UNIVERZA  V  LJUBLJANI   FILOZOFSKA  FAKULTETA   ODDELEK  ZA  PREVAJALSTVO                     DIPLOMSKO  DELO        

ČAROBNOST  PREVAJANJA   OSEBNA  LASTNA  IMENA   V  ROMANIH  TERRYJA  PRATCHETTA  
                            DRAŽA  VAS,  2011   MATEVŽ  PAJEK

UNIVERZA  V  LJUBLJANI   FILOZOFSKA  FAKULTETA   ODDELEK  ZA  PREVAJALSTVO                     DIPLOMSKO  DELO        

Čarobnost  prevajanja  –  osebna  lastna  imena   v  romanih  Terryja  Pratchetta  
         

  Mentorica:   doc.  dr.  Silvana  Orel  Kos                 DRAŽA  VAS,  2011   MATEVŽ  PAJEK

                             
Zahvaljujem  se  staršema  in  bratu  za  njihovo  podporo  in  predvsem  neizmerno   potrpežljivost  tekom  študija  in  pisanja  diplomskega  dela.     Zahvala  gre  tudi  mentorici  za  prijaznost,  strokovno  pomoč  in  zvrhano  mero  več  kot   dobrodošlega  smeha.     Hvala  pisatelju  –  brez  njegove  Plošče  tudi  moja  Diplomska   ne  bi  ugledala  luči  sveta.  

 

 

  Kazalo  
IZVLEČEK   ABSTRACT   1  UVODNA  BESEDA   1.1  O  PLOŠČI   1.2  O  AVTORJEVEM  SLOGU   1.3  METODOLOGIJA  DELA   2  TEORETIČNI  OKVIR   2.1  PREVAJANJE  IMEN   2.1.1  KAKO  TI  JE  IME?   2.1.2  BESEDOTVORNI  POSTOPKI   2.1.3  PREVAJALSKI  POSTOPKI   2.1.4  IME  KOT  PRILOŽNOSTNA  TVORJENKA   3  ANALIZA  ZBRANIH  OSEBNIH  LASTNIH  IMEN  IN  NJIHOVIH  PREVEDKOV   3.1  STATISTIČNA  OBRAVNAVA   3.1.1  PREVODNE  STRATEGIJE   3.1.2  BESEDOTVORNE  STRATEGIJE   3.2  ANALIZA  IZBRANIH  PRIMEROV   4  PRIMERI  RABE  OSEBNIH  LASTNIH  IMEN   5  SKLEPNE  UGOTOVITVE   5.1  PREVESTI  ALI  PRENESTI?   5.1.1  DOMAČENJE   5.2  OBRAVNAVA  IZBRANE  PROBLEMATIKE   6  ZAKLJUČEK   7  VIRI   8  LITERATURA   I   II   1   3   5   7   8   10   12   13   15   19   23   24   24   26   28   48   59   60   62   64   67   70   71  

 

9  SUMMARY   10  PRILOGA   10.1  SEZNAM  IZVIRNIH  OSEBNIH  LASTNIH  IMEN  IN  NJIHOVIH  PREVEDKOV   IZJAVA  O  AVTORSTVU  

75   78   78   86  

 

 

IZVLEČEK  
V  diplomskem  delu  smo  obravnavali  področje  prevajanja  osebnih  lastnih  imen,  ki   v  literarnih  delih  pogosto  ne  izpolnjujejo  zgolj  poimenovalne  vloge  –  obenem  so   namreč   lahko   tudi   nosilci   pomena   ali   kakšne   druge,   za   celovitost   besedila   pomembne   značilnosti,   kot   so   konotacija,   zvočnost   ali   strukturna   zasnova.   Naš   glavni   cilj   je   bil   omogočiti   uvid   v   to   področje   prevajanja   in   ponuditi   strateške   smernice  za  delo.     V   uvodnem   delu   so   predstavljene   osrednje   lastnosti   imen   in   teoretična   izhodišča   za  njihovo  prevajanje,  znotraj  katerih  smo  skušali  zaobjeti  širok  spekter  različnih   vidikov   in   pristopov.   Na   podlagi   teh   smo   zgradili   osnovni   model   prevajalskega   procesa.  V  sklopu  osrednje  analize  smo  zbrali  in  po  izdelanem  ključu  v  kategorije   razvrstili  osebna  lastna  imena  iz  šestih  romanov  Terryja  Pratchetta,  ki  jih  lahko  v   prevodih   Maje   Novak   in   Saše   Požek   beremo   tudi   v   slovenskem   jeziku.   Izbrana   imena   in   njihove   prevedke   smo   podrobneje   razčlenili   in   jih   prevodoslovno   umestili,   pri   tem   pa   poskušali   izpostaviti   glavne   težave,   s   katerimi   je   lahko   soočen   prevajalec.   Številčnost   primerov   nam   je   omogočila   razmeroma   uravnotežen   vpogled   v   različne   načine   prevajanja,   prirejanja,   prenašanja   in   domačenja   imen.   V   nadaljevanju   smo   z   izseki   iz   literarne   serije   ponazorili   še   prepletenost   osebnih   lastnih   imen   s   sobesedilom   in   tako   poudarili   večrazsežnost   tega  elementa  prevoda.     V   zaključni   fazi   diplomskega   dela   smo   s   sintezo   zbranih   dognanj   izpostavili   glavna   vprašanja   in   težave,   na   katere   smo   naleteli   tekom   analize   romanov.   Posamezne   teme   smo   opremili   s   primeri,   ob   tem   pa   opozorili   na   morebitne   pasti   in  predlagali  rešitve,  s  katerimi  se  jim  lahko  prevajalec  izogne  ali  jih  premosti.         Ključne   besede:   osebna   lastna   imena,   onomaziologija,   prevajalske   strategije,   fantazijska  književnost,  literarno  prevajanje.    

 
I    

 

ABSTRACT  
The  thesis  discusses  the  translation  of  personal  names,  whose  function  in  literary   texts   often   extends   beyond   denominative   –   they   can   also   convey   meaning   or   contain  additional  features,  important  for  the  unity  of  the  text,  e.g.  connotation,   sound   or   structure.   Its   main   objective   was   to   provide   insight   into   this   field   of   translation,  as  well  as  working  strategies  and  guidelines.     The  first  part  of  the  thesis  focuses  on  the  fundamental  characteristics  of  names   and  offers  a  theoretical  basis  for  their  translation,  which  strives  to  cover  a  wide   array  of  different  viewpoints  and  approaches.  The  latter  serve  as  a  foundation  for   a  basic  model  of  the  translation  process.  The  main  analysis  deals  with  personal   names,   collected   from   six   English   novels,   written   by   Terry   Pratchett   and   translated  into  Slovene  by  Maja  Novak  and  Saša  Požek.  All  the  names  and  their   translations  were  categorised,  while  a  selected  group  was  analysed  in  detail  and   scrutinised   according   to   a   set   of   translation   criteria.   The   aim   of   this   analysis   was   to  shed  light  on  issues,  which  can  be  of  great  importance  to  the  translator.  The   large   quantity   of   examples   enabled   a   comparatively   well-­‐balanced   insight   into   different   forms   of   translation,   adaptation,   naturalisation   and   transference   of   personal  names.  The  last  part  of  the  analysis  comprises  excerpts  from  the  book   series,  which  reveal  the  close  relationship  between  personal  names  and  the  text   itself,  highlighting  the  multidimesional  nature  of  this  translation  element.     Finally,   the   thesis   combines   the   findings   in   order   to   underline   various   main   issues,   stumbled   upon   in   the   course   of   the   analysis   of   the   novels.   Individual   points  are  elucidated  with  the  help  of  examples,  while  solutions  are  proposed  for   possible  obstacles  encountered  by  the  translator.       Keywords:   personal   names,   onomasiology,   translation   strategies,   fantasy   literature,  literary  translation.         II      

1  UVODNA  BESEDA  
Področje  prevajanja  je  posejano  s  številnimi  skritimi  kotički  in  nišami,  ki  jih  naše   oko   včasih   sploh   ne   zazna,   v   vsej   svoji   zapletenosti   se   nam   namreč   razkrijejo   šele,   ko   približamo   pogled   in   se   posvetimo   podrobnostim.   Skozi   stoletja   so   se   večjim   in   manjšim   posebnostim   prevajanja   posvečali   mnogi   prevodoslovci   in   prevajalci   ter   na   ta   način   razkrivali   neizmeren   obseg   prevajalskega   dela,   ki   zahteva   premišljen   pristop   in   raznovrstne   strategije.   Te   so   odvisne   od   širokega   spektra   spremenljivk,   kot   so   na   primer   zvrst   besedila,   namen   prevoda,   jezik   izvirnika  in  prevoda,  literarni  žanr  ipd.     Ena   izmed   posebnosti   (še   zlasti   literarnega)   prevajanja   so   tudi   osebna   lastna   imena,   ki   predstavljajo   svojevrsten   izziv   za   prevajalca.   V   besedilu   namreč   ne   nastopajo   zgolj   v   poimenovalni   funkciji,   ampak   pogosto   določajo   značaj   nastopajoče  osebe,  opisujejo  njen  izvor  ali  so  na  kakšen  drug  način  vpeta  v  širši   okvir   dela.   Tako   lahko   različni   prevedki   bistveno   vplivajo   na   bralčevo   dojemanje   besedila   in   ob   tem   omogočajo   ali   preprečujejo   vzpostavitev   ustrezne,   izvirniku   zveste  povezave  med  bralcem  in  likom.     V    prvi  polovici  tega  diplomskega  dela  bomo  skušali  zamejiti  področje  prevajanja   osebnih   lastnih   imen   in   celostno   opisati   najpomembnejše   plati   tovrstne   problematike.   Ogledali   si   bomo   različne   postopke,   ki   jih   zagovarjajo   ali   predstavljajo  tako  teoretični  prevodoslovci  kot  tudi  prevajalci  sami.     V  drugi  polovici  bomo  nato  poskušali  na  podlagi  primerov  osebnih  lastnih  imen   iz  šestih  romanov  Terryja  Pratchetta  naše  teoretične  predpostavke  prepoznati  v   praktičnem  delu  obeh  prevajalk,  ob  tem  pa  ukalupiti  strategije,  s  pomočjo  katerih   se  lahko  prevajalec  sooči  z  zahtevnimi  vprašanji  in  premosti  morebitne  prevodne   težave.  Primere  bomo  obravnavali  na  dveh  ravneh:  najprej  jih  bomo  razvrstili  v   osnovne   prevodne   skupine   in   tako   dobili   vpogled   v   statistična   razmerja   uporabe   različnih   strategij,   nato   pa   se   bomo   lotili   še   podrobne   analize   posameznih   izbranih   primerov,   s   katero   bomo   osvetlili   dejanski   proces   pri   prevajanju   osebnih  lastnih  imen.  

 

1  

  V   zaključni   fazi   diplomskega   dela   bomo   naša   teoretična   izhodišča   primerjali   z   analitičnimi  podatki  in  po  potrebi  spremenili  oz.  dopolnili  strategije,  ki  jih  imajo   prevajalci  na  voljo.    Vsa  dognanja  bomo  ob  koncu  strnili  v  pregleden  sistem  vodil,   v   katerem   bomo   predstavili   posebnosti   osebnih   lastnih   imen   in   opozorili   na   potrebo  po  ločeni,  premišljeni  obravnavi  te  plati  besedil.  

 

2  

1.1  O  Plošči  
Plošča  je  fantazijska  dežela,  ki  jo  podpirajo  štirje  sloni,  te  pa  na  svoji  poti  skozi   vesolje  nosi  ogromen  želvak.  Prvi  roman  iz  literarne  serije  nosi  naslov  The  Colour   of   Magic,   izšel   pa   je   leta   1983.   Njegov   avtor,   Terry   Pratchett,   je   z   njim   v   roki   stopil   na   pregovorno   pot   večne   slave,   zbirko   danes   namreč   sestavlja   že   37   romanov,   6   kratkih   zgodb   in   vrsta   drugih   knjižnih   izdaj,   od   poljudnoznanstvenih  knjig  pa  vse   do   coprniških   kuharic.   Kopica   romanov   je   doživela   gledališko   adaptacijo,   po   štirih   izmed   njih   pa  so  bili  posneti  tudi  celovečerni   filmi.   Avtor   sam   je   v   devetdesetih   letih   prejšnjega   stoletja   postal   najbolje   prodajani   britanski   pisec,   ta   naziv   pa   je   zadržal   vrsto   let,   vse   dokler   na   literarno   prizorišče   ni   stopila   J.   K.   Rowling.   Po   podatkih   iz   leta   2010   so   v   knjigarnah   po   vsem   svetu   prodali   že   več   kot   65   milijonov  izvodov  Pratchettovih  del,  vsako  leto  pa  zgolj  kupci  v  Veliki  Britaniji  s   knjižnih   polic   odnesejo   poltretji   milijon   njegovih   knjig.   Bralci   lahko   sežejo   po   prevodih  v  37  različnih  jezikih.1     Pratchett   v   svojih   romanih   združuje   prvine   pravljic,   mitologije   in   ljudskih   zgodb,   obenem  pa  navdih  išče  v  delih  svetovno  (pri)znanih  avtorjev,  kot  so  na  primer  J.   R.  R.  Tolkien,  H.  P.  Lovecraft,  Mark  Twain  in  William  Shakespeare.  Pri  tem  se  ne   poslužuje   plagiatorstva,   ampak   ustvarja   fantazijske   zgodbe,   polne   referenc   na   druga  literarna  dela,  zgodovino  in  popularno  kulturo.  Njegovi  romani  na  ta  način   predstavljajo   komentar   sodobnega   kulturnega,   političnega   in   znanstvenega   dogajanja,  ki  ga  bralec  opazuje  skozi  prizmo  satire  in  humorja.  Kot  pravi  sam,  se   »fantazijska  literatura  ne  vrti  le  okrog  čarovnikov  in  smešnih  čarobnih  paličic.  Z   njeno  pomočjo  lahko  svet  vidimo  iz  novih  perspektiv.«2                                                                                                                    
1  Po  podatkih  založbe  Colin  Smythe   2  Izjava  ob  prejemu  knjižne  nagrade  Carnegie  Medal  za  najboljšo  knjigo  za  otroke  v  letu  2001  

 

3  

Vsa   literarna   dela   v   zbirki   so   postavljena   na   Ploščo,   vsako   izmed   njih   pa   predstavlja  samostojno  zaokroženo  enoto.  Kljub  temu  jih  lahko  povežemo  v  večje   in   manjše   skupine,   v   katerih   nastopajo   isti   liki,   na   primer   zgodbe   o   Smrti,   čarovnicah   ali   Mestni   straži.   Kljub   temu,   da   se   zbirka   uvršča   v     fantazijsko   književnost,  so  teme,  ki  se  jih  Pratchett  loteva,  izjemno  raznovrstne  in  jih  osnovni   žanr   v   nikakršni   meri   ne   omejuje.   Tako   avtor   med   drugim   obravnava   novinarstvo   in   svobodo   tiska,   religijo,   enakost   med   spoloma   in   razvoj   filmske   industrije.      

 

 

4  

1.2  O  avtorjevem  slogu  
Medtem   ko   so   bili   začetni   romani   o   Plošči   še   razmeroma   neizbrušeni   in   predvsem  neposredna  parodija  fantazijskih  in  znanstvenofantastičnih  klišejev,  je   v   poznejših   delih   Pratchett   začel   spretneje   graditi   pripoved   in   razvijati   nastopajoče  like  (Bapst:  2002).  Ti  so  barviti  in  človeški,  četudi  včasih  ne  človeški.   V   zgodnjih   zgodbah   je   pogosto   uporabljal   značilne   opombe   na   dnu   strani,   ki   služijo   kot   komentar   ali   razlaga   dogajanja   v   romanu   in   so   včasih   zapolnile   polovico  strani,  a  v  poznejših  delih  takšen  način  pisanja  v  večji  meri  opušča.  Še   ena  izmed  strukturnih  značilnosti  njegovih  romanov  je  ta,  da  velika  večina  izmed   njih   nima   poglavij,   čeprav   so   pogosto   stkani   iz   več   zgodbovnih   niti,   ki   se   med   sabo   prepletajo.   Kot   pravi   sam,   se   »/ž/ivljenje   ne   odvija   v   poglavjih,   vsaj   ne   rednih«  (v  Grant:  2001).     Pratchett   uporablja   izjemno   prožen   in   tekoč   jezik,   ki   ga   je   v   treh   desetletjih   pisanja   romanov   razvil   v   izrazit,   svojevrsten   slog,   poln   besednih   iger.   Ravno   ta   omogoča,   da   lahko   njegove   romane   beremo   na   dveh   ravneh.   Na   eni   najdemo   lupino,   tj.   osnovni   zgodbovni   zaplet,   na   drugi   pa   prikriti   svet   aluzij,   medbesedilnih  povezav,  tropov  in  figur,  ki  dopolnjujejo  in  nadgrajujejo  osrednjo   zgodbo,  brez  da  bi  delovali  kot  vsiljen  tujek.  To  jezikovno  okretnost  in  literarno   težo   mu   priznavajo   tudi   literarni   kritiki,   ki   se   sicer   praviloma   redko   lotevajo   področja   fantazijske   književnosti.   Tako   Hunt   in   Lenzova   (2001:   36)   izpostavljata   Terryja   Prachetta,   Ursulo   K.   Le   Guin   in   Philipa   Pullmana   kot   avtorje,   ki   so   »vsrkali  zgodovino  fantazijskega  žanra,  ga  sedaj  razvijajo  v  nove  oblike,  ob  tem   pa  izkazujejo  veliko  mero  inteligence«.     Številne  zgoraj  omenjene  prvine  predstavljajo  izjemno  zanimive  teme  za  analizo   in   raziskovalno   delo.   Tako   se   medbesedilnosti   v   Pratchettovih   romanih   v   diplomskem  delu  posvečata  Čebela  (2009)  in  Mehova  (2002),  slednja  še  posebej   izpostavlja   pomen   parodije.   Uporabo   priložnostnih   tvorjenk   v   Barvi   magije   obravnava   Robič   (2007),   Jemčeva   (2008)   pa   se   v   sklopu   istega   romana   loteva   področja,  ki  ga  bomo  preučevali  tudi  v  tem  diplomskem  delu:  prevajanja  osebnih   lastnih   imen.   Slednja   predstavljajo   pomemben   del   besedilnega   sveta,   književne  

 

5  

like   namreč   tako   neposredno   kot   tudi   posredno   določajo.   Pratchett   pogosto   izkorišča  to  orodje  denotacije  in  konotacije  ter  na  ta  način  izpopolnjuje  svoje  like,   jim  vdahne  življenje:     »Ime   človeka   je   poglavitna   sestavina   njegove   osebe,   morda   del   njegove   duše.«                 (Freud  2007:  155)  

 

6  

1.3  Metodologija  dela  
Osrednji   cilj   diplomskega   dela   je   začrtati   osnovne   smernice   pri   prevajanju   osebnih   lastnih   imen,   ki   bi   jim   kot   splošnemu   vodilu   lahko   sledili   prevajalci,   soočeni  z  opisano  problematiko.  V  ta  namen  bomo  zbrali  in  analizirali  primere  iz   šestih   romanov   Terryja   Pratchetta,   katerih   prevode   lahko   beremo   tudi   v   slovenskem  jeziku.     Najprej   bomo   orisali   teoretična   izhodišča   tega   vidika   prevajanja,   v   predanaliznem  delu  raziskave  pa  izpostavili  tudi  nekatere  vrste  težav  in  izzivov,   ki   se   lahko   pojavijo   pri   obravnavanju   tovrstne   jezikovne   prvine,   obenem   pa   opisali   raznovrstne   okoliščine,   ki   ob   tem   vplivajo   na   prevajalca.   Skušali   bomo   opredeliti  različne  prevajalske  tehnike,  ki  jih  lahko  izkoristimo,  da  čim  ustrezneje   prenesemo  izvirno  osebno  lastno  ime  v  ciljni  jezik.     Naslednji   korak   bo   predstavljalo   zbiranje,   nato   pa   še   onomaziološka   in   prevodoslovna  analiza  primerov  osebnih  lastnih  imen.  Posamezna  imena  bomo  v   skladu  s  sestavljenim  šifrantom  podrobneje  razčlenili  in  jih  umestili  v  prevodne   kategorije.  Pri  tem  bomo  upoštevali  tako  izvirno  besedilo  kot  tudi  metabesedilne   informacije,   opise   nastopajočih   likov,   komentarje   avtorja   ipd.   Imena   bomo   skušali  povezati  tudi  s  sobesedilom  in  tako  pokazati,  kako  lahko  različni  prevedki   vplivajo  na  bralčevo  dojemanje  književnega  dela.     S  pomočjo  analize  zbranih  osebnih  lastnih  imen  in  njihovih  prevodnih  ustreznic   bomo  dopolnili  in  po  potrebi  spremenili  teoretična  vodila,  ki  smo  jih  predstavili   in   izoblikovali   v   uvodu   diplomskega   dela.   Dognanja,   zbrana   v   analizi,   bomo   preslikali   na   širše   platno   prevajalskega   procesa   in   jih   tako   poskušali   sestaviti   v   teoretično-­‐praktično  orodje,  s  katerim  bi  si  lahko  pomagali  prevajalci.  

 

7  

2  TEORETIČNI  OKVIR  
Zgodovina  je  posejana  z  različnimi  pogledi  na  proces  prevajanja,  status  prevoda   in   vlogo   prevajalca.   Takšnim   in   podobnim   temam   so   stavke,   odstavke   in   eseje   namenjali   nekateri   največji   misleci   zahodne   civilizacije   –   ne   le   prevajalci,   temveč   tudi  filozofi,  jezikoslovci,  literarni  teoretiki  in  učenjaki  s  številnih  drugih  področij   raziskovanja.   Najstarejša   ohranjena   besedila,   ki   obravnavajo   prevajanje,   segajo   v   čas   antike,   prva   sta   to   dejavnost   omenjala   že   Cicero   in   Horacij.   Prevod   je   v   takratni  družbi  zavzemal  vedno  bolj  pomemben  položaj,  »/m/nogim  bralcem  je   predstavljal  edino  pot  do  grške  literature  in  svetih  besedil,  zato  so  se  tej  tematiki   posvečali   celo   najbolj   cenjeni   krščanski   avtorji   in   cerkveni   učitelji,   npr.   sv.   Hieronim  in  sv.  Avguštin«  (Kocijančič  Pokorn  2003:  9).     Od  antike  pa  vse  do  današnje  sodobnosti  se   je  razvil  raznovrsten  spekter  teorij   prevajanja,   ki   so   največji   razvcet   doživele   v   20.   stoletju,   ko   se   je   prevodoslovje   uveljavilo  tudi  kot  samostojna  znanstvena  disciplina.  V  preteklosti  so  se  teoretiki   ukvarjali  predvsem  z  vprašanji  zvestobe  in  svobode  v  prevajanju,  ki  jih  je  v  sedaj   slaven  rek  na  zanimiv  način  strnil  sovjetski  pesnik  Jevgenij  Jevtušenko:     »Prevod  je  kot  ženska.  Če  je  lep,  ni  zvest.  Če  je  zvest,  gotovo  ni  lep.«     Dandanes  so  pogledi  na  prevajanje  precej  bolj  razvejani  in  raznoliki.  Teoretiki  ne   iščejo   več   popolnega,   edinega   »pravega«   prevoda,   ampak   skušajo   predvsem   poiskati   in   izpostaviti   različne   možnosti   in   smeri,   ki   jih   lahko   prevajalec   pri   svojem   delu   ubere.   Vsak   pristop   ima   svoje   zagovornike   in   svoj   namen.   Pri   prevajanju  je  treba  upoštevati  vrsto  različnih  dejavnikov  in  sodelujočih  akterjev,   od   okoliščin,   zvrsti   in   namena   prevoda   vse   do   urednika,   prevajalca   in   ciljnega   bralstva.   Tako   bo   pri   prenosu   Direktive   EU   o   odpadnih   elektronskih   napravah   iz   enega   v   drug   jezik   navadno   precej   več   poudarka   na   točnosti   izrazja   in   strukturni   ustreznosti  besedila  kot  pa  pri  prevajanju  romana  Ensemble,  c'est  tout  francoske   pisateljice   Anne   Gavalde,   kjer   bo   v   ospredju   avtoričin   slog   in   poudarjena   besedilna  ritmika.    

 

8  

Preprostega   sklopa   pravil,   ki   bi   ga   lahko   uporabljali   pri   vseh   vrstah   besedil,   v   prozi,   poeziji   ali   strokovnih   delih,   torej   preprosto   ni.   Odgovornost   izbire   prevajalske   tehnike   tako   počiva   na   ramenih   prevajalca   samega,   pri   čemer   ima   pomembno   vlogo   tudi   odnos   med   prevajalcem   in   naročnikom   prevoda   oz.   urednikom,   kakor   poudarja   Hans   J.   Vermeer   (2000)   v   svoji   funkcionalistični   teoriji   skoposa.   Naročnik   je   namreč   tisti,   ki   določi   cilj   oz.   namen   prevoda,   tj.   njegov  skopos,  tega  pa  lahko  prevajalec  dopolni  ali  kako  drugače  spremeni.     Izpostavljene  tematike  se  je  pozneje  lotila  tudi  nemška  prevodoslovka  Christiane   Nord,   ki   je   v   prevajalski   funkcionalizem   vpeljala   pojem   lojalnosti   prevajalca.   Nordova  poudarja,  da  lojalnost  prevajalca  zavezuje  tako  v  smeri  izhodiščnega  kot   tudi  ciljnega  besedila,  kar  pomeni,  da  mora  prevajalec  pri  svojem  delu  upravičiti   zaupanje   tako   ciljnega   bralstva   kot   avtorja   izvirnika   (Kocijančič   Pokorn     2003:   154).   Kljub   temu,   da   so   se   funkcionalisti   posvečali   predvsem   obravnavi   strokovnih   besedil,   lahko   njihove   teorije   prenesemo   tudi   na   književni   prevod.   Okoliščine   dela   (časovni   roki,   osrednje   prevajalske   strategije   pri   prevajanju   naslovov   in   imen   ipd.)   književnih   prevajalcev   namreč   pogosto   določajo   uredniki,   ki  tako  posredno  ali  neposredno  vplivajo  na  končni  prevod.      

 

 

9  

2.1  Prevajanje  imen  
Razvoj   prevodoslovja   je   sprožil   tudi   razdrobljevanje   raziskovalnih   področij   in   porast   raznovrstnosti   obravnavanih   tem.   Vsak   sklop   prevajalskih   problemov   zahteva  svojevrsten  pristop,  ta  pa  nam  ponuja  omejen  nabor  rešitev,  ki  jih  lahko   kot   prevajalci   uporabimo.   Če   se   problematike   teh   različnih   vsebin   zavedamo   in   poznamo   možnosti,   ki   so   nam   na   voljo,   smo   na   ta   način   opravili   že   precejšen   zalogaj  dela  in  se  izognili  tistim  najbolj  grobim  in  v  oko  bodečim  napakam,  kot  so   na  primer  izpusti  ali  popolnoma  napačni  prevedki  v  besedilu.  Področij,  na  katera   moramo   še   posebej   paziti,   je   mnogo   in   se   razlikujejo   od   zvrsti   do   zvrsti.   Med   drugim   lahko   izpostavimo   prevajanje   rekov   in   pregovorov,   besednih   iger,   neologizmov  in  imen.     Pri   slednjih   je   prevodnih   tehnik   več,   a   oglejmo   si   najprej,   kdaj   imena   sploh   prevajamo.   V   tem   diplomskem   delu   obravnavamo   sklop   osebnih   lastnih   imen   (nadalje:  OL),  zato  prevajanju  drugih  vrst  imen  in  poimenovanj  ne  bo  namenjeno   dosti   besed,   kljub   temu,   da   zanje   pogosto   veljajo   ista   ali   vsaj   podobna   pravila.   Teoretična   osnova   je   načeloma   splošna   in   velja   za   katerikoli   jezik   prevajanja,   a   kljub  temu  lahko  v  različnih  jezikih  najdemo  tudi  različno  prakso,  ki  se  prilagaja   edinstvenim  jezikovnim,  kulturnim  ali  celo  političnim  okoliščinam.     Kadar  smo  soočeni  z  resničnimi  osebami  in  nefikcijsko  literaturo,  OL  navadno  ne   prevajamo,   saj   v   nasprotnem   primeru   potvarjamo   podobo   resničnosti,   ki   jo   odseva   literarno   delo,   ter   obenem   zavajamo   bralca.   Izjema   so,   kot   pravi   Newmark   (2000:   331),   imena   svetnikov   (sv.   Jurij)   in   monarhov   (Ludvik   XIV),   papežev   (Janez   Pavel   II),   znamenitih   oseb   iz   klasične   Grčije   (Platon)   ter   drugih   zgodovinsko   pomembnih   oseb   (Nikolaj   Kopernik,   Krištof   Kolumb).   Razlike   se   zrcalijo   tudi   v   različnih   jezikovnih   sistemih.   Tako   v   romanskih   jezikih   pogosto   prevajamo  imena  znamenitih  tujcev,  če  so  ta  transparentna  (prav  tam).     Na  drugi  strani  najdemo  fikcijo,  kjer  pa  ponovno  ni  vse  enoznačno.  Po  Newmarku   (prav  tam)  »/v/  komedijah,  alegorijah,  pravljicah  in  nekaterih  zgodbah  za  otroke   imena   prevedemo   (npr.   Cendrillon   –   Pepelka),   razen   če   ni,   tako   kot   v   ljudskih  

 

10  

pripovedkah,   nacionalnost   pomembna.«   Takšen   opis   je   seveda   predvsem   deskriptivne  narave,  vseeno  pa  vsebuje  dve  pomembni  ideji.       Prva   se   skriva   v   vprašanju,   ki   se   nam   samo   od   sebe   zastavlja   ob   prebiranju   uvodnega  dela  povedi:  Zakaj  imena  prevajamo  ravno  v  omenjenih  zvrsteh  in  ne   drugje?  OL  imajo  v  tovrstnih  besedilih  pogosto  ne  le  poimenovalno,  ampak  tudi   pomenonosno   vlogo,   kar   pomeni   da   razkrivajo   osebnost   lika,   vnašajo   humor   v   njegovo  predstavitev  in  delovanje  ali  na  kakšen  drug  način  bogatijo  literarni  svet,   v   katerem   nastopajo.   Tako   so   ravno   avtorji   otroške   in   mladinske   književnosti   tisti,  ki  najpogosteje  izkoristijo  takšno  tehniko  poimenovanja,  njihovim  bralcem   namreč  omogoča,  da  se  potopijo  v  zgodbo,  ki  jo  berejo.  Kot  opaža  Zabukovčeva   (2007:  17),  imajo  »imena  z  globljim  vsebinskim  pomenom  važno  mesto  v  kateri   koli  književnosti  ...«  Tudi  v  slovenskem  književnem  prostoru  najdemo  OL,  ki  so  se   dodobra  zasidrala  v  zavesti  bralcev  in  sami  jezikovni  kulturi,  npr.:     Kadar   se   lotevamo   prevajanja,   imen   torej   nikakor   ne   smemo   zanemariti,   pogosto   namreč   delujejo   kot   pomemben   člen   v   pripovedni   verigi,   obenem   pa   so   ena   izmed   prvih   plati   prevoda,   ki   jih   bralci   zavedno   opazijo   in   komentirajo,   na   kar   kažejo  na  primer  polemične  razprave  ob  prevodih  Harryja  Potterja  in  Gospodarja   prstanov  (Gradišnik  2004  in  2006;  Hvala  2004;  Zabukovec  2007).     Mojca  Pokrajculja  (ljudska  pravljica  Mojca  Pokrajculja),   Piki  Jakob  (Kajetan  Kovič:  Moj  prijatelj  Piki  Jakob),   maček  Muri  (Kajetan  Kovič:  Maček  Muri),   Pedenjped  (Niko  Grafenauer:  Pedenjped),   Kekec  (Josip  Vandot:  Kekec  na  hudi  poti),   Bedanec  (Josip  Vandot:  Kekec  nad  samotnim  breznom),   Kosobrin  (Josip  Vandot:  Kekec  nad  samotnim  breznom),   Peter  Klepec  (Ivan  Cankar:  Podobe  iz  sanj),   Cefizelj  (Fran  Milčinski:  Butalci),   lisica  Zvitorepka  (Kristina  Brenk:  Deklica  Delfina  in  lisica  Zvitorepka),   Brkonja  Čeljustnik  (Bogomir  Magajna:  Brkonja  Čeljustnik)  ipd.  

 

11  

Druga  pomembna  ideja,  ki  jo  oblikuje  Newmark,  je  uvedba  pojma  nacionalnosti.   Če   OL   označuje   nacionalno   pripadnost   poimenovanega   lika,   imena   naj   ne   bi   prevajali   oz.   bi   morali   ohraniti   njegovo   nacionalno   komponento.   V   nasprotnem   primeru   namreč   ponovno   posegamo   v   ustvarjeni   literarni   svet,   kakor   pravi   Robert  Adams:     »Pariz   ne   more   biti   London   ali   New   York,   biti   mora   Pariz;   naš   junak   mora   biti   Pierre,  ne  Peter;  piti  mora  aperitiv,  ne  koktejla;  kaditi  Gauloises,  ne  Kent;  hoditi   mora  po  rue  du  Bac,  ne  po  Back  Street.«  (v  Bassnett  2003:  119)     Vse   omenjene   značilnosti   so   del   ustvarjenega   književnega   sveta,   vsaka   sprememba   oz.   besedilni   premik   v   prevodu   torej   vplivata   na   sprejemanje   in   dojemanje   tega   sveta.   Seveda   se   prevajalski   postopek   in   z   njim   povezane   odločitve   zapletejo,   kadar   OL   sicer   označuje   nacionalnost   lika,   a   istočasno   nosi   tudi  pomen,  je  denotativno  določeno  in/ali  konotativno  zaznamovano.  V  takšnem   primeru   je   prevajalec   na   razpotju:   ime   lahko   zgolj   prenese   –   tako   na   primer   pomenljiva   imena   Dickensovih   oseb   v   slovenskem   prevodu   (Gradišnik   2006:   513)  –  ali  pa  ga  prevede.    

2.1.1  Kako  ti  je  ime?  
Prevajalca   ne   zanima   le   izhodiščni   jezik   (nadalje:   IJ),   ampak   je   zanj   pomembno   tudi,   kakšne   oblike   imen   obstajajo   in   katera   orodja   ima   na   voljo   za   njihovo   tvorbo  oz.  prevod  v  ciljnem  jeziku  (nadalje:  CJ).  OL  se  namreč  pogosto  razlikujejo   glede   na   slovnične   (npr.   pregibanje)   in   imenotvorne   značilnosti   posameznih   jezikov.     OL   lahko   razdelimo   glede   na   njihovo   sestavo   in   glede   na   vrsto   bitja,   ki   ga   označujejo.   Pri   vrstni   razdelitvi   so   kategorije   naslednje:   imena   resničnih   oseb   (Pol  Pot),  veroslovnih  in  bajeslovnih  bitij  (Buda),  domišljijskih  oseb  (Sneguljčica)   ter  živali  (Lassie).    

 

12  

Ime   lahko   sestoji   iz   več   besed   ali   pa   je   enobesedno.   Slednja   najdemo   tako   v   današnjem   svetu   (Prince)   kot   tudi   v   zgodovini   (Valjhun),   bajeslovju   (Smrt)   in   književnosti  (Sneguljčica).  Večbesedna  imena  dandanes  najpogosteje  sestavljata   rojstno   ime   (Jozo)   in   priimek   (Hađiselimović),   obeh   sestavin   je   lahko   tudi   več   (Juan   Sanchez   Villa-­‐Lobos   Ramírez).   Nekatera   večbesedna   imena   so   lahko   tudi   enodelna,   pri   čemer   v   slovenščini   z   veliko   začetnico   zapišemo   le   prvo   besedo   (Sedeči  bik).  Sestavni  deli  OL  so  lahko  še  vzdevki  in  psevdonimi  (Franc  Rozman  –   Stane),  števniki  (Ludvik  XIV),  pridevki,  ki  so  izpeljani  iz  kraja  (Ivana  Orleanska),   rodu   ali   kakšne   druge   značilnost   oz.   posebnosti   osebe   (Friderik   S   praznim   žepom),  pa  tudi  občna  imena  (Kralj  Matjaž).  Pravila  za  rabo  OL  (sklanjanje,  zapis,   velika   začetnica)   najdemo   v   jezikovnih   priročnikih,   kakršen   je   na   primer   Slovenski  pravopis  –  Pravila  (Toporišič  1994).    

2.1.2  Besedotvorni  postopki  
Ker  so  imena,  še  posebej  domišljijska,  pogosto  novotvorjena,  mora  biti  prevajalec   dobro  seznanjen  tudi  z  besedotvornimi  postopki,  ki  so  mu  v  določenem  jeziku  na   voljo.   V   IJ   mu   takšno   znanje   omogoča   učinkovitejšo   analizo   imena,   v   CJ   pa   ustreznejši  prevod.     V   slovenskem   jeziku   teoretične   osnove   besedotvorja   najdemo   pri   Toporišiču   (2000),   ki   je   svojo   slovnico   utemeljil   na   načelih   ženevskega   strukturalizma.   Področju  besedotvorja  se  natančneje  posvečajo  tudi  drugi  avtorji,  tako  na  primer   Vidovič  Muha  (1988),  Stramljič  Breznik  (1999)  in  drugi.     V  slovenščini  poznamo  naslednje  osnovne  besedotvorne  procese:     Izpeljevanje   Enodelni  besedotvorni  podstavi  dodamo  pripono.  
Brkonja  Čeljust-­‐nik    novo  poimenovanje  je  izpeljano  iz  besede  'čeljust',  ki  ji   pridamo  desno  obrazilo  '-­‐nik'  

   

 

13  

Zlaganje   Novo  besedo  tvorimo  s  pomočjo  večbesedne  besedotvorne  podstave  in  medpone.  
Zlat-­‐o-­‐rog      poimenovanje   je   sestavljeno   iz   večbesedne   podstave   'zlat   rog'   in   medpone  '-­‐o-­‐'  

  Sestavljanje   Enobesedni  besedotvorni  podstavi  dodamo  predpono.  
Na-­‐očnik      enobesedni   podstavi   'oči',   ki   jo   izpeljemo   v   oznako   osebe   ('oč-­‐ nik'),  dodamo  predpono  'na-­‐'  

  Sklapljanje   Združimo  več  besed  skupaj  brez  rabe  obrazil.  
Sapra-­‐miška      nova   beseda   je   sestavljena   iz   besede   'sapra',   ki   izraža   podkrepitev  neke  trditve  (sapra,  nas  je  zeblo),  in  besede  miška,  ki  je  že  sama   po  sebi  izpeljanka  iz  'miš'  

  Krnitev   Že  obstoječo  besedo  skrajšamo.  
Črt(omir)    osebno  lastno  ime  'Črtomir'  skrajšamo  v  'Črt'  

  Konverzija   Eno  besedno  vrsto  pretvorimo  v  drugo.  
Ostrorogi  Jelen    pridevnik  'ostrorogi'  v  samostalniški  imenski  rabi  

    Mešana  tvorba   Je   kombinacija   več   besedotvornih   postopkov,   na   primer   krnitve   in   izpeljevanja   ali   krnitve   in   sklapljanja,   ki   sta   tudi   najpogostejši   mešani   tvorbi.   V   to   skupino   uvrščamo  tudi  okrajšave  in  kratice.     Zaradi   številnih   posebnosti   v   slovnici,   zgodovinskem   razvoju   in   pristopih   k   besedotvorju   se   jeziki   pogosto   razlikujejo   glede   na   možnosti   tvorbe   novih   besed.   Tudi  kadar  so  nam  v  dveh  jezikovnih  sistemih  na  voljo  formalno  enaki  procesi,  so  

 

14  

ti   lahko   pogosti   in   naravni   v   enem   ter   redki   in   stilno   zaznamovani   v   drugem   jeziku.    

2.1.3  Prevajalski  postopki  
Prevajalskih   postopkov   je   v   svetu   prevodoslovja   veliko,   različni   avtorji   izpostavljajo  različne  vidike  prevajanja  in  v  mehko  sredico  svojih  teorij  umeščajo   zelo   raznolike   vsebine.   Ker   želimo   čim   bolje   zaobjeti   in   pokriti   področje   prevajanja  OL,  postopkov  ne  bomo  prevzeli  po  enem  samem  avtorju  ali  avtorici,   ampak   bomo   skušali   iz   več   virov   sestaviti   lasten   prevodni   sistem.   Proces   prevajanja  bomo  najprej  razdelili  na  tri  osrednje  faze:     V   fazi   I   analiziramo   OL   v   skladu   z   že   omenjenimi   lastnostmi   imen:   določimo   vrsto  lika,  ki  ga  označuje,  predvsem,  če  gre  za  resnično  ali  domišljijsko  bitje.  Med   drugim   si   označimo   tudi   spol   lika,   ki   nam   lahko   namreč   zmeša   štrene,   npr.   pri   abstraktnih   poosebitvah   (Smrt,   Vojna).   Paziti   moramo,   da   istovrstna   imena   znotraj   enega   besedila   obravnavamo   enakovredno   in   se   držimo   izdelanega   prevodnega  ključa.     V   fazi   II   se   odločimo,   če   bomo   OL   prevedli   ali   zgolj   prenesli.   Odločitev   sprejmemo  upoštevajoč  naravo  imena  lika  (resnično/neresnično),  zvrst  besedila   (npr.   otroška   pravljica,   potopisni   roman   ipd.)   in   v   sodelovanju   z   morebitnim   urednikom   (npr.   ohranjanje   imenske   kontinuitete   v   literarni   seriji).     Prenos   označuje   prevzem   OL   iz   IJ   in   njegovo   vključitev   v   prevodno   besedilo.   Sem   sodi   tudi   prečrkovanje   iz   tujih   abeced   (npr.   ruske   cirilice   ali   kitajske   hiragane)   po   pravilih  CJ.  
Евгений  Онегин  (rus.)  –  Jevgenij  Onjegin  (slo.)  

Imenska  analiza    

 

 

 

(I)   (II)   (III)  

Prvo  razpotje:  prevod  ali  prenos       Drugo  razpotje:  zvesto  ali  prosto    

Ime   prenesemo,   da   ohranimo   nacionalnost   in   kulturno   komponento   lika,   ki   izhaja   iz   določenega,   po   imenu   prepoznavnega   sveta   (npr.   iz   Rusije),   in   ker   OL   navadno  ni  nosilec  posebnega  pomena  ali  konotacije.     15  

  Naslednji   prevodni   postopek   je   povezan   s   prenosom   in   ga   imenujemo   domačenje   (tudi   naturalizacija).   OL   prenesemo   v   CJ   ter   ga   izgovorno   in   morfološko  prilagodimo  jeziku  prevoda.  
Mowgli  (ang.)  –  Movgli  (slo.)  

Na   ta   način   bralcu   omogočimo   lažji   sprejem   novega   lika,   odstranimo   namreč   oviro,   ki   jo   predstavlja   izgovorjava   neznanega   imena,   črkovanega   v   skladu   s   tujim   jezikovnim   sistemom.   Tako   prenos   kot   tudi   domačenje   uvrščamo   v   prevzemne  postopke,  v  obeh  primerih  je  namreč  poseg  v  OL  minimalen,  omejen   zgolj  na  manjše  zapisne  spremembe,  ali  pa  ga  sploh  ni.     V  fazi  III  se  znajdemo,  če  smo  se  odločili  za  prevod  OL.  Najprej  se  prepričamo,  če   ime   v   jeziku,   v   katerega   prevajamo,   morebiti   že   obstaja.   Takšen   priznani   prevod,   ki   ga   omenja   tudi   Newmark   (2000:   145),   je   navadno   jezikovno   in   kulturno   že   sprejet:  
Charlemagne  (ang.)  –  Karel  Veliki  (slo.)  

V   tovrstnih   primerih   prevodna   ustreznica   torej   že   obstaja,   prevajalec   lahko   napako   zagreši   le,   če   je   ne   pozna   in   ne   uporabi   ali   pa   se   obstoju   prevoda   imena   v   CJ   navkljub   odloči   za   lasten   prevedek   (npr.   zaradi   vnovičnega   prevoda   že   prevedenega   dela,   drugačne   uredniške   politike   ipd.).   Prevodi   takšnih   OL   so   nastali  že  v  preteklosti  ali  pa  so  se  različna  imena  v  IJ  in  CJ  razvila  vzporedno,  z   diahronega   vidika   so   lahko   torej   proizvod   različnih   prevodnih   postopkov,   zato   jih  na  tem  mestu  zgolj  omenjamo.     Ker   je   vsako   ime   na   nek   način   edinstven   prevajalski   izziv,   prekomerno   razdrobljevanje   prevodnih   postopkov   za   prevajalca   nima   pretirane   uporabne   vrednosti,  bolje  se  je  osredotočiti  na  nekaj  splošnih  načel,  ob  tem  pa  opozoriti  na   pogostejše  pasti,  ki  prežijo  na  nas.  Ko  prevajamo  imena,  se  gibljemo  po  daljici  DP,   na   kateri   točko   D   predstavlja   dobesedni   prevod,   točko   P   pa   prosti   prevod.   Med   obema  točkama  je  več  različnih  možnosti,  ki  so  bližje  eni  ali  drugi  strani  daljice.    

 

16  

Dobesedni   prevod,   ki   ga   poznamo   tudi   pod   izrazom   kalkiranje,   Newmark   (2000:   137)   pa   zanj   uporablja   besedno   zvezo   direktni   prevod,   označuje   neposredni   prenos   OL,   ki   v   CJ   ohrani   tako   obliko   kot   tudi   pomen   posameznih   sestavin  imena.  
Felix  (lat.)  –  Srečko  (slo.)  

Z  dobesednim  prevodom  skušamo  tako  ohraniti  formalno  ustreznost  prevedka,   na   imaginarni   prevodni   daljici   smo   bližje   izhodiščnemu   besedilu   in   jeziku.   Načeli   formalne  in  dinamične  ustreznosti  je  izoblikoval  Eugene  Nida  (1964:  159)  in  ju   izpostavil   kot   dve   osnovni   usmeritvi   v   procesu   prevajanja   –   ta   sistem   lahko   uporabimo   tudi   pri   prevajanju   OL.   Kategorije   ustreznosti   niso   absolutne   –   medtem   ko   s   formalnejšim   prevodom   preslikamo   obliko   in   površinski   pomen   OL   (tj.  osnovni  pomen  sestavin  imena),  z  dinamičnejšo  ustreznico  poskušamo  doseči   enak  učinek  poimenovanja,  ki  v  CJ  deluje  naravno,  a  se  oddaljuje  od  izvirnika.     Kakšno  smer  bomo  ubrali,  je  odvisno  od  spleta  dejavnikov.  Že  ob  razčlenjevanju   imena   v   fazi   I   smo   razkrili   nekatere   njegove   lastnosti,   ki   jih   bomo   skušali   v   prevodu   ohraniti   ali   nadomestiti.   Ime   lahko   vsebuje   aliteracijo,   je   močno   fonetično   simbolno,   ima   značilno   zgradbo,   je   pomenonosno,   ali   pa   izpolnjuje   določeno   funkcijo.   Ime   je   prav   tako   bolj   ali   manj   neposredno   povezano   s   sobesedilom,  npr.  v  obliki  besedne  igre.     Ko   se   odločimo,   katere   lastnosti   so   pri   obravnavanem   OL   najpomembnejše,   jih   poskušamo   v   čim   večji   meri   prenesti   v   prevod.     Če   menimo,   da   ima   ime   pomembno   in   posebno   funkcijo,   skušamo   poiskati   funkcijsko   ustreznico.   Ta   načeloma  nadomesti  OL  iz  IJ,  ki  izpolnjuje  specifično  vlogo  in  ne  označuje  vedno   ene   same,   specifične   osebe.   Takšna   je   na   primer   raba   statistično   najpogostejših   imen   in   priimkov,   ki   jih   v   nekaterih   državah   uporabljajo   za   poimenovanje   neznanih  oseb  ali  povprečnega  državljana:  
Jean   Dupont   (fr.)   –   Janez   Novak   (slo.)   –   Pero   Perić   (hr.)   –   Hans   Meier   (nem.)   –   Иванов  Иван  Иванович  (rus.)  –  John  Smith  (ang.)  

Našteta   imena   imajo   različno   zgradbo   in   obliko,   a   lahko   v   jezikih,   iz   katerih   prihajajo,   izpolnjujejo   enako   funkcijo.   Seveda   so   lahko   rabljena   tudi   zgolj   kot  

 

17  

navadna   poimenovanja   oseb   brez   dodatne   funkcije,   kljub   temu   pa   pogosto   ohranijo   opisano   konotacijo.   Naloga   prevajalca   je,   da   iz   sobesedila   in   drugih   virov,  ki  so  mu  na  voljo,  razbere,  kako  je  OL  povezano  z  besedilom  in  kakšna  je   njegova  vloga.       Ime   lahko   ima   več   značilnosti,   ki   so   za   besedilo   in   bralca   pomembne.   Primer   imena   Voldemort   (zlobni   čarovnik   iz   sveta   Harryja   Potterja)   pokaže,   kako   zapletene  in  prepletene  so  lahko  te  lastnosti:     Pri   prevajanju   OL   se   lahko   pojavijo   tudi   premiki,   ki   vključujejo   »spremembo   v   slovnici«   (Newmark   2000:   138),   do   katere   pride   zaradi   različnih   razlogov,   med   drugim:     Premike  sta  poskušala  natančno  klasificirati  in  standardizirati  Vinay  in  Darbelnet   (1958),  kar  je  po  mnenju  Newmarka  (2000:  140)  težaško,  morda  celo  nemogoče   delo,   premiki   namreč   pogosto   prehajajo   v   leksikalne   spremembe,   s   čimer   je   razločevanje  onemogočeno.     Popovič   (Bassnett   2002:   138)   je   razlikoval   med   več   vrstami   premikov,   ki   jih   lahko  srečamo  tudi  pri  prevajanju  OL:   konstitutivni   premik      je   neizogiben,   saj   je   posledica   razlik   med   dvema   jezikom,  poetikama  in  slogoma,   generični   premik      spremenijo   se   osrednje   značilnosti   besedila   kot   literarnega  žanra,   naravna  jezikovna  razlika,  npr.  prehod  iz  množine  v  ednino,   struktura  iz  IJ  v  CJ  ne  obstaja  in  jo  je  treba  nadomestiti,   v  CJ  obstaja  ista  struktura,  a  zveni  manj  naravno  kot  izbrana  možnost.   pomenonosnost:  vol  de  mort  (fr.  beg  smrti,  let  smrti,  kraja  smrti),   povezanost  z  drugim  imenom  v  obliki  premetanke:  Tom  Marvolo  Riddle  –  I   am  Lord  Voldemort,   zvočnost:  temačnost  imena,  ki  jo  izražata  ozki  in  široki  'o'  ter  končni  't'  v   angleški  izreki  

 

18  

 

individualni   premik      spremembe   povzročita   prevajalčev   lastni   slog   in   idiolekt,   negativni   premik      nepravilni   prevod,   ki   nastane   zaradi   slabega   poznavanja  jezika  ali  zgradbe  izvirnika,   topični   premik      do   sprememb   pride   zaradi   narave   izhodiščnega   besedila  ter  razlik  v  časovni  in  krajevni  umeščenosti  izvirnika  in  prevoda.  

