JEZIK IN GOVOR KOT SREDSTVO OPISOVANJA SVETA/POROČANJA O SVETU

-

jezik kot sredstvo (1) opisa, razlage sveta, > 2) sporazumevanja) jezik, govor, govorica > stavek, poved (izjava/izrek) Stavek: »Trava je zelena.« (osebek/povedek, subjekt/predikat, besedni red (SVO), del jezikovnega sistema ) trava -e ž (a) rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov (slovarska/leksikalna definicija) Izjava: »Trava je zelena.« (opis stanja stvari, trditev, resnična/neresnična) (Kaj pa ljubezen, lepota, ugodje, …?) »Črn madež na belem papirju; obliko madeža lahko opišemo tako, da za vsako točko površine navedemo, ali je bela ali črna. Dejstvu, da je točka črna, ustreza pozitivno, dejstvu, da je točka bela (ne črna), pa negativno dejstvo. Da pa bi lahko vnaprej rekel, da je neka točka črna ali bela, moram že vnaprej vedeti, kdaj se imenuje neka točka črna in kdaj bela; da bi lahko rekel: »p« je resničen (ali neresničen), moram določiti, v katerih okoliščinah imenujem »p« resničen, s čimer določim smisel stavka« (L. Wittgenstein: Logično-filozofski traktat)

-

Bikondicional Tarskega Vedno (le) trditev? Kontekst (čas, prostor, položaj – prosodija) Kaj pa: »Trava je zelena!« (presenečenje, navdušenje, …) »Trava je zelena?« (presenečenje, zgroženost, …) »TRAVA je zelena!« »Trava JE zelena!« »Trava je ZELENA!« (Imanentna dialoškost/polifoničnost govora!)

-

In ne nazadnje: Zakaj bi sploh kdo rekel kaj takega kot: »Trava je focus/comment, tema/rema (poleg subjekta/predikata)

zelena?« (problem smisla in pomena (reference))

-

Kant: noumena/fenomena Še izrazitejši problem: estetske in vrednostne sodbe: »Njegova klavirska igra združuje tehnični perfekcionizem, lahkotno prehajanje iz enega tonskega načina v drugega in virtuozno obvladovanje tempa in dinamike.«

-

»V njenem slikarstvu je opaziti suvereno obvladovanje barvnega spektra in prefinjeno rokovanje s čopičem.« »Ta človek/film je dober!« »Naloga slehernega človeka je, da pomaga drugim.« »Jebemti!« »Prekleto!«

-

J.L. Austin, Harvard, 1955: »Words and Deeds« (»How to do things with words«) »Tam na polju je bik.« (lokucija: smisel in pomen (referenca)) »(Opozarjam vas), da …« »(Svarim vas), da …« »(Sporočam vam), da …« »(Ugotavljam, da) …« (ilokucija: vrednost/usmeritev izjave)

-

»Opozoril me je, da …« »Prestrašil me je, da …« »Nasmejal me je z izjavo, da …« (perlokucija: učinek, ki ga lokucija ali

ilokucija proizvede na in v poslušalcu/sogovorcu). Tridimenzionalnost sleherne izjave in potencialna nezdružljivost/neusklajenost treh dimenzij Končni sklep HDTWW: sleherna izjava ima več razsežnosti in s sleherno izjavo tudi nekaj NAREDIMO, ne le (IZ)REČEMO (z ustreznim prefiksom ali brez njega) (vprašanje, ukaz, prisega, obljuba, …) Kaj in kakšno pa je bilo izhodišče? J.L. Austin, Oxford, Cambridge, 1946: Performativ in konstativ (izvirna teorija) Izhodišče oz. zastavitev:

a) pokazati na tip izjav, ki ničesar ne opisujejo in o ničemer ne poročajo; b) pokazati na tip izjav, kjer je »izreči« že tudi »narediti«. c) (Pomen časa in kraja nastanka) Primeri: a) »Vzamem (to žensko za svojo zakonsko ženo).« b) »To ladjo imenujem Kraljica Elizabeta.« c) »Svojo uro zapuščam (dajem/volim) svojemu bratu.« č) »Stavim pet kovačev, da bo jutri deževalo.« Performativi/konstativi

POGOJI PERFORMATIVNOSTI

A1) Obstajati mora priznan konvencionalni postopek, z določenim konvencionalnim učinkom, da v določenih okoliščinah določene osebe izrečejo določene besede. A2) Za sprožitev postopka morajo biti osebe in okoliščine v danem primeru ustrezne.

B1) Vsi udeleženci morajo izpeljati postopek pravilno. in B2) v celoti.

Γ1) Kadar je postopek namenjen v rabo osebam, ki imajo določene misli in občutke, takrat mora oseba, ki se udeleži postopka in ga tako sproži, zares imeti te občutke in Γ2) pozneje mora res tako ravnati.

Kaj vse in kako gre lahko narobe?

Ponesrečenosti / AB Zastrelki / Prikazovano, toda nično dejanje A Napač. sprož. Nedopust. dej. A1 ? A2 B Napač. izvr. Ovrž. Dej. B1 B2 Zatiki / \ \ \ Γ Zlorabe Oznanjeno, toda prazno ravnanje Γ1 Neiskrenosti Γ2 ? (Nekonsekvent.)

Nap. rabe Hibe

(Napač. dej.) A1 (postopek ni priznan) »Ločujem se od tebe!« »Pozivam vas na dvoboj!« »Izberem Janeza!« »Naberite drva!« »Žalim vas!« »Grozim vam!«

A1 (osebe in/ali okoliščine niso ustrezne) »Imenujem vas za konzula!« »Krstim te za Alberta!« B1 (postopek mora biti izpeljan pravilno) »Stavim, da danes ne bo dirke.« »Zdaj ste konzul!« B2 (vsi morajo postopek izpeljati v celoti) »Stavim pet kovačev!« »Pozivam vas na dvoboj!« »Odpiram knjižnico!« Γ1, Γ2 (neiskrenost, nekonsekventnost) Občutki »Čestitam!« »Moje sožalje!« Misli »Svetujem vam, da …« »Razsojamo, da obtoženec ni kriv« Nameni »Obljubim, da …« »Stavim …« »Napovedujem vojno …!«

- Če performativi niso niti resnični niti neresnični pa morajo biti zato, da so posrečeni (da se posrečijo), resnične nekatere (druge) trditve. Če rečem: »Opravičujem se!« 1) je resnično in ne neresnično, da nekaj delam (se opravičujem); 2) je resnično in ne neresnično, da veljajo nekateri pogoji, zlasti tipa A; 3) je resnično in ne neresnično, da veljajo nekateri pogji tipa B; 4) je resnično in ne neresnično, da veljajo nekateri pogoji tipa Γ; 5) je resnično in ne neresnično, da mi je s tem naloženo nekaj, kar moram opraviti pozneje. Izhajati, implicirati, predpostavljati 1) »Vsi ljudje so tepci« izhaja: »nekateri ljudje so tepci« 2) »Pes sedi pred hišico« implicira: »Verjamem, da pes sedi pred hišico.« 3) »Janezove sestre imajo rdeče lase« predpostavlja: »Janez ima sestre.« Relevantnost za performative? Samonanašanje performativov Obljubljam, prisegam, ukazujem proti jem, tečem, žagam Kaj pa »govorim«? Posebnost 1. os. edn. sed. pov. nak. tvor. nač. Obljubljam/obljubljaš Obljubljam/obljubljava

Obljubljam/sem obljubil/bom obljubil Obljubljam/bi obljubil Obljubljam/je obljubljen(o) Izjeme? Kaj lahko iz teh izjem sklepamo?

