You are on page 1of 146

DVAJSET LET SLOVENSKE DRAVNOSTI Izbrani politoloki vidiki Urednica Cirila Toplak Avtorji: Cirila Toplak, Anton Bebler,

Drago Zajc, Miro Haek, Andrej A. Luki, Maja Bahor, Bla Ilc, Tit Neubauer, Marinko Banjac Izdajatelj: Fakulteta za drubene vede: Zaloba FDV Za zalobo: Hermina Krajnc Copyright FDV, 2011. Vse pravice pridrane. Brez pisnega dovoljenja zalonika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakrnemkoli obsegu ali postopku, vkljuno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranjevanjem v elektronski obliki. Recenzenta: Marjan Brezovek in Jelena Juvan Oblikovanje naslovnice: Marinko Banjac Dostopno prek: http://www.spod.si

CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana 342.3(497.4)(091)(0.034.2) DVAJSET let slovenske dravnosti [Elektronski vir] / avtorji Cirila Toplak ... [et al.] ; urednica Cirila Toplak. - El. knjiga. - Ljubljana : Fakulteta za drubene vede, 2011 Nain dostopa (URL): http://www.spod.si ISBN 978-961-235-556-2 (pdf ) 1. Toplak, Cirila 258976512

dvajset let slovenske dravnosti izbrani politoloki vidiki


Cirila Toplak, urednica

Ljubljana, 2011

kazalo
DVAJSET LET SLOVENSKE DRAVNOSTI. IZBRANI POLITOLOKI VIDIKI (Cirila Toplak) POLITINI SISTEM SLOVENIJE PO LETU 1990 V PRIMERJALNI LUI (Anton Bebler) 7 9

RAZVOJ SLOVENSKEGA PARLAMENTARIZMA V ZADNJIH DVAJSETIH LETIH STALNOST IN SPREMEMBE (Drago Zajc) 23 1. Uvod 25 2. Institucionalne spremembe 26 3. Spremembe v obnaanju 30 4. Sklep 34 RAZVOJ SISTEMA JAVNIH USLUBENCEV V REPUBLIKI SLOVENIJI: USPEHI IN IZZIVI (Miro Haek) 1. Uvod: vzroki za reformo sistema javnih uslubencev 2. Reforma sistema javnih uslubencev 3. Napredovanje in ocenjevanje javnih uslubencev 4. Sklep EVOLUCIJA VREDNOT V POLITINOEKONOMSKI TRANZICIJI SLOVENIJE (Cirila Toplak) 1. Stanje po dveh desetletjih tranzicije 2. Vrednotni vakuum 3. Sklep

39 41 43 49 54 57 58 63 69

ENERGETSKA PRIHODNOST SLOVENIJE: PREMISLEK V OKVIRU ZELENEGA DRAVLJANSTVA (Andrej A. Luki in Maja Bahor) 73 1. Uvod 75 I. del 76 II. del 84 2. Sklep 91 VLOGA IKT PRI FORMACIJI POSTMODERNEGA IN OPOLNOMOENEGA DRAVLJANSTVA MIT ALI REALNOST? (Bla Ilc in Tit Neubauer) 99 1. Premislek sodobnih konceptualizacij razmerja med IKT in liberalno-demokratinimi politinimi sistemi 103 2. Pogoji monosti obstojeih razumevanj razmerja med IKT in liberalno-demokratinimi politinimi sistemi 105 3. Kritina refleksija sodobnega univerzalnega okvira reevanja problemov 108 4. Kontekstualizacija vloge IKT pri formaciji postmodernega dravljanstva 111 5. Predmoderna demokracija za postmoderni svet? 112

6
6. Vloga in uinki spletnih drubenih omreij neskonna lahkost informacij 7. Monosti in pogoji participacije obdobje novega digitalnega elitizma? 8. Sklep razumevanje vloge IKT pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva VSE, KAR TEJE: VLOGA NUMERIZACIJE V EVROPSKEM VLADOVANJU IN EVROPSKIH MIGRACIJSKIH POLITIKAH (Marinko Banjac) 1. Uvod 2. Meje, migracije in Evropska unija 3. Zgodovina politine (upo)rabe tevil in statistik 4. Numerizacija in evropsko vladovanje 5. Evropske migracijske politike in numerizacija 6. Sklep 114 117 118

123 125 128 130 134 137 141

dvajset let slovenske dravnosti. izBrani Politoloki vidiki

Slovensko politoloko drutvo je dvajseto obletnico osamosvojitve Slovenije in nastanka slovenske drave obeleilo s konferenco v letu 2011, posveeno tej temi. Pretek obdobja ene generacije od dogodkov, ki so prinesli tako zgodovinsko transformacijo politinih vidikov slovenstva, kot ji e nismo bili pria v zgodovini, pa se nam zdi primerno e dodatno obeleiti s politolokimi pogledi na evolucijo slovenske dravnosti po eni strani in po drugi strani pokazati, kako se je v tem obdobju razvijala slovenska politologija. Zato je zdaj pred vami izbor izvirnih znanstvenih lankov, ki so jih prispevali zainteresirani politologi, lani Slovenskega politolokega drutva, in ki so bili skrbno izbrani in razporejeni tako, da vsebinsko zajamejo evolucijo slovenske dravnosti v zadnjih dvajsetih letih in nakaejo smeri raziskovanja v slovenski politologiji. Uvodni lanek Antona Beblerja Politini sistem Slovenije po letu 1990 v primerjalni lui analizira politini sistem Slovenije v prehodu iz prejnjega sistema in v obdobju samostojnosti ter ga umea v kontekst nekdanje jugoslovanske federacije oziroma balkanskega politinega prostora in politine kulture. Drago Zajc v lanku Razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe predstavlja ustroj in delovanje kljunega politinega telesa predstavnike demokracije oziroma zakonodajne veje oblasti nasploh. Pri tem se opira na dialektiko med kontinuiteto in spremembami, ki preveva tudi lanek Antona Beblerja in je v kontekstu dvajsetletnega obdobja priakovana po eni strani v dvajsetih letih ni mogoe nadomestiti ljudi, ki so sooblikovali ali vsaj doiveli prejnji politini sistem in ki s svojimi vedenjskimi vzorci doloajo kontinuiteto politine kulture skupnosti, po drugi strani pa je dvajset let dovolj dolgo obdobje, da lahko opazujemo konfrontacijo med starim in novim in prilagajanje enega drugemu. V lanku Razvoj sistema javnih uslubencev v Republiki Sloveniji: uspehi in izzivi Miro Haek obravnava pomemben vidik dravnosti v podobi dravne uprave in javnih institucij. Naslavlja pasti nadaljnje birokratizacije in nujo prilagajanja javnega sektorja zunanjim pritiskom za vitko dravo kot tudi internemu (zlasti medijsko spodbujenemu) konfliktu med javnim sektorjem in gospodarstvom. Cirila Toplak v lanku Evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji Slovenije obravnavam pomemben aspekt politine kulture, ki ga predstavljajo kolektivne vrednote, in zgodovinsko transformacijo vrednotnega sistema slovenske drube v primerjavi s transformacijo, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni.

dvajset let slovenske dravnosti

V lanku Energetska prihodnost Slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva Andrej A. Luki in Maja Bahor povezujeta dve vsebini, ki sta predmet aktualnih politolokih in ire drubenih refleksij, in se navezujeta na vrednotni sistem. To je podroje okoljske senzibilnosti in e bolj strateko, energetike, in vpraanje razumevanja in udejanjanja demokratinega dravljanstva. O dravljanstvu tee beseda med drugim tudi v lanku Vloga IKT pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? Blaa Ilca in Tita Neubauerja, ki ta vidik slovenske dravnosti navezujeta na neobhodno prvino sodobnega sveta in sodobne politike informacijske tehnologije, njihov potencial in pasti. Marinko Banjac pa v lanku Vse, kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah odpre izbrane politoloke vidike slovenske dravnosti e v smereh evropeizacije, teoretizacije in analize evropskih politik ter vladovanja, samih nadvse aktualnih politolokih tem. Priujoi izbor znanstvenih prispevkov bralcu tako pokae, katere vsebine slovenske dravnosti so najbolj formativne in potrebne za razumevanje tega procesa in katere aktualne vsebine v tem okviru politologe najbolj zaposlujejo in izzivajo. Pokae tudi, kako in katere vidike slovenske dravnosti politologi raziskujemo, analiziramo in teoretiziramo in kako napredujemo v koraku z evropskimi in globalnimi politinimi znanostmi. Kriza vrednot in predstavnike demokracije, Zahodni Balkan, Evropska unija, javni sektor, okoljski in energetski problemi, informacijske tehnologije, dravljanstvo, vladovanje, migracije vse to in e na tem mestu nezajeto znanstvenoraziskovalno delo uvra slovensko politologijo med primerjalno razvite in e kako drubi potrebne znanstvene discipline, ki lahko pomagajo ne le razumeti, ampak tudi najti reitve za nespregledljive probleme sodobnega sveta. Urednica monografije in avtorica spremne besede: Cirila Toplak, predsednica Slovenskega politolokega drutva

Politini sisteM slovenije Po letU 1990 v PriMerjalni lUi red. prof. dr. anton Bebler
anton.bebler@fdv.uni-lj.si Dr. Anton Bebler, redni profesor na Fakulteti za drubene vede Univerze v Ljubljani, je tudiral na ve univerzah doma in v tujini (v Ljubljani, Beogradu, Princetonu, Philadelphii, Moskvi, Parizu in Londonu). Doktorat iz politinih ved si je pridobil na University of Pennsylvania v ZDA. Poleg tega je predaval, delal kot raziskovalec in gostujoi profesor, nastopal na mednarodnih kongresih v drugih univerzitetnih srediih v Evropi, Severni in Juni Ameriki, Aziji in Afriki. Je avtor in urednik ve knjig in okrog 400 znanstvenih in strokovnih objav, objavljenih doma in v tujini v ve jezikih. V letih 19921997 je deloval kot stalni predstavnik-veleposlanik Republike Slovenije pri Uradu OZN v enevi. V preteklosti je bil predsednik Slovenskega sveta Evropskega gibanja in lan izvrnega odbora Mednarodnega zdruenja za politine vede (IPSA). Je predsednik Drutva EvroAtlantski svet Slovenije. Povzetek Evolucija politinega sistema RS je sodila v sploni tok liberalne demokratizacije v vzhodnoevropskih dravah po koncu hladne vojne, z ve podobnostmi in tudi razlikami. Po mirnem in legalnem prenosu oblasti je politini sistem RS podedoval vrsto prvin prejnjega sistema, razvil pa je tudi ve lastnosti izrazite diskontinuitete. Med slednjimi je bila najpomembneja tekmovalna vestrankarska parlamentarna demokracija. Nekatere dobronamerno vpeljane novosti pa so kasneje kvarno delovale na njegovo kakovost in uinkovitost. Poleg tega so avtoritarni vzorci in navade e vedno prisotni v drubi in v politinih strankah. Navzlic nekaterim negativnim pojavom uvrajo mednarodni ocenjevalci Slovenijo med utrjene demokracije z najvijimi ocenami v Srednji in Vzhodni Evropi po veini meril. Izkazana trdoivost sistema omogoa zmerno optimistino napoved razvoja politine demokracije v Sloveniji. Temeljni pojmi: politini sistem, diskontinuiteta, parlamentarna demokracija, avtoritarni vzorci, utrjena demokracija Abstract The evolution of Slovenia's political system has been part of liberal democratization in Eastern European states since the end of the Cold War, with some similarities and dissimilarities. Following a peaceful and legal transfer of power the Slovenian political system inherited some elements of the preceding makeup while developing a number of very different features. Among the latter the most important was the introduction of a competitive multiparty parliamentary political democracy. Some

10

dvajset let slovenske dravnosti

well intentioned innovations have however negatively impacted on its quality and effectiveness. Moreover authoritarian habits are still present in Slovenian society and in political parties. Inspite some negative developments international observers place Slovenia among consolidated democracies with highest marks in Central Eastern Europe according to some criteria. The proven resilience allows for a moderately optimistic prediction on the development of political democracy in Slovenia. Keywords: political system, discontinuity, parliamentary democracy, authoritarian habits, consolidated democracy

Politini sistem slovenije po letu 1990 v primerjalni lui (anton Bebler)

11

Politini sistem Slovenije je od poznih osemdesetih let prejnjega stoletja doivel temeljito preobrazbo. Ta proces je potekal skoraj soasno, vsebinsko vzporedno in je bil psiholoko povezan s politinim vrenjem in razpadanjem realsocialistinih reimov v vejem delu tedanje vzhodne Evrope. Med preobrazbo v Sloveniji in spremembami v drugih realsocialistinih dravah tedanje vzhodne Evrope je bilo ve podobnosti. Te podobnosti so izhajale iz skupnega ideolokega izvora, podobnih struktur in prakse vladajoih komunistinih strank v vzhodnoevropskih dravah. Neuspeh njihovih reimov v gospodarskem in tehnolokem tekmovanju z industrijsko razvitimi dravami Zahoda, kakor tudi degeneracija vodstev, socialna in duhovna stagnacija, so mono prispevali k izgubi politine legitimnosti in naposled k razkroju zaprtih oligarhinih sistemov. V tedanji SFRJ in e posebej v Socialistini republiki Sloveniji te splone znailnosti niso bile tako izrazite. Jugoslovanski komunistini reim ni bil vsiljen odzunaj in njegov obstoj ni bil odvisen od zunanje vojake podpore (ali gronje s silo) s strani Sovjetske zveze. Podobno kot v ve srednjeevropskih socialistinih dravah je bila vladavina komunistov v Jugoslaviji za celo generacijo kraja kot v dravah-naslednicah nekdanje ZSSR. V srednjeevropskih dravah in tudi v Sloveniji se je ohranil sicer bled spomin na obdobja predvojnega vestrankarstva, pa tudi svineno obdobje najbolj trdega totalitarnega reima v Jugoslaviji je bilo sorazmerno kratko (19451953). Neposredno pred valom demokratizacije je bil izhodini poloaj v Sloveniji, najbolj severozahodni republiki neuvrene SFRJ, v veih ozirih bistveno drugaen od tistega v lanicah Organizacije Varavskega pakta. Postopna in omahljiva liberalizacija jugoslovanskega politinega sistema je potekala v dravi z mejami brez bodee ice in strelskih stolpov in z visoko stopnjo odprtosti za potovanja, naseljevanja in zaposlovanje dravljanov tako znotraj SFRJ kakor tudi v tujini. Ravno zaradi obmejne lege je imela Slovenija najve lovekih in gospodarskih stikov s sosednima zahodnoevropskima dravama Italijo, Avstrijo in prek slednje z Nemijo. Vladajoi komunistini reim v Sloveniji ni bil ne mnoino osovraen, ne vidno skorumpiran in ne nesposoben. Prouevalec vzhodnoevropskih liberalno-demokratinih prehodov J. Wiatr omenja kot pomemben dejavnik tudi kakovost politinih vodstev tako na strani odhajajoih komunistinih reimov kot tudi na strani nekomunistine opozicije. To opaanje vsekakor velja za reformistino in spravljivo politiko tedanjega mlajega vodstva slovenskih komunistov. Za razliko od veine drugih primerov je bilo njegovo sestopanje z oblasti prostovoljno, kar je omogoilo miren in legalen prenos oblasti na nekomunistino koalicijsko vlado. To sestopanje niso spremljali notranji nemiri v obliki mnoinih demonstracij, ostrih protestov in vejih stavk. V Sloveniji ni prilo do notranjih oboroenih spopadov, kakor se je to zgodilo v dveh drugih republikah SFRJ in v nekaj republikah ZSSR. Tudi dravnih udarov, revolucij in umorov dravnih voditeljev ni bilo, za razliko od Sovjetske zveze, Romunije in kasneje tudi Srbije. Tako kot v veini srednjeevropskih drav so bile prve tekmovalne vestrankarske volitve po drugi svetovni vojni potene. Demokratine

12

dvajset let slovenske dravnosti

reforme, ki so jim sledile, so bile bolj globoke in temeljite kot v balkanskih dravah in nekdanjih sovjetskih republikah. Odmik od totalitarne prakse svinenih let, uvajanje institutov politine participacije v gospodarstvu in v lokalni samoupravi, notranja liberalizacija sistema in njegovo gospodarsko odpiranje proti Zahodu so se zaeli v SFRJ tri desetletja pred koncem hladne vojne. Intenzivna liberalno-demokratina evolucija politinega sistema Slovenije v l. 198890 se je zgodila e v okviru liberaliziranega avtoritarnega sistema. Za razliko od veine vzhodnoevropskih drav je preobrazba v Sloveniji potekala v bolj ugodnih gospodarskih razmerah, z drugano sestavo pobudnikov sistemskega premika, z delno druganimi mehanizmi sprememb in s skoraj hkratno globoko trojno preobrazbo (mednarodnega statusa Slovenije, njenega politinega sistema in gospodarske ureditve). Ob tem je prilo do protislovnega razmerja med uvedbo tekmovalnega pluralizma v politini sferi ter krenjem participacije na delovnem mestu in v lokalnih skupnostih. ivljenjska raven v Sloveniji je bila bistveno vija, intenzivnost represije drugae misleih konec osemdesetih let pa veliko nija kot drugje v Vzhodni Evropi. Opozicija v Sloveniji zdale ni bila tako mnoina, mona in organizirana, kot je bila recimo na Poljskem in ekem. Za razliko od Poljske se najbolj aktivni del opozicije ni opiral na Rimskokatoliko cerkev in ni imel mnoine podpore med prebivalstvom. Prehod iz enostrankarskega v tekmovalni vestrankarski sistem se je v Sloveniji udejanil postopno, brez nasilja, legalno, pogosto na pobudo in ob sodelovanju vodilnih politikov odhajajoega reima ter celo ob organizacijski in gmotni podpori transmisijskih organizacij reima. To velja za uvedbo tekmovalnega izbora slovenskega lana Predsedstva SFRJ, omogoeno ustanavljanje, registracijo in delovanje nekomunistinih politinih organizacij in strank v prostorih in celo s pomojo transmisijskih organizacij reima Socialistine zveze delovnega ljudstva, Zveze socialistine mladine in Zveze sindikatov, za sprejetje ustavnih dopolnil in za razveljavljenje delov republike ustave. Uspeno in neboleo evolucijo v Sloveniji je omogoilo sreno sovpadanje iroko razirjene tenje po demokratini liberalizaciji politinega sistema ter vsesplone podpore nacionalni emancipaciji v sooenju z avtoritarnim beograjskim centralizmom. Tudi zaradi teh okoliin odprava prejnjega reima ni imela v Sloveniji kakovosti revolucionarnega preobrata ali vdaje reima pred razjarjenimi mnoicami nezadovoljneev. Obsenost in hitrost evolutivnih sprememb v slovenskem politinem sistemu nista v temeljih izhajali iz razmerij moi med tedanjim reimom in opozicijo v sami Sloveniji. Prej sta odraali psiholoki uinek geopolitinega zasuka v celotni regiji in proces razpadanja SFRJ. e posebej slednji je najmoneje zaznamoval tempo preobrazbe politine scene v Sloveniji. Ve opazovalcev razlaga mirno evolucijo sistema v Sloveniji z reformistino in spravljivo dro vodstva vladajoe ZKS, z obstojem liberalne politine kulture in vplivom ivahne civilne drube. Tem okoliinam pripisujejo ti opazovalci veji pomen

Politini sistem slovenije po letu 1990 v primerjalni lui (anton Bebler)

13

kot pa visoki nacionalni in kulturni homogenosti slovenske drube ter najviji ivljenjski ravni v tedanjem realsocialistinem svetu. Proces pospeene evolucije politinega sistema je potekal vsebinsko povezano z uveljavitvijo Slovenije v mednarodni skupnosti. Najpomembneji razsenosti te preobrazbe demokratizacija politinega ivljenja ter visoka stopnja spotovanja lovekovih pravic in politinih svoboin sta nedvomno vekrat pomagali mladi slovenski diplomaciji. Ta povezava med notranjo politino dinamiko in krepitvijo mednarodnega poloaja Republike Slovenije je bila vidna ob vstopu in kasnejem delovanju Slovenije v KVSE/OVSE, OZN, Svetu Evrope, ob izvolitvi nae drave za nestalno lanico Varnostnega sveta OZN ter pri ocenjevanju njene kandidature pred sprejemom leta 2004 v Evropsko unijo in NATO. Politini sistem Republike Slovenije ni nastal v vakuumu, ampak je podedoval in delno ohranil vrsto prvin prejnjega sistema Socialistine republike Slovenije. To velja za unitarno ureditev in ve prvin skupinskega (konventskega) sistema; za nekaj institucij s prejnjimi ali samo delno spremenjenimi poimenovanji; za v veliki meri ohranjeno republiko uradnitvo; za najmanj polovino podedovano politino elito, za Teritorialno obrambo, Milico (policijo) in Slubo dravne varnosti. Med novimi lani politine elite tudi na visokih poloajih niso manjkali oportunistini politini spreobrnjenci - nekdanji komunistini karieristi in celo politini funkcionarji iz prejnjega reima. Prehod na nov sistem je vseboval tudi prvine izrazite diskontinuitete. Poleg izrecnega zavraanja nekaterih lastnosti prejnjega sistema, komunistino obarvanih simbolov (takih kot rdea zvezda na zastavi), poimenovanj in terminologije, velja v tem oziru omeniti naslednje: novo uradno ime drave (brez besede socialistina); nova grb in zastavo; novo ustavo, ki je odpravila trizbornino zakonodajno skupino in vpeljala enoinpolzbornini parlament; nova poimenovanja ve dravnih institucij in uvedbo nekaj novih institucij; delno spremenjena razmerja med poglavitnimi dravnimi institucijami; vestrankarske volitve za Dravni zbor s proporcionalno delitvijo mandatov med strankami v osmih volilnih enotah; tekmovalne volitve za predsednika republike, Dravni svet in kasneje tudi za poslance Evropskega parlamenta; individualnega dravnega poglavarja (namesto kolektivnega predsedstva), izvoljenega na splonih volitvah z namenoma zelo ibkimi ustavnimi pooblastili; iroke ustavne in zakonske monosti za omejevanje parlamentarne vladavine z institutom referenduma; uvedbo instituta konstruktivne nezaupnice vladi v Dravnem zboru; odklon od naela loitve cerkve in drave v odnosih z Rimskokatoliko cerkvijo, ki se izraa v dravnem (so)financiranju ve dejavnosti RKC in z vstopom katolikih duhovnikov v Slovensko vojsko itn. Od teh sprememb je bila nedvomno najpomembneja uvedba tekmovalnega parlamentarnega sistema z neposrednimi volitvami in nekaterimi drugimi potezami

14

dvajset let slovenske dravnosti

po sicer nedosledno izpeljanem nemkem zgledu. Soglasno odloitev v ustavni komisiji glede teh sprememb si lahko razloimo delno tudi s ustvenim zavraanjem predhodnega avtoritarnega reima, ki je imel ustavno obliko polpredsednikega sistema (dolgo pa je deloval kot predsedniki) in za katerega so bile znailne vestopenjske posredne volitve v okviru delegatskega sistema. S tem zavraanjem in z zelo verjetno izvolitvijo vodje slovenskih komunistov Milana Kuana je bila povezana protislovna ureditev poloaja predsednika republike izvoljenega na splonih neposrednih volitvah, a z namensko izredno omejenimi pristojnostmi. Ustavodajalci so predsedniku republike celo odrekli monost zahtevati presojo ustavnosti izglasovanih, a ustavno spornih zakonov, preden jih podpie. Ta ureditev, pogojena s kratkovidnimi politinimi kalkulacijami veljakov tedanje veinske parlamentarne koalicije DEMOS, je dolgorono oslabila odpornost politinega sistema na kritve ustave, na blokade v delovanju vlade in na druge krizne pojave, v katerih bi lahko predsednik republike odigral konstruktivno vlogo. Z zavraanjem prejnjega sistema, idealiziranjem neposredne demokracije in z ignoriranjem realnih monosti zlorab referenduma si lahko pojasnimo naivno in zgreeno verovanje ustavodajalcev in zakonodajalcev, da bodo volivci vedno modro in odgovorno odloali. Od tod so nespametna ustavna in zakonska doloila, ki so izredno olajala razpis referenduma (celo na zahtevo tretjine poslancev Dravnega zbora) in niso omejila njegove vsebine. Ta ureditev tudi ni pogojila veljavnosti referenduma s kvorumom in najnijim odstotkom volilnih upraviencev, ki podpirajo pozitivno ali negativno odloitev. Tako so ustavo- in zakonodajalci omogoili demagoko manipuliranje s tem intitutom. Na nekaj dosedanjih referendumih se veliko tevilo volivcev sploh ni odloalo o vsebini zastavljenega vpraanja, temve je izraalo svoje preprianje ali stalie do neesa drugega (nekaj podobnega se je zgodilo tudi l. 2005 v Franciji in na Nizozemskem). L. 2011 smo doiveli nekaj primerov uspenega demagokega zavajanja volivcev s strani dobro plaanih tudentovskih in sindikalnih politikantov. Edini namen veljakov neodgovorne opozicije iz vrst tako imenovane tranzicijske desnice je pri tem bil, da zruijo vlado ne oziraje se na kodo, ki so jo povzroili celotni drubi. Iz istega vira so izhajale (pre)tevilne varovalke, ki so jih vgradili z namenom zaiti pravice posameznikov in razlinih manjin v sooenju z izvrilno oblastjo. Tudi te varovalke so postale predmet tevilnih zlorab ter sredstvo za izigravanje, zavlaevanje in oviranje uinkovitega delovanja dravnih organov, vkljuno s pravosodjem. Veliki zaostanki naih sodi, ki spodjedajo temelje pravne drave, izvirajo delno iz premajhne skrbi naih ustavodajalcev za uinkovitost politinega sistema. Nepoznavanje prakse zahodnih demokracij je tudi verjetno botrovalo doloilu, ki jemlje predsedniku vlade monost, brez soglasja veine v Dravnem zboru odstaviti ministra, s katerim ne eli ali ne more ve sodelovati. Nekatere izmed drugih, sicer dobronamerno vpeljanih sprememb so kasneje negativno delovale na kakovost in uinkovitost delovanja naega politinega sistema. Prilo je do mono pretiranega razraanja uradnitva na vseh ravneh; do

Politini sistem slovenije po letu 1990 v primerjalni lui (anton Bebler)

15

pogostih blokad nujnih reformnih prizadevanj; do pretirane drobitve drave na obine in dveh desetletij monega upanskega lobija v Dravnem zboru; do nije zastopanosti ensk na izvoljenih poloajih, kot je bila pred l. 1990, itn. Nov sistem je prinesel poveanje birokratske centralizacije, krenje pravic in vloge zaposlenih v gospodarstvu, nazadovanje lokalne samouprave, zmanjano udelebo prebivalcev v obrambno-varstvenem sistemu, v civilni zaiti itn. Po uvedbi tekmovalnega vestrankarskega sistema je prilo do zelo obutnega znianja izobrazbene ravni poslancev v Dravnem zboru in posledino osiromaenja intelektualne in kulturne ravni parlamentarnih debat o najpomembnejih dilemah slovenske drube, do padca pripravljenosti obanov in tudi mladih braniti svojo dravo z orojem v roki, do zmanjane pripravljenosti vojakih obveznikov sluiti v Slovenski vojski (dokler je veljala splona vojaka obveznost) itn. Brez uvedbe legalizirane tekmovalnosti ne bi zmogli zgraditi demokratinega politinega sistema. In vendarle ne kae mehansko enaiti (a) uvedbe vestrankarskega tekmovalnega sistema z (b) globinsko demokratino preobrazbo politinega ivljenja. Kakovostni premik v tekmovalni vestrankarski sistem tudi v Sloveniji ni prinesel le pozitivnih sprememb in ni odpravil vseh slabih navad in oblik avtoritarne politine prakse, nekatere izmed njih je celo okrepil. V nasprotju z optimistinimi priakovanji je liberalizirano avtoritarno enostrankarsko vladavino zamenjala vekrat odtujena, oabna in na javno mnenje pogosto celo manj obutljiva vestrankarska partitokracija. V primerjavi z zadnjimi leti v prejnjem reimu tej partitokraciji ne dohaja ve mono oslabljena civilna druba, od koder so tevilni nekdanji vidni predstavniki raje pobegnili na bolje plaane poloaje profesionalnih politikov in visokih dravnih uradnikov. Vzporedno s spremembami gospodarskega sistema, z njegovo vejo odprtostjo in izpostavljenostjo procesom globalizacije so se v politinem sistemu in v gospodarskih strukturah Slovenije, tesno povezanih z dravnim uradnitvom, vidno razprile nekatere oblike nepotizma, klientelizma, korupcije in gospodarskega kriminala, ki jih je prejnji sistem poznal le v manji meri. Po l. 1990 se je mono okrepil obutek javnosti, da je postala korupcija vse bolj prisotna v nai drubi. Delno se da ta obutek razloiti z vejo neodvisnostjo medijev in vejo transparentnostjo politinega ivljenja. Toda do dejanskega razraanja korupcije je vendarle prilo, najbr zaradi razkroja tradicionalnih moralnih vrednot, znatnega poveanja tevila prilonosti, veje odprtosti nae drube navzven, zaradi veliko lajega prikrivanja nezakonito pridobljenega dohodka, oslabljenega policijskega nadzora ter neizgrajenega novega sistema za nadzor, prepreevanje in kaznovanje kriminala. Eden od pomembnih spodbujevalcev politine korupcije so nedvomno tudi pri nas tekmovanje za oblast in apetiti politinih strank, ki presegajo raven javnega sofinanciranja. Ravno zato si slovenske politine stranke pogosto prizadevajo, da svoje ljudi spravijo k obinskemu, dravnemu ali paradravnemu koritu, od koder jim lahko nudijo vekrat nezakonito finanno, logistino in drugo podporo. Od oroarske afere naprej je na sistem pokazal in e vedno kae zelo nizko sposobnost raziskati

16

dvajset let slovenske dravnosti

in sankcionirati razvpite primere grobih zlorab in korupcije, v katere so bili vpleteni ministri, drugi visoki politiki in uradniki. Boj zoper korupcijo in organizirani kriminal zelo dolgo ni bil prednostna naloga slovenskih vlad, pa eprav sta se oba pojava okrepila po uvedbi tekmovalnega sistema. Delno je zaradi tega opaziti vse ve cinizma, nezainteresiranosti volivcev ter zmanjano zaupanje v parlament, politine stranke, profesionalne politike in na splono v politiko. Ena od vidnih teav slovenskega politinega sistema tii v ne dovolj razviti demokratini kulturi ter v tem okviru kulturi strpnega javnega dialoga. Avtoritarni vzorci vedenja in manipuliranja z demokratinimi institucijami niso izginili, marve so se preselili v strukture politinih strank, zdruenj, nevladnih organizacij itn. Vpliv teh vzorcev se kae v izigravanju tekmovalnih volilnih postopkov, v volitvah na vodilne poloaje s samo enim kandidatom ali z zaprto listo kandidatov, v nesklicevanju izvoljenih organov, v zatiranju pluralnosti mnenj v vodstvenih organih, v odloanju v zaprtem krogu najblijih sodelavcev voditelja ali enostavno v samovolji voditelja stranke itn. Pogosto najhuje kritve demokratinih nael se dogajajo ravno v strankah, ki se kitijo z uradnim imenom demokratska, demokratina in podobno. Dve slovenski parlamentarni, sedaj opozicijski stranki izstopata v intenzivnosti avtoritarne prakse, toda s tovrstnimi pojavi se sreujemo tudi v drugih strankah, vkljuno s sedaj pozicijskimi strankami. Do zdaj je bilo ve poskusov omejiti politino-ideoloki pluralizem v parlamentu s prehodom na veinski sistem, z dvignjenim volilnim pragom, z uvedbo koordinacije med vodji parlamentarnih politinih strank, z zanikanjem pravice poslancev glasovati po svoji vesti itn. V nekem smislu imamo za proeljem naih demokratinih institucij dejansko opravka s tekmovanjem za oblast med strankarskimi oligarhijami, ki se pogosto dogovarjajo na kodo javnega interesa. Pri ocenjevanju izkuenj izgradnje demokratinega politinega sistema v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih moramo upotevati ve tako pozitivnih kot tudi negativnih posledic sprememb. Od pomladi 1990 do jeseni 2010 so v Sloveniji uspeno izpeljali estkrat tekmovalne parlamentarne, petkrat predsednike, estkrat lokalne volitve in ivimo l. 2011 pod deveto vlado. Vse te volitve so potekale poteno, brez vejih nepravilnosti in v skladu z visokimi evropskimi merili. Vse so minile brez nasilja, ponarejanja seznamov volivcev in nato izidov ter samo ob obasnih, za izide nepomembnih teavah in nepravilnostih. V tem oziru se je delovanje politinega sistema v Sloveniji zaznavno do mono razlikovalo od prakse v ve balkanskih in postsovjetskih dravah na prehodu. Med predvolilnimi kampanjami stranke vladajoih koalicij in nosilci javnih funkcij v Sloveniji niso vidno in v pomembnem obsegu, ki bi utegnil vplivati na izide volitev, izrabljali privilegijev, naprav, sredstev in osebja dravnih institucij. V nasprotju z nekaterimi vzhodnoevropskimi dravami na prehodu slovenski mnoini mediji, ki so v preteni dravni lasti ali pod paradravnim vplivom, gledano v celoti niso izrazito

Politini sistem slovenije po letu 1990 v primerjalni lui (anton Bebler)

17

favorizirali vladajoih strank in uradnih osebnosti. Za del teh medijev bi veljalo celo obratno. Izjema v tem oziru sta bila RTV Slovenija in nekaj asa tudi dnevnik Delo v l. 20052008, ko je Janeva vlada pripeljala svoje politine pristae na vodilne direktorske in urednike poloaje. Sploni izidi dravnozborskih volitev so postali precej predvidljivi e nekaj tednov pred dnevi glasovanja. Izjemno je bil izid do zadnjega negotov le na parlamentarnih volitvah l. 2008, ki so se konale s tesno zmago socialnih demokratov. Precejnja predvidljivost izidov pria o dokaj ustaljeni polarizaciji v volilnem telesu med levico in desnico ter o sorazmerno stabilni identifikaciji volivcev s poglavitnimi politinimi strankami. V skoraj dvajsetih letih se je obutno poveala kontinuiteta v sestavi poslancev Dravnega zbora s priblino desetine po drugih tekmovalnih volitvah na malo manj kot polovico jeseni l. 2008. Delovanje parlamenta, razmerja med vejami oblasti in poglavitnimi nosilci najvijih javnih funkcij so danes dosti bolj ustaljeni, e e ne bolj urejeni kot l. 19901991. To so vsa znamenja utrjenega politinega sistema in nepovratnosti demokratinih sprememb. Poglavitne institucije politinega sistema so delovale zadovoljivo, tudi kadar so visoke, tudi najvije poloaje v njih zasedali nesposobni ali kako drugae neprimerni posamezniki. Politini sistem je dobro prenesel obdobja napetosti in konfliktov med predsednikom republike, predsednikom vlade, predsednikom Dravnega zbora, zunanjim in obrambnim ministrom itn., ki so jih povzroila ideoloka nasprotja, politine razlike, osebne ambicije in sovratva. Sistem je preivel tudi nekaj zelo spornih razsodb Ustavnega sodia. Zahvaljujo pomanjkljivosti nekaterih ustavnih in zakonskih doloil je Slovenija nekaj tednov spomladi 2000 imela hkrati dva predsednika vlade (enega v odstopu in drugega, imenovanega toda brez svoje vlade). Pri svojem poizkusu izsiliti spremembo volilnega sistema za Dravni zbor je desniarska vlada julija 2000 skoraj pripeljala dravo na rob ustavne krize. Mlada drava je tudi razvila moen civilni politini nadzor nad vojsko, policijo in obveevalnimi slubami. Vse to dokazuje trdoivost demokratinega politinega sistema Republike Slovenije. V primerjavi z drugimi tranzicijskimi dravami, e posebej v nekdanjem sovjetskem prostoru, je globoke sistemske spremembe v Sloveniji spremljalo sorazmerno manj zlorab oblasti za osebno bogatenje, manj znanih primerov in manji obseg nezakonite prilastitve nekdanjega dravnega oziroma javnega premoenja s strani oseb, tesno povezanih z reimom. V Sloveniji po l. 1990 ni bilo ne vidnega in ne izrednega nezakonitega bogatenja tenkega sloja oblastnikov in z njim povezanih novih gospodarskih mogotcev in tudi ne hudega osiromaenja nijih drubenih slojev. Zahvaljujo tudi temu ter ohranitvi veine socialnih podpor in pomoi je lahko slovenska druba ohranila notranje ravnovesje, brez hudih pretresov prebrodila globoke sistemske spremembe ter zdaj preboleva najnovejo finanno in gospodarsko krizo.

18

dvajset let slovenske dravnosti

Kombinacija parlamentarne vladavine, proporcionalnega sistema pri razdelitvi mandatov v Dravnem zboru in sorazmerno nizek prag za vstop v to zbornico so pogojili vestrankarske koalicije v vseh devetih vladah po l. 1990 ter potrebo po sobivanju in sodelovanju prek ideolokih pregraj. Ti institucionalni parametri so omogoili obstoj tevilnih, tudi zelo majhnih strank, zagotovili so nadaljevanje vebarvnega politinega in ideolokega pluralizma v vseh treh vejah oblasti in v mnoinih medijih. elja veine strank predstaviti se kot zmerne sredinske formacije je spodbudila centristine tenje in precejne podobnosti v programih glavnih politinih strank. Slovenski volivci praviloma niso glasovali za zagovornike skrajnih stali. To potrjuje izginotje iz Dravnega zbora in s politinega zemljevida ve desniarskih in leviarskih skrajneev, radikalnih okoljevarstvenikov, feministk itn. Delovanje demokratinih institucij v Sloveniji je uivalo zadovoljivo podporo in sodelovanje volilnih upraviencev in veine odraslega prebivalstva. Odstotek neudelebe na predsednikih volitvah in dravnozborskih volitvah se je gibal med 25 in 40 odstotki (dele neveljavnih glasovnic na zadnjih dravnozborskih volitvah pa je bil 3,3-odstoten). Raven zaupanja javnosti v poglavitne institucije sistema je bila v Sloveniji vija kot v tevilnih drugih dravah na prehodu. Tako je bila izmerjena raven zaupanja dravnim institucijam vija v Sloveniji kot v desetih dravah centralne, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Ta stopnja zaupanja pa je bila nekoliko nija kot v zahodnoevropskih dravah. Najveje zaupanje je uival predsednik Republike, njemu so sledili Banka Slovenije, Slovenska vojska, mnoini mediji, policija, Ustavno sodie, predsednik vlade, parlament, Rimskokatolika cerkev, politine stranke itn. Izkunje Slovenije pri graditvi demokratinega politinega sistema v zadnjih dveh desetletjih so bile zelo razlino ocenjevane: zrela demokracija, sistem v krizi, navidezna oziroma virtualna demokracija itn. Najbolj negativne ocene o slovenskem politinem sistemu so praviloma podajali desniarski politiki po svojih porazih na volitvah. Le-te so razlagali (1) z nezrelostjo volivcev, (2) s kontinuiteto (komunistine) politine elite, (3) z dejanskim medijskim monopolom tranzicijske levice navzlic (navidezni) presnovi politinega sistema in (4) s povezanostjo 'kontinuitete' z novodobnimi 'tajkuni '. Prvi argument zanika sam temelj predstavnike demokracije ter institut splone in enake volilne pravice. Drugi se sklicuje na sorazmerno visok odstotek nekdanjih lanov ZKS med pripadniki politine elite in njihovo prisotnost na nekaterih izpostavljenih dravnih poloajih (predsedniki republike, obeh zbornic parlamenta in vlade). Iz tega izvajajo sklep o temeljni nespremenjenosti politinega sistema. Ta argument zanika pomen radikalno spremenjenega institucionalnega okvira, povsem druganega naina legitimiranja nosilcev politine moi in novih pravil politinega boja po prehodu na tekmovalni vestrankarski sistem. S tem argumentom izpodbijajo smo legitimnost odprtega tekmovalnega sistema in lovekove pravice nekdanjih

Politini sistem slovenije po letu 1990 v primerjalni lui (anton Bebler)

19

lanov ZKS. Prepriljivost tega argumenta hromi poleg tega ve empirinih dejstev neistovetnost velike veine poloajev, ki so jih neko zasedali in danes zasedajo nekdanji lani ZKS; njihova prisotnost v vseh politinih strankah (tudi v protikomunistinih) in celo v vodstvenih organih desniarskih strank (e posebej v SDS). Zoper tretji argument govori ve dejstev povsem drugana razmerja kot v prejnjem reimu med nosilci politike moi in vodstvi poglavitnih mnoinih medijev, prisotnost na trgu desniarskih glasil ter direktorski in uredniki poloaji v javnih medijih, ki so jih zasedali lani ali odkriti pristai desniarskih strank (vkljuno z Radiotelevizijo Slovenije in dnevnikom Delo). Evolucija politinega sistema RS je sodila v sploni tok liberalne demokratizacije v vzhodni Evropi. Tako kot srednjeevropske in tri baltike republike je Slovenija sledila zgledu zahodnoevropskih parlamentarnih demokracij, e posebej ZR Nemiji. V tem oziru se je precej razlikovala od veine ostalih drav naslednic nekdanje SFR Jugoslavije. Tako kot v tevilnih ostalih nekdanjih vzhodnoevropskih socialistinih dravah, so se tudi med njimi, v nekaterih pod vplivom izrednih okoliin in vojn, uveljavili polpredsedniki sistemi z zdrsi v avtoritarne predsednike sisteme. Slednje e posebej velja za veino drav naslednic nekdanje Sovjetske zveze. Parlamentarne republike med dravami na prehodu so v zadnjih dveh desetletjih dosegle bistveno vijo stopnjo demokratizacije kot pa polpredsednike republike. To razliko tolmai J. Wiatr s prisotnostjo dveh okoliin: (1) e ivega spomina na izkunjo parlamentarizma v preteklosti; (2) politine kulture, obarvane s protestantizmom ali katolicizmom med veinskim prebivalstvom (in z nepravoslavjem ali Islamom). Konservativna amerika fundacija Freedom House je nai dravi e pred leti dodelila indeks svobodne drave (1.5). Najugledneje zahodne institucije za prouevanje zaznane korupcije so nao dravo ocenile kot eno od dveh najbolj istih tranzicijskih drav (skupaj z Estonijo) ter bistveno manj obremenjeno s korupcijo kot velika veina nekdanjih socialistinih drav. Primerjalna raziskava za obdobje 19992008 je uvrstila Slovenijo med utrjene demokracije z najvijo zbirno oceno (1.86), ki so ji sledile Estonija, Latvija, Madarska, eka republika in dr. V primerjavi z ostalimi dravami v tej skupini so bile ocene Slovenije najbolj ugodne v takih razsenostih kot so volilni proces, demokratina vladavina, lokalna oblast, pravosodje, prisotnost korupcije. Manj ugodne pa so bile ocene neodvisnosti naih medijev in moi civilne drube. Razdalje med ocenami Slovenije in balkanskih drav ter e bolj ocenami veine nekdanjih sovjetskih republik so bile in ostajajo bistveno veje. Kumulativno delovanje zgoraj omenjenih negativnih pojavov ter zaznavni premik slovenskega javnega mnenja v smeri veje avtoritarnosti, kakor tudi politine manipulacije in komercializacija v mnoinih medijih, so pripeljali do znianja v oceni demokratinosti politinega sistema Republike Slovenije, med drugim v analizi britanskega Economista. Zbirna ocena Slovenije se je izboljevala od l. 1999 vse do l. 2005 (1.68), med in po Janevi vladi l. 20042008 pa se je

20

dvajset let slovenske dravnosti

poslabala. Po teh ocenah je Slovenija izgubila v korist eke republike poloaj najbolj demokratine mlade evropske demokracije. Ob upotevanju vseh relevantnih pokazateljev je utemeljeno oznaiti Slovenijo kot utrjeno demokracijo. e pa bi ocenjevali politine sisteme z vidika njihove funkcionalnosti, in bi bil poloaj nae drave e manj ugoden. V veliki meri zaradi nespodbudne zakonodaje, tevilnih birokratskih ovir nije kakovosti upravljanja z dravnim in paradravnim premoenjem in grabeljivosti nekaterih vidnih gospodarstvenikov je Slovenija v veliki meri izgubila zelo obutne prednosti z zaetka tranzicije. Bolj poasni in predvsem ekstenzivni razvoj, preglobok zdrs in kilavo okrevanje po izbruhu finanne in gospodarske krize so v veliki meri posledice institucionalno pogojene nesposobnosti hitrejega reagiranja naega politinega sistema na spremembe v zunanjem okolju. Navzlic negativnim pojavom in blokadam na poti nujnih reform sodim, da so razlogi za zmerno optimistino napoved razvoja politine demokracije v Sloveniji v tretjem desetletju samostojnosti. Demokratine institucije so dobile trajno domovinsko pravico. Odsotnost mnoinega ekstremizma, ibkost politinega radikalizma in zadovoljivo delujoi sistem parlamentarnih in drugih institucij omogoajo mirno reevanje konfliktov in graditev drubenega soglasja glede temeljnih dilem slovenske drube. Visoka nacionalna in kulturna homogenost ob obvladljivih socialnih razlikah in ob pomembnih prvinah socialne drave ustvarjajo objektivne notranje pogoje za zadovoljivo socialno in politino stanovitnost sistema. Urejeni odnosi s sosednimi dravami, bistveno izboljanje geopolitinega poloaja Slovenije s lanstvom v Svetu Evrope, Evropski uniji in NATO pa zagotavljajo dobre zunanje pogoje za njegov nadaljnji razvoj. Demokratini politini sistem je nikoli zakljuena zadeva, saj se stalno pojavljajo novi izzivi in zahteve s strani zapostavljenih iskalcev mesta pod politinim soncem. Tudi sicer je potrebno redno normativno in institucionalno dograjevanje in prilagajanje sistema. V tem oziru obstojijo tudi pri nas kar precejne praznine in v naglici nezadovoljivo reena vpraanja. Premagovanje sedanjih finannih in gospodarskih teav ter temeljito zmanjanje nezaposlenosti bi nedvomno blagodejno delovali na drubeno klimo. Predvsem pa je nujno odstraniti nepotrebne notranje institucionalne zavore, dvigniti stopnjo soglasja o temeljnih nacionalnih interesih in izboljati uinkovitost politinega sistema Republike Slovenije. ele tedaj se bo dele zadovoljnih s stanjem nae demokracije dvignil v javnomnenjskih raziskavah Politbarometra nad sedanjih poraznih 14 odstotkov izpraanih (Politbarometer, maj 2011).

Politini sistem slovenije po letu 1990 v primerjalni lui (anton Bebler)

21

Bibliografija
Bluden, M. in Burke, P. (ur.) (2001): Democratic Reconstruction in the Balkans. London: Centre for the Study of Democracy. Freedom House. (2008): Nations in Transit 2008: Democratization from Central Europe to Eurasia. Washington D. C.: Freedom House, Inc. Kurdija, S. (2011): Politbarometer maj 2011. Ljubljana: FDV-IDV. To, N. in Mller, K. H. (ur.) (2010): Primerjalno druboslovje: metodoloki in vsebinski vidiki. Ljubljana: FDV. Wiatr, J. J. (2008): Democratizations in Central Europe: Comparative Perspectives. V: Ciprut V. J. (ur.): Democratizations: Comparisons, Confrontations, and Contrasts. Cambridge: MIT Press.

23

razvoj slovenskeGa ParlaMentarizMa v zadnjiH dvajsetiH letiH stalnost in sPreMeMBe izr. prof. dr. drago zajc
drago.zajc@fdv.uni-lj.si Dr. Drago Zajc je izredni profesor in koordinator podiplomskega/doktorskega tudija na Katedri za analizo politik in javno upravo Oddelka za politologijo Fakultete za drubene vede Univerze v Ljubljani. Je lan tevilnih mednarodnih profesionalnih politolokih asociacij in ve urednikih odborov politolokih znanstvenih revij. Bil je dolgoletni predsednik Slovenskega politolokega drutva. Kot sodelavec Centra za politoloke raziskave FDV in specialist za parlamentarne tudije je objavil ve monografij in tevilne znanstvene lanke s podroja razvoja moderne parlamentarne demokracije, oblikovanja strankarskih koalicij in vlad ter vloge nacionalnih parlamentov v Evropski uniji. Povzetek Vpraanje, kako in zakaj se institucije vzpostavljajo in razvijajo ter institucionalizirajo ali pa stagnirajo in postanejo marginalne, je pomembno za raziskovanje parlamentov. tevilne parlamentarne institucije so po 2. svetovni vojni doivljale poasen in postopen razvoj, medtem ko so druge doivele globoke in nenadne spremembe tako svojega poloaja v politinem sistemu kot institucionalne izgrajenosti oz. organizacije dela. Spremembe institucionalne izgrajenosti praviloma zahtevajo tudi spremembo obnaanja poslancev. Razlikovati moramo med parlamenti, ki delujejo v stabilnem politinem okolju, in parlamenti, ki so bili na novo vzpostavljeni v novih demokratinih dravah. Slovenski parlament Dravni zbor je primer novega parlamenta, ki je doivel tevilne spremembe, deloma pod pritiskom zunanjega okolja (EU). Vendar kulturna sposobnost zaostaja za institucionalno sposobnostjo zlasti zaradi konfliktnega razmerja med koalicijo in opozicijo. Temeljni pojmi: parlament, institucionalizacija, poslanci, poslanske skupine, parlamentarno obnaanje, opozicija, koalicija, konflikti, tekmovanje, sodelovanje Abstract Question of how and why institutions evolve and institutionalize or become stagnant and marginal is important for the study of parliaments. A number of parliamentary institutions have after the second World War experienced slow and gradual modifications or fundamental changes. Changes of institutional design almost regularly demand also changes of behavior of the MPs, if an increase of legislative capacity or quality of legislative output has to be achieved. Different types of parliaments have experienced different changes. Slovenian parliament Dravni zbor is an

24

dvajset let slovenske dravnosti

example of a new parliament which has experienced dramatic change of its constitutional position and undergone a process of extensive institutionalization, partially under pressure of the political surrounding (EU), while the cultural adaptation has been lagging behind because of highly conflictual relationship between coalition and opposition. Keywords: parliaments, institutionalization, deputies, parliamentary party groups, parliamentary behaviour, opposition, cooperation, relations

razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe (drago Zajc)

25

1. UVOD
Vpraanja stalnosti ali stabilnosti (continuity) in sprememb (changes) so osrednja vpraanja, ki si jih zastavljajo raziskovalci v zvezi z vsako institucijo ali organizacijo. Vpraanje, kako in na kaken nain se institucije spreminjajo in razvijajo v asu oz. prilagajajo okolju ali stagnirajo in postajajo marginalne, je tudi najpomembneje vpraanje pri prouevanju parlamentov (Judge, 1983: 3; Longley, 1996: 309). Metodoloki pristop, ki se ponuja raziskovalcu razvoja parlamentarnih institucij, izhaja iz predpostavke, da parlamentarne institucije doivljajo raznovrstne spremembe in se spreminjajo v skladu z zahtevami okolja in asa, s tem pa se poveuje tudi njihova sposobnost, da vplivajo in spreminjajo okolje samo (Polsby, 1968: 146; Judge, 1983: 3). Pri tem naj bi lo tudi za doloeno odgovornost parlamentarnih institucij, da sprejemajo nujno potrebne odloitve. Pristop upoteva tudi institucionalni konservatizem, ki nasprotuje spremembam ali jih zgolj implicitno zavira. Spremembe je mogoe razlikovati glede na njihov znaaj ali gre za formalne oz. institucionalne, kot so organizacijske in postopkovne, formalne spremembe vlog posameznih udeleencev itd. ali pa gre za dejanske spremembe v obnaanju notranjih dejavnikov oz. udeleencev v procesu parlamentarnega odloanja, zlasti poslancev. Konno se spremembe razlikujejo glede na njihov izvor lahko so spodbujene od znotraj ali prihajajo od zunaj iz nacionalnega ali nadnacionalnega okolja. Prav tako se razlikujejo razline vrste pobudnikov sprememb, ali so to civilno-drubeni oz. politini dejavniki na nacionalni ravni (organizacije civilne drube, skupine pritiska, razlini mnenjski voditelji, javno mnenje, sindikati, politine stranke, vlada) ali pa na nadnacionalni ravni (nadnacionalne organizacije). Pri tem upoteva, da posamezni politini dejavniki zagovarjajo spremembe (reforme) ali pa jim nasprotujejo takrat, ko je to v njihovem posebnem interesu. Razline vrste parlamentov so nedvomno doivele razline spremembe Longley ugotavlja razliko med dobro vzpostavljenimi (established) parlamenti, ki delujejo v stabilnem politinem okolju drav z daljo parlamentarno tradicijo, in parlamenti, ki so bili ponovno ali na novo vzpostavljeni v dravah, ki so prele v demokracijo v okviru zadnjega vala drubene modernizacije in demokratizacije (Longley, 1996: 311). Za razliko od starejih parlamentov, v katerih so se spremembe dogajale zelo poasi, so novi parlamenti v zelo kratkem asu 20. let opravili zelo zahteven proces institucionalizacije ki je pomembno poveal njihovo institucionalno sposobnost, vendar pa ni nujno vplival na dejansko obnaanje udeleencev, zlasti poslancev. Zaradi hitrosti sprememb v celotnem drubenem okolju je njihovo obnaanje ohranjalo znailnosti konfliktnega obnaanja kot odraz nerazvite politine in parlamentarne kulture. Glede na to, da je slovenski parlament (Dravni zbor) eden od novih parlamentov vzhodne srednje Evrope bomo skuali ugotavljati, kakne institucionalne in vedenjske spremembe je doivel v tem obdobju, katere so bile najpomembneje in ali gre za medsebojno povezanost enih in drugih.

