You are on page 1of 5

Prvomajska jutranja budnica

Predsednica Škofjeloške godbe na pihala Andreja Fištravec, 30, se je


sprehajala po premajhni sobi, ki so jo napolnili glasbeniki s svojimi bobni,
flavtami, saksofoni, trobentami, klarineti in drugimi inštrumenti. Malo čez
peto so potekale še zadnje priprave na tradicionalno prvomajsko budnico.
Treba se je bilo uglasiti.

Frištavčeva je potrdila, da je zgodnje vstajanje, navkljub vsakoletnemu


dogodku, naporno. "Mladi si sicer privoščijo kresovanje in z malo spanja
vseeno zdržijo dopoldansko preigravanje, starejši pa potrebujemo nekaj
več počitka." 22-letni klarinetist v črni usnjeni jakni se je po začetnem
uglaševanju poslovil. Zabava je trajala predolgo. Utrujenost je bila
prevelika. Kljub mladosti.

Prostori v katerih pihalni orkester vadi dvakrat tedensko, so del kompleksa


stare škofjeloške vojašnice. Pripadajoči osrednji park, kjer so mesto našli
lokalni navdušenci nad rolanjem in rolkanjem, obdajajo velike stavbe.
Nekatere obnovljene, druge prazne in razpadajoče. Celotno območje je
zjutraj dajalo slutiti, da se je pred kratkim končala velika zabava,
organizatorje pa da čaka še obilica dela.

Povsod so namreč ležale razbite steklenice, plastični kozarci, cigaretni


ogorki, vrečke, papir. Še posebej nasmeteno je bilo okrog klopi in nasploh
mest, kjer je mogoče sedeti. Turobnosti so pridodale dvigajoče se meglice
in od nočnega dežja razmočena tla.

Na predvečer delavskega praznika, ko so v številnih krajih po Sloveniji


zagoreli kresovi, sta na prostoru stare vojašnice množico večinoma mladih
zabavali slovenski rock skupini Psycho-Path in Big Foot Mama. Ognja ni
bilo.

Nekateri so z druženjem nadaljevali v mladinskem kulturnem centru Pri


rdeči ostrigi, kjer so pripravili večer elektronske glasbe. Skupina
razposajenih mladcev pa se je z zabave šele odpravljala proti domu, ko je
30-članska godba na pihala pričela s svojo budnico po Škofji Loki in okolici.
Podobno kot v številnih koncih Slovenije. V četrtek je bila ura pol šestih ─
zjutraj.

Glasbeniki so se postavili v šest vrst in pričeli. Igraje so prehodili dobrih


sto metrov vzdolž Partizanske ceste posejane s stolpnicami. Po nekaj
minutah je godbenike čakala prva postaja. "Zaseda," je zavpil mladi
saksofonist. Gospa srednjih let je na mizo pred garažnimi vrati svoje hiše
postavila nekaj malega brezalkoholnih pijač, piškote, kruh z namazom,
borovničevo žganje in viljamovko. "Za zobe poplaknit", se je oglasil eden
izmed glasbenikov.

Podobne postrežbe je bila godba na pihala deležna vsaj še desetkrat. Jože


Trojar, 72, eden izkušenejših glasbenikov je pojasnil, da je budnica lepa
tradicija, tokratna pa naj bi bila zanj že vsaj 50. po vrsti. "Vsi nas lepo
sprejmejo, res pa je, da pridemo tja, kamor nas povabijo."

V blokovskem naselju na Groharjevi ulici jih niso pričakali sorodniki ali


znanci. Upokojenka Tončka Trilar je skupaj s še nekaterimi sosedi sprejem
pripravila že 6. leto zapored. "Nekoč bi se morala nekam odpraviti, pa so
mi prijatelji rekli, da če ne bo mene, ne bo sprejema. In sem ostala doma."
Poudari, da ji budnica veliko pomeni. "Spala sem štiri ure. Že eno uro pred
budilko sem bila na nogah." Pripravila je domači grozdni čaj, približno sto
sendvičev in mnoge sladke dobrote. Med pijačami je bila tudi steklenica
žganja.

"Borovničke, borovničke," se je oglasil eden izmed članov pihalnega


orkestra.

"Prezgodaj je še," mu je odvrnil kolega.


"Ni, ni. Saj bi samo en požirek"

Kmalu sta nazdravila, nato pa skupaj z ostalimi zaigrala Avsenikovo


Slovenija, od kod lepote tvoje. Na Groharjevi ulici so plesali, sonce pa se je
povzpelo nad strehe in obsijalo skrbno zloščene inštrumente. Pred
slovesom se je gospa Tončka s predsednico Andrejo Fištravec dogovorila
za ponovni obisk čez leto dni. Miza je bila še vedno polna dobrot.

Godbeniki so približno ob osmih zakorakali v staro mestno jedro. Tudi tam


so jih pričakale posledice prejšnje noči. Na avtobusni postaji ─ ob klopi je
ležala razbita steklenica vodke ─ jih je zaustavil vidno utrujeni mladenič, ki
se je preizkusil v vlogi dirigenta, a kmalu obupal.

Na Mestnem trgu je dogajanje spremljal upokojenec Miha Grošelj,


avtohtoni Ločan, kot se je poimenoval. "Vsako leto jih tukaj počakam in
fotografiram za lastni arhiv. Gre za praznik in tradicijo. Upam, da bo tako
tudi v prihodje."

Starejša gospa je budnico opazovala z okna v spodnjem delu mesta, v


Puštalu. "Spominja me na delavstvo, ki pa je danes na slabšem kot
včasih."

Pri sosednji hiši so se godbeniki ustavili pri sorodnikih ene izmed članic
orkestra. Na balkonu je stal 84-letni gospod, ki je z nasmeškom spremljal
glasbo, na trenutke vzneseno zaploskal in na koncu še zaplesal. Franjo
Blažeković iz Niša v Srbiji, nekdanji violinist in stric bobnarke Maje Sever,
se je mudil na prazničnem obisku.

"Zaposlena sem na zavodu za zaposlovanje, kjer se vse leto trudimo


ljudem najti zaposlitev. Zame je to največji praznik," pa je svoja občutja
razkrivala Silva Trpin ob enem izmed zadnjih postankov pihalnega
orkestra. "Moji sinovi igrajo in nam z obiskom polepšajo praznik."
Če je bilo med opazovalci dogajanja opaziti predvsem starejše in so bili
nad igranjem najbolj navdušeni varovanci doma upokojencev, je sestava
pihalnega orkestra starostno raznolika. "Mislim, da se zelo lepo ujamemo.
Ta stari malo izboljšamo povprečje, da ne igrajo samo zelenci," je dejal
Jože Trojar.

Andreja Fištravec je pojasnila, da škofjeloški pihalni orkester, ki je pred


dvema letoma praznoval 130 let obstoja, združuje predvsem šolane
glasbenike, ki se niso odločili za profesionalno kariero. "Najbolj pomembno
je druženje. Gre za neke vrste hobi." Njihov glavni financer je škofjeloška
občina, s katero imajo podpisano pogodbo za približno petnajst letnih
nastopov. "Povabijo nas na različne občinske proslave, igramo pa tudi ob
odprtju kakšnega odseka ceste." Fištravčeva je poudarila, da si tudi sami
skušajo zagotoviti čim več nastopov. Tako se vsako leto odpravijo na
praznik češenj v Goriška brda. Zanimanja za godbo na pihala pa naj bi bilo
dovolj tudi med mladimi.

Dvanajstletni Niko Mir, ki igra na pozavno, se je budnice udeležil prvič. Za


godbo se je odločil zaradi ljubezni do glasbe, ima pa s prijatelji tudi
jazzovsko skupino. Njegov sovrstnik, trinajstletni Florjan Mušič, se je
orkestru s svojo trobento pridružil po enem izmed koncertov v njegovi
osnovni šoli. "Všeč mi je, ko nas postrežejo," je nasmejano priznal in
dodal, da bi lahko bile obleke drugačne barve. Zelene uniforme z rumenim
ovratnikom so občinskih barv. Zunanji izgled pa dopolnijo še črni klobuki.
Izdelek sicer usihajočega škofjeloškega podjetja Šešir.

Z omenjenimi klobuki na glavi so se godbeniki proti koncu v avtobusu


lokalnega potniškega prmeta, ki jih je tudi sicer prevažal med bolj
oddaljenimi točkami, odpeljali na Križno goro. Območna organizacija
Zveze svobodnih sindikatov Slovenije nad Škofjo Loko namreč vsako leto
pripravi prvomajsko delavsko srečanje. Letos se je zbralo manj
obiskovalcev kot prejšnja leta.
Dobrih petsto jih je sedelo za mizami tik ob prostoru s hrano in pijačo.
Pred odrom se je zbralo le nekaj deset ljudi, ko je pihalni orkester ob
enajstih dopldne zaigral Internacionalo, nekakšno delavsko himno.
Množica je zaploskala. Sledili so govori sindikalnih predstavnikov, ki so
soglasno zahtevali višje, evropske plače za delavce. Opozarjali so na
povečevanje razlik. "Delavec postaja strošek, ki je čedalje manj vreden,"
je donelo iz zvočnikov. Med govori je pričelo deževati. Nekaj deset ljudi se
je že pred tem pridružilo večini za mizami. Besedam sindikalistov niso
namenjali veliko pozornosti.

Nejc Jemec