You are on page 1of 6

Saša Pelko

Cankarjeva 6a
2000 Maribor
Ministrstvo za notranje zadeve
Inšpektorat RS za notranje zadeve
Štefanova ulica 2
1501 Ljubljana
Na podlagi 59. člena Zakona o prekrških vlagam
ZAHTEVO ZA SODNO VARSTVO
zoper odločbo o prekršku št. 221-621/2014/4 (4-11) z dne 22. 1. 2015, ki jo je izdal Inšpektorat
RS za notranje zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Odločbo o prekršku izpodbijam iz razlogov:
1. zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku;
2. zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek;
3. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;

OBRAZLOŽITEV
I.
Spodaj podpisani sem leta 2014 prejel Obvestilo kršitelju, da se izjavim o dejstvih in okoliščinah
prekrška, v katerem je navedeno da naj bi »dne 4. 10. 2014, ko je veljal volilni molk” na facebook
profilu zapisal “Odličen intervju! Vabljeni k branju!” in dodal povezavo na intervju, ki je bil že
nekaj dni prej objavljen v Mladini. V obvestilu sem bil tudi pozvan, naj se izjasnim o dejstvih in
okoliščinah, kar sem tudi storil. Skliceval sem se na svobodo izražanja (39. člen Ustave RS, 10. člen
Evropske konvencije človekovih pravic), ki mi daje pravico do izražanja mnenj. Sporočil sem tudi,
da sem vse, kar sem zapisal, zapisal v krogu prijateljev na omrežju Facebook in objavljeno lahko
prebere le oseba, ki si želi brati moje objave in zavestno pride na moj facebook profil. Zatrjeval sem
tudi, da imam pravico izražati svoje mnenje in da nisem izvajal propagande.
II.
Prejel sem izpodbijano odločbo o prekršku. Storil naj bi prekršek po 5. členu oziroma po 110. členu
Zakona o volitvah v Državni zbor, ki se po mnenju prekrškovnega organa smiselno uporablja pri
lokalnih volitvah. Prekršek naj bi storil s tem, da sem dne 4. 10. 2014, “ko je veljal volilni molk”,
na svojem facebook profilu zapisal “Odličen intervju! Vabljeni k branju!” in zraven objavil
povezavo na intervju, ki je bil že nekaj časa pred tem objavljen v reviji Mladina, s tem pa naj bi po
mnenju prekrškovnega organa “diskreditiral ostale kandidate” in “jasno podprl” kandidata
1

Fištravca. Po 110. členu Zakona o volitvah v Državni zbor mi je bila izrečena sankcija v višini
125,19 evra.
V obrazložitvi odločbe prekrškovni organ svojo odločitev opre na to, da je moje ravnanje po
Zakonu o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) kampanja. Opre jo tudi na to, da je v času
objave veljal “volilni molk”. Do mojih navedb, da mi objavo mnenj omogoča svoboda izražanja,
zagotovljena z 39. členom Ustave RS in 10. členom EKČP, se prekrškovni organ ni opredelil.
III.
Odločba je nezakonita, ker se Inšpektorat ne opredeli do mojih navedb in ne pojasni, zakaj jih ne bo
upošteval. V svojem odgovoru Inšpektoratu sem se skliceval na svobodo izražanja, da lahko
izražam svoja mnenja in se pogovarjam s prijatelji o politiki. Inšpektorat bi moral slediti testu
sorazmernosti, ki ga v primerih, ko se stranka sklicuje na svobodo izražanja, zahtevata Ustavno
sodišče RS in Evropsko sodišče človekovih pravic.
IV.
Odločba je nezakonita tudi, ker me kaznuje po Zakonu o volitvah v državni zbor zaradi nečesa, kar
naj bi storil med lokalnimi volitvami. Prekrškovni organ je pri lokalnih volitvah uporabil ZVDZ na
podlagi določbe, da se “smiselno uporablja” ZVDZ o vprašanjih, ki jih ZLV ne ureja. Tovrstna
smiselna uporaba je dovoljena, a po praksi ESČP in USRS nikakor ne pri kaznovalnih določbah.
Drugi člen Ustave RS (načelo pravne varnosti, načelo predvidljivosti, načelo varstva zaupanja v
pravo) ne dovoljuje, da se smiselno uporabljajo kaznovalne določbe nekega drugega zakona. Zato
predlagam, da naslovno sodišče odločbo razveljavi.
V.
Predvsem pa izpodbijam odločbo o prekršku, ker je z njo kršeno materialno pravo. Tega prej na
podlagi obvestila nisem mogel storiti, ker obrazložitve odločbe nisem poznal.
Najprej, sodišče je uporabilo napačni zakon in zakonsko določbo, ki več ne velja. Peti člen ZVDZ
iz leta 1992 je urejal prepoved propagande na dan pred volitvami in na dan volitev ter predvideval
sankcijo. Nato je bil kasneje sprejet Zakon o volilni in referendumski kampanji, ki je novejši in
specialnejši zakon, ki je uredil to področje. Ta zakon je povzel pravilo, da je propaganda oziroma
kampanja prepovedana od 24 ur pred dnevom glasovanja dalje, a vsebuje drugače kazenske
določbe: kazen predvideva le za registrirane organizatorje volilnih kampanj, ne pa tudi za
„običajne“ fizične osebe, ki niso kandidati ali prijavljeni organizatorji kampanj ali kako drugače
povezani z volitvami. Zato ob uporabi načela, da kasnejši zakon razveljavi prejšnjega (Lex
Posterior Derogat Legi Priori) in da specialnejši razveljavi splošnejšega (Lex Specialis Derogat
Legi Generali) je inšpektorat uporabil napačni zakon in določbo, ki ne velja več. To je poudarila
večkrat v medijih tudi Nataša Pirc Musar, takrat v vlogi Informacijske pooblaščenke, pritrdila sta ji
v medijih tudi profesorja za ustavno pravo z vseh treh pravnih fakultet in strokovnjaka za volilno
pravo in dolgoletna člana Državne volilne komisije dr. Saša Zagorc (Pravna fakulteta v Ljubljani) in
dr. Jurij Toplak (Pravna fakulteta v Mariboru in Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici). Glej npr.
posnetek oddaje Studio City 21. 1. 2013.
Rešitev, da se fizične osebe ne sankcionira za izražanje mnenj in takoimenovano propagando, je
tudi edina smiselna, saj nikjer v demokratičnih državah ni sankcionirano izražanje mnenj ali
prepričevanje ali propaganda za „običajne“ fizične osebe. Takšna prepoved bi kršila svobodo
2

izražanja, ustavo RS (39. člen) in Evropsko konvencijo človekovih pravic (10. člen). To je
zakonodajalec vedel, zato je sankcijo predvidel le za tiste, ki so aktivno vključeni v kampanjo
(organizatorji kampanj, kandidati).
Podrejeno pa:
Z odločbo je kršeno materialno pravo in sicer je kršena moja svoboda izražanja (39. člen Ustave
RS, 10. člen Evropske konvencije človekovih pravic). Organ, ki je odločbo izdal, si je zakonske
določbe razlagal tako široko in na način, da je kršil 39. člen Ustave RS in 10. člen Evropske
konvencije človekovih pravic. Prvič, izmed vseh oblik izražanja je z ustavo in konvencijo najbolj
zaščiteno prav politično izražanje, ki se ga lahko omeji le, ko je to nujno v demokratični družbi in
ko se demokratične družbe ne da zagotavljati z nobenim blažjim ukrepom, prepoved pisanja
političnih stališč na spletni strani facebook pa ni nujen ukrep v demokratični družbi. Drugič, izjavo
sem podal v krogu svojih prijateljev na svojem facebook profilu, med prijatelji, ki se družimo na
facebooku, med prijatelji pa lahko izražam svoje mnenje vedno in določbe 5. člena ZVDZ se ne
nanašajo na izjave, dane v zaprtem krogu znancev, ampak na »javno« propagando. Res je, kot piše
Inšpektorat v odločbi, da lahko na to stran pride vsakdo, a kdor sam pride v nek krog ljudi in celo
na mojo lastno stran in nam prisluškuje, še ne more zatrjevati, da gre za javno propagando. Podobno
kot v gostilni - ali celo pri meni doma, kjer se skupina prijateljev pogovarja v času volitev, pa nekdo
pride zraven in prisluškuje, še ne more trditi da je pogovor tistih treh prijateljev javna propaganda.
Tretjič, organ omenja volilni molk, volilnega molka pa v pravu sploh ne poznamo, v nobenem
predpisu ni omenjen, to je le udomačen izraz uradnikov iz prejšnjega režima, ki ga še vedno
uporabljajo v želji, da ljudstvo molči o političnih vprašanjih takrat, ko bi razprava za razvoj
demokracije najbolj koristila. Četrtič, kaznovan sem na podlagi določbe, ki je bila v zakonodajo
vnesena še preden je Slovenija postala demokratična država in preden je ratificirala Evropsko
konvencijo človekovih pravic (leta 1994) in je kasneje bila nepremišljeno prepisana v novejši
zakon. Petič, nisem omenjal nobenega kandidata in nikogar nagovarjal, kako naj glasuje, ampak le
izrazil svoje mnenje s stavkom “Vabljeni k branju” in s stavkom “Odličen intervju”. Oba stavka:
“odličen intervju” in “vabljeni k branju” sta po 39. členu Ustave dovoljena 365 dni na leto, četudi je
to na dan, ko je nekaterim prepovedana neke vrste propaganda.
Če sem bil prekratek in vas nisem prepričal, je tu še podrobnejša in utemeljena obrazložitev, da
odločba, ki sankcionira moje dejanje, ni v skladu z ustavo, s tem pa tudi ne z zakonom:
Kdaj Evropska konvencija človekovih pravic in Ustava RS dovoljujeta omejitev svobode izražanja
Svoboda izražanja je za demokracijo ena najpomembnejših ustavnih svoboščin. Le svobodna
izmenjava mnenj omogoča volivcem izbiro na podlagi argumentov, kandidatom pošten boj in
izvoljenim predstavnikom legitimnost. Zato je „politično izražanje najbolj zaščitena oblika
izražanja“ (Evropsko sodišče človekovih pravic v številnih odločbah) in lahko je omejeno le, če je
omejitev „nujna za zagotavljanje demokratične družbe zaradi razlogov...“1
Iz časov Jugoslavije in časov pred ratifikacijo Evropske konvencije smo v Sloveniji vse do danes
obdržali enega od hudih posegov v svobodo izražanja in v pravico do informiranosti. V dnevih, ko
ljudi najbolj zanimajo informacije, pomembne za njihovo odločitev na volitvah in referendumih in v
dnevih, ko so najbolj zainteresirani za razpravo o politiki, jim država pravico do informiranosti in do
razprave jemlje. Prepovedi razprave na dan glasovanja in pred njim so v prejšnjem režimu rekli
1

“ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti,
preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi,
za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.” 2. odst. 10. člena
Evropske konvencije človekovih pravic.

3

volilni oz. predvolilni molk.
Zgodovinski razlogi za uvedbo omejitev volilne propagande
Omejevanje izražanja pri volitvah ima stoletno zgodovino. Do sredine devetnajstega stoletja
glasovanje na volitvah ni bilo tajno. Volišča so bila polna kandidatov in aktivistov, ki so ustrahovali
volivce ali jim plačevali za glasovanje. Delodajalci so nadzorovali glasovanje delavcev. Na voliščih
so potekale dražbe. Pripadniki enega kandidata so volivcem drugih kandidatov preprečevali vstop v
volišče.
Na območju Slovenije se je v devetnajstem stoletju glasovalo na ti. volilnih zborih, kjer so se vsi
volivci zbrali na volišču ob določeni uri in ustno glasovali. Pred glasovanjem so se kandidati
predstavili in kampanja in kupovanje glasov se je izvajalo kar na volišču. Tajno glasovanje je bilo
uvedeno med 1873 in 1896. Državnozborski volilni red iz 1907 je uvedel posamično spuščanje
volivcev v volišče, po glasovanju pa je vsak volivec moral volišče zapustiti. Ker so volivci dobili
glasovnice po pošti nekaj dni pred dnevom glasovanja, pa so „gospodarji, delodajalci... dostikrat...“,
dogajanje na območju Slovenije v začetku dvajsetega stoletja slikovito opisuje Vasilij Melik.
Da se je preprečilo ustrahovanje volivcev, so v Avstraliji, kmalu za tem pa tudi v Angliji in ZDA
uvedli volišča, v katerih so lahko bili poleg volivcev, ki glasujejo, prisotni le člani volilnega organa.
Da se je omogočil neoviran vstop v volišče, so strankarskim aktivistom prepovedali nagovarjanje
volivcev pred vhodom volišča.2 Da se prepreči ustrahovanje volivcev, goljufanje in prodajanje
glasov, je bilo uvedeno tudi tajno glasovanje.3
Iz istih razlogov so bila tudi v Sloveniji uvedena volišča, uradne glasovnice (ti. Avstralske
glasovnice) in tajno glasovanje. Zakon izpred druge svetovne vojne prepoveduje vsako agitacijo na
voliščih, volilni zakoni od 1930-ih dalje prepovedujejo tudi agitacijo na dvorišču stavbe volišča.
Predvolilni molk se pojavi leta 1989, v istem času se pojavi tudi drugod v državah bivše Jugoslavije,
državah bivše Sovjetske zveze in še nekaterih mladih demokracijah vzhodne Evrope.
Prepoved debate in agitacije na voliščih in v njihovi neposredni okolici omejuje svobodo izražanja,
ki pa je nujna za zasledovanje ciljev, kot so preprečevanje zastraševanja, goljufanja, kupovanja
glasov in zagotavljanje tajnosti glasovanja. Ponekod se pojavlja vprašanje, koliko metrov od vhoda
volišča je nujno omejevati svobodo izražanja za zagotavljanje teh ciljev.4
Prepovedi političnega izražanja na dan pred glasovanjem in na dan glasovanja izven neposredne
okolice volišč s temi cilji ni mogoče upravičiti. Razloge za uvedbo predvolilnega molka je torej treba
iskati drugje. Predvolilni molk je bil uveden v napetem ozračju konca osemdesetih let, ob razpadanju
Sovjetske zveze, kolapsu komunizma v Vzhodni Evropi in oboroženih spopadih na Kosovu, v
državi, ki z večstrankarskimi volitvami ni imela izkušenj. Cilj predvolilnega molka je torej bil
izvedba prvih demokratičnih volitev brez izbruha konfliktov. Čeprav se v enopartijskem sistemu
zakonodajalec ni oziral na Evropsko konvencijo človekovih pravic in test sorazmernosti, bi verjetno
ob takratnih razmerah tovrstna omejitev izražanja test celo prestala, saj je bila omejitev nujna za
zagotavljanje varnosti in izvedbo volitev. Danes nevarnosti, ki so pretile pred dvajsetimi leti, ni več.
Predvolilni molk je ostal.

2

3

4

Tudi Vrhovno sodišče ZDA je odločalo, ali predstavlja zakon, ki prepoveduje nagovarjanje volivcev na območju 30
metrov od vhoda volišča, kršitev svobode izražanja izvajalcev volilne kampanje. S petimi glasovi proti trem je
odločilo, da je zakon v skladu z ustavo, saj je le s tovrstnim posegom v svobodo izražanja mogoče varovati pravico
volivcev, da niso ustrahovani in da lahko neovirano dostopajo do volišča. Če bi bil namen zakona preprečevanje
kampanje na dan glasovanja, bi ta bil protiustaven. Trije preglasovani sodniki so menili, da z ustavo zagotovljena
svoboda izražanja tudi v ožjem območju ob volišču dovoljuje izvajanje kampanje. Vseh osem sodnikov pa je bilo
mnenja, da mora biti na dan glasovanja politična kampanja dovoljena. Burson v. Freeman, 504 U.S. 191 (1992).
Tajno glasovanje je torej bilo le sredstvo za varovanje volivcev pred ustrahovanjem in za preprečevanje goljufanja.
Ponekod, na primer v ZDA, tako tajno glasovanje še vedno ni pravica, ki bi bila zagotovljena z zvezno ustavo ali
zakonodajo. Tajnega glasovanja torej ne bi bilo, če bi se cilj, to je glasovanje brez ustrahovanja in goljufanja, dalo
doseči z drugimi sredstvi. V številnih evropskih državah se je dvajsetem stoletju tudi pravica volivca, da nihče ne
izve, kako je glasoval, povzdignila iz sredstva na raven pravice in danes v Evropi pravico do tajnega glasovanja
štejemo za eno temeljnih ustavnih pravic.
Glej US SC case op. cit.

4

Prepoved propagande na spletu ne prenese testa sorazmernosti
Danes prepovedujejo propagando, pa še to le neke oblike propagande (npr. shode zaradi
zagotavljanja varnosti) nekatere afriške, pa tudi zelo redke evropske države, predvsem postkomunistične, kjer je to ostalo od konca komunizma. V Bolgariji je Ustavno sodišče pred kratkim
odločilo, da je zakonska določba, ki je prepovedovala propagando, nasprotna svobodi izražanja, s
tem pa nasprotna ustavi in Evropski konvenciji človekovih pravic.
Predvolilni molk, uveden ob prvih demokratičnih volitvah pred dvajsetimi leti, se je kasneje razširil
na plebiscit o samostojnosti, nato na državnozborske in lokalne volitve ter celo na referendume. Za
kampanje v zadnjih letih je značilno, da so milejše in mirnejše od kampanj v preteklosti, na kar kaže
tudi nizka udeležba. Potekajo predvsem po spletu, kjer ni verjetnosti za izgrede, ki bi lahko ogrozili
demokracijo. Četudi bi zagovorniki volilnega molka uspeli v preprečevanju konfliktov najti ustavno
opravičljive razloge za prepoved debate na dan državnozborskih volitev, takšnih razlogov za
prepoved razprave na dan pred lokalnimi volitvami, kot so bile te leta 2014, ni mogoče najti. Test
sorazmernosti je za volilni molk, sploh pa volilni molk na spletu, bržkone previsoka ovira.
Sklep: Molk je bil uveden v okoliščinah, povsem drugačnih od današnjih.
Povsem mogoče, da volilna kampanja komu ni všeč. A to ne more biti ustavno dopusten razlog za
omejevanje izvrševanja temeljnih ustavnih pravic tistih, ki želijo izražati svoja politična stališča. Za
omejevanje izražanja Konvencija dovoljuje le opredeljene cilje, ki jih taksativno našteva.
Omejevanje svobode izražanja na dan glasovanja je izgubilo smisel tudi zaradi vse bolj razširjenega
predčasnega glasovanja in glasovanja po pošti, ki se odvijata pred molkom. V svetu in v Sloveniji se
dan glasovanja spreminja v več dnevno obdobje glasovanja.5 Volitve trajajo na voliščih tri dni (torek,
sreda, četrtek), nato dva dni ne (petek, sobota), nato pa spet en dan (nedelja). Prepoved propagande
od torka do petka ne velja, v soboto in nedeljo pa velja. Zagotovo država, tudi naslovno sodišče,
opravičljivega razloga in legitimnega cilja za takšno omejitev človekove pravice ne bo našla.
Volilni molk je izgubil smisel tudi s pojavom interneta in objavo časopisov na njem. Morda je molk
dosegal namen v preteklosti, ko so na dan molka volivci lahko v trgovini imeli dostop le do
časopisov istega dneva, in v njih ni bilo predvolilnih oglasov. Danes pa volivci lahko na dan molka
na spletu vsakodnevno dostopajo tudi do arhivskih izvodov časopisov in s tem tudi do izvodov, ki
vsebujejo predvolilne oglase.
V Evropi sta dve skupini držav. Prve, predvsem zahodnoevropske, kjer svobodo politične razprave
štejejo za temelj demokracije, in druge, med katerimi prevladujejo mlade demokracije Vzhodne
Evrope, ki svobodo izražanja na dan glasovanja omejujejo prav z argumentum, da je ta omejitev
nujna za vzdrževanje demokracije. Slovenija, upajmo, ne spada v to drugo skupino.

Prilagam tudi mnenja uglednih pravnih strokovnjakov in državnih organov, ki moje stališče
potrjujejo:
− Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, izjava: „kaznovanje za zapise na Twitterju in
Facebooku niti ne bo možno“ http://www.zurnal24.si/za-krsitve-molka-vas-ne-morejokaznovati-clanek-142312
− Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, izjava: „Še enkrat sem podrobno preučila zak. o

5

volilni in referendumski kampanji. NI PRAV NOBENE možnosti, da bi kaznovali kršitve vol.molka
na TW:)“
Dr. Jurij Toplak, docent za Ustavno pravo na Pravni fakulteti v Mariboru, izjava: „pritrjujem
stališču, da je prepoved razprave in izmenjave mnenj na dan pred glasovanjem ena najhujših

Glej npr. OSCE poročilo o poštnem glasovanju. Delež volivcev, ki glasujejo predčasno ali po pošti, v
Švici presega 90 odstotkov, strmo raste tudi v Nemčiji in Avstriji. V ZDA predčasno glasuje približno
tretjina volivcev. V Sloveniji približno petina.

5

omejitev svobode izražanja, saj omejuje svobodno razpravo ravno o najpomembnejši temi, in sicer o
prihodnosti države, in to v času, ko je ta razprava najnujnejša: preden se odločamo o prihodnosti
države. Omejitev razprave na dan glasovanja, še posebno na ulici v okolici volišč, je morda lahko še
upravičena, saj se s tem lahko prepreči ustrahovanje volilcev. Pri omejitvi na dan pred glasovanjem
takšnih razlogov ni. Omejitev sicer izhaja še iz časov socializma (leta 1989), torej pred
demokratično ustavo (leta 1991) in ratifikacijo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic
(leta 1994). Je pa tudi ena najbolj nesmiselnih omejitev, saj imamo v Sloveniji tri dni predčasnega
glasovanja, nato en dan molka, na koncu pa še en dan glasovanja. Takšno omejitev razprave pozna
nekaj zahodnih držav in veliko vzhodnoevropskih, predvsem države nekdanje Sovjetske zveze in
Jugoslavije. V Bolgariji so jo pred kratkim razglasili za protiustavno in jo ukinili.“ Dnevnik, 7.
december 2011, Pogovor z Jurijem Toplakom: „Predvolilni molk je ena od najbolj nesmiselnih
omejitev“ http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/1042493503
Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, dr. Saša Zagorc (Pravna fakulteta v Ljubljani,
dolgoletni član DVK), dr. Jurij Toplak (Pravna fakulteta v Mariboru, dolgoletni član DVK),
www.rtvslo.si , Studio City 21. 1. 2013.

VI.
Dodajam še, da je to tretji postopek pred slovenskimi sodišči o istem vprašanju. V obeh prvih
dveh postopkih je sodišče ugotovilo, da sta odločbi Inšpektorata nezakoniti:
- sodba Okrajnega sodišča v Celju št. ZSV 70/2013 z dne 28. 10. 2013
- sodba Okrajnega sodišča na Ptuju št. ZSV 68/2013 z dne 6. 6. 2014
VII.
Predlagam, da se sodba razveljavi.
Podrejeno sodišču predlagam, da v kolikor meni, da so zakonske določbe, na podlagi katerih sem
bil kaznovan, v nasprotju z 39. členom Ustave, z zahtevo za oceno ustavnosti sproži ustrezen
postopek pred Ustavnim sodiščem in o zadevi odloči šele po odločitvi Ustavnega sodišča.
Če bo s sodbo odločba potrjena, bom vsekakor sodbo javno objavil in sprožil razpravo o svobodi
izražanja in o tem, da nekateri sodniki ne spoštujejo načela „v dvomu v korist pravici“, sprožil pa
bom seveda tudi postopek pred Ustavnim sodiščem RS.

Maribor, 29. 1. 2015

Saša Pelko

6