You are on page 1of 32

*SODNA PSIHOLOGIJA*

Zapiski s predavanj 2006/2007


Družine in kako v njih preživeti
Članki (S. Kmet, Milivojevič)

1
I. RAZVOJNA TEORIJA

1. UVOD

1.1. RAZVOJ MOŽGANOV


• ob rojstvu ima otrok določeno število možganskih celic;
• v razvoju se te možganske celice pri vsakem človeku povezujejo različno (če je bil pretepan, se
povezujejo drugače, kot če ne bi bil);
• z vsako novo izkušnjo se prevežejo na drug način - na fiziološki ravni torej;
• obstaja pa nekaj pospeškov: v adolescenci na primer pride do zelo hitrega povezovanja (prevezovanja),
prelomnice so tudi 3 in 7 let.

1.2. REFERENTNI OKVIR


Referentni okvir = psihološki zemljevid sveta
• je naša psiha, preslikana na nek medij;
• vsak človek ima svoj referentni okvir;
• je naš kognitivni (spoznavni) svet, naše razumevanje sveta. Drug del pa so naše fizične in naše
čustvene predstave (=čustveni zemljevid);
• referentni okvir vsebuje tudi vrednote (vrednostno se razlikujemo; npr. po političnem, verskem
prepričanju,...)

Referentni okvir se razvije pri primarnem skrbniku (družina), nato pa se s socializacijo vedno bolj širi.
Najpomembnejši je tisti del, ki se oblikuje skozi družino (prva tri leta življenja so najbolj odločilna za razvoj!!).
Bolj zgodaj (prej) v razvoju kot se pojavijo patološki dejavniki, bolj odklonski, težavni so.

1.2.1. UČENJE REFERENTNEGA OKVIRA


• izjemno pomembno je, kaj otroku govoriš in kako se vedeš do njega in drugih ljudi.
• verbalna sporočila so izrazito minimalen del učenja – približno 10% je verbalnega, ostalo je neverbalno
(npr. isti tekst -verbalno sporočilo- lahko človek pove na 1000 -neverbalno- različnih načinov);
• prvi vtis se ustvari v prvih nekaj minutah na podlagi lastnega referentnega okvira.
• svojega lastnega čustvenega okvira nimamo ozaveščenega, prav zato zavestno ne 'opazimo' vseh
neverbalnih sporočil, podzavestno pa ogromno.

Tudi vsakršna ideologija je neverbalna; deluje nezavedno in neverbalno – zraven dobimo še celoten
kontekst simbolov, nezavednih pomenov,…

Nihče nima popolnoma homogenega referentnega okvira, vendar pa se večinoma uravnoteži v neko celoto.

+
-
Oseba lahko doživi tudi konflikt referentnega okvira. Primer: dojemanje homoseksualnosti kot izrazito
negativno vrednoto, prijateljstvo pa zelo možno pozitivno vrednoto – potem pa ti prijatelj pove, da je gej.
Oseba ima dve možnosti – lahko odpiše prijatelja (minus 'ven') ali pa homoseksualnost spremeni v
sprejemljivo vrednoto. V konkretnem primeru se je deklica odločila za slednjo možnost in s tem razširila
ljubezen na širši pojem.

Odrasel človek lahko spremeni svoj referentni okvir. Postavlja se vprašanje, koliko ima s spreminjanjem
opraviti inteligenca. Navadno le-ta pomaga, vendar je za spreminjanje referentnega okvirja najbolj
pomembna fleksibilnost, odprtost. Zelo pomaga tudi notranja toplina, srčnost. Samo deloma se spreminja

2
preko verbalnega sporočila. Vsaka sprememba referentnega okvira zahteva energijo; bolj ko je nek del
referentnega okvira pomemben, več energije terja.
Cilji, ki si jih zastavljamo v življenju, morajo biti vedno na zgornjem robu naših zmožnosti. Ne smejo biti
ne previsoki, ne prenizki oz. preozko zastavljeni.

Referentni okvir ima 3 pomembna polja:


• JAZ – vse, kar je naša samopodoba (kako se vidimo, občutimo), občutek identitete; 'ego' (vendar ne
enak kot pri Freudu);
• DRUGI – kako doživljamo druge ljudi;
• SVET – kakšen je naš pogled na svet.

1.3. ANALIZA TRANSAKCIJ


Sebe, druge in svet lahko človek vrednoti pozitivno ali negativno. Na odnos do sveta zelo vpliva, kako oseba
vrednoti samo sebe.
J + D + => edina zdrava pozicija (vendar zelo redka <50%), druge so patološke
J + D - => narcisoidnost, egoizem, asocialnost
J - D + => zakompleksanost
J - D - => skrajni nihilizem, svet takega človeka je grozen, ničemur ne zaupa.

1.4. STRES
Stres je obremenjujoč, saj vedno zahteva prilagajanje referentnega okvira, kar jemlje energijo. Stresorji
pa so subjektivni, saj ljudje stresne situacije doživljajo zelo različno.

Lestvica negativnih stresorjev: Lestvica pozitivnih stresorjev:


1. smrt bližnjega 1. rojstvo prvega otroka
2. ločitev 2. poroka
3. izguba službe 3. selitev v novo stanovanje
4. visok kredit 4. nova služba

1.5. KOGNITIVNA (=SPOZNAVNA) DISONANCA


Razvil jo je psiholog Festinger. Ljudje smo živa bitja, ki težimo k ravnovesju znotraj samih sebe =>
homeostaza. Prizadevamo si, da bi bil naš referentni okvir harmoničen, da se stvari skladajo in je vse
nekako pojasnjeno – konsonanca. Pri tem je bistvena razlika med disonanco in konsonanco.

Kognitivno konsonanco lahko vzpostavimo na dva primarna načina:


• AKOMODACIJA – spremenimo sebe;
• ASIMILACIJA – spremenimo svet.
Primer: vroče mi je – slečem se (akomodacija) ali odprem okna (asimilacija).

Pomembna je psihološka fleksibilnost – sposobnost prilagajati se spremembam. Človek je bolj fleksibilen,


če lažje prenaša kognitivno disonanco. To je namreč zelo pozitivna lastnost, saj osebi v stiski pomaga
najti druge, bolj ustvarjalne rešitve.
Avtoritativne osebe zelo težko prenašajo kognitivno disonanco, saj so navajeni ves čas spreminjati le svet
okoli sebe, ne pa samega sebe.

3
2. RAZVOJ OTROKA

2.1. OTROK OB ROJSTVU


Otrok je kot gobica (vpija) – ima zelo dobre predizpozicije, vendar hkrati v njem vlada kaos, ker imajo samo
sposobnosti in nobene strukture.

Dojenčki so v nekakšnem psihotičnem stanju – nikjer nobenih mej, niti fizičnih. Ne vedo, kje se konča
njihova fizična ali psihična meja – poznajo le stanje zadovoljstva in stanje razdraženosti (nekaj jim ni
prav). Na vse frustracije odreagirajo enako (ne glede na to, za kakšno frustracijo gre - lačni, žejni,
polulani,...) in ne poznajo gradacije znotraj enega stanja (grejo na vse ali nič). Otroci šele sčasoma
razvijejo gradacijo čustev.

Ker še nima popolnoma izoblikovanih fizičnih mej, reagirajo otroci s splošnim odzivom, nimajo
specifičnih reakcij (odzovejo se s celim telesom naenkrat). Otrok nima še razvite kontrole motorike, niti
ne ve, da prihajajo odzivi od njega. Ko pa si da recimo zavestno prst v usta, že ve, da lahko sam povzroča
posledice v zunanjem svetu. Razvoj – učenje mej fizičnega in psihičnega sveta – poteka od najbolj grobih
mišic do fine motorike.

Postopoma se jim začne graditi osnovni referentni okvir. Najprej vzpostavijo nekatere fizične sheme.
Otrok izhaja iz koncepta, da je on bog, vse, nato se mu postopoma ta koncept ruši, zato je ključnega
pomena, da se počuti varnega. Po parih mesecih se otrok začne že smehljati (nasmeh je refleks
prijetnosti), vendar pa še ne loči živega od neživega. Sčasoma začne spoznavati, kaj mu vrača reakcijo
(živo) in s tem gradi razlikovanje.
Najprej dojenček misli, da je mati del njega, ta iluzija pa se mu začne razblinjati, ko ugotovi, da lahko s
svojimi dejanji vpliva na fizični svet okoli sebe.
Ko otrok protestira, mu je lahko res nekaj nelagodno, lahko pa le išče svoje meje in pozornost. Starše pa
lahko tu naredijo 2 napaki – vzamejo ga premalo ali preveč zares.

2.2. MEJE
• BIOLOŠKA – celična membrana; mora biti prepustna, vendar ravno prav, da zaustavi negativne snovi in
omogoči prenos potrebnih.
• PSIHOLOŠKA – tudi psihološke meje morajo biti ravno prav prepustne. Vsak ima svoje psihološke meje,
ki ga v samem sebi definirajo kot samostojno osebnost (jaz, ego).

avtizem 'normalnost' psihoza (npr. shizofrenija)

Skrajno zaprte psihološke meje (patologija - avtizem) – nekdo je tako ločen od okolja, zaprt v svoj svet, da
sploh ne komunicira z njim.
Psihološke meje kažejo tudi, do kod lahko drugi pridejo do nas; pri medsebojnih odnosih to neprestano
preizkušamo, gradimo.
Družine z relativno šibkimi, difuznimi mejami 'rinejo' drug v drugega in si ne pustijo nič zasebnosti, v
nasprotnem primeru pa skoraj nič ne komunicirajo, se ne zanimajo drug za drugega. Prvi so odnosi
(pretesne) simbioze, v drugem primeru pa ljudje niso sposobni intimnosti – nihče jim ne pride blizu.

4
Dojenček nima mej, ima le neke genetske predispozicije – meje in referentni okvir nastajata šele s
socializacijo.

2.3. STOPNJE V ZGODNJEM RAZVOJU

2.3.1. SIMBIOZA (0-3 leta)


Mati je v simbiozi, soodvisnosti z otrokom. Rojstvo je za mater velika sprememba in hud stresor. Gre za
objektivno veliko spremembo in posledično napor (kult o materinstvu pa govori o tem, da je to najlepša
stvar, ki se lahko zgodi ženski). Ambivalentnost, dvojni občutki so pri materi po porodu nekaj normalnega
(če so v sprejemljivih mejah). Vsak partnerski odnos z rojstvom otroka veliko izgubi, izjema so morda le
pari, ki prej niso imeli dosti skupnega in jim zato rojstvo otroka pomeni izpolnitev zveze.

Simbioza pomeni, da mora ženska psihološko razpeti svoje meje, da popolnoma sprejme svojega
otroka (približati se mora pikčasti strani kroga). Mati se vrne v stanje svojega dojenčka – če je zdrava, je
brez večjih težav sposobna tovrstne regresije. Pri tem ji pomagajo tudi hormoni, po drugi strani pa je zaradi
tako prepustne psihološke meje izjemno emocionalna. Ker zaradi razpetih mej nima 'normalne' psihološke
zaščite (oz. je ta zmanjšana), ženska dodatno potrebuje občutek varnosti.

3 ego stanja - vsak človek ima v sebi t.i. 3 'ego stanja', tri različne dele sebe (ROD):
1. roditelj
2. odrasel
3. dete
Opredelitev je rahlo podobna Freudovemu 'egu, idu in superegu'.
Ko se rodimo, imamo v sebi le dete, ki predstavlja naše zahteve, impulze, želje, igrivost in ustvarjalnost.
Roditeljska sporočila so: morala, kultura, šola. Preko roditelja se dete socializira, a roditelj dete tudi
omejuje. Roditelj pove, kaj delaš narobe, čeprav bi dete v tebi želelo narediti prav to. Odrasli se nato
odloči.

'Dete' v materi je nekaj časa frustrirano, saj se ne more ukvarjati s svojimi radostmi, saj ima sedaj svojega
otroka namesto deteta. Posledica simbioze je tako tudi, da materino notranje dete za nekaj časa trpi.

Tudi moški ima seveda vsa tri ego stanja (čeprav obstaja domneva o samo enem – detetu ). Po rojstvu
otroka mora zato moški poskrbeti za materino dete – dati ji mora varnost, spodbudo in pohvale. Da pa ne
trpi njegovo notranje dete (medtem, ko 'rešuje' materinega), mora poskrbeti tudi za svoje dete; pijača s
prijatelji, košarka, pogovor s sodelavci,...).

Ko se v otroku razvije njegov roditelj (po 3. letu starosti, ko že približno ve, kaj je prav in kaj narobe), ga
mora mati nujno spustiti, počasi pretrgati simbiozo! Zelo narobe je namreč, če mati ni v simbiozi, pa tudi
če je predolgo! Oče pri tem pomaga tako, da si pridobi svojo ženo nazaj, da jo poskuša spraviti iz
simbioze z otrokom. To je namreč najbolj zdravo za vse tri.

Matere, ki niso sposobne simbioze globoko psihično deformirajo svojega otroka. Mati navadno ni sposobna
simbioze, če sama ni bila deležna simbioze od svoje matere. Simbioze se je zelo težko priučiti, je pa
možno. Psihoze naj bi izvirale iz prvega leta otrokovega razvoja.

Bazično zaupanje:
Otrok v tej fazi razvije t.i. bazično zaupanje. Naš temeljni odnos do sveta se razvije v prvem letu starosti. Če
ima otrok bazično zaupanje, temeljno zaupanje, da je svet v redu in da ima mamo, ki ga bo varovala, je
vse ok. V nasprotnem primeru so otroci zelo prestrašeni, ves čas pričakujejo nepredvidljivo (ne vejo, kaj naj
pričakujejo) in so zaprti vase. Bazo je relativno težko popravljati.

Dojenčki neverjetno dobro vidijo na 30 cm (na več ali manj pa dosti slabše) in to je ravno razdalja od
materine dojke do obraza. Otroku je to evolucijsko prirojeno.
Otroci ne vedo, da je mati celota, poznajo pa njen vonj, glas, pogled,...
5
2.3.2. SEPARACIJSKA ANKCIOZNOST (6 mes)
Okoli 6. meseca starosti začne otrok dojemati, da je on ena celota, mati pa druga – pride do separacijske
ankcioznosti (ločitvene tesnobe).
Iz razpršenega parcialnega objekta (mati je sestavljena iz vonja, pogleda, glasu,…) prihaja do združitve
objekta, kar povzroča ankcioznost. Otrok zdaj ve, kdo je mati (da je svoja celota), prej pa jo je dojemal po
ločenih fragmentih (vonj, pogled,…). Otrok začne protestirati, saj se boji, da bo mater izgubil. Ne ve
namreč, da mati obstaja tudi npr. ko gre v kuhinjo, ko se oddalji od njega. Radi imajo igrico ku-ku, ker se
skoraj katarzično sprosti njihov strah, ko se mamica pojavi izza vogala.

2.3.3. KONSTANTNOST OBJEKTA (sčasoma)


Pride sčasoma, čez leta. Otroci se zato zelo radi skrivajo (vem, da predmet obstaja, čeprav ga ne vidim).
Zdrava mati zna postopoma prehajati iz simbioze. Dejavnika, ki pri tem pomagata sta oče in otrok sam, ki
ga, s tem da shodi (raziskuje okolico), začnejo zanimati drugi predmeti, vleče ga ven. Zdrava mati to
njegovo raziskovanje dopusti (do meje, kjer še ni nevarnosti za otroka). Šele po dveh letih začnejo gledati
tudi druge otroke za igro in zdrava mati si bo celo oddahnila, vedoč da je to prav in da se bo otrok vrnil
nazaj.
Otroke vleče iz simbioze:
• sam naravni razvoj;
• materino zdravo ravnanje.

2.3.4. PRIMITIVNI OZ. PRIMARNI RAZCEP (do 5-6 leta)


S postopno vedno bolj samostojnim otrokovim gibanjem, pridejo tudi vedno večje omejitve, kar otroka
frustrira. Slika matere mu razpade na dva dela. Otrok začenja namreč zaradi omejitev dobivati tudi
negativna sporočila od matere ('ne smeš!'), ko pa je bil v simbiozi, je bila mati popolna. 'Prej je bila mati
čudovita, zadaj me pa krega.' Otrok teh dveh tako nasprotujočih si podob ne more dati skupaj, saj svet vidi
črno-bel. Okoli 5. leta starosti pa naj bi se ta primarni razcep spojil. Nekateri ljudje pa še kot odrasli tega
ne dojamejo. Cilj spajanja je zavedanje, da nas ima lahko oseba rada tudi, če je jezna na nas. Otrok misli,
da je mati lahko samo ali-ali (če mi prepoveduje ali me krega, me ne mara). Ne loči kritike na bitje ali
kritike na vedenje.

Sporočila, ki jih dobivamo v življenju:


BITJE + 'Ti si tako krasna'
VEDENJE + 'Dobro si počistila sobo' -> super!
BITJE - 'Ti kreten, svinja…' -> taka sporočila imajo izrazito negativen učinek, treba se jim je izogibati
VEDENJE - 'Takoj nehaj packati po mizi' -> primerno, realistično sporočilo, nujno za vzgojo

Problem pri otrocih pa je, da negativna sporočila na vedenje, ki so nujni del vzgoje, razume kot celoto (jaz
sem grozen ali super). Dolga leta traja, da se ta razcep združi.
V vsakem odnosu se moramo izogibati samo negativnim sporočilom na bitje. Jeza v ljubezni je nujna,
vendar se mora nanašati na vedenje. Kljub temu, da nečesa ne odobravamo, se moramo potruditi razumeti;
če nekdo dela nekaj drugače kot pričakujemo ali dela nekaj zares narobe, še ne pomeni, da je prasec, idiot,
… Negativno sporočilo na bitje je na primer sovraštvo, prezir.

Nesocializirana jeza privede do dveh patologij:


• vdaja jezi, saj človek jezo enači s tem, da ga oseba ne mara (če mu popustim, me bo imel spet rad);
• drugi ne prenesejo nobene kritike.
Obstaja tudi gradacija jeze.

Otrok nujno potrebuje našo zdravo jezo. Otroci, katerih starši imajo strah (tabu) pred jezo, imajo lahko hud
problem, ker lahko začnejo enačiti jezo s sovraštvom (B- = V-). Po drugi strani pa obstajajo tudi ljudje, ki
hočejo vse izsiliti s svojo jezo, saj je jeza v družini uspešno delovala za doseganje ciljev.
Zdrav odnos odraslega človeka do jeze je takšen, da najprej premisli, ali ima tisti, ki se nanj jezi prav ali ne.
Če ima prav, se mu opraviči, če pa nima prav, se morata osebi pač sprijazniti s tem, da drugače mislita.

6
Starši lahko pri razcepu pomagajo le tako, da se zdravo jezijo na otroke. Sčasoma otroci spoznajo, da jih
imajo starši še vedno radi, tudi če se jezijo nanje.

V razcepu otroci izrivajo svoje negativne vsebine in imajo 2 možnosti – ali so zlati, ali pa so hudički. Borijo
se in izrivajo vsa negativna sporočila. Premikajo meje in sebe nočejo sprejeti kot celoto (ne z negativnim
delom), saj projicirajo negativne občutke na zunanji svet. Ljudje, ki ne rešijo primarnega razcepa so
paranoidni ali narcisoidni. Tudi v prepirih včasih zdrsnemo v ta mehanizem.
Otrok v razcepu doživlja velike stiske, nočne more. Prav zato so pravljice za otroka esencialnega pomena
Proces spajanja traja do 5., 6. leta, če ne pride do njega, je odrasel človek paranoiden, ima izkrivljen
referentni okvir.
Otrok potrebuje razcep, ker se še bojuje s konstantnostjo objekta. Otroci pa potrebujejo tudi ogromno
potrditev, da imajo občutek varnosti. Z zdravo kritiko pa se otrok navadi razlikovanja med kritiko na bitje in
na vedenje.
Ljudje, ki so vzgojeni brez mej so popolnoma zmedeni in se o ničemer ne znajo odločiti (v teoriji je to
pravilo) in ne razlikujejo med sporočilom na bitje in sporočilom na vedenje.

2.4. INTERNACIONALIZACIJA (PONOTRANJENJE)


Roditelj (Freudov superego), zahteva zdaj, takoj, popolnoma, sčasoma v otrokovemu razvoju pa pride do
socializacije. Freud je to opisal kot najprej princip ugodja, nato pa princip realnosti. Bistvo tega je
sposobnost odlaganja užitka (primer: čevlji so mi všeč, hočem jih, vendar so predragi in jih ne potrebujem
nujno.)

Samodisciplina, sposobnost odlašati užitek, je sociološko celo bolj pomembna lastnost od IQ-ja. Bolj
inteligentni ljudje imajo celo manj sposobnosti odlašati užitek, saj morajo za dosego svojega cilja vložiti
bistveno manj truda. Kdor je preveč sposoben odlagati užitek, je navadno hud perfekcionist, lahko pa
zabrede v depresijo.
Obe skrajnosti (prehud princip ugodja in prehud princip realnosti) sta patološki.

Potek internacionalizacije, socializacije prepovedi:


1. nosilci roditeljskih sporočil so sprva starši (=sporočila zunaj otroka), otrok pa je deležen samo
ljubezni;
2. ko se otrok začne plaziti in vtikati svoje prstke vsepovsod, pridejo s tem tudi sporočila glede
varnosti - prepovedi. Otrok na začetku uboga starše le, ko so ti zraven in mu prepovejo določeno
nevarno stvar, saj bo sam pozabil, da so mu starši že enkrat prej rekli 'ne.'
3. v nadaljnjem razvoju pa otrok ob pogledu na nevarno stvar (npr. vtičnico) že sam ve, da ne sme,
tudi če starši niso prisotni. Otrok se spomni, kaj je rekla mati (sliši njen 'ne'); sami sebi 'ojačuje'
roditelja in sprejme ukaz za svojega, se identificira, poistoveti z njim. Temu se reče
internalizacija, ponotranjenje, poteka pa glede vseh predstav v življenju, glede vsega v referentnem
okvirju;
4. otrok začne nato še druge obravnavati tako, kot so obravnavali njega – to je eksternalizacija.
Poleg tega išče človek na svetu iste vrste potrditev kot jih je dobil od staršev.

Otrok se šele pri 8., 9. letih začne spraševati, kaj je prav in na kakšen način (prej pa je svet sprejemal
takega, kakršen je).

Otrok, ki je bil zlorabljen, ima tudi rad starše in bi naredil vse, da bi ugajal staršu, ki ga je zlorabljal, saj je v
končni fazi odvisen od njega. Otrok se staršu želi na vsak način prilagajati, da bi ga imel ta rad in dobijo zelo
popačeno predstavo o ljubezni.
Kljub temu pa je treba ločiti enkratni dogodek (npr. posilstvo) od dalj časa trajajoče travme (npr. spolna
zloraba). Enkratni dogodek se namreč ne zapiše na isti način v referentni okvir, kot se travma (npr.
oseba ne izgubi zaupanja v vse moške, ampak ve, da so nekateri pač grozni). Otrok, ki je bil zlorabljan, bo
iskal vlogo žrtve tudi pri partnerju, saj ima v svojem referentnem okviru predstavo, da je to ljubezen.

7
Pogosto se zgodi, da enkratno travmatično izkušnjo oseba pozabi (da se obrani pred prehudimi čustvi), ko
pa končno spregovori, se velikokrat vsi člani družine obrnejo proti njemu kot grešnemu kozlu.

Simbioza, razcep, odnos do objekta,… so zelo pomembni v otrokovemu življenju, vendar se razvoj s tem ne
konča.
II. DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI
NA ZAČETKU
• uhajanje čustev (supresija) – utrujeni, bolni, pijani -> kaže se kot preoblečeno čustvo
• partnerja – čim manj kot imata za zaslonom in čim bolj sta pripravljena pogledati, kaj je za zaslonom,
bolj bosta rasla in bogatejši bo njun odnos. Dolgoročno je najprimernejši nekdo, ki izhaja iz drugačne
družine, ki nima enakih slepih peg
• prilagajanje = proces zamenjave zemljevidov, novo risanje
• dojenček – njegova stiska je tako huda, če nekaj zmoti njegovo ugodje, ker še ne more dojeti, da se bo
kasneje spet dobro počutil.

SIMBIOZA
• mati se mora približati lastnim občutkom iz otroštva, zdrava mati v tem celo uživa
• za razvoj otrokovega referentnega okvira oz. risanje zemljevida potrebuje otrok čustveno oporo in
pravo mero frustracij, ki mu dajejo prave podatke o svetu
• če mati ni zmožna simbioze – na otrokovem zemljevidu ne bo drugih ljudi, saj bo otrok sam zasedal
ves prostor (ne gre čez fazo ločevanja od matere in primernih frustracij, ki se ob tem pojavijo in jih otrok
razreši, če ima čustveno oporo). Skrajni primer: avtizem
• če je simbioza premočna – materine meje so tako nerazločne, da otroku ne bo jasno, da so njegove
meje drugačne. Skrajni primer: shizofrenija

PARANOIDNI NAČIN FUNKCIONIRANJA


• meje so že vzpostavljene, vendar še malce zamegljene
• otrok se želi znebiti bolečih čustev, zato premika meje – kaj doživlja kot 'jaz' in kaj kot 'ne-jaz'
• grde občutke projicira v zunanji svet, tako da ne prihajajo od njega, ampak od zunaj, vendar postane
svet zdaj naravnost strašljiv
• ko bodo čustva postala obvladljiva, otrok spet lahko zariše svoje meje
• v veliko pomoč so pravljice
• otrok lahko preraste paranoidno fazo, če njegova družina ni obtičala prav tam – v tem primeru se
zatečejo v igrico 'podaj paket s slabimi čustvi naprej'

PARANOIDNO MIŠLJENJE
• čustva razdelimo na 'dobra in 'slaba', 'slaba' čustva pa nato projiciramo na druge
• medtem ko sovražimo druge, skrivamo za zaslon svoje lastne napake
• tak človek ima vsaj malo razvite meje
• dobro funkcionira v politični stranki, v preteklosti so bili to inkvizitorji (zlo projicirali na svoje žrtve) in
nacisti (Vodja je zmeden o svojih mejah, ima se za boga, jeza se obrne na manjšine – npr. jude)

OTROK, LOČEN OD MATERE


• protest - stiska, jok
• stanje obupa - ubog in apatičen
• čustvena razvezanost - moral je ubiti svojo ljubezen do matere – česar ne ljubiš, ni težko izgubiti
Ko otrok ne protestira več, je odpisal starše. Čez nekaj časa je zadeva nepovratna – otrok izbriše bližino, ne
zaupa jim več. Po 2½, 3 letih je otrok že sposoben obdržati spomin na mater.
8
RAZVOJ OTROKA
7 MESECEV
○ zave se, da je od matere ločena oseba, naraste njegova tesnoba (rad ima igrico ku-ku)
○ čimbolj materinski postaja do sebe, manj je razlogov za tesnobo
9 MESECEV
○ začne se plaziti
○ ko matere ni zraven, je izjemnega pomena prehodni predmet – plišasti zajček

PREHODNI PREDMET
Še posebno pomemben postane prehodni predmet pri 2, 3 letih, saj predstavlja neke vrste nadomestek
za mater. Prehodni predmet predstavlja njega, on pa mater; z igranjem odkriva marsikaj o sebi, pa tudi o
materi, o materinski ljubezni. Mati mu sporoča 'hočem, da zrasteš in da me na koncu ne boš več
potreboval.'
Zaradi postopnega ločevanja od matere je otrokova tesnoba in skrb zelo velika – vsakič ko se mati bolj
oddalji, mora otrok preboleti majhno izgubo. Če dobiva zadosti opore, so take frustracije zdrave na poti k
osamosvojitvi. Če mati prihiti takoj, ko je otrok že v majhni stiski, se bo otrok naučil vedno oddajati signal, da
je v stiski, tudi ko gre za majhen problem.

DOVOLJ DOBRA MATI


• zdrava mati – ne visi na otroku, da bi od njega dobila ljubezen in podporo; ima jo zadosti zase in jo lahko
daje tudi otroku;
• nezdrava mati – polašča se otroka in ni vesela, da gre vsa pozornost plišastemu zajčku, zato bo zajček
nosil napačno sporočilo -> nezdravo 'visenje' en na drugega; vodi v depresijo.

MANIČNA DEPRESIJA
○ shizofrenik – nikoli ni zmanjšal svoje velikosti na pravo mero; še vedno misli, da je velik balon;
○ manik – ve, da ni sposoben vsega nadzorovati, vseeno pa si obupno prizadeva, pretvarja se, da je
velik balon.

15 MESECEV – 4 LETA
○ otrok pri 15. mesecih že jasno pokaže, da je sposoben sam razmišljati
○ pojavijo se izpadi besa (silovitost je mera moči otrokovega značaja)
○ ko otrok ugotovi, da lahko energijo usmeri, da dela zanj, napadi besa prenehajo
○ otrok se uči risati zemljevid, ki kaže, kako deluje človeška družba

MEJE
○ otrokom je potrebna stanovitnost; počutijo se varne, če vedo, kako daleč lahko grejo
○ ključnega pomena, da se otrok počuti varnega, so razločne meje in čustvena opora staršev
○ rezultat jasnih mej:
▪ otrok se nauči, kje je njegovo mesto (pravilno vriše samega sebe v zemljevid);
▪ ni tesnobnega občutka;
▪ otrok lahko izkusi skrajna čustva – jih spozna, nato se jih nauči obvladovati.
○ če starši niso postavili otroku meja, postanejo boječi, prestrašeni ljudje.

OČE
○ most med materjo in zunanjim svetom;
○ če se otrok premakne v tim z mamico in očkom, bo:
▪ na zemljevid vrisal samega sebe v pravi velikosti;
▪ bo razvil zdrav odnos so avtoritete.

OUTSIDER
○ zahteve družine doživlja kot nekaj negativnega; mora ostati 'zunaj' svojega lastnega zemljevida;

9
○ spreminjati mora druge, ker ne prenese, da bi drugi spreminjali njega – boji se 'tesanja' lastnega
ega na pravo velikost.

'UČNI PROBLEM'
○ otrok nas z njim sili, da mu pokažemo, kje so meje
○ ko enkrat ugotovi, da drugi obvladujejo njegovo jezo, si dovoli občutiti lastno jezo in se ne
pretvarja več, da ni jezen.
OBSESIVNE NERVOZE
○ zaradi 'izklapljanja čustev'
○ v osebi poteka stalna borba med različnimi deli v notranjosti; pojavi pa se pretiran strah, da bo
storil kaj, kar bi imelo škodljive posledice
○ na zunaj ustvarja vtis, kot da nima čustev

BOJ MED STARŠEMA


Otrok bo z majhnimi premiki vzdrževal 'pravo' razdaljo (običajno v družini) med staršema. Če si prideta
preblizu ali se preveč oddaljita med seboj, bo otrok lahko protestiral tako, da bo postal problematičen.
Če si starša nasprotujeta, bo otrok pridobil dva ločena zemljevida, saj skuša upoštevati oba starša.
Stališča obeh staršev bo tako hranil v ločenih duševnih predalih in s tem sprejel starševski konflikt
vase. To pa lahko vodi v nervozo ali ustvarjalnost (ali kombinacijo obeh).

SPOLNA IDENTITETA
○ 2½ leta - otrok se začne zanimati za razlike med žensko in moškim.
○ 3 leta - jedro spolne identitete je že trdno zastavljeno.
○ 4 leta - ločevanje v skupine po spolu

3-6 LETA – OJDIPOV KOMPLEKS


○ obdobje romantične navezanosti na roditelja nasprotnega spola in ljubosumje do starša istega
spola
○ otrok ne sme dobiti občutka, da mu bo uspelo 'ukrasti' starša nasprotnega spola – kastracijski
kompleks = strah, da ga bo roditelj istega spola kaznoval;
○ vedeti mora, da je zakon staršev trden in onadva morata uživati v svoji spolnosti – 'zapreti
morata vrata svoje spalnice';
○ okoli 6. leta opusti poskuse, da bi razbil zakonsko zvezo med staršema – to razočaranje, poraz
MORA doživeti, potem je pomirjen.

6-12 LETA – LATENCA


○ zdi se, da otroka spolnost ne zanima dosti bolj od ostalih zadev;
○ spolne igrice med vrstniki (11-12 let).

12 LET – PUBERTETA
○ potrebuje podporo zunaj družine, da vzpostavi ločeno identiteto;
○ na nek način ponovitev 'ojdipovske' faze – osvajanje roditelja nasprotnega spola, ne sme mu
uspeti, vendar ga roditelj nasprotnega spola ne sme prestrašiti (biti preveč razgret ali preveč
hladen), ker bo otrok izgubil zaupanje v lastno spolnost.

10
III. EMOCIJE – ČUSTVA

1. POJEM

1.1. DEFINICIJA ČUSTEV


Milivojevič: 'Emocija je reakcija subjekta na dražljajsko situacijo, ki jo je ocenil kot pomembno, in ki ga
fiziološko, motorično, motivacijsko in mentalno pripravlja na prilagoditveno (adaptivno) aktivnost.'

Čustva so vedno adaptivna – njihov namen je vedno prilagajanje določeni situaciji (dejanski, psihološki,…).
Čustveni zemljevidi ljudi se zelo razlikujejo. Čustva zato niso objektivna; ni objektivne reakcije na nek
dražljaj, to pomeni, da določeni situaciji ne sledi vedno enako čustvo.
Ljudje nikoli ne reagiramo direktno na dražljaj, ampak na našo predstavo o dražljaju. Naše reakcije se
ponavadi sploh ne zavedamo, saj je tako hitra.

Ni pozitivnih in negativnih čustev v smislu koristnosti. Vsa čustva so koristna, razen samoprezir
(inferiornost) in samodestruktivnost, sovraštvo do samega sebe (mortido). Čustva so lahko prijetna in
neprijetna, vendar imajo tudi neprijetna čustva koristno funkcijo v človekovem življenju.

Primer: JEZA
Jeza je pozitivno čustvo, ker pomeni neko sprostitev napetosti. Zdrava oseba bi morala biti sposobna
sprostiti vsa čustva. Vendar morajo biti čustva občutena v pravi situaciji in izražena na pravi način –
socializirana čustva. Zdravo je to, kar je socializirano.

1.2. ČUSTVENI RAZVOJ


Človek se ne rodi s čustvi, ampak z biološkimi potenciali, ki v prihodnosti omogočajo razvoj
emocionalnih odgovorov. Novorojenček doživlja prijetnost in neprijetnost, vendar sta to bolj občutka
kot čustvi. Za pojav čustva je potreben razvoj referentnega okvira in kognitivnih struktur za zmožnost
percepcije, apercepcije in valorizacije.
V teorijah ločijo enostavna in sestavljena čustva:
• enostavno čustvo – značilnosti so:
○ pojavi zgodaj v razvoju;
○ doživljajo tudi drugi primati;
○ izraža se na enak način v različnih kulturah;
○ zajema specifični fiziološki odgovor (enak vsem);
○ pojavi se kmalu za dražljajsko situacijo;
○ traja kratek čas;
○ lahko zelo intenzivno;
○ povezano z instinktivnim vedenjem;
• kompleksno čustvo – produkt razvoja referentnega okvira in kognitivnih struktur.

V primarnih družinah se čustva skriptirajo, v vsakem posamezniku se razvija t.i. profil emocionalnih
reakcij oz. emocionalni scenarij.
Emocionalna dispozicija ali preferirana emocija je tisto čustvo, s katerim otrok pri starših doseže nek
svoj cilj.

11
1.3. SPLOŠNO
Milivojevič meni, da so čustva logična. Zahodna civilizacija je razvila prepričanje, da so čustva nasprotje
razuma. Obstaja mit, da nas čustva zaslepijo, nas vržejo iz kontrole in jih je zato potrebno nadzirati. Čustva
naj bi bila iracionalna in ženska. Zaradi panične kontrole nad čustvi pa pride do tega, da se ljudje prenehajo
ukvarjati s svojimi čustvi, kar pa seveda pripelje do katastrofe.
Četudi so čustva znotraj referentnega okvira logična, še ne pomeni nujno, da so adekvatna – socialno
primerna oz. sprejemljiva. Primer za to je nesocializirana jeza, ki je znotraj referentnega okvira logična, ni pa
družbeno sprejemljiva.

Občutek, čutenje ≠ čustva


Občutek je izključno fiziološka kategorija. Razlike med čustvom in občutkom:
• telesne občutke doživljamo ves čas, vendar so to zaznave, ne pa čustva;
• zaznava lahko povzroči čustvo - občutek v tem primeru predstavlja dražljaj za nastanek čustva
(somatogeni dražljaj). Primer: osebo že 5 dni boli želodec -zaznava- in jo zaskrbi, da ima rano na želodcu
-čustvo-;
• in obratno, občutek kot telesna reakcija je sestavni del emocionalnega kroga;
• občutek lahko predstavlja maskirano čustvo - občutek (npr. mraz) je pravzaprav lahko maskirano čustvo
(npr. strah). To se pogosto pojavi v družinah, kjer je obstajala prepoved na določeno čustvo (npr. ne sme
te biti strah, zato te oblije mraz, tako da se ukvarjaš z mrazom in ne strahom).

Obnašanje ≠ čustvo
Nekateri ljudje na primer jezo pokažejo, drugi spet ne, zato po obnašanju ne moremo avtomatično in
pravilno sklepati na čustvo človeka. Ne obstaja enotno obnašanje, ki bi ustrezalo določenemu čustvu.
Problem nastane, če ljudje napačno enačijo določen način obnašanja z določenimi čustvi (če nekdo ne joka
na pogrebu, ga obtožijo, da ni žalosten). Človeka je treba zelo dobro poznati, da veš kaj čuti.

Razmišljanje ≠ čustvo
Veliko ljudi zamenjuje to, kar mislijo, s tem, kar čutijo (na primer: 'počutim se neumno').

Čustva in zavest
Zavest ni apriorna spremljevalka čustva, vendar subjekt ne more prilagoditveno ravnati, če se ne zaveda
čustvene reakcije – priti mora do sinergije zavesti in čustva. Psihološka funkcija emocionalne telesne
reakcije je ravno v tem, da se subjekt zave čustvene reakcije. Poznamo več vrst napačnega prepoznavanja
telesne reakcije – nezavedanje čustva:
• anatribucija – ignoriranje čustva (ego-distona supresija);
• somatiziranje emocije – interpretacija čustva kot telesnega občutka;
• psihologiziranje emocije – interpretacija telesnega občutka kot čustva;
• neustrezna meta-emocija – neustrezno čustvo zaradi čustva (strah zaradi jeze);
• patologiziranje emocije – prepoznavanje ustreznega čustva kot neustreznega;
• maskiranje čustva – zavedanje zgolj telesne reakcije;
• acting-out – zavedanje zgolj sekundarne kognicije;
• izolirani afekt – zavedanje zgolj primarne kognicije.

Afektivnost razcepljenega subjekta


Čustva pri osebi izhajajo iz različnih 'delov' njene osebnosti (iz različnih ego-stanj). Poznamo:
• ambivalentna čustva – v isti dražljajski situaciji nastopa več čustev, ki so si v nasprotju;
• fuzirana čustva – v vsakdanjem pogovoru 'mešani občutki', v isti situaciji, a si niso v nasprotju;
• sumirana čustva – več istovrstnih čustev povzroči (pre)intenzivno čustvovanje;
• iracionalna čustva – del osebnosti reagira 'racionalno' (brez čustvene reakcije), drugi del pa z ego-
distonim čustvom - racionalni del pri tem nima nobene energije;

12
• regresivna čustva– v emocionalno kritičnih situacijah pride do reakcije na podlagi fiksiranih otroških
čustvenih struktur (infantilna emocionalna reakcija);
• samočustvovanje (čustvovanje do samega sebe) – oseba je razdeljena na del, ki čustvuje in na del, do
katerega se čustvuje (hkrati objekt in subjekt čustva), npr. del osebnosti občuti jezo do samega sebe in jo
usmerja na del osebnosti, ki jezo trpi in ob tem občuti obžalovanje ali krivdo.

Internalizacija in razvoj sklopa ljubezni do samega sebe (analogno samočustvovanje samojeza-krivda)


○ roditelj izraža ljubezen otroku;
○ otrok ponotranji pomen predstave roditelja, ki ga ljubi;
○ otrok reproducira predstavo ljubljenosti, ko roditelji niso prisotni;
○ otrok se identificira z roditeljem, ki ga je ponotranjil, in ljubezen postane ego-funkcija (kot so roditelji
ravnali z njim, tako bo on sposoben ravnati s seboj);
○ otrok eksternalizira ljubezen – druge ljubi na enak način (identifikacija) in od drugih pričakuje, da ga bodo
ljubili na tak način (projekcija).

Razpoloženja
Gre za dalj časa trajajoča čustvena stanja, ki jih povzroča nespremenjena dražljajska situacija ali
neučinkovito prilagoditveno obnašanje.
Neučinkovitost avtoadaptacije načeloma povzroča večji problem, saj so človekove vrednostne strukture
precej rigidne in jih je težko spreminjati.
Razpoloženja spremlja protimični efekt – stopnja mentalnih operacij vedno znova spodbuja specifične
zaznave, apercepcije in vrednotenja; zato pravimo, da je razpoloženje samopodkrepljujoči se sistem,
prihaja pa tudi do hipervalorizacije konkretne in drugih vrednot.

Čustva kot transakcije, sporočila


• simpatija – emocionalna privlačnost ali privrženosti osebe drugemu posamezniku ali skupini, povezana je
z občutkom prijetnosti;
• antipatija – emocionalna odbojnost;
• empatija – sposobnost 'včutenja', vživljanja v čustva drugega, sposobnost razumevanja drugih ljudi, ki
izražajo in doživljajo čustva (subjekt poskuša čustvovati tako kot objekt, medtem ko je pri simpatiji
prisotna le emocionalna reakcija na čustvovanje drugega);
• naivna empatija ('biti na njegovem mestu') – ne more biti celostna, saj izhaja iz subjektivnih temeljev;
• intuicija – sposobnost videti svet z očmi opazovalca, hkrati pa ohraniti lastno perspektivo.

1.4. INTENZITETA ČUSTEV


1. blaga čustva – razpoloženje (lahko traja nekaj dni)
2. zmerna čustva
3. afekt – zelo močno čustvo, ki pa ne more trajati dolgo (le kakšno uro, ne cel dan). Če je človek v afektu
potem veš, da mu je zadeva res pomembna. Poznamo afekt, podaljšani afekt (afektivno stanje),
vehementni afekt,…

Po jakosti so čustva zelo različna; bolj pomemben kot je za nas dražljaj, močnejša čustva čutimo in to
velja za prijetna in neprijetna čustva. Primer: novo frizuro pohvali stara mama ali fant. Po jakosti čustev
(notranji gradaciji) človek vidi, kaj mu je pomembno.

1.5. REAKCIJE NA ČUSTVO


• ni reakcije
• neverbalna
• verbalna
• fizična akcija

13
1.6. STRUKTURE ČUSTVOVANJA - DELITEV ČUSTEV
Čustva glede na njihovo naravo delimo na naslednje kategorije:
1.) osnovni kontekst – splošne značilnosti čustev;
2.) valentnost – glede na (ne)prijetnost čustva oziroma potrjevanje ali ogrožanje vrednote;
3.) intenzivnost – pomembnejša dražljajska situacija povzroča intenzivnejša čustva (npr. afekt, podaljšani
afekt, vehementni afekt, strast,…);
4.) časovni okvir – glede na časovno obdobje nastanka mentalne predstave kot dražljaja; spomini (pret.),
sedanji dražljaji, imaginacije - anticipatorna čustva (prih.);
5.) namen čustva – deluje aktivizacijsko (aloadaptacija) ali pasivizacijsko (avtoadaptacija).
2. KER MODEL

8 2

7 3

6 4

Model krožne emocionalne reakcije (KER)

2.1. FAZE V KER MODELU

2.1.1. DRAŽLJAJSKA SITUACIJA


1. Dražljajska situacija
Dražljajska situacija je sprememba v okolju, zunanjem (eksogeni) ali notranjem (endogeni dražljaj).
Dražljajska situacija je lahko karkoli, vse kar lahko vidim, slišim,… lahko pa je tudi mentalna predstava -
spomin, predvidevanje, asociacije, nezavedne projekcije.
Ljudje smo vsakodnevno bombardirani z dražljaji in izmed njih izberemo tiste, ki pridejo v naš fokus. Prav
zaradi množice dražljajev, jih veliko zanemarimo – sposobni smo odpisovati dražljaje. Naša pozornost je
usmerjena na tisto, kar je pomembno in kar si želimo, torej je že dražljajska situacija različna glede na
referentni okvir vsakega posameznika. Dražljajsko situacijo namreč predelamo v procesu t.i. primarne
kognicije; čustvo namreč ni nikoli reakcija na dražljaj sam po sebi.

2.1.2. PRIMARNA KOGNICIJA


Zgodi se v nekaj milisekundah.
S pomočjo čutil zaznamo, s pomočjo izkušenj prepoznamo in glede na vrednostni sistem v referentnem
okviru vrednotimo.
Jung: 'Doživeta čustva nas obveščajo o pomembnosti 'stvari'. Zaznavanje nam pove, da 'stvari' SO.
Prepoznavanje nam pove, KAJ 'stvari' so. Vrednotenje nam pove, koliko nam te 'stvari' POMENIJO.'

2. Percepcija – zaznava
Dražljaj moramo zaznati; gre šele za zaznavo in še ne za čustvovanje. Zaznava je lahko tudi nezavedna
(subcepcija). Če do zaznave ne pride, ne pride tudi do nadaljnjih stopenj in se proces zaključi.

3. Apercepcija – prepoznava
V tej fazi pride do pripisovanja pomena potem, ko dražljaj kognitivno pride do nas. Primer: v gozdu vidimo
vejo in mislimo, da je kača – veji pripišemo pomen. Pri otroku se lahko zgodi, da ne zna pripisovati pomena,
ali da pripiše napačen pomen. Disapercepcija pomeni napačno pripisovanje pomena, kar vodi v
14
neustrezno emocionalno reakcijo. Pripisovanje pomena je subjektivno in se razlikuje od posameznika
do posameznika glede na njihov referentni okvir.

4. Valorizacija – vrednotenje
Valorizacija je pogoj oz. podlaga za čustvovanje, saj zaznavi, ki smo ji pripisali pomen, pripišemo še
njeno vrednost – kaj nam pomeni. Do čustvovanja pride le, če nam je stvar pomembna. Valorizacija je
ključna faza čustvovanja in po njej se med seboj razlikujemo (nek fant nam je všeč – čutimo; če nam ni
všeč, ga sicer vidimo, ampak nam nič ne pomeni). Primer: 1. kača je v gozdu, 2. vidim kačo, 3. si mislim, da
je to kača, 4. kača pomeni nevarnost, nevarnost je pomembna zato je tudi obstoj kače pomemben in tako
sproži čustvovanje.
Vrednotenje zajema oceno položaja Mene, Drugega in Situacije. Odsotnost prve naj bi po transakcijski
analizi kazalo na altruizem, druge na egoizem, odsotnost tretje ocene pa na socialno neprilagojenost.

2.1.3. TERCIARNA KOGNICIJA


5. Emocionalna telesna reakcija
Čustvovanje pride v zavest; je povezava med psiho in zavestjo. Vsako čustvo ima svojo fiziološko
podobo, fiziološko reakcijo, namen tega pa je fiziološka in motorična priprava telesa. Čustvo se spozna
po emocionalni telesni reakciji. Če začutimo strah, pride do adrenalinske reakcije – žile se razširijo, po
telesu se požene več krvi in dobimo več energije – za borbo ali beg. Ko se adrenalin poleže, dobimo po
približno 3. minutah mehka kolena in smo izčrpani.
Problematična so dolgotrajna stanja, razpoloženja, saj lahko kažejo na potlačena čustva.

2.1.4. SEKUNDARNA KOGNICIJA


6. Pripravljenost na akcijo
Gre za motivacijsko pripravo.

7. Mišljenje
Gre za mentalno pripravo - odvije se miselni proces, kako bomo na situacijo reagirali. Primer: aha, če je
tu kača, ki je nevarna in se jo bojim, bi bilo najbolje iti stran in je ne dražiti.

8. Akcija
Gre za neposredno prilagoditveno aktivnost. Cilj akcije je vedno vplivanje na dražljajsko situacijo – zato
govorimo o krožnem modelu.

2.2. REFERENTNI OKVIR PRI KER MODELU:


Referentni okvir vstopi že pri dražljaju (različni spomini, anticipacija). Glede na referentni okvir si med
percepcijo razlagamo dražljaj, pri valorizaciji pa se ravno zaradi njega tako razlikujemo. Telesna reakcija je
pri vseh ljudeh bolj ali manj enaka.

3. USTREZNOST ČUSTEV
Milivojevič: 'Ustrezno čustvo je vsaka emocionalna reakcija, ki s svojo kvaliteto (vrsto emocije),
intenzivnostjo, trajanjem in načinom izražanja objektivno ustreza dražljajski situaciji.'

Na katerikoli točki modela KER pride do napake, se napaka vedno prenaša naprej. Prej kot nastopi napaka,
bolj neustrezna je emocionalna reakcija.

Emocionalni profil osebnosti označuje spekter subjektovih emocionalnih reakcij. Ustrezna čustva so tiste
emocionalne reakcije, ki ustrezajo objektivni dražljajski situaciji in so socialno sprejemljive. Na
ustreznost čustev vpliva tudi čustvena inteligenca (zadnje čase tudi socialna inteligenca).

Patologija neustreznih čustev se pojavlja v dveh oblikah:


15
• deficitarna čustva – negativni defekt čustvovanja (oseba ne doživlja čustva takrat, ko bi bilo objektivno
normalno).
• pretirana, eskalirana čustva – pozitivni defekt čustvovanja, vzrok za nastanek pretiranih čustev je v
referentnem okviru posameznika.
Če se defektno čustvo trajno ponavlja in je značajsko zasidrano v človekovi osebnosti, gre za
karakteropatsko čustvo (npr. karakteropatsko ljubosumje).

Naloga psihoterapije emocionalnega defekta je pomoč pri izgradnji psihičnih struktur, ki omogočajo
doživljanje čustev (npr. izgradnja vrednostnega sistema pri antisocialnih osebnostih).

3.1. PRETIRANA ČUSTVA

3.1.1. GRANDIOZNA APERCEPCIJA


Oseba pretirano ogrožajoče doživlja realno situacijo (tipični primer je hipohonder).

3.1.2. HIPERVALORIZACIJA
Osebi je neka vrednota preveč pomembna (primer: nekomu se samo dotakneš avta in ta znori; avto mu je
zelo pomembna vrednota).

3.1.3. META-EMOCIONALNO POTENCIRANJE OZ. ESKALACIJA


Kopičenje čustev, kjer je meta-emocija enaka kot originalna; oseba se ustraši lastne emocije (primer:
strah pred srčnim infarktom – osebo je strah zaradi svojega strahu, ker misli, da zdaj ko se boji, jo bo pa res
fršlok).

3.1.4. SUMIRANA ČUSTVA


Kombinacija realnega čustva s presežkom čustvovanja iz prejšnje situacije. Realno čustvo se kombinira z
nepredelano situacijo iz preteklosti (primer: ženska, ki je bila pred leti posiljena, vstopi sama v dvigalo z
neznanim moškim – nelagodno ji je, ampak še toliko bolj, ker jo je zaradi posilstva strah moških).

3.1.5. AKUMULACIJA, PRENOS ČUSTEV


V situaciji, v kateri bi oseba morala, pa ne izrazi svojih čustev, se ji čustva naberejo in kasneje reagira
pretirano, veliko bolj, kot bi v prvi situaciji (primer: šef te nadere, ti pa si doma jezen in stresaš slabo voljo
na nedolžne družinske člane).

3.1.6. ČUSTVEN ŠOK


Povzroči ga zelo pomemben dogodek, ki zadeva najvišjo vrednoto; nekaj ogroža to vrednoto. Zaradi
čustvenega šoka so čustva pretirana, tako da oseba izgublja stik z realnostjo in lahko pade v hipno
(začasno) hipnotično stanje.

3.1.7. IZSILJEVALSKA ČUSTVA


Otroci do nekje 2. leta še ne izsiljujejo, iščejo pa pozornost in svoje meje. Razlika med izsiljevalskim in
manipulativnim čustvom je, da je prvo nezavedno, drugo pa zavestno.
Izsiljevalska čustva se pojavijo kot posledica družinskega vzorca; v družini namreč eno čustvo posebej
dobro deluje, je uspešno. Oseba se nauči, da je neko čustvo učinkovito, da deluje za doseganje njenih
ciljev. To pomeni, da se spekter izsiljevalskih čustev skriptira v otroštvu in v primarni družini dosega
svoj namen. To specifično čustvo začne sčasoma nadomeščati še vsa druga čustva (!!!) Primer: dekle se
od svojih staršev navadi, da z žalostjo doseže svoje – tega se nauči in s tem nadaljuje kasneje v svojem
partnerskem odnosu. Dekle misli, da bo fant že vedel, da je žalostna in zakaj. Toda če fant sam od sebe
tega ne ve (ker se v njegovi družini z žalostjo ni dalo dosegati ciljev), misli dekle, da ni bila dovolj žalostna in
začne jokati ter te reakcije potencira do konca – eskalatorna fantazija. Susan Forward v svoji knjigi
'Čustveno izsiljevanje' piše, da sta za izsiljevalska čustva vedno potrebna dva – zdravega človeka se ne da
izsiljevati. Na drugi strani je navadno nekdo, ki je bil vzgojen za 'vlogo' žrtve. Iz brezna čustvenega
izsiljevanja se lahko izvlečemo z neobrambnimi odgovori, zavezništvom, menjavo in humorjem.

16
3.2. DEFICITARNA ČUSTVA
Zdrava socializacija:
• otrok ve, da so vsa čustva ok (da ni nobeno čustvo slabo),
• ima dovoljenje, da čuti vsa čustva, in
• je sposoben čutiti vsa čustva.

3.2.1. ALEKSITIMIJA
Ta oblika patologije je zelo redka.
Starši dajo otroku prepoved na čustvovanje na splošno. Otrok doživlja to, kar doživljajo dojenčki v prvih
6. mesecih življenja – splošno vzburjenost telesa, telesno razdraženost brez specifičnih struktur
čustvovanja. Oseba z aleksitimijo ne identificira čustev, ampak občutke, organske sintagme (npr. 'cmok v
grlu'), somatske reakcije (npr. 'naježenje'), obnašanje (npr. 'pogreznil bi se v zemljo') ali sodbe o čustvih
(npr. 'počutim se idiotsko').

3.2.2. EMOCIONALNI DEFEKT


Referentni okvir je deformiran tako, da oseba nima nekega čustva ali sklopa čustev (v nasprotju z
aleksitimijo, kjer oseba sploh ne čustvuje). Čustva se ne doživlja in ne izraža. Te osebe niso socializirale
struktur za določeno čustvo. Psihopati imajo popoln emocionalen defekt na krivdo, empatijo. Otroci, ki
zrastejo v zavodih, sirote, ne čutijo ljubezni (in posledično ne ljubosumja), če je bila vzgoja v zavodu
popolnoma neosebna.

3.2.3. REPRESIJA – POTLAČENO ČUSTVO


Represija pomeni potiskanje, potlačenje čustev (funkcija celotne psihe). Oseba ima čustvo (emocionalna
telesna reakcija je), ampak je to zanjo tako nesprejemljivo, ima notranjo prepoved nanj, da ga globoko
potisne. Zavestni del človeka ne ve, da ima čustvo in tako oseba upravičeno misli, da ga nima (npr.
ljubosumje). Čustva pa lahko na dan pridejo v podobi sanj, fantazij.

Freud:
Superego o meja nezavednega

Ego o

Id d

3.2.4. SUPRESIJA – PRIKRITO ČUSTVO


Oseba ve, da ima neko čustvo, a ga zavestno tišči na stran in ga želi omejiti saj misli, da je
nesprejemljivo (funkcija ega). Primer: osebi gre na jok, ampak hoče to zatreti in se dela, da ni nič narobe.
Supresija je blažja deformacija, ki jo imamo na nek način vsi.
Magično prepričanje: oseba verjame, da če bo nekaj storila (čutila), se bo zgodilo nekaj slabega.
Supresorne fantazije nam pomagajo izraziti čustvo (v drugačni obliki), ki ga občutimo, vendar ga skrivamo,
ker mislimo, da ni sprejemljivo.
Vsaka družina ima svoje specifike, katera čustva so na 'prepovedani listi.'
○ hvaljenje – supresorna fantazija je, da če otroka hvališ, ga boš razvadil in bo postal prevzeten in ne bo
hotel ničesar narediti sam;
○ kazanje ljubezni – oseba se želi zaščititi pred razočaranjem in je prepričana, da jo bo druga oseba
prizadela in začela izkoriščati, če se ji bo preveč odprla in ji pokazala ljubezen. Starši ne želijo, da je
njihov sin pomehkužen, kar naj bi se po njihovo zgodilo, če bi kazal svoja čustva;
○ strah – če pokažeš, da te je strah, te bodo drugi zasmehovali zaradi strahopetnosti. Nekateri ljudje imajo
strah pred izgubo kontrole zaradi samega strahu, pa tudi ljubezni, jeze,… (če začutim jezo, se ne bom
mogel obvladati).
Na ta način delujejo starševske prepovedi. Straši imajo v sebi to prepričanje, supresorno fantazijo in želijo
svojega otroka zaščititi – s prepovedjo čustva. Prepoved velikokrat deluje tudi neverbalno in s samim
zgledom pri starših.
Razlogi za nesprejemljivost čustva:

17
• kulturno okolje;
• razlike med ženskami in moškimi (big boys don't cry);
• specifike družine.

3.2.5. INHIBICIJA ČUSTEV


Inhibicija čustev pomeni, da želi oseba zavestno ali nezavedno preusmeriti svoje misli, prekiniti
mentalne predstave, vezane na doživljane čustva. Primer: dekle se razide s fantom in zavestno ne hodi
na kraje, kjer sta se družila. Izgubo ljubljene osebe pa je nujno preboleti, iti čez vse faze žalovanja. Če
oseba, ki smo jo imeli zelo radi, umre, navadno traja akutna faza 3-6 tednov. Po približno 6. tednih in do
enega leta, je oseba še vedno občutljiva in žaluje, vendar če se ne izboljšuje po pol leta, bi bilo morda treba
obiskati specialista.
3.3. PATOLOGIJA PRI KER MODELU
Patologija se lahko pokaže na katerikoli stopnji KER modela; prej ko nastop, večja je deformacija, zato
je ena temeljnih nalog psihoterapevta poiskati t.i. točko začetnega izkrivljenja. Korekcija patologije
čustvovanja nastopi v obliki treninga učinkovitega izražanja, treninga socialno sprejemljivega izražanja ali
zmesi obojega.

2 temeljni pravili v zvezi z neustreznimi čustvi:


• napaka, ki nastane na eni stopnji modela KER, se nujno prenese na naslednje stopnje;
• bližje kot je začetek izkrivljenja začetni točki modela KER, večja je stopnja neustreznosti
emocionalne reakcije.

1. - 4. faza: patologija nastanka


5. - 7. faza: patologija doživljanja
8. faza: patologija izražanja čustev

Poznamo situacijske in sistemske patologije. Pri situacijski narobe reagiramo samo v določeni situaciji
(do določene osebe, predmeta). Pri sistemski patologiji pa imamo dosledno težave, patologija se vedno
kaže, saj gre za napako referentnega okvira.

2.3.1. PATOLOGIJA NA RAVNI DRAŽLJAJA


Gre za formalno motnjo čustvovanja. Najhujša napaka je halucinacija – ker dražljaja sploh ni,
percepcija ne more biti pravilna in so nadaljnje faze neizogibno napačne. Čustvo, ki se porodi, ne more biti
adaptivno. Ker je dražljaj lahko tudi spomin, se pri tem postavlja vprašanje patologije. Načeloma ni možna,
saj ne gre za nek dejanski dražljaj iz okolice, ampak subjektiven spomin.
Halucinacija – ni dražljaja
Iluzija – napačen dražljaj

2.3.2. PATOLOGIJA NA RAVNI PERCEPCIJE


Dražljaj napačno percipiramo (ni enako kot razumemo), namesto vrvi ali veje vidimo kačo.
Situacijska percepcijska patologija se porodi zaradi uporabe drog, alkohola, hitrosti, napake vida,…
Do sistemske patologije pa pride zaradi deformacije referentnega okvira. Primer: hudo ljubosumen
moški ima prisluhe, da je žena v stanovanju z ljubimcem, v resnici pa le klepeta s sosedo po telefonu. Moški
sliši glasove, zares občuti dražljaje, ki pa jih v resnici ni.
Če je percepcija napačna, tudi apercepcija ne more biti pravilna. Iluzija – napačen dražljaj

2.3.3. PATOLOGIJA NA RAVNI APERCEPCIJE


Dražljaj dejansko obstaja in je pravilno percipiran, vendar napačno razumljen – človekova razlaga
situacije je napačna. Primer sistemske patologije: patološko ljubosumen moški si napačno razlaga ženino
zamujanje – misli, da je z ljubimcem, ne pa, da je obtičala v prometu. Primer situacijske patologije pa je, da
si na primer ženska krvavitev v meni razlaga kot nekaj normalnega, v resnici pa gre za nek bolezenski znak.

2.3.4. PATOLOGIJA NA RAVNI VALORIZACIJE

18
Zelo težko je opredeliti, kaj je patološko vrednotenje, saj ima vsak svoj vrednostni sistem, ki je
pogojen z družino, kulturo, vero, civilizacijskemu krogu,… Patološkost vrednotenja praviloma definira
družba, v kateri živimo (torej je sociološko pogojena).
Primer: fobija pred bakterijami – problem je verjetno že v apercepciji (v pripisovanju pomena), gotovo pa je
problem tudi v valorizaciji; bakterijam in nevarnostim, ki jih prinašajo, daje taka oseba prevelik pomen.

2.3.5. PATOLOGIJA NA RAVNI DOŽIVLJANJA


Patologije doživljanja ne gre enačiti s patologijo izražanja, pri kateri gre za vprašanje socialne
sprejemljivosti in adaptivnosti čustva (zdravo čustvo je namreč socialno sprejemljivo in učinkovito –
adaptivno). Primer: žena ima ljubimca, pri ljubosumnem možu torej obstaja dražljaj, percepcija in
apercepcija sta pravilni. Če mož ubije ljubimca, je njegovo dejanje (in predhodno čustvo) sicer učinkovito,
saj odstrani tekmeca, vendar ni socialno sprejemljivo.

Patologija doživljanja se kaže pri ljudeh, ki preveč ali premalo doživljajo čustva. Za družbo so problem
tako prvi ('primitivci'), kot drugi (ne izražajo ničesar).
Vrsta čustva je glede na situacijo primerna, le čustvo samo je pretirano (5. faza). Že v začetku pa je
problem tudi v apercepciji, saj oseba daje situaciji prevelik ali premajhen pomen.

3.4. ANALIZA ČUSTEV


Analiza čustev v okviru modela KER je usmerjena predvsem v ugotavljanje točke začetnega izkrivljenja.
Temu nato ustrezno sledijo terapije dražljajske situacije, percepcije, apercepcije, valorizacije, zavesti o
čustvu, izražanja čustva in čustvovanja razcepljenega subjekta. Psihoterapevt si mora prizadevati, da
kolikor je mogoče objektivno spozna značilnosti posameznih subjektovih stopenj KER. Problem se
pojavlja predvsem zato, ker psihoterapevt razpolaga le s pacientovimi subjektivnimi opisi in razlagami.

3.5. PSIHOSOMATSKE BOLEZNI


Poznamo 4 temeljne vzroke za nastanek psihosomatske bolezni:
• nediferencirana emocionalna reakcija (aleksitimija oz. emocionalni defekt);
• supresija;
• pretirana čustva;
• dolgotrajna razpoloženja.

3.6. FORMALNE MOTNJE ČUSTVOVANJA


• opredmetenje (reifikacija) – nezaveden poskus distanciranja od lastnih čustev in njihova nominalizacija
(npr. strah me je ujel, namesto ustrašil sem se);
• projektivna fiksacija – subjekt odgovornost za nastanek čustva pripisuje samemu objektu ali dražljajski
situaciji (npr. prisilila me je, da sem se zaljubil vanjo);
• kvazikavzalnost – subjekt predpostavlja, da obstaja med dražljajsko situacijo in pojavom čustva
vzročna zveza;
• prepričanje o 'branju misli' – lahko je avtocentrično (drugi morajo vedeti, kaj mislim) in alocentrično
(vem, kaj drugi čutijo); v resnici se lahko vsaj malo izostri v tesnih medsebojnih odnosih.

3.7. ČUSTVENA INTELIGENCA


Transakcijski analitik Claude Steiner je v 80' podrobneje označil pojem čustvene inteligence. Emocionalna
pismenost pomeni, da čustva doživljamo, vemo katera so in kako so intenzivna ter kaj jih povzroča v
nas in v drugih. Vemo tudi, kdaj in kje jih izraziti ter kako jih kontrolirati. Vemo, kako vplivajo na druge
in sprejemamo odgovornost za njihovo izražanje. Razlikuje 8 stopenj na lestvici emocionalne zavesti:
• emocionalna omrtvičenost;
• doživljanje telesnih občutkov;

19
• kaotično doživljanje – intenzivno doživljanje čustev, ki pa jih oseba ne zna izraziti z besedami;
• lingvistična linija – sposobnost opisati čustva z besedami;
• diferenciacija različnih vrst in intenzitete čustev;
• zavedanje vzroka nastanka čustev;
• empatija;
• interaktivnost v čustvenih izmenjavah z drugimi ljudmi.

4. PRILAGODITVENA AKTIVNOST - ADAPTACIJA

4.1. POJEM
Stanje prilagojenosti (adaptacije) pomeni skladnost med subjektovim referentnim okvirjem in svetom.
Porušenje tega stanja povzroči nastanek čustvovanja.
4.2 VPLIV DRAŽLJAJSKE SITUACIJE NA ČLOVEKOVO VREDNOTO
Dražljajska situacija lahko:
• potrjuje vrednoto – nastane prijetno čustvo, pride do zadovoljstva;
• ogroža vrednoto – v tem primeru obstajata 2 možni reakciji:
○ oseba se počuti dovolj močno: situacija, ki nas ogroža, je spremenljiva. Možno čustvo je npr. jeza;
○ oseba se ne počuti dovolj močna:
▪ če oseba čuti, da lahko pobegne, potem pobegne od situacije,
▪ če je situacija neizbežna, sledi strah, žalost, umik,…
Prilagoditveno aktivnost delimo torej glede na vrste dražljajskih situacij:
• ogrožajoča – potrjujoča;
• spremenljiva – nespremenljiva;
• izbežna – neizbežna.

4.3. VRSTE RE-ADAPTACIJ


Čustvo deluje na telesnem, mentalnem in motivacijskem področju. Na motivacijskem področju ločimo
več vrst prilagoditvenih aktivnosti, glede vpliv dražljajske situacije na subjektovo vrednoto:
• aloadaptacija – ogrožajoče, spremenljivo: jeza - napad (svet prilagodim sebi);
• diaadaptacija – ogrožajoče, nespremenljivo, izbežno: strah - umik (situacijo samo odložim);
• avtoadaptacija – ogrožajoče, nespremenljivo, neizbežno: žalost - prilagoditev (sebe prilagodim svetu);
• proadaptacija – potrjujoče: zadovoljstvo (veselje) - približanje.
Poleg teh poznamo še:
• psevdoadaptacija – akcija sicer ima pozitiven učinek, a ne razrešuje originalne dražljajske situacije;
• kriptoadaptacija – nezavedni mehanizem, ki nehote pripelje do spremembe dražljajske situacije (npr.
osebo je strah jeze, zato dobi napad panike, zaradi česar pa objekt jeze odneha).

4.4. USPEŠNOST RE-ADAPTACIJE


Milivojevič: 'Stanje prilagojenosti (adaptiranosti) pomeni skladnost s subjektovim referentnim okvirom in
svetom (zunanjim in notranjim).'

Uspešnost re-adapracije se torej meri z dvema meriloma:


• učinkovitost;
• socialna sprejemljivost – glede na družbene norme; ne vpliv se na ogrožajočo situacijo.

5. POZITIVNE FUNKCIJE NEKATERIH ČUSTEV


20
Cilj čustev je adaptacija in vsako čustvo ima svojo funkcijo, ki je v specifični situaciji pomembna za
doseganje cilja. Primeri:
• ljubosumje – škodljivo je, kadar je patološko, pozitivna funkcija pa je, da nas zaščiti. V odnos vlagamo
več energije, saj nas ljubosumje opozarja, da se je treba bolj potruditi za odnos, bolj posvetiti zvezi.
Seveda pa ljubosumje čutimo le, če nam oseba nekaj pomeni, sicer smo ravnodušni. Težave pa imajo
tisti ljudje, ki ljubosumja ne čutijo, ali pa ga čutijo vedno (pretirano ljubosumje);
• jeza – kdor ne občuti jeze, ima probleme, saj se ne zna postaviti zase in ne zna postaviti mej, zato ga
ljudje bolj ali manj izkoriščajo;
• gnus – človeka pripravi do oddaljevanja objekta gnusa, greš pač stran;
• želja – človeka pripravi do približevanja in ga spodbuja, da se potrudi za svojo željo;
• dolgčas – spodbuja k akciji, da naredimo nekaj dobrega zase;
• strah – glavna funkcija je obramba. Strah nas namreč odvrača od situacij, ki so objektivno nevarne.
Ljudje, ki nikoli ne čutijo strahu, so nevarni, saj mislijo, da so najboljši in neranljivi. Takemu človeku so
verjetno v otroštvu govorili, da je 'mevža' in tako je v referentni okvir sprejel zelo mačistična in napačna
sporočila o pogumu, strahu… Preveč prestrašeni ljudje pa se izogibajo tudi situacijam, ki so normalne;
• trema – motivira nas, da se dobro pripravimo.
6. PROTIMIJA, PROTIMIČNI EFEKT
Gre za vpliv čustvovanja na druge psihične procese, npr. mišljenje.
Milivojevič meni, da je izraz 'čustvena ugrabitev' (avtorja Čustvene inteligence Golemana) neustrezen.
Dražljaj od talamusa potuje v neokorteks, središče razumskega uma; če neokorteks ugotovi čustveno
pomembnost, pošlje podatek amigdali. Amigdala kot središče čustvenega uma opravi čustveno presojo, v
njej pa se 'skladiščijo' tudi čustveni spomini, ki naj bi osebi pomagali prepoznavati pomembne nevarne
dražljaje. Amigdala včasih zaukaže izključno čustveno reakcijo, razumska presoja pa pride šele
kasneje, ko se 'strasti umirijo' – zato je osebi npr. žal, da je odreagirala na določen način in ne drugače.
Včasih gre tu za emocionalni šok ali travmo, ki sodi v okvir t.i. pretiranih čustev.

--------------------------------------------------------------------------- PSIHOLOGIJA ČUSTEV ---------------------------------------------------------------------------------------

1. JEZA

1.1. POJEM
Milivojevič: 'Subjekt doživlja jezo, kadar ocenjuje, da se nekdo neupravičeno obnaša na način, ki ogroža
neko njegovo vrednoto.'

Negativnih čustev ni, je pa jeza čustvo izrazito neprijetno. Obstaja nekaj nepravilnih ali nekorektnih predstav
o jezi, in sicer da je jeza:
• pretirano čustvo in predstavlja skrajno mejo agresivnosti v družbi
• enako kot zavračanje (ni res, moramo ločiti!)

Jeza naj bi povzročila nastanek t.i. sklopa samočustvovanja: samojeza-krivda.

Jeza se mora nanašati ali usmeriti na VEDENJE in ne na bitje! Ravno zaradi tega sta ljubezen in jeza
združljiva, saj ljubimo bitje, jezni pa smo lahko le na njegovo vedenje. Ljubezen in sovraštvo po drugi
strani pa nista združljivi čustvi, saj se obe nanašata na bitje.
Zelo velik problem se pojavi pri otroku, ki ne razreši, osvoji razlikovanja sporočil na bitje in sporočil na
vedenje (infantilni vzorec). Tako otroci v odraslosti enačijo vedenje z bitjem ALI pa jeze sploh ne
občutijo.

1.2. TABELA STROKE/DISCOUNT


21
bitje
+ ljubim te +
- debil, alkoholik -
stroke discount
+ dobro si naredil +
- slabo si naredil -

vedenje

idealna situacija => + stroke na bitje (ljudje dajemo in sprejemamo to čisto premalokrat)
nujno izogibati => - stroke na bitje
=> discount vseh vrst, izjema so le mali otroci, ko je to pomembno za vzgojo.

1.3. TEORIJE O JEZI


• katarzična – jezo je potrebno izraziti;
• funkcionalna – vplivanje na ogrožajočo situacijo;
• socializacijska – izražanje na socialno sprejemljiv način.
Danes se uporablja skupek vseh teorij.

Jeza kot transakcija


Vsako čustvo ima sporočilni namen. Pri jezi naj bi naslovnik občutil krivdo in se zavedel nedopustnosti
svojega ravnanja.

Ravni funkcionalnosti jeze


Jeza se izraža na fiziološki in psihični ravni. Na socialni ravni jeza izraža pozicijo moči, na
eksistencialni ravni pa izraža željo, da svet naredimo po svojih željah.

1.4. KOGNITIVNA TRIADA JEZE


Izpolnjeni morajo biti (vsi) trije pogoji, sicer je jeza neustrezna:
• ogrožanje, škodovanje neki vrednoti;
• zavestno in namerno ogrožanje;
• brez povoda oz. upravičenja.
Enaka je pri sovraštvu.

1.5. RAZVOJ JEZE


Razvije se lahko iz:
1. frustracije – jeza se razvije iz frustracije, ni pa frustracija;
2. meta-čustva (npr. ljubosumje);
3. vznemirjenosti, nejevolje, iritiranosti – vemo, da je dražljaj upravičen, vendar ga ne moremo
spremeniti (jok otroka na avtobusu). Nejevolja se v primerjavi z jezo pojavlja pogosteje, traja manj časa
in jo je lažje nadzorovati.

1.6. IZRAŽANJE JEZE


Lahko se izraža kot agresija, kar pa ni nujno enako fizičnemu napadu. Jezo se namreč lahko izraža:
• neverbalno - odvisno od kulture ali stopnje intimnosti;
• verbalno - jaz sporočila (prizadet sem), ti sporočila (ne delaj tega);
• fizično - ni destruktivnost.
22
Triada neverbalno-verbalno-fizično izražanje jeze predstavlja t.i. mehanizem eskalacije jeze.
Agresivni impulz se pogosto obrne v depresivnega.

1.7. NEUSTREZNOST ČUSTVOVANJA – PATOLOGIJE PRIMARNE DRUŽINE


• jeza kot izsiljevalsko čustvo:
○ nezavedno - če se otrok nauči, da doseže svoje, če je jezen, bo ponavljal to tudi kot odrasel;
○ zavedno – ni več izsiljevalsko, ampak manipulativno čustvo.
• jeza se ne sme izražati:
○ represija (potlačenje) – oseba jeze zavestno ne doživlja, izraža pa se na nek nezaveden način
(sanje, lapsus, maskirano čustvo)
○ supresija (prikrivanje) – oseba jezo doživlja, vendar je ne izraža.
• ostale patologije:
○ pretirana jeza – ni učinkovita;
○ afekt;
○ sumacija – jeza se v določenih situacijah volj izraža;
○ akumulacija – jeza se prenaša na koda drugega.
2. KRIVDA

2.1. POJEM
Milivojevič: 'Kadar subjekt ocenjuje, da je z nekim svojim postopanjem neupravičeno povzročil škodo ali
neprijetna občutja drugega, doživlja čustvo krivde ali samojeze.'

Namen krivde je, da z ravnanji prenehamo, se opravičimo. Krivda je protiutež jeze; je samojeza.
Sram ni enak krivdi – za občutek sramu je vedno prisotna zunanja avtoriteta, pri občutku krivde pa
imamo avtoriteto v glavi.

2.2. SOCIALIZACIJA KRIVDE


Zelo pomembno vlogo pri pravilnem doživljanju krivde ima socializacija. Potrebno je privzgojiti empatijo,
simpatijo.
Starši izražajo otroku prepoved in mu za njeno kršenje naložijo kazen. Sprva otrok občuti le kazen, jezo
in strah pred kaznijo, krivde še ne. Zato otrok fantazira o 'popolnem zločinu', kako ga ne bodo ujeli in
ne bo dobil kazni, če bo le zadosti prebrisan. Šele z internalizacijo in identifikacijo začne otrok čutiti
krivdo. Če pa starši niso uspešni, se iz otrok (lahko) razvijejo kriminalci.

2.3. NEUSTREZNA KRIVDA


Neustrezna krivda je lahko pretirana ali deficitarna. Krivda ni zavračanje. Infantilna krivda je, ko otrok ne
loči med vedenjem in bitjem.

3. LJUBEZEN

3.1. POJEM LJUBEZNI


Milivojevič: 'Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga subjekt doživlja ob objektu, katerega ocenjuje kot izredno
vrednega in kot sestavni del svojega intimnega sveta.'
Doživljanje kot sestavi del intimnega sveta je fenomen ponotranjenja.

3.1.1. LJUBEZEN KOT PRIJETNO ČUSTVO


Pri tem se pojavijo 3 problemi => Ljubezen želimo pokazati; ljubezni ni treba stalno čutiti (čustva se po KER
modelu doživlja le ob pomembnih situacijah); ne smemo enačiti podobnih čustev z ljubeznijo.

23
Ali je ljubezen 'samo' čustvo?
Na dolgi rok (longitudinalno) je ljubezen odnos, ki je sestavljen iz prijetnih čustev in skupka ravnanj.
Ljubezen je čustvo, ki se nanaša na bitje.

Prava vs. resnična ljubezen:


• prava – osnovana je na predstavi ljubezni (kliše, ki ni resničen: V pravi ljubezni ni konflikta in jeze);
• resnična – taka, kot naj bi res bila.

3.1.2. INTERNALIZACIJA
Faze:
1. simpatija, všečnost – doživljanje prijetnih čustev v prisotnosti objekta (v odsotnosti objekta pa ni
neprijetnih čustev)
2. želja in zadovoljstvo, sreča – zadovoljstvo kot čustvo občutimo, ko je uresničena neka vrednota;
sreča pa je najvišja stopnja zadovoljstva. Ljubezen je stalna želja. Ločiti moramo med potrebo in željo.
Brez uresničitve želje človek zdrži, brez potrebe pa ne. Kam spada seks? – seks za ohranitev vrste je
potreba (?!), sicer pa gre za željo.

3.1.3. OBJEKTI LJUBEZNI


Osnovna delitev ljubezni:
• erotična ljubezen – lahko je:
○ seksualna;
○ platonska (ne gre nujno za odsotnost fizičnega kontakta);
• druge vrste ljubezni – starševska, bratska, prijateljska,…

3.2. SISTEMI V LJUBEZNI


• sistem čustva ljubezni;
• sistem čustev v ljubezenskem odnosu.
Pod čustvo ljubezni spadajo: simpatija, želja, frustracija, empatija, 'ljubezenski strah', ljubosumje,
žalost, jeza,… V ljubezen pa ne spadajo: prezir, sovraštvo, spoštovanje (slednje lahko; spoštovanje kot
parcialni odnos do objekta, ko določene njegove lastnosti še bolj cenimo).

3.3. LJUBITI – BITI LJUBLJEN


Gre za ljubezensko relacijo. Biti ljubljen kot 'primarna ljubezen' je do otroka, ki je ljubljen že zato, ker je.
Če vemo, da nas nekdo ljubi, pa mu ne moremo vračati ljubezni, nam je neprijetno. Paradoksalni narcizem
pa je, ko se nekateri ljudje čutijo predobre živeti na tem svetu.

3.4. LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE – LJUBEZEN DO DRUGEGA


Otrok ponotranji starševsko izkazovanje ljubezni, ki se bo kasneje transformirala v ljubezen do
samega sebe (ljubezen si bo izkazoval na tak način, kot so jo izkazovali njemu), po eksternalizaciji pa bo
tako ljubezen izražal tudi do drugih.
Konflikt želja partnerjev: v zdravem odnosu je izpolnjevanje želja sorazmerno; enkrat uspe enemu, drugič
drugemu.

3.5. (BREZ)POGOJNA LJUBEZEN


Vprašanje je, ali sploh obstaja brezpogojna ljubezen. Brezpogojna ljubezen obstaja do otroka, saj ga
ljubimo že zato, ker je, gre za bazično doživljanje osebnostne vrednosti otroka.
Otrok doživlja infantilno frustracijo, krivdo, saj se intuitivno zaveda, da sam ne more preživeti in zato
temelji na 'manipulaciji' s starševsko ljubeznijo do njega.

24
Pogojnost ljubezni je nujna za vzgojo in socializacijo. Vendar preveč pogojnosti pa vodi do obsesije,
nervoze, depresije in psihosomatike (kontraskript: jaz -, drugi +), preveč brezpogojnosti pa do
sebičnosti, narcizma, egoizma in popačene, grandiozne slike o sebi in svetu (jaz +, drugi -).
Scenarij (skript), ki ga dajo starši -> usoda, ki čaka.
Kontrascenarij (kontraskript) -> izogibanje usodi.

Odrasli partnerski odnosi poznajo 2 vrsti pogojne ljubezni:


• potencialna – 'dokler si tak, kot si, te imam rad' (preveč: manipulacija)
• kinetična – 'ko boš tak, te bom imel rad' (preveč: patološka simbioza; simbioza v partnerskih odnosih je
patološka, saj gre vendar za dve odrasli bitji, ki sta samostojni celoti).

3.6. KLASIČNE TEORIJE LJUBEZNI


Sternberg je razvil t.i. trikotniško teorijo ljubezni. Komponente ljubezni so:
• strastnost – motivacija;
• intimnost – emocije;
• zavezanost, odločenost – kognicija.
Za ljubezen je torej pomembna miselna, čustvena in motivacijska navezanost; za resnično ljubezen je
potrebna kombinacija vseh treh elementov.
3.7. LJUBEZEN IN ZALJUBLJENOST

3.7.1. ZALJUBLJENOST
Nekaj dejstev o zaljubljenosti:
○ zaljubljenost je dosti močnejša od ljubezni;
○ zaljubljenost traja krajši čas kot ljubezen (razlikuj s fiksirano zaljubljenostjo, ko je objekt
nedostopen in ni priložnosti, da bi zaljubljenost izzvenela);
○ ljubezen NE izhaja iz zaljubljenosti;
○ zaljubljenost je negacija ljubezni;
○ ljubezen na prvi pogled ne obstaja;
○ kombinacija prijateljstva in ljubezni obrodi najuspešnejše zveze.

Zaljubljenost ni realen odnos, ampak predstavlja nezavedno, je projekcija.


Jung: anima in animus => anima je podoba idealne ženske, ki se razvije v vsakemu moškemu tekom
otroštva.
Zaljubljenost je psihoza, obsedeno stanje. Zaljubljenost vs. distancirano fantaziranje: s fantaziranjem o
partnerju ni nič narobe, imeti pa moramo neko distanco do fantazij. Posameznik naj bi bil psihološko zrel, ko
izgubi sposobnost zaljubiti se.

3.7.2. ZALJUBLJENOST vs. LJUBEZEN

• privid stvarnosti, zasnovan na projekciji ○ stvarni odnos


• 'ponarejanje' druge osebe ○ druga oseba je taka, kakršna je
• avtomatizem in nezavedno ○ svobodna volja
• Ego, obseden s psihičnim kompleksom ○ integriran Ego, brez kompleksa
• brez distance do fantazij ○ distanca do fantazij o partnerju
• čustvovanje stalno in intenzivno ○ čustvovanje občasno intenzivno
• občutek, da ni mogoče preživeti brez objekta ○ zavedanje, da mogoče živeti samostojno

Zaljubljenost je negacija ljubezni.

3.8. SISTEM ČUSTVA LJUBEZEN

25
Čustvo ljubezni ima najmanj 9 (pod)čustev, npr.:
• (brez)pogojna ljubezen;
• (brez)pogojna ljubljenost;
• (brez)pogojna samoljubljenost;

3.9. PREDSTAVE O LJUBEZNI, MISTIFIKACIJA


Tri komponente predstav: jaz, partner in odnos. Mistifikacija ljubezni lahko privede do potencialne
disfunkcionalnosti (samo potencialne zato, ker lahko celo funkcionira). Predstave izvirajo iz referentnega
okvira. Večina obrambnih mehanizmov izhaja iz rigidnosti predstave.
Ego-sintonost ≠ ego-distonost (- notranji konflikt; predpogoj za vsako spremembo v terapiji).
Napačne predstave:
• opredmetenje (reifikacija) – ljubezen si predstavljamo samostojno, ne kot del nas (npr. ljubezen me je
napadla);
• projektivna fiksacija projeciramo krivdo, da smo se zaljubili
• kvazikavzalnost (vsak je sam odgovoren za svoja čustva!)

Nekatere napačne predstave o ljubezni:


○ ljubezen je smisel življenja;
○ prava ljubezen se stalno čuti;
○ v pravi ljubezni ni konflikta in jeze;
○ prava ljubezen je večna zaljubljenost;
○ v pravi ljubezni je spolnost fantastična;
○ ljubi se le enkrat / do konca življenja;
○ prava ljubezen bo spremenila partnerja;
○ ljubiti je mogoče le eno osebo hkrati.

3.10. TETRADA (LJUBEZENSKEGA) UNIČENJA


• partnerska ljubezen je za osebo najvišja ali zelo visoka življenjska vrednota;
• oseba se ne zaveda lastne napačne predstave o 'pravi' ljubezni;
• oseba ne najde partnerja, ki bi se 'vklopil' v njeno predstavo o ljubezni;
• predstava o ljubezni je rigidna, odporna proti nasprotnim dejstvom;

4. LJUBOSUMJE
Milivojevič: 'Ljubosumje je vrsta strahu, ki ga subjekt doživlja takrat, kadar ocenjuje, da obstaja nevarnost,
da ljubljena oseba prične ljubiti nekoga tretjega.'

Brez ljubezni ne more priti do ljubosumja. Narcisoidni ljudje ne bodo nikoli doživeli ljubosumja, saj le-ta
izvira iz negotovosti v odnosu. Ljubosumje ni isto kot ljubezenski strah; le-ta je nekaj normalnega.

4.1. TAKTIKE LJUBOSUMJA


Ljubosumje je 'meta-čustvo' – najprej se pojavi strah, nato pa štirje sklopi meta-čustev:
• jeza – napad (paradoks ekskalacije, kontra-ljubosumje);
• sovraštvo – uničenje;
• žalost – umik (sprijaznjenje z usodo, možen samomor);
• strah – ugajanje.

4.2. (NE)USTREZNOST LJUBOSUMJA


26
• primarna kognicija – ljubosumje je lahko:
○ reaktivno – dejansko obstaja tretja oseba;
○ fantazmatsko – vse plod domišljije, strahov,…
• sekundarna kognicija – ljubosumje mora imeti 2 elementa:
○ učinkovitost – žalost-umik ni učinkovit;
○ socialna sprejemljivost – konstruktivno, destruktivno.

Izvori neustreznega ljubosumja:


• karakteropatsko – nevrotično;
• inferiornost;
• projektivno – 2 situaciji: na osebo projicira težnje, ki jih ima sam ALI doživlja subjekt kot idealen;
• paranoidno.

Kajnov kompleks: Ljubosumje na brata, pa tudi ljubosumje na roditelja istega spola, je nujno razrešiti v
otroštvu.

--------------------------------------------------------------------------SOCIOLOGIJA ČUSTEV-----------------------------------------------------------------------------------------

1. ČUSTVA IN KP

Vpliv čustev (predvsem jeze in krivde) na človekovo obnašanje je pomemben pri preučevanju kazenskega
materialnega in procesnega prava, kriminologije, penologije,… Kaže se na primer v institutu
(ne)prištevnosti, pri zasliševalskih taktikah, psihologiji kazenskega postopka,…

1.1. INDIVIDUALNA IN DRUŽBENA JEZA


Smisel čustva jeze je, da druga oseba spremeni svoje vedenje, na drugi strani pa izražanje jeze
ponazarja tudi občutje moči. Jeza naj bi povzročila nastanek sklopa samočustvovanja samojeza-
krivda.
Kazenski postopek in kaznovanje izraža neke vrste družbeno jezo na posameznika, ki ravna proti
družbenim normam. Z vladavino prava (v nasprotju z vladavino močnejšega), se jeza socializira v
pravno reguliran postopek, h kateremu so zavezani organi odkrivanja, pregona, sojenja in izvrševanja
kazenskih sankcij. Gre pa tudi za to, da odrasel, socializiran posameznik ne sme izražati jeze na sicer
učinkovit, a socialno nesprejemljiv način. Maščevanje je možnost znotraj 'vladavine močnejšega' in ne
popravlja storjene krivice. Odgovornost za popravo krivic je torej zaupana suprapersonalnim
institucijam policije in sodstva – ideja družbene pogodbe: pravica in dolžnost oblasti, da izraža
socializirano družbeno jezo zoper posameznika, ki je neupravičeno ogrozil ali poškodoval dobrino drugega.
Od tu izvira tudi legitimnost in garantna funkcija kazenskega postopka.

Postavlja se vprašanje, ali pride do izražanja družbene jeze šele v fazi kaznovanja ali že prej, v fazi
ugotavljanja upravičenosti družbene jeze (problematika domneve nedolžnosti, primer Plut). Z
omejevalnimi ukrepi v predkazenskem postopku že prihaja do izražanja jeze, še preden pade domneva
nedolžnosti.

Temeljna razlika glede izražanja jeze je na Vzhodu in Zahodu. Na Zahodu je pojav čustva jeze sicer
moralno upravičen, vendar je zadoščenje potrebno iskati na družbeni, ne individualni ravni. Socialni
odraz tega je tožba na sodišču.

27
Pravica vsakega posameznika je, da si ustvari lasten vrednostni sistem. V heterogenih družbah,
sestavljenih iz množice subkultur, je zelo težko govoriti o 'patološkem' ali 'deviantnem' vrednotenju.

Ideja o družbeni jezi sledi ideji specialne prevencije in se zavzema za resocializacijo. Vprašanje, kaj
storiti s posamezniki, ki se ne želijo spremeniti (ko namen družbene jeze ni dosežen) ostaja odprto. Ali se v
teh primerih družbena jeza spremeni v družbeni prezir, sovraštvo?

1.2. USTREZNO IZRAŽANJE DRUŽBENE JEZE


• obstoj neupravičene ogroženosti ali škodovanja subjektovi vrednoti;
• intenzivnost in trajanje jeze odgovarjata stopnji ogroženosti;
• izražanje sposobni in odgovorni osebi;
• izražanje na socialno sprejemljiv način;
• izražanje je učinkovito – vpliva na vedenje objekta (na to pravzaprav ne moremo vedno vplivati).

Družbena jeza se izraža preko kazenskih sankcij.

1.3. NAČELA UČINKOVITEGA IZRAŽANJA DRUŽBENE JEZE

1.3.1. BEHAVIORALNOSTI
Jeza se mora nanašati na vedenje druge osebe in ne na osebnost kot celoto.
• pojavi se problem stigmatizacije (etiketiranja), ko država namesto zmanjševanja odklonskosti v
stigmatiziranem kršitelju povzroči, da sprejme svojo odklonsko 'identiteto' in odklonskost se le še
povečuje;
• stereotipizacija (neupravičena posplošitev) pa povzroči, da se negativna ocena človekovega dejanja
prenese na negativno oceno osebe same (če je dejanje zlo, je gotovo tudi oseba, ki ga je storila, zla).
• stigmatizacija in stereotipizacija kršitelju ne dajeta možnosti, da bi sprejel in upošteval sporočilo
'družbene' jeze, saj je že v osnovi označen kot nevredna ali zla oseba. Pride pa lahko tudi do pojava t.i.
'obrata sovraštva', ko družba zaradi obrambnega mehanizma, s katerim projicira svoja lastna
nesprejemljiva občutja sovraštva do 'grešnih kozlov' v družbi, to sovraštvo in negativno
nastrojenost pripiše 'grešnim kozlom' samim, najpogosteje marginalnim skupinam (kriminalec
predstavlja zlobo vseh nas);
• V kazenskem pravu pa se vrednotenje osebnosti pojavlja pri individualizaciji kazenskih sankcij
(onesposobljenje, resocializacija), smrtna kazen na primer pa je že odraz družbenega prezira osebe kot
storilca (primer Plut).

1.3.2. SPECIFIČNOSTI
Sporočilo mora biti jasno in razumljivo.

1.3.3. PREUSMERITVE
Opredeliti je potrebno tisto dejanje, ki naj 'zamenja' ogrožajočega. Tu se postavlja predvsem vprašanje
uspešnosti resocializacije in kasnejše rehabilitacije. Cilj resocializacije je delikventova vrnitev v družbo, z
rehabilitacijo (npr. izbris obsodbe) pa se mu zagotovi življenje v sožitju med ljudmi. Zelo pomembno vlogo
pri uspešnosti resocializacije igra občutek krivde (storilec povrne škodo in -> mu je resnično žal ALI drži figo
v žepu), izražanje krivde s kesanjem naj bi pomenilo, da subjekt ni zloben.

1.3.4. SUBJEKTIVNOSTI
Sporočilo mora biti predstavljeno kot vtis in predpostavka, ne kot dejstvo (v nasprotju z obsodbo, ki mora
biti izdana na podlagi gotovosti). Izjemnega pomena je domneva nedolžnosti v procesu ugotavljanja
28
upravičenosti družbene jeze, saj gre za poseg v človekove pravice in svoboščine. Razlika med ugotavljano
in ugotovljeno upravičenost družbene jeze se kaže na primer v pogojni obsodbi (ugotovljena
upravičenost), v kateri se zrcali dokaj nizka stopnja družbene jeze in je tako sam kazenski postopek
(ugotavljana upravičenost) večji izraz družbene jeze.

1.3.5. MINIMALNOSTI OZ. SORAZMERNOSTI


Ustavnopravno načelo sorazmernost zajema tri merila: primernost oz. legitimnost, nujnost in
uravnoteženost. V zvezi z izbiro ukrepa se pojavlja vprašanje povratništva. Dejstvo je, da imajo osebe, ki
se kronično udejstvujejo v deviantnih aktivnostih, običajno defekt vrednostnega sistema ter defekt
občutja krivde (občutijo strah pred kaznijo, ne pa krivde), saj pri njih ni prišlo do popolne internalizacije
moralnih norm. Povratniki so zelo pogosto osebe s psihološko in družbeno neprilagojenimi osebnostmi.
Storilci iz občutja krivde – občutka krivde v otroštvu niso razrešili, zato se udejstvujejo v kaznivih dejanjih,
ki omogočajo hitro prijetje, oni pa s tem lahko občutijo krivdo in posledično olajšanje.

1.3.6. ČASA
Sporočilo mora biti časovno posredovano čim bližje ogrožajočemu ravnanju, da bo namen kaznovanja
najbolje uresničen.

1.4. NEUSTREZNO IZRAŽANJE DRUŽBENE JEZE

1.4.1. DIS-APERCEPCIJA
Realno ogrožanje ali poškodba vrednote družbe ne obstoji:
• ogrozitev oz. poškodba vrednote - glede na ogrožanje ali poškodbo v kazenskem pravu ločimo
ogrozitvena (lahko konkretna ali abstraktna nevarnost) in poškodbena kazniva dejanja. Kaznovalni aparat
naj bi skladno z garantnim vidikom kazenskega prava reagiral na poškodbena, le izjemoma na
ogrozitvena kazniva dejanja – za kaznivo dejanje gre namreč tedaj, ko je zaradi storitve ali opustitve
nastala prepovedana posledica. Garantni vidik zagotavlja, da država posreduje le, ko je to nujno
potrebno za zavarovanje dobrine;
• izključitev protipravnosti ali kaznivosti – ogrožanje je lahko upravičeno (ni protipravno - silobran,
skrajna sila) ali opravičeno (je protipravno, a ni kaznivo - neprištevnost,…). Ljudje včasih kljub zavedanju
u/opravičenosti ogrožanja vrednote doživljajo oz. izražajo jezo – v tem primeru gre za nejevoljo oz.
iritiranost (npr. jok v avtobusu). Nejevolja se v primerjavi z jezo pojavlja pogosteje, traja manj časa in jo je
lažje nadzorovati.

1.4.2. HIPER/HIPO-VALORIZACIJA
Gre za napake vrednotenja, valorizacije določenih kazenskopravnih dobrin. Valorizacija se med drugim
kaže tudi v odnosu med moralo in pravom in kaznivimi dejanji mala in se (ki so zla sama po sebi) ter mala
prohibita (prepovedana zla). Na individualni ravni je vrednotenje povezano s posameznikovim vrednostnim
sistemom oz. referentnim okvirjem, na družbeni ravni pa s socialno-kulturnim okoljem. Le-ta v skladu z
referentnim okvirjem večine ljudi v specifični družbi definira določena dejanja kot normalna, druga pa kot
deviantna.
Omejevanju hiper-valorizacije (pretirano močno vrednotenje) in hiper-izražanja (pretirano izražanje - afekt
jeze) služi:
• načelo legitimnosti represije – moralna in etična upravičenost represivnega posega v človekove
pravice in svoboščine;
• načelo sorazmernosti – izražanje jeze v minimalni meri, ki je primerna in potrebna za spremembo
posameznikovega vedenja.

1.4.3. NAPAKE IZRAŽANJA

29
Kazensko materialno pravo je razvilo institut kazenske odgovornosti, privolitve oškodovanca in dejanje
na ukaz nadrejenega ter dejanje zaradi absolutne sile, zaradi katerih je subjekt, kateremu je namenjena
kazenska sankcija, neodgovoren in proti njemu ni upravičeno izražanje družbene jeze.
Kazenska odgovornost zajema prištevnost (starejši od 14. let in razsoden) in krivdo (naklep ali
malomarnost).
Za kazensko pravo je pomemben tudi občutek krivde – odnos po k.d., priznanje ali opravičilo,… Smisel
krivde je v 'aha momentu.'

Problem izražanja družbene jeze je tudi vprašanje učinkovitosti kazenskih sankcij – spreminjanje
obnašanja posameznika, povratništvo, občutek krivde,… Penologija podaja odgovore na to, ali je
dosmrtna kazen (preventivno) učinkovita, kakšen je učinek kratkotrajnih kazni,… Zastraševalni učinek, ki
naj bi ga povzročila višina kazni, se je izkazal za pretežno neučinkovitega, saj zaradi visokih kazni
kriminaliteta ne upada. Veliko bolj je učinkovita velika verjetnost prijetja - strah storilca, da ga bodo ujeli.
Bolj kot strogost kazni zastrašuje torej zanesljivost kaznovanja – visoka stopnja odkrivanja in
raziskanosti kriminaliteta.
Otrok - 'fantazija o popolnem zločinu' – dokler otrok ne občuti občutka krivde, ampak ima le strah pred
kaznijo, si bo izmišljeval vedno nove načine, da ga ne bodo ujeli. Zato je nujna njegova socializacija in
internalizacija občutka krivde.

2. AVTORITETA
Po 2. svetovni vojni (koncentracijska taborišča, holokavst) so se strokovnjaki bolj poglobljeno začeli
spraševati po vzrokih ter mehanizmih poslušnosti avtoriteti.

2.1. THEODOR ADORNO


Razvil je teorijo o t.i. avtoritarni osebnosti, njen pojav pa naj bi bil nadpovprečno pogost v Nemčiji. Danes
nedvomno vemo, da obstaja fenomen avtoritarne osebnosti, ne gre pa za nacionalno značilnost ali
nacionalni karakter.
Avtoritarna osebnost je nekdo, ki:
• težko tolerira kognitivno disonanco – vse mu mora biti pojasnjeno, ne prenaša negotovosti;
• ni sposoben empatije;
• težko razume drugačnost – ima zelo jasna stališča o tem, kaj naj bi bilo prav in kaj narobe (povezuje se
s konservativnimi stališči);
• mu je 'vse jasno', ve kakšen je svet;
• nadrejenim absolutno priznava avtoriteto in od podrejenih zahteva 100% ponižnost in ubogljivost;
• je zelo tog – težko se prilagaja, tudi fizično je 'zapet';
• zahteva zelo strukturirano okolje, kjer je hierarhija jasna (vojska, policija, religiozne organizacije) in je le
majhen del prepuščen kreativnosti;
• drugačnost, odstopanje od strukture sprejema z agresijo – verjame v stroge sankcije;
• ima veliko predsodkov in stereotipnih predstav.

2.2. HANNAH ARENDT


Postavila je radikalno drugačno tezo, saj je zagovarjala stališče, da drugačnost Nemcev ni imela nobene
veze s tem, kar se je v nacističnem obdobju dogajalo – zgodilo bi se lahko kjerkoli.
Razvila je t.i. tezo o banalnosti zla, ki govori o tem, da smo vsi nagnjeni k zlu, odvisno je le od okoliščin,
ki v nas vzpodbudijo ta del. Vsi smo lahko v določenih okoliščinah 'zveri.'
Njeno delo, Eichamann v Jeruzalemu je vzpodbudilo veliko kritik. (Eichmann je bil visoki nacistični in SS
oficir, ki so mu sodili v Jeruzalemu, njegova obramba pa je bila, da je le izpolnjeval ukaze)

30
2.3. STANLEY MILGRAM
Milgram se je odločil preveriti Arendtino tezo z eksperimentom, s katerim je skušal ugotoviti, ali je v
vsakem človeku zmožnost mučenja in dehumanizacije pod določenimi pogoji oziroma okoliščinami.

V 60. letih so v ZDA s pomočjo oglasov v časopisih zbrali populacijo moških prostovoljcev med 20. in 50.
letom vseh izobrazbenih struktur (osebe z osnovno šolo in doktoratom). Povedali so jim, da bodo
sodelovali v poskusu, ki bo meril vpliv kazni na sposobnost učenja. Prostovoljec naj bi bil 'učitelj', druga
oseba v ločenem prostoru pa 'učenec.' 'Učitelj' je 'učenca' preverjal v pomnjenju in ponovitvi parov besed
in za vsak napačen odgovor naj bi ga kaznoval s pritiskom na napravo, ki bi 'učencu' zadala elektrošok,
po vsakem napačnem odgovoru močnejšega. Naprava je imela regulacijo jakosti elektrošokov od 0 -
450 V, stopnje pa so bile označene z napisi 'nevarno', 'resna nevarnost', 'smrt'. Kljub temu, da so
prostovoljcu povedali, da je tudi 'učenec' prostovoljec, je bil ta v resnici izučen igralec. Pri 150 V je prosil
'učitelja' naj preneha in mu govoril, da ima težave s srcem. Pri 280 V 'učenec' le še vrešči, pri 300 V pa
nastopi tišina. Zraven 'učitelja' je stal vodja eksperimenta, urejen gospod v beli halji, ki je na njegovo
omahovanje ali protest rekel 'Prosim nadaljujte', nato 'Poskus zahteva, da nadaljujete', 'Absolutno
pomembno je, da nadaljujete', 'Nimate izbire, morate nadaljevati' in nazadnje je bil vodja eksperimenta le še
tiho.

66% ljudi je šlo do konca (v posmeh znanstvenikom, ki so Milgramu prej zatrjevali, da nihče ne bo šel
dlje od 90 V, razen peščica sadističnih posameznikov, ki naj bi jih bilo v povprečju 1,2%). Tisti, ki so
odnehali, so večinoma odnehali med 150 in 300 volti, torej med začetkom protestov in vreščanjem.

Kasneje so opravili še več različic tega poskusa, v katerih so stopnjevali bližino 'učitelja' z 'učencem.'
Možne različice so bile, da je prostovoljec 'učenca' slišal in videl, da ga je le slišal, da ga ni ne slišal ne
videl, ali da sta bila celo v isti sobi in mu je sam dajal roko na električno napravo.
Največ ljudi je šlo do konca, ko 'učenca' niso ne videli ne slišali.

Poskus je dokazal podrejenost človeka avtoriteti, ne pa krutosti, saj so prostovoljci ob zadajanju kazni
trpeli in kazali znake nervoze, ne pa uživali. Ko je vodja eksperimenta zapustil sobo, so celo goljufali in
manjšali jakost. Te osebe so imele očitno hudo kognitivno disonanco – del njih je govoril NE, drugi del je
poslušal avtoriteto*.

Referentni okvir
empatij
a

Sodelovanje pri poskusu


Zakaj ta drugi del človeka zmaga? Večina ljudi hoče biti 'pridnih', ugajati drugim, biti pohvaljeni,… Ljudje
se hočejo prilagajati skupini, spadati vanjo. Poleg tega so imeli za svoje ravnanje pojasnilo pri samih
sebi, da jim je to naročil nekdo drug, ugledna oseba iz Yale-a (ko so opravili enak poskus, samo ne na
univerzi Yale, ampak je Milgram najel neko zakotno pisarno, je šlo do konca 'le' še 40% prostovoljcev).
Sklicevanje na avtoriteto ima dva elementa: sklicevanje na višje cilje (ideologija, vera, znanost,…) in
mnenje, da avtoriteta že ve, kaj dela.

Avtoriteta vedno razbije nalogo na majhne delčke, tako da se podrejeni ne počutijo, da delajo nekaj hudo
groznega (primer: nacistična Nemčija). Poleg tega pa ukaz prikažejo za dejanje z višjim ciljem (v vojni ljudi
'napumpaš' z ideologijo), tako da osebe moralno presojo prenesejo na avtoritarno osebnost.

Nadaljevanje s poskusom
31
Razlog, da so ljudje nadaljevali z izvajanjem poskusa je bil ta, da ko človek enkrat začne nekaj delati
narobe, se je kasneje, ko se tega zave, zelo težko ustaviti in priznati že začetno napako, ki je vodila v
vedno hujše napake. Podobno je, ko se enkrat zlažemo – mala laž potegne za seboj vedno večje laži,
dokler nismo enkrat že 'do vratu v dreku.'

32