Ovčereja na Norveškem Gregor Gorjanc Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Uvod Letošnje znanstveno srečanje evropskega združenja za živinorejo

(EAAP - European Asocciation for Animal Production) je organizirala Norveška. Ta država ima kljub severnemu položaju dokaj milo klimo. To je posledica toplega zalivskega morskega toka, ki »segreva« vso zahodno Evropo. Poglavitna panoga Norveške je izvoz nafte in plina za čemer sledijo akvakultura!, ladjedelstvo, živilstvo, železarstvo, gozdarstvo, itd. Norveška ima 4,8 milijona prebivalcev, ki prebivajo na 385 tisoč kvadratnih kilometrov. Skoraj polovico države predstavlja gorsko območje, medtem ko gozd pokriva 37 % površin. Za kmetijstvo je primernih le 3 % površin (1 milijon hektarjev). Od tega je največ travnega sveta (68 %). Žito in oljnice lahko pridelujejo na 31 % površin. Posledično tri četrtine dohodka prinaša živinoreja in eno četrtino rastlinska proizvodnja. Imajo 32.000 kmetij. Povprečne velikosti kmetij različnih usmeritev so: 21 mlečnih krav, 72 ovc, 65 svinj in 2.000 kokoši nesnic. Stalež živali je prikazan v preglednici 1. Srečanje se je odvijalo v kraju Stavanger v regiji Rogaland na jugo-zahodu Norveške (Slika 1). Ta regija je hkrati središče naftne industrije in kmetijsko najbolj pomembna regija za Norveško. V tej regiji pridelajo 20 % mesa, 17 % mleka in 25 % jajc.

Slika 1: Norveška – mesto Stavanger je označeno s črno piko Preglednica 1: Stalež živali na Norveškem (vir: Norveški statistični urad, 2009) Skupina živali Stalež (v 1000) Govedo 875 Mlečne krave 249 Konji 60 Ovce (brez jagnjet) 1.029 Mlečne koze 37 Prašiči 100 Prašiči za zakol 1.481 Kokoši nesnice 3.837 Pitovni piščanci 59.509 Ovčereja

