ERNST CASSIRER – esej o človeku KAJ JE ČLOVEK? I. Kriza človekovega samospoznanja 1.

Vsi filozofi, vključno s skeptiki, so se strinjali, da je samospoznanje najvišji cilj filozofije. Skeptiki so podvomili v zunanji svet in želeli človekovo pozornost usmeriti na njega samega. Današnja psihologija pa introspekcijo zavrača in se usmerja na behaviorizem, s katerim pa pravzaprav ne moremo spoznati človeka. A tudi z introspekcijo dobimo o človeku le bežen vtis. Aristotel želi človeka(svet) spoznati preko čutil, medtem ko je za Platona znano, da se želi resnice (o človeku) dokopati preko uma. Četudi bi upoštevali Aristotela, pa se pri ljudeh zgodi fenomen, da kmalu na svet zavzamejo introverten pogled, ki ga dopolnjuje ekstroverten pogled. Povsod v prvih kulturah, mitih, religijah, se kot najvišje načelo pojavi spoznaj samega sebe in poleg razlage nastanka sveta, se pojavi razlage o človeku. Tudi v grški filozofiji so se prvo ukvarjali z vprašanjem kozmologije, nato so pitagorejci prešli k matematiki, Heraklit pa se je prvi obrnil na človeka s stavkom »razišči sebe«. Toda popolno spremembo je vpeljal šele Sokrat, ki se ukvarja pretežno s človekom in za katerega je resnica le ena. Sokrat pa nam nikjer ne poda razlage človeka, ampak zgolj razlage njegovih vrli. Tu pa nastopi Sokratska ironija, namreč razlage ne poda zato, ker se človeka ne da razlagati kot se da nek predmet. Človeka lahko spoznamo le tako da ga postavimo samemu sebi nasproti, tako da opazuje samega sebe. Človek je bitje ki se stalno raziskuje, je bitje ki v vsake trenutku svoje eksistence išče pogoje svoje eksistence.lahko bi rekli da Sokrat definira človeka kot bitje, ki zna na racionalno vprašanje dati racionalen odgovor. 2. Mark Avrelij in stoiki so prav tako sledili nauku, da se lahko spoznanja o človeku dokopljemo le če bomo opazovali njega in se ne ozirali na znanji svet, ki ga obdaja. Človekovo sebstvo je neodvisno od narave in ko se izoblikuje, ga zunanji svet ne more več spremeniti. Človek živi v skladu z naravo, hkrati pa je od nje neodvisen. Nasproti tej človekovi neodvisnosti pa se postavi krščanstvo. Avguštin pravi, da je človek narejen po podobi boga, in je na začetku imel čist um, ki je prav tako bil kopija božjega. Z izgonom človeka iz raja, pa je njegov um zamegljen in se lahko v svojo čistost vrne le z božjo milostjo. Avguštin s tem diskvalificira um, orodje, ki je starim mislecem bilo glavno za spoznanje človeka. Ta krščanska teorija se je nato dolgo obdržala in nihče si je ni upal spodbijati. Prvi, ki je poizkusil to teorijo nekoliko predrugačiti je bil Pascal, ki je človeka in človeškega duha hotel definirati preko geometrije in geometrijskega duha, ki zaznava vse kar se da razgraditi na osnovne elemente in aksiome. Ampak kasneje ugotovi, da se ne da vsega dojeti preko matematike in ena izmed takih stvari je človek. Matematika namreč proučuje samo stvari ki v sebi nimajo kontradikcij, človek pa jih vsebuje (je čudna mešanica biti in nebiti), zato matematična teorija ne vzdrži. Za Pascala je religija tista, ki lahko pojasni človeka. Človek naj nebi spoznal samega sebe, saj je njegov um zaradi izvornega greha zatemnjen, človek mora prisluhniti bogu, kajti le ta mu lahko razkrije njegovo naravo. Bog (religija), pa nam te resnice človeka, iz le njemu znanih razlogov, noče podati. 3. Antropologija se je korenito pričela spreminjati šele z vpeljavo znanstvene metode, s preučevanjem kozmosa, katerega razlaga nam bo pomagala tudi pri razjasnitvi človeka. Napredek v kozmologiji pa je vpeljal Kopernik. Kopernik s svojim heliocentričnim sistemom omaja krščansko in stoiško prepričanje da je človek najvišje bitje in da se vse odvija v skladu z usodo. Montaigne poda kritiko človeku, ki misli da je v centru vesolja in pravi da moramo za razumevanje pojavov zajeti celotno sliko in le njen drobec. Giordano Bruno pa je bil prvi, ki je neskončnemu dal pozitiven pomen, saj se z neskončnim vesoljem, tudi človeški razum zave svoje neskončnosti. Kopernikovo odkritje je potrebovalo napor

večih filozofov, da so rešili problem ki je nastal. Tako imajo Galilei, Descartes, Leibniz in Spinoza vsi veliki simpatizerji matematike, svoje teorije, ki človeka umeščajo v svet glede na izgubo njegovega centralnega položaja v kozmosu. 4. Nato se pojavi Diderot (avtor enciklopedije), ki pravi da je matematika dosegla vrhunec in da je potrebna nova znanost, ki nam bo posredovala nova dejstva za nadaljnje teorije o človeku. Motil se je da je matematika dosegla vrhunec, a ko Darwin objavi svojo teorijo evolucije je prišlo novo dejstvo, za katerega se je zdelo, da je izvor človeka pojasnilo enkrat za vselej. Darwinova teorija pa ima svojega davnega predhodnika v Aristotelu, s to razliko da Darwin vzroke za nastanek prvih živih bitji išče v materiji, Aristotelu pa trdi da so materialni vzroki, slučaji vzroki in da se na podlagi njih fenomen življenja ne da pojasniti. Pojavi se tudi problem kako potem pride do različnih kultur, če duhovni svet ne vpliva na evolucijo. To pojasni Tain in pravi da se duhovni in fizični svet odvijata po istih principih. Tako ljudje ustvarjamo poezijo po istem principu kot čebele svoje satje. V človeku se torej nahaja več različnih pobud, ki pa jih moramo klasificirati in jih ne smemo enačiti. Ena teh pobud je temeljna in njej različni empiristi pripisujejo drugačen izvor. Tako je Nietzsche za prvotni nagon postavil voljo do moči, Freud seksualni nagon… Takšen razmah empiristov pa popolnoma uniči duhovno pot človeka. Zgodilo se je da je vsaka veda človeka gledala preko svojega znanja in drugih ni upoštevala, prvi jih je poizkušal združiti šele Scheler. II. Simbol kot ključ za dojemanje človeške narave Filozof Uexkull pristaš vitalizma, je trdil da ni ene realnosti, ampak da jih je toliko kot je bitji. Vsako bitje je zaprt monadni svet in v njegovem svetu obstajajo stvari, značilne in edinstvene le za njegov svet. Tako v svetu muhe nahajamo zgolj mušje stvari. Svet posameznega organizma pa naj bi spoznali samo preko anatomije tega organizma. Šele s poznavanjem organizma bomo vedeli kako dojema svet. Vsak organizem je na svoje okolje prilagojen in je vanj ujet. Organizem pa nebi mogel preživeti če nebi imel receptornega in efektornega sistema. Receptorni sistem prejme podatke iz okolnega sveta efektorni sistem ap se na njih odzove. Ta sistema sta del funkcionalnega kroga živali. Človek pa naj bi po Cassirerjevem mnenju imel v temu funkcionalnam krogu še simboliški sistem. Tako človek ne živi zgolj v svoji realnosti ampak v širši realnosti, v novi dimenziji realnosti. Tako je človek pravzaprav ujetnik te nove dimenzije, v kateri so religija, jezik, mitologija in druge simbolne forme. Človek je ujet v to novo dimenzijo in same realnosti ne more več spoznati, saj vse gleda preko te nove dimenzije, preko religije, jezika… tako pravi Epikret da človeka ne vznemirjajo in strašijo stvari same, ampak tisto kar on o njih misli. Človeka bi res lahko imenovali animal rationale, saj je racionalno bitje in se oblik raznovrstnosti človekovega kulturnega življenja poizkuša dokopati preko razuma. Ampak za dojemanje teh oblik, ki so simbolne oblike, je razum pravzaprav neprimeren. Tako bi bilo človeka bolje označiti za animal symbolicum. Str. 95 – 96 Cassirer pravi da človeška narava ali bit, če sploh obstajata, nista substancialna ampak funkcionalna. Glavna človekova značilnost ni fizična(neki instinkti, ki smo jih empirijsko spoznali) ali metafizična(neko inherentno načelo), ampak njegovo delo. Krog človeštva tvori njegovo delo in dejavnost, kot so umetnost, religija, jezik in mit. Filozofija človeka nam omogoča razumevanje posameznih dejavnosti in da le te nato razumemo kot organsko celoto. Te dejavnosti so povezane s skupno vezjo, ta vez pa ni substancialnost ampak funkcionalnost. Odkriti pa moramo kaj so osnovne funkcije govora, mita… in najti njihovo skupno poreklo. Pri tem iskanju pa ne smemo zavreči starih metod kot so introspekcija in biološko

preučevanje, ampak jih le usmeriti k novemu intelektualnemu središču. Pri tem iskanju je pomembna tako zgodovin, kot psihologija in sociologija. Ne vemo pa katero vejo prvo raziskati, katera je prvo nastala, zato moramo nujno vpeljati deskriptivno analizo, s katero ovrednotimo pomembnost/starost posamezne veje(torej religije, mita…) XII. povzetek in zaključek Filozofija kulture opazuje in se čudi raznolikosti človeške kulture, medtem ko želi filozofska analiza, tem različnim aspektom kulture poiskati skupno točko, jih usmeriti v isto žarišče. Obstaja pa možnost, da ta skupna točka sploh ne obstaja.za kritično filozofijo človek ni substancialno bitje, ampak ima funkcionalno enotnost, enotnost, ki ne predvideva homogenosti elementov iz katerih je zgrajena. Ta enotnost ne samo da dopušča ampak celo išče raznolikost svojih sestavnih delov. Človeška kultura ni sestavljena iz enakih elementov, ampak iz različnih, iz katerih nato po Heraklitu nastane harmonija, ki je dinamična in ne statična. Aristotel je slabo definiral človeka kod družbeno bitje. družbe imajo tudi nekatere živali. Človek se razlikuje, ker ima poleg družbenih akcij, še družbene misli in občutke.človek ima družbeno zavest, ki je odvisna od identificiranja i razločevanja. Človek se lahko razume zgolj preko medija družbenega življenja. Človek pa se od živali razlikuje še potem, ker družbo lahko aktivno spreminja. Žival je zgolj del družbe, brez moči da bi jo spreminjala. Pri višjih vrstah, kot so opice, pa se zgodi, da čeprav neka žival nekaj iznajde, odkrije, bo to zadržala zase. To tendenco, da izume zadrži oseba zase, ima tudi človek, a mi smo odkrili način kako ga posredovat. Človek se s tem stalno izraža. V človeku se stalno bije boj med napredkom in tradicijo, kjer je enkrat en močnejši drugič drugi. In s tem se potem kaže tudi različnost posameznih kulturnih oblik(mitologija, religija). Tako je na primer v religiji in mitu prisotna stroga konzervativnost, brez dopuščanja napredka, saj bi le ta porušil celoten delikaten sistem. Čeprav je v začetku nastajanja le teh, napredek bil in moral biti prisoten. Tudi v jeziku je prisotna velika mera konzervativnosti, saj se tudi tu oblikujejo stroga pravila, ki jih je potrebno upoštevati, če želimo komunikacijo ohranjati. Napredek pa se tu pojavi zgolj zaradi tehnične plati, saj se je jezik prenašal iz roda v rod, in s tem izgubljal svojo enotnost. Na drugi strani pa se v umetnosti bolj izraža napredek, pa čeprav je prisoten tudi konzervativnost(izraža se v enakosti jezika, v istih motivih, barvah…). Človeška kultura se lahko opiše kot proces samoosvobajanja. Jezik, religija… pa so samo faze v tem procesu. V teh fazah pa človek odkriva in dokazuje novo moč- moč ustvarjanja lastnega idealnega sveta. Filozofija pa poizkuša najti temeljno enotnost tega idealnega sveta, obenem pa ne spregleda napetosti in trenj, ki nastajajo znotraj tega sveta. Kajti kot bi rekel Heraklit, posamezne vaze so tako med sabo kot znotraj sebe, usklajene v harmonijo, katere vzrok je lahko tudi nasprotje.

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful