You are on page 1of 56

SAL PARADISE v new yorku hodijo ljudje pod vodo skupaj z ostalimi podivjanimi ribami in bog ni ni drugega kot

velikanska, na pol mrtva opica. kako naj z mehurji v glavi potujem v divjino? kako naj jadram skozi omrtviene plitvine do walta withmana, ki je s koljkami v sivi bradi e najbolj podoben oleseneli kosmulji? ne vem, a najbr bom iz travnih bilk zgradil svoj batiskaf, svoje kamnito kolesje in akal skupaj s potepuhi na postaji brez perona, na oblakih brez neba, na trdem pogradu sedanjosti na tisti epet, ki se ne bo zarl kot rja v obutljivo jekleno konstrukcijo, na katero sem privijail svoje blefersko krianje.

LIPOSUKCIJA bombniki nad morjem, maraton v nevadi, drobni rviki, drobnica v viharju prividi! ganljivo brenanje smrti me ne gane, vsi lealniki so v senci, na njih de prevrtane bunke uive do obisti. dragotin kette je spal v nepalu v poscani piami, mravlje je imel v drobovju, peh v malhi in vodo v zatilju! sam umiram drugae, z nosom naprej, s ponosom na klik, z optino mijo v zobovju socialnega omreja, z ritnicami v katakombah politike. sem oderuh, abo vam prodam pod ceno, mrhovine pa nikoli. na mojem pogrebu bo angela merkel z ritjo pulila eblje iz moje partizanske krste in s slovensko vodo polivala star jedrski reaktor v frankfurtu. na sedmino bo z mranim pogledom priel sylvester stallone in jo z gajlo poohal po vampu.

ROKOKO udomail sem si vidro in ji dal ime viktorija, udomail sem si samuraja in ga imenoval mitsubishi san buda ni kriknil, ko mu je la kosa skozi nos! moja zaroenka ima za cele tri tevilke prevelika stopala in marcipanove bunke v medenici iz oesnih duplinic je zveer primezi slana pomada in razvname se ji gon. pa me ima! po svojem vrtu natrosi apnenec in aka, da ga bo luna spremenila v bisere. medtem porem cel pehar sokrvice in vsaj tri zlate trobente po uhljih me polie zoran predin in takoj si ga vrem na roko.

KOZMINI PES vznemirjenost se je preselila iz monje v hipofizo, travnik ni zacvetel in april je zamujal s prenosom podatkov. na luni so se pasli tigrasti zajci, njihova rvina je segala od ljubljanske stolnice vse tja do nenih meglenic v ozvezdju raka. justin bieber je na cesarskem dvoru priel ob dober glas, smrt ga je le obliznila po tilniku, veterinar pa mu je zmoil membrano. odloitev je dozorela v meso s psom greva v kratkem na madarsko! v blatno jezero bova namoila svoje orfejske sanje, v domovini pa bo mati pripravila prvomajsko pojedino. lov na pimovke bo zamujal za kak mesec ali dva, a bo ravno e dovolj asa, da bomo pred vnebovzetjem opravili vsa tista zaklinjanja, ki nam jih ni ve mar.

LIRIK V DEELI GUMBOV prvi sem potemnel, ko so si otroci rdee prebarvali zobe. nad celjem so brenale svetlobne liinke in bog se je spremenil v cipreso. goli konji so se udomaili v papirnatih hikah in pesnika simbolika je postala prozorna. ko sem zaprl oi, sem videl rno sonce odel sem se v zemljo, se zlomil in spet postal cel. le na mojih belih rokavih se je poasi suila rjava kri in kae so znova slabotno zadihale v posuenih renih strugah. lepe bi mi bilo sanjati o kristalnih plitvinah in se skupaj z drajem zloiti za domao hio. a mr na strunah je bil kriv, da sem vam zajokal v trhlem jeziku.

SARAJEVO samo pijanec sem, ki vasih predrzno sega v jamo tuje boleine. samo pes sem, ki pod obrazom reke ie trupla, poloena v prod ob polni luni mi miljacka dii kot lastna kri! ob polni luni so hie kot oi in stebri dreves kakor zeleni minareti a skoraj na vsaki luski none srebrnine se zrcalijo obrazi predihanih smrti in sivkaste arabeske nekega minevanja. pred leti so nad ilido objokane zvezde vreale v okostje neba, a zdaj je znova spokojno in tiho le izvir bosne se vraa v svojo razkono, samotno starodavnost.

THE PIPER AT THE GATES OF DAWN beseda kot koroba oplazi kosti meseina se zdrzne, mlada senca oivi. pesnik, emu ta zadranost? kdo kleeplazi pred golo madono? naolji si pikurja, rokoborec, razvozlaj uganko, silno piskaj! ne boj se pravil, izbojuj svojo pot pot trobentaa, pot bika. daj na tnalo gobaste pranike, prezirljivec! izpljuni lindro rim in brbotaj kot mesar ko bo as, nag poskakuj okoli slepih ovac!

POSRAL SE BOM V TVOJE ZLATE EVLJE, JESEN trkam na vrata zemlje in se opotekam kot varuh izgubljenih zakladov trava mi spregovori z rjavim jezikom, moje oi so kot molji in moj dotik je prsten. posral se bom v tvoje zlate evlje, jesen, in ti pokvaril tvojo mrhovinarsko radost jemanja! sem tih snovalec predsmrtnih intrig z ukrivljenim kljunom v nedrjih zime, tolma starodavnih okub, dioniz s vriskajoim srcem. v meni je e ogenj, jesen ogenj, ki ga sluti v orumenelem listju in v prhutanju selivk" ar, ki ti bo segal meglene prste, ko bo poskusila svoje rtve oskruniti na mojem oltarju.