26

dvajset let slovenske dravnosti

2. INSTITUCIONALNE SPREMEMBE
Institucionalni razvoj ugotavljajo raziskovalci sodobnih parlamentov na podlagi sprememb v notranji organiziranosti, zlasti oblikovanosti delovnih teles in v samem postopku obravnave in odloanja o zakonodajnih aktih ter drugih zadevah, ki so v pristojnosti parlamenta, na podlagi sprememb v organiziranosti in obsegu strokovnih slub, nainu vodenja parlamenta, nainu porazdelitve moi (pravic in dolnosti) posameznih udeleencev itd. Dravni zbor je bil v procesu tranzicije in demokratizacije z novo slovensko ustavo, ki jo je sprejela prva demokratino izvoljena slovenska skupina l. 1991, opredeljen kot predstavnitvo politinih interesov. Glede na to, da je ob njem vzpostavljen tudi Dravni svet kot predstavnitvo posebnih lokalnih in funkcionalnih interesov, ki pa nima posebnih pristojnosti v zakonodajnem postopku (razen monosti veta in zahteve po razpisu referenduma), je ta sistem oznaen kot nepopolni dvodomni sistem. V primerjavi z drugimi parlamenti je tevilo njegovih poslancev manje (90), kar povzroa posebne teave pri opravljanju vseh njegovih funkcij (Grad, 2000: 176; Zajc, 2004: 103). Kot nov parlament brez izkuenj je moral skozi zahteven proces institucionalne adaptacije, kot njen zaetek pa lahko tejemo sprejem zaasnega poslovnika konec l. 1992.1 Spomladi 1993 pa je sprejel svoj prvi poslovnik, ki je omogoil moderno delitev dela med delovna telesa in plenum ter doloil zakonodajni postopek v treh branjih.2 Vendar je poslovnik ohranil nekatere znailnosti prejnjega postopka Skupine SRS ter kmalu postal ozko grlo v procesu politinega in zakonodajnega odloanja. Ponavljanje nekaterih opravil v postopku, vekratno vkljuevanje delovnih teles itd. so oteevali tako sprejemanje nove moderneje zakonodaje kot tudi sprejemanje t. i. evropskih zakonov po zaetku vkljuevanja Slovenije v EU. Te teave je opazila tudi Evropska komisija, ki je l. 1998 v svojem rednem poroilu o napredku Slovenije pri vkljuevanju Slovenije v EU ugotavljala, da je zakonodajni postopek prepoasen. V svojem etrtem poroilu l. 2001 omenja priprave na novi poslovnik, ki naj bi pospeil zakonodajni postopek in poveal vlogo parlamentarnih odborov.3 Nov pomemben korak v smeri institucionalne adaptacije je bil zaradi negativnih izkuenj in po prouitvi delovanja evropskih parlamentov storjen v oktobru 2001, ko je bil po hitrem postopku vloen nov predlog poslovnika. Predlog, ki

1 2 3

Poslovnik je med drugim doloil, da se v Dravnem zboru v 15. dneh po njegovem konstituiranju ustanovijo poslanske skupine kot oblika povezovanja poslancev (UL RS, t. 62/1992). UL RS t. 40/93 z dne 17. julija 1993. Redno poroilo Evropske komisije za l. 2001, Poroevalec Dravnega zbora, t. 99/2001 (str. 18).

razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe (drago Zajc)

27

je predvidel nekatere reitve, ki so v skladu s parlamentarnim sistemom (odprava monosti vraanja predloga vladi kot predlagateljici v dopolnitev), je bil po polemini razpravi ob nasprotovanju opozicije, e da gre za udarec demokraciji, sprejet s potrebno dvotretjinsko veino 2. aprila 2002 (od prisotnih 81 poslancev je zanj glasovalo 57 poslancev, 24 pa proti).4 Novi poslovnik je prinesel nekaj pomembnih sprememb, ki so prispevale k racionalizaciji in ekonominosti zakonodajnega postopka ter izboljal delitev dela med delovna telesa in plenum. Med drugim je okrepil vodenje Dravnega zbora in povsem spremenil vlogo Kolegija predsednika, ki se je iz posvetovalnega organa spremenil v organ, ki sprejema nekatere organizacijske in postopkovne odloitve, vsak vodja poslanske skupine pa ima v njem toliko glasov, kolikor poslancev ima skupina (kolegij odloa o asu trajanja zasedanj in obravnavanju posameznih tok, asu trajanja razprav posameznih poslancev in poslank, pa tudi o tem, koliko mest pripada v poslanski skupini v delovnih telesih in katera skupina je upraviena do vodilnih mest v delovnih telesih). Poslovnik je ohranil naelo postopnosti obravnav (Grad, 2009: 206), vendar po zgledu nekaterih parlamentov (zlasti nemkega Bundestaga) prva obravnava predloga zakona ni obvezna in se opravi le na zahtevo najmanj desetih poslancev. Druga obravnava se opravi v dveh korakih v prvem se opravi obravnava v matinem delovnem telesu, ki razpravlja, sprejema amandmaje, ki jih vloijo poslanci, poslanske skupine, zainteresirano delovno telo ali vlada, kadar ni predlagateljica zakona in glasuje o posameznih lenih, v drugem pa se na podlagi poroila delovnega telesa opravi na seji Dravnega zbora (l. 125.). Na seji Dravnega zbora poslanci razpravljajo in glasujejo o lenih, na katere so bili dani amandmaji, amandmaje pa sedaj lahko vloi najmanj deset poslancev, poslanska skupina ali vlada, kadar ni predlagateljica. Tretja obravnava se lahko opravi na naslednji seji, v kolikor pa so bili v drugi obravnavi vloeni amandmaji k manj kot desetini lenov, pa se opravi kar na isti seji (Igliar, 2004: 229). V tej obravnavi lahko vloijo amandmaje predlagatelj, poslanska skupina ali vlada, kadar ni predlagateljica le na lene, h katerim so bili vloeni amandmaji (l. 140). Poslovnik urejuje tudi skrajani in nujni postopek. Na ta nain se je as obravnave zakonov v Dravnem zboru mono skrajal, s emer so bili doseeni veliki asovni prihranki, poslanci pa so bili razbremenjeni. Olajano je bilo tudi nartovanje dela. Novi poslovnik je bolje in jasneje opredelil vloge in odgovornost posameznih udeleencev v zakonodajnem postopku s tem, da je bolje opredelil pravice in dolnosti posameznih poslancev. Jasneje so doloene tudi funkcije poslanskih skupin in naloge ter nain dela delovnih teles. Poslanec ima pravico sodelovati pri sprejemanju vseh odloitev (razpravljati, predlagati zakon, vlagati amandmaje ), skupaj z doloenim tevilom poslancev pa ima pravico predlagati ali zahtevati druge od-

UL RS, t. 35/02.

28

dvajset let slovenske dravnosti

loitve Dravnega zbora (skupaj s e devetimi poslanci lahko sproi interpelacijo o delu posameznega ministra ali vlade ali vloi predlog za izvolitev novega predsednika vlade). Skupaj s e devetnajstimi poslanci lahko predlaga zaetek postopka za spremembo ustave, skupaj s e devetindvajsetimi poslanci pa lahko zahteva razpis zakonodajnega ali ustavnorevizijskega referenduma. Skupaj z drugimi poslanci lahko ustanovi poslansko skupino. Veliko vejo odgovornost so poleg poslanskih skupin dobila delovna telesa, ki tako kot v drugih modernih parlamentih prevzemajo veji del zakonodajnega in drugega bremena s skupnih zasedanj Dravnega zbora in omogoajo osredotoanje na konkretne zadeve. Delovna telesa so z novim poslovnikom dobila potrebno avtonomnost in postala mesta, kjer lahko poslanci najbolje delajo, hkrati pa so okolja, kjer se lahko uveljavlja ekspertnost. V njih naj bi potekala medstrankarska pogajanja o konkretnih reitvah v predlogih zakonov in drugih odloitvah in se iskal kompromis med razlinimi pogledi. Tako lahko delovna telesa sluijo kot posebni laboratoriji za reevanje konfliktov, ki se bodisi prenaajo v Dravni zbor iz civilne drube, ali pa se pojavljajo v razmerjih med strankami. Obasno lahko prihaja v njih do predstavitev mnenj raznih dejavnikov civilne drube ali pa omogoa glas stroke, kar prispeva h kvaliteti zakonodaje (Zajc, 2009: 76). Tako kot v drugih parlamentih z daljo tradicijo naj bi tudi delovna telesa Dravnega zbora poveala njegovo sposobnost odzivati se na spremembe v domaem in irem mednarodnem okolju, prispevala h kvalitetneji zakonodaji in zagotavljala kontinuiteto zakonodajnega izgrajevanja oz. oblikovanja politik. Pogoj za to naj bi bil, da se zagotovi veja kontinuiteta lanstva in da se lani delovnih teles ne bi obnaali predvsem kot lani svojih strank, ampak bi se im bolj identificirali s podrojem oblikovanja politik, ki ga pokriva delovno telo. Prav tako naj ne bi bili v prevelikem tevilu delovnih teles, saj to onemogoa potrebno koncentracijo. Vendar so poslanci zaradi irine poslovnikih dolob, ki niso upotevala tevila poslancev, v povpreju v ve kot treh delovnih telesih. Institucionalna adaptacija Dravnega zbora novim razmeram se je nadaljevala, ko je Dravni zbor v marcu l. 2003 sprejel novi 3.a len k slovenski ustavi, s katerim je prenesel izvrevanje dela suverenosti na nadnacionalne organizacije, hkrati pa je zavezal vlado, da tekoe obvea Dravni zbor o pripravi vseh odloitev v teh organizacijah, ta pa lahko oblikuje stalia Slovenije do vseh zadev, ki bi sicer bile v pristojnosti Slovenije. Skladno s tem dopolnilom je Dravni zbor v marcu 2004 sprejel poseben zakon o sodelovanju med Dravnim zborom in Vlado RS, ki omogoa Dravnemu zboru, da preko vlade sodeluje v procesu odloanja na ravni EU. Pri tem je bila (po zgledu nekaterih skandinavskih drav) izpostavljena vloga posebnega Odbora za zadeve EU in njegove posebne pristojnosti v razmerju do drugih matinih delovnih teles. Prilagoditev Dravnega zbora novi vlogi je bila storjena s spremembo Poslovnika v maju 2004 (leni 154a154m), s katero je bilo obravnavanje zadev EU v slovenskem Dravnem zboru kot parlamentu drave lanice EU ustrezno urejeno, deloma po vzoru za skandinavske parlamente (Zajc,

razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe (drago Zajc)

29

2009: 84).5 Razmerje med Dravnim zborom in vlado je postalo bolj zahtevno in dinamino, v smislu stalnega sodelovanja med Dravnim zborom in vlado v zadevah EU. Na ta nain je Dravnemu zboru kot nacionalnemu parlamentu drave lanice EU omogoeno bolje in kontinuirano povezovanje domaih politik z evropskimi oz. evropskih z nacionalnimi. Novi poslovnik, ki je bil dopolnjen e l. 20076 in 20107, je s smotrnejo organizacijo dela in poveanjem odgovornosti delovnih teles, pa tudi racionalizacijo samega zakonodajnega postopka in boljo opredelitvijo vlog posameznih udeleencev v zakonodajnem odloanju bistveno poveal institucionalno sposobnost Dravnega zbora, omogoil vejo uinkovitost in transparentnost njegovega delovanja. Pospeil je postopke odloanja in poveal predvidljivost ter legitimnost odloitev. Vplival je tudi na poveevanje odgovornosti Vlade RS kot predlagateljice veine zakonov in prispeval k veji odgovornosti dravljanom. Poslovnik hkrati predpostavlja veje znanje parlamentarne elite, vejo pripravljenost sodelovanja poslancev pri sprejemanju zakonodaje, kakor tudi vejo sposobnost premagovati konflikte in sprejemati racionalne kompromise, pa tudi vejo motiviranost poslancev, da se aktivno vkljuijo v oblikovanje evropskih politik. Predpostavlja torej doloene spremembe v obnaanju poslancev in drugih udeleencev v parlamentarnih postopkih. K poveanju institucionalne sposobnosti Dravnega zbora so seveda veliko prispevale strokovno-svetovalne, administrativne in tehnine slube, ki skrbijo za njegovo uinkovito in kontinuirano delovanje (Zakonodajno-pravna sluba, Sektor za izvajanje dejavnosti Dravnega zbora, Raziskovalno-dokumentacijski sektor itd). Njihova naloga je pomagati pri nartovanju dela Dravnega zbora, nuditi strokovno pomo pri pripravi odloitev in oblikovanju politik na posameznih podrojih, omogoati Dravnemu zboru nadzor nad vlado. S tem prispevajo k

5 6

UL RS, t. 60/04. V juliju 2007 je Dravni zbor s spremembami in dopolnitvami Poslovnika omogoil vlaganje dokumentov v zakonodajnem postopku v elektronski obliki in elektronski podpis, jasneje doloil postopek obravnave predlogov aktov v enofaznem postopku ter uredil zakljuek postopkov ob koncu mandata. Doloeno je bilo tudi razmerje med koalicijo in opozicijo v nadzornih delovnih telesih ter vrstni red postavljanja poslanskih vpraanj (UL RS, t. 92/07). V decembru 2010 je Dravni zbor spremenil in dopolnil Poslovnik v delu, ki se nanaa na podroje EU zadev. V lenih 154f in 154g, 154h, 154i in 154k je dopolnil in preciziral dolobe, ki se nanaajo na obravnavanje predloga stali RS, predloga deklaracije o politinih usmeritvah za delovanje RS v institucijah EU in predloga sprememb pogodb. V lenu 154m pa je dopolnil in preciziral nadzor nad upotevanjem naela subsidiarnosti. V novem 154 n lenu je dodatno doloil postopek tobe zaradi kritve naela subsidiarnosti z zakonodajnim aktom institucij EU pred Sodiem EU. V nadaljnjih tirih lenih (154o154s) pa doloa postopek v zvezi s pobudo Evropskega sveta (UL RS, t. 105/10).

30

dvajset let slovenske dravnosti

poveevanju institucionalnega znanja in razvoju parlamentarne kulture, k oblikovanju doloene rutine obnaanja in dopolnjevanju postopkovnih standardov (Zajc, 2009: 100). Tovrstne parlamentarne slube so posebej pomembne v novih demokratinih parlamentih, saj krepijo odpornost parlamenta na razline zunanje pritiske, zlasti pritiske po hitrem zakonodajnem urejanju in stabilnost njegovega delovanja. Hkrati poveujejo njegovo uinkovitost zagotavljajo racionalnost in predvidljivost postopkov ter kvaliteto konnih rezultatov zakonodajnega in drugih postopkov (Laundy, 1989: 25). Znotraj slub je najpomembneja organizacijska enota Sektor za izvajanje dejavnosti Dravnega zbora, ki skrbi za pripravo gradiv za odloanje in za skladnost poteka sej z zahtevami poslovnika ter za izvajanje mednarodne dejavnosti Dravnega zbora (medtem ko Zakonodajno-pravna sluba v procesu sprejemanja slovenske zakonodaje daje pravna mnenja o skladnosti vloenih predlogov s pravnim sistemom in ustavo). Njihovo delo prispeva h kakovosti sprejete zakonodaje, ki se laje uresniuje v praksi (Igliar, 2004: 89). Posebno pomemben je tudi Raziskovalno-dokumentacijski sektor, ki zagotavlja raznovrstne politino nepristranske informacije in podatke za poslance ter izvaja raziskovalne naloge z raznih podroij, ki se nanaajo na delovanje Dravnega zbora. Tu se izvaja za vsak nacionalni parlament izredno pomembna dokumentacijska in knjinina dejavnost, ki pomembno prispeva k poveevanju institucionalnega in drugega znanja.

3. SPREMEMBE V OBNAANJU
V toku razvoja predstavnike institucije se nujno spreminja tudi obnaanje posameznih udeleencev, zlasti poslancev in poslanskih skupin. Gre za spremembe vedenjskih norm, ki jih v medsebojnih interakcijah uporabljajo vse osebe ali skupine oseb, ki zasedajo mesta v zakonodajnem telesu (Wahlke in dr., 1962: 117). Vedenjske norme je mogoe povezati z razlinimi vlogami v zakonodajnem in drugih postopkih, ki jih doloajo institucionalno okolje in kulturno pogojena priakovanja (Stroem, 1999: 318). Institucionalno okolje sicer doloa formalne vloge posameznih udeleencev v zakonodajnem in drugih postopkih tako, da opredeljuje njihove pravice in dolnosti, vkljuno z odgovornostjo. Doloa jih s pravili, zapisanimi v poslovnikih parlamentov, ob katerih obstajajo tudi nezapisana, kot so precedenni primeri, ustaljeni obiaji in doloene rutine (Zajc, 2009: 21). V parlamentarni praksi je zelo pomembno, ali so se parlamentarna pravila obnaanja poslancev v zadostni meri ponotranjila oz. so postala obiajen nain ravnanja in nastopanja poslancev, tako posameznikov kot poslanskih skupin, opozicije in koalicije. Dejansko obnaanje poslancev in drugih udeleencev v zakonodajnih in drugih postopkih pa je vedno odvisno tudi od politine in parlamentarne kulture, to je od vrednot okolja ali skupine, ki ji pripada poslanec, in njegovih osebnih preferenc. V tem smislu se vedenjske norme do doloene mere ujemajo z etiko

razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe (drago Zajc)

31

obnaanja poslancev, ki je nekaterih parlamentih zapisana v posebnih etinih kodeksih. Vendar gre tudi za velike razlike, saj etine norme ne morejo predpisati, katere cilje naj zasleduje posamezna skupina poslancev in na kaken nain. Udeleenci poslanske razprave imajo lahko tudi razline poglede na etinost poslanskega ravnanja in obnaanja. Pravila, ki doloajo vlogo oz. obnaanje posameznih udeleencev v zakonodajnem in drugih postopkih, npr. poslanca, ki se hoe uveljaviti v politinem oz. parlamentarnem okolju, so obiajno zelo omejujoa v tevilnih parlamentih ima poslanec (back-bencher) zelo majhne monosti samostojnega nastopanja. V kolikor posameznik prestopa meje priakovanega obnaanja, lahko pride do njegove izkljuitve iz skupine, poleg tega ga stranka na prihodnjih volitvah gotovo ne bo ve uvrstila na kandidatno listo. Pravila prav tako doloajo vlogo in nain delovanja poslanskih skupin, v katere se zdruujejo poslanci in v katerih se sprejemajo stalia ter doloajo obveznosti lanov. Obnaanje poslanske skupine obiajno usmerja vodstvo politine stranke v skladu z njenimi dolgoronimi interesi, ki tudi doloa, kakna konkretna stalia zavzema v pomembnejih zadevah. Poslanske skupine, ki imajo podobne cilje, obiajno sodelujejo in oblikujejo veinske (vladne) koalicije, katerih interes je, da imajo v parlamentu trdno podporo, medtem ko stranke opozicije sestavljajo parlamentarno manjino. Tako kot je vloga koalicije, da uresniuje svoj program, ie najbolje odgovore na perea vpraanja in oblikuje konsistentne politike, je vloga opozicije, da izvaja funkcijo kritike in kontrole vlade, pa tudi vnaanja alternativnih predlogov in zastopanja marginaliziranih interesov (Bibi, 1993: 67). Opozicija si v skladu s svojo vlogo prizadeva, da se kontrola vlade nad koalicijsko veino v parlamentu zmanja ali omeji, oz. da pridobiva vpliv in konno pridobi veino ter zamenja vlado. V skladu s svojo vlogo in svojimi legitimnimi funkcijami bo izkoristila vsako prilonost, da se koalicijski poslanci oz. posamezne koalicijske poslanske skupine v posameznih primerih ali glasovanjih (o predlogih za izvolitev na funkcijo, zakonskih predlogih, predlogih za spremembo ustave, interpelacijah, zaupnicah, konstruktivnih nezaupnicah, ustavnih obtobah in zahtevah po zakonodajnem referendumu) pridruijo opoziciji in poveajo njen potencial. Novi in stari parlamenti se glede na vloge in obnaanje poslancev, njihovih posameznih skupin ali koalicije in opozicije precej razlikujejo prav z ozirom na stopnjo ponotranjenja (interiorizacije) pravil obnaanja. Prav tako se razlikujejo glede na vrednote, ki so sestavni del politine kulture okolja. V parlamentih z daljo neprekinjeno tradicijo delovanja je od poslancev priakovati sprejemanje razlinosti (nasprotnih argumentov), spotovanje drugih in pripravljenost na sodelovanje, zlasti v primerih, kjer je mono dosei skupne koristi. Od koalicije je npr. mogoe priakovati, da bo v pripravi svojih predlogov upotevala mnenja opozicije in jo celo vkljuevala v pomembneje zakonodajne in druge projekte ter gradila kooperativni odnos. Na drugi strani naj bi opozicija pri uveljavljanju

32

dvajset let slovenske dravnosti

svoje vloge (funkcije) ravnala odgovorno in racionalno in se pri uporabi sredstev nadzora razumno (samo)omejevala, kar je nujno tudi zaradi normalnega delovanja parlamentarnega sistema. Izogibala naj bi se pretirani uporabi ali zlorabi sredstev, ki oteuje delovanje tega sistema (Grad, 2011: 27). Med obema naj bi se, kljub tekmovanju, razvijal odnos medsebojnega upotevanja ali celo obasnega sodelovanja. Na obnaanje poslancev, koalicije in opozicije ter njuno medsebojno razmerje, zlasti v novih demokratinih dravah, vpliva ve zelo kompleksnih dejavnikov, med katerimi sta na prvem mestu nedemokratina tradicija in podedovana avtoritarna politina kultura, ki teko priznava razlinost ali nasprotovanje in ni naklonjena kritini opozicijski dri.8 Razmerje med koalicijo in opozicijo je lahko odvisno od ideolokih cepitev in zrelosti novih strank, e posebej od pripravljenosti in sposobnosti posameznih politinih elit razreevati konflikte v zvezi z sedanjim in prihodnjim razvojem. Pri tem je pomembna tudi stopnja uresnienih drubenih in politinih sprememb v procesu tranzicije in konsolidacije demokracije ter vpliv zunanjih okoliin. Ti dejavniki pojasnjujejo tudi razmerje med politinimi strankami oz. med koalicijo in opozicijo v Sloveniji od volitev l. 1990 dalje. tevilne opravljene tudije sodobnih novih (post-socialistinih) parlamentov v vzhodni srednji Evropi in tudi raziskave delovanja Dravnega zbora kaejo, da se parlamentarne stranke obnaajo tekmovalno ob pomanjkanju zaupanja in tolerance, odnos med koalicijo in opozicijo pa je bolj ali manj nasprotujo.9 Nekatere skuajo tudi delegitimirati druge stranke z opozarjanjem na njihovo domnevno preteklost ali posebne povezave, svojo mo uporabljajo za oviranje politinih konkurentov (Agh: 1994: 77). V parlamentarnih razpravah prihaja do personalizacije konfliktov (Olson 1997: 417), objektivno razpravo pa omejuje nastopanje posameznikov, ki prihajajo v Dravni zbor brez posebnih prejnjih politinih izkuenj in se teko privajajo parlamentarnemu okolju. Predstavniki razlinih poslanskih skupin se teko pogajajo ali usklajujejo stalia. Koalicija obiajno zavraa tudi dobronamerna dopolnila opozicije, prevladuje nasprotujoe glasovanje in preglasovanje pri sprejemanju zakonodaje, ki se pogosto prehitro in premalo domiljeno spreminja, kar ima e druge posledice. Dolobe zakonov so posledino pogosto nejasne, zaradi esar se jih teko uresniuje, posledica je tudi neupotevanje takih

V zvezi z zgodovinskimi dejavniki nekateri avtorji posebej opozarjajo, da je na podroju srednje Evrope prilo do sprejemanja politinega pluralizma ele po tektonskih politinih spremembah konec 80-tih let in posledino do priznanja opozicije, ki je bila prej obsojena kot destrukcija, nasilje ali stihija. Glej npr. Bibi, A. (1993): Racionalnost opozicije, v: (D. Zajc, ur.): Slovenski parlament v procesu politine modernizacije (str. 72). Glej npr. raziskavo Razreevanje konfliktov v Dravnem zboru RS, opravljeno v letih 20102011.

razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe (drago Zajc)

33

zakonov v praksi. Na drugi strani opozicija teko sprejema glasovalne poraze in se vekrat posluuje obstrukcije, ki so v drugih parlamentih redkost. V mandatu 20002004 je bilo npr. kar 111 obstrukcij, v mandatu 20042008 pa 106. V letih od 20082010 je bilo 18 obstrukcij.10 Prav tako se ne omejuje pri uporabi sredstev nadzora nad vlado oz. izvrilno oblastjo, kot so interpelacije in ustavne obtobe. Od l. 1992 do 2010 je bilo v Dravnem zboru 25 interpelacij, v tem mandatu pa so bile vloene 4 (3 so bile neuspene, v enem primeru je minister odstopil pred glasovanjem). Ustavnih obtob je bilo doslej 4 3 proti predsedniku vlade dr. J. Drnovku in 1 proti predsedniku drave dr. D. Turku. Poseben primer pa so zahteve po zakonodajnem referendumu. Od sprejema nove ustave je bilo v Sloveniji okoli 100 referendumskih pobud, vseh referendumov pa je Dravni zbor do konca 2010 razpisal 14, od tega 11 zakonodajnih. Med njimi sta bila predhodna referenduma o predlogu zakona o volitvah v Dravni zbor (1996) in financiranju izgradnje TET 3 (1999). Naknadni pa o noveli zakona o zdravljenju neplodnosti in oploditvi z biomedicinsko pomojo (2001), o t. i. tehninem zakonu o izbrisanih (2004), o zakonu o RTV Slovenija 1 (2005), o zakonu o ratifikaciji Arbitranega sporazuma med Vlado RS in Vlado RH (2010) in o zakonu o RTV Slovenija 2 (2010). Poleg teh je bil 1 referendum posvetovalni (o ustanovitvi pokrajin v Sloveniji) in 2 o mednarodnih povezavah (pristop Slovenije k EU in NATO). Od zakonodajnih jih je bilo 7 razpisanih na zahtevo najmanj tretjine (predvsem opozicijskih) poslancev, 3 so bili razpisani na zahtevo 40 tiso volivcev (o preoblikovanju slovenskih eleznic, o vraanju vlaganj v telekomunikacijsko omreje in o nedeljskem delu trgovin), 1 pa na zahtevo Dravnega sveta - o noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Grad, 2011: 63). V prvi polovici leta 2011 pa je Dravni zbor razpisal e 4 naknadne zakonodajne referendume na zahtevo ve kot 40 tiso volivcev je razpisal najprej referendum o zakonu o malem delu (referendum, na katerem je bil zakon zavrnjen, je bil 10. aprila 2011). Na podlagi zadostnega tevila podpisov je razpisal tudi referendum o zakonu o pokojninskem in invalidskem zakonu, medtem ko je referenduma o zakonu o arhivskem gradivu in o zakonu o prepreevanju dela in zaposlovanju na rno razpisal na zahtevo 31 poslancev. Vsi trije referendumi, na katerih so zakoni zavrnjeni z visoko veino, so bili 5. junija 2011. Veina referendumskih vpraanj ni zadevala veine dravljanov. Z izjemo referenduma o vstopu Slovenije v EU in NATO ter arbitranem sporazumu in o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (ki je bil vezan na volitve predsednika) ni bila preseena niti 40-odstotna udeleba. Najvija je bila udeleba na referendumih l. 2011 o pokojninski reformi, delu na rno in dostopu do arhivov (40,2 %) ter l. 1996 o volilnem sistemu (37,5 %), najnija pa na referendumu o zakonu o RTV

10

Glej: Poroilo o delu Dravnega zbora RS v obdobju 2008-2012, Drugo leto mandata.

34

dvajset let slovenske dravnosti

Slovenija 2 (14,8 %). Veliko postavljenih vpraanj je bilo ozko interesnih ali populistino naravnanih. Razen v enem primeru (referendum o zakonu o RTV Slovenija 1) je bil predlagatelj (parlamentarna opozicija) doslej vedno uspeen. Parlamentarne stranke obasno vkljuujejo v presojanje zahtev po referendumu tudi Ustavno sodie RS.

4. SKLEP
Politologi, ki se ukvarjajo s predstavnikimi institucijami in njihovo vlogo pri razreevanju konfliktov in oblikovanjem modernih politik, e dolgo asa namenjajo pozornost tako trajnosti oz. kontinuiteti kot spremembam, ki omogoajo njihovo prilagajanje razvoju ter zagotavljajo potrebno uinkovitost, zlasti pri odzivanju na krizne razmere. Medtem ko je bila kontinuiteta pogosto v ospredju prouevanja, pa v zadnjem asu posveajo vedno ve pozornosti spremembam, tako institucionalnim kot spremembam v obnaanju glavnih akterjev poslancev in poslanskih skupin. V naem prispevku smo skuali odgovoriti na vpraanje, katere so tiste znailnosti novega slovenskega parlamenta, ki zagotavljajo kontinuiteto njegovega delovanja, in katere so tiste, ki omogoajo spremembe. Dravni zbor, ki je bil vzpostavljen v procesu demokratizacije in transformacije slovenske drube, je v zadnjem obdobju skoraj 20 let doivel veliko pomembnih sprememb. Med njimi so na prvem mestu institucionalne spremembe v smislu vzpostavitve modernega sistema delovnih teles in delitve dela, racionalizacije odloanja in vzpostavitve kvalitetnih strokovnih slub ter izboljanja vodenja, kakrne je od nas priakovalo tudi mednarodno okolje. Ta zaetna institucionalizacija se je nadaljevala po vstopu Slovenije v EU, ko je Dravni zbor prilagodil svojo vlogo v okviru te nadnacionalne organizacije. Te institucionalne spremembe so omogoile veliko bolj racionalno in ekonomino delovanje, ki ni bilo na kodo demokratinosti (eprav niso bile v celoti izvedene, zlasti glede racionalizacije tevila delovnih teles). Kljub obsenim institucionalnim spremembam pa je Dravni zbor v zadnjih dvajsetih letih zadral tevilne znailnosti, ki kaejo na doloeno kontinuiteto obnaanja poslancev in poslanskih skupin iz prvega obdobja formiranja politinih strank. Gre za ohranjanje vzorcev konfliktnosti in nasprotovanja, ki omejuje monosti kooperativnega sodelovanja vsakokratne koalicije in opozicije v smislu dialoga in pragmatinega dogovarjanja pri reevanju aktualnih vpraanj in zmanjuje uinkovitost Dravnega zbora. Medtem ko koalicije ne upotevajo dovolj mnenja manjine, pa opozicije sredstev nadzora ne uporabljajo dovolj odgovorno oz. se ne omejujejo pri njihovi uporabi. Poleg objektivnih zgodovinskih okoliin in zaostrene gospodarske situacije je med ovirami na prvem mestu e vedno premalo

razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe (drago Zajc)

35

razvito parlamentarno znanje oz. pomanjkanje institucionalnega spomina. Veliko tevilo novo izvoljenih poslancev brez izkuenj ne pozna dovolj nujnosti in prednosti iskanja pragmatinega kompromisa. Med ovirami so tudi premalo utrjene norme parlamentarnega obnaanja in prevelika ideoloka lojalnost novih poslancev do vodij poslanskih skupin in vodstev politinih strank, kar sicer ugotavljajo raziskovalci tudi v drugih novih parlamentih (Longley in Hoffman, 1996: 11). Na ta nain Dravni zbor ostaja arena, ki je preobteena z neproduktivnimi konflikti, ki jih teko racionalno obvladuje in ne more dovolj dobro opravljati drugih funkcij, kot je npr. iskanje odgovorov na najbolj aktualne probleme, oblikovanje konsistentnih politik in kvalitetne zakonodaje itd. (Zajc, 2011: 23). Zaradi utrujenosti od konfliktov prihaja do blokad v procesu odloanja, ob sprejemanju odloitev (zakonov) prihaja do obstrukcij, posledino se v presojo posameznih vpraanj ali sprejetih zakonov vkljuuje Ustavno sodie, vse veje tevilo vpraanj pa se prenaa na referendum, ki jih je bilo zadnjem asu kar pet, eprav niso primerna za referendumsko odloanje, kar odlaga ali onemogoa sprejemanje pomembnih odloitev. Zato se pojavlja velika razlika med prilonostmi, ki so pred novim parlamentom in njegovo dejansko sposobnostjo da razreuje konflikte. Zakljuek bi torej lahko bil, da je v primeru, ko se vloge oz. obnaanje poslancev le poasi spreminjajo oz. razmerje med vsakokratno koalicijo in opozicijo ostaja bolj ali manj konfliktno in neproduktivno, nujen poseg od zunaj iz politinega okolja. Taken pritisk lahko pride od dejavnikov, kot so npr. javno mnenje, izraen kot nezadovoljstvo z delovanjem posameznih institucij (Dravnega zbora in vlade), politinega sistema ali politike nasploh, volivci (izraen kot volilna neudeleba), mnenjski voditelji ali posamezne (nove) stranke, intelektualna skupnost oz. strokovna drutva (politoloka, pravnika oz. ustavno-pravna, socioloka, poslanska) ali parlamentarni think-tanki v povezavi s strokovnjaki na univerzi in raziskovalnih centrih. Vsi ti dejavniki upotevajo tudi izkunje iz delovanja drugih parlamentov oz. spremembe, ki jih ti uvajajo, da bi se prilagodili zahtevam asa. Posebno pomembno pa bi bilo zaeti s poglobljenim kontinuiranim raziskovanjem slovenskega parlamentarizma in Dravnega zbora, ki bi zajelo vse vidike njegovega delovanja, zajelo celoto njegovih funkcij, vkljuno z oblikovanjem politik, povezalo postopkovna in druga pravila z vlogo posameznih udeleencev, pri tem pa upotevalo ire okoliine, kot so tradicionalna politina kultura in vpliv irega evropskega okolja. Takno raziskovanje bi ugotavljalo pomen sprememb v slovenskem parlamentarizmu in primerljivost z drugimi parlamenti, tudi glede sodelovanja preko vlade v procesu odloanja na ravni EU. Slovenija kot manja drava ima dobro razvito in mednarodno usmerjeno politino znanost. Vendar so se politiki obiajno zanesli na nekatere ekonomsko-demografske tudije ali upotevali zelo razline zgodovinske ocene preteklosti ter namenjali le majhno pozornost politinim vedam, razen obasno v primeru sprejemanja nekaterih

36

dvajset let slovenske dravnosti

pomembnih odloitev (sprejemanje poslovnika Dravnega zbora ali sprememba ustave ob vstopanju v EU). Legislativne tudije, ki so povezane z neo-institucionalnim pristopom, v politinih vedah tudi niso bile v srediu zanimanja slovenske politike, eprav so bile v preteklosti vsaj tri mednarodne konference o vlogi novih parlamentov v sodelovanju z RCSL Mednarodne asociacije za politine vede (IPSA) organizirane prav pri nas, v Ljubljani in Portorou, zadnja l. 2005 v Dravnem zboru RS. Sam Dravni zbor priteguje na svoje posvete ob obletnicah svojega delovanja tudi politologe in nastopa kot sofinancer posameznih raziskav. Vendar bi bil as, da se raziskovanju slovenskega parlamentarizma posveti veja pozornost. Bibliografija
Attila, Agh (1994): The Europeanization of ECE Polities and Emergence of the New Democratic Parliaments. V: A. Agh (ur.): The Emergence of East Central European Parliaments The First Steps. Budapest: HCDS. Bibi, Adolf (1993): Racionalnost opozicije. V: D. Zajc. (ur.): Slovenski parlament v procesu politine modernizacije. Ljubljana: FDV. Grad, Franc (2000): Parlament in vlada. Ljubljana: Uradni list. Grad, Franc (2011): Pravna ureditev pravic parlamentarne opozicije v slovenskem ustavnem sistemu, Raziskovalno poroilo za Dravni zbor RS. Igliar, Albin (2004): Zakonodajni proces z osnovami nomotehnike. Ljubljana: Pravna fakulteta. Judge, David (1994): East Central European Parliaments: The First Steps. V: A. Agh (ur.): The Emergence of ECE Parliaments The First Steps. Budapest: HDCS. Judge, David (1983): The Politics of Parliamentary Reform. London: Heinemann Educational Books. Laundy, Philip (1989): Parliaments in the Modern World. Aldershot: Gower. Longley, Lawrence, D. (1996): Parliaments as Changing Institutions and Agents of Regime Change: Perspectives and a New Reserch Framework. V: A. Agh and G. Ilonszki, (ur.): Parliaments and Organized Interests: The Second Steps. Budapest: HCDS. Olson, David M. (1997): Paradoxes of Institutional Development: The New Democratic Parliaments of Central Europe. International Political Science Review, No. 4/97. Packenham, Robert A. (1970): Legislatures and political development. V: A. Kornberg in L. D. Musolf (ur.): Legislatures in Developmental Perspective. Durham: Duke University Press. Pavliha, Marko (2005): Dravni zbor: nosilec ali ruilec pravne drave? Ljubljana: Podjetje in delo, t. 67/05. Pavliha, Marko (2006): Parlament v sistemu delitve oblasti. Ljubljana: Podjetje in delo, t. 67/06. Polsby, Nelson (1968): The Institutionalization of the House of Representatives. V: American Political Science Review, t. 62/1968. Rangus, Marjetka (2010): Vpliv poslovnika na razreevanje konfliktov v Dravnem zboru. V: Prihodnost parlamentarne demokracije. Ljubljana: Dravni zbor.

razvoj slovenskega parlamentarizma v zadnjih dvajsetih letih stalnost in spremembe (drago Zajc)

37

Shane, Martin in O'Halpin, Eunan (1999): The roles, behaviour and significance of Irish parliamentarians in parliamentary arena. V: L. D. Longley, A. Agh in D. Zajc (ur.), Working Papers on Comparative Legislative Studies IV. Lawrence: Lawrence University, USA. Stroem, Kaare (1999): Strategic Roles in Contemporary Legislatures. V: L. Longley, A. Agh in D. Zajc (ur.): Parliamentary Members and leaders The Delicate Balance. Appleton: Lawrence University and RCLS, IPSA (Working Papers on Compar. Legislative Studies IV.). Wahlke, J. C., H. Eulau, W. Buchanan in L. C. Ferguson (1962): The Legislative System. Explorations in Legislative Behaviour. New York: Wiley. Zajc, Drago (2004): Razvoj parlamentarizma. Funkcije novih parlamentov. Ljubljana: Zaloba FDV. Zajc, Drago (2008): National Parliaments of the New member Countries in the EU Adaptation of the Slovene National Assembly to the New Challenges. Zagreb: Politika misao, t. 5/2008. Zajc, Drago (2009): Oblikovanje koalicij v Srednji Evropi. Ljubljana: FDV. Zajc, Drago (2009): Sodobni parlamentarizem in proces zakonodajnega odloanja. Ljubljana: FDV. Zajc, Drago (2010): Organiziranost Dravnega zbora RS potencial ali ovira za izvajanje njegovih funkcij (vloga delovnih teles). V: Prihodnost parlamentarne demokracije. Ljubljana, Dravni zbor RS. Zajc, Drago (2010): Razreevanje konfliktov v Dravnem zboru RS (prvo raziskovalno poroilo za Dravni zbor RS). Ljubljana: FDV (Center za politoloke raziskave).

39

razvoj sisteMa javniH UslUBenCev v rePUBliki sloveniji: UsPeHi in izzivi izr. prof. dr. Miro Haek
miro.hacek@fdv.uni-lj.si Dr. Miro Haek, izredni profesor na Fakulteti za drubene vede Univerze v Ljubljani, je avtor ve znanstvenih monografij s podroja sistemov javnih uslubencev, med drugim knjige Sistem javnih uslubencev (2001) in v soavtorstvu z dr. Ireno Balijo knjige Sodobni uslubenski sistemi (2007). Povzetek Sistemi javnih uslubencev se v vseh vrstah demokratinih drav spopadajo s podobnimi teavami: kako zagotoviti sposobno, uinkovito, legitimno, odgovorno, odzivno in profesionalno javno slubo. Pestrost ponudbe storitev, ki jih ponuja sistem javnih uslubencev, je tradicionalno nekoliko manj usmerjena k uporabniku kot storitve, ki jih ponuja zasebni sektor. Glavni razlog za to je monopolni poloaj sistema javnih uslubencev, saj konkurence znotraj javne uprave skorajda ni ali pa je zgolj navidezna. Zaradi tega je kakovost storitve pogosto manj pomembna od vhodnih podatkov, samega postopka in formalnosti, ki so bili potrebni za dosego konnega rezultata. Posledica tega je preteno negativno dojemanje tako sistema javnih uslubencev kot tudi ire javne uprave s strani dravljanov. Prispevek se bo osredotoil na analizo evolucije slovenskega sistema javnih uslubencev v zadnjih dveh desetletjih s poudarkom na spremembah, ki so se v sistemu dogajale v obdobju zadnjih dveh parlamentarnih mandatov, ter opozoril na nekatere neustrezne reitve, ki so povzroile neuinkovito, neprofesionalno in neodzivno javno slubo ter posledino tudi izrazito negativno javnomnenjsko podobo celotnega javnega sektorja. Kljune besede: sistem javnih uslubencev, Slovenija, reforma, javni sektor Abstract Civil service systems in all kinds of democratic countries deal with similar problems: how to ensure legitimate, efficient, capable, professional, responsible and responsive public service. Variety of public services within civil service system are traditionally somewhat less user-oriented when compared with similar services, offered by private sector and private providers. The main reason for that is monopolistic position of the public sector. There is usually no competition within public administration at all or is competition usually merely just superficial. Because of that the quality of services offered by public sector is often less important than entry data, procedures and formalities, needed for the achievement of final result. One of the most important consequences of described processes is often negative comprehension of public

40

dvajset let slovenske dravnosti

administration by the general public. Our paper will focus on the analysis of the evolution of Slovenian civil service system in last two decades; we will put more emphasis on several key developments within civil service system that have occurred during last two parliamentary mandates. Our aim is to call attention to several unsuitable solutions that are leading to unprofessional, inefficient and unresponsive public service and consequently also very distinctive negative image of whole public sector in the eyes of general public. key words: civil service system, Slovenia, reform processes, public sector

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

41

1. UVOD: VZROKI ZA REFORMO SISTEMA JAVNIH USLUBENCEV


Priblievanje sodobni javni upravi je bilo v poznih 90. letih prejnjega in v prvih letih novega stoletja kljuni cilj reforme slovenske javne uprave in njene preobrazbe v evropsko primerljiv sistem. Pomemben del reforme je zajel zlasti personalni vidik, kar se kae skozi pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja nosilcev izvajanja njenih nalog. Personalni vidik reforme je kljunega pomena za doseganje ciljev vsake organizacije in tudi v slovenski javni upravi je v zadnjem desetletju dobil pomembno vlogo. eprav zagotavlja javna uprava po vsebini razline javne dobrine, funkcionalna razlinost ne sme in ne more pogojevati razlinega varovanja temeljnih institutov delovnega razmerja njenih izvajalcev. Zatorej je bil cilj reforme javne uprave vzpostaviti sistem, ki bi zagotavljal vsem njenim zaposlenim enako raven varovanja temeljnih institutov delovnega razmerja in v tem okviru enakopravno, poteno in primerljivo obravnavanje. Sistem javnih uslubencev vsebinsko izhaja iz sodobnih nainov organiziranja in vodenja dela, uinkovitega in sodobnega upravljanja lovekih virov, iz konkurence med zaposlenimi, iz jasnih pravic, obveznosti in odgovornosti zaposlenih, profesionalizacije personalnega odloanja, jasnega in preglednega sistema doloanja in izplaevanja pla in drugih prejemkov, ki se za opravljanje javne funkcije in za uresnievanje delovnega razmerja izplaujejo iz javnih sredstev. Slovenija je imela pred reformo do neke mere e izgrajen sistem javnih uslubencev, saj je veljal poseben zakon, ki je urejal zaposlovanje, sklenitev delovnega razmerja, imenovanje in razreitev, napredovanje, razporejanje, opravljanje dela ter nekatere pravice in dolnosti delavcev v dravnih organih in organih lokalnih skupnosti.11 Zato uslubenskega sistema ni bilo potrebno graditi povsem na novo, temve ga je bilo v procesu reforme potrebno zgolj dograditi in posodobiti. Prejnja zakonodaja, ki je urejala delovanje sistema javnih uslubencev, je bila v marsiem zastarela in jo je bilo potrebno posodobiti, zlasti s sodobnimi mehanizmi upravnega vodenja, organizacije dela in personalnega odloanja, z mehanizmi spodbujanja ustvarjalnosti in strokovnosti in z mehanizmi priblievanja javne uprave uporabnikom. Kljuna razloga za reformo sta bila spremenjena dravna ureditev, ki je zahtevala jasno identifikacijo javnega sektorja in njegovega delovanja, ter proces vkljuevanja drave v Evropsko unijo, v kateri je izoblikovan sistem javnega sektorja standard, ki zagotavlja tradicijo in stabilnost. Cilji reforme sistema javnih uslubencev so bili:12

11 12

Zakon o delavcih v dravnih organih, Uradni list RS, t. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 4/93, 70/97, 38/99. Predlog zakona o javnih uslubencih prva obravnava, Poroevalec Dravnega zbora Republike Slovenije, 25. april 2001.

42

dvajset let slovenske dravnosti

Raziriti veljavnost enovitega uslubenskega sistema z dravnih organov in organov lokalnih skupnosti na tiste osebe javnega prava, ki preteno opravljajo upravne naloge (javne agencije, javni skladi, zbornice itd.) in delujejo po podobnih naelih kot organi javne uprave; s tem zagotoviti enoten uslubenski sistem za vse dravne organe in za celotno javno upravo; pri tem se v pojem javna uprava ne vtevajo javni zavodi, ki izvajajo negospodarske javne slube na podroju zdravstva, olstva, socialnega varstva, znanosti itd. Loiti opravljanje javnih nalog (uradnika delovna mesta, uradniki sistem) od spremljajoih dejavnosti; loiti status uradnika od statusa drugih javnih uslubencev v dravnih organih, organih lokalnih skupnosti, javnih agencijah in javnih skladih. Glede pravic in dolnosti javnih uslubencev v dravnih organih, upravah lokalnih skupnosti, javnih agencijah in javnih skladih im bolj pribliati ureditev delovnopravnim predpisom z upotevanjem posebnosti, ki jih narekuje javni interes. Decentralizirati in poenostaviti postopke odloanja o kadrovskih zadevah in hkrati centralizirati in bistveno okrepiti nadzor ter vzpostaviti odgovornost in sankcije za kritve. Uvesti elemente kariernega sistema, ki bo motiviral sposobne posameznike za vstop v uradniko slubo in prepreeval odliv sposobnih kadrov. Zagotoviti pogoje za oblikovanje upravne elite kroga vrhunskih upravnih strokovnjakov in upravnih menederjev; pogoji zajemajo sistem usposabljanja, sistem nazivov in delovnih mest, sistem izbire in sistem nagrajevanja. Loiti politine poloaje (funkcije) od upravnih poloajev; v tem delu se zakon povezuje z zakonoma, ki urejata vlado in dravno upravo. Prek sistema izbire, usposabljanja in izpopolnjevanja, napredovanja in nagrajevanja zagotoviti vejo strokovnost uprave. Zagotoviti vejo stabilnost uprave in zmanjanje negativnih posledic politinih menjav na delovanje uprave. Omogoiti oblikovanje kabineta kot kroga osebnih svetovalcev oziroma uslubencev, vezanih na osebno zaupanje funkcionarja. Zagotoviti mehanizme za racionalizacijo poslovanja. Zagotoviti odprtost delovanja javne uprave, spotovanje etinih pravil ravnanja (kodeksa etike) in usmerjenost k uporabniku storitev. Zagotoviti sistem izbire uradnikov, ki bo temeljil na im objektivnejih merilih strokovne usposobljenosti; pri najvijih uradnikih poloajih prepreiti prevlado politinih meril nad merili strokovne usposobljenosti. Zagotoviti enotnost sistema nartovanja zaposlovanja v javni upravi s ciljem nartne in gospodarne porabe proraunskih sredstev. Vzpostaviti pregleden sistem nazivov, delovnih mest in poloajev. Zaostriti standarde za vstop v uradniko kariero (javni nateaji, strokovni izpiti). Vzpostaviti politiko horizontalnega usposabljanja in izpopolnjevanja v javni upravi.

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

43

Omogoiti vejo fleksibilnost pri upravljanju lovekih virov ter vejo stopnjo pretoka delovne sile med organi javne uprave (notranji trg dela). Zagotoviti sodelovanje reprezentativnih sindikatov pri organizacijskih odloitvah in odloitvah na podroju upravljanja lovekih virov, ki vplivajo na pravice in obveznosti oziroma na poloaj uslubencev. Kot lahko vidimo, je bilo ciljev reforme sistema javnih uslubencev kvantitativno veliko in bili so kvalitativno precej zahtevni. e ob benem pregledu zastavljenih ciljev je evidentno tudi, da je bila veina zastavljenih ciljev tudi uresniena. Temeljni cilj priujoega prispevka je analiza tistih ciljev, ki po mnenju avtorja niso bili (ustrezno) implementirani iz problemskih podroij sistema javnih uslubencev, ki bodo zlasti glede na ekonomsko in finanno krizo, ki v zadnjih letih globoko spodjeda tudi stabilnost javnega sektorja v prihodnjih mesecih in letih morala biti ustrezno obdelana in naslovljena, saj bo v nasprotnem primeru sistem javnih uslubencev namesto odskoia za drubeni razvoj postal birokratski nebodigatreba, s katerim se nihe noe zares ukvarjati in ga dokonno izoblikovati v tisto, emur je bil pravzaprav vseskozi namenjen.

2. REFORMA SISTEMA JAVNIH USLUBENCEV 2.1 karierni ali pozicijski sistem ali morda nekaj vmes
Eden temeljnih ciljev reforme je bila vzpostavitev kariernega sistema, ki bo motiviral sposobne posameznike za vstop v uradniko slubo in prepreeval odliv perspektivnih kadrov. S tem ciljem se je zgodil kljuen preobrat v razvoju slovenskega sistema javnih uslubencev in prelom s prejnjim uslubenskim sistemom. V reformiran sistem javnih uslubencev je tako vstopilo kar nekaj prepoznavnih elementov kariernega sistema, kot so loeni piramidi nazivov in poloajev, strokovni izpit iz dravne uprave kot nekakna vstopnica v uslubensko razmerje, prednost e zaposlenih v sistemu pri napredovanjih, vzpostavljanje uradnike elite na najvijih uradnikih poloajih, ostra loitev vrha uprave od politike, vzpostavitev sistema motivacijskih elementov za razvoj kariere zaposlenih itd. Ti elementi so (bili) namenjeni stabilnosti, viji strokovnosti ter veji odzivnosti sistema na potrebe dravljanov. Temeljni cilj uvajanja kariernega sistema je bila rekrutacija najboljih kadrov za delo v dravni upravi in poveanje motivacije vseh tistih, ki so v upravi e (bili) zaposleni, da bodo svoje delovne naloge opravljali uinkoviteje in uspeneje. Z reformo sistema javnih uslubencev je torej tudi Slovenija vstopila med tiste drave, v katerih elementi kariernega sistema prevladujejo nad elementi pozicijskega sistema. Slovenija se sicer ni odloila za povsem tog in zaprt karierni sistem javnih uslubencev, kot ga npr. danes poznajo v paniji ali na Japonskem, pa pa je prevladujoe

44

dvajset let slovenske dravnosti

elemente kariernega sistema kombinirala z nekaterimi elementi pozicijskega sistema po francoskem zgledu (npr. z monostjo vstopa v uslubensko razmerje tudi na hierarhino vije uradnike poloaje). Zaetne uspehe reforme sistema javnih uslubencev je potrebno iskati v: iritvi veljavnosti enovitega uslubenskega sistema z dravnih organov in organov lokalnih skupnosti na vse tiste osebe javnega prava, ki preteno opravljajo upravne naloge (javne agencije, javni skladi, zbornice itd.) in delujejo po podobnih naelih kot organi javne uprave; vzpostavitvi enotnega uslubenskega sistema za vse dravne organe in za celotno javno upravo; loitvi opravljanja javnih nalog (uradnika delovna mesta, uradniki sistem) od spremljajoih dejavnosti (loitev statusa uradnika od statusa drugih javnih uslubencev v dravnih organih, organih lokalnih skupnosti, javnih agencijah in javnih skladih); vzpostavitvi preglednega sistema nazivov in poloajev; vzpostavitvi enotnega planega sistema za celoten javni sektor. e ob reformiranju sistema javnih uslubencev je bilo jasno, da bosta za polno implementacijo in e zlasti za uinkovanje kariernega sistema potrebna as ter potrpeljivost in seveda tudi ustrezna politina podpora. al ne prvega ne drugega ni bilo prisotnega v zadostni meri. S spremembami sistema, ki so se zgodile zlasti med leti 2005 in 2008, je bila vizija uvedbe monega, a e vedno dokaj fleksibilnega kariernega sistema javnih uslubencev, ki bi dravni upravi in zaposlenim v njej nudil potrebno stabilnost, mono strokovno podlago in motivacijsko bazo, v veliki meri poruena, ukrepi, sprejeti v boju proti posledicam globalne ekonomske krize, sprejeti v obdobju med leti 2009 in 2011, pa so razvrednotili smisel e veine preostalih elementov kariernega sistema. Danes smo tako v Sloveniji sooeni s sistemom javnih uslubencev, ki je ad hoc meanica kariernega in pozicijskega sistema, pri emer kljuni elementi enega in drugega pravzaprav manjkajo oz. niso ustrezno implementirani ali pa se (zaasno ali trajno) ne uporabljajo. Sooeni smo s sistemom, za katerega sam predsednik vlade nepremiljeno trdi, da je preobseen in neuinkovit, s sistemom, za katerega veljajo celo na isti horizontalni ravni povsem drugane zakonitosti. Ob tem se zdijo kljune pomanjkljivosti sistema naslednje: zakonodajalec pri izgradnji sistema javnih uslubencev nima jasne vizije niti jasne ideje, kaj s sistemom in zaposlenimi sploh poeti; javni uslubenci zaradi mnogih nepremiljeno sprejetih ukrepov niso motivirani za uinkovito in kvalitetno delo; posebnosti sistema javnih uslubencev, ki jih narekuje javni interes, niso v zadostni meri upotevane; sistem se brez potrebe sili v izenaevanje z delovnopravno zakonodajo; novih kvalitetnih kadrov ni mogoe pridobiti kot tudi ne zadrati odliva najbolj spodobnih kadrov;

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

45

nikoli se ni vzpostavila uslubenska elita, ki bi bila neodvisna od politinega vpliva, kvejemu nasprotno; standardi za vstop v uslubensko razmerje so povsem unieni in neobstojei; sistemi izbire, usposabljanja in izpopolnjevanja, napredovanja in nagrajevanja javnih uslubencev ne zagotavljajo veje strokovnosti uprave, kvejemu nasprotno, itd. Zaradi navedenega bi bilo e na sistemski ravni nujno stopiti korak nazaj, premisliti o viziji razvoja sistema javnih uslubencev skupaj z vizijo razvoja celotnega politinega sistema ter organizacije in strukturne sestave celotne izvrilne veje oblasti. Menim, da Slovenija nujno potrebuje moan karierni sistem javnih uslubencev, na katerega vsakodnevna politika ne bi imela (skorajda) nobenega vpliva, ki bi predstavljal temelj stabilnosti in strokovnosti znotraj izvrilne veje oblasti in ki bi bil sposoben zagotoviti ter obdrati najbolj kvalitetne kadre z relativno irokimi znanji z razlinih podroij.

2.2 visoki javni uslubenci in politizacija vrha uprave


Trije kljuni deklarirani cilji reforme sistema javnih uslubencev v Republiki Sloveniji so se nanaali na prepreevanje prevlade politinih meril nad strokovnimi merili pri izbiri najvijih javnih uslubencev, loevanje politinih poloajev (funkcij) od najvijih upravnih poloajev ter zagotavljanje pogojev za oblikovanje upravne elite kroga vrhunskih upravnih strokovnjakov oz. upravnih menederjev. Menim, da nobeden od navedenih ciljev ni bil (v celoti) uresnien. Profesionalni javni uslubenci, ki v sodobnih demokratinih dravah delujejo znotraj javne uprave, ne predstavljajo niti homogene niti monolitine skupine ekspertov, saj se medsebojno precej razlikujejo. Jedro znotraj skupine javnih uslubencev predstavljajo profesionalni, visoki javni uslubenci, nekakna uslubenska elita, ki so na hierarhini lestvici takoj za politinimi funkcionarji. tudija evropske komisije (Kuperus in Rode, 2008: 45) je definirala pet modelov, v okviru katerih lahko delujejo visoki javni uslubenci, in sicer: centralizirana visoka javna sluba (visoki javni uslubenci so bodisi v nacionalni zakonodaji bodisi v podzakonskih aktih opredeljeni kot loena in posebna skupina javnih uslubencev; nadalje je skupina vodena s strani centralizirane organizacijske strukture, urada, ustvarjenega z namenom podpore in upravljanja visoke javne slube; tovrsten urad nudi podporo visokim javnim uslubencem, upravlja procese rekrutacije, nagrajevanja, evalvacije in napredovanja; za dostop na poloaje visokih javnih uslubencev veljajo posebni, zahtevneji pogoji, po katerih se skupina nadalje loi od drugih javnih uslubencev); formaliziran status visokih javnih uslubencev s posebnimi pogoji (visoki javni uslubenci so bodisi v nacionalni zakonodaji bodisi v podzakonskih aktih opredeljeni kot loena in posebna skupina javnih uslubencev, vendar ni posebnega urada, ki bi skupino vodil in ji nudil podporo; v tem modelu bodo

46

dvajset let slovenske dravnosti

visoki javni uslubenci po navadi upravljani s strani istega upravnega organa, ki skrbi tudi za vse druge javne uslubence; za dostop na poloaje visokih javnih uslubencev veljajo posebni, zahtevneji pogoji, po katerih se skupina nadalje loi od drugih javnih uslubencev); formaliziran status visokih javnih uslubencev brez posebnih pogojev (visoki javni uslubenci so bodisi v nacionalni zakonodaji bodisi v podzakonskih aktih opredeljeni kot loena in posebna skupina javnih uslubencev, vendar ni posebnega urada, ki bi skupino vodil in ji nudil podporo; v tem modelu bodo visoki javni uslubenci po navadi upravljani s strani istega upravnega organa, ki skrbi tudi za vse druge javne uslubence; eprav so visoki javni uslubenci normativno opredeljeni kot posebna skupina, se za dostop na te poloaje ne zahtevajo posebni pogoji; edina razlika med visokimi in drugimi javnimi uslubenci je torej njihov formalni status); prepoznavna skupina visokih javnih uslubencev s posebnimi pogoji (visoki javni uslubenci niso normativno opredeljeni kot loena in posebna skupina javnih uslubencev, vendar so poloaji, ki jih visoki javni uslubenci zasedajo, priznani kot posebni in imajo poseben drubeni status; za dostop na te poloaje veljajo posebni pogoji, poloaji pa prinaajo tudi posebne ugodnosti in pravice); visoki javni uslubenci kot nepriznana skupina (visoki javni uslubenci niso normativno opredeljeni kot loena in posebna skupina javnih uslubencev; poloaji, ki jih visoki javni uslubenci zasedajo, niso priznani kot posebni in se ne loijo od poloajev drugih javnih uslubencev to pomeni, da so poloaji visokih javnih uslubencev opredeljeni kot povsem enakopraven del sistema javnih uslubencev). Visoki javni uslubenci so najprestineji in najugledneji lani v uslubenskem poklicu; nadzorujejo uslubenske poloaje in dostop na te poloaje v upravni organizaciji, dajejo navodila nijim uslubencem ter doloajo nekatere prioritete v organizaciji (Stillman, 1996: 194195). Poloaji visokih javnih uslubencev se v veini sodobnih demokratinih drav razlikujejo od poloaja drugih javnih uslubencev; najpogosteje poudarjene razlike so (Kuperus in Rode, 2008: 5): drugaen postopek izbire za najvija uslubenska mesta v primerjavi s postopki izbire drugih javnih uslubencev; opravljanje posebnega preverjanja znanja ali dodatno usposabljanje pred vstopom na najvije uslubenske poloaje; drugaen zaposlitveni sistem (karierni, pozicijski) glede na druge javne uslubence; razlika v trajanju obdobja imenovanja glede na druge javne uslubence (stalno ali asovno omejeno obdobje imenovanja); posebne oblike podpore za visoke javne uslubence (posebni programi usposabljanja in izobraevanja ipd.); posebne ugodnosti (plailo, delovni as, dopusti ipd.) in poseben sistem napredovanja.

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

47

Za dostop na najvije uslubenske poloaje so najpogosteje potrebne dolga in zahtevna uslubenska kariera na doloenem poklicnem podroju kot tudi ustrezna izobrazba in poklicna usposobljenost. V primerjavi s predpostavljenimi politinimi funkcionarji imajo visoki javni uslubenci predvsem prednost dolgoivosti. Njihov poloaj namre v veini sodobnih drav ni vezan na asovno omejen mandat kot pri politinih funkcionarjih, kar visokim javnim uslubencem predvsem na podroju poznavanja in oblikovanja politik na posameznem podroju, sposobnosti ter strokovnosti nudi velike prednosti. Od navedenega je velikokrat odvisna tudi javna podpora in politina mo visokih javnih uslubencev (Stillman, 1996: 196). V Sloveniji status visokih javnih uslubencev normativno ni posebej opredeljen, eprav obstaja kar nekaj pogojev za dostop na najvije uslubenske poloaje. Najvije uslubenske poloaje po Zakonu o javnih uslubencih (2007: 80.83. len) zasedajo visoki javni uslubenci,13 ki izvrujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in organizacijo dela v organu. Elitno skupino znotraj visokih javnih uslubencev predstavljajo t. i. upravni menederji (Haek, 2009: 49), ki pridobijo svoj poloaj z odlobo o imenovanju za omejeno asovno obdobje petih let. Med upravne menederje sodijo generalni sekretar in generalni direktor v ministrstvu, direktor organa v sestavi in vladne slube, naelnik upravne enote in direktor uprave lokalne skupnosti. Vsi navedeni poloaji so asovno omejeni,14 poloaj pa preneha po preteku obdobja, za katerega je bil upravni meneder imenovan.15

13

Poloaji so: 1. v ministrstvih: generalni direktor, generalni sekretar in vodje organizacijskih enot; 2. v organih v sestavi ministrstva: direktor in vodje organizacijskih enot; 3. v upravnih enotah: naelnik upravne enote in vodje organizacijskih enot; 4. v vladnih slubah: direktor in vodje organizacijskih enot; 5. v upravah lokalnih skupnosti: direktor in vodje organizacijskih enot. Poloaj je uradniko delovno mesto, na katerem se izvajajo naloge nadomeanja in neposredne pomoi uradnikom na poloajih generalnega sekretarja in generalnega direktorja v ministrstvu, direktorja organa v sestavi in vladne slube (namestniki). Poloaje v drugih dravnih organih doloi organ s splonim aktom (Zakon o javnih uslubencih 2007: 80. len). asovno omejen mandat najvijih javnih uslubencev poznajo tudi v mnogih dravah lanicah Evropske unije; mandat lahko traja od dveh (Italija) pa vse do sedmih let (Nizozemska). V dvanajstih dravah lanicah Unije pa so najviji javni uslubenci imenovani v trajen, asovno neomejen mandat (Kuperus in Rode, 2008: 15). Poloaj preneha tudi v primeru, e se ukine organ oziroma organizacijska enota, ki jo upravni meneder vodi. Politini funkcionar oziroma organ, pristojen za imenovanje, lahko na predlog politinega funkcionarja, pristojnega za predlaganje imenovanja, v enem letu od nastopa funkcije razrei generalnega direktorja na ministrstvu, predstojnika vladne slube, generalnega sekretarja na ministrstvu, predstojnika organa v sestavi ministrstva, naelnika upravne enote in direktorja obinske uprave oziroma tajnika obine, ne glede na razloge iz drugega odstavka tega lena. Razreitev po tem odstavku je ne glede na to, kdaj je politini funkcionar nastopil funkcijo, mona tudi v enem letu od imenovanja uradnika na poloaj (Zakon o javnih uslubencih 2007: 83. len).

14

15

48

dvajset let slovenske dravnosti

Varnost zaposlitve upravnih menederjev je manja v primerjavi z drugimi visokimi javnimi uslubenci, pa tudi nain njihovega imenovanja je deloma politien, saj ima kljub nedvomno zahtevnejim strokovnim in kariernim pogojem za zasedbo tovrstnega poloaja zadnjo besedo pri izbiri vedno predpostavljeni politini funkcionar. Z opisano ureditvijo se je v na sistem uvedel nemko-francoski model politinih uradnikov, v katerem lahko politini funkcionarji izmed oblikovane uradnike elite izbirajo za visoke poloaje tiste upravne menederje, s katerimi menijo, da bodo lahko najbolje sodelovali. V tej ureditvi sta vsaj dva temeljna problema: prvi je problem omejenega mandata, drugi je problem naina izbire. asovno omejen mandat je bil uveden izkljuno zaradi elje politinih funkcionarjev, da se znebijo tistih upravnih menederjev, s katerimi iz kakrnegakoli razloga ne morejo ali noejo sodelovati. Posledice asovno omejenega mandata so domnevna veja pripravljenost upravnih menederjev za tvorno sodelovanje s formalno predpostavljenim politinim funkcionarjem, pogosto tudi za ceno lastne strokovne integritete; tako upravni menederji pogosto skrbijo bolj za implementacijo odloitev, sprejetih s strani politinih funkcionarjev, in so le v manji meri (ali pa sploh ne) vkljueni tudi v proces oblikovanja politik, v okviru katerega bi se borili za lastno koncepcijo tistega, kar smatrajo za dobro politiko. V tej toki je tudi eden temeljnih problemov slovenskega politino-upravnega sistema, saj visoko strokovno znanje in bogate izkunje najvijih uradnikov niso ustrezno izrabljene, odloajo pa strokovno pogosto inferiorni in neizkueni politiki. Problem asovno omejenega mandata najvijih uradnikov je relativno enostavno reljiv z njegovo ukinitvijo, pri emer bi veljalo temeljito razmisliti tudi o enoletnem poskusnem obdobju po imenovanju upravnega menederja oz. politinega funkcionarja, ko je prvi lahko razreen iz nekrivdnih razlogov. Shema 1: Formalne hierarhine ravni v slovenski izvrilno-upravni veji oblasti
ForMalna (HierarHina) stoPnja 1 Politini funkcionarji 2 naziv Minister, dravni sekretar ali sodi v vrste visokiH javniH UslUBenCev? (da/ne) ne Politino iMenovanje (da/ne) da

Upravni menederji 3 in 4 drugi visoki javni uslubenci

Generalni sekretar, direktor direktorata, direktor organa v sestavi ministrstva, direktor vladne slube, naelnik upravne enote vodja organizacijske enote (na ministrstvu, v organu v sestavi, v vladni slubi, v upravni enoti )

da

da, delno

da

ne

Vir: Kuperus in Rode, 2008: 57; Zakon o javnih uslubencih 2007: 80.83. len.

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

49

Teje reljiv problem je nain izbire upravnih menederjev. Pri tem ima kljuno vlogo uradniki svet, ki doloa standarde strokovne usposobljenosti za najvije uradnike poloaje in metode izbire, za posamezne nateajne postopke pa imenuje posebne nateajne komisije. Te komisije opravijo selekcijo kandidatov, pri emer ne izberejo le enega (najbolj usposobljenega) kandidata, temve preverijo, kateri kandidati ustrezajo standardu strokovne usposobljenosti. Med temi kandidati lahko politini funkcionar nato izbira kandidata, ki mu najbolj ustreza; v kolikor mu ne ustreza nobeden izmed ponujenih kandidatov, lahko izbiro zavrne in postopek se ponovi. Opisani postopek se je v zadnjih letih izkazal za problematinega vsaj na treh tokah. Prvi, pri sestavi nateajnih komisij, ki jih za vsak razpis sproti doloa uradniki svet in v katerih v veliki veini primerov sodeluje tudi predstavnik reprezentativnega sindikata oz. predstavnik organa, ki je razpis objavil. Pri nateajnih komisijah bi bilo potrebno zagotoviti najvijo strokovno usposobljenost vseh (ali vsaj veine) lanov, emur sedaj ni tako. Morda ne bi bil odve tudi razmislek o preoblikovanju uradnikega sveta v poseben, neodvisen urad, ki bi nudil podporo najvijim javnim uslubencem, upravljal procese rekrutacije, nagrajevanja, evalvacije in napredovanja; na sestavo urada in na delovanje urada vsakodnevna politika seveda ne bi smela imeti nikakrnega vpliva. Drugi, pri standardih strokovne usposobljenosti, ki so pogosto postavljeni prenizko in pri katerih bi kazalo razmisliti vsaj o enotnem minimalnem vstopnem pragu pri nekaterih kljunih kriterijih, kot sta dosedanja delovna doba in izobrazba. Tretji, v konni izbiri, ki je v rokah politinega funkcionarja. Le-ta lahko izbira izmed nabora oseb, ki jih skozi sito prepusti nateajna komisija in naeloma izbere visoko strokovno usposobljeno osebo, s katero bo najlaje sodeloval. Pri tem je politinemu funkcionarju omogoena izbira osebe, ki sicer izpolnjuje postavljene standarde iz javnega razpisa, pa morda med vsemi kandidati ni najbolj vrhunsko usposobljena, je pa politino najbolj ustrezna. Problematina je tudi monost politinega funkcionarja, da iz nabora najbolj usposobljenih kandidatov ne izbere nikogar; razmisliti bi kazalo vsaj o ukinitvi slednjega in v tovrstnem primeru konno izbiro prepustiti nateajni komisiji.

3. NAPREDOVANJE IN OCENJEVANJE JAVNIH USLUBENCEV


Napredovanje javnih uslubencev pomeni pomikanje na vse zahtevneja in odgovorneja delovna mesta oziroma na poloaje, ki zagotavljajo ugodneje gmotne monosti in druge delovne razmere. Napredovanje je tesno povezano s klasifikacijskim sistemom. V sistemu klasifikacije delovnih mest napredovanje pomeni premik na vije delovno mesto, v sistemu klasifikacije javnih uslubencev pa na viji poloaj v tej klasifikaciji (Virant, 1996: 14). Napredovanje je lahko avtomatino in neodvisno od ocene sposobnosti zaposlenega, povezano pa je z doseeno

50

dvajset let slovenske dravnosti

vijo stopnjo izobrazbe ali s pretekom doloenega obdobja dela. Taken sistem napredovanja je prilagojen sistemu klasifikacije uslubencev. Po drugi strani pa je napredovanje lahko odvisno od ocene sposobnosti in delovnih uspehov zaposlenega. V tem primeru gre za sistem napredovanja, ki je prilagojen sistemu klasifikacije delovnih mest. Jasna ureditev sistema napredovanja je zlasti pomembna z vidika motivacije javnega uslubenca, saj ta posledino pri svojem delu dokazuje svoje sposobnosti, ter z vidika zagotavljanja varnosti, da se s trajanjem delovne dobe poloaj javnega uslubenca znotraj organa javne uprave spreminja na bolje. Za dosego prvega cilja je primerneji sistem odprtega napredovanja, za dosego drugega pa sistem avtomatinega napredovanja, zato se v veini sodobnih uslubenskih sistemov po svetu uporabljajo razline kombinacije obeh sistemov. V odprtem sistemu napredovanja javni uslubenec napreduje na podlagi ocene njegovih sposobnosti in delovnih uspehov. V avtomatinem sistemu napredovanja pa javni uslubenec napreduje avtomatino in neodvisno od ocene njegove sposobnosti (na primer z doseeno vijo stopnjo izobrazbe). Odprti sistem napredovanja je bolj prilagojen sistemu klasifikacije delovnih mest (poloajev), avtomatini pa sistemu klasifikacije uslubencev (nazivov). Odprti sistem ima zagotovo vejo selektivno in spodbujevalno vrednost, velika prednost avtomatinega sistema pa je njegova enostavnost. Avtomatini sistem namre odpravlja vse tehnine in etine teave, pred katere tako uslubence kot tudi predstojnike postavlja odprti sistem napredovanja. Zapolnjevanje delovnih mest z napredovanjem prinaa zmanjevanje strokov za usposabljanje, saj se predpostavlja, da ima javni uslubenec, ki e dela v organu javne uprave, neko strokovno in praktino znanje, ki ga novinec nikakor ne more imeti (Trpin, 1998). Uradniki opravljajo javne naloge v nazivu, ki se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem nateaju v skladu z zakonom ali z napredovanjem v viji naziv. Uradnik se po izbiri na javnem nateaju imenuje v najniji naziv, v katerem se opravlja delo na uradnikem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (Zakon o javnih uslubencih 2007: 84. len). Nazivi so razporejeni v estnajst stopenj v petih kariernih razredih. Poloaj je uradniko delovno mesto, na katerem se izvajajo naloge nadomeanja in neposredne pomoi uradnikom na poloajih generalnega sekretarja in generalnega direktorja na ministrstvu, direktorja organa v sestavi in vladne slube (namestniki). Javni uslubenci ne napredujejo avtomatino, pa pa na podlagi ocenjenih delovnih in strokovnih lastnosti. Ocenjevanje je kombinacija objektivnih in subjektivnih okoliin. To pomeni, da je nadrejenim dana veja odgovornost za ocenjevanje in sestavo ekipe, ki je sposobna kakovostno opravljati najzahtevneje naloge. Nadrejeni mora imeti monost oblikovanja tovrstnih ekip, saj je sam odgovoren tudi za rezultate dela njemu podrejenih. Ocenjevanje uradnikov se izvaja z

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

51

namenom spodbujanja kariere in pravilnega odloanja o njihovem napredovanju; izvaja se glede na prispevek posameznega uradnika k delovanju organa in z medsebojno primerjavo delovnih in strokovnih kvalitet uradnikov primerljivih nazivov in delovnih mest. Pri tem se ocenjujejo rezultati dela; samostojnost, ustvarjalnost, natannost pri opravljanju dela; zanesljivost pri opravljanju dela; kvaliteta sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Osnovo za ocenjevanje predstavljajo Zakon o javnih uslubencih (2007), Zakon o sistemu pla v javnem sektorju (2007), Uredba o napredovanju javnih uslubencev v plane razrede (2008) in Uredba o napredovanju uradnikov v nazive (2008). Z uredbama se doloata nain in postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje javnih uslubencev v nazive in v plane razrede v organih dravne uprave, upravah lokalnih skupnosti, pravosodnih organih, javnih zavodih in drugih uporabnikih prorauna. Obe uredbi se uporabljata od januarja 2009 naprej in zdruujeta ocenjevanje vseh javnih uslubencev tako za napredovanje uradnikov v naziv kot tudi za napredovanje javnih uslubencev v viji plani razred. Ocenjevanje javnih uslubencev se izvaja z namenom spodbujanja kariere in pravilnega odloanja o njihovem napredovanju. Motiv ocenjevanja je bolja organiziranost, aktiviranje sodelavcev, spodbujanje ustvarjalnega sodelovanja, izkoristek obstojeega znanja in sposobnosti zaposlenih, podpreti upravljanje delovne uspenosti. Pomembno je zagotoviti kar se da korektno ocenjevanje. Ocenjevanje se izvaja po naslednjih kriterijih: rezultati dela, samostojnost, ustvarjalnost in natannost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteta sodelovanja in organizacija dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Za doloitev ocene uradnika se uporabljajo ocene, nain in postopek ocenjevanja v skladu z Uredbo o napredovanju javnih uslubencev v plane razrede (2008). Uradnik napreduje, ko v nazivu iste stopnje, v asu od zadnjega napredovanja, dosee trikrat oceno odlino ali tirikrat najmanj oceno zelo dobro ali petkrat najmanj oceno dobro. Uradnik napreduje tudi, ko glede na tokovanje ocen, doloeno v uredbi, ki ureja napredovanje javnih uslubencev v viji plani razred, dosee 16 tok v tirih letih, pri emer se tevilo tok, doloenih za oceno zadovoljivo, ne upoteva. Uradnik napreduje v naziv druge in prve stopnje, ko v nazivu iste stopnje dosee petkrat oceno odlino ali estkrat najmanj oceno zelo dobro. V naziv prve stopnje ni mono napredovati na podlagi t. i. pospeenega napredovanja.16 e je uradnik

16

V eno stopnjo viji naziv lahko napreduje uradnik, ki enkrat dosee oceno odlino, e izpolnjuje pogoje za napredovanje in predstojnik na predlog nadrejenega ugotovi, da so delovne in strokovne kvalitete uradnika izjemnega pomena za delo organa. tevilo napredovanj po tem odstavku ne sme presegati delea 5 % uradnikov v organu, ki so bili za isto leto ocenjeni z oceno odlino. Dele 5 % se zaokrouje navzgor, tako da v organu na ta nain lahko napreduje vsaj en uradnik (Uredba o napredovanju uradnikov v nazive 2008: 8. len).

52

dvajset let slovenske dravnosti

premeen na manj zahtevno delovno mesto na lastno eljo ali zaradi poslovnih razlogov, se ob preverjanju izpolnjevanja pogojev za njegovo napredovanje upotevajo tudi ocene, ki jih je dosegel na zahtevnejem delovnem mestu oziroma v vijem nazivu (Uredba o napredovanju uradnikov v nazive 2008: 5. len). Ocenjevanje javnih uslubencev poteka na podlagi prispevka posameznega javnega uslubenca k rezultatom organizacije znotraj javnega sektorja in z medsebojnim primerjanjem strokovnih in delovnih lastnosti vseh zaposlenih v organizaciji in je kljuna podlaga za napredovanje javnih uslubencev. To pa pomeni oblikovanje relativnih meril ocenjevanja, saj je v veini primerov zaposlenega v javnem sektorju mogoe oceniti le glede na druge zaposlene, ob tem pa v javnem sektorju ni mogoe oblikovati povsem absolutnih in merljivih kriterijev. Javne uslubence, ki so pri proraunskem uporabniku zaposleni za doloen ali nedoloen as, za polni delovni as ali delovni as, kraji od polnega delovnega asa, se oceni enkrat letno. Postopek ocenjevanja javnega uslubenca se izvede vsako leto najkasneje do 15. marca. Pri postopku ocenjevanja se ocenijo javni uslubenci, ki so v prejnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj est mesecev. Ocenijo se tudi tisti javni uslubenci, ki so zaradi napotitve s strani delodajalca odsotni ve kot est mesecev in ki so odsotni ve kot est mesecev zaradi pokodbe pri delu, poklicne bolezni in starevskega varstva (porodniki dopust). Odgovorna oseba oziroma javnemu uslubenci nadrejeni, ki ga doloi odgovorna oseba, mora izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspenosti javnega uslubenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslubenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo. Seznanitev z oceno mora biti opravljena najpozneje v tridesetih dneh od doloitve ocene. V ocenjevalnem listu uradnik podpie seznanitev z oceno. Uradnik, ki se ne strinja z oceno, lahko v osmih dneh po seznanitvi z oceno zahteva preizkus ocene. Preizkus ocene se opravi pred komisijo, ki jo sestavljajo nadrejeni in po pooblastilu predstojnika dva druga uradnika, ki nista sodelovala pri doloitvi ocene za uradnika. Uradnik ima pravico do udelebe v preizkusu ocene. Zbirni podatki o ocenah v napredovalnem obdobju se vpisujejo v evidenni list napredovanja javnega uslubenca v napredovalnem obdobju. Ocenjevalni in evidenni listi se hranijo v personalni mapi javnega uslubenca. Ne ocenjujejo se uradniki, ki imajo v trenutku doloanja ocen manj kot tri mesece delovne dobe pri delodajalcu (Uredba o napredovanju javnih uslubencev v plane razrede 2008: 4. len). Ocene javnih uslubencev se tokujejo, in sicer ocena odlino s petimi tokami, ocena zelo dobro s tirimi tokami, ocena dobro s tremi tokami in ocena zadovoljivo z dvema tokama. Ocena nezadovoljivo se ne tokuje. Toke se vpiejo v evidenni list napredovanja javnega uslubenca v napredovalnem obdobju. Izpolnjevanje preverjanja pogojev se ugotovi na podlagi setevka treh letnih ocen. Za en plani razred napredujejo tisti javni uslubenci, ki v napredovalnem obdobju doseejo (Uredba o napredovanju javnih uslubencev v plane razrede 2008: 5.

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

53

len): ob prvem in drugem napredovanju najmanj 11 tok, ob tretjem in etrtem najmanj 12 tok, ob petem najmanj 13 tok, ob nadaljnjih napredovanjih pa najmanj 14 tok. Javni uslubenci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, lahko napredujejo za najve dva plana razreda, e ob prvem napredovanju doseejo najmanj 14 tok, ob nadaljnjih napredovanjih pa 15 tok. Javnemu uslubencu, ki na podlagi setevka treh letnih ocen ni zbral zadostnega tevila tok za napredovanje, se ponovno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje naslednje leto ob preverjanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje. Javni uslubenec napreduje, ko skupaj dosee tri ocene, ki pomenijo izpolnitev pogojev za napredovanje. Pri tem se upotevajo tri najugodneje ocene v obdobju od zadnjega napredovanja. Ne glede na to pa napreduje javni uslubenec za en plani razred tudi, e je v asu od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo najmanj est let in je v tem obdobju dosegel povpreno oceno najmanj tri (ibidem).17 Uradnik ne more napredovati, e je bila v asu od zadnjega imenovanja v naziv ugotovljena njegova nesposobnost za opravljanje dela, e mu je bil izreen disciplinski ukrep opomina ali denarne kazni (dokler ni ukrep izbrisan iz evidence) ali e je bil pravnomono obsojen za kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom, dokler kazen ni izbrisana iz kazenske evidence (Uredba o napredovanju uradnikov v nazive 2008: 3. len). Sistem napredovanja in ocenjevanja, uveden ob reformi sistema javnih uslubencev, je bil zastavljen izrazito v lui izgradnje kariernega uslubenskega sistema, saj so bili temeljni cilji vzpostavitve sistema napredovanja in ocenjevanja predvsem motivacija javnih uslubencev, zagotovitev sposobnosti in visokih delovnih rezultatov; s tem se je skualo spodbujati razvoj uradnike kariere vseh zaposlenih in menim, da je bil sistem napredovanja in ocenjevanja zastavljen ustrezno, da gre za sodoben sistem, ki lahko dejansko prispeva k im vejemu izkoristku znanja in motivacije vseh zaposlenih, kar navsezadnje vodi k im viji kakovosti upravnega

17

Nekoliko drugae je urejeno napredovanje za najvije javne uslubence, upravne menederje. Le-tem se ob prenehanju mandata ob razporeditvi na novo delovno mesto upoteva tevilo napredovanj, ki bi jih lahko dosegli, e bi na tem delovnem mestu napredovali vsaka tri leta. Za posamezno leto mandata se doloi ocena delovne uspenosti na naslednji nain: za leto, ko so na podlagi pravilnikov o merilih za ugotavljanje redne delovne uspenosti s posameznega podroja javnega sektorja prejeli redno delovno uspenost v viini ve kot 50 odstotkov, se jim doloi ocena odlino in za leto, ko so prejeli redno delovno uspenost v viini do 50 odstotkov, se jim doloi ocena zelo dobro; za leto, ko niso prejeli sredstev za redno delovno uspenost, se jim doloi ocena dobro. Plani razred, doseen na podlagi napredovanj v skladu s tem lenom, ne sme presei najvijega planega razreda delovnega mesta oziroma naziva, na katerega je javni uslubenec razporejen po prenehanju mandata. Upravni meneder po prenehanju mandata ne napreduje na podlagi dolob tega lena, e je bil razreen iz krivdnih razlogov (Uredba o napredovanju javnih uslubencev v plane razrede 2008: 9. len).

54

dvajset let slovenske dravnosti

dela. Se pa je s samo uporabo sistema napredovanja in ocenjevanja pojavilo nekaj problemov, ki jih bo v prihodnje potrebno odpraviti, pri emer so nekateri od njih sistemske narave, drugi pa posledica slabo premiljenih politinih odloitev. Teavo predstavlja vsekakor e sam proces ocenjevanja javnih uslubencev. Javno dostopni podatki namre kaejo, da je velikanska veina ocenjena z odlinimi in prav dobrimi ocenami, s imer nadrejeni ne gradijo karier razlinih kakovostnih kategorij javnih uslubencev in ne oblikujejo ekip najboljih javnih uslubencev znotraj posameznega upravnega organa oz. organizacije, kar dolgorono koduje tudi procesu rekrutacije in socializacije uradnike elite. Tovrstna praksa tudi ne ustvarja pravine konkurence med zaposlenimi ter spodbuja ustvarjalne in ambiciozne uslubence k odlinosti, poleg tega pa seveda ne omogoa nagrajevanja po dejanskem delovnem uspehu posameznika. Brez sprememb v sistemu ocenjevanja bo samo ocenjevanje razvrednoteno, sistema spodbujanja in nagrajevanja najkakovostnejega dela pa nedelujoa. Reitev problema je bila doslej e ponujena in je relativno enostavna; gre za metodo prisilne distribucije ocen (forced ranking), kjer bi na petstopenjski lestvici (od nezadovoljivo do odlino) do 10 % zaposlenih bilo ocenjenih z oceno odlino, 15 % prav dobro, 60 % dobro, 15 % zadovoljivo in do 5 % zaposlenih z oceno nezadovoljivo. Metoda seveda ni brez napak in v primeru, da bi se odloili za njeno uporabo, bi bilo potrebno poskrbeti za ustrezno usposobljenost nadrejenih za ocenjevanja in za izdelavo im bolj natannih meril za ocenjevanja, pa seveda tudi za ustrezneji pritobeni postopek, ki bi bil na voljo javnim uslubencem in v katerem nadrejeni (ocenjevalec) ne bi mogel neposredno sodelovati. V primeru tovrstne metode ocenjevanja bi bilo tevilo napredovanj v dravni upravi nedvomno manje in konno bi bila dana monost oblikovanja dejanske uslubenske elite.

4. SKLEP
V prispevku smo prikazali in analizirali nekatere temeljne poteze reforme sistema javnih uslubencev, zlasti tiste, ki niso bile najbolj premiljene in so vodile k rahljanju v zaetku tisoletja postavljenega stabilnega kariernega sistema. Javno mnenje se sicer pogosto ukvarja predvsem s plano komponento sistema javnih uslubencev, ki je bila dokonno vzpostavljena v drugi polovici leta 2008 s polno uveljavitvijo Zakona o sistemu pla v javnem sektorju (2008), in pa z naraanjem tevila zaposlenih v javnem sektorju; manj pogosto se posvea strokovno nekoliko bolj zahtevnim vpraanjem, ki smo jih temeljito analizirali v prejnjih poglavjih. V analizi ugotavljamo, da bi bilo potrebno e na sistemski ravni nujno stopiti korak nazaj, premisliti o viziji razvoja sistema javnih uslubencev skupaj z vizijo razvoja celotnega politinega sistema ter organizacije in strukturne sestave celotne

razvoj sistema javnih uslubencev v rs: uspehi in izzivi (Miro Haek)

55

izvrilne veje oblasti. Pri tem bi bilo nujno potrebno in v nasprotju z dosedanjo prakso vkljuiti vse (malotevilne) domae strokovnjake z razlinih vsebinskih podroij. Ni dvoma, da Slovenija potrebuje moan karierni sistem javnih uslubencev, ki bo temeljil na strokovnosti in izkunjah, ki se ne bo zapiral zaposlovanju spodobnih, mladih strokovnjakov in v katerem dostop na upravne poloaje ne bo predvsem sad nepotizma in poznanstev. Slovenija potrebuje sistem javnih uslubencev, ki bo zaposlene znal ustrezno motivirati za delo v upravi, ustrezno nagraditi in s tem nuditi varno trajno zaposlitev. Slovenija potrebuje sistem javnih uslubencev, na katerega vsakodnevna politika ne bo imela (skorajda) nobenega vpliva, ki bo predstavljal temelj stabilnosti in strokovnosti znotraj izvrilne veje oblasti in bo sposoben nuditi vrhunski strokoven servis tudi zakonodajalcu. In nenazadnje, Slovenija potrebuje sistem javnih uslubencev, ki bo vedno in povsod sposoben delovati v skladu z visoko postavljenimi strokovnimi standardi tudi v tistih asih, ko se bo politina oblast, sicer nezmona ali nesposobna ukvarjati se s temeljnimi problemi drube, ukvarjala zgolj sama s sabo. Bibliografija
Haek, M. (2009): Politiki in visoki javni uslubenci: kdo vlada? Ljubljana: Fakulteta za drubene vede. Kuperus, H. in Rode A. (2008): Top public managers in Europe: Management and Working conditions of the Senior Civil Servants in European Union Member States. Maastricht: European institute of public administration. Dostopno prek: http://www.dsc.kprm. gov.pl/userfiles/2_Study_on_Senior_Civil_Service(1).pdf (avgust 2011). Stilmann, J. R. (ur.) (1996): Public Administration: concepts and cases. Boston, Geneva: Houghton Mifflin Company. Trpin, G. (1998): Reforma javne uprave v Sloveniji stanje in perspektive. V: Zbornik referatov, Dnevi slovenske uprave. Portoro. Ljubljana: Visoka upravna ola. Uredba o napredovanju javnih uslubencev v plane razrede. Uradni list RS, t. 51/2008. Uredba o napredovanju uradnikov v nazive. Uradni list RS, t. 98/2008. Virant, G. (1996): Nadzor nad delovanjem javne uprave. V: Izbrano tudijsko gradivo. Ljubljana: Visoka upravna ola. Zakon o javnih uslubencih (ZJU). Uradni list RS, t. 56/2002. Zakon o javnih uslubencih (ZJU-UPB1). Uradni list RS, t. 35/2005. Zakon o javnih uslubencih (ZJU-UPB3). Uradni list RS, t. 63/2007. Zakon o sistemu pla v javnem sektorju (ZSPJS-UPB7). Uradni list RS 95/2007. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslubencih. Uradni list RS, t. 65/2008. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu pla v javnem sektorju. Uradni list RS, t. 110/2007, 17/2008, 58/2008, 80/2008 in 120/2008.

57

evolUCija vrednot v PolitinoekonoMski tranziCiji slovenije doc. dr. Cirila toplak


cirila.toplak@fdv.uni-lj.si Doc. dr. Cirila Toplak je pedagoginja in raziskovalka na Katedri za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za drubene vede Univerze v Ljubljani in v Centru za kritino politologijo FDV. Kot Fulbrightova tipendistka je predavala in raziskovala na Georgetown University v Washingtonu, DC, in ve amerikih in drugih univerzah po svetu. Bila je svetovalka v Uradu Predsednika RS, direktorica Intituta za narodnostna vpraanja in je predsednica Slovenskega politolokega drutva. Med njenimi tevilnimi objavami sta med drugim znanstveni monografiji Zdruene drave Evrope, zgodovina evropske ideje in Slovenska parlamentarna izkunja 18482000 v soavtorstvu z Jankom Prunkom. Povzetek Izvirni znanstveni lanek ponudi oceno aktualnega stanja v slovenski drubi v kontekstu politinoekonomske tranzicije v dveh desetletjih od osamosvojitve Slovenije. Analizira vzroke za to stanje, kakor tudi posledice, znotraj transformacije vrednotnega sistema s pomojo primerjave med tradicionalno slovensko vrednotno lestvico, socialistinimi vrednotami in obdobjem tranzicije. Avtorica zagovarja tezo, da je tradicionalnemu slovenskemu vrednotnemu sistemu teje absorbirati nove tranzicijske vrednote v primerjavi s spremembami po drugi svetovni vojni ob vzpostavitvi socialistinega drubenega sistema. Opozarja na posledice vrednotne zmede zlasti za javno zdravje in za stabilnost drube kot celote. Temeljni pojmi: Slovenija, tranzicija, tradicija, socializem, vrednote Abstract Scientific paper considers the current status of the Slovenian society in the context of political and economic transition in twenty years since Slovenia's independence. It analyses the reasons and consequences of this state of affairs in the context of transformation of the collective value system, based on a comparison of the traditional Slovenian value set, the Communist values, and the period of transition. The author argues that it has been harder for the traditional Slovenian value system to absorb the transitional value novelties than it was after World War II and the introduction of the Communist regime. The article emphasises in particular the consequences of the value shock for public health and for the stability of the society as a whole. Keywords: Slovenia, transition, tradition, socialism, values

58

dvajset let slovenske dravnosti

1. STANJE PO DVEH DESETLETJIH TRANZICIJE


V dvajsetih letih od osamosvojitve Sloveniji e ni uspelo zaiveti dravne politine skupnosti; zdi se, da imamo e naprej opraviti s tevilnimi mehanizmi ne le socialistine, ampak pred-dravne tradicionalne drube, ki jo v slovenskem primeru tvori precej uniformen socialni sloj. O tem priajo tudi podatki o socialnih razlikah, po katerih je Slovenija med najmanj razslojenimi drubami v Evropski uniji.18 Po specifiki slojnosti in posledinih nainih funkcioniranja je Slovenija (in e nekatere primerljive nacionalne drave, nedavno nastale iz razpadlih komunistinih federacij) blizu postkolonialnim drubam, zato predstavlja zanimiv primer za vzporejanje postkomunizma in postkolonije, e zlasti tam, kjer postkomunizem sovpada z vzpostavitvijo nacionalne drave. S postkolonijo imam tukaj precej dobesedno v mislih identifikacijo, analizo in interpretacijo transformacije drube po dekolonizaciji in osamosvojitvi, ne pa teoretske agende te transformacije iz razlinih teorij postkolonializma. Osnova za paraleliziranje je Mbembejeva (2007) interpretacija politine kulture v postkoloniji, ki kolonizacijo po fanonovsko opredeli predvsem kot nasilje, postkolonijo pa kot kaotino pluralnost, v kateri oblast v politinih postopkih izdela svoj svet pomenov in poskua utemeljiti svoj svet pomenov kot sestavni del stvarnosti, [vsajen] v imaginarij dobe, in v kateri seveda nasilje ostaja e kako prisotno. (Mbembe, 2007: 20910) Vendar pa tovrstne postkolonije v slovenskem primeru ne bi vzporejala s komunistinim reimom, kot to pone Mbembe, ampak s postkomunizmom, saj je kaotina pluralnost nastopila tukaj z demokratino tranzicijo, ob kontinuiteti politine kulture prejnjega sistema. Postkolonijo in postkomunistino obdobje v ne le slovenskem primeru povezuje e en pomemben politini vidik: vzpostavitev (nacionalne) drave. V tem kontekstu se mi zdita zanimivi e dve teoretski vpraanji: koliko so Slovenci v veini dejansko doivljali komunizem kot nasilje, e zlasti v primerjavi z nasilnostjo tranzicijske transformacije drube, in koliko je mogoe demokratizacijo, vpeljavo trne ekonomije in vstop v Evropsko unijo in Nato interpretirati kot

18

Da je Slovenija najbolj egalitarna druba v EU, ponavljajo tako slovenski mediji kot tudi politiki in strokovnjaki (Adam, 2011), vendar se oitno pri tem opirajo na Eurostatove (pomanjkljive) podatke (glej Eurostat 2009/10), saj se socialne razlike v zadnjih letih poveujejo. Po zadnjih podatkih United Nations Development Programe se Slovenija uvra med drube na svetu, kjer je relativno majhna razlika v dohodkih med najbogatejimi in najrevnejimi 20 % prebivalstva (razmerje znaa 4 : 8), a e bolj izenaene v dohodkih kot Slovenija so v Evropski uniji Nemija, vedska, Danska, Avstrija, eka republika, Slovaka, Madarska in Finska, zunaj EU pa e Norveka, J. Koreja, ile, Sejeli, rna gora, Srbija, Belorusija, Ukrajina, Armenija, Tadikistan, Banglade in Japonska. Sejeli so sicer najbolj egalitarna druba sploh z razmerjem 2.7, med razvitimi dravami pa vodi Japonska z razmerjem 3 : 4. Ti podatki nam seveda ne razkrivajo absolutnega bogastva drube, zato je ta skupina zelo pisana. Za interpretacijo uvrstitve je pomembno upotevati dediino drave blaginje v Nemiji, Avstriji in Skandinaviji in socialne drave v bivih komunistinih dravah ter primere splone revine globalnega Juga.

evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji slovenije (Cirila toplak)

59

nekakno prostovoljno rekolonizacijo na podlagi pretiranih priakovanj, zavajanj, dezinterpretacij in nesporazumov, ki jih opisujem v nadaljevanju. Eno izmed paralel med postkolonijo in postkomunizmom v konkretnem slovenskem primeru predstavlja vztrajna zazrtost v preteklost pred nastopom komunistinega reima oziroma kolonialne okupacije, ki je posledica intenzivne tenje po preoblikovanju in dopolnitvi kolektivne identitete z vsebinami, ki so bile v vmesnem obdobju prepovedane ali ignorirane. Tako se je v Sloveniji politini diskurz v zadnjih dvajsetih letih konsistentno vraal na zgodovinsko polarizacijo na konservativno in liberalno strujo, na kulturni boj, ki ga je sproila Rimskokatolika cerkev v drugi polovici 19. stoletja s ciljem ohraniti svojo politino dominacijo na slovensko govoreem (in tradicionalno kmekem vernem in konservativnem) prostoru, pri emer so se teli za tuje in s tem sovrane tako prosekularni svobodomiselni pripadniki buroazije kot bolj leviarsko usmerjeni misleci in aktivisti. Kulturni boj je dosegel vrhunec v dravljanski vojni v asu druge svetovne vojne, ko sta se spopadli (para)vojaki formaciji narodnoosvobodilnega gibanja pod vodstvom slovenskih komunistov in milice nacistinih kolaborantov. Po koncu vojne je slovensko ozemlje predstavljalo skrajni rob, na katerega so zahodni zavezniki ob koncu vojne potisnili iz Balkana proti zahodu umikajoe se nacistine in faistine vojske ter beee kolaborante. (Ferenc, 2006) Za posledine mnoine poboje teh vojakih formacij in kolaborantov na slovenskem ozemlju, zaradi katerih so pristojne dravne institucije po osamosvojitvi Slovenije priele odkrivati poprej tabuizirana mnoina grobia, danes desne politine stranke krivijo leve, eprav lani ne enih ne drugih ob koncu druge svetovne vojne veinoma niso bili e niti rojeni, in se borijo za ideoloki monopol nad interpretacijo zgodovine, ki je del Mbembejevega sveta pomenov. To prav tako ugotavlja, da se v tranzicijskem obdobju nosilci politine oblasti trudijo osvojiti blinjo nacionalno zgodovino (spopad nad zgodovino) in utrditi lastno vlogo v njej. (To, 2009: 25) Tako ene kot druge stranke pa so uporabljale teme kulturnega boja za diferenciacijo svojih sicer podobnih politinih programov in vsaj s tem vnaajo nekaj preglednosti v zmedo svojih nazivov, ki imajo komaj e kaj skupnega s klasinim razlikovanjem med levico in desnico. (Toplak, 2011) e se je veina politinih razprav navsezadnje prevesila v e eno bitko kulturnega boja,19 se je slednji e posebej razplamtel v teku volilnih kampanj in zmeraj znova na rob javnega dialoga odrival kljune razvojne teme, slovensko drubo pa ohranjal zazrto v preteklost namesto v prihodnost ali vsaj sedanjost.

