You are on page 1of 138

24

BILTEN 2005
Pred odhodom v Ukrajino leta 1995

Na Slovaškem leta 1997

naslovka.indd 1 4.3.2005 13:56:18


V spomin

Dušanu Novaku

ustanovitelju Jamarskega kluba Železničar

prelom.indd 1 4.3.2005 13:54:42


Natis je omogočil Geološki zavod Slovenije

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 24


Naslov: 24. zvezek so sestavili člani JKŽ.
Jamarski klub Železničar Uredili: Miha Čekada, Peter Gedei,
Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Miha Brenčič, Aleš Lajovic
http://www.ljudmila.org/jkz Lektoriral: Miha Čekada
Bilten izhaja občasno. Postavil: Peter Gedei
Prva številka je izšla leta 1963. Fotografije: člani JKŽ in klubski arhiv
551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190
Naklada: 400 izvodov
Tisk: Literra Picta d.o.o.
Bilten je brezplačen. Fotografija na naslovnici: Mojca v Jazbini. Foto: Peter Gedei

prelom.indd 2 4.3.2005 13:54:42


Beseda urednika
Miha Čekada

J amarski klub Železničar je letos dopolnil 50 let, Bilten Jamarskega kluba


Železničar pa osem let manj. Najprej je izhajal vsako leto, potem so bile
pavze nekoliko večje, v zadnjih letih pa se je izhajanje ustalilo na dve leti. Bil-
ten je vedno poročal o klubskem dogajanju v preteklih dveh letih, raziskavah,
odpravah in vsem, kar se je članstvu zdelo primerno obeležiti.
Tokratna številka, 24. po vrsti, je zaradi okroglega jubileja kluba drugače
zasnovana. Jedro Biltena predstavlja ponatis 49 najpomembnejših člankov, ki
so bili objavljeni v Biltenih letnik 1963–1981 ter v zborniku »Gora« ob 20-let-
nici Planinskega društva Železničar Ljubljana (1969). Člankov iz novejših šte-
vilk Biltena nismo zajeli, saj so le-te lažje dostopne – nekaj moramo pa tudi
prihraniti za naslednjo obletnico! Člankov nismo spreminjali, razen drobnih
lektorskih korektur in povzetkov v francoščini (dodajalo se jih je v letnikih
1968–72), ki smo jih izločili.
Posebej za to številko so bili napisani le trije daljši prispevki: oris življenj-
ske poti Dušana Novaka, kateremu je tudi posvečena ta številka Biltena, izpod
peresa Mihe Brenčiča, polstoletni spomini enega od ustanovnih članov Mar-
jana Raztresena ter pregled zgodovine kluba, napisal jo je Aleš Lajovic. Čisto
na koncu je še nekaj krajših prispevkov v povezavi s praznovanjem 50-letnice
kluba.
Se že pripravljamo na 100-letnico!

prelom.indd 3 4.3.2005 13:54:42


Kazalo

Vsebina
Beseda urednika Miha Čekada ............................................................................................ 3
Biografske črtice o Dušanu Novaku Mihael Brenčič .......................................................... 7

»Biltenu« na pot Marjan Raztresen .................................................................................... 10


Prepadna jama pri Suhorju ob Kolpi Jože Goršek ............................................................. 10
Nova odkritja v Prepadni jami Metod Benedik, Dušan Novak ........................................... 13
Jamarji in jame ........................................................................................................................... 14
Očnice rastejo visoko pod vrhovi Marjan Raztresen ......................................................... 15
Voda bobni v temni globini Dušan Novak .......................................................................... 17
Na dnu najglobljega snežniškega brezna Andrej Kranjc .................................................. 18
Na začetku poti ... Tine Mlinarič........................................................................................ 20
Ledene dvorane v gigantski razpoki Marjan Raztresen .................................................... 21
V Triglavskem narodnem parku Andrej Kranjc ................................................................. 24
Češki jamarji na obisku pri Jamarski sekciji PDŽ Iztok Trček .......................................... 25
Bela krajina Iztok Trček...................................................................................................... 29
Ali obstaja jugoslovanska Altamira? Iztok Trček ............................................................. 30
Naš stari znanec Rog Igor Žitko ........................................................................................ 31
Nadaljujemo raziskovanje visokogorskega krasa Stane Tomc ....................................... 32
Deset let Jamarske sekcije PDŽ Dušan Novak.................................................................. 34
Mojih dvajset jamarskih let Dušan Novak ......................................................................... 39
Svetli noči brez meseca in zvezd Marjan Raztresen......................................................... 42
V gore ne hodimo samo zaradi gora Stane Tomc ............................................................ 45
Listi iz dnevnika neke akcije Janez Rogelj ........................................................................ 46
Dachstein Dušan Novak ..................................................................................................... 47
Prvič v kraljestvu večne teme Anton Jenc - Žila ............................................................... 48
Zlata jama na Viševniku Aleš Lajovic ................................................................................ 49
Afrika '70 Dušan Novak ...................................................................................................... 51
Izkušnje in spoznanja Marjan Raztresen ........................................................................... 57
V najgloblji jugoslovanski jami Maja Kranjc ..................................................................... 58
Razpoznavni znak: gamsova glavica Anton Jenc - Žila ................................................... 59
Raziskovanje Brezna pri gamsovi glavici, kat. št. 3457 Dušan Novak ............................ 62
Sto ur pri Luciferju Miran Šubelj........................................................................................ 63
Spogledovanje z rekordom ali kratko letno poročilo Tomaž Jančigaj ............................ 67

prelom.indd 4 4.3.2005 13:54:42


Kazalo

1. maj v Rogu Igor Žitko ..................................................................................................... 67


Akcija 1000 Anton Jenc - Žila ............................................................................................. 69
4. spust za 4. julij Anton Jenc - Žila .................................................................................... 72
29. november na Dobrepolju Janez Barbič....................................................................... 75
Fensy ali vsak začetek je težak Aleš Lajovic ..................................................................... 77
S potapljači v slapu Boka Franci Dovč .............................................................................. 78
Debeli vrh spet vabi Anton Jenc - Žila ............................................................................... 79
Prvič v jamski globini Franci Dovč ..................................................................................... 80
Dolga pot iz jame Aleš Lajovic ............................................................................................ 81
Mi in kraški svet Dušan Novak ........................................................................................... 83
Odprava Jamarskega kluba PD Železničar v jame na Kosovu,
Durmitorju in Vojniku Aleš Lajovic ..................................................................................... 84
1. maj v Črni gori Aleš Lajovic ............................................................................................. 89
Jama pri Grčarjevcu Matjaž Fon, Matjaž Čehovin .............................................................. 90
Moja najgloblja jama Arkadij Potočnik - Toli ...................................................................... 91
Moja prva jamarska akcija Judita Levičnik ....................................................................... 93
Problematika raziskav alpskega sveta Andrej Kranjc ..................................................... 94
Hrustovača Aleš Lajovic ..................................................................................................... 96
Mune Jernej Kalan .............................................................................................................. 99
Mi in slovenska (planinska) literatura Aleš Lajovic ........................................................ 100

Polstoletni spomini Marjan Raztresen ............................................................................. 102


Petdeset let Ajzenpona Aleš Lajovic ............................................................................... 106
Odkrivanje novih jam 1955–2005 Miha Čekada.............................................................130
Jubilejna pesem Viktor Robič - Brko.................................................................................. 132
Seznami ..................................................................................................................................... 133

prelom.indd 5 4.3.2005 13:54:42


Uvodnik

Dušan Novak (v sredini) s prijatelji v Triglavskem narodnem parku.

prelom.indd 6 4.3.2005 13:54:42


Uvodnik

Biografske črtice o Dušanu Novaku


Mihael Brenčič

N a začetku tega kratkega biografskega prispevka o Dušanu Novaku lahko smelo zapišemo
trditev, da Jamarskega kluba Železničar ne bi bilo brez njega. Leta 1955 je bil med deveti-
mi ustanovnimi člani Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar in dolgo vrsto let je pred-
stavljal njeno gonilno silo. Kasneje, po letu 1978, ko je bil ustanovljen Jamarski klub Železničar,
pa je s številnimi posrednimi in neposrednimi spodbudami podpiral delovanje kluba, tudi tako,
da so mu člani kluba pomagali pri njegovih številnih raziskavah na krasu po Sloveniji.
Dušan Novak se je rodil 27. julija 1931 v Ljubljani, kjer je obiskoval pet razredov osnovne šole
ter srednjo šolo, ki jo na 4. gimnaziji leta 1950 končal s takratnim »višjim tečajnim izpitom«, da-
našnjo maturo. Jeseni leta 1950 se je vpisal na geološki oddelek Prirodoslovno-matematične fa-
kultete Univerze v Ljubljani, kjer je 11. julija 1956 uspešno zagovarjal diplomsko delo iz geolo-
gije s paleontologijo z naslovom »Hidrogeološke razmere ob črti Vreme–Osp«. Po odsluženi vo-
jaščini se je 7. 10. 1957 zaposlil na Geološkem zavodu v Ljubljani, kjer je ostal do svoje upokojit-
ve. V času zaposlitve na Geološkem zavodu je uspel tudi magistrirati. Na Univerzi v Zagrebu je
leta 1973 ubranil magistrsko delo z naslovom »Hidrogeološka rajonizacija slovenskega krasa«.
Po 35 letih delovne dobe se je leta 1992 upokojil, a je, zlasti z objavami, ostal strokovno aktiven
vse do svoje smrti 21. 9. 1998.
S strokovnim in znanstvenim delom je pričel na Oddelku za regionalno geologijo Geološke-
ga zavoda Ljubljana, nato se je preselil na Oddelek za ekonomsko geologijo ter nato na Oddelek
za hidrogeologijo, kjer je tudi dosegel večino svojih strokovnih in znanstvenih uspehov.
V času svojega strokovnega delovanja se je udeleževal številnih kongresov s področja geo-
logije in speleologije ter tudi s področja inženirske geologije in hidrogeologije. Na kongresih je
vedno nastopal s svojimi prispevki. V času, ko je bilo Mednarodno združenje hidrogeologov še
dokaj zaprto združenje, v katerega so te sprejeli le na podlagi priporočila drugih članov, je leta
1973 postal prvi član iz Slovenije. Šele kasneje so mu sledili tudi ostali slovenski hidrogeologi.
Vzdrževal je osebne stike s svojimi kolegi širom po svetu, tako si je aktivno dopisoval s kolegi iz
Združenih držav Amerike, Anglije, Nemčije, Španije, Italije, Avstrije, Poljske, Češke in Kitajske.
Že na začetku svojega jamarskega delovanja je vzpostavil intenzivne stike z jamarji iz Hrvaške.
Leta 1954 se je v Postojni na 1. jugoslovanskem speleološkem kongresu srečal s hrvaškim jamar-
jem Slavkom Marjancem. Sledilo je dolgoletno sodelovanje s Speleološkim odsjekom Hrvatskog
planinarskog društva Željezničar. Prve skupne raziskave so člani obeh sekcij izvedli že leta 1956
ter nato še leta 1957 v Liki, sodelovali pa so tudi pri raziskavah Triglavskega narodnega parka
leta 1956. S hrvaškimi jamarji je Novak sodeloval tudi pri raziskavah Brezna pri gamsovi glavici
ter na tekmovanjih v jamarski orientaciji v Špilji v kamnolomu Tounj. Zaradi dobrega sodelova-
nja je Speleološki odsjek Hrvatskog planinarskog društva Željezničar Dušana Novaka leta 1959
imenoval za svojega častnega člana.
Za kras se je pričel zanimati že v 8. razredu, sprva je deloval v prirodoslovnem krožku, nato
pa se je leta 1949 priključil skupini mladih jamarjev, ki je delovala pod okriljem Društva za raz-
iskovanje jam Ljubljana. Že kot mlad jamar je leta 1949 objavil svoj prvi, še nepodpisani jamar-
ski članek v Proteusu. Leta 1954 je znotraj Društva za raziskovanje jam Ljubljana, prav zaradi
Novakovega kritičnega pisanja, prišlo do spora med starejšo in mlajšo generacijo, kar je pripe-
ljalo do tega, da je bil 26. 3. 1954 iz društva izključen. S skupino somišljenikov je kmalu po tem
pričeli hoditi po jamah, sprva neorganizirano, nato pa so se priključili Planinskemu društvu Že-
lezničar, kjer so leta 1955 osnovali samostojno jamarsko sekcijo. Načelnik sekcije je bil do leta
1958, ko je mesto prepustil drugim.
Kot prvopristopnik je podpisal 145 zapisnikov o registraciji jam. Pri risanju jamskih načrtov
je izoblikoval svojevrsten slog, ki ga je moč razpoznati, tudi če načrt ni podpisan. Za njegove na-

prelom.indd 7 4.3.2005 13:54:42


Uvodnik

črte jam je značilna neprekinjena črta brez ostrih vogalov in ostrih prehodov. Stene jame niso
stilizirane, tako kot je navada pri številnih drugih risbah. Tlorisi in stranski risi jam delujejo kot
poenostavljene skice, kot da bi se skušali izogniti odvečni in subjektivni interpretaciji jamskega
prostora.
Jamarsko ga je privlačil predvsem kras Ribniškega in Kočevskega območja ter visokogorski
kras s težiščem na Triglavskem narodnem parku. V kasnejših letih svojega jamarskega udejstvo-
vanja je leta 1970 organiziral prvo jugoslovansko jamarsko odpravo v tujino. Člani jamarske
sekcije Planinskega društva Železničar so pod njegovim vodstvom raziskovali jame na območ-
ju pogorja Atlas v severni Afriki. Do poznih sedemdesetih let dvajsetega stoletja so bile številne
akcije, zlasti tiste v globlje in daljše jame, organizirane kot prave odprave z vodjo in ostalimi po-
drejenimi funkcijami. Ohranjeni zapisi pričajo, da je Dušan Novak vodil kar nekaj takšnih akcij.
Najpomembnejša med njimi je akcija iz leta 1972, ko je vodil raziskave takrat najgloblje jugoslo-
vanske jame Brezna pri gamsovi glavici.
Dušan Novak je bil izredno plodovit pisec, njegova bibliografija je neizmerna. Napisal je na
stotine poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in nešteto strokovnih poročil
ter elaboratov. Po svojem opusu številčno prekaša vse sedanje in pretekle slovenske hidrogeolo-
ge. Pri današnji obsedenosti z mednarodno odmevnostjo ne smemo pozabiti, da je bil eden prvih
slovenskih geologov, prav gotovo pa hidrogeologov, ki so ga citirali v mednarodnih bazah. Imel
je navado, da je vse rezultate svojega strokovnega dela objavil. Najprej je napisal strokovni ela-
borat, nato je rezultate predstavil v poljudnem članku, nato pa je objavil še znanstveni članek.
Nekaterim od teh člankov se pozna hitrost, s katero je pisal, in so zaradi tega površni in nedo-
delani, toda danes marsikateri od člankov predstavlja pomemben vir podatkov, zlasti o krasu v
Sloveniji, pa tudi o nekaterih drugih hidrogeoloških sistemih.
Njegov številen opus ilustrira tudi pregled revij, v katerih je objavljal. Največje število član-
kov je objavil v reviji Naše jame, tej pa sledijo Acta Carsologica, Krš Jugoslavije, Geografski vest-
nik, Vestnik zavoda za geološka i geofizikalna istraživanja, Geologija, Varstvo narave, Dolenjski
kras, Nova proizvodnja, Zdravstveni vestnik in številni krajevni zborniki, kot so na primer Loški
razgledi in Celjski zbornik. Poleg tega je poljudne in splošne prispevke objavljal še v Proteusu,
Življenju in tehniki, Gei, Turističnem vestniku, Našem okolju, Krasu, Planinskem vestniku, Ta-
boru ter tudi v dnevnem časopisju. Objavljal je predvsem v slovenskem jeziku, žal so njegove
tujejezične objave natisnjene predvsem v kongresnih zbornikih in so zaradi tega danes težje do-
stopne.
Na strokovnem področju so ga najbolj privlačili sledilni poizkusi. Po vsej Sloveniji je izvedel
vrsto testiranj, katerih pregled je podal v članku Novejša sledenja kraških voda v Sloveniji po
letu 1965, ki ga je leta 1994 objavil v Geologiji. Raziskoval je kemijske in bakteriološke lastnosti
kraških voda in zaščito kraških vodonosnikov kot vira pitne vode. Poleg tega se je posvečal pred-
vsem regionalni hidrogeologiji, saj je deloval v obdobju, ko je bilo slovensko ozemlje v hidroge-
ološkem smislu še dokaj neraziskano. V stroki, zlasti v zadnjih letih svojega delovanja, je veliko
energije posvetil organizaciji katastra izvirov in drugih hidrogeoloških objektov. Njegov kata-
ster predstavlja osnovo današnjega katastra izvirov na Geološkem zavodu Slovenije. Bil je tudi
med aktivnimi sodelavci pri sestavljanju slovenske kraške terminologije, vendar pa se vsi njego-
vi predlogi niso uveljavili. Njegov pomemben prispevek k slovenskemu znanju o krasu je prispe-
valo tudi Gradivo za slovensko speleološko biografijo z bibliografijo, ki jo je zbral in uredil v so-
delovanju s Francetom Lebnom, Francetom Velkavrhom in Andrejem Kranjcem. Po sedemnaj-
stih letih je delo še vedno aktualno in pomemben vir podatkov.
Leta 1994 je pri Tehniški založbi Slovenije objavil drobno knjižico z naslovom Voda. V njej je
podal splošen in poljuden pregled različnih vidikov vodnega kroga in rabe vode. Knjižica pred-
stavlja sintezo njegovih dolgoletnih raziskav in izkušenj na področju voda. Delo podaja zanimi-
vo sintezo, navaja pa tudi vrsto zanimivih podatkov, ki jih v literaturi le stežka najdemo. Žal je
šla knjižica mimo nas skoraj neopažena, predvsem zaradi majhne naklade in skromne tehnične
opreme.

prelom.indd 8 4.3.2005 13:54:43


Uvodnik

Bil je tudi izredno dejaven organizator, čeprav po najvišjih funkcijah ni posegal nikoli. Med
leti 1972 in 1982 ter leti 1986 in 1988 je bil tajnik Jamarske zveze Slovenije, od leta 1982 do
1986 pa njen blagajnik. V letih od 1972 do 1976 je bil tudi tajnik Jamarske zveze Jugoslavije.
Od leta 1978 do leta 1995 je bil upravnik revije Naše jame, s tem je dal velik pečat tudi jamarski
publicistiki, saj brez njegovega neutrudnega dela revija pogosto ne bi izšla. V Slovenskem geo-
loškem društvu je do leta 1972 vodil sekcijo za predavanja. V letih 1982 do 1985 pa je bil član
uredniškega odbora Jedra, glasila Geološkega zavoda Ljubljana, v katerega je tudi redno dopi-
soval. V skladu s takratnimi načeli je bil nekaj let delegat Geološkega zavoda Ljubljana v Zboru
združenega dela Skupščine Mesta Ljubljana.
Za svoje delo je prejel tudi številna priznanja. Jamarska zveza Slovenije mu je podelila zlati
častni znak in srebrno značko, prejel je srebrno značko Planinske zveze Slovenije, imenovan je
bil za zaslužnega člana Jamarske zveze Jugoslavije, bil pa je tudi odlikovan s strani države.
Pri svojem delu je pogosto naletel na ovire, zlasti v domačem okolju, ki pa jih je s svojo voljo
in vztrajnostjo vedno zaobšel. Njegovo delo še ni doživelo celovite analize, prav tako verjetno
ne poznamo celotne njegove bibliografije. Skupaj z akademikom Ivanom Gamsom se lahko stri-
njamo, da obstaja strah, da bo prav zaradi te razpršenosti njegov prispevek k poznavanju krasa
ostal zabrisan in prezrt. Dušan Novak je bil gotovo pomemben raziskovalec slovenskega krasa
in podzemne vode, katerega delo zasluži vso pozornost, vsekakor pa smo mu jamarji Jamarske-
ga kluba Železničar dolžni vsaj to, da mu posvetimo jubiljeno številko Biltena JKŽ, ki ga je dolgo
vrsto let tvorno oblikoval in v katerega je dopisoval vse do svoje smrti.

prelom.indd 9 4.3.2005 13:54:43


Članki iz Biltenov

»Biltenu« na pot
Marjan Raztresen

J amarje imajo nekateri za čudake. Po njihovem mnenju so le-ti le zavoljo tega na svetu, da
delajo svojim družinskim članom skrbi, kadar gredo na teren, in da pridejo potem povsem
umazani domov. Čas zapravljajo s tem, da se plazijo pod zemljo po krtinah in iščejo zaklade ali
ne vem kaj. Svoj prosti čas preživijo med ogabnimi netopirji v mrazu in temi, medtem ko sije zu-
naj prijetno, toplo sonce.
Res se mora jamar marsikdaj plaziti po umazani glini in zabresti v mrzlo vodo, res se mora
spuščati po tenkih lestvah ob blatnih stenah v globine. Ko pa je v jami, tako daleč, da do njega
ne sega dnevna svetloba, je v svojem svetu: v svetu, kjer rastejo iz tal stalagmiti, kjer je strop
prepreden s stalaktiti in čisto drobnimi, prosojnimi »makarončki«, kjer je voda kristalno čista,
kjer so se na stenah napravili iz gline hieroglifi, kjer grmijo majhni slapovi kot orjaške Niagare,
kjer se blestijo ob robovih ponvic kristali apnenca, kjer je mogoče najti jamske bisere, kot sneg
bele in pisane okrogle kamenčke.
V vsaki jami so te lepote: ponekod vse, v drugih le nekatere.
Nekateri ljudje zbirajo znamke, drugi na moč radi plešejo; nekateri radi hodijo v gore, drugi
preživijo ves svoj prosti čas v knjigah; nekateri ne zdržijo brez nogometa, drugi ne morejo brez
kartanja. To je njihov konjiček, brez katerega ne morejo živeti. Jamarji hodimo po jamah – to je
naš konjiček. Pa ne samo to! V jamah so živali, ki zanimajo biologa, so vode, ki zanimajo hidro-
loga, so redke oblike, ki zanimajo geografa ... Vsakdo najde v jami področje za svoje delo – in
hkrati za svoje razvedrilo, za zabavo.
Na Slovenskem je še precej krajev, kamor še ni stopila človeška noga. »Saj sem rekel, da so
jamarji čudaki,« bo spet rekel marsikdo. »In ne le čudaki! Tudi norci so! Na Slovenskem – pa ne-
raziskani kraji!«
Da, kraji, kamor še ni stopila človeška noga! Globoko pod zemljo, do kamor vodi le ena pot
– po lestvicah – in še to si morajo jamarji prej sami zgraditi. Težko ali sploh nemogoče je popisa-
ti občutke človeka, ki ve, da stoji kot prvi človek na svetu v tej jami, da bo njegova skupina prva,
ki bo ponesla v svet novico o novoodkritih lepotah slovenskega podzemlja.
Doslej smo take novice le pripovedovali. To pot smo se odločili, da nekatere izmed njih na-
pišemo. Toliko časa – od leta 1954 – smo skupaj, pa doslej še nismo izdali glasila, ki bi povedalo
tudi drugim, kaj delamo.
Izdajamo prvo številko našega občasnega »Biltena«, ki seveda nima znanstvenih, prav tako
pa tudi ne literarnih ambicij. Želimo biti le informativni. Če nam bo to uspelo, bomo popolno-
ma zadovoljni.
Če pa nam bo koga uspelo navdušiti za lepote podzemlja in se nam bo pridružil, bomo dva-
krat zadovoljni. Nismo egoisti: lepote, ki jih bomo sami videli, bi privoščili tudi drugim.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1963.

Prepadna jama pri Suhorju ob Kolpi


Jože Goršek

P repadna jama (nadmorska višina 525 m) leži severovzhodno od vasi Suhor pri Kostelu ob
Kolpi. V literaturi je doslej še nihče ne omenja, četudi je po vsej okolici poznana kot ena
izmed najglobljih in najbolj nevarnih jam. To so dokazale tudi naše raziskave med prazniki

10

prelom.indd 10 4.3.2005 13:54:43


Članki iz Biltenov

1. maja in 29. novembra lani. Prvič zaradi nezadostne opreme nismo uspeli, na drugo akcijo pa
smo se dobro pripravili in dosegli temu primeren dober uspeh.
Naša baza je bila v Novih selih pri Fari, se pravi poldrugo uro hoda od jame. Mraz in sneg ti-
stih dni sta nam delo zelo otežkočala. Našo ekipo je sestavljalo osem članov.
Prepad je podaljšek večje vrtače, ki se odpre v vhod v brezno, širok 15 metrov. Jama ima dva
vhoda, oziroma naravni most, širok dva metra, ki deli enotno odprtino v dva dela.
Prvi dan smo spustili v brezno 60 metrov lestev in pripravili vso ostalo opremo, potrebno za
daljše bivanje pod zemljo. Raziskovali smo naslednji dan.
Po 60 metrih navpičnega brezna se dno razširi v 20 metrov široko in 15 metrov visoko dvo-
rano. Dnevna svetloba razsvetljuje ves vhodni del dvorane, katere dno je pri vhodu nekaj me-
trov višje. Material podornega stožca sestavljajo v glavnem podrto drevje, listje in grušč (dne 1.
decembra 1962 tudi sneg). Tudi številne kosti jelenov, medvedov in drugih živali ležijo na dnu
vhodnega dela dvorane. Naposled smo morali paziti na številne granate, ostanke zadnje vojne.
To dvorano smo po številnih okostjih medvedov imenovali Medvedja dvorana. Iz te dvorane vo-
dita dva rova, prvi v smeri proti zahodu, drugi pa proti jugovzhodu. Prvi (zahodni) rov je dolg
osem metrov do novega prepada, globokega 27 metrov.
Po 27 metrih smo na dnu ogromne nove podorne dvorane. Pri vhodu v brezno je na dan na-
šega prvega obiska ležalo okostje jazbeca. Žival je prišla verjetno živa do vhodne dvorane, od
koder se je zavlekla v drugo brezno in se tam ubila. Širina in dolžina te ogromne dvorane pre-
segata sto metrov. Tudi višina stropa presega 30 metrov. Od juga priteka izvir, teče po površju ka-
kih 50 metrov in nato v najnižjem delu jame spet ponikne. Dvorana se nadaljuje še približno 250
metrov in nato konča z ozko razpoko. Dno pokriva temen podorni grušč. Tik pred koncem so ob

Po akciji v Prepadni jami

11

prelom.indd 11 4.3.2005 13:54:43


Članki iz Biltenov

robu dvorane lepe ponvice, ki se mi zdijo najlepše doslej znane v slovenskih jamah. Dve izmed
ponvic sta polni do 10 cm visokih in 2 cm debelih stalagmitov. Ponvica je tako videti kot ograjen
gozdiček. Kapniki v tem breznu so zelo redki, le posamezni deli jame, kjer pronica voda, so ne-
koliko zasigani. Ta prostoren predel jame smo po veliki množini podornega materiala imenova-
li Velika podorna dvorana.
Drugo brezno v smeri proti jugovzhodu je globoko 23 metrov. Takoj na začetku smo opazili
štiri velika, že skoraj povsem okamenela jelenja rogovja. Takoj nam je padla v oči velika dolžina
vej in še posebno razkrečenost rogovij. Zaradi utrujenosti in skopo odmerjenega časa na to nismo
bili dovolj pozorni, zaradi česar nismo izmerili posameznih dimenzij rogovij. Rogovja pa smo fo-
tografirali in primerjali našo sliko s sliko največjega rogovja jelena, ki so ga uplenili v Veliki gori
pri Ribnici. Presenetljivo je, da so dimenzije rogovij iz Prepadne jame za 30 do 40 cm večje kot di-
menzije jelenovih rogov iz Velike gore. Podrobnosti o tej najdbi največjega jelena na Slovenskem
bomo lahko poročali po prihodnjih raziskavah, ki jih predvidevamo za letešnjo pomlad.
Da bi omenjeni jeleni prišli na kraj najdbe rogov sami od vhodnega brezna, je povsem iz-
ključeno. Po legi tega rogovja se vidi, da je imela Prepadna jama prvotno še drug vhod oziro-
ma izhod. Relief neposredne okolice to dovoljuje. Za prihodnje raziskave smo vključili v pro-
gram dela tudi natančnejši pregled neposredne okolice oziroma prenos tlorisa na površino. Ta
raziskava nam bo pokazala, če je domnevni vhod (oziroma izhod) samo erozijsko zasut ali pa
je jama doživela nov podor. Prostor, kjer rogovja ležijo, dokazuje, da so jeleni poginili naravne

Počitek in malica v Prepadni jami

12

prelom.indd 12 4.3.2005 13:54:44


Članki iz Biltenov

smrti oziroma niso bili zasuti. Povsem verjetno je po sedaj zasutem vhodu jelen pobegnil pred
močnejšim nasprotnikom in se tu izgubil ali pa je prišel sem poginit.
Pot nas je nato vodila po kakih 300 metrov dolgem rovu, katerega višina in širina znašata od
10 do 20 metrov. Ta dolgi rov se konča z nekaj metrov visokim podorom, kjer je verjetno tudi
domnevni drugi vhod oziroma izhod. Tudi ta del jame je prav tako kot zahodni pokrit z iztreb-
ki netopirjev in potemnelim podornim materialom. Je povečini suh, le ponekod, kjer predre ap-
nenčaste bloke voda, nastajajo čudoviti detajli sige. Po temnem podornem materialu smo ta rov
imenovali Temni podor.
Tik pred koncem Temnega podora se proti severovzhodu odcepi dva metra širok rov, ki se
razširi v veliko dvorano. Ta dvorana je polna vode in čudovitih kapniških tvorb. Sredino dvora-
ne pokriva velika kupola sige, kamor močno kaplja voda. Velike zavese, ponvice, napolnjene z
vodo, in orjaški steber, ki so v tej dvorani, lahko primerjamo z deli najlepših vodnih jam pri nas.
Pot nam je zaprlo 14 metrov široko in kolikor je osvetlila svetilka dolgo jezero. Globina jeze-
ra meter od brega je znašala dva metra. Sodeč po zajedi, ki jo je voda izdolbla ob bregu, je nivo
vode konstanten. Majhen splav ali čoln nam bi omogočil nadaljnje raziskave, seveda pa na to pri
pripravah nismo računali.
To jamo so ustvarili večji tektonski procesi, kar pričajo številne prelomnice in tektonske drse.
Okolico jame sestavljajo sivi brečasti in oolitni jurski apnenci. Globina jame znaša 122,5 metra.
To je doslej najgloblje, žal še ne povsem raziskano brezno na Dolenjskem.
Delo v jami je trajalo neprekinjeno 17 ur, od 30. XI. od 8. ure pa do 1. XII. do 1. ure zjutraj.
Temperatura tako zunaj kot v vhodnem delu jame je znašala –8 °C, prostega spusta po lestvi
pa je bilo 90 metrov, kar je tudi za izkušenega jamarja velik napor. Raziskovanje vodnega dela
jame in natančni pregled reliefa bomo nadaljevali letos spomladi, o čemer bomo poročali v eni
izmed prihodnjih številk »Biltena«.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1963.

Nova odkritja v Prepadni jami


Metod Benedik, Dušan Novak

V času prvomajskih praznikov leta 1963 smo znova obiskali Prepadno jamo. Ekipa je obse-
gala 10 ljudi. Priprave so bile razmeroma dolge in skrbne, vendar smo vsekakor opazili po-
manjkljivosti, na katere bo treba na naslednjih takih ekskurzijah posebej paziti. Poleg popolne
osebne opreme udeležencev (čelade, preobleke, svetilke, vrvi, rezervne svetilke ipd.) smo mo-
rali oskrbeti tudi dobro skupno opremo, okrog 90 m lestev, nad 150 m vrvi, škripec, čoln, ki smo
si ga izposodili pri DZRJS, ter telefonsko zvezo, ki nam je bistveno olajšala manipulacijo in po-
tek dela. Za člane ekipe, ki so dežurali pri vhodu, smo morali postaviti šotor. Seznam in pripra-
va hrane je bila važna naloga, za katero je bil zadolžen poseben član ekipe.
Misliti smo morali tudi na kuhanje hrane v jami in pred jamo in na spanje v jami, kajti na-
meravali smo v jami tudi bivakirati in jo raziskati do kraja. Nakupili smo več vrst konzervirane
hrane, keksov, kave in čaja pa juhe, kruha in čokolade. Vsak od udeležencev je imel majhen pa-
ketič posebno kaloričnih artiklov za železno rezervo vedno pri sebi. Pri tem smo si pomagali z
izkušnjami predvsem poljskih jamarjev. Vsak od udeležencev je moral imeti s seboj spalno vrečo
in nekaj suhe rezervne obleke. V času bivakiranja se je pokazalo, da nepremočljiva podlaga le ni
dovolj. Treba bi bilo imeti vsaj zračne blazine ali viseče mreže. Ker pa teh nismo imeli, smo mo-
rali spanje nekoliko skrajšati.
Drugo važno poglavje organizacije je bila zadolžitev posameznih udeležencev ekipe. Najtež-
je je bilo določiti dežurne pri vhodu, kajti nihče noče biti prikrajšan pri užitku prvega prodiranja

13

prelom.indd 13 4.3.2005 13:54:44


Članki iz Biltenov

v doslej neznane podzemeljske prostore. Ne, vendarle smo se sporazumeli brez večjih zamer.
Ostale člane ekipe smo razdelili v več skupin. Tehnična skupina je imela nalogo, da pripravlja
lestve za spust, čoln, postavlja šotor in bivak v jami ipd. Skratka naloga te skupine ni bila lahka.
Merilna skupina je kontrolirala pretekle meritve in merila novoodkriti del jame. Člani strokovne
skupine so v jami fotografirali, nabirali – oziroma skušali nabirati – živali, geološko proučevali
jamo in jo opisovali.
Ekskurzija je potekala v glavnem takole: predhodnica treh ljudi je z večino materiala odpotova-
la že dan prej proti Kočevju. Poskrbela je za prevoz iz Novih sel do jame in pripravila material pri
jami. Ko je prišla glavnina ekipe, je bilo za spust v jamo že pripravljeno, vendar je spust trajal več
kot dve uri. Za spuščanje materiala v jamo smo pripravili v sredini žrela primitiven škripec, da se
nahrbtniki in ostalo niso zadevali v stene brezna in je vse potekalo hitreje. V Jelenovi dvorani smo
pripravili bivak in od tam imeli telefonsko zvezo s površjem ob dogovorjenih urah. Zveza je v redu
delovala in nam delo zelo olajšala. Za prvim jezerom, kjer smo se ustavili lani, smo odkrili še okrog
380 m nadaljnjih rovov in 4 jezera. Tu je bilo raziskovanje zelo otežkočeno, kajti imeli smo samo en
čoln, ekipa pa je še vedno štela sedem članov. Prenašanje čolna je izredno zamudno in tudi nevar-
no, saj je iz tal štrlelo nešteto nevarnih osti, ki so grozile, da bodo prerezale čoln. Jezera so bila glo-
boka na nekaterih mestih samo 20–30 cm in brez pomišljanja smo zabredli v ledeno mrzlo vedo.
Za četrtim jezerom smo v kratkem, proti severu segajočem odcepu našli majhno dvorano, v kateri
stojita dva snežnobela kapniška stebra. Tu smo tudi dosegli najglobljo točko jame 148 m globine.
Raziskava je skupno trajala 36 ur. Na povratku iz jame, ki se je zavlekel kar na šest ur, se je
že pokazala izčrpanost raziskovalcev. Po končani akciji smo ves material, ki ga pa ni bilo malo,
prepeljali do avtobusne postaje z vozom, za kar se moramo zahvaliti za prizadevnost tov. Kajfe-
žu in Novih sel.
S tem smo raziskali in izmerili največjo in najglobljo jamo Kočevske.
Raziskava sama pa nam je dala nove dragocene izkušnje.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1964.

Jamarji in jame
J ame res niso za vsak okus in tudi ne moremo primerjati jamarjev z alpinisti. Seveda, kot v
gorah lahko ločimo stene različnih težavnostnih stopenj, tudi v jamah lahko rečemo, da je
ta jama težja od one in lahko imenujemo različne tipe jam, kjer nam služi alpinistična tehnika.
Včasih imenujejo jamarstvo tudi globinski alpinizem, kar pa ni povsem točno.
Ponekod je raziskovanje jame zgolj športnega značaja, drugod pa prevlada strokovno udej-
stvovanje udeležencev. To je odvisno od jame in tudi od udeležencev. Ta preiskuje sedimente ali
študira stare kulturne ostanke v jami – v breznih tega ni, drugi raziskujejo vodne razmere, ki so
drugačne v breznih in drugačne v horizontalnih jamah, ali pa ponekod vode sploh ni.
Tudi jamarji niso vsi usposobljeni za vse oblike jam. Niso vsi pripravljeni, da se spoprimejo z
globokimi brezni. Nekdo pred odpravo v take jame »resno zboli« in ozdravi ga le odprava v vod-
ne jame, potapljanje v sifone in spuščanje preko podzemeljskih slapov. Kdo drug pa se resno boji
gugajočega se čolna in podzemeljskih jezer, pa raje leze v brezna. Poseben čar imajo včasih za
jamarja rovi suhe in zasigane jame. Čar preneha, čim se pojavi voda in blato, to pa je za drugega
zelo privlačno, tem bolj, čim več je vode.
Res pa je, da so brezna s stopnjami okrog 100 do 200 m odbijajoča in kar težko je razumeti,
da je jamar ves srečen, če se je spustil stotino metrov globoko ali pa ko je ves premočen in se pla-
zi po labirintu ozkih blatnih rovov kdove kakšnim skrivnostim naproti.
Nekateri v jami takoj opazijo hrošče, kosti ali ostanke kamenega orodja. To so stvari, ki so
skrite drugim, ki se ukvarjajo npr. s hidrologijo.

14

prelom.indd 14 4.3.2005 13:54:44


Članki iz Biltenov

Vsak jamar je po svoje usmerjen, se ukvarja s svojim konjičkom, vsi pa so pripravljeni nositi
prtljago ure daleč, čakati pred izvirom in opazovati njegov režim. Vsi kot lovski psi hite in išče-
jo nove jame, nove zanimivosti in jim dajejo imena ali pa poizvedujejo pri domačinih za imena,
špilje, brloge, zjote, zijala, rupe, prepadine, golobine ali vetrnice.
In nedeljski jamarji, ki niso niti geologi, niti biologi ali kaj drugega? To so posebna skupina,
ki pa žele pomagati in slede vodji tja do zadnjega podora ali stene v jami, da vidijo, ali se more
prodreti naprej le s krampom ali pa le z mino in potem vse nedelje vztrajno in trmasto kopljejo,
da bi odkrili nove lepote nove skrivnosti.
Poznamo pa zopet druge, ki – ko so okusili »čar« (beri – težave) jame – najdejo vse mogoče
»neodložljive« opravke pred akcijo, požrtvovalni pa so za propagando in manjše opravke. So pa
tudi med jamarji taki, ki so bili v jami enkrat, pa jih ni več blizu in na naslednje ekskurzije. Na
kraju pa ostanejo le »strastni« jamarji, ki se ne ozirajo ne na blato ali lestve in ne na vodo in ko-
risti – odprave so jim prvo.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1965.

Odprava v Triglavski narodni park


Očnice rastejo visoko pod vrhovi
Marjan Raztresen

S topinje se izgubljajo v ostrem kamenju. Pokrivata jih megla in dež, ki neprestano pršita iz
oblakov.
Nahrbtniki so težki kot svinec. Kaj bi dali, da jih ne bi bilo treba prenašati čez Komarčo! Pa
sami nahrbtniki bi še šli, toda prenesti je treba lestve in vrvi, kupe karabinov in klinov, goro hra-
ne in ne premajhen kupček instrumentov.
Spominjamo se nekaterih odprav v tujini, kjer to delo ni treba opravljati jamarjem. Toliko
denarja imajo, da si lahko najamejo nosače. Tako pridejo jamarji spočiti med gorske vrhove in
zlahka opravijo svoje delo.
»Najprijetnejše od vsega planinarjenja je počivanje, to sem vedno trdil,« ponavlja Majster,
eden izmed sedmih članov lanskoletne odprave Jamarske sekcije v Triglavski narodni park.
Strinjamo se s tem pod težo obremenilnih okoliščin, vsebovanih v že omenjenih težkih na-
hrbtnikih in ostali krami.
Pozno popoldne prejšnji dan smo se pripeljali v Bohinj, jo peš mahnili do koče pri Savici in
tam prespali. Prvi smo bili, ki smo se prebudili v bohinjski dolini in noč je še ležala nad njo, ven-
dar smo bili toliko bolj veseli, ko smo že kmalu dopoldne počivali ob Črnemu jezeru in opazova-
li, kako se megle trgajo in kako se sončni žarki trudijo, da bi posijali na vrhove okrog nas.
Opoldne smo že obedovali pri Triglavskih jezerih in popoldne smo štirje, ki smo bili najbolj
pri močeh, od tega dva češkoslovaška gosta, že iskali prvo jamo, za katero so nam povedali, da
leži nekje na Štapcah. S seboj smo imeli nekaj deset metrov lestev, nekaj sto metrov vrvi in osta-
lo opremo, potrebno za raziskovanja.
Bližala se je že noč, vendar jame še nismo našli. Ko smo se še zadnjič sporazumeli, kako bi jo
iskali, jo je eden zagledal – le nekaj deset metrov od tod, kjer smo iskali celo popoldne.
Opremo smo pospravili pod ruševje in se vrnili v kočo.
Ponoči nas je prebudilo grmenje in bliskanje. Vsi do zadnjega v koči smo se prebudili. Med-
tem ko so drugi premišljevali, kako bodo naslednji dan nadaljevali svojo pot, je nas skrbelo
predvsem to, da nam strele niso uničile lestev.

15

prelom.indd 15 4.3.2005 13:54:44


Članki iz Biltenov

Zjutraj je zasijalo sonce in nebo je bilo kot umito. Če ne bi bilo dokaj hladno vreme, bi bilo
verjetno treba umetno hladiti fotoaparate, toliko dela so imeli.
Led v jami je toliko ohladil tiste najbolj vroče, da so sklenili, da tisti dan ne gredo iskat nobe-
ne jame več, da imajo jamarstva nasploh dovolj, naj se tisti, ki mislijo, da so se rodili samo za to,
da bi pustili svoja življenja v jamah, nekoliko v uh pišejo in podobno.
Ne smemo se preveč čuditi takim izjavam, kajti jama je bila zares ena izmed težjih.
Naša velika želja že tri leta je bila Jama pod Veliko rušnato glavo. Čeravno smo bili pri nje-
nem vhodu že nekajkrat, nam doslej še ni uspelo, da bi stopili na njeno dno.
Na tej akciji pa nam je vendarle uspelo. Čez pet stopenj se je bilo treba spustiti, da smo dose-
gli globino 55 metrov. Andrej, ki se je edini spustil do dna, je prišel po nekaj urah do kože pre-
močen na površino.
Tisto, kar si želi vsak jamar, ki je hkrati tudi planinec, pa je teren, kakršnega smo našli na
poti iz doline Lopučnice proti Velikim vratom. Ko stopiš na ta teren, imaš občutek, da si na Me-
sečevi površini. Skale so razbite in razmetane, obsežni platoji se razprostirajo na dolgo in na ši-
roko, prepredeni z razpokami, globokimi špranjami in brezni. Nekaj pa je tam, česar na Mesecu
gotovo ni: šopi planik, velikih, da je komaj mogoče verjeti, da sploh rastejo tako velike planike,
in tropi gamsov, ki se poganjajo preko skal ter bežijo pred svojim sovražnikom – človekom.
Na višini 1820 metrov je eden izmed takih platojev, raven kot miza, v katerem je zajedenih
nekaj razpok. Medtem ko so ob prelomih razpok nekatera »brezenca« globoka le sedem metrov,
se spuščajo nekatere do globine petnajst in več metrov.
Vzpenjamo se preko sedla in se ponovno spuščamo na drugo stran. Le nekaj metrov pod vrhom
zagledamo tik ob naši poti ogromen šop planik. Ustavimo se in gledamo, kajti kaj takega je moč
le redko videti.

V enem izmed premnogih brezen v Triglavskem narodnem parku

16

prelom.indd 16 4.3.2005 13:54:44


Članki iz Biltenov

»Še nikoli v življenju nisem odtrgal planike, zdaj jo bom,« pravi Majster. Nežno se dotakne
cveta, njegovi prsti polzijo po steblu, dokler niso pri tleh. Še enkrat otožno pogleda lepo cvetico,
nato hitro vstane in priteče za nami, ki smo že nadaljevali pot.
»Nisem mogel,« pravi, »preveč je bila lepa!«
Drugi plato je na popolnoma enaki nadmorski višini kot prvi, v razpokah, ki se vlečejo preko
njega, pa smo našli in raziskali šest brezen, globokih do 22 metrov. Na dnu vseh je ležal debel
snežen in leden zamašek, to pa kljub temu, da smo bili v mesecu avgustu.
Na obeh platojih smo našli in raziskali dvanajst brezen. Težave pri raziskovanju so bile enake
kot pri raziskovanju vseh brezen v visokogorskem krasu: ostri robovi, ki raztrgajo jamarske ob-
leke ter opraskajo roke, ter težaven dostop in nošnja težke opreme.
Po skoraj celotedenskem bivanju v Triglavskem narodnem parku smo se vračali v dolino po-
novno čez Komarčo. In spet je deževalo, vendar tokrat močneje kot tedaj, ko smo se začeli vzpe-
njati pred tednom dni.
Ko se danes pogovarjamo o naši lanskoletni odpravi v Park, nihče ne omeni dežja. Marsikdo
pa se spomni tistega lepega sončnega dne, ko smo stali med vrhovi skoraj dva tisoč metrov viso-
ko in bili veseli, da smo skupaj.
Taki smo pač, da težave kmalu pozabimo, veselja pa se še dolgo spominjamo.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1965.

Raziskovanje brezna v Loškem Snežniku


Voda bobni v temni globini
Dušan Novak

O bmočje Loškega Snežnika (1796 m) je močno zakraselo. Temnosivi kredni apnenci in sve-
tlejši jurski apnenci so močno podvrženi razkrajajočenu delu vode. Zakrasevanje še pospe-
šuje dolgotrajna snežna odeja in mestoma debelejša plast preperine.
Vzdolž velikih razpok in prelomov so nastale globoke vrtače, velike doline, kotliči in globoka
brezna. Le malo pod vrhom Snežnika je bilo pred leti preiskano Snežniško brezno, v katerem so
jamarji dosegli globino 162 m.
Več kot deset let je minilo, kar smo v okolici Snežnika, v gozdnih revirjih Leskova dolina in
Mašun, preiskali nekaj kraških objektov, še več pa jih registrirali. Med slednjimi je bilo tudi glo-
boko brezno, ki smo ga to pot zares obiskali. Za raziskovanje se je pozanimal tudi Geološki za-
vod Ljubljana, ki je akcijo finančno podprl, kajti v breznu bi morda lahko odgovorili na vpraša-
nje, kje poteka razvodnica med Ljubljano, Notranjsko Reko in Kvarnerskim zalivom, ki je v ma-
sivu Snežnika še nepoznana. Za nudeno pomoč se na tem mestu zahvaljujemo.
Okrog 2 km severno od vrha Snežnika se odpira v višini 1230 m mogočen vhod (kat. štev.
937) v to brezno. Ustje meri okrog 15 m v dolžino in 12 m v širino.
Do brezna smo v meglenem dnevu pripeljali opremo kar s kombijem naravnost iz Ljubljane,
Mimogrede smo si pri gozdarjih v Mašunu oskrbeli dovoljenje, da bivano v le pol ure oddalje-
ni kladari na Škrleh. Ko smo pri breznu postavili šotor za dežurne in telefon, se je dan že nagnil
preko poldneva. Spustili smo v brezno prvo porcijo lestev in Marjan, ki je že izvežbana »žrtev«
za ravnanje lestev, se je spustil do kraja in povedal, da je brezno še mnogo globlje, v globini 40
m pa je polica, kjer bomo postavili relej in lahko manipulirali nadaljnje spuščanje v jamo. V glo-
bini 20 m je prerez brezna skoraj okrogel.
Zaradi mraka smo delo za ta dan prekinili in odšli v kočo. Koča na Škrleh pač res ni bila vi-
šek udobnosti, varovala nas je le pred padavinami in skrivnostmi snežniške noči, tako da smo

17

prelom.indd 17 4.3.2005 13:54:45


Članki iz Biltenov

v prijetnem vzdušju dimnice pojedli in pospali na slami, na zračnih blazinah in v spalnih vre-
čah.
V »zgodnjem jutru« smo naslednjega dne okrog devetih zopet bili pri jami. Preden smo se
ponovno spustili v brezno, nas je že našel snemalec TV, si nabral nekaj materiala za oddajo
in se spet poslovil, kajti bilo je prehladno, da bi čakal zunaj na rezultate. Medtem smo v jamo
spustili Andreja. S konca lestev je vedno znova zahteval dodatne lestve, tako da smo uporabili
vse, kar smo jih prinesli s seboj. Do police smo zatem spustili še dva kolega, ki sta tudi posta-
la žrtvi obilne moče, ki je padala s sten. Pod polico pa je Andreja dobesedno zalivalo s hladno
vodo. Premraženi Andrej je poročal, da lestve še ne segajo do dna, da je v globini okrog 130 m,
da dna še ne vidi, da voda neusmiljeno pada in da ga zebe in da sploh ni prijetno stati takole
na lestvah ...
Spustil je kamen v to vodnjakasto ovalno oblikovano temo, le-ta je padal in padal ... Ko smo
mislili, da je že pomota vmes, smo začuli zamolkel glas.
Voda pa je bila mrzla, neusmiljena, hromila je voljo in ubijala tudi fizično moč. Sklenili smo,
da se vrnemo. Ob povratku smo skušali doseči dno še z grezilom, kar pa nam ni uspelo najbo-
lje. Vrv se je napila vode in postala težka. Vsekakor pa okrog 50 m pod zadnjim klinom lestev še
ni bilo dna!
Vrnili smo se, izvlekli lestve iz jame in se preoblekli – kdor je imel kaj.
Še isti večer smo del prtljage odnesli v Mašun, kjer so nam obljubili, da nam jo naslednjega
dne prepeljejo do najbližje avtobusne postaje. Res se je to zgodilo, le campagniola je bila pre-
majhna še za možé, tako da nas je morala petorica pešačiti v Knežak. No, vsaj prtljaga se je pe-
ljala. Na tem mestu se moramo gozdarjem z Mašuna lepo zahvaliti za vse razumevanje, zani-
manje in pomoč. Zahvalimo se lahko le s pristnim slovenskim »Boglonaj, pa se priporočamo za
drugič!«
Res, ko smo zapuščali jamo, smo se že pripravljali na ponovni obisk. Ta mora biti še bolje
pripravljen. Ekipa mora biti številnejša, imeti moramo vsaj 250 m lestev in vitel, vrvi in vseka-
kor uporaben telefon za zvezo s površjem. Vse to bo zahtevalo poseben prevoz in vsaj teden dni
časa, poleti, ko nas ne be močilo v jami in oviralo napredovanja.
Potrebno bo, da nas kdo pri tem tudi finančno in materialno podpre, kajti ta akcija ne bo po-
ceni, je pa možno, da prodremo tu globoko, kot le redkokje v Sloveniji.
Skrivnosti Snežnika nas čakajo!
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1965.

Akcija Snežnik
Na dnu najglobljega snežniškega brezna
Andrej Kranjc

B rezno leži tik pod Zgornjo Lenčajsko cesto v smeri vzhod–jugovzhod od Lenčajevega vrha
(1235 m), okoli 2250 metrov severno od Velikega (Loškega) Snežnika (1796 m).
Vhod v brezno se odpira takoj pod cesto v precej strmi, gozdnati rebri in je 15 m dolg ter 12
m širok, preko njega pa je ozek naravni most. Reber pada proti severu in pod vhodom (v smeri
proti severu) je precej globoka strma vrtača. Vhodni del je z vseh strani že takoj od roba navpi-
čen oziroma previsen, le na severni, najnižje ležeči strani je prvih nekaj metrov strmih (tla so
prekrita z zemljo in odpadlim listjem), a se takoj nato tu stena prevesi v navpičen prepad. Skale
oziroma stene brezna so prvih nekaj metrov porasle z mahom, globlje v breznu pa ga ni, čeprav
seže dnevna svetloba do globine 158 m.

18

prelom.indd 18 4.3.2005 13:54:45


Članki iz Biltenov

Brezno oziroma njegov prvi del (do globine 158 m) ima tipično obliko vodnjaka z navpični-
mi, ponekod rahlo previsnimi in zelo kompaktnimi, golimi skalnimi stenami ter je po vsej globi-
ni precej enakomerno ovalne oblike.
V globini 40 m je precej strma in okoli 5 m široka polica (v južni steni, v dolomitni plasti),
pokrita z gruščem in organskim drobirjem, padlim skozi jamski vhod. Preko nje teče majhen
vodni tok (izvir ob zgornjem robu police, na južni strani pod steno) in pada preko roba police v
globino.
V globini 158 m je dno prvega dela brezna. Je skoraj vodoravno, prav rahlo pada proti jugu in
je elipsaste oblike, z daljšo osjo (13 m) v smeri sever–jug ter prekrito z gruščem, hlodi in debeli-
mi vejami – vse zelo preperelo. Na južni strani prve stopnje, v kotu med steno, je okoli 1 × 1 m
velika odprtina – nadaljevanje brezna, ki pada 17 m (navpično), nato pa je še 2 m globoka stop-
nja in konec brezna – dno, ki položno pada proti severu. Ta, zadnji oziroma spodnji del brezna
je ozek in ima v začetku le okoli 2 m, na koncu (pod severno steno v globini 184 m) pa pridemo
v 8 m širok, skoraj 30 m dolg (v smeri sever–jug) ter okoli 20–30 m visok prostor. Stene so strme
in razmeroma razjedene. V stropu blizu prve stopnje je odprtina, ki povezuje spodnji del jame
z zgornjim »vodnjakom« in je skoznjo moč videti dnevno svetlebo (pri tem moram pripomniti,
da smo bili v dnu brezna okoli poldne, ko je bilo zunaj jasno, sončno vreme), sicer pa je v koncu
spodnje dvorane že popolna tema.
Dno brezna (spodnjega dela) je v južnem delu pod prvo stopnjo prekrito z gruščem, ki niže
prehaja v fin prod, debelejši pesek in nazadnje, v najnižjem delu brezna, v fin pesek in bla-
to. Vmes je tudi nekaj organskega drobirja. Blato je odloženo v zadnjem delu spodnje dvorane
po stenah do višine približno poldrugi meter nad dnom, kar je nedvomen znak, da je spodnji
del brezna oziroma zadnji del spodnje dvorane občasno preplavljen. V času, ko smo raziskovali
brezno, je izpod gruščnatega dna prve stopnje izviral potoček in padal preko stene na dno spod-
nje dvorane, kjer je imel v produ in pesku izgrebeno majhno strugo, a je v njej še pred koncem
presahnil.

Za obisk brezna so si jamarji kombi sposodili

19

prelom.indd 19 4.3.2005 13:54:45


Članki iz Biltenov

Ves zgornji del brezna vključno z dnom in stenami prve stopnje je brez sigastih tvorb, pač pa
so deloma zasigane stene spodnje dvorane, močno in z lepo belo sigo pa je prekrita južna stena
spodnje dvorane, v obliki cvetačnih cvetov.
V dnu in po stenah spodnje dvorane smo opazili precej jamskih živali: kobilice, suhe južine
in stonoge.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1966.

Na začetku poti ...


Tine Mlinarič

... mi je spodrsnilo na vlažni prsti in lovil sem se po drči, ki je strmo padala od vhoda. Nič kaj
mehko se nisem ustavil ob skali znotraj votline. Baterija je na srečo še gorela, le čelada se je pre-
maknila nekam preveč na uho, kakor bi sama izbrala, kaj naj varuje – in že mi je nekdo od tova-
rišev hudobno »pomagal«: »Če že moraš pasti, potem padi na glavo, si vsaj ne boš ničesar napra-
vil,« tako da sem skoraj pomislil, da je v tem nekaj resnice, kajti stegno me je pošteno skelelo.
Konec dober, vse dobro!
Toda saj še začel nisem na pravem mestu, kje je šele konec! Lahko bi sicer začel pri jami, a
ta jama je na Cresu, Cres pa otok daleč od Slovenije in Hrastnika. Pot je dolga, vendar poto-
vanje z vlakom ni nikakršna zanimivost, posebno če sediš. Kaj je vlak v primeri s trajektom z
Reke, ki vozi do Porozine na Cresu in je med prvomajskimi prazniki sprejel tudi do štirideset
avtomobilov – pri tem ne štejem potnikov. Ali pa naš moped, ki se je po kraškem »asfaltu« pre-
bijal do zaselka Sv. Peter z dvema potnikoma, harmoniko, kovčkom in nahrbtnikom z jamar-
sko opremo!
Bili smo turisti; oprema je iz nas napravila jamarje. Samo Marjanu se je že na prvi pogled po-
znalo, da ni začetnik, saj jo je nosil z izredno lahkoto. Ben, Zač, Siko, Lanki, Brane in jaz s poto-
valko in kitaro smo boječe gledali okrog sebe. Nič čudnega: Brane je namreč pravil, doma seve-
da, da je do jame le pol ure hoda. Zdaj pa smo se najprej vozili štiri kilometre s tovornjakom, pe-
šačili uro in pol, Petričevi, kamor smo bili namenjeni, pa so bili še vedno nekje pred nami.
Mračilo se je že.
Meriti razdaljo s časom, v katerem prehodi isto pot ta ali oni, je nehvaležna naloga, sploh če
je pot takšna, kot je bila takrat; prejšnji dan je nanosilo blata in spet se je pripravljalo k dežju.
Bili smo na koncu svojih moči in, sreča, tudi na cilju. Ob desetih zvečer ...
Zjutraj je vse spremenjeno: hrastov gozd z obsekanimi krošnjami, grmičevje, bršljan, zelena
površina v soncu, tako zelena, da se mi zdi neresnična. Saj je skoraj lepše kot spomladi doma!
Morja ne vidimo, le gozd vsenaokrog, pasoče se ovce in ograjene pašnike z značilnimi lesa-
mi v ogradah. Ko smo končno našli vhod v jamo sredi razmetanih skal ob robu redkejšega hra-
stovega gozda, so zasvetile baterije namesto sonca in stopili smo v mračno votlino z obokanim
stropom. Meni se ni posrečilo, da bi tiho vstopil, čeprav sem hotel, morda zaradi nemira, ki sem
ga skušal potlačiti, morda zaradi spolzke poti. To je bilo namreč naše prvo srečanje s podzemelj-
skim svetom.
Lestve smo navezali na mogočen kapniški steber, visok približno meter in pol. Rov se je tu
končal, padal je v brezno, zavešeno z zvijuganimi sigastimi zavesami. Prostora je tako malo, da
lahko le dva strmiva v temačno globino. Čudno tiho smo. To ni strah pred globino; takšen ob-
čutek sem imel že nekoč prej, ko sem prvič skočil s skakalnice v plavalni bazen. Točno se spom-
nim tega: hotel sem skočiti, odrival sem se z deske, a vedno se mi je zdelo, da odriv ni pravi, pa
sploh nisem vedel, kakšen mora biti. Nisem se mogel odločiti. Nazadnje je prišlo samo od sebe:
odriv ni šel navzgor, temveč v bazen in ni bil nič drugačen kot ostali. Premagal sem občutek

20

prelom.indd 20 4.3.2005 13:54:45


Članki iz Biltenov

nesigurnosti, prepričal samega sebe, da sem se obotavljal samo zato, ker je bilo prvič. In zdaj
doživljam isto.
Opazujemo Marjana, ki izginja čez previs, navezan na vrv, s katero ga varuje Ben. Skušam si
vtisniti v spomin vse njegove gibe: prijem za klin v lestvi, prestopanje z nogami, napetost vrvi. Vse.
Marjan je na dnu; vrv je popustila. Samo trinajst metrov globine. Kdo bo šel za njim? Vsi se
hočemo navezati, če bi šlo, kar vsi naenkrat, toda v podzavesti čutim, da bi svoje mesto raje pre-
pustil komu drugemu. Samo malo časa potrebujem, da razčistim sam s sabo! Potem bo šlo laže.
Besede so se tako hitro spremenile v dejanja, a pri tem se še nisem privadil jami, kapnikom, kap-
ljajoči vodi, čudnemu pridušenemu odmevu besed. Greš v brezno in ne veš, kaj je pred tabo;
prevzema te občutek zgubljenosti. Zdi se ti, da te bo tema, presekana z medlo svetlobo baterij,
skrila pred tovariši tam zgoraj in da so se trepetajoče sence na stenah samo potuhnile, zdaj zdaj
pa boš čutil njihov dotik ...
Marjan razlaga, kako izgleda dno brezna. Kolikor je lahko presodil, je za oknom nova dvo-
rana, za njo pa v smeri vijaka še eno brezno. In kakšni kapniki! Zdaj smo se vzdramili: drug za
drugim se spuščamo po lestvah.
Tako smo se znašli na začetku poti. To je tisti začetek, ki sem ga hotel popisati: prvi korak
pod zemljo, korak od navadnih turistov do jamarjev začetnikov, ki so stopili v globine jame
Campari na Cresu in lepote podzemlja zapisali v svoj spomin tako trdno, da jih ne bodo mogli
nikoli več pozabiti.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1966.

