primorske novice št. 221 petek, 23.

septembra 2011

DRUŽBA
7val@primorske.si

15

7. val

Pričevanja delavcev, zaposlenih v podjetjih podizvajalcev pristaniških storitev (5.)

ZAKAJ ZGODBE?

Zagotovo smo vsi za zdravnika
M
oje ime je Slaviša Mitrović. Rojen sem v Ljubljani. Že moja starša sta iz Bosne prišla v Slovenijo kot delavca. Ko je leta 1989 očetovo podjetje šlo v stečaj, smo se vsi vrnili v Bosno. Pred osmimi leti pa sem se odločil, da bom šel po očetovih stopinjah, in se tudi sam kot delavec odpravil v Slovenijo, v Luko Koper.
stoji: stojijo dvigala in kamioni. To pa se ne dogaja le na barki, ko delamo v skladiščih, je podobno. Recimo, v skladišče pride kamion, na katerega moramo naložiti sodo. Cel tovor moramo prenesti z našimi stroji, a stroj lahko naenkrat nese le 4-5 ton – mi pa moramo prenesti 3000 ton. Pomislite, kolikokrat se moram prepeljati gor in dol. V eni izmeni lahko prenesemo največ 1800 - 2000 ton. Pri tem nas stalno priganjajo: ne smeš se ustaviti niti za trenutek, niti lulat ne moreš. Notri je za umret vroče, stroj pa je popolnoma bel od teh snovi, ki jih ti vdihuješ. Večina delavcev se tega dela najbolj boji. V Bosni sem se šolal in se usposobil za strojnika. Čeprav sem tam že imel službo, sem verjel, da si lahko v Sloveniji ustvarim boljše življenje, zato sem si preko prijatelja uredil zaposlitev v Luki Koper. Tu sem si ustvaril družino: imam ženo in dva otroka. Še vedno delam v Luki Koper in že sedmo leto vozim različne stroje. Čeprav bi lahko o razmerah v Luki govoril neprekinjeno več dni, bi rad za to priložnost izpostavil predvsem strupene snovi, s katerimi delamo, in vpliv teh snovi na naše zdravje. Ladje v Luko Koper vsak dan pripeljejo veliko snovi, kot so različni fosfati, soda, perlit, glinica, boreks, ferokrom, ferosilicij in drugo. Te snovi pripeljejo na terminale z razsutim tovorom, ki jim rečemo sipke. Vsi delavci v Luki vejo, da je delo na sipkah najtežje in najbolj nevarno. Ne le zato, ker so tam najslabše plačani, saj so večinoma plačani po učinku in ne na uro, ampak tudi zato, ker so vsak dan izpostavljeni strupenim snovem, ne da bi imeli pravo zaščito. Ko greš v podpalubje, v skladišče ladje, je naša edina zaščita pred temi strupi majhna maska, kot pri zdravnikih. Te male maske ne pokrijejo oči in nas tudi sicer slabo ščitijo pred prahom, ki ga ves čas vdihavamo. Imeti bi morali profesionalne maske, a teh nam ne dajo, saj v Luki Koper varčujejo. Varčujejo na nas. Ko greš v podpalubje, si potem ure in ure notri, nimaš kam iti, da se spočiješ. Pogosto na dan pride več bark, zato gremo z ostalimi delavci iz enega podpalubja v drugo, dokler delo ni končano. Nekateri delavci delajo po dve izmeni, drugi tudi po tri ali več. Dejansko pa nihče od nas ne more zdržati več kot eno izmeno, osem ur - vse, kar je več, pusti posledice. Naj vam razložim, kakšno je to delo. Z dvigalom dvignejo del te prašne snovi, ki je na sredini podpalubja, ostalega prahu pa ne morejo pobrati, zato ga moramo mi prenesti na sredino, da ga lahko dvigalo dvigne ven. Vendar tudi s svojim strojem ne morem pobrati vsega prahu, saj so tla rebrasta - zato ga moramo delavci nakladati ročno, z lopatami. To pa zato, ker v Luko Koper pride veliko ladij, ki niso prilagojene takemu tovoru - predvidene so bile za les, za cevi in ne za razsuti tovor. Za delavce, ki delajo ročno, to delo ne bi bilo tako težavno, če bi delali le eno izmeno, bili primerno zaščiteni in bi svoje delo lahko razdelili med več delavcev tako pa sta v posameznem podpalubju običajno le dva delavca. Tudi moje delo ne bi bilo problematično, če bi bili stroji v Luki primerno oskrbovani. Vendar niso, zato ves čas vdihavam te snovi. Pogosto se zgodi, da smo na koncu izmene vsi tako beli kot bi padli v moko. Absurd pa je to, da je oseba, ki je v Luki zadolžena za oskrbovanje strojev, dobila celo nagrado, ker je zmanjšala stroške za stroje. Vendar, kako je zmanjšala stroške? Tako, da ni ničesar zamenjala, ni oskrbela strojev! Problem je tudi v tem, da tisti, ki delamo v podpalubju, nimamo pitne vode. Po vodo bi moral iti na povsem drug konec Luke, tega pa ne morem, saj je dela ogromno. Če kdo od nas odide, potem vse da je padel pri delu. A so ga vseeno zavrnili, ker ni imel osebnega zdravnika, in so naju poslali v Bolnico Izola. Ko sva prišla na urgenco v Izolo, pa so nama rekli, da bi ga morali vzeti v Kopru. Povedal sem jim, da ga tam niso hoteli sprejeti, a so vztrajali, da ga moram odpeljati v Koper. Vrnila sva se v Koper, kjer ga spet niso hoteli sprejeti. Svetovali so nama, naj greva v zdravstveni dom Olmo. Odpeljala sva se tja, in po približno dveh urah so ga res obravnavali. Sodelavec pa je bil ves ta čas v ranah, ki so mu krvavele. Vse te snovi ne povzročajo škode le nam, ampak tudi vsem prebivalcem Kopra. Zakaj? Največkrat prideta v luko glinica in fosfat. Ko začne pihati burja, dviguje ta prah in ga raznese vsepovsod. Nihče ne ve, koliko teh snovi gre v morje. A zagotovo ogromno. Ne samo v morje, povsod po Kopru in okolici. Upam, da se ljudje tega zavedajo. Sam sem to

