You are on page 1of 5

Fidejkomisarična substitucija

Avtor: dr. Karel Zupančič
Publikacija: Pravna praksa 2004/10

Po zakonu o dedovanju oporočitelj ne more določiti dediča svojemu dediču in ne
volilojemniku (člen 79/3 ZD). S tem predpisom je prepovedan najbolj tipičen primer tako
imenovane fidejkomisarične substitucije, o kateri govorimo tedaj, kadar si po volji
oporočitelja dve ali več oseb časovno sledita kot dediča oziroma časovno sledijo kot dediči.
Oseba, ki pridobi dediščino ob zapustnikovi smrti, fiduciar, je dedič, dokler ne nastopi v
oporoki določen dogodek ali časovni trenutek, začetni ali končni rok (substitucijski primer),
ob katerem pridobi dediščino druga oseba, fidejkomisar. Najpogostejši substitucijski primer je
smrt fiduciarja,(*1) lahko pa je tudi drug dogodek ali časovni trenutek, ob katerem mora
fiduciar prepustiti zapuščino fidejkomisarju, npr. nastop polnoletnosti fidejkomisarja.(*2)

1. Prepoved fidejkomisarične substitucije v našem pravu ne velja samo tedaj, kadar je
substitucijski primer smrt fiduciarja, na kar bi kazala formulacija predpisa, da ni mogoče
določiti dediča svojemu dediču, ampak tudi v drugih substitucijskih primerih.

Kot argument za prepoved fidejkomisarične substitucije se je glede na prejšnjo družbeno
ureditev navajalo, da je škodljiva za gospodarstvo, ker ustvarja trajne vezi, ovira prosto
razpolaganje s premoženjem, da pa tudi ni potrebna, ker se da enak učinek doseči npr. tako,
da se "fidejkomisarja" postavi za dediča, "fiduciar" pa dobi užitek.(*3)

Spričo enakih posledic, kot jih ima fidejkomisarična substitucija, je treba šteti, da naše pravo
ne dovoljuje nobenih variant fidejkomisarične substitucije, npr. neprave (pogodbene)
fidejkomisarične substitucije ali pupilarne substitucije.(*4) Gl. v tč. 2!

Vprašanje je, ali je omejevanje oporočiteljeve avtonomije volje s prepovedjo fidejkomisarične
substitucije v skladu z duhom ustave, ki daje zasebni lastnini in možnosti razpolaganja z njo
tako za življenja kot tudi za primer smrti znatno večjo težo kot prejšnji pravni red. Drži sicer,
da fidejkomisarična substitucija ovira fiduciarjevo prosto razpolaganje s premoženjem. Po
drugi strani pa prepoved omejuje lastnika premoženja -- oporočitelja zlasti v tem, da bi določil
usodo svoje lastnine za daljši čas, da bi jo ohranil za svoje sorodnike oziroma za ljudi, ki so
mu blizu. Zakonodajalec bo pač moral presoditi, čigav interes je glede na ustavo vrednejši
varstva. Gledano pravnotehnično pa bi težko trdili, da je prepoved fidejkomisarične
substitucije v nasprotju z ustavo, kajti neposredno ni kršena nobena njena določba.

2. V primerjalnem pravu je različno urejena možnost zapustnika, da določi usodo svojega
premoženja za daljši čas.(*5) Fidejkomisarično substitucijo ureja npr. nemško pravo (§ 2100
in nasl. BGB), avstrijsko pravo (§ 608 in nasl. ABGB), švicarsko pravo (čl. 488 in nasl.
ZGB). V francoskem pravu je fidejkomisarična substitucija v načelu prepovedana; zakon jo
izjemoma dovoljuje v ožjem družinskem krogu (čl. 1048 in nasl. code civil). Podobno velja
tudi v italijanskem pravu. V angleškem pravu omogoča trajnejšo vezanost zapuščine t. i. trust
settlement: oporočitelj lahko določi, naj ima nekdo na zapuščini določen čas (npr. do svoje
smrti) pravico rabe; po preteku časa pa dobi zapuščino v rabo druga oseba.
V nemškem pravu se uporablja pojem Vor- und Nacherbschaft. Po § 2100 BGB lahko
zapustnik postavi dediča tudi tako, da določi, naj določena oseba postane dedič (Nacherbe)
šele potem, ko je najprej postala dedič neka druga oseba (Vorerbe). Prvi (prvi postavljeni)
dedič in drugi (drugi postavljeni) dedič si časovno sledita kot dediča; nista sodediča, med
njima ni dediščinske skupnosti. Če pa je več prvih dedičev oziroma več drugih dedičev,
nastane med prvimi oziroma med drugimi dediščinska skupnost. Če določi oporočitelj za
dediča "osebo, ki v trenutku uvedbe dedovanja še ni spočeta", velja v dvomu, da je
postavljena kot drugi dedič (Nacherbe, § 2101 BGB), kajti drugi dedič ne pridobi dediščine
ob uvedbi dedovanja (v trenutku smrti zapustnika), ampak v trenutku ali ob nastopu dogodka,
ki ga določi zapustnik (substitucijski primer, Nacherbfall), čeprav je poklican k dedovanju v
trenutku zapustnikove smrti.(*6) Sicer pa velja, tako kot v našem pravu, da je lahko dedič
samo tisti, ki je ob smrti zapustnika vsaj spočet (nasciturus).

Če je drugi dedič preživel zapustnika, vendar pa je umrl pred nastankom substitucijskega
primera, preide njegova pravica na njegove dediče, razen, če je bila zapustnikova volja
drugačna (§ 2108/2 BGB).

Če zapustnik ne določi časovnega trenutka ali dogodka, ob katerem pride do dedovanja
drugega dediča, pridobi le-ta dediščino v trenutku smrti prvega dediča (§ 2106/1 BGB).

Da zapuščina ne bi bila predolgo vezana, določa zakon časovno omejitev veljavnosti
oporočne določbe o postavitvi drugega dediča (§ 2109 BGB). Določba praviloma preneha
veljati (wird unwirksam), ko preteče trideset let od uvedbe dedovanja (tj. od smrti
zapustnika), če ni poprej nastopil substitucijski primer. Izjema: če so dediči, prvi ali drugi,
fizične osebe (za pravne osebe ni izjeme), se ta rok lahko bistveno podaljša v dveh primerih:
-- če je substitucija določena za primer, da nastopi v osebi prvega ali drugega dediča določen
dogodek (npr. da doseže določeno starost, da sklene zakonsko zvezo, da opravi izpit) in ta
dedič ob smrti zapustnika živi ali je vsaj spočet;
-- če je substitucija določena za primer, da bo dobil prvi ali drugi dedič (pol)brata ali
(pol)sestro in je ta oseba postavljena za drugega dediča. Primer: zapustnik postavi svojo ženo
za prvo dedinjo, otroka za drugega dediča in vsakega morebitnega naslednjega otroka za
nadaljnjega drugega dediča. Časovno omejitev ta substitucije predstavlja življenjska doba
staršev drugega dediča. (*7)

Prvi dedič je do nastopa substitucijskega primera gospodar dediščine: ker je zapustnikov
univerzalni sukcesor, preidejo nanj vsi zapuščinski predmeti, posest zapuščinskih stvari in
zapustnikove obveznosti.(*8) Ob nastopu substitucijskega primera je drugi dedič pravni
naslednik zapustnika in ne prvega dediča; s smrtjo zapustnika dobi dednopravno pričakovalno
pravico, ki je prenosljiva in podedljiva.(*9) Do nastopa substitucijskega primera lahko prvi
dedič praviloma razpolaga s predmeti zapuščine (pomembnejši izjemi: ne more razpolagati s
pravicami na nepremičninah, ne more neodplačno razpolagati). Prvi dedič je dolžan redno
upravljati zapuščino in tožiti ter biti tožen v zadevah zapuščine. Zapustnik lahko prvega
dediča oprosti številnih zakonitih omejitev in obveznosti (§ 2136 BGB).

Z nastopom substitucijskega primera gre zapuščina drugemu dediču. Ta lahko zahteva od
prvega dediča izročitev zapuščine, vključno s surogati in uveljavlja morebitne nadomestne
zahtevke. Prvi dedič lahko uveljavlja povračilne zahtevke v zvezi z določenimi stroški in
bremeni.(*10)
Namen fidejkomisarične substitucije je omogočiti zapustniku, da uravnava usodo zapuščine
kot gospodarske enote tudi po smrti, zlasti pa, da prepreči odtekanje premoženja iz družine.

Če zapustnik ne bi imel te možnosti, dobijo -- pri " normalni" postavitvi dediča, zapuščino po
smrti dediča njegovi oporočni ali zakoniti dediči.

Motivi za to, da zapustnik določi fidejkomisarično substitucijo so različni. Nemški pisci
navajajo npr.:(*11)
-- zapustnik hoče zapuščino ohraniti za otroka, ki še ni spočet;
-- hoče preskrbeti preživelega zakonca (prvega dediča, ki postane lastnik zapuščine);
-- hoče, da ostane premoženje v družini in ne preide na morebitnega novega zakonca (in
njegovo družino) njegovega preživelega zakonca;
-- hoče drugega dediča za nekaj časa izključiti iz upravljanja z zapuščino če je drugi dedič
premlad in neizkušen (podobnost z izvršiteljem oporoke);
-- hoče preprečiti probleme v zvezi z izvršitvijo oporoke, če spada v zapuščino tudi njegovo
podjetje (podjetje podjetnika posameznika) ali njegova udeležba v osebni družbi.

Avstrijsko pravo uporablja ime fidejkomisarična substitucija. Zakon določa, da lahko
zapustnik zaveže svojega dediča, da prepusti dediščino po svoji smrti ali v drugih določenih
primerih drugemu imenovanemu dediču. Fidejkomisarična substitucija molče obsega tudi
navadno (§ 608 ABGB). Drugi imenovani dedič (fidejkomisar) je dedič zapustnika, ne prvega
imenovanega dediča (fiduciar); zato ga mora imenovati zapustnik sam.

ABGB omejuje pupilarno substitucijo, s katero starši postavijo dediča zapuščine njihovega
otroka. Starši lahko določijo dediča otroku samo glede tistega premoženja, ki mu ga oni
zapustijo, glede drugega otrokovega premoženja pa tega ne morejo storiti (§ 609 ABGB).

Če je zapustnik prepovedal dediču, da napravi oporoko o zapuščini, gre za tiho (molčečo)
fidejkomisarično substitucijo in dedič mora zapuščino ohraniti svojim zakonitim dedičem.
Prepoved odsvojitve stvari ne izključuje pravice, da dedič o njej napravi oporoko (§ 610
ABGB). Prvi dedič je obremenjenec s prepovedjo, drugi dedič pa je zakoniti dedič.

Če zakon ne vseboval te določbe, bi bila navedena prepoved nedopustna, ker pomeni poseg v
svobodo testiranja.(*12)

Tudi avstrijsko pravo pozna omejitev fidejkomisarične substitucije, s katero naj se prepreči
daljše vezanje premoženja (§ 611, 612 ABGB).

Za substitucijo ni omejitve, če gre za zapustnikove sodobnike, to je za osebe, ki so za življenja
zapustnika že žive ali vsaj spočete. Zakon pravi, da vrsta, o kateri naj fidejkomisarični dediči
sledijo drug drugemu, ni omejena, če so vsi zapustnikovi sodobniki; vrsta se sme razširiti na
tretjega, četrtega in še dalje.

Če pa fidejkomisarični dediči niso sodobniki, temveč taki nadomestni dediči, ki v času, ko
zapustnik napravi oporoko, še niso rojeni oz. spočeti, lahko velja fidejkomisarična substitucija
glede denarja in drugih premičnih stvari le za dediče do drugega kolena. Glede nepremičnin
velja pa le za prvo koleno; vendar šteje pri določanju kolen samo tisti nadomestni dedič, ki je
dobil zapuščino v posest (s prisojilom, § 797 ABGB).
Substitucijski primeri se vrstijo po kolenih (stopnjah) sorodstva: po smrti dediča starejše
generacije dobi zapuščino dedič mlajše generacije: gre za generacije po "sodobnikih" v
navzdolnji črti (descendenti). Prvi (prvi imenovani) dedič ne šteje (ni prvo koleno). Če je
postavljen kot prvi dedič zapustnikov otrok, je potomec prvega kolena njegov otrok
(zapustnikov vnuk). Šteje samo dedič, ki je dobil zapuščino v posest .

Prvi dedič (fiduciar) je v bistvu užitkar. Dokler ne nastopi primer fidejkomisarične
substitucije ima prvi postavljeni dedič utesnjeno lastninsko pravico s pravicami in
obveznostmi užitkarja (§ 613 ABGB). Drugi dedič (fidejkomisar) je kot dedič postavljen z
odložnim pogojem oziroma z začetnim rokom: z nastopom substitucijskega primera. Ima
dednopravno pričakovalno pravico, iz katere izhajajo določeni zahtevki, npr. opustitvena
tožba glede prodaje substitucijskega premoženja. Lastninska pravica je funkcionalno
razdeljena premoženja med fiduciarjem in fidejkomisarjem. Oba skupaj imata pravice dediča:
-- skupaj lahko odpravita substitucijo;
-- fiduciar lahko s substitucijskim premoženjem razpolaga lahko samo s soglasjem
fidejkomisarja;
-- substanca zapuščine se mora ohraniti, velja realna subrogacija: kar je bilo pridobljeno za
odsvojeno zapuščino, spada v substitucijsko maso;
-- velja prepoved odsvojitve in obremenitve, vendar so od tega načela možne izjeme.

Francosko pravo določa načelno prepoved fidejkomisarične substitucije (člen 896 code civil;
cc). Prepovedana substitucija ima tri značilnosti:
-- naklonitev večim dedičem, ki sledijo drug drugemu;
-- obveznost prvega dediča, da ohrani naklonjene premoženjske predmete v korist drugega
dediča;
-- prehod teh predmetov ob smrti prvega dediča na drugega dediča. Od načelne prepovedi
fidejkomisarične substitucije pozna zakon redke izjeme (členi 897, 1048 in nasl. CC). Tako
lahko starši postavijo otroke za prve dediče in vnuke za druge dediče. Zapustnik, ki nima
otrok, lahko imenuje kot prve dediče svoje brate in sestre, nečake in nečakinje pa kot druge.
Če je več vnukov, nečakov ali nečakinj, je določitev substitucije dopustna samo, če vsi drugi
dediči, ne glede na to, koliko so stari oziroma katerega spola so, dobijo enak delež. Na ta
način želi zakon preprečiti oživitev nekdanjih pravic prvorojencev kot tudi dajanje prednosti
moškim potomcem.(*13) Predmet substitucije je lahko vedno samo razpoložljivi del
zapuščine, nikoli pa del, ki je rezerviran za nujne dediče. Dopustna substitucija se šteje za
postavitev prvega dediča z razveznim pogojem, združena z naklonitvijo za drugega dediča,
določeno z odložnim pogojem. Da se zavarujejo pravice drugega dediča, je potrebno postaviti
skrbnika substitucije.

Razen zakonskih izjem blaži načelno prepoved fidejkomisarične substitucije tudi sodna
praksa, s tem, da dovoljuje uporabo institutov, ki so vsebinsko podobni fidejkomisarični
substituciji in s katerimi se lahko dosežejo enakovredni gospodarski učinki. Tako npr. lahko
postavi zapustnik za (prvega) dediča svojega sina, z razveznim pogojem, da umre brez
potomstva, in drugega sorodnika za (drugega) dediča z ustreznim odložnim pogojem. Drugi
dedič mora seveda živeti ob uvedbi dedovanja (tj. ob zapustnikovi smrti). Mogoče je tudi, da
postavi zapustnik določeno osebo za užitkarja zapuščine, drugo osebo pa za dediča.

Načelno prepoved fidejkomisarične substitucije določajo po francoskem vzoru tudi pravne
ureditve Belgije in Luksemburga.(*14)
Po italijanskem pravu se lahko odredi fidejkomisarična substitucija (sostituzione
fedecommissaria, člen 692 in nasl. codice civile) samo v izjemnih primerih, ki so določeni v
členu 692/1 codice civile: starši in drugi predniki lahko postavijo otroka, ki nima poslovne
sposobnosti, ali drugega takega potomca, za prvega dediča oz. prve dediče, pravne ali fizične
osebe, ki skrbijo za tega otroka ali drugega potomca pod nadzorom varuškega sodišča, pa za
druge dediče. Tudi zakonec lahko postavi svojega zakonca, ki mu je odvzeta poslovna
sposobnost, za prvega dediča, osebo ali institucijo, ki zanj skrbi, pa za drugega dediča. Sicer
pa fidejkomisarična substitucija ni dovoljena (člen 692/2 codice civile).

Tudi v italijanskem pravu je prvi dedič v bistvu užitkar (gl. člen 693/2 codice civile). Teorija
pravi, da mu gre "začasna" oziroma "razvezna" lastnina.(*15)
(*1) Zakon ima v mislih ta primer, ko prepoveduje oporočitelju določiti dediča svojemu
dediču. Formulacija ni v redu, kajti tudi fidejkomisar je dedič oporočitelja, ne pa fiduciarja.
(*2) Odl. VS Jug., Rev. 1290/62, 14. 12. 1962, ZSO VII (1963), 2, 290.
(*3) Gl. Finžgar A., Dedno pravo, 1962, str. 104.
(*4) Gl. Markovi}, Nasledno pravo, 1979, str. 252.
(*5) Primerjalnopravni pregled: Ebenroth C. T., Erbrecht, 1992, str. 409 in nasl.
(*6) Prim. Lange H., -- Kuchinke K., Lehrbuch des Erbrechts, 4. izd., 1995, str. 541; Brox H.,
Erbrecht, 1998, tč. 335 (str. 221).
(*7) Gl. Prim. Brox H., Erbrecht, 17. izd., 1998, tč. 342 (str. 225).
(*8) Prim. Lange H., -- Kuchinke K., Lehrbuch des Erbrechts, 4. izd., 1995, str. 542 in nasl.;
Brox H., Erbrecht, 17. izd., 1998, tč. 349 in nasl. (str. 228 in nasl.).
(*9) Gl. Brox H., Erbrecht, 1998, tč. 344 in nasl. (str. 225 in nasl.)
(*10) Gl. Brox H., Erbrecht, 1998, tč. 37 a (str. 243).
(*11) Gl. Ebenroth C. T., Erbrecht, 1992, tč. 544 (str. 380).
(*12) Gl. Rummel P. (Welser R.), Kommentar zum ABGB, 1. Band, 1990, komentar k § 610
ABGB (str. 702, 703).
(*13) Gl. Veelken W., Französische Substitution und deutsche Vor- und Nacherbschaft --
Probleme des internationalen Erbrechts, RabelsZ 49 (1985), 1 str. 47.
(*14) Gl. Ebenroth C. T., Erbrecht, 1992, tč. 613 (str. 410).
(*15) Gl. Cian G. -- Trabucchi A, Commentario breve al codice civile, 1992, komentar k
členu 693 codice civile (str. 553).