2.1.4  Ime  kot  priložnostna  tvorjenka  
Ker   so   OL   v   leposlovju   (pa   tudi   v   resničnem   življenju)   pogosto   domišljijska   in   novotvorjena,   jih   lahko   med   drugim   obravnavamo   z   vidika   priložnostnih   tvorjenk.     Toporišič   (1997:   222)   pojem   priložnostne   tvorjenke   razloži   kot   besedo,   »ki   se   sem   ter   tja   pojavi,   ni   pa   podružbljena,   ker   se   nekako   sama   poda   iz   določenega   govornega  ali  besedilnega  položaja  ...«  V  to  skupino  redkih  besed,  kakor  jih  med   drugim   poimenuje,   uvršča   tudi   besede,   ki   jih   govorci   tvorijo   po   ustaljenih   besedotvornih   vzorcih   in   jih   drugi   uporabniki   jezika   lahko   razumejo,   ker   znajo   razvozlati   njihov   pomen   (Toporišič   2000:   143–160).   Bauer   (1983:   45–48)   jih   označuje   kot   del   prve   faze   v   procesu   leksikalizacije.   Vsaka   nova   beseda,   razen   tistih,   ki   so   prevzete   iz   drugih   jezikov,   svojo   pot   torej   prične   kot   priložnostna   tvorjenka.     Naslednja  stopnja  je  pridobitev  statusa  neologizma  –  besede,  ki  je  nastala  zaradi   potrebe   po   poimenovanju   neke   nove   pojavnosti   in   jo   govorci   že   uporabljajo,   a   še   ni  razširjena.  Takšna  beseda  lahko  torej  počasi  preide  v  splošno  rabo  in  postane   del  sprejetega  besedišča  jezika.     Meje  med  posameznimi  pojmi  so  na  tem  področju  zabrisane  in  različni  avtorji  jih   različno   tolmačijo.   Jesenškova   (1998:   36)   med   priložnostnimi   tvorjenkami   in   neologizmi   razlikuje   s   pomočjo   dveh   kriterijev:   rabe   in   stopnje   leksikalizacije.   Neologizmi   so   nove,   že   leksikalizirane   besede   in   njihova   raba   narašča.   Priložnostne   tvorjenke   so   sicer   prav   tako   nove   pojavitve,   a   (še)   niso  

 

19  

leksikalizirane   in   se   pojavijo   le   enkrat   ali   malokrat,   izhajajo   pa   iz   komunikacijskih   potreb   in   ne   nastanejo   nujno   zaradi   potrebe   po   novem   poimenovanju.  Obenem  so  odvisne  od  uporabnika,  besedila  in  okoliščin,  zato  jih   je   včasih   brez   sobesedila   nemogoče   razumeti,   kar   izpostavi   tudi   Bauer   (1993:   46).   Na   drugi   strani   ima   večina   neologizmov   en   sam   pomen,   kar   omogoča   prevajanje  tudi  brez  sobesedila,  ta  pomen  naj  bi  namreč  neposredno  razbrali  iz   besede   same   (Newmark   2000:   219).   Poleg   tega   se   neologizmi   že   pojavljajo   v   slovarjih,   kar   je   še   eden   izmed   pokazateljev   njihovega   prehoda   v   sprejeto   besedišče  jezika.  Zaradi  naštetih  razlik  bomo  v  tem  diplomskem  delu  uporabljali   zgolj   pojem   priložnostne   tvorjenke,   natančnejši   pregled   širše   skupine   novotvorjenk   in   drugih   novopojavnic   v   jeziku   namreč   zahteva   in   zasluži   ločeno   strokovno  obravnavo.     Priložnostne  tvorjenke  lahko  nastajajo  na  različne  načine,  a  pomembno  vlogo  pri   njihovem   oblikovanju,   posebej   v   literarnih   delih,   odigrata   onomatopeja   in   fonetični  simbolizem,  s  pomočjo  katerih  lahko  tvorimo  nove  besedne  korene  ali   po  želji  spreminjamo  stare.  Onomatopejske  besede  posnemajo  naravne  glasove:  
škljoc    (zvok  ob  sprožitvi  fotoaparata)    glagol  škljocniti  (fotografirati)  

S   poznavanjem   fonetičnega   simbolizma   in   pomenov   določenih   glasov   si   lahko   pomagamo  pri  tvorbi  besed  z  želenim  (zvočnim)  učinkom:  
glas   /f/   na   začetku   besede   pogosto   vzbuja   negativna   čustva,   kot   so   zaničevanje  in  gnus,  npr.  fuj  in  fej  

  Tovrstne   tvorjenke   imajo   dolgo   zgodovino   tudi   v   leposlovju.   Dober   pokazatelj   njihove  pomembnosti  in  pogostosti  je  pesem  Jabberwocky  (Žlabudron  v  prevodu   Gitice  Jakopin)  izpod  peresa  Lewisa  Carrola,  mojstra  novotvorjenk.  Pisci  že  dolgo   uporabljajo   to   tehniko   kot   slogovno   in   učinkovno   sredstvo,   priložnostne   tvorjenke   najdemo   tako   pri   Shakespearju   kot   tudi   pri   Joyceu,   Orwellu   in   nenazadnje  Adamsu,  številne  izmed  njih  pa  so  našle  pot  v  slovarje  in  so  danes  del   jezikovnega  leksikona  (Verbančič  2006:  19).    

 

20  

OL  kot  priložnostne  tvorjenke  moramo  obravnavati  kot  posebno,  ločeno  skupino,   za   katero   sta   značilni   najmanj   dve   posebnosti:   OL   v   osnovi   izpolnjujejo   poimenovalno   predstavitveno   funkcijo   in   ne   pomenonosne,   obenem   pa   je   pod   vprašajem  tudi  njihova  stopnja  leksikalizacije,  lastna  imena  so  namreč  navadno   izvzeta  iz  splošnih  enojezičnih  slovarjev,  kakršen  je  na  primer  Slovar  slovenskega   knjižnega   jezika.   A   vseeno   obstajajo   tudi   posebni   onomaziološki   slovarji,   kjer   lahko  najdemo  nabor  različnih  imen,  od  zemljepisnih  do  osebnih.  Takšne  zbirke   so   ponavadi   etimološke,   raziskujejo   torej   tudi   izvor   in   razvoj   poimenovanj.   V   nekaterih   državah   po   svetu   najdemo   celo   posebne   urade,   ki   potrdijo   novotvorjeno   ime   in   mu   tako   dajo   status   sprejete,   leksikalizirane   jezikovne   enote.   Na   področju   Skandinavije   ima   na   tem   področju   najostrejšo   zakonodajo   Danska.   Starši   morajo   ime   in   priimek,   ki   ga   želijo   dati   svojemu   otroku,   najprej   predložiti   v   potrditev   uradnim   organom,   ki   zavrnejo   ali   sprejmejo   njihov   predlog.   Druga   možnost   je,   da   izberejo   eno   od   že   potrjenih   imen   iz   vladnega   seznama.  (Alvarez  2004)     Vprašanje   pomenonosnosti   imenskih   novotvorjenk   nima   enoznačnega   odgovora.   Kljub   temu,   da   vsa   imena   ne   vsebujejo   pomena,   ki   bi   ga   lahko   neposredno   razbrali,  pa  jim  kot  bralci  tega  navadno  skušamo  pripeti,  tako  zavedno  kot  tudi   nezavedno.   Na   dojemanje   takšnega   novotvorjenega   OL,   s   katerim   se   prvič   srečamo   in   ki   v   skladu   z   definicijo   priložnostnih   tvorjenk   ni   vedno   pomensko   transparentno,   vpliva   veliko   različnih   dejavnikov:   pomen   sestavin   imena,   zvočnost,   slovnične   značilnosti,   sobesedilo,   medbesedilne   in   metajezikovne   informacije  ipd.     Pri  tem  ni  pomembno,  če  novotvorjeno  ime  nosi  resnična  ali  literarna  oseba,  OL   lahko  namreč  prehajajo  med  svetovoma:  literarna  oseba  prevzame  ime  resnične   osebe  ali  obratno,  kar  pomeni,  da  večjih  razlik  pri  njihovem  nastajanju  ni.  V  obeh     skupinah   najdemo   podobno   motivirane   besede:   novo   OL   lahko   tvorimo,   ker   želimo  na  primer  oblikovati  neko  osebo  in  ji  vcepiti  pridih  moči  ali  veličastnosti,   ki   se   zrcali   v   pomenskem   korenu   ali   zvočnosti   novotvorjenke.   Prav   tako   lahko   resnično  ali  literarno  osebo  poimenujemo  po  njenih  obstoječih  lastnostih,  npr.  z   ustreznim   opisnim   vzdevkom.   A   književna   imena   imajo   vendarle   posebno  

 

21  

razsežnost,   po   kateri   se   razlikujejo   od   imen   resničnih   oseb:   novotvorjeno   OL   postane  lik  takoj,  ko  je  zapisano,  ne  glede  na  to,  če  je  avtor  samo  literarno  osebo   že   oblikoval   ali   ne,   imena   in   liki,   ki   jih   ta   določajo,   so   namreč   tesno,   skorajda   nerazdružljivo  povezani.  Človek  oblikuje  ime,  ime  pa  oblikuje  človeka.     »Včasih   se   mi   zdi,   da   mi   je   bilo   usojeno   upravičiti   svoje   ime.   Le   kako   bi   lahko  imela  z  imenom,  kot  je  Madonna,  drugačno  življenje?  Ali  bi  postala   nuna  ali  pa  to,  kar  sem  danes.«               (Madonna)  

 

22  

3   ANALIZA   ZBRANIH   OSEBNIH   LASTNIH   IMEN   IN   NJIHOVIH  PREVEDKOV  
V  sklopu  diplomskega  dela  smo  zbrali  OL  iz  prvih  šestih  romanov  serije  o  Plošči   Terryja  Pratchetta,  nato  pa  poiskali  še  njihove  prevodne  ustreznice  v  slovenskih   prevodih.  Prvega  izmed  teh,  Barvo  magije,  je  leta  2004  izdala  založba  Vale-­‐Novak   v  prevodu  Maje  Novak.  Naslednjih  pet  romanov,  Luč  fantastike,  Čar  enakih  pravic,   Mort,   Izvor   magije   in   Tri   vešče,   je   prevedla   Saša   Požek,   izšli   pa   so   pri   tržiški   založbi  Učila  International.  Zbrana  OL  lahko  razdelimo  v  tri  osrednje  skupine:   imena  glavnih  junakov  (visoka  pojavnost),   imena  stranskih  junakov  (nizka  pojavnost),   imena,   ki   se   pojavijo   le   enkrat   in/ali   so   del   večjega   poimenovanja   (npr.   Ajandurah's   Wand   of   Utter   Negativity   –   Ajandurova   palica   čistega   nihilizma).     Imena   smo   razvrstili   v   skladu   s   pripravljenim   šifrantom,   pri   čemer   smo   se   osredotočili   na   uporabljene   prevajalske   strategije   pri   prevajanju   imen   in   besedotvorne   procese   pri   nastajanju   novotvorjenk.   V   sklopu   analize   bomo   zbrane  podatke  najprej  statistično  obdelali,  nato  pa  bomo  prešli  na  natančnejšo   obravnavo   posameznih   primerov,   znotraj   katere   bomo   podrobneje   analizirali   tako   izvirna   angleška   poimenovanja   kot   tudi   slovenske   prevode,   njihovo   umeščenost  v  besedilni  svet  ter  vpliv  na  bralca.    

 

23  

3.1  Statistična  obravnava  
3.1.1  Prevodne  strategije  
V  skladu  z  zastavljeno  teoretično  osnovo,  v  kateri  smo  izpostavili  raznovrstnost   oblik   prevajanja   OL   in   njihov   posledični   posebni   status,   uvodna   analiza   ni   kategorialno   razdrobljena,   ampak   ima   splošnejšo   obliko,   s   pomočjo   katere   skušamo   zajeti   osnovne   strategije,   s   katerimi   sta   se   obe   prevajalki   lotili   prevajanja  romanov.  Osnovne  prevodne  skupine  so  štiri:     V   šestih   romanih   smo   zbrali   305   angleških   OL   in   njihove   prevedke   ter   jih   razvrstili   glede   na   ubrano   prevajalsko   pot.   V   nekaterih   primerih   sta   prevajalki   znotraj   posameznega   večbesednega   OL   uporabili   različne   prevodne   strategije,   nekaj   imen,   ki   se   ponovijo   v   več   romanih,   pa   sta   tudi   različno   prenesli   v   slovenščino.   prenos  (podskupina:  domačenje),   obstoječi  priznani  prevod,   dobesedni  prevod,   prosti  prevod  (podskupina:  funkcijska  oz.  kulturna  ustreznica).  

Prevodne  strategije  

12%  
Prenos  

28%   59%  

Priznani  prevod   Dobesedni  prevod   Prosti  prevod  

1%  

 
Diagram  1  

 

24  

Analiza   kaže,   da   je   najpogosteje   uporabljeni   postopek   prevzemanje   izvirnega   imena   (Diagram   1).   Slabo   tretjino   predstavlja   strategija   dobesednega   prevoda,   prostih   prevedkov   je   trikrat   manj,   obstoječih   priznanih   prevodov   imen   pa   le   za   vzorec.   Prevzeta   imena   so   v   slovenščini   večinoma   ostala   nespremenjena,   prečrkovana  je  bila  petina  primerov  (Diagram  2).  Pri  tem  je  potrebno  poudariti,   da   nekatera   imena   že   ustrezajo   slovenskemu   izgovoru   in   jih   tako   ni   treba   prečrkovati  (npr.  Simon,  Belafon).    

Prenos  

16%  
Neposredni  prenos   Naturalizacija  

84%  

 
Diagram  2  

Ker  sta  se  serije  o  Plošči  lotili  dve  prevajalki,  si  lahko  pogledamo  tudi,  kakšne  so   razlike  v  njunem  pristopu  glede  na  uporabo  prevodnih  strategij  (Diagram  3).  

Razmerje  strategij  

Požek  

Prenos   Priznani  prevod   Dobesedni  prevod   Prosti  prevod  

Novak  

0%  
Diagram  3  

20%  

40%  

60%  

80%  

100%  

 

 

25  

Požkova   je   v   slovenščino   prenesla   večji   delež   OL,   več   jih   je   tudi   dobesedno   prevedla.   Najbolj   očitna   je   razlika   v   načinu   prevajanja,   pri   Novakovi   namreč   beležimo   uravnoteženost   med   dobesednimi   in   prostimi   prevodi,   medtem   ko   je   slednjih   pri   Požkovi   skoraj   štirikrat   manj   v   primerjavi   z   neposrednimi   prevodi,   t.  i.  kalki.    

3.1.2  Besedotvorne  strategije  
Pri  besedotvorni  analizi  prevedkov  imen  smo  se  osredotočili  le  na  novotvorjena   poimenovanja,  ki  smo  jih  razdelili  v  šest  skupin:   izpeljevanje,   zlaganje,   sestavljanje,   sklapljanje,   krnitev,   konverzija.  

V   slovenskih   prevodih   Pratchettovih   romanov   najdemo   63   primerov   imenskih   novotvorjenk,   največ   jih   je   nastalo   v   procesu   zlaganja,   nekaj   manj   s   pomočjo   izpeljevanja   in   sklapljanja,   medtem   ko   smo   našli   le   po   en   primer   krnitve   in   konverzije  ter  nobenega  primera  sestavljanja  (Diagram  4).  

Besedotvorni  postopki  

43%   27%  
Izpeljevanje   Zlaganje   Sklapljanje   Krnitev  

2%   1%  

27%  

Konverzija  

 
Diagram  4  

 

26  

Sklapljanje,   ki   je   sicer   zgodovinsko   bolj   značilno   za   germanske   jezike,   npr.   nemščino,   in   ne   slovenščino,   predstavlja   nezanemarljiv   delež   vseh   novotvorjenk.   Dobršen   del   sklopov   (12   od   17   primerov)   izhaja   iz   dobesednega   prevoda   izvirnega   OL,   kjer   so   združene   posamezne   polnopomenske   sestavine   takšnega   imena   (npr.   Harebut   –   Zajectoda)   ali   pa   polnopomenski   sestavini   dodan   nepolnopomenski  del  iz  izvirnika  (npr.  Pilgarlic  –  Pilčesen).      

 

 

27  

3.2  Analiza  izbranih  primerov  
V  sklopu  analize  bomo  obravnavali  skupino  izbranih  OL,  ki  predstavljajo  presek   različnih   imen,   na   katera   lahko   pri   prevajanju   naletimo,   kot   tudi   uporabljenih   prevajalskih   strategij.   Vsako   angleško   poimenovanje   bomo   najprej   umestili   v   besedilni   svet,   ga   besedotvorno   in   pomensko   razčlenili,   nato   pa   prevodoslovno   opisali   še   njegov   prevedek.   Obenem   bomo   skušali   ugotoviti,   kakšen   vpliv   oz.   razsežnosti   ima   lahko   izbrana   prevajalska   strategija   pri   dojemanju   likov,   delov   besedila  in  romana  kot  celote.     Pri   označevanju   romanov,   v   katerih   se   pojavi   preučevano   OL,   bomo   uporabljali   naslednje  oznake:     ANGLEŠKO  IME     Rincewind     Rincewind  je  visok,  suhljat  in  koščen  čarovnik  z  mršavo  brado  človeka,  ki  mu  ni   usojeno,  da  stopi  v  vrste  bradonoscev.  Nikoli  se  ni  izkazal  pri  rokovanju  z  magijo,   pravzaprav   ni   opravil   še   nobenega   izpita   na   Nevidni   univerzi.   V   življenju   ga   rešuje   predvsem   zavidanja   vredno   znanje   jezikov,   ki   mu   omogoča,   da   njegove   krike  »Ne  ubijte  me!«  razumejo  širom  Plošče,  poleg  tega  pa  ima  še  izjemno  dobro   razvito  žilico  za  preživetje.  (Pratchett  2003:  338–339)     Kot   takšen   je   tipičen   komični   lik   in   predstavlja   vir   številnih   literarnih   zapletov   in   razpletov.   Njegovo   ime   se   je   sicer   prvič   pojavilo   v   slavni   kolumni   londonskega   časopisa   Daily   Express,   ki   jo   je   pod   psevdonimom   Beachcomber   več   kot   50   let     28   Rincewind   BM,  LF,  M,  IM   SLOVENSKI  PREVOD   ROMANI   Barva  magije       Luč  fantastike     Čar  enakih  pravic     Mort       Tri  vešče         Izvor  magije                   BM   LF   ČEP   M   IM   TV  

pisal   J.   B.   Morton.   V   svojih   zgodbah   je   pogosto   uporabljal   različne   izmišljene   like,   s   katerimi   je   karikiral   javno   in   politično   življenje.   V   eni   izmed   kolumn,   ki   je   obravnavala   britanska   sodišča,   se   je   tako   pojavil   tudi   Churm   Rincewind.   Pratchett   se   je   tega   izvora   imena   glavnega   lika   prvih   romanov   s   Plošče   zavedel   šele  pozneje,  ko  je  prebiral  stare,  rabljene  izdaje  kolumn  (Breebaart  2008:  10).     OL  je  sestavljeno  iz  besed  rince  (prečrkovan  angleški  glagol  in  samostalnik  rinse   –  izpirati,  izplakovati)  in  wind  (ang.  veter,  sapa).  Ponovljeni  glas  /ɪ/  daje  imenu   močno   zvočnost   –   ko   ga   izgovorimo,   ima   namreč   kovinski   zven,   ki   skupaj   z   obema   pomenskima   sestavinama   gradi   njegovo   končno   podobo   (zvok   vetra,   vode),  ta  pa  lahko  namiguje  tudi  na  praznoglavost  glavnega  lika.     Novakova   se   je   v   Barvi   magije   odločila,   da   to   OL   prenese,   njeno   rešitev   je   v   poznejših   prevodih   ohranila   tudi   Požkova.   Ker   ime   ni   prevedeno,   bralec,   ki   ni   vešč   angleškega   jezika,   o   liku   stežka   dobi   enak   vtis   kot   bralec   izvirnika.   Preneseno   ime   ima   poleg   tega   tudi   odtujitveni   učinek,   saj   kot   poimenovanje   enega  izmed  glavnih  likov  ni  tako  ustrezno  umeščeno  v  besedilni  svet.  Obenem   ob  njem  nastopa  Cvetko  Cvetko,  drugi  osrednji  lik  (v  BM,  LF),  katerega  ime  pa  je   prevedeno,   kar   ustvari   nenaravno   dvojnost   imen,   lik   tujca   (Cvetka   Cvetka)   iz   oddaljene   celine   onkraj   sveta   je   namreč   bralcu   bližje   kot   lik   domačina   (Rincewinda).     Boštjan   Gorenc   in   Aleksander   Hropot   sta   kot   enega   izmed   mogočih   prevodov   predlagala  imensko  skovanko  Frišenpiš,  ki  ohrani  tako  zvočnost  (ponovljen  zvok   /i/)  kot  tudi  pomensko  in  humorno  plat  angleškega  OL.     Twoflower     Cvetko  Cvetko  je  prvi  turist  na  Plošči,  majhen,  plešast  in  suh  mož,  ki  pa  mu  kaj   hitro  zraste  trebuh  –  če  ne  že  lasje  –  zahvaljujoč  bogati  kuhinji  Ankh-­‐Morporka.   Prihaja   s   Protiutežne   celine,   kjer   dela   kot   uradnik   v   pristaniškem   mestu   Bes   Pelargic.   V   vlogi   obiskovalca   in   opazovalca   se   v   novi   deželi   počuti   popolnoma   varnega,   tudi   kadar   se   na   primer   znajde   sredi   pretepa   v   lokalni   krčmi   in   mu     29   Cvetko  Cvetko   BM,  LF  

strežejo  po  življenju.  Za  vratom  mu  visi  posebna  naprava,  v  kateri  je  skrit  demon,   ki  po  naročilu  naslika  vse,  kar  želi  njegov  gospodar  pokazati  domačim.  (Pratchett   2003:  393–394)     Njegovo  ime  v  angleščini  sestoji  iz  števnika  two  (ang.  dve)  in  samostalnika  flower   ang.   roža,   cvet).   Takšno   zgradbo   Pratchett   uporablja   za   večino   prebivalcev   Protiutežne   celine   (Devetero   vrtljivih   zrcal,   Eno   sončno   ogledalo),   vzorec   naj   bi   prevzel  od  srednjeameriških  Majev  (Breebaart  2008:  10).     Novakova  se  je  odločila  za  zanimiv  prevod  in  liku  v  slovenščini  nadela  ime  Cvetko   Cvetko,  ki  ga  je  v  Luči  fantastike  ohranila  tudi  Požkova.  Prevod  je  bil  med  bralci   dobro   sprejet,   a   podira   Pratchettov   sistem   poimenovanja   Protiutežanov.   Zaradi   tega   je   manj   čvrsta   (a   še   vedno   razvidna)   tudi   vez   med   Cvetkom   Cvetkom   in   njegovim  dvojnikom  iz  resničnega  sveta,  ki  v  izvirniku  in  prevodu  nosi  ime  Jack   Zweiblumen  (nem.  dve  roži).     the  Luggage     Kufer   nosi   in   varuje   osebno   prtljago   Cvetka   Cvetka,   ki   ga   je   s   sabo   pripeljal   z   domače  Protiutežne  celine.  Narejen  je  iz  magičnega  lesa  t.  i.  modre  hruške,  kar  ga   navdaja   z   določeno   mero   samozavedanja.   Svojemu   lastniku   je   popolnoma   zvest   in  mu  s  pomočjo  številnih  majhnih  nožic  sledi,  kamorkoli  že  gre.  (Pratchett  2003:   264–265)     Pratchett   je   skrinjo   poimenoval   the   Luggage   (ang.   prtljaga).   Poznejši   romani,   v   katerih  se  Kufer  pojavlja,  namigujejo,  da  je  ta  moškega  spola.     Novakova  je  poiskala  najbližji  samostalnik  moškega  spola  in  se  odločila  za  stilno   zaznamovano   pogovorno   obliko   Kufer.   To   je   prevzela   tudi   Požkova.   Navkljub   takšnemu   prevodnemu   premiku   pa   ime   deluje   naravno,   bralcu   daje   občutek   povezanosti   z   likom,   ob   tem   pa   krepi   vez   med   Kufrom   in   njegovim   lastnikom   Cvetkom  Cvetkom  (npr.  z  zvalnikom  'Kufer!').       30   Kufer   BM,  LF,  IM  

