P. 1
filozofija prava-skripta

filozofija prava-skripta

|Views: 1,006|Likes:
Published by bertolin3333

More info:

Published by: bertolin3333 on Mar 16, 2012
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as DOC, PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

11/04/2015

pdf

text

original

Sections

Filozofija prava

1. Filozofija prava, teorija prava, pravna dogmatika (Kaufmann)
1.1. Filozofija prava in pravna dogmatika Filozofija prava je veja filozofije. Splošna filozofija se ukvarja z osnovnimi problemi člove-škega bivanja. Filozofija prava razmišlja in razpravlja o temeljnih pravnih vprašanjih in temeljnih pravnih problemih ter nanje odgovarja na filozofski način. V filozofiji prava pravnik sprašuje in filozof odgovarja. Filozofija prava NI pravna dogmatika. Dogmatika je postopek čistega uma brez predhodne kri-tike lastne zmožnosti (Kant). Dogmatika izhaja iz predpostavk, ki jih ima za resnične. Teh predpostavk ne preverja. Pravni dogmatik odgovore na vprašanja, kaj pravo je in kako nastaja pravno spoznanje, vedno argumentira znotraj sistema, medtem ko veljavni (zunanji) sistem ostaja nedotaknjen. Ni možna najpopolnejša metoda, po kateri ne smemo postaviti nobenega pojma, ne da bi bil predhodno enopomensko definiran, in ne smemo postaviti nobene trditve, ne da bi potrdili nje-ne resničnosti. Filozofija mora pogledati v ozadje temeljnih problemov in temeljnih predpostavk znanosti in sistemov – postaviti se mora na stališče, ki presega sistem. Hermenevtika (= nauk o umetnosti razumevanja) je pokazala, da sta predsodek in predhodno razumevanje transcedentalni pogoj za razumevanje vsebine. Pravna znanost spada v bistvu med lingvistiko, ker ima opraviti z jezikovnimi besedili (???). Filozofija se mora neprenehoma preverjati na temelju tega, kar izhaja iz nadaljnjega prodiranja v pomen. Filozof ničesar ne sme sprejemati kot samoumevno. Filozofija prava in dogmatika sta v razmerju drugačnosti, zato se ne moreta nadomestiti. 1.2. Področje filozofije prava Materialni predmet znanosti je konkretni predmet, s katerim se določena znanost v celoti ukvarja. Materialni predmet je lahko skupen več znanostim (npr. pravo). Formalni predmet znanosti je poseben ozir, pod katerim raziskujemo celoto (predmet razisko-vanja). Formalni predmet je značilen za vsako posamezno znanost (npr. kazensko, civilno, upravno pravo). Za bistvo filozofije je značilna celotnost formalnega predmeta. Filozofija sploh nima material-nega predmeta, njen formalni predmet pa je bit nasploh. Filozofija izhaja iz izkustveno doseg-ljivega posameznega, da pride do transcendentnega (presežnega). Cilj filozofskega raziskova-nja je vedno celota. Predmet filozofije prava je zato pravo kot celota. Cilj filozofije lahko dosežemo le v sodelovanju več filozofov – v diskurzu. Pluralizem naukov je nujen pogoj za razvoj filozofije. 1.3. O pravilnem spraševanju v filozofiji prava V dogmatični znanosti njen predmet določa smer spraševanja. Predmet filozofije je celota oz. bit prava. Naše mišljenje se z enim dejanjem ne more polastiti celote, zato mora začeti pri posamičnem delu te celote. V filozofiji njen predmet ne more dolo-čati metodičnega spraševanja. Načelno se lahko iz vsake podrobnosti približamo celoti, če pri tem prav ravnamo. Pri razmerju med delom in celoto se kaže hermenevtični krog – kaj je del, ne moremo vedeti brez predhodnega razumevanja celote, pri čemer pa, kaj je celota, ne moremo vedeti brez pred-hodnega védenja o delih. Število možnih filozofskih vprašanj in odgovorov je načelno neomejeno, medtem ko je pri obi-čajnih znanostih število problemov omejeno, zato lahko vsaka znanost nekoč pride do cilja, razen filozofije. Ker se filozofija določenega časa vedno ukvarja s posameznimi deli celote, pri tem zanemari druge dele. Naloga filozofije novega časa je pogledati zanemarjene stvari. Filozofija zato izhaja iz zgodovinske situacije. Tako sta bila pravni pozitivizem in zgodovinskopravna šola le reakcija na poudarjanje racionalne sestavine prava (racionalistično pojmovanje) in na idealistični nauk o naravnem pravu. V 20. st. je prišlo zaradi pozitivizma do zlorabe prava, zato se zdaj sprašu-jemo po novih temeljih. Nobene filozofske misli ne moremo razumeti, če ne razumemo, s kakšnimi vprašanji se je dolo-čeni filozof lotil stvari, in če ne dojamemo zgodovinske situacije, ki je misleca spodbudila k tem vprašanjem. 1.4. Napake scientizma in filozofizma ter napačno ravnanje s filozofijo 1

Popolnoma juristično usmerjeni pravni filozof zapade v napako scientizma = pretirano vredno-tenje znanosti in enostransko usmerjanje v znanstveno mišljenje. Na pravnofilozofske probleme in temeljna vprašanja prava želi odgovarjati brez uporabljanja filozofije in brez filozofskega znanja. Pravniški scientizem se je najbolj izrazito pokazal v čisti teoriji prava. Napako filozofizma zagreši samo filozofsko usmerjeni pravni filozof, ki se ne zanima za prob-leme prava (= vprašanja, ki jih pravna znanost postavlja filozofiji) in odgovarja na vprašanja, ki jih določena zgodovinska situacija sploh ne postavlja. Nefilozofi si prizadevajo, da bi filozofske misli, nauke in teorije prenesli na lastno področje = uporaba filozofije na recept. Izjave filozofije nikoli ne predstavljajo izgotovljenih rešitev. Nauk nekega filozofa si lahko prisvojimo samo v dejavnem podoživljanju njegovega mišljenja. Oblikovanje šol nasprotuje bistvu filozofije, ker se šole hitro izrodijo v dogmatizem. Filozofije ne moremo poučevati in se učiti, temveč to lahko počnemo le s filozofiranjem. 1.5. Filozofija prava in pravna teorija Filozofija prava je usmerjena bolj vsebinsko. Teorija prava je usmerjena bolj formalno. Skupno jima je, da se ne omejujeta na veljavno pravo, temveč ravnata transcendentno. Določena področja so se osamosvojila iz filozofije prava in zdaj spadajo v teorijo prava: teorija norm, teorija zakonodaje, teorija znanosti, spoznavna teorija, teorija argumentacije, teorija od-ločanja v pravu, pravna metodika, pravna semantika, pravna hermenevtika, pravna topika in pravna retorika. 1.6. Izvori filozofije in filozofije prava Filozofija ima 3 glavne izvore (Jaspers): • čudenje  ontologija; • dvom  spoznavna teorija; • pretresenost  filozofija eksistence. 1.6.1. Ontologija (svet kot objektivnost) Ontološka filozofija je usmerjena k bivanju – k objektu. Ta drža izvira iz čudenja nad čudežem vseh čudežev – da bivajoče je in da ni nič. Hočem vedeti, kaj je vzrok za to, da bivajoče je in da ni nič. Ko se čudim, se zavem, da nič ne vem. Gre za čudenje nad svetom, ki ga nismo mi naredili. Ontologija temelji na zaupanju v bit. Izhaja iz domneve, da eksistira bivajoče, ki je neodvisno od našega mišljenja. Bivanje je načelno nerazpoložljivo in služi človeku le toliko, kolikor le-ta upošteva zakone, položene v bivanje. Filozofija, ki temelji na zaupanju v bivajoče, je možna le v času, ki je sam v sebi trden in stoji v varnih temeljih (npr. Aristotel, Tomaž Akvinski, Hegel). Objektivistična filozofija prava izhaja iz čudenja nad tem, da ima bivanje od vsega začetka v sebi red in obliko – obstaja naraven red stvari in razmer. Povsod, kjer ljudje živijo v skupnosti, obstajajo tudi začetki prava. Primer takšnega mišljenja je nauk o naravnem pravu, ki dojema pravo kot stvarnost, ki obstaja po svojem bistvu neodvisna od našega mišljenja in hotenja. 1.6.2. Spoznavna teorija (svet kot subjektivnost) Temeljno razpoloženje filozofije, ki se orientira ob subjektu, je nezaupanje in dvom. Negotovo je, ali nas čuti ne varajo, ker se v svojem spoznavnem prizadevanju vedno znova motimo in po-gosto doživimo, da se naše mišljenje zaplete v nerešljiva protislovja. Najprej je treba podvomiti o vsem, kar mislimo, da zaznavamo in spoznavamo. Tisto, kar vzdrži tak radikalen dvom, lahko velja za gotovost. Descartes: Cogito, ergo sum (= Mislim, torej sem). Ko začnemo filozofirati z dvomom, postane odnos do sveta drugačen. Pogled je usmerjen v razmišljujoči subjekt. Prvotna je zavest, zato se bivanje razlaga kot proizvod zavesti. Protagoras: Človek je merilo vseh stvari. Ključno filozofsko vprašanje se zato glasi: Kako pridem iz svoje zavesti do spoznanja zuna-njega sveta? Kako lahko sploh kaj vem? Gre za spoznanje, zavest, metodo. Filozofija, ki ne zaupa bivanju, temveč je ujeta v večnem dvomu, se pojavlja v obdobjih druž-benega razkroja. Spoznavna filozofija prava se sprašuje, ali sploh obstaja pravilen red. Pravu se zato odreka last-na bitnost in je le še nominalen pojem – skupna oznaka za zakone, ki jih proizvajajo pooblastila zakonodajalca. 1.6.3. Filozofija eksistence (svet kot proces samopostajanja) V tem primeru je izvor filozofiranja eksistencialna pretresenost, ki prevzame človeka, ko stoji pred mejnimi situacijami bivanja, na katere ne more vplivati, zato spozna mejo svojega bivanja – krivda, 2

bolezen, smrt, vojna, epidemije, razpad kultur, propad ljudstev. Človek se zave lastne šibkosti in nemoči, kar ga sili v spraševanje po smislu človeškega bivanja. Do prave eksistence in avtentičnosti bivanja pride človek s soočanjem z mejnim situacijami. Filozofija eksistence človeka poziva, naj se upre nagibu, da bi pobegnil v životarjenje. S tem se človek odloči za svoje možnosti in pride do samouresničenja. Filozofija eksistence se pojavi v prelomnih in kriznih obdobjih – predsokratiki na pragu antike, Avguštin na pragu sr. veka in Pascal na pragu novega veka. Filozofija eksistence je tudi filozo-fija našega časa. Na področju prava obstaja eksistencialna pretresenost z izkustvom neizogibnega neuspeha našega zemeljskega prava. Radbruch: Dober pravnik je lahko samo pravnik s slabo vestjo, ki se v vsakem trenutku svojega poklicnega življenja popolnoma zaveda globoke vprašljivosti svojega poklica. Pravnik si ne sme zapirati oči pred omejenostjo, nepopolnostjo in nezaneljivostjo prava. Tisti, ki to počne, je s pravom slepo zasvojen – to so: • pozitivisti – vidijo samo zakon in se zapirajo pred vsakim nadzakonskim vidikom prava, zato so nemočni, če politična oblast sprevrača pravo; • naravni pravniki – ne cenijo pozitivnih zakonov in stavijo na vnaprej dane norme, ki jih ne morejo dovolj zanesljivo spoznavno prikazati, zato je rezultat pravna nezanesljivost in samovolja. 1.6.4. Sinteza različnih smeri Pravo ni predmet, kot so drevesa in hiše. Pravo je sklop odnosov ljudi do ljudi in ljudi do stvari. Gre za ontologijo odnosov (namesto ontologije substance). Če pravo jemljemo popolnoma subjektivno, nastane nevarnost, da damo pravo popolnoma na razpolago pravodajalcu. Shema subjekt-objekt (subjekt in objekt ostaneta v spoznanju ločena) se mora umakniti oseb-nemu mišljenju. Treba se je izogibati dvem skrajnostim: • skrajnost filozofije eksistence – Sartre: človek si sam ustvarja svojo moralo, • skrajnost funkcionalizma – Luhmann: pravo nastane in se legitimira samo s postopkom. 1.7. Naloga filozofije in filozofije prava v današnjem času Živimo v prehodnih in prelomnih časih. Racionalno modernost je zamenjala iracionalna postmodernost. Racionalnost se je izkazala kot nesposobna odgovarjati na vprašanja, ki so za člo-veka resnično pomembna. V zgodovini sta si vedno stali nasproti 2 skrajni pojmovanji filozofije (prava): • filozofija prava ima nalogo, da daje absolutne, splošno veljavne in nespremenljive izjave o svetu, človeku in pravu – ta prizadevanja so se vedno izjalovila, ker absolutnih in nad-časovnih vsebin na svetu ni. (Kant: čisto spoznanje vsebuje samo formo, s katero nekaj spoznamo, vsebine pa ne). • opuščanje vsakršne vsebine (vrednot), posvečanje samo oblikam bivanja, mišljenja, prava. Vsako vsebinsko filozofiranje naj bi bilo iracionalno in neznanstveno. Očitek racionalnosti, skrčeni na formalno čistost, je, da nima odgovorov na bistvena vprašanja. Misli brez vse-bine so prazne, zato nimajo pomena za praktično življenje. Ne moremo imeti formalne čistosti in vsebinsko pomenljive sporočilnosti. Prvi pravni filozof, ki se je v 20. st. vrnil k vsebini prava, je bil Gustav Radbruch. Začel se je spraševati po vsebini in pravilnosti prava in s tem presegel pozitivizem. S tem je odprl novo poglavje pravne filozofije: onkraj naravnega prava in pozitivizma. Šibkost Radbruchove teorije je vrednostno-teoretični relativizem. Radbruch je imel število naj-višjih vrednot prava za omejeno, vendar izključen znanstven odgovor na vprašanje, kaj je edina prava vrednota. Po Radbruchovem mnenju se lahko komunikacija o vrednotah lahko odvija edino na politični in ne na znanstveni ravni. Na politični ravni pa so vrednote določili diktatorji. Napaka Radbruchove misli je bila, da je kot pristaš Kantove filozofije menil, da je na neko vprašanje znanstveno možen le en pravilen odgovor. Filozofsko spoznanje pa zahteva koope-rativen napor, ki se dogaja v okviru filozofske komunikacije z drugimi, ki komunicirajo. V moderni teoriji diskurza (Jürgen Habermas), da lahko najdemo resnico (pravilnost) na neempi-ričnem področju samo kooperativno. Zato sta napačna: • avtoritarno razmišljanje – že vnaprej onemogoča komunikacijo, • relativizem – se prezgodaj odpove komunikativnemu pogovoru, ko ni soglasja glede vsebin.

3

Cilj filozofskega diskurza je, da dosežemo intersubjektivno soglasje in v tem smislu resnico. Komunikacija pomeni medsebojno razumevanje in sprejemanje tudi glede vprašanj, na katera ni odgovora – načelo strpnosti. Ljudje si brez prisile in nasilja zaupajo vprašanja, ki so pomembna, in tako pridejo do samega sebe. Tehnične racionalnosti (npr. juridizacija – naraščanje pravnih predpisov) ne smemo gnati tako daleč, da bi ob tem pozabili na človeka in njegove temeljne probleme.

2. Resničnost in vrednota (Radbruch, § 1)
Filozofija prava je del filozofije. V danosti našega doživljanja sta pomešani resničnost in vrednota. Ljudi in stvari doživljamo prežete z (ne)vrednostjo. Ta (ne)vrednost izvira iz nas, ne iz ljudi ali stvari samih, vendar se tega ne zavedamo. Radbruch razlikuje 4 možne filozofske drže, ki ji vsaki ustreza določena oblika danosti: (1) drža, ki je slepa za vrednote – prva naloga duha je, da izvzame jaz iz danosti in ji ga postavi nasproti. Védenje, ki je slepo za vrednote, iz danosti ustvari kraljestvo narave. Narava je danost, očiščena potvorjenih vrednotenj. Iz takšne metode izvirajo naravoslovne znanosti. Tej drži ustreza danost bivanje. (2) drža, ki vrednoti – duh se v védenju, da zavestno vrednoti, zave meril vrednotenja. Zave se norm in njihovega konteksta = kraljestvo vrednot. Iz sistematično izvajane drže, ki vrednoti, izhaja vrednostna filozofija, ki ima 3 veje: logiko, etiko in estetiko. Tej drži ustreza danost vrednota. (3) drža, ki se nanaša na vrednote – pojem znanosti ni identičen z vrednoto resnice, ker zna-nost neke dobe ne obsega le znanstvenih dosežkov, temveč tudi znanstvene zablode. Ven-dar tudi znanstvene zablode štejemo za znanost, ker je njihov namen in pomen služiti res-nici. Dela znanosti (tudi ponesrečena) povzemamo v pojmu znanosti, ker stremijo k njemu. Tej drži ustreza danost smisel. (4) drža, ki vrednote presega – religiozno védenje. Religija pomeni preseganje nevrednosti in s tem hkrati pomeni preseganja vrednosti – vrednost in nevrednost postaneta enakovredni. S tem je odpravljeno tudi nasprotje med vrednoto in resničnostjo. Religija kot preseganje nasprotja med vrednostjo in nevrednostjo predpostavlja to nasprotje. Religija je pritrjeva-nje vsemu bivajočemu vsemu temu navkljub. Religija je onkraj, narava znotraj kraljestva vrednot. Religiozni drži ustreza danost bistvo. Pravo je človeški izdelek. Vsak človeški izdelek je možno zaobjeti le na podlagi ideje. Pravo lahko dojamemo le v okviru vedenja, ki se nanaša na vrednote. Pravo je kulturni pojav = na vrednote vezano dejstvo. Pravo opredelimo kot danost, katere smisel je, da udejanja idejo prava. Pravo je lahko nepravično, vendar je pravo le v primeru, če ima vsaj namen biti pra-vično. Pogled na človeški izdelek, ki bi bil slep za smoter, ni mogoč, zato ni mogoč tak pogled na pravo ali pravne pojave. Drži, ki pravo vrednostno presegata, sta: • pravo pred Bogom proglasimo za nebistveno, • pravo zasidramo v najbolj absolutnem bistvu stvari (npr. antično naravno pravo). Tako so k obravnavanju prava možni 3 pristopi: (1) pogled na pravo kot kulturno dejstvo – pravna znanost, (2) pogled, ki vrednoti pravo, pogled na pravo kot kulturno vrednoto – filozofija prava, (3) pogled na (ne)bistvenost prava – verska filozofija prava.

3. Filozofija prava kot vrednostno obravnavanje prava (Radbruch, § 2)
Filozofija prava je pogled na pravo, ki vrednoti – nauk o pravilnem pravu. Radbruchovo vred-nostno obravnavanje prava zaznamujeta 2 potezi: • dualizem metod, • relativizem. 3.1. Dualizem metod Kantova filozofija: iz tega, kar je, ne moremo razbrati: • kaj ima vrednost, • kaj je pravilno, • kaj naj bi bilo. 4

Pozitivizem (ne samo v pravu, pozitivizem obstaja tudi kot smer splošne filozofije sočasno s pravnim pozitivizmom) na podlagi tistega, kar je bilo (historizem, evolucionizem) oz. je, sklepa o tistem, kar bi moralo biti. Neizbežno zato ni pravilno in nemogoče zato ni nepravilno. Normativne stavke, vrednostne metode in ocene lahko utemeljujemo le s stavki iste vrste, ne moremo jih utemeljevati s tistim, kar je (= bit). Bistvo dualizma metod – pogled na vrednoto in pogled na bit sta samostojna. Med bitjo in vrednoto obstaja logičen odnos (razmerje), ki NI vzročen. Filozofija prava je politični strankarski boj, prenesen v sfero duha. 3.2. Relativizem Normativne stavke je možno utemeljiti in dokazati le z uporabo drugih normativnih stavkov. Zato so končni normativni stavki nedokazljivi in aksiomski. Ni jih možno spoznati, vendar jih je možno priznati. Med vrednotami se ne moremo odločati znanstveno. Relativizem pomeni, da ne obstaja neka absolutna vrednota, temveč končna množica vrednot, ki si jih postavljamo sami. Iz vsake posamezne vrednote lahko izhaja samostojen sistem filozo-fije prava. Relativistična filozofija prava posamezniku izčrpno predstavi čimveč možnih stališč, zavzetje stališča pa prepušča vesti posameznika. Relativizem ugotavlja pravilnost vsake vred-nostne sodbe le v zvezi z določeno najvišjo vrednostno sodbo, tj. določen vrednostni in sve-tovni nazor. Relativizem ne ugotavlja pravilnosti vrednostnega in svetovnega nazora. Odreka se zavzemanju lastnega stališča med nasprotujočimi si vrednotenji, ker se mu zdijo enako-pravna. Vsako od teh vrednotenj ima izključno obvezujoči značaj za svoje predstavnike. Tisto, kar se po mnenju naše zavesti medsebojno izključuje, se na ravni neke višje zavesti sklada. Različni načini mišljenja temeljijo na različnosti ljudi, zato je povsem enako prepričanje nemo-goče (Goethe).

II. Problemski razvoj filozofije prava
1. Naravno pravo
1.1. Uvod Skupna izhodišča naravnega prava: ♦ poleg pozitivnega prava obstaja tudi naravno pravo kot: božje pravo, večno pravo, umno pravo, "pravo" kot razlika od "zakona". ♦ naravno pravo je nadrejeno pozitivnemu pravu, ♦ določa minimalno vsebino pozitivnega prava, ♦ je nerazpoložljivo – človek ga ne more spremeniti, odpraviti, razveljaviti. V zgodovini pravne teorije prevladujejo trije odgovori na vprašanje, kje poiskati vsebino na-ravnega prava: ♦ vodila naravnega prava je mogoče najti v naravi – antično naravno pravo, ♦ vsebino naravnega prava določa Bog – srednjeveško naravno pravo, ♦ vsebino naravnega prava je mogoče razumsko izvesti iz opazovanja človekove narave – racionalistično naravno pravo. 1.2. Antično (Aristotelovo) naravnopravno pojmovanje Družbeno pravo je dvojno: eno je naravno, drugo dogovorjeno. Naravno je tisto, ki ima povsod isto veljavo, ne glede na to, ali ljudem ugaja ali ne. Dogovorjeno pravo je, kar je spočetka lahko brez razlike tako ali drugače. Naravno je vselej najboljše stanje stvari. Narava in entelehija (= teženje k popolnosti): ♦ narava ni le materialna resničnost, temveč je vedno prepojena z vrednotami. ♦ pojem narava označuje popolno stanje stvari, h kateremu teži vse bivajoče = entelehija – n.pr. želod — hrast. ♦ narava nam daje vrednostna vodila, ki uporabljiva tudi v sodobnem življenju. Aristotel razlikuje med dvema oblikama pravičnosti: ♦ izravnalna pravičnost (iustitia commutativa) teži k popolni numerični enakosti med tistimi, ki so si po naravi neenaki, po zakonu enaki,

5

ki se razhaja z naravnim. ♦ gre za pravo. po katerem je človeku prepovedano storiti karkoli. da bi drugi storili tebi. mogoče ga je uporabljati.. Sholastično (Tomaževo) naravnopravno pojmovanje V srednjem veku naravno pravo postane božje pravo. ga v nikakršnih okoliščinah ne smemo ubogati. tega ti ne stori drugim. ♦ pravni pozitivizem kot pravna teorija – obstaja le pozitivno pravo. povrniti stor-jeno škodo. Uvod Skupna izhodišča: ♦ obstaja le pozitivno pravo kot empirični pojav. Naravno pravo. 1. Človeški zakon. 2. kaznovati zločine. do katerega se vred-nostno ne opredeljujemo (najbolj znan je znanstveni pozitivizem) 6 . kar lahko ogrozi njegovo življenje. stoletju – napredek v znanosti.... ki ureja zunanje vedenje in ravnanje ljudi. da si ga ohrani. Racionalistično naravno pravo se opira na poudarjeno vlogo razuma v 16. in nravno zakonodajo (moralo).3. Naravni zakon temelji na človekovi nravni avtonomiji. vzgoja otrok. ki je razumno – člo-veka vodi k ohranitvi in kvaliteti življenja. lex naturalis. ♦ pravo je sprejemljivo in se prilagaja človekovi volji. ♦ naravni zakon – lex naturalis = odsev večnega zakona v človeški duši. ki ga postavi človek. Pod vplivom naravnega prava so nastali naravnopravni zakoniki: Napoleonov civilni zakonik (1804). ki razločuje med pravno zakonodajo.. ♦ s podrobnejšim urejanjem – zločine je treba kaznovati. Občni državljanski zakonik (1811). podpirati drugega.. Natura-lis iuris mater est ipsa humana natura. Iz tega so izvedene sekundarne zapovedi naravnega prava: prepoved samomora. Po tej shemi se oblikuje tudi shema pravnega pojava: ♦ večni zakon – lex aeterna vel divina = božji razum oz. konkretna pojavnost (lep kip). Pravni pozitivizem 2. Vsebina naravnega prava je takšno ravnanje. je lex corrupta – razdejanje zakona.. da bo vodilo tvojega hotenja lahko hkrati veljalo kot načelo splošne zakonodaje. suum cuique (= vsako-mur svoje). Pravo je skupek pogojev. zveza med moškim in žensko. da boš človeštvo v svoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega imel vedno za cilj. glede na ustrezno merilo razlikovanja. Kje iskati naravno pravo? Grotius: Mati naravnega prava je sama človekova narava.. naše dojemanje ideje (naša predstava lepega). ♦ z dopolnjevanjem naravnega zakona. Nauk o naravnem pravu najmočneje za-znamuje neoplatonizem: nauk o idejah: ideja (pralik = popolna podoba pojma – ideja lepote). če se s tem izognemu zgražanju in veliki zmedi. ♦ Pufendorf (1632–1694): neminem laedere (= nikomur škodovati). kolikor je to mogoče. ki ga odkrije razum.4. ♦ pozitivni zakon – lex temporalis. Primarno načelo naravnega prava je ravnaj dobro in se izogibaj slabemu. ki na temelju splošnega zakona svobode lahko združi svobodno voljo enega s svobodno voljo drugega. Ne zavezuje človekove vesti. Kako od naravnega h človeškemu zakonu? Načini: ♦ s sklepanjem iz splošnih načel – nikomur škodovati. Pomemben predstavnik je Immanuel Kant (1724–1804). vsakdo je upravičen do enakih koristi ali bremen.. Pojem pravni pozitivizem ima več možnih pomenov: ♦ pravni pozitivizem kot pristop – ukvarjamo se le s pozitivnim pravom. Temeljno načelo – kategorični imperativ: Ravnaj tako.1. božja volja – zamisel (idea) o upravljanju s stvarmi v Bogu. je načelo ali splošno pravilo. 1.. ali ga prikrajša za sredstva. in 17. Če človeški zakon krši božji zakon. ♦ Thomasius (1655–1728): česar nočeš. določitev kazni. nikoli samo za sredstvo. Minimalna vsebina nravnega zakona: Ravnaj tako. Posamezni predstavniki: ♦ Grotius (1583–1645): spoštovati sklenjene pogodbe (Pacta sunt servanda). do morebitnih osta-lih oblik prava se ne opredeljujemo.♦ razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) teži k sorazmerni enakosti. ne ubijaj.

