You are on page 1of 6

Severnomorske kozice ali stanovanje v slogu Bauhausa

BERTOLT BRECHT
prevod iz nemščine: Smetnjak

Zadosti znano je, da se je v novembru in decembru 1918 domov vrnila velikanska horda moških,
katerih manire so nekoliko trpele in katerih navade so šle na živce ljudem, za katere so se
vojskovali. Nemogoče je, da bi jim to metali naprej. Resnično hudo pa je bilo z neko drugo,
bistveno manjšo sorto povratnikov, ki jih je vojna naredila za silno fine ljudi. Te sorte se, potem ko
so nekaj let svojih življenj morali preležati v blatnih strelskih jarkih, še s tako prijateljskim
prigovarjanjem ne da več zvabiti iz njihovih kopalnic s keramičnimi ploščicami.
Eden takšnih je bil Kampert iz osme mitralješke enote. Bil je odličen mož. Ležal je v dreku
iz Arrasa in ležal je v dreku iz Yperna in storil je vse, kar je bilo zahtevano od njega. Nikdar se ni
znašel v lillskem vojnem časopisu, toda delil je svoj tobak z vsakim, ki je ležal poleg njega, in ko ga
je bilo strah, je bila to dovoljena vrsta strahu, ki je zgolj izpričevala razum. Müller iz osme, ki je
zdaj spet inženir, moj prijatelj, ki je bil takrat Kampertov poročnik, je glede njega povedal, da ni
napredoval, ker je raznašal pošto in se preveč »bratil« z možmi. Prvovrstno znamenje. Toda potem
je bilo vojne konec in Kampert je pod njo potegnil črto ter dosegel, da je Arras in Ypern pozabil v
roku treh tednov, tako kot svoje rojstvo pred 29 leti. Znova je postal inženir pri AEG in od trenutka,
ko je vse, kar je z bojišča prinesel s sabo, torej zasebno perilo, žepni nož, zapestno uro, da, celo
svoje dnevnike, skupaj z ušivo sivo bojno uniformo stlačil v zaboj in tega prek služkinje spravil s
sveta, trdno zastopal stališče: človek, ki je bil prisiljen jesti umazano travo in skozi smrdljive
lazarete po cele tedne nositi nočne posode nedopovedljivih vsebin, ima pravico do tega, da
preostanek svojega življenja spi izpod pernice in obeduje v slogovno izčiščenem okolju. Nedavno
sem bil zraven, ko se je iz tega porodila izrazita nesreča.
Debeli Müller in jaz od Kamperta že dolgo, skoraj tričetrt leta, nisva slišala nobene. Vedela
sva, da se je v tem času poročil, in sicer bogato. Na poroko nisva bila povabljena, toda pred dvema
tednoma ga je Müller zagledal v prvorazrednem dvosedu, vsem v svetlečem aluminiju in z rdečima
sedežema iz maroškega usnja, v katerem ležiš za volanom kakor v gugajoči se kadi, in nekaj dni
zatem naju je poklical, naj vendar prideva naokoli, denimo jutri zvečer, in z njim spijeva viski, v
ožjem krogu, se razume.
»Viski,« je dejal Müller, ko sva se vzpenjala po stopnicah. »Res se zdi, da se fant hoče
močno potruditi.« In iz žepa jakne je potegnil čedno majhno pločevinko s prvovrstnimi
konzerviranimi kozicami iz Severnega morja. »Fant je bil zmeraj tako usekan na delikatese.« To se
mi je zdelo strašno prijazno od Müllerja.

Kampert nama je sam odprl vrata. Müller ga je hrupno pozdravil, Kampert se je zdel zelo
ganjen. Medtem ko je najina klobuka nabadal na par skrajno smešnih, črno lakiranih železnih špic
na steni, se nama je opravičil, da ima služkinja ta dan prosto. »Ampak saj vidva konec koncev nista
atašeja z veleposlaništva,« je razpoloženo dejal.
