.

KAMEN
LITERARNA REVIJA DIJAKINJ IN DIJAKOV G IMNAZIJE B EIGRAD
Avtorji v tej tevilki: Filip Miklavi Pavel Kos Sara Fabjan Mia Turi Sabina Vesnid Vikotrija Kostadinova Gregor Lipovek Robyn Belak Katja Marki Samwise Lea Volk pela Zakrajek Tea Poznajelek Polona Gams Jaka Perovek Katarina ermelj Avtorji, ki so sodelovali v prejnjih tevilkah in so prav tako prispevali nove prispevke: Sara Jesihar Anja Banko Kaja Blazinek Amelia Trampu Miha leskovar Uro Marolt Kristijan Sirnik an Trontelj Avtorji, ki so sodelovali pri prejnjih tevilkah in njihova e objavljena dela ponovno objavljamo: Maja arkovid Amelia Trampu iga Golobi Anja Banko Katja erne Rok Amon Sara Jesihar Mojca Mar Tea Plesniar Kaja Blazinek Miha Kragelj pela Brecelj Eva Jus Jan Pirnat Izabela Rakar Vasja Urbani Matja Payrits Nua Jug Uro Marolt Urka P. Kristijan Sirnik Nina Djekid an Trontelj Ema Karo Bla Boi Florian Klauser Sandra Lukid Mia Turi Polona Gams pela Habulin Eva Markun

KAZALO
KAZALO Uvodna beseda urednice Uvodna beseda mentorja FILIP MIKLAVI PAVEL KOS SARA FABJAN MIA TURI SABINA VESNID VIKOTRIJA KOSTADINOVA GREGOR LIPOVEK ROBYN BELAK 2 5 7 11 15 21 27 31 35 39 43 49 53 63 67 71 75 79 83 86 87

KATJA MARKI SAMWISE LEA VOLK PELA ZAKRAJEK TEA POZNAJELEK POLONA GAMS JAKA PEROVEK KATARINA ERMELJ NOVI PRISPEVKI AVTORJEV, KI SO SODELOVALI V PREJNJIH TEVILKAH SARA JESIHAR

ANJA BANKO KAJA BLAZINEK AMELIA TRAMPU MIHA LESKOVAR PRIBOR IZBOR PRISPEVKOV IZ PREJNJIH KAMNOV MAJA ARKOVID AMELIA TRAMPU IGA GOLOBI ANJA BANKO KATJA ERNE ROK AMON SARA JESIHAR MOJCA MAR TEA PLESNIAR KAJA BLAZINEK MIHA KRAGELJ PELA BRECELJ EVA JUS JAN PIRNAT IZABELA RAKAR VASJA URBANI

88 94 97 99 101 114

|3

115 117 119 120 121 122 123 124 126 127 128 129 131 132 133 134

MATJA PAYRITS NUA JUG URO MAROLT URKA P. KRISTIJAN SIRNIK Nina Djekid AN TRONTELJ EMA KARO BLA BOI FLORIAN KLAUSER SANDRA LUKID MIA TURI POLONA GAMS

135 137 138 139 140 141 142 143 144 145 148 149 150 151 152 160

PELA HABULIN EVA MARKUN NEKAJ FOTOGRAFIJ IZ LITERARNIH VEEROV

Uvodna beseda urednice:

STATISTIKA PRED UMETNOSTJO

Da bi lahko razumeli tradicijo .Kamnov (op. p. literarna revija dijakov Gimnazije Beigrad) in se spustili v branje jubilejnega desetega .Kamna (od leta 2005 se je zvrstilo e 10 izdaj), moramo najprej obdelati nekaj suhoparnih podatkov. Ker razum pride pred umetnostjo (to je le gimnazija intelektualcev), je statistika vedno objavljena na prvih straneh.

|5

20 15 10 5 0 1. 2.

tevilo avtorjev v .Kamnu

tevilo avtorjev v .Kamnu tevilka .Kamna

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

Opis grafa: Graf je bele barve, obrobljen s tanko rno rto, krivulja pa je temno siva. Na abscisni osi so nanizane tevilke od 1 do 10, v vrstnem redu od najmanje (1) do najveje (10). Te predstavljajo zaporedno tevilko .Kamna. Ordinatna os predstavlja tevilo avtorjev, ki se giblje med 10 in 20.

200 100 0 1. 2. 3.

tevilo strani v .Kamnu

tevilo strani v .Kamnu

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.* tevilka .Kamna

* dokaj optimistina prognoza za letonji .Kamen (za napane podatke ne odgovarjam)

1,2 1 0,8 0,6 0,4 0,2 0 1. 2. 3. 4.

tevilo mentorjev
tevilo mentorjev

5.

6.

7.

8.

9.

10.

tevilke .Kamnov

Interpretacija rezultatov: tevilo mentorjev (oziroma Ivan Dobnik) se skozi vseh deset .Kamnov ni spremenilo.

Lektoriranje v procentih
0% Samo Krui 100%

Cena .Kamna []
10. 7. 4. 1. 0 1 2 3 Cena .Kamna []

Rezultati: Procent opravljenega lektoriranja se skozi deset .Kamnov tudi ni spremenil.

Rezultati raziskave: brez komentarja

POVZETEK: .Kamen je literarna revija dijakov Gimnazije Beigrad Izhaja od leta 2005 V tem asu se je zamenjalo 6 urednikov in urednic V desetih .Kamnih je bilo skupaj objavljenih 972 strani Radi imamo grafe SARA FABJAN

Ivan Dobnik

Gradnja desetih .Kamnov

.Kamen vstopa s tevilko deset v sedmo leto izhajanja, na svojih straneh pa tokrat povzema e dela nekaterih avtorjev iz vseh prejnjih tevilk, ki so do zdaj najvidneje zaznamovali vsebino revije. Z delom mentorja sem priel jeseni leta 2004, prvi, temeljni .Kamen je izel marca leta 2005. S svojimi prispevki na literarnem kroku je vse od takrat sodelovalo 133 dijakinj in dijakov, med njimi mnogi e objavljajo v drugih uglednih slovenskih literarnih revijah, na Radiu Slovenija ali pa z branji dejavno sodelujejo na literarnih veerih. V .Kamnu so, od prve do desete tevilke, objavljali Andrea Poganik, Miha Kragelj, Uro Marolt, an Trontelj, Eva Jus, Samo tajner, Vasja Urbani, Miha Marolt, Leonora Nuredini, Domen Bakovec, Vesna Djuri, Katja Perat, pela Brecelj, Lena Hofman, Urka Kosec, Jan Pirnat, Jana Kirn, Kristijan Sirnik, Matja Payrits, Florian Klauser, Izabela Rakar, Anja Voljavec, Nina Djekid, Nua Jug, Jernej Kastelic, Ema Karo, Uro Vuko, Miha Leskovar, Maja arkovid, Miha Zemlji, Katja erne, Mia Turi, Polona Gams, Katja Ilovar, Eva Markun, pela Habulin, Toma Kovai, Sandra Lukid, Sara Fabjan, Amelia Trampu, Rok Amon, Bla Boi, iga Golobi, Anja Banko, Sara Jesihar, Jaka Perovek, Mojca Mar, Uro Benko, Kaja Blazinek, Tea Plesniar, Filip Miklavi, Pavel Kos, Sabina Vesnid, Viktorija Kostadinova, Gregor Lipovek, Robyn Belak, Katja Marki, Lea Volk, pela Zakrajek, Teja Poznajelek in Katarina ermelj. V priujoi tevilki je v treh pesmih Filipa Miklavia na prvi pogled nemara zaznati resignirano temanost, a pod tem strogo kritinim portretiranjem moderne loveke drube se skrivata upornost in prikrita revolucionarnost (a korenine skrito razpreda v vse smeri), kar dokazuje, da je pisanje pesmi e samo po sebi dejanje upora, druganega gledanja na stvarnost, in sproanje pozitivne ivljenjske energije. Pavel Kos je v pesmih zelo zgoen, natanen, z minimalizmom metafor, a zato ni manj poetien. V eksperimentu raziskuje zmonosti pisanja v vseh smereh, Pismo o kuliju pa je prava ustvarjalna radost. Sara Fabjan je svoj izvirni ustvarjalni izraz izjemno razvila ter poglobila, tako v formi kot tudi po vsebini. V sredie njenega pesnitva je postavljen problem loveka kot posameznika in vpraanja o smiselnosti ivljenja, kot ga ivi lovek modernega sveta. Gre za skrb, kritiko, odgovornost. Tudi z mero duhovitosti, humorja ali ironije, e je potrebno vse to zna spretno preplesti, da bi dosegla eleni uinek, in ravno niansiranje ter prepletanje vseh teh nivojev predstavljata (poleg daru za verzno kompozicijo itd.) njen veliki ustvarjalni in umetniki potencial. Mia Turi je izjemno dobro razvila obutek za jezik in skozi to za pesemski izraz: splet miljenja in poetinega. Razvija tudi snovanja v anglekem in nemkem jeziku, kar je e dodatna preizkunja ustvarjalne energije v najbolj pozitivnem smislu. Sabina Vesnid v proznem zapisu Drevo sredi vsega in ni spretno razpira poloaj obutenje spoznanje posameznika sredi naega sveta. Gre za kratko in lucidno meditacijo refleksijo, nemara eno najboljih v vseh desetih

|7

.Kamnih, spretno napisano in natanno analizirano, zelo kratko sekvenco iz ivljenja, ki nas obkroa. Vsebuje tudi mone poetine elemente. Viktorija Kostadinova je s to svojo prvo objavo pesmi svee, izrazito lirino pero, kakrnih je bilo v vseh desetih .Kamnih le peica. Pretanjen svet ustev in obutenj je zlit z nakazanim premiljevanjem o najvejih temah loveka (ivljenje, smrt, konnost, minljivost, ljubezen itd.), ima velik posluh in obutek za jezik, kar je temelj pesnike govorice. Gregor Lipovek s prvo objavo kae svoj dar za jezik in igro z njim, za igro v pesmi, v kateri se iskrijo nadrealistini elementi, z ritmom in mero, od katere lahko v prihodnje zelo veliko priakujemo. Robyn Belak nas presenea s irokim razponom umetnikega izraza: od lirine, mojstrsko napisane pesmi Krhka rebra se drobijo pod tekim srcem do duhovito kritine in mnogopomenske Matematike pa spet do pesmi Pozimi, zgoene impresije, natanne, poglobljene, mone. Pesmi Katje Marki, ki je ele v prvem letniku, so glede na to vsebinsko nadvse izdelane ter zrele, s tenjo po dovrenosti. Dotikajo se teme narave in ljubezni, z obutkom za pesemsko strukturo od zaetka do konca. Samwise: to bi lahko bil odlomek iz romana, v katerem se prepletata avtobiografija in izmiljija, pravljinost in kruta resninost, pretresljivo zapisovanje toka notranjega intimnega ivljenja, ki pripoveduje o obutljivosti in iskanju zavetja v drubi, ki za te vrednote ne najde pravega razumevanja, vsekakor pa gre za dar pripovedovanja, ki nosi v sebi vse monosti za iritve in nadgradnje. Lea Volk v Popolnosti s slogom, ki povzema aforizem, spretno opie paradoks popolnosti. V ospredje postavlja misel in vsebino pesmi, zelo spretno niza besede. pela Zakrajek z zelo lepim haikujem in dvema pesmima v bolj klasinem slogu kae poseben obutek za isto, izdelano pesemsko obliko, v katero s pretanjenostjo vnaa osebno in obeloveko bivanjsko problematiko. Teja Poznajelek v angleini predstavi smisel boinega darila: nekakno moderno pravljico, zgodbo s poanto. Polona Gams v Interpretaciji pesmi zelo dobro parodira in ironizira pesemsko kritiko, teorijo, analizo, moderno akademsko literarno znanost, ki sebe postavlja na prvo mesto, sam predmet analize pa je zanjo nepomemben oziroma zgolj sredstvo za uveljavljanje njene vsevedne in vzviene avtoritete. Jaka Perovek v treh zgoenih pesmih na tri razline naine govori o stanju razpoloenja, obutenju sveta, smislu ivljenja: gre za tri slike, nadvse plastine, ive, posebne, prodorne. Spretno izpisane, dovreno postavljene. Katarina ermelj z briljantno dognanim refleksivnim zapisom o noveli Kantata o zagonetnem vozlu Vladimirja Bartola zakljuuje prispevke literarnega kroka kot nekakna izstopajoa toka pika na koncu - , vredna objave v katerikoli slovenski literarni reviji. V nadaljevanju desetega .Kamna so objavljena e najnoveja dela dijakinj in dijakov, ki so nastala po njihovem zakljuku gimnazije, torej e v asu tudija. Predstavljene so tudi pesmi nekaterih avtorjev skupine Pribor (Uro Marolt, Kristijan Sirnik, an Trontelj), v zadnjem delu sledi antologijski izbor iz vseh prejnjih tevilk .Kamna. Na taken nain je v osnovnem zarisu predstavljeno dosedanje sedemletno delo kroka, vse do desete, jubilejne tevilke.

|9

10

FILIP MIKLAVI
Prva pesem Na razpotju ivljenja iem zemljevid. rni krokarji kroijo. akajo Zahajajoe sonce me e zadnji poljubi. rni krokarji akajo. Duh zapusti telo. V temini opazi s srebrno meseino obsijan Ni. rni krokarji pristanejo

|11

Druga pesem Stanuje v 7-nadstropnem bloku. ivljenje ti kroji hini red, ki dunglo ljudi in betona povezuje ter jih sili naprej. Stene imajo uesa, duhovi bloka pa ti v tiini kriee narekujejo pravila. Si drevo, ki svojo kronjo goji po predpisih, a korenine skrito razpreda v vse smeri.

Tretja pesem V mrani sobici na podstreju se vali gost rn dim. Snop lui odkriva deka, poleg njega no lei. Deek tava: zdaj pod lu zdaj v tem. Panino in v histeriji ie sebe, da bi se nael. A kako le sebe bo spoznal, e je ta veer mu luna obsijala ni? V trenutku soba rdee zaari, na njegovo okno brizgne rna kri, v rnem kotu rne sobe le e trupelce lei, ni nobene ve podobe, le e cigareta, ki tli. V mrani sobi dim je sapica odgnala, pod lujo je no krvav, in misel, ki mu smrtni udarec je zadala, na papirju njegov zadnji je pozdrav: JAZ SEM NI!

12

|13

14

PAVEL KOS

|15

Iskalec idej Kaj dela? Iem, akam idejo idejo pravo zakaj Da reim svoj dan, trenutek, ivljenje Ko jo najdem jo preveim in izpljunem kot vse ostale ostane le okus ...

Mono oko
iz njega ari mo mo in tema mo in mir mo in nirvana

zobotrebec v oesu realnost podre mir ni ve miru ni ve moi

16

zobotrebec zgnije, odpade in zbledi mo se vraa oko se celi

mo je tu neomajna kot vedno vedno je bila mo in mir

Pismo o kuliju Neko bil je en kuli, rumenee modre barve, njegova valjasto-stoasta oblika je udejanjala njegovo popolnost obstoja, dodali smo mu e sivo in modro barvo in e skoraj je zael eksistirati. Dodelimo mu e funkcijo, funkcijo zmonosti z njim pisanja takih zablojenih zapiskov o slovenskih pesnikih med drugo svetovno vojno, kako so li v partizane risat partizanske breze s partizanskimi pukami in tu pa tam kakno rdeo zvezdo in enje z grobovi. Nato rabimo seveda tudi valjasto minico, ki se v enem delu stoasto zoi do kroglice, s katero se to rnilo te minice prenaa na ta prelepi papir iz prelepih dreves, ta udovita celuloza, ta lahtna vlakna, te prelepe rte. Oj, ta sveti kitajski izum, sveti gral lovetva, tebe ta kuli potrebuje, da ta kuli lahko zaivi, se udejanji, osmisli in, kuli, ljubim te.

|17

Robide rombaste oblike Ravioli rjavijo v raji rozini, razen razdora razvpitega roparskega rodu, rombi ropotajo razneeno, razvpito robato roljanje;

SONCE (RECEPT) NAPAJAJ SVOJ PINEALNI ORGAN IN JEJ SOLATO, PA BO SREEN

18

The World to me fucking information

|19

20

SARA FABJAN
Vojna Takna je bila ekonomska kriza Pred vojno Takno je bilo stanje duha Pred vojno Tako nestabilno je bilo ivljenje Pred vojno Razbijali se bodo raunalniki Nosilci ivljenja Streljali bodo Roboti Zavzemala se bo Nevidna zemlja Tako bomo nali Smisel

|21

Semafor za veno Nastavili smo tempomat na semaforju In ga prigali. Nekdo bo zaradi tega zamudil vlak, Nekdo ujel zaetek slube, Nekdo umrl In nekdo preivel. Nekdo bo nael svojo sreo, Nekdo izgubil vse, kar ima, Sosedova maka ne bo dobila hrane In de ne bo padal v Severni Koreji. ez tiso let semaforja ne bo ve. e ez tiso let bo urejal dogodke.

Prihodnost smo mi Kako smo neumni Ko mislimo da je prihodnost v drubi (ko se ta oddaljuje po avtocesti) in z drubo (ko ta razpada) Pomisli kolikokrat eli zdravnik postati veterinar? ivali bodo prevzele svet. Ne potrebujejo razvoja poginili bomo zaradi spreja proti ljudem (tiso na en pritisk)

22

Na mestih bodo zgradile smetia za nevarne odplake (in mi bomo beali po naih kanalizacijskih jakih) Vasi zalile z umetnimi morji a smo zmoni tega, da nam zrasejo krge? In potem uresniile nae dolgoletne sanje-zapustiti ta planet Naj golazen pogine kot znasama od sebe

Reinkarnacija Dejstvo. Pojavi se na vsakih nekaj stoletij to doloata vesoljni reb in tvoja loterija Tisti ki imajo sreo preivijo manj ivljenj A drugi se rodijo e ko umrejo loveka dua se oblikuje skozi stoletja ne more biti lovek e od zaetka ker razume pravila e pred rojstvom Ne zane se in se ne kona Pametni ponavljajo iste dogodke z malimi variacijami samo da se nekaj nauijo Neumni elijo iziveti vsakega loveka do konca in ob smrti zapustijo samo prazno vreo Telo je samo orodje nain na katerega se izraa domiljija vesolja oklep ali pa luina due danes v kapitalizmu vesolje propada ker izgublja nadzor nad duami

|23

ki se cepijo v manje due ve ljudi a manj loveka

Arheoloko najdie Izkopanine. tiri lopate ob wc-koljki ki smo jo uporabljali v obredne namene in ob luninih mrkih za rtvovanje V otoru na mizi poleg ravnila obesek za kljue je lahko nosil le nekdo na visokem poloaju na ogrlici okrog okrog pasu

24

V stekleni posodi rahel listi papirja s tevilko katerega namen je bil verjetno lajanje raunanja stari abak vasih najvejega pomena Izumrli smo e pred 1992. leti novega tetja pritisnili so na gumb: 2000 in nekaj naega tetja = 0 novega tetja

Pogrebi Vsi pogrebi so zlagani. in vsa lepa besedila o tistih, ki so odli. In vest je tista, ki repa, medtem ko poje svojo hvalnico. In vest je tista, ki trka na zadnja vrata vsake hie (tudi tiste brez njih), ko poskua iveti brez tistega dne. Saj vendar vse e tee naprej! Voda Sok Kislina Kri Nazaj naprej nazaj naprej

|25

26

MIA TURI

|27
Kaj je zame uitek? ... hm Sprva se vpraam, kaj pa naj bi uitek sploh bil? Kljub svoji starosti se znova znajdem v koi otroka, ki radovedno ie pot do odgovora. Znova se poutim ogolieno, saj v tej starosti bi e morala vedeti, kako zauiti uitek. Pa kaj ni uitek res to, da je nekdo sposoben zauiti trenutek, kot balon zauije zrak, ko ga napihne. Kaj ni uitek tudi to, ko v svojem rodnem kraju odkrije ar uliice, saj je do zdaj nisi nikoli opazil. Kaj ni uitek to, da se lahko potopi v zapolnjenost njegovih oblail. Torej, uitek je zame tisti obutek, ko si si pri petih letih prvi zavezal svoje eveljce obutek, ki te popelje iz svojih meja, ko si sposoben zauiti mamljivost ivljenja. To je zame uitek.