4. Če iz prava izločimo vrednote... 2. ki se izkažejo za neustrezna. Pravni realizem je usmerjen proti vsakršnemu neživljenjskemu formalizmu in proti vsakršnemu neživljenjskemu osamosvajanju zakonskega prava.L. Zakon ima lahko poljubno vsebino. Obstajata dve vrsti pravnih pravil: ♦ primarna pravna pravila: določajo dolžnosti naslovnikov.3. Splošna. veljavnost. katera pravila so veljavna pravna pravila.. 2. Predmet pravne znanosti je teorija pozitivnega prava. ♦ sekundarna pravna pravila: odpravljajo pomanjkljivosti pravnega sistema. zakonska pravila so le vir prava. ki naj bi bila splošna in deskriptivna – zgolj opisovanje. ne pa vrednotenje. čista vse politične ideologije in slehernega elementa naravoslovnih zna-nosti. 2. Zakonski pozitivizem je najbolj razširjena in tipična oblika pravnega pozitivizma. mora-mo vedeti.2. ki jih sankcionira država. Razvije se v 18. drugi normativne znanosti (zlasti pravo). in končno s pranormo. ki se zaveda avtonomije in predmeta svojega preučevanja.♦ pravni pozitivizem kot pravna ideologija – vrednostni odnos do prava je lahko pozitiven ali negativen (pozitivna pravna ideologija je apologetski pozitivizem). sprejemanje novih pravil ♦ pravila o sojenju odpravljajo neučinkovitost primarnih pravil – določajo postopek. Cilj pravne znanosti je: ♦ pravna teorija. Čista teorija prava Njen ustanovitelj in poglavitni predstavnik je Hans Kelsen (1881–1973). Prvi se prilegajo naravoslov-ne. Hart (1907–1993) zasnuje teorijo. Namen pravne znanosti je odgovoriti na vprašanje. legis habet vigorem (= moč zakona ima vse tisto. veljavno pravo je psihološko-sociološko dejstvo.5. ne z vsebino. kaj je bilo in kaj želi biti. lahko pravno pravilo utemeljimo le z drugim pravnim pravi-lom. deskriptivna. ki jo obvladujejo pravila – normativna teorija.. Holmes: Malopridneža ne zanimajo pravni aksiomi in de-dukcije. Hartova analitična teorija prava H. kaj je pravo in kako pravo nastaja . ♦ etatizem = vezanost prava na državo – pravna pravila so pravila. veljavno pravo je tudi naj-bolj nizkotno zakonsko pravo. kar sklene vladar). Predstavnika sta: ♦ ameriški pravni realizem – povezava s precedenčnim sistemom. ker je moralno nev-tralna in noče prava vsebinsko opravičevati. ne kaj naj bo pravo in kako naj pravo nastaja. Kelsen potegne ostro ločnico med svetom biti in svetom najstva. v katerem se primarna pravna pravila uveljavljajo. ♦ teorija. ♦ povzdigniti pravno teorijo na raven pristne znanosti. ♦ pravila o spreminjanju odpravljajo statičnost primarnih pravil – omogočijo nam spreminjanje pravil. Zametki obstajajo že v rimskem pravu – Ulpijan: Quod principi placuit.. ♦ skandinavski pravni realizem – odločno nasprotovanje metafizičnemu preučevanju prava. ostro razlikovanje med law in books in law in action. Zakon je zakon. ki je pogojena s postopkom. To so: ♦ pravila o priznanju veljavnosti pravnega sistema odpravljajo nedoločnost primarnih pravnih pravil – povejo nam. statičnost. neučinkovitost. ♦ formalizem = poudarjanje formalnih elementov prava – hierarhičnost. 2. ki jih v obliki zakonov in dru-gih splošnih pravnih aktov izdajajo oblastni državni organi – etatistično–legalistično pojmo-vanje prava. 7 . Pravo je izkušnja in napovedovanje ravnanja sodišč. kaj pravo je. ki bi vseboval zgolj primarna pravila – predpravni svet: nedoločnost.A. stoletju kot odgovor na potrebo po pravni varnosti in gotovosti. Bistvene lastnosti: ♦ monizem = zakoni so edini pravni vir. Da bi vedeli. Zakonski pozitivist opredeljuje pravo kot skupek pravnih pravil. tega z nadaljnim. ker pojasnuje pravo kot celovito družbeno in politično institucijo.

katere smisel je. Formalno logiko je treba nadomestiti s pre-učevanjem življenske resničnosti. ampak tudi iz vsebinsko odprtih pravnih načel.2. ko je nastal primer nepravnosti. 8 . jih lahko le opišemo in rekonstruiramo kot sporočilo norma-tivnega pravnega akta. da imajo pravna načela pomembno vlogo v pravni praksi in bi jih moralo ustrezno upoštevati pozitivistično obravnavanje prava. kar je uteme-ljeval s tem. Teorija argumentacije v pravu se zavzema. Na njihovi podlagi je napisal črnogorski premoženjski zakonik. a jih ne razumemo glede na dejanske življenske (praktična razlaga) ali glede na namišljene življenske primere (metodična razlaga). da v Nemčiji še niso dozoreli pogoji za enoten civilni zakonik.6.6. Če pravna pravila obrav-navamo izključno pozitivistično.6. družbeno vsebino in družbene cilje prava. da je treba proučevati pravna načela. dolžnosti in pristojnosti igrajo druž-bene vloge. če je kulturno zgodovinsko utemeljeno in pravno tehnično dognano. Prav-na načela so raztegljiva vrednostna merila. ki deluje v zgodovini. ko se dejstva upre-jo zakonikom. 2. da obi-čajno pravo odkriva. Utemeljitelj zgodovinske šole je Friedrich Carl von Savigny (1779–1861). Eksegetična šola in šola pojmovne jurisprudence se izkažeta za nezadostni. da jim moramo odreči pravno veljavnost. temveč v sami družbi. Savigny je nasprotoval uvedbi enotnega civilnega zakonika za celotno Nemčijo. da kot nosilci pravic.1. Baltazar Bogišić (1834–1908) je preučeval gradivo o pravnih običajih med južnoslovanskimi narodi. Sociološko pravoznanstvo je kritično do normativnega in etatistično–legalističnega pojmovanja prava. 3. preučuje in znanstveno sistematizira. Argumet načel Pravo ni sestavljeno le iz pravnih pravil. ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil in način njihovega izvrševanja. Argument načel opozarja. Obstajajo tudi norme in pravni sistemi. Vprašanje zasnove 2.3. Zgodovinska šola prava zavrača racionalistično naravnopravni in etatistično legalistični pogled na pravo.2. (2) pravniško pravo in pravo pravnikov – vsebinsko spoznava običajno pravo in ga pojmovno znanstveno obdela.2.6. Argument neprava zavrača trditev.2. Zajema le temeljna in splošno sprejeta pravila človečnosti in človeškega sožitja. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov izražajo družbene interese in moč posameznikov in družbenih skupin ter jim omogočajo. ne v pravo-znanstvu in ne v sodni praksi. Rudolf von Jhering: pravo je oblika. 2. Sociološko pravoznanstvo preučuje družbene vzroke. Če pravo bistveno odstopa od pravne kulture in civilizacije ter je skrajno nečloveško. Še nekaj splošnih opomb 2. prek katere se s pomočjo državne prisile zagotavljajo življenski pogoji družbe – interesna jurisprudenca. kar je zrelo za uzakonitev. družbeno vlogo. Kodificirano pravo je kakovostno le.2. Naloga pravne znanosti je. da je pravni pozitivizem enostranski tudi do pravnih pravil. (3) zakonsko pravo – v pravnotehnični obliki utrjuje. Pravo je proizvod narodnega duha. Resnično pravo je običajno pravo pri posameznih narodih. Radbruch: Pravo je resničnost. nas kot pravo ne zavezuje. 4.1. Argument neprava je tudi pravni argument. Uporablja se le v primerih. da služi pravni vrednoti. da med pravom in moralo ni nikakršne povezave.2.6.6. Njegov začetnik je Eugen Ehrlich: Bistvo pravnega razvoja ni ne v zakonodaji. kjer je merilo človečnosti splošno sprejeto že v času. ki vsebinsko utemeljujejo pravno odločanje. ideji prava. ki so tako nepravični. Argument razumevanja pravnih pravil opozarja. iz katere zakon izhaja. Vprašanje zornega kota 2. Stopnje prava so: (1) običajno pravo – avtentično odseva značilnosti posameznega naroda.

tri najvišje pravne vrednote: ♦ individualistična vrednota – izhajamo iz človeka kot posameznika. meščanskih pro-dukcijskih in lastninskih razmerij. Na to se opirajo ekonomska.2. Pravo in država bosta odmrla. 5. Ekonomski dejavniki so odlo-čilni – moderno pravo raste iz zgodovinsko oblikovanega načina proizvodnje. da služi pravni vrednoti. normativnost je osrednja značilnost prava. 6. Nekateri odzivi v teoriji prava Ekonomska baza je materialni vir prava. vrednot in pravil.1. Ko se bo to zgodilo. Pravo je izraz normativne moči dejanskosti – podobno Georg Jellinek. Nosilec odločanja je vedno človek. zaradi če-sar so nujno predmet izkustva pravnikov. Leon Duguit (1859–1928) – solidaristična teorija prava: posamezniki v družbi sodelujejo in so zaradi delitve dela med seboj odvisni. (3) marksistična kritika prava skupaj s hipotezami o pravu v socializmu in komunizmu. Pravo je uvrščeno v pravnopolitični del družbene vrhnje stavbe. Vodilo so človekove pravice in vzravnana drža. To je bilo v nasprotju s Stalinovim prepričanjem o okrepitvi države in prava. ♦ smotrnost – ideja namena. vsebinska narava. Last-nina ima socialno funkcijo. Marksistična naravnopravna teorija – Ernst Bloch (1855–1977) z naravnim pravom in človekovim dostojanstvom. Zakon in drugi formalni pravni viri so pozitivni le v obsegu. Treba je spremeniti vse razmere. Trodimenzionalnost: pravo je lahko pred-met proučevanja s stališča pravne dogmatike.Šola svobodnega prava: zakon ima toliko praznin. zato je Pašukanis končal kot žrtev stalini-stičnih čistk. Pravna ideja vključuje: ♦ pravičnost – načelo enakosti. Končni cilj je popolna osvobodi-tev človeka. pravo je resničnost. Radbruchovo pojmovanje prava onkraj naravnega prava in pravnega pozitivizma – Gustav Radbruch (1878–1949): pravo je kulturni pojav. ko je družbena zavest o pravu izoblikovana. katere smisel je. kolikor ima besed. Pravo je normativni red dejstev glede na zgodovinsko uresničljive vrednote. Teorija je antietatistična: pravo nastaja neodvisno od države. sociologije prava ali filozofije prava. v katerih je človek ponižano. absolutna formalna narava. Sintetično pojmovanje prava V življenski resničnosti je pravo celovit in sestavljen družbeni pojav. pravni ideji. Miguel Reale: pravna pravila združujejo dejstva in vrednote v dialektično enoto. vendar izhaja od prava kot duhovnega normativnega pojava. kolikor je življenskih skupin. Teza o odmiranju prava – humanistični naboj. ki ustreza norma-tivnim dejstvom – materialnim pravnim virom. v katerih vznika normativna zavest o načinu vedenja in ravnanja. zapuščeno. Skupno jim je. Teorije so sintetične. Sociološko–ekonomistični pristop – Pašukanis (1881–1937). Normativno pojmovanje prava – jugoslovanski teoretik Radomir D. moralna in pravna pravila. Nekateri nastavki marksistične teorije prava (1) marksistični pogled na zgradbo družbe. Teo-rija o zlorabi pravne oblike: norma je zlorabljena. izoblikuje se v družbi. Pravo je najprej v družbenih raz-merjih in šele nato v abstraktnih oblikah. vrednote in pravila imajo sama po sebi nekatere lastnosti. zaničevano bitje. da je pravo sestav-ljeno iz družbenih dejstev. (2) marksistični pogled na pravo v kapitalistični družbi. ♦ nadindividualistična vrednota – izhajamo iz človeka kot družbenega bitja. Družbenih nasprotij in razlik ni mogoče odpraviti. Pravni viri so re-zultat vrednostne odločitve. ki ne morejo ali ne smejo biti pravno urejena. 5. bo človek spoznal in organiziral lastne sile kot družbene sile in jih ne bo več odvajal od sebe kot politične sile. usmerjen k vrednotam. Marksistična teorija prava 5. Sodniško pravo mora zakonsko pravo dopolnjevati ter zapolnjevati pravne praznine. Georges Gurvitch (1894–1965) – pluralistični pogled na pozitivno pravo. Teorija družbene-ga prava – obstaja toliko vrst prava. podjarmljeno. 9 . Socializma ni brez demokracije. če z njo urejamo razmerja. Popoln pojem prava je le sintetični. Prava ni mogoče osa-miti in zožiti. Družbena razmerja. Ekonomsko razmerje je jedro prava. država je podrejena pravu in nastane šele. Lukić (1914–). integralne in trodimenzionalne. Sintetična pojmovanja prava – hrvaški teoretik Nikola Visković (1938–) z integralno teorijo prava.

da je vsebinsko pravilno. ♦ pravno varnost. ki prenaša pravo z abstraktnoregulativne ravni v konkretna družbena razmerja. Gre za pravno odločitev. Človekove pravice so kot vsebinsko merilo pravnosti najvišja pravna vrednota. Slaba stran pojmovne jurisprudence je odtujenost pravne znanosti od družbene. Zakon je celota enopomenskih v sebi sklenjenih mode-lov ravnanja. Uresničevanje prava je nezgodovinski proces. Če je zakon tako nepravičen. močnejša od postave – naravno ali umno pravo trajnega ob-stoja. ki daje pravnemu odločanju potrebno določnost in zanesljivost.1. Radbruch priznava pravna načela. Življenjski primeri so enaki konkret-nim dejanskim stanovom. Ta prenos deducira (sklepa) vsebino pravne odločitve iz prava kot dogmatično izoblikovanega sistema. šolo pojmovne eksegeze (Francija).♦ transpersonalna vrednota – izhajamo iz človeka kot ustvarjalca kulturnih dobrin. da je pozitivno. Klasično pojmovanje se opira na predpostavko. da je pravna odločitev mehanična reprodukcija poj-movne resničnosti. razčlenitev njegove vsebine in znanstveni sistem (ki izhaja iz pojmovne analize) nudijo pojmovno preglednost. Uporabljanje prava je doživelo teoretični vrhunec s šolo pojmovne jurisprudence (Nemčija) oz. politične in moralne resničnosti prava. ki poustvarja pravo v konkretnem družbenem raz-merju. Nastaja vtis. ki čakajo. katera je najvišja vsebinska pravna vrednota. Uporabnik prava je le sredstvo. da jih zajame subsumpcijski avtomat. ki je izobliko-vana v posamičnem pravnem aktu (npr. ker vnaša v pravno odločanje pojmovni normativni okvir. temelji na prepričanju. Odločitev je opravil že zakonodajalec. Po izkušnjah z nacizmom je Radbruch svoja stališča dopolnil – Radbruchova formula. da najde odločitev. zakon sploh ni pravo – formula zanikanja. To pojmovanje je lastno klasičnemu naravnemu pravu in klasičnemu (normativnemu) pravnemu pozitivizmu. POSEBNI DEL FILOZOFIJE PRAVA II. da je neznosen. Kot znanost. da uporabnik v celoti izpelje pravno odločitev iz zakona ali drugega formalnega vira. Uporabniku prava gre samo za to. ki si lastijo ustvarjalnost in pravodajni monopol. kako poteka postopek uporabljanja prava. ki jih je možno prenesti v družbeno življenje. Ostanke pojmovne jurisprudence ("čistega uporabljanja prava") še vedno vzdržuje pravna dog-matika. K pojmu prava sodi prav toliko. Ideologija "uporabljanja prava" Uporabljanje prava je odločanje v konkretnih primerih. Odločitev je 10 . v katerem življenjski pri-mer in zakon ostaneta nespremenjena. ki ne upošteva normativne moči dejanskega. Argumentacija v pravu 1. sodbi sodišča). lahko pojmovna juris-prudenca oblikuje nove pojme in pravna pravila. Normativna konkretizacija namesto "uporabljanja prava" 1. Ideologija čistega uporabljanja prava se vedno ujema z ideologijo političnih organov. da je uporabljanje prava posteriorno v razmer-ju do prava – gre za mehanično opravilo. Gre za sklepanje iz vsebinsko osamosvojenega in samozadostnega pravnega sistema. Obstajata 2 stopnji pojmovne jurisprudence: (1) nižja pojmovna jurisprudenca – osredotoča se na razlaganje zakona. Pravnodogmatična obdelava zakona. Vsi pojmi se iztekajo v hierarhično zgra-jen v sebi sklenjen pravni sistem. se mora kot nepravilno pravo umakniti pred pravično-stjo – formula neznosnosti. Kadar zakon ne teži k pravičnosti in zavestno zanika enakost. (2) višja pojmovna jurisprudenca – logično in sistematično razčlenjuje posamezne pravne in-stitute in pravne pojme. Za pojmovno jurisprudenco je uporabljanje prava prenos vsebine zakona na konkretni primer. strnjeno v deklaracije pravic človeka in občana. Uporabljanje prava je pravnotehnično opravilo. ugotavljanje njegove vsebine ter odpravljanje nejasnosti in protislovij. kot je naloga vsebinskega prava. pri katerem uporabnik ne odgovarja za svojo odločitev. ki usmerja uporabljanje prava – to je dobra stran pojmovne jurisprudence. Ni mogoče spoznati. Klasično pojmovanje. ki je bila dana vnaprej (Kriele). ki povezuje različne sestavine.

ki naj ga oblikuje). 1. kako naj normo uporabi. ki dopušča uporabniku prost preudarek. ki jih dopušča višja stopnja. K tej ideologiji najbolj težijo totalitarni politični sistemi. s čimer je presegel šolo pojmovne jurisprudence. temveč le glede na družbena razmerja. 1. zato je pravno odločanje vedno pravno ustvarjalno dejanje. Razmerje med normativnim izhodiščem in življenjskimi primeri je vsebinsko obojestransko pogojevano. in • vsebinsko izvotleno konkretizacijo prava (= čista teorija prava). Uporab-nik prava je vedno tudi ustvarjalec. je pomenska shema. Normativno izhodišče so formalni pravni viri. S temi sredstvi ni možno opredeliti edinega možnega pomena norme. Življenjski primeri so neizoblikovano dejansko stanje. Opredelitev posamičnega pravnega akta ne more biti tako nepopolna. Pravno normo kot okvir mora ustvarjalno napolniti uporabnik prava. ki so jim namenjeni. ki uokvirja pravno odločanje. Njen predmet je law in books (v nasprotju z law in action). kako naj se odloči. Pravno odločanje kot sestavina stopnjevitosti prava Kelsen–Merklova teorija stopnjevitosti prava (oz. Jezikovnih znakov. Ta je bolj izrazit v kazenskopravnih in upravnopravnih zadevah. Relativna (ne)določnost normativnega okvira omogoča. da posamični akt hkrati ne uporablja prava (določiti je potrebno vsaj organ. Jezikovni pomen pravne norme ni enopomenski – uporabnik prava se giblje znotraj jezikovnega okvira. kateremu zakon-skemu dejanskemu stanu s pravno posledico je treba podrediti življenjski primer. ki ima povsem določne časovne in prostorske koordinate. Ta okvir je vsebinsko votel. ki ni več viva vox legis (= usta zakona) oz. Norma je okvir. Odločitev organ utemeljuje s sklicevanjem na številko paragrafa. ki tvorijo formalne pravne vire. Vsebina pravne odločitve je za čisto teorijo prava pomembna le kot rezultat in sestavina obstoječega pozitivnega prava. Normativna mreža. Višji akt (zakon) ne more nikoli tako določno predvideti vsebine posamičnega pravnega akta (sodba.2.utemeljena s samo navedbo pravnega določila. ki ga prečuje ne glede na družbeno resničnost. ki se zadovoljuje s pojmovno eksegezo veljavnih formalnih pravnih virov. pravnega reda) – pravo si samo določa svoje lastno ustvarjanje. Zasluga teore-tika Kelsna je. da ugotovijo. ki pravo uporablja. Pravno odločanje je ustvarjalno v mejah. da oblikovalec nižjega pravnega akta deluje ustvarjalno.3. da norm ni absolutiziral. Pravno odločanje v konkretnih primerih je zgodovinski dogodek. ki je oblikovalec pravne odločitve ne sme prestopiti. ki te primere ureja. ki mu dopušča več možnosti. K ideologiji uporabljanja prava še vedno prispeva pravna teorija. je zožena na to. pogodba). ki ostaja v celoti znotraj ve-ljavnega pravnega sistema. Ustvarjalnost organov. Pravo predvideva: • kako naj nastajajo njegovi sestavni deli. v katerem naj pristojni organ ustvari nižjo stopnjo. zato je norma odprt pomenski okvir. V določenem obsegu tudi zarisuje vsebino. Pojmi po Kelsnu niso produktivni sami za sebe. v katerem naj se giblje nižja stopnja prava. Čista teorija prava določa le mejo. na katero je nižja stopnja vezana. Takšen sistem lahko deluje le na ideološki ravni. Dejansko izhodišče je življenjski primer. ga ne ustvarja. subsumpcijski avtomat. 11 . ki ne more biti v celoti določen ali nedoločen. diktator). ki zajema samo normo kot pomen voljnega akta. v katerih je dejanski nosilec ustvarjalnosti in resnice najvišji politični organ (partija. ki sooblikuje pravno odločitev v konkretnem primeru. ki ga je možno opredeliti šele glede na normativno izhodišče. ki uporabljajo pravo. Zanima jo jezikovna. na katerega se navezuje pravna posledica). Normativna konkretizacija namesto uporabljanja prava Teorija NORMATIVNE KONKRETIZACIJE zakona zavrača: • ideologijo uporabljanja prava. in • kako naj bodo medsebojno usklajeni. Vnaprej je možno določiti le pomenski okvir. logična in sistematična razčlenitev pravnega besedila. Čista teorija prava določa pomen jezikovnega okvira z jezikovno. Organ. da se ustvarjalec pravnega akta ved-no giblje v normativnem okviru. Za pravno odločanje v konkretnih primerih je poglavitno. logično in sistematično raz-lago. da le-ta ne ustvarja prava (individualizirati je treba vsaj primer. v civilnopravnih zadevah je pravno odločanje strokovno bolj avtonomno. Ustvarjalnost je vezana na vladajoči ideološki kliše. Višja stopnja oblikuje subjekte in postopek. Pravna norma kot pomenski okvir je pomembna sestavina pravnega odločanja. ni možno razlagati samih zase.

ki je predmet pravnega odločanja. Prvine normativne konkretizacije zakona 2. Vnaprej so dana: (1) pravna določila. zato ima pravna odločitev mož-nost. Tudi pravno posledico je potrebno konkretizirati. in (2) življenjski primer. kako in zakaj smo ju povezali. Pravna odločitev je VREDNOSTNA SINTEZA. opirajoč se na formalne pravne vire. ki: • iz normativnega gradiva ustvari zakonski ali ABSTRAKTNI DEJANSKI STAN. kako smo oblikovali abstraktni in konkretni dejanski stan. kako sklepamo med normativnim in dejanskim. in • na temelju dejanskega izhodišča oblikuje KONKRETNI DEJANSKI STAN. in • pravni determinizem. ki ga je potrebno vsebinsko napolniti in s tem pravno ovrednotiti živ-ljenjski primer. temveč je odloči-tev. • ugotovimo. in izhajajoč iz življenjskega primera. vsebovana v splošnih pravnih aktih. Pravna odločitev je vedno produktivno dejanje. da med njima ni vsebinske enakosti. da je ustvarjalna. (2) pojasnilo. ki terja pravno rešitev. roki). da je konkretni dejanski stan primer abstraktnega dejanskega stanu. ki je racionalno utemeljiva. (3) utemeljitev. Normativno izhodišče in življenjski primer sta večpomenska.1. Pravna odločitev NI "čista uporaba zakona" in NI uporabnikova samovolja. abstraktni zakonski stan (zakon) ZDS PP vrednotenje KDS = ZDS KDS je primer ZDS ZDS življenjski primer PP Oddaljenost med zakonskim in konkretnim dejanskim stanom je vedno tolikšna. na kate-rega se navezuje določena pravna posledica. ki ga je treba prepričljivo utemeljiti v obrazložitvi pravne odločitve in ga teoretično osmišljati. števili) – to je zelo redko (npr. 2. Produktivno dejanje terja: (1) odgovor na vprašanje. če oba stanova opisujemo z enopomenskimi znaki (matematični znaki. Za vse to se zavzema TEORIJA ARGUMENTACIJE v pravu.Zakon je (ohlapen) okvir. Od življenjskega primera do pravne odločitve Pravna odločitev je možna šele tedaj. ki spregleduje zakon in absolutizira pomen življenjskega primera (prav-na odločitev je čisti voljni akt). ki ima pravno relevantne sestavine. ko: • na temelju zakona (= formalnega pravnega vira) oblikujemo abstraktni (zakonski) dejan-ski stan. Pravno odločanje v konkretnih primerih je odgovorno intelektualno opravilo. • iz življenjskega primera "izluščimo" konkretni (življenjski) dejanski stan. ki pravo soustvarja. 12 . ki odklanja: • pravni decionizem. ki absolutizira pomen zakona in zanemarja pomen življenjskega pri-mera (pravna odločitev je že vnaprej v celoti dana v zakonu). ki se ujema z zakonskim. Primerjava je matematično eksaktna le.

kaj se je zgodilo. kazensko pravo). Katera dejstva so pravno relevantna. V njih so vsebovani tipi vedenj in ravnanj. kot je opre-deljena v zakonu in kot jo na temelju zakona razume nosilec pravne odločitve.2. Ugotavljanje dejstev spremlja ocena. pravno določilo ali skupek pravnih predpisov (določil) NE MORE biti izena-čen z zakonskim dejanskim stanom in pravno posledico. ki ga mora pravno ovrednotiti. da se poudarjeno ukvarjajo s pravnimi kršitvami (npr. zato ni v celoti relevanten za pravo in pravno odločitev. Življenjski primer je primer. ki se je zgodil v določenem času in prostoru. ki mu omogoča. Življenjski primer je možno opredeliti kot konkretni dejanski stan tedaj. Vzporedno s postopkom. Življenjski primer je zgolj izsek družbene resničnosti. Abstraktni (zakonski) dejanski stan Pravni predpis. K oblikovanju konkretnega dejanskega stanu vodijo 3 vprašanja: • kakšen naj bi življenjski primer bil (predstava)? • kaj se je v resnici zgodilo (ugotavljanje)? • v čem je konkretni dejanski stan glede na prvine zakonskega dejanskega stanu? Predstava življenjskega primera zarisuje krog vprašanj. ki se ujema s sestavinami pravne kršitve. Je le dejansko izhodišče. ki so predmet odločanja. Povezava med njima temelji na pravnem vrednotenju. Življenjski primer in konkretni (življenjski) dejanski stan nista identična. Materialna enakost je vedno samo podobnost. Do konkretnega dejanskega stanu se dokopljemo z ovrednotenjem dejstev življenjskega primera. ki zapolnjuje pomensko odprti prostor. dopustitev). Pomensko odprti so tudi življenjski primeri. ki ustrezajo sestavinam zakonskega dejanskega stanu = pravno relevantna dejstva. Vrednotenje temelji na analogiji. je možno pravno odločanje prevesti v formalnologične znake – v zgornjo in spodnjo premiso silogističnega sklepanja. ki ustrezajo tipskim znakom zakonskega dejanskega stanu. Življenjski primer je le dejansko izhodišče pravnega odločanja ali konkretni dejanski stan in statu nascendi (= "v stanju rojevanja"). da na določen način ravna ali to zahteva od drugega (storitev. v katerem oblikujemo konkretni dejan-ski stan. ne da bi se 2 med njimi v celoti uje-mala. v katerih je pravni subjekt ○ nosilec temeljnega upravičenja (osrednja sestavina pravice).Formalni pravni viri se nanašajo na vnaprej zamišljena družbena razmerja. v katerem iščemo in pomensko določamo zakonski dejanski stan s pravno posledico. ○ v upravnem pravu upravni prekršek. V družbeni resničnosti so življenjski primeri v nenehnem nastajanju in udejanjanju. 2. 2. nam pove primerjava med ugotovljenimi dejstvi življenjskega primera in ustreznim zakonskim dejanskim stanom. na katera je usmerjena pozornost tistega. Kot zgodovinski dogodek ni življenjski primer nikoli v celoti relevanten za pravno odlo-čitev. Gre zgolj za ujemanje. Oba postopka sta medsebojno povezana. Ko smo izoblikovali konkretni in zakonski dejanski stan. ko v njem uzremo prvine. opustitev. ki ugotavlja. ○ v kazenskem pravu kaznivo dejanje. Konkretni dejanski stan je splet dejstev. dokler ne opredelimo njunih sestavin in ju konstituiramo kot zgornjo in 13 . Pomenska odprtost je položena v samo bistvo sodobnega prava. katera dejstva so pravno relevantna in kot taka sestavina konkretnega dejanskega stanu. teče tudi postopek. ○ v delovnem pravu disciplinski prestopek (kršitev delovnih obveznosti). Pravno nas zanimajo le dejstva življenjskega primera. ● sekundarni hipotezi – splet dejstev. Nato ugotovimo. iz katerega je treba izluščiti sestavine. Prek konkretnega dejanskega stanu je življenjski primer predmet pravne odlo-čitve. ki je na ravni formalnih pravnih virov vedno splošno in abstraktno. V naravi nekaterih pravnih področij je. Splošna in abstraktna pravna norma raste iz normativnega okvira. ker sta normativno izhodišče in življenjski primer vsebinsko odprta. ○ v civilnem pravu civilni ali odškodninski delikt. ki konstituirajo konkretni dejanski stan. ○ nosilec obveznosti (osrednja sestavina pravne dolžnosti). da je kon-kretni dejanski stan primer zakonskega dejanskega stanu.3. Življenjski primer primerjamo z možnimi zakonskimi dejanskimi stanovi in obratno. ki na ravni konkretnosti ustreza: • primarni hipotezi pravnega pravila – označuje dejanske okoliščine. Konkretni dejanski stan Izhodišče pravnikovega dela je življenjski primer.

iz katerih je treba odločitev zgraditi. ki vrednostno oporo išče v načelih. Razlagalec v razumevanje vstopa predvsem glede na konkretni primer. • zakon (formalni pravni vir) razlaga glede na življenjski primer (interesni konflikt). napotila ali tipične primere. in • izključi. v katerem je pravni subjekt nosilec pravice. ki ga označujemo kot: (1) primarno hipotezo. V civilnem pravu je dejanski stan s pravno posledico relevanten šele. njegova načela in vrednote. in sankcij. Nato glede na značilnosti konkretnega dejanskega stanu določimo pravno posledico. Pravni posledici sta lahko: • temeljno upravičenje. vendar ključno vprašanje. ki naj ji sledijo pravice. ki pravno odločitev uokvirjajo in jo vsebinsko opredeljujejo. ki terja pravno odločitev. V razumevanje jezikovnih znakov vstopa razlagalec z ustreznim pravnim predznanjem. ki so primer vnaprej določenega dejanskega stanu – prizadeti pravni subjekt mora obveznost izpolniti. ki se z življenjskim primerom nikoli ne morejo v celoti ujemati. Kazensko in kaznovalno pravo na splošno se osredotoča na obravnavanje zakonskih dejanskih stanov.spodnjo premiso pravnega silogizma. Zakonski dejanski stan NIKAKOR NI istoveten s posameznim pravnim določilom. ki nasprotuje primarni dispoziciji kot pogla-vitni sestavini pravnega pravila. 2. Avtor mora najti razloge in odločitev utemeljiti tako. kot član določene družbe z njej lastno civilizacijo in načinom življenja ter kot član ali organ določene državnopravno urejene skupnosti. je. ki: • življenjski primer (interesni konflikt) ovrednoti v luči zakona (formalnega pravnega vira). ki je predpostavka primarne dispozicije. da je konkretni dejan-ski stan primer zakonskega dejanskega stanu. medtem pravna dolžnost nastane takoj. v kateri se spodnja premisa najtesneje približa eni izmed zgornjih premis. kdaj sta konkretni in zakonski dejanski stan izoblikovana lahko reši le nosilec (avtor) pravne odločitve. Vnaprej so dane le sestavine. Zakonski dejanski stan s pravno posledico je del splošne in abstraktne pravne norme. • obveznost. ki ga preže-majo. Pomensko odprti prostor zapolnjuje pristojni nosilec pravne odločitve. v katerem je pravni subjekt nosilec pravne dolžnosti. Izbor in utemeljitev pravne odločitve nista neposredno izpeljiva iz zakona. da: • ovrednoti jezikovne znake kot zakonski dejanski stan. kar mora razlagalec storiti. Pravna kršitev je opredelitev vedenja in ravnanja. da jo avditorij (= občinstvo) sprejme kot pravno utemeljeno in pravično v mejah veljavnega pravnega sistema. Najmanj. Obravnavanje je problemsko in postavljeno v pravni sistem. ki je razlagalcu dostopen kot skupek jezikovnih znakov. da nastanek pravice kot konkretne pra-vice ni avtomatičen. ki jih zakon vsebuje. (2) možnosti vsebinsko precizira. Pravna odločitev kot vrednostna sinteza Teorija argumentacije intenzivno prispeva h kakovosti pravnega odločanja v konkretnih prime-rih. Ni se možno opirati na hierarhično lestvico argumentov. ko med strankama nastane spor glede pravic in obveznosti – v tem primeru je težišče na primarni hipotezi. Teorija argumentacije osmišlja povezave med temi sestavinami. Zakonski dejanski stan je rezultat razumevanja zakona. Bistvena razlika med pravico in pravno dolžnostjo je. sicer pride do pravne kršitve. ki predstavljajo pravne kršitve. da bi bila kakšna druga možnost bolj utemeljena. Sestavine mora-mo medsebojno povezati in ovrednotiti razmerja med njimi. da: (1) spozna in ugotovi možnosti. Vrednostno sintezo uokvirjajo veljavni pravni sistem. ki je predpostavka sankcije. ko nastopijo dejanske okoliščine. Pravna odločitev je vrednostna sinteza. temveč je odvisen od volje prizadetega pravnega subjekta. Moramo najti točko. ki se najtesneje sklada s pravno relevantnimi značilnostmi življenjskega primera. Razlagalčeva naloga je. (3) izbere kombinacijo (zakonski dejanski stan). ali bo zakonsko abstraktno temeljno upravičenje sploh udejanjil. če so v zakonu nedoločne. 14 .4. Vnaprej je možno predvideti le smernice. Pravimo. (2) sekundarno hipotezo. V oporo so mu sodni precedensi in topoi (= vidiki). vrednotah in merilih (normativno opredeljenih ali splošno sprejetih).

