STUDIA HUMANITATIS

Ernest GELLNER
Antropologija in politika
Revolucije v Svetem gaju

SH

r

Ernest Gellner Anthropology and politics Revolutions in in the Sacred Grove © Blackwell Publishers Ltd, Oxford, 1995 © za slovensko izdajo Studia humanitatis

Prevedel Dorijan Kcržan Ljubljana 1999

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 32:39^ GELLNER, Ernest Antropologija in politika : Revolucije v Svetem gaju / Ernest Gellner ; [prevod in spremna beseda Dorijan Keržan]. - Ljubljana : Studia humanitatis, 1999, - (Studia humanitatis) Prevod dela: Revolutions in the Sacred Grove ISBN 961-6262-21-1 102887168

Ernest GELLNER
Antropologija in politika
Revolucije v Svetem gaju

PREDGOVOR
Antropologija je neizogibno politična: politike se dotika na vrsti točk. Teoretična antropologija nam lahko ponudi le svoj pogled na vprašanja, kaj smo, kakšna je in kakšna bi lahko bila naša družba: meje možnih oblik družbene organizacije priskrbijo ključne dokaze, ki pričajo o razumnih in absurdnih političnih težnjah. Povedo nam, kaj je mogoče in česa ni mogoče doseči. Čeprav je tehtno teoretično razglabljanje zapadlo v negotovost, so vsa pomembnejša antropološka besedila še vedno tesno povezana z njim, zato se bo gotovo moralo spet pojaviti, če se seveda že ni. Brez dvoma so imele teorije o zgodnjem človeku in zgodnji družbi v okviru marksizma pomembno, pravzaprav bistveno mesto v celotnem sistemu idej: brez njih bi bil marksizem nepopoln. Hegel je morda navdihnil marksizem, toda dopolnil ga je Morgan. Le teorija prvobitnega komunizma je lahko pojasnila, zakaj je bilo bistvo človeka kolektivistično in zakaj je ta v času drugih družbenih oblik ostal od njega odtujen. Medtem ko je moral Freud svoj posebni pogled na človeško stanje (ter, v njegovem primeru, njegovo ublažitev prej kot pa končno preobrazbo) povezati s teorijo o tem, kaj seje zgodilo našim prednikom na poti k nadjazu. Sam proces, ki je vodil k začasni izključitvi velike teorije, ima globoke politične korenine. V Britaniji se je malinowskijevska 7

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA

revolucija - ki v stroki še naprej zaznamuje status quo - rodila s tem, da so vzhodnoevropske prakse premestili na Zahod in jih obdarili z zahodno racionalnostjo. Zahodni antropolog je bil mož, ki gaje darvinizem navdihnil, daje raziskoval predpisno zgodovino človeštva; vzhodnoevropski etnograf pa je bil mož, ki ga je ljubezen do njegovega (pogosto komajda rojenega) naroda navdihnila, da je raziskoval, kodificiral in s tem zaščitil svojo kulturo. Ruski antropolog je bil mož, ki si je zapolnjeval čas v sibirskem izgnanstvu. Vzhodnjak je »šel med ljudi« in zaobjel svojo kulturo s strastjo, v njeni celovitosti. Bronislaw Malinowski je ta populistično-nacionalistični slog etničnega raziskovanja prenesel s Karpatov k Trobriandcem, mu podelil ultraempirično in kvazibiološko racionalnost, katere se je naučil od Ernsta Macha, in ga (najprej v šali) poimenoval funkcionalizem. Z ločitvijo etnografije od spekulativne zgodovine pa ga je navsezadnje tudi odtrgal od njene nacionalistično-propagandne uporabe... V zadnjem času velja, da je bila pokora za kolonialno krivdo, v katero je bila kot sokrivec vključena tudi funkcionalistična antropologija, povezana s hermenevtičnim obratom v antropologiji. Zato so vsakogar, ki je bil skeptičen do zmedenih in neodgovornih relativističnih trditev interpretativne antropologije, označili za ex post facto imperialista. Želja, da bi družbeni red videli kot kulturno remek delo in sistem idej kot ključni dejavnik, ne pa kot veliko omejitev - to upanje ima mnogovrstne korenine in presega željo, da bi se s totalnim relativizmom spokorili za kolonializem. Idealisti so še med nami, le da pod novimi imeni, in oglašajo se hrupno in nejasno. Ta debata nas lahko spremlja še dolgo časa. Padec komunizma in pričakovana destabilizacija mnogih vzhodnoevropskih meja sta seveda močno povečala intenzivnost etničnih konfliktov. Zaradi svojega poznavanja kulture, ki v veliki meri opredeljuje etnijo, je antropolog postal naravni svetovalec za to problematično področje. Še pred razpadom in liberalizacijo ZSSR si je pokojni Julian Bromlej, tedanji car sovjetske etnografije, prizadeval spremeniti etnografij o v služabnico politike, ki se je ukvarjala s problemom narodnosti. Njegov boj za smiselno 8

interpretivizem. ekonomskih in prisilnih omejitev v družbenem življenju? (Ali naj pritrdimo nenavadno vztrajnemu idealističnemu trendu (ki deluje naprej pod novimi imeni. ki ustvarjajo te vezi. ki povezujejo antropologijo s politiko. Kakšna je relativna teža kulturnih. še precej več. s književnostjo? Brez dvoma je tem. kot so hermenevtika. da spoštujemo vse ljudi. dekonstrukcija. Ernest Gellner Srednjeevropska univerza v Pragi. postmodernizem). Politično breme antropologije je kompleksno. da bi politično zaznamovani in notranje dosledni hierarhiji enot in podenot ZSSR priskrbel objektivno ali znanstveno podlago. O odnosih antropologije do nacionalizmov sem razpravljal drugje {Encounters with Nationalisms). Toda prav zbir teh spornih vprašanj je v pričujočih esejih sistematično obravnavan. ki bi družbeno življenje naredil za odsev naših pomenov? Ali nas obveznost. s tem že tudi zavezuje. november 1994 9 . da vse ideje vidimo kot enako veljavne (po mojem absurdna trditev)? Katere so resnične vezi.PREDGOVOR tipologijo etničnih skupin je bil do neke mere poskus.

ali smo res ujeti v kroge vzajemno omejujočih in zastrupljajočih se zavesti in moramo drugim dovoliti. se mi zdi. ki najedajo samopodobo vsaj enega od udeležencev triade. da je sodobno stanje na podoben način ujeto v trikotnik. da so pekel drugi ljudje. Obsojeni so. da bi se mirno vdal v usodo. da vsak izmed njih onemogoča druga dva in je hkrati obsojen. v katerem so trije junaki med seboj povezani tako. da mučijo in so mučeni. Posledica tega je neke vrste tristranski pat. Toda ko govorimo o modernem odnosu do resnice. so vprašanja. Nihče od njih si ne more zagotoviti res prepričljive premoči nad ostalima in se tako osvoboditi uničujočih pripomb. da je tudi sam onemogočen. kamen otopi škarje.ENOTNOST RESNICE Zaprta vrata Jean-Paula Sartra so drama o trikotniku. papirju in kamnu: škarje režejo papir. papir pokrije kamen. Trije ideološki tekmeci na trenutni sceni so po moji presoji relativisti. Približno enako oddaljeni drug od drugega so trije glavni tekmeci v boju za resnico. na katera si ne upam odgovarjati. ki jo bom zaradi pomanjkanja 11 . Ali je to res paradigma človeškega obstoja. fundamentalisti in skupina. da nas proti naši volji definirajo. V tem kontekstu je Sartre izrekel znamenito opazko. To se zdi podobno otroški igri o škarjah. Nihče od udeležencev ne more niti ubežati temu stanju niti mu ni dovoljeno.

so podobno obravnavali tudi njihove poglede na svet. je prekleto. da stopi na sceno brez predsodka. Brez dvoma so v disciplini. da jo poučujem. ker so bili pogledi tako krivično razvrščeni. Čeprav malce komičen ali lažno skromen. Ta nova enakopravnost pogledov je bila po njihovem rezultat medsebojnega izenačenja ljudi. Iskanje enotne resnice. imel vsaj možnost. je bila ljudem samim zanikana enakost. vzročno-posledični povezavi. temveč razglaša enako veljavnost vseh resnic. da ga ožigosajo za kolonialnega patriarha ali patriarhalnega imperialista. Ravno zato. kultur ali narodov. Začnimo z relativisti. bi se znašel v nevarnosti. da mi je med tremi alternativami najbližja in da se želim izogniti imenu. ko smo prišli do spoznanja o enaki pomembnosti ljudi. Relativisti se radi kitijo s svetniškim sijem in nato lastno pozicijo predstavljajo ne le kot rešitev problema. ko sprejmemo vse poglede kot enakopravne. ki ne prinaša ene resnice. Ne Kipling. da imajo na svoji strani ne le resnico. ki bi vnaprej nosilo pozitiven ali negativen naboj. V svoji hrupni obsodbi razsvetljenih puritancev so pravičniški. Ti so ugledni in številni v akademskih krogih. Imenovanje te pozicije me glede na to. ergo ne Descartes. In prav s tem. Eno je z drugim globoko povezano in je med seboj v nujni. Ravno zato. temveč kot znamenje moralne odličnosti. na vsak način pa vsaj zelo glasni. za katero sem plačan.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA boljšega imena imenoval razsvetljeni puritanci. spravlja v zadrego. vplivni. V praksi so sposobni svoj formalni rela12 . bomo enakopravnost prenesli tudi na ljudi in narode. če želite. sama ideja pa pretveza za prevlado. ali. temveč tudi krepost.. v hurnanistiki in družbenih znanostih. Descartes je vodil h Kiplingu. ki bi presegala posamezne kulture. V svojem zavračanju ene in ekskluzivne resničnosti trdijo. Zdaj. Izenačenje kultur je povezano tudi z izenačenjem spolov. ki sem ga izbral. da bi ljudi poniževali. in kdor bi hotel spodbijati to pozicijo. Same sebe vidijo kot glasnike in dediče neke vrste obrnjenega razodetja. smo zavezani prepoznati tudi enakopravnost pogledov. nimamo več konceptualnega orodja. ker si ne dovolimo več zviška gledati na nekatere poglede.. bo neologizem. ker so bili ljudje pojmovani kot neenaki.

da je njegova lastna pozicija artikulirana na nerelativističen način in v nerelativistični govorici (in ne dopušča prostora zase). daje nova znanost veljavna vsaj na svojem lastnem področju. in v njej vlada čudovit konsenz brez prisile.ENOTNOST RESNICE tivizem zvezati s pripadnostjo zgodovinski tradiciji. Obveznost razširjati evangelij se tako pokaže kot sestavni del samega evangelija. tako postane: »V hiši mojega Očeta je mnogo soban. potem so prav vsi misijonarji v hudi zmoti glede lastne vere. je. da je bila obravnavana zabloda močno razširjena in zelo globoko ponotranjena. same sprejemajo. Naš svet je nedvomno pluralen. Vse. a temelji na enotnosti resnice. In vse tiste številne kulture. da če je zahteva po enotnosti res zabloda zunanjega opazovalca. Relativist pa je kriv za še večja protislovja: ne le. filozofija znanosti pa prav izrazito ne. s težnjo najti enotno in ekskluzivno zveličanje. katerih neodvisno notranjo avtoriteto zagovarja naš relativist v svoji vnemi. svojih korakov ne ponavlja. med drugim pretvarjanja. vsaj tako mi je to pozicijo pojasnil neki ugleden absolutistični relativist. s katerim se zaklinjajo. neodkritosrčnosti. da znanost temelji na konsenzu. in si jo željno prizadevajo doseči. kar lahko rečemo. Nihče prav ne ve. v vsakem primeru pa je sporna. Kaj se zgodi z verami. ki večji del svojega obstoja in pri veliki večini svojih privržencev ni niti najmanj relativistična. Znanost je kumulativna. na osupljivi tehnološki premoči enega samega izjemnega kognitivnega sloga. ki jo pristni notranji vsebini vere lahko pripišemo le po pomoti. potem se zdi. kako to deluje: paradoksno je. Če je to napačno. relativist tudi zagovarja druge kulture. vzajemne popustljivosti (mnogo večje.pogosto celo dva13 . kot jo grajajo pri drugih). za samo realnost čudeža to ne velja. ki vključujejo proselitizem kot obveznost? Ali so izvzete iz nove relativistične tolerance? Naše relativiste lahko obtožimo marsičesa. Rek. namreč na znanosti in njenih aplikacijah. Toda dasiravno razlage znanstvenega čudeža ni na voljo. protislovnosti. ki vse po vrsti zanikajo enakost drugim . temveč globoko absolutistična. ki jo veri pripisujemo od zunaj in ki v njej sami nima kaj iskati.« Vztrajanje pri monopolu nad resnico je bilo zabloda. da ne bi bil večvreden.

kot ga daje slutiti njihov občasni videz moralne superiornosti. Njihova največja odlika je. Asimetrija pa je dvakratna.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA krat: prvič s priznavanjem avtoritete znanosti in drugič z absolutiziranjem kakšnega drugega dela samih sebe. Če lahko resnica obstaja le znotraj kulture in njenih norm. Niso pomembni zgolj zato. v kateri medzvezdni ali medkulturni praznini naš relativist artikulira svojo pozicijo? Zanj preprosto ni prostora.. Ti pogosto ne veljajo za povsem primerne za omikano družbo. Zanikati jo v zablodi. kar bi bilo dostopno z vsakega poljubnega gledišča. In kako uspeva njihovim tekmecem? Poglejte fundamentaliste. toda mislim. Zato naši relativisti niso tako zelo upravičeni do svetniškega sija in samozadovoljstva. v katerem živimo. ne da bi jasno začrtal meje lastne aplikativnosti. Novo znanje ni nagrada ali znamenje neke splošne odličnosti. da si ne moremo dovoliti.. kot ga dejansko je.. Vsekakor je spoznavna asimetrija sveta. ker so številni in v nekaterih delih sveta politično prevladujoči. v kateri se je ta slog rodil. in ko je do tega prišlo. ena njegovih najbolj osupljivih značilnosti. Kljub temu je asimetrija spoznavnega in produkcijskih dosežkov najpomembnejše posamično dejstvo o našem svetu. da jim je resnica pomembna. Resnica zanje ni nekaj večbarvnega in priložnostnega in tudi ne nekaj. saj je eden od spoznavnih slogov neizmerno močnejši od vseh svojih tekmecev in hitro spreminja svet. Neenakopravnost spoznavnih slogov ni vzrok hierarhije ljudstev in kultur. 14 . Ni stranski produkt genetske opremljenosti nobenega posebnega populacijskega sklada. Populacija oziroma kultura. bi ga bila povsem nesposobna ustvariti nekaj generacij prej. Toda ta slog deluje prepričljivo le v enem segmentu človeškega življenja. so druge populacije z lahkoto prevzemale ta slog in nekatere med njimi so začetnike znanosti pri tehnološki aplikaciji nove znanosti znatno presegle. da bi njihov snobizem zasenčil naše priznanje njihovega pomena. bi bila v najboljšem primeru absurdna samoprizanesljivost. da bo to koristilo idealu človeške enakopravnosti.

v kateri so se skripturalistični puritanci v središču študijev kot Sizif ciklično borili z ljudskim kriptopoganstvom. Dosegli so zmago. ki ne 15 . daje islam z modernostjo še pridobil: v preteklosti je bil neke vrste večna reformacija. kar pa se od njega pričakuje. ne pa da samo omogoča blažilno in povsem nespecifično izmenjavo dobrohotnih sporočil med človekom in anonimno. Fundamentalizem prav nasprotno trdi. zdi se. je s spodkopavanjem lokalnih skupnosti.ENOTNOST RESNICE Fundamentalizem je delno odgovor na neke vrste cenen relativistični ekumenizem. »poganski« obliki vere. padati nazaj na prazen minimum. tudi misli. napol sekularizirana zahodna družba pogajati s pomembnim sosedom. je ta nekako tak: če sporočila ne vzamemo dobesedno in resno. brezoblično Naravo stvari. ki so dajale prednost socialno preveličani. Hudo mora biti živeti z drsečo lestvico interpretacij. da so fundamentalisti na dobri poti. To pomeni. To ne more biti dobro za moralno doslednost. na katere se je po srednjem veku razcepil stari svet. odet v nekakšno bolj meseno alegorijo. svet islama. po kateri je sodobni svet nezdružljiv z versko prevlado. ki toleranco in medsebojno ujemanje zagotavlja s tihim odvzemanjem vsebine veri. da prevladajo na enem od štirih velikih območij pisnih religij. pomagala puritanskim reformatorjem k večjemu in kot kaže tudi trajnejšemu oziroma dokončnemu uspehu. Prav nasprotno. Videti je. Vera ni zgolj nagovor. in se nato spet porivati navzgor. kadar koli je to prikladno in kadar koli smo izzvani. Politična in ekonomska centralizacija. da bi postal razumljiv tudi izobrazbeno manj privilegiranim sprejemnikom. ki so jo vsilile moderne razmere. Takšna cenzura vere je izdaja. ne da bi jim uspelo razvodeneli ljudski inačici trajno vsiliti svoje lastno videnje. Če ima fundamentalizem v ozadju nauk. ki je v preteklosti niso mogli nikdar doseči. da se mora mlačna. izgubi zmožnost vodenja in usmerjanja. To območje. je ovrglo splošno veljavnost sekularizacijske teze. da pomeni). kar pravi (in kar je večina njenih privržencev v preteklosti verjela. kadar koli nam ugodne okoliščine omogočijo odložiti kritične možnosti. daje treba vero in njeno vsebino vzeti resno ter da vera tisto.

dvoumnega in uporabniku pretirano prijaznega verovanjskega sistema gostiteljske družbe. da so bile bolj odplesane kot premišljene. tradicionalnih religij. sprejemamo vaš odpor do poskusov. skratka. 16 . Ljubosumni Jahve je naučil človeštvo načela izključene srednje poti. ljubosumno. Seveda ima tudi Zahod doma svoje lastne fundamentaliste. toda četudi sami čutimo odpor do takšnega inflatornega razvrednotenja idej. ki jim je manjkal nauk in so bile zadovoljne s tem. domnevno monopolno razodetje je zamenjalo univerzalno détente predpisnih. ki jo. In kakšen odgovor fundamentalistom lahko dajo^puritanci razsvetljenstva? Navsezadnje je tudi ta moralen in bi se lahko glasil: sprejemamo vašo moralno iskrenost.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA sprejema njenih podmen. Sprejemamo vašo zvestobo ideji enotne resnice in njenega pomena. Simetrično razmerje med enotnim načelom. branite. ki je enotna in pomembna. čeravno morda ne na tako dominantnih položajih. ne mika brezbrižna relativistična pozicija. ki so drugačne. Mnogi fundamentalistični obiskovalci so zadnje čase začeli kazati svoj prezir do mlačnega. kot enakovrednih. ki se skriva za totaliteto stvari. ki so lastni relativizmu. sprejemamo vaš pogled na resnico. kot je tu predstavljen. smo lahko načelo obrnili proti učitelju samemu. Razsvetljenega puritanca. niste konsistentni in vaša pozicija ne more nikomur prinesti pristnega moralnega prepričanja. morda predobro. Seveda je prav na ta način ideja enotne resnice sploh prišla na svet: ekskluzivno. ki jo ta pozicija priporoča. in raje s fundamentalistom sprejema podmeno. zato se jih mora tako ali drugače naučiti razumeti. Fundamentalisti imajo prav nasproti relativistom: niste resni. sprejemamo vašo percepcijo notranjega nepoštenja. in posameznim opazovalcem je lekcija. vseeno ne moremo sprejeti nobenih asimetričnih zahtev po lokalizirani spoznavni avtoriteti. čeprav morda ceni toleranco. znani kot Razodetje. ki smo se jo naučili od vas in od tradicije. da bi jo krhali z obravnavanjem vseh trditev. Toda ker smo se tega naučili tako dobro. brezbrižnosti in dvoumja. ki si zasluži takšno spoštovanje. Malo bolj izbirčni pa smo pri odkrivanju tiste resnice.

ki zaznamuje zaželene aspekte naše družbe. potem ko je opravila svoje delo. Na spoznavnem področju lahko ta aplikacija . sploh še naklonjen slogu.ENOTNOST RESNICE daje resnica enotna. ki je šla v to smer. ki gaje (po tem videnju) prvotno sam proizvedel. na katerega se vsi tako zelo želimo navaditi. ki se vedejo na ta način. Romantiki med nami objokujejo veliko spremembo. predaleč od vsega tuzem17 . samopotrjujočih se pogledov. da so tisti. potem ko je postal dejstvo. Toda ni povsem gotovo. če to drži. ki vztraja pri obravnavanju ljudi na enak način. spočeli in bili edini sposobni spočeti enkratni moderni svet: le nezainteresirana. Predpogoji rojstva znanstveno-industrijske družbe niso nujno tudi predpogoji njenega uspešnega perpetuiranja: med seboj si lahko celo nasprotujejo. je prekosila vse svoje tekmece. d a j o ima v lasti. Med obema področjema pa je žal tudi pomembna razlika v aplikaciji takšne nepristranskosti. kako lahko preučujemo svet: vse ideje. daje resnica dokončno dosegljiva. da bi se jim vsi zahvalili za ta dosežek. je nekaj podobnosti.z briljantnim uspehom terja pragmatično upravičenost. Na področju vodenja pa ni jasno. ki jo utegne imeti . ali celo. in ni samoumevno. Če je tako. In morda najpomembnejše: sploh ni jasno. ne more zase terjati časti. Nekateri so resda trdili. dejstva in raziskovalci so enakovredni. preveč abstrakten. Toda hkrati ne verjame. Znanstvena tradicija. jo je mogoče pogrešiti. ali je takšna pragmatična upravičenost sploh na voljo. so neka ohlapno definirana proceduralna navodila o tem. Med to tako rekoč simetricistično etiko in moralo. ali je moderni svet.neodvisno od katere koli notranje privlačnosti. Vse. kar je dosegljivo. spoznavne ugotovitve morajo tekmovati in soočati dejstva na enakopravni podlagi in ni dovoljeno graditi krožnih. daje predpogoj življenjskega standarda. In kakšni so grehi razsvetljenega puritanca? Njegov nauk je malo preveč boren. religiozno navdahnjena privrženost redoljubnemu vodenju zavoljo njega samega je lahko povzročila premik od vladavine plenilcev k vladavini proizvajalcev. Celo če je bila etika enakega obravnavanja pragmatično bistvena za dosego industrijskega izobilja.

ki mu ponuja resnično vodstvo skozi naravni. ki sem jih poskušal skicirati. kje je moj položaj oziroma s kom se identificiram v tej ménage à trois. sta se že sama spravila z dilemami. kar posameznika osvobodi sleherne obveznosti. Moralno in politično bi lahko o tej dvoumnosti rekli marsikaj. v kateri lajša mešanje prepričanja in tolerance. relativist in fundamentalist pa si delita razmeroma dobro opremljen. nazadnje vodi k pravilnemu razumevanju narave (čeprav še ne vemo katere). je lahko pravilna (vsaj jaz mislim. pa ga bo zasmehoval ali pa. ne zgolj formalno vero. da mešanica ne bo tako razredčena. Tako bo relativist prezirljivo odklonil našega razsvetljenega sina zaradi njegove domnevne arogance in domišljavosti. saj ni vreden tolikšne pozornosti. za bivanje primeren svet v nasprotju s pusto praznino sveta RP. upam. družba in okolje. Ideja. ki nista moji. v katerem se je znašel. tako eterična. RP in relativist imata skupno naklonjenost do tolerance. ki hkrati prepoveduje krožnost. ko je dvomišljenje pripisal izključno totalitarizmu: bistveno vlogo igra tudi v liberalni družbi.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA skega in konkretnega. da bi lahko ugajal množicam ali da bi lahko koga podprl v resnični krizi. kot je sprva sam hotel. da sem dve poziciji. opisal s simpatijo in razumevanjem ter nepristransko. Morda to niti ni pomembno. družbeni in moralni svet. človeku ne pomaga prenesti tragedije ali se vesti dostojanstveno. zaprt v bolj trdno in tolažilno. samo prezrl. toda ne ogreje srca. kar je bolj verjetno. fundamentalist. Relativist ima celo dostop do celega niza eksotičnih svetov. da nepristransko in atomizirajoče obravnavanje dokazov. da 18 . ki pa so hkrati diskretno povezani z vsem modernim udobjem. Njuna metoda obravnavanja teh problemov vključuje njihovo zakrivanje v neke vrste spodobno temo. Že ščepec fundamentalizma zadostuje. dokončneje in z večjo predanostjo razjasni svojo lastno pozicijo. v katerih govorim. da se razodene drugim ali celo samemu sebi. da je). ko okoliščine zanj postanejo pretežke. Fundamentalistu in razsvetljenemu puritancu (RP) sta skupna občutek za enotno resnico in njeno spoštovanje. da ostreje. George Orwell se je motil. Od njega se ne zahteva. Čeprav je težko dvomiti.

dramatično spodletelo. Ko je poskus. ki jim je odvzeta prevelika simbolična potenca. Ima tudi bolj meseno in bolj ambiciozno inačico. vplivna in dobro uglašena inačica nauka. ki bi bil lahko celo malce tuj samemu duhu tega kompromisa. dokopale do njegove inačice. je na koncu sama postala nova svetovna religija. Ni se omejilo na preprost in proceduralističen nauk o nepristranskem obravnavanju dokazov in ljudi. da bi razkril njegovo skrivnost. Najbolj slavna. in lahko si le želimo. poskus zunanjega občudovalca. so tisti. ki je ponujala takšno zdravilo. v katerem absolutistični simboli.. in tudi tej je skoraj točno dvesto let po francoski revoluciji. kaj prida vplival nanj. Zdi se. ki jim je odvzeta prevelika moč. da bi se tudi manj srečne dežele. ki so se šele nedavno osvobodile sekularnega absolutizma. poskušali ponuditi diagnozo in zdravilo zanj.ENOTNOST RESNICE bi izgubila vso moralno sugestivnost. da bi uveljavili vladavino razuma na zemlji. da je kompromis dobro deloval le v naših lokalnih razmerah. Koktajl je torej splošno prilagodjiv okusu. če je že praznoveren in zatiralski ancien régime temeljil na zmoti in dogmatizmu. Razsvetljenstvo ni imelo samo enega sporočila. ki je bila prvi poskus vpeljave razsvetljenstva. da bo dolgoročno delovalo tudi v etiki in resnem spoznanju. Če ima ta 19 . saj gre za postopek. ki je trdila. še ne pomeni. Njihovo prizadevanje. kar sem poskušal ubesediti v najpreprostejši terminologiji. da mora svoboden in toleranten sistem temeljiti na resnici. V njem najdemo osupljive vzporednice z zrelim političnim sistemom. ki so prav zdaj v hudi krizi. prva. element razsvetljenstva preprečuje rigidnost dogmatizma. opazujemo z vznemirjenostjo.. da bi to dosegli v mnogo težjih okoliščinah. Vsekakor pa v naših lokalnih razmerah ta slog ni v krizi. prijateljsko sobivajo s pragmatičnimi in učinkovitimi silami. Toda če to deluje v politiki. Toda morda bi morali svojo pozornost posvetiti tudi manj srečnim delom Evrope. prvič spodletel. da bo moj poskus. relativizem pa omogoča toleranco in izogibanje nepotrebnemu pričkanju. da politični sistem te vrste deluje dobro. ki je bila formalno sekularna. in ni prav verjetno. Vemo. ki so si belili glavo s tem neuspehom.

poskuša isto doseči kar prek noči z dekretom od zgoraj. da ni nobene jasne vere. Na podlagi analogije z relativnim uspehom zahodnoevropskega kompromisa. je bilo moje prvotno mnenje glede akutne in pomembne krize naših vzhodnoevropskih sosedov. je ta. ki bi jim bila odvzeta stara tiranska avtoriteta . da sem se motil. da je bila namesto tega vsiljena brutalna diskontinuiteta. brezbrižnostjo in resnostjo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA zgodba sploh kakšen moralni nauk. je pravzaprav lahko blagoslov. tolerantnemu kompromisu in ta proces je bil v precejšnji meri spontan. 20 . če nam je le dovoljen odlog pri izbiranju med možnostmi. nestabilnem. nelagodnem razmerju med vero. ki na nas ne pritiskajo preveč. ki je uničila samo sebe. ne da bi počakali na počasno rast? Kako je to mogoče? Zahodna Evropa je potrebovala stoletja.pvIar se glede na to. s katero sem pričel. temveč prej v dvoumnem. lahko spustimo v kompromisno dvoumnost kar takoj. Blagor tistim.strategija upravljanja tranzicije iz sekularnega razodetja v kompromisno družbo s pomočjo starih institucij in stare imažerije.ni prevladala. Izkazalo pa se je. ki bi zamenjala staro. vsekakor do tega ni prišlo. ki so pred enako dilemo v mnogo manj ugodnih okoliščinah. Takšna strategija . da prihodnost ni v kakem posvetnem protirazodetju. da je napredovala od doktrinarnega absolutizma k dvoumnemu. Stvari so potekale tako. kijih pesti le naš problem. da bi bila postopna razvodenitev vzhodnoevropske vere s proceduralizmom in relativizmom boljša od njene odkrite zavrnitve in morebitnega iskanja novega absolutnega razodetja. Morda bi morala biti naša glavna misel posvečena tistim. Ideokracija vzhodne Evrope. Tako mi je pravil nagon. Ali je to mogoče? Trikotna zadrega. ki sem ga poskušal opisati.

v ideji Napredka. da je ob njegovi smrti pojasnil njegov 21 . ki je nekaj kasneje. nekje v sredini devetnajstega stoletja. ki sčasoma vodi k tusvetni odrešitvi s tusvetnimi sredstvi. da je vzorec teh sprememb ključ do bistva življenja. in na upanju. da bi z raziskovanjem zgodnjih ali »primitivnih« družbenih oblik odkrili vezi med sodobnim človekom in najstarejšimi človekovimi predniki. Malinovvski je na mestu paradigmatičnega antropologa nadomestil Jamesa Frazerja. kar mu je komajda še omogočilo. Toda tu se podobnosti končajo. Sociologija je temeljila predvsem na zgodovinskem evolucionizmu. Zgodovina naj bi razkrila notranji potencial in usodo človeške družbe.POLITIKA ANTROPOLOGIJE Antropologija in sociologija sta svoj neposredni navdih sprva našli v evolucionističnem naziranju oziroma naziranju Jakobove lestve človeških družb. izrazito biološki in pod močnim Darvvinovim vplivom. čeprav je v štiridesetih letih umrl le dve leti za njim. kot gaje videla generacija Condorceta in Hegla. ko je Bronislaw Malinowski začel svojo veliko revolucijo. Antropologija se je rodila v želji in upanju. po katerem je človeška zgodovina zgodba kumulativnih sprememb. Zgodba se je zapletla v tridesetih letih tega stoletja. Družbene forme sta obravnavali kot nanizane na neko Veliko verigo bivajočega. omogočil rojstvo antropologije. Nasprotno pa je bil evolucionizem.

so imeli častitljive antropološke kvalifikacije. Odslej naj bi bila antropologija empirična in ne spekulativna. eno vodilnih predstavnic prve generacije učencev Malinowskega. To je »funkcionalizem«. uporabljali za izmišljanje domnevno evolucionističnih črt razvoja. ki podatke povezuje med seboj v okviru posamezne družbe oziroma jih povezuje s človeškimi potrebami. da se je Nkrumah podobno priliznjeno vedel tudi do britanskih filozofov. na nekdanje severnoameriške kolonije. ko so bile najlonke še iskana redkost. preden bi kljubovale Kraljevemu antropološkemu inštitutu v antropoloških zadevah. Nekateri voditelji novih držav. in pri obliki razlage. bi raje dobro premislile. Revolucija. da bi gradivo.' povsod nabirala bogato žetev etnografskih poslastic. kot da bi bila spremljevalka samega preroka. Frazer je bil evolucionistična sraka. ki jo je sprožil Malinowski. je prevladovala v britanskem imperiju in še v nekaterih drugih deželah. ki je od tod in tam. Malinowski je ohranil implicitno definicijo antropologije kot študija preprostejših družb. čeprav ne prevladujoče. ko je še poskušal biti intelektualec in še ni užival prednosti diktatorskega prestola. od vse. Malinowski je to metodo obrnil v obeh točkah: vztrajal je pri uporabi in še posebej ohranitvi etnografskih podatkov v kontekstu. zbrano s takšno raziskavo. vplivala pa je tudi. kot sta bila Kenyatta in Busia. To je grajal kot »spekulativno zgodovino«. Dodati pa je treba. z najlonkami obdaril Audrey Richards. ne pa s kakšnim evolucijskim zaporedjem. Malinowski]'ev imperij Malinowskijev imperij je preživel politični imperij.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA pomen in s tem posredno tudi svojega. Tudi Nkrumah je v času. To se je zgodilo v prvih povojnih letih. 22 . hkrati pa mu je uspela prepoved. ki bi jih lahko imenovali pristno malinowskijevsko območje. ki nič več ne priznavajo avtoritete krone v političnih zadevah. Dežele. Iztrgal jih je iz konteksta in z njihovo pomočjo slikal veliko platno evolucije človeškega duha. katerega neke vrste etnografska senca je bil.

Pripadniki sodobne družbe so bili 23 .kulturo. Grobo rečeno je bil habsburški imperij razdeljen na kozmopolitski liberalizem visoke buržoazije ter socialistična in nacionalistična nagnjenja etničnih skupin. ujet v neizbežno idiosinkratsko »obliko življenja« . tako kot on. V mladosti je Wittgenstein podrobno opisal nekakšen univerzalni jezik. da bi izražali kakršno koli kulturno idiosinkrazijo. ki je ohranjala ta razmerja in jih osrbela z bogatim simboličnim izrazjem.POLITIKA ANTROPOLOGIJE Malinowski je bil v mnogočem produkt zadnjih viharnih let habsburškega imperija. zrelem delu pod zelo nenavadno krinko teorije jezika in filozofije obrnil h kultu Gemeinschaft. možnost česar koli drugega pa je izključena. Njegova teorija jezika in filozofije je v ne prav dovršeno kodirani obliki vsebovala tudi teorijo družbe. Pomen je možen le v skupnosti. Jezik je bil in je lahko zgolj niz večnamenskih običajev. Svoj zakrament so našla v idilični in praznični podobi podeželja in ne na prostem trgu dobrin ali idej. Ni človeštva brez jezika in ni jezika brez Gemeinschaft. Druga pa so se v veliki meri izražala v romanticizmu Gemeischaft. zaprte družbe. preplavljene z intimno čustvenimi razmerji. ki so. V njegovi »zreli« filozofiji jezik praktično ni sposoben ničesar drugega. ki jo je domislil in proslavil Popper. Hayek in Popper sta seveda glasovala za Gesellschaft ali odprto družbo. Filozofski izraz prvega je bil ideal individualistične in kozmopolitske odprte družbe (Gesellschaft). omejene na idiosinkratsko kulturo. hkrati pa je tudi njen predpogoj. Popperja in Wittgensteina. Zaprta skupnost je nosilec pomenov in ti jo vzdržujejo. ki s svojo univerzalnostjo kajpada ni mogel biti medij ali emblem idilične in praznične podobe podeželja ali totem: lahko je bil le resnična govorica univerzalne Gesellschaft. tudi nemško govorečih. katere pripadniki se ukvarjajo samo z resničnimi trditvami in logično formo in preprosto nimajo sredstev. V tem spominja na Hayeka. Wittgenstein pa se je v svojem t. Gemeinschaft s tem postane edina možna oblika družbe. da je mogoče vsak posamezni jezik vezati le na intimno in zaprto Gemeinschaft. ideja. i. močno vplivali na anglofonsko misel. Posledica Wittgensteinovega poznega videnja pa je bila ideja.

Nikdar v zgodovini človeške misli se ni zgodilo. čeprav so. Jezik.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA torej pozvani. Številni Wittgensteinovi privrženci so navdušeno in zavzeto sprejeli to čudaško povabilo. Wittgenstein. po jeziku. britanskemu kapitalizmu ali židovski zaroti. je Wittgenstein razglasil za patološko. To je njegovi poziciji zagotavljalo svežino. Tako je Wittgenstein priskrbel Gemeinschaft nenavadnega novega sovražnika in ji omogočil nov bizaren zagovor. težnjo po univerzalizmu. težnjo po brezkrvnem kozmopolitstvu. Ta naj bi jim razkril svoje konceptualne norme in s tem postal njihova odrešitev. Wittgensteinova razpredanja o tem. da se vedejo. Malinowski je izšel iz intelektualnega okolja. Kartezijanska izključitev in transcendenca družbenih vezi na podlagi zasebne in neodvisne misli sta bili razglašeni za nemogoči. so absurdna. kako deluje jezik Gemeinschaft. ki bi transcendiral Gemeinschaft. ki bi ji sicer umanjkala. da bi za tako malo zahtevali tako veliko. V celoti gledano pa je bil Malinowski boljši filozof in Wittgenstein boljši antropolog. boste verjeli kar koli. kot bi rekli nekateri drugi romantiki. so bolni in on. Tisti. kot da živijo v Gemeinschaft. beži pred težnjami transcendence in s tem postane norma intelektualnega zdravja. antropološko sugestivna. ki so sicer najbolj priljubljeni kandidati za to vlogo. saj bi bila zgolj ponovljena predstava starega romanticizma. ki je bilo v marsičem podobno dunajskemu. ki mislijo drugače. medtem ko je Malinowski mnogo bolje presodil vlogo kontekstualiziranega in nekontekstualiziranega diskurza. omejen na zaprto skupnost. s katerim se je vsekakor prekrivalo. Tako pa je v prvi generaciji pritegnila filozofe. Ko Wittgenstein moder24 . Težnjo po čemer koli drugačnem. kar je zelo neobičajno. jih bo ozdravil. in da najdejo pot do lastne intimne skupnosti z raziskovanjem vsakdanjega jezika lastne družbe. da bi nas njegova filozofska metoda lahko in tudi bo ozdravila prizadevanj za kaj drugačnega. Wittgenstein je. ko jih apliciramo na naš svet in jezik. pripisal domnevni zapeljivosti logike in teorije množic in ne francoskemu kulturnemu imperializmu. v drugi pa antropologe. Če verjamete to. V nasprotju z vsemi dokazi je predvideval.

Negovali so prefinjen smisel za' zgodovino. Zanje je bilo. Tako se oba spremenita v nekakšno končno. prepoznavanje medsebojne funkcionalne odvisnosti institucij dopolnjeno s smislom počasne organske rasti (ne da bi sicer uporabljali tak jezik). da je bil ta nenavadni intelektualni podvig sprejet z navdušenjem. Filozofija mora ozdraviti vsako skušnjavo. Čudež jezika je mogoče pojasniti le s še večjim čudežem Gemeinschaft. podobna tisti pri najpreprostejših ljudstvih. mora biti končno. kot da so pripadniki zaprte skupnosti. kot so utelešeni v vsakdanjem govoru. Malinowski je karte znova premešal. in upoštevajo njene plemenske običaje. in pri tem absurdno verjame. V veselje jim ni bila le raznolikost kultur. ki so se pojavljali v polemiki med liberalci in romantiki. Probleme našega kompleksnega sveta naj bi rešili s pretvarjanjem. Tako so pripadniki odprte. polno pomena. avtoritarno skrivnost. saj drugega preprosto ne more imeti. Ohranil je romantični poudarek na kulturni raznolikosti v prostoru. ne pa tudi v času. dejansko ali potencialno racionalno človeštvo. Na radikalno nov način je ponovno spojil elemente. kritične družbe vabljeni. da to zagotavlja »raztopitev« naših problemov. da je naša uporaba jezika. Romantiki pa so tako v času kot v prostoru cenili kulturno raznolikost. Zavrnil je romantiziranje zgodovine. in torej tudi delovanje družbe. ki naj bi zamenjala kakršno koli prizadevanje.POLITIKA ANTROPOLOGIJE ni misli in jeziku pripiše posebnosti. kar razkriva ustni običaj. celo še bolj izviren kot Wittgenstein. še zlasti pa za počasno spreminjanje. za kontinuiteto in spremembo. Malinowski je bil v uporabi elementov. temveč tudi raznolikost obdobij. da bi naše ideje potrdili z nanašanjem na kaj zunanjega. ki so bili na voljo v tem družbenem okolju. ki bi iskala kakršno koli drugačno alternativo. ki bo po poltretjem tisočletju končno ozdravljena. Najbolj presenetljivo je. pravzaprav vzpostavi infant i n o regresijo filozofije. Tisto. brezpogojno. Medsebojno funkcionalno 25 . da se vedejo. ki bi jih lahko verodostojno prisodili le primitivni. Liberalci so bili svetovljanski: zmeraj in povsod so hoteli videti eno samo. Iskanje drugega je bila bolezen. tako kot za Edmunda Burka.

ne pa tistim. ki si sledijo v Času. kar sicer velja tudi za druge institucije. To mu je ustrezalo tudi politično: lahko je ostal kulturni nacionalist ali partikularist in politični internacionalist. kodificiran in opremljen s temeljnim načelom. Njegova izkušnja z rivalskimi nacionalizmi habsburškega imperija mu je dajala dovolj opore za takšno gledanje. S tem je svoj temelj našlo tudi idealno metodološko vodilo za preučevanje preprostejših družb. da ni zgodovina nič drugega kot mit. ki se na noben način ne tičejo primitivnega. Kljub (razmeroma minornim) kasnejšim vplivom strukturalizma in njegovih še kasnejših obskurnih inkarnacij ter zapoznelega. konteksta in percepcije medsebojne sinhrone povezanosti. Metodo je mogoče uporabiti tudi na področjih. socialna antropologija na svojem še zmeraj obširnem intelektualnem področju prepoznavno ostaja predmet. pridobi lastno življenje in avtonomijo. To je v času Malinovvskega rodilo določeno metodo in slog raziskovanja in razlaganja: nagnjenje k poudarjanju terenskega dela. nedovzeten za historično retoriko nacionalizma. Omogočilo mu je. kar ga je prvotno ustvarilo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA odvisnost je pripisal sinhronim institucijam. ne da bi iskali povezavo s primitivnim. V njegovi antropologiji je bilo treba v verovanjih o preteklosti videti »ustanovne listine« sodobnih praks. Lahko smo. Zgodovina je postala nepomembna. kontekst pa najpomembnejši. kar je pri Malinovvskem izrazito bil. Prvotno je bila antropologija opredeljena v terminih svojega ukvarjanja s primitivnimi ljudstvi. in to je mogoče tudi upravičiti.) Toda ko je tak slog enkrat institucionaliziran. Malinovvski je bil očaran nad umevanjem. utrujenega. S tem pa mu je uspelo preobrniti frazerjevsko antropologijo v obeh njenih temeljnih točkah: v lovu za vsesplošno zgodovinsko shemo ter v njeni uporabi nekontekstualiziranega dokaznega gradiva. neodvisno od tistega. ki ga je vzpostavil Malinovvski. 26 . (Njena spoznavna teorija je baptistična: verjame v spoznanje s popolno potopitvijo. pretežno pariškega marksizma. prikrajšanih za bolj zanesljive ali celo kakršne koli zapise. da je lov za »prežitki« preteklosti zamenjal z iskanjem sodobnih funkcij. ki služi modernim ciljem.

da se neformalno in na dolgo pogovarjaš z ljudmi tega veleposlaništva in tako dobiš resničen občutek. antropologijo danes vleče v različne smeri. prihaja izpod peresa moža. medtem ko si je ta komajda vzel čas. je pripomnil. naiven in neizkušen. pač glede na njene metodološke ali substancialne definicije. da svoj predmet raje utemeljijo v terminih metode kot v terminih substance. ki pa niso primitivne. in občutek medsebojne odvisnosti institucij in pomenov utegne antropologe voditi k temu. Antropologi so pač naravni protiskripturalisti med družboslovci. Se vedno obstaja nekaj razmeroma stabilnih družb. da bi ga prebral? Kako naj vemo. skeptični do zgodovinarske ali orientalistične fiksacije na dokumente tudi iz razlogov. da so antropologi do27 . toda objavljeni na Zahodu. kako običajno in spontano razmišljajo. napisani v Moskvi. nehoteni namigi. navajam po spominu. ali ni šlo za potezo v notranji spletki. ki tehnično sploh ni bil antropolog ali družboslovec. ki niso zaupna. da mu je uspelo ukrasti zaupni dokument iz. ki se želi prilizniti svojemu nadrejenemu in posnemati njegovo domnevno stališče. ki temelji na udeležbi. denimo. In še vedno je nekaj primitivnih družb. povsem nasprotnih tistim v dokumentu? Veliko pomembnejše je biti sposoben. Ironija je v tem. Močan občutek o superiorni moči pristopa.POLITIKA ANTROPOLOGIJE denimo. ki se skriva za intenzivnim antropološkim »opazovanjem z udeležbo«. ki naj bi zbudila reakcijo in vodila k privzemanju stališč. Najboljša formulacija splošnega nezaupanja do dokumentov. V avtobiografiji. je veliko lažje interpretirati celo najmanjša znamenja. tujega veleposlaništva. Kako naj vemo. Dokument sam je brez vrednosti. Težko si je zamisliti bolj prepričljivo. curljajoče informacije in dokumenti neuporabni. ki meni. čeprav so njegovi raziskovalni dosežki nesporni: gre za britanskega izdajalca in sovjetskega vohuna Kima Philbvja. da je nekaj dosegel s tem. ki pa niso stabilne. celo bolj avtoritativno formulacijo logičnega načela. Brez tega so vsi znaki. Ko pridemo do tega. ali ga ni napisal kakšen nižji uradnik. ki so povsem neodvisni od odsotnosti pisave ali dokumentov med primitivnimi ljudstvi. da je vohun. kot je to mnenje mojstrskega vohuna. ki jo poznam.

Amerika se je rodila moderna. je ena njihovih specialnosti. moderne stopnje razvoja ji ni bilo treba šele doseči niti se ji ta ni vsilila. Obravnavanje tega problema. temveč v terminih pojmov kulture in pomena. V najboljšem primeru je ohranila le meglen spomin na kakršen koli ancien régime. naša posebna veščina. če lahko tako rečemo. vsaj ne v tehničnem ali običajnem smislu.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA vzetni za to.. tako da dokaj modni trend v antropologiji teži k umestitvi pojma kulture in interpretacije kultur v center antropološke pozornosti. seje Amerika rodila iz skrajnejših elementov že tako enkratno individualistične in emancipirane dežele. ki 28 . Kot so opazili George Santayana in drugi. podobno kot obravnavanje sorodstva. ki antropologije ne poskušajo opredeliti in prakticirati niti v terminih primitivnosti niti v terminih terenskih metod. da so stališča.. So pa tudi takšni. Te resnice imamo za samoumevne. ki so jih doslej zapisali. da postanejo zgodovinarji primitivnih družb in sinhroni. da ne bi trdili nečesa povsem absurdnega. ki so jih spočeli. potem nam ostaja še veliko dela. tudi če divjakov ostane le še bore malo. Namreč. Divjak nima monopola nad tujimi pomeni: če so dekodiranje in sporočanje pomenov ter razpletanje sistemov. Ameriška deklaracija o neodvisnosti je eden najbolj komičnih in absurdnih dokumentov. To pa njemu in njegovim somišljenikom ni preprečilo. zatopljeni preučevalci razvitih. da je položaj v Ameriki na tem področju precej poseben in dovzeten za privzemanje skrajnih oblik. ki jo je oskrbelo z naravno in sekularno govorico za kodificiranje lastnih vizij. si ne more več dovoliti iluzije »etnografskega sedanj ika«. Prvotna antropološka skrb za kulturno zelo oddaljene. Samozavedanje je pridobila v obdobju razsvetljenstva. Pomen v Ameriki Zdi se mi. In vendar Thomas Jefferson ni bil norec. »primitivne« družbe je antropologe kajpada spodbudila k ukvarjanju s problemom interpretiranja zelo tujih idej in mentalitet. Kdor raziskuje primitivce.

njegovi rezultati konvergentni. naj odmisli svoje posebne lastnosti in prednosti. Toda branilci te najnovejše metode v družbeni misli tega sploh ne opazijo. ki bi ga lahko poimenovali mayflowerski slog. ni bistveno spremenila vse od dni njenih ustanovnih očetov. svet. Njihove resnice so samoumevne. so kulturno slepi. Amerika je nagnjena h kulturni slepoti.POLITIKA ANTROPOLOGIJE bi bila za 99 odstotkov človeštva nerazumljiva ali v najboljšem primeru blasfemična. Družba in njena pravila so narejeni iz nič: posamezni mislec je pozvan. v katerem se zdi. morda celo enotno determinirani. Nasprotno. so nedavno preporodih v slogu. Svojo precej nenavadno kulturo so razumeli kot tako samoumevno. ki je v nekem trenutku nastala na obalah Atlantika in na sosednjih območjih na doslej še ne povsem razumljen način. Amerika se v tem. ko dojame dejstvo. da bi bili. da se sistemi pomenov. odgovornih in kompetentnih mož? Razlaga je enostavna.. treznih. Prav tako kot ustanovni očetje in avtor Deklaracije.samoumevna. ker svojo sijajno individualistično kulturo jemlje kot samo po sebi umevno in nedvomno očitno. da vsi ljudje živijo po pravici. da ta svet razume kot sam po sebi umeven. heretična in subverzivna . Individualistični svet. ki mu omogoči izumiti takšen družbeni red. Kakšen drugačen svet bi sploh lahko še obstajal? Po naključju pa to ni svet. Politično filozofijo. Kakšna je razlaga za takšno nezaslišano norost sicer popolnoma inteligentnih. ta svet je precejšnja izjema. da sojo zamenjali za človeško stanje v celoti. če bi ga opravilo več ljudi. na primer. se jim je zdel jasen svet.. v katerem ljudje lahko svobodno izbirajo svoje cilje in sredstva po njihovi učinkovitosti. Kaj se zgodi s kulturno slepo osebo. Za pripadnike večine kultur tak poskus ne bi bil niti približno intelegibilen. ki ga lahko odobrava. ko končno doume idejo kulture. naj odvrže svojo družbeno vlogo in položaj ter uporabi svojo družbeno goloto kot neke vrste premiso in celo kot nekakšno resnico razodevajočo duhovno vajo. Rezultat tega nenavadnega poskusa naj bi dosegel splošno veljavnost in avtoriteto. v katerih ljud29 . bizarna podmena poskusa pa je. v katerem so ljudje od nekdaj živeli in živijo še danes.

še posebej ko gre za strogo vsiljevanje zaščite tistim. da so posebno ranljivi.prečiti jih je težavno in morda celo tvegano. čeprav se sicer ni razlikovala od drugih severnoameriških samopostrežnih trgovin. samoumeven? V tem smislu nobena resnica ne more biti razglašena za »samoumevno«: samoumevnost je kulturna senca in kulture variirajo. kar je. Skoraj po definiciji postanejo antropologi tisti. ne zagovarjam prepovedi hermenevtike! To mora biti povsem jasno. Vendar pa ne želim. Ideja. Če me bo kdo obtožil. da svet ni preprosto to. da govorim v prid česa takšnega. ponavljam.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA je živijo. navadni. ne brez težav. da v njej ni mogoče kupiti alkoholnih pijač. Toda če njihova kultura ali njihov izvor kombinira kulturno slepoto z zelo veliko samozavestjo. ki to dojamejo. denimo. Zaščita ljudi pred učinki omamnih in morda škodljivih drog ni nič posebej neliberalnega. samozadosten. Srečanja s pijanimi Navaji na cesti so jasno pokazala. Ta ideja lahko takšnemu človeku zmeša glavo. verjetno deloval nanje s prav posebno močjo in bo za njih močno vznemirljiv. da ognjeno vodo. za omamno predstavo. kulturno spodbujen in omejen artefakt. da sem se med vožnjo skozi rezervat Navajev ustavil v samopostrežni trgovini in opazil. zlasti za tistega. je vznemirljiva in moteča. Ne. da bi me narobe razumeli. potem bo novi pojem kulturnih alternativ. se 30 . raznolikih in inkomenzurabilnih pomenskih sistemov. spominjam. ampak je njegova splošna narava izbiren. ki je s težavo premagal začetni odpor in nerazumevanje. da so med seboj ločeni z globokimi brezni . Celo diskriminatorno vsiljevanje take zaščite ni neliberalno . Dobro se. iščejo zunaj rezervata. Povzročil bo zasvojenost in ustvaril razodetje. med seboj radikalno razlikujejo in da nobeden med njimi ni očitno enkraten. da te prepovedi mlade indijanske bojevnike prisilijo. Ameriški Indijanci so morda še posebej dovzetni za močne pijače. za katere vemo. da se upravičujejo z lastnimi posebnimi normami. omamen in skrajno vrtoglav. izvorno kulturno slepi Američani pa so še posebej ranljivi za ideje kulture in hermenevtike. univerzalen. da se sistemi pomenov med seboj globoko razlikujejo.

medtem ko bi se rivalske tolpe semiotičnih tihotapcev mlatile na žive in mrtve v krvavih strelskih obračunih in zasedah. Pripravljen in celo željan sem predlagati ustanovitev Društva anonimnih hermenevtikov. Ne predlagam kakršnih koli zakonskih ukrepov proti hermenevtiki: sem liberalec in nasprotujem vsem nepotrebnim državnim omejevanjem posameznikovih svoboščin. Predobro poznam posledice takšnega ravnanja. Ni dovolj preprosto postaviti se v vlogo semiotičnega graditelja mostov med 31 . da naj bi bila ameriška misel dovzetna tako za mayflowersko filozofiranje o ideji. Poraba globokih pomenov in spremljajoče psihične posledice se ne bi zmanjšale. Hermenevtika med odraslimi. kakor tudi za hermenevtično kugo. če bi sprejel funkcijo dosmrtnega predsednika Društva. Od tega bi imeli koristi le kriminalci. po mojem ne bi smela biti izpostavljena nobenim zakonskim restrikcijam.POLITIKA ANTROPOLOGIJE bom posvetoval z odvetniki o možnostih sodnega pregona. torej reifikacijo in fetišizem idiosinkratičnih in raznolikih sistemov vrednot. mafija bi iz Kanade v tovornjakih tihotapila goste opise. da je mogoče ustvariti univerzalno obvezujoč družbeni red iz virov misli same. da je mogoče vzpostaviti načela družbene pravičnosti ex nihilo. katerega člani bi drug drugemu dajali moralno in drugačno podporo v boju s skušnjavo in omamo. Hermenevtika. ni dovolj. brez pomoči kulture. prepovedi hermenevtike se je treba za vsako ceno izogniti! Toda prostovoljno omejevanje je nekaj povsem drugega. celotna zgradba civilne družbe pa bi bila izpostavljena hudim negativnim obremenitvam. Nikoli! Ne. Ne bi spodbujalo kriminala in bi bilo vsekakor dolgoročno bolj učinkovito. Odvisniki bi bili izpostavljeni izsiljevanju. Nedovoljene hermenevtične točilnice bi se razširile povsod. tako kot patriotizem. bi mu to zagotovilo velik ugled in avtoriteto. Brez težav mi pride na misel ime nadvse uglednega akademika. krvav in gost pomen bi se strjeval v kanalih. Medicinski nadzor bi bil na voljo za omejeno in nadzorovano uporabo hermenevtike v legitimne znanstvene in raziskovalne namene. ki na to pristajajo. kar pomeni. Zgolj površinski je kajpada paradoks.

v bistvu v njihovi deželi čarovništvo deluje tako. niso in ne morejo biti relativisti. Pomenskim sistemom ni pripisana le magična moč in učinkovitost. »Evans-Pritchard's African Transparencies*. avtomatsko tudi legitimnost. temveč ga neprizanes1 C.i Pozicijo je morda najlažje razumeti. vsakemu na njegovem območju. kadar delajo. zastrašenega z obsežnostjo naloge.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA različnimi pomenskimi sistemi. To. ko govorijo o svojem delu. Geertz o Evans-Pritchardu ne piše z odobravanjem. je. Ponatisnjeno v: C. kar v resnici počnejo. Hermenevtično omamo včasih spremlja ustrezno površen in samovšečen relativizem. tako kot je. 1988. Cilj napada je pokojni sir Edward Evans-Pritchard. Navsezadnje so pomeni problem in ne rešitev. mislim. da je absurdno pričakovati. Geertz. ki jih na splošno ni mogoče zvesti na semantične. kot pravijo«. O njegovi drži je mogoče veliko izvedeti v njegovem nedavnem in zelo zabavnem eseju. 32 . Works and Lives: The Anthropologist as Author. če pogledamo. Vik in krik zoper dominacijo Briljanten in ugleden predstavnik ameriške različice hermenevtičnega trenda je Clifford Geertz. 1983. naj bo zaradi njegovih ugotovitev še bolj zbegan. in še posebej. temveč. Geertz. da o dani družbi ali nekaterih njenih praksah poročajo glede na naš in ne njen lastni svet. kaj napada. Antropolog. in povabiti bralca. Oxford. tudi Malinowski njega). Spremembe v politični strukturi se lahko zgodijo tako hitro. Kar koli antropologi pravijo. kultura je bolj priročni termin kot resnična razlaga in ni nikdar logično poslednja. vodilni član šole Malinowskega (čeprav je nazadnje Malinowskega zasovražil. Polity. Družbe so izpostavljene prisilnim in ekonomskim omejitvam. kaj napada s posebnim veseljem. ki bi čarovniška verovanja in prakse dane družbe pojasnil z besedami: »Torej. da se bo z enako hitrostjo spremenil tudi sistem pomenov. Raritan. preprosto ne bi bil sprejet med antropologe. Relativno težo konceptualnih in drugih dejavnikov je treba vsekakor raziskati in ne vnaprej obsoditi.

Kaj je spornega v njegovem antropološkem slogu in kaj so njegove slabosti. 2 Tako obširni citati iz Evans-Pritcharda kakor Geertzevi komentarji so silno zabavni. Toda tu nam ne gre za Evans-Pritchardovo vojaško spričevalo. Geertzeva osrednja teza je. Ukvarja se z nekaterimi izkušnjami iz vojne in ima naslov »Operacije na rekah Akobo in Gila. ki pridejo še bolj do izraza v njegovih spominih? Katere so? Pisal je jasno. kjer je v stilu malega T. Nimam dostopa do pričevanj o tem. Azandov in beduinov bolehajo za istimi napakami in so zakoreninjeni v istih globinskih potezah. 2 E. nekako ujema z njegovo formalno akademsko antropologijo. Evans-Pritchard. v: The Army Quarterly. da so antropologi pogosto brezobzirni ali celo škodoželjni drug do drugega: če bi Evans-Pritcharda zalotili pri pretiravanju. 1973. Lawrenca na čelu pisane in nedisciplinirane tolpe anuaških domorodcev razbijal številčno mnogo močnejše sovražnike. kritizira. E. da Evans-Pritchardovo šaljivo in navidezno neobvezno bahanje s svojo vojaško zmogljivostjo in njegova profesionalna poročila o družbeni strukturi Nuerjev. O drugih antropologih sem že slišal takšne zgodbice. toda potrdim lahko. v zadnjem letu njegovega življenja. navidezno brezskrbno in brezizrazno poročilo o lastnem preizkusu vzdržljivosti in pogumu na sudansko-etiopski meji. bi se to kaj hitro razvedelo. 1940-41 « . Geertz namiguje. da Evans-Pritchardove zgodbe ne sprejmemo brez zadržkov. da se Evans-Pritchardovo hlinjeno skromno. da so člani afrikanistične mreže občudovali moč njegove fizične vzdržljivosti. čeprav s spoštovanjem. Geertz predlaga. Mislil je jasno. 33 . zdi se. Povod za esej je malo znan Evans-Pritchardov članek.POLITIKA ANTROPOLOGIJE ljivo. »Operations on the Akobo and Gila Rivers. kaj se je resnično zgodilo v letih 1940 in 1941. Bil je popolnoma polnovreden pripadnik imperialistične rase in razreda (ob koncu imperija sicer. objavljen leta 1973. o Evans-Pritchardu pa me podobna še ni dosegla. zakasnele podelitve medalje ni na našem dnevnem redu. 1940-41«.

kako se loteva stvari v prozi. i.. da so uveljavljeni okviri socialne percepcije. na katere se sami nagonsko zanašamo. ki je bil zasnovan globoko v angleških terminih in s tem potrjuje prevlado teh terminov [. kako dramatične so. Vsako znamenje boja z besedami je zadušeno... Ne vdaja se več mislim. so drugačni v globljem smislu.. ne predpostavlja več. T. Vse.. le dve strani istega kovanca: To lahkotno gotovost percepcije je težko rešiti s pomočjo retorike.] ne sme biti napačno razumljeno. kot to dopušča Evans-Pritchard.] natančno tistega gradiva.] in s tem potrjuje prevlado teh terminov«.. čeprav le na zelo globoki ravni. Ta zadnji in najpomembnejši odstavek privede do sklepa. trdi Geertz. Jasnost njegovega sloga ter misli in imperalistična drža sta.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA a vseeno). kot [..... Glavni učinek in glavni namen te [. navsezadnje niso pomembne. ki ima bolj prefinjen občutek za kulturno tuje... še zlasti pri obravnavi [..] ni »saj so prav taki kot mi« [..] se drži skupaj mnogo bolj s tem.. Toda svet ne potrebuje takšne dominacije. kar je povedano. brez razburjenja. da razlike med njimi in nami.. povsem ustrezni. namiguje Geertz. Ni jih mogoče zares prenesti »v svet. To prestavljanje Afričanov v svet. britanska šola socialne antropologije [... kiji kritično kljubuje. tisti.... je povedano jasno. ki je bil zasnovan v globoko angleških terminih [. daje..] pa s kakršno koli soglasno teorijo ali ustaljeno metodo. »tuje celo 34 . treznega tona omikanih Angležev. Ni etnocentrično [. Takšno intelegibilnost in takšno dominacijo je po pravici odpihnil veter in sta preseženi.. Predstavljal je konceptualni imperializem. Ker je osvobojena imperialistične arogance.] temveč pomeni. z Geertzevimi besedami. da je mogoče na koncu vse ljudi podkupiti s kategorijami dominatorjev. Vsi ti Afričani.. Preseženi s čim? Zdi se.] etnografije je dokazati. dominacijo nad svetom s pomočjo lucidnega. daje bil Evans-Pritchard navsezadnje etnocentrik. ne glede na to. da z novo raso antropoloških Hamletov.

je sodoben pojav in posledica sodobnega razvoja. Tvoje kategorije se morajo polomiti. ker je raznolik. delno modernimi družbami. češ da se to ne bi smelo vriniti v njegovo prozo. Za njih ni strasti do enostavnih. da Evans-Pritchard ni bil podvržen notranjemu konfliktu . da kar koli rečejo.. zares drži? Izguba samozavesti in kriza etnografskega pisanja je njena posledica.. Nagrada pride v obliki zelo globokih transcendentnih uvidov. Naše kategorije upogne. da se tisti. ki se ubadajo s tem.. da bi svet prav zato. Ti avtorji se resnično borijo s svojim gradivom in s prezirom zavračajo. Soočeni so z delno tradicionalnimi. ki pa ne dopuščajo več jasne razumljivosti imperialistov. a jih ne zlomi. To me nekoliko spominja na komentarje Heinricha Heineja. Ali kot pravi Geertz: Evans-Pritchardova [. Trpinčijo jih tudi globoke notranje negotovosti. lahko ustrezno opisali le z okornimi in nejasnimi stavki in da je jasnost neke vrste intelektualna izdaja. da so njihove kategorije očitno ne le upognjene. željni ohranjati spomin na Hermanovo zmago nad Rimljani v globokih gozdovih in močvirjih.. ki so skoraj neke vrste epistemološka hipohondrija: kako lahko nekdo ve. da tisto.POLITIKA ANTROPOLOGIJE [. Ne zdi se mi povsem samoumevno. da vidiš. kako to boli.] samozavest je mnogim antropologom vse manj dosegljiva. kar pravi o drugih oblikah življenja. ki lahko in dejansko govori sam zase. izražali duha tega prostora z uporabo okornih in puhlih verzov.« Ti novi antropološki Hamleti so tako občutljivi. temveč tudi prav spodobno polomljene. s celo vojsko divje nasprotujočih si pristopov k opisu in analizi in s subjektom. 35 . nemodificiranih in neokrašenih stavkov z osebkom in povedkom.vendar mu to pripiše kot očitek. Za njih ni »potlačitve vsakršnih znamenj boja z besedami.« Geertz ne trdi. Presenetljivo je. kompleksen in bridek. ki pravi.upravičeno namiguje ravno nasprotno . da so nemški nacionalistični romantični pesniki. sploh lahko pripravijo do tega. da bi zabrisali sledi konflikta.] bolj zanimivo in zabavno kot moteče ali nevarno.

bolj simetrična in vzajemna razmerja med antropologom in subjektom. Za kar mi tu v resnici gre. Sočustvujem z resničnimi Hamleti in s pravimi dvomi. nisem prav navdušen nad »epistemološko hipohondrijo« (izvrsten izraz). postavi v ospredje. Povezana je s samo zmožnostjo uma. Evans-Pritchardova jasnost. Kulture niso spoznavno enakovredne in tisti. vse to je nanovačeno za dodatno potrditev novega sloga. arogantna ali ne. ker natančno vemo. ki ste ji naklonjeni. v kateri je antropologija edino možna. Toda naj se lotim jedra stvari. Tako. denimo. pač ne moremo zanikati posebnega statusa. ves tesnoben v boju z zmaji. epistemološki dvomi. toda kot orožje jo je vse prelahko obrniti v nasprotno smer. kot je aroganca imperialističnega razreda. je dodatno zapletel. in druge prekrižajte ali pa dodajte lastne).ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Geertz je tu napravil nekaj zanimivega. Potrebujemo antropologijo. kar koli mu ustreza. Sprememba in vedno večja kompleksnost. saj je nasičeno s teoretsko zasičeno/etnocentrično/zavezano paradigmi/izraz interesov itn. Običajni hermenevtični princip. označite inačico. nauka o logični poslednjosti »oblik življenja« ali kultur. Argument naj bi bil tale: ker je vse spoznanje dvomljivo. »Hermenevtično« poročilo o političnem sistemu pa nas pušča v dvomih. Socioanaliza Evans-Pritchardovega sloga je zelo zabavna. Vendar pa izvira iz nečesa veliko pomembnejšega. lahko torej avtor. toda sodobna moda se zdi bolj kot z navideznim skepticizmom zaznamovana s pravim dogmatizmom. Z meglenim relativizmom in semiotičnim misticizmom se ne morem strinjati. je zanikanje relativizma. Kar je dobro za imperialista. nam omogoča oceniti njegovo teorijo brezdržavne politike. kaj trdi. Narava in upravičenost te premoči je globoka in težavna zadeva. ali nam je bila ponujena razlaga družbenega reda ali zgolj opis njegove atmosfere. ki iz kulture ne bo delala fetiša in ki bo prepoznavala prisilne omejitve prav tako odločno kot kon36 . (prosim. ki se je usmerjal na obstoj samovzdržujočih se idiosinkratičnih »oblik življenja« (znameniti Wittgensteinov izraz). je dobro tudi za relativista.

Vrniti se moramo v resnični svet. kot da pojasnjujejo same sebe. 37 .POLITIKA ANTROPOLOGIJE ceptualne. ki konceptualnih jitev ne obravnava tako.

ki so ga zagrešili. dokler nisem doktoriral. ki poučuje predmet. ki mi omogoča predstaviti moj prispevek k zbirki »Izviri«. za katerega sem na tej univerzi plačan. da sem svojemu mentorju. da ljudi ne smejo podkupovati. da ga poučujem. s tem ko so mi dali povod. da so me počastili s povabilom. s tem da so me povabili . nisem več omenjal. da sploh ne vedo. da bi jim dovolil parkirati avto na prepovedanem mestu.IZVIRI DRUŽBE Hvaležen sem članom Danvinovega Collegea. Prav tako jim oproščam solecizem. Vseeno pa so na neki način storili natančno to. ker mislim. ker mislim. vsajena v običaje skupnosti. da govorim o izvirih. socialna antropologija. ko sem se med pripravo doktorske disertacije na temo o severni Afriki seznanjal s predmetom. temveč zato. Spominjam se. omenil Ibn Khalduna. Člani Darwinovega Collegea bržkone ne bi poskušali podkupiti policista.« Tako Ibn Khalduna. da prepoved spekuliranja o izvirih zahteva resno 39 . O njih pa ne govorim zaradi podkupnine. je bil kakšnih pet ali šest desetletij zaznamovan s prepovedjo (to sploh ni premočna beseda) spekuliranja o izvirih. temveč je postala del opredelitve predmeta. potem se lahko posvetiš kar kakšnemu drugemu predmetu in našega opustiš. To ni zgolj smernica. da so ga zagrešili. velikega sociologa tega dela sveta iz štirinajstega stoletja. ker vedo. Predmet.predvsem zato. Odgovoril mi je z besedami: »Če nameravaš govoriti o tem.

kar imenujemo človeška družba. da vprašanje postopno preoblikujemo in ga naredimo bolj pripravnega. je. da je vrsta. Posamezniku omogoča izbiro. Ko pa seje program dejansko pojavil. Da počnem to. Več možnosti je preizkušenih. Kako vemo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA razpravo in ponovno ovrednotenje. ki naj bi prevladala. Ljudje v tem običajno ne vidijo problema. sem opazil. še ko sem bil profesor filozofije. Ko sem bil povabljen. imam torej kar nekaj znanstvenih razlogov.problem relativizma. kar imenujemo družba. česar glede na prevladujoče običaje moje stroke sploh ne bi smel. ki odpira vrata k izviru tistega. je zelo širok in različne družbe počno presenetljivo različne reči. Raznolikost ima očitne prednosti. Resnično bistvena značilnost tistega. o izvirih družbenega reda. da raznolike družbe občasno trčijo ena ob drugo ali pa celo živijo na istem ozemlju? To je kajpada resen problem. ki jih imenujemo človeška družba. katera od družb je boljša. Kajpada vse to zahteva špekulacijo. da to predstavlja ali vsaj načenja problem . Ta raznolikost pa ni zanimiva le sama po sebi: priskrbi nam namreč tudi ključ. in prav razmerje med množino in ednino omogoča. kako je ta raznolikost sploh mogoča. Če ne poznate odgovora na vprašanje. katera uteleša načela. naj pripravim predavanje. daje zapisano v množini in da se nanaša na družbe. da so ljudje sposobni ustvariti tako različne družbene ureditve in tako različne kulture. Razpon stvari. In ta zamenjava je povsem prikladna: razmerje med množino in ednino. je v njeni osupljivi raznolikosti. Tega načela sem se naučil. na katerem temelji to poglavje. glede na to. Neposredna implikacija dejstva. ki ga imenujemo družba. Dobro znano je. toda takšna špekulacija ne bi smela biti nezanimiva. so me zaprosili. zagotavlja eno glavnih in ključnih vodil za razpravo o izvirih družbe. med družbami in družbo. s katerim pa se danes ne ukvarjam. naj govorim o izviru družbe. temveč bolj. ga zastavite drugače. kako se kosati s posledicami in implikacijami te raznolikosti. večje so možnosti uspeha. To je kantovsko vprašanje. Vprašanje ni. ki je sposobna raznolikosti v prostoru. sposobna tudi raznolikosti v času in s tem tudi 40 . o izvirih človeške družbenosti kot take.

ne glede na to. Pri poskusu. Človeškega otroka lahko postavite v katero koli kulturo. To. naj omenim bržkone najbolj slavno. da za človeško dejavnost obstajajo genetske omejitve. ki jih vsili katera koli družba. Z drugimi besedami. ki si ga moramo postaviti glede izvira prepoznavno človeških družb. znotraj katere koli od njih preprosto ni možna. ampak njen resnično bajni razpon. da človeška bitja niso genetsko posebej programirana za ta ali oni družbeni red. kateri koli družbeni red. Kako je lahko neovirana raznolikost misli in vedenja. da je absurdna. genetsko utemeljenega rakastega širjenja v vse smeri. Očitno je. katera smer razvoja je pri tem zaželena. Vsaka družba jih tako rekoč zoži za lastno rabo. da so genetske omejitve veliko preširoke. nadležna. ki se kaže med kulturami. glede na to. kaj ljudem preprečuje. morda ni obstoj kulturne diverzifikacije (ta v majhni meri obstaja tudi pri nekaterih drugih vrstah). toda tudi najteže obranljivo teorijo izvirov človeške družbe. temeljen. saj je dobro znano. raznolikost. pa bo vedno sprejemljivo funkcioniral. Kako je ta posebna človeška vrsta črednosti možna? Čredni nagon kot tak ni nič razločevalnega. v sleherni posamični družbi zavrta? To je prvo vprašanje. Ni dvoma. da prav ta absurdnost vsebuje lekcijo. 41 . človeštvo nima pri tem nobenega monopola in tako črednost ne dela posebnih težav. bom obravnaval še eno človeško lastnost. Vprašanje je. Poudariti pa želim. Da bi seji približal. da bi se razvijali prehitro ali predivje.IZVIRI DRUŽBE trajnega razvoja. pri katerem odtlej vztrajajo. O tej teoriji ne bom govoril preveč na široko. toda le-te so mnogo širše od tistih. da je človeška družba nastala iz posameznikov. teorijo družbene pogodbe. Ta teorija trdi. da bi pojasnile stabilnost in homogenost posebnih človeških družb. da bi znova oblikoval vprašanje. kar dela človeško družbo tako posebno. ki je zaradi naslednjih. ki jih skrbi problem relativizma. zelo očitnih razlogov. Toda že sama možnost raznolikosti je problem. ki še ni bila dovolj dobro izrabljena. Prav specifikacija te smeri pa je ljudem. ki so se zaradi skupnih koristi združili in sklenili dogovor.

z lokalno dosegljivimi zvočnimi ali vidnimi pripomočki. mamili. ki teorijo družbene pogodbe obsojajo in smešijo. to se pravi bitja. vzete iz širokega in bržkone neskončnega razpona položajev. da jih izpostavite obredu. Število položajev. da plešejo okoli totemskega droga. Gre za eno osnovnih socialnoantropoloških teorij. plesom. ki je sposobno konceptualizirati stanje (v času oddaljeno in le abstraktno opredeljeno) in se učinkovito zavezati določenemu delovanju. da bi počeli vrsto stvari. kako ljudem preprečiti. dokler od razdraženosti ne podivjajo in postanejo želatina v histeriji kolektivne blaznosti. če in ko to stanje nastane. ki mu pripadajo. Zamisel temelji na tem. Naslednje jutro se divjak zbudi s hudim mačkom in globoko ponotranjenim konceptom. Toda ljudje. je zelo veliko in ima verjetno tisto slavno neskončnost.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Očitek teoriji družbene pogodbe je seveda. ki niso združljive z družbenim redom. da je očitno. kar naj bi pojasnila. ki hkrati opredelijo njihov družbeni in naravni svet ter obrzdajo in nadzirajo njihovo zaznavanje in vedenje. za katere se lahko obvežete. To je prav zmožnost izpolniti abstraktne obveznosti in konceptualizirati položaje. jasno in razumljivo krožna. Način. jim v spomin vtisnete tip koncepta ali pojma. konstituira ključno premiso pristopa k jeziku. namreč obstoj bitja. je. Predpostavlja prav tisto. da jih boste izpeljali. ki govori prav o tem. kakršnega je utemeljil Chomsky in pomeni zavrnitev behaviorizma v jezikoslovju. njihovo čustveno stanje okrepite s pomočjo katere koli zvijače.. ne storijo koraka naprej in ne izkoristijo možnosti. ki nam jih ta teorija ponuja pri raziskovanju tistega posebnega pri človeških družbah. ki jo pripisujejo jeziku. da je osrednja značilnost religije obred. da bi kaotično izkoriščale široko raznolikost možnega človeškega vedenja? Na voljo imamo teorijo. osrednja značilnost obreda pa je obdaritev posameznikov s prisilnimi koncepti. Ti globoko ponotranjeni pojmi jih torej 42 . Kako nastane družba in kako se spreminja vrsta družb. sposobnega skleniti pogodbo. in ko so resnično zadeti. ki se tako vzajemno krepita. Proces je enostaven: pripravite jih do tega. ki so vse omejene v tem. ki so mu poslej podjarmljeni. glasbo itn.

ki sestoji iz modifikacije semantičnega in ne genetskega sistema omejitev. kot tudi neke vrste opisno organizacijsko vsebino. Izjemni razpon genetsko možnega vedenja je omejen v katerem koli posameznem krdelu in zavezan spoštovati družbeno označene meje. bom pač verjel v njeno veljavnost. To je ena temeljnih antropoloških teorij in dokler ne bodo odkrili boljše. Ne vem za nobeno razlago. ker so možne spremembe. Toda možnost napredka. te pa morajo biti vcepljene. kako so možne blagodejne spremembe. kulturno prenesene meje. ki nastopi šele pozneje. kako obrzdati to čezmerno prožnost. To je mogoče doseči le s pomočjo konceptualnih omejitev. Iz nekega razloga so ljudem vcepljene semantične. je problematična. Preden lahko pojasnimo. kako se ohranjajo družbeni in konceptualni red ter homogenost v družbah. za katerega v naši kulturi menimo. kako se družbe izogibajo prevelikemu številu sprememb in njihovim vsem mogočim kaotičnim posledicam. ki so si. ki bi pojasnjevala.IZVIRI DRUŽBE zavezujejo. ko je ohranjanje že samoumevno in ko so na voljo priložnosti za resnično blagodejne spremembe. moramo pokazati. Vsak koncept ima normativno. obvezujočo vsebino. ki bi lahko prestopili njegove meje. Avtoriteti narave se je torej izmuznila vrsta. ki ni več omejena z razmeroma ozkim genetsko programiranim razponom vedenja in torej potrebuje nove omejitve. To ni politična 43 . Prvotno je bila glavna težava družb. ki ne temeljijo na genski transformaciji. če jih primerjamo med seboj. temveč na kumulativnem razvoju v določeno smer. možnost. Konceptualni sistem zariše družbeni red in zahtevano vedenje ter zavre mišljenjske in vedenjske nagibe. Toda večina sprememb sploh ni blagodejnih. ker človekove notranje omejitve dovolijo tako širok razpon vedenja. spremembe. Ohranjanje reda je za družbe mnogo pomembnejše od doseganja blagodejnih sprememb. Napredek je možen. večina med njimi bi podrla družbeni red brez kakršne koli ustrezne prednosti. hkrati tako presenetljivo različne. Že sama potencialna raznolikost tej vrsti omogoča družbene spremembe. da se vedejo v okviru predpisanih omejitev. razvoju. da je veličasten.

Status je. kar ni uspelo omejiti naravi. še ni pogodba. ki ga lahko prevzame katero koli krdelo (z drugimi besedami. neke vrste zamrznjena pogodba. Jezik omogoča to osupljivo vrsto raznoličnosti s tem. raznolikost. a mu ne omogoči. S tem zbirom potez dobite potenciale rasti. Poudariti hočem. Ko obstaja možnost presenetljivo širokega razpona vedenja. pogodba pa je fakultativna. jezik). Domnevam. toda poudariti je treba. katerega genetske omejitve so veliko preširoke za kateri koli družbeni red.ki zamejuje tisto. Družabnost. jezik. da se izpostavi pogodbi. ki posameznike socializira v ta sistem. O njej se ni mogoče pogajati in s stališča posameznika. jo je treba na neki način omejiti. da spoštujejo pogodbo. Obred sam po sebi še ne daje celega odgovora: obveznost te vrste. da se je morala ujeti vrsta stvari. temveč tudi po zmožnosti njenih pripadnikov. in zdi se. ima lahko širok razpon genetsko možnega vedenja. opremljena z nečim. Vprašanje je kajpada. je preveč toga. odprta izbi44 . ki so se morale pojaviti bolj ali manj hkrati. čeravno še ne rasti same. toda treba je poudariti. Naš problem je. da je to osrednjega pomena za začetek jezika. in navzočnost obreda. da sta oba očitno soodnosna. obredno vsiljevanje in potencial za rast so tako značilnosti. da ji omogoči zamejitev. ki jo vcepi obred. ki ji je podvržen. Samo vrsta. torej mora obstajati sistem znakov za označevanje meja. da je ohranjanje doseženega stanja začetni problem vsake nestalne populacije. da se ta problem rešuje s pomočjo globoko ponotranjenih konceptov. jezik . sredstvo signaliziranja izbirnih podrobnosti znotraj tega razpona. Sestoji iz vrste markerjev. kako se poraja celotna skupnost. ki zarišejo dopustne meje vedenja. ni izbirna. Takšnemu posamezniku podeli status. kot je jezik. ki običajno niso povezane med seboj: možnost širokega razpona vedenja. kaj je bilo prej: ta nenavadna sposobnost in raznoličnost možnega vedenja ali jezik? Tega seveda ne moremo vedeti. in genetsko širok razpon vedenja zahteva mehanizem tj. če hočete. ki se od živalskega krdela ne razlikuje le po razponu svoje potencialne kulturne prožnosti. semantično in ne genetsko dedovanje.A N T R O P O L O G I J A IN POLITIKA propaganda konservativne stranke.

ne več genetsko omejen. Vprašati se je torej treba. V trenutku. To. definicijo tistega. ki je normalna za nas in kakršno imajo za normalno avtorji teorije družbene pogodbe . ki so v pogodbi našli temelje družbe. ki ni več zamrznjeno. Obredno omejen sistem nam še ne daje tiste vrste družbe. zbranih v družbeni red. ko imamo presežek in skladiščenje. preden je lahko pogodba postala model družbenega vedenja. To pa je bila tudi velikanska past.IZVIRI DRUŽBE ri. katere so bile te posebnosti. In mislim. ki jo lahko imamo za normalno in sprejemljivo. Se preden je prišlo do tega. da jim bodo ostali zvesti. je bila človeška družba že močno raznolična. Presežek je treba braniti. Glavna posledica usvojitve pridelovanja in skladiščenja hrane je bila prodor politične dominacije. karikatura in torej sploh ni pogodba. Preroku Mohamedu pripisujejo rek. prevara. da podjarmljenje stopi v hišo s plugom. ki je zmerno stabilen. Mora pa biti tudi razdeljen in nobeno načelo razdelitve ne upravičuje in 45 . je variabilen status. Zamrznjen status je. Z drugimi besedami. Najprej je bila tu neolitska revolucija. v kateri so se ljudje abstraktno in z razdalje pripravljeni obvezati k določeni vrsti vedenja. a so hkrati ponudili dobro definicijo družbe našega tipa. je pa hkrati izjemno razširilo možnosti njene velikosti in kompleksnosti. s kako velikimi koraki je mogoče nadaljevati pot od sistema posameznikov. še nekaj več se je moralo zgoditi.družbo. razvoj sistema za pridelovanje in skladiščenje hrane. da je družba usvojila pridelovanje in skladiščenje hrane. tega niso dobro razložili. Tisti. Mnogo stvari se je moralo zgoditi po pojavu obredno. je bilo brez dvoma v okviru zmožnosti družbe. kar si prizadevamo pojasniti. v katerem lahko ljudje po izbiri in ne togo konceptualizirajo in izbirajo alternativne vzorce ter se učinkovito obvežejo. ki uporablja koncepte in je obredno zamejena. k vrsti družbe. tako kot enostrankarske volitve. niti obredno niti genetsko. da bi morali ponovno razmisliti o tem. To je globoka resnica. postane prisila. ki je bila dotlej neobvezna. preden se je pojavil red. družbeno neizbežna. konceptualno omejenega sistema.