Odprava v Triglavski narodni park


Ledene dvorane v gigantski razpoki
Marjan Raztresen

D eževja je bilo minulo jesen toliko kot že dolgo vrsto let ne. Tiste tedne, ko je deževalo samo
en dan, smo bili kar se da dobro razpoloženi in smo bili prepričani, da imamo zares fanta-
stično vreme.
Ko smo ondan minulo jesen stopili pred »Zlatorogom« v Bohinju iz avtobusa in je le rahlo pr-
šelo iz nizkih oblakov, ki so se lovili med Pršivcem in Voglom, smo bili skorajda navdušeni: saj je
bilo vendar vreme tako lepo!
Bohinjsko jezero je bilo visoko kot že dolgo ne. Prav tako so bili polni hudourniki, ki so preč-
kali pot do Savice, medtem ko je slap pošastno grmel in ga je bilo slišati skoraj do jezera.
Turisti, ki so nas srečevali, šest kot tovorna živina otovorjenih jamarjev, so nas tolažili, češ,
saj bi bilo lahko še slabše vreme, še dobro, da vas včeraj ni bilo tukaj, ko je lilo kot iz škafa. Pre-
pričani smo, da si marsikdo ni bil na jasnem glede naših umskih sposobnosti, ko smo rinili v ta-
kem vremenu visoko v gore.
Pri Črnem jezeru je bila naša prva večja postaja. Začudili smo se: toliko vode, kot je je bilo te-
daj v jezeru, še nikoli nismo videli, čeravno je bil vsakdo nekajdesetkrat tod. Prod in skale, pod
katerimi smo navadno kuhali čaj, vse to je bilo globoko pod vodo, ki je segala skoraj do markira-
ne poti na Jezera in vse do gozda na vrhu Komarče.
Prvo sonce, ki nam je posvetilo, je bilo popoldne nad Črnim jezerom. Pozabili smo na to, da
smo mokri, utrujeni in žalostni zaradi oblakov in megel. Še malo, pa bomo na vrhu in nato še
pet minut do koče ...
Voda je bila tisti čas proti nam. Do vrha smo prišli v temi, ko pa je prvi jamar zagledal na oni
strani jezera lučko iz planinske koče, se je hkrati zgrozil: vse od koče do nas je bilo naraslo jeze-

21

prelom.indd 21 4.3.2005 13:54:46


Članki iz Biltenov

ro, ki je potopilo tudi vse planinske poti. Tako smo se več kot uro prebijali po temi in brez baterij
po gostem ruševju, da smo prišli do koče.
»Kaj takega pa še ne,« je naslednji dan ugotavljal Metod, ko smo se zjutraj odpravljali na Ve-
lika vrata in je bilo vreme jasno in sončno. »Če bi mi včeraj kdo dejal, da bomo imeli v hribih
ves ta čas en sam dan lepega vremena, bi se mu na glas smejal in ga ne bi smatral za popolno-
ma pri sebi.«
Še pred planino Lopučnico smo se srečali z lepim gamsom. Stal je tik nad potjo in nas gledal.
Gotovo nismo bili mi prav nič manj presenečeni, kot je bil gams.
Nad Lopučnico sicer pelje proti Velikim vratom markirana pot, vendar so markacije popolno-
ma neoskrbovane in zanemarjene. Tako lahko pride po tej poti na Velika vrata le tisti, ki je tod
že kdaj hodil, kot smo hodili po isti poti mi že nekajkrat poprej prejšnja leta.
Tam je gorska pokrajina še neoskrunjena. Nobena transverzalska pot ne pelje tja, zato je tam
okrog gorska divjad brez skrbi, planinskega cvetja pa je toliko kot malokje drugje v naših Al-
pah.
S seboj smo vzeli le dva nahrbtnika, v katerih smo imeli vso opremo. Tistemu, ki je odložil
težko breme, se je zdelo, da bo vsak čas poletel, tako lahek se je počutil.
Nad nami je razpoka med skalovjem. Vemo, da bomo čez nekaj minut na prvih velikih ploš-
čah, kjer smo raziskovali leto pred tem. Še nekaj korakov imamo do vrha, ko Metod prestrašen
zakriči.
»Verjetno sem jo skupil,« pravi.
Odložimo nahrbtnike in stečemo k njemu. Drži se za nogo, nad njim pa sika velik modras.
Metod si sezuje čevelj in si ogleduje gleženj. Nič nenavadnega ni videti. Očitno je, da ga je
modras pičil v čevelj. Srečo je treba imeti!
Modras je napadalen in se noče umakniti, temveč kar naprej sika in grozi. Na poti leži zvit in
nas sovražno gleda. Ne preostane nam nič drugega, kot da opravimo z njim.
Na prvi veliki ploščadi rastejo planike. Toliko jih je, da je treba paziti, da ne bi hodili po njih.
Najbolj strastni fotografi se ne morejo odtrgati od njih. Nikomur pa ne pade na misel, da bi pla-
nike odnesel s seboj drugače kot posnete na filmu.
Malo dalje je druga velika ploščad. Prodiramo po divji pokrajini med skalami in cvetjem do
terena, kjer nameravamo raziskovati.
Spomnino se divjih pokrajin, ki jih prikazujejo filmi in fotografije s Himalaje. Nič manj divja
ni pokrajina, na kateri se ustavimo.
Na njej je ogromno velikih in manjših razpok, ki delijo ploščad v manjše dele. Medtem ko se-
gajo nekatere izmed njihle nekaj metrov globoko, so druge globoke po nekaj deset metrov. Med
njimi so kotliči in na njihovem dnu čoki snega in ledu.
Začetek septenbra je in novi sneg še ni padel. Sneg na dnu kotličev in razpok se zadrži tam
vse leto. Večni sneg, debel od metra pa do deset metrov.
Nekaj metrov nad ploščadjo je teren še posebno divji in zanimiv že na prvi pogled. Tudi pri
podrobnem pregledu se pokaže, da se je splačalo priti dva tisoč metrov visoko in videti ta feno-
men.
Ena izmed razpok je gigantska. Njena globina, pravi veliki jamski prostori z ogromnimi lede-
nini kapniki, globoka brezna, ki prekinjajo sicer enotno razpoko, vse to nas osupne.
Prva skupina prodira po površini proti koncu razpoke, medtem ko se je namenila priti dru-
ga tja po dnu razpoke. Medtem ko ima prva skupina priložnost občudovati velike in manjše na-
ravne mostove, ki so jih napravili voda, sneg in led, se druga skupina ne more ločiti od velikih
ledenih kapnikov in dvoran, vklenjenih v večni led. Ponekod je led kompakten in zelen, drugod
porozen in bel kot pravkar zapadli sneg. Svetloba acetilenk se odbija v tisočih smereh od deset
tisočev ledenih kristalov, ki jih do tedaj še ni videl nihče.
Za en sam dan je preveč dela. Vrniti se je treba še naslednji dan, še naslednji dan je treba
napraviti dolgo in naporno pot, ki pa se splača, kajti vreme je čudovito, čeravno grozijo oblaki
okrog Krna, da se bodo pripodili nad dolino Triglavskih jezer in pokvarili lepo razpoloženje.

22

prelom.indd 22 4.3.2005 13:54:46


Članki iz Biltenov

In še tretji dan in četrti je treba vzeti pot pod noge do Velikih vrat, da bi deloma kartirali in
deloma raziskali teren, divjo pokrajino v tisti okolici. Vendar delo tam še ni končano. Splačalo
se bo priti tja spet čez leto dni in morebiti še leto dni kasneje.
Nesrečen slučaj je hotel, da smo morali iti tudi na Štapce, kjer smo že leto pred tem raziska-
li veliko Modrasovo ledenico. Ker pa so bili podatki minulega leta ponanjkljivi, jih je bilo treba
kompletirati.
Pred vhodom je še vedno ležal velikanski modras, ki smo ga morali ubiti preteklo leto, kajti
ni in ni se hotel umakniti s poti, po kateri bi edinole lahko prišli v jamo.
Medtem ko se zunaj ni nič spremenilo, celo planik je bilo prav toliko kot leto pred tem, je bilo
v globini vse drugače. Ledu in snega je bilo vsaj dva metra več kot leto pred tem, tako da smo le
s težavo prodrli pod ogromen ledeni čok, kjer se je napravil med skalo in ledom hodnik.
Škoda bi bilo oditi zgodaj popoldne v kočo, ko smo delo opravili, zato smo se sprehodili na
vrh Tičarice in občudovali ogromna Triglavska jezera pod seboj. Tako velikih se ni spomnil ni-
hče, celo najstarejši planinci ne, ki zahajajo v gore že dolga desetletja.
Medtem ko je moral Majster, kot pravimo Vladu, oditi v dolino, smo ostali odšli na Kreda-
rico, kjer smo počakali jamarje iz številnih evropskih dežel, ki so prišli na visokogorski kras na
predkongresno ekskurzijo. Pripravili, razsvetlili in uredili smo jim prvi del Triglavskega brezna
in Ivačičevo jamo ter jim pomagali, da so prišli skoraj vsi brez opreme na svojih hrbtih v najvišjo
planinsko kočo v Jugoslaviji.
Kosmati smo bili, da nas je bilo že strašno pogledati. Tožilo se nam je že po dolini, po civili-
zaciji, po tem, da bi za veliko dni odložili težke nahrbtnike, ki so se bili že skorajda zrasli z na-
šimi hrbti.
Na Kredarici in na Triglavu je močno snežilo, ko smo zapičili cepine na poti do Staničeve
koče, kjer se je spet napravil prelep sončen dan. Čeravno bi morali hoditi dolge ure, kot je napi-
sano na puščici pred kočo, smo potrebovali le dobri dve uri do Mojstrane.
Tam pa nam je bilo že nekoliko žal, da nismo več med dvatisočaki. Že tedaj se nam je neko-
liko tožilo po murkah in planikah, obsežnih snežiščih in čudovitih ledenih dvoranah v alpskem
podzemlju.
Med nami ni bilo nikogar, ki se ne bi v Mojstrani nekajkrat ozrl tja, kamor je zahajalo rdeče
sonce ...
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1966.

Proti Triglavskemu breznu ...

23

prelom.indd 23 4.3.2005 13:54:46


Članki iz Biltenov

V Triglavskem narodnem parku


Andrej Kranjc

P oletni večer, avgusta. Z gozdom poraslo dno spodnjega dela Doline Triglavskih jezer je že v
mraku, temno ruševje na robovih Komne se ostro odraža od žarečega robu oblakov na za-
hodu, nekje nad Tičarico komaj opazno miglja Večernica. Z redkih dreves se cedijo kaplje – pred
kratkim je deževalo. Steza je mehka, stopam tiho, ni slišati značilnega hribovskega koraka, le
kdaj pa kdaj zacmoka blato pod podplati, kadar zdrsnem s skale. S temo pridem do koče. Skozi
okno se le medlo vidi sij ene same petrolejke, zato je pa toliko glasnejši smeh. To so naši!
Spet se cedi z macesnov, spet nam cmoka pod nogami, a tokrat ne blato pod podplati, tem-
več voda v čevljih, ko bredemo skozi visoko, rosno travo nekdanje volovske planine proti robu
Debelega lašta. Pod robom, v vznožju najhujše strmine, se prvič ustavino, ko prvi sončni žarki
obsijejo razbiti greben Velikega Špičja. Pol ure kasneje smo že vrh Debelega lašta in pod seboj
zagledamo »naš teren« – amfiteatru podobno dolino, konto: na jugu jo zapira Gladki lašt, na
zahodu Vogel, na severu Veliko Špičje, na vzhodu stranski hrbet Velikega Špičja, ki se končuje
z Debelin laštom. Apniške plasti so skoraj vodoravne in to še potrjuje vtis amfiteatra, ker rebri
stopničasto padajo proti dnu konte.
In na tem koščku Julijskih Alp, daleč od turističnih poti, med skromnimi in neznanimi, a le-
pimi vrhovi smo se potikali tri dni. Pod velikim balvanom, prostor so verjetno že nekdaj pastir-
ji ali lovci priredili v zatočišče, smo imeli spravljeno opremo, tam smo jedli in počivali. Vsako
jutro je bilo jasno, opoldne se je pooblačilo in pričelo deževati, srcdi popoldneva se je vreme

Pod Velikim Špičjem

24

prelom.indd 24 4.3.2005 13:54:46


Članki iz Biltenov

izboljšalo in zvečer, ko smo se vračali proti koči, je bilo zopet jasno. In v tistih nekaj urah dežja
nam je bil naš bivak res dobrodošel.
Sicer smo se pa v dvoje in troje klatili po robeh, pretaknili smo vse poči in razpoke, pogledali v
vsak kotlič, pogosto smo potrebovali vrv in lestvice. Kljub velikemu številu majhnih brezen, raz-
pok, kotličev in spodmolov smo bili na koncu malo razočarani. Kajti v Julijskih Alpah se ne more-
mo nikdar iznebiti misli, da smo 2000 metrov nad morjem in kadarkoli vržemo kamen v še nezna-
no luknjo, vedno upamo, da ne bomo slišali, kdaj bo padel na dno, da bomo odkrili novi »Gouffre
Berger« ali »vsaj« nekaj sto metrov globoko brezno. Tokrat smo v jamski kataster DZRJS vnesli
12 novih številk (2839–2850), od tega je deset brezen in dve jami v ožjem smislu. Brezna sama
niso posebno zanimiva, ne glede oblike niti glede dimenzij (najmanjše, ki smo ga še upoštevali,
je globoko 12, najgloblje pa 24 m), pač pa je zanimiveje napraviti izvleček njihovih skupnih zna-
čilnosti, kar nam da precej karakteristično sliko visokogorskega krasa v tem predelu.
Vsi omenjeni objekti so na nadmorski višini 2000–2150 m, to je le nekaj sto metrov pod glavnim
grebenom med dolino Soče in Dolino Triglavskih jezer. Ne samo nadmorska višina, tudi vegetaci-
ja, redke ploskve in blazine nizke ter goste gorske trave s številnimi planikami kaže na visokogorski
značaj, kot tudi klima – v vseh breznih je ležal sneg, pa tudi v številnih drugih razpokah, kotličih in
senčnih mestih. V nekaterih breznih je bilo toliko snega, da nismo mogli doseči pravega jamskega
dna, ampak smo se morali ustaviti tam, kjer je bila celotna odprtina brezna zapolnjena s snegom
in je torej globina, ki jo navajamo v zapisniku, le globina, do katere smo prodrli, nikakor pa ni re-
čeno, da je to celotna globina objekta. Sicer pa nikjer nismo naleteli na živoskalno dno: kjer nas ni
ustavil sneg, je bilo napredovanje nemogoče zaradi nakopičenega podornega skalovja in grušča.
Brezna pod Velikim Špičjem so tipična brezna v vrhnjem delu visoke apniške gnote, kjer še ni
površinskih tokov, niti najmanjših, vsa voda, deževnica in snežnica, teži za tem, da čim hitreje,
se pravi čim bolj vertikalno, prodre v globino. V skladu s tem nismo zasledili nobene sledi teko-
če vode, nobenih erozijskih oblik, vsi objekti so predisponirani z razpokami, ki jih je voda razši-
rila s korozijo oziroma mehanično – z zmrzovanjem. Več brezen in tudi jama 10 (kat. št. 2850)
je nastalo ob stičišču velikih razpok. Zaradi omenjene geneze in še vedno trajajočih procesov
širjenja brezen na eni strani, na drugi pa zasipavanja, so stene brezen in jam bodisi močno pre-
trte in krušljive, še pogosteje pa izredno močno korodirane, o sigi pa ni niti sledu.
Kot mule otovorjeni, preko nahrbtnika vržena pelerina dela vsakemu ogromno grbo na hrb-
tu, zjutraj »grizemo kolena« preko melišč v vznožju Tičarice in odpihujemo s konca nosu kap-
ljice dežja, pomešanega z znojem. Dež lije, ko opoldne čofotamo preko razmočenega blata in
gnoja na planini Viševnik. Še vedno lije, ko se po strmini spuščamo skozi gozd z Vogarja proti
Vojam, in zvečer, ko capljamo po cesti proti Stari Fužini, se med šumenjem Mostnice meša udar-
janje debelih kapelj po naših hrbtih. »Jutri se izpišem iz kluba,« pravi Rado. »Grem raje med ga-
silce, bom vsaj na toplem. Torej – v kateri konec Julijcev bomo šli drugo leto?«
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1967.

Obisk
Češki jamarji na
obisku pri Jamarski sekciji PDŽ
Iztok Trček

Č etrtek je bil in kot vsak četrtek smo bili tudi tokrat zbrani v društveni sobi in pretresali razne
probleme. Poleg domačih jamarjev so bili med nami tudi gostje iz Češkoslovaške: oba Pav-
la, Zdenek in Jaroslav, prihodnje leto pa bodo štirje jamarji naše sekcije morda prav tako priso-

25

prelom.indd 25 4.3.2005 13:54:47


Članki iz Biltenov

stvovali enemu izmed njihovih sestankov. Naslednji dan odpotujejo v Postojno in ko se bodo čez
dva dni vrnili, jim bomo razkazali Ljubljano. Popoldan 2. julija pa bomo odšli v Ribnico.
Ko sem si tistega dne dopoldan pripravljal nahrbtnik, me je pošteno skrbelo, kam bom vse
dal, kar sem si pripravil. Nekako srečno sem si ga okrog enih popoldan v tisti najhujši poletni
vročini zadel na hrbet in odkorakal na postajo. Ne vem, kako je prišlo nekaj trdega na hrbtno
stran nahrbtnika in me žulilo in zbadalo med rebra, kakor bi hotelo reči: »Butec, kako boš pa to
nesel gor na Stojno?«
Na postaji me je že čakal Jani s češkimi jamarji. Avtobus je bil, kakor vedno med prazniki,
nabit do zadnjega kotička. Drugega nam ni preostalo, kot da smo na rezervacije kar pozabili.
Pohojeni in prepoteni smo se pritresli v kraj, ki je zaslovel po svetu s svojo suho robo – Ribni-
ca. Domači jamarji so nas že pričakovali na postaji. Ribničani ne bi bili Ribničani, če svojim go-
stom ne bi nudili dovolj udobja. In tako nas na dvorišču gostilne pričaka poltovorni spaček za
vso našo kramo. Jani je najmlajši, zato je bil pol zares, pol za šalo določen za varuha opreme.
Potlačimo ga v avto in zapremo vrata. Mimogrede pa mu je Zdenek še priporočil čelado, ako bi
se slučajno preveč vzravnal.
Po ogledu Francetove jame nas je v imenu ribniških jamarjev pozdravil predsednik jamar-
skega kluba Ribnica, ki je med drugimi poudaril, da so Pavla, Zdenek in Jaroslav prva skupina
tujih jamarjev v njihovi koči. Sledila je zdravica, nato pa večerja s pristnimi klobasami, zalitimi
s še bolj pristnim cvičkom. Jeziki so se razvozlali, čeprav govore eni v dolenjščini, drugi češko,
midva z Janijem pa klativa pristno ljubljanščino.
Na povratku smo se spustili pred Ribnico še v nekaj manjših jam in se ob 10. uri pripeljali
v Kočevje, ki je že ves v zastavah, kajti Kočevje praznuje svoj praznik 3. julija. Pozdravijo nas
kočevski taborniki, ki so simpatizerji jamarjev. Sporočijo nam Dušanovo naročilo, da se zbe-
remo ob 3. uri popoldan. Toda od desetih do treh popoldan je še dolgo, zato se odpravimo v
Željne.
Pavla žuli čevelj, zato v Kočevju čuva prtljago. Mi pa pot pod noge in mimo rudnika v Cigan-
ske jame. Korakamo pod naravnimi mostovi, ki so prerasli z grmičevjem, oziramo se in strmimo
nad lepoto. Razmišljam, kako lep turističen objekt bi lahko bil v tej okolici, kjer je sedaj smetiš-
če. Tako preveč premišljujem in ne gledam pod noge, zato se spotaknem v star štedilnik ter brc-
nem v star čevelj, ki odleti v kup napol zarjavelih konzerv.
Ogledali smo si del jame s čudovitimi kapniki in pa del potoka, ki teče skozi rudniško sepa-
racijo, tako da se je del jame spremenil v skladišče premogovega prahu. Naš naslednji cilj je bila
Vodna jama pri Klinji vasi z namenom, da češkim jamarjem pokažemo človeško ribico v narav-
nem okolju.
Kolovratimo po jami, ki je bolj in bolj nizka in ozka. Konec. Sifon. In sedaj? Proteusa nikjer
nobenega, naš cilj pa je bil prav ta. Jaroslav je nemirno vrtil med prsti fotoaparat in nas doma-
čine vprašujoče pogledoval. Obžalujoče se obrnem in hočem oditi, kar zaslišim gromski smeh.
Smeji se Jani, ki ga ni prav dobro videti, poleg njega pa nekaj čofota. »Da ga ni ujel,« zinem sko-
raj na glas. »Ne, oni drugi rine čez sifon,« pravi kočevski tabornik, ki se je poleg mene zvijal od
smeha. Z očmi preletim ostale in se sprašujem, kdo je »oni drugi«. Ne. Bil je eden od taborni-
kov. Tedaj se zasliši: »Čez sem!« Sliši se kakor iz soda. Tudi Jani gre za njim in srečno pričofota
na drugo stran. Voda je zopet vzvalovila in iz teme se je prikazal Jani. V roki je držal polivinilno
vrečko, v njej pa proteusa. Komaj ga je izpustil v njegov element med kamenje, že se bliska ka-
kor med najhujšo nevihto. Seveda med nevihto tudi grmi in tako je grmelo tudi po jami. Prvič je
zagrmelo, ko sem se znašel podolgo in počez v vodi, nato pa kar brez prestanka, ko so se mi vsi
na vsa usta smejali.
Umazani in mokri smo pod vročim opoldanskim soncem krenili preko kupov jalovine kočev-
skega rudnika do doma enega izmed tabornikov, kjer smo se očistili kar na dvorišču pod cevjo,
ki jo njegov oče uporablja za pranje avtomobila.
Nato smo se s kamionom imenitno pripeljali nazaj v Kočevje. Medtem je avtobus iz Ljubljane
pripeljal Andreja, Bruna in češkega tovariša Bogomila, ki je prejšnji dan prispel v Ljubljano.

26

prelom.indd 26 4.3.2005 13:54:47


Članki iz Biltenov

Tudi na Stojno nas je potegnil kamion. Prav lepo se je peljati, ko ni treba nositi težke prtljage,
razmišljamo in gledamo na Kočevje, ki ga obliva popoldansko sonce in tja čez ravno Kočevsko
polje na temne roške gozdove. Zavijemo za hrib in prispemo na jaso pred planinsko kočo.
Hitro smo na tleh, prav tako oprema. Kajti nočemo zamuditi niti minute in želimo priti pred
večerom še na Mestni vrh in na Fridrihštajn. Zagrizemo se v hrib, preko skal, čez grmovje, čez
hlode in včasih kar po njih dobesedno pridrvimo na vrh. Hitro nekaj posnetkov na tej lepi raz-
gledni točki, s katere se vidi malone vso Dolenjsko, in že spet hitimo skozi bukov gozd in mimo
gozdarske koče na Fridrihštajn. Tudi pri razvalinah gradu Friderika Celjskega se skoraj ne usta-
vimo, kajti sonce je že nizko, Dušan pa čaka z večerjo. Pred kočo že sedi družba planincev, ki
veselo prepeva ob ognju. Po večerji smo se jim tudi mi pridružili in skupaj prepevali v kočevsko
noč. Dušan je vodja in ko je rekel: »Spat,« on že ve zakaj tako, se poberemo na ležišča. Premiš-
ljujem, kako lepo bi bilo še ob ognju, pa me vseeno kmalu zmanjka in prav je tako, saj bo jutri
treba zgodaj vstati. V Ledeni jami pa nas čaka trdo delo.
Dušan je prvi pokonci, sam ne vem, kdaj je vstal, toda ko sem se zbudil, je bil zajtrk že na
mizi.
Medtem ko spravljamo opremo na kup, daje Dušan zadnja navodila. Od zadnjega izleta v Le-
deno jamo mi je ostalo prav malo v spominu. Spominjam pa se, da je bilo zelo mrzlo in da je po
malem že naletaval sneg.

Željnske jame

27

prelom.indd 27 4.3.2005 13:54:47


Članki iz Biltenov

Toda ta dan, 4. julija, je bila jama čudovita. Prišli smo do nje prav takrat, ko so padli na lede-
ne kapnike prvi sončni žarki. Tam spodaj se je bleščalo na tisoče ledenih kristalov.
»Spodaj bo mrzlo, fantje,« pravi Dušan, ki se oblači v toplo obleko. Mi ga pa pridno posne-
mamo. Ugotovim, da sem oblečen kakor v najhujši zimi, in se že pošteno potim na soncu.
Nimamo kaj dosti premišljevati, kajti pričeli smo se spuščati v objem mraza in ledu. Ko pade
Jani, a se na srečo ujame, tako da ne zdrvi med kamenjem in hlodi v lužo na dno, smo se zavedli
nevarnosti in privezali vrv, da se ob njej spuščamo z ledene »drsalnice« do ravne plošče na dnu.
Na »tleh« pričnemo delati. Z Andrejem sva pritrdila lestvice na debel leden kapnik in jih vrgla
v brezno, ki zija med ledom in skalo. Drugi so se razkropili po jami in si jo ogledujejo. Jaroslav
pridno snema.
Prvi je že pripravljen za spust. Zaradi slabe zveze sem moral na stopnjo, ki je kaka dva metra
pod vhodom, v drugi del brezna. V začetku sem se prav dobro počutil, toda sčasoma sem začel
z raznimi vajami in ponavljal tisto, kar je namenil plezalec Zdeneku, ki je varoval. V tem sem
vztrajal skoraj dve uri, nazadnje pa poprosil, da bi smel tudi jaz tja dol v temo.
Spuščam se. Hrs ... »Vraga, v lepi kaši sem«. Lestve, ki so se pod mojo težo napele, so zdrsni-
le v ozko razpoko med ledom in skalo. Navzdol ne gre, zato mora navzgor. Pa tudi tja ne gre, a
na desni je še ožje, zato moram na vsak način na levo. Presneto vroče mi je bilo, ko sem se na-
zadnje skobacal iz kaj malo prijetnega položaja. Končno sem pri Dušanu, ki stoji na dnu in dela
družbo Jaroslavu. Toda to še ni dno, dno je še tam, od koder je slišati Andreja in kamor vodijo
lestve. Lepo, resnično lepo je spodaj, toda če bi bilo za kakih 10 stopinj Celzija topleje, bi bilo še
lepše. Stopicamo, da nam je topleje, in čakamo na one, ki so še spodaj. Andrejeva skupina pri-
pleza do nas. Medtem ko bodo drugi opravljali svoje delo, se bom jaz vrnil do Zdeneka, da ga
bom varoval, ko se bo on spustil v globino. Rečeno – storjeno. Zagozdil sem se med kamen in
led in skušal kolikor je v moji moči dobro varovati. Vsaj upam, da sem delal tako. »Nazdor, živi-
jo,« nas je presenetil Raste, ki je pravkar prispel iz Ljubljane, z njim pa še Rado. Nekaj časa »de-
batiramo«, nato pa je bilo treba zopet trdo prijeti za »štrik«, kajti prvi se je že vračal. To delo pre-
vzame Rado kot prostovoljec.
Iz jame smo prišli šele pozno popoldne, ko je bilo sonce že nizko.
Naslednjega dne nam je, ker je drugo brezno v Ledeni jami zamašeno, največ dela dalo po-
spravljanje lestev in vrvi. V koči Dušan iz zadnjih ostankov skupne hrane napravi nekaj še kar
užitnega.
Bliža se čas odhoda. Z Janijem sva se odločila, da bova ostala s tovariši iz Češke in jih nasled-
nje jutro pospremila do postaje. Zvečer sva z Janijem ugotovila, da je Zdenek najboljši kuhar –
jamar. Po večerji se pogovarjamo še pozno v noč.
Drugo jutro smo se na postaji domenili, da se dobimo čez nekaj dni v Divači in skupaj obi-
ščemo Škocjanske jame. Oni so krenili preko Broda na Kolpi k morju, midva z Juretom pa, ker
nama je zmanjkalo denarja, z avtostopom v Ljubljano. Čez dva dni sem odštopal v Koper, nato
pa nazaj v Divačo in od tam v Škocjan.
Pozno zvečer, ko se je pripravljalo na nevihto, sem našel prenočišče v seniku. Ko sem odlagal
nahrbtnik, ugotovim, da sem podnajemnik naših kolegov.
Drugo jutro po zajtrku smo šli v jamo. Najbolj se mi vtisne v spomin podzemski kanjon. Glo-
boko spodaj šumi voda in se v tisoč kapljicah razbija ob skalah. Tu je toliko lepot, da sam ne
vem, katere bi opisal: velike ponvice, podzemeljske kanjone ali dvorane.
Naslednje jutro smo si ogledali Planinsko jamo, ki je tudi ena od prirodnih umetnin, s kate-
rimi je obogatena naša dežela. Po uradnem ogledu nam prijazni vodnik dovoli, da si ogledamo
še neturistični del.
Stojim na avtobusni postaji in čakam avtobus, ki bo naše tovariše odpeljal v Postojno. Prisrč-
no se poslovimo in ko avtobus odpelje, še dolgo zrem za njim.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1967.

28

prelom.indd 28 4.3.2005 13:54:47


Članki iz Biltenov

Bela krajina
Iztok Trček

K akšna zmota? Tista Bela krajina, katero opisujejo obsijano v soncu, ki se preliva preko gri-
čev in vinogradov, se nam je predstavila v megli. No, ne bom nerealen! Kjer nova belokranj-
ska magistrala zavije v širokem loku mimo vasi Hrast, ki je bila med vojno do tal požgana, se je
ulil še dež. Lep začetek akcije v pokrajini, ki je znana kot dežela sonca!
Zamuda avtobusa zaradi izkrcavanja naše opreme na Suhorju. Avtobus odropota preko Me-
tlike do Vinice, Ico in Tomaž v gostilno na Suhorju, jaz pa v vasico Primostek. Stari atek mi je
že pred tem obljubil prevoz opreme s »fičkom« s Suhorja do Bojanje vasi, majhne vasi, ki leži na
pobočju Gorjancev.
Vsem, ki imajo kaj pripomniti čez fička, bom zdaj zavezal kljune: fičko, do vrha naložen s
prtljago, je grizel ozek, blaten in strm vaški kolovoz tako junaško, da me je prav zares zaskrbelo
njegovo zdravje, mehanično namreč. Potapljal se je v globoke luže ali pa se skoraj do vrha po-
greznil v blato, tako da je bil po končani vožnji bolj podoben svinji, ki se je pravkar valjala po
blatu, kot pa mirnemu in zmeraj blestečemu »fičku«.
Belokranjec ne bi bil Belokranjec, če ne bi pogostil gosta, ki je prišel k hiši. Tako so storili tudi
Slobodnikovi. Mleko, domač kruh, skuta in vse domače dobrote so romale na mizo, čeprav smo
zagotavljali, da imamo vso hrano v nahrbtnikih. Debata pozno v noč, nato pa ...
Apartman imamo na seniku. Kakšno razkošje! Stegnem se po dolžini in širini v mehko seno
in strmim v strop, še enkrat se obrnem, nato pa ... ni več ...
»Mrha, a misliš, da boš spal do večera, aaa?« Pogledam iz vreče samo z enim očesom. Tomaž
in Ico stojita razkoračena pred menoj. »Ho-ruk,« me postavita na noge ... »Brrr, mraz, z-zebe,«
zatulim in si med počepi nataknem hlače.
Zajtrk je prav takšen, kot je bila večerja. Kosila ne bo, zato se dobro najemo.
Prva jama, ki smo jo imenovali Brezno v Bojanji vasi I, je v sami vasi in služi kot smetiš-
če, zato je prva stopnja polna črepinj, loncev, cunj in vsega ostalega, kar sodi na smetišče.
S Tomažem se spuščava niže na drugo stopnjo. Na dnu sva. Večja dvorana, na dnu blato, pod
stropom pa netopirji. Spuščava se po ozkem kanalu, ki se na koncu konča z dvometrsko stopnjo,
ki Tomažu odvzame pogum. Sam se spustim tista dva metra niže, se pri tem skoraj skobalim v
mivko in kamenje požiralnika. Meriva, piševa, riševa in počneva vse ostalo, kar dela jamar v ta-
kem primeru.
Okrog poldneva sva zopet na dnevni svetlobi, pospravljava opremo – in že se selimo na dru-
gi konec vasi.
Jama pri križu je pravzaprav večji podor, globok 31,5 m, z nekaj spodmoli in krajšim raz-
vejanim rovom. Medtem ko se spuščam v enega izmed spodmolov, ki je nekako v sredi stene, mi
zdrsne acetilenka izza pasu – cop-bum – in jamsko sonce je trideset metrov niže.
Utrujeni in umazani, pa precej lačni se vrnemo do Slobodnikove domačije. Umijemo se, pre-
oblečemo in po kosilu: »Prosim, sedaj pa z menoj v zidanico!« pravi gospodar. Vabilo sprejme-
mo in že teče belo in črno. Prosim, ne preveč!
Odpravimo se k počitku v naš apartman. V nedeljo sem prvi pokonci: »Dvignite se, lenobe!«
Po obilnem zajtrku »pade« najprej Šulnjovka, o kateri so vaščani govorili s takim ponosom,
kot mi o Snežniškem breznu.
Le 50 m naših lestvic uniči mit o veliki globini. Poizkuša tudi najmlajši sin našega gostitelja,
a mu zmanjka poguma ...
Z vso vnemo se vrževa na delo. Visoka, lepo zasigana razpoka nam nudi krasen teren za ple-
zanje. Ne preteče mnogo časa in Šulnjovka je izmenjena. Preostane le še manjša jama v bližini.
Ico je prvi, za njim je naš mladi vodič. Sram ga je pred kolegi in stavil je, da v to jano »čisto
zares« pride. Rečeno – storjeno, tudi on je na dnu! Z Icom izmerita jamo po dolgem in počez,

29

prelom.indd 29 4.3.2005 13:54:47


Članki iz Biltenov

nato pa nazaj! Toda neizkušenemu mlademu jamarju ne gre vse po sreči. Na sredi se mu zaplete
vrv med lestve, tako da ne more ne gor ne dol. Fant nima dovolj izkušenj, zato se ne more sam
rešiti in potrebuje pomoč. Ne razglabljava dolgo. Precej se mučim, a nazadnje mi le uspe, da ga
odvozlam. Končno smo vsi srečno zunaj in že hitimo do vasi in od tod z lažjo prtljago na Suhor,
da še ujamemo avtobus za Ljubljano.
Mine štirinajst dni, ko jo spet mahamo preko Gorjancev in zopet nas pozdravita dež in me-
gla. To pot sva sama s Tomažem in zopet doživiva lep sprejem.
Naslednji dan greva na terenske oglede, v katere vključiva tudi turistični ogled Metlike z mu-
zejem vred. V zemljevid vneseva tri nove jame, Talarnico, Pečinjevko in Brezno pri Keserjih.
Posloviva se, a ne za dolgo. Začeto delo bo treba končati in zato na svidenje, gostoljubna
Bela krajina, dežela sonca, vina in grozdja.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1968.

Kaj se skriva v bližini izvira Kolpe


Ali obstaja jugoslovanska Altamira?
Iztok Trček

V letih pred prvo svetovno vojno je neznani zdravnik našel v bližini izvira Kolpe jamo, kjer je
bil na stene narisan slon. Spoznal je, da so te slikarije proizvod človeka, ki je v jami občasno
ali stalno bival.
Žal je ta jama kasneje dobesedno izginila. Doslej jo je iskalo že več jamarskih skupin. Prva
v letih pred drugo svetovno vojno, druga pa pred kratkim. Rezultat iskanja je bil vedno negati-
ven. Zato se še vedno vsiljuje vprašanje, ali sploh obstaja v Jugoslaviji jama, ki bi imela slikarije
paleolitskega človeka?
Skušajmo nekoliko pogledati okoliščine najdbe in izginotja te jame. Zanimive podatke o njej
je dala gostilničarka v Osilnici.
Takoj po odkritju jame je najditelj poslal podatke kolegu v Zagreb, le-ta pa pa jih je objavil v
neki reviji, na kar nas je pred kratkim opozoril akademski slikar Božidar Jakac. Žal pa niso takš-
ni, da bi po njih ponovno uspelo najti jamo. O tem so se prepričali tudi raziskovalci, ki so pred
leti iskali to jamo.
Tudi naša skupina, kakor ostale, se je odpravila na teren in zbirala podatke od domačinov. V
območju izvira Kolpe je pregledala nekaj manjših jam, vendar nobena od njih ni bila »prava«.
To pot smo se usmerili v območje okoli izvira. Da bi uspeli odkriti to edinstveno jamo, bo tre-
ba v to ozemlje vložiti še več truda in predvsem sistematskega, skupinskega dela.
Pri tem je treba opozoriti še na jamo pri vasi Zamost, kamor so se zatekali prebivalci tega ob-
močja pred Turki. Če so ljudje, ki so se skrivali v tej jami, puščali kakeršnekoli sledove, je mož-
no, da je izročilo o jami s paleolitskimi slikarijami nekoliko deformirana pripoved o tej, le »tur-
ški« jami.
Kakšni bodo uspehi nadaljnjih raziskav, bomo še videli.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1969.

30

prelom.indd 30 4.3.2005 13:54:48


Članki iz Biltenov

Ena od večjih letošnjih ekskurzij


Naš stari znanec Rog
Igor Žitko

V sako leto nam prvomajski prazniki nudijo lepo priložnost za večjo raziskovalno akcijo. Po-
leg običajnih prostih dni si vsakdo rad vzame še nekaj dni rednega dopusta in tako prispeva
k uspehu akcije.
Gozdna uprava Kočevje nam zadnja leta omogoča v tem času bivanje v območju Kočevskega
Roga. S tako pomočjo nam je raziskovalno delo olajšano in sploh omogočeno ter je uspeh temu
primerno tudi večji. Za gostoljubnost se moramo na tem mestu zahvaliti v imenu vseh sodelu-
jočih.
Že tretjič smo se letos odpravili, da bi raziskovali nekaj objektov, ki jih je obsežen masiv
zelo bogat. Zahvaliti se moramo tudi lovcem in gozdarjem, ki so nam dali dobrodošle podatke
o nam še nepoznanih jamah in breznih. Za vsestransko pomoč smo dolžni zahvalo tudi lovski
družini Mala gora in Mirku Remihu. Pri raziskovalnem delu so sodelovali tudi najmlajši čla-
ni, za katere je bila to prva večdnevna akcija – in vsi po vrsti so se izkazali. V tem času je ekipa
devetih članov izmerila in raziskala pet objektov, to pa kljub temu, da nas je zelo oviralo slabo
vreme.
Tistim, ki niso mogli sodelovati z nami, naj bodo namenjene naslednje vrstice.
S polnimi nahrbtniki prtljage je družba odrinila v soboto, 27. 5. 1968, z nabitim avtobusom
predprazničnih potnikov v Kočevje in peš dalje proti Trnovcu. Spotoma smo si ogledali v bližini
Željn tudi manjšo vodno jamo. Menili smo, da je brez čolna ne bi mogli preiskati, zato smo na-
daljevali pot.

Pred Željnskimi jamami

31

prelom.indd 31 4.3.2005 13:54:48


Članki iz Biltenov

Naslednjega dne, v nedeljo, smo se že zgodaj vrnili k tej jami in s pomočjo čolna prišli do nje-
nega konca. Opravili smo meritve v zelo neprijetnem okolju in položajih. Jama se je po trditvah
domačina odprla šele pred nekaj meseci in je znana le majhnemu številu prebivalcev. Je dokaj
prostorna in lepo zasigana ter dolga 395 m.
Tudi v ponedeljek nam je slabo vreme preprečilo večjo akcijo. Odpravili smo se v bližino, v
brezno, imenovano »Rudniški lager«, ki je globoko 35 m. Istega dne smo izmerili še manjšo vod-
no jamo, le nekaj deset metrov oddaljeno od omenjenega brezna. Prvo smo imenovali Stankova
jama, drugo pa Remihova jama po našem zvestem prijatelju Mirku Remihu.
V torek smo šli na krajši izlet proti Klinji vasi, da bi raziskali nekaj brezen, ki so nam jih po-
kazali domačini. Opazili smo, da so to delo opravili že tovariši iz JK Ribnica. Na povratku smo
se ustavili pri dveh še nepoznanih breznih ob Roški cesti. Eno je bilo lepše od drugega. Eno od
njih, z globino preko 50 m, je posebej čudovito zaradi lepo zasiganih sten.
Zadovoljni z dnevnim uspehom smo se vrnili v kočo, kjer nas je že pričakoval Andrej z Majo,
ki je naslednje dni skrbela za naše želodce.
Lep prvi maj naši ekipi ni izpolnil vseh pričakovanj. Od množice jam, ki so nam jih opisali
domačini, nismo našli drugega kot manjše »apartmane gozdnih prebivalcev«. Zato smo se ta in
naslednji dan odpravili k Remihovi jami in izpolnjevali meritve – ter se po končanem delu pač
vrnili v Ljubljano.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1969.

Najdaljša odprava lanskega leta


Nadaljujemo raziskovanje
visokogorskega krasa
Stane Tomc

J amarska sekcija PD Želežničar vsako leto napoti ekipo v območje Triglavskega narodnega
parka in njegovo okolico. To območje je neprikladno za enodnevne ekskurzije, zato ekipa
ostane tu deset do štirinajst dni. Mnogo je muk in prelitega potu, da z opremo, lestvami in hra-
no pridemo do zaželenega ozemlja. To se vsako leto bolj odmika v teže dostopne kraje.
Že nekaj tednov pred odhodom smo pripravljali opremo in urejevali načrte za pot. Odpravili
smo se štirje, med nami tudi Smilja, ki naj bi skrbela za našo kuhinjo. Vse je potekalo v redu, le
ko smo si naložili nahrbtnike, nas je nekolikanj zazibalo in pritisnilo k tlom. Dokler smo nahrb-
tnike vozili, je še šlo; teže pa je bilo zatem, ko smo dobesedno osušili fužinsko samopostrežbo
in se založili s pločevinkami, nakar smo se dopravili proti Mihovcu, kjer nam je tedanji oskrbnik
doma na Vogarju s šalami dobro olajšal pot navkreber.
Naslednji dan smo se aklimatizirali v okolici Vogarja. Izmerili smo dve manjši, a zanimivi
jami, za kateri smo že prej vedeli, zvečer pa smo uživali ob razgledu na bohinjsko dolino.
Tretji dan, ko smo si že malo odpočili, se nam je zdel oprtnik mnogo lažji. Pot skozi gozd do
planine Jezero je minila hitro. Na vzpetini je postavljena nova sirarna, okrog pa je posejanih ka-
kih 15 zapuščenih pastirskih bajt. Nastanili smo se v eni izmed njih, ki je bila še uporabna. Res
škoda, da tako propadajo, saj so tudi planine naš etnografski in kulturni spomenik!
Še istega dne smo si ogledali okolico. S Tonetom sva našla v skalah na obrobju doline večjo
razpoko, sicer pa ni bilo nič posebnega. Šele proti večeru smo videli nekaj jam vrh melišča v ste-
nah na južni strani dolinice.
Zjutraj nas je prebudilo grozovito rjovenje. Misleč, da je koga napadel medved, smo skočili
iz vreč – vendar je bil to le Tomažev način prebujanja tovarišev! Po zajtrku se je Tomaž vrnil na

32

prelom.indd 32 4.3.2005 13:54:48


Članki iz Biltenov

Vogar po kruh, ostali pa smo skušali prejšnji dan najdene jame izmeriti. Mnogo je bilo takih, ki
so bile težko dostopne, nekatere med njimi pa so bile le manjše votline.
Popoldne smo se preselili proti planini Na Lazu. Tudi ta ima mlekarni in manjšo mlakužo, ki
jo imenujejo jezero.
To noč smo spali kar na tleh. Večer pred tem smo spili precej mleka in Tomaž je naslednji dan
venomer pogledoval za primernim toaletnim grmovjem.
Dopoldne smo »prečesali« greben, ki ga imenujejo Konjske police. Vse zaman! Prav slučajno
smo se povzpeli na sedlo in na vrhove na levi strani. Tone je brzel naprej, sam pa nisem hotel za-
ostajati in sem se mu prilepil za pete. Nenadoma slišim krik: »Jama!« Res! Bilo je okoli 15 m glo-
boko brezno. In ne samo eno! V bližini sva jih našla še nekaj podobno globokih. Odločila sva se
vzpeti še više, da bi morda tako opazila še kaj novega. Trud ni bil zaman. Videla sva brezna, le
nekaj metrov drug od drugega.
Drugi dan smo se vrnili z opremo. Po gorah se je vlekla gosta megla in pihal je oster veter.
Pripravljalo se je slabo vreme in kmalu je pričelo deževati. Ker pa ni treskalo, smo se vseeno lo-
tili spuščanja v brezna.
Tudi sam sem se spustil v nekatera izmed njih. V enem od njih sem že po desetih metrih
prišel do snega. Med steno in snegom je bila luknja in videlo se je, da se brezno še nadaljuje.
Splezal sem še niže. Zgrnila me je tema, ki je svetilka skoraj ni mogla premagovati. Videl ni-
sem veliko, upal sem le, da me Tone dobro varuje. Po kakih 12 metrih plezanja sem zopet za-
čutil pod nogami sneg. Med ledom in steno sem se plazil še osem metrov in dosegel dno. Bil
sem moker in pričelo me je zebsti. Sklenil sem, da se vrnem na svetlo, kjer so me nestrpno pri-
čakovali.
Nedolžen dež se je sprevrgel v neurje. Vztrajati v takem še naprej ni imelo pomena. Premo-
čeni smo se nato vrnili na planino. V koči smo ostali cela dva dni, kajti slabo vreme je še trajalo
in po vrheh je zapadel celo sneg.

V breznu nad Lašti nad Sedmerimi jezeri

33

prelom.indd 33 4.3.2005 13:54:48


Članki iz Biltenov

Čas smo si krajšali s kuhanjem. Iz konzerv je Tomaž poizkušal napraviti dobro kosilo in je
golažem dodajal vse mogoče stvari. Rezultat so bile jedi nedoločenega videza in oblike, vendar
še kar sprejemljivega okusa. Recept za bralce: v lonec daj vse, kar imaš na razpolago (velja le v
planinah)!
Po treh dneh čakanja je zopet posijalo sonce in dokončali smo pričeto delo. Zjutraj smo se
vzpenjali po snegu, ki pa se je ob toplem soncu hitro tajal. Spoznali smo, da se bomo morali še
večkrat vrniti, kajti za sedlom se je pokazalo na planjavi še mnogo črnih pik, ki jih bo treba po-
drobneje pogledati. Zagotovilo, da se bomo nekoč zanesljivo vrnili!
Pot smo nadaljevali proti Koči pri Triglavskih jezerih. Tam sem prvič po daljšem času spal v
postelji, da me je Tomaž zjutraj le stežka vrgel iz nje. Skozi okno se je pokazala lepa gorska pa-
norama v jutranjem soncu. To, ne pa Tomaževo prigovarjanje, me je spravilo na noge.
Ko smo si oddihovali v dolini in pili pivo, smo doživeli nekaj pretresljivega. Pristopil je lepo
oblečen mož in nas vprašal, če imamo kakšno planiko. Zanjo je ponujal kar lep denar. Tomaž je
že odkimaval, ko pa je mož povedal, da je ameriški izseljenec, da se vrača in bi rad odnesel očni-
co kot spomin na domovino, smo mu z veseljem ponudili najlepšo iz naše zbirke... Ker zanjo nis-
mo – seveda – hoteli ničesar, se nam je oddolžil s pivom.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1969.

1954–1964
Deset let Jamarske sekcije PDŽ
Dušan Novak

U stanovitev samostojne jamarske skupine lahko postavljamo že v leto 1954. Tega leta je bila
prva akcija skupine (Marjan Raztresen, Dušan Novak, Janez Šubelj, Nada Čadež), ki je kas-
neje tvorila jedro bodoče Jamarske sekcije. Tega leta smo sistematično raziskovali območje po-
žiralnikov Rinže med Livoldom in Črnim potokom in našli tudi Brezno pri Treh križih, v kate-
rem smo nekaj let kasneje odkrili sledove visoke vode podzemeljske Rinže.
Dan uradne ustanovitve sekcije pa je prišel nekaj kasneje, v čas občnega zbora Planinskega
društva »Železničar«, dne 30. marca 1955. Okvir Planinskega društva je obvezal sprva malo-
številno skupino, da je svoje delo omejila na ožje področje, zato pa ga je poglobila, ga bolj siste-
matizirala in napravila bolj temeljitega. Sekcija se je posvetila raziskovanju visokogorskega kra-
sa v območju, ki ga je takrat urejalo matično društvo, dobro podlago delu pa je dala tudi akcija
Zavoda za varstvo spomenikov, ki je deloma finančno, vsekakor in vedno pa moralno podpira-
la naše delo v okviru Triglavskega narodnega parka. Ker pa je delovna sezona v Alpah kratka,
smo si izbrali območje, ki se ga ni lotil že dolga desetletja nihče, Kočevsko. Z enega ali drugega
področja smo ob ustanovitvi lahko prevzeli le skromno dediščino. V osrednjem katastru je bilo
le nekaj skromnih podatkov, ki jih je bilo treba preveriti in izpopolniti, še manj pa je bilo kon-
kretno znanega s Kočevske. To območje je bilo preobširno, da bi ga lahko raziskovali kot celoto,
zato smo ga razdelili v več manjših območij, kjer potem raziskujemo, pač odvisno od časovnih
in drugih možnosti.
V to območje še sedaj usmerjamo enodnevne ali večdnevne akcije. Ob ustanovitvi posebne-
ga jamarskega kluba v Ribnici smo se rade volje umaknili z območja Ribniške doline, Velike in
Male gore v veri, da bodo Ribničani uspeli nadaljevati naše delo in da je dela dovolj za vse za
dolga leta. Na Kočevskem imamo zato v nadaljevanju v načrtu raziskovanja, ki naj bi pomaga-
la razjasniti vodne razmere v tistem delu polja, ki se odmaka skozi Rog proti Krki in v območju
podzemeljske Rinže tja do Mozlja.

34

prelom.indd 34 4.3.2005 13:54:48


Članki iz Biltenov

Probleme, ki tarejo skupino jamarjev, kot je naša, je lepo analiziral Andrej Kranjc v referatu
»O delu in problemih nekega kluba«, ki ga je podal na zborovanju jamarjev ob 150-letnici od-
kritja notranjih delov Postojnske jame:
»Prvenstveni cilj vseh jamarjev mora biti odkrivanje in raziskovanje kraških objektov, saj se vse
ostale naloge jamarstva, bodisi pomoč pri gospodarski izrabi kraških predelov ali posameznih ob-
jektov bodisi varstvo pred uničenjem ali okuženjem, propagiranje našega krasa, vzgoja novih ka-
drov, športni podvigi in še cela vrsta drugih nalog in ciljev, ki jih kdo vidi v jamarstvu, vežejo na to
osnovo, namreč na odkrivanje in raziskovanje in le na tej podlagi, lahko gre pri tem za odkrivanje
objektov ali pa za odkrivanje novih spoznanj, je mogoče uspešno in plodno nadaljnje odkrivanje in
raziskovanje. Naša skupina se je tega načela vedno držala, sicer ne togo, pač pa oziraje se na tudi
drugačne želje in cilje in uspeh ni izostal.
Predmet našega dela je podzemlje in tudi površje kraških pokrajin in je torej delo na terenu nuj-
no, iz njega pa izhajajo tehnični problemi. Ljubljana ima v Sloveniji centralno lego, žal pa v njeni
neposredni bližini ni večjih kraških površin in zato predstavlja čas, ki ga porabimo za pot na teren,
enega največjih problemov ... Temu primerno smo prilagodili tudi urnik naših akcij, pri čemur se
držimo načela, naj ne bo preveč akcij, raje manj, pa tiste daljše ...
Čeprav je večjih, to je večdnevnih raziskovalnih akcij precej manj v enem letu kot pa nedeljskih,
opravimo na njih največ dela in so torej za naše razmere najprimernejša oblika dela. Vsako leto
organiziramo vsaj štiri take akcije: med prvomajskimi prazniki, 4. julija, 29. novembra in konec

Med raziskavami v Velikem Špičju

35

prelom.indd 35 4.3.2005 13:54:49


Članki iz Biltenov

avgusta. Zadnja od njih je redno namenjena raziskavam visokogorskega krasa v Julijskih Alpah. V
omenjenem času jo prirejamo zaradi šolskih počitnic in traja vsaj teden dni.«
Do hujše krize, ne pa do zastoja pri delu, je prišlo v letih 1958 in 1959, ko je izbruhnilo ins-
cenirano nasprotje med takratnim predsednikom društva in vodstvom sekcije. Bivši predsednik
je nekatere člane sekcije na podlagi neutemeljenih obtožb predal v disciplinski postopek. Raz-
pravo je kasneje prevzel ustrezen organ pri PZS. Na sestanku upravnega odbora PDŽ je bilo 5.
2. 1959 celo sklenjeno, da se sekcijo razpusti, ker da je prerasla okvir društva itd. Sklep je bil
sprejet samovoljno proti volji članov sekcije. Med letom se je situacija uredila in disciplinska ko-
misija PZS je uvidela, da za obtožbe itd. ni nikakršne osnove. Delo sekcije je bilo obnovljeno in
poživljeno.
Omenimo naj še, da je bila sekcija med pobudniki reorganizacije Društva za raziskovanje
jam Slovenije in se je novi organizacijski obliki jamarstva v Sloveniji leta 1962 tudi pridružila. O
tej shemi je pripovedoval na sestanku dne 8. 11. 1962 predsednik DZRJS dr. Ivan Gams.
Že v prvih letih svojega delovanja smo pričeli razmišljati, da bi si v koči Murki v Bohinju ali
pa v kaki jami uredili manjši laboratorij za potrebe terenskega opazovanja in analize. Žal ta ide-
ja nikdar ni bila uresničena.
V letu 1960 se je sekciji pridružila skupina navdušenih fantov, ki so delovali v okviru mladin-
ske skupnosti na Institutu za elektrozveze. Dolga leta so sodelovali z nami, dokler enega za dru-
gim ni zanesel tok življenja v zakonski jarem. Kmalu zatem, leta 1962, se nam je priključila sku-
pina z Vranskega. Na nekaj enodnevnih akcijah smo pomagali preiskati nekaj zanimivih jam v
podnožju Menine. Žal je navdušenje kmalu zamrlo.
Sekcija je bila leta 1963 odlikovana s srebrnim znakom Planinske zveze Slovenije.
Delo sekcije je v glavnem zajemalo naslednje važnejše akcije:
1. Stike s sorodnimi strokovnimi ali amaterskimi skupinami doma ali na tujem;
2. Izdelava katastra in čim popolnejše dokumentacije o delu;
3. Raziskovanje v visokogorskem in dinarskem krasu, obdelavo dobljenih podatkov in njih
občasno objavljanje;
4. V okviru možnosti in potreb raziskovanje na drugih kraških območjih.

Ad 1.
Pri tem bi predvsem omenili sodelovanje z Zavodom za spomeniško varstvo, ki nas je pod-
piralo pri delu v Triglavskem narodnem parku. Hidrometeorološki zavod SRS nam je dajal
podporo za nekatere akcije na Kočevskem in v bohinjskih gorah. Določene naloge smo oprav-
ljali tudi za Geološki zavod, npr. kartiranje kraških objektov v območju med Vremami in
Ospom.
Navezali smo že zgodaj stike s speleološko sekcijo PD Željezničar iz Zagreba in nekajkrat so-
delovali pri njihovih akcijah v Liki, njihovi člani pa na nekaterih od naših akcij, npr. na naši akci-
ji leta 1956 na Komno, medtem ko je naš član (J. Šubelj) vodil za jamarje v Zagrebu alpinistični
tečaj.
Leta 1959 sta dva naša člana sodelovala na akciji v Liki.
Pri raziskovanju Triglavskega brezna smo sodelovali leta 1956 z dvema članoma (Tončka
Mrak in Marjan Podobnikar), leta 1961 z dvema članoma (A. Kranjc, M. Raztresen), leta 1964
pa z enim (M. Raztresen).
Leta 1958 je M. Raztresen navezal stike z jamarji iz Laichingena. Leta 1958 se je II. jugoslo-
vanskega speleološkega kongresa v Splitu udeležilo 5 članov, ki so se predstavili s tremi referati.
Udeležili so se T. Mrak, N. Čadež, D. Novak, Marjan Lešer in M. Raztresen.
Sodelavci sekcije so kot opazovalci na izpostavljenih mestih sodelovali na skoraj vseh važnej-
ših barvanjih na krasu, ki jih je izvajal Hidrometeorološki zavod SRS.
Maja leta 1959 sta se udeležila dva člana sekcije manifestativnega spusta v prepad Žiglovi-
ca pri Ribnici.

36

prelom.indd 36 4.3.2005 13:54:49


Članki iz Biltenov

Od 10. do 20. 7. istega leta sta se Marko Hribovšek in D. Novak udeležila raziskovanja Vraž-
jega kotla v Tonionu v Avstriji.
Od 10. do 20. 5. 1960 je bil v Tatrah mednarodni študentski speleološki seminar, ki se ga je z
referatom udeležil naš član M. Raztresen. Referat je bil sprejet z veliko pozornostjo.
Julija 1960 smo aktivno sodelovali pri proslavi 50-letnice ustanovitve DZRJS.
Oktobra 1960 sta dva člana (N. Čadež in D. Novak) sodelovala na mednarodnem simpoziju
o jamskih sedimentih v Italiji.
Septembra in oktobra 1961 sta se ista dva udeležila III. mednarodnega speleološkega kon-
gresa v Avstriji. D. Novak je poročal o raziskovanju visokogorskega krasa v Sloveniji.
Aprila 1961 so M. Raztresen, Vlado Hribar in A. Kranjc sodelovali na partizanskem pohodu
»po poteh XIII. brigade skozi Žumberak« v organizaciji PD Željezničar - Zagreb.
Julija 1961 sta se Marjan Čakš in A. Kranjc udeležila tabora poljskih jamarjev v Tatrah.
V letih 1961 in 1962 sta s sekcijo sodelovala dva Poljaka, ki sta se študijsko izpopolnjevala v
Ljubljani in sodelovala pri vseh naših akcijah.
Septembra 1962 so se III. jugoslovanskega speleološkega kongresa v Sarajevu udeležili trije
člani secije (M. Raztresen, N. Čadež in D. Novak) in trije poljski gostje. D. Novak je poročal o za-
nimivi obliki visokogorskega krasa.
Pri sodelovanju z drugo jamarsko skupino v Ljubljani smo našli le redke stične točke. Glav-
na je bila reševalna skupina, ki nas je družila v skrbi za varnost opreme in varnost pri delu. Gle-
de na to, da smo obdelovali vsak svoje, ločeno področje, smo se srečavali na skupnih akcijah le
v Križni jami in nekajkrat v Najdeni jami, pa na nekaterih medklubskih raziskovanjih, npr. na
Snežniku. Upajmo, da bodo naši stiki ostali še nadalje dobri in v mejah korektnosti.
Poleti 1964 so bili trije člani v Brnu na mednarodni konferenci o problematiki raziskovanja
krasa. D. Novak je v tem okviru poročal o svojih pogledih glede sistematizacije izvirov v krasu.
Leta 1964 smo se udeležili spominskega Modrijanovega pohoda v podzemeljsko Pivko.
Istega leta se je Metod Benedik udeležil mednarodnega tabora jamarjev v Bolgariji in si ogle-
dal značilnosti bolgarskega krasa.

Ad 2.
Že v samem začetku organiziranega dela smo ukrenili vse potrebno, da vodimo čim popol-
nejšo dokumentacijo o opravljenem delu. O vsaki akciji smo takoj napravili zapisnik o teren-
skem ogledu, ki je bil v tistem času že enoten za vse jamarske skupine, in pošiljali kopijo v osred-
nji arhiv na Inštitutu za raziskovanje krasa. V internem arhivu vodimo zapisnike v skupinah:
a. Jame na visokogorskem krasu
b. Jame na Kočevskem
c. Jame na drugih kraških območjih
d. Zbirka izrezkov iz časopisov in revij.
V zvezi s tem smo se udeležili vseh društvenih tečajev o merjenju jam in smo tudi sicer težili
k temu, da se čim več članov privadi merjenja in risanja načrtov.
Z izmenjavo literature in z osebnimi stiki smo si pridobili že izdatno knjižnico, v katero red-
no prejemamo publikacije, revije ali občasne izdaje z domala vsega sveta.
V okviru možnosti na vsaki akciji čim več fotografiramo. Zbrali smo že zajetne mape fotogra-
fij, ki lepo ponazarjajo naša prizadevanja in dokumentirajo naše delo. Negative, ki jih čani od-
stopijo sekciji, arhiviramo.
Omeniti je treba, da so bila prizadevanja za izdajo lastnega, pa čeprav ciklostilnega glasi-
la, ki bi javnost obveščalo o delovanju skupine, kronana šele leta 1963, ko smo izdali svoj »Bil-
ten«. Izdali smo ga z namenom, da izhaja le enkrat letno, da prinaša poročila o delu in podro-
bnosti z zanimivih akcij, medtem ko bomo strokovna poročila priobčevali v drugih revijah in
listih. Člani sekcije so se oglašali s prispevki še v Proteusu, Speleologu, Naših jamah, Varstvu
narave itd.

37

prelom.indd 37 4.3.2005 13:54:49


Članki iz Biltenov

Ad 3.
Naj omenimo le najvažnejše akcije:
1956 je bila v sodelovanju z enim od zagrebških jamarjev prva od večjih akcij na Komno. S
sedežem na Komni je skupina preiskala 20 objektov v območju Triglavskega narodnega parka.
V juniju in juliju 1958 smo raziskovali okolico planine Viševnik in okolico Vogla ter pričeli z
opazovanjem in raziskovanjem jame Govic.
Julija in avgusta 1959 smo preiskovali Hribarice ter dolino Triglavskih jezer in zaključili z
jamo Govic. To območje smo raziskovali tudi še avgusta leta 1960, ko smo podrobneje pregleda-
li okolico Doliča, Hribarice in Prehodavce.
Avgusta 1961 so trije člani rekognoscirali območje Gorenje Komne.
Avgusta 1962 smo pregledali okolico planine Ovčarije in se spustili v okolico Brezna pod
Rušnato glavo.
Avgusta 1963 nas je oviralo vreme. Na Gorenji Komni smo v tednu dni preiskali le okrog 9
brezen.
Avgusta leta 1964 je potekala akcija le kot kartiranje novih objektov na Gorenji Komni in za
Debelim laštom.
Na Kočevskem smo pričeli z obdelovanjem okolice Željnskih jam že leta 1955 in leta 1956 ob-
javili prve rezultate. Spomladi 1958 smo v jami odkrili nove dele. Po navezavi stikov s turistič-
nim društvom in planinskim društvom smo se leta 1957 podali na Mestni vrh in si ogledali tri
znane jame: Ledeno, ki smo jo sklenili sistematičneje obdelati, kar nam je kasneje tudi uspelo,
Jamo treh bratov in Eleonorino jamo.
Za prvi maj tega leta smo tudi prekartirali Veliko goro nad Grčaricami, ob dnevu republike
pa smo bili zopet na Mestnem vrhu.
Ob novem letu 1959 smo kartirali okolico Travne gore, kamor smo se vrnili tudi ob prvomaj-
skih praznikih.
Avgusta 1959 smo kartirali okolico Loškega potoka kot predpripravo za barvanje.
Jeseni tega leta smo se s pomočjo gozdne uprave Mozelj utaborili v koči pri Rakovi jelši in
preiskali Brezni pri Treh križih ter nekaj jam v okolici Črnega potoka.
Zatem smo se usmerili na Mirno goro, kjer smo 1. 1. 1960 kartirali ozemlje do Ponikev in Ko-
privnika. To ozemlje smo ponovno obiskali 29. novembra istega leta in se spustili tudi v Prepa-
dino v Pretlih.
Prvomajske praznike 1960 smo izkoristili za preiskovanje jam v Graščici pri Predgradu nad
Kolpo. Ob tej priliki smo obiskali tudi poznano brezno Veliki Zjut. Druga skupina je merila v Le-
deni jami na Mestnem vrhu.
Na Mestnem vrhu smo našli jamo Zvezdico, ki smo jo nekajkrat obiskali, npr. novembra 1961
in večkrat leta 1963.
Ledeno jamo na Mestnem vrhu in jame v njeni okolici smo obiskovali tudi še ob praznikih
leta 1963 in 1964. Pozimi 1962 in spomladi 1963 smo obiskovali globoko brezno Pihalnik pri
Podturnu, ki smo ga bili našli na akciji v Jazbino že v septembru leta 1961. V Pihalniku je bila
dosežena globina 115 m.
Kostelsko smo obiskali v prvomajskih praznikih leta 1962. Ob tej priložnosti smo med dru-
gim nad Suhorjem zabeležili tudi Prepadno jamo, ki smo jo kasneje še dvakrat obiskali, in sicer
novembra 1962, ko so nas ustavila jezerca v jami, in 1. maja 1963, ko smo jamo dokončno izme-
rili do globine 148 m. Akcije v letu 1964 smo usmerili v okolico Črnega potoka in Škortna.

Ad 4.
Glede na različne potrebe ali morebitna naročila smo usmerjali akcije tudi v druga kraška
območja. V to smer smo delali tudi glede na različna obvestila in želje, ki so jih izrazili posamez-
ni člani sekcije, kolikor je pač bilo to mogoče in izvedljivo.

