You are on page 1of 8

Neuspeh venketanja Mona Chollet* Avtorica dela Rves de droite, Zones, Pariz, 2008.

Junija 2007 je televizijski voditelj Marc-Olivier Gofie v svoji oddaji Tempches tout le monde de dormir na M6 gostil trenerja XV de France Bernarda Laporta nekaj dni preden ga je NIcolas Sarkozy imenoval za dravnega sekretarja za port. Takrat je omenil svojo simpatijo do novega predsednika, potem pa preskoil temo: Davki, to vam mora tudi urediti Ah, ne toliko kot vam, Marco! je zaklical Laporte in spodbudil sozarotniki smeh in ploskanje gledalcev. Nauk, kako pripraviti ljudstvo, da ploska nedolni ali na raun lastne oropanosti, hkrati pa mu dati obutek, da je pri tem udeleeno. Da bi prehiteli njegove obtobe, zadoa, da mu namenimo to imenitno ast: dopustiti mu, da je pria vaemu vzajemnemu trepljanju, pustiti mu, da je udeleeno pri vaem radovanju, ker ste ga tako dobro osleparili. V marksistinem modelu je delavec povabljen, naj se otrese suenjske in samoponiujoe miselnosti, ki mu prepoveduje, da bi svojo usodo primerjal z usodo premonih in brez kompleksov zahteval udelebo v bogastvu. Hkrati se istoveti s sebi podobnimi, zaposlenimi ali nezaposlenimi, sonarodnjaki ali tujci, do katerih obuti empatijo in solidarnost. Genialnost desnice je bila, da je to shemo obrnila na glavo.

Odslej se delavec enai z bogatimi in se primerja s tistimi, ki imajo enako usodo kakor on: priseljenec dobiva doklade, on pa ne, nezaposleni lahko zjutraj spi, on pa vstaja ob zori in gre na iht, kjer bo garal Njegovo zamero so tako spretno preusmerili od njegove upraviene tare in vidimo, da se sproa nevaren zaarani krog: im bolj se njegove ivljenjske razmere slabajo, tem pogosteje glasuje za politine izbire, ki jih bodo samo e poslabale.1 Ker medijsko bombardiranje vsakogar nagiba k misli, da ga obdajajo lenuhi, zajedavci in lopovi, ki mu hoejo izpiti vso kri, tako v dobesednem kakor tudi v prenesenem pomenu, lahko odslej goji samo popolnoma individualna priakovanja. Ne predstavlja si, da bi mogel spremeniti pravila in tako izboljati skupno usodo, zaradi esar bi se povezoval z drugimi, ampak samo, da se bo sam izvlekel iz trenutnih okoliin. Vsakdo bo imel monost, je na ves glas povedal predsednik Republike ob veeru svoje izvolitve. Vsak zase, skratka (in Bog za vse, kakor smo se zavedali nekaj mesecev pozneje, ob njegovih uradnih obiskih v Vatikanu in Riadu). V tem ga podpira mnoina kultura, ki napleta neskonno razliic na temo, na katero so se nai mogani prilagodili prav na nain Pavlova: na temo zgodbe o uspehu. Zgodba o uspehu dobitnika na lotu. Zgodba o uspehu podjetnika, ki je zael iz ni. Zgodba o uspehu igralcev, pevcev, portnikov ali manekenov, ki jih spodbujajo, da po dolgem in poez pripovedujejo, kako so jih odkrili, kako so vztrajali, ne da bi si
1 Gl. Thomas Frank, Pourquoi les pauvres votent droite, Agone, Marseille, 2008. 2

pustili vzeti pogum, pa eprav so na zaetku doivljali razoaranja, kako doivljajo svoj zvezdniki status in svojo nenadno blaginjo, itd. Vse te zgodbe, s katerimi bombardirajo prebivalstvo, utrujeno od negotovosti in strahu pred prihodnostjo, prinaajo eno samo sporoilo: zakaj bi hoteli spremeniti naravo stvari ali si prizadevati za enakost, e vas lahko v katerem koli trenutku nakljuje ali vai neutrudni napori ali kombinacija obojega poene iz tega mrtvila in vas pridrui Olimpu, kjer se zabava jet-set?2 Dobrodoli v igralniki drubi! Povsod navzoi hrupni model uspeha, ki ga promovira showbusiness, spodbuja brezimnega gledalca, da zastarele in izgubljajoe, ki ga obkroajo, gleda s pogledom togotnega prezira in premiljuje samo e o tem, kako bi se jih otresel. Model podpihuje njegove komplekse manjvrednosti, njegov obutek nezadostnosti in nezadovoljenosti. e v kali zatre vsako solidarnost in povzroa, da je danes pojav razrednega ponosa in obutka skupnosti, ki sta nujni gonili zahtev za enakost, najverjetneje nekaj nemogoega. Predsednik Nicolas Sarkozy tudi sam brez pridrkov pristaja na vrednote, ki jih razirja industrija zabave, zato je popolnoma naravno, da jih je s sabo prinesel v svet politike. e je njegovo vedenje okiralo e od njegove izvolitve dalje, ko se je raje odloil za kriarjenje na jahti poslovnega loveka kakor za trezen meditativni umik v tiino, ki so ga priakovali od njega, je tako zaradi njegove osupljive nezmonosti, da bi razumel, v em predsednik Republike ni people
2 Gl., na Acrimedovi strani: La "petite caissire" et son blog : un conte pour mdias ?, avtorice Nadine Floury,
7. marca 2008.

kakor kdor koli drug in v em njegova funkcija zahteva nekaj drugega in ne zadovoljnega razkazovanja svojih osebnih uspehov. V asu prvega navduenja je medijska Sarkomanija podpihovala to zmenjavo: kar je izvolitev predsednika pomenila za tiste, ki so ga pripeljali na oblast, se je prvi zabrisovalo za tem, kaj je pomenila za njega samega. Tisk je v celoti poroal tako, da bi si bralec mogel predstavljati samega sebe v koi novega predsednika drave, da bi si mogel predstavljati, kakor da je to on sam. L Point je objavil cele odlomke iz knjige-portreta z naslovom: Zanj se ivljenje ele zaenja.3 Prav niesar nam ni prikril o rezidencah predsednika in njegovih ministrov Yann Arthus-Bertrand jih je za Paris-Match4 celo fotografiral s ptije perspektive o tem, kaj jim je najljube in najpomembneje, o navadah, ki so si jih zelo hitro pridobili na ministrskem mestu, o spremembah prostorov, ki so jih uvedli. Zdaj bom naenkrat imel na razpolago palao v Parizu, grad v Rambouilletu, utrdbo v Brganonu. Takno je ivljenje, je zaupal Nicolas Sarkozy, ko se mu je nasmihala zmaga.5 Skorajda bi se mogli spraevati, ali je bil izvoljen ali je zmagal na lotu; sicer pa, da bi si bilo oboje malo bolj podobno, si je bilo treba jeseni bistveno poviati plao. Ne zdi se, da bi se zavedal e pa se e zaveda, se le nerad da ga je dejstvo, da je bil izvoljen, postavlja v drugaen poloaj in mu nalaga drugane dolnosti v razmerju do sodravljanov, kot je, denimo,
3 Jean-Marc Parisis, Pour lui, la vie va commencer, Le Point, 10. maja 2007. 4 Les chteaux de la Rpublique vus du ciel, Paris-Match, 28. junija 2007. 5 Nav. v: Yasmina Reza, Laube le soir ou la nuit, Flammarion, Pariz, 2007. 4

njegova nova soproga, uspena pevka in nekdanja zvezdnika manekenka. Po slovitem poberi se, bednik, ki ga je izrekel na poljedelskem sejmu februarja, ga je Xavier Bertrand, minister za delo, socialna razmerja in solidarnost, branil na televiziji in zatrdil, da bi se na njegovem mestu vsakdo odzval enako. Novinar, ki ga je spraeval, pa je temu ugovarjal: Toda mi nismo predsednik Republike! Takrat je minister Bertrand pomenljivo pripomnil: Vsi si imate pravico prizadevati, da bi to postali!6 Niste zadovoljni s svojo usodo? Ne zahtevajte od predsednika republike, da jo izbolja: sami postanite predsednik! Odgovornost slednjega bi se torej tako omejevala na to, da daje zgled, da utelea vzor, ki naj bi ga dosegli in ki ga lahko vsakdo svobodno posnema, ne glede na svoj drubeni izvor. Kajti predsednik, rojen v kraju Neuillysur-Seine, je preprian, da dolguje svoj vzpon samo lastni ilavosti: Ko sem bil mlad, sem mislil, da je vse mogoe. Vse mi je nasprotovalo, jaz pa sem e vedno mislil, da je vse mogoe.7 Ko desnica trdi, da na usodo posameznikov vplivajo samo zasluge, s tem naturalizira drubeni red: ker so tako bogati kot tudi revni enako odgovorni za svoj poloaj, si lahko izvoljeni popolnoma mirne vesti umijejo roke. Prav ni ne presenea, e se je hitro izkazalo, da bo teko obdrati to ideoloko usmeritev: prinaa namre samo zanikanje politike, katere spoj s showbusinessom je tak kakor spoj ognja in vode. Pripomba
6 Edition spciale, Canal +, 27 februarja 2008. 7 Nav. v: Yasmina Reza, Laube, le soir ou la nuit, nav. d. 5

ministra Bertranda to dokazuje ad absurdum: al ne more biti petinestdeset milijonov predsednikov Republike. Ker naj bi politino delovanje skrbelo za skupno dobro, se ne sme povzemati v uveljavljanju individualnega uspeha, kajti ta sloni prav na vzpostavljanju razlik: najveje tevilo ljudi pua poraenih. Seveda, vlada je za ceno dialektinih preobratov, ki sicer naredijo velik vtis, vendar pa se vasih ob njih lahko nategne kakna miica, kot svoj uradni cilj neprenehoma predstavljala obrambo javnega interesa. Ministrica za ekonomijo, Christine Lagarde, denimo, izjavlja, da bi zavraanje zaposlitve izraalo preivetje aristokratskih predsodkov in da naj bi bili posebni pogoji za upokojitev zaradi tekih in neprijetnih delovnih okoliin privilegiji.8 Dravni sekretar za prekmorska ozemlja, Christian Estrosi, ki je sodeloval pri komunikacijskem protinapadu po incidentu na poljedelskem sejmu, se je na televizijskem odru zgraal, kako si je dravljan upal grdo govoriti o efu drave, ko je ta vendar velikoduen lovek, odprt lovek, ki vsakomur poda roko, ki skua dati odgovor tudi najbolj preprostim. Ganljiva filantropija, ki je, e naj verjamemo Estrosiju, lastna vsej predsednikovi okolici, zaeni z njim samim: Vsak veer preden grem spat se vpraam, ali sem koga pustil v nesrei.9 Nemogoe pa se je izogniti dejstvu, da sarkozizem nujno vkljuuje aljivo iztegnjen sredinec, namenjen kar najvejemu tevilu ljudi.
8 Govor v Narodni skupini, 10. julija 2007. 9 La Matinale, Canal +, 28 fvrier 2008. 6

Iztegnjeni sredinec je vpisan v samo naelo razsipnega porabnitva, kar je ueno ime tega venketajoega blia, ki je postal zanj tako znailen. Ta model uspeha ni oblikovan zato, da bi ga bilo mogoe raziriti. Pravzaprav ni zgled. Njegova uresniitev zahteva, da ostane dovolj ljudi, ki vam bodo po eni strani zavidali, po drugi pa vam sluili. Predpostavlja javnost, ki mora biti otopela, e ne celo poniana. In da bi postala otopela, mora postati manj bogata. Sicer pa je ves slog tega predsednikovanja preet z razmerjem izziva in izzivanja v razmerju do prebivalstva, kakor pria aljiva naravnanost voditelja drave, ki se je pokazala ob prvi prilonosti, ko je priel med ljudi, naravnanost poglavarja pod-prefekture (stopi ven, e si lovek, pa se ubij, itd.). V Guignols de l'info10 je novembra 2007 z naslovom Neko je bilo na Zahodu njegova lutka med nekim prerekanjem z bretonskimi ribii in mornarji izjavila: e bo stavkal, si ne bo mogel kupiti Rolexa, ti kmetavz, pojdi!11 S tem je bila vzpostavljena neposredna povezava med to naravnanostjo ki jo njegovi politini prijatelji srameljivo oznaujejo kot moato - in venketom. Za Nicolasa Sarkozyja je drugi tako kot za teksakega kavboja, ki je njegova amerika ustreznica vedno za to, da si ga podvremo, ga matiramo, ga obvladamo. Njegovo vedenje vztrajno nasprotuje njegovim pomirjujoim govorom iztegnjene roke in enakih monosti.

10 Satirina politina oddaja na televizijski mrei Canal+, v kateri nastopajo lutke iz lateksa. Op. Prev. 11 Les Guignols de lInfo , Canal +, 6 novembre 2007. 7

Kar imenujemo politika people; je dejansko stava, da bo volilno telo pozabilo na edalje manj dostojne ivljenjske okoliine, kakrne so, denimo, njegove, in da se bo pogreznil v blaeno gledanje jet-seta vkljuno s politinim razredom -, kar mu bodo omogoile lepe podobe in vzgojne pripovedi, ki mu dobo dane, da se bo lahko na njih pasel. Iz tega vidika se poroka predsednika Sarkozyja s Carlo Bruni, izbrani dogodek, ki dopolnjuje venketajoo podobo predsednikega blia, zdi kot obupen poskus, kako hraniti sanjski stroj, da bi zaustavili nasprotovanje, ki se je zaelo pojavljati. Dejstvo, da je manever deloval precej slabo, kae meje te strategije. Ta ni zaustavila jeze, ki se je zaela nabirati ob lahkomiselni sproenosti, ki jo je kazal predsednik, pa tudi ob teavah, ob katere naletavajo dravljani. (Kaj priakujete od mene? Da izpraznim blagajne, ki so bile e izpraznjene?).12 Ko postane nasprotje med njegovim ivljenjskim slogom in ivljenjskim slogom veine prebivalstva preve vidno, zane primerjava precej hitro tekmovati z identifikacijo.

12 Tiskovna konferenca v Elizejski palai, 8. januarja 2008. 8