Meč je uporabljen le proti tistim. da ceni potomstvo. Zgrajena je na sistemu zaščitenih. zaščitijo pred tem. skupaj s preprostim načelom predkupnega nasilja. Njihov zgled so nomadi. ki zahteva. če s tem razumemo družbo. Tako je prisila na splošno lahko le posredna. kot z vsiljenim razločevalnim dostopom do skladišč. kakor bi oni z vami. da je malce etnocentrična in predpostavlja neke vrste stabilno institucionalno družbeno okolje. Nista bila tako rekoč nujno vgrajena vanjo. Problem s splošno podobo Malthusa je. pa sta bila naključna. ki boste ravnali z ostalimi tako. Tako je agrarna družba nasploh avtoritarna in močno nagnjena k dominaciji. Toda stvari ne potekajo tako. in ne čakajo. če je le mogoče. Potreba po proizvodnji in obrambi agrarno družbo spodbuja. ki premore uskladiščen presežek. hranjenih skladišč z diferencialnim in zavarovanim dostopom. Prisila ne zagotavlja samo mesta v vrsti: grožnja pred nazadovanjem in upanje na napredovanje v vrsti zagotavljata tudi disciplino. Organizirajo se tako. iz ljudi neizbežno naredi tekmece. kar pomeni. Obstajajo razne vrste situacij. da bi bili zadnji v vrsti. Člani agrarne družbe vedo. da jih prizadene katastrofa. kjer se centralizirana dominacija ne pojavi. Nujno pa sta vgrajena v agrarno družbo. ki kljubujejo gospodarjem vrste v celoti. da se. Dasiravno sta nasilje in prisila obstajala tudi v predagrarni družbi. Disciplina je vsiljena. če bi le dobili priložnost. a ne toliko s stalnim neposrednim nasiljem. To razmišljanje. kjer neko ravnovesje moči spočne egalitarne in participatorne politične tvorbe. da morate biti vi prvi. kakšno je stanje. nekateri stalno naseljeni kmetje v nedostopnih krajih in včasih tudi trgovska mesta. Toda pri ogromni večini agrarnih družb gre dejansko za 46 . ne pa tudi splošnega načela dodajanih in redno vzdrževanih odkritij.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA ne uveljavlja samo sebe: nekdo ga mora na neki način uveljaviti. v katerem z nastopom lakote izumrejo ljudje na obrobju: ljudje potrpežljivo čakajo v vrsti in tisti na koncu vrste umirajo. da se iz znanih maltuzijanskih razlogov njihove populacije pogosto približajo nevarni točki.

Kler je lahko. čeprav ne vedno. Ta dodatni tretji pogoj je uskladiščenje. Materialni presežek običajno. Možnost uskladiščenja in kodificiranja idej je prav tako temeljna kot uskladiščenje in družbeno vsiljena distribucija presežka. Pomaga nam pri izhodu iz družbenega reda prvega tipa. kaj bi se lahko zgodilo in kar naj bi se vsaj enkrat res zgodilo. Pridelovanje hrane poveča obseg družbe: v velikih družbah logika tekmovalnosti in načelo predkupnega delovanja običajno vodita v centralizacijo moči. Ti sistemi se lahko med seboj razlikujejo na veliko načinov. ali pa tudi ne. ideološka doktrinama centralizacija ima dve podobi: organizacijsko in ideološko. sistema obredno sankcioniranih vlog. pridelovanju in skladiščenju presežkov sledi politična centralizacija. jo navzlic temu izjemno čvrsto prežema. trditev in nauka. Pridelovanje hrane in politična centralizacija so skupaj z dodatnim odločilnim korakom nujni in ne zgolj zadostni pogoji za naslednjo spremembo. temveč presežka pomenov. nista nujno vzporedni. ki vodi k tipu družbe. ki bi ga lahko generično imenovali durkheimovski. čeravno ne vedno. vendar ne materialnega presežka. Med obema iznajdbama uskladiščenja pa obstaja nesomernost. In čeravno je politična moč in centralizacija v agrarni družbi krhka in pogosto nestabilna. Običajno. Se več. ali pa tudi ne. ali pa tudi ne. Nasprotno pa kodificiranje konceptov z zapisovanjem ne vodi tako pogosto v doktrinarno centralizacijo. ki jo želimo pojasniti.IZVIRI DRUŽBE sistem nasilno vsiljenega skladiščenja presežkov in varovanja teh presežkov. Nosilci kodificiranega porekla so lahko. Obrede dopolni ali delno nadomesti formaliziran ustroj prisile. To doktrinarno in konceptualno uskladiščenje postane možno s pisnostjo. Teorija o tem. in tako dve centralizaciji. je v grobem takšna: če je nauk centraliziran in 47 . en sam logični vrh. To je ta dodatni korak. eno samo vodilno načelo. centralizirano organizirani in ta organizacija ima lahko. pripomore k politični centralizaciji. od kolektivnih plemenskih kašč do vladno nadzorovanih silosov. idejna in organizacijska. združen v eno samo organizacijo z osrednjim vodstvom in ideje imajo lahko ali pa zopet nimajo vrha.

še več. ki jo spremlja minimalna stopnja družbene koherence. logične strpnosti. ki spremlja poroke. daje ta teorija povsem sprejemljiva. in dokler nimamo boljše. Pomembno je. ki zatrjuje. kije tako značilna za preproste družbe. da je bila ta religija sovražna do manipulatorske magije in da je vztrajala pri odrešitvi s privolitvijo v pravila. ki jim jo pogosto zavidajo. kar se zdi značilnost naše družbe? Če je obred priljubljena razlaga izvirov logično raznovrstne. vendar pa niso logično koherentne in se to od njih seveda niti ne pričakuje. da te kopice konceptov in te kopice pričakovanj in obveznosti prihajajo v paketih. Bistvo obredno vcepljenih konceptov predpisnih. Nobenega razloga na tem svetu ni. so globoko holistične tudi na drug način: niso razstavljene na elemente. torej razmeroma visoko stopnjo logične koherence. ki spremlja začetek paše. da so logično koherentne. toda družbeno harmonične konceptualizacije. centralizirajoče. bi lahko podvomili o njegovi skrivnostni 48 . Domnevam. ima lahko to zelo presenetljive učinke. Če Veliki duh potrebuje pomoč drugih. in tudi k izključitvi tistega. da bi se artikulirale v enakem slogu in s tem preproste družbe oskrbele z družbeno koherenco. da sta družbena in logična koherenca v obratnem sorazmerju. ideološko necentraliziranih. na primer eno samo. durkheimovskih družb je.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA ima samo en vrh. Kajpada ljubosumno božanstvo vsega tega ni doseglo brez pomoči. Mislim. kar vodi k izključitvi površnega sožitja različnih konceptualnih shem. da obstaja zakon. doseči nasprotno stanje. Kako je mogoče od družbe. Bistvo durkheimovskega družbenega reda je. bolj kot pa z lojalnostjo mreži duhovnega pokroviteljstva in s plačilom dajatev. ki je obdarjena z visoko stopnjo družbene koherence in logične nekoherence. izključno. da zanje ni potrebno. To je tisto. kar bi lahko imenovali neabrahamske tradicije. logično združljiv z obredom. monoteistične in izključujoče religije. moramo nadaljevati naše delo z njo. potem je priljubljena razlaga pojava tega drugega konceptualnega sloga vpliv racionalistične. Različne kopice sicer res težijo k temu. da bi moral biti obred. ljubosumno božanstvo.

da je tem normam pripisala transcendentni izvir in avtoriteto. namreč koncepti. tako sveta in da naj bi Glavni Koncept vladal vsem ljudem in še nam povrhu. da so v takšnem svetu obvezujoči koncepti neenaki in da oblikujejo neke vrste hierarhijo. ki jih poklicno prodajajo. Bržkone je moral biti veliki duh. v obredih porojene koncepte zamenjale transetnične ideje. ki jim laska. v kateri najvišji koncept vlada vsem drugim. Povsem jasno je videl. biti mora nosilec jeze in gneva. Takšna teorija lahko zadovolji intelektualce. kadar slišijo. da človeštvu vladajo koncepti. vladavino vojščakov in klerikov. namreč vladavino prisiljevalcev in pisarjev. kije opazil in brez pomišljanja sprejel. Toda večina človeštva preprosto ne zatrepeta pred Velikim Konceptom. ki usmerjajo vedenje na bolj specifičnih ravneh. Ironično je. Koncept Dobrega nekako generično uteleša avtoriteto in jamči za avtoriteto vseh drugih. trepeta pa pred Velikim Bogom. Hkrati je skiciral tudi resnično generično družbeno strukturo agrarno-pisnih družb. Platon je bil tisti. Njegova Teorija idej je potrdila nadzor vedenja s pomočjo avtoritarnih konceptov-norm tako. daje to storil ravno v trenutku. Platonov prikaz je pomemben. ki vzpostavi pravila in norme. da lahko usmeri misel človeštva. V njegovi inačici sta se oba vladajoča sloja zlila in najvišje klerike so v skladu z njihovimi zaslugami izbirali iz razreda pooblaščenih ubijalcev. kako takšna družba deluje in kako upravičuje samo sebe. porojene v zapisanem in potencialno univerzalne. Platonska teorija idej je transcendenca in hkrati neke vrste začetek samozavedanja durkheimovskega sveta: prepoznava namreč. da naj bi bila orodja. ter na podlagi tega zgradil teorijo. Toda če je hotel doseči željeni učinek. ker je ponudil sijajen načrt. Vrh sistema mora biti poosebljen. urejenih s koncepti. V zgodovinski praksi se takšne vladavine v podrobnostih precej razlikujejo med seboj. Ta personalizacija je bila bistvena za učinkovito vsiljenje centraliziranega pogleda. Njegova ključna napaka je bila v marsičem intelektualna. ki so načini kopičenja predmetov in hkrati načini vsiljevanja obveznosti ljudem. je moral biti hkrati Skrito Božanstvo. daje družba skupnost misli.IZVIRI DRUŽBE izjemnosti. ko so lokalno in družbeno specifične. 49 .

Ko enkrat prevlada predstava o urejenem. oddaljenem. v kateri so tako koncepti kot ljudje enakopravni. postanejo možne še nekatere druge stvari. postane moralno odbijajoče. Koncepti imajo neke vrste slovnico. ki držijo družbo skupaj. kar Veliki Bogovi v drugih sistemih so. Razodetje. Koncepti morajo biti urejeni in tako morajo biti tudi uporabljeni. na urejeno razstavljanje konceptov na sestavne elemente. in družba. ni združitve vseh idej v en sam sistem z enim samim nizom pravil. na urejeno mišljenje kot tako. kjer ni univerzalne slovnice. prisilo. temveč raje na nekatere drugotne lastnosti konceptualnega življenja nasploh. lahko stisnemo tudi drugega. temveč zgolj na celoten urejen sistem. Zgodi se premik od obreda k nauku kot osrednjemu orodju za sankcioniranje omejitev. postane mogoče nekaj drugega: družba. V nekem smislu je vsak koncept obred: je poimenovana kopica pričakovanj in obveznosti. Toda v durkheimovskem svetu je njihova slovnica prvotno precej okrnjena. ukazujočem in edinstvenem vrhu. da bi se vmešavalo v vsakodnevno vodenje sveta. vsak je v sistemu zamenljiv. Moralo je zaničevati delanje izjem. moralo je biti oddaljeno in urejeno. kar je posledica družbeno predpisanih 50 . kjer deluje en koncept. biti morajo del urejenih sistemov. na mesto. Zgodi se le v omejenih podsistemih. Urejeno vedenje konceptov in ljudi je dejansko pridobljeno z eno in isto revolucijo. narava. in ta premik je odločilnega pomena. ki ni več predpisana z geni. ki je bolj kot sistem statusov sistem pogodb. ni moglo biti nekakšen poglavar podkupljive in vmešavajoče se pokroviteljske mreže. Toda ko občutek obveze ni več vezan na posamezne koncepte. Spremlja ga namreč zahteva. ki je zgrajena iz dokazov in na podmeni simetričnega reda. saj ne razpadejo na dele in njihovo premeščanje ali zamenjava je precej omejena. da prisila ne sme biti več vezana na posamezne koncepte. Koncepti so redko povsem idiosinkratični. Konceptualne omejitve vedenja vključujejo. nesimetrično prisojanje moči nekaterim idejam in ljudem ali institucijam. temveč je kulturno variabilna in obredno utrjena.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA a je preponosno ali preveč oddaljeno. kot rečeno.

skriti. so enakopravni. obred. Zdaj pa to primerjajte z monoteističnim. noben dogodek. Vsi ljudje in vsi koncepti so enaki pred Bogom. Družba. urejenim vedenjem in nediskriminativnim spoštovanjem pravil. Nobenih predkupnih in utrjenih naukov. Družba je še vedno omejena s koncepti. strahospoštovanje vzbujajoči Bog je izobčil magijo. čeprav ni koekstenzivna): pomeni svobodno. Vsi so deležni enakega spoštovanja. oziroma vsi ljudje so raje enakovredno udeleženi v svečeništvu. omejen s pravili in pravila vsiljujoč. med katerimi so eni bolj pomembni od drugih in vzdrževani s posebej pomembnimi obredi. njihov idol je prav odsotnost idolov. Zdaj je postala možna narava v modernem pomenu: konstituira enoten. sakralne predmete.IZVIRI DRUŽBE pogojev in kontekstov. živi v skladu s svojim hierarhično urejenim panteonom konceptov. nobena teorija ni sveta. pobožnost mora biti odslej izkazovana s treznim. avtoriteta konceptov se je premaknila k drugotnim formalnim značilnostim. Vso svetost je osredotočil Nase. ni potrebe po posebnih obredih. ki bi potrjevali zaprisego. da so del enotnega in urejenega sistema. Noben človek ni svečenik. ekstazo. v katerem nobena stvar. in ne njihovim posebnim in razločevalnim potezam. vse izjave so enako obvezujoče. ali raje. po katerih živi in s katerimi je omejena. Na enak način postane možna racionalna produkcija (ki je predpogoj kapitalizma. Sistem v celoti je razmeroma trden in brezpogojen. 51 . ni. ki smo jo imenovali durkheimovska. ki so bistvo teološke vere. posebni posrednik. najmočnejši obred protestantov je prav odsotnost obredov. dejstvu. zakonom zavezan sistem. toda koncepti. Če smo pedantni. puritanskim in nomokratskim svetom: oddaljeni. Nobeden od njih ni posebej zaščiten s posebej pomembnimi obredi. Sveto je sedaj simetrično razpršeno po svetu. ikonoklastičnim. simetrični in urejeni. Vse priložnosti v življenju s tem pridobijo enako težo. svoji stvaritvi je predpisal s pravili določeno moralo in tudi vsej naravi naprtil zakonu zavezano pravilnost. spoštovanje je namenjeno njihovim formalnim lastnostim. neomejeno izbiro sredstev pri doseganju jasno opredeljenih in posamičnih ciljev.

da poudarjam te vidike. Reformacijam vseeno običajno spodleti. ki jih poudarjam in poskušam orisati. toda ob neki posebni priložnosti je reformacija . pride v družbi. usmerjenih k prosti proizvodnji. ali sta ti dve teoriji resnični. Ko so bile družbene in ekonomske razmere ugodne. še ne pomeni. a ne zadostni. prav tako pomembno je bilo onemogočanje raznih skupin dednih ali profesionalnih prisiljevalcev. jasno je. Poleg starega konceptualnega sloga je stari statusni sistem ohranjal tudi sistem togega sorodstva. na kateri smo. učinkovita politična centralizacija in pojav slojev. se je lahko pojavil nov mišljenjski slog.teoriji Jacka Goodvja in Alana Macfarlana. so nujni. Vse to je omogočilo hkratno spoznavno in produkcijsko eksplozijo. vendar nam postrežeta z modelom. da so v takšni družbi endemične: pisarji bodo poskušali povzdigniti izključno avtoriteto nauka nasproti konkurenčnim oblikam svetega. ne da bi kateri koli od njih prešel 52 . kako doseči točko. ki konceptom dovoljuje.uspela in pojavila se je nova vrsta sveta. da se prosto razdružujejo in ponovno spajajo. da so padli pod oblast drugega. »Reformacije« so nagnjene k temu. katerih posebna stroka je kodifikacija nauka. ko ta pridobi razred pisarjev. nad katerim imajo zaradi svoje pismenosti neke vrste monopol. Ločitev kleriškega ceha od bojevniškega sloja v vodenju agrarne družbe in tekmovanje med njima ter občasna zmaga združene kleriške organizacije so bili pomembni.vsaj deloma . osredotočene na obred in magijo in v prvi vrsti namenjene potrjevanju in perpetuiranju stabilnih statusnih skupin. da s tem že predlagam idealistično teorijo pojava moderne družbe v terminih njene ideologije. Pri tekmovanju z neodvisnimi šamani in morda še drugimi konkurenčnimi družbenimi skupinami bodo pisarji poudarjali avtoriteto in primat nauka. ljudje so bili ujeti med kralje in bratrance in enemu so lahko pobegnili le tako. Ne vem. V zadnjem času sta bili predstavljeni vsaj dve pomembni teoriji o rahljanju teh omejitev . Elementi. da so se morale pred pojavom moderne družbe zgoditi še druge stvari. Dejansko nimam nobene takšne teorije. To.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Do prvega premika od vere.

pravzaprav z družbenimi vlogami. Ta družba je tudi nacionalistična v tem smislu. danih ali obveznih kopic stvari. Omejitve in prisile so vsiljene šele na drugi ravni: ljudje so obvezani. da ni nobenih vrojenih. Posamezniki in koncepti so enakopravni in oblikujejo del sistema. ki ga je častil Adam Smith. ki prežema celotno družbo. Kar koli gre lahko skupaj s čimer koli in kopice je mogoče vpeljati le na podlagi opazovanja. ki pogodbo šele omogoči. ki sta ga kodificirala Hume in Kant. Niso več vezani na dane specifične koncepte. da mislijo in proizvajajo na urejen način. ki se prenaša s pisavo in formalno izobrazbo. Sestavljanje in razstavljanje ter ponovno spajanje produktivnih elementov. so bistvo liberalnega podjetništva. nato pa na podlagi dokazov in samo dokazov dognati njihove resnične povezave. katerega pravila je istočasno zasnoval Humov dobri prijatelj Adam Smith. v kolikor ne dovoli ločenih vrst privilegiranih spoznavnih specialistov. da se je prvič v zgodovini zgodilo nekaj. na načine. To je recept in spoznavni model. 53 . ki so temelj neomejenega spoznavnega raziskovanja sveta. ko so pogodbo uporabili za razlago tistega reda. kjer je lahko čaščena forma. da ne dovoli zamrznjenih sistemov statusov. neomejenih s konceptualnimi kopicami. ki jih je mogoče ločiti. ki so jo teoretiki pogodbe naivno imeli za samoumevno. ki je časovno odmaknjena od katere koli svobodno izbrane vsebine. Eden velikih urejevalcev tega novega pogleda je bil David Hume. hkrati pa je v generičnem smislu protestantska. na dane proizvodne tehnike. S pogodbo imamo v mislih širok razpon konceptualizacije in svoboden prevzem obveznosti. na dane vloge. Družba s temi značilnostmi je egalitarna v tem smislu. Najprej je treba ločiti vse stvari. jo definira in postane predmet lojalnosti. kar je bilo v zgodnejšem obdobju nepredstavljivo: visoka kultura. Njegova slavna teorija kavzalnosti namreč pravi. ki pa bi bil kajpada povsem lahko tudi recept za tržno vedenje. kako obravnavati stvari. Njegova načela so enaka tistim. vsebina pa je spremenljiva. postane kultura.IZVIRI DRUŽBE v območje svetega. Tu predstavljena zgodba se konča s tisto družbo.

da koncepti pomenijo isto stvar za vse pripadnike dane skupnosti. Cena je kajpada ločitev dejstva in vrednosti in konec udobnega potrjevanja družbenih ureditev. Tega problema ne bi bilo mogoče rešiti na običajen način. Dejstvo. ki je v združevanju vseh konceptov v enotno urejen logični prostor in v prisiljevanju. S tem je mislil: Zakaj ljudje mislijo v konceptih in zakaj jih ti omejujejo? Problem konceptualnega mišljenja je razumel mnogo bolje od empiričnih filozofov ali. Prav tako kot dejstvo. Za oblikovanje vedenja in konceptov ne bi bilo meja. kako je ta novi svet nastal in s tem omogočil spoznavno in produkcijsko eksplozijo. ki temo pozna. zakaj so nekateri bolj racionalni od drugih. če smo že pri tem. da ljudem vsilijo disciplino. da se ločijo in ponovno združijo v našo korist . Namigujejo. ki sem ju zlil v eno samo nepretrgano zgodbo. in Durkheim je pokazal smer. ki sem jo predstavil v poenostavljeni in pretirani inačici in ki govori o tem. na katero se je človeštvo navadilo. jasno spoznal in opisal zelo zgoščeno inačico Durkheima in Webra. zakaj so vsi ljudje racionalni. zakaj so vsi ljudje racionalni.poln izkoristek potenciala. od empiričnih antropologov. Prikazal je tudi stroške takšnega sveta. Slišati je mnogo pritožb. ker ni nobene dobre utemeljitve našega družbenega reda. Cena ločitve in izravnavanja vseh elementov . temveč. da bi se hitro razvil semantični rak. če bi koncepte tvorili s procesom učenja od narave s pomočjo »asociacij«. ki zadevajo razvijanje vseh konceptov. pri čemer je njegova racionalnost precej drugačna od Durkheimove. kot je bil Frazer. bi postalo nepojasnljiva skrivnost. Webra je zanimala nova in posebna racionalnost. v kateri je rešitev. da je to resničen škandal in 54 . ki ne trepeta več pred obredno vcepljenimi koncepti. Če bi koncepte porajale asociacije. za koncepte ne bi bilo vsebinskih meja in presenetljivo disciplinirano vedenje ljudi in konceptov bi bilo nerazložljivo. Razumel je. kakor vsakdo. Weber je predlagal teorijo. temveč spoštuje le določena formalna pravila.je precejšnja. Durkheimovo vprašanje je bilo. Webrovo vprašanje kajpada ni bilo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA V bistvu sem.

kar sem predlagal. ki jo je pozneje opogumil darvinizem. da je bila rojena iz strastne preokupacije z vprašanjem izvirov. Namesto tega se. ki je na voljo. Nekje med štiridesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja je ta preokupacija. in sugerira nadaljnje etnografske. Morda je čas za novo spremembo. Pravijo. Pojasni jih bolje kot katera koli alternativa. je seveda teorija. To. zgodovinske in druge raziskave. porodila posebno vedo. Prevrat je skrajno plodno zakrivil Bronislaw Malinovvski. Ironija antropologije je. Nemara je prišel čas za združitev visokokakovostnih podatkov z revitalizacijo vprašanj. kot je znano. Novi tabu na špekulacijo o izvirih je bil resnično zelo močno ponotranjen. d a j e moja špekulacija bolj ali manj združljiva z znanimi dejstvi ali vsaj ne v hudem nasprotju z njimi. Ta bi resnično lahko bila vprašanja o izvirih. Nato se je v dvajsetih letih tega stoletja na konceptualnem področju vse preobrnilo. da največje ugodje prinašajo premagani odpori in da so najmočnejši tabuji morda potlačene privlačnosti. Izzivalno sem grešil proti tisti slavni odredbi. To je dejansko definiralo njen predmet. Če je moja pripoved resnična. Malinovvskijevska antropologija je danes morda nekakšno nasprotje prejšnje. Kot dober popperjevec od teorije ne zahtevam nič več kot to. glede tega filozofija ne more narediti prav nič. vprašanja pa morda malce obrabljena. Podatki so čudoviti. toda njena vprašanja so bila izjemno zanimiva. 55 . A ti niso kaj prida vredni. Pri predmalinowskijevski antropologiji je šlo za to. in ta je spekulativna. Toda zdi se. na trgu pojavlja mnogo ponovnih poskusov možnih utemeljitev ali očaranj.IZVIRI DRUŽBE naj filozofija kaj ukrene glede tega. ki si je prizadevala uporabljati sodobna preprostejša ljudstva kot nadomestek za časovni stroj. da njeni podatki niso bili preveč dobri. ki prepoveduje špekulacijo o izvirih.

3: »[. 1987. sta globoko povezana. da kulture med drugimi vrstami ni. kar se ne prenaša genetsko. daje kultura za ljudi veliko pomembnejša kot za katero koli drugo vrsto. je sporno. str. Hinde.« 57 . ki pa se od te širše populacije loči po nekaterih dodatnih značilnostih: te pa so bolj kot od genetske opremljenosti na tak ali drugačen način odvisne od tega. Lahko bi rekli. Individuals. Cambridge. 3 Mnogo manj sporna je trditev. poleg človeške. ki ima skupne genetske poteze z vrsto. ^ultura in skupnpsit sta opredeljeni z vzajemnimi termini: kultura Je tisto" kar je populaciji skupno in kar postane skupnost. Nekateri pisci so šli tako daleč.. Cambridge University Press. Skupnost je podpopulacija vrste. kaj skupnost ali podpopulacija počne. ki so semantično prenosljive: 3 Glej: Robert A. kultura in skupnost.. Ta mnogo manj dvomljiva predpostavka nam za sedaj zadostuje. Skupna jim je vrsta potez. da se kultura tiče vsega.KULTURA.] torej lahko o 'kulturi' govorimo kot enkratno človeški značilnosti. ki ga najdemo v napredujoči skupnosti. Oba pojma. da so zatrjevali. Kaj razumemo z izrazom kultura? V osnovi gre za negenetski način prenosa. ki ima skupno kulturo. OMEJITVE IN SKUPNOSTI Vprašanje o obstoju kulture med drugimi živalskimi vrstami. Skupnost je populacija. Relationshops and Culture: Links between Ethology and the Social Sciences.

lahko pride do manjših težav. Takšno negenetsko določanje meja vedenja ali zaznave v ohranjanju skupnosti se zdi najboljša . Zato morajo biti njegove meje in skrajnosti opredeljene s čim drugim. Raznolikost dejanskega vedenja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA reproducirá se vedenje. posvojenega iz druge takšne kategorije. da sodi v določeno pigmentno kategorijo. kar je skupnosti. Če. skupnost. lahko družbeno in jezikovno vključimo in uspešno vzgajamo v povsem različnih skupnostih. Moralno vznemirljive ali odbija58 . da so nekatere družbeno pomembne poteze posebej značilne ali celo značilne samo za nekatere genetsko opredeljene populacije. Kulturno vedenje ni genetsko zapovedano in ga ni mogoče reproducirati niti s kakšnim genetskim notranjim diktatom ali celo z naključno združitvijo genetskega programiranja z zunanjimi nedružbenimi spodbudami. ki bi ga vzeli iz ene populacije. držijo se različnih pravil in tako dalje. ima lahko ta otrok kasneje nekaj težav pri popolnem vključevanju v novo skupnost. ki zase predpostavlja. ki jo zasledimo pri posameznih pripadnikih te vrste. so mnogo bolj kot od genetskih odvisne od družbeno prenosljivih elementov.neverjetno stopnjo vedenjske gibkosti in spremenljivosti. kijih prenaša družba in ne geni njenih pripadnikov. Pomen. govorijo nenavadno različne jezike. da ta otrok ne bo imel težav pri prilagajanju družbeno ali semantično prenosljivim potezam. so odvisne od znakov. vsiljene temu vedenju. na primer. je res neverjetna: počnejo zelo različne stvari.opredelitev pomena. ki nam je na voljo. Dvomljivo je. socializira otroka. skupnost . da ima neka genetsko opredeljena populacija zelo koncentrirane bodisi zaželene ali nezaželene značilnosti. v kateri se ta reprodukcija vedenja dogaja. Precej očitno je. Rasiste opredeljuje prepričanje. na voljo. da se te razlike ne prenašajo genetsko: otroka. Toda to vseeno ni v nasprotju s trditvijo. kultura. Krožnost njihovih opredelitev in njihova soodvisnost nista pomembni. ki veljajo za moralno pomembne. Človeška vrsta ima skupno genetsko značilnost . Če ima nova skupnost samopodobo. če je to res relevantno: poteze. toda meje.ti pojmi so trdno speti drug z drugim. kije nezdružljiva z nekaterimi genetsko prenosljivimi potezami.

najdemo presenetljivo raznolikost. če vse upoštevamo. Na splošno. morajo govoriti na drugačen način. Vprašanje: kako lahko vrsta. to pravzaprav ne nasprotuje našemu glavnemu poudarku: ljudje so. presenetljivo dobro disciplinirani in zadržani v svojem vedenju in mišljenju. OMEJITVE IN SKUPNOSTI joče značilnosti so se prenašale skozi zgodovino tako hitro. uporabljajo podobne jezikovne simbole in okvir.KULTURA. kjer je različnost vlog kulturno pričakovana ali vsiljena. ki imajo v okviru svojih družbenih struktur zelo raznolike vloge in kjer prilaščevalci različnih vlog pogosto počno izrazito različne reči. v katerem jih uporabljajo. kot je poudaril Durkheim. torej njihova kultura. Prav nasprotno: pripadniki iste skupnosti so si do določene mere v glavnem podobni. Če pa na človeštvo gledamo s stališča katere koli skupnosti/kulture. počnejo. da bi lahko določeno metamorfozo pripisali genetski spremembi. ki prestopa meje kulturno prepoznanih možnosti. Verjetno najpomembnejše posamezno sociološko dejstvo o človeštvu je. je bolj ali manj enak. medtem ko se pripadniki bolj kompleksnih družb morda v svoji raznolikosti medsebojno dopolnjujejo. kar od njih pričakuje njihova kultura. tako dobesedno kot širše vzeto. Čeprav takšna raznolikost nesporno prevladuje med pripadniki kompleksnih družb. sta sami gibkost in spremenljivost. daje ta gibkost zelo redko dokazljiva v okviru posamezne napredujoče skupnosti. bo morda naš poudarek potreboval nekaj modifikacij. Povzemimo argument: če na človeštvo gledamo medkulturno. ni vedenje nič manj ujeto v dokaj ozke mejefResnično kaotično in nepredvidljivo vedenje. Vsi pripadniki vrste so obdarjeni z njima in nobena druga vrsta ju nima. ki 59 . toda ne prvi ne drugi se običajno ne oddaljijo preveč od tistega. Pripadniki preprostejših družb lahko. A tudi tam. Glede na kompleksnost civilizacij.. je nenavadno redko. so podvrženi posebnim vrednotam in tako dalje. govorijo isti jezik. potem najdemo enako presenetljivo disciplino in zadržanost. da je skrajno neverjetno ali nemogoče. mislijo in čutijo iste reči. uporabljajo različna oblačila. Kar pa se pri človeštvu dejansko zdi genetsko utemeljeno.

London. so smotrnostni vzroki in funkcije zelo velikega pomena: priskrbijo zadostno oporo za možne cilje. Obstaja povsem verjetna teorija. vendar je bila ta mogoča le. Faber. Če začnemo s funkcijo: podmena.izbira. Prenehali bi obstajati kot karkšna koli skupina. če damo funkcionalizmu njegovo staro aristotelovsko ime. a se povsod znajde v kulturnih verigah. Kateri pogoji so nujni za to pomembno in potrebno disciplino znotraj kulture ali znotraj skupnosti? Vrsta.in družbena . ki pravi. navzlic temu upošteva takšne omejitve. 1986. lahko svoj razum raztegnem do njegovih meja. ker 4 smo morali eden drugemu slediti v bistrosti. v katerem lahko domnevamo. bržkone pa tudi kot posamezniki. Humphrey. tako ozko opredeljene meje v svojem dejanskem vedenju? Človek se rodi genetsko svoboden. V opisu tekmovalne naglice v bistroumnosti je lahko precej soli. kateri je njihov smotrnostni vzrok? V svetu. daje Homo sapiens sapiens razum pridobil v procesu priprave mehanizmov za predvidevanje in obvladovanje trmoglavosti. neodkritosti in premetenosti svojih tovarišev: razumni smo tako rekoč postali. Pravzaprav nasprotnik s tem preneha biti kakršen koli igralec in igre sploh ni. Toda če bo nasprotnik spremenljivo igral niz nepovezanih iger (kot se dogaja v igri Toma Stopparda The Real Inspector Hound). kar služi namenu. da vsaj v neki meri deluje naravna . standardizacije in discipline človeške skupnosti ne bi bile sposobne preživetja. ki je predpogoj preživetja. če sta trdoglavost in nepredvidljivost ostali v določenih trdno opredeljenih mejah. Inner Eye. legitimno predstavlja element v razlagi preživetja. je logična. Zelo nepredvidljivi in divje različni pripadniki lokalne skupine preprosto ne bi bili sposobni sodelovati. ki je genetsko sposob4 Glej: N. To. Kako je to mogoče? Kakšni so nujni pogoji tega kulturnega zasužnjenja? Kakšni so zadostni pogoji? In katera je^njihova funkcija. 60 . potem ni možna nobena učinkovita strategija.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA ji je Narava genetsko dovolila tako izredno svobodo in samopašnost. Če hočem izigrati bistrega šahista ali igralca pokra ali spletkarja. ali. da brez lokalne homogenizacije.

ki. Semantične/kulturne omejitve vedenja so nenavadno bogate še enkrat bolj: v katerem koli jeziku sije namreč mogoče zamisliti in razumeti tudi druge omejitve poleg tistih. Jezik je tako rekoč modularni sistem znakov. ki so vsiljene. Z drugimi besedami. Glede na osupljivo notranjo kompleksnost in zunanjo raznolikost kultur ter njihovo nazorno sposobnost hitrega spreminjanja se mi zdi očitno. Svet začne živeti le za tiste.to je svet. vsebuje predstavo o sedmih dneh v tednu in nasprotje med »delom« in »nedelom«. ali je sploh smiselno govoriti o čutnem bitju. ki so kot rezultat osrednjih idej in razumevanja Chomskega morale postati povezane z jezikom. Ni jasno. Njegove možnosti močno presegajo njegovo dejanskost. Niz spodbud še ne pripelje do sveta. v okviru istega sistema idej si je mogoče prav tako kot idejo o obveznem delu za ta ali oni dan zlahka zamisliti tudi predstavo o prepovedi dela za katerega koli od teh dni. Modularni sistem znakov. OMEJITVE IN SKUPNOSTI na tolikšne raznolikosti in hkrati v okviru poljubno izbranih podpopulacij zahteva homogenost in disciplino. ki ustvarjajo alternativne možnosti. ki živijo le v okviru uresničenih možnosti. pripadniki kulture živijo v takšnem svetu. kar je ali kar ni dovoljeno v določeni posamezni družbi. v okviru katerega je mogoče posamezne elemente združevati in razdruževati na mnogo načinov. na primer. Brez jezika ni sveta. Jezik. lahko od pripadnikov dane kulture zahteva. da mora ta sistem znakov vsebovati tudi značilnosti. sistem znakov mora biti sposoben neomejeno število sadov doseči z omejenimi sredstvi. vendar jih je mogoče razumeti. Živali brez jezika. ki povzročijo označitev povsem različnih in izbirnih meja vedenja. ki označujejo meje tistega. Svet je sistem razumljivih možnosti. ki ustvarijo pojme in opredelijo svobodne izbire. preprosto mora biti sposobna prepoznavati in delovati z izjemno bogatim sistemom znakov. 61 . od katerih je le majhen del dejansko uresničen. a je le ena med njimi uresničena .KULTURA. od katerih so vse razumljive. da je dejansko trenutno stanje stvari le ena možnost med mnogimi. ki bi živelo na svetu brez jezika in modularne sestave njegovih različnih elementov. da v nedeljo ne delajo.

Otrok se jezika ne bi mogel naučiti.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA morda z dodatkom majhnega razpona strahov in pričakovanj. sposobni pridobiti in ponotranjiti več kot en sam niz elementov za kombiniranje. iznajti in vcepiti ločeno. da jih natančno zaznamo in se podredimo njihovim zahtevam. ki se ga uči. da smo navsezadnje poleg alternativnih možnosti. ki si jo delijo vsi pripadniki vrste. še manj pa. Na začetku je bila prepoved. niso dovolj. v katerem ima človeštvo bogato izbiro možnosti. Ljudje imajo očitno zmožnost ponotranjiti precej različne poglede in se jim podvreči. ki smo jim izpostavljeni. ko se uči jezika. Se več. da podatki. česar ne smeš početi. v tem smislu sploh ne naseljujejo sveta. brez katere bi bila naša prilagodljivost tudi naša poguba. Jeziki in kulture se v tem. Jezik sestoji iz znakov. so kulturno značilne: toda močna nagnjenost k upoštevanju nekega zmerno razumljivega niza prepovedi in sama naša sposobnost. ki omogočajo tako kompleksen sistem. ki so na voljo otroku. Kultura je sistem omejitev. ki vplivajo na kombiniranje 62 . Drugi in bolj abstrakten smisel. da bi morali vsako prepoved. ki so v vsakem jeziku. Jeziki so bogati. da podobno tudi mi ne bi bili sposobni živeti v kulturi. če ne bi bili že predhodno nagnjeni k uklanjanju prepovedim. Prav tako kot nagnjenost k jeziku imamo torej tudi nagnjenost h kulturi in ti dve zelo intimno povezani dovzetnosti morata biti ukoreninjeni v neki dobro strukturirani splošni predispoziciji. nagnjenosti k kulturni in jezikovni disciplini se v veliki meri prekrivata. Zdi se mi precej nepojmljivo. kako oblikujejo svet. Am Anfang war das Verbot. Moj argument je. da bi mu omogočili dojeti in osvojiti strukturo jezika. vsako omejitev. ki v zelo kompleksnih mejah in zelo širokem razponu položajev omejujejo neskončno nestalen niz možnosti. je. Chomsky je populariziral argument. je lastnost. ki naznanjajo tisto. toda človeštvo je prav tako bogato pri izbiri možnih vrst jezika. iznajti in vzpostaviti ad hoc v vsaki kulturi posebej. Jezik je prvotno in temeljno sistem prepovedi. Specifične prepovedi. radikalno razlikujejo. da bi morali načela. če ne bi bil tako rekoč že generično nagnjen k znanju jezika. Pravila.

Predlagal je namreč razlikovanje med mehansko in organsko solidarnostjo. Prav tako pomembna. v katerih so si njihovi pripadniki preveč podobni. so izjema. ki bi bil občutljiv za naravo in slep za družbo. katerih izrazje je. Izključno ta dopušča veliko kompleksnost družbene organizacije. Domnevamo lahko. da oblikujejo znake in da se jim uklanja jezikovno in kulturno najbolj pokorno človeštvo. da se družbe tako izrazito razlikujejo med seboj. ki našo lastno empirično izbirčnost projicirajo na druge uporabnike jezika. ki niso izrazito uspešne. utemeljeno na podobnosti spajajočih se elementov. To je bila ena bistvenih ugotovitev Emila Durkheima. Raznolikost je ključ do zgodovine človeštva in tudi. čeprav iz drugega razloga. da raziskujejo različne možnosti ali strategije. kar imenujemo »znanost«. Sofisticirani znanstveni jeziki. ki v družbah. Ali so bile vse možnosti preizkušene in ali so uspešne lahko zamenjale ali odstranile druge. saj je mnogo kultur izbralo poti. Referenčni sistem. operacionalizirano z izrazi naravnih pogojev in hkrati precej neodvisno od družbenih. Raznolikost ima dve podobi. morda v komaj opazni manjšini. Referenčnost med prvimi uporabniki. je znotrajdružbena raznolikost. In prav možnost preizkusiti toliko različnih poti je človeštvo privedla do sedanjega stanja. kot rečemo danes. omogoča različnim družbam. ki so lahko tako posamezni63 . do uspeha. bi lahko dodali. združljiva s spretno uglašeno podrejenostjo in disciplino. da so bile uspešne vedno v manjšini. ki ga je doseglo človeštvo pri prevladi nad planetom. kolikor morajo biti znaki posledica nečesa. ki po vrsti omogoča raziskovanje zelo vplivnih kulturnih izbir.KULTURA. kjer prva spočne družbeno kohezijo. ni povsem neobstoječa: toda ta nekaj je v glavnem družben in le v mnogo manjši meri naraven. so razvrščena tako. so seveda vse preveč poudarjali referenčno podobo jezika. Empiricistični teoretiki. ki je razmeroma pozna in nenavadna. znotrajdružbeno in meddružbeno. preprosto ne bi bile na voljo. Tako je mogoče preizkusiti možnosti. je redek dosežek in del tistega. z evolucijskega stališča ni pomembno. OMEJITVE IN SKUPNOSTI elementov. Dejstvo.

preprosto dane: na primer naša sposobnost konceptualizirati zelo posebne namene. da preigravamo in vztrajamo v izjemno različnih in posebnih vlogah. To je poudarek Adama Smitha. da velika raznolikost vlog dovoli neprimerno širši razpon možnih družbenih organizacij. da so nekatere poglavitne značilnosti človeške narave. ali je imel Dürkheim prav glede mehanizmov družbene kohezije. ki so vdani nekakšnemu vsečloveškemu etnocentrizmu in vidijo naše skupno človeško stanje kot naravno.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA ki kot skupine. ki so v resnici zelo skrivnostne in jih ne smemo imeti za samoumevne. Domneval je. ki so si bistveno podobni. samoumevno in ob rojstvu dano nesporno pravico. Prav on je najbolj jasno in prepričljivo predlagal misel.morda zato. To predpostavlja konceptualno organiziran svet. Toda v resničnosti ne gre za to. ki sestavljajo dano družbo. mnogo širšega kot tisti. ki bi bil možen zgolj na podlagi kopičenja elementov. medtem ko druga doseže kohezijo. Ne glede na to. znotraj katerega zlahka dojamemo različne možnosti. To je poudaril že Adam Smith. da je delitev dela ključ do napredka. Ta zmožnost se morda zdi očitna ljudem.z drugimi besedami. zelo posebne postopke. Toda tudi Adam Smith se je zavedal političnega pomena tega pojava. ni vnaprej določen. da so bile družbenopolitične posledice delitve dela pomembnejše od ekonomskih: njihove posledice za človeško sociabilnost so bile pomembnejše kot njihov vpliv na proizvodnjo bucik. skorajda ne more biti dvoma. Dürkheim je kasneje domneval. Po Darwinu moramo naše razlikovalne značilnosti razložiti. ki se pogosto raztegnejo na dolga časovna obdobja . Druge vrste tega nimajo. lahko pa je spopolnjen in razvit do tiste mere. ki temelji na dopolnjevanju in medsebojni odvisnosti. Temeljna napaka Smithove teorije je bila . Sistem razločevalnih in natančno predpisanih aktivnosti. nur mit ein bisschen anderen Worten. ker je živel tako dolgo pred Darwinom velika naivnost njegove temeljne antropologije: vse preveč stvari je jemal kot samoumevne. naša sposobnost. ko lahko občutno poveča našo blaginjo in razcvet. 64 .

Toda ta potencial raznolikosti bi bil neuporaben. Prav tako zaradi svoje spremenljivosti ne bi mogla ohraniti pridobljene prednosti. ki omejuje vedenje. da učenje in znanje delujeta na način. Toda brez kulturnih omejitev bi gibkost postala maligna in čezmerna. toda hkrati tudi. moramo predvsem biti sposobni konceptualizacije. ker bi se pomeni širili skozi posebne asociacije. ki je iz človeštva naredila to. Obvladati in spoštovati moramo konceptualni in modularni sistem znakov.KULTURA. Tako mora biti gibkost uravnovešena z omejitvami in 65 . Po tem modelu bi si vsak posameznik zaradi neizbežno raznovrstnih in posebnih izkušenj zgradil lasten sistem asociacij. ki bi bile v vseh okoljih enake. ki je naši primatski bratranci nimajo (ali pa le v neprimerljivo manjši meri). saj bi delovala prehitro. Naši razumi bi bolehali za semantičnim rakom. da je človek res tako spremenljiv. Denimo. Tako se s posredovanjem Adama Smitha vračamo na začetek. če ne bi bil omejen z nekaterimi kompenzacijskimi mehanizmi. tako v okviru posameznih družb kot med njimi. Vsaka pridobitev bi se kaj hitro izgubila. Niso vse specializacije in funkcijske posebnosti ekonomične in niso vse koristne: toda preden se lahko ekonomsko specializiramo. da se baha s svojo presenetljivo raznolikostjo. Brez gibkosti ni raznolikosti. Ali bi tako spremenljivi razumi sploh bili sposobni komunikacije oziroma sodelovanja? Česa takšnega si ni mogoče zamisliti. Preprosto zdrsela bi čeznjo in mnogo prehitro nadaljevala pot. ki človeštvu omogoča. ki je natančna. OMEJITVE IN SKUPNOSTI Delitev dela zahteva in predpostavlja to zmožnost konceptualiziranja. in to na način. toda ne v meje. kar je. brez raznolikosti ni tiste hitre preiskave alternativnih strategij. Divergenca med razumi posameznikov bi bila ogromna in bi se neprenehoma in z nezadržno stopnjevitostjo samo še povečevala. To je sposobnost. Ti kompenzacijski mehanizmi povrnejo vedenje v razmeroma ozke meje katerega koli kulturnega okolja. ki so ga predpostavljali lahkoverni empiricistični filozofi: z medsebojnim vplivanjem razuma in »izkušnje«. Človeka določa njegova gibkost. ki bo povečal našo učinkovitost in produktivnost. vztrajna in neodvisna od neposrednih spodbud. kot nedvomno je.

bi bil povsem neuporaben in pogubno razkošje. Ko je to dano.človek je gibka oziroma spremenljiva vrsta. da znamenja spremenljivosti vedenja kažejo na izvir jezika. Tako je upravičeno predvidevati. Priklenjeno bitje ne more uporabiti zmožnosti konceptualiziranja alternativnih poti v svobodo. Racionalnost in družabnost sta izpeljanki spremenljivosti.nista temeljni ali elementarni. Spremenljivo bitje. ki označuje dopuščene meje. kako bi zelo majhna skupnost lahko perpetuirala resnično bogat sistem znakov ali zadrževala prehiter razvoj takšnega sistema. bogat sistem znakov? Bogat sistem znakov. kot jo je opredelil Emile Durkheim: pomeni preprosto biti dovzeten za družbeno vsiljene koncepte in biti hkrati omejen z njimi. bi bilo vse preveč spremenljivo. Upoštevati je treba torej. Jezik pa predstavlja večji del sistema znakov. Vsak nov odklon od pravila bi in bo vse prelahko postal novo pravilo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA prisilo. biti mora racionalna.ne res velika. in če hoče biti racionalna. da bi bila sposobna preživeti. Ali bolje. če ni racionalna in družabna. mora biti tudi družabna. postaneta racionalnost in družabnost nujni posledici: spremenljiva žival ne more preživeti. Racionalnost uporabljamo v smislu. da bi popoln jezik obstajal še pred spremenljivostjo vedenja: kakšen smisel bi imel ta zelo prilagodljiv. Toda človek mora biti tudi družaben: težko si je predstavljati. Težko si je zamisliti. je potrebna populacija določene velikosti . da dve slavni opredelitvi človeka človek je razumska žival in človek je družabna žival . oropano te sposobnosti. 66 . nespremenljivo in genetsko zapovedano vedenje. Obe sta dodatka k našemu bistvenemu poudarku . temveč izpeljani. brez njih bi bila gibka žival preveč neprisiljena. Tako se govor in gibkost prikažeta skupaj: kar dvakrat ni nobeden mogoč brez drugega. toda vsaj pleme. Da bi postalo razlikovanje med dovoljenim in odklonom smiselno. vendar bi ga pri tem spremljalo togo. Vsak predpostavlja drugega in vsak nujno daje povod za drugega. Toda prav tako nemogoče si je predstavljati odsotnost jezika po prihodu spremenljivosti. vsiljene kadar koli v kateri koli kulturi. ki bi spočel možnost izbire.

z drugimi besedami kulturo. Mnogo načel delitve virov si lahko zamislimo. so te družbe po naravi nagnjene k sporom in morajo poznati prisilne sisteme. En in isti kulturni sistem skupnih pomenov in znakov ni združljiv samo z raznovrstno prilastitvijo ključnih položajev v družbi. temveč tudi s precej raznovrstno močjo struktur in metod vsiljevanja. Nobenega sistema prisil razen kulture ni treba upoštevati: specifikacija kulture bo zadostovala. vendar pa obstaja vsaj prima facie možnost in zasluži raziskavo. vendar je to vsaj mogoče in lahko pomeni približek resnici. To se da povedati tudi takole . je lahko združljiv s povsem različnimi organizacijskimi prisilnimi sistemi. da vsekakor je. kar bi lahko branil. Gre za pogled. ali je tudi zadosten? Nauk.KULTURA. ki ustvarja znake. Resnično me obhaja občutek. ki pridelujejo hrano in shranjujejo vire. Ena in ista kultura ali semantični sistem. Vso verjetnost pa izgubi. in ker nobeno ni samoumevno ali samodejno in je vsako izmed njih krivično do nekaterih udeležencev. ko pridemo do družb. Struktura in kultura sta pogosto do neke mere neodvisni ena od druge. da smo kulturno in jezikovno presenetljivo pokorni. in morda tudi drži. ubogljivi in dobro vzgojeni. Morda mu manjka le dovršen sistem prisil. Predagrarno človeštvo nima veliko. da bi bila za predagrarno človeštvo tako kulturno usmerjena antropologija zares primerna in morda skoraj zadostna.dajte mi sistem pomenov. ki po vrsti segajo onkraj kulturnega sistema. je ena od oblik sociološkega idealizma. OMEJITVE IN SKUPNOSTI Toda če je govor nujni pogoj obrzdanja čezmerne gibkosti. Resno dvomim o zadostnosti tega splošno razširjenega mnenja. s kakšno družbo imate opravka. kulturni oziroma jezikovni in pri67 . daje naš sistem pomenov tisto. V to lahko sicer upravičeno dvomimo. Nisem sicer prepričan. in popreproščen opis skupne kulture lahko pomeni skoraj popoln opis obvarovanja družbenega reda v preučevani družbi. da je res tako. kar nas omejuje in zadošča za nastanek ali opredelitev družbe. in povedal vam bom. Moj poudarek glede razlike med nabiralniškim in pridelovalnim človeštvom bi bil lahko nekako takšen: človeštvo je izpostavljeno dvema vrstama omejitve.

ni neznana med poljedelci. ki je bilo bržkone pomembno tudi pri delitvi vlog med posamezniki. Toda kadar gre za zasedanje položajev v ekonomski ali politični hierarhiji. Če vse to povemo še 68 . V nabiralniških družbah so bili semantični sistemi nedvomno okrepljeni z nekaj nasilja. tudi neke vrste kazen in to precej učinkovita. takšen: s pridelavo in skladiščenjem hrane se pojavijo zelo kompleksni sistemi vlog in teh ne more vzdrževati zgolj kultura. Glede celotne sheme je naš poudarek. da se je ravnovesje med tema dvema vrstama omejitev z odkritjem poljedelstva in skladiščenjem presežka popolnoma spremenilo. Ljudje na splošno upoštevajo slovnična in kulturna pravila svojih skupnosti. Morda gre pri tem le za razliko v poudarku: fizično nasilje je brez dvoma obstajalo tudi v nabiralniških družbah in pohlevna podreditev golemu običaju. je moralo priti do pomembnega premika v ravnotežju med tema dvema elementoma. Naš glavni poudarek je bil. da je posmeh. Človeštvu je genetsko dana prav možnost takšnega odklona in zmožnost ustvariti odprt sistem znakov. ki jih vsiljuje sistem znakov. Trdim.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA silni. Genetsko pomanjkljivo določena vrsta je zadrževana z novimi. v poljedelskih družbah pa dovršene prisilne strukture v veliko večji meri krepijo in ohranjajo družbo in njeno organizacijo. so zahtevane mnogo hujše kazni od gole »slovnice kulture«. Človeku je kljub temu sistemu znakov omogočena tudi nenavadna prilagodljivost in zmožnost prepoznanja meja. daje človek v osnovi gibek. dasiravno bi lahko rekli. Toda čeprav gre bolj za razliko v poudarku kot za radikalno diskontinuiteto. ki je nadomestek za genetsko fleksibilnost in pomanjkljivo določenost. brez nasilne grožnje. ter podrejanja tem mejam. ki zadeva neolitsko revolucijo in posledice pridelave in skladiščenja hrane za velikost in kompleksnost družbe. čeprav je v vsaki družbi njegovo vedenje omejeno z nenavadno ozkimi mejami. temveč potrebujejo tudi sistematičen pritisk. ne da bi bile za to potrebne posebne kazni. ki sledi fonetičnemu ali oblačilnemu spodrsljaju. semantično prenosljivimi vezmi.

je neke vrste prisila z razdalje. Natančno tako ga je videlo razsvetljenstvo. priučiti nekaterih del in vzdržnosti.KULTURA. Temeljna formula teh naukov je. Splošna formula. čas praznoverja in nasilja. mora biti in je upravičeno tako. Kultura ali omejitev vedenja s konceptualnimi sredstvi v poljedelskem obdobju seveda ni povsem odsotna in nepomembna. ki ga imamo mi za samoumevnega. zgolj zaradi grožnje strašne kazni v prihodnosti. ki jih uveljavijo surove in neposredno zaznane kazni. da bi se njihov družbeni red brez prisile in strahu sesul. ki bi jo lahko prenesli na poljedelske družbe. Živali bodo ubogale le zelo surova navodila. Kompleksne civilizacije ne bi bile mogoče. ki pa niso neposredno navzoče in učinkovite. toda razpon in prefinjenost takšnih ponotranjenih napotkov sta razmeroma majhna. Kompleksna človeška civilizacija od ljudi zahteva. je. zahtevnosti in nepravičnosti je tako velika. Nikdar ne bi mogle spočeti zapletenih in občutljivih vzorcev vedenja. Toda prisila ne bi bila nikdar sposobna sama ohraniti teh natančno dovršenih družb. recimo. Dokazi. kar takšne družbe potrebujejo. O pravi državi lahko govorimo. ne more biti prisiljena. ne morejo biti pristni in neodvisno veljavni. ki je brez koncepta. OMEJITVE IN SKUPNOSTI bolj staromodno: proizvodnja in skladiščenje povzročita nastanek države ali institucionalnega nasilja. Stopnja njihove kompleksnosti. ki jih ne zasužnjuje več. imajo poljedelske družbe za ohranitev korpusa ideoloških specialistov tako nauk kot tudi mite. Zato se mora zdeti poljedelsko obdobje tistim. Kjer imajo preproste družbe ples in zgodbe. Horda živali. da kar je. ko so predstavniki tega institucionalnega nasilja zbrani v enem delu družbe. Poljedelske družbe si v glavnem prizadevajo za stabilnost in njihova kompleksna organizacija teži. da naredi kaj zelo posebnega in da to naredi zdaj. kijih predpostavlja kompleksen družbeni red. tisto. da počnejo natančno predpisane stvari. in sicer pod grožnjo kazni. če ljudje ne bi bili 69 . da bi bila zavarovana in vzdrževana z ustrezno dovršeno kulturno mašinerijo. Da se jih. da ti sistemi potrebujejo tako kulturni/semantični sistem kot tudi izdelane prisilne sisteme družbenega nadzora. ki podpirajo takšno posvetitev družbene realnosti.

Dopolnjeni morajo biti s prisilnimi sistemi. Lahko pa bi rekli tudi takole: semantični in kulturni sistemi sami ne zadoščajo za kompenziranje naše premajhne genetske determiniranosti. Znake. Zakaj sta ti dve kategoriji tako pogosto različni in ločeni? Verjetno zato. ni enostavno kombinirati. Hkratni obstoj semantičnih in prisilnih tehnik za vsiljevanje urejenega vedenja se kaže v vplivnosti in izločenosti zakonodajnih izvedencev in izvedencev za nasilje. De Maistre je opazil. Zakaj občasno naletimo na institucijo božanskega kralja ali svečeniške vladavine. kar daje moč duhovnikom. ki je prefinjeno uglašen. Prisila brez pomena je slepa. ko pa jih ima enkrat na svojih plečih. Ravno tako kot morajo biti razvita in pripravljena za uporabo orodja prisile. Vendar ne zadosten. se mi ne zdi pravo vprašanje. ne pa politične podrejenosti. Potrebujejo prisilo z razdalje. Ločitev 70 . Tako si običajno lahko zagotovijo mnogo privilegijev. Pomen sam vsili kulturno. se le težko upira njihovim zahtevam. da njunega razvijanja in/ali urjenja. Družba ne bi zmogla brez njihove pomoči. oddaljen strah. Le skupaj lahko sila in smisel ustvarita mojstrovine družbene organizacije. da je rabelj temelj družbenega reda. kompleksnih in raznovrstnih družb. določen in razlikujoč. kar daje moč njihovim pogosto monopolističnim lastnikom. temveč prej. Civilizirano človeštvo mora biti pod oblastjo tako rablja kot generativne slovnice. toda pomen brez prisile je jalov. ki določajo meje med podskupinami in zahtevanim vedenjem.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA sposobni bodisi strahu bodisi abstraktne in izbirno konceptualizirajoče misli. je treba ohranjati. zakaj jih sploh kdaj ni. vodita kompleksne družbe. Ta potreba postane jasna in neustavljiva tedaj. ki se pojavijo v agrarnem obdobju. ker je narava obeh sposobnosti takšna. Biti moramo torej tako pametni kot prestrašeni. ko institucionalizacija pridelave in skladiščenja hrane odpre možnosti za nastanek gosto naseljenih. da je ohranjanje družbene discipline zelo problematično in brez njih le redko dosegljivo. čeprav pogosto z nelagodnim sodelovanjem. ki vodi k mojstrskemu obvladovanju. Ti dve izjemno pomembni in prevladujoči družbeni kategoriji običajno. Njihova vzvišenost zgovorno priča o dejstvu.

da se v celoti in 71 . Omejitve so se. da so se pravila igre ponovno radikalno spremenila. Prisila nikakor ni odsotna. predpisanih vlogam in metodam inovacij. a je vsaj v nekaterih družbah močno omiljena. Vemo. Drugače rečeno. OMEJITVE IN SKUPNOSTI in rivalstvo med tema dvema kategorijama gospodarjev je lahko eden pomembnih odgovorov na vprašanje.KULTURA. Agrarna družba je bila neizbežno maltuzijanska. Vemo. ki jo ima kultura. ne ciljev. Svečeniki so nam pomagali obrzdati morilce. Ta sestoji iz nenavadnega sistema znakov. Kot niz imperativov vlada le hipotetično in se tiče izbire sredstev. Vemo tudi. ne naletimo le na spremembo v stopnji. končno prvič dopuščeno. ki je označevala človeka kar 200. vsaj v liberalnih družbah. da je resnično mogoče pobegniti iz agrarnega obdobja strahu in vere. V svojem spoznavnem življenju je ta nova vrsta družbe posebej naklonjena znanosti. »izkušnja«). kako seje to zgodilo. saj je njena populacija ves čas pritiskala na vire. skrčile. a v povsem novi obliki. Tako omejitve kot kultura so še vedno z nami. ker nam je to dejansko uspelo. Zdaj vemo. omejitev. ki so bile v imenu družbene stabilnosti običajne v agrarnem obdobju. ki v mnogočem niso povezani z družbenimi sprožilci in se sistematično navezujejo na nekaj zunajdružbenega (»narava«. razdelitev teh virov ni mogla biti drugačna kot krivična in je torej zahtevala prisilno in pogosto brutalno uveljavitev. tako spoznanje kot produkcija sta rešena restriktivnih omejitev. Kot da je bilo genetski spremenljivosti. čeprav romantiki med nami raje pravijo. čeprav nam ni čisto jasno. Od nje ne moremo pričakovati stabilnosti. kako se nam je uspelo osvoboditi agrarnega reda. Ko prispemo do nove vloge.000 let. da je do pobega ali izgona prišlo. Najprej Canossa in nato reformacija. Postagrarna družba je bogata in si lahko privošči oziroma si pogosto tudi dejansko dovoli vidno rahljanje prisil. da smo bili iz njega izgnani. temveč tudi v vsebini. Podobno nenavadna je ta družba tudi v svojem produktivnem življenju: tudi na tej ravni ne smemo pričakovati stabilnosti in na razpolago imamo neomejeno svobodno izbiro metod in osebja. nato pa so se v pretirani gorečnosti univerzalističnega svečeništva sami ukinili.

ki človeški gibkosti dopušča relativno svobodo in to celo v mejah enega samega družbenega reda. Notranje uzakonjena omejenost proizvajalce in raziskovalce vodi k spoštovanju formalnih pravil celo v času korenitih inovacij. Zahteva po urejeni simetriji je v srcu družbene in spoznavne etike moderne družbe. ne vsebinski. Poenoten in urejen sistem referenčnih konceptov živi danes razmeroma daleč od znakov. da podobne primere obravnavamo enako. Podkupovanje z gospodarsko rastjo v neki meri nadomesti strah kot temelj družbene stavbe. ki vodijo družbeno upravljanje. ki omejujejo družbeno vedenje. da ponuja teorijo. posvetitev konceptualne higiene. le da so prevzele novo obliko. odsotnost podobe idolov pa najbolj prodoren fetiš. posvetitev pravila. je dobra stran teorije bolj v poudarjanju predhodno neopaznih in 72 . ki so dali toliko dela Durkheimu. Oba sta zabičala metodično in eksperimentalno obravnavanje narave in pomagala spočeti tehnologijo. združitve referenčnih konceptov v idealno poenoten sistem in njihove pozornost zbujajoče ločitve od znakov. Bistveni imperativi so formalni. ki je nov temelj družbe. ko prosto razstavljajo in spajajo elemente produkcije in spoznanja. Prisilno posvetitev pomembnih konceptov. Ta po nekem čudežu doseže. Razcvet spoznavnih in produktivnih inovacij je kajpada vezan na razmeroma posebno. Naši pisni obredi so igrivi in le napol resni. kako je ta nova vrsta omejitve nastala. Tako omejitve v tej družbi še vedno obstajajo. Odsotnost obreda je postala najmočnejši obred. Pomen sociologije Maxa Webra je v tem. temveč znotraj njih. saj ob ohranitvi družbenega reda dovoli osupljivo količino inovacij na osnovni ravni. je zamenjala posvetitev drugega reda. Disciplina seje premestila na višjo raven. da so ljudje poslušni in družbeni takrat. Nastala je družba.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA jasno pokaže ne samo kot različnost med kulturami in družbami. Kot že tako pogosto. ki jo lahko ustrezno označimo kot jasno moderno racionalnost. Noben posamezen koncept ni posebej zajamčen in spremenjen v negibnega s strah zbujajočim obredom. novo in notranje vsiljeno omejitev. posvetitev proceduralne primernosti.

KULTURA. N. Posledica je bil pojav vrste. ki jih za problem ponuja. Uveljavlja ga tudi centralizirana in prodorna država. 1984. vsi posebni smotri pa enakopravni. Ti kulturni sistemi in sistemi prisil so se med seboj na različne načine dopolnjevali na različnih stopnjah. 5 Glej: S. v katerem je formalni red svet. da je moralo biti genetsko pomanjkljivo programiranje povezano s kompenzacijskim sistemom kulturnih/jezikovnih omejitev. Nizka pa z neformalno socializacijo v lokalni skupnosti. Spremenljivost je očitno morala imeti lastne genetske predpogoje. zahteva. všečnega pa ga dela udeleženost pri izobilju in obljuba njegovega stalnega povečevanja. Nova narava dela. 6 Moj argument je bil. tako da sta morala spremenljivost in obdarjenost z nagnjenostjo in darom za kompenziranje priti hkrati. Pridobitev tega je najbolj cenjeno znanje za večino posameznikov in predpogoj za učinkovito pripadanje: ljudje se strastno identificirajo z njo in to poznamo kot »nacionalizem«. da velika večina populacije pozna in uporablja Visoko. in starejšim svetom. Nova vrsta družbe in z njo povezan pogled precej spremenita odnos med Visoko in Nizko kulturo. kar ji je omogočilo osupljivo hitro spreminjanje. Visoka kultura se je perpetuirala s pisavo in formalnim izobraževanjem. ki sestoji iz manipulacije s pomeni in z ljudmi zunaj konteksta in ne iz manipulacije s stvarmi. OMEJITVE IN SKUPNOSTI pomembnih problemov kot pa v rešitvah. State E. The Origins and Diversity of Axial Age Civilizations. ki gaje analiziral Durkheim. Basil Blackwell. Eisenstadt. Oxford. 6 73 . v katerem so bili vsebinski smotri mnogo bolj sveti od drugih. 5 kije bil obojestransko napet ves čas poznega agrarnega obdobja. pisno kulturo. 1986. Weber nas je napravil občutljive za razliko med svetom. Albany. Gellner. Družbeni nadzor sedaj delno deluje s posredovanjem takšnega nacionalizma ali s strastno identifikacijo bodisi z obstoječo ali zaželeno nacionalno državo. University of New York Press. v katere življenju sta tako družbeni ali semantični prenos kot institucionalizirano nasilje postala precej pomembnejša od genetske mutacije. Nations and Nationalism.

Nekateri med nami bi se lahko okoristili s tem. lahko pa bi zašli v katastrofo.. mit o ustanovitvi. teorije. če bomo s seboj manj strogi: toda ob takšnem predlogu me je groza lastne predrznosti.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA Nelagodje v kulturi je antropogenetična teorija. So zelo posebna podvrsta. Je pa tudi inačica družbene pogodbe.čeprav je treba priznati. ki nato pomenijo začetek sveta in/ali družbenega reda ter s tem upravičijo tako porojeni red. Ena najopaznejših značilnosti Freudove družbene pogodbe je njeno mlačno protislovje.. pripoved o izvirih sedanjega družbenega reda in o pojavu človeštva. ki se ukvarja z uzakonjenjem moralnega reda . ki pa jo spremlja neprikrit strah pred možnimi posledicami takšne ublažitve pogojev. Drugi ustanovitveni miti se običajno zaklinjajo na kaj nadnaravnega ali vsaj kaj zelo izjemnega in na nevsakdanje sile in bitja. Te sile omogočijo izjemne začetne dogodke. (Zraven še dvoumna misel: bi to sploh bila katastrofa?) Teorije družbene pogodbe so resnično nekakšni ustanovitveni miti. da ni videti posebno navdušena in zanesena ter da ji ne bi mogli pripisati posebne ognjevitosti. Dejstvi. Nekako v slogu: to je največ. za otopitev njene ostrine. Vsebuje pobudo za spremembo pogodbe. kar lahko naredimo. ki se odlikuje na prav poseben način. da so dogodki in sile tako izjemni in da se 75 . Morda nam bo šlo malce bolje.

človeškega. in odsotnost kakršnega koli globljega ponotranjenja se kažeta v zemeljski naravi postopka. torej kljubuje vsem problemom hkrati. ki ustvari sam družbeni red. pogodba pa predpostavlja že obstoječo moralno obveznost. Vsaka od njih se sooči z neke vrste regresijo: mit naivno predpostavlja svet z že obstoječim družbenim okoljem. da zgradijo družbeni red na osnovi nečesa zemeljskega. ki ga v takšni družbi zbuja status. ki jo povzročita. Premik od ustanovitvene mitologije k teorijam družbene pogodbe je hkrati tudi prehod od družb s transcendentnim statusom k družbam z imanentnim. Ustanovitev družbenega reda je dobra kupčija in njeni pogoji so pogoji dobre kupčije: koristi vsem udeleženim strankam.samo naklonjenost in zdrava pamet. v okviru katerega je svet ustvarjen. temveč emocionalen. prostovoljnim soglasjem. Umetna. 76 . Pogodbeni element v tej Freudovi inačici se od drugih pogodb razlikuje po tem. ker so preplavljene s transcendentnim. začasna narava statusa v takšnih družbah. odseva v izjemni naravi dogodkov. egalitarne nestalne družbe pa pogodbo. Grobo rečeno: hierarhične družbe s pripisanim statusom imajo mite. Nasprotno pa je bistvena privlačnost teorij družbene pogodbe. s katerimi se sooči vsaka od tovrstnih intelektualnih produkcij. Prehod od statusa k pogodbi se zrcali v premiku od mita k pogodbi. Takšni miti so naravne ustanovne listine religiozno usmerjenih družb z njihovimi globoko ponotranjenimi. ki je vezana zgolj na začasno prilastitev položaja v bolj instrumentalni kot sakralni birokraciji ali na prav tako naključno bančno ravnotežje. namreč na prostovoljni pogodbi med dvema ali več ljudmi. običajnega. skupno potrjujeta družbo. Globoko spoštovanje. Freudova inačica je nenavadna v več ozirih: v prvi vrsti združuje ustanovitveno zgodbo ali mit s pogodbo. Te razlike postanejo veljavne samo zato. ki jamči prvotno pogodbo samo. da ni racionalen. Zahteva vzorec čustev in ne misli ali preračunljivosti. Nič izjemnega ali izvenzemeljskega ni potrebno za ustanovitev družbe . absolutiziranimi statusnimi razlikami.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA pripetijo na začetku časa. ki povzročijo prevladujoč sistem slojev.

ki ga je odkril ali postuliral. ki v skupnem interesu. ki povzroči določeno emocionalno razvrstitev. toda skrivnostno racionalnih posameznikov. da pravijo. pogodba sama bolj emocionalna kot racionalna. Freudova misel je naturalistična in empirična. Pri Freudu je. čeprav morda v nasprotju z interesi nekaterih. kako ima nezavedno. da ne rečemo materialistična . da se je skupina dotlej nemih prednikov svečano strinjala. katera potem podpira družbo. Ustanovitveni mit in pogoji temeljne družbene pogodbe so zemeljski in ne nebeški. Vendar je s stališča razumevanja Freudove teorije izvirov morale in družbe izjemno pomembno. prav tako kakor pogodbena epizoda. Freudovi kritiki so nagnjeni k temu. kot že nakazano. Zgodnejše inačice teorije družbene pogodbe so nekako komično predpostavljale niz prej asocialnih. da bodo odtlej kravo imenovali »krava«. in ne sprejem ter izvršitev racionalnih argumentov. Bertrand Russell je nekoč omenil čudaškost pogodbene teorije izvira jezika. Tako vsaj razlaga teorija. ki temelji na predpostavki. Naturalizem tako ustanovitvene kot pogodbene zgodbe je pomemben. ki jo postulira njegov obstoj in ki daje privilegiran dostop in vpliv predlagatelju teorije samemu in njegovim pomočnikom. v okviru sveta. Freuda njegovo videnje človeka ne vodi h kakemu podobnemu neverjetnemu pogledu na instantno racionalnost: družbeni red vzpostavi dogodek. Pomeni. da mora ustanovitvena zgodba zase zahtevati zgodovinsko resničnost. grozeče in le selektivno dostopno. vse lastnosti starega transcendentnega: je močno.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA Zgodba se kajpada dogaja v okviru narave. Vse to morda drži in s stališča notranje logike omenjenega mišljenjskega sistema je nezavedno morda res funkcionalno enakovredno in nadomestek za staro višjo religiozno oblast. daje ta nova inačica transcendentnega formalno umeščena v okvir narave in zgodovine.tega ni treba posebej poudarjati. zgradijo zakonitost in red. Tako so nečlani prikrajšani za dostop in dejansko ne morejo kritizirati celotne strukture. 77 . kar sledi iz njene umestitve v nezavedno in kar koli drugega bi bilo le težko v duhu Freudove misli.

do poskusa racionalne ustanovitve družbe res prišlo. Svoje kolege bi opozoril na smrtno nevarnost poti. dedič svoje čudežno same iz sebe porojene racionalnosti. tudi njegovi poslušalci obdarjeni s to prezgodnjo in nadnaravno racionalnostjo. ali ne bi bilo to bolje. v kaj se spuščate? Ko boste ustanovili tale nadjaz. da je ustanovitev družbenega reda res racionalna in resnično v korist tistih. ko se zazdi. Eden od čudežno racionalnih prednikov.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Ne glede na dejstvo. recimo. ali ni cena za to previsoka. da jih je mogoče omiliti. na katero so se pravkar namenili stopiti: Pazite se poti k emocionalnemu hlapčevstvu! Ali se zavedate. ne boste več gospodarji samih sebe! In če bi bili. Mitologije si rade privoščijo 78 . bi lahko vstal in odpovedal ta paleolitski Maastricht z govorom. ki bi vseboval prav bistvene argumente Nelagodja v kulturi. kar je tudi dejanska tema njegove knjige. Prepozno je. da bi preobrnili to usodno odločitev. ko romanticizem prevlada nad racionalizmom. ki več kot komur koli drugemu dolguje prav Freudu. per impossibile. ne bi delovala tudi iz drugega razloga: Freud še zdaleč ne more biti gotov. Tako utemeljitvena mitologija kot filozofske teorije družbene pogodbe imajo določene slabosti. d a j e njegova zgodnejša zmaga v literaturi in (delno) v filozofiji potrjena in dovršena z njegovo zmago v znanosti. čeprav se zdi. ko se kult uma umakne prazniku čustev in nagonov. da bi bila racionalistična inačica komajda lahko skladna s Freudovim videnjem človeka. Prvotni okovi so tragični in nepreklicni. Freud sam se odkrito sprašuje. Če je torej. bi prav lahko tudi spodletel. Se naprej se sprašuje. kije sodeloval v prvobitni ustavodajni skupščini. medicini in psihiatriji . Freudova različica pogodbe nadomesti starejše različice na tisti točki zgodovine misli.zmago. Tako mora biti Freudova družbena pogodba bolj vzorec čustev kot idej. ki se tako odločijo. Stare teorije družbene pogodbe so postale modne v obdobju prehoda človeštva od religije k umu v iskanju družbenih temeljev. tedaj bi zaznali modrost njegovih besed in opazili njegovo opozorilo in družba ne bi bila nastala. vendar zdaj glede tega žal ne moremo storiti nič več.

kaže človeka. Freudov hedonizem je naiven. v okviru katerega nastane svet. kakšen je pravzaprav njegov argument oziroma argumenti (ki niso nujno harmonični). katerih posebne objekte identificira zamotan. Toda najbolje je najprej pogledati. na primer. sklepali. v okviru katerega se je svet rodil. judovsko-krščanska zgodba pripoveduje o prvotnem paru. potem ko so jim misijonarji povedali zgodbo. preprost. ki pojasnjuje obstoj teh drugih. Vračanje veljavnosti v prejšnje stanje zadeva tako pogodbe kot vse ostalo. ali in kako se Freud sam v poskusu ponuditi tako mit kot pogodbo lahko izogne težavam. neobrzdane. kako se je svet začel. kjer le prvotna pogodba naredi obvezne druge pogodbe. kot so povedali antropologu Isaacu Schaperi. čeprav ga kasneje zelo modificira. kompleksnim strojem za izdelovanje ugank. ki mučijo oba žanra. in v teku te pripovedi predpostavijo obstoj sveta. ki je podvržen močnim neracionalnim gonom. katerega delovanje je nedoumljivo za nje79 . Tako. da njuni potomci sodelujejo z drugimi ljudmi! Iz tega so nekateri Afričani. izhodiščna pogodba brez kakršnega koli predhodnega jamstva sama obvezna.zelo predfreudovski. podobne živalskim. Človeški zadovoljitvi nista na voljo niti splošni značaj gonov niti način izbire njihovih objektov.. da so naše želje temačne. v svoji formulaciji kvazibenthamski (ugodje in odsotnost bolečine). Podoba. Freud začne z določenim hedonizmom. temveč posredovane z zvijačnim. Povedo nam. na neomenjen incest. skratka . toda potem predpostavi. Freud je empirični model človeške narave presegel dvakrat: prvič. z »načelom ugodja«. nerealistične in brezbrižne do realnosti in vrhu tega niti slučajno ne presojne niti porojene kot odmevi ali ostanki občutkov.. kako je lahko v svetu. in to je bila resnična poanta zgodbe. Zanimivo bo videti. ki jo dolgujemo Freudu in ki jasno prekaša vse predhodne. Narativna krožnost mitologij. se ujema z logično krožnostjo filozofskih teorij: te imajo mnogo težav pri razlagi. ki so v glavnem skrite tudi posamezniku samemu. ki predpostavljajo svet.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA otročjost in omejenost. zasebno kodiran sistem interpretacij. ko je pokazal.

tavtologija zdrsne: in v katerem koli netavtološkem smislu je prvotna propozicija tako ali tako neresnična. da je dvomljivo. To pa ni edina zmešnjava. prav dobro ve ne le. da ljudje pogosto strastno iščejo lastno nesrečo. da so pogosteje odločeni napraviti se nesrečne.staremu hedonistično-empiričnemu načinu pogleda na človeško vedenje.« V resnici pa nas je naučil. se sam tega smisla ne drži dosledno. ki je Freudu ni uspelo odpraviti in ki slabi njegove argumente. temveč v temeljih svojih argumentov . čeprav niti ne »v glavnem«. rekel tako. občasno imun na lastni nauk in ohranja nekakšno arhaično logično plast zgodnejšega nauka.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA govega imetnika. Iz Freuda .. kolikor ga to ne vodi k misli. postane nujna. da človek išče lastno srečo in ničesar drugega. kar išče. Potem seveda nauk. kar človek išče«. Toda čeprav nas je učil.. Trdi. pogledu. tavtološka resnica: človek išče. hočejo postati in ostati srečni. kaj ljudje zahtevajo od življenja.ne toliko v svojih zaključkih. ki bere Sigmunda Freuda. Odgovor je. da vse to človeka vodi »v glavnem ali celo izključno« k iskanju sreče. da je napačno: le Freud sam ostaja. klinični in terapevtski zdravnik (ne kak slučajni pisun ali filozof). in čeprav nam je to že nekaj časa govorila romantična književnost. če »srečo« izenačimo s »čimer koli. temveč tudi. da na prvem mestu iščejo srečo. da bi človeštvo videli na ta način. ki so ga oblikovali britanski empiriki in ki ga je tako zaničeval Freudov napol priznani mentor Nietzsche. ne le da to uporablja kot osnovo. Tako se vedemo. kot je videti. lahko naredimo za resničen le. je sam ostal vdan . Človeško vedenje lahko okarakteriziramo v terminologiji tretje osebe kot poslušnost gonom ali pa ga 80 . Toda če je mogoče iskati kaj drugega. Toda čeprav blaga (in prvotno začasna) Freudova omemba hedonističnega načela res dolguje svojo verjetnost tavtološkemu elementu v sebi. to počne brez kakršne koli filozofske sofisticiranosti. pravi: »Prizadevajo si za srečo. res onkraj dvoma? Vsak začetnik. Ali je načelo ugodja. Kar je še hujše.vemo. Sigmund Freud. da je dr. kakšen je odgovor na vprašanje.in iz književnosti ter življenja . je priznanje zapečatilo dejstvo. Nauk. kot ga imenuje. daje »le težko dvomiti«.

(Cela drama je presenetljivo podobna igri v igri Čehova Utva. Pravzaprav Freud na način. ki so odgovorni za težnje ali vedenje (čeprav pogosto zmotno vzame metaforo za dejansko specifikacijo mehanizma). občutki lahko obstajajo brez prizadevanja. da so za dokazovanje formule v drugem. ki stoji za vsem organskim življenjem. da bi splošni vpogled v freudovstvo posameznika vodil k temu. Goni zagotovo lahko obstajajo brez občutkov in. kije navsezadnje iz približno istega obdobja in želi odsevati modernizem fin de siecla ter njegove notranje muke. v posamezniku. ob predpostavki. Freud je bil očitno metafizični pesnik. to že vključuje pojem. ki je hkrati odgovorna za zasebne bridkosti posameznikov. v celotni civilizaciji in v vsem organskem življenju. Freud ni bil posebno obdarjen s filozofsko sofisticiranostjo ali izbirčnostjo in je imel malo. in tavtologija gonov. ki vzbuja strah. Toda trditev.) Klicati duha. kar je bolj sporno. da notranji občutki spremljajo vsak in sleherni gon.. ni več resnična. Človek lahko dejansko deluje le z goni. pač odvisno od primera. katera od teh terminologij je boljša za učinkovito karakterizacijo vedenja.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA lahko vidimo v terminih prve osebe (kot ga običajno vidijo empiriki) kot odgovor na notranje občutke ugodja in bolečine. kijih resnično ima: to je tavtološka resnica. prevedena v jezik občutkov. Freud uporablja jezik gonov tako za dolgoročne težnje oziroma vzorce vedenja kot tudi za njihov notranji odmev oziroma mehanizme..) Ni jasno. da je vsak gon doživljen notranje. Toda prevedeno v jezik občutkov.. je vprašljiva. resnično deluje kot spis iz divje prizanesljive Naturphilosophie. bolj spornem smislu uporabljene tavtološke inačice iste formule. Tragični mladi pisatelj je pri Čehovu isto povedal precej bolj jedrnato. to vodi k načelu ugodja. zasužnjenju od notranjih zadovoljitev. smisla za problem. da si bomo za njim prizadevali ali se ga izogibali. uporablja in kombinira oba jezika. da bi dal prednost jeziku gonov pred jezikom občutkov. mislim pa. (Če opišemo občutek kot ugodje vzbujajoč ali boleč. če sploh kaj. ki ga 81 . Eros in njegova zlovešča protisila se oba pojavljata na treh ravneh.. za vznikom naše celotne civilizacije.