Osnovna populacija ovc na Norveške šteje okoli milijona ovc pri 14.000 rejcih. Povprečna velikost tropa je 72 ovc. Ovčereja temelji skoraj izključno na paši in krmljenju sena in silaže. Uporaba krmil je minimalna, kvečjemu preko zime za dopolnitev obroka slabšega sena ali silaže, še posebej za ovce z večjim številom jagnjet proti koncu brejosti. Rejci pasejo živali na svojih površinah in v veliki meri tudi na gorskih pašnikih, kjer je rastna sezona kratka. Kljub temu rejci s pridom uporabljajo ta vir krme, saj je gorska paša zelo kvalitetna in omogoča dobro mlečnost mater in s tem odlične priraste jagnjet. Letni cikel ovčereje na Norveškem je sledeči. Jagnjitve imajo konec zime ali zgodaj spomladi, ko so ovce praviloma krmljene v hlevu. Termin jagnjitev se razlikuje med regijami zaradi naravnih danosti. Rejci imajo praktično popoln nadzor nad reprodukcijo, ki je sestavni del rejskega programa. Ovni so z ovcami samo v času parjenja (jeseni), medtem ko so preostali del leta ločeni od tropov. Spuščanje ovnov na skupne pašnike je strogo prepovedano. V kolikor rejci najdejo ovna na takšnem pašniku, ga lahko sami »odstranijo«. Del ovc ne pripuščajo ampak jih osemenjuje z elitnimi ovni z namenom doseganja čim večjega napredka. Poleg tega z uporabo osemenjevanja vzpostavijo večje vezi med tropi, kar omogoča bolj nepristrano primerjavo med tropi in s tem bolj nepristrano ocenjevanje plemenskih vrednosti. V tam namen imajo razvit sistem krogov (ang. ram circles). Po državi imajo razdeljene rejce v skupine (kroge). Znotraj teh skupin si rejci izmenjujejo ovne v krožnem sistemu, medtem ko z uporabo osemenjevanja povezujejo kroge širom države. S tem sistemom hkrati skrbijo tudi za preprečevanje parjenja v sorodstvu, ki ima negativne učinke predvsem na reprodukcijo in odpornost proti boleznim. Rejci, ki so opravili tečaj osemenjevanja lahko sami osemenjujejo. Cena ene doze semena je 60 NOK (~8 EUR). Rejci ne uporabljajo hormonalne sinhronizacije za pripravo ovc na osemenjevanje. Ker imajo izključno sezonske jagnjitve spomladi, za pripravo na osemenjevanje uporabljajo dejstvo, da je konec poletja in v jeseni maksimalna spolna aktivnost ovc. Hkrati za izboljšanje rezultata uporabljajo t.i. učinek ovna. Ovce se namreč začno zelo hitro mrkati po daljši odsotnosti ovna v tropu. Podoben učinek je poznan tudi pri kozah. Ovce z jagnjeti so spomladi praviloma na paši okoli kmetij, kasneje pa jih selijo na bolj oddaljene pašnike. Nekateri rejci imajo dovolj površin, da so ovce na lastnih površinah preko celega leta. Sistem sezonskih jagnjitev in gorska paša omogočata konzumacijo 40-50 % potrebne letne količine krme v vsega 90 do 100 dneh vegetacije. Ovce z jagnjeti so na paši vse do jeseni, ko se vrnejo nazaj/bližje k kmetijam. V tem času pošljejo v klavnico skoraj vsa jagnjeta - naravnost s pašnika. Ovce se pasejo dokler ne zmanjka paše in jih nato ponovno krmijo v hlevih. Nekateri rejci iz priobalnih območij na jugu in jugo-zahodu lahko pasejo ovce celo leto. Rejci na oddaljenih in gorskih pašnikih kontrolirajo le občasno. Žal imajo na gorskih pašnikih tudi pri njih težave z zvermi (medved, volk, ris, volk in rosomah), še posebej na severu in vzhodu države, ki sta redko poseljena in precej gozdnata. Ocenjujejo, da škoda po zvereh na letni ravni v zadnjih letih znaša od 40 do 140 milijonov NOK (od 5 do 18 milijonov EUR). Glavnino nacionalne črede predstavlja skupina/pasma ovc, ki jih imenujejo norveška bela ovca ali tudi Dala (Slika 2). Ta pasma je prvotno nastala kot rezultat križanja domače Spael pasme in Liecester pasme iz Anglije v 19. stoletju. Kasneje so pri oblikovanju te pasme sodelovale še pasme Cheviot in Oxford iz Anglije???, Texel iz Nizozemske, Finske ovce in druge Norveške lokalne pasme bele barve (Steigar in Rygja). Večina ovc je bele barve brez rogov in relativno dolgimi repi. Ovce tehtajo med 70 do 80 kg. Ovce odlikuje dobra rodnost

in hitra rast jagnjet ter kvalitetna volna (36 mikronov). Ovce praviloma strižejo dvakrat (konec poletja in pred jagnjitvami – februarja) in s tem nastrižejo med 3 in 4 kg volne.

Slika 2: Ovce norveške bele pasme Kontrola porekla in prireje ima na Norveškem že dolgo zgodovino, saj sega vse do leta 1950. V sistem kontrole je vključenih skoraj 4.000 (~27 %) rejcev s skoraj 300.000 (~40 %) ovcami. Rezultati, ki jih dosegajo ovce teh rejcev so predstavljeni v preglednici 2. Vidimo lahko dobro velikost gnezda (v povprečju dvojčki) in dobre priraste jagnjet, še posebej v času spomladanske paše, ko so ovce na višku laktacije. Podpora takšnim prirastom je dobra priprava ovc na laktacijo v zadnji tretjini brejosti in odlična spomladanska paša. Zaradi obilice dežja in zmernih temperatur so pogoji za rast trave spomladi in poleti odlični. Celokupna prireja na ovco na letni ravni znese več kot 70 kg odstavljenih jagnjet. Jagnjeta so ob zakolu težja kot pri nas, vsaj 40 kg kar pomeni, da so posledično težji tudi klavni trupi (19,4 kg; Preglednica 2). Takšni klavni trupi že omogočajo konfekcioniranje mesa, a so še vedno dobre kakovosti – mlada jagnjetina. Lažjih jagnjet praviloma ne prodajajo, razen v mlečni usmeritvi, ki pa pri ovcah ni ravno razširjena. Preglednica 2: Povprečni rezultati na pripuščeno ovco v kontroli v letu 2010 (N=295.725) Kazalec Vrednost Rodnost in plodnost Rojenih jagnjet (št.) 2,11 Živorojenih jagnjet (št.) 2,01 Mrtvorojenih jagnjet (%) 4,60 Pogin jagnjet v hlevih 3,61 na spomladanski paši 1,00 na poletni paši ali informacija ni znana 10,32 Povprečni datum jagnjitve 28. april Masa jagnjet (kg) rojstna 4,60 ob koncu spomladanske paše 18,00 ob koncu poletne paše 43,20 Starost (dni) ob koncu spomladanske paše 40,9

ob koncu poletne paše ob zakolu Prirast (g/dan) od rojstva do konca spomladanske paše od pomladi do konca poletja od rojstva do konca poletja od konca poletja do zakola Masa klavnih trupel (kg) EUROP - omišičenost EUROP - zamaščenost Odstavljenih jagnjet na ovco (št.) brez jagnjet vzrejenimi »na flaško« z jagnjeti vzrejenimi »na flaško« Masa odstavljenih jagnjet na ovco (kg) brez jagnjet vzrejenimi »na flaško« z jagnjeti vzrejenimi »na flaško«

139,4 161,0 327 257 277 106 19,40 8,4 (R) 5,5 (2+) 1,63 1,71 70,5 73,7

Večino jagnjet odkupijo klavnice, ki so v lasti združenj rejcev. Takšen primer je podjetje Nortura, ki odkupi 70 % vseh jagnjet na Norveškem. Lastniki tega podjetja so rejci. Ob prehodu na elektronski sistem označevanja so Nortura in podobna podjetja zaradi sledljivosti finančno pomagala rejcem pri prehodu. Odkupna cena jagnjet znaša 40 NOK (~5,2 EUR) na kg klavnega trupa. V to ceno je vključena tudi cena kože. Na liniji klanja ostrižejo vsako jagnje - po elektronskem omamljanju in izkrvavitvi pripnejo trup na kavelj ter dvignejo in medtem ko se trup premika ga ostriže nekaj delavcev – vsak izmed njih (v stoječem položaju!) ostriže samo točno določeni del trupa. Ker so vse živali označene z elektronskimi ušesnimi značkami lahko za vsako žival stehtajo in ocenijo kakovost volne. Volna je plačana s strani države in sicer s 30 NOK (~3,9 EUR) na kg. Zanimivost pri klanju je bila uporaba plastičnih vrečk za zavijanje danke. Ob obrezanju danke namreč mesar zavije ta konec v vrečko in ga skozi zadnjično odprtino porine v trebušno votlino in s tem prepreči morebitno okužbo mesa. Kožo s trupov odirajo s pomočjo stroja, ki odlično opravi sicer naporno opravilo. Klavnice odkupujejo tudi izločene živali (ovce in ovne) in sicer po ceni 18 NOK (~2,3 EUR) na kg klavnega trupa. Jagnjetina se v trgovinah prodaja po 63 NOK (~8.2 EUR) kar pomeni, da dobijo rejci s prodajo živali v klavnici okoli 63 % celotne prodajne cene. Pri primerjavi cen z našimi razmerami je potrebno imeti v mislih, da je Norveška relativno bogata država, saj ima tretji največji izvoz nafte in plina na svetu. To je med drugim tudi razlog da ta država ni (ne potrebuje biti) članica Evropske unije, Kmetije na Norveškem so relativno majhne zaradi težjih pogojev. S različnimi podporami se trudijo na podeželju obdržati čim več aktivnega prebivalstva. Vsaka kmetija tako skoraj tretjino dohodka pridobi preko podpor v okviru različnih programov. Prebivalstvo v mestih se sicer nekoliko pritožuje nad temi podporami. Argument vlade in odgovornih organov je, da si mora Norveška sama pridelati zadostni delež lastne hrane in da morajo ohraniti aktivno podeželje, saj se bodo sicer vsi ljudje preseljevali v mesta kar posledično vodi do izrazito povečanih finančnih obremenitev. V okviru srečanja smo si ogledali dve kmetiji, kjer redijo mesne ovce, mlečno govedo in nekaj prašičev. Obe kmetiji imata 20 hektarjev obdelovalne površine – izključno travnati svet (Slika 3). V dolinah so kmetje v preteklosti iz obdelovalnih površin pobirali kamne in iz tega gradili kamnite ograje. Pašniki so praviloma še vedno polni kamenja, kar ima sicer ugodni učinek na obrabo parkljev – rejci iz tega okoliša obrezujejo parklje le manjšemu delu živali.

Oba rejca sta imela po 150 ovc norveške bele pasme. Rezultati njihovih živali niso znatneje odstopali od povprečja populacije (Preglednica 2). Oba rejca sta pred kratkim zgradila nova hleva. Nekaj motivov je predstavljeno na slikah 4 do 7.

Slika 3: Obiskani kmetiji (levo) in obdelovalne površine (desno) Prvi hlev (Slike 4 do 6) je praktično en sam hodnik razdeljen na dva dela z ozkim krmilnim hodnikom, ki je v obliki t.i. skandinavskih jasli. Te jasli polnijo z premično napravo v katero se naloži okrogla silažna bala. Celoten krmilni hodnik je napolnjen v slabih 10 minutah. To rejcu močno olajša delo, saj praktično skoraj vso krmo silirajo zaradi pogostega dežja. Letošnje poletje niso imeli več kot par dni brez dežja. Zanimivost za naše rejce drobnice so plastične rešetke kar omogoča rejcu lažji raztros izločkov po poljih kot gnojevko. Rejec lahko hlev pregradi na posamezne skupine s pregradami. Napajalnik je bil zelo enostaven – plastična cev z odprtinami z vodo. Hlev je dobro izoliran in kljub mrazu voda v ceveh ne zmrzuje. Za prezračevanje je uporabljen pasiven sistem (Slika 6) kjer v hlev svež zrak prehaja preko zamreženih oken. Le ta lahko rejec odpira in zapira poljubno s pomočjo teleskopskih nosilcev. Izrabljen zrak izhaja iz hleva pasivno skozi prezračevalno režo na vrhu strehe (Slika 4 in 6).

Slika 4: Pogled v hlev (levo) in naprava za razdeljevanje silaže po skandinavskem tipu jasli (desno)

Slika 5: Pogled v hlev – skandinavske jasli, plastične rešetke, kovinske prečne pregrade, napajalna »cev« ob steni, …

Slika 6: Pogled na hlev od zunaj – prezračevalni jašek na vrhu strehe skozi katerega pasivno izhaja izrabljen zrak (levo) in zamrežena okna skozi katere pasivno vstopa svež zrak (desno) Hlev drugega lastnika ni imel pasivno prezračevanje ampak aktivno preko ventilatorja. Škoda, da se ni poslužil istega sistema kot sosed, saj za delovanje ventilatorja potrebujemo elektriko, ki seveda stane. Pasivno prezračevanje ima vsekakor prednost pred tem. V poletnih mesecih res ne deluje najbolje, a to za rejce drobnice največkrat ni tako velik problem. Zanimivost pri drugem rejcu so bili pregradni boksi za ovce in jagnjeta dan ali dva dni po jagnjitvi. Rejec lahko s pregrado enostavno »sestavi« boks, pri čemer si lahko napajalnik delita dve ovci iz sosednjih boksov. Vsak boks je bil opremljen z lesenimi vratci, da so lahko živali premikali ven in iz boksa brez, da bi premikali ostale živali. Ta vrata so se odpirala navpično. Okoli in okoli vseh boksov je rejec imel hodnike za prehod po hlevu, hkrati pa ti hodniki služijo tudi za pregon in začasno zadržanje živali.

Slika 7: Montažni boksi na rešetkastem podu

Oba rejca imata vpeljan opisani sistem sezonskih jagnjitev z namenom, da čim bolje izkoristita obdobje intenzivne vegetacije. Ko ni paše, krmita ovcam pretežno silažo in nekaj malega sena, ki ga stežka pridelata. Po striženju v mesecu februarju pri vseh ovcah z ultrazvokom preverita ali nosijo enojčke ali večja gnezda. Tistim, ki imajo večja gnezda polagata v zadnji tretjini brejosti še nekaj krmil. S tem omogočita dober razvoj vitalnih jagnjet in hkrati tudi pripravo ovc na laktacijo. Za ovce z večjim številom plodov je to hkrati tudi olajšanje, saj pritisk plodov na vamp zmanjša sposobnost za zauživanje krme. V kolikor je osnovna krma slaba je ta problem še bolj izrazit. Pri ovcah lahko namreč v zadnjem stadiju brejosti zaradi velikih potreb po hranilih in zmanjšani zmožnosti za zauživanje pride do ketoze. Ta presnovna bolezen je znak prevelikega črpanja telesnih rezerv o čemer bi lahko napisali kar cel prispevek.

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful