletje ali ve e koga nagovarjalo. Sedaj sta oba skupaj izdala knjigo, o kateri se je prejnji teden ogromno pisalo. Temelj njenega sporoila je, da se francoska kultura ne pusti amerikanizirati. In da sta ona, kot njena izgnanca temeljni porok za to. Seveda je zanimivost knjige prav v tem, da jo v amerikaniziran medijski prostor poiljata prav dva umetnika, ki sta se v smislu publicitete, javne promocije in kar je e stvari iz obnebja instant civilizacije amerikanizirala do te mere, da sta se pravzaprav poistovetila s kulturo macdonalds. Njena gesla so: hitro, uinkovito, poceni in brez vsebine. Tega zapisa bi ne pisali, e bi v francoskih medijih ne opazili, bolje zaznali pomembnega trenda. Vsak bo lahko razumel, da gre pri vpraanjih francoske kulture in civilizacije za bistvo francoskega naroda. To je skoraj toliko, kot e bi Slovencem nekdo oporekal Briinske spomenike, Trubarja in osamosvojitev, e da so falsifikat. Gre za temeljno vpraanje nacije. Francoski mediji, predvsem tiskani, kajti kultura in literatura sta vpraanje misli, misel pa se izraa v besedi, pisani in tiskani, so se na ta subverzivni manever odzvali prisebno. Pravzaprav so reagirali na nain, ki je za dananji, macdonaldsov as redek. Le Nouvel Observateur, eden od kljunih tednikov, je prejnji teden priobil zanimivo analizo, naslovljeno Intelektualna mo Francije, v kateri je razlenil razmerje med dejansko kulturo in njeno pop zlorabo. Analiza se konuje z zanimivim stavkom: Vitalnost francoske misli ostaja: ie si prostor, kako bi v celoti spet eksplodirala. Podobne analize je najti v veini tiskanih medijev, ki se do vpraanja takne nacionalne tehtnosti opredeljujejo. In Slovenija? In vpraanja nacionalnega okvira v zibki tiskanih medijev? Dajte no, saj nismo Pariz, niti njegova provinca. V slovenskih tiskanih medijih je vpraanje nacionalnega pomena sploh zunaj ranga tega vpraanja. Zakaj bi se tiskani medij spraeval o identiteti, kulturi, civilizaciji, pop-instant pisavi ali o em podobnem? Slovenska vpraanja nacionalnega pomena so razvidna iz vsakodnevnega tiska. Ta je brez vsebine. Njegova vsebina je politika, pa ne diskurz o njej. Je premiljena apologija tistih, ki so se v tranzicijski homatiji prikopali do toliko in toliko teoretinih milijonov. In vojna zoper vsakogar, ki bi jih poskual ogroati. Zgledi slovenske medijske provincialnosti sijejo v nebo. Iz komentarjev, iz venih kolumnistov, kakren je, denimo, Vlado Miheljak. Provincialna pamet slovenskih urnalistov seveda mrzi objektivno normo velikega sveta. V njej bi pa izpadli iz konkurence. Slovenska tranzicijska zatohlost ne samo, da jim godi, omogoa sploh
213

njihovo eksistenco. Brez njih bi bili to, kar sicer so, nitrc, kot bi se izrazil kateri od slovenskih pisateljev. O em je e pisal Cankar? O srajnikih ne, pa pa o kricih. Taknih in druganih, vselej domaih. In Slovenci hoemo biti ena od zibelk sodobnega sveta? Vsaj v tem smo zelo ambiciozen narod. MEGLA IZVIRNEGA GREHA Slovenija se zbuja v jesensko jutro, tako bi se lahko glasil eden od komentarjev politinega stanja v teh dneh. Levica pospeeno sestavlja formulo tri plus ena, pri emer slednje e spominja na oblikovanje velikih koalicij v devetdesetih. Karla Erjavca, ki je bil s svojo resda demagoko podobo najuspeneji predsednik DeSUS do zdaj, so preglasili in utiali. Vse oitneje se kae, da je DeSUS novo kukavije jajce, ki se je izleglo v megleni puavi tranzicijskega dolgoasja. Erjavec je volitve dobil na svoj nain, za DeSUS je morala glasovati tista mnoica upokojencev, ki ima odprta uesa za tiso evrov pokojnine. Tak glas je doma na levi in na desni, denar je pa univerzalna, od politike neodvisna vrednota. V parlament pa so se izvolili ljudje, ki veinoma sliijo na ime nekdanjega predsednika republike, Milana Kuana. Poslanci DeSUSa so e nastopili zoper predsednika, za matico pa so si izbrali kar nekdanjo Zdrueno listo. Televizijski posnetki, v katerem jih na tiskovni konferenci v svoja nedrja vabi Miran Potr, starosta slovenskih komunistov, so dokaj zgovorni. Zato lahko nastajajoo koalicijo poimenujemo velika, ker je spet utemeljena na znatni prevari in zlorabi volilnega telesa. Desni glasovi, ki jih je s svojo kohabitacijo v Janevi vladi Erjavec pritegnil, so li spet enkrat na smetie slovenske realpolitike, v njihovem imenu bodo vladali drugi, in to ekskluzivno zoper njihovo voljo. To je slovensko dolgoasje, vse se odvija po predvidljivih poteh in vedno s prevaro in lajo v ozadju. Tudi na desni ni ni novega. Nova Slovenija se prebuja iz kome, v katero jo je pahnil volilni rezultat. Tudi tu so zunanji akterji poraza dokaj jasni. Pisali smo ves as, da gre za zlorabljanje zaupanja, ki ga kranski ljudje, volilna baza NSi, pojmujejo v zelo natannem smislu. Beseda je beseda, uspeh je uspeh, resnica je resnica. Politika NSi pa je bila kot slon v trgovini s porcelanom, opletala in pometala je v imenu Kristusa kralja z vsemi mogoimi neednostmi, od kolaboriranja z levico, do manipulacij znotraj Darsa, in kar je e teh rei. K temu je svoje dodal e predsednik sam, ki si notranje avtoritete v stranki (ne v slovenski politiki) ni znal zagotoviti, zato pa je toliko moneje izraal zunanjo. Andrej Bajuk je nastopal v zavesti moi, naduto in prevzet nad samim sabo. To je najteja dediina njegovega argentinstva, junoameriki moki najprej sanja o tem, da bi bil politik. Tu je navidez Bajuk podoben Francetu Rodetu, toda razlika je zgolj nakljuna. Rode je bil v slovenskem prostoru evropski intelektualec, ki ga ta prostor (tako kot vseh drugih evropskih intelektualcev slovenskega imena, Draga Janarja,
214

denimo) ni niti sprejemal niti cenil. Rode je imel svoj program in ga je uresniil. Njegovo ime ima danes teo na planetu, Bajukovo zgolj v analih politine chronique scandaleuse, rne kronike ali letopisa kandalov po domae. Izraz utegne biti na mestu, kajti zgodovina NSi je tako kot zgodovina njene predhodnice z redkimi izjemami kandal. Prvi je kandal dejstvo, da je skupini ljudi uspelo tako dolgo manipulirati z javnim mnenjem in se prodajati za to, kar niso bili. Oe tega izvirnega greha je najprej Lojze Peterle, katerega identiteta se skriva tudi v registru Slube dravne varnosti, kot smo pisali pred tremi leti. Takrat je Peterle napovedal silovite tobe in kazenski pregon zaradi zadeve udba.net. Po treh letih ni napravil niesar. Zakaj neki le? Kaj pa e se je bal, da bi sodni proces v javnost pritegnil dejstva, ki bi pomenila definitiven konec njegove kariere? Drugi kandal pa je pripeljati stranko, ki bi po vsej logiki morala imeti deset do petnajst odstotkov glasov, iz parlamenta. Tu bo nekdo dejal: vodstvo se je zmotilo, ljudje (lani) so mislili dobro in bili odprtega srca. Vendar se nihe ne spominja, da bi se pred tremi leti kdo javno vpraal: kaj pa je predsedniki kandidat Peterle poel v registrih SDV? Nadalje ni bilo nikogar, ki bi pisal, razmiljal ali kako drugae sporoal, da je s stranko nekaj narobe, da jo tare peza izvirnega greha. Da je pripravljena za oblast napraviti vse, povezovati se z vsem in vsemi, da bi le bila v ospredju. Tako so Peterleta (z izjemo finala volilne kampanje novembra lansko leto) podpirali in gradili v medijskih tabih, ki izvorno sodijo med hard core tranzicijske levice (Nikola Damjani in Ninamedia, denimo). Niti eden od lanov NSi se ni javno vpraal, v igavem interesu pa sploh je sindrom Peterle. Nasprotno, ko je pred tremi leti Mag razgrinjal stranpotja Peterletove politine kariere, so se vsi v en glas zbirali pod bandero, na katerem so plapolale Peterletove ednosti. Na ta nain so legitimirali izvirni greh, ki se je zael e z ustanovitvijo Slovenskih kranskih demokratov leta 1989. Tedaj se tudi zane, sprva skrito, potem odkrito Peterletova kolaboracija z levico, kolaboracija, ki je prek Podobnikov onemogoila razvoj Slovenije v demokratino dravo, utemeljeno na vladavini prava in transparentni ekonomiji. Ko se zdaj zdesetkana Matjaeva vojska veljakov NSi zbira za nove in nove klavzure, bi se morala v meglenem jutru slovenskega vsakdanjika najprej vpraati, kaj je narobe. Vendar teh glasov ni sliati, ker je stranka, tako kot vasih, spet v funkciji tranzicijske levice. Eventualna izvolitev Ljudmile Novak, bi zagotovila nujni mir in pripravila infrastrukturo, ki bi Peterletu omogoila izvolitev v Evropski parlament. Tam bi sicer prejemal medalje tipa Evropski homeopat leta, doma pa bi ustvarjal potencial za ponoven poseg v prostor, ki ga je prav s svojo prisotnostjo kontaminiral do katastrofe 21. 9. 2008. Prenovljena in oivljena NSi bi imela zgolj cilj slabiti izvorno jedro demokratine opozicije na Slovenskem, cilj, ki mu je s svojo dvojico, SLS, sluila dvajset let. Na desni ni novega. Doklej e?
215

PRIMO TRUBAR IN KRJANCI V manj kot desetih letih je lovetvo napravilo korak iz Gutenbergove ere v dobo interneta. Tiskane knjige, ki so est stoletij doloale identiteto sveta in njegovih civilizacij, so v asu, krajem od generacijskega obrata, postale odve. Reducirale so se v svojo elektronsko obliko, v njej pa utegnejo tudi razpasti. e v kratkem se namre obetajo vsem dostopne internetne knjinice, v katerih se bo knjiga vrnila nazaj v svoje kompozicijsko gnezdo, k besedi. Internavt ali uporabnik interneta, kot se temu manj tehnino ree, jih bo lahko razstavljal po svoji mili volji. Besedilom bo lahko kaj dodajal ali kaj odvzemal, skratka, poel vse, s imer bo krnil njihovo prvotno identiteto. Razviti svet se zaveda, da se je s svojo civilizacijo, tehnologijo in religijo v takega oblikoval zgolj prek pisane oz. tiskane besede. Zruiti ta temelj bi zanj pomenilo uniiti tisto jedro, na katerem je zgrajeno vse, kar je zgrajenega. Internetno sfero zato dojema in vrednoti kot sfero pomonega, e ne e poskusnega, temu pa je tako, ker se zaveda klasike, tradicije in primata pisave, v svoji <<igavi??>> primarni ali sekundarni formi, tiska. Razviti narodi goje to formo naprej, hranijo jo kot dragoceno punico v oesu. Obisk knjigarne v kateri od evropskih prestolnic bo e vedno dogodek zbranosti in spotovanja: zlepa ne bo doakal, da se bo kdo glasneje izraal, prepiral ali nedostojno vedel. V korelaciji s tem so cenjeni tudi univerzitetni poklici. Cenjeni so ljudje, ki iz izkunje pretekle besede poskuajo doloati skrb za dananji as. Cenjeno je to, kar se imenuje miljenje, razmiljanje, pisanje, skratka kultura misli in (tiskane) besede. Pred nekaj dnevi smo v domovini obhajali praznik prav te. V dnevu reformacije smo namre poastili dejstvo, da je kot uijo protestanti Bog leta 1551 prvi spregovoril Slovencem v njihovem jeziku. Pomembnost tega dejanja izhaja iz preprostega dejstva, da smo si ob odsotnosti avtonomnega dravnega ali vsaj dravotvornega aparata nujno zavest o avtonomiji, upravieni druganosti od ostalih in nacionalni samozavesti zagotavljali s pomojo pisnih ali tiskanih oblik kulture, prek knjige. Kot sta Trubar in reformacija neloljiva od tiskane besede, tako je od nje neloljiv tudi ves pozneji razvoj, z vsemi mejniki, ki jih poznamo. 31. oktobra smo torej praznovali kulturo tiskane besede, v najirem pomenu te besede za nao eksistenco, skozi stoletja sem. Na mestu je torej vpraanje, kam se Slovenci med Gutenbergom in internetno sfero (e ali sploh) uvramo, kako je s kulturo tiskane besede danes. Odgovor bo potrebno poiskati v dodatnem podvpraanju. Kje pa je danes v Sloveniji tiskane besede najve? Veliko je je v knjigah, veliko v zapisih in zapiskih, precej v
216

revijalnih publikacijah, vendar najve v tisku, in sicer dnevnem. Dnevni tisk je po svoji koliini najpomembneji nosilec tradicije tiskane besede na Slovenskem. Tako je tudi pri drugih narodih. Najveji domet tiska je na podroju dnevnih medijev, vendar se pri tem e postavlja pomembna razlika med Slovenijo in razvitim svetom, e to vpraanje razumemo s stalia medijev, omenjene narekovaje lahko tudi izpustimo. Neprekosljiva zgleda ostajata Frankfurter Allgemeine Zeitung in francosko asopisje. Slednje je v skoraj presenetljivem deleu v lasti korporacij, ki se ukvarjajo (tudi) s prodajo oroja. Se pravi, da so zadaj dokaj neposredni interesi lastnikov, ti pa so pri takih stvareh vselej politini. Toda to nas ne sme zavesti. Francosko dnevno asopisje (seveda tudi ostalo, predvsem tedniki) je pisano na intelektualnem nivoju, ki je conditio sine qua non njihovega obstoja. Vzdruje se politinih sodb, e e, potem to napravi na nain, kjer je analiza primarna, e pomembneji pa so objektivni dejavniki. e nekdo (politik) nima prav, moram to inteligentno dokazati. To je svetovna norma. Veina domae dnevne produkcije pa za njo le caplja. Slovenski dnevniki (in veina tednikov) so pisani na nain, da jim je za intelektualno normo malo mar. Kot je deeli ali dravici malo mar tudi za intelektualce. Nivo svetovnega asopisja pri nas vzdrujejo le kulturna priloga Dela in Knjievni listi, pa nekaj lankov v Dnevnikovem sobotnem Objektivu (predvsem t.i. desnih avtorjev, Ocvirka, tuheca, Olaka, pa po drugi strani Crnkovia). To se po intelektualnem nivoju bere tako, kot bi se bral kaken Figaro ali Le Point. Kultura slovenske tiskane besede petsto let po Trubarju doivlja vsakodnevno kalvarijo. Vseeno je, kaj napie, kako napie, da bo le imelo nekaj zoper Jano, cerkvenjake in novorevijae, pa bo lanek dosegel svoj namen. Zato je tudi vseeno, kakno izobrazbo novinarji imajo in koliko o svetu vedo. Tudi je vseeno, koliko so moralno obutljivi in kakna je stopnja njihove osebne integritete. Zato tudi ni nikomur mar, da za osrednjim slovenskim asopisom Delo, ki se ponaa s parolo pravica vedeti ali misliti ire, stoji vodstvo, katerega odlika je slej ko prej krjaneva pamet. Falanga ljudi, ki zaenja pri predsednici Nadzornega sveta, gre do urednika asopisa Darjana Koirja, v potrebah neposredne politine artikulacije pa se izrazi v urednitvu Sobotne priloge (Irena taudohar), afirmira tisto, kar je pravinik Jerman iz Hlapcev dejal uitelju po imenu Komar: Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Tedaj so v naih krajih pobili polovico potenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. In ostali so Komarji, pravimo s Cankarjem. Ob petstoletnici tiskane besede ti Trubarju v sramoto brenijo glasneje kot kdaj prej. OGLEDALO SESTRE EMMANUELLE Francija in z njo prenekateri del sveta e nista prenehala alovati za sestro Emmanuelle, ki je na pragu stotega rojstnega dne odla v venost. V zavest ljudi se
217

je vpisala po preprostem stavku, ki je zapisan v njeni zadnji knjigi: Kdor ljubi, ne umre. Sestra je sicer kot oseba isto umrla, da je lahko ljubila, svojega ivljenja ni posvetila sebi, kot to navadno pono ljudje, temve drugim, najbolj ubogim. V svinjaku, ki je stal poleg enega od bivali kairskih zbiralcev smeti in cunj, je zevala majhna luknja. Tja so odlagali negibna telesa novorojenkov, ki jih je pokonal tetanus. Ko so e dihali, so jih jokajoe matere v upanju na zadnjo pomo prinaale k meni. Groza me je bilo obrazov, ujetih v globok kr, ki je drobno glavico potegnil isto do ramen, groza me je bilo majcenih prstkov, ukrivljenih, bolje, zapienih v dlan. Virus je e dosegel mogane; tisti, ki so kdaj to izkusili, dobro vedo: najteje je stiskati v svojih rokah nekoga, ki bo umrl. Tako je sestra Emmanuelle popisala majhen detajl iz svojega delovia: desetletja dela je namre posvetila pomoi ljudem, ki se preivljajo z zbiranjem navlake na smetiih deset milijonskega Kaira. Sam sem bil pred petimi leti tega tudi tam. Smetia namre oglaujejo kot mestno znamenitost, tako da so postala zaelena turistina destinacija. Ker smo imeli dobrega vodia, nas je popeljal in medias res, v sredo enega od smeti. V njem smo se zadrali dobri dve uri. Ne vem, e sem velikokrat v ivljenju doivljal tako intenzivno meanico obutij: zaprepadenost, strah, gnus, udenje. Vse, kar me je preplavljalo, pa se da povzeti v eni sami besedi: Stran, im prej stran od tod. Odzval sem se kot lovek, o sebi nisem nikoli razmiljal drugae, kot da sem lovek, v svetu, kjer to ne velja dosti. Vendar se je dalo veliko bolj loveko odzvati tudi drugae: kot se je sestra Emmanuelle. Ostala je tam. Ljubezen, ki je moneja od osebe, se je prek nje kar naenkrat znala med ikonami sveta. Biti odprt do drugega do te mere, da lahko zanj stori karkoli, ne glede na to, kaken je in kje se nahaja, ta lastnost je s smrtjo sestre postala prestino blago na trgu, tako prestino, da je javnost, ujetnica medijske civilizacije mladosti, lepote in telesa, zaela kot uroena ponavljati njeno najbolj radikalno misel: Tudi zadnje iznienje, ki me bo doletelo, iznienje telesa, smrt ni ni drugega kot konno odprta vrata v ljubezen. Najdete jo v krepkem tisku pomembnejih tiskovin. Emmanuelle in Slovenija? In njen obraz v zrcalu medijev? O tem sem lahko razmiljal na deset tiso metrih viine, v letalu, kajti zgolj tam jemljem v roke brezplano Delo. Tudi pomeni viina doloeno anestezijo, tako da je lovek za stranpoti asopisa, ki se oglauje z misliti ire, manj dovzeten. Pa spet ni lo brez kratkih stikov. Kar me je pogalo, se je nahajalo na zadnji strani, kjer so sestro Emmanuelle v drobni notici predstavili kot ensko, ki je imela v mladosti teave s samozadovoljevanjem. Na mah sem odloil, etudi sem bil pripravljen na podoben ok. V uvodniku se je namre odgovorni urednik Koir sladko lizal lakemu patronu, ko je opravieval njegovo prodajanje Mercatorja. Pa saj, e lahko hvalijo rota, je logino, da potem blatijo svetnike. In koliko to stane? Sedanji odgovorni urednik jo odnese s estimi tisoaki neto, prejnji, Janez Marke je zdaj pristal na enem in pol.
218

Vmes pa je veni potnik med Kuanom in Jano, Danilo Slivnik, ki slii na tri. est, tri ali en tiso, cena za naelnost? Za osebno integriteto? V slovenski presse (bolji izraz je balkanski tampa), da. Vendar se pri Delu nisem mudil kar tako. e zanemarimo potroni material, kakrnega predstavljajo uredniki (v dveh letih so jih zamenjali tiri krat), se lahko ogledamo po boljih primerjavah. Kako pa je s pomembnimi enskami na Slovenskem in z njihovimi vrati v ljubezen. e samo zastavljanje taknega vpraanja je treno poetje. Ker pa sta Slovenija in Francija po mojih informacijah e vedno na istem, vse bolj globaliziranem planetu, poskusimo vseeno. Prva enska Dela, predsednica Nadzornega sveta Adrijana Starina Kosem v ogledalu sestre Emmanuelle? No spet neznosna primerjava. e bi meril z vatlom vene ljubezni in za mero vzel najlepo knjigo o njej, Dantejevo Boansko komedijo, bi ji objektivno dal status v tistem krogu pekla, kjer jeijo izdajalci dobrotnikov in prijateljev, v devetem, najglobljem. Z Dela na delo. Kaj pa je s slovenskim lovekom narobe, da ne more pred zrcalo sestre Emmanuelle? Adrijana Starina Kosem namre ni napravila niesar, kar bi v Sloveniji ne imelo statusa drubene sprejemljivosti. Izdajali, lagali, hlapevali, kradli in lagali << lagali se tu e ponavlja>> so e mnogi pred njo, mnogi ob njej danes, in mnogi bodo to e poeli, ad slovenski aeternum, kot se temu ree. V Sloveniji ljubezen nima domovinske pravice, ker je percepcija ivljenja, e posebej v tranziciji, njej premo nasprotna. Starina Kosem je samo eden od primerov. Slovenija je v zadnjih desetletjih namre uveljavila vrednote, ki temeljijo na lai na eni strani in na brezsramnem okorianju z drubenim premoenjem na drugi. Ob zori sprememb konec osemdesetih je Milan Kuan eksistencialno la (socializem po meri loveka) pretihotapil v sodoben as. Mediji so to obranili, v ozadju pa so se izbrani polaali drubenega premoenja. Mnogi so molali, redki govorili, e redkeji govorili po resnici. Smetie nravi, znaajev in karier. Ta atmosfera pa je z zlom gosteje prerta kot kairsko pokopalie s smrtnimi klicami. Tu tudi ljubezen ne more niesar. Sur Emmanuelle, dobrodoli v Sloveniji! SIVA POT Pasaa ljubljanskega Maximarketa, pred vhodom v luksuzni Maksim, enkrat prejnji teden ob asu, ko se je na prestolnico po dnevu, polnem zavijajoega vetra in zimskih obetov, spustil mrak. Hitel sem nizdol po stopnicah, proti trgovini, v kateri me je akalo nekaj drobnih opravkov. Zamiljen sem tik pred zadnjimi stopnicami pot prekrial manji silhueti moa, ki je gledala predse, z glavo sklonjeno v levo stran, tako, da se je skoraj poravnala z rameni. V trenutku, ko sem videl, kdo je pred menoj, se je obilen ivot moa e zmuznil mimo in zavil levo, v prestino restavracijo. Preplavila me je mnoica vtisov, povezanih s lovekom samim, pa z mojim prvim sreanjem z njim, tirinajst let tega je bilo 26. oktobra letos.
219

Tistega 26. oktobra 1994 je nekdanji ljubljanski upan Joe Strgar povabil te dni preminulega dunajskega upana Zilka na simbolino vonjo z zapravljivkom po Dunajski cesti. Kar je danes samoumevno, tedaj ni bilo. Zilk je namre skupaj s Strgarjem onega dne pritrdil prvo potno znamenje, ki je oznaevalo nedavno sprejeti sklep Mestne skupine, da se Titova ulica preimenuje v Dunajsko. In Helmut Zilk je ob tej prilonosti priel najprej na Magistrat, kmalu zatem pa so ga peljali e na avdienco k predsedniku Republike. Bil sem tedaj organizator tega obiska, dober mesec poprej sem pred lokalnimi volitvami prevzel vodenje mestnega odbora Slovenskih kranskih demokratov v Ljubljani. Tako sem se v vrtincu dogajanja na Gregorievi znael tudi sam. Naenkrat sem tako stal pred Milanom Kuanom: seveda sem se mu najprej predstavil. Poznam Vae pisanje, mi je rekel: ampak veste, kaj Vae pisanje je? Zazijal sem vanj. Vae pisanje je nov prispevek k slovenski politini blaznosti; ampak to ni nikdar individualno, to je vselej kolektivno poetje, mi je na koncu zabrusil. Ostal sem brez besed, takne nesramnosti v svojem ivljenju prej e nisem izkusil. Oko pobere najmanji detajl in v spomin se vtisne e tako neznatna sled. Iz Maximarketove pasae sem tirinajst let kasneje odnesel obraz nekdanjega predsednika, bolje, njegov profil. Zdelo se mi je, da se je izenail z dvema pojmoma, ki tudi v gledaliu in umetnosti pogosto nastopata z roko v roki, s starostjo in s privoljivo zlobo. Ljudje v jeseni ivljenja postanejo zagrenjeni, e se jim ni posreilo uresniiti tistega, kar so si mladosti zadali za ivljenjsko izpolnitev. Pa Kuan? esa pa on ni uresniil, zakaj pa ima zdaj na stara leta slabo vest nad seboj? ele ob nastopu Pahorjeve vlade se je namre pokazalo, kako globoko se je nekdanji predsednik republike zajedel v usodo in zavest naroda s svojo tezo o socializmu po meri loveka. In kaj vse nam je uresniil. Medijsko enoumje, isto takne narave, kot je bilo pred dvajsetimi leti, kapitalski divji zahod, le da so erifovske zvezde rdee-krlatne barve, politina opozicija, reducirana na eno samo stranko, proti estim strankam, ki so podprle Pahorjevo vlado, in tako dalje. Nadalje, logika trojanskih konj, ki se je v tranziciji hudo splaala, dobiva zdaj jasno ozadje. Prepoznavna postaja roka, ki je vlekla nevidne niti skoraj dvajset let. V ljubljanskem Maximarketu sem isti dan sreal enega od novih poslancev DeSUSa. Imena ne vem, vem le, da je bil prvi v avdienci pri starosti slovenskih komunistov, Miranu Potru, predvsem pa sem si ga zapomnil, ker nosi neke vrste ebelarski klobuk, pol-melono, kot se je temu vasih reklo, ki ga ne odloi ob nobeni prilonosti. Kdo mu je tako modo svetoval, ne vem. Vem pa, da je v klobuku videti grotesken, bolji izraz bi bil bedast, e ga uporabimo brez vsake vrednostne konotacije. Pouil sem se kasneje, da je to eden od poslancev DeSUSa, ki so iz Kuanove kvote. To pomeni, da ti ljudje niso niti lani stranke niti niso v njej delovali. V prironem trenutku so se pa angairali na pobudo nekdanjega predsednika, ki je najbr spet izkazoval skrb glede obrambe demokracije ali kakne civilne drube.
220

Morda pa bedasti klobuk res slui makaradi, vendar nekoliko drugani, kot bi si jo utegnili predstavljati. Kaj pa e prikriva resnost situacije, ki je nastopila, ko so z namenom spremembe politinega ravnovesja v dravi DeSUSov kader spoeli kar zunaj strank, in vitro, pri venem alkimistu slovenske politike Milanu Kuanu? Ostareli mo iz Maximarketove pasae je lahko zadovoljen kot malokdo. Projekt mehkega prehoda iz oblasti na oblast je uspel. Problem pa se pojavlja, ker gre ta uspeh na rova drave kot take. Kuana sem vekrat v mislih poimenoval oe slovenske majhnosti. Osamosvojitev je bila namre miljena dvodimenzionalno, pri emer je prva, najnujneja dimenzija vodila k ustvarjanju zunanjega okvira drave kot take, s lanstvom v EU kot finalom, druga, prav tako pomembna pa je merila na notranjo osamosvojitev. Na osamosvojitev od vzorcev socializma, hlapevstva, servilnosti, korporativne logike politinih lobbyjev in drugo. Notranja osamosvojitev je predstavljala tudi ustvarjanje pravih pogojev za oblikovanje intelektualnih, gospodarskih in sicernjih elit, kakrne pozna zahod. Od vsega tega se ni uresniilo tako reko ni. Slovenska druba je spet pristala na toki, na kateri je Kuan v osemdesetih zautil, da mora zamrzniti svojo partijsko knjiico. Nekaj sprememb sicer ostaja, vendar si ambiciozni lovek, ki ga tako neustvarjalno okolje tii, malo pomaga s tem, da do Beigrada namesto Titove vodi Dunajska cesta. Slovenija tako in tako stopa le po eni, Kuanovi poti. DEVETINDEVETDESET RAZLOGOV V evropski politiki se ti dni dogaja prelom. Med 21. in 22. novembrom ponoi so pripadniki francoske socialistine stranke zborovali, razgrajali in bentili pred njenim sedeem na eni od sredinih parikih alej, aleji Solferino. V duhu in tradiciji tega naroda je, da pomembnim dogodkom, ki so se zgodili v asu, ko se je sonce nahajalo na drugi strani planeta, nadenejo ime po obveznem asu vsakodnevne tme. Davno nazaj smo tako spoznali krvavo entjernejsko no, sedanja, ki ji mediji privoljivo reejo no iz ulice Solferino, pa razen razgretih glav in hudih besed ni prinesla oitnejih katastrof. Ali pa? Zunanji razlog razglasja je, da sta obe kandidatki za predsednico stranke, Sgolne Royal in Martine Aubry dobili priblino enako tevilo glasov. Razlika med njima je takna kot v kletni beznici pri Zelenem fraklju. Ko je vanjo posvetil Skavt Peter, da bi gajnarjem pridigal o krivdi in grehu, se namre ni mogel odloiti, koliko jih je sploh notri. e si jih gledal s treznimi omi, dvanajst, e si ubral pijansko optiko, pa e enkrat toliko. Tudi razlika med obema kandidatkama je tam nekje: 14 ali 41 glasov, kakor pa vzame pri glasovalni masi, ki gre pri lanstvu v tej stranki v desetine tisoev.
221

Pa je babji pr okrog prvenstva glasov le zunanji razlog. Globlji razlogi so drugje. Povrinski najprej v tem, da je ta stranka e desetletja obsojena na poraze. Zadnjega, ki je v njenem imenu zmagoval, so v poloili v grob pred trinajstimi leti. Bil je to Franois Mitterrand, ki je svoj mandat sklenil ob nastopu Chiracove dobe, maja 1995. Od tedaj PS (Socialistina stranka po nae) belei poraz za porazom. Kantoni na rakavi poti nizdol so Jospinov poraz proti Le Penu jeseni leta 2002, ki je osupil svetovno javnost. Kako je lahko tako privilegiranega kandidata odnesel demagoki umar? Potem je tu gladka serija parlamentarnih porazov, ki nikakor ne kae, da je bo kmalu konec. Sem prihaja at last but not at least debakel Royalove maja 2007, ko je bila neuspena proti Sarkozyju. Skratka, e lanstvo izraa globoko in glasno nezadovoljstvo ima za to kot gasilska bramba iz Butal devetindevetdeset razlogov. Svetli cesar je namre neko s svojim obiskom poastil ta imenitni kraj. Sprejeli so ga po domai egi: namesto s streljanjem, z brizgo. Bil je lepo moker, ko je vpraal po razlogih. Pa so dejali, da jih je devetindevetdeset, ne eden manj, ne eden ve. Toliko je tudi razlogov za poraz stranke, ki vsemu navkljub, kritikam, zgledom iz tujine in izrecnim opozorilom skozi desetletja, ni opravila nujnega aggiornamenta, koraka v evrokomunizem, kot so ga napravile druge stranke levice v Evropi, zaeni z anglekimi laburisti. Francoska levica je namre od vojne naprej vztrajala pri najbolj ortodoksnih tezah in e sam Mitterrand se je moral neko braniti, e, da toliko leninista pa le ni, da bi zavrnil Nato in Evropsko zvezo. Med drugim je francoska levica astila Stalina, obsojala poskuse Madarske in eke po avtonomiji znotraj Varavskega pakta. Mnogi so ploskali, ko je Brenjev zaduil Prako pomlad, nenazadnje, Slovenci smo pri osamosvajanju lahko raunali le na Chiracovo stranko (sam sem se 6. septembra 1991 v Prigeuxu z njim osebno pogovarjal o eventualnem priznanju RS in se o tem preprial na lastne oi), socialisti so bili proti. Kako tudi, da ne, saj je bila neuvrena Jugoslavija njihov velik tovari. V delu francoske javnosti je e danes sliati parole, ki bi tudi najbolj predrtemu slovenskemu leviarju zvenele nekoliko anahronistino. V zvezi z gospodarsko krizo se namre pojavljajo misli o svetovni proletarski revoluciji, pa o kulturi (diktaturi) proletariata, nadalje o razrednem boju in tako dalje. Misli na diktaturo proletariata se tako ali drugae pravzaprav pojavljajo tako v zvezi z gospodarsko krizo kot tudi brez nje. Kot francoska levica je namre tudi slovenska levica na istem ideolokem meridianu. Ta je nekoliko prilagojen bistveno pomanjanim razmeram znotraj kneevine Slovenije, kar pomeni na eni strani geografsko zastranitev (problema enostrankarskega sistema in dravljanske vojne, denimo, Francija ne pozna), na drugi pa strnjen prostor omogoa hudo koncentracijo ideoloke intenzivnosti. Obstaja pa ena, pomembna razlika. Republika Francija ni nikdar ivela v totalitarni osami, tako da se nikdar niso mogli razviti mehanizmi

222

izloanja, ki jih Slovenci po estdesetih letih nasilja sploh nismo ve sposobni identificirati in kot take zavraati. Francija ne pozna fenomena, kot je odsotnost svobode tiska, kar dravljani RS izkuamo vsak dan. Predvsem pa ne pozna bolee izkunje totalitarizma, o kateri je Vaclav Havel govoril v svoji knjigi iveti v resnici. Francoski mediji drijo ogledalo zablodi, ker je to v izroilu njihove demokratine tradicije. Teze, ki smo jih izpostavili v tretjem odstavku, so namre povzetek uvodnika Clauda Imberta, objavljenega te dni v Le Point, najbolj prestinem francoskem tedniku. Ob odsotnosti svobode tiska dravljani RS sprejemamo za normalno tisto dediino, ki jo je Milan Kuan kot predsedujoi CK ZKS leta 1990 prinesel na dvorie slovenske demokracije. Po Kuanu je za nas vse normalno. Nenazadnje, ivimo v normalni dravi, etudi je ta po kriterijih, ki vzpostavljajo demokracijo, izenaena z reimi, o katerih ne moremo rei ni dobrega. Za nas je la resnica in resnica la. Ker pa ni vrednostnih kriterijev, je dovoljeno vse. Za vse obstaja devetindevetdeset razlogov, razen za ivljenje v resnici. Za to pa je na voljo le en sam. ZAJEC IN KOLAJNE V predpraznine dni je udarila nepriakovana novica, da je predsednik Republike Danilo Trk z zlatim znakom svobode odlikoval zakonca Spomenko in Tineta Hribarja. S tem zadnjim dejanjem je politika sedanjega predsednika dobila potrditev notranje konsistence, saj je v letu dni postala docela predvidljiva. Gre za kontinuiteto dveh dosedanjih predsednikov, od katerih pa niti eden ni bil brez lanske izkaznice v nekdanji ZKS. S tem je Danilo Trk sicer stopil v politino neproduktivno nasprotje s tistim, kar je obljubljal, bolje predstavljal ob svoji izvolitvi. Takrat je kazalo, da gre za sveo osebnost, svetovljanskega profila, ki bi si elela nekaj napraviti na novo in po svoje. Sveina in svetovljanski znaaj pa sta priela kopneti e po prvem dnevu mandata. V zaetku se je to kazalo kot elja po raziritvi delovnega podroja. To bi pomenilo, da bi se iz svojega stanovanja selil v Vilo Podronik, e ta ne bi bila na razpolago, pa v nekdanjo Drnovkovo brunarico na Brdu. Hkrati bi v svoj delokrog integriral tudi astno strao, e v tistem asu pa se je zaelo kazati, da bo mnoica potovanj po tujini nujno potrebovala svoj aparat v obliki reaktivnega letala. A ko je predsednik izrazil eljo po redefiniranju svoje ustavne vloge, je ostal zauda skromen glede priakovanj, da bi svoj mandat odprl za nove vrednote in tako vsaj delno popravil slab vtis (bolje krivice), ki sta jih ustvarila predhodnika. Najmanj, kar je bilo priakovati, je bil drugaen pristop pri vabljenju, poaevanju, nenazadnje odlikovanjih ljudi v dravi. Pri Kuanu in Drnovku je vse to potekalo v obliki
223

loginega protokola. V krog posveenih so bili pripueni le tisti, ki so lahko dokazali takno ali drugano zvezo z nekdanjo SZDL, drugae, z razprostrtim denikom, ki je v socializmu zdrueval ljudi brez hrbtenice (pa z ustrezno preverko). Tam je bil dananji predsednik pred demokratizacijo l. 1990 tudi v slubi. Tako kot oba predsednika pred njim in devetdeset odstotkov dananje drubene elite. Danilo Trk je na koncu drugega desetletja po zaetnih demokratinih procesih Sloveniji demonstriral, da se e vedno d po starem. V bistvu je originalen zgolj v tem, da je prvi izumil amalgam postmodernega titoizma. Kaj mislimo s tem? Veliko razkoje (najbliji e slovenski izraz je hohtapliranje22), ki ga spremlja teka ideoloka konservativnost. Danilo Trk je Tito sodobnega asa, le da ima manji problem. as se je toliko premaknil, da mu ljudje tega preprosto ne pustijo ve. Javni interes mu e vedno dovoljuje ideoloko rigidnost, ne sme pa ve uveljavljati drugih vrednot titoistine drave, najprej in predvsem pehanja za prestiem in draginjo. Tu je javnost predsedniku krepko pristrigla peruti. To pa ne pomeni, da mu postmoderna Slovenija ne pua odprte poti v bistveno re, namre v negovanje in predvsem ohranjanje njenega ideolokega profila. Ob novem letu 2009 sta zakonca Hribar idealno torie za dokazovanje zvestobe in preverjenosti slovenskega predsednika. Odlikovanje sta namre dobila zaradi prispevka k osamosvajanju in demokratizaciji slovenske drube, Tine Hribar pa e posebej za znanstveno raziskovalno delo na podroju filozofije. Tine Hribar se zdi v tem paketu e najmanj problematien. Prek Nove Revije si je res dolgo asa prizadeval v svoji smeri, ki sicer z demokratizacijo slovenske drube ni imela dosti skupnega (deset let tega je v Delu svaril prav pred nosilci te ideje v prostoru, pred Rodetom, Jambrekom in Jano), ustvaril pa je svoj opus, kot ga pa ustvari vsak od bolj marljivih profesorjev na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vendar Tine Hribar v svojem ivljenju ni objavil niti ene same znanstvene monografije pri kateri od akademskih zalob v tujini, kar pomeni, da je produkt zgolj slovenskega prostora, da je za svetovno misel gluh, kot je ona zanj. Pogled na internetno stran Cobiss, kjer so zbrani podatki o vseh objavah zaposlenih na slovenskih univerzah, bo povedal prav to. e bi hotel predsednik Trk odlikovati koga za znanstveno raziskovalno delo na najvijem nivoju, sta tu (pred vsemi drugimi) predvsem lana Evropske Akademije znanosti in umetnosti s sedeem v Salzburgu, profesorja Joe Kraovec, humanist, in Branko Stanovnik, kemik. Njun opus je kvalitativno in kvantitativno zahtevneji, teji in pomembneji od Hribarjevega. e je predsednik v delu Tineta Hribarja poastil marljivost domaih filozofov, na to ne more biti pripomb. Po logini poti pa pripombe nastajajo ob Spomenki Hribar.
22

Iz nemkega hoch stapeln, visoko nakladati, namre na skladovnico (der Stapel). V starosvetni slovenini se je temu reklo: Se visoko nosi.

224

Slovenske lovske druine dajo na zaetku vsakega leta v zakup odstrel zajcev. Lovci lahko dolgouhce potem popokajo bodisi na ravnicah Slovenskih goric bodisi v Snenikih gozdovih bodisi kje drugje. Tako se za Spomenko Hribar (kot za oba zakonca) zdi, da imata aprioren mandat za podelitev odliij. V zadnjih letih sta bila Slovenec leta, menederka leta (Finance v decembru), zdaj sta zlata Slovenca. Vmes pa so jima potresli toliko kadila, da ga na nos preprosto ne prenese. Spomenka Hribar je nagrajevanja vredno delo zakljuila pred koncem osemdesetih. Njen spis Krivda in greh je pomenil doloen izziv slovenskemu prostoru, od spisa Zaustavite desnico (velika no 1992) pa je v javnosti navzoa zgolj po na zunaj histerinem, za globlje poznavalce pa loginem nasprotovanju vsakemu, ki mu ni blizu tip SZDL-jevske drube. V znanstvenem in lovekem smislu pa je biblijski ni od niesar. Idealen za Trkove kolajne. SKUNJAVE SVETIH ANTONOV Slavnostna umestitev Baracka Obame na mesto 44. predsednika ZDA je v svetu zbudila mnogo upov in skunjav. Teh je poln tudi domai log. Ali mar niso ob najvejem dogodku zadnjih dni slovenski politini analitiki pohiteli in nam sugerirali Pahorja (ter njegov nain vodenja drave) kot pomanjano, a ni manj koncentrirano enaico podalpskega Obame, e da oba razganja od priakovanj, konstruktivnosti in lepih pogledov v prihodnost? V resnici je slovenska javnost, e je uho le nastavila na tije in bolj prikrite tone, dobivala vtis, da se je Obama pri nas zgodil e septembra. In da se je v Slovenijo tedaj vrnilo prav tisto upanje, ki je iz Bele hie odlo pred osmimi leti, ob nastopu G. W. Busha mlajega. Take utvare so pomagali ustvarjati predvsem veliki specialisti za vpraanja ZDA, ki jih svet sicer e ni odkril, slovenski vizualni mediji pa se ob vsaki prilonosti potrudijo predstaviti jih kot nesporne avtoritete za tovrstna vpraanja. V mislih imamo Edvina Hladnika Milharia, Mitja Merola in Jurija Gustinia, predvsem slednja dva. Seveda jima na kraj pameti ne pade, da bi javnosti govorila o resnini Ameriki, utemeljeni na konservativni tradiciji, Bibliji, spotovanju zasebne lastnine, in - at last but not at least - mrnji in odklanjanju komunizma, ki je za Ameriane vrsta talibanskega peklenka, le da je zdaj nenevaren, ker varno poiva v zgodovinski kletki hladne vojne. Kako naj ti, taki in ta dva govorijo o resnini Ameriki in o njenem strahu pred komunizmom, e pa se ti, taki in ta dva napajajo prav iz vira, ki je za Ameriane jedro hudega strupa, iz dediine domaega komunizma in lagodnih privilegijev socialistine drave na Slovenskem? Obamo elijo umeati v kontekst, kateremu ne pripada, kot mu ni pripadal noben ameriki predsednik. To je Obama, predelan za instant potrebe domae novinarske produkcije, ki eli tako dosei nekaj svojih
225

dobesedno slepih in neinteligentnih ciljev, namenjenih apologiji sedanje oblastne garniture (in njenih padrinov v zakulisju). To so seveda zgolj skunjave domaih Antonov. Spomnimo se svetnika, ki se je pred skoraj dvema tisoletjema v puavah Egipta potil, muil in spopadal z netetimi prikaznimi, ki so se mu ponujale bodisi v obliki najlepih skunjav bodisi kot najhuje preizkunje. Peklenki, enkrat odeti v koe najzaljih deklet, drugi prepieni, kopitljavi, opremljeni s koli, ranji in drugo tehniko iz muilnega arzenala, vse to mu je hodilo na pamet v dolgih urah sluenja Bogu in njegovi loveki redi. Za dedie slovenske Zveze komunistov, kamor se Pahor kot predsednik prenovljene socialistine alianse uvra par excellence, Bog ni ve predmet sluenja in skunjav. Namesto tega je ostala zbegana reda slovenskih smrtnikov, ki ji danes utrip doloajo predvsem mediji. e to velja za ljudi, koliko bolj velja e za tiste, ki so danes v njihovem imenu na oblasti. Medij je bog in bog je medij, tu pa tii tudi bistvena razlika med Obamo in njegovo podalpsko inaico, Pahorjem, e je to dvoje sploh mo primerjati. Obama je bil pred mediji: v ivljenju se je do najvijega poloaja v stvarstvu prikopal ob nasprotovanju rasnim, verskim (njegovo drugo ime je muslimansko, Hussein) in socialnim predsodkom. Izkusil je poraze (najtejega leta 2000 proti Bobbyju Rushu), a tudi sreo (gospodarska kriza in John McCain kot Bushev dvojnik). Pahor pa je za mediji: vse svoje ivljenje je sluil diktatu drugih, prebijal se ni skozi nobenega od predsodkov, porazov ni spoznal, tudi sree ni okusil. Slednje pa ni potreboval, ker so za to poskrbeli drugi. Nenazadnje tudi za njegov najveji met v karieri: teka medijska artilerija je liderja SDS s konstruiranimi aferami uspela toliko prizadeti, da je med eno in drugo stranko nastal boren procent razlike. Od nje zdaj ivi Pahor (in njegove suite). Vendar Pahorju (kot Sv. Antonu) pri njegovih strahovih pa ne more nihe pomagati. Tako peklenki kot device ga obiskujejo dnevno, dnevno svojo politiko prilagaja podobam, ki mu jih sugerirajo mediji. V njegovem delovanju je en sam skupni imenovalec: ta ni promocija gospodarske reforme ali socialne drave, temve ugajanje vizualnemu impulzu, ki mu ga poljejo mediji. Ko si hoe Marjan Kramar izplaati milijon evrov, vlada najprej ne re ni. Ko mediji povedo, da je to napak, Pahor mrzlino reagira, za njim pa rep strese tudi njegov dvor (Lahovnik in Kriani, denimo) Ko NLB Bavarju odobri odlog kredita za menederski odkup, se Pahor zgane 24 ur po tem, ko se zganejo mediji. Ko se banke znajdejo v smrtnem primeu zaradi tajkunskih kreditov, vlada moli. Predsednik nevrotino reagira ele, ko se zgodba en dan vrti po vizualnih medijih. Ko Sanader sproi ofenzivo v Bruslju, Pahor miri duhove, zgane se ele, ko stvar eksplodira v medijih, e da tako ne gre naprej. 24 ur po tem, ko groteskno povabilo na rokometno tekmo kroi po medijih, Pahor spozna, da tja ne more iti. Ko postane v medijih oitno, da si nova
226

oblast enostavno eli razgrabiti gospodarstvo in subjekte, ki so e v dravni lasti, Pahor spozna, da drsi v kandal in ustanovi t.i. KAS. Z Borutom Pahorjem je Slovenija dobila prvega predsednika vlade, ki v celoti slui ne ljudstvu ne dravi, e manj pa svojim interesom, temve strahovom iz javnih obil. Njegova politika je v resnici priprava na tiskovno konferenco, njegov najveji uspeh pa, e za dan, dva ubei prikaznim, ki ga sicer preganjajo. V tem je enak puavniku. Koliko je originalneji od njega, uganimo sami.

POSVETILO DRUBI INTEGRIRANE LAI Mireku in Ivi, da bi se spominjala, vendar da bi ne brala, takno podobo ima ta mesec najbolj znano posvetilo na planetu. Svetovno asopisje je namre povzelo enega kronskih dokazov v aferi Milan Kundera in varnostne slube komunistinega sistema. Oktobra 2008 je namre asopis Respekt objavil izpis iz registrov eke slube dravne varnosti, datiran v leto 1950. Iz njega je razvidno, da naj bi Kundera takrat policiji ovadil nekega ubenika. Kundera je to zanikal, zanikal pa je tudi, da bi druinski par Militka (Ivo in Mireka) sploh poznal: onadva naj bi namre bila neposredna pomo pri ovajanju. Kundera se je o tem zarekel na radiu, zdaj pa se je njegovo posvetilo zakoncema znalo v svetovni javnosti kot kronski dokaz, da je Kundera oitno imel prste zraven pri denunciaciji in da je medijem pravzaprav lagal. Primer navajamo iz univerzalnega razloga. Kundera je bil med najbolj aktivnimi udeleenci Prake pomladi. Bil je tedaj preganjan, od leta 1974 pa si je dom nael v Parizu. Skusil je torej neprostovoljno emigracijo, trpel zaradi svojega preprianja in s svojimi romani ustvaril enega najbolj pretresljivih opusov o izprijenosti komunizma, o tistem, kar je Havel imenoval druba lai. Pa vendar je oitno igral dvojno igro. Kako si lahko to razlagamo in kaj to pomeni za domae razmere? Najprej nam to pove, kako vseobseno in uniujoe zlo je bil tak sistem. Oitno obstajajo generacije, od tistih, ki jih ni ve, pa vse do onih, ki zaenjajo v estdesetih letih (njihovi nosilci so danes v zenitu svoje ivljenjske moi, stari okrog tirideset let), ki so bile kontaminirane s socializmom. e si hotel v socializmu preiveti, si se moral adaptirati. Za razliko od eke (in drugih srednjeevropskih drav) Slovenija ni nikoli ne na simbolni ne na vsebinski, e manj na personalni ravni prelomila s prejnjim sistemom. Tisto, kar se je Kunderi zgodilo po nakljuju, se je pri nas dogajalo po programu. S Pahorjevo ero pa se je slovenska vrtnica zlomljene glave nagnila nazaj v preteklost. Da je v Sloveniji socializem prej pravilo kot izjema, povedo e temeljne tendence aktualnega dogajanja pri nas. Socializem je imel za prvobitni namen

227

integrirati vse in vsakogar v svoj sistem (v njem se je znael celo Kundera). Integriranega posameznika je namre veliko laje nadzoroval. Danes smo pria prav istemu refleksu. Vse, kar si eli svoj prostor pod soncem poiskati zunaj institucij, ki jih je sistemsko postavil prav jugo-socializem, je obsojeno na pogrom. e huje je to, da se ta pogrom dogaja v imenu lai, vsi namre vemo, da so te institucije neuinkovite, ker so protinaravne. Za gonjo proti zdravnikom tako stoji Bruanova ideja o koncesijah, to pomeni monosti, da bi zdravnik zdravljenje vzel v svoje roke, zanj v celoti odgovarjal, za to pa tudi nekaj ve zasluil. Naslednji primer je poskus osamosvojitve Nove univerze, ki ga armiran socialistini kader (rektorji treh ostalih Univerz so aktivni ali pasivni lani nekdanje ZKS oz. Pahorjevih reform-komunistov ali katerega od njenih satelitov). Obstajajo integrirani umetniki in tisti, ki to niso oz. niso nikoli hoteli biti. Med prvimi se spomnimo na onega slovenskega pesnika, ki so ga Muze najmanj ljubile, na Cirila Zlobca. Akademik, lavreat, slavljen, aen, v devetdesetih mu je Kovaiev Hit izdajal luksuzne pesnike zbirke, eprav v njih ni bilo za epec talenta. Med drugimi pa omenimo Daneta Zajca (zamolan in prezrt vse do nekaj let pred smrtjo), Rudija eligo, Draga Janarja. Predvsem slednji je bil zaradi izraanja svojih demokratinih preprianj pogosta rtev diskvalifikacij. Pa se vrsta sodobne literarne disidence pri nas s tem ne sklene.23 Nadalje: kakren koli poskus demonopolizacije medijskega podroja se je vedno konal s pogromom: unien je bil vsak projekt dnevnega asopisa, danes sta tari nacionalna RTV in STA. e huje stvari se dogajajo na podroju gospodarstva, vendar bolj prikrito. Manja propulzivna podjetja perspektivnih bran in tehnologij so namre vsak dan blije davni giljotini. Ona e najbolj nosijo bremena socialistine drave in njenih lanih principov. e govorimo o sploni potrebi po drubeni sprejemljivosti oz. integriranosti, pa lahko z malo zadovoljstva v to lu ujamemo tudi naslednji podatek. Najslabi rezultat v zgodovini (rotova SLS) in odhod iz parlamenta (NSi) so pokazale, da obstaja nepokorjen del drube, ki na prakso integracije ne pristaja. Volivci NSi in SLS so veinoma nedeljniki, ti so 21. septembra preteno ostali doma, kajti integrirani politiki tipa rot, Podobnik in Peterle so v globokem bistvu nasprotovali njihovemu pojmovanju demokracije. Katoliani so se prvi odtrgali od katolikih strank, zgodovinske zlorabe imena kranski so povzroile, da je politini prostor za kransko akcijo v drubi danes sproen, bolje, prost ali nevezan. Ne Peterle, ne Podobniki, e manj pa rot ga ne bodo ponovno zasedli, kajti iz njega so bili izgnani.
23

Omeniti moramo tukaj tudi slovenskega kiparja Andreja Ajdia, ki ga navzlic velikim uspehom po svetu Slovenija ni nikoli priznala. O ozadjih slovenske kulturne politike bo bralec marikaj izvedel iz njegove bogato dokumentirane avtobiografije, Izbrisan iz slovenske kulture, Ljubljana 2006.

228

Lahko, da ga ne bo zasedel nihe, ta scenarij je najbolj verjeten. e pa se najde kdo, ki ga bo reaktualiziral in mu dal politino uspenost, lahko v tem vidimo znamenje prelamljanja z integristinimi monopoli, novo slovensko drubo na obzorju. Drubo prihodnjih generacij seveda, drubo resnice, v kateri pa bodo do nujnega smisla prile tudi drobne lai iz tedanje zgodovine. Ona od Milana Kundere zagotovo med prvimi. KOST V OESU V zadnjih dneh se je aktualnost asa zgoevala v zgodovinski in simbolni razsenosti, kakrni nismo bili e dolgo pria. e ve, nadejamo se lahko, da so nekatera razkritja odsihmal del slovenske kulturne identitete, ki je ne bo ve mogoe izbrisati. Zaetek tedna je obeleil memorialni nastop Borisa Pahorja na nacionalni televiziji, e posebej nekateri od njegovih poudarkov, ki so kar vabili v nadaljevanje debate. V mislih ostaja predvsem opis unievalnega taboria, oz. njegove terasaste strukture. Taborie, ki prek Pahorjeve izkunje postaja del ne samo domae, temve in predvsem tudi svetovne dediine, se je od dna, kjer je bil krematorij vzpenjalo navzgor. isto na vrhu so bile bivalne barake, isto spodaj krematorij. Zgoraj ivljenje, spodaj smrt, med njima pa prostor za pokop. Ne isto vsake vrste. V jamo, kamor so se iz gornjih ploskev v strmini stekale fekalije, je deurni kaznjenec po potrebi stresal sivi prah, ki je ostal po upepelitvi nasilno pokonanih jetnikov. Spomladi in jeseni pa je zmes pepela in fekalij sluila za gnojenje vrtikov, v katerih je poveljnik taboria z druino gojil okrasno cvetje in grmievje. Ko smo e mislili, da je Pahor dosegel tisto toko, kjer je absurd bivanja v totalitarnem sistemu prignan do nepresegljivega klimaksa, nas je aktualnost spet prehitela. Ponjo se je bilo tokrat potrebno spustiti v Hudo jamo pri Lakem. Ta je ob zloinu, ki ga skriva v nedrjih, iva in zgovorna, e dosti bolj kot one majske dni leta 1945, ko so komunisti svoje poetje ugasnili v polstoletni molk. Precej skrivnosti rudnika sv. Barbare bodo razloili forenziki, toilci in zgodovinarji. Ene pa ne morejo, in ta je najpomembneja. Zakaj je to odkritje okiralo javnost tako mono in predvsem na tako nepovraten nain? Rog je zbledel, Teharje so ideologizirali, na vse je legel puh politike, sv. Barbara pa je neomadeevana in v svoji ivosti pripravljena na vse vrste razlage. Pomembna med njimi bo ta, da so krvniki za seboj pustili najbolj obtoujoo sled, namre ivljenje samo, ujeto v predsmrtnem trenutku. Kaj mislimo s tem? Ko obiete Oswiecim, boste s seboj za vedno odnesli podobo kupa tisoev med seboj prepletenih otrokih oal. Predstavljajte si kubus treh kubinih metrov majhnih oal. Kubus tisoev zgodb odlaganja oal raz obraz, milijoni trenutkov pred smrtjo,
229

vse to se podi po domiljiji slehernega od obiskovalcev. Denimo, kateri malek je nosil 261 542. par kovinskih oal? Kaj je v svojih predstavah util, mislil, doivljal, ko so mu jih zadnji sneli? Slovenska zgodba pa je zgodba evljev in zgodba kosti. Vsak evelj, skrbno posut s prahom, nosi svojo zgodbo. Tako je tudi s kostmi. Ene so ostale tako, da je mo na mah uganiti, kako ivo si je posameznik prizadeval priti na povrje. Druge, kosti roke in podlahtnice so obleale poleg eleznega droga, ki je e est desetletij po tem jasno znamenje: sluil je kot vzvod, s katerim je nekdo od nesrenikov poskual zlomiti zapah vene jee. e posebej pa vedo forenziki povedati o nenavadnem oesu, ki se je ohranilo v eni od lobanj, posutih z apnom. Oko je e danes ivo, mumificirano zre na svet z neke vrste preseneeno radovednostjo. To je tista lastnost, ki nas e posebej odlikuje kot ljudi. Vseh teh stvari ne navajamo iz pietete oz. ohranjanja zgodovinskega spomina. Nasprotno, njihova aktualna mo je v odkriti demontai sedanje oblasti. e smo v zadnjem asu pria fenomenu sesedanja Pahorjeve vlade v sebe samo in temu prilagojenemu refleksu tranzicijske levice, e, vlada e, vendar je problem z njenim predsednikom, pa te kosti vladajoo garnituro grizejo na najbolj obutljivem podroju. Ob podelitvi Jurievih nagrad, 4. marca zveer, je Alenka Puhar pripravila nepozaben govor. Beseda je tekla o najbolj aktualnem dejstvu domae tranzicijske scene, namre o t.i. permanentni revoluciji. Vojna se e ni konala (kot v paniji, denimo, ko je odel Franco), e vedno je potrebno braniti ideoloko trdnjavo in na vsak nain zagotoviti, da se vrednote revolucije in medvojnega nasilja ne bi kako postavile pod vpraaj. Cela falanga ljudi je e danes vpreena v ta voz, kot da bi zunaj divjali srditi spopadi. Darijan Koir je novico o odkritju sv. Barbare previdno umaknil na osrednje strani Dela, kjer je najdlje od oi bralcev. Zveza borcev, Janez Stanovnik, poslanska skupina Zdruene liste Socialnih demokratov, FDV in neteti v javnem ivljenju, ki se napajajo iz tradicij NOB-ja in SZDL-jevske kompartije, poskuajo ali bodo poskuali odkritje minimalizirati. Vendar odkritje samo brez milosti demontira njihovo javno verodostojnost. Generaciji politikov nekdanje KPS Zdruene liste, ki jo poznamo iz osamosvojitvenih asov, se je z nekaj izjemami uspelo ohraniti tudi v dananjem parlamentu. Vpraanje, denimo, vodji poslanske skupine, Potru ali Kontiu: ali sta poznala ljudi (Ivan Maek, Mitja Ribii, Zdenka Kidri, Lidija entjurc), ki so bili e v osemdesetih letih na oblasti? Je bil Miran Potr njim kdaj podrejen? e so okoliki prebivalci okrog rudnika vedeli za kraj zloina, ali torej Miran Potr in komunisti tedanje generacije niso? Zakaj so potem molali? Nenazadnje, kje pa je bila njihova morala, da so sluili ljudem, ki so roke tako globoko potapljali v kri? In

230

Pahor: mar ni e as, da spregovori o zgodovinski krivdi stranke, ki jo e dvanajst let vodi? Ni ta kost v oesu domae predosamosvojitvene politike povabilo k slovenskem Nrnbergu? Je, e zanj e ni prepozno. PRVA REPUBLIKA V Neznosni lahkosti bivanja pove Milan Kundera naslednjo zgodbo. Leto dni po praki pomladi (1968) je oblastem uspelo popolnoma zagotoviti red. Oporenike so pozaprli, intelektualce disciplinirali, ljudi pokorili. Zavladal je zagrobni mir. Naenkrat ni bilo nikjer nikogar, ki bi predstavljal nevarnost sistemu oz. bi bil notranji nasprotnik. Tega se je oblast zbala, zato so se izza vogalov prikradli lovekovi najzvesteji prijatelji psi. asopisi, radio, televizija, vse se je naenkrat vzdignilo, da bi opozorilo na preteo nevarnost, ki preti komaj reeni oblasti, pse. Pse, ki irijo bolezni, pse, ki straijo perjad po mestnih parkih, pse, ki ogroajo otroke, Kundera izpove, da se je drava tako reko upognila pod teo pasje nevarnosti. Nevarnosti seveda ni bilo od nikoder, pa je hkrati pretila od povsod. Ljudi so preprosto disciplinirali preve, zato je nastal nekak vakuum miru, ki je socializem ogroal bolj kot e toliko organiziranih nasprotnikov. V miru lahko ljudje namre razmiljajo, postanejo domai, normalni, pridejo do samih sebe in si postavljajo temeljna vpraanja o drubi in dravi. Posthumno se nam je praka pomlad zgodila pretekli teden. Ponedeljkovo Delo in Dnevnik sta namre prednjaila v razgaljanju nevarnosti notranjega nasprotnika, kakren se je kot pretei duh skozi Aladinovo svetilko izvijal ves teden. Pred prav toliko dnevi je namre potekal kongres SDS, ki so ga mediji pospremili z vrsto opozarjajoih klicajev. Dobro je bilo videti ponedeljkovo Delo, kjer je urednik zbral mnenja neodvisnih strokovnjakov (Buarja, Hribarjeve Spomenke in Mirana Cerarja), ki so vsi v en glas opozarjali na nesprejemljivost SDS-ovih tez o drugi republiki. Njihov skupni imenovalec je opozarjanje na notranjega sovranika. Tej akademski govorici pa dajejo pospeek reiserji iz ozadja, tisti, ki katerih prva lastnost sicer ni hlapevska pritlehnost, jo pa ves as spodbujajo. Oni in njim vdana peresa ustvarjajo videz arhaine provincialnosti nae drave, neesa, emur bi se morali ogniti v najirem loku. Ta polintelektualna kalvarija je postala del naega ivljenja. Kampanje zoper notranjega sovranika nismo samo sprejeli kot del bivanja, temve smo jo celo ponotranjili do te mere, da nam je postala nekaj vsakdanjega. Z njo ivimo, zoper njo se lahko opredeljujemo, lahko jo kritiziramo ali podpiramo, vendar je tukaj. Kot gravitacija nebesnih teles.

231

V iskanju notranjega sovranika se slovenska pot nagiba v dve, loeni smeri. Prva dri do loginega zakljuka tevilka ena. Naa drava je presenetljiv anahronizem. Nikjer na Zahodu namre ne bomo nali klime, ki goji postulate notranjega sovranika. To je tudi bistvena razlika, ki nas louje od civilizacijske zrelosti. Slovenski tisk in preteni del oblasti vdane inteligence sta ne samo servilna, temve zastarela in polinteligentna hkrati. Kakni pa so potenciali naroda, na katerega obnebju se uveljavlja takna drubena nadstruktura, pa je drugo vpraanje. Drugo vpraanje in prvi odgovor. Janez Jana je pravilno ugotavljal potrebo po ustavnih spremembah, ki naj dajo ivljenje drugi republiki. Politik mora namre vselej slediti tistemu robu, na katerem lahko e artikulira mnenja, ki so sprejemljiva za veino. al se je ta rob v Sloveniji e konec osemdesetih zataknil pri tistem, kar pojmujemo kot mehak prehod iz totalitarizma v demokracijo. Mehko je e danes, demokracija pa je e dale. Temelj zahodne demokracije je namre odsotnost notranjega sovranika, sproenost celotne drube, ki upoteva razlinost in razline notranje pluralnosti. Druba brez hujskatva in opozarjanja na nevarnost sicer legitimnih drubenih skupin, e posebej, e predstavljajo politino alternativo. V tem smislu bi bilo potrebno klicati ne po drugi, temve po prvi republiki. V tem trenutku tega e ni mogoe rei, z nekaj distance pa je e mo ugotoviti, da je dvajset tranzicijskih let bilo v mnogoem perioda izgubljenih prilonosti. V njih Slovenci nismo znali ali pa nismo mogli nadoknaditi tistega, esar nas je oropal povojni socializem. V vsaj priblinem smislu bi morale programske potrebe prve republike zato zajeti naslednje. Slovenija je bila pred vojno na veliko viji razvojni stopnji kot (juna) Avstrija in sosednji deli Italije. V demografskem smislu smo v dvajsetih letih dosegli viek (precej ga je sicer zredil emigracijski val konec 19. in v zaetku 20. stoletja), katolitvo je prilo do svojega sociolokega izraza. Kult druine je pomenil tudi kult naroda, nekako v smislu Cankarjeve triade s konca Podob iz sanj. Tam je veliki pisatelj spregovoril o materi, domovini in Bogu kot temelju ustvarjalnega creda. To je bila tudi prava kombinacija za polno ivljenje posameznika v druini in v drubi. Prva republika tudi pomeni prilonost za vsakogar, nekaj kar danes e posebej pogreamo: v Sloveniji namre lahko uspejo zgolj ljudje, ki so zaiteni prek povezav, katere vse brez izjeme koreninijo v nedemokratinem asu. Vsi drugi imajo prirezane peruti. edalje bolj se zdi, da se iskanje notranjega sovranika krepi prav zaradi navidezne praznine, ki vlada v dananji dravi. Da je hrup toliko moneji, kolikor globlja je resnina potreba po prvi republiki. NABIRALNIK ENTFLORJANSKIH MONOPOLOV

232

Kaj imajo skupnega drama Aleksandra Gribojedova Gorje pametnemu, Ivana Gonareva roman Oblomov in Slovenija v prvem tednu po prazniku Piva in cvetja v Lakem? Najbr najprej to, da se deli deviantne ruske literature naravnost cepijo na slovensko stvarnost, v nekaknem obratnem sorazmerju: tisto, kar avtorji z daljnega severa slikajo kot hudo karikaturo, se pri nas dogaja zares, v polnem realizmu post-entlorjanske in socialistine Slovenije. Odneslo je Boka rota, loveka, ki za svoje premoenje ni nikdar vstal s postelje. Preprosto mu to tudi ni bilo treba. Knez Oblomov je namre literarni zgled velike lenobe, omejenosti in vsega, kar je v tem smislu e hujega. Oblomov se resda ni dvignil s postelje: e je sredi dopoldneva le pokilil iz odeje, se je njegov pogled veinoma zaustavil pri barunastih copatih ob noni posodi: dlje se ni usodil potipati. In Boko rot? Za devetimi klanci lei laki kraj, v katerem je neko dotini mo sluil na obini. Od tega je sicer veliko let, vendar je do gospodarske krize jeseni 2008 Boko rot sprio prilagojene zakonodaje navidezno priel do neslutenega bogastva, za katerega ni mignil s prstom. Podobno se je dogajalo e Igorju Bavarju, predvsem pa veinski mnoici e do danes anonimnih tajkunov, ki so si prilaali podjetja, e to e ni lo, pa vsaj njihove dele, inventar, na koncu koncev slubeno kartico za plastino operacijo koe, ne da bi za to sploh pogledali izpod odeje. e se spraujemo, zakaj je to mogoe pri nas in ne tudi drugod, po odgovor najverjetneje ne bo potrebno iti dve uri hoda za pustno nedeljo. Temeljni problem slovenske drube namre je, da je druba monopolov. Ti so najprej naravnani zoper evolucijske tenje v naturi in pri loveku. So nenaravni, kot je bilo nenaravno poleavanje Oblomova v ruski literaturi. Pri nas se drubena mo (denar in presti) redko ustvarjata sama po sebi, na odprtem, temve se generirata iz klanskih povezav, ki jih e nekaj desetletji ni ni zatreslo. Zatresel jih ni formalni padec socialistinega sistema, imeli smo namre t.i. mehki prehod v demokracijo, kar pomeni da smo sicer nekaj prehajali, toda nikamor prili. Slovenska druba je zaspala v svoji monolitnosti, vasih se zdi, da smo tako zasanjani, da niti tega ne vidimo ve. Svoje stanje zaznavamo le e po negativnih refleksih, ki jih sproa. Ker pa smo toliko asa garali zoper naturno nujnost, teh niti ni malo, temve vsak dan ve. Ena najbolj monopolnih ustanov v dravi je t.i. zdravstvena zavarovalnica ali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Investicije v zdravstvo so bile v zadnjih letih preplaane za priblino trideset do tirideset odstotkov, prav tako kot avtoceste. Skoraj javna skrivnost pa je, da so ljudje nezadovoljni z zdravstvenim sistemom. Je predrag, neuinkovit, zastarel. In spet smo v tem tednu lahko prisostvovali politini pobudi. Mateja Kouh-Novak se je lotila demontae Vzajemne, ki bi se lahko razvila v prvo vzporedno zdravstveno zavarovalnico na Slovenskem. Ob razbitju monopola ZZZS bi profitirali vsi, najprej pa bolniki.
233

Zanimivo je, da je ista Mateja Kouh-Novak tudi na elu kulturno-revolucijskega pogroma zoper privatno iniciativo v zdravstvu, kot imenujemo Miklaviev zakon, ki bo 17. septembra v parlamentu. Zakon vraa zdravstvo v trdi socializem: vse bo urejeno plansko, zasebne pobude ne bo, sleherni detajl bo doloal sistem. Da bodo akalne vrste dolge tri leta, zdravniki nemotivirani za svoje delo, nezadovoljstvo v drubi pa e veje, je dejstvo. Da je tak zakon v neskladju s slovensko ustavo in nedavno sprejeto direktivo EU, je spet novo dejstvo. Vendar ga bomo imeli, dejstvom navkljub. Gorje pameti! Vendar vsa stvar utegne ne biti isto brez haska. Jasno je, da je pri investicijah in v zdravstveni oskrbi prihajalo do primerov, ki jih lahko identificiramo s korupcijo. Sprio nezainteresiranega sodstva se ni zgodilo ni. Zdaj, ko se monopol poveuje, veje vsote denarja za nabavo medicinske opreme pa kanalizirajo v enem samem sistemu, bodo skunjave po korupciji e veje, saj bo stvar manj pregledna. igave interese torej zastopa kulturna revolucionarka Mateja KouhNovak? Delavstva? Odgovor bo retorien. Monopol pa bo mirno poival, dokler ga bodo le pustili pri miru. e pa ga bo kdo silil v copate in na prepino cesto, bo mrtvouden in za ivljenje nesposoben rjul vse do neba. Te prvine so nam zadnje dni prihajale do ues, ko sta predsednik vlade in drave prisluhnila in iroko podrla misel potnega nabiralnika za krivice obanov, kot se z drugimi besedami imenuje intitut varuha lovekovih pravic. Vsi trije so se ob predstavitvi letnega poroila namre strinjali, da je Slovenija ogroena po sovranem govoru. Molali so sicer, ko so pretepli Mira Petka, to namre ni bil primer sovranega govora. Prav tako so molali ob Patrii lansko jesen, molali ob Golobievi lai, molali, ko so izbrisani s pisnimi gronjami oneedili vrata in vhod hie pisca teh vrstic. To namre niso bili primeri sovranega govora. Sovrani govor namre prihaja tako je ugotovila Liberalna akademija z nacionalne TV, irijo pa ga veinoma predstavniki informativnega programa, ki postaja nevralgina toka ogroanja demokracije na Slovenskem. Pravi sovrani govor pa smo presliali. Spet enkrat v dveh izgubljenih desetletjih se je mimo naih ues odplazilo vse bolj utrujeno smranje Oblomova na podalpski klopi. Gorje pametnemu pod njo!