Glede na to. bi lahko problem res obravnaval malo bolj resno. kako lahko potem terjamo veljavnost naših teorij. natančnosti in možnosti testiranja v obeh in njegovo površno preskakovanje med njima zadevi ne pomaga. čeprav mene. če bi jo opustili in se vrnili v prvotno stanje«. da je naše spoznanje določeno in omejeno z našo intelektualno strukturo. da ostane polno dvoumnosti? Na splošno ga interpretira kot podvrženost notranjim gonom. kar ima tako mogočne posledice. sprašuje razdraženo. d a j e spoznanje določeno tudi z našo nezavedno psihično strukturo. namreč za odnos med podatki in pojasnjevalnimi pojmi.. in da obe naziranji vzpostavita problem. v mnogočem odgovorno za našo bedo in da bi bili veliko srečnejši. Kar razume s civilizacijo. da bi lahko bilo nezavedno le pojasnjevalna priprava in ne ime resnične stvari. sploh ni ponotranjil. potem ko ga vpelje tako. »daje to. kar imenujemo civilizacija. denimo. Prav tako je na koncu Prihodnosti neke iluzije neodločno in brez globine obravnaval temo. da je edina človeka vredna religija (verjetno psihološko učinkovita) religija običajnega človeka. Pri tem zahteva le nizko raven konkretnosti. spravlja v zadrego. Kako bi lahko nekaj. česar pa Freud. ki jo moramo sprejeti. tako da je drugje pripomnil. ki je Freud ni maral. kot je videti. Zapisal je nekaj dojemljivih opažanj o filozofu Vaihingerju. drža. Nato zamenja svojo temo za opisno razpravo o civilizaciji in za potrditev svoje glavne teze. Kaj naredi s svojim hedonističnim načelom. namreč. Ta splošna trditev zamenja ali povzame prejšnji pregled frustracij ali delnih zadovoljitev. kako uporablja idejo.. Mach in drugi so dunajski misli podarili mogočen logični nadjaz. se delno izkaže za vzpostavitev družbenega 82 .ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA je v avstrijsko filozofijo silovito vcepil Ernst Mach. Freud uporablja fizikalistični jezik tako v opisnem kot pojasnjevalnem smislu in nato na enak način ponovno še subjektivistični jezik. Njegovo pomanjkanje potrpljenja s sofisticiranim pristopom k razlagi se pokaže. bilo le konstrukt naših pojasnjevalnih strategij? Gre za nekakšno grobozrnato kvaliteto v njegovi misli. v njegovi razdraženosti ob predlogu. na primer. ki bi religijo pripustil skozi zadnja vrata kot pragmatično fikcijo.

nerazvezljive vezi med enim moškim in eno žensko in da ji ne ugaja spolnost kot vir ugodja kot takega in da jo je pripravljena trpeti le zato. Kakor koli že. da bo spolne odnose dovolila le na osnovi posamezne. zahtevni ideali. Veliko je lepo. To se mi ne zdi niti prepričljiva razlaga niti spodbudna pridiga v prid religije človeštva ali univerzalne ljubezni. kot oblikovanja civilizacije v smislu velikih družbenih enot. ki po Freudu utemeljijo del bistva civilizacije. v kateri se vrne k zgodnejšim ugotovitvam iz Totema in tabuja. kako je red ohranjen ali legitimiran. bo vedno ostal nekdo. Po digresiji. nadaljuje k uporabi ljubezni kot družbenega cementa. ki jo preganjajo vzvišeni abstraktni. Če ljubite en sam objekt. vsiljenih posameznikom. da oblikujejo velike enote. pravi Freud. toda če ljubite človeštvo. kako je družba sploh možna. njeno omejitev s pravili. 83 . oslabljena z razpršitvijo in omejena s pravili. toda lahko bi rekli. Na tej točki si Freud privošči ostro karakterizacijo (svoje) »današnje civilizacije«: tako pravi. Prva izkušnja je človeka napeljala k temu. Pravi odgovor je: skozi modifikacijo spolne ljubezni. kot zavarovanje pred tveganjem. Ena ženska vas lahko pusti na cedilu in bržkone vas bo res. Človeška ljubezen naj bi se dozdevno začela.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA reda. Ljubezen. »da bi moral genitalno erotiko narediti za osrednjo točko svojega življenja«. Pa nobenega podrobnejšega opisa mehanizmov. vendar pustimo to. da imajo nekatere več nelagodja kot druge. Tu pride do svojega prvega prispevka k odgovoru na vprašanji. redčenje oziroma razpršitev ljubezni dopolni njeno ure1 janje. ker doslej še ni pravega nadomestka zanjo kot sredstva za širjenje rase. Toda zdaj se zgodi nekaj zanimivega: da bi se zavarovali. da se podvrže redčenju in pravilom. ste mu prepuščeni na milost in nemilost. da da jasno vedeti. če je imel Freud prav. ki ljubezen zavežejo. Vsaka civilizacija ima svoje nelagodje. pravil. ki vas še ni razočaral.razpršite tveganje. toda če posplošite svojo ljubezen . ki jo želi pojasniti in ovrednotiti. se zdi. omogoči ljudem. in delno za neke vrste višjo civilizacijo. ljudje posplošijo ljubezen.

Za porajanje večjih enot je potrebno več. ki jo je dokazano nemogoče uresničiti. a veliko je civilizirano. Ta red pa izmenoma nekaj dolguje sovražnikom v nas samih. Zadnji hudobnež je v nas samih. Majhno je morda lepo. namesto da si nekaj ljudi spolno poželite. da je to skrajna podoba. kako lahko to prvotno vezivo uporabimo bolj splošno: na splošno povezuje le tiste. to je družbeni red. Dejanski argument Nelagodja v kulturi je nenavaden in ne prav natančen ali povsem koherenten. hkrati pa mora biti razširjena na mnogo širši razred ljudi. pravi Freud (poglavje IV). da je civilizacija. pravi Freud.. ko si od blizu ogledamo glavni argument. da druga ljubezen temelji na prvi). Vse pa se konča v civilizaciji. Stalnost poželenja se zdi prvo družbeno vezivo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Freud priznava. je ljubezen tista. eden od sovražnikov ter d a j e med njimi ključna in vplivna. dobesedno spolnega cilja. ki poraja družbene enote. kar naša civilizacija hoče. temveč tudi nekaj. navidezno luciden in komajda sporen. Prvotno. da nam ne prekriža načrtov le civilizacija. Toda zdi se. ko preneha biti pretrgana in postane trajna. kar je v nas samih. Vseeno se zdi. se pojavijo zanimive luknje in nekoherentnosti. Nadaljuje s kuriozno opazko. ki jih druži genitalna ljubezen in v najboljšem primeru še plodovi te ljubezni. ki nas 84 . morate platonsko ljubiti mnogo ljudi (čeprav Freud vztraja.je seveda zelo preprost. Toda v trenutku. moramo pretehtati.. Najbolj suhoparen povzetek civilizacija onemogoča zadovoljevanje naših nagonskih potreb in nas s tem dela nesrečne in nevrotične . da ni dvoma. Tako mora biti ljubezen dvojno transformirana: njen namen mora biti inhibirán in oropan svojega ozkega. ki pa ga na tej točki obravnava precej površno). saj pravi. Sovražniki naše zadovoljitve so mnogoteri. Zdi se. da je to tisto. da je pridobitev družbene obsežnosti pomemben element civilizacije. Če za trenutek pustimo ob strani prehod od avtoritarne patriarhije k bratstvu krivde (za Freuda ključni prehod. agresivnosti in njenemu onemogočanju ter njeni vlogi v onemogočanju ljubezni. da je »eno glavnih prizadevanj civilizacije ljudi združiti v velike enote«. poraja družinsko enoto. da Freud meni. Spolna ljubezen. Skratka.

Zanje bi lahko bila »osvoboditev« katastrofa in ne lajšanje človeškega obstoja. Skratka. kar si si poželel. da priskrbi začetne spodbude za oblikovanje vezi. V bistvu pa je bila permisivnost selektivna in omejena. ki so po njegovem mnenju bistvo civilizacije. kako je jezno opozoril svojega kolega. je pomenil tudi. a mora biti vsaj delno onemogočena. če naj bodo te vezi razširjene onkraj minimuma? Ta nejasnost. Opisu Freuda kot Osvoboditelja so občasno oporekali s trditvijo. je še večja. ki so jim prvi poveljevali. nikakor samoumeven užitek. kije vojski K. Demografski položaj. čeprav si kajpada lahko pomagamo z njegovimi drugimi deli. ki omejuje spolnost na minimum. in obsoja spolnost kot vir ugodja. daje vse svoje izobražene rekrute naredila za častnike in še vedno ohranila množico kmetov. da je to krhek in pomemben. da je obstajala velikanska rezervna armada kmečkih deklet. da je ta spodobno poročena. in sicer s tonom. Še celo leta 1944 sem slišal šlezijskega rekruta.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA onemogoča in ki je vir našega nelagodja. ki so bile na voljo za služkinje . ko v dramo vpeljemo naslednjega pomembnega 85 . Omejena in posplošena ljubezen vodi k tistim večjim enotam. da je bil Dunaj Straussa in Schnitzlerja tako permisiven. (cesarski in kraljevski) dovoljeval. ki si je drznil omeniti njegovo sestro. Od prodajalk cvetja si brez težav lahko dobil vse. ki je dal vedeti. Toda vrnimo se k Freudovemu argumentu. Freudovo besedilo je boljši vodnik po družbenih in psihičnih realnostih državljanov dvojne monarhije kakor Fledermaus.ali prostitucijo. ki še omogoča preživetje (en in samo en heteroseksualni partner). und K. Ali se libido obrne navznoter ali inhibicijsko moč priskrbi agresivnost? Ali je ljubezen prijatelj ali sovražnik civilizacije zdi se. ki zadeva vlogo ljubezni pri doseganju družabnosti. Toda katere sile zagotavljajo to omejevanje in posplošenje? Tega nam Freudov argument v resnici ne pove. Takšna je splošna podoba in navkljub njeni pretiranosti (ki jo Freud priznava) sploh ni slab opis stanja duha mnogih ljudi v drugi polovici devetnajstega stoletja. da ni potreboval osvoboditve. Sama omemba sestre je dala povod za strah in jezo.

da mu pomaga pri uničevanju njegovih sovražnikov. ki ji je pripisano tako ohranjanje žive substance kot gradnja večjih enot. To ne more biti povsem res. Bi Ljubezen sama. kar Platon imenuje drzni element. je v zanimivem nasprotju z njeno vlogo v Platonovi shemi v Državi. namreč agresijo. Freudova težnja k togo dvojnemu. povsem dobra. jasno. da se Freud vztrajno približuje neki vrsti manihejske dvojnosti . da mora biti ljubezen. Uničevalnemu gonu je tu dopuščena tudi koristnost. Tu se pojavi skrajno nasprotje med Erosom in Tanatosom. ne. vodila k vsesplošni harmoniji? S Freudovimi lastnimi besedami je odgovor. da jih sploh ni. kjer tisto. manihejskemu opisu našega psihičnega življenja in celo vsega življenja se odločno in brez skrivanja pokaže v poglavju VI. ki je že tako ali tako na delu. Ali libido spodnaša samega sebe.. igra pomembno vlogo pri ohranjanju notranjega reda in zunanje obrambe ter kot posrednik med tistima.ljubezen dobra. tako da vprašanje ostaja . kar bi Freud imenoval nadjaz in ono.ki ni združljiva niti s tistim. ali pa agresija spodnaša samo sebe? Ali je nadjaz močan zaradi ponotranjenega strahu ali zaradi spodnešene ljubezni oziroma agresivnosti? Besedilo omahuje pod težo teh problemov ali pa celo trdi. drugi partner v zapletu. vsaj dokler lahko organizmu pomaga preživeti s tem. hkrati pa mu je določena tudi njegova protisila ali Doppelgänger. da agresijo tako absolutno obsoja.katera sila je odgovorna za omejevanje? Freudova težnja. agresivnost slaba . ki pripomore k razkroju in uničenju. ali ga spodnaša agresija. vsaj kolikor sta oba partnerja potrebna vsaj nekoliko onemogočanja in reguliranja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA igralca. Toda hkrati ga neuspeh pri iskanju takšne vloge obrne navznoter in okrepi samouničevalnost. kar govori drugod. V Nelagodju v kulturi se zdi. toda prav ta navidezno nedvoumna zloba daje na drugi strani močan vtis. Ali je ljubezen 86 . da nima prav veliko smisla niti v Freudovih lastnih terminih. kjer se libido združi v enotno silo. niti z zahtevami njegovega argumenta niti z dejstvi v zadevi. osvobojena sovražne Agresije.. Težava s to pretirano manihejsko inačico je. Agresija je pomembna (kdo bi to zanikal?). nagon po smrti..

Kako lahko čutite. za katerimi si prizadevamo? Ne. tako rekoč predpodel. Družba je bratovščina greha.. da njenega objekta ni dovoljeno primerno uživati v izvirnem in nagon zadovoljujočem spolnem smislu. ki naj pojasni pojav družbenega reda. Tako je agresija. ko so ubili avtoritarnega očeta.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA obče dobra in poraja le zlivanje in civilizirane večje enote. potem vam prvi greh ne more dati 87 . problem pa je v tem. za katere se je prisiljena prizadevati. še posebej. da grešite. saj so v naravni obliki enote. če pred tem vesti ni bilo? Umor bi lahko storili. daje podel. da jim bo žal? Najbolj podel umor je bil potreben za ustanovitev družbe . katera (predhodna!) obveznost lahko jamči in vpelje avtoriteto same pogodbe? Freudova teorija je inačica teorije pogodbe. da ne omenimo dejstva. Če potrebujete vest. nameščenih v nezavednem. Freud verjame. ne bo dal ničesar. razen kričeče krožnosti. Protislovje med izvirom vesti v ponotranjenju zunanje avtoritete in njenim izvirom v notranji moči prav tiste agresije. da je protislovje le navidezno.pod pogojem.. občutek krivde. ki je tako potrebna za civilizacijo in ki civilizacijo dela tako bolečo. če je obrnjena navznoter. da umor ni bil tako težaven. V poglavju VII se Freud zares osredotoči na uporabnost agresije pri proizvajanju tiste samodiscipline. v vsakem primeru pa pomaga pri doseganju pozitivnega objekta za oblikovanje večjih enot. tedaj umor sam. čeprav je nujno zapisana v jeziku čustev. Občutek krivde izhaja iz skupnega dejanja bratov v prvotni hordi. in ne idej. toda kako jih boste pripravili do tega. Toda tudi tu je nazadovanje! Kako lahko prvotni umor pojasni pojav vesti. premajhne. ki je spodnešena. ga ne moti ter meni. enote. da je le površinsko. očitno ne. kakšen smisel damo podlosti. da sploh veste. Potem pa seže k najbolj mikavnemu delu svoje teorijeVse predstavljene teorije pogodbe se srečujejo s problemom nazadovanja: če pogodba sama izzove moralno obveznost. če še nimate vesti? Če je vaš problem izvir in vzpostavitev vesti. pa so nezadovoljive. delno vendarle dobra. ki jih uveljavlja. Družbo vzpostavi vest (kar je dovolj verjetno).

celo brez dejanja. zadostna. Zdaj lahko grešiš. toda čeprav niso imeli vesti. postulirati samoizdelano čustvo. ki celo ambivalentnost kaznuje tako ostro.« In kako so ga tako ljubili kot sovražili! Tako so ga sovražili. ki premaga zastoje in spravi proces v tek. ne da bi v resnici kar koli storil. da so ga ubili. opremljen si s potrebnim organom za odkrivanje greha. ko ji nasproti stoji primerno ustanovljen nadjaz. so imeli ambivalentnost. je v ospredje v obliki kesanja za dejanje prišla njihova ljubezen. kot kaznuje 88 . Inherentna in neizbežna ambivalentnost igra v Freudovem sistemu isto vlogo kot izvirni greh v teologiji: zagotovi vsenavzočnost greha. Tako je dejanje uboja začetno gibalo. ki bi moralo porajati vest in s tem pravo družbo. »Ko je bilo njihovo sovraštvo potešeno z agresivnim dejanjem. ki se navsezadnje (kot poudarja) ne muči z razlikovanjem med željo in dejanjem ter kaznuje vsakega od obeh z enako močjo. in če bi že imeli vest. Storilci prvotnega umora očeta še niso imeli vesti: navsezadnje naj bi sodelovali pri dejanju. da bi omogočil obveznost in moralnost. jim dejanje ne bi koristilo . Toda da bi vse to delovalo. Freud je jasen. To je nujno. »Sinovi so ga sovražili. zdaj lahko (in to tudi storiš) grešiš. Zelo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA vesti! Strašno vprašanje. ki celotno Freudovo teorijo spravlja pod vprašaj. Kaj pa je en umor več za pračloveka. je postala zdaj. Ah. in še bolje. ki začasno živi med Naravo in Noumenalnim in posreduje med brezgrešnim Umom in amoralno čutnostjo. (Toda če bi vesti ne imeli. ki bolj ali manj nima vesti? V tem grmu tiči zajec!) Tako ali drugače.storili bi ga z lahkoto. ali je bilo dejanje v resnici izvršeno: ambivalentnost občutka sama.« Kant je moral. Pregrešna misel zadostuje. da v naslednjih generacijah ni več važno. iz obžalovanja rojena vest. Ustvarila je nadjaz. je nujno treba imeti nadjaz. da pozna odgovor. Ali obstaja izhod iz tega? Freud se problema zaveda in misli. ne kaže dobro. toda ljubili so ga toliko. zunanje glavnemu psihičnemu stroju. ko so ga ubili. bi si morda prihranili trud. Freud za isti cilj uporabi ambivalentnost. toda tudi ljubili. da je bila potem. saj sicer družba ne bi mogla delovati.

Am Anfang war die That. tako vsaj trdi Freud.. Toda preden nadaljujemo k ovrednotenju celotne pozicije. Toda za preoblikovanje gole ambivalentnosti (ali strahu pred zunanjo avtoriteto) v vest. ki vzbuja krivdo. delno v luči drugih Freudovih pomembnih in bolj sorodnih del. njen »enako pomemben nasprotnik« pa bi pomenil pravo nevarnost . Kot da bi bila ljubezen povsem dobrodejna. da sta oba bistvena za življenje. aber später ist die That überflüssig. na začetku je bilo dejanje . ni družbe.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA resnično dejanje.čeprav argumentacija (če je veljavna) dejansko kaže.dobi v Freudovih rokah zelo določen in natančen pomen. je treba. (Na začetku je bilo dejanje. Za dejanje ni nobene potrebe več. Freud ni le kritik prestroge morale (čeprav je to morda najpomembnejši vidik njegovega dela in vpliva). reči kaj več o podrobnostih same pozicije. v nadjaz. To je strogo povezano z nenavadno značilnostjo njegove posebne inačice družbene pogodbe. je tudi strašen moralnostni snob. je dejanje. ni človeštva. je tudi nenavadno ponosen na njih. Očitno čuti. k čemur se bomo vrnili: Freud kot prerok skrčenih zahtev nadjaza. namreč. Ni le človek.Am Angang war die That. da je dejansko nepo89 . bodisi pri posameznih nevrotikih bodisi širše pri civiliziranem človeštvu. ne potrebuje več začetnega gibala. Brez naših nelagodij bi bili déclassé. Zaključni sklep knjige je nekaj. Občutek je vse. za pojav večjih celot. toda kasneje postane dejanje odvečno. na kaj mislim) privilegij uživati boljšo in izrazitejšo vrsto nelagodja in bi niti mrtvi ne hoteli biti brez njega. Goethejeva izboljšava biblije . da imamo mi (boljši razred ljudi. Brez dejanja.) Ko stroj enkrat deluje. absolutno potrebno. za civilizacijo. če veste. Zgodovinska realnost prvobitnega umora je bistvni del njegove teorije. Gefühl ist alles.. Nelagodja so znamenje kulturnega ranga. Zgodovinska realnost prvobitne in krvave pogodbe je nujno potreben in bistven sestavni del njegove teorije. Prav končni pasus ponovno popusti binarnemu manihejstvu. saj hrani samega sebe. ki opozarja na nelagodja civilizacije.

če govorimo relativno. mislim. ki so spodobni zaradi takšnega zunanjega. vendar v resnici ni v središču njegove pozornosti. Seveda ga pozna in graja. vsiljen s strahom ali čim zunanjim. Država je komajda omenjena in se pojavi le v bežnem kontekstu. odveze zunanjih sankcij in deluje skozi notranje. in dejstvo. Se več. kar ga zanima in kar spoštuje. Njegova inačica samoizdelanega občutka obveznosti. ne zanima prav posebej. Vsaj pretirana vestnost se zdi povezana z zahtevnim. Tudi on sam komajda prikrito zaničuje ljudi. ne samo zato. je ojdipska.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA vezana s problemom države. ni njegova glavna skrb. temveč skupna krivda. In čeprav jo ima za patogeno in sovražno zadovoljstvu in teži k temu. porazdelitev dveh tipov ni naključna. takšno izbiro prezirljivo zavrnil. pri katerem je. da bi zmanjšal njene zahteve (podvig. Bistvo je. ker ima raje boljšo družbo tistih.) Ta z zunanjim strahom vzdrževani red. Tako pridemo do notranjega problema njegove teorije. v veliki meri uspel). je ponosen na takšne probleme in mislim. vendar je to že druga zadeva. se boji njegovih posledic (ta strah je še posebej močan v Prihodnosti neke iluzije). Institucije zunanje prisile ga ne zanimajo preveč. da Freuda družbeni red. To. politično navdihnjenega strahu. združba racionalnih akterjev.čeprav v Freudovi inačici vez ni skupni um. osamljenim in ljubosumnim božanstvom in po drugi strani s pojavom družb. ki se. temveč tudi zato. Vsi ljudje imajo nadjaz. ki potrebujejo korenček in palico. ker je klinični zdravnik in ne politični znanstvenik. in jo nerad poniža s tistimi. da bi. v 90 . ki poznajo innere Fiihrung. toda eni ga imajo več od drugih. ki se pojavi v prvobitni patriarhalni tiraniji. kot je bilo Kantovo cesarstvo smotrov. ki drug pri drugem globoko spoštujejo racionalnost . da se takšen politični sistem ponavlja skozi zgodovino v obliki avtoritarne vladavine ter je potreben nižjim kulturnim redom. ki je obstajala pred prvim tiranicidom-patricidom. temveč zelo sistematična. (Boji se jih. kot ga opisuje Kant. je tiste vrste družbeni red. če bi mu ponudili možnost vrnitve v razmere šibkega nadjaza in močnih zunanjih strahov. ne noumenalna. Ukvarja se s civilno družbo navznoter obrnjenih vestnih ljudi.

pač pa vsaj dvakrat: Émile Durkheim je na primer razvil teorijo prvotnega pojava notranje prisile v Elementarnih oblikah religioznega življenja. imel oster občutek za njihov splošni pomen in je brez dvoma verjel.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA katerih je vloga zunanje avtoritete zmanjšana. ki je podobna Freudovi vsaj v dveh ozirih. v katerem je ponudil razlago. da je Freud sicer imel občutek. Freud je. Freud je bil dozdevno naklonjen psihogeni razlagi. čeprav ga ekonomski vidiki druge pogodbe sicer niso zanimali. da so povezani s pojavom moralno zahtevnega monoteizma. Z drugimi besedami. da zgodbe ne bi povedal dvakrat. povečana pa vloga notranje ter so. Od tod njegov Mojzes in monoteizem.) Skratka. Problem je. vendar je imel eno samo rešitev in jo je tako moral ponoviti in ji naložiti dvojno delo. ki se zaključi kot ponovljena predstava Totema in tabuja. da obstajata dva problema. Freud ta razloček hkrati upošteva in ne upošteva. namreč s sklicevanjem na nezavedne procese in z zavezanostjo Nietzscheju. (Ali pa gre za obratno zvezo? Gre za sporno vprašanje med Marxom in Webrom. Toda morilci . ki ga predlaga. toda mehanizem. se ni več zamujal z razkrinkanjem prikritega 91 . je precej drugačen od Webrovega. pač pa tudi njegove višje različice morajo biti pojasnjene. domnevno kot posledica.niso računali na bistroumnost detektiva Sigmunda. Opazil je bistveni ključ. obstoj zelo vestne skupnosti. drugo pa je obravnaval v svojem najbolj slavnem delu Protestantska etika in duh kapitalizma. Mojzes in monoteizem je eno pomembnih del kriminalne literature tega stoletja. problem vzpostavitve družbenega reda se pojavi ne enkrat. Toda kot Freud se tudi Weber ni mogel upreti temu. mnogo bolj zanimivo kot Agatha Christie ali Dorothy Sayers. Max Weber se s prvo pogodbo sploh ni ukvarjal. enkrat. ki je zavrnil magijo. in enkrat med vajo v kostumih v stari zavezi.to je bil celoten kolektiv . ne le družbeni red kot tak. manj usmerjene k prisili in bolj k produkciji. Zagrešen je bil umor in stoletja ostal prikrit. in ko je bil enkrat na sledi. kot se je zgodila med reformacijo. z drugim prehodom pa se je ukvarjal v Družbeni delitvi dela.

Prav goli obstoj družbe je ključ k zagrešitvi umora. toda resnica hoče ven . Ko smo enkrat na sledi resnice. v najboljši analitski tradiciji. Židje so izumili ali si prikrojili in popularizirali moralistično. da imajo na vesti. nekatere zgodovinske trditve . Ali je sploh mogoče dvomiti o načinu. v vsakem primeru vsaj dojemljivemu preiskovalcu s psihoanalitičnim uvidom. ni vesti brez skupne krivde in potemtakem skupnega umora. Seveda so spomin na zločin potlačili. če ne bi bil potlačen! Pomanjkanje površinskih dokazov je sama najjasnejši dokaz. saj če obstaja družba. kaj pa bi pričakovali: zločin bi komajda imel tako globok psihični vpliv.. vse vesti so iste. Nobenega neposrednega dokaza za umor? Pa jasno. kako so se dokopali do takšnega stanja? Ni dvoma. kako se izdajajo. a so jo kmalu zavrnili). žrtev je morala biti prav tista oseba. tako oslepljujoče jasno. temelji na neke vrste dvojno destiliranem nadjazu. ni pretirano vestne. Judovski moralizem. vendar niso imeli pojma. Morali so zagrešiti kolektivni umor in še več. prvenstveno z dejstvom. ki mu je bil podoben. S takšno zgodovino. sovraštva do samega sebe in nevroze v takšni skupini? 92 . se je moral zgoditi umor: obstoj vestnega. toda Judi so očeta pokončali dvakrat. Vse je. potem ko je povedano. vsaj kulturno.prav njihov moralizem jih izdaja. ki je tako izrazit skozi zgodovino. da so bistri. Ojdip vlada dobro). Ni skupnosti (a fortiori.potrjujejo stvar. Morilci so morda menili. ki jih je pripeljala k tej čisti veri Mojzes. strogo. namreč zahtevnega duhovnega voditelja in inovatorja. da so sploh imeli strogo vest (bolj kot pa s tistim.. ki s prezirom zavrača zunanje sankcije) brez vesti.ki bi bile same na sebi fragmentarne.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA dejanja in hudodelcev. Vsi narodi. vsaj za Sigmunda ne. kdo bi se čudil prodornosti vestnosti. dvoumne in nedokazane . kar so mislili. kar je komajda pomembno. izhajajo iz udeležencev prvobitnega umora. magiji izogibajočega se. V tej religiji je osrednja morala in ne magija. moralističnega bolj kot pa manipulativnega duha uredi zadevo. drugič ne z dobesednim umorom očeta. ko so prikrili svoje dejanje. monoteistično religijo (dejansko so jo vpeljali Egipčani pod vplivom lastne imperialne ekspanzije. moralistične skupnosti. pač pa nekoga.

Meni se to ne zdi nujno tako. drugim pa ne. da transmisija prvobitne krivde in njenega zavedanja predpostavlja transmisijo pridobljenih lastnosti.. Problem s Freudovo teorijo moralnosti in religije je... (To sem vedno le stežka požrl: ali je bil ukrajinski kmet. če je ne bi bilo. kot jo je že tako ali tako? To nikdar ni zvenelo prav resnično. temveč v zgodovinski potlačitvi Mojzesovega umora. Freud ne pove jasno. čeprav nezavedno.pa je to mogoče razširiti na sunitstvo ali celo na religije ostalega sveta? Ali se je zgodil tudi zgodovinsko potlačen umor Bude ali Konfucija ali pa se je tem visokim moralnim načelom uspelo vsiliti brez podpore umora Učitelja? O Freudovi metodi je treba nekaj povedati. še vedno častil Peruna in popival in tepel svojo ženo še bolj. kot sta judaizem ali sunitski islam. Mehanizem transmisije je bil lahko kulturen: zdrs od gole ambivalentnosti. ki se je odpravil na pogrom. Njihov greh ni bil umor boga. daje antisemitizem nezavedno navdahnjen z odporom do zgodovinskih začetnikov izjemno zahtevne vere. Tako krivda Judov ni toliko v umoru Kristusa. Kristjani vsaj odkrito priznajo dejstvo umora boga. Ali je javno praznovanje božanskega mučeništva (krščanstvo. Zanikajo odločilen umor. pač pa potlačitev nadomestnega umora. Freudu na splošno pripisujejo teorijo. ne ustreza pa veram. brez katerega vest in družba ne bi bili mogoči. ali sedanja vključitev teme umirajočega boga v vero okrepi ali oslabi občutek prvobitne krivde. Pri judaizmu je seveda prav potlačitev odločilnega dejstva tisto. daje moral biti Freud impliciten lamarkist. čeprav krivdo zanj zvračajo specifično na Jude. Dejansko ustreza religijam božanskega (ali skoraj božanskega) mučeništva. 93 . da ustreza nekaterim primerom. v katerih tega elementa ni. s sovraštvom do vere. šiitski islam) bolj ali manj učinkovito kot zatiranje spomina (judaizem in verjetno pretežni islam)? Kot tako pogosto v psihoanalizi.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA Iz tega sledi vrsta zanimivih stvari. Včasih trdijo. res motiviran. ker bi. kot sta krščanstvo ali šiitski islam.. Judi zanikajo sam dogodek. kar po njegovem pojasni vse .) Pravzaprav je Freudova teorija tu precej bolj subtilna. lahko dokazno gradivo uporabimo na oba načina.

Perpetuiranje in razpršitev spomina in družbenomoralnih učinkov prvobitnega zločina predpostavljata kulturno (čeprav ne nujno genetsko) transmisijo informacij. ali na vprašanje odgovori pravilno ali ne (sklicujoč se na kakršen koli obred kot tak in ne. Kar pa res reče. kar je za Freuda samoumevno. ki je brez dvoma prostor perpetuiranja spomina na skupno krivdo. na v umor spre94 . ki jih vključuje. ki bi bila kaj več kot omemba obstoja kolektivne misli. daje privrženec socialnega prenašanja. ki bi pojasnila. obtožimo naivnega mentalizma. ki bi se pojavila ex nihilo. ki bi kot tako uredilo naravo in implikacije te krivde. Freuda lahko tu. Predpostavil je mašinerijo za posest in transmisijo skupnih. res lahko preformulirana v nekaterih takšnih terminih. Čeprav Freud ni kriv lamarkizma. kot Freud. ni ponudil.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA zlite ljubezni in sovraštva k permanentni krivdi pod vplivom posebej strašnega dejanja in perpetuiranje njegovega zavedanja je mogoče pojasniti s termini kulturnih mehanizmov. Jezik in posest konceptualnega orodja (zavestnega ali ne). ki delujejo na nespremenjeni genetski osnovi. nauka o genetičnem prenašanju pridobljenih lastnosti. kolektivnih predstav. je vsekakor združljivo s takšno interpretacijo. Durkheim spremeni v osrednji problem Elementarnih oblik religioznega življenja: kako lahko posedujemo skupne. Freud seje zavedal problemov in njegova (kot običajno shematična in napol metaforična) rešitev je bila. a rešitve. ki potem vodijo naše družbeno vedenje? Ne glede na to. disciplinirane. čeprav omejenih in določenih. je lahkotno jemal kot samoumevna. prisilne koncepte. Tisto. ga je mogoče enostavno obdolžiti. Emilom Durkheimom. saj se mu zdijo naše intelektualne sposobnosti dane in neproblematične. kako je tako pomemben dosežek možen. kakor tudi drugje. ki zgodnjemu človeku prav tako kot Freud ne pripisuje razumnosti. Toda kako je to mogoče? Freud vidi problem. zaklinjajoč se na pomen kolektivne misli in prepoznavajoč težave. ne ponudi. celo če te interpetacije ne narekujejo njegove besede. Na tej točki je Freuda koristno primerjati z drugim avtorjem moderne inačice družbene pogodbe. toda teorije. čeprav sam tega ne naredi.

a prepusti vsaki posamezni družbi. ki bi pomagala razložiti njegov glavni empirični problem. locira objekt. kar vodi h komičnim odgovorom ne glede na to. ki jo Freud predpostavi. družbenih redov. namreč. da ga sama izpolni. To omogoči tisto transmisijo družbenega dogovora. Čisto prvi in veliki prehod. za katero gre in ki jo Freud implicitno izključi. Resnična izvirna vsečloveška družbena pogodba je bil pojav gole možnosti kulturne prisile in transmisije. Iz vsega tega sledi. ki spodnaša ono. da nekatere družbe ustrezajo njegovemu modelu. da je Freud vprašanje napačno razumel in formuliral. da je pripomogel k prehodu od ene vrste pogodbe k drugi. Ni enostavnega modela. ki imajo vsak svojo mešanico prisile in prepričanja. ki omogoča celo vrsto bolj specifičnih pogodb.FREUDOVA D R U Ž B E N A P O G O D B A menjen obred). druge pa ne. h kateremu naj bi nas vodilo? Kulturo in kulturno transmisijo omogoči prav to. Durkheimova formulacija se osredotoči na problem. je vprašanje oblikoval izjemo dobro in domnevam. na kakšen način nanj odgovarjamo) in takšno. Freud je v nasprotju z Durkheimom postavil napačno vprašanje. da se v sleherni skupini hkrati pojavi vrsta. kot stari teoretiki. kako lahko razločimo obvezno in prisilno vedenje in kako lahko pripadniki iste družbe to storijo soglasno. katere vedenje je genetsko pomanjkljivo določeno in kije opremljena z mehanizmom omejevanja tega širokega potenciala vedenja. ponudi vsaki družbi nekakšen splošni vprašalnik. ki zadeva razpršenost informacij o prvobitni krivdi. omogoči veliko raznoličnost kultur in temeljnih družbenih dogovorov. od avtoritarnega hierarhičnega 95 . a je ne more pojasniti. Freudov zgodovinski pomen je ironično v tem. ki je dejansko porodil človeka in družbo. eno samo družbeno pogodbo za vse družbe (s tem se je zapletel v nerodno vprašanje. ki omogoča kulturno raznoličnost in negenetsko transmisijo. Freudova skrb pa je identifikacija vsiljevalnega gona. medtem ko se ne zmeni za prvo in v resnici težje vprašanje: Kako lahko sila. ki je nekakšen neizpolnjen list. vsaj kolikor je iskal. da se bo morala vsaka vrnitev k resnemu teoretiziranju o izvirih družbe vrniti k njegovi artikulaciji problema.

strogo rečeno. daje bistveno za njegovo teorijo. Živijo na račun napornega dela. so na neki način moralni paraziti. a goljufivi zastonj vkrcani izkoriščevalci prvobitnega umora. ki niso prispevali k oblikovanju vesti in družbe s pogubljenjem očeta. ne da bi pri tem kar koli prispevali. Usoda njegovega dela ponazarja raznoličnost pogodb . da se ne. so pripadniki družbenega kluba krivde. da bi moral biti pogubljen vaš lastni oče ali stari oče. da ni popolnoma nujno. vse prečloveške korenine in patogene učinke. so prosti jezdeci. ljudem. da se zgodi (in bi se komajda lahko zgodila) v vsaki družbi in vsaki generaciji. pri čemer vztraja. zgodovinski dogodek prvobitne usmrtitve nekaj. napornega umora drugih. je resnični. Ni družbene ureditve brez žrtvovanja očeta! Strogo rečeno bi se lahko zdelo. kajne? Ali se je moral zgoditi pred razkropitvijo Homo sapiens sapiensa ali se je moral ponoviti v vsakem izoliranem podsegmentu človeštva? Kako težko breme lahko pripiše96 . ne da bi plačali naročnino. permisivnemu in egalitarnemu. Glavna zgodovinska posledica njegove pripovedi o temelju družbenega reda je na splošno bila. ki je. Vsekakor so z njegovo teorijo geneze vesti in družbe resni problemi (pri čemer sta v njegovi predstavitvi problema obe enakovredni). Kot smo videli. Tako se nekateri civilizirani in vestni ljudje okoristijo s prvobitnim zločinom. temveč ga niso zagrešili niti njihovi neposredni predniki: kulturna razpršenost razširi govorice o koristnosti družbene ureditve drugim.kar je nezdružljivo z najpomembnejšim sunkom njegovega argumenta. ki ne samo. ali raje. ki niso plačali članarine. daje zmanjšal avtoriteto tistega reda. ki uživajo svojega Ojdipa kot nekateri ljudje gledajo televizijo. Toda kolikokrat se je prav to moralo zgoditi? En sam patricid bi bil komajda dovolj za vse človeštvo. ki si poceni zagotavljajo družbeni red in kes. Ti nedolžni.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA reda k premožnemu. Hkrati pa seveda ni nujno. Mi dobro vemo. da ga niso zagrešili sami. so ljudje. kije bil tedaj prevladujoč. s tem da mu je pripisal človeške. niso zaslužili z lastnim trudom in krivdo. ki so ga zagrešili drugi. kot je videti tako v Mojzesu in monoteizmu kot Totemu in tabuju.

ki se tiče žensk. Po Miltonu Friedmanu. navzlic temu pa tudi pokora za njegov umor: toda noben spolni G ATT 7 jih ne zavezuje k oddolžitvi.). Toda predpostavimo. ki daje prednost pri izbiri žensk notranjim povpraševalcem in dovoli izvoz nevest le. močno nagnjeni k perpetuiranju protekcionizma in ustanovitve ne toliko Geschlossener Handelstaat kot Geschlossener Heirats-Stamm. da prvobitni umor ni usklajen med različnimi prvobitnimi tolpami. da bi vsaj del človeštva rešili potrebe po dobesedni udeležbi v gnusnem dejanju? Obstaja pa še en precej akuten problem: morilski bratje. če bi se želele poročiti na tuje.). postavijo vest in družbo na noge natančno z odrekanjem dostopa k lastnim sestram in z vpeljavo eksogamije.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA mo kulturni razpršenosti krivde. kot daje vsa dežela še vedno patrilinearno pleme. Dejstvo. Nasprotno so ti. če se po primernem oglasu ni javil noben notranji ženin... je za antropologe do neke mere uganka. po Freudovi teoriji. Skratka. friedmaniti 8 spolnosti. predvestnih in torej še vedno endogamnih sosedov in so tako obsojeni na izumrtje. ki gaje izvedla. ko je svojim državljankam. velikodušno začela svobodno (vsekakor pa obvezno) menjavo žensk. Za 7 8 GATT je Splošni sporazum o carinah in trgovini (op. ki so pogubili očeta. da muslimanska plemena za razliko od večine drugih patrilinearnih družb na splošno težijo k temu običaju. Predpostavimo. 97 . ki se je vedla v podobnem slogu. ki je neke vrste dodatek k umoru dotlejšnjega monopolizatorja žensk in obenem zavračanje njegovih metod in pohlepne posesivnosti. ameriškem ekonomistu {op. v tej občutljivi zadevi. je prav tako. kar je sicer kar preveč verjetno. da si sosednje tolpe tega ne naložijo z enakim dejanjem. ne dobijo ničesar v zameno za svoje žrtvovanje od predprvobitno morilskih. Pravzaprav obstaja vsaj ena moderna država. Alžirija po pridobljeni neodvisnosti. Skupina. prev. Tako naši prezgodnji pionirji družbene morale in svobodne menjave žensk. naložila velike težave. prev. Alžirija se je vedla. ki so z obžalovanjem izvozili svoje novo tabuiziranje sestre in herojsko pokazali svojo nedavno pridobljeno vest.

da je antropologija obrnila hrbet vprašanjem o izvirih. Prav to bi pričakovali . Zaklinja se v metodo razkritja prežitkov in primerja misel z mestom. ko je Freud uporabljal antropološki material in ga mešal s psihoanalitično teorijo.. daje prva in. razen seveda. ki so antropologe prepričali. da v metodi svojih postopkov Freud v pretirani in provokativni obliki zagreši prav tiste metodološke grehe.. ki so se jim antropologi v istem času naučili izogibati. jih zavrnila kot špekulacije. Toda iz istega razloga bi muslimani po njegovi teoriji morali imeti šibke nadjaze . Nekateri antropologi so kasneje sicer kljubovali temu tabuju. vendar so ostali razmeroma izolirani. kot seje izkazalo.z dejstvom. da so prežitki izmišljeni ali interpretirani krožno na način. ustanovitvena generacija socialnih antropologov. čeprav pristen. ki so sprejeli to protirekonstrukcijsko držo do 98 . obstajajo pa tudi splošni. To so specifični problemi. ker trenutno česa takšnega sploh ni. Se več. To še enkrat pomeni. V socialni antropologiji seje v času. da Freudova teorija preprosto ne dovoli dejanske velike variabilnosti človeških kultur in vzorcev prepovedi. Kakšno je Freudovo teoretsko stališče glede izvira človeka ali človeške družbe? Njegovih pogledov ne moremo postaviti nasproti antropološki ortodoksiji.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Freuda pa to sploh ne predstavlja problema: glede na odsotnost patricida v islamski teologiji je vse to docela razumljivo. da se spremenijo v razlage sedanjosti. zgodilo to. če niso kot Židje resnično ubili svojega zakonodajalca in to dejstvo potlačili. ali z dejstvom. iztrgan iz svojega prvotnega konteksta.ni umora očeta. Nenavadno dejstvo je. tako da ne moremo govoriti o kakršnem koli splošnem konsenzu na tem področju. V resnici se sploh ne sooči s pomisleki. torej ni eksogamije. da je »prežitek«. Zanimivo je destvo. da so opustili takšne postopke . v katerem nam arheološki ostanki omogočajo rekonstrukcijo in razumevanje velikega dela njegove preteklosti. ki so same v sebi preveč nezanesljive. prvo poglavje Nelagodja v kulturi je v glavnem pravzaprav posvečeno predstavitvi in obrambi prav takšne metodologije. da bi jih rešili in jim sledili.

da teorija sama dovoli reinterpretacijo vseh podatkov na privilegirani osnovi (nezavedni pomeni posekajo manifestne pomene in so analitiku prednostno dostopni). tako da bi bilo mogoče njuno prisotnost in učinke neodvisno preveriti. čeprav zanj strašno zemeljski in silno močni sili. Ko se ti sili v njegovem delu odbijeta od nadjaza. kakor da bi bili lahko vsi prijeti kriminalci brez vsakega treninga z lahkoto rekrutirani in socializirani v policijo. ki sojo odrekli sebi. so še drugi splošni logični spodrsljaji. kot sta Eros in Tanatos.. ki so Freuda dejansko naredili za samo paradigmo ne-znanosti. Kot opisi so spoji teh zgodb s konkretnimi podrobnostmi resničnega sveta tako skrajno ohlapni. To je tako. v katerem se ustvarjalna ljubezen v večnem dvoboju sooča z uničevalno agresijo. Še več kot to: njegov pojem nezavednega doseže neke vrste dodatno deoperacionalizacijo s tem. Ali lahko naše nagone res tako z lahkoto obračamo naokoli? Dejstvo. da tema silama dovoli kakršno koli manifestacijo. ali pa so se le vzdržali jemanja njegovih genetskih zgodb dobesedno? Poleg grehov zoper antropološko metodo. hkrati pogosto občudovala Freuda. je še ena razvpita 99 . kot je bila uzakonjena v njegovem času (in ki bo morda ponovno modificirana). Zelo zelo stratosferski abstrakciji. medtem ko je agresija hkrati nujna za postavitev večjih ljubečih totalitet. se se znova pojavita kot akterki in krepiteljici svoje lastne potlačitve. sta postvarjeni. To je prepuščeno njegovi intuiciji. Freud se zaklinja na ti abstraktni.. pri čemer je razlaga pravzaprav bolj metafora kot pa pristna specifikacija načina pojavitve stvari. So mu dopustili metodološko svobodo. kljub temu pa ju nikdar ne poskuša operacionalizirati. povrh deskriptivne moči pa jim je pripisana še razlagalna.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA preteklosti. Njuna interpretacija je naravoslovna (ohlapne karakteristične težnje). Celo metafore se spotaknejo ob lastne noge: včasih se pred nami pojavi dramatični binarni svet. da jih je mogoče poljubno nanesti na vsak material. a hkrati tudi senzualistična (doživljeni goni). ki naj bi bila pojasnjena. temveč mora biti ukročena z navznoter obrnjeno agresijo. vendarle pa hkrati ljubezen ni popolnoma ali celo večinoma dobra.

ekskluzivno zvezo enega moškega z eno žensko. G. Njihov naturalizem jim je vzbudil nezaupanje do absolutističnih in zunanjeavtoritarnih pretenzij vesti. zelo ponosen). (Ni maral spolnega misticizma in je zanj krivil katolicizem in njegove čezmerne zahteve. da bi morala biti spolnost omejena na enkratno. Kaj torej ostane? Freud morda bolj kot kdor koli drug dojame način. ne po strahu. Nekateri ljudje so še vedno sprejemali njene zapovedi. ki je bila znamenje njegovega družbenega in kulturnega razreda. vendar njegovega pomena načeloma ne zanika. v njegovi zgodovinski špekulaciji ne prevzame pobude. da bi se to lahko zgodilo na tem svetu (kjer je boleča dvojnost naša neizbežna usoda. da ga bodo prav uspešno prestale. ki jo priporoča pri delu s posameznimi pacienti). s katerimi jo je povzel Freud: vzemite. praktično z istimi izrazi. Kant. vendarle pa so zaradi svojega naravoslovnega videnja človeka z nelagodjem opazovali čezmerne prepovedi. primer T. starejšega od Freuda za borih šest let. Na to so bili ponosni (in Freud sam je bil na to in na sublimacijo nagonov v ustvarjalnost. ki si ga 100 . Iluzija Allmacht des psychoanalytischen Denken. še vedno verjel. Obstaja preostanek spoštovanja do avtonomije zgodovinskih dokazov. Teoretične legitimacije avtoritete vesti so bile tedaj podvržene kritičnemu preiskovanju in ni bilo videti. Masaryk. v katerem bi človekova nagnjenje in vest postala eno. liberalec v mnogih pogledih. je. Kant ni verjel. ki jih naravi vsiljuje vest.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA poteza Freudove metode. kot je povedal Karlu Capku. Je prezirljiv do dokaznega gradiva. pogled. položaja. V liberalnih družbah so ljudje živeli po vesti. denimo. denimo. Marx in celo John Stuart Mili so se veselili zlitja je in moralo bi. ki pa v njegovem delu ni prav očitna: Freud pravzaprav ne odpravi zgodovinskih podatkov. ki je bil tako kot Freud iz južne Moravske in je prav tako naravno gravitiral k Dunaju.) Toda takšni ljudje so bili vse redkejši. kako so se omikani srednji razredi zgodnjega dvajsetega stoletja percipirali v svojem odnosu do družbe. ko se ukvarja z. torej na neki način podobno Freudu. Masaryka. biblično zgodovino (ignoranca. ki ji s tako lahkoto podleže v klinični praksi.

ki je precej drugačen od tistega. Marx ni verjel. Določena sta bila. ki ga je res moral dati: v nasprotju s svojima predhodnikoma Schopenhauerjem in Nietzschejem. in Mili je mislil. da bi bila takšna sprava sploh kdaj možna. nasproten učinek? Kaj je pozabil ovinke. Hkrati pa le malo pred samim koncem eseja znova popusti površnemu redukcionizmu pogledov drugih. da se bosta med seboj lahko sporazumela. po katerih nadjaz doseže svoje racionalizacije. njuna podzemna sorodnost ju obdarja s številnimi priložnostmi za medsebojno mučenje in nagnjenji zanj.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA delita s Freudom).. Freud ni verjel.) Neposredno? Kaj ni pokazal. da bi se to lahko zgodilo v tedanji družbeno-gospodarski ureditvi. ker je (drugače kot Kant) videl libido in vest kot vznikla iz istih svetnih korenin. če je naš razum res takšen suženj naših strasti (v smislu. svetuje. toda to še ne pomeni. kar mu dovoli njegova splošna pozicija: »Eno samo stvar vem zagotovo in to je. a se bo na koncu morda vendarle zgodilo. ki branijo strogi nadjaz. ki sta prav tako naturalistično videla vest kot 101 . Nasprotno. vendar pa naj bi definiralo najvišjo družbeno obliko. in je točno opisal povprečno izkustvo glede tega.. da bosta še naprej mučila drug drugega.« (Poudarek dodan. naj ukrotimo in udomačimo nadjaz? Nasvet. dovolj razumno. ki gaje sicer pomagal preseči. a na voljo so blažilna sredstva in Sigmund jih pozna. Se pomembneje: če je res tako. da sebi na ljubo naredi izjemo in nam. s katerim je David Hume obdaril to slavno formulo). To nelagodje bo ostalo. ki se ima pojaviti v prihodnosti (Freudova kritika marksizma je najbolj prepričljiv del celotne knjige). [To presojanje] je poskus podpreti svoje iluzije z argumenti. da človekovo presojanje vrednosti neposredno sledi njegovim željam po sreči. Vest je zadovoljitev libida z drugimi sredstvi. to je povsem jasno. čeprav bi bilo mogoče mučenje s Freudovo pomočjo malce zmanjšati. ni verjel. da bi bila lahko kdaj v povsem mirnih odnosih. s katero se spusti v mučenje? Tu se vrne k naivnemu in redukcijskemu hedonizmu. zvijačnost. Prav zato. da bo sicer trajalo kar nekaj časa. kakšen smisel sploh ima razpravljati o tem? Kako pride do tega. da imajo moralne teorije.

da ga ne bi slišala služinčad in ga nato. celo ali še zlasti za razsvetljence: kajti posebna notranja bolečina.. kadar je razpravljal o ateizmu. zaklenil vrata. da ne zaradi strogosti svojega sklepanja. nič ne de. družabne in ustvarjalne brez strahu pred Gospodom. da je nezadostno. Ko je od obravnavanja posameznih pacientov preskočil na obravnavanje človeštva v celoti. Freud je bil duhovno blizu drži Voltaira.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA zadovoljitev poželenja z drugimi sredstvi. ki so zase mislili. Z njimi bi morali biti previdni! Zelo previdni. ambivalentnostjo in zadržanostjo. težava je v tem.. ki bi se. a jih je plašila možnost. Od svojih razsvetljenih prednikov se je Freud razlikoval le s poudarjanjem. kar jih brzda. da bi se tudi množice osvobodile vsega. Tako bi bilo lahko nelagodje vsaj zmanjšano. Tako je predlagal rešitev ali vsaj držo. ki je moral voditi bolnike. zgodila tudi sicer. toda bog ve. čeprav s prav primernim omahovanjem. Kot velja za druge. umorila. kije. če je boleče. Ta družba 102 . da bi lahko živeli pod lučjo Razuma. osvobojena strahu pred Bogom. Lahko bi živeli samo z Razumom. ohranil. ki je na splošno še vedno ostala podobna tisti. s katero so se soočali intelektualci razsvetljenstva. To je predlagal oziroma v vsakem primeru vsaj priskrbel koncesijo za novo držo. a to bi bila težka pot. je bil Freud zdravnik. Freud je zrasel v družbi. in ne zgolj Razum. za spremembo moralne klime. ki jih je posebej intenzivno izrazil že v Prihodnosti neke iluzije. da se je glede tega zmotil: v dvajsetem stoletju se je na podlagi napredne industrializacije in razpršenega izobilja pojavila nova družba. domnevno zaradi globokih družbenih razlogov. vendar sta se lahko kot gola pisuna umaknila bodisi v pesimistični esteticizem bodisi v precej nespecifično »prevrednotenje vrednot«. Freud je bržkone najvplivnejši moralist stoletja. jih je šele naredila razsvetljene. Freuda so morili enaki strahovi. okrepljeno udeležbo in zmanjšanimi družbenimi razlikami. je ta odnos. Vendar se je na koncu izkazalo. da Razum je in je bil precej boleč. Njena temeljna metoda družbenega nadzora se je od prisile s strahom in neposredne nevarnosti stradanja s pomočjo nove in prožne poklicne strukture premestila k splošnemu podkupovanju z gospodarsko rastjo.

Prej je bil strog nadzor nad precej pičlimi viri. Zdaj pa osupljiva. določeno mero strogosti in kultom nasilja. Freudove ideje o izvedljivosti blagega zmanjšanja strogosti vesti. temveč ker se jim ne posreči zagotoviti gospodarske rasti. slutim. ko ne zbujajo več strahu. niso povzročile teh sprememb: te so imele. Vseeno pa jim je priskrbel logični temelj. Raje kot strašila je podkupovala in je bila v celoti bolj permisivna. delno kot sredstvo vsiljevanja discipline. kot včasih. le družbeno sprejemljivi in prilagodljivi (in seveda tisti. Režimi ne padajo. kako z 103 . Freud je skiciral njegovo družbeno pogodbo v obliki anatomije njegovega nelagodja z nekaj priporočili. Leta 1989 je dokončni konec gospodarske konfrontacije odstranil naslednjega tekmeca.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA se je izkazala za manj zahtevno. uveljavljen z brutalno prisilo. ki je meril na politično vsiljenje pravičništva na zemlji. globoke družbene korenine. toda znova in znova potrjena obljuba stalno rastočega in vedno lažjega dostopa do virov zamenjuje strah kot metodo vzdrževanja reda. kot sem pokazal. vendar tega zaradi svojega rasizma ni storila. Ta alternativna ideologija bi s priznavanjem nagonskih potreb in nepriznanjem univerzalnega humanističnega ideala prav lahko odobravala Freudove ideje (in se z njimi. Grobo rečeno. glavna metoda družbenega upravljanja. delno pa zato. Ta alternativa je strogo nadzirala vire. Vključeval je tudi omejevanje spolnih virov. utemeljene ali ne. kijih omenja Freud. V imenu vrnitve k naravni selekciji pa je izpolnila pričakovanja. ki je značilna za ta novi red. vsaj doslej in v družbeno ugodnih okoliščinah. namreč zasuk trenda k univerzalizaciji ljubezni. svojo strogost pa je razširila tudi na spolno področje. Leta 1945 je liberalno potrošništvo z vojno uničilo ideološkega nasprotnika. ki so imeli moč) so imeli dostop do nevest. vsaj na Zahodu ne. ker pri njihovi produkciji ni bila posebej uspešna. ki je nameraval kombinirati industrializacijo z obnovo hierarhije. Tako trenutno permisivno liberalno potrošništvo nima tekmecev. strogo in kaznovalno kot njene predhodnice. skrivno okoristila). Sprostitev nadzora. ki bi ga bilo težko in nesmiselno poskušati izločiti. je razširjena tudi na spolno področje. Na splošno deluje.

Freud se je morda res motil tako glede izvirne družbene pogodbe kakor njenega svetopisemskega drugega branja. ki so same po sebi neizogibne in pomenijo neizogibne stroške. ki govori razredčen Freudov jezik s poljubno dodanimi drugimi elementi. temveč kolikor se le da tudi predpisani morali . Raznoličnost možnih družbenih pogodb (Freud sam je prispeval k radikalni spremembi. pomembnejši od same elite analitikov). temveč mnogo družbenih pogodb. Stara zavest je izdajala kategorične imperative. vendar je bil prvi. ki predpostavlja eno pogodbo. čeprav se je močno bal njene možnosti in njej lastnih nevarnosti) ponazarja zgrešeno naravo samega Freudovega vprašanja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA njimi ravnati. bratovščine pripoznane ambivalentnosti in ne odkritega greha ali skupnega umora. Bil je vodja tolpe bratov. ki se nam lahko porajajo ob njegovem odgovoru nanj. ki je poskrbel za njegovo lastno nelagodje. toda z zdravo pametjo. ki ni ravno ubila vesti. ki so prevzeli pastoralne dolžnosti v naturaliziranem in sekulariziranem svetu. Ko je bilo vse povedano in narejeno. ne glede na dvome. naj s tem živijo. mnogo bolj permisivno družbo. temveč jo je primerno zmanjšala. V resnici je novo permisivnost omogočala nova osnova družbenega reda in ne Freudov pogled na človeka. Ni le ena. je stroške mogoče občutno zmanjšati. primerno za nove okoliščine. Moderna liberalna država se ne izogiba le politiki predpisane plače. ki se je pojavila s splošnim izobiljem kasneje v stoletju in ki je v glavnem sprejela moralno vodstvo omikanih razredov. namreč zaradi težavnosti in redundant104 .in to iz zelo podobnih razlogov. in Freud je pomagal sestaviti novo. ki je sestavil novo družbeno pogodbo za emancipirane izobražene razrede dvajsetega stoletja in za celotno. ki jo vodi Freudovo razsvetljenje. Bili so ambivalentni do same svoje ambivalentnosti in svetoval jim je. Družbeno življenje je kompromis z nagonskimi potrebami. je bil čezmerno ponosen na nadjaz. nova pa sklepa zasebne dogovore s pomočjo neznanskega korpusa svetovalcev (bržkone Freudovi najpomembnejši potomci. vendar je bilo dobro imeti primerno skicirano ustanovno listino nove morale.

kot zgolj eno od naravnih dejstev. od njegovih zahtev smo se ogradili. Pomagal pa je pripraviti način izražanja za poseben temeljni ustavni zakon moderne. pripravljena v celoti lepo vesti v zameno za obljubo in realnost stalno rastoče blaginje. kar naj bo vsiljeno. se je množica z novo poklicno strukturo in novimi tipi dela v resnici na široko poburžoazila in se je. Ko kdo nima trdnega prepričanja glede pravil in namenov. da je religija iluzija in da ni več nobenih pravil. Po Freudovi zaslugi je to svarilo sedaj v naši družbi na široko znano. če bi drhal izvedela. permisivne. Kjer je preambula Deklaracije o neodvisnosti puritanske in individualistične republike razglašala pravico do življenja. starodaven in navsezadnje tudi precej hipotetičen in spekulativen patricid. je tako dobro kot kar koli drugega. a ta je sedaj obrzdan. liberalne. jih ublažili v njihovi čezmernosti in v luči zahtev mentalne higiene ter jih psihološko razumeli v njihovem kontekstu. kaj bi se zgodilo. zapeljana z izobiljem in širšo družbeno udeležbo. Kot prava družbena vez je pričakovanje stalno rastočega bogastva zamenjalo spomin na skupni umor. Glavni kirurg je ugotovil. Freud se je morda zmotil glede prvotne družbene pogodbe in se je dejansko zmotil v predpostavki. Seveda ohranjamo svojega Ojdipa. potrošniške družbe. množica ni popustila besnilu umorov in posilstev. Toda nova permisivnost je zahtevala razlago: zanikanje avtoritete krivde. bo odslej jaz. ki jo je navdihnil namestniški. Čeprav osvobojena strahu pred strogim kaznovanjem in poučena o smrti božanstva. da sta svoboda in iskanje sreče samoumevna. kaj je tisto. daje vest lahko zdravju nevarna. Bolje je imeti na obeh področjih prosti trg. uporabna za vse človeštvo in vse vrste družbe. tam Freudova preambula k doslej še nenapisanemu temeljnemu zakonu naše družbe govori o skupni ojdip105 . da je pogodba ena sama. da bi jih uveljavil. Kjer je bil nadjaz.FREUDOVA DRUŽBENA POGODBA nosti vsiljevanja ter odsotnosti premis za določanje. V nasprotju s Freudovimi prestrašenimi predvidevanji. in v glavnem se je nadaljevalo plačevanje davkov in vožnja po pravi strani ceste. pa naj gre za plače ali za meje dovoljene spolnosti. nima niti volje.

s tem ko ji je priskrbel moralno teorijo. 106 . V nasprotju z ljudmi. da smo. da glede na to. indikativnih smernic. kot je Masaryk. toda okoliščine so novi samoumevni vidiki človekovega družbenega soobstoja. da morata biti. izkazala za stabilno. Gibljivo samospoznanje (pravzaprav vodena in skozi pogajana oblikovana samoizbira) zamenja plošče desetih božjih zapovedi.in njene podporne fabule . temveč. Vse to bržkone naredi Nelagodje v kulturi . kako bi temu rekli. kar smo. deluje dovolj dobro. omejeni. Lahko bo propadla. pri čemer pa pomenljivo dodaja. od njega ni preveč pričakovati. samoupravičenje. ki je ali podedovana iz preteklosti ali porojena z novimi migracijami. ne več zapovedi. je Freud priskrbel orodja za artikulacijo ali zasebno ponovno pogajanje o novih in bolj gibljivih nizih.za najpomembnejše posamezno besedilo za razumevanje moralne klime dvajsetega stoletja. podprta z gospodarskim uspehom.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA ski krivdi in gonski odpovedi. Iskanje sreče je ponovno upravičeno. kolikor je le mogoče. Morala je tako zdaj prepuščena posameznim pogajanjem in ta potekajo v Freudovem jeziku. lahko bo povzročila ekološko katastrofo ali pa propadla zaradi konflikta med svojo potrebo po kulturni homogenosti (ki se kaže kot nacionalizem) in etnično raznoličnostjo. ki so poskušali še naprej igrati po starih pravilih. vendar z opozorilom. Meje so stvar svobodnih pogajanj v luči posameznih okoliščin. Liberalna potrošniška družba lahko v prihodnosti naleti na resne probleme. ali pa tudi ne. morda se bo. Freudovi strahovi za njeno sposobnost preživetja so se izkazali za neutemeljene in Freud ji je pravzaprav veliko pomagal. toda zaenkrat deluje. ko bo potrošništvo postalo prenasičeno ali samoonemogočujoče. Medtem pa vendarle. kakršna je Freud pripisal staremu redu. ki so bila v Masarykovem značilnem primeru skoraj dobesedno takšna.

in da obstaja globalni kozmični mehanizem ali načelo. temveč tudi posvečuje.je bila na tej točki globoko in sistematično dvoumna. da se ne strinjate s takšnim mnenjem. ali je bil Napredek božji dar človeštvu. Trditve. ko so si v zahodni Evropi drznili misliti. V devetnajstem so nekaj podobnega sklepali biologi in resnica o zgodovini se je zdela resnica o vsem živem in morda o vsem bivajočem. so se pojavile med misleci poznega osemnajstega stoletja. temveč z neskončnim stopnjevanjem izboljšav. ali bolj preprosto. po katerem se stvari nasploh izboljšujejo. resnično. kasnejše pomeni boljše. na splošno rečeno. Posvečuje prehod od Boga k človeku. Kot druge ključne filozofske ideje tudi ta ne le pojasnjuje. da so presegli preteklost in da je renesansa popolnoma in resnično končana. Gre za mogočno in omamno idejo. ali je bil Napredek Bog sam. da smo prav posebej boljši od starih v književnosti ali čem podobnem. da so odkrili delovanje tega načela. Rotim vas. pa ne s prehodom z ene stopnje na drugo. najvplivnejša in polno orkestrirana filozofija napredka . Namenoma je ohranila nejasnost glede tega. da bi presegle zgodnejše. Resnično bistvo ideje Napredka ni v tem. 107 .Heglova .PRETEKLOST IN SEDANJOST Ideji Napredka običajno sledimo v preteklost do spopada med Starimi in Modernimi: vera v Napredek seje rodila tedaj. temveč da. da kasnejše oblike človeštva težijo za tem.

Delo romantikov je imelo politične posledice: v času iredentističnih nacionalizmov so meje kulture kmalu postale tudi meje ozemeljskih zahtev države. v bolj zmernih in značilnih oblikah pa zgolj išče in najde kontinuiteto: v preteklosti zazna seme sedanjosti.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Romanticizem in antropologija imata skupno to. Romanticizem zavrača nekritično in totalno odobravanje modernih. tradicionalnih ljudskih praksah ali v srednjeveških institucijah in slogih. institucionalno ali intelektualno. Romantiki so se zatopili v vasi in ljudske kulture lastne družbe. daje bližji našim skupnim prastaršem. Tako so antropologi in romantiki spoštujoč preteklost hkrati hodili vsak po svoji poti in uporabljali sedanjost kot pričanje o preteklosti. Toda čas nacionalizma je bil tudi čas kolonializma in tako je imelo delo antropologov neizogibno tudi politične posledice. da niso zapustili nobenih zapisanih dokumentov. in morda so jo tudi res. čigar zaostalost je omogočila predpostavko. Antropologija kot posebno raziskovanje prav tako izvira iz evolucionističnega naziranja oziroma naziranja napredka. Dobre strani najde v neučenih. čeprav je biološko prej bratranec kot prednik. resničnih ali imaginarnih. da bi si kolonialne sile na podlagi tega. v sedanjosti pa izpolnitev preteklosti. na primer. V povsem novi razpravi med starimi in moderni108 . V skrajnih oblikah lahko kot zmoto zavrača modernost v celoti. zlasti tistim. korolarij in delno reakcija na to vizijo napredka. V praktičnih ozirih je bila antropologija preučevanje zaostalega bratranca. ki so v času tako oddaljeni. čeprav ne v istem slogu: ni zapisov. da so bili domorodci matrilinearni ali so prakticirali animizem. da sta oba pobudnik. zaostalih. Govorijo. kot da so jo izumili in patentirali. Njena očaranost z divjakom je ukoreninjena v pogledu na divjaka kot prednika. lastile določeno ozemlje. Romantiki imajo smisel za zgodovino. ki je svoj raison d'être našla v zaščiti te kulture. in ki jih zaradi tega ni bilo mogoče preučevati z običajnimi zgodovinskimi metodami. bližnjo sedanjost kot pričanje o nedavni preteklosti v prvem primeru in oddaljeno sedanjost kot pričanje o davni preteklosti v drugem. Nasprotno pa so antropologe zanimale zelo oddaljene kulture. pa naj bo to družbeno.

bi se takoj zbegal in zmedel.da. V nastajajočem družboslovju se je ta spor zrcalil v slogih in metodah raziskave. kako človeška dejanja dolgujejo svoj pomen prežemajoči kulturi vsaj toliko kot posameznikovim ciljem . ki so bili naklonjeni historični. Nekaj se preprosto ne ujema. duhovno izpolnjujoča Gemeinschaft. razumske Gesellschaft in tistimi.ali si jih izmislijo .je tisti. v razpravi med zahodnjaki in populisti. Ne le mitologijo. daje njihova metoda univerzalno uporabna.da z njimi 109 . diametralno nasprotni: kdo je bil ubogi pacient. institucionalni ali kulturni metodi. skupna. pričakovane poteze. Ena Stranje pravo metodo videla kot izračunavanje interakcije med posameznikovimi cilji. Seveda so si bili pri ugotavljanju. kot način. individualistične. A prav skoraj ciničen. omalovažujoč odnos malino wskijevske tradicije v antropologiji do preteklosti . ki si jih ljudje in skupnosti izberejo . med privrženci odprte. ki jim je blizu enotna. ki ve za to soočenje in si je natančno ogledal plodno in sijajno tradicijo socialne antropologije. so bili romantiki in antropologi v debati pogosto na isti strani.PRETEKLOST IN SEDANJOST mi. nedvomno. pričakovanih intelektualnih usmeritev. Toda vsakdo. jNjen najznačilnejši nauk je. V bistvu pa sta obe strani omahovali med dojemanjem svojega recepta kot univerzalno veljavnega ter njegovo preskriptivno in normativno rabo kot preskusnega kamna patologije. kaj je patološko. ki pomeni glavni odklon od normalnih. kako so stroški določeni s ponudbo in povpraševanjem. kot sojo prakticirali v Britaniji in njenih kolonijah v dvajsetih letih tega stoletja. pogledi in okoljem.na splošno še vedno najbolj dominanten slog v antropološkem intelektualnem območju . da preteklost je in mora biti sužnja sedanjosti. a zgolj nekatere. Neko nevsakdanje neskladje razbije običajna naravna zavezništva in nasprotja. Na drugi strani pa so bili tisti. temveč tudi samo »zgodovino« razume kot niz domnevnih preteklih dogodkov. Občutek za soodvisnost institucij in način. kjer ostane le malo prostora za kakršen koli mističen smisel kulture in kontinuitete. Obravnavana tradicija razkrije nekatere. in tudi ti so mislili. moderni človek ali divjak? Ta velika evropska razprava utemeljuje ozadje moderne antropologije.

osvojitve antropološkega sveta britanskega imperija. Poljske in kontinentalne korenine Malinowskega so bile doslej zanemarjene. kakršen je bil v svoji mirni jesenski slavi. Ta so nam omogočila razumeti. Andrzej Flis. je umrl leta 1942. Mitologija in zgodovina sta medsebojno prilagojeni in razumljeni kot »ustanovni listini« . v katerih se pojavljajo. ki definira malinowskijevsko antropologijo. nekronani antropolog lavreat britanskega imperija. ki z izpolnjevanjem sedanjih družbenih in čustvenih potreb danes deluje na sedanjost.! Pomembnost preteklosti ni poudarjena zaradi lastnega obstoja in učinka. kar tako rekoč samo sebe pojasnjuje in upravičuje: nedvomna veličina njenih idej naj bi zadoščala za pojasnitev njene slavne zmage. v običajnih izbirnih sorodnostih. ki so ga oblikovali v avstrijski Galiciji pred prvo svetovno vojno. Prava zgodovina ni zgodovina dejstev. Spekulativne.sodobnih institucij. v Krakovu in Zakopanih. To naziranje je bilo znano kot funkcionalizem. To je seveda povsem v malinowskijevskem slogu. prava zgodovina je tista. fragmentarne in nepovezane podatke iz druge roke in implicitno ali celo eksplicitno omalovažujoče razvrednotenje primitivcev je zamenjalo natančno. vestno terensko delo. rodil pa seje leta 1884. kako je to premešanje evropskih kulturnih kart preobrnilo in preusmerilo antropologijo. Ta veliki preobrat prioritet je resnično značilnost. leta 1984. Ob stoletnici njegovega rojstva.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA upravičijo in pojasnijo svoje sedanje prakse in nagnjenja. ki je poskušal pojasniti verovanja in prakse divjakov v terminih njihove družbene vloge ali funkcije v družbah. začeli manjšo poplavo raziskovanj o njegovi mladosti in vplivih. Toda kako in zakaj je MalinowskemU uspelo izvesti to diplomatsko revolucijo v orientaciji idej.priljubljen izraz Malinowskega v tem kontekstu . z mešanjem romantičnega pomena soodvisnosti institucij in prežemajoče kulture s precej neromantičnim razvrednotenjem preteklosti? Bronislaw Malinowski. Malinowskijevsko revolucijo so nekoč pozdravljali kot nekaj. kot so Andrzej Paluch. temveč zaradi svoje funkcije v sedanjosti. Malinowskijevski recept 110 . Grazyna Kubica in Jan Jershina na Poljskem ter Edwin Ardener v Angliji. so mlajši znanstveniki.

toda kaj je z njihovimi koreninami? Malinowski je bil Poljak iz Krakova. ki bi ga potegnila v filozofijo. Toliko glede uporabnosti teh idej. Kot drugi izobraženi Poljaki je bil izpostavljen velikima intelektualnima tokovoma devetnajstega stoletja: heglovstvu in pozitivizmu. da je nacionalna uresničitev v nacionalni državi za narode se življenje ne začne pri štiridesetih. pa čeprav modno. da se zatečejo k neke vrste obrnjenemu mesijanskemu heglovstvu: trpljenje za državo prikrajšane Poljske in njena morebitna uresničitev sta zgodovini dali pomen. da bi bil kakršen koli heglovec. Prvo je v bistvu učilo. po mojem mnenju napačno obtožen. miroljubno vodenih. Malinowski se ni hotel imeti niti za drugorazrednega niti ga nista privlačila iredentistični nacionalistični aktivizem ali kolektivno mesijanstvo. je bil simpatična študija novega vala pozitivizma. zbranih pod imperialno politično streho. ki bi jo imenovali svojo. toda bolj ali manj dobro ohranjenih eksotičnih kultur. kako dobro znanstveno izrabiti neizmerno množico dosegljivih.njegov doktorat iz leta 1908 je bil nagrajen s sub auspiciis Imperatoris. temveč z ustanovitvijo države . po tej logiki le drugorazredni člani svetovnozgodovinskega procesa oziroma so bili poklicani. Bil je onstran velike razdelitve. zlasti pozitivizma Ernsta Macha. je bil daleč najboljši način.zamenjale bi se le vloge zatiralcev in zatiranih. je vključe111 . da popravijo začasno napako zgodovine in vzpostavijo lastno politično enoto. ki tedaj niso imeli države. zadovoljen s habsburško vladavino . ki ga je tako zelo počastil sam cesar Franc Jožef.PRETEKLOST IN SEDANJOST za slog terenskega dela in interpretacije. daje bila svetovna zgodovina svetovna sodba.ki je združil kulturni nacionalizem s političnim internacionalizmom. Njegov doktorat. Vedel je.in da so bili Poljaki. Tako torej ni bilo podlage. ki seje Malinowskemu zdel tako privlačen. ki bi ga vodila zgolj k takšni neprijetni dilemi. kar je velika in redka čast . Toda na srečo zanj ni bilo prave potrebe. Machizem. Druga možnost pa je bila. da ponovo zarisovanje političnih meja ne bi končalo zatiranja kultur v vzhodni Evropi . da služi kolonializmu.

Zgodba o nagradi. da morajo biti takšni dokazi ponovno postavljeni v kontekst. da je obe ideji precej natančno usmeril v preteklost. ki bi sicer moral poravnati svoj račun z zgodovino. ki so bili pazljivo zbrani. Ideja. Ideje so bile funkcionalne. Površno gledano se zdi. ki so jih heglovske filozofije vsilile narodom brez držav. Vendar je bil Malinovvski skrajen v tem. Paradigmatski antropolog njegovega časa. Tako je bilo poljsko vprašanje navsezadnje skrito v antropologiji.fV srednji in vzhodni Evropi je bilo mnogo primerov takšnega procesa razlage: komajda je obstajal kak nacionalizem. in kako je Poljak predložil študijo »Sloni in poljsko vprašanje«. ki mu je omogočila narediti dve stvari naenkrat: revolucionarizirati antropologijo pod lastnim vodstvom in samega sebe osvoboditi kot Poljaka.inobservabilne je bilo treba skonstruirati iz observabilnih . 112 . Malinowskijev funkcionalizem pa je vztrajal. Frazerjevska antropologija je vsebovala spekulativno rekonstrukcijo razvoja predpisne človeške mentalitete na podlagi obsežne kopice zelo fragmentarnih podatkov. Prav tisti pozitivistično-funkcionalistični niz idej. je dobro znana. da je na vsa videnja iz preteklosti gledal kot na posebej funkcionalna v sedanjosti.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA val tako zavrnitev transcendentnih bitnosti . ki ga je globoko razvnel in spodbudil. preteklost je bilo treba videti kot oblikovano s potrebami sedanjosti. Pri Malinowskem je bilo izvirno to. ki za svoje cilje ne bi igral na gosli preteklosti. Toda to nas ne sme zapeljati. Njegova metoda terenskega dela je bila v izčrpni raziskavi družbenih kontekstov. Nikdar ni napisal knjige »Argonavti zahodnega Pacifika in poljsko vprašanje« ali celo »Spolno življenje divjakov in poljsko vprašanje«. v zgodovino. Dejansko je to storil. je poskrbel tudi za veličasten in izviren pobeg od dilem. določati in usmerjati sedanjosti: nasprotno. je bil Frazer. ponujeni v tekmovanju za knjigo o slonih. Prav to pa je bilo njegova lastna »ustanovna listina«. s pomočjo katerega je spodkopal Frazerjevo vladavino.kot biološko-funkcionalističen odnos do misli: tako narava kot upravičevanje idej sta v službi organizma.fPreteklost ni smela več dominirati. vendar iztrgani iz konteksta. da Malinowski spodbija moralo te zgodbe.

Malinovvskijeva zmaga v britanskem imperiju je bila dejansko popolna: še dolgo časa so večino antropoloških kateder zasedali njegovi intelektualni potomci. daje. Navzlic temu. ker ga je uničil. pa ga je pogubil in nasledil. ki je onkraj spoznavnega dosega. se je stari svečenik oziroma njegov kult bistveno spremenil. Bronislaw Malinovvski. ki je povezan z RadcliffeBrovvnom. Prva sprememba je prišla zgodaj. funkcionalistične antropologije. jMalinovvski je jasno povedal. Še danes mislim.torej pojasniti . ki pojasnjujejo razlike. da nobeden od glasno oznanjenih napadov na Malinowskega njegovega režima ni resnično strmoglavil. da je bil Frazer zadnji kralj klasične antropologije in da je on sam prvi kralj nove. vse odkar je Malinowski pogubil Frazerja. verjetno najbolje. da se raje kot na biološke dejavnike. Premik od »funkcionalizma« k »strukturalnemu funkcionalizmu«. Frazer je bil stari svečenik antropološkega Svetega gaja. je bila čisti korolarij pozitivističnega napada na inobservabilijej V predpisnih družbah je preteklost neke vrste transcendentno. čeprav je bil njegov vpliv v Ameriki manjši. Ta program je bil naznačen v pragmatičnem pozitivističnem slogu. vsaj za večino družboslovcev. osredotočijo na družbene. Toda nekatere modifikacije so se zgodile. ki ga je Malinowski prevzel od Macha.družbene institucije z osnovnimi biološkimi potrebami. ki pojasnjujejo skupni substrat. -on sam. ni njega pogubil noben nov kandidat. Najpomembnejša sprememba pa je bržkone resna vrnitev k zgodovini: težnja po postavljanju antropoloških vprašanj zgodovinskemu gradivu in zgodovinskih vprašanj antropološkemu gradivu. ki so pogosto nastale na enakih ali podobnih bioloških podlagah. da. je dejansko pomenil opustitev biološkega poudarka in poskusov uskladiti . Človeške družbe seveda imajo biološko podlago in nedavno je sociobiologija ponovno oživila zanimanje z novo sofistikacijo. s tem da ga je perpetuiral in reinkarniral prav zato. vendar ne deluje prav dobro. Pomembno pri malinovvskijevskem mitu »etnografskega 113 .PRETEKLOST IN SEDANJOST fnaj se preteklost obravnava kot deklo sedanjosti in ne obratno. so tako mnogovrstne. Toda družbene oblike.

kot so Jack Goody ali Alan Macfarlane. Politična in metodološka dilema. daje treba način. s katero se je srečeval Malinowski v zgodnjem obdobju stoletja. se temu nikdar niso odpovedali. niti spreminjati zgodovino v kozmičnega sodnika in nadzornika. kot so Eric Wolf. in da se je treba izogibati površni razlagi v terminih lociranja izoliranih institucij v strašno abstraktne evolucionistične sheme. Marshall Sahlins ali Clifford Geertz. ki se gaje bržkone zelo dobro zavedal. samo njegovo bolj učinkovito razvitje. ki so le sence same sheme. temeljito raziskati in dokumentirati. ki so potem podprte s »podatki«. zahteva. kako se medsebojno omejujejo. da smo brez zgodovine. Ne zahteva obredne odprave antropološkega režima. Ideja je lahko in je tudi bila ohranjena in je združljiva s skrbjo za zgodovino. ameriški. ne potrebuje več tako skrajne rešitve čeprav nam je njegovo pretiravanje.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA sedanjika« je bilo vztrajanje pri pomenu soodvisnosti institucij. da bi jo lahko videli kot od Boga dano. prečistilo ozračje. Dominantni slog raziskovanja narodov brez države si je izmislil pripadnik naroda s preveč bolečo zgodovino. Britanski antropologi. so to dejansko storili. zgodovinskim preučevanjem daje novo rahločutnost in bogastvo. Ni se nam treba pretvarjati. 114 .

McLennan in Marret. Pred njim je bilo vse skupaj videti kot kitajska slika.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA James Frazer je bržkone najslavnejši antropolog .ki ga je usmrtil Osvajalec.vse to se je opazno začelo šele z Malinowskim. To je pomembna doba. z nekakšnim kontinuiranim režimom. kaj seje zgodilo in kdo je na koga vplival. V antropološkem poklicu pa je njegov položaj nekoliko drugačen. Resnična zgodovina. za katere je večina ljudi morda slišala: Tylor in Morgan. Je kralj Harold . Razmerje med Haroldom in Viljemom je očitno podobno razmerju med Jamesom Frazerjem in Bronislawom Malinowskim.in kontinuiranim nizom institucij . z nepretrgano interakcijo . Njegov čas je med letoma 1854 in 1941. V britanski socialnoantropološki tradiciji je Osvajalec Poljak: Bronislaw Malinowski.nekakšna kontinuirana moralna klima . Njegovo dolgo življenje seje začelo globoko v viktorijanskem obdobju in trajalo vse do druge svetovne vojne. Za javnost je še vedno bržkone pravi antropolog. Maine in 115 .zadnji kralj starega režima . Res obstajajo različne osebnosti. kjer umanjka ozadje in lahko vidiš zgolj osamljene podobe. kjer je jasno. Pred tem velikim skokom najdemo precej drugačno zgodovino predmeta.vsekakor je najslavnejši britanski antropolog in precej verjetno je tudi najslavnejši med vsemi.

Ni del doživljene zgodovine. V fizičnem smislu je ta Harold potem živel še zelo dolgo.velike tako v fizičnem kot v vsebinskem smislu . velike knjige Zlata veja (Golden Bough) . globoko in protislovno. v kateri je dejal. in implicitno tudi ironijo razmerja. S smešnimi imeni. kdo je po njegovem največji nove šole. da je Frazer največji predstavnik stare šole. in napol mitičnimi osebnostmi. takoj prepoznavne. Malinowski je Frazerja kot paradigmatskega antropologa ubil in nasledil v obdobju med vojnama. pač ni tako jasno. je umrl leto dni kasneje. Toda kakšno je. James Frazer je umrl šele leta 1941. brez stabilnega konteksta. v kateri je nasledil Frazerja. Tako je komajda še imel čas. Seveda je bila bitka pri Hastingsu v tem primeru počasna in kajpada ne fizična: razmerje med Haroldom in Viljemom .ali v tem primeru raje med Jamesom Frazerjem in Bronislawom Malinowskim . ne ravno tema. vendar nobene kumulativne zgodbe: vsaj ne znane. Zgodovina antropologije je precej podobna. kot sta Artur ali Alfred. natanko.ne da bi to moral povedati oznanil. pri tem pa je povsem jasno . Pridobi nekakšno zgoščeno kvaliteto: pripadniki antropološke skupnosti poznajo zgodovino kot del lastnega živega okolja. ki so jo mnogi opazili. po katerem se ravna celotna profesionalna skupnost in s tem omogoča kontinuiteto in primerljivost. Tako je komentiral veliko revolucijo.j e Sveti gaj v Nemiju.je bilo zapleteno. Osrednje izhodišče Frazerjeve slavne. kraj. njegov naslednik na mestu antropologa številka ena. jasne in vsem domače zgodbe. Bronislavv Malinowski. razmerje med njimi. kot je Ethelred. s prazninami med njimi in brez kontinuirane zgodovine. kjer je vladalo nenavadno pravilo 116 . To je znano le specialistom. Frazerjeva slika ni jasna.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Robertson Smith. saj je preusmeritev od Frazerjevih idej k idejam Malinowskega že sama bistvena. Po njem pa se začne kontinuirana zgodba: in to ni naključje. Precej podobna je angleška zgodovina pred Haroldom. ker je res bil zadnji iz stare družbe in pred njim. da je postumno napisal oceno svojega predhodnika. Malinowski je spočel skupni slog.

množico. ki . Teoretiziranje o človeku in družbi na splošno ni bilo več v središču predmeta. Vendar pa to je nominalna tema: da se pojasni. zakaj je obstajal ta čudni običaj v gaju kakšnih dvajset milj jugovzhodno od Rima. običajno eksotične in nenavadne običaje in mite. V Frazerjevem primeru je uvid asociativna psihologija ali. Oba lahko povzamemo z naslednjo formulo: mogočen. Kajpada uvid v obeh primerih ni enak.daje s tem uvidu substanco. Razmerje med Frazerjem in Malinowskim je bilo podobno. Tako. slika človeškega razuma. je Claude Lévi-Strauss. Med obema je določena podobnost. zakaj je moralo biti tako. čeravno ni bilo izključeno. ki bi uslužbencu omogočila najugodnejšo pričakovano življenjsko dobo.čudnega celo po klasičnih merilih . Na splošno je to postalo tiste vrste stvar. ki zadevajo različne. V vsakem primeru je bila to pretveza. To je osrednja in očitna ironija njunega razmerja. Dodajmo še nekaj splošnih opažanj o Frazerju: je zadnji veliki antropolog . ki je imel podoben vpliv in je postal svetovno znana osebnost z velikanskim vplivom na literaturo in ki ponuja vseobsežno sliko. Uvid poenoti množico gradiva.so se antropologi morali osredotočiti na posamezne družbe.brutalnega in izjemnega pravila. Po njem . Malinowski je v intelektualnem smislu »ubil« Frazerja in tako postal kralj Svetega gaja antropologije. in na koncu Zlate veje bi morali razumeti.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA nasledstva: svečenika v Nemiju je nasledil njegov morilec.in to je bil del malinowskijevske revolucije . Komajda torej služba. Edini antropolog po Frazerju. so potrebne številne knjige. za kaj takega ne morete dobiti doktorata in postati antropolog: za to je potrebna terenska monografija. filozofski uvid plus velikanska količina etnografije. neizmerna količina podrobnosti.v smislu zarisovanja splošne slike človeškega razuma in človeške zgodovine. resnična osnovna tema je bolj zapletena.vsaj v Britaniji . ki se je ljudje lotijo po upokojitvi ali ko morajo pripraviti Reithova predavanja.predstavljena živahno in prodorno . Frazer predstavlja Zlato vejo kot poskus razlage tega čudnega . na primer. združujoč. ki jo najdete predvsem 117 . drugače rečeno.

ki jih priskrbijo čuti. da je človek primarno teoretik. Ne gre več za to. ki so prišla iz raznovrstnih človeških kultur. Frazer je dvakratni intelektualist: ne le. po katerem je zgrajen človeški razum.v Frazerjevem primeru širše . To je. za svoje načelo domislil protiprimera. da misli. ker je bil poštenjak.kako deluje človeška družba. temveč so podatki sami možni zaradi obstoječe strukture oziroma sistema polarnosti ali skrajnosti. da sta razum in njegova vsebina zgrajena iz podatkov. ki je osnova Levi-Straussu . ki je nekako obrnjena Humova slika. bo rezultat Zlata veja. in strukturalistične intuicije.nasprotna Platonovi teoriji. Razum vidijo kot nekakšno snežno kepo občutkov: neke vrste akumulacijo podatkov. imate izkušnjo nekega vzorca modrega in v ustih vam ostane občutek te izkušnje in to je vaša ideja modrega.je v terminih. Vsak ostanek izkušnje predpostavlja predhodno izkušnjo. Ni idej brez vtisov. in da poskušamo osmisliti vsa etnografska poročila. Toda potem je. da ni idej brez predhodnih percepcij . ki bi iz stvari in vtisov naredila meglene odmeve abstraktnih idej. je pojem. daje družba odsev človeških idej. po Humovem mnenju. Če boste poskusili osmisliti množico podatkov v luči humovskega modela razuma. Toda nato se je Hume. Za Huma pa ideje ne morejo nastati drugače.humovske intuicije. da so vse naše ideje nekakšni občutki. opazil zanimiv protiprimer: zamislite si nekakšno 118 . da predpostavljamo. da je Humova teorija razuma pravilna. ki je bil zelo pošten človek. V Levi-Straussovem primeru je osnovna intuicija povsem drugačna. ki jih je vzpostavil sam Hume. Najboljši način za ponazoritev razlike dveh intuicij . Eden od načinov povzemanja Frazerja je. ki je osnova Frazerju. namreč manjkajoči vzorec modrega. Asociacija idej je ključni pojem. To je splošna teorija idej . kako deluje človeški razum in tudi .ne morete imeti ostanka izkušnje brez prvotne izkušnje. ki ga uporabljajo za pojasnjevanje. kot so ju ponudili britanski empiriki od svojih začetkov v sedemnajstem stoletju do Russella. splošni zakon. Njegovo načelo je bilo. ki ostanejo po izkušnji. temveč tudi predpostavlja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA pri Davidu Humu in ki ostaja tiste vrste slika razuma in človeka. Humov osrednji nauk je.

Lahko zapolnite vrzel. Slednji je svoja mnenja precej spreminjal. če vaš razum ne bi bil že prej obdarjen s polarnostjo med skrajnostmi. Nikdar mi ni povsem jasno. in strukturalno sliko. kar Hume šteje za izjemo. če bi imeli celotno lestvico. je: David Hume plus moderna logika. kamor je potem mogoče postaviti različne odtenke. Izberete lahko svoj priljubljeni odtenek in na nekakšni lestvici vam ponudijo vse nianse modre barve. Kakor koli. Način. je prav v tem. kot je Lévi-Strauss. kajti nenadoma se pojavi večji preskok med odtenki kot običajno. v trgovini s tapetami. a vseeno nadaljuje v duhu nekakšnega miroljubnega soobstoja: ob svojo teorijo postavi njej nasprotni primer in se zaradi tega ne vznemirja več. v širši zgodovini misli pa ga lahko učinkovito primerjamo z Bertrandom Russellom. toda glavna pozicija. Lévi-Straussova pa na posplošitvi izjeme. čeprav ga še nikdar niste izkusili. ki bi jih lahko našli. ravno nasprotno. kako lahko ocenite razliko med implicitno sliko. Hume je to protislovje opazil v svojem splošnem načelu. Različnih odtenkov modre ne bi mogli opaziti in konceptualizirati. Sicer ga opazi. Toda nasprotja čutnosti ali konceptualizacije so že tu. ki je imel na voljo novo in bolj zapleteno logično mašinerijo. ali hoče imeti Lévi-Strauss en sam univerzalen razum za celotno človeštvo ali po enega na kulturo. ki je osnova Frazerju. Na novo je formuliral Humovo filozofijo v času. od zelo zelo temnih do zelo zelo svetlih. Toda iz nekega razloga eden od odtenkov manjka. daje to. spekter polarnosti je pred vsebino razuma.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA lestvico odtenkov modre barve. In še nekaj o Frazerjevem položaju v zgodovini: njegov položaj v zgodovini socialne antropologije sem že opisal. Ponovno lahko ponudimo nekakšno formulo za razumevanje glavne Russellove pozicije. Z drugimi besedami. da lahko sprejmemo različne odtenke. Tako si lahko predstavljate ta posebni manjkajoči odtenek modre. ki jo je priznal Hume. da so vse ideje le ostanki predhodnih izkušenj. Frazerjeva antropologija temelji na Humovem modelu. pravi Hume. pravilo. bi vrzel opazili. ko je hotel odgo119 . za strukturalista. ki jo je izrabil. Dobro. s katero ga lahko povežemo. denimo. ki je osnova Lévi-Straussu.

ki je pravzaprav. daje 120 .je tristopenjska teorija. d a j e glavno dejstvo o človeški družbi v zgodovini napredek od nižjih k višjim oblikam. Naslednja bistvena značilnost njegove osebne inačice evolucionizma . da kateri koli od teh elementov kadar koli nastopa sam. kar se je meni vedno zdelo očitno. glavna tema Zlate veje . pod pretvezo. kako deluje matematika. prilagojeno poznemu devetnajstemu in prvi polovici dvajsetega stoletja. Podobno je Frazer Humova filozofija.je kombinacija Humovega asociativizma (teorija razuma kot snežne kepe) z evolucionizmom v sociološkem smislu. ki jo najdemo v Zlati veji in v Frazerjevem delu na splošno. The Making of the Golden Bough Roberta Fraserja podrobno dokazuje nekaj.zares obstaja ogromna pestrost. Temeljna ideja je prilagoditev asociativizma problemu raznoličnosti človeške kulture.videnja celotnega vzorca razvoja in izboljšav . ki jih je ponudil Frazer. to je pojmovanjem. Tako v obeh primerih dobite nekakšno držo angleškega klasicizma osemnajstega stoletja. Slavne tri stopnje razvoja človeškega razuma. Humova teorija razuma plus preokupacija z raznovrstnostjo človeških kultur. To je najenostavnejša formula za splošno pozicijo Bertranda Russella. To je Frazerjeva glavna in uradna teorija.uradni nauk. namreč. gre za relativno prevlado.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA voriti na vprašanje. ko se teorije. da magija prevladuje v začetku in znanost na koncu. To je celotna uradna teorija Zlate veje. Oba ponazarjata nekakšno posodobljeno kambriško reformulacijo razsvetljenskega videnja razuma. Skratka. Zgornja plast . Toda tudi druga dva elementa sta vedno zraven. nadaljuje z religijo in konča z znanostjo. lotimo po plasteh. vmes pa religija. V obeh primerih najdemo do neke mere podobne vrednote. toda ne dajte se zapeljati . da je namen vsega pojasnitev umorov v Nemiju. Do tega pridemo. so: magija.obstaja tudi osnovna enotnost in osnovni vzorec je napredek od nižjih oblik k višjim. Gre prej za to. asociativizem plus evolucionizem. In odgovor je . Frazer ne verjame. religija. Frazer je bil angleški klasicist vsaj v dveh pomenih. Človeški razum se začne z magijo. znanost.

da človeštvo napreduje od magije k religiji zato. da je bil v nekem trenutku . Magija ne deluje.temelji na uporabi tega načela. Glede tega je mnogo stvari napačnih. da posamezni razum v svoji lastni individualni duševnosti izkusi povezavo med zavestjo in voljo in izkušnjo. Osnovna predstava magije je. Poleg tega je vse skupaj malce absurdno. Toda to ne deluje niti približno tako dobro kot pri magiji. Ideja. so prešli v običajni jezik. Animizem ne temelji na določeni vrsti asociacije. Tudi to ne deluje in zato človeštvo napreduje k znanosti. in nekatere podobne asociacije lahko potem projicirate tudi na naravo. za katere se predpostavlja. Resnične povezave urejamo z eksperimentalno metodo. in Frazerjeva teorija je. bi predpostavljala. Je zahteva po novem pojasnjevalnem načelu dogodka. Morda jo lahko spravite v model. V resnici gre za iznajdbo radikalno drugačne hipoteze.recimo v prvem tisočletju pred Kristusom. da je z naravo mogoče manipulirati. ko je prišlo do premika od preprostih religij k bolj teoretič121 . kot ga je definiral David Hume. kar se zgodi. ki jih lahko opredelimo s to naravno operacijo človeškega razuma. svečenik pomirja duhove za naravo. kaj resnično povzroči kaj. Magija dobro ustreza modelu človeškega razuma. da so zveze med stvarmi podobne našim asociacijam idej A z B povezujemo bodisi zaradi podobnosti bodisi zato. rečete lahko. Ena stvar nas spominja na drugo. religija nikakor ne ustreza tako dobro. To je za Frazerja temeljni vzorec človeške zgodovine. da so odgovorni za tisto.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA Frazerjeva teorija magije neposredna prilagoditev asociativnih načel. katere bistvo je zelo pazljivo opazovanje. Njegovi izrazi. da seje ravno zaradi tega človeštvo napotilo k religiji. z najdevanjem povezav med stvarmi s pomočjo asociativne zveze. ker je magija odpovedala. če se dovolj močno potrudite. Tovrstna magija temelji na ideji. kot je »simpatična magija«. namesto da bi se pustili zapeljati naključnim asociacijam. ki jih je razvil Hume. podobnosti ali bližine.ali magične zveze . Medtem ko čarodej manipulira z naravo. Ta koncept religije je v bistvu animističen: temelji na obstoju duhov za stvarmi. In podobno magija . ker sta se pojavila skupaj. in sicer z uporabo povezav.

v kateri je Frazer ponovno zelo neoklasicističen. ki temeljijo na teoretiziranju in opazovanju. ki porajajo različne človeške kulture. Kaj takega se nikoli ni zgodilo. da ustvari evolucistični vzorec različnih vrst razuma. katere združljivost z njegovim evolucionizmom/asociativizmom je vprašljiva. boste našli nekakšno povrnitev k drži neoklasicistov. da znanstvene teorije. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju se je zgodilo nekaj takšnega. Ta druga plast. Lahko bi si mislili. Druga plast je precej drugačna. Zdelo seje. Naznanjali so uspeh in svojo razlago tega uspeha ter k njemu spreobrnili večji del človeštva. razvite v sedemnajstem stoletju. Domisliti se moramo nečesa drugega. kako to zaobiti. bolje ustrezajo dejstvom. drže. Zgornja plast je evolucionistična/asociativistična teorija . Odmev tega so v osemnajstem stoletju povzeli filozofi. Stvar res ne deluje.svetovni kongres šamanov. ki so premislili ta uspeh in razvili teorijo znanstvene metode. Tak pristop najdete v 122 . Vedno so poti. da bi ga naredili ustreznega. na primer Edvvarda Gibbona. in poleg tega svojih zapiskov ne primerjajo med seboj. Ljudje ne hranijo takšnih zapisov in večino družb obseg neuspeha njihovih magičnih praks sploh ne vznemirja. na katerem so drug drugemu brali referate in rekli: »Dobro.uporablja asociativistično teorijo razuma. zapisovali smo si podatke o tej magični burki in stopnja spodletelosti je osupljivo visoka. Toda ta plast predstavlja drugačen vidik njegove neoklasicistične drže. mimogrede rečeno. ne več na razodetju. Tako bi Frazerjev model morda lahko ustrezal temu posebnemu prehodu. Če pogledate njegove pasuse o vplivu orientalske religije v Evropi.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA nim svetovnim religijam . Toda vrnimo se k plastem Frazerjeve misli. da je intelektualistični opis naslednjega prehoda malo bolj združljiv s Frazerjevim naziranjem. Morda bi lahko uskladili znanstveno revolucijo in njen filozofski odmev z njegovim modelom. Kaj menite o animizmu?« Kaj takega ni prav verjetno. S prihodom Kopernika in Galileia so uspele teorije. ujema s stransko temo Frazerjevega razmerja do religije. Toda prvi prehod sploh ne ustreza in absurdno je sploh poskušati. pomeni v precejšnji meri nekakšno vrnitev k Humu in to se.

z drugega sveta in sebično . da v drugi plasti Frazerjeve misli . da je človek preteklosti nekakšen učenjak. ne religija kot slaba znanstvena teorija. kar ljudje počno. Intelektualizem glavne teorije je ena od njegovih slabosti. kjer pokažejo svojo vrednost za drugo življenje. The Natural History of Religion. ki za večino ljudi največkrat ni prevladujoča. Gre za prehod od mestne tosvetnosti k sebični drugosvetnosti. kvečjemu kot bi šlo za nekakšno moralno telovadnico.ko konkretno primerja religije klasičnega Sredozemlja s svetovnimi monoteizmi. živeti ali umreti za svoje mesto. kar jih nadomesti. isto kot tisto. To je kajpada nesmisel: teoretiziranje o svetu in o naravi je ena od mnogih aktivnosti. ki je stopil na njeno mesto.ljudi uči.sploh ne govori kot intelektualist. da je tisto. ko ta ne deluje. razen naključno. ki ga zanimajo družbene strukture in družbene kulture. nekakšno etiko družbene kohezije in obveznosti. ki sedi v svojem kabinetu in z napredovanjem svoje misli preskakuje z ene teorije na drugo. in je zaneseno naklonjen prvim . 123 . jo zamenja tretja. Vendarle pa je mogoče opaziti. Dobro. toda paradoks je. ta drža je povsem možna.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA slavnem poglavju o širjenju krščanstva v Gibbonovem Decline and Fall ali v drugem delu Davida Huma. Ko ljudje sodelujejo v obredu. in ko še ta ne deluje. Magija je imela eno teorijo o svetu. ki predpostavlja. vcepljale so mestne vrline. ko prakticirajo magijo ali se udeležujejo verskega obreda ali pristanejo na vero. ki so stopili na njihovo mesto. ne teoretizirajo. angleški univerzitetni učitelj. Predpostavk torej. izražajo svoje sodelovanje v družbenem redu. Nasprotno pa je tisto. V tem naziranju je ključno nasprotje med religijo klasične antike in bibličnim monoteizmom. Nasprotje je naslednje: antične religije so bile v svojem bistvu kult mestne države. temveč kot nekakšen komparativni sociolog. naj se ukvarjajo z odrešitvijo lastnih posameznih duš in ne z ostalim svetom. ki teoretizirajo o svetu. kar počno kasneje. da ne ustreza zgornji plasti Frazerjeve misli. V tem pogledu so temeljno intelektualci. religija kot etos ali družbeni cement. ko prakticirajo znanost. jo zamenja druga. Kot Hume in Gibbon je tudi Frazer nedvomno naklonjen klasični antiki in ne krščanstvu ali svetovnim religijam.

ki bi jo lahko imenovali plast Puste dežele.zakoni miselnih asociacij.podobna osnovna struktura človeškega razuma. S. Tako je med eno in drugo plastjo napetost .ki je po mojem najobičajnejša . sta še vedno protislovni. Frazer z vseh koncev sveta zbere svoje bogato gradivo o bizarnih verovanjih in praksah. Tako si Eliot vendarle od Frazerja izposodi glavno temo. ki jo je v najpreprostejši obliki uveljavil psiholog Jung: namreč ta. Eliota. kakšna je njena razlaga? Frazer je imel odgovor . T. Njegova prisotnost je zelo živa v Pusti deželi T. je umiral od smeha. ne skupna vsebina. Obstaja skupno skladišče simbolov in arhetipov (ali kakor koli jih želite imenovati) in ti se potem pojavljajo po vsem svetu.nekaj takega najdemo povsod po svetu. če bi jo razumel. Toda če podobnost v mitih in obredih človeštva obstaja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Frazerjeva druga plast vidi religijo kot izraz družbenega reda in ni združljiva s prvo plastjo. naj bi spočela 124 . Stvar je takšna: v literarni rabi Frazerja . S.zaradi bogastva gradiva.zelo močno vplival na književnost. da to navsezadnje sploh ni tako bizarno . Mnogo je še drugih primerov nasledstva z umorom ali ubojem svečenika ali kralja. Rešitev njegovega formalno glavnega problema o pravilu nasledstva v Nemiju je. kot so jih razgalili Hume in britanski empiriki. neokusna. Claude Lévi-Strauss je imel kasneje povsem drugačen odgovor . Toda Eliot je Frazerja uporabil v popolnem nasprotju z njegovim duhom. skupnega kolektivnega nezavednega. Frazerja je uporabil tudi Freud. se mu je zdela nerazumljiva. da bi se mu zdela. Eliot ni bil neoklasicist. In tema Puste dežele je prav to: dežela je pusta zaradi monarhovega pomanjkanja vitalnosti. Seveda je Frazer . Končno je tu tudi tretja plast. da so vsi ti vzorci izkopani iz nekakšnega skladišča. Ko so Frazerju predstavili Pusto deželo. Posumimo lahko. in ko mu je Malinowski to uporabo pojasnil. Obstaja pa tudi druga razlaga. ga razvrsti v skupine in najde mnogo podobnih vzorcev.čeprav sta obe zelo v duhu angleškega klasicizma. Mnogo je skupnega. njegove kohezije in živosti svoje proze .gre za nekakšno jungovsko rabo.

kako je uredil svoje gradivo. je za to primeren. daje bil to Frazerjev namen. kot je to storil v Zlati veji. primeren za jungovsko interpelacijo. kar sodi zraven: pomanjkanje družbenega konteksta . da je bil zgodnji človek prej teoretik kot praktik. Začne se s krvavim in mračnim obredom . zaboga. in predstavimo nauk na način.pomanjkanje pojma kulture kot enote. Težko. Ta napaka v asociacijah poskrbi za sprejetje nezavidljivega pravila. Frazerjev bržkone najvplivnejši prispevek je prav v tem.raje pravilom nasledstva . Kaj je še narobe s Frazerjem? Nekaj tega smo že poudarili: intelektualizem. ki ni prav donosno. Jungovska razlaga se je izkazala bolj prepričljivo za književnega duha kot asociativizem. in vse. Prav tu se je novi režim. da bi si zagotovil mesto. deluje človeški razum . vidite. Zakaj? Zakaj to prenaša? Zakaj se spravi v tako nezavidljiv položaj? In zakaj.vedoč. S tem se je izognil srakasti metodi. ki želi biti njegov naslednik. Predpostavljena teorija je res zelo bizarna.z asociiranjem idej in. Toda poleg intelektualizma in brezkontekstualnosti je pri Frazerju še ena dodatna bistvena slabost: neznansko težo je pripisoval asociaciji idej. kako je Frazer zbral svoje gradivo. kjer te bo ubil prihodnji naslednik in tako dalje? Zakaj to počno? Odgovor: tako. predpostavka. Tako je način.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA mitološke vzorce povsod po svetu. službo. Ljudje očitno radi kopljejo po Zlati veji in zbranem gradivu za pripoved o bogatem skupnem imaginariju in simbolizmu človeškega razuma.s svečenikom. ne pa pri trganju in umeščanju posameznih koščkov v kolaž. uprl Frazerju. ubil. Njegovo glavno načelo je bilo vztrajanje pri kontekstu in opazovanju celotnega niza kulturnih značilnosti in institucij. a način. toda v tej obliki je bil njegov vpliv najmočnejši. v tem posebnem primeru. da ga bo slej ko prej nekdo. tako značilni za Frazerja. V resničnosti potenca vladarja/svečenika in produktivnost dežele 125 . njegov naslednik tvega svoje življenje le zato. Vzemimo ga takšnega. ki gaje vzpostavil Malinowski. ki opreza po Svetem gaju blizu jezera v Nemiju . kot se kaže. z asociacijo ideje blaginje dežele in vitalnosti kralja/svečenika. Ne mislim. da je to njegov najzaslužnejši prispevek.

V času. kar ljudje v teku prostih asociacij tudi zares počno in kar naj bi počeli. ta beseda nekaj pomenila. potegnem črto. temveč govorijo spodobno. če izrečem določeno besedo. ni praktično nobene možnosti. To ni zgolj kritika Frazerja samega. vendar pa imamo tudi kontrarnost. vedejo strašno lepo. ker sta oddaljena: igrate lahko (in tudi res igrate) na oba načina. Imam svoje zasebne asociacije. Presenetljivo je. Čudna teorija. Asociaciji pripisuje vpliv nad človeškim vedenjem. katere prepoznavni del je. bi nastal popoln semantični kaos. bi vsi zboleli za nekakšnim semantičnim rakom . Če bi asociativizem uspel pojasniti način. Pravilnost konceptualnega vedenja vzbuja veliko pozornost v kateri koli družbi. da bi zares komunicirala. Če vas ta kritika ne uspe prepričati. Ljudje na splošno govorijo spodobno . Ker so torej vaše asociacije vaše in moje asociacije moje. in ko me slišite izreči isto besedo. da se ljudje. Če bi človeški razum resnično deloval asociativno. Hume sam je začel razlikovati različne vrste asociacij. kakršno je. da je mogoče skoraj kar koli povezati s čimer koli. se ne bom pustil ubiti zaradi asociacije idej. Tako bi mi.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA nista povezani. Zanimivo pa je. Jaz. semantično in verbalno. preden razglasite različna načela asociacij. Tako ljudje postanejo žrtve asociacije idej. lahko greste od česar koli k čemur koli. ker me je dosegla v kontekstu določenih izkušenj.ne vedejo se spodobno. Ljudje se običajno držijo fonetike in sintakse svoje subkulture. Asociatizem ne zmore pojasniti tega 126 . Podobnost je ena med njimi. A in Z pa prav zato. na primer. kako človeški razum zares deluje. bi ta povzročila povsem drugačne asociacije. Lahko povezujem kar koli s čimer koli. ker je moje življenje takšno. temveč celotne empiricistične tradicije. jo lahko okrepim. Toda vaše življenje je drugačno. toda ko sem v nevarnosti. Izraz prosta asociacija je v resnici pleonazem. da ni nobenega kaosa. kot vam bo potrdila znanstvena agronomija. ki bi nas nosila od česar koli k čemur koli. A povežete z B. kar je resnično osupljivo. vsaj kolikor poskuša opisati dejansko delovanje človeškega razuma.nekakšno hitro rastjo asociacij v vseh smereh. toda zaradi verjetnosti magične asociacije izgleda tako. ker sta blizu drug drugemu. Problem glede asociacij je.

toda še vedno jih črpajo iz istega skladišča.tisto.nenavadna disciplina. njegov odgovor problem poudari. je mogoče lagodno pojasniti s kakšno jungovsko teorijo: vsi prihajajo iz nekakšnega velikanskega kolektivnega skladišča. bistroumen in vpliven . ki ljudem vtiskuje iste prisile. a so vsepovsod v verigah. ki jo je našel. živalski duh je le akumulacija asociacij . ki ga (lagodno) lahko pojasni Jung. da je bil ves njegov podvig stopicanje na mestu. Reda.zakaj se je svečenik držal čudnega pravila? Asociacija je preprosto preveč nedisciplinirana in prešibka. Kaj je torej Frazer zares naredil? Mislim. Zakaj imajo ljudje močne moralne prisile in močne tabuje . Podobnost vzorcev. da ljudem omogoči komunikacijo. Obred je način. Asociacije se rodijo svobodne. Asociativizem je preveč kaotičen. Za Durkheima je bilo vprašanje uveljavitve konceptualnega in moralnega reda . ki sem jih omenil: ne pojasni niti moralnega reda. pa je religija.problematično in izdelal je odgovor. ki je delal v istem času in je vprašanje pravilno razumel ter je mnogo bolj vplival na dejansko razmišljanje kasnejših antropologov kot Frazer: Emila Durkheima. inhibicij. ki jo ljudje kažejo v svojem razmišljanju in vedenju ter disciplina v kateri koli družbi . pravilen ali pa tudi ne. ki omogočajo družbeni in moralni red. Frazer problema ni videl v celoti. da bi vse to pojasnila. Durkheim je bil pripravljen živali tako rekoč prepustiti Humu asociativizem zanje deluje. To nato naredi družbo dvakratno možno: s tem. ki gaje Frazer sam tako vestno zapisoval in zbiral. ki je. Frazer sploh ne more pojasniti. medtem ko ga Frazerjev zasenči.a ga ne more. kar človeka naredi človeškega.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA reda in to se veže na druge kritike. Empiricistično teorijo človeškega 127 . da bi utemeljil red. Res je mislil. da asociativizem lahko doseže cilj . Asociativizem preprosto ni dorasel nalogi. orjaškega podstrešja s skupnim pohištvom. kjer jih različne skupine najdejo in razkrijejo na različne načine.namreč obred. ter s porajanjem teh skupnih prisil. kako ljudem vcepiti konceptualni red. Ta problem prisile in reda je tudi v središču misli drugega moža. V središču religije je obred: je izpostavljanje vedno isti intenzivni obredni izkušnji. Veljaven ali ne.

je močno zgrešena in ljudje so to začeli opažati v devetnajstem stoletju. da vrste pritiskov. Zgradili so nekakšen model. začnemo eksperimentirati in tako vidimo. Ko vse zdrobimo. kakršni obstajajo v notranje organizirani in visoko ritualizirani družbi. 128 . katerih obredov se je treba držati.ki jo je najbolj dodelal Hume in v tem stoletju ponovno formuliral Russell . da je to podobno modernim svoboščinam. ki jo sprejema v svoji glavni teoriji evolucije človeškega razuma.nekakšne tolerance. končamo v Frazerjevi teoriji. civilen. Moderna svoboda ne predpostavlja zgolj odsotnosti tirana. ko primerja stare in moderne. ki jo najdemo v religijah stare mestne države in ki izvira iz dejstva.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA razuma . Opazil ni niti navzkrižja med socialno teorijo religije. da je močno priporočal odgovor delfskega preročišča možu. je bilo kodificiranje.modernim. kako bi moral delovati. Recept je bil relativističen. kako razum dejansko deluje. ne tega. kako testiramo teorije: vse zdrobimo na najmanjše možne delce in s tem prepovemo in izključimo vzdrževanje krožnih verovanjskih sistemov. ki je vprašal.svobodo izbire lastnih asociacij in svobodo neudeležbe v obredu.je zamenjal za dejanski opis. Kar so empiriki res naredili. Njegovo naziranje je napačno tudi pri asimiliranju starodavnih svoboščin . Gre za nekakšen povzetek pravil znanstvene metode. Toda če to normo projeciramo nazaj na vse človeštvo kot opis dejanske prakse in poskušamo vanjo stlačiti spremembe. povezane s prehodom od magije k religiji in od religije k znanosti. nesocialno teorijo. nekakšen določujoč. ki jo implicitno sprejema. strpen. kot tudi tosveten. Humu tega ni uspelo opaziti in tudi Frazerju ne. Frazer ni opazil niti tega. Hume je izrazil svoje občudovanje starih svoboščin s tem. moderni ne bi trpeli. da je religija odplesana in povedana v zgodbah. Podmena. kako znanost deluje. zaradi česar ni ortodoksije in s tem tudi ne preganjanja krivovercev . normativen model. in visoko intelektualistično. temveč. kako človeški razum zares deluje. temveč tudi odsotnost čezmernih družbenih pritiskov . Vendar ne deluje tako. toda ne kodificirana v teologiji. katere povezave zares držijo. Preročišče je odgovorilo: v vsakem mestu obrede tega mesta.

da bi delovale za podatke in probleme kasnejše dobe. da se spuščamo v spekulativno zgodovino evolucije človeškega razuma in človeške družbe na splošno. 129 . Kot Russell predstavlja kambriški poskus pripraviti ideje razsvetljenstva do tega. kakšna bo. Edmund Leach. V antropologiji mu niso sledili niti v Cambridgeu niti drugod. do njega čuti močan odpor. opisovati in analizirati družbe kot totalitete. ki je docela in z veliko elegance razvil implikacije enkratne vizije. Ni naše delo. ne da bi dejal. da se evolucija ni zgodila. toda on sam ostaja kot nekakšen sijajen spomenik poskusa njihove izvedbe. toda jasno je bilo.) Vendar pa bo v antropološki misli še naprej živel kot literarna osebnost in kot kralj Harold. da ne bo evolucionistična. V profesionalni antropologiji ga je zamenjal Malinowski. ko pojasnjujemo specifične družbene strukture in kulture. da se nas evolucija ne tiče. naše delo je primerjati. Frazerjeve osrednje ideje so bile prevrnjene.JAMES FRAZER IN KAMBRIŠKA ANTROPOLOGIJA To so njegove slabosti. Ni bilo čisto jasno. Ostalo pa je tudi nekaj prostora za teorijo. kot človek. (In vsaj en kambriški antropolog. temveč z besedami. skupaj s soodvisnostjo njihovih institucij in njihovih kultur. ki ga je prevrnil na obeh ključnih točkah: Malinowski je zavrnil brezkontekstualnost in je zavrnil evolucionizem.

kot je v brošuri. 131 . Toda takšen je položaj. in pravi . če bi mu kdo povedal. str. Teorija izpostavi najpomembnejšo spremembo načina. resnično dopolnjujejo razumevanje. 1987. Morgan in Engels sta . glede na vpliv. Shnirelman sam 9 . INION Akademije znanosti ZSSR. Moskva. namreč neolitska revolucija. 68. A. Vozniknovenie proizvodjaščevo hozjaistva (Pojav ekonomije pridek proizvodjaičemu hozjaistvu v zarubežnoj etnografii (Problem prehoda k lovanja hrane).to je bila bistvena revolucija. za ortodoksni marksizem pomeni problem. A. H. zgodnejša pa je njegova brošura Problema perehoda ekonomiji pridelovanja hrane v tuji etnografiji). ki ga je imel nanjo Gordon Childe. Morgana. da družbo determinira način produkcije. Shnirelman. 445. ki predhodi in dopolnjuje recenzirano knjigo. da osrednja ideja njegovega dela. Zahodna misel je. da ideje. Nauka. V. Temeljno besedilo ortodoksne marksistične antropologije je seveda Engelsov Izvor družine.izvor poljedelstva in pastirstva res postavila v obdobje »barbarstva«. poudaril dr. ki spremljajo pojem neolitske revolucije.PLURALIZEM IN NEOLITIK Pokojni profesor Gordon Childe se je imel za marksista in bi bil nedvomno nekoliko presenečen.« Zdi se. ki uporablja ideje L. 1989. 9 V. prehod od nabiranja k poljedelstvu. če ne celo zadrego. Moskva. kako ljudje ohranjajo skupaj telo in dušo. str. lahko sovjetskemu marksizmu povsem upravičeno dejala: »Mi smo vendar večji materialisti kot vi.

str.« 1 0 Način produkcije. daje bila reverzibilna. medtem ko smo nekateri med nami pod vplivom ideje neolitske revolucije res povezali družbo z njenimi ekonomskimi temelji. nato pa spregledal tisto. da marksizem družbenemu redu podeli zelo pomembno avtonomijo. da sploh ni šlo za revolucijo oziroma za eno samo stvar. daje njen obstoj dolgo časa visel na nitki. Kot se zdi. med seboj lahko radikalno razlikovale. da podobne razmere različnih družb niso vedno pognale v pričakovano smer in da so si bile družbe na različnih bregovih velike razdelitve lahko zelo podobne. ko je sprememba načina produkcije dejansko spremenila vse. Obtožbo bi lahko formulirali takole: marksizem je razlagal del družbenih sprememb.. medtem ko so se tiste. z vidika marksistične ortodoksije kar najbolj dobrodošla. vsaj ne v kakršni koli splošni standardni obliki.. da je sledila različnim potem. ki ji je bila teorija neolitske revolucije izpostavljena na Zahodu. Če je tako. ribiči in nabiralci. Avtor sklene: »Sam po sebi pojav ekonomije pridelovanja hrane ni samodejno vodil k pojavu novih struktur. Vse to nakazuje. Shnirelman. ki bi bila odločilna. čigar navodila je po lastnem mnenju Engels uresničeval pri pisanju tega ključnega besedila) razbremenilo obtožbe. ni posvetil zadostne pozornosti. Vse to bi lahko Engelsa (in Marxa. Ni ene same revolucije in ta revolucija ni bila revolucija. ki bi nam omogočile brez izjeme primerjati družbe zgodnjih poljedelcev in pastirjev z vsemi lovci. To je brez dvoma ena od glavnih tem in zaključek knjige. ki se v resnici sploh niso zgodile. Kritika poudarja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA vendar tega premika nista videla kot mejo med divjaštvom in barbarstvom in nista predpostavljala nobene toge povezave med pridelovanjem hrane in družbenim redom. izneveril materializmu. daje bila revolucija počasna in dolgotrajna. ki se je res zgodila. ki jo recenziram. bi se lahko zdelo. da se je. 132 . je obramba takšna: toda tudi ta se ni zgodila . s tem ko enemu od dveh velikih prehodov v človeški zgodovini. 400. Glede na to zadrego mora biti kritika. Vozniknovenie proizvodjaščevo hozjaistva. vsaj ne kot splošen pojav. ki so na isti strani.

Henry. Na tej točki bi lahko našli ujemanje med Shnirelmanovo knjigo in knjigo. glej zlasti str. Tisti med nami. Globlji in subtilnejši pristop. Za negativni del argumenta . 133 . V najslabšem primeru pa te spremembe povsem spremenijo probleme. agrarne in industrijske produkcije. University of Pennsylvania Press. kar koli že to je. 1989.NEOLITIK IN PLURALIZEM piše na isti strani. bi utegnili odgovoriti takole: velikanska prednost obeh pojmov. Če se izkaže. kot je pokazal estonski filozof Eero Loone (in česar mnogim marksistom ni uspelo prepoznati). definiramo neodvisno drug od drugega. in torej brez krožnosti). da je bil v tej knjigi vzpostavljen z vso bogato dokumentacijo. pravi.spodbitje lucidnega in nemarksističnega materializma te vrste . ki skupaj s produkcijskimi odnosi navsezadnje omogočajo pravilen opis družbeno-ekonomskega razvoja. izpeljani iz negativnih premis. da oba. je. Te osnovne logične zahteve niso vedno upoštevane. 1 1 S tem zaključkom smo lahko zadovoljni. da se bo tako radikalna sprememba v produkcijskem načinu kazala tudi v družbenem redu. da suženjski produkcijski način po11 Donald O. ki ga vzdržuje. opazuje produktivne sile kot celoto. povemo malo ali nič. zelo verjetno je. še več. če rečemo. 236. Henry. Če »baza« in »nadstavba« nista definirana neodvisno druga od druge. ne ustvarja neodvisne variable. ki naj bi ga pojasnil. da prva determinira drugo. nikakor pa ne marksistična teorija. bomo to kmalu opazili: idejo je nedvomno vsaj možno testirati in iz njene ovržbe se bomo česa naučili. ali vodijo tudi k podobnim rešitvam. produkcijski način in družbeni preostanek. From Foraging to Agriculture: The Levant at the End of the Ice Age. ki jo je skoraj istočasno objavil Donald O. Historičnomaterialistična teza. d a j e vsak neodvisno opredeljiv (brez napotitve na družbeni red. Reči. Philadelphia. Manj očarljivi pa so pozitivni sklepi. zahteva. da med tako definiranim ekonomskim temeljem in družbenim redom ni takšne jasne korelacije. ki se nanaša na determiniranost družbe z njenim produkcijskim načinom. ki jih je tako kot pričujočega recenzenta zapeljal materializem. ne glede na to.lahko rečemo.

prev. Henry. Henryja. Vozniknovenie. da »če bi ne bilo neandertalca. 1 4 z drugimi besedami. in vsi mi bi še vedno lovili in nabirali. da fevdalni produkcijski način vodi v fevdalizem itn. str. 12 ki naj bi omogočili boljšo razlago družbenih razmer kot pa golo »iskanje hrane« ali »pridelovanje hrane«. da zaradi pomanjkanja podobnega opisa sploh ne vemo. Na koncu knjige Shnirelman dopusti tisto. ki jo je potrebovalo. 400 in 404.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA rodi sužnjelastniško družbo. vodi k temu. Henry sugerira. str.. kar druge. vključno s pričujočim recenzentom. dotlej ne bomo imeli pred sabo primerno artikulirane teorije. ki bi mu sicer Shnirelman moral biti naklonjen. Thorstein Veblen. Poti 12 13 14 Shnirelman. ki jo je mogoče preveriti. Avtorja navajata drug drugega. 134 . da je pridelovanje hrane odprlo bistveno nove možnosti za človeško družbo. op. toda nespecifizirano idejo »produkcijskih sil in odnosov«. ki jo je navrgla prav tista družbena organizacija. Ne gre toliko za to. Nevarnost takšnega tavtološkega materializma je opazna vsaj v nekaterih nedavnih francoskih poskusih proizvajanja marksistične antropologije. ki so ga pripravili k mletju pigmenta obujeni razlogi. kolikor za to. dela. Odstranitev enotirne neolitske revolucije sama po sebi pušča polje na široko odprto . Dokler marksizem ne bo operacionaliziral pojma »produkcijskih sil in odnosov« na način. ameriški ekonomist in sociolog (op. nam pove zelo malo.). ki nam bo omogočil resnično razumeti različne obstoječe vrste sil in odnosov. če bahavo razkazovanje nabiralcev ne bi zahtevalo in porodilo romelj za mletje pigmenta. katero naj bi pojasnil.. da ne vemo. ali je Shnirelmanova alternativa resnična. Shnirelmanov poziv za neko širšo.na primer celo za igrivo neoidealistično ali veblenovsko 1 3 provokativnost zadnjega stavka v knjigi Donalda O. da so še naprej privrženi uporabi pojma neolitske revolucije . dokler ta pojem ne preneha biti zgolj senca. da bi večji del sveta danes vzdrževalo poljedelstvo«.namreč. 236. poljedelstvo ne bi imelo mlevske tehnologije. cit. nam v resnici ne daje alternativne teorije. kaj naj bi bila. je le malo verjetno.

Shnirelmanova zaključna opazka v knjigi izključuje možnost takšne družbene formacije. temveč tudi zahtevajo pojav »višjih oblik«. Njen zaključek. da je nujen.kar po njegovem mnenju velja tudi za nekatere visoko specializirane nabiralniške družbe. ki knjigi tako rekoč priskrbi njeno teoretično hrbtenico. ki pomeni slepo ulico . Vsaka od teh regij je dobila poglavje. dva v Afriki in dva v Ameriki) in večje število sekundarnih centrov. Ne obravnava pa bolj splošnega in pomembnega vprašanja. Osredotočil sem se na doktrinarno vprašanje.NEOLITIK IN PLURALIZEM prehoda so bile morda res različne. dolge in kompleksne. na koncu nestabilne in da vsebujejo seme lastnega uničenja. Obljuba odrešitve za vse človeštvo najbrž zahteva. ali je marksizem sploh združljiv s takšnimi slepimi ulicami. namreč nomadsko pastirstvo. Se več. To je bila velika pregrada. Evropi. Afriki in Ameriki. Avtor predlaga sedem primarnih centrov velikega prehoda (bližnjevzhodnega. južni Kitajski. jugovzhodni Aziji in Oceaniji. ne pa zadosten pogoj nadaljnjega razvoja. toda vodile so v svet z radikalno novimi problemi in možnostmi. prikrajšajo njegovo pozicijo za natančno vsebino. Teorija slepih ulic del človeštva prepušča na milost in nemilost po naravi zunanji in torej naključni odrešitvi. Vendar pa to priznanje kombinira z reafirmacijo naziranja. da produkcijski način ne determinira družbenih formacij neposredno. dva na Daljnem vzhodu. v srednji in južni Aziji. da so vse z lastnino obdarjene družbe. če naj ne le dovolijo. Po Shnirelmanovem mnenju (predhodno je napisal knjigo o začetku pastirstva) obstaja ena vrsta postneolitske družbe. Pripomba je zelo pomenljiva. na Kavkazu. ki s tem. temveč le s pomočjo posrednih variabel. pa naj bodo še tako stabilne. da jih ne navede ali jih navede le zelo ohlapno. Pomen knjige pa seveda ni omejen le na to. je podprt z natančnim in obsežnim prikazom prehodov k poljedelstvu na Bližnjem vzhodu. saj avtorja postavi naravnost v kontekst nekoč zelo živahne sovjetske razprave o naravi in obstoju »nomadskega fevdalizma«. ki zadeva raznovrstnost »neolitskih« procesov. Alternativna 135 . celo v tem oslabljenem pomenu je neolitski revoluciji dovoljeno.

Na teoretski ravni lahko avtorju očitamo dejstvo. ki so uravnavale sovjetsko intelektualno življenje. in sicer z vztrajanjem pri različnosti resničnih procesov in pri odsotnosti tesne povezanosti proizvodnje hrane in družbenega razvoja. Ali se ti izrazi res nanašajo na družbe. Kakovost argumentov in dokumentacije je tolikšna. argumentacija pa vseskozi trdna. I. Ta knjiga se je pojavila leta 1989.). da se Sahlins ne pojavi v bibliografiji knjige. Vavilova med obema vojnama. sprejema pa njeno šibkejšo obliko. To dejansko pomeni delni poskus uničenja koncepta neolitske revolucije. ko so bile globoko spremenjene nekatere konvencije. ki nekatere nabiralce razglasi za superiorne (v blaginji in/ali kompleksnosti organizacije) nekaterim poljedelcem. »zgodnjerazredna družba« itn. da je bila napisana mnogo prej in ji zato sprememba klime ni mogla v polni meri koristiti. je svoje sklepe utemeljil skoraj izključno z biogeografskimi podatki. poudarja Shnirelman. da gradi na delu velikega sovjetskega biologa N. Toda Vavilov. ki predlaga superiornost življenja nabiralcev nad življenjem poljedelcev. z vsemi težko razumljivimi in vprašljivimi teoretskimi bremeni vred. da moremo le 136 . ali imajo pojasnjevalno moč in ali je v razvojnem nizu. kar bi lahko imenovali močna Sahlinsova teza. kakršna koli prednost? Shnirelman ne sprejema tega. čeprav je obravnavan v krajši brošuri iz leta 1987. v letu. če bi rekli. Dovolj nenavadno je. Namen pričujoče knjige pa je reinterpretirati te sklepe v luči poznejšega arheološkega dela in bolj sofisticiranega modela interakcije družbe in naravnega okolja. s pomočjo katerega bi lahko podvomil v koristnost tradicionalne tipologije in periodizacije marksistične teorije ter v pojasnjevalno ali celo deskriptivno koristnost njenih kategorij (»primitivna skupnost«.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA inačica povzemanja knjige pa bi bila. Uporabljene informacije so zelo bogate. ki so si med seboj na kakršen koli pomemben način podobne. To seveda pomeni. da njegovega izostrenega občutka za raznoličnost neolitskih procesov ne spremlja podobno izostren občutek za morebitno raznoličnost zgodnejših družb. ki ga implicirajo ali vtihotapijo.

da bo knjiga (in ne le članki. Shnirelman je gotovo eden najbolj zanimivih sodobnih sovjetskih znanstvenikov. ki samozavestno uporabljajo gradivo iz širokega razpona strok. in nestrpno se že veselimo njegovega prihodnjega dela.NEOLITIK IN PLURALIZEM upati. 137 . ki jih je avtor prispeval za Current Anthropology v letih 1982 in 1985) kmalu postala širše dostopna zahodnim znanstvenikom.

Demografsko gledano so spremembe prevelike. and Wealth je globokoumna. da analizirajo človeka in družbo kot tako in ne le registrirajo načela prepoznavnega novega reda. A. ki so jih opazili. ki so razmišljali o ekonomiji in prebivalstvu.kaj je razločevalna narava modernega sveta in kako je ta nastal? Predvidevam. daje vrsta mislecev. da je lahko postindustrijska družba v kakršnem koli resnem smislu enaka družbi. Običajna modrost pravi. spodbujenih z različnimi spremembami. priskrbi veliko količino informacij in idej. Tu je Wrigley. Cities. Prva pomembna ugotovitev profesorja Wrigleyja zadeva sodobne komentatorje velike preobrazbe. izvirna in vznemirljiva knjiga. Hobbes in Locke o politiki. premislila človeško stanje in kodificirala njegove določnice. da so to pogosto počeli pod vtisom. v kateri E. Wrigley. Clausewitz o vojni. Hume in Kant o vednosti. Priznati je treba. kar so počeli 139 . ugledni zgodovinski demograf. drugačnega mnenja: to. da jih ne bi upoštevali. mnogi drugi o etiki in estetiki so formulirali pravila ali enega od možnih nizov pravil novega reda. ki se ukvarja z misleci. ki se dotikajo osrednjega vprašanja zgodovinske sociologije .AVTOCESTA K RASTI People. ki je imela enako ime in jezik in je bila njen predhodnik na istem ozemlju. da so demografi manj kot običajni ljudje podvrženi iluziji.

Toda po Smithovem. Osemnajsto stoletje seje lahko v svojem samozadovoljstvu v primerjavi s prejšnjimi obdobji imelo za blagoslovljeno in občasno celo za boljše od starih. da ni možna. a to še ne pomeni. zato bi bilo odkritje bistvene vrzeli v njihovih premisah dober način razkritja skrivnosti novega sveta. temveč na nenehni in trajni rasti bogastva. da za razcvet obstaja neka trdna 140 . toda končnega ali omejenega izboljšanja. Industrijska družba ali družba izobilja. v osemnajstem stoletju pa so ga videli kot dosežek določnega. V tej knjigi je to diagnozo razširil še na druge velike britanske ekonomiste. ki bo mnogo večja od tiste. bi bila kakršna koli razpoka v premisah dober ključ k skrivnostim novega reda. da bodo napredovale na raven gospodarske prosperitete. da je nemogoča. da je preprosto ne more biti. Ta ideja je skupna utemeljitelju ekonomije in zgodovinarju. ki ga je opisal kot človeka. a se je zgodila. To je v bistvu Wrigleyjeva strategija. temveč nasprotno. Nam se zdi napredek neomejen in nepretrgan. dosežene v fevdalnih časih. ni pa se videlo kot del nekega neprekinjenega vzpona. a na neomejen napredek ne morejo računati. Od tega so odvisni njeni mehanizmi družbenega nadzora in politične legitimnosti: legitimnost vlade ni več odvisna od monarhovih prednikov ali od nebeške odobritve oziroma splošne volje. Ekonomisti so k mnenju. dokazovanje.« Prav to je seveda razlika med konceptoma napredka v osemnajstem stoletju in danes. Wrigley povzema njihova naziranja takole: »Družbe lahko upravičeno pričakujejo. ne temelji na velikem bogastvu kot takem. ki je odkril mehaniko sveta natančno v trenutku. Ricardovem in Malthusovem mnenju takšna družba ni možna. ko je ta svet prenehal obstajati. da glede na prepričljiv niz njihovih premis njihovo sklepanje ni bilo v celoti pravilno. Zdaj vemo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Adam Smith in njegovi nasledniki. da so se motili in daje do nove ureditve prišlo. V njihovih argumentih je težko najti kako hibo. ni bilo razlaganje nove ureditve. temveč preprosto od doseganja sprejemljive stopnje gospodarske rasti. Wrigley je pred tem nekaj podobnega trdil o Malthusu. Če so dokazali. kakršno poznamo. kot je bil Gibbon.

. daje količina zemlje. se je razvilo v sprejemljivo vsakdanjost. skupaj z argumenti. da bi jih nato pripisal. da je neka ekonomija vezana na minimalnega »nočnega čuvaja«. dodali pomemben odtenek: mislili so. da bi glede na to.. pa tudi zaradi prepričanja.. temveč specifičnim značilnostim navsezadnje prehodnega družbenega reda. Državo... da so pokazali. Družbeni proizvod lahko raste brez vidnih omejitev in je razdeljen tako. Kar seje zdelo Smithu nepredstavljivo. da delitve dela na zemlji ni mogoče gnati tako daleč kot v industriji. kjer gre za 141 . ki je na voljo. ko dodatna injekcija kapitala ali dodatna izboljšava delitve dela ne prinaša več primernih dobičkov in se mora rast ustaviti. Poroka pa seje pokazala za bolj trajno. ne neizbežnemu in splošnemu človeškemu stanju. Marxa. ki ne bi bila povezana z nobeno Državo in ki bi bila povezana z odsotnostjo prisile. da tako mora biti.. zaradi očitnega dejstva. ki sojo pripisovali zemlji kot glavnemu ali edinemu viru surovin. Ekonomiste je v to smer spodbudila zlasti pomembnost. Načelo pojemajočih dobičkov začne delovati v trenutku. Marxu pa nevzdržno. omejena. Vendar je Marx svoj dolgoročni optimizem in še bolj neposredno svoj srednjeročni pesimizem očitno dolgoval Smithu. Wrigley to povzame takole: Kapital je [. neomejena harmonija onkraj držav ali trgov. Lažno harmonijo trga bi potem izpodrinila pristna.. Marksistični optimizem se mi je vedno zdel sad bizarne ekstrapolacije. Preprosto je prevzel njegova stališča. Ta zakonska zveza je nevzdržna in jo je treba razvezati. lahko bila celo boljša tista ekonomija.. Njegovo sporočilo je bilo jasno. kot je pričakoval Marx. da večini ljudi zagotavlja realno rast prihodkov. ki predpostavlja.AVTOCESTA K RASTI zgornja meja. ki jih je povzročila težavna poroka industrializacije in modernizacije. Ta pasus poudarja tudi Wrigleyjevo ključno distinkcijo med modernizacijo. ki se je zgodila pred industrializacijo.] komentar hudih napetosti. ki jih podpirajo. Vse to na zanimiv način osvetljuje odnos Smitha in klasičnih ekonomistov do njihovega intelektualnega potomca.

je le korak. da bi ustvarjali dovolj dobička doma. Nizozemci niso bili bogati zato. ki ga je analiziral in hvalil Adam Smith. da je imel velike težave z definiranjem modernizacije. ker so bili prebogati. kar koli pač to je. To je definicija. Manj krožna 142 . zaveda se. vsebuje že Smith (čeprav ne z istimi besedami). da bi. da so se lotili kupčij. da bo trgovini sledila tudi vojska. ki se res sklada z Wrigleyjevo rabo izraza. temveč precej zgodnejša stopnja slehernega starega kapitalizma. temveč obsojenost določenega družbenega reda na propad). kjer koli bo to mogoče. da marksistično teorijo imperializma. da bi zavarovala vloženi kapital. ne zato. ki bo. V Smithovem času je Nizozemska očitno dosegla to stanje. ki je bil za pesimizem klasičnih ekonomistov dokazljivo veljaven. in sicer v posebnem smislu. ker so trgovali s tujino. razen redkim. da je njegova raba izraza eklektična in pravzaprav ne naredi drugega. da bi dokazal omejitve rasti. ki ga dà tema izrazoma. Zaradi zgornje meje v njenem razvoju postane kapital razvite dežele doma neuporaben in ga je prisiljena izvažati ter se s tem zavezati zunanjemu trgovanju in tujim investicijam kljub manj ugodnim družbenim in političnim razmeram v tujini. proces. saj so bile obrestne mere prenizke. zagotovila izboljšanje razmer. da je modernizacija preprosto proces. Nizek lokalni kapitalski donos in skorajda evtanazija rentnikov sta malone vse prisilila. Z drugimi besedami. Alternativno definicijo bi lahko opisali z besedami. ki ga je analiziral Smith in dokazal. Wrigley tudi pokaže. trgovali so s tujino. ki zadeva ta povsem nepričakovani priliv novih virov in ki je ovrgla pesimizem klasičnih ekonomistov v njegovi originalni obliki (čeprav ga je ohranil Marx. Od tega argumenta do dojetja. ki so preobrazile evropsko družbo med šestnajstim in devetnajstim stoletjem. lahko omogočile živeti od kapitala. in še več. imperializem ni zadnja stopnja monopolnega kapitalizma. Prizna. da ima le omejen in končen potencial.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA proces. kot da pritrdi nalepko spremembam. ki jo običajno povezujemo s Hobsonom in Leninom. Wrigleyjev glavni teoretični poudarek je prav v tej ločitvi modernizacije in industrializacije. in industrializacijo.

da se je zgodil. navkljub premislekom in pričakovanjem klasičnih ekonomistov.. Zapisal je: »Mutacija v ekonomski pokrajini [. industrializacije. vpeljalo prevlado stalne rasti. brez posebnih pomoči mineralov. nemogoča. Kaj natančno je bil ta deus ex machina ali machina ex deo. kot so vodni mlini in mlini na veter. Kombinacija človeške in živalske telesne moči in rast rastlin naj bi z neznatno pomočjo nežive energije iz virov. ne zgolj z živili. To bi lahko imenovali deus ex machina koncept industrializacije. Klasični pesimizem je temeljil na določenem pogledu na poljedelstvo kot glavnega oskrbovalca. prinesla potreben učinek. živaljo in rastlinstvom. Nastop sistema je omogočila injekcija mogočnih novih oblik energije. da ne rečemo zmuzljiv. Toda gre pravzaprav za isto: trajna (nenehna) ekonomska rast je. prevzame pa običajno rabo izraza kot »sinonima za trajno ekonomsko rast«. Izkoriščanje navidezno neskončnih virov mrtve energije je popolnoma spremenilo položaj.AVTOCESTA K RASTI in manj vprašljiva definicija pa bi bila nekako takšna: modernizacija sestoji iz tistih aspektov družbene transformacije Evrope.] je vključevala 143 . ki imajo v svojem temelju družbene korenine in jih je mogoče sociološko pojasniti na podmeni razmeroma stalnega in zdravorazumsko pojmovanega naravnega okolja in tehnologije. za katerega danes vemo. koncept. ki ustrezata tej konceptualizaciji. toda prvi in ne popolnoma zavajajoč približek je preprost: premog.. ki poljedelstvo v bistvu vidi kot sad sodelovanja med živimi bitji. ki so jih dokončno dognali Smith in njegovi kolegi. Wrigley je ne definira na ta način. Definicija drugega ključnega izraza. ki je povzročil čudež? Wrigleyjev odgovor je kompleksen in subtilen. kije spodbila Smithov pesimizem in omogočila njegovo marksistično inačico. ki moderni družbi omogoča pobegniti od sicer neizogibnih družbenih omejitev. bi bila potemtakem takšna: industrializacija je ime za proces. industrializacija pa je ime nemogočega procesa. temveč tudi z mnogimi drugimi temeljnimi potrebščinami. iz razlogov. Tu se mi zdi Wrigleyjeva terminologija dvojno neposrečena.

zdi se. bi bilo mučno. da je nastanek našega sveta naključen. Malthus in Ricardo. da naše sedanje stanje ni bilo zapisano v usodi družb. daje njihova rešitev zaradi novih dokazov. kar bi bilo zapisano na urniku človeške družbe. pravilno uganili hudodelca in nato v zadnjem poglavju ugotovili. Očitna je tudi osrednja misel. kot je bil Max Weber. je tudi v nasprotju z drugo uveljavljeno sociološko terminologijo: Durkheimovim nasprotjem med »mehansko« in »organsko« solidarnostjo. Še več. ki bi ga Wrigleyjevi argumenti prepričali.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA nadomestitev organskih učinkov z anorganskimi. da najbolj kompleksne oblike organske solidarnosti temeljijo na anorganskem industrijskem sistemu. katerih čisto tehtne opise so ovrgli zgolj krivično. ki so na podlagi ključev. ki so bili na voljo. Še več. ker je malce čudno govoriti o fosilnih gorivih kot »anorganskih«. in torej nekaj. nečesa kontingentnega in naključnega. da so naključje povzročile nenavadne sile. ki so jo pravilno razbrali Adam Smith. Noben pisec detektivk. zavrnjena. ki kaj 144 . Smith in druščina so bili kot bistri bralci detektivske srhljivke. temveč da je bila v njih zapisana povsem drugačna usoda. ki so verjeli. ki je verjel. da verjame ne le. kar bi imelo človeštvo pravico pričakovati. ki so človeški družbi notranje. da je usoda človeštva od nekdaj zgoščena v človeško ali družbeno bistvo in da za vsako izpolnitev potrebuje le čas. Za durkheimovca. odvisna od nečesa človeku in družbi zunanjega.« Pojem »anorganskega industrijskega sistema« je neposrečen najprej zato. ki ni bil izpolnjen naključno. kaj ima Wrigley v mislih: prehod od prevladujoče rabe žive energije k rabi mrtve energije. namreč od obstoja in razpoložljivosti premoga. če bi moral reči. z vdorom od zunaj. ki jo želi poudariti: ta velika sprememba v naravi družbenega sveta ni bila nekaj. vendar tudi. nasprotno. Toda terminološke zagate tu niso prav pomembne. Loči pa ga tudi od mislecev. temveč je bil tudi zunanji človeškemu kraljestvu. Takšna drža Wrigleyja jasno loči od tistih evolucionističnih komentatorjev velikega prehoda. Po Wrigleyju je vsaj en nujni pogoj. temveč je bila. Jasno je. ki bralcu niso bili na voljo.

prepozno. modernizirajoči se Evropi in gibanje napredka bi zadušile prav tiste sile. kar se je zgodilo v devetnajstem in po njem . da je bila odvisna od njene odsotnosti. delno odvisne od tehničnih inovacij. Toda ali je bilo drugo dejanje. ali pa oboje? Injekcija mogočnih tehnik v tretji svet teži k produciranju avtoritarnih politik in fundamentalističnih domačinskih gibanj. kar želi. tega mi ni treba reči. ki bi jih uporabili bodisi za utrditev lastne politične moči bodisi bi predhodno storili vse. s povečano delitvijo dela in dobro oblastjo. ko se je zgodilo. kar bi bilo odvisno od radikalne tehnološke eksplozije. ni bilo nekaj. da bi ga zaustavili. od tistega. ki so se zgodile med šestnajstim in osemnajstim stoletjem. Prehod k družbi. Ni dvoma. ki sama po sebi ne bi mogla voditi k trajnemu napredku. res odvisno od geološke strukture britanskega otočja? Wrigleyjevo dokazovanje 145 . delno pa od družbenih dejavnikov. kar je bilo mogoče zaradi relativno nepretrgane narave njegovih tehnik. res ločena od neskončne rasti. ali ne bi pritegnile pozornosti tistih elementov v družbi. da bi onemogočili njihove razdiralne družbene posledice. V vsakem primeru pa bi morala biti »modernizacija« v Wrigleyjevem pomenu ekonomsko ugodne reorganizacije družbe. toda če bi bile tehnične inovacije res izjemno pomembne.AVTOCESTA K RASTI da nase. Tako bi zgodnji razvoj lahko prej temeljil na relativni šibkosti kot pa na moči inovacij. da so izboljšave. da lahko zgodovina počne. Pravzaprav sem pripravljen to še zaostriti in domnevati. se ne bi ponižal in uporabil česa takšnega. čeprav predvidevam. usmerjeni v proizvodnjo. ki so ga sprostile. Pravzaprav je bilo tedaj. Zanimiva in pomembna pa se mi zdi ločitev procesa. ko se je novi svet pojavil v vsej svoji moči in so bile njegove posledice pravilno razumljene. nekateri odbijajoči (kar. ki je prišla šele kasneje. Podoben učinek bi lahko imela tudi v zgodnji. Zamaskiral seje v svojo postopnost. gre za distinkcijo med modernizacijo in industrializacijo v Wrigleyjevem pomenu. Nekateri vidiki Wrigleyjevih sklepov se mi zdijo privlačni. ni argument zoper njih).z drugimi besedami. ki je dosegel vrhunec v osemnajstem stoletju.

Racionalni so celo na deželi: zanje ne obstajajo neumnosti ruralnega življenja. Zakaj tako daleč in ne naprej? Za sociologe. ki ga je treba pojasniti. ki ga ne definira) v glavnem prihajale takrat. Navzlic temu pa. Toda za sociologe. Dobro je znano. Niti to ni bil samo urbani fenomen. daje bila Nizozemska v zgodnjem osemnajstem stoletju mnogo bolj moderna kot Anglija in je bolj nujno kot slednja potrebovala parni stroj.A N T R O P O L O G I J A IN POLITIKA na tem mestu močno okrepi njegov glavni dokaz. ki ga je zasnoval na podlagi primerjave Anglije in Nizozemske. da takšnega stropa ni in da je meja nebo. vendar. Za Smitha tu preprosto ni bilo problema: Nizozemska je bila dežela. misteriozno. da so Nizozemci tako racionalni. potem ko je bil na voljo. Njihova družba ponazarja tudi večino drugih značilnosti. Nizozemska je. ki je možnosti svojega ekonomskega napredka prignala blizu roba in je tedaj z glavo tolkla ob strop ter tako ponudila slutnjo tistega. ko je bilo že povsem jasno.« Racionalnost sama se zdi nezadostna. da bodo inovacije v znanstveni dobi (termin. res zgodaj sprejela parni stroj. kar je postalo angleška usoda. in Wrigley se od klasičnih ekonomistov obrne na kasnejše sociologe. se zdi neizpodbitno. da bi z njegovo pomočjo rešila svoje izsuševalne probleme. da bi zagotavljala bodisi srečno liberalno ali tragično marksistično usodo. za katere sociologi menijo. industrijske revolucije na Nizozemskem ni bilo: »Racionalnost v ekonomskem življenju ni niti vodila k vzletu niti ni pahnila prebivalstva v bedo. Wrigley predlaga. ko bodo potreb146 . da jim razumskost gleda že iz ušes. da so osnovni pogoji industrializacije. ga ni niti sama izumila niti ne bi tega storila sama od sebe. željne pojasniti industrializacijo v terminih ugodnih razmer plus primernega etosa. sugerira Wrigley.« piše Wrigley. ki jo teorija obljublja zgodnjim pobudnikom industrializacije. Zakaj se industrializacija ni zgodila na Nizozemskem? Tu kajpada Smith ni mogel več biti relevanten teoretik. Wrigley ne zanika. je racionalnost bistveni element tega etosa: »Da je Nizozemska dosegla visoko raven racionalnosti v ekonomskih zadevah. je Nizozemska skrajno težaven negativen primer. ki so pisali kasneje.

Zdi se. Kljub temu sta se v tem času ekonomski napredek in zagon nadaljevala po srečnem naključju. Zdi se mi. Kasneje je tehnologija tista. ko je bila za Wrigleya tako pomembna ločitev med modernizacijo in industrializacijo dosežena. Razlika med premogom in šoto. Znanstvena tehnologija ga lahko popelje mnogo dlje. ki je trajala kar nekaj stoletij. pa čeprav malce pozneje? Nasprotno se zdi. da Wrigleyjev pristop prihod znanstvene dobe ločuje od modernizacije in ga posledično obravnava kot še 147 . kar ločuje angleške moške od nizozemskih fantov. da »so tehnološke inovacije v predznanstvenem obdobju vse prej kot avtomatične«. Vendar pa sugerira. je tisto. ki so premog povezale s potrebami proizvodnje. ki je ne glede na lokalne razmere zagotovila oskrbo z neživo energijo. kot so jo po Wrigleyju na Nizozemskem. Tako bi lahko njegovo tezo preformulirali takole: modernizacija (visoka stopnja delitve dela. Toda med dosegom zgornje meje modernizacije in odstranitvijo te zgornje meje s pomočjo znanstvene tehnologije je vrzel. in ali ne bi do rasti vseeno prišlo. To je bilo tako. kadar koli že naj bi se ta začela. industrijsko rečeno. tudi če navada sistematičnega iskanja potrebne tehnologije na podlagi znanosti še ni bila institucionalizirana in čeprav so bile zgodnje tehnološke inovacije delo svobodnih izumiteljev. ali ne bi tam vrzeli preskočili prav tako zlahka. temveč tudi njeno trajno uporabo za tehnične probleme in sistematično industrijsko raziskovanje. ki še niso bili povezani z visoko tradicijo znanosti. da se je zgodnja industrijska revolucija (v Wrigleyjevem smislu) zgodila pred znanstveno dobo. da je bil v trenutku. Wrigley z znanstveno dobo gotovo ne razume le samega obstoja newtonovske znanosti. že postavljen trden temelj znanstvene dobe in tehnologije. Če naključnih razlag in zalog goriva v Angliji ne bi bilo. zasnovana le na predznanstveni tehnologiji. Toda brez teh naključij vrzeli morda nikdar ne bi preskočili.AVTOCESTA K RASTI ne. ki je nastala na njeni podlagi. plus dobra oblast) lahko človeštvo popelje zgolj do določene točke. da je Anglija imela premog in da se je v Angliji pojavila cela vrsta inovacij.

kar njegovemu gradivu daje enotnost in pomen. med ekonomsko blaginjo v mejah zdravorazumarske tehnologije ter zakona upadajočih dobičkov in med znanstveno ohranjano rastjo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA eno kontingenco. naredile kasnejšo znanstveno transformacijo precej verjetno. Malthusa in Ricarda ter je izjemno dojemljiv za Marxa. Če so Wrigleyjeve opazke o Marxu dojemljive in prepričljive. imata tako močne kakor šibke strani. ki morda onemogoča. ki ju želi Wrigley ločiti. precej severnomorsko usmerjena izhodiščna točka ima tudi svojo ceno. Razvitje primerjalne metode pri razvozlavanju tako lokalnih posebnosti kot skupnih vplivov je mojstrsko. tako kot se je zgodilo. da bi jo obravnavali kot zgolj dodatni primer komercialne in k produkciji usmerjene družbe. družbe. ki jo predlaga. čeprav ni jasno. drugih sociologov pa sploh ne upošteva. seveda zelo stimulativna in pomembna ideja. (Freud je dvakrat omenjen kot komentator velike zgodovinske tranformacije. da so kulturne značilnosti. je sovpad dveh procesov. Če je tako. ki kljubuje obema. Knjiga izkazuje nenavadno in zavidanja vredno obvladovanje socialne. ki so Wrigleyja napotile k tej drži. Osredotočanje primerjalne metode na nasprotje med Anglijo in Nizozemsko in ne na druge predindustrijske civilizacije pa še okrepi izvirnost knjige. so njegovi komentarji Webra nekako površni. Videz in razpon idej. Po vsem tem je analitična ločitev. Rekli bi lahko. Prav ideje in kritika teh velikih umov so tisto. kot trdi on. precej manj naključen. Toda ta ugodna. ki je. ekonomske in demografske zgodovine zahodne Evrope. Poleg bogatih in izčrpnih virov in gradiva je Wrigley temeljito ponotranjil ideje Smitha. katere njegove ideje so pomembne in kako.) Comta in 148 . po zaslugi premoga vodila naprej v industrializem. ki so zgodnjo modernizacijo naredile precej nenavadno. Toda ali ni bil ta prihod mnogo globlje vpleten v proces modernizacije? Ali ne bi navsezadnje morali česa reči tudi v prid obravnavanju celotnega procesa modernizacije in kasnejše industrializacije kot enega samega procesa? Zgodnejša modernizacija v severozahodni Evropi je imela neko posebnost glede svoje politične in intelektualne kulture.

d a j e tisto. zelo ambiciozno. Smith je imel prav glede ključne pomembnosti te povezave. ki je gosposko pripravila do tega. povsem upravičeno. ki naj bi prinesla spremembo. (Avtonomistični pogled je za Wrigleyjevo argumentacijo bistven. kar je pojasnjeno.AVTOCESTA K RASTI Durkheima v indeksu ni. da kljub vsem kvalifikacijam v knjigi v končni analizi jemlje kulturne in politične posebnosti severozahodne Evrope za preveč samoumevne. ki so prej živeli v nenehnem vojnem stanju s svojimi sosedi in v hlapčevski odvisnosti od svojih nadrejenih«. toda nezaslišano se je motil glede mehanike. Brez dvoma se s tem izpostavljamo sumu. so zgoščeni v temle odlomku: Ne zdi se pomembno. ki bi ju rad ločil. Smith v pasusu. prav tako ni piscev. kaj je bilo skupno vsem modernizirajočim se državam. uporabljene pri odgovoru. navsezadnje bolj pomembno od premoga in Jamesa Watta kot angleške posebnosti. je to prezrtje nenavadno. kot sta Joseph Needham ali Mark Elvin. kar je bilo modernizirajočim se državam skupno. Wrigleyju (in njegovemu junaku Smithu) lahko pripišemo. temveč zakaj se je sploh zgodila. ki ga navaja Wrigley. ki bi lahko osvetlili uporabnost in vlogo tehničnih inovacij na Kitajskem. ni preprosto vprašanje. zakaj se je industrijska revolucija v Angliji zgodila prej kot drugje. Tako vprašanje kot metode. nakazuje. Zato podcenjuje njihov kontinuiran pomen v obeh procesih. zgolj za sad naključja. Upravičeno navede Smithovo opazko.) Njegovo najpomembnejše vprašanje je. ki ga ima za Wrigleyjevo argumentacijo vprašanje.) Mnogi med nami bomo vztrajali pri mnenju. da se 149 . da je bila nečimrnost gosposke tista. temveč kaj je bilo posebnega v Angliji. da je najpomembnejši učinek trgovine in manufakture. (Poudarek dodan. ali so inovacije dekle družbenih potreb ali so avtonomne. da »postopno vpeljujeta red in dobro vlado ter z njima svobodo in varnost za posameznike med prebivalce dežele. da skrivamo iracionalen odpor do tega. da bi imeli svet. v katerem živimo in narava katerega je naša glavna tema. Glede na pomen. In tisto.

so to storili zato. Seveda niso bili takšni bedaki. Lahko bi se torej zdelo. ki ne poraja podrejenosti.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA je v svojem bahavem razkazovanju prelevila iz vazalov v frivolne norčke in s tem transformirala osebno vez v neosebno. da je bilo prostaštvo tisto. zelo nelikvidno investiranje v vazale in kjer slednji navsezadnje niso bili več dovolj ali pa sploh niso bili učinkoviti. ki jih zanima osrednje vprašanje pojava in narave modernega sveta. Ali so bili dejavniki. urbane in socialne zgodovine. ker je prevladalo moralno in politično ozračje. ki jih je politično skopilo. ki so omogočili nenehno in neomejeno rast. Če so se že prelevili. bi morala biti takšna povezava trdno osnovana. Specialisti bodo to delo uporabljali zaradi njegovega obširnega obravnavanja demografske. anonimno in politično blažilno tržno vez. Če bi želeli Wrigleyjevo ločitev modernizacije in industrializacije v celoti ovreči. Toda tudi vsi nespecialisti. ki so pripomogli k temu političnemu ozračju. bodo v njegovih splošnih idejah dobili veliko spodbudo in intelektualni pouk. pa je drugo vprašanje. 150 . O teh podrobnostih nisem razpravljal in za to tudi ne bi bil pristojen. ki jih Smith ni predvidel. Ekonomski smisel in ne povsem otročja nečimrnost je na koncu vodila k razprodajam. v katerem je bilo likvidno premoženje mnogo boljši vzvod moči kot pa staro. povezani tudi s tistimi.

Morda pa tudi negativni primeri zaslužijo. Zgodovinske okoliščine mu niso bile naklonjene. ki ga še posebej zanima tisti del marksistične 151 .MARKSIST. ki so imeli močan vpliv. V. Prepričan sem. znanega kot sekcija za primitivno družbo. ki je danes Inštitut za etnologijo in antropologijo na ruski akademiji. ki imajo vse potrebne odlike za uspeh. kot so I. Semenova bi lahko opisali kot splošnega marksističnega teoretika. da jih preučimo. Navzlic temu pa se od njega lahko marsičesa naučimo. Peršic. v kateri so sodelovali tudi znanstveniki. toda ki jim. Shnirelman in O. kot bi glede na svoje odlike morale. Poučevanje marksizma-leninizma na tehnološkem inštitutu je združil s članstvom v bivšem Inštitutu za etnografijo pri Akademiji znanosti ZSSR. morda zaradi tega. Izven nekdanje Sovjetske zveze je razmeroma neznano in tudi v njenih mejah je imelo le omejen vpliv. Jurij Semenov je marksistični filozof in socialni antropolog (oziroma bi ga s temi termini opisali v zahodnjaški terminologiji). da delo Jurija Semenova sodi v to kategorijo. KI BI MU LAHKO USPELO Preučevanje ideologij je nagnjeno k osredotočanju na zgodbe o uspehu: na sisteme prepričanj. ker so bile prezgodnje ali prepozne ali pa so se pojavile na napačnem mestu ali v napačnem kontekstu. Artumova. V okviru tega inštituta je bil član oddelka. Morda obstajajo skupine idej. ni uspelo tako vplivati.