19

Nedavni potrditvi najdemo v olnih odzivih na letonjo odloitev odhajajoe socialdemokratske vlade, da na kovanec za en evro vtisne podobo poveljnika slovenske partizanske vojske Franca Rozmana Staneta, in na prav tako letonjo razsodbo Ustavnega sodia o prepovedi uporabe imena Josipa Broza Tita za poimenovanje ulic, trgov in drugih javnih prostorov. (Toplak, 2011)

60

dvajset let slovenske dravnosti

Nadaljnja podobnost s postkolonijo se izkazuje v splonem dojemanju lastne drave in Evropske unije kot sinonima za oblast in kot nekaj zunanjega in ne naega, zato prevzemanje odgovornosti za dravo kot skupnost vseh nas ostaja odsotno. Oblast je bila za Slovence zgodovinsko nekaj fizino oddaljenega in kulturno tujega, naj je bila na Dunaju, v Beogradu ali sedaj v Bruslju. Znotraj samostojne Slovenije se je takno dojemanje oblasti preneslo na prestolnico Ljubljano, simbol odtujenosti centralne oblasti in internega bega moganov. Pol stoletja komunistinega reima je pri ljudeh tudi utrdilo preprianje, da mora drava poskrbeti za vse in vsakega, zato se v javnem diskurzu obiajno govori o dravi, ko je miljena vlada ali uprava, pomen drave pa je s tem zabrisan v enaki meri kot politina odgovornost. Psevdobioloko razumevanje skupnosti, katere tradicionalno vezivo je bila samopercepcija eksistencialne ogroenosti, se kae kot zaklinjanje ekskluzivistine sporne avtohtonosti in ksenofobija. (umi, Josipovi, 2008) V politini praksi to pomeni zlasti nestrpnost do Romov, dravljanov iz bivih jugoslovanskih republik, in migrantov, po drugi strani pa formalizirano pozitivno diskriminacijo pripadnikov italijanske in madarske manjine, ter konflikte s sosednjimi dravami. Na osnovi raziskave celotne vzhodnoevropske regije sredi devetdesetih let prejnjega stoletja je Katerine Verdery ugotovila, da je bila ena prvih vidnih posledic demokratizacije postkomunistine Evrope oivitev etno-nacionalnih identitet, na osnovi katerih so se ponovno opredelile in prerazdelile tako dravljanstvo kot ustavno zagotovljene temeljne pravice v novoustanovljenih dravah, zlasti tistih, ki so izle iz komunistinih federacij. V fokusu na nacionalno identiteto najdemo tako e eno relevantno paralelo s postkolonijo. (Jameson, 2007: 357; Anderson, 2007) Po Verderyjevi je bil ustavno legitimiran nacionalizem (in ne demokracija) ideologija, ki je nadomestila komunizem v teh drubah, poleg tega pa nacionalizem ni predstavljal alternative komunizmu, ampak prej njegovo kontinuiteto v smislu bolj konservativnega kolektivizma. (Verdery, 1998: 294) Krepitev individualizma je ostala omejena na zasebno in potroniko sfero, medtem ko so novoustanovljene nacije hitro nale nove Druge v manjinah, migrantih in sosednjih dravah; novi Drugi je bil bolj otipljiv, vidneji in bliji od abstraktnega hladnovojnega Drugega, zato so se mu zoperstavili precej bolj agresivno. (Kurnik, 2009) e se zdi, da je bil aspekt konfliktov s sosedi z arbitranim sporazumom o meji s Hrvako navsezadnje v dvajsetih letih le preseen, v odnosu do manjin in migrantov ni zaznati sprememb, z izjemo izbrisanih. Razumevanje skupnosti kot etnine in ne politine se je e posebej jasno izrazilo na primeru izbrisanih, dravljanov Slovenije iz drugih jugoslovanskih republik, ki so bili po odcepitvi od Jugoslavije izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ker niso pravoasno zaprosili za slovensko dravljanstvo ali ker so nasprotovali odcepitvi. Ve odloitev Ustavnega sodia v zvezi s pravicami izbrisanih je bilo ignoriranih, enako pozivi mednarodnim institucijam, pristojnim za lovekove pravice, zato so do nedavna ti ljudje delili usodo Palestincev na tleh Evropske unije: brez potnih listov,

evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji slovenije (Cirila toplak)

61

brez dravljanstva, brez pravic.20 Tovrstno razumevanje izraa tudi zakonodaja o skupnem slovenskem kulturnem prostoru, konceptu, izumljenem e v asu socializma, ki z afirmacijo etninega teritorija mimo dravnih meja (vkljuuje tudi slovensko govoree v sosednjih dravah in globalno slovensko skupnost v emigraciji) navaja na etnonacionalne koncepte, sicer s prezirom oznaene kot balkanske. O slovenskem ekonomskem nacionalizmu v Jugoslaviji in kolonialnem odnosu Slovenije do nerazvitih delov nekdanje skupne drave sicer piem na drugem mestu. (Toplak, 2010) Iz perspektive socialne kohezije je znotraj slovenske skupnosti razvidna nezaupljivost, e e ne kar sovranost do elitizma; od tod na eni strani naraajoa emigracija, zlasti beg moganov (Bevc, Ogorevc, 2010), na drugi pa tajkunski novi elitizem, ki se ga pripisuje upravljavcem podjetij v delni dravni lasti, ki so se z blagoslovom abstraktnega nacionalnega interesa sistematino spreminjali v lastnike pozasebljenega kapitala, dokler jih dolnika kriza ni naredila za grene kozle poslabanih ekonomskih razmer. Lastniki prevzemi podjetij s strani uprav so sicer element globalnih neokonservativnih ekonomskih transformacij, v Sloveniji pa jih zaznamuje moralizirajoi oblastni intervencionizem in tekmovanje ideoloko izvotljenih levih in desnih za svoje ekonomske baze. Nerazumevanje vloge elit v drubeni strukturi je razvidno tudi iz samopercepcije izvoljenih predstavnikov oblasti kot samodejne elite ter iz veletne razprave v slovenski strokovni in sploni javnosti o vpraanju, ali imamo elite in kakne so (glej na primer Adam et al., 2007: 7896). Paralela s postkolonialnimi vzorci politinega obnaanja je fascinantna; Mbembe (2007) na primeru Kameruna opie tevilne vedenjske in diskurzivne fenomene, znailne tudi za slovenske politine elite, od fetiizma in uprizarjanja lastne veliine do simulakra, patolokega pretiravanja, tiranije domanosti in pajdatva, banalnosti in vulgarnosti (Mbembe, 2007).

20

Izbrisani nikakor niso bili rtve birokracije, kot nakazuje naslednji navedek iz govora predsednika Demosa Joeta Punika iz leta 1990: Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak socialno vpraanje ... Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zateenega stanja z dnem plebiscita. e hoemo v republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namre morali uvesti nekakna merila pri dajanju dravljanstva. Ne pojdimo v navidezno demokratinost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reevati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoe reevati in kaj ne nacionalna plat vpraanja je namre drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega zaetka mora zagotoviti ivljenjske razmere, pripravljeni moramo biti, da dediino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub nain, odpravimo ... Treba bo izraunati tudi demografsko , kakni posledini problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo monost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratino reimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingarske demokratinosti, ki bi nam ustvarila teave, s kakrnimi se sreujejo Anglei, Francozi, Nemci in ostale drave, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati. (Punik, 1990)

62

dvajset let slovenske dravnosti

Umestitev in vloga podsistemov v zgradbi slovenske drube je zamaknjena oziroma napano razumljena: znanost se na primer v javnem diskurzu izenauje s tehnologijo, nekatere humanistine znanosti pa se ob podpori vseh politinih opcij krevito oklepajo narodnobuditeljske vloge iz 19. stoletja (glej Rotar, 2007; Perpar, 2011) in zaradi specifinega razumevanja vloge znanosti v drubi nasploh uivajo privilegiran poloaj pri financiranju. Morda za vzpostavitev delujoe demokracije najnevarneji tozadevni nesporazum je negiranje vloge sodstva kot tretje veje oblasti in obravnavanje sodnikov kot javnih uslubencev, zaradi esar je Slovenija po dvajsetih letih od uveljavitve pravne drave e zmeraj vpraljiva vladavina prava. Prav tako se pravo napano izenauje s pravinostjo; enakopravnost z enakostjo; demokracija z etnino namesto politino skupnostjo; analitinost z moraliziranjem. Tradicionalistino gledanje na politine, dravnoupravne in javne institucije le-te udomai in jim ne dovoljuje eksistirati neodvisno od ljudi, ki tam delajo in ki se (jih) z njimi popolnoma identificira(jo). Vzrok te sistemske zamaknjenosti ustanov drave in drube ter ostalih opisanih fenomenov je med drugim v neozaveenem vrednotnem oku/vakuumu, ki ga je po stoletjih tradicionalne drubenosti in pol stoletja socializma povzroila hkratna uvedba kapitalskega lastnitva in trga ter demokratizacija po zgledu ZDA in zahodne Evrope. Tovrstna politina kultura skupnosti, ki jo akterji jasno zaznavajo, hkrati pa fatalistino priznavajo svojo nemo, da bi kaj spremenili (o splonem poloaju ne-moi v postkoloniji razpravlja tudi Mbembe, (2007: 221)), je znanstveno dokumentirana zlasti v postkolonialnih, pa tudi v drugih primerljivih postkomunistinih evropskih drubah (glej Mbembe, 2007; Best, Wenniger, 2010, Havel v Jacobson, 2004: 50). Rezultat funkcioniranja skupnosti na tovrstnih osnovah je nenehno situacijsko prilagajanje pravnih norm in razglaanje sprejemanja zakonodaje za vladavino prava brez ozira na implementacijo in dejanske uinke sprejetih zakonov. V dravni upravi je prav tako kot v postkoloniji (Mbembe, 2007: 236) tranzicijsko obdobje naplavilo tepce, burkee, laskae in ovaduhe, ki spravljajo vodilne s politinim mandatom v nemogo poloaj: ali se v ozraju inercije, bojkota in medijskega ovajanja ukoreninjene birokracije odpovedo v kampanji obljubljenim projektom ali zaposlijo lojalne dodatne uradnike, da lahko realizirajo svojo agendo. V prvem primeru so tara kritik, ker niso naredili ni, v drugem pa, ker so prispevali k razraanju birokracije, saj so se lojalnim sodelavcem ob koncu mandata zahvalili s stalno zaposlitvijo in svojemu nasledniku zapustili dodatne ovire pri uresnievanju njegove agende, zato bo spet pripeljal svoje sodelavce K uinkovitosti dela v vladnih institucijah tudi ne pripomore, da je v imenu kulturnega boja treba vsaki znova razvrednotiti, izniiti in celo kriminalizirati predhodnikovo delo, preden se pristopi k ponovnemu izumljanju najboljega za Slovenijo.

evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji slovenije (Cirila toplak)

63

2. VREDNOTNI VAKUUM
Pred dvema desetletjema so Slovenci uvozili kapitalistini ekonomski in demokratini politini sistem; danes je e oitno, da je kapitalistino-demokratina realnost v marsiem precej drugana, kot so si jo predstavljali. Zelo pomembno pri tem je ne spregledati obliko uvoene ekonomskopolitine paradigme, ki je konec osemdesetih let prejnjega stoletja ustrezala agresivnemu ekonomskemu neokonservatizmu, ki je skozi globalizacijske procese promoviral velike korporacije kot antipode in drubeno-organizacijsko konkurenco vse bolj okleenim, vitkejim, sprivatiziranim in razgrajenim dravam blaginje. Drave so tako zaele nastopati kot agencije za podrejanje vseh drubenih sil najmonejim kapitalskim interesom na njihovem ozemlju, zato se drubena mo e bolj nevarno koncentrira in uhaja izpod nadzora, saj dravni aparati razpolagajo z represivnim in ideolokim aparatom v funkciji nadomestnih kapitalistov, ki sproti in vnaprej razlaajo podrejene, od malih in srednjih podjetij prek javnega sektorja do abstraktnih anonimnih davkoplaevalcev. (Vogrinc, 2009) Sprememba sistema je zelo uinkovala na individualne in kolektivni vrednotni sistem, na kar Slovenci niso bili pripravljeni, eprav gre pri tem deloma res za nasledek specifike tega asa in prostora, deloma pa za fenomene, inherentne kapitalistino-demokratini paradigmi. e je e teko objektivno zagledati lastno pozicijo, vendarle obstajajo tevilni viri o vplivu kapitalizma na vrednotni sistem in pomenu le-tega, le da se temu problemu do nedavnega ni posvealo dovolj pozornosti (glej na primer To, 2009). Gre za abstraktno, izmuzljivo in le poasi in dolgorono spreminjajoe se podroje drubenega ivljenja, ki pa ima odloilen vpliv na delovanje posameznika in drube, e upotevamo definicijo vrednot kot pozitivnih usmeritev pri odloanju ter kljunega elementa politine kulture. Vrednote so eden izmed kljunih elementov preuevanja politine kulture skupnosti e od estdesetih let 20. stoletja (Almond, Verba, 1989), saj predstavljajo pomembno vodilo pri lovekovem odloanju. Pogosto jih vidimo kot naela, po katerih se odloamo za ali proti doloenemu poetju. Pomagajo nam opredeliti prioritete in presojati drubeno vedenje kot dobro ali slabo, zakonito ali nezakonito, zaeleno ali nezaeleno. Vrednote predstavljajo kljune gradnike drubenih sistemov in njihovih institucij. (Bertalani, 2011: 2) e natanneje opredelimo asovni okvir in s tem razsenosti omenjenih vrednotnih sprememb ne samo od zunaj, ampak tudi v povezavi z vrednotno tradicijo znotraj slovenske drube, moramo za iskanje vzrokov aktualne vrednotne zmede posei precej nazaj v preteklost: e s smrtjo Josipa Broza Tita se je v slovenski drubi zael razkroj dotlej uveljavljenega in relativno stabilnega vrednotnega sistema, prilagoditev spremembam v osemdesetih propad jugoslovanskega

64

dvajset let slovenske dravnosti

bratstva in enotnosti, ekonomsko pomanjkanje, politini razpad, ideoloka kriza, brezizhodnost itd. pa so oteile e zgodneje sistemske razpoke v sedemdesetih, zlasti pregon liberalneje orientiranih komunistov in izroditev samoupravljanja. Pred tem je bila slovenska druba dolgorono vrednotno stabilna kljub velikemu pretresu druge svetovne vojne in njenim politinim posledicam, saj je slovenski in jugoslovanski komunizem v doloeni meri privzel oziroma ustrezal nekaterim tradicionalnim predvojnim slovenskim vrednotam, ki pa so bile sploh zakoreninjene v tej skupnosti e stoletja. Z vrednotno tradicijo imam v mislih predvsem katolike vrednote, kot so bog, druina, delo, poninost, skromnost, ob specifini slojnosti slovenstva, ki ga je, kot reeno, do 20. stoletja sestavljal preteno kmeki sloj, pa tudi preivetje in z negotovostjo preivetja povezan politini in etini konservatizem. Protestantizem in razsvetljenstvo sta se slovenstva samo dotaknila, ne da bi pustila znaten peat na tem tradicionalnem vrednotnem sistemu. Nerazslojenost predvojne slovenske drube je nato olajala institucionalizacijo brezrazredne drubene strukture in enakost (tudi danes razumljena in zlorabljena kot bioloka enakost in ne kot enakopravnost monosti ali enakost pred zakonom) je tako e predstavljala eno izmed vrednotnih kontinuitet med predvojno in povojno slovensko drubo, tudi zato, ker so tiste pripadnike predvojne drube, ki so kakorkoli izstopali v smislu (malotevilnih) elit komunistine oblasti, po vojni eliminirale ali pa so zapustili dravo. Komunistina ideologija je prav tako kot Rimskokatolika cerkev promovirala delo, obenem pa vpeljala dravno/drubeno lastnino, kar za predvojno revno veino ni pomenilo drastine spremembe. Zelo pomembna kontinuiteta na vrednotnem seznamu med tradicionalno slovensko mentaliteto in socialistinim obdobjem je bil nacionalizem, ki so ga Slovenci tudi v SFRJ skrbno gojili dalje (Toplak, 2010) kljub intenzivno promovirani vrednoti bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Komunistini reim je promoviral e vrednote NOB oziroma antifaizem in antinacizem in kasneje blokovsko neuvrenost ter seveda ljudsko demokracijo. Pomembna za relativno nebole vrednotni prehod v socialistino drubo po vojni je bila tudi religiozna ignoranca komunistinih oblasti, ki so vsaj od estdesetih let naprej dopuale verske prakse v zasebni sferi Slovencev. Vrednotna transformacija od devetdesetih let naprej pa je bila morda najintenzivneja v zgodovini slovenstva, saj so Slovenci prostovoljno privzeli in se spoetka celo navduevali nad vrednotami, ki so slovenski mentaliteti bolj tuje od predhodnega komunistinega vrednotnega sistema, zvenele pa so, kot na primer demokracija in enakost, zelo domae. V nadaljevanju bom poskusila pokazati, da sta NOB in socialistina revolucija prinesla za veino Slovencev manji vrednotni ok kot aktualna politinoekonomska tranzicija.

evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji slovenije (Cirila toplak)

65

Tabela 1: Primerjava prevladujoih vrednotnih sistemov v slovenski drubi pred drugo svetovno vojno, v obdobju SFRJ in v zadnjih dvajsetih letih
tradicionalne predvojne vrednote socialistine vrednote tranzicijske vrednote

Bog delo druina (tuj) vladar skromnost Poninost narodno vpraanje slovenski jezik/kultura konservatizem

delo drubena lastnina razvoj solidarnost (socialna) varnost Mir (ljudska) demokracija enakost med spoloma sekularnost Bratstvo in enotnost narod in kultura izobrazba neuvrenost samoupravljanje

lastnina individualnost (Predstavnika) demokracija svoboda enakost pred zakonom narod vladavina prava Gospodarska rast Uinkovitost Bog druina nacionalni interes evropa

e podrobneje pogledamo primerjavo vrednot, ki seveda nikakor ni vseobsena, lahko vidimo, da so nekatere tradicionalne slovenske vrednote v obdobju socializma bodisi ostale bodisi jih politine elite niso izkoreninjale ali pa so bile celo nadgrajene. Kot kontinuiteto lahko izpostavim predvsem delo in kulturo (narod je bil v Jugoslaviji veliko bolj kulturna kot politina kategorija) ob e prej omenjeni enakosti, utemeljeni na predvojni slojni kompaktnosti, in varnosti/solidarnosti, ki je bila samoumeven nasledek kmeke vrednote preivetja. Vera je bila v socialistinem obdobju ob izraziti promociji sekularnosti umaknjena na obrobje drube, ne da bi bila preganjana, nacionalizem je ostajal pod povrjem bratstva in enotnosti, politino pa so Slovenci v tem obdobju osvojili nekatere nove in sodobne vrednote, kot sta bili (nestrankarska) demokracija in neuvrenost, tudi ob upotevanju vseh omejitev obeh konceptov v praksi, in etudi je bil predvojni kmeki konservatizem v konfliktu s komunistinim progresivizmom (poninost in spotovanje trde oblasti pa v simbiozi z njim). V kontekstu enakosti je slovenska druba v socialistinem obdobju nedvomno napredovala na podroju enakosti med spoloma. Prav tradicionalni/socialistini vrednoti enakosti in varnosti pa se znajdeta na hudem udaru v tranzicijski vrednotni transformaciji. Franois Furet v Misliti

66

dvajset let slovenske dravnosti

francosko revolucijo e na zgodovinskem primeru drubenih sprememb v Franciji izpred dveh stoletij ugotavlja, kako kapitalizem v posameznikovo psiho seje eksistencialni nemir, ki ga v socio-ekonomsko rigidnem fevdalnem drubenem redu poprej niso poznali (Furet, 1989: uvod). V obdobjih konjunkture se ta nemir prevaja v nikoli zadovoljno primerjanje z materialnimi doseki drugih in posledini egoistini grabe ali delovno pregorelost, v obdobjih krize pa v hromeo nemo, negotovost glede ohranjanja pridobljenih materialnih dosekov in strah pred nepredvidljivo prihodnostjo (Gallimberti, 2009: 2123). V tako slabih kot dobrih asih demokratino-kapitalistinih drub pa ekonomsko deprivilegiranim in etnino izkljuenim ni mo ignorirati, da so eni bolj enaki kot drugi. Zgolj deklarativna enakost kapitalistine demokracije, kjer se ob enakosti pred zakonom proizvaja brezprecedenna neenakost v dohodkih, je v slovenskem primeru trila e ob specifino razumevanje enakosti kot slojne in bioloke pa e ob nedelovanje pravne drave, tako da ob razpravljanju o enakosti v politinem diskurzu javnost e posebej travmatino percipira reim proizvodnje lai in 'dvojnega jezika', znailen za postkolonijo (Mbembe, 2007: 231), odsotnost varnosti pa v ljudeh proizvaja natanko tisto ustveno patologijo, ki jo navaja Furet. Tranzicijske vrednote po eni strani pomenijo korak nazaj k tradicionalnemu konservativnemu slovenskemu vrednotnemu sistemu (Bog, druina, tuj vladar - Evropa, narodno vpraanje nacionalni interes), ohranijo se nekatere stalnice (nacionalizem, jezik/kultura), nekatere poprejnje vrednote se ohranijo zgolj navidezno in spremenijo pomen ob zavajajoe enaki terminologiji (enakost, demokracija), na seznam tranzicijskih vrednot pa se zapiejo tudi takne, ki so nekompatibilne tudi s tradicionalnim, kaj ele s socialistinim vrednotnim sistemom (individualnost, posameznikova svoboda). Kolektivna socialistina svoboda zdaj postane individualna svoboda, ki je v konfliktu s tradicionalnim slovenskim egalitarizmom in razgrajuje ne le socialistino varnost in solidarnost, ampak skupnost samo, ne da bi bilo ponujeno drugo vezivo razen anahronistinega nacionalizma. e je bilo za povprenega Slovenca skozi zgodovino delo tisto, ki je determiniralo njegovo (lastno) vrednost, v precej manji meri pa tudi izobrazba, je s tranzicijo to poslej lastnina. Veino tranzicijskih vrednot lahko poveemo z vkljuevanjem Slovenije v Evropsko unijo in torej privzemanjem nekaknega evropskega vrednotnega sistema, ki pa je preve raznolik, da bi o njem lahko resno govorili (morda za nae potrebe prej o katoliko-mediteranskem vrednotnem sistemu). e se opremo na iro definicijo postmodernih vrednot (Inglehart v To, 2009: 26), ki naj bi zajemale predvsem sekularnost, racionalizem, relativizacijo podedovanih pravic, individualizem in strpnost, pa lahko zaznamo tudi pomembna odstopanja med aktualnim slovenskim in splonim postmodernim (evropskim) vrednotnim sistemom. Vsestransko navezovanje na Evrop(sko unij)o bi ob vseh natetih hitrih, agresivnih in, kot smo lahko videli v primerjavi, v marsiem antiintuitivnih spremembah za slovensko mentaliteto lahko prineslo tudi kakno pomirljivo referenco na e ponotranjene tradicionalne vrednote, kot sta antifaizem in antinacizem, e Evropska

evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji slovenije (Cirila toplak)

67

unija medtem ne bi e skoraj pozabila, na osnovi katerih vrednot je pravzaprav nastala.21 Razkroj vrednotnega sistema, ki ga je ob naslanjanju na tradicijo vzdreval socialistini reim, je v kolektivni psihi pustil ne toliko prazen prostor kakor zmedo in ambivalentnost, saj se v vseh situacijah odloamo s pomojo vrednot in v nobenem trenutku ne nastopi dejanski vrednotni vakuum. Prav tako je pomembno upotevati, da ob trku tradicije s kakrnokoli obliko modernizacije, tradicija slednjo absorbira in v skladu s specifiko posamezne drube sproducira nek hibrid, ki ga je sprva sicer teko opredeliti, je pa v njem mogoe prepoznati komponente tradicije. (Beck, 2009) Res pa je kolektivni vrednotni prostor lahko videti prazen v obdobju, ko druba kot celota nima jasnih kompatibilnih odloevalskih smernic, ampak se ljudje na osnovi napanih priakovanj in razumevanj novih vrednot in njihove nekompatibilnosti s tradicijo odloajo nekonsistentno in negotovo. V taknih obdobjih ljudje pogosto imitirajo druge okrog sebe, ne da bi svoje odloitve in poetje preverjali skozi osebni etini filter, kjer vlada zmeda in zato navidezna praznina. Po C. Jungu in K. Dabrowskem se tako oblikuje preteno primarno integrirana druba, v kateri posamezniki delujejo v skladu z biolokimi instinkti in vedenjem drugih, ki je pomembneje vodilo, kot to, kar je v njihovem individualnem svetu prav oziroma narobe. S primarno integracijo posamezniki sicer ne trpijo zaradi internega konflikta, zato pa lahko takna druba vodi v velike etine aberacije in tudi ideoloke deviacije. Dabrowski kot primer primarno integrirane drube tako navaja Nemijo v tridesetih letih 20. stoletja (Dabrowski, 1996). Posamezniki, ki pa so rtve internega konflikta, svoje drubeno pogojene stiske in osebnostne motnje ventilirajo z alkoholizmom, depresijo, suicidalnostjo, patoloko agresivnostjo, kar ima travmatine posledice za njihovo neposredno druinsko, profesionalno in drugo okolje. Stiske na ravni posameznikov se nato v obdobjih krize medsebojno oplajajo v kolektivne psihoze, ki se prav tako sproajo v raznih oblikah verbalnega in fizinega nasilja, kot so mobbing, vnaprejnje javno obsojanje za domnevne prekrke, iskanje grenih kozlov v Drugih, besedne vojne iz nepomembnih vzrokov in sovrani govor po eni strani, po drugi strani pa fizino obraunavanje z Drugimi in vandalizem. V konsolidiranih kapitalistinih demokracijah so uveljavljeni raznovrstni mehanizmi, ki prepreujejo ali naslavljajo individualno psihino stisko, izvirajoo

21

Ob omembi Evropske unije moram opozoriti na e eno terminoloko-vrednotno zmedo tranzicije, in sicer socialno dravo in dravo blaginje. Kljub zaelenosti blaginje so v zadnjih dvajsetih letih Slovenci skoraj razgradili socialno dravo in obenem ponavljali, da si elijo dravo blaginje, kot da z vidika koristi posameznika ne bi lo za sinonima.

68

dvajset let slovenske dravnosti

iz kontradikcij kapitalistinega drubenega sistema, preden se razraste v kolektivno psihozo: od vzgoje, usmerjene v samozavest in cilj linearne osebne zgodbe o uspehu ter v spodbujanje namesto kritiziranja, do olajanega in vrednotno sprejemljivega osebnega bankrota ter zlahka dosegljive psihoterapevtske pomoi, saj je tam psihoterapija ne le del storitvenega sektorja, ampak tudi samoumevna, kulturno sprejemljiva oblika lajanja posameznikove socializacije. Postkomunistine, a v vrednotnem bistvu tradicionalne drube, kot je Slovenija, se akutno sooajo z zgoraj opisanimi posledicami vrednotne krize, ne da bi bile razvile navedene obrambne mehanizme. e tukaj izpostavim le zdravstvo, nacionalne zdravstvene politike in zavarovalnice ne sledijo sicer oitnim negativnim tenjam tudi zaradi stigmatizacije duevnih bolezni v prejnjem sistemu. Sprejete politike veinoma le gasijo poprej natete zunanje simptome individualnih psihinih stisk. Prevladujoa medikamentozna doktrina v slovenski psihiatriji prinaa predvsem dobiek farmacevtski industriji tako, da posameznike v psihini stiski s pomojo zdravil zapira med tiri stene njihove osebnosti, in s tem nevtralizira njihov vpliv na okolico. Zakon o duevnem zdravju je nekaken podaljek te doktrine, saj ureja neprostovoljno hospitalizacijo za tiste, ki jih z zdravili ni mogoe narediti sprejemljive za okolje. Nove tehnologije, stare tehnike: po Foucaultu so na prehodu v moderno vedenjsko neprilagojene posameznike iz drube izloali tako, da so jih zaprli v zapore ali naloili na ladje, ki so odplule v neznano (Foucault, 1998); e nekaj desetletij nazaj so tevilni slovenski gradovi sluili za nehumano izolacijo manjine za udobje veine, v skladu z doktrino staroste slovenske psihiatrije iz 19. stoletja K. Bleiweisom, ki je duevnim boleznim pripisoval posebno lastnost, da so le redkokdaj ozdravljive zunaj blaznic.(Toplak, 2003: 368) Farmacevtski lobi narekuje tudi usmerjenost v genetske raziskave izvora psihinih stisk, ker so izplen nova zdravila, vlade pa ne uravnoteijo te usmerjenosti s financiranjem raziskav vpliva druinskega/drubenega okolja. Univerza Sigmunda Freuda na Dunaju je na primer ustanovila poseben intitut, kjer preuujejo posledice nedavnih in aktualnih drubenih sprememb na kolektivno in individualno psiho v postkomunistinih drubah. Predlog Nacionalnega programa duevnega zdravja iz leta 2009 se zgolj deklarira za destigmatizacijo duevnega zdravja, naslavljanje psihinih stisk pa prepua nevladnemu sektorju, namesto da bi intenzivno spodbujali komercializacijo in banalizacijo profesionalne psihoterapije po zahodnih vzorih (Ilouz, 2007: 5557)

evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji slovenije (Cirila toplak)

69

3. SKLEP
Slovenija je v sedanjih kriznih okoliinah na razpotju v svoji zgodovini: ali bo dojela nujnost transformacije iz etnine skupnosti v drubo dravljanov, ali se bo v postkolonialni maniri dokonno vdala neambicioznosti in apatiji? Svee globalne politine ideje so v tem prostoru manj urgentne kakor sooenje z neolepano objektivno analizo ter odpoved v preteklost zazrti diskurzivni hipokriziji, tako znailni za postkolonijo. Vzpostavitve nacionalne drave in privzema kapitalistino-demokratine politino-ekonomske paradigme ni ve mogoe interpretirati kot samoumevnega napredka in doseka glede na vse zaznane posledice. Novopridobljena politina in ekonomska svoboda je v obdobju tranzicije koristila predvsem meanskemu segmentu slovenske populacije, ki je bil pobudnik slovenske pomladi, veina pa je, zlasti z nastopom krize, v svojem vsakdanu e ve izgubila kot pridobila. as bi zato bil, da se v javnosti in e zlasti v okviru izobraevalnega sistema zane z razievanjem tranzicijskih nesporazumov in nerealnih priakovanj ter da se mladim generacijam ne napoveduje prihodnosti brez upotevanja oitnih protislovij med diskurzi in doivljano realnostjo, med tradicionalnimi, socialistinimi in tranzicijskimi vrednotami. Po drugi strani pa konec mejnega spora s Hrvako, reitev problema izbrisanih, indikacije zaupanja v institucije, kot so varuh lovekovih pravic, informacijska pooblaenka, Raunsko sodie in Ustavno sodie, prevlada kriznih tem nad kulturnim bojem v aktualni predvolilni kampanji, velike spremembe v strankarski sferi vse nateto nakazuje, da konsolidacija in prilagajanje novega sistema poteka, pa eprav veliko poasneje, kot bi si bilo eleti za nacionalni interes. Druba, katere temeljna vrednota je preivetje, je bolj prilagodljiva, kot se zdi (sama sebi), in bo preivela tudi aktualno preizkunjo, grade po eni strani na internih vrednotnih stalnicah, kot sta kultura in enakost, z vsemi njihovimi prednostmi in slabostmi, in na odzivanju na zunanje vrednotne spremembe. Tudi globalna neokonservativna demokratizacijska mrzlica je e dosegla vrhunec in na povrje prihaja nov vrednotni diskurz, ki promovira zaupanje bolj kot tekmovanje, trajnost bolj kot razvoj in pravice enako kot dolnosti. Oitno to ne bo razvpita tretja pot; morda pa bo kranski komunizem? Slovenska druba si bo sasoma prilagodila tudi te nove vrednotne usmeritve.

70
Bibliografija

dvajset let slovenske dravnosti

Almond, G. A., Verba S., ur. (1989): Civic Culture: Political Attitudes and Democracy in Five Nations. London: Sage. Adam, F. (2011): Med mafijsko in meritokratsko drubo, Dnevnikov objektiv, 24. 9. 2011. Adam, F., Tomi, M., Kristan, P. (2007): The Character of Elites and State-Society Relations : Slovenia and Estonia in a Comparative Perspective. V: Adam, F. (ur.) (2007): Elite networks, civil society organizations and governance. Ljubljana: Center za teoretsko sociologijo FDV. Beck, U. (2009): Mladina, 48, 4. 12. 2009. Bertalani, B. (2011): Political Culture in Transition: changing values and consolidation of democratic rule in Slovenia, 19912004, Inter-Faculty, Vol 2, 2011, University of Tsukuba, https://journal.hass.tsukuba.ac.jp/interfaculty/index (dostop 20. 10. 2011) Best, H., Wenniger, A. (2010): Landmark 1989: Central and Eastern European societies twenty years after the system change. Berlin: Lit. Bevc, M., Ogorevc, M. (2010): Brain Drain of Scientists from Slovenia after its Accession to the European Union, conference paper, European Population Conference, Vienna, 2010. http://epc2010.princeton.edu/download.aspx?submissionId=100325 (dostop 10. 10. 2011) Dabrowski, K. (1996): Multilevelness of Emotional and Instinctive Functions. Lublin: Towarzystwo Naukowe Katolickiego Uniwersytetu Lubelskiego. Eurostat (2009): Income Inequality Distribution Table http://epp.eurostat.ec.europa.eu/ tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsisc010&plugin=1 (dostop 25. 10. 2011) Ferenc, M. (2006): Ministry of culture and the register of hidden burial-grounds in the Republic of Slovenia: analysis of work completed between April 2002 and October 2004, Varstvo spomenikov (Monument Protection), No 41, p. 100128. Furet, F. (1989): Misliti francosko revolucijo. Ljubljana: KUC. Gallimberti, U. (2009): Grozljivi gost: nihilizem in mladi. Ljubljana: Modrijan. Haek, M., Brezovek, M. (2006): Democratic Values and Bureaucracy in Slovenia, in Peters, Guy et al. (2006): Political-administrative Dilemma: traditional problems and new solutions. Bratislava: NISPAcee, p. 3549. Illouz, E.(2007): Cold Intimacies, The Making of Emotional Capitalism. Cambridge, UK: Polity. Jacobson, Norman (2004): Escape from Alienation: Challenges to the Nation-State, Representations 84, 2004, str. 50. Jeffs, N., ur. (2007): Zbornik postkolonialnih tudij. Ljubljana: Krtina. Kavi, V., Koroec, J., Kova, B., Turnek, T. (2009): Vrednote za prihodnost. Ljubljana: ZZB za vrednote NOB Slovenije. Punik, J. (1990): Slovenija ne more ve akati, nabralo se je preve slabega, Delo 17. decembra, str. 2. Perpar, J. (2010): Postkolonialna tudija slovenski primer. Ljubljana, [J. Perpar] Rotar, B. (2007): Odbiranje iz preteklosti: okvirji, mree, orientirji, asi kulturnega ivljenja v dolgem 19. stoletju. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno sredie. Rus, V. (2009): Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom. Ljubljana: Sophia. Rus, V., To, N. (2005): Vrednote Slovencev in Evropejcev. Ljubljana: FDV.

evolucija vrednot v politinoekonomski tranziciji slovenije (Cirila toplak)

71

umi, I., Josipovi, D. (2008): Avtohtonost in Romi: k ponovnemu premisleku nael manjinske politike v Sloveniji, Two Homelands, No 28, p. 98110. Toplak, C. (2003): Duevne bolezni in odnos do duevnih bolnikov v 19. stoletju. V: Cvirn, J. Slovenska kronika 19. stoletja, 18611883. Ljubljana: Nova revija. Toplak, C. (2010): Prispevek k interpretaciji zgodovine politinih idej slovenofonega prostora: avtonomizem in unitarizem, The Public, 2010, Vol. 17, Suppl., p. S33S50. Toplak, C. (2011): Views from the Capitals Ljubljana: a Euro storm in Slovenia's teacup stirs up old communist divisions. Eur. World (Online). [Online ed.], 30. 5. 2011. http://www.europesworld.org/NewEnglish/Home_old/CommunityPosts/tabid/809/ PostID/2543/language/en-US/Default.aspx. (dostop 10. 10. 2011) To, N. (ur.) (2009): Vrednote v prehodu. IV. Slovensko javno mnenje 2004-2009. Ljubljana: FDV. Vogrinc, J. (2009): Leva? Desna! Leva? Desna!, Mladina, t. 21, 29. maj 2009.

73

enerGetska PriHodnost slovenije: PreMislek v okvirU zeleneGa dravljanstva izr. prof. dr. andrej a. luki in mag. Maja Bahor
andrej.luksic@fdv.uni-lj.si maja.bahor@fdv.uni-lj.si Izr. prof. dr. Andrej A. Luki je predavatelj na Katedri za teoretsko analitino politologijo in predstojnik Centra za kritino politologijo na Fakulteti za drubene vede Univerze v Ljubljani, mag. Maja Bahor je asistentka na Katedri za teoretsko analitino politologijo in raziskovalka v Centru za kritino politologijo na Fakulteti za drubene vede Univerze v Ljubljani. Povzetek V lanku je vpraanje energetike postavljeno v kontekst zelenega dravljanstva, ki ga avtorja premiljata skozi tri dimenzije tradicionalnega razumevanja dravljanstva (teritorialna zamejenost, pravice, dolnosti) in etrte dimenzije naravnega pogoja, ki ga uvaja in tematizira zelena politina teorija. Koncept zelenega dravljanstva pokriva dva razlina tipa, in sicer okoljskega in ekolokega, okoljski pa jima v nadaljevanju slui kot okvir za oblikovanje treh alternativ energetske prihodnosti Slovenije. V ospredje postavljata razlina razmerja politinih moi, ki nastajajo z vkljuevanjem oziroma izkljuevanjem (novih) akterjev v politino areno za energetiko. Gre za nosilce in zagovornike novih pogledov in reitev, na katerih stoji in pade posamezen scenarij, in od katerih je odvisno ohranjanje obstojeega stanja oziroma prelom s sedanjo energetsko paradigmo, ki generira protislovne razvojne uinke in ki prav tako ni zavezana konceptu (monega) trajnostnega razvoja. Temeljni pojmi: zelena politina teorija, zeleno dravljanstvo, naravni pogoj, politina arena za energetiko, scenariji energetske prihodnosti Abstract Authors raised an energy issue in the context of a green citizenship, which is set up through the reflection on the three dimensions of the traditional understanding of citizenship (namely, territorial condition, rights and duties) and natural condition, as fourth dimension which it was introduced by green political theory. The concept of green citizenship will be used as a framework for reflection on alternatives to the energy future of Slovenia, namely through the three possible scenarios for the development of energy sector. In the core of the analysis are different relationships of political power raised by including or excluding of some new actors into the energy policy arena. These new actors are seen as proponents and opponents of new perspectives

74

dvajset let slovenske dravnosti

and solutions. Different perspectives justify different scenarios, because the current energy paradigm generates contradictory developmental impact and it is not committed to the (strong) version of the concept of sustainable development. Keywords: green political thought, green citizenship, natural condition, energy policy arena, future energy scenarios

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

75

1. UVOD
Nemotena oskrba z (elektrino) energijo in njene okoljske posledice so v zadnjih letih postale stalnice v razpravah o razvojnih dilemah tako pri nacionalnih politinih odloevalcih kot v mednarodnih institucijah, s tem se ukvarjajo razlini strokovnjaki doma in po svetu, vpraanjem in dilemam energetike pa se posveajo tudi globalno organizirane nevladne organizacije in civilne iniciative ter gibanja na lokalni ravni, pa tudi zainteresirane javnosti, ki podpirajo uvajanje novih tehnologij za izrabo neizkorienih obnovljivih virov za proizvodnjo (elektrine) energije in to predvsem zato, ker sedanji energetski sektor predstavlja enega od vejih onesnaevalcev okolja in s tem posredno bremeni, ne le omogoa, nadaljnji gospodarski in drubeni razvoj. Vpraanje energetike oziroma proizvodnje elektrine energije je tako postalo veliko ire in pomembneje in ne gre ve zgolj za vpraanje izgradnje novih proizvodnih pogonov, ki bi zadostili naraajoim potrebam po elektrini energiji. Razreiti je treba protislovni uinek, ki ga povzroa sedanji nain proizvodnje elektrine energije. Islandija, Japonska in Slovenija imajo ugodne naravne danosti za izrabo geotermalne energije. Izkoristek tega naravnega pa je razlien. Islandija z izrabo geotermalne energije pokrije velik del svojih potreb po elektrini energiji, vso potrebno tehnologijo za izrabo tovrstne energije pa uvaa iz Japonske, ki je sicer vodilna sila na podroju proizvodnje te tehnologije, tovrstni energiji pa ne namenja velike pozornosti pri zadovoljevanju svojih energetskih potreb. Slovenija pa kljub ugodnim naravnim danostim prav tako kot Japonska v svojih stratekih energetskih dokumentih ne namenja vidnejega mesta temu viru energije. V politoloki perspektivi si moramo ob pripoznanju protislovnega uinka in alternativnih izhodnih monostih postaviti najprej vpraanje, kdo odloa o tem, kateremu naravnemu viru in temu ustrezni tehnologiji se daje prednost. To vpraanje neposredno spodbuja preizpraevanje obstojeega razmerja politinih moi v politini areni za energetiko, na katerem stoji in pade sedanja energetska paradigma; predstava o tem, da je treba graditi nove proizvodne pogone elektrine energije, in sicer na starih, etudi izpopolnjenih tehnologijah, oziroma, e povemo to z drugega zornega kota, kateri akterji so pripueni v komunikacijski in odloevalski proces, ko se odloa o novem investicijskem ciklu v energetski sektor. Od vkljuenosti oziroma izkljuenosti doloenih akterjev je odvisno, ali se bo v energetskem sektorju ohranilo e pred nekaj desetletji vzpostavljeno razmerje politinih moi med velikimi proizvajalci elektrine energije in se bo tako ohranila tudi centralizirana energetska paradigma ali pa se bo z vkljuitvijo novih akterjev, ki so nosilci in podporniki nove energetske in razvojne paradigme, slovenski energetski sektor decentraliziral in stopil na pot trajnostnega razvoja, kateremu se je Slovenija na strateki ravni zavezala prav tako e pred desetletji.

76

dvajset let slovenske dravnosti

I. DEL zelena politina teorija in dravljanstvo


Narava in okolje sta postala na novo in na drugaen nain predmet preuevanja druboslovnih in humanistinih znanosti pred skoraj tiridesetimi leti, ko so avtorji dela Meje rasti na osnovi prouenih trendov rasti na razlinih podrojih svetovno javnost seznanili o neizogibni bliajoi se ekoloki katastrofi, e se bodo trendi ohranjali in e se lovetvo kot celota ne bo zavzelo, da bi se ti spremenili. Nekateri politini teoretiki so na osnovi teh spoznanj in nove okoljske agende zaeli premiljati idejne, moralne, politine in institucionalne dimenzije politinega in tako zaeli oblikovati novo podroje politine teorije, t.i. zeleno politino teorijo oziroma okoljsko politino teorijo v Severni Ameriki. Pod tem pritiskom in pod pritiskom splonih ekolokih problemov pa so morali tudi politini teoretiki glavnega toka v nekaterih segmentih modificirati svoje poglede in jih nadgraditi z okoljskimi vidiki. Sreanje politine teorije glavnega toka in zelene politine teorije je potekalo na dveh ravneh. Prva raven sreanja se je osredotoala okoli vpraanja ideologije, in sicer predvsem, koliko je ekologizem ideologija sama po sebi, koliko je vezana na druge ideologije, koliko je okoljska politika utemeljena v drugih modernih politinih ideologijah ipd. (Dobson in Eckersley, 2006: 1). Druga raven pa se je dogajala ob premiljanju tradicionalnih politinih konceptov kot so demokracija, svoboda, pravice in dolnosti, pravinost, dravni in politini prostor, varnost, dravljanstvo ipd., ki so bili postavljeni v nov kontekst, v kontekst narave, okolja; v tej novi kontekstualizaciji pa so se iskali odgovori na odprta praktina vpraanja novo nastale ekoloke realnosti. V nadaljevanju bomo pozornost namenili reinterpretaciji koncepta dravljanstva, ki je sicer danes iz razlinih razlogov postal eden izmed osrednjih konceptov politinega diskurza, in se tako omejili na teren druge ravni sreanja politinih teorij. Zelena politina teorija je z vkljuevanjem naravnega pogoja oziroma razmerja loveka do ivega in ne-ivega naravnega sveta v koncept dravljanstva vzpostavila pogoje, ki so ji omogoili, da je prila do novih uvidov pri razumevanju dravljanstva. Ta operacija je povzroila celo vrsto problematizacij v ustaljenem razumevanju dravljanstva in v razmerjih dravljanstva do drugih konceptov ter porodila razline invencije in reinterpretacije. Tako se je problematizirala teritorialna zamejenost nacionalne drave, rehabilitirala se je ideja o dravljanski odgovornosti in dravljanskih pravicah, spremenil se je pogled na loveka oz. ljudi, ki so po eni strani dojeti kot drubena in med seboj odvisna bitja, po drugi strani pa odvisni od ive in neive narave, prav tako pa se je spremenil pogled na delovanje, saj v razmerju do narave to terja odgovorna dejanja.

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

77

Teritorialna zamejenost Dravljanstvo je vse od 18. stoletja dalje tesno povezano z institucijo nacionalne drave, doloeno z mejami drave in pomeni vkljuenost oziroma izkljuenost iz politike (polity) (Faulks, 2000: 29). Koncept dravljanstva je vseboval tako kulturne kot politine dimenzije in bil obremenjen z mitinimi navezavami na etnine, kulturne in narodne segmente. Da bi koncept dravljanstva ohranil del emancipatorinega potenciala kot politini koncept, je treba najprej loiti kulturno dimenzijo od politine in ga razbremeniti mitinih segmentov. Oistiti ga je treba vsega tistega, kar ga e vee na kulturo in naravo, da bi ga lahko na novo premislili in povezali s kulturo in naravo. Morda prav globalni ekoloki problemi najbolj oitno kaejo na nujnost te operacije: najprej razumeti dravljanstvo kot politini koncept, da bi sploh lahko postali na konceptualni ravni kos globalnim ekolokim problemom. Temu pritrjuje tudi Habermas (1994), ki je zapisal, da je treba postaviti dravljanstvo kot strogo politien koncept, da bi bili zmoni upravljati s problemi, ki nastajajo v sodobnih heterogenih drubah in politikah. Oblikoval je koncept ustavnega patriotizma (constitutional patriotism), ki razvija obutek dolnosti med lani politine skupnosti, ki je razumljena strogo politino in ne kot kulturna entiteta. Ustavni patriotizem mu pomeni zavezanost k institucijam vladanja, ne da bi se morali dravljani zanaati na dozdevno kulturno enotnost. Gre torej za polity, kjer so meje gibljive, ne pa statine, nepremakljive. Meje nacionalne drave so v loveki interakciji dojete kot ovire, konne toke, do katerih je npr. treba poskrbeti za varovanje narave, izkoristiti naravne vire za energetsko preskrbljenost ali v prostor ustaviti nove energetske objekte ipd., ne pa kot prepustne membrane oz. stiia, ki bi npr. dopuala upravljanje s skupnim vodnim telesom, ki gre skozi prostor ve nacionalnih drav (Kostakopoluou v Faulks, 2000: 52). Meje ostajajo tu le zaradi administrativnih ureditev, ne pomenijo pa tudi meja dolnosti. Udejanjanje ustavnega patriotizma je odvisno od demokracije, takne demokracije, v kateri skupnost preko deliberacije soustvarja svojo prihodnost, in ne takne, kjer se gradi obutje skupnosti skozi sklicevanje na mitino preteklost in na skupno usodo naroda. Zato skupnost ne skua poenotiti svoje identitete tako, da zanikuje identitete manjin. Na tej osnovi je mogoe dravljanstvo razumeti kot dravljanstvo brez sovranikov, pogoj za lanstvo v politini skupnosti pa je bivalie, kraj bivanja. Vodilni princip, na katerega prisega ustavni patriotizem, je zato oblikovanje (dizajniranje) in usmerjenost v prihodnost, ne pa usoda in vezanost na preteklost. Habermasov koncept ustavnega patriotizma odpira monosti za rekonceptualizacijo dravljanstva in demokracije v okviru zelene politine misli, saj se je mogoe

78

dvajset let slovenske dravnosti

z njegovo zastavitvijo sooati s sodobnimi globalnimi ekolokimi izzivi. Ko dravljanstvo loimo od ekskluzivistinih in hegemonistinih diskurzov nacionalne drave (Faulks, 2000: 5254), se odprejo novi mentalni prostori, v katerih je veliko veja verjetnost, da se bodo dravljani zavedali svojih dolnosti, ki segajo preko meja prostorov njihovega bivanja, in ki vzpostavljajo moneji obutek medsebojne globalne in ekoloke povezanosti. Pravice Liberalna miselna tradicija razume dravljanstvo predvsem kot sklop posameznih pravic (Faulks, 2000: 56), ki omogoajo posamezniku prostor, da razvije svoje potenciale in zadovolji svoje interese, ne da bi se pri tem vmeaval kak drug posameznik ali skupnost kot celota. Ta poudarek na osebni avtonomiji hkrati vzbuja obutek nezaupanja do skupnosti, v kateri posameznik ivi; pri posamezniku se tako vzbuja strah pred skupnostjo, e da mu ta lahko naloi takne obveznosti, ki ga bodo omejevale in/ali pa bodo nasprotovale njegovim elenim koristim (Faulks, 2000: 57). Po drugi strani pa predpostavka, da je posameznik racionalen in atomiziran akter, postavlja v ospredje delovanje, odloitve, izbiro kot osrednjo obliko lovekovega obnaanja. e so pravice posameznika tisto, kar njegovo delovanje od zunaj usmerja, pa je njegova mo tista, od katere je odvisno njegovo delovanje. Gre za zmonost, individualni potencial, ki ga posameznik uporablja z jasnim namenom in s katerim lahko dosega zastavljene cilje. To razumevanje posameznikove moi je enodimenzionalno in naivno. Ta miselna tradicija izpua premiljanje drubenih in naravnih pogojev in njihove omejitve, ki strukturirajo mo glede na raso, razred, spol, naravni pogoj in v katero so umeene posameznikove moi. Neenakosti, ki se nanaajo na pripadnost razredu, spolu, rasi, etniji ali ki izhajajo iz patriarhalnosti, netrajnostnega delovanja ipd., so mono ukoreninjene v drubah in so pomembne okoliine posamezniku, zato imajo tudi veliko teo pri pojasnjevanju, zakaj v vsakodnevni praksi nastajajo pri uveljavljanju formalnih dravljanskih pravic razlike med drubenimi skupinami (Faulks, 2000: 58). Povezovanje liberalne miselne tradicije in zelene politike (politics) je mogoe izpeljati preko pravic. Zeleno dravljanstvo je opredeljeno kot status, ki je utemeljen na podlagi vsebinskih in proceduralnih pravic, zapisanih v ustavi in zakonih.22 Do tega statusa je mogoe priti tako, da se obstojee pravice razirijo e z okoljskimi,

22

Leta 1998 sprejeta Aarhuka konvencija (Konvencija o dostopu do informacij, udelebi javnosti pri odloanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah) je lep primer na pravicah osnovanega razumevanja okoljskega dravljanstva. Konvencija doloa tri razline tipe pravic: pravica do informacij o okoljskih zadevah, pravica do sodelovanja pri oblikovanju politik, pravica do dostopa do pravnega varstva.

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

79

da se izpeljejo ustrezne zakonodajne reforme, da se spremeni institucionalni dizajn in da se uvedejo bolj deliberativni politini procesi. Ko je govora o irjenju pravic, se misli predvsem na pravico dostopa do informacij in na pravico do soudelebe; kar se nadaljuje v idejo po bolj inkluzivnem demokratinem modelu kot je model reprezentativne demokracije. Veja udeleba dravljanov v komunikacijskih in odloevalskih procesih, ko gre za vpraanje okolja, ki so rezultat javnih in politinih spopadov razlinih okoljevarstveno ozaveenih akterjev, njihovih naporov in projektov po krepitvi deliberativne nadgradnje obstojeih demokratinih institucij, sodijo v polje oblikovanja in uveljavljanja koncepta zelenega dravljanstva. Kljub temu pa naleti prakticiranje tega tipa zelenega dravljanstva na tevilne ovire in probleme. Tu naj omenimo najprej strukturne ovire, ki se manifestirajo kot problem motivacije in kot problem materialnih sredstev dravljanov, ki so predpogoj za uveljavljanje pridobljenih pravic, predvsem pravice do informiranja in soudelebe. Teko si je predstavljati, da bi se vsi dravljani zanimali za okoljska vpraanja in za oblikovanje okoljske politike. Po drugi strani pa nekateri ljudje nimajo asa, da bi sodelovali v demokratinih procesih, nekateri se ne morejo udeleiti teh procesov zaradi prisotne neenakosti med spoloma, neuravnoteene porazdelitve drubeno potrebnega dela ali pomanjkanja osnovnih virov za ivljenje (MacGregor, 2006). Z drugimi besedami zelenega dravljanstva nekateri dravljani ne morejo iveti, ker so izkljueni zaradi dejanske neenakosti, prekritih s formalno enakostjo vseh dravljanov. Druga ovira se kae na institucionalnosistemski ravni, kar se manifestira skozi relativno zaprte politine arene, ki sprejemajo odloitve irokega obsega, vplivajo na kvaliteto bivanja irokega kroga ljudi. etudi ljudje elijo sodelovati pri sprejemanju teh odloitev, ne morejo priti niti do ustreznih informacij niti do resninih monosti sooblikovanja odloitev, ker sploh niso vzpostavljene ustrezne komunikacijske in odloevalske forme ali pa so zanje teko dostopne ali celo zaprte. Sistemske ovire torej omogoajo le manjini (eliti), da lahko v praksi izvaja svoje dravljanske pravice in sprejema odloitve, ki so (ne)trajnostno usmerjene. Zeleno dravljanstvo, koncipirano preko pravic, izpostavlja posameznika, medtem ko zanemarja skupnost. Ker se dravljani sreujejo z omejitvami, ki so sistemske in strukturne narave (as, finanni viri, motivacija, odsotnost komunikacijskih form) in ki jim oteujejo izvajanje pravice predvsem do soudelebe (participacije), je treba premisliti tudi druge vidike (zelenega) dravljanstva. Dolnosti V zadnjih letih je prilo do ostrih kritik liberalnega razumevanja dravljanstva predvsem zaradi opuanja tematizacije odgovornosti in dolnosti dravljanov.

80

dvajset let slovenske dravnosti

Pri tem so bili najbolj odloni socialni konservativci in komunitaristi, ki trdijo, da gre pri tej miselni liniji za prevelik poudarek na pravicah in da to izriva premislek o kakovosti dravljanstva (Faulks, 2000: 69). Teorije zelenega dravljanstva, ki se navezujejo na osebno odgovornost, predpostavljajo, da je trajnost mogoe dosei z zdruevanjem dejanj posameznikov. Na osebno odgovornost dravljana je torej vezana njegova dolnost, ki je globalna in ki izvira iz moralne in politine odgovornosti,23 in sicer do ne-loveke narave (ive in neive narave), do drugih ljudi in do bodoih generacij. Dravljan je zato razumljen kot glavni akter drubenih in okoljskih sprememb; pozvan je, da stori nekaj za okolje, in sicer tako, da se odpove doloenim udobnostim in vnese spremembe v ivljenjski slog24 s ciljem, da zmanja lasten vpliv na okolje (npr. im bolj zmanja svoj ekoloki odtis). Kritiki ugotavljajo, da ta pogled predpostavlja, da so ivljenjski slogi dravljanov tisti, ki imajo odloilen vpliv na okolje in so zato glavni vzrok okoljskih problemov. Oenje zelenega dravljanstva na dolnost posameznega dravljana je problematina najprej zato, ker vodi do napanega zakljuka, namre, da lahko dravljani izpolnjujejo svoje dolnosti zelenega dravljanstva e z ali le skozi izpolnjevanje osebnih dolnosti. Potem pa je izpostavljanje osebne odgovornosti, in opuanje kolektivne, zavajajoa tudi zato, ker usmerja pozornost na dravljana, in ne na kompleksne strukturne procese, ki povezujejo posameznike in institucije v zelo razline drubene poloaje in geografske okolie (Young, 2003: 40). Ta preusmeritev pozornosti pa lahko vodi v depolitizacijo in privatizacijo zelenih tematik, kar je nevarna tendenca (MacGregor, 2006; Melo-Escrihuela, 2008). Dejstvo, da se nekaterim ljudem godi krivica zaradi nepravinih sistemskih in strukturnih znailnosti drube, v kateri ivijo, ne sme ostati prezrta, e naj bo zeleno dravljanstvo koncipirano tako, da presega okvire osebne dolnosti, katerih cilj je sprememba individualnega ivljenjskega sloga. Da bi zagotovili potreben drubeno-politini kontekst, ki bi upoteval omenjeno dejstvo in v katerem se izvajajo pravice in dolnosti zelenega dravljanstva, je treba idejo notranje revolucije nadgraditi s konceptom drubenih in politinih razmerij moi. Dravljani, tudi e hoejo, ne morejo svobodno izbirati, ker je dostopnost in razpololjivost dobrin odvisna od ekonomskih, socialnih in politinih razmerij in institucij, ki kot take predstavljajo oviro pri izbiri dravljana, izraanju njegove volje ali

23 24

Latta (2007, 380) ekoloko dravljanstvo opredeljuje kot samoomejevanje, trajnost pa nastaja kot rezultat notranje revolucije. Kot potronika se dravljana opozarja npr. na nevarnost pretirane potronje, s imer postajata samodisciplina in odpovedovanje javna vrlina, sebinost in neodgovornost dravljana pa sta izvor okoljskih problemov.

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

81

realizaciji elje in zadovoljitve potreb; monosti so dravljanom dane vnaprej in v doloeni obliki in so preko tega nadzorovane. Strukturni pogoji in sistemska ureditev so nastali v druganih asih in jih je sedanja generacija podedovala. Ker pa krepijo netrajnostne oblike ravnanja in spodbujajo nastajanje razlinih oblik neenakosti, jih je treba spremeniti s skupnim delovanjem (Seyfang, 2005: 2957). Zeleno dravljanstvo zato ne more biti zoeno le na obnaanje posameznika, temve mora vkljuevati tudi kolektivne napore, katerih cilj je vzpostavljanje drubenih, politinih in ekonomskih razmer, ki bodo bolj trajnostne in bolj pravine in za katere se bodo dravljani sami dogovorili. Zeleno dravljanstvo tako presega raven posameznika, pa kljub temu vkljuuje tudi ustrezne prakse ivljenjskega sloga in si tako prizadeva, da bi se zadeve iz zasebne sfere znale tudi v sferi politike. e pristanemo na koncept zelenega dravljanstva, ki postavlja dolnosti posameznika nad drubeni kontekst ali celo ignorira drubeno-ekonomske strukture in institucionalne ureditve, pomeni, da pristanemo na izrivanje nekaterih pomembnih tem iz javnih razprav, gre za vpraanja neenakosti, nepravinosti, institucionalne selektivnosti, nedemokratinosti demokracij ipd. Politino in drubeno mo pa dobiva individualistini koncept zelenega dravljanstva pri tistih politinih in drubenih akterjih, ki podpirajo obstojeo hegemonsko ideologijo, saj ga je mogoe brez ostanka kooptirati vanjo: kot tak povsem sprejemljiv za tiste drubene sile, ki elijo ohraniti obstojee drubeno-ekonomsko stanje, in za tiste politine sile, javne in dravne organe, ki okoljske vrednote naelno sprejemajo, ne elijo pa postaviti pod vpraaj obstojee politine in ekonomske ureditve oziroma samega kapitalistinega sistema, ki generirajo neeleno stanje v ivljenjskem okolju. Tem monim interesnim skupinam in institucionaliziranim akterjem se je treba postaviti po robu s konceptom zelenega dravljanstva, ki postavlja pod vpraaj obstojee stanje in njegovo ohranjanje in ki spodbuja premisleke o njenem spreminjanju in ki bo institucionalno podprt z nastajanjem ustreznih ekonomskih in politinih institucij (Seyfang, 2005: 2978). Zeleno dravljanstvo vkljuuje razmerja med ljudmi, pravice in dolnosti, ki se nanaajo na loveka razmerja tako v zasebni kot javni sferi, vkljuuje pa tudi razmerje med lovekom in nelovekim naravnim svetom, namre naravni pogoj, od katerega je odvisno loveko bivanje na sploh. Vkljuevanje naravnega pogoja Teoretiki zelene politine misli se do industrializacije kot faze v kapitalistinem razvoju drugae opredeljujejo kot glavni tok politine teorije. Prepriani so, da so nosilni ekonomski akterji industrializacije sledili prvenstveno le svojim ciljem, ki so bili oviti v namen po maksimiranju profita, in se pri tem niso pretirano

82

dvajset let slovenske dravnosti

ozirali niti na loveka in na lovetvo niti na naravo, naravni svet, e manj na kodo, ki so jo obema povzroali. Kljub kritinemu pogledu na industrializacijo in mehanicistino znanost, na kateri je industrializacija slonela, pa se zeleni politini teoretiki ne opredeljujejo a priori proti industrializaciji ali praktini uporabi znanstvenih izsledkov tudi v bodoe. Prepriani pa so, da je treba na novo uravnoteiti razmerje med lovekom in naravo, da je treba ponovno premisliti vrednostno obteitev tega razmerja glede na njuno soodvisnost in pomembnost. Na ozadju tega stalia so v svoje premiljanje zeleni politini teoretiki vpeljali pojem narava ali naravni pogoj in si tako omogoili monost za vrsto konceptualnih novitet. Naravni pogoj torej razumejo kot relacijski pogoj ali kot razmerje odvisnosti, ki se nanaa na razmerje med lovekom z nelovekim naravnim svetom; gre za tisti svet, od katerega je odvisna loveka eksistenca nasploh. Tu ne gre za razmerje loveka do enega od monih svetov, ki bi ga lahko lovek sam izbral ali ki bi ga bilo sploh mogoe izbirati; gre za svet, ki je preprosto bioloka nujnost, naravna danost, ki jo mora lovek sprejeti kot naravni pogoj svoje eksistence in ki predstavlja njegovo mejo med biti in ne-biti. Pojem naravni pogoj je zato v zeleni politini teoriji dojet kot okvir, o katerem se ni mogoe pogajati ali ga svobodno izbirati, znotraj katerega pa se morajo oblikovati politini projekti loveka. Kot tak predstavlja vrsto omejitev v politinih projektih, ki se jih mora upotevati, nima pa te moi, da bi povsem doloal njihovo vsebino. Del zelene politine misli vztraja na spoznanju, da je planet Zemlja omejen, in sicer v dvojnem pogledu: najprej v kapacitetah pri zagotavljanju neobnovljivih virov, potem pa pri absorpcijski sposobnosti odpadkov in izpustov kot neelenim stranskim uinkom proizvodnih in potronikih procesov. Z namenom, da se doloi, kje je meja, ki jo predstavljajo naravne danosti planeta Zemlje, e vrsto let potekajo zelo intenzivne razprave na razlinih ravneh (svetovni, mednarodni, nacionalni, regionalni, lokalni), znotraj razlinih javnosti in med razlinimi akterji (strokovni, politini, javni) in na razlinih podrojih (energetika, nafta, plin ipd.). V teh razpravah naletimo tako na tiste, ki vztrajajo pri predstavi, da teh omejitev sploh ni, drugi pa verjamejo, da se blia hiter konec civilizaciji, ki je utemeljena na ogljiku ali kar celo lovetvu kot takemu. Z izpostavljanjem fizinih okoliin in naravnih pogojev lovekega obstajanja zelena politina teorija tako zavezuje sleherno politino delovanje, da e v svoji politini preskripciji zagotovi okvir, ki vkljuuje naravni pogoj. S tem poudarkom politina teorija dobiva naturalistino razsenost, s katero se modificirajo ali celo ukinjajo nekatere preskripcije politine teorije glavnega toka. Tako na primer

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

83

v pogojih sodobnega globalizirajoega se sveta zelena politina misel jemlje pri rekonceptualizaciji dravljanstva v premislek poleg pravic in dolnosti tudi omejitve, ki se ob upotevanju naravnega pogoja kaejo v obliki teritorialnih meja nacionalne drave: ekoloki riziki gredo ez meje nacionalne drave, zato drave ne morejo ve poskrbeti za varnost in drubeni red na nain, kot ga dopua staro pojmovanje drave in dravljanstva. Teh novih izzivov se politine teorije glavnega toka e niso resno lotile. Zeleno dravljanstvo e strnemo dosedanje premisleke v koncept zelenega dravljanstva, lahko reemo, da mora ta vkljuevati po eni strani razmerje med dravljanom-posameznikom, ki mu pritiejo izborjene pravice ter etine in politine dolnosti, in politino skupnostjo, po drugi strani pa razmerje med dravljanom-lovekom in (ne)ivo naravo; v koncept je torej vkljuen tudi naravni pogoj, za katerega zgodovina demokratinih idej ni imela posluha. Zdi se povsem logino, da mora biti v pogojih, ko se poveujejo riziki globalnih ekolokih katastrof, tudi koncept dravljanstva spremenjen tako, da bo dojemljiv za potrebe naravnega okolja, ki so nedeljive od eksistennih potreb dravljana-posameznika. Koncept zelenega dravljanstva, kot ga opredeljuje Dobson (2003: 8890) pokriva dve varianti, in sicer koncept okoljskega dravljanstva in koncept ekolokega dravljanstva. Prvi koncept razlenjuje razmerje pravic in dolnosti v okviru teritorialne zamejenosti nacionalne drave in se tako ukvarja po eni strani z vpraanjem vkljuevanja okoljskih pravic in pravic do soudelebe v normativni okvir (ustavo in zakone), po drugi strani pa z dolnostmi, ki jih ima posameznik kot pripadnik politine skupnosti v zaetku 21. stoletja ob upotevanju naravnega pogoja. Drugi koncept pa postavlja v ospredje razmerje med dravljanom-lovekom ter ivo in neivo naravo in ga misli v okviru demokratine tradicije. V tem miselnem horizontu ie poti, ki vodijo h korenitejim spremembam tega razmerja, in pri tem iskanju se ne izogiba rekonceptualizacijam in inovacijam, oblikovanju novih nael, oblik in postopkov komuniciranja in odloanja, idejam o spreminjanju obstojeega ipd., samo da so te spremembe utemeljene na ekolokih vrednotah in da vodijo k udejanjanju trajnostne drube. Ne glede na to, ali gre za udejanjanje zelenega dravljanstva v obliki okoljskega ali ekolokega, je v zeleni politini teoriji e udejanjanje samo razumljeno kot demokratini uni proces; vkljueni posamezniki v praksi spoznavajo tehnike politike in njihovo uporabo. Zeleno dravljanstvo je tako tesno povezano z demokracijo, natanneje reeno, z demokratizacijo demokracije; ta se na normativni ravni zagotavlja z idejo enakih pravic za sodelovanje in pa tistih dravljanskih pravic, ki so nanaajo na izraanje mnenja (pravica do svobodnega izraanja mnenja, zdruevanja in protesta) ipd. Z demokratizacijo demokracije se tako pasivno lanstvo

84

dvajset let slovenske dravnosti

v polity preoblikuje v aktivno dravljanstvo, ki terja spremembo tudi v razumevanju dravljana-posameznika; ta mora biti pripoznan kot avtonomen subjekt, ki je sposoben skupaj z drugimi samo-vladanja (Faulks, 2000: 11011) in prvenstveno ne potrebuje drugega, ki ga reprezentira. Zeleno dravljanstvo torej terja ve demokracije (Dryzek, 1990, 1992, 2000, 2005) in nekateri zeleni teoretiki raziskujejo potenciale predvsem participativne in deliberativne demokracije. Dryzek je preprian, da je pri demokraciji bistvena avtentinost komunikacije, zato eli odpraviti ovire, ki izkrivljajo in sprevraajo takno komunikacijo. Tudi komunikacija z ne-loveko ivo in neivo naravo, za katero se zgodovina demokratinih teorij ni menila, je ovirana, e ne onemogoena. Ekoloka demokracija zato eli brisati tudi meje med drubenimi in naravnimi sistemi, je torej demokracija brez meja, z zelo druganim institucionalnim dizajnom, ki pomembno odstopa od tistega, ki je bil vzpostavljen v asu industrijske faze razvoja kapitalistine drube in za njene reprodukcijske potrebe, ki pa e danes vztraja in kot tak predstavlja veliko oviro in ne pomo pri sooanju lovetva z vpraanjem preivetja. Obasne krize, ekoloke katastrofe, posebni dogodki ipd. so prilike, meni Dryzek (2005: 235), da pride do pomikov v smeri demokratizacije in ozelenitve politinega institucionalnega dizajna, pomikov, ki bi bili brez aktivnosti dravljanov, ki izvajajo pritisk v eleno smer sprememb, neizvedljivi.

II. DEL
V drugem delu lanka se bomo ukvarjali z energetsko politino areno v Sloveniji, ki je danes pred velikim razvojnim izzivom; odloiti se mora, po katerem scenariju se bo energetika v bodoe razvijala. Skozi prizmo okoljskega dravljanstva in ne ekolokega, ker menimo, da ima glede na obstojee razmere izbrani koncept e dovolj potenciala , ki nam bo sluil kot miselni okvir, bomo predstavili mone tri razvojne scenarije v osnovnih konturah, ki bodo nakazovale zelenost oziroma njihovo zavezanost k izgrajevanju trajnostne drube in demokraciji. Pravice in dolnosti okoljskega dravljana v okviru energetike Okoljsko dravljanstvo25 pokriva tri vrste pravic, in sicer: pravico do okolja, v katerem je mogoe bivati (npr. pravico do istega zraka, pitne vode, zdrave hrane ipd.),

25

Izhajajo iz slovenske stvarnosti, namre da ivimo ideologijo demokratine kapitalistine drave, je za namen lanka najbolj konsistentno sklicevanje na koncept okoljskega dravljanstva, torej na pravice in dolnosti dravljanov.

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

85

pravico do bolj trajnostnega okolja, ki je po mnenju politinih ekologov osnova za uivanje tudi drugih dravljanskih, politinih in socialnih pravic, ter pravico do sodelovanja pri oblikovanju politik. Dravljan, ki ima okoljske pravice, je hkrati tudi potronik blaga in storitev, tudi ekosistemskih storitev, in zato ima tudi dolnosti. Na podroju energetike je dravljan-potronik konzument (naravnih) virov, ki so mu na razpolago v razlinih oblikah in ki jih konzumira tako v zasebni kot v javni sferi. Kot potronik mora biti posameznik vedno bolj ozaveen v skladu s predpostavko, ki izhaja iz naravnega pogoja (namre da ima planet Zemlja omejeno zalogo virov in da je njena nosilna sposobnost omejena), in mora biti pripravljen ter sposoben prilagoditi svoj nain ivljenja temu dejstvu, kar med drugim pomeni, da konzumira energijo v skladu z naeli uinkovite rabe energije. Spodnja shema prikazuje okoljsko dravljanstvo kot status, ki povezuje pravice in dolnosti v politini skupnosti (Republiki Sloveniji) z upotevanjem naravnega pogoja. Shema 2: Koncept okoljskega dravljanstva na primeru energetike
OKOLJSKO DRAVLJANSTVO povezuje

PRAVICE
potronja dravljan kot potronik ozaveanje dravljanov

DOLNOSTI
produkcija dravljan kot aktivist ozaveeni dravljani

povezuje

Ker je Slovenija vlanjena v EU, je dolna spotovati skupne dogovore na ravni EU tudi na podroju energetike, ki sicer od leta 2005 vse bolj prehaja iz rok nacionalnih drav na raven EU. Na ravni porabe si je EU zadala za cilj, da do leta 202026

26

Junija 2005 je Evropska komisija sprejela Zeleno knjigo o energetski uinkovitosti, v kateri nateva tevilne monosti za zmanjanje rabe energije za 20 odstotkov do leta 2020 na strokovno uinkovit nain skozi spremembe v obnaanju potronikov in z uvajanjem energetsko uinkovitih tehnologij.

86

dvajset let slovenske dravnosti

za 20 % znia porabo energije z ukrepi, ki se nanaajo na vejo energetsko uinkovitost. Po mnenju strokovnjakov ima Slovenija tu vejo zalogo skrite energije kot nekatere drave EU, saj porabi ve energije na enoto proizvoda, kot je povpreje v dravah EU. Uinkovita raba energije (URE) je vezana na potronjo tako dravljanov kot razlinih drugih kolektivnih akterjev in se zaenja z zavedanjem, da proizvodnja, prenos in potronja energije nimajo nevtralnega vpliva na naravno okolje, politino skupnost in gospodarstvo. Premiljena in nartovana raba energije ne vpliva le na zmanjanje izdatkov iz druinskega prorauna, posameznega podjetja, temve tudi celotno gospodarstvo, javni sektor, celo politina skupnost kot celota in nenazadnje tudi ekosistem imajo od tega neke dobrobiti. Usmeritev na uinkovito rabo energije prinaa poleg omenjenih dobrobiti tudi privarevane kilovatne ure, ki jih tako ni treba proizvesti z izgrajevanjem novih proizvodnih postrojenj. Do sprememb v rabi energije v smeri URE pa ne more priti brez irokega ozaveanja in izobraevanja, torej spreminjanja potronikega imaginarija. V energetski politiki se z uvajanjem koncepta URE zgodi pomemben preobrat na konceptualni ravni: do novih kilovatnih ur se da priti ne le z izgrajevanjem novih proizvodnih pogonov, temve tudi z uinkovitejo rabo. Nov koncept energetske politike obsega sedaj poleg proizvodnje tudi potronjo energije, kar pomeni, da se odprejo vrata za investiranje tudi v potronjo, v ozaveanje in izobraevanje potronikov o URE, saj je mogoe tudi tako pridobiti nove kilovatne ure. Na koncu se celo izkae, da je tako pridobljena kilovatna ura najceneja in e okoljsko neproblematina. Premik v konceptu energetske politike ima e uinek domin, saj sproi spremembe tudi v drugih politikah javne oblasti. Tu mislimo na spodbujanje razvoja, proizvodnje in nakupa celega sklopa energetsko uinkovitejih tehnologij (od gospodinjskih, proizvodnih do transportnih ipd.), gradnje stavb ipd., kar vse prispeva k tendennemu zmanjevanju skupne koliine porabljene energije na ravni drave. Poleg tega uinka pa URE, ko postane del energetske politike, sproa tudi procese, ki menjajo energetsko paradigmo 20. stoletja, zavezano industrijski fazi razvoja kapitalizma in socializma, ki se e sama v sebi transformira v post-industrijsko fazo, ki tudi po svoje spodbuja spremembe v energetski paradigmi. Okoljsko dravljanstvo poleg izborjenih okoljskih pravic vkljuuje tudi dolnosti, ki so utemeljene na dojemanju okolja kot najirega skupnega dobrega. Takno dojemanje okolja postavlja v ospredje vrednote, kot so zaskrbljenost nad stanjem okolja, skrb za bodoe generacije, za naravo, za skupnost ipd., soutje in pravinost, pa pripravljenost na spreminjanje svojih navad in naina ivljenja ter sodelovanje pri skupnih stvareh; torej empatino razmiljanje in aktivno

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

87

sodelovanje. Dravljani so tako nagovorjeni kot akterji drubenih in okoljskih sprememb in pozvani, naj nekaj storijo za izboljanje stanja v okolju. Dolnosti, ki izhajajo iz okoljskega dravljanstva, takoj nagovarjajo dravljana, da je aktiven, da se ui in uporablja politine tehnike v komunikacijskih in odloevalskih formah, e so e vzpostavljene (e niso, jih inicira ali ustanovi skupaj z drugimi), v katerih si prizadeva za razvoj v smeri graditve trajnostne drube. Na podroju energetike okoljsko dravljanstvo nalaga dravljanom dolnost, da prepriajo nacionalne odloevalce na tak ali drugaen nain, da z ustreznimi javnimi politikami ter normativnimi in finannimi spodbudami alocirajo investicijski kapital v smeri uvajanja in nadomeanja neobnovljivih virov energije z obnovljivimi (OVE).27 OVE so alternativne monosti na podroju produkcije energije (in ne potronje), ki se danes uveljavljajo na raun zmanjevanja neobnovljivih virov. Naeloma zmanjujejo pritisk na okolje, zmanjujejo odvisnost od uvoza nafte, premoga in zemeljskega plina, poveujejo samooskrbo z energijo, zaradi narave produkcijske tehnologije pa omogoajo decentralizirano proizvodnjo in vestopenjski, demokratino organizirani sistem odloanja in izvajanja energetske politike. Kljub tem prednostim pa ima Slovenija vrsto teav pri uvajanju OVE v energetsko politiko in v prakso in bo teko izpolnila tudi obveze, naloene s strani EU; Slovenija je na osnovi potencialov in zmogljivosti pravno zavezana k realizaciji 25-odstotnega delea obnovljivih virov v konni porabi energije do leta 2020. Glede na zadnje Poroilo o napredku Evropske komisije na tem podroju je Slovenija ena od najmanj uspenih drav lanic EU (Malgaj, 2009: 8; kornik, 2009: 20). V politolokem analitinem jeziku to pomeni, da so razmerja politinih moi med akterji v relativno zaprti energetski areni zelo nenaklonjena uvajanju novih proizvodnih pogonov na osnovi OVE in da podpirajo produkcijo elektrine energije na osnovi neobnovljivih virov, katerih proizvodna kapaciteta naj bi se samo e poveevala z novimi investicijami. Z vidika zelenega dravljanstva je potroniku energije pomembno, da ima na voljo energijo, ki je usklajena z njegovim ivljenjskim slogom. Zato je njegova dolnost, da podpira in aktivno zagovarja takno energetsko politiko in tiste odloitve ter ukrepe,28

27 28

Pod obnovljive viri energije (OVE) vkljuujemo vse tiste vire, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov, so to viri, ki se obnavljajo in v naravi ohranjajo. Razvoj in uvajanje OVE je odvisno od politinih in trnih spodbud, ki morajo obsegati oblikovanje uinkovitega trga elektrine energije, ponotranjenje negativnih eksternalij fosilnih virov energije (kot so na primer okoljski stroek toplogrednih plinov), ki morajo postati sestavni del cene goriv, vzpostavljanje delujoih finannih trgov, odpravljanje upravnih in drugih ovir, energetsko ozaveanje in izobraevanje prebivalstva, pa tudi vzpostavljanje in financiranje raziskovalnih skupin ter vzpostavljanje okolja, ki spodbuja prenos in uporabo inovacij (Malgaj, 2009: 12).

88

dvajset let slovenske dravnosti

ki bodo sproili proces investiranja tako v URE kot OVE, in nasprotuje irjenju kapacitet velikih termo in jedrskih elektrarn do tedaj, dokler ne bodo izkoriene vse monosti privarevanih kilovatov in izkoriene vse kapacitete obnovljivih virov energije. V tej bitki z odloevalci so dravljanom lahko v pomo in oporo omenjeni dokumenti EU, pa tudi dokumenti, ki govorijo o boju proti podnebnim spremembam,29 kjer imajo URE in OVE vidno mesto. Z vidika spremembe razvojne paradigme v energetiki je treba poudariti, da uvajanje OVE nimajo velike potencialne moi, saj predstavljajo le nove vire, ki irijo njihov nabor, so pa e vedno zavezani razvojni paradigmi produktivizma. ele z uvajanjem URE v energetsko politiko se naredi paradigmatski premik v njej sami in tudi v razumevanju drubenega razvoja sploh. Scenariji mone energetske prihodnosti Slovenije Na osnovi okoljskega dravljanstva je mogoe oblikovati tri energetske scenarije, ki sicer v prihodnosti zagotavljajo zadostne koliine energije, so pa razlino sprejemljivi. Prvi scenarij: Nazaj k produktivizmu fosilna goriva in/ali jedrska energija ter OVE Izhodie prvega scenarija je ugotovitev, da poraba energije naraa in da je ocenjeni dele porasta v prihodnosti mogoe zadovoljivo pokriti le z izgradnjo novih velikih energetskih proizvodnih pogonov; torej z izgradnjo novih termoelektrarn in/ali novih jedrskih elektrarn in/ali novih hidroelektrarn in/ali mreo razdrobljenih proizvodnih kapacitet na OVE. V novem investicijskem ciklusu prevladuje tenja, da bi se delei pri proizvodnji energije po virih im bolj ohranili oziroma minimalno poruili, e e pride do velikega zunanjega pritiska na energetsko areno. Ohranjanje obstojee energetske strukture zagovarjajo tudi tisti politini in strokovni diskurzi, ki se zatekajo pod okrilje gospodarske nujnosti, kot so izguba delovnih mest v obstojeih velikih energetskih pogonih, naraajoa cena elektrine energije na mednarodnih trgih, energetska samozadostnost ipd., ker s temi argumenti zoujejo manevrski prostor za bistvene spremembe v duhu zelenega dravljanstva v politinem polju energetike. Sporoilo tega scenarija dravljanom je: vse naj tee tako kot do sedaj, vpeljejo naj se le doloene ekoloke korekture (Beck, 2001: 330), kot so npr. istilne naprave,

29

V skladu s podnebno-energetskim svenjem, ki ga je 23. januarja 2008 sprejela Evropska komisija, naj bi do leta 2020 dele obnovljivih virov energije dosegel 20 odstotkov v konni porabi energije. Sloveniji je bil z direktivo naloen cilj 25 odstotkov (COM (2010) 639 kon.), leto kasneje pa je EU nadgradila svojo politiko spodbujanja OVE s sprejemom nove direktive, v kateri je zastavljenim ciljem dan status pravno zavezujoega cilja.

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

89

OVE ipd. in proizvesti je treba le ve energije, ker bo poraba veja. Pri tem scenariju gre za ponatise preteklosti, ki je projicirana v prihodnost, v 21. stoletje. V ozadju so politino-gospodarske prioritete v lui permanentne rasti, ki jim mora strei tudi energetski sektor s proizvodnjo (preskrbovanjem) zadostne koliine energije. Ta scenarij je usmerjen le na podroje produkcije, na poveano stopnjo proizvodnje energije, povsem pa je opuena trajnostna potronja, zato so ozaveenost potronikov, nove navade, drugano obnaanje potronikov, URE, beli certifikati izpueni. Ta scenarij ne eli vplivati na spremembe zavesti potronikov in implicitno zanikuje tveganja in vplive na naravni svet ter to prikriva z legitimiranjem vedno novih in izboljanih tehnologij, za katere pa dejansko nima nobenih garancij, da so zares kos tako tveganjem kot vplivom; stavi na razvoj novih tehnologij in ne na ozaveanje potronika, ko je govor o reevanju odprtih vpraanj onesnaevanja in tveganj. Dejanske posledice, ki jih povzroa tak scenarij, pa padejo na plea drugim sektorjem javne oblasti v Sloveniji, ko gre na primer za neizpolnjevanje pravno zavezujoe energetske direktive, za plaevanje kazni zaradi pretiranega onesnaevanja, kateremu je Slovenija zavezana s podpisom mednarodnih konvencij, za skladienje radioaktivnih odpadkov ipd. Te in sorodne stranske posledice padejo v obmoje odgovornosti drugih politik, ne energetske in ne proizvajalcev energije. V tem se razkriva strukturno protislovje tega scenarija, saj se je energetski sektor z njim naredil za nepristojnega za tisto, kar povzroa (izpusti toplogrednih plinov, riziko jedrske nesree, skladienje jedrskih odpadkov ipd.), javna oblast nacionalne drave pa postaja odgovorna za tisto, esar sama ni povzroila in nad imer nima neposrednega vpliva in nadzora. Drugi scenarij: Produktivizem z ozaveanjem fosilna goriva in/ali jedrska energija ter URE Ta scenarij obsega tako podroje produkcije kot potronje, in sicer tako, da po eni strani tei k poveanju proizvodnje elektrine energije, ki ga opraviuje s potrebami razvoja (ta je mogo le ob vedno veji koliini energije), po drugi pa apelira na potronike z ukrepi URE in naslavljanjem njihove dolnosti, naj se obnaajo im bolj racionalno pri porabi energije, ob hkratnem opozarjanju, da globalni trendi nakazujejo tendenno rast cen energentov.30 Produkcija je v tem scenariju e vedno osnovana na velikih obstojeih energetskih pogonih, pri emer imajo najveji proizvajalci kljuno vlogo pri ohranjanju

30

Z uveljavljanjem mednarodnih dokumentov energija iz neobnovljivih virov dejansko postaja draja zaradi vkljuevanja eksternih okoljskih strokov v konno ceno, po drugi strani pa je Slovenija kot lanica EU pravno in sankcijsko zavezana k URE.

90

dvajset let slovenske dravnosti

razmerja moi v politini areni in pri oblikovanju energetske politike, kar pomeni, da se struktura proizvodnje elektrine energije bistveno ne spreminja; zato se v ta scenarij vpisujeta esti blok termoelektrarne otanj in drugi blok nuklearne elektrarne Krko, ki sta razumljena kot branika stabilnega omreja in garanta potrebne elektrine energije. V obeh pogonih bodo uvedene nove tehnoloke reitve, ki ne ustrezajo naelu previdnosti, ki ne odpravljajo tveganj in okoljskih vplivov, ki jih prinaa s seboj nain produkcije, in za katere proizvajalci sami ne prevzemajo neposredne odgovornosti. Prav tako pa ti pogoni nalagajo bodoim generacijam plailo strokov za okolju povzroeno kodo (npr. onesnaena zemlja, zrak, voda) ali za njihovo prepreevanje e dolgo potem, ko bodo ti pogoni obstali (npr. odlagalia radioaktivnih odpadkov). Drugi scenarij, tako kot prvi, sledi politino-gospodarskim prioritetam, ohranja staro centralistino energetsko paradigmo, proizvodnja energije ostaja enaka kot doslej, vpeljana je le nova tehnologija, hkrati pa vgrajuje v energetsko politiko tudi koncept URE, predvsem zaradi pravno zavezujoe energetske direktive in mednarodnih obvez (npr. plaevanje ogljinih kuponov), ki so ali bodo postale finanno breme za nacionalno dravo ob njihovem neupotevanju ali neizpolnjevanju. Na strani potronje se zato usmerja na ozaveanje posameznikov v referennem okviru naraajoih cen energentov (in ne naravnega pogoja) s ciljem, da spremenijo svoje navade in uporabljajo energetsko varneje tehnologije. Tretji scenarij: K novi energetski paradigmi URE in OVE Tako kot drugi scenarij, se tudi ta usmerja hkrati na produkcijo in potronjo, toda s pomembno razliko; ta scenarij predvideva nemoteno preskrbo z energijo, tako da je proizvodnja energije z OVE razprena in izkoria naravne danosti obmoja, hkrati pa je miljena skupaj z URE, kar pri potronikih terja spreminjanje ivljenjskih navad, ki so rezultat visoke zavesti o nainu produkcije, prenosa in rabe energije. Decentralizirana proizvodnja in distribucija energije omogoa, da se bolj izkoristijo naravne danosti doloenega obmoja na kar najbolj sprejemljiv nain tako za naravo, lokalno skupnost in njeno gospodarstvo, da se proizvaja energijo v bliini uporabnikov/potronikov in da je ni treba prenaati na daljave in tako spodbuja k samooskrbi in energetski samozadostnosti. Zato tudi na ravni politine skupnosti ni ve potrebe po centralizirani in etatizirani energetski politini areni in jo je treba zato decentralizirati31 in prilagoditi mejam bioregij. Po drugi strani pa jo je

31

Ker to pomeni oblikovanje novih razmerij moi na podroju fiskalno mone energetike, je priakovati moan odpor tistih akterjev, ki so nosilci stare centralistine energetske paradigme ne le v areni sami, temve tudi v javnosti. Tu mislimo na privilegirane stroke, lokalne oblasti in skupnosti ter na politine grupacije in stranke, torej gre za vse tiste, ki imajo parcialne koristi od ohranjanja obstojeega stanja.

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

91

treba e demokratizirati in v oblikovanje energetske politike pripustiti tudi tiste, ki so sedaj zunaj nje; praviloma so to zagovorniki novih konceptualnih reitev in ivljenjskih praks proizvodnje in rabe energije. Ta scenarij tudi javni oblasti dopua, da se drugae pozicionira; ne prevzema ve neposredne odgovornosti in finannih bremen zaradi onesnaevanja in ekolokih tveganj, ki so opredeljene v podpisanih mednarodno zavezujoih pogodbah ali jih je prevzela s lanstvom v mednarodnih institucijah, temve postane njena glavna skrb, kako vzpostaviti pogoje, da bodo proizvajalci in uporabniki investirali v OVE in se zaeli v vsakdanjem ivljenju ravnati po naelih URE. Ta scenarij e najbolj vkljuuje naravni pogoj, saj so naravne danosti dojete kot notranje meje razvojnega energetskega projekta, ki se jih ne sme spregledati, in so predpogoj tudi za realizacijo drubenih in ekonomskih dejavnosti sploh. Razprena produkcija na osnovi OVE, ki so prepleteni s praksami URE, predstavlja odmik od obstojeega vzorca produkcije in potronje, hkrati pa omogoa bolj demokratini in decentralizirani sistem politine arene, ki je bolj naklonjen tistim, ki se nagibajo k novemu razvojnemu vzorcu politine skupnosti. Tretji scenarij sooblikuje nov energetski imaginarij, ki temelji na konceptu bioregije in pomeni odloen korak k ekolokemu dravljanstvu in trajnostni drubi. Ta scenarij ni neuresniljiv,32 saj temelji na danes razpololjivih tehnologijah, ki jo predstavlja in zagovarja progresivni del energetske stroke, politike in javnosti, tudi Evropska komisija.33

2. SKLEP
Zeleno dravljanstvo, kot ga je konceptualno oblikovala zelena politina teorija, odpira nove miselne horizonte, v katerih je mogoe iskati nove konceptualne reitve za teoretine in praktine probleme sedanjega trenutka. S tem izziva tako razline miselne tradicije in njihovo teoretsko produkcijo kot tudi njihovo normativno izpeljavo, po kateri se usmerjajo politine in drubene prakse.

32

Energetski scenariji o prihodnosti EU so utemeljeni na naravnih danostih, ki omogoajo izkorianje OVE in predvidevajo, da bo do leta 2050 produkcija temeljila le na OVE, in na prakticiranju URE, o emer govorijo poroila Evropskega sveta za obnovljivo energijo in Greenpeacevo poroilo Battle of the Grids iz leta 2011. Energetski scenariji prihodnosti EU, utemeljeni na raziskavah, so bili pred poletjem 2011 predstavljeni predsedniku Evropske komisije in so e vedno na delovni mizi tega organa.

33

92

dvajset let slovenske dravnosti

V miselnem horizontu zelenega dravljanstva ima podroje energetike neko posebno mesto, saj je pripoznano najprej kot vir neposrednega onesnaevanja, dolgoronih rizikov in spreminjanja ekosistemov na velikem obmoju, potem pa e kot motor drubenega in ekonomskega razvoja, ki je v obdobju industrializacije 20. stoletja povzroil vrsto okoljskih problemov od povsem lokalnih do globalnih. Na obeh ravneh je tako energetika spoznana kot pomembna globalna drubena praksa, ki naenja naravne pogoje bivanja na planetu Zemlja. Zaradi pomembnosti, ki jo ima energetika pri zagotavljanju pogojev za ekonomski in drubeni razvoj, je postala izpostavljeno podroje politinega reguliranja javne oblasti. Preko neposrednih investicij v energetiko ali pa z vzpostavljanjem ustreznih normativnih in finannih stimulacij je javna oblast zagotavljala potrebno energijo za nadaljnjo rast ekonomskega sektorja, predvsem z investicijami v produkcijo elektrine energije, ki je zaradi specifinih lastnosti predstavljala nadomestek vseh energentov. Brez pravoasnih investicij v nove proizvodne pogone v energetiki, bi tako zastal celotni ekonomski zagon in razvoj drube, natanneje reeno industrijski razvoj. Predstavo o pomembnosti energetike v 20. stoletju pa naj je lo za kapitalistino ali socialistino varianto industrializma, lahko povzamemo v sloganu brez energetike ni industrijskega razvoja. Javna oblast je bila zato e posebej obutljiva in pozorno pazljiva, kaj se dogaja na tem podroju. S kopienjem neposrednih stranskih uinkov na okolje in z riziki, ki so ob nesreah prinaali ogromne okoljske in finanne probleme velikega obsega, so bile javne oblasti poleg skrbi za proizvodnjo energije sooene e s skrbjo, ki jo je ta produkcija posredno ali neposredno povzroala naravi in drubi. Na ta kompleks problemov pa se je obesil e problem zelenega aktivizma, ki so ga predstavljali dravljani z ustanavljanjem zelenih gibanj in strank, z zahtevami, da se podroje energetike zane urejevati na nain, ki ne bo ve povzroal neposrednega okoljskega onesnaevanja globalnih razsenosti kot tudi, da se im bolj zmanjajo riziki za sedanje in bodoe generacije. V tem politino-razvojnem kontekstu je treba razumeti zeleno dravljanstvo kot poskus iskanja odgovorov na nakopiene okoljske probleme. Na osnovi zelenega dravljanstva je torej mogoe izpeljati nove konceptualne usmeritve za podroje energetike, ki bi bile korak k reevanju nakopienih praktinih vpraanj in ki bi jih bilo smiselno upotevati pri oblikovanju energetske politike (policy) javne oblasti. Najprej naj izpostavimo tisto, kar je sistemski predpogoj za konceptualni premik na ravni energetske politike in novega reguliranja podroja energetike, ki ga je treba vzpostaviti skupaj z javno oblastjo, t.j. demokratizacija. Brez demokratizacije energetske politine arene ter komunikacijskih in odloevalskih procesov (polity in politics) ne bo mogo premik na vsebinski ravni (policy). Konceptualni premik

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

93

pri demokratizaciji gre v smeri od zaprte k odprti energetski politini areni34 in od javnega poroanja o razlinih proizvajalcih k poroanju o dilemah energetske politike.35 Demokratine spremembe v energetski politini areni tako omogoajo, da v komunikacijski in odloevalski proces vstopijo akterji in zastopniki tistih akterjev, ki so nosilci ne-proizvodnih oz. ne-dobaviteljskih interesov in ki so prvenstveno zainteresirani, da se doloi takna smer razvoja energetike, ki bo stabilno omogoala nadaljnji razvoj drube v duhu monega trajnostnega razvoja. Ta premik na sistemski ravni in na ravni senzibiliziranosti javnosti spreminja razpoloenje in krepi podporo za konceptualni premik na ravni same strukture energetske politike in njene vsebine (policy). Ta premik pa naj bi el v smeri od nacionalnega k evropskemu okviru,36 od interesov proizvajalcev k zadovoljevanju potreb porabnikov,37 od investiranja v proizvodnjo k varevalnemu investiranju

34

Strukturne spremembe na podroju energetike ni mogoe izpeljati, ne da bi posegli v redistribucijo politine moi tistih akterjev, ki so bili do sedaj nosilci razvojne energetske paradigme in so odloilno sooblikovali politine, normativne in razvojno-strateke odloitve. Demokratizacija energetske politine arene je zato imperativ, ki ga je mogoe utemeljiti z Aarhuko konvencijo. Sistemsko gre okrepiti predvsem tiste akterje, ki so nosilci drugih ne-proizvodnih interesov in vizij. ire javno razumevanje potrebe po strukturnih spremembah v energetiki, o njihovem obsegu, dilemah in monih alternativah ter monostih, v katere se lahko vkljuijo tako posamezniki kot organizacije, in sicer na podroju proizvodnje kot porabe, v komunikacijske in odloevalske procese in kasneje tudi v procese implementacije, je kljunega pomena za uspeen zaetek prestrukturiranja. Zato poroanje medijev le skozi oi proizvajalcev in dobaviteljev energentov ali njihovih strokovnih advokatov omejuje razumevanje in domet strukturnih sprememb v energetiki. S taknim parcialnim poroanjem mediji onemogoajo dojemanje teh sprememb v kontekstu proizvodnje-porabe, starih-novih tehnologij, sedanje-bodoe generacije, okoljsko onesnaevanje in tveganja-okoljsko znosneje bivanje ipd. Strukturne spremembe na podroju energetike niso ve le stvar posamezne drave lanice EU, temve je treba spremembe zastaviti v kontekstu usmeritev EU na podroju energetike in njenih normativnih okvirov, saj v zadnjih nekaj letih dobivajo institucije EU na podroju energetike vse ve pristojnosti, ki jih morajo drave lanice, tudi v izogib sankcijam, vplesti v svoje nacionalne normativne okvire, politike, strateke usmeritve in narte. To pa ne pomeni, da se jim je treba slepo birokratsko podrediti in brez premisleka o smiselnosti prevzema v nacionalno politiko. Politike na podroju energetike ne gre ve prvenstveno koncipirati in utemeljevati le na interesih proizvajalcev in/ali dobaviteljev energentov, temve je treba zastaviti strukturne spremembe na potrebah tako proizvodnih kot drugih potronikih kapacitet.

35

36

37

94

dvajset let slovenske dravnosti

(negavati),38 od potratne tehnologije k varni tehnologiji,39 od nakljune k premiljeni porabi elektrine energije,40 od centralizacije k decentralizaciji proizvodnje elektrine energije,41 od okoljsko problematinih do okoljsko sprejemljivejih proizvodnih tehnologij elektrine energije in toplote,42 k bolj okoljsko sprejemljivemu prometu in transportu.43 Konceptualni premik na obeh ravneh na podroju energetike pomeni, da se bo energetska politika in pripadajoa strategija, narti in normativni okviri, utemeljila na tem novem konceptualnem izhodiu, ki bo upoteval poleg novih dejstev (Slovenija v EU), tehnolokih inovacij in trendov razvoja v energetiki (OVE) ter druge strukturne spremembe in trende (URE), e potrebo po evropeizaciji, decentralizaciji, lokalizaciji, odgovornem potronitvu, stabilnem dolgoronem zadovoljevanju potreb po energiji, po uveljavljanju monega trajnostnega razvoja ter investiranja najprej v segmente, ki nudijo po eni strani nijo ceno dobljenih

38

Zadovoljevanje potrebe po elektrini energiji v naslednjih nekaj desetletjih ne gre ve zastaviti tako, da bi morali graditi vedno nove proizvodne kapacitete, temve je mogoe do novih kilovatnih ur, ki bodo na razpolago, priti tudi z racionalno in bolj uinkovito rabo elektrine energije. Investicije na podroje potronje morajo imeti prednost pred investicijami v proizvodnjo elektrine energije, ker so preprosto iz razlinih zornih kotov sprejemljiveje. Tu mislimo na pridobivanje kilovatnih ur z zapiranjem energetsko potratnih podjetij, ki dobivajo elektrino energijo po subvencionirani/niji ceni, ki e neposredno ali posredno obremenjujejo okolje in so na spodnjem robu socialno sprejemljivih delovnih mest, pa do gradnje novih oz. adaptacij starih javnih in zasebnih objektov. Porabe elektrine energije na individualni ravni, na ravni gospodinjstev, proizvodnih kapacitet, in sicer tako na lokalni, regionalni kot na nacionalni ravni, ne gre ve prepuati spontanosti, temve jo gre omejevati z uvajanjem energetsko manj potratnih tehnologij tako na podroju proizvodne kot na podroju potronje. Porabe elektrine energije ne gre ve jemati po naelu naravne danosti, ki utemeljujejo njeno neracionalno troenje, temve je treba stimulirati premiljene in kreativne pristope pri njeni racionalni rabi in v tej smeri spodbujati tako posameznike kot organizacije na razlinih podrojih in na razlinih ravneh, pri tem pa ima permanentno energetsko izobraevanje in ozaveanje ljudi kot potronikov kljuno vlogo, ki tudi prepreuje managersko in politino manipuliranje, ko gre za vsiljevanje ene reitve kot edine prave. Na podroju proizvodnje elektrine energije je treba preiti od samo velikih proizvajalcev elektrine energije k proizvodnji na individualni, hini, lokalni, regionalni, nacionalni, regijski in evropski ravni tako, da se izkoristijo razvijajoe se tehnoloke monosti in posebnosti prostorskih in okoljskih zmonosti (bioregij) in zmogljivosti. Proizvodnje elektrine energije in toplote ne gre ve zasnovati na tehnologijah, ki so potencialno rizina za okolje in prostor in ki bi obremenjevale bodoe generacije, in/ali na tehnologijah, ki neposredno onesnaujejo okolje, temve na novih tehnologijah, ki temeljijo na obnovljivih virih energije in ki bi imele im manji negativni vpliv na okolje in prostor. Promet in transport, ki postavlja v ospredje prevozna sredstva z motorjem z notranjim zgorevanjem, je pomemben onesnaevalec zraka v vejih mestih in v Sloveniji sploh, zato je treba spodbuditi alternativne oblike prometa in transporta in uvajati okolju prijazneje tehnologije za mobilnost ljudi in blaga (javni promet; elezniki promet; elektrina vozila, vozila na vodik ipd.).