Pomožna sredstva označevanja/zaznamovanja performativnosti Naklon »Zaprite, no!« > »Ukazujem vam, da zaprete!« »Po mojem zaprite.« > Svetujem vam, da zaprete!« »Zaprite, če želite.« > »Dovolim vam, da zaprete!« »Prav, zaprite.« > »Privolim, da zaprete.« »Zaprite vendar, če vas prosim!« > »Prosim vas, da vendar zaprete!« Vezni členki »….. Vendar …« > »Vztrajam, da …« »……Torej …« > »Sklepam, da …« »…… Čeprav …« > »Dopuščam, da …«

Ton glasu, poudarek, kadenca Mimika, gestikulacija

Okoliščine/kontekst

Mejni primeri Zahvaljujem se Opravičujem se Obsojam Odobravam Čestitam »Šah!« »Citiram: …« »Definiram: …« Kaj pa: Trdim, da … Mislim, da … Verjamem, da … hvaležen sem obžalujem zamerim soglašam z veseli me čutim hvaležnost kesam se zgrožen sem zdi se mi prav vesel sem

Eksplicitni in implicitni (primarni) performativ Kriteriji: 1) A, B in Γ 2) Samonanašanje (sui-referencialnost) 3) 1. os. edn. sed. pov. nak. tvor. nač. Toda: Nekateri kriteriji se zde močnejši/odločilnejši kot drugi.

»Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: da se bom marljivo učil in delal in da bom dober tovariš;

da bom ljubil našo samoupravno domovino, Socialistično federativno republiko Jugoslavijo …« (pionirska prisega)

»Izjavljam, da bom svojo dolžnost opravljal vestno in odgovorno, da bom delal po Ustavi in zakonih, ter da bom varoval družbeni red Socialistične federativne republike Jugoslavije.« (Sodniki rednih sodišč SFRJ) »Izjavljam, da se bom pri svojem delu ravnal po Ustavi in zakonu, da bom dolžnost sodnika opravljal vestno in nepristransko, in da bom varoval družbeni red Socialistične federativne republike Jugoslavije« (Sodniki vojaških sodišč SFRJ) »Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.« (Prisega predsednika RS pred DZ, 104. člen Ustave RS) Spondes tuam gnatam uxorem mihi? – Spondeo Filiam tuam sponden mihi uxorem dari? – Spondeo (Ali mi (svečano) obljubiš, da mi daš svojo hčer za ženo? Obljubim.) Plaut: Trinummus

KAKO TOREJ SPLOH OPREDELITI (DEFINIRATI) PERFORMATIVE? Če razvrstimo človeška dejanja na: 1. naravna dejanja, ki bi jih lahko izvršili v svetu, kjer bi ne bilo pravil, načel, zakonov ali konvencij - na primer hoja, prehranjevanje, tekanje, skakanje in ubijanje, 2. dejanja, določena s pravili, ki vključujejo spoštovanje ali kršitev zakona, pravila ali konvencije, ki jim je delujoči zavezan kot subjekt pojem umora, na primer, v primerjavi z dejanjem uboja, vključuje še kršitev nekega zakona in 3. konvencionalna dejanja, ki jih lahko izvršimo le v skladu z nekim pravilom, načelom ali konvencijo, vendar jih od dejanj pod točko 2 razlikujemo po tem, da v primeru konvencionalnih dejanj nimamo opraviti s kršitvijo ustrezne konvencije, ker lahko le neustrezno delujemo, na primer krstimo ladjo, če torej upoštevamo to klasifikacijo, lahko performative opredelimo kot podskupino povsem konvencionalnih dejanj, ki jih določajo nejezikovne konvencije, vendar pa te nejezikovne konvencije od nas zahtevajo, da delujemo v skladu s posebnimi jezikovnimi konvencijami.

Toda, zakaj od teorije performativa k teoriji govornih dejanj? Ker je bilo najprej potrebno rešiti nekatere dileme t.i. angleške »moralne filozofije«. Kaj je obljubljanje za moralno filozofijo (H. A. Pritchard)? In zakaj prav obljubljanje? Nikoli ne storimo nečesa, kar bi lahko opisali kot obljubljanje človeku X, da bomo izvršili neko dejanje, če nekako ne pričakujemo, da bomo s tem, ko bomo to storili, v X vzbudili pričakovanje, da bomo izvršili dejanje.

Dva načina: 1) Ne nameravam znižati plač. 2) Obljubljam, da ne bom znižal plač, če boste delali hitreje. Pritchardova definicija obljubljanja: Obljubljanje je podobno zastavljanju vprašanja ali dajanju ukaza… pri tem ne gre za zatrjevanje, temveč za izvrševanje nečesa, prav kakor izvrševanje zoperstavljamo golemu govorjenju. Postopek obljubljanja: Očitno je, da obljubljanje zahteva uporabo besede "obljubljam" ali kake druge ustrezne besede, kot "jamčim", "soglašam", "dajem ti besedo" ali "bom". Če je tako, lahko rečemo vsaj to, da s tem, ko X-u obljubljam, da bom izvršil neko dejanje, povzročim, da X sliši določen glas, ki ima - tako zame kot zanj - določen pomen skupaj z izrazom, ki se za dejanje ponavadi uporablja, in to tako, da X verjame, da so glasovi prišli od mene. Splošnejša obljuba: …dogovor, da bomo izvršili neko dejanje, ni dogovor, in splošni dogovor ni dogovor, da se bomo držali naših dogovorov, temveč dogovor, da bomo ravnali v skladu s tem, kar ponavadi imenujemo držati se našega dogovora, to pomeni, da v povezavi s stavkom za neko dejanje ne bomo izustili določenega glasu, ne da bi se lotili dejanja samega. Geneza obljubljanja (predjezikovna stopnja):

1. Bi si na tej stopnji lahko vsaj zaželeli, da bi se bili z uporabo nekega posebnega jezikovnega obrazca sposobni zavezati? in 2. Če bi si lahko, ali obstaja kak korak, s katerega podvzetjem bi se tudi res zavezali?

