I Z O B R M I K L O

A Š

Ž E I Č

V A L N L J U B

O S L J A

R N

E A

D

I Š

Č

E

SLOVENŠČINA

SLOVNICA
EKONOMSKI TEHNIK (INTERNO GRADIVO PRIMERNO ZA MATURO)

Ljubljana, januar 2006

KAJ JE JEZIK?
Jezik je sredstvo s katerim tvorimo besedila ter jih sprejemamo in poskušamo razumeti. Jezik je torej temeljno sredstvo sporazumevanja (komunikacije) sem uvrščamo BESEDNI JEZIK, katerega spremljajo prvine NEBESEDNEGA JEZIKA (glasnost, mimika obraza, kretnje rok, drža telesa…). Sporazumevanje pa poteka tudi z določenimi znaki, ki veljajo za vse enako: črna zastava – smrt, kurjenje kresov – prihod Turkov. Človek lahko govori v svojem jeziku in jeziku tujega naroda to pa imenujemo METAJEZIKOVNA ZMOŽNOST.

ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
SOCIALNE ZVRSTI Kadar govorimo o slovenskem jeziku mislimo na sodobni slovenski jezik, ki je zapisan v knjigi in združuje vse ljudi. Slovenski jezik pa je tudi tisti s katerim se sporazumevamo doma, v šoli in službi. Slovenski jezik ima torej več zvrsti. Prebivalci Slovenije živimo na različnih pokrajinskih enotah in različnih interesnih združbah zato pri sporazumevanju uporabljamo različne zvrsti oz. različice slovenskega jezika. Prostorsko in družbeno pogojene različice jezika imenujemo SOCIALNE ZVRSTI. Socialne zvrsti slovenskega jezika lahko razdelimo na: • KNJIŽNE ZVRSTI (VSENARODNE) – skupen je vsem Slovencem, tega se naučimo ob branju knjig, gledanju TV, predvsem pa v šoli. Ima dve obliki:

• •

ZBORNI JEZIK – to je predpisana, strožja različica knjižnega jezika. Predvsem ga pišemo, beremo, govorimo pa samo kadar nastopamo v javnosti, pred večjo skupino ljudi. Besede in pravila zbornega jezika so popisana in opisana v jezikovnih priročnikih, učimo pa se jih tudi v šoli. KNJIŽNI POGOVORNI JEZIK – je malo bolj sproščena različica knjižnega jezika. Od zbornega se loči v izgovarjanju besed. (npr. v besedah pogosto izpušča nenaglašeni končni i ( začnite delati, smo delali), pa tudi nenaglašeni nekončni i (odgovorte nam, je bla). Knjižni pogovorni jezik samo govorimo, in sicer v nepripravljenih pogovorih z ljudmi. NEKNJIŽNE JEZIKOVNE ZVRSTI – ne pišemo, govorimo pa jih le v pogovorih, in to na posameznih delih slovenskega ozemlja. Neknjižne zvrsti so torej prostorsko ali interesno omejene, delimo jih na: PROSTORSKE so tiste, ki zvrsti, ki jih ne govorimo na celotnem ozemlju danega jezika, temveč le na njegovem delu, ki pa je lahko majhen ali pa večji. Ločimo dvoje prostorskih zvrsti: NAREČJA, ki jih govorijo v manjšem zemljepisnem območju in POKRAJINSKE POGOVORNE JEZIKE, ki jih govorijo v večjih pokrajinskih enotah.

INTERESNE ZVRSTI
Pa so tiste jezikovne različice, ki jih govorijo ljudje v skupinah, nastalih zaradi podobnih ali enakih interesov, generacijskih, poklicnih ali pa skrivnih. Ločimo tri interesne zvrsti: • SLENG – je jezik ljudi iste starosti. Zelo znan je mladostniški sleng, ki je danes poln neslovenskih besed (angleščine) in slovenskih besed z novim pomenom. Mladostniški sleng se nenehno spreminja zato namesto domačih besed uporabljajo prevzete ali pa že znane besede uporablja v novem pomenu. Tudi sleng je delno pokrajinsko obarvan.

2

• •

ŽARGON – je jezik ljudi istega poklica, dela ali pa konjička. Poznamo žargon avtomehanikov, zdravnikov, vojakov, šivilj, nogometašev, študentov in tudi dijakov. Žargonski izrazi so neuradni strokovni izrazi posamezne stroke in so človeku druge stroke nerazumljive. ARGO oz. LATOVŠČINA – je jezik skrivnih združb, zaprtih skupin (tatovi, narkomani, prekupčevalci). Ta jezik je razumljiv samo članom te skupine.

KAJ JE SPORAZUMEVANJE? SPORAZUMEVANJE je izmenjavanje besedil med ljudmi. Zajema dve osebi – tistega, ki govori/piše in tistega, ki posluša/bere. Sporazumevanje obsega SPOROČANJE – tvorjenje besedil in SPREJEMANJE besedil. Sporočevalec je lahko GOVOREC ali PISEC, sprejemnik pa POSLUŠALEC ali BRALEC. Sporazumevanje je DVOSMERNO saj se lahko prejemnik na sporočevalčevo besedilo odzove. SPOROČANJE To je zavestno dejanje sporočevalca, ki tvori besedila z znamenji besednega jezika v slušnem ali v vidnem prenosniku se pravi, da govori ali piše.

DEJAVNIKI SPOROČANJA SO:

OKOLIŠČINE – ko sporočamo upoštevamo kraj in čas sporočanja. Kadar govorimo o sporočevalcu in naslovniku ter o kraju in o času sporočanja govorimo o okoliščinah sporočanja. Sporočevalec oz. tvorec besedila je lahko moški ali ženska, otrok, najstnik, meščan, izobraženec in vse to se kaže v izbiri jezikovnih prvin s katerimi se tvori besedilo. NAMEN – vsak sporočevalec sporoča z določenim namenom oz. ciljem, se pravi, da želi pri naslovniku nekaj doseči. Sporočevalec lahko izraža svoj namen na različne načine: LAHKO GA IZRAZI Z GLAGOLOM: prosim, obljubljam, obveščamo, prošnja….Vse to so NEPOSREDNI načini izražanja sporočevalčevega namena. Včasih pa ga izrazimo POSREDNO in sicer tako, da uporabimo jezikovne prvine, ki naslovnika nekako zapeljejo. TEMA – vsako besedilo ima temo in vsebino. Tema je to, o čemer govorimo ali pišemo, vsebina pa je to, kar o tem povemo. JEZIK – besedila tvorimo z besednim jezikom, ki ga pogosto spremljajo tudi nebesedne prvine. Za uspešno sporazumevanje pa je pomembno, da sporočevalec in prejemnik obvladata isti jezik. PRENOSNIK – imamo dve vrsti prenosnikov: slušnega in vidnega SLUŠNI PRENOSNIK - besede izgovarjamo z glasovi, ki jih tvorimo z govornimi organi oz. govorili. V slovenskem knjižnem poznamo 29 glasnikov oz. fonemov VIDNI PRENOSNIKI pa so prenosniki s katerimi človek sporoča pisno ali vidno (25 črk slovenske abecede).

• •

• • • • •

BESEDILO 3

Besedilo je zaporedje jezikovnih znakov, ki mora vsebovati slovnično, vsebinsko in sporočilno vlogo.

VRSTE BESEDIL
Neumetnostna

MERILO DELITVE
Govorijo o resničnih podatkih( so preverljivi) Praktičen namen besedila Lepotna vloga ni pomembna Govorijo o domišljijskem svetu(podatki niso preverljivi) Besedila nimajo praktičnega pomena Lepotna vloga je zelo pomembna Prenosnik je slušni ali vidni Ne pričakuje odziva sprejemnika Pričakuje odziv na svoje sporočilo Sporočevalec se ne razodeva, stvarni in preverljivi podatki Piše v prvi osebi, izraža svoja mnenja in čustva Namenjeno posamnezniku, ima zasebno vsebino in se pričakuje odgovor ( zasebna pisma...) Namenjen množici ljudi torej javnosti, dogovor ni obvezen, je pa možen Sporočevalec in sprejemnik sta v neenakovrednem položaju( uradnik – državljan) Sporočevalec in sprejemnik sta v enakovrednem položaju( prijatelja , dekle in fant) vsakdanje teme za javno in zasebno življenje med uradno osebo in zasebnikom (obrazci...) namenjena široki javnosti (recepti, tehnična navodila) namenjena ozkemu krogu najvišjih strokovnjakov namenjena najširši javnosti objavljena v časopisih,revijah Sporočilni namen Način razvijanja teme

Umetnostna Govorjena in pisana Enogovorna Dvogovorna Objektivna Subjektivna Zasebna Javna Uradna Neuradna Glede na fukncijsko zvrst jezika : Praktičnosporazumevalna, uradovalna, strokovna,(praktično strokovna, in poljubno znanstvena) znastvena publicistična Prikazovalna, zagotavljalna, vrednotenska, čustvena, pozivna, poizvedovalna, povezovalna, izvršilna Obveščevalna, opisovalna, pripovedovalna, razlagalna, utemeljevalna

RAZLAGA VRSTE BESEDIL IZ TABELE : •
UMETNOSTNA in NEUMETNOSTNA umetnostno besedilo Govori o domišljijskem svetu Nima praktičnega namena Lepotna vloga besedila je zelo pomembna

neumetnostno besedilo Govori o resničnem svetu Ima praktičen namen Lepotna vloga besedila ni pomembna

GOVORJENA in ZAPISANA – za govorjena besedila je značilna spontanost, govorec se sproti odziva na naslovnika, se popravlja in dopolnjuje, se ponavlja, skače v temo… Zapisana besedila pa so v knjižnem jeziku, sporočevalec ima čas, da se pripravi na pisanje in za popravljanje, dober pisec uporablja pravopisna pravila.

ENOGOVORNA in DVOGOVORNA – enogovorno besedilo ne predvideva neposrednega odziva

4

naslovnika medtem, ko dvogovorno besedilo naslovnika poziva k odzivu SUBJEKTIVNA in OBJEKTIVNA – subjektivna besedila izražajo sporočevalca, njegove osebne razmere do ubesediljenega ali do naslovnika medtem, ko v objektivnih besedilih sporočevalec podaja le stvarne in preverljive podatke o predmetnosti, brez osebnega razmerja do nje. Objektivna so zlasti strokovna besedila v katerih se pisec najmanj razodeva. ZASEBNA in JAVNA – zasebna besedila so tista, ki so namenjena določenemu posamezniku, vsebujejo podatke, ki niso za vsakogar, sporočevalec jih želi zaupati le določenim osebam. Javna besedila pa so namenjena širši javnosti, množičnega naslovnika sporočevalec nagovori ali pa tudi ne, javna so besedila v časopisih, revijah, knjigah, po radiu, TV, ali pa so predstavljena v javnih prostorih. URADNA in NEURADNA – delimo jih glede na to, ali je bilo besedilo tvorjeno v enakovrednem ali neenakovrednem družbenem razmerju med sporočevalcem in naslovnikom oz. kateri izmed udeležencev govori v imenu ustanove v kateri je zaposlen. Neuradna besedila so tista, ki jih sporočevalec govori ali piše družbeno enakovrednemu naslovniku (hčeri, sinu, prijatelju…). Stike končuje in navezuje z neuradnimi nagovori in pozdravi, naslovnika nagovarja z imenom in ga navadno tika, v besedilu razodeva svoje mnenje in druge osebnostne lastnosti. Uradna besedila pa so tista, ki jih sporočevalec pošilja družbeno neenakovrednemu naslovniku. Naslovnika nagovori z uradnim nagovorom, priimkom ter strokovnim nazivom, besedilo začne in konča s predpisanimi uradnimi začetki in konci, naslovnika vika, sebe podpiše z imenom in priimkom ter strokovnim nazivom, drži se zunanje oblike uradnega besedila. PRAKTIČNOSPORAZUMEVALNA – so neuradna in zasebna besedila, tvorimo jih doma med znanci in prijatelji (enakovrednim naslovnikom), z njimi sporočamo vsakdanje teme, ki jih doživimo v službi ali kje drugje, v teh besedilih se močno razodevamo, zato so ta besedila zelo subjektivna, vanj pa vpletamo tudi naslovnika, večinoma so govorjena in to dvogovorno. URADOVALNA – to so uradna zasebna besedila, namenjena so posamezniku, sporočevalec in naslovnik sta v neenakovrednem razmerju, za ta besedila so značilne samo teme, ki so vezane na sporazumevanje med uradno osebo in stranko, tema besedila je navedena že vnaprej, sporočevalec se ne razodeva, saj gre za uradno razmerje med njim in naslovnikom, to je objektivno besedilo, Ta besedila so lahko zapisana ali pa govorjena, večinomapa so dvogovorna. PUBLICISTIČNA – tvorijo jih novinarji in so objavljena v množičnih občilih, namenjena so širši javnosti, so zapisana (časopisi, revije), govorjena (radio) ali pa govorjena in zapisana (TV), novinarji v njih sporočajo o pomembnih ali zanimivih dogodkih, skušajo jih razložiti in izražajo svoje mnenje o njih, naslovnik teh besedil je množičen, navadno pa so tudi enogovorna. STROKOVNA – to besedilo je namenjeno samo ožji in strokovni javnosti, tvorijo jih strokovnjaki iz določenega strokovnega področja, namenjena so ljudem iz istega strokovnega področja, tematika je omejena in vezana na določeno stroko, sporočevalec obravnava določeno temo, ki jo narekuje naslov, razlaga nek pojav, ga povezuje z drugimi in utemeljuje svoje ugotovitve pri tem pa si pomaga z navajanjem zgledov, primerov in strokovno literaturo. Uporablja strokovne termine in izraze, če uvaja nove jih razloži, ta besedila so objektivna lahko so zapisana ali govorjena in so v večini enogovorna. Če so namenjena ožjemu krogu znanstvenih teoretikov ali raziskovalce, so to ZNANASTVENA beedila. V njih so predstavljena nova odkritja in spoznanja, izražanje je abstraktno in zapleteno, Kadar skušamo s strokovnimi vprašanji seznaniti širši krog ljudi, ki jih to zanima a nimajo dovolj predznanja, tvorimo zanje POLJUBNOZNANSTVENA besedila. V njih je manj podatkov in strokovnih izrazov, ter več slikovnega ponazarjanja. To so članki v poljudnoznanstvenih revijah, priročnikih in učbenikih.

Glede na sporočevalcev namen :

• • • • •

PRIKAZOVALNA – sporočevalec jih tvori zato, da bi naslovnik zvedel tisto, česar še ne ve, taka besedila so novice, poročila, obvestila, predstavitev osebe ali kraja… ZAGOTAVLJALNA – sporočevalec jih tvori zato, da bi naslovnik verjel tisto, kar verjame sporočevalec, taka besedila so obljube, grožnje, prisege, naročilnica, pogodba, VREDNOTENJSKA – sporočevalec jih tvori, da bi naslovnik sodil o čem tako, kot sodi sporočevalec sam, taka besedila so kritike, ocena, graja, pohvala, komentar, ČUSTVENA – sporočevalec jih tvori zato, da bi naslovnik doživljal stvarnost ali sebe tako, kot ju doživlja sporočevalec, tako besedilo je lahko ljubezensko pismo, nekrolog POZIVNA – sporočevalec jih tvori zato, da bi naslovnik naredil tisto, kar želi sporočevalec, taka

5

• • •

besedila so prošnja, ukaz, zapoved, prepoved, nasvet, vabilo POIZVEDOVALNA – sporočevalec jih tvori zato, da bi od naslovnika dobil določene informacije in podatke, taka besedila so vprašalniki, anketa, poizvedovalnica… POVEZOVALNA – sporočevalec jih tvori zato, da bi z naslovnikom ohranil ali navezal osebne stike, taka besedila so pozdravi, zahvala, opravičilo, voščilo, čestitke, sožalje… IZVRŠILNA – ko jih sporočevalec napiše ali izvrši s tem povzroči neko spremembo v družbeni stvarnosti, taka besedila so oporoka, pooblastilo, izrek sodbe, odpoved…

Glede na način razvijanja teme:

• • • • •

OBVEŠČEVALNA – to so besedila v katerih sporočevalec sporoča, da se nekaj dogaja ali, da se bo zgodilo, ta besedila so zelo pogosta v zasebnem in tudi javnem življenju, taka besedila so telefonski imenik, jedilni list, urnik, vozni red, radijski in televizijski spored, osmrtnica, javni napis… OPISOVALNA – to so besedila v katerih so navedene lastnosti, sestava, delovanje, položaj kakega živega bitja, predmeta, kraja ali poti. V njih lahko opisujemo tudi vsakdanje dejavnosti ali dogajanje v naravi ali okolici. Recepti, tehnična navodila... PRIPOVEDOVALNA – to so besedila v katerih sporočevalec predstavlja naslovniku to, kar se je zgodilo ali kar je doživel sam. RAZLAGALNA – to so besedila v katerih sporočevalec sporoča o vzročnih in drugih razmerjih med pojavi. To so besedila v katerih sporočevalec naslovniku pojasnjuje pomen dane besede ali pojma. UTEMELJEVALNA – to so besedila v katerih sporočevalec pojasnjuje, zagovarja ali pa dokazuje svoje mnenje o čem. To so dvodelna besedila, ki sestojijo iz sporočevalčevega mnenja/sodbe/trditve o čem ter iz dokazovanja/zagovarjanja tega mnenja. To so najpogostejša besedila v vsakodnevnem življenju. Formule, skice, sheme in definicije...

SKLADNJA (sintaksa)
SKLADNJA obravnava povedi, stavke in stavčne člene. Povedi in njene dele sestavljamo na podlagi skladenjskih vzorcev iz besednih in stalnih besednih zvez

STAVEK
So besede zbrane okoli osebne glagolske oblike (povedka). Delimo ga na dva dela: na osebkov in povedkov del. Povedkov del je bolj razširjen, saj se nanj navezujejo predmeti in prislovna določila. LOČIMO: ► DVODELNE: prosti stavki, ki imajo osebek in povedek; ► ENODELNE: stavki, ki nimajo osebka ali os. glagolske oblike.

VRSTE POVEDI
Ločimo ENOSTAVČNE, VEČSTAVČNE. PRIREDNO ZLOŽENA POVED

6

To so tiste povedi, kjer sta po dva stavka enakovredna (noben ni odvisen od drugega). Nekatera priredja sestojijo iz več kot dveh delov.

VRSTE PRIREDIJ
VEZALNO PRIREDJE To je zveza dveh ali več stavkov, ki izražajo soobstajanje ali zaporedje. Taki stavki so zvezani brez veznikov ali pa z vezniki: in, pa, ter (ne – ne, niti – niti). Pred temi vezniki ne pišemo vejice, razen če je ne zahteva vmesni odvisni stavek.

Primer
Hodil je po cesti in pel slovenske ljudske pesmi. Pravopis V vezalnem priredju ne pišemo vejic, če so stavki vezani med seboj z vezalnimi vezniki.

STOPNJEVALNO PRIREDJE To je zveza stavkov, v kateri naslednji stavek z vsebino presega prejšnjega. Stopnjevanje poudarjajo vezniki: ne – ne, niti – niti, ne samo – ampak tudi, tako – kakor tudi. Pred drugim delom v prvih dveh veznikih vejice ne pišemo, pišemo jo samo pred drugim delom veznika "ne samo – ampak tudi". Primer Niti se ni učil niti ni obiskoval vedno pouka. Ni samo izostajal od pouka, ampak tudi doma ni prespal velikokrat. Pravopis Vejic ne pišemo pred vezalnimi vezniki v stopnjevalnem priredju; pišemo pa jo, če so stavki vezani v stopnjevalno priredje s protivnim veznikom.

LOČNO PRIREDJE Vsebine teh dveh stavkov se med seboj izključujejo ali zamenjujejo. Ločilni vezniki so: ali, ali pa, ali – ali. Pred prvim ali vejice ne pišemo, razen če jo zahteva vmesni odvisni stavek ali kaj podobnega. Primer

7

Ali delaj doma ali pa pojdi s trebuhom za kruhom. Pravopis Stavki so ločeni z vejicami.

PROTIVNO PRIREDJE Je zveza pomensko nasprotujočih si stavkov (Drugi stavek nasprotuje prvemu.). Protivni vezniki so: pa; vendar, toda, a; ampak, temveč, marveč; samo, le … Protivno priredje se da deloma izraziti tudi s podredjem. Primer Oči imajo, pa ne vidijo. Dež je oviral zunanje opravke, vendar mravlje niso mirovale. Pravopis Stavki so ločeni z vejicami.

VZROČNO ali UTEMELJEVALNO PRIREDJE V tej zvezi drugi stavek vzročno pojasnjuje ali utemeljuje prvega. Tukaj vzročnost izražajo vezniki: namreč, saj in sicer. Isto lahko povemo tudi s podredjem, samo da uporabimo veznik KER. Primer Tedaj so se Svarunu in vojščakom obrazi zjasnili, zakaj bogovi so uslišali njihovo prošnjo. Pravopis Stavki so ločeni z vejicami.

POJASNJEVALNO PRIREDJE V tem primeru drugi stavek natančneje določa prvega. Vezniške besede so: to je, to se pravi, in sicer, in to; lahko se tudi zgodi, da veznika sploh ni. Pojasnilo se da izraziti tudi podredno.

Primer Svečo je prižgal, torej je gorela.

8

Pred lokalom se dobimo, in sicer se zberemo pred vhodom. Pravopis Stavki so ločeni z vejicami.

POSLEDIČNO ALI SKLEPALNO PRIREDJE Pri tem priredju drugi stavek podaja posledico ali logični sklep, ki izhaja iz vsebine prvega. POSLEDICO izražajo vezniki: zato, zatorej, tako, pa; SKLEP pa veznik torej. Primer Iz koče sem slišal jok, pa (zato) sem stopil noter. Prižgal sem luč, torej je bila soba razsvetljena. Pravopis Stavki so ločeni z vejicami.

PODREDNO ZLOŽENA POVED - PODREDJE
Stavka med seboj nista enakovredna, kar pomeni, da je en stavek nadrejen drugemu. Prvi stavek je glavni in lahko nastopa samostojno glede na pomen stavka, drugi je odvisni in opravlja vlogo stavčega člena, pomensko dopolnjuje glavni stavek in ne more nastopati sam, ker je sicer pomensko nejasen.

VRSTE ODVISNIKOV
OSEBKOV ODVISNIK Odvisni stavek se nanaša na osebo (kdo ali kaj). Prepoznamo ga po vezniških besedah: kar, kdor, da, če, ali … Primer Kdor prvi pride, prvi melje. Kar prede, leži v kotu. Ni nam znano, kdo je izumil jadro. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

9

PREDMETNI ODVISNIK Odvisni stavek se nanaša na predmet (od 2. do 6. sklona: koga – česa, komu – čemu, koga – kaj, o kom – čem, s kom – čim). Vezniške besede: da, če, ali … Primer Čas ozdravi, kar boli. Oče je vprašal Janeza, koliko je zaslužil. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

KRAJEVNI ODVISNIK Nanaša se na kraj dogajanja (kje, kam, kod, od kod, do kod, do kam). Vezniške besede: kjer, kamor, koder … Primer Kjer se križata glavna in stranska cesta, se je zgodila nesreča. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

ČASOVNI ODVISNIK Nanaša se na kraj oziroma čas dogajanja (kdaj, od kdaj, do kdaj, kako dolgo, koliko časa). Vezniške besede: ko, kadar, preden … Primer Komaj smo se ulegli, že se je zaslišal zunaj ropot. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

VZROČNI ODVISNIK Nanaša se na vzrok (zakaj). Vezniki: ker.