39

40

41

42

43

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

95

kilovatnih ur, hkrati pa nijo raven okoljskega in prostorskega obremenjevanja in/ ali tudi minimalni riziko za okolje in prostor. Zeleno dravljanstvo v verziji okoljskega dravljanstva z elementi prehoda v ekoloko omogoa konceptualizacijo strukturnih sprememb na podroju energetike, ki meri na odpravljanje strukturnih neskladij med energetsko produkcijo, porabo in okoljskimi uinki (ob zagotovitvi zadostne koliine energije ter uinkoviti rabi, manji neposredni obremenitvi prostora in onesnaevanja okolja z minimiziranjem rizika), da ne bo ve prihajalo do neelenega obremenjevanja sedanje in bodoih generacij. Bibliografija
Beck, Ulrich (2001): Druba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. Blai, Botjan (2011): Izzivi in monosti prestrukturiranja elektro omreij. Prispevek na konferenci Lahko obnovljivi viri zadostijo energetskim potrebam Slovenije do 2050? Ljubljana, Dravni svet: 7. junij 2011. Crispin, Aubrey (2010): [r]evolution: towards a fully renewable energy supply in the 27. European renewable energy council (EREC) in Greenpeace. Dobson, Andrew (1996): Democratising GreenTheory: Preconditions and Principles. V: Brian Doherty in Marius de Geus (ur.), Democracy and Green Political Thought: Sustainability, Rights and Citizenship, 132150. London: Routledge. Dobson, Andrew (1998): Justice and the Environment: Conceptions of Environmental Sustainability and Dimensions of Social Justice. Oxford: Oxford University Press. Dobson, Andrew (1999): Green Political Thought. London: Routledge. Dobson, Andrew (ur.) (1999:) Fairness and Futurity: Essays on Environmental Sustainability and Social Justice. Oxford: Oxford University Press. Dobson, Andrew (2000): Political Theory and the Environment: The Grey and the Green (and the in-between). V: Noel O'Sullivan (ur.), Political Theory in Transition, 211224. London: Routledge. Dobson, Andrew (2003): Citizenship and the Environment. Oxford: Oxford University Press. Dobson, Andrew (2006): Citizenship. V: Andrew Dobson in Robyn Eckersley (ur.), Political Theory and the Ecological Challenge, 216231. Cambridge: Cambridge University Press. Dryzek, S. John (1990): Discursive Democracy: Politics, Policy and Political Science. Cambridge: Cambridge University Press. Dryzek, S. John (1992): Ecology and Discursive Democracy: Beyond Liberal Capitalism and the Administrative State. Capitalism, Nature, Socialism 3 (2): 1842. Dryzek, S. John (2000): Deliberative Democracy and Beyond: Liberals, Critics, Contestations. Oxford: Oxford University Press. Dryzek, S. John (2005): The Politics of theEarth: Environmental Discourses. Oxford: Oxford University Press. Dobson, Andrew, Robyn Eckersley (2006): Introduction. V: Andrew Dobson in Robyn Eckersley (ur.), Political Theory and the Ecological Challenge, 14. Cambridge: Cambridge University Press.

96

dvajset let slovenske dravnosti

Eckersley, Robyn (1992): Environmentalism and Political Theory: Toward an ecocentric Approach. London: UCL Press. Eckersley, Robyn (1996): Greening liberal democracy: The rights discourse revisited. V: Brian Doherty in Marius de Geus (ur.), Democracy and Green Political Thought. Sustainability, Rights and Citizenship, 212236. London: Routledge. Eckersley, Robyn (2000): Deliberative democracy, ecological representation and risk: towards a democracy of the affected. V: Michael Saward (ur.), Democratic Innovation: Deliberation, Representation and Association, 117132. London: Routledge. Eckersley, Robyn (2004): The Green State: Rethinking Democracy and Sovereignty. London: MIT Press. European renewable energy council (EREC): RE-thinking 2050: A 100% Renewable Energy Vision for the European Union: Executive Summary. Dostopno prek: www.rethinking 2050.eu (15. 4. 2011). Evropska komisija (2010): Sporoilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Energija 2020: Strategija za konkurenno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo, SEC(2010) 1346, COM(2010) 639 kon., Bruselj, 10. 11. 2010. Faulks, Keith (2000): Citizenship. London: Routledge. Greenpeace International (2011): Battle of the Grids: How Europe can go 100 % renewable and phase out dirty energy. Report 2011. Habermas, Jurgen (1994): Citizenship and national identity. V: Bart Van Steenbergen (ur.), The Condition of Citizenship, 2035. London: Sage. Hayward, Tim (2004): Constitutional Environmental Rights. Oxford: Oxford University Press. Hayward, Tim (2000): Constitutional Environmental Rights: A Case for Political Analysis. Political Studies 48 (3): 55872. Institut Joef Stefan, Center za energetsko uinkovitost, Ljubljana, junij 2011: Osnutek predloga Nacionalnega energetskega programa Republike Slovenije za obdobje do leta 2030: aktivno ravnanje z energijo. IPCC poroilo: Special report on Renewable energy Sources and climate change mitigation. Dostopno prek: http://srren.ipcc-wg3.de/report (2. 4. 2011). Komisija evropskih skupnosti (2005): Zelena knjiga o energetski uinkovitosti ali Narediti ve z manj. Bruselj, 22. 6. 2005. KOM(2005) 265 konno. Lafferty, William J., in James Meadowcroft (ur.) (1996): Democracy and the Environment: Problems and Prospects. Cheltenham: Edward Elgar. Latour, Bruno (2004): Politics of Nature: How to Bring the Sciences into Democracy. London: Harward University Press. Latta, P. Alex (2007): Locating democratic politics in ecological citizenship. Environmental Politics 16 (3): 377393. Luki, Andrej (1999): Rizina tehnologija: izziv demokraciji: k politini ekologiji. asopis za kritiko znanosti 27 (193). Ljubljana: tudentska organizacija Univerze v Ljubljani Luki, Andrej (2000): K participativni demokraciji: Ali gre za nujnost dograditve institucij odloanja industrijsko razvitih drav? IB revija 34 (3/4): 1419. Luki, Andrej (2001): K politikoj ekologiji: oblici komunikacije i odluivanja u procijepu ekoloki problematinih tehologija i/ili Aarhuke konvencije. Socijalna ekologija 10 (4): 297312.

energetska prihdnost slovenije: premislek v okviru zelenega dravljanstva (andrej a. luki, Maja Bahor)

97

Luki, Andrej (2005): Modificiranje in odpiranje okoljskih politinih aren. asopis za kritiko znanosti 33 (219): 91107. Luki, Andrej, Maja Bahor (2006): Koncepti demokracije u Europskoj uniji. Anali Hrvatskoga politolokoga drutva (3): 149176. Luki, Andrej, Maja Bahor (2009): Konceptualna refleksija strategije razvoja Slovenije. V: Janez Nared in Drago Perko (ur.), Razvojni izzivi Slovenije (Regionalni razvoj, 2), 61-69. Ljubljana: Zaloba ZRC. Luki, Andrej, Maja Bahor (2010): Participatory democracy within the EU: a solution for democratic gap?. Journal of comparative politics 3 (2): 85103. Mere, Stane, Andreja Urbani (2011): Kaj prinaa NEP in ali je 100 % OVE v Sloveniji izvedljivih? Prispevek na konferenci Lahko obnovljivi viri zadostijo energetskim potrebam Slovenije do 2050? Ljubljana, Dravni svet: 7. junij 2011. MacGregor, Sherilyn (2006): No sustainability without justice: A feminist critique of environmental citizenship. V: Andrew Dobson in Derek Bell (ur.), Environmental Citizenship, 101126. Cambridge, MA: The MIT Press. Malgaj, Matja (2009): Obnovljivi viri v EU in poloaj Slovenije. V: Maks Babuder in dr. Zelena Slovenija: Obnovljivi viri (OVE) v Sloveniji, 514. Celje: Fit media (Zbirka Zelena Slovenija). Marega, Milena in Drago Kos (ur.) (2002): Aarhuka konvencija v Sloveniji: strokovna priporoila za implementacijo Konvencije o dostopu do informacij, udelebi javnosti pri odloanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Ljubljana: Regionalni center za okolje za srednjo in vzhodno Evropo. Melo-Escrihuela, Carme (2008): Promoting Ecological Citizenship: Rights, Duties and Political Agency. ACME: An International E-Journal for Critical Geographies 7 (2): 113134. Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije (2009): Zelena knjiga za Nacionalni energetski program Slovenije. Posvetovalni dokument za javno obravnavo. Ljubljana, april 2009. Seyfang, Gill (2005): Shopping for sustainability: Can sustainable consumption promote ecological citizenship? Environmental Politics 14 (2): 290306. Short, Rebecca, Drte Muller (2009): [r]enewables 24/7: Infrastructure needed to save the climate. European renewable energy council (EREC) in Greenpeace. kornik, Silvo (2009): Energetska politika v novi razvojni paradigmi in obnovljivi viri energije. V: Maks Babuder in dr. Zelena Slovenija: Obnovljivi viri (OVE) v Sloveniji, 16-27. Celje: Fit media, (Zbirka Zelena Slovenija). Thies, Frauke (2001): Lahko obnovljivi viri energije zadostijo energetskim potrebam Slovenije do 2050? Prispevek na konferenci Lahko obnovljivi viri zadostijo energetskim potrebam Slovenije do 2050? Ljubljana, Dravni svet: 7. junij 2011. Young, Iris Marion (2003): From guilt to solidarity. Sweatshops and political responsibility. Dissent 50 (2): 3944.

99

vloGa ikt Pri ForMaCiji PostModerneGa in oPolnoMoeneGa dravljanstva Mit ali realnost? asist. Bla ilc in tit neubauer
blaz.ilc@fdv.uni-lj.si tit.neubauer@fdv.uni-lj.si Bla Ilc je raziskovalec in asistent na Fakulteti za drubene vede Univerze v Ljubljani. Med njegove raziskovalne interese sodi obravnava drubenopolitinih dimenzij eDemokracije, eVladovanja, eZdravja in vpraanje zgodovinske konstrukcije rasizma. Kot asistent sodeluje pri predmetih primerjalne politike, politina filozofija in politina antropologija. V preteklosti je kot raziskovalec sodeloval pri izvedbi tevilnih EU projektov, med njimi pri projektu AGORA (Koncept odprtega okolja za celovito eParticipacijo na lokalni ravni; 20092010) in projektu Dravljan(stvo) v novi dobi. Dravljanska vzgoja za multikulturni in globaliziran svet (20102011). Med njegove nedavne relevantne objave sodita tudi prispevka eDemokracija in eParticipacija: uporabe eOrodij v drubenopolitinih procesih s poudarkom na lokalnem nivoju v Sloveniji in Implikacije eZdravja kot univerzalnega okvira reevanja problemov. Tit Neubauer je raziskovalec na Fakulteti za drubene vede Univerze v Ljubljani. Med njegove raziskovalne interese sodijo podroja policy analize, razvoj policy modelov, analiza drubenopolitinih uinkov novih IKT kot so spletna drubena omreja, vpraanje enakih monosti ter odnosa med religijo in politiko. Tit Neubauer ima tevilne izkunje z raziskovalnim delom na nacionalnih in EU projektih, med katerimi velja omeniti projekt Dravljan(stvo) v novi dobi. Dravljanska vzgoja za multikulturni in globaliziran svet (20102011) in projekt Simbioz@ epismena Slovenija. Med njegove nedavne relevantne objave sodita tudi prispevka E-veine za vse generacije: medgeneracijski pristop k e-opismenjevanju in Smo pria 'Facebook revoluciji'? Evalvacija vloge orodij spleta 2.0 pri ljudskih vstajah v severni Afriki in implikacije za dravljansko vzgojo. Povzetek eVladovanje in razline oblike informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) so v zadnjem desetletju postale sinonim za orodja, ki naj bi ponujala odgovore na irok spekter drubenopolitinih problemov sodobnih liberalnih demokracij. Prispevek kritino premiljuje vlogo IKT pri formaciji opolnomoenega, postmodernega, aktivnega dravljana. V prvem delu naslavlja drubenopolitine pogoje monosti vzpostavljanja ter kljune znailnosti specifinega univerzalnega okvira reevanja problemov. V tem kontekstu je izpostavljena kljuna vloga tehnofilije ter drubenopolitinih transformacij, ki jih zaznamujejo neoliberalne politike. V drugem delu

100

dvajset let slovenske dravnosti

kritino razlenimo vlogo IKT pri dejanskem opolnomoenju dravljanov v smislu njihovega odloilnega vpliva pri sprejemanju politinih odloitev. Na primeru nedavnih ljudskih vstaj v severni Afriki in na Blinjem vzhodu zagovarjamo, da IKT ne moremo in ne smemo razumeti kot univerzalnih okvirov za (raz)reitev sodobnih drubenopolitinih vpraanj. Temeljni pojmi: diskurz, dravljanstvo, e-Demokracija, racionalnost, vladovanje Abstract In the past decade eGovernance and different ICTs have been presented as solutions for addressing the broader socio-political issues facing modern democracies. The paper critically examines the role of ICTs as facilitators of empowered forms of citizenship. Firstly, it addresses the socio-political conditions of possibility for and crucial elements of the universal problem solution frame. In this context, it is argued that both technophilia and (neoliberal) socio-political transformations played a crucial role. Secondly, the role of ICTs in the actual empowerment of citizens in liberal democracies is interrogated. By illuminating the role of ICT in some of the current events (peoples struggles in North-Africa and the Middle East) we argue that ICTs cannot and should not be understood as a universal problem solution frame for addressing the contemporary socio-political issues. Keywords: discourse, citizenship, eDemocracy, rationality, governance

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

101

Zahodne napredne liberalne drube (Rose, 1999) so se v zadnjih nekaj desetletjih sooile s tevilnimi multidimenzionalnimi, heterogenimi, dinaminimi in hkrati paradoksalnimi drubenopolitinimi in geopolitinimi transformacijami (npr. transformacije socialne drave, konec hladne vojne). Pomembno vlogo pri omogoanju in potenciranju teh transformacij so pri tem odigrale multiple tehnoloke inovacije, predvsem inovacije na polju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT).44 Raznolike transformacije so pri tem potekale v kontekstu specifinih trendov in percipiranih drubenopolitinih problematik, med katerimi so se kot osrednji trendi in problematike vzpostavili na eni strani poveana cirkulacija populacij, blaga in kapitala, poveana stopnja dejanskih in percipiranih nevarnosti (npr. terorizem, organiziran kriminal) ter na drugi strani percipirana vedno veja apatija dravljanov in njihovo posledino neparticipiranje v demokratinih politinih procesih, kot tudi njihovo nezadovoljstvo z obstojeimi liberalno-demokratinimi politinimi sistemi v smislu percipiranega demokratinega deficita demokratinih institucij, njihove nefleksibilnosti, netransparentnosti in neodzivnosti. Ti trendi in percipirane problematike pa so predstavljale in nadalje predstavljajo okvir in kontekst formulacij ter implementacij tevilnih vladnih reform in reform vladovanja,45 ki smo jim bili pria v zadnjih nekaj desetletjih. Te reforme so bile in so vedno bolj usmerjene k omogoanju, spodbujanju in poveevanju aktivnosti, participacije in opolnomoenja dravljanov v okviru politinih in administrativnih procesov preko uporabe novih IKT. Slednje so namre v zadnjem desetletju postale sinonim za orodja, ki naj bi ponujala univerzalne odgovore na irok spekter drubenopolitinih problemov sodobnih liberalnodemokratinih politinih sistemov (npr. demokratini deficit, neuinkovite in neodzivne drave). Hkrati so postala ta orodja percipirana kot kljuna za demokratizacijo in posledino odpravo avtoritarnih politinih sistemov, kar je vidno v raznolikih analizah zadnjih uporov v severni Afriki in na Blinjem vzhodu (Morsi, 2011; Shirky, 2011; Smith, 2011; Tanade, 2011). Reitve, utemeljene na novih IKT in osredotoene na omogoanje in spodbujanje participacije in opolnomoenja dravljanov transparentnosti, uinkovitosti, fleksibilnosti in odprtosti vladanja in vladovanja, so postale percipirane kot kljune in hkrati zadostne za reevanje skoraj vseh sodobnih drubenopolitinih problemov. Percepcija novih IKT kot

44

V obstojei literaturi se pojavljajo tevilni termini, ki naslavljajo tehnoloke fenomene in inovacije, ki jih v naem prispevku oznaujemo s terminom IKT. Termini, kot so novi mediji, splet, internet, omreje omreji in kiberprostor, v veliki meri nastopajo kot sinonimi v kontekstu osmiljanja enakih orodji, aplikacij in naprav ter platform. Redkokdaj se ti termini v obstojei literaturi jasno diferencirajo. Doloeni avtorji pri tem dvomijo v smiselnost ostrega razloevanja (Bimber v Breindl 2010). Z namenom kar najire zaobjeti kompleksnost in multidimenzionalnost tehnolokih fenomenov bomo v nadaljevanju uporabljali termin IKT. Izraz vladovanje je prevod anglekega koncepta governance, s katerim elimo poudariti razline (upravljavske, politine in tudi tehnoloke) vidike koncepta (glej Pikalo, 2010).

45

102

dvajset let slovenske dravnosti

inherentno demokratinih ter kot orodij za inherentno opolnomoenje kot tudi njihova percepcija v smislu zadostnih orodij za naslavljanje sodobnih drubenopolitinih problematik je prisotna tako v okviru uradnih strategij in javnih politik kot tudi v akademskih krogih, med aktivisti ter v iri drubi. Posledino lahko v sodobnem drubenopolitinem kontekstu identificiramo zgodovinsko specifien univerzalen okvir reevanja problemov.46 Namen priujoega prispevka je kritino premisliti zgoraj shematsko podan zgodovinsko specifien univerzalen okvir reevanja problemov tako v kontekstu naprednih liberalnih drub kot v kontekstu prevladujoih razumevanj ljudskih vstaj v severni Afriki in na Blinjem vzhodu. Pri tem se bomo najprej osredotoili na prevladujoe konceptualizacije razmerja med IKT in transformacijami in/ali nadgradnjo liberalno-demokratinih politinih sistemov, ki so organizirane preko koncepta elektronske demokracije (e-Demokracije) in so prisotne tako v sodobnih znanstvenih kot javnih in politinih diskurzih. Z namenom naslavljanja irih implikacij univerzalnega okvira reevanja problemov bo v drugem delu podana diahrona in sinhrona analiza, preko katere bomo kritino premislili pogoje monosti univerzalnega okvira reevanja problemov. V tem kontekstu bodo reflektirane osrednje racionalnosti tega okvira, hkrati pa bodo premiljene njihove implikacije. V nadaljevanju bomo vpraanje obstojeih IKT orodij in aplikacij umestili v sodobni, globalni drubenopolitini kontekst in se pri tem osredotoili na nekatere konceptualne (epistemoloke), ontoloke in praktine dileme uporabe IKT v nedavnih svetovnih dogodkih. Primarno se bomo, na podlagi analize vloge IKT pri nedavnih ljudskih vstajah v Tuniziji in Egiptu, posvetili kritini evalvaciji vloge IKT pri opolnomoenju dravljanov, tvorjenju drubenih sprememb in opredelitvi drubenega napredka. Nedavni dogodki nam namre nudijo edinstveno prilonost za kritino evalvacijo in refleksijo uporabe IKT v resninih in aktualnih drubenopolitinih kontekstih. Ugotovitve nam bodo v nadaljevanju sluile za razjasnitev nekaterih temeljnih komponent refleksije in pristopa k postmodernemu dravljanstvu. Na tem mestu naj tudi pojasnimo, da slede premislek ne predstavlja refleksije inherentne narave IKT, temve primarno naslavlja prevladujo diskurz in poglede na postmoderne oblike dravljanstva in demokracije.

46

Koncept univerzalen okvir reevanja problemov je v okviru naega prispevka razumljen kot dinamien zbir diskurzivnih in nediskurzivnih praks, ki so utemeljene na specifini racionalnosti, vednosti ter razmerjih moi. Predstavlja skupek reitev, ki so vzpostavljene, implementirane in percipirane kot edine mone, edine prave. V tem kontekstu hkrati specifino uokvirja tako problematike kot reitve za te problematike. Poleg tega pa vzpostavlja legitimna mesta/institucije izjavljanja za osmiljanje in naslavljanje problematik ter na drugi strani utia/delegitimira alternativna razumevanja problematik ter alternativne reitve (Foucault, 1980; Nadesan, 2008).

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

103

V zakljuku bomo predstavili nekatere pomembne elemente za rekonceptualizacijo vezi med uporabo IKT in postmodernimi in opolnomoenimi oblikami dravljanstva. Naslovili in predstavili bomo niz dejavnikov, ki bi morali determinirati prihodnje javno-politine odloitve na tem podroju.

1. PREMISLEK SODOBNIH KONCEPTUALIZACIJ RAZMERJA MED IKT IN LIBERALNO-DEMOKRATINIMI POLITINIMI SISTEMI


Sodobne konceptualizacije razmerja med novimi IKT in liberalno-demokratinimi politinimi sistemi so prevladujoe uokvirjene preko koncepta e-Demokracije. Kljub temu, da med razlinimi konceptualizacijami obstajajo razlike, praktino vse izhajajo iz preprianja o inherentnem transformativnem potencialu novih IKT za delovanje liberalno-demokratinih politinih sistemov. Najbolj radikalne konceptualizacije demokratinih potencialov in priakovanih transformativnih uinkov novih IKT in predvsem svetovnega spleta zagovarjajo tezo, da bo inherentno demokratini svetovni splet radikalno spremenil razmerje med dravo in njenimi dravljani (Grossman, 1995; Leary, 1996). Ta teza izhaja iz specifinega razumevanja svetovnega spleta. V tem kontekstu je namre svetovni splet razumljen kot radikalno drugaen medij in drubenopolitini prostor, ki premesti mo od drave k posamezniku. Demokratina distribucija in tok informacij, ki preema celotno drubo, bogastvo informacij, decentralizacija, odsotnost cenzure ter s strani uporabnikov ustvarjena vsebina naj bi omogoili vzpostavitev nove kiber-demokratine drube, v kateri naj bi bili vsi dravljani enaki ter hkrati opolnomoeni v razmerju do drave kot tudi v razmerju do trnih sil (Van de Donk et al. 2004; Breindl, 2010). Z drugimi besedami so bile v kontekstu teh konceptualizacij nove IKT percipirane kot posedujo potencial za vzpostavitev pogojev monosti za neposredno demokracijo (Coleman in Norris, 2005). Te e-topine konceptualizacije so bile prevladujoe predvsem v zgodnjih letih svetovnega spleta. V sedanjem kontekstu so se namre kot prevladujoe konceptualizacije e-Demokracije vzpostavile konceptualizacije, ki slednjo razumejo kot kljuno strategijo za nadgradnjo in revitalizacijo demokratinih procesov liberalno-demokratinih politinih sistemov. Pri tem transformativni potencial novih IKT tako ni razumljen v smislu radikalne transformacije obstojeega sistema, temve v smislu revitalizacije in nadgradnje. Nadgradnja in revitalizacija je namre percipirana kot kljuna v kontekstu vsesplone apatije dravljanov, njihovega nezadovoljstva z obstojeim delovanjem liberalno-demokratinih politinih sistemov ter v kontekstu percipirane neodzivnosti dravnih institucij, ki se sooajo z vedno hitreje spreminjajoo se drubenopolitino realnostjo (Coleman in Gtze, 2001; McCullagh, 2003). Prevladujoe konceptualizacije osmiljajo e-Demokracijo kot vertikalno in horizontalno povezanost med dravljani/civilno drubo ter dravo, ki jo omogoa

104

dvajset let slovenske dravnosti

uporaba novih IKT (Chadwick, 2006). e-Demokracija naj bi vzpostavila mehanizme (npr. e-Posveti, e-Volitve) za iro in poveano participacijo aktivnih dravljanov v politinih procesih, pri emer te mehanizme omogoajo svetovni splet in druge tehnologije (Clift 2004). Hitreja komunikacija med dravljani in drugimi politinimi akterji v liberalno-demokratinih politinih sistemih naj bi prispevala k poveanju stopnje participacije dravljanov v razlinih procesih oblikovanja javnih politik ter k njihovemu splonemu opolnomoenju (Kampen in Snijkers, 2003; Coleman in Norris, 2005). Posledino je e-Demokracija konceptualizirana kot specifien demokratien politien sistem, v katerega politinih procesih so uporabljena raznolika informacijska in komunikacijska omreja z namenom omogoanja pretoka informacij, komunikacije, artikulacije interesov ter sprejemanja odloitev (volitve in deliberacije) (Hagen, 1997). Konceptualizacije e-Demokracije so, kot opaajo Hoff, Horrocks in Tops (2000), implicitno in neloljivo povezane s percipiranimi in specifino ter partikularno uokvirjenimi problematikami sodobnega liberalno-demokratinega politinega sistema. V tem kontekstu lahko identificiramo kljune specifine uokvirjene problematike, in sicer problematiko omejene formalne politine participacije dravljanov, apatijo dravljanov, njihovo nezadovoljstvo z neodzivnostjo predstavnikih politinih institucij, njihovo ne-opolnomoenost in percipirano netransparentnost politinih procesov in procesov oblikovanj javnih politik (Vedel, 2006). Zgoraj opredeljene problematike na prvi pogled delujejo nevtralno in objektivno, vendar pa je potrebno izpostaviti, da gre za specifino ne-nevtralno uokvirjanje problematik sodobnega liberalno-demokratinega politinega sistema. Tako je na primer problematika participacije prevladujoe razumljena in se naslavlja v smislu motiviranja in omogoanja participacije tistih, ki imajo tako dostop kot potrebno znanje za uporabo novih IKT za namene politine participacije. Kot ugotavlja Vromen (2008), spletna mobilizacija dravljanov omogoa in spodbuja participacijo tistih posameznikov, ki so e politino aktivni. Na spletno oziroma virtualno politino participacijo namre vplivajo podobni dejavniki, kot vplivajo na ne-virtualno politino participacijo (npr. drubeno-ekonomski poloaj, invalidnost, izobrazba, etnina pripadnost) (Jensen, 2006). Poleg tega je eden kljunih problemov ta, da veina konceptualizacij e-Demokracije predpostavlja inherentno demokratino naravo novih IKT. Hkrati pa naj bi te tehnologije, v kolikor so uporabljene, imele inherentno pozitiven vpliv na politine procese. Problematinost tega razumevanja je neloljivo povezana tudi z omejenimi in omejujoimi konceptualizacijami demokracije v kontekstu prevladujoih konceptualizacij e-Demokracije.

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

105

Demokracija je namre prevladujoe razumljena v tehninem smislu kot skupek procedur in tehnik, preko katerih naj bi se oblikovale in sprejemale najbolje mone javno-politine odloitve. To razumevanje temelji na predpostavki obstoja racionalnega posameznika, ki na osnovi vseh dostopnih (potrebnih) informacij sprejema racionalne politine odloitve. Hkrati so te konceptualizacije demokracije osredotoene na procedure, pravila in tehnike. Posledino demokracija ni osmiljana kot posedujo inherentno vrednost, temve le intrumentalno (Sahraoui, 2007). Z drugimi besedami je demokracija zreducirana le na nain sprejemanja odloitev. Druge dimenzije fenomena demokracije, kot je na primer demokracija kot kultura, ki jo doloa specifien nain ivljenja, enakost med pripadniki demokratine politine skupnosti, sodelovanje ter spotovanje dravljanskih pravic, v tem kontekstu niso ne upotevane ne premiljane (Dewey, 1985; Anderson, 2009). Hkrati v teh konceptualizacijah niso reflektirani raznoliki drubeno-ekonomski pogoji ter osebne okoliine, ki bistveno vplivajo na participacijo in vkljuenost tako posameznikov kot drubenopolitinih skupin v demokratine politine procese. Poleg tega prevladujoe konceptualizacije nezadostno naslavljajo vpraanje dostopnosti novih IKT, kot tudi ne reflektirajo teze o inherentno pozitivnem uinku svetovnega spleta na demokratine politine procese. Prevladujoe konceptualizacije tako veinoma ne naslavljajo negativnih uinkov novih IKT v smislu onemogoanja in omejevanja participacije specifinih skupin in posameznikov.47 V tem kontekstu je problematino tudi to, da je na primer digitalni razkorak48 kot eden od kljunih negativnih uinkov novih IKT na drubenopolitino stratifikacijo prevladujoe naslovljen le v kontekstu e-Vkljuenosti in ne tudi v kontekstu konceptualizacij e-Demokracije.49

2. POGOJI MONOSTI OBSTOJEIH RAZUMEVANJ RAZMERJA MED IKT IN LIBERALNO-DEMOKRATINIMI POLITINIMI SISTEMI
Na prvi pogled obstoje zgodovinsko specifien univerzalen okvir reevanja problemov, v okviru katerega so e-reitve in e-orodja vzpostavljeni kot kljuni v

47 48

Za globlji premislek negativnih uinkov novih IKT na demokratine procese glej na primer Andrew Chadwick (2003) V tudiji OECD Understanding the Digital Divide (2001) se digitalni razkorak nanaa na razkorak med posamezniki, gospodinjstvi, podjetji in regijami razline drubeno-ekonomske razvitosti glede na monosti dostopanja do IKT ter hkrati glede na posedovanje znanj za raznoliko uporabo teh tehnologij. Dostopno na: www.oecd.org/dataoecd/38/57/1888451.pdf (26. 9. 2011). Kljuen primer so na primer strategije EU za podroja e-Vkljuenosti in e-Demokracije, ki so popolnoma nepovezane, kar implicira na razumevanje participacije in vkljuenosti kot popolnoma nepovezanih fenomenov.

49

106

dvajset let slovenske dravnosti

kontekstu spodbujanja in omogoanja ter formiranja aktivnega in opolnomoenega dravljana, ki participira v politinih procesih, deluje kot zbir nevtralnih in objektivnih predpostavk o demokraciji, dravljanstvu, drubi, posameznikih in tehnologijah. Ta podoba nevtralnosti in objektivnosti pa je dejansko produkt kontinuirane artikulacije in diseminacije univerzalnega okvira reevanja problemov s strani ne le EU in drav lanic, temve tudi s strani razlinih lokalnih in globalnih akterjev (npr. podjetij, raziskovalcev, znanstvenikov, nevladnih organizacij in aktivistov). Hkrati pa ima ta percipirana nevtralnost in objektivnost specifine zgodovinske pogoje monosti, ki morajo biti kritino premiljeni za celovito naslavljanje in reflektiranje sodobnega univerzalnega okvira reevanja problemov. V tem kontekstu je mono identificirati dva razlina okvira pogojev monosti, in sicer sodobno prevladujoo neoliberalno drubenopolitino racionalnost ter starejo tehnofilsko racionalnost.

neoliberalna drubenopolitina racionalnost


Neoliberalna drubenopolitina racionalnost temelji na ideji tekmovanja kot edinega uinkovitega, legitimnega in pravinega naina regulacije in upravljanja drubenopolitinih razmerij in odnosov (Hindess 2001). V tem okviru se dravo osmilja kot impotentno v lui kompleksnosti drubeno-ekonomskih odnosov. Neposredne dravne intervencije v drubenopolitine sfere naj bi bile neproduktivne in/ali destruktivne za normalno delovanje kapitalistinega trga in celotnega gospodarstva (Rupert, 2000). Posledino se neposredne dravne intervencije in centralizacija vednosti v okviru dravnih institucij nadomesti/nadgradi z decentralizacijo ter proliferacijo raznolikih mest produkcije vednosti (privatnih in javnih) (Rose, 1999). Kot opaa Rose (1996), je za to racionalnost znailna avtonomizacija drube. Drava posledino ni ve razumljena kot primarni agens doseganja drubene enakosti, kot reitev za drubenopolitine problematike, temve je razumljena kot problem, kot entiteta, ki je hkrati omejujoa in paternalistina. V tem kontekstu postanejo prevladujoi koncepti in prakse decentralizacije, privatizacije, pluralizacije produkcije strokovne vednosti, tekmovanja, povpraevanja kupcev, drubene pravinosti, posameznikova odgovornost. Hkrati postane dominanten diskurz izbire, prilonosti, ivljenjskih monosti (Fitzpatrick, 2001; Burchell, 1993). Pri tem se vzpostavi nov tip posameznika, in sicer neoliberalni aktivni dravljan, ki je hkrati tara vladnih aktivnosti ter nujen avtonomni partner v okviru teh aktivnosti. Ti posamezniki se vzpostavijo kot samo-regulirajoi, tekmujoi, podjetni subjekti, ki kot potroniki in podjetniki svobodno sprejemajo odloitve z namenom maksimizacije lastne dobrobiti (Foucault, 2008; Banjac, 2010). Svoje odloitve in izbire naj bi sprejemali na osnovi osebnih kalkulacij glede sedanjih in prihodnjih strokov in koristi. Za reevanje drubenopolitinih problematik v tem kontekstu ni ve odgovorna celotna druba, temve naslavljanje teh problematik postane osebna odgovornost vsakega posameznika. Posamezniki se posledino vzpostavijo in so percipirani kot strokovnjaki za raznolike drubenopolitine

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

107

problematike, za splono ocenjevanje storitev drave ipd. Vendar pa so ti posamezniki kot strokovnjaki percipirani le, v kolikor upotevajo strokovna mnenja, ki jim jih ponujajo raznoliki javni in privatni strokovnjaki (npr. svetovalci za zdravo ivljenje) preko raznolikih kanalov (javne kampanje, mnoini mediji, svetovni splet ipd.), v okviru katerih so posredovane specifine podobe in specifino uokvirjene drubenopolitine problematike. Posledino participacija v raznolikih drubenopolitinih kontekstih nikoli ni enostavna posledica svobodnih odloitev posameznika, predvsem zaradi dejstva, da participacija nikoli ni predstavljena in uokvirjena kot dejanska izbira, temve kot posameznikova dolnost do druine in skupnosti (npr. lokalne skupnosti, drave, organizacije, podjetja) ter hkrati kot dolnost do samega sebe. Neoliberalne tehnologije vladanja, ki spodbujajo in podpirajo responsibilizacijo posameznikov in njihovo participacijo, strukturirajo tako polje monih odloitev posameznika (npr. le nekatere izbire so mogoe, hkrati pa je sam proces izbire v veliki meri obvezen) kot tudi pripadnost in zavezo posameznikov. Slednjo doseejo preko vzpostavitve mree moralnih identifikacij, osredotoenih na specifine ivljenjske sloge, kulturne vzorce skupnosti ipd., katerih ponotranjenje in upotevanje je vzpostavljeno kot dolnost napram tem specifinim skupnostim (Burchell, 1993; Rose, 1999). V okviru neoliberalne racionalnosti vladanja se transformira tudi osmiljanje in razumevanje drubenopolitinih problematik. Problematike, ki so bile v okviru predhodne racionalnosti vladanja socialne drave konceptualizirane kot posledice irih drubeno-ekonomskih procesov in struktur, se reartikulirajo kot posledice slabih osebnih odloitev posameznikov, vzgojenih v kontekstu kulture pasivnosti, ki naj bi determinirala socialno dravo (Fitzpatrick, 2001).

tehnofilska racionalnost
Tehnofilska racionalnost, ki jo strukturirajo ideje o neizogibni nadgraditvi liberalno-demokratinih politinih sistemov preko tehnolokih inovacij, je druga osrednja racionalnost in pogoj monosti sodobnega univerzalnega okvira reevanja problemov. V tem kontekstu lahko sodobno percepcijo orodij in reitev, utemeljenih na novih IKT in predvsem svetovnemu spletu kot inherentno dobrih in koristnih za demokratine politine in administrativne procese, razumemo kot sodobno obliko zgodovinsko sledeih si percepcij oziroma diskurzov o splonem revolucionarnem potencialu vsake zgodovinsko sledee si nove tehnologije. Tehnoloki determinizem je namre ena kljunih znailnosti tehnofilskega diskurza. Pri tem se nove tehnologije osmilja kot inherentno sposobne, da vzpostavijo novo dobo vladovanja, v okviru katere bo mogoe preko tehnolokih reitev nasloviti katerokoli drubenopolitino problematiko ne glede na njen zgodovinski in drubenopolitini kontekst ter multiplost in izjemno raznolikost problematik (Wilhelm, 2000; Campion, 1989). Druga osrednja znailnost tehnofilskega diskurza je odsotnost naslavljanja in/ali povrna refleksija novih oblik izkljuevanja

108

dvajset let slovenske dravnosti

in novih diskriminatornih praks, ki so se in se znova in znova vzpostavljajo, hkrati z implementacijo in proliferacijo novih tehnologij. V tem kontekstu je potrebno izpostaviti, da nove tehnologije nikoli niso in nikoli ne bodo avtomatino privedle do vzpostavitve demokratine (e-)utopije, v okviru katere bodo imeli vsi posamezniki enake monosti za participacijo. Implementacijo in proliferacijo novih tehnologij venomer spremlja vzpostavljanje novih hierarhij in/ali utrjevanje starih hierarhinih delitev (npr. drubeno-ekonomske, kulturne, spolne) med drubenopolitinimi skupinami (Wilhelm, 2000). Kljub temu, da lahko proliferacija novih tehnologij privede do destabilizacije obstojeih hierarhinih delitev, je v tem kontekstu kljuno to, da z implementacijo novih tehnologij tehnoloka pismenost posameznikov in drubenopolitinih skupin postane dodaten element oziroma dimenzija razlikovanja in izkljuevanja. Tehnofilski diskurz tudi ne naslavlja problematike lastnitva, komercializacije in nadzora nad vsako sledeo si tehnoloko inovacijo, ki odloilno vpliva na dejansko svobodno uporabo teh tehnologij v demokratinih procesih in dejanski pozitiven uinek teh tehnologij pri naslavljanju asimetrinih odnosov moi. Pri naslavljanju tehnofilske racionalnosti je potrebno opozoriti, da tehnofobna racionalnost, kot diametralno nasprotje tehnofilske racionalnosti, deluje v okviru istega diskurzivnega polja, ki ga doloa tehnoloki determinizem, kateremu je nemogoe ubeati, in ki posledino ni podvren kritinemu premisleku (Campion 1989). Kot ugotavlja Richards (1993), je namre percepcija tehnologije zaradi vzajemne hegemonije tehnofilske in tehnofobne racionalnosti uokvirjena na omejujo in predvsem deterministien nain. Problem te hegemonije je skorajnja nezmonost realistine ocene dejanskih politinih, ekonomskih, drubenih, okoljskih in kulturnih strokov in koristi implementacije novih tehnologij.

3. KRITINA REFLEKSIJA SODOBNEGA UNIVERZALNEGA OKVIRA REEVANJA PROBLEMOV


e je predhodno poglavje sluilo predvsem kritini refleksiji pogojev monosti prevladujoega sodobnega univerzalnega okvira reevanja problemov, je za celovito kritino refleksijo tega okvira potrebno premisliti problematinost elementov, ki so mu neposredno pertinentni. Prevladujo univerzalni okvir reevanja problemov je problematien iz razlinih vidikov. Prvi so konceptualni problemi univerzalnega okvira neloljivo vezani na nain, na katerega se trenutni drubenopolitini problemi uokvirjajo, glede na to, kdo ali katere institucije jih uokvirjajo in kakne reitve so zanje sprejete. Drubenopolitine problematike so namre v kontekstu prevladujoega okvira reevanja problemov uokvirjene tako, da obstojee drubeno-ekonomske strukture in razmerja, ki

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

109

jih determinira napredujoa razgraditev socialne drave, razbremeni vse odgovornosti. Reitve, ki so oblikovane in implementirane v kontekstu taknega uokvirjanja drubenopolitinih problematik, tako doloa njihova individualistina in tehnoloka narava. Z drugimi besedami reitve predpostavljajo avtonomnega, podjetnega posameznika, ki naj bi sprejemal racionalne odloitve, utemeljene na ideji o tehnolokih reitvah kot zadostnih za naslavljanje kateregakoli drubenopolitinega in ekonomskega problema. Posledino te reitve predpostavljajo enostavne enodimenzionalne kavzalne zveze med drubenopolitinimi procesi in hkrati izhajajo iz mehanicistinega ter posledino redukcionistinega razumevanja kompleksnih drubenopolitinih razmerij in odnosov. Poleg tega reitve gradijo na percepciji o neproblematinem prenosu reitve iz poslovnega sektorja v druge drubenopolitine sfere. Te reitve implicitno temeljijo tudi na utopistinih konceptualizacijah novih IKT in njihovih uinkov na praktino vse drubenopolitine odnose in razmerja. Poleg konceptualnih sodobni prevladujoi univerzalni okvir reevanja problemov pestijo tudi ontoloki problemi oziroma problemi paradoksalnega zgodovinskega razvoja nainov vladanja v okviru naprednih liberalnih drub. Kot opaa Mark Neocleous (2003a), je politike in prizadevanja drav zadnjih nekaj let v smer doseganja odprte vlade oziroma transparentnosti na podroju javno-politinih in administrativnih procesov spremljal kontinuiran razvoj praks in politik teh istih drav, usmerjenih v zagotavljanje in irjenje tajnosti, zaprtosti in ne-transparentnosti. V tem kontekstu je potrebno izpostaviti, da so drave tiste, ki doloajo obseg in globino transparentnosti delovanja oblasti, in ne dravljani. To paradoksalnost lahko jasno identificiramo v danes prevladujoih diskurzih. V sodobnem drubenopolitinem kontekstu tako soobstajata diskurza, v okviru katerih se na eni strani vzpostavlja potreba po odprtem, transparentnem, odzivnem in participatornem nainu vladovanja ter v okviru katerega se vzpostavlja potreba po opolnomoenju dravljana. Ta diskurz podpira in je hkrati podprt in omogoen s strani strategij, programov in javnih politik, preko katerih se implementira zbir razlinih reitev in orodji, katerih namen je nadgraditev liberalno-demokratinega politinega sistema. Na drugi strani pa v sodobnem kontekstu prevladuje tudi diskurz varnosti, ki vzpostavlja percipirano potrebno po zbiranju nepredstavljive koliine podatkov za namene nadzora, potrebo po implementaciji novih in nadgradnji starih orodji za splono drubeno kontrolo in nadzor, potrebo po sploni zaupnosti vedno irega obsega informacij in potrebo po nujnem nianju demokratinih standardov ter omejevanju demokratinega naina sprejemanja odloitev v imenu varnosti populacije. V tem kontekstu je zanimivo predvsem to, da kljub temu, da sta oba diskurza materializirana v raznolike ukrepe, politike in prakse, v okviru mnoinih medijev in prevladujoega politinega diskurza, nista percipirana kot paradoksalna. Pri tem so z vidika nae kritine refleksije percipirane inherentne

110

dvajset let slovenske dravnosti

pozitivnosti novih IKT za demokratine politine procese ter domnevno edini prevladujo diskurz transparentnega vladovanja, ilustrativni predvsem zakoni, politike, strategije in ukrepi, ki so bili sprejeti po teroristinih napadih v ZDA 11. septembra 2001 ter tudi v kontekstu vseh nadaljnjih teroristinih napadov v naprednih liberalnih drubah. Tipien primer teh ukrepov je patriotski zakon (ang. Patriot Act), ki ga je sprejel ameriki kongres. Ta zakon namre ameriki vladi omogoa, da prislukuje, ne da bi morala pred sodiem identificirati taro prislukovanja, niti metode komunikacije (splet, mobilni telefon ipd.), ki naj bi bila prislukovana. Poleg tega zakon omogoa elektronski nadzor nad katero koli osebo, ki jo vlada opredeli kot potrebno nadzora. Hkrati zakon omogoa vladi, da pridobi nalog za preiskavo katerih koli zbirk osebnih podatkov, ne da bi ji bilo potrebno dokazati, da imajo podatki, ki jih hoe pridobiti kakrno koli vezo z obstojeo preiskavo na polju boja proti terorizmu.50 Kar Patriot Act in podobne regulacije, zakoni in ukrepi ter mehanizmi nazorno pokaejo, je, da elektronski nadzor in kontrola navadnih dravljanov v imenu ne-dololjive in izmuzljive varnosti ni znailna le za avtoritarne politine sisteme, temve je integralni del politik naprednih liberalnih drub oziroma liberalno-demokratinih politinih sistemov. Lep primer, ki ilustrira delovanje oblasti v naprednih liberalnih drubah, predstavlja primer odziva teh oblasti na delovanje neprofitne organizacije WikiLeaks ter predvsem njenega razkritja amerike diplomatsko-vojake dokumentacije v zvezi z afganistansko in irako okupacijo ter njenega razkritja amerikih zaupnih diplomatskih poroil iz razlinih svetovnih drav. Delovanje WikiLeaks, v smislu razkrivanja omenjene dokumentacije, lahko do doloene mere osmislimo kot dejanja v smeri doseganja radikalne transparentnosti delovanja oblasti, ki so jih izvedli sami dravljani. Z drugimi besedami lahko ta dejanja osmislimo kot dejanja dejanskega opolnomoenja dravljanov. Oster odziv na ta dravljanska dejanja radikalne transparentnosti s strani oblasti v liberalno-demokratinih politinih sistemih je posledino ilustrativen prikaz mone ostrine reakcij v primeru, da so preseene, s strani dravnih oblasti postavljene, omejitve transparentnosti in okviri, s strani dravnih oblasti postavljenih, koordinat ravnanj in obnaanj dravljanov. Dravne institucije so namre e vedno tiste, ki definirajo, kaj je lahko podvreno transparentnosti in kaj mora v imenu nacionalne ali/in mednarodne varnosti ostati skrivnost. Pri tem pa je kljuno to, da dravne institucije hkrati opredeljujejo tisto, kar je percipirano in osmiljano kot nevarnost drubi, dravi, redu in koheziji (Neocleous, 2003a). Posamezni dravljani, ki s svojim delovanjem in dejanji preseejo omejitve in meje, postavljene s strani dravnih oblasti, so lahko izpostavljeni ekstremnim ukrepom (npr. brutalno ravnanje, kot so deprivacija spanja, vemesena osamitev, psiholoki teror amerikih oblasti z bivim amerikim vojakom Bradley Manningom, ki je organizaciji WikiLeaks posredoval zaupno do-

50

Dostopno na: http://frwebgate.access.gpo.gov/cgibin/getdoc.cgi?dbname=107_cong_public_laws&docid=f:publ056.107.pdf

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

111

kumentacijo amerike vojske), ki tem posameznikom omejujejo temeljne dravljanske in lovekove pravice, hkrati pa odpravijo osrednje demokratine principe, principe pravne drave in rednega sodnega postopka (Greenwald, 2010). Prevladujo univerzalen okvir reevanja problemov pa je problematien tudi na ravni posameznikov, v smislu njihovega percipiranega opolnomoenja preko spletnih reitev in orodji. To opolnomoenje je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, namre zelo omejeno. V kontekstu prevladujoega okvira je namre opolnomoenje osmiljano kot proces, v okviru katerega se posameznik s pomojo storitev, orodij in informacij, dostopnih na svetovnem spletu, osvobodi pokroviteljstva drave in prevzame nadzor nad svojim ivljenjem. e se v tem kontekstu naveemo na na premislek danes prevladujoe neoliberalne racionalnosti vladanja, lahko identificiramo omejitve tega neoliberalnega opolnomoenja dravljana. V kontekstu prevladujoega razumevanja opolnomoenja namre slednje ne omogoa posamezniku, da problematizira prevladujoe racionalnosti (ki omejujejo in usmerjajo njegovo delovanje, ravnanje in obnaanje), da problematizira individualizacijo drubenopolitinih problematik, da problematizira vsiljeno individualno odgovornost in proces splone responsibilizacije posameznikov, ter da problematizira drubenopolitine stratifikacije, hierarhizacije in splone neenakosti, ki so rezultat specifinih drubenopolitinih struktur in procesov. Posamezniki so posledino opolnomoeni le za sprejemanje pravilnih/pravih odloitev, ki so utemeljene in izhajajo iz vednosti, pridobljene s strani raznolikih pripoznanih strokovnih virov, prisotnih na svetovnem spletu. Zgoraj omenjena primera ostrih odzivov na dejanja organizacije WikiLeaks in brutalno ravnanje z Bradlyem Manningom sta ilustrativna za posledice dejanskih dejanj opolnomoenja oziroma opolnomoenja, ki presega koordinate, postavljene s strani dravnih institucij.

4. KONTEKSTUALIZACIJA VLOGE IKT PRI FORMACIJI POSTMODERNEGA DRAVLJANSTVA


Namen priujoega poglavja je umestiti nova IKT orodja in aplikacije v sodobni, globalni, drubenopolitini kontekst in predstaviti nekatere temeljne epistemoloke, ontoloke in praktine dileme, opisane zgoraj, v navezavi na nekatere nedavne dogodke. Nedavni dogodki v dravah severne Afrike in Blinjega vzhoda51 nam

51

Veji del analize se nanaa na refleksijo nedavnih dogodkov v Tuniziji in Egiptu. Za dodatno refleksijo vloge in uporabe IKT v drubenopolitinih aktivnostih bomo v doloenih delih besedila naslavljali tudi nekatere druge relevantne pretekle in aktualne drubenopolitine dogodke, kot sta primer protestov v Iranu v letu 2009 in nedavni protesti mladih v paniji. Kljub temu, da se mestoma sklicujemo in analiziramo nadaljnje primere uporabe IKT v drubenopolitinih kontekstih (Thampi and Kawlra 2010; Collin et. al., 2011; Visan, 2011), predstavljajo dogodki v Tuniziji in Egiptu jedro nae analize.

112

dvajset let slovenske dravnosti

nudijo izredno prilonost za kritino refleksijo in evalvacijo vloge IKT v sodobnih drubenopolitinih kontekstih. V lui priujoih dogodkov v severni Afriki in na Blinjem vzhodu se vloga IKT perpetuira predvsem skozi medijski, politini in znanstveni diskurz. Glavno vpraanje, ki se pojavlja v znanstveni literature in je predmet tevilnih razprav (Breindl, 2010), je, ali uporaba IKT deluje kot podporni element opolnomoenja dravljanov, ali pa zgolj krepi uveljavljene politine strukture in utrdi obstojee relacije moi ter v konni fazi opolnomoi opolnomoene in mobilizira mobilizirane (Vromen, 2008). V priujoi evalvaciji vloge IKT v drubenopolitinih kontekstih bomo posebno pozornost namenili konceptu dravljanstva, ki ga bomo aplicirali v okviru njegove postmoderne perspektive (Turner, 2001; Pikalo, 2010; Tolley, 2010; Biesta, 2011). Razumevanje vloge postmodernega dravljanstva se zdi na prvi pogled paradoksalno, saj se postmoderni koncepti dravljanstva, katerih elementarna praksa naj bi bil opolnomoen, ozaveen in aktiven dravljan (predvsem preko uporabe IKT), sklicujejo na predmoderne, antine forme demokracije, participacije in udejstvovanja dravljanov. Popularna drubena omreja (npr. Facebook) in mikrobiolgi (npr. Twitter) so opevani kot najsodobneje manifestacije aktivnega dravljanstva, ki v najveji meri posnema ideale neposredne demokracije antinega grkega polisa, kar je problematino predvsem iz vidika razumevanja demokracije, saj jo zreducira na prazno formo, medtem ko popolnoma zapostavi vsebino. Po drugi strani lahko postmoderno dravljanstvo in njegove prakse razumemo kot reakcijo na krizo sodobne drave (Isin and Turner, 2002), ki je (vsaj deloma) utemeljena na idealih reprezentativne demokracije. Ideali reprezentativne demokracije pa so tudi sami v krizi, ki se manifestira v obliki naraajoe politine apatije in edalje nije udelebe na volitvah.

5. PREDMODERNA DEMOKRACIJA ZA POSTMODERNI SVET?


Drubenopolitina vloga in uinki spletnih drubenih omreij in mikroblogov so postali predmet tevilnih sodobnih druboslovnih raziskav (Breindl, 2010). V okviru teh raziskav je vzniknila t. i. mobilizacijska hipoteza (Stanly in Weare v Breindl, 2010), ki zagovarja implicitno inherenten transformativni potencial IKT v drubenopolitinem okolju. Nedavne dogodke v severni Afriki in na Blinjem vzhodu pa se opeva kot eksplicitne in evidentne primere vloge, uinkov in moi IKT pri lovekem razvoju in pri evoluciji drubenopolitinega stanja. Tovrsten diskurz pa ni inherenten novim IKT orodjem, platformam in aplikacijam, kot so pametni mobilni telefoni, spletna drubena omreja in mikroblogi, temve je del tradicije t. i. tehnofilske racionalnosti, ki se pojavlja vse od izuma telegrafa, telefona, radia in televizije in jo spremljajo scenariji nenadnega vzpona in tudi nenadnega zatona drube, kot jo poznamo (Vanobbergen v Breindl, 2010). V preteklih dveh

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

113

desetletjih so bile sodobne IKT dodane na seznam tehnologij, ki jih je mogoe razumeti kot sile produkcije, za katere se predpostavlja, da povsem nakljuno determinirajo pogoje lovekega obstoja (Hand in Sandywell, 2002: 198). eprav bi lahko bili e ti argumenti zadosten razlog za zavrnitev prevladujoega diskurza, je pomembno, da nadalje prouimo in podamo refleksijo o njegovih razlinih vidikih. Osrednja ideja, ki sta jo promovirala (in jo e vedno) medijskih, in politini diskurz o vlogi spletnih drubenih omreij pri ljudskih vstajah v Tuniziji in Egiptu, prakse in transformacije IKT okolja razume kot tako dramatine, radikalne in vseobsegajoe, da se avtomatino prelijejo v realni javni, drubeni prostor, kjer naknadno avtomatino determinirajo in generirajo transformacije javnega prostora (Hand in Sandywell, 2002). Prve interpretacije dogodkov v Tuniziji in Egiptu so trdile, da so se napetosti, gorenost in protivladno razpoloenje, ki so se pojavljale v spletnih drubenih omrejih, preselile na ulice in srednjerono vzpostavile razmere, ki so vodile v zamenjave najbolj vidnih predstavnikov oblasti. Tovrstna naracija vzpostavlja radikalno razumevanje sodobne, z IKT podprte forme demokracije, kjer so ideali predstavnike demokracije prikazani kot zastareli in nepotrebni, zaradi navidezno neskonnih monosti za neposredno vkljuevanje dravljanov v procese sprejemanja odloitev. Rezultat je e-topina fuzija imaginarnega, predmodernega polisa z globalnimi tehnologijami 21. stoletja (Hand in Sandywell, 2002: 201). Gre za vizijo, ki presega konceptualizacijo IKT kot igria postmodernega dravljanstva, saj se jo sprejema kot gonilno silo reartikulacije sodobne oblasti (Hand in Sandywell, 2002); iz tradicionalne, moderne, birokratske, zaprte in hierarhino organizirane oblastne strukture v odprto, postmoderno, mreno organizirano, uinkovito, transparentno52 in uporabnikom prijazno vladovanje. Pri tem naj opozorimo, da procesi sprejemanja politinih odloitev (ang. decision making), e posebej v globalnem kontekstu, nikoli niso bili miljeni, da bi bili enostavni, kaj ele, da bi bili enostavno spremenljivi, kar je tudi eden od poglavitnih vzrokov, da se je skozi zgodovino politine misli toliko pomena pripisovalo dravljanskim vrlinam in znanju dravljanov (Rousseau, 1955; Tocqueville, 1961). V okviru tehnofilske racionalnosti so drubenopolitini vidiki udejstvovanja dravljanov pogosto zapostavljeni, kar se kae tudi v prevladujoih diskurzih o uinkih IKT v primerih dravljanskih vstaj v Tuniziji in Egiptu. Kot lucidno ugotavlja egipanski bloger Hani Morsi, ko komentira misli progresivnega egipanskega misleca Ahmeda Abdela Muiti Hijazija:
je izjemno pomembno, da ne pozabimo, da digitalno-opolnomoen drubeni aktivizem izvira, je vrsto zakoreninjen in je posledica (in ne pogoj) ivahnega drubenega diskurza in nenehnih civilno-drubenih ideolokih razprav. Naval ljudskih vstaj je

52

Metafora in prispodoba steklenega mesta (vladajoi) in informiranih dravljanov (vladani) sta najbolj pogosto uporabljeni predstavi tovrstne reartikulirane oblike oblasti (Vedel, 2006).

114

dvajset let slovenske dravnosti

kulminacija kolektivne elje po oprijemljivih spremembah; Kot pojasnjuje Hijazi, ne smemo pozabiti, da so te vezi na ravni drube e vzpostavljene (skupna, naravna loveka elja po svobodi in splona evolucija politinih sistemov v sodobne demokracije, zdruena z lokalnimi drubenimi in politinimi danostmi) (Morsi, 2011).

Kot reeno je tovrstnemu prevladujoemu diskurzu implicitna ideja demokracije, zreducirane zgolj na prazno formo in razumevanje, da je demokracija zgolj vsota procedur in tehnik, preko katerih se oblikuje najbolje javne odloitve. V okviru te t. i. e-topine racionalnosti je sam obstoj prostorov, kanalov in orodij participacije razumljen kot poglavitni deterministini dejavnik udejstvovanja dravljanov, medtem ko so dejanski drubenopolitini pogoji participacije povsem zapostavljeni. Manifestacija navedenih znailnosti e-topine racionalnosti je e posebej opazna pri razpravah o drubenopolitinih uinkih spletnih drubenih omreij. Ljudske vstaje v severni Afriki in na Blinjem vzhodu pa predstavljajo najvidneje in najsodobneje primere tovrstnega diskurza, kjer je dostop do novih IKT, kot so spletna drubena omreja (npr. Facebook, Twitter), prikazan kot pogoj demokratinega dravljanstva in vir drubenopolitinih reform. Omenjeni diskurz se je v zadnjem obdobju okrepil do te mere, da so tako medijske (Shapiro, 2009; Hauslohner, 2011; Smith, 2011; Taylor, 2011) kot znanstvene naslovnice (Shirky, 2011), ljudske vstaje v Tuniziji in Egiptu oznaevale za digitalne, Facebook revolucije ali revolucije spleta 2.0. Zato je nujno, da se vzpostavi razumevanje, ki bo razlikovalo med prostori, kanali in orodji participacije na eni strani in drubenopolitinimi pogoji participacije, ki posameznikom onemogoajo/omogoajo uporabo teh prostorov, kanalov in orodij participacije, na drugi strani. Gre za pomembno razliko, ki je predstavljala eno poglavitnih determinant antinih oblik dravljanstva (antina Grija in stari Rim), ki so iz dananje perspektive razumljene kot izjemno izkljuujoe, elitistine in posledino zgolj psevdodemokratine.

6. VLOGA IN UINKI SPLETNIH DRUBENIH OMREIJ NESKONNA LAHKOST INFORMACIJ


Primeri, ki smo jih obravnavali zgoraj, pa vseeno kaejo, da se sodobne IKT edalje bolj pogosto uporablja kot paralelne komunikacijske platforme in kot paralelni medijski prostor, ki vsakdanjim aktivistom53 omogoa in olaja mobilizacijo

53

Izraz vsakdanji aktivisti se uporablja namenoma, saj avtorjih razlinih raziskav ugotavljajo, da ni jasne in neposredne povezave med razvojem in uporabo IKT ter drubenopolitinim udejstvovanjem (Jensen, 2006; Bimber v Visan, 2011). Tudi aktivisti sami opozarjajo, da je osredotoanje na digitalno v digitalnem aktivizmu zmotna interpretacija dogodkov v Tuniziji in Egiptu (Morsi, 2011). Podoben primer predstavljajo tudi neuspeni upori zoper zatiralske reime v dravah podsaharske Afrike (npr. Gabon, Kamerun), ki so temeljili na uporabi IKT in kljub uporabi

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

115

dravljanov ob doloenih drubenopolitinih vpraanjih. Mnogi avtorji in aktivisti ugotavljajo, da spletni drubeni mediji omogoajo, da se informacije po svetu irijo z neverjetno hitrostjo in preko tevilnih razlinih medijskih kanalov, kar posledino izredno zmanja stroke medijskih kampanj, ki so sestavni del razlinih drubenopolitinih aktivnosti (Doctorow, 2011; Morsi, 2011; Visan, 2011). Nedavni primeri iz Tunizije, Egipta in do doloene mere tudi Irana jasno kaejo, kako pomembno vlogo igrajo sodobne IKT pri vzpostavljanju alternative tradicionalnim prostorom komunikacije in medijem, ki so e desetletja predmet strogega nadzora, lastnike homogenizacije in senzacionalizma. V kontekstu medijskih konglomeratov in diskurza, ki onemogoa izraanja raznolikih stali in nekomercialnih tematik, postaja vloga novih tehnologij edalje bolj pomembna (Visan, 2011: 40). Hkrati iz vidika dravljanstva nekateri avtorji precenjujejo odporniko oziroma uporniko vlogo IKT v odnosu do zasebnega ali oblastnega nadzora in cenzure. Visanova na primer navaja, da splet omogoa zgodovinsko neprimerljiv dostop do informacij in virov, uporabnikom omogoa oblikovanje vsebin, spodbuja njihovo javno udelebo ter je bolj odporen na cenzuro kot tradicionalni mediji (Visan, 2011: 45). Drugi avtorji zagovarjajo, da splet zagotavlja platformo za neposredno in individualno participacijo brez neposrednega nadzora, ki je onkraj dosega oblasti, kar naj bi bila ena od njegovih najbolj privlanih lastnosti (Cameron in Gross Stein v Visan, 2011: 48). Povezovanje posameznikov preko spletnih drubenih omreij in oblikovanje novih IKT omreij ter skupnosti nekateri avtorji interpretirajo kot dokaz o vzniku novih oblik politinega udejstvovanja mlade, naveliane, razoarane in premagane generacije (Collin et al., 2011). Navedeni diskurz predstavlja IKT kot inherentno demokratien, neideoloki prostor, ki po svoji naravni vlogi varuje nekatere najbolj temeljne svoboine modernega dravljanstva, kot sta pravica do svobode govora in izraanja mnenj. Predvsem splet je predstavljen kot nekakna tabula rasa in kot tak idealno igrie za postmodernega dravljana. Gre za narativ, ki nas napeljuje k oblikovanju tono doloenih predpostavk o (sodobnem) dravljanstvu in udejstvovanju dravljanov. Samo-izpopolnjujoi, kompetitivni in podjetniko usmerjeni subjekti,

spletnih drubenih omreij za splono mobilizacijo javnosti niso uspeli generirati ire drubene podpore. Kot poudarja kamerunski aktivist, so priakovanja aktivistov, da lahko zgolj uporaba spletnih drubenih omreij privede do mnoinih protestov na terenu, ki bi prispevali k strmoglavljenju Biyovega reima, izvirala iz napane interpretacije dogodkov v severni Afriki. Priakovanja so temeljila na preprianju, (1) da so bili upori v severni Afriki resnine spontane revolucije proti statusu quo in ne zgolj vrhunec nepretrganih kampanj proti reimom, ki so se priele e mesece, e ne leta prej, (2) da so bili spontani protesti iste 'revolucije spleta 2.0' (tj. virtualni dogodki, vodeni na daljavo in organizirani ekskluzivno preko spletnih drubenih omreij, brez prave interakcije med aktivisti na terenu) (Tande 2011).

116

dvajset let slovenske dravnosti

ki svobodno sprejemajo potronike in podjetnike odloitve, da bi maksimirali lastno dobrobit in upravljali zasebna tveganja (Foucault, 2009; Banjac, 2010), za izpolnitev svojih dravljanskih dolnosti in aktivno sodelovanje ter udejstvovanje pri oblikovanju drubenopolitinih odloitev potrebujejo zgolj navidezno neomejeno in svobodomiselno okolje (tj. spletna drubena omreja). Iz druge perspektive lahko naraajoo popularnost spletnih drubenih omreij razumemo tudi kot prostor umika dravljana iz javnega ter posledino kot paradigmatsko manifestacijo erozije dravljanstva (Turner, 2001). Poroila aktivistov iz Egipta in tudi panije podpirajo tovrstno razmiljanje, saj kaejo, da se je velika veina posameznikov aktivirala na terenu zgolj potem, ko so oblasti vznemirile navidezno svobodo tega alternativnega prostora. Morsi (2011) na primer navaja, da so se t. i. brezbrini aktivisti (ang. slacktivists) prelevili v aktiviste in se pridruili protestom na terenu ele potem, ko je bil onemogoen dostop do spleta ter s tem do spletnih drubenih omreij kot je Facebook. Podobno velja za nedavne proteste v paniji, kjer avtorji masovno mobilizacijo posameznikov na terenu med drugim pripisujejo sprejetju zakona, ki predpisuje, da je mogoe brez odloitve sodia ukiniti spletne strani, ki ponujajo informacije, zaitene z avtorskimi pravicami (Moreno Silverio, 2011). Protesti v Iranu leta 2009 predstavljajo primer manifestacije vloge IKT kot alternativne medijske platforme. Gre za t. i. samostojeo (ang. stand-alone) medijsko vlogo novih IKT, ki ima najveje uinke v pluralistinih demokracijah54 (Held, 1995), kjer mreno razumevanje politike in sprejemanja odloitev prevladuje nad bolj tradicionalnimi piramidalnimi strukturami v legalistinih modelih demokracije (van Dijk, 1996) ali nedemokratinih reimih. Nekateri avtorji zagovarjajo tezo, da IKT predstavljajo vir za premostitev slabosti tradicionalnih medijev, kot sta radio in televizija, in kot taki predstavljajo tudi vir krepitve demokracije po svetu. V kolikor povzamemo s tem, ko sodobnim IKT pripisujemo vlogo vsemogonega reitelja, se zdi, da smo brez teav odkrili zdravilo za trpee demokracije (Bentivegna v Breindl, 2010: 44). V teh primerih nekateri avtorji ugotavljajo, da je uporaba termina novi mediji bolj primerna kot IKT, saj se jih v veliki meri primarno razume kot alternativni vir informacij (Van de Donk et al., 2004). Na ta nain je najbolj vidna znailnost spletnih aktivistinih skupin, da komunikacijo razumejo kot primarno politino strategijo (Breindl, 2010: 49). V primerih, kjer je komunikacija med dravljani o drubenopolitinih vpraanjih oteena, zaradi oblastnih in zakonskih omejitev, lahko IKT predstavljajo obliko opolnomoenja dravljanov in vir njihovega politinega udejstvovanja.

54

Ena od monih indikacij, zakaj so uinki uporabe IKT v drubenopolitinih aktivnostih razlini v kvazi-demokratinih in nedemokratinih dravah.

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

117

Zgornje razmiljanje nas vodi v zastavitev sledeega vpraanja. Kakna je pri tem vloga tistih dravljanov, ki zaradi razlinih dejavnikov, ne morejo ali ne elijo uporabljati sodobnih IKT? V nadaljevanju bova zato, na podlagi zgornjih primerov v bolj distopini dri (Breindl, 2010), reflektirala razline drubene vidike uporabe IKT v drubenopolitinih kontekstih.

7. MONOSTI IN POGOJI PARTICIPACIJE OBDOBJE NOVEGA DIGITALNEGA ELITIZMA?


Realnost je precej drugana od nekaterih (zgoraj opisanih) prevladujoih in optimistinih projekcij prihodnosti. Mnoge tudije namre dokazujejo, da so aktivni udeleenci v spletnih drubenih omrejih redki ter da veina uporabnikov zgolj pasivno nabira ali v najbolji meri posreduje informacije, ki so na voljo. Kot primer naj poudarimo, da se pojavljajo tevilni kritiki delovanja Wikipedie, med katerimi so tudi tisti, ki opozarjajo na dejstvo, da manjina uporabnikov opravi veino vnosov (Wilson v Richards, 2010: 519). Kritina refleksija dogodkov v Tuniziji in Egiptu podpira tovrsten argument. Med posamezniki in drubenimi skupinami, ki so bili najbolj dejavni pri uporabi prednosti IKT v ljudskem uporu v Egiptu, veino predstavljajo mladi, tehnino-iznajdljivi posamezniki, srednjega do zgornje-srednjega drubenega razreda, ki vsaj iz ekonomskega vidika nikakor ne poosebljajo nezadovoljnih in zatiranih mnoic (glede na podatke je namre nepismenih 42 % egipanske populacije) (Morsi, 2011). Na ta nain se razmerja moi in obstojee hierarhine delitve odsevajo tudi pri uporabi novih IKT v drubenopolitine namene, v nekaterih primerih pa se pojavljajo tudi nove oblike izkljuevanj in delitev. Primeri uporabe IKT v podporo ljudskih vstaj v Tuniziji in Egiptu nadalje kaejo tudi na transformacijo razumevanja polja politinega med mladimi. Po eni strani je gonilna sila te transformacije uporaba IKT v namene politine mobilizacije in komunikacije, po drugi strani pa takno transformacijo narekuje prevladujo neoliberalni diskurz, ki slavi individualizacijo in poveliuje individualne heroje. Protesti, ki so v obeh primerih v svoji zaetni fazi kazali znailnosti tradicionalnih drubenih gibanj za politine reforme in drubene spremembe, so se transformirali v mnoino vstajo opolnomoenih dravljanov ele takrat, ko je bilo mogoe temeljna drubenopolitina vpraanja individualizirati in jih s pomojo IKT prikazati kot monotematska (ang. single issue). V primeru Tunizije je tak katarzini dogodek predstavljal samoseig Mohameda Bouazizija, v primeru Egipta pa aretacija spletnega aktivista Waela Ghonima (med drugim uslubenca mednarodne korporacije Google) in dogodki, ki so sledili. Na primerih Tunizije in Egipta je mogoe vzpostaviti jasno povezavo med splono individualizacijo politinega procesa (glej Dahlgren v Breindl, 2010) in irega drubenega okolja

118

dvajset let slovenske dravnosti

ter individualistino drubenopolitino naravo spletnih drubenih omreij. Gledano globalno, vse od obdobja salonskih razprav do sodobne (kavarnike) spletne participacije tovrstna oblika dravljanske participacije in udejstvovanja ostaja domena malotevilnih in ne gibanje mnogih.

8. SKLEP RAZUMEVANJE VLOGE IKT PRI FORMACIJI POSTMODERNEGA IN OPOLNOMOENEGA DRAVLJANSTVA


Uporabe in vloge novih IKT pri formaciji postmoderne in opolnomoene oblike dravljanstva ne smemo razumeti onkraj okvirov irih drubenopolitinih procesov, struktur, asimetrinih in neenakopravnih razmerij moi, strukturnih poloajev specifinih drubenopolitinih skupin in posameznikov. IKT in e posebej splet niso tvorci povsem novega politinega reda, temve so tudi sami vtkani v ire drubenopolitine procese, ki jih obkroajo (Agre 2002). V skladu s tem, uinkov IKT v drubenopolitini sferi ne gre mitologizirati, prerokovati in romantino opisovati njihovih drubenih potencialov, podobno kot velja za nekatere tehnoloke inovacije preteklosti. Novih IKT in njihovih potencialnih uinkov ne smemo razumeti izolirano od drugih relevantnih in kritinih dejavnikov, ki vplivajo in do doloene mere ovirajo dejansko opolnomoenje dravljanov. V participatornih modelih demokracije, ki so najblije sodobnim demokratinim idealom, je dravljanstvo v svoji najiri obliki temelj procesa sprejemanja odloitev. Kot opozarjajo razlini avtorji vse od Rousseauja (1955) pa do Patmenove (1970), tovrsten model demokracije predpostavlja in terja dobro informirano in dobro podueno skupnost dravljanov. Pri evalvaciji drubenopolitine vloge IKT moramo upotevati mnotvo razlinih akterjev, ki prevzemajo razline pozicije v sodobnih razmerjih moi in dominacije. Razline drubene skupine namre zasleduje razline drubenopolitine cilje in na razline naine razumejo vlogo in sam pomen demokracije v sodobni drubi. Iz tega vidika je nujno, da se IKT oblikuje in podpira na naine, ki bodo zmanjali vrzel med informacijsko bogatimi in informacijsko revnimi, drugae jo bo spontan razvoj IKT zgolj e poglobil (van Dijk, 1996; Breindl, 2010). V zakljunem delu smo prikazali doloene primere, kako razlini posamezniki in drubene skupine v svojih prizadevanjih za drubenopolitine spremembe uporabljajo IKT kot alternativni vir informacij in alternativna sredstva komunikacije. Kljub temu aktualnih vpraanj in dilem sodobne demokracije ne moremo individualizirati na vpraanje komunikacij, informacij ali hitrosti interakcij. Kot navaja eden od evropskih raziskovalcev s podroju uporabe IKT v drubenopolitinih aktivnostih, se poti politikov in dravljanov na spletu kriajo, vendar se kljub temu redkokdaj sreajo. Izmenjava tweetov je morda dober nain komunikacije, vendar ne ustvarja javnih politik (Magniant, 2011).

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

119

Dileme glede vloge IKT v sodobni drubi pa se navadno ne pojavljajo in niso predmet razprav zaradi inherentne narave IKT, temve zaradi razlinih vizij in pogledov na (post)moderne oblike demokracije. Razprave na temo vloge IKT v sodobni demokraciji se po besedah van Dijka gibljejo od vizij preporoda atenske demokracije (odreitelj sodobne demokracije) do nonih mor orwellovskih razsenosti (orodja popolnega nadzora in dominacije) in ne glede na to, na katero stran se postavimo, je nujno primarno nasloviti in skuati razreiti temeljne funkcije in cilje sodobne demokracije. e posebno v dobi poveane uporabe IKT na eni strani in razkroja osnovnih demokratinih idealov na drugi. Bibliografija
Agre, P. (2002): Real-Time Politics: The Internet and the Political Process. The Information Society, 18 (5): 311331. Anderson, E. (2009): Democracy: Instrumental vs. Non-Instrumental Value. V: Christiano, T. in Christman, J. P. (ur.) (2009): Contemporary debates in political philosophy. Malden, MA: Wiley-Blackwell. Banjac, M. (2010): Developing Tanzanian civil society: Desiring democracy, self-empowerment and the World Bank. Journal of Organizational Change Management, 23 (6): 669688. Biesta, G. (2011): The Ignorant Citizen: Mouffe, Rancire, and the Subject of Democratic Education. Studies in philosophy and education, 30 (2): 141153. Breindl, Y. (2010): Critique of the democratic potentialities of the internet: A review of current theory and practice. TripleC TripleC, 8 (1): 4359. Burchell, G. (1993): Liberal government and techniques of the self. Economy and society, 22 (3): 267. Campion, M. G. (1989): Technophilia and technophobia. Australian Journal of Educational, Technology 5 (1): 2336. Chadwick, A. (2003): e-Government and e-democracy: a case for convergence? Paper for Presentation at Public Policy in the E-Government Era (II). Chadwick, A. (2006): Internet politics. New York; Oxford: Oxford University Press. Clift, S. (2004): E-Government and democracy. Representation and citizen engargment in the Information Age. Dostopno prek: www. publicus. net (oktober 2011). Coleman, S., in Norris, D. F. (2005): A New Agenda for E-Democracy. International journal of electronic government research, 1 (3): 6982. Coleman, S. in Gtze, J. (2001): Bowling Together: Online Public Engagement in Policy Deliberation. Collin, P., Richardson, I. in Third, A. (2011): The Benefits of Social Networking Services. Dewey, J. (1985) The later works, 19251953. Carbondale: Southern Illinois University Press. Doctorow, C. (2011): We need a serious critique of net activism. Dostopno prek: http:// www.guardian.co.uk/technology/2011/jan/25/net-activism-delusion (oktober 2011). Fitzpatrick, M. (2001): The tyranny of health doctors and the regulation of lifestyle. London: Routledge. Foucault, M. (1980): Power/knowledge: selected interviews and other writings, 19721977. New York: Pantheon Books.

120

dvajset let slovenske dravnosti

Foucault, M. (2008): The birth of biopolitics: lectures at the Collge de France, 197879. New York: Palgrave Macmillan. Foucault, M. (2009): Security, Territory, and Population: lectures at the College de France 19771978. New York: Picador USA. Greenwald, G.( 2010): The inhumane conditions of Bradley Manning's detention. Dostopno prek: http://www.salon.com/2010/12/15/manning_3/ (oktober 2011) Grossman, Lawrence K. (1995): The electronic republic: reshaping democracy in the information age. New York: Viking. Hagen, M. (2011): A Typology of Electronic Democracy, 1997. Dostopno prek: http://www. uni-giessen.de/fb03/vinci/labore/netz/hag_en.htm (oktober 2011). Hand, M. in Sandywell, B. (2002): E-topia as Cosmopolis or Citadel: On the Democratizing and De-democratizing Logics of the Internet, or, Toward a Critique of the New Technological Fetishism. Theory, Culture and Society, 19 (1/2): 197225. Hauslohner, A. (2011): Is Egypt About to Have a Facebook Revolution? Dostopno prek: http://www.time.com/time/world/article/0,8599,2044142,00.html (oktober 2011). Held, D. (1995): Democracy and the global order : from the modern state to cosmopolitan governance. Stanford: Stanford University Press. Hindess, B. (2001): The Liberal Government of Unfreedom. Alternatives, 26 (2): 93111. Hoff, J., Horrocks, I. in Tops, P. W. (2000): Democratic governance and new technology: technologically mediated innovations in political practice in Western Europe. London; New York: Routledge. Isin, E., in Turner, B. (2002): Handbook of citizenship studies. London: SAGE. Jensen, J. L. (2006): The Minnesota E-Democracy Project; Mobilizing the Mobilized? V: Oates, S., Owen, D. M. in Gibson, R. K. (ur.) (2006): The Internet and politics: citizens, voters and activists. London, New York: Routledge. Kampen, J. in Snijkers, K. (2003): E-Democracy: A Critical Evaluation of the Ultimate E-Dream. Social Science Computer Review, 21 (4): 491496. Leary, T. (1996): Chaos & Cyberculture. Paris: Ed. du Lezard. Magniant, S. (2011): Will Facebook generation shape citizenship 2.0? Dostopno prek: http://www.lospaziodellapolitica.com/2011/01/will-facebook-generation-shape-citizenship-2-0/ (oktober 2011). McCullagh, K. (2003): E-democracy: potential for Political Revolution? International Journal of Law and Infomation Technology, 11 (2): 149161. Moreno Silverio, P. (2011) Understanding Spanishrevolution. Dostopno prek: http://www.opendemocrac y.net/pedro-silverio-moreno/understanding%E2%80%98spanishrevolution%E2%80%99 (oktober 2011). Morsi, H. (2011): Abdel Muti Hihajzi gets it: On Revolutions, False Miracles and Social media. Dostopno prek: http://www.hanimorsi.com/blog/index.php/archives/2011/02/24/ on-revolutions-false-miracles-and-social-media/ (oktober 2011). Nadesan, M. (2008): Governmentality, biopower, and everyday life. New York: Routledge. Neocleous, M. (2003): Imagining the state. Maidenhead: Open University Press. Pateman, C. (1970): Participation and democratic theory. Cambridge: Cambridge University Press. Pikalo, J. (2010): Nova dravljanstva v dobi globalizacije. Ljubljana: Sophia. Richards, B. (1993): Technophobia and technophilia. British Journal of Psychotherapy, 10 (2): 188195.

vloga ikt pri formaciji postmodernega in opolnomoenega dravljanstva mit ali realnost? (Bla ilc in tit neubauer)

121

Richards, R. (2010): Digital citizenship and web 2.0 tools. MERLOT Journal of online learning and teaching, 6 (2). Dostopno prek: http://jolt.merlot.org/vol6no2/richards_0610. htm (oktober 2011). Rose, N. (1996): Governing advanced liberal societies. V: Barry, A., Osborne, T. in Rose N. (ur.) (1996): Foucault and political reason: liberalism, neo-liberalism, and rationalities of government. Chicago: University of Chicago Press. Rose, N. (1999): Powers of freedom reframing political thought. Cambridge, United Kingdom; New York, NY: Cambridge University Press. Rousseau, J. (1955): The social contract and discourses. London: J. M. Dent. Rupert, M. (2000): Ideologies of globalization contending visions of a new world order. London; New York: Routledge. Sahraoui, S. (2007): E-inclusion as a further stage of e-government? Transforming Government: People, Process and Policy, 1 (1): 4458. Shapiro, S.M. (2009): Revolution, Facebook-Style. Dostopno prek: http://www.nytimes. com/2009/01/25/magazine/25bloggers-t.html?pagewanted=all (oktober 2011). Shirky, C. ( 2011): The political power of social media. Foreign Affairs, 90 (1): 2841. Smith, C. (2011): Egypts Facebook Revolution: Wael Ghonim Thanks the Social Network. Dostopno prek: http://www.huffingtonpost.com/2011/02/11/egypt-facebook-revolution-wael-ghonim_n_822078.html (oktober 2011) Tande, D. (2011): The Digital Disconnect and Misconceptions about Revolution 2.0 2011. Dostopno prek: http://www.dibussi.com/2011/03/the-digital-disconnect-and-misconceptions-about-revolution-20.html (oktober 2011). Taylor, C. (2011): Why not call it a Facebook revolution? . Dostopno prek: http://edition. cnn.com/2011/TECH/social.media/02/24/facebook.revolution/index.html?hpt=Sbin (oktober 2011). Thampi, B. in Kawlra, A. (2011): Empowering Women Leaders at the Local Level: Translating descriptive Representation to Substantive Representation through ICTs CITIGEN. Dostopno prek: http://gender-is-citizenship.net/node/58 (oktober 2011). Tocqueville, A. (1961): Democracy in America. With a critical appraisal of each volume. New York: Schocken. Tolley, M. (2010): Citizenship Betrayed: Understanding Todays Threats to Democratic Citizenship. The Annual Meeting of the American Political Science Association Washington, D. C. Turner, B.( 2001): The erosion of citizenship. British Journal of Sociology, 52 (2): 189209. Van de Donk, W., Loader, B., Nixon, P. in Rucht, D. (2004): Cyberprotest New Media, Citizens and Social Movements. New York: Routledge. van Dijk, J. (1996): Models of democracy behind the design and use of new media in politics. Javnost, 3 (1): 4356. Vedel, T. (2006): The idea of electronic democracy: origins, visions and questions. Parliamentary Affairs, 59 (2): 226. Visan, L.C. (2011): Houses that Cry: Online Civic Participation in Post-Communist Romania. The McMaster Journal of Communication, 7 (1): 3. Vromen, A. (2008): Political change and the internet in Australia: introducing GetUp. V: Hyhti, T. (ur.) (2008): Net Working/Networking: Citizen Initiated Internet Politics. Tampere: University of Tampere. Wilhelm, A. (2000): Democracy in the Digital Age : challenges to political life in cyberspace. New York: Routledge.

123

vse kar teje: vloGa nUMerizaCije v evroPskeM vladovanjU in evroPskiH MiGraCijskiH PolitikaH asist. Marinko Banjac
marinko.banjac@fdv.uni-lj.si Marinko Banjac je asistent na Fakulteti za drubene vede Univerze v Ljubljani. Je diplomirani politolog in doktorski kandidat. Pri svojem raziskovalnem delu se posvea afriki politini misli 19. stoletja. Njegova raziskovalna podroja so e politina teorija, afriki politini sistemi, afriki nacionalizmi ter migracije in multikulturalizem v Evropski uniji. Povzetek lanek analizira vlogo in funkcijo tevil in numerizacije v okviru evropskega vladovanja in evropskih migracijskih politik. S historino analizo najprej pokae vzpon statistinih ved in kalkulativnih praks v sodobnih oblastnih nainih upravljanja populacij, nato pa kritino prikae uporabo numerizacije v okviru ideje in prakticiranja evropskega vladovanja in evropskih migracijskih politik. lanek pokae, kako so imigranti, ki prihajajo na obmoje Evropske unije skozi numerizacijo, konstituirani kot nevarnost in gronja ter kako statistike reducirajo kompleksnost fenomena migracij v namen uinkovitejega nadzora, regulacij migracij ter prepreevanja ilegalnih migracij. Z uporabo kalkulativne logike in praks se formirajo kalkulativni centri, ki producirajo podobo migrantov kot nevarnosti, slednjo pa oblast potrebuje za vzdrevanje lastne avtoritete in legitimnosti upravljanja evropske populacije. Temeljni pojmi: numerizacija, statistika, kalkulativne prakse, evropsko vladovanje, evropske migracijske politike Abstract The paper analyses the role and function of numbers and numerization within the European governance and European migration policy. Firstly, the paper aims to explore historical contexts of the rise of statistical sciences and calculative practices within modern governmental mechanisms of population control. Then it proceeds by critically examining how numbers and numerization are used in the idea and practices of European governance. The paper shows how immigrants coming to the European Union are constituted as a security threat and how statistics reduce complexity of migration as a phenomena for the purpose of regulating and preventing illegal migration more effectively. Through the use of calculative logic and practices diverse calculative centres are formed. These centres produce an image of immigrants as a security threat which authorities rely on to support their authority

124

dvajset let slovenske dravnosti

and legitimacy to govern, regulate and manage the European population. Keywords: numerization, statistics, calculative practices, European governance, European migration policy

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

125

1. UVOD
Majhen italijanski otok Lampedusa, ki lei povsem na jugu Italije in je hkrati od afrike celine oddaljen le 114 kilometrov, je v zaetku leta 2011, ko je v Tuniziji izbruhnila t. i. jasminova revolucija, v kateri so ljudje v glavnem zahtevali odhod dolgoletnega voditelja Zineja El Abidineja Ben Alija, postal v medijih simbol t. i. novega vala afrikih imigrantov, ki so s olni skuali dosei teritorij Evropske unije prav prek tega otoka. e sta bila v sploni percepciji v omenjenem obdobju kot kljuna vzroka za prihod novih imigrantov identificirana nestabilnost in nasilje v Tuniziji,55 pa se je ob tem na taken ali drugaen nain tudi ugotavljalo, ocenjevalo in statistino obdelovalo tevilo novoprilekov. Medijska poroila so na primer ugotavljala, da je v doloenem obdobju prilo toliko in toliko novih migrantov, kar je v primerjavi z istim obdobjem v preteklem letu za toliko in toliko ve (Hoevar 2011), ali pa so tevilo novih imigrantov na otoku primerjali s sicernjim tevilom prebivalstva na otoku (Daily Mail 2011). Poleg tega je pogosto opisovanje stanja na Lampedusi, ki izhaja iz numerinosti in kvantitativnih meril ter ocen. V tem smislu se je v medijih opozarjalo na prenaseljenost otoka, pretevilnost in posledino neobvladljivost migrantov, prezasedenost zbirnega centra na otoku ipd. Kot eden kljunih identificiranih problemov je torej tevilnost migrantov (Peters 2011). Ne gre le za to, da prihajajo brez dokumentov ter skuajo nedokumentirano vstopiti na obmoje Evropske unije, temve je problem v obsenosti pojava in v tevilu imigrantov. Uporaba tevil pri opisovanju, racionaliziranju in interpretiranju migracij Afrianov na evropsko celino je prisotna tudi v politinem diskurzu, saj je na primer Marine Le Pen, predsednica skrajno desne francoske politine stranke Nacionalna fronta, ob obisku Lampeduse v marcu dejala, da se mora Italija, v kolikor bo odobrila azil vsem beguncem, pripraviti, da bo sprejela polovico svetovnega prebivalstva (Rizzo 2011). V njeni izjavi je mogoe razbrati pretiravanje preko uporabe napovedi prihodnosti migracijskih trendov, pri emer je napoved temeljila na kvantitativni oceni: za Le Penovo so afriki migranti grozea populacija, pred katero se je potrebno zaititi.

55

Nasploh je nestabilnost afrikih politinih sistemov in domnevno inherentno nasilje tem sistemom prevladujoe identificiran kot eden kljunih vzrokov migracij Afrianov tudi v smeri evropskega kontinenta. Toda pri tovrstnih iskanjih vzrokov migracij Afrianov je potrebno biti previden, saj na primer De Haas (2007) ugotavlja, da ljudje emigrirajo tudi iz drav, ki so relativno stabilne in zato ni mogoe potegniti jasnih in predvsem enostavnih vzrono-posledinih zvez v razmerju med stabilnostjo in nasiljem na eni strani ter migracijami na drugi.

126

dvajset let slovenske dravnosti

Problematika nedokumentiranega oziroma ilegalnega56 priseljevanja v evropske drave je pomembna tematika tudi v okviru akademskih debat, ki naslavljajo predvsem vpraanja, kako se migracijske tokove, predvsem, eprav ne izkljuno, med afrikim in evropskim kontinentom, upravlja tako na ravni drav lanic kot tudi na ravni Evropske unije. Refleksije in analize se lotevajo razlinih pristopov ter strategij k omejevanju oziroma odpravljanju nedokumentiranih oziroma nelegalnih migracij, pri emer so na primer v ospredju predvsem tehnike nadzorovanja evropskih zunanjih meja ter prepreevanja vstopa migrantov na teritorij Evropske unije, naini identificiranja in doloanja statusa beguncem, ki uspejo vstopiti v teritorij Evropske unije, politino upravljanje repatriacije migrantov, razvojna pomo tretjim dravam kot sredstvo prepreevanja migracij ter programi spodbujanja legalnih in dokumentiranih migracij (Carling in Hernndez-Carretero 2011). Glede teh politinih pristopov, nainov, tehnik, strategij in praks nadzorovanja meja ter upravljanja migracij v smeri evropskega kontinenta obstajajo razline interpretacije oziroma vdnosti o efektih teh intervencij na razlinih ravneh, hkrati pa se naslavlja vpraanje same narave problema migracij, dinamike migracij in posledic, ki jih (afrike) migracije imajo (Boswell, Geddes in Scholten 2011). Ob tem velja poudariti, da obstaja, kot pravi Walters (2011: 138), veliko znanstvene literature, ki se loteva vpraanja militarizacije in sekuritizacije [securitization] migracij (Bigo 1998; Ceyhan in Tsoukala 2002; Dover 2008; Gebrewold 2007; Huysmans 2000, 2006; Sparke 2006). Ti prispevki so pomembni, ker pokaejo izkljuujoe, nasilne in militantne (mikro)prakse, povezane z migracijskimi politikami ter naini upravljanj cirkulacij specifinih populacij, eprav se pogosto na deklarativni ravni kaejo kot izhajajoe iz humanitarnih vzgibov in moralne zaveze itenja ivljenj ter integritete posameznika (Fassin 2007; Pugh 2004). Toda ne glede na to, da obstaja veliko tovrstnih razprav, pa je zanimivo, da je vpraanje numerizacije v kontekstu migracij praktino spregledano in nenaslovljeno, eprav je v medijskem in politinem diskurzu numerizacija eden kljunih nainov opisovanja, razlaganja in interpretiranju pojava imigracij. V priujoem prispevku bomo naslovili prav vlogo numerizacije v kontekstu upravljanja in nadzorovanja neavtoriziranih oziroma nelegalnih imigracij na obmoje Evropske unije. tevila so namre intrinzine formulacijam in izvajanjem politinih programov, so del politinih mehanizmov ter imajo na ta nain pomembno funkcijo in mo v okviru modernih oblastnih tehnologij (Hacking 1990; Rose 1991, 1999). V okviru upravljanja cirkulacij ljudi in prepreevanja nedokumentiranih oziroma nelegalnih migracij ima numerizacija, kot bomo pokazali v prispevku, ve funkcij in je v tem smislu politika tevil na tem podroju multipla

56

Za razliko med nedokumentiranimi, neavtoriziranimi in nelegalnimi imigracijami glej Carling (2007).

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

127

in heterogena. Prav ta verazsenost in vedimenzionalnost je pomembna prvina ali lastnost numerizacije kot politine prakse na podroju migracij, saj je na ta nain numerizacija na razline naine uporabljena pri zamiljanju, formiranju ter prakticiranju razlinih politik na tem podroju. Kako se ta funkcionalna heterogenost izkazuje ter kako deluje v okviru migracijskih politik drav lanic Evropske unije ter tudi v institucionalnih politinih reitvah ter praksah Evropske unije? Pokazali bomo, prvi, da se prek tevil afrike migrante rezonirana ter upodablja kot nevarnost. Skozi razline znanstvene ali strokovne statistine obdelave podatkov o migracijskih tokovih, s tevilnimi ocenami prihajajoih migrantov ter navajanju tevil tako v medijih kot tudi v politinih dokumentih se ustvarja strah pred prenaseljenostjo evropskega prostora ter potencialno neobvladljivostjo urejanja drubenopolitinih procesov v drubi. Drugi, preko opisovanja in upodabljanja migrantov v terminih tevil se ustvarja uniformnost migrantov. Na ta nain se brie izjemna raznolikost porekla migrantov ter zmanjuje ali celo zanemari kompleksnost vzrokov za odloitev migrantov za odhod iz matine drave ter prihod v evropske, to pa omogoa ustvarjanje (novih) arbitrarnih kategorij, prek katerih Evropska unija eli uinkoviteje upravljati nenadzorovane imigracije v evropski prostor. Tretji, upravljanje migracijskih tokov in z njimi povezanih procesov prek numerizacije oziroma uporabe statistinih operacij je nain konstitucije oblasti, formacije kalkulirajoih centrov. Dogodki, procesi in drugi drubenopolitini fenomeni morajo biti, e z njimi oblast eli upravljati, vpisani ter racionalizirani v standardiziranih formah ter jih v takni obliki transportirati in akumulirati v specifinih centrih moi, kjer se jih zbira, primerja ter se z njimi kalkulira. Prav prek teh specifinih aktivnosti se oblast tudi konstituira ter vzdruje svojo avtoriteto. Prispevek je razdeljen na tiri dele ter sklep. V prvem delu bomo teoretsko osmislili pomene in heterogene funkcije meja predvsem v razmerju z migracijskimi procesi v Evropski uniji. Na ta nain bomo pokazali, kako pomembno, celo odloilno vlogo imajo meje v formiranju ideje evropskega prostora, hkrati pa izpostavili, kako in zakaj so meje ter migracije (postale) polje, ki ga je (bilo) potrebno, tudi prek numerizacije in kalkulativnih praks, nadzorovati, upravljati in regulirati. V drugem delu bomo opravili kratek historini pregled, kako so moderni oblastni mehanizmi in oblike politinega odloanja intrinzino povezane z vzpostavljanjem heterogenih strategij, programov in politinih praks, ki so utemeljeni skozi tevila in v tem smislu sta numerizacija ter statistina racionalnost njihova integralna elementa. V tretjem delu pa bomo analizirali, kakno vlogo in funkcijo, kako ter na kaken nain se tevila ter razline oblike numerino utemeljenih politinih praks uporabljajo ter implementirajo na ravni Evropske unije, pri emer bomo posebej premislili razmerje med idejo evropskega vladovanja in kalkulativnimi praksami. V etrtem delu pa bomo pokazali, kako se prek tevil migrante upodablja kot nevarnost, kar je eden izmed nainov zagotavljanja

128

dvajset let slovenske dravnosti

upravienosti interveniranja oblasti v kontekstu cirkulacij ljudi. Poleg tega bomo pokazali, da se prek numerizacije reducira drubenopolitino kompleksnost v kontekstu migracij, kar omogoa nove oblike kategorizacij ter razvranj kot specifinih oblik upravljanj migracijskih tokov, hkrati pa se prek numerizacije in kalkuliranja formirajo in e vzpostavljajo kalkulirajoi oblastni centri, ki prav zaradi uporabe tevil politine strategije, taktike, tehnike in prakse prevajajo v termine objektivnega, strokovnega, tehninega in nepolitinega.

2. MEJE, MIGRACIJE IN EVROPSKA UNIJA


Meje so, ko premiljamo procese migracij in razline naine upravljanj teh procesov, kljune, saj so migracije in razlini politini odzivi ter strategije in prakse upravljanj z njimi medsebojno (so)konstitutivni, pri emer imamo v mislih ne le fizine oziroma geografske meje, temve najrazlineje oblike drubenopolitinih meja, ki lahko igrajo na eni strani povezovalno vlogo, na drugi strani pa so pogosto lahko temelj in legitimacija razlinim izkljuujoim praksam. Tako na eni strani razline oblike migracij vplivajo na to, kako so meje razumljene ter kako se z njimi ravna, upravlja, jih nadzoruje in varuje, na drugi strani pa razline drubenopolitine meje in naini ekskluzivacij pogojujejo in vplivajo na splono percepcijo o cirkulacijah ljudi, doloajo, katere migracije so zaelene in katere niso, kakne oblike mobilnosti ljudi so primerne in kakne ne. Meje so torej eden kljunih elementov v okviru racionaliziranja in prakticiranja migracij, mobilnosti, cirkulacij ter ne nazadnje tudi odgovorov, politinih urejanj ter upravljanj teh mobilnosti in cirkulacij. Meje so v sploni in prevladujoi percepciji predvsem geografske, fizine meje, ki loujejo teritorije57 in hkrati oznaujejo ter zamejujejo drube oziroma specifine skupnosti, ki na tem teritoriju bivajo. Meje se v okviru teh predstav kaejo kot nekaj, kar je le redko spremenljivo, kar je univerzalno in kot tako del vseh drubenopolitinih in zgodovinskih kontekstov (Agnew, 1994; Elden, 2005). To pomeni tudi, da naj bi jih sprejemale, enako razumele in tudi uporabljale oziroma prakticirale vse populacije oziroma drubenopolitine skupine. Toda po drugi strani so meje, kar je doloen paradoks, vedno dojete tudi kot relativno fluidne, e naj se skozi zgodovino oziroma skozi razline historine momente spreminjajo ter preivijo doloene spremembe v razmerjih moi med, na primer, dravami, pri emer so te spremembe botrovale tudi premikom, spremembam ter novim zarta-

57

Teritorij je sicer le redko problematiziran koncept oziroma pojem, kar pomeni, da se ga ne le v sploni rabi temve tudi v znanstveni produkciji uporablja kot praktino neproblematinega in samoumevnega. Ve o teritoriju in njegovih sodobnih specifikah ter politinih funkcijah glej Elden (2005; tudi Elden 2010).

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

129

njem meja (Duchacek, 1986). Meje so dojete in miljene kot fluidne in do doloene mere porozne tudi, ko se govori o tem, da jih je potrebno zaititi in na mejah postaviti doloene ovire, vstopne in izstopne toke, jih nadzorovati in z njimi upravljati. Toda meje niso zgolj fizine, temve prevzemajo tako materialne oblike kot simbolne pomene. So hkrati nekaj, kar je fizino oitno, geografsko utemeljeno, vendar tudi materialne meje prevzemajo simbolne pomene, so lahko nosilke historinih spominov, reprezentacij, podob, predstav ipd. Kot pravita Anderson in O'Dowd (1999), so meje lahko hkrati mostovi in ovire pri ustvarjanju povezav med dvema zamejenima prostoroma ali loenima populacijama, lahko itijo ali zapirajo in omejujejo, so prostori prilonosti in/ali sodelovanja, tekmovanja, so izraz razlik ali producirajoa sila ambivalentnih identitet. Vse te znailnosti ali lastnosti meja so odvisne od naina zamiljanj, umevanj, racionaliziranj meja, odvisna so od nainov upravljanja ter politinega administriranja, kontroliranja in reguliranja z njimi. Vsi ti pristopi, ne glede na to, ali gre za konkretne politine prakse ali zgolj naine zamiljanj in rezoniranj ki pa imajo materialne uinke , so bistveni za vloge in status, ki jih imajo meje v specifinem historinem trenutku. Meje so v doloenem trenutku lahko regulirane, in tudi v tem se kae neprestana ambivalenca ter vepomenskost meja, tako da so za doloeno populacijo prehodne, odprte in predstavljajo na ta nain nove prilonosti, pa so obenem, nikakor ne same po sebi, po neki lastni inerciji ali logiki samoiniciativnosti, temve prav prek politinega naina reguliranja in njihovega upravljanja, za druge skupnosti omejujoe, neprehodne, predstavljajo ovire in so izkljuujoe. V tem smislu je mejam inherentno nasilje, ki ni nujno fizino, temve se nasilje izkazuje tudi preko funkcioniranja meja kot (biopolitinega) procesa normaliziranja. V okviru tega procesa so meje politini nain vzpostavljanja norm; tistega (populacij, posameznikov in njegovih znailnosti, razlinih drubenopolitinih in gospodarskih ter kulturnih procesov), kar je sprejeto in razumljeno kot normalno in zdravo ter na drugi strani nenormalno, septino in potencialno nevarno. Ta nasilni element in inherentnost izkljuevalnosti meja je zaslediti tudi v kontekstu evropske integracije in formacije skupnega evropskega prostora, na kar med drugimi opozori tudi Paasi (2001). eprav se ravno v procesu zdruevanja evropskih drav pogosto govori o izgubljanju pomena (nacionalnih) meja in o izginjanju meja kot fizinih ovir med dravami lanicami Evropske unije, kar naj bi med drugim prinaalo hitrejo komunikacijo in efektivneje sodelovanjem med dravami, pa je vloga meja tako na nacionalni kot na ravni Evropske unije e vedno ne le pomembna, temve pogosto kljuna za upravljanje in urejanje razmerij med dravami ter razmerja med Evropsko unijo in t. i. tretjimi dravami. Kot pravi O'Dowd (2003), so morda meje res postale bolj fleksibilne ter raznolike, vendar ob tem predstavljajo tudi okvir sodelovanj med dravami tako na lokalni kot tudi nacionalni in regionalni ravni, pri emer so v razlinih procesih sodelovanja vpeti najrazlineji akterji tako vladni kot nevladni. Obenem pa so meje postale

130

dvajset let slovenske dravnosti

politino sredstvo, mehanizem in specifina tehnika loevanja, nadzorovanja in razmejevanja prostorov ter populacij. Po vsej Evropi se na primer pojavljajo nacionalna, reakcije proti imigracijam, pri emer so te reakcije v tesni spregi z (rasistinimi) ekskluzivistinimi praksami (Balibar, 1991; Paasi, 2001). Na evropskem nivoju so te prakse povezane tudi z razlinimi pristopi k (policijskemu) nadzorovanju zunanjih meja Evropske unije ter restriktivnimi migracijskimi politikami glede vstopa dravljanov t. i. tretjih drav (Pikalo, Ilc in Banjac, 2011). Meje in vpraanje so v kontekstu Evropske unije torej v kljunem razmerju, saj prav specifino zamiljanje evropskih zunanjih meja in konkretno upravljanje z njimi pomenita hkrati tudi upravljanje s tokovi specifinih populacij na razline naine. Kot pravita Van Houtum in Pijpers (2007: 29495), se je v preteklih nekaj letih vzpostavilo vpraanje imigracij kot eno kljunih politinih vpraanj. Oblasti v praktino vseh nacionalnih dravah, pa tudi na nivoju Evropske unije s v tem okviru lotevajo vpraanj kako omejiti in nadzorovati tevilo 'odvenih' in 'teko integrirajoih' se 'nezahodnih' imigrantov in beguncev zato, da bi ohranili socialno kohezijo in zaitili nacionalne trge delovne sile znotraj evropskih meja (van Houtum in Pijpers, 2007: 294, poudarek dodan).

3. ZGODOVINA POLITINE (UPO)RABE TEVIL IN STATISTIK


tevila so neumanjkljivi del razumevanja in racionaliziranja sodobnega sveta. So del najrazlinejih drubenopolitinih aktivnosti, procesov, so formativne in legitimirajoe za organizacije in institucije, prek tevil si posamezniki ter skupnosti zamiljajo in racionalizirajo svoje delovanje in pozicijo v drubi. Urla (1993: 818) v tem smislu trdi, da je morda najbolj znailno za moderno dobo prav to, da se posamezniki dojemajo in imajo vdnost o sebi prav preko tevil. Statistike, povpreja in verjetnostne sodbe so pomembne pri opisovanju delovanja in stanja drav in njenih dravljanov. eprav so statistini podatki in druge kvantitativne ocene prevladujoe razumljene kot objektivne in nepristranske (glej Alonso in Starr, 1987), pa so, tudi glede na to, da legitimirajo politine odloitve, produkt razlinih drubenih, politinih in ekonomskih interesov. To pomeni, da niso ogledalo realnosti, temve to realnost sokonstituirajo, jo sodoloajo (Rose, 1991: 676). Drubenopolitine prakse, povezane s kvantitativno logiko in utemeljene v statistiki konstituirajo, sodoloajo in formirajo populacije na heterogene naine, razvrajo, sortirajo, kategorizirajo, klasificirajo ter delijo drube, posameznike in skupnosti. Prek statistinih operacij se vzpostavljajo norme, po katerih se posamezniki orientirajo ter primerjajo med seboj. Te norme so, eprav morda ne neposredno v fizinem smislu, (pogosto) nasilne, saj definirajo, kateri posamezniki ter skupine oziroma skupnosti so normalne in katere nenormalne, katere so iri drubi ali populaciji nevarne in katere ne (Urla, 1993: 820). Tehnike inskripcije ter akumulacije

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

131

kvantitativnih podatkov o, na primer, populacijah, nacionalnih gospodarstvih ter revini vzpostavljajo in naredijo vidne (navidezno) notranjo homogenost doloene drube ali skupnosti ter hkrati vzpostavljajo njene zunanje meje. Zaradi historine kompleksnosti pojavljanja oblastnih, praks utemeljenih v tevilih, je skorajda nesmiselno iskati prvo pojavitev oziroma rojstvo tovrstnih praks gospostva. Morda velja zgolj za ilustracijo omeniti, da so e na obmoju antinega Babilona uradniki popisovali pobrane davke in druge finanne transakcije (Cohen, 2005: 19). Alonso in Starr (1987: 10) pa na primer locirata prakso popisa prebivalstva (cenzus) v antini Griji, predvsem pa v antinem Rimu, kjer je cenzus predstavljal register odraslih mokih dravljanov ter njihovo lastnino v namen obdavevanja ter doloanja vojakih obveznosti ter doloanja politinega statusa. Poleg tega je rimski popisovalec prebivalstva bil dolan nadzorovati obnaanje dravljanov; od tu tudi povezava s sodobnim izrazom cenzura kot specifine oblike uradnega pregledovanja (primernosti) javnosti namenjenih vsebin, sporoil, del ipd. Toda tisto, kar lahko poimenujemo doba statistike (Urla, 1993), se nanaa na pojav zaupanja in celo vere v statistino merjenje kot temelj objektivne in nujne znanosti za drubo. Urla sicer v tem smislu locira pojav statistike v 19. stoletju, toda na primer Rose (1991) opozarja, da izraz statistika izhaja iz nemkega izraza za dravne vede v 17. stoletju. Stautenkunde oziroma Statistik58 so bile sistematine tudije drav, ki so temeljile na zbiranju in sistematinem razvranju dejstev, eprav ta dejstva niso bila zapisana zgolj na numerien nain. ele z znanostjo o policiji, ki se je razvila v Evropi 17. stoletja, se je statistika kot specifina veda preela s popisom prebivalstva kot specifino (administrativno) dejavnostjo oblasti. Prav popis prebivalstva je bila tista administrativno-politina praksa, prek katere je specifina oblast lahko upravljala populacijo ter nadzorovala neprimerno in nenormalno delovanje dravljanov. V tem smislu je e Jean Bodin v 16. stoletju zagovarjal oblastno prakso popisa prebivalstva, na podlagi katere je bilo mogoe doloiti tevilo dravljanov, njihova leta in osebnostne kvalitete. Na podlagi teh podatkov je oblast namre po njegovem lahko doloala njen vojaki in kolonizacijski potencial, podatki pa bi ji sluili tudi pri izdelavi plana za primerne zaloge hrane v asu vojn ali lakote. e ve, Bodin je zagovarjal idejo, da morajo biti uradniki, ki izvajajo cenzus, podobno kot uradniki v asu antinega Rima, hkrati tudi nadzorniki, ki bodo razkrivali in sodili o dejanjih in obnaanju dravljanov ter izgnali vse lenobe, ki ivijo na raun delovnih ljudi ter pregnali vse klatee, nedelovne ljudi, tatove, sleparje in zlikovce, ki jih je potrebno, eprav postopajo v mraku, potrebno videti, zabeleiti in jih poznati (Bodin, 1606: 641).

58

Izraz Stautenkunde je prvi uporabil Herman Conring, Statistik pa je koncipiral Gottfried Aschenwall. Ve glej Hacking (1990).

132

dvajset let slovenske dravnosti

Popis prebivalstva, tetje dravljanov in drugih objektov statistine obdelave so torej postali tekom 17., posebej pa v 18. stoletju nain upravljanja in nadzorovanja populacij in posameznikov (Oestreich, 1982), postale so nain vzpostavljanja norm ter s tem nain regulacij in eden izmed pogojev monosti izkljuevanj delov populacij in posameznikov, ki so bili oznaeni kot nenormalni ter deviantni. V Angliji je vzpostavitev statistike skupaj s popisom prebivalstva kot specifine oblastne tehnologije potekalo pod nazivom politina aritmetika, ki jo je konceptualiziral William Petty v sedemdesetih letih 17. stoletja. V obdobju vladavine kralja Charlesa II., ko je bila po dravljanskih vojnah na britanskem otoju in vladavini Oliverja Cromwella ponovno vzpostavljena monarhija, je bilo eno izmed kljunih vpraanj, kako vnovi vzpostaviti avtoriteto osrednje oblasti. V tem kontekstu je Petty, tudi na podlagi politinih idej Johna Graunta,59 politino aritmetiko razumel kot enega izmed politinih mehanizmov, prek katerega lahko oblast ureja oziroma upravlja delovanje posameznikov, njihovo obnaanje, ki bo skladno s stremljenji, politinimi aktivnostmi in cilji oblasti (Porter, 1986: 1820). V okviru francoskega konteksta smo e omenili premisleke Jeana Bodina iz 16. stoletja, vendar pa so vpraanja velikosti populacije, popisa prebivalstva in upravljanje populacije prek statistik postala mono relevantna ele v asu francoske revolucije. Kmalu po letu 1789 je Marquis de Condorcet objavil lanek, v katerem je premiljal, kako bi lahko znanstveno razumevanje drubenopolitinega prispevalo k opolnomoenju dravljanov, ki bi lahko sodelovali pri odloanju o zadevah. Drubena matematika kot posebna znanost bi po njegovem pokrivala aplikacijo vseh vej matematine znanosti na drubene fenomene, saj bi brez kvantitativnih metod morala in politina znanost po njegovem obstali. Poleg tega pa bi drubena matematika ne zamenjala delovanje oblasti, temve ji dajala pogoj monosti za njeno delovanje ter upravljanje s populacijo (Rose, 1999: 201202). V tem okviru se je vzpostavljala ideja, da je mogoe dobro in uspeno vladati le, v kolikor je znana velikost populacije. Prav velikost populacije pa je v Franciji predstavljala dilemo, ki je deloma izhajala tudi iz novih premislekov v okviru politine aritmetike: je rast tevila prebivalstva za dravo dobro in koristno ali pa je prevelika populacija lahko za dravo slabo in kodljivo? Kot pie Cole (2000), so francoski kraljevi uradniki pred francosko revolucijo enaili tevilo prebivalstva z bogastvom drave ter na ta nain upravievali rast populacije, teritorialno ekspanzijo in kolonialna osvajanja. Tudi JeanJacques Rousseau je v svojem eseju iz leta 1762 o drubeni pogodbi argumentiral, da je oblast [], pod katero se tevilo dravljanov vea in multiplicira, neovrgljivo najbolja. Podobno pa je oblast, pod katero se tevilo dravljanov zmanjuje,

59

Ve glej Buck (1977).

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

133

najslaba (Rousseau, 2002: 213). Vendar pa so bile v asu njegovih premislekov na podroju Francije statistike o populacijah slabo razvite, nepopolne in prav to je e eden izmed razlogov, kot navaja Porter (1986: 20), zakaj so obstajala razlina mnenja o vplivu tevila prebivalstva na nain vladanja. V prvi polovici 19. stoletja je bilo teko e naprej zagovarjati, da je rast tevila prebivalstva inherentno dobro za dravo. V tem obdobju se je namre tevilo prebivalcev mesta Pariz podvojilo, hkrati pa je bilo to obdobje tudi obdobje revolucij (1830 in 1848), ki so pokazale nezadovoljstvo mnoic, njihovo revino in slabe ivljenjske razmere, v katerih so iveli (Cole, 2000). Zaradi teh dogodkov je vedno bolj prevladovala teza anglekega teoretika demografije Thomasa Malthusa, igar delo je bilo v francoino prvi prevedeno leta 1809. Njegova kljuna ideja je bila, da je rast prebivalstva vedno hitreja kot poveevanje zalog hrane, kar posledino vodi v revino in splono bedo najnijega sloja prebivalstva specifine drube oziroma drave (Malthus [1798] 1983). Pravilnost Malthusove teze je bila v Franciji postavljena pod vpraaj v 60-ih letih 19. stoletja, ko so zabeleili padec demografskega prirastka v ruralnih francoskih obmojih, hkrati pa je poraz Francije v francosko-pruski vojni (1870) povzroil strah pred izgubo francoske nacionalne identitete, zaradi esar so se vnovi pojavili pozivi k poveevanju tevila francoskih dravljanov (Cole, 2000). Vzpon tistega, kar Porter (1986) poimenuje vzpon statistine miselnosti, pa se zgodi ele tekom 19. stoletja in ki pomembno determinira nadaljnje formacije vdnosti o drubenopolitinih procesih in fenomenih ter politine implikacije oziroma efekte, ki jih ima vzpon te nove miselnosti oziroma racionalnosti. Kljuna ideja v tej novi miselnosti je bila, da skup(k)i podobnih enot, ne glede na to, ali gre za ljudi, drubenopolitine skupine, populacije ne smejo biti izloeni iz prouevanja posameznih enot in da, nadalje, tako variacije kot regularnosti, ki jih je mogoe zaznati v teh skup(k)ih, lahko pokaejo zakonitosti glede gospodarstva, drubenega reda ipd. V tem kontekstu je belgijski znanstvenik Adolphe Quetelet, ki velja za enega prvih, ki so uporabili metode matematine statistike v druboslovnih znanostih, apliciral krivuljo normalne porazdelitve ter z njo skual prikazati tako zakonitosti lovekih fizinih oziroma telesnih znailnosti kakor tudi lovekovega delovanja in obnaanja. Zanj je bil povpreni moki ideal, vse deviacije oziroma odstopanja pa so bile napake ali vsaj pomanjkljivosti v (moralnem) znaaju ljudi. Tako pri Quteletu kot tudi pri mnogih drugih teoretikih in znanstvenikih 19. stoletja, med drugim Graunt, Corrite in Buckle, pa tudi genetiki kot sta Galton in Pearson, je prevladovala vera v zakone velikih tevil, ki so izhajala iz ideje, da je mogoe na podlagi opazovanja dovoljnjega tevila podatkov priti do statistinih (objektivnih) zakonitosti (Porter, 1986). Ideal objektivnosti, ki se ga skua dosei prek kvantifikacije oziroma statistinih metod tudi v druboslovju, ni le stvar metodologije ali epistemologije, temve je, kot smo pokazali del irih drubenopolitinih transformacij. Prevlada logike kvantifikacije je povezana s

134

dvajset let slovenske dravnosti

poveano mobilnostjo ljudi, s spremembo naina urejanja in upravljanja populacij, z odkrivanjem novih domen in podroij, ki so postala komodificirana in s tem relevantna za trg (Foucault, 2007). V sodobni drubi je imperativ nepristranskost; pri urejanju in upravljanju specifinih podroij naj bo to gospodarstvo, kulturna ali politina sfera mora biti loveki vpliv, predvsem njegovi interesi, izvzet, odstranjen, izbrisan. Prav formacije vdnosti, utemeljene v logiki kvantitativnosti in statistike, so v sodobni drubi sprejete kot kljuna domena, kjer je mogoe priti do nepristranskih in resninih podatkov, ki lahko nadalje sluijo kot temelj vzpostavljanja upravljavskih mehanizmov in drugih specifinih politinih praks urejanj zadev v drubi. Gre za specifino obliko tehnizacije politike, kjer prevladuje logika dejstev, utemeljenih na tevilih, na statistinih operacijah; edini, ki lahko legitimno interpretirajo ta dejstva, pa so eksperti, strokovnjaki, znanstveniki.

4. NUMERIZACIJA IN EVROPSKO VLADOVANJE


Ta nain vladovanja [governance], ki temelji na ideji nepristranskosti ter objektivnosti prek uporabe tevil in referiranjem na strokovnost, je globalno prisoten (Herbert-Cheshire in Higgins, 2004; Miller in Edwards, 2001), praktino neumanjkljiv pa je tudi v okviru vladovanja na ravni Evropske unije (Eberlein in Kerwer, 2002; Gornitzka in Sverdrup, 2008; Sokhi-Bulley). Nasploh je vpraanje vladovanja, predvsem v terminih demokratinosti in vkljuevalnosti, ena izmed pomembnejih tematik v kontekstu evropskih integracij.60 Kot pokae Shore (2011), je mogoe zaslediti razvoj koncepta evropskega vladovanja na prelomu iz 20. v 21. stoletje, vendar ob tem opozarja, da je mogoe idejo politinega upravljanja in formiranja oblasti na evropski ravni zaslediti e mnogo prej. e v asu predsedovanja Jacquesa Delorsa Evropski komisiji, na prelomu iz 80-ih v 90-ta prejnjega stoletja, je bila na agendi formacija nekakne evropske vlade (Shore, 2011: 290), vendar je ta ideja v naslednjem desetletju zamrla. Namesto politinega projekta vzpostavljanja Komisije kot (vse)evropske vlade pa je v javno-politini diskurz bila vpeljana ideja evropskega vladovanja. Med drugim je Evropska komisija leta 2001 sprejela dokument Bela knjiga o evropskem vladovanju, v

60

Evropsko vladovanje je potrebno umestiti v iri kontekst vzpona in aplikacij koncepta vladovanja, saj je v 90-ih letih prejnjega stoletja postal pogosto uporabljan, vendar v razlinih okvirih na razline naine (Rhodes, 1996; glej tudi Rhodes, 1997). Ena bistvenih idej v okviru vladovanja je, da morajo pri odloevalskih procesih sodelovati razlini akterji na razlinih ravneh. V tem prepletu sodelovanja in skupnega delovanja razlinih akterjev je implicitna ideja, da je urejanje drubenopolitinih zadev in procesov stvar ne le drav, temve odgovornost mnogih akterjev, ki formirajo kompleksno mreo odvisnosti v sodobnih liberalnih reimih (Rose, 1999).

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

135

katerem je eksplicitno opredelila in pojasnila idejo tega koncepta. Evropsko vladovanje je tako bilo zamiljeno kot pristop k politinemu odloanju in z njim povezanimi procesi, ki naj bi bili bolj transparentni, bolj efektivni, predvsem pa bolj vkljuujoi in s tem manj usmerjeni top-down. Ena kljunih idej evropskega vladovanja je v tej lui veanje legitimnosti evropskih politinih institucij in je kot taka specifien odgovor na obstojee kritike njihove odtujenosti od dravljanov drav lanic Evropske unije. Vzpostavljanje, predoanje, formiranje in konstrukcija koncepta evropskega vladovanja je torej utemeljena na predpostavki t. i. demokratinega deficita, ta pa je opredeljen v terminih tevil oziroma skozi numerizacijo. Vodja Eurostata, Statistinega urada Evropskih skupnosti, je na primer v tem smislu v enem izmed svojih intervjujev izrecno poudaril, da statistike v okviru Eurobarometra kaejo na evroskepticizem med manj izobraenimi ljudmi (glej Shore, 2011). Evropski nain vladovanja je v tem kontekstu izrecno utemeljen skozi statistine podatke, skozi upodabljanje drubeno-politine realnosti v terminih tevil. Iz te ideje izhaja tudi konceptualizacija evropskega vladovanja, saj temelji na predpostavki, da mora biti v odloevalske in politino-administrativne postopke vkljueno im veje tevilo akterjev in evropska populacija nasploh. Evropsko vladovanje je v tem smislu zamiljeno inkluzivno, pluralistino in konsenzualno (Evropska komisija 2001). V kontekstu decentralizacije in razprenosti oblasti je pomemben vir legitimnosti odloitev premaknjen iz sfere politinega na polje znanja, vdnosti, know-howa: znanstveniki in drugi eksperti igrajo vse pomembnejo vlogo pri pripravi in monitoringu odloitev. Vse od lovekovega zdravja in zdravja ivali pa do socialne zakonodaje se institucije vse bolj zanaajo na ekspertizo strokovnjakov, da predvidijo, identificirajo naravo problemov ter negotovosti, s katerimi se Unija sooa [] (Evropska komisija, 2001: 19). Sodobne oblasti v okviru liberalnih reimov, tudi na ravni Evropske unije, so torej v spregi z razlinimi naini formacij vdnosti, pri emer je ekspertno znanje sinonim dobrega naina upravljanj drubenopolitinih procesov. Kot pravita Rose in Miller (1992), zahteva izvajanje oblasti v modernih drubah vse bolj kompleksno znanje ter vdnosti o nainu vladanja, o izvajanju specifinih politinih ukrepov na razlinih podrojih ter hkrati vdnosti o kontekstu ter populaciji, znotraj katere se ti ukrepi ter politike in specifine politine prakse izvajajo. Pogoj moderne oblasti je povezanost med entitetami, ki so oznaene kot politine, in projekti, plani, praksami avtoritet (gospodarskih, pravnih, zdravstvenih, tehninih ipd.), ki si prizadevajo administrirati ivljenja lanov populacije v lui koncepcij tega, kar je miljeno kot dobro, zdravo, normalno, krepostno, uinkovito in tudi donosno. Vdnost je osrednji element aktivnosti oblasti, ki slonijo na eksperimentalnosti, ocenah in kalkulacijah. Tudi Inda (2006: 6) izpostavlja kljunost praktinih mehanizmov, aparatov, postopkov, kalkulacij, procedur in dokumentacij za oblasti pri upravljanju in, morda mehanicistino, instrumentaliziranju obnaanja in delovanja posameznikov v okviru populacije. Ta kompleknost in heterogenost (vdnostnih)

136

dvajset let slovenske dravnosti

tehnik, instrumentov in ne nazadnje tudi akterjev, vpetih v oblastne mehanizme, je inherentna prenosu formacij vdnosti v politine prakse in tehnike. Ob tem je pomembno, da se vdnosti ne formirajo zgolj v znanstvenih okoljih, laboratorijih ali raziskovalnih institucijah oziroma organizacijah, temve tudi prek povsem vsakodnevnih in splonih (analitinih) orodij, kot so pamfleti, arhitekturni narti, poroila. Vsekakor pa so pomemben del teh formacij vdnosti, ki informirajo in zagotavljajo legitimnost in mo oblastnim reimom in politikam na razlinih podrojih, tudi statistike, tevila, grafi ter z njimi povezane informacije ter (numerini) podatki (Inda, 2006: 7). Prav numerine tehnologije so ena najbolj potentnih (znanstvenih) instrumentov za spoznavanje realnosti ter za omogoanje intervencij v drubenopolitine procese. Prav prek tevil se identificirajo problematini, deviantni, kodljivi in neprimerni procesi v drubi (npr. nezaposlenost, kriminal, revina), na katere morajo oblasti odgovarjati, intervenirati in jih upravljati. S tem je mogoe opaziti dve hkratni funkciji numerizacije: prek tevil se hkrati identificira in locira polja, ki jih je potrebno upravljati, prek razlinih statistik, ocen verjetnosti ipd., pa se oblikujejo tudi moni naini upravljanj, intervencij, politik. Tudi za Foucaulta (2007: 275) so statistike zbir tehnolokih vdnosti, ki opisujejo realnost ter omogoajo vdnost o populaciji. Statistika je skrivnost oblasti, saj ni bila razkrita, ker je omogoala formacijo vdnosti o populaciji, s slednjo pa je bilo mogoe na tej podlagi upravljati. Vladovanje na podlagi kalkulativnih in statistinih tehnik je vpeto tudi v naine urejanj in upravljanj razlinih podroij na ravni Evropske unije. Numerizacija je na primer kljuna za osmiljanje in upravljanje podroja lovekovih pravic, kar je na ravni Evropske unije oitno predvsem v okviru delovanja Agencije Evropske unije za temeljne pravice, ki jo je Evropska unija z uredbo ustanovila leta 2007. V uredbi, s katero je bila Agencija ustanovljena, je zapisano, da sodi med njene osnovne naloge zbiranje in diseminacija objektivnih, zanesljivih in primerljivih podatkov o trenutnem stanju glede temeljnih pravic v vseh dravah lanicah Evropske unije (Svet Evropske unije, 2007). Sokhi-Bulley (2011) v kritini analizi delovanja Agencije pokae, da je njena funkcija v vzpostavljanju reima resnice o problematiki krenja lovekovih pravic na obmoju Evropske unije. Statistini podatki glede pravic postavljajo (temeljne) lovekove pravice v Evropski uniji na agendo ter izpostavljajo problematiko krenja pravic. Toda ob tem numerizacija lovekovih pravic vzpostavlja meje o normalnih in nenormalnih posameznikih in delih populacije, hkrati pa (vz)postavlja Evropsko unijo kot akterja, ki iti lovekove pravice in zagotavlja njihovo spotovanje. Podobno je podroje izobraevanja v okviru evropskih integracij upravljano prek tevil in numerinih kalkulacij. V okviru vladovanja podroja izobraevanja se uporablja orodja primerjave in kategoriziranja, pri emer so pridobljeni numerini podatki sortirani, sistematizirani in interpretirani. Na podlagi podatkov se oznauje uspenost in neuspenost posameznih izobraevalnih

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

137

programov, sistemov, izobraevalnih organizacij. Numerizacija slui kot predpogoj vzpostavljanju skupnega evropskega izobraevalnega prostora, v katerem je cilj konstrukcija avtonomnih in fleksibilnih evropskih dravljanov, ki bodo prilagodljivi in uinkoviti v hitro spreminjajoem se svetu in ki bodo lahko prispevali k razvoju ter prosperiteti evropskega prostora (Fejes, 2008; Grek, 2008; Pikalo in Banjac, 2011).

5. EVROPSKE MIGRACIJSKE POLITIKE IN NUMERIZACIJA


Vpraanje (i)migracij je eno kljunih v Evropski uniji 21. stoletja, zato niti ni udno, da je od sredine petdesetih let prejnjega stoletja na tem podroju vloen precejen napor k usklajeni politiki na evropski ravni. Dileme v kontekstu procesov migracij je potrebno razumeti ravno skozi evropsko mehanicistino logiko evropskega poenotenja politik61 kot enega kljunih elementov vzpostavljanja identitete evropske civilizacije, racionalnost politinih praks in mehanizmov ter tehnik, povezanih z nadzorovanjem, urejanjem in upravljanjem cirkulacij ljudi oziroma populacij. Prav prek teh oblastnih mehanizmov so imigranti kot specifina (biopolitina) tara sokonstitutiven element razumevanja in osmiljevanja razlinih prostorov ali teritorijev, ki se v svoji najosnovneji podobi delijo na evropske in izvenevropske. V razlinih zgodovinskih trenutkih je populacija prihajajoih migrantov v evropski prostor bila sprejeta in regulirana razlino (Geddes, 2003). V kontekstu povojnega obdobja druge svetovne vojne ter gospodarskega okrevanja liberalno-nacionalnih drav se je na primer zdelo, da je evropski prostor (in evropske meje) odprt in tak, ki ne dela razlik med razlinimi populacijami, vendar pa je pomembno upotevati, pri premisleku, zakaj je bil dopuen veji priliv migrantov, ne le gospodarske potrebe evropskih drav, temve tudi druge razloge ter z njimi povezane kontekste ter politine mikro-prakse in tehnologije, ki so ravno zaradi svoje neoitnosti toliko bolj uinkovite in potentne. S koncem druge svetovne vojne in tudi z dekolonizacijskimi procesi po praktino vsem svetu so se zamajala relativno utrjena razmerja sil in z njimi povezane drubenopolitine ter s tem tudi teritorialne (raz)mejitve. Mrea kolonialnih dispozitivov, ki je ohranjala prevladujoo pozicijo zahodnoevropske drubenopolitine ureditve ter tudi bioloke superiornosti evropskih populacij je bila naeta oziroma destabilizirana, kar je pomenilo potrebo po reartikulaciji oblastno-vednostnih dispozitivov, ki bodo na novo ohranjale hirerahine meje med zahodno Evropo in t. i. zunajevropskimi populacijami. Tudi v tem kontekstu je potrebno brati gradualnost in specifike evropske integracije migracijskih politik, v okviru katerih so specifini pretoki

61

Za natanneji pregled vzpostavljanja evropskih migracijskih politik glej Pikalo, Ilc in Banjac (2011: 216224).

138

dvajset let slovenske dravnosti

in cirkulacije ljudi dovoljeni, medtem ko je v postopnosti integracije tega polja vse bolj prevladalo razumevanje migracij kot varnostnega problema, pri emer so predvsem izvenevropske populacije oznaene, formulirane in zaznamovane kot potencialna gronja tako v biolokem kot v gospodarskem smislu. Ena kljunih oblastnih tehnologij, na katerih temeljijo ideje in praktine poteze oblikovanja evropskih migracijskih politik, so tudi statistike ter druge kalkulativne prakse. To povsem neposredno izpostavlja tudi Evropska unija, med drugim v uredbi, ki sta jo sprejeli Evropski parlament in Svet. V dokumentu je zapisano, da so usklajene in primerljive statistike Skupnosti o selitvah in azilu bistvene za razvoj in spremljanje zakonodaje in politik Skupnosti, ki se nanaajo na priseljevanje in azil ter na prost pretok oseb (Evropski parlament in Svet Evropske unije, 2007). Evropska unija izpostavlja bistvenost numerinih podatkov za razvoj politik in tudi njihovih implementacij, pri emer morajo biti te statistike jasno kategorizirane in dostopne po celi Evropski uniji, hkrati pa morajo biti primerljive in usklajene. V okviru vzpostavljanja evropskih migracijskih politik je ena kljunih dilem razpetost med pristojnostjo nacionalnih oblasti v zvezi z urejanjem in upravljanjem migracij ter prenosom pooblastil in pristojnosti na raven Evropske unije. To dilemo eli Evropska unija reiti prav tako skozi kalkulativno logiko, kar je mogoe videti tudi v mnenju Sveta Evropske unije, zapisanega v Evropskem paktu o migracijah in azilu. Po mnenju Sveta morajo biti legalne migracije rezultat elje tako drav, od koder migranti prihajajo, kot drav prejemnic ter v korist obeh strani. Vsaka drava lanica Evropske unije se mora po mnenju Sveta sama odloiti glede pogojev sprejema legalnih migrantov na svoj teritorij ter, kjer je nujno, doloiti njihovo tevilo (Svet Evropske unije v Duca, 2011: 159). Prek statistinih ocen o tevilu migrantov eli Evropska unija vzpostaviti nadzor nad cirkulacijami populacij, ki so dovoljene oziroma dopuene le, v kolikor je to koristno za drave lanice Evropske unije. Na drugi strani pa je enako, e ne e bolj pomembno doloiti, poznati in ne nazadnje obvladati tevilo priseljencev, ki nedokumentirano prihajajo na obmoje Evropske unije in so zato oznaeni kot ilegalni migranti. Prav zato sta Evropski parlament in Svet z uredbo doloila, da morajo drave lanice posredovati Komisiji statistike o tevilu dravljanov tretjih drav, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili ilegalno na ozemlju drave lanice v skladu z nacionalno zakonodajo glede priseljevanja (Evropski parlament in Svet Evropske unije 2007). Morda se zdi, da so statistike in kalkulirajoa logika v tem smislu zgolj orodje doloanja velikosti pojava nelegalnega priseljevanja, vendar se v politinem diskurzu z numerizacijo vzpostavlja tudi migrante kot drubeno relevantno kategorijo, ki ni le to skozi numerizacijo postanejo migranti tudi problem, ki ga morajo drave lanice in tudi Evropska unija reevati. Franco Frattini, italijanski zunanji minister in nekdanji evropski komisar, je na primer v tej lui ob navalu priseljencev-beguncev iz severne Afrike napovedal, da je mogoe ob padcu libijskega reima priakovati od 200 do 300 tiso ljudi (Spiegel, 2011). Z numerinim

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

139

opisovanjem se skua prikazati obsenost pojava, skua se priseljence prikazati kot maso, ki je zaradi svoje velikosti teko obvladljiva, vendar so hkrati ravno kalkulativne projekcije in napovedi osnova, ki naj bi na ravni Evropske unije prispevala k monosti upravljanja razlinih tipov migracij iz obmoij izven Evropske unije na njen teritorij. Nedokumentirani ali nelegalni priseljenci so efekt numerizacije, efekt poskusov njihovega tetja (Inda, 2006), pri tem pa so, tudi zaradi njihove mnoinosti, prikazani kot nevarnost, ki preti dravam lanicam Evropske unije in nasploh evropski populaciji. Hkrati s predstavljanjem in prikazovanjem migrantov skozi tevila so jim namre podeljene specifine znailnosti. Priseljenci so najvekrat v tem kontekstu upodabljani kot tisti del drube, ki obremenjujejo drave gostiteljice in ki izkoriajo socialne ugodnosti za lastno dobrobit. Migranti so prek tevil prikazani kot nekaj, kar ogroa red, kot gronja, ki lahko nane ter zamaja stabilnost okolja (Huysmans, 2006: 4751). Ta politina tehnika ustvarjanja nevarnosti prenaseljenosti ni nekaj, kar bi bilo nedavni izum, temve, kot smo pokazali, historino izvira iz konca 18. stoletja, ko so se pojavile ideje, da je prevelika naseljenost doloenega podroja ali teritorija lahko nevarna in negativna za drubeno kohezijo ter blaginjo, zaradi esar je potrebna vdnost o velikosti populacije, saj je na ta nain mogoe laje in bolje vladati. Tovrstne argumentacije so se v politinem diskurzu pojavile tudi ob zadnjem poveanju tevila prilekov na obalah Lampeduse. V okviru teh argumentacij je bilo izraeno soustvovanje zaradi stiske Afrianov, vendar jim je bila pomo zavrnjena. Implicitno v teh argumentacijah je, da so migranti potrebni pomoi, vendar so zaradi tevilnosti hkrati tudi breme gospodarstvom evropskih drav (glej Day, 2011). Pomembna politina implikacija, ki jo ima numerizacija v kontekstu problematike migracij, je ustvarjanje uniformnosti imigrantov. eprav je zaradi razlinih drubenopolitinih kontekstov, iz katerih migranti prihajajo, zaradi raznolikih vzrokov za odloitev migriranja, zaradi razlinih nainov emigriranja in izbora migracijskih poti, fenomen migracij izredno kompleksen (Morris, 1997), pa so skozi kvantitativno logiko in skozi kalkulirajoe prakse migranti rezonirani, upodabljani in obravnavani kot bolj ali manj enovita celota, ki je po doloenih specifikah razdeljena na razline kategorije ali skupine. Na ta nain se, kot izpostavlja Starr (1987: 40), zanemarja, da so drubeni pogoji in znailnosti ljudi tevilni in se razlikujejo v najmanjih podrobnostih. V statistikah so zajete le omejene postavke in kategorije. Kljub temu so pridobljeni podatki lahko kombinirani in analizirani na raznolike naine, vendar pa omejeni kognitivni pa tudi finanni viri narekujejo le izvedbo nekaterih analiz, ki pripeljejo vedno do parcialnih ugotovitev. Efekt statistinih obdelovanj migracij je brisanje njihove izjemne raznolikosti in kompleksnosti, ki je e dodatno reducirana, ko razlini posredniki oziroma interpreti teh statistik razlagajo ugotovitve iri javnosti. V vsakem koraku ustvarjanja statistik od doloanja metodologije, zbiranja podatkov pa vse do interpretacij podatkov gre za progresivno redukcijo kompleksnosti, hkrati pa se ustvarjajo nove informacije, nove kategorije in ne nazadnje, na tej podlagi, tudi nova realnost.

140

dvajset let slovenske dravnosti

Statistike v tej lui niso zgolj opis specifinega segmenta ali fenomena drubenopolitinega, temve je v njih inherenten tudi (politini) namen (Starr, 1987). Preko statistik in drugih nainov numerizacije se simplificira drubenopolitina kompleksnost (Latour, 1987) in na ta nain efektivno politino upravlja z razlinimi oblikami migracij. Doloa se, katere migracije so zaelene in koristne, na drugi strani pa se materializira status ilegalnosti, kar daje v okviru Evropske unije legitimnost prepreevanja tovrstnih migracij. Van Munster (2005) na primer pokae, kako raznolike so politine prakse in administrativni ukrepi za prepreevanje ilegalnih migracij, vendar pa so te prakse in ukrepi, utemeljeni prav na podlagi numerizacije in preko kalkulativne logike in statistik, neproblematini ter legitimni, ker naj bi v okviru Evropske unije zagotavljali varnost in svobodo. Redukcija kompleksnosti omogoa ustvarjanje arbitrarnih kategorij, prek katerih je mogoe opredeljevati razline statuse migrantov, jih razvrati in klasificirati tako, da oblasti z njimi laje in uinkoviteje upravljajo. Upravljanje migracijskih tokov in z njimi povezanih procesov prek numerizacije oziroma uporabe statistinih operacij je ne le nain uinkovitega upravljanja in reguliranja cirkulacij ljudi oziroma populacije, temve se prek numerizacije uinkovito konstituira oblast; prek uporabe statistik o migrantih in migracijskih procesih se formirajo kalkulirajoi centri. Dogodki, procesi in drugi drubenopolitini fenomeni morajo biti, e z njimi oblast eli upravljati, vpisani ter racionalizirani v standardiziranih formah ter jih v takni obliki transportirati in akumulirati v specifinih centrih moi, kjer se jih zbira, primerja ter se z njimi kalkulira. Prav prek teh specifinih aktivnosti se oblast tudi konstituira; zbiranje statistik je namre inherentno formaciji modernih (birokratskih-dravnih) oblasti, je del oblastne tehnologije moderne drave. Prek upravljanja migracij v terminih tevil in statistik se torej vzpostavlja oblast, identificira tistega, ki (z)more ter mora odloati. Ob tem je kljuno e, da se prek numerizacije in kalkuliranja ne vzpostavlja oziroma konstituira le oblast, temve tudi specifini nain vladovanja, specifini nain upravljanja z drubenopolitinimi procesi. Dober primer kalkulirajoega centra na evropski ravni, prek katerega se upravlja in nadzoruje imigracije na zunanjih mejah Evropske unije, je agencija FRONTEX. Slednja je bila ustanovljena leta 2004 z namenom koordiniranja operativnih aktivnosti drav lanic na podroju varnosti meja. eprav je FRONTEX najbolj izpostavljen zaradi koordiniranja neposrednega delovanja varnostnih sil drav lanic na zunanjih meja Evropske unije v okviru specifinih operacij, ki jih izvaja, pa je pomembna funkcija agencije prav priprava in objava analiz tveganosti specifinih teritorialnih obmoij Evropske unije. Na podlagi razlinih podatkov ter informacij izdeluje ocene nevarnosti (ilegalnosti) na zunanjih mejah Evropske unije ter ocene pripravljenosti posameznih drav lanic za varovanje zunanjih meja (glej FRONTEX; glej tudi Leonard 2010). Prek analiz, podajanja mnenj ter napovedovanja

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

141

potencialnosti nevarnosti je FRONTEX kalkulirajoi center, ki predoa gronjo in izpostavlja nevarnost, ki naj bi pretila z druge strani meja Evropske unije. Efekt tega je utrjevanje avtoritete Evropske unije, saj je, kot izpostavlja Dolar (2004), ena izmed virov moi oblasti prav gronja, ki preti specifini populaciji ali drubi. Avtoriteta mora temeljiti na vedno napovedujoi se uresniitvi gronje. Toda nikakor ni nujno, da je ta premortna, torej od oblasti k tistemu, nad katerim se izvaja. Gronja lahko deluje tudi na veliko bolj kompleksni ravni, ki pa je zato hkrati morda tudi bolj uinkovita. Kot pravi Dolar (2004, 126), oblast postane organizirana kot obramba pred nevidno gronjo, gronjo, ki jo predstavlja neki vseprisotni nasprotnik. Oblast se sama predstavlja kot rtev, rtev nevidnih groenj, in ne preostane ji ni drugega, kot da se brani. Tako kot se nevarnost hitro iri, tako mora odreagirati tudi oblast; ta se zato na vseprisotnost prve odzove tako, da je tudi sama vseprisotna. Agencija FRONTEX izpostavlja prav hitro spreminjajoo se realnost na terenu ter zato potrebo Evropske unije, da ima telo, ki bo sposobno hitrega odzivanja na nove nevarnosti, ki lahko pretijo na njenih zunanjih mejah (Leonard, 2010).

6. SKLEP
V prispevku smo pokazali, kakno vlogo ima numerizacija v okviru Evropske unije ter kako in na kaken nain je vpeta v idejo evropskega vladovanja in evropskih migracijskih politik. Kalkulativne (vdnostne-oblastne) prakse so vpete v sodobne oblike administrativno-politinega upravljanja procesov na ravni Evropske unije in reguliranja migracijskih tokov tako znotraj kot tudi na njenih zunanjih meja. Meje, ne le geografske/teritorialne, temve tudi druge oblike drubenopolitinih meja, so kljune, saj se preko njih doloajo meje evropske populacije ter evropskosti nasploh. Ne glede na to, ali meje prevzemajo fizine ali simbolne oblike, so lahko razumljene hkrati kot povezovalni ter na drugi strani razmejevalni element. Mejam je ekskluzivacija intrinzina, vedno doloajo, kdo in kaj je znotraj in kaj zunaj. Tudi v kontekstu cirkulacij ljudi in predvsem upravljanj in reguliranj migracij se ravno preko meja doloa, kakne oblike mobilnosti ljudi so primerne in normalne ter katere niso primerne in katere so izven zakonitih okvirov. V okviru upravljanja cirkulacij ljudi in prepreevanja nedokumentiranih oziroma nelegalnih migracij ima numerizacija, kot smo pokazali v prispevku, ve funkcij in je v tem smislu politika tevil na tem podroju izjemno heterogena. Preko kalkulirajoih praks se ustvarja podoba imigrantov kot nevarnosti, kot gronje, ki lahko zamaje red in varnost v dravah lanicah Evropske unije. Imigranti kot nevarnost so torej efekt numerizacije kot oblastne tehnologije, ki

142

dvajset let slovenske dravnosti

je vpeta v politike nadzora in upravljanja migracij. Toda pri tem so migranti formulirani v (statistinih) kategorijah, ki nikakor ne prikazujejo njihove heterogenosti in kompleksnosti. Obratno, kompleksnost je reducirana in v tem kontekstu so migracije lahko uinkovito upravljane. Z novimi kategorijami (npr. dokumentirane in nedokumentirane migracije, legalne in ilegalne ipd.) se efektivno doloa, katere migracije so zaelene in katere ne, kateri migranti so potencialno lahko koristni in kateri bodo zgolj breme evropski drubi. Tovrstne kalkulacije in statistine operacije izvajajo kalkulativni centri, ki so del oblasti in ki hkrati oblast podpirajo ter ji dajejo avtoriteto. Ne gre le za prenos vdnosti o lokalnih specifikah v centre, temve ti centri s kalkulacijami producirajo specifine vdnosti in podobe o migrantih. Preko numerizacije in drugih analitinih prijemov so ilegalni migranti opredeljeni v terminih nevarnosti in gronje, prav nevarnost in gronja pa je tisto, kar napaja mo oblasti. Oblast potrebuje nevarnost, saj se na ta nain lahko legitimira kot avtoriteta, ki je sposobna braniti populacijo pred drugimi populacijami ali drubenimi skupinami, ki predstavljajo nevarnost, na ta nain pa oblast zagotavlja svoj obstoj.

Bibliografija
Agnew, J. (1994): The Territorial Trap: The Geographical Assumptions of International Relations Theory. Review of International Political Economy, 1 (1): 5380. Alonso, W. in Starr, P. (1987): Introduction. V: Alonso, W. in Starr P. (ur.): The Politics of Numbers: 1-6. New York: Russell Sage Foundation Publications. Alonso, W. in Starr, P. (1987): The Politics of Numbers. New York: Russell Sage Foundation Publications. Anderson, J. in O'Dowd, L. (1999): Borders, Border Regions and Territoriality: Contradictory Meanings, Changing Significance. Regional Studies, 33 (7): 593604. Balibar, E. (1991): Es gibt keinen Staat in Europa: Racism and Politics in Europe Today. New Left Review, 186 (MarchApril 1991): 519. Bigo, D. (1998): Frontiers and security in the European Union: The illusion of migration control. V: Anderson, M. in Bort, E. (ur.): The Frontiers of Europe: 148164. London: Pinter. Bodin, J. (1606): The six bookes of a common-weale. Translated by R. Knolles. London: [Printed by Adam Islip] Impensis G. Bishop. Boswell, C., Geddes, A. in Scholten, P. (2011): The Role of Narratives in Migration Policy-Making: A Research Framework. The British Journal of Politics & International Relations, 13 (1): 111. Buck, P. (1977): Seventeenth-Century Political Arithmetic: Civil Strife and Vital Statistics. Isis, 68 (1): 6784. Carling, J. (2007): Unauthorized Migration from Africa to Spain. International Migration, 45 (4): 337. Carling, J., in Hernndez-Carretero, M. (2011): Protecting Europe and Protecting Migrants? Strategies for Managing Unauthorised Migration from Africa. The British Journal of Politics & International Relations, 13 (1): 4258.

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

143

Ceyhan, A., in Tsoukala, A. (2002): The Securitization of Migration in Western Societies: Ambivalent Discourses and Policies. Alternatives: Global, Local, Political, 27: 2140. Cohen, I. B. (2005): The triumph of numbers: how counting shaped modern life. New York: W. W. Norton. Cole, J. (2000): The Power of Large Numbers: Population, Politics, and Gender in Nineteenth-century France. Ithaca: Cornell University Press. Day, M. (2011): Protests over Marine Le Pen's visit to refugee island. Dostopno prek: http://www.independent.co.uk/news/world/europe/protests-over-marine-le-pens-visit-to-refugee-island-2241879.html (september 2011). De Haas, H. (2007): Turning the Tide? Why Development Will Not Stop Migration. Development and Change, 38 (5): 819841. Dolar, M. (2004): Mo nevidnega. Problemi, XLII (12): 113132. Dover, R. 2008. Towards a Common EU Immigration Policy: a Securitization Too Far. Journal of European Integration 30 (1): 113130. Duca, R. 2011. The dark side of European immigration policy. Journal of Money Laundering Control 14 (2): 158169. Duchacek, I. D. (1986): Across Boundaries: Transborder Interaction in Comparative Perspective. V: Martnez, O. J. (ur.): Across Boundaries: Transborder Interaction in Comparative Perspective. El Paso, Tex.: Texas Western Press. Eberlein, B., in Kerwer, D. (2002): Theorising the New Modes of European Union Governance. European Integration online Papers 6 (5). Elden, S. (2005): Missing the Point: Globalization, Deterritorialization and the Space of the World. Transactions of the Institute of British Geographers, 30 (1): 819. Elden, S. (2010): Land, terrain, territory. Progress in Human Geography, 34 (6): 799817. Evropska komisija (2001): European Governance: A White Paper, COM(2001) 428 final. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/site/en/com/2001/ com2001_0428en01.pdf (oktober 2011). Evropski parlament in Svet Evropske unije (2007): Uredba (ES) t. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaiti ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) t. 311/76 o zbiranju statistinih podatkov o tujih delavcih, Uradni list L 199 , 31/07/2007 str. 0023 0029. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ. do?uri=CELEX:32007R0862:SL:HTML (oktober 2011). Fassin, D. (2007): Humanitarianism as a Politics of Life. Public Culture, 19 (3): 499520. Fejes, A. (2008): European Citizens under Construction: The Bologna process analysed from a governmentality perspective. Educational Philosophy & Theory, 40 (4): 515530. Foucault, M. (2007). Security, Territory, Population: Lectures at the Collge de France, 19771978. Basingstoke: Palgrave Macmillan. FRONTEX. Tasks. Dostopno prek: http://www.frontex.europa.eu/origin_and_tasks/tasks/ (september 2011). Gebrewold, B. (2007): Conclusion Securitization of Migration and the Civilizing Process. V: Gebrewold, B. (ur): Africa and Fortress Europe: Threats and Opportunities: 173182. Aldershot: Ashgate. Geddes, A. (2003): The politics of migration and immigration in Europe. London: SAGE Publications.

144

dvajset let slovenske dravnosti

Gornitzka, ., and Sverdrup, U. (2008): Who consults? The configuration of expert groups in the European union. West European Politics, 31 (4): 725750. Grek, S. (2008). From Symbols to Numbers: the shifting technologies of education governance in Europe. European Educational Research Journal, 7 (2): 208218. Hacking, I. (1990): The Taming of Chance. Cambridge: Cambridge University Press. Herbert-Cheshire, L. in Higgins, V. (2004): From risky to responsible: expert knowledge and the governing of community-led rural development. Journal of Rural Studies, 20 (3): 289302. Hoevar, T. (2011): Italija pod pritiskom migrantskega vala. Delo, 5. 4. 2011. Dostopno prek: http://www.delo.si/novice/svet/italija-pod-pritiskom-migrantskega-vala.html (september 2011). Huysmans, J. (2000): The European Union and the Securitization of Migration. Journal of Common Market Studies, 38: 751777. Huysmans, J. (2006): The politics of insecurity: fear, migration, and asylum in the EU. Milton Park, Abingdon, Oxon, New York: Routledge. Inda, J. X. (2006): Targeting immigrants: government, technology, and ethics. Malden: Blackwell Publishing. Latour, B. (1987): Science in Action: How to Follow Scientists and Engineers Through Society. Cambridge, Mass.: Harvard University Press. Leonard, S. (2010): EU Border Security and Migration into the European Union: FRONTEX and Securitization through Practices. European Security 19 (2): 231254. Daily Mail (2011): The tiny Italian fishing island which now has mnore migrants fleeing Tunisia and Libya than inhabitants. Daily Mail, 30. 3. 2011. Dostopno prek: http:// www.dailymail.co.uk/news/article-1371204/Lampedusa-MORE-migrants-fleeing-Tunisia-Libya-inhabitants.html (september 2011). Malthus, T. R. ([1798] 1983): An Essay on the Principle of Population and A Summary View of the Principle of Population. London: Penguin Books. Miller, C. A. in Edwards, P. N. (2001): Changing the Atmosphere: Expert Knowledge and Environmental Governance. Cambridge, Mass.: MIT Press. Morris, L. (1997): A Cluster of Contradictions: The Politics of Migration in the European Union. Sociology, 31 (2): 241259. O'Dowd, L. (2003): The Changing Significance of European Borders. V: Anderson, J., O'Dowd L. in Wilson, T. M. (ur.): New borders for a changing Europe: cross-border cooperation and governance. London: Frank Cass. Oestreich, G. (1982): Neostoicism and the Early Modern State. Cambridge: Cambridge University Press. Paasi, A. (2001): Europe as a Social Process and Discourse. European Urban and Regional Studies 8 (1): 728. Peters, K. (2011): Finding Help, Hate and Hope on Lampedusa. Spiegel Online, 17. 2. 2011. Dostopno prek: http://www.spiegel.de/international/world/0,1518,746156,00. html (september 2011). Pikalo, J. in Banjac, M. (2011): Multikulturalizem in izobraevalne politike v Evropski uniji: konstituiranje podjetnih evropskih dravljanov. V: Luki, A. A. (ur.): Politoloke refleksije: Znanstvena produkcija Centra za kritino politologijo 20092010. Ljubljana: FDV, IDV, Center za kritino politologijo. Pikalo, J., Bla I. in Banjac, M. (2011): Meje globaliziranega sveta. Ljubljana: Sophia.

vse kar teje: vloga numerizacije v evropskem vladovanju in evropskih migracijskih politikah (Marinko Banjac)

145

Porter, T. M. (1986): The Rise of Statistical Thinking, 18201900. Princeton, N. J.: Princeton University Press. Pugh, M. (2004): Drowning not Waving: Boat People and Humanitarianism at Sea. Journal of Refugee Studies, 17 (1): 5069. Rhodes, R. A. W. (1996): The New Governance: Governing without Government1. Political Studies, 44 (4): 652667. Rhodes, R. A. W. (1997): Understanding governance: policy networks, governance, reflexivity, and accountability. Buckingham; Philadelphia: Open University Press. Rizzo, A. (2011). Marine Le Pen warns Italy will be swamped by economic migrants. The Scotsman, 16. 3. 2011. Dostopno prek: http://thescotsman.scotsman.com/world/Marine-Le-Pen-warns-Italy.6734681.jp (september 2011). Rose, N. (1991): Governing by numbers: Figuring out democracy. Accounting, Organizations and Society 16 (7): 673692. Rose, N. (1999): Powers of Freedom: Reframing Political Thought. Cambridge: Cambridge University Press. Rose, N. in Miller, P. (1992): Political Power beyond the State: Problematics of Government. The British Journal of Sociology 43 (2): 173-205. Rousseau, J.-J. (2002): The social contract and the first and second discourses: Jean-Jacques Rousseau. Edited by Susan Dunn. New Haven: Yale University Press. Shore, C. (2011): European Governance or Governmentality? The European Commission and the Future of Democratic Government. European Law Journal 17 (3): 287303. Sokhi-Bulley, B. Government(ality) by Experts: Human Rights as Governance. Law and Critique: 121. Sokhi-Bulley, B. (2011). Governing (Through) Rights: Statistics as Technologies of Governmentality. Social & Legal Studies 20 (2): 139155. Sparke, M. B. (2006): A neoliberal nexus: Economy, security and the biopolitics of citizenship on the border. Political Geography 25 (2): 151180. Spiegel. 2011. Italy Warns of a New Wave of Immigrants to Europe. Speigel Online, 24. 2. 2011. Dostopno prek: http://www.spiegel.de/international/europe/0,1518,747459,00. html (september 2011). Starr, P. (1987): The Sociology of Official Statistics. V: Alonso, W. in Starr, P. (ur.): The Politics of Numbers. New York: Russell Sage Foundation Publications. Svet Evropske unije (2007): Uredba sveta (ES) t. 68/2007 z dne 15. februarja 2007 o ustanovitvi Agencije Evropske unije za temeljne pravice, Uradni list Evropske unije L 53/1. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2007:0 53:0001:0014:SL:PDF (oktober 2011). Urla, J. (1993): Cultural Politics in an Age of Statistics: Numbers, Nations, and the Making of Basque Identity. American Ethnologist, 20 (4): 818843. Van Houtum, H., in Pijpers, R. (2007): The European Union as a Gated Community: The Two-faced Border and Immigration Regime of the EU. Antipode 39 (2): 291309. van Munster, R. (2005): The EU and the Management of Immigration Risk in the Area of Freedom, Security and Justice. University of Southern Denmark Political Science Publications. Walters, W. (2011). Foucault and Frontiers: Notes on the Birth of the Humanitarian Border. V: Brckling, U., Krasmann, S. in Lemke, T. (ur.): Governmentality: Current Issues and Future Challenges: 138-164. New York: Routledge.