»Nee,« je dejal Müller, »ampak povej, tu je najbrž cel kup ljudi?«
»Nesmisel,« je dejal, »nikogar ni. Mi trije smo. V najožjem krogu.«
»Potem si se pa presneto uradno oblekel, stara kokoš, to, v kar si napravljen, je ja ena tistih
vedrih, veselih, majhnih večernih oblek.«
»Nesmisel,« je dejal Kampert, »zvečer se pač rad preoblečem. To je moja kaprica. Saj vaju
ne moti, kaj?«
»Nesmisel,« je dejal Müller, »viski je viski.« Nato naju je Kampert spravil v nadvse udobna
ameriška ležalnika v dnevni sobi in čakali smo na gostiteljico.
»To je pa celo razstavišče,« je Müller dejal po nekajminutnem molčanju, med katerim smo si
ogledovali precej visoko in preprosto pobeljeno sobo. Müller je bil videti precej utrujen in je tudi
slišno zehal. »No, daj, pokaži svoj viski.«
Kampert je prečkal sobo in priribaril nekaj steklenic z likerjem iz majhne rdeče omarice iz
mahagonija. »Kar lepo po vrsti,« je smehljaje se dejal. »Se vama zdi soba previsoka?«
»Nee,« je dejal Müller, »nekoliko. Malo visoko je že, ampak saj to vendar ne bo tvoje edino
prebivališče. Toda stoli so sijajni. In tale curaçao je čisto znosen.«
»Poskusi chartreuse,« je Kampert rinil v naju, »mislil sem si: ena velika dvorana in v njej le
par preprostih sedišč. To neznansko pomirja.«
»Toda senčnik je zelo čeden,« sem ga spodbujal, »zelo izvirno.«
Bila je lahka japonska slamnata pletenjača pred ogromnim poševnim oknom.
Vstal je in stekel tja. Nato je zavrtel leseno kolesce in celotna zadeva se je ovila okoli
bambusove palice na vrhu. »Ves dan misliš, da sediš na Kubi. Zadeva zbira neverjetno veliko
sonca.«
»Si stanovanje že prevzel takšno?« je vprašal Müller, ki je očitno omahoval, ali je že
nastopil čas, da chartreuse meša s curaçaom.
»Kaj misliš? Vse smo pač preuredili. To sta bili dve enostavni meščanski sobi. Saj poznaš
tip: ozko in po vsej verjetnosti še do vrha nabito s pohištvom.«
Müller se je odločil, da bo, preden se pozdravi z gostiteljico, še počakal z mešanjem, in,
zazrt v chartreuse, dejal: »Ja, ljudje res živijo kot svinje, strašno nepremišljeno.«
Tedaj je prišla Kampertova žena. Bila je zelo čedna, zelo prijazna in zelo dobro oblečena.
Stisnila nama je roko in se vedla do naju, kot bi bila njena, ne Kampertova prijatelja. Dejala je, da
stanovanje še ni končano, ampak naj si ga le ogledava. Morda nama bo to ali ono padlo v oko.

Bistveno jima je bilo, da stanovanje uredita kar najbolj skladno. Zakaj ne bi človek stanovanj
oblikoval tako harmonično kot katerokoli večerno toaleto? Večina ljudi vse življenje teka naokrog
med groznimi zbirkami pohištva. Niti slutijo ne, kako temeljito si že samo s tem, da vstanejo vsako
jutro, kvarijo lasten okus. Kaj si na primer mislimo o dnevni sobi, v kateri sedimo?«
»Očarljiva,« sem dejal.
Zasmejala se je in pogledala svojega moža. »Ne vem,« je menila, »če je očarljiva prava
beseda. V vsakem primeru ni povsem tisto, kar sva imela v mislih. Iz dnevne sobe sva hotela
narediti nekaj povsem enostavnega, skoraj surovega, najljubši bi mi bili vrtni stoli, ampak videti so
tako ostudno. Zato ta groba pletenjača. Kot nora sem se vozila naokrog, dokler je nisem izbrskala.
Ogledala sem si na kilometre grobega šotorskega platna. Toda ko sem zagledala pletenjačo,
postavljeno čisto zadaj v neki prodajalni, sem takoj rekla: to je to.«
»Ja,« sem porogljivo rekel Müllerju, »in ti tule posedaš, kot bi plačal vstopnino, in se vedeš,
kot bi bilo povsem samoumevno in se zgodilo samo od sebe, da se človek tukaj tako prijetno
počuti.«
Müller se ni smejal tako prisrčno kot mi. Nekam začudeno si je ogledoval stene. Imel sem
vtis, da bi mu bilo ljubše, če mu ne bi bilo povedano, zakaj se prijetno počuti.
Kampert v vsakem primeru ni ničesar opazil, ampak vprašal: »Vama tukaj nič ne pade v oči,
mislim na stene?«
»Zelo so visoke,« je dejal Müller.
Kampertova žena se je vnovič zasmejala. Toda Kampert je dejal povsem stvarno: »V mislih
sem imel to, da ni na njih nobenih slik. Večina ljudi izobeša po svojih stenah, kot bi bile plakatne
površine. Zastopam stališče, naj se človek, če nima posebne sobe za slike, tega raje ne loteva.«
To je bila točka, ko mi je Müller prvič namenil sumljivi pogled od strani, toda moram
povedati, da ga še daljši čas nisem razumel.
»Pridite,« je dejala Kampertova žena, »pokažem Vam preostalo.« In medtem ko mi je
Kampert med vstajanjem razlagal, »celotna zadeva, mimogrede, resnično ni bila narejena z
denarjem, potem bi bila pač videti povsem drugače, temveč le z nekaj razmisleka in, če že hočeš, z
nekaj spretnosti, najino stališče je: nisva midva zaradi stanovanja, temveč je stanovanje zaradi
naju,« sem opazil, kako si je Müller, ki je, mimogrede, vstal presenetljivo voljan, napolnil kozarec s
curaçaom in ga odločno vzel s sabo na obhod.
Povzpeli smo se po železnih spiralnih stopnicah, ki so peljale v zgornje sobe in so se
Müllerju zdele zelo praktične. »Ne zavzamejo skoraj nič prostora,« je dejal Kampert. In na vrhu je
dejal: »Poglejta no navzdol, stanovanje mora biti videti tako dobro kot pokrajina.« Müller je na to
naredil le en požirek curaçaa iz kozarca in skušal plasirati drugi sumljivi pogled v mojo smer. Toda
Kampertova žena je bila silno prijazna in nama je pokazala njegovo spalnico.

To je bila preprosta majhna soba z železnim posteljnim ogrodjem, s stolom in preprostim
emajliranim umivalnim koritom. Svetloba je v sobo prihajala od zgoraj, »tako da človek, ker vidi
zid hiše nasproti, pri sebi nima občutka, da kampira na prostem.« Na postelji je bila običajna deka iz
kamelje dlake.
»Seveda si pričakoval udobnejši kraj za taborjenje,« je Kampert šaljivo dejal Müllerju.
Müller se je prijateljsko zarežal (zaposlovala ga je izključno gospa Kampert, ki mu je bila, kot sem
opazil, skrajno všeč) in nato prizadevno kar sam od sebe odšel naprej v naslednjo, delovno sobo. To
je od spalnice ločila le zavesa iz činca: obe sobi skupaj sta ustvarjali svet zase. Miza iz jelovine.
Neudoben, trd naslanjač. Police iz jelovine. Trd, nizek počivalnik. Knjige.
Müller je izpraznil svoj kozarec.
Ko smo se spuščali po spiralnih stopnicah (»prihranijo jutranjo vadbo«), sem, ker smo
postali nekam molčeči, dejal Kampertu, »tvoj kabinet je izvrsten, resnično. Tako špartanski je.«
»V delovni sobi ne sme biti nič nestvarnega,« je preprosto dejal Kampert.
Spodaj je Müller zibajoč stekel do omarice iz mahagonija, ki jo je očitno najmočneje ohranil
v spominu, in ribaril med steklenicami. Dejal je:
»Glavno je, da ima človek viski na pravem mestu.«
Kampert mu je smehljaje položil roko na rame, izvlekel debelo steklenico, jo podržal proti
svetlobi in dejal: »Black and White.«
Dobro. Toda če mislite, da je Müller zdaj našel svoj mir, ste se ušteli. »Black and White« je
med vsemi sortami viskijev zagotovo najbolj priznan in to ne po krivici. Toda v tem trenutku sem
instinktivno dojel, da bi bilo Müllerju v resnici ljubše, ko bi mu v omarico postavili kakšno manj
primerno sorto. Postregel si je sicer izdatno. A že to, da je pil viski (s čisto malo sode) iz kozarca, v
katerem je bil povsem opazno še vedno chartreuse, je bilo slabo znamenje; še slabše pa, da si je
nenadoma kot prerojen zaželel videti vse preostalo, kar je bilo za videti v tem premišljenem
stanovanju.
Zagrizeno je stal v lilastem apartmaju, v katerem je bilo vse lila, tapete, miza, omare,
svetilka; svetla lila, temna lila, vijolična. Nakar je tam stal še koncertni klavir Bechstein, ki se je
podal k lila barvi. Gazil je skozi garderobno sobo z vgrajenimi omarami v najpreprostejši
svetlozeleni, ki so služile izključno praktičnim namenom, skozi kopalnico, v kateri ni manjkalo
ničesar, v kuhinjo, ki je vztrajala v higienični nedotakljivosti. Nato je potuhnjeno molčeč sedel z
nami za okroglo hrastovo mizo v prijateljski jedilnici in, brez slik nasproti, da bi mu odvračale
pozornost, jedel krepko, a lahko prebavljivo hrano. Ni bilo prav, da je med jedmi iz svojega starega
kozarca nenehno pil čedalje več viskija s čedalje manj sode, toda to je potreboval. Kamperta, ki nas
je, mimogrede, počastil s sijajnimi zgodbami in s tem pokazal, da je vsekakor bistre glave in
pravega humorja, je imel v čislih. Nista mogla biti ne Kampert ne njegova žena – Müllerju sta bila

všeč; tisto, kar ga je dražilo, je bilo stanovanje. Glede tega je bil v popolni zmoti. Stanovanje je bilo
zelo čedno, na noben način bahavo. Toda mislim, da Müller preprosto ni več mogel prenesti te
namerne harmoničnosti in tega reformatorskega služenja namenu. In moram povedati, da sem si bil
glede tega polagoma tudi sam na jasnem.
Nato se je gospa Kampert, ki je s svojim naravnim načinom vse držala skupaj in ki je tako
rekoč krotila živalsko v Müllerju, poslovila in nemudoma sem opazil, da se bo zdaj nekaj zgodilo. S
Kampertu neopazno, a meni naravnost nenaravno spokojnostjo je pogovor zvito preusmeril k
severnomorskim kozicam. In nato je bil čedalje izrecnejši ter nenadoma povsem brez ovinkarjenja
izrazil željo po severnomorskih kozicah iz pločevinke. Kampert je bil nekoliko osupel, toda bil je
odločno predober gostitelj in odločno prenaivno vesel dovršenosti svojega gospodinjstva, da se ne
bi znašel v resnični zadregi. Poleg tega sva, prav tako kot Müller, tudi že precej spila, in Kampert je
vstal, vzel svoj klobuk in smejoč se obljubil, da bo priskrbel severnomorske kozice. Müller je nemo
sedel in se mrakobno smehljal.
In tu je mogoče le domnevati, da je šel Kampertov angel varuh ravno na ta večer prezgodaj
spat, kajti še preden se je odpravil, da bi ugodil svojima gostoma, se je njegovo nesrečno
posestniško oko ustavilo na skrinji pri vratih, neizraziti rjavi reči z železnim okovjem, in ne da bi
vsaj približno dojel situacijo, v kateri je lebdel že domala uro, docela naivno dejal: »Otroka, sta že
kdaj videla kaj, kar bi manj sodilo v sicer povsem spodobno jedilnico? Toda povem vama, ne bi se
je znebil za nič na svetu, kajti nič me ne jezi tako zelo, kot da je vse tako silno pravilno. V
stanovanju ne sme vse soditi skupaj, sicer se v njem ne da živeti.« In ne da bi se prepričal o
učinkovanju svojih besed, se je naglo odpravil ven po severnomorske kozice.
Müller mi je smehljaje prikimal. Zakrčenost ga je povsem zapustila. Znova je bil
dobrodušni, duhoviti, pijani Müller, ki sem ga imel rad in ki sem se ga bal.
Nisva izgubljala časa. Nemudoma sva se spravila k delu. Müller je slekel jakno in jo zabrisal
v kot. Takoj je odšel v dnevno sobo in se lotil omarice iz mahagonija. Izvlekel je tri steklenice in
jim odlomil vratove ob škrtajoče naslonjalo stola iz bambusa. Nato je, ko je pritekel nazaj v
jedilnico, vse skupaj zlil v jušnik, v katerem so še ravnokar plavali paradižniki. Müller je zajel
polno jušno zajemalko, me odgnal z roko, in odkolovratil do enega izmed originalnih ameriških
ležalnikov, se z zavzdihom vrgel nanj in zasnoval podroben bojni načrt. Za to je potreboval tri
minute, toda brez načrta ne bi moglo biti njegovo delovanje, ki sem ga zdaj mogel doživeti, nikdar
tako celovito.
Najprej je odtrgal senčnik (»Bog, kako pritrjena je ta reč!«) in ga z mojo pomočjo razpel
med okenskim zapahom in spiralnimi stopnicami, pri tem za zavezovanje uporabil vijolične rese iz
salona ter dosegel, da je čez celo sobo visela orjaška viseča mreža (»Sega čez celo Kubo!«). Nato je
iz stolov iz dnevne sobe, jedilne mize in nekaj kuhinjskih zaves uredil »prijeten kotiček«, v čigar

sredini je nagajivo kraljevala zloslutna omarica (»Omarica zato, da nekaj ne paše zraven«), ter z
ostanki sladkorja iz kavnih skodelic na stene lepil ilustracije ostudne sorte, ki jih je, saj jih od kod
drugod v naglici ni mogel dobiti, iztrgal iz revij. Ko si je s tem zagotovil prijeten kotiček za vse
primere, je priredil, kot je dejal sam, makedonski zmagovalni pohod po zgornjih sobah, tako da je, s
steklenico v hlačnem žepu, kar najbolj nevarno zgrmel na posteljo, mizo iz jelovine in lavor. Vse to,
razen nekaj parol, v popolnem molku. Ko se je vrnil v dnevno sobo, je bil videti izredno zmagovito.
In nato je imel, gugajoč se v svoji novi kubanski viseči mreži, pod podžigajočim vplivom silnih
količin alkohola, ognjeviti in nepozabni Govor o zadostnosti.
»Človek,« je dejal, »je rojen, da bi se bojeval. V naravi mu je, da se izogiba trudu. A, hvala
Bogu, da obstajajo naravne sile in ga malo poživijo. Človek je sam po sebi torej bedni črv, ki bi rad,
da bi vse sodilo skupaj. Svetlomodra, temnomodra, črnomodra. Toda po drugi strani je človek, še
posebej potem, ko zaužije severnomorske kozice, kakor strašni vrtinčasti veter, ki prek nasilnega
kopičenja ameriških patentnih ležalnikov, preprostih lavorjev in starih častivrednih revij ponovno
vzpostavi veličastno raznovrstnost in občudovanja vredno disharmoničnost celotnega stvarstva.
Človeku ni dopuščeno, da s pomočjo senčnikov in klavirjev Bechstein raste v nebo. Bivališče je
tam, kjer je človek v kot zabrisal svoj stari ovratnik. Tako je določil Bog, ne jaz, Müller. In to je
zdaj bivališče.
In ko je to povedal, gugajoč se od stene do stene, pred orjaškim nočnim oknom, je, negotov
spričo svoje nenavadne duhovne razuzdanosti, splezal iz pletenjače in z visoko vzdignjeno glavo, a
majavega koraka, odšel v vijolično sobo, da bi se okrepčal s pičlim obrokom. Iz žepa svoje jakne,
ležeče v kotu, je potegnil pločevinko s severnomorskimi kozicami in jo na klavirju Bechstein odprl
z nožem za odpiranje pisem. In v tem trenutku je pri vratih, s papirnato vrečko v roki, stal Kampert.
Müller Grozni, Müller, prijatelj v gosteh, je v nenadni globoki zadregi, rdeč v obraz, sedel
na vijolični pološčeni mizi v Kampertovem slogovno izčiščenem salonu, na klavirju jedel
severnomorske kozice iz konzerve, se robato nalival s paradižnikovim viskijem ter, negotov in
zavedajoč se krivde, gledal v žalostnega Kamperta, Gostoljubnega. Ter dejal: »My home is my
castle.«
In mislim, da je to dejal predvsem zato, ker sploh ni sodilo zraven in ker je v sebi čutil tako
neizmerno željo po kar najbolj neskladnem, nelogičnem in naravnem.
januar 1927/2016