Delodajalci brez odgovornosti
Ko beremo take zgodbe, se moramo nehote vprašati, zakaj imamo v naši deželi zakone. Komu koristijo zakoni, ki jih nihče ne upošteva. Kje je odgovornost delodajalcev, ki tako z lahkoto nastopajo na televiziji z zahtevami za varčevanje, ob tem pa z nepoštenim odnosom do delavcev naši družbi delajo nepopisno dolgoročno škodo. Zaščita delavca v tako ogrožujočih delovnih razmerah, kot so opisana v zgodbi, ne sme biti vprašanje. Če delavec dela brez zaščite, bo prav gotovo zbolel. Dokler je mlad, tega ne jemlje dovolj resno, ko postane starejši, pa je že prepozno, poškodbe na dihalih so se že zgodile in nikoli jih ne bo mogel več popraviti. In tako “delamo” najprej bolne delavce, ki hodijo na bolniško in prejemajo denar zdravstvene zavarovalnice, ki bi ga lahko uporabili za zdravljenje drugih resnih obolenj, in hitro, prehitro odhajajo v invalidske upokojitve in dobivajo denar, ki ga drugi delavci zbirajo za pokojnino, predčasno umirajo in puščajo za seboj otroke in žene, ob tem pa naredijo še velike stroške v zdravstvu. Kje so tedaj delodajalci, da bi plačali vso to škodo? Brez slabe vesti prepustijo človeka družbi, ki naj popravlja njihove napake in plačuje škodo, ki so jo zaradi svoje sle po dobičku, ki bo poniknil kje na Kajmanskih otokih, naredili delavcu, njegovi družini in družbi. Pozabljajo, da se bo slej ko prej tudi zdravstveni sistem poslabšal in da bodo tudi sami in njihovi otroci imeli slabše zdravstveno varstvo zaradi nezmožnosti družbe, da bi financirala zdravstvo. Tudi sami bodo na koncu žrtev svojega nevestnega odnosa do delavcev. V razvitih družbah je popolnoma jasno, da je potrebno delovno okolje ljudi zaščititi do najvišje mere, da bi čim dlje ohranili njihovo zdravje. Za to so na voljo jasne tehnologije in zaščite različnih tipov, in nobenega opravičila ni, da ne bi teh uporabljali tudi v Sloveniji, saj smo del Evropske skupnosti, ki veliko da na zaščito delavca. In tu smo pri večnih obtožbah inšpekcij. Toda sam delavec jasno pove, da je sistem dela inšpekcije, ki ga predpisuje zakon, narejen tako, da je njeno delo neuspešno. Preden pridejo, morajo sporočiti delodajalcu, da prihajajo, in ko to sporočijo, potem delodajalcu ni težko začasno zboljšati delovnih razmer. In inšpekcija ne najde prekrškov ali pa le majhne, ker velike organizatorji dela hitro sanirajo. Je pa seveda lahko s prstom kazati na inšpekcijo kot velikega krivca, ko si z različnimi pritiski naredil vse, da ne more biti uspešna. Onesnaževanje okolja zaradi različnih proizvodnih in logističnih objektov je pri nas kar samo po sebi umevno, saj ljudje kar zastrižejo z ušesi, če se dvigne glas proti onesnaževalcu, češ nekaj moramo potrpeti, če hočemo imeti delovna mesta. Ničesar nam ni potrebno potrpeti, če se organizator proizvodnje zaveda svoje odgovornosti do zdravja okoliškega prebivalstva. Z sodobnimi tehnološkimi rešitvami se da veliko škodljivih učinkov ustrezno zmanjšati, vendar je potrebno za to zmanjšati dobiček, ta zmanjša višino delnice, a lastniki kapitala tega ne vidijo radi. Zato ni mogoče pričakovati, da bodo onesnaževalci kar sami pristali na sodobnejše tehnologije. Potrebno jih je k temu prisiliti, sicer ne bo premika. MILAN KREK

Včasih moramo delati v takšnih razmerah Logično je, da vse to pušča posledice. Pogosto pridem v nočni izmeni v barko, ki prevaža strupene snovi: stopim v podpalubje in ne morem dihati. Ne morem dihati, začne se mi vrteti in začutim po celem telesu vročino, vročico. Postane mi slabo, čisto brez moči sem. Opažam, da me v prsih zbada, da težje diham. Nikoli nisem kadil, a čutim, da s pljuči nekaj ni v redu. Tudi glavobole imam pogosto. Sploh, ko delamo v vročini, ko delam v tem prahu, v tem smradu. Nisem še šel k zdravniku, a moram iti čim prej. Tudi drugi pravijo, da težko dihajo, a nočejo iti k zdravniku. Mogoče zato, ker so še mladi. Mislijo: gre, dokler gre, ko ne bo več šlo, bomo šli k zdravniku ... A zagotovo smo vsi za zdravnika. Pred kratkim je eden od sodelavcev zaradi vročine, zaradi izčrpanosti postal popolnoma odsoten in je nehote povzročil nesrečo. Kasneje mi je rekel, da se tisti trenutek sploh ni zavedal, kje je, kaj se dogaja z njim ... čisto se je izgubil. So pa tudi drugi primeri. Eden od sodelavcev je šel na cisterno, v kateri je bila ena od teh strupenih snovi. Bilo je zelo vroče. Ko je prišel iz kamiona, je omedlel, pri tem se je zelo potolkel po obrazu in po telesu. Ko sem ga odpeljal v zdravstveni dom Koper, so mu rekli: “Kaj, si se tepel?” Jaz sem jim poskušal razložiti, velikokrat opazil. Živel sem na začetku Semedele: opral sem avto, ko je pihala burja, in na avtu se je takoj pojavil bel prah. Določen dan smo na primer razkladali fosfat ali druge snovi, in isti prah se je znašel na mojem avtu. Čim zapiha burja, se te snovi razpršijo po Kopru, po Semedeli, Markovcu in drugod. In te snovi so zelo nevarne - med njimi je tudi ferosilicij, ki je kancerogen. Vse to bi moral inšpektor popisati in prijaviti pristojnim institucijam. A inšpektorji Luko redko obiščejo - vsaj jaz jih nikoli nisem videl. Če pa že pridejo, se javijo vsaj dva dni prej, zato odgovorni umaknejo vse zadeve, ki bi lahko bile problematične. Tudi druge institucije v Sloveniji očitno ne delujejo: če do sedaj nobena institucija ni pred temi snovmi zaščitila ne nas ne prebivalcev Kopra, potem res ne vem, za koga delajo. Za prebivalce te države zagotovo ne.

Zgodbe delavcev iz podjetij izvajalcev pristaniških storitev (IPS) objavljamo v sodelovanju z antropologinjama Uršulo Lipovec Čebron in Evo Brajkovič, ki zbirata njihova pričevanja. Tokratno zgodbo je zapisala Uršula.

Related Interests