DIESEL EINSTEIN leonard cohen se je z dvanajstimi eblji pribil v stolp ljubezni, ko mu je bibavica prearila moda! hlipal ni, le na stropu se je odzrcalilo ponosno oblije daneta zajca. sit praznih besed sem si naostril kitaro z novimi olji in moj pes je zautil globino lirike postal je loveka ribica in pobruhal sivo vedsko preprogo. na rimski cesti je bil ur politiki so biali sami sebe in kristus si je nadel krinko ovarja. zvezda repatica je postajala molotovka in v mojih oeh so znorele kresnice. v kuvajtu so narpali dovolj nafte, da si je pape kupil nov traktor.

KIRIJE ELEJSON mo z navelianim sivim obrazom ima abje oi in v rokah pozlaeno strgalo z njim vsako nedeljo strga kraste s kolen vakih otrok. pod kuto ima tankega rva, ki slii na ime aleluja. kadar se zapre v trhel lesen zaboj, si ga otrese ob besede kesanja, ki privro iz mokrih dekih ust. rad ima prekajeno svinjino in omamno kri svojega poveljnika, pobarvana jajca in venket darov. ob veerih se pretvarja, da se spogleduje kamnitimi kipi mrtvih barab in pie dolgovezne traktate na ipkast papir, ki jih nato kot zastave obea po hladni, stokajoi katakombi. tam ima tudi ve pokvarjenih tehtnic, s katerimi odmerja altavo mast loveki radoivosti v imenu oeta in sina in svetega duha # do jalove smrti in ez!

KOA MOLKA v molku murna mina, v koi moke pok, rdeelaska! odkod je koka in komu nos miga? v ljubljani ni sape, e glist komaj kaj. le putka je, srce si masira, s polhom spi. ura gnije, brat soldatu di v monji mole kot brutus, prepikan. ni moeje brez zanosa, ni brez v nosu, e studa ni! v breznu studennica, kdo jo bo pil? kdo bo ujec zajcu, uhelj kitari, smrtnjak na tnalu? bo kdo bog? z belo boleino ima opraviti tisti, ki nam sam v omami kima. vgal se je maribor, za vogalom godrnja kvartet dam z bisernicami no verbalno nori, za vrati tiho diha mesarski avtomat.

FLOWER POWER IN NEGOVALKA RASTLIN norost se je zlila z izkunjo in nastal je oblak prahu na ponikvi je potar poljubil kobro. ni si nalil tropinovca, zajcu ni zaukazal od zadaj naskoiti upanovo veverico pogrom bo, sin. imam vse dirkalni avto in marogastega kuarja. bratu tee slina po bradi, moja teta naj po meni podeduje bradavice! bo plast mlana, goseniar? stoj, marija, kam odhaja? je povpraal avsenik devico, a odgovor al pozna le veter. doma ima domicelj trakuljo, puhasti cofek ji pravi. gre so na kostanjih, plodov ni! smrdokavra je zanosila z neznancem. na vrtu gojim brljan, sok mi gre v oko. brez lopate sem, brez supernove in vrisk se mi lepi ob bruna dlani. negovalka mi masira uhlje in ob petkih mi roe skaejo iz mrtvih oi.

SLOVENSKA MILNICA s prazno pipo zbada hipi budo v auro, mo z mozolji melje skrbi jaga baba nima zob. le oteklino. a na voljo daje domovina sanje, ki lebdijo v lastnem soku ep o astnem krogu slepih mikimik. naj da ares apaurin na mizo, strup v ebele, strd na prt. goltajte jeklo, veslai, postanite kri ledolomilcev! a v rumenkasti svetlobi se opotekajo le sence lanih, pobarvanih otrok, ki s papirjem rok rotijo nenasitno nebo.

BARDO THDOL v kolesarnicah so lisasti krniclji, v njih mrtvi krti. za zapahi so urarji. dimnikar, odkod si, kje ima motiko? se nad savo dani? koraja je la na pol, obloustk ni. vsak galeb ima svoj namen, slavnostno omamljen. vsaka dra ima deblo sence drse po strukturah sveta, po marcipanu minevanja. bogec nima oi iz obsidiana! postaje so sestre vagonov, pljua rastlin imajo steklena kopita za holmi spi svit. strah je oe zmagovalcev, od slin spran. v podhlajena usta so se prikradle ukane. beseda da besedo in ob vsakem anku je kak astronavt s katano iz gramoza ne ve, kje spi njegova kukavica, kje mu je umrl konj. revna je boleina njegove ljubezni! v podkoju metropole so skladia jeklenk s strupeno sokrvico, obnje se drgne ebet razteleenih ptic. vsaka kost je otevilena in vratarji so siti sprenevedanja. ije brni. v tibetanski knjigi mrtvih je objavljen nart, po katerem bodo varuhi stroja zaeli delati socialne delavce iz anorganskih odpadkov.

PES KAPRICELJ IN NJEGOVE ZLOESTE BELOUKE moj pes je ugriznil kranskega obrekovalca, sedaj ima zakisano telo. kozmino jajce je bilo e davno pred zaetkom asa okueno z atipino salmonelo neznana boanstva so kasneje ustvarila ogromne blede kameleone, ki so naselili temno stran meseca. iz njih so se razvili ameriani. nekaj jajec je e na voljo pod koreninami majevskih piramid zloesta so! s psom spiva vsak v svoji podmornici, tam sva na varnem pred indoktrinacijo, pred trombozo. oi imava pecljate od preanja in z digitalnimi kremplji beleiva kozmine impulse apokalipsa je verjetno le stvar dogovora. oliver stone je res bil v saigonu! z mojo volje bom spet prepolovil rdee morje, in popeljal belouke v obljubljeno deelo. moje delo bo govorilo samo zase in ustvarjanje nove zgodovine se bo razvleklo ez ve tisoletij do manjih kozminih odstopanj bo prilo sluajno, zakon entropije je fu. subatomski delci goltajo prostor in s psom lenariva v zenovski praznini a najino kristusovanje bo tokrat bolj eksplicitno in motee, vendar brez dodatnega zavarovanja.

NA DOLGI POTI V MUKTINATH gospod tagore si je obril brado in njegova enska je prilezla iz omake. luna je bila kot kopje, oblaki kot nestrpne kobile od belih noi se je sesiril bog in se spopadel s kamnitimi omi zvezd, s temnimi mrlji iz indije. nihe ni bil ubit, le v obcestnih poivaliih je znova zaumela nakradena svila. za las je lo, za novo dobo, za razkueno logiko, za kis. rabindranath je rignil in gosta sluz besed mu je pricnila v bisago, mu zmoila metulje in rokopise ter se vrnila vanj enska si je zaelela medu, enska si je zaelela trclja, nitke in kae, da bi si znova spletla jutro. takrat ni bil noben bera ob kruh in nobena pocestnica ob slanino, le pesnikove kosti so gorele na poti v muktinath.

PETEK prihaja petek, ko se bo zajec prostovoljno spremenil v jeguljo in se udomail v atomskem jezeru. po dnu se bo vlail mojzes s pavijanovimi mogani na vrvi presuili se bodo! jaz bom spet ukal, po jajcih barvit, po kolenih usnjat. kleeplazen. maddona mi bo dala upati in golgota bo spet praznino zelenela. krianec med nageljnom in pletilko bo zakrknil na piedestalu oboevalci se bodo stepli za njegove eblje, za kajlo. a formo ekstatine ubeseditve bo doloilo pratevilo verzov z gostoto karminih vzgibov in nadaljevanka ne bo poceni poplaana s pirhi in oljko, s kislino in s kostmi bo rogovilila po brodwayu in si nadela sladko oblije. a svojo prihodnost si bomo vzeli nazaj nokia bo povezala ljudi s ptii, facebook pa more z doktrino. pred jubljansko dramo bodo obglavili rdeega jazbeca, darwin pa bo evolucijo opremil z najnovejim zrcalom.

O PESNIKU, KI JE USTVARIL ZVEZDE v oravi kamri oesa uka uk bard, besedie je izprazneno, prt polit in buda je postal konjederec. nisi spal, ko ti je mr obliznil oroje, ko so ti munice prerasle grbo, bolnik! nisi gostolel grlicam in nisi banki plaal obresti, le vse gladkodlake make so klonile pred tvojo karizmo vdano so akale na vonj tvojih stremen, akale na kolenih, da so se z vlanimi gobci smele dotakniti tvoje trate usnjatosti, tvojih ran. po medu je dialo takrat, a nebo je ostajalo zaprto, nebo je bilo le izgovor za oblake! vse dotlej, dokler si nisi izdelal ogrodja za harmoniko, kola za raenj in kavljev za napad na obzidje ukletega duha, za poslednji zlom. takrat so tvoje svetlobne liinke postale zvezde.

VONJ PO KRAVAH v vrtincu ezoterinih procesov in patolokih izkuenj $v zmuzljivem tukaj in zdaj% nisem naletel na moda janeza krstnika naletel sem na oshojevega kurca in zael ptice uvajati v tantro. odsev sveta $oh, ta odsev!% je postal razdvojen na eni strani drobni rviki, no, pomarane in kri, na drugi pa isti duhovni mrk. odisejada! brodolom je bil prestavljen za nedoloen as in jadra odiavljena. sperma je postajala nektar, nageljnom so zrasla kopita vesolje se je $kot stara rokavica!% sesedlo vase in lo na drugi strani spet ven, bog mi je prdnil v kavo! rimska cesta je arela od kontracepcije, od iker, od posmeha. lucifer ji je lu prinesel, se mi zahvalil in zlezel pod koo douglasa adamsa. zdaj spi v njegovi roenici in sanja o vonju krav.

CELJSKO JUTRO sem tajerski pianek z naostrenimi kopiti, sam v zeleni moki lukarji v parku so iz sonnih iglic. kamne za svoj vrt sem nabral ob mrzli vodi, laen gladiatorskih bojev, laen kruha in iger opeharjen, otevilen, prhek kot lapor. skozi jok gre srd, skozi ile apnenec, med v uhlje! hudih muh ne maram, le njihov let me gane, lepljivost ukan, njihove spirale. kot kromosom je jutranje jajce sonca, dan je zarana grd, stlaen v omamo, v judeev evangelij. oblaki so kot kozje sence, ob cinkarni je pepel. buldoer bi rad bil, a sem le oaren mastif, jezdec viharjev, umrljiva prikazen vren v jutro kot drek v polento.

ALOSTINKA GOSPODA PETFIJA maloduje se je kot ejna kamela plazilo skozi ivankino uho v nedokonano katedralo. zloba je bila iz kvaenega testa, skrita v polji hiici. v epih ni pik, papirnate spodnjice nadomeajo jadra in nebo me pita s presnim ptijim mesom. a pasje oi ne laejo in zvestoba ni jogurt! nad ravnico je mrknila pesem, v tihoti se odvija boj za udobneje harmonije, za panevropsko koo. od trenja mi ari mehanizem, konjuktivitis mi ni ve tuj. zajci in vidre so li na dunaj, pot pred mano ni od muh e slabo mi bo! brez notranje ritmike ni pulza, srce pstane balast. nad alpami je iz labirinta uel gekljiv minotaver, v hipu ga je bilo povsod dovolj iz cirkusantov uhaja elatina v mogonih curkih. v panonskih lopah dihajo madari, obri, huni in vandali z lokvanji v trebuhu, s ptii pod pazduho, s klini v lobanji ob blatnem jezeru se sprehaja mrtev j&nos vit'z.

BEATRICE P. IN LISTNATO TESTO igla je la v bunkasto ilo, v trbovljah je izzvenela koranica. alighieri je bril mussomelija in tlakoval svoj deveti krog brez vidnih napak. skozi boleino je vignil kozorog, muk mu ni bilo ve mar. v hii iz papirja $v devetem krogu pekla!% zdaj prebiva steklen gorenjski pianek in $skupaj z andoidi% sanja o elektrini ovci kot trobenta, kot jebec. a vrline privro na dan ele ponoi, ko upanje spi, ko ni pomoi od nikoder! le najmogoneji rvi preivijo brezzobo zimsko parjenje brez kritike ter brez jalovih literarnih operacij, le hudourniki so e dovolj ptiji, da skrunijo nebesa, da skrivaj mesijo sanje in listnato testo. v peklu ni prostora za pizde zaukazan je pogrom in mojster dante se sprehaja brez kokarde pred eksekucijskim vodom.

OBLAK NAD BARJEM rastlinski potpuri je onemel, klorofil je postal rnilo mrzli psi so li spat pod ponjavo. obraz se mi je postaral kot briinski spomenik, ljubica mi je porla elektrone, pod jezik sem si dal kobro in takoj postal sreneji do tal so mi segali gomoljasti izrastki! greh so mi spregledali in tiri iva bitja so la mimo brez pripomb. le peto je lo do konca im mi na debelo pogrelo sok kit. olala! salvador je pobelil platno in nanj zapisal ne bodi len, postani lep!

COLD TURKEY postal sem pirat, ustrelil kozla in jerebice naphal z digitalnimi potrdili. walter wolf je s kotrunjo kostjo branil sarajevo slep! oe je pred leti znorel z maslom na glavi, meja sneenja se je spustila do niin. noe zdaj z motornim olnom vozari kobilice po delti misisipija in serje trde enjeve koice. monsanto prekipeva od sesirjenih bradavic, v pivki sem se s podganarji preselil v vojanico. imam psa, ki zoba mandlje, imam ptico, ki vsak veer goli internacionalo, a ameriani na zahvalni dan termino obdelujejo puranje kadavre.

SVETLOBNE ABE na otoku kuarjev je okolje pragmatino, a le posveeni imamo dostop do ilegalnih datotek. ob veerih se nam v oeh umedi koviska oranna svetloba, ki jo skrivamo pred hujskai. heja ho! s plehkimi fintami nas no oboroi do zob smo kot mulati s prerezanimi vratovi, vratarji v ribogojnici, muhe. le kadar nam jutro skrha metafore, se skrijemo med naftne derivate, v jok in stok ter se spremenimo v svetlobne abe med vonji skrivamo konjske eblje, smo banditi, pribiti na kri lui, mrtvi galebi, slepi pesniki. a tanke rdee rte spletajo ljubezen in sovratvo v cenene tapiserije, v razprodan mozaik, v parado brezbrija do ametnih noi, ki nam skrhajo razum.

MEDITERAN najbr sem le pokvarjen otrok na begu, ki ti prinese zvrhan ko cimetovih rogljikov, kadar potemni, moja zaobljena princeska! najbr sem le veter, nekaken masten dim, ki se privali v tvoje neno in vroe naroje, kadar se medi, moja belo cvetoa jablana! a najbr sem le hujska, mojster zlaganih rim, norav kitarist, ki ti brezobzirno izdolbe votlino v srce, kadar ga prepoji trd nemir navelianja.

ZNAMENJA V ITU zdrahar je doivel hudo gensko spremembo in postal lastovka, divji poslanec, sr plesni. na polju ni la penica v klas, lasje so siveli, po nebu pa je poplesavala osiromaena luna. hud duh je vel nad vodami in kaa je postala jagnje boje. vsa dekleta so na skrivaj grizla peena jabolka, deki pa so si mazilili rve do golih kosti je lo, skozi zrkla v drobovino. teki konji so dvigali prah s polj, nori obani pa so s krvjo drgnili drobnici zobovje pesem je zasaila blede pajke v alveolah zgodovine in pornele prste v studennici. a nekdo se je spomnil prihodnosti, iz aree krede izklesal srce in in po evropskih poljih natrosil kesanje.

SAFR as se je utekoinil, roe so znorele in jaga baba je prila na svoj raun. vro je bil popek sveta, vroi so bili eblji v oeh iz ust ivali je privrela melasa. v mrzlih gozdovih so akali, na visokih jamborih preali trobentai z oganimi rokami, rogati stezosledci, astilci lui da jim bo prilo do ivega, do vreeih kosti! zdaj balzamirani pojejo o rdeem klasju v razprodanem mavzoleju skupaj s strupenimi jeguljami. le jaz, poslednja boleina, hudiev ledolomilec, e bedim nad razbrazdanim morskim dnom, nad sivo goliavo razuma, nad jerihonskimi trobentami in venketajoo milnico. tiho, trpko, zlomljeno kot pradavna meduza.

BERAKA OPERA v steklenih oceanih dihajo ptii z mrzlimi omi, v zajjih luknjah preijo namreni kapitani titanik prevaa po kolpi brusnice in vsi hrvati imajo trenaste uhlje. sodniki z mastjo na ustnicah, svinene srne in goli preroki obedujejo za skupno mizo. prigal sem lu in posvojil drgetajoega netopirja ni posebnega se ni zgodilo, le negotovost je postala mote pojav. a ez kak teden ali dva se bo luna spet sinhronizirala s prividi in svet tevilk bo postal sluzast rokomavh s trakuljastimi okoninami bo obtial nekje na meji z razumom, kjer bo pomagal svizcu zavijati okolado. po dolini trente pa bo gor do triglava privrela socialna stiska, ki ji bom tik pod vrhom skual olajati meseno perilo.

OTROCI NE RIEJO TEMNIH OBLAKOV v steklovini so svetlobne bibe in lunin prah pada z mladih vej. po mleni cesti vozi kosobrin svoj mehikanski klobuk zdrave noge ima! v zavetrju igra panova pial in roe so kot oesca iz medu. nocoj bo vsemogoni podoben milemu praiku iz marcipana, ko bo jezdil pola skozi maevje sanj, skozi ivo mejo do zaspanih zvezd. ah, kot harfa bo rumena cesta, zajci kot svilene rute! le besede, te kosmate, pronicljive starke, si bodo spet nadele prstene rokavice in skrbno hranile smisel v svojih elvjih oeh kot zapljunkarice bodo izlegle mrtve liinke v ivo meso bivanja.

KAJ SI OBETA OD SMRTI, MEKA z vitamini obogatena krma za kozle nima ve ustreznega uinka, konjederec uiteljica ti ni pokazala svojega spodnjega perila, le oi. vrt je grd in v tvoji drvarnici hlipa cunjasto cvetje. kronos ti je iz pasjih drekcev spekel torto in iz jeter popil lisiji med! vedril si skupaj z ribami in siv dim ti je uhajal iz ust sivi so bili spomini in mastne trobente. visoko nad oblaki je arelo nihalo groze. dirigentu si rekel naj se jebe, mami pa si ukradel umetno zobovje le britney spears ti je e zaupala, ko si od vrat do vrat pasel svojega slabokrvnega rva, svojo evropsko polt. a v trugi na dedinjah spi maral brez nog, tvoja pionirska strast, tvoj muitelj z vsako zaunico demokracije te je manj, pridrui se mu! z lesenim konjikom naskoi venost, mojster zamujenih prilonosti!

NEDELJSKA SONATA skozi nedeljski veer vigajo iva bitja s fosforescentnimi pegami v oeh vrata v nebeko kraljestvo imajo rjasto kljuko. skozi nedeljski veer lomasti priakovanje na ustnici sivolase madone se je strdil med. skozi okno neba kukajo srameljive zvezde. skozi nedeljski veer pleejo pijani kornji in elezje na petah kree mrzle iskre. lovec na jelene je ustrelil kozla skozi uhlje v srce. skozi nedeljski veer se opotekajo deklice v krvavih spodnjicah. iz farne cerkve done litanije in zveliar si z maslom mae moda. skozi nedeljski veer brizgne mrtva raketa v drgetajo lunin tolmun zajec se podrgne ob svinec v pesnikovem spominu in pogine.

MIJA MRZLICA SVETEGA KOZMIJANA sveti kozmijan je zbolel za mijo mrzlico in v turki tovarni avtomobilov so mu zastonj zbrusili muhalnik na grki meji mu je vanj pihnil na pol gol ministrant. v ankari sem si zveer najel novo papigo z bojim oblijem in jo poimenoval abracadabra" je gostolela kot hudi! s cipra je bilo sliati slabo glasbo in nad bosporjem se je v svetlobnem olnu bahal mustafa kemal atat(rk. namesto oi je imel borovnice. zaupal sem mu bolj kot sebe sem ljubil svojo zrcalno sliko, svoj kol, svoje mesarske rokavice. skozi makedonijo sem jezdil na elektrinem oslu, dobro mi je lo! gledal sem bele fasade, ki jih je polizal as in iskal ljubezen. arel sem kot hrvat na na vlaku za bruselj, kot novi pod jezikom mrtveca. ob vstopu v engensko obmoje sem kozmijanu obrusil rdeo zvezdo in mu za vse vene ase v srce zapisal sovratvo do slovenskih demokratov. postal je satan.

ANTIAMERIKA che guevara je mojstrsko nategnil legvana in v nasadih kokaina je zaivkala svoboda bil sem premajhen, da bi preklel revolucijo in prevelik za zdrizasto ameriko boleino.

v teksasu so iz kravjih ko zgradili raketo in poslali njene besne liinke na vzhod josip b. je rigal kot nora goba! z indijskim vazelinom naphan je mahatma napiil angleko kraljico. v makedoniji so se stresla tla, v varavi pa so rdei poli polizali medico iz kristusovih ran. nad donavo so letali hamburgerji, na blejskih kozolcih pa so se suili lasje skesanih pionirk.
kadar je moj oe legel spat, sem mu istil kri z delavskih ostrog, v lui moje astne besede pa mi je mati prebirala jugoslovansko ustavo postal sem slinasti zasvojenec, rde kot kmer. nad harlemom e vedno joejo papirnate ribe in woody guthrie poje v okoladni podmornici a pod preprogami v beli hii molijo skalpirani indijanci z mojimi kromosomi v lepljivih oeh.

DIMNIKARJEVO SPODNJE PERILO vsi otroci imajo lepljive prstke, ki jih neprestano vtikajo starem v zaspane, gomoljaste oi" in vsi stari imajo lisaste mogane v katerih naveliano premlevajo zaskrbljujoe vsakdanjosti. kot krote. vsak dihur ima duh in vsaka lajdra svojo raunico a nikogar ni, ki bi jim pisal slavospeve, nikogar ne zanima, kako dimnikarjem diijo podnjice! svet je lep, v vesolju se svetlika kot modra pomarana, le od blizu pokae svoje krbine, svojo kurjo polt. in potem se na vsem lepem najde nekaken nor zvitorepec s slamnato krono in divjim psom, ki si iz verzov skuje tomahavk in z dolgim mastnim krempljem odstre sedem tanic z mozoljaste koe tiste neveste, ki v kozminem kurbiu igra devico.

SENCA NA ZIDU sramota je lahko vir neizmernega domotoja in turki niso rusi. brez zapeenih emljic ni hrustljavega jutra in elvak postane rokoborec. postal sem emulgator telesnih sokov s turbinami v trebuhu, z opombami v rokopisu moje pisalo je iz hlodovine in moje oi so zaspani mlinski kamni. a po srcu sem patriot in varuh ovac, lirini nihilist in harfist brez cilindra. pribliate se mi lahko le tisti z lasmi iz indiga, s prsti iz marcipana brez sprenevedanja in elje po plenu, brez rokavic in pritlehnih nakan. na mizo poloite raune in si dovolite vihravo drhtenje ritnih dlak. v slovo ivljenju.

DOGAJA SE NEKAJ UDNEGA pajkom rastejo krempeljci in skozi goavje besed se potika gola jaga baba. v pravljicah cvilee drkajo elektronski ostrki, otroci pa lebdijo v smrtonosni megli opojnih tekoin. dogaja se nekaj udnega! kurje farme ogreva metanol, pionirki si kupujejo pasje ovratnice in drevje ima namesto kroenj korenine roe so kot mrtvi angeli in bankirji nosijo kirurke rokavice. vrvohodcem so olesenele kosti, nad morji pa letajo slepi mrlji. beli mehurji zraka diijo kot mrzli jeziki hijen, bele roke oblakov so stkane iz listnatega testa. moj dom je strt, poln je balzamiranih melodij in opijih trupelc. moji koraki so teki, ko odhajam, moji prihodi pa so zavezani k molenosti. spim z glavo na kamnu, z mresom v oeh in z veverijo slino v ustih. vse je e bilo prej, a niesar ne bo ve potem, ko bo moja pojoa avreola neusmiljeno privijaena na poeno lobanjo mrtvega planeta.

IN POTEM in potem se ti v misli vtihotapi en orav netopir, ki se je doslej hranil z govejimi kostmi, s sirom zvezd in z delfskim orakljem in te vpraa, zakaj ne prebira tistih knjig. in zakrkne kot krjavelj, kot presta. in potem te ima, da bi klel, da bi mu v kitovem olju sprail lenina in pavarottija, da bi bil kot on mraen v nakanah, zagnan kot bikar. da bi kot tros v trhlem kapitalistinem podgobju dozorel v rnega lovca, v modrooko prikazen, ki bi ji julian assange z veseljem prebarval lasuljo, ji prebial obisti in jo poslal na preo v iran. do svojih rev bi el po sluz, po raka v bronhije, po koroba med demokrate. in potem te ima, da bi se dal kriati, pofukati in zapreti do vnebovzetja.

DOLCE STIL NUOVO adijo, pa zdrava ostani! domovina rabi nove krote, nove heroje pridelovalce pese, zlatokope, jedce rvov. naftne ploadi rabimo, vrtalne stroje, kamnita plovila! po trgih pustoijo novi barbari, pijani entflorjanci namesto ues imajo troblje, na oeh planice, v jetrih trakulje. nov stroj rabimo takega, ki bo delal elezne stenice! takega, ki bo starkam pel marseljezo in borcem pulil trnje iz oi. sonce rabimo in plamene, kopita in skrinjo zaveze mazila in kri, moerade in invalide. kirurko natannost ubijanja, mrzlo preraunljivost, rdeo melaso. adijo, muhasta pajkovka! ko me ne bo, potunkaj svoja drobna jajeca v slovensko slanico, svoj srd v novo balkansko rvino postani velika rna mati, rojevaj rne hudie, rne zvezde, vroe rnilo! vrnil se bom trd in oaben, priel bom z vzhoda in jezdil na oblakih za mano bodo ostajala pogoria, nori otroci in zlomljene puice. in ele takrat, ko mi bo kot zvesta psica lizala sol z oroja, mi bo smela zreti v lepljive oi.

ZDRAVLJENJE SVINJ s sivim poprom in z mranjako etiko pretkan kolovratim po evropskem svinjaku trgovec z mokrimi sanjami in poenimi lonci, zvitorepec z vroo kitaro, pesnik s svenjem glist. bogec. moj prostor pod soncem je posut s steklovino, moje okorne roke so zdrizaste od upanja, moj radar ima sajaste oi! sem lan orkestra mrzlih tamburic in poslanec v hii strahov zamrznjen prai na konferenci svobode. a tako neen, moja draga gospa! tako prhek in skesan, en taken za pod povter, za na svetovni pokal v vezenju ipk. pikast po trebuhu, osmojen po hrbtiu in za vse vene ase zapriseen neutolaljivemu vonju po svee obriti piki.

POLETJE vse je povezano z vsem zajec s sono deteljo, belouka s plesnijo, vremenar s soivjem. sonne kroglice so herke vreee modrega neba in drevje joe s smaragdnimi omi. na gmajni drhtijo ptija straila, veter ima sesirjene prste. v prlekiji prepevajo mrtvi deevniki, le ohlapni boki krav so e lisasti od rose, od meseine. potopljeni v zaarana poletna ognjia se angeli izogibajo ljudem, njihovim potem, njihovi eji. ujet v kolesje vroinega minevanja postajam vulkanski pepel, puavska vrtnica in od sree popikana prikazen.

V MOJI VASI v moji vasi so polkna iz lesenih ptic in dimniki iz boleine na kozolcih se suijo otroki lasje. kadar se jutro potegne ez poldne, lahko vidim, kako v pripeki joejo elektrina drevesa. v moji vasi imajo ure prste namesto kazalcev in koo namesto tevilnic. njihovi spomini so podobni lovekim, le ohlapneji so bolj jedki. na robu vasi so trgi tlakovani z moganovino in nimajo imen. po njih se sprehajajo z roko v roki oabni zajci in podivjane ribe poezija in lobotomija sta z zakonom prepovedani, rni mrlji ju kaznujejo z ignoranco, s struenjem. na vakem trgu vsako nedeljo obglavimo kaknega ostrka ali kurtizano, nato pa cele dneve kriimo v svobodnjaki askezi.