Te za-kone je treba rigorozno razlagati. če naj razlaga uspe. povezave med njimi. K razmerju med teorijo argumentacije in prakso prispe-vajo pravna tradicija. Če posebnega namena zakona ni oz. kar je v besedilu zakona grama-tično dejansko odrejeno. ki je osvobojeno razla-galnih pravil in pooblaščeno. ki se navezuje na netočni izraz v zakonu. Posamezne sestavine razlage niso samostojne. 3. kako argumente racionalno uporabljamo. (4) sistematična sestavina – nanaša se na notranjo povezanost. Če je pravo že kodificirano. da z njimi ne jemljemo prostora občemu pravu. zato med njimi ne moremo poljubno izbirati – gre le za različne dejavnosti. K iskanju in utemeljevanju rešitev morata prispevati teorija in praksa. o razmerja med zakoni. Možno je. kadar z njim razlagamo nedoločne izraze. se Savigny zavzema za ustanovitev najvišjega sodišča. na splošni pa ne (če bi razlago oprli na splošni temelj. razlago lahko opremo le na posebni namen zakona. ki mu je formalni pravni vir namenjen. ki šele ustvari pravo. Savignyjeva teorija razlage zakona Savigny: razlaga je rekonstrukcija misli. Savignyjeva teorija razlage se nanaša na zakone. Savigny je takšni razlagi najprej odklanjal – zavezuje le tisto. Pravna odločitev mora avditorij neposredno prepričati. Največja varnost je zagotovljena. vendar njen predmet ni normativno izhodišče. (3) zgodovinska sestavina – razlaga se nanaša na stanje v času nastanka zakona. • povezava zakona z njegovim temeljem – temelji na posebnem in splošnem namenu zakona. preučuje in sistematizira organsko nastajajoče pravo. Po Savignyjevem mnenju je potrebna previdnost pri uporabljanju teološke razlage. Savigny še ni poznal teleološke sestavine razlage. Poseben namen zako-na mora biti dokazljiv. ni dokazljiv. ki je vsebinsko bolj utemeljen glede na namen zakona. normalna in povprečna v pomenu izoblikovanih vrst vedenja in ravnanja. Rekonstrukcijo omogočajo 4 sesta-vine: (1) gramatična sestavina – predmet razlage je beseda.V naravi pravnega pojava je. ki morajo učinkovati združeno. Tipi morajo ustrezati avditoriju. v katerem so posamezni deli drug za drugim. da mora biti odločitev tipična. da v zakonu namen ni točno izražen. Glede tega je lahko razlaga: • razširjujoča ali ekstenzivna – zunanji izraz razširja. Prispevek teorije argu-mentacije je. ne ustre-zajo njegovemu pojmovanju morale in pravičnosti. temveč razvijamo in oblikujemo pravo). Razlaga kot (re)konstrukcija pravne norme 3. ki urejajo posebna družbena vprašanja. po katerih naj bi sodil. • notranja vrednost rezultata razlage – med več rezultati razlage moramo izbrati tistega. njegove sestavine.1. Tudi pri tem je potrebna previdnost. Tu je obravnaval 3 načine za njihovo razreševanje: • notranja povezanost zakonodaje – opira se na razmerja med sestavinami pravnega sistema: o razmerja znotraj zakona. ki jo zakon zarisuje. je gibljiva in odvisna od vredno-tenja. Meja. Pri tem mora sprem-ljati in empirično raziskovati prakso. pravniško izobraževanje in družbene razmere. ki ga izvaja nosilec pravnega odločanja. ki posreduje zakonodajalčevo misel v naše mišljenje. če je temelj zakona opredeljen v samem zakonu. potem več ne razlagamo. Pozneje je dopustil. da razčlenjuje naravo pravnega odločanja. da se po zgodovinski metodi ugotovi zakonoda-jalčeva misel. se pri razlagi opremo na splošno pravno načelo. ki je v zakonu. • utesnjujoča ali restriktivna – zunanji izraz oži. da opusti svoj poklic in neha biti sodnik. ki spoznava. da pravo nadalje razvija. Tako lahko sodniki uresničijo dosežke pravne teorije. Povezava med normativnim in dejanskim izhodiščem je vedno človekovo odgovorno dejanje – dejanje. če zakoni. (2) logična sestavina – razčleni misel v logično razmerje. ki združuje pravne institute in pravna pravila v širšo enoto (gre za vprašanje. vrste argumentov in postopek. kako je zakon vključen v sistem). Glede na vrednotenje je sodnikova moralna dolžnost. v katero je zakon posegel na določen način z uvedbo določenih novosti. Zaradi tradicije in družbenih razmer je teorija argumentacije ujeta v okvir zakona. vendar jo je dopuščal pri razlagi netočnih in nedoločnih izrazov. 15 .

Razlaga v širšem pomenu je razumevanje jezikovnih znakov. če ga ne razumemo in izluščimo iz njega sporočila. Izhodišče odločanja je normativno. Vrsti razlage sta: ♦ praktična (operativna) razlaga opredeli zakonski dejanski stan glede na konkretni življenj-ski primer enopomensko. istega obdobja ali iste vrste omogoči. 3. pogodba. 2) objektivna-idejnozgodovinska razlaga. ki se organsko razvija. (3) izbere kombinacijo. Notranja plast prava so pravni instituti. zato lahko pomen besedila v družbi prese-že pomen. Razlagalec je vezan na okvir zakona in mora iz njega v celoti izhajati. (5) vidik PRIMERLJIVOSTI – primerjava med besedili istega avtorja. Razlaga zakona je rekonstruk-cija misli. sed efferendus = Smisel je treba razbrati navzven. ki ga zakon sporoča in jezikovno uokvirja. Pomensko jasni jezikovni znaki ne potrebujejo razlage = In claris non fit interpretatio. Abstraktna pravna pravila oblikuje šele zakonodajalec v umetnem postopku. Razlagalec je tisti. tega po-mena ne sme dopolnjevati. ki: (1) rekonstruira zakonske možnosti. 16 . Pravno pravilo je rezultat razumevanja pravnih aktov in razlagalnega postopka. Pomen splošne hermenevtike za razlago zakonskega besedila Moderna pravna hermenevtika je. Tako je besedilo mož-no razlagati glede na spoznanje. s katero razlagalec (re)konstruira ter pomensko opredeli splošno in abstraktno pravno pravilo. jih je treba odpraviti. ki urejajo tipična življenjska razmerja (npr. Razlaga je miselna dejavnost. (2) kanon enotnosti – Savigny: Vsaka smiselna (smotrna) razlaga mora biti sočasno indivi-dualna in univerzalna. ki je v njem. ki se najtesneje ujema s pravno relevantnimi značilnostmi resničnega (operativna razlaga) ali namišljenega življenskega primera (metodična r. Pravni institut je bogatejši od pravnega pravila. vendar je izraženo v zgo-dovinsko izoblikovanem jeziku. zakonska zveza. ki ga besedilo vsebuje. ki se nanašata na uporab-ljeni jezik. opirajoč se na splošno hermenevtiko. Pomen splošnih hermenevtičnih vidikov v pravu je naslednji: (1) kanon objektivnosti – je temelj jurisprudence kot pravne znanosti. ki mu ga je dal avtor. Kanon enotnosti se upošteva v sistematični jurisprudenci – pravni sistem je usklajena celota.3. (2) vidik ENOTNOSTI – del moramo razumeti glede na celoto in celoto glede na dele. pri čemer je vezan na pomen. če so v zakonu nedoločne. Z razlago zakona je treba spoznati pravni institut za posameznimi pravnimi pravili. da najdemo posebnosti posameznega jezikovnega dela in ugotovimo sploš-ne značilnosti večih del.Savigny je pravo pojmoval kot sistem. (3) kanon genetičnosti: 1) kot subjektivno upošteva gramatično in logično razlago. kako pravni institut vidi zakonodajalec. kanonov): (1) vidik OBJEKTIVNOSTI – besedilo je treba razumeti iz njega in njegovih značilnosti (Sen-sus non est inferendus. zato sta možni 2 vrsti razlage: 1) subjektivno-biografska razlaga. v kateri ni protislovij. ki nam omogoči sprejeti odločitev. razlaga v ožjem pomenu je določanje pomena jezi-kovnih znakov s posebnimi filološkimi in pravnimi tehnikami. ker je v nenehnem organskem razvoju. (2) te možnosti vsebinsko precizira. Razlaga je obratni postopek od ustvarjanja pravnih pravil. Pri oblikovanju pravnih pravil je pomembno. Če protislovja so. ♦ znanstvena (metodična) razlaga se nanaša na že odločene zadeve (analiza pravne prakse) ali namišljene življenske primere.2. ki ga izpričuje. ki se nanaša tudi na predmetne povezave onkraj jezikovnega izraza. pravni instituti živijo v skupni narodni zavesti pred nastankom pravnih pravil.) 3. (3) vidik GENETIČNOSTI – besedilo je rezultat individualne misli. pravnik išče objektivni pomen pravnega pravila. (4) vidik PREDMETNE POMENSKOSTI – vsako jezikovno delo ima svojo notranjo obliko. ne navznoter). dodala nekaj novih vo-dil razlage (vidikov. lastninska pravi-ca in dedovanje). Pojem razlage zakona Zakona ali drugega splošnega pravnega akta ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Pomemben del razlage je tudi vrednotenje.

ki so določevale nastanek zakona. Posebno važen pomen imajo razlage v posamičnih pravnih aktih. 3.1. • aksiološka razlaga (= razlaga glede na vrednote). istega obdobja ali iste vrste. Druga raven zakonskega jezika so splošni izrazi in besede. a hkrati stopnja..1. Primeri: pravica. Praktična razlaga se odvija v vsakdanjih življenskih primerih. ki v strokovnih in znanstvenih delih razlagajo pomembne zakone in druge formalne pravne vire. ♦ namen načelne ali metodične narave = ugotavljanje. 17 . Njena naloga je. Avtentična razlaga ima povratno (retroaktivno) moč. ne da bi bilo potrebno. slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravnega pravila. Zato je treba pri jezikovni razlagi upošte-vati še teorijo jezika v pravu. da se ta ujema s pravnim pomenom. v katerih odločajo v konkretnih zade-vah. ♦ namen. krivda. Avtentično razlago imenujemo tudi interpretativni pravni akt. ki sestoji iz jezikovnih znakov. Kontekst razumevanja je celoten postopek normativne konkretizacije zakona glede na konkret-ni življenjski primer kot predmet pravnega odločanja. Sodobnejša pojmovanja gradijo na teoriji jezika. ki je razlagalec ne sme prestopiti. Del zgodovinske razlage sta tudi: • sociološka razlaga. Je metoda. ki imajo v pravu drugačen pomen kot v splošnem pogovornem jeziku. znanstvenem preučevanju. Normativne pravne akte razlagajo tudi posamezniki. s katero ugotavljamo besedni pomen pravnih pravil.. da so izražena pravila širša. strokovna. katera pravna pravila zakon zajema ter v čem sta njihova vsebina in pomen glede na že razrešene in namišljene primere – metodična. Metode razlage 3. 3. Vrste razlage normativnih pravnih aktov Razlage normativnih pravnih aktov ločimo glede na: ♦ subjekte. Obe vrsti razlage izvajajo pristojni državni organi in posamezniki. pravno logiko in teorijo argumentacije v pra-vu. ki je predmet razlage.4.2. Pomen je razmerje med človekom in besedilom vključno z jezikovnimi konvencijami v določeni družbi in resničnostjo besedila. ki upošteva celoto zgodovin-skih prvin. ki ne dopušča ostrega razločevanja med be-sedno in drugimi vrstami razlag – šele kontekst določa pomen jezikovnih znakov.2) kot objektivno razlago upošteva zgodovinsko razlago. je to avtentična razlaga – razlaga pravnega akta po subjektu. Kot posamezniki izvajajo metodično razlago pravni strokovnjaki in izvedenci. ki je pravni akt izdal. Pomen ni ni-koli razmerje beseda – resničnost. Zakonski jezik Izhodišče zakonskega jezika je splošni pogovorni jezik. znanstvena razlaga. Jezikovni znaki imajo pomen edinole glede na ustrezen kontekst. da v skladu z besedoslovnimi.1. kot jih je zastavil zakonodajalec.4. Je le prva stopnja.. Narava jezikovne razlage Predmet razlage je pravno (zakonsko) besedilo. Uveljavljena je kot splošno obvezna razlaga splošnih pravnih aktov in ima isto pravno moč kot pravni akt. Če so državni organi nosilci metodične razlage. njena časovna veljavnost se ujema z veljavnostjo interpretiranega akta.1. njegovi sestavni deli in njihov pomen. ampak to razmerje vselej posredujeta kontekst besede in praksa njene uporabe. Državni organi so nosilci praktične razlage v primerih. Objektivni način razlage pravnih besedil odkriva. Jezikovna razlaga 3.4. pravno semiotiko. Iskano sporo-čilo je pravno pravilo. Klasično (tradicionalno) pojmovanje: jezikovna razlaga je ločena od drugih metod razlage. (5) kanon primerljivosti – primerja zakonska besedila istega zakonodajalca. s katerimi se odloča dokončno – sodne odločbe vrhovnega in ustavnega sodišča. V pravno zahtevnih in zapletenih zadevah imajo posamezniki pogosto svoje pravne svetovalce (odvetnike). ki ga razlagalci zasledujejo: ♦ namen praktične narave = v zvezi s konkretnim primerom – praktična razlaga. ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo.4. (4) kanon predmetne pomenskosti – ugotavlja ratio legis.4. ki te akte razlagajo. 3. Pomemben je v postopku uporabljanja zakona in pri njegovem problemskem oz. ki dolo-ča možni besedni pomen.

ki so rezultat pravnega in pravniškega jezika ter imajo poseben pravni pomen. Razlagalec nima končnega metapravila. V širšem smislu upošteva zgodovinska razlaga gospodarske.2. Objektivistični način razlage zakonskega besedila ne razlaga glede na voljo zakonodajalca. ki jo predstavlja. vsebuje misli. Zunanji sistem je notranja podoba in zgradba pravnega akta. da je predsednik lahko le državljan države. hierarhično in časovno usklajena celota.4. upoštevajoč razloge za izdajo zakona glede na družbene razmere – occasio legis. ♦ z drugim ugotovimo nove pomene.. Primeri: pravni akt.. v kakšnem splošnem pravnem aktu in kje je pravno določilo. Enako pomembna je vsebina pravne odločitve. ki splošna in abstraktna pravila spoznava in znanstveno razporeja v sistematizacijske enote – sistematike. razprave v zakonodajnem telesu.. Posebno težo imajo pravna načela. sklepanja in dokazovanja – pravila formalne logike. = materialia. Od tega. ter hkrati delo pravne zna-nosti. ki jih mora razlagalec izločiti kot nesmiselne in protislovne ali jih odpraviti in preseči. ampak glede na ratio legis (= smisel zakona). dobljen z drugimi metodami razlage.4. argumentom hierarhije – avtoritete (Lex superior derogat legi inferiori) in ča-sovnim (kronološkim) argumentom (Lex posterior derogat legi priori).. 3. Minimalna zahteva za vsebinsko pravil-no. Logični argumenti: sklepanje po podobnosti (argumentum a simili ad simile). da temelji na pravilnem načinu oblikova-nja misli. delo pravodajalca. Sistematična razlaga določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v zunanji in notranji pravni sistem. ki z vsebinsko nadrejenostjo pomensko sodoločajo vsebin-sko odprti in večpomenski zakonski jezik pravnih pravil. oblikovano v nasprotju z njimi. politične in kulturnocivilizacijske razmere in značilnosti obdobja. prepričevalni argumenti. ali ♦ kaj in kako naj ureja podrejeni splošni akt. kot je razpozna-ven prek zakonskega 18 .. ki jo pravodajalec oblikuje v splošnem pravnem aktu.4.. kako naj besedilo razlaga in za katero izmed več možnih rešitev naj se odloči.. naslove posameznih pogla-vij. Logična razlaga ima dva dela: ♦ z enim preverjamo pomen..Tretja plast so pravni izrazi. fikcija. ki bi mu povedalo. je izraz vsebine. Zgodovinska razlaga Genetična razlaga sklepa na pomen zakonskega besedila glede na potek pravodajnega postop-ka – predlog za izdajo. samostojno življenje.. sklepanje po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario). v katerem je zakon nastal in so ga vsebinsko oblikovale – druž-beni kontekst. sklepanje od manjšega na večje (argumentum a minori ad maius).4. Odločitev temelji na za-konskem dejanskem stanu s pravno posledico. je odvi-sen njegov pomen. ki določajo: ♦ kako je treba razumeti splošni pravni akt. To mora storiti sam.3. K strokovnemu izrazju sodi tudi strokovno poseganje prava na druga področja in prevzema-nje tovrstnega izrazja v zakonski jezik. pravno razmerje. ki oblikuje posamezna pravna določila in jih razporeja v širše in ožje enote. Primer: v naravi stvari je. Podobno vlogo opravljajo splošna razlagalna pravna pravila. Pomen zakona mora biti v sebi sklepčna logična enota. ki jih vsebuje. Večinsko stališče je. ki jih ni možno dobiti z drugimi metodami. Primer je prevzemanje ekonomskega in sodnomedicin-skega izrazja. Notranji sistem je vsebinska povezanost in strukturiranost pravno urejenega predmeta. ki skupaj sestavljajo splošni pravni akt. ki temelji na prepričevanju in vsebinskem utemeljevanju – pravila življenske logike. zato je treba nasprotja v njem odpraviti z argumentom specialnosti (Lex specialis derogat legi generali). kot ga na temelju zakona razume in opredeljuje razlagalec kot nosilec pravne odločitve. Notranji sistem je vsebinsko. s katerimi zakonodajalec pomensko opredeljuje pravno pomembne izraze. brž ko je veljavno sprejeto in dobi zakon ob-vezno moč. oddelkov. da živi zakonsko besedilo. Zakonski jezik je hierarhično nadrejen splošnemu pogovornemu jeziku. sklepanje od večjega na manjše (argu-mentum a maiori ad minus). Temeljno sporočilo vsebuje naslov (ime) pravnega akta. Zakonsko besedilo.. 3. 3... ki bi drugače bili vsebinsko nejasni in pomensko preveč odprti. prepričljivo in sprejemljivo pravno odločanje je. To se posebej vidi v pravnih definicijah ali opredelitvah.

ko posamezni vidiki razlage vodijo do različnih rezultatov. Savigny pravi. Posamezno normo razlagamo tako. zato ima vsako pravilo rob dvoma. ki ga iz njih rekonstruiramo. Subjektivistična razlaga se osredotoča na voljo zgodovinskega zakonodajalca in namen. ker ga zanima tudi razvoj pravnega instituta. Vsi vidiki razla-ge so enakopravni in vsi morajo biti enako upoštevani. Razrešitev kolizije med metodami razlage ponuja določitev vrstnega reda. da se vsebinsko sklada s pravnim aktom. Zakon je vedno del kulturnozgodovinskega konteksta. če besedni pomen in vsebinska povezanost zakona še vedno omogočata različne razlage. ta je del še širše enote (pravne panoge). V primeru ovire uporabimo razlagalni postopek. 19 . ki je izjema glede na bolj splošno pravilo. ki bi ga zakonu pripisoval sedanji za-konodajalec. 3. ki ga pravno določilo ima. Pomen jezikovnih znakov je porozen. Objektivističen način razlage je dinamičen. To stališče ustreza izhodiščem splošne hermenevtike: nobene-ga vidika ne smemo zanemariti.5. ki ju je določil zakonodajalec. ki morajo učinkovati združeno. ki posvečuje sredstvo. Namenska (teleološka) razlaga določa pomen jezikovnih znakov glede na namen. Pravno pravilo.Glede na to je: ♦ subjektivistično-statična razlaga – sprejema voljo zgodovinskega zakonodajalca. do pravnega sistema kot celote. je del širše enote (pravnega instituta). kanoni. njegov današnji pomen in prihodnji razvoj. Sistematična razlaga opozori na pomen pravnih načel in po-men pravnega pravila glede na mesto v sistemu. da najdemo pravo rešitev. Od tega je treba odstopiti.besedila. (Besedni) rezultat razlage nam pove. razlagalca zavezuje namen. Larenzova metodologija pravnega vrednotenja poudarja naslednji vrstni red: (1) jezikovna metoda: 1) izhodišče je besedni pomen zakona. 2) če zakon uporablja posebni pomen besed. kako naj si metode razlage sledijo in kakšna naj bodo razmerja med njimi. Do najbolj zožujoče razlage pridemo z argumentom te-leološke redukcije. ki so za-kon izzvale in v katerih je nastal. zgodovinska razlaga opozori na namen. ♦ razširjajoča (ekstenzivna) – do nje pridemo s sklepanjem po podobnosti. Izjema od tega načela je Kelsnova metodološka čistost = naloga pravne znanosti je opredelitev vseh možnih pomenov pravnih norm v splošnem pravnem aktu. ki ima spet določen namen. (3) zgodovinsko-teleološka razlaga – uporabi se. Ra-zlagalec je vezan na zakon. (2) sistematična metoda – uporabi se kot dodatno merilo za določanje pomena večpomenskih besed. da je ratio legis avtonomen in razlagalec pogosto išče odgovore na vprašanja. trdi le. 3. Opremo se na cilj in namen pravila. ♦ zožujoča (restriktivna) – izjeme je treba razlagati zožujoče (Exceptiones non sunt exten-dae) – ne smemo razširjati pravila. kakšno je razmerje med pomenom jezikovnih znakov in pomenom pravnega pravi-la. ima prednost zakonski jezik. v čem je pravno pravilo in njegov pomen. določen glede na zgodovinske okoliščine. ki z njim niso jasno in določno zajeti. Logična razlaga pove. a ima dolžnost najti oporne točke.4. ki je tudi namensko dolo-čena. ki ga je zakonu pripisoval zakonodajalec. če se vidiki ujemajo in vodijo k isti rešitvi. Razmerje med metodami razlage Posamezne metode razlage se imenujejo tudi: sestavine. ki ga je zakonu pripisovalo zakonodajno telo. ko izbiramo med več možnimi rešitvami in pomensko določamo vsebin-sko prazne in raztegljive jezikovne znake. zato je nje-gov smisel smisel pravnega sistema – ratio legis. vendar je argument namena eden izmed argumentov z odločujočim vplivom. Rezultat razlage je bolj zanesljiv. Razlagalec išče merila za namen pravnega pravila najprej v samem pravnem besedilu. ♦ subjektivistično-dinamična razlaga – sprejema kot razlagalno izhodišče tip idealnega so-dobnega zakonodajalca. Namen ni cilj. Zavrača aktualistično prilagajanje razlage dnevnim potrebam. ki je namensko vezan na ustavo in njen vrednostni sistem – piramida namenov. Razlaga je lahko: ♦ dobesedna – iz zakonskega besedila je mogoče jasno in neposredno razbrati. na primere. da gre le za sestavine razlage kot različne dejavnosti.5. Pravni teoretiki so postavili različne vrstne rede metod razlage. ki razlago osmišljajo in uteme-ljujejo.6. ki mu ga daje splošna jezikovna raba. ali je merilo konsistentno. ki jih zakonodajalec ni predvidel. 3. ki ga razlagalec rekonstruira. in namen. Tu so še merila pravne kulture in civilizacije. Njihovo skladno ovrednotenje omo-goča. sredstva.

ali s pravno odločitvijo. ker odloča o rezultatu razlage. instinktivno in podzavestno (moderni izraz: nezavedno).8. Pravna načela opre-deljujejo uporabljanje in izvrševanje pravnih pravil. Pravno načelo ne sme biti tako določno. lahko je na določenem področju uveljavljenih več načel. da je normativni sistem vsebinsko sklenjena celota. Med normativnim in dejanskim. Odziv v jugoslovanski teoriji [ BREZVEZE] 3. da izločimo rezultate razlage. (3) zgodovinska razlaga. Osrednja metoda razlage naj bi bila teleološka razlaga.. v katerih smo nosilci določenih tipov vedenja in ravnanja.. Ali je pravna načela možno operacionalizirati in jih izraziti v obliki pravnih pravil? • DA – iz tega sledi.1. (4) teleološka razlaga.. • NE (v resnici) – vsebinsko sklenjenega pravnega sistema ni. uporabimo merila. da bi izključevalo vrednotenje in ocenjevanje. ki je rezultat "uporabljanja prava". ki jim je namenjen. Pomen pravnih načel Pravno načelo posreduje le vrednostno merilo. ko samo odločitev preverja in utemeljuje. dejanskim in normativnim 4. Ko praktični pravnik v resnici odloča. o pove. Načelo neposredno izraža le temelj. v kateri je možno vnaprej predvideti vse dejanske stanove. ali imamo opraviti s pravno odločitvijo. kako osmisliti pot. ki je bolj ali manj intenzivno izražen in ga udejanjamo prek tipov vedenja in ravnanja. 3) temeljijo na pravičnosti. Najvišji načeli sta dve največji pravni vrednoti: pravičnost (človečnost) in pravna varnost. so rezultat pravne prakse ali pravne znanosti. Možni so konflikti med več pravnimi načeli. Lahko so vsebovana v samih pravnih aktih. Nemška kazenskopravna teorija se zavzema za naslednji vrstni red: (1) jezikovna razlaga. Načela sporočajo temeljne pravne poj-me. Teorija argumen-tacije mu daje koristno oporo. kako naj izvršujemo zakonski dejanski stan v konkretnih primerih (če ga izvr-šujemo v nasprotju z načelom. Uvod Ključno vprašanje teorije normativne konkretizacije je. (5) ustavnoskladna razlaga – uporabi se. ki jo je oblikoval odgovorni in osveščeni pravnik. temveč ravna avtomatično. (2) sistematična razlaga. 2) izhajajo iz pravnih načel. ker ima v spo-ru med pravičnostjo in pravno varnostjo prednost pravna varnost. kako naj ravnamo v pravnih razmerjih. temeljna na-čela ustavne ureditve. kaj sploh pomeni zakonski dejanski stan. ne uživamo pravnega varstva).7. vendar ta niso absolutna in vsebinsko izvotljena. da bi bilo vedno možno iz konkret-nega primera rekonstruirati zakonski dejanski stan.(4) objektivno–teleološka razlaga – če še vedno nismo uspešni. ki jih je postavil postavodajalec (načelo vestnosti in poštenja. merilo in urejevalni razlog. ki terja. Po tem stališču pravno načelo vrednostno: o opredeli. 20 . Takšna opora je dob-rodošla. se procesa odločanja večinoma sam ne zaveda. ki se bistveno razlikuje od ustaljene kazuistike. Pravna načela so vrednostna merila. To pomeni. ki preteče od živ-ljenjskega primera do pravne odločitve ter pri tem izoblikuje zakonski in konkretni dejanski stan? Od odgovora na to vprašanje je odvisno. Važna so obvezna. ko gre za življenjski primer. Načelo je vrednostni temelj. zato je pravna odločitev ved-no rezultat ovrednotenja (normativnega glede na dejansko in dejanskega glede na norma-tivno). V sporu med pravičnostjo in jezikovno razlago ima prednost jezikovna razlaga. da ravnamo sorazmerno in s pravo mero.). kako naj napolni vsebinsko votla mesta v posameznih pravnih določilih in za katero izmed več v poštev prihajajočih naj se odloči. 3. 4. ki: 1) izhajajo iz (sodobne) vsebinske strukture pravnega urejanja. Del teo-rije to vlogo namenja pravičnosti. ki se ne skladajo z ustavo. Vrednostni te-melj je možno uveljavljati le toliko. ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil in način njihovega izvrševanja. Razlagalcu pravna načela povedo. kolikor to dopuščajo normativne možnosti določenega pravnega področja in značilnost primera.

Normo je treba najprej konkretizirati in jo oblikovati. iz katere je treba izluščiti pravno relevantna dejstva. Pravna norma ne obstaja ante casum (= pred pri-merom). s pomočjo katerih se dokopljemo do obeh premis pravnega silogizma. Teoretik Kriele opisuje dvostopenjsko potovanje pogleda sem in tja (DPP): (1) prva stopnja zagotavlja. Če se normativna hipoteza v celoti ne ujema s pravnim pravilom. Normativna hipoteza je zasnovana kot vezni člen. ker šele primer pravno odločitev terja in izzove. (2) ugotovimo. Če tudi po tem ni odgovora. Izenačitev pomeni. kako akt usmerjati. konkretni stan. Pogoj za izenačitev je. (2) druga stopnja dinamizira okvir odločanja in išče temelj. mora pravnik še enkrat preveriti dejansko stanje in ugotoviti. Za zakonski stan je bistveno. da izberemo pomen. Normativna hipoteza je neživljenjska. Normativne hipoteze odpirajo pravna vprašanja. ali pozitivni pravni red nor-mativno hipotezo sploh vključuje oz. Njena pozitivna značilnost je. 4. Če ne gre niti za praznino. Hin. V ta okvir je treba vnesti dodatna merila. da je okvir odločanja racionalen – izhodišče je življenjska resnič-nost. Do odločitve se je mož-no dokopati le tako. ali gre za pravno praznino. ki se uje-majo s sestavinami zakonskega dejanskega stanu. kar se nanaša na primer. Vez med abstraktnim in konkretnim stanom so tipični primeri. ki nam pri večpomenskem besedilu omogoča. ki pravno odločitev omogoča – normativno hipotezo je treba preveriti. ko ocenimo. ki se najtesneje sklada z ustavnimi načeli. v katerem se pravnik giblje. že izo-blikovani v praksi. kako zakonski in konkretni stan nastaneta. kako naj odloči v kon-kretnem primeru). ki ustrezajo sestavinam zakona. ali ima konkretni stan znake. ki jo je treba ustrezno zapolniti (z analogijo). Sestavljenost "gibanja" med normativnim in dejanskim Gibanje med normativnim in dejanskim ne more voditi v neskončnost. da terja argumente. Določa okvir. ker je razmik med neponovljivostjo življenjskega primera in tipičnostjo zakonskega stanu tolikšen. ki jo sprejmejo ali ovr-žejo. Pri presojanju tega so v pomoč ustaljena sodna praksa. Müllerjeva pravna metodika: pravna norma in zakonsko besedilo nista istovetna. da sta obe premisi izoblikovani. da gibanje racionaliziramo z merili. 21 .2. Normativna hipoteza predstavlja eno izmed možnosti.4. Gre za PPST med nor-mativnimi hipotezami in življenjskim primerom. jo preverjamo s pravnimi predpisi. Dvostopenjsko "potovanje pogleda sem in tja" PPST je sam za sebe nezadosten. Zarisuje zgolj zunanje meje. da pride v poštev drugačna pravna posledica. ali (da) se je konkretni stan v resnici zgodil. mora pravnik ugotoviti. da ga lahko premosti le človekov produktivni akt. ustavna in zakonska načela.und Herwandern des Blickes. Gre za stalno vzajemno učinkovanje – POTOVANJE POGLEDA SEM IN TJA (nem. Poseben pomen ima teleološka razlaga. 4. v katerih pravna odločitev nastaja. ker ne pojasnjuje. (3) ocenimo. Pri vrednotenju življenjske res-ničnosti pravnik oblikuje normativne hipoteze (= možne rešitve. Zakonski stan izluščimo iz zakona s pomočjo razlage. ki povedo. si postavimo vprašanje. v nadaljevanju: PPST) med zakonskim stanom in življenjskim primerom (teoretik Engisch). da obe premisi po-mensko določimo. ko išče ustrezno pravno rešitev. Če hipoteza še vedno ni potrjena. ali je slučajno v tolikšnem obsegu drugačno. Ko je postavljena.4. Pot do konkretnega stanu je naslednja: (1) predstavljamo si. kakšen je življenjski primer oz. kar se nanaša na zakonski stan. Za primer je bistveno. ali je normativna hipoteza pravno sprejemljiva. Potrebno je.3. PPST obvladuje pravnikovo mišljenje. PPST med normativno hipotezo in pravnim pravi-lom nam pove. splošno sprejeta doktrina. "Potovanje pogleda sem in tja" Pravna odločitev je dosežena. ali je prepričljiva in pravno sprejemljiva. ali jo celo izključuje. potem življenjski primer sploh ni predmet pravnega urejanja. ki je v neposredni povezavi samo z življenj-skim primerom. da po obsegu ožje pojme kon-kretnega dejanskega stanu podredimo širšim pojmom zakonskega stanu. da ima konkretni dejanski stan sestavine.

22 . Tipična norma in tipični primer kot vezna člena Tipične norme oz. da ji je možno podrejati konkretne stanove. Od njih je možno odstopiti. Objektivno pra-vo v ustaljenem pomenu je celota splošnih in abstraktnih pravnih pravil. Müllerjeva pravna metodika je. Gre za subsump-cijski model odločanja. teh-nične. da se približujejo učinku formalnih pravnih virov. pravnoteoretične. se imenujejo področje norme. To niti hipotetično ni mogoče. ki premoščata neizogibni razmik med abstraktno in konkretno razsežnostjo pravnega pojava. ki so mu vse rešitve dane v pravnem besedilu. ki so pravno enaki. 3) pravni primer = konkretni dejanski stan (= skupek pravno relevantnih dejstev). da bi prodrla v vse pore družbenega življenja in prekrila celoto življenjskih primerov. Ali res tvorijo objektivno pravo? Sicer imajo pomembno vlogo v postopku normativne konkretizacije splošnih pravnih aktov. NKP je ratio decidendi (= razlog odločitve). kar naj bo) in se izenači s Sein (= BIT. Pravna norma je rezultat izbire in kombina-cije med možnostmi. Res pa je. NKP v praksi so sodni in pravni precedensi. ko izčrpno prekriva in enako vrednoti vse enake primere. da se njihova normativna vsebina približa sklopu življenjskih primerov. vendar so le faktični vir prava. 2) razpoznavno predmetno področje – ujema se s postopkom razlaganja. NKP ne more nadomestiti človekovega voljnega akta. tem krajša je pot do NKP. Skupek NKP tvori objektivno pravo. na katera se normativni program nanaša. Izčrpnost bi pomenila identiteto zakonskih in konkretnih stanov – norma bi izgubila naravo Sollen (= "najstvo". da odločno zavrača samozadostni pravni pozitivizem. Čim bolj določno je pravno določilo. tisto. (2) Življenjska raven – sočasno poteka konkretizacija življenjskega primera: 1) neizoblikovano stanje stvari. ko se spre-meni dejansko stanje ali vidik pravnega ocenjevanja.5. Če v zakonu ni opore za rešitev primera. 3) konkretiziramo splošno in abstraktno pravno pravilo. Pravno urejena dejstva. ki ustvarja zakonski stan in konkretni stan. ki se ujema s področjem konkretnega primera. Če so pravni predpisi v tolikšni meri vsebinsko izoblikovani. NKP je norma. Pomembno vlogo pri oblikovanju tipičnih norm imata sodna in pravna praksa. do katerega se mora dokopati sodnik kot nosilec pravne odločitve. Vedno je v tolikšni meri vsebinsko opredeljena. ustavnopolitične. 4. ki veljajo v določenem času na določenem ozemlju. pravnopolitične prvine). ki zajema določeno skupino primerov in za njih predvideva pravno posledico. tisto. ki jih ponuja zakon. Obstajajo tudi prvine konkretizacije. Fallnormtheorie – pravno odločanje poteka prek norme za konkretni primer (NKP). tipični primeri so vezni člen med raznolikimi življenjskimi primeri in pomen-sko odprtimi pravnimi predpisi. NKP so obvezne. ki so si medsebojno podobni in se ujemajo v bistvenih lastnostih. NKP je vse-binsko napolnjena. ki se nanaša na določena socialna dejstva (= zamišljeni primeri). ki posegajo na področje norme in primera (dogmatične. 2) razlaga normativnega besedila izlušči pomen jezikovnih znakov – po tem postopku dobimo normativni program. če bi bila norma v tolikšni meri razvejana. da te praznine ni. sta pravni predpis in NKP istovetna.Norma za odločitev in razsojeni pravni primer sta rezultat konkretizacije in individualizacije normativnega besedila glede na življenjski primer in življenjskega primera glede na normativno besedilo. topične. moramo zakon-sko besedilo prebijati in ga pomensko sodoločati. Naloga NKP je premostitev praznine med življenjskimi primeri in pravnimi predpisi. Tipične norme precizirajo pravne predpise tako. Izčrpnost NKP bi bilo možno doseči. ki ga nato individualiziramo in uporabimo v konkretnem primeru. Po Müllerju se prvine konkretizacije NE nanašajo samo na normativno besedilo. Postopek poteka takole: (1) Normativna raven: 1) med več normativnimi besedili izberemo tisto. kar je).

Povezano je s tem. poštenost in človeško dostojanstvo. Podobnost je intuitivni pogled. Resnično pravo nastane šele tam. 23 . ki označujejo naravo stvari. da prepoznamo v njem neko istost ali sličnost. na katerem vrednotenje temelji. Prepoznavanje kot temelj pravne odločitve Pojasnilo: zgornji stavek so pravne norme. TC je pomen. ki je izraz pravne kulture in družbene omike. Kar zakonski stan opredeljuje kot enako. Pravna teorija. kar je tipično. ki je ne srečamo nikjer v življenju. jih enači in za njih predvideva določeno pravno posledico. Akt prepoznavanja je osnova. vendar jih nikoli ne more pomensko izčrpati. ko živimo v časovnem obratu. "Narava stvari" kot tertium comparationis Pojasnilo: tertium comparationis (izraz je povzet iz literarne teorije) je primerjalni člen in po-meni primerjano lastnost. je v realni psihologiji sličnost (= podobnost). Pomanjkljivost Furlanove teorije je. so lahko nestabilni. Tip je vedno bogatejši kot abstraktno opredeljeni pojem: pojmi brez tipov so prazni. posebej danes. Istovetnost je irealna konstrukcija razuma. Narava stvari je katalizator za povezavo biti in najstva. Povezava med zakonskim in konkretnim stanom je rezultat človekove odločitve. ne ustreza resničnosti. državni tožilec obtožnico. v katerem morata biti zakonska norma in življenjski stan istovetna. Pristojni organ pogosto postavi hipotezo avtomatično po pravnem občutku. Konkretni življenjski primeri so izhodišče. kjer sta resničnost in vrednota spojena. Sklepanje prek narave stvari je tipologične narave. Prepoznavanje je lahko intuitivno ali racionalno. s katerim pristojni organ ovrednoti konkretni primer in se odloči za pravno posledico. ki je razvidna iz razlogov. kjer si konkretni stan in norma ustrezata – pravo je ustre-zanje med Sollen in Sein. sodnik sodbo. Narava stvari je objektivno merilo. na kateri je zgrajena vsa pravnoprimembna veriga sklepov (???). Ustrezanje med najstvom in bitjo predpostavlja obstoj tertii comparationis (primerjalnega člena. Njegova naloga je. Kar je v logiki identičnost (istovetnost). ki pravo varuje. ki je posrednik med njima. vrednostne narave. Zato ima uporabljanje prava teleološki naboj – vrednota. Za pravo velja pravilo podobnosti. V stavku njena koža je bila bela kot sneg je tertium comparationis bela barva. 4. Ali je uporabljanje prava res intuitivno? Praktični pravnik gotovo ravna intuitivno in se zateka h kalupom. s katerimi tožnik ute-melji tožbo. Furlan: praktik išče pravno normo. v kateri obstaja le podobnost (npr. da utemeljuje na tipih. vendar ni družbeno in pravno varno – tipi. med najstvom in bitjo. ali obstaja objektivno merilo. na kateri je zgrajena nadstavba logičnega sklepanja. ki se skrivajo za pojmi – utemeljuje prek narave stvari. da favoriziramo rešitev. Intuitivna narava akta prepoznavanja spominja na pravni občutek. Narava stvari je vidik (topos). Kot posa-mezniki smo nagnjeni k temu. ki se v njegovem vsakdanjem življenju najbolj pogosto pojavljajo.7. da bo imelo posa-meznikovo spoznavanje objektivno danih meril trdno osnovo. Zanje juristi iščejo ustrezne pravne norme. Za del teorije je to merilo narava stvari. Vendar mora akt prepoznavanja spremljati kritična refleksija. ker si edino tako lahko ustrezata. Pravo kot ustrezanje temelji na analognem sklepanju. Pravni občutek je merilo. Vrednostno prazno dejansko stanje in vrednota brez biti sta lahko le miselni tvorbi. spodnji stavek so konkretni življenjski primeri. da si najstvo in bit ustrezata. Tipičnost družbenega življenja zajema najprej zakonodajalec. Bistvo teleološke raz-lage je na tem. vsebinsko sodoloča premisi. spoz-nava posameznik kot subjekt. Ugotavljanje in razpoznavanje tipov je stvar človekove presoje – kar je dano objektivno. v katerem se bit in najstvo srečata – metodični kraj.4. Praktični pravnik izhaja iz spodnjih stavkov. pravna dogmatika in pravna praksa morajo pro-duktivno operacionalizirati tipično vedenje in ravnanje ter tipične primere. TC). da opiše tipe vedenja in ravnanja. Ključno vprašanje je. vendar ne moreta obstajati v resničnosti. ki ustreza našemu pravnemu občutku za pravičnost. pri čemer zanemarja odprtost splošnih in abstraktnih pravnih norm. ki naj mu sledi. da se osredotoča na pest-rost in raznolikost dejanskega. vendar mora zapolnjevati vrzel med obema premisama (pravnega silogizma). Konkretni primer podredimo pod abstraktnega tako. ki se po svojih bitnih sestavnih znakih krije z bitnimi ses-tavnimi znaki konkretnega primera. Prepoznavanje je realnopsihična osnova. Akt prepoznavanja konkretnega v abstraktnem (stanu) je teleološke oz. tipi brez pojmov so slepi. Gre za izkustveno sprejet in izoblikovan občutek. ki upošteva pestrost in raznolikost življenja.6. Zakonski stan zajema skupino življenjskih primerov. nobena tatvina ni ravno tako storjena kot katerakoli druga).

Vezni člen dvostopenjska potovanja pogleda sem in tja je normativna hipoteza. ki zapolnjuje pomensko odprt prostor. iz njih je treba izluščiti sestavine konkretnega dejanskega stanu. Pravni predpisi jo potrdijo ali ovržejo. Okrog pravnega silogizma 5. Sklep Pravna odločitev je vrednostna sinteza. ki se najtesneje ujemata. v katerem sklep izpeljujemo iz dveh drugih sklepov (terminus maior in terminus minor). s katerim pravno okvalificiramo de-janski stan in izpeljemo pravno posledico. Ko sodnik odloča. Terminus minor vsebuje konkretni dejanski stan – pravno dejstvo. temveč na značilnosti konkretnega primera – to imenujemo situacijsko odločanje. Odprta vprašanja Glede uporabljanja prava obstajata 2 neživljenjski in napačni skrajnosti: (1) zavračanje abstraktne regulativnosti (pravni eksistencializem) – poudarek se v celoti daje konkretnosti in življenjskim primerom. Povezava med normativnim in dejanskim mora vsebinsko temeljiti na vodilu. je treba konkretizirati. da norma kot merilo za konkretne primere ne more biti izčrpna. Teorija norme za konkretni primer spregleduje. ki ga z razlago izluščimo iz formalnega pravnega vira. se ne opira na zakon.Tipičnost je kljub vsemu nad neponovljivo individualnostjo življenjskega primera. vendar se njen teoretični doprinos danes priznava. 24 . izvedemo sklep. Tip (typus) povezuje dejan-sko in normativno v novo enoto – dejansko normativnost oz. ki mora biti utemeljeno. kar je tipično. ki je v nepo-sredni povezavi le z življenjskimi primeri.2. Pravni silogizem kot problemsko ogrodje Splošno in abstraktno pravno pravilo. Pri tem sta možna odklona: • šola svobodnega prava – pravna odločitev raste zlasti iz dejanskega. Izenačitev (silogistični obrazec. in • normativno izhodišče pomensko določi glede na življenjski primer. Izbira možnosti je odvisna od vrednotenja. Razmik med normativnim in dejanskim lahko nadomesti le člove-kov produktivni akt – človekova vrednostna sinteza. ki mora biti oprta na ustrezni tertium comparationis. Pravna vprašanja so opredeljevanje dejanskih vprašanj. subsumpcija) je možna šele. ki jih izraža na ravni dejanske normativnosti. ki: • življenjski primer ovrednoti glede na normativno izhodišče. ki je pogoj. 5. ker jih osmišljajo in sodoločajo pravni pomen. Enkratni in neponovljivi življenjski primeri so vedno bolj pestri in bogati kot tip. ki naj bi bili vir prava.8. da nastopijo pravne posledice splošnega in abstraktnega pravnega pravila. 5. zato moramo vedno navesti razloge. ki se ujema z abstraktnim dejanskim stanom. razumno in vredno-stno prepričljivo. Brž ko identificiramo konkretni in zakonski stan. Rezultat sinteze sta konkretni in zakonski dejanski stan. • pojmovna jurisprudenca – vsebinska samozadostnost normativnega sistema. Pravnih in dejanskih vprašanj ni možno ostro ločiti: dejanska vprašanja so povezana s pravnimi.1. ki sta povezana s srednjim terminom (terminus medius). normativno dejanskost. ko je odločitev že dosežena. ki se je uprla poj-movni jurisprudenci (glej spodaj). kateri sklop pravnih predpisov je z življenjskim primerom najtesneje povezan – konkretni in zakonski dejanski stan. Delno je abstraktno regulativo zavračala tudi šola svobodnega prava. Ob življenjskem primeru in jezikovnih znakih je treba ugotoviti. Terminus maior vsebuje abstrakten (zakonski) dejanski stan. Tipična norma in tipični primer se opirata na tisto. Dejanska vprašanja so okoliščine življenskega primera. Kot zgodovinski dogodki niso nikoli v celoti rele-vantni za pravno odločitev. ki se prilega prav-nemu pojavu. Povezava med normativnim izhodiščem in življenskim primerom temelji na pravnem vredno-tenju. Življenski primeri so predmet odločanja. ko nastopi pravno dejstvo v dispoziciji. jih tudi povežemo in izključimo druge mož-nosti. Ko zvezo najdemo in utemeljimo. 4. V tem postopku mehanično upo-rabljamo silogistično sklepanje. zakaj in s katerim tipom vedenja in ravnanja se življenjski primer ujema.

ki kot konkretni dejanski stan ustrezajo zakonskemu de-janskemu stanu. "Pravni silogizem" kot racionalni okvir pravnega odločanja Teorija argumentacije ostro razlikuje: (1) izhodišča odločanja. temveč ga je treba tudi pomensko zapolniti povsod. ki ga je tre-ba šele ugotoviti. Konkretni primer ne sme biti samo podoben primeru. (2) silogistični sklep. ki ga sporočamo in spoznavamo prek pravnih aktov. za katerega se norma uporablja. 5. v katerih primerih je treba uporabiti določeno razlagalno pravilo. kako naj razlagamo zakon. ki ureja obravnavano situacijo. Pravno relevantna dejstva so dejstva. ki jo jezikovno opišemo. Najprej se na splošen način rešujejo dejanska vprašanja. Življenjski primer je enkraten in zgodovinsko neponov-ljiv. Profesor Pavčnik: dejansko lahko razumemo le glede na normativno in normativno lahko razu-memo le glede na normativno. da obstaja ali ne obstaja norma.2. Zakon natanko ne opisuje konkretnega primera. Normativno in dejansko izhodišče odločanja sta pomensko soodvisna – pomensko ju določamo z vrednotenjem. v katerega vstopa zakonodajalec z ustreznim predznanjem kot družbeno determinirano bitje glede na zgodovinsko enkratni primer. na katerega se navezuje pravna posledica. elastični pojmi. da se konkretni dejanski stan najtesneje ujema z določenim zakonskim dejan-skim stanom. Gre za ujemanje oz. generalne klavzule. Profesor Pavčnik: o popolni identiteti je možno govoriti le na ravni formalnologičnih znakov. ki jo je zakonodajalec že ustvaril. Tip vedenja in ravnanja sodi v svet normativnega. razlaga rekonstruira pravno normo. Predpisana pravila.. Razlaga življenjskega primera: konkretni dejanski stan Druga raven odločanje je identificiranje pravno relevantnih dejstev življenjskega primera.3. Nato se podrobneje preide na reševanje dejanskih vprašanj. Do formalnologične istovetnosti zakonskega in konkretnega dejanskega stanu se dokopljemo prek spoznanja. ker zakonski dejanski stan predvideva kot enako tisto. Istovetnost se razume v smislu istovetnosti. kjer besedilo ne pove. Vrednotenje je integralna sestavina pravnega odločanja v konkretnih pri-merih. ki ustreza določenemu tipskemu znaku. 5. Življenjski primer je del družbene resničnosti.2. ki je pred-viden v normi. ki jih vsebuje – najbolj sta pretiravali eksegetična šola in šola pojmovne eksegeze. vrednostnimi merili in pravno vnaprej interpretacijskimi pravili. Predmet neposredne-ga spoznavanja je lahko le zakonsko besedilo. Profesor Pavčnik: rekonstrukcija pravne norme ne more biti neposredna. Povezava med obema ravnema: med dejanskim in normativnim Teoretik Lukić: opraviti imamo z dejanskimi in pravnimi vprašanji. ki sta medsebojno povezana. Teoretik Lukić: konkretni primer mora biti natanko tisti. kar se dejansko ponavlja kot različno in neponovljivo. do kod sega njegov pomen (vrednostni pojmi. Gre za vrednotenje dejanskega glede na normativno in norma-tivnega glede na dejansko. temveč opisuje le tip vedenja in ravnanja. Tega vrednotenja ni možno v celoti uokviriti s pravnimi načeli.1. bi potrebovala tudi metapravilo = pravilo. ki se pojavijo šele z izoblikovanjem obeh premis.. Šele človek ovrednoti razmerja med sestavinami pravnega pojava.(2) nekritično izenačevanje zakonskega besedila in pravnih pravil. Zakonski dejanski stanovi naj bi bili v celoti dani vnaprej. ki je predviden v normi. 5. Z njim se ugotovi. Postopek razumevanja zakonskega besedila ni dovolj predvidljiv. Ta proces se po potrebi večkrat ponavlja. ki razla-go izziva. ki mehanično reproducira izoblikovano rešitev glede na kon-kretni primer. po katerih je pravnik le slepo orod-je ("subsumpcijski avtomat").2. da bi ga bilo možno uokviriti s pomensko striktnimi pravili. 5. da ima konkret-no dejstvo lastnost. Metapravilo ne obstaja. iz katerih izpeljemo silogistični sklep. Razlaga zakona: zakonski dejanski stan Teoretik Lukić: razlaga je ugotavljanje točnega pomena pravnih norm.3.. Zakonskega besedila ni tre-ba le jezikovno razumeti. ki se nanaša na vnaprej zamišljena razmerja. ki pove. potem spet na reševanje pravnih vprašanj. Kon-kretni in zakonski dejanski stan morata imeti terminus medius (= skupna lastnost). ki obstaja med nekim zamišljenim in nekim resničnim primerom. 25 . podobnost. Zvezo med tipskim znakom (= ZDS) in konkretnim primerom ustvari človekova odločitev. Do tega prihaja zato. Obstajati mo-ra popolna istovetnost med predvidenim v normi opisanim primerom in resničnim primerom.2.). Gre za dva različna sklopa. da bi se nato prešlo na reševanje pravnih vprašanj.

Ta rešitev mora biti tipična. da mora biti merilo odločitve takšno. normalna in povprečna. Odločitev mora ustrezati univerzalnemu avditoriju = avditorij (občinstvo). ki navaja vsebinsko prepričljivo razloge za odločitev v konkretnem primeru. Pravna odločitev je optimalna. ki so večpomenski. (2) smo konkretizirali pravno posledico. Vsebinska utemeljenost pravne odločitve terja. s katerimi formalne pravne vire razlagamo in razlago utemeljujemo – naj-bolj znani so klasični interpretacijski argumenti:  jezikovna razlaga. ali sta premisi prepričljivi (utemeljeni). Pri sodnem odločanju je poseb-na težava. ki se navezuje na zakonski dejanski stan. V obrazložitvi je treba okvir vsebinsko napolniti in navesti razloge. zato je jezikovni okvir gibljiv. da je treba šele ugotoviti. kako smo obe premisi oblikovali in ju medsebojno pove-zali.  logična razlaga. Formalni pravni viri sestojijo iz jezikovnih znakov. ki ga mora neposredno prepričati (npr. 26 . • argumenti glede pravnih norm. Vsebinska plat pravnega odločanja: iz življenjskega primera moramo izluščiti pravno relevantna dejstva in jih opredeliti kot konkretni dejanski stan na eni strani. da ravnamo racionalno: • preveriti moramo. ki ju utemeljujejo. ki so predmet od-ločanja (npr. KAKO: (1) smo znotraj pravnega okvira pomensko določili konkretni in zakonski dejanski stan. Silogistična forma terja. kakšno je dejansko stanje. Avditorij formalnega pravnega vira terja. s katerimi utemeljujemo ugotavljanje in (ne)obstoj dejstev. Vrste argumentov: • argumenti. Na njegovo ugotavljanje vpli-vajo procesnopravna pravila. da jih ni možno v celoti predvideti in katalogizirati na no-beni ravni pravnega odločanja: • na ravni življenjskih primerov. ki odločitev utemeljujejo. • na ravni zakonskega besedila. s katerim se pravno rele-vantna dejstva najtesneje ujemajo. da navedemo prepričljive razloge. na katere se odločitev opira – uporabimo: o argumente. • znotraj formalnih pravnih virov – normativno izhodišče odločanja. V formalnih pravnih virih opredeljujemo zakonski dejanski stan s pravno posledico. • na ravni razmerij med življenjskimi primeri in zakonskimi besedili. ko je izoblikovana: • znotraj življenjskega primera – predmet odločanja.(3) utemeljitev. načelo proste presoje dokazov). Vprašanja.2. kadar KDS podredimo tistemu ZDS. odločitev ustavnega sodišča mora ustrezati vsem državljanom). po-rozen in relativno pomensko odprt. To moramo storiti tako. ki si jih zastavlja teorija: • kako pravno odločanje v resnici poteka? • kako se oblikovalec pravne odločitve dokoplje do obeh premis? Navzven sta spoznavna le pravna odločitev in razlogi. Zgornja premisa vsebuje sploš-no in abstraktno pravno pravilo. spodnja konkretni dejanski stan. Formalna in vsebinska utemeljenost pravne odločitve Odločitev je v formalnem pravnem okviru. ker vnaprej ni dovolj določljivo. Od-ločitev ni namenjena le avditoriju. ker vseh problemsko ni možno predvideti.1. Argumenti v pravu Raznolikost argumentov je tolikšna. v katerega moramo umestiti obe premisi. • navesti moramo tehtne razloge. ko bi imel pred sabo nedoločeno število primerov iste vrste. V življenjskem primeru opredeljujemo konkretni dejanski stan. ki mu je formalni pravni vir namenjen (npr. strankam v postop-ku). Utemeljitev pravne odločitve 6. V utemeljitvi je silogi-stična forma le okvir. medtem ko moramo iz norma-tivnega okvira oblikovati zakonski dejanski stan na drugi strani. da je možna enopomenska odločitev. 6. 6. kot bi ga postavil zakonodajalec. da bi dopuščalo le logično deduktivno sklepanje (= sklepanje s splošnega na posebno).

