P. 1
Skenderbej Dragi Mihajlovski

Skenderbej Dragi Mihajlovski

|Views: 2,044|Likes:
Published by omladinec

More info:

Published by: omladinec on Feb 27, 2010
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

01/08/2013

pdf

text

original

Nikol~e Knokov so nasledstvoto {to go dobi
i mu go dade `ena mu Evdokija Taku Knokova, uspea
najposle da ja kupi i da si ja vrati porane{nata semejna
ku}a vo Bitola na samo dve-tri stotini metri pogore
od porane{niot ‘kamen mos’, od porane{nata desna
strana na porane{nata reki~ka Kurderes. Velam
najposle za{to imaa pominato to~no ~etirieset i
devet godini, edinaeet meseci i petnaeset dena od
onaa grda, dekemvriska no} koga tatko mu, Mende
Nikola Knokov, poznat bitolski trgovec i u{te
popoznat komarxija, bez kapka rakija vo sebe no so
samo par xandari v raka, vo luda~ki kockarski
zanes, na blef, vo partija poker, ja stavi vo igra i ja
zagubi. I bidej}i nesre}ata nikoga{ ne doa|a sama,
samo po tri dena, ve~erta sproti sveti Nikola,
dolgo~ekanata semejna slava, Gospod si go zede
damlosaniot od nastanot kockar, a necela nedela
podocna i svisnata od taga ‘Mendejca’ osuduvaj}i
go nivnoto edinstveno, toga{ sedumgodi{no dete,
vo vremeto {to bezmilosno doa|a{e, na ne mnogu
prijatnata vavilonska bezdomnost. Mnogu, mnogu
godini podocna, koga rabotite se vratija vo nekakva

18

normala, dali od nedozakopanata bolka vo sebe ili
od vrodenata nabo`nost i zanesenost, edinstveno
samo u{te Nikol~e, nebare nekakov moderen Jov, vo
ova, za nego kobno sobitie, gleda{e bo`ji znak.
“Fala ti,’ & re~e toj na Evdokija kraj
tulumbata vo dvorot, pod duwata, zad peralnata,
blizu do crnicata vo toj studen no svetol zimski den
od, inaku, ramnomerno sivoto popladne na nivnite
`ivoti. ‘Gospo edna vrata zatvora, druga otvora!’ Ja
gu{na i s# taka ja gu{ka{e i pritiska{e do sebe za
taa da ja seti toplinata na blagodarnosta {to toj ja
iska`uva{e za vrateniot mitski prostor, vratenoto
gnezdo na negovite ~edni soni{ta, legloto na
negovoto ~isto detstvo iako pogledot mu lunya{e
nekade daleku, ugore ili udolu seedno.
‘Vidi,’ & govore{e toj zaneseno, ‘ovde zime
tatko mi ni prae{e lizgajnca od sneg do dva metri
visoka za da se pu{tame so sanki. So detski zanes ja
prae{e. ]e stane{e posabajle i sam, samo so lopatata
i plukajncite v race, }e rine{e, }e frla{e, a potoa
ozgora }e poture{e desetina kofi voda od bunaro
za da se smrzne povr{inata. A znaj{ kolku brzo s#
ovde smrznuva vo januari. Onde, vo ona zarasnato
|eriv~e, majka mi, sekoj den ja istura{e vanglata
so valkana voda. Od ovde, zatskrien ba{ zad ova
}o{e, ubeden deka sum partizan, frlav kam~iwa
preku avlijata vo dvoro na Germaneco. Mislev deka
kom{ijata e Germanec a ~oeko, zamisli, samo se
vika{e German. Bo`e kolku toga{, desetina godini
po vojnata, gi mrazevme Germancite… Od ovde, ba{
od ona penxere’ & re~e potoa koga niz tesniot hodnik
se vratija vo ku}ata, se iska~ija po drvenite skali
i niz otvorenata drvena vrata vlegoa vo golemata

19

dnevna soba na vtoriot kat, ‘padna bra~eda mi pravo
dolu na ulicata. Be{e dojdena na posedok od Skopje.
Pred moi o~i padna, a jas upla{en i zbunet gledav
kako niz letniot pr`ol pa|a so ra{ireno fustan~e,
preslabo padobran~e za da ja zabavi vo smrdlivio od
otvorenite |erizi vozduh i da mu go ubla`i udaro vo
togaj, za sre}a, zemjenata uli~ka kraj rekata. Potoa
vidov kako ozdola, niz golemata drvena porta, ko
veter izleta majka mi so raspu{teni kosi i kako so
bez`ivotnoto telo v race go mina `eleznio mos i
se str~a kon bolnicata vri{tej}i do nebo duri edno
~udo kom{ii naizlezeni po penxeriwata se krstea
i se molea na Gospoda da ne go zema predvreme
du{i~eto na omlitavenoto ~up~e…’
‘Dobro, dobro…’ go prekina Evdokija,
o~igledno nesklona kon sentimentalnosti od
podale~noto ili od pobliskoto minato. ‘Poarno
ka`i mi ti mene {o sea?’
‘Sea se znaj!’ re~e Nikol~e avtomatski iako
umot ne mu be{e tuka za da go zabele`i ironi~niot
ton vo nejzinite zborovi. ‘]e ja vratam vo `ivot! ]e
ja doteram kako dvoreco na Skenderbej vo Kruja. A
koa }e ja zatvoram i }e svetne, Pelister }e mo`e vo
nea da se ogleduva!’

I ne ostana na zborovi. Osobeno sega koga
po poka`nata bo`ja izda{nost, cvrsto se ubedi
deka nekoga{noto odzemawe na domot, bilo samo
voobi~aeno isku{enie za eden od izbranite, na~in da
se potvrdi negovata verba vo nepredvidlivostite na
`ivotot, vo neramninite na ustrojstvoto od svetot,
vo nerazbirlivosta na postapkite bo`ji. Nekoja nova
sila {to mu nadojde od samoti ‘rvenik na du{ata go
tera{e so lesnina da gi vr{i rabotite i voop{to da

20

ne se {tedi iako zdravjeto odamna mu be{e, kako {to
velat bitol~ani, xarnato. Sekoj den tr~a{e od du}an
na du}an, pazare{e, kupuva{e, najmuva{e majstori
za ova, majstori za ona. I sekoga{ koga Evdokija }e
go opomene{e da olabavi malku, da ne si ja bara
beljata, kako {to mu govore{e, toj samo lakonski }e &
re~e{e. ‘I~ ne beri gajle. Barem ne sea koga zemenoto
mi se vrati. Znak e toa. Samo pu{ti me na mir da si ja
brkam rabotata. Nema{ pojma kolku me podmladuva,
kolku mnogu me dobli`uva do Boga.’
‘Ostaj go ti bog na mir, `iti gospo!’ mu vele{e
Evdokija. ‘Rano e da mu se dobli`va{. A i od kaj znaj{
oti te saka?’

‘Ne znam ama ~uvstvuvam. Samo onoj {o znaj
da se odlepi i da se vnesi vo ona {o go raboti moj
da se nadeva na sredba so nego! Drugite se samo
studeni, arogantni, presmetlivi, mrtvi pufala!
Mo`e navidum dobro stojat na ovoj svet ama tamu ima
da gi setat kanxite na ve~nata temnica i krckaweto
so zabi!’

‘Ne pretervaj! Ne ti li~i na godinite da

glumi{ prorok!’

‘Ne glumam!’ se brane{e Nikol~e pove}e
rutinski odo{to so iskrenost za{to novozapaleniot
plamen vo o~ite mu gore{e samo za edinstvenata
zada~a vo koja mu be{e umot a za koja veruva{e deka
mu e zadadena od boga– obnovata na ku}ata.

‘Sea u{e da ja zatvoram i gotovo!’ & re~e toj
na Evdokija edna godina podocna, povtorno vo eden
studen no svetol dekemvriski den dodeka sedea vo
golemata odaja gore, pieja ~aj i gi sveduvaa smetkite

21

za ve}e potro{enoto.

‘Ne gleam oti e otvorena!’ re~e Evdokija malku
voznemirena {to re~isi celo edno malo bogatstvo
im otide na popravkite na ova nezasitno ~udovi{te
od ku}a. ‘Da stavime u{te roletni i kraj!’
‘Roletni?’ naedna{ pobudale Nikol~e, skokna
od stolot i so nogata go isturi ~ajot po lakiranoto
du{eme. ‘Zarem tolku godini ~ekav,’ vika{e toj
so glavata krenata kon visokiot tavan, ‘za sea,
koa si ja vrativ, da ja zatvoram so onie odvratni,
prosta~ki napravi {to slu`at za uni{tuvawe na
miro i nervite? Zarem saka{ i nie da staneme kako
kom{iive koi bez ~uvstvo, sekoe sabajle i sekoja
ve~er so odvratna grgotnica gi spu{taat i gi krevaat
kako da se sami na sveto?’
Evdokija stana, ne`no go fati za raka i
proba, ko malo dete, da go sedne vo stolot do sebe.
‘Ne vikaj tolku!’ mu re~e. ‘Saka{ site da ne

razberat?’

Ama toj zauten vo nekoja svoja zabegana
svetlina ili mrak, seedno, voop{to ne ja ~u razumnata
zabele{ka, tuku u{te posilno, nebare nekomu se
zakanuva, se razvika:

‘Panyuri! Panyuri }e klam! Pravi, gradski,
aristokratski panyuri kakvi {to nekoga{, pamtam,
majka mi so gordos i dostoinstvo gi otvora{e rano
na sabajle za da pro{eta po visokite yidoj i tavani
rumeniloto na izgrejsonceto. Bog da pro{eta!
Ba{ takvi isti }e klam! So nebesen kroj, po bo`ja
merka!’

Evdokija brgu vide kolku e ~asot. Predobro
go znae{e za sega da mu protivre~i. Koga vaka }e go
navjasaa zanesot, odlepenosta, fiksot, ludiot sjaj

22

vo krupnite, crni o~i, koga vaka naedna{ }e vleze{e
vo za nea ve}e poznatiot film, najdobro be{e da
go ostavi da se izduva vo nedostapnite za nikogo
predeli od negovata nepredvidliva, eksplozivna
voobrazba. Inaku efektot }e be{e obraten. Dovolni
bea samo dva-tri nakrivo ka`ani zborovi i Nikol~e
mo`e{e sosem da se odlepi, da izleze od sopstvenata
ko`a i pred da se vrati vo nea, so saati da povtoruva
edno te isto nebare |avolot mu vleguva{e v glava,
mu zadava{e nekakva tajna zada~a {to mora{e da ja
ispolni vo vilaetite na mrakot pred da mu dozvoli
da se smiri. A i s# u{te go saka{e. Zatoa samo gi
krena ramenicite, zede bri{ka i legen, ja izbri{a
poturenata te~nost od podot i bez zbor, iako &
doa|a{e da go tresne so najbliskoto stol~e po glava,
da mu ja zatne muckata i pod itno da go spu{ti na
zemja, prodol`i da si go pie ~ajot.

Potoa so nedeli Nikol~e {eta{e niz gradot
vo potraga po stolarot {to }e mu gi napravi sakanite
panyuri. Bukvalno so nedeli. Koga }e si zavrte{e
ne{to vo umot, a ovojpat dobro si ima{e zavrteno,
nema{e `iv ~ovek na svetot {to mo`e{e so {to bilo,
koga bilo i kade bilo da go odvrati od namerata. Taka
sega si gi zamisli panyurite onakvi kakvi {to ve}e gi
ima{e oblikuvano i izraboteno negovata voobrazba
od rasplamtenata taga na negovoto ~isto pametewe
i re{i tokmu takvi da gi napravi. ‘Panyuri, panyuri
sakam,’ im govore{e na site kaj{to se raspra{uva{e
so denovi, ‘panyuri {o ne }e ja ispu{taat toplinata
na domo, sre}ata na semejstvoto, magijata na nade`ta,
panyuri niz koi samo bog }e mo`i da vlegva i izlegva.

23

Panyuri po moja merka. Prekrasni, drveni panyuri od
qubov, pametewe, verba i ~ednos.’
‘Ovoj ti e kako sveti Toma!’ velea lu|eto
i skri{um mu se potsmevaa. ‘Saka da napraj saraj
od vozduh!’ se kikotea ama Nikol~e voop{to
ne gi zau{uva{e. Odamna ima{e raskrsteno so
malogra|anskata potreba da se {titi od sramot, toj
vrhoven policaec vgraden vo glavata, od nekakvi so
vekovi yidani barikadi za umot, brani za mislata,
podli endeci vo koi gine i gnie veli~enstvenosta na
zanesot. ‘Ne}am takvi,’ im objasnuva{e toj so neviden
`ar na majstorite niz Bitola, ‘Ne}am panyuri od
~am, od buka, od dab, od bor. Tie se za va{ite selski
mozoci!’ besede{e duri navredlivo, doveduvaj}i se
vo opasnost ovie iskusni majstori da zaboravat na
~ar{iskiot moral deka mu{terijata e svetiwa i da
go prese~at so vklu~enite strugovi bez strav deka
nekoj }e gi osudi. Za{to da gi navredi{ niv koi po
ume{nosta i ve{tinata, bea kadarni, ako treba, da
go stegnat svetot vo men|eme i da go prepolovat,
be{e ramno na najcrno bogohulstvo. No bidej}i nikoj
ne si dozvoli da ja premine granicata, Nikol~e i
natamu im vleguva{e po du}anite i im vele{e ‘Sakam
panzuri od kedar. Ste ~ule za kedar?’ im vika{e, im
glagole{e, se obiduva{e da im go smeni zatapeniot
na~in na razmisluvawe i rabota. Majstorite krevaa
ramenici, se ~udea zo{to bara ba{ od kedar, nekoi
mu objasnuvaa kolku dolgo treba kedarot da se su{i,
kolkav garamet e da se napravi samo eden edinstven
panyur a kamoli edinaeset kolku {to toj bara{e.
‘^etiri iljadi del~iwa treba da se sostavat za eden
panyur!’ go ubeduvaa, ‘a za takvi kakvi {o bara{ }e
trebaat meseci a i mnogu poskapo }e ~ini!’ ‘Ne mi e

24

gajle za parite i za vremeto,’ im vele{e toj, ‘samo
sakam da se od kedar! Edinstveno kedaro ja zadr`va
vistinskata toplina, toplinata na ogni{teto,
klokoto na qubovta, dalgite na boga. Samo kedaro
ima blaga, le~bena du{a. Ne xabe vo sibirskite tajgi
lu|eto se~at par~iwa kedar, gi su{at i, zavitkani ko
amajlii, gi nosat na gradi. Kedaro e semkata {o }e go
so~uva sveto!’ Govore{e taka Nikol~e niz bitolskata
~ar{ija, zboruva{e, besede{e, glagole{e kako nekoj
povampiren Zartustra a lu|eto go gledaa malku
~udno i, po provereniot obi~aj, malku upla{eni od
neobi~niot sjaj vo o~ite, go odbegnuvaa.

Najposle, po meseci tr~awe, govorewe i
ubeduvawe, se slu~i ~udo.
‘Kaj si dosega!’ mu re~e visokiot, suv stolar
so dolga crna brada koga ovoj, razo~aran i zbesnat,
vleta vo neugledniot du}an stutkan na krajot od
~ar{ijata. ‘Kako se stvori ovde?’ re~e Nikol~e.
‘Kaj mi bea o~ite? So meseci vrvam tuka a ne sum go
zabele`al!’ ‘Nikoga{ ne e docna,’ re~e majstorot i go
pogledna pravo v o~i. Nikol~e mu go vrati pogledot
i vide deka najposle, po tolku zagubeno vreme, nekoj
go razbira.

‘Od kedar }e ti gi napram be, brat,’ prodol`i
smireno stolarot u{te pred Nikol~e da otvori usta
i da ka`e {to saka. ‘I da znaj{ oti samo jas mom da ti
gi napram kako {o gi saka{ i nikoj drug! Ama }e treba
vreme. Prvin da go nara~am, poslem da se isu{i,
poslem da zemam merka, poslem…’
‘Mi trebaat edinaeset,’ mu naglasi Nikol~e
vozbudeno i mu gi dade dimenziite. ‘Koga da dom?’

25

‘Po edno sedum-osum meseci!’
‘Sedum ili osum?’
‘Osum!’ re~e majstorot i so strugot prodol`i
da si ja se~e debelata talpa stegnata vo men|emeto so
takov `ar nebare vri{tej}i ostriloto mu vrve{e po
grbata na ekvatorot i ja prepolovuva{e upla{enata,
nakostre{ena zemja.

Vo po~etokot na septemvri navistina bea
gotovi. Koga Nikol~e gi vide onaka ubavo slo`eni,
lakirani, li~ni od merata nadvor, srceto mu
potskokna od radost. Se ~uvstvuva{e kako dete.
Gi potfa}a{e, gi gale{e, gi baknuva{e. ‘Fala
ti majstore!’ mu re~e na stolarot i saka{e da go
gu{ne no ovoj, nesklon kon intimnosti iako blag
kon zbujatenata nevroti~nost na mu{terijata, samo
spokojno go pra{a: ‘Koga da |i namestime?’
‘Moj deneska?’ re~e Nikol~e.
‘Utre!’ re~e majstorot smerno i si ja prodol`i

rabotata.

Utredenta u{te rano-rano, so dve arabaxiski
koli pristignaa panyurite. [est vo ednata, pet vo
drugata za{to bea mo{ne te{ki. Majstorot dojde
sam. Visok, malku podnavednat, so pogledot vzemi.
Vedna{ gi ispravi drvenite skali i eden po eden
po~na da gi mesti. Najprvin od site strani dolu:
dva napred od stranata na porane{nata reki~ka, po
eden na strani~nite yidovi i dva nazad na golemite
prozorci svrteni kon dvorot. Potoa gore: dva nazad,

26

po eden na strani~nite yidovi i samo eden napred
za{to na vremeto koga tatkoto na Nikol~e dozna
za padot na vnukata od Skopje, vo nalet na bolka,
taga, nemo} i privremeno ludilo, od potrebata da
se isturi vrz nekogo ili ne{to, za samo eden den,
so tuli i malter go soyida leviot goren prozorec so
kletva nikoj pove}e nikoga{ da ne go otvori. No, go
soyida pogre{niot! A Nikol~e, stol~en i zamaen vo
kusoto zaedni~ko vreme {to im ostana pred ovoj da
zamine na onoj svet, voop{to ne stigna da mu ka`e za
gre{kata!

Zatoa sega koga majstorot po~na da go mesti toj
posleden, edinstven preden, goren panyur, Nikol~e,
malku podzastana, nekakov maten, rastegliv mrak
mu mina niz glavata, temno nekakvo se}avawe od
dale~ni, te{ko prepoznatlivi par~iwa sliki
piknati vo vertikalata na negovoto kuso postoewe. Po
dolgo vreme, za kratko izlezen od sopstveniot zanes,
pogledna naokolu vo re~isi nestvarniot, fantomski,
prikve~eren pejza` na esenski smurtenata Bitola
i seti ne{to kako strav, grda nesigurnost, podla
potreba od blizina na `ena. Mig potoa, tivko, so
nesvojstvena za nego predupreda vo glasot nebare
povtorno se vratil me|u obi~nite, upla{eni
smrtnici, se slu{na kako mu govori na ispentereniot
stolar ‘Pazi, majstore! Ne brzaj! Ovoj ne e obi~en
xam. Ova e xam so svoe minato! Toj govori za onoj {o
moj da go slu{ni! Zato zaka~i go panyuro najarno {o
moj{! Da brani od nadvor{tini, vetro{tini, navi,
xinoj! Da ne mu moat ni{to pelisterskite vetri{ta,
kajmak~alanskite luwi i viulici, crnite sopki
vgradeni vo ~oe~kite sudbini!’
Majstorot ne mu obrati nikakvo vnimanie tuku,

27

kako da ne go ~u prodol`i sigurno i besprekorno da
si ja vr{i rabotata. Nabrgu panyurot be{e propisno
zaka~en i li~en zableska na mlakata svetlina od
prvozapalenite uli~ni svetilki. ‘Sea samo }e treba
od vreme na vreme da |i vadi{ malku od mente{iwa
i pak da gi klava{ za ubo da legnat. Eve vaka!’ re~e
majstorot i so za~uduva~ka lesnina go podizvadi
panyurot i pak go vrati vo le`i{teto. ‘Tolku od
mene!’ zavr{i toj, si ja sobra skalata, le`erno ja
prefrli preku ramo nebare be{e obi~na pra~ka i,
leko, odvaj gazej}i po zemjata, kako dojde taka si
zamina od `ivotite na tivkata Evdokija i nemirniot
Nikol~e.

Za `al, vo esenskite meseci {to sledea
dodeka maliot svet od pokraj porane{nata reki~ka
se smiruva{e i se podgotvuva{e za vlez vo debeliot,
zimski son, od nigde nikade, vo Nikol~eta se krena
nova janya koja po~na da go grize, da go razjaduva. Sega
koga ku}ata be{e gotova i koga toj i Evdokija treba{e
najposle da gi setat blagodetite od vlo`enoto, vo
glavata mu vlegoa novi mu{i~ki. Nikoj ne znae od
kade i zo{to se pojavija ama mo`no e da se izroija
od zborovite na majstorot pred da si zamine, koi s#
posilno po~naa da mu bu~at vo glavata i da ne mu
davaat mir: ‘Od vreme na vreme da |i vadi{ malku
od mente{iwa i pak da gi klava{ za ubo da legnat.’ I
po~na ko po nekoja dale~na zapoved, ova bukvalno da
go pravi. Barem na dva dena, do krajot na septemvri,
gi vade{e i gi stava{e, vnimatelno, precizno iako
ova voop{to ne be{e lesno za{to drvenite ubavci,
barem za nego, bea neverojatno te{ki, pa operacijata

28

na vadewe i stavawe mu zadava{e te{ka maka i go
tera{e na stra{no potewe. Evdokija go slede{e,
go dr`e{e, go bri{e{e i koga }e sete{e deka e na
arnite }e mu re~e{e: ‘Dobro e Nikol~e, dosta se
ma~i{.’ A toj }e & vrate{e: ‘Go ~u majstoro, ne? Treba
ubo da legnat inaku ni{to ne sne naprajle! Saka{ da
ni |i odnesi vetro koa }e stegni studo? Klaj mi ~aj!’
I obi~no tuka zavr{uva{e muabetot.
Ve}e vo oktomvri Nikol~e go isfrli prilogot
za vreme ‘od vreme na vreme’ od zborovite na
stolarot i po~na sekojdnevno da gi vadi i da gi stava
panyurite. Edna{ sabajle, edna{ na ru~ek, edna{
pred da se sno}i samo toa prave{e: vadi, stavaj, vadi,
stavaj, vadi stavaj. Vo noemvri prodol`i so istata
rutina samo {to sega obra}a{e posebno vnimanie na
gorniot, preden, panyur pa tamu dozata na vadewe i
stavawe ja zgolemi dvojno. Evdokija se krste{e niz
doma i go mole{e: ‘Slezi be, ~oeku! Saka{ studo da te
izej?’A toj zabludan, ispoten, vlezen sosem vo vadi-
stavi rutinata, so pogledot vtren~en vo zamastenite
mente{iwa samo }e & re~e{e: ‘Neka pomini zimata!
Dotoga{ }e ja jadam te`inava!’

Kon polovinata na dekemvri koga osamna
prviot studen no svetol den, Nikol~e nebare
skornat od nekoj ufunet, skokna od postela. Vo
o~ite mu gore{e nesekojdneven plamen. Ja preskokna
zaspanata Evdokija i u{te nedorasonet vedna{ se
ispenteri kaj svojot omilen goren, preden panyur.
Od Pelister duva{e studen veter. Vo migot koga go
izvadi i go krena, dali pod naletot na strueweto
odnadvor ili povle~en od nekoj vnatre{en vrtlog,

29

nikoj toa nikoga{ ne go dozna, Nikol~e odedna{ se
zani{a, brgu ja zagubi podlogata pod sebe i so panyurot
v race, po samo tri-~etiri sekundi slobodno pa|awe,
nezadr`livo tresna dolu vrz podmrznatiot asfalt.
Koga gi otvori o~ite ve}e stoe{e pred sveti
Petar, podgrbaven pod nepodnoslivata te`ina na
lakiraniot panyur.

‘Vlezi si,’ mu re~e svetecot, ‘ja seti Toj tvojata
maka i sleze da ti go poka`e patot. Samo frli go toa
~udo od sebe! Vo rajot ne ni trebaat panyuri!’
Malku zasramen, malku s# u{te zamelu{en
od te{kiot pad {to go donese ovde gore, Nikol~e
poslu{no go simna nepotrebniot tovar od sebe. Seti
neimoverna lesnina. Vdi{a dlaboko i, kako nikoga{
smiren na du{a, stapna vo svetlinata.

30

31

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->