You are on page 1of 12

Fakulteta za družbene vede

Predmet: Informacijski sistemi države in eVladanje
Nosilec: dr. Jaroslav Berce
Šolsko leto: 2008/2009

KITAJSKI POŽARNI ZID

Anže Sendelbah
anze.send@siol.net
Družboslovna informatika, univerzitetna smer
3. letnik
KAZALO
KITAJSKI POŽARNI ZID.........................................................................................................2
UVOD.........................................................................................................................................4
INTERNET NA KITAJSKEM...................................................................................................5
ZGODOVINA INTERNETA NA KITAJSKEM.......................................................................6
PROJEKT ZLATI ŠČIT IN KITAJSKI POŽARNI ZID............................................................7
ZASNOVA PROJEKTA.............................................................................................................8
Infrastruktura...............................................................................................................................8
Ponudniki internetnih storitev in vsebin...................................................................................10
UČINKOVITOST.....................................................................................................................11
ZAKLJUČEK............................................................................................................................12
VIRI..........................................................................................................................................13

3
UVOD
Kitajska in internet se nahajata v zapletenem razmerju. Po eni strani je oblasti jasno,
da je internet nujno potreben za gospodarski razvoj, po drugi strani pa svetovni splet
s svojo relativno necentralizirano in pluralistično naravo predstavlja veliko nevarnost
centralni komunistični oblasti.

Kitajski požarni zid je medijsko poimenovanje za projekt kitajske oblasti, s katerim
poskuša doseči določeno stopnjo informacijske cenzure in nadzora na internetu. Gre
za del širšega nadzorovalnega sistema, uradno poimenovanega Zlati ščit, ki ga
Ministrstvo za javno varnost gradi že od leta 1998.

V nalogi bom orisal namen in uspešnost kitajskega nadzora interneta, njegov
tehnološki vidik ter umestitev v širše informacijsko in družbeno okolje. Dokazal bom
da poimenovanje Kitajski požarni zid nima realne podlage razen zgodovinskih
implikacij. »Požarni zid« preprosto zato, ker projekt ne ustreza definiciji požarnega
zidu; »Kitajski« zato, ker projekt ne bi mogel obstajati brez velike podpore
Zahodnega sveta.

Pri raziskovanju se bom naslonil na strokovne članke ter dve empirični analizi
kitajske spletne cenzure. Zlasti pri člankih bo potrebna velika kritična distanca, saj
zlasti v zadnjih letih ni nenavadno, če v Zahodnih medijih naletiš na bolj ali manj
eksplicitno anti-kitajsko propagando.

Namen moje naloge je torej predstavitev t.i. Kitajskega požarnega zidu ter nakazati,
da ne gre za nekakšen izoliran primer, ki se dogaja »daleč daleč stran«, temveč je iz
večih vidikov še kako pomemben tudi za Zahodno družbo.

4
INTERNET NA KITAJSKEM
Kitajska ima trenutno največ uporabnikov interneta na svetu, po zadnjem merjenju
CNNIC-a (junij 2008) je število znašal 253 milijonov oseb. To pomeni, da približno
petina prebivalcev Kitajske uporablja internet, kar je v skladu s svetovnim
povprečjem. Visok delež (84,7%) jih uporablja širokopasovne povezave. Približno
polovica uporabnikov je mlajših od 25 let. 30% vseh uporabnikov predstavljajo
študentje. Kot že omenjeno, dve petini spletnih uporabnikov dostopa na internet iz
internetnih kavarne, ki tako zasedajo drugo mesto. Najpogostejši način je dostop od
doma, ki se ga poslužujejo tri čertrtine uporabnikov.

Delež internetnih uporabnikov, ki iščejo na vsaj enem od spletnih iskalnikov, se je na
Kitajskem v pol leta povišal kar za 15,5% in po zadnjem merjenju znaša slabih 70%.
Podobno hitro rast doživlja tudi e-pošta, ki jo uporablja dobrih 60% vseh kitajskih
internetnih uporabnikov. Kar 77% se jih poslušuje programov za instantno spletno
komuniciranje (v ZDA ti uporabniki predstavljalo le dve petini, v Južni Koreji pa slabo
polovico). Kitajska »vodi« tudi v odstototkih uporabnikov, ki uporablja svetovni splet
za spremljanje novic – z 81% je 10 odstotkov pred ZDA. Instantno komuniciranje in
novice na Kitajskem zasedata drugo in tretjo mesto na lestvici pogostosti uporabe
spletnih aplikacij.