Usoda perestrojke v času. kot so tipologija družb. Ni in kolikor vem. ki se. St. ki jih je najti v takšnih družbah. zgodovinska periodizacija. To bolj ali manj natančno ustreza trem stopnjam sovjetske zgodovine: stalinizmu. kar bi na Zahodu imenovali historična sociologija ali makrosociologija. po padcu Hruščova. nasprotno. ki se ukvarja z zgodnjo družbo in zgodnjo zgodovino človeštva. 1974. 152 . Zaporedoma je imel tri direktorje: Tolstova. stagnaciji in perestrojki. Dodobra je domač s tradicijo marksističnih klasikov. Tako je. imenovanega zastoi. in on za našo temo ni pomemben. Hkrati pa se intenzivno ukvarja tudi s tistim. nikoli ni bil terenski antropolog. ne da bi posamično ekonomsko vedenje interpretirali s termini domnevno univerzalne ekonomske teorije.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA teorije. Primarno je teoretik. ki je v tem času vladalo na Inštitutu in je zbujalo zavidanje med 15 J. še ni znana in spekuliranja o njej se bom tu vzdržal. niti ga ni posebej zanimala notranja organizacija katere koli posamezne družbe. Morda bi bilo potrebno reči kaj o zgodovini Inštituta za etnografijo (kakršen je bil) in njegovi vlogi. Bromleja in Tiškova. Bromlej pa je poosebljal relativno strpnost obdobja. na primer. med tistimi. 3. Dve značilnosti vladavine Juliana Bromleja na Inštitutu zaslužita še posebno pozornost. in tistimi. Semenov. napisal povzetek razprave med »formalisti« in »substantivisti« v zahodni ekonomski antropologiji. 201-231. 4. Philosophy of the Social Sciences. raje osredotočajo na dejanske institucije. str. »Theoretical Problems of Economic Anthropology«. njegova vladavina se je končala v poznih šestdesetih letih. ko pišem te vrstice. hkrati pa dobro pozna zahodno socialno teorijo in še posebej socialnoantropološko teorijo. Tolstov je bil stalinist trde roke. s sprejemljivostjo ali nesprejemljivostjo pojma azijskega produkcijskega načina in njegovega mesta v marksistični shemi. Ena je relativno liberalno vzdušje. Njegov opis te razprave je zgled lucidnosti in 15 objektivnosti in je preveden tudi v angleščino. ki podpirajo uporabnost formalnih ekonomskih teorij pri preučevanju preprostejših ljudstev. z vprašanji.

kot bi po svojih zaslugah morali. Včasih trpke notranje razprave o temeljih socialnoantropološke teorije in možnih implikacijah za marksizem niso bile neznane. vprašljivo ortodoksijo. saj je za precej časa ohranil svoj položaj. ki se je prijavil. običajno Žid. včasih potem. da Bromlej s tako tolerantnim pristopom tvega (drža. ne zibajte ladje preveč.v mislih imam na primer dva zgodovinska inštituta). Člani Inštituta. hkrati pa si je zagotavljal točke lokalnih oblastnikov za omejevanje skupine potencialnih disidentov. in je postal zavrnjenec. v prevladujočem moralnem in političnem ozračju tedanje Moskve pa je bila nenavadna in močno tvegana). Ciničen in sovražen opazovalec bi prav lahko dejal. čeprav na nižje mesto. Ne mislim. da bi emigriral. kompanija. prev. našel zaposlitev na Inštitutu. Člana Inštituta.MARKSIST.). pripravljenost imeti stike tudi izven socialističnega sveta). Nihče ni poskušal nadlegovati drugih članov njegove družine. da je Bromlej igral dvojno igro: prva mu je zagotavljala odobravanje zunanjega sveta za njegov liberalizem in toleranco. Mislim na to. je državljan bivše Sovjetske zveze. ki so imeli po sovjetskih standardih tistega časa več črnih pik (židovsko poreklo. ki so mu zavrnili prošnjo za emigriranje (op. kljub temu ostali na njem. 1 6 so obravnavali z veliko prizanesljivosti za predperestrojkine sovjetske standarde. ki bi v liberalnih družbah veljala za normalno. v katerih so si zastavljali vprašanja o marksizmu. 153 . prestane zaporne kazni v taboriščih. bodite produktivni v znanosti in mi morda malo 16 Refusenik. KI BI MU LAHKO USPELO člani sosednjih inštitutov (sosednjih tako v terminih preučevanega predmeta kot tudi fizične lokacije . nekako taka: »Vi. da je bil Inštitut liberalen po zahodnih standardih in da so debate. Bolj ortodoksni člani Inštituta so gotovo čutili. ki so jo sklenili direktor in dvomljivi značaji (po tedaj prevladujočih standardih). po odpustitvi pa so ga ponovno imenovali. so. da je velik del ljudi. Zdi se. navado. potekale javno. da je bila pogodba. ko je drugod niso dobili ali so jo izgubili. da preveč klepečejo. ki so se ukvarjali s tedaj ne odobravanimi temami (oživljanje židovskih občinskih institucij v Moskvi ali poučevanje hebrejščine). rusko otkdznik. čeprav niso napredovali.

daje bil glede tega neupravičeno samozadovoljen. je bilo mogoče reči. in prav tako. namreč. da je Inštitutu dal novo usmeritev.« Druga značilnost Bromlejevega obdobja je bila. da si objave 17 Glej npr. Bromlej.: Ju. Ko je problem z liberalizacijo pod Gorbačovom eksplodiral. ko je spet postal očiten. Publikacije Inštituta o tej temi bi težko branili pred obtožbo samozadovoljstva. 154 . namreč s problemom nacionalnosti in etnične raznoličnosti ter celo konflikta v Sovjetski zvezi. V. s čimer je »etnografiji« ponudil. S spreminjanjem vede v preučevanje etničnih kultur je bilo polje strukture posledično prepuščeno drugim vedam in verjetnost konflikta z marksistično teorijo je bila zmanjšana. da se je Inštitut osredotočil na problem že dolgo pred tem. čeprav zaradi same narave časa zelo kratek čas. Tedaj bi bilo seveda nemogoče objavljati ugotovitve o obsegu razširjenosti konflikta in disharmonije. naj postane znanost.je bilo vedi zagotovljeno področje raziskovanja. ki se specializira za problem nacionalnosti. Kdo ve. Socialna antropologija v Sovjetski zvezi (pod katerim koli imenom jo pač prakticirajo) se sooča z enakimi problemi kot drugod po svetu. preučevanje etničnih kultur in etničnih razmerij. če to pomeni neuspelo dešifriranje eksplozivne narave in sile iredentističnih nacionalizmov in nacionalnih konfliktov v Sovjetski zvezi . da se Inštitut ukvarja z nečim nadvse pomembnim. da boste lahko čim bolj nemoteno nadaljevali svoje delo. namreč preučevanje etničnosti. tj. da s hitrim širjenjem modernosti primitivne skupnosti hitro izginjajo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA pomagajte pri pisanju knjig. jaz pa bom naredil vse. Moskva. tako da stroka izgublja svoj razločevalni subjekt. Sovremennye etničeskie procesy v SSSR (Sodobni etnični procesi v ZSSR). 1975. Predvsem ta usmeritev Inštituta je omogočila trditev. 1 7 To je bil z mnogih gledišč zanimiv premik. morda boste nekateri med vami ob svojem času celo malo potovali.toda dodamo lahko le. Po drugi strani pa razločevalne etnične kulture ne izginjajo. in s tem da je Bromlej naredil etnografijo za preučevanje etnične kulture bil je precej nagnjen k uporabi takšnega verbalnega argumenta .

nekoga. Z drugimi besedami. v dobrem ali slabem. Čeprav se je imel za marksista (po mojem iskreno). Marksistične spodobnosti so bile upoštevane. etnična čustva niso atavizem. Opisati ga kot ideološkega psa čuvaja Inštituta je slišati neprijetno in moj namen nikakor ni tak. Moj namen je raje opisati ga kot človeka z globokim in na155 . si jih moral poznati. Če dopustimo to slabost. Postavljal je vprašanja o modernem nacionalizmu. ni pa bil niti čas neprikritega nestrinjanja. ki ji glede na politično realnost časa ni bilo mogoče odpomoči. ki izhaja iz članov prvobitnih Gemeinschaften. kakšne so relativne življenjske možnosti pripadnikov različnih etničnih kategorij in kakšen je odnos med etničnostjo. Kakorkoli že. da je bila njegova javna drža primarno drža teoretika etničnosti. pokojnim Gumilevom (geografom in sinom pesnice Ahmatove). ki se mi zdijo pravilna. pa ne zato. Čas stagnacije ni bil čas vere (nasprotno. Toda da si jih lahko upošteval. ki je po značaju in intelektualni opremljenosti teoretik. ni bil zares teoretik. Bromlej navkljub dejstvu. Tako kot v izvrstni igri Vaclava Havla o vlogi nerazumljivega marksističnega žargona pri vodenju socialističnega podjetja potrebujete v bližini nekoga. mislim. Drugič.MARKSIST. temveč zato. KI BI MU LAHKO USPELO takšnih zaključkov v tistem času sploh ni dalo zamisliti. Bromlej je bil jasen glede družbene narave modernih etničnih skupin nasproti kakršni koli njeni biološki definiciji in njegova razprava z nekdanjim romantičnim disidentom. Ni imel niti teoretičnega niti dogmatičnega značaja in je bil v pogovorih nagnjen (kot heretika so ga v Inštitutu jemali z muzanjem) k precej heretičnim izjavam. da ni globoko ponotranjil elaborirane zgradbe marksistične misli oziroma ga ta misel ni globoko zanimala. izobrazbenimi možnostmi in kariernimi obeti. ker preprosto ni opazil. se je dotikala prav tega. kako jezik deluje. po značaju ali poklicu. z vsemi odtenki in fleksibilnostmi kot tudi togostmi . ki res razume. bil je čas erozije vere). namreč. temveč bolj čustvo. Tak človek je bil Jurij Semenov. izobražene in mobilne pripadnike industrijske družbe. ker bi želel nasprotovati ortodoksiji. ki označuje urbanizirane. moramo delu Bromleja in njegovega Inštituta priznati nekatere zasluge. da to počne.

ki je pomagal opraviti to nalogo. je pomagal priskrbeti element teorije. ki jih je Semenov prinesel v marksizem. Teorija in praksa nista bili združeni v eni sami osebi. Bromlej. A. Problemi antropo-sociogeneze). od katerih je imel eden veliko politične sposobnosti in energije. V. Morda ni bil edini. ki je marksizem iskreno sprejel. kot bi moralo biti glede na marksistični ideal. drugi pa je bil oskrbljen s teoretično prefinjenostjo in globino. Problemy antroposociogenesa (Zgodovina prvobitne vobytnogo obščestva. toda opravil jo je dobro. bili pa sta v tem moštvu dveh. kako se poigravati z njegovim zamotanim konceptualnim sistemom. 1983. Eden je problem izvirov: kako se je človeška rasa in človeška družba začela in kako ti začetki ustrezajo celotni marksistični shemi? Drugi je problem temeljne tipologije človeških družb in periodizacije zgo18 dovine. 18 Ideje Semenova o tem najdemo v: Ju. ki je bila še vedno de rigeur. za katera je Semenov po mojem prispeval zanimive. na kateri sta se Bromlej in Semenov pojavila skupaj. sta dajala vtis. Splošna vprašanja. primerne in hkrati same po sebi verjetne. I. Dva problema v marksizmu sta. ki je imel prefinjen občutek za njegove probleme in potenciale in ki je vedel. z bistroumnostjo. bistroumne in sugestivne rešitve. in za katero se je morda zdelo. Peršic. če bi bilo ozračje drugačno. ko sta bila ideološka vnema in prepričanje v opaznem upadanju. da ji je brez absurda sledil še kar nekaj let. Če bi se zgodovina obrnila v drugo smer. v katero se je zdelo. Istorija pierObščie voprosy. da gre. da sta moštvo. recimo v časih Hruščova. Semenov. bi bile prilagoditve in interpretacije. kar pa ni. Na mednarodni konferenci. globino. toda ko odprte različnosti mnenj še niso trpeli. 156 . ko je bilo konkretno delo Inštituta usmerjeno v področje. Moskva. J. bi morda slišali za marksizem-leninizemsemenovizem: če bi svet šel v smeri. družbe. To je bila morda dejanska vloga Semenova: v času. znanjem in (prepričan sem) z iskrenostjo. bi njegovo teoretično delo morda sprejeli z veliko aklamacijo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA tančnim razumevanjem marksizma. Imenujmo ta dva problema geneza in entelehija. na katerem je bil marksizem komajda relevanten (ali ovira). Če bi bil ta svet pravičen.

da je sposoben skoraj do trenutka natančno določiti. C. 157 . ni še bilo niti evolucionistične biologije niti začetkov moderne antropologije. Zgodovina je zadostovala. očitno pa niso mogli biti navzoči v najzgodnejši kristalizaciji sistema. kot se je na koncu kristalizirala. družbenih formacijah? 19 Cf. Kaj natančno sta glede na to utemeljitelja marksizma mislila o samih začetkih človeških in družbenih stvari? Kolikor vidim. V obliki. pripiše človeškim začetkom »prvobitni komunizem« in to je zelo pomembno.zakaj je zaželen? Marx je operiral s konceptom Gattungs-Wesen. z razredi obdarjenih. Philosophy and Myth in Karl Marx. H. Z drugimi besedami. Tucker. Zakaj je komunizem zaželen. ki ga lahko malce okorno prevedemo z »vrstno bitje« ali morda z »vrstno bistvo«. izumil marksizem. ko je v Heglovi filozofiji nenadoma v zakodirani obliki zagledal ekonomsko zgodovino človeštva. in hkrati odgovori na vprašanje . Toda marksizem čuti še posebno potrebo. verjame. zakaj je človek odtujen od svojega pravega bistva. Vsaj en interpret. da je komunizem možen. 1961. temveč tudi usmerjena k zgodovini. Za opazovanje človeka z biologijo v ozadju se nista posebej zmenila. da se sooči s tem problemom. Vendar se je treba z vprašanjem soočiti. Morgana. še pred njihovim obstojem. Pomaga namreč priskrbeti ključni dokaz. kdaj je Marx v izbruhu »heglovanja«. da o tem nista prav veliko razmišljala ali pa sploh nista razmišljala. ko živi v nekomunističnih. kako seje vse skupaj začelo. Nista bila le evrocentrična. Začetek je moral biti in splošna teorija razvoja človeške družbe ne more odvrniti svojega pogleda od vprašanja. KI BI MU LAHKO USPELO Geneza Marksizem seje izkristaliziral v štiridesetih letih devetnajstega stoletja v umu svojega utemeljitelja. Cambridge. je osrednji odgovor. 1 9 Vendar pa je bila zgodnja formulacija marksizma prikrajšana vsaj za dvoje: zgodila se je pred objavo Darwinovih idej in še precej pred objavami L. Cambridge University Press. Ti elementi so vstopili v kasnejše formulacije marksizma.MARKSIST. Richard Tucker.: R.

Routledge and Kegan Paul.) Toda povsem neodvisno od kakršnega koli splošnega nominalizma 20 K. 158 .ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Odgovor. poseduje edino vrsto dobrega. str. 2 0 Napoveduje. mnogi med nami nominalisti in ne verjamemo v bistva. da ima človek bistvo. Popper. in Aristotla je treba vzeti prav tako resno 21 kot Hegla. da ne ustreza dejanskim Marxovim prepričanjem. in ker to mora biti in ker bo nastopilo.. Zdi se. The Open Society and its Enemies. 4.oziroma so tako vsaj v nekem obdobju menili njegovi privrženci. 1. 1962. kaj mora biti. če želimo razumeti. da ne verjamejo v bistva in za samim pojmom pomena vidijo zavrnjenega Aristotlovega duha. če ni znanstven . aprii 1977. da skoraj gotovo ni ustrezala resničnemu stanju misli goreče verujočih marksistov v časih. 17. kako je delovala Marxova misel. (Nekateri. da bi se lahko resnično bistvo ponovno uresničilo v komunizmu in da to komunizmu podeli veljavnost. Karl Popper. Težava s to hkratno znanstveno in heglovsko interpretacijo je. kot Quine. morda niso tako gotovi glede lastnega nominalizma. izd. a so povsem gotovi.marksizem beži pred moraliziranjem in po Heglovem zgledu zgolj pridiga ponovno prepoznanje nujnosti. vendar povzroči tudi nekaj problemov. Za mladega Karla Marxa je lahko vse v redu: zanj. in marksizem ni nič. H. ko je bilo verovanje še goreče (kar morda ni preveč pomembno: ali ne bi bilo mogoče deleža napačne čustvene zavesti pripisati zgodovinski zgodovini?). 21 Supplement. »The Aristotelian Dimension in Marx«. Toda takšen pogled ni kar tako sprejemljiv za moderno misel. Tako smo. R. Z drugimi besedami. bile so vrste in vrste so imele bistva. se glasi takole . temveč živa znanstvena avtoriteta. vsaj ne mladostnim. da je Marx verjel. Times Higher Education London. prav tako pa se zdi. Lubasz. ki je bil nekoč moden vsaj med nekaterimi privrženci marksizma in ki ga je predlagal tudi njegov najizrazitejši kritik. na primer. kot je vztrajal Heinz Lubasz. Aristotel ni bil klasično besedilo. da je to bistvo v konfliktu z razredno družbo na splošno in s kapitalizmom posebej. ki jo znanstveno mišljenje dovoli. To je sicer vse v redu.

V. ožje. ki je bila napisana pod pokroviteljstvom Inštituta za etnografijo. Ontological Relativity and other Essays. ki ga zahteva prav ta teorija. Del knjige. pri čemer je življenje glavni kriterij. ampak nekaj. Velika filozofska šola. Teoretično bi bilo mogoče komunizem pripisati ne le zgodnjemu človeku. z direktorjem in Semenovom kot dvema od treh avtorjev. ki odgovarja na vprašanje . K. da pravilni postopek pridobivanja znanja ni nekaj razločevalno človeškega. Quine. Ideja sama po sebi ni absurdna. še več. da sta najboljša . namreč pragmatizem. če sploh kaj. Popper. izločitev zmotnih teorij oziroma interpretacij. danih vrst. temveč tudi njegovim predčloveškim prednikom in s tem komunizmu dati legitimnost ne le nečesa specifično človeškega. 1969. 23 159 . kljub temu ne morejo imeti. tezo. ker je Darwin objavljal tako pozno. mora biti predvsem obdarjeno z bistvom. z bistvom. Trdi. ker so nestabilne. To je problem in v knjigi. da marksizmu priskrbi manjkajočo knjigo Geneze. O. kar pripada naravi kot taki. ki bi imele bistva. manjkajočo delno tudi zato. od katerega se kasneje odtuji. R.MARKSIST. Med sodobnimi filozofi dva. da ni stabilnih. Objective Knowledge. 1972. temveč nečesa. Oxford. kar prakticirajo vsa živa bitja: poskus in napaka. 2 3 Edina razlika med življenjem na splošno na eni in človeštvom na drugi strani (ali morda.je delo Semenova. Knjiga je imela jasen namen. čigar nauk postavi. je podan odgovor nanj.kako je človeštvo pridobilo svoje bistvo in kaj je bilo to bistvo . ki jo je navdihnil predvsem darvinizem. 2 2 Popper je navdušeno pozdravil podobnost metod. kot pove sama knjiga. Columbia University Press. počne natančno to. New York in London. KI BI MU LAHKO USPELO obstaja problem Darwina. ki jih uporabljata ameba in Einstein. Kje je torej zdaj Gattungs-Wesenl Če naj bi tako človeštvo začelo svojo kariero z generičnim bistvom. Clarendon Press. jih vrste. pisnim ali znanstvenim človeštvom) je v tem. za katera na splošno velja. da mora proces izločitve napake v prvem primeru uporabiti 22 W.Popper in Quine verjameta v inačice te teorije. Tudi če bi bile torej na svetu stvari.

Nekatere živali imajo čredni nagon. ki bi mu sledili. če ne bi postal tak. da najbolj popolno kažejo komunalnost . Na poti nastanka človeka. Delo je tisto bistveno. zdijo izredno neprivlačne.se kot moralni in družbeni model. da ta njihova opcija ne pride v poštev. In tu pridemo do bistva teorije Semenova. kar je v središču človečnosti. da bi se še naprej motil. Toda to je zgolj podrobnost. če so hotele preživeti v surovem okolju in predvsem. če so želele preži160 . če lahko tako rečemo. da je odobrena). da empirično ne ustreza. ki ga naredi resnično drugačnega. s konsenzom vsega živega (medtem ko spoznavna metoda poskusa in napake morda je ali vsaj ni povsem absurdno trditi. čeprav morda za konkretnega nosilca precej pomembna. njen nosilec pa lahko živi. Komunalno življenje ni odobreno. produktivno in inteligentno delo. Bistveni poudarek je. druge ne. da recept za spoznavno odrešitev po mnenju teh teoretikov velja za vso zgodovino življenja. Toda orodja je potrebno iznajti. se je zgodilo nekaj posebnega. zakaj ne bi mogel napredovati po poti orodje uporabljajoče proizvodnje. uporabljati in vzdrževati. Toda v resnici je ta nauk precej bolj težavno uporabiti na področju morale in družbene organizacije kot pa na področju spoznavne teorije. Sklicevanje nanje bi komajda okrepilo privlačnost komunizma. medtem ko pri nas napako lahko izločimo. Vsaj zaradi tega. se vsaj v družbenopolitični teoriji zdi. hkrati pa sta jih dominacija in nasilje preganjala. Te tolpe so morale biti kohezivne.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA brutalni postopek odstranitve nosilca napake. Semenov uporabi drugo strategijo. zakaj je zgodnji človek moral biti komunističen. Pračloveška krdela ali tolpe so bila kohezivna zaradi dominacije in nasilja. Tako bi bila kontinuiteta postopka odrešitve pri vsem živečem lahko izhod iz problema.zlasti socialne žuželke . Nekatere vrste. Kar koli so torej pragmatiki naredili v epistemologiji. da človeka obravnava kot orodje uporabljajočo žival: prav raba orodij je tista. ker se zdi. v procesu antropogeneze. Močni so dominirali nad šibkimi. Kaj je bilo to? Za marksizem je naravno. za katere se zdi. kar človeka v ožjem smislu ločuje od njegovih pračloveških prednikov.

(Upoštevajte. je predrzno teleološko mnenje. KI BI MU LAHKO USPELO veti tekmovalnost in spore med tolpami. in edina metoda zagotavljanja notranje kohezije. Kohezija je obstajala. a takšna teleologija je bila iz znanosti izgnana. ali postanejo blagi. Kaj storiti? Odgovor: pojavi se egalitaren. da je to korektna interpretacija marksizma. Vidimo. Karkor koli že. niso vedno ali na splošno tudi fizično močni in agresivni. skupaj z drugimi člani tolpe. ker bi bile zahtevane. Ali potrebe porajajo svojo lastno zadovoljitev? Reči. ne bi pa ustrezala marksizmu). ker bi njihova navzočnost nekomu koristila. kot vemo iz lastne družbe.MARKSIST. vrnila. pa četudi človeštvu v celoti. tistim. bi morda to dokazovali. zakaj je bil komunizem potreben. ker so blagi. ker so razmišljujoči. da imajo ti paleolitski ali kateri koli inovatorji od tega vsaj nekaj koristi. Vseeno pa se je po zaslugi široko uporabljanega božanskega nadomestka. je bila dominacija. To inovatorjem ne zagotavlja. temveč na tolpe. zato pa zagotavlja. Stvari se na tem žalostnem svetu ne zgodijo. suroveži jim bodo vzeli sadeže njihovih inovacij in tako vladavina surovežev ni naklonjena napredku zgodnje tehnologije. nezdružljivo z resnično znanostjo. ki slučajno razvijejo komunistični etos. in to tako. ki je imelo dobrodelen načrt stvarjenja. ki so ga vodili suroveži. tako da tehnološki inovatorji pridobijo vsaj toliko 161 . ki išče svojo upravičenost v zgodovini zgodnjega človeka. Morda postanejo razmišljujoči. kako je do njega prišlo. a bila je vsiljena. ki ne deluje na posameznike. komunistični etos enakih deležev. Brez komunističnega etosa ne bi bilo napredka v izdelovanju orodja in človeškosti sami! Problem je na poti k rešitvi. da daje prednost tistim. njena polna formulacija pred Darvvinom ni bila mogoča. namreč naravne selekcije. ne vidimo pa še. da to naredijo. Semenov jo uporablja. a še ni resnično rešen. In res. izumom in uporabi orodja. Toda takšen družbeni red. ki so jo imele na voljo. Inovativni intelektualci.) Semenov se sklicuje na naravno selekcijo. Verniki v dobrohotno božanstvo. ni bil naklonjen tehnološkim izboljšavam in napredovanju. da bodo za svoje delo dobili posebno nagrado (takšna teorija bi ustrezala laissez-faire entuziastu. ki vztrajajo pri razdeljevanju.

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA kot njihovi tovariši v tolpi.vrsta. ko je človeštvo obdarila z njegovim komunističnim etosom. za kar pri stvari gre. Kako to? Komunistični etos deluje notranje. Naravno selekcijo je uporabil. ki določa in vlada usodi človeških družb. s tem zgubijo tehnološko dirko in so na koncu zaradi svoje ekonomske podrejenosti izločene. ki vlada zgodovini. toda odtlej ni več bistvena. kako je Semenov našel teorijo. Izločitev tolp ne pomeni nujno tudi izločitve njihovih pripadnikov. da je notranji razredni konflikt glavna gibalna moč zgodovine? Če naravna selekcija poganja ali izbira družbe. toda naravna selekcija sama kot mehanizem. in tega ni mogoče doseči drugače kot z notranjo prisilo. bolj vredni preživetja. da upoštevamo. Tolpe. kot glavnega sredstva kohezije. da izločanje deluje na družbene skupnosti in njihovega duha. ki nato postane del njegovega bistva kot vrste. njeni pripadniki ali nekateri med njimi pa lahko najdejo svoje mesto v bolje obdarjeni tolpi. morda komaj še obstaja. To definira družbo. ki je drugačen od zgolj zunanje naravne selekcije. če je to glavni mehanizem. ki po drugi strani vztrajajo pri uporabi dominacije. Pomembno je. brez njega očitno ne more. Tako smo videli. skozi voljo in zavest. Naravna selekcija je res igrala bistveno vlogo na prvi stopnji človeške zgodovine v pravem pomenu. nato biolo162 . in ko enkrat to obstaja. deluje nov in resnično družbeni mehanizem. ali potem nismo blizu neke oblike biologizma ali celo fašizma? Tudi tej nevarnosti se izognemo. tolpa lahko razpade. Če je to vse. ki pojasnjuje. z naukom. V svet je bil vpeljan nov in neizogiben mehanizem . prav tako ni sprejemljiva kot temeljno načelo sociologije. saj mora biti komunistična in družbena. da bi se izognil nevarnosti teleologije.najprej teleologija. skozi notranjo prisilo. in kako se je izognil pasti teleološkega sklepanja s pomočjo inačice naravne selekcije. ki uporablja orodje. zakaj je človeštvo moralo pridobiti komunistični etos. kaj se je potem zgodilo z marksizmom. temelječe na nasilju. Semenov se kar naprej srečuje z nevarnostmi . Vseeno pa še ni povsem izven nevarnosti. ne na posameznike. Ta potek misli je fascinanten in dramatičen.

povečevanju.. Pač pa sta v službi ekonomskega imperativa: potrebe po porajanju. da njune ideje odmevajo v njegovi argumentaciji in pisanju. To še ne pomeni. popoln in tesen. Toda ali ne gre tu za teleološki argument? Ali ni potreba poklicana na pomoč zato. Domnevno je povsem v redu. nato se biologizmu izognemo s klicanjem na notranje prisile. toda prav nobenega dvoma ni. razvoju. in tako naprej. ki seji želi izogniti. ni bloden. nista ne eno ne drugo. Vsekakor lahko ta zadnja rešitev .toda samo kot služabnici. Krog je brezhiben. KI BI MU LAHKO USPELO gizem .in vsaki se izogne tako. Če bi bili volja in zavest prvi gibali ali končna. kar se zdi hujše kot pa usoda. bi sklicevanje nanju pozicijo dejansko obsodilo na idealizem. Spodobnost historičnega materializma je spoštovana in upoštevana. da je pozicija nujno veljavna. da bi pojasnila pojav stvari. notranji konceptualni in moralni prisili v slogu Kanta in Durkheima.MARKSIST.. sta dejansko predloženi zato. tradicionalno metodo uporabe naravne selekcije. da pri marksistu odmeva Rousseau (ki je navsezadnje vplival na utemeljitelja). da zaide v drugo. Vendar pa. in to je treba močno poudariti. zaščiti izuma in po uporabi ter vzdrževanju orodij! Zavest in volja. kako sta moralnost in človečnost mogoči . ki zadovolji to potrebo? Ali je to dopusten način sklepanja? Seveda smo na tej točki bili že prej: teleologiji se izognemo s častitljivo.v svojem namenu uspe: toda ali ni cena tega večja od tistega. a kolikor vidim. da bi pojasnili.namenjena izogibu biologizmu . toda Durkheim je povsem druga zadeva. da se je s tem pojavila izrazita oblika idealizma: človeštvo je definirano s termini navzočnosti zavesti in volje v njem. (Semenov nobenega ne citira po imenu. vendar pa ni 163 .) Toda brez strahu: nevarnosti idealizma se ponovno izognemo. Ničesar ne začenjata niti ne zaključujeta verige razlag. in nato . kar ga oskrbi z resnično človeškim značajem in determinira njegov kasnejši razvoj! Jezik Semenova tu jasno spominja na Rousseauja in njegovo splošno voljo ter Durkheima in njegove kolektivne predstave. instrumenta ekonomske potrebe. od česar naj bi odvračala? Jasno je. nereduktibilna razlaga.

notranjih sankcij. da je na novo učlovečena hominidna tolpa še vedno obkrožena z gnusnimi sovražniki. ki že tako težijo k preživetju. tako kot stare navade nasploh. v skrajnem primeru z uporabo starih metod. tako da stari mehanizmi delujejo še s polno močjo. ko opisuje notranje stanje zgodnjega človeka. Glede na to. toda ta srečni čas še ni napočil. strah in morda celo teror.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA nekonsistentna ali nekoherentna. vse dokler človeštvo obstaja v eni sami tolpi. bodo nove notranje prisile in njihovi ekonomski sadeži zadoščali za zagotovitev kohezije novonastalih človeških tolp in za njihovo zaščito pred zunanjimi sovražniki. medtem pa bodo na novo nastale ljudi preganjale predčloveške ostaline (nasilje. dokler sadovi tehnologiji prijaznega etosa še niso v celoti prispeli. ki ga je begala nerazumljivost novega etosa in njegove negotove moči nad njim in njegovimi tovariši. mora biti vse skupaj malo boleče. Takšno je poročilo Semenova o notranjem stanju zelo zgodnjega človeka. ki ga je prizadelo preživetje zatiranja in neenakosti v lastni tolpi. Kakšna osupljiva analogija z mentalnim stanjem vsaj nekaterih sovjetskih državljanov (seveda pred perestrojko). namreč z zunanjo prisilo. ki so jih razočarali njeni materialni sadeži. še več.. ki jo posredujejo in potrjujejo grožnje. morebiti še ni polno učinkovita in mora biti občasno dopolnjena z zgodnjim instrumentom družbene kohezije. Seveda. dominacija) in nerazumljivost ter le delna učinkovitost novih. ujetega v ta proces.. vsekakor vsaj doslej. Kljub temu njena eleganca in koherentnost nista njeni edini vrlini. Skratka: Semenov ni le priskrbel elegantno in bistro164 . dokler socializem obstaja v eni sami državi ali le v nekaj njih... katerih kohezija ni bila oslabljena s prehodom k človečnosti. Nova komunistična notranja prisila že deluje v njem. ki prehoda niso opravili. bi utegnilo biti potrebno osamljeno človeško tolpo okrepiti. ki jih je prizadevalo preživetje zatiranja in zastraševanja. Ko bo čas dozorel. Potrebna je potrpežljivost. Treba je počakati. begala neučinkovitost nove socialistične morale. toda njena narava in namen še nista povsem jasni in lahko povzročita zmedo. Pozicija je predstavljena z znatno elokvenco in književno žilico in zdi se mi izjemno ganljiva.

z azijskim produkcijskim načinom ali brez njega. ki nista njegovi in s katerima se temeljno ne strinja. 2 4 Ali so res vse družbe šle skozi primitivni komunizem. Ali se kanonske stopnje marksistične teorije. ki je dolgo vznemirjal marksistično teorijo.). je za sovjetskega državljana. »The Theory of Socioeconomic Formations and World History*. 165 . za katerega Semenov priskrbi rešitev. Semenov. Duckworth. azijski produkcijski način (vključitev tega je že sama kajpada velik kamen spotike).. kapitalizem. ki je tako rekoč model ideološke konstrukcije. rešitev. Gellner (ur. Soviet and Western Anthropology. ki so ga njegovi marksistični tovariši raje ignorirali.MARKSIST. ki razmišlja o svojem stanju. ki jo ponuja. podobno kot njegovo poročilo o zgodovini osrednje razprave v zahodni ekonomski antropologiji priča o njegovem obširnem znanju in sposobnosti nepristranskega in natančnega rekapituliranja pozicij. London in New York. Je še drug problem. narave in avtoritete pridobitve našega vrstnega bistva pri zgodnjem človeštvu ni edini. da bi pripomogel k njegovi rešitvi. 1980. glej zlasti: J. socializem.? Semenov je pravzaprav pomembno prispeval k razpravi o obstoju in zgodovinski lokaciji azijskega produkcijskega načina. fevdalizem. namreč raba oziroma uporabnost pet ali več stopenj človeške zgodovine na aktualnem empiričnem zgodovinskem gradivu.. res tičejo konkretnih družb? Med prvo in zelo delno odmrznitvijo v šestdesetih letih se je poja24 Misli Semenova o tem so na voljo v angleščini. pričajo o nedogmatičnem intelektualnem prizadevanju. Entelehija Problem korenin. sužnjelastniško družbo. Toda bolj kot njegov prispevek k specifičnemu problemu azijskega produkcijskega načina je tu zanimivo njegovo obravnavanje bolj splošnega problema statusa družbenih formacij in njihovega mesta v svetovni zgodovini. polna mogočnih resonanc. v: E. Problem gaje očitno mučil dolgo časa in njegovi vztrajni poskusi. KI BI MU LAHKO USPELO umno rešitev problema.

Na pozitivni strani je očitno to.ki seveda postavlja lastne probleme. da je dejansko prešla vse stopnje družbenega razvoja. temveč refleksija o svetovni zgodovini. od tod pa bo prešla h kapitalizmu in potem k socializmu in komunizmu. 1968. (ur. Glej prvi esej L. Kaj ta teza. pomeni za posamezne družbe. uporabnost različnih stopenj in njihov vrstni red pojavljanja. se nanaša in se tudi mora nanašati ne na posamezne družbe.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA vila vplivna in simptomatična knjiga. ko so Evropejci še vedno zamenjevali lastno zgodovino s svetovno zgodovino kot tako. takale: stopnje zadevajo človeštvo kot totaliteto. L. »Diskussionnve problemv teorii dokapitalističeskih obščestv« (Sporni problemi v teoriji predkapitalističnih družb). V bistvu gre takole. če zakon je. ne pa posameznih družb. ki ga družbeni organizaciji in razredni strukturi vsili rast produkcijskih sil. zadevajo globalno zgodovino človeštva. za katero se ve. da so izjeme glede na zakon stopenj. Torej? Obstaja zanimiva rešitev za ta problem in Semenov jo ponudi. Nekateri oziri so tej interpretaciji v prid. kot kaže. V bistvu je skrajno težko ali nemogoče najti družbo. Pravilna interpretacija . V. zakaj je pogosto niso 25 Problemy islorii dokapitalističeskih obščestv (Problemi zgodovine predkapitalističnih družb). ki jih marksizem pripisuje notranji logiki družbenega razvoja. diktatu. Nauka. s katerimi se Semenov potem ukvarja . V. Pojavila se je v času. Proti njej pa so različni pomisleki: če gre za pravilen pogled. Moskva. Danilove. je treba še pokazati.).25 kije kritično ocenila vprašanje in v katere ključnem eseju je zapisano. številnejše kot primeri soglašanja z njim. temveč zgolj na svetovno zgodovino kot celoto. Danilova et al. da Semenov misli na praktično vse) je nekritično sprejelo napačno interpretacijo.pa je. ki delujejo v njunem okviru. kar je. nadaljevala z aziatsko družbo. ki marksistično tezo preobrne v nekaj takšnega . drugi proti njej. Preveč razlagalcev (zdi se. 166 . nato sužnjelastniško družbo in fevdalizmom. ko je na ta način pravilno interpretirana. Zakon stopenj.vsaka družba se bo začela s primitivnim komunizmom. ki ga sestavljajo. nasprotno. da teorije ni navdihnila kontemplacija usode posameznih družb.

da je neke vrste ekskluzivni privilegij. da lahko čisto verjetno takšen pogled pripišemo tudi samemu Marxu. Communism and Nationalism: Karl Marx versus Friedrich List. na primer. popravili? Če marksizem trdi. da je podoben pogled predstavil vplivni sovjetski teoretik Bogdanov. in zgolj kontingentnim zapovrstjem? Ko sem prvič slišal za to sugestijo Semenova. ali ne bi morali enaki znanstveni zakoni veljati v vseh podobnih primerih. Vse. 167 . Odtlej sem mnogo manj gotov glede tega zadnjega. sem jo imel za domiselno. da bi kdaj koli prešla iz fevdalizma v kapitalizem. kot bi si mislili. za katerega se zdi. ko avtorja manifesta namigujeta na listig lokavo . prav možno je. in vsekakor. zanimivo in obdarjeno z določeno notranjo sprejemljivostjo. 1988.nemško buržoazijo). Se pomembneje pa je. ki ponazarja zakonu podobno nujnost. neponovljen niz lahko zakon? Kako lahko. kako je en sam. KI BI MU LAHKO USPELO upoštevali ali so ji ugovarjali v sami marksistični tradiciji? Zakaj se je marksistična skupnost tako pogosto motila. Tako se. vendar nasprotno resničnemu duhu in namenom utemeljiteljev marksizma. New York in Oxford. vsekakor v njegovih mladih letih. initium. Angležev in Francozov. ločimo med nujno povezavo. je absurden. po njegovi interpretaciji je to prikrita razprava s Friedrichom Listom (čeprav je edini jasen notranji namig besedna igra. nikoli ne more ujeti angleške ali francoske. ki bi morali vedeti resnico. če gre za edini niz. da je natančno takšen pogled osnova Komunističnega manifesta. nesmiseln in obsojen na neuspeh. Oxford University Press. zdi. in Listov nasvet Nemcem. da Semenov pretirava glede izvirnosti lastne interpretacije in je ta pravzaprav veliko bolj razširjena v marksistični tradiciji. ne da bi jo njeni lastni intelektualni voditelji. Prodorna knjiga Roberta Szporluka Komunizem in nacionalizem2^ trdi.in to je v resnici bolj privilegij in prednost kot pa 26 Roman Szporluk. Nemčija nima nobenega upanja. na kar lahko Nemci upajo . kar dejansko trdi. da je »znanstven«. kako naj to storijo.MARKSIST. Szporlukova sodba o Marxovih temeljnih argumentih je tako: nemška buržoazija nikoli.

zgodovinsko priložnost preskakovanja razvojnih stopenj. družbena formacija. tudi sam pristal na konvencionalno interpretacijo svoje lastne pozicije kot zakonu podobne generalizacije. V nasprotju z branjem Marxa v slogu Semenova in Szporluka je treba tu seveda reči. Toda vzemimo. ki jih definirajo. na vztrajno prigovarjanje Vere Zasulič. Ta definicija vpelje v shemo 168 . in ne kot nenavadnega zakona z enim samim primerom.kar ima s stališča obrambe marksizma to prednost. za katero gre. da ponazarjajo vse stopnje. ko vodilna družba ali skupek družb tistega določenega časa predstavljajo zgled družbene formacije. Z drugimi besedami. glede katere je mnogo kasneje v svojem življenju. v kakšni zvezi so s temi stopnjami? Ali povedano drugače. znajde v sužnjelastniškem obdobju. namreč človeško zgodovino.s katerimi problemi se Semenov srečuje in kako se jih loti? Če posamezne družbe nič več neposredno ne ponazarjajo sužnjelastniške. ni več škandal . ki bo porodila naslednjo. da bi jo podelil Rusom. da Britanci prispevajo ekonomijo. vsekakor v svojem poznejšem obdobju. da je takšno interpretacijo treba sprejeti . da je v svojem dopisovanju z Zasuličevo govoril o možnosti preskakovanja stopenj kot o redki priložnosti. ki je v tem primeru družba klasičnega sredozemskega sveta. da se od posameznih družb ne pričakuje več. višjo stopnjo v nizu. Kako pa identificiramo vodilno družbo? To je tista. ne da bi ga kdo kadar koli k temu spodbujal. utelešene v konkretnem življenju človeštva? Semenov ponudi takšen odgovor: človeštvo se znajde na dani stopnji. Marx je v svojih mladih letih Nemcem hotel ponuditi. temelji na sužnjelastniški ekonomiji. premišljeval. Človeštvo se. svetovnozgodovinskemu prehodu. ki določa dano stopnjo. Francozi politiko in Nemci najbolj napredno filozofijo (katere zgled je zlasti sam Marx).ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA prikrajšanost . da se pridružijo širšemu. da tega ne počnejo. kako so te stopnje ali družbene formacije. v katerem se zdi. vzeto kot celoto. ki jo je zgodovina ponudila Rusiji. uporabne za vse družbe. na primer. ali če želite. ko vodilna družba tega časa. tako da je. fevdalne ali katere koli stopnje svetovne zgodovine.je. in tako to. je navzoča.

MARKSIST, KI BI MU LAHKO USPELO

neizogiben teleološki element, a zdi se, da se Semenov za to ne zmeni. Še več, to tudi pomeni, daje mogoče stopnje identificirati le, ko je že prepozno, ko že vemo, kje se je dejansko pojavila naslednja in višja stopnja. Zdi se, da ti pomisleki za shemo niso usodni. Vse skupaj pa pomeni, da zgodovinska periodizacija in pripisovanje družbenih formacij obdobjem nista narejena z upoštevanjem družb in še manj posameznikov in da odločitev, da se človeštvo nahaja v tem in tem obdobju, ni odvisna od tega, ali večina družb živi v določenem družbenem sistemu in kdaj več ljudi živi v tem kakor v katerem drugem. Ne: stopnjo določata dinamika in usmeritev sistema. Družbeni voditelji so, kolektivno rečeno, tisti, ki odločajo. Kolektivizem je pomemben: Semenov, čeprav po duhu zelo heglovski, pozna le svetovnozgodovinske narode, ne pa svetovnozgodovinskih posameznikov. (Na mednarodni antropološki konferenci v sedemdesetih letih je francoski marksist Maurice Godelier Semenova opisal kot heglovca, s čimer gaje, glede na navzočnost sovjetske delegacije, spravil v zadrego. Tedaj sovjetski učenjaki niso marali biti javno imenovani kot heglovci. V bistvu pa Semenov Hegla dobro pozna in ga ceni in njegovo delo prav gotovo ni brez heglovskega duha - kar pa vendarle ne vzbuja dvoma v iskrenost in pravovernost njegovega marksizma.) Vzorec tega zgodovinskega vodstva v shemi Semenova je zanimiv. V vsej človeški zgodovini je očitna težnja po blokadah, slepih ulicah, zastojih, ali če uporabim ekspresivno rusko besedo, ki jo uporabi, tupikah. Tako, na primer, stara azijska družba ni napredovala in preboj na naslednjo stopnjo, sužnjelastniško družbo, se je zgodil le na obrobju starega bližnjevzhodnega sveta, na Balkanskem polotoku, kjer so dorski barbari, ki so uporabljali železo, obdarjeni z zgodnjo obliko razredne strukture, naleteli na periferni element stare družbe. Isto se je zgodilo tudi z naslednjo stopnjo: sužnjelastniška družba se ni zdela sposobna preboja k fevdalizmu, ki seje zgodil le na njenem obrobju, v severozahodni Evropi, kjer je marginalni del sužnjelastniške družbe prišel v stik z novim valom barbarov. Čeprav Semenov za to ne rabi kaj dosti 169

A N T R O P O L O G I J A IN POLITIKA

besed, se je ta obstranski mimohod bakle napredka, medsebojni vpliv starega obrobja in novih prišlekov, zgodil tudi pri prehodu iz kapitalizma v socializem, ki se ni zgodil tam, kjer so ga tisti, ki so ga napovedovali, pričakovali, v samem središču kapitalističnega sveta, najbolj zrelem za eksplozijo in transformacijo, temveč nasprotno na njegovem robu, v zaostali Rusiji... V Semenovovi filozofiji zgodovine, ki poudarja to težnjo napredka po obstranskem pojavljanju, torej vlogo novih prišlekov, to ni več težava in zadrega za marksizem, nekaj, kar zahteva posebno pojasnjevanje, in postane, nasprotno, prav tisto, kar je pričakovati. Seveda je v tem sistemu nekaj nenavadnosti in nesimetričnosti. Ta obstranski mimohod bakle napredka se ne pojavi v vseh prehodih. Ne more se pojaviti na samem začetku, pri prvem prehodu od prakomunizma k stari družbi (ali kar koli je že bila prva stopnja po prakomunizmu), in sicer iz preprostega razloga, da v času, ko so vse družbe tistega časa bile v primitivnem komunizmu, ni bilo in ni moglo biti voditeljev, tako da nihče ni mogel nositi bakle in je predati naprej. Se več, ta izjemni prehod se je moral zgoditi povsem neodvisno na številnih krajih povsod po svetu in je na ta način po sodbi Semenova potrdil znanstveno pravilnost in globino marksizma. (Morebiti. Toda ali se s tem implicitno ne vrne k »zakonu podobni«, večkratno uporabni interpretaciji marksizma, ki jo v svojem glavnem argumentu zavrača?) Obstransko prehajanje se prav tako ne more pojaviti pri zadnjem prehodu, le da iz nasprotnega razloga: čeprav je tu, močno poudarjeno, pred prehodom voditelj, ki drži baklo visoko v zrak, pa ne bo več nikogar, ki bi mu jo lahko predal, saj s prihodom zadnje stopnje komunizma obstaja le še globalna družba; voditelji in vodeni niso več mogoči. Toda daleč najpomembnejša izjema glede na obstransko pravilo zgodovinskega napredovanja je seveda prehod iz fevdalizma v kapitalizem. Bakla v tem primeru ni bila predana nikomur. Zahodna Evropa, Francozi in Angleži so bili pomembni v fevdalizmu in so postali še bolj pomembni v kapitalizmu. Družbe in kulture so ostale precej stalne, prav tako kot mednarodno vodstvo in 170

MARKSIST, KI BI MU LAHKO USPELO

premoč. Seveda je bil prav ta prehod v središču evropskih socioloških preokupacij, vključno z marksističnimi. Prav ta poseben prehod je vodil k pripisovanju primata notranjim, endogenim dejavnikom in k premiku od ukvarjanja z mednarodnim rivalstvom in spori k preokupaciji z razredi, tj. znotrajdružbenimi kategorijami. Ta posebni prehod bi komajda lahko imel drugačno obliko: težko si je predstavljati barbarske osvajalce, ki se naselijo v trdnjavi fevdalnega barona, ki so jo osvojili, in se nemudoma lotijo trgovanja, denarništva in nazadnje še industrije. Prav ta prehod je bolj kot kar koli drugega navdihnil marksizem, in morda je bila res napaka, ki sta jo zagrešila utemeljitelja, da sta poskušala temu modelu prilagoditi vse druge velike zgodovinske prehode, karkšni koli so že bili. Semenov ne poskuša zares ravnati nasprotno, toda z utemeljitvijo svoje splošne teorije na domnevni skupni značilnosti drugih prehodov mora tega diskretno pustiti ob strani kot netipičnega. Za semenovansko interpretacijo marksizma je mogoče reči tole: v nasprotju s prej prevladujočimi interpretacijami ni več evrocentrična. Njena velika zasluga je, da marksizem povezuje s položajem, kot seje izkristaliziral po oktobrski revoluciji, še posebej s svetom, v katerem je pričakovanje neizbežne proletarske revolucije v razvitem kapitalističnem svetu zamenjalo mednarodno tekmovanje med rivalskimi družbenimi sistemi in v katerem je domovina revolucije imela ali je zahtevala vodenje socialističnega bloka. Semenovjanski marksizem se dvakratno izogiba evrocentrizmu: enako pozornost kot prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, ki je tako obsedal zahodnoevropsko misel, je posvetil tudi drugim velikim zgodovinskim prehodom, ukvarja se s problemom perifernih družb in z odnosom med družbami, ki kažejo pot v novo družbeno obliko, in tistimi, ki sledijo. Nič od tega ni bilo v središču pozornosti tistih, ki so prvotno formulirali marksizem, toda do druge polovice dvajsetega stoletja tega ni bilo več mogoče prezreti. Sistem priložnostno podeli etnični pluralnosti, kulturni in politični raznoličnosti in zaostalosti zgodovinsko funkcijo; zgodovina se še vedno premika endogeno, toda le, če imamo pred 171

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA

očmi vse človeštvo - ko imamo pred očmi posamezne družbe in etnične kolektive, raznoličnost pridobi bistveno funkcijo: igrati mora ključno vlogo pri omogočanju zgodovinskega napredka. Celo zaostalost postane nujna. V klasičnem marksizmu so bile vse ključne izboljšave endogene, toda to je tedaj pomenilo notranje posameznim družbam. Kulturna pluralnost, raznolikost narodov, obstoj zaostalih družb so bili tako rekoč kontingentni, nebistvena naključja, ki se morda zapletejo v zgodovino, toda za njeno bistvo so nepomembna. V novi shemi pa je vse to spremenjeno. Etnična raznoličnost igra vlogo, dejstvo, da seje revolucija zgodila v zaostali Rusiji, ni več problem ali zadrega, temveč potrditev dobro uveljavljenega zgodovinskega trenda, in predstava o družbi, ki vodi in začenja pot v novo družbeno formacijo, pridobi spoštovanje in avtoriteto. To je oblika marksistične teorije, ki jo je mogoče povezati z mednarodno držo Sovjetske zveze kot voditeljice ali domnevne voditeljice socialističnega tabora po letu 1945. Medtem ko bi bilo v starejših formulacijah nauka težavno iskati navdih in smernice za težave, ki nastanejo v tem položaju, ta inačica jasno vsebuje sugestivnost, spodbudo, okrepitev vere s trditvijo, da to, kar se dogaja, ni nič drugega kot naslednja instanca mehanizma, ki vodi zgodovino, zvijačnega uma na delu... Ta inačica je domiselna, zanimiva, sprejemljiva, razumno združljiva z utemeljitvenimi besedili nauka in zlasti bogato sugestivna in polna resonanc za katerega koli sovjetskega državljana, ki gaje skrbelo stanje njegove dežele in jo je bil pripravljen povezati z njeno uradno usodo. Glede na to bi si zaslužila širše priznanje in odobravanje, kot gaje dejansko dobila. Če bi le Sovjetska zveza uspešno nadaljevala z vodenjem velikega dela mednarodne skupnosti v novi družbeni red, bi si pravočasno zagotovila priznanje lastne ekonomske premoči... In če bi bila Sovjetska zveza v času stagnacije družba, v kateri bi se kdor koli zanimal za razdelavo marksističnega nauka, bi lahko bil ta poseben prispevek, če že ne sprejet z odobravanjem, vsaj deležen trajne pozornosti. Toda obdobje stagnacije ni bilo čas vere, še mnogo manj kot prejšnje 172

MARKSIST, KI BI MU LAHKO USPELO

obdobje terorja. Tisti na oblasti so imeli le malo interesa za teorijo, ki naj bi legitimirala njihovo pozicijo, tisti, ki so bili željni spremembe sistema, bodisi zaradi njegove neučinkovitosti bodisi zaradi njegove nečlovečnosti ali obojega, pa ključev ali vodil niso več iskali v okviru ideologije. Čas za prečiščenje marksizma je minil. V zgodovini verovanj tako kot v zgodovini drugih dejavnosti niso le zmagovalci tisti, ki so zanimivi. Kolikor sicer občudujem R. G. Collingwooda, 2 7 se vendarle nisem nikdar mogel pripraviti do tega, da bi sprejel ali celo odobraval njegov pogled, da lahko rekonstruiramo le logiko misli tistih, ki so uspeli. V zgodovini so poraženci tako kot pri nogometni tekmi številnejši od zmagovalcev, a njihove strategije in prilagoditve niso nezanimive. Semenovova interpretacija marksizma se začne s percepcijo problemov, ki so resnično osrednji in bistveni za marksistično teorijo, in te probleme rešuje bistroumno in na način, ki njegove odgovore naredi vsebinsko bogate za bien-pensant sovjetskega državljana predperestrojkinih dni. Dejstvo, da ta publika ni bila več dojemljiva in da se je zgodovina gibala v smeri, kjer za vero pravzaprav ni bilo nobene rešitve več, je druga stvar. V bistvu to ne zmanjšuje zanimivosti tega ideološkega podjetja kot prikaza teoretskih spretnosti višjega reda.

27

R. G. Collingwood, An Autobiography, Oxford University Press, London, 1939.

173

Na nabiralniški stopnji človeške družbe ni produkcije (ex hypothesi) in pridobljenega je običajno malo in ga ni lahko shraniti. pa je nasilje ponovno izbirno. je neutemeljeno pričakovati. Ker je le malo ali nič shranjenega presežka. dasiravno se nasilje brez dvoma pojavlja. Vojaške spretnosti so postale osrednja značilnost prevladujočega etosa. Toda razmeroma majhna velikost nabiralniških družb napravi družbene položaje manj očitno vredne boja zanje . Za ohranjanje družbene strukture nasilje ni nujno. Na tretji stopnji. Skratka. neproduktivno in verjetno usodno. ki so na voljo za mobilizacijo. skrajno hipotezofpredlagam nov zalcoh v treh stopnjah: najprej je bilo nasilje kontingentno in izbirno. kamor ravno vstopamo. Na drugi stopnji je nasilje široko razširjeno. obvezno in predpisano. Možno se je boriti za druge stvari: dostop do lovnega ali nabiralnega območja. se vprašanje njegove obrambe in boja zanj v resnici sploh ne pojavi. in članov ter virov za izvajanje nasilja v velikem obsegu preprosto ni na voljo. da bo postalo osrednje organizacijsko načelo družbe.mnogo manj kot v kompleksnih družbah. dostop do žensk ali položaja v notranji hierarhiji družbene skupine. Prav tako enote. vsaj ne v večji meri. 175 .VOJNA IN NASILJE Kakšna bi bila videti splošna teorija o vlogi vojskovanja in prisile v človeški družbi? Kot začetno. niso tako velikanske kot kasneje.

kako bo presežek razdeljen. Poljedelsko družbolahko definiramo na podlagi dveh povezanih potez . kar se od časa do časa dogaja. To načelo je v svetu poljedelstva zelo široko. ni in nobeno načelo se ne more vsiliti samo. v katerem vsaka vloga s seboj prinese dokončno pravico do deleža uskladiščenega presežka. Družbena struktura je sistem vlog.orožje . Lahko so porazdeljena razmeroma enakomerno. V drugem primeru je mogoče neenakost ali monopol nad sredstvi prisile geografsko umestiti v določeno skupino. v drugem primeru. ki bi ga želeli prerazdeliti v svojo korist. V zahodni Evropi sta bila »plemstvo« in vojaški poklic dejansko enakovredna. lahko in tudi res odločajo o tem. pravica do nošnje orožja pri176 .produkcije hrane ter drugih nujnih in luksuznih dobrin ter njihovega skladiščenja in še ene negativne poteze: neobstoja kakršne koli trajne rasti tehnološke baze. Družbena opremljenost je velika. Tisti. toda razmeroma stabilna: če se inovacije pojavljajo. Tisti. kako so sredstva prisile . ki niso del sistematičnega programa rasti. ali pa je. ki varujejo in nadzirajo omejeni presežek. ki nadzirajo sredstva prisile. so to izolirani pojavi. čeprav ne univerzalno. lahko pa so skupaj pod nadzorom enega dela družbe.imata za posledico razširjeno sistematično prisilo. temveč tudi hitrejša pot k bogastvu kot trgovina.obstoj uskladiščenega presežka in splošni neobstoj tehnološkega izboljševanja . da vojna ni le bolj častna. Dobra kupčija je očitno odvisna od tega. ki bi upravičeval samega sebe. imajo možnost vsiliti načela v svojo lastno korist in običajno to tudi storijo. priznano: specialisti za nasilje običajno uživajo višji rang kot specialisti za produkcijo. Nobenega jasnega načela delitve presežka. Ti dve potezi skupaj . denimo v središče družbe.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Položaj pa postane drugačen v družbah s sistematičnojprodukcijo in z uskladiščenim presežkom. V srednjeveški Španiji je veljalo. Presežek je treba braniti pred tistimi.porazdeljena. Resničnost tega dejstva se zrcali v samem etosu poljedelske družbe. Premoženje je običajno lažje in hitreje pridobiti s prisilo in ropanjem kot s produkcijo.

Andreski (prej Andrzejewski). vseh potencialnih rivalskih specialistov za prisilo. kaj šele gospodarske in tehnične inovacije. Pastirski nomadi so najbolj očiten primer: zaradi njihove mobilnosti in zlasti mobilnosti njihovega bogastva je nad njimi težko izvajati prisilo. če je le mogoče. Takšne družbe nato razvijejo. Čeprav so pastirski nomadi najznačilnejši primer. da bi vodila k etosu produkcije. bi bilo njihovo politično življenje vse preveč nestabilno in nestanovitno. Značilno je. Če je orožje drago in učinkovito. lahko podobne razmere najdemo tudi pri drugih kmečkih stanovih. Različni faktorji lahko vplivajo na koncentracijo ali razpršitev sredstev prisile. ki so blagoslovljene s široko vojaško (in s tem politično) participacijo. da bolj egalitarne in participatorne družbe niso sestavljene iz atomiziranih posameznikov: če bi bile. Večina poljedelskih družb je avtoritarnih. da nobena od obeh velikih vrst poljedelske družbe ni nagnjena k temu. je logika predhodnega napada in s tem tudi želje po razorožitvi. 177 . ki ogrožajo plen. če uporabim koristen izraz S. glavni faktor. je centralizacija moči najverjetnejša posledica. bodisi proti zverem. Razmeroma centralizirane. bodisi proti drugim pastirjem. Včasih je težko razorožiti in priganjati cele populacije. 28 Vseeno pa so družbe. Andreskega. še posebej na nevarnih območjih. ki hočejo opleniti njihove črede) jim omogoča stalno urjenje za izvajanje nasilja in za odpor proti nasilju drugih. 1954. Raje težijo k sestavljenosti iz podenot. so mnogo običajnejše. v katerih je odstranitev nasprotnikov vodila h koncentraciji oblasti. hierarhične in zatiralske družbe. Militaij Organization and Society. med poljedelskimi družbami kot kaže v manjšini. Njihov celoten življenjski slog (navsezadnje tudi njihovo delo sestavlja nasilje. Toda to načelo ne deluje v vseh okoliščinah. ki vodi do te očitne poteze. Pred prisilo bežijo in proti njej se borijo. visoko razmerje vojaške participacije. Vseeno pa je treba opaziti.VOJNA IN NASILJE vilegij teritorialno razpršenega sloja. Routledge. ki v odsotnosti 28 S. London.

Družbeni položaj določa človekovo upravičenost do virov mnogo bolj kot njegova lastna produktivnost ali gospodarska učinkovitost. Za pripadnike takšne družbe je z njihovega zornega kota mnogo bolj moreča skrb lastni položaj v hierarhiji moči kot gospodarski učinek. čeprav ne nujno hierarhične.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA centralizacije vzdržujejo red in mir z uravnovešenostjo moči in medsebojnim preverjanjem. Formation des Cités chez les populations sédentaires de l'Algerie. Segmenti lahko nadzirajo in novačijo podporo svojih pripadnikov le tako. Ta vidik segmentarne družbe je poudaril (spet ne da bi uporabil izraz) Durkheimov učitelj Fustel de Coulanges. gospodarske in druge prakse. in to v terminih pripadnosti skupini. Toda v resnici bi morali vse skupaj začeti z druge strani: te enote se perpetuirajo in zagotavljajo lojalnost svojih pripadnikov predvsem z definiranjem in nadziranjem dostopa do obredov. Osnovni mehanizem teh družb je. izšlo tudi leta 1983 pri Edisud. 1886. Zapoved vzdrževanja družbenega reda tako ali drugače izigrava zaželenost izboljšanja produkcijskega procesa. ne na trgu. ki gaje uvedel Durkheim in je splošno sprejet v socialni antropologiji. Aix-en-Provence s predgovorom Fanny Colonna. Ernest Leroux. in v njihovem okolju individualistični duh in inovacije ne uspevajo. Durkheim je uporabil njegovo gradivo in se mu zahvalil v opombi. 30 N. ki so bile predvsem družbeno in politično oslabljene in so s tem politično in vojaško neškodljive. Fustel de Coulanges. Enote so holistične. Masqueray. če uporabim termin. poročne. Mehanizem je opazil neupravičeno pozabljen francoski učenjak Émile Masqueray 2 9 (čeprav ni uporabil tega izraza). 3 0 Tako se zdi. da dominirajo in prežemajo vse aspekte njihovega življenja . La Cité antique. mnogo izdaj. Živi v hierarhiji. da teži k dovoljevanju ali podžiganju gospodarske podjetnosti le med tistimi podskupinami. nevest. 178 . »segmentaren«. zemlje in tako naprej. To doseže s takšno ali drugačno stigmatizacijo in izključitvijo tako običajev kot pravice nošenja 29 É. daje poljedelec v precepu: ali bodo nad njim vladali kralji ali pa bratranci (in pogosto seveda oboji).njihove obrede. Pariz. Ena najbolj simptomatičnih potez tovrstne družbe je.

Muqaddimah. Toda obstajajo tudi sile. če so močni. Toda niso samo kralji tisti. da visoko cenijo potomstvo ali vsekakor vsaj moško potomstvo. ko postane ranljivo ob slabih letinah ali drugih katastrofah. Logika odstranitve tekmecev bi morala sama po sebi naravno voditi v končni pojav enega samega univerzalnega imperija. mag ali rokodelec. Skupaj z delom je najpomembnejši vir zemlja: moč in varnost se merita zlasti s termini posesti in nadziranja teritorija in ljudi. Ljubljana. Routledge.VOJNA IN N A S I U E orožja. 1990 (op. Najboljši opis takšnega položaja je kajpada najti pri Ibn Khaldunu. ki od časa do časa nadomestijo stare. Machiavelli je o plačancih dejal: Če so šibki. 3 2 31 32 N. če so šibki. segmentarnim skupnostim z velikim vojaškim potencialom. kjer bi bila vsa oblast monopolizirana v enem samem središču. nagnjene so k maltuzijanstvu. So torej neke vrste politična maternica. Slovenska matica.). 3 1 Ne morete zmagati. Od časa do časa se je to v nekaterih delih sveta res zgodilo. Potreba po delovni sili in obrambni moči jih sili k temu.prev. pa naj bo glasbenik. Vladar. To pa po drugi strani vodi k težnji prebivalstva. vas bodo izneverili. Rosenthal. 1967. da se pojavi kakršna koli opozicija. Tej dilemi je težko uiti. da se širi do točke. ki so spremljevalci že omenjenih pojavov in ki po vrsti pomagajo perpetuirati te osnovne poteze. Te družbe imajo dodatne značilnosti. se bodo obrnili proti vam. Ibn Khaldun. je nečist. ki za finančne in gospodarske naloge raje uporabljajo stigmatizirane tujce ali manjšine: za segmentarne družbe sta zelo značilna zaničevalen odnos in nenaklonjenost do sicer nujno potrebnih specialistov. Osrednji imperij si tudi težko podjarmi periferna savanska in gorska področja. da obrambo oddaljenih meja prepusti lokalnim predstavnikom in mogočnikom. vir novih voditeljev. če so močni. Machiavelli. ki so neučinkoviti. in ki dosežejo neodvisnost. prevedel F. 179 . London. Počasna transportna sredstva in komunikacije zavezujejo središče. Specialist. ki pripomorejo k fragmentaciji in policentrizmu. so pa tudi lačne zemlje in ljudi. ki ne bi dopuščalo. ki potem dajejo zavetje kohezivnim participatornim.

dobili delež. Vsak posameznik med njimi je običajno šibak: da bi bili res učinkoviti. ki ga potrebujejo za lastno ohranjanje. pa je zelo nespametno biti izjema. temveč tudi iz klerikov. Učinkovitost prisile je odvisna od kohezije izvajalcev prisile. Najpreprostejša. dobijo le malo nad minimumom. da jih je več. v katerih bi bila izdaja in zapustitev skupine . 180 . da ostanejo lojalni. Zakaj naj bi tisti. ki je potreben za njihovo vzdrževanje in reprodukcijo. ki lahko prodajo le svoje delo in so s tem obsojeni na nemoč. Če pa bodo tudi drugi pobegnili. je nujno. Marx je predložil teorijo.če je ta na tem. vpliva in postranskih dohodkov. ključno določilnico in s tem osrednjo vrednoto poljedelske družbe: poseduje pomemben. je eden najpomembnejših prepričanje. s katero zmešajo glavo svoji klienteli in jo napeljejo k temu. nadzirajo tudi distribucijo tega presežka in odločajo o njegovi usodi ter ga kajpada v glavnem usmerjajo k sebi. ter da se držijo skupaj in so disciplinirani. a omejen presežek. dragocen. preprosti model prilagoditi s pomembnim dopolnilom. da držijo skupaj. ki bo nato v opozorilo drugim najstrožje kaznovana. Elite v poljedelski družbi ne sestojijo le iz bojevnikov. da nekaj podobnega v poljedelskih družbah na splošno velja za tiste skupine. Toda kaj natančno je tisto. Ta kalup je treba braniti in deliti. ki nadzirajo vire. da bi jim dopuščali več? Vendar pa je treba ta izhodiščni. da je posledica zvijačnosti. tako da bo ta še naprej številna. zlasti v nevarnih situacijah. kar ljudi prisili. ki pa ne raste. disciplinirana in učinkovita sila. da prisilo spremeni v stožer. da ta teorija ne drži. če tega ne bo storil nihče drug.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Povzemimo mehanizem. le-te tratili s tem. ki bo kvečjemu ustrezal minimumu. po kateri bodo v tržni družbi tisti. je pametno storiti isto. pogosto mnogo. ki nadzirajo sredstva prisile. ki teži za tem. toda zdi se. ki imajo za nalogo ljudi prepričati. da tudi drugi ostajajo lojalni skupini. da jim podeli lep delež svojega pridelka. a povsem neustrezna razlaga njihovega vpliva je. Izkazalo se je. Skupine. da bo izgubila . Toda na delu je tudi mnogo močnejši in pomembnejši mehanizem.mnogo boljša strategija? Med oziri. ki nimajo orodja prisile.

Ta premislek na posameznega omahljivca ne deluje zato. Če bi ljudje le jasno razmišljali in videli. Nekaj legitimacije je bilo za sistem nujnost.VOJNA IN NASILJE Toda kako posameznik v situacijah. Zaradi takšnih razlogov tisti. lahko izdelali samo sleparji: prava transsocialna ali transkulturna logika ne upravičuje rangiranja. ko bo zadnji kralj zadavljen s črevesjem zadnjega duhovna. vodenim pa k podložnosti). je učilo. zaradi lastne varnosti. da bo zmagala. Razsvetljenstvo je precej od tega zaznalo in je v temi srednjega veka. kjer je bila ekspanzija v glavnem možna le s pridobivanjem bodisi več človeških podložnikov bodisi več zemlje. temveč neizogiben spremljevalec nekaterih temeljnih značilnosti poljedelske družbe: obstoja pomembnega. Zato seje veselilo dneva. ker pričakuje. gledano od zunaj. voditelja ali načela po priznanih kulturnih standardih. nič legitimacije bi bilo logično pravilno. ker je sam nujno fanatični privrženec lokalnih naukov o tem. Nanj deluje zato. da deluje tudi na druge.oziroma. ali bo ta ali ona skupina ali voditelj še vedno deležen lojalnosti? Dober kriterij je »legitimnost« skupine. da ta položaj ni bil posledica neumnosti in zmešanosti. Tako je moral. s tem v precejšnji meri nadzirajo tudi kristalizacijo družbene kohezije in lojalnosti in imajo tako veliko moč. ki ga je želelo zapustiti. natančno. Razsvetljenstvo ni zmoglo videti. ki pogosto vključujejo geografsko razpršenost in pomanjkanje hitre in zanesljive komunikacije. 181 . so. in tako hoče. kaj je in kaj ni legitimno. kot rezultat pomanjkanja »razsvetljenstva«. Napaka razsvetljenstva pa je bila njegova težnja videti celoten položaj kot sad človeške neumnosti . kdor koli je formuliral in uporabil načela. ve. pa čeprav sami niso neposredni posestniki orožja in niso praktiki prisile. ki upravljajo kohezijo in kopičenje stvari. ker misli. bi zavrnili tiranijo roparjev in prevarantskih krošnjarjev. videlo prevlado roparjev in sleparjev. morda v istem oportunističnem duhu kot na njega. ostati na »legitimni« strani. ki nadzirajo simbole legitimnosti. ki upravičujejo takšno ali drugačno obliko organizacije (in s tem pripomorejo voditeljem h koheziji. Načela. a omejenega presežka.

ki je v mnogočem zasnovalo sociologijo kot sistematično raziskovanje. 1988.od svojih nasprotnic. denimo. ki je nesla zlata jajca. nemogoče odgovoriti. Toda glede na naš problem vloge prisile in vojskovanja je mogoče ponuditi vsaj osnutek nekaterih pomembnih elementov odgovora. Tako so bile vse države v tem delu sveta. tudi v medsebojnih sporih. in prav pogosto so storili natančno to. Tiste. Blackwell. pa čeprav je to pomenilo spodnesti in zatreti tiste. da so zatrle ali izgnale lastne miroljubne proizvajalce. Rast sama morda ne bi dosegla ničesar: vladarji prisile so si lahko zmeraj preprosto odrezali večji kos rastoče pogače. ki so v svojem okolju dopuščale ali so bile iz tega ali onega razloga prisiljene dopuščati uspešne in nenasilne proizvajalce.kar se navsezadnje nanaša na poljedelsko družbo ali pomeni zelo razumen približek resnice . Oxford. ali morda nasploh. Nanj je na tako omejenem prostoru. 3 3 Različne roparske države so bile. v »nerazvitih« deželah. navsezadnje v upanju. ki so bili zaslužni za rast.kot se dogaja. iz navade in užitka.je sčasoma zamenjalo stalno rastoče gospodarstvo. ostajale nesporne gospodarice lastnega doma. v Europe and the Rise of Capitalism. Izboljšanje tehnološke moči samo na sebi lahko še okrepi dominacijo . Te nasprotnice so se v začetku zdele srečnejše. Stabilnost ali stagnacijo produktivnih sil .ker so imele večjo gospodarsko podlago . so nenadoma postale močnejše .ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA neizogibno uporabiti logično pomanjkljivo sklepanje: noben logično prepričljiv argument ne more izpolniti te naloge. 182 . kjer njihovi voditelji dobijo tehnično pomoč in se je preprosto polastijo. 33 Glej: John Hall. Toda v Evropi je ta proces potekal v okviru večdržavnega sistema in tako roparji niso mogli rasti uporabiti za lastno krepitev povsod hkrati in v isti meri. »States and Societies: The Miracle in Comparative Perspective«. Kako smo ubežali temu stanju (kajti ubežali smo mu)? To je najpomembnejši posamezni problem teoretske sociologije in vprašanje. saj so s tem. Roparji niso bili nenaklonjeni zakolu kokoši. Toda sčasoma so morale svojo domačo moč odplačevati z mednarodno šibkostjo.

Zadnji in najbolj dramatični primer tega mehanizma je bilo mogoče opazovati leta 1989. Kasneje jim je poskušal slediti ves svet in nekateri njegovi deli so bili pri tem uspešni. People. A. da so gospodarsko premagani. prav zaradi tega pesimistični glede dolgoročnih perspektiv nove ureditve. bodisi se je pozneje obrnil nazaj. nekateri celo blesteče uspešni. Zmagovalci jedrske vojne. pod vplivom (tokrat nominalno posvetnega) klerištva in njemu pridruženih roparjev je vzhodna Evropa sprejela ali bila prisiljena sprejeti pretirano centraliziran sistem. ki je kot je postalo jasno kasneje .resno zadrževal produkcijo in s tem sčasoma spodkopal moč tistih. h gospodarski blaginji. prisiljene slediti liberalni poti. Blackwell.VOJNA IN N A S I U E da bodo povečale svojo moč in relativni mednarodni položaj. V ugodnih razmerah je oblast v zelo redkih primerih lahko prešla z roparjev na trgovce tudi v prejšnjih obdobjih: toda dokler je bil nad gospodarskim razvojem nekakšen strop. 1987. ali vsaj nekaterim njenim vidikom. so voditelji nadaljevali pot razdejanja svojega sprva z vero navdihnjenega in z roparji obvladovanega sistema. samo zato. onkraj katere ni več mogel. Potencialnega plena bi ostalo bore malo. Nekateri zgodnejši teoretiki gospodarskega liberalizma so bili. 3 4 34 Glej: E. trajne in kontinuirane tehnološke izboljšave postale možne. Glede hitrosti pa . ki so vodili sistem. Nič več ni bilo bolj častno obogateti z bojevanjem kot s trgovino. Ko so ugotovili. če bi sploh bili. precej presenetljivo. daleč od napovedi prihoda povsem novega obdobja.pod grožnjo potencialne jedrske vojne nasilno reševanje sporov ne prinaša več gospodarskih dobičkov. Oxford. ker so nedokončne. ta premik ni bil prav dolgoročen in je bodisi dosegel mejo. Celoten premik od vrednotenja nasilja k vrednotenju produkcije je bil možen. 183 . ne bi bili sposobni proslavljati v dvoranah poražencev ali posiljevati njihovih žensk. Wrigley. Cities and Wealth. Tako se je z novo ureditvijo relativna privlačnost produkcije in nasilja spremenila.

da čeprav je uničenje zagotovljeno. je bil. da je vodila v zagotovljeno medsebojno uničenje. temveč da je bila mnogo dražja. strateška obrambna pobuda (op. ne da bi hkrati zagotovila. kot bi bilo drago razvitje naprav. Mir prinašajoča posledica visoke tehnologije je odvisna od vrste predpostavk. prev. ko mu je to ustrezalo. katere notranja organizacija je bila kruta do proizvajalcev in je zavirala njihovo delovanje ali jih je pognala v emigracijo. ki je pogoje ravnotežja moči dokončno odvrnila od nasilnežev v prid proizvajalcev. V tem političnem boju ni uspela preživeti in nadaljevati tekmovanje nobena enota. ni mogoče. In bistveno dejstvo se mi tako zdi. odvisen od premoči napada nad obrambo. v doglednem času porabiti le del teh 35 SDI. da porodi mir. Toda moderna tehnologija je uničenje naredila mogočnejše od katere koli obrambe. 1. ko je tehnologija destrukcije postala tako mogočna. da povračilo ne bo podobno učinkovito. na primer. To bo morebiti še nekaj časa tako. Ali to pomeni. da je bila draga. ko se je plemičeva trdnjava običajno lahko branila pred napadom: to je plemiča opogumilo. Proces je bil končan. ki naj bi jo zaobšle in jo nevtralizirale. ki so občasno bolj ali manj veljavne. Zato bi silo. Zdaj produkcija in trgovina nista le hitrejši način obogatitve kot agresija: postali sta tudi edina načina za družbo v celoti. Strategic Defence Initiative. ne more biti tako popolno. to zelo veliko stalo. nato pa je užival plen v relativni varnosti. da bo postpoljedelska družba postala in ostala izrazito miroljubna? To ni prav očitno. 184 . ki bi za nekaj časa dosegla določeno imunost. zelo mogočne tehnologije. medtem ko bi bilo treba tekmecu. Tako je bil. da bodo stalno veljavne. Potencial moderne.). eden najbolj nazornih in prepričljivih argumentov zoper S D I 3 5 ne le v tem. paradoksno. da bi preprečilo povračilno opustošenje. Evropa je bila prepuščena široko razširjenemu nasilju v času. daje postal agresiven. da bi obnovil stari položaj medsebojnega strahu.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Tako je bila le trajna in neomejena ekspanzija in inovacija tista. toda predpostaviti.

večja bo verjetnost. 3 6 Vse te podmene sčasoma morda ne bodo več držale. International Security. sposobnih pridobitve strašnih orožij. 1990. tako da bodo dostopnejša za nakup ali celo za lokalno proizvodnjo celo za družbe. 2. da so te obdarjene z vsaj razmeroma miroljubnimi populacijami: nova orožja so lahko izdelovali le z industrijskimi stroji. da bo prvi udarec tako učinkovit. 185 . katerega delo in izobrazba sta ga sama iz sebe usmerjala k miroljubnemu življenju. kar je samo v sebi odlično in izvrstno. Število držav. temveč visoko tehnično usposobljeno osebje. izjemen pregled teh vprašanj Carla Kaysena v: Carl Kaysen. da bi se za svoj sistem verovanja borile ne glede na tveganje. ki zadržuje uporabo. toda ali lahko predpostavimo. so bile vsaj relativno racionalne in zmerne: ne po značaju ne po etosu niso bile nagnjene h kultu divjega tveganja kot k nečemu. ko bodo možnosti za učinkovito zmago ali uspešno izsiljevanje majhne.VOJNA IN NASILJE sredstev. da ena od njih ne bo premogla relativne zmernosti in racionalnosti. da bo. Mogočna uničevalna orožja so bila tako kompleksna in draga. Zelo uničujoča orožja bodo. To se danes zdi resnično. Tudi oblasti v velesilah. bo sčasoma eksponentno raslo. št. da bo ostalo resnično tudi vnaprej? Obstaja tudi možnost. Kompleksnost njihove proizvodnje se bo morda zmanjšala. da si so jih lahko v večjih količinah omislile le zelo redke velesile. str. ki jih niso več upravljali bojevniki v kakršnem koli starem smislu. niti dovolj fanatične (ne glede na njihove formalne izjave). za neomajnega izsiljevalca 36 Glej. nemara vse cenejša. skupaj z drugimi industrijskimi izdelki. o katerih govorimo. katerih člani niso prežeti z relativno miroljubnim proizvodnim etosom. Število velesil je ostalo majhno in njihovi voditelji so vsaj previdni. Upoštevajte. ali grožnje z uporabo orožij za vsesplošno uničevanje brez razlik. Večje ko bo njihovo število. Zdi se. 4. 42-64. da bo uničujoča sila rasla še naprej in omogočila. če je za najmanjše upanje na zmago in preživetje potreben ogromen arzenal. 14. na primer. da bo izključil nevarnost povračilnega. »Is War Obsolete?*.

Prav lahko bo pripravljen plačati to ceno. če bo z njo mislil resno in ne glede na to. onkraj katere nadaljnje izboljšave v materialnem življenju človeštva. ki proizvedejo nov učinek. da bo njegov uspeh odvisen od verodostojnosti njegove grožnje. The Social Limits to Growth. London. toda grozljivo izkušnjo takšnega položaja. skupaj s sovražniki propadel tudi sam. bi kljub temu morali preizkusiti takšen Gedankenexperiment. da bodo prišla v roke koga. Zgornji argument je odvisen od posledic razvojnih tehnologij. 186 . da je možno predvideti mejo. ki jih bo zaradi fanatizma ali norosti pripravljen uporabiti. čeprav še vedno možne. razširjenost teh sredstev bo skoraj neizbežno na koncu privedla do tega. če ne bi notranje zaščitila proizvajalcev in jim pozneje predala oblast. če bo moral razkriti karte. in težko si predstavljamo. ne bodo več 57 C/. On ve. Zaveda se. da bi morala na neki točki obstajati meja za nadaljnje inovacije ali nove kombinacije elementov. Obstaja pa tudi nasproten argument. 3 7 Ne vidim nobenega razloga za podmeno. zdi pa se mi. da bo njegova grožnja prepričala le. 1977. če bo moral razkriti karte. Toda četudi že sama predstava te možnosti preveč zahteva od moči naše domišljije. zelo velika. da bo naenkrat obstalo ali celo nazadovalo. Z nadaljevanjem širjenja visoko tehnološko razvitega orožja postaja možnost. Edinstvena zmaga proizvajalcev nad specialisti za prisilo je v modernih časih odvisna od gospodarske in spoznavne rasti: nobena politična ureditev ne bi mogla biti močna brez rasti in nobena politična ureditev ne bi rasla. 3. pa naj se nam to še tako upira. Sedanji porast mednarodnega terorizma v zmernem obsegu ponuja pomanjšano. širše dostopna in tako rekoč prenosna. kakšne bodo posledice zanj. njena sredstva pa bodo vse cenejša. da bo. Ali lahko ta ključni mehanizem deluje v neskončnost? V našem svetu je gadarensko pehanje k še večjemu učinku še vedno vročično. ki povzročajo destabilizacijo in konflikt: agresija bo obrambo še naprej spravljala v stisko. da bi se dela tega orožja polastile skupine s takšnim mišljenjem. čeprav ve.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA potreben mnogo manjši. Routledge and Kegan Paul.: Fred Hirsch.

VOJNA IN NASILJE

bistveno vplivale na človeško zadovoljitev in bodo tako izgubile svojo privlačnost. Z drugimi besedami, ali ne obstaja točka, onstran katere se nadaljno povečevanje bogastva ne splača več? Ali ne bo v trenutku, ko bo zadovoljevanje materialnih potreb povsem zagotovljeno, prišlo do tega, da bodo poseben užitek zagotavljale le »pozicijske dobrine«, spremembe v odnosu med ljudmi in ne spremembe v odnosu med ljudmi in stvarmi? Ljudje danes brez dvoma težijo k zagotavljanju sprememb v odnosih med ljudmi s sredstvi spreminjanja odnosov s stvarmi: na ljudi hočejo delati vtis ali jim dominirati s povečevanjem lastnih materialnih posesti. Toda zmanjševanje ali zadrževanje te težnje, težnje, ki bi vsekakor hotela biti izraz prestanega materialnega pomanjkanja in ki bi lahko odmrla po svoji lastni volji, potem ko bi izgubili široko razširjen strah pred materialnim pomanjkanjem (če bi ga sploh), prav lahko postane ekološki imperativ. So tudi drugačne poti k prestižu kot bahavo razkazovanje lastnine: na primer bahava odsotnost potrošništva. Druge družbe so občasno uporabljale takšne »obrnjene«, asketske znake družbenega položaja, in kakor se zdi čudno, jim bodo razvite industrijske družbe sčasoma morda sledile. Kakšne bi bile posledice takšne situacije? Moj argument je bil, da je bila v poljedelskem obdobju skrb za oblastni položaj v družbi (povsem racionalno) neprimerno večja od skrbi za gospodarsko produktivnost. Pospeševanje slednje se tistim, ki so jo dosegali, le malo ali pa sploh ni izplačalo. Pomagal ji je le nepričakovan in nenavaden mehanizem, ki je bil bolj naklonjen proizvajalcem kot iskalcem moči in kije izločil cele kolektive, ki so proizvajali ali pridobivali manj kot njihovi tekmeci. Prav to je na koncu obrnilo družbeno lestvico in preobrnilo prioriteto. V ponovno stabiliziranem svetu, če in ko ga bomo dosegli, bo morda ponovno vzpostavljena stara in, če lahko tako rečemo, »normalna« prioriteta. Bolj kot moč bogastva bo štela neposredna moč. In če bo, bo sistematična prisila in s tem njena občasna javna pojavna oblika (»vojna«) morda ponovno zasedla častno mesto ključne 187

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA

institucije človeške družbe. Specialisti za prisilo in ne povečevalci bogastva bodo morda ponovno postali vladarji družbe. Možno je, da bodo njihove metode bolj mafijske od metod velikopotezne vojne med političnimi ureditvami, toda to ne vpliva na samo načelo stvari. Če bo bogastvo nevtralizirano, bosta moč in prisila ponovno posredovala med ljudmi in jim dodelila njihovo družbeno mesto. Specialisti za prisilo bodo morda ponovno postali vladajoči sloj družbe. Socialna antropologija ima razcepljeno osebnost. Ima dva obraza, enega megalomanskega in drugega, nasprotno, obdarjenega z nekakšno mikroskopsko senzibilnostjo. Občasno rada govori o človeku in družbi kot takšni na splošno; drugič pa razveseljuje z risanjem najbolj nadrobnih tekstur specifičnih družbenih situacij. Moj prvi argument je bil očitno megalomanskega tipa: poskušal je ponuditi celostno teorijo prisile, kjer so si sledili konteksti pičlih, stabilnih in naraščajočih virov, s končno špekulacijo o posledicah možne ponovne stabilizacije. Sklep tega zelo abstraktnega argumenta je bil, daje bilo sistematično, institucionalizirano nasilje na prvi stopnji izborno, obvezno na drugi in močno zmanjšano na podstopnji tretje, ki smo jo že dosegli, čeprav narava poslednjega stanja še ni jasna. Toda socialna antropologija lahko da tudi svoj mikroprispevek. Tu ex hypothesi manj posplošujemo: kar lahko ponudimo, je neke vrste vzorec ocene, ki je na voljo v zvezi z družbeno vlogo nasilja in vzdržnosti od nasilja. Tu podani primer zadeva nenavadne in precej razširjene institucije kolektivne prisege kot procedure zakonskega odločanja. Kolektivna prisega je zelo razširjena institucija, čeprav se podrobnosti razlikujejo. Tako je, na primer, zelo pogosto uporabljena med plemenskimi muslimanskimi populacijami, čeprav ni nikakor omejena zgolj nanje. Ideja je preprosta: če član skupine A obtoži člana skupine B prekrška (denimo umora, tatvine, posilstva), se o upravičenosti ali neupravičenosti obtožbe odloči tako, da se od obtoženega in določenega števila njegovih sorodnikov (zahtevano število je običajno odvisno od teže domnevnih pre188

VOJNA IN NASILJE

krškov) zahteva, da na svetem prostoru svečano pričajo o nedolžnosti obtoženega. Če to storijo, velja, da je nedolžen; če pa tega ne storijo, ali če kateri od njih tega noče storiti, ali pa če pri pričanju napravijo napako, potem je spoznan za krivega. Njegova skupina mora nato tožniku in njegovi skupini priskrbeti primerno odškodnino ali krvni denar. Pozornost nam zbudi prima facie absurdnost celotne procedure. V tistih tipih družb, kjer je najti to institucijo, velja lojalnost klanu ali plemenu za mogočno načelo, veliko močnejše od katere koli precej hipotetične vdanosti abstraktni resnici ali pravici. In vendarle omenjeni postopek tiste, ki so obtožencu »krvno« najbližji, spremeni v njegovo poroto! Tisti, ki so najbolj naklonjeni temu, da ga rešijo, postanejo njegovi sodniki! Očitno je postopek vnaprej določen tako, da omogoča opustitev vseh primerov. Če je tako očitno pristranski, mora biti nekoristen. Ali pa se tako le zdi? V resnici postopek ni niti vnaprej določen niti nekoristen. Njegov izid ni vedno očiten. Postopek so pogosto uporabljali in se nanj sklicevali, kar jasno kaže, da ni mogel biti ravno nesmiseln. Kako je to mogoče? Na voljo je odgovor, kije značilen za kulture, v katerih je najti to institucijo, in so ga pogosto - zdi se mi, da precej nekritično prevzemali zunanji opazovalci. Razlaga je približno takšna: celotna zadeva deluje zato, ker so udeleženci močno prežeti s strahom pred nadnaravnim in tako omahujejo pred lažnim pričanjem, celo če jih k temu sili zelo mogočen esprit de lignage. Drugi svet in strah, ki ga zbuja, odtehtata skušnjave kohezije tega sveta. To ni zadostna razlaga, če zaradi drugega ne, pa zato, ker je v nasprotju z empiričnim dejstvom, da do krivega pričevanja v resnici prihaja. Groza, ki jo vzbuja nadnaravno, se ne zdi dovolj močna, da bi vedno zagotavljala resnicoljubnost sorodnikovporotnikov (ki po naključju občasno morda sploh ne vedo, ali je obtožba v resnici upravičena). Kakšna je torej pravilna razlaga? Obravnavano institucijo običajno najdemo v družbenih kontekstih, kjer je centralna država bodisi neobstoječa ali šibka in deželi ne more zares vsiliti svojih zakonov. Skupine v okviru te 189

A N T R O P O L O G I J A IN POLITIKA

populacije so pri vzdrževanju reda odvisne same od sebe. Toda upoštevajte: to v enaki meri kot za odnose med skupinami velja za odnose v skupinah. Osrednji zakon vsiljujoč dejavnik ni odsoten zgolj pri urejanju sporov med skupinami, temveč prav toliko v zvezi s spori v skupinah. Same skupine bodisi nimajo notranjega dejavnika, sposobnega v celoti vzdrževati red, ali pa ga imajo le v okrnjeni, ne prav učinkoviti obliki. Tipično je, da se v takšni družbi plemenski poglavar ne razlikuje prav posebej od običajnih pripadnikov plemena. Njegovo gospodinjstvo je morebiti malo bogatejše in večje in morda je obdarjen z manjšim spremstvom služabnikov, ki povečajo njegov ugled, toda vse to ne pomeni prav mnogo: nobenega resničnega dvora nima, nobene vojske in nobenih nameščencev. V bistvu v takšnih družbah vsa razlika med notranjim in zunanjim sporom odpade. Značilno je, da so skupine različnih rangov »vgnezdene« in da so si zelo podobne v svoji funkciji in načinu delovanja. Podobnost je navpična in tudi vodoravna: skupine niso podobne samo svojim enakovrednim sosedom, temveč enako tudi podskupinam, iz katerih so sestavljene, in megaskupinam, ki jih pomagajo sestavljati. Večji del časa so te skupine »latentne«: v neke vrste korporativen, viden obstoj so priklicane bodisi s pojavom spora na ustrezni ravni ali z enim od tistih občasnih javnih obredov, ki pripadnike opozarjajo, družbeno rečeno, kdo natančno so. Nekateri etnografski opazovalci so v poskusih najti »resnično« ključno enoto, ki bi po analogiji s ključno enoto (nacionalno državo) njihove lastne družbe morala prevladovati nad vsemi drugimi, zapravili mnogo časa. Ko jim je ni uspelo najti, so se celo prepustili žalostinki za njenim izginotjem, in predpostavili, da je morala obstajati prej, pred svojim propadom... Toda prav ta »vgnezdenost« oziroma segmentarnost določenih plemenskih družb - dejstvo, da so enote različnih stopenj podobne ena drugi po organizaciji, etosu in oblikovanju - je ključna za razlago kolektivne prisege. Zamislimo si skupino obtoženca: tudi ta je notranje razdeljena v podsegmente, četudi na naslednji velikostni ravni, v nasprotju z enoto tožnika, sama predstavlja 190

VOJNA IN NASILJE

celoten segment. Malo verjetno je tudi, da bi bili ti notranji segmenti v popolni medsebojni harmoniji: le malo družin je, v katerih bi se njihovi pripadniki neomejeno ljubili. Notranji spori so lahko neznatni ali resni; ni lahko vedeti, kako neznatni ali kako resni so lahko, ne da bi jih preizkusili. Tisto, kar ljudje rečejo v neresnih, hipotetičnih okoliščinah, komajda šteje: morda preveč poudarijo svojo ljubezen in lojalnost ali, nasprotno, svoje nelagodje in zamere do svojih sorodnikov. Kar šteje, so dejanja, ko se jih od njih zahteva, da se postavijo zase in poravnajo svoje vrste. Recimo, daje skupina v temelju kohezivna. Na splošno zaupajo svojemu obtoženemu sorodniku in cenijo njegovo pripadnost skupini. Morda so celo prepričani o njegovi nedolžnosti in to prepričanje krepi njihovo odločenost, da ga bodo podprli: nobene želje nimajo po spodbujanju drugih k temu, da bi ime njihovega klana jemali zlahka in širili govorice, kako popuščajo slabo utemeljenim obtožbam zoper častivredne pripadnike klana. Natanko v takšni situaciji - v soočenju s kohezivno, odločno enoto - je enota, ki obtožuje, najmanj izzvana k prehodu na naslednjo stopnjo, ki običajno sledi prisegi, namreč fajdo, in k rabi nasilja, da bi popravila krivico, ki jo je doživel njen pripadnik. S sprejetjem sodbe (uspešno izpeljane) kolektivne prisege lahko izkoristijo sredstvo častnega umika. Še na misel naj vam ne pride, da je bil strah pred kohezivnim klanom, ki jih je prisilil, da so sprejeli sodbo. Nikakor ne: to je bila pobožnost in spoštovanje nadnaravnega, svetnika, na čigar oltarju je bila prisega izrečena... Zamislimo si obrnjeno situacijo. Rod obtoženca je notranje razdeljen in obtožencu ne zaupa: sumijo ga ne le, da je kriv, temveč tudi, in to je pomembneje, da bo njegova nagnjenost k prekrškom, za kakršne je obtožen, v nadaljevanju zapletla vse v tvegano fajdo z nekaterimi mogočnimi sovražniki, ali še huje, s celo koalicijo sovražnikov. Morda še niso pripravljeni izvršiti končne sankcije in ga sami ubiti (čeprav v takšnih družbah pojem posebnega, hvalevrednega bratomora obstaja); toda morda pa ni slaba zamisel, da bi mu dali lekcijo tako, da bi ga izneverili pri prisegi... Toda, še enkrat, to lahko storijo, ne da bi zgubili ugled, 191

naj se pridruži ali odvrne od tistih. ki jim jih lahko naprti. ali od tistih. Preizkuša kohezijo. ki so obtoženi. ta sistem dober? 192 . tvega. pričajo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA s sklicevanjem na pobožnost in spoštovanje svetosti kot poglavitnim motivom. Vse to lahko. Nezgode bodo prej ali slej vsekakor zadele območje in suša ali žeja ali kar koli že bodo enako prizadele pravične in nepravične. pri pripadnikih skupine pred pričanjem povzroči omahovanje. S tem javnemu mnenju ponudi izjemno priložnost ali pa ga celo provocira. Stran. odmerjena magična kazen. toda kolektivom novo vsiljeni nacionalni zakoni ne dovolijo potrjevati njihove kohezije in s prisego reševati sebe ali svoje sorodnike iz njihovih težav. Bistveno je. Zahteva po prisegi in implicitna grožnja s fajdo v primeru zavrnitve ali nespoštovanja njene sodbe pritiska na obtoženo skupino. izbrani zaradi domnevnega dostopa do ustreznih informacij. da bi se tak sistem ohranil. Toda ali je bil. skupaj z notranjimi pritiski. To bodo brez dvoma izrazili s termini spoštovanja do svetega in strahu pred kaznimi. temveč tudi. ki bi pričala v imenu neverodostojnega ali nepriljubljenega stališča. Seveda za vse situacije v praksi velja. da bo morala. še preden do prisege zares pride. kako stvari stojijo. ki bodo pričali v prid krivični zadevi. ki obtožujejo. Začne se notranje pregovarjanje. Naj sistem občudujemo ali grajamo? Moderne države niso naklonjene krepitvi lokalnih sorodstvenih enot in v glavnem ne dovolijo. Ali raje: pripisovanje krivde za nesrečo priskrbi dobro opravičilo za kakršno koli morebitno sovražno koalicijo proti skupini. ne le da so locirane nekje v sredini tega razpona. da bo tistim. kar navsezadnje bo. Mnogo sporov se s pomočjo takšnih pogajanj razreši sporazumno. tako rekoč »z oltarja«. tako v pogajanjih znotraj skupine kot med njo in tožiteljem. da ni povsem jasno. da je pričanje javno in svečano. Tako bistvo postopka ni toliko gorečnost verovanja v nadnaravno in prepričanje. Posamezniki in priče. dokler je trajal. prevzeti krivdo nase. ko bo nesreča brez razločkov udarila.

ki na primer nima nobenih težav pri obvladovanju Škotskim višavja. lahko izhaja tudi iz dejstva. odločati in vsiliti svojo sodbo. tako da bi obe strani s stopnjevanjem v odprt spopad očitno izgubili . Učinkovitost stavke ali odpora do nje je odvisna od kohezije in/ali prepričanosti obeh strani. v katerih je moč bolj ali manj pravično uravnovešena ali. glede na etos te družbe ni povsem podvrženo zakonskim pravilom. da področje delovanja. Obe se 193 . Stavke imajo zelo podobno logiko kot kolektivna prisega. V mnogih razvitih družbah to velja za cene in plače in posledično ni zakonsko pravičnega in uveljavljivega mezdnega razmerja (čeprav je morda mogoče uveljaviti minimalne plače). ki so v nasprotju z moralno intuicijo družbe. Ni dovoljeval obsodb zoper velike. na katerem je prišlo do spora. deluje v mnogih napol anarhičnih situacijah. do pravičnosti. kjer je najpomembnejši vladar bodisi odsoten bodisi nesposoben ali nepripravljen razsojati. Zelo močni sindikati ali zelo močni delodajalci res lahko vsilijo dogovore. daje vladar odsoten ali šibak. Tedaj postane občutljiv za trdnost prepričanja in notranji dvom in jima priskrbi sredstva. kjer je položaj moči nejasen in izid morebitnega spora negotov. institucionalizirani obliki je kolektivno prisego mogoče najti le v plemenskih družbah. ki je osnova tega. Toda hkrati je v vseh tistih številnih primerih. da se lahko častno izrazita. dasiravno so bili krivi. kar je še pomembnejše. Do te mere je spoštoval realnost moči in se je izneveril resnici in pravici.VOJNA IN NASILJE Bil je neke vrste kompromis med Realpolitik in pravico. je lahko nezmožna ali ideološko nepripravljena vsiliti svojo voljo v industrijskem sporu. ki jih je mogoče vsiliti.v vseh takšnih primerih je postopek obdarjen z neke vrste občutljivostjo do dobrih in slabih strani primera. kohezivne in odločne klane. Razlog za to morda ni vedno v tem. Omejitve državne oblasti je mogoče definirati ne le teritorialno (stara politična ureditev se morda ne more uveljaviti v puščavi ali gorah). V tej brezhibni in formalni. Toda načelo. v sporih. tj. temveč tudi po funkcionalnih območjih: moderna britanska država. Toda še pogosteje nobena od strani ni dovolj močna.

In dokler se stavka ne začne zares. skupinska lojalnost prevladala nad drugimi oziri in da jih bodo pripadniki njihovega bloka (ne glede na njihove notranje zadržke) podprli. je mogoče najti v Združenih narodih in njihovih glasovalnih postopkih. tako da smo v nekem smislu v anarhičnem položaju. Njihovi tovariši pa so se odločili. Pogosto se dogovorijo za opustitev stavke. ni svetovnih avtoritet. Toda predstavniki držav običajno raje glasujejo blokovsko ali klanovsko kot pa posamično. v kateri so ravnovesje moči. ki so jo drugi pripadniki njihovega klana obsodili in je niso podprli. Kolektivna narava postavljanja zase je tisto. da stavka ostaja resnična možnost. surovo in kratko«. Ta lekcija je obnovila avtoriteto nejevoljnih soprisežnikov v klanu (čeprav je začasno oslabila klan kot celoto) na način. ponovno. nevarno. ne moremo vedeti. in to je potrebno od časa do časa preveriti. na katerem temelji kolektivna prisega. ki bi vsiljevale odločitve. Ibn Khaldun je bil bližje resnici.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA bosta. moralni oziri in transcendentna verovanja močno prepleteni in 194 . kohezija. pa naj jih imenujemo plemena ali mendarodna zavezništva. Leta 1956 so trije pripadniki Zahodnega klana zagrešili agresijo. zatekli k nekakšnemu blefiranju. Hobbes seje krepko zmotil. da prevladujoče stanje latentne vojne naredi življenje »osamljeno. toda agresijo so storili v pričakovanju. da bodo ravnali drugače in agresorju dali lekcijo s tem. preden se bosta spustili v možno konfrontacijo. kakor ga zasebna pridiga (»Tokrat vas bomo podprli. revno. Se en dramatičen sodobni primer načela. koliko jih bo vztrajalo pri pripravljenosti za prisego in za koliko časa. ko je trdil. Tu. kot pri pokru. da bo. toda spodbuda za to je odvisna od tega. Vsekakor ni osamljeno: anarhija vodi k črednosti in oblikovanju medsebojno podpornih in zavarovalnih skupin. kar ima težo. toda ne delajte si iluzij glede našega neodobravanja in ne računajte na nas v podobnih primerih v prihodnosti«) nikakor ne bi mogla. Izbral sem institucijo. da ga ne bodo podprli. ko bo prišlo do kolektivne prisege v ZN. ko je zavzel stališče prav nasprotno od Hobbesovega. namreč. da anarhija in le anarhija vodi v družbeno kohezijo.

posplošitve o vlogi nasilja in prisile v povsem različnih tipih družbe.in brez dvoma zelo sporne . Tako nam antropologija po eni strani lahko pomaga razumeti dejansko subtilno delovanje nasilja in institucionalizirane ter kolektivne prisile. ki so funkcionalni in jih ni mogoče razložiti z njihovim uradnim načelom. mogoče zaznati v široki paleti kontekstov. ograjene z rituali in postopki. 195 . ki so osnova te institucije. da je načela. po drugi strani pa nam pomaga formulirati tudi zelo abstraktne .VOJNA IN NASILJE usmerjajo uporabo nasilja v poljedelskih družbah. in pokazati sem poskušal.

sledi povračilo katerega koli pripadnika B zoper katerega koli pripadnika A. v praksi vsi odrasli moški sodelujejo v organiziranem nasilju in so deležni tveganja. Prekršku. ki s skupnim trudom zagotavljajo red. ki bi bila vzpostavljena za vsiljeva38 Glej: S. Andreski. Če uporabim izraz S. pripadniki skupine B. ki ga prinaša. To dejansko pomeni obstoj kohezivnih družbenih skupin. k njej prispevajo vsi pripadniki A. Segmentarnorodovna ureditev. značilna za takšno družbo. Najbolj značilna institucija takšne družbe je fajda. 2. Routledge and Kegan Paul. Military Organisation and Society. 3 8 imajo visoko stopnjo vojaške udeležbe. Negativna poteza. pa si jo vsi delijo.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU Tipična bližnjevzhodna plemenska kvazidržava je temeljila na kombinaciji naslednjih elementov: 1. London. 1968. sami občutijo posledice. ki bi bilo v pristojnosti neke ustanove. Andreskega. nadzorovanja torej. daje v njej le malo ali nič nadzorovanja od zunaj. je. da vsaka skupina močno teži k nadzorovanju svojih pripadnikov. ki ga je pripadnik skupine A zagrešil zoper pripadnika skupine B. Če pa je sklenjen mir in plačana odškodnina. izd. ki jo sprejme. 197 .. Nihče drug tega ne more narediti zanje. Posledica takšne institucionalizacije kolektivne odgovornosti je. in če pri tem niso uspešni.

plemena. da imajo običajni posvetni pripadniki plemena za razliko od svetih rodov ockhamske genealogije. sem ugotovil. ki jih pomnijo (ali si jih izmislijo). da prednikov ne pomnožujejo brez potrebe. Na tem področju pa obstaja tudi zanimiva izjema. Drugače pa skupine ostanejo razmeroma latentne.saharski Tuaregi. Če je pripadnost skupini funkcija potomstva in se šteje le potomstvo v eni črti. precej natančno ustreza številu dejansko obstoječih družbenih skupin. Ni najpomembnejše ali ključne ravni družbene organizacije. kot ga zahteva tovrstna družbena ureditev. ki potem tudi same vsebujejo druge podskupine. takšnega. klani ali segmenti.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA nje reda. Skupine vsebujejo podskupine. Ko sem opravljal terensko raziskavo v maroškem Visokem Atlasu. hkrati pa bi bila sama nevtralna. Življenjsko pomemben vidik segmentarne družbe je gnezdenje. genealoška in patrilinearna. Skupine. temveč tudi patrilinearne. Število prednikov. Ravnovesje oblasti deluje znotraj skupin prav toliko kot med skupinami. kije sicer skladna z Bližnjim vzhodom in mu je tudi podobna . ki se samodejno perpetuira in krepi: posledica močnih samonadzornih in samoupravnih skupin je šibka ali neobstoječa osrednja ustanova. toda ne vedno. to samo po sebi porodi urejen in nedvoumen sistem ugnezdenih skupin. vse v grobem delujejo na enak način. ki se v literaturi pojavljajo kot plemenske konfederacije. Dejstvo. da te skupine niso le unilinearne. ki imajo matrilinearno ideologi198 . selitvah na nove pašnike in ob drugih priložnostih. med katerimi so spet podobni odnosi. Samopodoba in samodefinicija teh skupin na Bližnjem vzhodu je običajno. Spori lahko nastanejo na kateri koli ravni in nato aktivirajo ustrezne skupine. Očitno je za takšen položaj značilen krožen mehanizem. čeprav se zberejo ob praznikih. imamo lahko za posledico bodisi prevladujočega bližnjevzhodnega in sredozemskega agnatskega etosa bodisi zahtev pastirske družbene organizacije. samozaščitnih in medsebojno zavarovanih skupinah. to se pravi. le-ta pa povzroči potrebo po močnih. med katerimi vsaka za svojo definicijo rabi prvega prednika.

Značilno za ta sistem je. čigar sposobnost vodenja razodeva podpora. da ni jasnega in nedvoumnega nasledstvenega pravila. matrilinearno družbeno organizacijo. 2. da določi vodjo za širšo skupino. pogosto bolj teritorialna kot genealoška. Šibko. ki je tradicionalno pooblaščen. vendar v bistveno manj skrajnih oblikah. da imajo visoko razvito hierarhično razvrščanje plemenskih skupin.bodisi skozi konflikt. nečaku ali očetnemu stricu. vsaj nad mikroravnjo razširjene družine. kvazizbirno ali celo povsem izbirno vodstvo.) V nasprotju s splošnim prepričanjem te skupine niso vedno genealoško definirane. Najobičajnejši vzorec je obstoj poglavarskega segmenta ali rodu. je nedvoumna pripadnost. ki jo dobi od drugih segmentov . ki obsega še druge rodove in segmente. ki naj bi bile zapovedi »krvi« (ali »mesa« ali »kosti«). pri čemer se vodstvena sposobnost pokaže s tem. v obsegu. Termini za očetnega strica in sina očetnega strica so uporabljeni klasifikatorično. tako nastala situacija še vedno zadovoljuje potrebe sistema. Se več. Nasledstvo gre lahko sinu.lahko gre tistemu. (Netipični so tudi v tem. Na to značilnost lahko občasno naletimo tudi drugje. tako da obsegajo širše kategorije od angleške rabe istih terminov. Ko je sorodstvo korigirano s priznanim javnim obredom. ki so postale dejanski sorodniki z obredom in ne s krvjo. Tako je v domnevno sorodstveno definiranih enotah običajno najti podskupine. katerega naloga je organiziranje plemenskih vpadov in obrambe pred njimi 199 . Posledica tega je. ki ni bil nikoli natančno izmerjen. kar takšen sistem kolektivne odgovornosti zahteva. To. Te družbe so ujete v precepu: potrebujejo vodstvo. Zato se nasledstvo določa bodisi z neformalnim glasovanjem . Med gorskimi kmeti je definicija skupine. celo kadar je definicija genealoška. obstajajo priznani postopki za prerazdelitev skupin in posameznikov. bratu. ki kljubujejo zapovedim.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU jo in so imeli. daje ob smrti danega poglavarja izbor naslednika bolj odvisen od ravnovesja oblasti in prestiža kot pa od preproste uporabe pravila. kar bi lahko imenovali krvava praksa.

Simbioza pastirskih in poljedelskih prebivalstev. V interesu poljedelcev je. omejenih z robovi oaze in odvisnih od namakanja. V interesu pastirjev je. Politične implikacije te lokacije so podobne kot pri nomadskem ali polnomadskem pastirstvu. ki jim omogoča plačevanje davkov. davkom. Nomads and the Outside World. zaradi svoje mobilnosti in dejstva. v njenem interesu pa je njihovo preživetje ter blaginja. University of Wisconsin Press. Cambridge University Press. ki so zaradi takšne lokacije bolj ranljivi. po katerem se izdelki menjajo ali predajajo drugemu. Cambridge. M. Tečaj. toda le malo verjetno je. Tu smo v skušnjavi grobe posplošitve: bolj ko so pomembni zunanji odnosi skupine. močno poglavarstvo ali plemensko kvazidržavo. Khazanov. da poslujejo z eno samo oblastjo. Ross Dunn. Madison. Ranljivi poljedelci in agresivni pastirji se med seboj dopolnjujejo in ekonomsko živijo v simbiozi. bolj centralizirano in učinkovito je verjetno njeno vodstvo. da imajo svoje premoženje na kopitih. da bi menjalna razmerja določala zgolj tržna načela. Takšno organizacijo vseeno pogosto najdemo tudi na nedostopnih območjih pri sedentarnih kmetih. Raje imajo takšno ureditev. 3 ^ 3. denarjem za zaščito in zavarovalno premijo za morebitno neuspešno proizvodnjo. so nagnjene k uporu in sposobne upreti ali izogniti se centralizirani oblasti. kot pa da bi bili izpostav39 Glej: A. Resistance in the Desert. 40 200 . 1977. Hkrati pa njihova notranja organizacija temelji bolj na ravnovesju oblasti kot pa na njeni koncentraciji. 4 0 V komaj obvladljivih ali neobvladljivih razmerah menjajo žito in datlje za meso in mlečne izdelke. da v primeru ponesrečene žetve njihovi odjemalci v oazi ne stradajo. lahko interpretiramo kot neke vrste križanca med ceno.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA ter vzdrževanje zunanjih odnosov. Vzpostavljanje stabilnega odnosa med dvema stranema je politično občutljivo in lahko pomaga vzpostaviti stabilno vodstvo. 1984. Takšna organizacija ima mnogo manjše možnosti preživetja pri poljedelcih. Ta vrsta organizacije je še posebej primerna za pastirske družbe in še bolj za mobilne pastirske družbe.

ki so razkropljeni po segmentarnih plemenih. Predstavljajo tudi neke vrste ohlapno vodstvo. Ta pa jih potem prisili k trgovanju. kajpada. za vlogo značilen pacifizem . da imajo na voljo in v bližini rokodelce in trgovce. čeprav ne splošna institucija na tem območju je obstoj statusno diferenciranih svetih rodov. Toda zahteve trgovine silijo družbo k določeni meri političnega reda. 4. Tako kot lokalni obrtniki in trgovci imajo raje opravka z enim samim in učinkovitim kot pa s številnimi. 201 . če je povezan z načelno zadržanostjo do vmešavanja v fajde laičnih plemen. Močno poglavarstvo ali plemenska pradržava se najraje nahaja ob trgovskih poteh in romarskih poteh (ene in druge se pogosto kombinirajo) ali. S stališča oazne praburžoazije so čari razmeroma močnega in stabilnega zaščitnika podobni čarom. Tako poljedelcem kot pastirjem je v interesu tudi to. V interesu pastirjev pa je. da nastopajo kot razsodniki za običajno plemensko meščanstvo.še posebej. kijih ta ima za poljedelce. čeprav ta zmanjša izglede prihodnjih in stalnih dajatev. Običajno se sklicujejo na svoj neposredni izvir iz Preroka. skrajnosti podnebja in sušnost spodbujajo družbene skupine k specializaciji. s čimer kaže nekakšen omejen. Njihov vzvišeni status . Navsezadnje lahko prihodnja dajatev pripade tudi komu drugemu. nasprotno.kvalificira njihove skupine ali odličnejše pripadnike. destruktivne polastitve velikega plena. Komplementarnost s svetimi rodovi. prenočišča in zaščito.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU ljeni hkratnemu in nepredvidljivemu nadlegovanju številnih nekoordiniranih možnih izkoriščevalcev. 5. Zunanja trgovina in romarske poti. Pogosta. pri čemer bi lahko nekatere premagala skušnjava enkratne. ki je sicer odvisno od neobvezne podpore vodenih. Splošna ekologija. med seboj tekmujočimi zavetniki. Trgovci in romarji na poti potrebujejo prevoz. ob možni poti za hadž ali romanje v Meko. Trgovina je pogosto prej nuja kot pa razkošje. dostop do dobro založenega in varno dostopnega trga s sprejemljivimi cenami. ki so verjetno nezanesljivi in grabežljivi.

ki razsojajo med ljudmi v imenu posredovanja med Bogom in njimi. Zdi se. V normalnih razmerah je ta ideal uresničen le v razmeroma majhnem delu muslimanske družbe: pri urbanih učenjakih in njihovi družbeno dobro situirani klienteli. Širša politična igra. Zunanji ideološki vnos. med seboj neodvisnih oporišč. celo med tistimi. ki ga večinoma ne uresničijo in ne morejo uresničiti.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA 6.egalitarne. Ideal prej kot osebno lojalnost predpostavlja pismenost in etiko zvestobe pravilom. enega v Egiptu in drugega v Iraku. Pred pojavom naftne blaginje so bila le redko pomembna zaradi tistega. kar so proizvajala ali vsebovala. na primer. Iz razlogov. je muslimanski svet prežet s spoštovanjem do visokokulturne inačice islama . 8. V devetnajstem stoletju. takrat igra pomembno vlogo pri gradnji države. saj na zunaj ni odvisen od nobenega institucionalnega utelešenja. a vseeno mednarodno pomembna. To je zunanje sile vodilo k aktivni udeležbi pri njihovem nadzoru ali odrekanju takšnega nadzora drugim. Njihove oborožene sile so bila plemena. Zaradi svojega pogosto poudarjenega zavračanja zahtev po posebnem posredništvu med ljudmi in božanskim (greh širk) je neprimeren za nepismene plemenske skupine. Od časa do časa se ideal aktivira in postane močno in učinkovito čustvo. ki so se aktivirala zaradi sporov ali obetov plenjenja ali zaradi navdih202 . Te sile so si bile rivalske in so branile rivalstvo v plemenskih pokrajinah. Podobno sta tudi britansko zunanje ministrstvo in ministrstvo za Indijo lahko imela vsako svojo lastno politiko. je nominalno centralizirano osmansko cesarstvo upravljalo plemenske pokrajine Arabskega polotoka iz dveh. Plemenski poglavarji niso imeli lastnih sredstev za oblikovanje poklicne vojske in birokracije. Opcija najemniških vojakov ali mamelukov. Plemenska ozemlja Bližnjega vzhoda so obrobna. imela pa so strateški in včasih simboličen pomen. 7. ki jih organizacijsko usmerjeni družboslovec le stežka razume. Kljub temu je avtoriteta izključnega in unitarnega ideala splošno spoštovana. da ima ta etos lastno življenje in avtoriteto. puritanske in nomokratične. Te enote imajo veliko potrebo po posrednikih. skripturalistične.

Sezonske obveznosti in običaji so bili zanje vsaj toliko pomembni kot dolgoročna strategija. To od njega ni zahtevalo nobene družbene inventivnosti. povsem izurjene in encadre. na katerem so jih uporabili. Cambridge University Press. 203 . Prišle so. Plemenska vojaška enota je bila že prej obstoječa družbena skupina. Bili so razvpiti po tem. ne glede na strateške ozire. ki niso bili del dolgoročnega načrta vrhovnega poveljstva. sestavljeno iz najemnikov in sužnjev. seveda poskušal svoje plemensko spremstvo dopolniti in uravnovesiti s poklicno. da so odhajali domov. 41 Sistem mamelukov je deloval. Slaves on Horses: The Evolution of the Islamic Polity. tako kot običajne rekrute. presenetljivo uresničenje platonizma v muslimanskem jeziku. Zaradi izostanka ločevanja med civilnimi in vojaškimi vlogami so se do skrajnosti odzivali tudi na pritiske. Njihova družbena organizacija jih je zaznamovala tako s težnjo k cepitvam kakor s kohezijo. kadar se jim je zazdelo. Kontinuiteta med družbenim in vojaškim obstojem plemenskih oboroženih sil jih je pogosto napravila mogočne. s priznanimi voditelji in poznavanjem terena.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU njenega vodstva. Zato je vsak plemenski poglavar. čigar domena je začela presegati zgolj plemensko bazo. nasilja in skromnega življenja. Vendar so ideje. V istih lastnostih je bila tudi njihova slabost. da bi bili prvotni izumitelji tega sistema pozorni preučevalci Platonove Države. in občasno je deloval izjemno dobro. obdarjena s kohezijo svoje skupne izkušnje in skrbi ter iz vsakdanjega življenja vajena mobilnosti. Razprava o kombinaciji elementov Ne zdi se prav verjetno. Ta značilnost je bila tako njihova moč kot njihova šibkost. individualno nanovačeno vojaško silo. posebej uriti in obdariti z umetnim esprit de corps. ki tvorijo njegovo osnovo. 1980. Družbeni pokvarjenosti in propadu se je 41 Glej: Patricia Crone. model takšne organizacije je bil na Bližnjem vzhodu visoko razvit vse od zatona kalifata. Cambridge. ni jih bilo treba.

204 . 42 Tej interpretaciji kastnega sistema je nedavno zanimivo oporekal Declan Quigley v The Interpretation of Caste. Država je bila njihova lastnica. To je bil red. sorodstva in bogastva. kar naj bi se odražalo v zapovrstnih degenerativnih spremembah v političnem telesu. Hinduizem je še en izjemen primer uresničenja platonizma. ki oslabijo urbane voditelje. ki odvračata ljudi od opravljanja njihovih političnih dolžnosti. celo religiozno in pigmentno različnih območij je okrepilo njihovo lojalnost ali vsaj zmanjšalo njihove skušnjave. ki pa se je v celoti uklonil sorodstvenemu načelu in hkrati ohranil togo hierarhijo modrosti. življenje brez lastnine in sorodstva. etnično. prisile in proizvodnje. temveč privrženost skupnim strogostim namenoma neprizanesljivega urjenja. toda drugače kot člani plemen. 42 Tako je sistem mamelukov le ena od inačic platonizma. Meritokratski karierni vzorec je še okrepil njihovo privrženost državi in njenemu služenju. kiji služijo. so bili za njegov zaton krivi prav tisti vzroki.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA treba izogniti: pripadnike vladajoče elite je treba že od zgodnje mladosti sistematično uriti v vojaških in upravnih spretnostih in jih hkrati globoko prepojiti z etosom. toda oni so bili lastniki države. Zavarovani morajo biti pred skušnjavami sorodstva in bogastva. ki jih je predvidel Platon: ta vladajoči ceh. je razmeroma nepomembno. ki so sestavljali prvotno podlago oblasti širečega se poglavarstva. so tudi oni prišli iz surovega okolja in niso bili vajeni mehčalnih pasti. Dejanski propad ni bil nujno tako jasen. Če sistem ni trajal večno. za katerega je Platon pričakoval. Z drugega zornega kota pa se zdi sistem mamelukov kot nenavaden poskus ustvariti birokrate pred njihovim časom. da so te elite imenovali sužnji in ne čuvarji. V celoti je uporabil nekatere elemente platonovskega recepta: vzgojo. 1993. Tako kot člani plemen. Dejstvo. osamitev. da bo v njem delovala skušnjava. Clarendon Press. Oxford. katerega kohezije niso prvotno skovala skupna tveganja puščave. je na koncu podlegel skušnjavi časti. ki so prišli kolektivno. ki je tesno povezan z legitimnostjo države. njihovo novačenje z geografsko. so bili tudi ločeni od skušnjave sorodstvenih vezi.

paradigmatična ibnkhaldunovska uporaba plemenske baze in suženjska birokracija kot njena tekmica.splošna atomizacija družbe. v korist svojega sorodstva prilagajali pravila. Ali je glede na pojav osmanske države Ibn Khaldunovo teorijo bližnjevzhodne družbe. ali je. v raznih bližnjevzhodnih državnih formacijah lahko pomešala in sta se. Cambridge. Vprašanje lahko zastavimo tudi drugače. evnuhe. Le v modernem svetu so številni dejavniki . mogoče braniti kot splošno teorijo muslimanskega sveta sušnih področij? Sam sem nagnjen k odgovoru. ki bi bile na skrajnih koncih. na katero sem se močno naslanjal. 43 Glej: K. Cambridge University Press. Mameluško načelo je alternativa plemenski bazi in v čistih inačicah oba pomenita skrajni točki možnega spektra. da je. imperij se je začel kot plemenska država. v različnih razmerjih. da pletejo lokalne in sorodstvene vezi. sploh še mogoče govoriti o plemenski državi. Ljudem je sedaj na splošno mogoče zaupati. da bi. in za to ponujam tale argument: ni dvoma. 205 .in njegove modifikacije . so redke in mnoge bližnjevzhodne politične ureditve se nahajajo nekje sredi med tema skrajnostma. široko razširjena usmerjenost k delu in poklicu. Conquerors and Slaves.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU Tradicionalna država je zapletena v svoje stremljenje k centralizaciji s trdovratnim nagnjenjem ljudi. Tradicionalne družbe niso imele te prednosti. za zanesljivo birokratsko delovanje so se morale zanašati na sužnje. 1978. prevladujoča socializacija ljudi s formalno izobrazbo in ne v okviru lokalne skupnosti .izjemno uspešno na široki ravni. ki jih odvračajo od dolžnosti in ubogljivosti in povzročijo. svečenike in tujce. Hopkins.povezano skoraj vsakogar spremenili v potencialnega birokrata. bi bilo to nekaj absurdnega. če je načelo mamelukov . družbe. da bodo svoje naloge v birokratskih organizacijah opravljali brez stalnega popuščanja skušnjavam. denimo. Če bi o osmanskem imperiju na njegovem vrhuncu govorili v teh terminih. Sedaj smo vsi mameluki. da bi se dva elementa. 4 3 Lahko se seveda vprašamo. tudi zares pomešala. da država razpade na avtonomne regionalne enote. ni pa se v tej obliki ohranil.

v kolikor je izraz sploh primeren. Sistem se je nato v avtonomnih oblikah reproduciral v Tunisu in Alžiru in morda še kje. v zahodni Anatoliji in sčasoma še v porečju Nila je pridobil netipično bazo. vahabiti na polotoku. Obe spremembi sta brez dvoma povezani. znova pojavila z Abd el Kaderjem v Alžiriji. katere blagostanje lahko še poveča s tem. Zamislimo si lahko vrsto možnih scenarijev. in so pod vladavino. Javno se je. s senusijskim redom na Cirenajki.morda ne vedno silovito . vendarle ostala živa in zdrava. naj se tam naselijo in med sezonskimi obiski pri sorodnikih. medtem ko on utrjuje vezi s svojimi plemenskimi sorodniki z ženitvami. Skrbno pretehtava preoku206 . hkrati pa je bila slabo prikladna za vladavino plemenskih članov. mameluški element pa je začel kazati neke vrste hipertrofijo. kjer se nahaja tudi oaza.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Osmanski imperij se je začel kot skupek tipičnih plemenskih političnih ureditev v Anatoliji. kako se vsi ti različni elementi kombinirajo v državnih formacijah. Šele ko je ena izmed njih dosegla izrazit uspeh. s hčerami poglavarjev segmentov. ki pasejo svoje črede v sušnem hribovju. S tem priskrbijo poglavarskemu rodu dvojno bazo. Obsežna in obdavčljiva kmečka baza je omogočila vzdrževanje neplemenskega državnega aparata. Plemenski prebivalci. Njegove bolj privilegirane žene ostanejo v mestni hiši. z rašidi v Hailu. po možnosti le kratkotrajnimi. ohlapnega poglavarstva. Odslej si poglavar porazdeljuje svoj čas med oazno mestno bazo. Navkljub formalni osmanski prevladi je oblikovala običajne politične razmere velikega dela prebivalcev Bližnjega vzhoda. Na prostranih območjih pa je ibnkhaldunovska formula. uporabljajoč stare elemente. Signalizirala je . si lahko zagotovijo nadzor nad oazo. ob svojem času. Na prostranih območjih ni bila nikoli zares skrita. se je zgodilo dvoje: med krotkimi sedentarnimi kmeti na Balkanu. mahdijevskim redom v Sudanu. Način. da povabi rokodelce in trgovce. malimi plemenskimi poglavarstvi v vzhodni Anatoliji. ki je odstranila tekmece. ki so ostali na pašnikih.da hoče na prostost. je zelo raznoličen. z ibadidskim imamatom v Omanu in zaidskim imamatom v Jemnu.

V tankočutno uglašenem poglavarstvu se mora spodnji rob plenjenja izenačiti z spodnjim robom dajatve. zagotovo pa ne smrt. toda zavezništva so nujno nestabilna. hkrati pa so vanjo tudi sami vključeni s strani slednjih. Vztrajanje pri pretirani varnosti lahko odvrne plemenske podložnike in zmanjša prihodke. S spremembami na mednarodnem prizorišču se pojavljajo novi udeleženci. Uravnovesiti mora prednosti tega. sin ali nečak. Vsaka zunanja sila ima svoje lokalne stranke. 1991. Tauris. vedno pripravljena zapeljati nekaj njegovih privržencev z boljšo ponudbo. ne konča igre. da mu plemenski segmenti ne obrnejo hrbta. ki hlepijo po tem. tako je tudi sam na trgu. bratje in nečaki vključujejo v to kompleksno. Izdajstvo je endemično. da za prepoved plenjenja prejema denar od varščine. rivalski bratranci. tako da daje podporo. Trgovske in romarske poti so ravno tako nezanesljive. nikdar dokončano igro zunanje udeležence. da izrabijo njegov strateški položaj bodisi za zagotavljanje lastnih zvez bodisi za spodkopavanje zvez in pravic svojih tekmecev. London. Igra se izčrpava tudi v samem poglavarskem rodu. ki je primerljiva s tisto. Optimalna rešitev je. ki jo obljubljajo podobna poglavarstva.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU pacije različnih sestavin svojega poglavarstva in spodbuja pastirje k prakticiranju svojih plenilskih pohodov. Vse to zahteva denar. Politics in an Arabian Oasis: The Rashidi Dynasty. kjer sprejema podporo in orožje od zunanjih sil. s prednostmi tega. B. Nič. To pritožbo sem slišal v Teheranu v času šaha Pahlavija: naj ubiješ še toliko plemenskih voditeljev. toda ne nad njegove podložnike. a vanjo se bo vrnil njegov brat. 207 . vodstvo segmentarne družbe je kot zmajevi zobje. da dopušča svojim starim privržencem in sorodnikom ugodnosti obeh vrst plenjenja. Ubiti ali umorjeni poglavar ali terjalec se ne more vrniti v tekmo že naslednji dan. I. 4 4 44 Madawi Al-Rashid. Poglavar mora paziti. temveč raje navzven. iz poglavarskega rodu vedno vzniknejo novi. da dovoljuje ravno toliko plenjenja. nekateri stari pa so izključeni. da ohrani lojalnost plemenskih segmentov in poskrbi za maksimalno spodbudo k plačilu varščine.

ki je neomadeževana z vprašljivimi in kvazipoganskimi praksami. daje očiščevalnemu poglavarju prednost dodatnega elementa kohezije med njegovimi privrženci in posebno sposobnost organizirati enote. pridobljenim z nadzorom nad ekstenzivnim poljedelskim ozemljem. ki so zmagale v svetovni vojni. Navdušenje. ki jih zagotavlja njihova na sorodstvu utemeljena politična govorica.dobo nevednosti. Verni so se pogosto pripravljeni odzvati pridigarjevim klicem po vrnitvi k čistejši inačici vere (če sprejmemo. Ta dejavnost mu lahko podeli nekatere prednosti. če je združena z nekaj sreče v zavezništvu z zunanjimi silami. ter z novačenjem najemniških vojakov in mamelukov s pomočjo tega dohodka.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Je pa še en možen scenarij. drugi muslimani pa verjetno ponovno uprizarjajo ali ponovno občutijo izvirni konflikt med ustanovitvijo vere in predhodno . a s še enim udeležencem: verskim fundamentalizmom in revivalizmom.a še vedno vsenavzočo in grozečo . lahko vodi k politični sreči. opišemo ga lahko celo kot permanentno reformacijo. ki ga izzove takšen klic po očiščenju. da postane tudi sam politična figura. Pojavi se lahko tudi drugačna vrsta plemenske ureditve. Premislimo alternativno zgodbo. Svetniki so naseljeni v bližini enega ali več svetišč. Z vero povezano poglavarstvo lahko potem slavi zmago nad svojim glavnim tekmecem. Islam je vedno nagnjen k reformaciji. Enačenje skupnosti in politične vladavine spodbuja pridigarja. obliki. mnogo večje od tistih. Posvetni plemenski prebivalci se vedejo skladno z dobro znanimi pravili. ki vladajo v segmentarni 208 . ki mu je v drugih vidikih podoben. ki jih večje države le boleče in mnogo dražje dosežejo z dohodkom. da so sami ali njihovi predniki to sploh poznali). še posebej. To je namreč zgodba zmage savdijcev nad rašidi. Ta posebna formula. pleme plus verska oživitev. V takšnem primeru je širša družba razdeljena na večino posvetnih plemenskih prebivalcev in manjšino dednih svetnikov. v kateri so sicer vsi ti elementi prisotni. ki temelji na medsebojnem dopolnjevanju posvetnih plemenskih voditeljev in svetih rodov. Šiiti zavestno ponovno uprizarjajo ustanovitveno mučeništvo svoje posebne vere. ki jih vsi častijo.

je mnogo bolj uporaben kot tisti. mu omogočajo. tako rekoč operativni svetniki so izbrani iz širšega sklada latentnih svetnikov po rojstvu. Resnični. pri čemer je slednje le nadaljevanje fajde z drugimi sredstvi. se dogaja v razvlečenem in tihem procesu. postane svetnik. šibko vodstvo (izbirno ali kvaziizbirno) in široka udeležba moških vodij gospodinjstev pri vseh političnih in drugih odgovornostih. ki ga vzbujajo pri nekaterih iz njihove klientele. Darila. jih naredi privlačne drugim potencialnim faranom. ki mu je izkazovano. čigar razsodbo lahko druga stran v sporu s prezirom zavrne. Nekateri svetniki s svojim vedenjem zbujajo posebno čaščenje. ki ga na široko spoštujejo in čigar presojo upoštevajo. kijih dobiva. ki neizogibno nastanejo med skupinami vseh velikosti. Posvetni plemenski prebivalci so zavezani fajdam. in s tem ponovno dokazuje svoj svetniški status. ki ustvarja vtis. ki jo posvetni pripadniki tega ali onega plemena dodeljujejo temu ali onemu svetniku. Spoštovanje. V skladu z lokalno sprejeto teorijo ta izbor opravi bog. mu omogoča učinkovito razsojati. Kogar obravnavajo kot svetnika. Spoštovanje. razpršenost moči.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU družbi: kolektivna odgovornost. ki so rojeni kot svetniki. razsojajo ali posredujejo dedni svetniki v svetiščih. da ne gleda na stroške. razsodnik. da se vzdržijo tako nasilja kot pravdanja. Prav ta podpora nekatere svetnike učinkovito obdari s karizmo. Svetišča so strateško postavljena blizu točk največjih sporov . ki poseduje baraka.na mejo večjih plemenskih segmentov ali v bližini pašnikov. s tem pa razkazuje in dokazuje svojo svetost. potrebnih zato. V resnici pa vox Dei vox populi. Izbira tistega. Na ta način se kristalizira neke vrste 209 . svetniki pa so po sami definiciji svoje vloge zavezani. V sporih. daje velikodušni gostitelj. Število tistih. je mnogo manjše od števila posvetno rojenih. ki so bolj kot s kakršno koli človeško izbiro določeni z rojstvom. da predsedujejo svetiščem in delujejo kot učinkoviti razsodniki. toda mnogo večje od števila svetnikov. ki vsako sezono zahtevajo ponovno zasedbo in periodično prerazdelitev. ki se vleče skozi generacije in v katerem atribuacija božanske milosti deluje skozi podporo.

The History of the Long Captivity of Thomas Pellew in South Barbary. 1739. lahko tokrat popravimo z neodvisno 46 zunanjo dokumentacijo. vero. Pri vsakem od obeh modelov gre za različen tip islama. 45 V zvezi z ahansalskimi svetniki velja omeniti dve stvari: stabilnost njihove lokalne oblasti in njihovo skoraj stalno vzdržnost od širših političnih ambicij. ujeti angleški odpadnik. ki je vztrajala vse do danes. ki bi ga lahko imenovali ahansalska inačica. London. 210 . V obeh primerih imamo opraviti s plemensko državo. lahko priskrbijo minimalni centralizacijski dejavnik. 1969. a verski cement je vsakič precej drugačen. izročilo mu pripisuje izginotje. University of Chicago Press. Za to je plačal s strahotno smrtjo. je drugačen od predhodne različice. ki so temeljili na načelu širk (posredovanje ali refrakcija božanstva) in jih je ortodoksna visoka teologija vehementno zavrnila. Razvije se lahko eleganten. hierarhične ljudske vere na drugem. Na splošno se niso nikdar vmešavali v širšo maroško zgodovino. puritanske. Ta napoved doslej še ni bila uresničena. stabilen in zadovoljiv sistem notranjega ravnovesja moči. Saints of the Atlas. Dedni svetniki. Po za zgodovinarja nadvse srečnem naključju pa je bil njegovi resnični smrti priča Thomas Pellew. Takšen scenarij. V osrednjem Visokem Atlasu je tak sistem vztrajal in prispeval poceni in zadovoljivo kvazivlado približno tri stoletja. Obe obliki lahko pomembno prispevata k nastanku plemenske države ali kvazidržave. ki pa vendarle lahko zelo zadovoljivo obravnava politične probleme 45 46 Glej: Ernest Gellner. ki bi jo lahko imenovali savdski vzorec. ki sega od učenjaške.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA kvazidržava. Družbeno utelešenje islama se razprostira v spektrumu. čeprav je ta dogodek v lokalnem izročilu zanikan. Chicago. ki mu bo sledila vrnitev v uri največje potrebe. Nasilni posvetni izbirni poglavarji in miroljubni dedni svetniki se v sistemu med seboj dopolnjujejo. ekstatične. Lokalno vero v izginotje. egalitarne teologije na enem koncu do antropolatrične. ki je služil tedanjemu sultanu in se mu je na koncu uspelo vrniti v Anglijo. kjer je objavil pripoved o svojih pustolovščinah. Le ob neki priložnosti je eden med njimi pokazal širše ambicije.

PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU

obširnih populacij. To lahko stori brez nasilne centralizacije, to je brez tistega, kar bi imenovali prava država. Pomaga lahko uravnavati kompleksne vzorce sezonske rabe pašnikov v kompleksni ekologiji, s tem da zahteva sezonske migracije velikih čred in človeških populacij iz Sahare v gore in tako pomaga ohranjati mir med transhumantnimi pastirji in stalnimi naseljenci. Nasprotno pa lahko puritanski, unitarni islam obdari enega voditelja z zadostno legitimnostjo, da premaga plemensko težnjo k cepljenju, in mu pomaga zgraditi učinkovitejšo državo, v kateri se zapisane verske zahteve strožje uresničujejo. Tu verski možje postanejo birokratski, ideološki in pravni služabniki države in niso enaki ali več kot enaki partnerji malim izvajalcem prisile. Čaščeni marabu 4 7 razsoja med voditelji segmentov in pomaga stapljati segmente v nekakšno politično vladavino; pisar-sodnik pomaga šejku, da postane emir, s tem da mu priskrbi primerno legitimnost in elementarno birokracijo. Oblike religioznega političnega cementa, ki so na voljo, nikakor niso izčrpane s tema dvema inačicama, savdsko in ahansalsko. Na voljo so vmesne oblike, ki kombinirajo centralizacijo z dednimi verskimi razsodniki. Tradicionalna jemenska država, na primer, je stopila osrednjo oblast imama - ki jo je legitimirala zaidska inačica šiitstva - z lokalno arbitražo sadahskih družin, ki so si oblast (temelječo na dednem verskem položaju zunaj plemenskega segmentarnega sistema) delile s plemenskimi šejki, katerih oblast je temeljila na vodstvu znotraj plemen in tudi pravniških družin 4 8 Zanimiva in dobro dokumentirana mešana oblika te vrste se je pojavila v Cirenajki pod vplivom italijanske
47 48

Magrebski svetnik in puscavnik (op. prev.). Glej: Shelagh Weir, »Tribe, hijrah and medinah in north-west Yemen«, v: K. Brown

et al. (ur.), Middle Eastern Cities in Comparative Perspectives, Ithaca, London, 1986, in: id, »Trade and tribal structures in north-west Yemen*, v: Arabie du Sud: Le Commerce comme le facteur dynamisant des changements économiques et sociaux. Cahiers du GREMAMO, 5t. 10, Pariz, 1991; Gabriele vom Bruck, «Réconciliation ambiguë: une perspective anthropologique sur le concept de la violence légitime dans l'imamat du Yémen*, v: E. Le Roy in T. von Trotha (ur.), La violence et l'état, L'Hasmallan, Pariz, 1993.

211

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA

kolonialne agresije. 4 9 Senusijci so kombinirali organizacijsko obliko sufijev (meditacijski verski red ali tarika) z doktrinarno privrženostjo razmeroma reformistični ideologiji; to pomeni, da so nevedne in nepismene beduine oskrbovali s čistejšo inačico vere. Reformistični islam je običajno sovražen do verskih redov, toda na plemenskih področjih brez urbane infrastrukture sufijsko organizacijsko načelo priskrbi edino razpoložljivo institucionalno orodje, ki zmore trajno opravljati misijonarsko delo. Nauk mora sklepati kompromise, če želi uživati minimalno družbeno podporo. Osnovni pogoji glede na ekološko okolje edine možne oblike politične organizacije tistega časa so senusijce sčasoma potisnili v smeri ahansalske inačice vrivanja svetih lož v ključne reže segmentarnega sistema. Tam so lahko priskrbeli posredovanje in razsojanje. Nasprotno pa jih je potreba po združitvi obširnega področja in po zagotavljanju religiozne legitimacije, močnejše od tiste, ki so jo zagotavljali tradicionalni predhodni marabtin-bil-baraka (mali svetniki, priključeni majhnim segmentom), potisnila tudi v smeri bolj unitarne in skripturalistične inačice vere. Obstaja stalna napetost med dvema načeloma legitimnosti, egalitarno skripturalističnim in na sorodstvu temelječim meditacijskim. Prvo je utelešeno v teoloških učenjakih, ki imajo sami le malo možnosti za oblikovanje države. Niso niti dobro organizirani niti izurjeni za prisilo. Vseeno pa lahko monarhu ali poglavarju, ki si prizadeva postati monarh, priskrbijo tako legitimnost kakor birokracijo. Plemenski segmenti, družbena osnova drugega in konkurenčnega načela oblikovanja države, so sami po sebi dobro izurjeni v izvajanju nasilja; toda običajno jim v očeh širše muslimanske družbe umanjka legitimnost. Njihovo običajno življenje je pravzaprav nekakšna paradigma moralne nelegitimnosti. Za drugo so samopašni in nevedni ter niti pripravljeni niti sposobni živeti
49

Glej: E. E. Evans-Pritchard, The Sanusi of Cyrenaica, Oxford University Press, 1949,

in postumno zbirko člankov Emrysa Petersa, Bedouin of Cyrenaica, ki sta jo uredila J. Goody in E. Marx, Cambridge University Press, 1991.

212

PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU

dobro muslimansko življenje. Glede na vsedružbeno intenzivnost privrženosti islamu to ni nepomembna stvar. Edino tisti, ki se jim v imenu pravovernosti posreči združiti v večje in močnejše enote, lahko oplenijo tiste druge grešnike, ki ostajajo razdrobljeni in se jim ni uspelo pridružiti plazu preporodnega gibanja. Mameluški sistem lahko vidimo kot skrajno inačico, inačico, ki si prizadeva odpraviti sorodstveni ali plemenski element v celoti in ga postaviti na glavo. Posamezniki so novačeni v državno službo kot atomizirani in so iztrgani iz svojega sorodstvenega okolja s tem, da so tehnično sužnji in/ali nemuslimanskega porekla. Trajno versko in vojaško urjenje, ki ni plemensko, postane sredstvo za povzročanje nadomestne asabija.50 Mameluke lahko razumemo bodisi kot umetno, z vzgojo proizvedeno pleme, bodisi kot rezultat preobrazbe verske elite, običajno politično neučinkovite, v - za spremembo - prisilno in politično učinkovito telo. So mamluks de robe kot tudi mamluks d'epee.51 Ko sistem dobro deluje, lahko posamezniki v njem uspešno odigrajo vsako od teh vlog na različnih stopnjah svojih karier - lahko so vojaki v mladosti in kleriški upravitelji kasneje. Potemtakem se resnično izkažejo vredne Platonovega ideala Čuvarjev. Kakšni so na splošno obeti izgradnje družbenega in političnega reda, okvira, v katerem lahko ljudje ustvarjalno delajo in kolikor toliko varno uživajo sadove svojega dela in kjer obstajata tako civilizacija kot stabilnost? Kako je v tem smislu muslimanski Bližnji vzhod primerljiv z Evropo? Oglejmo si par najbolj slavnih razlagalcev dveh sistemov, Ibn Khalduna in Niccoloja Machiavellija. Poleg veličine jima je skupno tudi izrazito nagnjenje k nepristranski analizi namesto pobožnega moraliziranja. Ironično je, da je Machiavelli, ki je razvpit zaradi svojega domnevnega cinizma, in ne njegov muslimanski dvojnik tisti, ki pogosteje opusti V/ertfreiheit in zdrsne v
50

Pojem asabija ima dva pomena: širše pomeni kohezijo skupine, ožje pa plemensko Sodni in vojaški sloj mamelukov (op. prev).

državo v Magrebu (op. prev.).
51

213

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA

moralno skrb in izražanje obžalovanja. Ibn Khaldunova nezainteresiranost je bila mnogo popolnejša. Njuni obravnavi problemov družbene kohezije in reda zaslužita primerjavo. Nista bila prav sodobnika; Ibn Khaldun je umrl leta 1406 in Machiavelli seje rodil celo generacijo, ali natančneje, šestintrideset let kasneje. Življenjska doba, ki ločuje smrt enega od rojstva drugega, vsebuje vsaj en pomemben dogodek, namreč padec Konstantinopla in s tem dokončen pojav osmanskega imperija. Ta dogodek pomeni pomembno razliko, ki odseva tudi v njunih mislih; Machiavelli se je poglabljal v osmansko državo, česar Ibn Khaldun še ni mogel. Vseeno pa njuna svetova nista bila tako oddaljena drug od drugega in ju lahko uspešno primerjamo. Machiavelli, ki ga je osmanski imperij močno prevzel, je njegovo moč, podobno kot moč Aleksandrovega imperija, imel za posledico šibkosti civilne družbe na Vzhodu. Ko je središče poraženo, se vam družba ne more več upirati in ostalo vam pade v krilo. Kako drugače kot v Evropi, kjer bi vam lokalni baroni v začetku pomagali in izdali svoje gospodarje, vendar bi vam povzročali stalne težave, tudi če bi vam uspelo poraziti njihovega kralja. Ta argument je Machiavelliju nedavno prislužil očitek, da je začetnik »orientalistične« herezije zahodnega klevetanja Vzhoda. Res je, Machiavelli ni opazil, da vam bodo na Bližnjem vzhodu plemena povzročala težave še celo potem, ko boste premagali in zamenjali sultana. Posebna bližnjevzhodna pot k politični fragmentaciji se mu je izmaknila. Zunajzemeljski opazovalec, ki bi raziskoval politično življenje ljudi tistega časa in bi kot glavne vire uporabljal dela teh dveh mislecev, bi verjetno sklepal, da so politični obeti Bližnjega vzhoda mnogo boljši od obetov Evrope. Žalost in pesimizem, ki v presledkih in neustavljivo vejeta iz sicer hladne proze Machiavellijeve pripovedi, sta bila še predobro utemeljena. V Ibn Khaldunovem svetu, skiciranem bolj na začetku tega eseja, so bila tri učinkovita načela političnega reda: naravna kohezija plemenskega življenja, načelo vojaško-administrativne214

PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU

ga suženjstva in vera. Niti eno od njih ni bilo popolno ali izvzeto iz možnega razkroja; toda v različnih oblikah medsebojnih kombinacij so dajala nekaj upanja za vsaj neko mero politične stabilnosti, začasnega miru in učinkovite vladavine. Plemenska koalicija, ki ji je enotnost dajala religija, je lahko vzpostavila državo; država, ki so jo vodili in ji služili verski učenjaki, je lahko delovala, podpirala pravico in zatirala zlo ter tako spoštovala kakor uveljavljala tisto temeljno in ustaljeno politično ustavo, ki je bila pravno vnaprej izdelana in s tem vsebovana že v sami veri. Muslimanske države logično ne potrebujejo ustave, ker religija že sama konstituira in priskrbi ustaljene klavzule moralnega in političnega reda. Versko izurjeni sužnji države so državi lahko dali moč in upravljali znameniti krog pravičnosti, v katerem civilna družba, čeprav prikrajšana za državljanske pravice, lahko proizvaja zadostno bogastvo za vzdrževanje države in potem v povračilo prejema potrebno zaščito. 5 2 Na ta način je bila možna določena stopnja zlivanja civilizacije in kohezije, celo če temeljna človeška dilema - pogoji kohezije in civilizacije so med seboj nezdružljivi - ni mogla biti presežena. Urbane in plemenske vrline ne morejo priti skupaj, ker se ene rodijo v mestu in druge v plemenu; toda nosilci vsakega niza vrlin, pripadniki plemena in učenjaki, se lahko občasno združijo in skupaj vzpostavijo in vodijo državo. Ti elementi so v Italiji in Evropi, ki ju je preučeval Machiavelli, navzoči v precej manjši meri. Poglejmo vsakega od njih po vrsti. Tribalizem. Machiavelli opaža, da so edini ljudje v Evropi, ki še vedno živijo tako, kot so živeli stari, Švicarji. S tem misli, daje družba s čezmerno stopnjo vojaške in politične participacije in ki je trdno privržena državljansko vrlino vzdržujoči religiji, posledično svobodna od zunanjega vmešavanja in notranje precej egalitarna: »Tudi Švicarji so oboroženi daje kaj in docela svobodni;« 5 3
52

Glej: Lucette Valensi, Venise et la Sublime Porte: La naissance du despote, Hachelte, N. Machiavelli, Vladar, str. 47 (op. prev.).

Pariz, 1987.
55

215

kar zadeva vero in vojaški red.. ki živi. v: id. cd. s kančkom presenečenja opazil tole: Evropi je zmanjkalo divjakov. so natančno tiste. Posledice so bile katastrofalne in Machiavelli jih na dolgo in z občutkom pojasnjuje.). 111 (op. ni mogel zmagati brez njihove pomoči: »Ker so se namreč Francozi navadili vojskovati se s Švicarji. Machiavelli.. »Razmišljanja o prvih desetih knjigah Tita Livija«. V vojni so Švicarji premagali vse in nihče. za katero je še posebej neprimerno . ki se je vprašal. Toda v zgodnji moderni Evropi so bili barbari kot grožnja ali odrešitev zares redki. str. Črna gora in škotsko višavje sta ušli njegovi pozornosti. op.« 5 4 To se jasno ujema s tistim. Še posebej v Italiji seje razvilo in uspevalo obžalovanja vredno načelo svobodnega trga delovne sile v dejavnosti..« 5 5 Vojske. Machiavelli pripomni. prev.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA »Švicarji [. kar Ibn Khaldun razume s plemensko asabija: naravna kohezija se pojavi. ko je domneval. prev. danes edino ljudstvo. participativna in samoupravna skupnost v Evropi. 52. da jih je nekaj mogoče najti tudi drugod. da brez njih ne morejo zmagati: Zavoljo tega Francozi Švicarjem niso kos in si brez njih ne upajo nastopiti zoper druge.] so namreč. Šele v osemnajstem stoletju je Edward Gibbon. kot so živeli starodavniki. da so najemniki neuporabni. (op. V 54 N. str. če nasprotna vojska zaradi česa zbeži. Iz tega ali onega razloga je Evropa izgubila institucijo suženjstva. niti francoska monarhija.. so neuporabne.trg za vojaško službo. se jim zdi. kot je italijanska. ali lahko tudi neoklasicistično Evropo doleti usoda Rima. Vojaške implikacije tega položaja. ki jih je Ibn Khaldun postuliral za vse človeštvo. nanovačene iz urbanih civilnih družb. saj so takšne skupnosti kljub temu. ko se mora skupina upravljati in braniti.). Vendar je bil blizu resnice. Pravi. Machiavelli se je motil.. da zmagajo le. 55 216 . Ibid. skupne navzočnosti v enem samem mednarodnem sistemu tako z asabija obdarjenih participativnih enot kakor urbanih enot. obrobne. Sužnji na konju. da so bili Švicarji edina preostala oborožena.

V obupu je edini nasvet. proizvedeni po platonskem receptu trajnega urjenja. ki jih priskrbi zaveznik? Pomanjkljivosti. ne pripada pa Švicarjem. Mameluki. Toda kmalu je oznanil: »Vrata so razbita. so vsaj tako velike. obrnejo proti vam. če se ozremo na religijo. ki ga Maciavelli lahko da. 1980. V bistvu je težko ugotoviti. str. Ibn Khaldun je v svoji avtobiografiji napovedal. najemni vojaki in zavezniki se. prev. Hamlet. ki so jih v veliki meri črpali iz kavkaških in srednjeazijskih rezervoarjev in kasneje z Balkana. so bili nedvomno boljši od oportunističnih. Domnevno lahko upate. da vas ne bodo vsi izdali v istem trenutku. Skrbela je za stalno zalogo naravne politične in vojaške nadarjenosti. Pariz. W. 1956. uporaba mešanih sil. 57 217 . zaradi njihove goste naseljenosti in kohezije. Le Voyage d'Occident et d'Orient. prevedel Abdesslam Cheddadi. Kaj je torej mogoče napraviti? Civilna družba prispeva vojsko.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU nevarnosti te zapustijo. v zmagi postanejo tvoji gospodarji. njihov neuspeh ali uspeh. 5 6 Razmeroma majhno ozemlje osrednjih Alp bi bilo le težko kos prostranstvom osrednje Azije in vsem goram in savanam Bližnjega vzhoda. Muslimanski svet je bil bolje obdarjen: po svoje je nekakšna posplošena in vse prežemajoča Švica brez ur s kukavico. Kontrast je prav tako nenaklonjen Evropi. Sheakespeare. Mladinska knjiga. ki zmaga le.« je zavpil kralj v Hamletu. izdajalskih in začasnih najemnikov. Kaj pa pomožne čete. katerih sumljiva motivacija jih je rada spremenila v nezanesljive pomagače.« 5 7 Klavdij bi bil mnogo varnejši z janičarji. kaj pomeni za njihovega delodajalca večjo nevarnost. obkrožala tako rekoč vse države. Ljubljana. polna svobodnih ruralnih skupnosti. Religija. »Kje so mi Švicarji? Branite vrata.). ki spremljajo njihovo uporabo. oborožene sile. Ibn Khaldun je bil jasen glede velikega političnega 56 Glej: Ibn Khaldun. če sovražnik slučajno pobegne. globoke indoktrinacije in meritokratskega napredovanja. ko se uveljavijo. 104 in 105 (op. Mameluki. so bili Švicarji muslimanskih dvorov. Prihodnost morda res pripada Turkom in Arabcem. da prihodnost pripada Turkom in Arabcem.

da nima smisla razpravljati o cerkvenih kneževinah: »Ker jih namreč povzdiguje in vzdržuje Bog. mešanica plemenske kohezije in urbane civilizacije vsaj občasno oživljena. tako da nadaljuje z opisovanjem... ki jo napade. bil pa je nedvoumen glede uslug. 110-111 (op...ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA potenciala vere. cit. ni nobenega upanja.. Versko navdušenje. 43 (op. To je dejstvo. so edini Evropejci. V Razmišljanjih je bolj ekspliciten in obsojajoč: »Prvi je. nobene družbeno učinkovite in navdihnjene vere. kako je politična zvitost treh papežev. kot kaže. Tako ni nobenih plemen (razen blaženih Švicarjev). nobenega korpusa dobro izurjenih služabnikov države. str.. da je zaradi slabih zgledov papeškega dvora ta dežela zgubila sleherno pobožnost in sleherno vero.. Nasprotno pa je po Machiavelliju vloga religije v Evropi bedna. vsakogar.). toda če bi rimski dvor preselili v Švico. op.« Švicarji. ki je dodano naravni koheziji participativnih skupin... Za to smo mi Italijani dolžniki 59 Cerkvi in ne komu drugemu. bi se Švicarji kmalu znašli v popolnem neredu. napravila papeško državo veliko. Vera in vrlina sta obsojeni na večno vračanje. »Razmišljanja o prvih desetih knjigah Tita Livija«. pravi Machiavelli. Ibn Khaldun ni veliko razpravljal o mikrostrukturnih uslugah malih svetnikov.. V Vladarju razglasi. je mogoče upati na nekaj miru v stabilnih obdobjih.. prev. daje Cerkev držala in drži to deželo [Italijo] . so pripeljali do tega . Machiavelli. nasprotno. ki so si sledili. ki ohranjajo stare vrline.« 5 8 Toda skušnjave lahkomiselnosti in prevzetnosti zanj hitro postanejo premočne. [da jej plen . poraja velike enote in bolj učinkovito disciplino. prev). Za severno stran Sredozemlja pa. 218 . Kakšno bi bilo torej lahko upanje za Italijo in Evropo? V plemenskem urbanem kompleksu muslimanskega Bližnjega vzhoda je. bi o njih lahko razpravljal le kak prevzetnež ali predrznež. str. čeprav jih je dobro poznal. razdeljeno . ki jih lahko pri povečevanju političnih enot prispeva vera. Preden se kolo politične sreče ponovno obrne. Ta domiselni poskus v resnici nikdar ni bil opravljen.

politični spori v državnih aparatih. To je neke vrste tribalizem v novem okolju in v novi govorici. je dediščina. v kateri smo se vsi spremenili v vojake in birokrate in postali mameluki. Način. Zgodovina pa se je zasukala precej drugače. Močna religija. 219 . kako je Evropa in nazadnje celo Italija zbežala iz slepe ulice. da je osmanski imeprij naredil pripoved Ibn Khalduna neuporabno za bližnja stoletja. kako je nova centralizirana birokratska država nastala. celo ko so nominalno ideološki. bi bil takšen zaključek čisto upravičen. kako je religija obnovila svoj družbeni potencial v novi obliki .to. način. ko so nove. Odsotnost sekularizacije je očitna. kako se je spremenilo razmerje med državo in civilno družbo.vse to je druga tema. način. da ni tako. pogosto z regionalnim ali kvaziskupnostnim temeljem. kvaziteritorialnega patronata . Politika je pogosto fundamentalistična. Končal se je takrat. V tem eseju ne bomo razpravljali o tem. Pod površjem je Ibn Khaldunov svet še naprej deloval: ponovno se je pojavil z zatonom imperija. V izrazitem kontrastu s preostalim svetom je religija na Bližnjem vzhodu ohranila ali povečala svojo zmož. tako daje civilna družba prevzela vlogo v politiki. država. ima vrsto očitnih značilnosti: civilna družba je še naprej šibka nasproti državi.nost delovanja kot politični katalizator.PLEME IN DRŽAVA NA BLIŽNJEM VZHODU Glede na dokazno gradivo. Mnogo jih meni. Primerno pa si je vsaj na kratko ogledati kasnejšo usodo sveta plemenskih politik na Bližnjem vzhodu. Novi red. so običajno stvar rivalstva med patronatnimi mrežami. država pa v gospodarstvu. uvožene vojaške in upravne tehnologije spremenile ravnotežje moči v prid države. šibka civilna družba in krhka asabija kvazisorodstva. ki je bilo tedaj na voljo. kije sledil. močna država. se zdi. Mislim pa.

je absolutno osrednje v celotni njegovi viziji.morda prav največjega. ambivalentnost. Kontrasti so še posebej poučni. in razlika je nadvse pomembna. bi bila to opozicija med Gemeinschaft in Gesellschaft. strah. 221 . Če bi morali izbrati bistveno vprašanje. organska kolektivnost. saj izhajajo iz posebne narave severnoafriške družbene izkušnje. sovraštvo. da bi oblikovale mrežo čustev in razumevanja. in ki oblikujejo brezšivno kulturo in občutek solidarnosti. človeško bratstvo. ki bolj kot katero koli drugo prežema evropsko preokupacijo s temelji družbenega reda. ki so sklenjene v luči racionalno ocenjenih posledic za zasebne in jasno definirane namene. Vprašanju severnoafriškega prispevka našemu razumevanju človeške družbe se je komajda mogoče približati. prav nasprotno. To nasprotje. ne da bi začeli z Ibn Khaldunom. v misli Ibn Khalduna ni odsotno. ali nekaj zelo podobnega.MAGREB KOT OGLEDALO ZA ČLOVEKA Magreb je dal človeštvu enega največjih družboslovcev . kako se pojavi. na drugi strani pa prostovoljna zveza avtonomnih posameznikov. katerega različne aktivnosti se prepletajo ena z drugo. med skupnostjo in družbo. To ni zgolj teoretično nasprotje: izraza navdihujeta nostalgijo. Pri tem osupljivem mislecu štirinajstega stoletja najdemo tako odmeve kot kontraste prevladujočih tem evropske družboslovne misli. zelo različen. Vendar je način. povezanih le s svobodno izbranimi pogodbami. kot trdijo. Na eni strani je.

V njegovi shemi je najprej kohezivna. Plemensko življenje je šola politične vrline in je tudi edina takšna šola. nepristranski in hladnokrven kot odnos kasnejših razlagalcev. pripadnikom plemena vsiljuje ta naravni imperativ. V začetku je bila skupnost. se dopolnjujeta. ki zagotavlja mir. Ibn Khaldun ne izgublja prav mnogo časa z razpravljanjem o njunih relativnih prednostih. da vladajo sami sebi. temveč da. Premaknili smo se od statusa k pogodbi. Seveda se izostreno zaveda njunih posamičnih moči in šibkosti. ko se pojavi priložnost. (Pri tem načelu obstaja izjema.ANTROPOLOGIJA IN POL[TIKA Predvsem se opozicija v Evropi pojavi kot zapovrstje. nobena od njiju nikakor ne more brez druge. Pripadniki plemena so kohezivni. omogoča ne le. Obe družbeni obliki nista zgolj istočasni. ki se je Ibn Khaldun zaveda. ki je drugačen. Ta prehod je tisto. z drugimi besedami. ki v bistvu uporabi platonski recept . vendar je ne vključi povsem v svojo misel: sistem mamelukov. Pri Ibn Khaldunu pa se velika polarizacija sploh ne pojavi kot zapovrstje. temveč kot bistveno sinhron fenomen. surova in samoupravna skupnost. ker so med seboj podobni in ne zaupajo nikomur. v katerem ni osrednje avtoritete.od otroštva naprej zelo zelo strogo uri svoje vladarje in jim odreka bogastvo ali sorodstvo ter jih tako reši skušnjave. Kasneje jo je zamenjala družba. Je bil blagodejen in osvobodilen ali katastrofa? To vprašanje še naprej polarizira tako občutja kot ideje Evropejcev. vladajo tudi drugim.) Neobstoj specializacije je spremljevalec plemenske politične vrline. mnogo kasneje je Emile 222 . ena drugo potrebujeta. Brez kohezije bi preživetje ne bilo mogoče. Kohezija. Mlačna privrženost njenih pripadnikov drug drugemu in njihovi skupnosti je posledica negotovosti surovega sveta. ki jo pripadnikom skupnosti. Ker je vsaka oblika nujna in se svet vsekakor ne premika od ene k drugi. toda njegov odnos je mnogo bolj kliničen. Skoraj histeričnemu oboževanju ali zavračanju bodisi zaprte bodisi odprte družbe bi se zdel tujec. temveč morata biti istočasni. Človeško družbeno stanje si je brez njunega skupnega obstoja le težko predstavljati. kar zaposluje evropsko misel tako moralno. čustveno kakor intelektualno.

da za zaščito svojih aktivnosti ni odvisno od lastne kohezije (ker je nima). da mu bodo vladali in da bo izključeno iz udeležbe pri vladanju. Družba potrebuje tako red in vlado kot umetnosti. iz razvoja želja prek človeškega minimuma. Kohezivni neotesanci. temveč od višje politične avtoritete in zunanje sile. potrebuje mesto. a nespecializirana skupnost je precej nesposobna ustvariti materialne in poglavitne kulturne predpogoje polnega in civiliziranega življenja. Ta kohezivna. a v različnih delih celotnega družbenega telesa. ki jih odsevata) pri Ibn Khaldunu ta dodatna potreba ni omejena na mesto in njegove prebivalce. sprejemljive gospodarske in kulturne razmere pa so darilo mesta družbi nasploh. Vlada je darilo plemena mestu. ki lahko in tudi res zadovoljuje te dodatne zahteve. a samo ne more zadostiti tej potrebi.in to je pomembna razlika med obema mislecema (in družbama. a bilo bi nesmiselno o njiju preveč 223 . da je splošno človeški) je.MAGREB KOT OGLEDALO ZA ČLOVEKA Durkheim takšno kohezijo. Mesto se rodi. Nobeden od teh elementov ne bi uspel sam. Potrebuje vladanje. temveč prežema družbo v celoti. temelječo na podobnosti. čeprav obenem hrepeni po njihovi posesti in jih nedvoumno potrebuje. ne le mesto. kljub temu imajo te potrebe. Nasprotno pa urbano prebivalstvo. da se zavedamo njunih odlik. da je vsaka od teh nujnih sestavin resnično zastopana. imenoval »mehanska solidarnost«. Njegova lastna specializacija in raznoličnost in dejstvo. Obsojeno je na to. čeprav nesposobni zadovoljevati svoje potrebe iz lastnih virov in sposobnosti. ki omogočijo civilizirano življenje. obrti in kulturne spretnosti. iz napihnjenih potreb. Družba v celoti. vseeno plača visoko ceno za svojo gospodarsko in kulturno kompetentnost. pomeni. Bistvo Ibn Khaldunove veličastne interpretacije njegovega lastnega sveta (za katerega je verjel. Dobro je. tako znotraj sebe kakor navzven. Te gospodarske in kulturne potrebe lahko zadovoljijo le aglomeracije specialistov in posrednikov. za svojo civilizacijo. da je politično in vojaško skopljeno. kot v Platonovi Državi. toda . Je razcepljeno in nesposobno skupne akcije. Vsak je nujno potreben. ki so znane kot mesta.

ki pa na koncu ne spremeni ničesar drugega kot kroženje osebja. 1976. Dotlej so bili Evropejci prezaposleni s tako očitnimi spremembami v svoji družbi in vse bolj radovedni glede družb. torej krepko po Marxovi smrti. je v bistvu Ibn Khalduna. 60 Glej v: Réne Gallisot in Gilbert Badia (ur. Marxisme et Algérie: Textes de Marx/Engels. oslabljene s koristmi urbanega življenja. ki se legitimira z religijo. Ibn Khaldunu ni bilo dano. Toda to zgolj zamenja osebje in ne spremeni celotne strukture. je treba v političnem Stoffwechsel zamenjati z novimi plemenskimi vdori. 224 . kjer religiozna kamuflaža družbenega konflikta kljub temu vodi k resnični spremembi! Tako Engels z izrabljanjem Ibn Khalduna implicitno predlaga dvojno filozofijo zgodovine. ki je po francoski osvojitvi začel pritekati iz Alžirije. zgoščeno povzel. Pariz. zelo verjetno s posredovanjem ruskega učenjaka Kovalevskega. ki napredek dodeli Zahodu. ki niso doživele enakih sprememb ali so hodile po drugačni poti. delno zato. Brez dvoma gaje dosegla vsebina de Slaneovega prevoda. na primer. Utemeljitelja marksizma. da bi na evropsko misel vplival pred devetnajstim stoletjem. objavljenem v Die Neue Zeit leta 1894/95. vrtenja na kolesu sreče: vladarje. Vzhod (še posebej Arabce) pa izroči krožni stagnaciji.). Sobivanje obeh elementov vodi h krožnemu političnemu procesu. ne da bi ga imenoval. Pri tem seje Engels.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA moralizirati in priporočati univerzalizacijo enega ali drugega. ker sta iskala dokumentacijo. ki uvedejo novo dinastijo z revitalizirano podlago plemenske oblasti. ki gaje Marx sprejel v Londonu. Engels poudarja. V svojem »Prispevku k zgodovini prakrščanstva«. je zanimal material. Kako drugače je to pri nas. kolektivni inačici kroženja elit. 6 0 ki bi zadevala njuno idejo o neobstoju zasebne lastnine v arhaičnih in/ali azijskih družbah. pravočasno spotaknil ob Ibn Khaldunov pogled in ga tudi v celoti prevzel. očitno po naključju. da spor med bogatimi in razpuščenimi meščani ter nevoščljivimi in puritanskimi plemenskimi prebivalci vodi k revivalistični revoluciji.

ki jo je v petnajstem stoletju v Franciji dosegel Karel VII. kakršnim so bili izpostavljeni s tem. 1988. Arabci potrebujejo mesta bolj. Tocqueville se približa tudi temi. ki naj bi jih izrekli pripadniki plemen v pogajanjih glede izmenjave ujetnikov. samoupravnih enot. Lahko obstaja brez vasi. str.MAGREB KOT OGLEDALO ZA ČLOVEKA Če že ne moremo resno dvomiti. so dejali. ki je kasneje postala osrednja za znanstveno ukvarjanje z Magrebom. namreč notranji mehaniki družbene kontrole in kohezije v okviru ruralnih.] nobena družba. so se kljub temu grenko pritoževali čez razmere. in tisto. s katero je poskušal Abd el Kader. da so bili odrezani od trgovanja s Francozi. 62 225 . pa se zdi zanimivo. 6 1 K poudarku so Tocquevilla napeljale pripombe v poročilih. v katerih bi lahko nakupili. toda katerih notranje dinamike ni podrobno raziskal. kar potrebujemo. Arabci. ki so ostajali lojalni Abd el Kadru. Tocqueville na eni strani omahuje med vzporednicami med centralizacijo. str. Kaj naj s svojimi čredami. 6 2 61 Alexis de Tocqueville. kar so ključna dejstva za Ibn Khalduna. kot se tega sami zavedajo [. pa ne moremo sami izdelati? Črede so imele zanje očitno zlasti menjalno vrednost. celo le na pol civilizirana.. da so Ibn Khaldunove ideje vplivale na Engelsa. Centralizacija v segmentami družbi je težja kot v družbah. ne more pa brez mest. kakršne poznamo v Evropi. tistemu. Éditions Complexe. v bistvu soji še bolj podvržena. V kontekstu razprave o francoski strategiji v sporu z Amirjem Abd el Kadrom v Alžiriji je podal popolnoma enak ključni poudarek o nujnosti mest. če pa nimamo dostopa do mest.. De la Colonie en Algerie.. da je Alexis de Tocqueville povsem neodvisno prišel do enakih idej. Nomadska ljudstva tej nujnosti ne ubežijo nič bolj kot druga. 81. 65 passim.. in na drugi strani med veliko razliko pri poskusu takšne centralizacije v plemenski in fevdalni družbi. Bruselj. Ibid. ne more brez mest.

kolektivna prisega. P.U.te Masqueray je bil tisti. ki je vodilo k teoriji »segmentacije«. vodi od Durkheima k pokojnemu siru Edwardu Evans-Pritchardu. 1978. katerim so kolektivno odgovorni za morebitna hudodelstva pripadnikov svoje skupine. V njegovih rokah je postal široko rabljena teorija o tem. 152.64 Toda Durkheim Masquerayu dolguje marsikaj. Fajda. v kateri skupine niso zgolj sestavljene iz podobnih podskupin in podobne okoliškim skupinam. Pariz. temveč so podobne tudi večjim skupinam.. Dve črti vodita od Masqueraya in Durkheima v sedanjost. Eden najpomembnejših in vplivnih pasusov se pojavi v klasičnem delu Emila Durkheima De la división du travail social.. visoko participatorne družbene skupine (vsaj kar zadeva moške vodje gospodinjstev) vzdržujejo notranjo disciplino s svojo opozicijo do drugih podobnih skupin. V svoji artikulaciji modela Durkheim kot zgled uporabi Kabile. vsaj v angleško govorečem svetu. ki je »segmentacijo« naredil za eno najpogosteje rabljenih besed v besednjaku socialnih antropologov. 29. Durkheim. str. Glej op.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Navsezadnje je ta tema prevladala. Toda za Emilom Durkheimom je nadvse nepravično napol pozabljeni Émile Masqueray in njegova Formation de cites chez les populations sédentaires de l'Algérie. E. 226 . ki ga zanima manj. Durkheim je formuliral idejo segméntame družbene organizacije. Durkheim ga omenja v opombi skupaj s Hanoteaujem in Letourneuxom. De la division du travail social. izd.F. Navznoter je red podobno vzdrževan z opozicijami med podskupinami. kako je mogoče vzdrževati družbeni red brez države. zbiralcema kabilskega običajnega prava. 10. katerih del so. s katero se je še najbolj približal Magrebu. ki je v svoji študiji treh glavnih alžirskih berberskih skupin (tudi z upoštevanjem osrednjega Maroka) zbral gradivo. Nadaljuje s komentiranjem kolektivnega nadzora nad lastnino. Egalitarne. kolektivno plačilo Knjiga je izšla leta 1886. ki ga preveč poudarja in je zanj le spremljevalec pomanjkanja individualizma v takšni družbi. kot je zanimala marksiste. Evans-Pritchard je uporabil ta pojem v svoji študiji o nilskih Nuerjih in beduinih iz Cirenajke. Slavnejša.

