You are on page 1of 3

Četrtek je. Sedim v pisarni in pogledujem skozi okno.

Vpet v delo ter med pripravljanjem skic in drugega materiala novega smučišča 2864 razmišljam o snegu in zimi. S strmin Bohinja mi misli vse pogosteje uhajajo v bolj oddaljene kraje in višje, v strmo odrezane granitne stene in mrzle vrhove Aljaske. Fizično še ujet za štirimi stenami v varnem in udobnem zavetju civilizacije, z dušo pa že na novi pustolovščini na drugem koncu sveta. Odhod je čez 72 ur …
Tekst in foto: Anže Čokl

D

Avanturistično osvajanje deviških gora
njeni smo bili na izjemno mesto dela gorovja našega planeta, kamor še nikoli ni stopila človeška noga. Razmeroma majhen, skrit, zavit in odročen ledenik, globoko v senci priljubljenejših in bolj poznanih vrhov razsežnega aljaškega pogorja, prvak katerega je Denali (Mt. McKinley, 6194 m), sicer tudi najvišji vrh Severne Amerike. Na naš poslednji polet na poti do izbranega ledenika smo čakali v vasi Talkeetna. To je hkrati zadnja vas in naselbina, do katere še peljejo ceste in povezave z globaliziranim svetom. Od tam gre samo še po zraku! Po fantastično lepem in mirnem poletu je sledil razburljiv in hiter spust z letalom v globel med gorami. Jeklena ptica, izdelana davnega 1954, je nežno pristala v globokem sipkem snegu na odročnem ledeniku brez imena. »Pa saj tu smo v raju,« sem zavriskal, ko sem z letala skočil na ledenik in se do kolen ugreznil v puhast sneg. zložili tisoč kilogramov opreme in živeža. Sipek sneg je kot sladkor na potici puščal minljivo sled za odhajajočim letalom v zraku. Vez s civilizacijo je bila nepreklicno prekinjena. Nemudoma smo začeli pripravljati teren za postavljanje ekspedicijskih šotorov. Teptanje snega in uravnava sipke snežne podlage je zahtevalo dobre štiri ure premikanja dvajsetih nog, opremljenih s krplji ali smučmi. Pripekajoče sonce, ki je na belem snegu še močneje odbijalo svetlobo, nas je slepilo ter vse bolj izsuševalo in naposled omamilo. Iz delovnega ritma postavljanja baznega tabora na snegu in večnem ledu nas je vrgel šele trenutek, ko se je sonce skrilo za gorskimi grebeni, ovešenimi z velikanskimi snežnimi opastmi in turkiznimi, kot jeklo trdimi lednimi seraki. Po občutku se je v trenutku shladilo za 40 stopinj. Kratke rokave in sončno pripeko so nemudoma zamenjala debela puhasta oblačila in topli zimski čevlji. Termometer v šotoru se je že nekaj minut

o skoraj petnajst tisoč kilometrov oddaljenega ledenika, kjer so bili naši cilji, smo se podali z letališča v Ljubljani. Več kot trideseturno potovanje na drugi konec sveta je kljub stiskanju na letalih in prekladanju po letaliških čakalnicah Amsterdama, Minneapolisa in Anchoragea minilo hitro. Misli naše desetčlanske ekipe Športnega društva Freeapproved so bile polne pričakovanj. Moje pa tudi dvomov in strahov. Bili smo namreč na eni največjih življenjskih avantur! Name-

na ošiljenih deviških vršacih okrog nas ni stal še nihče in tako vrhovi gora nosijo zgolj začasne oznake (npr. P8599, kar pomeni višino v čevljih), lahko prvič preplezane oziroma osvojene deviške vrhove prav tako poimenujemo po lastnih željah. Čeprav smo pristali opoldne, v soncu in čistem brezvetrju, smo se zelo dobro zavedali, da se vreme v teh subpolarnih krajih zelo hitro spreminja. Z letal smo

Poletje na Aljaski

Šele ko se človek sam potrudi za to, da »preživi«, da ne jemlje vsega za samoumevno in ob tem živi vsaj v neki majhni negotovosti za svoj obstoj – šele takrat se zares zaveda samega sebe in svojega biti.

Pristanek na dotlej neimenivanem ledeniku

Poseben občutek biti prvi
Na izbranem ledeniku smo pristali prvi, zato smo ga skupaj s pilotoma poimenovali po našem športnem društvu – Freeapproved. Ker tudi Panorama baznega tabora na vecer pred odhodom.

po zatonu sonca spustil na dvomestno številko. Globoko pod ledišče! Poslavljajoča se dnevna svetloba je v simfoniji z vzhajajočo luno na nasprotni strani kristalno umitega neba odigrala čudovit naravni prizor.

življenje na večnem ledu
Dnevni ritem življenja v baznem taboru na odpravi je bil prepuščen vsakemu posamezniku. Na Aljasko smo se odpravili samo z enim skupnim ciljem – doživeti in preživeti nepozab-

28

Film z Aljaske
Vseh izkušenj, ki jih prinese tovrstna avantura, ni mogoče tako v kratkem opisati z besedami. Morda je zato ustrezno povabilo v Cankarjev dom, tam bo 21. novembra 2012 premiera celovečernega dokumentarnega filma, ki smo ga na odpravi posneli. Grega in Bor tik pod deviskim vrhom windy peak. visi s srežem obdanega stropa naravnost pred obrazom. Prevečkrat sem jo že prespal, kadar je bila zavita v debelo puhasto spalno vrečo. Pokukam iz šotora – nebo je zabito z oblaki. Budilko prestavim na 7.00. Vreme je boljše, očitno se jasni. Le tu in tam je še modro nebo kot platno popackano z malimi belimi oblački. Vsa oblačila, potrebna za turo, na hitro zbašem v spalno vrečo, da jih vsaj malo pogrejem, preden jih navlečem nase. Nekaj minut še uživam toploto spalne vreče, potem se, kar se da hitro, oblečem v vse, kar imam. Prsti mi hipoma otrdijo. Začnem taljenje snega, da si z Gregom pripraviva topel jutranji obrok iz vrečke, tekočino za na turo pa sva natopila že prejšnji večer. Mrzel severni piš mi reže v obraz, ko kreneva iz baznega tabora proti Steni. Po poldrugi uri dostopa sva pod mogočnim, več kot kilometer visokim granitnim zidom, obdanim v sneg in led. S cmokom v grlu pogledujem visoko navzgor, kjer z grebena kot nekakšna prežeča pošast nad zamišljeno plezalno linijo visi kot stanovanjski blok velika snežna opast. Tiho pripraviva opremo in si stisneva roki. V plezalni smeri naju z Gregom ne povezuje zgolj vrv, temveč tudi precej močnejše – trajne vezi. Takšne, zaradi katerih ni potrebnih veliko besed, in hitro veva, kaj kdo razmišlja, kakšni dvomi in strahovi se komu porajajo. V spodnji, lažji tretjini smeri napredujeva hitro, saj plezava sočasno in se ne varujeva. Malo postaneva šele pri strmem lednem raztežaju, kjer v kakor kamen trd star črn led zavrtava prve ledne vijake za varovanje. Kljub žgočemu soncu, ki nama izsuši grli, da čutim, kot da imam v njem iglice – napredujeva dobro. Bliže sva velikanski opasti, bolj me je strah. Tisti neprijetni občutek, ki me kot kamen privezan na nogo vleče nazaj, dol in stran. A razum in želja sta močnejša. Vrh je vse bliže! Ko pre-

Kopanje snega in priprava baznega tabora

Luna zahaja za grebenom Freeapproved peaka.

Skupinska fotografija dan pred povratkom v civilizacijo. no skupno avanturo na delčku planeta, ki ga imamo samo zase. Avanturo, na katero bomo ponosni in o kateri bomo še dolgo govorili in sanjarili. Vsi športni cilji (plezanje, turno smučanje, letenje) so bili stvar posameznikov oziroma navez, pri čemer so jih omejevali samo lastna volja, pogum, sposobnosti in narava – vreme in razmere. Nad ledenikom Freeapproved smo v športnem smislu naredili veliko, zlasti ob upoštevanju vremena, ki nam kar 75 odstotkov časa ni bilo najbolj naklonjeno. Skupno smo preplezali več kot ducat prvenstvenih smeri vseh težavnosti, opravili prvenstvene alpinistične smučarske spuste, prve speedflying letalske podvige v gorovju nasploh in osvojili enajst deviških vrhov, med drugim najvišjega še neosvojenega v gorovju. In ker sem prav na vrh zadnjega priplezal kot prvi in sem za dosego tega vložil največ energije in volje, mu namenjam nekaj vrstic iz svojega dnevnika.

Dostop do preko kilometer visoke nepreplezane stene, ki sva jo isti dan zmogla Anže in Grega. Avtoportret avtorja (Anže Čokl) na pravkar splezanem vrhu

Bor Šumrada v prvenstveni alpinistični smeri Sleepwalker na neosvojen vrh

Nekaj zanimivosti in statistike
¶ Oddaljenost baznega tabora od doma: 14.521 km ¶ Oddaljenost od zadnje naselbine: 216 km ¶ Nadmorska višina baze: 1536 m ¶ Čas, porabljen za taljenje snega za kuhanje: 510 ur ¶ Količina staljenega snega za hrano in pijačo: 4,7 m3 ¶ Količina vode, ki smo jo stalili iz snega in pojedli/popili: 1360 l ¶ Povprečna dolžina dneva: 15 ur 20 min ¶ Povprečna temperatura v šotoru med spanjem: – 8 ºC ¶ Površina ledenika: 59 kvadratnih kilometrov ¶ Število novih osvojenih vrhov: 11 ¶ Število presmučanih prvenstvenih smeri: 13 ¶ Število preplezanih prvenstvenih smeri: 12

Aurora polaris - polarni sij nad baznin taborom v hudem mrazu.

Iz mojega dnevnika
Ob 5.00 mi zvoni budilka. Ves zadet od svetlikajočih se lednih kristalčkov, ki lebdijo v zraku in se kot mokre krpe lepijo na stene šotora, ugasnem budilko na ročni uri. Ta

29

Grega Ažman je pravkar opravil prvenstveni alpinistični smučarski spust.

A vendar vsakič znova, ko sem zares daleč od doma na tovrstni pustolovščini, spoznam, kako zelo malo je pravzaprav treba, da sem srečen. Da živim! Takšne avanture mi pomenijo nekakšne drugačne čase. Brez vsakdanjega vrveža, brez interneta, brez denarja, brez nepotrebne vsakdanje navlake za razvajene riti.
plezava zadnji strmi snežni raztežaj, doseževa greben. Že vidim ošiljen vrh, spoznam, da je pot nanj odprta. Dano mi je bilo doživeti, da sem stopil že na kar nekaj dotlej neosvojenih, deviških vrhov po svetu, a mi ta pomeni še posebno veliko. Zanj sem se dodobra nagaral in verjetno zaradi prežeče opasti in ne najboljših snežnih razmer v spodnjem delu največ tvegal. Grega potrepljam po rami in ga objamem. Oba sva zgarana, vendar naju za hip prevzame veselje in zatuliva v širno nebo nad neskončno aljaško snežno pokrajino. Tega so v času najinega vzpona znova prekrili temni oblaki. Veselje hitro mine. Spet tisti poznani občutek strahu in negotovosti nekje v trebuhu. Počutim se majhnega in na tistem ostrem grebenu strašno ranljivega. Skrb pred sestopom narašča. Vem, da naju do varnega zavetja šotorov loči prav toliko, kot naju je zjutraj do vrha. S to bistveno razliko, da sva zdaj že pošteno utrujena. Zberem misli v glavi, ki poka od doživetij in dehidracije. Posnamem kratek intervju in naredim nekaj Na dostopu do stene pod mogočnimi seraki Grega Ažman pod velikansko opastjo 200 m pod robom stene in deviškim vrhom

fotografij. Na hitro vsak prežvečiva svojo mulo (energijsko ploščico) in narediva zadnje požirke tekočine. V megli začneva sestopati. Pretežni del smeri plezava navzdol, zadenjsko. Čez vsa prepadna mesta se spustiva po vrvi. Sonce je že utonilo za grebenom, nebo pa so že davno prekrili oblaki in v bazo se vrneva ob rahlem sneženju. Fizično utrujena, v mislih in duhu pa bogatejša in močnejša. Za dobesedno enkratno izkušnjo in prvovrstno doživetje. Takšno, ki ga ni mogoče kupiti, temveč si ga moraš prigarati in izživeti. Še isto noč – po vzponu – namesto počitka zmrzujem na ledenem severnem vetru pred šotorom pri – 18 ºC. Z odprtimi usti in očmi zevam v nebo, posejano z milijardami zvezd, in kot z najfinejšo pajkovo mrežo prepredeno z zeleno, vijoličasto in modro svetlobo polarnega sija, ki ga snemam že poldrugo uro. V telo me zebe in drgetam. Mislim si, da sem ta trenutek najsrečnejši človek na svetu! Medtem ko nastaja dotična reportaža, se naša avantura bliža koncu. Ležim in z rahlo ozeblimi prsti tipkam v omamni tišini noči v šotoru, ki mu pravim dom. Lase imam mastne kot maslo in vsi stojijo v isto stran. Odvisno od tega, na katerem boku spim. Pod mojo koščeno ritjo pod šotorom se sneg vse bolj podaja in med spanjem se vse bolj nagibam proti cimru. Ko grem spat, se počutim kot da bi se ulegel v kopalno kad. Zvečer se tako občasno zbudim na pol stlačen na Gregovo spalno vrečo. Odkar sem bil nazadnje pod prho, so minili slabi trije tedni. Moj začasni dom je omejen na 4,29 kvadratnega metra in še tega delim s cimrom ter nujno potrebno plezalsko opremo. Člani odprave: Anže Čokl, Bor Šumrada, Boštjan Virc, Dušan Huč, Grega Ažman, Janez Rutar, Matej Pobežin, Urban Glič, Valentina Mravlje in Žiga Fujan. Zahvaljujemo se vsem, ki so odpravo podprli: Savatech, Bohinj Park EKO Hotel, BCB plastična kirurgija, Datalab Pantheon, Trgovina Annapurna, Temida, Senčila Bled, MuleBar, Trgovina Terra, Samo Vidic, Bolle, Dynafit, Travellunch, Fotoformat, Vigor in Interlux.

V dnevni sobi prevladuje kamin z lesenimi tramovi, ki segajo vse do stropa.

Poberi se m
S temi besedami je Josip Broz Tito, kadar je bil jezen, svojo ženo Jovanko poslal na otok Galija, medtem ko je sam ostal na svoji priljubljeni Vangi, ki je od omenjenega otočka oddaljena le kilometer in pol. Fotografije vile na brionskem otočku Galija, ki je bila zgrajena v dar Titu, a je znana kot Jovankina hiša, so nedavno prvič objavili v medijih, res pa je, da se je od nekdaj potihoma govorilo, da gre za zlato kletko na štiri hektare velikem otoku, na katerem razen galebov nikoli ni bilo žive duše.
Tekst: ž. k.

Č

eprav je otoček Galija, eden rajskih krajev brionskega otočja, pravzaprav čudovita oaza z eno samo hišo, Josipu Brozu ni ugajal, tako da je nanj stopil samo enkrat. In čeprav je otoček le kilometer in pol oddaljen od njegove ljube Vange, ga je namenil svoji ženi Jovanki, a ne kot raj za uživanje v samoti, temveč kot kraj, kamor jo je poslal, kadar je bil nanjo jezen ali mu je šla na živce. Menda tudi Jovanka ni bila kdove kako navezana na otoček. Le redko je tam poiskala zatočišče, saj ga je tudi sama doživljala kot svojevrstno kaznilnico. Vila, ki je bila zgrajena brez kakšne posebne

Raj na zemlji. Raj, ki sameva.

Kako je mogoče, da na otočju, ki je bilo od nekdaj sinonim za razkošje, obstaja tako samoten kotiček? Že v začetku 20. stoletja so na čarobnih otokih počitnikovali Franc Ferdinand, slikar Gustav Klimt, skladatelj Richard Strauss in književnika George Bernard Shaw in Thomas Mann. Prav razcvetelo pa se je otočje v petdesetih letih prejšnjega stoletja – v Titovem času. Tito je tukaj z Naserjem in Nehrujem podpisal brionsko deklaracijo in gostil Charlesa de Gaulla, Willyja Brandta, Leonida Brežnjeva, Winstona Churchilla, Nikito Hruščova, Anvarja el Sadata, Sadama Huseina, Fidela Castra ... Lepoto Brionov so občudovali Sophia Loren in Richard Burton pa tudi Angelina Jolie.

30