Prvo predstavlja spletna glasba (84,5%), četrto pa spletni video (71%), ki je v ravno v
lanskem letu doživel strm vzpon. Dve petini kitajskih uporabnikov ima svoj blog ali
osebno stran; 27% objavlja vsaj enkrat na teden. Podobne deleže najdemo tudi pri
spletnih forumih – 39% uporabnikov spremlja vsaj enega od forumov, od tega jih
23,4% tudi objavlja na njih.

Ko povzamemo vse te podatke je jasno, čemu poskuša kitajska oblast vsaj delno
regulirati in cenzurirati internet – vse dejavnosti omenjene v prejšnjem odstavku
omogočajo izmenjavanje in pridobivanje informacij in bi lahko potencialno
nasprotovale strankini ideologiji. So zelo dobro zastopane med kitajskimi internetnimi
uporabniki, med katerimi je večina v najbolj aktivnih in uporniških letih. Za centralno
oblast je zlasti skrbeč vzpon internetnega videa. Le-tega je namreč težje nadzorovati,
preglejevati in iskati kot večine ostalih spletnih aplikacij, ki temeljijo na besedilu.

5
ZGODOVINA INTERNETA NA KITAJSKEM
»Across the Great Wall we can reach every corner in the world.«

S temi skoraj preroškimi besedami se je začelo besedilo prve elektronske pošte
poslane iz Kitajske v svetovno medmrežje 14. septembra 1987. Šlo je za plod
sodelovanje med Karlsruško univerzo in Kitajske znanstvene akademije. V naslednjih
letih se je zgodilo še več takšnih posameznih povezovanj eksperimentalne in
omejene narave med kitajskimi ter evropskimi in ameriškimi inštituti. Po tem ko je bila
registrirana državna domena .CN (leta 1990), sprejeta direktiva o gradnji
»Nacionalne javne ekonomske informacijske mreže« (1993) in odprta 64K polno-
funkcionalna povezava med Kitajsko in ZDA (1994), je Kitajska postala del
svetovnega spleta. Februarja 1994 je centralna oblast zadolžila Ministrstvo za javno
varnost za nadzor nad internetnom. Eno leto kasneje je internet postal komercialno
dosegljiv tudi kitajskim prebivalcem.

Razširjenost interneta v znanstvenem, poslovnem in zasebnem sektorju se je v
naslednjih letih širila. Leta 1996 je bila odprta prva internetna kavarna. Sprejet je
zakon, da se morajo vsi naročniki internetnih storitev registrirati pri lokalni policijski
postaji 30 dni po sklenitvi pogodbe, ki velja še danes

Naslednje leto se na spletu pojavi »People's Daily Online« - prvi spletni medij
centralne oblasti. Istega leta je Ministrstvo za javno varnost pripravilo dokument
»Upravljanje varnosti mednarodne računalniške mreže«. Kot bo razvidno v kasnejših
primerih, je »varnost« v retoriki organov centralne oblasti zelo širok razumljen pojem.
V kontekstu interneta zajema vse od zaščite pred hackerskimi napadi in virusi, kot
preganjanje nelegalnih vsebin, med katere med drugim sodijo pornografske strani in
igre na srečo, kot tudi teme, ki naj bi rušile stabilnost države in socialni mir.

Kljub temu da je v tistem obdobju bilo na Kitajskem vsega skupaj dobrih 600.000
uporabnikov interneta (oz. približno 0,05% celotne populacije), lahko na nek način
leto 1997 določimo kot leto, ko je Kitajska oblast začela s procesom kontroliranja
interneta – tako z vzpostavljanjem svojih novičarskih spletnih strani kot s pripravami
na »varovanje« interneta.

6
PROJEKT ZLATI ŠČIT IN KITAJSKI POŽARNI ZID
Leto 1998 je bilo v večih pogledih prelomnega pomenta za internet na Kitajskem. V
okviru Ministrstvo za javno varnost se je formiral biro za infromacijsko varnost in
nadzor. Ustanovljeno je bilo Ministrstvo za informacijsko industrijo, katerega dolžnost
je bila urejanje proizvodnje informacijskih produktov na Kitajskem. Kitajska je bila
kljub temu seveda še vedno tehnološko odvisna od tuje IT industrije. V dokaz temu je
bil istega leta novembra potekal prvi sejem »Kitajska varnost« na katerem se tuja in
domača IT podjetja predstavljala svoje produkte.

Vse omenjene aktivnosti pa lahko povežemo z najpomembnejšim »internetnim«
dogodkom tistega leta – začetek gradnje projekta Zlati ščit in z njim povezanega
Kitajskega požarnega zidu. Zlati ščit lahko označimo za ogromen konvergenčni
nadzorovalni, varnostni in cenzurni projekt, katerega končni cilj je skozi sistem CCTV
kamer, informacijskega in medijskega nadzora, »tradicionalnih« birokratskih
podatkov, pametnih osebnih izkaznic ter drugih metod sestaviti enovito obsežno
bazo podatkov o vsakem državljanu Republike Kitajske.

Kitajski požarni zid je pomembna komponenta Zlatega ščita, saj je njegov cilj nadzor
nad najpomembnejših medijem tretjega tisočletja. Gre za več kot zgolj požarni zid z
nekaj ozkimi grli – lahko govorimo o obsežnem sistemu internetnega nadzora,
zaščite in cenzure, ki je dinamičen in se odvija na večih nivojih. Pri tem je treba
poudariti, da iz kitajske strani niso nikjer jasno in pregledno objavljeni podatki o
celotnem sistemu. Večino informacij, ki jih imamo glede Kitajskega požarnega zidu,
obstaja na podlagi raziskovanj in eksperimentov tujih novinarjev in inštitutov.

Gradnja takšnih zapletenih tehnoloških projektov kot sta Zlati ščit in Kitajski požarni
zid nastaja s pomočjo teoretske in tehnične podpore iz strani predvsem ameriških
podjetij, ki vidijo veliko potenciala v kitajskem informacijskem trgu. Po prvem sejmu
»Kitajska varnost« leta 1998, sta bila organizirana še najmanj dve podobni veliki javni
prireditvi, ena leta 2000 in druga 2002, in obe sta bila deležni visoke udeležbe tujih IT
podjetij. Podjetja, za katera je znano, da so že trgovala z Ministrstvom za javno
varnost so: Cisco (ruterji za omrežne operaterje), Nortel (tehnologija za
prepoznavanje avdio-video vsebin), Oracle (programska oprema za nadzorovanje
kriminalnih in ideoloških raziskav), Motorola (mobilne naprave za policiste, ki
omogočajo dostopanje do baz podatkov), EMC (inštalacija baz podatkov), Dublin
(programi za delo z bazami podatkov)... Priti do točnih in jasnih podatkov, kdo in kaj
je trgoval s kitajskimim oblastmi, je težko, saj večina podjetij svojih trgovanj s Kitajsko
ne komentira in/ali prodaja preko posrednih podjetij.

Ironično je, da je po ameriških zakonih, sprejetih po Tiananmeškemu masakru leta
1989, podjetjem prepovedano prodajati na Kitajsko izdelke, ki bi omogočale totalitarni
nadzor ali preganjanje državljanov. Vendar se podjetja spretno izogibajo zakonodaji,
saj so v njej mišljeni predvsem tradicionalni policijski pripomočki, kot so npr. lisice, ki

7
pa so v tem tisočletju za represijske namene mnogo manj nevarne in uporabne kot IT
oprema.

ZASNOVA PROJEKTA
Kitajski požarni zid deluje znotraj državnega sistema, ki že desetletja prakticira
cenzuriranje in nadzorovanje medijev. Koordiniran je s strani različnih služb in
zakonov. V celotnem projektu naj bi delalo preko 30.000 zaposlenih, ki skrbijo za
avtomatski in ročni pregled kitajskega spleta. Na splošno bi lahko reguliranje
interneta razdelili na dve ravni – reguliranje na nivoju internetnega omrežja (pod
neposrednim nadzorom oblasti) in reguliranje na nivoju internetnih ponudnikov
storitev in vsebin (pod neposrednim nadzorom lastnikov oz. avtorjev storite in vsebin,
ki pa morajo seveda upoštevati zakonodajo).

Posebnost kitajskega sistema je tudi v tem, da v drugih državah, ki izvajajo filtriranje
interneta na državni ravni, uporabnik, ki poskuša priti na prepovedano spletno stran,
naleti na posebno opozorilo, da je stran prepovedana in razloge za takšno stanje.
Prav tako je običajna možnost, da uporabnik predlaga odblokiranje določene strani.
Na Kitajskem takšnih opozoril ni – prepovedane strani se preprosto nalagajo v
neskončnost (vidi se zgolj belo oz. prazno stran) ali uporabnik celo dobi standardno
opozorilo, da stran sploh ne obstaja (kljub temu da seveda obstaja in je normalno
dosegljiva na drugih koncih sveta).

Infrastruktura
Že internetna infrastrukture Kitajske je sama po sebi dober varovalni in nadzorovalni
sistem. Hrbtenico omrežja predstavlja deset omrežnih operaterjev, le-ti pa
omogočajo delovanje na stotinam ponudnikom internetnih storitev. Vsi omrežni
operaterji obratujejo pod licenco in v sodelovanju z Ministrstvom za informacijsko
industrijo. Med seboj so povezani v treh stičiščih točkah (IX). Za primerjavo – ZDA
imajo okoli 50 stičiščnih točk, kljub manjšemu geografskemu obsegu in nekaj
milijonih internetnih uporabnikov manj.

Hrbtenica omrežja je opremeljena z ruterji, ki jih je posebej za kitajske potrebe razvil
Cisco. Poleg standardnih varnostnih funkcij, kot je zaščita pred napadi in virusi,
omogočajo tudi filtriranje prometa glede na različne kriterije ter odsevanje in
kopiranje prometa na back-up strežnike. Na ta način lahko odgovorni z
avtomatiziranimi računalniškimi procesi in ročnimi dejanji ves čas spremljajo in
analizirajo vhodne in izhodne internetne aktivnosti na Kitajskem ter blokirajo dostop
do celotne spletne strani in/ali njenega IP naslova oz. le do »problematičnih« delov
oz. podstrani.

Poleg tega pa takšna relativno centralizirana, tesno koordinirana in moderno
opremljena infrastruktura daje Kitajski še eno prednost pred večino držav, kjer je
mednarodni promet manj reguliran oz. sploh ni – če je potrebno, se lahko celotna
država po hitrem postopku preprosto »izklopi« iz svetovnega spleta. Le-to bi lahko

8
bilo zelo uporabno v primeru kakšnega zelo uničujočega virusa ali informacijske
vojne.

9
Ponudniki internetnih storitev in vsebin
Pogoj za delovanje ponudnikov internetnih storitev morajo tako kot omrežni operaterji
licenca od Ministrstva za informacijsko industrijo. Tudi ponudniki internetnih vsebin
potrebujejo licenco v primeru, da gre za profitno spletno stran; neprofitne strani pa se
morajo uradno prijaviti pristojnim organom. Posebno licenco od ministrstva
potrebujejo tudi tisti, ki želijo postaviti spletni forum ali kakšno drugi obliko spletnega
komuniciranja. V teh primerih je predpisana tudi vzpostavitev sistema obvezne
registracije uporabnikov, ki omogoča identifikacijo in sledenje posameznikov.

Tako ponudniki internetnih storitev kot ponudniki vsebin kot tudi lastniki internetnih
kavarn so dolžni hraniti zapise o spletnih aktivnostih svojih naročnikov, uporabnikov
oz. obiskovalcev za zadnjih 60 dni in jih na zahtevo posredovati oblastem. So
zakonsko in kazensko odgovorni za vsebino, ki jo prikazujejo, ter vse morebitne
prekrške, ki jih lahko storijo uporabniki njihovih storitev oz. spletnih strani.

Verjetno ni potrebno razlagati, da takšno stanje pripelje do pogoste (samo)cenzure
med PIS-i in PIV-i. Večji operaterji in spletni portali imajo tako pogosto še dodatne
interne nadzorne in filtrirne mehanizme, ki pa se razlikujejo od primera do primera.
Ob že omenjenem požarnemu zidu na nivoju hrbtenice omrežja predstavljajo še
dodatno prepreko kitajskim internetnim uporabnikom.

Kot primer lahko navedem, da internetni ponudniki filtrirajo e-pošto svojim
uporabnikom, podobno počnejo tudi največji kitajski blogerski portali. Pred leti so v
kodi programa QQ, ki je daleč najpopularnejši program za instantno komuniciranje na
Kitajskem, našli seznam skoraj 1000 prepovedanih besed, ki so bile znotraj njega
avtomatsko blokirane. Na podobno filtriranje je pristal tudi Skype po napornih
pogajanjih za vstop na kitajski trg. MSN je na zahtevo kitajskih oblasti že ukinil nekaj
blogov kitajskih državljanov na svojih portalih. Tudi druga dva internetna velikana,
Google in Yahoo, na podoben način sodelujeta s kitajskimi oblastmi ter med drugim
filtrirata sezname zadetkov svoj spletnih iskalnikov.

Omenim naj še, da morajo iti spletne strani, ki želijo objavljati novice, skozi isti
zapleteni prijavni postopek kot veliki tradicionalni mediji. Brez pridobitve takšne
licence, je na kitajskih spletnih strani nezakonito objavljati kakršnekoli avtorske
novice, temveč zgolj povzamanje novic iz strani virov, ki imajo to dovoljenje.

10
UČINKOVITOST
Leta 1998 je Lin Haija bil obsojen na dve leti zapora, ker je različnim tujim
publikacijam posredoval preko 30.000 e-mail naslovov kitajskih državljanov. Tako je
postal prvi (samooklicani) kitajski »internetni zapornik«. V naslednjih letih se je zaradi
podobnih razlogov zvrstilo več aretacij, preganjanj ter prisilnih ukinjanj strani ali celo
podjetij, centralna oblast pa skriva točne številke ali podatke.

Ocene o učinkovitosti in smiselnosti kitajskega požarnega zidu se razlikujejo. Leta
2004 je projekt OpenNet Initiative izvedel empirično raziskavo kitajske cenzure
interneta. Na več načinov so preizkusili dostop preko stotih potencialno
»problematičnih« spletnih strani ter več različnih iskalnikov in ponudnikov e-pošte.
Njihov zaključek je bil, da ima Kitajska najboljši in največji tovrsti sistem na svetu, ki
je učinkovit, a hkrati zaradi svoje zapletenosti tudi nekonsistenten in nepredvidljiv.

Greenberg, August in Fallows po drugi strani opozarjajo, da je možno kitajski požarni
zid zlahka preplezati. Najlažji način je uporaba oz. povezava na tuje proxy strežnike
ali navidezna zasebna omrežja (VPN) – z obema metodoma uporabnik pridobi nov IP
naslov. E-pošto lahko zaščitimo z enkripcijo. Preprost način preslepitve
avtomatiziranemu skeniranju je, da v pravilni zapis problematične besede vrinemo še
kakšen znak – namesto »freedom« zapišemo »frreedom« ali »free*dom«.

Če k temu dodamo še bolj sofisticirane načine izogibanja Zidu, hitro rast že tako ali
tako visokega števila uporabnikov, strani, spletnih aplikacij in programov, trende t.i.
Web 2.0 in internetnega videa, se zdijo poskusi kitajske oblasti jalovi. Odgovorni se
verjetno zavedajo, da bo internet vedno kompleksnejši in obsežnejši od Zidu ter da
bodo dovolj motivirani in iznajdljivi posameznik našli način kako zaobiti sistem, ne
glede na to kako izpopolnjen je. Kje je torej sploh smisel Zidu, ki navsezadnje
zahteva ogromno finančnih in kadrovskih sredstev?

Ključ, trdi Greenspan, ni v tehnični popolnosti cenzure, temveč v sami prisotnosti
cenzure, ki sproža nek splošen socialni pritisk in občutek negotovosti. Slednji je še
večji zaradi (verjetno vsaj do določene mere namenoma) nejasnega in
nekonsistnega sistema preverjanja in preganjanja spornih vsebin na internetu. Če kot
kitajski državljan pošljete svojemu kolegu e-mail, kjer kritizirate oblast, morda vaš e-
mail sploh ne bo opažen kot sporen. Tudi če vas opazijo se morda ne bo nič zgodilo.
Morda pa e-mail nikoli ne bo prispel do kolega. Morda boste dobili opozorilo. Morda
boste odpeljani na zaslišanje. Morda boste kaznovani. Morda vas bo izdal kolega, ki
se boji, da nekdo ravnokar pregleduje njegov e-poštni predal. Tako se krog ljudi, ki
so dovolj motivirani in iznajdljivi manjša.

Poleg tega pa Zid zagotavlja številna delovna mesta (Kitajci vedno več zapletenih IT
izdelkov proizvajajo sami), skrbi za hitrejši tehnološki napredek (in prednost Kitajske
pred ostalimi državami) na določenih področjih informacijske tehnologije in dopušča
preizkušanje uporabnosti številnih različnih prijemov, ki se bodo morda izkazali v
prihodnosti.
11
ZAKLJUČEK
Še tako strog nadzor nad tradicionalnimi mediji in javnim prostorom ne more
preprečiti, da se ljudje, ki se želijo pogovarjali o tem, kaj jih moti pri oblasti in kaj bi
lahko storili proti njej, ne bi pogovarjali o tem. Podobno še takšen strog nadzor nad
internetom ne bo mogel preprečiti, da tisti ljudje, ki želijo brati članke tujih novinarjev
o masakru leta 1989, o razširjenosti SARS-a na Kitajskem, Dalai Lami ali o
prepovedani verski organizaciji Falun Gong, ne bodo brali teh člankov.

Lahko pa umakne te članke iz prvih strani Googlovih zadetkov, najbolj branih blogov
in popularnih forumov v nekakšno internetno podtalje, kjer ohranijo status tabu tem.
Ter poveča negotovost povprečnega kitajskega surferja, vsakič ko se le-te pojavijo
na njegovem ekranu. Seveda pa je Zid več kot le psihološki trik – nekaj nadzora in
varnosti je še vedno bolje kot nič nadzora in varnosti. Živimo v informacijski dobi in
Kitajska je s pomočjo Zidu nabira dragocene informacije tako o svojih kot tujih
uporabnikih in straneh. In Zid je le ena izmed komponent vseobsegajočega
nadzorovalnega projekta Zlati ščit.

Kitajska s tiho tehnološko podporo zahodnih podjetij še naprej izpopolnjuje svoj
sistem, medtem ko se v ameriških medijih v zadnjem obdobju veliko debatira o
regulaciji interneta. Zakona iz leta 1989 v teoriji verjetno ne bi bilo težko razširiti tako,
da bi preprečili prodajanje tehnologije za represivne namene Kitajski, vendar očitno
poleg denarja obstaja še kakšen močen interes, da se proces odvija naprej.

Ta proces pa se lahko v naslednjih letih hitro obrne v drugo smer – Kitajska ima in
razvija najboljši nadzorovalni sistem nad internetom, pri čemer se vedno bolj naslanja
na lastno znanje, tehnologijo in produkte. Ni tako nerealno pričakovati, da se bodo
države, ki bodo same želele bolje zaščititi svoja internetna omrežja, obrnile k
največjim strokovnjakom na tem področju.

Kitajska priredba interneta nasprotuje splošno uveljavljeni predstavi o internetu kot
svobodnem in pluralnem mediju, vendar na koncu gre še vedno za internet.
Vsekakor bo zanimivo opazovati, kako bo kitajsko razumevanje interneta skozi leta,
ko bo Kitajska postajala še večja gospodarska in kulturna (vele)sila, njeni državljani
pa daleč najštevilčnejši uporabniki interneta, vplivalo na celoten svetovni splet.

12
VIRI
CNNIC (2008): Statistical Survey Report on the Internet Development in China Abridged
Edition (July 2008). Dostopno preko: http://www.cnnic.net.cn/en/index/

August, Oliver (2007): The Great Firewall. Dostopno preko:
http://www.wired.com/politics/security/magazine/15-11/ff_chinafirewall

Fallows, James (2008): The Connection Has Been Reset. Dostopno preko:
http://www.theatlantic.com/doc/200803/chinese-firewall

Einhorn, Bruce, Elgin Ben in Burrows, Peter (2006): Helping Big Brother Go High Tech.
Dostopno preko: http://www.businessweek.com/magazine/content/06_38/b4001067.htm

Einhorn, Bruce in Elgin Ben (2006): The Great Firewall of China. Dostopno preko:
http://www.businessweek.com/technology/content/jan2006/tc20060112_434051.htm

Klein, Naomi (2008): China's All-Seeing Eye. Dostopno preko:
http://www.rollingstone.com/politics/story/20797485/chinas_allseeing_eye/

Walton, Greg (2001): China's Golden Shield. Dostopno preko: http://www.dd-
rd.ca/site/_PDF/publications/globalization/CGS_ENG.PDF

Zittrain, Jonathan in Edelman, Benjamin (2003): Empirical Analysis of Internet Filtering in
China. Dostopno preko: http://cyber.law.harvard.edu/filtering/china/

OpenNet Initiative (2005): Internet Filtering in China in 2004-2005: A Country Study.
Dostopno preko. http://opennet.net/sites/opennet.net/files/ONI_China_Country_Study.pdf

13