Uravnovešanje med skupinami se ponavlja na celi vrsti velikostnih ravni. Montagne je vplival na ameriškega antropologa Carltona Coona in prek njega na Davida Harta. Ravnovesje moči in aktiviranje kohezije z zunanjo grožnjo.MAGREB KOT OGLEDALO ZA ČLOVEKA in sprejemanje ter distribucija krvne odškodnine so naravne oblike pravnih odnosov v takšni družbi. s skupinami. ki so deli večjih skupin in so jim organizacijsko. V zvezi s prvim problemom spominja njegova teorija o ključni vlogi polovic. Skupine se aktivirajo v učinkovite kooperacije ob konfliktu. Skupine imajo le šibka vodstva. čigar Les Berbères et le Makhzen (Pariz. na Durkheimovo in Evans-Pritchardovo teorijo. Tako Masqueray kot Montagne sta bila pod neposrednim vplivom Ibn Khalduna in ju lahko imamo za potomca njegovega intelektualnega rodu. ki je v drugih družbah le neko načelo vzdrževanja reda. medtem ko se je Montagne ukvarjal z obojim. funkcionalno in terminološko podobne. participatornim egalitarnim modelom na eni in kratkotrajnim pojavom močnih poglavarstev na drugi strani. je seveda zelo razširje227 . le da ji ni uspelo vključiti učinka »gnezdenja«. To proizvede značilen učinek »gnezdenja«. delovanja istega načela »uravnovešene opozicije« na dokaj različnih velikostnih ravneh. tako da ne obstaja ključna ali najodličnejša raven ali enota.država. da je zgodnji človek (ali bi morda morali reči človek brez države?) prej kolektivist kot anarhist. Druga črta vpliva vodi neposredno od Masqueraya k Robertu Montagneu. Britanski socialni antropologi so se ukvarjali bolj z mehaniko plemenskega vzdrževanja reda kot z razmerji pleme . »Uravnovešena opozicija« obstaja na vseh ravneh. Prav tako veliko zanimivega pove o odnosih poglavarjev in plemen do države. ki so de facto in včasih de iure voljena in odvisna od podpore vodenih. leffov. Po drugi strani pa je dodal pomembno in privlačno teorijo o nihanju teh družb med dvema oblikama. 1930) se posebej tičejo Maroka in čigar dolg Masquerayu je prav tako očiten (in bolj priznan) kot Evans-Pritchardov dolg Durkheimu. ki se ujemajo z možnimi točkami konfliktov. čeprav jih na njihov obstoj občasno spomnijo obredi. tu postane najpomembnejše in skorajda edino načelo. Ideja.

228 . Vseeno pa so Ibn Khaldun in njegovi nasledniki (tako tisti. da ideološki nacionalisti ne morejo uspeti.. Prej je čredno in kohezivno. Revolution au Maroc. da izvira iz severne Afrike. Država sama se je rodila iz kohezije skupnosti brez države in razcep je prej posledica političnega reda kot pa njegovega neobstoja. Pokazali so. je predvidevala neuspeh maroškega nacionalizma. V določenem času se je pojem segmentacije z nekoliko spremenjeno vsebino iz socialne antropologije preselil tudi v politične znanosti. Dokazoval je. Toda čeprav je bilo njegovo posebno predvidevanje zmotno. kot jo imajo njegovi centralno upravljani sodobniki. tega ni mogoče reči za njegovo temeljno analizo. razmeroma dobro preskrbljeno. da prečkajo družbeno stratifikacijo in uporabljajo ideologijo le v njenem najbolj nominalnem. Ta pristop je razviden. ker ne poznajo družbenih realnosti maroškega podeželja. ki ga berejo. kjer so ga uporabljali za karakterizacijo in tudi za razlago tiste vrste političnega sistema. lahko iz te knjige še vedno izvemo mnogo poučnega. v katerem se rivalske patronatne mreže borijo za nadzor tako. na primer. nevarno. Njegova zadnja knjiga. The Commander of the Faithful. S koncem kolonializma je vsa ta tradicija ali skupek tradicij postala predmet stalne kritike. zakaj je tradicionalno središče oblasti prevladalo nad levičarskimi radikalci. Robert Montagne brez dvoma pomeni vrhunec francoske kolonialne etnografije in sociologije v Maroku in tako so njegove ideje trpele zaradi povezave z njegovo politično pozicijo. revno. ki so pod vplivom istega severnoafriškega gradiva) prispevali eno najbolj konkretnih in realističnih ilustracij te ideje. kot tisti. da seje Thomas Hobbes motil: življenje človeka pred obstojem države ni samotno.. a so jo dogodki skoraj takoj ovrgli. Če preformuliramo njegovo vprašanje in vprašamo. napisana tik pred smrtjo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA na in bilo bi absurdno trditi. človeško in participatorno ter s približno enako možnostjo dolgega življenja. v vplivni študiji Johna Waterburyja o maroškem političnem sistemu. mehaničnem pomenu. Prave vzroke je uporabil za napačne zaključke. surovo in kratko.

MAGREB KOT OGLEDALO ZA ČLOVEKA

Toda vse to je razmeroma specifična razprava in je stvar preteklosti. V kasnejših desetletjih je anglofonska socialna antropologija doživela novo in zanimivo mutacijo, v okviru katere je zaznati dve temi. Ena od njiju je prepričanje, da predmet študije ne bi smele biti družbene strukture, temveč pomenski sistemi (»kulture«). Druga pa je strastna želja po spokori za grehe kolonializma. Obe temi sta zanimivo povezani. Trdijo namreč, da preučevanje družbenih struktur vsebuje videnje družbene organizacije drugih ljudstev v lastnih terminih in da so ga v bistvu uporabljali kot orodje dominacije in kot sredstvo potrjevanja te dominacije. Jasnost in objektivnost, h katerima je težila socialna antropologija, sta lažni. Če pa, nasprotno, začnemo pri osnovni enakopravnosti vseh pomenskih sistemov in poskušamo zgolj posredovati določen sistem pripadnikom drugega sistema, se bomo vzdržali tako zahtev po neenakopravnosti kakor njenega potrjevanja in bomo metodo pravilno uporabljali. »Interpretativna« metoda zagotavlja medkulturno enakopravnost, medkulturna enakopravnost zahteva interpretativno metodo. Ali je le naključje, daje mnogo najvplivnejših izvajalcev tega hermenevtično-relativističnega obrata, bodisi v njegovi zgodnji in zmerni obliki (Clifford Geertz) bodisi v njegovi bolj skrajni inačici (Paul Rabinow, Vincent Crapanzano), delalo v Maroku? Kakor koli že, nenavadna posledica je, da so zelo specifična vprašanja, ki zadevajo naravo vzdrževanja reda na maroškem podeželju, obravnavana v okviru skrajno abstraktnega in težko opredeljivega splošnega vprašanja, ki zadeva samo naravo družbe in možnost njenega razumevanja. Vprašanje, ali red vzdržujejo (oziroma so ga vzdrževale) skupine patrilinearnih bratrancev, ki druga drugo strahujejo in se s tem zadržujejo (dobro konkretno vprašanje), je obravnavano v okviru vprašanja, ali obstaja objektiven način opisovanja družb, ali pa takšna objektivnost prikriva dominacijo in je pravilen postopek le prenašanje tujih pomenov s pomočjo čudaških in nejasnih literarnih pripomočkov? Treba je dodati, da niso vsi kritiki teorije segmentacije motivirani s temi širšimi in abstraktnimi skrbmi: raziskovalci, kot so Abdallah 229

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA

Hammoudi ali Henry Munson ali Dale Eickelman, jo kritizirajo iz čisto konkretnih vzrokov. Tu ni prostora za razreševanje bodisi širšega bodisi ožjega vprašanja, če ju je sploh treba dokončno razrešiti. Vse, kar sem poskušal, je zgoščeno in z vso objektivnostjo, kar jo premorem (glede na to, da imam močno občuteno lastno stališče do tega vprašanja), povzeti vprašanja in skicirati zgodovino razprave. Prezrl sem raziskovalce, katerih delo se te razprave neposredno ne tiče (Fatma Mernissi, Jacques Berque, André Adam, L. Rose, H. Geertz, Raymond Jamous, Ken Brown, D. Seddon, Elaine CombsSchilling, Vanessa Mäher in mnogi drugi). Morda pa bo zabavalo Maročane in sploh prebivalce Magreba, ko bodo videli, kako je njihovo družbo širša znanstvena skupnost uporabila kot (politični in filozofski) preizkusni kamen. Njihovo sodbo lahko le z nestrpnostjo pričakujemo.

230

LOVRENC MORAVSKI
Alois Musil (1868-1944) je zahodnim antropologom znan le kot avtor knjige The Manners and Customs of the Rwala Bedouin (1928). To je standardna in do danes bržkone najboljša etnografija severnoarabskih beduinov, ki so jo na veliko in s priznanjem uporabljali kasnejši pisci, ki so o tej temi pisali kasneje, kot na primer Michael Meeker v Literature and Violence in North Arabia (1979). Obstaja tudi pomembna kasnejša študija o Rualih, ki jo je napisal William Lancaster, The Rwala Bedouin Today (1981). Razen tega je na Zahodu le malo znanega o Musilu. Objavljeni sta bili dve avstrijski biografiji (Ericha Fiegla Musil von Arabien: Vorkämpfer der islamischen Welt, Ullstein, Berlin, 1988, in Karla Johannesa Bauerja Alois Musil: Wahrheitssucher in der Wüste, Böhlau, Dunaj, 1989) in nekaj zapisov o njem v češčini, zlasti nekaj biografskih esejev in bibliografija, ki se je pojavila ob stoti obletnici njegovega rojstva, leta 1968, v Pragi, v letu torej, v katerem so se pač zgodili drugi in bolj dramatični dogodki, ki so odvrnili pozornost od proslavljanja Musilove obletnice. Biografiji v nemščini nista neodvisni ena od druge: novinar Fiegl jo je objavil prvi, vendar priznava pomoč zgodovinarja Bauerja, ki je predložil svojo disertacijo leta 1985 in jo kasneje predelal v knjigo. Obe knjigi se do neke mere prekrivata, tako v gradivu kot v interpretaciji. Tisk, fotografije in znanstveni aparat 231

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA

so boljši v Bauerjevi knjigi, ključni zemljevid Musilovih potovanj je bolj čitljiv pri Flieglu, čigar knjigo je tudi lažje spraviti v žep. Nobeden od avtorjev pa ne obvlada češčine, kar je bržkone nujen, čeprav morda ne zadosten pogoj za interpretacijo Musilove pensée intime. Dejstvo, daje Alois Musil tako malo znan, je nenavadno, saj je po mojem mnenju eden najbolj upoštevanja vrednih ljudi našega stoletja in je njegovo življenje izjemno pomembno na izredno širokem razponu področij. Prvo in najbolj dramatično, čeprav morda niti ne najpomembnejše dejstvo je, daje bil T. E. Lawrence pripadnik druge strani v prvi svetovni vojni - sil osi. Bržkone je bil bolj učinkovit in uspešen vojak kot Lawrence, ne zgolj zato, ker je pridobil višji čin - generalmajor ali podfeldmaršal - temveč zato, ker je z manjšimi sredstvi in z manj podpore dosegel več. Musilov namen je bil ustaviti medsebojne spopade med severnoafriškimi plemeni in šejki ter njihove boje s Turki in jih, če bi bilo mogoče, pripraviti do odpora proti Angležem in njihovim zaveznikom. Zdi se, da mu je to uspelo: dejstvo, da so Turki zdržali v Medini prav do konca vojne, dejstvo, da je le malo vlakov sopihalo po hedžaški železnici (občasno pa so jih oplenili Lawrenceovi možje), dejstvo, da je Lawrenceov uspeh prišel tako pozno v vojni in ni prav posebej vplival na njen izid - vse to priča o Musilovem uspehu. Moža sta vedela drug za drugega. Lawrence je zapisal, da se dogajajo čudne reči, da Avstrijec, kot gaje opisal, svetuje turškemu glavnemu štabu v Damasku. Ironično je dodal, da upa, da so Turki bolje uporabili Musilovo znanje kot Angleži njegovo. Musil je imel priložnost pojasniti svoje poglede na Lawrenca leta 1935 v oddaji na češkem radiu, potem ko se je Lawrence ubil s svojim motorjem. Naslov oddaje je vseboval besedo »legenda« in oddaja ni bila nekritična: Feigl je pripomnil, da spodbija splošno prepričanje, da nekrologi nikdar niso resnicoljubni. Bauer obširneje poroča o oddaji. Musil omeni Lawrenceovo pomanjkljivo obvladanje arabščine, dejstvo, da čeprav je res osnoval desno krilo (britanske) vojske v Palestini in TransJordan rji, nikoli 232

LOVRENC MORAVSKI

ni bil v Arabiji v ožjem pomenu in je bil tam neznan, in da mu je prej zlato kot pa njegova karizma zagotovilo privržence, ki so ga zapustili takoj, ko je zlato prenehalo pritekati. Musil očitno ni občudoval nasprotnika, čigar slava je tako zelo presegla njegovo. Vendar ga je izjemno cenil kot pisatelja in je menil, da v njegovem žanru - ki ga ni definiral - ni bilo napisano ničesar tako dobrega vse od napoleonskih vojn. Kdo je potlej bil ta »Avstrijec«, ki je bil tako uspešen, pa je vendarle ostal neznan, medtem ko je Lawrence postal legenda, in kako ga je slava obšla? To je fascinantna in pomembna zgodba. Alois Musil ni bil Avstrijec po rodu, čeprav je bil, dokler je imperij obstajal, zelo lojalen in vdan podanik Habsburžanov. Bil je sin moravskega kmeta; morali so biti solidni mali posestniki, saj je družinskemu drevesu mogoče slediti vse do začetka osemnajstega stoletja. Vse do danes je na dvorišču družinske hiše, kjer zdaj živi ostareli zadnji nečak Aloisa Musila, ostal kup gnoja in nečakova žena se bridko pritožuje, ker neprodana letina jabolk napolnjuje dnevno sobo, medtem ko so na trgu uvožena jabolka. Bil je bratranec v drugem kolenu neprimerno bolj slavnega Roberta Musila, pisca Moža brez posebnosti.65 Bratranca sta se poznala in si dopisovala in med možem, ki je ironično pisal o »Kakaniji«, kot je Robert porogljivo krstil avstrijski imperij, in možem, ki gaje poskušal rešiti, je pomenljiva zveza. Zdi se, daje večina Aloisovega življenja prišla naravnost iz Robertovega velikega romana. Vendar se je Robertova veja družine - imela sta skupnega pradeda - v svetu povzpela do srednjega ali višjega srednjega razreda in pri tem pridobila »von« (ki pa se ga Robertu Musilu ni zdelo vredno uporabljati), medtem ko je Aloisova družina ostala na zemlji, še vedno kmečka, čeprav solidna in uspešna. Alois, ki je bil privrženec ljudske stranke, je kasneje v življenju opazil, daje narod odvisen od svojih kmetov, ki so blizu zemlji. Značilno, vzpon Robertove veje je pomenil germanizacijo, medtem ko je Aloisova ostala globoko češka po kulturi in duhu.
65

R. Musil, Mož brez posebnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1962 (op. prev.).

233

ki je navdihnila učenost. Njegov poklic je bil resen. da bi spremenil svoj priimek. Tako je. To ni bila gola radovednost. nato k arabščini in nato k ukvarjanju z geografskim kontekstom dogodkov stare zaveze in z družbami. ki nima nobene zveze z 234 . in prav ta klic ga je. ki je postal duhovnik. da je Franc Jožef. da je puščava ključ do izvira in celo ohranjanja monoteizma. zaskrbljeno vprašal: »Ist er wennigstens getauft?« (Ali je bil vsaj krščen?) Kasneje je papež Kohna prisilil. vendar tudi spreobrnjen Zid. ko je podpisoval dekret o Kohnovem imenovanju za nadškofa. vodil k visokemu vojaškemu činu in dosežkom. Musil je postal prepričan. ki je bil tako kot Musil kmečkega moravskega porekla. ki so na tem območju živele v njegovem lastnem času.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Kot mnogo kmečkih sinov na tem območju je tudi Alois postal duhovnik. Med Arabci si je izbral ime Musa in svoj dom na Češkem je imenoval Villa Musa. je imel teološki predsodek: monoteizem. bil je klic k učenosti in veri. na primer. zanimanje za družbo stare zaveze k hebrejščini. ki ni hotel zadovoljiti antisemitizem s tem. da je resnična gora Sinaj vulkanski hrib nekje vzhodno od Akabe. pa je bil obtožen novatorstva in articulis fidei. prav nenavadno. Njegova vera ga je morda prepričala o veljavnosti monoteizma. vendar to v nobenem oziru ni oviralo njegove radovednosti in njegovega sociološkega teoretiziranja o njegovih družbenih koreninah. da je odstopil. postal prepričan. Krožila je nedvomno apokrifna zgodba. Pastirski nomadi še niso bili spreobrnjeni v monoteizem: njihov duh. Musilov začetni pokrovitelj je bil slavni olomuški nadškof Kohn. kije porodil monoteizem. njihov način življenja je bil tisti. toda zveza med obema področjema je zanimiva: vera je bila tista. Teologija je vodila k stari zavezi. Dnevi vojaških verskih redov in vojakov-menihov so že dolgo preteklost (četudi je nedavni canterburijski nadškof postal član marincev). za kar se je odločil v srednji šoli. Kar se Musila tiče. Ta skrb je ostala prevladujoča tema njegovega življenja. Kmečki sin. in ta se je potem izkazala za vojaško pomembno. Kot preučevalec stare zaveze je raziskoval toponimijo biblije.

da gaje britanski zunanji minister sir Edward Grey zaprosil. temveč prej.LOVRENC MORAVSKI goro.ob podmeni. da sta si ti dve podobni . naj začrta mejo med od Britancev okupiranim Egiptom in osmansko Palestino. Približno ob istem času. razmerje med romantiko in težnjo po političnem vplivu v njegovi motivaciji je nekaj. se je Alois Musil podobno pomikal od skrbi za arabsko puščavo kot prizorišča stare zaveze k zanimanju za njene sodobne prebivalce. ki so bežali iz Egipta. v središču njegovega zanimanja so bile korenine monoteizma v družbeni izkušnji in ne razodetje. in kdo bi bil primernejši od moža. Princ Sikst Burbonski-Parmski (čigar sestra Cita je bila žena prestolonaslednika in po letu 1916 zadnja avstrijska cesarica) je bil željan pustolovskega potovanja po Bližnjem vzhodu. Princ je bil formalno in. Vendar je ta potrebovala tudi zaupanja vrednega učenjaka-vodnika. V bistvu je šlo za isto smer misli: družbena vloga in ne zgodovinski izvir omogoči resnično razlago. ki je imel tedaj že precejšen ugled kot raziskovalec in kot znanstvenik? Tudi Britanci so ga poskušali pridobiti zase nič manj kot trikrat. Lawrence sam. ki se danes tako imenuje. povzpeli na suho in visoko goro. Musil je pristal na to 235 . o čemer je mogoče špekulirati. če lahko tako rečemo. pridobljeno v prizadevanju razumeti tako staro zavezo kot sodobno beduinsko družbo . Kraj vzhodno od Akabskega zaliva bi bil precej bolj sprejemljiv. To se zdi smiselno: komajda verjetno je. Vendar je Alois Musil to intuicijo le prakticiral. da bi se ljudje. vodja odprave. ki so mu pomagale spremeniti antropologijo iz spekulativno-historično-genetske stroke v sinhrono družbeno. tako kot Malinowski. bi morda postal. ne da bi jo spremenil v teorijo.je imelo tosvetne posledice. Če bi pristal na britanske predloge. Robert Musil je. skrit za psevdonimom. ko je Malinovvski vsrkaval filozofske ideje Ernsta Macha. In res je bil obtožen. Strokovno znanje. ki je stala na poti nazaj v Egipt. ne Lawrenceov avstrijski dvojnik. Do leta 1906 je bil Musil dovolj dobro znan kot raziskovalec in kartograf Arabije. da proizvaja naturalistične sodbe o bibličnih čudežih. za svoj doktorat študiral Ernsta Macha: svet je res majhen.

Sirijo in Irakom. Musil je celo razmišljal o beduinski invaziji na Egipt čez Sinaj. Rasputin je pomembno prispeval k uničenju imperija Romanovih. saj sta delovala uglašeno. Pravzaprav sta bila tedaj dva katoliška prelata. Oče Schmidt je bil kajpada zadovoljen z etnografijo Aloisa Musila. neverjetno delavni puritanski duhovnik. zavaroval pred napadi z boka. prihajajočim iz Basre in Egipta. da bi rešil habsburškega. da potrjuje njegove splošnejše poglede. bi bil komajda lahko bolj oddaljen od divjega in surovega Božjega moža s carskega dvora. S tem ko je osebno vzpostavil »Pax Austriaca« v puščavi med Palestino. To je združeval z nekakšno babilonskocentrično difuzionistično teorijo. neposredovane oblike vere. da stoji na njihovem ozemlju. Pred Musilom kajpada ni bilo jasne meje. za katero se je zdelo. ali je to letelo na Musila ali Schmidta: morda na oba. kar bi bila 236 . V določenem času je bilo dosti govoric o vplivu tega češkega duhovnika. in Musilov zemljevid jim je dal prav. kot so John Kelly. ki ga je prav tako zaposloval monoteizem in je bil precej znan zaradi svojih pogledov na monoteizem kot prvotno vero človeštva. Namesto tega je s pomočjo svojih dotedanjih zvez na habsburškem dvoru postal éminence grise v Hofburgu. ki so ga strastno očarale čiste. Nekaj bizarnega je v takšnem opisu Aloisa Musila: ta trezni. je turške sile. ki sta bila med seboj povezana in sta imela tak položaj: Musil ter njegov prijatelj in součenjak pater Schmidt. ki v Musilovih dnevih zagotovo še ni obstajalo). Plemenske politike tega obdobja so karseda kompleksne. ki se je izgubila ali razvodenela z neke vrste degenerativnim verskim razvojem. vodja avstrijske antropološke šole. Ko so se kasneje pojavila bridka namigovanja na habsburškega Rasputina. kar se je dalo. o njih vemo veliko. Toda med vojno se ni pridružil Britancem.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA in s tem kasneje v stoletju povzročil nekaj sitnosti: Izraelci so na zahodni strani Eilata zgradili hotel (letovišče. medtem ko je Musil storil največ. ni bilo povsem jasno. dasiravno po zaslugi dela znanstvenikov. Egipčani pa so trdili. ki so se upirale Britancem. Madavi al-Rašid in Joseph Kostiner.

Musil je bil v bližini spopadov v zapletenem vojskovanju med različnimi plemenskimi kvazidržavami. Zbežal je peš in noge so se mu ugrezale v pesek. naj se borijo s savdci kot britanskimi zavezniki in izdajalci. toda odvedli so ga bežeči branilci. 1931) se zdi.. S svojega gledišča je imel bržkone prav: zdi se.] v pesek so padli. Ustrelil sem vanj in ga zadel v bok. Vajen sem peska. 237 .. jaz sem bil bos.. Kar je dosegel.. temelječ na poročilu. Neodkritosrčnost pa je bila recipročna. da bi jih zavedel glede položaja na polotoku. ponovil. Padel je na kolena in ponovno dvignil roke. temveč je ostal s topom do zadnjega trenutka. brez komentarja. se ni obotavljal lagati v svojih poročilih Nemcem. moja kobila pade in jaz z njo. in hkrati neposredno naročil rašidom. je dosegel navkljub Turkom. Kmalu sem ga dohitel. ne da bi eksplodirali. Anglež ni bežal. Imel je velik bel klobuk in je streljal s topom. obrnil in z nasmeškom dvignil roke nad glavo.. Njegovo obleko in klobuk je Saud ibn Subhan poslal v Medino. Po pričevanju Musilove lastne knjige v češčini Mezi Samary (Med Samarji.. Angležu sem sledil peš. daje Enver paša Musilu naročil. značilno. Podal je živ opis smrti britanskega agenta. Spodbodel sem svojo kobilo [. ki mu gaje neposredno predal (kot gaje opisal) temnopolti Ibrahim an-Nodeli: Ta revolver sem vzel Angležu pri Adzhrabu. ne da bi trenil. Vrgli smo se na branilce topa in jih nagnali. d a j e ostal sam. on pa ne.LOVRENC MORAVSKI nekakšna zrcalna podoba kasnejšega Lawrenceovega naskoka na Damask. je začel iskati svojega konja. Potegnil sem meč in mu razklal glavo. pridruženega savdcem. zlasti med Samarji in savdci. naj doseže mir med hailskimi rašidi in savdci. Ko je videl. da Musilu ni bilo prav dosti mar za Turke ali Pruse in si je zamišljal nekakšen avstrijsko-arabski Bližnji vzhod.. Kot je razvidno iz dokumentacije v Bauerjevi knjigi. a nobeden od njih ni naredil škode [.. on v škornjih. ne pa z njihovo pomočjo: Enver paša ga ni maral in mu ni zaupal in je oviral njegova prizadevanja. Izstrelil je sedem strelov. Musil je zgodbo. Moral je biti star približno štirideset let.] nenadoma strel. Ustavil se je.

agent. da bi spremenil tok zgodovine dvajsetega stoletja in rešil imperij. februarja poslano nemškemu veleposlaniku v Istanbulu in ki je danes v Bonnu. pač pa le nad segmentom Šamarjev. da se je to zgodilo 22. Zdi se. daje prav ta ista zgodba zapisana tudi v poročilu. da so bili v bitko vpleteni Angleži in da so bili savdci poraženi. da je bilo dovolj prestolov in časovnih niš za tolikšno število. »je bil domnevno Nizozemec iz Batavije. pravi. ki so ga tovariši tako rekoč prilepljenega na svoj top zapustili (in mu odpeljali konja) in ga je njegov lovilec. Zdi se. daje imel med svojimi predniki nič manj kot šestinpetdeset suverenih vladarjev . da se očitno tičeta istega dogodka. ne imenuje.ne bi si mislili. in Musil je to najprej sporočil neposredno na Dunaj. januarja 1915. ki je bilo 28. Musilovo delovanje v puščavi. vendar ne komentira dejstva. ki je bil tedaj pri savdcih. Epizoda. v nemških arhivih o prvi svetovni vojni.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Moža. februarja 1915. in Angleži v to niso bili vpleteni: nesrečni evropski topničar. kot je zapisal v pismu Musilu. dne 27. Britanci o tem spopadu govorijo kot o bitki za Džerab. pa ne pomeni njegovih najpomembnejših poskusov. Iz nekega razloga je bilo za Musila pomembno Nemce odvrniti od mišljenja. oziroma ne opazi namernega neskladja med njima in ne obravnava možnih motivov zanj. ki ga je Musil vodil skozi puščavo. novemu zunanjemu ministru. daje bil prisoten v boju pri Adzhrabu. ki je bil prej naveden kot kraj smrti angleškega častnika. V tej inačici poskuša omalovaževati pomembnost male bitke: ni bilo zmage rašidov nad savdci. v pismu baronu Burianu. V tem poročilu izrecno pravi. ki so prestopili na drugo stran. Očitno pa je bil to stotnik Shakespeare. je bil tudi burbon (ki se je močno zavedal. je skrivni poskus avstrijskega imperija in njegove dinastije. Cesaričin brat. da bi se rešila s sklenitvijo separatnega miru. ki označuje višek njegovega vpliva in ki je kajpada izjemno fascinantna za Avstrijce. Bauer povzema obe poročili. ko se je nasmehnil pod velikim belim klobukom. kolikor je bilo pomembno in dramatično. umoril. kraju. toda v majhnih suverenih kneževinah v Italiji je nemara to ravno še mogoče) in je s 238 . plačanec v službi Fejsala ben Er-Rašida«.

da je imela mnogo priložnosti. na boku mezopotamske in palestinske fronte. pa so ga kajpada morali zavrniti. pripominja. resnica poskuša prikriti. kot je opazil Bauer. da ta poizvedovanja ne bodo ostala tajna: ko je bil predlog obelodanjen. saj če bi bila. vse do danes. kot da je prišlo naravnost iz romana njegovega bratranca Roberta. Dva duhovnika v Hofburgu sta bila vodilna teoretika monoteizma. in terensko raziskovanje. sestra Musilovega prijatelja in popotniškega tovariša princa Siksta. tema prepirov in špekulacij med zgodovinarji: cesarica Cita.LOVRENC MORAVSKI pomočjo svojih zvez zavzemal dovolj dober položaj. daje v primeru neuspeha nihče ne prizna. kaj se je v resnici zgodilo. naj Habsburžani še naprej vladajo v Podonavju. naj imajo Francozi Alzacijo in Loreno. Brutalno rečeno je bil predlog zaveznikom tak: pustite. Rusi pa Istanbul. je živela še tako dolgo. ni vodilo h ključni pomoči na terenu. da bi bila za Turke izguba Istanbula manj katastrofalna kot pa izguba svetih krajev v Hedžasu. Poincaré se je odločil. je povzročila. da je. da bi ugotovili. da bi lahko pojasnila te spletke. Bratranca sta se 239 . ki bi utegnil rešiti dinastijo. To je bila iz očitnih vzrokov izjemno občutljiva operacija: osnovna ideja je bila rešiti donavsko cesarstvo pred razkosanjem z izdajo nemških in turških zaveznikov. njeno pričanje brez vrednosti in zbuja občutek. Glede na to je vprašanje. visoke družbe in visoke politike. Prav ta mešanica visoke znanosti.stvar je tudi v tem. da je vojna izgubljena in da je treba poskusiti nekaj takega. je nihče ne bi tako imenoval . V pismu. ki lahko je ali pa tudi ni dokazno gradivo za Musilovo sokrivdo. povezanih z zadevo. in Musil je skiciral nekaj ključnih pisem. ali bi bil mogoč separatni mir. da se Aloisovo življenje zdi. d a j e lahko poslal k zaveznikom izvidnike. vse v službi reševanja avstro-habsburške kulture in politike. da izdaja ni nikdar uspešna. ki gaje to zanimanje spodbudilo. temveč tudi k skrivni vojni diplomaciji. Stvar ni le v tem. Musilovo lastno pričevanje pa se po drugi strani zdi preprosto: leta 1917 je bilo novemu cesarju Karlu in Musilu samemu jasno. vendar se je pri tem tako pogosto zapletala v protislovja. da se.

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA poznala in si dopisovala. da Musil ni postal slaven: če je bil Lawrence genialen za stike z javnostjo. skorajda provokativno predstavljena brez sleherne razlage. ki bi rešil Habsburžane. ki ne bi bil preprost in jasen. kajpada. se ji je Musil na stara leta izogibal in se umaknil v znanost. Čeprav je bila njegova kartografija in etnografija Rualov objavljena v angleščini. zakaj je tam pravzaprav sploh bil.prestolonaslednika. ne cenil . da so praznovanja in spletke v Možu brez posebnosti res navdihnili Aloisovo orientalistično društvo. bodisi v puščavi ali v skrivni diplomaciji. ustanovljeno za širjenje avstrijskega vpliva. Tako ne glede na Musilov trud. habsburški imperij ni bil rešen. Pustolovščine so opisane v enostavnem in brezizraznem slogu in. da je zgodovina neprijazna do poražencev. trgovine in kulture na Vzhodu: ustanovitveni odbor vsebuje tout Vienne . ni Musil s svojimi nikoli prišel do Sueza. nasprotno. je bila njegova pripoved o svojih pustolovščinah objavljena le v češčini in je tako ostala razmeroma neznana mednarodnemu bralstvu. Feigl za pomoč pri izgonu Musila iz Avstrije in z Dunaja krivi ozki etnični šovinizem prve avstrijske vlade po prvi svetovni vojni in njen dekret o odpustu vseh »nenemškoavstrij240 . je le del razlage. čeprav seje pretvarjal. Dejstvo. da pred njo beži (poseben dar. da so ga obravnavali kot pisca popotnih pustolovščin za češko mladino. Musilu ni uspelo v nobenem od njegovih dveh velikih načrtov: ni se bilo mogoče sporazumeti za separatni mir. njihov političnovojaški kontekst ni izrecno naveden: potovanja so izrazito. njegov slog pa ne: na njem ni prisilne nerazumljivosti in doslej še nisem našel stavka v njegovem delu.enostavnost je prakticiral.je na koncu privedla do tega. Musilova enostavnost sloga . v katerem je z njim lahko tekmoval le Musilov sonarodnjak Wittgenstein). in medtem ko je Lawrence s svojimi beduini na koncu prišel do Damaska. Tu najdemo vse elemente vzporedne akcije iz romana. dunajskega župana. Ni prav težko predvideti. ampak je bil. Lawrenceova prisiljena intenzivnost literarno ugaja. Freiherrja von Škodo iz tovarne Škoda und so weiter. razkosan. Musilovo življenje je res pripadalo fin de sièclu.

toda nič presenetljivega ni. To se ne sliši ravno verjetno: Musil ni zakrivil vojnih zločinov. da bi s tem za nagrado zagotovil neodvisnost. da bi ga Britanci aretirali. in če bi Musil pozitivno odgovoril na britanske poskuse zbližanja in bil tudi na njihovi strani tako učinkovit kot na avstrijski. bi se Masarvk brez dvoma skliceval na njegove dosežke. ameriškemu mecenu znanosti (čigar družina je Masarvku dala njegovo ameriško 241 . Naj je bilo odločilno odrivanje ali privabljanje. da bi moral izpolnjevati kakršne koli obrazce ali obravnavati svoj položaj kot sub judice. Kljub temu so Musila dunajski učenjaki želeli obdržati. Toda kakor koli že. a se je temu odrekel zaradi možnosti. je Masarvk počel vse. ali bi Britanci sploh lahko in ali bi želeli aretirati pripadnika zavezniške delegacije v Versaillesu? Masarvk je bil ob tej in drugih priložnostih velikodušen in je naredil vse. da s svojim prizadevanjem. Tega sicer niso hoteli uporabili zoper Musila. kar je mogel. Vseeno je bilo v novem češkoslovaškem parlamentu februarja 1919 slišati protest zoper imenovanje moža. da ga bodo zvabili k sebi. predvsem v novem predsedniku Tomašu Masarvku. medtem ko so Pražani upali. da bi v novi.LOVRENC MORAVSKI skih« uslužbencev iz državne službe. le-ti so morali biti omalovaževani in ravno to je skupaj z enostavnostjo njegovega literarnega sloga verjetni razlog za njegovo anonimnost. poleg tega pa. ko si je Musil na dveh povsem različnih ravneh prizadeval rešiti habsburško monarhijo. Musil pa je imel močne zaveznike. da bi bil glede na svoje dosežke Musil ogorčen že samo ob misli. V tem je velika ironija: natanko v času. zmanjšani Avstriji omejil možnosti za zaposlitev izključno na Avstrijce in Nemce. kije tako odlično služil drugi strani. da bi jo uničil. da bi Musilu po vojni pomagal: poleg pomoči pri zagotavljanju katedre za arabščino na Karlovi univerzi je Musila tudi predstavil Charlesu Robertu Craneu. da bi ga vzel s seboj na versajska pogajanja. Feigl ta dekret obtožuje. Praga je prevladala. Kljub Musilovi udeležbi na napačni strani je češki zunanji minister razmišljal. napoveduje in celo presega Hitlerjeve ntirnberške zakone. Masarvkova strategija med vojno je bila prepričati zaveznike o pomembnosti češkega prispevka v vojni.

izvirajoča iz hanaške ravnice južne Moravske. v kateri božanstvo posamezniku vsili moralno obveznost brez prevelike pomoči obredov ali posrednikov. da je bila logika poti. Poleg tega je knjiga še ilustrirana z Musilovim portretom v beduinski opravi. da je bila ena od Musilovih knjig izdana v angleščini. da ta zveza tedaj ni bila več trdna). ki so. ki jo je videl kot renesanso husitskega navdiha. v obredu. »Hanaci držte se« (Vstanite. ne da bi odpravili kler ali obred. George Sarton. oba sta bila Hanaka. Prav to jih je naredilo za utrakviste. je iz tega v recenziji knjige sklepal.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA snaho). urednik revije Isis. zaradi česar je postal znan tudi med zahodnimi antropologi. posvetnih ali kleriških. Posvečena je Masarvku in izraža zahvalo za njegovo spodbudo. oba sta se iz tega družbenega okolja povzdignila in postala profesorja in oba sta prvotno gravitirala k Dunaju. ter idealiziral husite. podobna: oba sta bila puritanca z dobrim občutkom za povezovanje monoteizma in resnične morale in oba sta izkusila močno privlačnost neposredne. in oba sta se jasno izkazala za vredna slovesa Hanakov kot trmastih in energičnih ljudi. Vse to je Masarvka vodilo k filozofiji zgodovine. ki je v podnapisu označen kot rualski šejk Musa. Hanaki) je bilo reklo celo v K. da sta bila drug drugemu močno naklonjena. Po poreklu sta bila oba moravska kmeta. neposredovane vere. Ta drža je Masarvka vodila k temu. ki je vsakega posebej privedla do nasprotnih strani v vojni. Upravičeno lahko domnevamo. daje učeni šejk Musa Musilu verjetno pomagal pri njegovih raziskavah. da je zapustil katoliško cerkev in se na koncu uprl imperiju. Musil in Masarvk sta si bila v svojih vojnih prizadevanjih med seboj diametralno nasprotna: sicer pa je bilo med njima mnogo več skupnega kot diametralno nasprotnega in upravičeno lahko domnevamo. s katerim je bila povezana (ne glede na dejstvo. Musa je bil Musil. Res mu je. und K. vsaj vztrajali pri enakosti vernikov. natisnjena je bila v Pragi. vojski. ki je povezovala avtoritarnost cerkve z avtoritarnostjo imperija. Masarvk se je zoper Habsburžane 242 . Oba sta bila žilava in pogumna. in našla pomen zgodovine v preseganju obeh ter s tem upravičila nastanek nove države. To je sčasoma privedlo do tega.

čeprav so ga teološko in politično vodila v povsem drugačno smer. Nacionalistični ali masarvkovski pogled na Cehe je pogled zatiranih husitskih protestantov.. maranov reformacije: narod je bil. jaz sem njegov sin. bi komajda lahko bolj ustrezali verski dilemi. Bog je duh. temveč beduine. nimajo niti obredov. Kako lahko nekdo predstavlja duha?« »Ali nimate nobenega posredovanja med seboj in Bogom?« »Bog je moj oče. daje v njih našel tisto neposredno zvezo med bogom in moralizmom (in ne ritualizmom). Če ta interpretacija velja za Musila. Ali je potrebno posredovanje med očetom in sinom?« 243 ..zgodovina kot napredek od avtoritarnih držav in cerkva k liberalnim demokratičnim . Mislil je..« »Ali nimate nobenih slik ali predmetov. na katero se sklicuje . ne moremo jih imeti [.. posvečenih čaščenju Alaha?« »Musa.LOVRENC MORAVSKI obrnil šele zelo pozno in še to omahujoče ter v izrednih razmerah: precej stvari kaže na domnevo. kot pravi Friedrich Schiller. V prijateljskem pogovoru sem vprašal svojega brata Nurija. zaradi katerih je občudoval beduine. ki bi predstavljali Boga?« »Nimamo jih. duhovnikov. ki je večina njegovih sodobnih rojakov ni delila z njim. Ali ni Alah vsepovsod? [. ki jo cenijo protestanti.] pet let traja. in sicer. Musil je jasno imel au fond zelo podobna občutja do vere. nimajo podob. rualskega princa: »Kako to. s silo prignan k maši. potem je našel genialen način sublimacije svojih moravskobratskih občutkov: kot katoliški učenjak je preučeval in občudoval beduine. Kot si mi rekel. da nimate nobenih posebnih prostorov. Njegovi razlogi.. Nomadi nimajo svetih prostorov. V svoji veri so zelo podobni bibličnim patriarhom. daje bila vsa filozofija zgodovine. ki je delila Evropo: Božja služba pri nomadih je drugačna od tiste pri naseljenih ljudstvih.delno racionalizacija ambivalentno sprejete politične odločitve..] K njemu molimo v tujih deželah in mu služimo brez svetih prostorov ali templjev. Idealiziral ni husitov. preden ponovno taborimo na istem mestu.

a je dal duška svojim puritanskim protestantskim občutjem v idealizaciji beduinov. kot kaže. medtem ko je Alois ostal v Cerkvi. leta 1968. rualskim šejkom Nurijem. Ze Sveta Islamu (Iz islamskega sveta).ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Beduinski šejk. če gre za vestno poročilo o njegovih čustvih. protiobredna in protimalikovalska občutja bi komajda lahko bila bolj jasna: zdi se. kije bil na začetku istega meseca v Karlsbadu. Ta. je iz zadnjega. Tomaša je zaneslo v teorijo zgodovine. da je zapustil Cerkev in razvil idealizacijo husitov. protiposredniška. septembra 1921 ob sionističnem kongresu. bi bil lahko idealni član moravskih bratov. med njim in njegovim glavnim pokroviteljem in »bratom«. Zanimivo je razmišljati o tem. temveč iz skrbi zaradi vpliva. ki bodisi v času bibličnih bodisi v času današnjih patriarhov hodijo po pravi poti v veri. ki postulira posvetni prehod od avtoritarnih držav in cerkva k liberalnim. neobjavljenega Musilovega dela. Bauer glede tega ponuja več podatkov in situacija se zdi kompleksnejša. ki jih je spremenil v nekakšne posebno čiste protestante. odgovor ni ohranjen. Feigl trdi. ki bi ga ta prizadevanja lahko imela na staroselsko prebivalstvo. ki so jo na Moravskem postavili ob stoti obletnici Musilovega rojstva. Ta pripoved o pogovoru. kakor da protestantska. je bil objavljen kot del kataloga za razstavo. V njem Musil zatrjuje. da je našel izvire monoteizma v spletki z egiptovskega dvora in izvire puritanstva v sprejemu monoteizma pri zavrnjenih poražencih na dvoru. da ga ta »velika ura« židovskega ljudstva zanima kot orientalista in kot človeka in da sočustvuje (mitempfinden) s prizadevanji židovske duše vse 244 . vendar pa imamo besedilo Musilovega članka v Prager Presse z dne 24. Sigmund je mislil. Sigmund in Alois (razvrščeni po starosti). Kratek odlomek. a na žalost. da je bil Musil sovražen do sionističnih političnih prizadevanj. da so trije južni Moravci v teku stoletja in po njegovem koncu razmišljali o monoteizmu in morali: Tomaš. ki ga je pisal tik pred smrtjo in ni bilo nikdar objavljeno ali prevedeno. in to ga je prisililo. ki vključuje ta pogovor. ki se ga Musil spominja. da so nomadi tisti. Max Brod je glede tega na Masarykovo pobudo pisal Musilu. vendar sploh ne iz antisemitizma.

LOVRENC MORAVSKI od leta 1895. da bi uporabili te ugotovitve pri izobraževanju priseljencev. Res je. ki jo je zapisal Musil sam. Namesto tega priporoči natančno (genau) preučevanje preživelih židovskih poljedelskih skupnosti v že davno pozabljenih mezopotamskih vaseh. Bauer piše o vztrajnih govoricah med orientalisti. da mu je šejk ponudil lastno hčer za poroko in svoje premoženje v dediščino glede na to. z namenom. bodisi Arabce. Bolje je ponoviti postbabilonsko prakso. dodaja. vzbudilo ali bilo deležno manj zanimanja kot Lawrenceovo. če hočejo končno doseči »svobodno in popolno nacionalno življenje v svoji domovini«. Arabščina ni od hebrejščine nič bolj oddaljena kot aramejščina. da bi te govorice lahko temeljile na zgodbi. da se bodo evropski naseljenci v Palestini navadili na poljedelsko delo: kraj je prevroč. 3. k zlitju naseljencev s staroselskimi Sefardi in s tem k boljšemu medsebojnemu razumevanju med Napredkom in Pravovernostjo. da se je Musil na skrivaj poročil z beduinskim dekletom. potrpežljivo. natančno. ki je podlaga vsega ostalega. da imajo v Palestini zgolj sovražnike (bodisi muslimane ali kristjane. zakaj torej ne bi upoštevali tega starega zgleda in pridobili prednost preprostega občevanja s sosedi? Musil meni. Angleže ali Francoze). Zanimiv je nasvet. in tako sionistom večkrat priporoči enotnost. da je glede problemov povsem jasen: Žide posvari.osredotočanja na podrobnosti. Sionisti ne bi smeli zapravljati časa z ustanavljanjem univerz. so hebrejščino uporabljali za vero. ki so se vrnili iz izgnanstva. »Moč naroda je v njegovem kmetstvu. ne Musila Ceha: preporod hebrejščine se mu ne zdi dobra ideja. ki ga sionistom ponudi v nekem drugem članku (»Nova Evropa«. na osnovo. hkrati pa pravi. da sam ni bil blagoslovljen s sinom. To je preveč 245 . Nekaj nasvetov prihaja tudi od Musila orientalista. najprej bi morali ustanoviti osnovne šole. Prav lahko si je predstavljati Musilovo posnemanje masarvkovskega slogana drobna prdce . da ni verjetno. v vsakdanjem življenju pa aramejščino. vsaj doslej. počasi. namreč. Musilovo ljubezensko življenje je. junij 1920).« To bi pripomoglo tudi. To je zelo češko razmišljanje: pravilna strategija narodnega preporoda je osredotočenje na osnovno izobraževanje. Tisti.

ki v času. ji je dejal: »Preden si prišla k meni. vključno s šampanjcem. ni bil s svoje strani nič kaj prijazen do svojih azijskih podložnikov. paradoksen in težak primer za tiste. Tako je Musil izjemno zapleten. Musil sam ta vidik plemenskega prava zelo odločno in izrecno poudari v svoji knjigi (v angleščini) o Rualih. Oba sta bila arhaična in nenacionalna. ne sovražnik. ne brez humorja. Na kateri strani je bil v tem manihejskem sporu? Kot češkomoravski kmet ni bil pripadnik imperialne rase. da je Musil. ki bi bila »do nas« prijateljska. Zdi se. da bi jo povedal brez komentarja. kako je treba delati. ki bi radi prekleli vse zahodne opazovalce Vzhoda kot ljudi. kijih navdihuje potreba po popačenem prikazovanju in dominaciji.rad jemal vino. daje bilo Musilovo najpomembnejše razmerje na stara leta razmerje z lastno tajnico Anno Blechovo. Ali je bil kolonizator ali kolonizirani? Služil je imperiju. ko so bile te vrstice napisane. čeprav je bil v večini pogledov puritanec . bodisi do dekleta bodisi do lastnine. »ni povsem predvidel stvari. ki so se zgodile«. Dodamo lahko. toda ti si me naučila resnično garati. kot kaže. ni veljala za sprejemljivo? Morda je v tem še kaj več. saj bi običajno pravo očetu le stežka dovolilo ignorirati prioritetne zahteve patrilateralnega sorodstva. v tem je bil podoben Lawrenceu.« Zapisala pa je tudi vznemirljivo opazko: omenja. da v svojih zadnjih letih (umrl je leta 1944). poznavalec. 246 . Ustanovitvi arabske države na polotoku. da bo tam lahko zagotovil neke vrste protektorat nad lokalnimi katoliki.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA nenavadna zgodba za Musila. ki je bila globoko predana njegovemu delu. ki je bil tudi sam zaveznik. čeprav zaposlen s svetovno politiko. Musil si je resnično želel okrepiti habsburški vpliv na Bližnjem vzhodu in je upal.nekoč je enega od svojih učencev grajal zaradi vdajanja razkošju tedenske kopeli . Oba sta se skušala medsebojno podpreti in sta skupaj propadla. V normalnih okoliščinah bi šejk le stežka uspešno uresničil takšno nakano. sem vedel. Ali je to diskreten namig na politično usmeritev. ne bi ugovarjal. o katerem govorimo. Kot pravi sama. s seboj v puščavo in je bil. nekega azijskega imperija. Azijski imperij.

ki so obogatili Stari svet z intuicijami. saj mi je pokazalo razloge. Prav nasprotno. zakaj so prav Semiti spravili na svet tri monoteizme. ali je bil profesor Musil musliman. Bil sem željan vstopiti v duševno življenje resničnih Semitov. monoteizmu. nepomešano s tujimi elementi. katerih pomen seje izmuznil celo največjim grškim mislecem? Zakaj so bili prav Semiti. temveč iz nekega naravnega. Musil je mislil. ki so celo za nas vir vedno novih ugibanj? Na ta vprašanja sem lahko odgovoril samo v arabski puščavi. pri ključnem vprašanju. Imel je nekaj težav z njihovim vdajanjem veri v dznun in moral bi vztrajati . O njihovi formalni religiji se je poučil šele v času. ni bil prav nič evrošovinističen. ne iz kakšnega posebnega studenca.čeprav.. ko jih je raziskoval. Zakaj so Semiti razrešili skrivnosti. da je 247 .ali ni bil neke vrste generični monoteist. preprostosti. Ključno resnico so torej odkrili Semiti. tega ni nikdar izrekel . ne od pridigarjev. in ti se pojavijo v divjini.. ki je v svojem naravnem stanju nikoli niso zakrivili. Resnico je mogoče najti v čistosti. Posmrtni češki članek se je. podarilo pa jim jo je njihovo življenje v puščavi in ne kakšno muhasto razodetje. skrivni nekonfesionalni unitarec? Mislil je. čisto verodostojno. prvobitnega monoteizma. Je brezčasna in izvira iz načina življenja. da so beduini monoteisti. tisti.] dobro poznavanje duševnih dejavnosti resničnih Semitov v njihovi domovini je bilo zame zelo koristno. tako v starih časih kot modemih. ne podvrženo tuji dominaciji in tako nikoli neposredno podvrženo zunanjemu razsvetljenju [.. Toda po njegovem so se spreobrnili ne iz kakšnega poganskega politeizma. Velika intuicija je po Musilu delo Semitov in ne Grkov: Sledi skrinje zaveze iz starega testamenta so vodile globoko v puščavo.da je džahilija neupravičena projekcija krivde urbanih muslimanov na beduine.. kolikor vem. Pravilen odgovor bi lahko bil . Naučili so se ga iz življenja. ki niso ustvarili nobenih filozofskih šol. a komajda muslimani. Ibn Khaldun je učil. da puščava porodi krepost. kje je mogoče najti resnico in kam naj gre čast za njeno odkritje. vprašal.LOVRENC MORAVSKI Toda nazadnje.

Tega moravskega puritanca bi le stežka osumili. Ali je v zemlji iskal pokoro ali uteho? Med Arabci je veljal za zastopniškega populista. ki jo je dočakal na Moravskem. je bil njegov življenjski slog zagotovo populističen. je marljivo negoval svoja številna sadna drevesa (posadil jih je nič manj kot 5000) in pazil na pravilno rabo zemlje. da se ni ukvarjal s tem vprašanjem. katerih duha in razmere si je tako zelo želel spoznati. odvisna od posebne oblike življenja. univerzalno veljavna? Zdi se. 248 . toda v nasprotju z drugimi te sorte je iskal čistost in ne tradicijo. Kadar ni bil zaposlen z znanstvenim delom.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA prinesla resnico. Extra solitudinem nulla salus. Kako je lahko vizija. Na starost. daje želel klevetati ali dominirati ali da ni spoštoval tistih. Morda le krepost sama prinese resnico in bi mi vsi morali iskati krepost v preprostosti.

Razcep in ponovna združitev Evrope sta v preteklosti igrala pomembno vlogo v razvoju družboslovne misli. vsaj v glavnem. ki so spremenili politični in kulturni zemljevid Evrope. ki so pod 249 . Konec verskih vojn je bil po mojem prvi pojav détente. Od srednjega veka je bila Evropa razcepljena dvakrat. ki jo je prinesla reformacija.ANTROPOLOGIJA IN EVROPA Tistim. Načelo gospodarske rasti sicer še ni bilo formalno priznano kot pravi temelj družbene in politične legitimnosti. Odtlej si Evropo delita protireformacija in reformacija. Ustanovitve Evropskega združenja socialnih antropologov ne bo mogoče in niti ne sme biti mogoče videti zunaj konteksta velikanskih dogodkov. Trgovske in protestantske družbe severozahodne Evrope so prehitevale južne dežele. je treba toplo čestitati. Sčasoma je postalo precej očitno. ki so se trudili ustanoviti Evropsko združenje socialnih antropologov. Odtlej sta dva sistema morala pristajati na soobstoj in tekmovati. toda v bistvu je že delovalo. Po naključju je njihov trud obrodil sadove v trenutku. vzhodna Evropa pa osvobojena. ta globoka delitev pa je bila sprejeta in potrjena z vestfalskim mirom leta 1648 in ustoličenjem načela cuius regio eius religio. Prvič je bil razcep posledica razpada srednjeveške verske enotnosti zahodne Evrope. kdo je zmagal. z miroljubnimi metodami. ko je bila Evropa ponovno združena.

da je potrebno bolj sofisticirano razumevanje družbenega gradiva. med poskusi. da je revolucija sprva vodila v teror in nato v diktaturo. Prvič. Dejstvo. Razsvetljenstvo je dalo smer in smisel francoski revoluciji. in se s tem predstavljal kot kulminacija obstoječe vednosti. Družbenega rattrapage očitno ni bilo mogoče doseči tako zlahka. Tokrat je bilo mogoče izid miroljubnega tekmovanja občutiti in videti mnogo hitreje . Vključeval je znanje. Družbena teorija. Večina populacije niso bili več kmetje. da morata to storiti z dolgo in krvavo medsebojno vojno. kar je bil razsvetljenski recept. Ironično je. ki je potrdil. je na koncu vsilila delitev na vzhod in zahod. ponovno razcepil Evropo. ki se je rodila zaradi posledic delitve Evrope na sever in jug. je bil marksizem gotovo najvplivnejši in verjetno najbolj dodelan in uglašen. potem ko mu je uspelo pridobiti državo in sčasoma skupino držav. da je »cuius regio eius družbenogospodarski sistem«. Tokrat niti nista bila prepričana. Seveda sta izkusila krvavo vojno s tretjo stranjo.in to mnogo hitreje. je bilo dejstvo. je priskrbelo nove teme za refleksijo. da je. Jalta je bila neke vrste vestfalski mir. ki gaje treba transformirati. Razmišljanja o tej neenakosti so znana kot razsvetljenstvo in pomenijo uspešen začetek moderne družbene teorije in znanstvenega raziskovanja. da so orožja postala tako strašna. ki je bilo v njunem času na voljo utemeljiteljema. gospodarski uspeh prej ni bil priznan kot obrambno načelo. s preprosto aplikacijo razuma na družbo. obnavljale stare vrednote in družbena načela. drugič pa je bila gospodarska rast sedaj mnogo hitrejša in relativen neuspeh je temu ustrezno postal vidnejši. Dva sistema sta morala ponovno tekmovati v miru. da bi totalni konflikt uničil obe strani in tako ne bi bilo zmagovalca. morda v strožji obliki. živeči v samozadostnih skupnostih in sposobni ohranjati proizvodnjo celo v relativni izoli250 . kot je kdor koli pričakoval. toda glavno.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA protireformacijskim skrbništvom. da bi vdrugo to storili bolje. Zdelo se je. kar ju je prepričalo o potrebi po miroljubnem tekmovanju in ju napeljalo k spoštovanju njegovih pravil. Med diagnozami neuspeha francoske revolucije.

da je pretrganje komunikacij katastrofalno učinkovalo na produktivnost. Po mojem mnenju so bile posledica povsem brezprecedenčnega spoznanja voditeljev ideokracije. Metternich leta 1848 Windischgratzu. ki je zmagal v miroljubnem tekmovanju. pa manj) Morda ne bo nikoli pridobila jasnih obrisov: morda je bistveno za družbeni red. temveč bo. Ponovno združenje Evrope leta 1989 je dogodek. je jasno. sedemdeset. in jih posvaril. Tako boljševikom ni uspelo oponašati dosežkov jezuitov. Morda je teza o koncu ideologije navsezadnje le ohranjena. Tedaj je bila velika večina na obeh straneh zavese že urbanizirana in industrializirana in zdi se. pa četudi sadovi naših misli ne bodo priskrbeli gradiva za novo veliko ideologijo.ANTROPOLOGIJA IN EVROPA ranosti od zunanjega sveta. v najslabšem primeru. Ta delitev Evrope je trajala le štirideset let ali. vsaj takšna. četudi je čas takšnih ideologij potekel. naj proti upornikom ne uporabijo sile. Morali jo bomo v celoti premisliti. nasprotno. Teorija. Ta percepcija še nima jasnega obrisa. da ni in nikoli ne bo temeljil na koherentni viziji. ki je trajalo štirideset ali sedemdeset let. Povsem napak so ga primerjali z letom 1848. Radeckemu in Jelačiču ni naročil. ki je po pomenu primerljiv s francosko revolucijo ali reformacijo. Navsezadnje je v njih zakoreninjena. kot je antropologija. Kaj zavrača. do teh sprememb ne more ostati brezbrižna. naj sicer od njega ne pričakujejo podpore. utelešal neurejen pragmatični kompromis. Družboslovna znanost. da je bila Evropa ponovno združena. Vstaje tega leta so prišle od spodaj in niso uspele. temveč da je bila ponovno združena v terminih povsem nove percepcije družbene realnosti. da njihova ideologija ni uspela. Socialna antropologija. je v svojih 251 . rojena iz nelagodja prve velike razcepitve Evrope. Pomen teh pomembnih dogodkov leta 1989 ni preprosto v tem. in to je zdaj prišlo k svojemu koncu. kot jo prakticirajo v Britaniji in na intelektualnem območju z najvišjimi standardi.[tiste leta 1989 so bile sprožene in navdihnjene od zgoraj in so uspele. Bomo videli. Kolikor vem. kaj odobrava. je hkrati razočarala in porodila nov razcep.

To je delitev med individualnim/univerzalnim ter romantičnim/holističnim. odprte družbe. toda v imenu različnih tekmecev: ena v imenu liberalnega individualizma. ki ni identična z že omenjenimi. a je vendarle z njimi povezana. Obe tradiciji sta bili nagnjeni k nasprotovanju ostankom fevdalizma in baročnega absolutizma. in romantični kolektivizem kot reakcija na prvega. s svojim jezikom in skupno paradigmo se začne z Bronislawom Malinowskim in s funkcionalistično revolucijo ter zamenjavo Frazerja z Malinowskim kot zgledom antropologa. protestantski nauk o suverenosti zavesti. kot sta bila Herder in Hegel. in druga v imenu novonastalih ali ponovno nastalih etničnih kolektivov. da jih primerja z lastnimi podatki ali da jih postavi nasproti svoji lastni neizbežni notranji strukturi. ki jih ohranja skupnost in jih niso iztuhtale izolirane individualne misli. potrjujoč novo načelo. Soočenje obeh teženj se je iz povsem očitnih raz252 . vztrajala. po kateri je poslednje prizivno sodišče za spoznavne in moralne zahteve individualna zavest. da ga prakticirajo celotni in napredujoči kolektivi in daje intelektualno življenje v vseh svojih vidikih mogoče le v terminih niza skupnih idej in praks. svojimi zelo učinkovito uveljavljenimi standardi. ki gaje prvi napovedal že Vico in ki je postal zares vpliven šele z delom mislecev. |Vse od poznega osemnajstega stoletja je bila evropska misel razdeljena na dve tradiciji. ki se je zgodila med obema vojnama. ki se je rodila iz nasprotovanja kartezijancem in empirikom. Britanska socialna antropologija kot formalni poklic z lastnim cehom.j Prva tradicija je dosegla vrhunec z vizijo. To je bil. Nasprotno pa je romantična tradicija. ki ga ponazarja črta od Descartesa k Humu in Kantu. Resnična vednost je skupna dobrina in je ni mogoče privatizirati. individualizem. Ta preobrazba. če hočete. razcepitvijo. artikuliran v posvetni ali na pol posvetni filozofski preobleki. da morajo politične enote temeljiti na »narodih«.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA izvirih povezana z zgodovino evropske misli in njenimi notranjimi delitvami. da je intelektualno in moralno življenje kolektivna igra. ki presoja vse predložene zahteve tako. je bila kar najtesneje povezana s še eno zanimivo razcepitvijo Evrope.

so izzvali tako liberalci kot nacionalisti. zapisali. da bi opazovali. Dobro je znano. s svojimi dolgimi bivanji v Zakopanih in opazovanjih guralov. povezanih z njegovo zgodovino in sestavo. ki je bil v svoji spoznavni teoriji empirističen: ne more biti naključje. romantiki so videli način. ki so se pojavila. močno zavedali prodornosti. Vzhodnoevropski nacionalistični in populistični etnografi niso šli v vasi. Dinastično državo. Nasploh so se deca. kako kultura govori in deluje skozi posameznike. da najbolj zgovorne in globokoumne formulacije liberalizma v našem stoletju prihajajo z Dunaja. kot sta Hayek in Popper. Nacionalisti pa so. ki je ne smejo zapeljati samovzdržujoče se in zavite mitologije.ANTROPOLOGIJA IN EVROPA logov. vero in hierarhijo. enotnosti in medsebojne povezanosti kulture. z vsem tem je bil dovzeten za smisel kulture in smisel njene enotnosti. strogo povezano s protireformacijo. Liberalci so svojo ideologijo našli v atomističnem individualizmu. imeli pa so tudi pretanjen smisel za zgodovinsko kontinuiteto. in da je tako veliko modernih formulacij empirizma zakoreninjenih v delu Ernsta Macha. kodifici253 . našli svoj jezik v neke vrste romantičnem slavljenju občestvenega življenja na vasi in skupne. podredila tej delitvi sveta in se umestila na eno ali drugo stran velike ločnice. ki v njej najdejo svojo resnično izpolnitev. To je bilo soočenje. toda idiosinkratične in ne univerzalne kulture. Prav v tem je njegova enkratnost in ta je povezana z načinom. daje vsako živorojeno filozofsko dete bodisi mali pozitivist ali mali heglovec. da bi preverili svoje ideje o zgodnji zgodovini človeštva: tja so šli. Individualisti so družbo in kulturo videli zgolj kot seštevek individualnih namenov in strategij. Večina udeležencev v diskusiji se je uvrstila na eno ali drugo stran. romantiki pa so se. po drugi strani. iz prizadevanj ljudi. kako je ustanovil novo vedo in nov poklic. S poreklom. z druženji s književniki nemirnega in romantičnega modernističnega gibanja. Toda ne Bronislaw Malinowski. Individualisti so imeli izostren občutek za potrebo po preiskovanju trditev v posameznikovi izkušnji. z zanimanjem njegovega očeta za poljska narečja. po drugi strani. najostreje artikuliralo v habsburškem imperiju.

brezkontekstualni metodi zbiranja podatkov. počel je v glavnem isto kot prej. Bolj kot teoretična univerzalnost jih je navdihovala ljubezen. le daje navajal nove razloge za svoje početje. Kombinacija teh dveh elementov je porodila prepoznavne malinowskijevske funkcionalizme v antropologiji. brez upo254 . ki ne poznajo pisnih virov. neutemeljenih rekonstrukcij preteklosti) mu je omogočil. Machu in Avenariusu. Pri primitivnih družbah. ko tak temelj sam po sebi ni ustrezen. sta bili potreba po povezovanju idej z njihovim izkustvenim temeljem na eni strani in. Lepšega zgleda uporabe machovskega načela nadomestitve dedukcij o inobservabilijah s funkcionalnimi storitvami v okviru observabilij. so historično špekulacijo na podlagi lokalnih verovanj in navad.iTi so ohranili romantično hipostazo kulture. je bil tudi oseba. Bil je skrajno dovzeten za machovsko težnjo k nadomestitvi dedukcij o inobservabilijah s konstrukcijami na podlagi observabilij in temi. kar je pogosto res bila. si ne bi mogli zaželeti. Smisel kulture kot neodvisne realnosti so odtrgali od čaščenja zgodovine: nasprotno pa so zgodovino podvrgli strogi empiristični kritiki. Toda če je Malinowski z delom svojega porekla pripadal romantikom.\Nacionalistično in populistično prakso poglabljanja v kulturo iz ljubezni do te kulture so preobrnili v glavno metodološko orodje nove znanosti in ji priskrbeli pozitivistično utemeljite^i Vzhodnoevropski romantik se je preselil od prebivalcev Karpatov k Trobriandcem. a so jo na dokaj nov način upravičili z empiristično epistemologijo. daje frazerjevsko antropologijo preobrnil na obeh njenih osrednjih točkah . daje. potreba po sklicevanju na funkcionalne potrebe organizma kot pojasnilu tega prestopka na drugi strani. ki se ji je vdajal opazovalec.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA rali. ščitili in krepili nacionalno kulturo. To je koristilo njegovi znanstveni karieri: njegov holizem in na pozitivizmu sloneč antihistoricizem (nič spekulativnih. obsodili. spekulativna in nepreverljiva.v njeni srakasti. ki sta pri Machu še posebej pritegnili. katere disertacija je bila posvečena neopozitivizmu. Na njeno mesto je stopilo karseda značilno malinovvskijevsko obravnavanje verovanj v zvezi s preteklostjo kot ustanovno listino za sedanje prakse.

kjer se je vprašanje pojavilo. rodilo novega funkcionalističnega sloga. G. ne pa popolnemu odrekanju. Ustrezalo pa je tudi njegovim političnim nagnjenjem. in v njenem privzemu evolucionistične pojasnjevalne sheme. da bi moral biti prav Malinowski prvi. Masaryk namreč definiral svojo splošno držo. daje to storil. in daje Masaryk vse to storil na področju. da je prvi prehodil le del poti v blažitvi historicizma.. Ni bil edini Srednjeevropejec. kot izogibanje pretiranemu historicizmu v uveljavljanju nacionalnih zahtev in formuliranju politik. ki so ga obdajale. medtem ko ga je Malinowski tako rekoč sublimiral v socialno antropologijo. Razlika med Masarykom in Malinowskim je. ki ga imajo v lastni kulturi. kar bi ga sililo v to smer . v politiki in družbeni teoriji. Edward Westermarck. je bilo premeščeno in se je ponovno pojavilo kot metodološko načelo v nepristranskem raziskovanju preprostejših družb.ničesar v njegovem okolju ni. sinhrono funkcijo brezkompromisen in totalen. da se odtrga od lokalne etnične romantike.ANTROPOLOGIJA IN EVROPA števanja mesta. ki je povezal kult intenzivnega in poglabljajočega se terenskega dela z empiristično utemeljitvijo. medtem ko je bil Malinowski pri zamenjavi sklicevanja na pretekost s sklicevanjem na sedanjo..) Westermarcka je. tako kot pri Malinowskem. Njegov predhodnik in predstojnik na Londonski ekonomski šoli. in zlitje empirističnega filozofskega okolja s prakso terenskega dela v njegovem primeru ni. njegovemu kulturnemu nacionalizmu in političnemu internacionalizmu. privlačil britanski empirizem in bil je zelo predan praksi terenskega dela: toda ostal je srakast v metodologiji in evolucionističen v teoriji. (Ni povsem jasno. ki jo je imenoval »realizem«. zakaj je to storil Malinowski . V bistvu ni bilo nobene zgodovinske nujnosti. tako kot Malinowskega. ki je moralo zrasti iz njegovega opazovanja političnih praks. Nezaupanje do aktualnih političnih rab preteklosti.toda dejstvo je. 255 . je v mnogih pogledih ponazarjal isto mešanico kot Malinowski: kot finski Sved je imel več razlogov od Malinowskega. ki se je uprl pretirani nacionalistični rabi zgodovine: v sosednji slovanski kulturi je T.

rojene iz vzhodnoevropskega populističnega nacionalizma. da obstaja raziskovalec. premestitvi. Jasnost sloga in misli sta bili razglašeni za sumljivi. je pisec verjetno pozitivističen dominator. Argument za to je bil. da si bodo za spremembo postregli z nekaj etnografskimi dejstvi. Pokoro za grehe dominacije je namreč najbolje razkazovati z razgaljenjem lastne duše in za to dušo je bolje. ter filozofskih premis. Zakasneli vdor ali vrnitev marksizma v antropologijo v resnici ni pomenil. sama na sebi orodje ali oblika dominacije in da so bili njeni praktiki premalo pozorni glede tega. To poreklo je ostalo prevladujoče vse do danes: temeljni obris poklica in njegova paradigma se nista zares spremenila. Levi-Straussov structuralisme je prispeval nove razloge za ohranjanje stare sinhronistične govorice.. Naklonjen je bil tudi premestitvi pozornosti proč od družbene strukture h kulturi. ki so bili tako ali tako sami marksisti. da je bila lucidnost. in da se mora razgaliti. ki jih je prispeval radikalni empirizem. čigar kultura se vsiljuje v samih konceptih.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA i Tako se je rodil značilno britanski slog socialne antropologije: mešanica prakse terenskega raziskovanja.. Descartes je vodil h Kiplingu: ne Kipling. kijih uporablja. temelječe na vprašljivih vzporednicah z jezikoslovjem: kar deluje pri fonetiki. kako so svojemu gradivu vsiljevali svoje lastno videnje. preden si drzne predstaviti svoje ugotovitve. da so se Parižani. In nazadnje je v antropologijo prišlo še interpretativno oziroma hermenevtično popačenje. da se je antropologom marksizem zdel uporaben: prej je pomenil. ne deluje v družbi. ki so jo pri konstruiranju modelov tujih družb skušali doseči in ki sojo včasih dosegli malinovvskijevski antropologi. torej ne Descartes. da je zapletena in izmučena ter da se povnanja v ustrezno izmučeni prozi. odločili. Jasnosti se je bilo treba odreči in jo zamenjati zfzavedanjem dejstva. Obubožane množice Tretjega sveta bodo morda našle uteho 256 . Če so ugotovitve jasne. ki sta jo vsekakor spodbudila konec kolonializma ter erozija ali nedostopnost struktur. To zadnje je bilo z nenavadnim časovnim zamikom povezano z dekolonizacijo in spokoro za evropsko kolonialno krivdo.

ne vedno konsistentno uporabljeno. Osrednje dejstvo našega sveta je. s tem da pomen uporablja kot nezvedljivo poslednjo kategorijo. kaj dela. d a j e od časa prve generacije malinowskijevskih funkcionalistov svet postal mnogo kompleksnejši. da si glede vprašanja relativne pomembnosti konceptualnih in prisilnih omejitev že vnaprej ustvari sodbo v prid prvih.saj si jo pravkar označil.. Toda to pačenje spoznavne enakosti res ni nič drugega kot spakovanje.Qe preprosto idealizem v novi govorici: gre za podmeno. nadomesti vsak poskus. kar je (in s tem menda tudi to. kar pomeni). kot da ugotavlja. v dobrem ali slabem. To je res. zlasti v njegovih poznejših in skrajnih utelesitvah. tudi natanko zaradi dejstva. Takšen hermenevtični preobrat v antropologiji. Tej metodi je mogoče ugovarjati iz več razlogov.!Proti temu gibanju je mogoče. učinkovitejši način spoznanja. Ali pa to. da so vse oblike spoznanja enake. V imenu pokore za pretekle grehe dominacije in medkulturne neenakosti se pretvarja.ANTROPOLOGIJA IN EVROPA ob misli... da je zares pomembno to.. da so konceptualne in ne fizične ali ekonomske omejitve tiste. neki boljši. da je razlaga enega v jeziku drugega nedopustna. če ne bi bila zmožna prisile. in ne. Tako drugi ne more biti tako bolestno nedostopen . kot sredstvo lišpanja samega sebe in ne analize^ Obstaja pa še en in morda najpomembnejši ugovor zoper takšen pogled. kaj država pomeni. V drobnem tisku potem tudi preberemo. da je zunanja družbena realnost navsezadnje dostopna za raziskovanje in karakterizacijo . s tem ravno sprejmeš. da praktiki tega sloga upravičujejo zavitost lastnega pisanja z dejstvom. Neizbežno se je rodil iz maternice ene 257 . ki delajo družbe takšne. reči tudi. kakršne so. da bi o predmetu rekli kaj koherentnega.kar tudi trdijo. da njihovi nekdanji tirani in izkoriščevalci sedaj trpijo v agoniji nejasnosti sloga. ki ločuje raziskovalca od njegovega predmeta. da razumevanja vloge »pomena« v družbenem življenju ravno ne izboljša. da država navsezadnje ne bi mogla biti to. Tako na primer trdijo. ironično. v katerem predajanje ostri bolečini fzaradi nezmožnosti premostiti razpoko. toda če to izrečeš. da obstaja. in tako spodbuja določen slog.

kot kaže. Podobno nimamo pravice zanikati očitnih dejstev. v katerih ni nastal. zato začenjajo s premiso. ne lažemo in ne zavajamo samih sebe. čeprav morda ne iskreno in konsistentno sprejeta že samo zato. daje legitimno zanikati dejstva. k nauku. je v bistvu nesramno in žaljivo dejanje iz blagohotnosti. transcendira sleherno kulturo in pogosto spodkoplje priljubljena verovanja vsake kulture. ki ima. ki je tako oddaljena od dejanske realnosti našega položaja. tako močni. vrsto osupljivih značilnosti: raste kontinuirano.. To je osrednje dejstvo našega sveta. da ni povezan z nobeno posamezno družbo. izumljati absurdno filozofijo. pa čeprav bi bila medkulturna enakost nezdružljiva s tem dejstvom.. Tisti. ko se je enkratno spoznanje ločilo od kakršnih koli zahtev po transcendentnem viru ali avtoriteti in se je začelo sklice258 . če bi bil to nujni pogoj za to. temveč je dostopen vsemu človeštvu in je trenutno po naključju najbolj učinkovito uveljavljen v kulturah. ki bi ga v iskanju pretirane in nekoliko zakasnele pokore radi zanikali. Morda ima ta samoprizanesljivi subjektivizem globoke družbene korenine. motil. Sartre se je. zato da bi ugajali domorodcem Bongo-Bongo. ne pa teorije in teologije. ko je trdil. V imenu tistih. Toda preprosto dejstvo je. da ta oblika spoznanja obstaja in da se imenuje znanost. Človeštvo je šlo glede verovanj skozi vrsto stopenj. kije nimajo. Najprej je bilo obdobje. da tisti. celo v primeru. je odprta. kulturo ali tradicijo. Potem je prišel čas. postanejo nebogljeno šibki in podvrženi ponižujočemu »relativnemu pomanjkanju«. da je njihova misel komajda lahko kaj več kot samoprizanesljiva zabloda. hkrati pa obstaja neobičajna stopnja konsenza med njenimi praktiki. saj se vsaka stvar mora nekje začeti. na primer. ko je imelo obrede in legende. toda sedaj je povsem očitno. ko seje vsaj za nekatere kulture težišče religije premestilo k teoriji. Dejstev ne moremo spreminjati. ki jih spoštujemo. ker vodi k izjemno močni tehnologiji. ki ni plod prisile. Toda v bistvu ne gre za nič takšnega. Nazadnje je prišel čas. Nasprotno. konsenza. in je univerzalno.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA kulture. da Bongo-Bongom prihranimo obup ali ponižanje. če s tem francoskim delavskim predmestjem prihranimo brezup.

da je vsaka znanstvena metoda enako dobra. če pravilno razumem položaj. se bomo morali naučiti živeti z njim za dolgo časa. v katerem bodo prej ločeni segmenti Evrope ponovno stopili v interakcijo. v katerem se družbene ureditve legitimirajo v glavnem s sadovi takšne rasti in ne več s kakršno koli celotno vizijo stvari. bolj ali manj pričakuje podoben. Misleci razsvetljenstva. da bo do medsebojne oploditve zares prišlo? 66 Vse je sprejemljivo (Anything goes) je geslo relativistične oziroma »anarhistične« epistemologije. Nekateri so to neskladje opazili in ga imenovali konec ideologije. V zadnji rundi se je. da bo postideološki človek oseba treznega.66 »Postmodernistični« izbruh subjektivizma v humanistiki in družboslovju je lahko odsev tega precej splošnega razpoloženja. prev.! Razodetje ponuja eno vizijo. da bo zato. da postane forum. toda tudi ti stvari niso povsem pravilno dojeli. pragmatičnega zdravega razuma. toda v svojem zasebnem življenju je lahko nepremišljeno samopopustljiv in nekritičen.ANTROPOLOGIJA IN EVROPA vati izključno na ta svet ter se preverjati s postopki in oblikami raziskovanja. ta mešanica je v prvi vrsti porodila funkcionalistično šolo in potem vso tradicijo. Kateri bodo v tokratni rundi vzhodni in zahodni elementi. ki so predpostavljali. ker je razodetje ponudilo eno družbeno vizijo. katerih komande intuitivno obvlada. ki uči. so se motili. znanost pa ne ponuja druge. temveč nobene. To pa je potem rodilo svet trajne spoznavne in gospodarske rasti. tokrat pravilno. Na novo osnovano Evropsko združenje antropologov ima nalogo. Če je tako. tako rekoč kalifornizacije Zahoda. pomešala z zahodnoevropskim empirizmom kot metodo in iz biologije sposojenimi idejami. ki so nedvoumno tosvetni. svet.) 259 . Vajen je biti obkrožen s pripravami. Lansiral ga je Paul Feyerabend v knjigi Proti metodi (prevod te knjige pripravlja Studia humanitatis). zapisati in ohraniti jo kot integralno celoto. znanost ponudila drugo. vzhodnoevropska ljubezen do etnične kulture in želja. (Op. Morda v svojih profesionalnih in poslovnih ravnanjih res je. če predpostavimo. uporabniku prijazen univerzum in je lahko najbolj dovzeten za slogan vse je sprejemljivo. ki ji je sledila. Predvidevali so.

67 Ta spis je bil predstavljen kot otvoritveni govor na ustanovitvenem srečanju Evropskega združenja socialnih antropologov v Coimbri leta 1990. Iz teh različnih razlogov vsaj logično ne pričakujem. 260 . da bo intelektualno ponovno združenje Evrope naklonjeno sedanjemu razpoloženju popustljivega. da je vse sprejemljivo. Vse predobro vedo. mnogo bolj zemeljska in brutalna. ki vztraja. Toda logična pričakovanja niso vedno izpolnjena in 67 mojo napoved bodo dogodki morda ovrgli. da se je nauk o družbeni organizaciji. da jim je svobodo prineslo natančno to dejstvo. preden pride do nje: če bi jo kdo napovedal. hermenevtično-subjektivističnega pretiravanja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Nemogoče je napovedati kristalizacijo idej. Ne poskušajte dopovedati vzhodnemu Evropejcu. točka. kateremu so bili prisilno podvrženi. na koncu izkazal kot nedvomno in očitno slabši od svojega tekmeca. o družbenem in drugem spoznanju. Niti ni verjetno. preprosto zato. bi se že zgodila. da je. na kateri prisila pritisne na uporne osebke. da bodo željno sprejeli nauk o enakosti vseh verovanjskih sistemov. Torej ne gre za primer. čeprav se prikazuje kot konceptualna. ker je vse sprejemljivo. Možne pa so nekatere negativne opazke: vzhodni Evropejci si bodo po štiridesetih ali sedemdesetih letih nepretrgane diktature le težko zaželeli sprejeti obliko idealizma. saj vedo. da je prisila v bistvu konceptualna. da bo marksizem deloval enako dobro kot kar koli drugega. Bomo videli.

bolezni in demonizmu. oboževali so zdravje in sonce. Med seboj so se razlikovale tako. in protislovja v njihovih namerah so bila nepremagljiva. zdravi in bolehni. Nihče ni natančno vedel. Tedanji ljudje so oboževali nadčloveka in podčloveka. nihče ni mogel reči. prostranih obzorjih. golih rokoborcih. bili so verni in skeptični. ki so bile dotlej zadušene ali pa v javnem življenju niso igrale nobene vloge. o uporu sužnjev garanja. moškem in ženski v prvobitnem vrtu in o uničenju družbe. draguljih. Toda na vseh straneh so se ljudje dvignili. kar je tako pomembno. sanjali so o starih gradovih in senčnih avenijah. bili so naturalisti in nenaravni. občudovali so skromnost jetičnih deklet. Nenadoma so se vsepovsod na pravem mestu znašli pravi ljudje. hašišu. ljudje praktičnih poklicev so združili sile z intelektualci. ali bo to nova umetnost. Novi Človek. Tako so vsi iz tega naredili. o kovačnicah in valjarnah. jesenskih vrtovih.PRIHAJAJOČI FIN DE MILLÉNAIRE Iz preumirjenega duha zadnjih dveh desetletij devetnajstega stoletja se je nenadoma po vsej Evropi dvignila navdihnjena mrzlica. prozornih ribnikih. kaj je prihajalo. da bi se borili proti staremu načinu življenja. Razvile so se sposobnosti. toda tudi o prerijah. Kajpada so bila to protislovja in zelo različni 261 . nova morala ali morda predrugačenje družbe. kot je le mogoče. in. bili so navdušeni občudovalci junakov in navdušeni privrženci družbene vere v človeka na ulici. kar so hoteli.

Če je vse sprejemljivo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA bojni kriki. kot kaže. Ta iluzija. da je. Paziti se moramo nekaterih samooklicanih osvoboditeljev. kot želite: kritični standardi. toda v resnici seje vse to zmešalo v bleščeč smisel. je bila tako močna. objektivizem je bil v službi dominacije. brez dvoma. Popolni relativizem se konča s potrditvijo poceni dogmatizma. 6 8 Stara opazka pravi. zabava. toda vsi so zajemali isto sapo življenja. 1. in findesièclovski modernizem je storil prav to. Ker ne priRobert Musil. družboslovja. da so navdušeno planili v novo. Tokrat bi se stvar lahko zgodila obratno: prvič je bila. ki jih je treba spodkopati. kot v hiši. kije svoje utelešenje našla v magičnem datumu konca stoletja. ki so vas morda nekoč zadrževali. drugič kot farsa. Popolna permisivnost se konča v arbitrarnem dogmatizmu. da je nekatere pripravila do tega. kot da bi moral biti kvadratni krog narejen iz lesenega železa. iz katere se bodo tako ali tako izselili. Če bi bilo to obdobje analizirano. da so se preveč samozavestne gotovosti devetnajstega stoletja raztopile. Dobro je. filozofije povzroča toliko hrupa. str. 262 . To razpoloženje morda ni prevladujoče. Doslejšnji skepticizem ali strmoglavljenje očitnih resnic ima obraten ali bumeranški učinek: s spodkopavanjem kriterijev vsake racionalne kritike podeli carte blanche vsakršni arbitrarni intelektualni samoprizanesljivosti. a v nekaterih okoljih v okviru humanistike. da ste tako dogmatični. 59. fin de millénaire bo morda zavestno uničevalen. ne da bi katera koli stran čutila posebno razliko med dvema držama. bi dobili kakšen tak nesmisel. Dandanes pa.. cit. da se zgodovina ponavlja: prvič kot tragedija. da še vedno obstajajo gotovosti. zv. bo grajan kot pozitivist ali imperialist ali oboje: navsezadnje. Kaj bi vas torej lahko ustavilo? Tisti. doslej še neutrto stoletje. op. medtem ko so imeli drugi še zadnje zabave v starem. so odpravljeni.. Fin de siècle je bil osvobodilen. ni jasno. da bi prav lahko mislili. potem vam je dovoljeno tudi. ki vas želi v imenu dejstev ali logike omejiti.

Sklepanje je tako ali drugače egocentrično. da s prihajajočim letom 2000 ne pričakujejo. Izmislili so si teorijo. ki sodijo v to čarovniško kuhinjo. ki ponižujoče za poražence in žrtve odobrava to dominacijo in jo naredi za posledico. evolucije. V času svojega zmagoslavja je Zahod verjel v napredek. kaj hudiča pomenijo. da bi se pridruževal nepriznavanju vsakega reda. To se zdi nenavaden sklep. kot je postmodernizem. Grehi mišljenja na neki način veljajo za hujše od grehov dejanj. ki ga je tako zgovorno opisal Robert Musil. V prejšnjem obdobju vere je Zahod dominiral nad svetom: danes se mnogi med tistimi. Tako bo morda konec te odličnosti prinesel tudi oporekanje razumu. daje njihova premoč tudi zmaga razuma na zemlji. Velika veriga bivajočega je postavila zmagovalce nad poražence. To je bila njegova teodiceja. in še več. narave stvari. Smisel življenja je bilo mogoče najti v uspešnem prizade263 . želijo spokoriti za tisto. S približevanjem leta 1000 so Evropejci pričakovali konec sveta. Poskusiti želim identificirati elemente. novo upravičenje poti Boga ali sveta k človeku. Sumim. toda danes je stoletje kasneje in tokrat je konec tisočletja. ne le stoletja. Načela trenutne inačice zaključnega razpoloženja je prav tako težko pritisniti ob zid kot tista iz časa Roberta Musila: imamo imena. za tisto. ne morda naključne zmage. Vsekakor ne želim prispevati k razpustitvi sveta s tem. toda prav nič lahko ni ugotoviti. Kljub temu pa je v njem neke vrste bizarna logika: Evropejci so poslušali filozofe. Krivici dodajo žalitev in žalitev životari še potem. da se bo svet končal. ki gaje izdal sam proces zgodovine. da je stanje duha podobno razpoloženju. Ko je Zahod dominiral nad svetom. ki na njem živijo. toda tokrat se bo to zgodilo. ki pa ni nastopil. Nedvomno je eden od elementov tega razpoloženja ali podnebja hrepenenje po postimperialni spokori. Ni dvoma. kar so jih učili. kar je bilo storjeno.PRIHAJAJOČI FIN DE MILLÉNAIRE znavamo svetovne dominacije. se moramo odreči tudi zakonu neprotislovja. temveč predpisa. ki so jim povedali. ni bil zadovoljen zgolj s tem dosežkom samim. kot morda nekateri osvajalci iz preteklosti: ni bilo dovolj biti zmagovalec in se z dominacijo okoristiti. konsistence in objektivnosti. ko je krivica odšla v zgodovino.

nekako takole: predpostavimo. Resnice. Ta vrednostna in filozofska določenost pojma zaostalosti je bila precejšnja in sčasoma je bilo treba iznajti neologizem. temveč jih je preklela in obsodila tudi razsodba kozmičnega procesa. še posebej dokazljive resnice. ki to soglasno. toda manj kot tisti. vstop v skupnost. ker je zaostala. nekje obstaja cela skupnost. Izključujemo jo iz človeštva ali jo vsaj postavljamo na nižjo raven. absolutne resnice . To je bil stalni sramotni madež. ki je bila predpisana za vse človeštvo. napredovali dlje od vseh drugih. vedno štiri. ki so se dokazali z vzponom na višje kline na evolucijski lestvi. univerzalne. Kolektivnost. zanika.predpostavimo. Težijo k temu. v sleherni kulturi in v slehernem kontekstu. so dostopne vsem in vsakomur in ne definirajo nobene verske skupnosti. da nekdo nekje zanika ta del aritmetike? Predpostavimo. ki bi omogočil govoriti o njej. še posebej dramatične napake. kar izraz pomeni. Dominacija zmagovalcev je bila posledica dejstva. retardirana. da bomo končali v popolnem relativizmu? Zdi se. da bomo šli tako daleč v nasprotno smer. vsaj ob nekaterih priložnostih. Nasprotje napredku je bila zaostalost. daje dva plus dva vedno. združena v verovanju. In tu se začnejo težave: če vztrajamo in to čudaško prepričanje imenujemo zmotno. To je to. ki jo definira privrženost temu prepričanju. Toda zakaj bi se bilo treba obvezati. To se zdi dovolj neškodljivo in kajpada večina med nami običajno verjame prav to. je kultura. je kultura. skupnost. da gre sklepanje. da. da obstajajo objektivne. Sprejetje nesmisla je intelektualni rite de passage. ki je osnova tega. brez čustvenega naboja. pri264 . denimo. Popolnoma razumljivo je. grajamo celo kulturo. so kulturno specifične. Toda počakajte: predpostavimo. višjega statusa na verigi bivajočega.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA vanju navzgor. Dominacija je bila znak izbranosti. tako da žrtve niso bile zgolj poražene. Toda napake. Natančneje. da bi postale simboli skupnosti in lojalnosti. ki ga je svojim žrtvam vsilil industrijski kolonializem: bili so ljudje. To je kajpada izvir besede »nerazvitost«. da so na poti. še huje. združena v zmotnem verovanju. tako so upali. da si želimo proč od tako krivičnega razvrščanja.

Njihovo rangiranje notranjih kast. ! Tako se naš ekumenski relativist. tudi same grešijo v tem. Kulture. ima relativistična strategija pomen le v svetu razmeroma razpoznavnih. To se sliši dovolj prepričljivo in mnogi se s tem strinjajo. čemur se hoče izogniti. kar one prezirajo. dane enote. saj sestoji iz prekrivajočih se kulturnih enot. Kakšna je torej alternativa? Pripoznati. Nasprotno. celo če verjamete vanj.PRIHAJAJOČI FIN DE MILLÉNAIRE merna za kolonizacijo. tako praktično kot teoretično. temveč prej med nasprotniki v notranjem rimskem sporu.po drugi strani znajde pred tem.humani nihil alienum (»nič človeškega mi ni tuje«) . kijih odobrava (ali večina med njimi). sam zaobljubi preziranju tistega. da zagreši ravno tisto. na primer. kot kaže. željan spoštovati vse sisteme resnice in vrednot. tako da se s tem. Drugič. Torej: posledica spoštovanja drugih je relativizem. nadvse si želijo pridobiti tehnologijo.\ Poleg tega. Tako si. sploh ne želijo pomagati z njim. da so na razpolago jasne. je bilo lahko zelo daleč od izkazovanja enakega spoštovanja vsej raznoličnosti. Ne izbirate med rimskimi obredi ali obredi kakšnega drugega mesta. pod katerim koli imenom. V Rimu se lahko vedete kot Rimljani. pa naj je to sprejemljivo ali ne. ki prinese gospodarsko in vojaško moč. V sodobnih 265 . uporabniki tega relativizma velikokrat. v imenu domnevno univerzalnih norm (ki so v resnici orodja dominacije in izkoriščanja). kje so meje Rima. Tega ne moremo več dopuščati. če bolj ali manj veste. da so vse kulture enako veljavne. ki se hitro spreminjajo in se pogosto cepijo ali zlivajo. verjetno večinoma. Žal pa je v tem stališču mnogo problematičnega. Njihovemu videnju zunanjih barbarov je prav lahko manjkalo univerzalno spoštovanje do vseh kulturnih produktov človeškega duha. Toda naš svet v resnici ni niti približno tak. da imajo svoje lastne norme veljavnosti in da jih je napačno presojati in obsojati od zunaj. če začnemo s tem. da ne bi preziral nič človeškega . ločenih kulturnih otokov. v želji. Relativistični recept vam ne pomaga izbrati. da jih odobrava. znotraj ali zunaj svojih meja. saj izdaja priporočila le ob podmeni. so bile te druge kulture navznoter zelo pogosto daleč od relativističnih ali medkulturno egalitarnih.

Tako liberalni racionalni individualizem zanje ni zgolj neko človeško stanje. imeli svojo moralo in politične intuicije tako človeško kakor univerzalno za samoumevne in so to tudi izzivalno povedali v dokumentu. tudi če ne bi imel drugih hib. kakšne vrste družbo je predstavljal. To je seveda iluzija. Zaradi zelo zanimivega in pomembnega razloga sta določen individualizem in racionalna drža. Ne glede na iskanje spokore obstaja nekaj. Lahko ga občutimo kot veliko osvoboditev. ki ima za samoumevno. temveč človeško stanje kot takšno. Individualist. ki ga navajajo in ponatiskujejo morda pogosteje kot katero koli posvetno besedilo v človeški zgodovini. izbere lastne cilje in prepričanja in obravnava vlado kot javno korist. ki pa ima določene posledice: evropske liberalne družbe imajo razmeroma živ spomin na ancien régime. katerega zanikanje 266 . Splošno znano je. da lahko svobodno išče srečo. Ko na bolj ali manj visoki stopnji izobraževanja to spoznamo. ki so ZDA razglasili za neodvisne. Odkritje velike raznoličnosti človeških pogledov pride kot omamno presenečenje. Z drugimi besedami. ni človek kot tak. ki so ga presegle. pač pa nenavadna vrsta človeka. in torej na zgodovinsko relativnost novih vrednot. Amerika se je rodila moderna: liberalizem ni bil njen odpadnik. kar lahko imenujemo ameriška slabost. da so tisti. je to odkritje pogosto najprej osupljivo in nato omamljujoče. ni pa jim bilo čisto jasno. Pustimo njegove hibe in si raje oglejmo korenine njegove popularnosti. kjer je staroselsko prebivalstvo majhno ali ga sploh ni) ima posebno močno in distinktivno težnjo po absolutiziranju samega sebe. začela v severnoameriških kolonijah dominirati že tedaj. Američani ne. temveč njena ortodoksija. ko so bile te zgolj zveze svobodnih farmarjev. Lahko so premagali Georgea III. pa čeprav predniki sedanjih Američanov niso bežali pred Stewarti ali Hannoveržani. Tako je relativizem. ki običajno prevladata le v uspešnem industrializmu.. neuporaben. Amerika (morda skupaj z drugimi družbami evropskih naseljencev.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA sporih pa takih enot sploh ni na razpolago. Mnogo teoretikov je opazilo ta temeljni paradoks. toda tudi kot moralni uvid. temveč pred Romanovi in Habsburžani.

Te nam povedo. ljudje okoli njega so ga imeli za Newtona sociologije. kako delamo naš svet. a so potrebovale poklicno razodetje. da racionalizem. Kaj storiti? Ker niso bile zmožne ponuditi nobenih natančnih in mogočnih posplošitev. Talcott Parsons je. Tako tu najdemo mnogo željnih odjemalcev. da sedi. ničesar skritega. ko se zlije z željo po spokori zaradi dominacije in podmene o večvrednosti. potrošnikov lagodnega relativizma. Denimo. ki sede. so se številne družboslovne znanosti umaknile in začele kazati. Zdi se. »Družbena konstrukcija realnosti« je postala ključna fraza. ki bi upravičilo njihovo stroko. Razbili so prozni slog družboslovja. kar bi rabilo razlago. Obstaja pa še en družbeni vir: neuspeh družboslovja. Naravoslovje je tehnično in njegov jezik nerazumljiv nepoučenim.PRIHAJAJOČI FIN DE MILLÉNAIRE pomeni prezir do drugih in zato zasluži strogo grajo. Leta 1945. da pri tem ni nobenega problema. postane moralno zavezujoče razodetje in zanikanje tega izpade kot politično nekorektno. ničesar. ve. je obstajalo upanje. Poseduje koncept sedenja. Človek. medtem ko smo prej naivno mislili. Toda s tem tudi postanejo vsi takšni družbeno ustvarjeni svetovi enakovredni. je bil nerazumljiv žargon. ki pa ni imel nobenih drugih odlik. da obstaja brez nas. S tem ko vzpostavlja njihov posebni prispevek k človeški vednosti. a niso naredili spoznavnega preboja. kako družbe (baje) konstruirajo svoje lastne svetove. je zgled sedenja. nobene skrivnosti. da nekomu rečete. ki ga deli z drugimi člani svoje 267 . da bi razumel svet. kako to deluje. toda vse. ki je šel skozi muke industrializacije. kar so ti ljudje zares dosegli. priredil webrovstvo. Pričakovana nevvtonska načela se niso nikdar pojavila. upravičuje mnoge družboslovne znanosti. Kako se motite. ko je Amerika podedovala vodstvo sveta in belčevo breme (sedaj v obliki pomoči nerazvitim). da bo v teh prizadevanjih priskočilo na pomoč sociološko razumevanje. Družboslovnim znanostim omogoča trditi. naj sede. Naivno bi utegnili predpostavljati. da nam imajo povedati nekaj pomembnega. Moj najljubši zgled. same sebe pa za kraljevo društvo. česar sicer ne bi izvedeli. Takšno mora biti tudi družboslovje.

v katerih navzočnosti ne smete sesti prvi . ne priskrbi mu le proizvoda. Brez tega univerzuma bi vaše dejanje ne bilo. in odraslimi. Med slednjimi je razgaljenje zadnjice zgovorno znamenje bodisi privilegirane intimnosti bodisi članstva v nudističnem klubu. niso povezave nič manj potentne. 268 . ki uporabljajo preproge. kot je to zgoraj. napetostmi in konflikti. vendar jih tudi prežema in definira. ki niso polno moralne osebe. moralnimi in sorodstvenimi mejami celotne kulture. torej nevarne. Toda ta slog ne prinese njegovemu avtorju le ugleda. ki to so. Obstaja tudi povezava s stoli. brezpomensko fizično stanje in ne del življenja: toda vaše dejanje. ki jo sestavljajo. ki uporabljajo stole in tistimi. Pojem stola je povezan z družbenim rangom . Prozna dela. Ta dvosmerna interakcija se imenuje »strukturacija« in ta beseda naj bi pojasnila. ki sprošča del napetosti. ki podeljujejo avtoriteto . umazane in spolno stimulativne. ipso facto uporabite koncept. je meja med otroki. s tem ko reafirmira koncept. saj ima tudi drugo vlogo. prestoli. ki lahko razgalijo svoje zadnjice. politična hierarhija in avtoriteta. le inertno fizično stanje. Brez koncepta ne bi bilo dejanja. Kar se tiče zadnjice. Tako vsakič.in s kulturno mejo med družbami. religiozna. Meja med tistimi. ki je ves njegov. ko sedete. in tistimi.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA kulture in ki tako rekoč usmerja in navdihuje njegovo izvedbo. Njihova absurdnost je varnostni ventil.stolicami. čeprav moj poskus morda ne ustreza najvišjim merilom žanra in zanj ne pričakujem posebnega aplavza. Kaj pomeni sedenje? To. avtoriteto ex cathedra. neotesane.so ljudje. niso netipična za precejšen del sedanje družbene teorije. Implicitno je navzoča vsa znanstvena. da položimo neko zadnjico v čvrst stik s stolom . kar je. katerega koncepti so povezani med seboj v živi totaliteti. njegovimi vrednotami. ki jo poraja njihova močna čustvena zaželenost. Sestavljena je iz individualnih dejanj. bilo bi le mrtvo.tako imamo takoj in neizbežno še dva nova koncepta. vzdržuje ta univerzum. ki vas potem poveže s celotnim kulturno-moralnim univerzumom. kako družba je in kako družba ni zgolj vsota posameznikov. Zadnjice so komične. ki jih ne smejo. Torej so tesno povezane z estetskimi.

je zelo izrazito del te fin de millénaire konceptualne permisivnosti in antinomizma. da bi prevzela izpraznjeno mesto. Ta argument je mogoče uporabiti tako. ki pojasni. da je vse. Ko je zgodovina ovrgla večji del marksističnega nauka in se je pravilna zavest asimptotično skrčila na ničlo. neuspeh Nemcev iz časa Marxove mladosti. da so vsi ti svetovi družbeno skonstruirani. neuniverzalna skupnost. ki se je izognil relativizmu. na primer. se je ustrezno razširila teorija napačne zavesti. zgodovinsko specifičen sistem idej. Argument. Tako je ta teorija postala bahaška specialnost poslednjega marksizma prav v tem. ker so iskali tolažbo za svojo tedanjo šibkost v filozofski fantaziji. hvalisave osvoboditve od prejšnjih empiričnih in logičnih prisilnih jopičev. ki jo ta prepričanja dajejo zadevnemu kolektivu. Nekoč. Pozni marksizem je tudi sam pomembno prispeval k takšnemu razpoloženju. To pomeni. ipso facto resnično (z besedami enega od sodobnih gurujev). Podobno je mogoče avtomatično jamčiti za všečna prepričanja. kot je ta. Nič ni takó. s pomočjo formulacij. tako rekoč s pravilno zavestjo in je imel svojo teorijo napačne zavesti le za relativno nepomemben privesek. pred davnimi časi. kar pomaga osvoboditi delavski razred. katerega nosilec je posebna. da so se njegovi praktiki predajali natanko tistemu. da veljavnost izhaja iz favoriziranih interesov. To je »dekonstrukcija«. naredi iz njih opcijo. ki smo ji naklonjeni. Ta lahkotnost. Tako lahko z enim zamahom opravimo s katero koli sovražno karakterizacijo skupine. ki smo ji naklonjeni.PRIHAJAJOČI FIN DE MILLÉNAIRE Dejstvo. celotne kulture). brez dolgotrajnega in vztrajnega preiskovanja njene empirične utemeljenosti. da bi videli resnico. kar sta Marx in Engels smešila v Nemški ideologiji: uteho za svojo politično 269 . so kajpada anticipirale nekatere inačice marksizma. je bil marksizem obdarjen z mnogimi pozitivnimi pogledi. temveč'postane tàko (z mišljenjem kolektiva. da zbriše veljavnost katerega koli dejstva ali trditve: kajpada pa ga je mogoče uporabiti tudi za postavitev in potrditev katere koli trditve. da imajo le omejeno in ne absolutno veljavnost. poljubnost tako legitimacije kot delegitimacije. saj izpeljemo njihovo avtoriteto iz podpore. implicitnem v nekaterih njegovih naukih.

Enako.). če zanemarimo rahla odstopanja v zapisu. Utemeljil jo je mož. v freudovstvu je to korolarij domnevne vloge nezavednega. Se eno gibanje je bilo pred nekaj desetletji zelo modno. zato je za njenega tekmeca postalo legitimno. vendar so hkrati delo konkretnih ljudi. Dejstvo. prev. ali pa je bila žrtev planirane zastarelosti. ki jo naredi zainteresirana stran. Tovrstna zvijača pade v oči tudi v psihoanalizi. V obeh primerih se na koncu prikradejo noter sklicevanja na pristno resnico (brez njih pravzaprav res ne morete). Tako se na gradivo ali na pravilnost postopka ni bilo več mogoče sklicevati. da naredi druge poteze.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA nemoč so iskali v bahavem paradiranju po filozofskih gradovih v oblakih. ali etnometodologijo še vedno prakticirajo. ne šteje. ki je imela svoj lastni prepoznavni slog doseganja antinomične permisivnosti. ker sta postala le poteza v igri. 270 . 6 9 Osrednji trik etnometodologije je bilo opiranje na naslednji dualizem: naše izjave se sklicujejo na resnico. Ne vem. Praktiki tega sloga so se osredotočili na drugi vidik in so mu dovolili posekati druge ozire. vendar le po mili volji in pod nadzorom praktika tega sloga. kjer so pri interpretaciji pomena trditev motivi pomembnejši od dokaznega gradiva. čeprav v neprimerno večjem obsegu. namreč etnometodologija. običajno z nameni v glavah in določenih družbenih kontekstih. ki je lastna življenju teh modnih muh: vseeno pa je prispevala svoje k tej naši klimi. ki jo naredi nasprotnik in gaje kot takšno mogoče pojasniti in odpraviti: ta označitev je obravnavana kot veljavna delegitimizacija pa tudi kot dovoljenje za neupoštevanje vseh običajnih proceduralnih pravil. kar je do neke mere prikladn o . Wittgensteinov nauk o bistveno družbeni naravi vseh konceptov in o tako rekoč poslednji Gre za ameriškega sociologa Harolda Garfinkla (op. da kritično vprašanje išče protislovje ali napako v tvojem stališču. velja tudi za Wittgensteina in fenomenologijo. ki je svoj priimek. Kritično vprašanje je poteza. delil s pop pevcem in verigo poceni restavracij. medtem ko v etnometodologiji izhaja iz družbene vloge diskurza.

Wittgenstein je v današnji filozofiji vieux jeu: preveč ljudi pozna njegove otvoritvene poteze. da se pri relativizmu nimamo ničesar bati. subjektivnosti. Neki zelo vplivni ameriški antropolog bi nas rad prepričal. Fenomenologija tudi poudarja Lebenswelt. intelektualni permisivnosti. izbirnih in osvobojenih slehernih dejstvenih ali logičnih omejitev. tisti. On sam. je težko reči: karnevali so zabavni. kot kaže. ki se brez potrebe bojijo nečesa povsem neškodljivega ki se bojijo. Ali lahko storimo več kot to? Kar prežema današnje razpoloženje. in dokazuje njegovo avtentičnost. pa je 271 . Obravnavanje vseh spoznavnih trditev kot mask in kostumov na nenehni zabavi. antinomizmu in posledični nejasnosti. kot so literarni študiji. se ne izteče. ki je opisoval zadnji/j« de siècle. pri katerih so pravila razveljavljena in predmet prezira. ki pravila moralno in politično upoštevajo. ki so tako ljube obravnavanemu razpoloženju: vsaka kultura naredi svoj svet in nobenega drugega sveta ne more biti. V obeh primerih obstaja težnja po povezovanju politične korektnosti z »doživljenim« ali skupnim svetom in po grajanju uporabe kritične vednosti kot »scientizma«. se je zadovoljil s tem. doživljeni svet. Kršilci teh starih pravil so agresivno pravičniški in željni stigmatiziranja tistih. z nekoliko samozavestno brezskrbnostjo in poudarjenim fantovskim šarmom. ki se jih držijo. z njegovo raznovrstnostjo družbenih in intelektualnih izvirov (ki jih gotovo nisem vseh izčrpal). kjer so še novost.PRIHAJAJOČI FIN DE MILLÉNAIRE avtoriteti govornih skupnosti (»oblik življenja«) ima prav te antinomične implikacije. Doživljeni svet ima podobno vlogo kot »oblike življenja« pri Wittgensteinu. tako da seznanjenost z njimi ne prinaša posebnega prestiža . je vztrajanje pri relativizmu.še vedno pa se uporabljajo na področjih. Ali to povzroča veliko škode. d a j e naštel protislovja in jih postavil v kontrast s predhodno samozadovoljno umirjenostjo. Priče smo konceptualnim saturnalijam. lastne sence. in graja »antirelativiste« kot ljudi. označimo na splošno? Robert Musil. vse domnevno v imenu medkulturne enakopravnosti. toda neskončni karnevali lahko postanejo dolgočasni. pa so izpostavljeni posmehu. Ali lahko celotno to razpoloženje.

je preprosto neodgovorno pačenje. da znanstvena revolucija sedemnajstega stoletja in njena poznejša uporaba na kasnejši stopnji industrijske revolucije ni preobrazila sveta. koliko smo nadzorovani. da ne zmoremo več jamčiti za naše vrednote . povzročila. Ne morete razumeti človeškega položaja. ki nam je omogočila razumevanje narave in nadzor nad njo. Hkrati pa je velika sprememba. če ne začnemo z neovrgljivim dejstvom. ki je nastopila z uspelo znanstveno revolucijo. daje pravo spoznanje narave možno in da se je pojavilo. Enako velja tudi za »družbeno konstrukcijo realnosti«. Naključni začetniki znanstvene revolucije nimajo monopola nad to revolucijo in niso nujno njeni najboljši izvajalci. temveč da gre zgolj za spremembo iz ene kulture v drugo. kije bila groteskno pretirana: dopolniti jo je treba z naravno konstrukcijo družbe. Priznanje neenakosti spoznavnih trditev nikakor ne pomeni neenakopravnega obravnavanja ljudi . Naša nova moč nadzora je s seboj prinesla tudi občutek za to. Ni res. Pretvarjati se. Spoznavni relativizem je nesmiseln. ki nas je odrešila pomanjkanja.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA povsem domač s tem strašilom in nima nobenih težav z njegovo udomačitvijo. Preprosto ni mogoče razumeti našega skupnega družbenega položaja. v katerih delujejo človeške družbe.'Moralna legitimacija zahteva tako rekoč trdno bazo podatkov za naš svet in njeno togo povezavo z moralnim presojanjem. če ne razumete. o čem je govor. Ne bo ugriznilo.ravno nasprotno. da se ga bojite. 272 . Takšna dobrodušna nonšalanca je mogoča samo. če ne boste pokazali. do kod lahko družbe konstruirajo svoje svetove. Obstajajo meje. pri čemer je popolnoma spremenilo okoliščine. Obe vrsti togosti je uničila prav tista oblika vednosti. da je kateri koli stari svet možen. če ne upoštevate ali če zanikate njegovo popolno trasformacijo. in v razponu možnih svetov niso vsi svetovi spoznavno enakovredni. moralni relativizem je tragičen. in te meje je treba raziskati. Neovrgljivo znanje ne upošteva in ne poraja meja.česar so se široki segmenti človeštva navadili v dobi vere in doktrinarne religije. Resnica je precej drugačna.

Naš položaj nam veleva . Pretvarjati se. trditi. da problema sploh ni in da gaje nadomestil permanentni karneval.izračunati družbene opcije našega premožnega in odčaranega stanja. Fin de millénaire naj ima svoje ognjemete. je nesmisel. Pri tem nimamo izbire. 273 .PRIHAJAJOČI FIN DE MILLÉNAIRE Tako je naša moralna kriza tudi posledica naše osvoboditve od siromaštva in tiranije. da je drugače. vendar pa naj nam ne ukrade občutka za realnost.

»On nationalism*. Sodobni liberalizem: zbornik. nemara celo prav zadnje predavanje. v: R. v: B. Ljubljana. je imel Ernest Gellner na mednarodni poletni etnološki šoli v Piranu enega svojih zadnjih. govoril je o nacionalizmu. št. 25. 1991. 41.1 Gellner v našem prostoru tudi sicer ni neznan. denimo o sovjetskih družboslovcih. temo. id.. v Razgledih pa je izšel tudi prevod razgovora z njim. Mediterranean 1995. Pogovor s češkim filozofom Ernestom Gellnerjem«. Zdi pa se. str. Naši Razgledi. »Nacionalizem«. 2 Ljubljana. čeprav zelo značilen del njegovega bogatega opusa.GELLNERJEV SPREHOD MED VEDAMI Spremna beseda Septembra 1995. september 1992. »Obeti prihodnosti«. Brumen. 275 . o pozabljenih junakih češke zgo1 E. 629-630. 3-4. ethnological summer school. Ljubljana. saj se ukvarjajo z nacionalizmom. »Nacionalizem in politika v Vzhodni Evropi«. id. da je Gellner najboljši prav v svojih manj znanih in manj slovitih besedilih. Glej tudi: »Zmaga puritancev.).. Teorija in praksa.). 191-198. Z. Študije o etnonacionalizmu. kije danes v intelektualnem svetu srednje in vzhodne Evrope izjemno aktualna. Rizman (ur. saj so od leta 1990 v slovenščini izšli trije prevodi njegovih krajših besedil.2 Vendar so ta besedila omejen. Gellner. Šmitek (ur. Gellner. Transkripcija tega predavanja (v angleščini) je izšla v zborniku te šole leto kasneje. 1992. Rizman (ur. MESS. E.). str. letnik 30. v: R. 1993. slaba dva meseca pred smrtjo.

kolikor vemo. načrtoval pa je.). Amsterdam. o teoriji sorodstva. Jarvie. da se na naslovnici te knjige pojavlja podoba Balkana in Italije. C. kije bila dvojezično in dvonarodno mesto. enim. v: J.4 Ernest Gellner se je rodil češkim staršem židovskega rodu v Parizu leta 1925: njegov oče je izhajal iz revne sudetske podeželske družine. Pred začetkom druge svetovne vojne se je družina preselila v Anglijo. Z vsemi napetostmi med narodoma. A. ki si je gradil nacionalno državo. vsaj še dve: eno o naravi češke identitete v preteklosti in sedanjosti. Po vojni je pol leta ostal v Pragi. češko in nemško. Rodopi. Hali in I. Boril se je zlasti v severni Evropi in kot pripadnik češke brigade sodeloval tudi v zmagoslavnih paradah v Plznu in Pragi maja 1945. A. in sicer o nacionalizmu (Nationalism. 276 . širina in bolj ali manj prikrita nestrpnost večkulturnega okolja (izobraževal se je namreč v praški angleški šoli. 1996. »The life and times of Ernest Gellner«. Glede na dogodke v zadnjih desetih letih bi si takšno naslovnico verjetno želel tudi sam Gellner. kjer tudi nasilni konflikti niso bili redki) so prav gotovo vplivali na raznoterost njegovega zanimanja. The Social Philosophy of Ernest Gellner. katerih izida ni več dočakal. Pred smrtjo mu je uspelo dokončati še besedili dveh knjig. Cambridge. Atlanta. kije izgubil svoj imperij. Otroštvo je preživel v Pragi. mati pa je bila pripadnica židovskega srednjega sloja in je kasneje postala sionistka.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA dovine. C. 1998). njegovih vzrokov in posledic. 1998P in o možnostih oblikovanja srednjeevropske misli na podlagi nasprotja med Malinowskim in Wittgensteinom (Language and Solitude: Wittgenstein. nato pa se je zaradi prevlade sovjetskega vpliva na Češkem vrnil v Oxford. dokler se ni pri osemnajstih letih pridružil brigadi čeških prostovoljcev v angleški vojski. Hall in I. filozofije in ekonomije. Po 3 Najbrž ni naključje. kjer je Ernest nadaljeval šolanje. Jarvie (ur. in drugim. Odprtost. 4 Cf: J. kjer je leta 1949 diplomiral iz političnih znanosti. New York. posebej za vprašanja nacionalizma. ki so v njegovem delu ostala nekako marginalna. Malinowski and the Habsburg Dilemma. drugo pa o pogojih uspešnega izhoda iz socialističnega sistema.

pa se je kot eden od ustanoviteljev Srednjeevropske Univerze vrnil v Prago. kot se rado zgodi. Med filozofijo in antropologijo Kot filozof je Ernest Gellner svoje prve filozofske navdihe iskal pri Arthurju Schopenhauerju. Gellner.SPREMNA BESEDA študiju je odšel na znamenito London School of Economics (LSE). Julian Pitt-Rivers in Raymond Firth (ki je bil tudi njegov somentor pri doktoratu) in fdozofi. Leta 1984 je na katedri za socialno antropologijo v Cambridgeu nasledil Jacka Goodyjq. Logika znanstvenega odkritja. Goody. ki temelji na njegovem terenskem delu med maroškimi Berberi v Visokem Atlasu. Med letoma 1993 in 1995 je bil direktor Centra za študij nacionalizma v Varšavi. Popper.1 Se v času študija se je pustil očarati britanskemu empirizmu in. drugi pa predstavnik vase zagledane »zaprte družbe. str.5 sedem let kasneje. vendar se je njegovo znanstveno zanimanje vse bolj nagibalo k socialni antropologiji in leta 1969 je objavil monografijo Saints of Atlas. Med pisnim in ustnim. po razpadu vzhodnoevropskega komunističnega bloka. Lucy Mair. preplavljene z intimno čustvenimi razmerji. 1998. omejene na idiosinkratsko kulturo«. Studia humanitatis. Ljubljana. zlasti ga je navdušilo delo eksistencialističnega fenomenologa Jana Patočke.6 Popperja je spoznal že kot študent. 1993. na oddelek za sociologijo. pozneje pet ga je v svojih delih pogosto postavljal nasproti Wittgensteinu: prvi je bil predstavnik filozofije »odprte družbe«. K. 1999. Studia humanitatis. a ga je kaj kmalu potegnilo v eksistencializem. Ljubljana. Studia humanitatis. 23. Toda njegova filozofska temelja sta nedvomno Kant in Popper. na kateri so med drugim poučevali antropologi Isaac Schapera. Antropologija in politika. 277 . kot sta bila Karl Popper in Imre Lakatos. Njegova prva knjiga. Ljubljana. je v tem postal bolj britanski od Britancev samih. kije del praške srednjeevropske univerze. Leta 1962 je postal profesor filozofije na LSE. Tedaj je bila to ena intelektualno najbolj vznemirljivih evropskih visokih šol. E. filozofsko delo Besede in 5 6 7 J.

Zaradi tega se znanost tudi dosledno loči od vseh drugih. da je mogoče empirične podatke. Gellner. 10 science and technology«. miselnih slogov. da je znanost edino legitimno stališče do sveta v modernem času.). Njegova teza je bila. 11 278 . ta pa je po Gellnerjevem mnenju tudi temelj modernosti.9 Gellnerjevo filozofijo znanosti bistveno označuje uporaba spoznavnih orodij. če zaradi drugega ne. Jarvie. Schroeder. kot so religije. skratka empirično stvarnost. Studia humanitatis. Ljubljana. da naj veljajo pravila naravoslovnih znanosti tudi za preučevanje družbe. kot pravi Gellner.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA reči. Golancz. 9 Cf: I. »Gellner's positivism«. A. Znanstvena teorija kulture. pri čemer so tudi same vezi lahko predmet raziskovanja. ki filozofijo hranijo in perpetuirajo. da je tudi filozofijo mogoče in treba raziskovati s sociološkimi metodami. kar velja še zlasti za tiste družbene institucije. »From the big divide to the rubber'cage: Gellner's conception of B. Hkrati je Gellner filozof znanosti.li avtorja velike antropološke revolucije oziroma celo začetnika moderne socialne 8 E. ki so med seboj enakovredni. Transitions Cf. ki naj omehča trdi empjrizejn: ta predvideva. razcepiti na nekakšne osnovne delce. cit.: R. Hall in I. mitologije ipd. V Gellnerjevem jeziku to pravzprav pomeni. op. C. ker je prav znanost spočela modernost. oboje je bolj postopek kot koncept. v: Hall in Jarvie (ur. Cambridge. potreben pa je tudi ščepec idealizma. ki je znanstveno metodo razdelil na empirizem in mehanicizem. ki pojasnjujejo medsebojno povezanost delcev. Za Gellnerjev koncept znanosti je realizem nujna predpostavka. to modernity. C. Malinowski. 8 z metodološko dovršenim kombiniranjem filozofskih analitičnih orodij in uporabo sociologije vednosti potrjuje to pripadnost in zavrača oxfordsko šolo analitične filozofije. London in Boston. The Social Philosophy. 1992. Mehanicizem pa gradi modele. saj priznava zunanji svet in njegovo naravo. 1995. pa vsaj zato. Words and Things. A Critical Account of Linguistic Philosophy and a Study in Ideology. kijih nudi moderna znanost. Jarvie (ur. v: J. Empirizem mu pomeni. 1959.). ki jih uporabljamo za potrditev ali ovrženje teze.10 Za svojega antropološkega vzornika si je brez oklevanja in prikrivanja izbral Bronislawa Malinowskega.

da je Malinovvski v mnogočem še ostajal zavezan evolucionizmu. medtem ko je šele Malinow$ki vpeljal metodo opazovanja z udeležho. Prvi je Gellnerjeva naklonjenost empirizmu. katerega antropološko utelešenje je bržkone videl v Malinowskem in njegovem terenskem delu. Drugi in za Gellnerja še pomembnejši dosežek njegovega vzornika pa je bil. za kar se je proglasil kar on sam. nekritično sprejema in hvali. Zato se morda zdi nenavadno. da je le z neposrednim delom znotraj preučevane kulture mogoče razkriti družbeno strukturo posamezne družbe. Vzroka za to sta nemara vsaj dva.SPREMNA BESEDA antropologije. dopolnjena izdaja). saj je trdil. ki je postala tudi neke vrste iniciacija v antropološko pleme. Kuper. Routledge. funkcionalizem mu je pomenil predvsem zelo pomembno dopolnilo k že obstoječim teorijam. London. saj je vpeljal in uveljavil intenzivno terensko delo med eksotičnimi ljudstvi kot temelj socialnoantropološkega preučevanja. Gellnerjeva usmerjenost v empirizem se kaže tudi v njegovem izrazitem odporu do^ postmodernizma. ni pisal teoretskih besedil. pa je bilo vendarle omejeno na pregledna potovanja.^ Malinowski velja za šibkega teoretika in razen precej naivne teorije kulture. 1983 (druga. Kljub temu pa nemara velja opozoriti. Čeprav terensko delo v antropologiji tudi pred Malinowskim in njegovim znamenitim neprostovoljnim izgnanstvom na Trobriandske otoke ni bilo neznano. izpeljane iz biologije. vsaj tak je vtis. Anthropology and Anthropologists. ki naj bi zamenjala dotlej prevladujoči evolucionizem in difuzionizem. Malinowski je zanesljivo pomemben začetnik novega metodološkega pristopa v antropologiji. da je v antropologijo vpeljal funkcionalizem kot metodo in smer. 279 . interpretativizma in hermenevtike v antropologiji in družbenih 12 Cf.: A. Malinowski je funkcionalizem izpeljal iz terenskega dela. S tem je Malinovvskemu uspelo preobrniti razmerje med teorijo in etnografijo v antropologiji v korist slednje in s tem tako rekoč na teren pripeljati teorijo. da se Gellner kot izjemen teoretik tako pogosto naslanja na Malinowskega in njegovo delo ter da ga. The Modern British School.

ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA znanostih sploh. ki determinirajo družbene dogodke. Gellner je sicer ves čas čutil. pogojno rečeno. Gellner češki Zid. oba sta prišla. Pri Malinowskem je zlasti cenil. Oxford. v kateri se je pojav zgodil ali se dogaja ter njegove interakcije z družbenim in naravnim okoljem. Oxford. po osnovni izobrazbi). The Dictionary of Anthropology. socialnega teoretika. tako kot njegov vzornik Malinowski. str. The Concept of Kinship and Other Essays on Anthropological Method and Explanation.ki v antropološkem teoretskem okolju nikoli ni prenehal biti sporen — je dokazoval solidarnost s svojim učiteljem oziroma je v njem našel oporno točko. torej vključno z zgodovinsko perspektivo. Upoštevati je treba vse vidike družbe ali skupnosti.). še »The Concept of Kinship« in «Nature and Society in Social Anthropology* v isti knjigi. obreda. 1997. s katere je lahko posegal na antropološko področje. Med jezikovnimi in sorodstvenimi koncepti Slavnega filozofa se je še posebej vneto lotil v članku »Ideal Language and Kinship Structure«M Članek se prvotno sicer ni 13 Gellnerja navsezadnje celo v antropološki enciklopediji (T. V britanski socialni antropologiji sta oba uspela in postala. Oba sta v britanski socialni antropologiji tujca. Barfield (ur. 14 Ponatisnjeno v: E. Po Malinowskem namreč nekega družbenega dogodka ali fenomena. Gellner. 216-217) John Davis označi najprej za filozofa (kar je bil. da je obrnil hrbet zgolj zgodovinskemu pristopu in se lotil raziskovanja družbenih pojavov v njihovem kontekstu. mita preprosto ni mogoče obravnavati zunaj njegovega okolja. a s svojim zvestim vztrajanjem pri Malinowskem . izjemno vplivna. Blackwell. Poleg tega članka cf. vsak v svojem času. iz podobnega kulturnega okolja: Malinowski je bil Poljak. da ga antropologi nikdar niso zares sprejeli medse. zgodovinarja idej in šele nato za socialnega antropologa in strogo vzeto v njegovem bogatem opusu resnično v socialno antropologijo sodi zgolj njegovo delo o muslimanskem svetu. čigar družina se je v London zatekla pred drugo svetovno vojno.^ Toda vrnimo se k fdozofiji in zlasti k Wittgensteinu. 1973. ki mu je Gellner zlasti gorak. ki ga je v London zaneslo pred začetkom prve svetovne vojne. 280 . Drugi razlog za Gellnerjevo navezanost na vzornika pa je bolj intimnega značaja in je povezan z osebno usodo obeh antropologov.

kot ga je zagovarjal Wittgenstein. Needhamom poroca Harris. vsaj v teoriji. ta pa temelji na reprodukciji. 1997. Barnard: »Rules and prohibitions: the form and content of human kin- ship«. Oxford. Po njegovem sta fizično in socialno sorodstvo logično sicer različni stvari. 783-812. statusov in razmerij (torej na socialne vidike sorodstva) niti na fizično mesto posameznika v biološki 15 O tem cf. Skratka.SPREMNA BESEDA imel namena ukvarjati s sorodstvenim sistemom kot takim. ki bi s sabo nosilo vso njegovo »predniško« prtljago. ker je identiteta matere pač manj sporna kot identiteta očeta. na primer levirat. Holy. da je socialno sorodstvo neposredno in bistveno povezano s fizičnim sorodstvom. C. ki bi omogočil sledenje posameznikovih prednikov ad infinitum. Kinship: An Introduction to the Basic Concepts. London in New York. Toda pri tem se je Gellner zapletel v znamenito polemiko o naravi in konceptu sorodstva. C. Ingold (ur. da A in B spočneta C. da bi bil temeljni spol Ženski. kjer je variabla samo spol C. ki v to kategorijo ne sodijo. vsak posameznik bi imel ime. Na podlagi tega se vzpostavi sistem poimenovanja potomcev. Preučevanje sorodstva se torej ne sme omejevati niti na niz vlog. Parkin. Najizcrpneje o polemiki med Gellnerjem in zlasti 281 .). da je ni najbolje zastavil. Buckhingam. Kinship. Anthropological perspectives on kinship. Harris. R. da je edina logična sorodstvena relacija. 1990. Na kakšen način lahko to dosežemo pri preučevanju sorodstva? Model. drugi bi bil le dodatek in to ne nujen: Gellner predlaga. v: T. temelji na predpostavki. 1996. polemiko. Svojo teorijo potemtakem gradi na predpostavki. socialno sorodstvo je funkcija biološkega.\ A. Temelj so torej biološka oziroma fizična sorodstvena razmerja. v kateri je imel le malo zaveznikov in za katero se danes zdi. L. pač pa je sorodstvo strukturo uporabil kot zgled za delovanje »idealnega jezika«.15 Idealni jezik mora biti nedvoumen in ne sme izkrivljati narave realnosti. 1994. Logično bi pri tem v bistvu potrebovali en sam spol. str. Fizično sorodstvo enači z biološkim in ga utemeljuje na genetski povezanosti posameznikov. London in Chicago. iz katerih Gellner dosledno izpelje tudi tista. posvojitve itn. Companion Encyclopedia of Anthropology. ki ga predlaga Gellner. a sta v praksi povezana.

Cilj preučevanja je torej. da je pomešal biološko in socialno sorodstvo. razmerij in odnosov. s katerim se ukvarjajo socialni antropologi. da antropologi sami pri definiranju sorodstvenih razmerij uporabljajo biološki jezik oziroma njegove izpeljanke? Zdi se. na tretji pa so sami družbeni odnosi. da se je pri tem treba osredotočiti na način. ki je kajpada rezultat zahodne znanstvene paradigme. da je prvi niz res artikulacija sorodstvenih razmerij. ne preseneča. da biološka vez med posamezniki temelji predvsem na aktu reprodukcije kot osnovi sorodstvenega razmerja in je zato tista. Druga raven je razumevanje človeške reprodukcije v posameznih preučevanih družbah in kulturah. temveč ga moramo umestiti prav na točko povezave med obema. kako posamezna ljudstva in družbe same pojmujejo biološko komponento sorodstva.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA sorodstveni mreži. Toda ali navsezadnje ne drži tudi. da v antropološkem preučevanju sorodstva genetsko oziroma biološko sorodstvo razen v okviru sociobiologije nikdar ni igralo prav pomembne vloge. kajti sicer ne bi obstajala tako pisana paleta možnih in predvsem udejanjenih sorodstvenih sistemov. da se je del antropološke javnosti odzval precej burno. toda za družbeno strukturo in v njej ujete posameznike naj bi bilo pomembno le drugo. in ta polemika odmeva še danes. da opazovalec niz družbenih sorodstvenih razmerij poveže z dejansko biološko sorodstveno mrežo in šele sistematična povezanost obeh zagotavlja. V praksi se tako preučevanje sorodstva razcepi na vsaj tri ravni. Gellnerjeva predpostavka pa je. pri čemer kajpada antropologi prvega sicer ne zanikajo. 282 . Prva raven preučuje dejanske genetske vezi med posamezniki in temelji na razumevanju genetike. ki je v sorodstvenem konceptu družbeno uporabljena in potemtakem prvobitna in univerzalna. sodi torej v biologijo in naravoslovje. Toda ali je biološko oziroma genetsko sorodstvo res socialna univerzalija? Odgovor je kajpada negativen. Šele zadnji dve ravni skupaj oziroma v svoji medsebojni povezanosti predstavljata predmet. Glede na to. Gellnerju so predvsem očitali. saj se ta dojemanja lahko bistveno razlikujejo od današnjih znanstvenih bioloških in genetskih definicij.

ter da se definicije teh vezi med ljudstvi vse preveč razlikujejo. To metodološko orodje. ki so primarne v aliansni teoriji sorodstva. kot jih razumejo posamezna ljudstva. so lahko tudi povsem neusklajene s tistimi vezmi. Tisto. saj ga aplicira na neki specifičeni vidik sorodstvene strukture: hipotetični poimenovalni sistem. da je opozoril na nujnost tretje ravni analize. In če je nesporno res. Primerjalna analiza teh vezi z biološkimi vezmi. ki je bila v antropologiji pogosto odrinjena na obrobje ali celo čez sam rob. na podlagi katerega antropologija analizira sorodstvo. In čeprav se zdi. institucijo rejništva ipd. da ne ločuje dovolj jasno med biološkim vedenjem v genetskem smislu in družbeno konstruirano »biologijo«. drugi pa je v tem. Naj omenimo samo svaštvene vezi. v katerem bi otroke njihova imena povezovala z biološkima materjo in očetom. kot že rečeno. tako dejansko ni niti genetsko vedenje o sorodstvu niti neko prilagojeno domorodsko biološko sorodstvo. ki kot univerzalija pač mora temeljiti na nečem objektivno in empirično dokazljivem. je treba poudariti. da vse družbe in ljudstva izpeljujejo sorodstvena razmerja in odnose vsaj do neke mere iz dejanskih bioloških vezi. ter njihova družbena aplikacija bi bila lahko v nekaterih 283 . Sorodstvene vezi. da je Gellnerjev prispevek k preučevanju sorodstva strel v prazno. to še ne govori v prid tezi o univerzaliji. namreč na dejanske genetske vezi med posamezniki. za kar lahko navedemo vsaj dva med seboj povezana razloga: prvi je preprosto dejstvo. kot jo določata zahodna znanost in običajno zahodnjaško razumevanje. da je kulturna univerzalija. Se bolj se velja obregniti ob njegovo predpostavko o jeziku sorodstva kot univerzaliji.SPREMNA BESEDA Gellner ju je brez dvoma moč očitati. ki se pojavljajo kot pomembni dejavniki v družbenem življenju. upošteva tudi sam Gellner. temveč genealoška mreža. torej na biološkem sorodstvu. kijih sicer ljudstva sama prepoznavajo kot biološka. za kar Gellner prepostavlja. da se ta ljudstva med seboj razlikujejo tudi pri uporabi in interpretaciji teh vezi v dejanskem družbenem življenju. da bi lahko govorili o kakšni univerzalni podlagi. biološko sorodstveno vez razume precej drugače. da mnogo ljudstev.

»Nature and Society in Social Anthropology«. Delijo namreč na tri družbene stopnje: lovsko-nabiralniško družbo. ali pa je antropološki metodi lastno tudi preučevanje družb v njihovem lastnem fizičnem okolju in njegovih mejah. poljedelske in civilizirane družbe.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA primerih izredno zanimiva. in dejanskim genetskim sorodstvom.. Gellner. da je njegova shema človeške Zgodovine zelo enostavna. 16 Kinship » Ibid. 284 . kot je uporabljeno v sorodstveni mreži. Problem pri tem pa je že izhodišče. temveč jih je treba obravnavati v okviru celotnega polja antropologije. na katero se je Gellner oprl. V bistvu je povzel Childeov evolucionistični model razvoja človeštva. Gellnerja pa bolj kot narava posameznih družbenih stopenj zanima predvsem način. in Gellnerjevo eksplicitno vprašanje je. Čeprav je v središču njegovega zanimanja zlasti prehod od agrarno-pisne družbe k moderni. The Concept of and Other Essays on Anthropological Method and Explanation. še posebej.M Med antropologijo in zgodovino Enostavnost in jasnost sta vodili. ki ločuje lovsko-nabiralniške. v: id. na primer. se velja najprej pomuditi ob prvem. če bi se pojavila diskrepanca med »domorodskim biološkim vedenjem«. namreč Childeova tipologija. agrarno-pisno družbo in industrijsko. Teh vprašanj pa se ne da omejiti na golo sorodstvo. in dejanskim poznavanjem bioloških (genetskih) vezi pri izbranem ljudstvu. ali naj antropologjia res preučuje zgolj družbena dejstva in dogodke. ki ju je Gellner nadvse cenil in jima sledil. kot se kaže v sorodstvenem sistemu. na znanosti in znanstveno utemeljeni produkciji zasnovano družbo. zato ni čudno. kako družbe iz ene stopnje prehajajo v drugo. avstralske domorodce z njihovim razvejenim in zapletenim sorodstvenim sistemom in afriške Cf: E.16 Prav tako kot bi bila lahko zelo zanimiva primerjalna analiza druge ravni preučevanja sorodstva. Precej težko je namreč v isti koš vreči. med »domorodskim biološkim vedenjem«.

sicer res precej majave teorije. ki ne vključuje samo vpliva znanosti. Toda spoznavni prehod ne pomeni zgolj prehoda od enega načina znanstvenega mišljenja k drugemu. fdozofije in idejnega ali miselnega sveta nasploh.^ Pot od prvotne lovsko-nabiralniške družbe do moderne znanstvene družbe je po Gellner ju bolj pot spoznanja kot pot sprememb v produkcijskem načinu ali v elementih in mehanizmih prisile. Prav razmerje med njimi označuje in določa vsako obdobje posebej. i Po njegovi teoriji gre namreč za tri oporne stebre: prisilo. marksističnem pomenu. ki živijo v s hrano bogatih deževnih pragozdovih. k posamezniku orientiran bilateralni sorodstveni sistem. Gellner potemtakem ne razpravlja o domorodskih »znanstvenih« dosežkih. ki imajo povsem moderen. »Ernest Gellner and the Escape to Modernitv«. Dejstva. temveč tudi vpliv religij(e). ampak gre dejansko za bistveni preskok v spoznavnem modelu. ki bi temeljila zgolj nafaktografskem zavračanju njegove. Ze na tej točki so njegove teze v dokaj ostrem nasprotju z marksističnim tezami o primarnosti produkcijskih sil. Enako velja tudi za naslednji zgodovinski prehod. Podobno se zdi nemogoče v isti koš metati plemena. spoznanje.SPREMNA BESEDA Bušmane. ki po njegovem oblikuje vsako posamezno družbo. ter produkcijo v smislu ekonomije ali gospodarstva v širšem oziroma produktivne sile v bolj specifičnem. Medtem ko so prvi prava mitološka zakladnica. Zato se moramo najprej ustaviti pri Gellnerjevi opredelitvi jedra. The Philosophy. v: Hall in Jarvie. saj o njih dosledno govori kot o predznanstvenih načinih razmišljanja. če se omejimo samo na Evropo?1^ Seveda pa bi bila kritika Gellnerja. vendarle odločno preslabo utemeljena. Social 285 . Mar je mogoče v nekakšno generično celoto združiti pastirske nomade evropskega severa in stalno naseljene poljedelce sredozemskega kroga. drugi mitov skorajda ne poznajo. katere nosilca sta država in vojska. in plemena z revnih sibirskih in arktičnih planjav. da je 18 Cf: Macfarlane. Iz te perspektive so Gellnerjeve razprave videti kot hvalnica zahodni znanosti in tehnološkim dosežkom zahodne znanstvene kulture.

da bi lahko sama postala dominantni družbeni dejavnik. kateri ključni dejavniki so privedli do njega. ko so bile prav vse tri sfere človeške aktivnosti . Gellnerju je kajpada jasno. 19 Cf: M. da prehoda od agrarno-pisnih družb k modernim industrijskim družbam ne more dokončno pojasniti. Protestantska etika in duh kapitalizma. Tudi tokrat je v svojem znanem slogu izpostavil tri ključne dejavnike: ideološko moč protestantizma. spoznanje in produkcija . 1988. In prav to je spočelo največjo preobrazbo v dosedanji zgodovini človeštva. tudi po njegovem mnenju ni mogoče pojasniti z razliko v spoznavni sposobnosti med posameznimi ljudstvi. zato raje raziskuje. vprašanje pa je.vplivnejše sloje in posameznike).ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA do »znanstvene revolucije« prišlo ravno v zahodni Evropi. Ti trije dejavniki so torej nujni. namreč prehod v modernost. politike. kije ščitila produkcijo pred plenilci (plenjenje je bilo tedaj poglavitni način preživetja in kopičenja premoženja za družbeno najmočnejše in naj. Studia humanitatis. a ne lakomno državo. ki je po naključju nastopil ravno v trenutku.v ugodnem položaju in v idealnem razmerju. tako da so se lahko razmeroma nemoteno razvijali. od proizvajalcev pa ni zahtevala preveč. religije in sorodstva kot temeljev družbene kohezivnosti Poleg tega je pomembna tudi ločitev političnih in gospodarskih institucij ter ravnotežje moči med njimi. šele v »čudežu« industrializacije. o kateri je govoril že Weber. 286 .19 izjemno hitro razvijajočo se tehnologijo. Med zgodovino in modernostjo Prva značilnost modernosti oziroma modernih družb po Gellnerju je.ta loči moderne zahodne družbe od muslimanskega sveta. ali so zadostni. Če je bila produkcija v agrarno-pisni družbi še vezana na politične institucije kot jamstva za prisilo. ter močno.prisila. Naslednja pomembna ločitev pa je ločitev med religijo in politiko . Ljubljana. pa s kapitalizmom postane avtonomna družbena dejavnost. Pojasnilo je našel. ki je bila sposobna zatreti zasebno prisilo in nasilje. Weber. kot pravi sam. da se je z znanstveno revolucijo spoznanje osvobodilo svojih običajnih gospodarjev. ki pa je navzlic temu prešibka.

fevdalni politični sistem je bil vse preveč razdrobljen. skladiščenje vednosti. Ključ je torej v ravnotežju dejavnikov. ki sicer niso povsem egalitarne. da še zdaleč ni nujen. polovic itn. 18. Gl. Seveda pa ne pismenost. a običajno ne poznajo delitve na razrede. Indije in Kitajske. k agrarnim civilizacijam Evrope.20 Kaj je torej. sloje ali kaste. ki kljub gibljivosti in spremenljivosti medsebojnih razmerij onemogoča prevlado enega samega dejavnika. za Evropo značilno bilateralno sorodstvo ne ustvarja večjih oziroma relevantnih družbenih skupin (klanov. ki so bili vsak posebej prešibki.SPREMNA BESEDA Pomembno vlogo katalizatorja v tem procesu je odigrala pismenost. omogočilo prehod v Evropi? Skrivnost je v štirih družbenih dejavnikih.). Problem Gellnerjevega modela je.21 Religija (krščanstvo) je bila oddaljena od središč družbenega življenja oziroma nanj ni imela odločilnega vpliva (kot v islamu). 287 . ki bi lahko bile temelj družbe. kakor da gre za nekakšno poučno potovanje človeštva od majhnih in razmeroma nediferenciranih družb. »Ernest Gellner and the Escape to Modernitv«. Videti je. omejena zgolj na določene sloje prebivalstva. op. da bi omogočal trdno osrednjo vladavino. ki so bile izrazi20 21 Macfarlane. za druge dele sveta si zlahka predstavljamo povsem drugačne modele. ki predpostavlja oziroma zahteva splošno dosegljivo izobrazbo. da je omogočil skladiščenje presežka hrane. ekonomija oziroma pridelava pa ni bila niti dovolj močna in učinkovita niti dovolj tehnološko razvita. da bi lahko prevladali. Ibid. Gellner je skratka socialni evolucionist in njegova shema je preprosta in jasna: v njej družbe napredujejo od enakopravnih družb k neenakopravnim in nato nazaj k enakopravnim. Kajti če je bil tak katalizator pri prvem prehodu potreben za to. da bi lahko dominirala družbi. temveč splošna pismenost. po Gelllnerju. saj v približku velja le za Evropo. še manj pa je globalen. čeprav je obenem ohranjal minimalen red. kakršno lahko zagotovi samo država. potem je pismenost zdaj omogočila skladiščenje spoznanja.

Vendar je danes tako rekoč nesporno. otrok industrializacije. V tej zgodbi je morda najzanimivejši sklepni del. 630. Kaže namreč. op. zelo poglobil prepad med industrijsko razvitimi državami in deželami. da je nacionalizem otrok modernega časa. Nacionalizem je »izraz modernih.. poznoindustrijski secesij11 Cf. hkrati pa se je zlasti v deželah prehoda iz socializma v kapitalizem izjemno okrepil nacionalizem. Smith. da so narodi in nacionalizmi obstajali vselej oziroma vsaj odkar obstajajo 22 zapisani viri. ki govori o sodobnih industrijskih družbah. ki so formalno zavezane enakopravnosti. op. Naravo etničnih vezi in občutenj se namreč pogosto razume kot prvobitno in celo naravno. str. »The politics of culture: ethnicity and nationalisms v: Ingold. socialističnim ali kapitalističnim. »Zmaga puritancev.. cit. da se je po razpadu socialističnega bloka in kitajskem približevanju kapitalizmu. čeprav poznajo razrede in sloje. Pogovor s češkim filozofom Ernestom Gellnerjem«. ki nacionalizmov niso poznali. da o nacionalizmu kot o enem samem fenomenu zgodovinsko ne moremo govoriti. integrativni nacionalizmi so temeljili na mobilnosti v okviru ene same jezikovne enote in so soustvarjali nacionalno državo. Drugi. 706-733.. str.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA to hierarhične in razdeljene na jasno in strogo razmejene kaste. zato predlaga delitev nacionalizma na podlagi njegovega izvira. Zato naletimo na trditve. razrede ipd. anonimnih. ki jih s politično korektnim ideološkim evfemizmom imenujemo države v razvoju. da so skozi vso človeško Zgodovino obstajali tudi narodi. D.^ Gellner ju je kajpada jasno. čeprav tej trditvi pogosto oporekajo. n 288 .: A. ko so prave socialistične države le še eksotika. ki pa mu jih žal ni več uspelo analizirati kakor tudi ne premisliti vzroke in posledice razpada socialističnih sistemov. Prvi. O nacionalizmih Nacionalizem je kot družbeni pojav bržkone povezan z nastankom nacionalnih držav. cit. Milejša verzija pravi. in od teh nazadnje k industrijskim družbam. množičnih družb«.

op. op. ki so se razvili na pogoriščih socializma. Anderson. kar bi spodbujalo nujno potrebno kulturno homogenizacijo. v takšni družbeni in politični organizaciji potemtakem ni bilo ničesar. da je šele splošna pismenost omogočila nujno homogenost in kohezivnost družb. str. Načeloma velja. da bi dovolile ali omogočile homogenost. da so lahko postale nacije. potrebno za nastanek nacionalne države. med kolektivno in individualno zavestjo 24 O zgodovini nacionalizma v Vzhodni Evropi cf.SPREMNA BESEDA ski nacionalizmi se upirajo asimilacijskim pritiskom industrijske družbe in njenim integracijskim težnjam. 26 289 . ki visoke pisne kulture niso mogle pridobiti. v: Ingold.: E. Kjer je bila pismenost in s tem tudi izobrazba privilegij elit. ekonomski centralizaciji in kulturni hegemoniji.. da sta obe predpostavki tesno povezani in ene brez druge pravzaprav ni. temveč so jo ustvarile buržoazije. ka v Vzhodni Evropi«. da je^istipst meja med »primitivnimi« in »civiliziranimi« ljudstvi.25 Predmoderne. »The nation state. ki so nasledile centralizirano politiko absolutističnih monarhov. 1040-1066. da mnoge družbe tega niso zmogle.. 15 order«. agrarno-pisne družbe so bile v kulturnem in stratifikacijskem smislu vse preveč razdrobljene. P. je seveda jasno. 191-198.. kot predpostavlja Anderson. colonial expansion and the contemporary world B. Studia humanitatis. Zamišljene skupnosti. »Nacionalizem in politiCf.26 ali vzpon industrijske družbe.24 Tretji tip pa nemara predstavljajo nacionalizmi. vendar ne izhaja neposredno iz absolutističnih režimov. Nacionalna država po Gellnerju temelji na koncentraciji politične moči. cit. Pismenost in tisk sta namreč omogočila tako vzpon vernakularnih jezikov kot industrializacijo in prenos spoznanja v širino. Gellner. str. kjer so bile kmečke ali polkmečke množice razdeljene v ločene lokalne kulture. 1998. cit. ki ustvari potrebno stopnjo homogenizacije in kohezivnosti: zaton religij in vzpon vernakulamih jezikov. Ljubljana. Ob predpostavki. Worsley. Kaj je torej odločilni dejavnik. kot meni Gellner? Odgovor je seveda. kjer je nacionalizem prehitel nastanek moderne države (s poudarkom na moderni) in kar že kaže katastrofalne posledice. ki oblikujejo nacionalno državo.

ki potekajo v posameznem pisnem sistemu. morda pretirana poenostavitev Gellnerjeve teze opozarja na to. Islamske družbe Pomemben del Gellnerjevega zanimanja velja islamskemu svetu. javnim. začnejo pojavljati nacionalne države. lahko sklenemo. Temeljno vprašanje. kjer je doživel svojo antropološko iniciacijo.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA (Durkheim). Moderna industrija namreč zahteva mobilno. ker pa jo spremljajo psihološki in socialni procesi. da je sodobna znanost tisti posebni miselni slog (od drugih se loči predvsem po uspešnosti). Bržkone jo lahko umestimo v trenutek. obveznim in poenotenim izobraževalnim sistemom. med mitskim in znanstvenim mišljenjem (Lévi-Strauss in Cassirer). Sama pisnost sicer ne more biti ključni dejavnik velike spremembe v spoznavnih sposobnostih. Ta. Če Gellnerjevo zgodovinsko sliko prehoda iz agrarno-pisne družbe v moderno poenostavimo. divjo in udomačeno mislijo (Lévi-Strauss). ki na podlagi splošne pismenosti ustvari industrializacijo. ki si 290 . ki zahteva asimilacijo in poenotenje. povzamemo in povežemo z njegovo teorijo nacionalizma. nekako vzporedno s tem pa se. pismeno in tehnološko opremljeno populacijo in zagotovi jo lahko le nacionalna država z množičnim. da njegova krožna argumentacija lahko tudi ne zdrži resnega pretresa. in sicer prelom v rezultatih in učinkih spoznavnega delovanja. med zaprtimi in odprtimi sistemi (Popper). ko je splošna pismenost na voljo širokim množicam. Prva se kajpada tiče maroških družb. kije potrebna za nastanek moderne države. toda prav ta točka vsaj v teoriji velja za točko prehoda. prav tako s pomočjo pismenosti in pod pritiskom nastajajoče industrializacije. Pri tem je težko govoriti o jasnem prelomu med starimi predznanstvenimi in novimi znanstvenimi spoznavnimi sistemi. ki jih je preučeval v svojih terenskih raziskavah. Loteva se ga z dveh plati. Pomeni neki prelom. da se je avtor nemara zavedal. kar po Gellnerju omogoča homogenost. to omogoča novo spoznavno silo.

na podlagi tradicije ritualne podeželske vere. Plemena sestojijo iz posameznih rodov. kako v islamski tradiciji druga na drugo vplivajo družbena struktura. z vidika posameznika pa poteka v koncentričnih krogih. ki bi skrbele za red. social stratification. The Social Philosophy. da so posamezni segmenti takšne družbe na horizontalni ravni med seboj v opoziciji. Vse to sooči s krščansko tradicijo in poskuša ugotoviti. ki po eni strani živi v centralizirani in hierarhični organizaciji in. 28 291 . Evans-Pritchard. skripturalistične in puritanske vere. ki jo predstavlja egalitama. sestavljena iz posameznih plemen. Ključno pri tem je. segmentoma ple27 Cf. V tem primeru se segmenti nižje ravni združijo in navzven nastopajo skupaj. vmes pa je lahko še vrsta enot.2* Zelo poenostavljeno rečeno: segmentarne družbe delujejo na podoben način kot ruske babuške. 1993. obenem pa tudi prelom. Odgovor je našel v segmentamem ustroju teh družb. red vzdržujejo napetosti med posameznimi segmenti. saj vsaka nova generacija predstavlja novo raven segmentacije. S stališča skupine je takšna družbena organizacija genealoška. Največja družbena skupnost je tako neke vrste plemenska konfederacija. v: Jarvie in Hall. Ljudstvo Nuer. Skupino na vseh ravneh določa skupni prednik. ko je ogrožen višji element družbe. Po drugi strani pa Gellnerja zanima. Zaradi specifike svoje organiziranosti so te družbe v bistvu precej egalitarne in onemogočajo formiranje močnih vodstev in posebnih struktur. vendar le do trenutka. po drugi strani. zakaj se muslimanski svet ni uspel modernizirati na enak način kot krščanski. Studia humanitatis. Islam obravnava na podlagi tradicije mestne. »Segmentarity. pri čemer vsaka posamezna generacija predstavlja po eni strani stik z višjim organizacijskim telesom.: Abdallah Hammoudi. religiozna vprašanja in politično vedenje. je zadevalo problem ohranjanja reda ob hkratnem neobstoju države oziroma državnih prisilnih mehanizmov. ti pa spet iz družin. To se lahko dogaja na vseh ravneh tako organizirane družbe.21 Segmentarno teorijo je v antropologiji proslavil znameniti britanski antropolog Evans-Pritchard. E.SPREMNA BESEDA ga je zastavil. political power and E. Ljubljana. sainthood: Reflections on Gellner's Theses«.

paradoksno. da se v družbi. 292 . Zdi se namreč. 1989 2 . da jo je poučeval«. s svojo zmago nad drugo izzove podobne posledice kot nacionalizem v Evropi. da sta navsezadnje islamski fundamentalizem in nacionalizem v deželah krščanske tradicije le dve preobleki istega? Med antropologijo in politiko Antropologija in politika se torej pogosto srečujeta. in morebiti se ima antropologija za svoj razcvet zahvaliti prav kolonializmu. ki jo vpelje skripturalistična in puritanska vera. skupna visoka kultura. da pri tem niso bili prav posebno uspešni. »za katero je bil plačan. čeprav je prav Malinowski v antropologiji videl tudi uporabne plati. da sta antropologija in kolonializem prve korake naredila skupaj. op. ki.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA menska organizacija. Lévi-Strauss. Prav prva pa je tista. ko so renesančni raziskovalci. Navsezadnje sodi rojstvo antropologije v čas. ki so si ga tedanji antropologi s pomočjo teh uprav obetali za svoja razisko30 vanja. ki so bile premalo uporabne za politično in družbeno delo s tako imenovanimi primitivnimi ljudstvi. a zdi se. Svijet suvremene stvarnosti. cit. morda celo prek meja znanosti. kot je veljalo v klasični antropologiji. Uporabna antropologija v današnjem pomenu v času nastanka in nato zatona kolonialnih sistemov pač še ni bila razvita. njeni verniki s to visoko teokratsko kulturo čedalje bolj identificirajo. trgovci in misionarji s svojimi pripovedmi zbudili širše zanimanje za »druge« kulture. ki se je 29 Cf. Strukturalna antropologija. Med vzroki za to velja poudariti zlasti antropološko težnjo po raziskavah. Zagreb. 30 A. kjer se krhajo stare socialne vezi in ki postaja vse bolj anonimna. Ali to nemara pomeni. Ernest Gellner gre pri svojem razumevanju odnosa med politiko in antropologijo še naprej. Kuper. kar pomeni. kar je povezano z denarjem. vernikom omogoča.29 Se zlasti britanska antropologija se je rada postavljala kot znanost v službi kolonialnih uprav. da v svojih spisih implicira uporabo antropološke metode v bistveno drugačni smeri.: CI. Stvarnost.

bi namreč lahko antropologija s svojo metodo. morda so prav razprave. v Gellnerjevem primeru zlasti poprevratniških družb vzhodne Evrope. s katerimi se srečujejo na prehodu v drug družbeni sistem. ko prepoznamo. 293 . šele potem. ki omogoča mnogo natančnejšo družbeno analizo kot kateri koli statistični izračun. kar bi tem družbam olajšalo tegobe. je kot večina Gellnerjevih knjig pravzaprav zbornik razprav. Čeprav takšna shema v Gellnerjevem delu ni neposredno razvita. ne le političnim. Gellner je pač pristaš interdisciplinarnosti. a njegova pozna dela (ki so vse bolj usmerjena k aktualnim. kratki polemični zapisi. ki jo bo bralec pravkar odložil. str. najboljše (denimo o Semenovu). analitično neoporečni miselni paraboli. ki so nastale iz recenzij. Ob koncu 20. kako se bo svet razvijal v naslednjem tisočletju. da »avtor ni dovolj podkovan v vedah. namigi zanjo vsekakor so. 154. a to velja tudi za politiko. s katerimi je inter«. s katero je pač v določenem trenutku »inter«. Gellner. naj poskušajo s svojim znanjem in vedenjem vplivati na to. morda se celo zdi. To je 31 E.SPREMNA BESEDA osredotočala na eksotične družbe. Knjiga. da je bistvo knjige predvsem v Gellner) evi jasni. da je antropologija zares prisotna le v naslovu. čeravno prizna. recenzije knjig. Gre skratka za brkljarijo. pred vrati katerega nam Ernest Gellner s svojo lucidnostjo žal ne more več pomagati. ki so vse od padca kolonialnih sistemov v trajni krizi. saj ves čas sili iz okvirjev katere koli znanosti. Po analogiji pa bi lahko ta uporabni model prenesli tudi v družbe tako imenovanega tretjega sveta. ki svojo enotnost vzpostavi šele vnazaj. ampak predvsem širše kulturnim vprašanjem) kažejo v to smer in vabijo antropologe. stoletja in pretresih. Gellnerju tega žal ni več uspelo doreči. ki so se v tem času dogajali. »Ideal Language and Kinship Structure*. zbranih iz različnih publikacij. 3 1 Poleg tega pa se zdi. kot jo imenuje Lévi-Strauss. Knjiga daleč presega zgolj antropološki okvir. da je njegovo delo bolj transdisciplinarno kot interdisciplinarno. pripravila uporabno gradivo in pomembno analizo spreminjajočih se družb. Med njimi so stroge analitske razprave.

Dorijan Keržan 294 .ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA seveda mogoče šteti tudi za teoretsko šibkost. ko izjemni razvoj naravoslovja še jasneje opozarja. da družboslovje in humanistika preživljata krizne trenutke ali sta odrinjeni na obrobje. a bolj verjetno se zdi. da je odlika. v času namreč.

London in Chicago. London. Patrons and Clients. 295 . London. 1973 (uredil skupaj s Charlesom Micaudom). Cause and Meaning in the Social Sciences. ured. I. 1 V bibliografijo so vključene samo njegove knjižne izdaje. Saints of the Atlas. I. London. Golancz. Cambridge. London in Chicago. The Devil in Modern Philosophy. Legitimation of Belief. 1959. 1969. 1974. University of Chicago Press. ured. 1973. 1975. Populism: Its National Characteristics. Contemporary Thought and Politics.IZBRANA BIBLIOGRAFIJA ERNESTA GELLNERJA 1 Words and Things. Duckworth. London. ured. C. 1974. Arabs and Berbers. C. London in Boston. Jarvie in Joseph Agassi. 1965. I. 1969 (uredil skupaj z Ghito Ionescu). Jarvie in Joseph Agassi. Weidenfeld and Nicolson. Gerald Duckworth. A Critical Account of Linguistic Philosophy and a Study in Ideology. Cambridge University Press. London in New York. 1977 (uredil skupaj z Johnom Waterburyjem). Jarvie in Joseph Agassi. London. Thought and Change. Routledge and Kegan Paul. Gerald Duckworth. C.

Hamish Hamilton. Nationalists and Industrialization: The Southern Shore of the Mediterranean. Nations and Nationalism. 1980. Cambridge University Press. Pariz. London in New York. Routledge. Oxford. Pariz. 1985. 1980 (urednik). Islamic Dilemmas: Reformers. Reason and Religion. London. 1981 (urednik). 1983. Cambridge University Press. 1992. Culture. 1991. Basil Blackwell. société et communauté. Berlin. Cambridge. Oxford. Fontana Press. Basil Blackwell. 1983. Blackwell. Sword and Book. 1992. Cambridge. The Historic Role of Rationality and Rationalism. 1994. Psychoanalytic The of Unreason. Malinowski Between two Worlds: The Polish Roots of an Anthropological Tradition. Relativism and the Social Sciences. University of Chicago Press. Identity. Conditions of Liberty: Civil Society and Its Rivals. 1981 (uredil skupaj z Jean- Claudeom Vatinom). Plough. 296 . Blackwell. Islam et Politique au Mahgreb. Cambridge. London in New York. Oxford. The Concept of Kinship and Other Essays on Anthropological Method and Examination. 1988 (uredil skupaj z Royem Ellenom. Cambridge University Press. Gerald Duckworth. De Gruyter. Post-Modernism. and Politics. 1987. anthropologies du Mahgreb. Cambridge University Press. Soviet and Western Anthropology. Cambridge. 25. Chicago. Cambridge Movement Studies Or in Social Cunning and Cultural Anthropology. Religion and Society. Cambridge. 1985 (urednik). Essays in Social Theory. 1987. 1984. Muslim The Society. Cambridge University Press. Islam. State and Society in Soviet Thought. Grazyno Kubica in Jauszom Mucha). London.ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Spectacles and Predicaments. Reason and Culture. 1988. Oxford. 32.

Oxford. 84. The Social Philosophy of Ernest Gellner. Ljubljana.). »Obeti prihodnosti«. Študije o etnonacionalizmu. Blackwell. London. Ljubljana. 1996. v: Rudi Rizman (ur. Nationalism. Cambridge. 79. 1992. 1998. v: Rudi Rizman (ur. letnik 30. Sodobni liberalizem: zbornik. str. Revolutions in the Sacred Grove. Slovenski prevodi: »Nacionalizem«. Cambridge University Press.). 1997. John Hall A. 1991. Language and Solitude: Wittgenstein and the Habsburg Dillema. Zborniki o avtorju: John A. Anthropology and Politics. 1995. Jarvie (ur. 1994. 3-4. in Ian C. Hall (ur. The State of the Nation: Ernest Gellner and the Theory of Nationalism. Cambridge University Press. 239-266. Krt. Oxford in Cambridge. Hali in lan C. Cambridge University Press. New York in Melbourne. Blackwell. 297 . Rodopi BV Editions.). Krt. str. »Nacionalizem in politika v Vzhodni Evropi«. Jarvie (ur. Cambridge. Atlanta. Cambridge. Transitions to modernity. 1992.). 1998.IZBRANA BIBLIOGRAFIJA ERNESTA GELLNERJA Encounters with Nationalism. 191-198. John A.). Weidenfeld and Nicolson. 1993. Amsterdam. v: Teorija in praksa. št.

Gellnerjev sprehod med vedami Izbrana bibliografija Ernesta Gellnerja Kazalo 299 7 11 21 22 28 32 39 57 75 107 115 131 139 151 157 165 175 197 203 221 231 249 261 275 295 299 . omejitve in skupnosti Freudova družbena pogodba Preteklost in sedanjost James Frazer in kambriška antropologija Pluralizem in neolitik Avtocesta k rasti Marksist. ki bi mu lahko uspelo Geneza Entelehija »Vojna in nasilje Pleme in država na Bližnjem vzhodu Razprava o kombinaciji elementov Magreb kot ogledalo za človeka Lovrenc Moravski • Antropologija in Evropa • Prihajajoči fin de millénaire Dorijan Keržan.KAZALO Predgovor ' Enotnost in resnice Politika antropologije Malinowskijev imperij Pomen v Ameriki Vik in krik zoper dominacijo Izviri družbe ' Kultura.

Braco Rotar. Jože Vogrinc REDAKCIJA Monika Jerič ZALOŽNIK STUDIA HUMANITATIS.STUDIA H U M A N I T A T I S dvanajsti letnik Ernest Gellner ANTROPOLOGIJA IN POLITIKA Revolucije v Svetem gaju PREVOD IN SPREMNA BESEDA Dorijan Keržan STROKOVNI PREGLED Bojan Baskar JEZIKOVNI PREGLED Bora Zlobec UREDNIŠKI ODBOR Bojan Baskar (urednik te knjige). Marta Verginella. Maribor FINANČNA PODPORA Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije . t Iztok Saksida. Bogdan Lešnik. Neda Pagon (glavna urednica). Ljubljana Zanj Neda Pagon TISK Dravska tiskarna.

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful