You are on page 1of 5

Voditelji, ki se bojijo ljudstva Tudi na verski ravni prinaa ta hibrid osiromaenje.

Po eni strani prihaja privlanost islama iz njegovega statusa zadnje velike abrahamitske religije, katere pogled je usmerjen v odreenje, ki zaobjema prvine lainih ideologij z leve kot tudi z desne. Je nasproten individualizmu, nasproten potronitvu in je trdno ukoreninjen v ivljenju skupnosti. Toda drubeno more biti, odvisno od interpretacij, zelo konservativen, okostenelo hierarhiziran, spotuje ureditev in izroilo. In vendar naj bi se obraal na vse, in torej vsak poizkus, da bi razglasili razmerje med islamom in neko posamino kulturo (zlasti arabsko) za bistveno, prinaa nevarnost, da bo islam spremenil v kulturalizem, da bo izvotlil njegovo zahtevo po univerzalnosti. Simptome te usmeritve razbiramo v diatribah Al Kajde zoper Perzijce ali v nastopih ulem zoper Turke. tevilni reimi utemeljujejo svojo legitimnost z velikimi, skoraj mitinimi nacionalistinimi pripovedmi, v katerih nastopajo kot osvoboditelji naroda izpod tujega gospostva in kot njegovi branilci, vasih pa tudi kot branilci vere. Te zgodbe/zgodovine so pogosto verodostojne. Veliko strank in druin na oblasti je dejansko igralo junako vlogo v dosegi in ohranjanju narodne neodvisnosti. Te mitologije poenotenja, ki jih neutrudno razirjajo uradna javna glasila, so ustvarile lano poistenje med reimom in drubo, pogosto z navdueno podporo intelektualcev, ki poskua zaustaviti oporenitvo in spodbuditi uljivost. Toda v vseh teh velikih pripovedih vedno nekdo manjka. V Egiptu so to Kopti, v Maroku in Aliriji Berberi, spet v drugih dravah Kurdi ali iiti. Za zastorom so se drubene napetosti upirale temu poenotenju in voditelji so se bali svojega lastnega ljudstva, groza jih je bilo e samo ob misli na vsakrno pravo odprtje politinega prostora. Nekatere oblike avtoritarizma so populistino obarvane. Druge celo slavijo ljudstvo. Toda za temi paternalistinimi proelji vlade in elite zaniujejo ljudstvo, svoj prezir pa opraviujejo z izgovorom, da naj bi jim ljudstvo dolgovalo neodvisnost in tudi vse doseke drave. V teku zadnjih dveh desetletij je uronost teh enotnost vzpostavljajoih ideologij izgubila svojo mo. Od tega asa dalje se mora avtoritarna drava sooati s pravim pravcatim rezervoarjem novih skupin, ki imajo vsaka svoj predmet nezadovoljstva in jim ni vsem mogoe zamaiti ust ali jih kupiti. Hkrati te skupine ne zaupajo druga drugi. Delavski aktivisti o tem, katere od potrebnih sprememb so najbolj nujne, nimajo enakih predstav kakor revni in konservativni kmetje. Krajevni lastniki industrije tvegajo, da ne bodo cenili projektov poslovneev in kadrov, povezanih z mednarodnimi finannimi organizacijami. Slednji se vsem tem razhajanjem pridruuje e strah pred radikalnim islamom strah, ki ga z njimi vasih delijo tudi sami islamisti. Avtoritarni reimi so se nauili, kako te delitve uporabiti sebi v prid. Drava se ne predstavlja ve kot okosteneli branilec svoje pravice, da sama udejanja oblast nad neusposobljenim prebivalstvom. Zaela je marve varovati zmerno opozicijo pred njenimi sovranimi brati, ekstremisti. Neki primer iz Egipta osvetljuje ta protislovja. Vlada se je v okviru svojega novoliberalnega ekonomskega programa vrnila k Naserjevi agrarni reformi. Zemljia je vzela njihovim sedanjim lastnikom poveini nekdanjim zakupnikom in jih dala veleposestnikom. To reformo naj bi uvajali postopoma, da bi se lahko kmetje prilagodili prehodu, toda lastniki so najeli policijo, da jih je nemudoma nagnala z zemlje.4

