You are on page 1of 6

Severnomorske kozice ali stanovanje v slogu Bauhausa

BERTOLT BRECHT
prevod iz nemine: Smetnjak

Zadosti znano je, da se je v novembru in decembru 1918 domov vrnila velikanska horda mokih,
katerih manire so nekoliko trpele in katerih navade so le na ivce ljudem, za katere so se
vojskovali. Nemogoe je, da bi jim to metali naprej. Resnino hudo pa je bilo z neko drugo,
bistveno manjo sorto povratnikov, ki jih je vojna naredila za silno fine ljudi. Te sorte se, potem ko
so nekaj let svojih ivljenj morali preleati v blatnih strelskih jarkih, e s tako prijateljskim
prigovarjanjem ne da ve zvabiti iz njihovih kopalnic s keraminimi ploicami.
Eden taknih je bil Kampert iz osme mitraljeke enote. Bil je odlien mo. Leal je v dreku
iz Arrasa in leal je v dreku iz Yperna in storil je vse, kar je bilo zahtevano od njega. Nikdar se ni
znael v lillskem vojnem asopisu, toda delil je svoj tobak z vsakim, ki je leal poleg njega, in ko ga
je bilo strah, je bila to dovoljena vrsta strahu, ki je zgolj izprievala razum. Mller iz osme, ki je
zdaj spet inenir, moj prijatelj, ki je bil takrat Kampertov poronik, je glede njega povedal, da ni
napredoval, ker je raznaal poto in se preve bratil z momi. Prvovrstno znamenje. Toda potem
je bilo vojne konec in Kampert je pod njo potegnil rto ter dosegel, da je Arras in Ypern pozabil v
roku treh tednov, tako kot svoje rojstvo pred 29 leti. Znova je postal inenir pri AEG in od trenutka,
ko je vse, kar je z bojia prinesel s sabo, torej zasebno perilo, epni no, zapestno uro, da, celo
svoje dnevnike, skupaj z uivo sivo bojno uniformo stlail v zaboj in tega prek slukinje spravil s
sveta, trdno zastopal stalie: lovek, ki je bil prisiljen jesti umazano travo in skozi smrdljive
lazarete po cele tedne nositi none posode nedopovedljivih vsebin, ima pravico do tega, da
preostanek svojega ivljenja spi izpod pernice in obeduje v slogovno izienem okolju. Nedavno
sem bil zraven, ko se je iz tega porodila izrazita nesrea.
Debeli Mller in jaz od Kamperta e dolgo, skoraj trietrt leta, nisva sliala nobene. Vedela
sva, da se je v tem asu poroil, in sicer bogato. Na poroko nisva bila povabljena, toda pred dvema
tednoma ga je Mller zagledal v prvorazrednem dvosedu, vsem v svetleem aluminiju in z rdeima
sedeema iz marokega usnja, v katerem lei za volanom kakor v gugajoi se kadi, in nekaj dni
zatem naju je poklical, naj vendar prideva naokoli, denimo jutri zveer, in z njim spijeva viski, v
ojem krogu, se razume.
Viski, je dejal Mller, ko sva se vzpenjala po stopnicah. Res se zdi, da se fant hoe
mono potruditi. In iz epa jakne je potegnil edno majhno ploevinko s prvovrstnimi
konzerviranimi kozicami iz Severnega morja. Fant je bil zmeraj tako usekan na delikatese. To se
mi je zdelo strano prijazno od Mllerja.

Kampert nama je sam odprl vrata. Mller ga je hrupno pozdravil, Kampert se je zdel zelo
ganjen. Medtem ko je najina klobuka nabadal na par skrajno smenih, rno lakiranih eleznih pic
na steni, se nama je opraviil, da ima slukinja ta dan prosto. Ampak saj vidva konec koncev nista
ataeja z veleposlanitva, je razpoloeno dejal.
Nee, je dejal Mller, ampak povej, tu je najbr cel kup ljudi?
Nesmisel, je dejal, nikogar ni. Mi trije smo. V najojem krogu.
Potem si se pa presneto uradno oblekel, stara koko, to, v kar si napravljen, je ja ena tistih
vedrih, veselih, majhnih veernih oblek.
Nesmisel, je dejal Kampert, zveer se pa rad preobleem. To je moja kaprica. Saj vaju
ne moti, kaj?
Nesmisel, je dejal Mller, viski je viski. Nato naju je Kampert spravil v nadvse udobna
amerika lealnika v dnevni sobi in akali smo na gostiteljico.
To je pa celo razstavie, je Mller dejal po nekajminutnem molanju, med katerim smo si
ogledovali precej visoko in preprosto pobeljeno sobo. Mller je bil videti precej utrujen in je tudi
slino zehal. No, daj, pokai svoj viski.
Kampert je prekal sobo in priribaril nekaj steklenic z likerjem iz majhne rdee omarice iz
mahagonija. Kar lepo po vrsti, je smehljaje se dejal. Se vama zdi soba previsoka?
Nee, je dejal Mller, nekoliko. Malo visoko je e, ampak saj to vendar ne bo tvoje edino
prebivalie. Toda stoli so sijajni. In tale curaao je isto znosen.
Poskusi chartreuse, je Kampert rinil v naju, mislil sem si: ena velika dvorana in v njej le
par preprostih sedi. To neznansko pomirja.
Toda sennik je zelo eden, sem ga spodbujal, zelo izvirno.
Bila je lahka japonska slamnata pletenjaa pred ogromnim poevnim oknom.
Vstal je in stekel tja. Nato je zavrtel leseno kolesce in celotna zadeva se je ovila okoli
bambusove palice na vrhu. Ves dan misli, da sedi na Kubi. Zadeva zbira neverjetno veliko
sonca.
Si stanovanje e prevzel takno? je vpraal Mller, ki je oitno omahoval, ali je e
nastopil as, da chartreuse mea s curaaom.
Kaj misli? Vse smo pa preuredili. To sta bili dve enostavni meanski sobi. Saj pozna
tip: ozko in po vsej verjetnosti e do vrha nabito s pohitvom.
Mller se je odloil, da bo, preden se pozdravi z gostiteljico, e poakal z meanjem, in,
zazrt v chartreuse, dejal: Ja, ljudje res ivijo kot svinje, strano nepremiljeno.
Tedaj je prila Kampertova ena. Bila je zelo edna, zelo prijazna in zelo dobro obleena.
Stisnila nama je roko in se vedla do naju, kot bi bila njena, ne Kampertova prijatelja. Dejala je, da
stanovanje e ni konano, ampak naj si ga le ogledava. Morda nama bo to ali ono padlo v oko.

Bistveno jima je bilo, da stanovanje uredita kar najbolj skladno. Zakaj ne bi lovek stanovanj
oblikoval tako harmonino kot katerokoli veerno toaleto? Veina ljudi vse ivljenje teka naokrog
med groznimi zbirkami pohitva. Niti slutijo ne, kako temeljito si e samo s tem, da vstanejo vsako
jutro, kvarijo lasten okus. Kaj si na primer mislimo o dnevni sobi, v kateri sedimo?
Oarljiva, sem dejal.
Zasmejala se je in pogledala svojega moa. Ne vem, je menila, e je oarljiva prava
beseda. V vsakem primeru ni povsem tisto, kar sva imela v mislih. Iz dnevne sobe sva hotela
narediti nekaj povsem enostavnega, skoraj surovega, najljubi bi mi bili vrtni stoli, ampak videti so
tako ostudno. Zato ta groba pletenjaa. Kot nora sem se vozila naokrog, dokler je nisem izbrskala.
Ogledala sem si na kilometre grobega otorskega platna. Toda ko sem zagledala pletenjao,
postavljeno isto zadaj v neki prodajalni, sem takoj rekla: to je to.
Ja, sem porogljivo rekel Mllerju, in ti tule poseda, kot bi plaal vstopnino, in se vede,
kot bi bilo povsem samoumevno in se zgodilo samo od sebe, da se lovek tukaj tako prijetno
pouti.
Mller se ni smejal tako prisrno kot mi. Nekam zaudeno si je ogledoval stene. Imel sem
vtis, da bi mu bilo ljube, e mu ne bi bilo povedano, zakaj se prijetno pouti.
Kampert v vsakem primeru ni niesar opazil, ampak vpraal: Vama tukaj ni ne pade v oi,
mislim na stene?
Zelo so visoke, je dejal Mller.
Kampertova ena se je vnovi zasmejala. Toda Kampert je dejal povsem stvarno: V mislih
sem imel to, da ni na njih nobenih slik. Veina ljudi izobea po svojih stenah, kot bi bile plakatne
povrine. Zastopam stalie, naj se lovek, e nima posebne sobe za slike, tega raje ne loteva.
To je bila toka, ko mi je Mller prvi namenil sumljivi pogled od strani, toda moram
povedati, da ga e dalji as nisem razumel.
Pridite, je dejala Kampertova ena, pokaem Vam preostalo. In medtem ko mi je
Kampert med vstajanjem razlagal, celotna zadeva, mimogrede, resnino ni bila narejena z
denarjem, potem bi bila pa videti povsem drugae, temve le z nekaj razmisleka in, e e hoe, z
nekaj spretnosti, najino stalie je: nisva midva zaradi stanovanja, temve je stanovanje zaradi
naju, sem opazil, kako si je Mller, ki je, mimogrede, vstal presenetljivo voljan, napolnil kozarec s
curaaom in ga odlono vzel s sabo na obhod.
Povzpeli smo se po eleznih spiralnih stopnicah, ki so peljale v zgornje sobe in so se
Mllerju zdele zelo praktine. Ne zavzamejo skoraj ni prostora, je dejal Kampert. In na vrhu je
dejal: Poglejta no navzdol, stanovanje mora biti videti tako dobro kot pokrajina. Mller je na to
naredil le en poirek curaaa iz kozarca in skual plasirati drugi sumljivi pogled v mojo smer. Toda
Kampertova ena je bila silno prijazna in nama je pokazala njegovo spalnico.

To je bila preprosta majhna soba z eleznim posteljnim ogrodjem, s stolom in preprostim


emajliranim umivalnim koritom. Svetloba je v sobo prihajala od zgoraj, tako da lovek, ker vidi
zid hie nasproti, pri sebi nima obutka, da kampira na prostem. Na postelji je bila obiajna deka iz
kamelje dlake.
Seveda si priakoval udobneji kraj za taborjenje, je Kampert aljivo dejal Mllerju.
Mller se je prijateljsko zareal (zaposlovala ga je izkljuno gospa Kampert, ki mu je bila, kot sem
opazil, skrajno ve) in nato prizadevno kar sam od sebe odel naprej v naslednjo, delovno sobo. To
je od spalnice loila le zavesa iz inca: obe sobi skupaj sta ustvarjali svet zase. Miza iz jelovine.
Neudoben, trd naslanja. Police iz jelovine. Trd, nizek poivalnik. Knjige.
Mller je izpraznil svoj kozarec.
Ko smo se spuali po spiralnih stopnicah (prihranijo jutranjo vadbo), sem, ker smo
postali nekam molei, dejal Kampertu, tvoj kabinet je izvrsten, resnino. Tako partanski je.
V delovni sobi ne sme biti ni nestvarnega, je preprosto dejal Kampert.
Spodaj je Mller zibajo stekel do omarice iz mahagonija, ki jo je oitno najmoneje ohranil
v spominu, in ribaril med steklenicami. Dejal je:
Glavno je, da ima lovek viski na pravem mestu.
Kampert mu je smehljaje poloil roko na rame, izvlekel debelo steklenico, jo podral proti
svetlobi in dejal: Black and White.
Dobro. Toda e mislite, da je Mller zdaj nael svoj mir, ste se uteli. Black and White je
med vsemi sortami viskijev zagotovo najbolj priznan in to ne po krivici. Toda v tem trenutku sem
instinktivno dojel, da bi bilo Mllerju v resnici ljube, ko bi mu v omarico postavili kakno manj
primerno sorto. Postregel si je sicer izdatno. A e to, da je pil viski (s isto malo sode) iz kozarca, v
katerem je bil povsem opazno e vedno chartreuse, je bilo slabo znamenje; e slabe pa, da si je
nenadoma kot prerojen zaelel videti vse preostalo, kar je bilo za videti v tem premiljenem
stanovanju.
Zagrizeno je stal v lilastem apartmaju, v katerem je bilo vse lila, tapete, miza, omare,
svetilka; svetla lila, temna lila, vijolina. Nakar je tam stal e koncertni klavir Bechstein, ki se je
podal k lila barvi. Gazil je skozi garderobno sobo z vgrajenimi omarami v najpreprosteji
svetlozeleni, ki so sluile izkljuno praktinim namenom, skozi kopalnico, v kateri ni manjkalo
niesar, v kuhinjo, ki je vztrajala v higienini nedotakljivosti. Nato je potuhnjeno mole sedel z
nami za okroglo hrastovo mizo v prijateljski jedilnici in, brez slik nasproti, da bi mu odvraale
pozornost, jedel krepko, a lahko prebavljivo hrano. Ni bilo prav, da je med jedmi iz svojega starega
kozarca nenehno pil edalje ve viskija s edalje manj sode, toda to je potreboval. Kamperta, ki nas
je, mimogrede, poastil s sijajnimi zgodbami in s tem pokazal, da je vsekakor bistre glave in
pravega humorja, je imel v islih. Nista mogla biti ne Kampert ne njegova ena Mllerju sta bila

ve; tisto, kar ga je drailo, je bilo stanovanje. Glede tega je bil v popolni zmoti. Stanovanje je bilo
zelo edno, na noben nain bahavo. Toda mislim, da Mller preprosto ni ve mogel prenesti te
namerne harmoninosti in tega reformatorskega sluenja namenu. In moram povedati, da sem si bil
glede tega polagoma tudi sam na jasnem.
Nato se je gospa Kampert, ki je s svojim naravnim nainom vse drala skupaj in ki je tako
reko krotila ivalsko v Mllerju, poslovila in nemudoma sem opazil, da se bo zdaj nekaj zgodilo. S
Kampertu neopazno, a meni naravnost nenaravno spokojnostjo je pogovor zvito preusmeril k
severnomorskim kozicam. In nato je bil edalje izrecneji ter nenadoma povsem brez ovinkarjenja
izrazil eljo po severnomorskih kozicah iz ploevinke. Kampert je bil nekoliko osupel, toda bil je
odlono predober gostitelj in odlono prenaivno vesel dovrenosti svojega gospodinjstva, da se ne
bi znael v resnini zadregi. Poleg tega sva, prav tako kot Mller, tudi e precej spila, in Kampert je
vstal, vzel svoj klobuk in smejo se obljubil, da bo priskrbel severnomorske kozice. Mller je nemo
sedel in se mrakobno smehljal.
In tu je mogoe le domnevati, da je el Kampertov angel varuh ravno na ta veer prezgodaj
spat, kajti e preden se je odpravil, da bi ugodil svojima gostoma, se je njegovo nesreno
posestniko oko ustavilo na skrinji pri vratih, neizraziti rjavi rei z eleznim okovjem, in ne da bi
vsaj priblino dojel situacijo, v kateri je lebdel e domala uro, docela naivno dejal: Otroka, sta e
kdaj videla kaj, kar bi manj sodilo v sicer povsem spodobno jedilnico? Toda povem vama, ne bi se
je znebil za ni na svetu, kajti ni me ne jezi tako zelo, kot da je vse tako silno pravilno. V
stanovanju ne sme vse soditi skupaj, sicer se v njem ne da iveti. In ne da bi se preprial o
uinkovanju svojih besed, se je naglo odpravil ven po severnomorske kozice.
Mller mi je smehljaje prikimal. Zakrenost ga je povsem zapustila. Znova je bil
dobroduni, duhoviti, pijani Mller, ki sem ga imel rad in ki sem se ga bal.
Nisva izgubljala asa. Nemudoma sva se spravila k delu. Mller je slekel jakno in jo zabrisal
v kot. Takoj je odel v dnevno sobo in se lotil omarice iz mahagonija. Izvlekel je tri steklenice in
jim odlomil vratove ob krtajoe naslonjalo stola iz bambusa. Nato je, ko je pritekel nazaj v
jedilnico, vse skupaj zlil v junik, v katerem so e ravnokar plavali paradiniki. Mller je zajel
polno juno zajemalko, me odgnal z roko, in odkolovratil do enega izmed originalnih amerikih
lealnikov, se z zavzdihom vrgel nanj in zasnoval podroben bojni nart. Za to je potreboval tri
minute, toda brez narta ne bi moglo biti njegovo delovanje, ki sem ga zdaj mogel doiveti, nikdar
tako celovito.
Najprej je odtrgal sennik (Bog, kako pritrjena je ta re!) in ga z mojo pomojo razpel
med okenskim zapahom in spiralnimi stopnicami, pri tem za zavezovanje uporabil vijoline rese iz
salona ter dosegel, da je ez celo sobo visela orjaka visea mrea (Sega ez celo Kubo!). Nato je
iz stolov iz dnevne sobe, jedilne mize in nekaj kuhinjskih zaves uredil prijeten kotiek, v igar

sredini je nagajivo kraljevala zloslutna omarica (Omarica zato, da nekaj ne pae zraven), ter z
ostanki sladkorja iz kavnih skodelic na stene lepil ilustracije ostudne sorte, ki jih je, saj jih od kod
drugod v naglici ni mogel dobiti, iztrgal iz revij. Ko si je s tem zagotovil prijeten kotiek za vse
primere, je priredil, kot je dejal sam, makedonski zmagovalni pohod po zgornjih sobah, tako da je, s
steklenico v hlanem epu, kar najbolj nevarno zgrmel na posteljo, mizo iz jelovine in lavor. Vse to,
razen nekaj parol, v popolnem molku. Ko se je vrnil v dnevno sobo, je bil videti izredno zmagovito.
In nato je imel, gugajo se v svoji novi kubanski visei mrei, pod podigajoim vplivom silnih
koliin alkohola, ognjeviti in nepozabni Govor o zadostnosti.
lovek, je dejal, je rojen, da bi se bojeval. V naravi mu je, da se izogiba trudu. A, hvala
Bogu, da obstajajo naravne sile in ga malo poivijo. lovek je sam po sebi torej bedni rv, ki bi rad,
da bi vse sodilo skupaj. Svetlomodra, temnomodra, rnomodra. Toda po drugi strani je lovek, e
posebej potem, ko zauije severnomorske kozice, kakor strani vrtinasti veter, ki prek nasilnega
kopienja amerikih patentnih lealnikov, preprostih lavorjev in starih astivrednih revij ponovno
vzpostavi veliastno raznovrstnost in obudovanja vredno disharmoninost celotnega stvarstva.
loveku ni dopueno, da s pomojo sennikov in klavirjev Bechstein raste v nebo. Bivalie je
tam, kjer je lovek v kot zabrisal svoj stari ovratnik. Tako je doloil Bog, ne jaz, Mller. In to je
zdaj bivalie.
In ko je to povedal, gugajo se od stene do stene, pred orjakim nonim oknom, je, negotov
sprio svoje nenavadne duhovne razuzdanosti, splezal iz pletenjae in z visoko vzdignjeno glavo, a
majavega koraka, odel v vijolino sobo, da bi se okrepal s pilim obrokom. Iz epa svoje jakne,
leee v kotu, je potegnil ploevinko s severnomorskimi kozicami in jo na klavirju Bechstein odprl
z noem za odpiranje pisem. In v tem trenutku je pri vratih, s papirnato vreko v roki, stal Kampert.
Mller Grozni, Mller, prijatelj v gosteh, je v nenadni globoki zadregi, rde v obraz, sedel
na vijolini poloeni mizi v Kampertovem slogovno izienem salonu, na klavirju jedel
severnomorske kozice iz konzerve, se robato nalival s paradinikovim viskijem ter, negotov in
zavedajo se krivde, gledal v alostnega Kamperta, Gostoljubnega. Ter dejal: My home is my
castle.
In mislim, da je to dejal predvsem zato, ker sploh ni sodilo zraven in ker je v sebi util tako
neizmerno eljo po kar najbolj neskladnem, neloginem in naravnem.
januar 1927/2016

Rate