V SLEPEM KLANCU Skavt Peter je bil vsake stvari vesel, etudi ga je e tako trdo poohala po koi. V tem je bil enak tistemu kmetiu, ki ga je za neke letne poitnice v bosanskih hribih vozil del poti. Pa pogine vozniku kljuse na mah, ravno ko je vleklo voz v enega od

234

klancev. Mladeniu pred omi poklekne furman v cestni prah in odebra: Mili boe, i na tom daru ti hvala. Priujoo priliko je zapisal Fran Milinski, sicer tudi avtor Butalcev, zdi pa se, da prav z retorsko mojo katere od starozaveznih prilik pripoveduje zgodbo absurda sedanje oblasti, predvsem pa ive nekompetentnosti predsednika vlade in ekip iz njenega zaledja. Ko je v javnost prila zgodba o Golobievi lai, smo sliali, da bomo od zdaj naprej e trdneji. Ko je Franci Kriani v enem tednu zadel e drugo kozlovsko trofejo, tokrat v trdi konkurenci (znotraj forumov EU), je predsednik vlade ugotovil, da bo naprej lo brez teav, le premisliti bo potrebno dvakrat. Enkrat je nekdo narobe zavrtel nek tonski gumb, pa so v javnost prili alarmantni posnetki razglasja znotraj palae na Gregorievi. Predsednikova reakcija je bila vnovi stimulativna: pa mala preizkunja, v bodoe bo bolje. Ta formula velja tudi za steaj Mure: podjetje je zgolj prilonost, da se pokae, kako sijajno smo kos krizi in kaj vse e zmoremo (kaj vse bomo e zmogli in kaj vse e rtvovali). V Republiki Sloveniji pa ga v zadnjem letu tako reko ni, ki bi zaradi te vlade nekaj ve zasluil, nekam v javnem sektorju napredoval: pridobil neko davno olajavo ali se sploh zaposlil. Vlada bo sicer rekla, da je za vsem tem kriza, hkrati pa krizo jemlje kot kmeti iz Skavta Petra: Mili boe i na tom daru ti hvala . Pahorja e nismo sliali, da bi ponudil pozitivno reitev. V dobrih pol leta, odkar je na oblasti, so profitirali redki, vendar natanno dololjivi: Marjan Kramar, Infond holding, Bavar v Istrabenzu, Lovin in krabec, tomieljski filozof Tine Hribar je bil skupaj s soprogo odlikovan z zlatom, Mitja Rotovnik potrjen s strani vlade za naslednji, tridesetletni mandat v Cankarjevem domu, uprava Darsa pa si bo izplaala za sto tiso evrov nagrade za uspenost. At last but not at least: Drago Isajlovi bo svetoval Francu Krianiu, oetu vojne zoper neplodnost, za celih devet tiso evrov na mesec. In Matic Tasi po neuspenem vodenju Slovenskih eleznic ostaja pri njih zaposlen kot svetovalec za nekaj tiso evrov meseno. Kaj si e poje? Mili boe i na tom daru ti hvala . Kar navajamo, ni sporadini niti sistematini, temve sistemski absurd. Pri nas je namre nesmisel (absurd) vgrajen v samo telo drave, tako reko je zasedel tudi njen najbolj intimni dokument, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, ki bi je ne bilo brez izhodine napake. Ta pomeni soglasje o mehkem prehodu v demokracijo, Republiko Slovenijo je bilo mogoe osamosvojiti samo zato, ker so v tej dramatizirani avtobiografiji sodelovali veinoma tisti, katerih identiteta je bila tedaj (kot je danes) na sovjetski strani elezne zavese. Brez nacionalnega konsenza ni lo, toda osamosvojena Slovenija bi morala v tranziciji izpeljati strukturno spremembo svoje socialistine identitete, kar pa se ni nikdar zgodilo. Difuzno, komino, predvsem pa fevdalno vedenje znotraj Pahorjeve vlade je samo logina posledica apriornega absurda, ki pomeni socializem v
235

postmoderni, informacijsko-tehnoloki drubi. Stvar je toliko bolj oitna tudi zaradi skritega mehanizma, ki se mu ree Evropska unija. Obstaja namre sredobeni tok, ki nas nehote in nevede - vlee v Evropo, v smislu vseh kvalitativnih kriterijev, ki jih to predpostavlja. Evropa pomeni predvsem normo, normo dela, ivljenja in odgovornosti. To pa so pojmi, ki se s socializmom kriajo v isti logiki, kot se ivljenje srea s smrtjo. Drug drugega namre izkljuujejo. Slovenska druba se v razmerah krize tako obnaa nevrotino in nepredvidljivo samo za povren pogled. V globini pa gre za smrtne kre sistema, ki ima e vedno ves potencial, da nas s seboj potegne v brezno. Najiri skupni imenovalec dogodkov v nai domovini je ali bog socializem. Ta pomeni predvsem drubo negativne selekcije in reakcionaren odnos do lovekove svobode, v ekonomskem in irem smislu. Kako globoko smo arhaini, pove, denimo, sedanji napad Mateje KouhNovak na Vzajemno zavarovalnico. Tovariica pa ni zaela tukaj, je zgolj sredi dolgega pohoda, katerega prvi korak je bil narejen z napadom na privatno iniciativo v zdravstvu, konkretno pri ortopedih, stomatologih in kardiologih. Zdravnik naj deli uravnilovko, pa etudi se akalne vrste podaljajo na tri leta! Nekdanja funkcionarka reform-partije zaenja novo kulturno revolucijo, boj za emancipacijo v revini, pri tem pa seveda ni osamljena. Kulturna revolucija danes poteka na podroju demagokega zavajanja slovenskih sindikatov, poganja pa jo, denimo, tudi Joe Mencinger, ki je dvajset let tega prepreil prvo privatizacijo slovenske ekonomije. Vsi kulturni revolucionarji imajo neko skupno lastnost: socializem je edini sistem, v katerem sploh pridejo do izraza (do profesur, doktoratov, poklica), drugod bi se preprosto znali na ulici ali se preivljali kot vratarji v porodninici. To je tudi zadnji motor vseh tistih, ki so na funkcijah e od socializma sem. Vedo, da definitivni padec sistema odnese tudi njihov nitrc. V Sloveniji je zato moderni evropski diskurz oznaen za radikalizem, s socializmom pa je tako kot s furmanovo molitvico. Veina si e od nekdaj podzavestno ebra: Mili boe i na tom daru ti hvala. SMEH AVGUSTA Svetloba v avgustu je naslov Faulknerjevega romana, ki pripoveduje o drubi bogatih in o drubi revnih. Na tem planetu namre obstajata dva drubena modela: druba, v kateri so revni in premoni, ter druba, v kateri premonih ni. Drube, v kateri bi bili vsi premoni, e nihe ni izumil, oz. se je izumiti ne da, ker je zoper izhodino lastnost homo sapiensa, ta pa je, da bo poskrbel najprej za svojo varnost. In ker smo ljudje obdarjeni z razlinimi sposobnostmi, so nai davni predniki razvili institut, da je pa preivel, kdor se je v danem okolju najbolje obnesel. Civilizacija je to evolucijsko lastnost prenesla na najiro raven, do zdaj so jo potrdili vsi drubeni
236

sistemi, nenazadnje je socializem padel zato, ker ni bil kompatibilen s prav tem mehanizmom loveke narave. Zato je propadala petdeset let tudi slovenska druba. Vzela pa si je e dve desetletji, ko je blokirala vsakrno pobudo, ki bi ji omogoila prehod v stanje ivljenjske normalnosti. V asu krize prav slovenska druba glasno krii, da je to kriza kapitalizma: res je to kriza kapitalizma, vendar na slovenskem ta nima s kapitalizmom ni opraviti. Slovenska kriza je odsev socialistine strukturiranosti domaega gospodarstva, katerega vsemogoni lastnik je e vedno drava, v njenem imenu pa z eno samo izjemo nasledniki drubenopolitinih organizacij iz ancien rgima. Reevanje krize socializma je e samo po sebi protislovno dejanje, ker je zoper temeljni postulat loveke narave. Ideja enega od grobarjev sodobnega slovenstva, predsednika ZSS, Duana Semolia, e, da je potrebno zmanjevati socialne razlike, je eden od nesrenih dokazov, kako globoko je pri nas ukoreninjeno nerazumevanje (hoteno ali ponevedno) ekonomskega poloaj RS v globalnem svetu. Na tem planetu sta do zdaj obstajali le dve drubi, ki nista imeli instituta socialne razlike: prva je bila Pol Potova Kampuija (Rdei Khmeri so namre uvedli brezrazredno drubo), drug primer pa je dananja Severna Koreja (v njej namre ni nobenih socialnih razlik). V zrelih drubah Evropske Unije, ZDA, Japonske in Avstralije pa premoni v odvisni meri resda profitirajo na raun vzpostavljene socialne razlike, vendar je ta edini pogoj, da tudi manj premoni ivijo premoneje, bolj razkono, predvsem pa si prizadevajo postati premoni e sami. Toda ob dananjih zgodbah slovenske Mure nas Semoli poziva k naslednjemu: postanimo vsi solidarni z odpuenimi delavkami, zmanjajmo socialne razlike do te stopnje, da bomo vsi na minimalni mezdi. Vendar Semoli hote ali nehote pozablja, da bo takna reductio ad absurdum nujno privedla do tega, da se bo e zadnji plaila zmoen podjetnik (dravljan) znael na Zavodu za zaposlovanje: RS bo v konni instanci zaposlovala samo brezposelne. Svetloba v avgustu pa me je sprio takih razmiljanj zaposlila z najbolj usodnim vpraanjem, ki si ga do danes sploh e nisem zastavil. Ko so bile demonstracije delavk Mure pred vlado, smo se z otrokim vozikom vraali z druinskega sprehoda na otroko igrie v ljubljanskem Tivoliju. Ker moramo na poti do doma mimo predsednike palae na Erjavevi, smo naleteli na Milana Kuana. Bolje nanj je naletel moj pogled izza sonnih oal, ko je nekdanji predsednik prek srajce in kravate, v senci dravnega protokolarnega avtomobila, nase nadeval majico delavk iz Mure. To je nepomemben detajl, ker pa je sonce mono sijalo, ni nepomembno, kar je sledilo. Kuan se je vame zazrl z izrazom, v katerem sta se jedrila porog in zanievanje. Hkrati pa so mu usta lezla v nasmeh. Tega pogleda ne bom pozabil.

237

Moje razmiljanje v nadaljevanju druinske poti pa je trilo ob aksiom, ki mu sicer moja pamet ne bi bila kos. Ker je bila Kuanova reakcija zunaj konteksta, alogina, sem se vpraal, kaj pa e ti ljudje (Kuan in tranzicijska nomenklatura) vzdrujejo socializem ne zato, ker bi hoteli ohranjevati svoje privilegije (to jim brez dvoma tudi ustreza), temve ker je vzdrevanje socializma edino, kar znajo? Kaj pa e njihov pogled ne see ez konec osemdesetih let, kaj pa e sploh ne razumejo, za kaj v sodobnem svetu gre? Ko sem globlje premislil, zakaj se Mateja Kouh-Novak loteva nove kulturne revolucije na podroju javnega zdravstva, zakaj Joef Mencinger trobenta zoper liberalno ekonomijo, zakaj Tine Hribar, najveji slovenski filizof, nima ene same knjige, objavljene v inozemstvu, zakaj mnoice socialistinih epigonov s FDV, medijev, itd., itd., itd., pleteniijo ene in iste neumnosti, od mraka do zore, od zore do dne, kot bi rekel upani, mi je na pamet padel en sam odgovor. Vsa suita socialistinih mogonikov sploh ni toliko premetena, kolikor je omejena in neumna: sploh ni toliko pokvarjena, kolikor je nerazgledana in provincialna. ele s tem orodjem opremljen sem docela razumel kulturno-poslovniki fenomen Janez krabec, administrativno pamet sedanjega predsednika, neskonno tevilo komino-grotesknih figur, na katerih eksistenco opozarja zgolj Poarjeva internetna stran, skratka vso notranjo blokado sodobne slovenske drube, ki se ji njenem nezavidljivem poloaju porogljivo smehlja Milan Kuan. Kot se je oni dan meni.

BIKINI KULTURNA REVOLUCIJA Nekega veera so iz postojanke vakih stra na Turjaku velikolakega zdravnika Ludvika Kouha poklicali na pomo. Eden od lanov posadke je namre potreboval nujno zdravniko intervencijo. Ker ga je vezala Hipokratova prisega, se je dr. Kouh odzval. Malo zatem so grad napadli partizani. Nadaljevanje je bolj ali manj znano, ni pa splono znano, da je bil zajet tudi dr. Kouh. Sicer se je skliceval na civilnost svoje vloge, predvsem pa na to, da zdravnik ne sme zavrniti nudenja pomoi. Ni ni pomagalo, pred justifikacijo se je e spomnil dveh otrok in ene, vedo povedati prie. Pol stoletja kasneje so v spomin umrlim na Turjaku postavili t.i. farno spominsko ploo. Eden od otrok, ki jih je bil dr. Kouh imenoval v zadnjih trenutkih zavesti, je bil tedaj poslanec DZ, izvoljen na listi reform-komunistov ali Stranke demokratine prenove, kot se je to osje gnezdo tedaj imenovalo. Beseda je o dr. Mateji KouhNovak, ki je takrat storila dejanje nenavadne pomenljivosti. Zahtevala je, da naj se oetovo ime izbrie iz spomina, kot so ga obujale tamkajnje farne ploe.

238

etudi je bil oe rtev Hipokratove prisege in etudi je spomin na ivljenje svet kot ivljenje samo, se je Kouh-Novakova zaradi interesov Partije svojega oeta sramovala do te mere, da mu je odrekla poslednjo ast imena na spominski ploi. To dejanje je glede na standard zahodne civilizacije, kakren se je oblikoval od Sofokla (Antigona) sem, nerazumljivo in nesprejemljivo. Sprejemljivo in razumljivo je samo v specifinem, zelo ozkem obmoju partijske dialektike. Komunisti so bili namre vselej nad zakoni ivljenja in drubenih zakonitosti, ta poloaj jim je bil tako so verjeli apriorno podarjen, in to enkrat za vselej. Kot so vedeli takrat povedati Demosovi poslanci, je bilo dejanje Kouh-Novakove eden briljantnih dokazov, kako je komunist lahko vzvien nad logiko ivljenja. etudi je na dale vzbujalo veliko zaudenje, pa je imelo svojo notranjo logiko. Ko so se Kitajski komunisti v estdesetih letih lotili kulturne revolucije, so najprej napovedali vojno vrabcem, komarjem, muham in podganam (Wikipedia). Nato so se lotili industrializacije podeelja, ker pa je tudi po njej pokrajina e vedno vse preve spominjala na predrevolucijski as, so zaeli podirati gore in iz dolin napravljati vzpetine. Preventivno so v lastnih vrstah potolkli milijon ljudi, e naslednjih dvajset do trideset milijonov pa je pomrlo na robijah ali zaradi lakote, ki je sledila tej kolektivni blaznosti. Svet je lopatanje po gorah in vojno zoper komarje sicer debelo gledal, toda ker se je to dogajalo po zgodovinsko izpriani zakonitosti venega partijskega prav, ni mogel kaj dosti. In kot so Kouh-Novakovo v zaetku devetdesetih debelo gledali Demosovi poslanci, jo danes slovenska javnost. Zaelo se je s pobudo za popolno odpravo zasebne iniciative v javnem zdravstvu, se pravi za tip socialistinega zdravstva, kakrnega smo poznali pred l. 1985, ko so uvedli prve samoplanike ambulante. V dobrem letu po uveljavitvi pobude bi se zaele akalne vrste v zdravstvu poveevati in bi se optimalno poveale na pet do deset let (za bolj specialne posege, denimo, za endoplastiko kolenskega sklepa). Kouh-NovakMiklaviev zakon, ki je tik pred parlamentarno proceduro, obljublja prav to. Pa kaj, e ljudje akajo, pomembno je, da mi prestavljamo gore (vraamo deelo v naravno stanje socializma). V teh dneh pa se pripravlja novo udo, sklic delniarjev Vzajemne. V ozadju je spet Kouh-Novakova. Tokrat nastopa s pozicij civilne drube: rekrutirala je namre dele politino organizirane Zdruene liste Socialnih demokratov (ti predstavljajo priblino deset odstotkov delniarjev zavarovalnice): skupaj se potegujejo za novo stvar, ki pa je spet v starem protislovju z zakoni ivljenja in drubene ureditve. Prepreiti hoejo, da bi Vzajemna ponujala tudi ivljenjsko zavarovanje. V ozadju pa stoji bolj razvidna logika: Socialni demokrati namre prevzemajo Triglav, ki ima na tem podroju ekskluziven monopol. Monopolna ivljenjska zavarovanja so sicer precej draja: dravljani RS bodo od taknih prizadevanj imeli zgolj kodo, ampak javni interes ni pomemben. Tako preoblikovana Vzajemna bo v nadaljevanju nudila
239

iroko politino podporo Pahorjevi stranki: delovala bo namre kot mobilizacijska sila za izraanje interesov upokojencev. Seveda zgolj tistih, ki bodo pisani na koo ljudem iz ozadja. Kdorkoli bo za Pahorjem prevzemal vlado, bo imel en reimski sindikat ve proti sebi, predvsem pa proti nujnim reformam, ki jih bo elel uveljaviti. Vasih pa se zgodovina in drubeno dogajanje ne dajo v celoti manipulirati kulturnim revolucionarjem alias borcem zoper gore, doline in komarje. Vasih komu uspe pobegniti, kot se je ta teden zgodilo Hudi jami. Ta hrani tiste skrivnosti, ki so v smrtno kopreno zagrnile tudi dr. Kouha. In e se je njegov molk, etudi je vpil do nebes, e dalo skriti, se grobia v lakem rudniku ne da. Zdaj so ga z odlobo rudarske inpekcije sicer znova zagrnili v ubito, a nemirno izgubljenost, vendar je prisilno uspavanje skriti obet jutranje budnice, ki utegne s silovitimi kriki razsekati tkivo drubene letargije moneje kot karkoli podobnega. Cenzura nad grobiem svete Barbare namre le-temu daje nuklearno resonanco podobne narave, kot so jo poznali s sporeda umaknjeni dokumentarci Joeta Moine. ivljenje je izgubilo proti smrti, vendar spomin zmaguje v svojem boju zoper pozabo, se glasi uvodnik v eno najvejih knjig 20. stoletja, v rno knjigo komunizma. ivljenje ima namre svojo logiko, ki je moneja od vsega. Tudi in predvsem od kulturne revolucije, etudi ta za potrebe medijske vroice v oetnjavi nastopa v venem bikiniju.

PSIHOANALIZA PREVRATNIKOV NA RTV Trdim, da je politiko mono izgnati iz tega 'raja', prav tako nevednost. Menim, da v organih upravljanja ne morejo sedeti ljudje, ki so izbrani s plonk listki po meri oblasti, ne pa po meri poznanja medija. Zato morajo biti zagotovljene njihova neodvisnost, strokovnost in tudi zastopanost razlinih drubenih skupin. Res je, odnos med oblastjo in mediji je bil vedno izjemno obutljiv, toda taknega poseganja politike v medijski prostor, kot smo mu bili pria v zadnjih letih, pa v vsem obdobju demokratine ureditve v Sloveniji e ni bilo, tako nekako se je za Sobotno prilogo osrednjega asopisa, kjer se za potrebe gospodarjev tedensko trudi ena od manjih Delovih rnih vdov, Irena taudohar, izrazila Majda irca. Dolgo poved je uperila kot prapor, dvigajo se nad vojsko, nanovaeno z vseh vetrov za potrebe spremembe zakona o RTV, zakona, ki je bil eden redkih, izglasovanih na referendumu.

240

Slovenskim komunistom ni do ivega prila niti zgodovina niti forenzika niti justica. Kar pa jim vseeno zleze za koo je psihoanaliza. V ospredju refleksa tranzicijske levice z enaindvajsetega stoletja je namre sublimirana, potlaena zavest krivde. Obutek krivde je sicer objektivno dejstvo in bi v objektivnem redu kot tako tudi prilo na povrje (bilo sankcionirano), toda slovenski liliput se giblje po zakonih, ki niso vselej kompatibilni z zakoni evropske, zahodne logike. Temeljni mehanizem izrekanja post-komunistov na Slovenskem je zato projekcija. Vse, kar sem sam poel, ponem, pripiem drugemu. In pri tem rjovem od pravinike jeze. RTV je bil seveda monopolistien raj ZKS, v katerem se je svetlemu soncu revolucije nastavljala tudi Majda irca. Seveda so bili vanj vsi kadrirani politino in - razumljivo pri tem so krili najbolj minimalni standard svobode, pravice in resnice. Odnos med politiko in mediji je bil spet razumljivo - zelo obutljiv: e je novinar le enkrat narobe pihnil, je bilo joj. In tudi so si komunisti sestop z oblasti predstavljali prav tako, kot so ga tudi izvedli: kot retorino bravuro za nevedne. e se je kdo lotil demonopolizacije Slovenije, so takoj aktivirali arzenal svojih psihoanalitinih oroij, najprej projekcije. Ko se je tiri leta tega pripravljal zakon o RTV, so predlagateljem pripisovali prav tiste ednosti, ki so jih sami najbolj poznali: politika v medijih, plonk listki za sestavo programskega in nadzornega sveta in podobno. Pri tem so se tedaj, kot se tudi danes zavedajo dejstva, da je RTV e mono politizirana intitucija: kako pa bi tudi ne bila, nastala je kot medijska platforma pluralizma samoupravnih interesov, od ljudi, ki so bili tam zaposleni pred letom 1990, ni bil po volji Demosa odpuen tako reko nihe. Da nekaterih ni ve tam, kjer so bili (bi morali biti), je kriva generacijska sprememba, (kdaj pa tudi alkohol, kot je prepeval neko Marjan ifrer). In oitki Majde irca, ki jih ministrica emblematino lepi na svoj prapor nove kulturne revolucije v ustanovi RTV, so e kako resnini. Za razliko od Popa je RTV bolj politino pristranska. RTV mreah svojih oddaj v razmerju ena proti sedem do ena proti osem favorizira tiste, ki se javno ali neodkrito identificirajo s tranzicijsko levico. V svoje oddaje pripua celo takne, ki so v politinih slubah, pa jih veselo naslavljajo z univerzitetni profesor, (zgodovinar Joe Pirjevec, visoki lan LDS, denimo), neodvisni strokovnjak, ipd. Pogledati je potrebno samo osebnosti tedna, ki jih ob nedeljah predstavlja Lado Ambroi - Novljanov. RTV je demokratina zaradi nekaj ljudi, veinoma ensk iz informativnega programa, ki so v dveh desetletjih in pol naredile nemogoe. Redka astnost javnega zavoda bi bila pravzaprav ta, da je spomenik njihovemu pogumu v isti meri kot monostim lovekega idealizma na Slovenskem. Demokratina je tudi zaradi nasprotnega spola. Joe Moina je eden najvejih politikov dananje Slovenije, pri emer s to besedo razumemo sposobnost videti korak globlje in dlje od sodobnikov. Tu so e drugi iz informativnega programa, nadalje kultura, nadalje Radio (Vasle), pa smo poasi e pri koncu.
241

Po mnenju irce (in njenega ozadja) je potrebno ta minimalni standard demokracije im bolj demokratino zatoli. In spet je tu projekcija. Za potrebe volilne kampanje 2007 so promovirali dva kandidata. Eden od njih se je s prevaro prebil v drugi krog. To je bil Danilo Trk, ki je v prvem krogu stopil v polemiko s predsednikom Zveze borcev in premagal Gasparija prav za razliko, ki mu jo je za nov veter naklonil del desnega volilnega telesa. Na konflikt s Stanovnikom je Trk pozabil e pred predsedniko prisego, ni pa pozabil na naloge, ki jih mora e opraviti. Od petnajstih (ali devetindvajsetih) lanov programskega sveta je izbira desetih (tako!) projicirana na Trka. On bo, kot nesporna nadstrankarska avtoriteta, po tehtnem premisleku izbral deseterico najodlinejih. Upamo si staviti, da bodo med njimi veinoma oni, ki si danes najbolj krevito prizadevajo za spremembe zakona o RTV. In da bo ime Majde irca med prvimi. Scenarij projekcije je glavni motor razvoja posttranzicijske Slovenije. Deluje pri Muri (nad delavci si zdaj perejo roke prav tisti, ki so si jih tam umazali Kuan, Kuhari, Semoli), deluje v gospodarstvu, v medijih pa e sploh. Revolucija ni konana: da vstopi v svoj zenit, potrebuje RTV. V asu krize socialistine drave na slovenskem e izraziteje kot v dobi njenih konjunktur. KALORINA VREDNOST RESNICE Ena zadnjih razprtij na Azurni obali se je zgodila zaradi - krofov. Podjetje gospoda A je namre e dolga leta s posebnimi voziki za razvaanje te dobrine po peenih sipinah mondene Francije slastno pecivo turistom ponujalo po en evro kos. Ker je obala dolga, turistov in krofov pa tudi veliko, je bil do zadnje sezone toliko tudi novcev v epu gospoda A. Toda glej ga zlomka, nael se je gospod B in zael z enakimi voziki (druge barve) za en evro ponujati dva krofa. e je hotelo podjetje gospoda A zdaj preiveti, je moralo storiti takisto. Medijsko zdraho s francoskega juga smo podali v nazorni prepriljivosti, ki sama po sebi klie k nazornemu jeziku. V njej se namre izraa princip zahodnega sveta, ki konkurennost postavlja pred monopol. To je tisti svet, h kateremu so nas dvajset let tega povabili komunisti s parolo Evropa zdaj. Da so drali fige v epu, ni demonstriral samo predsednik tedanje partije, ko je na spravni slovesnosti v Rogu julija 1990 dral roke v epih, temve je tako storila (to pone) tranzicijska levica e dobri dve desetletji, odkar je na oblasti. In e si edini, ki lahko prodaja odlino pecivo, ti res ni teko. Kot ni tranzicijski levici, ki ima monopol na prodajo resnice. Prav prodajanje resnice pa se je v dananjem asu spridilo do te mere, da je veinska

242

oblika javnega politinega diskurza ena sama intelektualno posuena socialna demagogija. Slovenci smo uresniili malo tistih zahtev, ki so bile zaobjete v Majniki deklaraciji, e s tem dokumentom razumemo prvi progam nove slovenske drave. Z dananje perspektive je tudi jasno zakaj. Nihe od onih, ki so jo artikulirali (edina izjema je tukaj Janez Jana), se ni dotaknil bistva problema, ki je bil stanje socialistinega monopola in njegova brezperspektivnost za razvoj slovenstva v 21. stoletju. Tone Pavek, Igor Bavar, podpisniki Majnike deklaracije in kar je bilo kasneje e statistov in epetalcev na drubeni sceni, nihe se ni zoperstavil monopolu partijske drave. Vsi so z njim poskuali kohabitirati (velike koalicije devetdesetih), sobivati ali preprosto v njem ponikniti. V tem trenutku bi poleg urednitva asopisa, za katerega zapisujem te vrstice, lahko natel le tri izjeme, Justina Stanovnika na prvem mestu, Lovra turma in Joeta Moino. Plansko gospodarstvo enega krofa za evro pua posledice tudi v glavah. Ko smo odrinili znanje in izobrazbo, smo odrinili z drubenega prizoria tudi temeljni kriterij, ki loveku omogoa preivetje v svetu, inteligenco. To je popolnoma nerabna dobrina, smo izvedeli e v socializmu, pred tem pa je to briljantno oblikoval Ivan Cankar v Hlapcih: Preprianje, naziranje, miljenje in kolikor je e teh besed, ne vpraam vas zanje. Zakaj ena je, ki je iva in vsem razumljiva: oblast. Za njim so po tem kalupu iveli neteti, celo slovensko dvajseto stoletje je polno dokazov in prievanj ljudi, ki so prvenstvo prodali za leo, kot bi rekel veliki pisatelj. Danes jih bomo najve (najbolj vidnih) nali v novinarskem cehu. Njegov kancler je e leta Gregor Repov: nima izobrazbe, nastopa pa zoper ljudi, ki opozarjajo na potrebo po visoki izobrazbi na najvijih mestih. Nima javne identitete, kajti to oblikujejo isti ljudje, kot jih bomo nali za internetno stranjo stranke Zares. Sprio vsega tega tudi nima nikakrnih problemov. Stopil se je z mehkobo tranzicijske anomalije prav do te mere, da sploh ne izstopa ve. V ris normalnih se nato uvrajo mnoice javnih delavcev, ki so sposobne zavidljivih rekordov. Petsto in ve podpisov zberejo, e je ogroena javna ast Vlada Miheljaka ali koga podobnega, ki kot krof plava v kipeem salu. V obvezni sorazmernosti se jim uklanja veina drube: javni diskurz je e dvajset let onemogoen prav v toki, ko bi elel kdo povedati naslednjo misel: Ljudje boji, z vami je nekaj v temelju narobe. Se sploh zavedate irih norm sveta, v katerem ivite (ste vanj pred 1. 5. 2004 eleli priti)? Posledica vsega tega je, da je slovensko asopisje (dnevno in veinoma tedensko) sramota pred Zahodom. Nikjer v vejih dravah Evropske zveze bi ne mogli ponatisniti Veera, Dela ali Dnevnika (urnalov s pretenzijo nacionalnega asopisa) v angleini, nemini ali francoini. Padli bi namre na tistih kriterijih, ki smo jih orisali zgoraj. V katerem od njih bi Gregor Repov lahko dobil slubo, pa si

243

odgovorite sami. Ali veina od slovenskih novinarjev, ki vsa deluje brez visoke izobrazbe? Zahodni tisk pa prav zdaj praznuje estdesetletnico prihoda Mao Ce Tunga na oblast. Septembra 1949 je bila namre konana kitajska revolucija, ki je v nadaljevanju pripeljala do petdeset milijonov umrlih, kar je bila veinoma posledica eksperimentov partijskega vodstva. O enem od njih smo e pisali, lo je za kulturno revolucijo. Kuan, Semoli in Kuhari so v zadnjih dvajsetih letih najbolj odgovorni za propad Mure. e k temu dodamo e bankrotiranega Staneta Valanta, bo slika popolna. So se norevali iz ljudi v Prekmurju tako kot veliki Mao? So s svojo politiko mislili resno, tako kot je to mislil rdei Khmer s polji smrti ali z bojem zoper muhe, podgane in komarje? Oe Mateje Kouh-Novak je bil zaradi Hipokratove prisege krivino ubit leta 1943. Njegova herka se mu je prav v imenu Partije odpovedala, e ve, odpovedala se je spominu njegovega imena. Imata pamet in morala (slovenskih) komunistov manjo kalorino vrednost kot votla krofova sredica? Vpraajte Repova.

MEJA POD TRAVNO RUO Vlada RS je te dni umaknila edino varovalko, ki jo je za ohranjanje nacionalnega prostora v slovenski Istri in njenem morju imela, to je za tihi embargo Hrvakega priblievanja EU ob neupotevanju slovenskih zahtev. Odklop varovalke pa se je zgodil v docela nepredvidenem asu: era najhujih pritiskov na Slovenijo je bila namre e mimo in iri krog udeleenih v problemu se je tiho sprijaznil z dejstvom, da bodo Hrvati li v EU po slovensko: upotevaje nae nacionalne interese, pa. Tako neracionalno smo enkrat e ravnali: Hrvate smo brezpogojno spustili v Nato, ne zavedajo se, da se nam lahko ponovi situacija iz zasedbe grkega dela Cipra: ena lanica Nata (Turija) je napadla ozemlje v vitalnem interesu druge, Zveza pa ni posredovala, ker to ni v njenem statutu. Da se je res mudilo (zoper nao voljo) so nam dala vedeti tudi objektivna in nepristranska peresa pisarjev tranzicijske levice v medijih: Veso Stojanov je tako v Delovem uvodniku svoje razmiljanje sklenil v tezo: Najveje nevarnosti, da se tudi tokrat ne bo konalo po priakovanjih, preijo v domai politiki. Ta misel nam pove, da se levica dobro zaveda usodnosti igre: e ve, da se uti nedorasla za ah-mat v velikem finalu dvajsetletne igre med republikama. Skratka: zaveda se, da se ne bo izlo v na prid. V nekaj zadnjih analizah smo se posvetili ugotovitvi, da ti ljudje ne znajo drugae ravnati, kot ravnajo: zrasli so namre v obmoju brez realne konkurence, tujina, pritiski in zvijae velike diplomacije so jim prej ko slej uganka, odlikuje jih
244

provincialno obzorje, e skreno zaradi negativne selekcije iz socialistinega asa. Tako je naa sedanja politika rtev dolgoletne inercije, cepljene na e posebne sadike: e pogledamo ministra bogarja, bi si z Dantejem lahko rekli: gorje narodu, ki ga vodijo deki. Taka politika je oitno podlegla zunanjemu pritisku, orodja, s katerim bi ga sprostila, nima na voljo, zato se v priakovanju skorajnjega zloma fronte s Hrvako lahko le ozira po deurnem krivcu: Veso Stojanov je v njenem imenu povedal, da bo to politika, kar je pri tem modrem mou toliko kot pri Kuanu: politika je Jana, zraven e SLS, skratka vse, kar e dvajset let povzroa napetosti na parlamentarni in iri drubeni sceni. Sprio tega je pred SDS-om velika nevarnost: prepreiti mora, da bi stopila v bipolarno razmerje z vladno odloitvijo, kajti to bi nujno pomenilo radikalizacijo stranke, na ta nain pa njen umik v prostor desno od politine veine. V primeru, da bi se SDS uprla operaciji Oglej iz leta 2009, bi jo vlada ob kasnejem fiasku takoj razglasila za vzrok neuspeha. Reeno bi bilo nekako v tem smislu: Mi smo e vse uredili, nato pa je nerganje in razgrajanje opozicije doseeno vrnilo na status quo ante: pri reevanju le-tega pa smo bili tudi sami nemoni. SDS ima e toliko vejo odgovornost, da je im manj vpletena v prihajajoi zlom uradne politike do Hrvake, iz e posebej univerzalnega razloga. Vekrat smo e pisali in opozarjali, da je sedanja vlada zgolj logien nasledek napanega ter loveki naravi in zgodovini neustrezajoega socialistinega eksperimenta. Njena politika je tako kot pred zlomom Jugoslavije in nekdanje SZ lahko zgolj regresivna in konservativna. Ti ljudje bodo zato poznali samo eno linijo ravnanja: krepitev vrednot revolucije na eni strani in boj zoper razrednega sovranika na drugi. Semoli poziva k pogromu na sloj srednjih podjetij in obrtnikov (in drugih, ki ustvarjajo dobiek), hkrati pa teh 12 odstotkov prebivalstva napolni kar 60 odstotkov davne blagajne. Kouh-Novakova s proletarsko zanesenostjo ugotavlja: Upokojenci so bili vedno solidarni z delavstvom, tudi zdaj se bodo rtvovali, ko bo tudi po njih cepnilo zmanjanje plailne mase. In ire: v obnebju ljudi, ki jih danes identificiramo kot tranzicijsko levico, ni besed uspenost, zaposlovanje, zasluek, blaginja. e se kje njihova retorika le dotakne teh pojmov, kmalu spregledamo, da imamo spet (kot vselej) opravka z lajo. Minister Svetlik obljublja 110 milijonov evrov za nove zaposlitve. To seveda niso zaposlitve, temve bohotenje dravne uprave, zavodov za zaposlovanje, svetovalnih agencij in podobnega, ki so najprej sami sebi namen. V ozadju vsega pa se tako koncipirana druba dotika zgolj nia - e hoete, travne rue. Nekaj, kar je sprto z naravo in moralo loveka, lahko tega le unii: v Severni Koreji jedo travo, to je elena poslastica tudi na Kitajskem, pridruujejo se temu gurmanstvu v Laosu in Vietnamu.

245

Pridruuje pa se mu tudi slovenski narod. Ljudje ele zdaj, v kru krize uvidevajo, da imajo komunisti in njihovi dedii eno mo vendarle. To je mo unienja, ki nas e estdeset let spodnaa, da capljamo za tistimi, ki smo jih vse ivljenje prehitevali (Juna Avstrija, Severovzhodna Italija, eka). Ta mo dobiva v sedanjem asu neverjetno okrepitev: uniena je Mura, na vrsto prihaja Gorenje, tevilo brezposelnih bo kmalu preseglo 100 000, razmerje med upokojencem in delavcem se bo izenailo v grozljivem razmerju ena proti ena. Ob Krianievih ukrepih propulzivna podjetja mrzlino iejo, kako uiti na tuje, inenirjev in strokovnjakov za industrijo 21. stoletja ne izobraujemo, veina pa se ob kandaloznih razkritjih povezav med sindikati in lastnikimi hobotnicami (Semoli, Gorenje, Krui-Skei) sprauje s Cicerom: Koliko asa e? Toliko, kot nas loi do prvih volitev; mejnika pred travno ruo.

PETELINJI PLES S PAMETJO Priujoi as bi lahko poimenovali s podobo medenega tedna oblasti z ljudstvom. Vlada je na medenih tednih, pa bi ji zato ne smeli tako resno gledati pod prste. Veliko je namre bilo modrih glav, ki so ljubezen opredeljevale kot najusodneje in najmoneje ustvo. Ivan Tavar nas je e pred stoletjem svaril s podobo divjega petelina, ki v gruleem dvorjenju izvoljeni kokoi pozabi na vse, tudi na lovca v svoji bliini. In ker je ljubezen tako silovita, ni udno, e je z generalnim sekretarjem Cviklom na honney-moon odla celotna ekipa. Ta razlog edini lahko pojasni veseljaenje na Brdu prejnjo soboto in ukrepe, ki jih v imenu ljudstva vlada sprejema v teh dneh. Opozarjali smo pred tirinajstimi dnevi, kaj pomeni takna pogajalska pozicija slovenske ekipe versus hrvake za prihodnost naega akvatorija. Prav tisto, pred emer smo svarili, se zdaj uresniuje z velikimi koraki. Slovenska drava je pred najvejo katastrofo po socializmu in izgubi etninega prostora, povezani z Londonskim memorandumom in z Avstrijsko dravno pogodbo v petdesetih letih 20. stoletja. Pa tisto prvo so bile logine katastrofe, slednja je groteska: e smo bili na dogajanje v 20. stoletju brez vpliva, sproamo zdaj dogajanje nostra sponte, po svojem lastnem privoljenju. Ko je priel na plano osnutek arbitranega sporazuma, je bilo namre jasno, da se bodo Hrvati o meji pogajali ele znotraj EU in ne zunaj nje, kot bi bil na interes. Zdaj je tudi jasno, da se bodo pogajali o stvareh, ki so zanje brez pomena, za Republiko Slovenijo pa usodne tehtnosti. Hrvati imajo stotine Piranskih zalivov in Jadran skoraj do polovice za svoje potrebe. Slovencem nam priznavajo pol Piranskega zaliva in nam zanikajo dostop do odprtega morja.
246

Po trenutni zaslepljenosti je zunanjega ministra bogarja e oblo spoznanje, kakna nevihta prihaja izza obzorja: ni zaman te dni dejal za medije: Pripravljen sem na vse. Kateri minister EU pa uporablja tak skrajen jezik? To namre pomeni, da je Slovenija zrela za vsakren, tudi za najhuji scenarij. Da se resnosti zadeve zaveda tudi Borut Pahor, pria njegovo izjavljanje, da glede na dolgoletne izkunje in znanje jami za dobronamernost arbitranega sporazuma. Borut Pahor in njegove izkunje v mednarodnem pravu? e je napisal eno samo tudijo o tem podroju, vzamemo dvom nazaj. Pa ne bo treba, ker politiki Pahorjevega kova ukvarjajo najve s konsenzualnostjo javnosti glede svoje (zunanje) podobe, najmanj pa z vsebinami, s katerimi se sicer sooajo predsedniki resnih vlad. Medeni teden pa kar traja. Malo ljudi je namre razumelo, da bo tako nepovratna odloitev, kot je bil pristanek na arbitrao, tudi druga skrb vlade v tem asu, Mura. e se bo akterjem nove Mure posreilo, da bodo od 4000 delavcev obdrali dobrih tiso, kam bodo li preostali? Prezaposliti se jih v Pomurju ne da, saj je regija e tako na kolenih: ne bo drugae, kot da bodo vse ivljenje rtve interesov partijske politike, tistega tipa ljudi, kateri je prek Foruma 21, reimskih sindikatov in drugih vzvodov odlaal s sanacijo podjetja, ki bi se morala zgoditi e dve desetletji tega. In tistega sloja v politini kasti, ki e estdeset let, z ve ali manj izjemami vlee ljudi za nos in ivi na raun njihove nesree. Sicer pa je celotna ekipa, ki zdaj dravo vodi nekako po dui sorodna generalnega sekretarja Cvikla petelinjemu plesu s pametjo. e lovek bolje pogleda duhovno in socioloko fiziognomijo glavnih protagonistov Pahorjeve ekipe, se ne more nauditi nad njihovim izborom. Prometni minister, ki je dvignil ceno vinjete za enkrat, zasedel avtoceste z gradbii sredi sezone, hkrati pa vrtoglavo plesal v nonih klubih, si za sekretarko na MP omislil turbo-divo in se z modro lujo pripeljal v TV studio. Kaj si moremo misliti o intelektualnem profilu taknega ministra? Ali o Francetu Krianiu, ki ga ez no preblisnejo nove davne stopnje, pa jih zjutraj po papeko sporoa urbi et orbi: vladi in svetu. Ali o ministru Miklaviu, ki se pri sedemdesetih potaplja v oceane, potem pa v zdravstvu izvaja celovito socialistino revolucijo. Nenazadnje, o Miklavi-Pahorjevi nosilki ideoloke platforme za nae upokojence, Kouh-Novakovi, ki se ji je as ustavil nekje pred kaknega pol stoletja, v asu kitajske kulturne revolucije. Oni dan izjavlja, da bodo upokojenci nosili breme delavcev, ko jo pouijo o nasprotnem, pa drugo bart z enako retorino verodostojnostjo prepriuje (prej prepriane) o nasprotnem. Vzporedno s tem pa se dogaja za drubeno klimo pomemben preobrat. Tranzicijska levica je nehala hoditi na TV-sooenja informativne narave, nekaj pa jih je ukinila kar sama (Trenja z Uroem Slakom, denimo). Njeni predstavniki so prili do spoznanja, da so jim javna sooenja nevarneja celo od razgaljanja v rumenem tisku, pa so uporabili ves arzenal svoje moi, da bi se izognili analizi svojega poetja. Na informativne medije, predvsem avdiovizualne obstajajo strahoviti pritiski, da bi im
247

ve vsebin zamolali javnosti: namesto njih naj na TV vladajo nanizanke in akcijski filmi, vse pa naj se preliva z rumeno. V tem so namre gostje iz prejnjega odstavka najveji mojstri. Ob tem naj e Janez Marke za potrebe Sobotne priloge Dela spee kakrno hudo strupeno gobo, pa bo podoba deele pod Pahorjem popolna. Vsi smo namre pripravljeni na vse. e esto desetletje.

SKUNJAVA PO DEMOSU Demos je novo dravo poloil v roke starih politinih sil, tako nekako je izzvenela sklepna ugotovitev dogodka, ki je v globinski plasti slovenske politine zavesti intoniral prihajajoi as. 27. novembra smo namre praznovali dvajsetletnico nastanka Demosa. Demos je kot rojstvo: eprav ga redko obhajamo, pa ga sleherni trenutek nosimo v sebi. Memorialni del obletnice s to povedjo e ni izrpan: Slovencem je izstop iz socialistine Jugoslavije ne samo dal monost postati dravljan prvega reda sveta (EU), temve jih je tudi obvaroval pred balkansko lagodnostjo oz. skunjavo stagnacije. Demos je bil neverjetna re, kajti nastal je v kuhinji anonimnega kmekega gospodarja, se uveljavil navkljub dejstvu, da je veliko, preveliko tevilo njegovih politinih predstavnikov bilo povezanih s prejnjim reimom ali pa se je z njihovimi transformiranimi ostanki povezovalo v nadaljevanju. Osupljiva tevilka namre je tistih, ki so bili zabeleeni kot kolaboranti v arhivih Dravne varnosti, kar nam je dobrih est let tega razkril Lajovev udba.net. Ta je zaradi svoje zgovornosti e vedno postavljen zunaj zakona. Ob tej prilonosti si tudi drznemo zavrniti trditev, da je med sestopajoo Partijo in vodstvom demokratine opozicije obstajal konsenz glede osamosvojitve. lo je namre za ponovitev Dolomitske izjave. Tedaj je Partija potrebovala kranske socialiste, da je legitimirala NOB, zdaj pa je Demos potreboval Partijo, da mu je pomagala pri njegovem najvejem projektu. Toda bilo je to sobivanje v krokodilji kletki. Mentaliteta tedanjih komunistov namre ni dopuala preivetja zunaj prostora, v katerem so bili oblikovani, mentalitete, ki jih je doloevala, in reakcij, ki so jih oznaevale. Vodstvu slovenske Zveze komunistov je okvir federalne drave predstavljal edino podroje, v katerem so imeli monost preiveti: za dialektiko jugosocializma in njegovih intrig so jih olali, bratstvo in enotnost sta jih geografsko (a tudi duhovno) povezovala, himna Od Vardara pa do Triglava pa je simbolino oznaevala tisto obmoje, v katerem je bil modus existendi
248

republike partije sploh izvedljiv. Odhod iz njegovega obmoja bi pomenil odhod iz atmosferske plasti, v kateri je kisik, z njim pa pogoji za ivljenje. Miloevieva brutalnost je ta preivetveni refleks omehala, ob dveh e nekaj let poprej nemogoih alternativah je partijska pamet zaela iskati monost kontinuitete bivanja zunaj srbskega projekta reform-socialistine jugoslovanske drave in se ozirati po neem drugem. Vedeti pa je potrebno, da so to storili v skrajnem strahu, e ve, da so bili takno obutje pripravljeni tolerirati malo asa in e to ne v celoti. Ob dvajsetletnici akcije Sever, ki smo jo prav tako obhajali te dni, se mediji niso spomnili temeljnega sporoila: namre, da je v prihodu srbsko-rnogorskih mitingaev priel Miloevi sam potrkat na vrata domaih komunistov, e pojdite pre, foteljai. Akcija Sever je prvi opozorila na fizino ranljivost republikega vodstva KPS, na dlani je bil enak scenarij, kot povsod drugod po Jugoslaviji. Miting, na katerem se izraa ljudska volja, odnese federalni tip partijcev, na oblast pa postavi Miloeviev izbor. Tako je bilo dotihmal povsod. Nekaj mesecev tistega leta 1989 in 1990 se Partija ni poutila dobro. Z desetimi figami v epu je privolila najprej v konfederalni koncept, ko pa se je kriza stopnjevala ter so vzplamteli ognji in zajeali prvi streli (Hrvaka v poletju in jeseni 1990), je tudi ona razumela, da mora pro. Potem je priel plebiscit (tega je dobesedno izsilil predsednik Demosa, Joe Punik) in stvari so se nepovratno zavrtele zoper voljo reform-komunistov. Boleina, ko so zapuali prostor, v katerem je bilo vse, kar so ljubili, mogli in znali, je bila brezmejna. Njena zgodovinska pria bodo ves as solze Sonje Lokar, ko je delegacija KPS odhajala z zadnjega kongresa federalne partije. Demos je tu vsaj na videz dosegal nemogoe. Pomagal pa mu je tudi skrajno zoen asovni pas okoliin, ki se e dobro tisoletje niso tako ravnale v slovensko korist kot prav v mesecih po padcu Berlinskega zidu. Od trenutka, ko so se v decembru leta 1991 nekdanje republike SZ stabilizirale kot samostojne drava, bi bila osamosvojitev strano zapletena, e ne utopina. Od konca vojne v BiH pa tudi teoretino neizvedljiva. Veliki so na tem prostoru eleli mir. A komunisti so se osamosvojitve bali tudi iz drugega razloga. Nova drava bi prinesla novo zgodovino, v kateri bi zanje ne smelo ve biti prostora. In tu smo pri prvem citatu naega lanka, ki je tudi motto slovenskega vsakdana e od asa ustanovitve Demosa. Slovenija ni poznala nikakrne oblike lustracije, zato si je oblast oblast podeljevala kar sama. Prav tako so se naprej podvajale tudi dravne funkcije, za katere je kandidirala ves as ista tranzicijska elita. Ta je v sebi globoko degenerirala: prva lastnost evolucije

249

je namre naravni izbor, s katerim veinska oblast v Sloveniji ni bila e est desetletij in pol realno sooena. V tej smeri moremo zato popraviti tudi pojem, da Demosu ni uspelo uresniiti notranje demokratizacije drave. To je bilo popolnoma zunaj njegovih moi. Obstajal je namre le v tistem ozkem prostoru asa, v katerem je slovenstvo dobilo svojo enkratno prilonost. Te se je takrat oprijela tudi reform-zveza komunistov in tako kot med drugo vojno parazitsko pristavila svoj lonek. Zgolj v tem pasu, ki je bil vitalni interes ZKS po ivljenju, je bilo Demosu dovoljeno biti. Ko so se stvari v osamosvojeni dravi dotaknile bistva (privatizacije gospodarstva, medijev, interesov politinih navez), je bil Demos podvren distorzijski tenji, ki ga je na mah raztrgala. Njegov konec se je zael v SDZ, ob privatizacijskem vpraanju. Komunisti so e enkrat pokazali, da so oni gospodarji zgodovine. Misle lovek lahko v nedogled podoivlja ustanovitev Demosa. Prva prilonost v tej smeri bo na naslednjih parlamentarnih volitvah. Do takrat moramo poakati tri leta. Malo v primerjavi s asom, ki smo ga v upanju e preiveli.

OBLAST V KIHOTOVEM LEMU Ko so v nekem kraju v Mani plemiu veleumnega imena pogali fantazijske knjige, ki so dotihmal kurle njegovo norost, ga preprosto ni ve ni moglo ustaviti. Ne da bi se dodobra odteal, je zajezdil Rosinanta in postal Don Kihot, popotni vitez, katerega prvi cilj je bila vrnitev zlate dobe in obramba idealov resninosti in pravinosti, predvsem pa plemenite lovenosti. ele vrniti duha stoletij se je potem loteval vsega mogoega, sebi in stvarem v kodo, dokler ga ni isto naposled le oblo spoznanje o jalovem hasku njegovih prizadevanj. Takrat je konno nehal, vendar za svojo smolo prepozno: priel je v anale svetovne knjievnosti, prek nje pa tudi v domao politiko. Slovenija je namre v svoji odlinosti pravo polje za popotne viteze, za vse tiste, ki se jim je neko egavo sanjalo, da so prav oni poklicani obuditi zlato dobo idealov pravinosti, splone modrosti in lovekovih pravic. Prvi, ki izgoreva za ideal te vrste, je dravni predsednik. Za rehabilitacijo socializma se namre poteguje, ne da bi mu bilo treba, ne da bi ga kdo za to prosil, in seveda v svojo usodno kodo. To pa so kategorije, ki nekaj tejejo tudi v vitekih romanih. V novoletnem intervjuju na nacionalni televiziji je spet zanimivo nadgradil oz. raziril bojno polje. Devetkal je namre o tem, da je bilo po Rankovievem padcu leta
250

1966 nasilje tedanje SDV (Udbe) zmerno civilizirano, nadalje, da je drava SFRJ e od sedemdesetih let vzpostavljala mehanizme, ki so jo definirali kot demokratino: da so ti procesi napredovali v osemdeseta leta in da Berlinski zid v Sloveniji ni padel, ker pa ni mogel. Ni mogel, ker ga ni bilo, tako kot v Parizu, Washingtonu in Londonu. Bili so sicer pritiski Miloevievega aparata, vendar se je tem dobro uprl takratni partijski vrh, predvsem pa Toma Ertl, ki si vendar zaslui odlikovanje. Takno razmiljanje je poljubno, v svoji vedenosti si Trk pa eli obuditi neki svet, ki ne samo, da ga ni ve, temve ni nikoli obstajal. V kateri knjiuri je predsednik bral o Titovi demokraciji, ne moremo vedeti. Vemo pa, za razliko od njega, da se prav v tem primeru potrjuje Don Kihotova izkunja, namre: marsikdo gre po volno, pa se vrne ostrien. Kuan ni nikdar poel tega, zavedal se je svoje slabosti in jo poskual nadgraditi, kot smo zapisali prejnji teden. Trk pa si svoje kihotovske norosti ni docela svest: brdavs Karakuliamber e vedno pritiska na deelo in njene plemenitee nori, da dajejo vse od sebe, bi se glasil praznini komentar to leto. In Trkova zmagovalna formula? Predsednik Slovencev najverjetneje ne bo nikoli ve. Izgubil je namre podporo nevtralne sredine, ki mu je sploh omogoila priti v drugi krog volitev. Danilo Trk iz prvega kroga jeseni 2007 in sedanji predsednik v politinem smislu nista isti osebi. A e huje: e je bilo pred tednom dni v praznini tv-prezentaciji sila dolgega in uleknjenega predsednika kje le mesto, ki se je stikalo s stvarnostjo, bi ga lahko povzeli v njegovem odgovoru na vpraanje, e bo kandidiral za generalnega sekretarja OZN leta 2012. Povedal je na izust: Seveda ne. Tu si je priel dodobra blizu, kajti za kaj takega bi potreboval (srednje)evropsko podporo. Teoretino bi bila njegova kandidatura celo realna, vendar takne stvari ne uspevajo zanesenjakom, ki si v obujanju preteklih idealov (Ertlove postavnosti) prisluijo rdei karton (resolucijo) Evropske ljudske stranke. eprav ga ni nihe prosil, je vendar odel po poti fantazijske knjige. e k temu dodamo citat iz Cervantesa: Vsi so se zaudili tej nenavadni norosti in so si li don Kihota od dale ogledovat, ne bomo isto brez sree, ko bomo ob letonjem prazniku poskuali razumeti predsednika vseh Slovencev. V dveh letih se bo minimalna plaa pribliala 600-tim evrom, e ez slab teden pa bo vlada pripravila sveenj kratkoronih ukrepov, potrebnih za sanacijo krize, in sveenj strukturnih reform ter ju ponudila v socialni dialog, je napovedal premier Borut Pahor, ko je predstavljal prispevek k oblikovanju nove trajnostne vizije prihodnosti Slovenije. Papir so pripravili v kabinetu predsednika vlade, kjer so zaposleni ljudje vseh profilov, samo ekonomskega ne. Najdemo specialiste za blagovne znamke v modni industriji (//dk.fdv.uni-lj.si/dela/Vovk-Spela/.PDF), nadalje strokovnjake za obrambno-varnostni vidik horizontalnega irjenja (proliferacije) jedrskega oroja (D. Lubi, Ljubljana, 1989) (povzeto po Demokraciji). Najdemo pa tudi izvedence za maratonski tek (Jure Ka), ter specialista za kulturna drutva (Joef kol). O
251

delovnih izkunjah tam zaposlenih kabinet moli kot zgodovina o Brozovih plemenitostih, marnje o strukturnih reformah Pahorjevih prenoviteljev pa so prava sanjska knjiga ali kronika popotnega vitetva, ki se skoz krizo vlee tako kot Kihot ez kastiljska polja. Pahorjevo ukvarjanje s krizo v resnici ne mine brez literarne iluzije: vse bi predsednik rad nazaj, tako kot je bilo, da bi bila deela vsa srena, ljudje brez krivic, kode, zlorab in dolgov. Recepta za to ni videti, opaziti pa je udotvorno fantazijo, ki zida gradove v oblakih, polni umiljene kae in sipa dobroto po deeli. Kdaj loi tudi nogometno supergo, ta elitni rekvizit dananjega vitetva. Ali je premier res postal tajni Kihotov brat v obupu, kot navaja psiholog Vid Pejak, ne bomo ugotavljali. Zaznali bomo le, da je Pahorjeva noravost v asu od decembra 2008 naprej z vsakim dnem bolj motea. Slovenija je po njegovi in Trkovi zaslugi tudi po literarni reminiscenci od elene stvarnosti tako dale, kolikor je bil daljna stoletja nazaj od nje popotni vitez iz Mane. EVROPA IN KORENINA Z Vami je tako: vi niste, kot drugi otroci vi ste samorastniki! Leto za letom je Meta vlivala otrokom vero vase in jih uila spoznavati in zanievati krivico in greh; ta vera se je v njih utrjevala, nosili so jo s seboj po podjunskem produ, po gorskih koritih, ta vera se je zraala s tuljenjem vetrov po slemenih, z buanjem globa, s sanjami polj, zlivala se je s epetom jezerskih gladin. Takno podobo nam je o Hudabivnikovi Meti in njeni samorastni mladei zapustil Lovro Kuhar, Preihov Voranc. Besedam iz povesti o venem idealu loveke (in slovenske) matere je dodal e naslednjo misel: Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi Hudabivniki zgrabiti z ivljenjem. Kjer stojite, poenite korenine. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenaajte ponino krivic. Tako je stala Preihova Meta. Avtor njene figure, ki je v samospotovanju in ivljenjski zgrenosti podobna mojstrovinam Rodinovih plastik, je bil ena prvih rtev Josipa Broza Tita. Umaknil in onemogoil ga je e v asu pred drugo svetovno vojno, v partijskih istkah. Danes je diktator v postmoderni Sloveniji dobil spet nazaj svojo avenijo, kljub vsemu pa ne njemu ne njegovim promotorjem ni uspelo ugasiti glasu Preihovih literarnih likov. Kako nam govorijo v zaetku prihajajoega leta? Najmoneje prav skozi temeljno optiko, ki je razmerje med idealom in resninostjo, pa logiko vztrajanja pri slednji. Resninost novega leta je pa taka, da smo po objektivnih kriterijih za demokracijo zdrsnili nekam v sedemdeseta leta. V zadnjih mesecih smo namre presegli e eno kritino mejo, o kateri pa se mediji niso izrekali. Predsednik republike in upan prestolnice, Trk in Jankovi sta oba storila pomemben korak na poti izstopanja iz zahodne civilizacije: eden je postavil ulico Josipu Brozu, drugi odlikoval SDV252

jevskega efa. Na oboje je reagirala najmoneja politina skupina v Evropi, Evropska ljudska stranka in to obsodila. Oba sta se na to povigala, kar se e nekaj let tega ne bi zgodilo. Svobode tiska tako nismo imeli, danes je imamo le za vzorec (ali okras). Za osrednji slovenski asopis (Koir-Kardeljevo Delo) je tako profesor iga Turk 9. januarja napisal lanek, v katerem je opozarjal na razhajanje sedanje oblasti z evropsko politiko in na komunizacijo gospodarstva. lanek, ki je odlino razmiljanje modernega Evropejca, je baronesa SP, Irena taudohar objavila na najmanj vidnem mestu, spodaj pa napisala, da je to osebno stalie avtorja. S tem sicer ne opremlja lankov v svoji prilogi. Ideja moderne Evrope se torej v Sloveniji lahko uveljavlja le kot osebno stalie? Kaj bi na to dejal Evropski parlament? Ista logika v zadnjem asu obvladuje tudi vizualne medije. Ve se, katere so teme, o katerih se javno ne govori, ve pa se tudi, koga na javni sceni ne sme ve biti in kdo bo njegova roada. Ve se tudi, kdo sme postati Slovenec leta in komu se to nikakor ne more zgoditi. Ko so iz Popa umaknili Trenja, informativne vsebine pa reducirali na bolj ali manj vremensko obarvana poroila, so pripravili dejanski prostor za sestop v identiteto kripto-samoupravne preteklosti. Javni diskurz, ki ga naj bi televizija artikulirala, je nadomestila strano poelena Kmetija, ta pa je na sceno postavila markanten tip deviantnega dravljana. Kot njegov brat v obupu iz sedemdesetih ga politina vpraanja (ne smejo zanimati) ne zanimajo, izgoreva pa v seriji osebnih problemov. Rugljeva tipologija alkoholne in spolne deviantnosti (denimo Uspena pot z zaetka osemdesetih) je vnaprejnji popis tistih hib, ki jih asti Popova oddaja. Socialistina drava je prebivalca najprej demontirala (mu vzela smisel ustvarjanja in pridobivanja), potem pa ga po svojih institucijah integrirala in socializirala nazaj (denimo Zavod na kofljici). Vse to so postaje, skozi katere bi se kot naroena lahko podala Artur in La Toya, za njima pa vsi, ki jih takna deviantnost privlai, bolje, ki jim pomeni nain biti, v medijskem in zasebnem smislu. Takna javnost z Evropo ni stina, kot z njo nima ni tudi izbor Slovenke leta po eljah bralcev. Katarina Kresal ne samo, da je slab minister, v normalnejih razmerah bi svojega dela sploh ne mogla ve opravljati. Ko je bil namre v zaetku novembra napravljen atentat na sodnico v Radovljici (bolje, na njenega otroka), je bilo to najbolj nezasliano dejanje, ki ga druba lahko doivi. e tega druba nemudoma ne sankcionira, postavi sebe kot skupnost dravljanov pod vpraaj. Vendar se tu ni zgodilo ni. Trije tedni so bili e tisti zadnji rok, znotraj katerega obstajajo uporabne forenzine sledi, onkraj tega je vse prepueno nakljuju ali pozabi, kot je bilo v slovenskem primeru. Ni se zgodilo ni, odstopil ni nihe, e ve, najbolj odgovoren minister (notranje zadeve), je postal dravljan leta. V kakni dravi pa ivimo, bi se vpraal Justin Stanovnik?
253

ivimo v dravi, v kateri manjina izvaja vse oblike nasilja nad veino: pri tem ji prav pride vsako sredstvo: to pone e toliko asa, da je nasilje rutinirane oblike, vse manj ljudi se e sprauje po njegovi naravi in njegovih vzrokih. Hudabivnikova Meta je vedela, da ima prav: z njo pa tudi mi, ki to piemo, ali vsi, ki o tem razmiljajo, niso brez upanja. Danes ni od okrutnih Karnic ostala niti sled. Diktatorski samovene z avenijo naravnost na mestno pokopalie bi bil e zdavnaj deleen njihove usode, pa kaj ko jih vse preve ve, da bi se z njim v pogrez zgodovine zapeljali tudi sami. STAVITE NA ERJAVCA Blaise Pascal je eden najvejih genijev lovekega rodu. Dolgujemo mu idejo o raunalniku, nadalje knjigo Misli, ki jo lahko e danes poterjamo za resnico o ljudeh in njihovih znaajih, in naposled zamisel o kaj nenavadni stavi. Ta izhaja iz verskih napetosti, ki so zaznamovale njegovo (17.) stoletje, v njej pa je tudi dosti gorenosti, s katero so si tedaj prizadevali spreobrniti neverujoe agnostike. Pascal je iz spoznanja, da Bog ne more ne biti, lovek pa ne imeti nesmrtne due, sklepal, da je v nai naravi pa toliko zvite bue, da si bomo z udarcem roke v roko pristavili venost, v nasprotnem primeru pa ni ne izgubili. Tako se je razpovedal filozof: sr njegove logike pa je taknale formula: najve, kar lovek lahko dobi, je venost: izgubiti pa nima veliko, ker ga po smrti sicer vzame nitrc: naj torej stavi na venost, to je na Boga, ki jo zagotavlja, pa bo dobil ivljenje za vedno in e vse, kar k temu gre. V nasprotnem primeru pa si tudi ne prianje drugega kot to, kar ti je po tvoji naravi dano, je Pascal e poumoval na koncu. Skoraj se e v slovenskem logu ni toliko stavilo in ugibalo kot prav v zadnjih dneh. Bo Karel Erjavec razreen ali mu bo uspelo prepriati mandatarja, da ga ne terja za potroek, in bo ostal? Bo proti njemu glasovala celotna koalicija ali si bodo nekatere stranke premislile in ga skupaj z opozicijo podprle? Bo ob odsotnosti vseh teh scenarijev na koncu le razreen ali bo prej odstopil? In Zanokar, bo dvojna pirueta zdrala? Si bosta z Erjavcem predala tafeto, eno v Plavi laguni in drugo na Tomievi? Vsem tem stavcem bi lahko odgovorili z univerzalnim jezikom Pascalovega algoritma in rekli: zgodilo se bo tisto, kar je najbolj logino, zato pravzaprav tudi gre. Najbolj logine razlage pa kot skrivnosti Boga ne gre iskati v posledici, temve v vzroku. Erjavec-Zanokarjeva roada namre o dogajanju pove precej manj, kot tisto, kar se je dogajalo e pred prazninimi dnevi lanskega leta. Vzrok vsega je namre v tem, da se je Karel Erjavec uprl logiki tranzicijske levice in se zoperstavil njenim predstavnikom v DeSUSu, konkretno nidariu in Rezmanu. Tedaj je pristal v kremplju Pascalove logike, kajti jasno je bilo, kaj se bo zgodilo.
254

Vedno se je e tako zgodilo in se je tudi to pot. Resno vpraanje lahko zadeva zgolj intuicijo Karla Erjavca: toliko asa je e postopal po slovenski politiki, obredel vse njene institucije, se btal na levo in desno, da je moral nujno (s)poznati njeno prvo zakonitost. Ko je tako nastopil proti Kuanovemu lobiju v stranki, se je zdelo, da bo brez prida zatratil trud, ki ga je do tedaj vlagal v svojo politino razgledanost, v dobesednem smislu besede. Kaj se mu je pripetilo? Karkoli je e nameraval, minister za okolje v odstopu se je postavil zoper Milana Kuana in s tem stopil izven zakona. Ne bo ne poslanec ne minister, e dravni uradnik ne. Tako strano je bilo njegovo dejanje, da je v nemilost padel tudi Zanokar, ki je bil sicer neproblematien lan Pahorjeve stranke. Zaradi povezave z Erjavcem ne more biti minister. e je vitez smenega lica zdaj sprevidel, da velja obmolkniti, bo nekaj asa e predsednik stranke. Vendar zgolj do prihodnjega kongresa, kjer se bo srni vojvoda sivih panterjev spremenil v ivi javni opomin. Ne na nekoga, ki je spodrsnil, ko se je spotaknil ob rko, temve na tistega, ki se je uprl logiki celotne knjige. To so pred njim storili e mnogi, pa se je vedno isto zgodilo. Ta scenarij smo videli v Jurovskem dolu junija 1992, na delu je bil pri Depali vasi, pokazal se je pri Peterletovem Ogleju, natanko petnajst let je bilo tega, videli smo ga pri Podobnikovem sklepanju koalicije z Drnovkom, ga opazovali prek Cirila Pucka. Sledili smo mu po medijih (z nekaj izjemami), pred nami se je kot na elizejski trati razgrnil pred dvema letoma, ko je prilo do kolapsa nekdanjega Maga. Nenazadnje bo veni spomenik te pokveene vrste s kandalom in lajo naarjena Patria: eksplozivna mo afere, predvsem pa njena umestitev v asovni okvir pomagajo natanno izmeriti, kaj vse je Kuanov klan pripravljen narediti za to, da zavaruje prvo zakonitost, ki ga dri pri ivljenju. Ta potemtakem obvladuje slovenski prostor siloviteje kot Bog vesolje. Ni ga dogodka, ki bi bil nanjo imun. In e je ta silovitost moneja od Pascalovega algoritma, kaj jo dri pri ivljenju? Kaj pa dri pri ivljenju Pascalovega Boga? Predvsem tisto, kar mi smrtniki o njem slutimo in vemo. Nekoliko manj se nam bo treba pomujati, da bomo odgonetili slovenski algoritem. Odgovor je, da na tak nain lahko obstaja samo totalitaren sistem. Ta je e vedno tu, saj je veina dotinikov izpred dvajsetih let e dobro dejavna. Korigirali so le vrednostne parametre: e se je generalni sekretar postsocialistine politike, Gregor Golobi odloil za kapitalsko bogatenje in njemu podredil svojo politino usodo, to ni bilo brez implikacij za celoto tranzicijske nomenklature. Tako imamo e naprej dogovorni tip ekonomije, v njem pa prevladuje druinsko naelo. V tej dravi je potrebno le slediti poti denarja, pa se razveejo tudi skrivnosti prijateljstev, svatev, botrov in nenazadnje gospodarskih uspenosti. Veina niti e vedno vodi do Kuana, tako kot domae gospodarstvo e vedno jei pod Forumom 21.
255

Obstaja pa mala napaka, kot bi v romanu Quo vadis dejal Sienkiewicz. In tu je rahlo upanje za viteza Karla. Bog Pascalove stave je namre veen, slovenska dogovorna ekonomija s Kuanom - e posebej v novih razmerah - pa ne. Stavite na Erjavca!

TERELJEV NOKTURNO V nabito polni dvorani Kulturnega doma v turjah (Ajdovina) je ob prilonosti Preernovega praznika potekala slovesna akademija v ast primorskemu duhovniku Filipu Terelju. Terelj si je v resnici zasluil vzdevek ajdovski edermac. Rojen je bil leta 1892 v Grivah, teologijo je tudiral v Ljubljani, tudij nadaljeval v Klnu in se potem vrnil na rodno Primorsko. Bil je odlien pridigar in predvsem organizator narodno zavednih drutev in zvez. Leta 1931 so ga faisti zaprli. Kot povod jim je sluilo razobeanje slovenskih zastav ob prvi obletnici usmrtitve bazovikih rtev. Muili so ga in zaslievali v gorikih in koprskih zaporih. Konfinirali so ga v Campobasso (jugovzhodno od Rima), kjer je trpel revino in ponianje. Ko je bil po letu dni izpuen, je moral ez rapalsko mejo v tedanjo Jugoslavijo. e naprej se je udejstvoval kot pisatelj, pridigar in avtor cerkvenih pesmaric. Po vojni si je silno prizadeval priti nazaj na Primorsko, da bi nadaljeval s prerodnim delom. Udba pa je imela zanj drugane narte. Najprej ga je zaradi ovadbe o narodnem izdajstvu (tako!) ez poletje 1945 zaprla: nato ga je iz njegovega stanovanja vrgla na cesto, da si je zatoie moral poiskati pri upniku Francu Krani v Sorici. 7. januarja 1946 je oba zajel Knoj in ju zverinsko usmrtil v tulevi grapi v Davi. Prav v Davi je tudi njegov grob. Danes ni ve dvoma, da je bila njegova smrt skrbno nartovana in e prej pripravljena. O Terelju se je najve razpisal Alojz Rebula v romanu Nokturno za Primorsko, ki je tudi dobil Kresnika leta 2005. Terelj je predmet mnogih raziskav, seminarjev in simpozijev, predvsem pa zgodovinskega spomina in razmisleka. In velike kontroverze, za katero skrbi ajdovski upan Marjan Poljak s svojo priepetovalko, direktorico Pilonove galerije, Irene Mislej. Namre, upan ne dovoli postavitve kipa Filipa Terelja na Cankarjevem trgu v Ajdovini. Navaja tiso in en razlog, samo bistvenega ne: zato se potrudimo mi. Izvoljen je s podporo SD, zato si nikakor ne more dovoliti spomenika zloinu svojih podpornikov oz. njihovih prednikov. Pa tudi nekaj osebne note je zraven: Terelj je bil rtev prav tistih totalitarizmov, ki jih Poljak v svoji amalgirani ideologiji spet vlai na plan: nacionalnega socializma, kot bi se njegovo zavzemanje za narod in delavstvo v resnici
256

imenovalo, pa socialistinega korporativizma, ki je bil blizu Mussoliniju, in nenazadnje: mehke simpatije do komunizma. Slednja mu namre omogoa mandate v ajdovski obini, pa eprav na rova njenega najvejega moa, Filipa Terelja.

DESETI ZARIS: KDOR HOE VAS DOAKAT TEMNE ZORE, AVTORJEVI ZAPISI ZA VEER (2006-2008) MENUET ZA PETINDVAJSET NOVCEV Pravkarnji praznik samostojnosti in enotnosti je bil v vseh ozirih nekaj posebnega. Slavnostni govornik na dravni proslavi je bil e najbolj nevtralna re na praznini sceni: kot predstavnik najvije sodne institucije, ustavnega sodia je ponujal sporoilo miru in varnosti, kakrno naj bi zagotavljala dravna skupnost, ki je v kratkem asu neverjetno dozorela. Bolj pomenljiv je praznik prav s stalia obletnic in prelomnic, ki smo jim ta hip pria. Prva je bolj paradoksalne narave. Slovenska dravnost bo prav ob petnajsti obletnici izgubila enega najmonejih elementov lastne suverenosti, svoj denar. e hoemo razumeti slovo od tolarja v pozitivnem smislu, potem lahko o njem razmiljamo le kot o nujni tranzicijski pritiklini. Logika tolarja je tako pa ta, da je bil otroka bolezen mlade drave, najstnika muha, ki se je v zrelih letih otrese. V to, kar smo zapisali seveda verjamemo le na pol. Do nekatere mere dri, po drugi strani pa je spet res, da bo slovo od tolarja pred slovensko politino, intelektualno in gospodarsko javnost, skratka pred najire obestvo, znotraj katerega se artikulira nacionalni interes, brezpogojno postavilo vpraanje daljnoronega preivetja slovenskega naroda v Evropski skupnosti. Pri tej ugotovitvi seveda ne bijemo plati zvona niti ne postavljamo krieih klicajev. Treba pa je vedeti nekaj stvari, ki sodijo v sam temelj. Proces poenotenja Evrope ima svoje nujne meje. Nemogoe je namre priakovati, da bo kdaj prilo do zdruenih drav Evrope, ki bi bile nekaj podobnega kot sedanje ZDA. Ta proces je nemogo iz dokaj univerzalnega razloga: ZDA so nastale ele pred dobrimi dvesto leti, njen temelj pa so tvorili prvotni naseljenci, med katerimi so prevladovali lovci na bolje ivljenje, verski zanesenjaki, kaznjenci, obuboani s stare celine. Prav zato je Amerika danes smiselna in razumljiva zgolj glede na svoj prvotni substrat: ta je bil za evropska uesa in oi vselej nekaj nenavadnega, e ne celo ekstremistinega. Takni, kot so bili prvotni prebivalci. Prvotna Evropa pa je drugana, prav zato bi njeno nasilno poenotenje pomenilo njen konec. Prvotna Evropa je skupnost
257

nacionalnih drav, nacionalnih kultur, valut, skratka interesov, Slovenci moramo sprio svoje geo- in demografske relativnosti na to e posebej paziti. Pri tem izstopata primera dveh drav. Prva je Velika Britanija, ki je konservativni tvorec sodobne Evrope. Evropske unije brez nje ni in je ne bi bilo, vendar je bila vsaka Britanska vlada neskonno restriktivna glede vsega, kar bi pomenilo preveliko integracijo Otoka v staro celino. Zaeni z moneto, britanskim Funtom. Drugi primer, na drugi strani Kanala, je Francija. Od zavrnitve Evropske ustave v maju 2005 do vseh nemirov, ki so jo zadnje leto pretresali, je jasno, da je ideja francoske nacionalne drave moneja od evrokratskih teenj po nujnih in imprejnjih poenotenjih vseh v vsem, teenj, ki jih je prepogosto izraala tudi najvija francoska politika. Slovenci nismo ne ena ne druga ne tretja pot. Po svoji usodi smo nekak neponovljiv met v vesolje: kot bi rekel Edvard Kocbek, postajamo z vsakim letom bolj zreli in bolj polni. Teie problemov v prihodnosti simbolno izraa vpraanje, ki ga bomo ob uvedbi prvih evrskih kovancev pri nas postavili takole: v em je, denimo France Preeren drugaen na novcu za dva evra od onega na nekdanjem tolarskem tisoaku? Odgovor bo: v vsem in spet v niemer, tako kot tolar od evra. Glava pesnika na novem kovancu resda pomeni preseganje nacionalne identitete v najirem smislu, vpraanje, ki ga to postavlja pa je spet naslednje. Ima to preseganje svojo vsebino in svoj smisel? Ni to preseganje v davnem socialistinem smislu, ko smo menili, da presegamo dravo, ko le-ta odmira?! Slovenci stopamo z novim letom bistven korak naprej. Vitomil Zupan je v Menuetu za kitaro na petindvajset strelov zapisal neki ivljenjski dilemi ob rob: grem naprej, e, e, toda kam? Ni ga koraka, ki bi ga na tej novi slovenski poti, prvencu brez primere, ne moralo spremljati prav to vpraanje.

APLAVZ STOLETNEMU KROGU Ne, hvala, ne potrebujem aplavza, namenite ga tistim, ki sem jih v svojem ivljenju dejansko ali v mislih sreal, in ki jim ni bilo dano doakati samostojne Slovenije. Njim zaploskajte. Tako je konec tega tedna v nabito polnem avditoriju ljubljanske Filozofske fakultete svoj veer zakljuil Boris Pahor. Boris Pahor je sinteza naega naroda in asa. Ko to trdimo, mislimo najprej na ivljenjsko izkunjo in na njeno okolje. Boris Pahor se je v svojem ivljenju gibal v geografskem prostoru in zgodovinskem asu, katerih lastnosti so relativna majhnost na eni ter izjemna silovitost na drugi strani. Slovenci se delimo na te in one ideologije, v naravi naroda je, da so naini miljenja toliko bolj toni, kolikor bolj izkljuujoi so eden do drugega. im manji je prostor, tem silneja je energija, ki se v njem pretaka. To nas
258

doloa bolj kot karkoli drugega. Pahor pa je skusil Slovenec kot je bil prav nasprotje tega. Rojen je bil leta 1913 in je doivel ponianje, ki ga je v dvajsetih letih primorskim Slovencem namenil faizem. Spominja se prepovedi materinine in klofut, ki jih je kot otrok prejemal, e je le govoril slovensko. Pahor je danes eden redkih, ki e opozarja na to, da sta Italija in Slovenija v postopku osamosvajanja lete dosegli krie molk na temo faistinega nasilja nad manjino: da priblino est sto tiso Slovencev in Hrvatov, ki so iveli pod njeno oblastjo, ni imelo najbolj elementarnih narodnih pravic. Pahor je tudi eden redkih, ki ve, da je Italija nad slovansko etnijo zunaj rapalske meje dvajset let (1922 1943) izvajala dejanski genocid. Trdi, da bi morala naa soseda spregovoriti o svoji zgodovinski krivdi do nas, namesto da se zavija v celofan neizrekljivih misterijev, ki da jih krijejo trake Fojbe. Pisatelj je tudi ena zadnjih pri holokavsta, ki so ga po slovenskem domobranstvu ovadeni rodoljubi doiveli v unievalnih taboriih, tudi tistih, v katerih so dobesedno na kosteh taborinikov izdelovali strateke rakete V2. Pahor bo vselej potoil, da ga osrednja Slovenija ni razumela. Ljubljana ga ni razumela v asu socializma, ko je trdil, da je primorski narod en totalitarni sistem zgolj preoblekel z drugim. Ni ga razumela v asu po osamosvojitvi, ko se je kritino izrekal zoper vlogo antikomunistinih milic (domobranstva), e, da je bilo le-to nedravotvorno in je merilo v napaen kot, ko je odlo precej predale. Ljubljana ga tudi ni razumela v svojih novodobnih predstavnikih. Ministrstvo za zunanje zadeve je namre v letu 2004 opozarjal, da Slovenija ni projekcija Busheve administracije, ki evropske narode deli na dobre in slabe, Evropo pa na staro in novo, pri emer se Slovenija uvra med elito novih. Tudi bo pisatelj vedno dodal, da je lovekov korak na Luno otemnilo nasilje, ki je takno tehnologijo omogoilo. Apollo 11, katerega raketni motorji so homo sapiensa prvi ponesli s planeta na njegov satelit, je nadgradnja raket V2, ki jih je za to potrebo dopolnil nacistini inenir von Braun. V2 pa so v podzemnih unievalnih taboriih gradili zaporniki: njihovem brezkonnem umiranju in breztevilnim smrtim je bil pisatelj iva pria. Pahor je vedno trdil, da ga v centru niso razumeli, da pa so ga razumeli na obrobju, na obodu kroga, e s to besedo pojasnimo razmerje med srediem in njegovo kronico. Ta razmerja lahko razumemo na sto nainov, zaeni z odnosom ljudi do zgodovine, starega sveta do novega, Zemlje do Lune in obratno ali pa isto drugae. Tako, kot ga je formuliral Pahor sam. Trdil namre je, da mu v Ljubljani niso znali prisluhniti, vselej pa je bil Primorec (!) - deleen razumevanja med tajerci in tudi ire. Je Slovenec z obrobja prostora v miljenju bolj fleksibilen, sproen in ustvarjalen kot njegov dogmatini rojak iz Ljubljane? Boris Pahor je sinteza Slovenstva. Njegova pozicija fleksibilnega opazovalca asa se je prepletala s kruto vlogo, ki mu je bila v tem naloena, kot je naloena premnogemu subjektu zgodovine. Pahorjeva prednost je bila, da je najviji predstavnik tistega sloja, ki je zgodovinski poloaj slovenstva razumel pravilno: njegov antikomunizem nima
259

nobenega ola, kakrnega so v as stresali gorei ljubljanski bojevniki. Njegov antifaizem izhaja iz zgodovinskega spoznanja in se vanj tudi vraa. Nekje na obrobju slovenskega prostora, v pisateljskem Parizu, so ga predlagali za Nobelovo nagrado za knjievnost. Tiskajo ga, prevajajo, spraujejo, uijo se od njega. Prav tako v italijanskem Trstu, ki postaja (slovensko) mesto prihodnosti. e se zgodovina delno izraa tudi v asu (in letih), bi si pisatelj zasluil naziv Slovenec stoletja. Sam bi tako in tako trdil, da naziv pripada onim, ki jih ve ni. ELIZEJSKE POLJANE JOETA PUNIKA Pariz se je te dni kopal v nemogoem vremenu: plohe, ki jih prinaajo transatlantski vetrovi, megla, sre, predvsem pa skorajda e orkanska sapa, ki popotnika grabi za vrat e precej pod zemljo. e se bo namre vozil z metrojem, ti bo prepih v neskonnih hodnikih dve, tri ali celo ve nadstropij globoko dodobra osuil kosti. Vendar atmosferska navlaka te dni teko prikriva sonce, ki se koplje iz Elizejske palae, sedea najvije institucije v dravi, predsednika republike. To vabi, kajti le e koledarski mesec loi Francijo od bistvenega rituala, ki se zgodi vsakih sedem, po zadnjih ustavnih spremembah pa vsakih pet let, od predsednikih volitev. Elizejska palaa tako spet odpira vrata, njene preproge se pripravljajo na korake tistega, ki se bo v drugem krogu prebil ez magino veino petdesetih odstotkov. Volilna kampanja je v polnem teku, zalja jo predvsem krepkeja retorika, namenjena t.i. odpiranju prostora. Glavni favorit za Elizejsko palao, Nicolas Sarkozy, je pravi mojster v tega. Vpraanja, ki jih odpira, doloa oz. iznajde kar on sam. Veini bi sploh ne prilo na misel, da o njej sploh diskutirala. Denimo, Sarko, kot mu pravijo, ustvari celo burjo v kozarcu, ko na novo odkriva teme nezaposlenosti in konkurennosti francoskega gospodarstva, denimo Vse je bilo e povedano, vendar niso e vsi govorili, bi se reklo temu z manj uenim jezikom. Tu postajajo tudi vsebinske besede nepomembne, po analizah komunikologov in drugi specialistov se namre 90 odstotkov kampanje odvije na ravni obrazne mimike in pozicije telesa. ivimo pa v dobi vizualnih podob, ki doloajo nao identiteto tako reko zunaj in mimo nje same. V jedru tega paradoksa se krije tudi temelj politinega bontona. Uspeni kandidat mora namre sredstvo postaviti pred cilj, kajti cilja tako reko ni ve. Druba blaginje skrbi samo za svoje ravnovesje, odloa se po naelu prikupnejega, ki postaja tudi uspeneje. Elizejska palaa tako vase ne bo sprejela tistega, ki ne bo najve napravil za identiteto in blaginjo drave, temve onega, ki bo zboru teh dravljanov prikupneji. Pot do te oblasti je tako znana, oblast sama pa malo veja neznanka. Sploh v slovenskem prostoru, ki se je te dni oddolil spominu naega najvejega predsednikega kandidata, dr. Joeta Punika. Slovenska akademija znanosti in
260

umetnosti je v svojih prostorih namre poastila ustanovitev intituta, ki bo odslej nosil njegovo ime, skrbel pa za vejo raven politine kulture. To se slii nekoliko paradoksno, kajti prav Punik je najveja anti-teza vizualni politiki ali politiki potronje podob. Doloa ga prav notranja, isto slovenska opozicija do moi. e je prostor oblasti v velikih dravah znotraj (denimo, znotraj Elizejske palae), je (bil) prostor slovenske oblasti zunaj njenih centrov. Punik je lovek iz obrobja. In iz vsebine. V tem pa sploh ni bil sam. Stopil je v linijo vseh, ki so v prostor oblasti (e oblast pojmujemo v njenem pozitivnem smislu, kot identiteto naroda) prispevali iz obrobja, iz drubene, kapitalske, pa tudi geografske margine. Primo Trubar je pisal iz daljne emigracije, Kette in Murn sta umrla od revine. Najvejega pesnika 20. stoletja, Edvarda Kocbeka so preganjali, zasledovali, onemogoali in duili. Karel Destovnik Kajuh je padel od krogle, France Balanti je umrl v ognju. Predsedniki kandidat Punik je bil vse to v malem. S svojimi predhodniki je delil tako reko vse lastnosti. Bil je pregnanec kot Trubar, muenik lastnega preprianja kot Kocbek, brezdomec kot Kette in Murn, neposredna rtve totalitarne agresije, kot sta bila v skrajni legi tudi Kajuh in Balanti. Hkrati pa je bil uteleenje zgodovinskega homo sapiensa, ki se je v tem svetu oblikoval predvsem po svoji pameti, vesti in globinskem preprianju. Prvo mu je omogoilo tehnoloki preseek, s katerim se je v novem veku priblial robu vesolja v dejanskem in spekulativnem smislu, drugo je narekovalo kompleksne forme njegovega razmerja do sveta, predvsem religije in umetnosti, tretje pa je tisto, po emer sploh je, kar je. Punik je bil v svojem temeljnem preprianju nepopustljiv optimist. V Zborniku Biti, to kar si, koder je povzet njegov zadnji nastop na traki Dragi (vsakoletni zbor slovenskih izobraencev iz domovine in tujine) stoji zapisana njegova misel: Najprej bi rekel, da sem e danes vesel, da imamo samostojno dravo. Ta optimizem izraa nekdo, ki trdno verjame v identiteto stvari same in se samemu sebi ob tem zdi nepomemben. In ki ga ez dobri dve leti ne bo ve. Elizejske poljane na glavi? Ne, cilj pred sredstvom in pot naprej. Kolikor se to nenavadno slii: sonce iz obrobja sije ez parike oblake. PREMALO, A DOBRO Pariz je ena najvejih prestolnic svetovne diplomacije, zato ni nepomembno, kakno vlogo tu igra naa drava. V tem smislu pa je v zadnjih letih zaznati oiten premik naprej. V resnici bodi reeno, da je Slovenija pred desetimi, petnajstimi leti v centru Francije predstavljala bore malo. V javni zavesti je bila neprepoznavna in ob natannejem doloanju geografske pozicije je pa obveljala za del vedno spornega Balkana, nekdanje Jugoslavije, ki jo predvsem pestijo vojne, e e te ne, pa vena nerazvitost oz. epanje ob bergli zahodnega sveta. Zdi se da je Slovenija hodila
261

nekakno vzporedno pot, ki jo je peljala iz njene anonimnosti. im dlje je trajala (in im bolj je bila uspena) njena tranzicija, tem vejo individualnost je osvajala v mednarodnem prostoru. Dlje od Jugoslavije, blie Sloveniji, to bi bilo geslo vseh, ki so se polotili projekta mednarodnega osamosvajanja nae drave. Na zaetku tega tedna se je v Parizu odvil mednarodni simpozij, na katerem so sodelovali predstavniki fundacije Robert Schuman skupaj z mnogimi akademiki s francoske strani, zbrana pa je bila tudi seveda kot vedno nepopolna!- elita onih, ki imajo nekaj povedati o nekdanji Jugoslaviji. Simpozij je bil udeleencem primerno organiziran v hramu francoske demokracije, konkretno v Senatu. Ta domuje v eni najvejih dragotin parike arhitekture, v Palai Luksemburg. Kar bi bilo na prvi mah slabost, je morebiti velika prednost. Slovenija je bila najprej uvrena med deele, katerih predstavniki bi morali v okviru celotnega projekta podati svoj pogled na balkanski vozel, vendar se je po temeljitem posvetovanju izkazalo, da je tu Slovenija nepotrebna. V privatnem pogovoru je namre eden pomembnih (v politinem smislu seveda!) soorganizatorjev konference dejal, da je s Slovenijo v visokih gremijih parike politike tako: o njej se e vedno govori malo (ali ne preve), ko pa beseda e nanese nanjo, so ocene resne, kdaj celo polne preseneenja, tudi prestia. Sprio tega se naa drava sooa z enim od svojih zgodovinski trenutkov. Te ocene v Franciji ni bilo nikdar, nikdar niti njenega priblika. To je korak v nov prostor, ki pomeni veliko ve, kot da na prvi pogled misliti. Ta korak to moramo priznati v marsiem nevtralizira zadnjo oceno dr. Joeta Mencingerja, da je z evrom Slovenija izgubila nacionalno suverenost in se iz drave spremenila v bruseljsko provinco. To je ocena, ki smo jo v sicer precej manj zaostreni obliki poskuali artikulirati tudi mi, v enem prejnjih zapisov. Bila bi tona, e bi Slovenija z neskonno ambicioznostjo ne lezla, formalno in neformalno, proti vrhu, kjer domujejo najveji. In si tam tudi dokaj uspeno, de iure in de facto, e danes ne zagotovila svojega mesta. Opozorimo pa, da je to ele poskus (v pravi smeri) in da ta strategija v celoti in do konca poti ne bo zadostna. Zakaj? Ker predpostavlja eksperimentiranje, ki ga tokrat delimo z vso Evropo. Politino, monetarno in institucionalno zdruevanje tolikih narodov in toliko desetin milijonov ljudi v tako kratkem asu je pa eksperiment. Nevarnost, da se ne bo posreil, je v premem sorazmerju z njegovo veliino in ambicioznostjo. Zdruenih drav Evrope ne bo, njeni politiki bodo ves as morali z izjemno natannostjo hoditi po vrvi nad nacionalnimi interesi vsake od drav, pri emer bo kulturna, nacionalna in splona raznolikost narodov toliko veja prepreka, kolikor ve je bo. e bi se v krajem asu poleg drav zahodnega Balkana v zvezo vkljuila e Turija, bi divergentnih uinkov v tako ogromni tvorbi ve ne bilo mogoe uspeno nadzorovati. Kot je Slovenija z zdruevanjem Evrope najve profitirala kdo pa se lahko primerja s tem, kar je v petnajstih letih dosegla bi z njeno razdruitvijo tudi najve izgubila, lahko celo vse.

262

Zunanjepolitina strategija nae drave mora iti tako v dveh smereh: o Sloveniji se mora e vedno govoriti v prestinih terminih, vendar se mora govoriti ve: vsaki ko nas zamolijo ali zamenjajo s Slovako, denimo, je to dokaz nae (e nadaljnje) neuinkovitosti. e hoete, lamparije iz nekdanje balkanske ropotarnice. To je naa tenka vrv. In e nekaj je, najbolj zavratnega. Je slovenski narod v tej toki, ko je tako reko e na pol poti, e dosegel svoj zenit, viek svoje energije? Nenazadnje nas je silno malo, v silno kratkem asu, v silnem prostoru. Bo nacionalna struktura drave ta pritisk zdrala? V vseh kljunih segmentih? RUMENI ROB PAMETI Ko je z zaetkom koledarskega leta z mesta odgovornega urednika tabloida Direkt odel Bojan Poar, so mnogi menili, da je Slovenija korak blije zrelosti. Zahodni standard namre predvideva, da so rumene manipulacije z zasebno ali javno usodo posameznika podvrene tobam, in to za vsote, ki to vrsto tiska lahko spravijo na boben. Dolgo asa se je namre zdelo, da so Poarjeve deviacije raziskovalnega novinarstva v Sloveniji dobile absolutno domovinsko pravico, e ve, da so zaele same narekovati politini, gospodarski in sploni drubeni tempo nae drave. Direkt je postajal zakon nad zakoni, to stanje pa je kar nekaj mesecev veljalo za normalno. Ker je Poar zgodovinsko pripadal Kuanovi struji, se je prek novinarske deviacije zaelo kot nekakno cvetje v jeseni tudi vsesplono politino deviiranje. Poar je v rumeno zalival natanno tisto, kar je odstopalo od one politine normale, ki smo jo Slovenci vzpostavili ob padcu Berlinskega zidu, natanneje ob prvih demokratinih volitvah pred estnajstimi leti, nenazadnje ob osamosvojitvi sami. Urednik tabloida je ustvarjal z namenom zadrati privilegije partijske elite, etudi bi jih morala organsko izgubiti e petnajst let tega. Vendar se je prav na tej liniji zgodil presenetljivo pozitiven obrat. Lastniki Direkta Poarja niso odpisali zato, ker bi to sami hoteli. Nasprotno, Poar je moral oditi, ker je klima v Republiki Sloveniji dozorela do te mere, da njegovo poetje ni bilo ve mogoe. S tem razumemo, da je drava prvi (v tem smislu) bila sposobna zaititi posameznikovo identiteto, sklicujo se na tobe, ki so zaele dosegati zneske, predvidene po zahodnih standardih. V primeru Poarjevega odpoklica se je jasno pokazalo, da je drava (in njen sodni sistem) namenjena posamezniku in ne obratno, kot je veljalo v socializmu in naprej v tranziciji. Ko se je rumeni vihar okrog Poarja unesel, je bilo nekaj asa mirno. Potem pa se je kot novo cvetje v jeseni po n-tem kongresu LDS-a na levici ki ji je Poar organsko pripadal zaelo premeanje posameznikov in njihovih strankarskih izkaznic. To se je stopnjevalo prav do takega absurda, kot ga je predstavljal Poarjev Direkt. Naelo rumenega tiska ostaja vsekakor vsak dan nova senzacija. V zadnji
263

od metamorfoz na tranzicijski levici se je v to formulo ubrala skupina posameznikov iz n-te alternative nekdanji LDS, ki se je zvenee poimenovala Zares. Zares za kaj? Ljudje, ki so bili e veraj konstitutivna jedra ne samo strank, temve celo vlad, so tokrat zares spoznali in spregledali. Sicer je to zaresno spoznanje prilo ele do polovice poti. Bodo namre parlamentarno drutvo, ne stranka. Zaenkrat. Dokler zares ne postanejo, kar si v resnici elijo. Kar pa si v resnici elijo, je vsak po svoji poti ogroziti in zruiti sedanji Pahorjev primat na levici. V njegovi stranki ali zunaj nje. In vsak se v slogu anarhino rumenega na prvem mestu nae male drave vidi korak pred drugimi. Lahovnik pred Kacinom, ta pred Ropom, slednji pred irco. Vsi hkrati pred najmonejim, isto v slogu evangeljskega rekla, da so lahko tudi zadnji - prvi. Miroslav Krlea je napisal roman Na robu pameti. Zdi se, da je tranzicijska levica v tem trenutku v podobnem stanju. e huje: dozdeva se, da je tudi Borut Pahor veliko manj avtonomen, kot bi si elel. In da eksperimenta, s katerim poskua v dobri veri, ni do konca premislil. lane nekdanje in sedanje LDS, je pri ivljenju drala oblast. V ta projekt je bil vpet tudi tabloid Direkt in urednik Bojan Poar. Vsi izstopi in krize izhajajo iz tega, ker si elijo nazaj do moi. Izziva Pahorjeve stranke ne razumejo kot konstruktivno alternativo pri delu za Slovenijo, temve kot prilonost, da bodo vnovi to, kar so nekdaj bili. Kar sicer sploh niso, takni ljudje na Zahodu ne pridejo do nikakrnih prilonosti. Rob pameti je izguba stika z realnostjo, za sedanje stanje na levici ni drugega kot zalivanje v rumeno. Novi kandali, prestopi, obsodbe, prepiri. Ti bodo Pahorjeva politina prihodnost, e bo le na iroko odpiral vrata podobnim fenomenom. Ali e bodo to v njegovem imenu poeli drugi, skriti in bolj pomembni. ARZENAL IZ PLAYBOJEVE ZADNJICE Razmerje med kulturnim in subkulturnim je v sicernjih drubah oz. civilizacijah eno od drugotnih, kajti natanno se ve, kaj je polje enega in kaj polje drugega. Pri nas pa je drugae, najsi iemo tej razliki korenine v nai majhnosti (vrednostni pojem) najsi jo razlagamo s stalia negativne izkunje v polpretekli zgodovini. Subkulturnega v politiki smo se v petnajstih letih navadili. Preseneti nas zgolj takrat, e ni ve omejeno na stranko samo in na parlament sam, temve se pojavlja v zunanjih odnosih, e posebej na najbolj obutljivih tokah. To je namre prostor, ki mu v normalnih demokracijah ni namenjen. Svoje vrste preseneenje smo namre v tem asu doiveli, ko je zaela prav subkultura na zunanje politinem podroju ustvarjati dialog s hrvakimi oblastmi, e veje ko se je subkultura pokazala kot njegov realen nosilec, kot partner v odnosu, in najveje je bilo preseneenje, ko se je subkultura izrazila kot podroje, ki doloa kulturo samo kot tako. Glede odnosov s Hrvako ne smemo biti preseneeni. Hrvako pojmovanje Slovenije je bilo od
264

zaetka subkulturno. Pri tem ne mislimo toliko na pimevuharski odnos, ki ga naa soseda do nas vzpostavlja na raun svoje nesporne balkanske komponente. Mislimo, da se subkulturno obnaajo narodi, ki pridejo v stik z vijim civilizacijskim okoljem, pa ga, namesto da bi ga presegli, zanejo krevito negativizirati oz. uporabijo ves razpololjiv arzenal, da bi ga postavili v kot. Hrvaki kr v odnosu do Slovenije se vlee tako reko e od nekdaj. Pozabili smo, kateri je bil prvi problem, ki so ga v medsosedskem odnosu ustvarili in pozabljamo, kateri je bil zadnji. Toliko jih namre e je. Vendar je hrvako najedanje uradne slovenske politine substance v desetletju obrodilo zgolj ta sad, da je okamnelo v Sizifov mit. Stvari so se premaknile prav v trenutku, ko se je slovenska politina subkultura organizirala in poenoteno nastopila. esar v dolgem asu ni zmogel Jelini sam, mu je zdaj uspelo skupaj z Marjanom Podobnikom. Slovenija do Reke, predvsem pa neizogibni referendum, na katerem bo Hrvaka doivela svoj Waterloo. Po njem se ne pobere ve. Neverjetno, kakno mo destruktivnega dialoga je politina subkultura zmona razviti, e se le prav ogreje in e si le najde pravega partnerja. S hrvako vlado bi se namre edini lahko pogovarjal (pogovor v pristnem lovekem smislu, v smislu razumevanja) Marjan Podobnik. Prihodnji zunanji minister. Vendar je Marjan Podobnik v svoji javni podobi tren, kot je trena tudi hrvaka zunanja politika oz. hrvako pojmovanje sveta in sosedov v njem. Treno pa je zaradi trenega razmerja med kulturnim in subkulturnim, ki ga hrvaka politika vztrajno postavlja na glavo. e bi Hrvati v resnici bili, kar elijo, bi preprosto dejali, da jih vpraanje Piranskega zaliva zanima bistveno manj kot ureditev odnosov s sosedo v perspektivi vstopa v EU in nadaljnjega irjenja turizma na Jadranu. Stvari pa so nevarneje, e zane subkultura izpodrivati temeljno identiteto kulture, na kateri je zasnovana druba kot taka. Druba sama temelji na vrednotah, te pa so izobrazba, delo, druina, uspeh in nenazadnje gmotna srea, kot posledica prvega in drugega. Pri nas je bolj kot karkoli drugega ogroeno kulturno strukturiranje vrednostnega sistema, pri emer se zdi, da se zgradba seseda hitreje, kot bi si mislili. Pojmi, kot so uspeh in slava, najsi zvene e tako prazno, so polni le, e nastanejo kot rezultat izjemnega, dolgotrajnega prizadevanja, okronanega z marsikaterim talentom. Uspel je in postal slaven denimo, Ernest Hemingway, med Slovenci pa Marijana Lipovek, Irena Grafenauer in Dubravka Tomi-Srebotnjak, e se omejimo na enske. Nateli bi lahko tudi nekaj mladih, vendar je za objektivno vrednotenje kriterija o uspehu potrebno pustiti asu as. Mnogi pa so namesto uspeha doiveli razvpitost, in to je kriterij neuspeha. e postane razvpit namre s podroja kulture zdrsne med subkulturo. Globinski problem drube pa je, da si je kriterij razvpitosti prisvojila kot kriterij uspeha, kulturnega pa se zaenja sramovati v prid subkulturnega. Erotika izginja in namesto nje se pojavlja obscena vulgarnost, lepota pa je izrazljiva samo e v pornografiji. Pojem lepe enske je postal vezan na pojem razgaljene enske, do absurda pa se razgalja tudi vsaka forma, ki tei k vijim
265

oblikam drubenega statusa. Status in norma postajata tisto, kar se prikazuje v komercialnem kontekstu, tega pa zanima samo izkupiek. lovek ne. Kot posledica prihaja do ustvarjanja hibridov, njihova podoba pa je zadnjica na Playbojevi naslovnici ali pa kvazi-imenitne, ki pie kolumno o seksu v sedmero v katerega od ljubljanski urnalov. Marjan Podobnik je kajpada pametneji od Hemingwaya.

PLENIK ZA PET KRAJCARJEV V teh dneh je ime arhitekta Joeta Plenika doivelo svojevrstno poastitev, e to besedo razumemo nekoliko ire, pa v pozitivnem in negativnem pomenu besede. Damjan Prelovek, sicer odlini kustos njegove dediine, je izrazil skrito eljo bojda premnogih, da se umetnika beatificira. To pomeni status blaenega, ki mu nato sledi e svetnika slava. V istem tednu je na povelje ljubljanskega upana Zorana Jankovia zael izginjati nasad vrtikarjev, ki je desetletja smeil podobo ene arhitektovih najvejih stvaritev, ljubljanskih al, mesta mrtvih v pravem pomenu besede. Kot so vrtikarji in njihova barakarsko-zelenjavna dejavnost nekaj najbolj banalnega spet v izvirnem, neslabalnem pomenu besede, tako je ast oltarja nekaj najbolj vzvienega. Seveda bi bilo napak zakljuevati, da je socialistini reim, ker se z vernostjo in ideologijo velikega arhitekta ni strinjal, dopustil naselitev pritlehnih vrtikarjev v neposredno soseino hrama mrtvih, pa spet ivega simbola slovenskega kranskega duha. In da je katolika Cerkev z beatifikacijo pohitela zato, da bi prek Plenika rehabilitirala svojo idejno platformo, svoje mesto v zgodovini in slovenski zdajnjosti. Ne, pravi odgovor na to vpraanje bo nekje drugod. Res je, da se vrtikarji tolejo s Plenikom prav toliko, kot se Voltairov Kandid tole z ivljenjsko stvarnostjo. Junaka, ki obrede ves svet in kransko ideologijo na koncu sprejme zdaj e ostarela ljubica Kunigunda ki mu razloi, da je najveja srea prav v obdelovanju lastnega vrtika, ne v velikih stvareh tega sveta. Vrtikarji in Plenik, sveto in banalno, bi spet zanimali francoskega pesnika Paula Claudela, ki je v ekstazi aenja presvete Matere Boje klical, da moli njeno ime pa najraji po sveah za pet krajcarjev. Vrtikarji sami so produkt nekega asa, katerega prva lastnost je bila, da stvari ni znal postaviti na svoje mesto. Posledice tega vidimo in ivimo e danes in jih bomo vse dokler na drubenem prizoriu ne bo izzvenela e zadnja generacija, tista, ki je bila rojena v osemdesetih. To pa je e ocean asa. Najbolj neposredni odraz vrtikarskega duha (beri socialistinega recidiva) je kampanja, ki se v prid ohranitvi heroinih sadilcev solate in drugih pritiklinarjev bije po ljubljanskih asopisih te dni. Videti je, da smo dobili novo kategorijo lovekovih pravic, tisto, ki se ji ree pravica do vrtika. Vendar so vrtiki minljiva re, vsaka sezona jih prekoplje na
266

novo in vse skupaj bo najverjetneje lo v pozabo. Potem bo ostala le e Plenikova beatifikacija. Ta pa se ne bo pozabila. e bi vpraali arhitekta samega, bi najverjetneje odvrnil: Poemu?. Ne bi mu bilo jasno, zakaj naj bi zdaj zasluil e ast oltarja. Ni bil ne v apostolski ne v drugi slubi, njegova umetnost je prievalka sakralne arhitekture, vendar ni tipino kranska. Ve kot kranstvu namre dolguje antinim vzorom, oz. brezasni formi vene lepote, ki so jo prvi skicirali Grki. Celo bolj renesanna je kot kranska. Nad posodo slovenstva je zato poveznjena tako monumentalno kot Akropola nad Atene. e hoemo razumeti razliko, povejmo, da je tipina kranska umetnost, denimo, umetnost patra Marka Rupnika. To so njegovi mozaiki: ti se stikajo z grtvom, vendar z grtvom, v katerega je e vstopil Kristus. Plenikovo delo pa je delo brezasnega duha, v katerem imajo bogovi zgolj ilustrativno vlogo. V Plenikovo delo Kristus ni vstopil, ker je nastalo pred njegovim razodetjem. V tem je tudi Plenikova svetovna veliina in enkraten recept njegove nepozabnosti. In ne pozabimo: Slovenci astimo Plenika tudi zato, ker predstavlja preseek nae, tudi katolike majhnosti. V elji po beatifikaciji Plenika pa postrodetovska Cerkev na Slovenskem ponavlja svojo temeljno napako, ki je volja po moi in prestiu. Kristus je bil ubog, vendar neskonno samozavesten in v konfliktu s stranpotmi svojega asa. Z njim je ivel v distanci, tako kot veliki papei in veliki kofje. Ta distanca je bila tudi magnet Cerkve na Slovenskem, monumentalni zarez med Bojo herko in drubeno sodobnostjo je zadnji e ustvarjal nadkof Rode. To je bila Cerkev osemdesetih let, Cerkev iz procesa proti etverici, nenazadnje Cerkev Karola Wojtyle. elja po beatifikaciji Plenika pa je korak nazaj. Je identifikacija z najmonejim simbolom slovenstva, s simbolom moi. Ni brez korelacije z osupljivo finanno pridobitnostjo, ki jo izkazuje predvsem institucija ekonoma Mariborske nadkofije. Daljnorona koda za vernost prihodnjih, predvsem mladih ljudi na Slovenskem se sprio takega poetja meri z nuklearnim vatlom. Nenazadnje tudi za Plenika. Umetnik za pet krajcarjev? Kaj je e pisal Cankar? DA VINCIJEV UDBA.NET Zadnji as je prinesel dinamino dogajanje v enem od pomembnih poglavij, s katerimi se morajo sooiti vse drube v tranziciji, to je pri vpraanju o vlogi nekdanje Slube dravne varnosti (ali Udbe) v drubi. Dr. Jera Voduek Stari je te dni dejala, da je na tem podroju Slovenija najbolj zaostala v primerjavi z nekdanjimi dravami Vzhodnega bloka ter da jo aka e veliko delo. Povejmo e na zaetku, da je bila vloga Slube dravne varnosti v prejnjem sistemu bistvena. Ta sluba je bila drava nad dravo. V svojem arhivu, ki je bil tiri leta tega javnosti dan na razpolago v obliki t.i. udba.neta, je zabeleenih ve kot milijon dravljanov
267

nekdanje SR Slovenije. Razvreni so v razline kategorije, zaeni s tistimi, ki so storili takno ali drugano kaznivo dejanje. Seznam se nato iri na osebe, ki so bile preverjane ali nadzorovane, kona pa se z osebami, ki so s Slubo dravne varnosti sodelovale. Tu je kategorizacija spet razlina, gre pa od onih, ki so predstavljali zgolj enkraten ali obasni vir, do uslubencev oz. aktivnih in opolnomoenih sodelavcev. Arhiv je verodostojen in avtentien, kajti v takni razsenosti ga je preprosto nemogoe ponarediti. Pisec teh vrstic sem se pred dvema letoma precej ukvarjal z njim, sistematino sem preverjal denimo, storilce kaznivih dejanj po lenih nekdanjega kazenskega zakonika. e je bilo dejanje veje, sem brez teav v asopisih iz petdesetih oz. estdesetih let 20. stoletja preveril v njihovi rni kroniki, da je proces res potekal, da so bili obdoleni res obsojeni po lenih, ki jih izpriuje udba.net. Videl sem tudi zgodbo svojega starega oeta, ki je bil zaprt l. 1945 kot sovranik ljudstva. Ker je bila sodba po osamosvojitvi razveljavljena in ker je doma na voljo v duplikatu, sem videl da se podatki z duplikatov in oni z udba.neta popolnoma ujemajo. Pisal sem tudi o nasilju reima nad literati, najve e o Edvardu Kocbeku. Ta je imel angela varuha, njegovo delovno ime je agent Pit, kar je v francoini toliko kot poboni ali pobonost sama. Zaradi diskretnosti ne bom navedel, ime katerega slovenskega literata se za psevdonimom skriva. Zadostuje naj, da je o Kocbeku napisal kar tiristo strani opazovanj. In spet: ifre v udba.netu natanno potrjujejo vse, kar sicer vemo o tem razmerju. Potrjujejo preverjanje Kocbeka in potrjujejo identiteto njegovih slednikov. Udba.net oz. arhiv SDV je v svoji razvejenosti skrito sporoilo, kriptogram slovenske polpretekle zgodovine. Na podlagi ifrantov je namre mogoe rekonsturirati razmerja med rtvijo in rablji, doloiti drubeno hierarhijo, pa glede na ifre, ki so oznaevale pomembnost posameznika za SDV, ker je bila Udba drava nad dravo, pa tudi ovrednotiti njegov dejanski status v tem in tem asu. Udba.net je v ifro zapisana dejanska zgodovina slovenskega naroda od leta 1945 pa do konca osemdesetih let. Vendar dekriptiranje te knjige nikakor ni dobrodolo dejanje. Slovenija je e pregloboko v tranziciji, da bi mentaliteta tistih, ki so e do veraj skrivaj odloali o vsem in vse vodili, dopustila knjigi spregovoriti na polna usta. To bi bilo nezasliano deifriranje Da Vincijeve ifre. Vendar se bo to moralo enkrat zgoditi. Pot v sproeno in neobremenjeno prihodnost vedno pelje prek zgodovine. Ta je uiteljica ivljenja, to so vedeli e stari narodi. Problem pa je, ker je danes drubena atmosfera v Sloveniji e vedno zaledenela in totalitarna, vsaj kar zadeva odgovore na bistvena vpraanja. Lahko da se slaimo z Atomikharmonik, vendar nismo zaradi tega pri ivljenjskih temah zgodovine ni manj zaviti v volnene suknje. Dodatni problem, ki ga nihe ne more natanno definirati pa je ta, da je sam udba.net zakljuen konec osemdesetih. Glede na to, da je bila osamosvojitev Slovenije zgolj formalni mejnik ter da je do prave demokratizacije
268

zaelo prihajati ele z vstopom v Evropsko zvezo 1. maja 2004 in predvsem s parlamentarnimi volitvami jeseni istega leta, je morala obstajati in obstaja baza podatkov, ki so aurirani, govorijo pa o strukturnih vlogah ljudi, odgovornih za tranzicijo. Sam sem pred dvema letoma poskual interpretirati podatke iz udba.neta, vendar zgolj tiste, ki so zadevali vlogo politikov kranske demokracije in Slovenske ljudske stranke v asu od 1990 do 2000. Kmalu sem moral umolkniti, spoznal sem namre, da se z razkrivanjem teh zgodb podajam v nevarnost, kakrni v svojem ivljenju ne morem biti kos. Pri tem ostane, je pa ta refleks premosorazmeren pokazatelj, kje danes smo in kam e moramo priti. Zato bo prav vsaka razkrita rka zgodovinske knjige udba.neta, nekdanjega ali novega, e neodkritega, beseda ve za Slovenijo, kakrna mora biti. DRAVA MALIH ZAETNIC Ton temu tednu je dala slavnostna akademija ob petindvajseti obletnici Nove revije. Izraz dati ton pojmujemo pa v smislu besed, ki jih je zapisal Oton upani. Ta je govoril o mornarju, ki meri daljo in nebeko stran, prav tako kot skupina intelektualcev, ki je pred dvema desetletjema in pol poslala partijski vrhuki pronjo za ustanovitev neke nove revije. V tistem asu se ni nihe zavedel, da bo ta, prav ta nova revija predrugaila slovenski prostor do mere, s katero ni primerljivo prav ni, kar ga je do tedaj oblikovalo. Zapis z malo zaetnico ni nobena igra: nova revija je isto delovno ime, pravo ime publikacije pa naj bi bilo Ampak. Ker so reimski forumi pustili predlog ustanoviteljev dve leti v predalu, se je ime z malo zaetnico leta 1982, ko je izla prva tevilka, zaelo pisati kar z veliko. Nova revija je postala Nova, z njo pa kmalu tudi celoten drubeni prostor. Nova revija je namre zarezala podobo novih razmerij v njem e spomladi leta 1987, ko je bila po skoraj tisoletju od Karantanske kneevine sem prva, ki je zbrala pogum za oblikovanje tez o nacionalnem programu samostojne Slovenije. Te teze so pomenile temeljno rko na dokumentu nastajajoe slovenske drave. Dve desetletji in pol po njihovem zapisu je ponovna prilonost, da se vpraamo po njihovi vsebini. V paradoksalnem razmerju, ki ga ta dokument oblikuje do slovenske stvarnosti bomo ugotovili, da jih je bilo uresnienih ve, kot je bilo iz tedanje zgodovinske perspektive sploh mogoe, predvsem pa, da so razmerja, ki so teze za nacionalni program oblikovala, danes prav tako iva, kot so bila takrat. Dejstvo je, da je 57. tevilka Nove revije izbruhnila kot bomba v praznem prostoru. Teze za slovensko nacionalno dravo so bile izziv najprej federalni socialistini Jugoslaviji, predvsem pa njenemu represivnemu aparatu. Polemike, ki ta teden odmevajo na ravni razmerja Kuan Nova revija, so zgolj povzetek zgodovinske dileme zadnjih desetletij in uditi se je, zakaj se nekdanji predsednik Republike vanje sploh spua. V Tacnu pri Ljubljani, v
269

prostorih slovenske policijske akademije, je po izidu 57. tevilke Nove revije res potekal sestanek represivnih aparatov tedanje socialistine Slovenije in res je na njem Milan Kuan tenje po osamosvajanju oznail kot faistine ali faistoidne. Tako vsi pisni in elektronski mediji danes, ki se sklicujejo na faksimile dokumenta. Stenogram oz. zapisnik tega sestanka je verodostojen, z njim pa je verodostojna tudi zgodba sedanjosti. e bi ne bilo drznega poguma novorevijaev, ki je hkrati doseglo najbolj ugoden zenit preoblikovanja evropske politine arhitekture v 20. stoletju, bi vse skupaj ugasnilo v istem niu posttitovske Jugoslavije, ki ni znala iveti zunaj neposredne partijske represije. Ko se Milan Kuan sooa z Novo revijo, se sooa s fenomenom, ki je iz male zaetnice prerasel v veliko, iz nia pa v samostojno dravo. To sooanje pa je spet prostor nae dravljanske nezrelosti. V svetu razvitih civilizacij in demokracij lahko politik govori le resnico in zgolj resnico, kot pravi prisega anglosaksonskega prava, ki jo uporabljajo na britanskem Otoku in v Zdruenih dravah Amerike. In kot ponejo povsod na stari celini. V rekonstrukciji dogajanja iz onega usodnega asa pred dvajsetimi leti pa nekdanji predsednik Republike namerno zavaja. Male zaetnice slovenske demokracije se tako dnevno izpisujejo na zaslonih elektronskih medijev ali naslovnicah tiskanih publikacij. V pozitivnem smislu pa nam vendarle govorijo zgodbo slovenske zdajnjosti. Ta pomeni dejstvo, da je skupina intelektualcev prelisiila nasprotnika, ki je bil tisokrat moneji od nje: prelisiila pa je tudi zgodovinske okolnosti in napravila nemogoe: slovensko dravo. Mnogi je seveda niso sprejeli, e ve je onih, ki jo vsak dan bolj izrabljajo. Drava ni samo predmet manipulacij glede svojega nastanka, je tudi predmet manipulacij glede svoje lastnine in svojega bogastva. Ob dvajsetletnici 57. tevilke Nove revije je veliko videti. Neesa pa kljub temu ni ve. Intelektualnega poguma in osebne verodostojnosti, kakrna sta bila lastna avtorjem slovenskega nacionalnega programa. PLATNO IN PLANET V dneh prejnjega tedna so v Narodni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Upodobitve ljubljanskih kofov. Na otvoritvi razen ministra za kulturo in poslanca SDS ni bilo predstavnikov slovenske politike in oblasti, etudi bi se to e iz najbolj formalnega razloga skoraj spodobilo. Razstavo je odprl slovenski kardinal dr. Rode, danes formalno nosilec najvije funkcije, ki jo kak pripadnik naega naroda poseduje na planetu. Razstava je skromna, ujeta v skoraj marginalni prostor Narodne galerije in po zunanji plati skorajda uborna, e ne e ubona. Gre za ducat, dva portretov s spremnim besedilom oz. pojasnili k biografijam. Kdaj je kak kof ivel, kakna je bila smer njegove teoloke usmeritve, grobi organigram njegovega znaaja, predvsem pa v skrajno suhoparni skici njegov odnos do slovenskega naroda,
270

katerega najvijo politino institucijo je predstavljal. Ta je tako reko brez izjem pozitiven. Prvi kofje, denimo iga Lambert, so bili humanisti, nekateri celo disidenti. Tako je kof Brigido iz konca 18. in zaetka 19. stoletja priel v opozicijo s cesarjem, kajti na vso mo si je onkraj svojih pristojnosti prizadeval dvigniti nivo izobrazbe pri duhovnikih, tudi zunaj matine domovine. Moral je oditi, z njim pa bi skoraj padla tudi Ljubljanska nadkofija, ki jo je posvetna oblast takrat elela ukiniti. Sicer pa so bili kofje vse do moneje artikulacije slovenske nacionalne ideje konec devetnajstega stoletja sistematini podporniki etninih prizadevanj skupnosti, ki jim je bila zaupana. Tako so pospeevali pridige v domaem jeziku, gradili predplenikovske simbole slovenske arhitekture (Stolnico, denimo, pa barone palae in cerkve), tiskali Sveto Pismo v domai besedi. Skupni imenovalec njihove pojave pa je usodneji od zgodovinske vloge vsakogar od njih. Pomeni namre, da je institucija Ljubljanske kofije skozi stoletja predstavljala politino, kulturno in tudi narodno-identifikacijsko sredie, brez katerega bi podoba dananje Slovenije in njenih prebivalcev bila drugana, e bi kakna sploh bila. Brez formalnega in administrativnega jedra, ki je bil skozi ves as ne intenzivno, temve blago, recimo temu blagohotno naklonjen obstoju slovenske narodne ideje, bi bili mi drugani, e bi kakni sploh bili. Recimo temu, da so kofje skozi as zagotavljali podstat razvoju slovenske nacionalne ideje. Bili so njen formalni temelj, brez njih bi lahko bila ali pa tudi ne, vendar e bi te institucije ne bilo, bi tudi ob maksimalni volji genialnih posameznikov slovenstvo preprosto ne imelo kje odgnati. Pri tem je skorajda brez pomena omenjati lavantinskega kofa Slomka, brez katerega priujoi zapis najverjetneje ne bi izel v tem asopisu in v tem jeziku na tem kraju. V to duhovno druino je sodil tudi preminuli kof utar. Njegov ivljenjski lok e posebej vpenja zgodbe slovenskih kofov v planetarno konstrukcijo. Kako tudi, da ne. Rojen je bil istega leta kot Janez Pavel II. in je v marsiem podoivel njegovo usodo. Loen je bil od povojne domovine in je svoj as preivljal kot tujec. Ko se je leta 1980 vrnil v domovino je prisostvoval, v veliki meri pa tudi soustvarjal demontao totalitarnega sistema in je bil prvi nadkof, ki je leta 1996 v samostojni dravi sprejel papeev obisk. Alojzij utar je bil lovek meditacije in vizije, tihi in dragoceni samotnik, kakren se je v zgodovini slovenstva oblikoval v pozitiven fenomen nae nacije. Rode, utar, Punik, plejade mislecev, ustvarjalcev, drubeno angairanih, kritinih posameznikov. Kot take njihove usode silovito trkajo na vrata slovenske predosamosvojitvene in sedanje, aktualistine politike, e se je le izvila iz istega peclja. Tu ne govorimo ve o usodah, ampak o fenomenu. O fenomenu tiste slovenske politike, ki so je polna usta aferatva in zamer, njen zadnji horizont pa je lastno preivetje, nekje v obnebju dobro plaane slube lagodnega evrokrata. Govorimo o politiki, ki morda ima lastno vizijo preivetja, gotovo pa nima preivetvene vizije ire skupnosti, ki jo je k temu poklicala in jo za to izvolila. Kakrno sta, denimo, imela utar ali Punik. Planetarni posamezniki, ki nas
271

politino in drugae poskuajo predstavljati, so planetarni zgolj v neizmerni razsenosti svojega drubenega in osebnega nia. Pravo, planetarno slovenstvo pa e naprej raste iz obrobja, iz marginalnih usod, ki glasno odmevajo. Iz zakritih platen, samotnih glasov, ali kot je v nai zgodovini vedno bilo, iz sporoil in del posameznikov, ki jih sedanjost ne vidi. NEONSKI BUNGALOV V NEOLITSKEM NASELJU Tomaj je v slovenski zavesti povezan s tremi remi: s pojmom krakih pejsaev in njihovih lepot, s Srekom Kosovelom in prek obeh s prvobitnim obutkom arhaine krajine, kakrna je bila in je ve ni ali pa je nikoli ve ne bo. Gre za mitski spomin naroda na pokrajino, ki prej kot v naravi obstaja v zavesti, kot taka pa tvori del identitete tistega, kar se imenuje Slovenstvo ali slovenska bit. Prav v bliino Tomaja je Kosovel tudi najverjetneje postavil pesniki prostor svoje elegije Brinjevka. Spomnimo se: V jesenski tihi as, prileti brinjevka na Kras. Ptica ni sama, sledi ji lovec, strel vistne skozi zrak, raztrga njo in iluzijo, v katero se je zamislil pesnik. Ta teden so televizijske kamere slovenskemu loveku ponovno predstavile zaledje, v katerega se je narodila Kosovelova brinjevka, zaledje tomajske vasi, odeto v krlatne barve krake jeseni. Ni pa lo za prikaz idilinega razpoloenja v umirajoi naravi, temve za oznaitev prostora, v katerega se bo v najkrajem asu, kot krogla v srce ptice, zarla mehanizacija, da bi zgradila naselje novodobnih bungalovov. V njih bi potem prebivali Italijani, kar je dodaten tujek oz. atentat na krajino. Unievanje Tomaja in s tem zareza v kontinuiteto slovenske historine krajine ni ne prvi ne zadnji poskus v tej smeri. Navadili smo se jih e do te mere, da smo otopeli. Prvi sunek v identiteto naega prostora je pomenila pred petdesetimi leti socialistina arhitektura. Ta je od Vladivostoka do Kopra in od Urala do Novega mesta postavljala en sam tip zgradbe, ki se je odlikoval najprej po svoji amorfni grdoti. Pojdite danes v Kiinjov, Sofijo ali Beograd, obiite Mihevevo stolpnico sredi Kopra ali orlijev nebotinik v Kranju, povsod boste ostrmeli pred temeljnim vpraanjem: kako je mogoe graditi tako grde rei. Vendar se o zgodovinski identiteti krajine nismo e ni nauili. Finanni minister je dal zeleno lu za gradnjo megazabavia na Gorikem, ki bo pomenilo za ire zaledje priblino tak udarec kot je atomska bomba proti frnikoli, e ga primerjamo s tomajskim eksperimentom. To bo kolosalen poseg v regijo, ne samo v vas, ki bo enkrat za vselej odnesel njeno identiteto. Ali bodo krajani ubranili Goriko pred opustoenjem, daljnorono e ni jasno. Jasno pa je, da je na delu isti princip, totalitarnega monopolizma nad duhom ivljenja, narave in ljudi. Megazabavie bo. Morda ne na kraju prvotne lokacije, zagotovo pa nekje v Sloveniji. Bo, kot so bili vsi postsocialistini eksperimenti, ki jih Slovenci
272

dojemamo kot znamenje naega napredka oz. tranzicijske civiliziranosti. Od srede devetdesetih so se, najprej v Ljubljani, potem pa tudi drugod, razpasli bungalovi posebne sorte. Kot bungalov namre pojmujemo enostavno gradbeno obliko, zgrajeno na principu cirkukega otora. Osnovne traverze, na katerih poivajo streha in stene. Ti bungalovi so onesnaili veino kulturne krajine, predvsem v bliini pomembnejih krajev ali mest. Napaja jih energija potronike mrzlice, prepoznali pa jih boste po kvadratnih ali tirikotnih zgradbah, s katerih se svetijo neonski napisi: Interpar, Tu, Lidl, Hofer, Baumax, Bauhaus, Kolosej, itd. In po tisoih ljudi, ki jim je to postala Meka ali smisel bivanja. Smisel bivanja v nakupovanju? V zahajanju med tiri elezne traverze, postavljene pokonci, in tiri, postavljene ob stran? Med njimi pa vrsta plastinih polic z artikli. Z artikli v akciji. Danes ga ni kraja v Sloveniji, na katerega ne bi prilepili enega od teh spakov. Poglejte Maribor, poglejte Ptuj, poglejte Postojno, pa Radovljico na Gorenjskem. Neonski bungalovi v neolitskih naseljih! Kakno od njih je (bilo) celo na seznamu svetovne kulturne dediine. Slovenska krajina danes doivlja nasilje, kakrnemu ni bila pria v zgodovini. Pa je ne reejo samo po dolgem, reejo jo tudi poez. Zdaj ele se je izvedelo, da bi trasa koroke hitre ceste zrezala pokrajino do neprepoznavnosti. Zadaj je globalni igralec slovenskega razvoja, Dars, ki nima smisla ne za finance ne za ljudi; kako bi ga potemtakem imel za kulturo? Dolgujemo mu visoko gospodarsko rast in predvsem inflacijo. Dravljani pa ob teh kolosih postajamo rtve fenomena, za katerega smo mislili, da je e zdavnaj premagan. Smo rtve monopolistinega totalitarizma, katerega izhodie tokrat ni socializem, temve globalizacija. Ki je e toliko bolj usodna, e jo vodijo provincialni duhovi, v znanih, kranjskih razmerah. Zgodovina se nam kar naprej ponavlja. Je mogoe, da ne znamo odrasti v narod? Smo res skupnost dravljanov v akciji?

FILOZOF BREZ SODA Znana je tista prigoda iz davnih antinih dni. Ko je Aleksander veliki zavojeval Grijo, je izvedel da v nekem mestu ivi filozof Diogen. Ta je imel svojo olo, uil pa je blaenost ivljenja v pravilnosti ivljenjskih spoznanj. Med drugim je prebival v sodu in z lujo pri belem dnevu iskal modreca. Aleksander je to udo hotel videti na lastne oi, zato se je nekega jutra z vso armado in v vsem imperatorskem velianstvu naslikal pred njegovim sodom. Filozof je premraen in krmeljav prilezel na plano in zabuljil v ves cirkus. Aleksander mu je dejal: Sem najmoneji lovek na svetu in lahko ti izpolnim vsako eljo. Diogen je vpraal: Res vsako?

273

Vsako, je pribil Aleksander. No, potem se mi pa umakni spred sonca, je dejal od jutranjega hladu premraeni filozof. Ta anekdota ni brez zveze z domao politino stvarnostjo. V obe simbolni podobi, v podobo politine moi na eni strani in filozofske skepse do nje na drugi se je namre ob koncu svojega mandata zael spreminjati sedanji predsednik Drnovek. Bi lahko za dananjega Drnovka rekli, da je Aleksander? Bi lahko rekli, da je Diogen? Ne, je eno in drugo hkrati, lovek formalne moi in obutljivosti zanjo (ter za njene privilegije), hkrati pa veliki brezbrine, brat v obupu tudi zakotnim vedeem, prerokovalcem in zdravilcem, pa najsi prihajajo iz one strani Atlantskega ali Tihega ocena ali e od kod drugod. Vendar moramo e na tej stopnji povedati, da je Drnovkova dra konsistentna. Tam nekje, pred dobrim letom dni, ko se je zael prepoznavati v obeh, odsihmal neloljivih podobah, se je tako sam pravi odloil, da ne bo drugi kandidiral za predsednika drave. To pa je storil iz docela univerzalnega razloga. Predsednik republike je namre lahko samo Aleksander Veliki, nikakor ne more biti Diogen, e manj pa oboje hkrati. Predsednika funkcija namre predpostavlja dravnika, politika, vojaka, ne pa filozofa, ali e bolje, pavlihe, kot se je skozi svoje anekdote v zgodovino zapisal grki filozof. V tem smislu pa na fronti predsednikih kandidatur prihaja do kljunega nesporazuma. Predsedniki kandidat desnice Lojze Peterle je namre Drnovkov manever razumel v smislu, da je doloena in pravilno dozirana stopnja komedijantstva nujna sestavina predsednike funkcije. Evropski poslanec, katerega rekviziti so prepoznani v obmoju, ki je za standard zahodne politike docela nenavadno, se misli vanjo podati prav z le-temi. Orglice, harmonika, zabavljivost in veseljatvo, pa razline vie so ga sicer res pripeljale do mesta v evropskem parlamentu, toda to mesto se mu je zgodilo, glede na volilno aritmetiko in abstinenco sicernjega volilnega telesa samega. Javno pozicioniranje sebe kot predsednikega kandidata in desetobratovskega aljivca hkrati pomeni ne samo nevarnosti za funkcijo predsednika republike samo, temve tudi za vse dravljane, ki jo pojmujejo kot najbolj astno, najbolj akademsko, najbolj svetovljansko. Peterle se je najbr pod vplivi svojega volilnega taba za nekaj asa odrekel nekaterih retorinih prijemov, kar pa ne pomeni, da jih v nadaljevanju, sploh pa e bi bil neko predsednik drave, ne bo uporabil. Seveda jih bo, in to prav takrat ko bo to mesto dosegel. Uporabil jih bo, ker so deli njegove osebne identitete, tisto po emer se je sploh zapisal v javni spomin. Ko jih bo afirmiral, bo afirmiral sebe. Ponazorimo, e je Slovencu v tujini materinina del osebne identitete, potem jo bo uporabljal za afirmacijo samega sebe in svoje skupnosti pred svetom. Zato je slovenina tudi uradni jezik v evropskih institucijah. Bistveno vpraanje predsednikih volitev pa se da prej ko slej formulirati v vpraanje, katere vrednote kot narod najbolj astimo. Po desetletjih partijskih eksperimentov z nami in po munem asu tranzicije, ki nas je razslojil, dodatno
274

razdelil, mnogim pa otopil drubeno kritinost, je as za zrelost. Pozitivna reitev predsednike enigme bi bil Borut Pahor. e vedno pa ostaja alternativa lovek z akademskim statusom, mednarodno poznavnostjo, predvsem pa prepoznavnostjo, uglajen intelektualec skratka, ali intelektualka. Kdo se bo moral tokrat umakniti spred sonca?

LEPA VIDA, SPET PO SLOVENSKO Pisalo se je leto 1988, ko je skupina dijakov Poljanske gimnazije v Ljubljani za dijaki asopis pripravila intervju s tedanjim nadkofom, dr. Alojzijem utarjem. Vodstvo ole jim je intervju sicer dovolilo, misle, da ga dijaki v svoji naivnosti nikdar ne bodo posneli in zapisali. Pa so nadebudnei ravnatelju prinesli avtoriziran tekst, ki bi moral v tisk. Tedaj je v vodstvu ole zavralo, najverjetneje so poklicali s CK-ja ali Udbe, in z objavo ni bilo ni. Prestraeno vodstvo ole je sklicalo posvet, da bi uiteljski kader vendar obsodil tak poskus klerikalizacije usmerjenega izobraevanja. Dosegli so svoje. Uitelji so izrekli anatemo nad besedilom (spomnimo se, da se je pisalo leto, v katerem je prilo do procesa proti etverici), obsodba je bila enoglasna. Proti njej je nastopila le profesorica biologije Vida Spazzapan Brelih. Spominjam se je, prof. Brelihove, iz svojih srednjeolskih let. Ko se je zgodil ta incident, sem bil sam sicer e proti koncu svojega univerzitetnega tudija. V letih 1982-1986 pa mi je kot profesorica biologije ostala v spominu predvsem po neomajnem vztrajanju pri principih dialektinega materializma, temeljeih na komunistini oz. marksistini interpretaciji sveta. e danes jo kdaj pa kdaj sream v Ljubljani, polno energije, nartov, idej, eprav se je e krepko pribliala pragu, ki ga imenujemo starost. Seveda se v idejnih pogledih ne ujameva, niti v enem ne, e sem iskren. Ujameva pa se ne da bi padla ena sama beseda v pogledih na loveka, v pogledu na sebe samega in svojo identiteto. Zakaj? Vida Spazzapan Brelih je namre eden tistih samotnikov, ki jim je pred vsem pomembno njihovo lastno preprianje. Se pravi, je lovek, ki izhaja iz lastne identitete, v lui katere presoja vse ostalo. Je lovek, ki nastopa proti toku, kot je to izkunjo v avtobiografiji oznail Boris Jelcin. Prvi je o takem tipu loveka pri nas spregovoril Preeren. Celotno Cankarjevo delo pa je posveeno iskanju verodostojnosti slovenskega loveka in njegovega drubenega poloaja. Med francoskimi misleci je o tem najbolj obirno govoril Nobelovec Andr Gide. Biti lovek najprej in potem ele tisto, kar od tebe zahteva druba. Pred sto leti je Cankar videl, kako daljnoseno je udinjanje slovenskega loveka gospodarjem. Ti so lahko vse ali pa ni, sploh ni pomembno, e imajo kakno teo.
275

Ko je Vida Spazzapan Brelih na kolegiju Poljanske gimnazije nastopila zoper prepoved objave intervjuja z nadkofom utarjem, je stopila v konflikt tudi z verujoim delom uiteljskega zbora. Namre: ta je glasoval za prepoved, etudi je v nedeljo hodil k mai in etudi nadkof utar ni v niemer ogroal nikogar. Ne Partije, e manj vernega ljudstva. O Cankarju razmiljamo pri vseh ljudeh, ki nimajo poguma imeti lastne identitete. Najprej potrebujejo javno mnenje, da bi si lahko dovolili biti to, kar morajo biti. To ni jara kaa filozofije, temve pomembna lastnost homo slovenicusa, ki ga je e dodatno ukrivil jarem socialistine mentalitete. Slovenskemu loveku pa tudi socializem ni potreben, da bi klonil ali kleeplazil. Te dni so mediji prinesli novico, da se Koroki Slovenci niso udeleili proslave 87. obletnice plebiscita. Krovne organizacije so torej potrebovale skoraj devetdeset let, da so doumele, da je udeleevanje na heimatdienstovskih procesijah blaev egen. Da to sploh ni pomembno niti potrebno. Koroka je bila e pred sto leti najveji bazen Slovenstva. e bi jo obdrali, bi ure v matini domovini (demografske, kulturne, tudi politine) tekle drugae. Ob osemdesetletnici plebiscita (10. oktobra 2000) so vsi predstavniki krovnih organizacij (Sadovnik, turm) korakali pod rjavim praporom Haiderjevih brambovcev na deelni povorki. Koroko slovenstvo je izginilo, zabarantala ga je hlapevska zavest prebivalcev in prav taki rauni njegovih predstavnikov, z izjemo Rudija Vouka. Ta bi sodil med lepe Vide Cankarjevega opusa, prav tako kot prof. Brelihova. Je pa njihovo tevilo enako velikosti biblinega zrna gorice. Utegne zaradi njih Slovenstvo preiveti? SEDEMNAJST BRALCEV V etrtek je v prostorih Francoskega intituta v Ljubljani potekala predstavitev nove knjige Borisa A. Novaka, Pogledi na francoski simbolizem. Na pesnik je v predstavitvi knjige, spregovoril o doloenih stvareh, ki tvarino publikacije kot take precej presegajo. Med drugim je spregovori o trnosti slovenskih tiskovin in nekaterih paralelah s irim svetom. Dejstvo je, da so francoski simbolistini pesniki natejmo jih e enkrat, kot smo jih spoznavali od olskih klopi naprej Baudelaire, Rimbaud, Mallarm, - doloili slovensko pesniko izroilo, prek njega pa celostno identiteto naroda. Oton upani, Josip Murn, Sreko Kosovel, pa Edvard Kocbek, Boo Voduek, Joe Udovi, so imena, brez katerih je veini olsko izobraenih pri nas svet drugaen in ne isto slovenski (ali ne isto evropski oz. zazrt v najviji horizont sveta homo sapiens sapiensa ali misleega loveka). Eden od francoskih simbolistov je e posebej pomenljiv za dananji hip pri nas (in v Evropi, seveda). To je Stphane Mallarm, eno najvejih imen svetovne lirike, ki je zase dobroduno izjavljal, da mu je dovolj sedemnajst bralcev. V novih prevodih Borisa A. Novaka
276

zdaj Mallarm prihaja v finale knjinega sejma Frankfurt po Frankfurtu, ki ga gosti ljubljanski Cankarjev Dom. Od osemdesetih let 20. stoletja (spomnimo se, da je o tem pisal pokojni Bojan tih) je slovenska knjiga Slovencem v breme. Dober pisatelj ima sedemnajst bralcev, slaba knjiga pa je po tej logiki tista, ki zanima vse in vsakogar. Kot tudi slabi ljudje. Latinski pregovor namre govori: kdor hoe vsakomur ugajati, ne bo nikomur ve. Kaj je torej s trnostjo slovenske knjige? Z njo se dogaja podobno kot s trnostjo slovenske misli, slovenskih idej ali slovenske identitete. Kaj pa to sploh je, se vpraate? Kako imajo lahko misel, ideja ali knjiga trno vrednost? Kakna pa je, denimo, trna vrednost dela, osebe in knjig Primoa Trubarja, katerega petstoto obletnico rojstva praznujemo drugo leto? Seveda nikakrna, to pa zato, ker vse stvari niso izrazljive s pojmom trne vrednosti. Poleg knjig in idej, denimo e nekateri fenomeni vesolja, kot gravitacija in homo sapiensu nadvse ljuba voda in zrak. Tudi otroci nimajo trne vrednosti, pa so nam najljubi, tudi zakonski partnerji so brez nje, pa brez njih teko shajamo. Slovenski pesniki in misleci imajo en skupni imenovalec. Od Preernove Glose se upirajo pojmu trne vrednosti, z njim pa ideji, da bi bili vsem ve. Pa pa postaja ta misel blinja domai politiki in njenim predstavnikom. Hkrati pa tudi tistim, ki se oklicujejo za gospodarsko avantgardo slovenskega naroda, etudi niso ne gospodarstvo ne avantgarda. Kvazi Glembajevi, kot bi se izrazil Miroslav Krlea. Bolje, njihovi jecljavki. Zdi se, da je Slovence od srede devetdesetih let naprej obnorel pojem trne vrednosti (in ideje, da ta cilj opraviuje vsako sredstvo). Sleherna novotarija se nas namre prime. Pripravljeni smo se izpostavljati za vsako od neumnosti, potroniki kupujemo zadnjo bedastoo, ki nam jo ponujajo mediji, naj bo to zobna pasta, praek za WC poiralnik ali resninostni ov. Vse te stvari so in, trijo se in prodajajo, etudi so popolnoma brezsmiselne. In izginjajo iz spomina kot vsebina iz WC splakovalnikov. Kdo od bralcev pa se e spomni, kako se je konal oni show v Baru? Ali katera od starlet je zadnja imela pornografski kandal? V tem trenutku imamo Slovenci eno samo potrebo, potrebo po sedemnajstih bralcih. In seveda boljih asih. HAAG, A HASEK? Dokument t.i. Lizbonske strategije, ki naj bi ga po kratkem postopku ratificirali parlamenti drav lanic, je bil razglaen za velik korak k demokratizaciji stare celine. Kronal naj bi prizadevanja portugalskega predsedovanja in pomenil srena vrata v najveji dogodek slovenske zgodovine, predsedovanje Evropski zvezi. Opozoriti pa elimo e na zaetku, da je evforija lahko zgolj navidezna. Lizbonski dokument namre prinaa iritev poslanskih skupin v Evropskem parlamentu
277

(Slovenija bo profitirala enega poslanca), hkrati pa ukinja monost referendumskega odloanja o bistvenih vpraanjih sodobnega evropskega loveka. Ne moremo biti brez obutka za to, da se neposredna demokracija v Evropi zaenja umikati partitokraciji in birokraciji, e posebej zato, ker je bil na referendumu pred dobrima dvema letoma v Franciji in na Nizozemskem zavrnjen predlog Evropske ustave. Kot da evropski voditelji te lekcije niso razumeli in nam skozi stranska vrata tihotapijo reitve, ki bodo problem e bolj oteile. Sestava evropskega parlamenta je namre partitokratska. Poslanci prihajajo vanj prek list, ki jih oblikujejo stranke, te imajo nad njimi tudi popolno suverenost. Evropska politina elita se tako generira na skrajno posreden nain, prek mnogih filtrov, ki spominjajo na davni relikt sistema samoupravnega delegiranja. Odvzem referendumske monosti vraa Evropo z nivoja demokratine republike, utemeljene na dravljanu kot nosilcu temeljnih svoboin, svobode, enakosti in bratstva, v fevdalni as avtoritarnih monarhov in njihovih suit. Jasno je, da tako okolje pomeni eksplicitno nevarnost za korupcijo, nepotizem, klientelne povezave in kar e v zvezi s tem pojmujemo. Pomeni pa hkrati tudi odtujenost evropske politike stvarnim vpraanjem in problemom. e kje, je to vidno pri obravnavi Srbije. Na eni strani imamo veliastno Carlo del Ponte, ki se ji po devetih letih ni posreilo obsoditi nikogar, ki bi bil res odgovoren za najveje zloine v Evropi po drugi svetovni vojni. Miloevi ji je uel skozi ivankino uho, Karadi in Mladi se ji smejita v brk. Toilka haakega sodia je zgleden primer nezmonosti in nepravinosti evropskih institucij. Morilci z Ovare (Vukovar) so jo odnesli s takimi kaznimi, kot e bi v ZDA vinjeni vozili po avtocesti in bistveno prekoraili hitrost. Z letom, dvema kehe. Haako sodie je tako brez haska, neposredni rezultat pa ustvarjanje globokih tektonskih zarez v ranah bratomornega sovratva (Srbi, Hrvati), ki so se komaj zaele celiti. Naslednji veliki uspeh evropske politike bo dekapitacija, obglavljenje Srbije, tj., samostojnost Kosova. Kdor le malo pozna srbsko mentaliteto, ve, da so Srbi straansko obutljivi na vpraanja njihove zibelke. Srbska zavest je mitina, utemeljuje se v zgodbah velike preteklosti, med katerimi je najveja ona o carju Lazarju in Kosovem polju. Srbi nikdar ne bodo sprejeli, da se bo Kosovo osamosvojilo in oddvojilo od matice. e toliko bolj, ker lahko opazujejo, da se civilna oblast, ki nastaja na Kosovem, v bistvu rekrutira iz vojnih pol-zloincev, iz pripadnikov nekdanjih milic ali druganih dobesedno teroristinih organizacij. To bi bilo podobno, kot e bi visoki predstavniki SS-a po drugi vojni prevzemali pomembne civilne funkcije v kateri od nemkih pokrajin. Evropska politika si pri tem pere roke, reko: Gre za neprecedenen primer, kaj pa moremo. In res je neprecedenno dejstvo, da bi se morala Srbija odrei Kosovu, e bi hotela zaeti pogajanja o pristopu v Unijo. Ti bi bilo tako, kot e bi Slovenija leta 1994 (zaetek pristopnih pogajanj) morala privoliti v neodvisnost Primorske, e bi
278

elela postati lan Evropske zveze. Neposreden rezultat take politike bo seveda nasprotje tega, kar bi njeni promotorji eleli: ustvarjanje nove fronte na ravni Srbija: albanski ivelj ali Albanija. Ob trhlem Daytonu v Bosni in ob velikih uspehih haake toilke, se utegne to obmoje vnovi nevarno stresti. e se spomnimo, da se je prva svetovna vojna zaela v Srbiji, predvsem pa, da je celotno dvajseto stoletje ivelo na njenih posledicah, vse do padca Berlinskega zidu, bomo razumeli, kako usodna utegnejo biti dejstva, ki jih zapisujemo. e posebej v obmoju tega, da je konec prve vojne prinesel konec avtoritarnih monarhij in zaetek demokratizacije stare celine, ki je bil vse do konca osemdesetih zaduen. Neposredno odloanje in splona volilna pravica sta bila najveji doseek devetdesetih let. e ga izgubljamo, izgubljamo zvezo z realnostjo in z njeno najvejo drubeno vrednoto: z mirom. URAD NAD PAMETJO V Sloveniji imamo poleg uspene drave tudi vrsto uspenih institucij. Obstajajo zato, ker se je neko nekdo zgledoval po tej ali oni direktivi Evropske Unije (ali esa drugega) in postavil nov urad, komisijo ali kar vsedravno drubo. Pri tem je bil velikokrat odloilni kriterij tudi to, da kdo od politikov ni imel ustrezne slube, pa mu je bilo zato potrebno ustvariti pisarno s tajnico in fikusom. Te institucije so se zrasle v dravno upravo, napaja jih proraun, za mnoge od njih pa velja, da bi bile (so) toliko bolj uspene, kolikor manj bi delale oz. delovale. Na prvem mestu je Dars: nastal je zato, da so se proteirana podjetja (denimo SCT) dokopala do monopolnih poslov, na vse skupaj pa je dala blagoslov e politika (in Cerkev). Zaradi Darsa smo Slovenci dobili slabe in draje avtoceste priblino desetletje kasneje, kot bi jih sicer ob koncesijski gradnji. Dars je zato ena najbolj boleih potegavin tranzicije. Obstajajo pa druge, bolj blage, manj nevarne in razvpite. Denimo, Urad vlade za verske skupnosti. Veina od ver je obstajala e tisoletje, dve pred njim: priblino tiri petine verujoih pa za ta Urad e nikdar niso sliale. Nadalje urad za narodnosti na eni strani in za Slovence v zamejstvu na drugi. Kaj Slovenci v zamejstvu niso narodnost? emu potem potrebujemo dva urada in dve hobotnici dravne administracije? Pa spet Urad za standardizacijo na eni in Urad za meroslovje na drugi strani. Odloata loeno o dolini slovenskega metra ali pritisku ene atmosfere v Postojnski jami ali na vrhu Triglava? Ali poneta kaj bolj bistvenega? Pa naprej: Urad za varovanje tajnih podatkov in Urad informacijske pooblaenke. Oba seveda poneta (na svoj nain) isto. Prvi naj bi skrbel za informacijsko varnost (podatek s spletne strani), drugi pa na bi izvajal tevilne pristojnosti tako na podroju dostopa do informacij javnega znaaja kot tudi na podroju varstva osebnih podatkov (prav tako spletna stran). al pa se pri slednjem, tako kot pri Darsu, postavlja vpraanje, ne, koliko nam ta urada koristita, temve koliko in kako se lahko pred njima zavarujemo. e je urad za narod, pa oni za meter
279

in za vero brez monosti, da bi dravljanom povzroal hujo kodo, pa za ta dva to ne more veljati. Zadnji primer posega informacijske pooblaenke v avtonomijo Mariborske univerze je e posebej razkril, kako ranljivi smo dravljani ob absurdih dravne uprave. Zakaj gre? Informacijska pooblaenka je namre Mariborsko univerzo pozvala, naj javno predstavi rezultate vpraalnikov, s katerimi tudentje za potrebe univerzitetne habilitacije ocenjujejo profesorje. Pri tem je bila v jedru narejena napaka, ki pomeni krenje varstva osebnih podatkov prav s strani tistega, ki bi moral biti zadolen za njihovo spotovanje. Objavljeni so bili podatki za leto 2006-2007, brez komentarja, da so za habilitiranje popolnoma neuporabni. Za to je namre potrebno povpreje tirih let (konkretno bi to moralo biti 2003-2007), podatek o enem samem letu pa ne pove ni. V javnost je tako priel zmanipuliran podatek, ki je na eni strani tistim, ki v konkretnem letu niso dovolj dobro ocenjeni, povzroil lano kodo, tistim, ki so izpadli nadpovpreno, pa lano korist. Gre torej za neposredno zlorabo osebnih podatkov, za katero bo moral nekdo pa odgovarjati. Postavlja pa se e dodatno vpraanje. e bi v javnost prili integralni podatki za tiriletno obdobje, potem lahko pridejo v javnost tudi drugi deli habilitacijskega dosjeja, ki je po zakonu oznaen kot tajnost. e se namre javno ve, kakno je povpreje ocen nekega profesorja, se lahko tudi ve za vsebino znanstvenih ocen, ki jih o znanstveno pedagokem delu spiejo za to prilonost pozvani strokovnjaki. O vsakem dosjeju vsakega strokovnjaka potem lahko razpravlja (in odloa!) rumeni tisk. In naprej. Ocena sama ne pove dosti, kajti je rezultat ve vpraanj, med katerimi so tudi tista, najbolj splone narave. Denimo: Ali profesor vzpodbuja razmiljanje in intelektualno radovednost? To je vpraanje, ki je samo sebi namen: vse namre spodbuja razmiljanje in radovednost! Za to bi bilo te ocene pred javnostjo nujno potrebno ustrezno komentirati, kar pa se spet ni zgodilo. Tudi ni bilo povedano, da je od tudentov za komentiranje pristojen t.i. predstavnik, ki se s konkretnim dosjejem ukvarja. Rektorica Ljubljanske univerze je tako storila korak naprej, ko se je uprla pritiskom nekompetentnega informacijskega pooblaanja s strani ljudi, ki se oitno ne razumejo najbolje na svoje delo, pa se bodo na univerzitetne kariere! Vsi pa smo ob novem nasilju drave nad dravljani stopili korak nazaj. Ne prvi ne zadnji. LOVEK S PERFORIRANE KARTICE Nekaj let pred svojo smrtjo je Orson Welles, eden najbolj markantnih ljudi prejnjega stoletja, sicer pa svetovno znani reiser, pisatelj, kritik, esejist in politini analitik, v amfiteatru nekega univerzitetnega kampusa v Zdruenih dravah Amerike
280

spregovoril o nastajanju filma Proces. lo je za filmsko adaptacijo Kafkovega dela, ki predstavlja enega od vrhov svetovne kinematografije. Film govori (tudi) o neznosnem aparatu ve deset tiso glave mnoice birokratov, ki iz enega centra nadzorujejo usodo milijonov ljudi. Nad njimi, na skriti in docela nedostopni lokaciji, pa se pne nekaj, kar bi se e leta 1962 (takrat je bil film sneman) imenovalo superraunalnik. Bil je to ogromen kolos, dolg nekaj deset metrov, ni manj visok. V njem naj bi bila zapopadena usoda vsakega od nas. Welles je v pogovoru priznal, da ga je ves as snemanja muila le ena dilema, ali naj del filma, ki govori o sreanju Josepha K. (protagonista) s to super rejo, vkljui v konno obliko ali ne. Dve uri pred premiero je sprejel konno odloitev in kader za vedno umaknil. Kot razlog je navedel ljubezen do lovetva. Ta kader se d e danes videti. V rno-beli tehniki prikazuje Josepha K, kako se v spremstvu stareje enske blia poasti. ena mu kot nekakna demonina Pehta, razlaga vsemogonost tega stroja. Joseph K vzame v roke perforirano kartico (stareja oblika kompjuterjev) ter se skozi njeno luknjiasto telo zagleda proti svetli lui neonskih arnic na stropu. Vse zmore, vpraa, in vse ve? Da, dobi odgovor. Vse, mu radovednost ne da miru, vse ve, tudi za skrivnost luninega arka, pa ivljenja, smrti, ljubezni, venosti, vrta naprej? No, tega seveda ne, pa saj to tudi ni potrebno, ga pomiri stara ena. Birokracija in vsemogoni stroj kot njeno najmoneje orodje imata vselej enak cilj. Meri v sriko loveke identitete, tiste, ki se odraa skozi pojme svoboda, ljubezen, venost, e hoete. Teh pojmov ne odvzema neposredno, temve ponuja njihove substitute ali oznanja, da so preprosto odve. Civilizacija s konca zgodovine, tista, ki jo ivimo danes, se navidezno utaplja v iluziji, da je reila veino problemov, ki so pestili predmoderno drubo. Da so razmere liberalnega trnega gospodarstva drubi blaginje omogoile prosperiteto, kakrne v svoji izkunji e ni imela. Da so zablode preteklosti pozaprte po zgodovinskih knjigah, da se grozote, kot je Oswiecim, ne morejo ve ponoviti. Pa je temu res tako? S koncem antagonizmov in z razpadom velikih sistemov ni nastopilo obdobje miru. Neteti akterji moi, ki jih je hladna vojna drala vsaksebi, so se potuhnili, ali silovito izbruhnili po dolgotrajni pripravi. 11. september, ki je kataklitien dogodek, ima svoje korenine v hladni vojni: Al Kajda je bila namre amerika pomo v sovjetskem Afganistanu. Kaj nam v tem smislu prinese jutri, ne moremo ugibati. e se bo na obrobju nekdanje Sovjetske zveze katera od teroristinih organizacij dokopala do jedrskega oroja, bomo e po definiciji stopili v tretjo svetovno vojno. Lahko pa vidimo, kako se Wellesova napoved uresniuje danes. lovek je postal ujetnik ne ene super naprave, temve milijona super zmogljivih orodij, ki temeljijo na elektronski eksploataciji binarne tehnologije. Ta pa z vijimi doivljaji loveka, kamor sodijo ustva in obutek minljivosti, nima ni. No, to ni isto res. Minimalizira jih. Danes e refleksno segamo po mobilnikih, trzamo za podobami na ekranih, moti nas, e na cestnih
281

vpadnicah ni jumbo-plakatov, optimisti v razvojih tehnologije celo napovedujejo, da si bomo lahko kmalu dali vgrajevati ipe v posamine dele moganov. Hkrati s tem je bistveno padla zavest zahodnega loveka. Zgolj ozaveen in svoboden lovek pa lahko tvori drubo, v kateri teoretino ne more priti do nasilja. Ozaveeni in svobodni ljudje lahko jamijo, da se Oswiecim ne bo ve ponovil. Teh pa, se zdi, je edalje manj. Idoli, ki jih producira druba Zahoda, ne temeljijo ve na razumu ne na ustvarjalni moi, temve na zvezdnitvu. Danes je ikona sveta zvezdnik. Zvezdnik? e od blije pogledamo to populacijo, opazimo, da je stopnja alkoholizma, tabletomanije, depresij, kroninih ali akutnih psihinih bolezni v njej pogosteja kot kjerkoli na planetu. Od Elvisa Presleya do Heatha Ledgerja. To so vzorniki? Po prvi svetovni vojni je predsednik Wilson zasnoval Drutvo narodov. Sfiilo se je, to vsi vemo. Toda sprio katastrofe so ljudje zaeli razmiljati, da bo potrebno stvari zaeti na novih temeljih. Danes je potreba po globalnem miljenju zunaj koncepta neposrednih profitov najveja eja loveka v post moderni. In izziv njegove zgodovine.

AMATERJI IN ANOMALIJE Eno od vpraanj, ki ta hip najbolj zaposluje slovensko javnost, je vpraanje, kako se bodo sukala politina razmerja do volitev in v katero smer se bodo nazadnje tudi zasukala. Ti vrtinci niso nepredvidljive narave, nasprotno, doloa jih dialektika drubenega dogajanja v tranziciji, doloajo pa seveda tudi oni njo. V najirem planu gre za vpraanje drubene pravinosti. Zadnje volitve so pomenile nezaupnico LDS, ker je v svojih manipulacijah z oblastjo la preprosto predale. Da je lane LDS povezoval bolj ali manj le drubeno-kapitalski odnos, je bilo jasno kmalu po volitvah. Stranka je iz krize prehajala v krizo, delila se je, pa spet volila nove predsednike in plesala trubadurski mrtvaki ples, javnosti na oeh. To se je dogajalo toliko asa, da so njeni protagonisti (Golobi, kol, Gantar, Lahovnik in drugi) doumeli, da je stvar nepovratno zavoena, namre, da se stranke (in poetja njenih lanov v tranziciji) ve ne da ne rehabilitirati (to pomeni stranko obuditi nazaj v politino ivljenje). Zato je dobro leto tega prilo do kljune disperzije: nekaj lanov je lo v Pahorjevo Zdrueno listo Socialnih demokratov, nekaj jih je ostalo v LDS, nekaj jih je ustanovilo Zares. Dobili smo eno najvejih posttranzicijskih anomalij. Glede na prihodnje volitve bo to namre pomenilo, da kader glavnega favorita na levi (Pahorjeve stranke) predstavlja lanstvo druge stranke (nekdanje LDS), predsednica te stranke (LDS namre) na volitvah e nikoli ni bila, predsednik tretje stranke (Gregor Golobi Zares), ki je na volitvah e bil, vendar ne v tej, temve v
282

drugi, bolj prvi stranki (LDS), eli retorino prehiteti tako eno kot drugo (SD in LDS), to pa tako, da se delno sklicuje na svoje dolgoletne politine izkunje, delno pa blefira, da je nov in da z njimi vsemi tremi torej nima ni. Glavni namen te pregrupacije je jasen: zabrisati povezave in odgovornost, predvsem in tudi do politinih subjektov (LDS je kot kljuna stranka tranzicije, odgovorna tudi za vse njene anomalije), in volivce prepriati, da je vse novo in da bo tokrat lo zares. Problem takne retorike je preprost: loveka vselej spozna po njegovih namenih. Namen ljudi, ki se zdaj v teh anomalijah na levici potegujejo za oblast, tudi ni neprepoznaven. Pred nami je namre e zadnja faza tranzicije, ki pomeni privatizacijo tolikega in tolikega dela gospodarstva. Ves napor zgoraj omenjenih mo (in ena) bo brkone vsaj v em povezan z eljo, pridobiti si nekaj vpliva tudi v teh razmerah, poskuati ponoviti arobno formulo iz devetdesetih in prve polovice tega desetletja, ko je na njihov elu e stal aseptini Janez Drnovek. Dravljanska zrelost slovenskih volivcev se bo pokazala v toki, ali bodo ali ne sposobni razbrati pretekle povezave in sorodnosti in na njihovi podlagi zaeti razumevati prizadevanja kljunih akterjev na levici, predvsem v Zaresu in v Zdrueni listi. Seveda se bo moral dravljan ozreti tudi na desno in videti, kaj se tam dogaja. Prva anomalija, ki jo opazimo, je praktina odsotnost predsednika SLS Bojana rota z javnega prizoria. Ob njej uvidimo tudi neverjetno nizek rating njegove stranke in stranke demo-kranske usmeritve NSi, ki je dale pod parlamentarnim pragom. Ti rezultati niso v nikakrnem sorazmerju z rezultatom Demokratske stranke, ki je tudi do desetkrat moneja. e imamo na levi mo premo porazdeljeno na tri akterje, od katerih eden sicer prednjai, druga pa bistveno ne zaostajata, imamo na desni eno stranko, drugi dve pa sta komaj omembi vredni. Logina posledica je, da je desni blok ibkeji od levega. Kaj je zadaj? Dve preprosti dejstvi. Bojan rot ne more nastopati v javnosti, ker njegovo pojavljanje takoj postavlja vpraanje o tajkunstvu in skritih povezavah njegovega brata. To pa je najbolj nesrena popotnica mlademu predsedniku. e bi se SLS elela reiti, bi morala nujno imeti izredni kongres in izvoliti novo vodstvo. Enako bi morala storiti tudi NSi, ki je izrpala svoj potencial. Bajukovo predsedovanje stranki se spreminja v oitno sramoto, ki jo iz hipa v hip lahko zmotijo kakni e bolj sramotni klici. Kot denimo, tisti o rezanju salame ali o Matildi (trovs) ali pa oni o polonicah za splav in obdavevanju vseh estindvajsetletnikov, ki nimajo otrok (Drobni). NSi se spreminja v oitno sramoto tudi zato, ker v desetletju in pol ni bila sposobna ustvariti kadrovske baze, na kateri bi rasla in se krepila. Nasprotno, uveljavljala je princip negativne selekcije, ki jo bo s Peterletovo kandidaturo dokonno zakoliil zunaj parlamentarnega praga ali na njegovem robu. S takimi ljudmi in takno retoriko se pa danes ne da ve. Dalo se je v asu politinega amaterizma, konec osemdesetih, morda e na zaetku devetdesetih, danes pa ve ne.
283

e bi se prihodnje volitve zasukale na levo, bi lo posledico tako banalnih dejstev, kot smo jih navedli v zvezi s SLS ali NSi. Lahko, da katere od njih takrat ne bo ve v parlamentu. Da pa bo kurz drave spremenjen zaradi takih malenkosti, pa je popotnica, ki si jo je najmanj eleti. Tudi za politiko samo, katere usodo bodo v tem primeru oitno doloali amaterji in anomalije. PRIMORSKO STOLETJE Kaj ima skupnega Primorska s prejnjim stoletjem in s prihodnjim, kot radi imenujemo sedanje, ki se je komaj zaelo? Kaj ima ta prostor skupnega z usodo lovetva, e ta pojem uporabljamo manj pompozno in poskuamo v njem videti manjino, ki si prizadeva biti, vedeti in spoznati? Kot Sokratovi uenci lahko odgovarjamo na ve nainov, med katerimi bo eden e pravi. Te dni smo proslavili petindevetdesetletnico trakega pisatelja Borisa Pahorja, ki je o sebi prav ob tem jubileju dejal, da njegova literatura ni najpomembneja ob sporoilu, ki ga sam predstavlja za ta as. Ob tej misli lahko zastriemo z uesi. Kako da Pahorjeva literatura, ki jo zdaj pozna, bere in spotuje e vsa stara celina, ni tisto, kar predstavlja najvijo odliko pisateljeve osebnosti oz. njegove identitete? Temu je tako, ker gre za prievanjski tip literature. Ta v svojih najvijih legah (Nekropola) priuje o nepojmljivem fizinem nasilju nacizma nad posameznikom, konkretno nad Borisom Pahorjem. Izkunjo je ohranil in postal sam prievalec naega asa. Njegovo prievanje pa je vezano na rodno Primorsko, brez nje bi Pahor ne bil, kar je. Primorska sama je nenavadna duhovna pokrajina. Dve desetletji pred matino domovino jo je stisnil prime faizma, po drugi vojni je je nekaj ivelo zunaj elezne zavese, veinski del pa je svobodo spet ugledal ele sedemdeset let pozneje, leta 1990, ko je od poiga Trakega doma minil e as dveh, e ne treh generacij. Pahor je tako prievalec te Primorske, zamiljenega in prezgodaj odraslega otroka, ki se s strahom zazira v tuji svet, med Romane in Germane, pa med njihove nasilne ideologije. V prvi plasti je Pahor sicer otrok dvajsetega stoletja. Primorski pisatelj je tako enak onemu, ki je v eni od zadnjih knjig dejal: Bili so dnevi, ko sem veroval, da sem usodo zgrabil za vrat, pa sem kasneje uvidel, da je bil to zgolj njen rep ali pa sploh senca. Danes so moje dlani razpraskane in prazne kot podplati. Nimam ve nobenega upanja in tudi pravice do njega ne. Svet, za katerega sem se bojeval, se ni uresniil. Svet, v katerem sem ivel, je preel: ni ga ve: v svetu, v katerem danes ostajam, je malo mojih prijateljev. Zares, dosti imam vsega! Jaz sem lovek dvajsetega stoletja. A to je minilo. Te besede je napisal starosta neke druge literature, kontroverzni srbski pisatelj Dobrica osi. Pahor in osi si delita stoletje in dobro literaturo, to pa je tudi vse. Vendar je prav Pahorjevo oz. primorsko dvajseto stoletje v temelju
284

drugano od osievega. osi v zgodovinskem, ne literarnem zapisu ostaja prievalec nemih utopij (komunizem, nacizem, faizem), ki so se vsaka v svojem trenutku pogreznile med negativne eksemple zgodovine. Najprej je bil titoist, potem nesrena figura v Miloevievi partiji jugoslovanskega aha, odigranega za nadrealistine potrebe velikosrbske hegemonije: je simptomatien primer onega dvajsetega stoletja, ki je bilo neuspeno, vase zaprto, pa spet tragino na eni strani in okrutno na drugi. Tako stoletje je lo v pogrez zgodovine, ni ga ve: in danes ivi e malo njegovih prijateljev. Primorsko stoletje pa je drugano, kot je drugaen Boris Pahor. To primorsko stoletje ne podlega asu, temve ga oblikuje. Oblikuje sedanji as, kolikor lahko njegove konture razberemo iz tega, kar smo v borih osmih letih videli. Na as je v bistvu zanikanje prejnjih. e je bila predindustrijska doba doba religij, dvajseto stoletje doba ideologij, ivimo zdaj as, v katerem ni ne enega ne drugega. Politika drave, v kateri smo, to je Evropske zveze, se poskua distancirati od vsakega miljenja, ki bi se v nacionalnem, razrednem ali verskem smislu opredeljevalo zoper karkoli. Gre za ideoloki vakuum, ki pa ga spretno polnijo socialistine vsebine (prim. denimo Lizbonsko pogodbo), s imer ta ideologija postaja dominantna, in to zoper izrecno voljo ljudi. Na nobenem referendumu namre e ni uspela. Sicer pa je to as Hollywooda, v literaturi in filozofiji. Harryja Potterja in Slavoja ika, velikega ideologa sodobnosti. e je v asu ideologij veljala za merilo sistematina misel kaknega Jeana Paula Sartra, velja danes za kriterij trena zmeda. Gostujoi profesor iek za potrebe amerike pop industrije skae od ene univerze do druge, tam pa razlaga resnice, ki jih je e najbolje ocenil Gorazd Kocijani. Ta je s podobo neko dejal, da gre za ni, kakren nam v elodec drsi v kinematografu, ko se baemo s pokovko. Misel tega sveta se danes odeva v hollywoodski amet, po deeli pa poskakuje kot bradat in okrogel palek z druge strani elezne zavese. Je modrost od rojstva ali jo je posredoval kak radioaktiven import iz arzenala nekdanje Sovjetske zveze, pa je tako retorino vpraanje. Nasilno odstranjevanje miljenja, ideologije in filozofske forme je stvarnost sveta, v katerem smo. Ne gre ve za nacionalni, kulturni, verski ali etnini genocid, temve za napad na tisto, kar nas kot ljudi sploh vzpostavlja, za napad na kulturno, jezikovno in nacionalno razlinost, ki je temelj psiholoke strukture modernega loveka. Za genocid nad vrsto homo sapiens sapiens, v vsem, kar ima ta odlinega. V tem smislu je prihajajoe stoletje osievsko: ni as upanja, temve odprte, prazne dlani. Izkunja preivetja in prievanja, izkunja jezika in vztrajanja, izkunja umetnosti in osmiljenosti naega bivanja v njej so njegovi najmoneji nasprotniki. Kdor je ni doivel (in preivel), lahko govori zoper njega. V tem je aktualnost primorskega stoletja. To je njegova mo v asu.

285

RAZODETJE V MRTVIH TONIH Izid nedeljskih volitev je prinesel relativno izenaenje med SD in SDS, relativno seveda sprio dejstva, da med obema ostaja en parlamentarni sede razlike, in drugi, sprio dejstva, da je strukturna armatura ljudsko-kranskega bloka popustila do te stopnje, da bo koalicijo najverjetneje sestavljal levi trojek. Te volitve so sedanjega premiera tudi oddaljile od elje zmagati z obutno razliko, kot se je sam izraal, zato je potrebno videti razloge tudi za to. Kaj je bilo torej narobe s SDS, da se ji volilni rezultat ni izel v njeno dobro? Odgovor na to vpraanje pa bo kaj kompleksen. Narobe je e najprej dejstvo, da SDS sploh obstaja. V perspektivi dvajsetih let tranzicije lahko e oblikujemo konture doloenih zakonitosti, ki so na prostor v asu ene cele generacije doloale. Z mehkim prehodom iz totalitarizma v demokracijo (Drago Janar je takno stanje poimenoval tudi z demokraturo) je leta 1990 ob sporu z beograjsko federalno partijo tedanja republika zveza komunistov, ki ji je predsedoval Milan Kuan, ustvarila zagon za volilno kampanjo devetdesetih, zagon, ki so ga orkestrirali mediji, najprej tiskani, pozneje pa vse bolj tudi avdio-vizualni. Ti so pravilnost Kuanove poti postavili kot Mojzesovo razodetje na gori Sinaj, nastal je kanon dekaloga, ki ga za slovenske razmere lahko prevedemo v nekaj preprostejih stavkov. Ti se glase: formalna zakonitost in pravno-formalna opolnomoenost mehkega prehoda izhajata iz docela neproblematine zveze med nasledniki totalitarne oblasti in njihovo matriko, to je Zvezo komunistov Jugoslavije. Gre za nadzorovan proces, znotraj katerega je potrebno obdrati integriteto socialistine drave, ob tem pa at last but not at least sprevideti, da so ljudje, ki zagotavljajo to kontinuiteto, tudi edini moni kader obstoja nove, nesocialistine republike Slovenije, nastale 25. junija 1991 v Ljubljani. Ta povedek je kljuni povedek slovenske tranzicije, v lui tartne prednosti so si nekdanji komunisti s svojim podmladkom (LDS) izbojevali apriorno stalie, sprio katerega so vsakega od svojih nasprotnikov vrednotili kot napako v loginem sistemu. In Janeva SDS je bila od Depale vasi naprej prav to. To so bili nekaj asa tudi Peterletovi kranski demokrati, nekaj trenutkov je ta zvezdniki soj zablestel celo nad Marjanom Podobnikom. V tranzicijskih desetletjih je potem prihajalo do neskonno utrujajoih zlorab oblasti, vse pa so se odvile po naprej izdelanem vzorcu. Oblast so zlorabljali lani tranzicijske levice, nihe pa zoper njih ni mogel niesar rei, saj so jih v svojem zavetrju varovali t.i. oetje naroda, od Drnovka prek Stanovnika do Kuana. Kdorkoli je govoril, da je prilo v tej in tej banki ali tej in tej tovarni do malverzacije, katere izvor je bil vedno znotraj lanstva Pahorjeve Zdruene liste (danes SD) ali Drnovkove LDS (danes Zares in LDS), je vedno tril ob zid

286

normalnosti. Uveljavljeno je namre bilo, da je diskurz zunaj Kuanove paradigme identitete oblasti pravzaprav lunatine narave. To strukturno razmerje se je prvi podrlo pred tirimi leti, preprosto zato, ker so ljudje doumeli, da SDS ni napaka v loginem sistemu, temve, da je to prej ko slej LDS oz. Forum 21, zdruen v osebi nekdanjega predsednika republike Milana Kuana. Takrat so ljudje priakovali prelom, priakovali so novo dobo, ki bi jo orkestrirale reforme in koreniti koraki v uveljavljanju pravne drave. Precej tega se je zgodilo, precej tega ne. Ena od reitev, zakaj sedanji premier ni zmagal z veliko veino, je tudi tranzicijsko-politina orkestracija t.i. srednjega sloja. Ta po naelu voli levo, e pa mu nekdo zagotovi, da bodo liberalne reforme njegov osebni dohodek v davnem smislu osvobodile, bo postal senzibiliziran za ta govor. Reforme so prepreili socialistini sindikati (med njimi prednjai visok lan SZDL, Duan Semoli), k neuspehu premierjeve politike pa je prispeval tudi Dimitrij Rupel, ki v odnosih s Hrvako ni storil niesar. e bi Jana namesto njega na njegovo mesto imenoval D. Mateja, bi bila situacija bistveno drugana. K slabim Janevim kartam pred volitvami lahko pritevamo tudi uvedbo evra, ki je ob sinhronizaciji trgovinskega monopola s podraitvami Slovence udaril po epu bolj, kot bi bilo to potrebno. Toda za to sam Jana ni bil ne kriv ne odgovoren. SDS se je v odhajajoem mandatu izkazala kot stranka, ki bi ne smela obstajati. Ne moremo se zdaj spuati v zgodovinske antagonizme, menimo pa da smo v uvodnih vrsticah podali precej razlogov, zakaj je bilo tako. Tisti zadnji procent pa so tako in tako odloili prvi. Afera Patria je pomenila, da je tranzicijska levica pripravljena napraviti tudi najbolj radikalne korake, da denormalizira aktualno vlado. Taknega medijskega umora, kot ga je bil pred volitvami deleen sedanji premier, ne pomni niti zgodovina sodobne demokracije na Slovenskem niti soasna evropska praksa. Tranzicijska levica slavi svoj triumf, in to ne brez razloga. Vloga tranzicijskega kapitala in z njim podmazanih medijev se je sijajno obrestovala. Globinski problem te zmage pa je, da ni ne od veraj, niti ni za jutri. Je za danes, kolikor e odmevajo akordi neke zmagovite koranice, ki ni ne prvo ne drugo, isto v smislu kuanovske formule mehkega prehoda: prej ko slej se bomo namre vpraali, od kod smo prili in kam gremo. In predvsem, za kakno ceno. Morda pa ez tiri leta ugledamo ceno Mojzesovega razodetja, v novi potegavini tranzicijske levice. BESEDA O AVTORJU Prof. dr. Botjan M. Turk (1967) je zakljuil tudij romanistike in slovenskega jezika s knjievnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1992. Leto pozneje je za svoje diplomsko delo prejel tudentsko Preernovo nagrado. tudij je nadaljeval v Parizu, kjer je na Univerzi Paris-IV Sorbonne
287

doktoriral januarja 2001. V nadaljevanju je predaval francosko knjievnost, kraji as celo na Univerzi Toulon et du Var (2003). Bil je tudi gostujoi profesor na parikem Inalcu (2008-2009), maja 2010 je izla pri zalobi Tqui monografija, posveena vplivom neolatinske renesanse na del moderne poetike. Botjan M. Turk sicer predava francosko knjievnost na Univerzi v Ljubljani. Botjan M. Turk je bil ustanovni lan (mladih) Kranskih demokratov (november 1989), predsednik SKD Ljubljana (1994 1997) in podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa za vpraanje Evropskih integracij. Od leta 2001 do 2002 je bil vodja stratekega sveta SKD-SLS. Od zaetka pa je dejaven kot analitik in publicist, objavljal je v veini slovenskih medijev, danes najve v Reporterju. Avtorjeva izbrana bibliografija: I. Monografije. Bergsonizem in njegov poloaj v duhovni zgodovini Slovencev, Knjina zbirka Skripta, Ljubljana, 2000. Nitasti jezik, zbirka Paradigme, Nova Revija, Ljubljana, 2009. Paul Claudel et l'actualit de l'tre. L'inspiration thomiste dans luvre de Claudel, Editions Pierre Tqui, Paris. II. lanki Pov'do let starih udne izroila : ni ni odve, vendar je vse zaman, Nova revija, 1998, leto 17, No 189, str. 83-97. L glise face au nazisme en Yougoslavie , Catholica, 2000, str. 67-77. Le communisme yougoslave : chronique d'une violence ordinaire , Catholica, 2002/2003, str. 79-91. III. Prevodi Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splonega jezikoslovja (Cours de linguistique gnrale) (traduction intgrale), Studia Humanitatis, Ljubljana, 1998.

288

IV. Predavanja Slowenien zwichen dem francsichen und russischen Paradigma, predavanje na Institututu za Obdonavski prostor, Dunaj, 10 septembra, 2008 (cf. http://www.idm.at/veranstaltungen/archiv/2008/).

IZBOR IZ BIBLIOGRAFIJE (Bibliographie slective) Aplenc, Andrej, Prodaja Slovenje, MK, Ljubljana, 1997. Baudrillard, Jean, La Guerre de Golfe n'a pas eu lieu, Gallimard, Paris, 1991. Baudrillard, Jean, La socit de consommation, Folio, Paris, 1970. Baudrillard, Jean, Simulacre et simulation, ditions Galile, Paris, 1988. Benoist, Alain de, Communisme et nazisme, ditions du Labyrinthe, Paris, 1989. Borak, Neven (et alii), Slovenska noveja zgodovina 1 2, MK, Ljubljana, 2005. Brecelj Marjan, Filip Terelj, Ognjie, Koper, 1992. Bukovsky, Vladimir, Jugement Moscou, Robert Laffont, Paris, 1995. Cankar, Ivan, Zbrano delo, I-XXX, DZS, Ljubljana, 1976. Cankar, Izidor (et alii), Slovenski biografski leksikon, Zadruna gospodarska banka, Ljubljana 1925-1991, zv. IV/1 (ur. Franc Ksaver Lukman), Ljubljana 1932. Ceni, Vjenceslav, Titova poslednja ispovijest, Grafos, Cetinje, 2001. Centralna evidenca republikega sekretariata za notranje zadeve Socialistine republike Slovenije spletni naslov www.cae-udba.net Churchill, Winston, La Grande Alliance, Plon, Paris, 1950. Churchill, Winston, L'tau se referme, Plon, Paris, 1952. Coburn, Broughton, Everest, gora brez milosti, Uila, Tri, 1999. Courtois, Stphane (et alii), Quand tombe la nuit, L'ge d'homme, Laussane, 2001. Courtois, Stphane, Du Pass faisons table rase, Robert Laffont, Paris, 2002. Courtois, Stphane, Le Livre noir du communisme, Robert Laffont, Paris, 1997.
289

avoki, Kosta, Tito, tehnologija vlasti, Dosije, Beograd, 1991. esen, Tomo, Sam, Didakta, Radovljica, 1990. osi, Dobrica, Daleko je sunce, Svjetlost, Sarajevo, 1989. osi, Dobrica, Stvarno i mogue, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, Zagreb, 1988. De Gaulle, gnral, L'Appel (1940 - 1942), Plon, Paris, 1954. De Gaulle, gnral, Le Salut (1944-1946), Plon, Paris, 1959. De Gaulle, gnral, L'Unit (1942 1944), Plon, Paris, 1956. Descartes, Ren, Regulae ad directionem ingenii, Verlag der Drr'schen Buchhandlung, Leipzig, 1907. Descartes, Ren, Discours de la mthode, Cerf, Paris, 1908. Descartes, Ren, Mditations mtaphysiques, Larousse, Paris, 1973. Djilas, Milovan, Wartime, Harcourt Brace Jovanovich, New York/London, 1977. Drnovek, Marijan, Bajt, Drago, (et alii), Slovenska kronika 20. stoletja II, Nova Revija, Ljubljana, 1997. uki, Slavoljub, ovek u svom vremenu: razgovori sa Dobrico osiem, Filip Vinji, Beograd, 1989. uki, Slavoljub, Lovljenje vetra: politina ispovest Dobrice osia, Samizdat B 92, Beograd, 2001. uki, Slavoljub, Zlom srbskih liberala, Filip Vinji, Beograd, 1990. Faulkner, William, Svetloba v avgustu, CZ, Ljubljana, 1952. Feis, Herbert, Churchill, Roosevelt, Stalin, Princeton University press, Princeton, New Jersey, 1957. Fritzl, Martin, Der Krtner Heimatdienst, Drava, Celovec, 1990. Golob, Janvir (et alii), rtve vojne in revolucije, DSRS, Ljubljana, 2005. Gonarov, Ivan, Oblomov, CZ, Ljubljana, 1986. Grabrijan, Duan, Plenik in njegova ola, Zaloba obzorja Maribor, Maribor, 1968. Grafenauer, Bogo, Slovensko narodno vpraanje in slovenski zgodovinski poloaj, Slovenska Matica, Ljubljana, 1987. Grafenauer, Bogo, Zgodovina slovenskega naroda I - II, DZS, Ljubljana, 1964. Granda, Stane, atej, Barbara, Slovenija 1948 1998: iskanje lastne poti, Zveza zgodovinskih drutev Slovenije, Ljubljana, 1998. Grdina, Igor, Od Briinskih spomenikov do razsvetljenstva, Obzorja, Maribor, 1999. Grdina, Igor, Stareja slovenska nabona knjievnost, DZS, Ljubljana, 1997. Griesser-Pear, Tamara, Dolinar France, Romanov proces, Druina, Ljubljana, 1996.
290

Griesser-Pear, Tamara, Razdvojeni narod, MK, Ljubljana, MK, Ljubljana, 2005. Grossman, Vassili (et alii), Komintern et diplomatie sovitique, v: Communisme, No 65-66, L'ge d'homme, Laussane, 2001. Gruden, Joe, Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva druba, Ljubljana, 1910. Hribar, Spomenka, Krivda in greh, ZAT, Maribor, 1990. Hribar, Tine, Evroslovenstvo, Slovenska Matica, Ljubljana, 2004. Janar, Drago (et alii), Temna stran meseca, Nova Revija, Ljubljana, 1998. Janar, Drago, Egiptovski lonci mesa, Mihela, Ljubljana, 1995. Janar, Drago, Galjot, Delo, Ljubljana, 2004. Jovi, Borislav, Zadnji dnevi SFRJ, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1996. Jud, Ana, Operacija Direkt, Ignis, Ljubljana, 2006. Juhant, Janez, Idejni spopad (Slovenci in moderna), Znanstvena knjinica (TF), Ljubljana, 2009. Kafka, Franz, Proces, Delo, Ljubljana, 2004. Kermauner, Taras, Slovensko perspektivovstvo, ZPS, Ljubljana, 1996. Kmecl, Matja, Bref Aperu de l'histoire culturelle des slovnes, PEN slovne, Ljubljana, 2005. Kocbek, Edvard, Osvobodilni spisi, Drutvo 2000, Ljubljana, 1993. Kocbek, Edvard, Strah in pogum, MK, Ljubljana, 1985. Kocbek, Edvard, Svoboda in nujnost, Mohorjeva, Ljubljana, 1974. Kocbek, Edvard, Tovariija, DZS, Ljubljana, 2004. Kocijani, Gorazd, Tistim zunaj, Logos, Ljubljana, 2004. Kos, Marko, Velika preobrazba Slovenije, Nova Revija, Ljubljana, 2004. Kos, Stane, Stalinistina revolucija na Slovenskem 1941 1945, I - II, Samozaloba, Ljubljana, 1994. Kuhar Lovro (Preihov Voranc), Doberdob, MK, Ljubljana, 1979. Kuhar, Lovro (Preihov Voranc), Samorastniki, Zaloba obzorja Maribor, Maribor, 1969. Kuhar, Lovro (Preihov Voranc), Jamnica, Slovenski knjini zavod v Ljubljani, Ljubljana, 1945. Kuhar, Lovro (Preihov Voranc), Poganica, DZS, Ljubljana, 1946. Kundera, Milan, Neznosna lahkost bivanja, MK, Ljubljana, 1985. Lekovi, Mio, Martovski pregovori 1943, Narodna knjiga, Beograd, 1985 Linhart, Anton Toma, Zbrano delo I, DZS, Ljubljana, 1950. Lyotard, Jean-Franois, La Condition postmoderne: rapport sur le savoir, Minuit, Paris, 1979. Lyotard, Jean-Franois, Le Diffrend, Minuit, Paris, 1983.

291

Mahni, Joa, Pripovedi o upaniu in pomenki z njim, Slovenska matica, Ljubljana, 2004. Marc, Leon, Kristjani za demokracijo, SKD, Ljubljana, 1999. Matunovi, Aleksander, Enigma Broz, igoja tampa, Beograd, 2000. Milinski, Fran, Butalci, MK, Ljubljana, 1963. Mlakar, Boris, Slovensko domobranstvo, Slovenska matica, Ljubljana, 2003. Mui, Ivan, Masonstvo u Hrvata, Knjigotisak, Split 2001. Neak, Duan, Repe, Boo, Oris sodobne obe in slovenske zgodovine (ubenik za tudente 4. letnika), Ljubljana, 2003. Nikoli, Vinko, Stepinac mu je ime I II, Kranska sadanjost, Zagreb, 1991. Nolte, Ernst, La Guerre civile europenne, ditions des Syrtes, Paris, 2000. Novak, Boris, A, Pogl edi na francoski simbolizem, Scritpta, Ljubljana, 2007. Ovidij, Publij Nazon, Pisma iz pregnanstva, DZS, Ljubljana, 1959. Pahor, Boris, Nekropola, MK, Ljubljana, 1997. Pahor, Boris, Trst in slovenski as, Nova revija, Ljubljana, 2006. Pascal, Blaise, Penses, Seuil, Paris, 1978. Peign, gnral, Les Revendications Nationales des Serbes, Croates et Slovenes, R.:. L.:. No 288 Cosmos, Paris, 1919. Poganik, Joe, Zadravec, Franc, Zgodovina slovenskega slovstva, Zaloba obzorja, Maribor, 1973. Potonik, Dragan, Zgodovinske okoliine delovanja generala Rudolfa Maistra na tajerskem, Korokem in v Prekmurju, Zaloba Koak, Ljubljana, 2008. Preeren, France, Zbrano delo I-II, DZS, Ljubljana, 1965, 1966. Prijatelj, Ivan, Duevni profili slovenskih preporoditeljev, Merkur, Ljubljana, 1935. Rahten, Andrej, Slovenska ljudska stranka v Dunajskem parlamentu, Cenesa, Celje, 2001. Rajhman, Joe, Trubarjev svet, ZTS, Trst, 1986. Rejec, Tatjana, Partija in Tigrovci, Slovenska matica, Ljubljana, 2006. Rousseau, Jean-Jacques, Discours sur l'origine et les fondements de l'ingalit parmi les hommes, Discours sur les sciences et les arts, Flammarion, Paris, 2006. Rigoulot, Pierre, Mon Mai, v: Histoire et Libert, No 34, 2008, Bibliothque d'histoire sociale des Hauts-de-Seine, Nanterre, 2008, p. 11-17. Roanc, Marjan, Roman o knjigah, Delo, Ljubljana, 2004. Rugelj, Janez, Uspena pot, izdal Rdei kri, Ljubljana, 1983.

292

Sale, Richards, Cleare, John, On Top of the World, Collins Willow, London, 2000. Saussure, Ferdinand de, Predavanja iz splonega jezikoslovja, Studia humanitatis, Ljubljana, 1998. Simi, Pero, Tito agent Kominterne, Otkria, Beograd, 1990. Slivnik, Danilo, Potnikovo poroilo, Promag, Ljubljana, 1999. Slodnjak, Anton, Slovensko slovstvo (ob tisoletnici Briinskih spomenikov), MK, Ljubljana, 1968. Smole, Dominik, Antigona, MK, Ljubljana, 1979. Solenicin, Aleksander Isajevi, Otoje Gulag, Zelolepo, Kranj, 2007. Stanovnik, Justin, Slovenija v senci nedokonane preteklosti, Druina, Ljubljana, 2008. Stres, Anton, Oseba in druba, Mohorjeva druba, Ljubljana, 1991. Strle, Anton, Vera Cerkve, Mohorjeva druba, Celje, 1977. kali-tambuk Marina (et alii), Proces Alojziju Stepincu, Kranska sadanjost, Zagreb, 1997. karja, Tone, Slovenci v Himalaji, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2004. uteri, Uro, Od Ljubljane do Ravne gore, Pogledi, Kragujevac, 2000. Taufer, Veno (et alii), Samopodoba Slovencev, Slovenski center Pen v Ljubljani, Ljubljana, 2001. Toporii, Joe, Drubenost slovenskega jezika, DZS, Ljubljana, 1991. Trubar, Primo, Cerkovna ordninga, Tbingen, 1564 (faksimile, Trofenik, 1973). Truman, Harry S., Memoirs II, Doubleday & Company, inc., Garden city, New York, 1956. Turk, Botjan Marko, L'glise face au nacisme en Yougoslavie, v: Catholica, SPCS, Paris, 2000 (printemps), str. 67-78. Turk, Botjan Marko, Nitasti jezik, Nova revija, Ljubljana, 2009. Turk, Botjan Marko, Tomo esen au Lhotse, v: Vertical, numro spcial, L 19628, Presse Glnat, Meylan, 2005, str. 11. Vidmar, Josip, Literarne kritike, DZS, Ljubljana, 1951. Vidmar, Josip, Oton upani, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1978. Vidmar, Josip, Slovensko pismo, Drava, Celovec, 1985. Voltaire, Candide ou lOptimisme, Gallimard, Paris, 2000. Watson, George, La Littrature oublie du socialisme, ditions Nil, Paris, 1999. Williamson, Gordon, The SS: Hitler's instrument of terror, Sigwick &Jackson, London, 1994. Zajc, Dane, Si videl (uvod), Zalonika hia Dolenc, Ljubljana, 1998.
293

Zupan, Vitomil, Menuet za kitaro na petindvajset strelov, MK, Ljubljana, 1984. upani, Oton, Pesmi, MK, Ljubljana, 1986.

SEZNAM IMEN Aleksander Makedonski Ambroi, Lado Amin, Idi Aubry, Martine Bajuk, Andrej Balanti, France Barack Obama, predsednik Bartol, Joe Baudelaire, Charles Baudrillard, Jean Bavar, Igor Beckett, Samuel Berg, Wally Biber, Duan Bizjak, Ivo Brajnik, Alenka Brandt, Willy Braun (von), Werner Brigido, kof Broz, Josip-Tito Buar, France Camus, Albert Cankar, Ivan Capuder, Andrej Carsolio, Carlos Chirac, Jacques Churchill, sir Winston
294

Cicero, Mark Tulij Claudel, Paul Courtois, Stphane Crnkovi, Marko esen, Tomo ok, Lucija op, Matija osi, Dobrica Dante, Aligheri Del Ponte, Carla Diogen Dolanc, Stane Dolar, Mladen Drnovek, Janez Duhovnik, Joe El-Gadafi, Moamer Elvis Presley Emmanuelle, sestra redovnica Faulkner, William Fischer, Scott Frankopan, Kritof Franc Gaber, Slavko Gide, Andr Golobi, Gregor Gonarev, Ivan Grafenauer, Irena Gribojedov, Aleksander Gustini, Jurij Habeler, Peter Haider, Jrg Havel, Vaclav Hemingway, Ernest Hieng, Andrej Hladnik, Ervin Holzel, Tom Houellebecq, Michel Hribar, Spomenka Hribar, Tine Humar, Toma Imbert, Claude
295

Irwine, Andrew Isajlovi, Drago Jamnik, Anton Janar, Drago Jani, Peter Jankovi, Zoran Jana, Janez Jegli, Janez Jelini, Zmago Jospin, Lionel Juhant, Janez Juvenal, rimski pesnik Jud, Ana Ka, Jure Kajuh, Karel-Destovnik Karai, Radovan Karaorevi, Aleksandar Karba, Dejan Kardelj, Edvard Kartezij, filozof Kette, Dragotin Khol, Andreas Kidri, Boris Kidri, Zdenka Kocbek, Edvard Kocijani, Andrejka Kocijani, Gorazd Kocijani, Janez Koevar, Borut Kokalj, Jani Kosovel, Sreko Koir, Darijan Kouh, dr. Ludvik Kouh-Novak, Mateja Kramar, Marjan Krana, Franc Kraovec, Joe Kriani, France Krkovi, Tone Krlea, Miroslav
296

Kuan, Milan Kuhar, Lovro Preihov Voranc Kulmesch, Janko (beri Kulme) Kundera, Milan Lajovic, Duan Lambert, iga La Toya Ledger, Heath Le Pen, Jean-Marie Leskovar, Josip Lvi-Strauss, Claude Lvy, Bernard-Henri Leyrac, Serge Linhart, Anton Toma Lovin, Andrej Lubac, Henri de Ludvik XIV., francoski kralj Lyotard, Jean-Franois Mauduit, Chantal Maek, Ivan-Matija Mahni kof Maister, Rudolf Malgaj, Franjo Mallory, George Mao Ce Tung Marke, Janez Markovi, Ante Martini, Sergio McCaine, John Mencinger, Joe Merol, Mitja Messner, Reinhold Mihajlovi, Draa Miklavi, Borut Milinski, Fran Miloevi, Slobodan Mislej, Irene Mitterrand, Franois Morrison, Donald Monik, Rastko
297

Moina, Joe Mrkai, Mio Murn, Josip-Aleksandrov Novak, Boris A. Novak, Ljudmila Ocvirk, Drago Oman, Ivan Olak Vinko, kristjan Pahor, Boris Pahor, Borut Pascal, Blaise Pavek, Tone Pesek, Rosvita Peterle, Alojz Pirjevec, Joe Plenik, Joe Podobnik, Marjan Polajnar, Nace Pol Pot Poljak, Marjan Potr, Miran Poar, Bojan Praprotnik, Rok Predan-Zvonar, Darka Pucko, Ciril Punik, Joe Puhar, Alenka Repe, Boo Rezman, Vili Ribii, Mitja Rigelnik, Herman Rigoulot, Pierre Rizman, Rudi Rode, Franc Rousseau, Jean Jacques Royal, Sgolne Roman, Gregorij Rupel, Dimitrij Rupnik, Leon Rupnik, Marko Ivan
298

Rus, Veljko Rush, Bobby Sadovnik, Bernard Saint-Exupery (de), Antoine Sarkozy, Nicolas Sartre, Jean-Paul Schuman, Robert Schssel, Wolfgang Sanader, Ivo Semoli, Duan Seneganik, Branko Sever, Jani Sienkiewicz, Henryk Slak, Uro Slivnik, Danilo Slomek, kof Smole, Dominik Smole, Karel Snoj, Joe Sofokles, dramatik Solenicin, Aleksander Spazzapan Brelih, Vida Stani, Edvard Stanovnik, Branko Stanovnik, Janez Stanovnik, Justin Starina-Kosem, Andrijana Stefani (de), Fausto Stepinac, Alojzij Stojanov, Veso Stres, Anton Strnia, Gregor entjurc, Lidija irca, Majda kol, Joef krabec, Janez rot, Bojan rot, Boko taudohar, Irena tern, Avtor
299

tremfelj, Andrej trukelj, Branimir tuhec, Ivan turm, Lovro utar, Alojzij Tasi, Matic Tavar, Ivan Terelj, Filip Tomi-Srebotnjak, Dubravka Tovak, Hilda Trubar, Primo Turk, Rajko Trk, Danilo Vidmar, Josip Vode, Angela Vodnik, Valentin Voduek-Stari, Jera Vogri, Sonja Voltaire, filozof Welles, Orson Wojtyla, Karol Zagoen, Franc Zajc, Dane Zaplotnik, Nejc Zeilhofer, Beno Zilk, Helmut Zupan, Vitomil erdin, Ali irinovski, Vladimir iek, Slavoj nidari, Franc upani, Oton

KAZALO
300

I. ODDALJENOST DO SVETA RAZMILJANJA O SLOVENSKI CIVILIZACIJI DANES- Uvod 1. PRVI ZARIS: PRETRGANA TIINA UINKI JELINIEVEGA TOSA PROTOFAZA SLOVENSKE POLITIKE MEDVED IN HRUKA CEFIZELJ-DIPLOMACIJA ZLATE PORTE IN MEDAJLE 2. DRUGI ZARIS: STISNJENI LOVEK ALI ZIBELI NACIONALNE GENEZE KAPSULA ZOPER TESNOBO (BRIINSKI SPOMENIKI V NUKU, MAJ 2004) NARODA RAZDVOJENI UENJAK IZGNANEC V BARBARSKI JEZIK STATISTI OB POSLEDNJI URI IZZIV KRIVDE HAIDER DANES, JUTRI, VEDNO AVSTROOGRSKO DETE PRERAA MATER 1O. OKTOBER ALIAS ENTJERNEJSKA NO SLOVENSTVA NA KOROKEM STRTA PERUT BRUSELJSKIH EVROKRATOV DVOSLOJNI VIDIK MEDNARODNE RELEVANCE REPUBLIKE SLOVENIJE VOTLI ZMAJEVI ZOBJE NAVEK V ZALIVU 3. TRETJI ZARIS : VISOKO NA OSTRI ERI GLOSE O DEMOKRANSKEM BLOKU UDENE ORGLICE KOMUNISTI SI NISO PREMISLILI KDOR VIDI MENE, VIDI KUANA STARA MAMA IN TIRI VOJSKE NEDELJA IN NJENI NAUKI ANTINOMIJE KRANSKO-LJUDSKEGA BLOKA VEZI SKRITE USODE
301

MED OSLIEM IN CEKINI 4. ETRTI ZARIS: RITEM KOENE FANFARE ALI DO KOD SE LAHKO E SPOZABLJAMO NAD SPODOBNOSTJO DIREKT, POGANA TRAVA TRANZICIJSKIH OSTALIN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE IN EBINSKI SPOMENIKI SREDNJI VEK SOCIALISTINE STAGNACIJE RITEM LABIRINTA GULAG PRIHODNJEGA UPANJA? TEOREM PAJEVINE IN LJUBLJANSKA ALMA MATER DEJANA KARBE POT OD LONCA DO SKLEDE (ali o zadnji resnici Patrie) 5. PETI ZARIS NEBO ODPRE SE, LUNA DA SVEAVO; IVI NAUK O NEMOGOEM ALI KAKO SE LAHKO UDIMO TUDI DOBROTI PRINC V MALI OLI MALEK MAG SMRT IN STENA LITTERAE CRUCIS MED RDEO IN RJAVO KROGLO KRISTUS IN RAZUMNI DVOM: DRUBENI IZZIV POSTMODERNE DOBRICE OSIA LOV ZA VETROM 6. ESTI ZARIS : JAVNO SPRAEVANJE: AL BO KAL POGNALO SEME, KDOR GA SEJE, SAM NE VE ZAZNAMOVANI NA MRTVI STRAI E BI NSI IMELA PRIMERNE IDEJE IN PAMETNE LJUDI, BI JI TUDI SDS NI NE MOGLA SLOVENSKA POT K DRAVI DRAVLJANOV SLOVENIJA PRED POVOLILNIM ASOM 7. SEDMI ZARIS : TEORETINE PODLAGE ZDAJNJOSTI ALI O MEDIJIH, KAKRNI NISO (KO PA BI MORALI BITI) ZNAK IN IDEOLOGIJA: POSTMODERNA PODLAGA RAZUMEVANJA SLOVENSKIH MEDIJEV
302

KARTEZIJ IN CANKAR: SVOBODNI ZA SPOZNANJE V DOMAEM TISKU ZA DNEVNO RABO 8. OSMI ZARIS: VARIA: PA SO MOJE, KOT DA GORAM SE IZ BOKOV IZVILI SO ZAMOLANI TOMO ESEN EVEREST OSEMDESET LET POZNEJE 9. DEVETI ZARIS: ZGODBE O REEH IZ RESNICE : REPORTER OAK NAD PROVINCO RETORIKA KRVI POD KOO GULAG IN LOVEK, KI VE RIC IN SRAJNIK MEGLA IZVIRNE SKUNJAVE PRIMO TRUBAR IN KRJANCI OGLEDALO SESTRE EMANUELLE SIVA POT DEVETINDEVETDESET RAZLOGOV ZAJEC IN KOLAJNE SKUNJAVE SVETIH ANTONOV POSVETILO DRUBI INTEGRIRANE LAI KOST V OESU PRVA REPUBLIKA NABIRALNIK ENTFOLORJANSKIH MONOPOLOV V SLEPEM KLANCU SMEH AVGUSTA BIKINI KULTURNA REVOLUCIJA PSIHOANALIZA PREVRATNIKOV NA RTV KALORINA VREDNOST RESNICE MEJA POD TRAVNO RUO PETELINJI PLES S PAMETJO SKUNJAVA PO DEMOSU OBLAST V KIHOTOVEM LEMU EVROPA IN KORENINA STAVITE NA ERJAVCA TERELJEV NOKTURNO

303

10. DESETI ZARIS: KDOR HOE VAS DOAKAT TEMNE ZORE, AVTORJEVI ZAPISI ZA VEER (2006 - 2008) MENUET ZA PETINDVAJSET NOVCEV APLAVZ STOLETNEMU KROGU ELIZEJSKE POLJANE JOETA PUNIKA PREMALO, A DOBRO RUMENI ROB PAMETI ARZENAL IZ PLAYBOJEVE ZADNJICE PLENIK ZA PET KRAJCARJEV DA VINCIJEV UDBA.NET PLATNO IN PLANET DRAVA MALIH ZAETNIC NEONSKI BUNGALOV V NEOLITSKEM NASELJU FILOZOF BREZ SODA LEPA VIDA, SPET PO SLOVENSKO HAAG, A HASEK? URAD NAD PAMETJO LOVEK S PERFORIRANE KARTICE AMATERJI IN ANOMALIJE PRIMORSKO STOLETJE RAZODETJE V MRTVIH TONIH 11. BESEDA O AVTORJU 12. POVZETEK V TUJEM JEZIKU 13. IZBOR IZ BIBLIOGRAFIJE 14. SEZNAM IMEN 15. KAZALO

304