SPOMINI V KAMENJU pred mano so bile na svetu ptice, vestalke in pesmi ribe so jedle prerokom iz rok. za tanico izkuenj je vladala neubesedljivost in lobanje planeta e niso naeli tisti mrzli rvi. pred mano je bila na svetu velika bela mati, ki je zavijala potoke v poletno zelenje in z njihovim hladom dojila svoje razigrane otroke v zavetju noi so plesale gole opice. pred mano je bil na svetu veter tisti beli konj, ki je na megleno harfo igral roam uspavanke in iz oblakov svaljkal deevne nitke globoko v v prstene oi zemlje, da je od veselja zajokala. pred mano je bil na svetu ogenj oievalec kosti in prijatelj zvezd, muhast feniksov oe, nemiren prijatelj popotnikov in pastir kresnic. iz pojoih src je izganjal smrtonosno zmrzal.

KRIANJE znamenja na moji koi so podobna tistim na nebu rne pike, tetragramaton, sence zvezd. na moji koi so kristusove rane napolnjene s kamenjem in svetlobnimi liinkami ivne so. iz ela mi raste osat in v grbi imam kresnice hudobni zajec sem, jedec munic, nora kitara. moje bradavice so polne mistinih spominov po vaih poljih jezdim na mrtvem samorogu. postojte za hip, ko me uzrete vaim enam bom grel bela jetra in vaim otrokom drgnil pohabljene oi. vsako no bom priel v vae sanje in vam z gobjim medom mazal okonine. ko me boste kriali, nikar ne pozabite na rtev v veno slavo mi darujte svoj vsakdanji razum.

BOHEMIAN RAPSODY s skorjasto masko na obrazu pretevam lunine solze in z vsakim izdihom me je manj. na mizi sameva strta otroka ropotuljica vroina cvri s prebodenimi omi, moja senca se tiho zraa s preznojeno tkanino dneva. v mojih zapiskih se gobaste niti rnine lepijo na svetlobo besed, na razvrednotene arhetipe preivetja kot kae, kot neme znanilke katatonine zastrupitve srca. in sam grem skozi vse to! kot nora praival, ki skozi zapackane krge preceja zadnje spomine na bakrene noi v privezih predmestnih lagun, na leporeje, vtisnjeno v vriskajoe kvartine, na sonne mostove, na pesmi lagodnih poti pijan pustolovec v imperiju mlane boleine.

BUDA Z RAZMAENIM KLJUNOM ob savinji se pasejo orjaki kameleoni in predsednik drave trenira aluminijaste kobilice freddie mercury je poginil v mariborski tovarni avtomobilov, z jurki naphan, sline poln. evharistija je kraljevska pot norih polev, tantra je za gasilce peter rezman si je v alcu kupil isto nov klobuk. knjige zanikanja obsegajo ve tiso strani in na sleherni je upodobljen zajec brez oi. ali sliite, kako drhtijo bii, kako joejo mrtve vrtnice, kako cveti osat? ali vidite, kako se migetalkarji parijo z zvezdami in ribe z orli? nebo je polno muic iz lave, ljubitelji aja! buda iz kostanjevega pireja krii v sinji galeriji spominov, usode mu ni ve mar postal je mi, si v trstu kupil stekleno balalajko in kitajske rokavice ter si mehko postlal med evropskimi jerebicami. mati domovina me je pred leti okopala v vinjaku od takrat pa vse do dananjega dne e nisem upiil ni novega, e starega komaj kaj. ostal sem nora ikona bojastnih vajencev, predmestni rokodelec, larva. skrivnost poti me je privedla do odloitve, da si bom po najkrajem monem postopku razmastil kljun in postal palinjak.

PIZZA CANNABIS lomilka src si je oslinila zapestje in si iz grla odstranila maobo karabinjerji so imeli gumijaste trne, silvio pa je dial po sveem urinu. od temena do pet se ji je vlekla svetlobna sled, se dotaknila srca in se kot kaa ovila okoli njenih trhlih bokov. v ladjedelnici so zahreale hobotnice, lov na bikarje je postal tekma s asom, bitka za medijsko ozemlje senatorji so obrusili svoje dolge mesarske kavlje, iz uhljev jim je zadialo po parmezanu, rimske vlauge pa so se zasvetile kot elektrine kresnice na panskih stopnicah se je v diei halji pojavi neron z novim kanistrom napalma.

O DEKU IZ MOKREGA MESTA v mokrem mestu so drevesa iz gume in starikave zvezde letajo pod medeninastimi pipami oblakov vsi deki so iz nekvaenega testa in vsako no se kot majhne gobe stiskajo okoli neizreenih besed. v mokrem mestu so vse mame zavite v prebarvane zastave in vsako jutro z nerodnimi karjastimi prsti pobirajo kresnice iz oi svojih otrok, da jim telesca umije mokrota ivkastega prebujanja kot vrabcem. v mokrem mestu so vsi oetje kot veliki nerodni biki, ki vse dneve predijo v slabokrvni grenkobi. namesto nog imajo kolesa in z majhnimi praijimi oesci zro v drekaste kroglice na nebu kot premoeni skarabeji. v mokrem mestu je neko ivel deek z elvjim srcem in usnjenim obrazom v kitari iz litega eleza je skrival vriskajoo erjavico, s katero je strail vodne bolhe, da so redno omedlevale pod svojimi poscanimi odejicami. v mokrem mestu so iz grenkega deja spletli jeo, v v katero so nekega poletnega veera zaprli elvjega deka kot v veliko, neusmiljeno maternico. ko je po dolgih letih priel ven, je imel lica poraena s sivim mahom in za nohti apnenec. zdaj vsak dan s trdimi prsti kotali svoje drekaste kroglice do bivali vodnih bolh, ki mu na srebrne novie piejo mrzle odpustke.

KAAP DE GOEDE HOOP na rni celini je ivel duhovnik, ki mu je pes odgriznil obraz in v rudniku srebra so jokali majhni slepi deki tvoje mehke roke, mandiba, so segle do pekla in do lune je inil vonj tvoje zgoene krvi. kakor v pesmi. ivljenje je le sen znotraj sna in oblaki ne poznajo uhojenih poti. rt dobrega upanja je iz eri, na njih gospodarijo vreei angeli. podtalnica, precejena skozi rvive zobe, nikoli ne postane pijaa in smrt lahko celo venost hlipa pred vrati je, a bodo njena lica ostala bela! in tako bo, dokler se ne bo na jadrih pohlepa sesirila medenina, dokler se ne bo za robom sveta utelesila starodavna svetloba. a tvoj smeh iz rnega deja bo vedno drsel po izsuenih ustnicah vroinega planeta kot drsijo sanje skozi oi neba.

SONET NACIONALNE VARNOSTI muzo je konj brcnil v trebuh, skozi uesa tee sok besed. zajec plane, nato ugasne le domobranci e imajo mastne od pozne telovadbe in vse ulice so polne kastratov. v norem slogu sikne pti skozi med, skozi grozdje rk zapovedan je slalom, somrak bogov, veselica. v guantanamu prodajajo muslimanska jetra po zelo znianih cenah, s popustom in za gotovino. tiso brencljev, perfidnih osebkov, z mlano slino mae oi evropskim abam, bloomberg je firma leta, nad ljubljanskim barjem sika siv mazohist. zdaj je prepozno, je rignil drnovek in se s prstom v riti komaj obrnil v tesnem grobu.

DREAMOFORNIA v kumarinem gradu imajo konkubine frizure do stropa in srebrnina ni bila kupljena iz prve roke. zdrizasta lu lie lepljive luskine z zidov in mrzle oi zrejo skozi kalejdoskopsko optiko. pozdravljen, vlaugar, med petardami in sivimi poli, med sviloprejkami in jagri! pozdravljen v hii brez vrat, v mojem hotelu dreamofornia, v kraljevini kastratov! naj ti bodo obzorja zastrta in zvezde prijazne! in ko bo osleparjen zajezdil slamnatega psa, ne glej nazaj! tam ni ve sanj, tam so le e gigantski velblodi, ki s okoladnimi gobci trobentajo v izpraznjenost srca, tam so le e orumeneli albumi in elektrini psalmi niesar za ez dan in niesar za opraitev zariplih budilk.

E!UUS volkodlak z dunaja je imel slovensko kri, v bojih s turki je nosil hrvaki it na kolpi so mejai spekli slepega hrta. kadar je slina moneja od besed, dobi vsak mravljinar kurjo koo in srebrne uhlje vsakemu dimnikarju zgori perilo. preglodal sem se skozi sapo pravljic in napisal esej o plimi in oseki vero v loveka sem zamenjal za kozji rog. v sanjah se mi prikazujejo evropski uradniki in jezus s polnim jerbasom krvavic e mokrih od praijih solz. neko je dal ban jelai) v varadinu svojemu konju prebiati habsburke oi.

TOTEM moje srce je votlina ob strugi, ki tee iz grla v rit brez vnaprejnjih opozoril. tam poteka absorbcija odpadnih snovi, tam se kilast krat pari s pojoo lujo. nad vrati v mojo zavest diha vreea prikazen, na trhlem kolu drhti bikova glava le lovec sem, ki krade otrokom spomine in enskam meseino s kosti. rodil sem se kot adam, kot oboevalec ka, rodil sem se z ritjo naprej, z omi med tropskim sadjem, s poli v bisagi noni zajec na jutranjem produ sveta.

EPILOG moja jadra imajo asimetrine luknje in moje zvezde so kot krlatne kepice sladoleda. po poklicu sem batiskaf v morju jalovih ebljev, pomaranevec s korenino v nebesih, zajec. vse mi pride prav, obasno celo poli. a nedoumljiva so pota gospodova in raplja mojega jezika je neusmiljena do plehkih besed ljubezni, do zamovirjene introspekcije pesnikov in do rahitinih ab, ki v solzah gnezdijo pod rnimi vrbami. doma imam veliko stekleno posodo, v kateri hranim pokvarjene srne zaklopke in stare arnice, obasno pa vanjo zaide tudi kaken metulj in se nemudoma spremeni v starikavo veo. s pretanjenim obutkom in z velikim veseljem! nekateri moji znanci menijo, da sem bil celo spoet z ritjo naprej in niti na misel mi ne pride, da bi jim oporekal. tako je to. spoznal sem, da imajo tevilni ljudje v moganih majhne siraste kepice in v njih privzgojena stalia o lepoti. ti ljudje so podobni voenim netopirjem, njihove ene pa imajo oglate polknice namesto vek, skozi katere v prostem asu kukajo debele rdekaste glave mrljastih otrok. nad vsem tem pa naj bi bdela vsemogona stvarnikova roka s predpisi glede ustreznih stali in z zemljiko knjigo, ki natanno doloa meje med angeli in rvi. da je velikost posamezne parcele v obratnem sorazmerju s irino due, je skoraj odve zapisati. na teh parcelah gnezdijo tudi preproste enozlone uelke, ki jih je neizmerno strah zvokov iz vesolja in jedkega vonja svobode. e od rojstva imam v glavi ve tiso oscilatorjev s kontrolirano napetostjo, ki jih vklapljajo in izklapljajo sluajni algoritmi. selekcije ni. odprtokodno programje, ki mu gre zasluga za beleenje mojih oscilacij, pa so napisali majhni moiclji na luni skupaj s svetlobnimi liinkami in mistinimi kuarji. slednje mi je pred mnogimi leti velikoduno podaril jim morrison, ko je stopil skozi vrata, ki jih ni. resnici na ljubo pa je treba priznati, da so me tudi gospodje w. blake, p. neruda in f. g. lorca osreili z nekaterimi vilinskimi bitji in sluzastimi domislicami, ki sedaj gnezdijo v mojem podkoju, mi povzroajo prijetno srbeico in mi ne dajo spati. zato sem prisiljen pisati.

*vtor