Liessa  Wyrmbidder   (Dragonlady)    

Liessa  Črvobreška   /  

BM  

Liessa  je  hči  Griše  Prvega  in  zmajska  poglavarka  na  Črvobregu.  Dolgi  rdeči  lasje  ji   segajo   do   pasu,   vitko   telo   pa   ji   pokriva   le   nekaj   krpic   verižne   srajce.   Z   bratoma   Li!ortom   in   Liartesom   se   bori   za   prevlado   po   smrti   njihovega   očeta.   Takšnih   junakinj  preprosto  ne  delajo  več  –  danes  jim  namreč  ne  dovolijo,  da  bi  se  oblačile   tako  pomanjkljivo.  (Pratchett  2003:  258–259)     Njeno  ime  je  dvodelno:  medtem  ko  Liessa  ni  nosilec  pomena,  pa  sta  Wyrmbidder   in   Dragonlady   pomenonosna.   Liessa   je   parodija   glavne   junakinje   romana   Anne   McCaffrey  Dragonflight,  ki  nosi  ime  Lessa.  Prvi  priimek  oz.  naziv  je  sestavljen  iz   staroangleške   besede   wyrm,   ki   v   germanski   mitologiji   označuje   zmaja,   kačo   ali   podobno  (pol)magično  bitje,  in  besede  bidder  (ang.  tisti,  ki  ukazuje),  izpeljanke  iz   glagola   to   bid   (ang.   ukazati,   veleti).   Naziv   Dragonlady   ima   podobno   pomensko   sestavo,   in   sicer   sestoji   iz   besed   dragon   (ang.   zmaj)   in   lady   (ang.   gospa,   gospodarica).     Novakova   je   prvi   del   OL   prenesla,   drugi   del   pa   prevedla.   Pri   tem   ni   izhajala   iz   Pratchettove   skladenjske   podstave   tisti,   ki   ukazuje   zmajem,   ampak   je   ime   izpeljala   iz   poimenovanja   kraja,   na   katerem   Liessa   prebiva   –   Črvobreg   (v   ang.   Wyrmberg).   Pri   tem   je   wyrm   napačno   tolmačila   kot   alternativni   zapis   besede   worm  (ang.  črv)  in  prevodu  s  tem  odvzela  povezavo  z  zmaji,  do  rahlega  premika   pa   je   prišlo   tudi   pri   prevodu   druge   sestavine,   nemške   besede   berg   (nem.   gora,   hrib),  ki  jo  je  pomanjšala  v  breg.  Naziva  Dragonlady,  ki  se  sicer  pojavi  le  enkrat,  ni   prevedla,   ampak   je   ponovila   poimenovanje   Črvobreška,   kljub   temu,   da   je   v   slovenščino   prenesla   sorodni   naziv   Liessinih   bratov   –   zmajski   poglavar   (v   ang.   Dragonlord).     Ker   v   slovenščini   nimamo   starinskega   izraza   za   zmaja,   kakršen   je   wyrm,   bi   lahko   to   plat   imena   nadomestili   z   besedno   igro   in   Wyrmbidder   prevedli   kot  

 

31  

Zmajeslavna  ali  Zmajoslavna  (podobnozvočnica:  zmagoslavna).  Naziv  Dragonlady   pa  bi  po  analogiji  z  zmajskim  poglavarjem  prelevili  v  zmajsko  (po)glavarko.     Hrun  the  Barbarian   Hrun  of  Chimeria     Hrun  je  eden  izmed  najslavnejših  in  najtrdovratnejših  junakov  na  Plošči.  Ni  ravno   izjemno  bister,  je  pa  izjemno  nedomiseln.  Kljub  temu  velja  po  standardih  na  Osi   za   pravega   pravcatega   akademika,   razmišlja   namreč   lahko,   ne   da   bi   ob   tem   premikal  ustnice.  (Pratchett  2003:  217)     Njegovo  ime  je  dvodelno:  prvi  del  predstavlja  novotvorjeno  ime  Hrun,  drugi  del   pa   apozicija   the   Barbarian   oz.   predložna   zveza   v   rabi   desnega   prilastka   of   Chimeria.  Barbar  Hrun  je  parodija  stripovskega  junaka  Barbara  Thruda,  ki  pa  je   nastal   kot   parodija   še   enega   stripovskega,   knjižnega   in   filmskega   heroja   –   Konana  Barbara,  katerega  domovina  je  Cimmeria.     Novakova   je   ime   Hrun   prenesla   v   slovenščino,   opisno   samostalniško   apozicijo   pa   prevedla   in   postavila   na   levo   stran   jedra   imena,   kamor   jo   navadno   stavimo   v   slovenskem  jeziku.  Pri  drugi  različici  imena  je  ustrezno  ohranila  desni  prilastek   in   predložno   zvezo,   Hrunovo   rodno   deželo   pa   podomačila.   Pri   tem   je   črkovni   sestav   chi-­‐   poslovenila   kot   /či/,   kar   ustreza   izgovoru   večine   angleških   besed   s   takšnim  črkovnim  zaporedjem.  A  če  Chimerio  obravnavamo  kot  besedo  grškega   izvora,  kakršna  je  tudi  njej  najbližja  angleška  beseda  chimera  (/kaɪmɪəәrəә/),  bi  jo   morali   sloveniti   kot   Kimerijo.   V   podobni   zagati   so   se   znašli   tudi   bralci   Konana   Barbara,   nekateri   namreč   njegovo   domačo   Cimmerio   izgovarjajo   /Kimerija/   (sorodno   z   zgodovinskim   nomadskim   ljudstvom   Kimercev,   ki   so   po   Herodotu   prebivali  severno  od  Kavkaza  in  Črnega  morja),  drugi  /Simerija/  (kakor  naj  bi  si   to  deželo  zamislil  Konanov  stvaritelj  Robert  E.  Howard).         Barbar  Hrun   Hrun  iz  Čimerije   BM  

 

32  

Bel-­‐Shamharoth   the  Soul  Eater   the  Sender  of  Eight   the  Soul  Render    

Bel-­‐Šamharot   Požiralec  duš   Odposlanec  osmice   Požiralec  duš  

BM,  ČEP   BM   BM   BM  

Bel-­‐Šamharot  je  eden  izmed  starodavnih,  temnih  bogov  Plošče.  Ni  zloben,  saj  ima   tudi  Zlo  v  sebi  določeno  mero  življenja  –  je  druga  plat  medalje,  katere  prva  plat   sta   Dobro   in   Zlo.   Po   vsej   verjetnosti   je   to   bitje   uspelo   ubežati   iz   Kazenskih   razsežnosti,  sedaj  pa  kraljuje  v  templju,  ki  je  preplet  hodnikov  in  tunelov,  polnih   stenskih   slikarij   in   z   občasnim   okostjem   v   kakšnem   kotu.   Njegovo   število   je   dvakrat  štiri,  najdemo  ga  med  sedem  in  devet,  čarovniki  pa  ga  ne  upajo  izustiti.   (Pratchett  2003:  56–57)     Osnovo   in   izvor   lika   Bel-­‐Šamharota   predstavlja   pošast   Cthulhu   pisatelja   H.   P.   Lovecrafta.  Sorodno  je  tudi  enemu  od  hebrejskih  imen  Boga  –  Shemhamphorasch   –,   ki   so   ga   skozi   zgodovino   uporabljali   v   okultne   namene.   Bel-­‐Šamharot   ima   v   Barvi  magije  več  nazivov,  ki  izražajo  njegovo  zlobnost  in  grozljivost.     Novakova   (kakor   tudi   Požkova)   je   OL   črkovno   poslovenila,   posamezne   nazive   pa   prevedla.   The   Soul   Eater   je   tako   postal   Požiralec   duš,   the   Sender   of   Eight   pa   Odposlanec   osmice.   Pri   tem   je   prišlo   do   pomenskega   premika,   sender   namreč   označuje   pošiljatelja   (tistega,   ki   pošilja),   medtem   ko   je   odposlanec   tisti,   ki   je   poslan.   Za   takšno   spremembo   se   je   prevajalka   najverjetneje   odločila,   ker   je   beseda   pošiljatelj   močno   povezana   s   pošto   in   tako   konotativno   ne   bi   ustrezala   poimenovanju   tovrstne   pošasti.   Za   naziv   the   Soul   Render   je   ponovno   uporabila   izraz  Požiralec  duš.            

 

33  

Ymper  Trymon    

Ymper  Trymon  

LF  

Ymper   Trymon   je   mlad,   nadebuden   in   zmerno   zloben   čarovnik,   ki   se   poskuša   zavihteti  na  položaj  rektorja  Nevidne  univerze.  Čarovništvo  vidi  v  novi  luči,  želi   ga   reformirati   ter   odpraviti   nepotrebno   nastopaštvo,   jezik   pa   bi   najraje   zamenjal   s   preprostim   in   zlahka   razumljivim   numeričnim   sistemom.   (Pratchett   2003:   390–391)     Njegovo   ime   sestavljata   dve   novotvorjenki:   lastno   ime   Ymper   lahko   tolmačimo   kot   izpeljanko   iz   samostalnika   imp,   ki   označuje   nagajivo   ali   hudobno   mitološko   bitje.  Priimek  Trymon  nima  posebne  pomenske  vsebine.     Požkova  se  je  odločila,  da  OL  v  celoti  prenese  v  slovenski  prevod.     Cohen  the  Barbarian     Barbar  Cohen  je  največji  junak,  ki  je  kadarkoli  stopal  po  Plošči.  Ima  skrivnostno   sposobnost,  da  izvoha  tudi  najmanjši  zaklad  v  svoji  bližini.  Kljub  temu,  da  je  star   že   krepko   čez   osemdeset   let   in   mu   bela   brada   sega   skoraj   do   kolen,   vam   bo   še   vedno   spretno   odsekal   roko,   če   boste   poskušali   igrati   križce   in   krožce   na   njegovih  številnih  brazgotinah.  (Pratchett  2003:  91–92)     OL  je  dvodelno:  prvi  del  predstavlja  Cohen,  drugi  del  pa  apozicija  the  Barbarian.   Cohen   je   postarana   parodija   Konana   Barbara,   podobno   kot   njegov   stanovski   kolega  Barbar  Hrun.     Požkova  je  pri  prevodu  izbrala  enako  strategijo  kot  Novakova  v  primeru  Barbara   Hruna.  Ohranila  je  tudi  izvirni  zapis  Cohen,  ki  je  sicer  ustaljeno  angleško  ime.           Barbar  Cohen   LF,  IM  

 

34  

Granny  Weatherwax   Esme(relda)    

Babica  Vremenovosek   Esme(relda)  

ČEP,  M,  TV   ČEP,  TV  

Babica  Vremenovosek  je  prekaljena  čarovnica,  verjetno  (še  posebej,  če  vprašate   kar  njo)  najsposobnejša  coprnica  na  Plošči.  Iz  njene  rodbine  so  izšli  že  nekateri   drugi   veliki   čarovniki,   med   drugim   nekdanji   rektor   Nevidne   univerze   Galder   Vremenovosek  in  Babičina  sestra  Lily  Vremenovosek,  ki  se  je  ukvarjala  s  temno   magijo.   Živi   v   Lankrah,   kjer   uživa   precejšno   mero   (straho)spoštovanja,   v   svojih   rokah  namreč  vihti  neizmerno  moč  čarovniške  magije.  A  otroci  se  je  kljub  temu   ne   bojijo,   vedo   namreč,   da   Babica   ni   niti   dobra   niti   zla,   ampak   poskuša   vedno   storiti  tisto,  kar  je  Prav.  (Pratchett  2003:  439–440)     Njeno   ime   je   večdelno:   rodila   se   je   sicer   kot   Esmerelda   (prečrkovana   oblika   imena   Esmeralda)   –   včasih   jo   tako   ali   s   skrajšano   obliko   Esme   pokliče   katera   izmed  drugih  čarovnic  –,  a  večina  jo  pozna  pod  vzdevkom  Granny  (ang.  babica).   Ker  lastnih  otrok  nima,  prava  babica  seveda  ni,  takšno  poimenovanje  v  romanih   služi  kot  vzdevek  za  starejšo  žensko,  še  posebej  čarovnico.  Priimek  Weatherwax   obstaja   v   anglosaškem   svetu,   sicer   pa   ima   dve   pomenski   sestavini:   weather   (ang.   vreme)  in  wax  (ang.  narasti,  povečati).     Požkova   je   rojstno   ime   Esmerelda   prenesla   v   slovenščino,   vzdevek   Granny   pa   prevedla   z   Babica.   Pri   tem   ni   upoštevala,   da   je   Granny   v   angleščini   pogovoren,   ljubkovalen  izraz.  Ustrezneje  bi  bilo  torej  v  slovenščino  prenesti  tudi  ta  element   imena,  ki  bi  ga  ohranili  s  prevedki,  kot  so  Babi,  Nona  ali  Oma.  Pri  poimenovanju   Weatherwax   se   je   prevajalka   odločila   za   dobesedni   prevod   in   skovala   priimek   Vremenovosek,   ki   pa   v   slovenščini   nima   nikakršnega   razberljivega   pomena.   Angleška  beseda  wax  je  namreč  večpomenka,  v  povezavi  z  weather  pa  označuje   poslabšanje   vremena,   t.  i.   hudo   uro.   Priimek   bi   tako   lahko   prevedli   kot   Hudournik,  ki  ga  v  slovenščini  med  drugim  poznamo  iz  povesti  Frana  Saleškega   Finžgarja.   Takšen   prevod   bolj   ustreza   tudi   samemu   liku   Babice,   ki   je   hitre   jeze   in   del  svoje  moči  črpa  iz  narave.    

 

35  

Esk(arina)  Smith    

Esk(arina)  Kovač  

ČEP  

Esk  je  rjavolasa  deklica  z  luknjo  med  sprednjima  zoboma  in  potezami  obraza,  ki   ji  zagotavljajo,  da  bo  odrasla  –  če  že  ne  v  lepo  –  v  zanimivo  dekle.  Kot  osmemu   otroku   osmega   sina   so   ji   v   zibko   položene   magične   sposobnosti,   zato   ji   umirajoči   čarovnik   Drum   Billet   ob   rojstvu   podari  svojo  palico,  nato  pa  jo  pod  okrilje  vzame   Babica  Vremenovosek.     Njeno   OL   sestoji   iz   imena   Eskarina,   ki   je   pogosto   okrajšano   v   Esk,   in   priimka   Smith  (ang.  kovač),  ki  ga  prevzema  po  očetu,  vaškem  kovaču.     Požkova  je  ime  Eskarina  skupaj  z  njegovo  krajšo  obliko  Esk  neposredno  prenesla   v   slovenski   jezik,   priimek   Smith   pa   dobesedno   prevedla   z   tudi   v   slovenščini   pogostim  Kovačem.     Drum  Billet     Drum  Billet  je  star  čarovnik,  ki  v  svojih  zadnjih  vzdihljajih  obišče  Gorda  Kovača   in  njegovi  novorojeni  hčeri  podari  svojo  palico,  misleč,  da  je  v  resnici  deček.  Ko   umre,   se   kmalu   reinkarnira   v   obliki   bližnje   jablane,   ki   je   tako   obrasla   z   omelo,   da   je  še  sredi  zime  vsa  zelena.  (Pratchett  2003:  59)     Njegovo   OL   je   sestavljeno   iz   dveh   delov:   Drum   v   angleščini   označuje   boben,   eden   od   pomenov   besede   Billet   pa   je   tudi   manjša   kovinska   palica,   ki   ustreza   palici,   kakršno  čarovnik  podari  Esk.     Požkova  se  je  odločila  za  strategijo  neposrednega  prenosa  imena  v  slovenščino,   kar   pomeni,   da   je   pomen   kovinske   palice   (v   ang.   billet)   v   prevodu   izginil,   prav   tako  pa  se  je  izgubila  angleška  besedna  igra  drum  billet  –  drum  stick  (ang.  palica   za  bobne  oz.  bedro  (perutnina)).     Drum  Billet   ČEP  

 

36  

Ime   bi   lahko   prevedli   kot   Tambur   Prot   ter   tako   ohranili   pomensko   plat   imena   Drum   in   delno   tudi   besedno   igro   znotraj   OL   (tambur   –   vojaški   boben;   prot   –   lesena  palica),  ob  tem  pa  prenesli  končni,  odrezavi  glas  /t/.     Death   Mort     Smrtež  je  antropomorfna  personifikacija  smrti,  Uničevalec  imperijev,  Morilec,  ki   ga   ne   ustavi   nobena   ključavnica,   edini   prijatelj   revnih   in   najboljši   zdravnik   smrtno   ranjenih.   V   višino   meri   več   kot   dva   metra,   namesto   oči   pa   globoko   v   njegovih   očesnih   votlinah   sijeta   dve   neskončni   točki   modre   svetlobe.   Kljub   govoricam  ni  krute  narave.  Je  le  strašansko  dober  v  svojem  poklicu.  Na  ljudi  zre  z   veliko  mero  zvedavosti  in  jih  poskuša  razumeti.  Skozi  stoletja  opazovanja  sveta   je  še  posebej  vzljubil  mačke  in  kari.  (Pratchett  2003:  106–108)     Ime   oz.   naziv   Death   (ang.   smrt)   avtor   spretno   uporablja   v   različnih   besednih   igrah  in  figurah,  z  njim  lahko  namreč  obenem  označuje  tako  lik  smrti,  tj.  Smrteža,   kot   tudi   proces   oz.   pojem   prenehanja   življenja.   V   enem   izmed   romanov   se   pojavi   tudi  vzdevek  Mort  (fr.  smrt).     Novakova  in  Požkova  sta  Death  prevedli  z  izpeljanko  Smrtež,  da  bi  ohranili  moški   spol   tega   lika.   Kljub   temu,   da   v   zgodnejših   romanih   spol   Smrteža   ni   določen,   se   namreč  pozneje  izkaže,  da  je  ta  moškega  spola  (ima  posvojeno  hčer  in  vnukinjo,   ki   ga   kličeta   'oče'   oz.   'ded'.   Prevajalki   sta   s   svojo   odločitvijo   žrtvovali   vrsto   omenjenih  besednih  iger,  obenem  pa  lik  oropali  pristnosti  prave  antropomorfne   personifikacije,   ime   Smrtež   namreč   slovenskemu   bralcu   daje   drugačen   vtis   kot   Death   v   izvirniku.   Težava   je   seveda   kulturna   percepcija   smrti,   ki   si   jo   v   slovenskem  (in  tudi  v  širšem  slovanskem)  svetu  predstavljamo  in  upodabljamo   kot  starko  s  koso.     S  prevodom  Death  kot  Smrt  bi  ohranili  večpomenskost  poimenovanja  in  se  tako   izognili  večjim  posegom  v  celostnost  besedila.  Ime  bi  še  naprej  pregibali  po  drugi   Smrtež   Mort   BM,  LF,  ČEP,  M,  IM,  TV   LF  

 

37  

ženski  sklanjatvi,  a  bi  predstavitvi  lika  dodali  opombo,  da  je  smrt  na  Plošči  sicer   moškega  spola  oz.  se  tako  predstavlja  ljudem,  še  vedno  je  namreč  antropomorfna   personifikacija  in  pravega  spola  nima.     Mort(imer)     Mort   je   preklast,   rdečelas   mladenič   s   pegastim   obrazom,   najmlajši   Lezkov   sin.   Smrtež   ga   izbere   za   svojega   vajenca,   obenem   pa   mu   skuša   namigniti,   da   je   njegova   hči,   Ysabell,   še   vedno   brez   pravega   snubca,   ki   bi   prevzel   družinsko   dejavnost.  (Pratchett  2003:  288–289)     Mlademu  vajencu  je  sicer  ime  Mortimer,  a  mu  vsi  (vsaj  tisti,  ki  ga  ne  pokličejo  kar   »Fant!«)  pravijo  Mort  (fr.  smrt).     Požkova   je   v   prevodu   ohranila   izvirno   ime   Mortimer   in   krajše   Mort,   pomen   namreč  nosi  francoska  beseda,  ki  je  v  angleškem  izvirniku  prav  tako  tuj(k)a.     Binky     Binky   je   Smrtežev   mlečnobel   leteči   konj,   s   katerim   smrt   najde   pot   v   najodročnejše   kraje   na   Plošči.   Je   izjemno   inteligentna   žival   in   uživa   odlično   oskrbo  v  Smrteževih  hlevih.  Slednji  se  je  za  živega  konja  iz  mesa  in  krvi  odločil   potem,   ko   je   imel   dovolj   nenehnega   ustavljanja,   pobiranja   in   nameščanja   odpadlih  kosti  na  okostje  prejšnjega,  neživega  žrebca.  (Pratchett  2003:  59)     Kot   v   Mortu   opaža   že   Albert,   Smrtežev   služabnik,   konj   nima   zastrašujočega,   junaškega   imena,   kakršnega   bi   v   takšni   situaciji   pričakovali.   Binky   je   humorno   ime,   ki   navadno   označuje   nekaj   majhnega   in   prijaznega.   Takšno   poimenovanje   kaže  na  dvoplastno  naravo  Smrteža,  ki  ni  zgolj  neizprosna  poosebitev  smrti.     Binky   M   Mort(imer)   M  

 

38  

Požkova  je  ime  prenesla  v  slovenščino  in  ga  ohranila  v  njegovi  izvirni  obliki.  Če  bi   ga   podomačila   ali   poiskala   podobno   humorno   slovensko   ustreznico,   bi   njegov   lik   bolj  približala  bralcu.     Ysabell   Isabela   Ysabell     Isabela   je   dekle   s   srebrnimi   lasmi   in   srebrnimi   očmi,   ki   jo   je   Smrtež   rešil   in   posvojil,  ko  je  kot  dojenček  ostala  brez  staršev.  Na  prvi  pogled  daje  občutek,  kot   da   je   pojedla   kakšno   čokoladico   preveč.   Obožuje   romane   s   tragičnimi   junakinjami  in  rožnato  barvo,  kar  glede  na  to,  da  prebiva  v  črno  črni  Smrteževi   graščini,  ni  nič  presenetljivega.  (Pratchett  2003:  458)     Ime  Ysabell  izvira  iz  imena  Elizabeth,  ki  ima  vrsto  različnih  oblik:  v  angleščini  na   primer  najdemo  oblike  Isabel,  Isabelle,  Isabella,  v  nemščini  Isabell,  v  slovenščini   Izabela.     Požkova   je   v   Luči   fantastike,   kjer   se   Isabela   prvič   pojavi   kot   eden   od   stranskih   likov,   njeno   ime   poslovenila,   pri   tem   se   je   odločila   za   redkejšo   zapisno   obliko   s   črko   's'   in   ne   'z'3.   V   romanu   Mort,   kjer   Isabela   odigra   osrednjo   vlogo,   pa   se   je   povrnila  k  izvirnemu  poimenovanju  in  ga  ni  podomačila.     Albert   Alberto  Malich     Albert  je  Smrtežev  zvesti  služabnik,  na  prvi  pogled  majhen,  sključen  starec.  A  to   je  le  dokaz,  da  so  prvi  vtisi  pogosto  napačni.  Na  drugi  pogled  je  v  resnici  precej   visok,   žilav   mož,   ki   le   hodi,   kot   da   bi   se   znašel   na   tretji   sličici   Diagrama   o   razvoja   človeka.   Nekoč   je   bil   znan   kot   čarovnik   Alberto   Malič,   ustanovitelj   Nevidne   Albert   Alberto  Malič   M   LF   M  

                                                                                                               
3  Po  podatkih  Statističnega  urada  Republike  Slovenije  (www.stat.si)  

 

39  

univerze,   ki   je   poskušal   smrt   ugnati   v   kozji   rog.   A   vse   ni   šlo   čisto   po   načrtu.   (Pratchett  2003:  277–278)     Ime  Albert  je  razmeroma  pogosto  v  angleškem  jeziku,  medtem  ko  obliko  Alberto   najdemo  predvsem  v  španskem,  portugalskem  in  italijanskem  svetu.  Zaradi  tega   v   izvirniku   deluje   tuje,   čemur   pridoda   še   priimek   Malich,   ki   zaradi   končnice   '-­‐ich'   prav  tako  nakazuje  neangleški  (slovanski)  izvor.     Požkova  je  obe  imeni  ohranila  v  njuni  izvirni  obliki,  podomačila  je  le  čarovnikov   priimek   Malič   in   ga   tako   približala   slovenskemu   bralcu,   obstaja   namreč   tudi   v   slovenskem   prostoru.   Takšna   odločitev   spreminja   dojemanje   imena   in   lika   samega.     Keli   Kelirehenna  I     Keli   je   mlada   princesa,   ki   postane   kraljica   Sto   Lata,   potem   ko   njenega   očeta   ubije   prestola   željni   stric.   Kljub   temu,   da   ji   je   usojena   smrt,   jo   Mort   na   svoji   prvi   samostojni   nalogi   v   vlogi   Smrteževega   vajenca   reši   pred   najetim   morilcem,   ob   tem  pa  se  v  pegasto  rdečelasko  tudi  zaljubi.  (Pratchett  2003:  231–232)     Krajša  oblika  princesinega  imena  Keli  najverjetneje  izvira  iz  angleškega  ženskega   imena   Kelly,   ki   pogosto   označuje   mlade,   ne   najbolj   bistre   mladenke   (Breebaart   2008:   20).   Na   podoben   način   se   je   Pratchett   na   primer   poigral   tudi   z   imenom   Tracey   (ki   je   po   konotaciji   podobno   Kelly)   in   tvoril   Ptraci   (z   nemim   'p').   Daljša   oblika  OL  vsebuje  besedo  henna,  ki  označuje  rdečkasto  barvilo  za  barvanje  kože,   nohtov,  las,  usnja  in  volne  (izdelano  iz  rastline  hene).     Požkova  je  obe  različici  imena  brez  sprememb  prenesla  v  slovenski  prevod.         Keli   Kelirehenna  I   M  

 

40  

Coin    

Coin  

IM  

Coin   je   osmi   sin   čarovnika   Ipsnauka   Rdečega   in   posledično   izvornik   –   čarovnik   skorajda  neomejenih  moči.  Njegov  ozek  in  mladosten  obraz  uokvirjajo  svetlolasi   prameni,   ustnice   ima   tanke,   zlate   oči   pa   premorejo   poseben   notranji   žar.   Od   očeta  je  podedoval  čarovniško  palico  iz  črnega  oktirona,  ki  je  tako  temna,  da  se   zdi  kot  razpoka  v  svetu.  (Pratchett  2003:  92–93)     Mladeničevo   ime   Coin   (ang.   kovanec)   se   sklada   z   njegovimi   potezami   in   značilnostmi.  Je  hladnokrven,  svetlih  las  in  zlatih  oči,  ki  sijejo  kot  dva  zlatnika.     Požkova   je   OL   brez   sprememb   prenesla   v   slovenščino   in   tako   žrtvovala   pomensko  plat  imena.  Prevedli  bi  ga  sicer  lahko  kot  Cekin  ali  Groš  (v  tem  primeru   bi  ohranili  tudi  široki  /o/,  ki  navadno  zaznamuje  nekaj  velikega,  temnega).     Conina     Conina  je  hči  Barbara  Cohena,  kar  pomeni,  da  je  tudi  sama  genetsko  nagnjena  k   barbarskemu  junaštvu,  a  kaj  ko  želi  postati  frizerka.  Je  izjemna  bojevnica,  pri  sebi   ima   vedno   izbor   skritih   orožij,   čeprav   lahko   vse,   česar   se   dotakne   –   sponka   za   lase,   list   papirja,   hrček   –   kaj   hitro   postane   smrtonosno   orožje.   Po   materi,   tempeljski   plesalki,   je   podedovala   svojo   lepoto,   po   očetu   pa   kite,   s   katerimi   bi   lahko  zasidral  ladjo,  kačje  hitre  reflekse,  srbeče  prste  in  občutek,  da  bi  morala  v   vsakogar,  kogar  spozna,  najprej  zalučati  nož.  (Pratchett  2003:  94)     Njeno   OL   –   Conina   –   ima   isti   koren   kot   ime   njenega   očeta   –   Cohen   –   in   je   prav   tako  povezano  s  parodijo  Konana  Barbara.     Požkova  je  ime  nespremenjeno  prenesla  v  slovenski  prevod.         Conina   IM  

 

41  

Nijel  the  Destroyer    

Nijel  Uničevalec  

IM  

Nijel  je  suhcat  rdečelas  mladenič  z  očmi,  ki  so  videti  kot  kuhane  grozdne  jagode,   in   obrazom,   na   katerem   domorodne   pege   bijejo   krvav   boj   s   strašansko   hordo   mozoljev.   Postati   želi   klasični   junak,   čeprav   na   prvi   pogled   morebiti   ni   narejen   iz   pravega   testa.   A   ima   vse   potrebne   lastnosti,   razen   moči,   karizme   in   motoričnih   sposobnosti.  (Pratchett  2003:  294–295)     Njegovo   rojstno   ime   Nijel   je   prečrkovana   oblika   angleškega   imena   Nigel,   ki   ga   navadno   povezujemo   s   plahimi,   mehkužnimi   moškimi.   Opisno   apozicijo   the   Destroyer   je   k   svojemu   imenu   dodal   sam,   da   bi   si   na   ta   način   izboljšal   ugled   in   ustvaril  pravo  junaško  osebnost.     Požkova   je   apozicijo   prevedla   kot   Uničevalec,   rojstno   ime   pa   je   prenesla   v   slovenščino.   Na   ta   način   se   je   v   prevodu   del   humornosti   OL   (ki   deluje   kot   oksimoron)  izgubil.     Nanny  Ogg   Gytha     Pestunja   Og   je   izjemno   sposobna   čarovnica,   najboljša   (in   verjetno   tudi   edina)   prijateljica   Babice   Vremenovosek.   V   mladosti   je   bila   zelo   odprtega   duha,   za   razliko  od  Babice  ima  vrsto  otrok  in  vnukov.  V  čarovniški  stan  je  vnesla  pošten  in   prizemljen   pogled   na   svet,   razumevanje   človeške   narave   brez   vsakršnih   predsodkov  in  sposobnost  trenja  orehov  med  koleni.  (Pratchett  2003:  303–304)     Njeno   rojstno   ime   je   Gytha   –   resnično   ime   skandinavskega   izvora,   ki   so   ga   v   Angliji   uporabljali   v   11.   stoletju,   nato   pa   so   ga   ponovno   obudili   v   19.   stoletju.   Priimek  Ogg  je  Pratchett  našel  v  telefonskem  imeniku  (Pratchett  2006)4  in  nima   posebnih   pomenskih   sestavin.   Vzdevek   Nanny,   kakor   čarovnico   kliče   večina                                                                                                                  
4  Izjava  v  novičarski  skupini  alt.fan.pratchett.  

Pestunja  Og   Gita  

TV  

 

42  

njenih  sorodnikov  in  znancev,  označuje  žensko,  ki  skrbi  za  otroke,  beseda  pa  je   razširjena  v  različnih  jezikih  (v  gr.  nana,  v  rus.  njanja).     Požkova   je   rojstno   ime   Gytha   podomačila   v   Gita,   prav   tako   je   storila   tudi   s   priimkom   Ogg,   ki   je   izgubil   zadnjo   črko   in   postal   Og.   Pri   prevodu   vzdevka   Nanny   se   je   odločila   za   knjižno   zaznamovano   obliko   Pestunja.   V   tem   primeru   bi   lahko   sledila   angleškemu   vzorcu   ter   izbrala   vzdevek   in   ime   Nana,   ki   ga   uporabljamo   tudi  v  slovenščini.     Magrat  Garlick     Magrat   je   mlada   čarovnica,   ki   verjame   v   dobroto   Narave   ter   čarobne   lastnosti   barv   in   arom.   Kljub   obsežni   zbirki   čarobnega   nakita,   talismanov   in   druge   drobnarije,   ki   jo   naroča   iz   Ankh-­‐Morporka,   ni   kaj   prida   čarovnica,   a   je   presenetljivo   spretna   z   zelišči   in   zdravili,   verjetno   zato,   ker   verjame   vanje.   Je   drobno   dekle   z   zašiljenim   nosom   in   polno   glavo   razmršenih   las,   ki   potrpežljivo   čakajo  na  dober  dan.  (Pratchett  2003:  186–188)     Lastno   ime   Magrat   je   oblika   imena   Margaret,   ki   pa   ga   je   mladenkina   mati   pomotoma   neposrečeno   zapisala,   ko   so   hčer   uradno   poimenovali.   Priimek   Garlick   je   nosila   Elizabeth   Garlick,   resnična   oseba,   ki   je   bila   v   17.   stoletju   obtožena   čarovništva   (Dewan   2005).   Pratchett   je   na   ta   način,   s   priimki   'pravih'   čarovnic,  poimenoval  več  oseb  v  poznejših  romanih  s  Plošče.     Požkova   je   lastno   ime   Magrat   prenesla   v   slovenščino,   priimek   Garlick   pa   je   prevedla   kot   Česnik,   izpeljala   ga   je   namreč   iz   njegove   pomenske   podstave   (garlic   –  ang.  česen).             Magrat  Česnik   TV  

 

43  

the  Fool   Verence  
 

Norec   Verenc  

TV  

Norec   je   uradni   dvorni   norec   na   lankrskem   gradu,   kjer   zabava   dvorjane   s   svojim   pomanjkanjem  humorja.  Uril  in  kalil  se  je  v  prestižnem,  a  krutem  Cehu  norcev  v   Ankh-­‐Morporku,   kar   je   brez   dvoma   pustilo   duševne   posledice.   Ker   je   visoke   postave,   se   po   gradu   sprehaja   in   zvončklja   sključeno,   da   bi   tako   bil   videti   nižji.   (Pratchett  2003:  420–422)     Vzdevek  the  Fool  označuje  dvornega  norca  (tudi  jester,  clown),  bralec  šele  proti   koncu  romana  izve,  da  je  Norčevo  rojstno  ime  Verence.     Požkova  je  vzdevek  the  Fool  ustrezno  prevedla  kot  Norec,  lastno  ime  Verence  pa   podomačila  v  slovensko  obliko  Verenc.     Tomjon     Tomjon   je   zakoniti   dedič   prestola   v   Lankrah,   ki   pa   ne   ve   ničesar   o   svojih   modrokrvnih  koreninah.  Kot  posvojenec  je  odrasel  v  potujoči  gledališki  skupini,   kjer  se  je  razvil  v  najboljšega  odrskega  igralca,  kar  jih  je  kdaj  videla  Plošča.  Pred   občinstvom  se  tako  lahko  prelevi  v  vsakogar  –  od  samega  Smrteža  do  sključenega   starca  ali  zapeljive  kurtizane.  (Pratchett  2003:  385)     Ime  Tomjon  sta  mu  nadeli  čarovnici  Babica  Vremenovosek  in  Pestunja  Og,  sestoji   pa  iz  angleških  imen  Tom  in  John.     Požkova  je  OL  neposredno  prenesla  v  slovenščino.           Tomjon   TV  

 

44  

Krysoprase   Chrystophrase  the   Troll    

Krisokremen   trol  Kristofraz  

LF   TV  

Kristofraz  je  oderuh  in  vodja  ene  izmed  trolovskih  tolp.  Pravijo,  da  ti  vzame  celo   roko,  če  mu  ponudiš  prst.  Dobesedno.  Rad  nosi  nakit,  izdelan  iz  diamantnih  zob   drugih   trolovskih   gangsterjev,   ki   so   mu   morebiti   (prenagljeno)   pokazali   svoj   hrbet   ali   se   skušali   priplaziti   za   njegovega.   V   romanih   s   Plošče   njegovo   ime   najdemo   v   različnih   zapisih,   troli   pač   nikoli   niso   sloveli   po   svoji   pismenosti.   (Pratchett  2003:  84)     V   angleščini   chrysoprase   (tudi   chrysophrase,   chrysoprasus)   označuje   silikatno   kamnino  –  poldragi  kamen  zelene  barve,  ki  ga  slovenimo  kot  krizopras.     Kristofraz   se   prvič   pojavi   v   Luči   fantastiki,   kjer   je   le   omenjen,   nekaj   več   besed   pa   mu  je  namenjenih  v  Treh  veščah.  Oba  romana  je  prevedla  Požkova,  ki  pa  je  prvem   uporabila  novotvorjeni  prevedek  Krisokremen  (krizopras  je  sicer  res  ena  od  oblik   kremena,  ki  ga  najdemo  v  naravi),  v  drugem  pa  se  je  nato  odločila  za  bolj  ustrezni   slovenski  približek  Kristofraz.     Tovrstnih  imen  trolov  je  v  zbirki  še  več,  navadno  pa  izvirajo  iz  poimenovanj  za   različne  kamnine  in  drage  kamne.  Tako  nam  literarno  pot  med  drugim  prekrižajo   še   Jaspis   (ang.   Jasper),   Beril   (ang.   Beryl),   Grušč   (ang.   Breccia)   in   Kvarc   (ang.   Quartz).     St.  George     Sveti   Jurij   je   bil   rimski   vojak   in   duhovnik,   ki   se   je   boril   pod   praporjem   cesarja   Dioklecijana,   rodil   pa   bi   se   naj   v   3.   stoletju   našega   štetja   v   Mali   Aziji.   V   krščanskem   svetu   velja   za   enega   izmed   najbolj   opevanih   mučenikov,   zavetnika   številnih   mest   širom   zemeljske   oble,   poznamo   pa   ga   med   drugim   tudi   po   legendi   o  zmaju,  ki  so  jo  s  svojih  potovanj  prinesli  vitezi  križarji.   Sveti  Jurij   M  

 

45  

Avtor   z   uporabo   njegovega   imena   v   romanu   Mort   namigne   na   zgodbo   o   zmaju,   brez   da   bi   tega   neposredno   omenil.   Na   ta   način   izmišljeni   svet   Plošče   poveže   z   resničnostjo,   kar   s   pomočjo   takšnih   in   drugačnih   komentarjev   pripovedovalca   sicer  v  svojih  delih  počne  razmeroma  pogosto.     Zgodovinski  lik  Jurija  ima  ustaljeno  obliko  v  številnih  jezikih  (ang.  Saint  George,   slo.   sveti   Jurij,   fr.   saint   Georges),   zato   je   raba   tovrstnega   OL   v   prevodu   nujna   za   ohranitev  zgodovinske  oz.  kulturne  informacije.     Bravd  the  Hublander     Bravd  je  visok,  krepak  barbar,  ki  pa  je  neumen  kot  noč  –  polarna  noč.  Z  drugimi   besedami:   je   tipičen   barbarski   junak.   Spremlja   ga   prijatelj   oz.   vsaj   sozarotnik   Podlasca.  (Pratchett  2003:  70)     Bravd   in   Podlasca   sta   parodiji   junakov   Fritza   Leiberja   (Fafhrd   in   Grey   Mouser),   imata  namreč  podobne  lastnosti  in  imena.  Apozicija  the  Hublander  opisuje  osebo,   ki   prihaja   iz   dežel   ob   Osi   (ang.   the   Hub)   Plošče.   Novakova   je   opisno   apozicijo   spretno   izpeljala   iz   Osi   in   tvorila   slovenski   Osovnik.   Ime   Bravd   je   prevajalka   nespremenjeno  prenesla  v  slovensko  besedilo.  Podobno  kot  Fafhrd  je  tudi  Bravd   sestavljen  iz  niza  črk  (-­‐vd),  ki  v  angleškem  jeziku  deluje  nenavadno.  Avtor  na  ta   način  ki  lik  oddalji  od  bralca  in  ga  prikaže  v  nekonvencionalni  luči.     Ly  Tin  Wheedle     Pravijo,   da   je   Li   Tin   Plevec   največji   filozof,   kar   jih   je   kdaj   hodilo   po   Plošči.   No,   tako   pravi   on   sam.   Nekoč   ga   je   nekdo   na   zabavi   vprašal,   'Zakaj   si   tukaj?',   in   odgovor   je   trajal   tri   leta.   Prihaja   s   Protiutežne   celine,   kjer   ga   čislajo   kot   modrega   moža   (zahvaljujoč   njegovemu   ogrinjalu).   Njegove   številne   reke   o   spoštovanju   starejših  in  prednostih  revščine  pa  pogosto  citirajo  bogati  in  ostareli.  (Pratchett   2003:  267)     Li  Tin  Plevec   LF,  M,  IM   Bravd  Osovnik   BM  

 

46  

OL   v   angleščini   sestoji   iz   treh   delov   –   nepolnopomenskih   Li   in   Tin   ter   polnopomenskega   Wheedle.   Slednji   je   pomembna   oznaka   samega   lika,   angleški   glagol   to   wheedle   namreč   pomeni   prepričati,   pregovoriti   in   tako   neposredno   določa  osebnost  filozofa.  Li  Tin  po  drugi  strani  odseva  njegov  izvor,  Protiutežna   celina  je  namreč  v  veliki  meri  podobna  naši  Aziji,  deželam  Kitajske  in  Japonske.     Požkova  je  v  prevodu  prvi  del  OL  poslovenila  kot  Li  Tin,  drugi  del  pa  prevedla  kot   Plevec.   Pri   tem   se   je   oddaljila   od   izvirnika   in   novotvorjenko   Plevec   izpeljala   iz   glagola   pleti,   pri   čemer   se   je   verjetno   oprla   na   podobnozvočnico   glagola   to   wheedle   –   weed   (ang.   plevel).   Tako   je   v   prevodu   OL   dobilo   drugačno   pomensko   sestavino.     Če   bi   se   držali   angleške   iztočnice,   bi   lahko   tvorili   izvirniku   zvestejša   imena,   na   primer  Li  Tin  Gobec,  s  katerim  bi  poudarili  govorniške  sposobnosti  lika.    

 

47  

4  PRIMERI  RABE  OSEBNIH  LASTNIH  IMEN  
Ustrezen  prevod  OL  ni  potreben  le  za  ohranitev  morebitne  pomenske  sestavine   ali   prenosa   značilnosti   literarnega   lika,   imena   se   namreč   na   različne   načine   prepletajo   tudi   s   sobesedilom.   Avtorji   jih   lahko   uporabljajo   kot   besedilno   glino,   s   katero  oblikujejo  premišljene  figure  in  gradijo  duhovite  besedne  splete.     Tudi   Pratchett   pogosto   izrablja   ta   literarni   instrument,   ki   pa   lahko   hitro   izgubi   svoj   zven,   če   prevajalec   ni   dovolj   pozoren   pri   razbiranju   funkcij   imen   znotraj   besedila.   Z   neustreznim   prevodom   OL   pogosto   razpade   tudi   s   tem   imenom   povezana  besedna  ali  besedilna  struktura.     V   tem   poglavju   si   bomo   ogledali   nekaj   primerov   odlomkov,   ki   kažejo   na   prepletanje   OL   in   njihovega   besedila,   ter   poskušali   določiti   učinek   (ne)ustreznega  prevedka  na  celovitost  prevoda.      

 

48  

[  I  ]   Reluctantly  he  drew  his  hand  back,  and  was  surprised  to  see  a  slight  tremor  in   the  chest’s  open  lid.  Hadn’t  it  shifted  slightly,  as  though  rocked  by  the  wind?   Rincewind   looked   at   his   fingers,   and   then   at   the   lid.   It   looked   heavy,   and   was   bound  with  brass  bands.  It  was  quite  still  now.   What  wind?   ‘Rincewind!’   Twoflower  sprang  off  the  bed.  The  wizard  jumped  back,  wrenching  his  features   into  a  smile.  (Pratchett  1983:  48)   •   •   •   Le   nerad   je   umaknil   dlan   in   presenečen   opazil,   da   je   dvignjeni   pokrov   skrinje   rahlo  zatrepetal.  Mar  se  ni  komaj  opazno  premaknil,  kot  da  bi  zanihal  v  vetru?   V  kakšnem  vetru  neki?   »Rincewind!«   Cvetko  Cvetko  se  je  čilo  pognal  s  postelje.  Čarovnik  je  odskočil  in  skremžil  lice  v   nekakšen  smehljaj.  (Pratchett  2004:  51)       V   angleškem   izvirniku   najdemo   tipičen   primer   besedne   igre,   v   kateri   avtor   izkoristi   pomenske   sestavine   OL:   ime   Rincewind   s   pomočjo   besede   wind   vtke   v   sobesedilo   in   s   ponovitvijo   doseže   humoren   učinek,   ki   ga   še   dodatno   okrepi   besedni   ritem   –   obe   vrstici   imata   po   dve   stopici.   Ker   je   prevajalka   v  Barvi   magije   OL   ohranila   v   izvirni   obliki   in   ga   zgolj   prenesla,   ne   more   uporabiti   tovrstne   figure,  ki  se  v  prevodu  izgubi.     S  ustreznim  prevodom  OL  (npr.  Frišenpiš)  bi  brez  večjih  težav  lahko  ohranili  tako   pomensko  kot  ritmično  plat  besedne  igre:  
Kakšen  piš?   »Frišenpiš!«  

  V   prevodu   je   zaradi   neznanega   razloga   izginil   tudi   krajši   odstavek,   ki   se   pojavi   pred  krepko  označenim  delom  besedila.  

 

49  

[  II  ]   ‘This  king,’  said  Mort,  as  a  forest  zipped  beneath  them,  ‘is  he  good  or  bad?’   I   NEVER   CONCERN   MYSELF   WITH   SUCH   THINGS,   said   Death.   HE’S   NO   WORSE   THAN  ANY  OTHER  KING,  I  IMAGINE.   ‘Does  he  have  people  put  to  death?’  said  Mort,  and  remembering  who  he  was   talking  to  added,  ‘Saving  y’honour’s  presence,  of  course.’   SOMETIMES.   THERE   ARE   SOME   THINGS   YOU   HAVE   TO   DO,   WHEN   YOU’RE   A   KING.  (Pratchett  1987:  54–55)   •   •   •   »Ta  kralj,«  je  rekel  Mort,  ko  je  gozd  švignil  mimo  pod  njimi,  »je  dober  ali  slab?«   S   TAKIMI   STVARMI   SE   NIKOLI   NE   UBADAM,   je   rekel   Smrtež.   NAJVERJETNEJE   NIČ  SLABŠI  OD  KATEREGA  DRUGEGA  KRALJA.   »Pa   usmrčuje   ljudi?«   je   rekel   Mort   in   se   spomnil,   s   kom   se   pogovarja,   zato   je   še   dodal:  »Z  izjemo  vaše  visokosti,  seveda.«   VČASIH.  NEKATERE  STVARI  PAČ  MORAŠ  POČETI,  ČE  SI  KRALJ.  (Pratchett  2008:   44)       Avtor  se  v  zgornjem  izseku  iz  romana  opre  na  dvopomenskost  besede  death,  ki   obenem  odigra  vlogo  samostalnika  (smrt)  in  imena  lika  (Smrtež),  in  na  ta  način   ustvari   šaljivo   pomensko   dvojnost.   Takoj   ko   Mort   omeni   smrt,   se   zave,   kdo   je   njegov  sogovornik,  ter  se  mu  takoj  opraviči.     Ker  je  prevajalka  Death  v  slovenščino  prenesla  v  obliki  novotvorjenke  Smrtež,  je   na   ta   način   žrtvovala   pomensko   dvojnost   izvirnika.   Obenem   je   napačno   prevedla   tudi   izraz   'saving   y'honour's   presence',   ki   ne   označuje   izjeme,   temveč   je   nekakšne   vrste   opravičilo   za   uporabljeni   jezik   oz.   znak   spoštovanja.   Tako   bi   ga   lahko  na  primer  prevedli  kot  'z  vsem  spoštovanjem  do  vaše  gnade'.  

 

50  

[  III  ]   I  MEAN,  WHAT  HAVE  I  GOT  TO  LOOK  FORWARD  TO?  WHERE’S  THE  SENSE  IN  IT   ALL?  WHAT  IS  IT  REALLY  ALL  ABOUT?   ‘Can’t  say,  my  friend.  I  expect  you’ll  feel  better  after  a  good  night’s  sleep.’   SLEEP?   SLEEP?   I   NEVER   SLEEP.   I’M   WOSSNAME,   PROVERBIAL   FOR   IT.   (Pratchett  1987:  199–200)   •   •   •   HOČEM   REČI,   ČESA   PA   NAJ   SE   SPLOH   ŠE   VESELIM?   KJE   JE   TU   SPLOH   KAK   SMISEL?  ZAKAJ  PRI  VSEM  SKUPAJ  SPLOH  GRE?   »To   pa   težko   rečem,   prijatelj.   Se   boš   pa   verjetno   počutil   precej   bolje,   ko   se   boš   dobro  naspal.«   SPAL.   SPAL.   JAZ   NIKOLI   NE   SPIM.   JAZ   SEM   KAKSEŽEREČE,   PREGOVORNO   ZNAN  PO  TEM.  (Pratchett  2008:  160)       Avtor   v   angleškem   izvirniku   ponovno   izrabi   Smrteževo   polnopomensko   ime   in   ga  poveže  z  znanim  rekom,  ki  pravi,  da  smrt  nikoli  ne  spi.  Ker  se  polnopomenska   beseda   smrt   in   ime   lika   Smrtež   v   slovenščini   ne   prekrivata,   medbesedilna   povezava   ni   vzpostavljena.   Na   ta   način   se   delček   besedila   izgubi   v   prevodu,   kljub   temu,  da  je  pomen  še  vedno  moč  razbrati.    

 

51  

[  IV  ]   Albert   spun   around.   Rincewind,   who   had   been   following   him   as   a   sort   of   unofficial  adjutant,  nearly  walked  into  him.   ‘You!  Rincething!  D’yer  smoke?’   ‘No,   sir!   Filthy   habit!’   Rincewind   avoided   the   gaze   of   his   superiors.   He   was   suddenly   aware   that   he   had   made   some   lifelong   enemies,   and   it   was   no   consolation  to  know  that  he  probably  wouldn’t  have  them  for  very  long.  (M:  266– 267)   •   pribočnik,  se  je  skoraj  zaletel  vanj.   »Ti!  Rincestvar!  A  ti  kadiš?«   »Ne,   gospod!   Nemarna   razvada!«   Rincewind   se   je   izogibal   pogledom   svojih   nadrejenih.   Nenadoma   se   je   zavedel,   da   si   je   nakopal   nekaj   dosmrtnih   sovražnikov,   in   prav   nič   mu   ni   bilo   v   tolažbo,   da   jih   verjetno   ne   bo   imel   prav   dolgo.  (M:  214)       V  navedenem  primeru  avtor  izrabi  pomensko  členjenost  imena  Rincewind.  Drugo   sestavino   zamenja   z   angleško   besedo   thing   in   tako   ustvari   novo   ime   –   Rincething   –,   po   katerem   čarovnika   pokliče   Albert,   ki   si   očitno   ni   točno   zapomnil,   kako   se   imenuje   njegov   novi   pribočnik.   V   slovenskem   prevodu   je   ime   ohranjeno   v   izvirni   obliki   in   za   bralca   torej   ni   tako   transparentno   kot   v   angleščini.   V   zgornjem   odstavku   je   prevajalka   posnemala   avtorjev   proces   spremembe   imena   in   –wind   zamenjala  s  –stvar.     Besedno  igro  bi  v  slovenščino  lažje  prenesli  s  pomočjo  prevedenega  imena  lika.   Tovrstna   šala   bi   namreč   zvenela   bolje,   če   bi   ohranili   njen   logični   izvor,   tj.   podobnozvočnost   (wind   –   thing).   Tako   bi   lahko   iz   prevoda   Frišenpiš   na   primer   izpeljali  ime  Frišenriž.   •   •   Albert   se   je   zavrtel   naokoli.   Rincewind,   ki   mu   je   sledil   kot   nekakšen   osebni  

 

52  

[  V  ]   Galder's   brow   furrowed   as   he   stared   into   the   troubled   room.   Of   course   there   were  only  seven  spells  now.  Some  young  idiot  of  a  student  wizard  had  stolen  a   look   at   the   book   one   day   and   one   of   the   spells   had   escaped   and   lodged   in   his   mind.   No-­‐one   had   ever   managed   to   get   to   the   bottom   of   how   it   had   happened.   What  was  his  name,  now?  Winswand?  (Pratchett  1986:  13)   •   •   •   Galderjeve   obrvi   so   se   namrščile,   ko   je   pogledal   skozi   režo   v   sobo.   Tam   je   bilo   zdaj   seveda   samo   še   sedem   urokov.   Neki   mladi   cepec,   študent   čarovnik     je   nekoč   pogledal  v  knjigo  in  eden  od  urokov  se  je  naselil  v  njegovo  glavo.  Nihče  ni  nikoli   ugotovil,  kako  natančno  je  do  tega  prišlo.  Kako  mu  je  bilo  že  ime?  Winswand?   (Pratchett  2007:  10)       Kakor   v   primeru   IV,   se   je   tudi   tokrat   avtor   poigral   z   imenom   in   ga   ustrezno   predelal.   Nastala   je   različica   Winswand,   ki   prav   tako   zveni   podobno   kot   izvirno   ime   ter   v   angleškem   besedilu   deluje   kot   pristna   napaka.   Prevajalka   je   v   slovenščino   brez   sprememb   prenesla   tako   izvirno   ime   kot   tudi   njegovo   spremenjeno   obliko,   kar   pomeni,   da   sta   za   slovenskega   bralca   v   primerjavi   z   angleškim   obe   različici   netransparentni.   Tudi   Winswand   namreč   sestoji   iz   polnopomenskih   sestavin,   tj.   wins   (oblika   glagola   to   win   –   zmagati,   osvojiti)   in   wand   (čarovniška   palica,   paličica).   V   slovenščini   bi   se   lahko   na   podoben   način   poigrali  z  morebitnim  prevedenim  imenom:  Frišenpiš  –  Ličenkič.  

 

53  

[  VI  ]   Lord  Felmet  looked  up  calmly.   ‘Yes,  my  dear?’   ‘What  is  the  meaning  of  all  this?’  she  demanded.   ‘Witches,  I  suspect,’  said  Lord  Felmet.   ‘I   really   don’t   think–‘   the   Fool   began.   Lady   Felmet’s   glare   didn’t   merely   silence   him,  it  almost  nailed  him  to  the  wall.   ‘That  is  clearly  apparent’  she  said.  ‘You  are  an  idiot.’   ‘A  Fool,  my  lady.’   ‘As  well,’  she  added,  and  turned  back  to  her  husband.  (Pratchett  1988:  67)   •   Lord  Felmet  je  mirno  dvignil  pogled.   »Ja,  draga  moja?«   »Kaj  pa  pomeni  vse  to?«  je  ukazovalno  vprašala.   »Čarovnice,  predvidevam,«  je  rekel  vojvoda  Felmet.   »Jaz   pa   ne   mislim   ...«   je   začel   Norec.   Pogled   vojvodinje   Felmet   ga   ni   le   utišal,   temveč  ga  je  skoraj  pribil  na  steno.   »To  je  zelo  očitno,«  je  rekla.  »Ti  si  bedak.«   »Norec,  gospa.«   »Tudi,«  je  dodala  in  se  obrnila  nazaj  k  svojemu  možu.  (Pratchett  2009:  74)         V   zgornjem   odlomku   je   avtor   besedno   igro   zgradil   s   pomočjo   vzdevka   Fool.   Izkoristil   je   njegovo   polnopomenskost   in   se   poigral   s   sopomenkami   ter   tako   ustvaril   humorno   izmenjavo   povedi.   Ker   je   prevajalka   vzdevek   prevedla   s   slovensko   ustreznico   Norec,   je   lahko   v   slovenščino   verno   in   celostno   prenesla   tudi  besedno  igro.   •   •  

 

54  

[  VII  ]   It  was  an  interesting  ditch.  There  were  jiggling  corkscrew  things  in  it  which  were   direct  descendants  of  things  of  things  which  had  been  in  the  primordial  soup  of   creation.   Anyone   who   thought   that   ditchwater   was   dull   could   have   spent   an   instructive  half-­‐hour  in  that  ditch  with  a  powerful  microscope.  It  also  had  nettles   in  it,  and  now  it  had  Granny  Weatherwax.   She   struggled   up   through   the   weeds,   incoherent   with   rage,   and   rose   from   the   ditch  like  Venus  Anadyomene,  only  older  and  with  more  duckweed.  (Pratchett   1988:  134)   •   •   •   To   je   bil   zanimiv   jarek.   V   njem   so   bile   poskakujoče   spiralaste   stvari,   ki   so   bile   neposredni  potomci  stvari  iz  prvobitne  juhe  stvarjenja.  Kdorkoli  misli,  da  je  voda   v   jarku   dolgočasna,   bi   lahko   z   močnim   mikroskopom   preživel   poučne   pol   ure   v   tistem  jarku.  V  njem  so  bile  tudi  koprive  in  zdaj  še  Babica  Vremenovosek.     Prebijala  se  je  skozi  plevel  nazaj  ven,  nerazločno  blebetala  od  besa  in  se  iz  jarka   dvignila   kot   Venera,   le   da   je   bila   starejša   in   je   imela   na   sebi   več   vodne   leče.   (Pratchett  2009:  143)       Avtor   v   navedenem   odlomku   primerja   Babico   Vremenovosek,   ki   se   prekrita   s   plevelom  dviguje  iz  jarka,  z  motivom  Venere  Anadyomene.  Ta  prikazuje  rojstvo   boginje   Afrodite,   ki   se   je   že   odrasla   dvignila   iz   morskih   voda,   najslavnejšo   upodobitev   tega   prizora   pa   pripisujejo   grškemu   umetniku   Apellesu,   o   katerem   je   pisal  Plinij  Starejši.     Prevajalka   se   je   odločila,   da   vzdevek   oz.   epiteton   Anadyomene   izpusti.   Na   ta   način   je   žrtvovala   del   kulturne   povezave,   bralec   namreč   pred   sabo   nima   več   neposredne   omembe   umetniškega   motiva,   ampak   zgolj   boginjo   samo,   ki   pa   jo   sicer  pogosto  povezujemo  s  tovrstno  podobo.  

 

55  

[  VIII  ]   The  stranger  walked  up  the  line  of  astonished  wizards  until  he  was  standing  in   front  of  the  top  table.  Spelter  looked  down  at  a  thin  young  face  framed  by  a   mass   of   blond   hair,   and   most   of   all   he   looked   into   two   golden   eyes   that   glowed  from  within.  But  he  felt  they  weren't  looking  at  him.  They  seemed  to  be   looking   at   a   point   six   inches   beyond   the   back   of   his   head.   Spelter   got   the   impression   that   he   was   in   the   way,   and   considerably   surplus   to   immediate   requirements.  (Pratchett  1988:  24–25)   •   •   •   Tujec   je   stopil   mimo   vrste   osuplih   čarovnikov,   dokler   ni   stal   pred   častno   mizo.   Cink  je  pogledal  navzdol  v  droben  mlad  obraz,  uokvirjen  z  obiljem  svetlih   kodrov,   predvsem   pa   je   pogledal   v   dvoje   zlatih   oči,   ki   so   žarele   od   nekje   znotraj.  Zdelo  se  mu  je,  da  ne  gledajo  njega.  Zdelo  se  je,  da  gledajo  v  neko  točko   šest  palcev  za  njegovo  glavo.  Cink  je  dobil  občutek,  da  je  v  napoto  in  da  je  povsem   odveč  v  neposrednih  okoliščinah.  (Pratchett  2008:  31–32)       Avtor   v   tem   odstavku   podrobneje   opiše   lik   Coina   (ang.   kovanec,   zlatnik),   katerega  ime  je  neposredno  povezano  z  njegovimi  fizičnimi  lastnostmi,  deček  je   namreč   zlatolas,   poleg   tega   pa   ima   tudi   dvoje   zlatih   oči.   Prevajalka   je   angleško   ime   nespremenjeno   prenesla   v   slovenščino   in   ga   tako   ovila   v   tančico   netransparentnosti.   S   premišljeno   slovensko   prevodno   ustreznico,   npr.   Groš,   bi   lik  bolje  povezali  z  besedilom  in  ga  približali  bralcu.  

 

56  

[  IX  ]   Verence   Felmet   Small   God's   Eve   A   Night   Of   Knives   Daggers   Kings,   by,   Hwel   of   Vitoller's  Men.  A  Comedy  Tragedy  in  Eight  Five  Six  Three  Nine  Acts.   Characters:  Felmet,  A  Good  King.   Verence,  A  Bad  King.   Wethewacs,  Ane  Evil  Witch   Hogg,  Ane  Likewise  Evil  Witch   Magerat,  Ane  Sirene  .  .  .  (Pratchett  1988:  194)   •   •   •   Verenc   Felmet   Večer   malih   bogov   Noč   Nožev   Bodal   Kraljev,   spisal,   Hwel   od   Vitolerjevih  igralcev  Komedija  Tragedija  v  osem  pet  šest  tri  devetih  dejanjih   Osebe:  Felmet,  dobri  kralj   Verenc,  slabi  kralj   Vremovos,  ena  zlobna  čarounica   Hog,  ena  prau  tako  zlobna  čarounica   Magerat,  ena  sirena  ...  (Pratchett  2009:  207)       Avtor  v  zapisih  igropisca  Hwela  uporablja  umetno  postarano  angleščino,  ki  služi   kot   vir   humorja.   Med   značilnosti   takšnega   jezika   med   drugim   sodijo   atipične   strukture  (npr.  Ane  Likewise  Evil  Witch)  in  spremembe  pri  črkovanju  besed  (npr.   Ane).   Prav   tako   so   prečrkovana   nekatera   imena   –   Weatherwax   postane   enakozvočni  Wethewacs,  Ogg  pomenonosni  Hogg,  Magrat  pa  predelani  Magerat.   V  slovenščini  je  prevajalka  priimek  Vremenovosek  spremenila  v  Vremovos  (tvorba   enakozvočnic   je   v   slovenskem   jeziku   precej   bolj   omejena   kot   v   angleščini),   Magrat  in  Og  pa  sta  po  angleškem  vzoru  postala  Magerat  in  Hog.  Slednje  OL  je  v   prevodu   izgubilo   pomen,   beseda   hog   namreč   v   angleščini   označuje   prašiča   –   žival,  ki  jo  pogosto  povezujemo  s  čarovnicami.    

 

57  

[  X  ]   ‘It's   nice   that   some   people   think   of   the   old   folk,’   said   Nanny   Ogg,   completely   unabashed.  ‘I  got  a  coronation  mug,  too.’  She  produced  it.  ‘It  says  “Viva  Verence   II   Rex”.   Fancy   him   being   called   Rex.   I   can't   say   it's   a   good   likeness,   mind   you.  I  don't  recall  him  having  a  handle  sticking  out  of  his  ear.’   There  was  another  long,  terribly  polite  pause.  Then  Granny  said,  ‘We  were  a  bit   surprised  you  weren't  there,  Magrat.’  (Pratchett  1988:  255)   •   •   •   »Lepo  je,  da  nekateri  ljudje  ne  pozabijo  na  stare  ljudi,«  je  rekla  Pestunja  Og,  ne  da   bi  se  pustila  motiti.  »Dobila  sem  tudi  vrček  s  kronanja.«  Pokazala  ga  je:  »Na  njem   piše   'Živel   Verenc   II.   Rex'.   Samo   pomisli,   da   se   imenuje   Rex.   Težko   rečem,   da  opazim  kakšno  podobnost.  Ne  spomnim  se,  da  bi  kdaj  videla,  kako  mu  iz   ušesa  štrli  kak  ročaj.«   Spet  je  sledila  dolga  in  zelo  vljudna  tišina.  Potem  je  Babica  rekla:  »Malo  sva  bili   presenečeni,  da  ti  nisi  prišla,  Magrat.«  (Pratchett  2009:  271–272)       Avtor   uporabi   naziv   Rex   (lat.   kralj),   ki   se   v   angleščini   uporablja   kot   oznaka   trenutnega   kralja.   Rex   je   obenem   tudi   enakozvočnica   angleške   besede   wrecks   (nesreče,  razbitine),  ki  jo  prepozna  Pestunja  Og,  očitno  neposvečena  v  latinščini.   Svoje  dojemanja  imena  tudi  razloži,  nakar  sledi  dolga  in  vljudna  tišina.  Prevajalka   je  ohranila  izraz  Rex  in  Pestunjino  razlago,  ki  pa  jo  bralec  le  stežka  razume,  saj  je   povezava   skrita   v   angleškem   jeziku.   Zagato   bi   lahko   rešili   tako,   da   bi   se   v   prevodu   nanašali   na   bralcu   prepoznavno   resničnost,   ki   jo   lahko   razbere   iz   besedila,  npr.  ime  Rex  kot  pogosto  pasje  ime,  še  posebej  v  luči  slavnega  nemškega   štirinožnega  junaka  s  televizijskih  zaslonov.  

 

58  

5  SKLEPNE  UGOTOVITVE  
Analiza  zbranih  primerov  OL  je  razkrila  vrsto  zanimivih  vzorcev,  ki  si  jih  bomo   podrobneje   ogledali   v   nadaljevanju.   Medtem   ko   smo   v   prejšnjih   dveh   poglavjih   pozornost   posvečali   predvsem   razčlenjevanju   posameznih   primerov   imen   in   njihovih  prevodnih  ustreznic,  bomo  na  tem  mestu  skušali  naša  dognanja  razširiti   na  širše  področje  prevajanja  in  jih  tako  posplošiti.     Najprej   bomo   obravnavali   osnovno   vprašanje,   s   katerim   smo   soočeni   na   področju   imen:   ali   naj   OL   prevedemo,   prenesemo,   podomačimo   ali   priredimo?   Posamezne  možnosti  bomo  osvetlili  s  pomočjo  (i)zbranih  primerov.     Nadaljevali   bomo   s   pregledom   in   komentarji   različnih   pomembnih   sklopov   prevajanja   in   kritičnih   točk   obravnavanih   prevodov,   ki   smo   jih   odkrili   v   osrednjem  delu  analize.        

 

 

59  

5.1  Prevesti  ali  prenesti?  
Tekom  obravnave  primerov  smo  ugotovili,  da  imajo  nekatera  OL  jasne  pomenske   sestavine  ali  pa  so  v  celoti  nosilci  pomena.  V  skupino  slednjih  lahko  med  drugim   uvrstimo:   trole,   katerih   imena   so   izpeljana   iz   skupne,   kamninske   osnove   (npr.   pari   Beryl  –  Beril,  Breccia  –  Grušč,  Jasper  –  Jaspis,  Kwartz  –  Kvarc,  Chrystophrase   –  Kristofraz),   Protiutežane,   katerih   imena   sestojijo   iz   števniškega   in   samostalniškega   dela  (npr.  pari  Twoflower  –  Cvetko  Cvetko,  Emperor  One  Sun  Mirror  –  cesar   Eno  sončno  ogledalo,  Nine  Turning  Mirrors  –  Devetero  vrtljivih  zrcal),  in   nekatere   druge   like,   ki   so   prav   tako   pomensko   transparentni   (npr.   pari   Death  –  Smrtež;  the  Lady  –  Gospa,  Luggage  –  Kufer,  Fang  –  Čekan,  The  Fool   –  Norec).     Številna  in  raznovrstna  so  tudi  imena,  ki  so  le  deloma  pomenonosna:   liki  s  pomenljivimi  vzdevki  (npr.  pari  Cohen  the  Barbarian  –  Barbar  Cohen,   Granpone   the   White   –   Granpone   Beli,   Kerible   the   Enchanter   –   Kerible   Zaklinjevalec),   liki   z   drugimi   pomenonosnimi   sestavinami   (npr.   pari   Zlorf   Flannelfoot   –   Zlorf   Tiholazni,   Bronze   Psepha   –   Bronasti   Psepha,   Aliss   Demurrage   –   Aliss   Ležarina,  Millie  Hipwood  –  Millie  Lesnokolčna).     V   tovrstnih   primerih   je   pomenonosnost   jasno   razvidna   ter   na   različne   načine   določa  lik  in  njegove  lastnosti.  Če  prevajalec  neustrezno  prevede  takšno  OL  ali  pa   ga  nespremenjenega  prenese  v  prevod,  tvega,  da  bo  ciljnemu  bralcu  onemogočil   dostop  do  bistvenih  informacij  o  liku,  žrtvoval  z  imenom  povezane  besedne  igre   ali  kako  drugače  okrnil  izvirno  besedilo.     Prevajalki   sta   pomensko   plat   naštetih   OL   prepoznali   in   jo   prenesli   v   slovenski   prevod.  V  nekaterih  primerih  pa  sta  se  navkljub  pomenonosnosti  raje  odločili  za   ohranitev   izvirne   oblike   (npr.   Rincewind,   Broadman,   Coin,   The   Insider).   Takšne   odločitve   med   drugim   kažejo   na   obstoj   različnih   stopenj   pomenske  

 

60  

transparentnosti   imen,   ki   ni   vedno   nedvoumna,   nekatera   OL   so   namreč   pomensko  enoznačna  in  jasna  (spremljajo  jih  pomenljivi  opisi  likov,  tvorjena  so   po   predvidljivih   modelih,   npr.   Protiutežani,   ipd.),   medtem   ko   so   druga   zastrta,   se   ne   pojavljajo   pogosto,   pri   tem   pa   o   liku,   ki   ga   označujejo,   ne   vemo   veliko.   Pri   takšnih  primerih  je  vprašanje,  kako  naj  prevajalec  ravna,  zapleteno  in  nedvomno   nima   enega   samega   pravilnega   odgovora.   Vsekakor   pa   je   potrebna   pazljiva   obravnava  posameznega  lika,  ki  nam  omogoči  dobro  utemeljeno  odločitev.     Novotvorjena   pomenonosna   imena   prevajalcu   ponujajo   možnost,   da   pokaže   svojo   ustvarjalnost,   ki   lahko   predstavlja   pozitiven   individualni   premik   pri   prevodu  OL.  Vsako  ime  je  enovito  in  edinstveno,  zato  bi  ga  morali  kot  takšnega   prenesti   tudi   v   prevod   in   se   izogniti   morebitnemu   prevodnemu   prekrivanju   izvirno  različnih  imen,  kot  se  je  dvakrat  dogodilo  v  obravnavanih  romanih:  The   Soul   Eater   in   The   Soul   Render   (oba   sta   postala   Požiralec   duš),   Grabpot   Thundergust  in  Timkin  Rumbleguts  (prvi  je  preveden  kot  Loncograb  Gromodrzni,   drugi  pa  kot  Timkin  Gromodrzni).     Nekatera   imena   nimajo   neposredne   pomenske   sestavine,   a   so   konotativno   zaznamovana.   Takšno   konotacijo   je   precej   težje   ali   celo   nemogoče   prenesti   v   prevod,  je  namreč  manj  otipljiva  in  pogosto  kulturno  zamejena,  kar  pokažejo  tudi   primeri:   princesa   Kelirehenna,   znana   kot   Keli   (enakozvočnica   imena   Kelly,   ki   v   angleško   govorečem   svetu   navadno   označuje   'neumno   blondinko'   –   'puhoglavko'  (Breebaart  2008:  20)),   Nijel   the   Destroyer   (Nijel   Uničevalec),   ki   želi   postati   barbarski   junak   (sozvočnica   Nigel   navadno   označuje   mehkužno   osebo,   skupaj   z   apozicijo   the  Destroyer  avtor  ustvari  oksimoron).     V   obeh   primerih   je   prevajalka   OL   nespremenjeno   prenesla   v   prevod   in   tako   žrtvovala   konotacijo.   Če   bi   želeli   slednjo   ohraniti,   bi   morali   poiskati   ustrezna   slovenska   imena,   kar   pa   se   lahko   na   več   ravneh   izkaže   za   težavno   nalogo.   V   angleščini   se   je   na   primer   lažje   poigravati   z   enakozvočnicami   (Keli   –   Kelly,   Nijel   –   Nigel)  kot  v  slovenščini,  kar  pomeni,  da  lahko  ime  daje  vtis  tujosti,  brez  da  bi  pri  

 

61  

tem   izgubilo   lastnosti,   ki   jih   sicer   nosi   enakozvočno   uveljavljeno   ime.   Ob   morebitnem   iskanju   slovenske   konotativne   ustreznice   pa   se   poraja   tudi   vprašanje  meje  med  prevodom  in  priredbo.     Analiza   OL   pokaže,   če   konotacija   predstavlja   bistveni   oz.   vidnejši   del   imena.   V   primeru   princese   Keli   konotacija   ne   odigra   tako   pomembne   vloge,   njeno   ime   je   namreč   okrajšana   oblika   novotvorjenega,   tuje   zvenečega   imena   (Kelirehenna),   junakinja   pa   se   ne   obnaša   vedno   v   skladu   z   ugotovljeno   konotacijo.   Po   drugi   strani   je   Nijel   močneje   zaznamovan,   ime   namreč   ustreza   opisu   lika   in   je   nepogrešljiv  del  bistroumnega  nesmisla,  ki  ga  izoblikuje  avtor.     Ob  denotaciji  in  konotaciji  imajo  OL  še  druge  lastnosti,  ki  so  lahko  precejšnjega   pomena   pri   prevajanju.   Ena   izmed   teh   je   tudi   zvočnost,   ki   daje   imenu   posebno   težo,  npr.:   Herrena   the   Henna-­‐Haired   Harridan   je   barbarska   junakinja,   katere   ime   zaznamuje   ponavljajoči   glas   /h/;   v   slovenščini   se   je   prelevila   v   Berreno   Barvolaso  Babnico.     Kot  smo  pokazali  že  v  4.  poglavju  (primeri  I–X),  imena  niso  sterilne  enote,  ampak   so  ponavadi  vpeta  v  besedilo,  ki  jih  obkroža  in  določa,  npr.  v  obliki  besednih  iger.   Tudi   te   moramo   analizirati   in   nato   besedilo   ali   ime   samo   ustrezno   prilagoditi,   tako  da  se  besedna  igra  v  prevodu  ne  izgubi  oz.  postane  nesmiselna.  

5.1.1  Domačenje  
Če  OL  nima  opazne  pomenske  plati  in  se  odločimo,  da  ga  ne  bomo  prevedli,  nam   preostaneta   dve   možnosti:   ime   lahko   nespremenjeno   prenesemo   v   ciljno   besedilo   ali   pa   ga   podomačimo   v   zapisu.   Pri   tem   se   moramo   zavedati,   da   s   slovenjenjem   lik   navadno   približamo   bralcu,   lahko   se   izognemo   tudi   težavam   pri   izgovoru  za  slovenščino  netipičnih  črkovnih  zaporedij.     Obe   prevajalki   sta   nekaj   imen   v   romanu   poslovenili   (npr.   pari   Jerakeen   –   Džerakin,  Pitchiu  –  Pičijú,  Alberto  Malich  –  Alberto  Malič,  Woo  Hun  Ling  –  Vu  Hun   Ling,   Gytha   –   Gita),   a   neprevedena   imena   so   večinoma   ostala   tudi  

 

62  

nespremenjena.   Kot   smo   povedali   že   v   poglavju   3.1.1,   nekatera   izvirna   OL   že   ustrezajo   slovenskemu   zapisu   in   jih   tako   ni   potrebno   oz.   mogoče   podvreči   procesu  slovenjenja.     Pregled  zbirke  imen  pokaže,  da  so  odločitve  pri  slovenjenju  pogosto  poljubne  in   nesistematične,  znotraj  serije  šestih  romanov  in  znotraj  posameznega  romana  je   namreč   veliko   sorodnih   imen   s   podobnimi   črkovnimi   sklopi,   ki   pa   niso   vedno   obravnavana  na  enak  način  –  ena  so  slovenjena,  druga  pa  ostajajo  v  izvirni  obliki,   npr.:   v   Barvi   magije   je   glas   /k/   slovenjen   v   primeru   imena   Codice   of   Chimeria     (Kodis   iz   Čimerije),   ne   pa   tudi   v   imenu   Heric   Whiteblade   (Heric   z   belim   rezilom),   v   Treh   veščah   prevajalka   črkovni   niz   /-­‐ll-­‐/   zamenja   z   /-­‐l-­‐/   v   imenih   Olwyn   Vitoller   (Olwyn   Vitoler)   in   Mallo   (Malo),   ne   pa   tudi   v   imenih   Willikins   in   Billem.     Najdemo   tudi   OL,   pri   katerih   je   podomačena   le   ena   sestavina,   druge   pa   so   nedotaknjene,   npr.   Marmaric   Carding,   ki   v   slovenščini   postane   Marmarik   Carding.   V   takšnih   primerih   prevajalec   verjetno   ne   želi   posloveniti   dela   imena,   ki   ni   izmišljeno,   ampak   obstaja   v   resničnem   svetu   (Carding).   Največkrat   so   torej   slovenjena  izvirna,  novotvorjena  imena,  ki  dajejo  vtis  tujosti  in  niso  neposredno   povezana   z   resničnim   svetom   (npr.   pari   Amschat   B'hal   Zoon   –   Amšat   B'hal   Zoon,   Bel-­‐Shamharoth  –  Bel-­‐Šamharot),  pa  tudi  imena,  ki  izvirajo  iz  resničnega  sveta  in   bi  jih  sicer  prečrkovali  (npr.  arabsko  zveneči   Ronron  Shuwadhi  –  Ronron  Šuvadhi,   kitajsko  zveneči  Woo  Hun  Ling  –  Vu  Hun  Ling).      

 

 

63  

5.2  Obravnava  izbrane  problematike  
Pri   analizi   zbranih   OL   smo   odkrili   vrsto   prevodnih   primerov,   ki   lahko   osvetlijo   pomembna   vprašanja   prevajanja   imen.   Eno   izmed   teh   je   razmerje   med   domačim  in  tujim,  ki  ga  avtor  vzpostavi  v  angleškem  izvirniku.  Navzlic  dejstvu,   da  je  Plošča  fantazijska  dežela,  njene  značilnosti  in  prebivalci  občasno  odsevajo   resnični   svet,   kar   se   kaže   tudi   v   obliki   nekaterih   imen,   ki   imajo   korenine   na   primer   v   azijski   (npr.   Woo   Hun   Ling)   ali   britanski   (npr.   Jaims   Smith)   jezikovni   kulturi   in   jih   bralec   kot   takšne   tudi   prepozna.   Številna   imena   so   v   celoti   ali   delno   pomenonosna,  kar  jih  prav  tako  približa  bralcu.     Ker   so   v   slovenskih   prevodih   le   nekatera   (pomenonosna)   OL   prevedena   ali   podomačena,   prihaja   do   sprememb   v   njihovih   razmerjih.   Tako   je   z   vidika   slovenskega   jezika   Cvetko   Cvetko   bralcu   bližje   kot   Rincewind,   kljub   temu,   da   je   prvi   tujec,   ki   prihaja   z   mistične   Protiutežne   celine,   drugi   pa   domačin   iz   Ankh-­‐ Morporka,   trgovske   prestolnice   Plošče.   V   angleškem   izvirniku   sta   si   imeni   enakovrednejši,  bralec  ima  neposreden  uvid  v  njune  pomenske  sestavine.     Podobno   velja   tudi   za   dvo-­‐   ali   večdelna   OL,   v   katerih   niso   prevedene   ali   podomačene   vse   sestavine   imena,   npr.   par   Igneous   Cutwell   –   Igneous   Dobrosek.   Priimek   Cutwell   v   slovenskem   prevodu   izzveni   kot   vzdevek,   stoji   namreč   ob   angleškem   imenu   Igneous   (ang.   magmatski,   vulkanski).   V   takšnem   primeru   bi   morali   ustrezno   prevesti   tudi   drugi   pomenonosni   del   imena   (npr.   Magmar,   Vulkanomir)   ali   pa   ga   vsaj   posloveniti,   npr.   z   domačo   obliko   Ignacij,   s   čimer   bi   ohranili  notranjo  uravnoteženost  OL.     Naslednja  težava,  ki  smo  jo  opazili,  so  nekateri  dobesedni  prevodi,  t.  i.  kalki,  ki  so   slogovno   neustrezni   ali   pa   predstavljajo   le   eno   plat   večpomenskega   izvirnega   imena.   Takšen   primer   je   Harebut,   ki   ga   je   prevajalka   v   slovenščino   prevedla   s   kalkom   Zajectoda.   Pri   tem   je   angleški   izvirnik   razčlenila   na   dve   sestavini:   hare   (ang.  zajec)  in  but  (ang.  toda).  Na  ta  način  je  žrtvovala  angleško  dvopomenskost  –   hare   je   namreč   enakozvočnica   samostalnika   hair   (ang.   dlaka),   but   pa   enakozvočnica  samostalnika  butt  (ang.  rit).  

 

64  

V  prevodih  je  pogosto  prišlo  tudi  do  premikov  v  razmerju  med  nevtralnim  in   zaznamovanim.   Ti   so   lahko   raznovrstni   in   na   različne   načine   vplivajo   na   besedilo   –   nekateri   so   negativni,   drugi   pozitivni.   Med   slednje   lahko   na   primer   uvrstimo   ime   Weasel,   ki   ga   je   prevajalka   v   slovenščino   prenesla   s   pogovorno   zaznamovanim  prevedkom  Podlasca.  Takšen  individualni  premik  je  utemeljen  z   boljšo   umeščenostjo   OL   v   slovensko   besedilo,   izbrana   oblika   namreč   v   prevodu   deluje  naravno  in  vzdevku  primerno.     Z   neustreznimi   premiki   pa   lahko   v   prevodu   dosežemo   ravno   nasprotno   –   OL   oddaljimo  od  izvirnika  in  od  bralca,  brez  da  bi  za  kaj  takšnega  imeli  dober  razlog.   Tovrsten  primer  je  ime  čarovnice  Nanny  Ogg,  ki  se  v  prevodu  glasi  Pestunja  Og.   Prevajalka  je  priimek  Ogg  poslovenila,  prvi  del  imena  pa  prevedla.  Pri  tem  se  je   odločila   za   formalno,   zgodovinsko   zaznamovano   obliko   Pestunja,   ki   ne   pritiče   angleškemu   izvirniku,   takšen   prevedek   bi   namreč   prej   pripisali   kakšni   sopomenki,  npr.  nursemaid.  Izbrani  samostalnik  se  ne  vključi  dobro  v  okoliščine   romana,   ki   se   odvija   na   podeželju,   kjer   so   že   sami   dialogi   pogosto   zapisani   v   pogovorni   angleščini.   Ime   Nanny   sicer   izvira   iz   ljubkovalne   pomanjševalnice   imena  Ann  in  bi  ga  lahko  v  slovenščino  prenesli  s  sorodno  slovensko  obliko  Nana,   podobno  tvorjenih  OL  pa  je  v  literarni  okolici  še  več,  npr.  Granny  in  Goodie.     Prevajalka  je  podobno  odločitev  sprejela  pri  prevodu  imena  Granny,  kjer  je  obe   osebi  (Granny  Beedle  in  Granny  Weatherwax)  poimenovala  Babica,  namesto  da  bi   izbrala   bolj   pogovorno,   ljubkovalno   obliko,   npr.   Babi,   Nona   ali   Oma.   Po   drugi   strani   pa   je   za   ime   Goodie   ubrala   drugačno   strategijo   in   ga   enkrat   prevedla   z   novotvorjenko   Dobrila   (Goodie   Hamstring   –   Dobrila   Podkolenkita),   dvakrat   pa   s   pomanjševalnico  Tetka  (Goodie  Whemper  –  Tetka  Whemper,  Goodie  Filter  –  Tetka   Filter).     Ponekod   v   obravnavanih   romanih   najdemo   kulturne   omembe,   ki   fantazijski   svet  povezujejo  z  resničnim.  V  nekaterih  izmed  njih  nastopajo  tudi  imena  –  tako   je   na   primer   v   Treh   veščah   z   izpeljanko   Stanleigh   omenjen   Arthur   Stanley   Jefferson,  bolje  znan  kot  Stan  Laurel,  polovica  komičnega  dvojca  Stan  in  Olio.  Ime  

 

65  

se  pojavi  v  predelavi  nepozabnega  citata,  ki  ga  najdemo  v  številnih  njunih  filmih   in  po  katerem  so  ju  poznali  povsod  po  (angleško  govorečem)  svetu:   »Well,  here's  another  nice  mess  you've  gotten  me  into!«   (prosti  prevod:  »No,  še  v  eno  lepo  godljo  si  me  spravil!«)   Omembo  spremlja  še  kratek  opis  para  humoristov.  Prevajalka  je  OL  iz  izvirnika   podomačila   (Stanko)   in   tako   resnično   ime   še   bolj   zakrila   kot   avtor   v   izvirniku.   Glede  na  dejstvo,  da  sta  Stan  in  Olio  (ter  njune  krilatice)  slovenskemu  občinstvu   manj   znana   kot   angleškemu,   bi   lahko   ime   bralcu   približali   in   uporabili   obliki   Stanley  ali  Stan.     Podoben  primer  kulturne  omembe  je  tudi  ime  Venera,  ki  smo  ga  že  obravnavali  v   4.  poglavju  (primer  VII).  Pri  obeh  OL  je  njuna  vsebina  prepoznavna  širom  sveta   in  je  tako  prevajalcu  ni  potrebno  prekomerno  spreminjati.  A  reference  so  lahko   tudi   ožje   in   težje   razumljive,   kot   nam   pokaže   ime   Wee   Willie   Winkie   v   Luči   fantastike.   Avtor   to   OL   uporabi   ob   opisu   svečnika,   ki   ga   nosi   ena   izmed   oseb   v   romanu   in   ki   spominja   na   ilustracije   zaspanega   dečka   iz   znane   škotske   uspavanke   z   naslovom   Wee   Willie   Winkie.   V   slovenskem   prostoru   slednje   ne   poznamo,   bralec   tako   ne   more   vzpostaviti   ustrezne   pomenske   povezave.   Prevajalka  je  v  tem  primeru  prevedla  le  pridevnik  Wee  in  v  besedilo  vnesla  ime   Mali   Willie   Winkie.   V   prevodu   bi   lahko   poiskali   ustrezno   slovensko   omembo,   a   bi   na  ta  način  močneje  posegli  v  izvirnik.     Kot   zadnje   vprašanje   si   bomo   ogledali   še   kontinuiteto   imen,   ki   je   v   seriji,   kakršna   je   Pratchettova,   precejšnjega   pomena.   Tekom   analize   zbranih   OL   smo   naleteli   na   vrsto   likov,   ki   nastopajo   v   več   romanih.   Nekateri   izmed   teh   imajo   tudi   več   prevedkov,   npr.   Cripple   Wa   (Wa   Hromec,   Pohabljenec   Wa),   Nine   Turning   Mirrors  (Devetero  vrtljivih  zrcal,  Devet  obračajočih  ogledal),  Destiny  (Prihodnost,   Usoda,   Neogibnost)   in   Ysabell   (Isabela,   Ysabell).   Ker   vseh   romanov   ni   prevedla   ena  sama  prevajalka,  zlahka  pride  do  tovrstnih  odstopanj,  še  posebej  pri  likih,  ki   se  ne  pojavljajo  pogosto  in  nimajo  osrednje  zgodbovne  vloge.  Prevajalec  bi  moral   poskrbeti   za   ustrezno   prekrivanje   imen,   še   posebej   v   sodobnih   serijah,   kjer   starejši   stranski   liki   pogosto   postanejo   glavne   osebe   v   novih   romanih   (npr.   Ysabell).  

 

66  

6  ZAKLJUČEK  
V  diplomskem  delu  smo  obravnavali  področje  prevajanja  osebnih  lastnih  imen,  ki   –  posebej  v  literarnih  delih  –  pogosto  nimajo  samo  poimenovalne  vloge,  ampak   so   ob   tem   tudi   nosilci   pomena   in   drugih   pomembnih   značilnosti,   kot   so   konotacija,   zvočnost   ali   strukturna   zasnova.   Osrednji   cilj,   ki   smo   si   ga   v   raziskavi   zastavili,  je  bil  osvetliti  to  področje  prevajanja  in  izoblikovati  uporabne  smernice   za  prevajalski  proces.     V   uvodnem   delu   smo   najprej   izpostavili   glavne   lastnosti   OL   in   orisali   različna   teoretična   izhodišča   za   njihovo   prevajanje.   Pri   tem   smo   upoštevali   raznovrstne   vidike   in   pristope   k   prevajanju,   ki   smo   jih   skušali   združiti   v   enoten   prevodni   sistem.   Tega   sestavljajo   tri   osnovne   faze.   V   sklopu   prve   prevajalec   natančno   analizira   izbrano   ime,   njegovo   zgradbo   in   pomen,   ter   ga   smiselno   umesti   v   besedilo.   Nato   se   v   drugi   fazi   na   podlagi   zbranih   podatkov   odloči,   če   bo   OL   prevedel  ali  zgolj  prenesel  v  ciljno  delo.  Zadnja,  tretja  faza  zajema  sam  prevodni   proces,   znotraj   katerega   prevajalec   izbere   način   prevoda   imena   –   odloči   se,   katere  značilnosti  izvirnega  OL  bo  ohranil  in  prenesel  ter  kako  zvesto  oz.  prosto   bo  to  storil.     V   osrednjem   delu   diplomske   naloge   smo   obravnavali   in   razčlenili   primere,   ki   smo   jih   poiskali   na   straneh   šestih   romanov   iz   fantazijske   serije   Plošča   pisatelja   Terryja   Pratchetta.   Analiza   je   pokazala,   da   sta   obe   slovenski   prevajalki   pri   svojem   delu   uporabljali   raznovrstne   strategije,   s   katerimi   sta   imena   prevajali,   prirejali,   prenašali   in   domačili,   kar   nam   je   omogočilo   uvid   v   širok   spekter   prevodnih  možnosti.     Imena   in   njihovi   prevedki   so   razkrili   tudi,   kako   pomembna   je   celovita   analiza   besedila   in   predvsem   OL,   ki   prevajalcu   nudi   vse   potrebne   podatke,   na   podlagi   katerih   se   nato   odloči,   kakšen   pristop   ubrati   na   ravni   literarnega   dela   in   kako   ravnati  v  posameznem  primeru.  Ker  OL  v  besedilu  nimajo  le  poimenovalne  vloge,   je  ena  izmed  nalog  prevajalca  dognati,  katero  funkcijo  izpolnjujejo  in  na  kakšen   način   jih   je   avtor   umestil   v   svoje   delo.   Nekatera   imena   so   namreč   skrbno  

 

67  

domišljena,   utemeljena   in   povezana   z   okoliškim   besedilom,   medtem   ko   druga   nastanejo   priložnostno,   kar   jih   obenem   naredi   manj   odvisna   od   sobesedila   in   manj   transparentna.   Avtor   lahko   sicer   sam   poda   napotke   za   prevajanje   (kakor   je   storil  J.R.R.  Tolkien  za  svojega  Gospodarja  prstanov),  a  navadno  odločitev  počiva   na   ramenih   prevajalca   in   njegovih   morebitnih   sodelavcev   (npr.   urednik).   Prevajalec   se   lahko   pri   analizi   OL   posvetuje   tudi   z   maternimi   govorci   izhodiščnega  jezika,  ki  pogosto  lažje  razberejo  pomensko  ali  kulturno  obarvano   plat  imena.     Osrednje   vodilo   prevajanja   predstavlja   pomenonosnost,   ki   pa   jo   spremljajo   še   druge  značilnosti,  kot  so  konotacija,  zvočnost,  zasnova,  vpetost  v  sobesedilo  ipd.   Ko   prevajalec   ugotovi,   katere   izmed   teh   so   najpomembnejše   in   v   ospredju,   se   lahko   loti   samega   prevajanja.   Pri   tem   mora   poskrbeti   za   sistemizacijo   svojega   dela,   s   katero   se   lahko   izogne   nenadejanim   neskladnostim   in   napakam.   Svoje   doda   še   avtorjev   slog,   ki   usmerja   prevajalčeve   odločitve.   V   našem   primeru   je   Pratchettov   jezik   izjemno   prožen   ter   poln   besednih   iger   in   drugih   figur,   ki   mu   dajejo   posebno,   prepoznavno   noto.   Če   želimo   slednjo   ohraniti,   moramo   k   prevajanju   imen   pristopiti   prav   tako   prožno   kot   avtor   sam.   Vprašanje   zvestobe   izvirniku  je  torej  večplastno,  odgovor  nanj  pa  odvisen  od  posameznega  dela  in  z   njim  povezanih  okoliščin.     Ker   prevajanje   OL   ni   tog,   linearen   proces,   pomembno   vlogo   odigra   tudi   ustvarjalnost   samega   prevajalca,   t.  i.   individualni   premiki,   s   katerimi   v   ime   vnesemo   različne   spremembe,   ki   lahko   imajo   pozitiven   ali   negativen   vpliv   na   končno   prevodno   besedilo.   Nezaželjenim   učinkom   morebitnih   nespretnih   prevodnih   odločitev   se   prevajalec   najlažje   izogne,   če   sistematično   sledi   preprostemu  stopenjskemu  vodiču,  ki  smo  ga  v  diplomskem  delu  izoblikovali  in   opisali.   Tako   tudi   lažje   sprejema   utemeljene   odločitve   ter   sprosti   svojo   ustvarjalnost,  kjer  je  to  mogoče  in  potrebno,  s  čimer  lahko  prevodu  vdahne  večjo   prepričljivost  in  naravnost.     Imena   predstavljajo   pomemben   element   literarnega   dela,   imajo   namreč   vlogo   vezi   med   bralcem   in   likom,   ki   ga   označujejo.   Literarne   osebe   namreč   ne   moremo  

 

68  

spoznati   iz   oči   v   oči,   razodeva   se   nam   le   skozi   črke   in   besede,   ki   jo   opisujejo.   Osebno   lastno   ime   je   pomemben   gradnik   te   abstraktne   podobe,   na   katero   zre   bralec.  Včasih  je  slika,  ki  jo  vidi,  ostra,  pomen  imena  pa  torej  jasno  razviden.  Spet   drugič   je   pogled   zamegljen   in   pomen   zakrit.   V   obeh   primerih   pa   ta   podoba   na   bralca  (ne)posredno  vpliva,  predstavlja  njegov  stik  z  literarnimi  osebami.     Tudi   William   Shakespeare   se   je   v   Romeu   in   Juliji   vprašal,   kaj   se   skriva   v   imenu   (Shakespeare   1999).   Prevajalec   je   tisti,   ki   mu   mora   dokazati,   da   ne   drži   vedno,   kar  je  veliki  dramatik  zapisal  pred  štirimi  stoletji:     »Kar  imenujemo  vrtnica,  bi  pod  drugim  imenom  dehtelo  prav  tako  opojno.«                           (William  Shakespeare)  

 

 

69  

7  VIRI  
PRATCHETT,  Terry  (1983)  The  Colour  of  Magic.  London:  Corgi.     PRATCHETT,  Terry  (1986)  The  Light  Fantastic.  London:  Corgi.     PRATCHETT,  Terry  (1987)  Equal  Rites.  London:  Corgi.     PRATHCETT,  Terry  (1987)  Mort.  London:  Corgi.     PRATCHETT,  Terry  (1988)  Sourcery.  New  York:  Harper.     PRATCHETT,  Terry  (1988)  Wyrd  Sisters.  New  York:  Harper.     PRATCHETT,   Terry   (2004)   [1983]   Barva   magije.   Prev.   Maja   Novak.   Ljubljana:   Vale-­‐Novak.     PRATCHETT,   Terry   (2007)   [1986]   Luč   fantastike.   Prev.   Saša   Požek.   Tržič:   Učila   International.     PRATCHETT,   Terry   (2007)   [1987]   Čar   enakih   pravic.   Prev.   Saša   Požek.   Tržič:   Učila  International.     PRATCHETT,   Terry   (2008)   [1987]   Mort.   Prev.   Saša   Požek.   Tržič:   Učila   International.     PRATCHETT,   Terry   (2008)   [1988]   Izvor   magije.   Prev.   Saša   Požek.   Tržič:   Učila   International.     PRATCHETT,   Terry   (2009)   [1988]   Tri   vešče.   Prev.   Saša   Požek.   Tržič:   Učila   International.  

 

70  

8  LITERATURA  
ALVAREZ,  Lizette  (2004)  Jens  and  Vita,  but  Molli?  Danes  Favor  Common  Names.   The   New   York   Times,   8.   oktober   2004.   Dostopno   na   medmrežju   http://www.nytimes.com/2004/10/08/international/europe/08names.html.   Prevzeto  1.  1.  2011.     BAPST,   David   (2002)   The   Literary   Evolution   of   Terry   Pratchett.   Dostopno   na   medmrežju   http://www.lspace.org/books/analysis/david-­‐bapst.html.   Prevzeto   1.  1.  2011.     BASSNETT,  Susan  (2003)  Translation  Studies.  London:  Routledge.     BAUER,  Laurie  (1993)  English  word-­‐formation.  Cambridge:  Cambridge  University   Press.     BBC   News   (2002)   Pratchett   wins   first   major   award.   Dostopno   na   medmrežju   http://news.bbc.co.uk/2/hi/entertainment/2124520.stm.  Prevzeto  1.  1.  2011.     BREEBAART,   Leo,   ur.   (2008)   The   Annotated   Pratchett   File.   Dostopno   na   medmrežju  http://www.lspace.org/books/apf/index.html.  Prevzeto  1.  1.  2011.     ČEBELA,   Maja   (2009)  Intertextuality   in   the   novels   of   Terry   Pratchett.   Diplomsko   delo.  Ljubljana:  Filozofska  fakulteta.     DEWAN,  George  (2005)  In  the  Matter  of  Goody  Garlick.  New  York  Archives,  jesen   2005.   Prevzeto  1.  1.  2011.     FREUD,   Sigmund   (2007)   [1913]   Totem   in   tabu   :   nekatera   ujemanja   v   duševnem   življenju   divjakov   in   nevrotikov.   Prev.   Simon   Hajdini   in   sod.   V:   Freud,   Sigmund:   Spisi  o  družbi  in  religiji.  Ljubljana:  Društvo  za  teoretsko  psihoanalizo.   Dostopno   na   medmrežju   http://www.archives.nysed.gov/apt/magazine/archivesmag_fall05.shtml.  

 

71  

  GRADIŠNIK,   Branko   (2004)   Gospodar   prstanov   od   A   do   Ž.   Ljubljana:   Mladinska   knjiga.     GRADIŠNIK,  Branko  (2006)  Pojasnjevalnik.  V:  Rowling,  J.  K.  [2005]  Harry  Potter  –   Polkrvni  princ.  Prev.  Branko  Gradišnik.  Ljubljana:  EPTA.  512-­‐535.     GRANT,   Gavin   J.   (2001)   Intervju   s   Terryjem   Pratchettom.   Dostopno   na   medmrežju     HUNT,   Peter,   in   Millicent   Lenz   (2001)   Alternative   Worlds   in   Fantasy   Fiction.   London:  Continuum.     HVALA,   Sergej   (2004)   Gospodar   prstanov   od   A   do   Ž   (Branko   Gradišnik).   Joker   127,     JEMC,  Maja  (2008)  Translation  of  personal  names  in  Terry  Pratchett's  The  colour   of  magic.  Diplomsko  delo.  Ljubljana:  Filozofska  fakulteta.     KOCIJANČIČ   POKORN,   Nike   (2003)   Misliti   prevod.   Izbrana   besedila   iz   teorije   prevajanja  od  Cicerona  do  Derridaja.  Ljubljana:  Študentska  založba.     MEH,  Danica  (2002)  Parody  and  intertextual  references  in  Terry  Pratchett's  novels   Eric  and  Wyrd  sisters.  Diplomsko  delo.  Ljubljana:  Filozofska  fakulteta.     NEWMARK,   Peter   (2000)   [1988]   Učbenik   prevajanja.   Prev.   Mateja   Gajgar.   Ljubljana:  Krtina.     NIDA,  Eugene  (1964)  Toward  a  Science  of  Translating:  With  Special  Reference  to   Principles  and  Procedures  Involved  in  Bible  Translating.  Leiden:  E.  J.  Brill.     februar   2004.   Dostopno   na   medmrežju   http://www.joker.si/article.php?rubrika=9&articleid=366.  Prevzeto  1.  1.  2011.   http://www.indiebound.org/author-­‐interviews/pratchettterry.   Prevzeto  1.  1.  2011.  

 

72  

PRATCHETT,   Terry,   in   Stephen   Briggs   (2003)   The   New   Discworld   Companion.   London:  Victor  Gollancz.     PRATCHETT,   Terry   (2006)   Pratchett   on   Rowling,   again,   sort   of.   V:   novičarska   skupina   alt.fan.pratchett.   Dostopno   na   medmrežju   http://groups.google.com/group/alt.fan.pratchett/msg/196e9c94edfbb4af.   Prevzeto  1.  1.  2011.     ROBIČ,  Martin  (2007)  Nonce  words  in  Terry  Pratchett's  The  colour  of  magic  and   its   Slovene   translation   Barva   magije.   Diplomsko   delo.   Ljubljana:   Filozofska   fakulteta.     SHAKESPEARE,   William   (1999)   Romeo   in   Julija.   Prev.   Oton   Župančič.   Ljubljana:   DZS.     SMYTHE,   Colin   (2010)   Terry   Pratchett   Biography.   Dostopno   na   medmrežju   www.colinsmythe.co.uk/terrypages/tpabout.htm.  Prevzeto  1.  1.  2011.     STRAMLJIČ   BREZNIK,   Irena   (1999)   Prispevki   iz   slovenskega   besedoslovja.   Maribor:  Slavistično  društvo.     TOPORIŠIČ,  Jože,  in  sod.  (1994)  Slovenski  pravopis  –  Pravila.  Ljubljana:  DZS.     TOPORIŠIČ,   Jože   (1997)   Enciklopedija   slovenskega   jezika.   Ljubljana:   Cankarjeva   založba.     TOPORIŠIČ,  Jože  (2000)  Slovenska  slovnica.  Maribor:  Obzorja     VERBANČIČ,   Sonja   (2006)   Medbesedilna   primerjava   priložnostnih   tvorjenk   v   književnem  delu  Štoparski  vodnik  po  galaksiji  avtorja  Douglasa  Adamsa  s  stališča   besedotvorja   in   prevajalskih   strategij.   Diplomsko   delo.   Ljubljana:   Filozofska   fakulteta.    

 

73  

VERMEER,   H.   J.   (1989)   Skopos   and   Commission   in   Translational   Action.   V:   Chesterman,   Andrew   (ur.)   Readings   in   Translation   Theory.   Helsinki:   Oy   Finn   Lectura  Ab.  173-­‐176,  182-­‐187.       VIDOVIČ   MUHA,   Ada   (1988)   Slovensko   skladenjsko   besedotvorje   ob   primerih   zloženk.  Ljubljana:  Znanstveni  inštitut  FF.     VINAY,  Jean-­‐Paul  in  Jean  Darbelnet  (1958)  Stylistique  comparée  du  français  et  de   l'anglais:  Méthode  de  traduction.  Pariz:  Didier.     ZABUKOVEC,  Dušanka  (2007)  Slovenjenje  imen  v  književnem  prevodu.  Magistrsko   delo.  Ljubljana:  Filozofska  fakulteta.  

 

 

 

74  

9  SUMMARY  
The  thesis  explores   the   translation  of  personal  names,   which   are   an  integral  part   of   any   literary   text.   Their   function   often   extends   well   beyond   mere   denomination,   as   many   names   can   also   carry   meaning   or   include   other   noticeable   features,   e.g.   connotation,   sound   or   structure.   As   an   important   and   distinct   literary   element,   personal   names   require   a   comprehensive   approach,   which  is  often  lacking  in  actual  translations.  The  main  objective  of  the  thesis  was   therefore   to   offer   an   overview   of   the   theoretical   background   of   name   translation   and  provide  working  guidelines  for  the  translators.     In   the   first   part   of   the   thesis,   we   focused   on   the   fundamental   characteristics   of   personal   names,   which   are   very   diverse   and   correspond   to   different   sets   of   rules   relative   to   the   language   that   we   are   dealing   with.   These   norms   and   guidelines   can  usually  be  found  in  grammar  books  or  similar  manuals,  which  describe  and   delimit   the   dimensions   of   personal   names.   Depending   on   the   language,   the   translator   has   different   options   at   his   disposal,   offering   more   or   less   room   for   manoeuvre.   Besides   Slovene-­‐specific   properties   of   personal   names,   the   theoretical  section  of  the  thesis  comprises  a  wide  range  of  different  approaches   to  name  translation,  which  serve  as  a  basis  for  an  elementary  translation  model.       The  latter  is  divided  into  three  separate  phases.  In  the  first  phase,  the  personal   name   in   question   is   analysed   according   to   its   meaning,   structure   and   other   discernible   traits.   In   the   second   phase,   the   translator   uses   the   acquired   information   to   decide   whether   the   name   should   be   translated   or   simply   transferred.   Transference   means   that   a   name   becomes   a   part   of   the   target   text   without  any  alteration  or  with  limited  changes  made  to  its  spelling  and/or  form   to   suit   the   target   language   (naturalisation).   If   a   translation   is   necessary,   the   translator  then  proceeds  to  the  third  and  final  phase,  in  which  he  decides  if  the   translation   is   to   be   faithful   (closer   to   the   source   language   and   its   meaning)   or   idiomatic  (closer  to  the  target  language  and  more  natural).    

 

75  

In   the   central   part   of   the   thesis,   we   examined   six   English   fantasy   novels   from   Terry   Pratchett’s   Discworld   series   (The   Colour   of   Magic,   The   Light   Fantastic,   Equal   Rites,   Mort,   Sourcery   and   Wyrd   Sisters).   We   found   305   personal   names   and   then   gathered   their   counterparts   from   the   Slovene   translations   by   Maja   Novak   and  Saša  Požek.     All  of  the  examples  were  categorised  according  to  the  type  of  translation,  while   the   Slovene   translations   were   also   classified   in   terms   of   word   formation.   A   selected  group  of  names  was  then  analysed  in  detail  and  scrutinised  within  the   scope  of  translation  criteria.  The  aim  of  this  analysis  was  to  pinpoint  interesting   examples   and   shed   light   on   issues   that   can   be   of   great   importance   to   the   translator.   The   large   quantity   of   examples   enabled   a   relatively   well-­‐balanced   insight   into   different   forms   of   translation,   adaptation,   naturalisation   and   transference   of   personal   names.   We   also   had   the   chance   to   compare   the   strategies   of   two   separate   translators.   The   main   difference   between   the   two   was   the  use  of  verbatim  translation,  which  was  applied  to  a  greater  extent  by  Požek,   while  Novak  opted  for  more  idiomatic  translations.     For   the   last   part   of   the   analysis,   we   picked   out   ten   excerpts   from   the   novels,   which  reveal  the  close  relationship  between  personal  names  and  the  text  itself,   highlighting   the   multidimesional   nature   of   name   translation.   Each   passage   features   a   description   of   the   connection,   explaining   how   an   (in)appropriate   translation   of   the   featured   personal   name   affects   the   text   and   the   reader.   If   a   name   has   not   been   properly   transposed   into   the   target   text   and   language,   the   translation  reader  can  be  deprived  of  the  original  content.  Names  are  often  part   of  wordplay  and  puns,  which  are  characteristic  of  Pratchett’s  writing  style.     The  final  part  of  the  thesis  offers  an  overview  of  various   key  issues  by  expanding   upon   the   findings   of   the   analysis   and   providing   example-­‐based   translation   guidelines.  Firstly,  we  revisited  the  main  forms  of  name  translation  (translation,   adaptation,   naturalisation   and   transference),   associating   them   with   different   traits,   e.g.   meaning,   structure   and   phonetic   idiosyncrasies.   Secondly,   we   highlighted   several   topics,   which   stood   out   in   the   analysis,   starting   with   how   the  

 

76  

reader   perceives   the   text   according   to   language-­‐specific   conventionality,   e.g.   (un)conventional   spelling,   transparent   meaning.   We   dealt   with   the   problems   of   cultural   references   and   the   effects   of   literal,   word-­‐for-­‐word   translation,   as   well   as   the   importance   of   name   continuity,   especially   in   extensive   series   with   recurring  characters,  such  as  Discworld.     Finally,   we   restated   the   main   points   made   in   the   course   of   the   thesis   and   emphasised  the  importance  of  a  thorough  name  analysis,  as  well  as  a  systematic   approach   to   translation,   which   can   reduce   inconsistencies   and   enable   a   better,   more  convincing  translation.      

 

 

77  

10  PRILOGA   10.1   Seznam   izvirnih   osebnih   lastnih   imen   in   njihovih   prevedkov  
  IZVIRNO  ANGLEŠKO  IME   Abbot  Lobsang   Abrim   Acktur  Cutangle   Adab  Gander   Ajandurah   Albert   Alberto  Malich   Aliss  Demurrage   Alohura   Ammeline   Amschat  B'hal  Zoon   Archchancellor  Cutangle   Archchancellor's  Hat   Ardrothy  Longstaff   Artorollo   Atavarr   Azimrothe   Bel-­‐Shamharoth   Belafon   Benado  Sconner   Bentzen   Berilia   Beryl   Bethan   Billem   Binky   Black  Aliss   Black  Zenell   Blind  Hugh   Blind  Io   Bravd  the  Hublander   Breccia   Broadman   Bronze  Psepha   Broomfog   Brother  Hushmaster   SLOVENSKI  PREVOD   opat  Teslopev   Abrim   Aktur  Kotrez   Adab  Gosak   Ajandur   Albert   Alberto  Malič   Aliss  Ležarina   Alohura   Ameline   Amšat  B'hal  Zoon   rektor  Kotrez   rektorski  klobuk   Ardrothy  Dolgopalični   Artorollo   Avatar   Azimrotha   Bel-­‐Šamharot   Belafon   Benado  Sconner   Bentzen   Berilija   Beril   Bethan   Billem   Binky   Črna  Aliss   Črni  Zenell   Brljavi  Hugo   Slepi  Io   Bravd  Osovnik   Grušč   Broadman   Bronasti  Psepha   Metlomegla   brat  Tihomojster   ROMAN   M   IM   ČEP   ČEP   BM   M   M   TV   BM   M   ČEP   ČEP   IM   IM   M   BM   LF   BM,  ČEP   LF   IM   TV   BM   LF   LF   TV   M   TV   BM   BM   BM,  LF,  M,   IM,  TV   BM   LF   BM   BM   IM   IM  

 

78  

Brother  Jape   Brother  Prankster   Bunglestiff   C'hulagen   Captain  Eightpanther   Casplock   Catroaster   Celestial  Cow   Cern  Smith   Champot   Chance   Chrystophrase  the  Troll   Cimbar  the  Assassin   Codice  of  Chimeria   Cohen  the  Barbarian   Coin   Conina   Corporal  Walkowski   Creosote   Cripple  Wa   Cwmlad   Dafe   Dahoney   Darron   Death   Destiny   Disease   Dr  Rjinswand   Dreen   Druellae   Drum  Billet   Ebony   Emperor  One  Sun  Mirror   Erig  Stronginthearm   Escarrina   Esk(arina)  Smith   Esme(relda)   Famine   Fang   Fate   Fezzy  the  Stoat   Flannelfoot  Boggis    

brat  Burko   brat  Potegavščnik   Šušmarnotog   C'hulagen   kapitan  Osempanter   Casplock   Mačkopražnik   Nebesna  krava   Cern  Kovač   Champot   Priložnost   trol  Kristofraz   Morilec  Cimbar   Kodis  iz  Čimerije   Barbar  Cohen   Coin   Conina   desetar  Walkowski   Kreozot   Wa  Hromec   Pohabljenec  Wa   Cwmlad   Dafe   Damed   Darron   Smrtež   Prihodnost   Neogibnost   Usoda   Kužnik   Dr  Rjinswand   Dreen   Druellae   Drum  Billet   Črni   cesar  Eno  sončno  ogledalo   Erig  Krepkoroki   Eskarina   Esk(arina)  Kovač   Esme(relda)   Glad   Čekan   Gospodar  usode   Usoda   Fezzy  podlasica   Flanelonog  Boggis  

TV   TV   LF   ČEP   BM   IM   M   LF   ČEP   TV   BM   TV   LF   BM   LF,  IM   IM   IM   TV   LF,  IM   BM   M   LF   TV   LF   TV   BM,  LF,  ČEP,   M,  IM,  TV   BM   M   IM   BM   BM   TV   BM   ČEP   M   M   BM   ČEP   ČEP   ČEP,  TV   BM,  LF,  IM   M   BM   M   IM   TV   79  

Fredor   Fresnel   Galder  Weatherwax   Gammer  Dismass   Gammer  Nutley   Gammer  Tumult   Gancia   Ganmack  Treehallet   Garhartra   Ge  Fordge   Goldeneyes  Silverhand  Dactylos   Goodie  Filter   Goodie  Hamstring   Goodie  Whemper   Gordo  Smith   Gorphal   Gorrin  the  Cat   Grabpot  Thundergust   Grame   Granny  Beedle   Granny  Weatherwax   Granny  Whitlow   Granpone  the  White/Grey   Gravie  Derment   Great  A'Tuin   Great  T'Phon   Greebo   Greicha  the  First   Gretalina   Gretelina   Greyhald  Spold   Grim  Reaper   Grinjo   Gritoller  Mimpsey   Gulta  Smith   Gumridge   Gwladys  Mims   Gytha   Hamesh   Harebut   Harga   Havelock  Vetinari   Henchanse  thee  Unsatyfactory   Henry  VIII   Heric  Whiteblade    

Fredor   Fresnel   Galder  Vremenovosek   Mamka  Razmrit   Stara  Nutleyjevka   Stara  Vreščavka   Gancia   Ganmack  Treehallet   Garhartra     Ge  Fordge   Daktilos  Zlatooki,  mož  s   srebrno  dlanjo   Tetka  Filter   Dobrila  Podkolenkita   Tetka  Whemper   Gordo  Kovač   Gorphal   Gorrin  alias  Maček   Loncograb  Gromodrzni   Grame   Babica  Beedle   Babica  Vremenovosek   babica  Whitlow   Granpone  Beli/Sivi   Gravie  Derment   Véliki  A'Tuin     Véliki  T'Phon   Grebo   Griša  Prvi   Gretalina   Gretelina   Greyhald  Spold   Okrutni  žanjec   Grinjo   Gritoller  Mimpsey   Gulta  Kovač   Dlesnorob   Gwladys  Mims   Gita   Hamesh   Zajectoda   Harga   lord  Vetinari   Henchanse  Nezadostni   Henrik  VIII.   Heric  z  belim  rezilom  

BM   BM   LF   TV   M   ČEP   LF   LF   BM   IM   BM   TV   M   TV   ČEP   BM   BM   TV   TV   M   ČEP,  M,  TV   LF   ČEP   IM   BM,  LF,  ČEP,   M,  IM,  TV   BM   TV   BM   TV   M   LF   M   BM   IM   ČEP   TV   M   TV   M   IM   M   IM,  TV   ČEP   ČEP   BM   80  

Herne  the  Hunted   Herrena  the  Henna-­‐Haired   Harridan   Hilta  Goatfounder   Hogg   Hoki   Hrun  of  Chimeria   Hrun  the  Barbarian   Hummok  M'guk   Hwel   Ice  Maiden   Igneous  Cutwell   Ipslore  the  Red   Jack  Zweiblumen   Jaims  Smith   Jason   Jasper   Jeophal  the  Spry   Jerakeen   Jiglad  Wert   K!sdra   Karen   Keli   Kelirehenna  I   Kerible  the  Enchanter   Kev   King  Gruneberry  the  Good   King  Gruneweld   King  Murune   King  Olerve  the  Bastard   King  Verence   King  Whosis   King  Zetesphut   Kring   Krysoprase   Ksandra   Kwartz   Lackjaw   Laolith   Larry  the  Fox   Leonal  Felmet   Leonard  of  Quirm   Lezek   Li!ort  Dragonlord   Liartes   Librarian  

Herne  Preganjani   Berrena  Barvolasa  Babnica   Hilta  Kozohromka   Hog   Hoki   Hrun  iz  Čimerije   Barbar  Hrun   Hummok  M'guk   Hwel   Ledena  samica   Igneous  Dobrosek   Ipsnauk  Rdeči   Jack  Zweiblumen   Jaims  Kovač   Jason   Jaspis   Jeofal  Hitri   Džerakin   Jiglad  Wert   K!sdra   Karen   Keli   Kelirehenna  I   Kerible  Zaklinjevalec   Kev   kralj  Zelenojagod  Dobri   kralj  Gruneweld   kralj  Murun   Bastard  Olerve;  Kralj  Olerve   kralj  Verenc   Kralj  Kajježe   Kralj  Zetesphut   Kring   Krisokremen   Ksandra   Kvarc   Čeljustimir   Laolith   Larry  lisica   Leonal  Felmet   Leonardo  Quirmski   Lezek   Li!ort,  zmajski  poglavar   Liartes   Vodja  knjižnice   Knjižničar  

TV   LF   ČEP   TV   ČEP,  M   BM   BM,  LF   M   TV   TV   M   IM   BM   ČEP   TV   LF   ČEP   BM   LF   BM   TV   M   M   BM   TV   TV   TV   TV   M   TV   M   M   BM   LF   ČEP   LF   LF   BM   IM   TV   TV   M   BM   BM   ČEP   LF,  IM,  TV   81  

 

Liessa  Dragonlady   Liessa  Wyrmbidder   Lightfoot   Liona  Keeble   Lord  Nelson   Lord  Rodley  of  Quirm   Luggage   Lumuel  Panter   Ly  Tin  Wheedle   Magrat  Garlick   Maleficio   Malich  the  Wise   Maligree   Mallo,  the  tyrant  of  klatch   Marchesa   Marmaric  Carding   Master  Treatle   Mellias   Mellius   Millie  Hipwood   Miskin  Koble   Moghedron   Mort   Mort(imer)   Mrs  Herapath   Mrs  Nugent   Mrs  Palm   Mrs  Whitlow   Mrs.  Vitoller   Nanny  Annaple   Nanny  Ogg   Nesheley   Nev   Night   Nijel  the  Destroyer   Nine  Turning  Mirrors   Ninereeds   Ninereeds  the  Masteraccount   Norbut   Nosehinger   Offler  the  Crocodile  God   Okjock  the  Salesman   Olaf  Quimby  II    

Liessa  Črvobreška   Liessa  Črvobreška   Lahkonogi   Liona  Keeble   Lord  Nelson   Lord  Rodley  Kvirmski   Kufer   Lamuel  Panter   Li  Tin  Plevec   Magrat  Česnik   Maleficio   Malič  Modri   Maligree   Malo,  tiran  iz  Klača   Marchesa   Marmarik  Carding   mojster  Treatle   Mellias   Melius   Millie  Lesnokolčna   Miskin  Koble   Moghedron   Mort   Mort(imer)   gospa  Herapath   gospa  Nugent   gospa  Dlan   gospa  Whitlow   gospa  Vitoler   Pestunja  Annaple   Pestunja  Og   Nesheley   Nev   Noč   Nijel  Uničevalec   Devetero  vrtljivih  zrcal   Devet  obračajočih  ogledal   Devet  votlih  trsov   mojster  računovodja  po   imenu  Devet  votlih  trsov   Nititod   Nososlednik   krokodilji  bog  Offler   Ofler,  Krokodilji  bog   Prodajalec  Okjock   Olaf  Quimby  II.  

BM   BM   TV   M   M   M   BM,  LF,  IM   LF   LF,  M,  IM   TV   IM   ČEP   IM   TV   BM   IM   ČEP   TV   M   TV   IM   M   LF   M   ČEP   M   ČEP   ČEP   TV   ČEP   TV   TV   TV   BM   IM   BM   M   BM   BM   TV   LF   BM,  LF   M,  IM     LF   LF   82  

Old  Grandad   Old  Miskin   Olwyn  Vitoller   Ovin  Hakardly   Patel   Pelepel   Pestilence   Pilgarlic   Pitchiu   Queen  Bemery   Queen  Ezeriel   Queen  Grimnir  the  Impaler   Reet   Reforgule  of  Krull   Rerpf   Rhunlet  Vard   Rincething   Rincewind  

Stari  dedek   stari  Miskin   Olwyn  Vitoler   Ovin  Hakardly   Glavar   Pelepel   Kužnik   Pilčesen   Pičijú   kraljica  Bemery   Kraljica  Ezeriel   kraljica  Okrutnir  Nabodalka   Reet   Reforgul  iz  Krula   Rerpf   Rhunlet  Vard   Rincestvar   Rincewind  

Ron   Ron   Ronron  "Revelation  Joe"  Shuwadhi   Ronron  'Razsvetljeni  Joe'   Šuvadhi   Sabre   Sablja   Sarudin   Sarudin   Scilla   Scila   Scrofula   Mumps   Seven-­‐handed  Sek   Sedmeroroki  Sek   Sedemroki  Sek   Sharleen   Sharleen   Shawn   Shawn   Shirl   Shirl   Simon   Simon   Skarmer  Billias   Skarmer  Billias   Skelde   Skelde   Skiller   Skiller   Skillet   Kozica   Skrelt  Changebasket   Skrelt  Menjalnokošarnik   Sky  God   Nebesni  bog   Spelter   Cink   Spoonfetcher   žlicoprinašalski   St.  George   Sveti  Jurij   Stanleigh   Stanko   Steikhegel   Steikhegel   Stren  Withel   Stren  Withel   Sun  Emperor   Sončni  cesar   Swires   Grča   T'chikel   T'chikel    

LF   TV   TV   IM   LF   IM   LF,  IM   M   BM   TV   M   TV   TV   BM   BM   LF   M   BM,  LF,  M,   IM   TV   M   M   IM   ČEP   BM   BM   M   TV   TV   TV   ČEP   IM   LF   ČEP   LF   LF   LF   IM   LF   M   TV   M   BM   M   LF   LF   83  

Terpsic  Mims   Terton   Tethis   Thargum   The  Fool   The  Goddess  Who  Must  Not  Be   Named   The  Insider   The  Lady   The  Sender  of  Eight   The  Soul  Eater   The  Soul  Render   The  Weasel   Timkin  Rumbleguts   Tomjon   Topaxci   Trev   Tubul   Tuphal   Twoflower   Ug   Umcherrel   Uncle  Derghart   Urmond   Venus  Anadyomene   Verence  II  Rex   Vestcake   Virrid  Wayzygoose   Wane   Wang   War   Wee  Willie  Winkie   Weems   Wethewacs   Wezen  the  Double-­‐headed   kangaroo   Whipple   Willikins   Wilph   Wimsloe   Woddeley   Woo  Hun  Ling   Worm   Wuffles   Ymor   Ymper  Trymon   Yrxle!yt    

Terpsic  Mims   Terton   Tethis   Thargum   Norec   boginja,  ki  se  je  ne  sme   imenovati   Insider   Gospa   Odposlanec  osmice   Požiralec  duš   Požiralec  duš   Podlasca   Timkin  Gromodrzni   Tomjon   Topaxi   Trev   Tubul   Tuphal   Cvetko  Cvetko   Ug   Umcherrel   stric  Derghart   Urmond   Venera   Verenc  II.  Rex   Vestcake   Zellen  Potzigosak   Wane   Wang   Vojna   Mali  Willie  Winkie   Weems   Vremovos   Wezena,  Dvoglavi  kenguru   Bičar   Willikins   Wilph   Wimsloe   Woddeley   Vu  Hun  Ling   Črv   Nebevski   Ymor   Ymper  Trymon   Yrxle!yt  

M   BM   BM   TV   TV   BM   ČEP   BM   BM   BM   BM   BM   TV   TV   LF   TV   BM   M   BM,  LF   M   LF   ČEP   BM   TV   TV   BM   IM   TV   LF   LF,  IM   LF   LF   TV   LF   TV   TV   TV   TV   IM   LF   TV   IM   BM   LF   LF   84  

Ysabell   Zakriah   Zephyrus   Zlorf  Flannelfoot   Zog  

Isabela   Ysabell   Zakriah   Zefir   Zlorf  Tiholazni   Zog  

LF   M   LF   BM   BM   M  

 
 

 

 

85  

      IZJAVA  O  AVTORSTVU  
    Izjavljam,  da  je  diplomsko  delo  v  celoti  moje  avtorsko  delo  ter  da  so  uporabljeni   viri   in   literatura   navedeni   v   skladu   z   mednarodnimi   standardi   in   veljavno   zakonodajo.           Draža  vas,  1.  1.  2011                              Matevž  Pajek  

 

86