Great Expectations four years ago, I saw a flourishing plant I wondered what was inside a plant what determines its essence shiny water surface the sun, creating shadows or surroundings speaking in a whisper

the long anticipated afternoon devoted to buying a bouquet of freshly sharpened pencils no matter its end there was the existence of Erotik ist eine Form der Gewalt Achte nicht auf dem Mond Der Mond bleibt sichtlich lnger als ein Ball der Sonne gesehen Er war unsanft als der Hagel auf den trockenen Asphalt Das Wasser rettete eine Frau Morgen tropfte von den Vorhngen seine Fustapfen in den Teppich.

28

insufferable expectations it's on this afternoon this afternoon of all fate becomes clear a whole lifetime in just one afternoon and in one afternoon a life

Opazovati in/ali biti opazovano Videti ali biti viden Odlepiti vse plasti koe preostane le koeno ogrodje praznine v katerem nimam elje iveti Biti nehvaleen ali iveti ivljenje, ki ga nimam elje iveti kako se je to lahko zgodilo ah, saj ni vano

|29

nalepi plasti nazaj nase, ivi v ogrodju, v katerem ne eli iveti, in ivi to nesmiselno ivljenje ure po kazanju plasti in ure po tem Spopasti se z urami in pogledati ivljenju v obraz ga videti takno kakrno je iveti ivljenje, ki ga ni mo iveti

30

SABINA VESNI
Drevo sredi vsega in ni Hitro se je stemnilo. Ni bilo ve primerno za fotografiranje drevesa med koruzo na eni strani in avtocesto na drugi. Oktober je e in priakovati je treba temo prej kot poleti. Pot, ki vodi do drevesa, je bila polna sprehajajoih se ljudi. Pa tako zelo sem si elela biti sama. Nekje, kjer bi bili samo jaz, objektiv in pokrajina sredi mesta. V dananji gnei je to edini kraj, kjer lovek vsaj za hip najde mir. eprav bi se lahko reklo, da je laen. Na drugi strani se vidijo lui novega stadiona in na misel mi najprej pride vrve ljudi, ki se tam sprehajajo, ne ozirajo se v mojo smer, v nekaj, kar je neko stalo tam. Ne glede na to sem nala hip miru, ki sem ga tako zelo potrebovala. Ko s ceste zavije na pot, pod nogami zauti drugano podlago. Preplavi te mehkoba peska in ni teko pozabiti na vsakdanje teave, ki se ti prej zdijo najhuje, nato pa le ugotovi, da so nesmiselne. In vse to ti pove le podlaga, ki poasi prehaja v zemljo, v zaetek vsega ivega. Iz nje pa izhaja vse, in ravno to lahko ulovi s pritiskom na sproilec, ki zamrzne as, na tak nain, da se ga sam lahko spominja. Danes je vse tako, da takoj izgine, e ni nekje zapisano ali pa naslikano. Vendar pa trenutki obstajajo in e zaradi tega odraajo pomembnost, ki jo po vsej verjetnosti spregleda, saj si z mislimi zatopljen v svoj svet in pomembno v tem primeru postane tisto, kar naj ne bi bilo. Po navadi se tega zave, ko pojme in stvari vidi in ne samo opazi. Dananji svet pa te slej ko prej potegne nazaj na staro pot v svet nerazumevanja. Potreben je nekdo ali nekaj, ki oziroma kar ti pomaga razumeti, zakaj je vse nerazumljivo in nerazloljivo. Kajti ravno sam si prizadeva razumeti smisel in to je tvoja napaka. Prispela sem do drevesa, ki sem ga iskala. Ni ga teko najti, saj je dale stran od vsega znane ga, pa vendar ga obkroajo vse mogoe stvari, od ljudi do koruze. Stoji na razpotju ivega in umetnega. S svojo mogonostjo se upira odtujenosti, s tem da jo z vsem srcem sprejema. Poakala sem, da ni bilo nikogar v bliini, vsaj sto metrov naokrog. Ljudje , ki so bili e malo prej prisotni, so se zaeli razblinjati v daljavi in vedno manj jih je bilo opaziti. Tega sem bila kar vesela in preplavil me je obutek svobode in spontanosti, ki ga ni mo zaigrati. Pride takrat, ko si ujet med zemljo in nebom, vendar se ne pouti ujetega, temve svobodnega. Tako se najbolj priblia orlu na nebu, tla pod nogami pa ne izginejo v celoti. Vse za hip obstane

|31

(brez naslova) Sprehaja se po mestnem parku. Pred omi se ti prikazujejo samo besede in monosti. Ko pride do toke, na kateri ne ve ve, po kateri poti bi el, se sprauje v negotovosti in razmilja. Sam si. Odloitev je samo tvoja in izbere si pot, po kateri hodi.

Mestna lu zaslepi pogled na svet ivljenja.

32

Morje opua skrbi le-te prinaajo reke na koncu neba.

Na prozorni ipi opazijo se kapljice deja, ki v enakem ritmu padajo z neba in oddajajo Zven, ki ga je mo zaznati v vsakem srcu. eprav je samo voda, nam srce razkraja in obutimo Praznino, ki jo zadaja rna luknja sveta, slednjega v obrisih opazimo skozi prozorno ipo naega doma.

|33

The breeze has blown everything away The world has become an empty hole in the space No names just a piece of unknown place. The end turned into new beginning without greed and money only filled with flattering trees Their own way of living Sincere moment and freedom like an eagle's flight invisibly changing into the drops of rain falling down today.

34

VIKOTRIJA KOSTADINOVA

I. alostni so listi jeseni, ki beijo pred nevidno poastjo na tleh. Lahko vidi njihovo krianje in uti njihovo panino otepanje. Ko bi se le as zavrtel lahko nazaj. alosten je bor, ki zdaj tam sam stoji, lahko slii veter, ki se zaletava v njegove veje in vidi golo deblo, ki ga ni ne greje. Ko bi se le as zavrtel lahko nazaj. Pomisli nanj in vse cvetlice, ki jih mraz ubija, spomni se, da gredo vsako leto skozi to trpljenje in pomisli zakaj pestuje takno mnenje, da je tvoje alostno ivljenje.

|35

II. Kruta resnica je ta da nas bo na koncu pokrila v smrad in vlago zavila tam spodaj, tam dol. Brez zadaha in zraka gnilo bo pusto truplo. Sinje oi, ki neko so izarevale modrino izsuile se bodo v plitvo votlino in srce, ki je pravkar bilo bo za vekomaj utihnilo. Na koncu ostale bodo le kosti ki si jih zemlja zdaj lasti, ki leijo pod ploo z imenom, nedolno in z namenom. Ja, kruta je resnica ta da na koncu priel bo tja.

36

III. Vsaka re je lana Objem pa tako resnien Poljub me popelje do nebes Telo spusti do pekla Ti si samo fikcija Jaz realnost In midva skupaj NIKOLI.

|37

IV. Vidim oblake, kaplje, ve metrov dolge lue in utim sonce tam dale se smeji dale, dale pred omi Zame skrito mogoe zate ne? Se koplje v arkih svetlobe? Bi delil jih z mano bi odgnal sivino neba in jo zamenjal z modrino? Kapljo z arkom? A luo? Luo pusti naj se sama v viinah vesolja izgubi.

38

GREGOR LIPOVEK
Ker v orannih garjah ni lui. To gronjo ravnega sveta oblik, Mi ne prizaneena bila je gronja, ne v svet neti je v ogenj, ki se bliska ven, nimam asa as Ko v praznem svetloba zaari, te oslepi in se pobere za temo, ki te obdaja, ko pada skozi lee in se lomi, razdrobi ga zlepi skupaj suhi as.

|39

. klop Ujet stojim v glavi razdvojen sedim na stolu. Miza je moj zapor, ki razbija kar je mojega in kaj ne. A obstaja zdravilo! Dva strumna mea mi poivata v rokah, moja palica v dvoje, da bolj zalee. Mrtvih miz se kri izliva modro na papir.

Metei spominov Trda zima, 'trpi brez miru' Brez snega sneno bela je bila. Brez boia se je gnetla iz blaga. Brez istoe so ji trda predla tla. Poprej in kasneje Ko samega sebe spozna, gnothi seauton za uene, bitje te v biti spozna, to lepe zveni z besede reene.

40

Zvoki v praznem zvene, kaj bolje, kot vrlo donei, e polnijo s kronjami barko neuakanih pevcev goreih. Ak' pevcu doda se vrlina, ne vrne se hitro nazaj, v srcu mu trda jeina, v glavi z nebes vam pozdrav.

|41

42

ROBYN BELAK
Krhka rebra se drobijo pod tekim srcem Razglaeno je, so rekli krokarji v letu. To no se bo nekaj konalo. Jutro Ta no je ledena in trda in nima ni skupnega z verajnjim jutrom. Kako naj te vendar pokopljem v tem snegu? Razglaeno je, so rekli krokarji v letu. Ne spomni se ga ve, tistega tipa v rumeni majici, ki si ga objemala veraj od 01:12 do 02:52 med lumi in alkoholnimi hlapi in znojem. imel je udne oi in vonj po sandalovini, namoeni v vodko bil je isto nor, obeal se je po tebi in ob 01:33 grabil povsod z vlanimi rokami, hlastal je po bliini, lasje na elu so se mu ob 02:00 sprijeli in tiste udne oi, tako iroko odprte, da bi te spreletel srh, e ne bi bilo tako zamegljeno. Po verajnji noi s tabo je spoznal, da ne more do bliine, da so ljudje prazni, zato se je ob 03:41 obesil.

|43

Matematika Nikoli nisem marala adicijskega izreka, ker mi zdruevanje ne gre dobro od rok. Mi je pa zato toliko blije faktorizacija, kjer gre za razlenjevanje deljenje oddaljevanje. In nikoli nisem razumela, zakaj naj bi mi bila kronica v pomo. Kot da je 4k res kaj ve od 2k, saj si vedno na isti toki, samo dvakrat se pelje okrog istega jogurtovega lonka in si spet tam. Intervali so lahko zaprti ali odprti ali pa nekaj vmes kot ljudje. Minus neskonnost do neskonnost je odprt interval. Ti matematiki mislijo, da lahko neskonnosti dajo predznak. Ni nimam proti Hornerjevemu algoritmu, se pa e nisem zbudila in si rekla: Oh, danes bi se mi prav prilegel en polinom este stopnje. Zjutraj ne razmiljam o stopnjah, ker je vse enako ni.

44

Logaritmi. Nekakno teoretino igrakanje, so pa res lepe oblike kot linearne funkcije, ki izgledajo kot grda zareza na trupu koordinatnega sistema. Ki naj bi doloal tri dimenzije. Haha. Doloi, kje so moje misli, doloi, v kateri toki moja apatija seka abscisno os, Wunderkind. V osnovni oli je bilo e v redu. Odtevali smo in setevali in se drsali gor in dol po potevanki in risali absurdno enostavne like in telesa. V osnovni oli je bilo vse kristalno jasno. Potem pa odraste in se tako zahrbtno zakomplicira. Matematika mi ne gre najbolje.

|45

velike zaetnice mi gredo na ivce izgledajo veliastno samo zato, ker so v nakljunem jeziku sluajno na zaetku nakljune besede v nakljunem stavku samo zato, ker si v nakljunem delcu nekega nakljunega ivljenja nekoga sluajno imel zelo rad to ne pomeni, da bo vedno Ti z veliko zaetnico sploh ne

46

Pozimi Pozimi mi misli uhajajo in se prepletajo s smrtjo. Sedi za klavirjem mogoe je danes dan za Chopina Nokturno Preludij Rekviem Tiina. Sedi za klavirjem in zre skozi okno. Ptice nikoli ne akajo na daljave

|47

48

KATJA MARKI

Breza Telo mlade bele breze temni. Dan je minil, veer se spua, njen obraz se guba v no. Metulji ne sedajo ve na utrujene cvetove. Vsi venimo.

Okus poletja Opojni mrak poletnega veera naju vee v neskonen objem. Svei, slankasti vetri nama tke poljube na ustnicah in ez zvezdnato nebo se spreletavajo netopirji in misli. Lunin krajec poilja nama svoj srebrni blagoslov in neni pljuski valov ob skale se nama hihitajo. Ta veer je venost. In v venosti sva eno. Skupaj moliva; in pojeva najlepo pesem srca.

|49

Na travniku ivljenja Ko sem prvi odprl oi, zagledal sem travnik cvetlic in sem brez misli zapodil se mednje! Bil sem poln ivljenja, strasti in nisem gledal, kod hodim. Trobentice, marjetice, zvonki so pri igri bili mi tovarii. A po pomladi, prilo je poletje. In sem prvi zastal. Nisem vedel ve, ne kam, ne katero cvetlico bi nabral. Ob zaetku jeseni svojo roo sem nael in ob njej e en mak je rasel. Ta je bil tvoj! In sva utrgala vsak svojo roo, in z roko v roki sva stekla skozi vrtnice. Njihovi cvetovi so diali, a trni praskali. Tako prila je zima. In trudna sva legla na travnik spominic in, e vedno z roko v roki, zaspala.

50

Nestvarnost mene Mrzel made kave, pomean s solzami, razlit po okenski polici. alujoe oko, suho od pretoenih solza, zre skozenj. Zre v mrak. rne vrane se spreletavajo po zimskem nebu. arko lice hladi mu mrzla trdota hladnega stekla, odsev v oknu mu je edini druabnik. Vroa sapa na hladni ipi, uten dotik ustnic mu vraa odtujenost zunanjega sveta.

|51

52

SAMWISE
Nikoli ve, nikoli ve. Spoznanje je bilo pregrenko, cena previsoka, celo za nekoga, kot sem jaz. Ah, in resnica, resnica! Ta je bila la, vseskozi, in nisem je videla, pa vendar je bilo to morda e bolje. Da, drezati v skrivnosti je bilo vedno tvegano poetje, jaz pa sem hotela prodreti v samo gnezdo najbolj skritih vesolij. Sedaj vem, zdaj, ko je prepozno. Ljudje smo, in nikoli nas ne bo izuilo. To je na dar, ivljenje, nae prekletstvo in poguba. Solze so mi spolzele po licih, preden bi jih lahko ustavila, vroe, grenke solze, in ko so z lic zdrknile na tla, so se razletele na tiso kristalov, in vsak od njih e na nadaljnjih tiso. Morda bo prihodnost kaj bolja. eprav, kako sploh lahko polagamo nae upanje v tisto, kar pride, e pa je vse odvisno samo od nas samih? Dala bi vse na svetu, vse, samo da bi bil v tem trenutku ti poleg mene, da bi prijel mojo roko in jo dral v svoji, da bi se mi nasmehnil s tistim svojim iskrenim nasmehom, ki preene vse moje skrbi. Da bi mi rekel, da je vse samo sen. Da bi me poljubil Sesedla sem se na tla, nezmona stati, tea vseh resninih lai in lanih resnic je pritiskala name, jaz pa sem bila tako ibka. Kolena sem stisnila k sebi, da bi se naredila im manjo, vendar ne more ubeati svojim mislim, edinemu resninemu sovraniku.

|53

Vse se je zaelo nekega deevnega oktobrskega dne. Stala sem pri oknu in razmiljala o nekom drugem, ko se je nenadoma pojavil on. Kar stal je tam, zeleno-zlata packa sredi sivine deja in betona. Nisem ga videla jasno, naliv je bil premoan, pa vendar sem opazila njegove oi, ki so se kot dva adasta kamna bleale pod premoeno kapuco, od katere je curljalo. Takrat sem prvi zaslutila Usodo. Ni bil obutek, kajti obuti lahko nekaj resninega; lahko vonja ali tipa; ni bilo videnje; vid nas lahko prevara; ni bil zvok; ta ima nek izvor; pa tudi ni bila samo slutnja; bilo je vsega malo, pa vendar ne bi mogla rei, da je sploh bilo kaj; ampak nekaj vsekakor. Ni bilo logino; ni bilo smiselno. V vseh knjigah in pravljicah je bil uvid v usodo bodisi dober ali pa slab, ponavadi so junaki videli bitke ali ljubljene osebe, ali pa so samo slutili nekaj mranega, kar se pripravlja, da bo planilo nadnje.

Pa vendar Jaz nisem bila nikakrna junakinja, niti zdaj nisem, ampak oitno me je Usoda izbrala za nekaknega kurirja. Tega si nisem elela nikoli, sploh nisem nikoli razmiljala o tem, in netetokrat sem si elela, da bi bil na mojem mestu kdo drug. Ampak vasih se stvari zgodijo brez pravega razloga. Naenkrat me je streslo, potem pa sem se zasmejala brez pravega razloga, hip zatem me je sililo na bruhanje. Stekla sem v kopalnico, ki pa je nisem mogla najti, saj sem se naenkrat spremenila v ptico in me je tisoletni nagon silil, naj poletim na jug, se pridruim materam, oetom, bratom in sestram, ki so leteli pred mano. Na zahodu se je od enega konca obzorja do drugega raztezalo ogromno gorovje, pod nami pa savanske planjave raskave rumene trave. Obrnila sem se in se zaletela v vrata. utila sem tvoje dlani v svojih, in vrata so se odprla, preplavila sta me umenje drevesnih kroenj in butanje valov, in vonjala sem borove iglice in mokro ivalsko dlako, in pred mano je bila slika, in ko sem hotela zbeati, je padla s stene naravnost name. Vse me je bolelo, najbolj glava, e bolj pa moje srce. Izmotala sem se izpod slike in zdirjala nazaj k oknu, vendar barvite postave v sivem mraku ni bilo nikjer ve.

54

Potem pa sem odla. Ni mi bilo jasno, kam grem, samo poslovila sem se in se napotila na elezniko postajo. Mama je jokala, oe razumel. S seboj sem imela samo popotni nahrbtnik, v njem pa denar, osebno izkaznico, nekaj kosov oblail ter upanje. Upanje na kaj, ne vem ve. Kmalu je vlakovodja zapiskal in vlak je odpeljal, skupaj z menoj. Sedela sem v kupeju skupaj z ensko srednjih let, ki je imela na obrazu pretirano vesel izraz in se je nasmehnila vsaki, ko je pogledala skozi okno, eprav je zunaj lilo kot iz kafa. Kasneje sta v kupe prila e dva moka, eden debel in drugi suh, eden obleen kot medved, drugi v preprosti jakni, prvi z omi v barvi blata, drugi zlatega gozda. Brez besed sta se usedla in nadaljevali smo nao vonjo skozi pokrajino, ki se je zdela tako prazna kot moje srce. Vozili smo se in vozili. Ni mi bilo mar, kam gremo. Gledala sem skozi okno, gospa je pletla in veselo klepetala z debelim gospodom, ki je jedel jabolko, suhec pa prav tako kot jaz ni mogel odvrniti pogleda od okna. Do njih nisem utila nobene pripadnosti. Ressi in Linda je zelo presenetilo, ko sem jima povedala, da odhajam. Vedno si bila srena v svojem mestu, sta rekla. Bila si pridna in vesela punka, kasneje pa marljivo in zabavno dekle in najbolja prijateljica in punca. Hotela sta vedeti, seveda, kam grem in zakaj, vendar sta bila razoarana. Niesar jima nisem razloila, iz mene sta

izvlekla samo nekaj nejasnosti. Morda sta mislila, da sem bolna. Na njunem mestu bi bila tudi jaz istega mnenja. Pokrajina se je spreminjala, ni ve ni deevalo. Na vzhodu se je skozi pranje gostih debelih oblakov zaelo kazati sonce, vlak pa je vozil skozi borov gozd proti severu. Smer kompasa je edino, sem pomislila, kar me ohranja trezno. e me ne bi Sonce ni izboljalo moje volje, kajti prej se je vsaj nebo ujemalo z njo. Pravzaprav, moje volje sploh ni bilo, bili so me sami nagoni, nagon po preivetju, ki je pomenil selitev, nagon po odsotnosti, po samoti. rna ladja na rdeem polju v nikakrni deeli. Zaspala sem, prvi po dveh dneh.

|55

Vem, da ni ne bo ve, kot je bilo. la sem predale, praznina se ne bo zapolnila nikoli ve. Boleina bo e prila, ampak v tem trenutku mi je bilo vseeno za vse, celo za ivljenje. Res, morda pa sploh ne bi opazila, e bi umrla. Suhec je zrl vame, videla sem odsev v oknu. Pogledala sem ga in se obrnila stran. Tudi tujci mi ne morejo pomagati. Sama sem.

In maka je ujela mi. Kot da bi se as ustavil, tako se je vse moje zavedanje razgrnilo pred menoj in mi ponujalo svoje ivljenje v zameno za en sam trenutek resnice. Lahko bi sprejela ponudbo, zakaj pa ne? Morda bi pa doivela sreen konec? Zdi se mi, da odgovor lei pod kolesi vlaka, ki z nezmanjano hitrostjo drvi naprej ne vem kam in ne vem zakaj. Haha, kakna smena beseda je zakaj. Kaj nam sploh pove? Je na svetu en lovek, en sam, ki mi lahko pove, kaj pomeni zakaj?

Sredi niesar ugasnil je plamen. Vzroka ni le e oi ki gledajo v temi.

Pod temnim nebom sneg lei In belo, belo se iskri. Mrai se, zdaj bo padla no in me odpeljala pro;

v skrivnostno to belino zrem, ne vedo, kaj ivljenje je bilo, zdaj in neko. e bi se vse uresniilo, vse najtemneje sanje pod najbolj obupnim kotikom noi! Sanje so me izdale, eprav jih je on videl, videl zapisane, a ne razloene. In v belo obleena vea je odletela Na svet je premajhen za vse nae upe, elje in sanje. Mislila sem, da bo on to razumel. On, vsi moji cilji, on, vse moje upanje, on, moj jaz, vedno predale, nikoli stran. Upanje umre zadnje, pa e res je. Vsa ast tistemu, ki se je spomnil tega. Jaz sem e v naslednji fazi tega procesa, ki se ne kona. Zdi pa se mi, da sem prej e imela upanje. Da, zagotovo sem ga imela eprav se mi to zdi zelo udno. Ampak zakaj me je zdaj zapustilo? Ne vem, zakaj, ampak imam odgovor - saj sem ga zapustila sama, da bi odla naprej Moje misli so zmedene, uhajajo mi. Zdi se mi, da stojim na peronu. Ne, ni peron njegova roka je njegova roka, moj zaklad Zakaj je pred mano gozd? Zakaj? Zakaj?! e spet ... ne moje misli, ki ne mislijo, samo e njegova roka in moje upanje brez samega sebe Temno je, in izgubila sem se. Svet mojih sanj je temen, nikjer ne najdem lui, ne morem je najti ... Okoli mene stojijo vesele druine, svet je lep, a sredi vesolja stoji temna dua, za katero morda ni ve reitve. e bi imela lu, bi morda nala e druge mrke due, ki blodijo naokoli, nevidne vsem razen samim sebi, in od sebe ne dajo najmanjega znamenja svojega obstoja, kaj ele bivanja. Nihe jih ne vidi, zato je vsem vseeno esar ne vidi, ne boli ... Vso upanje, vse elje, niesar ve ni! Vse je izginilo, potonilo je v temnih sanjah teh zmedenih misli, ki e same ne vedo, kaj hoejo. Morda pride trenutek, ko se zavejo, in vsa lepota in groza tega sveta se zdruita v eno, a trenutek izgine in ni ga ve nazaj in ga ne bo, pride pa naslednji, a ni enak in nikoli ne bo. Rada bi napisala kaj veselega, ampak ko poskuam, se ne morem domisliti niesar takega. Prevzel me je pesimizem, ki me ne izpusti. No, morda pa ga jaz ne izpustim. Mogoe bi ga res morala izpustiti, da odplava stran iz mojega dogleda, tja nekam v viave ... ivljenje se mora spremeniti, vse je preve pasivno. Metulj ne neha zamahovati s krili, ko leti, prav tako kot mi ne bi smeli pozabiti iveti, ko ivimo. Vasih se mi zdi, da kratko malo pozabimo iveti. Obstajati bi moralo biti enako iveti, vendar nas veina samo obstaja, le redki so, ki vedo, kaj sploh pomeni ivljenje. Plavamo kot mrtev pti v umazani reki, niti toliko se ne potrudimo, da bi zamahnili s

56

krili, ali pa vsaj poskusili zamahniti s krili. Ni e vse izgubljeno in ivljenje gre dalje, vedno gre naprej, brez konca in zaetka se vije kot vesolje brez dna. V trenutku, ko na to pozabimo, nas ni ve, obstaja samo e telo brez due v temoti te noi, ki ji ni konca. Sama sem. Osamljena sredi mesta, polnega ljudi. Ves as mislim nate, a tebe n i, ne morem si te priklicati v spomin. Le zven tvojega glasu je e razloen v mojih mislih, dokler ne bo zbledel, in jaz z njim. To je meja neskonnosti. Kmalu bo poletela ptica ez peine.

|57

Prav vsak trenutek je lahko moj zadnji, to bi morala vedeti e davno. Vlak se ustavi in jaz izstopim, z mano pa e suhec in gospa. Odpravimo se vsak na svojo stran. Mogoe se bomo e kdaj sreali, morda pa ne in nae celotno vesolje bo propadlo. Pravzaprav je e, tisti trenutek, ko smo se odloili usesti se na vlak.

Nekaj se je moralo zgoditi, saj mi srea oitno ni namenjena. ivela sem v oblakih, mislila sem, da si tudi ti, da si poznal vsak delek mojega oblaka in ga razumel. Potem pa pride resninost, tako kruta, tako zahrbtna. Zabode te v hrbet, hitro in nepriakovano, in lahko se samo e zgrudi. Lahko se sicer tudi bori, a podlegel bo prej ali slej. Zoper to rano zdravila ni. Tebi je vseeno, jaz pa sem neumna. Zelo, zelo neumna. Nikoli ni niesar, iz esar bi se lahko napajale moje sanje, a se vseeno. Morda se kot paraziti hranijo s sanjami drugih srenih ljudi. eprav je to nemogoe. Ampak vem, da ti je vseeno. e ti ne bi bilo, bi bil bolj obziren. Sedaj sem ostala sama s seboj in s svojimi mislimi. Res lepa tolaba. Ampak, saj je to ivljenje navsezadnje le moje, moje, samo moje. Samo jaz ga lahko spremenim in tega se ne zavedam dovolj pogosto. Rei se! Pojdi! Odidi e! Kaj e aka? Poglej, drugi so e odli, le e ti ostaja, tukaj, na daljnem koncu sredi niesar, obdaja pa te velemesto. Kljub temu se mi poasi zaenja dozdevati, da je to morda nekaj novega. Ni res, da moje misli e nikoli niso bile prazne. Razlika je le ta, da so sedaj moje misli pokrajina okoli mene, in da se ta pokrajina ne zrcali v mojih mislih, ampak je ravno obratno ravno moje misli so del pokrajine, prelivajo se vanjo in se izgubljajo v neskonni sivi

daljavi tja nekam proti severu. V glavi pa imam sedaj prostor, neskonno prostora, tisoe neizkorienih gigabajtov, ki jih moje telo hrani, a jih noe oddati. A v resnici t a katla, ki jo imenujemo glava, le ni isto prazna. Tam nekje, v njenem najbolj skritem kotiku, lahko slutim sled neesa. Kaj naj bi to bilo, ne vem. Zdi se mi, da bi se bilo dobro ponovno roditi. Le kako bi drugae lahko odvrgli vso to navlako, ki jo nosimo s seboj, dan za dnem? In sploh se ne zavedamo, koliko ve se je nabere z vsakim dnem naega ivljenja! O, usmiljenje, osvobodi me. Razpusti me, naj plavam v vetru, svobodna, etudi razbita na majhne delce, ki pa bodo vsak celota zase. Naj se zame zane novo ivljenje, naj se zane s praznino in temo, kajti le tako se bo lahko zapolnilo in postalo resnino. Neresnica, neresnino, kopam se v oblaku iluzij, izgubljam se v njem, v tem oljnem madeu, ki ga nikdar ne bo konec. Pred omi vidim meduzo, pro zorno, a ubijalsko. Lahko bi jo vrgla na kopno, kjer bi umrla, a sredi oceana ni kopnega, in zame reitve ve ni.

58

Ves dan sem hodila naokoli brez cilja pred seboj, dokler nisem prila do majhne vasice, ki se je sprva zdela zapuena. Potrkala sem na vrata najblije hie in odprla mi je starka, vsa zgubana in siva, da se je skorajda ni dalo loiti od hie za njo. Povabila me je k sebi, mi postregla z veerjo in zaela pripovedovati svojo ivljenjsko zgodbo: Rodila sem se v tej vasici, tono v tej hii. Bila sem sedma od osmih otrok, vsi pa so pomrli v letu velike lakote, tudi moja mati in oe. Takrat sem bila stara est let. Sama sem se zatekla v gozd, kjer me je reil udovit mladeni in me popeljal nekam v tako skrit kraj, da e do danes nisem ugotovila, kje je. Mladeni me je hranil in oblail, pogovarjal se je z mano in skupaj sva hodila na premnoge sprehode in bedela pozno v no. Ni pa bilo nikjer naokoli nobenih ljudi, ves as sva bila sama, on pa se tudi ni odmaknil stran od mene, in sploh ne vem, od kod je dobival hrano in oblaila zame. Zdelo se je zanj, da sploh ni ne je in da preprosto samo obstaja. Tako je minilo leto, pa dve in tri, dokler nisem bila dopolnila dvanajst let. Na moj rojstni dan je bilo, ko me je odpeljal iz skritega kraja v drug skriti kraj, kjer so se ponoi zbirali volkovi in je bilo strupeno mraz. Potem me je zapustil, meni pa se je zmealo.

ez tri leta sem pritavala nazaj v to vas, ki pa je bila mrtva, saj so se vsi prebivalci izselili. In tako e danes ostajam tukaj sama, sama in nora, in nisem ga e pozabila, prav zares ne. Vendar sedaj samo e enkrat na leto bedim celo no, no, ko postanejo moje sanje resnine in zdrsim e maleknost globlje v blaznost...

Chris mu je bilo ime, mojemu reitelju, vsaj takrat se mi je zdel o tako. Ob njem sem pozabila na vse, in moje bivanje je konno postalo resnino. V njegovem stanovanju sva bila zaprta po dva tedna skupaj, vse pa je trajalo pol leta, prekrasnega in hkrati brezupnega. Ko nisva bila skupaj, sem blodila po mraku, ko sva bila, sem padla v omamo, ki ji ni bilo reitve. Jedla sva ali pa nisva, on ni imel slube, ampak nekako je lo, preivljala sva se s tatvinami in s prilizovanjem starim dobrim tetam na ulici. Ko sva se razla, sem bila v estem mesecu nosenosti, vendar otro ka nisem hotela, zato sem ga, ko se je rodil dva meseca prezgodaj, pustila na klopci v parku in odla naprej svojo pot. Takrat si se mi spet prikazal ti.

|59

V asu depresij in samopomilovanja, ko so vse moje misli postale neskonno blodenje in beanje, sem neko zatavala v bliino slapu. Stala sem na njegovem robu, gledala dol in nekako je do mene priplavala misel, naj skoim in preizkusim, kakna je voda. Poasi se me je elja po skoku polaala, dokler se nisem splazila isto na rob in so mi noge zabingljale v prazno. Potem pa sem ga zagledala na drugem bregu reke, kjer je mirno stal in me opazoval. Tokrat sem ga videla jasno, pa vendar ga nisem opazila, saj so me pritegnile njegove oi, adaste, bleee in razumne. Zdelo se mi je, da se smehljajo, ampak pogled je bil resen in oster. Potem sem zaspala. Prva stvar, ki sem jo zautila, je bila trava, mehka in lepo diea. Potem, sem odprla oi in videla morje, dale v daljavi, potem pa e smreke, visoke smreke, ki so obkroale zaliv. Zavedela sem se, da leim na hribu, poraenem s travo, naokoli pa so bili e drugi travniki in smreke, na obali pa tudi majhna modra hika. Postala sem zaspana, zleknila sem se v travo in v trenutku utonila v spanec. Ko sem se prebudila drugi, sem se poutila kot otrok. Vse je bilo novo in v svet okoli sebe sem strmela z omi dveletnika, ki prvi uzre nilskega konja ali irafo. Potem sem se postavila na noge in se skuala spomniti svojih misli in same sebe, vendar se nisem mogla domisliti niesar. Poskuala sem oditi s hriba, vendar se je to izkazalo za

nemogoe, saj sem se nekako vedno vrnila nanj, eprav sem se napotila po hribu navzdol. Potem sem obsedela tam in mimo mene je lo sonce in so le zvezde, pa tudi luna me je prila pozdravit in sonce je znova vstalo. Takrat me je pograbila panika in poskusila sem zbeati, tako da sem zaela brezglavo tekati naokoli, vendar ni pomagalo in zaela sem kriati in sem kriala, dokler mi ni zmanjkalo glasu. Potem sem se umaknila v svojo prazno glavo, kjer sem si slikala poti, po kate rih bi prila s hriba in odla v malo hiko na obali. In ko bi prila do nje, bi vrata odprl prelep mladeni z adastimi omi ... Ko sem naslednji poskuala priti s hriba, mi je uspelo, vendar nisem prispela v gozd, ampak se je le-ta odmikal pred mano. Pustila sem ga, naj dela, kar hoe, in se napotila do hike, kjer sem potrkala na vrata, ki pa se niso odprla. Razoarano sem stekla na obalo, odloila oblaila in se vrgla v morje. Po kopeli sem se zleknila na pesek in opazovala pokrajino. In potem se je spet pojavil on. Priel je isto tiho, in bil je v podobi velikanskega volka, vendar sem vedela, kdo je bil oi so bile barve ada in zelenega gozda ... Poasi in dostojanstveno se je sprehodil do mene in se usedel na tla malo zunaj dosega mojih rok. Potem me je gledal, in je akal. akal je, dokler se sonce ni trikrat zavrtelo in je postajala Luna z vsakim dnem veja. Potem je odel, jaz pa sem zaspala. In sem spala in spala ...

60

|61

62

LEA VOLK

Popolnost Nihe ni popoln! Celo mavrica v vsej svoji lepoti ima napake. Vasih vsebuje ve rumene, vasih ve vijoline barve. Tudi roa ni nikoli popolna. Tudi e je popolnoma ravna, bo na njej nael napako. Celo ivali niso popolne, kaj ele lovek. Ampak prav vse te napake naredijo mavrice, roe, ivali, loveka drugane in zato zanimive. Mislim, da na celotnem planetu ne bo nael popolne stvari. e ie popolnost, je ne bo nikoli nael, e pa v nekom, ki je poln napak, najde popolnost, si nael pravo pot do popolnosti. * V senci ulic dua tava, vse je znano, vsaka pot, vse je polno boleine. eli si drube, a ne vsake. Le za nekoga ivi dua, le nekdo odgnal bi boleino. Vendar njega ni in ga ne bo nikoli.

|63

* Mnoica vpije, nori, leta, potne kaplje z obraza loveka, ki ga vsak pozna, zadenejo ob tla. Glasba mona, da para uesa, da se majejo drevesa, ves nadzor se razgubi, vsaka misel poleti. Le en obraz sredi mnoice ne nori, za glasnost se ne zmeni, le v loveka, ki jo izvaja, strmi. ez trenutek ali dva se njuna pogleda sreata. Glas mnoice odplava stran, vse norenje zanju potihne. Vendar glasba kae svojo mo, prebudi ju iz sanj prelepih. Ta udna izkunja bo ostala, nikoli ne bo pozabljena.

64

|65

66

PELA ZAKRAJEK

Haiku Kapljica. Lua. Tiho tiina moti. Vedro se polni.

|67

Ujetnik due Kaj mi treba je iveti? Kaj mi treba je trpeti? Kdo me klical je na svet? Komu mar za moj skelet? Kdo je ta neznanec v mislih, ki mi v dui trga niti, ki mi pije sok ivljenja in ne privoi mi veselja? Razdvojen in izgubljen tavam v neskonnosti in iem, a ne najdem, kar na svetu je najti.

Lai Verjela vsako sem besedo. Verjela, da me rad ima. Ti si izkorial mojo bedo in zdaj dobil si, kar velja. Ob misli name, bo videl, dragec, oblila te bo kurja polt. Srce sem tvoje ti vzela, vanj vdihnila samote molk. Trpel bo v ranah in spominih. elel bo vzeti vse nazaj. Ves svet zavit bo v mrakobo, ti spraeval se bo zakaj.

68

In hodil bo po ulici, imel obutek, da te ni. Kesal se bo za napake svoje, v mislih bojeval bo boje. Ko drugi stopil bo na led, hvaleen bo za moj nasvet. Svojo drago imel bo rad, e doivi le ta obrat.

|69

70

TEA POZNAJELEK
Christmas presents It was December and it was getting colder. Evereybody was happy because it was one day before Christmas. Ljubljana was full of tourists and other citizens of Ljubljana, who were hurrying around to buy Christmas presents and gifts for their relatives. It started to snow and everything seemed perfect, but not if you are Slovene.

|71

It happened on 23 of December. Maja and her grandfather were walking along the streets of Ljubljana, looking at the shop-windows when her grandfather suddenly stopped. Maja looked at him and smiled. This old man was standing there, in front of the shop-window of the bookshop, like a little child, staring at the book in front of him.. It wasn't just an ordinary book, it was an ancient book about old cars in 20. century. Maja was sure that her grandpa couldn't afford it., because it was too expensive for his low pension and it was even too expensive for her! When they came home, Maja was still thinking about that book. It was almost Christmas and she still hasn't bought a Christmas present for her grandfather. She decided to go shopping. While she was walking along the street she noticed a little bookshop at the corner of the street. When she looked at its shop-window she saw almost the same ancient book as the one she saw yesterday, but it wasn't about old cars. This one was about old trains, but more important was that it has lower price. At first Maja wanted to buy it, but then she started thinking: I'm sure that my grandpa doesn't need this book as much as he needs some other practical things like new socks, a hat and glasses for reading. This things are certainly more useful than this expensive ancient book. My parents have always taught me to buy just useful things. So Maja went to shop and bought three pairs of very warm socks, that her grandpa won't be cold. She was anxious, because she bought just socks, so she decided to buy an old-fashioned hat too. Because this was still nothing in comparison with that old expensive book, she also bought a warm cardigan, Abba's CD, Lindt chocolate, a nice Christmas greeting card with a reindeer and a big red box with a logo of Santaclaus on it.

When she came home she put all of these presents on her bed and looked at them. She wanted to wrap them up, but then she realized how stupid she was. Maja was suddenly ashamed. Her grandfather really desired that old book, because he loved old cars and that book was certainly something special. She felt embarrassed because she bought just usual things with no meaning instead of that special book. Maja was thinking: My grandpa doesn't really need new socks and a cardigan to warm him, because he has heating and he already has a hat. He wears it all the time because it was his father's and he doesn't want a new one. Even chocolate and a CD are nothing special. He doesn't eat chocolate very often because it isn't good for his health and obviously he can listen Abba's hits on his radio every day. And the worst is that if I count the money I spent on buying all these 'useful' things, the sum is higher than a price of that ancient book about old cars. Deeply ashamed, Maja hurryied to the huge bookshop, where she saw this special book. When she got there and asked for it, a shop-assistant told her that they have already sold it. Maja didn't give up, so she continued searching and at the end of the day she found the book in the most distant bookshop in the city. She gave her last savings for it, but now she was satisfied. Because she was broke, she couldn't buy the presents for the others and also for herself. It seemed that three pairs of socks, an old-fashioned hat, a warm wooly cardigan, Abba's hits and also a Christmas greeting card with a reeinder on it will be presents for her this Christmas. Maja will be thankful for the cardigan, hat and also socks, but it is obvious that she won't show anyone what she got for Christmas. This was certainly the best school for making presents. This is typical for Slovenian nation so try to remember: If we complicate with buying presents too much and we are too exacting, at the end we will run out of money and it could happen that we will have to wear old-fashioned wooly cardigans or even worse, long underpants which we wanted to give our grandparents for Christmas presents. People! Making presents should be fun and not an obligation!

72

|73

74

POLONA GAMS
Interpretacija pesmi: Izmiljotina Pesem Izmiljotina je bila objavljena leta gospodovega v zbirki avtorja Na Drevesu. Spada v obdobje renesannega mongoloidizma, to je obdobje reinkarnacije antinih vrednot s poudarkom na raziskovanju motenj osebnosti. Pesem je eno najboljih del avtorja. Glavne tematika je bivanjska in sicer kraj bivanja, hia ali blok. Opazne so tudi podobnosti s tematiko Zvezdnih stez in Osmega potnika. Izmiljotina pooseblja novodobni eksistencializem, prav tako odseva obrnjeno sliko, e jo postavimo pred zrcalo. Na Drevesu je zaetnik nove literarne iniciative, poimenovane individualnost. To ni individualizem, ni intimizem, ni personalizem, temve je povsem nekaj drugega. Poudarja lovekov individuum, intimnost in lastno persono. V uvodnih vrsticah se razkrije lirski subjekt, ki svoja obutenja in vzhiena ustva podaja v drugi osebi: Ti si car. Legenda. Gendale. S postopkom nominalizacije ustvari impresijo nadzemeljskih doivetij, s konkretizacijo pa jih postavi nazaj v realnost. Lirski subjekt, ki je verjetno avtor sam, je notranje radvojen, saj svojo bit poda z dvema razlinima samostalnika. V tretjem stavku celo zaide v vode reizma, ludizma in se nasloni na dadaizem. Oitna je navezava na carsko Rusijo in Lenina. Na dan privlee svoja izkustva iz zgodnjega otrotva, ko je izel prvi del Vojne Zvezd in zaznamoval ivljenje Na Drevesu, mu dal prve filozofske in poetine nauke. V pesmi uporablja sofisticirane besede, kot so uterus, bilbo, transcendenca in Bog. e te besede vzamemo iz konteksta in jih prenesemo na prazen list papirja, tabulo raso, se vzpostavi povezava med Darwinovo teorijo evolucije in Evo, ki je imela maternico. Bilbo tukaj nima veze, ker prihaja iz Avstralije. Na Drevesov pogled na svet je globoko religiozen, vseeno pa podpira sodobno znanost. Od tod tudi navezava na hadronski trkalnik delcev v vicarskem Cernu avtor z metaforami pokae na svoje strinjanje z iskanjem rne materije. Na Drevesu s svojo pesnitvijo izkazuje osupljivo inteligenco, celo genijalnost, prisotno kljub njegovemu zgodnjemu zakljuku olanja, ki se je zataknilo sredi gimnazije. V drugi kitici odpre nadaljna vpraanja z besedami: Fijuuuuu Pijuuuuu LSD zmaji in rad jem gobice. Vsaka beseda je premiljeno postavljena na svoje mesto in daje Izmiljotini nov, globlji pomen. Fiju Piju je oznaka za lunapark, ker ima Na Drevesu rad zabavine parke. rki F in P sta si zelo podobni, saj se razlikujeta le po eni okljuki, tako kot smo si ljudje navzven zelo podobni, a se razlikujemo v ovinku svoje notranjosti. S kraticami LSD opominja na Preernovo in Kopitarjevo rkovno pravdo, v

|75

prenesenem pomenu rke LSD namre pomenijo . V pesmi je uporabljena tudi medbesedilnost, vseprisotno je Hamletovo vpraanje biti ali ne biti. Na Drevesu je pisec zgodovine. S svojo Izmiljotino premika meje v slovenski poeziji, je hkrati vitalist in pesimist, lirik in epik, arovnik in trgovka v Sparu. Umetnik je na alost pred kratkim preminul. Njegova nenavadna in nadvse nepriakovana smrt zaradi predoziranja s halucinogenimi drogami je na vseh nas pustila veen peat in nas osamila v obupu povprenosti, brez zadnjega, najsvetlejega veleuma. Pesem mi je bila ve, ker je zanimiva. Opomba urednika: Pri postavljanju priujoe izdaje nae revije smo v gornje besedilo pozabili vkljuiti pesem, zato jo objavljamo skrajno spodaj v majhni pisavi. Pa saj pesem tako ali tako sploh ni pomembna.

76

|
Na Drevesu: Izmiljotina Ti si car. Legenda. Gendale. Uterus, bilbo, transcendenca, Bog. Fijuuuuu Pijuuuuu. LSD Zmaji In rad jem gobice.

|77

78

JAKA PEROVEK
Nadja Numb
...

21:02

za vedno ujet med tekoe stene veno ponavljajoih se distorziranih psihadelinih riffov ugodja sanjskih svetov prelepe subtilne melanholije in zasvajajoe otopelosti zakodirane v opojen zvok kjer pada rahel de iz oblaka iskrivih inel v venost ter iz nje spet v mene vsaki moneje in bolj prodirajoe in bolj fragmentirano v moje mogane misli in ustva dokler na koncu postopoma vse ne razpade in se razblini v nerazumljiv hrup ki se s tihim odmevom kona ob znaku 21:02 ... takrat ostanem sam ... ker se je upanje odvrtelo do konca.

|79

... -opoj ivljenja- ... Funeral doom V morju zelene Opojnega listja zelene Teh trpkih solz in poljubov Mojega ivljenja Moje noi Moje pomladi Samo zelena ekstaza miru V mojem srcu Ker neko Bom umrl

Poslednji stik z bogovi Starec na veji gleda v sonce. Za svet mu ni mar. e davno zanj ne obstaja.

V brezno neba se potaplja ... Znova in znova lovi arek za arkom. Boleino z omamo.

80

Poslednji stik z bogovi.

ivobarvni odtisi na mrenici so vse, kar ostane, ko pride monsun ... ko sonce izgine ...

Takrat on lee za vedno k poitku.

Solnce ... Kaj je v tebi ugledal starec? Ko te je videl e dolgo ... v aru zaprtih oi ...

|81

82

KATARINA ERMELJ

Ve kot recital, a manj kot opera Ko literatura srea glasbeno teorijo

|83

Kaj hoe, da zapojem pesem tvoji modrosti, Zvonko Karara, ali udnim potom boje previdnosti?1 Na prvi pogled se morda zazdi, da je to zadnje, kar bi pripovedovalec Kantate o zagonetmen vozlu elel storiti. Skozi celotno delo nam namre slika svoj odpor do preudarnega mladenia, ki mu vsa njegova premiljenost na koncu vseeno ni pomagala. Govori o svojem posmehu, o nenehnem norevanju iz njegovih navad in preziru do njegovega ravnanja z enskami. A vendar govori o njem zapisuje dogodke, ki jih morda ni opazil nihe drug, in razkriva svetu vzpone in padce tega na videz popolnega posameznika vse do trenutka, ko je bilo njegovo ivljenje tako nenadno prekinjeno, brez monosti, da bi do konca izzvenelo. Zadnji toni Zvonkovega ivljenja se tako oglaajo ravno skozi Kantato o zagonetnem vozlu. Dejstvo, da je zgodba v mnogih pogledih spev Zvonkovemu ivljenju, pa le delno opraviuje prisotnost besede kantata v naslovu novele Vladimirja Bartola. Kajti v tem primeru bi bila prav tako primerna tudi sonata ali morda oda, ki se veliko pogosteje pojavljata v naslovih literarnih del. Vseeno menim, da izbor te glasbene oblike ni povsem nakljuen. Kantata se je namre razvila v obdobju, ko je instrumentalna glasba ele zaela dobivati pomembnejo vlogo, zato so v ospredju e vedno predvsem vokali. Najve pozornosti pa je namenjeno enemu ali dvema solistoma, tako kot je tudi okolica Zvonka Karare namenjala veino svoje pozornosti ravno njemu. V svojem udobnem ivljenju je bil on solist tisti, ki poel najve ovacij, etudi njegov nastop ne bi dosegel niti polovinega sijaja brez trdega dela zbora in orkestra v ozadju. Glavna lana Zvonkovega zbora in orkestra sta bila njegova stara, ki sta vestno skrbela za njegovo dobrobit ter marljivo hitela ugoditi vsaki njegovi elji ali e tako majhni muhi. Hkrati pa sta s svojo goreo starevsko skrbjo v orkester pritegnila e ostalo blinjo in daljno okolico profesorji so se kmalu zavedeli, da je z njim potrebno
1

Vladimir Bartol: Kantata o zagonetnem vozlu, v:Sodobnost,letnik 2,t.4,Ljubljana 1934.

84

ravnati posebno previdno, soolci so ga opazovali s spotovanjem, mogotci so mu omogoili varno mesto v zaledju vojne bojne rte?, medtem ko so drugi padali v prvih bojnih vrstah. Pomembno vlogo v tej kantati pa so imeli tudi enski glasovi, saj so pripadnice nenejega spola do samozavestnega mladenia utile nezadrno privlanost. Vendar mu nobena ni postala enakovredna, kot v kantati zborovski glasovi nikoli ne doseejo viin, ki so rezervirane le za soliste. In kot pravi solist se je Zvonko zavedal vseh svojih atributov ter se ponaal s samozavestno lahkotnostjo, ki pripovedovalca Kantate o zagonetnem vozlu vedno znova priene do konca potrpeljivosti /jaz bi tu kot je popravljeno - raje uporabljal sedanjik: pripovedovalec je del literarnega dela (ni nekaj preteklega), torej ga zaznavamo v sedanjosti branja/. A vendar je tudi pripovedovalec sam del orkestralne spremljave, dokler se ne zane upirati ter postajati glasneji in glasneji. Tako si na koncu vendarle pribori mesto drugorazrednega solista, ki ga Zvonko priznava za skoraj enakovrednega. Vendar tudi v ostalih glasbenih oblikah najdemo soliste, ki navduujejo s svojim nastopom, ter zbor in orkester, ki jim to omogoijo torej mora obstajati e nek dodaten razlog, da je Vladimir Bartol izmed vseh izbral ravno kantato. Zvonko Karara se je skozi celotno skladbo ivljenja spretno in premiljeno izogibal nevarnim viinam ter pustolovskim menjavanjem ritma, njegova najveja pustolovina so bila pravzaprav tevilna koketiranja z razlinimi enskami. eprav so na koncu njegovo zmagoslavno arijo prekinila nakljuja, ki jih tudi najspretneji dirigent ne bi mogel nadzorovati, je potekal? preostanek njegovega nastopa skoraj brez napak. Toda ravno zaradi svoje previdnosti je svojemu ivljenju odvzel dinaminost, doloeno mero popolnosti, ki jo je mo dosei samo s tveganjem in premikanjem meja. Njegove melodije nikoli niso dosegle traginih globin, da bi se lahko v naslednjem trenutku pognale proti vrtoglavim viinam uspehov in sree. Vsi spevi so bili varni, vsak naslednji ton predvidljiv tehnino izvrstno izveden, a manjkala mu je vznesenost umetnika, ki se prepusti trenutku in pozabi na lastno varnost, da bi njegovo delo preseglo meje dojemljivega. Zato je ivljenje Zvonka Karare sicer preseglo preprosti obliki recitala in korala, a veliastnih razsenosti opere nikoli ni doseglo. Razvilo se je v kantato, ki poslualce pritegne in morda celo gane, a ji ne posveajo prevelike pozornosti, saj vedo, da se nekje skriva nekaj ve tragina opera, pravljini balet ali navduujoa simfonija. Glasbene oblike, v katerih si skladatelji upajo posei po neizvedljivem, v katerih pevci naprezajo svoje glasove, plesalci izvajajo vrtoglave skoke in loki violinistov pleejo po

strunah nevarne plese. Melodije, ki si upajo prestopiti mejo neznanega, etudi jih morda na drugi strani priakuje samo razoaranje. Vsaka skladba neko dosee svoj konec in ravno ta kantata preudarnega mladenia je pokazala, da kljub nartovanju in tehtanju monosti nakljuij ne more predvideti ali nadzorovati. Zato je veliko bolje neko umreti, ker si ivel, kot pa iveti, ker bo neko umrl neko utihniti, ker si pel, kot pa peti, ker bo neko utihnil.

|85

NOVI PRISPEVKI AVTORJEV, KI SO SODELOVALI V

PREJNJIH TEVILKAH

86

SARA JESIHAR
Feniksova kletka Vstajaj in ponovno umiraj, na hrbtu feniksa, ki te preskrbuje s svobodo, s to navidezno nevezanostjo, ki se vee s korenom iz dva, in mnoi s kletko. Ko feniks spi v njej, svoboda poiva in ti z njo. Umira isto poasi, sumljivo, brez dokazov. In ko ptia spustijo, mu napeljejo vrvico na vrat, da ve do kam see njegova svoboda.

|87
Prekleta zemlja Joem, joem ker ne utim ni, ne, joem ker utim preve Gledam ptice, ki letijo nad mano in se joem. utim svobodo, ki jim veje pod krili, svobodo s katero zariejo pot na drug konec sveta in obiejo raj. Joem ker mi kril mati ni rodila, ker svobode mi ni dal nihe. Le brezmejna zemlja ostaja, da jo okopljem, presadim in pretipam. In bolj ko se je dotikam, bolj me vee nase s silo vesolja. Prekleta bodi!

Zelenele so Jutri hoem stran, na irne ZELENE poljane, pod sonce, tja kjer rna roka dri belo, in kjer mo z brado poljublja obritega. Tja kjer ni pomembno kaj in kdo so. Ker tam LE SO.

ANJA BANKO
Motivi posuenega cvetja -vedno po kotih in temnih hrastovih mizah temno rumeni pod lujo razbite arnice. Nagnem se naprej, da z roko pobriem madee jutranje kave madee razlitega vina nekaj drobtin starega kruha in tako temno postane ko se sklonim, da poberem razbito arnico in ko se sklonim v poznopopoldansko mraino jeseni in tudi rumenina dreves je ugasnila pod teko zgoino denih kapelj ne zebe me v jeseni v mraku pod zgoino deja ko gola stojim v kotu pod svetlobo razbite arnice
z motivi posuenega cvetja v naroju

88

Nagib telesa. Tih. Neslien. Skorajda neviden. Tiste velike oi so srkale neskonnost, ki se je razprostirala. Zunaj. Naokoli. Preveliki prsti, ki so drseli skozi prosojno tkanino dolgih rnih las. Premehke ustnice razpihal jih je veter. Veer pua velike temne odtise na pobeljeni koi. Zato so samo kratki prebliski temno rdee. Sence se plazijo po dolgi tanki rti med prsmi in povsod se pogrezajo v jutra meglena, tiha, vena. Nagib telesa. Med pranimi policami in nanosi plimovanj nekega morja na prodnatem nabreju med stenami sobe. Nagib telesa samo toliko, da rahlo zatrepeta senca v razbeljeni svetlobi neonske lui. Nagib telesa preveliki prsti, ki popravijo tanek pramen las z oi.

|89

Najprej se samo obrisi. pozabljeni se spreletavajo pod umazanim oknom, v spominu jutranjega sonca Potem je svetloba. dolgo in tiho obvisi na zavesi ob skodelici kave Potem tvoja roka v mojih laseh poglej - balon, rde balon v okenskem okvirju!-

90

Potem tvoja roka v mojih ustih okus preveene tiine Potem tvoja roka na mojem trebuhu

veraj je umrlo zadnje drevo Potem tvoja roka med mojimi nogami boli, ko se sprehajam po razbitini sonnih arkov Najprej so samo obrisi, ko pobiram ostanke skodelic kronikov drobtin kavnih usedlin Potem ni ve svetlobe.

Tihi kriki sivine so poasi kapljali z neba. Nenavaden zvok odsotnosti in jesen, ki se je poasi izgubljala v njem Vse, v tisti odsotnosti razkrianih juter. Ni pomembno, da je dolga cesta pred mano polna razbitih kozarcev in da vedno teem tja s krvavimi stopali in prebodenimi omi moje telo je polno kriee sivine in vedno tja gola pod rumenim denikom in potem vedno tja skozi odsotnost

|91

Tvoje truplo je poasi sivelo v tiini jutra. Polje. Odprto, prazno, z nekaj pozabljenimi drevesi. In tvoje truplo na razbrazdani rnini zemlje. Kako je utiti de med lasmi v oeh v ustih? e vedno polje. Odprto, prazno, z nekaj pozabljenimi drevesi. Ptice sedijo na tvojih prsih in mrtvo listje se kopii v tvojem golem naroju.

92

Neko sva se ulegla v tiino - se spomni v dvoje. In tudi takrat je bilo polje. Odprto, prazno. Z nekaj pozabljenimi drevesi. Nisem vstala. Ti si odprl denik in zaela sva siveti. Nekega dne so prile ptice. usedle so se na prazne veje pozabljenih dreves.

Nikoli ni nehalo deevati, ti si dolgo zrl v daljavo. Takrat sem vstala in stekla za pticami. Tja. Na polje. Odprto, prazno, z nekaj pozabljenimi drevesi. Ti si zaprl denik, slekel svojo temno pelerino, se ulegel na razbrazdano rnino zemlje in umrl.

|93

V ozadju je cesta. Drsi mimo. V neskonnost. V nikamor. Visoke sive stavbe zaobjemajo tiino. Molk. Utihnjenost. Brezbesedje. Posamezna drevesa. Vasih oranna. Vasih vijolina. Vedno prazna. Osamljena. Obrazi. Prislonjeni na steklo avtobusa in obrazi tam prislonjeni v hitenje asa. Brez deja. Z deniki v rokah. Temne podobe na robu ceste, ob kriiih, v kotih sobe. Utripanje vetra tik preden zamre pod krili velikih rnih ptic. Cesta. e kar naprej. Mimo. V neskonnost. V nikamor. Tokrat naprej, se iri v reko, siva in gosta. Pod mostovi. Tudi reka v nikamor. Pogled obupano tiho zdrsi za njo. Naprej. V nikamor.

KAJA BLAZINEK
Skoil sem v rno luo usode. Nisem vedel kako globoka, ali kako plitva, naj bi bila.

Magija nimf V trenutku neskonnega asa, v objemu ranljivega milnega mehurka, ves svet zbledi v mavrine sanje, kjer na neno puhastih oblakih spokojno spi in gleda drugam.

94

Tam v neznano, neskonno modrino, prodorne oi s solzami blia, zrejo dolgo asa, dokler se ne zapro. Takrat izbruhne ogenj zatrtih ustev. V pepel spremeni se vse kar je.

Na pogoriu sedaj v svitu cveto narcise, iz katerih prebujajo se nimfe. Nimfe ogrnjene v magino zaveso sanj, in tako pleejo skozi no v svetel dan. Zbudi se! V trenutek neskonnega asa.

Potepuka psa Zmrzal jutranje zarje dah kakor duh iz ust. Zapoznele sence, zabledele, na robu plonika zapraenih cest. Prenaglo predvidevanje, ljudi in njihovih dejanj. Brez smiselno. Vendar ne ! Svetlobna hitrost spreminjanja stvari, sveta, narave in nas ljudi. Slika nerealnega popolnega sveta. Zbogom bes, obup, jeza ! Zaetek stare zapuene poti, do kraja zaraena s smetmi, e vedno vodi v teman hrastov gozd. Tam sleherni trdosrni se vojak, izgubi v vonju navlaene prsti, v kupu gnilajoega listja v jeseni. Tako poasi jaz, ti in potepuka psa, bledimo v svet isko trdna tla.

|95

Ocean penice v soju jutranje zarje se prepleta z neno barvo poljskih cvetlic. Vso to arovnijo iznenada izrine cesta. Siva. Hladna. Nezavedna hitrost spreminjanja se staplja s vpraanji, kam gre, kam grem jaz, kam vsi. In babuke z gubami preteklosti mrmrajo spomine davnih pozabljenih pravljic, ki nikoli ne bodo usliane.

In e vedno je cesta. Same ceste. Nikjer ve ni stezic, utrjenih, divjih poti. Ni ve mehke premoene plodne zemlje. Vsepovsod okoli nas betonski labirint.

96

Razdvojenost nasprotij, s opiem riem si umesno pot. Ta ne vodi nikamor. Skrivam se v mehurku domiljije In spustim se na realna tla, kakor hitro poi. Plavam v morju neznanih ljudi. Nevzdrna loveka preteklost. Besede. Vse te besede so prazne. Prazni moji listi so misli.

AMELIA TRAMPU

Beg pred samim seboj Zjutraj, kmalu za tem ko vstanem, odprem prepolno omaro oblek, spodnjega perila in druge ropotije. Hlae, tangice, srajce, krila, nedrki vse lei zvito v nepregleden kup, ki ga z eno roko drim, da se ne zvali iz omare kot plaz umazane brozge iz tovarne, medtem ko z drugo roko iz kupa izbrskam elena oblaila. Za razliko od mnogih se ne obotavljam in ne pomerjam oblail pred ogledalom v nedogled saj se ne odpravljam na svojo poroko temve le e v en dan, ki bo minil. Jaz ne zbiram oblek, ki bi najbolj poudarile moje grudi in zadnjico, temve se, ko se prepriam, da bo kup obleal v omari vsaj e nekaj minut, posvetim izbiri maske za danes kdo si elim biti, kakna si elim biti, kdo me bo presojal danes? Obiajno si v jutranjih urah, ko so pogledi ljudi preve nejasni, da bi me opazili, izberem enega tistih veselih obrazov. Nasmejane in brezskrbne ljudi sprejmejo skoraj vsi. Odloiti se moram le e, ali bom urejena in pridna ali nagajiva in samozavestna morda ni od tega. Ko je vse to odloeno, spijem skodelice kave ali aja odvisno od tega, kaj se bolj prilee k moji dananji vlogi in se odpravim v dan preslepiti ljudi. Me obsoja? Nikar. Vsi to ponemo vsaj kdaj pa kdaj, le nismo e vsi pripravljeni priznati svoje podle igre. Ali nisi nikoli opazil, da tudi tvoji svojci spremenijo glas, ko se razgovarjajo s teboj? Ljudje me ogovarjajo in spraujejo bedasta vpraanja in jaz se jim prikupno nasmiham in odgovarjam s stranim zanimanjem, kakor da e nikoli nisem sreala tako edinstvenega, zanimivega loveka, ki bi me tako zelo prevzel. Smejim se neslanim alam in riem svojo preteklost in sedanjost v popolnoma novi lui, ki nikoli ne bo sijala. Zmiljujem si ale, ki ne bi bolele, ki sem jih neko e sliala. L judje se jim smejijo, a jaz se smejim njim in ko me vpraajo, emu se veselim, odgovorim, da je zmeraj tako Ne morem drugae, v to me sili moja maska za ta dan, to zamolim. Ni od tega ne ponem iz sprevrenih razlogov ravno nasprotno to ponem, da ne bi bila sprevrena in da ne bi trpela. Cel dan se izmikam sama sebi. Ko se alim, da se nikoli ne gledam v ogledalo, mislim resno nikoli se ne pogledam s tem obrazom na sebi. Smeh je le utvara, beg pred samim seboj. Brala sem, da se vsak beg kona s pastjo, a upam, da se moj ne bo.

|97

Zveer si doma med tirimi stenami z zastrtimi zastori in zapahnjenimi vrati snamem masko. Ko se sprehodim mimo ogledala, za trenutek postojim in se gledam, da se kdaj ne pozabim. S tresoo se roko se dotaknem dehteih ustnic in si priznam, da si elim, da bi se moj beg konal v tvojem objemu, da me ti ujame v past.

Med preteklostjo in sedanjostjo Iem odgovor na tevilna vpraanja, ki mi prepletajo misli. Vraam se v spomine, eprav e dolgo vem, da tam ne bom nala niesar novega, saj se v preteklosti ni ne spremeni, saj sem spomine e prebrala in po abecednem redu pospravila v klet. Odgovori se skrivajo nekje, nekje v sedanjosti, nekje v prihodnosti, nekje, kjer me ni. elim si, da bi se lahko vrnila v trenutek sedanjosti, ki bei skozi mene, medtem ko sem se jaz zadrala v tvojem objemu izpred tirih let. Uivam v trenutku, ki je minil, in akam, da me nekaj predrami nazaj v sedanji svet pa mrzek zvok budilke nikakor noe zacingljati. Prime me za roko in me pelje pred zrcalo. Pred seboj uzrem odsev, ki ni moj. Gleda me obraz enske, ki se stara, a jas sem le deklica, ki zbira pogum, da se zjoe, ko gleda deka, ki jo zapua. enska, ki naju gleda iz zrcala , naju gleda vse oitajoe, a jaz ti ne oitam ni. enska v zrcalu je sama, a jaz imam tebe in se spraujem, kaj pone zdaj, ko nisi ob meni. Odpelje me na Ljubljanski grad. Pod stopali utim umenje listja in na razgaljenih ramenih se mi topijo prve sneinke. Od kod iznenada sneg in suho listje? Saj se je komaj iztekalo vroe poletje, ko sva sedela v hladu pod drevesi. Obudujeva mesto spodaj in pred menoj se razprostirajo objekt R5 in Mesarski most, itni most ter Trnovska vrata na drugi strani, ki jih takrat e ni bilo. Spraujem se, kdaj so jih zgradili, pomislim, da sanjam. Ko se spuava z gradu in greva mimo igria, se mi porajajo spomini, ki se e niso zgodili. Zavijeva mimo Gallusovega nabreja ez utarski most proti Preernovemu trgu. Pozdravljajo me obrazi, ki jih ne bi smela nikoli poznati, ker bom vse te trenutke preivel s teboj. Preko trga nadaljujeva pot mimo Robovega vodnjaka, ki se mi zdi nekoliko popaen, in Lutkovnega gledalia proti Poljanam. Nekje na poti bova nala prijeten lokal in se zadrala ob skodelici kave, ti bo naroil coca-colo. Ob skodelici kave si prigem cigaret, eprav ne kadim. Spomnim se, da bo v torek v Drami predstava, ki si jo elim ogledati. Obrnem se na levo, da bi te vpraala, e bi el z menoj, a na stolu ob meni je le pusta senca.

98

MIHA LESKOVAR
Britanski plesni koraki Brezbrinost ima obstanek, ko se izgubljam v poplavi britanskih plesnih korakov. Vrve, in ti v moji glavi. Nadanjost se, ujeta v besede, tiho v zimo prebuja. Peatni vosek se bo strdil in jaz te bom ljubil.

|99

Laen sebe Kaken bo zadnji dan na poboju z roko v roki, ko jaz bom spet jaz laen sebe ... Iztrgal amulet s svojih prsi, ga vrgel in padal z njim ... Padal, padal. Tako dolgo je odkar sem zadnji zrl v vero, pil tujo strast. Tako dolgo je ... In vem, da laen sebe akam zadnji dan.

Vzhod Menjam srce za oko, ki bo srepo zrlo in prebadalo mojo stran. Tako pusta si. In solze oh, solze ... Omamljajte! Tek v jutranji rosi, so bilke nad nama? Jaz gledam, ti uti ... Neskonno polje iskanja.

Tuja zgodba Mnogi govorijo tujo zgodbo, zgodbo stoterih ues, ki so ujela pozabljena prievanja. Stvarstvo se e davno ne izmika ve. Nihe ne sledi koncu, nikoli, nikdar. A vendar, dovolite mi odkrivanje in obutenje razlogov, ki z lahnim piem epetajo ... Ni vredno ... Ni vredno ... Mene je strah, moje, le moje. Skrite v tisoerih ostrih drobcih raztresenih po sobah, klopeh in zapraenih platnicah. Zakaj ostaja v meni, igava si?

100

PRIBOR

|101

Pribor v Drutvu slovenskih pisateljev, maj 2010

Pribor
Ker jemo s priborom, so vse pesmi razumljive. Pesniko skupino sestavljajo 4 avtorji, nekdanji dijaki Gimnazije Beigrad, doma iz Ljubljane z okolico. Svojo poezijo so objavili v prvih 6 tevilkah .kamna, v Poetikonu, v oddajah Literarni nokturno na Radiu Slovenija, v Sejalcu, v Mentorju idr. S pesnikim ciklom Pes ki fuka ni laen so nastopili v finalu Festivala mlade literature Urka 2010. Poezijo so v ivo predstavili na mnogih literarnih dogodkih, npr. v Menzi pri koritu, v Hostlu Celica, v Drutvu slovenskih pisateljev, na Filozofski fakulteti, v kofjeloki Kai, v Kulturnem domu Slovenj Gradec. Vsak dogodek je zasnovan s svojo idejo, ki izhaja iz poezije, tako poezije posameznika kot skupne poezije ve avtorjev. Ali kot pravi eden izmed njihovih izrekov: Naloga sodobne poezije je kot konec pomola butati ob valove. Martin V. sedi na koncu pomola in binglja z nogami.

M. Kragelj: Med kamenjem sodobne literature

(Kritiki vpogled v pesniki cikel Gordijski vozel ali namen brez namena pesnike skupine Pribor)
Pesniki cikel Gordijski vozel ali namen brez namena, avtorsko oznaen kot sonetni venec, je raznovrsten spekter pesnikega ustvarjanja, ki prinaa sveino s svojo pojavnostjo in izraznimi monostmi, ki jih upoveduje. Da je forma sonetnega venca res prisotna, seveda v njeni sodobni obliki, pria kompozicija posameznih pesmi, ki so umeene v cikel. Te se drijo formalnega doloila soneta glede na tevilo verzov in glede delitve na kitice. Prav sonetna pesnika oblika in samo tevilo sonetov skupaj z magistrali pa je tudi vse, kar zavezuje pesniki cikel Gordijski vozel ali namen brez namena prestini obliki sonetnega venca. Prav vsaka izmed pesmi bi lahko stala zase in tvorila zakljueno celoto. Ob branju in prenicanju v posamezne pesmi se kaj kmalu razkrije fragmentarnost, ki je nekaken imperativ celotnega cikla. Sam cikel tako skupaj veejo razlini postopki postmodernistinega pisanja, med njimi je najizraziteje zastopana intertekstualnost. Slednja ni le odraz monotonega poustvarjanja, ki bi se zadovoljilo s preprosto vkljuitvijo vsevednega bralca, temve se s samim bralcem poigrava e z naslednjim verzom ti lahko spodmakne znane temelje kanoninih pesnikov in s svojim lahkotnim ritmom ustvari malodane ritualne obutke. Igra besed postane najbolj oitna v magistralih pesnikega cikla, ki razkrivajo pesnike postopke kolane tehnike; ti so se v literaturi uveljavili v dvajsetih letih prejnjega stoletja z zgodovinsko avantgardo. Tematika variira vse od vloge pesnitva, preko intimistinih vlokov s pridihom erotizma, ki ponekod povsem dominirajo, spet drugi pa se sonetni venec prelije v poudarjanje zvena besed in raziskovanje izpovedne moi pesnikega jezika, zdaj zavezanega enemu samemu pripovedovalcu, potem pa presee okvir akta recitiranja pesmi kot intimnega monozvonega doivljanja in sega do sugeriranih veglasij, ki rojevajo edinstveno sliko poezije. Pesmi v pesnikem ciklu Gordijski vozel ali namen brez namena ne bi mogle biti bolj brezbrine do same tradicionalne vloge pesnitva. S svojim postulatom nove umetnosti, kateri se poezija zdi nezmona skonstruirati primerna izrazna sredstva, ki bi e pritegnila bralca, je pesniki cikel dobrodola sveina na sodobni slovenski literarni sceni, pa eprav s svojo obliko nonsens poezije ne deluje prav ni resno. Toda to naj ne zavede! Prav lahkotni stil, ki je laje berljiv, apelira na bralca, da naj v njem spozna zavezanost literaturi in pesnitvu v najlahtnejem pomenu besede.

102

PRIBOR

Izbrane pesmi iz cikla Gordijski vozel ali namen brez namena (Sonetni venec) in e 5 drugih

|103
Movirje za nohtom poasi se pogreza v blato poasi medtem ko za vrhovi nekaj praska simboli te zaraajo kot trstika in a med polslinimi tobami kajti resninost je domiljija sveta cvet z njenimi listii se odpira visoko nad tabo pa se spreletavajo ptice zvodenela ljubezen se pogreza ali je obup ki te klie z glasom ab? prestraeno krili z rokami in krii ampak reilne bilke ne bo nikoli sam si reitev za vse brez nohta ne obstaja poasi tvoj smehljaj tone v blato poasi nato se v zadregi orfej popraska po nosu

V senci ivljenja Senca, kot mnoge druge stvari, tekom let spreminja svojo vlogo. Je eno od zgodnjih udes, ki kot vsa druga verstva ob normalnem razvoju izgubijo svoj nadnaravni pridih. Tako se zane spreminjati v izziv. Ta oznauje mladost in ni odvisen od razumevanja samega pojava, temve od zaupanja vase, otroki naivnosti, da ji lahko vsaj enkrat ubei. Kako to upanje osvobaja, se zave ele kasneje, ko postane le pojav. Prijetno zavetje ob prevroem dnevu. Kulisa, ki ti prikriva marsikatero podrobnost, ki jo nato povozi. V tej vlogi ostaja do konca tvojega ivljenja. Tvojega, saj sama ivi e naprej, tudi na koncu, ko postane nadloga, razlog, da si se znael ... V temi. (an T.)

Mehr Licht duhovi zapuajo svetilke hitijo na trnico kadar zmanjka elektrike priigajo svee svetlee besede epetajo iz ust neznanega molka to je romantika na wc-koljki

104

tema raste skozi utrip veinih kril trpi werther ko poslua de ne sprauj kdo zaliva sonnice kdo komurkoli zaupa sivorne ptice letajo okoli tvoje glave nesmrtnost je lesk rose na pajevini posestniine pike brez lui ni razsvetljenja aladin se igra kovaa verze kuje v nebo zatohle lui svetijo v ivljenju pesniku faust z oslinjenimi konicami prstov ugaa svee in pijano prepeva: bere?

Dolini je hia v kriiu dveh dolin iz njenih oken bistrih tolmunov med lesenimi polkni sonce iz prve doline tee med meglene kamne druge doline zato se prva dolina dolina jutra imenuje in iz oken bele hie ki v kriiu dveh dolin stoji sonce iz druge doline tee ob kamnitih deblih prve doline zato se druga dolina dolina mraka imenuje je bela hia v kriiu med dolinama jutra in mraka njena okna so bistra in hladna ivali pijejo iz njih zaradi svetlobe dveh dolin ki jo pijejo so njihove sence telesom ivali podobne (Uro M.)

|105

Urkini tumfi v sonnem jutru se par progastih tumfov ustavi pred pekarno pisani ornamenti odganjajo zimo pred pekarno postava tudi svetilnik na dotik je kot nonina skrbna povrhnjica kako si kaj? vpraajo tumfi e bi jih zaprla v omaro bi izvedela a urka medtem bosa igra klavir prvovrstno kakovost domae bombane industrije urka je srena njeno ivljenje je kot v pesmih e sezuje levo nisi ve urka proge na tumfih so zadovoljne z razbarvanim vzorcem so uroile vse mesto po sonni ulici odstopicajo tumfi z belo truco pod pazduho uleejo se pod posteljo in trdno zatisnejo oi

106

Globoka pesem Namen mojega pisanja je realnost ki jo zaznavamo kot znanstveno samoumevno in naravno predstaviti kot ideoloko simbolino (kakrna je tudi narava poezije same!) potaplja s papirnate ladjice zdrsne v globine ... kot pravkar odpadli list vrti se zdaj tu zdaj tam velikanske korale ga slepijo z ivopisnostjo vojakih kornjev razigranega otroka

|107

pesem kot riba zagrabi vabo na tvojem trnku tvojega rva upanja ko upokojenci pometajo listje s cest v razbitem zrcalu venketajo nogometai real madrida brez duha o kakrnikoli simbolinosti mree so strgane brez duha o kakrnikoli ideologiji fle ti na srce vre senco reber brez namena da bi imel namen kapljica si v enem izmed vrtincev neskonne reke ker zaznavanje poezije sploh ni mogoe

erjavi No se poasi konuje in ti ve, da ob jutranji zarji ne bova ve ista. Nepremino poslua napeto melodijo moje sape, ki se noe in noe prepustiti enakomernemu ritmu. Zdi se ti, da z vsakim trenom oesa izgublja zavest. Ostati buden pomeni ostati iv. Veke so teke kot betonske ploe erjava, in ko s skrajnimi momi poasi premika mojo desnico, ki sem se z njo privil k tebi, so vsi uti v ekstatinem vrhuncu. Ve, da v hipu, ko bo za seboj kar se da tiho zaprla vrata na prvi videno dvorie, ne bova obstajala ve midva. Bo le e ti, ko se bom zjutraj prebujal

108

s sladkim ostankom noi na ustnicah in se spraeval, kako ti je pravzaprav ime, s prvim jutranjim poirkom veerne pijae pa se bo razlivalo grenko spoznanje, da se nikoli ve ne snideva. (Miha K.)

Ni treba da je zabavno da je zabavno ponovno zavezujemo gordijski vozel: smehljaji letijo med ustnicami kot previdni poskoki prek kolebnice ki jo vihtita sonce in de po koi polzijo neni vzdihljaji si kdaj sreal ensko? veke stegujejo svoje dlani v pomo vsem izgubljenim dlani prelahke za klofuto jesensko plavanje v ohridskem jezeru je zabavno ko kletka pobegne te ptica ne izpusti obaluje le tiste ki se ti izmuznejo nisem preprian ali sem sreal ensko tudi dene kapljice so vasih zabavne zamahni z ostrim nasmehom na hladnem meu saj ni treba imeti nevemkakne ideje da napie takno pesem

|109

Postopala sem po preprogi in te vpraala, kam tako zamiljeno gleda. Tvoja stopala opazujem, si rekel, moj mali fant. Zdi se, da imajo svojo voljo in te nosijo, kamorkoli elijo. Brez poljuba sem se poslovila od tebe, morda si zato posumil, da nekaj ni v redu. Res je, tokrat nisem la na sprehod. akal me je e za vrati. Bil je skrbnik tega hotela. Takoj mi je pokazal prazno sobo. Skozi kljuavnico me je tvoj pogled ujel. Nisi me sodil, moj mali fant. Tebi e odpuati ni potrebno.

110

Ugasnila sem lu in si hitro odpela bluzo. Odloila sem svoje teke, zlate zapestnice na nono omarico. Njihov glasni venket ti je v mojem imenu vse priznal. Nato sem bruhnila v smeh. Ko me je objel s svojimi trdimi, grobimi rokami, sem ga tepla. Solze, moja blagoslovljena voda, so me zlepile z robom postelje. Takrat mi je dvignil krilo. (Kristijan S.)

Religija ljubezni in druenja podariti cvet pomeni postati roa tvoje ustnice se spremenijo v ptico brezskrbnosti ljubi ne ljubi ljubi v zlat de se spremeni zaradi druenja a tudi osamljen ima vedno sebe tako sta e dva iz pene vstane boginja ljubezni dve dojki ima in ne brez pomena hudi in angel pleeta v objemu love ravnoteje na eni nogi ukaeta lepoto ljubita ne ljubita ljubita? ko pluje mimo siren mora biti privezan k visokemu kurcu brez drube ni okube ree prerok in ti na glavi razbije kristalno kitaro

|111

Voda I. Najprej je bila kaplja. Spolzela je skozi pranjo naega sveta. Na dnu je sreala drugo kapljo. Tik pred njuno zdruitvijo je nastopila zima in iz njiju izklesala podobo dveh ljubimcev. II. Znajde se v puavi. V razbeljenem pesku kroijo kae sovratva in nemoi. Spregovori o alosti in iz vsakega peenega zrna kane solza. Kae presahnejo. (Martin V.)

Brcnil sem v avantgardo nauili so me da ne boli da travnik dii po svei smrti in kako se lomi veje avtocest umetnost je izguba ravnoteja kako si izbira vzornike? uelke imajo noge in krila operirali mi bodo koleno razumi vendar a ti ima e vedno najveji nasmeh koliko nog ima intuicija? e se ne sezuje ne sme k meni ob oseki so eri nevarneje zato takrat vedno splezam na drevo saj ne boli ne boli

112

|113

IZBOR PRISPEVKOV IZ PREJNJIH KAMNOV

114

MAJA ARKOVI

Sneana Zamislio sam te, Sneana, visoku i crnu, Zamislio sam ti oi, Ramena i grudi ... Zamislio sam nas, na klupi pored mora, Kako gledamo nebo, dok se sunce budi. Prola je jesen, i evo stie zima, Ja traim jo uvek onog ko te ima. Ti ivi u meni, i ovija me kosom, stee me jako, Trai od mene, da volim te polako ... Ali ja ne mogu Sneana, da ti milujem lice, Da te stisnem za dlan, da te prevedem preko ulice

|115

Zamislio sam, zna li? da se sretnemo u umi, Da ti skinem venac z glave, Da bih video oi tvoje plave, Da bi odtrali tamo gde su vile, Da nas ne rastave nikakve sile.

Vidim, te sneana, kako spava pored mene, Kako gazimo snovima, zaboravljamo sve, Zamislio sam te, sneana , i znam da si iva, Znam da du te sreti pre il' kasnije. Ali Nema te sneana, dok prolede stie, Jel si sigurna ljubavi, da smo sve blie ... Osedam sredo, da traim te predugo, dali te moram zvati tugo? Ja te duboko u srce meto, Tu te drim, odkako te sreto, I ljubim te od jeseni, dunjo moja, i ljubidu te i ovo leto. Dali i dalje ivi u meni? Jer polako blede nai memoari. Slikam te na platno i pakujem tvoje stvari, Da te moje srce nikad ne zaboravi.

116

AMELIA TRAMPU

Povrnjena nedolnost Umira. Smrt se blia. Otona in siva drvi mimo okna jesen. Listje drevja veni in neprenehen de brezutno tepta nedolne travne bilke. Jutranja slana zamrzne as in ivljenje. Otrpli obrazi pri delu, kakor otrplo rastlinje v jutranji zarji, se starajo za ni. Vse miruje in negibno priakuje, a as se, da bi poudaril svojo negibnost, prestavi e za uro nazaj. Gozdovi, poljane so prazne in hladne. Ulice, stanovanja so tiha in zaradi prahu osivela. Due, drevesa so molea in spijo. Sem ter tja se na obrazu pojavi nova guba in e en list odpade z drevesa in z vetrom odtava v neznano z Zemlje izgine e ena dua. Le v razvedrilo redkih posameznikov v toplih zasebnih prostorih na bilkah vzklije nov list na dan je privekal nov otrok. Na ulicah vse stoji pokonno kot obcestne lui in se kakor krhke travne bilke v deju pod teo hladnih skrbi sklanja. Listje in smeti umijo v deju. V utesnjujoih prostorih kavarn, pivnic in beznic glasovi ivega e preglasijo donenje svetih zvonov. Greijo. V uteho kozarek ganja, ki pogreje izrpane misli. Varajo. Drhtijo pod teo gorkega okusa in dehtijo po pomladi. A pomlad se potepa tisoe kilometrov stran, na drugi strani povrja. Obiskala je tuje kraje in noe skrajati dopusta. V pivnici star mo zdihuje. Kakor da bi umiral z naravo zunaj, ob toilnem pultu pijan omaguje. Njegov cenjeni kolega ob njem emi in se zanj ne zmeni. Dui se v vroem dimu cigare in kalja bolehno kakor zdihujoi na smrtni postelji. Odzvanjanje hripavega krhanja dui glasen, hudoben smeh prijateljev ob mizi. Ne vedo, emu se smejijo. Na robu solz se veselijo lanega ivljenja. ganje jim je zameglilo razum in posmehuje se njihovim bednim, opitim ivotom. ivljenje se konuje. Spogledljiv pogled toajke v kotu poeljivo opazuje mladenia, ki naj bi zael. Njen pogled kroi po pivnici kakor Zemlja okoli svoje osi da le zamoti as. Le od dale, zelo od dale opazuje njega, okoli katerega se vrti vse. Nemara se boji priti blie, da se ne bi opekla in zagala ivljenja v sebi. Zatorej se v hladu in intimi stiska in objema samo sebe. Kakor rdeica aja poasi obliva isto vodo v njeni skodelici, tako se tudi nedolnost njenih ustnic poasi preliva v krvavo. On lae. V toku lai in razdajanja, v zvitem posmehu, v enakomernem tonu deja in veseli opitosti znenada kozarec zleti na trdna tla in se razleti na tisoe kosov zunaj ustrahujoe zagrmi. Hladen viski z ledom se zlije po robu mize in po tleh zunaj mrzla

|117

toa. Ob glasnem zlomu v pivnici vse obmolkne smeh se znenada zresni, utihne; mo dokonno omaga na toilnem pultu in njegov cenjeni kolega preneha kaljati in s e zmerom odprtimi usti in pestjo pred njimi strmi v pok, ki je e minil. Zunaj se ptice, ki so svobodno letale med sivim mestom in sivimi oblaki skozi pusto jesen, skrijejo pred too nehajo leteti. Nekdo od mize zaklie: e enega, prosim! Mo se za moment zdrami, s pestjo udari po pultu in njegov cenjeni kolega zopet potegne cigaro. Obupana toajka ustreljivo postree. Opiti se zasmejijo, nazdravijo, pijejo dalje. Toa pojenja in de se preliva v sneg naravi se povraa nedolnost in oni greijo.

118

IGA GOLOBI
Oi Vasih plaval sem v oeh, v iskrivih njihovih globinah, ko me razveselil je smeh, osamljen jezdec na sipinah. udil sem se svetu, sebi in pa prav posebno tebi ivljenje bila je harmonija, ples mogote severnega sija. Danes se ne udim ve, usahnil bistri je izvir, ostal le veni je nemir. Rad bi gledal spet v oi, globoke in iskrive hram lepote neminljive. alost Star obutek je zaznati, kot znanca starga prepoznati Le obris se kae - senca, ki vse in ni obljublja Duh pa tista je esenca, ki ud in dvom premaga O spominih in velikih upih govorita, o tem, kar je bilo, in tem, kar bo Drug drugemu zavist oboroita, da im slaje bi bilo slovo Trenutek pride, ko se poslovita, vendar ni sladak Obalovanja boleina pekoa je in bliskovita Oba si - oh, kako - elita, da prila bi ura svita Seeta v roke si prepade premostita Ter se obrneta vsak k sebi, solze edino, kar si e lahko delita.

|119

ANJA BANKO
Kako zelo gola sem stala sredi hodnika. in utim tisto mehko lepljivo usedlino popoldneva na prsih na trebuhu med nogami

Vzamem kosme tiine in jih razpiham.

120

Sem popolnoma gola. Se naslonim na steno Se naslonim na steno Se naslonim na steno hladno in sivo in mehko in lepljivo in prebodem rde balon, ki lebdi v zraku

Pustim telesu, da zdrsne

KATJA ERNE
Koledar 2 Obrnem list na koledarju. Spet. Botric lisic ni ve, jeka Janka pa tudi ne. Lisice so zapite in zabite in pijane. Neodgovorne. Jea pretepajo v oli in po skrbnikih domovih. Naivne sanje so umrle, resnini svet jih je pokopal. Iz obupa berem pravljice.

|121

Obrok Srdito pobere prah s trupla, mrtvo meso obvisi v zraku, s prsti potlai razpadle delce in zagrize vanje, pore razkroj, pore ga, pore notranje siromatvo due, mrtva miica se kri, se razteza v tebi, postane zver, bruha ogenj ... Saloma Z mrtvimi ustnicami ga poljubi na hladno elo, razpokana koa se razpotegne v nasmeh, zledenel, prazne oi strmijo v obraz zmagoslavja, esar si je srce poelelo, je dobilo, utaplja se v morju utnosti, v nasladi uitkov, z otrplim jezikom lie njegov obraz, mrzel, rdea kri pa ji pluje po ilah vzneseno. Ljubezen te je ubila, Johanaan.

ROK AMON
Na jasi, s snegom posuti Na jasi, s snegom posuti, sameva le rno drevo. Veje v realnosti kruti steguje v svetlo nebo. Topli sneg tiho dii. Ptica, zgubljena v vetru, polnem vsakdanjih teav, hvaleno poije v zavetju, kamor jo svet je zagnal. Na vejici list vzbrsti. Tako izgubljen med klopmi akam, da najde me ti. A ptica je spet odletela in list je osamljen venel ... od njega ostal je le spev tiina, ki v lubju odmeva. Na jasi, s snegom posuti, polni vsakdanjih teav, akam, da najde me ti. Od mene le spev je ostal, na jasi s snegom postlani ...

Skrivnost V moji resnici senca je skrita, senca, ki sam se je najbolj bojim. Res me je strah, da skrivnost bo razkrita, in vendar lahko jo le s tabo delim. Je to res napaka - zakaj je tako? e res je globoko, je potlej slabo? In kar je najhuje, je strto srce, ko hladna beseda ez usta ti gre. A kaj naj sedaj? Nisem e zrel ne vem, kaj naj v trenutku bi taknem poel

122

SARA JESIHAR

Misel emerna glava sklanja se, somorna misel mui me. Prodira vame, v meni tli, pusti trpeti, miru ve ni.

|123

Rojstvo Kamen, vren v obraz, dokonno me zbudi. Lepljiva kri budi nevedno. Novo bitje se izvije iz oklepa in poleti v svee jutro, v sedanjost rodnega mesta. Mestne lui Porcelan se lomi ob irelevantni glasbi, ki ie smisel v nesmislu mestnega ivljenja.

MOJCA MAR
Prepovedan sad Bodi Adam. in jaz bom Eva. Jedla bom iz tvojega telesa spoznanja in kmalu bom doumela, da greim. greim. greim. greim. molim. Najin greh. In ti. In jaz.
Gimnazija Velenje

Izgon iz raja v drugaen raj. Skok Rada bi skoila z vrha stolpnice, pa mi pravijo, da nimam kril. Kdo pa pravi, da hoem leteti? Zaetek dneva Ko se zjutraj znajdem poleg tebe, zavonjam tvojo duo. Vsa zavita v vstalo sonce te vonjam, saj dii po nedokonanih sanjah in jutranji strasti. Nedokonane sanje pusti za sabo in dan zane s strastjo in z mano.

124

Poljubi me. Na dlan me poljubi. Da dlan bom stisnila v pest in poljub lahko nosila bom povsod s seboj. Poljubi me. Na oko me poljubi. Da se zjutraj bom zbudila v lepe jutro. Poljubi me. Na podplate me poljubi. Da moja pot bo tlakovana s teboj. Poljubi me. Samo poljubi me.

|125

in daj mi krila.

TEA PLESNIAR
Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana

enskost. Depilator. (Anti)celulitna krema. Tona preozkoirokih oblek na obealniku. Rinine kolumne v Lepa in zdrava. Ples na kavu za spuenimi roletami Girls got Rhythm. Lepa. Zbudijo me arki usode. Tako lepa si, mi ree. Odidem v gozd, se usedem pod rno drevo, ko zasliim valove ... Lepa bom, ko bom rumena in mrtva.

126

Ampak tiramisu v hladilniku me e vedno rajca.

KAJA BLAZINEK
Gimnazija Novo mesto

Hlad Hlad, toplota. Ne najdem ravnovesja. Nemirnost, slabost obutka. Srea v obliki milnega mehurka. Melanholija udnega dneva, zatohlost tekega zraka, zatrtost strtega srca, pravljica temanega ivljenja ter bledenje zdravega duha. Sproa se v gnus telesa. Zbogom. ustva le e spomin. Surova skala, mrzla tla. Ravnoduen ostane pogled do popolnega sveta.

|127
TEMPLUM Ogromna gmota kamna in besed, na stenah visee slike krvavee. Mogona impresija vse okrog odbija. Soj monih sve. Odsev na zidu. Poleg zamolkla molitev, poklanjajo se miru. Ljudje pobono govorijo, preplavlja jih spokoj, odgovora nikoli ne dobijo, le upanje vzkalijo. Je vera, ki prevlada iz dneva v dan. Vodi iz noi v e bolj temen dan. Zaupanje jim vzbuja nevidni gospodar. Iz smrti v raj. Vsi! Le zakaj ?

MIHA KRAGELJ
Semena Sono zelena trava mi sega do kolen na rumenem polju, vse sonnice se obraajo k meni, lesketajo se jim zlatodiee krone. Kaken okus ima ivljenje sonnic? Z golo nogo stopim mednje, objamejo me, neno me slaijo, kot slepa deklica spoznavajo moje telo. Kot da ne bi e mnogokrat poel vseh nespodobnosti! Si one lastijo okusiti moje ivljenje? Ne glejte me tako tuje! Dozorel sem! Moja semena jedo pod krinko ljubezni, trgajo jih z mene s slastjo; za vsakogar jih je dovolj, da vas nasitim. Ne drite se kislo po obilni gostiji, dan bo e dolg in najslaja semena v meni e zorijo.

128

PELA BRECELJ

|129
Klavir

Ni bilo teko ugotoviti, da ima udovite valove v laseh Nevidna kocka v puavi je zbujala veliko smeha in zaskrbljenosti ljubiti se s tipkovnico, na obisku pri tistih, ki dajo doto in miloino, boajoi pogledi s strani na levo lice, ki je lepe od desnega, prihrumela je slavljenka po stopnicah v globino po darila, mali koncert za klavir in lahka otonost, namesto veerje bi gledala tebe, kako se me boji predolgo gledati v oi. Zdaj igra in tvoje plemenito ime v vsakdanji rabi, rada bi se pogovarjala ob pici tebi nasproti o andaluzijskem psu in ruski prostitutki in blatila evlje, samo da bi si me zaelel poljubiti v gozdu, polna navduenja sem jaz. Pustimo ob strani korenek, v dolge svaljke narezan in v vrelo olje poloen namesto veerje, lana grem spat tako ali tako, dokler me ti ne zbudi sredi prvih sanj, spomnim se samo tvojega mehkega hvala tebi, lepo spi,

ves zmatran in laen in slabe volje, polovica fotografije je rna kot vesolje, ura bo kmalu prepozna, da bi se videla na drugi strani lepa neznanka, pisati ljubezen v gladkem slogu nekomu z oali, ljubko kot parfum njegove mame, ogica ni naredila vtisa name, ampak tako lepo je videti tebe, navdueno smejoega se, pustila te bom pri miru, saj ne, da si zaslui samo koke. Obratno je. Upravieno me je strah, da jih ne bo maral ... v belo haljo ovit, da bi nael najlepi izraz, nihe se ne bo umazal, e bova oba pazila.

130

EVA JUS

|131
Reinkarnacija Zakleti psi pretekajo poljane Kolena pokajo pod teo skrbi V zemljo zatika prste krvave Izginjajoi mit umetnosti Toplina nelovekosti srkajo mi duo Tema razkraja konflikt narave Osvobaja kultivirano intuicijo V brezkonni univerzum bitja Nesramnost izgubi pomen V brezmejnosti Razblinitev prostora Neskonno delkov Prila sem vate

JAN PIRNAT

Jok si je opasala in zakorakala v boj. On v desnici z resnico, v levi z belo zastavo. Bojno prizorie kar domae dvorie. Naj ima sosed kaj od te ljubezni. In privaruj sede v prvi vrsti za otroke. Tiste, ki jih ni zaradi nje in zaradi njegove slube. ... Kaken spravni seks bi bil to, e ne bi obleala mrtva.

132

IZABELA RAKAR

Stara slaiarna Ona /zdolgoaseno/: Bilo je nekega peenega popoldneva, ko so zadnji arki zahajali za staro slaiarno in vrteli razpoloenja v meni On /jebivetrsko/: Vzel sem svoj kovek, odprl denik in izginil. Ona /vznemirjeno/: Obstala sem na koncu hodnika, med delci razbitega ogledala in se spomnila, da si se pozabil posloviti ? ? ? On /brezizrazno/: Kaj? Ona/brezizrazno/: Ni.

|133

VASJA URBANI

Glave Po plonikih hodijo glave mnogo, neteto jih je; a vse, vse od njih so na drugi strani megl.

134

MATJA PAYRITS
Dialog Venih Odgovorni urednik: Oprostite gospod, uho vam je padlo na tla. Pastor Johann: Take neutemljene govorice zanikam! (Z nogami potopota kot grdo truplo v prikolici tovornjaka.) Odgovorni urednik (izgubi dar urejene prieske, a e kar vztraja): Videl sem, kako vam je padlo na tla pred trezorjem. Pastor Johann: Kako pa je tedaj mono, da imam e vsa tri uesa!?! (Lica napihne kot mehur vinjene upokojenke.) Odgovorni urednik: Prav imate. Ste za partijo kart? Pastor Johann: Kdaj drugi. Odide. Odgovorni urednik: Pozabili ste oklepaje. Pastor Johann: Oh, hvala. (Odide.)

|135

O em za vraga bom zdej pisu? O poevnem stolpu v Pisi. Poevni stolp v Pisi je precej poeven, so pa na svetu tudi bolj poevne stvari.* Veinoma so poevne v isto smer kot poevni stolp v Pisi, zato se poevnemu stolpu v Pisi zdijo manj poevne kot nam in ob njihovi omembi ponavadi samo nejevoljno zavzdihne. Poevni stolp v Pisi je med turisti izjemno priljubljen. Med njegovimi blinjimi znanci pa velja za izjemno nadlenega in cininega, deleen pa je tudi dobrnje mere zavisti na raun naravno dane poevnosti, ki je ravno takna, da ima nekaj opraviti s Fibonaccijevim zlatim rezom in s tem posega v samo sr loveke ideje estetike. Svoje danosti se k srei ne zaveda, zaradi esar je njegovim znancem prihranjeno veliko arogantnega prezira. Navkljub temu pa so ga e davno nehali vabiti na nekdaj priljubljene slavnostne veerje, saj se jih nihe, ko je izvedel, da je povabljen tudi poevni stolp v Pisi, ni ve elel udeleiti. Poevni stolp v Pisi je namre vedno skazil vzduje, ko se je takoj po prihodu zael pritoevati nad tem, kako je vse poevno, miza, gosti, peenka, vse,

kasneje, ko se je vzduje ob kozarku vina vendarle malce popravilo in se je razvila sproena debata o poevnosti, je pa spet vsem oporekal. Poleg tega so morale biti veerje venomer v Pisi, kar so mu gostje po zadnjih nekaj veerjah pogosto vrgli naravnost v vrata. Poevni stolp v Pisi jim je obiajno odvrnil, da naj pa potem povabijo poevni stolp v Seattlu ali pa poevni stolp v Parizu ali pa katerega drugega, e saj jih je veliko, in ni dojel svoje retardiranosti. Vendar pa je mnogo ljudi po koncu veerij s poevnim stolpom v Pisi moralno propadlo. Ko so to uvideli, so ga spet prieli vabiti na veerje in bilo je v redu.

136

NUA JUG

na kamnu. kamen in pod njim prostrane strehe Ljubljane lena reka Boji hrami in vrve ulic potem pa dolge sive avtoceste na vse strani obzorja rdea zarja objema belino poletnega mesta in grozi mu v orannih odtenkih da ga zavede in priklene na mrak *** opazovati rojstvo veera kot kamen ob kamnu na kamnu nad vsem tem smo jaz, ti in Lorca

|137

URO MAROLT
Zgodba prvo ivljenje zeleni oesi drugo ivljenje na lovu tretje ivljenje za svojim repom etrto ivljenje ali peto ivljenje za drugim repom

138

esto ivljenje prekata cesto sedmo ivljenje potem osmo ivljenje se skrijeta deveto ivljenje pod predpranik

URKA P.

Moja soba v sobi pod stolom v kotu prostor ima tiri noge vonj se vedno zane iriti iz neke toke potem je as mirovanje prostora s tirimi nogami iz katerih izvirajo druge toke kdor se usede je brezasen omejen z brezmejnostjo srca rekla sem: sedenje je prostornost ilava kot potiskan papir moja soba nima ne oken ne vrat samo lu ki je mehka kot zlomljen sonet skrivnosti namre domujejo v kotih in od tam se konno zane iriti tema v mojo sobo lahko vstopi le skozi pesem skozi dom ki ni moj dom

|139

KRISTIJAN SIRNIK
Navdih Osvobodili so te tekih verig in ti ukazali pojdi! Poloili so te na novo mizo ducat se jih je sklanjalo nadte a kje si ti? venomer te iejo medtem ko nam prinaa kozarce in brezasnost poasi polzi preko roba

140

danes skupaj leiva v moji postelji veraj (se spomni) ob mizi jutri si morda znova zaeli naih tekih verig pasti pasti vzkliti in venomer znova

in vzcveteti omamno diati po tisti kilavi kovini kulija

Nina Djeki

|141
Sredi polja stoji nevesta v belem. Krilo belo, bel nasmeh. enin se vsako leto vrne s krone poti in si jo vzame. e zgodaj je v zraku nek poseben vonj, ki napoveduje njegov prihod. Vsaki isti in vsaki nov. Nevesta vzdrhti, ko ga zazna po dolgih dneh spominov. Takrat priletijo ptice, pojo, in vsaka nosi v kljunu bel cvet. Cvetove, ki jih je enin nabral v daljnih krajih. Zdaj jih ptice skrbno pripenjajo na njeno priakujoe telo. Poslal je topel juni veter, da ji ponese njegove poljube. Sredi polja stoji nevesta v belem. Krilo belo, bel nasmeh. No je legla na polje, ko je enin vzel nevesto, s toplimi rokami. Kmalu bo priel as, ko bomo opevali sadove njune ljubezni.

AN TRONTELJ

Sedem S-jev Osvobajam se spon s strani smisla, ki me sabotirajo! To je bil najpomembneji verz pesmi, V nasprotju s tem Ali tem, Ali tem ...

142

EMA KARO

|143
Jebanje vetra starinski elezniki vagon v njem gospod in gospa in vonj po stoletjih zunaj jaz kukam ez ograjo in ti priepetavam svoje majhne nesmisle ti sloni in z obutkom jebe veter (jaz osebno menim da pri jebanju vetra ni treba imeti obutka) ugasne cigareto in mi pihne dim v obraz gospa v vagonu se smeje brez zob brez dlesni gospod si popravlja nedelujo sluni aparat (vasih je tiina bolja) in majhna deklica si vrta po nosu poskua med prste prijeti vso mogansko deblo v glavo ji prileti ves svet z njim pa sosedov fanti z nasmehom ki misli stopi glava je samo e hladilnik za misli in jaz ti priepetavam smisel in tebe jebe veter

BLA BOI
Gimnazija Ledina

tovor je sledil vlak je iz Kamnika pripeljal mrtvo sovo gledam jo mrtvo in si elim da bi bilo zdaj poletje vsi iptarji naj bi bili potomci orlov vsi moji predniki morajo potemtakem biti hermelini in gosi e ne ne bi stal tu in pisal te vrstice zame so rekli da imam poleg nekega 110-letnega starka s Kavkaza najveja vretenca na svetu to me postavlja na nivo nekaknega medicinskega udea obudujem tvojo trmo tujec dale si prel samo s strojnico in mrtvo sovo dale dale za sovranikova mesta.

144

FLORIAN KLAUSER

Janez Novak Nasprotovanje Samemu Sebi Sam S. Sabo sedi za mizo. Nasproti mu sedi Janez Novak. Sam S. Sabo igra ah. Njegov nasprotnik je Janez Novak. Sam S. Sabo meni, da je danes torek. Janez Novak mu nasprotuje. Nenadoma Samega Sebe popade neukrotljiva elja po tem, da bi bil krompir. Zategadelj Janez Novak poprosi avtorja te zgodbe, naj Samemu Sebi izpolni to neukrotljivo eljo. Avtor se ga usmili in Samega Sebe spremeni v krompir, to pa avtorju na alost onemogoi nadaljnje pripovedovanje te zgodbe.

|145

Koncert skupine odbor1

Drama v pol dejanja Prva polovica prvega dejanja. Dramske osebe: Saksofonist, Natakarica, Joro Pogoat, Janez Novak, Sam S. Sabo. (Pred spueno zaveso na oder stopi mo povpreenga videza, v sivih hlaah in suknjiu, beli srajci ter zlati kravati. Ko prispe do sredine, se obrne proti gledalcem in malo postoji. Nato iz enega izmed epov potegne robec, si ga prisloni k nosu in zane igrati na saksofon. Ko odigra kakne pol skladbe, spravi robec spet v ep in zapusti oder. Zavesa se dvigne.) (Spredaj levo in desno so majhne mize in stoli, na katerih slonijo portreti znanih osebnosti, ki naj bi naredile vtis, da je lokal poln. Zadaj levo je oder s klavirjem in zadaj desno toilna miza, za katero stoji rahlo suhljat moki v poznih dvajsetih z na soylent zeleno pobarvanimi kratkimi lasmi in ensko obleko. Elegantno s cedila j skuto. Vstopita Joro Pogoat in Janez Novak. V tem zaporedju.) Joro Pogoat: 'er. (Janez Novak se v pozdrav rahlo prikloni in dvigne klobuk, eprav ga sploh nima. Natakarica se zdrzne in hitro odloi cedilo s skuto nazaj v pomivalnik, da bi lahko z nasmekom pozdravila gosta.)

146

Natakarica: Guten aben. (Dober vee.) (Joro Pogoat in Janez novak se v istem zaporedju, kot sta vstopila, usedeta za edino e prosto mizo. Natakarica se z majhnim blokcem in svinnikom odpravi k njima, krilo ima malo prekratko, tako da se opazi neobrite noge.) Natakarica: Wass knnen Ihnen bringen? (Kaj lahko Vam prinesti?) Joro Pogoat: Pivo. Janez Novak: Vroo okolado. (Natakarica s kamenim nasmekom odkima in zgine nazaj za toilno mizo.) Janez Novak: Vidm, da si spet najdu noge2. Kje so pa tiale ves ta cajt? Joro Pogoat: Najprej sm jih najdu u Hamburgu, u eni pekarni, ki si jo lasti depresija, ta je pobegn'la v Baden-Baden, v en jarek.3 Janez Novak: Aha, aha ... (ozirajo se po lokalu) Boste mel pa kr' or'nk publiko ... Joro Pogoat: Mhm. A nej e kej zapilam? Janez Novak: Dej! (Joro Pogoat vstane in gre za klavir. Umetniko se usede na stol, odpre pokrov, odmakne odejico (ko za trenutek pogleda pedale, polglasno mrmra Kva je to; sklopka, bremza, gas ...) sunkovito in s spaenim obrazom dvigne roke v zrak, jih neusmiljeno sune navzdol in zaigra tako neno in soutno, da se vsem prisotnim stopi srce od ganjenosti. Natakarica mu prinese pivo in ga odloi kar na podstavek za note. Joro Pogoat z eno roko zgrabi kozarec in pije, z drugo pa e bolj prefinjeno igra. Janez Novak se zahvali za vroo okolado.) Natakarica (ko opazi, da ni prinesla like): O, aber die licen haben wir kein! (O, ampak lfelne pa imamo noben!) (Natakarica z nasmekom pokima, da bo kojci nazaj. Joro Pogoat kona s skladbo. Janez Novak edini ploska.) Janez Novak (rahlo srkajo vroo okolado): A zna tud' uno od Amelie? Joro Pogoat: Ma t'ko, no, napol. (Prine igrati. Skodelica vroe okolade je e za etrtbolj prazna. Natakarica s irokim nasmekom prinese liko. Ob posluanju Janez Novak zre v oi portretu Oscarja Wilda.) Ko se izkae. da preostalega dela skladbe ne zna ve odigrati, Joro Pogoat tipke ponovno pokrije, zapre pokrov, vstane in nejevoljno dahne sledee besede.) Joro Pogoat: Jebemti, kje sta una dva? Janez Novak: Tvoja soglasbenika? Joro Pogoat: M-hm. Za Samega Sebe je e nekak' normalno, da se tol'k cajta vlee s tistim njegovim basom ... Janez Novak: Sam S. Sabo igra bas?

Joro Pogoat: Ja, pa tenis tud'. Janez Novak: Kaj, ko bi ga poklicu? Joro Pogoat: Tenis? Janez Novak: Ne, Samega Sebe. Joro Pogoat: Aja, ja, dobra ideja. (Iz epa privlee telefon, nekaj po njem tipka in si ga prisloni k uesu.) Joro Pogoat: ivjo, ej, kjeKaj?Okej. (Spravi telefon.) Prihaja. (Ravno ko je skodelica vroe okolade na polovici svoje polnosti, vstopi Sam S. Sabo, brez basa.) Sam S. Sabo (zadihan): Saksofonist je zbolel! Joro Pogoat: it. Kva pa zdej? Sam S. Sabo: Ja, sama ne mor'va. (Janez Novak v enem poirku sprazni ostalo polovico skodelice in med vstajanjem na mizo poloi par kovancev.) Janez Novak: Bom jaz. (Odmor.) Konec.

|147

1 Parodija na skupino Pribor. 2 Nanaa se na Skrivnostni primer ali kdo je Joro Pogoat. 3 Depresija, pekarna v Hamburgu in umiranje v jarku se nanaajo na Skoraj brez naslova Matjaa Payritsa; pobeg v Baden-Baden pa na literarne anekdote Daniila Harmsa.

SANDRA LUKI

Post(meta)apocalypse With sand sipping through your heart, Your white eyes have their silence And when you stab with darts My heels, dance to your violence. Your bark has sealed my lips And lo - ! we have withered, Ineffably, inevitably, standing on the crisps Of your scales, you have littered, My hands with soils of spawn, Youve jittered my every bone, Glued my eyes with white of dawn And made my liver groan, muffled my voice, your dearest pawn; for your heart is made of stone.

148

MIA TURI

|149
TI rno-modri kodri las so zarasli stene moje sobe. Razpokane police so obteene z belimi lonki. Ti so polni posuenih solz, ki akajo na tvoj odhod.

POLONA GAMS

Objem Tvoji tanki prsti, Zaposleni, Po moji goli koi riejo sledi, Zdravijo rane davnih noi, Ko jaz sem bila jaz In ti si bil ti.

150

PELA HABULIN

|151
zapuam hodnike najine ljubezni. loputanje vrat me prizemlja. pogream . sladka sanjava jutra z vonjem cimetove kave. vosek na tvoji dlani. odtis prsta na pordeli koi. poljub viine. zimsko pravljico. zapustil si sobane hrepenenja in loputanje vrat me prizemlja.

EVA MARKUN Lhommage par Cline

Ker se je postavil na skrajni rob, mu ne morem brati z obraza. Samo je pa tudi to nepotrebno, kolikor se da, ker govori ve kot dovolj. Klasien sindrom postmodernizma: rabite nekoga, da vas poslua, pa da vae sranje prebavi in kima zraven, eprav mu je popolnoma vseeno, kaj hoete povedat. Predstavljajte si materinsko figuro s pletilkami, ki je na drugi strani in noe videt vae zadeve, ko se samozadovoljujete. Ker je tako. Ker je vse skupaj samo poceni masturbacija. C'est a, et je suis un paramtre du monde rouge. Ampak dlani je vseeno ez pomolil, da mu lahko e vsi ostali simiansko linijo na rokah berejo in se obenem pahljajo s prospekti za klimatske naprave, precej lepo se vidi, da je iven, se rte na njegovih rokah pojavljajo in izginjajo s svetlobno hitrostjo, medtem ko se v senci rei in spakuje svojemu obinstvu. Menda je cela predstava namenjena njim, jaz pa on vendar veva, za kaken drek gre pri vsem skupaj in sva zato pomirjena, zveer zaspiva brez valiuma. Precej mirno reeno, pri vsej stvari gre samo e za to, da se znanost malo pokae, e da napreduje, v resnici pa e leta in leta reciklira iste ideje, ki jih je nakradla pri Jungovski podzavesti, kamor nas vsak veer vraajo v platnenih vreah za krompir. Oh, vem jaz vas, vem vas. Ni tak problem. Treba se je drogirat, drugae se vse pozabi, pa pritisk ivljenja kot takega se premono obuti, pa ni treba da se. So druge socialno sprejemljive oblike pozabljanja. Bolje od seksa. Inducirana koma. Kaj vas spodbuja k pisanju? Kaj pa vas spodbuja, da serjete? Ima to vpraanje kakno prikrito sporoilo? Glejte, e dovolj dolgo razmiljate, boste nali prikrito sporoilo e v nakupovalnem seznamu. V resnici me sploh ne potrebujete tukaj. Izmislite si lanek in ga jutri podtaknite v asopis, saj ne bo nihe opazil, adi-, akajte, mar noete deliti lastnih pogledov z bralci? Zakaj pa bi hotel kaj taknega? Zvenite skorajda ogoreno.

152

Menda. Vi pa zvenite kot klasina podrekanka, ki ne upa narediti nekaj svobodnega. Preprosto napiite, da vam ni ve, kar piem, da preprosto ne razumete, zakaj bi kdo hotel napisati kaj tako bolanega in e manj, zakaj bi kdo to hotel objaviti. e sam se vasih vpraam. Saj je res! (vzdih) e si boste vzeli samo pet minut, da lahko kasneje spiem lanek Ni potrebe. Tako ali tako me boste cenzurirali in predelali. Koliko pametnejih stvari bi lahko poel med tem asom , Ali v resnici ponete stvari, o katerih piete?! V em bi bil smisel, e bi o njih samo pisal? Mar ni prioriteta ivljenje, ne pa epenje za katodno cevjo, od estih do treh, kakor to pone ti? Zakaj me kar naenkrat tikate? Tikam vse, ki mi grozijo. Tvoja pika pa mi grozi e odkar sem stopil v to sobo. Resnino, ne bo veno mlada, pa ne da si kaj posebej mlada e zdaj, samo enkrat, ko se lovek postara, devitvo ni ve kvaliteta. (vdih) Prosim, tukaj sem samo, da opravim svoje delo. Ja saj. Meni pa tega ni treba. Tvoja zategnjenost me je zaela prav zabavati. Vsaj na eno vpraanje mi odgovorite. Samo nekaj, si prostovoljno taka, ali je to posledica permisivne vzgoje? To me je vedno zanimalo. Pri takih enskah dobi moki obutek, da mu hoejo odgriznit ku-, Lepo vas prosim, nehajte! Glej jo no, mogoe pa e ni vse izgubljeno. Zakaj ne zane enkrat za spremembo dihati e, ko se zbudi? Bojda spodbuja cirkulacijo krvi. Kako lahko sploh ivite tako kot to opisujete? Menda nisi verjela vsega, kar pie? alostno. Ker je res. Lahko poustvarim cel svet v svoji glavi, medtem ko imam roke priklenjene na cevi ogrevalnega sistema. Lahko ustvarim cel svet v svoji glavi in ga izivim naslednji dan. Monosti je neskonno, vendar jih nihe ne izkoristi. Morda ste prav tako strahopetni kot vsi ostali. Strahopeten! Ja, prav mogoe. Tako ree temu ti. Jaz bi uporabil besedo brezbrinost. Indiffrence. Zakaj bi se zanaal na kogarkoli? Zakaj bi hotel v karkoli verjeti? Vendar je to samo trapasto miljenje, ki loveku ostane e od takrat, ko je v kaj verjel in sicer v to, da ne more verjeti. Pa ti? V kaj verjame? V Boga. (vig) Lepo. Tega resnino manjka. Toda e verjame v Boga, to samo po sebi ni dovolj. Mora verjeti e v njegovo ljubezen, vsemogonost in veni namen, v Boje Kraljestvo, Jezusa Kristusa in popolni svet in v utopijo, ki se vlee kot kurja reva.

|153

154

Nadvse pomembno je, da ne podvomi v ni od tega. Stalno se je treba preprievat. In to je dobro. Tega ljudje res ne ponejo. Ne vem, ali mislite resno ali pa se zopet khm zajebavate No, sicer pa tega nikjer ne ve. Zelo verjetno je, da se tudi Bog zajebava iz tebe, pa je vse, kar lahko stori to, da obuduje njegov smisel za rni humor. Podedovani greh. O, ta je dobra. Fabulozna. Ja. Saj se mi je zdelo. Veste kaj, zakaj sploh piete? Zakaj pa ti serje? (vzdih) Zakaj pa vsi serjemo? Zato, ker drugae ne gre. Nekaj je treba ven spravit. Samo ponavadi je edino, kar spravimo ven drek, scanje ali sperma, vasih e neprebavljeno bruhanje, in e sva odkrita, je od tega natetega sperma e najbolja monost. Dreka je povsod dovolj, scanja in bruhanja pa ravno tako. Kri. Kri? Pa res, na kri sem pozabil. Ampak enske je ne znajo izkoristiti. Trpljenje jih prime in zapusti, kakor se mu pa zljubi. Zapomni si to. Neizkoriene potenciale ima, ki ti vsak mesec odtekajo iz uterusa. Zamisli se. Mater je e pozno. Ima dovolj? Niste rekli, da samo izgubljate as tukaj? Saj ga res. Noben Kristus in mesija nisem. e pisatelj ne, pravzaprav. Vendar, saj vae stvari bere tedensko vsaj nekaj tiso ljudi! Resnino? Povejte jim, da je to popolna izguba asa. Lahko preneham, e mi poljejo ek za meseno oskrbo in bomo vsi sreni. Mislila sem, da imate s svojim pisanjem kaj za povedat Nenehno govorimo. Mar ne bi bilo udovito, e bi nekdo, za kurca svetega, utihnil? Veste kaj je ena izmed najboljih stvari, ki jih je treba e izumiti? Ne bom kot ljudje, ki akajo na va odgovor, ker je zgolj simptomatien, vendar posluajte, izumite avtomatino napravo, ki vam na glas prebere vsak stavek, ki ga napiete, da se lahko zaveste, kaken bukselj v resnici ste. Do konca ivljenja boste aeni za to. Reili boste lovetvo. Dejstvo je, da se utapljamo v dreku, v urinu in v bruhanju ljudi, ki mislijo, da je potrebno lovetvo opozarjati na napake. Saj je potrebno! Kako pa bomo sicer kaj spremenili?! Razmisli, se je mar e kaj spremenilo? Mogoe izgleda tako, v resnici pa nima v rokah niesar drugega kot ogromno kolesje in neznosen slap pritob in nerganja. Vse, kar elimo, je to, da pozabimo na vsakdanjost. Hoemo biti nekaj izjemnega. Izgubljamo as. Torej je vse drek, po vae?

Oh, kajpada. Razlikuje se samo v teksturi in gostoti. Nekatere stvari, na primer, vae pesmi o da, prebral sem jih, - niso kaj bolje od obiajne diareje. Druge, so e bolje, tretje pa povzroajo naravnost orgazmino zaprtje. Ampak kakorkoli obrne, je vse skupaj samo sranje. To je aljivo. No, no, saj ni bilo tako teko? Seveda je aljivo. Zakaj utite potrebo po tem, da prizadenete druge? Hoem, da me drugi prizadenejo. Sem sado-mazohist. Saj noem, da spoznajo resnico, hoem samo, da so ualjeni, da sproim nekakno reakcijo v njih. Ti, na drugi strani, udi eljo po izpovedovanju. Vzame svoje dnevnike zapiske in jih poravna na sredino, premea besede, pljune vanje. Poezija ni naredila e nikoli ni dobrega, ker se zapleta v podobe. Kar obstaja samo zaradi podobe je lahko dobro le, e so podobe zadovoljive, vae pa so v najboljem smislu podpovprene. Saj niste ni bolji! Vae zgodbe so navadno sranje! Navadno pofukano sranje! Res je. Res je. Mojbog, ljubim te. Pustite me! Ah! Vraga, pojdite e stran! Si opazila, kako se ti prsne bradavice napnejo, ko si vzburjena! Pojdite stran, nehajte se me dotikatiah! Prekleto. Pika ti materna No, no, nikar s taknimi besedami. Boste potem spisali lanek, gospa do nedavnega stara devica? Aaaah Jebem ti majko v guzo, prekleti materfuka! Vzemi si as meni se nikamor ne mudi. Se utegnem nauit e kako novo kletvico. S takimi frigidnimi mladenkami je vedno tako, da zanejo kleti, ko jih nekdo nategne od zadaj. Jebi se, Smrt kapitalizma se je zgodila ob 13:40. Pogreb je bil takojen, saj bi sicer truplo zaelo smrdeti, esar pa si nasploh niso mogli privoiti, e zato, ker je bila na obisku angleka kraljica, in dame, kot veste, nerade vohajo vonj po razpadu, eprav se jim vsake toliko asa pricedi iz pike. Po pogrebini, ki je trajala priblino dve uri, in na kateri so si izmenjavali kravate, najveje povpraevanje pa je bilo po rdeih kravatah z boiki, so kravate zagali in sklenili, da novica ne sme pricurljati v javnost, kajti povzroila bi masovno paniko, esar pa je bilo takrat e najmanj treba. Zato so proglasili dan za svetovni dan zastonj piva, vendar so kljub temu dravljani posumili, da se v zadnjicah veljakov nekaj kuha, sploh zato, ker je bilo pivo eko in se socializem v pivu uti bolj kakor v katerikoli

|155

156

drugi stvari, pa e po prostovoljnem delu zaudarja in to dvoje navsezadnje sploh ne gre skupaj. Naslednji dan je bil kapitalizem nadomeen s pseudonaturalizmom, kar je pravzaprav pomenilo preivi kakor ve in zna in ni v nikakrnem smislu predstavljalo bistvene spremembe. Ljudje so se spremembe zavedeli ele naslednji teden, prav ni presenetljivo, se e ne zavedajo sveta okrog sebe, kar je bolje vedeti kot to, da jim je, e se e zavedajo, za ves kurac prav malo mar. Mi smo se zbrali e dan po pogrebu in zalili smrt kapitalizma z litri ekega piva, ki je bilo enako ogabno kot angleko in ni bolje od domaega, vendar je funkcioniralo, kar nam je prineslo vsaj manje olajanje. Bilo je namre kot reejo anglei: Kapitalizem je mrtev, naj ivi kapitalizem! in naslednje jutro so denar zaeli pretapljati v kipce dojenkov z vzburjenimi penisi, ki so se prodajali za hlebe kruha in si jih pravzaprav ni mogel privoiti nihe drug kot Egon, ki je bil v resnici inkarnacija Jezusa s to razliko, da si s tem ni mogel prav ni pomagati. Ozdraviti gobavost ni ve tak velik tos, hoditi po vodi znajo pa tako ali tako e vsi, sploh pa pajki, zaradi povrinske napetosti. Splona ocena propada kapitalizma je bila pozitivna: najhuje je seveda prizadel bogatae, ki so nenadoma ostali praznih rok, populacija reveev, ki je tevilno najbolj zastopana, tako ali tako ni imela niesar e prej, vendar jim je dejstvo, da so tudi ostali izgubili vse, zbujalo nadvse veliastno zadovoljstvo. Globalne mree so crknile z zadnjim vrkom elektrine energije in na tisoe ljudem je postalo na smrt dolgas, ker se niso imeli ve prilonosti izpovedovat v objemih pajkov in krasta. Najbolj obupani med njimi so li na ulice prerokovat Apokalipso, ker pa so kinematografi in gledalia e obratovali, se zanje ni zmenil nihe; plakate pa so kasneje reciklirali in jih uporabili namesto straninega papirja. Novost so e najglasneje pozdravili ekstremistini zeleni, ki so videli v propadu industrijskih sredi reitev lovetva in njegovo preobrnitev k naravi konec globalnega segrevanja, so peli, samo pozabili so na to, da bo treba e par sto let, preden se zadeva obrne in bomo vsi pomrznili. e smo odkriti, saj ni pri tem ni drugega kot to, da za zimo vsi letijo v tople kraje, zdaj so pa poletje k njim prinesli, bi bili lahko vsaj hvaleni. S prihodom nekaj mesecev starih asopisov je svetovna javnost ugotovila, da je Evropa zapadla v recesijo in ez dva meseca e to, da je nastopila finanna kriza. Spotljivo so se zagrnili v molk in nato e v rnino, ko so nazadnje spoznali, da je kapitalizem dokonno mrtev; tisti, ki so bili pametneji, pa so e zdavnaj zasedli otoke in se prepustili sploni nedejavnosti.

Cerkev je nekaj asa e poskuala obvladovati poloaj, toda njena nesposobnost je dosegla vrhunec v trenutku, ko je vrhovnemu poglavarju katolike cerkve razpadlo pregrinjalo zaradi preglodanih ivov (bo e dralo tisto o cerkvenih miih) in je razkazal svojo sramoto vprio tisoev obupancev, ki anarhije niso mogli prenaati, golote pa e manj. Veina jih je od groze popadala na tla in v delirinih krih izdihnila, glavarja pa je naslednji dan odstavila vija sila. Potem se je zaela prostitucija. Vse je isti kurac, je rekla, pa prav dobro je vedela, da to vedo vsi in da nima njena izjava nobene tee, razen tega, da je imela velike prsi kot vimena in je to vsaj z vidika Camusa olajalo njeno eksistencialno stisko. To piem zato, ker se posredno strinjam z njo in poleg vsega tudi zato, ker med akanjem na zadnje eko pivo moram nekaj poeti, pa eprav na zadnjo stran nravstvenega plakata. Je treba uduiti razburjenje in skoraj apokaliptino priakovanje oznanila, da je pa ekega piva navsezadnje zmanjkalo, tako kot vsega ostalega in zdrave pameti. Khmmmm, je rekel on. Ljudje so se zaeli nemirno prestopati na svojih stolih, ki so jih nala za to prinesli s seboj. Videti je bilo, da ni iven, vendar pa jim je bilo jasno tudi, da ni imel nobenega namena biti tukaj. So akali, kaj pa naj bi drugega, da je spet odprl najbolj strupeno reo na lovekem telesu, in na debelo rignil. Oh, je to pasalo, je rekel ez pet minut in se e sam zadovoljno presedel. Naj vam povem, kar sem vam priel povedat. Torej. Mnoica je na iroko odprla oi in vsrkala vase svetlobo popoldanskega sonca, ki je presevalo skozi zakrita vitrana okna. Izgledalo je, da so bili e poteno zadeti od kisika in ogljikovega dioksida, ker so nekaterim prepovedali dihati, drugim pa prepovedali, da bi kdaj prenehali dihati. Torej. Odkril sem nain, kako se da najlae osvojiti svet. Svetovna dominanca, na kratko, e enkrat je rignil, vendar je tokrat vljudno odmaknil mikrofon, pa ga je sliala samo prva vrsta. e sem popolnoma kratek, predstavljajte si stvar samo na sebi, se pravi, to kar v resnici je. In njene misli, tega ne smete pozabit. Stvari na sebi ravno tako ivijo in si elijo spotovanja. Pomislite sedaj na stranino koljko samo na sebi. Nekdo iz obinstva je prinesel na oder steklenico viskija in jo reprezentativno razlil pred njim, nato pa zagal. Mnoica je vljudno ploskala in ni dvoma, da bi mislili, da je vse samo del artistinega spektakla tudi ko bi se e vljudno cvrli v poaru, pa je na sreo nekdo drug prinesel lavor kisline in jo zlil na ogenj, da je cvrkutajoe ugasnil.

|157

158

Lejte, jemat me morate kar dost resno, je pomislil za trenutek in odmaknil hlanice, da mu jih ogenj ne bi zajel, Ker vam tega ne bo nihe ve povedal. Pomislite na to, kako umirajo roe. Oh, kako umirajo lonnice! Ko ji je umrl ficus benjamina, je jokala vsaj en teden, dokler ji nisem rekel, da bi vsaka kureva roa crknila, e bi jo tako dolgo zalivala s svojimi solzami. Po tistem ni ve spregovorila z mano, ampak njene noge! Za boga milega, njena bela stegna so pa govorila z mano, ko je leala na postelji in boala mako, da so ji dlake odpadale v kosmih. Dotina maka se je ob omembi zadovoljno pretegnila in razkazala svojo golo zadnjico. Ne razumem sicer, zakaj bi hotela ogoliti mako, toda upam, da je bila na koncu vsaj maka srena, kajti ona ni bila. Eden izmed tistih tipov, ki so kar naprej podobni grenivkam brez pek, in se cmizdijo nad ivljenjem na splono. Mnoica je spodbudno zavigala, kajti zdelo se jim je, da je povedal nekaj pametnega, nekateri so si ga celo zapisali, drugi pa so prenehali veiti konice svinnikov. No, dejstvo je, je rekel in znova rignil, poslualci pa so ga nagradili z bunim aplavzom, medtem ko so se smejali helikopterjem, ki so izvajali vratolomne akrobacije nad odprtim prostorom brez strehe. Eden izmed helikopterjev je imel nalepko I prefer anal sex in se je zaletel v drugega, na katerem je pisalo You can kiss my ass. Dejstvo je, dragi moji, da poleg tega, da morate vedno uporabljati zaitna oala, ne smete jesti mastne hrane in se morate nujno ukvarjati s portom, ne smete preve kleti. Na splono ni zdravo. Ampak jaz noem umreti v prometni nesrei. Hoem umreti od srnega infarkta, ki me bo zadel med najbolj sonim rafalom aljivk, kar jih bom zmoen izustiti. Noem pa, seveda, da kasneje vsi mislijo, da sem bil gej. Strano neprijetna zadeva. Helikopterji so se z velikansko hitrostjo bliali v popaenem Machovem stocu, on pa je krial: Dejstvo je! Dejstvo je, da e hoe svet! Da e hoe zavladati svetu! Da e hoe svet, potem si ga vzame! A ne! Tako in ni drugae! Pas difficile ! Bom jaz zdaj to naredil! Za demonstracijo! A je prav? Helikopterja sta se zaletela drug v drugega in treila na sredino sobe, on pa je stopil preko ruevin s krono na glavi ter potegnil iz razbitin kuhano jajce. In sedaj, je dejal, Sedaj sem vam hotel povedati e o nekaj o vsesplonem sranju, vendar sem pozabil, kako se je vse skupaj zaelo

|159

NEKAJ FOTOGRAFIJ IZ LITERARNIH VEEROV

160

|
Literarni veer .Kamna 4 (25.10.2006)

|161

Literarni veer .Kamna 5

Literarni veer .Kamna 7 (3.4.2008 v Celici)

162

Literarni veer .Kamna 8 (21.1.2009 v Tovarni Rog)

Literarni veer .Kamna 9 (30.3.2010 v Tovarni Rog)

|163

Literarni veer ob izdaji zbirke Amelie Trampu (Septembra 2010 v knjinjici Gimnazije Beigrad)

164