You are on page 1of 81

.. .. . · - · .

:,:: : ::::··
pelinosemdesel
· lel
lo varne
lesovine in
lepenke
ceršak
UVOD
Zbrana zgodovina krajev ob Muri v Slovenskih goricah,
ži vljenje ljudi, njihova borba za obstanek, prizadevanje da
si ustvarijo boljši jutrišnji dan, dokazuje   č č  
solidarnost in vera v lastne sile.
Na življenje kraja in njegov razvoj je znatno vplivala
pred 85 leti zgrajena tovarna. Njen prispevek k razvoju kra-
ja je bil vse bolj pomemben. Nastanek in č števila
industrijskih delavcev njihov vpliv in prispevek k razvoju,
pa ustvarja popolnoma novo obdobje hitrejšega in po-
membnejšega napredka.
Osvoboditev, oživljanje vseh naprednih sil, narodnostna
zavest in revolucionarna pripadnost, dajeta č poseben
č v razvoju. Delavsko samoupravljanje, široka aktivnost
in delovna vnema ter velika ljubezen do domovine, pišeta
in ustvarjata novo zgodovino - to je zadnje strani te knjige.
Želi mo, da bi delavci in prebivalstvo s ponosom, veseljem
in spoštovanjem ohranili svoje tradicije, jih prenašali. na
ml ajši rod, posebno ponosni, da so v č razvoju
naše družbe z njeno č in pozornostjo z lastnimi
sil ami napredku dali vso svojo vsebino.
č rekonstrukcija v letu 1973, postavitev vrste
novih tehnoloških obratov in drugega avtomatskega stroja,
nas š č v najmodernejše opremljen obrat te vrste v
Evropi. č proizvodnja. specializacija proizvodnje,
sodobni postopki za predelavo mase in lastna predelava
lepenke nam č hitrejši napredek in uspešno vklju-
č na č in tujem trgu.
Nadaljevanje modernizacije, racionalizacije in ekono-
č dela mora biti podlaga za dalnjo širitev tovarne,
njeno sodelovanje z drugimi podjetji papirne in predelo-
valne industrije, samoupravljalcem in prebivalstvu pa po-
trebna trdna opora napredka kraja. Tako ustvarjeni pogoji
so najboljša podlaga za razvoj samoupravljanja, ki z novo
ustavo dobiva č č č pomen.
V zahvalo vsem, ki so ustvarili pogoje rasti in trdno
podlago napredku in socialni si,gurnosti prebivalstva lahko
č vso priznanje. Oddolžimo se jim lahko le z novimi
uspehi in delovnimi zmagami, hitrejšim in uspešnejšim raz-
vojem tovarne in kraja.
od nekdaj do danes
TIHA V ASI CA -
se razvija v industrijsko naselje
1
Iz
najstarejših
č
Kjer se danes razprostirajo ljubki č naših s soncem
obžarjenih Slovenskih goric pa tudi preko drugih dežel da-
č okrog nas je v sivi davnini pred neštetimi milijoni let
valovilo morje, ki ga sedaj č imenujejo Panonsko
morje. V njem je živelo na milijarde živali , polžev, školjk in
drugih, ki so jih obdajali oklepi iz apnenca. Ko jih je dole-
tela smrt, se je v neizmerni vrsti let č č
oklepov na dnu morja dobesedno za cele gore. Vsled teže
so se ti oklepi sprijeli v kamenino-apnenec in tega najdemo
tudi v naših krajih obilo. Spomnimo se samo č   Brloge,
Belega brega ter laporja in opoke, ki ju je pri nas tudi na
pretek in jim je osnova apnenec. Po mnogih č je
č Panonsko morje odtekati proti vzhodu in preko naših
krajev je č valiti svoje vode reka, ki so ji č dali
ime Karintijska reka, in je nekaka predhodnica današnje
Drave. Vse te č vodne mase so odlagale na dno raz-
ne kamenine, prod in pesek. ln spet je minilo neizmerno
č   da so te množine vode odtekle. Dogajale so se tudi
č š spremembe v notranjosti zemlje, na njeni
površini in tudi v č   kar je vse vplivalo na č
izoblikovanje zemeljskega površja. Pri nas je nastalo č
verig podolgovatih č kot podaljški visokih gora zahod-
no od naših krajev in vsi ti grebeni naših č se razpro-
stirajo v glavnem v smeri severozahod - jugovzhod. To
smer so dobile tudi vse č vode, med njimi glavna reka
naše pokrajine Drava. Ker je zgradba naših najbližjih č
v glavnem v smeri zahod -vzhod, so zato zaprli v davnini
pot naši Muri , ki je lagodno pritekla od severa in baš tu,
kjer se je č z današnjimi Slovenskimi goricami, bila
prisiljena nadaljevati svojo pot ob njihovem vznožju proti
vzhodu. Ni imeli č   da bi predrla oviro in tekla še naprej
na jug ter se nekje pri. današnjem Mariboru združila z Dravo.
Spremembe v podnebju so č tudi spremembe
na površini naših č Mraz, č   sneg, led in voda
so č rahljanje in razpadanje vrhnjih plasti in kma-
lu so se pojavile prve rastline, ki so nato s svojim gnitjer11
pomagale debeliti rahlo plast površine, da je ta nudila ved-
no ugodnejše pogoje za novo rast iz semena č
To se je dogajalo po prenehanju tako imenovane ledene
8 dobe pred dobrimi desetimi č in č debelejša je
postajala rodovitna plast zemlje tem bujnejše je postajalo
rastlinstvo in se razvijalo na naših tleh in to trave, č
in tudi drevje.
Ni dolgo trajalo, pa so se med rastlinje naselile naj-
raznovrstnejše živali, v glavnem podobne današnjim. ln spet
je poteklo za opisana dogajanja okroglih pet č let, ko
se je pojavil v tej živi prirodi kot del nje same č Prvot-
no je bil č in lovec. Mura in gozdovi okrog nje so mu
nudili č bolj č manj bogato pogrnjena mizo. Pred
mrazom, snegom in dežjem so ga č kože ubitih živali
in votline v gozdovih naših č Množil se je kot vse,
kar živi in mnogo rodov se je poslovilo od tega sveta, pred-
no je č toliko napredoval, da je spremenil č svo-
jega življenja. Iz č in !ovca se je, razvil v poljedelca in
živinorejca, kar ga je prisililo, da je vsaj za daljšo dobo
živel na enem mestu. S preprostim kamenitim orodjem je
č šume in si ustvarjal borne travnike ob Muri in njivice
nekoliko višje, da mu narasle vode ne bi č "žetve<<.
č je moralo spet lepo število stoletij, da je preprosto
kamenito orodje zamenjal za bronasto in nato še železno in
da se je v stopnji civilizacije povzpel spet višje. Da so ljudje
na taki stopnji civilizacije res živeli tudi blizu Mure in v da-
našnjih Slovenskih goricah, dokazuje nekaj kamenitega
orodja, ki so ga našli pri č   v štrihovcu, v Jarenini in
v Jakobskem dolu, kjer so našli tudi bronasto bodalo. Prvot-
no so ljudje živeli posamezno oziroma kot družine, ki se
niso družile in o kakem plemenu ali celo narodu ni
govora.
Znana
ljudstva
Prva enotnejša velika skupina ljudi, ki nos1 1me in jo
lahko primerjamo z današnjim narodom, so bili na naših
tleh lliri. :Živeli so tu pred č kot tri č leti. Bavili so se
s poljedelstvom in živinorejo. Da so to prvi znani prebivalci
tudi na č današnjega Ceršaka, dokazuje zgodovin-
sko š č odkrito v gozdu nad ceršaško tovarno.
:že pred prvo svetovno vojno je takratni upravitelj šen-
tiljske slovenske šole Fortunat Sadu v svojem gozdu, ki je
bil der. velikega š č gozda med Muro in Novinami,
opazil majhne č   sicer porastle, a vendar č po-
zornost. Zaslutil je v njih gomile ali š č davnih prebi -
valcev tega kraja. Posebno en č na t.i. >>Bubenber-
gu«, ki je podaljšek Novin in danes že v Avstriji, ga je
posebej zamikal. Sestavljen je iz dveh prisekanih stožcev.
Na manjšem zgornjem je stal žrtvenik, na č pod njim
pa so verniki v krogu č   stoje ali celo č č
bogove. Tako je mož č nalogo tega č č
Nekaj gomil je v svojem gozdu celo razkopal, a ni našel
v njih č Po č vojni leta 1918 se je F. Sadu
odselil v Gradec, preko >>bolda« pa je bila leta 1919 za-
č državna meja in omenjene gomile pozabljene.
Okrog leta 1935 pa je za vse to zvedel znani razisko-
valec in ravnatelj muzeja prof. F. Baš iz Maribora. Lotil se je
z vso vnemo raziskav na terenu. Odkril je tudi >>sumljivo«
mesto sredi gozda na vzpetini nad Muro nad ceršaško to-
varno. Ker pa poteka baš preko tega >>sumljivega« pod-
č državna meja, je o vsem obvestil graškega znanstve-
nika zgodovinarja profesorja Schmieda in po ureditvi vseh
meddržavnih zadev v zvezi z izkopavanji sta se znanstve-
nika poleti leta 1936 lotila izkopavanja in ga nadaljevala
leta 1937. Delo je bilo kronano z uspehom. Odkrili so te-
melje utrjenega š č   č iz hiše, š č in
celo kopalnice na naši strani ter štirih hiš na avstrijski
strani. Tudi nekaj posode in dva kamenita drobilca za žito
so našli. Vse š č je zavarovano proti jugu z nasipom,
proti vzhodu in zahodu s strmima č   medtem ko ga
proti severu varuje strmina, ki se š č k Muri. š č
so zgradili lliri, ki so se umakni·li sem pred sovražniki. Po-
soda in >>Žrmlje« izvirajo iz ilirskih č Da so pa pozneje
živeli tu Kelti kot nasledniki Ilirov, dokazuje keltski denar, ki
so ga tudi, našli med izkopaninami. :žal je nadaljevanje razi -
skovalnega dela prekinila č Avstrije k č  
pa 11. svetovna vojna in njej č ostri režim na meji.
To š č jasno dokazuje, da so živela tu že znana
ljudstva lliri in Kelti, ki so se delili celo v plemena in so že
poznali državno skupnost. Med Muro in Dravo je živelo
keltsko pleme, Serapilov in so bili v državi ali provinci Norik.
Meja te province je potekala v smeri od Donave na jug
in nekje pri današnjem Cmureku č Muro. Onkraj te
meje je bila keltska provinca Panonija. Kelti so dali med
drugimi tudi imena našim rekam Muri, Dravi in Savi. Kako11
so Kelti pred najmanj 3 č pregnali llire, tako so
Kelte v zadnjih stoletjih pred našim štetjem vsrkali vase
Rimljani , ki so si podvrgli tudi naše kraje. Provinci Norik
in Panonija sta ostali tudi v rimski državi in celo meja v
naši bližini med njima je ostala, ustanovili so pa nekaj mest
v naši deželi. Nam najbližja rimska naselbina je bila Flavia
Solva ali današnja Lipnica. Ta je bila povezana s Celeo ali
Celjem s cesto preko č   ki še danes po 2000 letih služi
svojemu namenu. Ta cesta in pa vinska trta, ki so jo prinesli
k nam, nas v naših krajih še danes spominjajo č mo-
č Rimljanov.
Ljudstva
se selijo
Nekako pred 1600 leti so č s severa in vzhoda
vdirati v takrat č š državo, v rimski imperij, raz-
na ljudstva, ki so silila v č in bogate dežele na jugu,
predvsem v č rimske države, v Italijo. č se je
doba preseljevanja narodov, ki je nazadnje č rimski
imperij. Gotovo so se skupine raznih ljudstev premikale
tudi preko naših krajev in to po stari rimski cesti med da-
našnjo Lipnico in Celjem pa morda tudi po Muri ali ob
njej, a č ni ohranjenega, kar bi pri nas spominjalo
na te č Nasprotno, č je bilo še to, kar je že ob-
stojalo. Propadlo je tudi š č nad Muro v ceršaškem
gozdu. Nazadnje sta ga prekrili zemlja in rastlinje in po-
teklo je lepo število stoletij, da so ga pred nekaj leti odkrili
in delno raziskali. 9
10
Naši predniki
prihajajo
Ko je bila najhujša povodenj ljudstev, ki so valovila
preko naših dežel, mimo, so se č nekako pred 1300
leti iz današnje Panonske nižine seliti v novo domovino
naši predniki po rodu in jeziku, Stari Sloveni. Pomikali so
se v glavnem ob Savi , Dravi in Muri v alpske dežele. Takral
so spoznali tudi č in ravnino ob Muri ter se polagoma
naseljevali ob njej, nato pa tudi prodirali ob pritokih v po-
krajino. Ker so bili mirno ljudstvo živinorejcev in poljedel-
cev, ki se je hotelo za stalno naseliti v teh krajih, so si
najprej s č in č š č nižin ob vodah ustvarili
pašnike za č ovac, koz in govedi. č so si na;
enak č pripravili na nekoliko višjih legah polja, kjer
so gojili pšenico, lan in konoplje. Oboje, živina in posevki,
so jim zadostovali, da so se preskrbovali z živežem in si
iz lanu, konoplje, č volne in živalskih kož izdelovali ob-
leko in obutev. š č so si zgradili na višje ž č po-
sekah in jasah v glavnem iz lesa, ki ga je bilo na č
ob Muri na pretek. ln tako so ostali potomci prvih naseljeni h
Starih Slovenov za stalno v teh krajih, s svojim delom in
znojem preoblikovali pokrajino valovitih č današnjih
Slovenskih goric v slikovit šopek v spletu pokrajin slovenske
domovine. Da je bilo naše ljudstvo prvo stalno naseljeno
v teh krajih, č nešteta krajevna imena tod okrog, ki
jih bomo še spoznali in so tako naša, .da jih tudi viharni č
poznejših stoletij niso mogli zatreti in izkoreniniti. č pa
so ti viharni č zatrli naše prednike dalje na severu in se
je naša domovina tekom č let č tako, da so postal i
naši kraji pravi obmejni kraji v mnogih pogledih in so naši
bližnji predniki bili dolgo na mrtvi straži slovenskega rodu
in jezika.
Naseljevanje našega ožjega č je potekalo so-
razmerno č in je zavzelo okrog leta 1000 tak obseg,
da že lahko domnevamo posamezne kraje z lastnimi imeni.
Rimska cesta na zahodu, Mura na vzhodu in deloma tudi
Pesnica na jugu niso bile le prometne žile, ampak tudi ne-
kake baze, odkoder se je vršilo naseljevanje našega pod-
č Od rimske ceste sem so se naseljevali proti vzhodu
in nazadnje naselili č   ugodne za gojitev vinske trte, ki
so jo prinesli Rimljani v te kraje in najbrž je to najstarejše
naselje našega č   kar sicer ni dokazano, a ime Stara
gora da to slutiti. Obrežje Mure ni bilo č ugodno za
naselitev zato je nudila dolina Selniškega potoka č pri l ike
za to in tako, najdemo tu že zgodaj naselje, ki se je razpro-
stirala okrog leta 1000 že globoko v notranjost č
Kraj, ki je dobil lepo slovensko ime Selnica, je č uradno
imenovan že leta 1289 v urbarju samostana št. Pavel na
Koroškem in se je že delil v Spodnjo in Zgornjo Selnico.
V isti dobi so naseljevali tudi južne predele današnjega
šentiljskega č Tu č dva potoka, Cirkniški in
Dobrenjski , proti jugu v Pesnica. Ker je Pesniška dolina
širša in odprta, je bila gotovo kmalu naseljena in od tu so
novi rodovi šli ob obeh prej omenjenih potokih proti severu
ter si tu ustanavljali domove. Nastalo je naselje Dobrenje,
ki je dobilo ime po svobodnem kmetu Dobrjenj, in naselje
Cirknica, imenovano po staroslovenski besedi cerkniti, kar
pomeni, da voda prodira na površje. Obe naselji sta č
imenovani že leta 1130 v urbarjih mariborske š č
Dve sto let pozneje sta č uradno omenjena kraja
šentilj in Ceršak, in to leta 1329 oziroma 1330. šenti lj je
dobil ime po svetniku Gilgenu, ki so mu tega leta postavili
tu prvo cerkvica. Naselje, sicer neznatno, je pa že obsto-
jala in je bilo najbrž nekak podaljšek Kresnice, ki je sicer
č imenovano tudi leta 1329, a je blizu rimske ceste, že
znane pospešiteljice naseljevanja in zato gotovo starejša.
ln kako je nastal Ceršak?! V tistih č je tekla Mura
tik vznožja č   tako da obrežje ni nudilo mesta za se-
š č Potok, ki se izliva blizu današnje tovarne v Muro, je
tekel po mnogo ožji dolini kot n.pr. Selniški potok, zato ob
njem ni moglo nastajati naselje in vendar so se ljudje usta-
lili ob njegovem izlivu. Sosednje č je pokrival gost hra-
stov gozd, ki je nudil obilo trdega lesa za gradnjo č Za-
. č so č ta gozd in si na č postavljati domove ter
obdelovati njive in pašnike. Nastalo je majhno naselje hra-
stovih č   ki je dobilo tudi svoje ime. Hrastu pravijo še da-
nes slovanski rodovi dob in ponekod cer. Vsa tri imena naj-
demo tudi na Slovenskem, kjer so se mnoga naselja poime-
novala po njih. Ustanovitelj naselja nad Muro so v tistih
č hrastu gotovo pravili cer in zato po njem imenovali
svoje naselje Ceršak. Ke1' se pa v govoru še danes e pred r
spremeni v i, so kraju rekli Ciršak. Nemci , ki so v nasled-
njih stoletjih postali naši sosedje, pomena besede Ceršak
niso doumeli , razlagali so si pa prvi zlog imena po svoje.
Beseda - cir - še danes pomeni okras - Zier - in ker
je naselje na hribu ali >> bregu<< so naš Ceršak preimenovali
v cirberg - Zierberg - okrasni hrib, a prevod ni v nobeni
zvezi s siovenskim originalom. To ime kraja se je v obeh
jezikih obdržalo do današnjega dne.
Naši kraji
v raznih državah
Kot je že omenjeno, so naša naselja č nastajati
okrog leta 1000 in se č razvijala ter so spadala v razne
države in družbene ureditve. Prvi naseljeni Stari Sloveni so
prinesli iz pradomovine svojo staro družbeno ureditev. Delili
so se še v družine, zadruge, župe, plemena in narod.
V novi domovini so si ustanovili dve samostojni državi
z lastnimi vojvodi. Bili sta to Karantanija s š č na
Gosposvetskem polju in Panonija s š č ob Blatnem
jezeru. Naši kraji so bili v Karantaniji , ker je meja s Pano-
nijo potekala nekje pri današnjem Cmureku v smeri od
severa na jug. To je bilo pred 1300 leti. Takrat je č š
kralj Samo združil č slovanskih rodov in ustanovil mo-
č državo od današnje č do Jadrana. Njej so pri-
padali tudi naši kraji , ki so bili pa zelo redko naseljeni.
Toda po Samovi smrti je država razpadla in pri nas je bila
spet Karantanija z vojvodi Borutom, Gorazdom, Hotimirom
idr. A kmalu.cso naši kraji prišli pod nadvlado nemških Ba-
varcev in nato 788. leta z njimi vred pod nadoblast nemških
Frankov pod cesarjem Karlom Velikim. Odslej so naši pred-
niki živeli 1130 let pod nemško nadoblastjo v raznih državah
vse do leta 1918, ko so Slovenci postali spet svoboden na-
rod v jugoslovanski državi.
Frankovski cesar Karel Veliki je uvedel nov družbeni
red - fevdalizem, ki je nato pri nas obstojal nad č let,
do leta 1848. Lastnik vse zemlje je bil cesar kot najvišji
zemljiški gospod, ki je to zemljo dajal v nekak najem raz-
nim osebam, a vedno le iz rodu Nemcev, ki jih je povzdi-
goval v plemeniti stan in pa višji š č   predvsem sa-
mostanom. Kmet je postal nesvoboden, podložnik brez last-
ne zemlje.
č je bila država razdeljena na okraje, pozneje
pa na grofije. Našim krajem najbližji okraj je bil Hengist -
Wildon, č preko Lipnice, a meja ni znana. Pozneje
so nastajale grofije z združitvijo č okrajev in njihovi
lastniki so bili iz plemiških rodov Epenštajn, Andeks, Baben-
berg, šponhajm, Traungau itd. Za naš okoliš je važen grof
Bernard šponhajn, ž č na gradu v Mariboru, ki je bil
okrog leta 1100 lastnik zemlje tudi med Muro in Dravo, torej
naših krajev.
Grofije med Donavo in Jadranom so imele nalogo va-
rovati mejo države proti Madžarom, ki so od vzhoda iz Pa-
nonske nižine vdirali v te kraje. Ker so bile te grofije ali
marke na meji, so dobile ime mejne grofije ali marke. Vsled
sorodstvenih zvez, porok ali izumrtja grofovskih rodov, se
je tekom let č mejnih mark združilo.
Ob reki Traun je grof iz rodu Traungau leta 980 ustanovil
mesto Steyer in v njem živel. č so združili č mej -
nih grofij in so tej zvezi nato rekli štajerska marka. Grof
Otokar V. Traungauski je leta 1148 podedoval po stricu
Bernardu šponhajmu tudi »Mariborsko grofijo« ter dobil od
cesarja č naslov vojvoda in to leta 1180. Od takrat
dalje je nosila zveza č mejnih grofij ime vojvodina šta-
jerska, ki so ji pripadale tudi naše Slovenske gorice. Tej
vojvodini so vladali vojvodi iz rodu Traungau, pozneje pa
!z rodu Babenberg. Iz vsega opisanega izvemo, zakaj se
je del slovenske domovine imenoval štajerska, njeni pre-
bivalci pa štajerski Slovenci in to uradno do leta 1918, med-
tem ko, so v pogovornem jeziku ti izrazi še danes živi.
Severno od štajerske je bila v teh č zveza grofij
z imenom Vzhodna marka ali Ostarihija, ki je leta 1156
postala vojvodina in so v njej vladali č iz rodu Ba-
benberg.
štajerski vojvoda Otokar VI. Traungauski je leta 1192
umrl brez naslednikov in štajersko vojvodino je podedoval
sorodnik Leopold V. Babenberg ter združil obe vojvodini v
celoto, ki je postala osnova državi Avstriji , kateri so pripa-
dali 826 let tudi naši kraji .
Leta 1·246 je umrl zadnji iz rodu Babenberg. Takrat so
se vneli prepiri za lastništvo Avstrije med raznimi č
Zmagal je č š kralj Otokar Pšemysl in naši predniki so
imeli spet č š vladarja kot pred 600 leti za č kralja
Sama. Ko so si pa v č po smrti najvišjega fevdalca
cesarja iz rodu Hohenstaufen leta 1254 izvolili za cesarja
Rudolfa i-z rodu Habsburg, je zahteval zase tudi Avstrijo.
Toda Otokar Pšemysl se mu je uprl in bil nato v bitki blizu
BraHslave leta 1278 premagan. Rudolf Habsburški si je nato
podvrgel Avstrijo, kjer je potem rod Habsburžanov vladal
640 let tudi našim krajem.
11
12
V š č
jarmu
Spoznali smo že cesarja Karla Velikega, ki je leta 788
zavladal tudi krajem, kjer živimo danes. Uvedel je nov druž-
beni red - fevdalizem, kjer je bil cesar lastnik zemlje in
tako najvišji zemljiški gospod. Zemljo je delil raznim ose-
bam, ki so se n. pr. v boju al i drugih akcijah posebno odli-
kovale. Dobile so jo v nekak dosmrtni in tudi dedni najem
ali fevd. Površine teh fevdov so bile ogromne in fevdalci
so jih dajali v najem sicer po kosih, a še vseeno obsežnih,
drugim tudi na vsak č zaslužnim osebam. Tako so se
č fevdalci nekako po zaslugah in lastništvu zemlje
delili v fevdalce ali plemstvo višje in nižje stopnje ali kratko
višje in nižje plemstvo. Od vseh omenjenih vrst fevdalcev
pa je postal kmet odvisen, njihov podložnik in ob svojo
zemljo.
Naši kraji so bili takrat še zelo redko naseljeni , a po-
tomci prvih podložnikov so se s stoletji množili, delili usodo
svojih dedov in živeli v fevdalizmu do pred 125 leti, ko je
bil le-ta leta 1848 odpravljen.
Ko je fevdalec dobil zemljo, se je na njej naselil in si
zgradil dvor ali grad, odvisno od obsežnosti ogromnega
š č Tako so na našem č nastali gradovi v
Mariboru in na Piramidi , v Zg. Kungoti, v č   Eulenburg
v Spiefeldu, v štrasu, Susvaser na Sladkem vrhu in dvori
na Dobrenju, č pri č (poznejši Strasenhof), Lepi
dol, Pesniški, Jareninski in Murski dvor. Seveda niso nastali
vsi č   ampak v velikih č presledkih. č od
njih je že davno propadlo. Zanimivo pa je, da so vsi kraji
šentiljskega č spadali pod fevdalne postojanke izven
č   kar je pripisovati dejstvu, da so se tudi fevdalci ,
č nižji, najraje ustalili blizu pomembnejših prometnih
poti, torej pri nas ob Muri, Dravi in rimski cesti.
Posestvo okrog dvora je fevdalec obdeloval v lastni
režiji s hlapci in deklami, potomci svojih podložnikov, ki so
bili popolnoma brezpravni. Tako posestvo je bilo pridvorno
posestvo in fevdalec ni od njega č davka višjemu
gospodu. Preostalo zeml j o je razkosal in dal v najem kme-
tom. Taka posestva so bila hubna posestva, hube ali hojbe
in so merila v č 12-15 ha. Kmet najemnik hojbe je
č č vrednost najemnine prvotno s pridelki, od
cesarja Rudolfa Habsburškega nekako od leta 1280 dalje pa
tudi v denarju. Poleg te glavne dajatve je moral č
število dni v letu opravljati tlako na pridvornem posestvu
in dajati še deseti del pridelka s hojbe v dvor ali grad. Med-
sebojne pravice in obveznosti so bile č vpisane v graj-
ski knjigi ali urbarju.
Da so tudi v zahodnih Slovenskih goricah ugodna pod-
č za gojitev vinske trte, so vedeli že Rimljani, zato so
jo tudi prinesli v naše kraje. še bolj vneto pa so to žlahtno
kulturno rastline kakih č let pozneje, ko so bili naši
kraji že bolj obljudeni , širili fevdalci. Dali so č gozdove
po primernih južnih ali zahodnih č č in č
zasajali z vinsko trto. Nastajali so dvoji vinogradi in troji
uživalci. Vinogradi na pridvorskem posestvu so bili pridvorni
vinogradi, na hubah pa hubni, dejanski lastnik vseh je bil
pa fevdalec ali garni gospod. Pridvorne vinograde je garni
gospod obdeloval v lastni režiji, hubne je dajal v najem pod-
lažnim kmetom najemnikom hub. Ti so te vinograde obde-
lovali zase in morali oddajati č č mošta gor-
nemu gospodu. Temu moštu so pravili gornina. Poleg od-
daje gornine so pa morali opravljati tlako tudi v pridvornih
vinogradih. Pozneje so mnoge hubne vinograde dobivali v
najem tudi ljudje drugih poklicev kot n.pr. trgovci , obrtniki
in č iz mest. Ti niso bi!i vezani na gornega gospoda
z č drugim kot z oddajo gornine. Takim najemnikom
so rekli sogorniki ali Bergholdi. Odnosi med gornim gospo-
dom in najemniki vinogradov so bili urejeni v gorskem
pravu in vpisani v gorskih bukvah.
Da so podložni kmetje v redu izvrševali svoje obvezno-
sti do zemljiškega gospoda, so morali skrbeti t.i. župani.
To so bili podložni kmetje, ki so imeli č število
kmetov in bili zato š č nekaterih obveznosti do zem-
ljiškega gospoda. V tej organizaciji vidimo č poznej-
ših č V vinorodnih č so skrbeli za redno op-
ravljanje obveznosti sogornikov do gornega gospoda t. im.
gorniki. Imeni za izvrševalca funkcije župan ali gornik, sta
v Xlii. stoletju, ko so se č uveljavljati rodbinska imena
ali priimki, postali ti dve besedi tudi priimka. Od takrat dalje
č med priimki pri nas tudi Gornika, župana, Zu-
pana, č   2upanca in Supana.
Vinogradi so na našem č pred 800 leti že ob-
stajali . To dokazuje urbar š č v Mariboru iz leta 1182,
kjer je vpisano, koliko vinskega mošta je moralo oddati 57
kmetov iŽ Cirknice in č Tudi v Selnici., ki je bila
podložna samostanu št. Pavel na Koroškem, so bili že tak-
rat vinogradi , saj predpisuje samostanski urbar iz leta 1289
oddajo mošta 32 selniškim podložnikom. Kdaj so nastajali
vinogradi v Ceršaku in na Kozjaku, ni č dognati.
Da so naši predniki tja do sredine Xlii. stoletja nosili
ime brez priimka, vidimo spet v urbarju za Cirknico, kjer je
še leta 1250 našteta cela vrsta podložnikov z lepimi staro-
slovanskimi imeni, a tudi že s š č imeni.
Gorniki iz mest in drugih stanov so navadno postavljali
nad vinogradi lesene č s prešo in kletjo ter v njih živeli
le v č glavnih del v vinogradih, č so bile pa praz-
ne. Da podložni kmet ni smel menjati gospodarja in so mu
morali biti podložni tudi potomci, je znano. č so bile
dajatve in druge obveznosti podložnikov tako neznosne, da
je kmet sam zapustil hubo in se zatekel v prazno č so-
gornika, · a to navadno v č drugega zemljiškega go-
spoda. Kmet nekdanji najemnik hube je tako postal ose-
benjek, č ali ofer, č brez imetja, ki je živel le
»iz rok v usta«, predhodnik č in kmetskega prole-
tarca.
Razne š č so č teple tudi zemljiško go-
spodo. Ta je sicer bremena kolikor je le bilo č zva-
lila na rame podložnikov, a je vso trdoto č č mo-
rala okusiti tudi sama, kar je privedlo do odprodaje delov
š č posestev drugim zemljiškim gospodom. Spre-
membo lastninske pravice so č tudi poroke, izu-
mrtja rodu ali celo vojne. Zato najdemo v naših krajih te-
kom stoletij č š bolj ali manj č in premož-
ne rodove zemljiške gospode. Imena nekaterih smo že spo-
znali. Bili so pa tudi drugi kot n.pr. štubenbergi , in Traut-
mansdorfi v Selnici , Attemsi v Ceršaku in šentilju, Inzaghi,
Kunsty na Kresnici, Luchesi - Paly, Bourboni , Parma v
štrihovcu in še vrsta drugih v raznih krajih in č
Marsikje se je zemljiški gospod rešil gospodarske pro-
pasti tako, da je odprodal majhne kose zemlje raznim obrt-
nikom iz mest ali pa tudi tako, da je novim rodovom kmet-
skih podložnikov, ki bi č morali iti na dvor za hlapce
in dekle, dal v najem dele pridvornega posestva, ki se je
na tak č sicer č drobilo, a je gospod z najemni-
nami bolje izhajal kot č bi pridvorno zemljo obdeloval v
lastni režiji. Najeto zemljo so obdelovali najemniki sami in
s č že znanih osebenjkov. Najemniki pridvorne zem-
lje so bili vezani na zemljiškega gospoda le z dajatvami v
denarju in pridelkih, tlake jim pa ni bilo treba delati. Tako
je nastal spet nov stan. Takim, ki so imeli v najemu le č
in nekaj zemlje, so rekli č ali kajšlarji, kdor je imel
pa še š č vinograda, je bil pa perkhold ali č  
a vsi skupaj so bili le najemniki š č zemlje, ki so jo
lahko vsak č zgubili. Perkholdov in č je bilo na
šentiljskem č precej, a č v Selnici , Ceršaku in
na Kozjaku. Kmetje najemniki hub so pa morali še nadalje
opravljati tlako in izpolnjevati druge obveznosti. Zemljiški
gospod ga je lahko pregnal s posestva, č ni zadostil vsem
obveznostim in število osebenjkov se je č   ker je
enako usodo kakor kmet doživljal lahko tudi č ali perk-
hold.
V XVIII. stoletju se je položaj kmetskega č č
polagoma boljšati. Leta 1748 je cesarica Marija Terezija
dala popisati velikost in donosnost vseh posestev, pridvor-
nih in hubnih, tako da so odslej vsi brez izjeme č
državi davke in ne samo kmetje preko zemlj . gospoda. Z
robotnim patentom je č č   koliko dni tlake mora
kmet opraviti za zemljiškega gospoda. Obveznost je bila
156 dni letno. Važna je bila odredba, da zemljiški gospod
ni imel č pravice kmeta pregnati s hubnega posestva. To
je vplivalo na kmete zelo ugodno, saj so se odslej z č
veseljem in voljo oprijeli vseh del , ker so se č na po-
sestvih trdne. Marija Terezija je ustanovila tudi katastralne
»:Ž:rmlje•< iz keltskega š č v Ceršaku.
č in uvedla š č hiš v njih. V tem č je bila
č č meja med Ceršakom in Kozjakom na eni
strani in teh dveh enot nasproti Selnici, šentilju in Spielfeldu
na drugi strani. Ustanovljena je bila nova katastralna ob-
č štrihovec na našem č
Pod Marijo Terezijo je bila leta 1765 ustanovljena >>Kme-
tijska družba« z nalogo, da širi nove dosežke na č
kmetijskega gospodarstva. Kmetje so se vseh novotarij zelo
branili , saj je v njih po izkušnjah že bilo zakoreninjeno
mišljenje, da je vse, kar pride od gospode, za nje slabo.
Okrog leta 1750 so v naših krajih č uvajati krompir in
koruzo. Do koruze naši kmetje niso kazali odpora, ker jim
je pri desetini ni bilo treba oddajati in so žganci bili kmalu
vsakodnevna jed kmeta in osebenjka. Silno so pa nasproto-
vali krompirju in potrebna je bi la č celo telesna ka-
zen, da so ga č saditi. šele lakota, ki je zavladala po
leti h 1767, 1772 in 1782 kot posledica skrajno slabih vre-
menskih prilik, je strla odpor. Kmetijska družba je seznanila
kmeta tudi z deteljo in s tem dosegla dvig živinoreje.
Naslednik Marije Terezije cesar Jožef 11. je leta 1782 z
nevoljniškim patentom odpravil osebno odvisnost kmeta od
zemljiškega gospoda. Dajatve in tlaka so sicer ostali, a kme-
tovim potomcem ni bilo č treba ostati na domu kot pod- 13
ložniki zemljiškega gospoda, lahko so se odselili pod oblast
drugega zemljiškega gospoda, izbrati so si smel i celo ne-
kmetski poklic, lahko so odšli v mestne šole ipd. Jožef 11.
je uvedel kataster ter zemljiško in č knjigo, seveda
vse ob silnem nasprotovanju gospode, ki ji te novotarije ni-
kakor niso bile pogodu. Dosegla je celo č uvedbe
in šele po č francoskih vojnah skoraj 30 let pozneje,
ko so bili č že precej spremenjeni, so bile te Jožefove
reforme č uveljavljene. Takrat je nastala tudi v Mari-
boru katastralna mapa, kjer lahko razberemo, kateri kmetje
so imeli takrat posestva tudi na šentiljskem č Vse
č je spadalo pod š č v Spielfeldu, kjer je bil
sedež okraja in so tja spadali tudi Ceršak s Kozjakom, Sel-
nica s Srbotjem in šentilj s Kresnice in Staro goro in Cirk-
ni.ca, medtem ko je Dobrenje spadalo pod okraj Zg. Kun-
gota, Kaniža pa pod okraj Jarenina, ker so bi'l i tam sedeži
zemljiškega gospoda.
Iz č med leti 1750 in 1800 je znanih že precej kme-
tov iz Ceršaka. Navajam poset nike Jl a 20 posestvih, kolikor
jih je bilo takrat v samem Ceršaku. Hišne številke se ne
krijejo z današnjimi, ker so gotovo od takrat bile že č
krat zamenjane z novim. Tekom omenjenih 50 let so se
menjal i č tudi lastniki ali pa so prevzeli dom mladi ,
zato najdemo ponekod pod isto hišno številko č imen.
1. č Ignac
2. Pauman Jož, Rep Boštjan, č Miha
3. Reiter Peter, Vid
4. Peitler Martin, č č Jakob
5. č Matija, šoper Matija, č Miha
6. Mikiš Franc, Pec Janez
7. Lamp Matija, č Jurij
8. č Matija, Jožef
9. Pfifer Miha, Andrej
1 O. Hauc Simon, Urban
11. Dobernik Eva, Samec Martin
12. č Peter
13. Lorber Urban
14. č Pavel , šnetl Simon, Fluher Jurij
15. Samec Matija, štraus Matija, č Janez
16. Ferk Jakob
17. Ferk Jurij
19. Gefard Katari na, Alojz, brodnik
20. Marko Franc, mlinar
Leta 1798 je izšel zakon, po katerem je lahko najemnik
hu be ali posestva po medsebojnem dogovoru z ?-emljiškim
gospodom to odkupil in se tako rešil podložništva. Toda
te pravice se je poslužilo le malo podložnikov kmetov, ker
jim je primanjkovalo sredstev in ker so nekateri upali , da
se bodo zakoni francoske revolucije iz leta 1789 uveljavil i
14 tudi v naših krajih in bodo najeto zemljo dobili č
v svojo last. Toda to se ni zgodilo. č pa je precej manj ših
posestev prešlo v last onih, ki so na podlagi nevoljniškega
patenta iz leta 1782 postali obrtniki in č V teh letih so
tudi zemljiški gospodje cmureški iz rodu štubenberg in
Trautmansdorf zabredli v težave ter prodajali zemljo in to
zlasti v Selnici , ki jim je bila podložna. Enak pojav č
tudi drugod na šentiljskem č in pri drugih zemlj iških
gospodih. Tako najdemo v teh letih tu 216 č in perk-
holdov in sicer 80 v Selnici , 55 v Ceršaku in na Kozjaku, 45
v šentilju, 6 na Kresnici , 4 na Stari gori , 16 v Cirknici in
štrihovcu ter 10 na Dobrenju. Veliko č je zabredlo
posebno po letu 1850 tudi v gospodarske težave in so pro-
dajali tudi svojo lastnino. Taka posestva z vi nogradi so kaj
radi kupovali ljudje s krajev onkraj Mure in prvotni č
oziroma perkoldi so ostali v teh č kot nov stan - vini-
č Ta pojav je bil pogost zlasti na Kozjaku, pa tudi v
drugih predelih šentiljske okolice.
Mnogo gorja so našemu kmetu č tudi t.i. fran-
coske vojne od leta 1797 do 1815. Naših krajev naravnost
z vojnimi dogodki niso prizadele, a č so neznosne
vojne dajatve. Te so zemlj iški gospodje v veliki meri naprtili
podložnemu kmetu, ki je zelo obubožal. Pridružilo se je tej
nevolji tudi par slabih letin, da je bi lo breme še neznosnejše.
Posebno leta 1816 in 1817 sta bili vsled obilnega dežja
letini tako č   da je nastala lakota. Iz tega č najbrž
izvirajo imena »Župnice« v Ceršaku ter č v Sp.
Selnici in Cirknici za njive in travnike, ki so jih kmetje daH
za skledo >>župe« oz. za gibanico. Ustno č pravi, da so
bile razkosane in razdane v Ceršaku takrat tudi Oblane za
peko gibanic.
Kot že omenjeno, je č krajev šentiljskega č
v zadnjih desetletjih fevdalizma spadalo pod š č v
špilfeldu, kjer je bil sedež sodne, č   vojaške in drugih
oblasti, ki jo je združeval zemljiški gospod. Vendar so se
po gospodarski plati č raznih zemljiških gospostev
prepletala. Tako so razne kmetije na šentiljskem č
kar se tlake, desetine in drugih obveznosti č spadale pod
č š zemljiške gospode n.pr. v Spielfeld, štras,
Brunnsee, Weitersfeld, Cmurek, Jareninski dvor, Kungoto,
Maribor, Sp. Poljskavo, č   Ernovž, Gomi lico in morda
še kam. Vsak podložnik je imel č predpisane svoje pra-
vice in obveznosti v t. im. varstveni listini ali >> Schutzbriefu<<.
Cerkvena
organizacija
Do osmega stoletja se je š č razširilo že po
vsej južni in srednji Evropi. Tu sta bili dve š č   odkoder
se je širilo in tudi organizacijsko utrjevalo. Bili sta to sre-
š č Oglej blizu Trsta in Solnograd na današnji avstrijsko-
nemški meji. Cesar Karel Veliki je okrog leta 800 č
Dravo za mejo med obema ogromnima enotama. Kraji se-
verno od Drave, torej tudi naše zahodne Slovenske gorice,
so spadale pod škofijo v Solnograd.
Do leta 1000 so bili ti naši kraji že toliko obljudeni, da
se je tudi tu ustanovila manjša enota t.i. pražupnija. Ta je
segala na jugu in zahodu do Pesnice, na severu do Mure
od Ernovža do Cmureka in na vzhodu nekako od č emu-
rek ob potoku Drvanji do današnjih Vitomarcev ob potoku
Pesnici. š č je bilo v Jarenini.
Nekako do leta 1400 sta se na vzhodu odcepila Lenart,
na zahodu pa č   č je v sredini ostala župnija
Jarenina kot vodilna, nekako do leta 1780. Sicer so se na
njenem č že od leta 1350 dalje razvijale podružnice
šentilj, Jakob, Marjeta in Kungota, ki so nato okrog leta
1780 postale samostojne župnije.
šentilj je postal samostojna župnija leta 1784 v približno
istem obsegu kot je danes in je štela okrog 2500 prebival-
cev. Ves č do danes je Ceršak č v šentiljsko enoto.
Od leta 1859 so vsi doslej omenjeni kraji Slovenskih
goric spadali v graško škofijo, dokler niso po zaslugi slo-
venskega škofa A. Slomška pripadli kraji ob severni slo-
venski jezikovni meji leta 1859 k lavantinski škofiji s sede-
žem v Mariboru. Pri glasovanju so se župljani šentiljske
župnije izrekli· za lavantinsko škofijo enako prebi.valci so-
sednje Velke in č   č so se š č izrekli za
graško škofijo, kar kaže na narodno zavest takratnih pre-
bivalcev. šentiljski farani so zbrali celo 379 gld kot prispe-
vek za stroške č
Od leta 1859 dalje ni bilo v č
pogledu nobenih sprememb č   le 14 hiš v severnem delu
šentilja in Kresnice je z državno razmejitvijo leta 1919 pri-
padlo špilfeldski župniji in s tem graški škofiji.
Kužno znamenje na Ferkovi njivi v Ceršaku.
15
Turška
nevarnost
V srednjem in tudi še v novem veku so slovenskemu
ljudstvu prizadeli obilo gorja napadi Turkov, ki so zdaj z
č š zdaj spet s šibkejšimi silami vdirali na naše
ozemlje ali pa preko njega gnali svoje bojne trume v dežele
severno od naših krajev ali pa se iz njih spet č Vsem
je znano, da so te pohode spremljali rop, ogenj, kri , suženj-
stvo in smrt. Skoraj tristo let je udarjal ta č groze po slo-
venski zemlji in ljudstvu in tudi našim krajem tu ob Muri in
v zahodni Slovenskih goricah ni bilo prizanešeno. Sicer
naselja na desnem bregu Mure niso bila prizadeta, vendar
je neposredna bližina napadov, požigov in ropanja turških
č č našim prednikom dovolj skrbi in strahu.
Iz zgodovinskih zapisov je razvidno, da so Turki kakih
petnajstkrat napadali kraje v naši neposredni bližini in to,
ko so oblegali Ljutomer, Radgono, Cmurek, štraden, Kloch,
Halbenrain, torej kraje na levem bregu Mure. Leta 1532 pa
je bilo vseka:<Or za sam šentilj in okolico najhujše. Takrat
je č turški sultan Sulejman prispel preko Ogrske pred
sam Gradec in ga oblegal. Ker ga ni mogel zavzeti , je nato
gnal del svoje vojske proti Mariboru in to v glavnem po
stari rimski cesti č č Od glavnine so se odcepljale
manjše skupine Turkov in plenile po okoliških krajih. Ena
teh skupin je najprej oropala in sežgala grad v č ter
se nato priklatila v šentilj, kjer se je lotila cerkve, ki je tu
omenjena že leta 1329. To je pravtako oropala, ni je pa
zažgala. Gotovo tudi ni prizanesla redkim č v oko-
lici cerkve. č usode so takrat bili deležni tudi Jarenina,
Jakob, Lenart. V spomin na dogodek, ko je šentilj z okolico
okusil turško krutost na lastnih tleh, se še danes blesti na
cerkvenem stolpu med jabolkom in križem turf>ki polmesec.
Vzhodni predeli šentiljskega č ob Muri Turkov na
svojih tleh sicer niso ime:i »V gosteh«, a č naselja
in bojni hrup z ravnin onkrcj Mure je gotovo vlival strah,
grozo in skrb v duše vseh, ki so bivali tostran reke in videli
z č č nevarnost na lastne č
Prebivalci teh predelov Slovenskih goric so turške vdo-
re č še na drug č Ti nemirni č so č fev-
dalce v državi, deželi in po gradovih silili na vsakodnevno
pripravljenost, da se postavijo napadalcem v bran. Sklice-
vali so razne zbore in sprejemali na njih primerne sklepe,
16 ki so vedno še posebno prizadejali široke množice podlož-
nega kmetskega ljudstva. Tako so na primer na zborih v
Mariboru leta 1461 in 1494 ter leta 1463 v Lipnici za oboro-
žitev grajskih in ostalih č nalagali vedno nove davke pod-
lažnim kmetom. Vsak je moral č letno od zemlje 60
denarjev, od č pa 15 denarjev izrednega vojnega davka.
Leta 1530 je bil sprejet sklep o utrditvi Maribora, Cmureka
in Radgone na našem č in spet so našim prednikom
bile naložene nove dajatve v denarju in še razne delovne
obveznosti , zlasti prevozi gradbenega materiala.
Strašno leto za naše prednike tod okoli je bilo vse-
kakor leto 1603. Tokrat so Turki rogovilili po sosednji Ogrski
in je pridrla č skupina jezdecev tudi do Cmureka. Ho-
tela je č Muro vdreti v Slovenske gorice. Vse prebivalstvo
tod okrog se je razbežalo v gozdove, vsak peti moški pa
je moral v š č vojsko. Vse prehode ob Muri in poti
v notranjosti so zagradili z ovirami in zasedli z č
stražami . Tako pripravljeni so č najhujšega. Toda do
boja ni prišlo, kajti Turki so onkraj Mure naropali toliko
plena, da so se vrnili nazaj na Ogrsko.
Na te č spominjata v Ceršaku dva strelskim jarkom
podobna rova, sicer že č š č   ki jima č
pravijo »turške šance« oziroma >> šancgrabe«. Prvi je blizu
današnje glavne ceste za hišo Pfifer Alojza, drugi pa v
Hamrovem gozdu na Pouhnicah. Gotovo je bilo takih >>šanc«
še č   a so že davno pozabljene in tudi o omenjenih dveh
ni č trditi , da bi bili prav iz tega leta. Saj je preteklo
zatem še skoraj sto let, ko so se jih morali tukajšnji prebi-
valci spet in spet posluževati. Turki , ki so se jim pozneje
pridružili še ogrski uporniki Kruci, so č še č
č svoja grozodejstva onkraj Mure, dokler niso bili
proti koncu XVII. stoletja za vedno pregnani .
Tudi v č č bojev pri Monoštru ob Rabi leta
1664 so bili naši predniki v velikih skrbeh. Vsak peti moški
je bil š č v vojsko štajerskih deželnih stanov. Možje
in fantje iz krajev med Muro in Dravo so se zbirali v Lipnici
in nato pomnožili vrste branilcev v Radgoni , Halbereinu,
Cmureku, Klochu, Gleichbergu in Feldbachu. Kam so bili
dodeljeni bojevniki s šentiljskega č   ni č do-
gnati. Bili so pa takrat podložniki š č v špilfeldu, ki
je imela tudi opravka s Turki, saj še danes krasi grajski
stol p turški polmesec kot spomin na tiste dni. Pri Monoštru
so bili Turki poraženi in naši kraji rešeni najhujšega.
Odtlej so naši predniki imeli pred turško nevarnostjo
mi r in na te hude č spominjajo le še turške šance v
Ceršaku, polmesec na stolpu farne cerkve pri šentilju in
ljudski vzkl iki kot »Kru ci so Turki «, »kruci buci !« ipd ..
Kuga
in druge
epidemije
Znano je, da so se v minulih stoletjih tudi v naših de-
želah pojavljale nalezljive bolezni , ki so terjale obilo č
veških življenj . Vzrokov za izbruhe epidemij je bilo č
Med nje štejemo vojne, kjer je trohnelo mnogo nepokopanih
trupel, dalje naleti milijonov kobilic, ki so č nekje
poginile in okužile okolje in še č č grozot. Velik
vzrok širjenju raznih bolezni je pa treba iskati tudi v splošni
č ljudskih množic in v nerazvitosti zdravstva
sploh.
č po starih zapisih, je razsajala od nastanka na-
selij v našem ožjem okolišu, od okrog leta 1300 dalje pa
do leta 1680 kuga enajstkrat, kobilice pa so do leta 1782
pustošile tod okoli sedemkrat, kar je imelo za po-
sledico lakoto in razne bolezni. Najhuje je naše kraje pri-
zadela kuga leta 1680, saj je morila od Gradca pa do Ma-
ribora in še dalje. Na te hude č spominjajo poleg po-
drobnejših zapisov tudi kužna znamenja v Gradcu, Lipnici,
Cmureku in Mariboru, ki so bila postavljena v letih 1680 in
1681. V Mariboru so sicer prvotno kužno znamenje č ne-
kaj let zamenjali z č skupino kipov, ki še danes stoji
na Glavnem trgu, a tudi to umetniško kiparsko delo je po-
č spominu na kugo leta 1680. Da je č smrt, kakor
so kugo imenovali takrat, š č gospodarila tudi v Cer-
šaku, dokazuje kužno znamenje na današnji Ferkovi njivi
nad vasjo. Ta skupni grob žrtev č kuge kaže, kakšnih
ukrepov so se takratne oblasti posluževale, da bi prepre-
č širjenje bolezni. Svoje rajne so v tistih č š č
pokopavali na farnem š č pri šentilju, ki je bilo okr.
cerkve. Teh žrtev kuge pa niso smeli tako č prenašati ,
ker bi s tem lahko okužili tudi n.pr. Selnico, Novine in šen-
til j . Pa tudi zdravim je bilo prepovedano hoditi iz kraj a v
kraj . O tej prepovedi lahko beremo v šentiljski cerkveni kro-
ni ki. Kot gorivo za č č so uporabljali č olje, ki
se j e dobilo le v Mariboru. Ko je olja zmanjkalo, so morali
uporabljati za gorivo svinjsko mast, ker v mesto niso smeli
po č olje. Drugega olja niso imeli, saj takrat č ali
repi ce še niso poznali. Da je tega leta razsajala kuga tudi
po vaseh >> na Nemškem« č pravtako kužna znamenja
marsikje kot n.pr. v današnjem Gabersdorfu, posebno pa v
č vasi - Lichendorfu. O zadnji so stari š č pri-
povedovali, da se je ta vas prej sploh imenovala >>Leichen-
dorf« - >> vas mrliških trupel «, ker je tam leta 1680 vse pre-
bivalstvo kuga č Po tem letu na našem č
kuge ne zasledimo č   vkljub temu, da so kobiHce leta 1782
še pustošile po naših krajih in to č
Zdravstvene prilike so se gotovo izboljšale, č za-
sledimo v naslednjih desetletjih še epidemije, predvsem
grižo, ki je parkrat prav okrutno gospodovala v našem oko-
lišu. Tako sta leta 1811 umrla v šentiljski župniji 102 prebi-
valca, od teh jih je umrlo od griže 66 ali 65 %, iz č
Ceršak je bilo 12 žrtev te bolezni. Prav požrtvovalno je obo-
lelim pomagal v duševni in telesni stiski takratni šentiljski
kaplan Jernej Soko, ki je pri tem delu tvegal lastno življe-
nje. Bil je zato pohvaljen od okrožnega urada v Mariboru in
okraja v špilfeldski š č Zdravnikov v današnjem po-
menu še takrat ni bilo. V šentilju je nastopil službo prvi pa-
dar ali ranocelnik - Wundarzt - leta 1818 in sicer Alojz
Grimm. V č njegovega službovanja v šentilju je bila leta
1826 ponovno hujša epidemija griže. Ta je terjala 48 življenj
ali 50% v tem letu od 96 umrlih faranov. V Ceršaku je griža
terjala 5 življenj. Po teh dveh epidemijah so se še pojav-
ljale, toda ne v takem obsegu, saj je bilo vsakikrat število
žrtev neznatno. To dokazuje tudi, da so se izboljšale zdrav-
stvena služba in tudi higienske prilike prebivalstva. Vendar
ne smemo mimo dveh epidemij, ki sta pred dobrimi petde-
setimi leti na našem č terjali sorazmerno mnogo
žrtev.
Ko se je leta 1918 prva svetovna vojna bližala h koncu
in je pomanjkanje vsega doseglo višek, se je vsem ne-
voljam pridružila še do takrat neznana bolezen in kmalu
dosegla č obseg. Ljudje so ji rekli >>špansko bo-
lenje« ali kratko >>španska«. Kmalu je zajela ves kraj in ni
bilo hiše, kjer ne bi imeli bolnikov. Pomanjkanje zdravi l je
bilo č in so se bolniki posluževali raznih alkoholnih
č   kar je pa č stanje bolnika še poslabšalo. Da bo
mera neprilik polna, je umrl še šentiljski zdravnik dr. Hans
Wenigerholz in je poteklo precej č   predno je šentilj
dobil spet zdravnika in to dr. Camila Morocuttija. Prevratni
č so k splošni neurejenosti prispevali svoje. V letih 1918
- 1919 je epidemija gripe, kot bolezni pravimo danes, ter-
jala na šentiljskem č 23 življenj, od tega v ceršaški
č 1. Komaj je gripa pojenjala, že je jeseni leta 1919
izbruhnila epidemija griže. Ugodnejše zdravstvene razmere
so jo kmalu zajezile, vendar je terjala 14 življenj, od tega
v Cešaku 2.
Od te dobe v naših krajih ni bilo č hujših epidemij,
ki bi terjale življenja, kar je vse posledica urejene zdravst-
vene službe in višja izobraženost prebivaltfva tudi v zdrav-
stvenem pogledu.
17
----------------- -
Graditev
cest
in železnic
še do č XIX. so naša naselja in kraje povezovali
navadni kolovozi. Važnejši kolovoz v naših krajih je vodil
iz Jarenine v šentilj. Ta se je nadaljeval po dolini Bubenber-
škega potoka do špilfelda, kjer je pod gradom č pri
brodu na Muri in je bila edina povezava z levim bregom
Mure. Od šentilja je vodil drugi važni kolovoz preko Kres-
nice k znani rimski cesti . Ta je bila takrat edina zveza ma-
riborskega okraja z graškim.
V šentilju se je na razvodju med Muro in Dravo odcepil
kolovoz proti vzhodu, ki je vodil v Ceršak in Selnico. V glav-
nem služi ta kolovoz še danes svojemu namenu in tvori po
grebenu Novin mejo med Ceršakom in šentiljem. V južnem
delu Novin je potekal ta kolovoz ob ostrem zavoju okrog
strmega č proti vzhodu nekoliko nižje od današnje ceste
in se vil nato do razcepa pri današnji č kapeli v
glavnem blizu sedanje ceste. Pri kapeli je en krak kolovoza
krenil proti Selnici, drugi pa proti vasi v Ceršak. Tam se je
vil skozi vas in nato zavil v dolino do Mure, kjer je bil brod
č Muro edina povezava z levim bregom v tem predelu.
Kdaj je bil brod zgrajen, ni č dognati , toda že leta
1770 je imenovan brodnik Gefart, ki je tega leta pokopal
90-letno mater Marijo, leta 1789 pa 53-letno ženo Katarino
i n pri obeh je pripis >> OberfUhrerin« - brodnica. Brod je bil
prvotno š č   Od tega kolovoza se je v severnem delu
Novin na č trase po grebenu odcepil gozdni kolovoz
proti severovzhodu kot bližnjica skozi >>bold«, ki so ga
č pešci in tudi lastniki gozdov pridno uporabljali , kar
so pa pozneje zaradi bližine meje skoraj popolnoma opustili
Ta gozdni kolovoz se je pridružil glavnemu v Ceršaku blizu
kužnega znamenja. Vsi omenjeni kolovozi so zlasti v dežev-
nih dobah č voznikom in pešcem obi lo preglavic,
saj so vsi po smolnato-ilovnatem terenu.
Ugodnejšo zvezo s svetom so Ceršak, Selnica in ostali
kraji dobi li leta 1824 z zgraditvijo glavne ceste Dunaj -
Trst, ki poteka skozi šentilj , a zveza z njo so še sto let
bili blatni kolovozi. Važna povezava s svetom tudi za te
kraje je postala železniška proga Dunaj - Trst, ki so jo
18 gradili skozi šentilj v letih 1844-46. Takrat, pa tudi v poz-
nejših letih, je marsi kateri osebenjek, č ali pa VIni-
č fant našel svoj kruh kot progovni delavec na želez-
nici.
Zelo se j e izboljšala zveza Ceršaka s šentiljem in osta-
limi prometnimi žilami po letu 1924, ko je bila zgrajena
iz šentilja proti Velki in še dalje za tiste č moderna in
trdna cesta. Ta je povezovala te kraje, ki so bili vsled na-
stanka državne meje na Muri prometno popolnoma odrezani
od svojega upravnega gospodarskega in kulturnega sredi-
š č Maribora. č je sama vas Ceršak bila še vedno
nekoliko odmaknjena od te >> nove steze«, kot so jo doma-
č   imenovali , in jo je vezal z njo še vedno vaški kolovoz,
je bila vendar velika pridobitev za kraj.
V avstrijskih č so se prebivalci Ceršaka posebno v
slabem vremenu posluževali broda č Muro, da so po
dokaj trdni cesti po levem bregu reke prispeli na glavno
državno cesto ali k železnici v Spielfeldu z vozovi, po des-
nem bregu je vodila pa le navadna pešpot.
Trdne ceste po levem bregu Mure se je ves č od raz-
mejitve leta 1919 do leta 1938 posluževala tudi tovarna za
prevoz surovin in izdelkov preko avstrijskega ozemlja na
postajo v šentilju, kjer si je leta 1924 zgradila primerno
š č   Toda s č Avstrije k č leta 1938
so glede uporabe broda in ceste onkraj Mure nastajale
razne š č   Takrat sta tovarna in banovina zgradili
trdno cesto od tovarne pod vasjo do ž š č k že č
cesti in tovarna ni bila č vezana na ceste onkraj Mure.
Ob asfaltiranju ceste od Sladkogorske tovarne do šen-
tilja leta 1964, ki sta ga izvedl i v glavnem obe tovarni , je
bila modernizirana tudi omenjena cesta in nato še del vaške
magistrale tako, da so š č rešeni blatnih kolovozov,
ki so dolga stoletja č nje in njihove prednike.
Pomlad
narodov
leta 1848
Nad č let so rodovi naših prednikov prenašali kru-
tost š č jarma in poleg tega so jih teple v teh
stoletjih nadloge kot so: kužne bolezni, lakota, vojne vihre
in č Težki so bili ti »zlati č in hrepenenje po svo-
bodnem življenju je bilo vedno č š Nezadovoljstvo
ljudstva z razmerami po francoskih vojnah v prvi polovici
XIX. stoletja je zamajalo fevdalni red tako silno, da se je
leta 1848 zrušil. Revolucijo, ki je tega leta prinesla svobodo
zatiranim, imenujemo tudi pomlad narodov, kajti njen cilj
ni bil samo odstranitev fevdalizma, ampak priznanje po-
polne enakopravnosti vsem ljudem, torej tudi malemu slo-
venskemu narodu. Tega je pa takrat v ogromni č se-
stavljal kmetski č ki je tega leta doživel najlepše -
popolno oprostitev vseh obveznosti do š č in postal
j e tudi lastnik zemlje, ki jo je obdeloval. Temu dejanju pra-
vimo tudi kmetska odveza.
l<akšne so bile razmere v teh č na našem pod-
č Kot je bilo že omenjeno, je skoraj celotno šentiljsko
č spadalo pod š č ali okraj Spielfeld, ki je bila
last grofovskega rodu Attemsov. Po zlomu fevdalizma so
bi le osnovne upravne č sestavljene iz ene ali č ka-
tastrskih č č upravnih č je pa sestavljalo okraj.
Nekdanji okraji na gradovih so bili odpravljeni.
Na šentiljskem č so nastale č šentilj, Cirk-
ni ca, Dobrenje, Ceršak in Selnica, vse pa poleg mnogih
drugih č v okraj Maribor. Sem so bili z š č in
dvorov š č tudi vsi uradi kot sodnija, davkarija,
kataster itd. S to novo ureditvijo sta č Ceršak in šentilj
postali obmejni č do novega okraja Lipnica.
Posebej je pa treba poudariti, da so ob priliki ustano-
vitve omenjenih č č uradno rabili tudi slovenska
imena. Ustanovitev č je bila proglašena v avstrijskem
državnem uradnem listu 17. 3. 1849, nato pa 7. 10. 1850 v
uradnem listu dežele štajerske v š č in 16. 3. 1854 v
š č
Poglejmo, kako so uradno č zapisali slovenska
imena č in krajev našega č   Ta so: Sv. 11, Curk-
nica, Dobrenja, Ciršak, Selnica ter Kršnica, Stara gora,
Kozj ek in Srebotje. Iz teh imen in celotnega besedila je
razvidno, da so uradniki, č so bili našega rodu, slabo
obvladali š č ker so se šolali le v š č Kako
so kmetje sprejeli kmetsko odvezo? Sprva so bili navdu-
šeni, a so kmalu spoznali, da se njihove želje niso docela
č Vlada na Dunaju je č č da dobi
zemljiški gospod za š č zemljo odškodnino in sicer
tretjino vrednosti mu je moral č kmet, tretjino država,
tretjino pa je izgubil. Kmet je moral č zemljo
5-20 let, odvisno od velikosti, poleg tega pa še č
obresti in predpisane davke, a vse to č na davkariji.
Za vse te obveznosti je zvedel iz takoimenovane razbreme-
nilne listine ali »Grund - Entlastungs - Ausspruch<<, ki jo
je dobi l od komisije, č za urejevanje vprašanj v
zvezi s kmetsko odvezo.
Mnoge kmete so nove dajatve, ki jih je sedaj terjala
država preko davkarij od njega, spravile v težak položaj .
Pridružile so se še slabe letine. Iz zapiskov je razvidno,
da je bilo v zahodnih Slovenskih goricah v 30 letih in to
od leta 1850 do 1880 le 8 dobrih letin, 11 jih je bilo srednjih
in 11 izredno slabih. Marsikdo se v novih razmerah ni zna-
šel , posebno še, č ga je doletela kaka elementarna ne-
č požar, povodenj, živinska kuga ali č Prej mu je
zemljiški gospod v lastnem interesu pomagal , a sedaj je
kmet bil nave zan le na sebe. Sicer je država ustanovi la za
naše kraje v Gradcu denarni zavod, ki je kmetu dajal po-
sojila, toda ta je bilo treba č
Pozne'je je bila taka posojilnica ustanovljena tudi v
bližnjem štrasu, ki je imela dolžnike tudi z č šentilj-
skih č Iz težke zagate se mnogi niso izvlekli in so
posestva prodali.
Nekdanji zemljiški gospodje so č površine zem-
lje z č kulturami obdržali še naprej, a brez sleher-
nih ugodnosti s strani države. Tak primer č prav v
Ceršaku, ko je lastnik š č v Spielfeldu nadalje obdržal
nad 200 ha veliki gozd t.i. >>bold<<. V tem č je n.pr. na
Dobrenju in na Stari gori pokupil zdravnik dr. Alojz Draž, do-
č iz Dobrenja in zdravnik v Bukarešti, sedem posestev
od č kmetov in jih prodal neki Rozi pi. Ambrosy
na Ranci, ta pa spet drugim kupcem.
Marsikje so takratne plemiške družine od posestnikov,
ki niso zmogli obveznosti , dele teh ali pa cela posestva spet
odkupovale. To so bila predvsem vinogradniška posestva.
Tak č najdemo tudi v štrihovcu, kjer so č z gradu
v Brunnseeu iz rodu Luchesi - Paly in pa Bourbon -
Parma postali lastniki vinogradov po letu 1860.
V tem č je tudi č kmetov z ravnin onkraj Mure
kupilo od č z vinogradi t.i. bergholdov ali po č
č njihovo zemljo zlasti na Kozj aku in v Selnici
in so ti nato ostali pri hiši kot č nov socialni stan,
ki se je v tej dobi razvil tudi v drugih predelih tega vino-
gradniškega č
Ce je v teh za osvobojenega kmeta težkih letih bilo v
Ceršaku kako posestvo prisilno prodano, iz zapisov ni raz- 19
vidno, izgleda pa da ne in so se menjavali lastniki iz drugih
vzrokov kot n.pr. dedovanje, ženitev ipd. č kmetskih ro-
dov je prav na tem č že dolgo na istem domu ali
pa je krvna vez še danes z njimi po moškem ali ženskem
rodu živa.
Življenjske prilike
do l. svetovne vojne
Ogromna č prebivalcev Ceršaka in okolice je tudi
po spremenjenih oblikah, torej po letu 1848, živela od ob-
delovanja zemlje. Nekaj je bilo obrtnikov, a še ti so imeli
po č vsaj bajto in krpo zemlje. Zemljo so obdelovali na
star podedovani č in gojili tudi še rastline, ki jih danes
ne gojijo č kot n.pr. lan, konoplje, žito, proso, ajdo, mak.
Kruh so pekli povsod doma in mnogi kmetje so imeli ob
potoku, ki č pod vasjo in se blizu tovarne izliva v Muro,
svoje lastne preproste mline. Zato nosi še danes ta predel
Ceršaka lepo č ime š č ali Mliniže. Ponekod so
imeli v teh »mlincah« tudi stope, da so phali ajdo aJi, proso
za kašo, ki je bila č kmetska jed. žita niso sejali le
za pridobivanje krušnega zrnja, ampak so zelo cenil i tudi
dolgostebelno slamo. Snope so na posebnih č č
sali v škope in z njimi pokrivali strehe. Za to opravilo so bili
v kraju posebno izurjeni obrtniki krovci ali č   ki so
ta posel opravljali. Zadnji krovec je biil Simon Pilh s Pouhnic
še v č tega stoletja. žitne in rženo slamo so rabili
tudi za vezanje trte h kolom v vinogradih, ki jih je bilo pred
nastopom trsne uši okrog leta 1895 na šentiljskem č
še 480 ha, od tega samo na Kozjaku in na Grajtah v Cer-
šaku okrog 25 ha. Lan in konoplja sta rastla na sleherni
ceršaški njivi, da so gospodinje lahko oskrbovale družino s
perilom in da je bilo dovolj vrvi č izdelka vedno pri
hiši. Kolovrat je imela sleherna kmetska hiša in brnenje teh
lesenih strojev je ob zimskih č oživljaJo vaško idilo.
Kolovratom so delale družbo v tem zboru lesene mehaniza-
cije tudi statve. Da so živeli v teh krajih tkalci , dokazujejo
še danes nekatera rodbinska imena, kot Tkavc, Tekavc,
Kauc, Weber, Leinweber in č v obeh jezikih, č
statev in tkalcev že davno ni č
V zvezi z lanom in konoplje je bilo izurjenih mnogo
20 pridnih ženskih rok, ki so prav spretno trle na posebni lese-
nih pripravah ali trlicah posušena lanena ali konopljina
stebla. Sušili so jih v posebnih preprostih č ali sušil-
nicah, grajenih v bližini domov navadno v hrib. Služile so
tudi za sušenje sliv, hrušk in č rezin, ki so jim po-
sušenim pravili klojci. Suho sadje je v raznih oblikah in
vrstah jedil sestavljalo dobršen del prehrane.
Kot že omenjeno so konoplje gojili prvenstveno za-
voljo vrvi . Te so izdelovali č vrvarji - »žalarji «, ki so
svoj posel opravljali navadno na domovih, kamor so pri-
hajali s svojim lesenim vretenom in predelali vso zalogo ko-
nopljevine v vrvi. Takemu delu na domu so pravili štera.
Zadnja vrvarja na našem č sta bila Miha Cimperc-
»Žalarov Miha« - na Novinah in Jožef Vajkart v Selnici in
to še okrog leta 1900. Na štero so hodili tudi č   delno
tudi č in šivilje in to predvsem tako dolgo, dokler niso
bili iznajdeni šivalni stroji in bi njihovo prenašanje od hiše
do hiše bilo bolj nerodno. Najdalje so hodili na štero č
ljarji in to do l. svet. vojne še redno, po njej pa vedno
redkeje.
Nekako po letu 1850 so naši kmetje č gojiti tudi
č   ki so jih dobili od severnih sosedov. Raznim zimskim
opravilom se je pridružilo še š č č V zgodnjih
pomladnih tednih, navadno februarja, so nato hodili v mline
delat olje. Ti mlini , ki so imeli primerne priprave, so bili ob
Muri. V tem stoletju pa si je tudi lastnik mlina ob Cirkni-
škem potoku Anton Klajžar v štrihovcu omislil preprosto
oljarno, ki so se je posluževali tudi kmetje z vzhodnih pre-
delov šentiljskega okoliša posebno po nastanku državne
meje. Pri tem opravilu si je navadno č sosedov drug dru-
gemu pomagalo in so take skupine oljarjev bile od doma
tudi po dva in č dni, odvisno od množine č   ki so
jih imeli. To opravilo je bil nekak č praznik za č
skupino in so se morale kuharice posebej izkazati in seveda
tudi •• kletarji«. Toda, ko je kmalu po l. svetovni vojni ta
posel prevzela živilska industrija in so trgovci zamenjavali
č za olje, je to zgodnjepomladansko kmetsko opra-
vilo č zamirati. Sploh je č po kmetski odvezi , prav
posebno pa še z nastopom XX. stoletja prinašal v življenje,
delo in mišljenje kmetskega č vedno č spremem-
be tudi na našem č č delo so vedno bolj za-
menjevali stroji , prvotno enostavnejši na č pogon kot
mlatilnice, sadni mlini, slamoreznica itd. pozneje pa vedno
bolj izpopolnjeni na živalski , bencinski in č č
pogon. Prve mlatilnice na č pogon so imeli v Ceršaku
okrog leta 1895 kmetje: Hauc, Hamer in Hernah. Pred uved-
bo sadnih mlinov nekako na prelomu stoletja so vse sadje
na krnicah z bati ali »pehi« tolkli in po jesenskih č
je bilo pozno v č slišati od vseh strani č nabijanje
po podih krnic. Ta pesem je v tem letnem č zamenjala
ono č »V vsakem koti snop napoti«, č so mlatili
štirje ali pa »krumpast pes« č so mlatili trije par tednov
prej, ki je javljala, da je nastopil č mlatitve. Eno in drugo
»leseno pesem<< je pa povezovalo klopotanje klopotcev, ki
so se od Jakobovega pa do trgatve oglašali z vseh č
Slovenskih goric ter dajali pokrajini njeno č Meha-
nizacija in elektrifikacija je v prvi polovici tega stoletja
zatrla to č pesem lesa in jo zamenjala z
drugo.
ln kako je v prej opisani dobi živel v teh krajih naš
č   ki ni imel zemlje ali pa le krpico? Mišljeni so tu
ofri ali č   dalje č in č Na najslabšem so
bil i č Porevali so se po č praznih sobah ali
č prostorih ter hodili h kmetom na dnino. žalostno
usodo pa so doživljali na starost, ko so morali vzeti beraško
palico v roko in hoditi od hiše do hiše, da so dobili kaj za
pod zob in nazadnje jih je v kakem hlevu rešila smrt vsega
gorja. Enako usodo so delili z njimi hlapci in dekle, mnogo-
krat pa tudi ostareli kocarji in č Mnogo teh ljudi je
v mladih letih odhajalo v kraje onkraj Mure, na Nemško,
kot so pravili , za hlapce, dekle ali pa sezonske delavce.
Navadno so ostarele ž č č »Z Nemškega•• vra-
č v breme č   ki so to č socialno vprašanje
rešile tako, da so ti onemogli romali od kmeta do kmeta in
t i so jih morali preživljati č število dni , odvisno od
velikosti posestva. č pa je pri žalostni usodi ljudi to,
da so mnogi dosegli visoko starost. Iz š č č
knjige šentiljske župnij f1 je razvidno, da je n.pr. v letih od
1750 - 1825 skoraj vsako leto umrl kak devetdesetletnik.
Vsega je v 75 letih č starost 90 in č let 65 oseb,
med njimi 12 sto let in č   najstarejša pa je č celo
116 let. Tudi prebivalci Ceršaka in Kozjaka so bili med
njimi. Sicer ne pri vseh, a pri mnogih je pa kot poklic na-
vedno Betler - č
Ko še ni bilo mlatilnic in pa tovarne, so mladi moški
iz vrst č   č in č zlasti s Kozjaka in Sel-
ni ce sestavljali skupine č   navadno po štirje, ki so
pri kmetih prevzemali celotno č Ti č so odhajali
tudi v druge kraje, še prav posebno na Nemško, kjer je
bil o obilo žita. Poleg celotne oskrbe so dobivali za č
denar in zrnje, kakor so se č domenili. Mlatilnice so
odvzele delo in zaslužek tudi tem delovnim skupinam. te-
leznica in č obratovanja tovarne na Sladkem vrhu
in nato tudi v Ceršaku so vsaj del te č delovne sile
zaposlile. Ko so pa leta 1898 propadli vsi vinogradi vsled
trsne uši, so č te propadle vinograde skoraj povsod
obnavljati. Obnova je terjala nov č dela, med drugim
predvsem globoko rigolanje. To so opravljali v zimskem
č in tako so č in č imeli odslej tudi v tem
letnem č delo.
Omenjeno je že bilo, da je proti koncu XVIII. stoletja,
posebno pa po letu 1848 č nastajati v Slovenskih gori -
cah nov stan - č To je bil kmetski proletariat brez
lastnega doma in zemlje. Lastniki vinogradov so na šen-
til j skem č bi li predvsem š č iz Mari bora, še č
pa iz Lipnice, Gradca, Cmureka ali pa trgovci, č
in drugi pridobitni sloji s podeželja, predvsem z ravnin on-
kraj Mure. Med njimi so bili tudi mnogi premožnejši kmetje
•• z Nemškega<< ali >>vom deutsche Soden<<, kot so č
rekli , ki so imeli pri nas «drunten im Windischen« svoje vi-
nograde. Te so si nabavljali po letu 1782 po izidu nevelj-
niškega patenta, še č pa po letu 1798 po izidu zakona
o odkupu podložništva. Takih lastnikov vinogradov je bilo
precej na Kozjaku, na Kresnici, Stari gori in Dobrenju ter
nekaj v štrihovcu, na Novinah in v Selnici. V ostalih krajih
so bili vinogradi č v lasti č   ki so pa neka-
teri od njih tudi imeli č Ceršaški kmetje so imeli
svoje vinograde č na Grajtah in so jih obdelovali
brez č   č so skoraj vsi vinogradi na Kozjaku
bili last tujcev. Vinogradnik od drugod je imel ob vinogradu
bajto, marsikje nekdanji dom č ali č   s
kletjo in prešo. Kuhinjo in eno ali dve sobi je imel č  
eno, >> gospojdno hišo<< pa lastnik, da se je v njej zadrževal ,
č je dalj č ostal pri vinogradu. Stanovanjske prilike v
č so bile odvisne od venkosti stavbe in š č
č so bile te č   zlasti starejše, lesene, krite
s slamo, z navadno >> dimanco'' • marsikje pa še s prešo in
hlevom združeno pod eno streho. Stanovanja v takih vini-
č so bila navadno borna, odvisna č od socialnega
č gospodarja. Ob vinogradu sta bila tudi njiva in travn ik.
To je navadpo hasnoval č   da je redil kravo in par
svinj, pa še morda par koz, vse č odvisno od velikosti
š č
Delovno leto č je trajalo nekako od 1. novembra
enega leta do 1. novembra naslednjega leta. Za to dobo sta
se gospodar in č dogovorila o medsebojnih obvezno-
stih. Ti dogovori so bili prvotno le ustni , v tem stoletju pa
po č že pismeni in so jim rekli tudi č pogodba.
č je moral imeti č število delovne sile in opra-
viti vsa dela v vinogradu. Za to je imel prosto stanovanje in
je hasnoval zemljo. Ponekod je moral rediti tudi gospodar-
jevc živino, da je pridelal dovolj gnoja. V takem č je
dobil tudi steljo. Poleg tega je dobival dogovorjeno letno
č   ki so ji pravili tudi »štant« ali >> štunt«, prejemniku pa
•• štuntar«. Ta č je znašala pred l. svetovno vojno 2Q-30
gold. letno. Dogovor je obsegal vsa dela, ki j ih je č
moral opraviti za »štunt« in dela, za katera je dobil malen-
konstno č Ta je med obema vojnama znašala okrog
2 din, medtem, ko je dobival dni nar č za isto delo
8-10 din dnevno. Vse je bilo odvisno od gospodarjeve
uvidevnosti. Pri t. i. nemških č   kjer je bilo malo njiv,
je č dobil dogovorjeno č zrnja. V č neza-
dovoljstva je gospodar ali pa č odpovedal dogovor in
po 1. novembru je bilo preseljevanje č V tem č
je bilo opaziti na slovenjegoriških kolovozih vozove, nalo-
žene z bornim pohištvom, ki so se premikali z č na č
od ene č k drugi. Bilo je pa tudi č č   da je
ostal isti č vse življenje pri istem gospodarju ali pa
celo č rodov.
Na splošno je bil č stan zapostavljen in boren
stan po socialnem položaju pa tudi po vlogi, ki jo je imel
v družbi. Ker je bil brez premoženja, ni do leta 1907 imel
21
volilne pravice in je bil na splošno preziran in manjvreden.
Pri tem pa je le malokdo pomislil , da je bil č tisti , ki
je s svojim težaškim delom ustvarjal bogastvo in lepoto
naših tolikanj opevanih Slovenskih goric. Za šentiljski okoliš
je pa treba poudariti še to, da so č   ki so bili vse-
skozi slovenskega rodu, bili kot socialno najšibkejši v č
narodnostnih bojev najbolj izpostavljeni pritisku nemških
gospodarjev predvsem glede pošiljanja otrok v nemško
oziroma slovensko šolo, a so le nekateri klonili, č
j e pa ostala svojemu rodu in jeziku zvesta. Med temi so
bili tudi č s Kozjaka, ki so tako bridko č ljudi
okrog šulferajnske šole v Ceršaku.
Malenkostno se je socialni položaj vsaj nekaterim vi-
č na Kozjaku in v Selnici č popravljati proti
koncu min. stoletja, ko sta č delati obe papirni ci na
Muri. č breme je v takem č padlo na rame ma-
tere - č in na š č č deco, ki je morala še
krepkeje pljuniti v roke in nadomestiti č tovarniškega
delavca. Zlasti spomladi so otroci č bili č tednov
dnevno zaposleni, ko so v košarah na glavi nosili gnoj k
trsom, v jeseni je vsa paša pri premožnih kmetih bila nji-
hovo opravilo, kajti za zimo je bilo treba obleko in obutev,
ki so si jo ti otroci morali sami prislužiti.
Po letu 1848 je ostal še nadalje v lasti špilfeldske gra-
š č ogromen gozd, še danes znan pod imenom >> bold«.
Iz njega so v dobi fevdalizma ceršaški kmetje dobivali ku-
rivo in steljo, č ni spadal k njihovemu posestvu kak drugi
gozd. Po letu 1848 so posestniki brez gozdov pravtako do-
bili kurivo in steljo iz š č gozda, toda proti pla-
č ali kakšni protiuslugi . Okrog leta 1900 je š č   ki
je bila last družine grofa Attemsa, ta 216 ha č
gozd prodala za 216 000 goldinarjev. Kupec je gozd
razparceliral in prodal. Kupili so posamezne dele najraz-
č š kupci , prvenstveno s celotnega šentiljskega in špil-
feldskega č   pa tudi iz vasi onkraj Mure, zlasti mno-
gi kmetje iz č vasi - Lichendorfa. Leta 1919 je bila
potegnjena skozi gozd državna meja in gozdovi Avstrijcev
so bili dvolastni.ki v stari Jugoslaviji, ki so danes č
v skladu GG Maribor.
Zanimivost iz tega š č gozda j e ta, da so v
t. i. Bolski grabi leta 1915 v Hamrovem in Hercogovem goz-
du naleteli na plast premoga. č so ga kopati, a so
morali delo opustiti , ker premog še ni bil »zrel «, kar bo
baje okrog leta 2000.
V prvih stoletjih fevdalizma je bilo tudi pri nas kmetsko
življenje tako urejeno, da so ves živež, obleko, orodje in
druge š č izdelovali doma. Polagoma sta se č
č razvijati obrt in trgovina, kar je bila pa v glavnem
domena š č in pod nadzorstvom fevdalne gospode.
Kmet je tržne viške, v naših krajih v glavnem vino in živino,
prodajal na posebnih sejmih. Ti so bili ob č dne-
vih, navadno ob cerkvenih praznikih, pri cerkvah, kjer so za
22 to trgovanje zemljiški gospodje pobirali t. i . mitnino. Taki
semanji dnevi, povezani s š č -versko č
jo, - so bili tudi pri farni cerkvi v šentilju, kjer je pobiral
mitnino grajski gospod lastnik gradu Maribor. Kateri so
bili prvotno ti semanji dnevi, ni znano. Ko je kmet živel že
bolj š č   so bili v šentilju letno štirje semanji dnevi
in to za Cvetno nedeljo, za Telovo, za šentiljsko nedeljo
in za 8. december. Po letu 1848 je mitnino pobirala č
Nekako do l. svetovne vojne so bili ti semenji dnevi ali jar-
meki zelo živahni in svoje izdelke so ponujali obrtniki vseh
vrst, č   č   č   č   vrvarji, č  
rešetarji in še mnogi drugi . Ker sta bili v šentilju le dve
majhni trgovini prva od leta 1842, druga pa od leta 1882,
si je naš kmetski č vse, kar je rabil , nabavljal ob teh
semanjih dnevih. Pred glavnim semanjim dnem je bil na-
vadno tudi živinski sejem, kamor so se zgrinjali kupci in
prodajalci iz ožje in širše okolice kakor tudi na sam se-
manji dan. Naši ljudje so prav pridno obiskovali č
sejme tudi drugod, predvsem »na Nemškem«, kamor so
bili v trgovanju sploh mnogo bolj navezani kot na Maribor.
Tako so zlasti kmetje Ceršaka, Selnice in Kozjaka pa tudi
šentilja in okol ice bili redni obiskovalci sejmov v štrasu,
šentvidu, Ernovžu, Gomilici , Lipnici in Cmureku. Posebno
š č so radi hodili na romanje ali kirfanje v Frauen-
berg pri Lipnici ali pa v Helfbrunn pri Brunnseeu in se oko-
ristili tudi s sejmi , ki so bili ob takih prilikah tam.
S spreminjanjem č življenja in razvijanjem trgovin
na podeželju je pomen sejmov vedno bolj plahnel, dokler
ni s l. svetovno vojno, še bolj pa z 11 . svetovno vojno po-
polnoma prenehal.
Za Ceršak, Kozjak in Selnica je z nastankom državne
meje leta 1919 na Muri nastala velika sprememba, kar se
trgovanja č   in se je prebivalstvo le polagoma navadila
na nove razmere.
Da zadostuje vsakodnevnim potrebam po č
manjših č špecerijskega blaga, so nastajale na šen-
tiljskem č že v prejšnjem stoletju manjše trgovine.
Dve, Genzerjevo iz leta 1842 in iz leta 1882 Lorberjevo
smo že spoznali. To sta bili nazadnje Swatyjeva oziroma
šefova trgovina. Tudi Ceršak je imel že leta 1886 svojo
trgovino, ki jo je ustanovil Alojz Hamer in je obstojala v
isti hiši in v istem rodu do leta 1945. Od leta 1895 do 1910
je bila še ena trgovina v Reiterjevi hiši, ki jo je vodila
Marija Hauc - Reiterjeva Mica. O gostilnah je pa znano,
da jih je bila č na robu č npr. na Novinah t. i.
Sandvirt, pozneje Kreuzvirt, kar so pa le č imena.
Nazadnje je bila tam od leta 1908 do 1945 gostilna Vau-
č Gostilna škaluder pozneje šmid in nazadnje Rifel je
bila v bližini Ceršaka oziroma Kozjaka, a že v Selnici. V
Ceršaku je imel gostilno od leta 1895 do 1915 Jožef Samec
v hiši blizu tovarne, ki je takrat že obstojala. Od leta 1905
do 1914 je bila gostilna tudi v Reiterjevi hiši sredi vasi , ki
jo je vodila Marija Hauc. Le kratko č je bila gostilna
tudi v Hamrovi hiši, č pa so bili marsikje č vi-
č
Pogled v stare listine pove, da je bilo okrog !eta 1750
v Ceršaku na okrog 530 ha, dvajset kmetskih gospodarstev
in domov, kjer pa so živeli tudi č in č kmetsk!
proletarci. Listine iz č pred VOJn?, toreJ
približno 160 let pozneje, pa pokazeJo
isti površini je bilo že 59 lastnikov zen:'IJe s
ker j e bilo leta 1910 v č brez KozJ:=:ka   h1sn1h
K tem lastnikom zemlje moramo pa pnstet1 se 32 posestni-
kov gozdov iz č vasi ali Lichendorfa ter. _gozdove _ob-
č Lichendorfa, Ceršaka in cerkve v šentilJU. Iz opisa-
nega spoznamo, kako se je v teh nekako letih ol<rog
530 ha zemlje razdrobilo na okroglo 160 lastnikov. 21. last-
nik iz leta 1750 je bila š č v špilfeldu, ki ji je pripadalo
takrat 216 ha gozda v Ceršaku, a je bil leta 1910 že raz-
parceliran in razprodan. Poglejmo še 14 posestnikov iz leta
191 0 in velikost teh posestev.
1. Fi.irth V. (27,35 ha) 8. Gornik U. (29,25 ha)
2. Reiter J. (17,80 ha) 9. Grof Attems (9,10 ha)
3. Hauc A. (15,25 ha) 10. Gornik J. (8,65 ha)
4. š mirmaul F. (13 ha) 11. Lene P. (8,55 ha)
5. Ham er A. (11 ,50 ha) 12. Pahernik J. (5,65 ha)
6. Hi ršman J. (11,15 ha) 13. Cehner F. (4,75 ha)
7. Samec M. (10 ha) 14. č J. (4 ha)
32 kmetov iz Lichendorfa je imelo 76 ha, javne ustanove
pa 3,75 ha gozdov. V tistem č sta imela č zemlje na
Kozjaku šoper M. (7,50 ha) in Janiš A. (5 ha). Poleg ome-
njenih dveh kmetov je na Kozjaku na 72 ha leta 1910 bilo
še 45 posesni kov zemlje in to 24 ž č izven Kozjaka in
8 posestnikov iz današnje Avstrije ter 13 posestnikov do-
č Od 24 posestnikov zemlje ž č izven Kozjaka
je mišljenih precej posestnikov iz Ceršaka, ki so imeli zem-
ljo t udi na Kozjaku. Tako je leta 1910 na č upravne
č Ceršak na okroglo 600 ha zemlje bilo 73 posestni-
kov č 40 posestnikov izven č vendar na
Slovenskem, in 67 posestnikov iz današnje Avstrije. Od
zadnjih 107 posestnikov je imela č le gozdove in vino-
grade. Teh je bilo tega leta na Kozjaku 8,75 ha, v Ceršaku
pa 5,25 ha, gozdov pa 228 ha, č je bilo hišnih številk
v Ceršaku 59, na Kozjaku pa 30, skupaj torej 89.
Vloga Ceršaka
v narodnostnih
bojih
Neznaten in neznan je bil šentilj tja do XIX. stoletja,
dokler takratni popotniki, ki so potovali po novi cesti ali
železnici niso vsaj njegovega imena slišali. Prav tako svet
ni vedel za obstoj drugih krajev šentiljskega č med
njimi tudi ne za Ceršak. Proti koncu stoletja so pa temu
lepemu š č slovenske zemlje č č vedno
č pozornosti tudi v širši okolici in nazadnje še v raznih
deželah č okrog nas. Kaj je bilo temu vzrok? Na tem
koncu slovenske domovine se je bil boj za obstanek ma-
lega slovenskega naroda proti veliko č in č
šemu nasprotniku, proti nemškemu narodu, ki mu je naše
ljudstvo bilo napoti pri njegovem glavnem č ponem-
č vse kraje od Mure in Drave do Jadrana. Ta doba, ki je
trajala skoraj 40 let, je najtežja pa tudi najslavnej ša v
življenju obmejnih Slovencev v tem predelu slovenske do-
movine in je znana pod imenom doba narodnostnih bojev
Dogodki minulih stoletij so bili vzrok, da se je sloven-
ska zemlja vedno bolj č in so posebej še kraji severno
od nas izginjali v tujem morju, se pravi , da so slovenski
prebivalci bili č Tako pridemo do č ko se
je nekako pred 200 leti slovensko-nemška narodnostna meja
vedno bolj bližala Muri in našim krajem. še ob zlomu fev-
dalizma leta 1848 je bil slovenski živelj onkraj Mure števi-
len, kar dokazujejo tudi slovenska krajevna imena, ki so
bila še tja do l. svetovne vojne med našimi ljudmi tu v
Slovenskih goricah, živa. Da imenujem le nekatera kot
č š (Schwarza) , Gabrovka (Gabersdorf),. č ves
(Lichendorf) Ernovž (Ehrehausen) Gomil ica (Gamlitz) , Lu-
č (Leutschach) , č (Reitznei) , Rakiše (Rakitsch) itd. ,
ki so danes že č pozabljena. Ker ni bi lo na Muri
meje, so ljudje živeli v nemotenih stikih, v gospodarskih,
družabnih in drugih in spletla se je nešteto družinskih vezi.
Dokaz temu so še danes slovenski priimki na Nemškem in
nemški pri nas, kar pa danes ne more biti č merilo za
narodno pripadnost. Enako tudi znanje nemškega jezi ka
med našimi predniki ni moglo biti merilo za narodno pri-
padnost. Uradni jezik fevdalcev in pozneje v demokraciji,
šola in še mnogo faktorjev je vplivalo, da so mnogi naši
ljudje ta jezik obvladali, č so bili Slovenci. Sicer so 23
24
bile pa pri nas tja do 70 let razmere še take, da vprašanju
narodnosti ni č č posebne pozornosti in so
živeli tako v šentilju kot v ostalih krajih č v složnem
sožitju pripadniki obeh narodnost i, č so se te zavedali.
To dokazuje č faranov celotne šentiljske župnije
ob priliki glasovanja za č k Slomškovi slovenski
škofiji. Da ne bi svojih nemških vernikov prikrajšal za božjo
besedo, je n. pr. takratni šentiljski župnik Franc Osojnik
leta 1852 uvedel tudi nemške pridige, a jih je moral kmalu
ukinit i, ker ni imel poslušalcev. To spet dokazuje, da so
tudi nemški farani znali ali pa vsaj dobro razumeli slovensko
govorico, kar je vsekakor koristilo mirnemu sožitju vseh.
Nemška zmaga nad Francozi leta 1870 in pa ustano-
vitev združene č pod Bismarkom je razmere v Evropi
precej spremenilo. Nemce je silno prevzela samozavest in
č so č zapostavljati in omalovaževati druge na-
rode, predvsem Slovane. še č   Na njihov č so č
širiti svoj življenjski prostor na vzhod in na jug, ne z orož-
jem, č pa s č Ker so hoteli ustvariti skle-
njeno nemško ozemlje od Severnega pa do Jadranskega
morja, jim je pri tem č bil mali slovenski narod napoti.
Z vso silo so se zagnali vanj in prvi, so prišli pod njihoV
udar kraji med Muro in Dravo ob progi med špilfeldom in
Mariborom, da bi tu ustvarili prvo sklenjeno nemško ozem-
lje, prvi steber mostu na Jadran.
Mirno sožitje obeh narodnosti se je na tem č
sicer še nadaljevalo tja nekako preko leta 1880, a vendar
je bilo opaziti neko omalovaževanje slovenskih ljudi s strani
nekaterih mlajših Nemcev v kraju, ki so se že navduševali
za novo nemško miselnost. Za kak organiziran nastop jim
je manjkal sposoben vodja, ki se je prav kmalu našel.
Poglejmo obljudenost šentiljskega č ob prvem
popisu prebivalstva sploh. To je bilo leta 1869 in še niso
upoštevali narodnostne pripadnosti . Na vsem č je
bilo takrat 2723 prebivalcev, od teh v Ceršaku 262, na Koz-
jaku pa 127, skupaj v tej č 389 oseb. Naslednji popis
leta 1880 je že upošteval narodnost in številke kažejo raz-
merje med obema narodnostima v letih č narodnost-
nih bojev pri nas. Našteli so 3222 prebivalcev, od teh 2654
Slovencev, 550 Nemcev in 18 drugih. V Ceršaku je takrat
živelo 278 Slovencev in 14 Nemcev, na Kozjaku pa 132 Slo-
vencev in nobeden Nemec. Po tem uradnem štetju je bilo
razmerje 5:1 v prid Slovencem. Popis je vršila oseba, ki je
vsakega, kdor je odgovarjal v š č vpisala za Nemca,
č ni izrecno poudaril , da je Slovenec. Popisovlec je bil
seveda Nemec in sicer Avgust Krunholz s Kresnice. Zato
so slovenski odborniki vseh petih č izvedli ponovno
štetje, sicer zasebno, in našteli 3035 Slovencev, 169 Nem-
cev in 18 drugih. Razmerje je bilo 18:1 za Slovence.
Leta 1883 se je na Kresnici naselil Egon pi. Pistor, go-
č pripadnik nove nemške miselnosti. Takoj se je lotil
organiziranega dela med rojaki in še istega leta dosegel ,
da $1ovenc:;i niso smel i n!} ž š postaji pozdnwiti ce-
sarja Franca Jožefa, ki se je peljal v Maribor tu skozi , s
slovenskimi zastavami in govorom, kar bi naj č da je
prišel na slovenska tla. To je Slovence č razburilo
in složnega sožitja je bilo konec. Leta 1886 so na č
volitvah Nemci z dvema glasoma č zmagali in župan
je postal sam Pistor.
V tistem č in to že od leta 1881 je bil na č
ceršaške č Anton Hauc, narodno zaveden mož kre-
menitega č ki je s svojim pametnim in taktnim na-
stopanjem znal skovati trdno vaško skupnost, da je Ceršak
postal prava narodna trdnjava in zvesta opora šentilju v
vseh letih težkih preizkušenj v boju za obstoj Slovenstva
na severni meji narodnostnega ozemlja in j e tak t udi ostal
do č zmage leta 1918. Pred Haucem je vodil č
Jože Samec, za njim pa od leta 1915 dalj e Jožef Reiter, oba
zavedna slovenska kmeta.
Pistor, ki mu je bila šola v šentilju pod vodstvom za-
vednega Slovenca č Karla Zorka trn v peti, se je
zaganjal tudi v njo. Dosegel je, da je privatno šolsko društvo
»Deutscher Schulverein« ustanovilo v šentilju nemško šolo
in tako napeti položaj še zaostrilo. č se je lov za deco.
Nemci so zlasti pritiskali na svoje slovenske č da
vpišejo svoje otroke v nemško šolo. Razne materialne do-
brine so bile zapeljiva vaba za ta soci al no najšibkej ši stan
in marsikdo je klonil. č in č Kozjaka pa ni so
klonili , č so se lotevali tudi njih.
Pop:s prebivalstva leta 1890 je spet povdarja! narod-
nost. V vseh petih č šentilj skega č so našteli
3461 ( + 239 oseb), od teh 2638 (-16) Slovencev, 807
( + 257) Nemcev in 16 (- 2) drugih. V č Ceršak so
našteli 529 ( + 105) oseb in to 454 ( + 44) Slovencev i n 75
( + 61) Nemcev. številke v oklepaju povedo porast ( + ) ali
padec (-) v pri merih s popisom leta 1880. Uradno razmerje
je bilo 3,2:1 za Slovence.
Greben je Nemcem rastel. Po č in šoli so se leta
1890 lotili cerkve. Zahtevali so uvedbo nemških pridig in
dokazovali, kako je drugod poskrbljeno za slovenske pri-
dige n. pr. v špilfeldu, Cmureku, Gomilici itd. :Lupnik Kele-
mina je pa s č uradnimi š č dokazi to trditev
ovrgel. Ostalo je pri 4 nemških pridigah letno in nedeljskem
č evangelija tudi v nemškem jeziku. Pod vodstvom
župana Hauca so protestirali tudi vsi slovenski odborniki
č Ceršak, Selnica, Cirknica in Dobrenje, ker je Pistor
vložil zahtevo v imenu vseh č kar pa ni bilo res in je
torej nemški poraz bil popoln.
V organiziranju odpora proti nemškim napadom tudi
Slovenci niso držali rok križem. :Le leta 1892 so slovenski
rodoljubi z župnikom Keleminam na č ustanovili č
bralno društvo z nalogo, da zbira mladi rod, ga s č
knjig, dramatiko in petjem izobražuje v š č in mu
tako utrjuje narodno zavest. č se je društvu č
mladine zbrati pod svoje okrilje, kjer se je tudi mladina
Ceršaka in okolice pridno udejstvovala in bila ves č
društvu trdna opora. Ko sta se nato v letu 1902 in 1904
ustanovila v okviru bralnega društva mladeniški in dekliški
odsek, ki sta služila č vzgoj i mladih, je bila v njih
spet ceršaška mladina š č zastopana ter se marljivo
udejstvovala pri raznem izrazito č delu kot pri
vol ilnih shodih in agitacijah in č Starejši č so
bil i v lepem številu č v č in gospodarskem
društvu« v Jarenini , ki je bilo leta 1898 ustanovljeno
za vse Slovenske gorice. V odboru so zastopali šentilj
Franjo Thaler, Ceršak Anton Hauc, Selnico Alojz Reis-
man itd. Tudi to društvo je ime!o nalogo č vzgajati
naše ljudi v narodnem duhu. Kako je delo omenjenih orga-
ni zacij vplivalo na slovensko zavest naših ljudi , je pokazalo
č dogodkov v zadnjih dvajsetih letih pred l. svetovno
voj no.
Ker je Egon pi. Pistor bil že od leta 1892 č okraj-
nega šolskega sveta v Mariboru, je z vsemi silami delal na
to, da se šentiljska javna slovenska šola združi z zasebno
šulferajnsko in nastane tako iz obeh javna nemška šola,
vzdrževana od všolanih č Za tak postopek pa je zakon
zahteval obvezno glasovanje staršev vseh ušolanih otrok.
Tako glasovanje je bilo izvedeno leta 1896 pod vodstvom
samega okrajnega glavarja pi. Kankovskega. Velika č
staršev, med njimi vsi š č   so se izrekli proti zdru-
žitvi in s tem proti ukinitvi slovenske šole v šentilju.
Za voli tve v štajerski deželni zbor leta 1896, ki so se
vrši le po razredih in po delegatskem sistemu, so bile v
Ceršaku, Selnici , Ci rknici in Dobrenju samo slovenske liste,
le v šentilju slovenska in nemška. Zmagale so v vseh petih
slovenske liste. V Ceršaku sta bila izvoljena Anton Hauc in
J. Reiter. Delegati iz mariborskega okraja so izvolili slo-
venskega kandidata J. Roškerja. Ko že č beseda o vo-
litvah, je treba poudariti prav za č Ceršak, da so njeni
vol ilci postavljali in volili vedno le slovenske kandidate in
to za državne, deželne in č volitve. Na č č
je bi l od leta 1881 do 1915 Slovenec Anton Hauc in tudi
odborniki so bili le slovenski možje. To pa za tiste č  
ko so bili na č vseh ostalih č šentiljskega č
nemški župani ali pa je bila č odbornikov Nemcev ali
renegatov, mnogo pove.
Zelo važno, č ne celo č č vlogo za ohranitev
sl ovenske šole pri šentilju je ves č imela prav č
Ceršak. Ko je leta 1901 šulferajnska šola pri šentilju dobila
pravico javnosti, je edino ceršaška č temu naspro-
tovala kot celota, v ostalih so bili pa slovenski odborniki v
manjšini, zato protest ni č zalegel. Po smrti č
Zorka leta 1899 je postal č na slovenski šoli od-
padnik Fortunat Sadu, ki je slovenski stvari v kraju mnogo
škodoval. Z vsemi sredstvi je deloval na to, da bi se slo-
venska šola odpravila in združila z nemško. Silil je n. pr.
med ostalim tudi v to, da bi se razne proslave državnih
praznikov vršile za obe šoli skupaj in to na nemški šoli in
samo v nemškem jeziku. Tako je bila leta 1908 ob 50-let-
nici vladanja cesarja Franca Jožefa l. organizirana velika
šolska proslava na navidezno nevtralnih tleh, na pristavi
bivšega nem. župana Fišerederja v šentilju, seveda samo
v š č Toda ta proslava, ki bi se naj prelevila v nem-
ško manifestacija, je klavrno propadla. Tik pred č
proslave sta prišla župan Ceršaka Hauc in župan šentilja
Thaler ter s slovenskimi č odborniki odpeljala vso
slovensko šolsko mladino v Ceršak oziroma na Kresnica,
kjer sta bili nato slovenski proslavi. Kako je Ceršak reagiral
na ustanovitev nemške šole v Ceršaku, č beseda v po-
sebnem poglavju.
Da so Nemci za dosego svojega cilja uporabljali tudi
č š gospodarski pritisk, je razumljivo. Posebno
agresivna je bila glede pridobivanja slovenskih posestev
Si.idmarka, organizacija, ki jo je podpiral kapital velikega
nemškega naroda. Posebno hudo je v letih od 1906 pa do
1914 bilo pri šentilju, kjer je prešlo nad 850 ha slovenske
zemlje v nemško last in bilo naseljenih nad 360 nemških
protestantov. Da slovenskega kmeta in č vsaj neko-
liko pred grabežljivim tujci , so župnik Kelemina
in še par rodoljubov s celega č ustanovili pri šen-
tilju leta 1898 »Kmetsko hranilnico in posoj i lnico<<. Ceršak
sta v odboru zastopala Anton Hauc in J. Reiter. č
mali slovenski David ni imel kapitala kot nemški Goljat, je
ustanova le č   da je prav v Ceršaku, še bolj pa
na Kozjaku v Selnici prešlo 40 sicer manjših posestev
v slovenske roke. Nemci so ustanovili istega leta svojo po-
sojilnico v Selnici pri županu šmidu, a ta je le životarila,
ker je imela neznatno število č in se je leta 1903
združila z nemško posojilnico v šentilju v Si.idmarkhofu. Iz
Ceršaka ni bil č č te posojilnice. Zelo č pri
vsem nakupovanju posestev po Si.idmarki je to, da se ni
mogla vsidrati ne v ceršaški in ne v selniški č   kar
je zasluga slov. posojilnice, še bolj pa narodna zavest pre-
bivalstva.
V č   ki je tu opisan, sta bila dva popisa prebival-
stva, leta 1900 in 1910. Poglejmo si ju! Leta 1900 so v vseh
peti h č našteli 3439 oseb (- 22). Od teh je bilo
2812 Slovencev (+ 164), Nemcev 608 (-199) in 14 drugih
( + 3) . V Ceršaku je živelo takrat 495 Slovencev ( + 41) in 31
Nemcev (- 44), skupaj torej 526 (- 3) oseb. Razmerje je
bilo 4,6:1 za Slovence. :...eta 1910 so našteli na vsem ob-
č 3670 oseb (+ 231). Od teh je bilo 2963 Slovencev
( + 151), Nemcev 588 (- 20) in 119 (+ 100) drugih. Zani-
mivo je število oseb po verski pripadnosti . 3529 ( + 92) je
bilo č   141 (+ 139) pa protestantov. Pod >>druge<<
so tu šteli si.idmarkovski kolonisti, ki so bili državljani Nem-
č in protestanti. Zato je bilo Nemcev gotovo nad 690.
Razmerje med obema narodnostima !e bilo 4,3:1 za Slo-
vence. V Ceršaku je živelo 451 (- 44) Slovencev in 57
( + 26) Nemcev. Vseh 508 (-18) prebivalcev je bilo kato- 25
č Porast števila nemških prebivalcev v ceršaški ob-
č je treba iskati na Novinah in pri č števila
uslužbencev v tovarni.
Leto 191 O je posebno za Ceršak bilo v č
pogledu zelo razgibano. Najprej so bile č volitve,
kjer je spet dosegla slov. lista z Antonom Haucem na č
absolutno č in dobila župana Hauca in vse odbornike.
š č so se skupno s š č in vsemi zavednimi Slo-
venci obmejnih krajev pridno pripravljali z raznimi nabi-
ralnimi in drugimi akcijami za izgradnjo »Slovenskega do-
ma<< pri. šentilju, č ž š č polit., gospod. in kul-
turnega življenja Slovencev teh krajev. 8. septembra 191 O je
bilo slavnostno odprtje >> Slovenskega doma<<, ki so se ga
poleg ogromne množice obmejnih Slovencev v č šte-
vilu udeležili tudi š č in č Mnogi so č
na lastni koži divjanje nemških >> kulturtregerjev<<, zbranih
pri njihovem >> Slidmarkhofu<<. župana Hauca so n. pr. skriti
za grmovjem ob poti polili z golido stranišnice. 80 zbranih
orožnikov jasno dokazuje pomembnost tega slavja. Kmalu
zn to slovensko prireditvijo so Nemci 30. oktobra 1910 od-
prli z velikim pompom šulferajnsko šolo v Ceršaku ob
asistenci 30 orožni kov, ki pa niso imel i dela, ker je Ceršak
prireditev prezi ral. Odnos š č do te šole je po-
drobneje opisan v posebnem poglavju.
Borba za vsako ped slov. zemlje, za vsako dušo, je
divjala z nezmanjšano silo dalje. Narodna trdnjava Ceršak
je stala trdno in bila č opora težko preizkušenemu
šentilju. Izkazala se je spet leta 1913, ko si je ponovno
priborila na č volitvah zmago slov. l iste in župan
je spet postal dolgoletni borec za slovensko stvar Anton
Hauc.
Z izbruhom vojne leta 1914 je č in društveno
delo zamrlo tudi v naših krajih, Ceršak, šentilj in vse ob-
mejne Slovence je težko prizadel udarec, ko se je 30. ma-
ja 1915 smrtno č Anton Hauc, steber Slovenstva
v teh krajih. Narod ga je v ogromnem številu spremljal na
njegovi zadnji poti.
Ko je leta 1916 bilo nekoliko š č društveno in
č delo, je oživelo č bralno društvo<< pri šen-
tilju in tudi mladenke Ceršaka so se spet marljivo udejstvo-
vale v njem. V dobi znane majniške deklaracije je postalo
t udi v obmejnih krajih živahno. Tudi oni so se č v
to gibanje, č so č napadov sudmarkovcev bili
pogoji težavni. Prvi se je s primerno izjavo za č dekla-
racijo izrekel 9. decembra 1917 č odbor v Ceršaku
pod vodstvom župana Jožefa Reiterja. Spomladi nasled-
njega leta so bila po vsej Sloveniji deklaracijska zborova-
nja. Tako zborovanje je bilo tudi v >> Slov. domu<< pri šen-
tilju. Na njem je govoril med drugimi stotnik mariborskega
polka Rudolf Maister in č ni slutil , da bo par mesecev
pozneje prav on imel č č vlogo pri usodi naših kra-
jev. žene in dekleta so organizirale nato zbiranje podpisov
za maj niško deklaracijo in to posebej v šentilju !in posebej
26 v Ceršaku. Akcija je povsod č uspela in ceršaška
dekleta so zbirala podpise pri slovenskih ljudeh celo v nem-
ških vaseh onkraj Mure, kar je bilo še posebej tvegano
delo.
Ko je jeseni leta 1918 postajalo vedno bolj jasno, da
do konca vojne in z njo do č č sprememb
ni č č   so se povsod po Slovenskem ustanavljali
>> Narodni sveti << z nalogo, da ob danem trenutku prevza-
mejo oblast. Tak NS je bil ustanovljen tudi v šent ilju za
vse njegovo č Predsednik mu je bi l župnik Evald
č Ceršak sta pa v njem zastopala Jožef Reiter in
Franc Ferk.
Po dolgih letih težki h borb proti sovražniku našega na-
roda in jezika, ki ga je za vsako ceno hotel zriniti z rodne
grude, po dolgih letih zapostavljanja, č in zati-
ranja vsega, kar je č slovensko, je č dan, ko je
z zlomom stare države zasijala sonce svobode tudi krajem
ob severni meji. Pozdravili so ta dan č in navdušeni
skupno z vsemi obmejnimi Slovenci tudi narodu zvesti stra-
žarji meje ob Muri, prekaljeni borci Ceršaka. Pa ne le z
besedo navdušenja, tudi z dejanjem. Ko je klical general
Maister na obrambo severne meje z orožjem, se mu je
odzvalo nad 30 fantov iz šentiljskega č   med nj imi
tudi osem iz Ceršaka. - Eden, Ferk Jožef iz Ceršaka, se
je že 1916. leta pridružil legiji jugoslovanskih dobrovoljcev
v Rusiji.
Seme, vsejano po bralnem društvu in drugih organi-
zacijah v kraju, je obrodilo lepe sadove. Ljudstvo je sicer
z navdušenjem pozdravilo svobodo na dveh č zbo-
rovanjih 24. novembra pri šentilju in 15. decembra v Ma-
riboru, a je živelo še precej mesecev v negotovosti glede
svoje usode, dokler ni bila č č državna
meja. Pri č te so igrali zelo važno vlogo izid ljud-
skega štetja leta 1910 v obmejnih krajih, kjer je Ceršak
zavzel č mesto, in izidi č volitev iz leta 1906
in 1910.
Z č meje je bila č težka a slavna
doba narodnostnih bojev.
Ceršak
in šolstvo
Kmalu po nastanku samostojne župnije v šentliju leta
1784 je bila v kraju ustanovljena tudi šola in sicer leta 1787.
Všolani so bili vsi kraji s č župnije kakor danes,
le Kaniža je spadala pod Jarenino. Spodnja Selnica je bila
všolana tudi v šentilj, dokler ni bila leta 1882 ustanovljena
šola na Sladkem vrhu. Pouk je bil v mežnariji, ki ji je bila
pri zidana na južni strani stavbe č šolskim namenom
je ta prostor služil okrog 130 let. Nad 80 let sta č
na šoli t. i. šolmastra, ki sta č opravljala posle
cerkovnika in organista ter prejemala č od cerkve in
od faranov v naravi v obliki »Zbirce«. Prvi, ki je č na tej
šol i, je bil Rajmund Lipuš, po rodu iz Slov. Bistrice. Imel je
v najemu posestvo na Kresnici 6, ki je spadalo pod gra-
š č v Spodnjo Polskavo in je danes Thalerjeva last. Od
leta 1810 do 1871 je pa č na šoli Franc Nepl. Bil je doma
sicer v Špilfeldu, a tik ob šentiljski meji. Danes živi tam
kmet Ivan Tišler in je posestvo s hišo vred v Jugoslaviji .
Pouk je bil pod nadzorstvom cerkve in v glavnem v nem-
škem jeziku. š č so v šoli č č vedno
č skrbi po sklenitvi konkordata leta 1855 in pa po priklju-
č k lavantinski škofiji leta 1859. Niso pa ohranjeni za-
pisi, iz katerih bi bil razviden šolski obisk v č do leta
1869, ko je bila uvedena splošna 8-letna šolska obveznost.
Izgl eda pa, da so se prebivalci všolanih č za šolo zelo
zani mali , saj je bila že okrog leta 1860 sprožena akcija za
zgraditev nove šole z č razredi , kar je bilo nato leta
1869 tudi izvršeno. Ob uvedbi splošne šolske obveznosti
istega leta je obiskovalo šentiljsko šolo 211 otrok, ki so jih
č v dveh razredih. Tega leta je nastopil č
službo tudi Karl Zorko, kmetski sin iz Kaniže, ki je bil pa
že redno šolan č in ni č opravljal mežnarskih poslov.
Bil pa je še vedno organist, a to po lastni volji in od leta
187.1.' pa do leta 1899 č na slovenski šoli. Od leta
1869. dalje šola ni bila č podrejena cerkvi, ampak je po-
staJE! državna ustanova. Pripominjam, da so ves č   o ka-
terern je tekla doslej beseda, otroci iz Ceršaka in Kozjaka
obiSkovali šolo v šentilju. Leta 1872 je pa nastala spre-
memba. Iz zapisov v šolski kroniki je sicer razvidno, da so
bili tega leta Ceršak, Kozjak in del Selnice izšolani iz šen-
tiljskega okoliša in nato leta 1879 isti kraji spet všolani v
šehti ljsko šolo. Nejasno je, kam so otroci omenjenih kra-
jev hodili teh 7 let v šolo, ker o tem ni nikjer n1cesar na-
pisano. Držala bo domneva, ki sloni na že silno zbledelem
ustnem č č   da je bila nekaj č šola v
kmetski hiši v Selnici , ki je danes last družine Goznik.
Stavba, ki je sedaj sicer že prezidana, bi pa po obliki od-
govarjala za šolo, še bolj pa lega, saj je nekako v sredini
tega okoliša in so tudi razni merodajni krogi v preteklosti
že imeli to č v evidenci za č šolo. šola v šentilju
se je naslednja leta precej naglo razvijala, saj je do leta
1904 štela že skoraj 350 otrok in je tega leta postala šti-
rirazrednica.
Po letu 1880 so se č za prebivalstvo obmejnih
krajev težki č   č narodnostnih bojev, ki so se v na-
slednjih štirih desetletjih razplamteli na vseh č
narodnostnega življenja in tudi na šolskem. Tu pa še prav
posebno. Saj je prav na šolstvo bila vržena ena od prvih
bakelj sporov, nasprotovanj in zatiranja. ln prav Ceršak, ki
je bil velika č napadov, se je v tej borbi vitežko obnašal
in č slavno zmagal.
Prebivalci Ceršaka, Kozjaka in Selnice, ki so morali
svoj mladi rod pošiljati v oddaljeni šentilj v šolo, kar je
ob stanju takratnih potit in kolovozov posebno v slabem
vremenu res pravi križev pot, so dolga leta gojili veliko
željo, da bi dobili kje bližje svojo šolo. To željo sta jim
hoteli okrog leta 1900 č dve takratni ustanovi, na-
rodnoobrqmbna »Cirii-Metodova družba« in ,, zavod šolskih
sester« v Mariboru. Obe sta se ukvarjali z č usta-
noviti na ceršaško-selniškem č slovensko šolo, šol-
ske sestre pa še posebej dekliško šolo v šentilju. Kakor
sta bili obe zamisli hvalevredni , so vendar narodni krogi
šentilja in Ceršaka in obe omenjeni ustanovi kmalu uvideli,
da bi bila taka č za te kraje v narodnostnem po-
gledu škodljiva. število otrok na slovenski šoli pri šentilju
bi č tako padlo, da bi morala prenehati z delom in ta-
ko bi bil odstranjen ta trn,. ki je že dolgo č v peti nasprot-
nikov. Delo s ceršaško privatno Cirii-Metodovo šolo ali pa
s šolo šolskih sester bi nato bilo lahko in cilj - č
slovenske šole na šentiljskem č bi bil dosežen. Z
razumevanjem so Slovenci v Ceršaku in okolici to č
sprejeli, še č   izkazali so se kmalu še posebno. Da č
slovensko šolo v šentilju, je najvišja deželna šolska usta-
nova v Gradcu č Ceršaku naravnost vsiljevati slo-
vensko šolo. č je bila ponudba silno vabljiva, so jo
š č s svojim zavednim županom Haucem na č
č odklonili , ker so dobro vedeli, kam pes taco moli.
Da Nemci te klofute niso mirno vtaknili v žep, si lahko
mislimo. Nemška šolska družba »Schulverein«, ki ji je bila
glavna naloga z nemškimi šolami č slovenske
kraje, se je č ustanoviti v Ceršaku svojo šolo in je
to tudi storila. Od nemškega posestnika Zechnerja je dobila
v najem prostor sredi vasi, kjer je njegovi hiši prizidala
sobo za razred. š č te zamisli niso mogli č  
ker je bila nemška šola privatna društvena ustanova, a so
svoje razpoloženje do nje č pokazali ob č pri-
likah. č so kron bili potrebni, ni č od č 27
Stavba nemške šole iz leta 191 O
pri gradnji prevzel kakega dela. Ko so enega pa le prema-
mile krone, je naletel pri vaški skupnosti , ki jo je župan
Hauc s svojim prikupnim, č nastopom in pametnim
ravnanjem znal tako imenitna skovati, na tak odpor in pre-
zir, da so ga kmalu minile skomi ne po srebrnih kronah.
30. oktobra 1910 je bila otvoritev šole, na katero so zbobnali
Nemci svoje somišljenike od Maribora do Gradca in emu-
reka ob asistenci 30 orožnikov. Vsa prireditev pa je potekla
mirno in č sploh ni bilo blizu. Takoj so se č
težave z delovanjem šole. Vpisalo se je samo 7 otrok in še
ti so bili č iz okolice. Da je delo lahko sploh steklo,
in da se izognejo propasti svoje >> Festenburg«, so Nemci
privedli otroke iz raznih najdenišnic iz Gradca in z Dunaja.
28 Te so nameravali razdeliti proti primerni odškodnini kme-
tom v Ceršaku, a ti so je č odklonili . Usmilili so se
jih č in č na Kozjaku, ki so si na tak č
želeli izboljšati svoj socialni položaj . Bili pa so kmalu razo-
č   ker za č niso prejemali odškodnine v višini ,
kot so jim prvotno obljubljali . Tudi »uvoženi •• otroci so bili
č   kajti njihov socialni položaj se je znatno poslab-
šal na novih »domovih<<, zato so se drug za drugim č
nazaj v zavode. Tako je ceršaška šola ves č obstoja le
životarila z 12-15 č   ker so vsi slovenski otroci tega
predela še nadalje obiskovali slovensko šolo v 3-4 km
oddaljenem šentilju in ji tako č obstoj. O kvaliteti
dela ceršaške nemške šole pa dovolj zgovorno č dej-
stvo, da so tudi nekateri nemški otroci obiskovali raje nem-
ško šolo v šentilju in ne č žalostnega životarjenja
oz. hiranja je ceršaško nemško šolo rešil prevrat leta 1918,
da je kar sama od sebe prenehala delovati in ni č ka-
kega uradnega odloka. Konec te ustanove, ki so jo sma-
trali š č ves č kot č gnojni tur na svojem
vaškem telesu, so ti z navdušenjem pozdravili, saj jim je
bilo to najlepše č za zvestobo svojemu narodu in
jeziku. Stavbo so nato č lastnika šulferajnske šole dali
v najem, č jo je kupi l nek trgovec, ki je kot kultur-
bundovec leta 1945 zbežal in je stavba prešla v last skup-
nosti.
Davna želja prebivalcev Ceršaka in okolice po lastni
šoli je tudi v novih razmerah po prvi vojni ostala živa, č
prav jo je pomanjkanje denarnih sredstev in to še prav
posebno v letih pošastne gospodarske krize neusmiljeno
pritiskala k tlom. Tudi okupator se je ogrel za to misel,
a je ni imel č č  
Današnja šola v Ceršaku.
Po osvoboditvi je z rastjo tovarne š č število pre-
bivalstva še hitreje in z njim tudi število šoloobveznih otrok.
šentiljska šola, ki je razpolagala z istim številom č kot
v č Franca Jožefa pred l. svetovno vojno, je prihajala
glede prostorov v vedno hujše škripce. Iz zagate se je iz-
vlekla z uvedbo druge izmene, kar je bila pa spet le za-
č rešitev. Ko je leta 1958 trkala že tretja izmena na
vrata, je bil spet Ceršak tisti, ki je rešil položaj, sicer v po-
polnoma č smislu kot č   Z velikim razumeva-
njem in z vso denarno č je kolektiv tovarne s pod-
jetnim direktorjem Leonom Poglejem na č podvzel ob-
novo stavbe nekdanje šulferanjske šole, jo na svoje stroške
opremi l in usposobil tako, da je tega leta že lahko v njej:
č delati elementarni razred, ki ga je prevzela č
Matilda Baukovac. S tem je bila razbremenjena šentiljska
šola v korist vse šolske mladine. Dolgoletni sen ljudi teh 29
krajev se je č č A kaj , ko je postala č
v Ceršaku kmalu pretesna in je tretja izmena tudi za 3. in
4. oddelek že trkala na vrata. Spet je tovarna uspešno po-
magala. Nekaj let pred tem je postavila krajevnim prilikam
primeren kulturni dom, ki ga je nato leta 1960 dala na vo-
ljo šoli. S prezidave dvorane in ureditvijo stranskih pro-
storov so bili ustvarjeni pogoji za' delo štirih nižjih razredov,
ki so sedaj podružnica šentiljske šole. Tako je šele sociali-
č domovina č stare želje ljudi teh krajev. Zla-
sti tovarna je pomagala, kjer je bilo treba tudi v dobro.
otrok ostalih predelov šolskega okoliša. Tako je med dru-
gim postavila pri č šoli v šentilju leta 1956 obsežnO!
montažno stavbo za šolsko kuhinjo. Oprt na vzglede svojih
prednikov, č današnji rod, zbran v kolektivu tovarne
in v krajevni skupnosti , vso skrb za razvoj mladega rodu,
za kar mu je treba č vse priznanje in zahvalo.
Tekom let se je v tovarni zaposlovalo vedno č mladih
ljudi. Ko so si ti ustvarjali družine, sta nastajala tudi v
Ceršaku dva č problema in to stanovanjski problem
ter važno vprašanje, kam z otroki, ko so matere v službi.
Prvega je pomagala dokaj uspešno reševati tovarna, o
č bo še tekla beseda. Drugi problem pa rešuje vsaka
družina, kakor ve in zna. V glavnem so marsikje pri reše-
vanju tega vprašanja mladim glavna opora babice ali druge
starejše osebe, ki lajšajo veliko skrb za njihov š č
mladim materam, dasiravno bi bile že same potrebne miru.
na stara leta. Temu velikemu in važnemu vprašanju č
:že vrsto let tudi družba vso skrb z ustanavljanjem prepo-
trebnih vzgojnovarstvenih ustanov ali otroških vrtcev. Tako
je bil že leta 1966 zgrajen pri šentilju vrtec s č ob-
č in gospodarskih organizacij, med drugimi tudi cer-
šaške tovarne. V Ceršaku samem je potreba in želja po
taki ustanovi rastla iz dneva v dan. Zato sta delavski svet
tovarne in svet krajevne skupnosti na eni svojih skupnih
sej leta 1969 sprejeli sklep o gradnji vrtca v Ceršaku in
izvolili iniciativni odbor. Tega so setavljali Jože Strnad,
Rudi Lah, Jakob Brglez in Franjo Duh. Izbrali so tipizirani
model Marlesove montažne stavbe za 40 otrok in č
š č v novem naselju nad vsaja. Z deli, ki ga je izvajalo
podjetje Marles, so č poleti leta 1972 in so dela trajala
okrog 6 mesecev. že na prvi seji iniciativnega odbora leta
1969 se je tovarna obvezala prispevati 20 milijonov dinarjev
in s tem ustvarila temelje za nadaljnje akcije. V letu 1972
je bil razpisan tudi č referendum za samoprispevek
za gradnjo šol in vrtcev ter objavljen tudi vrstni red gra-
denj . Ceršaški vrtec je bil med prvimi. Referendum, ki je
bil 19. junija 1972, je uspel, zato je odpadla nadaljnja skrb
za financiranje izgradnje tega vrtca
1
ker je č Mari-
bor že lahko č sredstva iz tega fonda. Vrtec, ki je stal
116 milijonov starih dinarjev, je č z rednim delom marca
leta 1973. Tako je bila č velika želja mladih rodi-
teljev Ceršaka in zagotovljena dobra vzgoja in lepa mladost
30 najmlaj.šemu rodu kraja.
Prva
svetovna
vojna
V štiri leta č vojni od 1914 do 1918 se ni dogo-
dila v Ceršaku in okolici č izrednega. S tem pa seveda ni
č   da bi se splošne tegobe, ki jih je prinašala vojna,
teh krajev izognile. Vsi možje in fantje od 18. do 50. leta
starosti so morali č vojaško suknjo in skrbi za obde-
lovanje zemlje in dom so ležale na ženskih ramenih. Tem
težavam so se pridružile vedno pogostejše rekvizicije
zrnja, živine in drugega živeža. Te rekvizicije so prvotno
morali opravljati č možje, od leta 1916 dalje pa
vojaška oblast. Omenjenim rekvizicijam so se pridružile na-
biralne akcije č š vrst, tako denarne kot mate-
rialne. Razpisanih je bilo tudi osem vojnih posojil, kjer je
bilo prizadetih mnogo zlasti iz nižjih slojev, ki so imeli pri-
hranke v hranilnicah in so jih morali č dati državi
za vojno posojilo, ki je nazadnje propadlo z državo vred.
Pomanjkanje vsega je rastlo iz meseca v mesec. Rasle so
cene in cvetela je verižništvo in č Delovno silo
pri kmetih in pa tudi v tovarni so deloma nadomestili z
vojnimi ujetniki , predvsem Rusi, ki so bili dobri delavci in
so se vsled sorodnosti jezika z č prav dobro ra-
zumeli.
Kakor ni bilo Ceršaku v vojni od splošnih težav č
prizanešeno, tako se je imel ob koncu vojne jeseni leta
1918 zahvaliti svoji takrat č legi , da je bil prebival-
stvu prihranjen strah pred morebitnimi š č po-
vodnji vojaških trum, č č se z š č Veliko bol pa
je mnogim družinam prizadelo dejstvo, da se 32 mož in
fantov ni č vrnilo in jih krije tuja zemlja po raznih de-
želah Evrope. č Ceršak je tako v l. svetovni vojni
č od vseh petih č šentiljskega č najvišji
krvni davek. Tako udarjen in č je kraj vstopil v novo
življenje, v nove č v novi, svobodni domovini.
č vojnih grozot naši kraji niso poznali , vendar so
tudi pri nas ljudje lahko slutili, kako grozno je bilo na
š č Do jeseni leta 1917 se je ob vsaki soški ofenzivi
slišal grom topov v naše kraje in ob prodoru pri Kobaridu
je bilo streljanje tri dni tako silno, da so se po naših č
tresle šipe na oknih. Trepetala so pa tudi srca naših ljudi
v strahu za usodo svojcev, ki so bili tam ob č v bojih.
Življenje
med
obema vojnama
Prvi koraki v nove razmere so bili vseskozi težavni in
nesigurni. Spremljalo jih je splošno pomanjkanje, pridružili
sta se že omenjeni dve epidemiji in pa nesigurnost glede
meje, ki je lebdela š č nad pokrajino. č meja
ali demarkacijska č je potekala po Muri in nekako v
sredini med špiljem in Ernovžem krenila proti zahodu. Ob
njej so stražile č gen. Maistra, vendar se je ljudstvo
č nekam nesigurno, saj je mnoge č lahko slišalo
strele onkraj Mure, kjer so se zbirale nemške skupine in
se pripravljale na vdor preko Mure. Propaganda nasprot-
nikov novih razmer je tudi dodala svoje. Ljudstvo se je
č pomirila, ko je bila 10. septembra 1919 v Parizu na
mirovni konferenci č stalna meja tam, kjer je še
danes. Ceršak je č mejo do 1. avgusta 1920 le na Muri.
Omenjenega dne so se č umaknile Maistrove č iz
špilja na č   ki tvori državno mejo še danes in tako je od
tega dne obdan kraj z mejo od dveh strani, od severa in
od vzhoda.
Stalno č meja je ugodno vplivala na prebivalstvo
tostran Mure, ki se je sedaj č č varno v svoji
novi domovini Jugoslaviji. Vendar je meja prinašala mnoge
š č ne v narodnostnem, č pa prvenstveno v go-
spodarskem in marsikje tudi v družinskem pogledu. Pre-
trgane so bile trgovske vezi, marsikje tudi sorodstvene.
Težko so se zlasti starejši na obeh bregovih Mure privadili
na vse to. Vendar sta obe državi nastale težave kmalu ure-
dili z organiziranjem maloobmejnega prometa in z č
bami o pravicah dvolastnikov. To je bilo izvršena leta 1921
in kmalu so se vsi na te »najhujše novosti« privadili.
Leta 1920 sta obe državi zamenjali stari avstrijski de-
nar. Ta zamenjava je č mnogo negodovanja pri
nas, ker je bila stara krona zamenjana za dinar v razmerju
1 :4 in cene so se silno dvignile.
Tudi č življenje se je kmalu organiziralo. Ob
prevratu so bili zamenjani vsi župani z gerenti, le v Cer-
šaku, ki ni imel nemških č odbornikov oziroma
župana, je ostal dotedanji župan, Jože Reiter, ki je pa vršil
nalogo gerenta.
že jeseni leta 1920 so bile prve volitve v ustavodajno
š č Po vsej državi je nastopilo kup strank s svojimi
poslanskimi kandidati in tudi v Sloveniji se je za poslanska
mesta potegovalo 7 strank. Ceršak in Selnica sta bili ena
volilna enota z 241 udeleženci, ki so oddali svoj glas tako:
za konzervativno slov. ljudsko stranko (SLS) 165 glasov, za
narodne socialiste (NS) 7 glasov za demokrata (JOS) 5 gla-
sov, za socialiste 46 glasov, za komuniste (JKP) 7 glasov
irn za kmetsko stranko (SKS) 11 glasov. Zmagala je z 68,5 Ofo
SLS in izvoljen je bil Franjo žebot, č iz Selnice ob
Muri.
Naslednje leto leta 1921 je bil prvi popis prebivalstva v
novi državi. Na vsem č so našteli 3027 (-148) pre-
bivalcev in to 2533 (- 430) Slovencev, 440 (-148) Nem-
cev in 44 (-75) drugih. Po veri so se delili 2846 (- 683)
č   178 ( + 37) protestantov in 3 (-O) pravoslavne.
V č Ceršak je živelo 488 (- 20) oseb, ki so bile vse
katoliške vere, od teh 443 (- 8) Slovencev, 44 (-13) Nem-
cev in 1 (-O) drugi. Tako č padec števila prebival-
stva v primerjavi z letom 1910 je pripisati vojnim letom in
odseljevanju nemških družin. Mišljena je tu celotno šen-
tiljsko č   kjer se je tja do leta 1925 narodnostni
sestav prebivalstva precej spremenil. OmenjElno je že bilo,
da se Sudma'rka v Ceršaku in Selnici ni mogla vsidrati ka-
kor n. pr. v šentilju in Cirknici. Zato se s tega č po
letu 1918 tudi ni toliko ljudi odselila in v Ceršaku ne zasle-
dimo med .. obema vojnama priseljencev s Primorske in
Hrvatske, ki so drugod zamenjali izseljene Nemce.
Istega leta so bile tudi č volitve. Ker so se v
ceršaški č sporazumno dogovorili za župana in odbor-
nike, volitev ni bilo in župan je ostal Jožef Reiter, ki je z
vsemi odborniki pripadal SLS.
Meja je poleg že omenjenega prinesla za te kraje
nekaj povsem novega in doslej neznanega. To je bila or-
ganizirana obmejna stražarska služba. in tihotap$tvo.
Kmalu po č stalne meje med »Kraljevino Srbov,
Hrvatov in Slovencev« in republiko »Nemško AvstrijO<<, kot
sta se državi takrat imenovali , je bila postavljena redna
stražarska služba na meji in organizirani č mejni
prehodi. Stražarsko službo so opravljali pripadniki č
kontr@.le, na č mejnih prehodih so se jim pridružili
še cariniki in orožniki. Na našem č je bil glavni
mejn1 prehod v šentilju, drugi pa na brodu v Ceršaku. Kakor
marsikje ob meji, je leta 1920 bil ustanovljen č od-
delek tudi v Ceršaku. štel je 12 č s starešino Francem
Taurerjem na č in imel svoje prostore v Zechnerjevi hiši
sredi vasi in deloma v nekdanji Reiterjevi hiši, ki je pozneje
postala last tovarne.
že leta 1921 pa so stražarsko službo na meji prevzeli
Rusi pripadniki protirevolucionarne Wranglove armade, ki
je po zlomu kontrarevolucije zbežala v Jugoslavijo. Del teh
č je Jugoslavija zaposlila kot stražarje na meji. Toda že
č dobro leto so bili ti samostojni ruski stražarski oddelki
š č in č teh Rusov si je poiskala službo v dru- 31
gih ustanovah, nekateri tudi v ceršaški, še č pa v sladko-
gorski tovarni. Po č so si pozneje ustvarili tu svoje
družine in zato naletimo v teh predelih na lepa ruska rod-
binska imena.
Stražo na meji so pa spet prevzeli financi. Oddelek na
Ceršaku so vodili starešine Karl Kranjc, Jožef Rudolf in
Ivan č Pri brodu je opravljal svojo službo tudi cari-
nik v majhni na novo zgrajeni carinarnici , kjer je imel po-
slovne prostore tudi č oddelek. Obmejno stražarsko
službo so pripadniki ceršaškega č oddelka oprav-
ljali od Murskega dvora pa do Bubenberga nad šentiljem.
Leta 1932 pa so stražo na meji prevzeli vojaki grani-
č in č fin. oddelka so bili š č v notranjost
države. Za oddelek č ki je stražil na istem odseku
kot pred njimi financi, so postavili posebno kasarnico ali
karavlo. Za č v tej Jugoslaviji so leta 1968 posta-
vili novo, sodobnejša karavlo. Po odhodu financev z meje
leta 1932 je pri brodu ostala samo carinarnica kot podruž-
nica šentiljske, a se po osvoboditvi leta 1945 ni č ob-
novila, ker ni v Ceršaku obmejnega prehoda.
Druga novost, ki jo je prinesla med prebivalce teh kra-
jev meja, je bilo tihotapstvo. Ker sta v stari Avstriji bili
deželna, še bolj pa državna meja od teh krajev silno od-
daljeni , naši ljudje te dejavnosti niso poznali ali pa č
jemu iz knjig. č pa so jo č spoznavati po letu 1919.
Nad štiri leta č vojna je č veliko pomanj-
kanje vsega. To so č prebivalci obeh strani meje. Novi
državi sta bili v gospodarski osnovi č in sta se tako
tudi razvijali v č smeri. V Jugoslaviji kot pretežno
agrarni državi so bile prehrambene zadeve kmalu urejene,
č je v Avstriji bilo hitreje urejeno vprašanje industrij-
ske produkcije. To dejstvo so izkoristili mnogi ljudje z obeh
strani meje in kmalu se je razvilo tihotapstvo živil v Avstrijo,
industrijskih izdelkov pa v Jugoslavijo. Lotili so se ga pred-
vsem socialno šibki sloji, pa razni delomrzneži in taki, ki
bi radi č č in na lahek č obogateli .
Ena velikih ovir za pohode prek meje pri nas je bila
reka Mura, zato se je pa našlo v obsežnem »boldu« dovolj
zarastlih č primernih za skrivne prehode. Ti za tiho-
tapstvo ugodni tereni niso č samo č
ampak še mnogo bolj ljudi iz zaledja, ki so se z č
povezovali. Prve č so tihotapili predvsem meso, mast,
moko in tobak v Avstrijo, v Jugoslavijo pa saharin, vžigalice
in vžigalnike ter razno industrijsko drobnarijo. Pozneje pa,
ko je bil ugodno urejen blagovni maloobmejni promet in so
se cene na obeh straneh precej č so bili za tiho-
tapce v Avstrijo interesantni č izdelki, v Jugoslavijo
pa monopolsko blago kot saharin, vžigalniki in č
Tihotapstvo je nekaterim tudi pri nas prešlo že tako v
navado, da je postalo že strast in jih tudi razne denarne
kazni ali celo zapor ni spametoval. Ponekod so bile orga-
nizirane cele skupine, ki so bile zelo prefrigane in tudi
32 predrzne. Budno in s č zaupnikov so uspešno delo-
vali tudi obmejni organi 1n tako marsikomu prekrižali na-
č Dogajale so se pa tudi razne tragedije tako za ene kot
za druge. Ena od teh se je dogodila prav na č
Ceršaka 8. septembra 1926. leta. Obmejni organi so bili
opozorjeni, da se skupina tihotapcev iz notranjosti Sloven-
skih goric pripravlja na pohod č mejo. Stražarji so budno
pazili in č fin. oddelka v Ceršaku Janko Resnik se je
celo izven službenega č podal na prežo, kar je bilo
zanj usodno. 8. septembra č ga je v takratnem Vav-
č gozdu napadla omenjena skupina tihotapcev in
ga zverinsko umorila. Varnostni organi so kmalu zatem vso
skupino polovili in zaprli . Na sodni obravnavi so bili vsi
štirje š č č je bilo njihovo dejanje dokazano.
Obravnava je bila č pred porotnim š č in po-
rotniki so bili ali sami aktivni tihotapci ali pa vsaj nj ihovi
simpatizerji zato tak č izid obravnave. Ko je bila pa
kmalu nato leta 1928 z novim zakonom porota odpravljena,
je pristojna oblast zahtevala obnovo procesa, kar se je tudi
zgodilo. Takrat so bili pa morilci obsojeni na 12 let stro-
gega zapora.
Z leti je tihotapstvo v malem vedno bolj pojemalo,
dokler ni s č Avstrije k č leta 1938 po-
polnoma prenehalo. Opisani dogodki še žive v spominu
najstarejših prebivalcev, na č Resnikovo smrt pa
spominja nagrobnik na šentiljskem š č in primerno
znamenje na kraju umora v ceršaškem gozdu.
Z nastankom meje na Muri ni bil odrezan od krajev
onkraj Mure le Ceršak, še mnogo bolj so bili odrezani od
sveta kraji vzdolž Mure skoraj do Radgone. Da dobijo ti
kraji povezavo s svojim novim č gospodarskim in
kulturnim š č Mariborom so č leta 1924 graditi
novo cesto iz šentilja preko Velke proti Cmureku. Zelo se
je zavzemal za gradnjo te ceste poslanec Franjo Zebot,
č iz Selnice ob Muri , zato so tej ••novi stezi<< v teh
predelih pravili tudi č steza«. Ceršak leži sicer
nekoliko odmaknjen od nje, a je vendar tudi kraj mnogo
pridobil z njo. V č gradnje je nudila tudi mnogim pre-
bivalcem Ceršaka in Kozjaka zaslužek.
Prvim volitvam v narodno š č leta 1920 so kmalu
sledile v kratkih č presledkih naslednje in nobena
š č ni dosegla predpisane 4-letne mandatne dobe,
č je bila vedno č š č kar je bila
verna slika takratnih razrvanih č razmer v državi.
Nastopale je vedno č strank in leta 1925 jih je bilo že
nad 30, od teh v Sloveniji 14. Poglejmo si izide volitev na
ceršaško-selniškem š č   Na volitvah v narodno skup-
š č v Beogradu 18. marca 1923, nastopale je 7 strank,
je glasovalo 269 volilcev i n sicer 244 za SLS, 7 za JDS,
1 za SKS, 6 za socialiste, 2 za Nemce, O za NSS in 9 za
č Zmagala je SLS z 90,6 % in izvoljen je bil Franjo
žebot. že č 2 leti so bile spet državnozborske volitve, in
sicer 9. septembra 1925. Takrat je bil narod razcepljen v
č kot 30 strank in v Sloveniji se je potegovalo za poslan-
ska mesta 14 strank. Na selniškem š č je glasovalo 291
volilcev in sicer 228 za SLS, 35 za HSS (hrv. kmet. str.), za
JOS 21, za social. 3, za SKS in KPJ O, za str. Nemcev 2 in
za druge 2. Zmagala je spet SLS in kandidat žebot z 78,3 %
glasov. Skoraj č č dve leti so državljani spet morali
izbirati zastopnike v š č nar. š č in to 11.
septembra 1927. V Sloveniji je nastopilo 7 strank in na
selniško-ceršaškem š č je volilo 323 državljanov. Glaso-
vali so tako: 257 za SLS, 41 za JOS, 16 za str. Nemcev, 8
za social., O za KPJ, 1 za HSS in O za radi kale. S 79,5 ·Ofo
glasov je zmagala SLS s kandidatom Franjem žebotom na
č  
To so bile zadnje volitve pred uvedbo t. i. šestoja-
nuarske diktature, ko je bila po č dogodkih junija
leta 1928 ob umoru voditelja hrvatske kmetske stranke
Brod na mejni č
Stjepana Radica š č narodna š č ter vse po-
č stranke in sestavljena vlada generala Petra živko-
vica. To je bilo 6. jan. 1929, zato se ta diktatura imenuj e
tudi šestojanuarska. č je zamrlo vse č živ-
ljenje in č je vlada pripravila novo ustavo, ustano-
vila enotno vsedržavno jugoslovansko nacionalno stranko
(JNS) in razpisala volitve v novo š č   č se je
ljudstvo strinjalo z ukinitvijo stare strankarske politike in si
oddahnila ob prenehanju brezplodnih strastnih prepirov, je
vendar kmalu spoznalo neprijetnosti in nepravilnosti, ki jih
je prinesla diktatura. To se je videlo že ob volitvah 11. no-
vembra 1931 . Postavljen je bil le en kandidat za vsak okraj .
Pri nas je kandidiral dr. Ljudevit Pivko iz Maribora in bil
seveda tudi izvoljen. Za vse č petih šentiljskih č 33
je bilo le eno š č z 850 volilci. Glasovalo je 465 volilcev
ali 55 %. Vzdržali so se predvsem kmetje in drugi nevezani
poklici.
že jeseni leta 1929 je bila spremenjena notranja razde-
litev države. Prejšnja razdelitev po zgodovinskih deželah
je bila odpravljena in š č z 9 banovinami . Slo-
venski kre.ji so sestavljali Dravsko banovino. Okraji ali srezi
in č so še ostale iste. Toda že leta 1933 je bila izvrše-
na reorganizacija č Iz č manjših so nastale velike
č Tako so združili č š entilj , Cirknico, Dobrenje,
Kanižo, Ceršak, Selnico, Sladki vrh in č v veliko
č šentilj s sedežem v šentilju. 15. oktobra 1933 so
bile volitve. Postavljeni sta bili dve listi , nosi lec prve je bil
šentiljski župan Karl Swaty, nosilec druge pa posestnik
Melhij or Supan iz šentilja. Vendar je drugi bila v zadnjem
trenutku č prijava nastopa na volitvah in tako
j e ostala le ena lista, ki je seveda zmagala in župan JNS
liste je postal Karl Swaty. Tako je po 84 letih delovanja
prenehala obstojati samostojna upravna č Ceršak. Le-
ta 1934 sta se na č zahtevo č nekdanjih ob-
č Sladki vrh in č ti odcepili in č veliki ob-
č Velka.
Nezadovoljstvo s č položajem v državi , ki je
postajal vedno bolj napet, in č gospodarske krize, je
raslo med vsemi sloji prebivalstva. V takem vzdušju so se
5. maja 1935 vršile spet volitve v narodno š č Dovo-
ljeno je bilo č list, a vse so morale biti vezane na JNS
listo. Tako sta bili v mariborskem okraju dve listi z no-
silcema pos. J. ž č iz Košakov in delavcem K.
Frasom iz Maribora. Razpoloženje ljudstva je pokazala ude-
ležba, ki je znašala v celotni šentiljski č 27 %. S temi
petomajskimi voli tvami je padla vlada in režim JNS.
Splošno nezadovoljstvo z dogajanji na č pod-
č v državi je nekako od leta 1930 spremljal pojav, ki je
č prizadel skoraj slehernega državlj ana, č se je za-
nimal za č dogodke ali ne. To je bila pošastna go-
spodarska kriza, ki je po č polomu ameriških bank
leta 1929 razpredla svoje mreže po vsem svetu in ga č
ali manj kruto držala v svojih krempljih tja do 11. svet. vojne.
Tudi našemu ljudstvu in domovini to gorj e ni bi lo pri za-
nešeno.
Prvi udarec je č kmet, ker so cene kmet ijskim pri-
delkom č padle in kupna č tega stanu, ki je se-
stavljal takrat še okrog 80 % prebivalstva, je tudi zdrknila
zelo nizko. To je takoj č trgovina pri svojem pro-
metu, v zvezi z njo pa industrija, kjer je pa najhujši udarec
zadel delavca. Sicer ni č č č   koga bolj
in koga manj . Vsi so bili na nek č pri,zadeti. Par slik iz
življenja v t istih č naj pokaže, kako se je bila borba za
obstanek tudi v naših krajih.
Kmet se je od nekdaj na našem č preživlj al s
prodajo vina, sadja in živine. Cena sadja, ki se je leta 1930
vrtela okrog 5-7 din za kg, je padla na bora 2 din ali pa
še ni žje. Ker je padel promet v gostilnah, so se č v
34 kmetskih kleteh zaloge neprodanega vina. Teh se je kmet
skušal rešit i tako, da je odprl č al i »pušenšank«, kjer
je č vino po 6-8 din liter, ali pa ga na domu prodajal
na drobno po 5 din. č so rastli kot gobe po dežju in
ob poletnih nedeljskih popoldnevih je bilo vriskanja in petja
po naših č č koliko. ln č so se zibale cele pro-
cesije »veselih ljudi « iz mesta ali iz Avstrije na č vlak
ali preko meje in ti smšeni prizori niso kazali prave slike
razigranih ljudi , č sliko obupancev, ki so v poceni vinu
č utapljali svoje skrbi. Velike težave je imel kmet
tudi pri prodaji živine. Ker ji je cena obupno padla al i pa je
sploh ni mogel prodati , je č klati doma zlasti pozimi in
hoditi nato s košem polnim mesa od hiše do hiše in ga
kakor krošnjar ponujal ter prodajal po 5 din kg govedine,
ali 8 din kg svinjine. č je bil, č je vse iztržil. Na
sejmih so ponujali za lepe krave okrog 700 din, za par
volov do 1800 din. Ni bilo redko, da pri kmetskih hišah
č po teden dni ali še dalje ni bilo dinarja denarja. č
sto si lahko č kmeta, ki je nesel peš koš zelenjave,
sadja ali č v Maribor na trg in se pravtako peš vra-
č   da si je prihranil 20 din, kolikor je stal vlak. Trgovci so
č 1 din za 4 jajca in v bolj č krajih so iz
škatlje šibic, ki je stala 1 din napravili po dva snopa, ker so
jih č bili kupci prisiljeni kupiti le po en snop. Le
nekaj primerov kaže, kako je gospodarska kriza tepla kmet-
skega č in ni č   č je bil skoraj sleherni kmet
zadolžen. Nazadnje je država uvedla t. i. moratorij, to je
zakon, ki je č prodajo zadolženih kmetij, kar je
kmetu korist ilo v toliko, ker je bilo č dolgov odloženo.
še huje kot kmete je gospodarska kriza prizadela de-
lavstvo. Mnoge tovarne so bile prisi ljene delno ali pa po-
polnoma ustaviti proizvodnjo in brezposelnost je dobivala
vedno hujši razmah. Razne socialne podpore in akcije so
bile le kaplja v morje bede. Posamezniki ali pa cele dru-
žine so iz mesta prihajale na podeželje in prosile živeža in
obleke. Ker je kriza gospodarila tudi v drugih državah, so se
je te otepale tudi tako, da so č priseljence v njihovo
domovino. V šentiljsko č je prišlo par takih družin in
posameznikov, ki so živeli že dolga leta v tujini , a so seveda
č število brezposelnih pri nas. Med razne socialne
akcije za omiljenje posledic so bile n. pr. ž č v šoli
z obdaritvi,jo najrevnejših z obleko itd. Par let je nekaj č
jih kmetov sprejelo na č šolsko deco iz zasavskih
revi rj ev, da je te tedne imela vsaj zadostno prehrano.
Hrastniška steklarna je dala dve jeseni na razpolago po
vagon drugorazredne steklovine, ki so jo njeni odposlanci
razdeljeval i našim kmetom na žel. postaji za krompir, fižol
in sadje za prehrano brezposelnih steklarjev in njihovih
družin.
Kriza je hudo prizadela tudi odraslo mladino, ki je
č ali doštudirana meoece in mesece, č celo č
let č na delo oz. namestitev. Nad vsemi uslužbenimi
je pa vsa leta visela kot č č zavest, da se j im itak
že skromni dohodki lahko še zmanjšajo, kar se je v letih
krize itak č zgodilo. Kako so delovale državna, bano-
vinska ali č blagajne, kažejo primeri , da so bili
mnogokrat prejemki č namesto 1. v mesecu šele
Stražarji meje
sredi meseca ali pa še pozneje, kar je prejemnikom življe-
nj e še bolj otežilo.
Le s par slikami sem želel pokazati življenje naših ljudi
v t istih letih gospodarske krize, ki ni pestila le naših krajev,
č ves svet.
Ce je kdo še iz prejšnjih gospodarsko ugodnih č
imel v hranilnicah prihranke, jih sedaj ni mogel dvigniti,
ker je bila uvedena zapora dviganja hranilnih vlog. Da ob
takih razmerah kmet ni bil v stanju č svojih vini-
č ali dninarjev, je bilo razumljivo. Dogovorjena dnina
č je bila 2 din, drugih dninarjev pa 8 din dnevno,
ki so jo pa mnogokrat prejemali tudi le v naturalijah.
V č med obema vojnama so naši kraji doživeli
zi mo, kot je niso pomnili najstarejši prebivalci in kakršne
od takrat še tudi ni bilo. Jesen leta 1928 je bila suha in
topla in prvi sneg je padal šele 6. januarja 1929. Zapadlo
ga je v naših krajih č pol metra in pritisnil je mraz tja
do -20° C. Vse to bi bilo še nekam normalno, a mraz ni
popustil , nasprotno, padec temperature se je stopnjeval in
meseca februarja dosegel -34° C. V drugi polovici febru-
arj a je ponovno č dni č snežilo in je snežna odeja
č višino enega metra. Ljudje in živina so bi li zelo
prizadeti in življenje je precej zamrlo. Drevje je pokalo od
mraza in trta je bila zelo prizadeta. Mura je bila č tednov
zamrznjena in tovarna je obratovala v zmanjšanem obsegu.
Šele marca je mraz č š č   a sneg je ležal tja do
aprila. Zima ni č le trpljenja, č tudi obilo
škode v sadovnjakih, gozdovih, na posevkih in zlasti v vino-
gradih, kjer si trta precej č ni opomogla. Le zima leta
1941-42 se je tej po krutost i deloma približala, a je č
ni dosegla.
Dve revolti v sosednji Avstriji leta 1934 se v naših ob-
mejnih krajih nista v č odražali , le po č
uporu meseca julija je skozi Ceršaški gozd pribežala par
hitlerjancev, ki so jih naše oblasti č internirale. V
naslednjih letih je bilo mnogo takih prebegov skozi •• bold«.
Te so jugoslovanske oblasti zbirale v š č pri Varaž-
dinu i n j ih po morju pošiljale v č   kjer so vstopali
v t. i. avstrijsko legijo.
Omenjeno je že bilo, da je po volitvah v nar. skup-
š č 5. maja 1935 bila odstranjena šestojanuarska dikta-
tura in uveden nov režim t. i. JRZ režim pod vlado Stoja-
dinovica. V naših krajih so bile obnovljene spet vse raz-
š č organizacije, ki so delovale v smislu bivše SLS.
Najprej so bile izvršene č volitve in to 28. ja-
nuarja 1936. V šentiljski č sta bili postavljeni dve listi 35
in sicer režimska »JRZ lista<< z nosilcem Karlom Swatyjem
in »gospodarska lista<< z nosilcem Rudolfom Hamrom. Zma-
gala je JRZ lista s 76 <.! / o glasov, medtem ko je druga lista
dobila 14 % glasov.
Dve leti pozneje in sicer 11. decembra 1938 so bile vo-
litve v nar. š č Pri nas so se potegovale za poslan-
ska mesta 3 stranke in sicer režimska JRZ z nosilcem Sto-
č   dalje č in č V šentiljski ob-
č je bilo le eno š č   kjer je od 824 č volilo
554 ali 67 % volilcev. Za JRZ je bilo oddanih 523, za č
30 in za Ljotica 1 glas. Izvoljena sta bila Franjo žebot in
Jože špindler, oba na lista JRZ, prvi za mesto, drugi za
podeželje.
Dve stvari sta v letih med 1930 in 1940 zelo zaposlovali
naše ljudi zlasti v obmejnih predelih, in to gospodarska
kriza in š č č propagande. Zadnja je do-
bivala vedno č obseg po prevzemu oblasti nacistov v
č leta 1933, dalje pa leta 1935, ko je režim v Jugo-
slaviji š č vedno č prostosti jugoslovanskim Nem-
cem in č po zasedbi Avstrije leta 1938, ko je pro-
paganda dosegla višek. Pri gospodarsko šibkih in narodno
č je dosegla č uspeha in dolga leta gospo-
darske krize so dodala svoje. Po zasedbi Avstri j e so se
č prebegi tudi iz naših krajev. Mnogi so odhajali tudi
legalno na delo in se č kot propagandisti. Doma so
našli č ali manj ugodna ušesa za nove nauke, č
vsi propagandi niso nasedali in se resno bali za usodo na-
šega naroda.
S č Avstrije k č je č hirati malo-
obmejni promet, dokler ni z racionalizacijo življenjskih
š č v Avstriji popolnoma prenehal.
Ceršaška tovarna je vsa leta po l. svet. vojni prevažala
surovine in izdelke preko avstrijskega ozemlja na želez-
niško postajo v šentilj in obratno. Ob nastalem položaju
ni bila č sigurna, č bo to lahko tudi v č   zato je
sklenila zgraditi primerno zvezno cesto na č cesto
šenti lj - Velka. Za potrebno š č   ki bi ga po znosni
ceni odkupila, je ponudila č elektrifikacijo vasi
in preskrbo s tokom iz lastne centrale po primerni ceni.
Ker je č lastnikov š č zahtevala pretirane cene
za zemljo, je č kmalu propadel in tovarna bi najbrž
morala prenehati z delom. V spor je posegla oblast in
kmetom razlastila zemljo. Tovarna je s č banovine
zgradila to cesto, ki je postala banovinska, in tovarna ni
bila č odvisna od prevozov preko sosednje države ter
nemoteno obratovala dalje.
č je postajala iz dneva v dan bolj predrzna in
oblastna, ostale velesile pa č in brezbri žne. Oboje
je privedlo do druge svetovne vojne, ki je izbruhnila 1. sep-
tembra 1939 z nemškim napadom na Poljsko.
Jugoslavija, ki je sicer prihajala vedno bolj pod nem-
ški vpliv, je 3. septembra izvršila delno mobilizacijo. č par
tednov je demobilizirala, a od tega č dalje je klicala
nepretrgano razne letnike rezervistov na daljše ali krajše
36 orožne vaje, ki so pa bile vse le zapravljanje č Pri vsem
je trpelo gospodarstvo vsled nenehnega izpada delovne sile.
že s temi orožnimi vajami se je kazala vsa slabost režima
in zarodki sabotaže. Nekateri obvezniki n. pr. so bili po
dva, trikrat na leto klicani na orožne vaje, spet drugi pa
11iti ob mobilizaciji ne. č so utrjevati mejo z gradnjo
t. i. ••Rupnikove linije<< . Toda kako! Na šentiljskem č
so utrjevali le par sto metrov desno in levo od glavne ceste
ob meji in še ožji pas dobra 2 km v not ranjosti kot drugo
linijo. Vsa meja na Kresnici ter ves Ceršaški gozd in vsa
Mura na našem č so bili popolnoma nezavarovani .
Januarja leta 1941 so tudi v naši državi racionalizirali
glavna živila kot moko, olje, mast, meso in sladkor. Uve-
deno je bilo nadzorstvo nad prometom živine in izdaja na-
kaznic za preskrbo. Tega sta v šentiljski č vodila
Martin Rozman in Matko Bohinc.
Nemške zmage na vseh š č   utrjevalna dela na
meji, vpoklici na orožne vaje, racionalizacija živil in še
mnogi drugi ukrepi oblasti so kazali , da tudi za naše kraje
vojna vihra ni č č Ustanovitev Kulturbunda in vedno
predrznejša propaganda hitlerjancev, je naše ljudi popol-
noma zmedla in malodušje je bilo vedno č š Pone-
kod, predvsem v Selnici, so klali živino in prirejali po do-
movih cele gostije č š »Jejmo in pijmo, bogve, kako dolgo
bomo še na tem svetu <<. Pozivi k streznjenju in proti- malo-
dušju, ki jih je parkrat naslovil s prižnice svojim faranom
župnik Ravši , niso mnogo zalegli. Po podpisu pakta
25. marca 1941 in dogodkih nato sta nad pokrajino zavla-
dala mir in tišina prav kot pred nevihto. Odhodi č
vojnih obveznikov na zborna mesta in vedno glasnejši ropot
vojaških strojev onkraj meje so jasno kazali na ž č se
»hudo uro<<. Z izjemo nekaj č in dveh č
stražnikov na naši meji na tem odseku ni bilo nikogar, kar
se je, vsem zelo č zdelo in tudi tovarna je v glavnem
redno obratovala. Vkljub temu je nad pokrajino in ljudmi
ležala težka mora.
Leta
okupacije
1941 - 1945
6. april 1941. Cvetna nedelja. Grozljiva tišina je ležala
povsod, ko se je budilo usodno pomladansko jutro. Rahla
sapica je od šentiljske strani prinašala glas zvona, ki je s
farne cerkve vabil k rani maši. V ceršaški vasi so se kazali
prvi znaki življenja, v tovarni so pritajeno ropotali stroji in
Mura je mirno valila svoje valove v urejeni strugi. Kar
švignejo ob meji v zrak rakete raznih barv in naznanjajo
č vojne. Kmalu nato preparajo č rafali strojnic,
streli pušk, od vzhoda zabobni votlo. Topovi govore tam
okrog Radgone. Pri vseh hišah v vasi in v okolici je na
mah živo. Vse bega semtertja in v vasi je kot na š č  
ko dregne paglavec s palico vanj. Vsak pograbi kako nujno
malenkost in se č nekje skriti. Toda kam? Skozi gozd
se že bližajo prve skupine nemške vojske, ki besno stre-
ljajo. Maloštevilni č in dva č stražnika beže,
z njimi hiti rezervist č z vojaškim č   ker je
šele prejšnji č dobil poziv. A niso prišli č   ker so
bili kmalu zajeti. Delavstvo č izmene se je ob prvih
strelih razbežalo proti domovom. Brodnik Ferk Anton iz
Ceršaka je pravtako hitel proti vasi, a ga je podrla nemška
krogla ter mu č roko za vedno. V č hiši pod
vasjo je ležala mati na mrtvaškem odru in ob njej sta begali
č Nemški rafali so sekali po hiši in tako skozi okna
ubili obe deklici. To so bile prve direktne žrtve nemškega
napada na naše kraje v tem odseku, ki je bil popolnoma
nezavarovan. šele ko so prve skupine nemških vojakov bile
že v vasi, so se nekateri vojaki podali k nedotaknjenemu
brodu na desnem bregu Mure in č prevažati č z
levega brega. Te č so hitele mimo vasi nekam v no-
tranjost, ker so imele nalogo skupaj z onimi, ki so preko-
č nezavarovano in nezasedena mejo na Kresnici, pasti
šentiljski posadki za hrbet in jo ujeti. Toda maloštevilni
branilci meje pri šentilju so se č umaknili, ven-
dar so nazadnje bili vsi nekje v notranjosti zajeti. Posadne
č v Ceršaku ni bilo. Le neznatna skupina nemških vo-
j akov je ostala prvega dne v vasi in po temeljitem pre-
gledu vseh hiš naslednjega dne še ona zapustila kraj. Kmalu
po prihodu prvih vojakov je puškarjenje prenehalo in le
oddaljeno streljanje in nenehni preleti nemških letal so
razburjeno prebivalstvo spominjali na resnost dogodkov, na
vojno. č lege se ima Ceršak zahvaliti, da ni bil
deležen ropota in drugih neprijetnosti, ki so jih bili deležni
kraji ob cesti v šentilju, ko so se č in dan skoraj 14 dni
valile vojaške kolone od severa proti jugu. Polagoma se je
življenje umirilo in ljudje so bili č   da so jim ostali
domovi celi in kot se je pozneje ugotovilo, tudi č š
žrtev ni bilo z izjemo č deklet, ne med civilisti in
ne med vpoklicanimi. Da bo zavladal nov red, so vsi pri-
č   a ko so pa prav kmalu spoznali, da so kot Slo-
venci postali manjvredni in č   se je pa veliki č
stožilo za minulim. Prve dni je mnoge č skrb za svoje,
ki so bili vpoklicani. Toda mnogim se je v splošni zmedi
č se prebiti in se preko č š ovir č
vrniti domov in to č je trajalo dobrih 10-14 dni.
Vsem pa č ni bila mila in so bili odpeljani v vojno
ujetništvo č v severno č   od koder so se č
šele č 6 do 12 mesecev ali pa še ponzeje. Takih je bilo
v šentiljski č 45, od teh iz Ceršaka 7.
Ko so se razmere za silo uredile, je nova oblast, ki so
jo v šentiljski č prevzeli č Kulturbunda s Petrom
Kleinom na č   č organizirati javno in č živ-
ljenje. še pre h e bil zamenjan denar v razmerju 1 :20, racio-
naliziran ves živež, tekstil in usnje, uvedena obvezna od-
daja in izdane karte oz. nakaznice za živila in druge živ-
ljenjske š č Sporedno s temi spremembami so no-
vi oblastniki zapirali in izseljevali zavedne slovenske ljudi.
Iz Ceršaka je bila izseljena družina Karla Hercoga, njegovo
imetje pa zaplenjeno. V njegov dom in na posestvo se je
vselil Karl šrok, znani kulturbundovec iz Selnice, ki je imel
v č okupacije v Ceršaku veliko besedo.
Okupator je uvajal za zasedene kraje novo č
organizacijo ••štajersko domovinsko zvezo<< ali Steirischer
Hieimafbund (SHS). Propagando so vršili celo z č
avtomobili in v obeh jezikih. Tudi v Ceršak so se parkrat
pripeljali. Pristop k organizaciji je bil prostovoljen s pri-
pombo, da bo vsak kdor ne pristopi, izseljen. č pre-
bivalstva je bila na dlani. Pred sprejemom, ki je bil odvisen
od č posebne komisije, kjer so pri nas imeli razni
Kleini, šroki in č č č besedo, si je moral vsak
prijavljenec preskrbeti rojstne liste za tri rodove nazaj in
z njimi dokazati, da ni židovskega rodu. Sprejete so delili
v tri skupine. V prvi so bili »državljani<< z č legitimacije
in vsemi pravicami, v drugi so bili »pripadniki države<<,
državljani na poskušnjo, le z nekaj pravicami in z "zeleno
legitimacije, v tretjo so prišli ••državni varovanci«, ki so bili
popolnoma brezpravni in dobili belo legitimacije. Ogromna
č prebivalcev Ceršaka je dobila zelene legitimacije
in pri teh tudi ostala do konca.
V šoli je bil takoj uveden pouk samo v š č in se-
stavljen velikopotezen č za graditev štirih šolskih po-
slopij v č   med njimi tudi v Ceršaku, in ustanovitev
štirih vrtcev. Razen vrtca v šentilju je ostalo vse le prt
č Prvo leto je sicer č delati v Ceršaku sezonski 37
ali >>žetveni vrtec<< - >>Erntekindergarten<<, ki pa nasleednja
leta ni bil č obnovljen.
:Le junija 1941 je bila ustanovljena vojaška organizacija
>>Wehrmannschaft<< in so obvezniki iz Ceršaka bili č
v šentiljski č   ki sta jima poveljevala Karl Hack in Robert
Krautberger. A že leto nato so bili klicani prvi novinci iz
naših zasedenih pokrajin v redno nemško vojsko. Bili so to
rojstni letniki 1921-23, tem so postopoma sledili rojstni
letniki do 1905 odnosno 1926. Za tujo stvar so morali naši
možje in fantje v boj in iz celotne č jih je padlo 89.
Spet je Ceršak č č š krvni davek, saj krije
tuja zemlja 21 njegovih sinov širom cele Evrope, kar je v
primeri z ostalimi zaselki č Mnogi so med vojno, še
č pa ob koncu vojne bili ujeti od raznih zavezniških ar-
mad, a so se kot jugoslovanski državljani tja do jeseni leta
1945 že vrnili v domovino. Le 1 je nasedel sovražni propa-
gandi in ostal v tujini.
Na splošno so se prebivalci Ceršaka in okolice ubadali
s težavami , ki jih je prinašala vojna in posebno še nemška
okupacija, č kot povsod na Slovenskem in v drugih
deželah. Tovarna je sicer redno obratovala, a č de-
lovne sile so bile ženske.
Vojnih grozot naši kraji s Ceršakom vred z izjemo nekaj
strahu okrog 6. aprila 1941 niso okusili. Posebno prvi dve
leti se tu ni dogajalo č   kar bi vzbujalo strah in grozo. V
letu 1943 so se pa že č dogajati stvari , ki so povzro-
č tudi našemu prebivalstvu skrb in strah. To so bili
vedno pogostejši letalski napadi . č so naši ljudje videli
in slišali jate ameriških bombnikov nad našimi kraji 13. av-
gusta 1943. leta, ko so se okrog 14. ure č z napada
na Dunaj proti jugu v Italijo. Od tega dne so postajali ti
preleti pogostejši, dokler niso 7. januarja 1944 č bom-
bardirali Maribor. č podeželje naravnost nT"bilo pri-
zadeto, je marsikdo spoznal grozote pri opravkih v mestu.
č so orale ameriške bombe šentiljsko zemljo na pustni
torek leta 1944, ko so z obstreljenih letal padale po štri-
hovcu, da se je tresla vsa ožja in širša okolica. Takih zasil-
nih odmetov je bilo v tem letu še č   ki pa razen dveh hiš
niso poškodovali nikogar. Enkrat so padale bombe tudi po
>> boldu<<, kjer so izrule nekaj dreves, hujšega pa ni bilo.
Spet se ima Ceršak zahvaliti svoji č legi, da so mu
bile prihranjene neprijetnosti, ki so jih zlasti v letu 1945
č krajem ob železnici nizko č lovska letala in
so postajala vedno bolj >>Sitna<<. Pripomniti pa je treba, da
niso letalski napadi na našem č med č ter-
jali č š življenj . Najhujši letalski napad, ki je pa bil
č zadnji, so Maribor in kraji proti šentilju doživeli
za veliko č 1. aprila 1945 .Takrat so bombe č poško-
dovale tudi ceršaško tovarniško š č na šentiljski že-
lezniški postaji.
Skrb in strah, ki je prebivalce krajev ob Muri pa tudi
drugod, prevzemal ob raznih letalskih napadih, so sedaj, ko
so ti prenehali, nadomestili drugi dogodki. Od vzhoda se je
preko madžarskih ravnin vedno bolj bližala fronta. Grom
topov in drugi vojni hrup je bil iz dneva v dan glasnejši in
38 :>ližji. Prebivalcev obmurskih krajev se je š č zmeda.
Kot leta 1941 so tudi sedaj zakopavali živež in druge pred-
mete ter si v ceršaškem gozdu kopali č š zaklo-
š č Posebno srditi in trdovratni boji so v bližini naših
krajev bili pri avstrijskem trgu štraden, kjer so se Nemci
precej č zagrizeno zoperstavljali sovjetskim č Te
borbe so bile posebno č dobro vidne pri nas. ln č
kot v č turških navalov so jih naši ljudje s strahom
in grozo opazovali z vzpetin tako s Kozjaka, Novin, Brloge
in drugod. Okrog 1. maja so se bliskovito nizali č
dogodki. Padec Berlina - Hitlerjeva smrt - priprave in
nato postopna kapitulacija č - to je bil signal za
konec. č armada se je bližala Muri, a v Ceršak in
okolico ni č nobena granata, nobena krogla. č pa
so se zadnje dneve pomikale ob Muri, deloma skozi Cer-
šak, č pa po cesti Velka - šentilj č š sku-
pine nemške vojske na zahod. č   ki so 8. maja hitele
po teh poteh, so· v gozdu blizu Pfiferjeve hiše v neposredni
bližini ceste odlagale municijo in je nagrmadile kakih šest
vagonov. Proti č so morali prebivalci okoliških hiš te
z živino vred zapustiti in se oddaljiti. Ob 23. uri je minerska
skupina municijo razstrelila. Silna detonacijo je pretresla
č č š žrtev ni bilo, č pa mnogo odkritih
streh, razbite opeke in č šip. Najhuje je eksplozija
zdelala najbližjo hišo posestnika in cestarja F. Pfiferja, kjer
je bilo č vse ostrešje, iz zidov iztrgani podboji itd.
Iz č pekla<< so č na vse strani č
protitankovske granate ter zanetile med drugimi razkrit
Pfiferjev hlev, da je do tal pogorel. Ti minerji so bili zadnji
nemški vojaki, ki so zapustili te kraje.
Ker so že v tistih č imeli v mnogih hišah radijske
sprejemnike tudi v Ceršaku, je bilo ljudstvo dobro sezna-
njeno z dogodki in prve dni maja 1945 so s hrepenenjem
č č o kapitulaciji č in s tem o koncu
bojnih grozot, ki so bile te dni že dobesedno na č
pragu. Dogodki okrog 8. maja so potrjevali , da se bo njih
č želja zdaj, zdaj č
Po razburljivi in strahu polni č je č krasno
č jutro 9. maja 1945 .. prvo jutro, ko ni č noben
strel č in ko so slehernega našega č prešinile tri
nadvse č č misli - svoboda, mir, nerazrušen dom!
ln s temi besedami v duši in na jeziku so hiteli š č
drug h drugemu in na č š č izražali svojo
č nad doživetim. Da, 9. maj 1945 je imel tudi za Ceršak
velik, zgodovinski pomen, saj je bil vstopni dan v novo,
lepšo č
Z narodnoosvobodilno borbo so prebivalci Ceršaka in
okolice bili sicer po č š tajnih virih še kar precej
seznanjeni, vendar se narodnoosvobodilno gibanje v teh
krajih še ni razmahnilo in razni terenci in aktivisti še tu
niso zaorali ledine. Tako tudi v Ceršaku in okolici ni bilo
OF odbora, ki bi popeljal kraj v nove č To nalogo je
opravil OF odbor iz šentilja, ki je takoj prve dni po osvo-
boditvi pomagal ustanoviti narodnoosvobodilni odbor tudi za
Ceršak. Ta je č prevzel posle nove oblasti. Sestav-
ljen je bil iz zastopnikov vseh slojev prebivalstva in njegov
prvi predsednik je bil Rudolf Hamer.
v
  č
Jugoslaviji
Ceršak
v raznih
upravnih enotah
Po prvih č veselja in navdušenja je bilo treba preiti
k resnemu in odgovornemu delu - izgradnji nove oblasti in
novega družbenega reda. To nalogo so prevzeli že ome-
njeni narodnoosvobodilni odbori, ki so opravljali naloge v
č in upravnem pogledu. Nekdanja velika č
šentilj iz leta 1933 je bila v novi državi razdeljena na pet
manjsih upravnih enot ali NOO, med njimi je tudi Ceršak
s Kozjakom sestavljal eno takih enot. Vse naše upravne
enote so z neštetimi drugimi z našega širšega č
bile podrejene Okrožnemu odboru OF za mariborsko ok-
rožje in so delovale po njegovih navodilih. Taka razdelitev
in podreditev je bila za tiste č nujna. Saj so obvezno
oddajo, preskrbo, agrarno reformo, kolonizacijo in še mno-
go drugega lahko po navodilih od zgoraj uspešno izvrševala
le manjše upravne enote.
:Le nekaj tednov po osvoboditvi so bile prve volitve v
novi Jugoslaviji i n sicer 12. avgusta 1945 in to prav v ome-
njene NOO. Novo pri teh volitvah je bi lo to, da so volile
tudi ženske. Za predsednika NOO v Ceršaku je bil izvoljen
Rudolf Hamer, ki so mu sledili nato še Anton č   Jože
Tekavc in Karl Tominc v reorganiziranih najnižjih upravnih
enotah.
Važni dogodki so se v naslednjih mesecih izvršili tudi
v upravnem pogledu v celotni državi. To so bile volitve v
ustavodajno š č 11 . novembra 1945. Na podlagi izida
teh volitev je postala Jugoslavija republika in sicer zvezna,
saj je združila 6 republik in 2 avtonomni pokrajini. Slovenija
je postala samostojna republika in 27. oktobra 1946 so bile
prve volitve v slovensko š č Ceršak je obakrat volil
96 %. Ti dve osnovi , zveza in republika, sta ostali nespre-
40 menjeni do danes.
Mnogo sprememb je pa doživela organizacija osnovnih
enot in to tako, kakor so dovoljevale splošne č   go-
spodarske in tudi kadrovske razmere.
:Le leta 1947 so bili ukinjeni NOO in okrožja. Ustanov-
ljeni so bili krajevni ljudski odbori - KLO, ki so se združili
v višjo enoto, v okrajni ljudski odbor - OLO. Iz petih NOO
na šentiljskem č so se formirali trij e KLO. Ceršak.
Kozjak, Selnica in Srebotje so bili združeni v KLO Ceršak,
ki mu je predsedoval Drago Trifunovi 6. Vsi naši KLO so
bili povezani v OLO - Maribor-okolica in so delovali še
nadalje po navodilih višje enote in še tudi niso imeli last-
nega č   ampak so gospodaril i z dotacijami OLO.
KLO so v OLO predstavljali delegati. Cerša!< j e v OLO pred-
stavljal odbornik Karl Hercog.
Naslednja reorganizacija osnovnih enot uprc.ve jo
leta 1952, ko so združili č KLO v č KLO. Tako so
n. pr. bili na našem č združeni takratni KLO š entilj,
Cirknica in Ceršak v nov KLO šentilj, ki je dobil obseg
nekdanje velike č istega imena in je imel sedež v
č domu« v šentilju, kjer je sedaj Zdravstveni
dom. Predsedoval mu je Janez Raket. Tudi ta enota še ni
imela samostojnega č in je bila v glavnem še
vedno le izvrševalec direktiv OLO. Ceršak je v njem za-
stopalo č odbornikov z Leonom Poglejem na č   ki je
bil tudi č OLO.
Leta 1955 je izšel zakon o splošni spremembi upravne
ureditve po č samoupravnega zbora proizvajalcev. Z
združevanjem dosedanjih velikih KLO so nastajale velike
č ali komune. Tako je tega leta nastala komuna
šentilj , ki je združevala šti ri KLO oz. 36 naselij. Svoj sedež
je dobila v Zadružnem domu v šentilju. To je bila sedaj
osnovna upravna enota, ki je delovala na temelju samo-
upravljanja in imela lasten statut in lasten č Pre-
vzela je č nalog dotedanjega okrajnega LO, ki je
bil do leta 1965 postopoma ukinjen. Upravo komune sta
sestavljala č odbor in zbor proizvajacev. Prvotno
je vsak KLO č v č odbor svojega zastopnika.
KLO Ceršak je zastopal Leon Poglej. 20. oktobra 1957 so
bile prve volitve v nov ObLO, ki ga je sestavljalo 21 od-
bornikov č zbora in 17 odbornikov zbora proiz-
vajalcev. Volilo je 97 % vseh volilcev, v Ceršaku je bi la
udeležba 100 %. Predsednik je postal Janez Raket iz šen-
tilja, namestnik pa Leon Poglej iz Ceršaka.
Pri upravljanju komune je zakon upošteval samoupravo
za posamezne kraje, kjer so doslej delovali NOO oz. KLO,
sedaj povezani v ObLO. .To samoupravo so izvajali kra-
jevni odbori - KO. Te so sestavljali č ObLO iz tega
kraja in drugi č iz kraja, ki so si jih izvolili prebivalci
kraja na svojem zboru volilcev. Na č bivše velike
č (KLO iz leta 19o2) šentilj je bilo sedaj pet KO.
Ceršak in Kozjak sta sestavljala samostojen KO s pred-
sednikom Leonom Poglejem na č
Kmalu za tem so se KO č združevati tako, da so
bili na šentiljskem č le trije. Ceršaški in selniški
sta se združila v en KO pod predsedstvom Leona Pogleja.
Sledile so še nadaljnje spremembe v organizaciJI os-
novnih upravnih enot. Tako je bil leta 1958 ObLO šenti lj
združen z ObLO Košaki v ObLO Maribor-Košaki, leta 1960
pa č novonastalemu ObLO Maribor-Center in s
tem vred pa leta 1962 še č novi osnovi upravni enoti
ObLO Maribor. Z č obsega č se je zmanjšalo
število zastopnikov posameznih krajev v novih ObLO. Tako
so ceršaški KO v košaški komuni zastopali Leon Poglej,
Muster Karl in Rožanc Franc, v ObLO Maribor-Center -
Leon Poglej, v ObLO Maribor - Alojz č č od leta
1963-67 in Mirko č od leta 1967 dalje.
S č obsega č so dobivali KO vedno č
nalog na svojem č in so se na podlagi samouprav-
ljanja zelo osamosvojili. Dobili so tudi novo ime »krajevna
skupnost<< - KS, ki jo vodi svet krajevne skupnosti, izvo-
ljen na zboru krajanov. KS je organizator družbene dejav-
nosti krajanov na podlagi dohodkov, samoprispevkov, pri-
spevka gospodarskih organizacij, dotacije č itd.
Krajevno skupnost Ceršak sestavljajo kraji: Ceršak,
Kozjak, Selnica in Srebotje. Prvi predsednik KS Ceršak je
leta 1962 postal Ivan Poš, tega j e pa leta 1966 zamenjal
Jožef Strnad.
Te opisane spremembe je glede organizacije osnovnih
č enot v č izgradnje nove samoupravne
družbene ureditve doživljal Ceršak z okolico skupno z
vsemi kraji naše domovine nekako v č od leta 1945
tja do leta 1962.
Meje
Takoj po osvoboditvi leta 1945 ni bilo č bližino
meje. Ljudje itak niso hodili č Muro, v kraje okrog špil-
felda je zaneslo le kakega radovedneža. Nad krajem je
potekala demarkacijska č   kjer so se č naši pri-
padniki NOV in ruski stražarji. V Ceršak je sicer prišla
neznatna posadna č in patruljirala ob Muri. Ker je stara
č karavla, ki je bila med okupacijo prazna, mo-
rala biti za bivanje šele usposobljena, so omenjeni vojaki
stanovafi po vaških domovih in se nato po č š č na-
selili v karavl i. 29. julija 1945 so angleške č zasedle
štajersko v Avstriji in tako zamenjale sovjetsko zasedbeno
oblast ter se pojavile na stari jugoslovansko-avstrijski meji,
se pravi v ceršaškem gozdu in ob Muri. Tedaj so tudi
omenjeni vojaki na naši strani č izvrševati stražarsko
službo. Ker so se tekom č č pojavljati na meji tudi
elementi , ki z novim redom v naši državi niso soglašali in
hoteli z raznimi diverzantskimi akcijami motiti našo izgrad-
njo, je bil uveden na meji, ki je bila č zaprta,
zelo strog in neizprosen režim. šele po t.i . >>Gieichenber-
škem sporazumu« leta 1953, ko j e bil uveden spet malo-
obmejni promet, je č strogost polagoma š č
Strogost na meji so med drugim zlasti č š č   ki
imajo č gozdove ob meji. Leta 1947 so bila v
1 OO-metrskem pasu ob meji vsa drevesa posekana in od-
stranjena in brez izrednega dovoljenja ni smel č v ta
pas ali njegovo bližino. Toda kot č se je ta strogost
z leti ublažila. Glede maloobmejnega prometa je neprijetno
to, da je najbližji prehod v 4 km oddaljenem šentilju. Z
gleichenberškim sporazumom je dobilo tudi č avstrijskih
kmetov iz 15 km obmejnega pasu svoja posestva, predvsem
gozdove, nazaj .
Prebegi
preko meje
Kakor se je kmalu po koncu prve svetovne vojne v
predelih blizu meje razvilo tihotapstvo in č po-
štenim prebivalcem teh obmejnih predelov precej nepri-
jetnosti, tako so se po drugi vojni č prebegi raznih
ljudi iz notranjosti države v tujino in pravtako č
marsikomu od č razne neprilike s strani izvajal-
cev strogega režima na meji, č ogromna č pre-
bivalstva s tem ni imela nobenega opravka. Med prebeglimi
so bili v glavnem taki, ki so si v tujini obetali boljši zaslužek,
gotovo so pa bili med njimi tudi taki , ki so prebegli iz
č razlogov. To dokazuje dogodek, ki je v č od
26. na 27. marec 1948 silno razburil prebivalstvo Ceršaka,
Selnice in okoliških krajev. V hiši Ruperta Hitlerja v Selnici
se je v tej č zbrala skupina nasprotnikov novega reda
pri nas, ki so jo podpirali razni emigranti iz tujine in jo
pod imenom >>Matjaževa vojska« tud i oborožili in organi -
zirali ter se nekateri sestanka tudi udeležili. Za vso zadevo
je zvedela naša oblast. Z milico in vojaštvom je obkolila
hišo in vnela se je borba. č upornikov je bila likvi-
dirana ali ujeta, hiša pa požgana in razrušena do tal. Pre-
živeli udeleženci sestanka so bili nato obsojeni na zaporne
kazni. Ta dogodek ni č le razburjenja in strahu
v omenjeni č Razumljivo je, da je oblast uvedla stroge 41
preiskave med prebivalstvom, da odkrije morebitne po-
vezave z uporniki. Toda izkazalo se je, da č z iz-
jemo likvidiranih s to zadevo niso imeli nikakršnih zvez.
Do leta 1951 ni bilo s strani č nikakih pre-
begav č mejo, a s tem letom so se č stopnjevati.
Tvegali so beg zlasti mladi in se nato razgubili po širnem
svetu. Nekako po letu 1965 so se lahko naši ljudje s pri-
stankom oblasti zaposlili v tujini. Popis prebivalstva iz leta
1971 je pokazal, da je s č krajevnih skupnosti
Ceršak in šentilj od 4576 prebivalcev bilo na delu v ino-
zemstvu 108 ljudi ali 2,4 %. Iz Ceršaka jih je bilo 5, s
Kozjaka 4. Pri popisu pa niso bili upoštevani tisti, ki so že
č kot 10 let v tujini in teh je mnogo, ki so žal za naš rod
izgubljeni.
A.grarna
reforma
že na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu 29. 11. 1943 je bil
sprejet č sklep o agrarni reformi in kolonizaciji. Po-
drobno organizacijo in izvedbo tega sklepa je izvršila ljud-
ska oblast po osvobojenju leta 1945. Na podlagi teh skle-
pov je bila leta 1946 izvršena v č Ceršak najprej izse-
litev dveh kulturbundovskih družin. Nato se je pristopilo
k izvedbi agrarne reforme, ki je prizadela 2 kmeta v Cer-
šaku, 1 dvolastnika na Kozjaku in vse avstrijske lastnike
gozdov v tej č   ki jih je bilo okrog 40. Vsi gozdovi so
prešli v last države oz. v sklad gozdnega gospodarstva
GG Maribor, ostalo zemljo pa sta dobila en agrarni inte-
resent v vasi in en č na Kozjaku. Vinograd izven
č je pozneje prešel v last >>Agrokombinata Maribor«
- AKM, eno posestvo na Novinah pa v last kolonista -
borca z Dravskega polja. Po uveljavljanju >>Gieichenber-
škega sporazuma« leta 1953 je 38 Avstrijcev dobilo svoje
gozdove spet nazaj. Po zakonu o zemljiškem maksimumu,
ki je znašal 10 ha obdelovalne zemlje, ni bil prizadet č  
kar spet dokazuje, kako so se posestva nekdanjih kmetov
42 do leta 1945 še nadalje drobila.
Zadružništvo
č za Ceršak je to, da ni bila organizirana kme-
tijska obdelovalna zadruga, č pa so se skoraj vsi lastniki
zemlje č v kmetijsko zadrugo - KZ - v šentilju.
Ta KZ, ki se je prvotno imenovala >>Nabavno-prodajna zad-
ruga•• ali NAPROZA, je bila ustanovljena 4. 11 . 1945. Njen
soustanovitelj in prvi predsednik je bil Janez Rakef, v od-
boru so pa Ceršak zastopali Karl Hercog, Jaže Kalher in
Rudolf Lilek. Prvotno se je ukvarjala tudi s splošno trgovino
in imela sedež v štrihovcu, kjer je bila č trgovina Harig.
V Ceršaku je v bivši č trgovini delovala v letih
1947 in 1948 njena podružnica. Ker so se razmere v pre-
skrbi spreminjale, je postajala vedno bolj posredovalec le
med kmetom - producentom in kmetom - potrošnikom.
zato se je leta 1948 reorganizirala in preimenovala v KZ.
Postala je ustanova prvenstveno za kmete in po č or-
ganizacijskih spremembah deluje še danes. Njena glavna
vloga, da oskrbuje z vsem potrebnim zlasti kmeta, je bila
jasno razvidna v prvih letih po vojni v č obvezne od-
daje. Kmet je za oddane pridelke dobival poleg denarja še
bone, s katerimi si je lahko nabavljal razno industrijsko
blago kot č   obutev, posodo itd. To robo je lahko
nabavljal le pri KZ. Ostali prebivalci so prejemali živilske
nakaznice in nakaznice za tekstil itd., a si z njimi niso mogli
predvidenega oskrbeti pri KZ, č v ostalih trgovinah.
Zadružni dom
Po organ1z1ranju č družbenega reda je
bila leta 1947-1950 po vsej Sloveniji in tudi v drugih
krajih Jugoslavije akcija za gradnjo t.i. zadružnih domov.
Ti naj bi postali š č vsega javnega življenja na svojih
č Akcijo je v glavnem vodila OF in č se
zadruge vseh vrst. Misel o gradnji zadružnega doma je
tudi v šentilju naletela na ugoden odmev. Prva se je te
zamislili oprijela NAPROZA in pod vodstvom predsednika
Grahek Slavka, kmeta-kolonista, o tej zadevi razpravljala
na svoji decembrski seji leta 1947. Nato je predsednik kraj .
odbora OF. šentilj kmet-kolonist Anton Krevk z Novin
4. 1. 1948 sklical zastopnike vseh ž č organizacij
s č nekdanje velike č šentilj na širši sestanek,
kjer so zbrani sklenili zgraditi tudi v šentilju primeren zad-
ružni dom za vse šentiljsko č Izvoljen je bil odbor,
ki je poskrbel vse potrebno za č gradnje. Prvi pred-
sednik je bil Anton Toplikar, kolonist iz šentilja, za č
stran je pa skrbel ves č gradnje Vlado Pipan, geodet iz
šentilja, ki je priredil tudi tipizirani č   medtem ko so se
predsedniki odbora tekom gradnje menjavali. Kmalu po
č pripravljalnih delih so se v Selnici in Cirknici od-
č za gradnjo lastnih domov in č z deli. š č
so se pa č za skupen zadružni dom s šentiljem in
prevzeli tudi vse obveznosti. Prva zastopnika Ceršaka v
gradbenem odboru sta bila Karl Hercog in Ignac č
Z deli so č 8. 2. 1948, ko je po Prešernovi pro-
slavi v šoli kot prva zasadila lopata v zemljo darovalka
š č kmetica Marija Flucher iz šentilja. Vsi č
so se obvezali, da opravijo po 50 ur prostovoljnega dela ali
pa 3 dni prevoza gradiva. Obvezo so tudi izvršili in stavba
je bila do leta 1950 v glavnem gotova. Prvotno je bil v
č tudi industrijski tir do doma, ki naj bi služil trgo-
vanju s kmetijskimi pridelki. Ta tir bi nato podaljšali ob
šentiljskem potoku, zvrtali pod severnim koncem Novin
predor in progo nato ob Ceršaškem potoku speljal i do
tovarne v Ceršaku, nato pa ob Muri do tovarne na Sladkem
vrhu. Obstojal je še drugi č   Po njem bi se proga od-
cepila že pri šentiljski postaji, tekla skozi Vrbovo vas, kjer
bi v njenem gornjem kotu prebili s predorom Novine ter
progo speljali ob Selniškem potoku do Murskega dvora.
Tam bi en krak krenil ob Muri do sladkogorske tovarne,
drugi pa do ceršaške tovarne. Toda č teh ne
č realnih č je postala z reorganizacijo papirne
industrije in s tem tudi obeh tovarn ob Muri kmalu brez-
predmetna in celo kratki tir od železniške postaje do po-
č se zadružnega doma pri šentilju ni prišel č
v poštev. Ker v Selnici in Cirknici niso prišli pri gradnji
svojih zadružnih domov dalje od č del , zato je č
no prevzel funkcijo, kateri je bil namenjen, šentiljski zad-
ružni dom za vse č nekdanje velike č iz l. 1933.
Elektrifikacijo
že leta 1926 je bila v šentilju ustanovljena •• Zadruga
za elektrifikacijo šentilja<< in č takoj z izvrševanjem za-
dane naloge. Ker je pa takrat najbližje elektrificirano na-
selje bilo v Košakih, se je šentiljsko omrežje č
avstrijskemu, ki je segalo pri špilju do državne meje. Ja-
nuarja leta 1927 je č zasvetila č č v šentilju,
edinem elektrificiranem kraju v velikem de!u Slovenskih
goric. Nadaljnjo elektrifikacijo krajev okrog šentilja je v
naslednjih letih zavrla gospodarska kriza in tako je tudi
š č želja po boljši č in pogonski sili splavala
po Muri. Enkrat in to leta 1939 se jim je nudila prilika, da
zasveti č č tudi v njihovih domovih, a je vsled
nesložnosti niso znali izkoristiti. Vojna in prva povojna
leta so pa itak vsak napredek iz č š razlogov
č ž č Ko so bile pa č težave prema-
gane in je tudi gospodarstvo na splošno krenilo na nova
pota, so državne elektrarne SRS - DES - č graditi
poseben daljnovod s Fale preko č   šentilja in Velke
proti Radgoni. To je bilo leta 1952. Ker poteka ta vod tudi
v bližini Ceršaka, so se prebivalci č   da izkoristijo
takoj ugodno priliko in č davne želje. Ustanovili
so odbor za elektrifikacijo, ki je pokrenil vse potrebno za
č del. Ta odbor so sestavljali Karl Hercog, Jože
Strnad in Franc Toplak. š č so z dovoljenjem »Gozd-
nega gospodarstva Maribor<< prispevali in pripravili drogo-
ve, izvršili izkop jam in postavili drogove. č zadrege
jih je rešila tovarna, ki je prispevala žico, material , ki se
ga je težko dobilo. Stroške napeljave, ki so jo izvršile
DES, so poravnal i č sami in tako so od leta 1952
vse hiše v Ceršaku deležne te blagodati moderne dobe.
Cestna razsvetljava
Ker se je vas širila in lepšala in so hiše rastle kot
gobe po dežju, je krajevna skupnost leta 1968 sklenila
zgraditi cestno razsvetljavo po vasi in ob cesti do kri-
ž š č pri č kapeli, kar je istega leta tudi napravila.
Prav tako je opremila leta 1971 sklenjeno naselje Novine,
ki spadajo do polovice pod KS Ceršak, z moderno cestno
razsvetljavo. 43
Vodovod
Dve želji sta v sodobnem prebivalcu Ceršaka in okolice
dolgo tleli v njegovem srcu in to želja po udobnosti, ki jo
nudi č č sila in pa želja po preskrbi z za-
dostno č zdrave pitne vode. Prva se jim je č  
kot smo spoznali, že leta 1952, druga pa nekaj let pozneje.
Isto željo so že dolga leta gojili v š č okoliša pri šen-
tilju, kjer so mesnica, pekarna, zdravstveni dom, žganjarna
in č drugih ustanov. Vse omenjene ustanove so skupno
s prebivalstvom imele stalne skrbi s preskrbo z vodo. Ob-
č se je že dalje č ubadala s tem problemom zlasti
še, ker je potreba po gradnji novih stanovanjskih hiš po-
stajala tudi vse č Razne raziskave strokovnjakov so
pa žal dognale, da so izviri, ki bi prišli v poštev za zajetje,
č prešibki. Položaj je rešilo vodstvo ceršaške tovarne
z opozorilom na č izvir vode blizu tovarne v Ceršaku.
Strokovnjaki, ki so omenjeno mesto raziskali, so ugotovili,
da so >>Zaloge<< primerne vode tolikšne, da bi zadostovale
za preskrbo širokega č ne samo do šentilja, č
celo do Jarenine, Sladkega vrha in Jakobskega dola. Tak-
ratna komuna je položaj takoj izkoristila in č z deli
za izgradnjo vodovoda. Ob tej priliki se je tudi prebivalstvo
Ceršaka č   da si napelje vodovod v svoje hiše.
Pripravljalna dela so trajala tri leta. č je sicer dala
6 milijonov din za vaški vodovod v Ceršaku, a to je bilo
mnogo premalo. Tu je č na č tovarna, ki je
z odkupom lesa rešila denarne zadrege tiste, ki bi č
ne zmogli potrebnega zneska. Pri izkopu za glavni vod so
z udarniškim delom pomagali vsi prebivalci kraja. Blizu
cestnega odcepa so na Poševem š č s č to-
varne zgradili bazen tega povezali z glavnim vodom proti
šentilju, kamor č voda do bazena na Novinah s č
č č V tistih letih je tovarna gradila stanovanjske
bloke na č vasi in napeljala vod z bazena na Paše-
vem, ki č po ceveh po naravnem zakonu brez strojnega
pritiska. S tem vodom do teh blokov je tovarna ustvarila
osnovo za izgradnjo celotnega vodovodnega omrežja po
Ceršaku, ki je dolgo skoraj 3000 m. V glavnem je izgradnja
vodovoda, ki jo je vodil gradbeni odbor č iz š č
nov Strnad Jožefa, Hercog Karla in Hamer Rudolfa ob
krepki podpori tovarne in sodelovanju vseh š č bila
leta 1963 č ln tako se je tudi ta velika želja Cerša-
č   posebej pa še mladih gospodinj, zaposlenih v to-
varni, č in jim lajša težave vsakodnevnega pred-
vsem gospodinjskega dela po >>šihtu<<, kraju samem pa je
44 v ponos in korist.
Asfaltiranje ceste
Produkcija je v obeh tovarnah stalno š č   z njo
pa seveda tudi tovorni promet z obeh tovarn v njuna skla-
š č v šentilju ali pa naravnost do č Jasno, da z
modernimi tovornjaki pod katerih težo so vedno huje trpele
glavna >>nova steza<< iz leta 1924 in obe č cesti od
ceršaške tovarne iz leta 1939 in od sladkogorske tovarne
iz leta 1948. Vsi merodajni faktorji so uvideli , da te maka-
damske ceste tega prometa dolgo ne bodo č vzdržale in
temeljita modernizacija je postajala vedno nujnejša. Ta mo-
dernizacija je bi la izvršena leta 1966. Skupno z mariborsko
cestno upravo sta ceršaška in sladkogorska tovarna omo-
č to delo tako, da sta prispevali 150 milijonov dinarjev
k celotnim stroškom rekonstrukcije. Ta izboljšava pa ne
koristi le obema tovarnama, č vsem uporabnikom
ceste, v prvi vrsti č   pa tudi drugim. Saj motori-
zacija stalno š č na splošno, pa tudi v Ceršaku.
kar kaže naslednji odstavek.
Motorizacija
V č pred 11. svetovno vojno je imela tovarna od leta
1940 en kamion in njen ravnatelj svoj osebni avto. Po kon-
č vojni si, je tovarna nabavila do leta 1954 3 tovornjake.
Leta 1957 je kupila tudii 24-sedežni avtobus za prevoz svojih
uslužbencev iz Maribora in nazaj ter si pridobila dovoljenje
za č prevoz ostal ih potnikov. To dovoljenje je lahko
koristila do leta 1963, ko je mariborsko avtobusno podjetje
č uvajati redne proge tudi na podeželje. V teh letih
pa se je č razvijati tudi na podeželju avtomobilizem.
Prvi osebni avto si je v Ceršaku omislil leta 1962 č
Dominik Rajzman. Leta 1965 je bilo na č Ceršaka
in Kozjaka že 13 + 2 = 15 osebnih avtomobilov, č je
to število do leta 1970 narastlo že na 53+4= 57 vozil in
stalno š č Tovarna kot podjete ima v tem č 5
tovornjakov in 2 osebna avtomobila. Tudi maloštevilni kmet-
je, kolikor jih je še ostalo, si prizadevajo modernizirati tako,
da si nabavljajo razne stroje na bencinski pogon. Tako
ima 15 kmetijskih gospodarstev v kraju 1 traktor in 1 O
kosilnic ter č število strojev na č pogon.
Trgovina
in gostinstvo
O nekdanjih gostilnah in trgovinah v Ceršaku v č
Avstroogrske in predaprilske Jugoslavije smo zvedeli že
v enc::-:1 izmed prejšnj ih poglavij . Tu je treba dodati še to,
da je     č obstojala v vasi tudi pekarna. Od leta
1925 je imel manjšo preprosto pekarno Alojz Vajngerl ,
a jo je leta 1928 opustil, ker si je istega leta postavil v
nekdanji šulferjanski šoli č Hubert Lilek iz štrihovca in
izvrševal pekarsko obrt. Gospodarska kriza ga je prisilila,
da je že leta 1930 pekarno opustil. Leta 1938 je trgovec
Rudolf č s Sladkega vrha :-::·curedil del gospodar-
skega poslopja posestnika Antona šroka ob cestnem od-
cepu v trgovino. Leta 1941 je ta lokal opustil in si uredi l
trgovino sredi vasi v š č Lilekovi pekarni. V njego-
vem bivšem lokalu ob cestnem odcepu je bil pa leta 1941
sezonski otroški vrtec t.i . žetveni ali Erntekindergarten, ki
je obstojal le eno sezono. Leta 1945 je č kot kultur-
bundovec zbežal, z delom sta prenehali tudi Hamrova in
č gostilna in tako je bil Ceršak nekaj let brez
trgovine in gostilne. Toda že leta 1946 je odprla šentiljska
»Naproza« v bivši šulferjanski šoli svojo podružnico, ki je
tu poslovala dve leti. Leta 1948 je č obratovati v bivši
č trgovini pri cestnem odcepu podružnica Okraj-
nega magazina iz šentilja. V č č š reorgani-
zacij tudi trgovini ni bilo prizanešeno. V šentilju je bilo
leta 1957 ustanovljeno trgovsko podjetje »Gorice« in pre-
vzemalo podružnice nekaterih likvidiranih podjetij ter usta-
navijalo tudi nove podružnice. Tako je postala nekdanja
podružnica Okraj . magazina v Ceršaku leta 1958 podruž-
nica »Goric«. To podjetje je trgovske prostore te podruž-
nice temeljito prenovila. Pod okriljem tovarne je leta 1948
č delovati č in trgovina raznih prehrambenih
predmetov. Leta 1966 je to trgovino prevzelo trg. podjetje
>> Povrtnina« iz Maribora kot svojo podružnico. Ko so v šest-
desetih letih spet lahko zasebniki odprli gostilne, so na
č Ceršaka č delovati te gostilne: leta 1964
pri Hercogu sredi vasi , leta 1968 pri Jagru na č vasi
in leta 1971 pri Rajzmanu na Novinah.
š č
števila prebivalcev
Kako je rastlo število prebivalstva v Ceršaku in na
Kozjaku od prvega popisa leta 1869 v Avstroorgrski in
nato v stari Jugoslaviji , smo spoznali v prejšnjih poglavjih.
š č števila prebivalstva v novi Jugoslaviji pa
kažejo podatki iz petih popisov, ki so bili izvršeni po drugi
vojni. Osnova za primerjavo je iz zadnjega popisa med
obema vojnama leta 1931 .
Leto: Ceršak Kozjak Skupaj
1931 366 138 504
1948 377 ( + 11) 144 (+ 6) 521 (+ 7)
1952 384 (+ 7) 154 (+10) 538 (+ 17)
1957 418 (+34) 205 (+ 51) 623 ( +85)
1961 524 (+ 106) 174 (-31) 698 (+ 75)
1971 581 ( + 57) 176 (+ 2) 757 ( + 59)
Tekom 40 let se je dvignilo število prebivalstva v Cer-
šaku za 215 oseb, na Kozjaku pa za 38 oseb, skupaj v
nekdanji č za 253 oseb ali za 50%. č pa primer-
jamo pora$t števila prebivalstva od prvega popisa leta 1869
vidimo, da je v dobrih 100 letih narastlo število prebivalcev
v Ceršaku od 262 na 581, kar je za 319 oseb ali za 122%,
na Kozjaku pa od 127 na 176, kar je za 49 oseb ali za
38,5 %. Skupaj znaša porast 368 oseb ali 94,6 %.
Širjenje naselja
Rast naselja je na zunaj opaziti v izgradnji hiš. Poglej-
mo, kako se je č število hiš v Ceršaku in na Kozjaku!
V enem izmed prejšnjih poglavij smo spoznali, da je bilo
leta 1750 v Ceršaku 20 posestev, torej gotovo tudi toliko
š č hiš. Po uvedbi rednega popisa prebivalstva leta
1869 zasledimo štetje stanovanjskih hiš, te so č ošte- 45
č   ob popisu leta 1880. To število služi tukaj kot os-
nova za primerjavo porasta od takrat do leta 1970, torej
za dobo 90 let.
Leto
1880
1890
1900
1910
1931
1945
1955
1970
Ceršak
47
55( + 8)
59 ( +4)
59 ( O)
65 ( + 6)
70 (+ 5)
86 ( + 16)
120 (+34)
Kozjak
26
28 (+2)
30 ( + 2)
30 ( O)
31 ( + 1)
32 ( + 1)
36 ( + 4)
43 (+7)
Skupaj
73
83( + 10)
89 (+ 6)
89 ( O)
96 ( + 7)
102 ( + 6)
122( + 20)
163 ( + 41}
V 90 letih je narastlo število hiš v Ceršaku za 73 hiš
ali za 155%, na Kozjaku pa za 17 hiš ali za 65%, skupno
torej za 90 hiš ali 123%.
že bežen pogled na gornjo sliko rasti obeh krajev
pokaže, da sta obe naselji doživeli doslej najbuj nejšo rast
v č po drugi svetovni vojni, v dobi socializma, ko de-
lavec sam č in vodi. Ta pregled pa tudi napredek na
ostalih č jasno kaže, kako se je v dobrih 200 'letih
dvignila življenjska raven našega delovnega č Pri
razcvetu kraja pa ne igra le dvig življenjske ravni posamez-
nika važne vloge, ampak tudi tovarna kot taka zlasti pri iz-
gradnji tolikih hiš. Poleg izgradnje vseh stanovanjskih blo-
kov in nekoliko enodružinskih hiš je vsem svoj im č
kolektiva, ki so si postavili lastne domove, to č
s č dodelitve kreditov. ln spet vidimo, da izraz >> to-
varna je srce Ceršaka« ni fraza, ampak stvarnost in da j e
lahko vsak, kdor je poznal nekdanjo skromno vasico, po-
nosen na današnjo lepo, obsežno naselje Ceršak, ki krasi
kot ogromen pisani pušeljc vzpetino nad š č Muro,
prav kot pisani šopek na prešernem fantovskem klobuku,
kar je znak radosti in upanja v še lepšo č
Da se je Ceršak z okolico razvil po vojni v samostojno
enoto skupnosti š č iz že stare č
enote tudi na družbenem in družabnem č   jasno
kaže nekaj naslednjih zapisov.
že kmalu po osvoboditvi leta 1945 so v kraju posto-
poma ustanavljali samostojne enote razn ih ž č or-
ganizacij kot krajevne odbore OF oz. poznejše SZDL, ZKJ ,
sindikata, LMS, RKS itd., potom katerih se še danes od-
vija vse č delo. Razen omenjeni h organizacij je
bilo ustanovljenih tudi nekaj društev. Vse družbeno in dru-
štveno delo v kraju ima od vseh č v kolektivu to-
varne trdno oporo in marsikje tudi vodstvo v duhovnem in
46 materialnem pogledu. Le par primerov to jasno dokazuje.
Delavsko
prosvetno
društvo
"Svoboda" DPDS
že pri ustanovitvi kmet. bralnega društva pri šentilju
leta 1892 so sodelovali tudi vidni možje iz Ceršaka. Med
nj imi je bil tudi župan Anton Hauc. Mladina pa se je vsa
leta obstoja društva marljivo udejstvovala v raznih odsekih
in je tako slovensko prosvetno delovanje pognalo z leti tudi
v tem predelu Slovenskih goric č korenine. To se je
lepo odražalo že takoj prve tedne po osvoboditvi leta 1945,
ko so se razmere vsaj nekoliko uredile. Prva se je v Cer-
šaku prosvetnega dela oprijela mladina, zbrana v svoji mla-
dinski organizaciji . Nadoknadit i je želela č vse to,
za kar jo je v letih vojne prikrajšal okupator. Organizacijsko
se ni č vezala na šentilj, ampak je delovala samostojno.
Delo je potekalo v glavnem v dramskem, recitacijskem in
folklornem odseku, ki je sodeloval že č avgusta 1945
na mitingu v šentilju. 5. septembra 1945 pa so vsi odseki
sodelovali na č prireditvi v Ceršaku. Zaigrali so Klop-
č č »Mater« ter nastopili s primernimi recitacijami in
zaplesali par narodnih plesov. Prireditev je bila na prostem.
Ta prvi nastop na č tleh je bil vel i ka vzpodbuda
za nadaljnje prosvetno delo v Ceršaku. Glavni voditeljici
Milki Lupševi so se pridružili še drugi sodelavci in ko je
v tovarni steklo urejeno delo, je bilo za prireditve vseh vrst
preurejene in opremljeno nekdanje š č Na majhnem
odru so se odslej odvijale dramske predstave, ki so se jim
pozneje pridružile tudi kino predstave. č tja do leta
1950 prosvetno delo organizacijsko ni bilo urejeno, se je
to odvijalo v okrilju raznih organizacij kot v mladinski ,
v OF, sindikatu itd. Glavno, delalo se je!
Od leta 1950, ko so č ustanavljati prosvetna dru-
štva, se je delo č odvijati po urejenih tirnicah. ln tako
se je leta 1951 tudi v Ceršaku ustanovilo DPD >>Svoboda«
s predsednikom Leonom Poglejem in tajnikom Jožetom Ko-
rošcem na č Delo dosedanjih skupin se je sedaj nada-
ljevalo pod okriljem tega društva. Navajam nekaj iger, ki
so jih š č zaigrali pod enim ali drugim okriljem:
Mati, Dve nevesti, Miklova Zala, Sumljiva oseba, Vdova
Rošlinka, Navaden č   Skapinove č in še vrsto
Godba PGD Ceršak
č Dramsko skupino je v glavnem vodil J. Korošec,
medtem ko so č folklorna skupino vodile razne ose-
be, predvsem tov. č Knjižnico, ki je č delo z
zbirko 200 knjig in še deluje danes s 500 knjigami, so up-
ravljale med drugimi Vilma Kobale, Marija Napast in štefka
Furman.
Kmalu po osvoboditvi je bila na okrožju v Mariboru
formirana ekipa, ki je s prevoznim kinoprojektorjem obi-
skovala razne kraje, tudi Ceršak in predvajala č
nejše filmske predstvae. Kmalu po svoji ustanovitvi leta 1951
pa si je ceršaška >>Svoboda<< s č tovarne nabavi la
lastno prevozno kinoaparaturo in uvedla redne filmske
predstave v Ceršaku. Organizirala je tudi redne predstave
v šentilju, Jarenini , v Jakobu in na Pesnici. Toda prevoz
s tovornjakom in slabe makadamske ceste ni so prijale apa-
raturi in predstave so omejili le na Ceršak, a stara aparatura
je že č nekaj let popolnoma odpovedala in predstav je
bilo konec. V kino-sekciji sta bila najbolj delavna Jože
Korošec in Kranjc Silvo.
Ko se je tovarna č širiti, je rabila prostore, zato
je za prosvetno delovanje zgradila leta 1956 izven tovarniš-
kih stavb razmeram primeren >> Prosvetni dom<< , kjer se je
odslej odvijalo vse prosvetno delo. Toda ne dolgo. Kmalu
je postalo vprašanje šolskih prostorov na šolah v Ceršaku
in v šentilju tako č   da je tovarna odstopila leta 1960
prosvetni dom šoli in uredila v njem dve č Kot nado-
mestilo je odslej služila za prosvetno delo in prireditve
zasi lna dvorana v tovarni sami.
Delo DPD »Svoboda« je č hirati deloma zaradi
pomanjkanja prostorov, še bolj pa zavoljo odhoda č
vodilnih oseb, za katere ni nadomestila. Trenutno delujeta
le knjižn ica in godba. Slednja se je po č tavanju
iz okrilja ene pod okrilje druge ustanove ali društva v šen-
t i lju, leta 1960 č v DPD >> Svoboda<< v Ceršaku. Vod-
stvo je prevzel Franc Janžek, č vodstvo pa Jože
š č iz Maribora in z rednim delom dvignil na tako
višino, da godba sodeluje na č tekmovanjih, na-
stopa v Radiu Maribor in na raznih prireditvah v ožji in
širši okolici. Tovarna je že leta 1960 godbenikom nabavila
nove uniforme. S prispevki godbenikov, prebivalstva, zlasti
pa tovarne je godba leta 1970 dobila tudi nova glasbila.
Ustanovljen jE:J bil mladinski odsek, ki bo polagoma zamašil
vrzel i nastale ob odhodu ostarelih. Nekaj let je deloval har-
monikarski zbor, ki se je pa razšet Leta 1970 je zapustil
mesto kapelnika J. š č   njegovo mesto pa je prevzel
kapelnik Lovec Viktor iz Maribora.
Da niso prebivalci Ceršaka in okolice že od nekdaj
radi sodelovali ž č pri prosvetnih društvih, ampak so 47
48
tudi dobrine č sprejemali ali spremljali kot posamezniki,
pokaže naslednjih nekaj primerov.
:Z:e v č pred l. svetovno vojno so tod okrog radi po-
segali po knjigah takrat edine slovenske knjižne družbe
za preprosto ljudstvo, po knjigah Mohorjeve družbe. Iz njih
so v zimskih č č znanje in zabavo v toliko zapo-
stavljenem materinem jeziku. Pri pregledu seznama mohor-
janov tistih let iz šentiljske župnije vidimo, da jih je od ok-
rog 150 č bila vedno dobra tretjina iz č Cer-
šak, kar daje kraju lepo č v mnogih pogledih,
posebej še v narodnostnem, saj so te knjige bile č
tudi nekaka izkaznica narodne zavesti. Ta tradicija se de-
loma nadaljuje še danes, č v popolnoma č
razmerah.
V kraju so bili v omenjenih letih tudi č na ta-
krat najbolj razširjeni tednik ••Slovenski gospodar«. Med
obema vojnama je zanimanje za č vseh smeri rast-
lo, medtem ko danes menda ni hiše brez njega, saj je v
kraju okrog 160 č dnevni,kov in tednikov. Prebi-
ranje listov je v č   ki ga imajo ljudje vedno manj, vpli-
valo negativno na branje knjig. To dokazuje padanje števila
izposojevalcev knjig v knjižnici ••Svobode« in nazadovanje
č edicij Prešernove in Mohorjeve družbe.
Ne smemo pa prezreti dejstva, da je moderna doba
ustvarila ustanovi, ki sicer tudi služita izobraževanju, še
č pa zabavi in terjata od č mnogo č   ki so
ga č č knjigi. To sta radio in televizija, ki
tako nehote konkurirata knjigi in drugi kulturni dejavnosti .
č je pa število radijskih in televizijskih sprejemnikov
v kraju tudi slika življenjske ravni prebivalstva, tako tudi v
Ceršaku in na Kozjaku, kjer je trenutno 127 + 38 = 165
radijskih in 105 + 20 = 125 televizijskih sprejemnikov.
Gasilsko društvo
Za vzvišeno idejo in nalogo: pomagati č v ne-
č   kf jo goji gasilstvo, so se š č ogreli, že leta 1930,
ko so pri šentilju ustanovili gasilsko društvo kot prvo v
zahodnih Slovenskih goricah. Vkljub precejšnji oddaljenosti
se jih je nekaj č v vrste č č   še č
pa je bilo podpornih č Nekaj č je opravljal odgo-
vorno nalogo poveljnika celo č Ceršaka Rudolf Hamer.
:Z:e takrat je društvo od č do č gmotno podprla tudi
ceršaška tovarna.
Po vojni in to v č administrativnega socializma so
č ustanavljati gasilske enote v vseh č gospodar-
skih ustanovah posebno pa v tovarnah, č jih do takrat še
morda ni bilo. Te enote so se imenovale industrijske gasil-
ske č oz. društva in so delovale prvenstveno na pod-
č tovarne. Nudile so seveda č v č požara ali
druge č tudi prebivalstvu na terenu izven tovarne,
č tam ni bilo gasilskega društva. V bistvu se delovanje
industrijskih gasilskih društev pravzaprav v č ni raz-
likovalo od t.i . prostovoljnih gasilskih društev PGD, le de-
lovna č požarnovarnostne službe so bila č
č č in v č krajih kot n.pr. v mestih so
sestavljali č ind. gas. društva le pripadniki tovarniš-
kega kolektiva.
V Ceršaku so v tovarni leta 1947 tudi ustanovili indu-
strijsko društvo - IGO - a se tu niso mogli glede č
in delovnega č č držati splošnih predpisov o
IGO. Sicer so res č č č sestavljali
pripadniki tovarniškega kolektiva, vendar je v društvu de-
lovalo tudi nekaj mož in fantov iz vasi in gasilska enota je
sodelovala pri akcijah tudi izven tovarne v ožji in širši
okolici. :Z:e leta 1952 se je IGO preimenovalo v prostovoljno
gasilsko društvo PGD -, kar pa kot že č na č
požarno-varstvenega delovanja ni prineslo sprememb, zato
je v tem sestavku delovanje obeh vrst enot opisano kot
celota.
Ob ustanovitvi leta 1947 je društvo imelo 12 č
č   ki sta jih vodila Anton č kot prvi predsednik in
Matija Poler kot prvi poveljnik. Prvo gasilsko orodje - briz-
galno - je enota dobila od tovarne. To je bila preprosta
brizgalna oz. č na č pogon, ki jo je tovarna rabila
č za izpiranje kotlov. To res »zgodovinsko« orodje
je danes v gasilskem muzeju v Metliki. Za uspešno delo-
vanje je enota nujno potrebovala modernejše priprave in
prevozno sredstvo. To si je PGD leta 1953 s č
tovarne tudi nabavilo. Bila sta to tovornjak ruske znamke,
predelan za gasilske namene in motorna brizgalna. Delo
gasilcev je bilo olajšano in č pri raznih akcijah
č Toda že leta 1959 si je društvo pridobilo nov
modernejši avto znamke Pionir in je starega prodalo. To
sicer tudi iz tovornjaka predelano vozilo služi kot orodni voz
še danes. Leta 1970 si je društvo nabavilo še kombi za
prevoz moštva, ki je tudi za gasilske namene predelan to-
varniški kombi in pa moderno motorno č Tako je
PGD v Ceršaku za svoje vzvišene naloge opremljeno z
dvemi vozili, z dvema č in dvema manjšima č
kama ter z vsem č manjšim orodjem.
Za shranjevanje vozil , č in vsega ostalega so ga-
silci z udarniškim delom in vsestransko podporo tovarniš-
kega kolektiva zgradili primerne prostore že leta 1948. Te
so nato leta 1952 še znatno razširili in izpopolnili ter zgra-
dili tudi stolp za sušenje cevi, tako da se danes lahko po-
našajo z res lepim gasilskim domom.
Društvo se je tekom let tudi po številu č č
lepo razvijalo, saj šteje trenutno 40 aktivnih gasilcev, ki jih
vodita predsednik Franjo Duh in poveljnik Otmar Lerš. Leta
PGD Ceršak
1956 je bila pod vodstvom Mihe Ferka organizirana ženska
skupina, ki deluje še danes in se od č elo č po-
mlaja. Pravtako obstoja tudi pionirska skupina žo od leta
1958 in jo vsa leta uspešno vodi Rudi Bruher.
Svojo č usposobljenost so ceršaški gasilci č
krat dokazali pri gašenju č in manjših požarov v kraju
in izven njega. č so se morali spopasti z razbesnelimi
silami Mure, ki je prestopala bregove in zalivala tovarniške
objekte. Posebno težaven je bil položaj v deževnih letih
1956, 1965 in zlasti 1972.
Poleg akcije, kjer je šlo ••za res«, so č PGD Ceršak
svojo izurjenost pokazali tudi na mnogih tekmovanjih, kjer
so se pomerili z drugimi gasilskimi skupinami na raznih
tekmah okrajne ali č gasilske zveze in tudi na vsa-
koletnih papirniških igrah. Vedno so dosegali zadovoljive
rezultate. Tako so na vsakoletnih okrajnih oz. č
tekmovanjih dosegali med 30 društvi 8. - 12. mesto, č
so se na papirniških igrah med 6 društvi š č na 3. ali
4. mesto. Na teh tekmah so se prav pohvalno izkazali mladi
gasilci iz pionirske skupine, saj so č odnašali prva
mesta.
Svesti si svojega truda in uspehov lahko ponosno
korakajo ob raznih č prilikih v č kraju,
v sosednjih in tudi oddaljenejših krajih za svojim prapo-
rom, ki jim ga je leta 1954 poklonil tovarniški kolektiv.
č prireditev in pohodov bo pa odslej č
tudi godba, ki je leta 1972 izpod okrilja DPD Svobode
prešla pod okrilje č gasilskega društva.
Ves č obstoja in delovanja ima PGD v Ceršaku
glavno in vsestransko izclatno podporo v vseh pogledih v
tovarniškem kolektivu in njenem direktorju Leonu Pogleju,
ki je za svoje prizadevanje za razvoj in napredek društva
bil tudi doslej kot prvi in edini imenovan njegovim č
č   Za svoje izredno in po::rtvovalno delo v društvu
so pa prejeli gasilska odlikovanja Rudi Bruher, č
Jože, č Anton, Ferk Miha, Hauc Ludvik, Kranjc lij,
Krebs Franc, Poglej Leon, šiker Angela in č Vlado,
č je društvo kot celota bilo odlikovano z republiškim
gasilskim odlikovanjem in tekom let prejelo tudi vrsto
priznanj in diplom. 49
Kegljaški
klub
Ceršak- KKC
Kegljanje je bila priljubljena zabava mladih ljudi v naših
krajih že od nekdaj. To potrjuje dejstvo, da je v č pred
l. svetovno vojno bilo skoraj pri vsaki gostilni š č   pa
tudi pri mnogih domovih so si fantje s soseske zgradili pre-
prosta š č   kjer je bilo ob poletnih nedeljskih popol -
dnevih vedno prav živahno. Zanimanje za tovrstno izživlja-
nje je sicer v letih med obema vojnama nekoliko splahnelo,
a zamrlo ni . Zaživelo je po vojni zlasti v Ceršaku, kjer so
se na pobudo tov. Leona Pogleja, Adija Breznika, Jožeta
Korošca in Ivana Friša č zbirati č kolektiva ter se
za to vrsto zabave in telesnih vaj je privedlo leta 1953 ob
vaditi v š č te športne panoge. To delo navdušencev
priliki prvomajske proslave do ustanovitve kegljaškega
kluba, ki je nato organizirano in č vadil to ve-
š č Ob ustanovitvi je klub štel 12 č in 25 pod-
pornih č   ki so si izvolili Ivana Friša za predsednika,
Adija Breznika za tajnika in Marico lgnatijev za blagajnika.
Sporedno z rednim treni ngom so č kluba, med katerimi
je bila kopica obrtnikov vseh strok, s prostovoljnim delom
pri tovarni zgradili enostezno š č Ves material je
dala tovarno č na razpolago, aktivno č pa
si je oskrbelo drese, keglje in santos krogle. Tako oprem-
ljeni so č nastopati v javnosti , še prej pa so se leta
1954 č v >>Kegljaško zvezo v Mariboru••. Med svoje
prve nastope šteje KKC prijateljsko tekmo s č MTT
v Mariboru, prvo klubsko tekmo z društvom >> Pohorc•• iz
Maribora doma, nato pa prvi moštveni nastop ob otvoritvi
š č pri »Konstruktorju<< v Mari boru.
Led je bil prebit in rednim treningom j e sledila nepre-
gledna vrsta bolj al i manj uspešnih nastopov in tekmovanj
doma, še č pa drugod, kjer so se v plemenitem merjenju
spretnosti spoprijemali z č š tekmeci. Le nekaj
krajev tekmovanj naj potrdi aktivnost č KKC. Ti so :
Maribor, Zagreb, Karlovac, dalje Sladki vrh, č   Krško,
Ruše Ljutomer, Ravne, Velenje in še marsikje drugod.
č so sodelovali na vseh t.i. papirniških igrah in do-
segali 1. - 5. mesto. Na taki prireditvi na Sladkem vrhu
leta 1957 je trojica: Kermauc, č   Vake odnesla cel6
50 prvenstvo. Redno so se udeleževali letnih sindikalnih keg-
!jaških tekem Slovenije, kjer so med okrog 50 ekipami do-
segali 10. - 15. mesto. č let so bili tudi udeleženci
kegljaških tekem ob krajevni h praznikih v Rušah in Lju-
tomeru. Tu so se celo spoprijeli s poznejšim svetovnim
prvakom Stržajem, ki jim je bil pa takrat še enakovreden
tekmec.
Po enkrat letno so se udeleževali tudi tekem posa-
meznikov za 200 č   kjer so se tudi zadovoljivo odre-
zali, kakor tudi na rednih trobojih Maribor (MEPA) , Sladki
vrh, Ceršak in na raznih prijateljskih tekmah z raznimi po-
slovnimi partnerji. Petkrat je KKC priredil doma nagradna
tekmovanja in so č dobitke vedno izdelali č
sami.
Na tekme so se tekmovalci vozili prva leta z vlakom,
nato s tovarniškim avtobusom, potem z lastnimi motorji,
sedaj pa z lastnimi avtomobili. Letno priredi KKC društveni
izlet za vse č   ki ga č s prijetno zabavo, kot se
spodobi za konec uspešnega kegljaškega poslovnega leta.
Delni pregled oz. uspešnega dela potrjuje, da je KKC
marljiv kolektiv in zasluži podporo, ki jo v č š
oblikah dobiva od svoje matice - tovarne.
Naša
krajevna imena
O nastanku krajevnega imena Ceršak in o njegovem
prvem zapisu najdemo podrobneje v poglavju >>Naši pred-
niki prihajajo•<. Poglejmo še, kako so v raznih dobah to
krajevno ime pisali!
1330 - Zirberck
1460 - Zyirberkch in Pucheln
1464 - Zierenberg
1590 - Ziernverg
1850 - Zierberg
1854 - Zierberg - Ciršak
1900 - Ceršak- Zierberg
Mariborski zgodovinar Rudolf Puff omenja leta 1845
za Ceršak ime Waldl ob der Mur - č nad Muro -,
a le enkrat, in se najbrž to ime ni uporabljalo.
Tekmovalci KKC
Kozjak. To ime je naselje jugovzhodno od Ceršaka
dobilo po kozah, ki so jih prebivalci tod gojili že v davnih
letih, ko so bile vzpetine še gosteje porastle z gozdovi.
Te so č in pridobivali rodovitna tla kot na sosednjih
Novinah. Ker so imeli najbrž malo travnikov, so se zado-
voljevali z rejo koz. Svet je na južnih č bil primeren
za vinograde, zato so ga zasadili z vinsko trto. Po odpravi
fevdalizma leta 1848 in deloma tudi že prej so ti vinogradi
polagoma prehajali v last premožnih ljudi z ravnin onkraj
Mure, naši ljudje so pa bili njihovi č   reven in izko-
š č stan, ki je še naprej gojil koze, ker za nakup govedi
č ni imel sredstev. Do današnjih dni je Kozjak
del č samostojne č Ceršak, ima lastno oštevil-
č hiš in torej ime uradno rabljeno. Nemci so kraj ime-
novali in pisali Koiseg, Koisjeg ali Goissegg in je v imenu
č slovenska č kraja, č č
Kot marsikje na Slovenskem so se zlasti na č
Ceršaka ohranila do današnjih dni č imena posa-
meznih č   skupin njiv ali travnikov ipd. in živijo v
ljudski govorici še danes. Vsa so po veliki č pristno
slovenska in dokazujejo, da živi naš rod že od davnih let tu.
Le malenkostno število imen ima nemško osnovo, a ta so
nastala mnogo pozneje in pod vplivom delovanja fevdalizma
in v zvezi z nastankom tovarne v XIX. stoletju.
Oglejmo si jih!
Vodnice je ime š č vzhodno od cestnega ž š č
pa do č vasi. Na tej površini je č izvirov in je svet
tod bolj mokroten. To je tudi vzrok, da so v davnih letih
ljudje temu kosu Ceršaka č praviti Vodnice.
župnice je ime dela doline med Ceršakom in Kozjakom.
Po ljudskem č je tu živel kmet, ki je dal v č
lakote eno svojih njiv za skledo juhe ali župe in od takrat
ima ta njiva z okolico ime župnice - župn'ce. Kdaj bi to
bilo, ni č č dognati. Iz starih zapisov pa je
razvidno, da so v letih 1710, 1740 in 1757 bile tako neugodne
vremenske prilike, da ni zrastlo skoraj č   posledica tega
je bila seveda lakota. Leta 1782 so na naše kraje navalile
na č č kobilice v taki množici, da so č vse
zelenje. V letih od 1797 do 1813 so v č Napoleonskih
vojn zavoljo rekvizicij ljudje v naših krajih silno obubožali
in stradali. Tem hudim č se je leta 1816 pridružilo
še tako deževje, da so vsi pridelki segnili. Jasno je, da je
bila posledica vsega tega spet lakota in tako imajo ta
krajevna imena dovolj podlage za nastanek, le č jim ni
č č Iz teh hudih let izvirajo podobna imena
oziroma zgodbe za njihov nastanek za travnik č  
ki ga nosi Niklov travnik v Spodnji Selnici in nekdanji 51
Lamežnikov travnik v Zgornji Cirknici. Podobno pripove-
dujejo tudi o Oblanah v Ceršaku in o gradnji današnje
Majcenove hiše v štrihovcu.
Polhnice ali Pouhn'ce je ime podolgovatega č med
Ceršakom in Kozjakom proti Selnici. Ta sicer naseljeni
hrib je še danes delno porastel z gozdom, vendar je bil v
preteklosti obsežnejši in je dajal s svojim želodom in buk-
vico dovolj hrane polhom. Ti so tu živeli v velikih tropih
in dali č tudi ime, ki ži vi še danes.
Oblane so č severozahodno od vasi z njivami , sa-
donosniki, nekaj gozda in č tudi z lehami vinogradov.
č ima kopasto obliko brez kakih izrazitih robov ali ost-
rega vrha, je torej zaoblen na vse strani , in ta oblika mu
je dala tudi ime. Po ustnem č je ohranjena vest, da
je bil č le en lastnik Oblan, ki je pa ta č razdal
v letih lakote za peko gibanic.
Mliniže. V bližini tovarne se izliva v Muro potok, ki
č iz Ceršaškega gozda. Ob tem potoku je imelo v
minulih č č kmetov iz vasi svoje preproste č
mline in je bila ta dolinica nekako š č Primerjajmo
današnje besede š č   š č   š č kot ime
kraja, kjer ljudje igrajo, telovadijo, se zbirajo itd . . . Mli-
š č je potemtakem prostor, kjer so se vrsti li ob potoku
mlini . Ker v č še danes ljudje tod okrog družijo Š Č
v >> Š«, je nastala beseda mliniše ali celo mliniže, in to do-
č ime Mliniše al i Mliniže še danes živi in spominja na
č č mlinov.
Gris je skupno ime njiv in travnikov ob Muri od tovarne
do vznožja č Kozjaka. Tod je č tekla Mura in ko
je pod vplivom naravnih sil spremenila svoj tok ter si za-
rezala v prodnato tlo novo korito vzhodneje od stare struge,
se je ta polagoma osušila. Na staro strugo Mure še spo-
minjata dva ribnika na današnjem Grisu. Murino korito je
vsebovalo obilo š č proda, stranski č so pa
po tem produ odlagali rodovitno prst, ki so jo ob nalivih
t rgali z njiv in travnikov. Tako je polagoma nastajala plast
plodne zemlje s č peskom in ceršaški kmet si
je tu ustvaril njive. Za vso to rodovitno ravnico je č
uporabljati nemški izraz gris - Griess - kar pomeni prod
in ne zdrob - š č   koruzni - je pa oboje nastalo
vsled drobljenja. To ime za š č ob vodi najdemo na
nemškem jezikovnem č marsikje. Morda je ceršaš-
kemu Grisu botroval Griess v Lipnici ali pa Griessplatz
odnosno Griesskai v Gradcu, kdo ve!? Kdaj se je vse opi-
sano dogajalo, ni č dognati , nekaj sprememb je
vsekakor nastalo tudi z zemeljskimi deli po nastanku to-
varne.
Bold. Velikemu gozdu med Novinami , Ceršakom. Muro
in špilfeldom pravi ljudstvo tod okrog boid in ga uporablja
kot nekako krajevno ime. Ves obširni gozd, ki ga pa danes
deli državna meja, je še do č našega stoletja bil last
grofovske družine Attems, ki je imela tudi špilfeldski grad,
52 kamor je ta gozd tudi upravno spadal. Imenovali so ga
Burgwald ali Schlosswald, rekli so mu kratko Wald, kar
pomeni gozd. Nemški sosed onkraj Mure in meje še danes
v č v neštetih besedah spreminja glas >> a« v >> O« in
rabi za glas >>V« navadno glas >> b« posebno na č be-
sede in tako je nemško književne besedo Wald spremenil
v č besedo bold. Ta beseda se je č med
slovenskim prebivalstvom ob tem gozdu, ker je najbrž
smatraJo to nemško besedo kot nekako krajevno ime. Be-
seda gozd pa v č govoru sploh ni uporabljena,
saj še danes rabi namesto nje besedo les. V zvezi z besedo
bold je tudi Belska graba za dolino ob potoku, ki č skozi
>>bold«. Ime je slab prevod nemškega izraza »Waldgraben«
in se je prelevila iz boldske grabe v krajšo »boldsko grabo«,
obdržala pa je prvotni pomen.
železne dveri je ime sicer že zelo zarastle votline ob
ilirsko-keltskem š č nad tovarno v »boldu<< , ki so ga
odkrili in razkopavali leta 1936. Okrog te votline je narod
v preteklosti spletel č zgodb in matere so z »železnimi
dverami << grozile neposlušnim otrokom. Po odkritju grad-
š č in uspešnem raziskovanju je č mit te votline
ugasnil, a ime železne dveri še živi. žal č prek š č
i n votline državna meja, kar zavira nadaljnje raziskovanje
in oglede.
Grajte. Da si ljudje, ki hodijo iz Ceršaka proti šentilju
in obratno, skrajšajo pot in se ognejo ovinku preko ž š č
ob odcepu ceršaške ceste od glavne, krenejo pri Ferkovem
odnosno škofovem domu po bližnjici. Temu predelu Cer-
šaka pravijo Grajte. Kako je nastalo to č ime? To
bližnjica so predniki današnjih š č uporabljali že
v davnih letih, ko sta te kraje povezovala še blatna kolo-
voza, speljana v glavnem tam, kjer č današnji moderni
cesti. Uporabljali pa so ju tudi mnogi iz krajev onkraj Mure,
ki so i meli na tej strani vinograde, gozdove ipd. Niso hodili
preko daljšega ovinka, ampak po bližnjici, naravnost, ali
v nj ihovi govorici gerade her. Ker pa imajo tudi onkraj
Mure v vsaki vasi drugo č   se je ta njihov gerade her
spreminjal v grad he, grod he, grot he in kdo ve kako še,
kar se menda niti napisati ne bi dalo. Naši ljudje so se
tega izraza oprijel i in skovali besedo grajt he oziroma grajte
za ime tega dela Ceršaka, č pomena niso razumeli.
Je pa ime staro in še vedno v rabi.
Strmec je ime gozda na severnem č Kozjaka in
to č je strmo. Tik ob vznožju Strmca je č tekla
Mura. č od vznožja je na Strmcu polica in na njej
precejšnja mlaka. Tej pravijo č mlaka, ker je voda v
njej vsled sence dreves in pa č listja v njej temna.
V tej mlaki je č živel povodni mož, ki je pomagal
materam krotiti njihove poredne male »cirbeške aufbiksar-
je<< in tako je ljudska domišlj ija spletla okrog njega in nje-
gove č mlake<< razne zgodbe, ki so pa že pozabljene.
Lepo slovensko ime Strmec je pa še živo in v rabi , pravtako
Č mlaka<<.
od .
preprostega
mlina
do
moderne
, tovarne
Panorama naselja
L
Tovarniški objekti s kotlovnico
·-
Nastanek
in razvoj
tovarne
PRVIH 30 LET- (1888- 1918)
Na majhni obmurski ravnici pod vasjo Ceršak se je
tekom zadnjih osem desetletij razvila č tovarna. Ta
daje č prebivalstva iz naselij , raztresenih po zadnjih
vzpetinah severozahodnih Slovenskih goric, ki se tu spu-
š č k Muri, zaslužek, se pravi možnost preživljanja mno-
gim ljudem in s tem tudi razvoju kraja in pokrajine. Ne
pravijo tej ustanovi zastonj tudi krušna mati , kar v prene-
šenem pomenu tudi je. Zanimivo pa je, da j e v davni h
letih bila na istem mestu ustanova, ki je tudi oskrbovala
prebivalce teh krajev z vsakdanjim kruhom. Kjer danes
brnijo č in dan moderni st roj i tovarne, je č do pred
manj kot sto leti klopotal mlin, ki mu je kolesa poganjala
š č Mura in tako se tu skoraj res zgodovi na ponavlja.
Omenjeni mlin je moral biti že dolgo na tem mestu.
Neznano je, kdo ga je postavil in kdaj, najbrž je bil grajski
mli n š č Spielfeld, kamor so ti kraji č spadali.
Iz mrliških č knjig pri šentilju je razvidno, da je
živel in deloval v tem mlinu v Ceršaku štev. 20 rod Marko,
saj so vpisani kar štirje rodovi mlinarjev s tem priimkom.
Prvi znani mlinar Marko z imenom Franc je tu umrl leta
1753, drugi Franc leta 1789, tretji Franc pa leta 1846. Temu
se je v zakonu z Marijo Flucher leta 1824 rodil med drugimi
sin Ignac, ki je kot zadnji mlinar iz Markovega rodu tega
prevzel leta 1846. Leta 1857 je č Julijano, č kmeta
in krovca Hamer Vincenca in Marije roj. Niki iz Selnice
ob Muri št. 78. Ko mu je ta leta 1879 umrla, je leto nato
č njeno 20-letno sestro Marijo in je med njima bilo
36 let starostne razlike. Po zapisih in ustnem č je
Ignac Marko vsled družinskih razmer in obubožanja č
č razprodajati zemljo ob Muri in leta 1887 tudi
mlin ter se odselil na ženin dom v Selnico, kjer je leta 1898
umrl. Spomin na njegovega brata Janeza, pravili so mu
mlinarjev Hanza, je pri najstarejših š č še danes živ.
Hodi l j e kot č po Ceršaku od hiše do hiše sebi v
56 trpljenje, vaškim č pa v radost, dokler ga smrt
neke zimske č leta 1897 ni v Krebsovem hlevu kot ob-
č reveža rešila vseh nadlog.
Mlin s preostalo zemljo je Ignac Marko 12. 12 1887
prodal Danijelu Feuerloscherju, tovarnarju iz Gradca. Ta
je nato 19. 3. 1888. leta odstopil polovico č Vi-
lj emu Furthu, tovarnarju iz č š Skupno sta lastnika od
leta 1888 dalje na mestu, kjer je bil prej mlin, gradila prve
objekte današnje tovarne, ki je nosila ime »Tovarna lesovine
in lepenke D. J. Feuerloscher in V. Furth«. Družabnika sta
leta 1888 in 1889 odkupila ali pa zamenjala za izgradnjo
podaljšane struge, ob kateri je bil prej mlin, sedaj pa je
nastajala tovarna, od kmetov J. č   A. Hauc, F. Huber,
J. Muster, Fr. č č   J. Reiter, P. Lene, J. Ferk, F. Krebs
in J. Krebs iz Ceršaka dele njihovega š č v izmeri
nad 1 ha, ki so ga prej kupili od Ignaca Marko, ko je raz-
prodajal svoje imetje. Skupno sta nato od leta 1888 do 1894
zgradila č objekte: leta 1888 turbinsko dvorano, glav-
no tovarniško stavbo, č lesa, š č in stano-
vanjsko hišo za ravnatelja, leta 1889 drugo š č   go-
stilno in stanovanjsko hišo za obratovodje, leta 1890 pisar-
niški objekt, grablje in brvi č strugo, hlev in senik ter
leta 1892 še en hlev. To so osnovne zgradbe tovarne. Te
so bile pa tekom let č s prezidavami in razširitvami
spremenjene.
K Markovemu mlinu je spadal t udi brod č Muro. Kdo
ga je zgradil in kdaj , ni č ugotoviti . Znano je le, da
so dolga desetletja brodaril i tu č družine Gefard, ž č
v hiši št. 19, torej ob mlinu. Leta 1770 je t u umrla v 90. letu
starosti Marija Gefard, leta 1798 pa 53-letna Katarina Ge-
fard, obema j e pripisan poklic »OberfUhrerin« - brodnica.
O gostilni velja omeniti, da je bila sicer last tovarne, a
j o je ta oddajala v najem. Obratovala pa je le do leta 1895,
ko je v bli žini tovarne odprl gost ilno posestnik J. Samec.
Do leta 1894 sta bila lastni ka tovarne že imenovana
D. J. Feuerloscher in V. Furth. Po kupni pogodbi z dne
15. 12. 1894 pa si je Vil j em Furth pridobil lastninsko pravico
tudi do Feuerloscherjeve polovice in bi l nato nad 25 let sam
lastni k tovarne, ki je odslej nosila ime: >>Tovarna lesovine
in lepenke v. Furth<<. D. J. Feuerloscher je nato leta 1897
kupil sorodno tovarno na Sladkem vrhu in je bila v lasti
tega rodu do leta 1920.
Malo pred omenjeno delno lastninsko spremembo je
bila cenitev vseh č podj etja. Te so bile takrat
vredne 78.000 goldinarjev avst rijske veljave.
V prvih letih obratovanja je v tovarni delalo okrog 40
moških in 20 žensk - 60 oseb. Te so bile iz Ceršaka, s
Kozjaka in iz Selnice, prihajale pa so tudi iz obeh č š
(švarca), Lichendorfa in Gerstdorfa iz današnje Avstri j e.
Tovarna je izdelovala navadno rjavo lepenko razne debe-
losti ter jo je pošiljala na razna ž š č v takratni avstrijski
državi, dalje v Italijo, č   č   na Bližnji vzhod in
celo v Ameriko. Surovino so tovarni dobavljala razna lesna
podjetja z Zgornje štajerske. č tega lesa so splavljali
po Muri splavarji č pa tudi splavarji dobaviteljev.
Lepenko so č pošiljali po železnici z najbližje
železniške postaje v Spielfeldu, oddaljene od tovarne 2 km.
Iz tovarne so lepenko vozili s konjskimi vpregami č brod
in nato po cesti na levem bregu, danes avstrijskem bregu
Mure. Tovarna je sama imela č parov konj, prevoze so
pa opravljali tudi stalni kmetski vozniki iz Ceršaka kot
Reiter, Lene, šmirmaul i.dr. ter tudi kmetje iz vasi >>na
Nemškem«. Tako stanje je bilo v glavnem do leta 1918, do
zloma Avstroogrske.
Tekom let so izvršili razne razširitve in izboljšave v ob-
ratih. S tem se je zvišala produkcija in rastlo je tudi število
zaposlenih. č je bila okolica tovarne izrazito kmetij-
ska, ti v svoji konzervativnosti niso bili sovražno razpolo-
ženi do nje. Saj je tovarna sama č skoraj toliko
Ko se mlin poslavlja, se rojeva tovarna
č davka kot ostali č skupaj . Kot smo že
spoznali, so mnogi kmetje našli st ranski zaslužek s prevozi
za tovarno. Kar je bilo pa najbolj pozitivno, je bilo dejstvo,
da je mnoge gostaške, č in č mlade ljudi
tovarna vsrkala vase kot delovno silo ter tako rešila nje in
skupnost skrbi za življenje zlasti na stare dni.
Res je, da tudi delavcem v tovarni ni bilo č daro-
vano. Morali so trdo delati, saj je delovni dan trajal po 12 ur
in to od 6. do 18. ure z enournim odmorom opoldne al i
pa od 18. ure č do 6. ure zjutraj v č izmeni. Pla-
č niso bili od ure č od delovnega dne.   č je
okrog leta 1910 znašala pri nekvalificiranih delavcih od 57
Tovarna raste.
45-60 krajcarjev ali 90 do 120 vinarjev dnevno, pri kvali-
ficiranih pa okrog 1 ali 2 kron dnevno. č
prejemki so torej pri prvih znašali med 12 in 16 goldinarji
odnosno 23 in 32 kronami, pri drugih pa okrog 30 goldi-
narjev ali 60 kron. Bili so pa zdravstveno in pokojninsko
zavarovani. Dopusti, rednih po č ni bilo, niso bili pla-
č in č porodniški dopust je trajal le 42 dni brez
slehernih olajšav ob povratku na delo. Zanimivo je to, da
je zdravstvene storitve za kolektiv tovarne v Ceršaku op-
ravljal vsakokratni zdravnik iz šentvida na Vogavi - Sankt
Veit am Vogau - pri štrasu in to do konca l. svetovne
vojne.
V 25 letih, kolikor je bil V. Fi.irth sam lastnik tovarne,
58 je bilo zgrajenih č novi·h zgradb poleg razširitve in pre-
delave že č   č sprememb je vsekakor na-
stalo leta 1904. Leta 1903 je č v turbinski dvorani
izbruhnil požar in č ali poškodoval precej objektov.
Tako so v letu 1904. zgradili ali obnovili turbinsko dvorano,
glavno tovarniško stavbo, pakirnico, č lesa, prvo
č sušilnico, leta 1905 kotlarno in holandsko dvorano,
leta 1910 pa še drugo č sušilnico. V teh letih je to-
varnar Fi.irth odkupil tudi 2 stanovanjski hiši v vasi. Ob
cenitvi leta 1905 je bilo vseh 22 zgradb ocenjenih na
186.240 avstr. kron. Vrednost strojev pa, ki so bili ocenjeni
leto pozneje, je znašala 270.530 kron tako, da je bila tovarna
v t istih letih vredna 456.000 kron. Tovarna je bila tudi naj-
premožnejši zemljiški lastnik v Ceršaku, saj je imela pred
i. svetovno vojno samo v tej č nad 27 ha zemlje, ve-
č gozdov.
Pri novogradnjah oz. obnovah je treba omeniti po-
novno obnovo glavne tovarniške dvorane, ker je bila č
poškodovana leta 1908, ko je v strojnici izbruhnil požar,
drugi v tistem desetletju.
Lastniki tovarne niso prebivali pri tovarni, ampak v
mestih. Tako sta živela prva lastnika Feuerloscher in Fi.irth
v Gradcu, nasledniki č med obema vojnama pa
v Mariboru, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in drugod. V Cer-
šaku so živeli njihovi vodilni direktorji, za katere je bila že
leta 1888 zgrajena stanovanjska hiša pri tovarni. V č
stare Avstrije sta upravljala tovarno direktor Lovrenc Brell,
nato pa Alojz Schmiedl, medtem ko jo je v letih med 1920 in
1945 vodil Rihard Peer. Slednji je bil sicer solastnik, a ga
je žreb č za upravnika podjetja, ki je moral stalno
živeti v Ceršaku.
Dograjena tovarna.
Tovarna deluje pravzaprav brez daljših prekinitev od
nastanka leta 1888 pa do današnjih dni. Nekaj zastojev sta
č požara leta 1903 in 1908, a je delavstvo bilo v
glavnem zaposleno pri obnovitvenih delih. Nekaj č to-
varna ni obratovala ob izbruhu l. svetovne vojne leta 1914.
Najprej je mobilizacija pobrala može in fante od 21. do 42.
leta starosti, jedro delovnega kadra, nato pa še postopoma
mlajše in starejše, kar je č č izpad delovne
sile. Težave so nastale tudi pri dobavi surovin in odpoši-
ljanju izdelkov.   č vagonov je služila prevozu vojaštva
in vojnega materiala. Nekako leta 1915 so se razmere ne-
koliko uredile in produkcija, č v č obsegu,
je spet stekla do naslednjih težav ob koncu vojne v letu
1918-1919. Mobilizirano delovno silo so nadomestili z
ženskami in nekaj tudi z vojnimi ujetniki. 59
Tovarna
med
obema
vojnama
60 (1918 - 1941)
Prvi č stroji
Precej sprememb je v delovanju tovarne po razpadu
Avstroogrske in nastanku nove države, kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev (SHS). Te spremembe so predvsem
vplivale na lastništvo, prometne poti in ž š č   Dotedanji
lastnik Viljem Furth je 30. 6. 1920 vse svoje imetje v Ceršaku
prodal novoustanovljeni delniški družbi s sedežem v Mari-
boru. č so bili Franc č iz Ljubljane, Mi rko Auš
iz Maribora, Juraj Bezuk in Pavla Auš por. Bezuk iz Zag-
reba, Mirko č iz Beograda ter Jurij Furth in Rihard
Peer iz Gradca ozir. Ceršaka. Podjetje se je odslej ime-
novalo »Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke, prej.
V. Furth, d.d. z o. Z.«
Delo v tovarni je po kratki prekinitvi v prevratnih dneh
spet steklo. Delovne sile je bilo dovolj. č so se mo-
biliziranci in š č je nov rod. Težje je bilo z nakupom
in zlasti dovozom surovin. Te težave je č predvsem
državna meja, ki je nastala na Muri in pretrgala za nekaj
č zvezo tovarne z ostalim svetom. Težave so bile tudi
glede valut. Toda tekom leto 1920 je bila vsa zadeva ure-
jena. Ker je že leta 1912 v šentilju bilo železniško posta-
š č razširjeno v tovorno postajo, jo je sedaj č upo-
Na š č leta 1903
rabljati tudi ceršaška tovarna. Preskrbela si je od sosednje
Nemške Avstrije dovoljenje za prevoz preko njenega ozem-
lja po cesti v šentilj. Surovine iz zgornje-štajerskih gozdov
je zamenjal les iz pohorskih in ostalih jugoslovanskih goz-
dov. Prevoze s šentiljske postaje v tovarno in obratno so
opravljali tudi sedaj poleg tovarniških kmetski vozniki iz
Ceršaka in šentilja. (Reiter, šmirmaul, Jurgec, Mulec, šar-
man, Eberle i.dr.) č pa tudi iz avstrijskih vasi. Pola-
goma je bilo urejeno tudi vprašanje trgovanja z nekdanjimi
državami in tudi z novimi, nastalimi po vojni. Posebno u-
godno se je razvilo trgovanje z južnimi in vzhodnimi pokra-
jinami naše države.
Nove razmere so bile vzrok, da je tovarna leta 1922
postavila ob brodu na naši in avstrijski strani manjši stavbi
za carinske preglede, eno svojih stanovanjskih hiš v vasi
pa je odstopila za uporabo novoustanovljenemu č
oddelku, ki je vršil tudi obmejno stražarsko službo.
Da zadosti š č č prometu surovin in izdelkov,
je leta 1923 č južno od železniške postaje v šentilju
graditi lastno š č   ki č in po dveh požarih
obnovljeno služi svojemu namenu še danes. Zanimivo za
tiste č je to, da so zemeljska dela opravili ruski oficirji,
pripadniki premagane protirevolucionarne Wranglove ar-
made.
Po prebroditvi vseh omenjenih neprilik je tovarna
kmalu obratovala s polno zmogljivostjo. Vojna in razni so-
cialni pretresi po svetu, predvsem pa Oktobrska revolucija
so č   da so se delavci v ceršaški tovarni č za-
vedati svoje č in pravic, sicer bolj medlo, a vendar.
V letih pred vojno o razredni zavesti ali misli na organi-
zacijo ni bilo govora. Novi č po vojni so sicer prinesli
nekaj izboljšav, med njimi osemurni delavnik, vendar so
bile č zelo nizke, kar je č nezadovoljstvo in
delavci so tudi v Ceršaku č č spoznavati , da si
lahko položaj izboljšajo le z organizirano borbo. Pojavili
so se posamezniki, ki so želeli zbuditi pri č kolektiva
zavest skupnosti in jih povezati v č organizacijo. V
tem smislu so delovali delavci Ferk Alojz, Hare Jožef, Ferk
Franc, :Lunko Franc in morda še kdo. Naleteli so pa pri
svojem delu na č težave. Lastniki tovarne organizi-
ranja svojih delavcev sicer niso mogli prepovedati , jasno
so pa na č š č pokazali , kako je taka de- 61
62
javnost nezaželjena. Vse to so prav kmalu spoznali tudi
delavci , kar je č vplivalo na njihovo solidarnost in
zato nikdar ni prišlo do trdne organiziranosti.
Eno so Ferk in tovariši pa le dosegli . Delavstvo ceršaš-
ke tovarne je leta 1922 č praznovalo 1. maj, sicer idejno
prilagojeno mišljenju č a vendar solidarno. V povorki
in z č godbo na č so se podajali k tari v šentilj,
kjer je bilo ob 9. uri t.i. delavska maša, po njej pa v Stili-
gojevi gostilni prosta zabava. Praznovanje je bilo organi-
zirano po spontanem medsebojnem dogovoru vsega delav-
stva. Razen omenjenega ni bilo drugega programa. Taka
praznovanja so bila nato vsako leto do splošne prepovedi
leta 1929. Vedno pa je vodstvo tovarne iskalo č š
prijeme, da je delovanje posameznih organizatorjev oviralo
ali celo č Iz tega vzroka je n.pr. Ferk Alojz
tovarno zapustil in se odselil, enako žunko Franc, č je
bil Ferk Franc celo š č Tako ravnanje vodstva je
vcepljalo v delavstvu strah pred izgubo zaslužka, kar je
bilo posebno č v letih gospodarske krize, hromilo je
pa tudi č solidarnosti . Veliko vlogo je pri mišljenju de-
lavstva imela tudi privzgojena konzervativnost in č
vpliv okolja, ki je bilo v veliki č organizirano v konzer-
vativni stranki SLS.
To so jasno pokazali tudi izidi splošnih volitev v razne
državne, oblastne in druge forume. Tudi volitve v delavsko
zbornico leta 1933 so pokazale podobno sliko. Za delavce
ceršaške tovarne ni bilo obratnega š č kot n.pr. na
Sladkem vrhu, ampak so volili skupno z ostalimi delavci
šentiljskega č v t.i. krajevnem š č v šentilju,
zato ni č č dognati, kako je volilo delavstvo
ceršaške tovarne. Na šentiljskem š č je bilo oddanih
78 glasov za č   č listo, 63 glasov za nacio-
nalno (modro) listo in 89 glasov za klerikalno (belo) listo.
Po spremembi č položaja v državi , ko je leta 1935
za t.i. JNS režimom nastopil JRZ režim, so poskušali tudi
v Ceršaku ustanoviti delavsko organizacijo na osnovi krš-
č socializma. Dr. č č je sklical sestanek v bivši
šoli v vasi , ki se ga je udeležilo skoraj vse delavstvo. Glavna
naloga organizacije - JSZ - bi bila solidarna borba za
boljši zaslužek. Izvoljeno je bilo 6 zaupnikov in sicer F.
Gaube, K. Tominc, J. Ferk, J. Hauc, J. Drajzibner in J.
Bauman. Kakšni sta bili zavest in solidarnost delavstva, so
pa jasno pokazali naslednji dnevi. Ko sta ravnatelj in ob-
ratovodja spraševala kdo se je udeležil sestanka in se or-
ganiziral, so zatajili vsi razen šestih zaupnikov. Ti sicer niso
bili š č č pa š č na slabše č de-
lovna mesta. Razume se, da je s tem solidarnosti in borbe-
nosti bil zadan č udarec. - Kmalu nato so nastale
v sosednji državi sprememb in od č do č so se
pojavljali kljukasti križi po zidovih ali pa lepaki po poteh,
toda kdo je to č ni bilo ugotovljeno, č č š
propagande ni bilo.
Okrog leta 1930 je splošna gospodarska kriza postajala
vedno č š Takrat je bilo v tovarni okrog 80 moških
in 40 žensk - 120 zaposlenih. Z izjemo nekaj pisarniških
č so bili vsi č iz Ceršaka in okolice. Vsa leta
gospodarskih težav ni bil zavoljo krize naravnost č od-
š č č pa se je vodstvo tovarne posluževala drugih
oblik ravnanja z delavci. Za vsak najmanjši prekršek ali ne-
pravilnost je sledil brezpogojni odpust. Ce je n.pr. mraz ali
kaj č oviralo produkcijo, je bilo č število
mlajših delavcev poslano na č dopust. Na mesta
š č ali upokojenih delavcev niso sprejemali no-
vincev in prav mladi so bili vsled krize v najtežjem polo-
žaju, saj so po č let č na stalno zaposlitev. Te mlade
je tovarna č zaposlila v letu 1931-32 pri gradnji no-
vega jezu č Muro in leta 1934 pri gradnji novih prosto-
rov za izdelovanje bele in č lepenke. Seveda so t i
mladi opravljali težaška dela kot nekvalificirana delovna
č Na splošno je bil zaslužek delavstva č Tako se je
sukal č zaslužek delavca pri č stroju okrog
400 din, odjemalci lepenke in ženske v sušilnicah so do-
bivali okrog 520 din, preddelavci pa okrog 1200 din me-
č Delavci niso bili organizirani , saj č v teh č
ni tvegal službe, ki bi jo prav gotovo izgubil, č bi se lotil
takega posla. Ker so bili prejemki obupno nizki, so delavci
parkrat brez sleherne organizacije č par tovarišev v
deputacijo, ki je šla k ravnatelju moledovat za zboljšanje
prejemkov, a je bila vedno odpravljena, ne da bi kaj do-
segla. Le enkrat in to leta 1935 je uspelo č zvišanje
prejemkov za 25 par na uro ali okrog 50 din č in to
za vse kategorije enako.
Omeniti velja pojav, ki je med obema vojnama vplival
tudi na delo v tovarni. To je bila izredna zima leta 1928-29.
Suho in prijetno vreme je trajalo do konca leta 1928 in
prvi sneg je č padati šele 6. 1. 1929. Sledi 1 je nato č
tednov č hud mraz, ki je dosegal tudi -34°C. Mura
je bila dolgo v februar popolnoma zamrznjena in so tovar-
niški vozniki vozili tovore s sanmi neovirano č njo. Sredi
februarja je ponovno par dni snežilo in snežna odeja, ki je
ponekod ležala do aprila, je presegla višino 1 metra. Da
so vsi, ljudje in živino, hudo trpeli , je jasno. Take hude
zime ni pomnil č ne prej ne pozneje.
Poleg raznih popravil in izboljšav je bila tovarna v
letih 1930-40 obogatena za dva važna objekta. Najprej so
v letu 1931-32 zgradili jez č Muro ob č struge. S
tem je bil zagotovljen redni dotok vode in to č do
1.100 m
3
na sekundo na Muri in ob vhodu v strugo pa do
28m
3
na sekundo. Delo je izvršilo podjetje >>Bratje Redich
in Berger« z Dunaja. Leta 1934 je tovarna č izdelo-
vati belo lepenko za škatle in č še prej pa
so zgradili posebne prostore za nove stroje, ki so to pro-
dukcijo č S tem je tovarna popestrila vrsto izdel-
kov in č produkcijo.
V precejšnje škripce je zašlo podjetje leta 1938 po
č Avstrije k č Polagoma je bil ukinjen
maloobmejni promet in tovarna je imela težave s prevozom
preko nemškega ozemlja. č se je zgraditi zvezno
cesto od tovarne do banovinske ceste pri Lorberjevi kapeli .
Ko so bile s č banovine odstranjene ovire, ki so
ji jih stavili nekateri lastniki š č   je leta 1938 zgradila
to cesto in zveza s š č in železniško postajo v
šentilju je č nadaljnje nemoteno obratovanje to-
varne in zvezo s svetom.
Leta 1939 ,je izbruhnila 11. svetovna vojna in njene gro-
zote so se polagoma bližale tudi naši domovini . Tovarna
je sicer obratovala ves č   le izpadi delovne sile so po-
stajali vsled vpoklicev na orožne vaje vedno č š ln
tako se je v splošni napetosti bližal usodni 6. april 1941
Stroji za glajenje lepenke
in z njim leta okupacije. Do 6. aprila zjutraj je č izmena
še delala in obratovanje ustavila ob svitu, ko so se č
sovražnosti, ter se razkropila na vse strani proti domovom.
č par dni , ko je bilo najhujše mimo, so delo v tovarni
spet nadaljevali.
S temi dogodki sta bili č dve važni obdobji
v delovanju in razvoju tovarne in sicer nastanek in delo-
vanje v č Avstroogrske in nato v č kraljevine Jugo-
slavije. 63
Leta
okupacije
1941 - 1945
Kmalu po zasedbi naših krajev po okupatorju je ta
po svojih izvedencih ocenil vrednost vseh č v
tovarni . Ta je znašala 65.500 RM ali 1,310.000 din, č
je bila leta 1932 njena vrednost 4,275.000 din. Okupator
pa ni ocenil vrednosti raznih š č   ki jih je tovarna
imela že nekaj nad 48 ha. Pravno so ostali lastniki še na-
dalje razni č iz č Jugoslavije. Tovarno sta vodila
vsa leta okupacije Rihard Peer kot ravnatelj in Robert
Krautberger kot obratovodja. število delavstva se je vrtelo
okrog 70 moških in 30 žensk - 1 OO zaposlenih in ni bilo
vedno enako. Zlasti je bilo nestalno število moške delovne
sile. Mlajši so odhajali k vojakom, nekaj jih je pa od č
do č po potrebi razporejal urad za delo - Arbeitsamt -
Vse delavstvo je tudi med okupacijo bilo iz slovenskih na-
selij tostran Mure. Zaslužek je znašal pri nekvalificiranih
delavcih med 25 in 35 RM č   kvalificirani pa so pre-
jemali na mesec od 45 do 50 RM. Tudi produkcija se po
vrsti izdelkov ni spremeni.la, č pa je č nihala.
Leta 1941 je še znašala 1.307 t , leta 1942 le 856 t, leta 1943
se je dvignila na 1.120 t in leta 1944 padla celo na 765 t, do-
č je znašala leta 1945 le 220 t. Surovine je tovarna dobi-
vala iz raznih predelov rajha in okupiranih dežel , izdelke
je pa pošiljala v nemške dežele in v Italijo, dokler je bilo
to č
Na storilnost so predvsem zadnje vojno leto vplivali
vedno pogostejši letalski napadi na naše kraje in prometne
žile. Tovarne naravnost sicer niso bombardir<:l li , vendar
je ob alarmih in preletih delavstvo ustavilo obratovanje ter
zbežalo v direktorjev bunker v gozd nad tovarno ali pa se
č razkropiJo na vse strani. č so leta 1945
nizko č lovci obstreljevali tovarno, a žrtev ni bilo. Ob
enem takem obstreljevanju so č brod, ki ni bil č
obnovljen. Precej je bilo pa poškodovano tovarniško skla-
š č na žel. postaji pri šentilju in to 1. 4. 1945. leta ob
zadnjem letalskem napadu na naše kraje. L:e prej omenjeni
lovci so napadli kolone ž č madžarske vojske ter od-
64 vrgli kito bomb tudi na š č Le hladnokrvnosti de-
!avcev in č   ki so ogenj pogasili , velja priznanje,
da ni š č do tal pogorelo. Ko se je meseca aprila
fronta od vzhoda vedno bolj bližala našim krajem, je to-
varna v zadnjem tednu aprila ustavila obratovanje. Vsem,
tovarni, prebivalstvu in našim lepim slovenjegoriškim kra-
jem, je bilo najhujše prizanešeno. č je premagana
kapitulirala, predno se je borba in vse ostalo gorje preneslo
v tem koncu naše domovine neposredno na naša tla.
Kmalu po osvoboditvi nekako okrog 15. maja je to-
varna č spet obratovati , kakor je č v danih prilikah
bilo č č je za njo ter za vse v njej in okrog
nje nova doba razcveta in napredka .
'
v
  Č
JUGOSLAVIJI
Ljudska
oblast
prevzame
tovarno
Kmalu po osvoboditvi naših krajev 9. maja 1945 so za-
č delovati že v č okupacije ilegalno ustanovljeni od-
bori OF in po nalogu višjih forumov prevzemati oblast ter
organizirati predvsem č in gospodarsko življenje.
Za Maribor in širše zaledje je bil višji organ Okrajni odbor
OF (OOOF). Njegov č je bil tudi šentiljski č Stan-
ko Purg, soustanovitelj OF odbora pri šentilju med okupa-
cijo in po osvoboditvi ustanovitelj OF odbora v Ceršaku.
Prinesel je 15. maja 1945 inž. Edvardu Baumanu iz šentilja,
ki je bil pred okupacijo inženir v tovarni na Sladkem vrhu
nalog OOOF - Maribor o prevzemu tovarne v Ceršaku.
Č OOOF Stanko Purg, inž. Edvard Bauman in predsed-
nik krajevnega odbora OF v Ceršaku Rudolf Hamer so nato
istega dne prevzeli od Riharda Peera, direktorja tovarne,
to v ljudsko last. Rihard Peer jo je kot č upravljal od
leta 1920 dalje. Med vojno je bila pod komisariatom urada
za utrjevanje nemštva (Amt fur die Festigung des Deutsch-
tums), ki mu je za naše kraje č sl.idmarkovski ko-
lonist iz šentilja Gustav Eberle. Pravno je bila med oku-
pacijo in tudi v novi Jugoslaviji še nekaj č last delni -
č iz č stare Jugoslavije in to petih Jugoslovanov
in dveh Nemcev. Ti so bili lastniki kakor kaže % delnic in
sicer Franc č 20%, Mirko Auš 20%, Juraj Bezuk 15%,
Pavla Bezuk r. Auš 15 % in Mirko č 8 % ter Juri'J
Furth 15 % in Rihard Peer 7 %. Peerov, Furthov in č
delež so bili takoj zaplenili po zaplembni komisiji , medtem
ko so bili deleži ostalih štirih pozneje po zakonu o naciona-
lizaciji podržavljeni. Tovarna je prešla pod kompetence mi-
nistrstva za industrijo, obdelovalna zemlja pa pod okrajno
komisijo za agrarno reformo, gozdovi pa pod okrajno gozd-
no upravo.
štiriletna vojna vihra je č   da se je vsako
podjetje, vsaka ustanova, da, ves narod in vsak posameznik
prva povojna leta č z mnogimi težavami č
nejših vrst in je bilo potrebno ogromno truda, dela in od-
povedi , predno so bile vsaj najhujše posledice težkih vojnih
č odstranjene. Razumljivo, da tudi Ceršaku in njegovi
66 tovarni ni bilo prizanešeno.
Leta
administrativnega
socializma
Kot je znano, je bilo kmalu po osvoboditvi uvedeno
osrednje vodeno administrativno gospodarstvo za vso drža-
vo, ki je trajalo tja do leta 1950, in tovarne so bile podre-
jene ministrstvu za industrijo kot najvišjemu forumu. Zdru-
ževale so se po strokah in bi le povezane v t. i. generalne
direkcije. Tako je tovarna v Ceršaku bila povezana s to-
varnami na Sladkem vrhu, v Podvelki , na Prevaljah in v
Mislinji v skupino z imenom >>Severpapir« ter je delala po
navodilih višjih forumov. V teh letih so se pogosto menja-
vale tudi vodilne osebe in tako je bil direktor ali delegat
v ceršaški tovarni od leta 1945 do leta 1947 inž. Edvard
Bauman. Sledil mu je leta 1947 Vladimir Stupar, temu pa
leta 1949 strojni tehnik Leon Poglej . Vsa navedena leta pa
je bil č vodja ceršaške tovarne tehnik Franc č č  
medtem ko je vsem 5 tovarnam " severpapira« č
Peter Grandovec. To združeno podjetje je imelo svoj sedež
in glavne uradne prostore v Mariboru na oglu Gosposke in
Slovenske ulice, kjer so danes trgovski prostori " Jugo-
plastike«.
Po prevzemu tovarne po predstavnikih ljudske oblasti
so delavci 16. maja spet č z delom kolikor in kakor
se je v tistih dneh sploh dalo delati . število zaposlenih se
je vrtelo okrog 70 + 30 - 100 oseb iz leta okupacije in je
v letih osrednje vodenega gospodarstva ali administrativ-
nega socializma, kakor tej dobi pravimo, nekako do leta
1950-51 narastlo na okrog 140 + 60- 200 zaposlenih. Med
prvimi deli so se leta 1945 lotili raznih najnujnejših popra-
vil v tovarni in okol i nje. č truda je terjala usposo-
bitev jezu na Muri , ki so ga 8. maja 1945 č se
nemške č na č mestih č poškodovale. Veliko
pažnje so morali posvetiti tudi vzdrževanju strojev, za ka-
terih popravila se vsled dotrajanosti že okupacijske oblasti
niso č brigale, saj so nameravale tovarno itak opustiti .
Ko je produkcija prilikam primerno tekla, je tovarna leta
1948 dobila dodeljen se en stroj za izdelovanje lepenke iz
sladkogorske tovarne, ki je bil pa tudi že precej izrabljen.
Težave je prve č č nabava surovin in prevozi ,
saj je mnogo prometnih poti bilo č Tudi prodaja iz-
delkov je vodilne č skrbela. Toda trdna volja, po-
žrtvovalnost in zavednost vseh delovnih ljudi širom domo-
vi ne in tudi v ceršaški tovarni je kmalu prebrodila najtežje
in delo je zadovoljivo teklo. Izdelovali so še nadalje rjaVa,
si vo in č   Surovine - prvenstveno les
j e tovarna dobivala najprej s Pohorja, pozneje pa tudi iz
drugih naših gozdov. Iz niza nabiralnih akcij za nabiranje
č š odpadnega materiala, ki jih je organizirala
ml adina, še č pa pionirji , je prispelo precej odpadlega pa-
pi rja tudi v ceršaško tovarno. Kako je š č produkcija
v letih administrativnega socializma, povedo naslednje šte-
vil ke:
1945
1946
1947
219 t
996 t
1564 t
1948
1949
1950
1909 t
2983 t
2193 t
Ker v teh letih splošne izgradnje ni bilo izvoza, je bila
tovarna s prodajo svojih izdelkov vezana č na do-
č trg. Prodaja ji ni delala preglavic, kot se je prvotno
bal a, saj je bila na č trgu dovolj povpraševanja po
njenih izdelkih in to po vsej državi, č pa na Hrvatskem,
posebno še v Zagrebu. š č produkcije in ugodne
prodajne prilike so vplivale tudi na osebne dohodke zapo-
slenih, ki so se v teh letih sukali okrog 1200 - 2600 din
č V tem č in to leta 1947 je tovarna dala zgra-
diti prvi stanovanjski blok za svoje č Danes so v njem
vodstvene pisarne.
Panorama tovarne - po drugi svetovni vojni
Sindikat
krepko
po prime
č partija Jugoslavije - KPJ - in na Slo-
venskem OF nista vodili v letih okupacije le borbe za osvo-
boditev domovine, ampak sta gradili novo, ljudsko oblast
najprej že na osvobojenih ozemljih, po osvoboditvi celotne
Jugoslavije maja 1945 pa na vsem ozemlju države. Važni
dejavniki pri obnovi porušene domovine ter izgradnji ljud-
ske oblasti in novega družbenega reda so bile ž č
organizacije, kakor tudi sindikati. Ti so bili že ves č de-
lavskega gibanja organizacijsko orožje v borbi za pravice
delavskega razreda. :že januarja 1945. leta, ko so divjali
v obsežnih predelih Evrope in tudi Jugoslavije še boji, so
se v osvobojenem Beogradu zbrali zastopniki delavcev in
š č in ustanovili »Enotno strokovno zvezo de-
lavcev in š č Jugoslavije«. Po pravilih zveze so
se nato organizirali del. in. nam. vseh vrst v svoje strokov-
ne organizacije po poklicih ali strokah, ki so se nato dru-
žile v enotne strokovne zveze. S tem je bila postavljena 67
Avtomatski stroj 1
Kotlovnica - mazutni kotel 11
Komandna p l o š č   avtomatskega stroja 11
Fina priprava snovi
Mokra skupina obeh avtomatskih strojev -
s stiskalnico AS 11
organizacijska osnova nove " zveze sindikatov Jugoslavije<<.
č so se združili v »Sindikat delavcev č
industrije<< , kamor so se č tudi delavci in name-
š č ceršaške tovarne.
Kako je delavstvo ceršaške tovarne živelo v letih med
obema vojnama in kaj je doživljale, ko se je poskušalo or-
ganizirati za borbo za izboljšanje svojega gmotnega polo-
žaja, smo zvedeli v enem prejšnjih poglavij. L:e kmalu po
osvoboditvi , ko so se razmere č urejati, se je tudi de-
lavstvo ceršaške tovarne organiziralo v svojem sindikatu.
č truda sta za to žrtvovala Franc Krebs in Karl Hamer,
ki je postal tudi prvi predsednik sindikata delavcev ceršaške
tovarne. Ko je sindikat oz. sindikalna podružnica organi-
zacijsko zaživela, je krepko č pri vsem dejanj u
i n nehanju podjetja v č   gospodarskem in kultur-
nem pogledu. č in požrtvovalnemu prvemu pred-
sedniku Karlu Hamru so tekom let med drugimi sledili
Stanko Sever, Franc Rožanc, Anton Ferk, Anton Fras, Karl
Germ, Jožef šarfer, Lah Rudolf, šenveter Karel , č je
v jubilejnem letu na č podružnice Franc č
Za č vzgojo č je sindikat skrbel s prire-
janjem raznih č in predavanj ter organiziranjem pro-
slav v kraju in udeležbo pri manifestacijah izven kraja. Tako
je med drugim organiziral ž č sodelovanje na č
masovnih volilnih in drugih shodih v Mariboru. Prav števil-
na je bila udeležba č sindikalne podružnice na vseslo-
venskih manifestacijah v Dolenjskih Toplicah leta 1952, na
Okroglici leta 1953 in na Ostrožnem leta 1954, kamor se jih
je podalo do 70 č Poleg č vzgoje č sin-
dikalna podružnica skupno s podjetjem še danes vso po-
zornost splošnemu izobraževanju predvsem takih, ki niso
dovršili osemletke in tudi drugih z raznimi č   č
šolami i.d.
Prva leta po vojni je sindikat krepko zagrabil tudi pri
izgradnji z organiziranjem akcij prostovoljnega dela kjer-
koli je bilo to potrebno bodisi v tovarni ali zunaj nje. Tako
so č sindikalne podružnice s prostovoljnim delom gradili
n.pr. prvo prosvetno dvorano, š č   zadružni dom pri
šentilju, urejevali okolje tovarne podirali les za kurjavo,
pripravljali drogove za elektrifikacijo itd.. ženske so se
poleg drugega posebno i zkazale s prostovoljnim delom na
tovarniški ekonomiji , pri splošni pregledih š č i. sl..
Pri prostovoljnem in tudi rednem delu so se mnogi po-
sebno izkazali in bili zato proglašeni udarni kom. Takih
udarni kov je bilo v prvih letih v ceršaški tovarni 85 iz vseh
slojev in strok. Tu je všteto tudi par novatorjev. Ti so iznašli
ali izboljšali razna orodja, dele strojev ali iztuhtali kak nov,
boljši č dela in s tem kolektivu prihranili razne izdatke.
Mladina iz tovarne in vasi se je poleg prostovoljnega dela
v č kraju pod vodstvom svoje organizacije in sin-
dikata udeležila tudi vsedržavnih delovnih akcij v mladin-
skih delovnih brigadah. Tako so od 15 udeležencev iz
šentiljskega č 3 ceršaški mladinci gradili prvo mla-
dinsko železniško progo č leta 1946 medtem
70 ko je naslednje leto od 40 mladincev iz šentiljskega okoliša
12 mladincev iz Ceršaka sodelovalo pri gradnji proge ša-
mac - Sarajevo. Parkrat so bili mladinci tu v brigadah,
ko so v tistih letih sekali les na Pohorju. Iz teh akcij se
je precej udeležencev vrnilo odlikovanih z č •• Udar-
nik<<.
Vojno upostošenje je č č pomanjkanje
živeža in industrijskih izdelkov za ši roko potrošnjo, kar je
bilo nekaj let po vojni še strogo racionalizirano in je bila
splošna preskrba urejena z živilskimi kartami in nakazni -
cami za tekstil, obutev i. sl. Nadzor in skrb za redno in
pravilno dodeljevanje nakaznic in kart vseh vrst za č
tovarniških kolektivov so vodile sindikalne podružnice v
podjetjih. Zlasti č je bilo dodeljevanje tekstila. L:e
prej omenjeni udarniki so navadno bili nagrajeni tako, da
so poleg rednih nakazil dobivali nagrado v tekstilu ali
obutvi , kar vse je imel na skrbi sindikat.
Za preskrbovanje industr. delavstva z vsemi živilskimi
š č je bila leta 1946 v Beogradu ustanovljena
»Služba č snabdevanja« - SRS - za vso državo,
ki je nato zalagala trgovine za preskrbo delavcev. Take
trgovine, rekli so jim •• Industrijski magacin<<, so bile usta-
novljene pri vseh tovarnah in tudi v Ceršaku. Za že znano
združenje petih papirnic »Severpapirja<< je bila centrala
industrijskega magacina v Mariboru in jo je vod il šentiljski
trgovec Stanko Purg. Ker je bilo v prvih letih po vojni na
vseh č nešteto reorganizacij, so te doletele tudi
trgovino. Tako je kmalu po razdruženju Severpapirja tudi
industrijski magacin skupno z drugimi trgovinami na našem
č prešel v č se »Okrajni magazin<<. Ta je
obnovil trgovino na ž š č pri č kapeli , v prostorih
ceršaškega industrijskega magacina pri tovarni pa je na-
stal leta 1950 bife, leta 1966 pa podružnica mariborske
»Povrtnine<<.
Ko je ljudska oblast leta 1945 prevzela tovarno, je ob-
delovalne zemljo, ki je bila last tovarne, prevzela okrajna
komisija za agrarno reformo. Tej je č č in
zidar iz šentilja Ignac č Ob priliki delitve zemlje
po zakonu o agrarni reformi je februarja 1946 bila omenjena
tovarniška obdelovalna zemlja po agrarni komisiji dode-
ljena spet tovarni. Takrat je č č tovarn iz Maribora
dobilo tudi na šentiljskem č razna zaplenjena posest-
va (Šolovo, Esterlovo, Gordonovo itd.), da so si na nj i
uredile svoje obratne ekonomije za zalaganje obratnih ku-
hinj s pridelki teh ekonomij. Tudi ceršaška tovarna si je
uredila na njej dodeljeni obdelovalni zemlji na Grisu malo
ekonomijo. Obdelovali so jo č kolekt iva č s
prostovoljnim delom. Pridelke so uporabljali v obratni men-
zi , ustanovljeni leta 1947 predvsem za pisarniške osebje,
ki je prihajalo od drugod, od leta 1949 dalje pa za vse
č kolektiva, ki se še danes poslužujejo predvsem topli h
malic. Ekonomija je obsegala 3 ha in jo je vodil Jože Tišler
iz šentilja. Leta 1951 je bila š č in so č površi n
zasadili s hitro č topoli.
še neka posebnost je obstojala v č administrativ-
nega socializma. Ker so obstajali med ljudstvom elementi,
ki z novim družbenim redom niso soglašali in poskušali
Groba priprava snovi - komandna p l o š č  
Papirni odpadki - poslužuje »Volvocc
Kotlovnica - parna turbina
Groba priprava snovi -
mlevni in gnetilni stroji
72
izgradnjo motiti - primer imamo v Selnici iz leta 1948 -
se je ljudska oblast zlasti pred neprijetnostmi v tovarnah
zavarovala tako, da je ustanovila posebno stražarsko službo
t.i. industrijsko milico, ki je uniformirana in oborožena nad-
zorovala vsa dogajanja v tovarni in okrog nje. Ta služba
je tekla nepretrgano in č izven kolektiva nenajavljen
ni imel dostopa v obrat. V ceršaški tovarni je opravljalo
službo industrijske milice 9 mož. Z ureditvijo splošnih raz-
mer, posebno pa z uvedbo samoupravljanja je bila indu-
strijska milica š č
Tovarni
grozi
konec
č je tovarna vkljub mnogim splošnim in special-
nim težavam še kar ugodno delala, so se leta 1949 č
nad njo in tako tudi neposredno nad vso njeno okolico zgri-
njati temni oblaki. Njena lega tik ob državni meji na Muri
ter zastarelost in izrabljenost strojev in drugih naprav so
bili vzrok, da so v Ljubljani sklenili obe tovarni ob Muri,
ceršaško in sladkogorsko, ki je delala v enakih razmerah,
ukiniti . Poznejši dolgoletni direktor ceršaške tovarne Leon
Poglej je bil č   da obe tovarni likvidira ali kakor so
pozneje šaljivo govoriH -»porine v Muro«. S to nalogo je
poleti leta 1949 tudi prispel v Ceršak. Te za ves predel
Slovenskih goric tu ob Muri, ki č svoje življenjske sokove
v obeh tovarnah, tako porazne in č č naloge pa ni
mogel izvršiti, ker je baš v tistem č bil sprejet zakon
o samoupravljanju in so vse tovarne prešle v last in up-
ravljanje delavstva ter se osamosvojile. Tako tudi obe
tovarni ob Muri in č se je nova doba v delovanju obeh
in v razvoju krajev v tem koncu Slovenskih goric.
S svojim vplivom na vseh č življenja, zlasti
pa še na č in gospodarskem č je v doma-
č kraju postala ceršaška tovarna prava gonilna sila in
ne pravijo ji zastonj >>srce Ceršaka«. Da to tudi zasluži,
spoznavamo v mnogih primerih iz raznih poglavij v novejši
kroniki kraja.
Tovarna
postane
last
delavcev
Administrativni socializem, ki je bil v prvih povojnih
letih v č izgradnje vsekakor potreben iz č š
vzrokov, je bil z č petdesetih let postopoma uki-
njen. Osnova novim razmeram predvsem v delovanju go-
spodarskih ustanov je bil zakon o delavskem samouprav-
ljanju, ki je bil sprejet leta 1949. Njegovo glavno č je
bil izrek >>Tovarne delavcem!<< Kmalu po sprejemu so ga
č uveljavljati po vsej Jugoslaviji, kjer so delavci s slav-
nostnimi zbori prevzemali tovarne in druge ustanove v
svojo last in upravljanje, kar je trajalo vse leto 1950 in še
č Z uvajanjem samoupravljanja je bila izvršena tudi de-
centralizacija v velikem in malem.
Vse omenjeno je bilo leta 1950 č tudi na
našem č Najprej je bilo razformirano skupno pod-
jetje >>Severpapir<< in je vseh pet vanj č tovarn
č delovati samostojno, tako tudi ceršaška. 10. oktobra
1950. so bile volitve v prvi delavski svet - DS. Vsi č
kolektiva so iz svoje sredine izbrali 25 č   ki so se-
stavljali prvi DS. Ta si je nato izvolil prvega predsednika
sveta in sicer dolgoletnega borca za delavske pravice Hare
Franca. DS je nato izvolil iz svojih vrst še č
upravni odbor - UO. Temu je pa predsedoval kot prvi
predsednik Ferk Rupert starejši, tudi dolgoletni č kolek-
tiva. 15. oktobra 1950 je nato delavstvo ceršaške tovarne
pod vodstvom svojega DS in UO na slavnostnem zboro-
vanju prevzelo v svojo last in upravljanje tovarno ter jo
popeljalo ob skrbni č partijske organizacije v pod-
jetju in ob splošni podpori sindikalne podružnice lepši bo-
č naproti.
Ena prvih č DS je bila č zamisel o pred-
videni likvidaciji podjetja in Leon Poglej, ki je bil č  
da to č nalogo izvede, je postal iz likvidatorja zavzet
sodelavec in graditelj tovarne, ki njen razvoj in vzpon
uspešno vodi že dolga leta kot njen direktor še danes.
Odhod po opravljenem delu
Prva
važnejša
dela
po
uvedbi
samoupravljanja
74 (1950 - 1963)
Nov težki gladilni stroj Ramisch - menjava valjev
Del za izboljšanje pogojev pri č   produkcije
v že na smrt obsojeni a v zadnjem trenutku rešeni tovarni
so se č   kolektiva lotili z vso vnemo, saj so se vsi pre-
dobro zavedali, kaj bi bilo, ko jim tovarna, ta dobra krušna
mati , ne bi mogla č dajati zaslužka v   č kraju.
Z voljo so popravljali , obnavljali in tudi na novo gradil i
razne prostore, kjer naj se odslej odvija č     proiz-
vodnja in vrsti udarnikov iz č   splošne izgradnje so se
č še novi Temeljito so popravili turbine, obnovili
mostove, popravili jezovne naprave, izboljšali ali zgradili
prostore za pripravo snovi, parilnico ter č   lesa in
dodelave. Postavili ali modernizirali so tudi č   č
delavnic ter izvršili cel niz raznih manjših obnov in drugih
del. Uspeh ni izostal, kar kaže pregled č letne pro-
izvodnje, ki se je od uvedbe samoupravljanja leta 1950
pa do prve č rekonstrukcije tovarne leta 1963 dvignila
za č kot 180 %. O podrobnostih naj govore številke!
1950
1051
1952
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
2.193 t
2.201 t
1.459 t
2.139 t
2.252 t
3.357 t
3.474 t
3.917 t
4.200 t
5.205 t
6.672 t
6.361 t
5.878 t
8.957 t
število zaposlenih se je v teh letih gibalo kot kaže
pregled:
1950
1955
1960
1962
1963
21 9
236
281
305
371
Zdravstvo
in
rekreacija
Otroški vrtec v Ceršaku
V č Avstroogrske tja do leta 1918 je bilo delavstvo
ceršaške tovarne uradno zdravstveno vezano na zdravstve-
no č vsakokratnega zdravnika pri št. Vidu bl izu štrasa
v današnji Avstriji. Z nastankom stare Jugoslavije i n držav-
ne meje na Muri pa je to skrb prevzel vsakokratni zdravnik
pri šentilju, kakor je to še danes, vendar z č olaj-
šavami za koristnike uslug. Vse tja do leta 1955, ko so
delovali pri šentilju zdravniki dr. Camilo Morocuti, dr. Just
č   dr. Maksim Sevšek, dr. Loj ze Pirnat in dr. Stojan
Franc, so morali zdravniške č potrebni č ceršaš-
kega tovarniškega kolektiva hoditi v šentilj k zdravniku.
Ko je bila leta 1955 izvršena reorganizacija zdravstvene
službe in ustanovljen pri šenWju zdravstveni dom, je bil
tudi v ceršaški tovarni urejen prostor, kjer odtlej ob do-
č dnevih in urah redno ordinira zdravnik, ki prihaja
iz šentilja. Doslej so to službo opravljali redni zdravniki dr.
Stojan Frank, dr. Vinko Weiland, dr. Miro č   dr.
Anton Supe, dr. Andrej Aleš, dr. Marjan č iz šentilja, 75
Otroški vrtec v Ceršaku
č pa razni namestniki tudi od drugod. Zobozdravstvene
usluge pa še do danes nudi zobozdravnik le pri šentilju,
kjer je od leta 1945 dalje delal Marjan č   od leta 1954
pa Jože Fekonja. Zobozdravstveno ambulanto je pa opre-
mila ceršaška tovarna.
že z zakonom narave je v življenju vseh živih bitij
urejeno tako, da delu in trudu sledi č v obliki spanja.
Zelo dobrodejen je pa tudi daljši odmor, ko se č lahko
otrese vsakodnevnih skrbi in tegob, skratka, da se za nekaj
č sprosti in izogne vsemu, kar ga dolge mesece vklepa
in drži v č napetosti. Dokler je bil č le kmet,
je za tako sprostitev poskrbela narava z zimo, ko sta
č oba. A ko so nastajali drugi poklici , zlasti pa v
moderni dobi industrializacije, ki daje s svojimi stroji vedno
hitrejši in zahtevnejši tempo življenju č   ki ga je vkle-
nila, je pa tak daljši odmor v vsakdanjem delovnem tempu
še bolj potreben. To so spoznali že pred mnogimi leti in
ponekod uvedli letne dopuste za delavce in uslužbence
tovarn. Toda kako so ti ta č lahko prijetno in koristno
izrabili, za to se ni brigal č   posebej ne pri nas. To
skrb je prevzela nase šele ljudska oblast, ki je skušala že
kmalu po vojni organizirati razne č š kolonije, kjer
je delovni č lahko preživel svoj letni dopust č pri-
jetneje kakor je č bilo v tistih prvih povojnih letih mo-
č Glavno brigo za vse to so vodili sindikati. Z leti so
se razmere zboljševale na splošno in tudi skrbi za rekrea-
cijo delavcev v dopustniškem č je po uvedbi samouprav-
ljanja bila č še č pažnja.
Temu vprašanju je tudi ceršaška tovarna posvetila vso
pozornost in skrb. Ker je rastlo med delavstvom zanimanje
za letovanje ob morju, je leta 1957 vzela v najem od po-
76 državljenega hotela >>Mojmir« v Savudriji v Hrvatski Istri
dobrega pol hektara š č in postavila tam 12 mon-
tažnih č š hišic lastne izdelave ter montažno ku-
hinjo in jedilnico. Vse je tudi primerno opremila in tako
ustvarila vse pogoje za prijetno preživljanje letnega dopusta
svojih ljudi. Od tega leta dalje preživljajo č kolektiva
in njihove družine svoj letni dopust navadno v šestih izme-
nah s č 40 osebami v eni izmeni. Stroški so za
koristnike znosni, saj tovarna prispeva za kritje teh pre-
cejšen delež. Po poteku najemninske pogodbe je tovarna
kupila v bližini enako veliko š č ter prenesla tja vse
č š hišice, kuhinjo in ostalo tako, da je sedaj popoln
lastnik vse č š ustanove. Ob dotrajanosti hišic so te
zamenjali v letu 1970 in 1972 z novimi Marlesovimi in
od takrat je stanje v Savudriji nespremenjeno.
Ker pa vsem ne prija podnebje ob morju, je tovarna
ustanovila na Pohorju za take č kolektiva majhno po-
č š postojanko pri domu >>Zarje«, kjer je postavila dve
montažni hišici. Dopustniki so imeli vso oskrbo v domu
>>Zarja«. Zanimanje za preživljanje dopusta na Pohorju
pa je kmalu usahnilo in po par letih obstoja je tovarna to
š č opustila, č š hišici pa prepeljala v Sa-
vudrijo.
Obratne
in
druge
č
Slovenski pregovor, da č nikoli ne č   se je
žal uveljavil v starejši pa tudi v novejši dobi obstoja to-
varne. Poleg č manjših obratnih nezgod so se pri-
petile tudi tri hujše, ki so terjale tri življenja delavcev.
Leta 1950 je pri delih na kanalu utonil Hribar Filip, prak-
tikant, leta 1954 pa je zgubil življenje pri zabijalu za pilote
Stanovanjski bloki
med montažo Ferk Rupert, mlajši, iz Ceršaka, č se je
leta 1957 smrtno č pri vodovodnem rezervoarju
ž č Rupert, prav tako iz Ceršaka.
Tudi č naravnih katastrof je prizadejalo tovarni zad-
nja leta precej škode. Tako je povodenj leta 1956 č
izpodjedla temelje č sušilnic na otoku, leta 1972
je pa štirikrat zalivala tovarno in č škodo na na-
pravah in blagu. Požari so tudi parkrat izbruhni li v manj -
šem ali č obsegu. Leta 1956 je č požar precej
poškodoval upravno poslopje, kjer je č tudi del sta-
rejšega arhiva, kar je neprecenljiva škoda. č škode
pa je ogenj napravil maja leta 1968 pri š č na želez-
niški postaji pri šentilju. Tega leta je bila izredno topla
in suha pomlad. 3. maja popoldne, ko je vlak premikal ob
š č   je iskra iz lokomotive zanetila ogenj v velikih
skladovnicah starega papi.rja naloženega južno od skladi-
š č na prostem. Tri dni in tri č gasilci niso ukrotili pla-
menov, ki so č za 18 milijonov din blaga.
Prva
rekonstrukcija
Stanovanjsko naselje
Ceprav so se vsi trudili ustvariti č č in č š
izdelke, jim to vkljub marljivosti in prizadevanju ni uspevalo,
kakor so želeli in kakor bi po vloženem trudu moralo. Stroj i
in nekatere druge naprave so č res že dotrajale. Trg
pa je terjal vedno pestrejšo izbiro in vedno boljšo kako-
vost izdelkov. Zato se je kolektiv č za temelji.to ob-
novo ali rekonstrukcijo vsaj glavnih delov tovarne in je to
v letu 1963 tudi izvedel. 77
78
Delo v kartonažnem oddelku dodelave
Najprej so gradbinci podjetja Gradis iz Maribora in
Djuro Djakovic iz Slavonskega Broda zgradili č
centralo, nove prostore za pripravo grobe in tine snovi ter
dvorano za glavni č stroj. Tega je izdelalo in do-
bavilo zahodnonemško podjetje ER-WE-Pa iz Dusseldorfa.
Vso montažo in druga č dela je pa opravil ko-
lektiv sam.
Celotni stroški tega prvega dela predvidene č re-
konstrukcije oz. modernizacije tovarne so znašali milijardo
sto milijonov dinarjev, seveda starih, ker takrat novih ni
bilo in delno kriti s krediti. ·
Kaj je kolektiv dosegel s to izboljšavo? Proizvodnja
je bila č tja do leta 1972, ko je bil č druge
važne rekonstrukcije in modernizacije, za nad 100% v pri-
meri z doseženo č 5878 t v letu 1962. Tudi kakovost
izdelkov je bila znatno izboljšana. Procesna tehnologija je
bila avtomatizirana in delno tudi odpravljeno č delo.
č so izdelovati vrsto novih industrijskih lepenk. Od-
  č pri prenosu skladov
pravljena je bila raba plemenitih surovin, zlasti lesa, in
uveden postopek za predelavo starega papirja.
Kako je vplivala modernizacija na dvig produkcije, na
zaposlenost in na zaslužek, pokažejo naslednje številke:
Rast proizvodnje : 1962 5878 t 1968 9731 t
1963 9083 t 1969 11794 t
1964 10596 t 1970 11893 t
1965 10656 t 1971 11524 t
1966 9201 t 1972 10309 t
1967 10207 t 1973 9882 t
število zaposlenih: 1960 281
1965 396
1970 333
1972 334
1973 352
r
Specialne lepenke -
uporabne za raznovrstno uporabo in predelavo
č zaslužek č kolektiva:
1955
1960
1965
1970
1972
1973
109,42 din
231 ,67 din
517,56 din
1.131,05 din
1.488,95 din
1.880,00 din
Po ureditvi splošnih, posebej pa še gospodarskih prilik
v državi po letu 1950,. tovarna nima težav z nabavo surovin,
to je lesa, starega papirja, celuloze, kemikalij in barv.
Dobiva jih na č trgu, le del kemikalij mora uvažati .
Tudi s prodajo izdelkov nima sitnosti. Proda jih lahko na
č ž š č po vsej državi in leta 1952 jih je č
tudi izvažati . Trenutno izvozi 38% ali okroglo 4000 ton
svojih izdelkov letno in to v Avstrijo, Italijo, č   Bolga-
rijo, Romunijo, Anglijo, Skandinavija, Libanon; Irak in Iran
ter č še kam drugam.
Skrb
Novi moderni kartonažni proizvodi -
novost naše tovarne
za stanovanja
in kadre
lzboljšani delovni pogoji in s tem dvig proizvodnje so
č   da je vodstvo tovarne lahko posvetilo č po-
zornost dobrobitu posameznika in celoti in to zlasti pri
odpravljanju stanovanjskih problemov in šolanju kadrov.
že v enem prejšnjih poglavij je bilo č prikazano,
da se je Ceršak z okolico najbujneje razvijal prav po let ih,
ko je delavstvo samo vzelo usodo tovarne v svoje roke. 79
Naslednje številke povedo, kako je tovarna pospeševala
gradnjo stanovanj. V letih 1947, 1949 in 1965 je zgradila 5
stanovanjskih blokov s 26 stanovanji, leta 1971 pa še tri
enodružinske hiše, kar je vse ostalo njena pravna last in
je v teh stavbah dobilo stanovanja okrog 30 družin č
kolektiva. Mnogim, predvsem mladim je pa č zgra-
ditev lastnih hiš z dodelitvijo kreditov. Tako je v tak namen
tekom let dobilo kredite 32 č kolektiva v č
zneskih na dvajsetletno č   kar vse je pripo-
moglo k tako lepemu razvoju in zunanjemu videzu kraja.
Vodstvo tovarne pa ni skrbelo le za telesno dobro svo-
jih ljudi, posvetilo je tudi vso pažnjo izobraževanju mladih
s prirejanjem ali pa pošiljanjem teh na razne č i.sl.
Da si zagotovi dovolj primerno šolanega kadra za svoj
obrat, je doslej podelilo štipendije za šolanje na srednjih
in višjih šolah 50 mladim obojega spola. štipendiraJo je pa
tudi take, ki izvršujejo poklic izven tovarne v drugih stro-
kah in tako tudi na tak č pomagalo skupnosti. Organi-
zirani so bili tudi č za zaposlene delavce, da si poleg
č znanja pridobijo še tudi č znanje, teh
je bilo za polkvalifikacijo č osem, za pridobitev
osnovnošolske izobrazbe in pripravljalnih č za na-
daljno izobraževanje štiri, za pridobitev kvalifikacije papir-
č trije ter pridobitev visoke kvalifikacije eden.
Na
kolektiva
Mnogo truda in skrbi so za dosego ciljev postavljenih
ob prevzemu tovarne leta 1950 do danes vložili v napredek
sicer vsi č kolektirva, vendar je treba omeniti najvaž-
nejše funkcionarje, ki so v vseh teh letih do druge rekon-
strukcije bi.li na č raznih organov, predvsem kot pred-
sedni,ki. Tako so vodili obratno organizacijo ZKJ kot
sekretarji : Petauer Ivan, Rot Jože, Friš Ivan, Poglej Leon,
č Vlado, Grm Karel in č Alojz. Predsed-
niki DS so bili Hare Franc, Rožanc Franc, č č č Franc,
Muster Karl, č Franc, Lah Rudolf, Ferk Anton, Lupša
Leon, č Vlado. Na č UO so bili Ferk Rupert, č č č
Franc, Cvilak Ivan, Ferk Anton, Rožanc Franc, Muster
Karl, č Vlado, Krebs Franc, Duh Franjo. Sindikalno
podružnico so vodili: Hamer Karl, Sever Stanko, Rožanc
Franc, Ferk Anton, šenveter Karl, Grm Karl, šarfer Jože,
Muster Karl, Fras Anton. V letu novejše rekonstrukcije in
85-letnice podjetja pa vodijo ZKJ č Alojz, DS Lah
Rudolf, PO Muster Karl in osnovno sindikalno organizacijo
80 č Franc.
Vrednost
tovarne
Na č mestih smo bili v poglavju o razvoju tovarne
seznanjeni ob priliki raznih važnih sprememb z denarno
vrednostjo. Kolikšna je bila ta vrednost ob važnejših prelom-
nicah v dobi soci.alizma, nam pa pokažejo č ocenitve:
1945 - 15.717,98 din, 1950 - 120.415,07 din, 1973
15.200.036.- din, 1972 - 47,313.160 N din.
Druga
rekonstrukcija
Prvi temeljiti obnovi podjetja leta 1963 je č deset let
sledila druga, še velikopoteznejša. že leta 1972 sta DS in
UO na č sejah sklepala o tem in č je bi,l izvršen
proti jeseni leta 1972 prehod k č zamisli s pri -
pravljalnimi i,n tudi glavnimi deli. Glavni cilj vseh obsežnih
del je bil č popolno avtomaHzirano proizvodnjo spe-
cialnih lepenk z dopolnitvijo priprave snovi za predelavo
najslabših vrst starega papirja in uvedbo predelave lepenke.
Glavna gradbena dela so bila poverjena gradbenima
podjetjema Konstruktor iz Maribora in Djuro č iz
Slavonskega Broda. Kakor prvi č stroj leta 1963
je tudi pri teh preureditvenih delih drugi č stroj
dobavilo zahodnonemško podjetje ER-WE-PA iz Dussel -
dorfa. Sodelovali sta tudi č podjetji Elektro Maribor
in Tovarna stikalnih naprav iz Maribora. Vsa obsežna ob-
novitvena dela so trajala v glavnem devet mesecev, od
oktobra 1972 do junija 1973.
Celotni stroški so znašali 56 milijonov novih ali 5 mi -
lijard i·n 600 milijonov starih dinarjev. Ceršaška tovarna se
je med prvimi še redkimi jugoslovanskimi podjetji poslužila
novega modernega č sodelovanja in medsebojne po-
č po t.i . leasing sistemu in je dobila v najem vse nove
proizvodne stroje v vrednosti 7.473.842 OM z garancijo
Jugobanke iz Ljubljane. Dinarska sredstva za č dela
in č opremo je imela tovarna sama z garancijo Kre-
ditne banke Maribor. Kot krediterja za č opremo sta
nastopala še mariborski Konstruktor in ljubljanska Agro-
tehnika.
Glavne velike naloge, ki si jih je kolektiv s to drugo
rekonstrukcijo tovarne postavil , so dosežene. Uvedena je
popolna avtomatizacija osnovne proizvodnje in ukinjeno
č delo. Podana je možnost predelave v č
obratu in prehod na izdelavo specialnih lepenk najvišje
kvalitete. Vse to je pa pogoj za dvig proizvodnje, za pove-
č izvoz v vse dele sveta in s tem tudi za boljši zaslužek,
za č kos kruha.
Ko je tako ves kolektiv, vsak delavec in delavka na
svojem delovnem mestu kjerkoli pod vodstvom svoje PO,
OS, UO, sindikata ter požrtvovalnih vodilnih delavcev do-
segel vel i ko delovno zmago, se č zaveda, da se
č za vse v tovarni nova doba razcveta podjetja in
tudi vsega kraja tu ob š č Muri na skrajnem severu
slovenske domovine in jugoslovanske države. S to zavestjo
skromno a ponosno praznuje to delovno zmago ob 85-
letnici delovanja tovarne z željo, da bi naslednje generacije
svestne si žuljev, znanja in truda sedanjega in prejšnjih
rodov zavestno prevzele š č v svoje roke po besedah
slovenskega pesnika:
Na mesta njih, ki so živeli
za nas, č in trpeli
in pa umrli so za nas,
zdaj č nas usode č  
81
VIRI:
Gruden- Mal: Zgodovina slovenskega naroda.
Lapajne: Zgodovina štajerskih Slovencev
Z u p a n č i č   Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric
Zahn : Ortsnamenbuch der Steiermark
Kronika šentiljske šole l.
Kronika šentiljske župnije
Razni
predvojni letniki listov »Slovenski gospodar« in »Delavska pravica«.
žetev Svobode, Sladki vrh - brošura
Tovarniški arhiv, Ceršak
Mlinski kamen posnet v Pokrajinskem muzeju Maribor
Izdala: Tovarna lesovi ne in lepenke Ceršak, ob 85-letnici tovarne
Zbral in zapisal: Anton šeško - upo k. u č i t e l j   šentilj v Slov. gor.
Tisk : ZGP »Pomurski tisk«, TOZD tiskarna, Murska Sobota, 1974