Primera sta si pravno podobna.  sistematična razlaga. da sta novi analogni primer in nepo-sredno pravno urejeni primer vrednostno istovetna – imata enak interesni ali vrednostni temelj.3. Argumentum a simili ad simile 6. s katerimi utemeljujemo povezavo med normativnim in dejanskim: o argument narave stvari. Analogija intra legem je sklepanje po podobnosti v mejah možnosti znotraj posameznih pravnih pravil..3. da za analogni primer velja načelo pravne enakosti. Osrednja sestavina analognega sklepanja je merilo podobnosti. ibi idem ius.  argumentum a simili ad simile. • glede na tip sodnika v posameznem zgodovinskem obdobju. Zakonska analogija 27 .  argumentum a fortiori. skrbnost dobrega gospo-darja.1. Pojem Argumentum a simili ad simile je sklepanje od podobnega na podobno. o argumente. smisel zakona za pravno urejanje družbenih razmerij. določamo.  argumentum a maiori ad maius.1.1. = Kjer je isti razlog odločitve. s katerimi ustvarjamo nove pravne norme. Primeri tipologičnih argumentov so pravni standardi (npr.1. V pravo so integrirani tako. da je za zunanjo podobnostjo dveh primerov ugotovitev. ki ga pravodajalec le nakaže z oznakami "ali kako drugače". da:  so prevzeti v formalne pravne vire.3. 6. Pravilo: Ubi eadem est decisionis ratio. Ugotovitev podobnosti je rezultat vrednostne (aksiološke) in namenske (teleo-loške) presoje. "na drug način". 6. • argumenti. ki morajo biti podane v tolikšnem obsegu in tako intenzivno. = Kjer je isti smisel. ki ga izluščimo iz enega ali več pravnih pravil.  argument teleološke redukcije. • glede na pravno (ne)dopustnost argumenta.  teleološka ali namenska razlaga. itd. Še nekateri klasični argumenti 6. razširjamo in oži-mo njihov pomen ter razrešujemo nasprotja med njimi:  argumentum a contrario.  argumentum a cohaerentia. ki jih pravodajalec predvideva in so v možnosti posameznih pravnih pravil. ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. To pomeni. • glede na odnos do problema – stvarni in formalni argumenti. skrbnost. ko se ujemata v razmerjih. Sklepamo od izrecno navedenih primerov na primer. Analogija intra legem se nanaša na notranje pravne praznine.  argumentum a completudine. da za podoben primer velja enaka pravna posledica. Iz ujemanja ne-posredno pravno urejenega in neposredno pravno neurejenega dejanskega stanu v bistvenih lastnostih sklepamo.  jih upošteva sodna in pravna praksa. Ubi eadem ratio. zgodovinska razlaga. skrbnost dobrega strokovnjaka..3. o tipologični argumenti – kot vzorec jemljejo vedenje in ravnanje. tam je ista zakonska dispozicija (prim. 6.1. • glede na vlogo sodnika.2. Skupni vrednostni temelj je tertium comparationis = primerjalni člen. itd. o argument precedensa (primera) – opiranje na sodne in pravne precedense. ki so ratio legis. ki se zahteva v pravnem prometu.  argumentum a fortiori:  argumentum a minori ad maius.. ki se je izoblikovalo kot tipično za določeno družbeno okolje.).3. Poglavitne so skupne bistvene lastnosti. Argumente razlikujemo tudi po drugih lastnostih: • glede na tehniko argumentacije.3.  se formalni pravni viri nanje sklicujejo. "zlasti". ibi eadem est legis dispositio. tam je ista pravica).

da pravna posledica velja le za za-konski dejanski stan s takšnimi sestavinami oz.6. argumentum a maiori ad maius) 28 . ki je v bistvenih lastnostih podoben tipskim znakom abstraktnega dejanskega sta-nu. Vprašanje razmerja med argumentom a contrario in zakonsko analogijo: ni ju mogoče upo-rabljati sočasno. ki se vrednostno ujemajo z neposredno ureje-nim razmerjem. v čem je izvršitveno dejanje. sklepamo. da se special-no pravilo nanaša le na z njim izrecno zajete primere. ker nam pove le. kraj. V primerih. ki teh sestavin nima. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo. Uporaba zakonske in delne pravne analogije je nujna. ki bi ga on postavil kot zakonodajalec. Argument teleološke redukcije ima nasproten učinek. V kazenskem pravu je dovoljeno le sklepanje po podobnosti znotraj posameznega pravnega pravila (analogia intra legem) ob predpostavki. Primer: prepoved zlorabe pravice.3. = Posebna določila se ne smejo razširjati. da samo pravilo vsebuje dovolj določna meri-la. da je treba neenako tudi neenako vrednotiti. kakšna je prepovedana posledica ter kakšni so drugi znaki glede na način in sredstva storitve. 6. ko zakonska in pravna analogija nista vnaprej predvideni kot metodi ustvarjanja splošnih in abstraktnih pravnih pravil. Gre za to.3. da se utesnjeni pomen ujema z namenom pravnega pravila. 6. Uporabnost sklepanja po podobnosti je bistveno večja v civilnem kot v kazenskem pravu. 6.5.4. čas in druge okoliščine. za dejanski stan. medtem ko se za druge primere uporablja splošno pravilo. da dodamo izjemo od pravila – izjemni dejanski stan. Zato sta zakonska in pravna analogija prepovedani.1.Pravilno ime posamična analogija (analogia legis) – iz pravno urejenega primera sklepamo na neurejeni. Zato zožimo možni jezikovni pomen predpisa in tako dosežemo. Pravodajalec enakopravno vrednoti v bistvenem podobna razmerja.3. 6. kdo je možni storilec. ker mora zakon določno opredeliti kaznivo dejanje in njegove sestavine – Nul-lum crimen sine lege certa. da predpis le navidezno ureja določen dejanski stan. Argumentum a fortiori (argumentum a maiori ad minus. storilca ali oškodo-vanca. ki je predmet pravne praznine – načelo pravne enako-sti. Izhodišče za argumentum a contrario je ugotovitev. 6. da so vse sestavine abstraktnega dejan-skega stanu razlog. Navidezno urejanje je prekrita pravna praznina. kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. ki ju pravodajalec zavestno uporablja in vnaprej predvideva za pravno ure-janje družbenih razmerij – pravna in zakonska analogija kot urejevalno načelo. da pristojni državni organ ravna po pravilu. ko so druge možnosti izčrpane in je potrebno. ju je možno uporabiti za reševanje pravnih praznin. ker edino tako lahko zanesljivo sklepamo.3. ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj. ar-gumentum a contrario je v kazenskem materialnem pravu povzdignjen v ustavno in zakonsko načelo: Nullum crimen nulla poena sine lege praevia. ki jo zapolnimo tako. Pravna analogija Imenujemo jo analogia iuris. Argumentum a contrario je sklepanje po nasprotnem razlogovanju – določena pravna posledica velja le za tisti kon-kretni dejanski stan.3. Ko gre za razmerje med splošnim in specialnim pravilom. Te sestavine morajo biti opredeljene dovolj določno. ki terja določeno pravno posledico. Obstajata dve vrsti pravne analogije: ♦ delna pravna analogija (analogia partialis) – določeno pravno pravilo posplošimo in uporabimo za družbena razmerja druge vrste. Popolno pravno analogijo uporabimo šele. ta posle-dica ne velja. kot ga dosežemo z uporabo zakonske analogije.3. ki se nanašajo na dejanje. ko je s pravnim pravilom urejeno raz-merje v bistvenem podobno razmerju. ker je edino tako vnaprej jasno. Argumentum a contrario je sredstvo za ugotavljanje pravnih praznin. da za primer posledica ne velja.4.2. s katerimi se izražajo splošna pravna načela v določenem sistemu. 6.1. da sta dva primera med seboj v bistvenem različna. ♦ popolna pravna analogija (analogia totalis) – iskanje norme ob razlagi določb. velja. ki izpolnjuje izrecno navedene predpostavke zakonskega abstraktnega dejanskega stanu.1.3. Opredelitev mora biti čimbolj določna. V zakonu je treba opredeliti. Temelji na načelu. Pomen zakonske in pravne analogije Zakonska in pravna analogija sta sredstvi za zapolnjevanje pravnih praznin in pomembni pravnotehnični sredstvi. vendar jih z njim ne mo-remo zapolnjevati. Singularia non sunt extenda. Argument teleološke redukcije ni dopusten v kazenskem materialnem pravu. Posebnosti v kazenskem pravu Kaznivo dejanje je le tisto dejanje. Če te predpostavke niso podane.

s katerim razrešimo katerikoli pravni problem. Smeri teorije argumentacije 7.3. ki mu gre več ali večja kakovost. Vključuje: ♦ argumentum a maiori ad minus = sklepanje od večjega na manjše – razlagalni argument. nesprejemljivost. Pravi-lo: Qui potest plus. V kontinentalni teoriji gledajo skeptično na argument pravnega precedensa. s katerim ugotavljamo. da je pravni sistem popoln. Je priporočljiv vir prava. ki so pogoj za pravno posledico. V ožjem pomenu gre za ideologijo. Argumentum a cohaerentia je razlagalni argument. • trditev postavimo samovoljno brez navajanja razlogov zanjo. lahko postanejo sodni precedens. ki temelji na domnevi. ♦ argumentum a minori ad maius = sklepanje od manjšega na večje – razlagalni argument. da bi delavec za nakup alkohola lahko porabil tedenski zaslužek. zato je treba ugotoviti. da kreativno posežejo v sodno prakso.6. da za tistega. kako racionalno utemeljiti vrednostno plat prav-nega odločanja in kako v tem okviru prepričljivo oblikovati obe premisi pravnega silogizma (konkretni 29 . vsilimo jo z grobo močjo brez soglasja ostalih. ki so na problem opozorile. da je pravni sistem tako popoln. potest minus. Odločanje mora biti enako in enotno na območju. je očitna in nedvoumna – njeno očitnost in nedvoumnost lahko spozna vsakdo. da je pravni sistem notranje povezana in uskla-jena celota. da v njem ni pravnih praz-nin – eksegetična šola in šola pojmovne jurisprudence.je razlagalni argument. V anglosaškem pravnem sistemu zagotavlja enotnost sistem sodnih precedensov (precedenčno pravo). kot manjše. Ustaljena sodna praksa je rezultat sodne odločbe. ki so med seboj nezdružljiva – inkompatibilna. ki omogočajo odpravljati neusklajenost med pravnimi pravili. ki imajo največ možnosti. da pravna posledica še bolj utemeljeno velja za večje. Primer: belgijski prohibicijski predpis iz l. Argumentum a cohaerentia napotuje na argumente. = Kdor zmore več.3. ki zagotavlja enotnost sodne prakse. ♦ argument hierarhije (avtoritete) = Lex superior derogat legi inferiori. Argumentum a fortiori ni vedno zanesljiv. Uvod Poznamo 2 vrsti razpravljanja: • dialektično razpravljanje – poteka na osnovi verjetnih mnenj. ♦ argument specialnosti = Lex specialis derogat legi generali. velja tudi manj ali manjša kakovost. da s pomočjo pravnega sistema in njegovih načel najdemo pravno pravilo za zapolnitev pravne praznine. zato v njem ne sme biti antinomij. ki jo postavimo.1. da pravna posledica primarne ali sekundarne hi-poteze. Teorija argumentacije se ukvarja s tem. pri čemer je kriterij (ne)res-ničnosti določene postavke njena sprejemljivost oz. ki ima bolj trdne razloge za njen na-stop. • analitično razpravljanje – premise razpravljanja so nujne in neovrgljivo resnične. Gre za dinamičen proces odločanja. ali sploh gre za pravno praznino. Glede tega sta možni 2 skrajnosti: • trditev. Argumentum a completudine je razlagalni argument. 6. Posebna teža gre sodbam najvišjih sodišč. Argument pravnega precedensa (primera) Vsebinska utemeljitev pravne odločitve je razpeta med življenjski primer in formalne pravne vire. ali se sklada s smislom zako-na in teleološko razlago. 6. in omo-goča. zato je tudi sklep nujen in neovrgljivo resničen. v kontinentalnem sistemu ustaljena sodna praksa. ker je v njem vedno mogoče najti pravno pravilo. zmore manj. ki intervenirajo ob pravem času. velja tem bolj (a fortiori) v primeru bolj poudarjenih lastnosti. če so v pravnem sistemu pravila. ki ga stabilizirajo sodne odločbe stalnice.1919 je prepovedoval kupiti manj kot 2 litra alkohola – namen predpisa je bil preprečiti.3. Za antinomijo gre.7. 6. ki problem neposredno oblikujejo. ki je bil v povprečju manjši od cene 2 litrov alkohola. Trenutek ustaljenosti sodne prakse je določljiv za nazaj. ki temelji na domnevi. pravičnost in pravno varnost. kot jih ima neposredno pravno urejeni primer. in sodb. V širšem pomenu argumentum a completudine pove. za katerega formalni pravni velja. To so: ♦ argument kronologije – časovni (kronološki) argument = Lex posterior derogat legi pri-ori. Vsebinsko prepričljive sodbe.5. 7.

To ni res – vsaka pravna odločitev je vrednostna: • ko ugotavljamo. je možno rezultat pravne odločitve prevesti v formalnologične znake. ki ne zajamejo vseh interesov): • zapolnjevanje pravnih praznin (v njihovih primerih mora sodnik ravnati. Šola interesne jurisprudence opozori na pestrost interesov. katera konkretna dejstva so pravno relevantna glede na zakonski dejanski stan (= ločevanje pravnih vprašanj od dejanskih). dober gospodar).i. Filozofsko gledano se iz samih pojmov (= esenca) izpelje njihovo bistvo (= eksistenca. Zato ločujemo med: • interesi. da je ta pot mehanična – gre za prenos v zakonu izoblikovane vsebine na raven konkretnega primera (t. Zakonodajalec in sodnik razmejujeta interese in odločata o interesnih konfliktih. 7. Če pravno odločitev opremo na že opredeljeni zakonski pojem. Subsumpcija je vrednostno nevtralna. Vrednotenje je vrednostno mišljenje. • ko izbiramo med več možnimi rešitvami. vendar je živ-ljenjska pestrost interesov vedno bogatejša od interesov. kot bi ravnal zakonodajalec. ki je predmet pravnega odločanja. • odločanje po prostem preudarku. kar je napačno. "subsumpcijski avtomat"). Od pojmovne. To merilo uporabimo. Njena pomanjkljivost je. Vrednostna jurisprudenca – vrednotenje ima pomembno vlogo v odločanju o konkretnih pri-merih. ki vedno vsebuje določen vrednostni razpon. ampak vsebuje le vrednostno merilo. Če zakon ne nudi vrednostnega temelja. ki so predmet pravnega varstva. predmet in hkra-ti vrednostno merilo pravnega urejanja. • zapolnjevanje zakonskih opredelitev z vrednostnim nabojem. Sodnik je pravno soustvarjalen. prek interesne in vrednostne jurisprudence Teorija argumentacije se ukvarja s preobrazbo znotraj prava. ko interese vrednoti in pravno ureja. • zapolnjevanje nedoločnih pojmov. 30 . kateri interesi naj bodo pravno urejeni (= vrednostno izhodišče zakonodajalca) in kako naj razumemo zakon. lahko sodnik subsidiarno sam vrednostno odloča – tako.2. (2) tipsko določeno merilo ravnanja (typus) = vrednostna podreditev. ki mora v celoti slediti njegovim vrednostnim sodbam. Sodnik je vezan na zakon in zakonodajalčevo ovrednotenje interesov. Po tem stališču je lahko pravno odločanje v konkretnih primerih vrednostno brezbarvno (če gre za subsumpcijo). ki so predmet pravnega urejanja. Je zakonodajalčev pomočnik. Zanima nas pot. in v prenašanju odgovor-nosti na imaginarnega zakonodajalca – njegovo rešitev je treba le uporabiti v konkretnem pri-meru (zakonodajalec je edini vir prava). • odpravljanje vsebinskih nasprotij v zakonu. če bi imel pred sabo nedoločeno števi-lo primerov iste vrste (§ 1 švicarskega civilnega zakonika). Tipsko merilo ne navaja znakov. temveč zakonodajalec od njega pričakuje. Sodnik zato ne sledi slepo črki zakona. da inte-rese predstavlja hkrati kot cilje in vzroke pravnega urejanja. kot bi bil sam zakonodajalec). bit). ker vzrok in cilj ne moreta biti identična. Pojmovna ju-risprudenca je danes skrivno navzoča kot ideologija uporabljanja prava. gre za subsumpcijo – zakonska norma pojmovno dovolj določno opredeli sestavine zakonskega dejanskega stanu. Tu sta po teoretiku Larenzu 2 možnosti – pravno odločitev opremo na: (1) že opredeljeni zakonski pojem = subsumpcija. ki preteče od konkretnega primera do pravne odločitve. ki jih je zajel zakonodajalec. gre za vrednotenje. To se kaže v sodniških odločitvah. Če pravno odločitev opremo na tipsko določeno merilo ravnanja (npr. Ko to dosežemo. ko zakon razlaga in uporablja). Interesna jurisprudenca je pomenila revolucijo v uporabljanju prava. ker je opozorila na celovi-tost življenjskega primera. vrednotami.dejanski stan in zakonski dejanski stan). ki so predmet pravnega odločanja v konkretnih primerih. Interesi so vzrok. da je interesno po-slušen glede na interese. in • cilji oz. ko vsebuje konkretni dejanski stan vse zakonske znake. ki interese pravno vrednoti (= vrednostno izhodišče sodnika. Šola pojmovne jurisprudence je zatrjevala. Sodnik je pooblaščen dopolnjevati in popravljati pomankljive in luknjičaste pravne norme (= norme. ki jih zakonodajalec sprejema. da jih je možno uporabiti samo tedaj in vedno tedaj. ko ovrednotimo. ki ponavljajo zakonsko normo glede na konkretni primer.

in poskušata najti zakonski dejanski stan. sklep sekundaren. ki omogočajo razumevanje normativnega glede na dejansko in dejanskega glede na normativno. da je pravna odločitev sprejemljiva za avditorij (= pravne naslovnike. ki predstavlja tertium comparationis. Ti vidiki so pomembni tudi v pravu – gre za: • splošno uporabna stališča. ki rabi za razlago dane teme). Odločitev je sprejemljiva.V. kakšen naj bo postopek. Katalogi niso sklenjeni. v katerih se najbolj tesno ujemata. vendar tudi problem sam določa pomen vidikov. 7. S. v skladu s splošnim interesom in razumna. Vrednotenje nam omogoči. merila in pravila racionalnega pravne-ga argumentiranja – racionalnost je odvisna tudi od postopka. Primer je treba pro-blemsko osvetliti in odločitev opreti na splošno sprejeto in od problema soodvisno skupno me-sto. kateri interesi so v konkretnem primeru pravnega odločanja v igri. na katerih temelji. problemsko mišljenje. (2) vprašanje. Uporabo posameznih vidikov stabilizira ustaljena sodna praksa in argument pravnega prece-densa. ki mu je namenjena. ker se vedno lahko pojavi kakšen nov vidik. Merilo. ter • vidike. 7. Opozoril je. Inventivnost (= iznajdljivost) je primarna. Pravna odločitev je možna šele. logika jih sprej-me in obdela (topika = skupna točka. da premise vsebinsko napolni in utemelji. Vidiki so le navodila in pomoč pri orientaciji. da pravno odločanje izhaja iz problema. Vidiki vplivajo na rešitev pro-blema. Po Viehwegovih besedah: topika pokaže. kako naj probleme obravnavamo. itd. ki ponuja vidike. uveljavljene v določeni stroki.• ko vsebinsko nedoločne pojme vrednostno opredeljujemo.4. ki morajo biti utemeljene in sprejemljive. kako naj rešimo problem – ponuja oporna mesta. Od tu naprej sta 2 poti: (1) vprašanje. argumenti pravnih stan-dardov. pravno dogmatiko. ko je pravična. državi itd. • pojmovno jurisprudenco oz. Topika te vidike zbira in jih povezuje v kataloge. • splošno sprejeta skupna mesta. kako najdemo premise. da jih lahko uporabimo v kon-kretnem primeru. • vrednostno jurispudenco – opozarja na merila in vrednote. ki pripadajo določeni kulturi. so se pravni teoretiki začeli vračati k antični retoriki in topiki. Teorija argumentacije povzema vsa 3 stališča: • interesno jurisprudenco – interesno ozadje in interesni konflikt povesta. ki ga je treba osvetljevati z argumenti ZA in PROTI. Viehwegova topična jurisprudenca Po II. ki določa pogoje. ki pravno urejene interese pojmovno raz-členjuje. Filozofsko razpravljanje je namenjeno univerzalnemu avditoriju (= vsem razumnim ljudem v času in prostoru). da zakon in življenjski primer razumemo ter povežemo glede na lastnosti. zato ne omogočajo mehaničnega deduktivnega sklepanja. ideologiji. Naloga pravne logike je. "občinstvo"). latinske pravne maksime. Viehwegovo mnenje je. Pravno razpravljanje je namenjeno partikularnemu avditoriju (= ljudem v določenem času in prostoru. vidik ali načelo (= topos). Perelmanova nova retorika Teoretik Perelman: pravno odločanje se osredotoča na izbor premis. Pravno razpravljanje je razpeto med življenjski primer in pozitivno pravo. ko konkretni stan pripravimo glede na pozitivno pravo in pozitivno pravo pripravimo glede na konkretni stan. Ena izmed nalog topične jurisprudence je razčlenjevanje in sistematiziranje pravnih vidikov. Topika je tehnika problemskega mišljenja. Dober primer pravnih vidi-kov so npr.). razlagalne metode. interesi brez pojmov so slepi). vrednostnemu sistemu. povezovati in vrednotiti. morajo biti dovolj intenzivni. primeren za ob-ravnavanje neke teme. Teoretik Struck je sistematiziral 64 najbolj pomembnih vidikov obravnavanja – to so: klasični pravni argumenti. ki te interese pravno ureja. pri čemer posamezni vidiki obravnavanja niso vnaprej pomensko določeni. povezuje in sistematizira (Pojmi brez interesov so prazni. da je za pravno odločanje značilen problemski pristop oz. Topos (množina: topoi) je bil v antični retoriki pojem ali vidik. latinski pravni reki. te argumente je treba obravnavati. kakšen pomen naj pravna odločitev ima – opreti se je treba na vrednostni temelj. ki terja prilagoditev 31 . pravnik aktivira glede na lastno predznanje ali ga na novo opredeli glede na konkretni primer. Argu-menti.3. na katerega se obračajo. Teoretik Viehweg je napisal delo Topika in jurisprudenca (1953). da prepričajo avditorij.

da kritično ovrednotimo odločanje pred partikularnim avditori-jem. 7. Prepričevanje mora biti v skladu z vladajočo ideologijo – dobra odločitev se sklada z uradnim vrednostnim sistemom. vlada resnicoljubnost in ni prisile. ki se ne morejo dokopati do končnih odgovorov. Pravno razpravljanje je potrebno. Alexy razlikuje 6 skupin pravil: 1) razlaga. Omejujejo ga vezanost na zakone. nimajo nikakrš-nih privilegijev. ker je odvisen od vrednostnega sistema v določenem kulturno-civilizacijskem sistemu. ki temeljijo na strukturi resničnosti. V pravu imamo nasprotno institut pravnomočnosti. ker ne more nikoli temeljiti na dovolj zanesljivih premisah. vezano na veljavni vrednostni si-stem in podrejeno razumnosti. Pravno razpravljanje teži k pra-vilnosti in se odvija glede na predpostavke splošnega razpravljanja. ker v filozofiji ni dokončne resnice. ki ga označuje racionalno razpravljanje. zato se mora odločanje o praktičnih vprašanjih pred partikularnim avditorijem izteči v dokončno rešitev. v kateri imajo filozofski družabniki enake možnosti. Pravo je hkrati akt oblasti ter delo razuma in prepričevanja. • postopke razločevanja – dokazujejo. Vendar splošno razpravljanje ni izrinje-no iz pravnega – v pravu lahko uporabljamo splošne praktične argumente. Alexyjeva teorija racionalnega pravnega razpravljanja Teoretik Alexy izhaja iz splošnega racionalnega razpravljanja. podobni: o kvazilogični argumenti (spominjajo na logične in matematične strukture). Oblastni del pravne odločitve mora vsebinsko temeljiti na legitimnosti zakonodajnih. Univerzalni avditorij je občinstvo filozofskih družabnikov. ki jih navaja-mo za ali proti posamezni tezi. Alexy razlikuje 2 vrsti utemeljevanja: (1) interno ali notranje utemeljevanje – sodba logično sledi iz obeh premis. različni. precedense. je rezultat zgodovinskega razvoja. Temelji na predpostavki. ker splošno ne more zadovoljivo reševati pravnih vprašanj. 2) dogmatično argumentiranje. Na njem temelji pravno razprav-ljanje. Cilj pravnega razpravljanja je utemeljitev ali opravičilo pravne odločitve. o argumenti. ki utemeljujejo strukturo resničnosti. 4) splošno praktično razlogovanje. v kateri je mož-no racionalno razpravljati in doseči soglasje. da sam postopek zagotavlja vsebinsko pravilnost odločitve – šibko mesto teorije. ki jih imamo za različne. Občinstvo vseh razumnih ljudi (= univerzalni avditorij) zahteva bolj prepričljivo odločitev. da je pravilna. ki mora temeljiti na splošno veljavnih argumentih. izročil in kulture v določeni skupnosti. ki je le njegov posebni primer. učinkuje kot vsiljena in izgubi avtoriteto – ljudje se je bo-jijo. Partikularni avditorij je občinstvo. Po Alexyju je odločitev vsebinsko nepopolna.argumentacije. Alexyjeva teorija je postopkovna teorija. pravno dogmatiko in procesna pravila. religiji. Univer-zalni avditorij nam nudi oporo. 6) posebni pravne argumente. Podobna Perelmanovemu pojmu univerzalnega avditorija je Habermasova idealna govorna si-tuacija. na katerega se pravnik obrača – je kulturno in zgodovinsko pogojen. Zato je tudi univerzalni avditorij v bistvu partikularni avditorij. Pomanjkljivost Perelmanove teorije je v tem. ki tvorijo celoto. ideologijah in političnih filozofijah.5. zato ni nujna. da so elementi. (2) eksterno ali zunanje utemeljevanje – predmet utemeljitve je resničnost. pravilnost ali sprejemljivost samih premis. To po-meni. ker ga tako prepričamo – takšna odločitev je učinkovita. da noben avditorij ne more biti v celoti univerza-len. o argumenti. Z njimi razdružujemo in ločujemo elemente. Oblast. 5) empirično argumentiranje. da je normativna izjava pravilna. zato neposredni udeleženci težijo k ugodnemu izidu postopka in ne k iskanju resnice. vendar je ne spoštujejo. Avditorij določeno odločitev sprejme. Pomembno je ravnanje v skladu z racionalnimi postopkovnimi pravili. izvršilnih in sodnih organov. 3) uporabljanje precedensov. Gre za namišljeno situacijo. Odločanje je družbeno pogojeno. Argumentativne sheme se delijo na: • postopke povezovanja – dokazujejo. da so elementi. Pravno razpravljanje je (pogosto) prisilno in (skoraj vedno) omejeno. svobodo govora. ki daje nerazumne odločitve. Legitimnost temelji na tradiciji. če je rezultat določenega postopka. Perelman je teoretično obdelal tudi argumente (delo Razprava o argumentaciji). ki jih imamo za podobne. vendar je ujeto v postopek. 32 .

ko pravo uporabljamo. s katerimi dosegamo določene vnaprej dane. Življenjski svet je medčloveška celota. v kateri se sistem in življenjski svet srečata. ki se opira na argumentacijo in prepričevanje. če ravnajo v skladu s pravili racionalnega razpravljanja. • pravila. s katerim predvidljivo organiziramo družbeno življenje. da se ljudje razumejo. Največji ideal življenjskega sveta je idealna govorna situacija. Posa-meznikovo življenje postaja vedno bolj birokratsko. raci-onalno in tehnološko opredeljene cilje. in (4) vrednostni sistem. Sistem je objektivna in sistematična resničnost v zunanjih razmerjih med člani družbe. Prvine racionalnega pravnega razpravljanja se delijo v 2 skupini: • temeljna načela in pravila argumentativne racionalnosti (npr. ki ima isti pomenski sistem. če in samo če je sprejeta v skladu z veljavnim postopkom). Kaj je dober argument. Cilj vseh dejavnosti je. t. (2) postopek utemeljevanja mora ustrezati merilom racionalnega pravnega razpravljanja. denar in moč počasi začenjata obvladovati vsa področja družbenega življenja). Življenjski svet je svet. Ta razlikuje med 2 teoretičnima svetovoma družbe: (1) sistem. Pravni red je red moči. • objektiven – kolikor gre za racionalno preverjanje argumentov. o načelo koherentnosti – vsako trditev je treba preveriti z argumenti ZA in PROTI. Sistem (= instrumentalna racionalnost) v sodobnem življenju vedno bolj prodira v življenjski svet (npr. Pravo je del sistema in del življenjskega sveta: (1) del sistema – pravne norme so sredstvo. Aarnijev pravnocivilizacijski racionalizem Teoretik Aarnio je za izhodišče vzel Habermasov racionalistični pristop. kjer se ljudje v celoti in popolnoma razumejo. ki jo opredeljujejo tehnološki cilji (npr. načelo audiatur et altera pars) – ključni načeli sta: o načelo splošnosti – vsako vrednostno sodbo je možno razširiti na primere. V njem gospoduje instrumentalno-tehnična racionalnost. ekonomsko obarvano in tehnološko. pri kom je breme utemeljevanja: o procesna pravila – ni možno odstopiti od sprejetega stališča brez novih tehtnejših argumentov. birokratsko sestavo moč in pravo). Racionalna sprejemljivost odločitve je točka. ki sloni na medsebojnem občevanju oz. (4) razlagalec se mora opirati na obvezni (avtoritativni) pravni vir. če bi bil sistem ločen od življenjskega sveta. Legitimnost prava (= legitimnost pravne razlage in pravne odločitve) je odvisna od jezi-kovnega občevanja in medsebojnega razumevanja. (2) življenjski svet (world of life). Aarnijeva merila legitimnosti odločitve: (1) obe strani imata skupen jezik. Racionalni pravni postopek je hkrati: • subjektiven – kolikor ga pogojujejo lastnosti udeležencev razpravljanja. Pravo je formalno sredstvo. Ljudje ne bodo zaupali sodniku.6. ki bo slepo sledil črki zakona in tako ravnal v nasprotju z ve-činsko sprejetim vrednostnim sistemom. ki se bi-stveno ujemajo z obravnavanim. (2) del življenjskega sveta – pravne norme morajo biti tudi legitimne. Kdaj je pravna odločitev racionalno sprejemljiva? Racionalna sprejemljivost se navezuje na: (3) prvine racionalnega pravnega razpravljanja. lahko preverimo šele v postopku racionalnega razpravljanja. zato potrebujemo moč. (3) postopek razlage se odvija v skladu z ustaljenimi pravili pravne razlage. eko-nomsko dejavnost obvladujeta denar in moč. razlaga je v skladu s hie-rarhično lestvico pravnih virov. 33 . ki povedo.Udeleženci razpravljanje imajo sposobnost razločevati med dobrimi in slabimi argumenti. (5) treba je upoštevati družbena dejstva in vrednote. komuniciranju članov. V njem vlada obče-valna racionalnost.j. Formalna veljav-nost bi zadoščala. odsotnost tabujev. sicer je ni možno izreči. ki mu mora pravna odločitev ustrezati. prepoved prisile. sloneti morajo na družbeno sprejetih racionalnih vrednotah. 7. Temeljijo le na formalni veljavnosti (Kelsen: norma je legitimna.

"Pravo je državljan dveh svetov" (= sistema in življenjskega sveta). Pravičnost in pravo 1. Predmet teorije argumentacije so tudi vrste argumentov. Jezik pravičnosti Pravičnost je v pogovornem jeziku lastnost ali značilnost pravičnega človeka. • poseben – vrednostni sistem v njem je odvisen od življenjskega sveta. Avditorij je: • idealen – v njem so le razumni subjekti (medtem ko so v konkretnem avditoriju neizogib-no tudi nerazumni subjekti. da se zaveda celovitosti pravnega odločanja. Če so te predpostavke uresničene. Pravila racionalnega pravnega razpravljanja ne izključujejo vrednotenja. Pri tem je treba: • odločati v obstoječem zakonskem okviru. Zagotovljeni morajo biti splošno uveljavljani pogoji razumnega pravnega dialoga: • udeleženci morajo imeti enake pravne možnosti. ko pravno odločitev utemeljujemo. ki jo podpira večina razumno razpravljajoče pravne skupnosti. da se podobni primeri obravnavajo podobno). ki pojasnjuje vprašanja: • kako smo oblikovali zakonski dejanski stan? • kako smo oblikovali konkretni dejanski stan? • zakaj smo povezali zakonski in konkretni dejanski stan? Pravna odločitev je človekovo odgovorno dejanje. Takšni diskusijski družabniki lahko dosežejo racionalni konsenz in pridejo do pravne razlage. • dopustni so vsi pravni argumenti. Namesto sklepa Pri pravnem odločanju v konkretnih primerih so vnaprej dani le: • življenjski primeri. ki ustvarja pravo. da jo naslovljenci (avditorij) pravnega vira sprejmejo kot pravno utemeljeno in pravično v mejah pravnega reda. ki ne ravnajo v skladu s pravili racionalnega razpravljanja). razmerja med njimi in postopek njihove uporabe. • do vseh argumentov je treba v dialogu zavzeti stališče. • ravnati v skladu s pravili racionalnega razpravljanja. • podrediti odločitev vrednostnemu zakoniku (= obstoječim družbenim vrednotam). • uveljavljene pravne vrednote. sodnik) mora najti razloge in odločitev utemeljiti tako. Tu se postavlja vpraša-nje. kateremu avditoriju naj odločitev vrednostno ustreza. Glavno vprašanje teorije argumentacije je: kdaj se zakonski in konkretni dejanski stan uje-mata ter je možno izpeljati pravno posledico? Avtor pravne odločitve (npr. • treba je ravnati v skladu z ustaljeno prakso. Aarnio: gre za idealni posebni avdi-torij = vsi diskusijski družabniki. 7. o III. ki mu pripadamo. Ta dobijo pomen šele. razen če obstajajo tehtni razlog za odstop od nje.7. Utemeljitev rezultata pravne odločit-ve je minimalno poroštvo njene kakovosti. odločitev ustreza pravni varnosti. Prispevek teorije argumentacije je. 34 . njihove značilno-sti. utemeljiti je treba vsak odstop od načela. ko jih ovrednotimo. Utemeljitev pravne odločitve je sestavina njene pravnosti. • formalni pravni viri.materialna pravila – nanašajo se na vsebinsko plat odločitve (npr. Pravna odločitev je produktivno dejanje. ki lahko o stvari racionalno odločajo. Teorija argumentacije išče povezave in razmerja med temi sestavinami.

Pravičnost je tesno povezana s pravnimi in moralnimi načeli. ferre debet onera (= Kdor ima koristi. Dejanska porazdelitev pravnih dobrin izraža razmerja druž-bene moči in družbenih (ne)enakosti ter je vedno podoba družbe in njene pravne pravičnosti. • pravičnost kot enakost = formalna pravičnost – Lex non distinguit (= Zakon ne razli-kuje).1. Splošna pravičnost (iustitia universalis) se nanaša na razmerje med delom in celoto. o Summa ius summa iniuria (= Najvišje pravo. Tega se moramo zavedati. mora nositi tudi bre-mena). Posebna pravičnost (iustitia particularis) – Aristotel razlikuje 2 vrsti: (1) razdeljevalna pravičnost (iustitia particularis distributiva) – nosilec razdeljevalne pravič-nosti je. nec manducet (= Kdor ne dela. kako naj bodo dobrine in bremena razdeljene in (ali) izravnane. o Qui non laborat. dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli. posamez-nikom in skupnostjo oz. Aristotel: vse. dolž-nosti in dolžnostna upravičenja – za temi pravnimi naslovi se skriva razdelitev ali izravnavanje dobrin in bremen med pravnimi subjekti. Iuris praecepta sunt haec (= Pravna načela so): o honeste vivere (= pošteno živeti). Od merila pravičnosti je odvisno. s priznanimi moralnimi in pravnimi načeli ter pravili. kar je zakonito. kdor mora kaj razdeljevati. • POSEBNA pravičnost.: o Qui habet commoda. Vrste (merila) pravičnosti 2. najvišja krivica). dejstvi. naj ne je). Tudi strokovna raba besede pravičnost je neizostrena. Najbolj odprta ostajajo merila pravičnosti. • krhkost in antinomičnost prava oz. (Ne)razumnost in (ne)smiselnost [(ne)smotrnost] določenega ravnanja ne zadoščata za (ne)pra-vičnost. kar je državnega. kdor pri presojanju ali vrednotenju upošteva resnico. Pavčnik mundus prevaja kot prevzetna posvetnost]). kadar je treba najprej ugotoviti dejansko stanje in se nato odlo-čiti. kar mu gre po moralnih in prav-nih načelih. o alterum non laedere (= drugega ne prizadeti). ki se odlikujejo po vrlinah. da prepre-čimo samovoljo ali nezavedno poljubnost. Pravna razmerja so razmerja med pravnimi subjekti. Uvod Temeljni vrsti pravičnosti sta (Aristotel): • SPLOŠNA pravičnost. • merila pravičnosti – npr. Pravni terminološki slovar: • pravično je tisto. Pravič-no je. Cilj zakonov je po Aristotelu splošna korist vseh ali korist najboljših ali korist vladajočih. kako so dobrine in bremena razdeljena in izravnana. pravičnosti: o Fiat iustitia et pereat mundus (= Naj se uresniči pravičnost in propade svet [prof. Pravičnost je pove-zana z resnicoljubnostjo tedaj. o suum cuique tribuere (= vsakomur priznati. 35 . • pravičnost je zavestno prizadevanje priznati vsakomur. Razdeljevalna pravičnost zajema: o razmerje staršev do otrok. o Sodnik mora vedno gledati na pravičnost. 2. Državljan mora dati državi. če ravnanja ne spremlja ustrezna porazdelitev dobrin in bremen. ki imajo drug proti drugemu pravice.Pravičen je. • pravičnost je merilo za razlago zakona: o Pravičnost ima prednost pred strogostjo. je v nekem smislu tudi pravično. • splošni obrazec pravičnosti – Suum cuique (= Vsakomur svoje). o Pravičnost sledi zakonu. državljanjom in državo. kar mu pripada). kar je v skladu z resnico. Že rimsko pravo je v pravnih rekih upoštevalo pravičnost – najbolj znani so: • pravičnost je izhodišče prava – Aequum et bonum est lex legum (= Pravičnost je zakon vseh zakonov). kar ustvarja in ohranja blaginjo v državljanski skupnosti.

Pra-vičnost temelji na načelu enakosti. zato dobi več dobrin in nosi večje breme. če je ne napolni ustrezna vsebinska pravičnost.2. Smisel enakosti ni. ki so jih de-ležni člani določene skupnosti – pri tem je možno.1. Vsakomur enako je bolj določno kot vsakemu svoje.2. med zaposlenimi in delomrzneži. Merilo razdelitve je po zasluženju. v čem je tisto. breme po zasluženju. jo oblikovati in pravno utrditi. ki načelo enakosti ovrednoti in ga pomensko opredeli. (Nekatera) merila pravičnosti 2. Na vprašanje enakega obravnavanja enakih odgovarja vrednostno in moralno merilo. kar pripada posameznemu subjektu glede na razmerje do drugih subjektov. Ne zadošča enakost pred zakonom – podani morata biti enakost pred zakonom in enako uporabljanje istega zakona. bogastva in drugih dobrin. da vse ljudi in pravne osebe obravnavamo po istem kopito. Merilo vsakomur svoje predstavlja pravni in (ali) moralni red. Razlikovanje med materialno in formalno pravičnostjo: • MATERIALNA ali VSEBINSKA pravičnost – gradi na merilih. da enako obravnavamo enake (= tista skupina subjektov. o razmerje med državo in državljani. ki mu ustreza prispevek posameznih oseb. med zdravimi in bolnimi. izogibaj se slabega. ki merilo vsebinsko razrešuje. kako in v kakšnem sorazmerju bo-do razdeljene dobrine in bremena (= pravice in dolžnosti) pravnih subjektov. zlo za zlo. • Delaj dobro.o razmerje bogatih do revnih. o razmerje med skupnostjo in posameznikom. ki povedo.3. kaj je pravič-no in kaj nepravično. Merila razločevanja v zgodovini so po današnjih pojmovanjih pogosto vsebinsko nesprejem-ljiva. ker je popolna enakost vsaj miselno pred-stavljiva. (2) izravnalna pravičnost (iustitia particularis commutativa) – gradi na ravnotežju med do-brinami in storitvami ter se odraža v razmerjih med državljani (= med avtonomnimi prav-nimi subjekti). 36 . 2. • FORMALNA pravičnost – enako je treba obravnavati vse pravne subjekte. Vsem pripada enak delež dobrin. Formalna pravičnost je prazna. med mladimi in starimi. • Dobro za dobro.. ne da bi upoštevali posebnosti in razlike. Smisel enakosti je. ki vsakemu prizna delež oz. Podobna merila brez vse-bine so: • Priznaj vsakomur. ki ne vsebuje prav nobenega kolikor toliko določnega pravila. je razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) – gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo. Nobenih razlik ni med belci in črnci. da kdo dobi različen delež kot drugi.. To merilo je položaj posameznika v družbi. O vsebini obrazca se je treba dogovoriti. Medsebojni odnosi zajemajo pogodbena in druga civilnopravna razmerja ter protipravna dejanja. 2. Vsebinski obrazec uporabe pravičnosti mora dobiti določljivo merilo. Vsebinska pravičnost je slepa. Vsakomur svoje (suum cuique) Gre za čisti analitični stavek. Obra-zec je sam za sebe vsebinsko poljuben in ga je možno uporabiti za katerikoli družbeni red.2. 2) kaznovalna pravičnost (iustitia vindicativa) – talionsko načelo zob za zob. Najprej moramo ugotoviti. med ženskami in moškimi. • Nikomur ne povzročaj neprava. Razdeljevalna pravičnost obstaja v razdelitvi časti. Nastalo neenakost mora sodnik popraviti. vsi imajo enaka bremena. ki se ujema v bistvenih prvinah). ki jim jo pripisuje ustrezno merilo razločevanja. v čem si morajo biti subjekti enaki. kar mu pripada. ki ga nato enako uporab-ljamo. ima več pravic in dolžnosti. ki ima iste bistvene značilnosti). 2. ki so lahko med njimi. Vsakomur enako (= izenačevalna pravičnost) Vsi morajo biti enako obravnavani.2. Od merila pravičnosti je odvisno. Vrsti izravnalne pravičnosti sta: 1) nadomestitvena pravičnost (iustitia restitutiva) – odškodninsko pravo.2.. Vsakomur "po zasluženju" Pravičnost. Izravnalna pravičnost obstaja v korektnem upoštevanju medsebojnih odnosov. ki sodijo v isto skupino (= skupina. če se ne oklepa načel enakosti. Kdor ima višji družbeni položaj.

vzpostavlja stanje. Vrste odškodnin so: • naravna restitucija. ki nadomešča poseg v zavarovano dobrino. da opredelimo vrste potreb. ki imajo enake potrebe. fizične osebe so razdeljene na polnoletne in mladoletne ose-be. protipravno dejanje). 2. gospodarski sistem in državna ureditev vplivajo na to. Oba načina se prepletata in tako blažita skrajnosti. 2. 2. Izravnalna pravičnost (iustitia commutativa) je pravičnost med tistimi. ki ovrednotijo. Merilo enakovrednosti predpostavlja postopkovna razmerja. Vsakomur po njegovih potrebah zahteva. • iz razdeljevalne pravičnosti izhaja: 3) sorazmerna pravičnost – kaznovanje naj bo sorazmerno. ki se odziva na prav-ne kršitve.5. • ustrezno zadoščenje ali satisfakcija. kako se ugotavlja vrednost dela. ki so pred za-konom enake. Tipična je za zasebno pravo. ○ utopično videnje družbe – vsakdo daje po svojih sposobnostih in prejema po svojih potrebah. kjer gre za enakovrednost storitve (dajatve) in protistoritve (protidajatve) med osebami. da enako obravnavamo tiste.7.2. Od plačila za opravljeno delo se odšteva del. ki ga posameznik v obliki davkov in dajatev prispeva za družbene in državne po-trebe. Cilj je storilca kaznovati glede na družbeno težo kazni-vega dejanja. Narava dela. Vsi. stanja. 2) povračilna ali retributivna pravičnost (iustitia retributiva) – na zlo (nepravo) se od-ziva po talionskem načelu zob za zob. Merilo vrednosti ni pravično.2. Delovna pravičnost in pravičnost glede na potrebe sta povezana z zasnovo socialne pravičnosti in socialne države. da so predmet menjave različne dobrine.2. Pri tem sta 2 možnosti: (1) vrednost določa trg.6. • enakovredna ali ekvivalentna denarna odškodnina. Vsakomur pripada enaka protivrednost (za storitev.2. vendar so pred zakonom enaki. sankcije za ci-vilne delikte). V tržno plačilo mora biti vgrajeno načelo socialne države. ki nadomešča poseg v zavarovano dobrino (npr.4. Vsakomur glede na zlo (nepravo) se nanaša na popravljalno ali korektivno pravičnost (iustitia correctiva). 37 . Vsakomur po njegovem delu je merilo delovne pravičnosti = vsakdo dobi za svoje delo enako plačilo. pokojninsko in invalidsko zavarovanje). ki morajo biti pri določeni skupini posameznikov zadovoljene. Problem je. Vsakomur po načelu enakovrednosti je merilo izravnalne pravičnosti. 2. ki so po naravi neenaki.Pravni in (ali) moralni red merilno podrobneje vsebinsko opredeljuje. ● solidarna pravičnost – določene potrebe morajo biti v določenem omejenem obsegu zago-tovljene vsem ali vsaj določeni skupini posameznikov (npr. Izravnavanje je smiselno ob predpostavki. kakšno težo imajo posamezne vrste dela. zdravstveno. Za uveljavljanje izenačevalne in razdeljevalne pravičnost mora biti najprej opravljena ustrezna razdelitev pravnih subjektov (npr. zato naj kazen niansira glede na težo pravne kršitve. imajo enak pravni položaj. To načelo zagovarjata tudi: ● komunistična pravičnost – udejanji se lahko na 2 načina: ○ v primitivnih družbah in izrednih razmerah – vsem morajo biti v enakem obsegu zagotovljene najbolj osnovne potrebe. aristokrati vrlino. ki so vsaka zase izenačene in naprej razdeljene). Obstajajo 3 vrste korektivne pravičnosti: • iz izravnalne pravičnosti izhajata: 1) nadomestitvena pravičnost (iustitia restitutiva) – vzpostavlja stanje pred pravno krši-tvijo oz. dajatev. V razmerjih med posamezniki (= civilnopravna razmerja) je primarni cilj vzpostavitev stanja pred pravno kršitvijo oz. da si zasluže-nje ljudje predstavljajo različno – Aristotel: demokrati si pod tem izrazom predstavljajo osebno svobodo. ki imajo določeno vrsto potreb. Merilo razdeljevanja je. oligarhi bogastvo. v katerih imajo vsi udeleženci enaka izhodišča in enake možnosti ravnanja. (2) vrednost določajo pristojni organi. če je vsiljeno ali ga monopolno določa ena stran razmerja. Plačilo po delu us-trezno povezuje merili izravnalne in razdeljevalne pravičnosti.

ki se nanaša na kakovost in obliko države (npr. ki se glede na lastnosti bistveno razlikujejo. da nikogar med njimi nasilno ne uvrščamo v skupino. ki jo sprejema in izpeljuje zakonodajalec. da v podobnih primerih izreče po-dobno pravno posledico. da so enako obravnavani tisti. • politična pravičnost. razen tega. O pravičnosti v zakonu ne odločajo pravniki. da morajo biti skupine pravnih naslovljen-cev oblikovane tako. V skladu s sorazmerno pravičnostjo se pravična kazen odmeri v mejah. Ustrezno materialnopravno merilo uporabimo za isto skupino pravnih naslovljencev. 3. s katero nima bistvenih lastnosti. Pravna stroka lahko nanjo vpliva z vsebinskim pripravljanjem in tehničnim oblikovanjem zakonov. ki so z zakonom predpisane za kaznivo dejanje. (2) pravičnost PRED zakonom (PRAVNA pravičnost) – pred zakonom smo enaki. Povračilna pravičnost ni več aktualna v modernem pravu. Vnaprej moramo vedeti: • kdo so naslovljenci delitve dobrin in bremen. Vsebinsko votli obrazec pravičnosti je lahko ideološko sredstvo. in • po kakšnem merilu naj bodo dobrine in bremena razdeljena.V razmerjih. (2) Vsakomur enako – ali so med posamezniki tudi takšne razlike.8. ki se preganjajo po uradni dolžnosti). Dolžnost sodišča je. ki utemeljujejo. je prav-na in socialna država [yeah. ki imajo širši družbeni pomen in so v splošnem družbenem interesu (npr. Deklaracija o pravicah človeka in državljana: Ljudje se rodijo in živijo svobodni in ENAKI v pravicah. Skupni imenovalec materialnopravne pravičnosti je zasnova ustavne ureditve. država Slovenija izhaja iz temeljnih človekovih pravic. V modernem pravu moramo pravne subjekte obravnavati enako. da pravni red prisilno utrjuje. O pravičnosti pred zakonom odločajo pravniki v sodnih in up-ravnih postopkih. kazniva dejanja. 2. temveč politiki v zakonodajnih postopkih. Materialna in formalna pravičnost Materialnopravno merilo pravičnosti mora biti vsebinsko določljivo. Najpomembnejša sporna vprašanja glede posameznih meril pravičnosti so: (1) Vsakomur svoje – ne vemo ničesar. Načelo enakega obravnavanja enakih pomeni. ker združuje vsa materialnopravna merila in formalnopravna vprašanja pravičnosti. ki imajo skupne iste bistvene značil-nosti. da dobijo enake dobrine in nosijo enaka bremena samo tisti. Vsi pravni naslovljenci morajo biti razvrščeni tako. Pravičnost v zakonu se uje-ma z materialnopravnim pojmovanjem (ne)pravičnosti v konkretnem primeru. ki imajo ustrezne skupne značilnosti? (3) Vsakomur po zasluženju: • v katerih primerih je treba to pravilo uporabiti? • v koliko (kako velikih?) skupin naj bodo razvrščeni pravni naslovljenci? (4) Vsakomur po enakovrednosti: • kako in v kakšnem postopku naj vrednost dobrin in storitev ugotavljamo? • za katere vrste pravnih razmerij naj merilo uporabljamo? (5) Vsakomur po njegovem delu – kdaj naj uporabimo merilo izravnalne pravičnosti (= trg) in kdaj merilo razdeljevalne pravičnosti (= pristojni organi)? (6) Vsakomur po njegovih potrebah – kako opredeliti vrsto in kakovost potreb? (7) Vsakomur glede na zlo (nepravo) – kdaj naj se zatečemo k nadomestitveni in kdaj k po-vračilni pravičnosti? (8) Vsakomur glede na zakon – je najbolj določno merilo pravičnosti.2. Gre za več meril pravičnosti. Pravičnost pred zakonom je znana tudi kot FORMALNA pravičnost. Družbene razlike smejo temeljiti samo na splošnem interesu. glede na težo storjene-ga dejanja in glede na storilčevo krivdo. da moramo različno obravnavati različne – različni so tisti. 38 . zato je potrebno storilca kaznovati. Vsakomur glede na zakon je merilo zakonske pravičnosti. ker več ne poznamo klasičnih povra-čilnih sankcij. Pravičnost v formalnem pomenu je spremljevalka vseh vrst materialne pravičnosti. Zlo se vrača s prisilnimi ukrepi. ne zadošča vzpostavitev prejšnjega stanja (to po-gosto sploh ni možno). ki prevevajo pravni sistem kot celoto – npr. right!] ter zasnovana kot demokratična država). Namen kazni je. ki zastira družbeno resnič-nost. Obstajata 2 vrsti zakonske pravičnosti: (1) pravičnost V zakonu – pomeni ustrezno zasnovo pravičnosti. zakone moramo enako uporabljati. Kazen je tudi povračilo za zlo. ki ga je storilec povzročil. • socialna pravičnost.

vero. pokojninskega in invalid-skega zavarovanja. Načelo posploševanja zahteva. zakonska zveza in zunajzakonska skup-nost). Pravnik mora ravnati vselej tako. javnega po-oblastila. 39 . Nevarnost samovolje omejujemo z načeli in merili. ki temelji na izravnalni pravičnosti. izobrazbo. prepovedano in dovoljeno je le to. • finančno pravo – davčni razredi so dober primer razdeljevalne pravičnosti. Vsaka klasična pravna panoga je tesno povezana z določe-no zasnovo pravičnosti: • ustavno pravo – vprašanje pravne enakosti. ki omogoča neodvisno. • upravno pravo – ker je v upravnih razmerjih ena stranka nosilec oblasti oz. V modernem pravu velja. Na to se sklicujejo tisti. • civilno pravo – posveča se osebnim in premoženjskim razmerjem. Najbolj pomembno je načelo posploševanja kot razlagalno pravilo – zapovedano. da zakonodajalec lahko razločuje in tipizira pravne naslovljence. pomembno vlo-go igra tudi načelo neenakosti (spolna različnost. da se enako obravnava vse pravne naslovljence. rojstvo. ki se zav-zemajo za pravice istospolno usmerjenih. zato je nosilna oblika pravičnosti ustrezna razdeljevalna pravičnost. V dvo-mu smo pravno enaki.Ustava Republike Slovenije: vsakomur so zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine glede na narodnost. nadomestitveni ali restorativni ukrepi). da od nje odstopimo. • postopkovno pravo – glavno težišče postopkovne pravičnosti je "enakost orožij" obeh strank v sporu in pošten (fair) postopek. • kazensko pravo – prevladuje korektivna (popravljalna) pravičnost. 4. Merilo pravne enakosti so tudi prepovedi diskriminacije. • mednarodno javno pravo – v mirnodobnem pravu je pomembno načelo enakopravnosti narodov in enakosti suverenih držav. Če za razločevanje ni vse-binskih razlogov. humanitarno pravo uveljavlja solidarno pravičnost (pravičnost po potrebah). raso. da kot oblastno nadrejeni subjekt odloči o pravici. Ustaljena sodna praksa temelji na načelu enakosti pred zakonom. kot sicer odločajo sodišča v drugih pravno enakih zadevah. jezik. • gospodarsko pravo – gospodarske posle obvladuje izravnalna pravičnost. ki ga posameznik opravlja. če tako narekujejo prepričljivi vsebinski razlogi. obveznosti ali koristi drugega pravnega subjekta. • družinsko pravo – je razpeto med izravnalno (premoženjska razmerja med zakoncema) in razdeljevalno pravičnost (roditeljska pravica kot dolžnostno upravičenje). • mednarodno zasebno pravo – kolizijsko pravo se ravna po naravi materialnega prava. družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. • delovno in socialno pravo – pri plačilu po delu gre za izravnalno pravičnost in pravičnost po zasluženju glede na pomembnost dela. nepristrano in kakovost-no pravno odločanje. Dolžnost pravnikov je enako uporabljati isti zakon v bistveno podobnih primerih. politično ali drugo prepričanje. v katerih gre za enako-vrednost pravnih dobrin. V pozitivnem pravu so predmet pravičnosti vse pravne odločitve. v socialnem pravu iz-ravnalna in solidarna pravičnost določata oblike zdravstvenega. Splošnost je v tem. ki so uvrščeni v isto skupino. da je treba ravnati v skladu z ustaljeno sodno prakso. vojno pravo uveljavlja kaznovalno pravičnost. spol. ampak vedno odraža politične interese vladajoče večine. ki se nanašajo na izravnava-nje in razdeljevanje pravnih dobrin. Pravičnost in pozitivno pravo Pravo ni sistem pravičnosti. gmot-no stanje. Pomembno vlogo pri zagotavljanju enakosti v pravu imajo splošna pravna pravila. Odprto vprašanje enakosti danes je ustavno sklicevanje na katerokoli drugo osebno okoliščino. Radbruch: celotni dnevni politični boj se kaže kot eno samo neskončno razpravljanje o pravič-nosti. zakonodajalec ravna samovoljno in krši pravno enakost. kar se nanaša na vse primere iste vrste. ali naj odškodninsko pravo namesto izravnalne prevzame vlogo kaznovalne pravičnosti. zato prevladuje izravnalna pravičnost. socialne države in kakovosti političnega si-stema. sporno vprašanje. Po mnenju Ustavnega sodišča je kršitev ustaljene sodne prakse razlog za ustavno pritožbo – sodišče ne sme samovoljno odločiti druga-če. razen če imamo boljše razloge. ali ne bi kaznovalne pravičnosti pri lažjih kaznivih dejanjih nadomestili z izravnalno pravičnostjo (npr. razdeljevalna pravičnost se kaže v sestavi in pristoj-nostih Varnostnega sveta ZN. sporno vprašanje je. kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.

ko trči ob težak primer (hard case). na voljo imajo vse dokaze glede ugotavljanja dejstev. kot k iskanju resnice. sodni). Odločitev je izo-strena in trdna šele. svobodo govora. je vedno ustrezno vsebinsko merilo pravičnosti. Njihova vsebina je odvisna od: • vlog. ni nikakršnih privilegijev. zato mora biti po-slancu v zakonodajnem postopku omogočeno. Vsebina je rezultat izkustvene presoje. Primeri idealnih postopkov so: • Perelmanov univerzalni avditorij. Uporabnikova naloga je vedno. • Habermasova idealna govorna situacija (vsi filozofski družabniki imajo enake možnosti. vlada resnicoljubnost in ni prisile – v takšni situaciji je možno racionalno razpravljati in doseči soglasje). Enakost vlog je formalna prvina postopkovne pravičnosti. Na udejanjanje pravičnosti v zakonodajnem postopku vplivata že volilna zakonodaja in volilna geometrija. zato se lahko v celoti raz-bistrijo dejanska vprašanja in se dokopljemo do najbolj pravilne pravne odločitve. da čimbolj natančno razčleni kontekst zakonskega urejanja. na katero se pravice in dolžnosti na-našajo. da bo pravna odločitev dognana in kakovostna. • prehitrih in prepogostih spreminjanj pravil igre – kršenje zaupanja v postopkovno pravil-nost. V težkih primerih se odpre vprašanje prave mere. Postopek je pravičen. pravnimi dolžnostmi in razdelitvijo dobrin. ker udeleženci bolj težijo k temu. da je vsebinsko odločanje oteženo in okostenelo. na ta postopek sploh ne pomisli (In claris non fit interpretatio). Poštena pravna igra zahteva. če so vloge prizadetih strank razdeljene in zasnovane tako. Pozoren postane šele. ki jo uokvirjajo po-stopkovna pravila in pravila materialnega prava. Postopkovno odločanje je idealno. • oblikovanje postopkovnih predlogov in zahtevkov. in • kakovosti igre. • prepričljivo pravno utemeljevanje. metode) razumevanja prava. pred njimi so vsa vodila (kanoni. če imamo razloge. • Dworkinov idealni sodnik Hercules. Dobra postopkovna pravila lahko le intenziv-no prispevajo. • spremembe pravil ob zadevi. Postopkovna pravičnost Materialna in formalna pravičnost dobivati konkretno vsebino šele v postopkih (ustavodajni. Praktično življenje se ne more izogniti kvorumu in ustrezni večini opredeljenih glasov. Ko so stvari jasne. da ravna v skladu s svojo vestjo in prepriča-njem. 5. Idealna govorna situacija je lahko delovna metoda posameznika. Vsebina NE prihaja iz postopka. Idealni postopek je postopek filozofskih družabnikov – vse stranke so popolnoma enake. s katero moramo odločiti. Zaradi volilnega sistema imajo lahko nekatere stranke večji vpliv v zakonodajnem telesu. Praktično pravno razpravljanje je ujeto v postopkovno gospodovalnost. V praktični resničnosti so pravni postopki ujeti v pozitivnopravna pravila. da so vsi člani zakonodajnega telesa kakovostno in vse-stransko obveščeni in seznanjeni z zadevami. Nanaša se na: • ugotavljanje dejstev. ki ga je treba enako uporabljati v bi-stveno enakih konkretnih primerih. upravni. V pravičnem postopku vsebinsko razlogovanje ne more biti pravno vezano. Učinkovitost praktičnega prav-nega postopka zagotavlja ustanova pravnomočnosti. da zahteva visok kvorum in visoko večino pri vsebinsko pomembnih zadevah. da jim omo-gočajo enake možnosti ravnanja. ki ga mora uporabiti. ko smo premislili vse razloge za in proti ter jih zapisali. ki prejšnjo odločitev presegajo. ki jih imajo postopkovni udeleženci. s katero izvajajo svoje vloge.Za pravicami. zakonodajni. Končni rezultat postopkov so ustrezni normativni pravni akti. ki se je pripravljen soočiti z vsemi razlogi ZA in PROTI glede spornega (dejanskega ali pravnega) vprašanja. Naloga postopka je. o katerih odločajo. o kateri se potem odloči – kršenje nepristranosti postopka. Kakovosten postopek ne dovoljuje: • odločanja v naglici – zloraba skrajšanih in hitrih postopkov. če ni nobenih postopkovnih ovir. da se postopek ugodno izteče. V težjih zadevah mora biti osnutek obrazložitve napisan vnaprej. ga pomensko premeri s posameznimi metodami razlage in nato normativno konkretizira pravno pravilo. zato morajo 40 . Slaba (zastarela) postopkovna pravila povzročajo. • pravno razumevanje zakonov. dovoljeni so vsi razlogi in protirazlogi ter dopustno je nenehno spreminja-nje odločitve.

Če sodišče skuša doseči poravnavo in s tem prispeva. da se spor med strankama izravna. da: • sta stranki izenačeni. sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku. ki se odziva na nepravo. Enako pozorno morajo ugotoviti dejstva. Sodišče in državni organi. Njun interes je. Pravdni postopek je zgrajen kot spor dveh enakopravnih strank. Če obdolženca ne obravnavamo kot enakopravnega procesnega subjekta. Cilj kazenskega postopka ni materialna resnica kot taka. ki so mu v korist. Kazensko pravo je ambivalentno – razpeto med temeljne človekove pravice in svobodo posameznika na eni strani ter moč države. odgovarjata na razloge nasprotne stranke in skušata biti čimbolj prepričljivi. pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Nadaljnji postopek naj se osredo-toči le na sporna dejstva. V obeh postopkih sta stranki načeloma enakopravni. sta: • kontradiktornost postopka. in dej-stva. Tezi strank za sodišče nista nevtralni. od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. in predlagati dokaze. ker materialne resnice ni možno po-ustvariti – njen predmet je zgodovinsko enkratno in neponovljivo dejanje. V naravi še ta-ko humane kaznovalne pravičnosti je. za sodišče nevtralni. da sodišče razpravlja le o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih ter da premeri razloge in protirazloge. V kazenskopravnih razmer-jih gre za hierarhična in oblastna pravna razmerja. ker imata možnosti. • imata stranki enake možnosti razlogovanja. Stranki navajata razloge za svoje dejanske in pravne trditve. se pravnost postopka in pravnost dokazovanja porušita. na drugi strani. naj sodišče ugotovi. dokler njegova krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. • nepristranost sodišča. ki ima zanjo ugoden izid. vendar je pravičnost kazenskega prava drugačna od pravičnosti civilnega prava. 41 . ki je najbolj ugodna. vendar ima dolžnost ugotoviti sporna dejstva. • sta tezi. ki se je zgodil v določenem času in prostoru. ki so mu v korist (načelo materialne resnice). V pravni resničnosti je položaj državnega tožilca de iure in de facto boljši ter ugodnejši od po-ložaja obdolženca. ki zadeva 2 pri-rejeni stranki. Nepravo se dokaže šele v postopku. da prepričata sodišče za tezo. v katerem ima vsakdo pravico veljati za nedolžnega. potekati pa mora v odprtem dialogu med enakopravnimi udeleženci). Konkretni dejanski stan je del življenjskega primera. V kazenskem postopku imata obdolženec in tožilec načeloma položaj enakopravnih strank. Postopkovna pravičnost zahteva. da je kaznovalna in prisilna. Pri tem ne gre za poseg v postopkovno ena-kost strank. ki obdolženca obremenjujejo. Stranka po-gosto pristane na rešitev. katera dejstva so med strankama nesporna in katera sporna. ker tudi sodišče zbira in izvaja doka-ze glede konkretnega primera (preiskovalno načelo). zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona. na katera opirata svoje zahtevke. Pravdni postopek upošteva. da bi sodišče sprejelo njunu tezi. Sodišče ni povsem nevtralno. Prototipa sodnih postopkov sta pravdni in kazenski postopek.poslanci imeti svobodni mandat (odločanje mora biti izenačeno. Če poravnava ne uspe. ki jih navajata stranki. ki utrjujeta postopkovno pravičnost kazenskega postopka. s katerimi se dejstva dokazujejo. četudi odstopa od njenega pogleda na živ-ljenjski primer. da gre v civilnem pravu za izravnalno pravičnost. Osrednji prvini. da bi sodišče. V pravdnem postopku sta stranki prirejeni. ki ju zastopata stranki. ki ga je možno le iz-kustveno prepričljivo rekonstruirati in s tem ugotoviti življenjski kontekst zadeve. Sodišče nače-loma ne upošteva dejstev. ki sodelujejo v postopku. to ne nasprotuje načelu postopkovne nepravičnosti. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze. ki soočata svoji tezi. da o spornem dejanskem stanju ali pravnem vprašanju povesta svoja stališča. Postopkovna pravičnost narekuje. z zahtevki prosto razpolagata in sta dolžni dokazati resničnost trditev o dejstvih. ker samo zbira in izvaja dokaze ter je nosilec pravne presoje pravovarstvenega zahtevka (načelo iura novit curia). ki jih ni predlagala nobena od strank (razpravno načelo). na katera opira svoj kaznovalni zahtevek. • je dopustno razpravljati o vseh odprtih vprašanjih. Če strank poravnava ne zanima. V obeh postopkih morata sprožilca navesti zahtevek oz. morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva. V kazenskem postopku mora tožilec navajati dejstva.

da bi dajal prednost svojim posebnim razmeram. V življenjskem svetu. Totalitarizmi 20. da mora biti načelo pravičnosti v enaki meri pošteno za vse. (4) razdeljevalna pravičnost (vprašanje razmerij v družbi. naj ima prav vsakdo od njih korist – če te koristi ni. Če gre za družbene in go-spodarske neenakosti. • pravica do osebne lastnine. Treba je najti pra-vo 42 . Vsebinska relativnost pravičnosti nikomur ne dovoljuje. ki se nanašajo na institucionalni red in temeljna družbena razmerja celotnih družb. da so vsakomur v prid. ki so odprte za vse. so tekmovalnost onemogočali. Rawlsovi pogodbeniki se nahajajo v namišljenem prvotnem stanju (original position). ki so združljive z enakim sistemom svoboščin za druge. Obdolženec je po naravi stvari šibkejša stranka. gre za nepravične neenakosti. niti nihče ne pozna svoje usode v porazdelitvi naravnih prednosti in sposobnosti. Socialna pravičnost Miller: zasnova socialne pravičnosti temelji na nasprotujočih si načelih. da jo vsebinsko monopolizira (nasled-nji korak je trditev. st. da je vsebinsko razlogovanje bolj kako-vostno. v družbenih skupnostih in v razmer-jih med njimi). Koller: pojem socialne pravičnosti označuje celoto vseh zahtev pravičnosti. pripor). ker priznava. Obeh načel izvirnega dogovora ni možno zamenjevati in z njima trgovati. v katere smo vsajeni. ki mu pripadamo. Zaradi pomanjkanja informacij ("tančica nevednosti") so vsi pogodbeniki v podobnem položaju. Zelo šibko mesto Rawlsove teorije je "tančica nevednosti" (= popolno pomanjkanje informa-cij). je njena pravičnost odvisna od 4 vrst pravičnosti: (1) izravnalna pravičnost (vprašanje gospodarjenja in menjave dobrin). • svoboda govora in združevanja. vendar je možno od nje odstopiti. V pravu sta pomembni tudi po-stopkovna in formalna pravičnost. (2) politična pravičnost (vprašanje oblastnih razmerij v družbi in odločanja o javnih zadevah). ki spre-jema tržno gospodarstvo. Rawls verjame. • svoboda vesti in misli. ki je nujno fiktivna. svojega razrednega položaja ali družbenega statusa. v katerem se je treba dogovoriti o razdelitvi dobrin in bre-men. zlorabljali temeljne človekove pravice in manipulirali s socialno pravičnostjo. (2) Družbene in gospodarske enakosti morajo biti razporejene tako. Njena prednost je v tem. 2) so vezane na položaje in službe. Pomen. v katerem nihče ne pozna svojega mesta v družbi. če je to vsako-mur v prid in če imajo vsi enake začetne možnosti (enakost za vse). Če gre za družbo. moči in podobnega. da je ustvarjalnost vseh višja in bolj kakovostna. ki ga imajo pr-vine socialne pravičnosti. Rawls je s svojo teorijo podal tudi kritiko kapitalističnega libera-lizma v ZDA. Zasnova pravičnosti je kulturnozgodovinsko in pravnocivilizacijsko pogojena. Načela pravičnosti so zato rezultat poštenega dogovora – pravičnost kot poštenost (justice as fairness).Državni tožilec je kot organ državne oblasti že po naravi stvari močnejša stranka. To so: • politična svoboda (= pravica voliti in opravljati javno službo). Odvisna je od vsakokratnega življenjskega sveta. Temeljne svoboščine so enake za vse in morajo biti druga z drugo usklajene. pri če-mer je izhajal iz teorije družbene pogodbe. ki nas prisiljujeta. ki omogoča. 6. svoje inteligence. ne gre brez ustrezne tekmovalnosti. ker je sam dokazno sredstvo in je proti njemu možno upo-rabiti prisilo (npr. da so nekatera bitja bolj enaka kot druga). se ostro razlikuje od družbe do družbe. Posebno teorijo o pravičnosti kot poštenosti je izoblikoval ameriški filozof John Rawls. Izhodišče pravičnosti je enaka delitev za vse. (3) kaznovalna pravičnost (vprašanje odnosa do kršitve pravnih in drugih pravil). • varstvo pred samovoljnim prijetjem in zaplembo. Zamišljenih prvotnih dogovorov je toliko. • osebna svoboda in nedotakljivost osebnosti (svoboda pred psihološkim pritiskom in teles-nim grdim ravnanjem). da bi se v prvotnem položaju pogodbeniki lahko sporazumeli o 2 načelih: (1) Vsakdo ima pravico do kar najbolj širokega sistema enakih temeljnih svoboščin. kolikor je družb. Temeljnih svoboščin ni možno zoževati na račun večjih gospodarskih ali drugih ugodnosti. zato se nihče ne more odločati tako. da: 1) razumno pričakovati.

ne bomo delili in ne bomo našli pravice. (6) Postopkovna pravičnost nam nalaga. in • preprečuje. (2) Pravičnost je: 1) vsebinska ali materialna – pove. V socialni državi pravo uokvirja tekmovalnost tako. če ga obravnavamo samega za sebe. da je treba bistveno enake subjekte in bistveno ena-ke življenjske primere obravnavati enako. Pomembno je utemeljiti. • kako izenačevati začetna izhodišča. Uvod 43 . da: • zagotavlja čimbolj enake začetne možnosti. ki jo mora spremljati pravni dogovor o naravi in mejah tekmovalnosti. (5) Odprtost pravičnostnega obrazca narekuje. ki je del našega življenjskega sveta. 7. V socializmu je bila tekmoval-nost zlorabljena. Ideja prava je ideja človeka kot osebe ali pa je sploh ni (Kaufmann). Pravičnost. ostareli). ki jih sprejemamo kot legitimne. je pravna igra jasna in vsebinsko odprta. 2) formalna (načelo enakosti) – terja. velja enakost (načelo In dubio pro equitate = V dvomu za enakost). kot pitna voda in kot zrak. in tudi vsakokratne človekove odločitve. Pravična tekmovalnost je le tekmovalnost. v katerega smo vsajeni (rojeni). in neenako porazdelitvijo dobrin in bremen.mero med katalogom (človekovih) pravic. imamo opraviti z nepravično enakostjo (komunizem. ki ogrožata človečnost ali dušita tekmovalnost. IV. (7) Goethe pravi. ki zastira pravičnost. ko social-ne pravice postanejo višje vrednote od temeljnih pravic. življenjskega sveta. da dopušča neenako delitev. da bi enakost (egalitarnost) in neenakost (razločevalna uspešnost) prestopili meji. Vsebinska izhodišča pra-vičnosti so rezultat zgodovinskega izročila. če ni pravičnosti v nas (Pitamic). Radbruch: demokracija je zanesljivo dragocena dobrina. • kako v interesu vseh skrbeti za tekmovalno nesposobne (otroci. kaj je tisto. Dogovoriti se je treba: • kakšen naj bo katalog pravic. Socialna država pride s pravno državo v konflikt. Izvrševanje oblasti je uravnoteženo in se giblje v mejah. (4) Ključni razlog razumevanja ustave in zakonov je jezikovno možni pomen pravnega bese-dila. zakaj pravni naslovljenci (ne) sodijo v dolo-čeno skupino. ki so rezultat tekmovalnosti. ki ga vdihavamo. ki je tudi človečna. in najboljše pri demokraciji je ravno to. Če razlikovanja ni možno utemeljiti. ki v enakem obsegu pripadajo vsem. V naravi tekmovalnosti je. Če se tekmovalnosti odrečemo in sprejmemo enako mero za vse. da zagotavlja pravno državo. Načela in pravila postopkovne pravičnosti so bistvena prvina pravne države. Ne bomo ustvarjali. ki ne pose-gajo v temeljne človekove pravice. ki vsakomur pripadajo kot človeku. kar pripada vsakomur. (9) Če odstremo tančico. Nekatere teze namesto sklepa: krhkost (antinomičnost) pravičnosti in prava (1) Vsebinsko absolutiziranje pravičnosti je hkrati njeno zanikanje. Na drugi strani je nepravična neenakost = tržni fundamen-talizem in druge oblike podivjane tekmovalnosti (liberalna paradigma: sleherno prisvajanje na podlagi tržne menjave je legalno in legitimno oz. da je samo njej lastno. odlo-čamo legalno. Socialna država je s pravno državo združljiva le. socializem). dokler je izvrševanje državne oblasti možno omejevati in nadzorovati. pravično). (3) Ustava (temeljne človekove pravice in svoboščine) in zakoni opredeljujejo ter normativno konkretizirajo posamezna merila pravičnosti. ki naj bo tudi pravna država. bolniki. ki ne temelji na ljubezni do bližnjega. pravna država pa kot vsakdanji kruh. Slovenska država se izreka za socialno državo. (8) Račun pravičnostnega merila se ne izide. da rajši zagreši kakšno nepravičnost. je nepopolna nepravičnost (Perelman). da konkretno pravno odločitev napolnimo z vsebinskimi razlogi. Pravo in moč 1. Izhodišče ustavne in pravne ureditve mora biti čimbolj razgaljena in spoznana resničnost. da o stvareh. v kateri nato poteka pravna igra. kot da bi prenašal nered.

Človek preskoči v višjo stopnjo zavesti in spozna nujnost. predstavljajo moč. Moha-med). (2) moč v smislu človekove projekcije – je pojav. Obstajata 2 vidika te vrste moči: 1) moč kot projekcija TUJE moči – za manifestacije vseobsežne Sile je človek prepri-čan. ki imajo možnost podrejati druge subjekte in objekte. Vendar je popolna osvoboditev možna le v popolni predanosti in poistovetenosti s Silo – poistovetenost z Večnim tokom. interpersonalna moč). kajti Sila je vezana na razsežnost. Največjo človeško moč v smislu volje in ukaza (zapovedi) je Hobbes pripisal državi kot zdru-ženi moči največjega števila ljudi. in o legalnost brezosebnih pravnih pravil. ki pravo (so)določajo. mišljenja in čustev drugih (subjektivna moč. da se iluziji nima smisla upirati. Moč je možno razčleniti na 2 temeljna vidika: (1) moč sama po sebi – je v celoti iracionalna. medtem ko je Moč onkraj vsake razsežnosti. uprava in politični gospodarji. 44 . ki je združil 2 temeljna pomena tega pojma: • fizična moč (potentia). Moč se v razsežnosti manifestira kot vseobsegajoča Sila. (3) legalna oblast – značilna je za moderno državo in temelji na: • verovanju v: o vrednostno upravičenost zakonske ureditve. Vendar tudi tu obstajajo izjeme. Moč v tem pomenu je vserazsežna in nedeljiva Sila. Mojzes. Enovitost dojemanja običajne sile je odraz našega intuitivnega zavedanja enovitosti vseobsežne Sile. Max Weber: moč je možnost uveljavljanja lastne volje nasproti drugim subjektom. Pri tem je Sila enaka v naravi in na področjih človeškega delovanja. Weber je sociološko raje uporabljal pojem oblast = možnost in priložnost izvati ubogljivost nekemu ukazu. energetskemu in materialnemu svetovnemu (vesoljnemu) Večnemu toku. ki je nad Silo.Na kaj se je mogoče v pravu zanesljivo in trajno opreti? Pravo potrebuje za svoj obstoj dolo-čeno kohezivno moč oz. da uživajo avtoriteto. ki nas omejujejo v isti smeri. Sila (brez velike začetnice) je enovit in enosmeren pri-tisk. ki nima na-rave prisiljujočega. Človek v sebi doživlja pritiske. da izvršujejo oblast. ker je samo: • posledica neenakomerne porazdelitve družbene moči. S tem izniči navidezno moč ostalih. ki so na temelju zakonov poklicane. • izraz moči tistih. Sila je inteligentna energija. zaradi česar je nesvoboden. Ko se človek združi s Silo. ki izvirajo od nečesa. podrejanja in usmerjanja ostalih: • sposobnost obvladovanja narave in družbe (objektivna moč). Človek nudi Sili nenehen odpor. 2. in • politična moč (potestas = oblast). Moč je sposobnost obvladovanja. neugodnosti. kar je različno od človeka. prisilo in druge omejitve kot omejitve. ki je nek družbeni red ustvarila (npr. • pravici oseb. (2) tradicionalna oblast – legitimnost oblasti izhaja iz verovanja v svetost starodavne tradicije in legitimnost oseb. ker je izven dosega človekovega razuma. Iz te definicije je Weber izpeljal 3 zgodovinske tipe oblasti: (1) karizmatična oblast – legitimnost oblasti temelji na izjemni predanosti svetosti (heroizmu) in vzornih lastnostih določene osebe. Vendar človek ne ve. ki povezuje mentalno. vedno se upira mentalnemu. Družboslovno je moč kompleksna celota silnic. ko je moč izrazito iracionalna pojavnost. da je na poti do samorazvoja le on sam ovira. se osvobodi iluzije in začne zavestno dojemati realnost. da ga omejujejo. ki so jim podrejeni državljani. energijsko in materi-alno razsežnost (prim. ki zagotavlja poenotenost v pravnem mišljenju in ravnanju. The Force v filmih Star Wars). ki pa je le odslikava absolutne vrhovne Moči. ki so na podlagi tradicije poklicane. • sposobnost obvladovanja (tuje) volje. silo. ki nas odvrača od naših želja. Pravo je bistveno povezano s fenomenom moči. Različni vidiki (večrazsežnost) moči in sile Pojem moči je v sodobno politično znanost vnesel Hobbes. Različne posamezne sile. ki ga človek spoznava in ga lahko tudi raci-onalno dojema. ki jo je možno dojeti le skozi iracionalno izkušnjo. Sila je absolutni zakon in vseobsežna danost.

po katerih je moč v družbi razpršena na šte-vilne družbene skupine in posameznike. Metode merjenja moči so: (1) metoda reputacije – člane družbenega sistema se izpraša. Moč se nikoli ne manifestira kot celota. • normativna. • razumsko spoznanje moči – človek spozna svoje zmožnosti podrejanja drugih. zato ni konstantna. Stališče o konstantni vsoti moči – obstaja fiksna količina družbene moči. v katerem se nasprotna principa medsebojno nikoli ne uničita. • politična. Nobena družbena skupina ni povsem dominantna. 2) obseg in sposobnost razpolaganja s formalnimi pristojnostmi za odločanje. Občutek in spoznanje o lastni moči človeka navdajata z občutkom zadovoljstva in var-nosti ter krepita potrebo po moči. ker človeku kot takemu sploh ne pripada nobena moč ali sila. v katerih se medse-bojno soočajo nasprotni interesi. Moči ni. temveč vedno kot njen del – virtualnost oz. (3) metoda položaja – izhaja iz teoretične predpostavke. če se ji nihče oz. Moč se manifestira kot posamična sila. da je možno moč določenega sub-jekta ugotoviti preko njegovega družbenega statusa. Ego človeku onemogoča oblikova-nje višje zavesti. zato ima posameznik ali družbena skupina le toliko moči. Dinamika moči Posedovanje moči s strani enih se kaže v nemoči drugih. energije in materije. kar pripada družbi kot celoti. ta sredstva so: • ekonomska. preoblikujeta in preusmerjata v nenehnem procesu v skladu z absolut-nim zakonom. Funkcionalistično stališče (Talcott Parsons) – moč je le nekaj. ker vedno obstaja področje moči. Pri tem se moč in antimoč neprestano izpodrivata. (2) metoda odločanja – ugotavlja se. kako sami ocenjujejo razmerja moči v tem sistemu glede na lastne izkušnje. Prizadevanje za moč je temeljni vir družbenih kon-fliktov. tem-več je spremenljiva količina. 3. To stališče zagovarjajo pluralistične teorije. v kateri je človek del Večnega toka misli. kot je drugi nimajo. Vsa projekcija o lastni moči je lažna. potencial-nost moči. 2) moč kot projekcija LASTNE moči – človek doživlja lastno moč v 2 vidikih: • občutek moči – je iracionalen. Sila brez protisile (odpora) ne more imeti narave sile. To stališče zagovarjajo teorije elite in marksizem. po katerih je moč osredotočena v družbeni manjšini. Ker je moč le iluzorična pojavnost. po katerem moč v družbi ni fiksna. posamezni segmenti moči pa so vsestransko prepleteni. nič ne upira. (4) metoda resursov – pokazatelja moči sta predvsem: 1) obseg in sposobnost razpolaganja s sredstvi za zadovoljevanje potreb. ker je moč določenih družbenih skupin in posameznikov omejena z močjo drugih. medtem ko je obstoj in jakost moči možno meriti le posredno. sta njena kakovost in količina v družbeni sferi odvisni od relativnih človeških predstav. na katerem je šibkejši močnejši. Obstoj in jakost sile je možno meriti nepo-sredno (= v družbenih dogajanjih glede na zunanje učinke v družbenih razmerjih). Občutek moči je le izraz lažnega ega. Moč in sila ne obstajata brez enako obsežne nasprotne moči in sile. Iz tega izhaja koncept spremenljive vsote družbene moči. kateri subjekt prevlada v situacijah. Moč in antimoč sta v neskončno majhnem trenutku začetnega soočenja enaki. Količina družbene in človeške moči je vezana na človeku doseg-ljivo iluzijo. vendar že v naslednjem trenutku ena moč prevlada na drugo – gre za znani yin in yang princip. ki je odvisna od učinkovitosti družbenega sistema pri doseganju ciljev.Noben posameznik ali družbena skupina ne more monopolizirati celotne družbene moči.  45 .

Pravna oblast se izraža kot pravna oblast = institucionalizirana pristojnost določenih posamez-nikov oz. na drugi strani nekoga. ideološki dejavnik: 1) pravo je le tisto. Odpor je lahko: • aktiven. sila brez pravičnosti pa je nasilna. kar je močno. da bi bilo to. oblastnih organov za sprejemanje obvezujočih pravnih odločitev. drugače misleči. Pravo ima ambivalentno vlogo. s katero je možno v najhujših primerih nasprotovanja pravu zagotoviti podreditev pravnih subjektov pravnim normam.Iz teh ugotovitev izhaja. 2) pravo je sredina med obojestranskim preveč in premalo (Aristotel). Relativnost človekovega sveta in prava neizogibno terja moč (silo). Nosilec družbene moči mora imeti nekoga drugega kot nasprotnika – tekmovalec. je treba graditi na pravnih vrednotah. Pravo ne sme postati golo sredstvo moči. tudi pravično. V razmerju do ideologije ima pravo 2 temeljni nasprotujoči si funkciji: (1) pravo je izraz in sredstvo oblastne ideologije. V končni instanci je pravo nujno pogojeno s fizično prisilo. kolikor se upira razumskemu procesu iskanja in utemelje-vanja pravnih rešitev. Pravo je materializacija ideje o potencialno prisilnem zagotavljanju čim večje zunanje urejenosti in skladnosti družbenih razmerij. ki ga zmanjšuje z znanstvenimi razlagami sveta in usmeritvami k določenim ciljem. Proces racionalizacije družbe povzroča transformacijo normativne moči v kognitivno moč. ekonomska in pravna moč. ki je v izhodišču aksiomatična in zato iracionalna. Če jemljemo moč kot iluzijo. upravne. da med ljudi sorazmerno (= pravično) porazdeli družbene dobrine (Solon). Pascal: Pravičnost brez sile je nemočna. da morata imeti posameznik ali skupina. zato je treba pravičnost in silo združiti oziroma si prizadevati. skozi katero se izraža politična moč. Prisila logike je prisila subjek-tivno in iracionalno obarvane logike človeškega mišljenja. je le izmišljeni. ki se v največji možni meri približujejo k temeljnim vrednotam avtentične duhovnosti in morale. Konsenz. ki naj pravu daje družbeno moč. 2) pravo je orodje vladajočega posameznika oz. V tem vidiku je pravo iracionalno tolikanj. ali • pasiven. ki se zoperstavlja ideologiji in ohranja do nje kritično distanco: 1) pravo je posrednik. ki je izraz težnje po obvladovanju drugega. 3) pravo je orodje vladajočega razreda (Marx). Logiko prisile nadomešča s prisilo logike. (2) pravo je dejavnik. 4. Iracionalnost kot fizično prisiljevanje je v modernem pravu znatno omi-ljena. ki krepi svojo družbeno moč. le vrh ledene gore. 3) pravo je posrednik med svobodo in varnostjo posameznika ter svobodo in varnostjo vseh ostalih posameznikov (Kant). in da bi bilo. ki ga določajo – pravo je oblika. Gola sila se kot temelj oblasti pojavlja le v določenih zgodovinskih konstelacijah. Moč in sila (modernega) prava Želja po moči. ki se izražajo v pravu. kar je pravično. preko katerega se uveljavlja poljubna volja vladajočih. V normal-nem življenju se moč in (pri)sila v družbi pojavljata v prikritih oblikah kot politična. zakonodajne. zato so razmerja moči. Kompleksnost modernega sveta povzroča posamezniku velik občutek negotovosti. sodne in druge odločitve čim bolj racio-nalno obrazložiti (= 46 . ki se bo upiral. S tem bi se pravu odvzela njegova avtonomija. Vidik moči v pravu je dvojen: • pravo je izraz družbene moči in ideologije tistih. ki v času in prostoru na aksiomatičen način vzpostavi merila pravnega vedenja in ravnanja ter zagotovi njihovo izva-janje. tudi močno. je negativna. Pravo je v celoti obseženo z učinkovanjem absolutnega zako-na. • pravo kot avtonomna dejavnost vzpostavlja lastno moč – pravo je specifična avtonomna moč. sovražnik. Kot prisila logike je pravo še vedno prisilno utemeljeno v moči njegovih nosilcev. tudi tega nasprotnika seveda ni. vladarja (Macchiavelli). Le s predhodnim popolnim izničenjem odpora je možno preprečiti nastanek in krepitev moči določenega subjekta. Nujno je iskati in zagotavljati čim višjo stopnjo vrednostnega konsenza določene skupnosti. Zato si moderno pravo prizadeva ustavodajne. kar koristi močnejšemu (Platon). ki posega v družbeno konfliktna razmerja tako.

Fizična sila je le specifičen izraz (ne)zavedne miselne sile. Moč modernega prava se kaže v njegovi avtonomiji do politike in njene ideologije. v kratkotrajnem času veljave pa se kaže kot prisilno in nasilno. Nasprotno lahko negativna avtoriteta privede do nasilja. Moderno pravo z obširnim sklopom pravnih norm in institucij otežkoča koncentracijo oblasti. da so v pravu vrsta. Zato potrebuje politiko. Pravo brez pomoči od zunaj prisile ne more v celoti realizirati. V miselni razsežnosti pa smo pove-zani. 2) v vsaki pravni ureditevi obstajajo norme brez sankcij. če pravo in politiko dojemamo ločeno. Iz tega izhaja. ker dopušča prikrit razvoj nedemokra-tičnih družbenih skupin in ideologij. Totalitarno pravo je nemočno. zato mora biti tudi norma. ki s pravom soglašajo in mu zagotavljajo učinkovitost. ker svojo moč v celoti izvaja iz politike. S tem prihaja do preskoka iz materialne in ener-getske razsežnosti v miselno razsežnost. ker je sankcionirana. Takšen pogled je mogoč le. Avtoriteta je moč moči. (2) sila je vsebina prava (novejši pogledi) – pravo je sklop prisilnih norm (Jhering). Razmerje med pravom in silo je možno obravnavati na 2 načina: (1) sila je sredstvo za uresničevanje prava (tradicionalna pravna teorija). Če se takšno mišljenje razširi na množico ljudi in postane vodilni tok mišljenje. da bi bila pravna ad infinitum. ki se manifestira prek energetske razsežnosti v materialno razsežnost. ki lahko v kriznih situacijah prisilno vzpostavijo avtori-tarno oblast. kot so njegovi lastni. Ne glede na te teorije se pravo v teoriji nujno (vsaj delno) povezuje s pojmom prisile. Pravo brez avtoritete ne more obstati dalj časa. ker to vodi v politični totalitarizem. Moderno pravo in demokracija sta soodvisna. je ukaz. V moderni državi in modernem pravu politike in prava ne smemo poistovetiti. Moč brezosebnih pravnih norm temelji na kognitivni moči. se pove-čuje tudi moč demokracije. Avtoriteta je izvirna ali vodilna misel. Prek miselne sile je možnost vpliva na ljudi večja. Demokratična decentralizacija politične moči se kaže v delitvi vej državne oblasti – sistem zavor in ravnonesij (checks and balances). če temelji na avtoriteti. soglašanje in privrženost ljudi. Če se povečuje moč modernega prava. Pogledi. Totalitarno pravo v nasprotju z modernim pravom nima nobene samostojne moči. zato sta sila in moč močnejši na miselnem nivoju. zavarovanih norm (rules guaranteed by force). ki določa sankcijo. ki upoštevajo silo kot bistveno prvino prava: • pravo je skupek s silo zagotovljenih oz. ki traja daljše obdobje. zato ima lahko kog-nitivna moč tudi negativen vpliv. ki vodi v smer samorealizacije posamezni-kov. Obstajata 2 vrsti avtoritete: • pozitivna avtoriteta – privlači ljudi k ravnanju. urejajo uporabo sile (rules about force).osvetliti v kognitivni luči). Od miselnega potenciala je odvisna tudi moč prava. s čimer se povezuje pojem stvaritelja. V predanosti avtoritativnemu mišljenju se posameznik notra-nje odpre miselnim in čustvenim tokovom. Kljub temu je moderno pravo v končni instanci zavarovano s fizično močjo in silo. pride do sinergističnega povečevanja moči. Ljudje so v zunanjih razsežnostih medsebojno ostro ločeni. ker pravno moč nadomešča politična moč. ki se izraža v pogosti grobi uporabi fizične (pri)sile. Ugovori proti temu stališču so: 1) v pravu poleg prisilnega upoštevanja pravnih norm obstaja tudi obče prostovoljno upoštevanje pravnih norm. Pravo in avtoriteta Največja moč izhaja iz avtoritete. Fizična moč in sila sta bistveno šibkejši od miselne moči in sile. • negativna avtoriteta – odvrača posameznike od samorealizacije. Moč prava je večja. ki izvira iz njegove lastne avtoritete. • pravo je skupek norm. sankcionirana. 5. ki izraža zavezanost pravnih naslovljencev. družbe in človeštva. Vendar je zaradi povezave z demokratičnim političnim sistemom moderno pravo zelo šibko – demokracija je ranljiva. v kateri je celotna politična moč osredotočena v eni skupini in njenem voditelju. ki določajo oz. način in stopnja uporabe fizične (pri)sile odvisni od kvalitete in kvantitete miselnega potenciala pravne skupnosti. 3) razlog neskončnega niza – norma je pravna zato. Avtentični pomen besede avtoriteta je izvirno ustvarjalno dejanje. ki samodejno privlači pozornost. dokler se ji ne zoperstavi pozitivna avtoriteta. moralo in običaje. 47 . ki bi lahko pripeljala do avtokratične vladavine.

da pravni naslov-ljenci modernemu pravu pripisujejo relativno veliko moč. ki se ljudem izoblikuje glede na manjše število znanih pravnih odločitev. v večjem delu sveta ni sprejeto. ki jih je dobil Mojzes. je progresija. avtoriteta nosilcev modernega prava. ki se kaže v pravočasnih odzivih na pojave. Če prevlada negativni tok (prim. bi ljudje presegli stopnjo konf-liktnosti. Temeljna naloga vseh akterjev modernega prava je preventiva. se mora osebna avtoriteta takšnemu pravu upreti. Tudi avtoriteta razosebljenega modernega prava je izraz človeškega dejavnika. TORA – judovska skupnost je svoje pravo naslanjala na božje razodetje. Racionalnost modernega prava je njegova kognitivna (= miselna) moč miselnega doje-manja. ki ima ključno vlogo pri obrambi demokratične ureditve. ki se delijo na pravne in božje. je moč. ko je pravo kot celota v družbi vrednostno pozitivno. Vrednostno pozitivno pravo in njegova moč temeljita na vrednostno pozitivni avtoriteti nosil-cev pravne moči. Danes postav-ljeno pravo. Ti z javnimi pravnimi ocenami lahko odločilno vplivajo na javno mnenje o pravu. zato prava sploh ne bi več potrebovali. Kasneje se je judovsko pravo razdelilo na bolj religiozne zapovedi za duhovnike in na bolj pravne zapovedi za vladarje. Nato se pojavi pristop k enakosti – ekvivalenca med ljudstvom in vladarji. ki ga ljudje skušajo uzakoniti. ki jih ljudje opazijo in ovrednotijo kot reprezentativne. Pravo je po svoji naravi sklop pozitivnega in negativnega delovanja. Fizično prisiljevanje ostaja ultima ratio modernega prava. Preko nosilcev pravne moči se pravo koncentrira v pravnih aktih. Če pravo po družbeni učinkovitosti zdrsne pod določen minimum.V konkretnem življenju je zelo težko prepoznati eno ali drugo vrsto avtoritete. ki določa pravila za življenje = na zapovedi. da je moč nujnost prava. ki radikalno nasprotujejo vse-bini pravne države. zato je avtoriteta modernega prava manj intenzivna od avtoritet. Avtonomna moč oz. ker povprečni človek zavestno ne more zanesljivo presojati nadpovprečnih lastnosti nosilca avtoritete. bi ljudje konflikte urejali nasilno in prav tako ne bi potrebovali prava. ki ga imamo v zahodnem svetu. Nujno mu sledi degresija = obdobje. Če prevlada pozitivni tok. ki se ravnajo po veljavnih pravnih načelih in pravilih pravne države. Gre za odločitve. Nosilec pravne moči se mora kljub iluziji moči sprijazniti z dejstvom. da modernega prava in države ne smemo utemelje-vati na negativni skrajnosti "skupnega sovražnika". Hebrejsko pravo ima religiozne nauke. kar izvira od Boga. ki jo razrešuje pravo. ki jim pravni subjekti pripisujejo reprezentativni pravni pomen. pomembna vrednostna vprašanja ali visoke materialne vložke (npr. Avtoriteta se pri ljudeh najmočneje izraža na čustveni (emocionalni) ravni. obstoj prava sploh ni mogoč. Gre za božje in posvetno pravo – neko višje in nižje pravo. Osebna avtoriteta nosilcev pravne moči je ključnega pomena za moč modernega prava. Zgodovina pravne misli (zapiski s predavanj) Pravo se je v največjem delu zgodovine razumelo kot nekaj. lahko pa si v čim večji meri prizadeva za vrednostno pozitivno delovanje. vendar je bila ta deli-tev bolj zamegljena. Ponavadi podrejanja avtoriteti racionalno ne presojamo. visoke odškodnine). Pravo je izraz človeške zavesti in je (ne)posredno namenjeno ljudem. Hebrejsko pravo je bilo pogojeno z božjim pravom. Splošna ocena o pravu v družbi temelji na splošnem pravnem občutku. 48 . je osebna avtoriteta nosilcev pravne moči onemogočena. v katerem se moč prava zmanjšuje zaradi političnih. V tem obdobju je za ohranitev pridobitev pravne države odločilnega pomena pozitivna avtoriteta nosilcev pravne moči ter zavest. Avtoriteta modernega prava temelji na odločitvah nosilcev pravne moči. To pomeni. ki neposredno posegajo v bolj občutljive aktualne potrebe ljudi ali se nanašajo na znane osebnosti. Če pravo izgubi vso pozitivno avtoriteto. Ta osebna avtoriteta se lahko izoblikuje šele tak-rat. Obdobje. ki jo dajejo pravu osebna karizma določenega vodje ali privajenost ljudi na ustaljene družbene obrazce. Človek v pravu ne more nikoli delovati izključno življenjsko pozitivno. the Dark Side of the Force v filmih Star Wars). Pravne norme in institucije so le norma-tivni posrednik med pravnimi ustvarjalci in pravnimi naslovljenci. Pri opredeljevanju reprezentativnih pravnih primerov imajo najbolj pomembno vlogo pravni strokovnjaki (pravna elita). ekonomskih in tudi pravnih vzro-kov. Če prevlada ena ali druga stran. Moderno pravo se z racionalnostjo uspešno upira iracionalnosti = gola prevlada sile nad razu-mom. v katerem se pravu pripisuje velika moč.

Nekateri so poudarjali eno. nekateri drugo. Aristotel je prvi. Beseda stoično pomeni. in • physis (= narava in naravni pojavi.Vendar se hebrejsko pravo ni zadovoljilo z religioznimi nauki. Država in iz nje izvirajoča pravila naj bi bila izraz dobrega. da mirno nekaj sprejemamo. ekvivalenca (vsakomur tisto. zato Jezusov nauk ni veliko prispeval k razvoju prava. Sofistom sta nasprotovala Sokrat in Platon. po katerem kriteriju nekaj nekomu pripada (po pridnosti. Sofisti so postavili dualizem. ki jo je kasneje Ciceron analiziral in prišel do načela vsakomur svoje. V vseh obdobjih je zaslediti 4 temeljne ele-mente pravičnosti: (1) usmerjenost na druge – nanaša se na razmerja med ljudmi (interpersonalnost). (4) pravičnost je elementarna POŠTENOST – vsi naj bi imeli izhodiščno enake možnosti. Trdili so. blagohotnost). S tem naj bi bila država har-monična in zagotavljala distributivno pravičnost – vsak naj dela. pravna vedenja – so nepopolni). leti spet enako med seboj). vrstni red (npr. mu moramo to vrniti. Pozitivno pravo mora biti naravnemu podrejeno (še vedno velja dualizem). med seboj pa obravnavamo skupine drugače. izraz najvišje ideje. kjer je pomenila pravni običaj). talionsko načelo danes ni več tako strogo). kar je že imel). nespremenljivi zakon – NOMOS (beseda ima drugačen pomen. zato tudi pravo ni avtonomen pojav. Toda Aristotel pravi. zato abstraktna pravičnost potrebuje korekcijo s kon-kretno pravičnostjo (lat. da je vse subjektivno relativno. kdor prvi odda vlogo. ampak nekaj. Poudarjal je distributivno pravičnost. ki je možna kot: 1) aritmetična enakost – vsi enako. ki izvira iz samega empiričnega sveta. da sami zaznamo pravično rešitev določenega primera. Nomos je izvor pravič-nosti in naravnega prava. Rimski pravniki so naravno pravo izenačevali z naravo stvari. ki so več ali manj vsi enaki. Monizem – pravo je le tisto. da je vsaki trditvi možno postaviti nasprotno trditev. 49 . Ciceron: obstaja Bog. v kateri družini se je rodil). za kar je najboljši. • komutativna ali izravnalna pravičnost – če nekomu nekaj vzamemo. kot jih razumemo empirično). vendar so vsi razumeli nomos kot nekaj nepopol-nega. zato je bilo iracionalno. zato je pristal na pravno državo. Vsako spoznanje je pogojeno subjektivno. naj prvi dobi nekaj – načelo prioritete). po tem. univerzalni. ki se mu moramo ljudje približati. Platon je spoznal. V tem obdobju je bilo pravo pogojeno religiozno. potreba. Pravičnost so odkrivali v kon-kretnih primerih in trdili. je pravično). ki je postavil večni. Stoicizem pomeni prehod med antičnim in srednjeveškim razumevanjem prava. aequitas. kar postavijo ljudje. Njegov najpomembnejši predstavnik je Ciceron. Sofisti so hoteli pokazati. Pravičnost po Aristotelu na abstraktni ravni obstaja v 2 oblikah: • distributivna ali razdeljevalna pravičnost – ljudi po skupnih lastnostih razdelimo v sku-pine in jih znotraj teh skupin enako obravnavamo med seboj. kar izvira iz skupnega svetovnega uma – vse je bilo povezano. Preko našega razuma to naravno pravo spoznamo. po pameti. Po Jezusu sporočilo univerzalne lju-bezni ni več poudarjalo zapovedi. Gre za kon-kretno pravičnost. (3) pojem pravičnosti se vedno povezuje s pojmom ENAKOSTi. Bistveno je. da takšna idealna država ni možna. medtem ko so si physis med seboj drugače razlagali. retributivna pravičnost (zlo za zlo. Aristotel je postavil nauk o pravičnosti. ampak je upoštevalo tudi osebno inspiracijo posameznika. kot pri sofistih. ki natančno definira pravičnost. da to ni dovolj. (2) pravičnost vzpostavlja korelativne pravice in dolžnosti glede na neko merilo (pri Aristo-telu je merilo družbeni položaj – takšna oseba ima več pravic in dolžnosti) – merilo je lahko delo. ANTIČNA GRČIJA IN RIM Kozmološko obdobje: svet se dojema kot eno (monizem). ki je pogojeno z iracionalnostjo človeka (sodnik uporabi abstraktne norme za konkretno situacijo). vendar več kot revni. v kateri veljajo zakoni. Od narave so se usmerili k človeku – treba je razlikovati med: • nomos (= običaji. ali 2) geometrična enakost – sorazmerna enakost (bogati enako med seboj. zakon (legalistična pravičnost – kar določa zakon. Platon je verjel v popolnost – obstaja popolni svet idej.

Bog je človeku položil v razum neke univerzalne zakone. vendar človeku ni dosto-pen. ampak da imamo do njega bolj posreden odnos. ki je člo-veku do neke mere razumsko dostopen. Božja zakonodaja se razteza na notranje ravnanje posameznika. gre za lex corrupta [= človeški zakon. vendar se nikakor ne sme ubogati zakona. ker se z njim razhaja]. zato je naravno pravo tisto. Tomaž Akvinski se tukaj postavlja na življenjsko stališče. pri katerem ima vsa-kdo pravico do 50 . (1) BOG – VEČNI ZAKON (lex aeterna vel divina – velja za vse. ki je nad voljo in nad vsem). bi bil razum normativno primeren za naravno pravo (Grotius je celo vztrajal pri metodi iskanja naravnega prava. Pojavi se racionalizem = človekovo prepričanje. Človek tudi onstran čutnega nagona prepozna. Renesansa – Machiavelli je državo ločil od narave in trdil. Grotius je temeljno človekovo lastnost videl v prizadevanju za mirno in urejeno sožitje ter lju-bezen do sebi enakih. ki ne zadostuje za reševanje konkretnih primerov in potreb posameznika. kaj je zanj dobro in koristno. ki ne zavezuje človekove vesti. Ekonomska baza ima velik vpliv na našo zavest. Kot najvišja načela naravnega prava je Grotius izvajal: • pacta sunt servanda (= treba je spoštovati sklenjene pogodbe). V tem hipu pridemo v drugo fazo – naravno pravo je položeno v razum. Od njega naprej govorimo o racionalističnem naravnem pravu (prej smo govorili o klasičnem naravnem pravu). Razum postane vir naravnega prava. ki je v nasprotju z lex divina – v tem primeru smo se dolžni upreti). saj naravni in človeški zakon ne moreta zajeti vseh razsežnosti večnega zakona). Tudi sodnikom pri reševanju primera danes ne pomaga abstrakcija pravne norme (npr. SREDNJI VEK Sveti Avguštin & Tomaž Akvinski še vedno postavljata delitev med višjim in nižjim pravom. • treba se je vzdržati tuje lastnine. da se sme legem corruptam ubogati zaradi pravnega reda in pravnega miru. Zunanje vedenje sodi v domeno državne oblasti.Aristotel je trdil. da zanikamo Boga. To ne pomeni. ampak je do neke mere avtonomen (svoboden). Glavna zapoved naravnega zakona je: delaj dobro in izogibaj se slabega. (3) ČLOVEŠKI ZAKON / POZITIVNO PRAVO (lex humana vel positiva – prevzema vzorec naravnega prava. (4) posebni (pozitivni) Božji zakon (je nujno potreben. da je abstraktna pravičnost neka splošna formula. Ljudje lahko samo postavljamo pravna načela – še vedno velja dualizem med naravnim in pozitivnim pravom. Gre za sholastično pojmovanje naravnega prava. ki ustreza človekovi razumni naravi. Ljudje smo eko-nomsko pogojeni. Hkrati gre tudi za obdobje razvoja znanosti. Ljudje naj bi brez prava živeli v naravnem stanju. gre za sodelovanje razumnih bitij v Božjem zako-nu. (2) NARAVNI ZAKON (lex aeterna vel naturalis – manifestacija Božjega zakona. Gre za posvetni način gledanja na pravo. Pride do absolutističnih teženj pri razvoju držav. Thomas Hobbes (1588-1679) je imel nasprotno stališče od Grotiusa. Tudi če Boga ne bi bilo. če je v nasprotju z naravnim zakonom. da lahko razume svet (zato se razvijeta mate-matika in fizika). Racionalistični pogledi na pravo – prvi naredi prelom Hugo Grotius (1583-1645). kakor da Bog ne bi obstajal). zato vloga Cerkve vedno bolj slabi na politič-nem področju. ki ni več popolnoma podrejen Bogu. ki pomeni razde-janje naravnega zakona. gre za Božanski razum. • treba je povrniti storjeno škodo. da konkretizira naravni zakon glede na razmere v družbi. • za zločin je treba pretrpeti povračilo s kaznijo. Ta zakon zavezuje zakonodajalca). Človeka je imel za aso-cialno bitje in egoista. sankcija). • drugemu se ne sme storiti sile. da je interes pogojen z močjo. zato ga ne iščemo več pri Bogu. ker mora sodnik tudi določiti višino sankcije in svojo odločitev argumentirati. Začne se razvijati kapitalizem. NOVI VEK Pojavi se zavest o avtonomnosti posameznika.

• Code Civil alias Code Napoleon (CC. 2) vsakdo naj ravna z drugim kot enakopravnim (suum cuique – spoštovanje človeko-vega dostojanstva). Ker imajo vsi neomejene pravice. če meni. Prostor in čas sta v nas. 1794). Grotiusovo izročilo je nadaljevala nemška naravnopravna trojica: (1) Pufendorf (1632-1694) – razvije sistem naravnih dolžnosti. 3) pravo se nanaša na negativno zlato pravilo: Quod tibi non vis fieri. ker dolžnosti do Boga ureja religija. ki predstavljajo miselno predpostavko. 2) politika se nanaša na pozitivno zlato pravilo: Quod vis ut alii tibi faciant. Če država državljanov ne more varovati. gre za vojno vseh proti vsem (bellum omnium contra omnes). 1811). Država mora brzdati rušilne sile državljanov. da ne kroži človek okoli predmeta. Pravo je omogočanje izpolnjevanja nravnih dolžnosti. ker vedno pride do dveh različnih trditev. da morala človeka obve-zuje h popolnosti. da bi dojel resničnost. ker je on tisti. tudi do drugih ljudi. Poleg prostora in časa so človeku apriorno dane tudi pojmovne danosti. si človek prizadeva za mir. Trdi da. V človeku so že predpostavke spozna-vanja. 3) vsakdo naj podpira drugega. zato morata država in pravni red pospeševati človekovo izpopolnitev: • z zagotavljanjem potrebnih dobrin. Objekt kroži okoli človeka. da bi drugi ljudje storili tebi. tudi ti stori njim. Njena naloga je zagotavljati pravno varnost. • avstrijski Občni državljanski zakonik (ODZ. Spoznanje NI razumsko ali umsko. politiko in pravom: 1) etika se ukvarja s človekovimi dolžnostmi do samega sebe – gre za notranjo čast. Če je človek sam. Človek je človeku volk (homo homini lupus). Do Kanta je človek krožil okoli predmeta in ga skušal preučiti.vsega. 3 osnovne dolžnosti so: 1) nihče naj ne škoduje drugemu (neminem laedere – spoštovanje lastnine in izpolnjeva-nje pogodb). si sme pridobiti vsa pomožna sredstva in prednosti vojne ter jih uporabljati. Naravno pravo popolnoma loči od božjega prava. tu et ipsis facias = Kar želiš. 1756) • Prusko splošno deželno pravo (PAL. da bi ljudje storili tebi. ki na temelju splošnega zakona svobode lahko združi svobodno voljo enega s svobodno voljo drugega. Immanuel Kant (1724-1804) – razum je nezmožen. ne izven nas. dolžnosti do samega sebe pa morala. člo-vekov notranji mir. Človek s Kantom dobi bolj osrednje mesto v svetu. če ga ne more ustva-riti. Kant pa je ugotovil. odpove svoji pravici do vsega. Zato ne moremo nobenega prava spoznati (razum ni več vseobsežni pravni imperativ). Prostor in čas sta subjektivni predpostavki človekovega dojemanja (to nam je apriorno dano). Etični perfekcionizem pomeni. Glede na subjektivno usmerjenost svoje filozofije Kant v ospredje 51 . ko človek opazuje nek predmet. Najbolj znan Kantov citat o pravu je: Pravo je skupek pogojev. da je to potrebno zaradi miru in samoobrambe. zato nam ostane le vera. Spoznanje je zato subjektivno in relativno. Ker svoboda pripelje do samouničenja človeka. ki kreira vsebine okoli sebe. Drugo načelo je: Vsakdo naj se prostovoljno. Pravo je proizvod strahu. ki ga prilagodi prostoru in času. je prednik pojmovne jurisprudence. • z varstvom pred zunanjim nasiljem. zato sta subjektivna. Kant napravi kopernikanski preobrat v mišlje-nju evropskega človeka. • z osvoboditvijo od strahu pred krivico. Na podlagi tega je Wolff izoblikoval misel o sklenjenem sistemu vseh spoznanj in s tem vplival na nastanek velikih naravnopravnih zakonikov: • Bavarski civilni kodeks (CMBC. alteri ne feceris = Kar ne želiš. če so tudi drugi pripravljeni na to. To načelo se imenuje honestum (= pošteno). je le od človeka odvisna predstava tega predmeta. zato rabi le še nek čutni dražljaj. ne more zahtevati pokorščine. 1804). medtem ko sta prostor in čas čutni predpostavki. (3) Wolff (1679-1754) – uveljavlja etični perfekcionizem in deduktivno pojmovno metodo. kolikor more (skrbstvo). Prvo načelo narav-nega prava je: Vsakdo si mora prizadevati za mir. lahko popolnost doseže le omejeno. ki najbolj zanesljivo zagotavlja upoštevanje zapovedi narav-nega prava. (2) Thomasius (1655-1728) – razlikuje med etiko. dokler je kaj upanja. temveč predmet okoli človeka. zato je najboljša državna ureditev tista. Pravne dolžnosti so popolnoma neodvisne od religije in morale ter izhajajo samo iz uma. tega ne stori drugemu.

ki se razvija. faza: nastane materija. Oblikuje se kot duša. ○ 2. nikoli samo za sredstvo – ta misel je pomembna za človekove pravice. ker je pravo le izkustven pojav. da države in prava ne moremo utemeljiti povsem pozitivno – tudi pred zunanjo zakonodajo. da je človek sposoben abstraktnega mišljenja. Pozitivno ali statutarno pravo pa je po Kantu pravo. Kljub temu je Kant pod vplivom naravnopravne šole še vedno zagovarjal naravno pravo. S tem je Hegel v pra-vo vnesel zgodovinskost. ter nravno zakonodajo. Ugotovi. Poanta: tudi pravo se razvija. (3) J. Od tu naprej se začne njen razvoj: • 1. faza: razvoj subjektivnega duha – materija postane sama za sebe zavestna. Na koncu nastane DUH. Rousseau (1712-1778). Giambattista Vico postavi naslednje teze: ● družba se razvije skozi razvojne stopnje: ○ 1. V morali človek preneha biti abstraktna oseba. Apriorno spoznanje se lahko nanaša le na obliko. ki se prilagaja vsakokratnemu zgodovinskemu razvoju in obdobju – naravno pravo se približa pozitivnemu. Pravo je le košček v razvoju človeka. ki ga um vsakega človeka a priori lahko spozna. Duhovni nauki bi na to mesto postavili Boga. Človek sebe dojema ločeno od dru-gih. utemeljeval ga je v kategoričnem imperativu. vse bivajoče IDEJA. Sedaj se razvijejo PRAVO. da postopek ravnanja (kako človek ravna) sam po sebi določa tudi vsebino ravnanja (= kaj naj človek stori). ugotovi. v kateri sprejema odločitve. ki utemeljuje avtoriteto zako-nodajalca (= pooblastilo. Locke in Rousseau pa delitev o družbeni pogodbi. čeprav je bilo v popolnem nasprotju z njegovim filozofskim sistemom. Teorije družbene pogodbe in delitev oblasti so zagovarjali: (1) John Locke (1632-1704) (2) Montesquieu (1689-1755). Glede pravičnosti se je Kant zavzemal za talionsko načelo – kdor je moril. kar obstaja. da je bil ves razvoj (prve 3 stopnje) le ILUZIJA = svet navi-deznih pojavov. kako mora človek ravnati. faza: razvoj objektivnega duha – dogaja se na ravni človekove zavesti. ne pa na vsebino. doba je doba enakosti – vsem je treba priznati enako (republika. ki ureja notranje življenje (= morala). Ko sta intelekt in volja razvita do neke višje stopnje. 52 .V osnovi je vse. Kmalu preseže svojo omejenost in se zopet zlije z idejo. To imenujemo država. razen spoznanja predmetov spoznanja. ki izvira iz ideje. k popolnosti. mora biti nek naravni zakon. da bo vodilo tvojega hotenja vedno lahko hkrati veljalo kot načelo splošne zakonodaje (kategorični imperativ). V določenem obdobju pa se ideja materializira in stopi skozi čas in prostor. da ima notranjo svobodo. Ta razvoj je po Heglu dialektičen (TEZA. doba je doba herojev – aristokratska republika. Hegel (1770-1831) je prvi obravnal ta razvoj. ki se omejuje na zunanje vedenje in ravnanje ljudi. Ta razvoj Hegla ne zanima metodološko. ki najprej razvije intelekt in voljo. Kant tega zako-na ni našel. ki vsebuje samo postavljene zakone. MORALA in NRAVNOST (= DRŽAVA). Kant razlikuje med pravno zakonodajo. S tem so postavili temelje moderne države. Ravnaj tako. ● obstaja naravno pravo. da ni možno nobeno apriorno spoznanje. Kant se je zavedal. faza: pridemo do ABSOLUTNEGA DUHA – človeška zavest preseže vzajemnost. ANTITEZA  SINTEZA). • 2. Absolutni duh se želi vrniti nazaj k ideji.J. V ideji je prisoten UM. kot odnos vzajemnosti. čigar vsebina je rezultat razumske in voljne odločitve. da zakonodajalec s svojo samovoljo zavezuje druge). da boš imel človeštvo v tvoji osebi kakor tudi v osebi koga drugega vedno za cilj. mora umreti. se začne • 3. ampak pravi. Ideja je celotna resničnost. ki se nanaša na vprašanje. Locke in Montesquieu sta utemeljila delitev oblasti. vendar jo najde v filozofiji. kako naj subjekt ravna: Ravnaj tako. doba je doba mitov. • 4. Zavest se obli-kuje do te stopnje. ○ 3. enako priznavanje sebe in drugih. ki se je uveljavila po meščanskih revolu-cijah. Pri tem je izvedel sklep. ki izhaja iz volje zakonodajalca. Glede na domet apriornega spoz-nanja je pravo izkustven pojav – Kant trdi. Duh osvoboditev išče v umetnosti in religiji. Vendar se v svoji prvotni eksistenci ideja sploh ne pokaže navzven – se ne manifestira v zunanjem svetu. monarhija). Zato ni večnega prava. Naravno pravo je defi-niral kot nestatutarno pravo. ki združi človeška individualna in kolektivna hotenja. Abstraktnost prava in konkretnost morale se zlijeta v nravnost. da je razvoj ontološki.postavlja predvsem vprašanje. Vsebovani so elementi prejšnjih sto-penj.

Od materije (= produkcija) je odvisna stopnja zavesti. da vse ni iluzija. kjer materialni razvoj doseže višek. Vendar pa tudi zavest vpliva nazaj na produkcijo. Menil je. ker vse poteka skozi neko dialektiko.Karl Marx (1818-1883) je prevzel ta razvoj. Kljub nasprotovanju sta Marxova in Heglova teorija povsem neuporabni. Komunizem je družba. zato vsi živijo v izobilju. da je pravo podobno kot država. ni drugega sveta) – ideje sploh ni. je tu. vendar sploh ni verjel v idejo. harmonično delajo po svojih najboljših močeh ter dobivajo po svojih potrebah. vendar materialno (vse. 53 . kar je. Marx pravi. V praksi so Marxa razumeli kot totalitarno državo.

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->