10

Primer Ker ga je bolel zob, je obiskal zobozdravnika. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

NAMERNI ODVISNIK Nanaša se na namero (čemu, s katerim namenom, s kakšnim namenom). Vezniki: da. Primer Šel je v gozd, da bi nabral jurčkov. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

RAZLIKA MED VZROČNIM IN NAMERNIM ODVISNIKOM Vzročni odvisnik Vsebina nanaša se na vzrok Vprašalnica zakaj Vezniška beseda Primer ker K zobozdravniku sem šel, ker me je bolel zob. Namerni odvisnik nanaša se na namero čemu, s kakšnim (katerim) namenom da K zobozdravniku sem šel, da bi mi izruval zob.

POGOJNI ODVISNIK Nanaša se na pogoj (pod katerim pogojem). Vezniške besede: če, ako … Primer Če boš dosegel normo, boš tekmoval na državnem tekmovanju. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

DOPUSTNI ODVISNIK

11

Nanaša se na pogoj ali dopustnost (kljub čemu). Vezniške besede: čeprav, četudi, dasi ... Primer Čeprav je deževalo, so odšli na izlet. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

NAČINOVNI ODVISNIK Izraža način. Vprašalnice: kako, na kakšen način. Vezniške besede: ne da, s tem da ... Namesto tega odvisnika se včasih uporablja tudi polstavek. Primer Ne da bi potrkal, je vstopil v sobo. Pravopis Glavni in odvisni stavek sta ločena z vejico.

STAVČNI ČLENI
Stavčni členi so: osebek, povedek, predmet in prislovno določilo. Označevanje stavčnih členov: _________ Osebek Predmet . . Povedek

…………… Prilastek ////////////////// Prislovno določilo

POVEDEK 12

Po povedku se vprašujemo: kaj kdo dela ali kaj z njim je. Povedek ali predikat je tisti stavčni člen, ki izraža dogajanje. Pomensko je povezan z osebkom, predmetom in prislovnim določilom, saj ga pomensko dopolnjujejo. Oblikovno oz. slovnično je povezan z osebkom in predmetom in sicer je osebku podrejen (z njim se ujema v osebi, številu in spolu), predmetu pa je nadrejen (določa mu sklonsko obliko). V povedku je praviloma glagol v osebni obliki. Ločimo dve vrsti povedkov: • goli povedek sestavlja samo osebna glagolska oblika Primer : Fantje pojejo pesem.

zloženi povedek pa je iz dveh delov in sicer iz osebne glagolske oblike in iz polnopomenske besede.

Primer : Danes je vreme čudovito. (Glagol biti) + (povedkovo določilo: pridevnik, samostalnik) Zloženi povedek je sestavljen iz dveh delov. Prvega imenujemo VEZ, drugega pa POVEDKOVO DOLOČILO. V vlogi vezi je vedno osebna oblika pomensko nepopolnega glagola (glagola - biti, postati, naklonski glagoli - morati, hoteti, želeti ali faznega glagola – začeti, nadaljevati), v vlogi povedkovega določila pa je polnopomenska beseda navadno samostalniška ali pridevniška beseda v imenovalniku ali pa glagol v nedoločniku.

OSEBEK
Po osebku pa se vprašujemo: kdo ali kaj. Osebek ali subjekt je tisti stavčni člen, ki pomensko dopolnjuje povedek. Novi podatke kdo / kaj je tisti, ki se mu prisoja določeno stanje, dejanje, potek, lastnost … V osebku je navadno samostalniška beseda ali besedna zveza. Besede v osebku so načeloma v imenovalniku, izjemoma tudi v rodilniku in sicer ob zanikanem polnopomenskem glagolu biti in ob glagolu zmanjkati. Včasih je osebek tudi izpuščen in prepoznamo ga iz osebne glagolske oblike v povedku. Če je v povedku brezosebni glagol, osebka ni in si ga ni mogoče predstavljati. Oblika osebka ni odvisna od nobenega stavčnega člena, pač pa je osebek nadrejen povedku, saj mu določa osebo, število in spol. Osebek je lahko gol ali zložen. Goli osebek je iz ene same polnopomenske besede, zloženi pa je iz dveh ali več besed. Polnopomenske besede v zloženem osebku so enakovredne ali neenakovredne, zato je zložen priredno ali podredno. V podredno zloženem osebku so besede v neenakovrednem razmerju in sicer je ena nadrejena (jedro) druga pa podrejena (določilo oz. prilastek). V jedru je vedno samostalniška beseda, zato tako besedno zvezo imenujemo samostalniška besedna zveza. V določilu pa je pridevniška ali samostalniška beseda ali prislov. Pridevniška beseda stoji levo od jedra, zato ji pravimo LEVI UJEMALNI PRILASTEK, ker se z jedrom ujema v spolu, številu in sklonu. Samostalniška beseda in prislov lahko stojita tudi desno od jedra in jima pravimo DESNI NEUJEMALNI PRILASTEK.

PREDMET
Je stavčni člen po katerem se vprašujemo: koga - česa, komu - čemu, koga - kaj, o kom - čem, s kom čim + povedek.

13

Predmet ali objekt je tisti stavčni člen, ki dopolnjuje povedek z raznimi podatki, zato imamo zanj več vprašalnic in razne sklonske oblike, zato ločimo več vrst predmetov. V predmetu je navadno samostalniška beseda / ali besedna zveza v katerem od neimenovalniških sklonov in sicer v nepredložnem ali predložnem rodilniku, dajalniku, tožilniku, mestniku ali v orodniku. To, v katerem sklonu je beseda v predmetu je odvisno od povedka. Predmet je lahko gol ali zložen priredno ali podredno. Podredno zloženi predmet sestoji iz samostalniškega jedra, ob katerem je določilo imenovano prilastek, ki je lahko pridevniški / levi / ujemalni ali samostalniški / desni / neujemalni ali polstavčni. Predmetov je lahko v stavku več.

PRISLOVNO (ADVERBIALNO) DOLOČILO
Je tisti del stavka, ki dopolnjuje povedek s podatki o okoliščinah dejanja, stanja, poteka, izraženega v povedku. Po njem se sprašujemo : - p. d. kraja: kam, kod, kje - p. d. časa: kdaj,odkdaj - p. d. vzročnosti: a) vzroka: zakaj b) namena: čemu c) pogoja: pod katerim pogojem d) dopustitve: kljub čemu - p. d. načina (lastnosti): a) pravega načina: kako b) primere: kako c) posledice: kako d) mere: koliko e) ozira: glede na kaj Ločimo več vrst prislovnih določil: • kraja • časa • načina • vzroka Prislovnih določil je lahko v stavkih več. V prislovnem določilu je navadno prislov (ponoči) ali predložna zveza (v sredo). Redko je v njem samostalniška beseda oz. besedna zveza v rodilniku ali tožilniku, včasih pa je prislovno določilo polstavčno. Ob istem povedku lahko stoji različno število prislovnih določil in niso odvisni od povedka, zato pravimo, da prislovno določilo primikamo k povedku.. Prislovno določilo je iz ene ali več polnopomenskih besed, je golo ali zloženo. Tako kot osebek in predmet je prislovno določilo zloženo priredno ali podredno. Če je zloženo podredno sestoji iz jedra in določila.

PREMI IN ODVISNI GOVOR
Z narekovajem zaznamujemo dobesedni navedek besedila, to je tisti del povedi, ki stoji ob spremnem stavku. Spremni stavek in dobesedni navedek sta sestavini tako imenovanega PREMEGA GOVORA. Ker se v besedilih pogosto srečamo z zapisi premega govora, poznamo tri njegove različice.

14

PREMI GOVOR sestoji iz SPREMNEGA STAVKA IN DOBESEDNEGA NAVEDKA BESEDILA. Ta je praviloma zapisan med narekovaji. Spremni stavek navadno stoji pred dobesednim navedkom ali za njim, lahko pa tudi sredi njega.

SPREMNI STAVEK, KI STOJI PRED DOBESEDNIM NAVEDKOM – se začne z veliko začetnico in konča z dvopičjem. Dobesedni navedek je med narekovaji in se začne z veliko začetnico, konča pa s končnim ločilom.

Primer : Marko pa je zaključil: » Glavno je, da gremo, vse drugo nas ne zanima.«

SPREMNI STAVEK ZA DOBESEDNIM NAVEDKOM – se začne z malo začetnico in konča s končnim ločilom. Dobesedni navedek pred njim pa je med narekovaji, začne se z veliko začetnico, konča pa z vejico, z vprašajem ali klicajem.

Primer : »Oh, končno smo dočakali dan, ko smo vsi zbrani!« je že prejšnji večer vzdihnila mama.

SPREMNI STAVEK, KI JE SREDI DOBESEDNEGA NAVEDKA – se začne z malo začetnico in konča z vejico. Dobesedni navedek je v takih primerih razdeljen na dva dela. Del pred spremnim stavkom je v narekovajih, začne se z veliko začetnico, konča pa z vejico. Tudi del dobesednega navedka za spremnim stavkom je v narekovajih, začne se z malo začetnico in konča s končnim ločilom. Primer : »Ne stokaj,« se je oglasil oče, »veš, da se prej ni dalo. Marko je imel izpite.«

Označevanje premega govora in spremnega stavka: . . Premi (dobesedni) govor

_________ Spremni stavek (napovedni stavek)

BESEDE PO POMENU
ENAKOZVOČNICE – homonini: imajo enako glasovno podobo a različen pomen Primer: LUČKA : majhen vir svetlobe, dozorelo regratovo cvetje, mlečni sladoled, žensko ime SOPOMENKE – sinonimi Značilna je različna pisava in slušna podoba, vendar enak pomen. Primer: Letalo, avion, aeroplan : vse troje pomeni zračno vozilo

15

NADPOMENKE – hipernimi, pa so besede, ki so drugim nadrejene Primer: Iglavci : smreka, bor, tisa, PROTIPOMENKE – antonimi pa so besede z nasprotnim pomenom. Uporabljamo jih kadar primerjamo nasprotna dejanja. Primer: mlad – star bel – črn suh – debel ENAKOPISNICE – besede, ki se pišejo enako, izgovarjajo pa različno Primer: gol (zadetek pri nogometu) – gol (nag) BLIZUZVOČNICE – paronimi – imajo zelo podobno pisavo in izgovorjavo, a različen pomen Primer: Trenerka – ženska, ki trenira nekoga Trenirka – športno oblačilo BESEDE IZ ISTEGA TEMATSKEGA POLJA Primer: Ob besedi kričati pomislimo na: nogomet, sodnika, navijače BESEDE IZ ISTE BESEDNE DRUŽINE – z enakim korenom Primer: Za – pis – a – ti : koren pis – alo, pis – ava, pis – mo, lepo – pis , od – pis

IZVOR BESED
Besede imajo različen izvor. Pri ugotavljanju izvora besed si lahko pomagamo z Etimološkim slovarjem, v katerem je vsaka beseda pojasnjena, od kod izvira in kakšen je njen prvoten pomen. Večina besed je domačih, precej pa je prevzetih. DOMAČE BESEDE so treh vrst: • Ene izvirajo iz prednika današnje slovenščine, iz indoevropskega prajezika, praslovanščine ali zgodnje slovenščine • Ene so nastale v novejšem času na podlagi starejših slovenskih besed in še vedno nastajajo • Ene pa izvirajo iz posnemanja naravnih zvokov oz. glasov PREVZETE BESEDE So besede, ki so prišle v slovenščino iz jezikov, s katerimi nismo povezani razvojno, temveč zemljepisno ali pa kulturno. Glede na to, koliko so prevzete besede prilagojene slovenskemu knjižnemu jeziku ločimo: • SPOSOJENKE (pica): to so prevzete besede, ki jih popolnoma prilagodimo slovenskemu knjižnemu jeziku, se pravi, da jih izgovarjamo, pišemo in pregibljemo po naše;

16

• • • •

TUJKE (renault): to so prevzete besede, ki jih deloma prilagodimo slovenskemu knjižnemu jeziku, se pravi, da jih izgovarjamo in pregibljemo po naše, ohranjamo pa tuji zapis; CITATNE BESEDE (first lady): to so prevzete besede, ki jih ne prilagodimo slovenskemu knjižnemu jeziku, se pravi, da ohranijo tujih izgovor, zapis in slovnične lastnosti. KALKI so dobesedni prevodi tujih jezikovnih besed v slovenščino (mešalnik – mikser) POPAČENKE popačen prevzem tujih besed v neknjižnih jezikovnih zvrsteh (sleng, narečje,žargon) Primer : šrauf, cvikcange, šporget....itd.

SLOGOVNA VREDNOST BESED
SLOGOVNO NEZAZNAMOVANE so besede, ki se največ uporabljajo (roka, noga, imeti, okno, ime...), vendar so te le slovarsko neznemovane (brez konteksta). Slovarsko neznamovane besede so tudi strokovni izrazi (termini): slabokrvn, socialen, beljakovina... SLOGOVNO ZAZNAMOVANE besede pa razodevajo tudi sporočevalca, in sicer njegovo razmerje do predmetnosti, pokrajinsko pripadnost, interesno skupino kateri pripada… Uporabljamo jih samo v nekaterih besedilih, ne pa v vseh. Ločimo pa več vrst slogovno zaznamovanih besed: • Čustveno zaznamovane besede: razodevamo svoje čustveno razmerje do neke stvari. S čustveno zaznamovanimi besedami izražamo naklonjenost ali nenaklonjenost do poimenovanega. Naklonjenost izražamo z: • ljubkovalnicami • olepševalnicami • otroškimi besedami nenaklonjenost pa s: • slabšalnicami • zmerljivkami oz. psovkami • kletvicami • prostaškimi besedami Primeri : Matejček, zdaj bova pa ninčkala. Sit sem že bedastih govoranc tistega cmokajočega debeluha. Se me bojiš, pezde? Telebana, kot si to, se že ne bojim. Govori se, da imate na šoli tajno društvo copatarjev in dežnikarjev. (ki kradejo copate in dežnike) Omenjene besede so že v slovarju zapisane kot slogovno zaznamovane (slovarsko zaznamovane besede).


• •

Sobesedilno zaznamovane besede – besede z: ironijo z metaforo

Primeri : Jaz v tej kleti že ne bom stanovala. Takle dojenček me bo učil? To tele vedno naredi kaj narobe. On hodi kot konj. Si pa res odličen učenec, same cveke imaš. Škornji inplesna obleka – to je pa res dober okus. Naša Tina je prava mravljica. Miha, stopiva za temile škorenjčki! Tisti jezik je spet tu. Podčrtane besede niso slovarsko zaznamovane, postanejo pa slogovno zaznamovane šele s sobesedilom.

17

• • • •

Zvrstno zaznamovane besede: narečno ali pokrajinsko slengovske ali žargonske praktičnosporazumevalne, uradovalne, strokovne ali publicistične besede. Te besede so slogovno zaznamovane le takrat, kadar jih uporabljamo izven okvira njihove lastne zvrsti. Primeri : V enem tednu sem odbrenkal dva izpita težke kategorije. Odlična zadetka. Res sem imel krompir.

• • •

Časovno zaznamovanimi besedami, takimi, ki so novejše in še ne splošno razširjene, ali pa z besedami, ki so jih nekoč pogosto uporabljali, danes pa jih redko ali pa sploh ne več. V takem primeru govorimo o: anarhizmi - starinski izrazi neologizmi - novejše besede splošno še ne priznane

Primeri : Mladci in gospice so se veselo zabavali. Nedvojbeno so se dobro razumeli. Boris A. Novak je pesnik, ki rad besede prebeseduje, kot na primer iz policaja nastane palicaj, iz budilke zbudilka in iz medveda medjed.

BESEDOTVORJE
Morfemska zgradba besed : Koren : nosilec predmetnega pomena ( koren odloča o besedni družini) Za – pis – a – ti koren Osnova: del besede, ki ostane, če besedi odvzamemo končno obrazilo (končnico) – pregibni del besede pristav – a Podstava : del besede, iz katere (s pomočjo obrazila) nastane nova beseda. miz – ica podstava obrazilo

Obrazila : del, s katerim tvorimo novo besedo (vse kar ni koren): Predpona: za - voj

18

del pred korenom medpona: vod – o – vod del med dvema besedotvornima podstavama

pripona: vod – ic – a pripona končnica obrazilo (del za korenom) popona: smejati se prosti morfem krikne – m končnica

NASTAJANJE TVORJENK
Primeri: miz → koren netvorjenka: miz – a → koren + (končno) obrazilo tvorjenka: miz – a – r → besedotvorna podstava (miz – a) + obrazilo (r) miz – a – r + stv – o koren obrazilo končniško obrazilo (končnica)

besedotvorna podstava

BESEDOTVORNE NAČINI:
Izpeljevanje: izpeljanka – besedotvorni podstavi dodamo pripono pis – ec = pisec besedotvorna podstava pripona

19

Zlaganje: zloženka (sestavimo dve besedotvorni podstavi, vmes dodamo medpono o ali e) To je tvorba iz večbesedne podstave z vmesnim samoglasnikom. knjig – o – vez = besedotvorna podstava knjigovez

medpona besedotvorna podstava

Sestavljanje: sestavljenka (pred besedotvorno podstavo dodamo predpono na – pisati = napisati

predpona besedotvorna podstava

Sklapljanje: sklop besede povežemo med sabo pet – in – dvajset očenaš se – ve – da ne – bodi – ga – treba

Krnitev: mešana tvorba (besede okrnimo na črke in jih nato povežemo v besede) Tovarna motorjev Sežana T – O – M – O – S = TOMOS

BESEDNE ZVEZE
Besedne zveze delimo na: • proste – proste besedne zveze tvorimo sproti ( se spreminjajo)

Primeri : Natoči mi čistega vina. (vino, ki nima usedline) lepa knjiga, veseli dogodek …

stalne – stalne besedne zveze uporabljamo iz spomina (se ne spreminjajo)

Primeri : Natoči mi čistega vina. (Povej mi resnico) Po toči zvoniti je prepozno. Odšel je z dolgim nosom.

20

STALNE BESEDNE ZVEZE
Stalne besedne zveze so slogovno (nimajo dobesednega, ampak preneseni pomen). Delimo jih na:

Rekla – ne obsega povedi / stavka ampak le zvezo dveh ali več besed

Primeri : Kot po navadi so naši izgubili. Odšel je z dolgim nosom. Na vrat na nos je hotela v zakon.

Rečenice – stalna besedna zveza, obsega celo poved. Sem spadajo vsi slovenski pregovori.

Primeri : Brez muje se še čevelj ne obuje. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Vrč hodi k vodnjaku, dokler se ne razbije.

BESEDNE VRSTE
Pri delitvi besed sta pomembni še pomenske lastnosti besede in njihove tipične vloge v stavku in po teh dveh merilih delimo besede v besedne vrste. Besednih vrst oz. skupin besed z enakimi pomenskimi lastnostmi in z enako vlogo v stavku je osem. V slovenščini pa je tudi nekaj besed, ki jih ne moremo uvrstiti v nobeno od navedenih besednih vrst, ker se v stavku uporabljajo v vlogi povedkovega določila. Imenujemo jih POVEDKOVNIK.

SAMOSTALNIK
To so besede, ki poimenujejo bitja, reči ali pojme, to delajo neposredno (igralec, dres) ali posredno (oni, jaz). V stavku nastopajo predvsem v vlogi osebka ali predmeta. Samostalniške besede delimo v tri podvrste: • SAMOSTALNIKA (substantiv) – so podvrsta samostalniških besed, s katerimi neposredno poimenujemo bitja, reči ali pojme. Delimo jih na OBČA in LASTNA imena. Obča imena pišemo z malo, lastna pa z veliko. S samostalnikom poimenujemo pojave čutnega sveta, se pravi, pojave, ki jih zaznavamo s čutili, z njim pa poimenujemo tudi pojme, ki so našim čutilom nedostopni, zato imajo nekateri samostalniki konkretni pomen, drugi pa abstraktnega. Samostalniki so v slovenščini ženskega, moškega ali srednjega spola. Spol samostalnikov določimo na podlagi končnice in večina samoglasnikov z edninsko imenovalniško ničto končnico, s končnico -a je ženskega spola in s končnico -o/-e srednjega spola. • Slovenščina pozna tri slovnična števila: Ednina, dvojina in množina. Izražamo jih s končnico. Samostalniki imajo načeloma tri števila. Nekatere uporabljamo samo v množini ali samo ednini, te imenujemo MNOŽINSKI SAMOSTALNIKI (možgani, jetra) in NEŠTEVNI EDNINSKI SAMOSTALNIKI (kri, prijaznost). Neštevni samostalniki poimenujejo snov (led, kri, čaj, kruh), skupino (okostje, listje) ali pojem (mir, prijateljstvo). Zaradi svojih pomenskih lastnosti se ne dajo šteti, zato jih uporabljamo samo v ednini. Samostalniki spadajo med pregibne besede, saj se jim spreminja končnica, pravimo, da se SKLANJAJO. V slovenščini je 6 sklonov. Določene skupine samostalnikov se sklanjajo z istimi končnicami, zato samostalnike uvrščamo v določene sklanjatvene vzorce oz. sklanjatve, v te pa jih razvrščamo na podlagi spola in končnice v rodilniku ednine.

21

Ločimo tri skupine sklanjatev: moške, ženske in srednje. V teh skupinah pa določamo podskupine na podlagi končnic v rodilniku ednine.

MOŠKE SKLANJATVE 1. moška sklanjatev Im. Rod. Daj. Tož. Mest. Or. ednina -/ -a -u -/ -u - om dvojina -a - ov - oma -a - ih - oma množina -i - ov - om -e - ih -i ednina -a -e -i -o -i -o 2. moška sklanjatev dvojina -i -/ - ama -i - ah - ama množina -e -/ - am -e - ah - ami 3. moška sklanjatev Ed./dv/mn -/ -/ -/ -/ -/ -/

V prvo moško sklanjatev spadajo samostalniki moškega spola, ki imajo v RODILNIKU EDNINE končnico -a (svinčnik). Nekateri samostalniki prve moške sklanjatve pa poznajo posebnosti v nekaterih končnicah ali v osnovi: POSEBNOSTI V KONČNICI • nekaj samostalnikov ima v imenovalniku ednine končnico -o oz. -e (avto, finale), to so prevzeta obča imena • nekateri eno-zložni samostalniki imajo v rodilniku ednine končnico -u (grad-gradu) • tisti samostalniki, ki poimenujejo bitja imajo v tožilniku ednine končnico -a (stol-stola) • pri samostalnikih, ki se končujejo na C, Č, Ž, Š in J se končnica -o zamenja za -e (stricem) • samostalnik mož, zob in las imajo v imenovalniku množine končnico -je. POSEBNOSTI V OSNOVI • pri sklanjanju nekaterih samostalnikov prve moške sklanjatve iz osnove izpade polglasnik (sošolec-sošolca) • nekateri samostalniki od rodilnika ednine dalje podaljšuje osnovo z -j s katero se podaljšuje večina samostalnikov katerih osnova se konča na -r (kolesar-kolesarja), s -t se podaljšuje osnova domačim imenom, katerih osnova se konča na -e (Tone-Toneta), z -n pa nekaterim samostalnikom, katerih osnova se končuje na -lj (nagelj-nageljna) • eno-zložnim samostalnikom se osnova v dvojini in množini podaljša z -ov (zid-zidovi). Osnova samostalnika OTROK doživi v imenovalniku množine ter v mestniku dvojine in množine glasovno premeno – osnova se namesto na -k končuje na -c (otrok-otroci). • Samostalnik ČLOVEK ima v rodilniku in mestniku dvojine in v vseh sklonih množine nadomestno osnovo LJUD. • Pri nekaterih samostalnikih se naglašenemu v zadnjem zlogu spremeni trajanje (bik-bika), pri nekaterih pa se kratki, široki E oz. O zamenja z dolgim, ozkim (kmet-kmeta, obrok-obroka) Večina samostalnikov prve moške sklanjatve pri sklanjanju ohranja naglasno mesto; če je naglas ves čas na istem zlogu osnove ga imenujemo NEPREMIČNI (na osnovi), če je ves čas na končnici, ga imenujemo KONČNIŠKI, če se naglasno mesto premika na osnovi je naglas premični (na osnovi), če pa je v nekaterih oblikah na osnovi v drugih pa na osnovi, je MEŠANI. V drugo moško sklanjatev spadajo samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -e. Te lahko sklanjamo tudi po prvi moški, naglasno mesto pa se ne premika. V tretjo moško sklanjatev pa spadajo samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku ednine in v

22

vseh drugih sklonih NIČTO končnico. To so večinoma kratice in simboli, sklanjamo pa jih lahko tudi po prvi moški sklanjatvi.

ŽENSKA SKLANJATEV 1. ženska sklanjatev ED. DV. MN. -a -i -e -e -/ -/ -i - ama - am -o -i -e -i - ah - ah -o - ama - ama 2. ženska sklanjatev ED. DV. MN. -/ -i -i -i -i -i -i - ma - im -/ -i -i -i - ih - ih - jo -a - mi 3. ženska sklanjatev ED./DV./MN. -/ -/ -/ -/ -/ -/

Im Rod Daj Tož Mest or

V prvo žensko sklanjatev spadajo samostalniki ženskega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -e (miza). Zopet imajo posebnosti v končnici in osnovi. POSEBNOSTI V KONČNICI • Posebnost je samostalnik GOSPA. • Posebnosti so tudi samostalniki, ki se končajo na -ev (cerkev, žetev), ti imajo v imenovalniku in tožilniku ednine namesto končnice -a oz. končnico -o, NIČTO končnico. V orodniku ednine pa končnico -io. • Med posebnosti spadata tudi samostalnika MATI in HČI, ki imata v imenovalniku in tožilniku ednine NIČTO končnico, v orodniku ednine pa končnico -jo. POSEBNOSTI V OSNOVI • Nekaterim samostalnikom se v rodilniku dvojine in množine v osnovo vriva polglasnik oz. -i pred -j (vožnja-voženj, ladja-ladij) • Osnova se spreminja tudi samostalnikom na -ev in sicer jim izpade polglasnik (bukev-bukve). Večina samostalnikov prve ženske sklanjatve pri sklanjanju ohrani isto naglasno mesto. Samostalniki s polglasnikom v osnovi (megla, tema) ima nepremični naglasni tip na osnovi ali na končnici. V drugo žensko sklanjatev spadajo samostalniki ženskega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -i (perut-peruti). Nekateri samostalniki, ki se sklanjajo po drugi ženski sklanjatvi, pa poznajo posebnosti v končnici ali osnovi. POSEBNOSTI V KONČNICAH • Nekaj samostalnikov 2. ženske sklanjatve ima posebne končnice v orodniku ednine, dajalniku dvojine in množine. • Nekaj eno-zložnih samostalnikov 2. ženske sklanjatve ima posebne končnice v dajalniku ter mestniku dvojine in množine. POSEBNOSTI V OSNOVI • Nekaterim samostalnikom se osnova spreminja tako, da jim izpada polglasnik (bolezen-bolezni). • Samostalnik KRI ima v vseh sklonih drugačno osnovo (krv). Večina samostalnikov 2. ženske sklanjatve ohranja isto naglasno mesto (nepremični na osnovi).

23

V 3. žensko sklanjatev spadajo samostalniki ženskega spola, ki imajo v rodilniku ednine NIČTO končnico. To so predvsem domača ženska lastna in občna imena na -i (babi, Malči) in prevzeta ženska imena (Ingrid).

SREDNJA SKLANJATEV Srednja sklanjatev ednina dvojina Množina -o -i -a -a -/ -/ -u - oma - om -o -i -a -u - ih - ih - om - oma -i

Im Rod Daj Tož Mest or

V srednjo sklanjatev spadajo samostalniki srednjega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -a (mesto-mesta). POSEBNOSTI V KONČNICI • Samostalniki katerih osnova se končuje na C, Č, Ž, Š in J imajo preglas v orodniku ednine ter dajalniku dvojine in množine. • Nekateri samostalniki imajo v imenovalniku ednine NIČTO končnico. POSEBNOSTI V OSNOVI • Samostalniki, ki imajo v imenovalniku ednine NIČTO končnico, od rodilnika ednine dalje podaljšujejo osnovo s -t, -s ali -n. • Nekaterim samostalnikom srednje sklanjatve se v rodilniku množine vriva polglasnik. Za največ samostalnikov srednje sklanjatve je značilno stalno naglasno mesto, bodisi na osnovi (nepremični naglasni tip) bodisi na končnici (končniški naglasni tip). Premični naglasni tip imajo samostalniki TELE in PLEČE. Redkejši so samostalniki katerim se naglasno mesto premenjuje tako, da je v nekaterih oblikah na osnovi, nekaterih na končnici (mešani naglasni tip).

POSAMOSTALJENE PRIDEVNIKE (Plavi) – to so prvotni pridevniki, ki so zaradi izpuščenega samostalnika dobili vrednost samostalniških besed, ohrani pa se pridevniška sklanjatev se pravi, da jih sklanjamo kot pridevnike. Posamostaljeni pridevniki so večinoma lastna imena. SAMOSTALNIŠKE ZAIMKE (on) – beseda ki kaj poimenuje posredno je zaimek. Glede na to, kaj poimenujejo jih razvrstimo v tri skupine: Samostalniški zaimki - to so besede, s katerimi posredno poimenujemo bitja, stvari ali pojme. Imajo enake slovnične lastnosti kot samostalniki, lahko jim določimo spol in število in lahko jih tudi sklanjamo. Eni skupini samostalniških zaimkov lahko določimo tudi slovnično osebo zato jih delimo na osebne in neosebne. Osebni so tisti, ki izražajo slovnično osebo. Z osebnimi zaimki poimenujemo sporočevalca, naslovnika ali neudeleženca pogovora. Sporočevalca poimenujemo s prvoosebnim zaimkom (jaz, mi, me), naslovnika poimenujemo z drugo-osebnimi (vi, ve, vidva, ti), neudeleženca pogovora pa poimenujemo s tretjeosebnimi zaimki (on, ona, ono). Osebnim zaimkom lahko določimo tudi spol, število in sklon. Osebni zaimki se tudi sklanjajo in pri tem nekateri med njimi zamenjajo osnovo (jaz – mene). Pravimo, da dobijo nadomestno osnovo. Vsak osebni zaimek pa ima svoj sklanjatveni vzorec.

• •

24

Osebni zaimki imajo v rodilniku, dajalniku in tožilniku naglasno in nenaglasno oz. naslonsko obliko. Če je tožilnik navezan na predlog imajo še tretjo obliko imenovano NAVEZNA. Naglasne oblike uporabimo, če želimo kaj poudariti in če jih postavimo za predlog ali v priredno zvezo. Osebni zaimki imajo v stavku isto vlogo kot samostalniške besede, so predvsem v vlogi osebka ali predmeta. Poznamo še nekatere podvrste osebnih zaimkov – sebe/se in z njim izražamo nanašanje na osebek, imenuje pa se POVRATNO OSEBNI ZAIMEK. Poleg osebnih zaimkov poznamo še neosebne samostalniške zaimke, to so tisti, ki ne izražajo slovnične osebe. Neosebni samostalniški zaimki so moškega ali srednjega spola in s tistimi, ki so moškega spola poimenujemo človeka, s tistimi, ki pa so srednjega, pa poimenujemo vse drugo (živali, rastline, reči in pojme). Vsi so samo v ednini in jih lahko sklanjamo. Glede na to, kaj z njimi delamo ločimo več vrst neosebnih zaimkov . VPRAŠALNI ZAIMKI – z njimi vprašujemo po človeku (kdo) in po vsem drugem (kaj). OZIRALNI ZAIMKI pa se od vprašalnih ločijo samo po končnem R. (kdor, kar). Z njima predstavimo človeka, žival ali stvar. NEDOLOČNA ZAIMKA se od vprašalnih ločita po obrazilu NE. (nekdo, nekaj). Uporabljamo ju, če koga ali česa ne moremo neposredno poimenovati. NIKALNI ZAIMKI – z njimi izražamo neobstoj osebe (nihče, nič). POLJUBNOSTNI ZAIMKI – z njimi izražamo poljubnega človeka ali stvar (kdo, kaj).

PRIDEVNIK
To so besede, s katerimi poimenujemo lastnosti, vrsto, svojino ali količino neke stvarnosti. Oblikovne lastnosti pridevniških besed: • Pridevniške besede nimajo lastnega (stalnega) spola – to pomeni, da se v spolu ujemajo s spolom samostalniških besed, ki jih pomensko določajo. • Pridevniške besede nimajo lastnega števila. Prilagajajo se številu samostalniških besed in ga izražajo s končnicami. • Prav tako kot samostalniške besede se tudi pridevniške sklanjajo. Moški spol Ženski spol Srednji spol ED DV MN ED DV MN ED DV MN imenovalnik - / - i -a -i -a -i - e - o/ - - i -a e rodilnik - ega - ih - ih - e - ih - ih - ega - ih - ih dajalnik -emu - im - i - im - emu - im ima ima ima tožilnik -/ -i /-ega - a -e -o -i - e - o/ - - i -a e mestnik - em - ih - ih - i - ih - ih - em - ih - ih orodnik - im - imi - o - imi - im - imi ima ima ima

Pridevniške besede imajo v tožilniku ednine moškega spola posebno slovnično lastnost – navezovalnost. To pomeni, da imajo v tožilniku končnico - ega.

Glede na to, kaj poimenujemo s pridevniki jih delimo v tri skupine: • Pridevniki (adjektivi) to so besede, ki neposredno poimenujejo lastnost, vrsto ali pripadnost (svojino) prvino predmetnosti. Zato jih delimo na: lastnostne, vrstne in svojilne. • LASTNOSTNI PRIDEVNIKI so tisti, ki poimenujejo lastnost prvine predmetnosti (njeno barvo, obliko, mere, snovnost, kakovost, stanje-deležniki) • VRSTNI PRIDEVNIKI poimenujejo uvrščenost prvine predmetnosti v neko skupino enakih, podobnih, sorodnih prvih in po njih se vprašujemo z vprašalnico KATERI. Prepoznamo jih

25

po obrazilih -ski (ljudski), -ški (srednjeveški), -čki (kmečki), -nji (jutrišnji) in -ji (ribji) ter -ni (materni). SVOJILNI PRIDEVNIKI pa poimenujejo pripadnost prvine posameznemu bitju ali skupini zato po njih vprašujemo s ČIGAV.

Pridevniki imajo tipične slovnične lastnosti pridevniških besed. Imajo tri spole, tri števila ter navezalnost.

ŠTEVNIK
Besede s katerimi štejemo imenujemo ŠTEVNIKI ali NUMERALE. Z njimi neposredno imenujemo količino ali položaj prvine v vrsti oz. skupini. Poznamo glavne in vrstilne števnike. GLAVNI števniki poimenujejo količino prvine zato po njih vprašujemo z vprašalnico KOLIKO, imajo pa tudi nekaj oblikovnih posebnosti. Prva izmed njih je izražanje spola. Samo števnik za vrednost ena ima končnico za vse tri spole (en-a-o), števniki za vrednosti 2, 3, 4 imajo dve posebni končnici eno za moški, eno za ženski in srednji spol, števniki za vrednosti pet ali več nimajo glasovnih končnic za izražanje spola. Druga oblikovna posebnost glavnih števnikov je izražanje števila. Glavni števniki so eno-številski in izražajo samo eno število. Tretja oblikovna posebnost oblikovnih števnikov je izražanje sklona. Glavne števnike pišemo skupaj od števila 1 – 99 ter stotice, druge pa pišemo narazen. VRSTILNI ŠTEVNIKI poimenujejo položaj prvine v vrsti, zato po njih vprašujemo z vprašalnico KATERI. Vrstilni števniki nimajo oblikovnih posebnosti, saj imajo posebne končnice za vse tri spole. (prvi-a-o), za vse tri števila (prvi-e-a) in za vse sklone (prvo-ega-emu-o-em-im) in sklanjajo se kot pridevniki. Vrstilne števnike tvorimo iz glavnih tako, da jim dodamo obrazilo I, A ali O. Posebnost so vrstilni števniki z vrednosti 1, 2, 3 in 4, ki imajo nadomestno osnovo. Poznamo pa še LOČILNE in MNOŽILNE števnike. Z ločilnimi poimenujemo količino prvin, z množilnimi števniki pa količino delov prvine. Tvorjeni so iz glavnih števnikov. PRIDEVNIŠKI ZAIMKI To so pridevniške besede, ki posredno poimenujejo lastnost, vrsto, svojino ali količino prvin. Delimo jih v štiri vrste: • Lastnostni (kakršen) • Vrstni (kateri) • Svojilni (njen) • Količinski (kolikor) Pridevniški zaimki imajo enake slovnične lastnosti kot druge pridevniške besede. Lahko izražajo vse tri spole, vsa tri števila in se lahko sklanjajo. Količinski zaimki pa se ne sklanjajo. Pridevniške zaimke delimo še na OSEBNE in NEOSEBNE, saj ena skupina pridevniških zaimkov izraža tudi osebo. Osebni so tisti zaimki, ki izražajo slovnično osebo, taki so SVOJILNI ZAIMKI, kamor spada tudi svojilni zaimek SVOJ, ki poimenuje svojino osebka in mu pravimo POVRATNI – SVOJILNI zaimek. Vsi drugi pridevniški zaimki so neosebni, saj ne izražajo slovnične osebe. Ločimo pa več skupin neosebnih pridevniških zaimkov. KAZALNI ZAIMKI to so zaimki s katerimi kažemo na lastnosti prvin okoli sebe. Izražajo bližino (ta), oddaljenost (tisti) in veliko oddaljenost prvine predmetnosti (oni). Če kažemo na kakovost prvino uporabljamo kazalni zaimek TAK/TAKŠEN, če pa kažemo na količino pa TOLIKO.

GLAGOL
Beseda s katero poimenujemo dejanje, dogajanje, zaznavanje, stanje ali neko razmerje je GLAGOL ali verbum. Po pomenu jih delimo na POLNOPOMENSKI in NEPOLNOPOMENSKI. Za polnopomenske glagole je značilno, da si dejanje, ki ga poimenujejo lahko predstavljamo, medtem ko nam nepolopomenski ne vzbudijo predstave o dejanju in dogajanju, zato jim dodajamo dopolnila. Imenujemo jih tudi pomožni glagoli in jih delimo v dve skupini: • fazni – če izražajo stopnjo oz. stopnjo v dogajanju (začnem, končam, nadaljujem)

26

naklonski – če izražajo razmerje do česa (moram, hočem, želim). Nepolnopomenski glagol je tudi glagol BITI in sicer takrat, kadar ne pomeni obstajati, nahajati se, potekati….. Glagoli izražajo tudi to, koliko časa traja nek dogodek. To lastnost glagolov imenujemo GLAGOSLKI VID. Ločimo: • dovršni vid, ki izražaj dejanja z omejenim trajanjem (prebrati, skočiti) • nedovršni vid, ki pomenijo neomejeno trajanje (skakati). Naslednja lastnost glagolov je ta, da predvidevajo ob sebi določena dopolnila v določeni obliki in to imenujemo VEZLJIVOST ali VALENCA. Dopolnila, ki jih predvidevajo glagoli jih je več vrst. Večina glagolov predvideva dopolnilo v imenovalniku in ti glagoli so osebni (cveteti, brati, rasti), vsi drugi pa so brezosebni – to so glagoli, ki poimenujejo vremenske pojave. Večina osebnih glagolov pa ob sebi predvideva še druga dopolnila v neimenovalniškem sklonu, največkrat v tožilniku in to so prehodni glagoli (pogovarjati se, brati, stopiti), glagoli, ki pa tega dopolnila ne predvidevajo so neprehodni (cveteti, rasti).

OBLIKOVNE LASTNOSTI GLAGOLOV Glede na to ali glagol izraža osebo ali ne ločimo OSEBNE in NEOSEBNE glagolske oblike. Neosebne glagolske oblike so; • nedoločnik - glagolska oblika na TI in ČI (znati, reči) • namenilnik na -t in -č (delat, strič) uporabljajo se ob glagolih premikanja • opisni deležnik na -l – z njim delamo prihodnjih, preteklik, predpreteklik in pogojnik (znal) • trpni deležnik na -n in -t – z njimi delamo trpne povedi (obiskan) Osebne glagolske oblike pa poleg osebe in števila izražajo še naklon in tudi čas. Ločimo tri naklonske glagolske oblike: • velelnik • povednik • pogojnik Povedne glagolske oblike izražajo tudi čas in ločimo tri časovne glagolske oblike: SEDANJIK, PRIHODNJIK, PRETEKLIK in PREDPRETEKLIK. Sedanjik je nezložena glagolska oblika, medtem ko so drugi časi zloženi. Časovne glagolske oblike se pregibajo, pravimo, da se spregajo. Sedanjik lahko poleg sedanjosti izraža tudi brezčasnost, namesto preteklika ga uporabljamo za doseganje dramatičnosti, sedanjik dovršnih glagolov pa tudi za izražanje prihodnosti. Z velelnikom sporočevalec poziva naslovnika k dejanju. Izraža le drugo osebo ter prvo osebo dvojine in množine. Delamo ga iz iste osnove kot sedanjik. Naglas je v velelniških oblikah ponavadi na istem zlogu, nekateri glagoli pa imajo v dvojini in množini tudi drugo mesto naglasa. Pogojnik pa je naklonska oblika glagola s katero sporočevalec izraža umišljeno dejanje (bi šel). Zložen je iz dveh delov. Prvi je opisni deležnik na -l, drugi pa pogojnik glagola BITI. Pretekli pogojnik izraža dejanja, ki se ne more več uresničiti. Uporabljamo ga tudi namesto velelnika za vljudnejše pozivanje naslovnika.

PRISLOV
Prislovi ali ADVERBI so besede, ki poimenujejo KRAJ, ČAS, NAČIN ali VZROK dejanja. (Odšel je na ples. – Odšel je domov. Brez besed so ji sledili po razstavi. – Molče so ji sledili po razstavi). Kraj, čas, način in vzrok dejanja so pogosto poimenovani z večbesednimi izrazi, npr. z zvezo predloga in samostalnika v določenem sklonu (na ples, v soboto), vendar ti večbesedni izrazi niso prislovi, temveč predložne zveze – prislovi so namreč le posamezne samostojne besede, ki same poimenujejo kraj, čas, način ali vzrok dejanja . Glede na to, ali poimenujejo kraj, čas, način ali vzrok dejanja, ločimo: • krajevne (zdoma, tukaj, domov, doma) • časovne (nikdar, pojutrišnjem opoldne, marsikdaj)

27

• •

načinovne (leže, kakor koli) vzročne (hote, zato, nalašč, namenoma, zakaj).

Največ je NAČINOVNIH PRISLOVOV. Ti so predvsem tvorjeni iz pridevnika ali iz glagola. NAČINOVNIH PRISLOVI iz PRIDEVNIKA so podobni pridevniški obliki za imenovalnik ednine v srednjem spolu (mirno), le naglas je pogosto pomaknjen na končni -o. Prislovi iz pridevnikov ločijo stopnje, izražene bodisi opisno (črno, bolj črno, najbolj črno) bodisi z obrazili (močno, močneje, najmočneje). Načinovni prislovi, ki so tvorjeni iz GLAGOLA, imajo posebno ime DELEŽJE. Tako poznamo deležje na -e (stoje, sede, molče), na -eje (šepetaje) in na -č (beroč). Tvorimo jih iz sedanjiške glagolske oblike (stojim – stoje, šepetam – šepetaje, berem – beroč). Prislovi poimenujejo kraj, čas, način ali vzrok dejanja NEPOSREDNO (domov) ali POSREDNO (kam, kamor, nekam, nikamor, tja). Prislovi, ki poimenujejo kraj, čas, način ali vzrok dejanja na posreden način, so zaimki – torej PRISLOVNI ZAIMKI. S prislovnimi zaimki sprašujemo po kraju, času, načinu, vzroku (kam), se o njem nedoločeno izražamo (nekam), kažemo nanj, (tja). Zato so prislovni zaimki prav takih vrst kot neosebni samostalniški in pridevniški zaimki. Prislovi se ne sklanjajo in se spregajo, oblika se jim sploh ne spreminja. Zato spadajo med nepregibne besedne vrste, vendar imajo v stavku posebno vlogo – nastopajo v vlogi četrtega stavčnega člena, to je prislovnega določila.

PREDLOG
Besede, ki poimenujejo neenakovredna razmerja med besedami ali besednimi zvezami in ki vplivajo na sklonsko obliko izraza za seboj, so predlogi. Večina predlogov poimenuje PROSTORSKO RAZMERJE (pri materi, k vojakom, pod drevesom, na senu, v železarni) nekateri med njimi pa še katero drugo razmerje, zlasti ČASOVNO (v mladosti, pred vojno) redkeje NAČINOVNO (plavati, po žabje) ali VZROČNO (jokati od sreče). Predlogi so po pomenu podobni nekaterim veznikom (posrednim, to so ko, ker, četudi). Njihova posebnost pa je, da vplivajo na sklon besede za seboj (med počitnicami, zaradi bolezni). Po tem jih ločimo od veznikov. Predlogi predvidevajo ob sebi določen sklon. Pogosto napovedujejo po dva mogoča sklona (predlog NA – tožilnik ali mestnik) – kateri sklon bo obvezen v danem primeru, pa je odvisno predvsem od glagola, ki stoji pred predlogo (hoditi na delo/T/ - spati na senu /M/). Predlog ali beseda, ki mu sledi v določenem sklonu, tvorita PREDLOŽNO ZVEZO. Predložne zvezi z istim predlogom, a različnim samostalnikom v istem sklonu imajo pogosto različen pomen. Predlogov ne sklanjamo in ne spregamo, torej spadajo med nepregibne besede. V stavku nimajo vloge samostojnega stavčnega člena, temveč so del drugih stavčnih členov, npr. predmeta ali prislovnega določila. Kot predloge pogosto uporabljamo besede, ki prvotno niso predlogi, temveč samostalniki (vrh gore, konec vasi) in prislovi (blizu mesta, sredi množice, okoli hiše), zato jim pravimo NEPRAVI PREDLOGI. Vsi nepravi predlogi zahtevajo ob sebi samostalnik v rodilniku.

VEZNIK
Besede, ki poimenuje logična razmerja med prvinami predmetnosti in ne vpliva na obliko besede za seboj je veznik ali konjunkcija. Vezniki poimenujejo enakovredna oz. priredna ter neenakovredna oz. podredna razmerja. Zato ločimo dve vrsti veznikov: • PRIREDNE (in, pa temveč, zato), ki povezujejo razne dele povedi – besede (glasno in razločno ) ali stavke (pogosto govorimo prehitro in zapletamo vsebino z nepotrebnimi nadrobnostmi). Nekaj prirednih veznikov je dvodelnih kar pomeni, da nastopajo v obeh priredno povezanih delih (nismo smučali ne na Voglu ne na Rogli). • PODREDNE (da), ki povezujejo samo stavke, poimenujejo pa razna neenakovredna logična razmerja, in sicer glede na: • čas (ko) • vzrok (ker) • namen (da bi) • pogoj (če, čeprav) • primerjavo (kot) • vsebinskost (da).

28

Nekaj podrednih veznikov je iz več besed (medtem ko), zato jih imenujemo večbesedni vezniki, znotraj njih pa NE PIŠEMO VEJICE. Veznikov ne sklanjamo in ne spregamo, torej so nepregibne besedne vrste. V stavku nimajo vloge samostojnega stavčnega člena.

ČLENEK
Besede, ki poimenujejo sporočevalčevo miselno presojo stvarnosti (le, še, tik), večjo ali manjšo stopnjo njegovega prepričanja o čem (morda, zares, zagotovo), njegovo pritrjevanje (da), zanikanje (ne) ali vprašanje (ali) so členki ali Partikule. Členki so nepregibne besede, se ne sklanjajo in ne spregajo. Od prislovov se ločijo po tem, da zanje ni vprašalnic in niso samostojni stavčni člen.

MEDMET
Beseda, ki neposredno izraža sporočevalčevo doživljanje stvarnosti (veselje, žalost, razočaranje) je medmet. Z nekaterimi medmeti posnemamo naravne glasove (čiv, čiv) in zvoke (bim, bam) ter navezujemo oz. ohranjamo stike z ljudmi (živijo), vabimo živali (muc, muc) ali ukazujemo (pst, horuk). Zato so medmeti treh vrst: • razpoloženjski (juhej) • posnemovalni (čiv) • velelni (pst). Medmeti so nepregibne besede, nimajo vloge stavčnega člena, temveč so pastavki (av, boli!) ali samostojne povedi (Av!).

SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
kórpus -a m ( ) 1. vojaška enota iz divizij in posebnih enot: formirati korpus; poveljnik korpusa / ekspedicijski korpus 2. publ., navadno s prilastkom skupina, zbor: nastopili so najboljši korpusi; baletni, godalni korpus / diplomatski korpus diplomatski zbor; korpus miru zlasti v ameriškem okolju organizacija iz prostovoljcev, ki skrbi zlasti za gospodarski razvoj in pomoč nerazvitim deželam 3. knjiž., redko zbirka: korpus srednjeveških fresk  ekspr. ta ženska je pa korpus je zelo debela RAZLAGA POJMOV: Glava: slovarski pomen besede (geslo) Zaglavje: vse kar je v oklepaju, takoj za glavo Ponazarjevalno gradivo: s številko označena razlaga pomena besede Gnezdi:  - frazeološko  - terminološko Kvalifikatorji: s krajšavo označeni v kakšnem pomenu je mišljena razlaga. Kvalifikatorji so lahko: • slovnični, pomenski, terminološki, stilno-plastni • ekspresivni, časovno frekvenčni

PISANJE Z VELIKO ZAČETNICO 29

Z veliko začetnico pišemo prvo besedo v povedi. Veliko začetnico uporabljamo tudi znotraj povedi in sicer na začetku dobesednega navedka pri premem govoru in na začetku nesamostojnih povedi. Z veliko začetnico pišemo tudi lastna imena, ki jih delimo v tri skupine: • IMENA BITIJ – lastna imena bitij pišemo z veliko začetnico, da jasneje zaznamujemo posebnost oz. enkratnost poimenovanega bitja. Med lastna imena bitij štejemo: • osebna imena • imena posameznih živali • imena veroslovnih in bajeslovnih bitij (Alah, Apolon) • imena prebivalcev posameznih naselij (Kamničan), pokrajin (Štajerc), držav (Nemec), celin (Azijec) in planetov (Zemljan) • imena pripadnikov posameznih ljudstev (Rom), narodov (Slovenec) in delov narodov (Čič) • alegorične poosebitve – Delo, Sreča, Ljubezen. Lastna imena bitij so lahko enobesedna, ki jih pišemo z veliko začetnico ali večbesedna, v katerih prvo besedo pišemo z veliko začetnico, druga pa z mano, razen, če že sama niso lastna imena. Z veliko začetnico pišemo tudi splošno znana nadomestna lastna imena (Jenki-Američan) in imena, ki so tvorjena kot sestavljenke ali zloženke (prvotni Slovan je Praslovan)

• • • • •

• •

• •

ZEMLJEPISNA IMENA – zemljepisne pojave lahko poimenujemo z občimi ali lastnimi imeni. Zemljepisna lastna imena pišemo z veliko začetnico, da jasneje zaznamujemo posebnost, enkratnost posameznega pojava. Tudi zemljepisna imena so lahko enobesedna ali večbesedna. Enobesedna zemljepisna lastna imena pišemo z veliko začetnico Večbesedna zemljepisna lastna imena pa pišemo tako, da prvo besedo pišemo z veliko začetnico, drugo pa z malo razen, če so lastna imena (Julijske Alpe, Sava Bohinjka) ali pa če gre za naselbinsko ime (Kranjska Gora). Naselbinska lastna imena so imena naselij, vasi, zaselkov, mest. Neprvih besed v naselbinskih imenih ne pišemo z veliko začetnico, če gre za predloge (Most na Soči) in za samostalnike mesto, selo, trg, vas ( Novo mesto, Župeča vas, Glavni trg). Nenaselbinska imena pa so imena ulic, trgov, cest (Poljanska cesta, Rožna dolina), imena držav, enot zveznih držav in pokrajin (Združeni arabski emirati, Bela krajina) imena vodnih tokov, prekopov, slapov, jezer, morij in oceanov (Bohinjsko jezero, Črno morje, Niagarsko slapovi, Zalivski tok), imena vzpetin, dolin, nižin, gozdov, jam, puščav (Kriški podi, Goriška brda, Panonska nižina, Krakovski gozd, Škocjanske jame), imena otokov, otočij, polotokov, rtov in celin (Kanarsko otočje, Apeninski polotok, Avstralija), imena nebesnih teles in ozvezdij (Mars, Rimska cesta, Veliki voz), imena poslopij in drugih samostojnih objektov (Nebotičnik, Zmajski most). STVARNA IMENA – stvari lahko prav tako poimenujemo z občnim ali lastnim imenom. Stvarna lastna imena pišemo z veliko začetnico, da z njo jasneje zaznamujemo posebnost, enkratnost posamezne stvari. S stvarnim lastnim imenom poimenujemo: besedilo ali publikacije, knjige, knjižne zbirke, časopise in druga glasila (Sonetni venec, Zakon o državljanstvu, Slovenski turistični vodnik, Kondor, Gea), umetnostne stvaritve, filme, skladbe, kipe, slike (Solze v dežju, Deveta simfonija, Pieta,Sejalec), ustanove, (Univerza v Ljubljani), upravno enoto (Občina Vrhnika), podjetja (Lesnina), organizacije (Karitas), vojaške enote (Štirinajsta divizija), verske skupnosti (Katoliška cerkev), društva, umetnostno ali športna skupina (Mohorjeva družba, Rudar Velenje), lokale, meddržavne zveze (Evropska zveza), prireditve in festivale, vozila in trgovske ter industrijske znamke. Enobesedna stvarna lastna imena pišemo z veliko začetnico Večbesedna stvarna lastna imena pa pišemo tako, da prvo besedo pišemo z veliko začetnico, neprvo pa z malo.

VELIKA ZAČETNICA V SVOJILNIH PRIDEVNIKIH IZ LASTNIH IMEN Z veliko začetnico pišemo svojilne pridevnike iz lastnih imen, če so tvorjeni z obrazili -ov, -ev ali -in. Če se uporabljajo v prenesenem pomenu jih pišemo z malo začetnico, vendar pa je dovoljena tudi velika. Pridevniki na -ov, -ev ali -in lahko zaznamujejo tudi vrstnost in tedaj jih pišemo z malo začetnico, posebno v poimenovanjih za telesne dele, bolezni, rastline, tehnične iznajdbe in drugo. VELIKA ZAČETNICA V IZRAZIH SPOŠTOVANJA

30

Z veliko ali malo začetnico lahko pišemo osebne in svojilne zaimke za ogovorjeno osebo. Če nagovorimo več oseb ali skupino, ponavadi uporabljamo malo začetnico.

ZAPISNIK • •
Zapisnik je prikazovalno besedilo o enkratnem preteklem dogodku, zato spada med pripovedovalna besedila. Njegov tvorec se v besedilu ne razodeva, temveč objektivno poroča o govornem dogodku, to je o vnaprej dogovorjenem uradnem sestanku skupine ljudi. Ta poteka po določenem dnevnem redu in po določenem načinu obravnave vsake točke dnevnega reda. Namen sestanka omenjene skupine ljudi je sprejetje obvezujočih sklepov. Zapisnik ima tri dele: glavo, jedrni in sklepni del. V GLAVI se poroča o okoliščinah sestanka (npr. o uradnem nazivu organa/skupine, o času, kraju, prisotnih in odsotnih članih skupine – če je udeležencev veliko, se zapiše le število prisotnih in odsotnih članov). V JEDERNEM delu je najprej naveden dnevni red sestanka (teme in njihovo zapovrstje), nato pa se poroča o obravnavi vsake toče/teme dnevnega reda to je o pomembnejših govornih prispevkih udeležencev in o sklepih – včasih se poroča samo o sklepih (tak zapisnik imenujemo zapisnik sklepov). V SKLEPNEM delu zapisnika je zapisano, kdaj se je sestanek končal, kje in kdaj je bil napisan zapisnik, kdo ga je napisal, kdo je vodil sestanek in kdo potrjuje resničnost zapisanega; odtisnjen je tudi žig. Če je zapisniku priloženo kakšno gradivo, je na koncu zapisnika zapisan naslov vsake priloge. Zapisnik je poročilo o prvotnem govornem dogodku, saj zapisnikar v jedrnem delu poroča o tem, kaj je kdo rekel – o govornih dejanjih udeležencev poroča z glagoli rekanja v pretekliku (je predlagal), govorne prispevke udeležencev pa navadno vsebinsko obnovi (o njih poroča s svojimi besedami, torej z odvisnim govorom, npr. da naj bi bili sestanki Sveta staršev pogosteje), lahko pa jih tudi povzame (o delovanju Kluba staršev). Zapisnik je uradna listina, zato je spreminjanje, dopolnjevanje ali celo popravljanje potrjenih zapisnikov kaznivo dejanje.

• • •

URADNA PROŠNJA, PRIJAVA, PRITOŽBA
Obravnavana besedila so URADNA PROŠNJA, PRIJAVA IN PRITOŽBA. Pošiljamo jih uradnim ustanovam, da bi vplivali na njihovo ravnanje v našo korist, zato so to zasebna pozivna besedila. Ker sporočevalec pričakuje naslovnikov odziv v obliki pisnega odgovora, so tudi dvogovorna. Imajo značilno zunanjo obliko (glavo, jedro, zaključek in priloge), lahko so oblikovana tudi kot obrazci, v katere sporočevalec (prosilec/vlagatelj) samo vnaša zahtevane podatke.