Kmetje so se mobilizirali zoper te izgone, in mislili bi si lahko, da so se islamisti pridruili temu gibanju. Vendar so se ti drali ob strani, ker podpirajo politiko Hosnija Mubaraka in menijo, da je bila Naserjeva reforma komunistina. Tako je bilo upanje, da bi se pokazal resen politini ugovor, v kali zatrto. Scenarij ekstremisti proti zmernim olajuje vejo taktino pronost reimov. Ni ve treba odkrito ponarejati volitev. Mogoe je dopustiti udelebo ve opozicijskih strank. Vladajoa stranka si lahko privoi, da dobi na volitvah samo 70% ali celo 60% glasov namesto obiajnih 90%. Ve glasov je sliati v javnih glasilih e posebej v tisku kjer so omejitve manj stroge kakor neko, toda rdea rta, ki je ni dovoljeno prestopiti, je prav tako tono doloena. Ni ve potrebe, da bi tako veliko ljudi zaprli, tudi ne za tako dolgo razen ekstremiste, seveda. Drava izkoristi, kar je mogoe, ustanavlja svoja lastna javna glasila, svoje lastne nevladne organizacije (NGO), svoj lasten simulaker civilne drube. Gre za uprizoritev, za omejeno racionalizacijo politinega reda. Avtoritarne drave ni preoblikovala demokratizacija, naemila se je v svoje pritikline. S posmehom bi jo mogli imenovati Avtoritarizem 2.0. Na ta razvoj pritiskajo geopolitini dejavniki. Regija je mono vpletena v svetovno politiko, odkar sta leta 1945 ameriki predsednik Franklin Delano Roosevelt in saudski kralj Abdelaziz Ibn-Saud sklenila sporazum o oskrbi z nafto. Potem, po vojni leta 1967, sta se Egipt in Jordanija povezala v iskanju reitve utemeljene na ustanovitvi palestinske drave poleg izraelske drave, Zdruene drave so leta 1991 vzpostavile zaveznitvo z ve arabskimi dravami, vkljuno s Sirijo, da bi Kuvajtu povrnile suverenost, in konno, v 90. letih 20. stoletja so bile arabske drave delene nadvse tevilnih spodbud, naj liberalizirajo politino ivljenje in v svojih gospodarstvih uporabijo novoliberalne recepte. Od leta 2001 pa se je administracija predsednika Georgea W. Busha odloila za novo branje pogodbe z regijo. Prednost Zdruenih drav ni ve bila stabilnost, ampak vzpostavitev demokracije, e je treba, tudi s silo. Ta opustitev starega naela je prestraila tevilne reime, toda arabsko javno mnenje je hitro zaznalo: ta demokratina gorenost je samo krinka za program posredovanj, ki so samo v interesu Zdruenih drav Amerike in Izraela. Krajevni reimi so se hitro nauili razbirati pomen protislovnih deklaracij, ki so prihajale z Zahoda, in so spet postali samozavestni. Demokratina fasada jim je zadoala, e so le prispevali svoj del k vojni proti terorizmu, in da niso preve energino nasprotovali hegemoniji Zdruenih drav Amerike ali interesom Izraela. Industrija terorizma Te vlade so uporabljale dvojno govorico, svojemu ljudstvu so zatrjevale, da e vedno nasprotujejo tuji zasedbi, hkrati pa so Washingtonu pomagale aretirati islamiste, muiti ilegalno ugrabljene osumljence in zadrevali odpor zoper voljo Amerianov po preoblikovanju regije. Internacionalizacija boja na eni strani drava, utemeljena na dravni varnosti in pod nadzorom Zdruenih drav Amerike, na drugi strani dihadistini aktivizem, ki ga zahteva zase Al-Kajda je prispevala k temu, da je lokalna politika zaela izgubljati vrednost in demobilizirati igralce na terenu. Enako kot globalizacija izpodkopava ekonomsko mo drave in spodbuja dravljane k izseljevanju, da bi si tako zagotovili

gmotno prihodnost, tudi mednarodni kompleks, ki ga je ustvarila vojna zoper terorizem, sili aktiviste, da se udejanjajo na svetovnih in domiljijskih bojnih poljih. Da bi se izognili obupu, ki vlada doma, se zateejo v Francijo, kamor gredo delat ali v Irak, kjer se bojujejo. Veliko spektakularnih akcij dihada so izpeljali ljudje, ki so prili od drugod, pogosto iz pokrajin, ki jim je spopad relativno prizanesel, denimo iz Maroka. Socialna frustracija spodbuja dva tipa depolitizacije: umik in radikalizacijo. Alirski zgled je pomenljiv: najprej je tu Islamska fronta reitve (Front Islamique du Salut FIS), ki je hotela dravo reformirati; potem Oboroena islamska skupina (Groupe islamique arm GIA), ki je v njej skual narediti prevrat; in slednji, e radikalneja Salafistina skupina za oznanjevanje in boj (Groupe salafiste pour la prdication et le combat GSPC), ki se je preoblikovala v Al-Kajdo v Maghrebu, je dravo razglasila za odpadniko. Tisti, ki ne morejo oditi, tako delujejo doma, in se vendarle sklicujejo na svetovno organizacijo, pri emer precej uspeno upajo, da jim bodo verjeli, eprav so vezi z njo kvejemu slabotne. To omogoa Al-Kajdi, da je navzoa povsod, ker jo lahko utelesi kdor koli hoe. Po drugi strani pa je mogoe vsakega nezadovoljnega muslimana sumiti, da je potencialni terorist. Vojna zoper terorizem tako prodira v vsako etrt. Tukaj je treba razlikovati med propagando in resninostjo. Zanesljivo so v svetu nevarni ljudje, ki so pripravljeni ubijati in pustiti, da jih ubijejo. Nekatere od njih nagibajo k delovanju islamistine ideologije. Toda vojna zoper terorizem je porodila pravo industrijo groze in spodbudila popolnoma moraste strahove, nesorazmerne z resnino nevarnostjo. Po podatkih Europola je bilo leta 2006 v Evropi petsto teroristinih dejanj, od katerih je bilo samo enega mogoe pripisati islamistom in ta je bil neuspeen.5 Med nedavnim eksperimentom v Zdruenih dravah se je Transportation System Security posreilo ukaniti varnostno osebje na letaliu z lanimi bombami v estih primerih od desetih v treh od tirih v Los Angelesu.6 In vendar ni bilo v tej dravi niti enega teroristinega atentata e od leta 2001. e bi zares bilo na stotine speih dihadistinih celic, pripravljenih, da udarijo, bi bilo drugae. Zunaj obmoij boja je dejanski islamistini terorizem zelo redek. In na teh bojnih obmojih je tuja invazija spodbudila taktike upora in tipe organizacije, ki so bili do takrat neznani vkljuno z atentati in posnemanjem Al-Kajde. Ves denar, vse oroje, vsa represija na svetu ne more zaustaviti odlonega kamikaze. Prave gronje dejansko obstajajo dale od bojnih obmoij, vendar se obveevalne slube in policija lahko uinkovito bojujejo zoper nje in to so tudi dokazale. V enem stavku, cilj bi moral biti kriminalizirati terorizem, ne pa politizirati dihad. In vendar je industrija terorizma sestavni del odnosa do Zahoda. edalje ve denarja zahodnih fundacij in think-tankov, pa tudi politine podpore in medijske vidnosti je za vse tiste v regiji, ki pomagajo napihovati balon vojne zoper terorizem. Zaradi tega se varnost ne krepi, strah pa se vea tako kot se vea tevilo mehanizmov nadzora, ki jih vzdrujejo avtoritarni reimi. Strah pred terorizmom je nadomestil malo prej omenjene nacionalistine alibije, ki so donedavna sluili odlaanju sine die z demokratizacijo. Demokracija je vsekakor v krizi drugje po svetu, ker ni drala svojih obljub.7 V tej regiji je razvrednotena, e preden bi sploh obstajala. Diskreditirana je. V arabskem javnem mnenju je demokracija postala zasramovani simbol hinavine represivnih reimov, neokonservativnega programa preventivnih napadov in sploh tujega vmeavanja. Ta neverodostojnost je prizadela celo nevladne organizacije. Nekatere od njih so se zaele trno obnaati in so se e s tem loile od krajevne resninosti. Prihodnost in vizija

njihovih kadrov sta se obrnili k Zahodu, ki jih subvencionira. Aktivizem se je umaknil karierni izbiri. In ko delajo dobro, tako kot Center Carter, ki je med januarskimi volitvami leta 2006 v Palestino poslal delegate, njihovo diagnostiko mednarodna skupnost preprosto ignorira. Ta je uvedla sankcije, ker so volivci sklenili veinsko glasovati za Hamas, kar se je izteklo v dananjo tragedijo. Milijon petsto tiso Palestincev ivi obleganih in lanih na ozemlju Gaze. Pogumen toda razdeljen odpor Upanje za demokratizacijo je majhno. Tradicionalni nosilci sprememb sindikalni ali politini aktivisti, tudentje se zdijo bolj oslabljeni kot kadar koli prej. Novi igralci regionalne ali jezikovne manjine, asnikarji, neodvisni intelektualci imajo e vedno teavo s tem, da bi se zdruili in razrahljali primea avtoritarne politike, ki se je ukoreninila e pred dolgo asa. Ne moremo napovedati, kakni bodo instrumenti sprememb, ki se bodo pojavile nekega dne na podlagi spremljajoih odporov, ki se mnoijo. V Egiptu in v Pakistanu se odvetniki in sodniki pogumno upirajo unievanju neodvisnosti pravosodja. V Maroku in v Aliriji se asnikarji bojujejo za neodvisnost javnih glasil. Povsod v muslimanskem svetu mladi teologi izumljajo nove vezi med islamom, demokracijo in modernizacijo. Avtoritarna drava zna vsrkati in odvrniti spremembo, vendar ni popoln in nedotakljiv stroj. Prostorja, ki jih je ustvarila za svoje lastne manevre, so tudi prava polja politinega delovanja. Prilo bo do prebojev pripraviti se moramo na nepriakovano. Do veine demokratinih tranzicij, ki jih je bilo mogoe opazovati v svetu po letu 2000, je prilo v hibridnih avtoritarnih dravah.8 Da bi prispevali k spremembam, je treba podomaiti napredno sporoilo, okrepiti obutje skupnega cilja, ki zaobjema narod in islam, vendar ni omejen nanju, predstaviti vizijo, ki nagovarja neposredne potrebe ljudi, hkrati pa jih vkljuuje v ire projekte miru in demokracije. Pomo Zdruenih drav Amerike in Evrope bo sprejeta s hvalenostjo, toda e hoe Zahod resno uveljavljati demokracijo, mora najprej resno odgovoriti na krajevne skrbi. Govoriti o demokraciji je brez smisla, dokler ta diskurz ni osvobojen velikih geopolitinih nartov in dokler ne spodbuja sodelovanja z domaimi naprednimi gibanji. Ljudje potrebujejo pred seboj odprto perspektivo. To je njihova velika tenja. Na tej ravni se morajo udejstvovati nosilci naprednih idej. Ne glede na to, kakno govorico uporabljamo, da bi ga opisali, bo tako zgrajena politina ureditev, ki bo demokratina tako po obliki kakor tudi vsebinsko. Opombe: 1) Pojem val demokratizacije se je prvi pojavil v delu Samuela P. Huntingtona, The Third Wave: Democratization in the Late Twentieth Century, University of Oklahoma Press, Norman, 1991. 2) Prim. Guillermo O'Donnell in Philippe C. Schmitter, Transitions from Authoritarian Rule: Tentative Conclusions About Uncertain Democracies, The Johns Hopkins University Press, Baltimore, 1986. 3) Prim. Shana Cohen, Searching for a Different Future: The Rise of a Global Middle Class in Morocco, Duke University Press, Durham 2004.

4) Gl. Beshir Sakr in Phanjof Tarcir, La lutte toujours recomence des paysans gyptiens, Le Monde Diplomatique, oktobra 2007. 5) 500 Terror Attacks in EU in 2006 - but only 1 by islamists, Der Spiegel, Hamburg, 11. aprila 2007, www.spiegel.de/international/europe/0,1518,476599,00.html 6) Thomas Frank, Most fake bombs missed by screeners, USA Today, McLean (Virginie), 17. oktobra 2007, www.usatoday.com/news/nation/2007-10-17-airportsecurity_N.htm. 7) Kar zadeva nazadovanje demokracije, prim. Larry Diamond, The democratic rollback: the resurgence of the predatory state, Foreign Affairs, New York, marca-aprila 2008. 8) Prim. Stevan Levitsky in Lucan Way, The rise of competitive authoritarianism, Journal of Democracy, The Johns Hopkins University Press, Baltimore, 13. zv., t. 2, aprila 2002.