Posledici:

1. Držati obljubo ni prvo dejanje, ki mu je človek zavezan. Kajti če pozna smisel obljube ali dejanje obljubljanja, mora poznati tudi nekaj splošnejšega, nekakšno obvezo, in potemtakem (tudi) druga dejanja, ki so (kot) dolžnosti. 2. Obljubljamo lahko le v skupini vsaj dveh ljudi, katerih vsak je prepričan in se pri svojem ravnanju do neke mere zanaša na prepričanje, da so drugi bitja, ki ne le mislijo, da imajo določene obveze, temveč bodo verjetno tudi storili, kar mislijo, da so zavezani storiti. Kaj storiti? Najprej si izberimo določen glas ali znamenje na papirju, ki bi ga lahko uporabili v povezavi z izrazom za neko dejanje, nato pa se dogovorimo, ali (si) obljubimo, da tega glasu ali znamenja ne bomo uporabili v povezavi z izrazom za to dejanje, ne da bi se lotili tudi dejanja samega. Če to storimo, smo dosegli cilj, kajti če po tem uporabimo glas ali znamenje na tak način, bomo vzpostavili obveznost izvršitve dejanja v skladu z našim splošnim dogovorom ali obljubo.

Kajti … nemogoče je s katerimkoli dejanjem preprosto ustvariti obvezo, to je, le ustvariti jo in nič drugega. Če naj ustvarimo obvezo, lahko to storimo le tako, da ustvarimo ali vzpostavimo nekaj drugega. Posledica? In če se nam zdi nemogoče, da bi glasovi lahko porodili obvezo, razen če ne mislimo, da smo že bili dali nekakšno obljubo o naši uporabi takšnih glasov, potem moramo dopustiti, da tako ali drugače tako mislimo, in da je potemtakem do takšne obljube moralo priti, čeprav smo jo, glede na naravo stvari, morali dati nekako brez jezika.

Rešitev, ki jo ponuja moralna filozofija (poznavanje pomena glasov)? Austinova rešitev? V čem je radikalnost in revolucionarnost Austinove rešitve?

OD PERFORMATIVA DO GOVORNIH DEJANJ

Kako je reči kaj, napraviti kaj? Kako napravimo kaj, ko rečemo kaj? (reči/misliti, reči/narediti) Reči kaj je vedno: izvesti dejanje izrekanja določenih glasov (fonetično dejanje > fon); izvesti dejanje izrekanja določenih besed, ki pripadajo in kolikor pripadajo besedišču nekega jezika in so v skladu s slovnico tega jezika (fatično dejanje > fem); izvesti dejanje rabe tega fema z bolj ali manj določenim smislom in referenco (retično dejanje > rem) Delitev je analitična, dejanja so prepletena eno z drugim, so dobesedno drug v drugem! Ponazoritve (primeri): 1) »Rekel je: 'Jože je bedak'« (fatično dejanje) »Rekel je, da je Jože bedak« (retično dejanje) 2) »Rekel je: 'Praproti so trosnice'« (fatično dejanje) »Rekel je, da so praproti trosnice« (retično dejanje) Sta smisel in referenca povsod jasna/nedvoumna? Kaj pa, če besede za nekom le ponovimo? Kaj pa v stavku/trditvi: »Vsi trikotniki imajo tri stranice«? Kaj pa, če je enak fem rabljen z drugačnim smislom in referenco? (type/token, jezik/govor)

Kaj pa, če so različni remi rabljeni z enakim smislom in referenco (določni opisi/definitne deskripcije)? (»Jože je bedak«, »Tonetov brat je (en) osel«, »Tale je pa en trotelj«) Toda, ali sta pomembna le smisel in referenca? »Pripravlja se k napadu« je lahko trditev, opozorilo, grožnja, prošnja, šala, … Nova delitev: lokucijsko dejanje ilokucijsko dejanje perlokucijsko dejanje

Lokucijsko dejanje (A) = fon + fem + rem Ilokucijsko dejanje (B) = lokucijsko dejanje + spraševati ali odgovarjati na vprašanje obveščati ali zagotavljati ali svariti razglašati sodbo ali namen izrekati kazen ali kritiko identificirati ali opisovati Lokucijsko dejanje: ko rečemo kaj (in saying) Ilokucijsko dejanje: da rečemo kaj (by saying) Ilokucijska moč ali ilokucijska sila? Perlokucijsko dejanje (C) = s tem, da kaj rečemo, proizvesti neki/določeni učinek (načrtovano ali nenačrtovano), ki je v povezavi z ilokucijskim dejanjem (Ca) ali pa tudi ne (Cb)

Primeri: Lokucija (dejanje A): Rekel je: »Obglavite Mary Stuart!« (pri čemer 'obglaviti' pomeni odsekati glavo, 'Mary Stuart' pa se nanaša na Mary Stuart) – (raba/omemba) Ilokucija (dejanje B): Ukazal (silil, svetoval, predlagal, …) je, naj obglavijo Mary Stuart. Perlokucija (dejanje C): Prepričal jih je, da so obglavili Mary Stuart (Ca) Prisilil jih je, da so obglavili Mary Stuart (Cb)

Lokucija (dejanje A): Rekel je: »Ne hodi v gozd!« Ilokucija (dejanje B): Svetoval mi je, naj ne hodim v gozd. Ukazal mi je, naj ne hodim v gozd. Prepovedal mi je hoditi v gozd. …………………………………… Perlokucija (dejanje C): Prepričal me je naj ne hodim v gozd (Ca) Zadržal me je … Ustavil me je … Prestrašil me je … (Cb) Prisilil me je … Nasmejal me je … - Rabe jezika: 1) »resne/neresne« (gledališče, literatura) 2) večplastne/neopredeljive/neulovljive (kletvice, psovke, vzkliki) 3) nemogoče Lokucija (dejanje A): Rekel je: »Vi ste pritlehna smet!« Ilokucija (dejanje B): Žalil me je, da sem pritlehna smet (*»Žalim vas, da ste pritlehna smet!«)

Zasmehoval me je, da sem pritlehna smet (»*Zasmehujem vas, da ste pritlehna smet!«) Perlokucija (dejanje C): Užalil me je, da sem pritlehna smet (Ca) Prizadel me je ……………………. Nasmejal me je …………………… (Cb) Prestrašil me je …………………… Konvencionalnost govornih dejanj? - Narava dela in delovanja: 1) a) poskušati ali prikaz(ov)ati izvršitev nekega ilokucijskega dejanja b) ilokucijsko dejanje uspešno izvršiti 1.1) Namenoma ali nehote povzročiti neki učinek/posledico

3) Splošna »doktrina« o delu/delovanju Streljal je na nedolžnega človeka. Streljal je. Pritisnil je na petelina. Premaknil je prst na petelinu. Upognil je kazalec.

ILOKUCIJA IN PERLOKUCIJA
Ilokucija: S tem ko (in saying) sem rekel X, sem ga svaril. Perlokucija: S tem da (by saying) sem rekel X sem ga pregovoril. Ilokucija – konvencionalna Perlokucija – nekonvencionalna Trije načini ilokucijske povezave z (morebitnimi) učinki: 1) zagotovitev sprejema 2) učinkovanje 3) napeljevanje k odgovoru Toda: kaj (vse) sploh je konvencionalnost? Do kod segajo njene meje? In: ali konvencionalnost ni (včasih tudi) ovira funkcionalnosti (učinkovitosti)? Perlokucijsko dejanje pa je lahko doseganje: 1) perlokucijskega cilja (kdaj) 2) perlokucijskega nasledka (kdaj) Kaj pa doseganje perlokucijskih nasledkov z ne-konvencionalnimi sredstvi? Nekonvencionalnost in/ali posredna govorna dejanja Toda, kaj vse lahko pomeni oz. koliko pomenov ima (lahko) »reči kaj/kaj reči«? 1) Ilokucijska formula: »Ko sem rekel (in saying) … sem …« 2) Perlokucijska formula: »S tem da sem rekel (by saying), … sem …« Dogovorjeni (konvencionalni) pomen v okviru teorije govornih dejanj: Ad 1) Ko sem rekel, da ga bom ustrelil (A), sem mu grozil (B). Ad 2) S tem da sem rekel, da ga bom ustrelil (A), sem ga prestrašil (B).

Kaj pa drugi pomeni: 1. a) Ko sem rekel »Ti si bedak!«, sem ga gledal v oči. b) Ko sem ga žalil, sem ga gledal v oči. c) Ko sem govoril …, sem bil z mislimi povsem drugje. d) Ko sem mu razlagal enačbe, sem si vrtal po nosu. e) Ko sem brenčal, sem se delal, da sem čebela. f) Ko sem povedal, kar sem nameraval, sem šel svojo pot. g) Ko sem rekel »Auu!«, sem … 2. a) S tem da sem rekel »Ti si bedak!«, sem opravil svoje. b) S tem da sem ga žalil, sem čutil neizmerno zadovoljstvo. c) S tem da sem mu razlagal enačbe, sem postajal njegov učitelj. d) S tem da sem govoril in govoril, sem dosegel svetovni rekord. e) S tem da sem s kladivom udarjal po žeblju, sem ga zabijal v zid. f) S tem da sem rekel »Auuu!«, sem …

Kar navaja na ponoven pretres dveh osnovnih trditev: a) s performativom nekaj naredimo, ne le povemo/rečemo b) performativ je posrečen ali neposrečen in ne resničen ali neresničen So spodnje (performativne) izjave torej resnične ali neresnične: Trdim, da Vztrajam, da … Obveščam vas, da Kaj pa: »Obljubljam, da pridem na večerjo!« in/ali »Obljubim, da pridem na večerjo!« …. bo bik napadel.

Propozicija in prozicijska/propozicionalna naravnanost

Kaj pa konstativne izjave? Ali morda lahko tudi za njih rečemo, da so ne le resnične ali neresnične, temveč tudi posrečene ali neposrečene? Sedanji francoski kralj je plešast. Zakaj si žalosten? Tvoja žena je (res) neumna kot noč! Če za nekatere performative težko rečemo, da so resnični ali neresnični, pa lahko govorimo o njihovi (bolj ali manj) pravilni ali nepravilni (pravični/nepravični) rabi: Ocenjujem, da je ura pet. Presojam, da je kriv. Razglašam, da mora X iz igre.

KAJ POTEMTAKEM SPLOH JE RESNIČNO/NERESNIČNO IN KAJ JE RESNIČNOST/NERESNIČNOST? Ali so naslednje izjave resnične ali neresnične: Francija je šesterokotna. Julij Cezar je zmagovalec galskih vojn. Vse snežne gosi se selijo na Labrador. Referenca? Resničnost/neresničnost? »'RESNIČNO' IN 'NERESNIČNO' ENAKO KAKOR 'SVOBODNO' ALI 'NESVOBODNO' SPLOH NE POMENI ČESA ENOSTAVNEGA; TEMVEČ LE SPLOŠNO RAZSEŽNOST, ALI JE PRAV ALI PRIMERNO, V NASPROTJU Z

NAROBE, REČI TO V TEH OKOLIŠČINAH, TEMU OBČINSTVU, S TEMI SMOTRI IN V TE NAMENE« (J.L. Austin, KNKZB, STR. 124)

Austinov program (kot posledica gornje absolutne relativizacije): 1) Najprej si izberemo področje, ki ga želimo obdelati (npr. reklamiranje pohištva) 2) Nato sestavimo kar najizčrpnejši seznam izrazov, ki to področje zaznamujejo, in to tako, da najprej zapišemo vse izraze, ki nam pridejo na misel (delo načeloma opravljamo v skupini), potem pa dobljeno listo dopolnimo s sistematičnim sprehodom skozi literaturo, ki dano področje obravnava, skozi slovarje jezika, v katerem je literatura zapisana in z branjem literature, ki morda sicer ne sega na izbrano področje, bi pa utegnila vsebovati podobno terminologijo. 3) Ko smo tako sestavili seznam danega področja, si začnemo zapisovati izraze, ki se najpogosteje pojavljajo skupaj z izrazi iz našega slovarja. Še zlasti zanimivi in uporabni so izrazi, ki se a priori zde povsem plavzibilni, pa se na koncu izkažejo za povsem neuporabne. 4) V naslednjem koraku skušamo iz (i)zbranih izrazov oblikovati nova besedila in zgodbe, pri čemer nas še zlasti zanima, katere sinonime danega izraza lahko uporabimo, ne da bi morali spremeniti besedilo, in katere le tako, da ustrezno (kako!) spremenimo tudi besedilo. 5) Šele potem, ko smo s skupinskim delom prešli te štiri korake, se lahko lotimo razlage pomena posameznih terminov, njihovih medsebojnih odnosov in odnosov s tematskim poljem, ki ga zaznamujejo in obvladujejo. Ključna točka razlage je seveda pojasnitev, zakaj izrazi, ki so se nam a priori, sami na sebi in zunaj konteksta, zdeli povsem plavzibilni, kontekstualno niso uporabni.

6) Svoje ugotovitve šele zdaj – in ne morebiti še preden smo z raziskavo sploh začeli – primerjamo z ugotovitvami strokovnjakov, jezikoslovcev, filozofov, sociologov, …, ki so o danem diskurzivnem področju že pisali. KAJ TOREJ STORITI?

Dihotomijo performativov in konstativov moramo opustiti v korist splošnejših družin sorodnih in prekrivajočih se govornih dejanj. Austin razlikuje (po prečesanju enega od slovarjev angleškega jezika) pet razredov govornih dejanj, klasificiranih po njihovi ilokucijski moči: 1) Verdiktivi (oblikovanje sodbe) 2) Eksercitivi (uveljavljanje vpliva ali oblasti) 3) Komisivi (prevzemanje obveznosti/izjava o namenu) 4) Behabitivi (privzemanje drže) 5) Ekspozitivi (pojasnjevanje razlogov, argumentov, komunikacij)

Značilnosti in lastnosti:

1) VERDIKTIVI – izrekanje razsodbe (sodni akt) porota, arbiter, sodnik, kritik tudi ocena, mnenje, vrednostna sodba ni nujno, da so dokončni

Zgledi: Oprostiti Zavzeti stališče Razbrati kot Šteti med Določiti Prisoditi Redovati Ceniti Opredeliti obsoditi razlagati kot spoznati za oceniti datirati soditi, da razporediti vrednotiti diagnosticirati presoditi razumeti računati, da razmestiti odmeriti vzeti kot šteti za opisati členiti

EKSERCITIVI – uveljavljanje oblasti, pravic, vpliva (zakonski, upravni akt) Porota, arbiter, sodnik Odločitev, naj nekaj bo tako, v nasprotju s sodbo (verdiktivom), da nekaj je tako Zgledi: Postaviti /na položaj/ Odsloviti Ukazati Kaznovati Vpoklicati Izbrati Voliti Svariti Rotiti Siliti Razglasiti Odpovedati Odrediti Posvetiti degradirati izobčiti zapovedati oglobiti glasovati za terjati pomilostiti svetovati prositi pritiskati naznaniti anulirati odložiti razglasiti konec ponižati imenovati usmeriti podeliti nominirati dati odpovedati priznati moledovati priporočiti razveljaviti preklicati zavrniti razglasiti začetek

KOMISIVI – govorcu nalagajo delovanje na določen način Obljubiti Lotiti se Odločen, da Kaniti Predlagati Nameniti se Jamčiti Priseči Posvetiti se Privzeti Zaobljubiti se zagotavljati zavezati se nameravati načrtovati bom zaročiti se zastaviti si strinjati se izreči se zastopati nasprotovati skleniti pogodbo dati besedo izjava o namenu odločiti se pripravljati zakleti se staviti privoliti potegniti se (za koga) sprejeti zavzeti se

BEHABITIVI – reakcija na vedenje drugih ljudi oz. na drže do preteklega ali pričakovanega ravnanja nekoga drugega Zgledi: Opravičila: opravičiti se Zahvale: hvala Sočustvovanje: obžalovati, pomilovati, laskati, izreči sožalje, čestitati, voščiti, sočustvovati Izražanje določene drže: zaničevati, vseeno mi je, izkazati spoštovanje, grajati, godrnjati čez, pritoževati se, ploskati, spregledati, hvaliti, obsojati, očitati, odobravati, zavzeti se Pozdravi: dobrodošli, poslavljam se Želje: srečno, prekleti, nazdraviti, želeti Izzivi: upati si, kljubovati, nasprotovati, izzivati

EKSPOZITIVI – razvijanje pogledov, izpeljava argumentov, razjasnitev rab in referenc Zgledi: 1. pritrditi, zanikati, trditi, opisati, uvrstiti, identificirati 2. pripomniti, omeniti 3. obvestiti, povedati, praviti, odgovoriti, zavrniti, vprašati 4. izpovedati, poročati, priseči, domnevati, vedeti, verjeti 5. sprejeti, dopustiti, umakniti, strinjati se, pomišljati si, ugovarjati, držati se, spoznati, oporekati 6. popraviti, izpeljati, argumentirati, prezreti, poudariti 7. pričeti pri, preiti k, sklepati po, interpretirati, razlikovati, analizirati, definirati, hoteti reči, nanašati se, razumeti, imeti za opisi občutkov, navad, misli

SEARLOVA KLASIFIKACIJA Kriteriji: 1) Razlike v namenu (cilju) dejanja (oz. tipa dejanja) 2) Razlike v smeri ustrezanja med besedami in svetom 3) Razlike v izraženih psiholoških stanjih (pogoj iskrenosti) 4) Razlike v moči, s katero je ilokucijski namen predstavljen 5) Razlike v statusu ali položaju govorca in poslušalca (sogovorca) 6) Razlike v načinu odnosa do interesov govorca in poslušalca 7) Razlike v odnosu do drugih delov govora (povedanega) 8) Razlike v propozicionalni vsebini, ki jih določajo nosilci ilokucijske moči 9) Razlika med dejanji, ki morajo vedno biti govorna dejanja, in dejanji, ki lahko so, vendar ni potrebno, da so izvršena kot govorna dejanja 10) Razlike med dejanji, ki za svojo izvršitev potrebujejo zunajjezikovne institucije, in med tistimi, ki tega ne potrebujejo 11) Razlika med dejanji, kjer ima odgovarjajoči ilokucijski glagol performativno rabo in tistimi, kjer je nima 12) Razlike v načinu izvršitve ilokucijskih dejanj¸

SEARLOVA TAKSONOMIJA Asertivi Namen: zavezati govorca k resničnosti izražene propozicije Smer: besede > svet Izraža: verjetje Zgledi: večina Austinovih ekspozitivov in mnogo verdiktivov

Direktivi Namen: govorec skuša poslušalca pripraviti do tega, da nekaj naredi Smer: svet > besede Izraža: zahtevo, željo Zgledi: mnogi Austinovi eksercitivi in nekateri behabitivi Komisivi Namen: zavezati govorca k nekemu bodočemu dejanju Smer: svet > besede Izraža: namen Zgled: večina primerov iz Austinovega razreda komisivov Ekspresivi Namen: izraziti določeno psihološko stanje Smer: / Izraža: (glej Namen) Deklarativi Namen: doseči ujemanje med propozicionalno vsebino in realnostjo Smer: besede <> svet Izraža: /

SEARLOVA RAZLIČICA TEORIJE GOVORNIH DEJANJ - Najprej (še) nekaj (austinovskih) zagat: »S konstativno izjavo abstrahiramo od ilokucijske razsežnosti govornega dejanja in se usmerjamo na lokucijsko: še več, pri tem uporabljamo poenostavljeno predstavo korespondence z dejstvi, poenostavljeno zato, ker bistveno že vpeljuje ilokucijsko razsežnost. S performativno izjavo pa skrbimo kolikor je le mogoče za ilokucijsko razsežnost izjave in abstrahiramo od dimenzije korespondence z dejstvi.« (How to Do …, str. 145-146) - Frege: v primeru, da se odvisni stavek pojavlja za izrazi kot »ukazujem«, »sprašujem«, …, potem je referenca tega odvisnika prav predhajajoči »ukazujem« oz. »sprašujem«, ne pa propozicionalna vsebina odvisnega stavka! »Umik!« ↓ »Ukazujem, da se umaknete!« Ilokucijske moči potemtakem ni mogoče eksplicirati, ne da bi se pri tem spremenil tudi pomen izjave! - In zakaj bi tudi t.i. performativni prefiksi ne imeli smisla in reference: »Opozarjam te, da …« »Voščim ti …« »Svetujem ti, da …«

- Kaj pa samostoječi performativni prefiksi, kot: »Protestiram!« »Opravičujem se!« »Čestitam!«

- Searlov sklep: ilokucijska moč je vedno že vpisana v pomen, lokucija pa ima vedno že neko ilokucijsko moč. Zato je potrebno črtati retično in z njim lokucijsko dejanje in od fonetičnega in fatičnega dejanja takoj preiti na ilokucijsko dejanje! - Oglejmo si tele tri primere: »Janez zapušča sobo.« »Janez, zapusti sobo!« »Ali je Janez zapustil sobo?« Vsi trije stavki imajo enako propozicionalno vsebino: referirajo na isto osebo (Janeza) predicirajo isto dejanje/dejavnost (zapuščanje sobe).

- Searlov sklep: ilokucijskemu dejanju nasproti ne stoji lokucijsko, temveč propozicionalno dejanje (ki ga lahko naprej delimo na referencialno in predikativno dejanje). - Searlova analiza govornega dejanja torej obsega: izjavljalno dejanje (izrekanje fonemov, morfemov, stavkov; obsega torej Austinovi fonetično in fatično dejanje); propozicionalno dejanje (obsega referencialno in predikativno dejanje; obsega Austinovo lokucijsko dejanje); ilokucijsko dejanje (v osnovi enako Austinovemu).

- Formula ilokucijskega dejanja:

F(p)
- Posledica Searlove analize: zlom performativnega prefiksa kot univerzalnega eksplikatorja ilokucijske moči izjave. Govorec mora poskrbeti predvsem za pravilno razumetje (uptake) pomena in moči izjave pri poslušalcu/sogovorcu, od česar je odvisen: učinek izjave (kako/kot kaj je poslušalec moč izjave razumel); odgovor (da je v skladu z govorčevim želenim razumetjem moči izjave poslušalec tudi ravnal). - Performativni prefiks tu ni v pomoč. Primera: /v banki, v času ropa/ »Svetujem ti, da dvigneš roke!« /po (fizičnem) konfliktu/ »Prisegam ti, da si me boš zapomnil!«

- Kaj torej? In kako?

INTENCE
- J-intence, SR-intence in I-intence (Forguson) - Searlova intenca (mehanizem obljubljanja v devetih korakih) Če govorec G v prisotnosti poslušalca P izreče izjavo I, potem je poslušalcu P iskreno in pravilno obljubil, da p, če in samo če je izpolnjenih sledečih devet pogojev:

1) Zgotovljeni morajo biti normalni vhodni in izhodni pogoji - govorec in poslušalec poznata jezik, v katerem govorita, - nimata fizičnih ovir, ki bi lahko ovirale komunikacijo, - nihče od njiju ni gluh, nem, ipd, - ne nastopata v igri ali si pripovedujeta šale. 2) G z izjavljanjem I izraža propozicijo p 3) Z izražanjem p, G o sebi predicira neko bodoče dejanje D V primeru obljubljanja gre vsaj za dve lastnosti, ki sta stalni in nujni in s tem elementa propozicije: tovrstno dejanje (obljubljanje) lahko G predicira le o sebi, in ne o kom drugem; predicirano dejanje ne sme biti preteklo dejanje.

4) P-ju bi bilo ljubše, da G naredi D, kot da ne naredi D, in G verjame, da bi P raje videl, da G naredi D, kot da ne naredi D. Obljuba je torej uspešna, če: a) P želi, da G stori D (»Obljubim ti, da se me boš zapomnil«?) b) G verjame, da P želi, da G stori D (v nasprotnem primeru ne gre za obljubo, temveč za grožnjo) 5) Niti za G niti za P ni očitno, da bi G tudi sicer storil D. Poanta petega pogoja: nesmiselno je da obljubljamo, da bomo storili nekaj, kar bi sicer storili v vsakem primeru ali, na primer, že vseskozi počenjamo. Prvih pet pogojev je pripravljalnih pogojev (1, 2, in 5 splošni, 3 in 4 specifična za obljubljanje) 6) G-jeva intenca je storiti D. Dva podpogoja: a) če je obljuba iskrena, potem je G-jeva intenca storiti D. b) če je obljuba iskrena, potem G misli, da je sposoben storiti D.

7) G-jeva intenca je, da ga bo izjavljanje I zavezalo izvršitvi D Za obljubljanje bistveni pogoj, ki ga loči od drugih ilokucijskih dejanj. 8) G-jeva intenca (i-1) je v P ustvariti vednost V, da izjavljanje I šteje, kot da se je G zavezal izvršitvi D. G-jeva intenca je to vednost V ustvariti prav s prepoznavanjem i-1, to je svoje (G-jeve) intence, da v P ustvari vednost V, in da bi bila i-1 prepoznana prav zaradi P-jevega poznavanja pomena S. Searle: govorčeva intenca je proizvesti neki ilokucijski učinek prav s tem, da govorec prepozna njegovo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, to prepoznanje pa namerava doseči s tem, da je pomen izrečene izjave konvencionalno vezan na ustvarjanje tega učinka. 9) Semantična pravila dialekta, ki ga govorita G in P, so takšna, da je I pravilno in iskreno rabljen, če in samo če so izpolnjeni pogoji 1-8. Dve (medsebojno) povezani nerodnosti: 1) Če je naša intenca določen ilokucijski učinek proizvesti tako, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, je nerodnost le v tem, da potem ne potrebujemo izjave ali jezikovnega izraza, katerega izrekanje bi bilo konvencionalno povezano z ustvarjanjem želenega ilokucijskega efekta; 2) Če pa, po drugi strani, imamo kak jezikovni izraz, katerega izrekanje je konvencionalno povezano z ustvarjanjem intendiranega ilokucijskega učinka, potem je pač odveč naša intenca, da bi ta ilokucijski učinek proizvedli s poslušalčevim prepoznanjem naše intence po tem ilokucijskem učinku (Opozarjam vas, da vas bo bik napadel!/Bik vas bo napadel!)

Kaj storiti? Grice-Strawsonova intenca - Grice loči med naravnim pomenom (pomen-n) in nenaravnim pomenom (pomennn). - Naravni pomen: »Oblaki na nebu pomenijo, da bo deževalo.« »Rdečica na obrazu pomeni sram.« - Z nenaravnim pomenom pa imamo opraviti, kadar nekaj storimo zato, da bi to opazil kdo drug! In to je prav primer poskusa izvršitve ilokucijskega dejanja. Po Griceu bi poskus izvršitve ilokucijskega dejanja izgledal takole: G-jeva intenca (i1) je z izjavljanjem I v P proizvesti neki učinek U; G-jeva intenca (i2) je tudi, da P prepozna njegovo intenco i1 (da je namreč njegova intenca v P proizvesti neki učinek U); G-jeva intenca (i3) je prav tako, da bi prepoznanje intence i1 delovalo kot razlog ali vsaj kot eden od razlogov za učinek U.

- Vendar, opozarja P.F. Strawson, so lahko realizirane vse tri intence pa G-ju vseeno ne bo uspelo ustvariti komunikacije s P. Primer: G-jeva intenca je z nečim v P ustvariti prepričanje, da p; s tem je zadovoljeno pogoju i1. Na mestu, kjer ga P lahko vidi, uprizori oz. namesti prepričljiv dokaz, da p. Pri tem ve, da ga P opazuje pri delu, ve pa tudi, da P ne ve, da G ve, da ga P opazuje pri delu. G (tudi) ve, da P uprizorjenega dokaza ne bo razumel kot »naraven« dokaz, da p, temveč kot njegovo, G-jevo intenco, da v P ustvari prepričanje, da p. G-jeva intenca je torej, da bi P prepoznal njegovo intenco i1, s tem pa zadovolji pogoju i2. G misli, da ima P vse razloge za to, da misli, da bi G ne imel intence v P ustvariti prepričanje, da p, če bi tudi sam (to je G) ne verjel, da p. P-jevo

prepoznanje G-jeve intence, da bi v njem (v P) vzbudil prepričanje, da p, se torej P-ju zdi zadosten razlog tudi za njegovo prepričanje, da p, s čimer je izpolnjen tudi pogoj i3. Vendar pa G-ju in P-ju ni uspelo vzpostaviti komunikacije (in je vsak ostal na svoji strani)! - Oglejmo si (še enkrat) že znani primer: »Opozarjam vas, da vas bo bik napadel!« i1: G želi P-ja opozoriti, da p (»Bik vas bo napadel«) i2: da bi bil dovolj prepričljiv in da bi P-ja prepričal, da je njegova intenca opozoriti ga, da p, uporabi eksplicitno obliko: Opozarjam vas, da vas bo bik napadel. i3: G misli, da ima P s tem dovolj razlogov za to, da misli, da bi G v njem ne želel ustvariti prepričanja, da p, če bi tudi sam (G) ne bil prepričan, da p. Prav v tem pa je problem: da namreč le G misli, da ima P dovolj razlogov za to, da tudi sam (namreč P) verjame, da p. Da bi lahko govorili o uspešno vzpostavljeni komunikaciji pa morata tako misliti oba oz. natančneje, vedeti morata (dati si morata vedeti), da tako mislita oba! P se bo morda sicer zavedel, da je bila G-jeva intenca opozoriti ga (P-ja), toda dokler G ne bo vedel, da P ve, da je bila G-jeva intenca prav opozoriti in ne kaj drugega, ne moremo govoriti o uspešno vzpostavljeni komunikaciji. Dodati moramo torej še eno intenco, i4: G-jevo intenco, da P prepozna njegovo (Gjevo) intenco i2, torej intenco, da P prepozna njegovo (G-jevo) intenco, da P prepozna njegovo intenco. G-jeva intenca (i1) je z izjavljanjem I v P proizvesti neki učinek U; G-jeva intenca (i2) je, da P prepozna njegovo intenco i1 (da je namreč njegova intenca v P proizvesti neki učinek U); G-jeva intenca (i3) je prav tako, da bi prepoznanje intence i1 delovalo kot razlog ali vsaj kot eden od razlogov za učinek U. G-jeva intenca (i4) pa je tudi, da P prepozna njegovo (G-jevo) intenco i2, torej intenco, da P prepozna njegovo intenco i1.

Šele s tem je krog sklenjen. Toda, ali tudi zares? - Perlokucija kot resnica ilokucije

F(p)

q

Emile Benveniste (1958), Delokutivni glagoli, v: Problemi splošne lingvistike I (1966) denominativi: glagoli izpeljani iz samostalnikov deverbativi: glagoli izpeljani iz glagolov delokutivi: ?

Primeri: saluer (fr.) = reči 'salut' remercier (fr.) = reči 'merci' to thank (ang.) = reči 'thanks', 'thank you' to welcome (ang.) = reči 'welcome' čestitati (slo.) = reči 'čestitam' pozdraviti (slo.) = reči 'zdravo', 'živijo', 'dober dan', …

Jean-Claude Anscombre (1980), Voulez-vous dériver avec moi? v: Communications 32. Posplošena delokutivnost, definicija:

Posplošena delokutivnost je proces, ki naj bi razložil primere (situacije), v katerih oblika O1 s pomensko vrednostjo P1 povzroči nastanek morfema O2, katerega pomenska vrednost P2 uporablja izjavljalno vrednost O1.

POSKUS DELOKUTIVNE DERIVACIJE SLOVENSKEGA 'OBLJUBLJAM'

1. V nekem trenutku v času (točen datum za namen te izpeljave ni pomemben) ima slovenski jezik na razpolago samostalniško obliko obljuba, s pomenom 'obveza, nekaj storiti'. V Glonarjevem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Glonar 1936, 247) lahko pod obljuba najdemo tole geslo: "obljubo dati + : obljubiti". Križec označuje, da je izraz na levi strani dvopičja zastarel in ga je nadomestil izraz na desni strani. Kar bi utegnilo kazati na to, da do določenega trenutka v času Slovenci niso uporabljali glagolov, ki izvršujejo dejanja, ki jih ti glagoli opisujejo, preprosto tako, da so jih izrekli (prava oseba in v pravih okoliščinah), temveč so uporabljali opisne oblike. 2. Pojavi se oblika O1 = obljubljam 1, ki jo govorec uporablja zato, da se obveže, da bo nekaj storil, pri čemer se opira na neki diskurzivni zakon kot: "Če X pravi Y, da obljublja, da bo nekaj storil, to pomeni, da se obvezuje, da bo to storil." Po Škrabčevem mnenju se je taka oblika (obljubljam 1) pojavila po sprejetju krščanstva. 3. Nekaj časa sta soobstajali dve tekmujoči obliki, obljubim in obljubljam. Toda, ker so dovršno obliko ponekod že privzeli za izražanje (dovršne) prihodnosti, se oblikuje nova oblika, O2 = obljubljam 2, s pomensko vrednostjo P2 = "izvršiti to, kar pravim, da počnem s tem, ko rečem obljubljam 1". 4. Ker sta obliki O1 in O2 oblikovno identični, govorci v določenem trenutku rabe oblike O1 z 2. stopnje reinterpretirajo tako, da O1 dobi pomensko vrednost P2. Oblika obljubljam 1 je torej reinterpretirana kot obljubljam 2. 5. Ker sta obliki O1 in O2 oblikovno identični, lahko govorci v določenem trenutku celo rabe oblike O1 s 3. stopnje reinterpretirajo tako, da obliki O1 pripišejo pomensko vrednost P2, torej: obljubljam 2 = "izvršiti to, kar pravim, da počnem, ko pravim obljubljam 2".

MENTALNI PROSTORI

-

Definitne deskripcije: atributivna (bistvena) in referencialna (naključna) raba: “Urškin morilec je nor” “Metod Trobec je nor”

-

Russell – Strawson – Donnellan (o definitnih deskripcijah): „Je mož s sprehajalno palico profesor zgodovine?“ (4 možnosti)

-

Ali so atributivne rabe definitne deskripcije med seboj res zamenljive? „Tisti tepec z rdečo kravato me je polil s pijačo.“ “ Predsednik SAZU me je polil s pijačo.” Možna interpretacija (?): “Predsednika SAZU ima za tepca.“

-

Ali različne atributivne rabe definitnih deskripcij res omogočajo isto referenco? Mogoča rešitev: mentalni prostori

-

Princip identifikacije: če sta dva objekta (katerakoli/kakršnakoli) a in b povezana z neko pragmatično funkcijo F, tako da velja b = F(a), potem lahko opis objekta a, Oa, pomaga identificirati njegovega ustreznika b. Sh. 1

-

F (pisatelji > knjige) Sh. 2

-

Mogoče rabe: oseba > upodobitev, oseba > dokumenti, oseba > ime, ....

a = sprožilec b = tarča F = pragmatični veznik Sh. 3

-

Možnost protislovnega branja? “V Stojkovem spominu ima mož brez brkov brke.” “Stojko misli, da ima mož brez brkov brke.” „Stojko si želi, da bi imel mož brez brkov brke.“ Sh. 4

Sh. 5

-

Dvosmernost F (realnost sveta > realnost govorca & realnost govorca > realnost sveta): “Deklica z rjavimi očmi ima v resnici modre oči.”

-

Gre res za povezavo med “realnostjo” in “mentalnostjo”? Ne, pač pa za dve (ali več) vesolj verovanj (aktualnih/virtualnih). Vezniki (F) torej ne povezujejo “realnih” objektov in njihovih reprezentacij, temveč le reprezentacije same! “Realnost” ni nič več kot “mentalna” reprezentacija in vezniki torej nujno povezujejo mentalne reprezentacije (v okviru nekega vesolja verovanj) z drugimi mentalnimi reprezentacijami (v okviru nekega drugega vesolja verovanj).

-

Za ustrezno analizo (na primer fotografije) zato potrebujemo vsaj tri veznike: 1) veznik, ki povezuje model z upodobitvijo na fotografijo; 2) veznik, ki povezuje upodobitev na fotografiji z upodobitvijo, kakor je razumljena; 3) veznik, ki povezuje model z upodobitvijo, kakor je razumljena, v mentalni realnosti (vesolju verovanj) govorca.

NEKAJ (NUJNIH) OPREDELITEV Mentalne prostore predstavljajo: a) strukturirane in spremenljive množice z elementi a, b, c, …; b) odnosi, ki jih ti elementi zadovoljujejo (R1ab, R2a, R3cbd, …); c) množice so takšne, da jim je mogoče dodati novih elementov ali med že obstoječimi elementi vzpostaviti nove odnose. Med mentalnimi prostori velja zakon inkluzije (vsebovanosti), z notacijo ⊂. Inkluzija (vsebovanost) mentalnih prostorov pa (za razliko od teorije množic) ne implicira inkluzije elementov. (a ∈ N) ∧ (M ⊂ N) ≠ a ∈ N Primer: a (Tone) ∈ M M = “Miha misli, da …” M⊂N N = “Luka verjame, da …” -------------------------------------??? Uvajalci so izrazi, ki vzpostavljajo nove mentalne prostore. Ponavadi so to adverbialne skupine („Na Stojkovi fotografiji ...), skupine subjekt-predikat („Stojko misli ...), ... Uvajalci uvajajo propozicije, ki ponavadi vzpostavljajo odnose med elementi mentalnih prostorov; Uvajalec, ki uvaja neki mentalni prostor M’, ta prostor vedno uvaja znotraj nekega prostora M, ki ga imenujemo sorodni prostor ali pa znotraj R (“realnost” govorca). - Sintaktično: Janez misli, da ima Frumen na Stojkovi sliki brke. UM (prostor M) ⊃ UM’ (prostor M’)

- Pragmatično: „Frumen ni deloval po Domadenikovih navodilih.“ “Janez misli, da je Frumen deloval po Domadenikovih navodilih.” UM vzpostavlja odnos med Frumnom’ in Domadenikom’ V M. Ker sorodni prostor ni eksplicitno določen sklepamo, da velja M ⊂ R. Kompleksnejša primera: I. 1. V tej drami je Othello ljubosumen. UM vzpostavlja Othellovo lastnost v M 2. Misli, da mu je Desdemona nezvesta. UM’ lastnost Desdemone v M’

II. 1. V tem filmu je C. Eastwood izdajalec. UM 2.Toda on misli, da je junak. UM’

Princip identifikacije med prostori Če sta prostora M in M’ povezana z veznikom F in nominalna skupina NS vpeljuje ali opozarja na neki element x v M potem velja: če ima x v M’ ustreznika x’ (x’ = F(x)), lahko NS identificira x’; če x nima ugotovljenega ustreznika v M’, lahko NS vzpostavi in identificira v M’ nov element x, tako da velja x’ = F(x).

“Janez Pavel II upa, da bo nekdanji boksar posvojil nesrečne otroke. Nespecifična interpretacija:

Sh. 6

-

Specifična interpretacija:

Sh. 7

Večprostornost “Ančka išče miško.” Sh. 8 (specifična interpretacija)

Sh. 9 (nespecifična interpretacija)

Transparentno/netransparentno “Stojko misli, da je Frumen preveč hrupen.” „Stojko misli, da je njegov sosed preveč hrupen.“ Sh. 11

Sh. 12

Vloge in vrednosti „Tvoje stanovanje je vedno večje.“ „Listje tega drevesa je vsako leto bolj zeleno.“ „Tu je hrana vedno hujša.“ Dve interpretaciji (kot vloga (en element) in kot vrednost (več elementov)). L= predicirana lastnost v = vloga m= kontekstualni parametri (kraj, čas, ...) Lastnost vloge: L(v)

Lastnost vrednosti vloge: L(v(m)) - Sklep: enotni, univerzalni in zunajjezikovni referent ne obstaja! Posledica teorijo govornih dejanj? Sh. 13