38

prelom.indd 38 4.3.2005 13:54:49


Članki iz Biltenov

Tako smo imeli redne ekskurzije, imenovali smo jih »šolske«, v Mačkovico in Logarček na
Planinskem polju, enodnevne izlete v okolico Domžal, Polhovega gradca in Šmarne gore. Leta
1958 smo se spustili v vodnjak na Ljubljanskem gradu in pričeli s ponovnim merjenjem Tabor-
ske jame, česar pa nismo dokončali.
Leta 1962 smo večkrat obiskali okolico Iga, leta 1963 pa Mengeško brezno in po naročilu
cestnega podjetja novoodkrite jame ob novi kočevski cesti.
Maja 1963 smo za Geološki zavod preiskali Ješičev prepad pri Gozdu nad Kamnikom.
Tega leta smo se udeleževali delovnih akcij pri Vilenici in alpinističnega tečaja na Turncu.
Aprila 1961 smo na akciji na Menino planino preiskali štiri nove objekte, med njimi že po-
znano Jespo.
Med večjimi akcijami v tem obdobju je bil orientacijski ogled Brezna na Zgornji Lenčajski ce-
sti, 5. novembra 1964. V globini okoli 140 m nas je ustavil slap zelo hladne vode in sklenili smo,
da se vrnemo ob boljših vremenskih razmerah.
Desetletno delo in zbiranje podatkov je dalo dobro osnovo za kasnejšo strokovno obdelavo
posameznih območij.
Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Mojih dvajset jamarskih let


Dušan Novak

M lad človek si želi razburljivega življenja, želi si odkrivati nove dežele, nove pokrajine, nove
svetove v sosednjih osončjih. Mlad človek želi prispevati k napredku človeštva kar največ,
pa naj bo to kot znanstvenik, umetnik ali le tehnik in delavec. Zato išče. Išče področja svojega
udejstvovanja. Eno od takih področij, kjer smo pričeli spoznavati svet, naravo in se učiti, kako
naj jo raziskujemo, so bili – in so tudi še zdaj – prirodoslovni krožki.
Tiste čase smo se udejstvovali v prirodoslovnem krožku na realki. Ukvarjali smo se z vsem
mogočim, od spoznavanja zgradbe te ali one praživali do spoznavanja rastlin in kamenin, ki
grade našo ožjo domovino. Pri tem prizadevanju nas je Prirodoslovno društvo nagradilo z več-
dnevno ekskurzijo, ki naj bi jo vodil starosta mladih prirodoslovcev prof. Kunaver. In kam dru-
gam nas je vodil kot na kras, v Škocjanske jame, v Postojnsko jamo, na tako ljubo mu Cerkniško
jezero in v Rakov Škocjan. Ta ekskurzija je bila povod, da se nas je zbrala peščica gimnazijcev v
Društvu za raziskovanje jam, kjer so nas radi sprejeli v svoje okrilje in nam dali prve napotke za
bodoče raziskovalno delo. Društvo za raziskovanje jam je prav takrat iskalo mladih moči, kajti
vrste članov se dotlej niso obnavljale in potrebno je bilo, da društvo zaživi z novim ognjem.
Prva pot, ki nas je seznanila tudi z drugimi skrivnostmi in zanimivostmi temnega kraške-
ga podzemlja, z ilovico, vodo in temo, je vodila v Mačkovico pri Lazah na Planinskem polju. Pa
že prva jama je razredčila vrste mladih »jamarjev« . Pričakovali smo od jame vse kaj drugega,
ne pa, da bomo na kraju umazani, utrujeni in mokri. Pa kaj, brez žrtev ni napredka! Kar nas je
ostalo, smo ostali z jasnim ciljem, da pomagamo pri raziskovanju in spoznavanju naše domo-
vine. Sledili smo starejšim, izkušenim članom še na mnogo zanimivih odprav. Preiskovali smo
podzemeljsko Pivko, Magdalensko brezno, Postojnsko jamo in številne njene stranske rove. To
so bile odprave, ki so trajale po več dni; neprestano smo bili v jami, s čolnom in nahrbtnikom.
Mlado telo je z lahkoto preneslo te napore in še zdaj se radi spominjamo teh poti, popotovanja
po Pivki mimo Otoške jame do Perkovega rova, kjer je avtor tega sestavka doživel svoj »mokri«
jamarski krst. Padel je z nahrbtnikom vred iz čolna v Pivko.
Prvih korakov v jami sta nas učila Ivan Michler in prof. Andrej Seliškar, to pa seveda ni šlo
brez vedrega spremstva in pripomb neuničljivih Francija Bara in Egona Pretnerja, ki sta imela

39

prelom.indd 39 4.3.2005 13:54:50


Članki iz Biltenov

na zalogi vedno lepo število anekdot, ki so nas vedno sproti navduševale za raziskovanje, če bi
bil kdo slučajno nekoliko utrujen in malodušen.
Žal se je kasneje, kot povsod, pojavil »spor med mladimi in starimi«, nepotrebna zadeva, ki
je povzročila, da smo se mladi pričeli osamosvajati, kar pa smo se bili že naučili, nam je še ved-
no trdno v zavesti.
Vrsta dobrih tovarišev nam je ostala iz teh časov. Je že tako, da jamarstvo, prav tako kot alpi-
nizem, vzgaja, kjer je samohodstvo domala obsojeno na neuspeh in kjer brez dobrega tovariša
ne gre. Ne gre brez sodelavca, ki se mu more jamar zaupati na vrvi, od katerega je odvisno nje-
govo življenje.
S temi tovariši smo že v prvih mesecih jamarstva obiskali marsikatero jamo: Šimenkovo
brezno, jame za Šmarno goro in za Rašico, jame pri Dobrniču na Dolenjskem, leta 1950 pa smo
pomagali pri merjenju vzhodnega rova Planinske jame. Ta rov je bilo treba podrobno izmeriti in
preiskati njegove značilnosti. V nelahkih razmerah smo vsakokrat vztrajali v jami po 25 do 30
ur in bili zatem dan prosti. Preko 2500 m dolg rov nas je dodobra izučil in prekalil. Merili smo
ga dobre tri tedne in ob tem je bilo opravljeno tudi barvanje potoka, ki teče v jami. Naučili smo
se mnogo novega o gibanju v jami, o ravnanju z acetilenkami, ki so nam nonstop nagajale in
smo se pogostokrat vrnili iz jame le z eno lučjo ali ob sveči.
Ti stiki s svetom, tako rekoč z ožjo domovino, so me še bolj spodbudili, da sem se, takrat abi-
turient, odločil za študij ene od prirodoslovnih panog. Tak študij mi je omogočil še poglobljeno
spoznavanje domačega ozemlja, na katerem smo tudi kasneje podrobneje in pogosto delali.
Iz teh časov mi je ostal še najbolj v spominu izlet v Šimenkovo brezno nad Stično. Peščica
mladih se je z acetilenkami in vrvjo pognala v gozd, kamor nas je vodil vaški fante. Vedeli smo
za to brezno, kaj več pa nam o njem ni bilo znanega, čeprav je bilo že pred vojno dodobra pre-
iskano. Na vrv smo navezali kol, Janez ga je zajahal in spustili smo ga v temo. Ko je dosegel dno,
kup dračja, lesa in listja, je »izstopil« in sledil sem mu. Tovariši so me počasi spuščali. Vrv se je

Na železniški postaji v Lazah

40

prelom.indd 40 4.3.2005 13:54:50


Članki iz Biltenov

vrtela, sukal sem se in nihal od stene do stene. Lovil sem se za stene in debla, Janez pa me je
opozarjal, naj pustim les in naj ga hitro potegnemo gor. Šele tik ob njem sem spoznal, kaj se je
zgodilo. Janez je stal na kupu dračja, ki se je ujelo na nekaj zagozdenih deblih, pod njim pa je
kamenje padalo še dalje v temo ...
Vse se je srečno končalo. Janeza sem potegnil ven, odtlej pa si takega spuščanja v jamo ne
privoščimo več. S seboj smo vedno tovorili takrat še težke železne žične lestve in vrvi; vedno
smo se zavarovali, kajti spoznali smo, da je življenje enega naših tovarišev le vredno prelitega
potu ...
V naslednjih letih sem s tovariši ali sam podrobneje spoznaval kraška ozemlja na Notranj-
skem in Dolenjskem. Spoznaval sem zanimivosti in lepote Planinskega in Cerkniškega polja, Ra-
kovega Škocjana, Snežnika, Ribnice itd. Po drugi strani pa smo pričeli preiskovati kraška ob-
močja tudi v Alpah, kar nam je dalo novih spoznanj. Ta ozemlja so bila slabo poznana, vendar z
vrsto značilnosti, ki še čakajo na raziskovalce.
Dobrih ducat let je že od prve sistematične in večje akcije v ta svet. V tistem času smo pro-
slavili tudi zaključek mojega študija na fakulteti. Preiskovali smo okolico Bohinjskega jezera ter
se kasneje podali na Komno in v območje Doline Triglavskih jezer. Na eni od prvih akcij smo se
utaborili v majhni sobici v Domu na Komni. Bila nas je skoraj desetina in z nami je bil tudi tova-
riš iz Zagreba, ki je komaj pričel spoznavati naše gore. Prečesali smo bližnjo okolico Planine na
kraju ter se podajali v strelski vrsti proti Lopučnici. V divjini Gorenje Komne smo našli dela za
vsa naslednja desetletja. Ekipa je bila lepo ubrana, žal le, da tovarišev, ki so takrat bili z nami,
ni več v naših vrstah.
V letih 1957 do 1959 smo se večkrat spustili v Govic, eno od najbolj zanimivih jam, ki sem jih
kdajkoli obiskal. Zanimiva ni toliko po obliki kot po funkciji in po pristopu. Iz jame po vsakem
večjem dežju bruha voda, ki ne more odtekati po podzemeljskih poteh neposredno v podvod-
ne izvire v Bohinjskem jezeru. Iz ozke odprtine v steni Pleše pod Pršivcem tedaj pada nekaj de-
set metrov visok slap. Do jame vodi dostop le po strugi hudournika, v zadnjem delu pa moramo
plezati po gladki, skoraj navpični plošči nekaj desetin metrov visoko. Nekajkrat nas je pri pro-
diranju ustavila podzemeljska voda na pol poti, ob zadnjem obisku pa je vladala huda in dolga
suša. To nam je dalo upanje, da bomo prodrli do kraja jame, dokler je pač mogoče.
V zgodnjem jutru smo se podali do jame, ko še ni bilo vroče in sonce še ni prehudo pripekalo
v »plato«. Večkrat mi je bilo kar tesno na njej, vendar smo še vedno brez nesreče dosegli vhod v
jamo. Po kratkem počitku in uživanju jutranjega Bohinja smo se spustili po rovu do Nandetove-
ga okna. Tu je nekaj deset metrov globoko brezno, ki smo ga poimenovali po našem nekdanjem
sodelavcu, novinarju, ki nas je včasih spremljal na naših poteh. Bil je tudi v Govicu in si je tako
nagrado zaslužil »v potu svojega obraza«. Še globlje, na dnu večje dvorane, smo dosegli pod-
zemeljsko jezerce. Ko smo razpravljali, ali se vidi in kaj se vidi na oni strani, ali se špranja na-
daljuje ali ne in koliko je jezerce globoko, je vse dvome in razprave vehementno rešil naš mladi
spremljevalec s krepkim »štrbunk« v vodo. Splaval je na drugo stran in povedal, da se rov na-
daljuje le še nekaj metrov; potopil se je na dno in ugotovil, da se med skalovjem ne da naprej;
zlezel je ven in zahteval dober požirek »kačje sline«, da bi se ogrel. Voda ni bila kaj prida topla
tam v globini preko sto metrov. Z odločnim ukrepom pa je rešil vprašanja, ki bi nas lahko še dalj
časa trla.
In tako smo hodili v gore, pa zopet v Šahen, na Veliko goro, v Rog in na Mestni vrh. V Šahnu
smo odkrili podzemeljski tok Rinže, na Prehodavcih razvodnico med Savo in Sočo. Vsako nede-
ljo in vsake praznike smo se srečavali na avtobusu ali na vlakih. Mnogo jamarjev se je zvrstilo
pred mojimi očmi in na naših izletih. Nekdo je prišel dvakrat, trikrat, nekdo le enkrat. Marsiko-
mu ni bilo do tako napornega raziskovalnega dela; bil je brez športnega ali strokovnega cilja,
iskal je le družbe in zabave. Za takega naša družba ni bila. Nam je bila zabava v delu, v iskanju
nečesa novega, še neodkritega, v naporih in presenečenjih v temnem podzemlju, v življenju v
naravi, v spanju v spalnih vrečah in kuhanju na odprtem ognju. — Saj res, mnogo lepih večerov
smo preživeli ob ognju, ob zanimivem pogovoru in šalah.

41

prelom.indd 41 4.3.2005 13:54:50


Članki iz Biltenov

Ostala je le še peščica ljudi, od katerih so se nekateri že razvili v tehnično in strokovno dobro


podkovane jamarje, na katere še vedno lahko računamo, drugi pa raziskujejo kras že samostoj-
no, glede na svoj strokovni cilj. Ne brez uspeha! S prizadevanji mladih se širi naše obzorje in po-
znavanje naše ožje domovine, širijo se stiki s svetom. Mimo tega pa je srečanje jamarjev vedno
doživetje, kjer se človek zave, da se je srečal s tovariši, s pravimi prijatelji, na katere se ob vsa-
kem času lahko zanese.
Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Svetli noči brez meseca in zvezd


Marjan Raztresen

Č asa je bilo tako malo in jama je bila tako zapeljiva!


Videli smo jo prvič pred letom ali kaj. Majhna odprtina, komaj toliko velika, da bi jo z lah-
koto obsegel z rokama, je zijala v cestnem jarku nad Dolenjskimi Toplicami. Domačini so nam
pripovedovali, da se pozimi iz nje vali gosta megla, iz česar je bilo mogoče sklepati, da se za
majhno odprtino skrivajo velika jamska prostranstva.
Ko smo bili prvič pri Pihalniku, smo le toliko zlezli vanj, da smo se prepričali v svoje domne-
ve: iz majhne »predsobe« se je odpirala pošastno temna odprtina, iz katere je še dolgo bobnelo,
če je padel vanjo kamen.
Časa smo imeli eno samo noč, tisto od sobote na nedeljo. Kolikor bi se raziskovanje zavleklo, bi
ga lahko morebiti podaljšali na nedeljsko dopoldne, da bi se potem popoldne vrnili v Ljubljano.
Noč, ki se je začela spuščati, nas ni niti malo motila. Prej bi nas motilo, če bi vzhajalo sonce,
ko bi morali sami v kraljestvo teme.
Štirje smo bili, ki smo tvegali tisto noč.
Zadnji je bil še zunaj in si je ogledoval zvezde, ko je bil prvi že nekako trideset metrov globo-
ko. Drugi je bil v »predsobi«, tretji med prvim in drugim.
Povsod razen zunaj je bilo nevarno: če bi zadnji sprožil kamen, bi priletel tistemu v »predso-
bi« na glavo; če bi taisto storil kateri izmed dveh zgornjih v jami, bi se zgodilo isto. Prvi pa je bil
na tako izpostavljenem mestu, da bi bil vsak najmanjši spodrsljaj usoden: potegnilo bi ga v glo-
bino, kdo ve, kako globoko. Kamen, ki se je sprožil izpod nog, je padal še zelo, zelo dolgo ...
Zgornji je zabrisal za seboj vse sledi in spustil v prvo dvorano vso prtljago, preden se je sam
stlačil skozi odprtino. Potem je bila njegova prva skrb, da je našel primerno skalo, okrog katere
je privezal vrv. Po njej bomo plezali, ko se bomo vračali.
Srednja dva sta bila zaposlena s transportom drugega materiala ter z merjenjem in zbira-
njem biološkega in geološkega materiala. Prvi se je razgledoval okrog, kje bi bil spust v globino
najprimernejši.
Še dva sta prišla k prvemu in vsi trije skupaj so toliko razsvetlili veliko odprtino, da je bilo
mogoče videti dokaj globoko. Velikanska je bila; nihče izmed njih ni pričakoval za tako majhno
špranjo v cestnem jarku tako velikansko jamo.
Skala je bila kar se da krušljiva in zelo je bilo treba paziti, kje bi pritrdili lestve. Ko je bilo delo
opravljeno, je z vseh treh tekel znoj v potokih; takega pasjega dela že dolgo niso imeli v jami.
Po ozkem kaminu se je prikolovratil še zadnji. Kamenje je trkalo ob čelade kot toča ob opeč-
nato streho.
»Fantje, če smo lestev slabo pritrdili, povejte jamarjem v Ljubljani, da jim zapuščam svoj
stari nahrbtnik,« je rekel tisti, ki je prvi stopil na prvi klin lestev. »Kolikor bi stvar začela posta-
jati sumljiva, me pravočasno obvestite, da bom mogel odskočiti in da mi lestev ne bo padla na
glavo ...«

42

prelom.indd 42 4.3.2005 13:54:50


Članki iz Biltenov

Vrgli smo šestdeset metrov lestev. »Če je to normalna jama,« je menil nekdo, »mora biti to
dovolj. Kolikor je nenormalna, smo prav taki tudi mi, ki se spuščamo vanjo ...«
Karbidovka na lestvi je postajala vedno manjša. Plamenček se je razblinil v svetlo piko, ki je
svetila tam daleč, daleč spodaj.
»Vidim dno!« je nenadoma zakričal tisti iz globine. »Le nekaj metrov pod menoj je!«
Za trenutek je umolknil. Nato je nadaljeval, vendar z drugačnim tonom v glasu:
»Samo polička bo to. Jama se nadaljuje z zelo strmim rovom ...«
Trem zgoraj je bilo mnogo več do šale kot tistemu na lestvah. Zategnili so vrv, s katero so ga
varovali, tako da ni mogel dalje, in ga vprašali:
»Ti je kaj vroče? Če ti je, potem si gotovo žejen. Tukaj imamo fantastično hladno oranžado.
Ali si morda upehan? Potem bi ti seveda prijala cigareta. Tukaj zgoraj kadimo, veš ...«
Nekajkrat je bilo treba ponoviti te besede, da je oni spodaj dojel, za kaj gre. Pihal je od jeze,
vendar to ni bil pravi srd. Že pogosto je doživel v jami kaj takega. To je bila ena izmed priložno-
sti, da so se fantje nasmejali.
Pristal je na dokaj obširni polici, ki jo je poprej dodobra preizkusil, če je dovolj trdna; prav
lahko bi se namreč zgodilo, da bi bila polica pretanka in bi se vdala pod njim pa ga potegnila s
seboj v neznano globino.
»Dobro bi bilo, če bi prišla še dva,« je zakričal navzgor. »Odvezal sem se že. Potegnita vrv!«
Medtem ko sta drugi in tretji plezala, je imel prvi dovolj časa za počitek. Kadil je, zadovolj-
no puhal dim, ki se je valil v višino, in dajal opazke, ki so bile za plezalca vse prej kot spod-
budne.
Vendar nista zamerila. Celo vesela sta bila, da skrbi tako zgoraj kot spodaj nekdo zanju.
Tretji je stopil na polico, ko je nekdo nenadoma vzkliknil:
»Kaj je to mogoče?! Ura je bila pravkar že polnoč!«
Zdaj je čas začel priganjati. Treba je bilo priti do konca jame in nato seveda še iz nje!
Razpoka je bila podobna drči za spuščanje lesa; razlika je bila le ta, da je bil nad glavo strop,
visok ponekod meter in več, ponekod le toliko, da je šla glava skozi.
Ko je bil prvi na sredini drče, so začele švigati iz teme temne sence. Netopirji so se zbudi-
li, deloma zato, ker je prišel njihov čas in so se odpravljali na lov, deloma zaradi tega, ker so jih
prebudili prvi ljudje, ki so kdaj koli prišli v to globino.
Vrv je enakomerno drsela preko rame in skal ter spuščala prvega vedno globlje in globlje.
Nenadoma se je ustavila.
»Spodaj sem,« je rekel. »Dalje ne gre več. Razen če bi kopal.«
»Ni treba. Dovolj je,« sta odgovorila dva nad njim.
Eden izmed njiju je varoval, drugi je šel za prvim. Ura je tekla, kot bi jo podil sam vrag.
»Če je vse tako, kot mora biti,« je rekel prvi, »bi morala biti zdaj več kot sto metrov pod zem-
ljo. Računi kažejo tako.«
Pregledala sta še enkrat vse, kar sta imela zapisano, in ugotovila, da sta res tako globoko.
Spodaj je bila velika dvorana, katere prebivalci so bili netopirji. Tam so bili varni pred sov-
ražniki, kajti tako globoko si ni nihče upal. Pa tudi mogel ni.
Pot nazaj je bila počasnejša kot tista navzdol. Drča je bila gladka, zanesti se je bilo treba
samo na vrv, na svoje roke in noge, ki so bile tako negotove na spolzki glini.
Ko je bil en napor končan, je sledil drugi: plezanje po vihravih lestvah bi lahko označili vsaj
za utrudljivo.
Tisti, ki je ostal na vrhu brezna, z roba katerega so padale lestve, je medtem zaspal spanje
pravičnega. Privezal se je k steni in še k lestvam, si navezal vrv, ki je tekla v globino, okrog pasu
in roke ter mirno zaspal. Mnogo bolje je spal kot pogosto doma v topli, mehki postelji.
Zbudilo ga je trzanje vrvi. Vlekel je, da so ga bolele roke, in izvlekel dva, nato je prvi izvlekel
še tretjega.
Vsi štirje so postajali vedno bolj zaspani in utrujeni. Roke jih niso več tako ubogale, kot bi
bilo treba, noge niso bile poslušne kot zvečer, oči so lezle skupaj.

43

prelom.indd 43 4.3.2005 13:54:50


Članki iz Biltenov

Zdaj je najprej eden splezal do »predsobe« in odtod vlekel prtljago. »Dovolj mi je že tega,« je
dejal naenkrat, »naj pride še kdo sem in mi pomaga!«
Šel je eden, se navezal na vrv in začel plezati. Bil je pri prvem, spustil vrv in drugi spodaj
je navezal nanjo nahrbtnik. Le do sredine je prišel: vrv, taista vrv, na kateri je bil nekaj minut
pred tem navezan človek, se je odtrgala in nahrbtnik je zgrmel na polico, kjer sta ga prestregla
onadva spodaj.
Vsi štirje so postali zeleni od strahu. Le malo je manjkalo, pa bi se stvar končala na moč tra-
gično ...
Dela je bilo toliko, da nihče ni utegnil pogledati na uro. Šele ko je bil prvi zunaj in si je krmež-
ljavo pomel oči, je presenečen sporočil ostalim spodaj:
»Tukaj zgoraj je visoko sonce in ura je že deseta!«
Ko je bila prtljaga vsa na soncu in ljudje tudi, so štirje fantje našli prikupno jaso, znosili nanjo
prtljago, polegli poleg in v trenutku zaspali.
Ko so se zbudili, je bila njihova prva misel steklenica hladnega piva.

•••

Natančno smo vedeli, v kaj gremo. Premagati smo morali sedemdesetmetrsko brezno, pri-
trditi še trideset metrov lestev in se spustiti na dno, da bi od tod začeli raziskave po prostranih
hodnikih, ki so se vili od tod dalje po Prepadni jami na Kočevskem.
Za spuščanje prtljage smo sestavili sistem škripčevja, ki nam je odlično služil. Tisti, ki niso
bili zaposleni s transportom, so se ukvarjali z biologijo ali geologijo, da ne omenimo merjenja,
ki je vzelo še največ časa.
Taborišče smo si postavili dobrih sto metrov pod zemljo v velikanski dvorani na kraju, kjer ni
kapljalo s stropa, kjer ni bilo nevarnosti, da bi se kdo skotalil med spanjem še niže in kjer je bilo
v bližini jezerce, primeren rezervar za kuhinjske potrebe.
Spodaj nas je bilo osem ali deset. Potem ko smo si ogledali okolico in prišli do prvega velike-
ga jezera, preko katerega bomo naslednji dan zaveslali s čolnom, ki smo ga prinesli s seboj, smo
začeli kuhati večerjo, ki je imela več obrokov kot elitna večerja v elitnem ljubljanskem hotelu.
Za predjed je bil na primer sendvič z marmelado in čebulo, potem pa je šlo dalje v tem stilu do
kave, ki je bila še najbolj normalna zemeljska jed.
Potem smo začeli pripravljati postelje. No, posteljo je pač vsakdo prinesel s seboj; to je bila
spalna vreča, za katero je bilo treba najti primeren prostor. Tisti, ki so imeli s seboj razen tega še
gumijasto blazino, so bili pravi gospodje. Ostali so morali položiti pod sebe šotorska krila ali kaj
drugega, kajti mraz od spodaj je nekaj strašnega; mnogo strašnejši je kot mraz od zgoraj, proti
kateremu se laže zavaruješ.
Straže nismo postavili. Ni bilo potrebno. Nič ni kazalo, da bi nas lahko ponoči presenetila vi-
soka voda. Tako nenadoma ne bi mogla narasti, da bi nas ogrozila. Dvorane in hodniki so bili
preveliki.
O slačenju pred spanjem seveda ni bilo govora. Vsakdo si je slekel le pajaca, umazanega od
gline, ter si sezul čevlje – pa je bil pripravljen za spanje. Ker za umivanje zob ni bilo primerne-
ga prostora, pa tudi voda za zobe ni dobra, smo si drugače poskušali ohraniti zdrave zobe in
ustno votlino: s požirkom žganja, ki je pred spanjem odlično uničil vse morebitne strupene sno-
vi v nas.
»Povejte mi,« je začel nekdo filozofirati, »na čem je bolje spati, na glini ali na kamenju? Oseb-
no sem že mnogo razmišljal o tem, pa do pravega zaključka nisem prišel...«
»Danes imaš odlično priložnost,« je odgovoril drugi, ki se je že basal v svojo vrečo. »Noč raz-
deli na dva enaka dela, točno na sredini med obema naj te zbudi budilka, pol noči prespi na gli-
ni, drugo polovico pa na kamenju. Ali pa obratno, kakor hočeš. Sam se boš moral odločiti za
vrstni red, da nam ne boš kasneje očital, češ da ti poskus ni uspel zaradi vrstnega reda, kakršne-
ga smo ti sugerirali mi. Nocoj boš morebiti lahko zbral bogato gradivo za doktorsko disertacijo

44

prelom.indd 44 4.3.2005 13:54:51


Članki iz Biltenov

na to temo. Dokazoval boš lahko marsikaj, kajti malo je tako norih, ki bi šli preverjati, če je po-
noči v podzemlju res vse tako, kot bi napisal ...«
Prvi je to vzel skorajda resno, ko je odgovarjal:
»Glina ima svoje dobre in slabe strani. Na eni strani je mehka in si ne ožuliš bokov, na drugi
strani pa je mokra in utegneš dobiti zaradi vlage revmo pa še kaj drugega. Prav tako ima svoje
dobre in slabe strani kamen. Je sicer robat in te ožuli, toda če ga dobro obložiš, je lahko morda
spanje na njem dokaj prijetno. Razen tega je njegova prednost v tem, da ne izžareva nadležne
vlage.«
Nihče ni gledal, kam je filozofsko navdahnjen kolega legel. Vidljivost je v podzemskih ja-
mah, kot znano, precej majhna, nikomur pa ni bilo toliko do tega, da bi vstal in bil priča tega
poskusa.
Večina je že bila v vrečah; vendar večina še ni spala. Popraviti je bilo treba še to in ono na le-
žišču: potegniti zadrgo prav do vrha, premestiti kamen, ki se je spravil okrog boka, popraviti
zglavnik, ki ni bil nič drugega kot par čevljev pod nahrbtnikom.
Menda je bila ura komaj deset zvečer, ko smo zaspali. Spanje pa ni bilo mirno: nekateri so se
premetavali zaradi mraza, drugi so sanjali strašne sanje, o katerih ni, da bi pisali, spet nekateri
so v sanjah govorili ženska imena.
Celo tisti, ki so bili do tedaj znani kot veliki zaspanci v jutranjih urah, so vstali tisto jutro, ki
je vzšlo brez dneva, brez svetlobe z neba in brez oblakov nad glavo, zelo zgodaj.
Bolje je bilo hoditi okrog in si razgibati ude, da jih ni spreletaval mraz, kot trepetati v vreči,
pod katero se je plazil kot prihuljena pošast mraz s svojimi mladiči.
Fantje, jamski ljudje so morali pa res nasankati,« je menil nekdo v zgodnjih jutranjih urah ti-
stega dne, ki so ga osvetljavale le karbidovke. »Mislim, da se sam ne bi rad prijavil med jamske
ljudi ...«
Večina drugih je bila enakega mnenja. Ker pa je bilo to prvič, da so tako preživeli noč, je bila
to odlična šola za prihodnje podvige.
Kljub temu, da je večina tedaj sklenila, da v prihodnje ne bo več prenočevala v hladnem pod-
zemlju, si je vsakdo premislil v trenutku, ko je bil spet zunaj, na soncu in toploti.
Skoraj smo že pozabili, kako nas je zeblo tisto noč, eno izmed mnogih, ki smo jih preživeli
pod zemljo.
Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

V gore ne hodimo samo zaradi gora


Stane Tomc

Č lani Jamarskega kluba PD Železničar posvečamo posebno pozornost vsakoletnim akcijam v


Julijce. Nanje se še posebno skrbno pripravljamo, saj so za vsakogar izmed nas nepozabna
doživetja. Pred odhodom se v klubu pogovorimo, kje in kako bomo delali, ter predlagamo, na
katerih mestih so naši jamarji že raziskovali, ker bi ponovna akcija na že raziskana področja po-
menila izgubo časa in denarja. Zatorej se odpravimo na novo, za nas popolnoma neznano po-
dročje, ki ga dodobra raziščemo, ali pa nadaljujemo tam, kjer smo ostali prejšnje leto. Nemalo-
krat ostanemo praznih rok, vendar nikoli ne izgubimo jamarskega zagona.
Tako se nam je zgodilo tudi lani, ko smo dobesedno prečesali neki greben, ki nam ga je pri-
poročil geolog. Našli smo samo zelo razjeden svet, porasel z borovci, o breznih pa ni bilo sledu.
Proti večeru, ko nam je že zmanjkalo časa, da bi se napotili proti drugemu »priporočenemu« po-
dročju, smo se napotili na gorsko sedlo, da bi si z višjega ogledali naše planine in uživali ob za-
hajočem soncu in med vršaci, ki so po dolinah metali dolge sence. Ko smo se vzpenjali vse više

45

prelom.indd 45 4.3.2005 13:54:51


Članki iz Biltenov

in pod nogami drobili odkrušeno kamenje po neizhojeni poti na melišču, kamor zaide le redek
planinec, je nekaterim planinska žilica že nehala utripati in so kar od tam občudovali gorsko
pokrajino. Le dva navdušenca sta hotela na sicer lahko dostopen vrh gore na levi strani sedla.
To sva bila s Tonetom. Najina navdušenost se je kmalu obrestovala. Ko sva se tik pod vrhom
ozrla na sedlo proti tovarišem, sva opazila, da sedijo na robu širokega venca brezen, ki so nasta-
la zaradi delovanja vode. Pozneje smo ugotovili, da se venec nadaljuje po vsem pobočju. Tako
nas je doletela zelo čudna jamarska sreča.
Sedaj si nam ne bo treba več delati skrbi, saj imamo pred seboj še dovolj plezanja po lestvah
in odkrivanja jamskih kotičkov.
Verjetno je to tista čarobna sila, ki nas privlači, da vztrajamo kljub hudim trenutkom v jami
in »težkim« trenutkom, ko te ogromen nahrbtnik, napolnjen z jamarskimi rekviziti, pritiska ob
tla. Morda nas privlači tudi to, da hočemo preizkusiti sami sebe, čeprav nevarnost ni tako velika
ali je vsaj manjša od nevarnosti, ki preži avtomobilistu. Verjetno se je misel o veliki nevarnosti
utrdila iz strahu, ki ga imajo ljudje, saj je jama po pripovedkah vedno nekaj strašnega in grozne-
ga, prostor, kjer živijo same pošasti. To niso šale, ker danes tako misli še marsikdo.
Jame v planinah niso tako lepo zasigane, kot so jame v nižinskem svetu, toda vseeno za ja-
marja pomenijo veliko. Že sam trud, da zvlečeš vso opremo tako visoko v hribe in prideš do
jame, ti da veliko spoštovanje do vsake jamice in brezna, da jih znaš ceniti kljub njihovi skrom-
nosti.
Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Listi iz dnevnika neke akcije


Janez Rogelj

P rvi dan. Danes je ponedeljek. To je dan, ko smo pričeli z raziskovanjem Brezna v Kobiljih
grižah. Naša skupina je bila naprošena, da pomaga pri podrobnem merjenju. Namen merit-
ve je bil, da poda točno lego spodnjega dela brezna. To je potrebno zato, da bi z vrtino dosegli
vodni tolmun, ki je na dnu okoli 75 m globokega brezna. Postojna je skoraj brez vode in poizku-
ša vse, da bi na najbolj primernem mestu našla vodo.
Pozno popoldne smo krenili iz Ljubljane. Zaprašene lonce in opremo, ki je pri raziskovanju
potrebna, smo naložili na kombi, ki nas je odpeljal proti Postojni. Na cilj smo prispeli po kolo-
vozu, ki so ga izkopali tanki bližnje garnizije. Postavili smo šotor in odprli nahrbtnike. Fon in
Janez sta takoj krenila na delo. Spustila sta lestve, očistila najbolj nevarna mesta ob lestvah in
potegnila telefonsko žico. Drugi smo ju varovali. Ko je Janez dosegel najnižjo točko, smo z za-
nimanjem prisluhnili njegovem opisu. Opozoril nas je na padajoče kamenje, ki se ruši v raz-
majanih in razmočenih razpokah. Kmalu je izjavil, da mu neprestano ropoče po čeladi, in se
vrnil.
Vodja se je prekomandiral v kuharja in odprl nekaj pločevink »graška sa piletinom«, drugi pa
smo se zabavali po svoje. Ko je bila večerja kuhana, smo jo v hipu pospravili, zatem pa se je poja-
vil podoben problem kot v Postojni: voda za pomivanje posode. Edina voda v bližini je bila le 73
m daleč, vendar v breznu in nikomur se ni dalo, da bi šel ponjo. Družno smo se dvignili in od-
šli raje do 3 km oddaljenega studenca. Z vodo smo zatem zelo varčno in skromno gospodarili.
Zlezli smo v spalne vreče in ob komarjevi glasbi skušali pospati.
Drugi dan. Zjutraj nas je prebudilo sonce, ki nam je sijalo v šotor. Fon, ki se je s svojo poste-
ljo vgnezdil pred vhodom v šotor, nam je pripovedoval, da je ponoči slišal, kako so se okoli šoto-
ra plazile lisice. Zajtrk je bil pozen, vendar obilen. Merilec Bogo je pri jami že pripravljal palice,
ki jih bo potreboval v jami.

46

prelom.indd 46 4.3.2005 13:54:51


Članki iz Biltenov

Spustili smo se v brezno. Najprej Fon, nato jaz; Bogo je pričel z merjenjem. Utaboril sem se
na prvi polici in pomagal Bogu pri merjenju. Nekaj časa je bilo vse v redu, zatem pa je pričel le-
sti hlad v kosti. Delali smo do poznega popoldneva in komaj čakali na večerjo. Bile so zopet kon-
zerve, vendar smo jih pospravili z velikim tekom. Nekaj časa smo še vztrajali v dimu pri ognju in
preganjali komarje, naposled pa smo zlezli v spalne vreče.
Tretji dan. Danes se je najbolj izkazal Fon. Pri merjenju pod prvo stopnjo so nastopile po-
goste težave, ki jih je reševal, da ne omenimo kamenja, ki je padalo iz razpok. Z Dušanom sva
bila dežurna na stopnji in sva poslušala, kaj se pod nama dogaja. Nekajkrat sva v strahu prisluh-
nila, kadar se je pod nama utrgal kamen ali kos blata in zaropotal v globino. Na srečo se je mar-
sikdaj prej raztreščil in ustavil v drugih razpokah. Le-to naju je včasih pogrelo, sicer pa sva se
grela nad plamenom acetilenke.
Tudi ta dan je minil. Sonce je že zahajalo, ko smo se drug za drugim vračali iz jame. Temno
je že bilo, ko sem prilezel ven, vendar je bilo mnogo topleje kot v jami, kjer je bilo treba stati in
čakati na polici. Brezno je bilo izmerjeno.
Dosegli smo vodno gladino.
Če smo hoteli večerjati, je bilo treba prinesti vodo. Umazani, v škornjih in čeladah, smo se
napotili k studencu.
Četrti dan. Ker je bilo merjenje zaključeno, je bil ta dan namenjen pospravljanju materiala.
Potegnili smo lestve iz brezna, jih očistili in vse pripravili za odhod. Fon je dal preroško izjavo,
da sluti, da to ni naš zadnji obisk brezna.
Njegove domneve so se kasneje uresničile.
Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Dachstein
Dušan Novak

D vakrat sem bil v bližini tega značilnega vrha, nam najbližjega tritisočaka (3004 m), ki se
strmo vzpenja nad planotastim alpskim masivom. Masiv, ki ga obdajajo strma pobočja alp-
skih dolin, obsega le 260 km2, ima pa vrsto zanimivosti in značilnosti.
Kot prvega obiskovalca Dachsteina štejejo Fr. Simonyja, ki je 1842. leta prvi zlezel na vrh.
Drugo odkritje izvira iz leta 1910, ko so odkrili dachsteinske jame.
Te so me obakrat posebej zanimale. Prvikrat smo bili obiskali Obertraun, mestece ob Hall-
stattskem jezeru, že pred 19 leti. Poleti tega leta smo jamarji iz Ljubljane sodelovali pri razisko-
vanju kraškega sveta v Totes Gebirge in spotjo želeli videti tudi znamenite dachsteinske jame.
Tega leta so šele gradili žičnico, ki pa je poizkusno že obratovala. Kljub temu smo morali prema-
gati stotine stopnic na stezi, ki vodi iz Obertrauna (608 m nad morjem) do planine Schönberg
na višini 1350 m, kjer sta jami. Žičnica je prepeljala prve goste šele leta 1951. Na planinski stezi
smo se dodobra izmučili in zato porabili tudi več časa za obisk, kot bi ga sicer. Vendar nam tru-
da ni bilo žal. Ogled Ledene jame je poplačal vsako kapljo obilno prelitega znoja. Izdelki umet-
nice narave so bili z umetniškim okusom osvetljeni in mestoma banalni ledeni kapniki so s tem
pridobili na vrednosti. Celoten vtis pa je težko opisati – treba si je jamo ogledati. Prepričan sem,
da doslej še nikomur ni bilo žal.
Posebej težko sem pričakoval drugi obisk te jame, kajti znano je, da se količina ledu in nje-
gova lega v ledenih jamah spreminjata. Ko smo izvedeli, da bomo to jamo obiskali tudi v času
mednarodnega speleološkega kongresa leta 1961, sem se seveda prijavil prav za ta del poti.
To pot smo se pripeljali do jam z gondolo. Pred jamami so vso mednarodno druščino po-
zdravili in pogostili, nakar smo se po skupinah odpravili v Ledeno in v sosednjo Mamutsko

47

prelom.indd 47 4.3.2005 13:54:51


Članki iz Biltenov

jamo, eno izmed najdaljših jam v Alpah. Medtem ko je Ledena jama bolj znana zaradi svoje-
ga ledenega okrasja, je Mamutska zanimivejša za strokovnjake zaradi svojih oblik, oblike ro-
vov, dolžine in nastanka. Ledena jama nas res ni razočarala. V podrobnostih se je slika, ki sem
jo imel še vedno v spominu, spremenila in vsak korak je prinesel nekaj novega. Po obisku jam
smo se z žičnico iz krnice Schönbergalpe dvignili na Krippenstein, do novega hotela na višini
2100 m.
Na kratko smo si ogledali planoto, ki se dviga med 1800 in 2000 m nad morjem in je obdana
z višjimi vrhovi, nad katerimi gospoduje sam Dachstein. Doživeli smo zanimiv pojav: višinsko
bolezen, ki smo jo nekateri premagali brez težav, nekaj udeležencev pa so morali s prvo gondo-
lo spustiti v dolino. Razmeroma hiter dvig z višine okoli 600 m na preko 2000 m je pustil posle-
dice. Skoraj vsi smo se počutili utrujene, zaspane in brez posebne volje. Niti dobro kosilo nas ni
spodbudilo.
Manjša skupina si je ogledala še bližnjo raziskovalno postajo, kjer sistematično opazujejo di-
namiko kraškega procesa v visokogorskem krasu in merijo padavine, trdote voda itd. Ti podatki
so pri obravnavanju zakrasevanja zelo pomembni.
Po povratku v dolino so nas organizatorji kongresa popeljali še v bližnji Hallstatt in v sedaj že
opuščen rudnik soli. Ogledali smo si težke delovne pogoje nekdanjih rudarjev, stari del mesta,
pokopališče in druge zanimivosti srednjeveškega kraja.
Turistični delavci so znali do zadnjega izkoristiti vse značilnosti svojega kraja, da privabijo
tujce.
Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Prvič v kraljestvu večne teme


Anton Jenc - Žila

B ila je nedelja, dan, ki ga navadno namenim postopanju po gozdu. Topli poletni sončni
žarki so me zbudili že navsezgodaj. Hoja v hladnem jutru je bila zelo prijetna. Nekaj časa
sem jo ubiral po stezi, ker pa ni bilo med visokimi smrekami veliko podrasti, sem zavil kar po-
čez.
Prečkal sem zvožen kolovoz in se znašel med golimi skalami, ki so pritegnile mojo pozornost
prav zato, ker so bile drugačne, kot je bil ves ostali gozd: med skalami so se odpirale odprtine,
majhne jame. Morda bo med njimi tudi kaka večja, sem pomislil. Prav zanimivo bi bilo najti v
tem gozdu kaj nenavadnega ...
Skoraj sem že obupal, ko je pred mano zazijalo velikansko brezno, ravno pravšnje: ne pre-
strmo in ne čisto vodoravno, prav tako, kot sem si ga zaželel nekaj pred tem.
Obstal sem pred odprtino, ki je nemo zijala vame. Kolikor bolj sem gledal vanjo, toliko bolj se
mi je zdelo, da me bo zdaj zdaj potegnila vase.
Premagal sem strah, ki se me je začel lotevati, zavil okrog grma, ki je rasel tik ob robu, zbral
ves svoj pogum in se začel spuščati v globino. Pot ni bila nevarna, le nekoliko bolj strma je bila;
nevarnejši kot pot je bil strah ...
Že po nekaj metrih se je jama zravnala. Prižgal sem baterijo in njen žarek je razparal temo.
Previdno sem začel prodirati v notranjost.
Vse bolj in bolj me je objemala tema. Čeprav nisem vraževeren, sem nehote pomislil na skriv-
nostne pošasti, ki me bodo vsak čas zmlele v teh neznanih teminah.
»Kaj pa, če vse tisto o hudobcih in hudobnih jamskih bitjih res drži?« sem pomislil. »Stare
knjige precej pišejo o tem. In zelo resno omenjajo te pošasti ...«

48

prelom.indd 48 4.3.2005 13:54:51


Članki iz Biltenov

Ta misel mi še ni šla iz glave, ko sem zaslišal čuden šum, ki se mi je bližal. Že sem videl veli-
ko, črno pošast, ki je prihajala vsak trenutek bliže moji glavi, ki mi bo zdaj zdaj začela piti oči ali
me bo zdrobila v prah. Še trenutek, še enega ...
Oddahnil sem si. Zgrešila me je ...
Pogledal sem okrog sebe, se obrnil, še enkrat, še enkrat ... Začel sem teči, kolikor so me
noge nesle. Spotikal sem se, svetil predse, tekel, da mi je zmanjkovalo sape, toda svetlobe ni
in ni bilo.
Kljub strahu sem se ustavil in začel misliti. Kako sem mogel vendar biti tako nor! Saj sem
vseskozi tekel v nasprotno smer, proti notranjosti jame in ne proti izhodu!
Posvetil sem okrog – in zagledal na steni pred seboj majhnega netopirja, ki je pravkar širil
krila in hip zatem zletel.
Povzročil je prav tak šum, kakršnega sem slišal nekoliko pred tem in za njim že videl velikan-
sko črno pošast, pred katero sem zbežal ...
Zasmejal sem se. Moj smeh je odmeval od sten in se razbijal na stropu. Vendar ta smeh ni bil
prisrčen. Bil je bolj smeh iz strahu, pač zato, da sem nekoga slišal, da nisem bil tako sam v ne-
znani temi.
Obrnil sem se in odšel proti izhodu. To pot sem se začel bati, da v jami ne bi zašel, da ne bi
našel poti, ki bi me pripeljala na sončno svetlobo.
Ko sem odhajal ven, so se mi zdele kapniške figure že lepše. Videl sem orgle, videl ve-
lik kapnik, ki je stal kot stražar sredi jame, videl majhne palčke, ki so se prerivali na moji
desni ...
Izvedel sem, da so pri Planinskem društvu Železničar ljudje, mladi fantje in dekleta, ki vidijo
v jamski temi vse kaj drugega kot strah. Poiskal sem jih in skupaj smo odšli v to jamo.
V njej sem spoznal lepote, kakršne nisem ob svojem prvem obisku niti slutil.
Verjamete mi lahko, da tedaj v jamah nisem bil zadnjič!
Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Odprava v območje Triglavskega narodnega parka, 1969


Zlata jama na Viševniku
Aleš Lajovic

T reba je priznati, da se je na dan našega odhoda dogodilo obilo imenitnih reči. Namesto da
bi se odpravili na Mt. Blanc, kot je bilo prvotno v načrtu, smo se nekateri odpravili v dru-
go smer. Vendar je treba omeniti, da odhod iz Ljubljane zato ni bil nič manj veličasten. Naši na-
hrbtniki so bili gromozanski. Jaz nevednež sem že doma tlačil vanj vse mogoče in nemogoče in
ga dodobra napolnil. Ves ponosen sem prikolovratil v društveno pisarno, kajti iti z jamarji v Tri-
glavski narodni park ni kar tako. Ko smo bili vsi štirje zbrani, je Tomaž povzel besedo in ugoto-
vil, da bi bilo »jako fejst«, če bi kupili kaj hrane. Nakupili smo goro kruha, ki ga bomo natepavali
teden dni, konzerve vseh mogočih oblik in očitno krono naše živilske industrije – ovsene kosmi-
če. Vsaj tako je govoril Tomaž.
Poglavje zase je bilo gnetenje kruha v že prepolne nahrbtnike. Spalne vreče so romale na za-
dnjo stran nahrbtnikov, le-ti pa so pridobili kalorije.
Ko smo tako poskrbeli za goli obstanek, smo začeli misliti na čisto jamarske zadeve. Jamarji
namreč drugače kot z lestvicami skoraj ne znajo v jame in je le-te treba vzeti s seboj za spodob-
no dolžino, recimo najmanj kakih 50 m. In ker se povrhu ob vsem izzivanju nevarnosti in nesre-
če in draženju podzemeljskih duhov ti ljudje še boje za svoja življenja, je bilo treba vzeti s seboj

49

prelom.indd 49 4.3.2005 13:54:52


Članki iz Biltenov

še nekaj vrvi. To pa še ni dovolj, pod zemljo bi radi še kaj videli, zato je treba vzeti še leščerbe in
če naj le-te delujejo, je treba imeti tudi karbid itd. itd.
Potnike, nič hudega sluteče, je na vlaku presenetil velikanski kup prtljage, ki so ga prenaša-
li štirje ubogi fantje. Vožnja je potekala v prijetnem vzdušju v veseli družbi deklet košarkaškega
kluba Ježica ...
Polnih želodcev in mokrih grl smo se v trdi noči in še trši temi odpravili od Mihovca »gor
ven« na Vogar. Da bi bila pot še bolj zasoljena, so nam bogovi naklonili še malo dežja. S posled-
njimi močmi smo pričofotali v neki senik in pospali, kakor koli je kdo padel.
Ker je kar naprej deževalo, smo naslednji dan nekaj časa čakali, nato pa šli naprej, kam? V
Laz ali na Viševnik. Nemara na obeh planinah enako dežuje. Družbica se je povečala za dve
predstavnici »nežnega spola«, ki pa sta sami nosili svoje nahrbtnike! Zaradi objektivnih vzrokov
smo zlezli na Viševnik, ki pa smo ga zaradi megle le težko našli. Zasedli smo najboljšo bajto in
se razkomodili. Sledili so dnevi dežja, spanja, megle ...
Kljub slabemu vremenu pa smo šli nekega jutra le proti Zlatici. Jama je podobna labirintu,
slap, ki je padal s pečin, pa je poskrbel, da smo bili mokri že kar na začetku.
Naslednja jama, Ledena jama, nam je že pri dostopu povzročila obilo sivih las, pa še me-
gla se je sprevrgla v dež. Vse je bilo zelo žalostno, vendar je prevladal čut odgovornosti, saj je
povsem drugo počutje, če lezeš v jamo v soncu ali pa v dežju. Tistega dne sva lezla v jamo s
Tonetom, ki mu je treba reči, da je fant od fare, suh in žilav. Jama je enakomerno strma in že
spočetka se sneg spremeni v led. Na srečo so lestve segale do kraja ledenika, naju pa je poš-
teno zeblo v prste. Na kraju so lepi ledeni stebri, zrak ima modrikast soj, iz skoraj nevidnega
stropa pa naju je presenetila hladna prha. Oba sva bila prevzeta, oba sva bila prvič v taki jami.
Polotilo se naju je veselje tiste vrste, ko se zazdi, da si odkril nekaj velikega, nekaj vrednega.
Tekala sva po jami in iskala nadaljevanje. Za nekim stebrom sva zagledala luknjo, v led sva si
vklesala stopinje in zlezla vanjo. Vsepovsod led, nato ledena kamrica. Na eni strani je skala,
na drugi leden slap. Nenadoma mi je v roki ostal le še ročaj svetilke. Luč je padla na tla, zdrk-
nila skozi luknjo v ledu in naprej v globino. Ledeni kapniki so se zasvetili v modrikasti barvi,
bilo je res lepo. Vendar, kaj! Z eno samo lučjo ni varno delati in lesti še kam dlje. Vrnili smo
se v kočo.
Tisti večer je bilo v stanu čudovito. Pod stropom se je na vrvi sušila vsa naša garderoba. Iz
lonca je prijetno dišala polenta, nas šest pa se je stiskalo in grelo na pogradu. Zunaj je deževalo
in veter je loputal s polknicami. Bilo je na moč romantično, posebej kar zadeva lonce ...
Šele proti večeru drugega dne je ponehalo deževati in siti »človeka ne jezi se«, knjig in spal-
nih vreč smo se odpravili na ogled. Kazalo je lepo. Skozi meglice smo za trenutek zagledali bele
vrhove in ugotovili, da je v zadnjih dneh vsepovsod snežilo. »Če je na Triglavu sneg, bo jutri
lepo vreme,« je bila napoved – pa še uresničila se je!
Tega dne sta nas dekleti zapustili, bilo pa je tako vreme, da se zaradi tega nismo preveč ža-
lostili.
Kot običajno smo se v rdečih »pajacih« odpravili na obhod in iskali luknje. Sprva je bilo sla-
bo. Zaradi slabega poznavanja biologije smo se kravam na daleč izogibali. Vse so gledale enako
zabodeno, po zvoncu pa se krave ne ločijo od bika. Celo popoldne smo kolovratili po goščavi in
goljavi. Trije smo se že lepo razpotegnili na popoldanskem soncu, nakar je iz temne globače pri-
šel glas neutrudnega vodje Tomaža, ki je bogovom in ljudem navkljub trdil, da je nekaj našel. In
res je bilo nekaj luknji podobnega. Takih zadevic od tedaj ni bilo konca tja do večera. Takole od
7 do 11 m se je gibala globina brezen.
Tako bi skoraj vsa brezna na Viševniku merila okoli 10 m, če ne bi Tomaž spotoma vrgel kam-
na v neko mišjo luknjo. Nekajkrat se je kamen odbil od sten – in vse je utihnilo. Že je mislil iti da-
lje, ko se je zaslišal zamolkel zvok. Še en kamen je poletel v globino. Pa smo zopet razvijali lestve
in kot ponavadi je Tone prvi zlezel v jamo. Lezla sva levo in desno, brskala po špranjah in zlezla
tudi v kamin za desnim rovom. Na pomoč je prišel še Stane in s kladivom smo razširili neko špra-
njo ter za njo odkrili veliko in lepo dvorano. Nad nami je strop izginjal v temačno razpoko, skozi

50

prelom.indd 50 4.3.2005 13:54:52


Članki iz Biltenov

katero je kdo ve kdaj padlo drevo in sedaj ležalo pred našimi nogami. Nekoliko naprej je brezno
v tleh kazalo pot naših nadaljnjih raziskav. Najprej smo se odpravili po kamnitem plazu na dno
dvorane in dalje do roba druge dvorane. Brskali smo še po rovih, ki pa so bili bolj ali manj vsi za-
suti. Za konec je Tonček še zlezel v brezno in se motovilil po njegovih številnih zavojih. Po njego-
vem brundanju sva si ustvarila sliko rova ...
Drugo jutro nas je v stanu presenetil mraz in okoli koče sneg. Jutranje sonce pa ga je kmalu
pregnalo in imeli smo čudovit razgled tja do Šmarne gore.
Zajtrk je bil tega dne nekolika čuden. Tomaž in Tone, ki sta bila prva na vrsti, sta ga na vsa
usta hvalila in spodbujala še naju s Stanetom, da bi vztrajala do kraja. Hrana da je »jako kalorič-
na in naravnost izvrstna«, sta trdila, po vsej verjetnosti pa se bomo nekaj časa vsi držali čim dlje
od – ovsenih kosmičev.
Odpravili smo se počez proti breznu, ki smo ga prejšnji večer našli ob poti. Nekaj deset me-
trov zatem, ko se pot z Viševnika prevesi proti Hebatu, smo našli prvo jamo. V globočino smo
metali kamen za kamnom, vendar je vsak zvok kmalu zamrl. Zopet se je za kamenjem spustil
Tone. Brezno je imelo dva kraka. Lestev je kmalu zmanjkalo, kamen, ki ga je vrgel v temo, pa je
še dolgo ropotal po stenah ...
Označili smo brezno in se napotili k drugemu. Luč je v globini kmalu zbledela. Od časa do
časa je povzdignil glas Stane: »Še lojtre!« Zmanjkalo je še teh in zatem sva s Tomažem dve uri
gledala oblake, vreme in okolico. Našel sem gamsovo lobanjo in jo posadil na kolec pri ustju v
brezno. Po tem smo imenovali Jamo pri gamsovi glavici. Končno sta se jamarja vrnila, razgre-
ta in zasopla in v en glas hitela pripovedovati, kaj vse sta videla, da pa nista prišla do kraja – in
tako dalje.
Prihodnje leto nas torej čaka na Viševniku še ogromno dela. Vsaka od poznanih jam nam bo
dala za dan dela, vsekakor pa to še ni vse, kar skriva v sebi Pršivec. Morda bo odkril skrivnost
slapov, ki padajo po dežju iz njegovih sten iz očem skritih jam ...
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1970.

Poročilo o speleološki odpravi


Jamarske sekcije PD Železničar v Alžirijo
Afrika '70
Dušan Novak

1. Namen
Ob dolgoletnem raziskovanju kraških pojavov na domačem ozemlju je vznikla želja, da bi si
ogledali kras še na nekem drugem kraškem območju. Ob preučevanju možnosti za tako strokov-
no ekskurzijo smo upoštevali sugestijo našega člana A. Kranjca, ki je dalj časa delal v Alžiriji, da
bi si ogledali visokogorski kras v Atlasu v Vel. Kabiliji na območju Djurdjure, kjer svet doseže vi-
šine preko 2000 m (do 2305 m).
Po preučevanju literature in kart smo sklenili, da si zaradi omejenega časa ogledamo le kra-
ški svet v Djurdjuri in v območju med Bougiesom in Djidjellijem, kjer so že znane jame ob mor-
ski obali.
Območje bi mogli doseči z avtom preko Italije in Sicilije ter Tunizije.

51

prelom.indd 51 4.3.2005 13:54:52


Članki iz Biltenov

2. Sredstva

Akcijo so omogočili s prispevki:

Mercator 1500,00 din


Delamaris, izdelki v vrednosti 300,00 din
Fructal, ˝ 250,00 ˝
Ljubljanske mlekarne, ˝ 220,00 ˝
Zlatorog, ˝ 200,00 ˝
Agrokombinat Emona ˝ 200,00 ˝
ZŽTP 250.000,00 LIT
Geološki zavod, posojilo 60 AD 151,80 din

Poleg tega smo zbrali prispevke še od udeležencev v višini okoli 400 Din na osebo.
Posebej je treba omeniti pomoč, ki nam jo je nudila na poti ambasada SFRJ v Tunisu.

3. Udeleženci
Izbiranje udeležencev predstavlja pri organizaciji takih ali podobnih odprav posebno težavo.
Poleg tega, da morajo biti z udeleženci zastopane po možnosti vse tiste stroke, ki bi jih pri razis-
kovanju nekega ozemlja lahko potrebovali, je treba paziti na določene moralne kvalitete udele-
žencev, da ne bi prihajalo na poti do nepotrebnih nesoglasij. Vodstvo mora biti enotno, udeležen-
ci pa se morajo podrejati odredbam vnaprej določenega ali izmed njih izbranega vodje, ki seveda

Udeleženci odprave v Afriko

52

prelom.indd 52 4.3.2005 13:54:52


Članki iz Biltenov

mora gledati, da bo dosežen skupen cilj. V življenju v skupini morajo biti osebne zadeve in želje
znatno pomaknjene v ozadje. Pomembna je enakopravnost vseh udeležencev tako pri dolžnostih
kot pri pravicah in vsak član odprave se mora zavedati odgovornosti, ki jo ima do skupnosti in do
tistih, ki so mu omogočili to pot, še posebej, ker se je za to odločil sam in prostovoljno.
Pri izbiranju udeležencev za odpravo v Alžirijo smo težili k temu, da bi zadovoljili vsa ta na-
čela. Hoteli smo imeti zastopanih čim več strok, vsi udeleženci pa so morali biti izkušeni v ja-
marstvu. Z udeleženci smo pred odhodom razpravljali o namenu in cilju poti in pozneje skupno
podrobneje določili kraj in čas potovanja. Čas potovanja je bil do potankosti določen šele, ko je
bil znan vozni red trajekta s Sicilije v Afriko.
Glede na omejeno število sedežev v avtomobilu smo skušali zadovoljiti vsem strokam, ki bi
lahko interpretirale kras, dodali smo novinarja, zdravnika in tehnične sodelavce, v prvi vrsti šo-
ferje. Malo pred odhodom pa so na veliko žalost odpadli trije člani, ki jih je bilo treba nadome-
stiti z novimi.
Odprave v Alžirijo so se udeležili naslednji:
Jože Broder (zbiranje živalstva),
Nada Čadež (hidrogeologija),
Tomaž Jančigaj (zdravnik in blagajnik odprave),
Zvone Konda (skrb za prtljago),
Franc Krötlinger (prevajanje)
Dušan Novak (organizator poti, geologlja in geomorfologija),
Marjan Raztresen (novinar),
Iztok Trček (skrb za avtomobil).

3.1. Potovali smo s kombijem IMV, ki nam ga je dala na voljo železnica in ki ga je na poti vest-
no oskrboval Iztok Trček. Vozilo nam je zvesto služilo vso pot. Pri vožnji so se v glavnem izme-
njavali trije udeleženei, najtežji del, večino nočnih voženj, je opravil M. Raztresen.

S kombijem po Tuniziji

53

prelom.indd 53 4.3.2005 13:54:53


Članki iz Biltenov

3.2. Zdravnik je pred odhodom nakupil za večjo vsoto (789,15 dinarjev) medicinskih pripo-
močkov in materiala. Na srečo vsega tega, razen nekaj tablet proti glavobolu in piz-buina tovar-
ne Zlatorog, nismo potrebovali. Zdravje udeležencev je bilo vseskozi v redu, če izvzamemo gla-
vobole in kratkotrajno trganje po ušesih zaradi prepiha v avtu.
Omeniti je treba posebno še, da je v Setifu Iztok Trček daroval kri za žrtve prometne nezgode
v Alžiriji, za Jugoslovane, ki smo jim darovali tudi plazmo iz naše medicinske zaloge.

4. Oprema in prtljaga
Za oskrbovanje prtljage na poti smo že pred odhodom določili posebnega člana Z. Kondo.
Oprema je bila izbrana na skupnih sestankih, na katerih smo razpravljali o ciljih odprave in
možnostih za delo.
Poleg osebne opreme in prtljage smo nesli s seboj še 100 m žičnih lestev, dve nylon vrvi, dva
šotora, gumijast čoln, rezervni karbid v posodah po 1 kg, kante za rezervni bencin in vodo, pri-
bor za kuhanje in dva kuhalnika.
Skupno je bilo okoli 290 kg osebne in skupne opreme. Razen tega smo nesli s seboj še oko-
li 300 kg hrane. Naj omenimo le 80 l tetrapak mleka in 210 zavitkov »dvojnega C«. Na poti smo
kupovali le kruh in nekajkrat zelenjavo za solato. Z ostalo hrano smo bili povsem preskrbljeni.
Velik del smo je prinesli še nazaj in je služila za druge ekskurzije.

5. Pot
Dinamika potovanja je razvidna iz naslednjega opisa poti:

1.–2. Odhod iz Ljubljane 12. 6. 1970 ob 16. uri. Trst – avtocesta Benetke – Padova – Ferrara –
dan Firenze – Rim – Neapelj – Pompeji (27 ur – cca. 1062 km)
3. dan Pompeji – Salerno – Villa S. Giovanni – Messina – Milazzo (10 ur – 621 km)
4. dan Milazzo – Palermo (9 ur – 242 km)
5. dan Palermo – trajekt – Tunis – La Marsa (2 uri – 20 km)
6. dan La Marsa - Tunis – Souk-Ahras – Annaba – Constantine – Setif (15 ur – 661 km)
7. dan Setif – Bouira – Tikjda (9 ur – 215 km)
8. dan Tikjda
9. dan popoldne s Tikjde – Bouira – Bou Saada – Biskra (9 ur – 390 km)
10. dan Biskra – Setif (8 ur – 200 km)
11. dan Setif – Les Falaises – Djidjelli – Constantine – Annaba – El Kala (14 ur – 520 km)
12. dan El Kala – Tabarka – Mateur – Tunis (9 ur – 240 km)
13. dan Tunis – trajekt Palermo – Catania (9 ur – 270 km)
14. dan Catania – Etna – Messina – Villa S. Giovani – Amantea (14 ur – 290 km)
15. dan Amantea – Pompeji – avtocesta Neapelj – Rim – Firenze (16 ur – 910 km)
16. dan Firenze – Benetke – Ljubljana (10 ur). V Ljubljano smo prispeli približno ob 15. uri. (cca. 510 km).

Skupno smo prevozili 6304 km in se vozili približno 161 ur.

5.1. V Alžiriji smo bili vsega 4 dni. Od tega smo izkoristili za jamarsko delo v Djurdjuri skup-
no tako rekoč dva dni, za ogled terena med Bougiesom in Djidjellijem smo izkoristili le čas spo-
toma na poti proti Tuniziji.

54

prelom.indd 54 4.3.2005 13:54:53


Članki iz Biltenov

Preostali čas, en dan, smo porabili za ovinek proti Saharskemu Atlasu.


V območju Djurdjure smo v okolici Ras Timedouina, 2305 m, na katerega se žal nismo povz-
peli, v območju laštov Is Gissig zlezli v tri brezna, imenovana Tesseraft. Ta svet je podoben ne-
katerim predelom v naših Alpah, vendar je geološka zgradba mnogo bolj zapletena. Brezna so
bila globoka 54, 20 in 20 m. Ogled ozemlja v širši okolici je dal upanje, da so tod še drugi kraški
objekti, vsekakor pa je izredno razvit površinski kras.
Vzhodneje od Ras Timedouina smo si ogledali vhod v Anou Boussouil (520 m). Vhod v brez-
no leži v obrobju manjše uvale in je značilen požiralnik. V zahodnem robu iste doline smo videli
vhode v še dvoje manjših požiralnikov (Anou Inker Temdat).
Videli smo, da se jezero Goulmim napaja iz studenčkov, ki pritekajo na površje po laporastih
plasteh in s krasa Djebel Heizer.
Kratek ogled območja med Les Falaises in Djidjellijem je pokazal, da je strma obala tekton-
sko zelo porušena, bogata s številnimi kraškimi objekti, jamami in brezni, ki segajo do morske
gladine. Ena od jam v tem območju je turistično urejena (Grotte Merveilleuse), ki pa si je nismo
ogledali. Ogledali pa smo si močan obmorski kraški izvir in Rhar Bou Tehintehont. Pogledali in
izmerili smo tudi Grotte Marabout v Les Falaises. Na poti smo seveda dobili sliko o možnostih
nadaljnjih raziskovalnih akcij in o krajih, kamor bi le-te lahko kasneje usmerjali.
5.2. Posebnega pomena je, da je bil cilj naše akcije razmeroma malo poznan, da nismo do-
volj računali z velikimi razdaljami in napori dolgih voženj, predvsem po Tuniziji in Alžiriji, ker
smo bili vezani na trajekt, ki je vozil iz Palerma v Tunis in nazaj le enkrat tedensko. Bili smo v
neprestani časovni stiski.

Vhod v brezno Anou Boussouil

55

prelom.indd 55 4.3.2005 13:54:53


Članki iz Biltenov

Kljub temu bi odprava lahko pokazala boljše rezultate, potekala v redu in dosegla cilj v celo-
ti, če bi lahko skromno odmerjene dneve izkoristili racionalneje. To so naše bogate izkušnje pri
načrtovanju naslednjih takih akcij.
Glavni uspeh je to, da sedaj poznamo območje, v katerega bo kasneje moč usmerjati nadalj-
nje ekskurzije.

6. Obračun stroškov
Pri obračunu stroškov smo zaradi enostavnosti vsa devizna sredstva po uradnem tečaju pre-
vedli v dinarje ter upoštevali razlike, ki so nastale zaradi neuradne menjave manjšega dela fi-
nančnih sredstev.

6.1. Dohodki:
Mercator, Delamaris, Fructal, Ljubljanske mlekarne, Agrokombinat Emona, Zlatorog
v materialu 2678,80
ZŽTP 250.000 LIT 5000,00 din
PDŽ 1000,00
Geol. zavod, posojilo 151,80
6151,80
Deleži udeležencev 2585,00
8736,80

7.2. Izdatki
Trajekti Villa S. Giovanni – Messina 2850 LIT 57,00 din
3300 ˝ 66,00 ˝
Palermo – Tunis – Palermo 214.600 ˝ 4292,00 ˝
4415,00 ˝
Cestnine 334,40
Kampiranje 153,00
Ostali stroški (hrana, žarnica, zavarovanje,
953,05
mot. olje, zdravila, pranje avtomobila itd.)
Stroški za bencin 35.930 LIT 1484,53 din
Bencinski boni 444,70 ˝
Razlike zaradi menjave deviz 103,35 ˝
2032,58 din

7.3.

Skupno izdatkov 8387,59 din


Razlika +349,21 ˝

Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

56

prelom.indd 56 4.3.2005 13:54:54


Članki iz Biltenov

Izkušnje in spoznanja
Marjan Raztresen

P olni optimizma, veselih pričakovanj in upov smo se odpravili prvič, kar obstaja naša sekcija,
na drugo celino, da bi tod našli podzemlje.
Iz Afrike smo se vrnili nekoliko razočarani.
Nismo dosegli vsega, kar smo želeli in hoteli.
Na pot nismo odšli tako pripravljeni, kot bi morali. Nismo se dovolj poznali, čeravno smo
skupaj teden za tednom, že leta dolgo in čeprav smo bili že pogosto skupaj na domačih akcijah.
Čeprav smo natančno vedeli, kako dolga pot nas ločuje od Atlasa, nismo mogli vedeti, da so
kilometri tem daljši, čim dlje od doma smo in čim dlje smo na poti.
Nismo si mogli predstavljati, kako težko se je znajti v popolnoma neznani, slabo naseljeni
pokrajini, ki je bila glavni cilj našega potovanja.
Na domači zemlji, ki je blizu doma, od Ljubljane, ni nič strašnega, če bi se vrnili z akcije, ne
da bi na njej našli eno samo jamo. Teden dni pozneje bi se lahko vrnili in ponovno iskali, dokler
pač ne bi našli, po kar smo prišli.
Če bi se iz Afrike vrnili, ne da bi našli eno samo jamo, bi bila to katastrofa.
Vendar: četudi je ne bi, to ne bi bilo tako strašno. Ali ni vredna izkušnja s prve take akcije
mnogo več, kot raziskan podzemni objekt?
Našli smo jame in smo zaradi tega zadovoljni.
Vendar nismo zadovoljni, ker smo jih našli premalo.
Čas je bil naš velik nasprotnik. Če smo ga še tako obračali, se je vedno ponovno pokazalo, da
nas bo premagal.
Alpinistične odprave odhajajo na dolgo pot in ne vedo do dneva natančno, kdaj se bodo vrni-
le. To bo pač tedaj, ko bo njihovo delo opravljeno.
Mi smo natančno vedeli, da se moramo vrniti določenega dne; trajekt, od katerega smo bili
odvisni, je vozil le enkrat tedensko, vsi pa niso imeli toliko časa, da bi odprava lahko počakala
naslednjega in se vrnila teden dni pozneje.
S tem, da akcija na afriški kras ni uspela tako, kot bi želeli, seveda ne nameravamo vreči pu-
ške v koruzo. Zaradi tega ne bomo ostali priklenjeni le na domačo zemljo, temveč bomo posku-
šali v prihodnjih letih primerjati izsledke raziskav na domačih tleh s tistimi, ki jih bomo dobili
drugod po svetu.
Vendar bomo morali v pripravah na take akcije posvetiti največjo pozornost naslednjemu:
- čas vsekakor ne bo smel biti gospodar situacije; nima smisla prevoziti stotine kilometrov,
da bi potem ostali na cilju poti prekratek čas ali da bi se morali za vsako ceno vrniti, če bi
se nam odprle nove možnosti za raziskave;
- izbira članov odprave je nadvse pomembna; ni dovolj, da se med seboj dobro poznajo,
temveč morajo biti tovariši in prijatelji v vsaki situaciji, pa naj bi bila še tako težavna in
kritična;
- pred začetkom poti morajo biti vsi člani enako in do podrobnosti seznanjeni s celotnim
programom in namenom odprave; pred začetkom odprave mora vsakdo natančno vedeti,
kakšne so njegove naloge;
- v spornih situacijah naj bi odločali vsi člani odprave, pri čemer bi bila seveda odločilna
beseda vodje; vendar tudi v spornih situacijah ne bi smeli odstopati od ciljev, za katere so
se dogovorili pred odhodom;
- pri izbiri članov za odpravo nikoli ne bi smelo biti pomembno njihovo finančno stanje,
temveč njihove sposobnosti, kar pa je pri nas težko, saj je treba pogosto precejšen del stro-
škov za odpravo podpreti z denarjem članov odprave.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

57

prelom.indd 57 4.3.2005 13:54:54


Članki iz Biltenov

V najgloblji jugoslovanski jami


Maja Kranjc

P ološka jama nad Tolminom je pastirjem že dolgo znana, prvi pa so se podali vanjo idrijski
jamarji. Vsako leto je dolžina njenih rovov narasla, tako da je bilo leta 1967 preiskanih in iz-
merjenih skupno 5200 m rovov z višinsko razliko 225 m (dr. Peter Habič, Naše jame, 1967, 3–
15). Leta 1968 je DZRJS organiziralo večjo odpravo, vendar je močan dež preprečil raziskova-
nje, saj so bili spodnji rovi zaliti z vodo.
Leta 1970, ko je DZRJS slavilo 60-letnico svojega obstoja, je v sodelovanju z Inštitutom za
raziskovanje krasa SAZU organiziralo večjo raziskovalno akcijo v Polog. Jama je obetala veli-
ko možnosti nadaljevanja, spodnje etaže še niso bile izmerjene in tiha želja vseh udeležencev je
bila doseči izvire Tolminke v dolini.
8. septembra zvečer se je zbralo na planini v Pologu 25 jamarjev iz vseh klubov. Sirarji, ki si-
cer sploh ne delajo sira, ampak le pasejo krave, so nam prijazno odstopili dva senika za preno-
čevanje, v njihovi kuhinji in sobah pa smo si uredili glavni stan. V hotelu »Mu« in njegovi depan-
dansi je bilo zelo prijetno, kajti krave ponoči le redko mirujejo, vedno pa oddajajo prijeten vonj.
9. septembra smo se že ob 6. uri zjutraj odpravili proti vhodu v jamo. Raziskovalno delo je
bilo razdeljeno na skupine, tako da je vsak udeleženec poznal svoje delo.
Najprej so odšli v jamo »špičaki«, ki so imeli nalogo izmeriti najnižje dele jame. Merilna sku-
pina je bivakirala v jami in z njo je imela transportna grupa največ dela, saj so morali vsak dan v
jamo in nam prinašati material in hrano. Napeljali smo seveda tudi telefon, kajti zveza s površ-
jem je nujna. Vse pa kaže, da je nujno tudi, da jamarski telefoni ne delujejo. No, pravzaprav te-
lefona sploh nismo pogrešali. Vsak dan je bilo v bivaku mnogo »obiskovalcev«, tako da smo bili
o vseh zadevah »nadljudi« točno in pravočasno obveščeni.
V odpravi je sodeloval tudi angleški jamar John T. Russum, ki je neutrudno iskal možna in
nemožna nadaljevanja. Lezel je v vsako špranjo, iz katere je bilo čutiti le najmanjšo sapico in v
soboto, ko se je predvideni čas odprave končal ter smo zapuščali bivak (na katerem smo prvi-
krat preizkusili za spanje »hamac«, visečo ležalno mrežo – vendar se mreže niso dobro obnesle
in pri naslednjih bivakih se bomo verjetno vrnili kar h klasičnemu načinu prenočevanja, k zrač-
nim blazinam), se mu je sreča nasmehnila. Skupaj z »našim« Alešem (to je Aleš Lajovic, da ne
bo pomote), sta odkrila nadaljevanje v zgornjih etažah, tako da se je ekspedicija podaljšala za
en dan. V nedeljo se je nova ekipa odpravila merit odkrite rove in vrnili so se vsi navdušeni nad
nadaljevanjem in nad dimenzijami rovov.
Toda že v soboto zvečer je v bazi na Pologu kar prekipevala dobra volja. Vsi udeleženci smo
imeli prijetno zavest, da je odprava uspela in da nas v Pološki jami še vedno čakajo nova prese-
nečenja in odkritja. Še bolj pa smo bili zadovoljni, ko smo po izračunih meritev ugotovili, da je
dosegla Pološka jama jugoslovanski globinski rekord, saj znaša celotna višinska razlika 465 m,
njena dolžina pa je bila 8020 m.
Po tej »veliki« ekspediciji se je odpravilo v Pološko jamo še več članov naših klubov, vendar
nam rezultati meritev še niso točno znani.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

58

prelom.indd 58 4.3.2005 13:54:54


Članki iz Biltenov

Ekskurzija v brezna nedaleč od planine Viševnik


Razpoznavni znak: gamsova glavica
Anton Jenc - Žila

K akor vsako leto, smo se tudi avgusta 1970. leta odpravili v planine. Vendar ne zato, da bi ob-
čudovali lepote naših gora in slikovitost pokrajine, ampak da bi se predvsem posvetili iska-
nju in merjenju jam ter njihovemu proučevanju.
Iz Ljubljane smo se vozili s tradicionalnim prevoznim sredstvom – z vlakom. To pa ne
zato, ker bi na nas vplivala reklama »Vozite se z vlakom varno, hitro in udobno«, saj o tem
(posebno o hitrosti) od Jesenic dalje ne moremo govoriti, temveč zato, ker je bilo to najcene-
je. V Bohinjski Bistrici smo presedlali na avtobus in se z njim peljali do Stare Fužine. Ta pri-
jeten kraj (posebno pri Mihovcu) ob Bohinjskem jezeru smo zapustili sredi popoldneva, pu-
stili za seboj Hudičev most in vsi zagnani zakoračili v strmino, ki nas ni mogla zaustaviti do
vrha.
Noč (kolikor je je še ostalo) smo prespali na planini Vogar, zjutraj pa krenili naprej našim ja-
mam naproti. Hoja je bila kljub težkim nahrbtnikom izredno prijetna. Precejšen del poti smo
imeli priložnost uživati ob čudovitem razgledu na Bohinjsko jezero, Črno prst, Podrto goro in
njihove sosede. Da je bila pot še živahnejša, je poskrbel Rado s svojimi duhovitimi pripombami.
Po poldrugi uri hoje smo že zagledali za nas znamenite serpentine severovzhodno od Pršivca.
Približno sredi teh je naša globoka velikanka. Še kratek konček poti preko sedla nad planino Vi-
ševnik – in bili smo v enem izmed kraljestev bohinjskih sirarjev.
Ker smo bili ravno v formi, smo obiskali Aleševo brezno, ki leži približno deset metrov nad
Breznom pri gamsovi glavici. Prvi del brezna smo izmerili že prejšnje leto in je globok 54 metrov.

Iz Vogarja proti Gamsovi ...

59

prelom.indd 59 4.3.2005 13:54:54


Članki iz Biltenov

Drugi del se začne s stopnjo deset metrov pod površjem, dolgo štiri metre. Spet deset metrov pod
njo je druga stopnja, ki pelje do 64-metrskega navpičnega dela s povprečno širino pet krat 1,5
metra. Zanimivo je, da vzporedno s tem peljeta še dve brezni, ki le na nekaj mestih prideta v stik
z glavnim delom. Na koncu je še nekaj metrov poševnega rova. Dno je pokrito s podornim ska-
lovjem.
Vračali smo se po grebenu nad planino Viševnik. Čeprav nam je že pošteno zavijalo po želod-
cih, smo se kljub temu za nekaj časa ustavili in ob rdečkastem siju sončnega zahoda opazovali
okoliške vrhove in med njimi veličastni Triglav.
Ne bom trdil, da smo naslednji dan vstali ob sončnem vzhodu, a vstali smo vendar in se obr-
nili v smer, od koder smo dan pred tem pritovorili neprijetni tovor.
Brezno pri gamsovi glavici se nam je kar samo ponujalo, naj ga obiščemo, saj je grozilo tik ob
stezi, ki pripelje s planine Vogar. Rado in Iztok sta se s težavo ločila od skupine in se vrnila do-
mov. Ostali štirje smo se spustili v mnogo obetajoče brezno.
Prvih 23 metrov poteka navpično. Za nesrečnika, ki bi zataval s steze, bi bil to kar dober pa-
dec. Zatem je 12 metrov poševnega rova, ki bi bila kar dobra drča, če ne bi bilo na njenem koncu
še pet metrov prepada. Pristal bi na snežnem stožcu, ki pokriva dno manjše dvorane ob prepa-
du. In če bi ostalo še kaj življenja v njem, bi si nesrečnik lahko mirne duše obložil telo z ledenimi
obkladki, saj je bilo ledu v rovu, ki se nato odcepi v desno, kar precej.
Rov se nato strmo spusti in konča v globini 60 metrov.
Od tega rova smo prejšnje leto največ pričakovali. Ko sva bila s Stanetom vsa zatopljena v
merjenje in sva hkrati razočarano razpravljala, kako je mogoče, da se je brezno že končalo, so
se nenadoma zaslišali navdušeni Tonetovi in Miranovi klici. Iz dvorane, v kateri je bila snežna
kopica, je namreč vodil ozek prehod v še eno, le malo manjšo dvorano. Njuno še večje veselje je
povzročila temna zevajoča odprtina pet metrov nad dnom iste dvorane.
Ker se je dan že nagibal h koncu, smo morali, čeprav neradi, za ta dan končati delo.
Ko smo naslednji dan dospeli do neznane odprtine v breznu, sem se žrtvoval za varovanje,
ostali trije pa so drug za drugim izginili v globino. Njihovo govorjenje je postajalo vedno tišje in
naposled je popolnoma utihnilo.
Pa tudi 80 metrov vrvi je bilo konec!
Nekaj časa sem čakal, nato sem jih začel klicati, da bi zvedel, kaj zanimivega so našli in vi-
deli. Tudi tedaj se ni nihče oglasil. Jezen, ker sem potegnil prazno vrv, sem se še sam spustil v
globino. Po 30 metrih sem prišel na štiri metre veliko stopnjo, a še vedno nisem slišal nobenih
glasov. Spustil sem se do naslednje stopnje, ki je bila 20 metrov niže. Pred menoj se je odprla
ogromna dvorana, dolga kakih 20 metrov, široka osem in visoka kar 40 metrov! Na njenem dnu
sem tedaj opazil drobne svetle pike. Te niso bile nič drugega kot izginula trojka: Stane Tomc,
Tone Kutner in Miran Šubelj. Še sam sem se spustil v globino. Navdušen nad odkritjem sem po-
polnoma pozabil na prejšnjo jezo.
Bili smo 110 metrov pod zemljo.
Nadaljevanje na koncu dvorane je bilo zelo ozko. Kar neverjetno, kakšna razlika v dimenzi-
jah! Široko je bilo samo tri četrt metra in je spet padalo navpično. Strah, da bi se brezno konča-
lo, je bil povsem odveč, kajti že v globini 115 metrov se je spet razširilo. Končale pa so se naše
lestve in vrniti smo se morali. Upali smo lahko le, da se bomo kmalu vrnili.
Stara navada je železna srajca. To navado smo temeljito izkoristili v sredo, saj smo morali
uspešen spust v tako globoko brezno zaliti. Dva jamarja sta se zato odpravila v dolino – razu-
mljivo, po kaj ...
Da se ne bi popolnoma izneverili našemu osnovnemu namenu, smo se ostali spustili v brez-
no, ki leži približno sto metrov niže od vhoda v velikanko. Pripomniti moram, da so se vanj spu-
stile tudi naše spremljevalke, sicer že dolgo članice naše sekcije.
Takoj za trikotnim, zelo ozkim vhodom je nesrečnih 30 metrov navpičnega dela, ki je pov-
zročal jamarkam toliko težav. Če bi se vrv, na katero so bile privezane, slučajno pretrgala, bi jim
sneg, ki je bil na dnu, vsaj nekoliko ublažil padec. Torej so bile varovane kar z dveh strani!

60

prelom.indd 60 4.3.2005 13:54:54


Članki iz Biltenov

Jama se nadaljuje nekaj časa vodoravno in nato preko kamina v večjo dvorano, dolgo 16 in
široko 12 metrov. Od tod gre dalje v dve smeri, in sicer: če pokukaš desno od špranje, ki loči
dvorano od kamina, se odpre sedem metrov globoko brezno; dobro, da sem suhec, kajti sicer ti-
stih sedem metrov ne bi mogel dalje; za tem rovčkom je spet sedemmetrsko brezno; da pa bi pri-
šel od tam naprej, bi se moral spremeniti v palčka; rov na levi strani od vhoda v dvorano je zelo
prostoren, a se po kakih 20 metrih konča z mišjimi hodniki.
Dva dneva, ki sta nam še ostala, smo porabili v najrazličnejše namene. Bila sta – kot sicer vsi
ostali – zelo lepa, sončna in vroča. Zelo veliko smo plezali v bližnjih stenah. Navadili smo se tudi
prosto spuščati z vrvjo; to pa nas je stalo prenekatero opeklino. Vrv je bila namreč najlonska,
debela samo osem milimetrov in tako se je kar zarezala v meso, pa čeprav smo se potem, ko je
poskusnega kunca opeklo, zavarovali s kužuhom.
Med tednom so dekleta pridno skrbela za naše želodce. Predvsem odlična sta bili polenta in
planinska specialiteta – juha, začinjena z mišjimi odpadki.
To je bil tudi glavni povod za poznejšo »sodno razpravo« v Marjanovem vikendu na planini
Vogar ...

•••

Želja po odkrivanju še globljih predelov tega izredno zanimivega in mnogo obetajočega brez-
na nas je vlekla, da smo dober mesec po prvi ekskurziji največje brezno še enkrat obiskali.
Do nadaljevanja, ki sta ga odkrila Tone in Miran, smo šli kar po »bližnjici«. Le-ta je vodila
s stopnje v globino 18 metrov. Plezanje nam ni delalo težav. Neprijetnosti nam je povzročala
mrzla prha, ki nas je močila v globini 40 metrov. Vmes nas je »fotoreporter« Jože večkrat »ove-
kovečil«.
Iz dvorane v globini 110 metrov se brezno nadaljuje 15 metrov globoko. Pristali smo v pol-
drugi meter širokem rovu, ki nas je pripeljal do dveh manjših brezen. Vsako od teh meri po
osem metrov. Vendar je to samo izrastek tistega, kar sledi. V zgornji etaži rova, ki sem ga ome-
nil, je namreč pet metrov široka in sedem metrov dolga dvorana, ki smo jo izbrali kot bazo za
nadaljnje raziskovanje. Iz nje smo skozi pol metra širok prehod prišli do Obsežnega brezna.
Ko sem ga prvič zagledal, sem mislil, da me bo pogoltnilo. Globoko je 40, široko meter in pol,
dolgo pa 20 metrov. To so izredne dimenzije. Njegovo dno je – kot v ostalih breznih v tem delu
– pokrito s podornim skalovjem, tako da je treba temeljito paziti, da ne pade kak zalogaj na
glavo.
Med kamenjem v breznu je bilo slišati žuborenje vode, ki me je pripeljala ravno na nasprotno
stran, kot je vodilo nadaljevanje. Ustavil sem se ob čudovitem tolmunčku. Kazalo je, da je pove-
zan z vodo, ki me je malo prej prevarila. Nasproti tolmunčka je spet brezno. Široko je le pol me-
tra, zato pa je dolgo 25 metrov. Na njem je zelo jasno videti, da ga je izdolbla voda.
Prišli smo do globine 178 metrov.
Koliko je še globine naprej, ni mogoče oceniti. Vsekakor bo brezno preseglo dvesto metrov.
Teoretično je lahko globobko tisoč metrov; prav toliko je namreč do Govica nad Bohinjskim je-
zerom.
Okrepčali smo se v naši mali bazi. Konzerve, segrete na karbidovki, so nam izredno teknile,
posebno še Alešu. Zatem smo se izvlekli iz jame. Še zadnjič v tem letu smo pogledali »velikana«
in krenili proti Vogarju.
To je bil najdaljši in vsekakor najnapornejši dan, ki sem ga preživel v vsej svoji jamarski ka-
rieri.
Ko smo prispeli v Kocijev dom, je bila že polnoč.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

61

prelom.indd 61 4.3.2005 13:54:55


Članki iz Biltenov

Raziskovanje Brezna pri gamsovi glavici,


kat. št. 3457
Dušan Novak

B rezno pri gamsovi glavici na nadmorski višini 1610 m, pod planino Viševnik v Bohinjskih
gorah, je bilo odkrito pri kartiranju (Bilten, 1970/7–8) leta 1969. Leta 1970 smo ga razisko-
vali dvakrat (avgust in oktober) in dosegli globino 184 m (Bilten, 1971/12–18). Ker se je brezno
še nadaljevalo, smo usmerili letošnja prizadevanja povsem v ta objekt.
Odprava je potekala med 31. 7. in 10. 8. 1971. Del opreme smo prenesli do jame in do plani-
ne Viševnik že v nedeljo, 25. 7. 1971.
Odpravo so podprli materialno in z denarjem:

Commerce 600.–
Jamarska zveza Slovenije 500.–
Komisija za upravljanje TNP, Radovljica 3000.–
Žitna skupnost 2000.–
Emona – Prehrana, hrana v vrednosti 250.–
Pivovarna Union, 2 zaboja piva
Presad, Gabrovka, karton sadnih sokov
Planinsko društvo Železničar 1207,90
7307,90

Ker Jamarska sekcija PDŽ ni imela dovolj materiala, je za žične lestve in vrvi zaprosila še JK
»Luka Čeč« iz Postojne, JK Ljubljana-Matica in JK »Črni galeb« iz Prebolda, ki so v okviru mož-
nosti rade volje priskočili na pomoč.

Stroški: nakup hrane 1207,90 din


680,00 ˝
nakup opreme 85,00 ˝
351,50 ˝
2600,00 ˝
4924,40 din

Na voljo smo imeli 360 m lestev in 600 m vrvi ter okoli 300 kg hrane. PZS nam je dala na
voljo tri prenosne radio sprejemnike in oddajnike, s katerimi smo imeli redno zvezo s Ski-hote-
lom na Voglu in domom na Vogarju. Preko Ski-hotela so vesti izpred jame potovale v uredništvo
Ljubljanskega Dnevnika. ZŽTP je s kombijem prepeljalo del materiala do pod Vogarja, nakar
smo ga sami znosili do jame.
Pri jami smo za dežurne postavili dva šotora, baza odprave pa je bila v stanu na okoli pol ure
oddaljeni planini Viševnik, kjer smo se oskrbovali z mlekom.

•••

62

prelom.indd 62 4.3.2005 13:54:55


Članki iz Biltenov

Organizacija akcije je v mnogih poglavitnih točkah šepala. Uspeh in srečno vrnitev je pripisa-
ti visoki zavesti in požrtvovalnosti vseh jamarjev, ki so vztrajali pri delu do kraja svojih moči.

•••

Pri raziskovalni akciji so sodelovali:


Andjelič Jurij (član JKLM), Broder Jože, Dornik Vesna, Gartner Danica, Holz Janez, dr. Jan-
čigaj Tomaž, Keber Samo, Lajovic Aleš, Poženel Rado, Raztresen Marjan, Šubelj Miran, Tomc
Stane, Zaplotnik Hermina in Žitko Igor.
Pri izvedbi pa so izdatno pomagali še:
Belič Janez, Bregar Tonca, Ciglar Pavle, Čadež Nada, Černe Miljana, Goršek Jože, Konda
Zvone, Novak Dušan, Novak Zvezdana, Vovk Sašo in Zajc Breda.
Prvi jamarji so se spustili v brezno dne 2. 8. in prišli na površje 7. 8. ob 2. uri ponoči, po ne-
kako 110 urah bivanja v podzemlju.
Dosegli so globino 475 metrov, vendar s tem še ni bilo doseženo dno. Vodstvo odprave je
sklenilo prekiniti akcijo zaradi pomanjkanja materiala in izčrpanosti članov ter nadaljevati z
raziskovanjem leto dni pozneje. Odsek jame do globine 330 metrov je bil v trenutku prekinitve
akcije že izmerjen.
Sklenjeno je bilo, da bo glavni del prizadevanj jamarske sekcije v letu 1972 usmerjen v teme-
ljite priprave na uspešno nadaljevanje akcije.

•••

Na podlagi meritev smo bili dosegli globino 475 m. S tem se je brezno uvrstilo pred Žankano
jamo, ki je globoka 361 m, Jazbenom s 336 m in Gotovžem s 320 m (NJ, 11/65). V Julijskih Al-
pah je globlje le še Brezno »Eugenio Boegan« na Kaninu, za katerega omenjajo globino 624 m,
omenjajo pa tudi brezno »Cesare Prez« s 627 m z istega območja. Pred našim breznom je le še
Pološka jama s 674 m višinske razlike. Doslej najgloblje brezno na svetu je Gouffre de la Pierre
St. Martin v Pirenejih z globino 1360 m (Spelunca, 1971/3).
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1972.

Sto ur pri Luciferju


Miran Šubelj

P lanina Viševnik leži nad Bohinjskim jezerom, zadaj za Pršivcem, preko 1450 m visoko. Ne-
daleč od te planine, kjer se trije stari »majerji« ubadajo s kravami in sirom, na južni strani
pobočja ob poti, ki pelje na Vogar, leži brezno, »Brezno pri gamsovi glavici« imenovano.
Nanj smo jamarji naleteli že leta 1969. Ker pa takrat nismo imeli časa, da bi ga poleg razdevi-
čenja tudi izmerili, kar je sicer naša glavna naloga, smo se lani avgusta vrnili in ga izmerili toli-
ko, kolikor je bilo pač znanega; prodrli smo do globine 60 m in menili, da smo mu ukradli že vso
njegovo skrivnost. In ravno v času, ko sta se z merjenjem ubadala dva člana (član je v jamarski
terminologiji vsestransko sposoben in uporaben jamar), sta druga dva v dvoranici, v kateri se je
nekoč zbirala voda, opazila zajede v steni. To jima je dalo misliti, da je voda morala nekam od-
tekati in da mora torej še nekaj biti. Ročno sta splezala po zajedi, ki se je vila od dna do 5 m nad
dnom visoke vdolbine, od koder sta potem zagledala kot vodnjak oblikovano brezno s popolno-
ma gladkimi stenami.

63

prelom.indd 63 4.3.2005 13:54:55


Članki iz Biltenov

Takoj nato sta mu prišla na dno, kjer ju je čakalo novo veselo presenečenje: jamarja je gle-
dalo s črnim očesom – novo brezno! Šele sedaj sta po »turaži« src ugotovila, kaj sta pravzaprav
našla.
Naslednji dan smo prodrli 105 m globoko, a smo zaradi pomanjkanja opreme morali odne-
hati.
Pa ne za dolgo!
Oktobra 1970. leta smo se zopet vrnili; bolje opremljeni smo prodrli do globine 190 m, kjer
smo imeli leta 1971 bivak, tudi »Lucifer klub« imenovan.
Priprave za zadnjo odpravo so se pričele že leta 1970. Akcija »Viševnik 71« je bila tema vsa-
kotedenskih sestankov v prostorih kluba in v času »dežuranj« pri Slamiču. Ko smo ob pomoči
matičnega društva, Mercatorja, Inštituta za raziskovanje krasa, Žitne skupnosti in drugih klu-
bov zbrali dovolj hrane in tehnične opreme, smo bili pripravljeni.
Pričelo se je zares.
Že takoj na začetku nas je čakala silno prijetna stvar. Vso opremo in hrano, kar je skupaj teh-
talo prek 350 kg, je bilo treba spraviti do jame. Da pa je bila zadeva še hujša; pot na Vogar se
začne pri »Mihovcu« v Stari Fužini. No, prestali smo vse to in 1. avgusta je bila vsa oprema na
Viševniku.
V ponedeljek, 2. avgusta, se je pričelo prav zares; dolgo pričakovano in z velikimi upi pre-
žeto spuščanje v jamo. Transportna ekipa, ki so jo sestavljali Aleš Lajovic, Samo Keber in Jože
Broder, je raziskovalni ekipi, tudi »špici« imenovani, napeljala lestve in telefon ter preduhala
in prepotila 15 punkeljčkov, nadvse simpatičnih zaradi teže, do globine 60 m. V tem času je
»špica« spala. Okrog 6. ure zjutraj, ko se je trojka vrnila, vidno zdelana, se je pričelo spuščanje
špičakov do bivaka. Čakala nas je težka naloga – transport opreme in napeljava telefonov do
globine 190 m, kjer je najprimernejše mesto za bivakiranje, saj je na dnu 15 m globokega brez-
na poleg »ravnega« dna tudi tolmun vode. Z veliko volje in truda je bila tudi ta ovira po 10 urah

Tabor pred vhodom v jamo

64

prelom.indd 64 4.3.2005 13:54:55


Članki iz Biltenov

premagana. Hitro smo si pripravili ležišča in poskakali v še suhe spalne vreče. Ob obveznem
cigaretnem obredu pred spanjem smo prišli do zanimivega spoznanja: dno brezna okrogle ob-
like, na katerega stenah se je svetlikalo 6 ali 7 sveč, je ustvarjalo vtis majhnosti in domačno-
sti, tako da je Igorju emocija kaj kmalu zlezla na jezik: »Kaj ni ravno tako, kot bi bil v nočnem
klubu?« naslednji trenutek je bivak že nosil ime »Lucifer klub«. Prijetno utrujeni smo hitro za-
spali.
Pokvarjena centralna kurjava BPGG (Brezna pod gamsovo glavico) nas je zbudila po osmih
urah spanja. Ekipa, ki so jo sestavljali Hermina Zaplotnik, Stane Tomc, Igor Žitko, Janez Holz,
Jure Andjelič-Yeti (bil je naš gost, je član JK Ljubljana-Matica) ter Miran Šubelj, je tako imela
prvo noč za seboj. Po polžje smo zlezli v vlažen mraz, nekoliko utišali želodce, nataknili že čisto
mokre pajace, dali Hermini nekaj navodil in naše odkrivanje se je začelo.
Takoj smo se morali spustiti na dno 15 m globokega meandra, pa potem po dnu nekoliko
navzgor, zopet po razpoki navzdol, na sredini 20 m visoke in 30 cm široke razpoke, po kateri
teče na dnu potoček vode (to je meander), nekako 40 m daleč, pa spet po kaminu navzdol in
»že« smo bili nad 40 m globokim stopnjastim breznom.
Trije dol, dva ostaneta zgoraj, tak je bil dogovor, ko smo pripravili lestvice. Na dnu je trojko
pričakovalo novo veselje: nov meander! Toda delali smo že 8 ur in čeprav neradi, smo se morali
vrniti z mežikajočimi karbidkami v bivak.
Po 10 urah spanja imamo že dva dni bivanja v jami za seboj. Vstanemo, se hitro najemo, s pe-
klenskimi občutki zlezemo v ledeno mrzle, povsem premočene pajace. Tudi vsa druga gardero-
ba je že močno vlažna ali tudi mokra. Zaradi 100 % vlage v zraku in temperature zraka 1–2 °C
(temperatura je bila v jami različna, pa nikjer višja od 2 °C) smo v bivaku povzročili kondenzaci-
jo in tako so nam »naše« kapljice namočile tudi spalne vreče.
Loteva se nas že prehlad. Morala se ob odhodu zopet dvigne. Hermina zleze v tri spalne vre-
če. Blagor njej!
Odidemo. Do dna stopnjastega brezna. Zopet dogovor – zaradi hitrejšega napredovanja trije
dol, dva ostaneta na vrhu brezna. Trojica – Yeti, Stane, Miran – se odpravi. Pod slapiči vode, po
razpokah, meandrih, stopnjah, ki jih trojka vse ročno preplezava, naprej v globino. V vodorav-
ni smeri pridobimo dobrih sto, v globino 30 m. Nenadoma, za ozko razpoko (sreča, da smo vsi
trije vsaj trikrat daljši kot široki) vdre v nas velik, črn nič, spredaj nič, zgoraj nič, spodaj tudi za
kamen ubijajoči votel »bum-tras«.
»Pridi, jamar, oglej si me!« je vabilo novo ogromno brezno. »Počakaj do jutri, danes nam je
zmanjkalo lestvic,« je bil odgovor.
Osvajanje tretjega dne je bilo končano, opravili smo še prijetno dolžnost, poimenovanje;
»Brezno treh« je ime tega brezna in potem se je začelo vračanje v bivak.
Ob 23. uri smo v bivaku. Veselo telefonično sporočilo na površino je bilo: Stava dobljena –
globina 300 m presežena, 4 zaboji piva so naši, brezno mora imeti nadaljevanje, stali na 290 m,
kamen se je ustavil na približno 340 m. Serbus.

Četrti dan, dan zmagoslavja


Vstanemo po dvanajstih urah prepotrebnega spanja. S površja dobimo nekaj preobleke, hra-
ne. Transportna se hitro vrne. Znova zapustimo Hermino. Vzamemo s seboj vso razpoložljivo
opremo. Transport opreme nam vzame veliko moči in časa. Vseh pet, Stane, Igor, Yeti, Hac in
jaz odidemo do dna Brezna treh.
»Madonca, saj v tole brezno ljubljanski Nebotičnik in pol Metalke spraviš,« je bilo mnenje na-
takarja v Lucifer klubu – Igorja. Razpoloženje se ob potrebnem delu utiša. Spustili smo lestve na
dno meandra, ki se nadaljuje v desno, gledano od prihoda do Brezna treh. Na nasprotni strani
zeva novo brezno, ki pa smo ga morali letos zanemariti. Moreč trenutek: dva morata zaradi pre-
penjanja lestvic, varovanja in hitrejšega napredovanja na dnu Brezna treh počakati. Zopet pri-
de do izraza tovarištvo in smisel za skupinsko delo. Brez ene same nepotrebne besede je bilo

65

prelom.indd 65 4.3.2005 13:54:55


Članki iz Biltenov

vse domenjeno; Stane, Yeti in Igor kmalu postanejo samo še svetle pikice, votel odmev in že jih
ne zaznava več. Kmalu bodo 400 m globoko. S Hacem začneva kalvarijo: mokra do kože, lačna,
prezebla, čedalje bolj apatična čakava, čakava, čakava ...
Medtem tovariši hitijo dalje v globino po meandrih, po katerih teče voda, po rovih, ki so tako
zelo široki, da gre poleg jamarja samo še ribiška palica brez ročaja skozi, naprej do blatnih bre-
zen, ki se jih da premagati le z lestvicami, pa zopet skozi meandre in razpoke, ki imajo kot nož
ostre stene. Pajaci, koža se cefrajo. Toda to ne zadržuje. Neustavljivo naprej!
»Ne, tovariši jamarji, sedaj vas brez lestev ne pustimo naprej,« se je rogalo 25 m globoko
brezno. Fantje so stali na rekordnih 475 metrih!
»Le počakaj, nesramnež, naslednje leto ti že pokažemo! Imeli bomo enkrat več lestev s seboj,
takrat ti pridemo na konec tvojega črevesja!«
Resnično, ni se dalo drugače, morali so odnehati. Po osmih urah smo zopet skupaj. Z vrvjo
potegneva lestve, da so lahko priplezali do naju. Vesela pesem ob čudoviti novici potisne najino
arijo vstran. Tudi naju se polasti nepopisno veselje.
Zopet se nas je začel lotevati mraz. Pripravljamo se za odhod. S preperelimi želodci pokašlju-
jemo kot za stavo. Čim prej do bivaka, je bila edina misel. Lestve in vrvi smo spravili do stopnja-
stega brezna, za kaj več ni bilo niti moči niti časa. Izmučeni in tipaje se privlečemo do bivaka.
»Hermina, dosegli smo nov jugoslovanski rekord v navpičnih spustih, 105 m smo bili globlje,
pripravi telefon!« V naslednjem hipu že trpi slušalka.
V navalu navdušenja je bilo treba novico trikrat ponoviti, da je bila razločno povedana. In
nato »bravo« s površja. Čez pol ure je bila novica na Voglu, od koder je romala prek Ljubljanske-
ga dnevnika v javnost. To pot dolgo nismo zaspali.
Minili so štirje dnevi, toda čakala nas je še ena naloga. Jamo je bilo treba izmeriti. Ker pa ni
bilo moči, niti zdravja, hrane in suhe obleke, smo izmerili točno le do dna stopnjastega brezna,
kamor se je bilo še treba vrniti zaradi opreme.

Zaključek akcije v Brezno pri gamsovi glavici pod Vogarjem

66

prelom.indd 66 4.3.2005 13:54:56


Članki iz Biltenov

Šesti dan
Vsa oprema je v bivaku, odpravljamo se na odhod. Na pomoč je prišla transportna ekipa: 13 ur
smo vlekli »štrike«, na katerih je bila navezana oprema, plezali, privezovali, odvezovali, zmrzova-
li, kleli, končno – po 120 urah nepretrganega bivanja v jami nas objame tako želena toplota.
Tako nekako smo odkrivali jamo do zdajšnje, že rekordne globine. Dosegli smo osebne glo-
binske in časovne rekorde, vse za visoko ceno: 24 ur zmrzovanja na dan, 8 dni nismo bili siti,
vsi močno prehlajeni, utrujeni, z velikim prispevkom za bodočo revmo. A nekaj nam je ostalo za
vedno: doživetje, ki ga lahko doživi samo jamar!
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1972.

Spogledovanje z rekordom
ali kratko letno poročilo
Tomaž Jančigaj

K aj to pomeni? Približali smo se globinskemu jugoslovanskemu rekordu na dobrih 200 me-


trov!
Želja nas vseh, da bi nekoč našli nekaj »velikega«, se je končno po več letih raziskovanja in
neutrudnega iskanja le uresničila. Brezno, najdeno pred nekaj leti nad Bohinjskim jezerom ob
samem robu Triglavskega narodnega parka, smo v letu 1971 raziskali do globine 475 metrov
in navkljub želji in pridnosti vseh članov akcije, ki je trajala 10 dni, od tega neprekinjeno v
jami 5 dni, še vedno sebično varuje in skriva svojo najglobljo temačno globino.
Kako dolgo še? Leto, dve ali več?
Na ti vprašanji bomo lahko odgovorili čez nekaj mesecev, ko se bomo vrnili s prihodnje akci-
je, ki jo bomo morali vsaj tako pripraviti, biti na njej vsaj tako pridni in delavni, kot na letošnji,
če želimo doseči novo rekordno »znamko« in ne samo spogledovati se z njo.
Seveda pa to ni edini uspeh in edina akcija naše sekcije v letu 1971. Številna raziskova-
nja smo opravili tudi na ostalih »jamarskih področjih« v Sloveniji. Tako smo na mnogih eno-
dnevnih in večdnevnih ekskurzijah pregledali, izmerili, preplezali in prehodili nekaj kilome-
trov podzemskih hodnikov bodisi v ožji okolici Ljubljane bodisi v Polhograjskih dolomitih, Ko-
čevskem rogu ali pa kje drugje v Sloveniji, dva člana pa sta se tudi letos udeležila Mednarod-
nega jamarskega mladinskega tabora v Zvezni republiki Nemčiji, od koder smo imeli v gosteh
dva jamarja.
Leto 1971 smo zaključili uspešno – vendar v novi sezoni nas čakajo, vsaj tako pričakujemo,
še večji napori in upajmo, da bodo rodili zaželene uspehe.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1972.

1. maj v Rogu
Igor Žitko

N aša dolgoletna navada je že, da obiskujemo ob praznikih naša kraška območja z večdnevni-
mi raziskovanji posameznih jam. V Kočevskem rogu nismo bili zadnja leta, zato smo se od-
ločili v lanskoletnih prvomajskih prazničnih dneh za njegov obisk.

67

prelom.indd 67 4.3.2005 13:54:56


Članki iz Biltenov

Kljub negotovosti, kje dobiti prenočišče, smo se začeli pripravljati, saj so nam že neštetokrat
služile v ta namen naše spalne vreče, ki so nam nadomeščale toplo sobo, naš kuhalnik in poso-
da pa kuhinjo.
Dan pred odhodom, 25. aprila, samo se zbrali v klubu in od odbora PDŽ prejeli 700 dinarjev
denarne pomoči, ki smo se je razveselili, saj je pomenila za skromen jamarski žep pravo boga-
stvo. Dne 26. aprila smo bili vsi zbrani v klubski pisarni, razen Tomaža in njegovega obljubljene-
ga kombija. Pri vsakem od nas so se porajale drugačne misli ob pogledih na ogromen kup opre-
me, ki bo morala z nami na Rog, na tak ali drugačen način, če se že ne bo vozila.
Tu-tu – in Tomaž je bil tu, z njim pa tudi sodnomedicinski kombi. Ko smo ga napolnili z opre-
mo, smo se vanj vkrcali še mi in tako nas je polno naložen vlekel po ovinkasti cesti do Podstenic.
Tam smo si uredili na seniku spalnico, hrano pa smo zložili v kuhinjo. Tomaž, ljubitelj miru in
svežega zraka, pa je hitel postavljati šotor s toaleto »na štrbunk«. Po dobro prespani noči in obil-
nem zajtrku smo se naslednjega dne oblekli v naše »cote«, oprtali opremo, določili območje, ki
smo si ga želeli načrtno ogledati, in se podali v neznano. Ko smo prispeli v predele gozdnih od-
sekov GGN 22, 23, 25 in 27, smo začeli najprej z vsem navdušenjem skakati od drevesa do dre-
vesa, luknje pa ni bilo nikjer; nato smo polglasno in končno že glasno preklinjali, ko smo bili že
čisto obupani, smo zaslišali odrešilni, znani krik »luknja«. Prišel je od Žužka, ki je našel res lepo
brezno.
Mečemo kamenje, ki leti in leti, poslušamo in štejemo, končno ugotovimo, da mora brezno
meriti v globino nekaj več kot 100 metrov. Tedaj pa je nastalo vprašanje, kako naj pridemo vanj
brez potrebnih lestev oziroma, kdo bo tisti (ne)srečnež, ki bo moral v bazo ponje. Sklenemo, da
je to brez pomena, saj bomo še celih pet dni raziskovali ta teren. V bližini pa smo našli še eno
dvojno brezno in ga raziskali, nato pa se vrnili v naše »hrame«, kajti vsem je že pošteno krulilo
v želodcu. Kljub izvrstno pripravljenemu kosilu (in obenem tudi večerji) fantom ni bilo do jedi,
saj jim misel na lepo obetajoče in neraziskano brezno ni dala miru pri jedi. Zato so bile že prve
besede o tem breznu dovolj, da smo si ponovno oprtali vso opremo in se vrnili k breznu. Ko smo
spustili vanj lestve, jih je kar požiralo in v nekaj trenutkih jih je bilo v globini 115 metrov. Nato
je prišla na vrsto še vrv in Igor, ki je bil najbolj neučakan, se je začel spuščati v temo. Sproti šteje
prečke na lestvah in ko pride do 110 metrov, se ustavi in premišljuje, kaj naj napravi sedaj. Kaj
sedaj? Na koncu lestvic je, dna ne vidi, teče mu voda za vrat, preklinja vse svetnike, za nameček
pa mu ugasne še svetilka. Po kratkem počitku in tehtnem preudarku se pripne na vrv, si zopet
osvetli neznano »obzorje« in ko zagleda obrise dna, ugotovi, da je bila vsa prejšnja jeza skoraj
popolnoma nepotrebna. Tedaj si je rekel: »Fant, kar bo, pa bo!« In je skočil nekaj metrov – na
trdna tla. In tu – levo nič, desno nič, spodaj skale in zemlja, nad glavo pa 117 metrov.
Z vpitjem in kričanjem je končno le priklical Žužka, ki se je spustil do polovice, tam obsedel
in služil za zvezo. Pomoč pa ni bila tako nujno potrebna, saj se je medtem Igor že s samovarova-
njem dvignil na lestve, potem pa je šlo vse po običajnem postopku. Na vrhu je navdušeno obra-
zložil, kako brezno izgleda, nato pa se je ekipa zadovoljna vrnila domov. Zvečer smo imeli pravo
prvomajsko večerjo: regrat s krompirjem, pašteto in kruh namesto pričakovane polente z mle-
kom. Obilna ponovna večerja je ekipi povrnila izgubljene moči, tako da so bile karte za tarok v
hipu na mizi.
Zjutraj smo zlezli iz spalnih vreč šele ob osmi uri in si sami naredili prigrizek, ker sta bili vrli
kuharici še pod odejami. Nato smo se odpravili v gozd, obe zaspanki pa sta se nam pridružili po-
zneje. Kot po običaju je zopet naš tako imenovani »luknjač« Žužek prvi našel jamo, takoj za njim
pa Tomaž. Meritve prvega so se končale pri 47 metrih, drugega pa pri 46. Vsa nadaljnja iskanja
so bila zaman.
Naslednji dan so nas zaradi službenih obveznosti zapustili trije člani, obe dobri kuharici Babi
in Marta ter Tomaž. Seveda jih nismo pustili praznih rok. Naložili smo jim vso odvečno opremo,
nato je prišlo bridko slovo in vsak je odšel po svoje: oni domov, mi pa na teren. Ta dan smo imeli
uspešen »lov« na jame, saj smo jih našli in raziskali kar 6. Večer nam je minil v pripravah na obisk
Ahnelocha, jame, bogate s kapniki, ki smo jo imeli namen ponovno obiskati in fotografirati.

68

prelom.indd 68 4.3.2005 13:54:56


Članki iz Biltenov

V ranih jutranjih urah naslednjega dne smo šele po dveh debelih urah hoje našli to znano
jamo. Pripravili smo fotografske aparate in bliskavico, saj smo želeli posneti vse lepote, ki jih je
do tedaj ljubosumno hranila za sebe. Napravili smo okoli dvajset posnetkov, nato pa nam je vsa
aparatura zatajila. V bližini te jame smo našli še 15 metrov globoko brezno, ves nadaljnji trud,
da bi še kaj našli, pa ni bil poplačan. Na poti proti »domu« sta za nami prihrumela vojaška to-
vorna avtomobila, polna partizanskih borcev in udeležencev partizanskega pohoda, ki jih je vo-
dil naš član Jolbe. Iz tovornjakov je trikrat zadonelo: »Hura za jamarje!«, nato pa jih že ni bilo
nikjer več.
»Doma« smo se pošteno najedli, nato pa sklenili, da gremo k Jolbetu na obisk z geslom: Spo-
znavaj Rog in domovino. Pregledali smo karto, videti je bilo daleč po teh roških ovinkih – toda
kaj če bi jo mahnili kar naravnost skozi gozd?! In tako smo tudi storili. Ko smo prispeli v Bazo
20, smo lahko pojedli le še ostanek kurje obare, popili nekaj vinskih sokov in ker smo zvedeli,
da so člani pohoda odšli naprej v Črmošnjice, smo se pač podali za njimi. V popolni temi smo lo-
mastili po hosti in po nekaj kilometrih se nam je pokazala v daljavi lučka samotne kmetije v Ko-
marni vasi, kjer nam je gospodinja ponudila skodelico prave kave. To nas je malo zadržalo, ven-
dar nas toplota in ugodje nista polenili in kaj kmalu smo se ponovno podali na pot. Po petih ki-
lometrih smo stali pred množico čudnih pogledov članov pohoda in seveda tudi pred preseneče-
nim vodjem Jolbetom. Res se je nato dobro odrezal: povabil nas je na pivo in na izboren vojaški
fižol. Kmalu nato smo se poslovili in odkorakali proti »domu«. Utrujeni smo poskakali v spalne
vreče nekako ob štirih zjutraj – toda že ob šestih nas je prebudil Zvone, ki je bil do tedaj zadržan
na svatbi, z obilnim zajtrkom ...
To jutro je bilo praznično, bil je prvi maj. Proslavili smo ga z delom, saj smo našli in izmerili
12 jam, torej do sedaj v enem dnevu največ. Po večerji smo zaradi utrujenosti novim jamam le
določili lege, nato pa legli k počitku.
Naslednji dan smo zopet vstali zgodaj, dopoldne raziskali še dvoje brezen, popoldne pa po-
spravili vso opremo in se napotili v belo Ljubljano. Naša ekipa je v teh prazničnih dneh dodala
seznamu slovenskih kraških objektov novih 24 jam, vendar je to le neznaten delček tistega, kar
nam Kočevski rog še skriva v svojih gozdovih.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1974.

Akcija 1000
Anton Jenc - Žila

P roti koncu julija smo se začeli aktivno pripravljati na akcijo v našo drugo najgloblje brezno
– Brezno pri gamsovi glavici. Ves čas priprav nas je obdajala negotovost: nikakor nismo mo-
gli zbrati dovolj velikega števila članov. Več naših »mož« je bilo namreč v vojaški suknji. Neka-
ko smo računali, da bi akcijo izvedli skupaj z JKL Matico oziroma v sklopu DZRJS. Z Yetijem sva
kljub tej negotovosti pripravila vso opremo, izkazalo pa se je, da je bil najin trud zaman: na kon-
cu so odpovedali udeležbo še tisti najbolj navdušeni. Vendar se ekskurzija kljub vsemu le ni izja-
lovila, saj smo se pozneje preusmerili na področje visokogorskega krasa na planino Laz.
Ta odločitev je bila hitra. V mojih »mladih« letih smo raziskovali območje med Debelim vrhom
in Ogradami. Naleteli smo na številne objekte. Na to področje smo se usmerili tudi to pot ali toč-
neje rečeno, usmerila sva se le dva preostala jamarja, Južek in jaz. V zadnjem trenutku sva si
preskrbela brezplačne vozovnice, v bližnji samopostrežni trgovini sva nakupila nekaj za občas-
no pomiritev lačnih želodcev, krame pa se je končno nabralo toliko, da sva jo le s težavo spravila
v nahrbtnika. Svoj dvonadstropni »balast« sem le s težavo dvignil, o enakih težavah pa se je pri-
toževal tudi kolega Južek.

69

prelom.indd 69 4.3.2005 13:54:56


Članki iz Biltenov

Na poti proti Stari Fužini sva naletela na nekatere probleme, o katerih kaj več ne bi govoril.
Zgodilo se je namreč, da se je z Jesenic odpeljala v Bohinj samo oprema oz. prtljaga, midva pa
sva morala za njo z avtobusom. Do Mihovca sva kljub tem problemom uspešno priromala in če-
prav je to zelo prijeten kraj, sva se morala od njega kmalu posloviti.
Pot do planine Vogar se ni še nikoli tako vlekla. Preklinjala sva hudo strmino, Južek se je pri-
toževal nad hudo ovinkasto potjo, na koncu pa se je vsemu temu pridružila še tema; sonce je že
zdavnaj zašlo, ko sva se pojavila pred Kosijevim domom na Vogarju. Družba v domu je menila,
da naju je prtljaga popolnoma potlačila, toda kaj kmalu naju je kozarček »kačje sline« le posta-
vil na noge.
Naslednji dan sta se nama pridružila še Velikan in Marija in veselo smo se odpravili na pot.
Na planini Pri Jezeru smo naleteli na stare znanke in se zato nekoliko ustavili, nato pa smo po
dveh urah »odvečne« hoje prispeli na planino V Lazu.
Parček se je v ponedeljek odpravil Triglavu nasproti, z Južkom pa sva pobrala jamarsko kra-
mo in krenila proti sedlu med Debelim vrhom in Ogradami, kjer pelje tudi planinska steza proti
Velemu polju, vendar se poda po njej le redkokateri planinec.
Jutro je bilo čudovito. Sonce se je že dvigalo nad Debelim vrhom, ko sva zakorakala skozi
borov gozdiček, kjer sva na stezi ob robu melišča nekaj časa počivala in uživala ob pogledu na
prve jutranje sončne žarke. Sončenje bi se nama zelo prileglo, vendar sva morala dalje.
Sedlo se je le počasi približevalo. Najprej sva naletela na brezna, ki smo jih izmerili že 1968.
leta, zato sva nadaljevala pot proti grebenu in prečkala nekaj bolj ali manj sumljivih škrapelj.
Minilo ni niti pol ure, ko sva že naletela na prvo jamo. Hitro sva spustila lestvice in jo prav tako
hitro izmerila, saj je bilo brezno globoko le 30 metrov. Nedaleč od njega je bila še vodoravna
jama in medtem, ko sem se ji jaz posvečal, je Južek pregledoval okolico. Vrnil se je z veselo no-
vico, da je naletel na vodoravno jamo in nekaj brezen. Že pri naslednjem breznu se je njegovo
navdušenje nekoliko ohladilo; skakal je namreč nekoliko preveč energično po robu snega in se
nehote znašel okoli osem metrov nižje, seveda z nekaj snega tudi za vratom. To ga je izučilo, saj
potem ni nikoli več tako brezskrbno skakal po snegu. Nekoliko dalje sva našla okoli 15 metrov
globoko brezno in ko sem iskal, če je mogoče priti kaj dlje, sem našel ozek rov, skozi katerega je
močno pihalo, tako da mi je takoj ugasnila karbidovka.
Sam pri sebi sem mislil, da bo to nekaj pomembnega. In res: po nekaj zelo ozkih pasažah se
je rov razširil. Toda presenečenja še ni bilo konec: zagledal sem dnevno svetlobo. Južek, ki so ga
tudi zdelovale pasaže, je pripihal za menoj nekoliko pozneje in skupaj sva se podala po velikem
poševnem rovu zopet v globino. Nikoli si nisem mogel predstavljati, da je lahko na višini 1900
metrov tako dolga vodoravna jama. Na delu jame sva naletela na zelo lepe sigaste in kapniške
tvorbe, delno sestavljene tudi iz kristalov. Od tod naprej se je odpiralo novo brezno. Z metanjem
kamenja sva njegovo globino ocenila na okoli 40 metrov, vendar sva se raje podala naprej po
rovu, ki se je po 50 metrih tako zožil, da bi lahko napredovala le z odkopavanjem in razbijanjem
skale. Poleg tega pa se je bila ura že krepko nagibala proti večeru, zato sva se raje vrnila v doli-
no, saj sva vedela, da naju bo jama počakala do naslednjega dne. Za prvi dan je bilo narejenega
kar dovolj.
Naslednjega dne sva vstala še bolj zgodaj. Želela sva pač videti, kaj skriva jama št. 5 ali »Želj-
nih 1000«, kot sva jo imenovala prejšnji dan po poti proti domu. Lestvice sva nad breznom pri-
pela kar na večjo skalo, nato sva izginila v globino in temo. Po 30 metrih je bilo lestvic konec,
zato sem plezal kar brez njih. Na prvi stopnji sem počakal Južka. Nadaljnjih 115 metrov pleza-
nja me je Južek varoval, vendar sem moral kmalu obstati: pod menoj se je odpiralo novo brez-
no, najine opreme je bilo konec, kazalo pa je, da se jama nadaljuje s podobnimi brezni še naprej.
Čeprav nerada, sva se morala vrniti, vedoč, da se jama od globine 100 metrov še vedno nada-
ljuje. Pa kdaj drugič! Tako sva si rekla in začela iskati, če je v okolici še kaj zanimivega. Že od
daleč sva zagledala na nasprotnem hribu obetajoč vhod. Tja je odšel na ogled Južek, vendar se
je izkazalo, da je bila jama dolga le 16 metrov. Medtem sem se jaz spustil v jamo čisto blizu ti-
ste, kjer sva morala z Južkom priznati premoč podzemlja. Splazil sem se po snegu kakih deset

70

prelom.indd 70 4.3.2005 13:54:56


Članki iz Biltenov

metrov niže, vendar sem po 25 metrih na drugi strani prišel zopet ven ves premočen in premrz-
njen, saj sem moral na najožjih delih odkopavati sneg, da sem prišel skozi ožine. Kdo mi bo v
dolini verjel, da se mi je sredi poletja zanohtalo!
Dolgčas nama torej ni bilo v tej gorski samoti med čudovitimi gorami, ki so naju obdajale: na
eni strani Debeli vrh in Ograde, na drugi Tošc in Mišelj vrh in pred nama kot kralj mogočni Tri-
glav. Vendar se je naju vsa ta lepota le bežno dotikala, ujela sva jo le s kotički očes, kot sta vedela
tudi gamsa, ki sta se pasla v bližini in naju začudeno gledala. Naju so seveda bolj zanimale jame
in si nisva pustila niti malo oddiha. Zavila sva okoli bližnje škrbine, vendar je bil teren proti Hri-
baricam nekoliko preveč razbit in razrahljan, torej nič kaj obetajoč. Bilo je le nešteto prelomov,
vse, kar je bilo od daleč le nekoliko podobno breznom, pa je bilo zasuto s kamenjem, ki se je leta
dolgo vsipal v brezna in jih zasul. Zato sva raje zavila okoli grebena in ko sva že hotela razisko-
vanje za ta dan zaključiti, sva našla brezno. Bilo pa je skoraj do vrha zapolnjeno s snegom, ven-
dar sem se vanj le lahko spustil, medtem je Južek prevzel kaj nehvaležno delo: lotil se je »mala-
nja«, to je označevanja jam. Ko sva se zopet sestala, se je dan že nagibal v noč. Lačna, da bi po-
jedla kar celega vola, in hudo utrujena sva se napotila proti bivaku, kjer je moral hočeš nočeš
Južek – saj je bil na vrsti – pripraviti kosilo in večerjo, vse hkrati.
Dnevi so tekli kot za stavo. Bila je že sreda, ko sva pod vrhom grebena, ki teče vzporedno s
severnim robom Debelega vrha, našla dvojno brezno. Prvo je bilo globoko le 10 metrov in bilo
je polno snega, drugo pa je bilo globoko 35 metrov, vendar se je še nadaljevalo z ozko razpo-
ko. Prehod je bil preozek, da bi lahko prišel skozenj, kladivo, s katerim sva hotela prehod neko-
liko razširiti, pa sva pustila – na najino jezo – v dolini. Zato sva sklenila, da ga bova pogledala
še kdaj drugič. Naslednja tri brezna niso bila nič kaj zanimiva. Vsa so bila precej zadelana s sne-
gom in še globine ni bilo prave.
Takoj zatem sva našla nekaj bolj obetajočega: brezno, katerega vhod je bil izredno ozek in maj-
hen (morala sva celo nekoliko kopati), naj bi bilo po »strokovni« oceni (z metanjem kamenjev)

Pogled na vhod v Jamo pod Debelim vrhom

71

prelom.indd 71 4.3.2005 13:54:57


Članki iz Biltenov

globoko okoli 50 metrov. Ko sva odstranila še nekaj večjih kamnov pri vhodu, sem se prvih 30
metrov spustil kar po lestvicah, naprej pa s samovarovanjem po vrvi. Pristal sem na snegu. Le
kako je mogel tja priti sneg, in to še v taki količini – moral je biti pač stoleten, saj ga je lahko sko-
zi tako ozko odprtino vsako leto nametalo le prav malo. Ob snegu sem se nato spustil še nekoliko
nižje; nekako na sredini razpoke, ki se je v globini 65 metrov tako zožila, da sem se moral vrniti,
se mi je razletela svetilka. Še sreča, da sem njeno spodnjo polovico ujel. Nazaj grede je šlo teže: z
Južkom se namreč nisva več slišala zaradi prevelike globine. In kot nalašč mi je malo pred stop-
njo oz. snegom drugič ugasnila svetilka. Tokrat so me rešile teme vestno spravljene vžigalice, saj
je bil vžigalnik popolnoma vlažen. Po vseh teh težavah in moker kot cucek sem končno le prečkal
še zadnjo polico, da sem lahko sedel in si oddahnil pod koncem lestvic. Od tod naprej je šlo kot
po maslu.
Zunaj se je že spuščal mrak. Na hitro sva z Južkom pospravila vso opremo in odšla proti
planini. Nekako na pol poti sva srečala pastirje, ki so nama šli nasproti, saj so mislili, da sva
ostala v kateri od jam. Zadnji konec poti je minil v prijetnem pogovoru o najinih današnjih od-
kritjih.
Naslednjega dne sva se še poslednjič odpravila na sedlo in začela iskati tam, kjer sva prejšnji
dan končala. Izplačalo se je, saj nisva prehodila niti sto metrov od zadnjega brezna, ko sva stala
ob robu 35 metrov globokega brezna s širokim vhodom (15 × 10 m). Na dnu je bil – kot pona-
vadi – zopet sneg, Nato sva našla še nekaj manjših brezen in ko sva se odpravila proti Debele-
mu vrhu, je začelo deževati. Pa nisva odnehala! Prav v vrhu hriba je brezno skozi steno Debe-
lega vrha. Ta odprtina, zaradi katere smo sploh začeli preiskovati to območje, naju je že ves čas
po malem izzivala. Se preden nama je uspelo priti do nje, pa sva naletela na dvoje ozkih brezen
globine 34 in 24 metrov, tako da se je število najdenih in raziskanih objektov povzpelo na dvaj-
set. Ob breznu »skozi goro« – le-to je globoko oz. dolgo 25 metrov in povprečno široko 6 metrov
– je Južek še zadnjič v tej akciji zapisal na skalo »JS PDŽ« in »št. 21«.
Predno sva se spustila v dolino, sva se še povzpela na vrh Debelega vrha. Oblaki so se med-
tem razpodili, pod nama je bila vsa ožarjena v soncu planina V Lazu, pogled pa nama je lahko
zaplaval v daljavo proti Voglu in ostalim velikanom, ki ga obdajajo. Počakala sva, da je začelo
sonce zahajati, saj je bil ves napor za nama in sva se lahko sedaj za nagrado predajala užitkom.
Nazaj grede sva si hotela skrajšati pot po bližnjici, vendar se je najina pot končala nad prepadno
steno. Zato sva se raje nekoliko vrnila in jo mahnila proti planini kar po običajni poti, ker sva ve-
dela, da bova tako najprej prišla do mleka in ostalih dobrot.
Proti Bohinjskemu jezeru in domov sva se odpravila naslednjega dne. Za leto dni sva se po-
slovila od pastirjev, od vrhov, ki sva jih teden dni vznemirjala z najinim »brskanjem« in jih moti-
la v njihovi tišini, ter se preko planine Jezero in Vogar vrnila v hrupno Ljubljano.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1974.

4. spust za 4. julij
Anton Jenc - Žila

Ž elja po večji ekskurziji in nezadržna raziskovalna mrzlica sta nas vlekli, da smo se lani že
tako »zgodaj« odpravili v planine; ponavadi namreč odrinemo šele avgusta ali septembra.
Tarča naše »mrzlice« je bila Jama pod Debelim vrhom.
Jamo smo odkrili 1973. leta med sistematičnim pregledovanjem terena med Debelim vrhom
in Ogradami. Še isto leto smo raziskali poševne dele in 35 m brezna v Žilovem meandru. Jama
leži na skoraj 2000 m nadmorske višine. Vhod je večino leta zadelan s snegom, zato je razisko-
vanje jame praktično mogoče le v nekaj poletnih mesecih.

72

prelom.indd 72 4.3.2005 13:54:57


Članki iz Biltenov

Zadali smo si nalogo prodreti čim globlje v notranjost »velikanke«. Vanjo smo se spustili le
trije. Vreme je bilo oblačno, sonce je le od časa do časa pokukalo izza oblakov, kot da bi hotelo
vedeti, kam se odpravljamo. Precej hladno je bilo. Vhod je bil skoraj do vrha zadelan s snegom,
ki pa ga je bilo manj kot prejšnje leto.
Igor in Velikan sta jo takoj odkurila v notranjost. Sam sem se »prelevil« kar zunaj in kmalu
za njima zakoračil pod zemljo. Nekaj časa je trajalo, da sem se privadil na črnino. Rov je precej-
šen (4 krat 4 metre). Je sorazrnerno suh in že v razpadni fazi. Partnerja sta bila že v elementu:
spuščala sta lestvice. Pobrali smo transportno opremo, nakar smo se drug za drugim spustili
navzdol.
Brezno je v zgornjem delu precej ozko. Zadelano je s podornim skalovjem in debelimi kosi
sige. Že nekaj metrov niže pa se razširi v dolg meander. Na kakih 10 m globine je polica, po ka-
teri pa je mogoče iti le nekaj metrov: pred nami je dolg meander. Po padcu kamenja smo sklepa-
li, da je pod polico še nekako 30 m brezna.
Vrnili smo se k lestvicam, se spustili na stopnjo (35 m globine) in pristali na kopici podorne-
ga skalovja. Rov se je na eni strani kmalu končal. Toliko bolj perspektivna je bila druga stran.
Šli smo čez silno ozek meander in pred nami se je odprlo kakih šest metrov brezna. Tokrat smo
ga premagali s spustom po vrvi, ki smo jo s klinom pritrdili na zanesljivo mesto. Pristali smo na
širokem meandru, ki je erozijskega nastanka. Raziskovalna mrzlica nas je vlekla ob robu brez-
na, kajti prepričani smo bili, da se bo jama nadaljevala vsaj nekaj časa vodoravno. No, naše upa-
nje se ni izpolnilo. Vrniti smo se morali k istemu breznu, mimo katerega smo koračili malo prej.
Svetili smo v globino, a vse zaman: pod nami je bila le tema. Po padcu kamenja smo sklepali na
kakih 80 m globine, prav toliko pa je bila dolga naša najdaljša vrv. Pričvrstili smo jo za najbližjo
skalo in spustil sem jo čez žleb.
Že naprej sem se veselil prijetnega spusta. Z desonderjem sem se pripel na vrv in odbrzel
v globino. Fantastično! V globini 40 m je bila polica, kjer sem pristal. Za menoj se je spustil še

Tabor pred jamo med raziskavami

73

prelom.indd 73 4.3.2005 13:54:57


Članki iz Biltenov

Igor. Še preden je bil pri meni, sem bil popolnoma premočen. Prav na stopnjo je namreč cur-
ljal »prijeten« slap. Pritrdila sva še drugo vrv in švignil sem naprej. Spodaj sem poklical Igorja,
vendar ga nisem mogel čakati. Na prvi pogled se mi je sicer zdelo, da se bo jama končala, toda
vzporedno z breznom sem opazil popolnoma suhe rove in odšel sem po enem od njih. Kmalu se
je rov tako zožal, da sem se moral plaziti, zatem pa se je spet razširil. Prišel sem v manjšo dvo-
rano, iz katere se naprej ni dalo več priti. Obrnil sem se ... Toda – kje je ta presneti izhod? Vse se
mi je zdelo tako enolično. Medtem je že prišel Igor, tako da sem z njegovo pomočjo prišel ven iz
malega labirinta. Našel je tudi nadaljevanje, ki smo ga imenovali Igorjeva ožina. Poteka nekako
v smeri proti jugovzhodu.
In spet sva prišla do brezna in vanj vrgla še preostali konec vrvi, ki je bil ravno prav dolg, da
sem prišel do dna. Globina brezna je 40 m; tudi druge dimenzije so precejšnje (7 × 5 m). Jama
se nadaljuje z rovom, ki se stopnjasto vzpenja. Iz njega je v času najinega obiska tekla voda. Mo-
goče je to voda, katere žuborenje smo slišali že v Žilovem meandru. Voda je najprej izginjala
med podornim skalovjem in nato odtekala skozi ozko pasažo. Imela je pretok približno pol litra
na sekundo. Hotel sem priti čim globlje. Okleval sem, ali bi šel naprej ali bi se obrnil in se začel
vračati, kajti imel sem samo še električno svetilko, ki je počasi jenjavala, medtem ko mi je karbi-
dovka že zdavnaj odpovedala.
Zmagala je želja po odkrivanju. S težavo sem se prerinil skozi ožino, za katero je 4 m navpič-
nega dela. Rov se nekoliko razširi in precej zviša. Šel sem ob toku naprej in po 15 m prišel do
brezna. Globoko je nekako 5 m. Na dnu se je zrcalila voda, nekakšno jezerce; nisem pa mogel
razločiti, v katero smer se jama nadaljuje; jakost moje svetilke se je namreč zmanjšala na mini-
mum. Bil sem približno 210 m pod vhodom in od tam sem se moral vrniti. Po 2 m rova sem pri-
šel do slapu pod pasažo. Čeprav sem bil že popolnoma premočen, sem se nagonsko odmikal od
curka vode. Še en odriv in bil sem skozi pasažo.
Prišel sem do brezna. Šele tam me je začelo skrbeti, kako bom plezal naprej; v »gibbsanju«
sem bil namreč bolj začetnik. Gibbse sem pripel na vrv, ki se je napenjala kot elastika. Precej
časa je trajalo, preden sem se sploh odlepil od tal, plezati pa sem moral ravno pod curkom vode.
Priplezal sem že skoraj do vrha, ko se mi je razvezala vrvica na enem izmed gibbsov. Dobil sem
nekakšen občutek negotovosti. Podrobneje sem pregledal vozle še na drugi vrvici ter na varo-
valni. Previdno sem se obesil na varovalno vrvico – in vzdržala je. Spoznal sem, da imam vrvice
precej pretanke; med plezanjem so se mi namreč raztegovale in sem zato plezal veliko počasne-
je, kot bi lahko. Težave mi je delal še predvsem previs na vrhu brezna, ker gibbsov nisem mogel
potisniti čez rob. Ni mi kazalo drugega, kot da sem se prostoročno povlekel čez rob.
Igorjeva ožina je bila za mano, sedaj je bil na vrsti še Igor. Tudi njemu je karbidovka le še brle-
la. Pomagal sem mu pri dvigu od tal in ko se je toliko dvignil, da je vrv sama drsela prek gibbsov,
sem odšel na merjenje tega dela jame. Med merjenjem mi je tudi čas veliko hitreje tekel. Kljub
stalnemu gibanju pa me je začelo zebsti. Igor, ki je medtem priplezal do stopnje, me je začel pri-
ganjati, naj se čim prej spravim k plezanju; izgubljal je že živce, zeblo ga je in bil je brez luči, tako
da se niti umakniti ni videl izpod slapa.
Po daljšem telovadenju sem nekako priplezal do njega in spet je bil na »sporedu« Igor. Te-
daj sem jaz spoznaval »užitke« ob slapu: pri temperaturi okrog 1 °C je tuširanje posebno prijet-
no. Tudi Velikan je tedaj stopil v akcijo; Igorju je spustil varovalno vrv. Ob njegovi pomoči mu je
šlo hitreje, Ko je bil Igor na vrhu, sem tudi sam prestopil na vrv. Moči so mi že pohajale, vendar
sem ob spodbujanju ostalih dveh le prišel čez rob. Nismo se trudili z lepim zvijanjem vrvi: vse tri
smo enostavno potlačili v transportno vrečo. Velikan si je med najino odsotnostjo nabral precej
fosilov; po stenah v Velikanovi kamri jih je namreč kar »mrgolelo«. Največ je bilo polžev. Tudi
»školjke« niso bile redke.
Najtežja ovira – 80-metrsko brezno – je bilo za nami. Zakoračili smo po meandru in se hoteli
čim prej izvleči iz te presnete jame. Čakalo nas je 5 m navpičnega dela, ki smo ga morali prema-
gati z gibbsi. Še sreča, da je bilo le 5 m! Velike preglavice nam je zadajala transportna vreča. Le
s težavo smo jo prerinili skozi ozek meander. Pred nami je bilo le še 35 m brezna. Tu smo imeli k

74

prelom.indd 74 4.3.2005 13:54:57


Članki iz Biltenov

sreči postavljene lestvice. Drug za drugim smo se po njih prerinili iz brezna. Priznati moram, da
se po lestvici pleza še vedno najlaže pa tudi najhitreje.
Smejati sem se moral Igorju: jama ga je tako zdelala, da je pajaca z vso ihto strgal s sebe in
ga zalučal v brezno. Pri tem je dejal, da ga ne spravimo več v to brezno. Opremo smo strpali – ali
bolje rečeno, sta strpala – v nahrbtnike; sam sem bil preveč na koncu z močmi, da bi mogel kaj
dosti pomagati.
Zunaj je bila tema, vendar se je ob svitu neseca kar dobro videlo okrog. V jami smo bili oko-
li 15 ur.
Krenili smo proti planini V Lazu. Hodil sem kot mesečnik. Bolj razpoložena sta bila Igor in
Velikan. Prepevajoč sta zašla med ruševje in malo je manjkalo, da nista zgrmela v neko brezno.
Naše kričanje je zbudilo Marijo, ki je bila ravno v najslajšem snu. Tu sem bil tudi jaz že boljše
volje, posebno ko je začelo dišati po topli hrani ...
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1975.

29. november na Dobrepolju


Janez Barbič

V zamegljenem prazničnem jutru smo se z avtobusom pripeljali na Dobrepolje in se izkrcali


v Vidmu. Bilo nas je pet: Aleš, Žila, Dedek, Pingo in jaz. Težko otovorjeni smo seveda takoj
zavili v gostilno Brdavs in se začeli krepiti s kavicami, čaji, sendviči in podobnimi dobrinami.
Pingo je nemudoma začel metati kovance v avtomat in nam tu in tam celo prislužil pivo. Zara-
di mraza, ki je v tem času pač običajen, saj je celo nekaj prstov snega ležalo naokrog, se je izka-
zalo za najbolj primerno, da prenočujemo v šoli. Natakarica je telefonirala ravnatelju na dom,
kjer ga pa ni bilo (kar se je pozneje izkazalo za precej nerodno), in tako smo dobili stanovanj-
sko dovoljenje kar od nekega učitelja. Njemu smo v zahvalo nanosili drv mimogrede, ko smo jih
napravljali tudi za naš bivak ob peči v razredu v novi šoli. V Vidmu imajo namreč dve šoli, staro
in novo. Stara je iz sredine 19. stoletja, nova pa iz leta 1903. Francjožefovski slog nove šole se
prav lepo čuti v straniščih, ki so na štrbunk, kar je s čutili dobro zaznavno. V razredu sta bila po-
leg klopi, table in praznično okrašenih sten še dva klavirja, spričo katerih so Pinga takoj zgrabi-
le umetniške tendence. S svojo navdahnjeno interpretacijo nas je razveseljeval vse tri dni, da so
nam škripali zobje in vstajali lasje, kar mu je umetniške užitke le še poglabljalo.
Proti opoldnevu smo se odpravili v Zdensko vas, kjer nam je domačin pokazal Jamo sv. Anto-
na. Leži v bližini cerkve, vhod je v grmovju in ni posebno velika, približno 60 m je skupna dolži-
na vseh rovov. Začne se v obliki vrtače in se spušča precej strmo v dveh etažah. Po dnu je podor-
no skalovje in se konča s kaminom. Je tudi lepo zakapana.
Ko smo prišli ven, se nam je oglasil želodec in kljub obupno natančni preiskavi nismo v na-
hrbtnikih našli ničesar. Vrečka je ostala na mizi v razredu. Tako smo morali kar lačni naprej ja-
mariti.
Domačin nam je pokazal pol ure hoda skozi gozd Erjavčevo jamo, iz katere pa je negosto-
ljubno, prebavila vzdigujoče zaudarjalo. Vendar se je Žila ne meneč se za vse to hrabro spustil,
za njim pa še Dedek in Pingo. Izvor tako omamnih vonjav je bilo tele, ki so ga marljivo grizli črvi
in je na stopnji našlo svoje poslednje domovanje. Stopnja je v globini 24 m, naprej pa se spušča
še 9 m globoko brezno, iz katerega je Dedek pol ure prizadevno gibbsal. Poleg običajnih okon-
čin je ta metoda zahtevala tudi uporabo zob za vlečenje vrvi skozi spodnji gibbs.
Pri vsem tem pa bi bilo še najbolj zanimivo omeniti, da se je taista vrv malo prej mudila tudi
ob zgoraj ležečem mastno dišečem objektu. Na koncu tega opravila je zelo prav prišlo žganje, ki
ga je Dedek z najmanj enakim tekom použival, kot je prej vrv glodal.

75

prelom.indd 75 4.3.2005 13:54:58


Članki iz Biltenov

Zvečer smo dobili obisk štirih predstavnikov mlajše generacije iz vasi.


Mlada virtuozinja je z ganljivo spretnostjo udarjala po tipkah klavirja, ko je nenadoma uda-
rila črna vihra in prijetna družbica se je razbežala, kot bi mignil. Vstopil je ravnatelj sam. Obraz
se mu je spreminjal v stoterih barvah in potezah. Ko smo mu pojasnili, kaj smo in kdo smo, se
mu je obraz malce razvedril, vendar nam je ukazal popolno tišino in nič svinjanja. Ponižno smo
se nato odvlekli k Brdavsu.
Naslednje jutro smo iz razumljivih razlogov potegnili s spancem, nato pa se odpravili proti
Mali vasi in na Plehe. Tamkaj se nahaja obilica jam na kupu in smo zatorej imeli možnost veli-
ko narediti. Pa smo se ustavili pod košato smreko, se malo poslikali, se oblekli in se odpravili na
smreko namesto v jamo. Bilo pa je to od sile koristno, kajti nekateri člani naše posadke nismo
imeli kaj prida izkušenj ne z lestvicami, še manj še manj pa z gibbsi. Nato smo se odpravili, pol-
ni novih spoznanj in izkušenj proti pravcati luknji; Hočevarjeva jama smo jo poimenovali. Kakor
ponavadi se je tudi sedaj Žila prvi spustil, za njim Pingo, nato pa, priznam, prvič tudi moja ma-
lenkost. Bila je to »štirna«, globoka 31 m; nastala je ob dveh prelomih.
Dno je iz podornega skalovja. Dedek je varno bedel nad nami, ko smo se z gibbsi prebijali pro-
ti vrhu. Medtem je Aleš odkril še tri druga brezna, ki smo jih nameravali osvojiti naslednji dan.
Poleg Hočevarjeve jame smo 20 m stran našli še manjše brezence, v katerega je Aleš spustil
Pinga, da ga je narisal.
Med že omenjenimi tremi brezni in Hočevarjevo jamo smo blizu ob poti našli še eno majhno
jamo, ki smo jo imenovali Jazbina. S Pingom sva jo dolgo merila, vendar še ne izmerila. Križi so
in težave s kompasom takole na začetku!
Vhod je nagnjen za približno 30° in 7 m dolg. Lepo so vidni skladi, zraven pa še najmanj trije
prelomi, izvor vseh težav pri merjenju. Po enem prelomu gre vhod, po drugem na levo 5 m rova,
nagnjenega 15° navzdol, na koncu pa je še 2 m visok kamin, lepo zasigan in tudi v enem prelo-
mu, oziroma razpoki. V kaminu je tudi cela množica raznovrstnih jamskih živali.
Najbolj obetajoča so bila že omenjena tri brezna, ki ležijo v ravni črti po 100 m vsaksebi, ven-
dar se je načrt za naslednji dan bistveno spremenil zvečer v gostilni, ker nam je mlad fant ob-
ljubil, da nas bo naslednji dan njegov oče peljal k Žegnani jarni, katero je opisoval že Valvasor.
Kmet, ki nas je pripeljal k jami, je pripovedoval legendo o tem, kako je jama dobila svoje ime.
Baje je neki pastir, ko se je neprevidno približal jami, opazil hudičke, ki so skakljali okrog jame
in zato jo je župnik požegnal. V starih časih so hodile k jami procesije in molile za dež. Večkrat
so ljudje videli, kako se iz jame kadi in po tem so sklepali, da se tam dež porojeva.
Vhod je zelo širok in breznast, saj je ob več prelomih na stiku dveh kamnin. Ena izmed teh je
oolitni apnenec, druga pa je temnejše barve. Pri vhodu je značilna skala, ki sta jo v obliki klina
pod kotom 60° odrezala navpična preloma. V jamo sta so spustila Žila in Pingo. Pristala sta po
23 m na kupu kamenja, listja, vej in živalskih kosti. Proti dnu se nadaljuje še več poševnih rovov,
do globine 32 m. Vse to sta naša člana zavzeto merila, medtem ko smo mi trije zunaj živalsko
uživali ob vse močnejših sončnih žarkih, ki so toplo božali z ivjem posute veje, posledica česar
so bile prijetne padavine na naše glave in opremo.
Ko sta merilca svojo obsežno nalogo že skoraj opravila, je našel Žila 7 m pod vrhom še en
stranski meander, ki sta ga tudi izmerila. Začne se v smeri glavnega preloma, nato pa zavija na
desno in se spušča navzdol. Izgledalo je, da se bo srečal z dnom jame. Vendar je na koncu dno
iz zbite ilovice, ki daje slutiti, da bi bilo možno nadaljnje odkopavanje. Zunaj čakajoči člani smo
medtem vneto poskakovali, tekali okrog po gozdu in si na vse načine greli okončine, kar je za-
beležila tudi Aleševa kamera.
Z upanjem, da bomo izmerili vsaj eno izmed brezen na Plehah, smo se nato odpravili na
predvsem za moje noge mukotrpen marš, toda ko smo prispeli do tja, ni bilo več veliko časa. Iz-
merili smo neko manjšo jamo, ki smo jo našli v bližini, imenovali smo jo zaradi značilne oblike
Jama SLO. Vhod je skoraj navpičen, 7 m globok, ki pa se nato razširi v ovalno dvorano, dolgo
9 in široko 5 m. Dno je iz podornega skalovja in pada poševno v isto smer kot vhod, le s precej
manjšim naklonom.

76

prelom.indd 76 4.3.2005 13:54:58


Članki iz Biltenov

S tem se je tudi že približal čas, ko smo morali oditi, pospraviti iz razreda svojo kramo ter se
posloviti od prijaznega učitelja.
Na Dobrem polju je ostalo še veliko neraziskanih objektov, ki pa jih bomo pogledali še na pri-
hodnjih akcijah.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1975.

Fensy ali vsak začetek je težak


Aleš Lajovic

O b soju utripajoče karbidovke sedimo na ilovnatem, spolzkem bregu in vlečemo nase kose
potapljaške opreme, nogavice, maske, plavuti in drugo opremo. Včasih kdo izgubi ravno-
težje in se za nekaj hipov znajde v precej bolj mrzlem mokrem elementu. Take sprehode redno
spremlja vzdihovanje prizadetega, ko mu voda pri 18 °C vdre za potapljaško obleko: sicer pa –
tako ali tako bomo že čez nekaj trenutkov odplavali proti 100 m oddaljenemu sifonu.
Nato nenaden blisk in pok. Sledi oglušujoče, srhljivo piskanje desno od mene. Karbidovka je
ugasnila, le na stropu je zarisan svetlobni kolobar električne svetilke. Sicer je tema. Desno za-
slutim Renejeve prestrašene oči, ki zro v smeri eksplozije. Dvorano še vedno napolnjuje žvižga-
nje, enakomerno in predirno, da kar reže. Zaslišim čofotanje v smeri proč od sebe, pa se tudi
sam poženem po spolzkem bregu proti neznanemu zaklonu, da bi se zaščitil pred nepredvidlji-
vimi dogodki. S plavutmi sem okreten kot riba na suhem in mi tako naslednji trenutek spodrsne
in se znajdem v vodi, poleg Reneja. Medtem ko se po spolzkem bregu vlečem na suho, tudi žviž-
ganje poneha. V duhu se že oba skupaj pripravljava na novo eksplozijo. Molk prekine Marko, ki
z mrtvo hladnim, smrtno resnim, vendar nekoliko šibkim glasom pojasni, da je vse v najlepšem
redu in da se z Renejem lahko vrneva.
Le-ta se takoj znese nad ubogim Markom: »Idiot, kva pa spet delaš!? Spet nisi zadost pršraufu
ventila!« Medtem ko iščemo in nato prižgemo luči, grešnik pojasnjuje, da ni prav nič kriv. Obe-
nem si vneto oblizuje prste; ob hitrem padarju pritiska v jeklenkah so se te toliko ohladile, da je
nekaj kože pač ostalo prilepljene na ventilu.
Poglede obrnemo na omenjeno posodo in nato še precej dolgo nemo zijamo v razcefrano
cev, ki spaja reducirni ventil z ustnikom. Molčimo, vendar se mi zdi, da vsi trije mislimo na to,
kako bi se taka reč končala v sifonu ...
Na srečo ima normalno vsak po dva ventila, če slučajno eden »zašteka«, in tako bo imel eden
izmed nas samo en ustnik. Izmerimo še pritisk v jeklenki: No ja, namesto 200 atm jih je ostalo
samo še 157, kar pa je še vedno čisto dovolj.
Uredimo si opremo, si jo oprtamo in se zmečemo v vodo. Po nekaj minutah smo pri sifonu
in že se Marko postavi na glavo ter izgine pod vodo. Sledi mu Rene, jaz pa še nekaj časa opazu-
jem čarobno premikanje dveh lučk v modrikasti vodi, ki izginjata v sifonu, preden se tudi sam
potopim.
Prvi sifon poznam že od zadnjič, ko sva se z Renejem samo poizkusno potapljala, da bi vide-
la, če je sifon prehoden. Imela sva samo eno akvalungo, ki jo je imel seveda on, kajti jaz sem bil
tako prvič na potapljaški akciji. Tedaj me je skoraj prepričal, da bi sifon prosto preplaval, pa mi
tedaj ne srce in ne duša nista dala, da bi si privoščil to neumnost, kajti verjetno bi na drugi stra-
ni treščil v strop, ki je takoj za sifonom le nekaj centimetrov nad vodo, in to še nekaj metrov da-
leč. In tako se je tedaj najprej potopil on, za njim pa še jaz.
Poslušam brbotanje izdihanega zraka in klenkanje ventilov. Plavam približno dva in pol me-
tra globoko in zrem v strop. Kmalu nato zagledam prvi zračni mehur in čez nekaj metrov izpla-
vam. Ostala dva že navdušeno krulita po dokaj prostornem rovu, nato pa se skupaj odpravimo

77

prelom.indd 77 4.3.2005 13:54:58


Članki iz Biltenov

za prvi ovinek. Rov je bolj prostoren kot v vhodnem delu jame s presekom 10 × 15 m. Stene pa-
dajo strmo v vodo, po njih ni nobenega okrasja in so na debelo zapacane z ilovico.
Zvlečemo se čez nekaj mivkastih pragov in čez nekaj deset metrov smo že pri drugem sifonu.
Po nekaj brezuspešnih potopih Marko le najde nadaljevanje in ob »safe linu« preplavamo komaj
pol metra globok sifon.
Rov se postopoma zožuje, vedno bolj pogosto ležijo po njem skalni bloki. Kmalu zatem mo-
ramo akvalunge že posebej vleči skozi ožine, dokler nam ni plazenja dovolj in jih pustimo v vodi
ter rešeni tega neprijetnega in težkega bremena rinemo skozi podore, dokler nas eden končno
ne ustavi.
Stikamo med skalnimi bloki dolomitne kamnine, škilimo skozi špranje, pod nami pa klokota
voda in nam daje vedeti, da nekje je nadaljevanje. Po glavi mi rojijo podatki silnih mojih dimen-
zij, ki se vedno redkeje skladajo z ozkimi prehodi in preduhi po naših jamah. Z Renejem sple-
zava pod strop ter tam rijeva naprej in stikava za možnim prehodom. Spodaj pa zamolklo šumi
voda, kot da bi se nam hahljala.
Debelo uro se že pretikamo skozi špranje v gumijastih neoprenih, ki povečujejo trenje in nam
preprečujejo gibanje, ko Marko le najde prehod med bloki. Skozi luknjo pol metra nad vodo mu
zmečeva nekaj najnujnejše opreme vključno s »šnorkelnom«, nakar odplava in ga grozno dolgo
ni nazaj. Medtem midva z Renejem vsak po svoje preganjava čas s tresenjem in zelo kratkočas-
nim molčanjem; ni nama do besed, ker smo že tretjo uro v jami, oziroma v vodi. In ker se ne gib-
ljeva, naju čez čas že tako zebe, da se komaj še sproti treseva! O, ti groza! No, na srečo z druge
strani podora le zaslišiva znani glas. Po nekaj brezuspešnih poizkusih, ko se trudiva zvleči Mar-
ka skozi preozke špranje med podornimi bloki, le najdemo pravo špranjo, namreč revež se mora
sicer sleči in po težkem porodu ga le izvlečeva tako rekoč v svetlejšo prihodnost, kajti tudi on je
že skoraj obupal, da bo še kdaj zagledal beli dan. Ti presneti podori!
Ko je končno rešen, nama pove, da je plaval še kakih 50 m naprej po rovu. Za ožino je slišal
šumenje večjega slapa, vendar se je vrnil, ker se mu je zdelo, da je že predolgo odsoten.
Takoj nato smo se začeli vračati, kajti vsi smo imeli jame in mokrote, da o mrazu sploh ne go-
vorimo, za ta dan dovolj.
Da se nazaj grede zdi jama vedno veliko krajša, mi menda ni treba posebej poudarjati, ven-
dar samo v primeru, če se ubogemu jamarju ni treba ubadati z meritvami. In kako izgledajo me-
ritve, če si do vratu že tri do štiri ure v ne prevroči vodi, si bo verjetno vsak prav lahko predstav-
ljal. No, mi smo merili, se pravi predvsem Rene, za kar mu bom verjetno še dolgo hvaležen, kajti
meni po tako dolgem namakanju v tako mrzli vodi prsti praktično odpadajo.
Trikrat lahko ugiba, kdor to bere, na kaj sem mislil, ko sem plaval skozi zadnji sifon in potem
po jezeru proti izhodu; na sončno, toplo, aprilsko popoldne in na dva deci črnega v oštariji, ki je
najbližja Pajsarjevi jami pri Žažarju.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1975.

S potapljači v slapu Boka


Franci Dovč

S obota je bila. Na uri je odbilo štiri zjutraj, ko smo se zbrali trije potapljači in pet jamarjev
pred klubom DZRJL. Namenjerni smo bili k slapu Boka. Ta slap je bil že nekaj let cilj jam-
skih potapljačev in navdušenih jamarjev, lansko jesen pa so se potapljači dokončno odločili, da
ga raziščejo. In zgodilo se je.
Po dokaj neprijetni dveurni vožnji, ko je bila megla in je rosilo, smo se ustavili v Bovcu. Malo
smo se odpočili in nakupili nekaj hrane za na pot, potem pa smo se odpeljali še nekaj kilome-

78

prelom.indd 78 4.3.2005 13:54:58


Članki iz Biltenov

trov naprej. Že med vožnjo smo opazovali slap Boko, ki se nam je z vso svojo opojnostjo in pri-
vlačnostjo neznanega vedno bolj približeval. Takrat slap ni imel veliko vode, ker je bilo sušno
obdobje.
Po končani vožnji je bilo vse odvisno od nas in naše kondicije. Iz avtomobilov smo pobrali
nekaj hrane in vso opremo, ki je bila potrebna za potapljanje. Težko natovorjeni, nekateri smo
nosili nahrbtnike, drugi akvalunge, smo se podali proti slapu. Mied potjo smo si morali večkrat
zamenjati nahrbtnike in akvalunge, kajti slednje so bile pretežke, da bi jih nosili prav do vrha.
Kar precej nas je izmučilo to nošenje. Dve uri smo hodili po poti navzgor, na vrhu smo se morali
pa še malo spustiti proti slapu in bili smo tam. Ko smo prišli do izvira, smo pozabili na vse na-
pore, naš trud je bil poplačan. Rene je takoj dal pobudo, da najprej zakurimo ogenj, kajti bilo je
kar hladno, občasno pa je tudi rosilo. Naših potapljačev pa kljub neugodnim razmeram ni prav
nič motilo. Takoj so pričeli ogrevalne vaje, oblekli so potapljaške obleke in nadaljevali ogrevanje
v vodi. Po nekajminutni pripravi smo jim oprtali okrog telesa še ostale reči, ki so jih potrebovali
za potapljanje in raziskovanje.
Potapljaško obleko, dve bombi, napolnjeni z zrakom, fensy, uteži, čelado, masko, plavuti, tri
baterije, uro, kompresiometer, globinomer, nož in še kaj, vse to so imeli s seboj, ko so se potopi-
li. Počasi, meter za metrom so se spuščali v globino. Nekaj časa smo jih še videli, potem so izgi-
nili v neznano; njihova edina sled so bili mehurčki, ki so prihajali na površje, sčasoma pa so tudi
ti izginili. Tisti, ki smo ostali pred sifonom, smo dobili različne naloge. Rene je skrbel za ogenj,
Jure je kuhal čaj, trije jamarji so merili, jaz pa sem imel nalogo, da ostanem pri sifonu in sporo-
čim, kdaj se bodo vrnili. Dokaj zoprno je bilo to buljenje v sifon, kajti skoraj eno uro nisem mo-
gel početi nič pametnega; čas sem si pač krajšal z metanjem kamenčkov v vodo. Včasih se je po-
javil tudi že kakšen mehurček, ki je naznanjal, da se potapljači vračajo. Vedno več jih je bilo in
pogostejši so bili, zagledali smo tudi že svetlobo iz svetilk, nazadnje so se nam prikazali tudi po-
tapljači. Vsi veseli, da so se srečno vrnili in radovedni smo se zbrali okrog njih; komaj smo čaka-
li, da bodo povedali, kaj so novega odkrili.
Povedali so, da se je treba najprej spustiti skozi sifon, ki je iz osmih skalnih blokov, 18 m glo-
boko. Spodaj so preplavali manjše jezero, potem pa so prišli v suh rov in naprej še v drug sifon,
ki pa, kot so dejali, ni bil več aktiven. Zaradi pomanjkanja časa in zraka naprej niso mogli kaj
dosti raziskovati. Sklenili so, da bodo prihodnjič nadaljevali.
Kar pošteno jih je zeblo, ko so stali tam zunaj, hitro so se preoblekli in popili čaj. Mi pa smo
pospravili vso kramo v nahrbtnike, pobrali smeti in odšli v dolino.
Z nekaj novimi spoznanji, prijetnimi vtisi in z upanjem, da bomo letos spet šli tja, smo se od-
peljali v Ljubljano.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Debeli vrh spet vabi


Anton Jenc - Žila

Z elo neugodno je bilo, da je bil praznik 4. julija povezan s soboto in nedeljo. Imeli smo torej
na voljo tri dni. Hoteli smo jih temeljito izkoristiti. Obiskali smo Jamo pod Debelim vrhom
v Julijskih Alpah. Prejšnje leto smo prišli 223 m globoko, nismo pa prišli do konca, kajti jama je
izredno perspektivna.
Program je bil priti čim globlje. V jamo smo mislili priti po tisti strani, kjer izginja tekoča
voda. Prejšnje leto smo namreč šli po vzporednem breznu. Oba dela se združita v Nenadejanem
razpotju. Razmere v lanskem letu so bile precej neugodne. Spustili smo se že 4. julija in je bilo
zato vsepovsod čutiti topljenje snega.

79

prelom.indd 79 4.3.2005 13:54:58


Članki iz Biltenov

Hodili smo ponoči. Noč je bila brez mesečine in je bilo zato precej temno. Namesto na plani-
ni V Lazu smo se pozno ponoči znašli na planini Blato! Bilo je že prepozno in bili smo že preveč
izmučeni, da bi nadaljevali pot. Prespali smo na planini Blato.
Naslednje jutro se nam je mudilo naprej. Imeli smo nemalo problemov, da smo nekatere
spravili pokonci, vendar smo bili okoli 11. ure že v planini V Lazu.
Bivakirali smo kot običajno; naselili smo se v dve manjši planšarski koči, ki na pogled nista
kazali pretiranega videza. Na njih se je na veliko kazal zob časa, zavetje pa sta nam klub temu
nudili. Že prvi dan so nam grozili deževni oblaki. Popoldne smo preživeli ob urejanju opreme.
Dokaj zgodaj naslednjega dne smo krenili proti sedlu med Debelim vrhom in Ogradi. Po
nebu so se podili oblaki. Sonce je le od časa do časa pokukalo izza njih. Kmalu smo naleteli na
sneg. V žlebu, po katerem smo hodili, ga je bilo obilo. Hoja ni bila prijetna. Nekajkrat smo mo-
rali počivati, preden smo prispeli na cilj. S snegom je bil zapolnjen tudi žleb, v katerem je bil
vhod v jamo, skoraj popolnoma zabit s snegom, ki smo ga morali malo razširiti.
Nadeli smo si pajace in se spustili v notranjost. S seboj smo vlekli dobršen kup jamarske
opreme. Sneg je segal kakih 7 metrov v notranjost rova. Znotraj se je temperatura le malo raz-
likovala od zunanje, kajti zrak ni bil nič kaj topel. Lansko leto je bilo slabo, letos še slabše. Voda
je kapljala od vsepovsod.
Ob breznu v Žilov meander smo se ustavili in spustili lestvice. Kot prvega smo v brezno spu-
stili Južeka, naši mlajši člani pa so odšli, da raziščejo »konec rova«. Južek se je ustavil na stopnji
v globini 40 metrov. Voda je curljala ravno po lestvah. V globino sem se spustil še sam. Skupaj
sva odšla pogledat, kako bi se dalo priti naprej. Prišla sva po kakih 30 metrih do močnega izvira.
Iz stene je pritekalo kakih 10 litrov vode na sekundo. Voda je nato spet izginjala v ožino kakih
15 metrov niže. Bučanje vode se je kar stopnjevalo. Nazaj grede sva se spravila na merjenje.
Prispela sva spet do lestvic in šele tedaj sem zaslišal klice od zgoraj; zaradi bučanja vode jih
prej nisva slišala. Oni zgoraj so hoteli vedeti, kako bi prišli dol. Vode je bilo res ogromno in ni
bilo misliti, da bi nadaljevali akcijo. Vseeno so še ostali prišli na polico.
V vodo smo vrgli barvo. Vode je bilo ogromno, tako da ni bilo misliti na nadaljnje spuščanje.
Še posebno po delu, po katerem priteče voda. Spustil sem se na stopnjo pri 35 metrih. Ni bilo
kotička, kjer ne bi teklo nate. Na hitro sem izmeril vizure za tloris in odšel nazaj proti vrhu.
Začetek julija je torej prezgodnji čas za spuščanje v to jamo. Primerneje bi bilo, ko bi se od-
pravili avgusta ali septembra.
Spust se je tokrat zelo hitro končal. Pobrali smo lestvice in ostalo opremo. Čeprav neradi,
smo se vrnili iz jame, bil sem vsega 60 metrov globoko, pa sem bil ves premočen.
Na planini smo ostali še naslednji dan. Upali smo, da se bo mogoče na planini pokazala obar-
vana voda. Bil je precejšen pretok in v tem času bi bilo že mogoče pričakovati barvo. Nismo je
pričakali. Modra voda odteče kam proti Jezercem ali pa je pritekla, ko smo že odšli.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Prvič v jamski globini


Franci Dovč

Z elo dobro mi je ostala v spominu moja prva akcija z jamarji. To je bilo lani meseca februarja.
Člani jamarskih klubov iz Rakeka in Logatca so nas povabili na občni zbor.
Po občnem zboru na Rakeku smo se naslednji dan odpeljali do Planine, šli še nekaj časa peš
in prišli do jame Logarček. Nisem mogel verjeti, da se skozi tako majhno luknjo da kam priti. Ko
pa sem splezal po lestvah do dna, se je stvar kar naenkrat razširila. Začudil sem se, kako je sploh
možno skozi tako majhno luknjo priti v ogromen podzemni prostor, ki je bil pred menoj. Malo

80

prelom.indd 80 4.3.2005 13:54:59


Članki iz Biltenov

me je bilo strah, preganjale so me misli: kaj če kam padem ali zaidem sam v kakšen labirint, iz
katerega ne bi znal priti nazaj? Kaj če bi se slučajno strop nad nami podrl, kaj če bi bili v jami
kakšni strahovi ali kakšne čudne živali, ki strašijo, če bi morda v jami zmanjkalo zraka? Vse to in
še marsikaj drugega mi je prihajalo na misel.
Kmalu je bilo bolje, po lestvah je že prihajal nekdo za mano. Skupaj sva odšla za ostalimi.
Najprej sva morala preplezati nekaj skal, potem sva se splazila skozi ozek prehod in prišla v
manjšo dvorano. Kar naglas sem vzdihoval, ko sem pred seboj zagledal polno prelepih kapni-
kov, stalaktitov, stalagmitov, pa tudi makarončki so bili, ki sem jih prvič v življenju videl. Neiz-
merno vesel sem bil, ko sem zagledal pred seboj veliko belih svetlikajočih se kristalčkov. Kolega
mi je povedal, da je to kalcitna tvorba. Hodila sva kar dolgo, med potjo sva premagovala ovire.
Že od daleč sva slišala petje naših kolegov. Prišla sva do njih in se tudi midva ustavila. Povedali
so nama, da se lahko gre še naprej, toda tam je bilo prenevarno. Nisva šla.
Treba se je bilo vrniti, čas nas je priganjal. Počasi smo se vračali proti izhodu. Mimogrede
sem tu pa tam pobral zanimiv kamen ali odlomljen kapnik. Ko smo prišli do brezna, sem imel
nabranega toliko materiala, da sem ga moral nekaj pustiti v jami. Pri breznu sem si mislil, da je
najtežje že za mano, toda ni bilo tako. Niti predstavljal si nisem, kakšno je to plezanje po breznu
navzgor, videti je bilo precej enostavno. Toda komaj nekaj metrov nad tlemi sem moral že poči-
vati, kajti roke so me začele tako boleti, da nisem mogel nadaljevati poti. Po kratkem postanku,
ki ni bil nič prijeten, sem se ponovno vzpel za kakšen meter. In spet se je ustavilo. Po večkratnih
postankih mi je vendarle uspelo priti do vrha. Zunaj so se iz mene norčevali, češ, zakaj si plezal
toliko časa. Seveda niso vedeli, da je to moje prvo plezanje iz brezna.
Sedaj pa nas je pot vodila v Logatec, kjer smo bili po končanem občnem zboru dogovorjeni
z Logatčani, da gremo skupaj v Gradišnico. Mislil sem, da imam še toliko moči, da bi si ogledal
še eno jamo. Toda ko smo prišli pred jamo, me je stisnilo pri srcu. Tako ogromna jama! Kako pa
sploh lahko pridejo do tal, ko se jih še vidi ne, sem si mislil. Zdaj sem šele dobil občutek, koliko
je 80 m globine. Kolegi so takoj začeli spuščati lestve in vrvi v globino. Kmalu smo bili priče prve-
mu spustu. Bil je deležen velike pozornosti, vsi smo gledali za plezalcem, dokler smo ga videli.
Za njim se je postopoma spustilo še pet jamarjev, med njimi so bili štirje člani našega kluba. Za-
čel sem premišljevati, ali bi se spustil za njimi ali bi raje ostal zunaj. Po globokem premišljevanju
sem se odločil, da ostanem zunaj. Bal sem se, da se mi ne bi kaj zgodilo, kajti glede na moje iz-
kušnje in tehnično znanje si tega podviga nisem mogel in smel privoščiti.
Z ostalimi jamarji, ki so tudi ostali zunaj, smo si zakurili ogenj in čakali, da se drugi vrnejo iz
jame. Ko sta minili nekako dve uri, so se počasi začeli vzpeljati. Da bi hitreje prišli ven, smo jim
pomagali z vrvjo. Ko je prišel zadnji iz jame, se je pričelo že mračiti ...
Srečni in z veliko prijetnih vtisov smo se vrnili v Ljubljano. Zame pa je bila to odskočna de-
ska na novo področje, ki ga dotlej nisem poznal. Odločil sem se, da bom še hodil po jamah. Zdaj
sem šele prišel do spoznanja, da mora človek jame res doživeti in ko jih doživi, se vedno rad vra-
ča vanje. V jami vidi in doživi tisto, česar drugod ne.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Dolga pot iz jame


ali kako so me iz luknje vlekli
Aleš Lajovic

Z oprnija dreslerjeva, zopet se je zaskočil! Z eno roko držim ohišje, z drugo jeziček in ga sku-
šam razkleniti. Po vrvi teče neprijetno mrzla voda in mi počasi ohlaja prste. Končno dres-

81

prelom.indd 81 4.3.2005 13:54:59


Članki iz Biltenov

ler popusti. Vzpnem se do gibbsa, potem z drugo roko potegnem vrv skozi dresler. Medtem mi
voda teče od gibbsa za rokav in ob telesu po levi hlačnici v levi škorenj. Hkrati tudi pulover mar-
ljivo srka tekočino in ko je tudi škorenj poln, se voda izlije čez rob in odteče v mračno globino ...
dva metra pod menoj. V desetih minutah sem namreč vsemu navkljub to silno razdaljo le pre-
magal. Pred mano pa je še 80 m poševnega rova; 30 vertikale do police, kjer se razpršuje poto-
ček, ki teče v jamo, potem pa rov pod kotom 85 stopinj do vrha, do belega dne!
In vhod je kakor majhen, svetel trikotnik z rahlo zelenim odtenkom, ki ga dajejo okoliške
bukve v svoji spomladanski zeleni preobleki.
Zopet je treba razkleniti dresler in se vzpeti do gibbsa, na meni pa dobesedno visi vedno več
vode. Vse pelerine in podobne »waterproof« institucije prav nič ne zaležejo, kajti voda prodira
od spodaj navzgor.
Končno uvidim, da na tak način in s takim dreslerjem, ki tako dobro prime vrv in je potem
niti slučajno več ne izpusti, ne bom prišel posebno daleč. Okoli trupa si navijem vrv, se na do-
kaj čuden način znebim zank na nogah, pri čemer je bil potreben manever, pri katerern so bile
noge nad glavo (za spuščanje sem uporabil varovalno vrv) in se ob še znosnih bolečinah, zlasti
v mednožju, spustim na dno.
Potem smo nekaj časa izmenoma tulili od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, pri čemer
je bila zlasti zadnja smer dokaj motena zaradi motenj na zvezi, se pravi šumenja slapu. Konč-
no smo se le nekako sporazumeli in Viktor ter De Bejko sta mi poslala nov par – zopet neu-
godno kombinacijo gibbsa in dreslerja, pri čemer se je zadnji obnašal enako kot njegov pred-
hodnik. Dosežena višina je bila za spoznanje večja, nemara zaradi »glista sistema«. No in ko
se mi je moj športni duh že popolnoma podhladil in so se mi začele tresti tudi noge v zankah,
ko me je zeblo že skoz in skoz, sem se ponovno odločil za manever spuščanja, ki je hvala bogu
– minil brez hujših posledic, kajti zopet sem pristal na nogah in se kljub otrplim udom nad-
vse hitro pobral izpod ledeno mrzlega slapu. Bitka z mokrimi vrvmi je bila, vsaj zame, tedaj
izgubljena.
Zopet tuljenje in nerazumljivi zvoki ob šumenju slapu kot odgovor s površja. Končno se spo-
razumemo in mi pošljejo merilno torbo. Napišem dve, tri vrstice o tem, kakšna je situacija in
koga naj pokličejo v Ljubljani, da bo prinesel lestvice ter da naj mi pošljejo kaj suhe obleke. Za-
ključil sem precej na hitro, ker so bili prsti že tako otrpli, da so od moje že itak ne ravno lepe pi-
save ostale samo še tudi meni nerazvozljive čačke.
Po obratni pošti so mi sporočili, da me bodo raje s skupnimi močmi Viktorja, De Bejka in
zbranih domorodcev potegnili na svetlo in da naj se privežem na obe vrvi. Rečeno, storjeno. Že
sem šel četrtič pod slap! In so me potegnili približno tako visoko kot sem že nekajkrat bil, pa me
zopet spustili in še enkrat dvignili na isto mesto.
Nekje visoko nad seboj sem v mraku zagledal razpoko, v kateri sta se vsakič znova zagozdili
obe vrvi. Ob misli na podoben primer nekje v Angliji ali v Ameriki, ko so nekoga vlekli s traktor-
jem iz jame in se je vrv na podoben način zagozdila ter se strgala, nakar je nesrečnik zgrmel v
globino, me je spreletela groza in sem jim zatulil, naj me rajši spustijo. Čez čas so zgoraj zapo-
padli, kaj sem jim hotel dopovedati in so me potem res spustili na dno. Po nekaj minutah so mi
dostavili še moj nahrbtnik z rezervno obleko.
Na srečo je bilo suhih reči dovolj, celo spalna vreča je bila poleg (De Bejko jo je za vsak slu-
čaj prinesel s seboj, ker so na eni prejšnjih akcij v ta konec zamudili zadnji avtobus med gleda-
njem izredno zanimivega filma v lokalnem kinu in vsled tega prespali pri minus ne ve se koliko
na enem izmed sosednjih senikov). Ob hrani, ki je prišla z vrha, je bila tudi kantica, v kateri pa
je bila, kot je kazalo, voda! Moje mnenje je bilo: če česa ne potrebujem, potlej je to prav gotovo
voda, ki sem je imel dovolj celo v škornjih! In sem jo izlil, da ne bi po nepotrebnem vlačili še te
nadloge na površje. Po uri, prebiti v suhi obleki in v prijetno topli vreči, so mi okoliški duhovi
postajali vse bolj domači in je vse skupaj vedno bolj spominjalo na alkoholne hlape. In sem še
enkrat povohal, kaj bi utegnilo biti v kantici. No, sedaj ni bilo več nobenega dvoma. In na žalost,
tudi prijetno dišeče tekoče vsebine ne več!

82

prelom.indd 82 4.3.2005 13:54:59


Članki iz Biltenov

Tedaj so se z vrha zopet začuli glasovi in kmalu zatem so v breznu zarožljale lestvice. Hitro
sem se preoblekel v mokrega pajaca, si nadel pas in se navezal na vrv. Vzpon je bil bliskovit. Šlo
je tako hitro, da sem komaj sproti grabil prečke. Nekako v sredini brezna se je pojavila ob lestvi-
cah še zanka iz lestvic, da bi lahko malo više izbiral med tremi lestvicami, po katerih bi plezal.
Stvar se mi je tako zazdela sumljiva in sem previdneje napredoval. Deset metrov više se je stvar
pojasnila, meni pa se je hkrati nekoliko dvignila telesna temperatura. Lestvice so se namreč za-
taknile, tako da je nastala 10 metrov dolga zanka in je preostalih 50 metrov viselo na eni jekle-
nici na zunanjem robu (5 mm dolgem) prečke! Kaj bi se lahko zgodilo, če bi se zanka sprostila
in bi ne bil varovan, menda ni treba posebej omenjati. Vsi dobri jamski duhovi z blagopokojnim
Putickom na čelu me ne bi zadržali na lojtrah!
Je pač res zanimivo, kako se kakšen dan vse zaroti proti človeku! Potem, ko sem se jaz spustil
v jamo, mi je sledil Viktor. Približno pet metrov globoko in kakih 15 metrov od sidrišča je pod
prsti začutil popolnoma razcefran štrik, in to vrv, ki je bila ta dan prvič v jami! Med mojim spuš-
čanjem se je namreč na tem mestu že toliko drgnila ob plast najedene, ostre sige, da jo je že do-
dobra narezala. Misel, da bi se spuščal naprej, mu je seveda v naslednjem trenutku izpuhtela iz
glave. In po tistem sta z De Bejkom čakala samo še na moj povratek.
Po sedmih urah so me s skupnimi močmi jamarske reševalne skupine iz Ljubljane, se pravi Ko-
kota in Tužija, le srečno izvlekli. Kolegom iz ljubljanskega kluba gre res zahvala in vsa čast, kajti tri
četrt ure po telefonskem pozivu so bili že pri jami! Intervencija reševalne ekipe vsekakor na nivoju!
In potem je sledil normalen potek dogodkov. Domačini so me gledali kot deveto čudo, kajti
novica, da sem bil na dnu brezna Marjanščica pri Predolah nedaleč od Račne, se je kot blisk raz-
širila po okolici. Celo oštir nam je ponujal žganje, kar se ne dogaja vsak dan. To nenavadno akci-
jo, ki bi se lahko kaj čudno končala in seveda zlasti moje tako rekoč ponovno rojstvo, smo potem
po ustaljeni šegi zalili pri Starem tišlerju.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Mi in kraški svet
Dušan Novak

Ž e dobri dve desetletji smo, sicer amatersko, vendar dokaj tesno povezani z značilno kraško
pokrajino in z njenimi pojavi, jamami. Spoznavali smo njih enkratnost in značilnosti ter že
takoj pričeli opozarjati, da taki pojavi ne nastanejo čez noč niti ne zrastejo vsako leto kot hru-
ške; če jih uničimo, jih uničimo za vedno. Opozarjali smo, da je kapnik lep le v jami, kjer je čist,
kjer ga obliva voda in osvetljuje jamarska svetilka, zunaj, na sončni svetlobi, pa je le kos kamna,
pa še to ne prav posebno lep. Zraste pa kapnik ne več, vsaj v takšni lepoti ne, nikdar več, vsaj v
našem, človeškem merilu ne.
Že takrat smo pričeli opozarjati na nepravilnosti v tem, da Željnske jame uničuje rudniška
separacija. Zasipal jih je mulj, ki je pritekal po rudniškem potoku. Žal zaman. Velik del vodnega
dela tega zanimivega jamskega sistema je sedaj povsem nedostopen in zasut. Na eni od ekskur-
zij so naši člani tam odkrili bakrenodobno sekirico in s tem opozorili, da so bile jame v prazgo-
dovini naseljene, da je tukaj nahajališče prazgodovinskih ostankov. Tudi to je eden od razlogov,
da kaže jamam posvetiti večjo pozornost.
Prav tako smo v kočevskih jamah že pred dvema desetletjema opazovali proteuse in opisova-
li njihovo okolje. Z leti se je to okolje znatno spremenilo. Z nadaljnjimi raziskavami smo ponov-
no ugotavljali, žal brez možnosti za posredovanje. Protejev sedaj v nekaterih jamah ni več, ni jih
več v Jami v Šahnu, ni jih več v Vodni jami in še marsikje drugje. To je posledica odplak, divjih
smetišč, vsega, kar nima le lepotne napake, ampak tudi druge, bolj daljnosežne posledice.

83

prelom.indd 83 4.3.2005 13:54:59


Članki iz Biltenov

Z opazovanjem sprememb okolja, predvsem negativnih sprememb in opozarjanjem nanje


smo se ukvarjali tudi pri Ledeni jami na Stojni, kjer smo opozorili, da bi imelo negativne posle-
dice sekanje gozda v okolici jame in se zavzemali za zaščito jame.
Tudi v Triglavskem narodnem parku in v njegovi soseščini smo delali in večina vseh znanih
in registriranih jamskih objektov – ena bistvenih potez našega edinega narodnega parka – je re-
zultat dela Jamarske sekcije PD Železničar. V zadnjem času je bila odkrita v širšem obsegu par-
ka ena najglobljih jam v jugoslovanskem merilu.
Po svojih močeh smo prispevali k spoznavanju kraškega sveta in si prizadevali tudi k njegovi
ohranitvi v prvotni obliki – vendar, žal, pogosto zaman.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Odprava Jamarskega kluba PD Železničar v


jame na Kosovu, Durmitorju in Vojniku
Aleš Lajovic

S pomladi leta 1975 je prišel v naš klub dopis, s katerim so nas člani Akademskega speleolo-
škega kluba povabili, naj se udeležimo njihove tritedenske raziskovalne odprave na Durmi-
tor in Vojnik v Črni gori. Takrat je imel toliko časa samo en naš član. Njegovo pripovedovanje o
tistih krajih in jamah je tudi nas tako navdušilo, da smo se odločili organizirati večjo odpravo,
čim prej bo mogoče. Ker smo morali najprej do konca raziskati Jamo pod Debelim vrhom, kar se
je zgodilo lani, je ta naš načrt dočakal izpolnitev v letošnjem letu.
Na priporočilo nekaterih članov smo sklenili odpotovati iz Ljubljane v soboto, 31. julija, ob
10:15, češ da je ta vlak najmanj zaseden. Kako je z drugimi, ne vem. Vsekakor je bil omenjeni
vlak tako poln, da se nas je preostalih pet od prijavljenih sedmih članov, s pretresljivo težkimi
nahrbtniki, v katerih je menda manjkal samo še papež, komaj zbasalo vanj. Pot proti Beogradu
je spočetka minevala ob spanju na eni nogi, ker za dve na tleh pač ni bilo prostora. Kasneje smo
ugotovili, da zaradi silne gneče na vlaku praktično nihče več ne pride na stranišče, pa smo ga v
naskoku zavzeli. Vsaj po dva sta lahko sedela in spala. To veščino še vedno dobro obvladam iz
šole.
V Beogradu smo prestopili na skoraj popolnoma prazen vlak (brez strojevodje in sprevodni-
ka pač ne gre) proti Kraljevu, od tam pa zopet v solidni gneči proti Kosovem Polju, oziroma Pri-
štini.
Prva jama, ki smo jo nameravali obiskati, je bila Mermerna pećina. Naš načrt je imel le to
hibo, da nihče ni natanko vedel, kje da je. V Sloveniji so se širile govorice, da se nahaja nekje
okoli Kosovske Mitrovice, pa smo na srečo že v vlaku izvedeli, da to ne bo držalo, temveč da je
jama nekje okoli Janjeva, kakih 15 km južno od Prištine.
Drugo noč smo prespali kar na postaji Kosovo Polje. Tedaj še nismo vedeli, da se bo kak me-
sec kasneje naše matično društvo pobratilo s tamkajšnjim in tako nismo iskali stikov s kakim na-
dobudnim planincem v namen udobnega prenočišča, temveč smo se butnili kar pod prvo drevo
v parku na postaji in se nismo bali nikogar in ničesar in smo zaspali kot junaki po bitki na isto-
imenskem polju (kasneje so nas, potem ko smo povedali, kje smo prenočili, nekam debelo gle-
dali in se potiho spraševali, če nismo nemara duhovi). Baje preveč dobrega na kupu škoduje,
pa nam zato duhovi niso namenili predolgega spanja, temveč so nam prav kmalu poslali dež.
In tako smo ostanek večera oziroma že jutra preživeli pod streho na »mehkem in toplem« beto-
nu pred kanclijo načelnika postaje, od koder nas je prijazno pregnala snažilka ob petih zjutraj.
Skratka, niso nas bili posebno veseli. Na težave smo se psihično že pred popotovanjem pripravili
in se nismo preveč jezili.

84

prelom.indd 84 4.3.2005 13:54:59


Članki iz Biltenov

Zarana, nekje okoli 9h dopoldne, smo odšli na krajši ogled Prištine, ki se nezadržno širi po
okoliških gričih, in potem naprej v Janjevo – staro rudarsko mestece, ležeče na svinčevi rudi, ki
pa je ne kopljejo več.
Če izvzamemo to, da smo bili izredna turistična atrakcija, se v tem mestecu ni zgodilo nič
omembe vrednega. Po polurnem spraševanju smo končno naleteli na študenta, ki je vedel za
Marmorno jamo in ne samo to, celo vedel je, kje je. Priskrbel nam je tudi prevoz do jame, do ka-
tere je bilo še celih 15 km, pa še to v drugo smer, kot je bilo Janjevo, gledano iz Prištine.
Za ogled Marmorne jame smo se odločili na podlagi televizijske oddaje, ki je bila na spore-
du kak mesec pred našim odhodom. V tej oddaji so tudi povedali, da je jama še neraziskana in
še čisto deviška. No, smo si rekli, jo bomo pa mi raziskali! Pa iz tega ni bilo nič, ker so že kar pri
vhodu zahtevali po dva jurja po glavi, kje da bi nas še pustili raziskovati. Zlasti pa ne brez do-
voljenja prof. Petrovića iz Novega Sada. Skratka, jama je medtem, ko so posneli tisti film, in 2.
avgustom 1977 že spremenila svojo podobo in postala turistična, nam pa je postalo jasno, s ko-
likšno ažurnostjo imamo opraviti na ljubljanski televiziji. Jamo pa smo si vseeno ogledali in na
skrivaj posneli tudi enega od 10 kapnikov, kar jih je na ogled, enajstega pa je baje pred meseci
ukradel neki turist. Povedali so nam, da je zgornja etaža bolj bogata z okrasjem kot ta, po kate-
ri hodimo, da pa še ni odprta za turiste. Teh zadnjih so v preteklem letu, odkar je jama odprta,
našteli že več kot 30.000. Jama ima vsekakor ugodno lego, saj leži le nekaj kilometrov od ceste
Priština – Uroševac – Skopje. Poleg tega, da je v marmorju, kar je redkost, in da ima nekaj kap-
nikov, kar ni nenavadno redko, ima pa še nekaj dokaj zanimivih in velikih kristalnih tvorb (he-
liktitov), ki so omembe vredni.
Marmorno pečino smo zapustili z rahlo mešanimi občutki, zlasti kar zadeva naše profesio-
nalne kolege, ki so tam zaposleni. Pač pa so nam povedali za Radovačko pečino pri Peći, češ da
je izredno zanimiva. Od predvidenih dveh dni, kolikor smo jih nameravali preživeti v Mermer-
ni pećini, smo porabili zanjo kake pol ure, več nam očitno ni bilo usojeno. Zato smo se kar takoj

Bivak pri Škrčkih jezerih

85

prelom.indd 85 4.3.2005 13:55:00


Članki iz Biltenov

odpravili na avtobus (ki v Sloveniji ne bi dočakal registracije) in v Liplanu v naskoku zavzeli lo-
kalni vlak. V Kosovem Polju nas je že čakal vlak v smeri Peći, kamor smo prispeli precej pozno.
S prenočiščem si nismo belili glave, nastanili smo se kar na terasi postajnega bifeja. Tu smo med
drugim srečali dva gimnazijca iz Nemčije in večer nam je minil v prijetnem pogovoru o naših in
njunih doživetjih, govorilo se je pa v vseh mogočih jezikih, zlasti pa v »frangleju«, z roko pome-
šanem z nekaj nemškimi besedami.
Naslednji dan nas je pričakalo čudovito jutro in pogled na Peć, ki leži tik pod visokimi plani-
nami, je bil res čudovit. Mi pa smo se odpravili k izviru Belega Drima – se pravi v Radovačko pe-
čino, skozi katero ta voda priteče na beli dan. Domovanje smo si uredili v manjši hidrocentrali,
ki je postavljena blizu izvira, potem pa smo se napotili na oglede v jamo.
Radovačka pečina ima sedem vhodov v višinski razliki kakih 50 m, vsi rovi se kmalu za vho-
dom združijo in po kakih dvesto metrih za vhodom pridemo, potem ko se spustimo približno
40 m pod najnižji vhod, po poševni »štirni« do vode in potem po njej do vodnega toka Belega
Drima. Trenutno je raziskanih kakih 1500 metrov rovov, jami pa še ni konca. Na žalost za to
jamo nismo imeli s seboj potrebne opreme, kot so recimo čoln ali pa neoprenske obleke in podo-
bno, tako da nam nadaljnje raziskovanje ostane za kako kasnejšo odpravo.
Posebnost te jame so poleg omenjenih sedmih vhodov še izredno velike ponvice, katerih naj-
večja lahko vsebuje 80 m3 vode, ostale pa ne zaostajajo veliko za njo. Temu primerne so tudi pre-
grade oziroma stene ponovc, ki so na višji strani visoke do 7 m, na notranji strani pa do 2,2 m
in so po naših doslej znanih podatkih največje v Jugoslaviji (v Sloveniji najbolj znane ponovce
v Škocjanskih jamah so lahko tem le za vzorec). Potem so tu v eni od vhodnih dvoran še silne
množice netopirjev, visečih pod stropom, njihovo število pa gre v nekaj tisoč. Temu primeren je
tudi smrad, ki sila neprijetno zaudarja v tistem delu jame. In – tudi ta jama je v marmorju! Vse-
kakor redka zanimivost!

Škrčka jezera

86

prelom.indd 86 4.3.2005 13:55:00


Članki iz Biltenov

Dobri dol

Za konec naj omenim še to, da so jamo večkrat skušali osvetliti in opremiti za turistični obisk.
Potem ko so jim okoliški cigani že desetič pokradli vso napeljavo s kandelabri vred, so obupali.
Peć smo si ogledali bolj na hitro, prav tako smo zamudili obiske v Pećki patriarhiji – zname-
nitem samostanu tik ob robu mesta in pod mogočnimi gorami. Z avtobusom nas je pot vodila
skozi eno najglobljih sotesk (nekaj manj kot 1800 m relativne višine) čez Čakor proti Ivangradu
do Mojkovca na Tari, potem po njenem slikovitem kanjonu do 113 m visokega mostu čeznjo na
Džurdžević Tari, nakar smo zavili proti Žabljaku. Tu smo se nenavadno hitro udomačili v edi-
nem hotelu v tem kraju in le s težavo smo mislili še na kaj drugega kot na pivo po celodnevni na-
porni vožnji po ozkih črnogorskih gorskih cestah. Že v trdi noči smo postavili šotore na gričku
nad mestom. Noč je bila temna kot v rogu, svetili pa smo malo, da nas ne bi odkrili lokalni varu-
hi narave in reda. Naslednje jutro pa smo se malo presenečeni zbudili na pokopališču!
Pot nas je ta dan peljala mimo Črnega jezera čez Veliko Ališnico mimo Bobotovega kuka do
Škrčkih jezer. Dan je bil lep, opoldne smo imeli nevihto, proti večeru se je zopet zoblačilo in po-
noči nas je na obali Malega jezera zajel manjši vihar. Tudi naslednji dan nas je prizadevno na-
makalo in sonce je le sem ter tja bolj po pomoti pogledalo, če smo že dovolj namočeni. Ta dan
smo nameravali zlesti v neko brezimno 140 m globoko jamo v Zelenem dolu, vendar smo bili že
po uri hoje tako mokri, vključno s spalnimi vrečami, da smo jo ubrali po najkrajši poti v Dobri
dol. Pa tudi sicer je vprašanje, če bi jamo v tisti megli v Šarenih pasovih sploh našli.
V Dobrem dolu se nam je godilo izborno. Dobili smo hišico, posušili svojo obleko in spalne
vreče, se mastili z mlekom in drugimi dobrotami, le vreme se kar ni hotelo poboljšati.
Naslednje jutro smo sklenili, da imamo Durmitorja za nekaj časa dovolj, vključno z njegovi-
mi jamami, in smo se namerili ujeti avtobus, ki odpelje ob 3:00 popoldne v Titograd. Domorod-
ci so zatrjevali, da do Žabljaka ni dosti več kot uro in pol. Kje so tja hodili oni, ne vemo; mi smo
avtobus vsekakor zamudili. Po mukotrpnem maršu in nadčloveških naporih smo prileteli v dol-
go vas Žabljak ob 15:01. Vsekakor dovolj zgodaj, da smo avtobusu še lahko pomahali v slovo. Iz
obupa smo zavili v hotel in popoldne preživeli ob ustaljenem vrstnem redu – pijače namreč.
Naslednjega dne smo se že zarana vkrcali na avtobus, ki nas je preko Šavnika po hudo sla-
bih cestah, polnih lukenj in ovinkov, pripeljal do Nikšića in naprej mimo Ostrovškega samosta-
na in velike hidrocentrale Peručice, ki izkorišča padec med Nikšićkim poljem in Glavo Zete, do
Titograda.

87

prelom.indd 87 4.3.2005 13:55:00


Članki iz Biltenov

Tu smo se spoznali z Nikšičkim pivom na najprimernejši temperaturi in s črnogorskimi poli-


caji, s katerimi smo izmenjali v daljšem pogovoru nekaj misli o čistoči nasploh in posebej o čisto-
či na avtobusnih postajah, o turizmu in o nerazvitih predelih naše domovine. Povod je bil slika-
nje kupa smeti v zelenici nove in lepe ter funkcionalno urejene avtobusne postaje v Titogradu.
Debato, ki se je vedno bolj nagibala v našo škodo, je rešil glas na drugem koncu telefonske žice
(katerega smo povprašali za mnenje o našem prestopku), ki je bil mnenja, da v našem primeru
ne gre za hudodelstvo in da že posnetega filma v fotoaparatu ni treba uničiti. Na hitro smo se
poslovili in zadnji hip ujeli avtobus proti Foči, ki nas je popeljal do planine Žive pod Vojnikom.
Pozno popoldne smo postavili šotore in ker je bilo do večera še nekaj časa, smo skočili še v
bližnja brezna, zvečer pa odigrali nogometno tekmo s fanti iz okoliških pastirskih stanov.
Sledil je hudo vroč dan, ki smo ga preživeli okoli katuna Milivoja Radića, to je planina južno
od Žive. Naš namen je bil preiskati stranske rove v nekem 65 m globokem breznu na tej plani-
ni, na katere nas je opozoril naš klubski tovariš Viktor, ki je hodil tod že pred leti. Domačin, ki
nas je vodil, ni natančno vedel, za katero jamo gre, in smo si tako kot že večkrat doslej, ogledali
še eno 53 m globoko neregistrirano brezno. S stranskimi rovi ni bilo nič, ker so se končali že po
nekaj metrih in tako smo naša raziskovanja na tem koncu zaključili v bližnjem katunu, kjer so
nas gostoljubni domačini pogostili s kajmakom in brandyjem, ki nam je neizmerno teknil. V trdi
temi smo se vrnili na planino Živo.
Naša odprava se je tako počasi bližala koncu. Spet smo se odpravili preko Titograda, kjer
smo se to pot za vsak slučaj ustavili le za nekaj minut, v Boko Kotorsko, kjer smo se zopet sreča-
li s televizijsko ekipo Novosadske televizije in z Denisom, ki nam je dal za liter, kot je obljubil na
Žabljaku, kjer smo se slučajno srečali (snemali so kanjone Jugoslavije).

Med pregledovanjem brezen pod Vojnikom

88

prelom.indd 88 4.3.2005 13:55:01


Članki iz Biltenov

Tudi v Boki smo si hoteli ogledati nekaj jam, pa nas je Denis prepričal, da niso ogleda vred-
ne, pa tudi mi smo bili jam za nekaj časa malo siti. Ogledali smo si muzej, potem pa na avtobus
in v Dubrovnik, da se po dolgem času več ali manj odljudnega življenja naužijemo tamkajšnjega
vzdušja. Ficko je stvar vzel zelo zares in je po najhitrejšem možnem postopku rešil vse svoje bi-
stvene potrebe. Edino želje po popolni psihični sprostitvi ni mogel zadovoljiti, ker je grozilo, da
bomo imeli opraviti s policijo, pa ne po njegovi krivdi.
Noč smo prespali v parku med Dubrovnikom in Gružem. Zmotili so nas samo policaji, ki so
pobrali pristojbino za spanje na prostem ali nekaj takega, sicer pa so nas pustili pri miru.
Naslednji dan smo preživeli na najlon plaži, kjer je splošno pozornost vzbujala Mojca, ki se je
v največji pripeki sončila z volnenimi štumfi na nogah, pa tudi sicer je dajala vtis, da jo zebe.
Naše potepanje smo sklenili drugi dan, ko smo šli z ladjo do Splita in potem z vlakom, ki je
bil za čudo tako prazen, da smo lahko celo pot v miru prespali, v Ljubljano.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

1. maj v Črni gori


Aleš Lajovic

M ed našim lanskoletnim potepanjem po Črni gori smo izvedeli od našega beograjskega pri-
jatelja Denisa za velik sistem podzemskih rovov pri vasi Trnovo blizu Skadarskega jezera,
nedaleč od Rijeke Crnojevića.
Zanimanje med našim članstvom je bilo veliko in tako smo se v Trnovsko pečino, kot smo jo
imenovali, odpravili kar tik pred prvomajskimi prazniki, čeprav smo to odpravo prvotno načr-
tovali šele poleti.
Na prvi vlak nismo prišli in ni dosti manjkalo, pa tudi na drugega ne bi, toliko je bilo čakajo-
čih. Nasploh se je naša vožnja v daljni Virpazar in nazaj odvijala po reku: »Veliko poklicanih, a
malo izbranih«.
Kje smo se vozili, ne bi opisoval, kajti o progi Beograd–Bar je bilo že veliko napisanega, pač
pa bi potencialne potnike opozoril, da vozi tja dol navaden potniški vlak le enkrat dnevno in da
tistemu, ki ta vlak zamudi ali pa ne pride nanj (kar se je recimo zgodilo nam), preostane dvoje
– namreč, da počaka en dan v Beogradu, ali pa da v naskoku zavzame naslednji vlak po sistemu
kar bo, pa bo in upa, da bodo sprevodniki tako prijazni, da ga ne bodo vrgli z vlaka, ki je povrhu
vsega še ekspresni, dasiravno mestoma vozi le 30 km/h. Nam se je mudilo in nismo dosti pre-
mišljevali. Vse se je srečno končalo in v Virpazar smo prispeli pozno zvečer med gromom in pi-
šem, v hudo viharni noči, rahlo apokaliptičnega videza.
Vreme, kot rečeno, ni bilo prijazno in nam ni preostalo drugega, kot da prespimo v čakalnici.
Naslednje jutro so nas vrgli pokonci že ob 5. uri. Ker v tem »hotelu« ne upoštevajo pritožb go-
stov, smo pač vstali in odšli v bližnji Virpazar po zadnjih nakupih, preden se za nekaj dni odteg-
nemo civilizaciji. V šoli smo za mastno »lovo« dobili šolski avtobus, ki nas je dostavil v vas Ko-
marno, od koder je še 3 km do Trnovega.
Ko smo v tamkajšnji trgovini spraševali, kje bi lahko spali, smo srečali prijaznega domačina iz Trno-
vega, ki nas je povabil na svoj dom, mimogrede pa nam je priznal, da je tudi on pri svojih 50-ih letih
malo jamarja in da je bil v jami, v katero smo bili namenjeni, že zelo daleč, vendar ji konca še ni bilo.
Z novim članom smo prehodili tistih nekaj kilometrov in po krajšem počitku se je glavnina
odpravila na oglede Trnovskega sistema – pravzaprav treh jam z imeni Ispila ali Špila, Babatuša
in Grbočica, ki je med vsemi trenutno največja in leži najvišje, kakih 400 m nad morjem. Jamski
rovi v Grbočici in Babatuši s prečnimi preseki do 600 m2 so na nas naredili velik vtis, kajti ne do-
gaja se vsak dan, da bi naleteli na tako velike hodnike.

89

prelom.indd 89 4.3.2005 13:55:01


Članki iz Biltenov

Navdušenje je bilo tako veliko, da so se najbolj vneti že čez kako uro ali dve vrnili v jamo v
popolni »bojni« opremi, kljub prijaznemu soncu, ki je po dolgem času pokukalo izza oblakov.
Namenili so se tja, kjer pred njimi še ni bil nihče.
Prvega pol kilometra gre v goro mogočen rov s številnimi odcepi, ki pa zaenkrat še niso za-
nimivi. Vendar se strop počasi zniža in končno peščena ilovica prepreči nadaljnje prodiranje.
Sledi stikanje po stranskih rovih in med dvema kapnikoma najdejo nadaljevanje. Po kapnikih
oblezejo z veliko težavo manjše jezerce in po nekaj deset metrih tesnega rova mimo čudovitih
kapnikov zopet pridejo v prostoren hodnik enakih izmer kot vhodni rov. Kmalu zavohajo smrad
iztrebkov večje kolonije netopirjev in potem čelni podor. Vendar med skalnimi bloki kmalu naj-
dejo prehod. Od tu naprej se rovi začno stmo spuščati. Nedolgo zatem pridejo do mesta, kjer
najdejo steklenico in v njej list s podpisi prejšnjih raziskovalcev. Do sem so že prišli ljudje, naprej
pa še ni bilo nikogar! Jamarji še z večjo vnemo lezejo čez skalne bloke in se tlačijo skozi ožine.
Potem prečkajo dvorano, v kateri bi zlahka našla mesto stavba Železniškega gospodarstva, tako
prostorna je, in po nekaj deset metrih rovov jih ustavi podzemsko jezero. Na tem mestu so že
skoraj 200 m pod vhodom! Že nekaj ur raziskujejo in zato sklenejo, da se začno vračati.
Sedaj je na vrsti ne ravno najbolj prijetno merjenje, vendar potrebno, da se ve, kje so bili in
kako globoko. Načrt odkritih delov pa je posebno v velikih jamskih sistemih pomemben in po-
treben za nadaljnja raziskovanja. Z merilnim trakom, kompasom in naklonomerom v roki se ja-
marji počasi vračajo proti izhodu, ki ga dosežejo šele pozno ponoči.
Medtem pa so naše domovanje v vasi obiskali miličniki. Bili so na moč prijazni, kljub temu pa
je bil rezime njihovega obiska ta, da ne smemo več v jamo in da naj se naslednjega dne oglasimo
v daljnem Virpazarju.
Zarana, okoli 12h opoldne, se je delegacija z mešanimi občutki napotila čez hrib in dol po
starih črnogorskih cestah, še iz turških časov, v sicer prijazno mestece Virpazar, in vendar je do-
spela kakih 5 ur prekmalu. Toliko je namreč trajalo, da so odkrili odgovornega tovariša v enem
tamkajšnjih lokalov. S prijaznim nasmeškom so nam povedali, da lahko počnemo kar nas je vo-
lja, le da se moramo v prihodnje javiti na postaji PM. Turizma tam doli očitno še niso odkrili. Mi
pa smo zamudili dragocen dan.
V Trnovo smo prispeli pozno, vendar so nas preostali jamarji še vedno čakali. Kljub pozni uri
so se trije navdušenci odpravili v jamo, da bi odkrili, kar je bilo še mogoče.
Zadnji dan smo porabili še za zadnje meritve v Babatuši in Ispili in za dopolnitve v Grbočici.
S tem pa naše delo v tem sistemu nikakor še ni končano. Zaradi dežja je bila Ispila malodane do
vrha zalita, njeno raziskovanje pa bo mogoče šele poleti ob suši in s potapljaško opremo. Ravno
zaradi vode pa je ta jama pomembna za Trnovo.
Na poti domov smo za nekaj ur skočili še v bližnje Sutomore, da bi bolj zanesljivo dobili sedeže
na vlaku za Beograd. Naval je bil strahoten in spet se je pripravljalo k neurju. Edine lepe dni smo
med mesec in več trajajočim dežjem izkoristili za obiske jam nad čudovitim Skadarskim jezerom.
Članek je bil objavljen v Novi progi maja 1979 in v Biltenu letnik 1979.

Jama pri Grčarjevcu


Matjaž Fon, Matjaž Čehovin

O kolica Logatca je raj za jamarje in le malokdo ne zaide na to izvotljeno zemljo, ki nudi svoj
notranji svet odprt za radovedne luknjarje.
Neko lepo nedeljsko dopoldne se tudi midva (kot zraven vzeta) znajdeva v družbi velespo-
štovanih in prekaljenih jamarjev pod in nad zemljo, Viktorja, Aleša, Janija in Gruškota. No in že
korajžno jemljemo pot pod noge iz Grčarjevca v neznane gozdove logaške. Naš voditelj Viktor

90

prelom.indd 90 4.3.2005 13:55:01


Članki iz Biltenov

se razgleduje po drevju kot gozdar, ne pa kot jamar, tako da sva se že kar malo bala, da ne bomo
naleteli na kakšnega logarja, vendar pa smo le prišli do velikega kupa dračja, pod katerim naj
bi bila naša tako iskana luknja. Ko smo se že skoraj odločili, da dračje odmečemo, se je zaslišal
odrešilni glas, ki je naznanjal jamo malce naprej, in to še celo brez dračja povrhu.
Aleš je zelo urno napeljal vrv in lestvice tako, da se ne bi prožilo kamenje, in že sva se nade-
budno spustila prvih deset metrov globoko, kjer je še kar dostojno stojišče, čeprav si kaj takega
pri vhodu, ki je natančno podoben lisičji luknji, ne bi mogel misliti. Tudi Aleš je bil ekspresno
na polici, od koder naju je potem varoval pri nadaljnjem spustu. Doživetje je bilo za naju kot za-
četnika vse bolj novo in polno presenečenj, saj je šla luknja navzdol in spet navzdol in vse bolj
se nama je dozdevalo, da greva materi zemlji tako globoko v njen ne preveč topli objem, da se
znajo vsak trenutek prikazati sami peklenščki, če jih je kaj tam doli. Na polici sva podaljšala vrv
in se spuščala naprej, vendar je bilo vse prav kmalu že tako blatno, da se z desonderjem nisva
mogla več ustaviti in lahko nama verjamete, kako zelo sva v teh trenutkih hvalila našega Aleša,
ki naju je naučil, da je treba na konec vrvi vedno napraviti debel vozel. Vrvi pa je bilo ravno za
kakšen dober meter preveč in srečno ter predvsem mehko sva pristala v ilovici, ki je poželjivo
pogoltnila najine škornje preko gležnjev globoko. Ilovica je dobesedno kapljala iz vseh mogočih
luknjic in špranj, še manj prijeten pa je bil občutek, ker je nekje pod ilovico, ki je očitno le zače-
pila pot navzdol, tekla voda. Mislite si lahko, kaj je bilo krivo, da nisva kaj prida merila, ampak
jadrno odžimarila navzgor. Seveda pa je šlo po blatni vrvi na vsake tri metre prav tako jadrno
spet za dva navzdol.
Zunaj naju je že čakala trda tema, zato pa toliko bolj veseli prijatelji s toplim ognjem in tako
željeno malico. Pot do Logatca nam je hitro minila, kaže pa, da smo vse predolgo hodili, kajti
misel na vrnitev v Ljubljano je bila že čisto iluzorna. Izgleda, da imajo jamarji vedno srečo, in
tako smo jo imeli tudi tokrat, saj je bil z nami naš vrli Viktor, ki je od tam doma, ima pa še bolj
vrlo mamo, ki je za nas oziroma za naše trebuščke tako dobro poskrbela, da jo bomo do konca
naših dni ohranili v najlepšem spominu. Manjkalo ni ne odlične jedače ne pijače in ker je bila
tako dobra prva, se sploh nismo branili druge. In po izredno pomembnem pomenku o vodo-
vju na tistem področju, ki je ob dobri maži zašel že v čisto znanstvene sfere, je prijetno mineval
večer in minil tudi lep del noči, dokler nam niso postale veke (beri glave) pretežke in smo v za
takšne packone, kot smo bili, daleč premehko postlanih posteljah zaspali presladko spanje.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

Moja najgloblja jama


Arkadij Potočnik - Toli

B ilo je dne 24. oktobra, leta Gospodovega 1978, ko sva se srečala z Malečkarjevim Francel-
nom. Po krajšem pomenku o zdravju me je vprašal, če bi šel z njim in Sabljo v Golarjev pe-
kel. Malo sem pomislil in odgovoril, da bi šel, le da me je malce strah, ker še ne vem dovolj o ja-
marski plezalni tehniki. Franci pa mi je odvrnil, naj se nič ne bojim, ker brezno kljub veliki glo-
bini (–319 m) le ni tako težavno, da ga ne bi zmogel. Nato sva se razšla. Jaz pa se še vedno ni-
sem mogel odločiti, bi šel ali ne, pa sem si rekel, da korajža velja. In sem šel.
V soboto zjutraj smo se dobili na ferajnu Matice, spokali transportne vreče in počakali na
dva tovariša iz Postojne (Inštitut za raziskovanje krasa), ki sta ravno tako imela delo v Klemen-
škovem peklu. Zmenjeno je bilo, da prideta s kombijem, toda zaradi tehničnih težav sta prišla s
hroščem. Z muko in trudom smo se zbasali v avto in veselo krenili. Sablja, Franci in jaz smo se-
deli zadaj, vsak je imel pod zadnjico transportno vrečo, na kolenih pa še vsak svojo omaro. Tako
sem se založil, da tudi ven nisem videl. No, prišli smo do Solčave. K sreči smo se tam ustavili,

91

prelom.indd 91 4.3.2005 13:55:01


Članki iz Biltenov

Tolijev »manever« v Divji jami pod Mavšarjem

92

prelom.indd 92 4.3.2005 13:55:02


Članki iz Biltenov

ker bi mi drugače gotovo odpadla noga. Ustavila se mi je namreč kri, upam pa, da se ni samo
meni!! Do jame je iz Solčave samo še pol ure.
Po krajšem obotavljanju smo se začeli oblačiti v kombinezone, nataknili smo si pasove, za
pasove pa vso mogočo in nemogočo kramarijo. Potem smo si zadali na rame vsak svojo trans-
portko in hajd veselo v jamo.
Vhod v jamo je prav veličasten, ogromen spodmol, v katerega teče voda; in to še kar dosti
vode. Prižgali smo si karbidovke in že je bilo na vrsti prvo brezno. Ko smo prišli dol, je bilo na
vrsti drugo brezno, toda kako, ko pa teče vanj prav veliko vode. Naredili smo si prečnico ob dru-
gi strani brezna in se spustili. Potem pa tretje brezno, pa četrto s prečnico, pa peto in tako naprej
do –280, do koder je bilo raziskano. Tam smo našli prazno konzervno škatlo z listkom, na ka-
terem so bili podpisani jamarji, ki so že bili tu. Pozabil sem napisati, da je vmes še nekaj mean-
drov in pasažic, ki so tako ozke, da se človek komaj prebije, za nameček pa si še do kolen moker
in voda niti slučajno ni topla ...
Na globini –280 m smo imeli krajši bojni posvet, nato pa veselo dalje. Zopet krajše brezno, pa
meandri, meandri na kvadrat in zraven nam je vseskozi nagajala voda, za zabelo pa mraz, to pa
zato, da nam ni bilo dolgčas.
In tako smo prispeli do končne globine, kjer sem počakal, Franci in Sablja pa sta se splazila
malo naprej po nekem meandru, toda tudi ta se je končal s sifonom, tako da je bilo napredova-
nje nemogoče.
Kar pa je sledilo temu, si lahko mislite. Vračanje nazaj, ki je dosti težje kot pa spuščanje, toda
tudi to je treba prestati. Po štiriindvajsetih urah smo zopet vsi zagledali beli dan. Pred jamo sta
naju čakala prijatelja, ki sta nas pripeljala. Hitro in veselo smo se odpravili proti Ljubljani.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

Moja prva jamarska akcija


Judita Levičnik

Z daj je pa že čas, da gre Dita na jamarsko akcijo,« so me prepričevali neki septembrski četrtek
v klubu. Da, in res je bil že čas. V klubu sem bila že nekaj mesecev, vendar še nisem bila na
resnejši jamarski akciji. Vzrok je bil v moji tremi pred plezanjem, saj se s tem še nisem ukvarjala.
Precej nerodna stvar je bila tudi moja trema pred aparati, ki jo človek dobi v vsakdanjem življe-
nju. Čeprav so me vsi prepričevali, da se je krasno spuščati z desonderjem, ni prav nič zaleglo.
Zaradi vsega tega sem odlašala in včasih tudi podvomila, da bom tudi jaz kdaj plezala ... Ven-
dar, akcija se je ponujala in odločila sem se, da grem, pa naj se zgodi karkoli ...
»Ah, spanje je razvada,« sem si rekla v zgodnji jutranji uri v nedeljo in vstala. V klubu so
bili že zbrani Aleš, Mojca in Toli. Vsi smo bili dobre volje in ko smo naložili v Alešev spaček
vse, kar smo potrebovali, smo se odpeljali z nadpovprečno spačkovo hitrostjo proti Borovnici.
Tam sta nas že čakala Tone in Peter. Na žalost nismo imeli sreče, da bi spili običajno jutranjo
kavo, ker so povsod še pridno spali in tako smo nadaljevali pot proti Pokojišču. Zunaj je sijalo
prijetno jesensko sonce, gozd je bil v lepih jesenskih barvah in tudi vzdušje v našem spačku
je bilo zelo veselo. Nestrpnost v meni je naraščala in se združila v eno samo vprašanje: kako
bom plezala ...
Prispeli smo do jame in se počasi preoblekli ter odšli do brezna. Peter in Tone sta že poznala
jamo in tako smo spustili 20 m vrvi, ki se je ustavila na veliki polici. Pot se je nadaljevala po po-
ševnem pobočju do dvorane in naš namen je bil, da ugotovimo, če se dvorana nadaljuje. Toli in
Peter sta bila hitro spodaj in prišla je vrsta name. Precej negotovo sem si vpenjala desonder in po-
gumno začela spust. Šlo je brez večjih težav. Spodaj sta me navdušeno pozdravila Toli in Peter. V

93

prelom.indd 93 4.3.2005 13:55:02


Članki iz Biltenov

dvorani me je obšlo pravo zadovoljstvo, da sem zbrala dovolj moči in se odločila za spust. Sve-
tloba karbidke mi je odkrivala zanimive kraške oblike in tudi kapniki so me prevzeli. Preiska-
li smo dvorano, vendar nismo odkrili nič novega. Počasi smo se odpravili nazaj. Opogumljena
sem začela tudi žimariti, pa sem bila malo razočarana, saj je bilo to dosti bolj zahtevno kot ele-
ganten spust z desonderjem. Vendar je želja priti ven zmagala in z velikim trudom sem dosegla
rob. Resnično sem bila srečna šele zunaj, ko je bilo že vse za menoj. Akcija je bila zame zaključe-
na, odšli smo pogledati še dve jami, vendar je bilo zame dovolj. Popoldne, ko smo sedeli v prijet-
ni sobi v gostišču na Pokojišču, sem zbrane presenetila z izjavo: »Ja, folk, stvar je taka, odločila
sem se, da bom hodila le v jame, ven pa ne, ali bi to šlo?« Odgovor je bil jasen; smeh in nekdo se
je oglasil, da bo to malo nerodno ...
V Ljubljano smo se vračali dobro razpoloženi: po avtomobilu se je razlegala jamarska pesem
in tudi kolona nas ni motila.
Moja prva jamarska akcija se je dobro končala in drugo soboto sem spet prišla. Sprijaznila
sem se tudi z dejstvom, da je treba priti tudi iz jame, čeprav včasih s težavo.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

25 let dela JK Železničar v podzemlju slovenskih Alp


Problematika raziskav alpskega sveta
Andrej Kranjc

V tem svetu so člani kluba odkrili, raziskali, raziskovali oziroma sodelovali pri raziskovanju
270 kraških jam in brezen. Ta številka predstavlja dobro tretjino vseh jam, kar jih je bilo re-
gistriranih v naših Alpah do sredine leta 1979. To pomeni, da smo člani JK Železničar, ki po šte-
vilu najbrž ne dosegamo niti 10 odstotkov vseh jamarjev v okviru Jamarske zveze Slovenije, v
teh 25 letih pripomogli k raziskavi ene tretjine naših alpskih jam.
Če si zamislimo zemljevid slovenskega alpskega sveta in pogledamo, kje vse je raziskoval
klub, vidimo, da je deloval po večjem delu tega ozemlja, od Kanina in Soške doline na zaho-
du do Savinjske doline na vzhodu, od Pece na severu do Menine in Spodnjih Bohinskih gora na
jugu. Najintenzivneje pa smo jamarji Železničarja raziskovali v območju Triglavskega narod-
nega parka, v širši okolici Bohinja ter predvsem v osebi neumornega Dušana Novaka v vznožju
Pece, v Zgornji Savinjski dolini in po Mozirskih planinah.
Podrobneje navajati teh 270 jam ni mogoče. Omenim naj le največje oziroma najpomemb-
nejše: v Kaninskem pogorju so člani sodelovali pri prodiranju v ogromen kraški izvir Boke, so-
delovali so pri raziskavah, odkrivanju in prodiranju v nove dele najdaljše jugoslovanske jame
– Pološke jame, odkrili in bistveno so pripomogli k raziskavam najgloblje jugoslovanske jame
Brezna pri gamsovi glavici. Poleg tega naj omenim še 4000. jamo (pod Debelim vrhom), Jamo
v Kofcah na Veliki planini, Erjavčevo jamo v Savinjski dolini in Golerjev pekel pod Olševo; tudi
vse te jame so med globljimi in daljšimi alpskimi oziroma slovenskimi jamami.
Pri raziskovanju alpskega podzemlja torej naš klub ni dosegel le kvantitete, ampak je tudi
»kvaliteta« na zavidljivi višini.
V jamarskih krogih smo že večkrat razpravljali o potrebi po pisanju zapisnikov oziroma do-
kumentacije o raziskavah in obiskih jam; mnenja so bila deljena. Osebno vztrajam pri tem, kar
je lepo povedano v sklepih »Komisije za velike jame sveta« v okviru Mednarodne speleološke
zveze: »Samo speleološko odkritje ni nič, tudi podatek o globini ali dolžini ni nič, če ni načrta,
ki bi podprl podatke; a tudi sam načrt ne pomeni ničesar, če ni objavljen, to je, če niso z njim
seznanjeni vsi tisti, ki želijo, da speleologija napreduje tudi v strokovnem in raziskovalnem

94

prelom.indd 94 4.3.2005 13:55:02


Članki iz Biltenov

pogledu«. In konec koncev se brez zapisanih in dostopnih podatkov tudi danes ne bi mogli hva-
liti, češ, koliko smo naredili v preteklih 25 letih.
Če pogledamo s tega stališča delo v slovenskih Alpah, vidimo, da se je JK Železničar v praksi
močno približal načelu, da mora biti z delom in raziskovalnimi dosežki seznanjen čim večji krog
ljudi doma in po svetu.
Tako smo v preteklih 25 letih člani JK Železničar vsega skupaj objavili 73 prispevkov o alp-
skem krasu, predvsem o njegovem podzemlju, kar je vsekakor lep prispevek k poznavanju slo-
venskega krasa in kar obenem kaže na močno usmeritev raziskav prav v alpski kras. Če bi vse te
objave tiskali skupaj v eni knjigi, bi bila ta zelo zajetna. Prispevke smo objavljali v naslednjih pu-
blikacijah: 23 v lastnem »Biltenu« in 23 v »Planinskem vestniku«, 8 v »Naših jamah«, 6 v »Prote-
usu« in ostalih 13 v raznih publikacijah (zbornik PD Železničar »Gora«, v zbornikih jugoslovan-
skih in mednarodnih speleoloških kongresov, v Acti carsologici, Varstvu narave, Geografskem
vestniku in Glasniku ter v Pionirju). Gotovo je še kaj objavljenih prispevkov v periodikah, ki mi
jih ni uspelo pregledati ali pa se nanje nisem spomnil.
Poleg tega, da je alpski kras pomemben in zanimiv kot poseben tip krasa, še posebej za nas
Slovence, ki sodimo med alpske narode in kjer so planinstvo, alpinizem, alpsko smučanje idr.
močno razviti, je alpski kras še posebno pomemben in zanimiv s speleološkega stališča. Narava
tega krasa je taka, da gore s svojo vertikalno razvitostjo omogočajo veliko denivelacijo podze-
meljskih sistemov. Za razvoj teh je kombinacija snežne odeje in pokrova iz prsti optimalna. Vsi ti
pogoji so združeni v sredogorjih zmernega pasu; v naših Alpah pas škrapelj ustreza coni velikih
brezen, pas vrtač (že pod zgornjo gozdno mejo) pa coni jamskih rovov, kot to definira francoski
krasoslovec Philippe Renault v svoji knjigi o nastanku jam (l. 1970, str. 110).
Alpski kras je tudi v svetovnem merilu bolj pomemben, kot bi lahko sklepali le po obsegu nje-
gove površine. V alpskem podzemlju je najgloblja jama na svetu – brezno Pierre-St. Martin v Pi-
renejih s 1332 m globine – ter ena najdaljših jam, okoli 130 km dolga Hölloch. Po podatkih iz
leta 1977 je na svetu 32 jam, globljih od 700 m – in vse so v gorovjih alpskega tipa. Podobno je
v jugoslovanskem oziroma slovenskem merilu: najgloblja jugoslovanska jama – 760 m globo-
ko Brezno pri gamsovi glavici – ter druga najdaljša in druga najgloblja jugoslovanska jama – Po-
loška jama – ležita v alpskem svetu.
Prvi pomen slovenskega alpskega krasa je torej v tem, da vsebuje izredno velike kraške jame,
tako glede globine kot dolžine in tudi volumna: spomnimo se orjaške dvorane v Breznu v Med-
vedovi konti na Pokljuki – 150 m premera in 60 m višine. Da pa še zdaleč nismo odkrili oziroma
raziskali vseh največjih jam v naših Alpah, nam kaže primer Kanina, kjer so na italijanski strani
kar tri jame globlje od 700 m. V naših Alpah je danes raziskanih 30 jam, globljih od 100 m in pri
raziskavah devetih izmed njih so sodelovali tudi naši člani.
Še neodkrite in neraziskane jame pa so drugi pomen oziroma problem speleologije v Alpah:
naš alpski kraški svet obsega okoli 1760 km2 oziroma 20 odstotkov površine vsega slovenskega
krasa. S tega sveta poznamo (se pravi, da je registriranih) 776 (16 %) kraških jam in brezen.
Torej delež znanih jam v Alpah ne ustreza deležu površine, ki ga ima alpski kras v slovenskem
merilu. Na podlagi teh podatkov lahko izračunamo, da pride po trenutnem stanju v katastru
na slovenskem krasu povprečno 0,55 jame/km2, v alpskem krasu pa le 0,44 jame/km2. Ker pa
iz konkretnih raziskav vemo, da je ponekod v Alpah številčna gostota jam zelo velika, preko
50 jam/km2 (Hribarice, deli Komne, Kriških podov in Kanina), lahko domnevamo, da je alpski
kras slabše raziskan kot pa slovenski kras v celoti. Izmed okoli 25 jamarskih klubov v Sloveni-
ji se jih 7 speleološko udejstvuje tudi v Alpah, nekateri resda samo priložnostno, in torej pade
vsa teža raziskav na tiste organizacije, ki se s tem resneje ukvarjajo. Prav zato, pa predvsem
še glede na 25-letno tradicijo, menim, da bi moral klub Železničar, čeprav ni več pod okriljem
planinskega društva, vsekakor nadaljevati, po možnosti celo okrepljeno, z raziskavami sloven-
skega alpskega podzemlja.
Na podlagi gornjih ugotovitev lahko izluščimo dvoje glavnih smeri pri raziskovanju jam vi-
soko v Alpah:

95

prelom.indd 95 4.3.2005 13:55:03


Članki iz Biltenov

1. raziskovanje velikih jam in globokih brezen, pogosto v posebnih pogojih (s temi pogoji
mislim predvsem na ledenice in snežnice),
2. odkrivanje in raziskovanje novih jam in brezen.
V prvem primeru gre za speleotehnične probleme, ki so v alpskem podzemlju še potencirani,
če jih primerjatno z ostalim krasom. Da se s primerno tehniko (pod tehniko razumem tudi člo-
veški faktor – izurjenost in pripravljenost) lahko doseže izjemne uspehe, je najboljši dokaz pre-
čenje Brezna pri gamsovi glavici, ki sta ga opravila Malečkar in Sabolek.
Ker so ravno od tehnike v veliki meri odvisne raziskave, rekordi in predvsem varnost člove-
ka, mora biti tehnika prvi pogoj za raziskovanje alpskega podzemlja in bi ji morali posvečati naj-
večjo pozornost, vključno »samohodstvu« po jamah. Nič nam ne bi pomagale še tako globoke in
dolge jame, če ne bi bili sposobni priti do njihovega konca.
Pri »rednem« raziskovanju novih jam, to se pravi takrat, ko skušamo raziskati vse jame neke-
ga omejenega področja ne glede na njihovo dolžino ali globino, je glavni problem organizacij-
sko-dokumentalističen. Organizacijski problem sestoji iz organizacije ozemlja (omejitev in raz-
delitev), raziskovalnih skupin in poteka samega dela. Vprašanje dokumentacije obsega lokacijo
objektov, ustrezen zapisnik, ki bi moral vsebovati toliko in takih podatkov, da bi bilo mogoče na
njihovi podlagi identificirati vsak objekt, in končno obdelava ter taka ali drugačna objava zbra-
nega gradiva.
Po mojem mišljenju je ta problem najhujši, hujši od tehničnega, saj danes ni koščka sloven-
skih Alp, ki bi bil s speleološkega gledišča ustrezno pregledan in podatki tako zbrani ter ureje-
ni, da bi bilo objekte mogoče med seboj z gotovostjo ločiti ali jih celo ponovno poiskati na tere-
nu. Lahko bi trdil celo obratno: čim intenzivneje je neko področje raziskano, tem teže se je tam
znajti in več je dvomov v pogledu dokumentacije. Pri tem ne igrajo tako velike vloge subjektiv-
ni kot predvsem objektivni faktorji: organizacija raziskav, ki v ostalih predelih našega krasa bolj
ali manj zadovoljuje, v visokogorskih oziroma alpskih razmerah često odpove ali pa vsaj močno
šepa – torej so temu vzrok posebnosti alpskega krasa. Do sedaj se je temu vprašanju posvečalo
razmeroma malo truda, zato ga skušam tukaj malo bolj podčrtati, kajti raziskovalno delo, ki ni
dokumentirano, je toliko, kot da ne bi bilo opravljeno. Tudi če obiskujemo jame zgolj iz športnih
nagibov, moramo o tem napraviti ustrezen zapis, da se športni dosežek lahko upošteva.
Naj zaključim: 25-letno delo kluba JK Železničar v alpskem podzemlju me spominja na videz
skromnega reka, da »iz malega raste veliko«. Čeprav sem sam član kluba že dobrih 20 let, nisem
nikoli opazil, da smo prav veliko prispevali k raziskavam alpskega podzemlja; toda če zdaj po-
gledam nazaj, na 270 raziskanih alpskih jam in na 73 objav o alpskem krasu, vidim, da je oprav-
ljeno veliko delo.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

Hrustovača
ali kako smo v Bosni prejamarili 1. maj 1979
Aleš Lajovic

Z godilo se je nekega zaspanega jutra (vsaj zame – sicer pa so si vsa jutra enaka – spet vsaj
zame), ko me je poklical tedanji dični predsednik Planinskega društva Železničar Matija.
Povedal mi je izjemno važno novico (tedaj se mi še ni zdela), da ima v službi sodelavca, ki je
doma iz Bosne in tam sredi Bosne da je neka jama, pravzaprav da jih je več, vendar da je ta tam
okoli največja, ter oh in sploh in tako dalje, skratka, naj se oglasim pri njem v službi, da se spo-
znam z zadevnim tovarišem in potem bom že videl kako in kaj. Rečeno – strojeno (se pravi –

96

prelom.indd 96 4.3.2005 13:55:03


Članki iz Biltenov

vmes je minilo kar precej časa, kajti ob takih alarmantnih vesteh sem bil vedno precej skeptičen
– sicer pa je menda po nekaterih zagotovilih to precej preudarno).
In tako se je zgodilo, da sem spoznal Dragana Aničića. Tiste čase je bil zaposlen na Promet-
nem inštitutu pri ŽG-ju. V svojih mladih letih je nekoč v imenu diplome obdelal okolico svoje-
ga rodnega kraja (poleg Ilidže pri Vrhpolju, kakih 10 km nad Sanskim mostom), in sicer s turi-
stičnega vidika. V tem delu je kot bistven element razvoja (turističnega) omenil zlasti dve jami
– Dabarsko pećino in Hrustovačo, ki si jo je ogledal kar daleč v notranjost. Kot je v takih prime-
rih že v navadi, ni imel primerne opreme, da bi se z jamo pobliže seznanil, želja pa je ostala.
Naključje pa je naneslo, da v okviru železnice že lepo število let kar uspešno deluje jamarska
skupina, ki je sposobna premagati malone vse težave, ki jih pred njo postavlja raziskovanje pod-
zemlja.
Brez pomena je še naprej razlagati, kako in kaj, skratka, zbralo se nas je šest nadobudnih ja-
marjev, ki smo že lep čas kot pes na kost čakali na primeren objekt za našo prvomajsko akcijo, in
se odpravili z vlakom do Prijedora. Da take vožnje potekajo po ustaljenih zakonitostih, menda
ni treba posebej razlagati: stanje na eni nogi je pred prazniki, pa tudi sicer in ob koncu prazni-
kov na naših železnicah železna navada z dolgoletno tradicijo, tradicija pa je stvar, do katere je
treba biti spoštljiv; tako pravijo.
Torej smo se peljali: Toli (Arkadij Potočnik ali po domače Razklopotačnik, kar je v nepo-
sredni zvezi z njegovimi popravili raznih aparatov, motorjev itd.), Dita (Judita Levičnik, ki
tedaj še ni bila podpredsednica, zaspana pa je že bila), Gregl (Aleš Gregel, ki se kot amater
ukvarja z vsem mogočim, med drugim tudi z arheologijo), dična Milena (Šinkovec – v vlogi
Arhove punce, sicer naj bi se ukvarjala tudi z jamarsko biologijo na naši nadvse pomembni
odpravi v Bosno), potem Molehar (Franci Malečkar, v nekaterih krogih znan tudi kot Arho,
v omenjenem času podpredsednik našega »ferajna«, zadolžen v glavnem za meritve in doku-
mentacijo na odpravi), na koncu pa sem seveda sodeloval še spodaj podpisani Jest (moja naj-
večja značilnost pa je, da doslej menda še nisem manjkal na nobeni kolikor toliko pomembni
veselici, če sem le pravočasno izvedel zanjo; torej je jasno, da sem sodeloval tudi na tej od-
pravi).
In tako smo pozno ponoči priropotali v Prijedor, kjer nas je že čakal sekretar Turističnega
društva Sanski most Hruste Jakupović, nas s taksiji dostavil v hotel na Sanskem mostu in nam
zaželel lahko noč, s čimer smo se povsem strinjali. Ni minilo niti deset minut, ko smo že priza-
devno žagali. (Po zvoku sodeč je šlo večinoma za bukovino; nekateri so se zadovoljili z vejicami,
drugi smo se ukvarjali s precej grčavimi kosi.) In ob silnem delu nam je, kot bi trenil, minila noč
– vsaj meni, kar pa se mi vedno dogaja. V jedilnici hotela nas je že čakal izdaten zajtrk, nedolgo
zatem pa smo v precej nadelanem kombiju »forsirali« makadam proti Vrhpolju (gostota lukenj
na cestišču na m2 je bila izjemna), Na poti proti Hrustovači smo se mimogrede ustavili v Ilidži, si
ogledali najnovejše vrtine in potunkali roke v še kar toplo vodo (termalno seveda). No, in konč-
no smo v vasi Merdanovići izstopili.
Pred našim prihodom so nas sicer nekaj strašili, da so prebivalci taki in taki – pač glede na
to, s kom smo se pogovarjali – šlo pa je za strahove na religiozni osnovi. Na tem koncu Bosne
je tako, da je ena vas mohamedanska, naslednja je katoličanska, v naslednji živijo Hrvatje itd.
Vsled tega so med nekaterimi vasmi napetosti, za katere se pa mi nismo menili in smo se naseli-
li sredi vasi Merdanovići v nekoliko razpadajočo in zapuščeno, sicer pa kar lepo hišo v turškem
slogu, ki je stala sredi lepega vrta. V prvo nadstropje, kjer smo stanovali, smo morali plezati, ker
so se stopnice do tja gor že podrle, vendar nas to ni preveč motilo. Ker okna pretežno niso imela
več šip, smo v »spalnici« problem rešili z nekim polivinilom, tako da vsaj prenočevali nismo na
prepihu. Sčasoma smo se na pomanjkljivosti našega »hotela« kar navadili in nam je bilo v njem
kar prijetno. Glavno zaslugo je verjetno imelo vreme, ki se je otoplilo, ozelenela so drevesa, ne-
katera pa tudi zacvetela, nastopil je torej tisti del leta, ki je v Bosni verjetno najlepši. No, te spre-
membe v naravi smo opazili bolj mimogrede, saj smo večino dni preživeli pod zemljo – v Hru-
stovači; vhod vanjo je nekaj sto metrov zahodno od vasi.

97

prelom.indd 97 4.3.2005 13:55:03


Članki iz Biltenov

V jamo smo se po stari navadi zakadili takoj, ko smo prišli. Glavni rov je ogromen in bi se po
njem lahko mirno vozili s terenskim vozilom, če bi ga imeli, saj je skoraj vodoraven in precej vi-
sok, razen na dveh mestih takoj za vhodom in nekaj sto metrov od njega, kjer ga je s strani na-
polnila siga in se je skozi preostalo luknjo treba podati na kolenih. Pač pa je stranski »Zvezni
rov«, kot smo ga imenovali, precej ožji, prav tako »Rov suhih ponvic«, ki se konča v verjetno ne
prav globokem in dolgem sifonu (rov je tu spet zapolnjen s sigo s strani, ker pa ta v vodi ne naj-
de prave podlage, je na tem mestu pač sifon). Potapljaške opreme nismo imeli s seboj in smo
zato to »lužo« pustili pri miru, saj je bil naš namen jamo izmeriti, s tem pa smo imeli več kot pre-
več dela vse štiri dni, kar smo jih preživeli v jami in okoli nje.
Kmalu smo ugotovili, da bomo težko vse postorili, če se bomo vsi valili po istih koncih, zato
smo se razdelili v dve ekipi. Franci je meril in risal glavni rov oz. »Veliki rov« in del Zveznega do
pasaže, jaz pa ostalo. Drugi so pomagali pri meritvah. Aleš je poleg tega še brkljal okoli vhoda
(jama je pomembno arheološko najdišče), Milena pa za kebri po jami (sploh ni bila prva, saj je
bila leto ali dve pred nami v jami ekipa z Borisom Sketom na čelu, česar pa tedaj nismo vedeli in
nas to zato seveda ni motilo). Nekaj slik sta posnela Aleš G. in Franci. Namerili smo 2218 m poli-
gona s povprečno dolžino vizure 11,2 m na 199 točkah. Nemalokrat, zlasti v Rovu suhih ponvic,
so bile vizure krajše od 2 m. Skratka, lepo smo se natelovadili: ne toliko navzgor in navzdol, saj
je denivelacija jame komaj 40 m, kot skozi razne pasaže, preše in podobno. Zlasti v Kanalizaciji
smo imeli »obsežna zemeljska oziroma skalna dela«, da smo spravili skozi Moleharja, ostali pa
sploh nismo poizkušali. Ker je pasaža vertikalna, je navzdol še kar šlo, nazaj pa komaj, sicer pa
lahko vprašate njega.
Sicer pa jama ni posebno »lepa«, saj ima le malo okrasja z izjemo kakih štirih kapnikov v Ve-
likem rovu, ki so res solidni, Zvezni rov in Rov suhih ponvic pa zaradi premajhnih dimenzij za
turizem ne prideta v poštev. Turizem je namreč tisto, zaradi česar so nas povabili: da jamo oce-
nimo, če je primerna za dopolnitev turistične ponudbe Sanskega mosta in okolice.
Čas, ki smo ga namenili jamarjenju v Bosni (poleg Hrustovače smo nameravali obiskati tudi
Dabarsko pećino, ki leži med Hrustovačo in Sanskim mostom), je hitro minil. Kadar nismo bili
v jami, so nas vabili in gostili prijazni domačini, navadno s kavico in z »mekano« rakijo, pekli so
nam kruh, včasih še kaj poleg skuhali – skratka, imeli smo se imenitno. Vmes so nas tudi dva-
krat obiskali reporterji lokalne radijske postaje iz Sanskega mosta, da so posneli dve kar dolgi
oddaji – nekaj malega o nas in našem klubu, težišče pa je bilo seveda na Hrustovači. Žal nismo
mogli izpolniti njihovih pričakovanj, da je jama vsaj tako lepa kot Postojnska.
Na poti domov smo se najprej ustavili že kar čez nekaj kilometrov – v gostilni v Vrhpolju
na porcijo jagnjetine in luka, kajti pot domov je dolga. Potem se nas je nekaj odpravilo še na
obisk k prijatelju Draganu, vendar je že odpotoval v Ljubljano, midva s Tolijem pa sva sedla
v naš ferajnski čoln in po petnajstih kilometrih priplula do hotela v Sanskem mostu. Vmes je
bilo nekoliko kritično, zlasti skozi klisuro pri Čapljah. Sana je tam sicer široka kilometer do
kilometer in pol, zato pa toliko bolj plitva, pa sva tudi to preživela; za čudo pa je preživel tudi
čoln (»izdihnil« je nekoliko za tem v Križni jami pod vodstvom kapitana Tolija – v hlapljivem
stanju, se ve).
Spet smo preživeli lep večer v restavraciji hotela Sana v Sanskem mostu, ki pa je prehitro mi-
nil, kot vsi prijetni večeri, ker smo morali na vlak. Pot do Ljubljane smo večidel prestali na eni
nogi, vmes smo morali spustiti en vlak že na postaji v Prijedoru, saj zaradi gneče z našimi »oma-
rami« nismo mogli nanj. Kljub vsemu smo zgodaj dopoldne le prispeli na ljubljansko železniško
postajo – zaspani in zaradi utrujenosti precej slabe volje.
Pa tudi to je minilo in spet smo se dobili že prvi četrtek pri našem stalnem omizju pri Slami-
ču in upešno akcijo primerno zalili. Žal delo na terenu ni vse, saj je treba zbrane podatke še ob-
delati in narisati načrt. Medtem se je Franci moral preseliti, preselili pa so se tudi podatki Veli-
kega rova in dela Zveznega rova, in sicer neznano kam, čeprav so se selili skupaj. Podobno se
je dogodilo tudi polovici fotografij. Pa se je zgodilo, takole po kakem letu zatišja, da jih je Fran-
ci nenadoma odkril v lastni omari, nekaj kasneje pa še fotografije. Sledilo je mukotrpno risanje

98

prelom.indd 98 4.3.2005 13:55:03


Članki iz Biltenov

načrta na našem domačem klavirju. Čeprav je bil načrt v merilu 1:500, nimamo doma dovolj
velike mize, na kateri bi bilo dovolj prostora za celo Hrustovačo. »Pričujočim po konci so vstali
lasje« – tu gre za mojega očeta (čeprav ima las že bolj malo) in nekaterim bratom – saj se je za-
deva vlekla v nedogled – risanje namreč, vse skupaj pa je tudi meni že presedalo. Pa smo tudi to
pretrpeli. Elaborat o jami je narasel na devet tipkanih strani teksta, šest strani fotografske prilo-
ge in nekaj kvadratnih metrov načrtov v raznih merilih, da člankov o Hrustovači sploh ne ome-
njam, saj je samo tale dolg skoraj pet strani.
Hrustovača je doslej največji speleološki objekt, ki ga je raziskal in obdelal naš klub, tako po
dolžini poligona (ki 99 % sledi osem rovov) kot po volumnu jame; o njej je bil izdelan soliden
elaborat za potrebe Turističnega društva Sanski most, kopija pa je tudi v katastru JZS. Upajmo,
da naša tradicija raziskovanja velikih jamskih objektov med prazniki okoli 1. maja ne bo zamrla
(Črna gora!) in da bomo kdaj raziskali še kakšno večjo jamo!
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

Mune
Jernej Kalan

D
jaz.
rvimo po avtocesti v Aleševi Škodi, ki je ni škoda za take akcije. V njej smo štirje člani od-
prave: Aleš kot voznik, Malečkar kot glavni pobudnik odprave ter dva zamorca, Sandi in

Na Vrhniki smo zavili z avtoceste, nadaljevali pot proti Ilirski Bistrici in nato naprej na Hrva-
ško, v vas Mune.
Prva slaba ugotovitev v Munah je bila, da je gostilna zaprta, ker je prejšnji mesec umrl go-
stilničar. Zato smo si tam blizu le natočili vodo za karbidke in se odpravili iskat jamo. Nihče na-
mreč ni vedel, kje je vhod. Po tričetrturnem iskanju sta šla Franc in Sandi vprašat v vas, midva z
Alešem pa sva nadaljevala iskanje. Čez kakih petnajst minut sem našel vhod, nakar sva se z Ale-
šem odpravila po ostala dva voluharja v vas.
Vrnili smo se do vhoda in se začeli pripravljati za spust v jamo. Takoj smo opazili: najboljšo
opremo je imel seveda naš priznani jamar Franc Malečkar. V novi preobleki in jamarskem kom-
binezonu je močno izstopal, pa še zeblo ga ni (v jami, se razume).
Ko smo nadeli vso potrebno kovačijo, sem se s škodoželjnim nasmehom na ustnicah zagledal v
vhod, ki je bil tako ozek, da si nisem mogel predstavljati, kako bo Aleš zlezel dol, če pa bo že pri-
šel dol, kako bo potem zlezel ven. Skozi se je bilo treba spustiti po vrvi. Prvi je šel Franc (70 kg)
in napeljeval vrv, drugi je šel predsednik Aleš (105 kg), nato Sandi (65 kg) in na koncu še moja
malenkost (70 kg).
Ko smo se spustili 15 m globoko, na dno prve stopnje, smo se znašli pred velikim vprašajem.
V vasi namreč ni nihče vedel povedati, kje naj bi bil vhod v jamo. Sodeč po odpadkih, ki so ležali
tu in še globlje v jami, pa bi stavil, da za jamo vedo najmanj do Kopra, če ne celo do Trsta. Vse bi
še bilo, če bi bili odpadki samo anorganskega izvora; bili pa so na žalost tudi organskega. Sled-
nji so se kazali v obliki dveh kur v zelo gnilem stanju, katerih vonj nam je posebno ugajal in se je
vlekel čez polovico jame.
Za naslednjo stopnjo lahko rečem, da je bila po psihični strani zame najtežja, čeprav je bila
dolga le 4 metre. Kot sem že prej omenil, sem se namreč spuščal zadnji, pa še opremo sem to-
voril. Bila je navezana tako, da se mi je na sredini stopnje odvezala in zgrmela še dva metra v
horizontali, nato pa po nagnjeni polici proti Alešu, ki je stal na robu police. Pod njim je bila na-
slednja 10-metrska stopnja. Aleš je nekako ustavil transportko in istočasno sebe obdržal na robu
prepada. Seveda sem jih tako slišal, da sem bil takoj pol manjši. Krona vsega je bila, da sem se

99

prelom.indd 99 4.3.2005 13:55:03


Članki iz Biltenov

narobe vpel v desonder. Seveda sem jih slišal še zaradi tega in postal sem še manjši. Aaaampak,
glavno je bilo, da vreča ni padla »dol«.
Nato smo se spuščali po samih breznih, dokler nam ni zmanjkalo vrvi. Nazaj grede sem mo-
ral seveda vleči meter. Tedaj sem plezal predzadnji. Ko sem na eni od stopenj čakal, da pridem
na vrsto za vzpon, se je od vrha zaslišalo klicanje, nekaj v tem smislu, vendar v slovenščini:
»Pazi! Ide kamenčič!« Stisnil sem se ob steno – in tedaj je mimo prihrumel pravi plaz skal. Spro-
žil oziroma odkrušil jih je Aleš. Tako sva si, mislim, nekoliko bot.
Končno smo se le splazili ven, še celo Aleško. Bili smo kar hitri, saj smo pustili vrvi v jami, ker
nismo prišli do konca. To je kasneje naredil Malečkar z jamarji iz Dimnic.
Ne vem zakaj, ampak Alešu tista čisto navadna transportka še dolgo ni šla iz glave.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

Mi in slovenska (planinska) literatura


Aleš Lajovic

B ilo je na enem naših jamarskih občevalnih zborov pri Slamiču, ko mi je Matija – menda v
imenu Planiriskega društva Železničar – poklonil (seveda iz svojegn žepa) Kmeclovo knji-
go »S prijatelji pod macesni«. Knjige sem bil zelo vesel; nemalo pa sem bil presenečen, ko sem
v njej odkril prav smešen odlomek z enega od naših visokogorskih speleoloških raziskovanj, in
sicer prihod našega vrlega člana Žile na planino V Lazu. Upajmo, da nam ne bodo glave »odšrau-
fali« zaradi tegale ponatisa: gre pač za simpatičen košček naše »ferajnske« zgodovine. Takole
piše o nas (poglavje »O planinski zvestobi« in podobnih rečeh); govora je o dnevu planincev leta
1973 – stran 34 in 35.
Z Vladimirjem sva sklenila od blizu si ogledati Debeli vrh, to mogočno zadevo sredi fužinskih
planin. Hrib je bolj daleč in je treba vmes prespati; hvala bogu planina V Lazu še diha in se dobi kaj
sena za pod glavo in rit – čisto pod Konjskimi policami, kakor se menda imenujejo južna pobočja
debelovršne gmote. Bil je že večer, ko sva prijavila glavni majerici svoje potrebe in načrte: sobotni
večer, ko je že tako in tako vse polno, pa še fužinski moški so prišli po ženske in živino, pa jamarjev
brez števila, ki so hoteli prav naslednji dan zlesti v važne okoliške luknje in brezna, za navrh pa še
midva. Zato je bila glavna majerica na moč zaskrbljena, dolgo je zmajevala z glavo, ko naju je po-
slušala in gledala ... in tako se je potem z različnimi zamotanimi rošadami in kombinacijami dose-
glo, da se je sprostil prijazen, majhen, lesen apartma na spodnjem koncu naselja.
... iz bojazni, da ne bi v popolni temi zgrešila svoje nastanitve, sva se potem kmalu vrnila. Vstati
bo treba zarana, zarana pa lahko vstane le tisti, ki gre zgodaj spat. Urno sem se skobacal v spodnje
korito, nekam bolj varnega sem se počutil tam notri, čeprav je vlez zahteval nekaj telovadne spret-
nosti. Kakšen večer! Dišeča trava, sopeča živina, studenčno oster zrak, še zaspati se ni dalo. In res
se ni, ker je postajalo sčasoma manj romantično in na koncu kar nadležno. Končno sem le nekoliko
zadremal in ravnokar so se mi začele sanjati važne reči, ko so me iz sanjsko spletajoče razi gibanosti
nemilo prebudili debeli, glasni udarci s kolom po glavi. Ampak kako to, sem še utegnil ves motoglav
pomisliti, saj sva zvečer vrata na debelo zapahnila, pač pred eventualnimi planinskimi roparji! Ta-
koj nato sem že vedel, da tisti ropot hvala bogu ni nastal od kolov po glavi, marveč ga je povzročil
nekdo, ki je stal pred vrati najinega apartmaja, svetil z baterijo skozi špranje, tolkel po deskah in na
ves glas vpil vse možne psovke in kletvice, nemško-avstrijske, madžarske in seveda vse znane in ne-
znane serije balkanskih, nakar naju je po slovensko preklel in zapovedal: »Odprite!«
Na, zdaj pa imam, sem pomislil v svojem koritu, če se vname kakšen tepež, še ven ne morem tako
hitro, da bi je poprej kako ne skupil. Še najbolj varno bo ostati notri v kišti, vhod vanjo je tako ozek,
da se s palico komaj zraven pride, kvečjemu s kakšnim solzilcem.

100

prelom.indd 100 4.3.2005 13:55:04


Članki iz Biltenov

»Vladimir,« pravim previdno, potajeno. »A slišiš?«


Seveda je slišal; bil je tak ropot in vik, da bi se tristo let stari planinski predniki lahko zbudili.
Očitno je molče premišljal, kaj storiti. Oni zunaj pa je kar naprej in čedalje glasneje prakticiral in
produciral svoj repertoar, vratom je grozilo, da se razletijo. Končno ga je Vladimir nad mano vljud-
no povprašal:
»Kaj pa je? Kdo pa je?«
Zdaj se je šele vsulo! Vse sva bila, samo človeka ne, še ruksaka in gate nama je preklel.
Ni preostalo drugega, Vladimir se je skobacal s svoje travnate pernice, posvetil z baterijo, odprl
vrata, tam pa se je namesto ustaša z nožem med zobmi pojavil čedno dostojen, puhobrad in hipoma
pohleven obrazek. Še en jamar, se je hitro izkazalo, ki ni mogel priti prej; včasih, pravzaprav zmeraj
so stanovali v »najini« depandansi, naj se oprosti pomoti, preklinjanju in sploh grdemu govorjenju,
res ni hotel, ni vedel in želi lahko noč, tak je pač način njihovega pogovarjanja; bo že našel, kje so
drugi, res ni hotel in res želi lahko noč. Potem se je odspotikal po temi.
In kaj naj povem za zaključek? Vsekakor si preberite to knjigo, gotovo vam ne bo žal. Naj po-
vem le to, da se je dogodek primeril leta 1974, ko so Žila, Igor, Velikan, Marta in Pingo prišli v
Jami pod Debelim vrhom do globine 216 m; kako so potekale te akcije, si lahko preberete v Bil-
tenih iz leta 1973 in 1974 – izpod Žilovega peresa.
Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

101

prelom.indd 101 4.3.2005 13:55:04


Pogled nazaj

Polstoletni spomini
Marjan Raztresen

K ot štirje kupi nesreče smo v poznem poletnem večeru najbrž pri koncu petdesetih let prejš-
njega stoletja stali težko otovorjeni na vogalu tedanje Titove, sedanje Slovenske ceste in
Pražakove ulice, kjer so se naše poti razhajale. Zagotovo je bil poleg Metod Benedik, ki ga ni
nihče klical drugače kot Bingelj, prav tako Rado Poženel, ki smo ga iz vljudnosti šele veliko po-
zneje začeli klicati Ta debeli Rado, in poleg mene še nekdo, ki ga je nezanesljivi spomin po dol-
gih letih zbrisal do neprepoznavnosti. Navsezgodaj tistega lepega počitniškega dne smo se od-
pravili z avtobusom na Moravško pri Domžalah, ki je bilo glede na nadvse skromne popolnoma
osebne razpoložljive denarne vire edini možni cilj jamarskega pohoda; v nahrbtnikih je bil ve-
lik del celotne jamarske opreme, ki jo je premogla naša jamarska skupina, takrat še Speleološka
sekcija Planinskega društva Železničar iz Ljubljane, in skromna malica, v denarnicah pa ravno
toliko denarja, da ga je bilo za avtobusno vožnjo v eno smer; nazaj bo že kako, smo rekli. Ves lju-
bi dan smo hodili po Moravškem, se plazili po jamah, ki so bile med domačini znane le po ime-
nih in vhodih, ter jim jemali mere, spotoma pa spraševali krajane po še kakšni, ki je ni bilo ne
na našem in ne na nobenem drugem jamarskem zemljevidu. Ob večernem mraku se je kot edi-
na možnost pokazala dolga magistralna cesta, po kateri smo peš prikolovratili v domače mesto.
Tik preden smo se razšli, se je Radotu porodila znamenita globoka misel: da se bo, kot je dejal,
od jamarjev prepisal h gasilcem, kjer ga bodo na akcije vsaj vozili, čelado in pajaca pa da bo tja
prinesel od jamarjev za doto.
Še mnogo skromneje je bilo nekaj let prej, poleti leta 1954, ko je na moja vrata potrkal so-
sed Dušan Novak, takrat še študent geologije, in me vprašal, če imam čas, da bi šel z njim na
Kočevsko iskat nekakšne kraške jame. Kakšen mesec prej sem maturiral, časa sem imel dovolj,
še predvsem, ko mi je rekel, da bova za to delo celo dobila nekaj denarja. Nekaj dni sva – in še
nekdo je bil z nama, ki pa ga odtlej nisem več videl med jamarji – hodila med Kočevjem, Livol-
dom, Mozljem in Knežjo Lipo, predvsem ob nekdanji strugi reke Rinže, iskala njene požiralnike,
se plazila vanje, kjer je bilo le mogoče, in Dušan je zapisal vse, kar sva videla. Jamarskega paja-
ca seveda nisva imela; v popotniški obleki, kakršna je bila takrat v navadi, in v delavskih visokih
čevljih, ki so bili takrat najcenejša obutev, sva se zrinila v razpoke in jamice, kolikor daleč je bilo
mogoče v svetlobi baterije in brez vsakršne vrvi, potem pa si mokro umazanijo posušila na son-
cu in jo otepla, da sva se lahko zvečer v isti toaleti pokazala vaščanom.
Takrat še nisem vedel, da se je Dušan le nekaj mesecev prej hudo sprl z vodstvom ljubljan-
skega Društva za raziskovanje jam. Že nekaj let je bil v društvu na čelu mladih jamarjev, ki jim
stari menda niso pustili dovolj pogosto hoditi v jame, ker za poti vseh društvenih članov bržčas
ni bilo dovolj denarja in opreme, in jim je to večkrat dokaj obzirno poočital, po društvenem ob-
čnem zboru januarja 1954 pa je napisal za Planinski vestnik poročilo, v katerem so bile omenje-
ne tudi te zamere mladih. Društveno vodstvo je reagiralo najprej s pojasnilom v isti reviji, potem
pa z Dušanovo izključitvijo. Mladenič, zasvojen s krasoslovjem in še najbolj z jamarstvom, je
začel predvsem skupaj s somišljenico in društveno članico geologinjo Nado Čadež nemudoma
iskati novo delovno okolje, ki ga je našel v Planinskem društvu Železničar.
Tiste mesece je poleg delovnega okolja enako vneto iskal tudi članstvo za novo društvo. Ko
sem pred časom v Triglavskem pogorju meril planinske poti z geologom prof. dr. Stankom Bu-
serjem, ki sva jih krajšala tako, da sva neusmiljeno klepetala, mi je povedal, da ga je geološki
stanovski kolega Dušan takrat naprosil, naj ga seznani s kakšnimi naravoslovno usmerjenimi
fanti, ki bi jih zanimalo jamarstvo – in z njegovim posredovanjem sta postala dva od ustanovnih
članov naše jamarske sekcije Branko Kocman in Marjan Lešer.
Mnogo pozneje, leta 1969, ko je PD Železničar praznovalo svojo 20-letnico, je prvi predsed-
nik njegove jamarske sekcije Dušan Novak napisal v jubilejnem društvenem zborniku »Gora«

102

prelom.indd 102 4.3.2005 13:55:04


Pogled nazaj

pod naslovom »Deset let jamarske sekcije PDŽ« med drugim tole: »Ustanovitev samostojne ja-
marske skupine lahko postavljamo že v leto 1954. Tega leta je bila prva akcija skupine, ki je kas-
neje tvorila jedro bodoče jamarske sekcije (Marjan Raztresen, Dušan Novak, Janez Šubelj, Nada
Čadež). Tega leta smo sistematično raziskovali območje požiralnikov Rinže med Livoldom in
Črnim potokom in našli tudi Brezno pri Treh križih, v katerem smo nekaj let pozneje odkrili sle-
dove visoke vode podzemske Rinže. Dan uradne ustanovitve sekcije pa je prišel nekaj kasneje, v
čas občnega zbora Planinskega društva Železničar, dne 30. marca 1955. Okvir planinskega dru-
štva je obvezal sprva maloštevilno skupino, da je svoje delo omejila na ožje območje, zato pa ga
je poglobila, ga bolj sistematizirala in napravila bolj temeljitega. Sekcija se je posvetila razisko-
vanju visokogorskega krasa v območju, ki ga je takrat urejalo matično planinsko društvo, dobro
podlago delu pa je dala tudi akcija Zavoda za varstvo spomenikov, ki je deloma finančno, vse-
kakor in vedno pa moralno podpiral naše delo v Triglavskem narodnem parku. Ker pa je delov-
na sezona v Alpah kratka, smo si poleg tega izbrali območje, ki se ga jamarsko ni lotil že dolga
desetletja nihče, Kočevsko.«
Kot vse sekcije Planinskega društva Železničar si je tudi jamarska sekcija delila društveni
prostor nasproti nekdaj znane Steklene dvorane v kleti železniške direkcije na vogalu Kolodvor-
ske in Pražakove ulice, v kateri so tiste čase prirejali znamenite ljubljanske plese. V tem prostoru
je imela sekcija samo zase na voljo veliko omaro, v kateri so bile zaklenjene vse njene dragoce-
nosti od zapisnikov tedenskih sestankov in terenskih ogledov, fotografij in pozneje literature do
sprva nadvse skromne opreme.
Prvo plezalno vrv je dobila jamarska sekcija od alpinistov, ki so bili pred prihodom jamarjev
elitna enota tega društva – staro konopljeno vrv, ki je alpinistom odslužila, za jamarje pa je bila
po splošnem prepričanju dobra, potem ko so ji odrezali tretjino za močno stanjšanim poškodo-
vanim delom. Prve karbidne svetilke so prišle z železnice, takisto prvi najbrž desetmetrski kolut
lestvic z jeklenima nosilnima vrvema in lesenimi klini, po katerih so prej plezali železniški de-
lavci. Kladivo in kompas je prinesel Dušan, prvi meter se je pojavil kdo ve od kod. Osebna opre-
ma je bila zares osebna: delavske hlače in modra delavska jakna, kar so nekatere mame nade-
budnih novopečenih jamarjev ob jadikovanju o nevarnostih, v katere so se podajali njihovi veli-
ki otroci, sešile skupaj, da je nastal kar dostojen pajac, ki je kožo za pasom varoval pred jamskim
ilom. Edino, česar je bilo v sekciji kar dovolj, je bil karbid; med železničarji, ki so takrat še mno-
žično uporabljali karbidovke, so celo po takratnih merilih nadvse skromni jamarji kmalu spo-
znali toliko dobrih ljudi, da je bilo za jamsko razsvetljavo izdatno poskrbljeno.
V prvem daljšem poročilu, ki ga je za Planinsko društvo Železničar napisal načelnik Speleo-
loške sekcije Dušan Novak in obsega obdobje prvih treh let, je zapisano, da »so bile prvenstveno
delovno področje sekcije Bohinjske gore, kjer smo takoj po ustanovitvi leta 1955 pričeli kartirati
in tudi raziskovati lažje dostopne objekte. Tega smo se lotili s skromno opremo, ki smo si jo ta-
krat mogli nabaviti. To leto je bilo v gorah preiskanih osem, registriranih pa sedem jam, brezen
in kraških izvirov. Tedaj smo tudi začeli opazovati in meriti pretoke, vodno stanje in fizikalno-
kemične lastnosti voda Govica, Izvira pod Mirnikom in Savice.« Ob tem je navedeno še konkret-
no delo v Željnskih jamah pri Kočevju, raziskovanje jamarjev-železničarjev v južnem delu Tri-
glavskega narodnega parka med Komno in Dolino Triglavskih jezer, sodelovanje enega od njih
pri prvem raziskovanju Brezna pod Glavo na koncu Triglavskega ledenika ter prve sekcijske raz-
iskave kraških objektov na krpah apnenca in dolomita v okolici Ljubljane. »Speleološka sekcija
PDŽ ima torej po treh letih dela v svojem arhivu 109 kraških objektov,« je zapisano v tem poroči-
lu, v katerem je med drugim omenjeno tudi to, da je imel njen član Janez Šubelj v Zagrebu, kjer
je študiral, za jamarje iz Zagreba in Tuzle kratek tečaj plezanja.
Ob koncu poročila je navedeno, kakšno opremo premore sekcija: tri kose vrvi, dolge v celoti
125 metrov, neuporabne lestve (tako piše), štiri rudarske čelade iz polivinila in prav toliko ace-
tilenk, 200 metrov telefonske žice in štiri telefonske aparate za povezavo med vhodom v brezno
in jamarji na dnu, osem navadnih delovnih oblek (natančno tako je zabeleženo), sedem gumira-
nih delovnih oblek (kakršne bi zdaj odnesli v kante za smeti, brž ko bi jih dobili), dva kompasa,

103

prelom.indd 103 4.3.2005 13:55:04


Pogled nazaj

optični telemeter, cepin (ki ga ni nihče nikoli uporabljal), ene slušalke, biološki pribor, deset
stekleničk za merjenje trdote vode, pribor za markiranje vhodov v jame (to je minij in čopič) in
eno električno svetilko (se pravi baterijo). »Pogrešamo predvsem lestvice, boljši telefon, čoln,
aneroid in še kaj,« je napisal načelnik geolog Dušan Novak, ki kakšnega plezalnega pasu in dru-
ge zdaj običajne plezalne opreme ni niti omenil, ker je med opremo seveda ni bilo, saj je bila ta-
krat za nas nedosegljivo draga. Na koncu poročila je še pripisal, da »so bili doslej v vodstvu sek-
cije« poleg njega »gospodar cand. techn. Marjan Lešer ter pomočnika dijak Marjan Podobnikar
in stud. geogr. Marjan Raztresen«.
Karbida, ki smo ga imeli res vedno dovolj, in še nečesa so nam prva leta delovanja zavida-
li drugi slovenski jamarji: zastonjskih vozovnic z vlakom, ki jih je na posebno pisno prošnjo s
podpisoma predsednika in tajnice matičnega planinskega društva, seznamom potnikov in šte-
vilkami njihovih planinskih izkaznic izdal obči oddelek Železniškega transportnega podjetja
Ljubljana. »Planinsko društvo Železničar Ljubljana vljudno prosi naslov, da bi omogočil čla-
nom naše speleološke sekcije delovno akcijo pri raziskovanju Željnskih jam pri Kočevju s tem,
da bi odobril prosto vozovnico za relacijo Ljubljana–Kočevje in nazaj,« je, na primer, pisalo na
vlogi z dne 29. marca 1958, ohranjeni do današnjega dne, na kateri so bili kot popotniki na-
vedeni Marjan Lešer, Jože Jelenc, Sašo Volk, Milena Jazbec, Marjan Podobnikar, Jože Trat-
nik, Janez Belič, Marko Hribovšek, Jože Mulej, Mišo Malenšek, Vlado Hribar in Marjan Raztre-
sen. »Besplatna karta«, ki »važi za potniški voz serije A 2. razreda« z »odlaskom« iz Ljubljane
in »povratkom« iz Kočevja, na kateri sta bila žig in podpis samega direktorja ŽTP Ljubljana, je
bila odobrena, žigi v latinskih in cirilskih črkah odtisnjeni in začelo se je večurno pustolovsko
potovanje z vlakom v Kočevje, na katerem je bilo dovolj in preveč časa, da si je jamarska druš-
čina ob vsesplošnem zadovoljstvu drugih potnikov na špiritnem kuhaniku skuhala vsaj kavo,
če že ne še kaj več.
Razmere so bile takrat pač take, da se je bilo treba pred potovanjem po slovenski domovini,
ki se zdaj zdi kratko in preprosto, dobro pripraviti na morebitne nevšečnosti. Konec aprila 1958,
ko je bila izstavljena »prosta vozovnica za člane naše speleološke sekcije, ki potujejo na študijski
ogled podzemskih jam in vodnih tokov v okolici Ospa in Socerba (relacija Ljubljana–Herpelje
Kozina–Ljubljana)«, je bilo treba vzeti s seboj na pot še duplikat vloge na »Tajništvo za notranje
zadeve Ljudske republike Slovenije, Ljubljana, Kotnikova ulica«, s podpisom predsednika ma-
tičnega planinskega društva in žigom, s čimer je bilo potrjeno, »da gredo tovariši Jože Mulej,
Janez Belič, Metod Benedik, Jože Jelenc, Milena Jazbec in Marjan Raztresen, redni člani Spe-
leološke sekcije Planinskega društva Železničar Ljubljana, na ekskurzijsko potovanje v območ-
ju Ospa in Socerba. Ker se bodo navedeni člani gibali v obmejnem območju, prosimo predmet-
nega dovoljenja oziroma priporočila obmejnim organom.« Kljub temu dokumentu v žepu pa je
jamarsko skupino na poti iz Svete jame proti železniški postaji ustavila vojaška patrulja, odpe-
ljala umazane jamarje v svoj tamkajšnji glavni stan, kjer so jih natančno spraševali, ali so našli
v jami kaj nenavadnega, in se naposled zadovoljili s kapniškim opisom; podpisani je bil takrat
močno na trnih, ko je med spraševanjem vsa namigovanja na morebitne še drugačne podzem-
ske najdbe speljeval na krasoslovje v upanju, da zasliševalci ne bodo začeli brskati po umaza-
nem nahrbtniku, v katerem je bilo zavitih nekaj kosti, ki jih je vzel dvema najbrž po drugi sve-
tovni vojni v stransko brezno vrženima nesrečnikoma. Izpraševanje se je na srečo končalo brez
tega posega.
Za prav vsako pot na kras je bilo treba imeti kakšen dokument. Takratni direktor Hidrome-
teorološkega zavoda inž. Lojze Ostanek je pred eno od naših jamarskih »ekspedicij« izdal potr-
dilo, da »skupina jamarjev raziskuje podzemeljske jame v okolici Jelendola kot pripravo za bar-
vanje Loškega potoka, ki ga bo naš zavod izvedel letos. Naprošamo oblasti, da gredo omenjeni
skupini v vseh ozirih na roko.« Sreča nam je bila takrat milostna, kajti nobena oblast se ni zme-
nila ne za nas in ne za naše delo, ko smo pri Jelenovem žlebu najbrž prvi po svetovni vojni pri-
plezali na dno velikega brezna, na debelo nasutega s človeškimi kostmi in orožjem, v katerega
se je ujela kolona italijanskih vojakov.

104

prelom.indd 104 4.3.2005 13:55:04


Pogled nazaj

Vsestransko mlada jamarska sekcija je bila od vsega začetka nadvse ambiciozna in je marsi-
kje iskala možnosti za uveljavitev, pa tudi za zaslužek, saj ji matično planinsko društvo ni moglo
nuditi dovolj trdne gmotne podlage za kolikor toliko normalno delovanje. Tako se je sekcija od-
ločila v začetku leta 1958 po poprejšnjih dogovorih z grosupeljsko občino raziskati še neznane
dele Županove jame pri Grosupljem, ki so jo po vojni iz ideoloških razlogov preimenovali v Ta-
borsko jamo – posestnika in župana Ponove vasi Josipa Permeta, ki je jamo odkril, je dala oblast
po vojni zahrbtno umoriti. Jamarska skupina PDŽ (tako jo je podpisal predsednik Dušan No-
vak) je takrat poslala podjetnemu Turistično olepševalnemu društvu Grosuplje, ki je želelo iz te
jame narediti novo Postojnsko jamo pred vrati Ljubljane in na pragu Dolenjske, »Načrt speleolo-
ških raziskav v Taborski jami«, ki je obsegal celostno obdelavo jame in okolice od geologije, geo-
morfologije, meteorologije in biologije do turizma in fotografskega prikaza vsega opisanega.
»Obdelavo geološkega dela bo prevzel geolog Dušan Novak,« je bilo napisano v ponudbi, »geo-
morfološkega dela pa študent geografije Marjan Raztresen. Jame bo meril in risal s pomočjo
študenta geodezije Marjana Podobnikarja in dijaka Metoda Benedika tehnik Marko Hribovšek.
Meteorološke podatke bosta obdelala študent kemije Janez Belič in tehnik Jože Mulej. Biološki
material bodo obdelovali in določevali absolventki agronomije Milena Jazbec in Helena Keržin
ter biolog asistent Boris Sket. Turistične zaključke bosta podala študent geografije Marjan Raz-
tresen in novinar Nande Žužek. Raziskovanje jame bo trajalo verjetno dalj časa, kot je bilo pred-
videno v prvotni kalkulaciji, predvsem zaradi oblikovanosti terena, ki bo zelo otežkočala merje-
nje. O morebitnem povečanju stroškov bi se pogovarjali kasneje. Vodja raziskav bo študent geo-
grafije Marjan Raztresen.«
Dogovori so trajali dlje, kot bi si jamarji želeli, in niso bili nikoli končani, ker potencialni na-
ročniki pač niso imeli denarja.
Predvsem takratnemu vodstvu Planinskega društva Železničar že nekaj let po ustanovitvi
jamarske sekcije, ki je prav kmalu postala društevni paradni konj, očitno ni bilo povsem po vo-
lji, da je njena dejavnost usmerjena razen na alpski svet še v druge predele Slovenije, predvsem
na Kočevsko. V poročilu ob društveni desetletnici leta 1959 je predsednik PD Emil Strniša v re-
viji Železniški vestnik ob pohvalah za jamarsko udejstvovanje v Triglavskem narodnem parku
med drugim zapisal, da so jamarji »ob pomoči Hidrometeorološkega zavoda LRS preiskovali
tudi okolico Kočevja in Travne gore. Te raziskave jam in podzemeljskih vodnih tokov je z vidika
planinske organizacije vzeti bolj kot šolanje mladih jamarjev za akcije v alpskem svetu. Z dalj-
šim poseganjem naše jamarske sekcije v območju dinarskega krasa bi se namreč zanemarila de-
javnost v visokogorskem alpskem krasu.«
Če gledamo na svojo polstoletno zgodovino iz današnjih dni, lahko z veliko mero ponosa ugo-
tovimo, da je bila naša pot kljub številnim oviram dokaj premočrtna in ob občasnih stagnacijah
z leti vse uspešnejša. Nekaj neprirejenih in sprotnih spominov na te uspehe je ohranjenih med
drugim v ciklostiranih, sprva sekcijskih in pozneje klubskih Biltenih, katerih prva številka je izšla
pred več kot štirimi desetletji, leta 1963, naslednje številke pa so nato kakšno poldrugo desetletje
redno izhajale vsako leto. V slovenski jamarski organiziranosti so bila to prva društvena glasila, v
katerih so nekateri pozneje visoko uveljavljeni speleologi objavili svoje prve prispevke.

105

prelom.indd 105 4.3.2005 13:55:05


Pogled nazaj

Petdeset let Ajzenpona


Aleš Lajovic

N o, pa smo se jih nabrali kot berač uši! Let namreč. In to tako čisto mimogrede in neopazno.
Kar nabrala so se. Vmes se je dogajalo vse mogoče in nemogoče, metali so nas iz prostorov,
nam včasih izdatno zagrenili življenje, ampak mi se nismo dali! Kar naprej smo, včasih bolj, po-
gosto včasih manj, lazili po raznih luknjah širom lepe naše nam domovine pa tudi drugod po
svetu, kar smo tako ali drugače vestno beležili v zapisnikih terenskih ogledov, dopolnilnih za-
pisnikih, raznih elaboratih, potem pa še v našem Biltenu, Naših jamah itd. in s tem oteli pozabe.
Zanimivo: od prvega dne zbiramo tudi fotografski material v taki ali drugačni obliki oz. mediju
in občasno, resda zelo redko, posnamemo tudi kak filmček. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Ustanovitev
Uradni datum ustanovitve naše jamarske skupine je 30. marec 1955, ko so bili jamarji tudi
uradno sprejeti v vrste Planinskega društva Železničar v Ljubljani kot Speleološka sekcija (tak je
bil uraden naziv), in sicer na občnem zboru PDŽ, ki se je odvil tega dne. Načelnik sekcije oziro-
ma gonilna sila je bil seveda Dušan Novak, tedaj še študent geologije v Zagrebu, za opremo,
kolikor je je sploh bilo, je menda skrbel Marjan Lešer (študent elektrotehnike), v vlogah čla-
nov pa so nastopali seveda zlasti Nada Čadež (kasneje pa Novak – edina v skupini z diplomo,
in sicer iz geologije), Rasto (Marjan Raztresen, študent geografije), Branko Kocman, štu-
dent gozdarstva), Marjan Podobnikar (dijak), Janez Šubelj (študent veterine v Zagrebu)
in Jože Jelenc (študent agronomije). V vpisni knjigi Speleološke sekcije, ki je nastala neznano
kdaj, je v tistih letih kot član naveden tudi Vlado Hribar (študent gozdarstva). Prva leta je bil
na akcijah sekcije precej pogosto tudi Miran Marussig (tedaj študent gradbeništva, sicer pa
član Matice) in seveda iz znanih razlogov Zvezda (Zvezdana Čadež, kasneje še Novak itd.).
Navada je bila, da se je na vsak jamski vhod z oljnato barvo napisalo SS PDŽ (Speleološka
sekcija PD Železničar) in letnico obiska oziroma raziskav. Verjetno zaradi asociacij z eno ne rav-
no najbolj priljubljenih formacij v nemški vojski med drugo svetovno vojno se je že kmalu ta SS
spremenil v JS oziroma Jamarsko sekcijo Planinskega društva Železničar.
Po dobrih dvajsetih letih delovanja smo, kot kaže, odrasli in ugotovili, da v španoviji še pes
crkne in se odločili, da se postavimo na lastne noge, pa bo, kar bo. Pa tudi tistega: »Jamarji že
zopet niste počistili za sabo« in podobnega smo se z leti malo naveličali. In bilo je pestro!
Na listu z datumom 25. april 1977 so kot ustanovni člani Jamarskega kluba Železničar na-
vedeni: Igor Žitko (elektromonter), Japec (Miran Čehovin, študent elektrotehnike), Fic-
ko (Matjaž Fon, študent strojništva), Žila (Anton Jenc, elektrotehnik), Dušan Novak (mag.
geologije), Alko (Jani Koprivc, strojni tehnik), Mojca Majnik (študentka geografije), Žiga
Šmit (tik pred diplomo iz fizike, kasneje je napravil tudi doktorat – pri sedemindvajsetih!),
Dedi (Viktor Menart, podobna zgodba kot Žiga, le da na področju organske kemije in v pre-
cej bolj umirjenem tempu) in tedanji spiritus agens – to je moja malenkost Hov-hov (Aleš Lajo-
vic, tedaj študent montanistike – predvsem metalurgije, kasneje še malo rudarstva in za ščepec
geologije – za popestritev seveda). Slednji je bil tedaj predsednik (obenem pa še podpredsednik
PD Železničar), Mojca tajnica, Žiga gospodar in Jani blagajnik. Če smo imeli tedaj podpredsed-
nika in kdo je to bil, se pri najboljši volji ne spomnim (morda je bil to Igor). Nekaj let kasneje je
bil podpredsednik nedvomno Arho (Franci Malečkar, študent geologije).
In od kod klub? Tedanja zakonodaja je namreč dopuščala, da v okviru društev (v našem pri-
meru PD Železničar) delujejo klubi, obenem pa so bili klubi lahko samostojne pravne osebe in
s tem imele svoj žiro račun, kar je bilo tedaj za nas zelo pomembno. Glede na globino naših te-
danjih žepov smo uspeli dobiti znatna sredstva pri tedanjem MZOTK (Mestna zveza organiza-

106

prelom.indd 106 4.3.2005 13:55:05


Pogled nazaj

cij za tehnično kulturo, g. oz. tedaj še tov. Mencinger), s katerimi smo želeli sami razpolaga-
ti. Rezultat je bil ta, da so nam planinci odpovedali gostoljubje (treba je namreč vedeti, kdo je
glavni na svinjskem plac!), duhove pa sta mirila nekdanji predsednik PDŽ Pavle Ciglar in tedaj
aktualni predsednik PDŽ Matija Potočnik. V zahvalo in priznanje smo ju izvolili za častna čla-
na JKŽ.

Društvo jamskih potapljačev Proteus


Sredi sedemdesetih smo ugotovili, da je ena bistvenih perspektiv jamarije pri nas v jamskem
potapljanju. Zadevni izpit je imel med članstvom le Jolbe (Iztok Trček), vendar ga tiste čase
nismo prav pogosto videvali na sestankih. Nekaj aktivnih članov se nas je torej odločilo in smo
šli k DRM-ju (Društvo za raziskovanje morja) na potapljaški tečaj, in sicer Alko (Jani Koprivc),
Kiko (Milutin Željeznov), Vili (Viljem Kralj) in moja malenkost Hov-hov. Kasneje je posta-
lo med našim članstvom nekako samo po sebi umevno, da je izpit iz »tauharije« tako rekoč ob-
vezna nadgradnja jamarskega izpita in ga je tako opravila večina aktivnih članov.
Tiste čase je pri Jamarski zvezi Slovenije (JZS) obstajala Potapljaška sekcija, ki pa je bila
družba precej zaprtega tipa in pretežno omejena na člane DZRJL (Društvo za raziskovanje jam
Ljubljana). Prirejali so tradicionalni enomesečni potapljaški tabor na Kornatih s treningi potap-
ljanja, imeli pa so tudi nekaj uspehov (Naše jame št. 14) in opreme, ki je bila za tiste čase kar so-
dobna (med drugim tudi sonar, ki pa nikoli ni kaj prida deloval, sicer bi lahko odkrili marsikaj
več). Oprema je domovala v garaži eminentnega člana DZRJL Totota (dr. Anton Praprotnik) v
Murglah. Kakorkoli – ugotovili smo, da je treba nekaj storiti. Potapljaška oprema je bila draga in
kot tedanja Jamarska sekcija pri PDŽ do nje praktično nismo mogli. Če je bilo kaj denarja, bilo
pa ga je malo, je šel pretežno v Kosijev dom na Vogarju. Člani smo kake plavutke in masko že še

Pred potapljaško akcijo v Krški jami. Prvi z leve Marko Krašovec, prvi z desne Kiko.

107

prelom.indd 107 4.3.2005 13:55:05


Pogled nazaj

imeli, kaj drugega pa ne. In smo ustanovili nekakšno vseslovensko društvo: Društvo jamskih
potapljačev Proteus s sedežem na Lepem potu 6 v Ljubljani, kjer je takrat domovala (in še
domuje JZS. Tedaj je imela tam levo, takoj za vhodnimi vrati, sobico, zgradba pa je bila (in je za
čuda menda še) last Ljudske tehnike Slovenije. Lepa lokacija!
Upali smo, da bomo s tako organizacijo dali slovenskemu jamskemu potapljanju nov zalet,
kar se je deloma tudi uresničilo, saj so bili člani z vseh vetrov in ni bilo niti najmanj pomembno,
s katerega kluba ali društva si oz. ali sploh si jamar, kar pa je bilo sicer zaželeno. Prvo vodstvo
DJP Proteus je bilo praktično identično kot pri tedaj že JK Železničar, predsednik pa podpisa-
ni. V obeh primerih. Člani JKŽ pa so bili navadno tudi člani DJPP, vsaj tisti z izpitom iz potap-
ljanja.
DJP Proteus se je kmalu po ustanovitvi preselil v staro Ljubljano, na Gornji trg, kjer je preživ-
ljal med leti 1982 in 1987 svoj razcvet. V tem času so se pod vodstvom dveh najaktivnejših čla-
nov Marka Krašovca in Cirila Mlinarja Cica zvrstile številne jamsko-potapljaške odprave
širom tedanje Jugoslavije in nekaterih evropskih držav. Raziskalo se je kilometre sifonov in su-
hih rovov za njimi, posnelo se je več podvodnih filmov, med njimi tudi prvi slovenski (jugoslo-
vanski) podvodni film o jamskem potapljanju in ob njem naredilo tudi prve podvodne posnetke
človeške ribice (svoje maskote) v naravnem okolju. Žal je menda izdihnil (DJP Proteus namreč),
kar je škoda. Eden od razlogov je brez dvoma ta, da se je pri JKŽ formirala potapljaška skupina,
ki se je to pot naslonila predvsem na potapljaško društvo Norik sub, oziroma na njegovega le-
gendarnega vodjo in ustanovitelja, žal že pokojnega, izjemnega potapljača in jamarja Tomota
Vrhovca.

Sekcije
Kot vsako spodobno društvo smo imeli tudi mi svoje sekcije oz. natančneje podsekcije, saj
smo bili že mi uradno Jamarska sekcija PD Železničar. Navadno se nam je kaka skupina parih
navdušencev priključila, pridobila jamarsko znanje, kak speleološki objekt tudi samostojno ali z
nami raziskala, delovala nekaj let in zamrla. Le redko se je iz take sekcije razvilo novo društvo,
kot je bil primer recimo v Borovnici (Jože Pristavec - Joc, Peter Japelj itd.). Sicer pa smo
imeli sekcije še na Vranskem (Ivan Hotko), Hrastniku (Branko Kocman), na Fakulteti za
elektrotehniko, v Podpeči (Janez Rogelj), Muljavi (Tone Kutnar), na policijski šoli v Tacnu
(sekcija Edi Kardelj), imeli smo tako rekoč sekcijo v Kranju na Jelenčevi ulici (Joža Broder) in
vse je kazalo, da jo bomo imeli še v Kamniku (Vido Kregar), pa smo jim svetovali, da je bolj
pametno, če ustanovijo svoje društvo. So pa take skupinice vedno poživile dogajanje v naši ja-
marski sekciji oz. klubu in dale nove impulze.
Imamo pa sekcije tudi znotraj kluba. Nekoč smo bili Jamarska sekcija Planinskega društva
Železničar, sedaj pa imamo v svojih vrstah – Planinsko sekcijo Jamarskega kluba Železničar. Ta
je bila v preteklih letih hudo aktivna. Celo na Mt. Blanc so se spravili, zimski vzponi na Triglav
so pa tako ali tako že čista rutina oz. tradicija ...

Kje smo stanovali oziroma kako smo se selili


Kot člani sekcije pri PD Železničar smo si z drugimi planinci delili isto pisarno dobrih dvajset
let (pri društvu je tedaj delovalo več sekcij in odborov), in sicer na Ulici Moša Pijade 39 – današ-
nja Kolodvorska 11, vhod pa je bil s Pražakove (nasproti sedanje Abanke). Ključe – potrebovalo
se jih je več, se je dvignilo pri vratarju, odklenilo vhod na Pražakovi in se spustilo po stopnicah.
Potem je tam na levi Steklena dvorana, kjer so se navadno odvijali Občni zbori, na desno, pod
stopnicami pa je bila pisarna Planinskega društva s predprostorom (zopet odklepanje). Tam je
bila na desni strani sprva fotografska temnica – dokler je bilo fotografiranje in razvijanje filmov
še moderno, kasneje pa smo jo zavzeli jamarji, na levi strani predprostora pa so si kasneje uredi-
li magacin alpinisti. Sama pisarna (ponovno odklepanje) je bila dolga kakih šest in široka okoli

108

prelom.indd 108 4.3.2005 13:55:05


Pogled nazaj

tri metre ter prav toliko visoka, z vrsto omar na levi oziroma vzhodni strani. Imela je še pisalno
mizo prečno pod kletnim oknom in daljšo mizo za sestanke po osi prostora. Na severni strani
smo imeli tablo, nekaj let je nad njo kraljevalo baje kakih 30 tisoč let staro, litificirano, kapital-
no in zelooo težko rogovje iz Prepadne jame pri Suhorju, sicer pa še telefon in centralno ogreva-
nje. Za tiste čase kar luksuz.
Če je bil obisk sestankov nekoliko številčnejši, smo bili bolj na tesnem, navadno pa nas ni bilo
veliko – kakih pet, šest. Jamarski sestanki so bili vsa leta (in so še sedaj) redno vsak četrtek od
nekako sedmih naprej, po uradnih urah planincev in po končani šesti uri popoldanskega turnu-
sa po šolah. Okoli devete pa je glavnina (na sestankih smo bili navadno le aktivni člani) že praz-
nila pivske krigle pri Slamiču, Nada pa je naročila fižolovo solato.
Za akcije (neredko so se začele že v petek) smo se striktno dobivali na društvu, dvignili opre-
mo in odpeketali navadno na vlak, saj smo železničarji, kajneda – pa še zastonj karte smo ime-
li, ali pa na avtobus. Z akcij smo se seveda zopet vrnili v ferajn, kot smo mu rekli takrat (in mu
še danes), potem pa zopet k Slamiču, ali pa kar čez cesto k Staremu tišlerju, v Istro (čez cesto
je bila namreč gostilna ali bolj natančno pajzelj s tem imenom – da ne bo pomote) ali kam dru-
gam. Lokacija ferajna je bila zares odlična. Vse pri roki!
Nedolgo zatem, ko so nam pri PD odpovedali gostoljubje, so tudi planince deložirali oz. pre-
selili, in sicer na Trg OF 3 v prvo nadstropje, v naši stari pisarni pa uredili prostore za železniški
arhiv in je v bistvu ni več. Lepi stari časi!
Uradno smo še vedno stanovali na Ulici Moša Pijade 39. Tam smo v nekem prostoru – spom-
nim se, da je bil v kleti, brez oken in bi ga danes le težko našel, pustili, tako za seme, še nekaj
starejše opreme, ki je nismo rabili: lesene jamarske lestvice (na dveh jeklenicah so imele lese-
ne prečke oz. »špruncelne«), kilogram uranina in del fonda naše knjižnice. To je bilo mogoče,
ker je bil tedaj gospodar hiše bratranec našega dohtarja Tomaža (dr. Tomaž Jančigaj). De-
jansko pa je bil naš naslov precej premičen – zaviselo je namreč, kje smo parkirali kombi, ki smo

Na Hrvatskem trgu v začetku devetdesetih

109

prelom.indd 109 4.3.2005 13:55:06


Pogled nazaj

ga tedaj, hvala bogu, že imeli. Po zaslugi Jolbeta (Iztok Trček), ki je imel tedaj dobre tozadevne
zveze, smo imeli najprej par sestankov na Krajevni skupnosti Kolodvor, potem smo se preselili
na KS Tabor oziroma nekaj kasneje v drugo klet v stolpnici na Hrvatskem trgu 2 (kjer še danes
uradno stanujemo).
Prostor je bil tedaj namenjen skladiščenju sredstev Civilne zaščite KS Tabor pa ga niso več
nujno potrebovali, nam pa je bil kar všeč. Po tleh je imel topli pod, ki je začel čez par let prav
grdo zaudarjati in smo ga morali ven vreči, tla pa zabetonirati in pobarvati, omare so ostale od
civilke in tako smo si na 24 m2 ustvarili simpatičen ferajn s skladiščem in prostorom za sestanke.
Miran Šubelj (kasneje Sagmeister) je v šoli, kjer je tedaj poučeval telovadbo, priskrbel staro
tablo, Nejc (Jernej Kalan) jo je pa prebarval in zmontiral. Tam smo imeli tudi omare, v kate-
rih smo imeli spravljen klubski kataster, knjižnico, arhiv in fototeko. Nekatere stvari so še vedno
tam, arhiv pa nam je, žal, delno shodil neznanokam in z neznanokom, tako da so knjige sestan-
kov ohranjene le delno in nekatere rekonstrukcije, upajmo, da le trenutno, niso mogoče).
Prva leta je na Hrvatskem trgu kar šlo. Nadvse priročno je bilo dejstvo, da je tam tedaj sta-
noval tudi eden naših aktivnih članov z zvenečim jamarskim imenom Buto (Marko Grden)
– trenutno srečni solastnik znane pizzerije Azur ob Cesti na Brdo v Ljubljani. Z leti pa so se stva-
ri začele zapletati. Hišna oblast se je zamenjala, pojavili so se apetiti po našem prostoru, pa še
nekaj drugih razlogov je bilo – skratka spet smo se morali seliti. Pod streho so nas prijazno vzeli
gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana mesto z Janezom Hočevarjem na čelu, ki so
si prav tedaj uredili nove, reprezentativne prostore na Poljanskem nasipu 47, poleg Cukrarne.
Tam smo dobili tudi garažo za naš kombi in tam je bil tudi kanal za razna potrebna popravila
zadevne mehanizacije itd. Razkošje skratka!
Vendar, kot se rado zgodi, nam pa vedno, je tudi med nami in gasilci počasi začelo prihajati
do rahlih nesoglasij, trenj, včasih glasnejšega negodovanja, godrnjanja itd. Na Hrvatskem trgu,
kjer je bil še vedno sedež našega ferajna ter večina opreme in inventarja, pa so začele odpadati

V klubskih prostorih v zaklonišču na Taboru konec leta 1995

110

prelom.indd 110 4.3.2005 13:55:06


Pogled nazaj

fasadne plošče in tudi vlada v bloku se je zamenjala. In kdo je primernejši za pritrjevanje fasad-
nih plošč, kot smo mi, jamarji? In smo spet prišli nazaj na Hrvatski trg, stolpnica je imela zopet
pritrjene fasadne plošče, naš blagajnik pa je ometel pajčevine v klubski blagajni. Kombi je ob-
držal garažo pri gasilcih – do vojne za Slovenijo, ko smo morali garažo definitivno izprazniti za
potrebe TO. Kombija tedaj ni bilo več mogoče registrirati, tudi vžgal ni več, niti na potisk ne, in
je zato, na našo veliko žalost, z avtovleko odpotoval na avtomobilski odpad. Na Poljanskem na-
sipu 47 pa imamo odsihmal v dvorani v prvem nadstropju redno le še naše Občne zbore.
V začetku devetdesetih let pa se je dogodilo, da je interes za našo kompanijo in jamarijo ne-
verjetno narasel. Silne množice so se zgrnile na naš ferajn v jamarsko šolo, tako da vstop v klub-
ski prostor praktično ni bil več mogoč. Lahko bi se reklo, da niti za šibico ni bilo več prostora. In
ves ta hrušč in trušč si je prišel osebno ogledat še sam dični, presvitli predsednik hišnega sveta
in nad videnim ni bil prav nič navdušen. Rezultat: na Hrvatskem trgu lahko skladiščimo opre-
mo, ne smemo pa tam imeti sestankov. In smo se zopet selili. Najprej malo nazaj h gasilcem, po-
tem pa smo nekako prišli do zaklonišča na Taboru, to pot preko naše jamarske enote pri mestni
Civilni zaščiti oziroma konkretneje Sokola (Vito Hussu).
Tu imamo sedaj prostora dovolj in sosedje pretirano oziroma skoraj nič ne nergajo. Hvala
bogu in upajmo, da bo še naprej tako! Skladišče je posebej, prostor za sestanke posebej in kadil-
nica oz. sprejemnica posebej. Tudi WC je posebej ... zunaj, pod drevesom namreč. Sam prostor
za sestanke smo izolirali s stiroporom, po tleh pa položili itison, ki ga občasno zalijemo s kakim
pirčkom in dodamo nov vzorček k množici ostalih, kar kaže na premnogotere velevažne, tehtne
dogodke take ali drugačne vsebine oz. narave ... Naš naslov pa slej ko prej ostaja tak kot zadnje-
ga četrt stoletja: Jamarski klub Železničar, Hrvatski trg 2, Ljubljana. Zanimivo in presenetljivo!
Kljub vsem selitvam in peripetijam!

Oprema
Prva leta je bila oprema, tako osebna kot skupna, skromna. SS PDŽ je imela nekaj »nafehta-
nih« rudarskih usnjenih čelad in karbidovk (Rudnik Kočevje) ter nekaj deset metrov lesenih, sil-
no težkih lestvic. Pečke so bile lesene in so bile pritrjene na jeklenice. Deset metrov suhih lestvic
je tehtalo okoli 8 kg (mokrih seveda še več) in to tovoriti čez hribe in doline ni bil kak večji užitek.
Kasneje je prišlo še par deset metrov aluminijastih lestvic, te so bile že precej lažje – le še 2,5 kg /
10 m. Vrvi za varovanje so bile sprva konopljene, imeli so tudi tako iz sizala (bila je bolj namenje-
na privezovanju ladij), konec šestdesetih pa je bila pri poljskih jamarjih nabavljena prva sintetična
vrv. Bila je devetka, ki je z leti postajala vse bolj toga, konec pa je storila tam nekje okoli Muljave,
ko smo iz nekega brezna vlekli nahrbtnik, malo pred tem pa Marjutko (Marjeta Kranjc).
Gamsova (Brezno pod gamsovo glavico na Fužinarskih planinah v Bohinju) je dala na vseh
področjih nov zagon. Polovili smo opremo po vsej tedanji Jugi in nabral se je zajeten kup vse
mogoče krame. Tedaj ceste pod Vodični vrh, do koder pelje danes, še ni bilo, niti je ni bilo do Vo-
garja, pa tudi tista iz Stare Fužine v Voje ni bila kaj prida. V Bohinj smo se navadno pripeljali z
vlakom, z Bistrice do Fužine z avtobusom, zavili direktno k Tonci (gostilna Mihovec v Stari Fu-
žini, kjer smo imeli tako rekoč javko), od tod pa nahrbtnik na ramo in hajd – veselo v hrib. Kot
omenjeno – opreme je bilo res veliko. Glede na to, da smo raziskovali tedaj najglobljo jamo v
Jugoslaviji, nam je uspelo dobiti helikopter pri tedanji JNA, ki je v tistem času pomagala z njim
graditi žičnice na Kanin in kočo na Doliču. Menda je bila to prva jamarska akcija na naših tleh z
uporabo helikopterja, njegov pristanek na travnikih pod Činkojco, kot vsi dogodki tistega dne,
pa posebno doživetje. Zjutraj je namreč treščilo v skupino planincev na Triglavu, pa so morali
najprej tiste dol spraviti.
Sprva se je po jamah hodilo v kaki ponošeni obleki oziroma kavbojkah in stari srajci ali pu-
loverju. Pajaci so bili redkost in v bistvu so že malo mejili na snobizem, pa še relativno dragi so
bili. Prve pajace, ki so že nekoliko spominjali na jamarske, smo dobili preko JZS-a v Habetovem
času. Bili so kar trpežni, ne pretežki, še kar vodoodporni in rdeče barve, zaradi česar smo se na

111

prelom.indd 111 4.3.2005 13:55:06


Pogled nazaj

Viševniku kravam ogibali v velikem loku, saj za nobeno zanesljivo ne veš, tako iz oči v oči, ali ni
slučajno bik. Kasneje smo marsikaterega pajaca sešili sami doma, tudi nepremočljive, si izmiš-
ljevali take in drugačne kroje, zamenjevali materiale itd. Menda smo izdelovali vse razen škor-
njev.
Začelo se je čeladami. Boris Osterman je bil zaposlen v Libisu, kjer so se veliko ukvarjali s
plastiko, za kalup pa smo si sposodili kar ameriško vojaško čelado in jo nekoliko modificirali. Še
danes uspešno služi svojemu namenu.
Zvone Konda je kot strugar služil denarce v današnjem LPP-ju in tam napravil prve karbid-
ke iz aluminija, tudi po načrtih podpisanega. Zanimivo, da so se natanko take karbidke pojavile
trideset let kasneje, in sicer iz Ukrajine, le da so bile izdelane iz titana in zvarjene, srednji navoj,
ki spaja zgornji in spodnji del, pa je bil enak našemu. Karbidke so bile v bistvu le razvijalci acetile-
na – gorilec, ki je bil pri rudarskih lampah na karbidki, smo preselili na čelado. Višek zadevnega
ustvarjanja novih tipov karbidk je dosežek Žile (Anton Jenc), ki je v tak razvijalec spremenil kar
aluminijasto posodo za kuhanje kave. Premični pokrov je zavaril in tam je bila odsihmal voda, tam
pa, kjer je ta bila dotlej, se je nadalje nahajal karbid. Še čep za dolivanje vode, ventil za regulacijo
dotoka vode na karbid, izvrtina za izhod acetilena in zadeva je bila pripravljena za uporabo.
Kot že omenjeno, smo gorilce oz. »brenerje« kaj kmalu preselili na čelado. Prvotno smo na-
mreč karbidke nosili v roki, problem pa se je dodatno zapletel pri plezanju po lestvicah, kjer je

Lestvice na mojem hrbtu tehtajo samo 7 kg. Kolikšna je pa teža vse prtljage,
si je mogoče samo misliti

112

prelom.indd 112 4.3.2005 13:55:06


Pogled nazaj

Redna vzdrževalna dela domačega nahrbtnika

bilo treba v eni roki držati karbidko in se z isto oprijemati lestev. Zelo nerodno, pa tudi ne pre-
več varno! In ko smo gorilcem dodali še nerjaveča parabolična zrcala, ki smo jih občasno celo
spolirali, in plamen scentrirali v gorišče, smo v jamah tako rekoč napravili dan. Avtor prvih
zrcal je bil Joža Broder iz Kranja. Potrebno tesnost napeljave med razvijalcem acetilena in goril-
cem smo dosegli z uporabo raznih elementov, ki so sicer v uporabi v pnevmatiki.
Običajne dimenzije nahrbtnikov (rukzakov) so bile za jamarske potrebe seveda čisto pre-
majhne. Nekateri člani so si dali izdelati nove, in to take velikosti, da bi nekateri zlahka sami
zlezli vanje. Tisti bolj finančno šibki pa smo si pomagali sami. Na odpadu smo nabavili odpadne
karoserijske profile in tiskarske plošče (za ofsetni tisk), v Vrvarni trakove za naramnice in blago
za vrečo, ki jo je sešila teta, kovice in vijake v Metalki, nete in ostalo potrebno kovinsko galante-
rijo pa pri Koži.
Za vzor je bila krošnja, kakršno so uporabljali majerji in pastirji po bohinjskih planinah
pri selitvah »gor ven in dol noter« – kot so sami rekli. Bohinjska krošnja je bila sicer lesena,
moja pa iz aluminija, vsekakor pa je šlo nanjo čudo robe: od Gamsove do Vogarja recimo 200
metrov aluminijastih lestvic. Staneta Tomca, ki jo je nosil, je seveda precej zanašalo. Na-
pravljena je bila tako, da so bile naramnice v hrbtnem delu navzkriž in diagonalno pritrje-
ne na njen spodnji del, v višini ramen je bil med krošnjo in naramnicami na vsaki strani di-
stančnik, v delu, kjer so bile obremenitve največje, pa so bile naramnice mehko podložene.
Krošnja je imela seveda tudi ledveni trak (vodoravno). Tako smo dosegli, da se je hrbet med
hojo navkreber lahko hladil (pri vseh drugih tipih nahrbtnikov je bili vedno izdatno prezno-
jen), sam nosač pa je bil tudi v največjem soncu v senčici, saj je imela krošnja, kot se za pra-
vo bohinjsko krošnjo spodobi – strešico. Tudi nanjo smo lahko kaj naložili in s tem izboljšali
težišče krošnje.

113

prelom.indd 113 4.3.2005 13:55:07


Pogled nazaj

Kasneje, ko so se pojavili nahrbtniki firme Carrymore, smo planili po njih. Imeli so dovolj
močno aluminijasto ogrodje in nepremočljivo vrečo ter so bili za tiste čase čista šminka. S takim
nahrbtnikom pritovoriti 600-vatni Hondin agregat do vhoda v Jamo pod Debelim vrhom ni bil
kdove kakšen dosežek. Primerna oprema odtehta marsikaj!
V Gamsovo je bilo treba spraviti tudi precej razne krame, zato smo si napravili tudi trans-
portke (transportne vreče za jamski transport). Avtor: Joža Broder iz Kranja. Prav tedaj so v
Savi namreč začeli izdelovati bolj ali manj nepremočljive, močne tkanine, ki so za naše name-
ne prišle ravno prav. Transportke so imele take dimenzije, da je šlo vanje brez težav kakih 40
metrov ali štirje koluti aluminijastih lestvic. Na koncu je ostal še nekoliko večji kos tkanine, pa
smo napravili malo večjo vrečo. Ta nam je še nekaj let delala preglavice. Vedno smo namreč va-
njo dali preveč, vedno je bila predebela, vedno pretežka in povsod se je zatikala. Srce pa nam ni
dalo, da bi jo vrgli proč. Smo le malo gorenjske krvi.

Plezalna oprema
Za Gamsovo (pa tudi že pred njo – tam okoli leta 1970) smo si napravili prve jamarske paso-
ve. V tistem času je v Ljubljani začela z delom firma Flere oz. Vrplet. Sprva so pletli vrvi iz umet-
nih vlaken, kasneje pa tudi trakove. Vrvi so bile bele, mehke in dovolj nosilne, da smo si iz njih
napravili nekaj, kar se je kasneje spremenilo v jamarski pas. Navadno smo uporabljali desetko.
Zadeva je bila sestavljena iz dveh kosov primerno dolgih koncev vrvi. En del se je začel z zan-
ko na prsih, šel preko leve rame, nato preko vozla na hrbtu, pa preko vozla na desnem boku do
vozla v mednožju (ta ni bil nujno potreben), od tod do vozla na levem boku in se končal zopet z
zanko na prsih (s spodnje strani seveda). Drug del je bil napeljan simetrično, vozli pa so spajali
en in drugi konec vrvi. Skozi štiri zanke na prsih smo vpeli karabin (ali se direktno navezali na
varovalno vrv). Dobili smo torej nekaj, kar nas je pri varovanju z vrha uspešno ščitilo pri razno-
raznih padcih in izvajanju prostih likov po jamah.
Kmalu zatem smo te pasove prve generacije začeli uporabljati za spuščanje po vrveh, če so
bile primerno pletene. Za zadevno operacijo smo uporabljali železne karabine, in sicer tako, da
smo okoli stebla (na tisti strani, kjer ni jezička, seveda) v spirali napravili tri ovoje vrvi, kar je

Oprema, ki je spremljala jamarje v Prepadno jamo

114

prelom.indd 114 4.3.2005 13:55:07


Pogled nazaj

Preizkušanje doma izdelanega jamarskega pasu na planini Vogar

zagotavljalo zadostno trenje, da se je dalo elegantno spuščati v brezna (podobno kot z desonder-
jem oz. kolutno vrvno zavoro). Težava je bila v tem, da se je tedaj zelo težko prišlo do karabinov
oziroma so bili za naš žep nečloveško dragi. Ekipa, ki je raziskovala Gamsovo leta 1972, je imela
vsega skupaj enajst karabinov – večina je bila last podpisanega, uporabljali pa so se večinoma za
spuščanje po vrveh po že opisanem postopku. Če smo uporabljali aluminijaste karabine, je lah-
ko v določenih primerih prišlo do znatnega oglodanja stebla, na kar smo morali biti posebno po-
zorni.
S pojavom trakov iz umetnih vlaken je v trenutku prišlo do preskoka iz vrvnih pasov – ki tam
v mednožju niso vzbujali ravno rajskih užitkov, kljub relativno mehkim vrvem – v že skoraj ja-
marske. Vozle na pasu so zamenjali šivani spoji, okrepljeni z dvema zaplatama usnja na vsaki
strani, in kakimi petimi (ali več) srednje velikimi neti. Luknje zanje smo napravili s trnom, da ne
bi poškodovali pletenja in s tem nosilnosti trakov. Tehnika je bila torej kombinirana – navzdol
po vrvi, navzgor po lestvah z varovanjem. V obeh primerih seveda vpeti v pas. Zgodilo se je leta
1971. Kje? V Gamsovi seveda.
Tudi izdelave lestvic smo se lotili. Malo smo tuhtali, potem pa se odločili, da bomo alumini-
jaste prečke na jeklenice pritrjevali kar z bakrenimi obročki, te pa stisnili s kleščami za kabel-
ske čevlje, ki jih je iz službe pritovoril Igor Žitko, pa tudi ideja je bila njegova. Malo nas je skrbe-
lo, kako bo s korozijo, saj je bila jeklenica pocinkana, prečke iz aluminija, obročki, ki so držali
prečke, pa iz bakra. Lestvice so še danes, po tridesetih letih v odličnem stanju brez posebnega

115

prelom.indd 115 4.3.2005 13:55:07


Pogled nazaj

Ob čakanju na špičake Staneta, Toneta in Žilo smo ča-


kajoči postali lačni. Ker smo imeli hrano s seboj, smo
se takoj spravili nadnjo. Ključa za konzerve nismo imeli,
zato smo se je lotili kar s kombinirkami. Glede na to, da
ni bilo topleje od 4oC smo si jih še skuhali.

vzdrževanja. Izdelali smo jih slabih sto metrov; deloma na OŠ Sostro, deloma pri Miranu Šublju
(kasneje Sagmeistru) doma.
Prvi žimarji so se na našem ferajnu pojavili z obiskom jamarjev iz Švice leta 1970, ki so nam
jih (oz. Tomažu Jančigaju) nekaj poklonili v zahvalo za vodenje po slovenskem krasu in pod-
zemlju. Ime »žimar« izvira iz firme Jumar; sicer pa gre za vrvne prižeme, ki so se med jamar-
ji pojavile okoli leta 1955. Bile so iz aluminija, na trg pa jih je dal, kolikor vem, še danes znani
Petzl. Sprva si z njimi nismo mogli kaj prida pomagati. Narejeni so bili za navzkrižno pletene
vrvi do največ 11 milimetrov, naše pa so bile vse debelejše in večinoma vite, z eno že omenjeno
izjemo (poljski štrik). Uporabljali smo jih torej le pri varovanju, ko smo koga vlekli iz jame.
Vendar se je na obzorju že kazala vrvna tehnika. Tiste čase smo naš Bilten preko železniške
pošte pošiljali praktično po celem svetu in dobivali v zameno obilo speleološke literature, v njej
pa nemalo podatkov o jamarski tehniki. In se je zgodilo, da je šel Akademski pevski zbor Tone
Tomšič (katerega član je bil tedaj tudi podpisani in je v bistvu še danes) skupaj s Folklorno sku-
pino France Marolt na velevažno dvomesečno turnejo po Ameriki (ZDA, da ne bo pomote, in
Kanadi). Posledice čuti še danes. Član namreč. In od tam pritovoril 14 Gibbsov, ki so ameriška
varianta prižem za plezanje po vrvi. Plezati se že da ... a imajo nekateri še danes posledice in
doživljenjske spomine na tiste čase v obliki odrgnin!
Kakorkoli – sledila so leta iskanja najprimernejših tipov prižem, naprav za spuščanje po vrveh
(razni tipi), najprimernejših vrvi (alpinistične, dinamične, speleostatiki taki in drugačni ...) in po-
sledično tudi pasov. Kmalu smo namreč ugotovili, da imajo naši pasovi za vrvno tehniko previsoko
prsno vpetje. In smo spet eksperimentirali. Na tem področju se je kar izkazal Toli (Arkadij Potoč-
nik), ki ni in ni odnehal in je kar naprej nekaj ustvarjal. Svoje so pripomogle še razstave v okviru
Ljudske tehnike in razstave v zvezi s prostim časom na Gospodarskem razstavišču, tako da so nam

116

prelom.indd 116 4.3.2005 13:55:08


Pogled nazaj

v Elanu čisto resno ponudili, naj za njihovo proizvodnjo pripravimo jamarski pas. Ej, tega smo se
pa malo ustrašili. In nismo šli v ta posel. Prav, ni bilo prav? Kdo ve. Kar nekaj let pred tem smo si
namreč precej obrusili zobe, ko smo skušali organizirati serijsko izdelavo kolutnih zavor za spuš-
čanje po vrveh (ali desonderjev – pravilneje: descendeurjev, kar bi v slovenščino prevedeno po-
menilo recimo: spuščalnikov). Primerne materiale smo nekako nalovili, na primer ni namreč vse-
eno, kolikšen je koeficient trenja na kolutih – za točno določen zavorni učinek je namreč potrebna
točno taka in taka sestava materiala, trdota itd. Se nam je namreč zgodilo, da so si člani kolutne
zavore doma sami izdelali. In da bi bolje šlo, so napravili kolute iz medenine. In je šlo, pa še kako!
Še sreča, da se je tedaj striktno varovalo! Dokončno pa se je zalomilo pri ceni. Kljub vsemu bi bila
previsoka, tehnično pa smo stvar pripeljali do konca. Če bi bila serija večja, morda ...
Kolutne zavore so odlična zadeva, problem pa nastane, če jamar na vrvi iz kateregakoli raz-
loga spusti vrv. To je pripeljalo do takih naprav za spuščanje po vrveh, ki v takem primeru za-
grabijo vrv. Določen prispevek k tej tematiki je dodal tudi podpisani z napravo TAC. Gre za spe-
cialno konstruirano prsno prižemo s posebno kolutno zavoro, ki do neke mere omogoča tudi
kontrolo hitrosti spuščanja. Prehod iz spuščanja v plezanje in obratno je pri tej napravi povsem
enostaven. Podrobnosti so v članku v Naših jamah št. 27. Sicer pa je pri konstrukciji in proizvod-
nji opreme za jamarijo od Slovencev najdlje prišel naš v Avstraliji živeči rojak Rogelja z Vojščice
na Krasu, ki je imel tam v daljnem Sydneyju firmo SRT – Single rope technique – in je z zadevno
ropotijo baje opremljal celo avstralsko policijo in vojsko. Prispevek Jošta Lorbka (firma Anthron
iz Izole) na tem področju je seveda prav tako opazen.
V osemdesetih letih je bila vrvna tehnika že tako rekoč v dnevni rabi. Originalen prispevek s
strani našega ferajna ali točneje Arhota (Franci Malečkar) je bila tedaj tehnika YUSAR (sestav-
ljenka iz Jugoslavija, Sabolek in Arho). Janez Sabolek - Sablja je znan jamar, član DZRJL, al-
pinist in konjelog; pri njemu je Arho tisti čas stanoval. Princip je naslednji: Za obisk znane jame
vzamemo s seboj tako dolg konec nosilne vrvi, kot je dolga najdaljša vertikala. Na vsaki stopnji
puščamo zanko iz mnogo tanjše in predvsem lažje vrvice (recimo 3 mm). Z njo si pomagamo pri
vračanju iz jame. Nanjo pritrdimo nosilno vrv, ki je na enem koncu stanjšana, da se ne zatika, na
drugem pa ima vozel, ki ne gre skozi uho na sidrišču (to uho je bil navadno člen od verige). De-
tajli so v člankih o tej tehniki, z njo pa sta v zimskem času obiskala katero jamo? Gamsovo seve-
da. Do dna. Sploh je bila ta ekspedicija, zlasti in predvsem povratek, cela odisejada. Vhodni del
Gamsove je tedaj zaledenel, zunaj je zapadel meter snega itd. itd.
Z opremo smo se torej precej ukvarjali. Razlog, da je bilo tako, je seveda v tem, da so bile
naše finance skromne, oprema pa tudi zaradi tedanjih razmer (carina itd.) zelo, zelo težko do-
segljiva, kolikor je je sploh bilo. Pasove smo si izdelali vrsto let prej, preden so se sploh pojavili v
trgovinah. Pa ne pri nas, pač pa v Italiji. Prvi so bili Cassinovi, pa še ti alpinistični. Podobna pe-
sem je bila s čeladami, pa čelkami ... Imeli pa smo ideje, znanje, voljo in ambicije.
Komunikacije v jamah navadno potekajo tako, da se eni derejo od zgoraj navzdol, drugi pa
od spodaj navzgor. Če je jama večja, se napelje eno- ali dvožilni kabel. V prvem primeru za wal-
kie-talkie, v drugem pa za telefon. Slednji je bolj zanesljiv. Pri JS PDŽ smo imeli indukcijske te-
lefone iz časov pred in med drugo vojno, za Gamsovo pa smo uspeli »nafehtati« nove pri Iskri,
pa so tudi ti medtem že shodili. Nekaj let nazaj so nam vztrajno vlamljali v naše prostore v za-
klonišču na Taboru. Lotili smo se tudi izdelave slušalk, ki so bile pritrjene kar na čelado, delo-
vale pa so na 4,5-voltno baterijo. Tako je bilo mogoče komunicirati z jamarjem, medtem ko se je
spuščal v brezno. Bili so še časi lestvic. Poleg varovalne vrvi je jamar v globino vlekel še telefon-
ski kabel. Zapleti niti niso bili ne vem kako veliki, a smo to tehniko preskusili le enkrat, in sicer
na Prezidanskem Berinščku (vertikala –155 metrov), tam v začetku sedemdesetih let prejšnjega
stoletja, plezal pa je Stane Tomc. Uporabljali smo vojaško telefonsko žico (štiri žile jeklene, ena
bakrena). Z uporabo vrvne tehnike je tudi potreba po nadaljnjem razvoju tozadevne opreme za-
mrla. Varovanja praktično ni več in je taka komunikacija postala nepotrebna.
Plezanje v kamine ali po jamskih rovih navzgor ni bila nikoli naša največja odlika, dasiravno
smo prav na tem področju dosegli skoraj ključne uspehe. Leta 1970 sta John Russom in podpisani

117

prelom.indd 117 4.3.2005 13:55:08


Pogled nazaj

v Pološki jami nad Tolminom, nad predelom, ki se imenuje Rolne, splezala in se delno prebila v
zgornje dele tega sistema. To je tedaj pomenilo nov državni globinski rekord – čeprav je bil v bi-
stvu višinski, popravljen po skoraj štiridesetih letih, pa še tega so dosegli Italijani v Žankani jami
v Istri! Če se je dalo zadeve prosto preplezati, smo to tudi storili, le redko smo uporabili plezalni
drog, pa še tega smo si sposodili na Matici. Tudi daljše polete smo uprizarjali z njim – kot se za
vsak plezalni drog spodobi. Gre kljub vsemu za relativno nevarno, čeprav koristno pripravo. Naj-
lepši let, spremljan z vzdihi, kriki in drugimi akustičnimi pomagali, na koncu pa s kletvicami, je
uprizoril Peter Gedei v Viršnici na začetku devetdesetih let. Na srečo brez posledic.

Potapljaška in sorodna oprema


Premagovanje vodnih preprek nam ni delalo večjih težav. Če ni šlo drugače, smo v kompletni
opremi enostavno skočili v vodo, npr. Andrej Kranjc v Govicu. Prvi šok je nekoliko neprijeten,
podobno kot pri neoprenu, potem pa za silo gre. Zaželeni predpogoj je seveda, da imaš zunaj v
nahrbtniku suho obleko. Sicer pa smo se po jamah, hote ali nehote, pogosto kopali.
Prvi feranjski čoln smo kupili od Poljakov v začetku sedemdesetih. Spredaj je bil malo širši,
zadaj ožji, z napihljivim dnom in kake dva centimetra visokim, natančneje globokim gredljem,
da je bolje držal smer. Odlično se je obnesel, najbolj primeren pa je bil za dve osebi. Najdaljšo
plovbo z njim smo opravili ne v podzemlju pač pa v Bosni po Sani, ko smo raziskovali Hrusto-
vačo. Po končanem raziskovanju se je bilo treba seveda počasi napotiti proti domu, od jame do
Sanskega mostu pa je bilo kakih deset do petnajst kilometrov. Nekateri so šli tja z avtobusom,
Toli (Arkadij Potočnik) in podpisani pa s čolnom. In pristala sta na dvorišču hotela v Sanskem
mostu. Nepozabno doživetje! Sicer pa ima plovba po podzemlju poseben čar. Tišina, kristalno
čista voda, igra svetlobe in senc ... Tekom let smo nabavili kar nekaj čolnov. Raznih tipov, tudi
takih otroških, plastičnih, ki se niso najbolje obnesli, smo se pa zato imenitno zabavali in na-
smejali, glavni akterji pa navadno temeljito namočili. Nabavili smo celo prava pravcata vesla
(pri Prijonu). Prej smo si pomagali s smetišnicami.
Posebno, zelo obsežno, oziroma preobsežno poglavje predstavlja oprema za jamsko potap-
ljanje. Ker smo predvsem jamarski klub, lastniki in uporabniki te precej precej drage opreme pa
le individualci (trenutno so to na klubu člani Matej Mihailovski, Uroš Ilič in Igor Vrhovec), pred-
stavimo zadevo bolj na kratko. V osnovi se zadeva ni kdove kako razvila. Prva leta smo imeli
največ preglavic seveda s podvodno razsvetljavo. Luči, ki bi držale vodo, so bile čista znanstve-
na fantastika, večinoma pa so imele še to grdo razvado, da so delale na navadne, relativno zelo
drage baterijske vložke. Potopi in raziskovanja novih rovov za sifoni pa navadno trajajo in traja-
jo ... Zadeva se je nekoliko popravila s pojavom akumulatorjev v velikosti amerikanke (tako se
reče določeni dimenziji baterijskih vložkov) in s pritrditvijo baterijskih svetilk na čelade. Razvili
smo različne, bolj ali manj smešne oz. uporabne sisteme. S tem smo si pod vodo sprostili roke,
kar je kdaj pa kdaj silno pomembno in potrebno.
Tam v osemdesetih letih smo že imeli podvodne telefone, ki pa so bili le omejeno uporabni
(raje ne kot ja). Večinoma smo bili jamski potapljači še najbolj podobni božičnemu dreveščku,
saj smo si nase navezali oz. pritrdili vse mogoče. Poleg čisto potapljaške še jamarsko opremo, pa
merilno, pa varnostno vrvico, pa ... Suhe obleke so že bile na voljo, vendar dosegljive le redkim,
nekaj podobnega je bilo z zaprtimi sistemi. Vedeli smo, da obstojajo, to pa je bilo tudi vse. Za-
dnja leta so se pojavili potapljaški računalniki, ki so neizogibni predvsem pri dolgih in globokih
potopih (česar včasih večinoma nismo počeli, vsaj pri nas ne) in mešanice.
Meja dosegljivega se je v našem potopljenem podzemlju zadnjih nekaj let krepko poglobila,
pa tudi podaljšala. Predvsem po zaslugi Tomota Vrhovca, ki je na področju jamskega potaplja-
nja pri nas napravil ogromen korak naprej, kar je bila v precejšni meri tudi posledica njegovih
izjemnih psihofizičnih lastnosti. Le redkokdo ga je lahko dohajal. V nekaj letih je opravil never-
jetno delo in se uvrstil med najuspešnejše slovenske jamarje in jamske potapljače, če ne prav na
njihov vrh! Prav danes, ko tole pišem, mineva peto leto od tistega usodnega, prav tako petka,

118

prelom.indd 118 4.3.2005 13:55:08


Pogled nazaj

enajstega februarja leta 2000, ko smo sredi Boljunca Na jami, na mrzli in neprijazni burji čakali,
da prineso Tomota iz podzemlja ... Brez dvoma pa gre razvoj potapljaške opreme naprej. Zadnja
leta z velikimi koraki.
Kar pa seveda ne pomeni, da se na področju razvoja raznih jamarskih tehnik v našem klu-
bu dandanašnji nič ne dogaja. Nasprotno! Nedavno smo pogruntali jamarsko vrvno dvigalo, ki
presenetljivo dobro funkcionira, ga pa ni ravno enostavno sestaviti. Sicer pa je industrijsko iz-
delana jamarska oprema postala, kdo bi si mislil, primerna za naša podzemsko usmerjena raz-
iskovalna hotenja ter našim žepom dostopnejša. Zato potreb po fundamentalnih raziskavah in
razvoju, tako kot je bilo to potrebno v sedemdesetih letih, vsaj v tem segmentu ni več. Kot reče-
no pa redko mine naš redni četrtkov sestanek, da kdo česa novega ne pogrunta. Detajlov pa ne
bi navajali; novi časi, novi člani, nove tehnike ...

Merilna oprema
V jamah za izmero navadno uporabljamo meter, kompas in naklonomer. Večinoma to zado-
šča. Sprva smo imeli železne tračne metre z jedkanimi oz. cinkanimi oznakami. Njihova sla-
bost je bila ta, da so izredno hitro zarjaveli, kar glede na to, kje smo jih vlačili, niti ni bilo čud-
no. Nemalokrat smo imeli bojni posvet na položaju, kaj kdo vidi (katero cifro namreč) v medli
svetlobi karbidke. Kasneje so se pojavili lakirani železni tračni metri. Dokler so bili novi, je kar
šlo, zaradi abrazivnega okolja pa so se napisi hitro zbrisali. Sledili so nerjaveči tračni metri. Ti
so imeli zgolj samo še to napako (kot vsi prejšnji tudi), da so radi počili, če so se zavozlali. In
smo jih imeli najmanj v dveh delih. Če je počil in odpadel sprednji del, smo imeli pri meritvah
konstantno napako in jo upoštevali. Če merilec tega iz kakršnega koli vzroka slučajno ni vedel,
smo pa risali neumnosti. In to ne tako redko ... Podobno se je seveda dogajalo, če smo metre
»štukali«. Danes so v rabi večinoma tračni plastični metri z natisnjenimi oznakami, ki relativ-
no dolgo vzdržijo (zlasti v magacinu, kar je zadnje čase preveč v modi), na pohodu pa so že la-
serski merilci dolžin. Pri teh je možnost napačne izmere velika. Bomo videli, kako se bodo ob-
nesli.
S kompasi je bilo težko. Imeli smo busolo, kakršne je uporabljala rajnka jugoarmija (izgubi-
li smo jo v Breznu na Blegošu in je verjetno še vedno tam) in avstro-ogrsko mornariško busolo.
Ta je, kot izdelek, izjemen komad. Premer skale, ki je v hiljaditih (ali tisočinih), je okoli 15 cm,
igla ima za ležaj precej velik rubin, na pokrovu ima vgravirano skico premika magnetnega pola
za čas med prvo svetovno vojno ... pa še precej težka je, tako da je v jame nismo vlačili ravno
pogosto. Nazadnje je bila menda v Batlugu, trenutno pa je na varnem v naših starih prostorih,
na Hrvatskem trgu 2. Mimogrede naj omenim, da nekateri člani niso najbolje poznali razlike
med hiljaditi in stopinjami, pa so v jami odčitali hiljadite, doma pa na načrtu odmerili stopinje.
Komentar verjetno ni potreben! Za zahtevnejše meritve je Dušan Novak priskrbel službenega
Bruntona. To je bil zelo robusten ameriški geološki kompas z obrnjeno skalo seveda (kar je vča-
sih pripeljalo do zelo čudnih tlorisov), vodno tehtnico in naklonomerom. Kasneje smo kupovali
vzhodnonemške geološke kompase (Carl Zeiss), ki so imeli to hibo, da je bila številčnica pokrita
z navadnim steklom, ki je kljub pokrovu le kratek vek ostalo celo, navadno pa je nastradala tudi
magnetna igla – ležaj namreč. Potem so prišli v modo kompasi in naklonomeri znamke Suunto,
kakšen bo nadaljnji razvoj, bomo pa še videli. Zaenkrat satelitske navigacije v podzemlju še ni.
Merjenje naklonov po jamah je pred prihodom naklonomerov Suunto spadalo več ali manj v
področje jamomerske poezije in je bilo močno odvisno od izvežbanosti merilca. Z vgrajenim na-
klonomerom v geoloških kompasih je bilo točen naklon zelo težko izmeriti, toleranca pa je bila
kakih 5 stopinj. Zato je članstvo (Joža Broder iz Kranja) izdelalo vsega spoštovanja vreden na-
klonomer iz aluminijaste pločevine z ročajema. Radij skale je bil kakih 15 cm, z vsekanimi šte-
vilkami znatne velikosti (primerno tudi za slabovidne) in viskom (kazalcem) na osi z vzmetjo.
Pred meritvijo je bilo treba vzmet stisniti in s tem sprostiti kazalec, ki se je tedaj lahko vdal zako-
nom težnosti in pokazal pravilno vrednost. »Trotelziher« naprava, izjemno primerna za široke

119

prelom.indd 119 4.3.2005 13:55:08


Pogled nazaj

članske množice. Še nedavno je bil ta naklonomer viden na ferajnu, odsihmal se je za njim izgu-
bila vsaka sled, kot še za marsikatero drugo rečjo.
V starih časih, ko smo bili še bolj znanstveno naravnani, smo redno uporabljali tudi termo-
metre – za merjenje temperature zraka in vode (občasno tudi piva, ko smo v oštarijah preverjali,
če je primerno ohlajeno) ter jih znatno število tudi pobili. V bistvu vse do zadnjega. Večinoma
so bili živosrebrni, nekateri, manj precizni, tudi alkoholni. Trenutno imamo digitalnega. Z njim
merimo temperaturo v magacinu ...
Imeli smo tudi višinomere. Imeli ... Bili so hudimano dragi. Ni čudno, da jih ni več!
Merilno opremo smo skupaj s kartami vlačili po terenu in po jamah v usnjeni merilni torbi,
ki je bila v bistvu oficirska oz. kurirska. Vsekakor pa je bila skoraj vedno precej zablatena ali po
domače – svinjska, kar je logično glede na to, kje vse smo jo vlačili. Od zunaj in od znotraj. Vča-
sih smo jo tudi kje pozabili. Tako se je npr. zgodilo, da smo raziskovali velevažne jame južno od
Jelšan. Tam je kontaktni kras, več jam na kupu in prav čeznje naj bi potekala bodoča trasa av-
toceste proti Reki. Relativno blizu je železniška postaja oz. postajališče, zato smo tja potovali z
vlakom. Pozno popoldne, ko smo se vračali, tam ni ustavil noben vlak, zato smo vzeli pot pod
noge in hajd proti Ilirski Bistrici. Hoje smo imeli kaj kmalu zadosti in smo štopali in ustavil nam
je avstrijski par. V Ilirski Bistrici smo se jima prav lepo zahvalili, v njunem avtu pa pozabili našo
famozno torbo. In ta se je sama od sebe čez kak mesec pojavila na ferajnu. Kako je tja sama na-
šla pot, pa se ne spominjam več. Mislim, da jo je nekdo prinesel do vratarja na sedanji Kolodvor-
ski 11. V njej ni manjkalo nič!
Določanje lege jam na terenu in na splošno je bilo posebno poglavje. Kart je bilo malo, spe-
cialk še manj, dobiti jih, kaj šele kupiti, je bilo skoraj nemogoče. Zadeva je spadala več ali manj
v vojno tajno. Svojo prvo jamo oz. prvi zapisnik (Brezno pri Skednenci oz. Brezno za Debelim
hribom vzhodno od Jezera pri Podpeči) sem napravil z uporabo stare avstrijske specialke izpred
prve vojne, ki je bila še očetova last. Razmere so se začele izboljševati v začetku sedemdesetih
let, ko so pri Partizanski knjigi začeli prodajati stare armijske specialke. Večinoma so bili to po-
natisi nemških izpred druge vojne, ki so bile v principu odlične, točne ter zelo detajlne in se je
dalo na terenu z njimi odlično orientirati, le papir ni bil najboljši. Armada je zase namreč tiska-
la nove.
Danes je na pohodu satelitska navigacija, tako da lego vhoda v jamo lahko določi tudi naj-
večji trot. Ima pa tudi taka določitev svoje pasti ...

Transport
Ker smo bili ajzenponarji (in smo še), smo v največji možni meri seveda uporabljali tovrst-
ne usluge in smo zanje železnici neizmerno hvaležni, kot tudi za brezplačne prostore, pošto, ti-
skanje Biltena itd. To je bila nedvomno zasluga tedanjega redko modrega vodstva Železniškega
gospodarstva z ing. Slokarjem na čelu, kasneje je bil minister za promet rajnke Juge, in pred-
vsem Pavleta Ciglarja, njegovega namestnika in predsednika PD Železničar. Tam, kjer železnice
ni bilo, smo uporabljali lastne noge (naši pohodi so bili včasih hudo, hudo dolgi ...), včasih bici-
kel, če je bilo opreme preveč, kako konjsko vprego. Le zelo redko nam je uspelo »nafehtati« kak
avtomobil, kaj šele helikopter – pa se je tudi to dvakrat zgodilo. Avtomobilov prva leta našega
delovanja tako ni bilo v izobilju. Spomnim se, da je imel konec petdesetih let moj mnogo starejši
brat hrošča (VW) z registrsko številko 3339 – to pove praktično vse.
Prvi tako rekoč ferajnski avto smo imeli v času, ko smo raziskovali Gamsovo. Nabavil ga je
Jolbe (Iztok Trček), kasneje pa ga je od njega odkupil Igor Žitko. Bila je Fiatova Campagnola
temno modre barve in je slišala na ime Meta. Letela je kot sneta sekira, požrla pa tudi temu pri-
merno, saj je imela seveda štirikolesni pogon, reduktor, včasih streho, včasih pa ne. Z njo poto-
vati, zlasti poleti, je bilo čudovito. Glede na to, da je bila nekoč v lasti kočevskih električarjev,
kasneje pa jamarjev in si vsled tega pobliže ogledala tudi marsikateri tamošnji obcestni jarek,
niti ni čudno, da je podvozje kazalo izdatne posledice hladnih deformacij, ki niso bile posledica

120

prelom.indd 120 4.3.2005 13:55:09


Pogled nazaj

izdelave. Geometrijo prve desne obese smo izboljšali, po natančni izmeri in temeljitem razmis-
leku, podkrepljenem s pirčkom, seveda tako, da smo pod njene spodnje vilice zabili »majzel«
in ga privarili na vzdolžno nosilno traverzo, pritrdilni vijak pa privili nazaj. Imela pa je še eno
precej neprijetno lastnost – vsake toliko ji je odpadlo prvo desno kolo. Natančneje, odvilo se je
in kot je v takih primerih običajno, navadno med vožnjo. Zgodilo se je tudi, da je to isto kolo
prehitelo lastno vozilo. O izrazu na voznikovem obrazu v takih primerih pa ni, da bi govorili.
Potem smo si nekaj let pomagali s transportnimi sredstvi iz domačih logov in gajev, saj je
bila tedaj motorizacija v naših krajih v silnem razcvetu. Proti koncu sedemdesetih pa smo si
kljub vsemu zaželeli lasten prevoz. Tak, da bi bil vedno na razpolago, v petek in svetek in čisto
naš, da ne bi bilo treba doma zaradi njega pomivati posode, čistiti stanovanja, kosti trave, pre-
tirano paziti na čistočo, lep vonj itd. Pa še v odročne konce smo tistikrat hodili, avtobusnih zvez
je bilo vedno manj itd. Pazinčani (tiste čase smo precej pogosto hodili v Istro) so imeli tako lušt-
kan mali kombi ... Skratka: pri podjetju Rast so prodajali gozdno zelen kombi Fiat 850 in mi
smo ga kupili (drugih interesentov tako ni bilo).
Potrebnih popravil je bilo, kot je to v takih primerih običajno, več kot je sprva kazalo, zlasti
na podvozju. Pa smo nekako speljali. Levji delež je opravil Pero (Peter Japelj) iz Dražice pri Bo-
rovnici in njegov oče, za kar mu lahko rečemo le najlepša hvala. Pri njemu doma je bil kombi
kar nekaj časa. V lastni režiji smo ga kasneje tudi prelakirali, tako da je bil kar čeden. Vsaj na
zunaj, marsikje pa je bila zgolj fasada – na luknji selotejp, čez malo »napenzlane« plastike in
barva. Držalo je do zadnjega. Z njim smo prevozili nekaj deset tisoč kilometrov, celo v Tunisu je
bil. Občasno smo opravili tudi kako uslugo. Tako smo znanemu Zmagu Jelinčiču, tedaj še zeliš-
čarju in še ne Plemenitemu, privatno pa bratu našega znamenitega člana Lilota (Danilo Jelin-
čič, kasneje Riznar) iz Borovelj v Ljubljano pritovorili sod glicerina. Tam pod Ljubeljem se je iz
sklopke precej kadilo ...
Članstvo se je množilo, težave z menjalnikom (piramida) na našem malem kombiju so bile
konstantne, stroški tudi, pa smo se odločili, da nabavimo močnejše in večje vozilo – táko, da bi
se dalo v njem brez težav preobleči, prespati itd. To pot zopet Fiata, in sicer 1300. Tudi takrat-
ni režim par–nepar je opravil svoje. En kombi je smel voziti na lihe, drugi pa na sode dni. Dobili
smo ga pri gradbenem podjetju v Postojni in je bil prijazne oranžne barve. Na servisu na Samovi
so nam ga spravili v red in smo leteli, da je bilo joj!
Mali kombi je nemalokrat pod težo osmih članov in vse krame skoraj izdihnil, čeprav je bil
sicer zelo simpatičen za šofiranje. Prav prijazno je predel. Predali smo ga v brezplačno uporabo
Društvu jamskih potapljačev Proteus, saj je bila glavnina članstva v tem društvu tako ali tako iz
vrst JKŽ. In v tej kompaniji je tudi konec storil. Z leti se je tudi oranžnega kombija lotila rja, pa
smo ga zapeljali k Pižmu v Veliko Loko. V Heliosu so nam velikodušno iz nekurantnih zalog na-
menili gozdno zeleno barvo, v Saturnusu pa žaromete. Kako smo prišli do raznih rezervnih de-
lov in relativno novih gum Michelin, je pa posebna zgodba in je bila v Biltenu že opisana (v po-
vezavi s kavernami in jamo pod Sv. Tremi kralji ter Račevskim jezerom).
Konec osemdesetih je bila občasna situacija na Ilirski v Ljubljani (kjer stanuje podpisani) takš-
na: na pločniku med drevesi sta bila parkirana dva ferajnska kombija in trije njegovi avtomobili
(spaček, Škoda in stoenka). Danes kaj takega ne bi bilo več mogoče ... Pa je tudi veliki kombi iz-
dihnil, članstvo pa si je medtem nabavilo svoj vozni park. In tako je dandanašnji na akcijah nema-
lokrat toliko avtomobilov kot članov. Včasih nas preveva občurek, da je avtomobilov skoraj več ...

Raziskave
Osnovni motiv jamarije je seveda firbec. Podpisanega je firbec na primer zvlekel v Govic (zna-
menita luknja v Bohinju), pristal pa je med jamarji. Obiskal ga je šele enajst let kasneje. So bile
druge luknje pomembnejše. Sicer pa ima vsak, ki se ukvarja z jamarijo, še kak dodaten, čisto svoj
motiv ali več. Z leti večino članstva sreča pamet, so pa tudi svetle izjeme. Ne znajo in ne znajo
nehati in kar naprej nekaj brkljajo po terenu. Kdo bi jih razumel?

121

prelom.indd 121 4.3.2005 13:55:09


Pogled nazaj

Posnetki iz akcije v Weiterloch, 27. novembra leta 1967

Kakorkoli, v vseh teh petdesetih letih smo obiskali lepo število lukenj, nekatere celo izmeri-
li, o drugih za čuda napravili zapisnik, so pa tudi take, kjer smo priložili, ne boste verjeli, boljši
ali slabši načrt. Kot je znano, imajo namreč vsake oči svojega malarja in tako seveda vsak jamar
vidi jamo malo drugače. Rezultat so stvaritve, ki si včasih niso niti malo podobne. Šele podro-
bna raziskava vseh spremljajočih okoliščin včasih pove, da gre za isti objekt. Sicer bo izčrplju-
joče poročilo o tem, kaj vse smo skupaj spravili, podal vodja Katastra jam JZS g. Čeki (Miha
Čekada), ki je, mimogrede, še vedno naš član in bivši predsednik ferajna.
Prva leta se je tedanja Speleološka sekcija PD Železničar podala tja, kjer dotlej praktično še
ni nihče raziskoval – v Triglavski narodni park ter na Kočevsko in Kostelsko. Tu je bila situacija
malo drugačna. Že pred drugo vojno je pri Kočevski gimnaziji delovala precej močna in agilna
jamarska skupina. Zaradi znanih dogodkov med drugo vojno (ljudje so bili prisilno odseljeni,
gimnazija zbombardirana in arhiv uničen), je bilo tudi tu treba začeti praktično znova. V bistvu
je bilo ohranjenih le nekaj originalnih kočevarskih imen za večje jame in brezna, ostali podatki
o njih pa večinoma niso bili znani. Najodmevnejša raziskovanja iz tistega časa se nanašajo na
Prepadno jamo na Suhorju (–148 m, dolžina 1080 m; Kostelsko), Ledeno jamo na Stojni (–105
m; nad Kočevjem), Brezno na Zgornji Lenčajski cesti (–184 m; Snežnik), Željnske jame (dolži-
na 1678 m; Kočevje) in na Triglavsko brezno (tedaj še Brezno pod Glavo), kjer so ajzenponarji
samo sodelovali, niso pa bili nosilci raziskav. Vmes se je vtaknilo nos še marsikam križem kra-
žem po Sloveniji, če je le malo dišalo po kaki jami.
In potem je prišlo leto 1969. PD Železničar je načrtovalo pohod na Mont Blanc, ki naj bi se
ga jamarji, seveda, udeležili. Brez nas tedaj pri društvu tako nič ni šlo. Zadeva je neslavno pa-
dla v vodo (ne spomnim se več zakaj). Imeli pa smo rezerviran termin in smo se odpravili v Laz.

122

prelom.indd 122 4.3.2005 13:55:09


Pogled nazaj

Pa tudi tja nismo prišli. Je preveč deževalo. In smo se na Jezeru obrnili proti Viševniku, ki je bil
precej bliže. Tam nas je sredi avgusta še malo zasnežilo, meni pa v Ledeni jami precej zanohtalo.
Bilo nas je šest pod modrim vodstvom dohtarja Tomaža Jančigaja. Štirje jamarji (poleg Tomaža
še Žila in Stane ter moja malenkost) in Tomaževa simpatizerka s sestro. Stanovali smo naspro-
ti sirarne v hotelu Hilton – eden od stanov na Viševniku ima pač tako ime, nadeli smo mu ga pa
mi, seveda. Danes je to planinski dom Draga Bregarja – tudi ta je bil član PD železničar in sicer
odličen alpinist, načelnik alpinistične sekcije pri PDŽ. Ponesrečil se je, mislim da na Makaluju.
Včasih smo kako jamo tudi skupaj obiskali. V sirarni sta tedaj kraljevala Martin in Janez, oba
krepko čez osemdeset. Eden je dobro videl, drugi pa dobro slišal. Odličen tandem. Kakorkoli,
imeli smo se odlično, kot v malem raju.
Viševnik je že sam po sebi ena najlepših planin, v okolici pa je obilo zanimivih jam in brezen.
Številka ena slovenskega jamskega katastra je ravno na Spodnjem Viševniku (ali Uševniku) in
ima lepo ime Zlatica, čeprav ne vem zakaj, saj ta jama sicer praktično ni omembe vredna. Do
našega obiska še ni imela načrta, pa tudi sicer so bili podatki o njej bolj skromni. Skratka, jamar-
ska bera tistega poletja je bila imenitna in obsežna, čeprav smo bili v bistvu samo štirje.
Našli smo med drugim tudi Gamsovo oziroma smo v temi, ko smo se v nalivu vračali na Vi-
ševnik, skoraj not padli, saj je jama tik ob poti. Prvotno smo jamo imenovali Brezno pod gamso-
vo glavico. Na količku nad vhodom je bila namreč vrsto let lobanja neke rogate zadeve, ki sem
jo našel v enem sosednjih spodmolov. Morda je bila celo gamsova. Stane Tomc je potem na-
pisal zapisnik in narisal načrt, ki se nam je zdel nekoliko čuden, potem pa se je vse skupaj še iz-
gubilo ali založilo ali bog vedi kaj. Rezultat je bil ta, da se je ponovno šlo v jamo, našlo prehod
(Miran Šubelj, danes Sagmeister) in dotlej le 45 metrov globoka jama se je z leti poglobila na
dobrih 800 metrov in dolžino šest kilometrov znanih in izmerjenih rovov. Večino dela so opra-
vili člani DRZJL, mimogrede pa odkrili še Brezno Martina Krpana, Majsko jamo ... Mi smo si v
Gamsovi praktično polomili zobe in leta 1972 po veleakciji na –444 metrih odnehali ter se odse-
lili v Laz, točneje na pode med Ogradi in Debelim vrhom. Na akciji leta 1972 so sodelovali tudi
jamarji iz Zagreba, in sicer aktualni predsednik Speleološkega saveza Hrvatske prof. dr. Mladen
Garašić, ing. Juraj Posarić in Vladimir Lindić - Linda, ki so bili seveda tedaj še vsi študentje.
Spodaj pod Gamsovo v Bohinju je številka 2 slovenskega jamskega katastra, in sicer zname-
niti Govic. Brez dvoma gre za isti sistem, vendar ga še nismo uspeli povezati, pač pa smo Govic
iz skromnih predvojnih (mišljena je druga vojna) par metrov globine izdatno poglobili na 116 m
do gladine sifona in dodatnih 90 m pod njo. Potapljal se je kdo drug kot Tomo Vrhovec. Danes
znani rovi so znatno pod dnom Bohinjskega jezera, njihova izravnava v skrajnem znanem delu
pa kaže, da je najnižja točka v sifonu zelo verjetno že dosežena.
Veliko poživitev je v delo tedaj že JKŽ-ja prinesel Arho (Franci Malečkar) iz Jamarskega dru-
štva Dimnice, ki je prišel na študij v Ljubljano. Vsega se je lotil, nič mu ni bilo predaleč, tako da
je s Švicarji raziskoval celo po jamah na Novi Gvineji. To je bila cela epopeja in škoda je, da ni o
njej nič napisal, čeprav je pisal veliko. Gnojinica (–184 m; Mune), Titina jama (tedaj najgloblja
vertikala v Jugi , –329 m; otok Brač), Semička jama (–224 m; Istra) in Gamsova so pomembnej-
ši dosežki njegovih tedanjih raziskovanj. V tistem času smo z njegovim klubskim kolegom Jan-
kom Brajnikom raziskali tudi znameniti Batlug (–204 m; Istra) z veliko dvorano z okoli 700 000
m3 prostornine. Italijanski načrti in naše izmere so se za čuda ujemali.
Sledilo je nekaj relativno suhih let, pa smo se držali bolj Suhe Krajine glede na želje Geo-
loškega zavoda in o tem nekaj celo napisali: Šolnovo brezno (–128 m; Prevole), Krviška Okro-
glica (tedaj –99 m, kasneje nekaj več po zaslugi DZRJL; Dobrepolje), Bobnova jama (Dvor ob
Krki), Podpeška jama (Dobrepolje; ob suši do spodnjega sifona). Začeli smo obiskovati tudi Sa-
vico (Jama izvira Savice; Bohinj) itd. Marsikoga smo tedaj popeljali v podzemlje, tako tudi Mi-
otove (Miomir Knežević) srčke (taborniški vod). Med njimi je bil tudi Fritz in ko je slednji še
nekoliko odrasel, se je pridružil jamarjem pri DZRJL (zakaj le?), spoznal svojo zmoto in prese-
dlal v bistvu ponovno k Ajzenponu. In s seboj pripeljal kompanijo eminentnih jamarjev (Tomo,
Maki, Sokol, brata Gedei ...), kasneje še kolegov s faksa, sam pa se je okronal za prezidenta in

123

prelom.indd 123 4.3.2005 13:55:09


Pogled nazaj

naš ferajn je dobil nav zalet, ki še kar traja in traja: SRT I (–172 m; Vojščica na Krasu), Mišina
jama (–190 m; Črnjavska dolina), Klevevž (edina jama s termalno vodo v Sloveniji; Šmarjeta
na Dolenjskem), Savica (preplavan je bil sifon PMS), Pihalnik (–120 m; Predjama), Pekel pri
Kopanju (dolžina okoli 1 km; Radensko polje), Šimenkovo brezno (Stična), Nanos, Drenov grič,
Bela krajina ...
Potem se je s prihodom Tomota Vrhovca naša ferajnska jamarska scena precej preusme-
rila v potapljaške vode. Rezultati so bili zaprepaščujoči. Postojnsko jamo smo uspeli obdrža-
ti na vodilnem mestu, le znatno smo jo podaljšali (Tomo seveda, v sodelovanju z Rakovčani
itd.), Predjamo smo nategnili in trenutno zaseda drugo mesto na zadevni slovenski lestvici,
Podpeško jamo smo s prvotnih 270 m v sedemdesetih letih preteklega stoletja spravili na do-
bre štiri kilometre (pa še ni konec rovov v odtočnem delu). Ne smemo pozabiti Krške jame,
pa Kostanjeviške jame, pa Viršnice, pa Pekla pri Kopanju, pa Planinske jame, pa Zelških jam,
pa, pa, pa ...
Klasično jamolazenje kljub vsemu tudi ni povsem zamrlo. Naš stari greh, Jamo pod Debelim
vrhom (Planina v Lazu, Bohinj) smo uspešno poglobili na 410 m, Jamo pri gnezdu (kat. št. 7;
Vrhnika) na kakih 140 m, pa še nismo padli v Ljubljanico, Uroš Ilič se uspešno potaplja v Oken-
cih (Verd oz. Vrhnika). Neverjetna odkritja so bila v Logarčku (Laze) in v izviru Dobličice v Beli
krajini, kjer je globina sifona dobrih sto metrov z nekaj sto metri potopljenih rovov. Zadnje čase
nam dih jemlje Ferranova buža z okolico (–345 m, dolžina okoli dva kilometra; Vrhnika).

Odprave
Potepali smo se od nekdaj radi; najprej smo pohajkovali po domačih logih in gajih, potem pa
smo stopili tudi čez mejo. Najprej na obiske, kasneje pa čisto zares. Prva jugoslovanska jamar-
ska odprava se je dogajala v naši režiji in z lastnimi močmi (Atlas, obrobje Sahare; leta 1970).
Eden od ciljev je bilo tudi tedaj najgloblje brezno v Afriki. Žal je ostalo več ali manj samo pri ci-
ljih in ostal je filmček (Normal 8). Sledila so leta, ko smo imeli čez glavo opravkov z Gamsovo,
potem pa z Jamo pod Debelim vrhom (prvotno smo jo imenovali Željenih 1000). Kot je bilo že
omenjeno, se nam je na začetku osemdesetih pridružil Arho (Franci Malečkar) in skupaj s Šin-
kijem (doc. dr. Matjaž Šinkovec) sta se udeležila kot ajzenponarja vseslovenske odprave v
brezno Berger v Franciji (v organizaciji DZRJL), Arho pa potem še odprave na Papuo Novo Gvi-
nejo s Švicarji.
Zaradi sneženih in mrzlih zim v naših krajih smo se konec sedemdesetih let preusmerili v
Istro, navadno za praznike okoli 29. novembra in pregledali kar nekaj jam in brezen: že omenje-
ni Batlug in Semičko jamo, Billovo ponikvo (–142 m, dolžina 260 m; Lupoglav), Krkuško jamo
(–184 m, dolžina cca. 300 m; Roč), Bršljanko (–115 m; Lupoglav) in lepo število drugih. Na-
vadno smo sodelovali s Speleološkim društvom Istra iz Pazina, pokojni Drago Opašić - Billy nas
je spremljal menda na skoraj vseh akcijah, občasno pa tudi s Speleološkim društvom Proteus iz
Poreča. Brez dvoma nam je ostala Istra v najlepšem in trajnem spominu, saj smo odkrili čudovi-
ta zakotja, ki jih sicer ne bi nikoli obiskali. Občasno smo skočili tudi na otoke: Krk, Cres, Brač ...
V času Juge je bilo bratstvo in edinstvo precej aktualna zadeva, pa so se nekateri naši člani
že na začetku sedemdesetih let »po tom pitanju« (in zaradi jamolazenja) znašli v Srbiji. Zato jih
čez leta scene iz fima »Ko to tamo peva« niso prav nič presenetile. Nekoliko kasneje se je član-
stvo potepalo po Kosovu in Črni gori (Grbočica nad Virpazarjem; –197 m, dolžina cca. 1,5 km
in se nadaljuje), po Vjetrenim brdima na Durmitorju se potepa še sedaj. Prvi iz naših članskih
vrst je bil v tej jami Viktor Menart sredi sedemdesetih, lani pa sta tam po dnu šarila zakonca
Vrviščar. V Bosni smo po dolgem in počez premerili Hrustovačo v bližini Sanskega Mostu (do-
bra dva kilometra poligona), kar uspešni smo bili v napol turistični Hajdovi hiži nad Brodom na
Kolpi (na hrvaški strani), kjer smo v kilometrski jami našli še dodatnih tristo metrov. Jama je
že dolgo, dolgo znana in zelo perspektivna. Prav poseben dosežek je bila lepa Vilina pećina pri
Dubrovniku (čez 1 km, v kompaniji z DJP Proteus).

124

prelom.indd 124 4.3.2005 13:55:10


Pogled nazaj

Na železniški postaji v Ljubljani pred odhodom v Grčijo

Kombinacije članstva na odpravah so bile raznorazne. Navadno smo razbobnali, da gremo


tja in tja, prijavili so se člani od tod in tam (Logatec, Koper, DZRJL ...), nakar smo jih včlani-
li v naš Ajzenpon in napisali na našo zastonjsko železniško vozovnico. Taki člani so sami sebe
imenovali legionarji in na to svojo vlogo je na primer še dandanašnji silno ponosen nekdanji
predsednik JZS dr. Andrej Mihevc. Potovalo pa se je vse tja do Grčije – na zastonjske železniške
karte namreč.
In potem so te južne destinacije, kljub skrajno zanimivim luknjam, zaradi znanih dogodkov
nekako prišle iz mode, pa se je članstvo preusmerilo drugam: Slovaška, Ukrajina, Izrael, Kuba,
Romunija ... Celo po Sibiriji, Skandinaviji, Islandiji, Franciji, Tuniziji, Ameriki in bog vedi kje še
vse so se nekateri potikali (tudi po podzemlju, da ne bo pomote). Vse zgode in nezgode s teh
odprav in potovanj so podrobno opisane v naših Biltenih v bolj ali manj sočnem slogu in ni, da
bi jih ponovno pogrevali.

Bilten
Daljnega leta 1963 je članstvo začutilo potrebo po izdajanju klubskega glasila. Nadeli so mu
ime Bilten, uredil pa ga je Marjan Raztresen. V tistem času je bil menda edino društveno (toč-
neje sekcijsko) glasilo na jamarskem področju v Sloveniji, sicer pa tudi društev tedaj ni bilo kdo-
ve koliko. Razmnožen je bil s ciklostilom, kot je bilo tedaj v navadi; format je bil A4. Platnice so
bile iz nekoliko tršega papirja, ki pa je imel vsako leto drugo barvo, da so se letniki laže ločili
med seboj. Na ovitku je imel velikega shematiziranega netopirja, tako da se je takoj vedelo, za
kaj gre. Avtor naslovnice ni točno znan; baje jo je narisal Jože Goršek - Fon. Navadno je imel
nekaj deset strani. Kljub skromnemu obsegu pa smo imeli z njim precej cirkusa pa tudi veselja.
Najprej s pisanjem člankov, potem pretipkovanjem na matrice, s samim tiskanjem, občasno smo
imeli še težave s papirjem (pa ga je nafehtal Miran v Vevčah za kar nekaj številk), s kopiranjem

125

prelom.indd 125 4.3.2005 13:55:10


Pogled nazaj

načrtov itd. Nekaj letnikov so nam natisnili in zvezali v Železniški tiskarni (hvala Pavletu), kas-
neje pa smo se morali znajti sami tako ali drugače, kar je bil poleg znatnih stroškov tudi eden od
razlogov, da Bilten ni več izhajal enkrat na leto.
Potem smo ugotovili, da brez klubskega glasila enostavno ne gre in da če izide bienalno, bo
ravno prav. Brko (Viktor Robič) je predlagal nov format (tak, da bo šel v žep) in je tako št. 17
izšla v dveh formatih, A4 (po starem) in A5 (za v žep), Borut Petrič, pa je skoraj ostal brez
službe, ker ga je razmnoževal na službenem Xeroxu. Kasneje je tehnično plat prevzel Peter Ge-
dei. Bilten je dobil barvno naslovnico, pa tudi znatno se je odebelil, tako da je imela zadnja šte-
vilka (23. zvezek) že 140 strani! To pa že ni več karsibodi, pa tudi nekateri članki so vzbudili po-
zornost širše strokovne javnosti zaradi nekaterih presenetljivih raziskovalnih dosežkov v prete-
klih letih. Naklada je z dobrih sto izvodov narasla na štiristo. Z zmanjšanjem formata so članki
žal ostali brez povzetkov v tujih jezikih, kar je pripisati zgolj naši lenobi, za Bilten bi bilo pa vse-
kakor bolje, da bi ostali.
Nekoč smo ga razpošiljali na vse konce in kraje po svetu (preko železniškega poštnega urada
– hvala, Pavle) in dobivali v zameno marsikatero jamarsko revijo, zadnja leta pa smo se omejili
bolj na bližnje sosede. Brez dvoma so bili stroški s pošto znatni, malo pa smo postali tudi samo-
zadostni, kar verjetno ni najbolje. Nedvomno pa je Bilten na slovenski jamarski sceni edinstven
tako po vsebinski, fotografski kot tudi oblikovni plati. Za slednji dve gre vsa zahvala in pohvala
Petru Gedeiju.
Sicer pa ostaja Bilten za člane brezplačen, za ostale je zastonj!

Fotodokumentacija
Od prvega dneva se je članstvo zavedalo pomena zadevne dokumentacije, kar je zlasti po-
membno v visokogorju, saj so si tam nekateri objekti podobni kot jajce jajcu. Sprva se je slikalo
na črno-bele filme, šele konec osemdesetih je pri nas prevladala barvna fotografija, nekaj kas-
neje pa so črno-beli filmi praktično izumrli. Diafilmi so se pojavili množično sredi šestdestih let.
Kar nekaj diasov smo posneli v Gamsovi v reklamne namene, saj zadevni šport tedaj ni bil rav-
no poceni. Boljši oz. bolj uspeli posnetki so šli h glavnemu podporniku – to je Leku, nismo jih pa
videli na nobeni reklami. Ostali diasi imajo danes bolj sporočilno vrednost, saj so izdatno spre-
menili barve.
Področje fotografije dandanašnji v klubu obvladujeta brata Gedei; Tibor stereofotografijo,
Peter pa zlasti diase in niso redki sestanki, ko gledamo še tople posnetke iz podzemlja. Marsika-
teri so čudoviti, kar so opazili že na premnogih zadevnih tekmah pa tudi pri Kodaku in Olym-
pusu. Krona večletnih prizadevanj na tem področju pa je Petrova avtorska razstava v Cankarje-
vem domu.Vse čestitke Petru!
Prvi kadri filmov v okviru kluba so bili menda posneti ob Breznu na Zgornji Lenčajski cesti
na Snežniku, snemal pa je baje Bingel (Metod Benedik) tam v šestdesetih letih. Kje so po-
snetki danes, pa »ni milicija nezna«. Žal. Relativno zanimiv je film o odpravi v Afriko, ki ga je
večidel posnel Dušan Novak. Če je v zvezi z jamami posnel še kaj drugega, ni znano. Kar ne-
kaj je snemal podpisani, vendar so posnetki bolj dokumentarne narave, najdaljši pa je film Laz
76 (Super 8, 20 minut). Za radijsko zvezo in snemanje filma smo v Laz tedaj tovorili celo 600-
vatni Hondin agregat in ga napajali z mešanico, čeprav je bil bolj navajen običajnega bencina,
česar pa nismo vedeli. Tako se marsikateri jamski prizori sredi akcije zelo diskretno izgubijo v
temi ... Tomo Vrhovec je konec devetdesetih posnel kar nekaj materiala. Nad in pod vodo. Zla-
sti zanimivi so bili posnetki človeških ribic iz Dolenje ali Kompoljske jame in Podpeške jame
nad pritočnim sifonom. Žal se je tudi za temi posnetki izgubila vsaka sled, čeprav jih je bilo kar
za nekaj kaset ...
Najdlje sta na področju podvodne jamske fotografije in filmanja oz. snemanja prišla Marko
Krašovec in zlasti Cic (Ciril Mlinar) – zelo znana je njegova podvodna fotografija na naslovnici
Naših jam št. 36 iz Jame nad slapom Savice v Bohinju. Posnela sta namreč film o človeški ribici

126

prelom.indd 126 4.3.2005 13:55:10


Pogled nazaj

– in z njim zmagala na enem od festivalov filmov, ki se dogajajo pod vodo (Hans Hass Medail-
le, 1986, Linz). Uradno je bil film posnet v okviru DJP Proteus, kot še več drugih (podrobneje
Naše jame št. 38). Leta 1997 je Cic sodeloval z ekipo National Geographic Channell (NGC) pri
snemanju filma Potovanje v zemljo. Dokumentarec je bil na njihovem kanalu večkrat ponovljen,
pozneje tudi na TV Slovenija.

Jamarska šola
Prvotno smo se jamarije učili kar sproti, na terenu. Pred breznom so te starejši navezali, pa
hajd po lestvicah v jamo ali pa iz nje. Z varnostjo kakih večjih problemov ni bilo, poškodb tako
rekoč nismo poznali. Sem ter tja smo z glavo treščili v kak kapnik, to pa je bilo tudi vse. Z vrvno
tehniko pa so se stvari nekoliko spremenile, saj je relativno komplicirana in je potrebno kar ne-
kaj vaje za varno jamolazenje. Tako že vrsto let enkrat letno prirejamo jamarsko šolo, navadno
spomladi in nam vzame kar nekaj časa. Sledi klubsko preverjanje znanja, zadnja leta pa je prak-
tično obvezen izpit še na nivoju JZS pred Izobraževalno komisijo. Število tečajnikov iz leta v leto
precej niha. V grobem lahko rečemo: veliko poklicanih, malo izbranih. Sicer je pa bolje tako, saj
jame ne prenesejo neskončnega števila obiskovalcev.

Luciferovanje
Prvotno smo imeli le srečanja starih članov. Prvo je bilo menda na Glažuti nad Ribnico in
nanj imajo udeleženci še danes prekrasne spomine; odlično je bilo na Pristavi nad Stično, pa v
Črnuški bajti na Veliki planini itd. Potem smo ugotovili, da zgolj podeljevanje članskih izkaznic
na Občnih zborih ni dovolj in si izmislili luciferovanje. Nabavili smo črne žabe, črn puli, črne
nogavičke in črne rokavičke, kupili žogice za namizni tenis, jih razrezali in polakirali z rdečim
lakom (za nohte seveda) ter pritrdili na že omenjene nogavičke in rokavičke, sešili smo še dolg
rep in ga nabasali z vato. V vse to smo vtaknili Brkota (Viktorja Robiča), mu nataknili rožičke
(ni povsem jasno, če je bilo to potrebno) in mu zabičali, da mora biti oziroma je Lucifer. In da
mora biti strog. In je bil.
Dogajalo se je na Mengeški bajti in kasneje še mnogokrat na raznih lokacijah: Javorje pod
Starim vrhom v Škofjeloškem hribovju, Sv. Trije kralji, Pranger pri Lazah, Friderihštajn nad Ko-
čevjem, žaga Medvedjak pri Loškem potoku itd. Kandidate Lucifer seveda temeljito izpraša, ku-
hajo se v kotlu, s težavo pogoltnejo pravo jamarsko obhajilo (tistemu bi namreč težko rekli ho-
stija). Predtem si navadno do potankosti ogledajo bližnjo in daljno okolico dogajanja, skratka,
gre za relativno ustaljen ritual, na katerem noben pravoveren aktivni član ne sme manjkati. Da-
nes velja, da član, ki ni krščen, ni član, temveč kvečjemu član z napako.

Nesreče
Pravijo, da nesreča nikoli ne počiva. Sicer se seveda zavedamo, da jamarija ni ravno saje-
nje rožic in smo zavestno in podzavestno pripravljeni na take ali drugačne nevšečnosti, ne-
zgode in nesreče, pa vendar nas vsak tak slučaj prizadane. Nas so se taki nesrečni dogodki,
hvala bogu, dolgo izogibali v velikem loku. Eden od razlogov je verjetno tudi ta, da smo strik-
tno, če je bilo le mogoče, upoštevali varnostne norme, kljub temu pa smo marsikdaj tudi riski-
rali; včasih bolj, včasih manj. Dejstvo je tudi, da je plezanje po jamarskih lestvicah z varova-
njem objektivno varnejše od vrvne tehnike, ki se danes uporablja; so pa vrvi nedvomno lažje
od lestvic.
V prvih letih je bil edino Janez (Belič) v Ledeni jami na Viševniku zelo blizu nesreči, in sicer
zdrsu po podzemeljskem ledeniku, pa se je srečno ustavil tik pred strmim delom.
V Gamsovi smo imeli na veleakciji nočno reševalno intervencijo, ko je v meandru zdrsnil
Jura (Juraj Posarić), pa ni bilo hudega in smo ga srečno izvlekli.

127

prelom.indd 127 4.3.2005 13:55:10


Pogled nazaj

Zaradi neprimerne kombinacije opreme (mehka vrv, pretegnjene prižeme) je na dnu 85 me-
trov globoke Marjanščice pri Predolah obtičal podpisani. Razen podhladitve in nekajurnega ča-
kanja na reševalno je obisk tega brezna potekel brez hujših pretresov.
Grdo jo je skupil Alko (Jani Koprivc) na potapljaški akciji (v režiji DJP Proteus) v jami Žirov-
nici ob Cerkniškem jezeru. V suhem delu za sifoni je nerodno stopil na sigov prag, spodrsnilo
mu je in si je zlomil nogo, ki se mu je potem še dolgo, dolgo celila ...
Raziskovanje in posledično potapljanje v Šimenkovem breznu nad Stično (26. decembra
1997) je imelo usodne posledice za našo tedanjo predsednico Špelo Klemen. Sifon ni bil niti
dolg niti globok, le zelo neroden in kot je na Dolenjskem običajno – ob povratku je vidljivost
praktično nič, kar je tudi pripomoglo k temu nesrečnemu slučaju.
Petkov dopoldanski tako rekoč rutinski potop v nekaj sto metrov dolg sifon Na jami v Boljun-
cu pri Trstu (11. februarja 2000) se je nesrečno končal v globini 45 metrov tudi za našega prija-
telja Tomota Vrhovca, rutiniranega potapljača z nekaj tisoč opravljenimi potopi (tudi globljimi
od sto metrov) in predsednika Norik suba. Prepričan je bil, da mu je zmanjkalo zraka ...
Raziskovanje brezna, po katerem odtekajo vode iz Zgornjega Kriškega jezera je bilo skoraj
usodno za Danilčka (Danilo Cej). Pri izvajanju manevra pri prepenjanju je padel nekaj metrov.
Dovolj, da si je hudo poškodoval hrbtenico. Jamarska reševalna služba se je izkazala (zlasti Ja-
nez Marinšek). Zadeva se je relativno srečno iztekla in naš Danilček spet veselo teka po hribih.

Članstvo
V vseh teh petdesetih letih se je na našem Ajzenponu zvrstilo lepo število bolj ali manj zagri-
zenih jamarjev.
Takih, ki jim lahko rečemo člani, smo našteli 235 in od teh je tretjina ženskega spola. Tistih,
ki so se samo priložnostno včlanjali v naše vrste iz takih ali drugačnih razlogov, za daljši ali kraj-
ši čas (legionarji, člani raznih sekcij, taki, ki so prišli na jamarsko šolo samo po znanje itd.), pa
je še nekaj deset. Večina se nam je pridružila v dijaških oziroma študentskih letih, zadnja leta pa
tudi starejši gospodje in celo gospe niso več nobena redkost.
Kot so motivi, ki privedejo člane v naše vrste, zelo različni, tako so raznolike tudi življenjske
in študijske poti naših članov. Nekateri se lotijo študija na področjih, ki so blizu ali sorodna ja-
mariji (geologija, geografija), ali pa je tak študij vzrok, da se priključijo jamarjem. Večina pa so
izjeme in jim jamarija pomeni zgolj sprostitev po mukotrpnem tednu na »šihtu«. Pravih ajzen-
ponarjev je oziroma je bilo v našem klubu zelo malo. Skupaj le slaba desetina. Precej, precej več
pa je tistih, katerih starši ali sorodniki so ali so bili tako ali drugače povezani z železnico. Kaže,
da železnica na nek način zleze ljudem pod kožo, kar se kaže celo čez generacije.
Študijska pota našega članstva so bila, kot že povedano, raznolika. Nekateri so študirali hi-
treje, drugi počasneje, tretji s pavzami itd. Kakorkoli, študijska vnema je pripeljala dobro četr-
tino članstva do univerzitetne diplome, četrino teh do doktoratov (razna področja: od fizike,
kemije, medicine do geologije), načelnik JS PDŽ sredi šestdestih let prof. dr Andrej Kranjc pa je
dosegel celo naziv akademik in je znan krasoslovec tudi v svetovnem merilu.
Jamarija ima mnogo športnih komponent. Premagovanje vertikal s tako ali drugačno tehni-
ko zahteva izoblikovanje posebnih skupin mišic – tudi takih, ki jih v drugih športih ne pridobi-
mo. Nemalokrat se nam je namreč primerilo, da nam je kdo, ki je bil o sebi prepričan, da je fizič-
no v izvrstni kondiciji, padel z lestvic (seveda smo imeli varovanje in ni bilo bistvenih posledic)
ali pa je omagoval na vrvi. Dobro se še spominjam svojega prvega brezna, pa ga ni bilo več kot
za 11 metrov. V tistih časih sem skifiral po Ljubljanici in redno treniral sabljanje. Sicer nisem pa-
del z lestvic, sem bil pa nekoliko začuden nad svojo fizično podobo oz. kondicijo in rahlo so me
bolele roke. Poleg jamarije goji članstvo seveda tudi druge športe. Neobhoden sestavni del je se-
veda planinarjenje, nekateri se ukvarjajo tudi z alpinizmom, »tauharija« je tako skoraj obvezna.
Aktualni slovenski prvak v prostem potapljanju Matej Mihailovski je tako rekoč inventar našega
ferajna, Tomo Vrhovec pa je praktično legenda. Da kakega smučanja sploh ne omenjamo. Lahko

128

prelom.indd 128 4.3.2005 13:55:11


Pogled nazaj

se pa pohvalimo, da v našem starem vpisnem zvezku naletimo tudi na taka imena, kot je Jože
Šlibar (svetovni prvak v smučarskih poletih) in da sta starša aktualnega svetovnega prvaka v
skokih Roka Benkoviča, Zvone in Erika, jamarila pod znamko Ajzenpona.
Vsako društvo je praktično tudi ženitna posredovalnica, čeprav se zgodi, da se včlanijo tudi
pari (oziroma se je zgodilo že kar na samem začetku našega ferajna – Nada Čadež in Dušan No-
vak), včasih pa kar cele familije (Pahor, Kronegger in v bistvu tudi Novak – na Zvezdo namreč
ne smemo pozabiti). Zanimivo je, da jamarski zakoni niso posebno trdni ali pa vsaj ne toliko kot
tisti, ki se sklenejo v okviru raznih pevskih zborov, na primer. Seveda so tudi svetle izjeme. Po
drugi strani pa je zanimivo tudi to, da znanstva in prijateljstva, ki se sklenejo pod zemljo, trajajo
in trajajo. Se srečamo po desetih, dvajsetih letih in se pozdravimo tako, kot bi se zadnjič videli
predvčerajšnim, recimo. Ali pa je to posebnost le našega ferajna?
Seveda pa člani niso aktivni samo znotraj našega kluba, saj je marsikdo član (če ne celo
predsednik) vsaj še enega podobnega društva ali pa društva s povsem drugačno dejavnostjo
(recimo pevsko). Bili smo med soustanovitelji Jamarske zveze Slovenije in pri njej tudi funkcio-
narili. Tako je Dušan Novak celih deset let pri Zvezi tajnikoval in kar sedemnajst let deloval kot
upravnik Zvezine revije Naše jame, kar za njim počne podpisani z večjim ali manjšim uspehom.
Slednji je JZS-u en mandat celo predsedoval, zaradi določenih okoliščin pa tudi Jamarski reše-
valni službi – na srečo samo pol mandata. Trenutno imamo v predsedstvu JZS dva člana: Uroša
Iliča in Čekija (Miha Čekada), ki vodi tudi Kataster jam JZS, kar ni mačji kašelj, saj je bilo v za-
dnjem letu treba poskrbeti samo za tisoč zapisnikov. Zgodilo se je celo, da je članstvo istočasno
zasedalo naslednje pomembne funkcije: Rasto (Marjan Raztresen) je bil glavni urednik Planin-
skega vestnika, Andrej Kranjc je skrbel za Acto Carsologico in podpisani za Naše jame. Komplet-
ne usluge! Smo ali nismo?
Naša silna aktivnost in agilnost seveda ni ostala neopažena. Prejeli smo številne take in dru-
gačne plakete, priznanja, odlikovanja itd., tako društvo kot posamezniki. Med najpomembnejši-
mi zadevnimi odlikovanji za delo na speleološkem področju smo prejeli celo Medalje zaslug za
narod (Dušan, Raste in podpisani), kmalu za tem pa je Juga izdihnila.

In naprej?
Idej nam ne zmanjka, takih in drugačnih, le včasih volje. Vedno so bila obdobja rahlega mrt-
vila, ko se je ekipa aktivnega članstva v bistvu poslavljala oziroma iskala nove življenjske cilje in
izzive, pa so se nam pridružili novi člani in z njimi je zavel nov veter in prišel nov zagon. Nekaj
pa je tudi zvezd stalnic, kot na primer Jolbe (Iztok Trček), ki z daljšimi ali krajšimi prekinitvami
aktivno jamari že dobrih štirideset let. Pa še nekaj takih bi se nas našlo.
Prvih petdeset let smo relativno srečno in uspešno prejamarili in upajmo, da bo tudi naprej
tako. K poznavanju slovenskega podzemlja, z njim povezane hidrologije, promociji Slovenije po
svetu itd. smo prispevali znaten delež in smo na to lahko upravičeno ponosni! Je bilo vredno?
Mislim, da je!

129

prelom.indd 129 4.3.2005 13:55:11


Pogled nazaj

Odkrivanje novih jam 1955–2005


Miha Čekada

J amarski klub Železničar je svoje petdesetletno delo zaznamoval s premnogimi odkritji in


raziskavami novih jam, ki jih je v obliki zapisnikov predajal v Kataster jam Jamarske zveze
Slovenije. S tem so bile klubske raziskave tudi formalno vpisane v mozaik znanja, ki ga jamarji
gradimo. Pri tem delu je bil klub zelo uspešen, saj je registriral kar 773 novih jam v Sloveniji od
trenutno znanih 8308. Drugače povedano, vsaka enajsta jama nosi pečat odkritelja iz JK Želez-
ničar. To nas uvršča na odlično drugo mesto med skoraj petdesetimi društvi v Sloveniji, takoj za
Društvom za raziskovanje jam Ljubljana.
Pogled na zemljevid, kje smo vse odkrivali jame, pokaže dve značilnosti. Prvič, za razliko od
mnogih društev, ki so bolj lokalno usmerjena, v raziskovanje neposredne okolice, je naša »nepo-
sredna okolica« kar vsa Slovenija. Ni je pokrajine, kjer ne bi odkrili vsaj nekaj jam. Druga značil-
nost pa se kaže v jasno izstopajočih območjih, kjer je »naših« jam res veliko.
Najbolj izrazito območje, kjer je pri raziskovanju jam prevladoval prav naš klub, je Bohinj oz.
osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Tu so se tudi v vseslovenskem okviru začele
prve raziskave v visokogorju, tu je naš klub oral ledino. Zanimivo pa je, da smo se Kaninu, glav-
nemu cilju visokogorskih raziskav v zadnjih letih, v glavnem izognili.
Ker na Ljubljanskem barju pač ni jam, je nam najbližji kraški teren njegovo obrobje. Tako
smo usmerili raziskave na Krimsko pogorje in v okolico Vrhnike, v manjši meri pa više v porečje
Ljubljanice, še posebej na območje Snežnika. Tudi tu smo pustili ob strani eno pomembno ob-
močje raziskav drugih društev, to je severni rob Planinskega polja.
Podobno pri roki je kraško zaledje Krke z okolico. Nekoliko južneje, v Kočevskem rogu, je
spet znatna koncentracija železničarskih jam, saj je bil prav naš klub prvi, ki je po vojni prodrl v
takrat še politično občutljivo območje kočevskih gozdov.

130

prelom.indd 130 4.3.2005 13:55:11


Uvodnik

Kot pri vsakem društvu so tudi delo našega zaznamovala obdobja velike aktivnosti in obdo-
bja relativnega mirovanja. Prvih dvajset let je bilo z majhnimi nihanji zelo plodovitih, še posebej
izstopa leto 1960, ko je klub registriral kar 82 jam. V tistem letu je bila vsaka tretja novoodkrita
jama »ajzenponarska«. Okoli leta 1980 je bil velik zastoj v oddajanju zapisnikov, ki je povezan z
nekaterimi nejasnostmi v delovanju Katastra. Sodelovanje kluba s Katastrom se je v polni meri
spet vzpostavilo konec 80-ih let. Od takrat naprej registrira klub cca. 10 novih jam na leto. Na-
videzno nazadovanje v primerjavi s prvimi desetletji delovanja kluba je treba pripisati dvema
vzrokoma: zaradi splošne neraziskanosti je bilo neregistriranih, a lokalno znanih jam še veliko;
v zadnjih deset, dvajset letih so se kriteriji za registracijo precej poostrili.
Na koncu si še poglejmo, kateri člani so registrirali največ jam. Pri tem je treba opomniti,
da za skoraj četrtino jam nimamo podatka o zapisnikarju. Na prvem mestu je ustanovitelj klu-
ba Dušan Novak, ki se je podpisal pod 145 novoregistriranih jam. Sledita mu Aleš Lajovic (75)
in Anton Jenc (67). Z več kot deset novimi jamami pa se ponašajo še Igor Perpar (42), Andrej
Kranjc (38), Tomaž Jančigaj (28), Miha Brenčič in Miha Čekada (vsak po 18), Tomaž Hočevar
(15) ter Janez Holc in Miha Staut (vsak po 11).
Precej teže pa je ovrednotiti prispevek raziskav novih delov že registriranih jam. Tudi v tem
pogledu je bil klub zelo uspešen, vendar so ti rezultati manj odmevni. Omenimo kilometre no-
vih rovov v Predjami, Postojnski, Planinski, Podpeški jami ... Velik del teh rovov je potopljenih.
Odkritja v teh rovih so v največji meri zasluga Tomota Vrhovca.

131

prelom.indd 131 4.3.2005 13:55:12


Pogled nazaj

Jubilejna pesem
Viktor Robič - Brko

Junaki so, ki silijo v globine,


˘
Umetniki, ki luč in barve tkejo,
Brez želje neizpólnjene pa mrejo
In kaj le vedno vleče jih v temine.
˘
Let petdeset nas druž’jo globočine,
Enake misli v srcu zapojêjo,
˘
Jih še viharji nótranj’ ne zatrejo,
Ne ustav’jo tud’ drugačne bolečine.
˘
Al’ ozek rov al’ vélike dvorane,
Pasaže blatne, temne vse daljave,
Enkrátno, ak’ so nove in neznane.

Se želje v sanje spremenijo prave,


˘
En dan te sanje, sanje neugnane
Morda odenejo se s krili slave!
˘

132

prelom.indd 132 4.3.2005 13:55:12


Pogled nazaj

Seznami
Seznam članov Dvornik Vesna Jazbec (Juvanc) Milena
JK Železničar Dvornik Zvezda Jelenc Jože
Đurđević Katarina Jenc Anton - Žila
Ahlin (Poglajen) Marija Ferran Milan Jenko Aleksander
Ambrožič Zvone Fifer Karmen Jerončič Milan
Andjelič Jurij - Yeti Fon Franci Jokomin Valter
Antončič Ljubo Fon Jože Jovanovič (Dežman) Nina
Anžlovar Andrej Fon Matjaž - Ficko Jurca Franc
Areh Igor Frbežar Polona Jurkovič Borut
Bajek Stanka Frölich Milan - Pingo Juvančič Anton
Bajželj Igor Gabriel Martina Kajfež Jana
Banovec Primož Gacin Marina Kalan (Šušteršič) Mateja
Barbič Janez - De Bejko Gale Meta Kalan Jernej - Nejc
Bavec Miloš Gartner Rafko Kalin Jan
Belič Janez Gedei Mateja Kanduč Franc
Benedik Metod - Bingel Gedei Peter - Tibac jr. Kastelic (Lango) Marisol
Benkovič (Spruk) Erika Gedei Tibor - Tibac Kastelic Marjan
Benkovič Zvone Glavan Simona Kavšek Pavle
Berčič Miha Gnidovec Slavko Keber Samo
Berginc Marko Golob Franc Ljubo Keržin Helena
Bernik Danilo - Dane Gordon Majda Klasinc Matej
Bertocchi Dani Goršek Jože - Fon Klašnja Nikola
Bizjan Gorazd Goršek Ljubica - Beba Klemen Špela
Brank Meta Grden Marko - Buto Klinkon Ines
Brenčič Miha - Kuki Gregel Aleš Kljun Polona
Brinovec Zdenka Grmek Gorazd Kmet Janez
Broder (Zaplotnik) Mili Guškovnjak Jože - Gruško Kneževič Miomir
Broder Jože Hafner lztok Knific Vladimir
Brus Žiga Hanc Jože - Joc Koblar Tomaž
Budna Aleš Herman Hubert Kocman Branko
Car Smiljana Hichtaler Patricija Komar Dušan
Ceglar Tomaž Hladnik (Modic) Bojana Konda Zvone
Cej Danilo Hladnik Dejan Koprivec Janko - Alko
Celarc Miha Hočevar Milan Koren Marjeta
Cigler Pavle Hočevar Tomaž - Fritz Korošec Jaroslav
Cvar Matjaž Holz Jonez - Hac Košak Miha
Čadež - Pečar Zvezda Horvat Sandi Košenina Janez
Čakš Marjan Hotko Ivan Košir Bratko
Čampa Janez Hribar Smilja Kovačič Janez
Čehovin Miran - Japec Hribar Vlado Krajnc Marjeta - Marjutka
Čekada (Triglav) Mihaela Hribar Živa Kralj Viljem
Čekada Miha Hribovšek Marko Kraljič Janez
Debevc (Cimperman) Magda Hussu (Kenda) Damjana Kraljič Peter
Dembinskiy Vojciech Hussu Vito - Sokol Kranjc (Ravbar) Maja
Dereani David Ilgo Jože Kranjc Andrej
Dergan Sandi Ilič Uroš Krapež Andrej
Dimec Matjaž Jager Kristina Krašovec Marko - Mare
Dolenc Aleksander Jamnik Jože - Južek Krek Rok
Dolenc Janez Jančigaj (Stanjko) Miljana - Babi Krevs Roman
Doležal Barbara Jančigaj Tomaž - Maži Kristan Mito
Dovč Franci Janežič Jože - Akcija Kronegger Danica
Drašler Janez Janušič Daniel - Dane Kronegger Luka
Drobnič Nataša Japelj Peter - Pero Kronegger Tine
Drovenik Božo Javorič Andreja Krötlinger Franz

133

prelom.indd 133 4.3.2005 13:55:12


Pogled nazaj

Krpan Polona Okršlar Bogo Snoj Janez


Kržič Zvezdana Omahen Marko - O’mahen Sriča Brane - Damjan
Kušar Jaka - Jež Opara Mojca Stare France
Kušar Matjaž Oprešnik Simon Staut Miha
Kutner Anton Osterman (Gartner) Danica - Doca Stergar Miha
Kuzmič Milan - Badi Osterman Boris Sterle Nada
Labernik Ignacij - Nace Ovčak Tomaž Stojan Mojca
Labernik Zvonka Pahor Jože Strah Beno
Lacmanovič Miran Pahor Marta Stržinar Andrej
Lajevec Uroš Pahor Miha Subotič Zoran
Lajovic (Flac) Darja Palčič Tone Svete Silvo
Lajovic Aleš - Hov Hov Papež Jože Szilich Veronika
Lapajne Andrej Perpar Igor - Perpica Šajn Robert
Lapajne Rafko Petek Tomaž Šegatin Sandi
Ledinek Bojana Petje Urška Šinkovec Matjaž - Šinki
Legen Franc Petrič Borut Škrinjar Petra
Lesjak Milka Petrič Marjan Šlibar Jože
Lešer Lili Petrovčič Jernej Šmajdek Anja
Lešer Marjan Pilko Marta Šmajdek Jošt
Levičar Roman Pipan Primož Šmavc Zdenko
Levičnik Judita Pirih Jože Šmid Bojan
Lipovec Sonja Pižent Gregor Šmit Žiga
Majnik Mojca Podobnikar Marjan Štangelj Mojmir
Makuc Marjan Podvršič Urša Štimec Brane
Malečkar (Šinkovec) Milena Polajnar Dani Štrempfelj Daniela
Malečkar Franc - Arho Polinska Krystyina Šturm Denis
Malenšek Daniel - Mišo Popov Popov Zvjezdan Šubelj Janez
Malenšek Mili Potočnik Arkadij - Toli Šuštar (Čož) Anita
Marjanovič Marija Potočnik Matija Šuštar Janez
Martinjak Mirko Potočnik Špela Šuštar Marko - Maki
Marussig Miran Povše Urška Šuštar Peter
Maružin Mitja Poženel Rado - Ta debu Rado Šušteršič Mark
Matijevič Nebojša Prijatelj Marjan Švajger Sanja
Matulič Silvo Pristavec Jože - Joc Tarman Miha
Mauko Alenka Raztresen Boža Tepina Klemen
Maver Sonja - Sonček Raztresen Marjan - Raste Tomc Stane
Menart Viktor - Dedi Renninger Robi Trček Golja
Mengalija Tanja Rink Peter Trček lztok - Jolbe
Mihailovski Matej Riznar (Levičnik) Judita - Dita Trontelj Marjeta
Mihelič Peter Riznar Jelinčič Danilo - Lilo Turšič Jože - Potepuh
Miklavec Pika Rižnar Igor - Pingo Ude Grega
Mioč Matko Robek Boža Uranjek (Zaplotnik)
Mlinar Ciril - Cic Robič Viktor - Brko Hermina - Hermelika
Modic Roman Rode Tomaž Veličkovič Andrej
Mrak (Šiško) Tončka Rogelj Janez Velikonja Vladimir - Velikan
Mravlja Jani - Mravljinc Rozman Jana Verbič Božo
Mulej Dora Rupnik Zvonka Vreg Miro
Mulej Jože Sagmeister Šubelj Miran Vernik Kostja
Nabergoj Matjaž - Nabi Senčar Katja Vertelj Jože
Novak (Čadež) Nada Sešek Mojca Vodopivec (Jančigaj) Mojca
Novak Alojz Sever Janez Volk Sašo - Vuk
Novak Dušan Sevšek France Vrhovec Igor
Novak Karlo Drago Skobe Andrej Vrhovec Tomo
Novak Robert Slapničar Boštjan Vrtelj Jože
Novak-Čadež Nada Slovša Pavel Vrviščar (Zazula) Mojca
Oberč Natalija Smole Slavko Vrviščar Boštjan
Oblak Katarina Smrke Janez Zagoričnik Blanka

134

prelom.indd 134 4.3.2005 13:55:12


Pogled nazaj

Zajc Janez Kutnar Jože Diplome, podeljene


Zakonjšek Jan Kutnar Viktor aktivnim članom kluba
Zalar lgor Lampret (Bregar) Tončka
Završan Borut Leinfelner Anton 1. Marko Šuštar - Maki
Završnik Franc Sinjur Jože Srebrna diploma za 10-letno ak-
Završnik Miša Zupančič Alojz tivno in uspešno delo v klubu
Zorn Matija 2. Tomaž Hočevar - Fritz
Zupančič Polona Srebrna diploma za 10-letno
Jamarska sekcija uspešno raziskovanje jam
Željeznov Milutin - Kiko
Žibrat Jaka Hrastnik 3. Vito Hussu - Sokol
Žirovnik Franci Alinarič Martin Srebrna diploma za 10-letno de-
Žitko Igor Hafner Alojz lovanje v klubu
Žitko (Srnec) Marta Kladnik Silvester 4. Miha Brenčič - Kuki
Žnidar Andreja Kocman Branko Srebrna diploma za uspešno
Žugelj Dejan Platinovšek Albin urejanje in izdajanje klubskega
Žužek Nande Potušek Anton biltena
Pušnik Ivo 5. Ciril Mlinar - Cic
Ramšak Viktor Zlata diploma za izjemne do-
Častni člani sežke pri podvodnem raziskova-
Selan Franci
Ciglar Pavle Stane Nikolaj nju jam
Košenina Janez 6. Aleš Lajovic - Hov-hov
Potočnik Matija Zlata diploma za najdaljše,
Seznam podeljenih uspešno vodenje kluba in aktivno
zahval in priznanj delo v njem
Jamarski klub 7. Viktor Robič - Brko
Edvard Kardelj 1. Slovenske železnice
Posebno priznanje za dolgolet-
Posebna zahvala za 40-letno
Celar Darko no delo ter spodbujanje in vnaša-
podporo pri delovanju kluba
Čeh Andrej nje delovnega in veselega vzduš-
2. Tovarna dušika Ruše
Dolinšek Vlado ja v klub
Zahvala za dolgoletno pomoč pri
Đelošević Nikola delovanju kluba
Ferme Jure 3. MZOTK Ljubljana Seznam načelnikov
Jakomin Valter Zahvala za dolgoletno podporo Jamarske sekcije PDŽ
Jerman Bojan pri delovanju kluba
Kopše Borut 4. Uprava za obrambo, Izpostava 1955 Dušan Novak
Kusterle Albin Ljubljana 1956 Dušan Novak
Lebar Dušan Zahvala za dolgoletno podporo 1957 Dušan Novak
Lešnik Igor pri delovanju kluba 1958 Dušan Novok
Mohar Aleš 5. Alojz Slejko 1959 Jože Jelenec
Nemec Miro Zahvala za dolgoletno sodelova- 1960 Jože Jelenec
Oglajner Miha nje pri raziskovanju jam 1961 Jože Jelenec
Pršina Mirko 6. dr. France Habe 1962 Janez Belič
Simončič Igor Častna diploma kot najstarejše- 1963 Janez Belič
Tomažič Ljubo mu, še vedno aktivnemu sloven- 1964 Metod Benedik
Vašl Bojan skemu speleologu 1965 Marjan Raztresen
Vidovič Janez 7. Dušan Novak 1966 Andrej Kranjc
Zorc Andrej Posebna zahvala kot prvemu 1967 Andrej Kranjc
Zupančič Branko predsedniku kluba 1968 Tomaž Jančigaj
Zver Mirko 1969 Tomaž Jančigaj
Žigon Amadeo 1970 Tomaž Jančigaj
Žnidar Darko 1971 Tomca Jančigaj
1972 Janez Holz
1973 Jonez Holz
Muljava 1974 Aleš Lajovic
llovar Franc 1975 Aleš Lajovic
Jurčič Julijana 1976 Aleš Lajovic
Jurčič Majda
Kutnar Anton

135

prelom.indd 135 4.3.2005 13:55:12


Pogled nazaj

Seznam predsednikov, podpredsednikov, tajnikov, blagajnikov in gospodarjev JKŽ


Leto Predsednik Podpredsednik Tajnik Blagajnik Gospodar
1977 Aleš Lajovic
1978 Aleš Lajovic Mojca Majnik Jani Koprivc Žiga Šmit
1979 Aleš Lajovic Franc Malečkar Mojca Majnik Jani Koprivc Žiga Šmit
1980 Aleš Lajovic Judita Levičnik Mojca Majnik Jani Koprivc Žiga Šmit
1981 Aleš Lajovic
Miran Šubelj
1982 Iztok Trček Judita Levičnik Jani Koprivc Aleš Lajovic
Sagmeister
Miran Šubelj Marko Grden,
1983 Jernej Kalan Stanka Bajek Jani Koprivc
Sagmeister Jernej Kalan
Mateja Marko Grden,
1984 Jernej Kalan Dane Janušić Mojca Majnik
Šuštaršič Peter Šuštar
1985 Jernej Kalan Dane Janušić Anita Čož Mateja Kalan Peter Šuštar
Peter Šuštar,
1986 Jernej Kalan Tomaž Hočevar Blanka Zagoričnik Tomaž Petek
Vito Hussu
1987 Jernej Kalan Tomaž Petek
1988 Tomaž Hočevar Marko Šuštar
1989 Tomaž Hočevar Janez Dolenc Marko Šuštar Robert Šajn
Peter Gedei,
1990 Aleš Lajovic Marko Grden Janez Dolenc Vito Hussu
Matjaž Magajna
Peter Gedei,
1991 Aleš Lajovic Vito Hussu
Tomo Petek
Zoran Subotič, Tomo Petek,
1992 Miha Brenčič Igor Perpar Tibor Gedei
Sandi Horvat Peter Gedei
Sandi Horvat, Peter Gedei,
1993 Miha Brenčič Igor Perpar Tibor Gedei
Zoran Subotič Sandi Horvat
Peter Gedei,
1994 Igor Perpar Tibor Gedei
Sandi Horvat
Sandi Horvat,
1995 Igor Perpar Tibor Gedei
Peter Gedei
Sandi Horvat,
1996 Mojca Opara Igor Perpar Špela Klemen Tibor Gedei
Matej Mihailovski
Špela Klemen, Matej Mihailovski,
1997 David Dereani Zvonka Labernik Tibor Gedei
David Dereani Sandi Horvat
Gorazd Grmek,
1998 David Dereani Igor Perpar Zvonka Labernik Tibor Gedei
Miha Celarc
Urša Podvršič, Gorazd Grmek,
1999 Peter Gedei Igor Perpar Tibor Gedei
Natalija Oberč Miha Celarc
Dejan Hladnik,
2000 Peter Gedei Igor Perpar Bojana Modic Tibor Gedei
Matej Mihailovski
Dejan Hladnik,
2001 Miha Čekada Peter Gedei Bojana Modic Kristina Jager
Matej Mihailovski
Mojca Vrviščar,
2002 Miha Čekada Peter Gedei Kristina Jager Matej Mihailovski
Milan Ferran
Mojca Vrviščar, Matej Mihailovski,
2003 Miha Čekada Peter Gedei Kristina Jager
Milan Ferran Ljubo Golob
Ines Klinkon, Matej Mihailovski,
2004 Miha Staut Peter Gedei Kristina Jager
Milan Ferran Ljubo Golob

136

prelom.indd 136 4.3.2005 13:55:13


24

BILTEN 2005
Pred odhodom v Ukrajino leta 1995

Na Slovaškem leta 1997

naslovka.indd 1 4.3.2005 13:56:18