• •

URADNA PROŠNJA je pozivno besedilo, s katerim želimo pridobiti korist od uradne ustanove oz. osebe (poseben status, štipendijo, stanovanje, službo, posojilo). V uradni prošnji razodevamo svojo splošno in jezikovno kulturo, zato moramo paziti na vljudnost ter jezikovno pravilnost in lepo obliko zapisa. Ker je uradna prošnja objektivno besedilo, v njej navajamo samo resnične podatke, preverljive s priloženimi dokazili. Uradna prošnja ima obliko uradnega besedila: V GLAVI prošnje v levem zgornjem kotu navedemo podatke o sporočevalcu (ime, primek, naslov), pod tem podatke o naslovniku (ime podjetja, ustanove, društva ali osebe, njen naslov), v desnem zgornjem kotu pa kraj in datum pisanja. JEDRNI del vsebuje naslov, to je izrazitev sporočevalčevega namena in teme besedila (Prošnja za dodelitev stanovanja), nagovor (Spoštovani!), izrek prošnje in njeno utemeljitev. Po kratki predstavitvi (rojstni podatki, zaposlitev….) navajamo predvsem tiste podatke, ki so pomembni za rešitev prošnje. V ZAKLJUČKU se zahvalimo za pozornost in morebitno ugodno rešitev. Temu sledi pozdrav in

31

čitljiv podpis (desno spodaj), z njim jamčimo za resničnost zapisanega.

• • • •

Prošnji po navadi prilagamo dokazila. Njihova imena po abecednem redu ali po pomembnosti zapišemo levo spodaj v rubriki »Priloge«. V uradni prošnji je sporočevalčev namen izražen neposredno (prosim, pošiljam prošnjo..) Uradna prošnja je v jedrnem delu pripovedovalno in utemeljevalno besedilo, zato pri pisanju pazimo na izbiro glagolskega časa – uporabimo preteklik, ko pripovedujemo o šolanju in dosedanji poklicni poti, oz. sedanjik in prihodnik, ko navajamo želje in obljube v zvezi z zaprošenim. Uradne prošnje, naslovljene na upravne organe, imenujemo VLOGE. Če jih pišemo sami, upoštevamo predpisano obliko prošnje; če pa izpolnimo že pripravljene obrazce, najprej natančno preberemo navodila, nato pa čitljivo izpolnimo prazne rubrike.

URADNA PRIJAVA • • •
URADNA PRIJAVA je besedilo, s katerim se priglašamo na razpis (prosto delovno mesto, stanovanje, namensko posojilo, štipendija), objavljen v množičnih občilih. Ker v prijavi prosimo za razpisano ugodnost, je tako po vsebini kot po obliki podobna prošnji. Uradna prijava ima obliko uradnega dopisa. Sestavljajo jo glava, jedrni del (vsebina), zaključek in priloge. Od prošnje se loči po tem, da se na začetku jedrnega dela sklicujemo na razpis ali oglas, na katerega se odzivamo. K izpitu, vpisu na šole in tečaje, k udeležbi na raziskovalnih taborih, se po navadi priglasimo s predpisanimi obrazci (prijavnicami). Te vsebujejo prazne rubrike, v katere vpišemo zahtevane podatke in jih dokumentiramo s prilogami, same prijave pa ne utemeljujemo. S podpisom jamčimo za resničnost podatkov. Pogosto moramo k prijavi priložiti frankirano ovojnico z naslovom. Večina obrazcev vsebuje tudi navodila za izpolnjevanje. Če jih natančno preberemo, se izognemo pogostim napakam pri izpolnjevanju.

URADNA PRITOŽBA • • •
URADNA PRITOŽBA je besedilo, v katerem se odzivamo na neprimerno ravnanje ustanov, organizacij ali njihovih predstavnikov, na slabo kakovost izdelkov ali storitev, neugodno rešene prošnje Pri pisanju uradne pritožbe upoštevamo obliko uradnega dopisa (glava, jedrni del, zaključek in priloge); v jedrnem delu nazorno pojasnimo vzroke svojega nezadovoljstva in jih utemeljimo s stvarnimi dokazi (te navedemo v prilogi). Navajamo samo resnične in preverljive podatke. Pritožbo/ugovor glede kakovosti izdelka ali storitve imenujemo REKLAMACIJA. Svoje pripombe in ugovore lahko vpišemo tudi v knjigo pritožb, ki jih imajo vsa večja podjetja, hoteli, trgovine…

POROČILO • • • • •
časopisno / radijsko / televizijsko je pripovedovalno besedilo namenjeno širši javnosti in spada med publicistična besedila v poročilu sporočevalec seznani naslovnika s tem, da se je zgodil aktualen dogodek, kje in kdaj ter zakaj se je zgodil ter kdo je pri tem sodeloval, predstavi tudi potek dogodka tvorec takšnega poročila najprej predstavi rezultat dogodka, šele na to pa potek dogodka od začetka do konca. Rezultat dogodka pogosto navede v naslovu, saj želi s tem pritegniti naslovnikovo pozornost. Poročilo navadno nima uvoda in zaključka ker je poročilo pripovedovalno besedilo so glagoli v pretekliku poročilo je objektivno besedilo

REPORTAŽA •
to je pripovedovalno besedilo, ki je namenjeno širši javnosti in zato spada med publicistična

32

• • • • • •

besedila sporočevalec pripoveduje o aktualnem dogodku. Ta dogodek je resničen, kraj, čas in osebe pa so prepoznavni sestoji iz uvoda, kjer je nakazan problem, zapleta z navajanjem podatkov ter razpleta z rešitvijo besedilo je izrazito osebno obarvano, to se kaže v izbiri besed, opisu ozračja, kombiniraju zvoka in slike. Sporočevalec po navadi sam ne komentira dogodka, temveč to prepusti drugim. Podatke in dejstva predstavi tako, da govorijo sami zase reportaža se najbolj približuje leposlovju predvsem zaradi jezika. Besede so rabljene tudi v prenesenem pomenu, saj tvorec želi biti čim izvirnejši poznamo dogodkovne, potopisne, portretne in dokumentarne reportaže glede na prenosnik so reportaže zapisane ali govorjene. Časopisne reportaže imajo izrazito naslovje, besedilo pa so dodane tudi fotografije. Pri radijski reportaži ima pomembno vlogo tonski snemalec, pri televizijski pa snemalec slike. Posebna oblika radijskih/televizijskih reportaž je prenos kakega dogodka.

ŽIVLJENJEPIS • • • • •
• • • • • je besedilo v katerem so v resničnem zapovrstju predstavljeni pomembnejši dogodki in dosežki iz življenja kake osebe sporočevalec pripoveduje o preteklih dogodkih zato so glagoli v pretekliku. Pomembno vlogo imajo besede, ki določajo kdaj so se zgodili predstavljeni dogodki življenjepis je napisan v tretji osebi, če ga pišemo o sebi pa v prvi osebi v uradnem življenjepisu, ki ga pišemo za razne ustanove predstavimo najpomembnejše dogodke in dosežke iz svojega življenja in poudarimo tiste, ki so pomembne za naslovnika. Svoje podatke pa navadno predstavimo v naslednjem zapovrstju: ime in priimek, bivališče (levo zgoraj) rojstni podatki socialno stanje izobrazba delovne izkušnje, priznanja ali nagrade kraj in datum nastanka življenjepisa lastnoročni podpis (desno spodaj), s katerim pisec zagotavlja resničnost zapisanih podatkov uradni življenjepis je objektivno besedilo, če pa sporočevalec pripoveduje o svojem življenju ali o življenju kake druge osebe tako, da se v besedilu razodeva, je življenjepis subjektiven poznamo različne oblike življenjepisov: biografsko geslo, jubilejni članek, nekrolog (ob smrti), leposlovni življenjepis

• • •

JAVNO OBVESTILO • • •
to je besedilo, v katerem sporočevalec javnosti naznanja, da se bo nekaj pomembnega zgodilo, in ponavadi je objavljeno v množičnih občilih javno obvestilo navadno naznanja množičnemu naslovniku en pomemben dogodek, sporočilo je kratko, gre za dejstva: kdo obvešča in koga obvešča, kaj se bo zgodilo ter kdaj in kje se bo to zgodilo in včasih je pojasnjen tudi vzrok dogodka oblika javnega besedila je šablonska. V glavi sta zapisana logotip podjetja ali ustanove ter naslov obvestila. Temu sledi govorni del iz katerega zvemo za naslovnika ali pa ime človeka oz. ustanove ki obvešča. Nato je napisana vsebina obvestila katere pomembnejši podatki so natisnjeni krepkeje, besedilu je lahko priložena skica. Besedilo se konča s podpisom sporočevalca, včasih pa tudi z vljudnostno povedjo javno obvestilo mora biti razumljivo čim širšemu krogu ljudi. Nekatera obvestila so namenjena strokovni javnosti, zato je v njih uporabljeno uradovalno in strokovno besedje. V obvestilih je veliko samostalnikov in povedi s trpnikom besedil, ki obveščajo javnost je več, tudi oglasi, različni sporedi, jedilni listi, osmrtnice in

• •

33

borzne tečajnice so obvestila.

URADNO POTRDILO • •
to je pisno besedilo, v katerem sporočevalec izraža, da je kaj prejel ali da se je kaj zgodilo oz., da se še godi. Uradno potrdilo navadno izdajajo ustanove, njihovi predstavniki, lahko pa tudi posamezniki vsebovati mora podatke o ustanovi, ki kaj potrjuje, podatke o osebi, za katero se potrjuje ter podatke o tem, kaj se potrjuje, lahko pa tudi za kateri name se izdaja potrdilo. Sporočevalec z lastnoročnim podpisom potrjuje resničnost navedenih podatkov. Bistveni del potrdila je tudi datum večina potrdil je v obliki tiskanih obrazcev sporočevalec kot posameznik uporablja glagole v prvi osebi ednine, če potrjuje v imenu ustanove pa v prvi osebi množine.

• •

URADNO POOBLASTILO • • •
je pisno besedilo, s katerim sporočevalec zagotavlja, da se strinja da namesto njega nekdo drug opravi neko drugo uradno dejavnost. Uradna pooblastila izdajajo posamezniki vsebovati mora podatke o pooblastitelju in pooblaščencu, podatke o tem, zakaj se ga pooblašča in obdobje, za katero velja pooblastilo. Lahko je začasno ali trajno. Bistven del besedila pa je datum sporočevalec z lastnoročnim podpisom potrjuje resničnost navedenih podatkov. Pooblastilo podpiše tudi pooblaščenec. Na podlagi osebnega dokumenta pa ga overi uradna oseba notar pod katerim se morata pooblastitelj in pooblaščenec podpisati. Tudi pooblastila so izpolnjeni tiskani obrazci sporočevalec uporablja glagole v prvi osebi ednine

URADNA IZJAVA • • • • •
to je pisno besedilo, s katerim sporočevalec zagotavlja, da so sporočeni podatki resnični. Napišejo jo posamezniki ali predstavniki ustanov vsebovati mora podatke o osebi, ki kaj izjavlja ter tisti podatek, ki ga sporoča kot resničnega. Bistveni del izjave je datum nastanka besedila sporočevalec potrjuje resničnost navedenih podatkov z lastnoročnim podpisom, če izjavo izdaja v imenu ustanove pa še z žigom izjave so največkrat že največkrat natisnjeni obrazci, v katere je potrebno vstaviti le manjkajoče podatke in se podpisati sporočevalec uporablja glagole v prvi osebi ednine, če kaj potrjuje v imenu ustanove, pa v prvi osebi množine.

34

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful