Fikcije vseh vrst

J. G. BALLARD

prevod iz angleščine: Smetnjak

Vse postaja znanstvena fantastika. Z robov malodane nevidne literature je vzniknila intaktna
stvarnost dvajsetega stoletja. Kar pisci moderne znanstvene fantastike izumljajo danes, bomo vi in
jaz počeli jutri – ali, natančneje, v približno desetih let, čeravno se razmik manjša. Znanstvena
fantastika je najpomembnejša fikcija zadnjih 100 let. Sočutje, imaginacija, lucidnost in vizija H. G.
Wellsa in njegovih naslednikov ter predvsem njihovo zapopadenje prave identitete dvajsetega
stoletja zasenčijo odtujene in introvertirane fantazije Jamesa Joycea, Eliota in pisateljev t. i.
modernega gibanja, nasledka buržujske zavrnitve iz 19. stoletja. Glede na njen predmet ter njeno
zavzeto sprejemanje naivnosti, optimizma in možnosti, se lahko vloga in pomembnost znanstvene
fantastike le še povečata. Mislim, da bi moralo biti branje znanstvene fantastike obvezno. Na srečo
prisila ne bo potrebna, saj jo čedalje več ljudi bere prostovoljno. Če za merilo vrednosti uporabimo
golo preživetje bralcev in njihovih imaginacij, je tudi najslabša znanstvena fantastika boljša od
najboljše konvencionalne fikcije. Prihodnost je boljši ključ za razumevanje sedanjosti od
preteklosti.
Predvsem bo znanstvena fantastika verjetno edina oblika literature, ki bo premostila vrzel med
umirajočo pripovedno fikcijo sedanjosti ter fikcijami kasete in videotraku bližnje prihodnosti. Kaj
lahko naredita Saul Bellow in John Updike, kar J. Walter Thompson, največja svetovna
oglaševalska agencija in največji producent tovrstne fikcije, ne more narediti bolje? Trenutno je
znanstvena fantastika skoraj edina oblika fikcije, ki prosperira, in zagotovo edina fikcija, ki ima
kakršenkoli vpliv na svet okoli sebe. Družbeni roman dosega čedalje manj bralcev iz jasnega
razloga, družbeni odnosi niso več tako pomembni kot odnos posameznika do tehnološke krajine
poznega dvajsetega stoletja.
V bistvu je znanstvena fantastika odziv na znanost in tehnologijo, kot jo zaznavajo prebivalci
družbe potrošnih dobrin, zaveda se, da se je vloga današnjega pisca popolnoma spremenila – zdaj je
le še eden izmed velikanske vojske ljudi, ki okolje zapolnjuje s fikcijami vseh vrst. Da bi preživel,
mora postati mnogo analitičnejši, se svojega predmeta lotevati kot znanstvenik ali inženir.
Če sploh kani producirati fikcijo, mora v imaginaciji preseči vse druge, kričati glasneje, šepetati
tišje. Prvič v zgodovini pripovedne fikcije bo za to, da postaneš pisec, potreben več kot talent.

Katere posebne veščine, naproti veščinam drugih članov družbe, premorejo Muriel Spark ali Edna
O'Brien, Kingsley Amis ali Cyril Connolly? Spolzka, kriva pot1 kaže proti njihovemu izhodu.
Zdaj je že kakih 15 let od tega, kar je kipar Eduardo Paolozzi, tudi sam silovit in originalen pisec,
pripomnil, da so znanstvenofantastični magazini, nastali v predmestjih Los Angelesa, vsebovali
bistveno več imaginacije in pomena od vsega, kar je lahko našel v literarnih publikacijah tistega
časa. Nadaljnji dogodki so potrdili Paolozzijevo ostro presojo v slehernem pogledu. K sreči je bilo
njegovi lastni imaginaciji dovoljeno delovati predvsem v vizualnih umetnostih, kjer je bila v
zadnjem stoletju glavna tradicija tradicija novega. Znotraj fikcije je bila, na nesrečo, glavna tradicija
mnogo predolgo tradicija starega. Kakor oskrbovanci neke propadajoče inštitucije so vodilni
pisatelji in kritiki, čedalje bolj pozabljeni in neupoštevani od ljudi tam zunaj, molili obrabljeni rožni
venec svojih spominov, žebrali imena mrtvih, mrtvih, ki niso bili niti sodobniki njihovih starih
staršev.
Medtem se znanstvena fantastika, kot mi je nedavno v ljubeznivem tonu omenil moj agent, po svetu
širi kot rak. Benigni in odporni rak kakor kultura plaž. Časovni zamik njene sprejetosti se manjša –
ocenjujem, da trenutno znaša okoli deset let. Moja domneva je, da je človek živčno in boječe bitje,
živčni in boječi ljudje pa sovražijo spremembo. Toda ko vsi postajajo samozavestnejši, so
pripravljeni sprejeti spremembo, možnost življenja, ki se radikalno razlikuje od njihovega lastnega.
Znanstvena fantastika postane – kakor boni, ki so jih razdajali v supermarketih naključja in
možnosti – nova valuta nenehno rastoče prihodnosti.
Ena sama nevarnost, ki preti znanstveni fantastiki, trojanski konj, ki ga potiskajo naproti njenemu
rastočemu getu – edinemu predelu z visokimi najemninami, če je kaj takega v fikciji sploh kdaj
obstajalo –, je ta brezobrazna kreatura, literarna kritika. Skoraj vso kritiko znanstvene fantastike
pišejo dobrohotni zunanjiki, ki gorečnost združujejo z nevednostjo, kakor misionarji visokih načel,
ki opazujejo seksualne rituale neverjetno plodnega domorodskega plemena in odkrijejo delovanje
slehernega hvalevrednega vpliva – razen izredne dolžine penisa. Globina penetracije iskreno
prizadevnega para Lois in Stephena Rosea (avtorjev The Shattered Ring) je globina para vernih
kristjanov, ki v znanstveni fantastiki vidita poskus uvajanja novega gledišča na »človeka, naravo,
zgodovino in poslednji smisel«. Kar jima ne uspe dognati, je, da je znanstvena fantastika
popolnoma ateistična: tiste kritike, ki so v preteklosti v njej odkrili kakršnakoli mistična naprezanja,
je zaslepila kamuflaža. Znanstvena fantastika se veliko bolj ubada s pomenljivostjo leska na
armaturni plošči avtomobila kakor z zadnjo platjo božanstva – če ima mati narava karkoli z
1 Ballardov »sliding gradients« se morebiti nanaša na enega izmed angleških prevodov Goethejeve fraze »schiefer,
glatter Boden« iz Fausta, zaradi česar smo se zatekli k prevodu Janka Modra.

znanstveno fantastiko, je to venerična bolezen.
Večina kritikov znanstvene fantastike pade v eno izmed dveh pasti: ali kot Kingsley Amis v New
Maps of Hell skušajo v celoti ignorirati tehnološke poteze in ZF povezujejo z »mainstreamom«
družbene kritike, antiutopičnimi fantazijami in podobnim (Amisova glavna prerokba glede
znanstvene fantastike iz 1957, ki je bila v celoti spodbita) ali pa ZF skušajo apostrofirati v smislu
individualnih osebnosti, pri čemer brezupno tekmujejo z bistveno bolje financiranimi prizadevanji
ameriških in britanskih založnikov, ki svoja bledeča blaga prodajajo tako, da drobne talente odevajo
v škrlat velikih pisateljev. Znanstvena fantastika je bila vselej zelo korporativna dejavnost, njeni
pisci so črpali iz skupnega bazena idej, in merila individualnih dosežkov ne izmerijo vrednosti
najboljših piscev – Bradburyja, Asimova, Limba 90 Bernarda Wolfa in Frederika Pohla.
Anonimnost večine piscev znanstvene fantastike 20. stoletja je anonimnost moderne tehnologije;
»velika imena« ne izstopajo nič bolj kakor pri oblikovanju trajnih potrošnih dobrin ali, če smo že
pri tem, katedrale Rheims.
Kdo je oblikoval kadilak Eldorado iz 1971, kompleks vizualnih, organskih in psiholoških namigov,
ki premore neskončno večjo subtilnost in relevantnost ter izhaja iz neprimerno starejšega omrežja
obrti in tradicij od, denimo, pisave Normana Mailerja ali najnovejšega čudeža založb Weidenfeld ali
Cape? Predmet ZF je predmet vsakdanjega življenja: lesk hladilnikov, obrisi ženinih ali moževih
stegen, ki gredo mimo podob dnevnika na barvnem televizorju, konjunkcija mišičnega in
kromiranega artefakta v notranjosti avtomobila, edinstvene drže potnikov na tekočih stopnicah
letališč – vse to je blizu svetu pop slikarjev in kiparjev. Paolozzi, Hamilton, Warhol, Wesselmann,
Ruscha, med ostalimi. Velika prednost ZF je, da lahko tej vroči mešanici doda edinstveno sestavino
– besede. Pišite!
februar 1971, maj 2016